UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za psihologijo Tomaž Vec SOCIALNA RESNIČNOST IN SKUPINSKA DINAMIKA MALIH SKUPIN doktorska disertacija Ljubljana, 2006 UNIVERZA V LJUBLJANI LILOZOLSKA FAKULTETA Oddelek za psihologijo Tomaž Vec SOCIALNA RESNIČNOST IN SKUPINSKA DINAMIKA MALIH SKUPIN doktorska disertacija mentor: izr. prof. dr. Janez Bečaj Ljubljana, 2006 1 1 yt%\o^o 02oo~pZt£,2_l a Cogito ergo sum (Rene Descartes, 1637) Communicamus ergo sum (Kenneth Gergen, 1999) Communicamus ergo sumus (Zora in Vladimir Zeman, 2000) Zahvaljujem se staršema, ki sta me usmerila v razmišljanje. Zahvaljujem se Janezu, ki mi je omogočal konfliktne razgovore, ob katerih sem odkrival. Zahvaljujem se Tanji, da sva in zahvaljujem se Pini in Valu, ker sta. 2 Kazalo 1. IZHODIŠČA IN CILJI.8 2. ZGODOVINA SOCIALNE PSIHOLOGIJE.11 2.1. UVOD. 11 2.1.1. Prva razmišljanja o »socialnosti«.14 2.1.2. »Filozofske korenine« socialne psihologije.15 2.1.3. Socialnopsihološki zametki.16 2.2. ZAČETKI SOCIALNE PSIHOLOGIJE.17 2.2.1. Gustav Adolf Lindner. 17 2.2.2. Gustav Le Bon.18 2.2.3. Norman Triplett.18 2.2.4. James Mark Baldwin.19 2.2.5. »Neznano znani« Wilhelm Wundt.21 2.2.6. Edward A. Ross in William McDougall ter »prezrta« Paolo Orano in Carlos Bunge.22 2.3. TEMELJI PSIHOLOŠKE SOCIALNE PSIHOLOGIJE.23 2.4. TEMELJI SOCIOLOŠKE SOCIALNE PSIHOLOGIJE.25 2.4.1. William Isaac Thomas in Florian Znaniecki.25 2.4.2. Sigmund Freud.28 2.4.3. Charles Horton Cooley.29 2.4.4. Emile Durkheim.30 2.4.4. L Individualnost in kolektivnost.31 2.4.4.2. Pomen kolektivnih predstav.32 2.4.4.3. Transcedentalnost.34 2.4.4.4. Kolektivne predstave in razvoj družbe.35 2.4.4.5. Funkcije kolektivnih predstav.36 2.4.4.6. Svet pojmov, jezika in svet kolektivnih predstav.37 2.4.5. George Herbert Mead.38 2.5. KOGNITIVNA PLAT SOCIALNE PSIHOLOGIJE.42 2.5.1. Socialno zaznavanje in socialna kognicija.42 2.5.2. Teorije atribucije.44 2.5.2.1. Heiderjeva »teorija naivnega znanstvenika«.45 2.5.2.2. Jonesova in Davisova »teorija skladnega sklepanja«.46 2.5.2.3. Kelleyev »model kovariantne atribucije«.47 2.5.3. Osebni konstrukti in konstruktivizem.48 2.5.3. L Funkcija konstruktov in njihove osnovne značilnosti.49 2.5.3.2. Osnovni postulat.50 2.5.3.2.L Kellyjevi »dostavki« osnovnemu postulatu konstruktov.51 2.5.4. Kategorizacije.53 2.5.5. Socialna kategorizacija.54 2.5.6. Sheme.56 2.5.7. Socialni konstrukti in socialni konstrukcionizem.59 2.5.7.1. Opredelitve konstrukcionizma.59 2 . 5 . 12 . Funkcija konstrukcionizma.61 2.5.7.3. Temeljne postavke konstrukcionizma.61 2.5.7.3.1. Naše izkušnje sveta same po sebi ne določajo pojmov, s katerimi je svet razumljen.62 3 2 . 5 . 13 . 2 . Pojmi, s katerimi razumevamo svet so socialni artefakti, produkti zgodovinsko oblikovanih izmenjav med ljudmi.62 2 . 5 . 133 . Stopnja, s katero dana oblika razumevanja prevladuje oz. je »nosilna« skozi čas, v bistvu ni odvisna od empirične veljavnosti ..., temveč od spremenljivosti socialnih procesov.63 2.5.7.3.4. Oblikovanje »kompromisnega razumevanja« je temeljnega pomena v socialnem življenju, kot je tudi integralno povezano s številnimi drugimi aktivnostmi, v katere se vključujejo ljudje.65 2.5.7.4. Čustva - socialni konstrukti.66 2.5.7.5. Razmerje med socialnim konstrukcionizmom in tradicionalno psihologijo ...67 2.5.7.5.1. Antiesencialnost.67 2.5.7.5.2. Antirealizem. 68 2.5.7.5.3. Zgodovinske in kulturne specifičnosti.68 2.5.7.5.4. Jezik kot predpogoj mišljenja.69 2.5.7.5.5. Jezik kot oblika socialne akcije.69 2.5.7.5.6. Usmerjenost na interakcijo in socialno delovanje.70 2.5.7.5.7. Usmerjenost na proces.70 2.5.7.5.8. Resničnost vsakdanjega življenja.70 2.5.7.5.9. Resnica kot kompromis razumevanja.71 2.5.7.5.10. Interakcija in proces socialnega konstruiranja.72 2.5.8. Teorija socialne identitete.73 2.5.8.1. Identiteta.75 2.5.8.2. Socialna primerjava.76 2.5.8.3. Socialna mobilnost.77 2.5.9. Teorija samokategorizacije.78 2.5.10. Teorija socialnih predstav.82 2.5.10.1. Definicije in značilnosti socialnih predstav.83 2.5.10.2. Funkcije socialnih predstav.85 2.5.10.3. Procesa socialnih predstav.86 2.5.10.3.1. Vsidranje.86 2.5.10.3.2. Opredmetenje.89 2.6. OCENA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SOCIALNE PSIHOLOGIJE.91 3. SKUPINE IN SKUPINSKA DINAMIKA.97 3.1. SKUPINE IN NJIHOVE OPREDELITVE.97 3.1.1. Opredelitve skupin.97 3.1.1.1. Cilji (funkcija).97 3.1.1.2. Medsebojna odvisnost.98 3.1.1.3. Vzajemni vpliv.98 3.1.1.4. Medosebna interakcija.98 3.1.1.5. Zaznavanje članstva.99 3.1.1.6. Strukturiranost odnosov.100 3.1.1.7. Komunikacija.100 3.1.1.8. Individualna motivacija.100 3.1.1.9. Dinamika.101 3.1.1.10. Psihološka skupina.101 3.1.2. Pomen skupin.102 3.1.3. Mala skupina.103 3.2. KRITIČNI POGLED NA OPREDELJEVANJE SKUPIN.105 3.3. SKUPINSKA DINAMIKA.108 4 3.3.1. Zgodovina skupinske dinamike.108 3.3.2. Teorije skupinske dinamike.113 3.3.2.1. Motivacijske teorije.113 3.3.2.2. Vedenjske teorije.114 3.3.2.3. Biološke teorije.115 3.3.2.4. Kognitivne teorije.115 3.3.2.5. Sistemske teorije.116 3.3.2.6. Psihoanalitične teorije.120 3.3.3. Ocena »modelno-teoretskega« pogleda na skupinsko dinamiko.122 3.3.4. Narava skupinske dinamike in njena opredelitev.122 3.3.5. Skupinska dinamika - vidik procesnosti.124 3.3.5.1. Proces - opredelitve. : .124 3.3.5.2. Faze razvoja skupine.127 3.3.5.2.1. Preučevanje razvoja skupine iz delovnega oz. v storilnost usmerjenega vidika.127 3.3.5.2.2. Preučevanje razvoja skupine iz socialno-emocionalnega oz. v odnose usmerjenega vidika.128 3.3.5.2.3. Integrirajoči vidik preučevanje razvoja skupin.129 3.3.5.2.3.1. Predhodniki integrirajočega pristopa.130 3.3.5.2.3.2. »Klasični« oz. starejši integrativni pristopi.133 3.3.5.2.3.3. Sodobnejši integrativni pogledi na razvoj skupine.138 3.3.6. Kritični pogled na obstoječe modele procesnosti skupinske dinamike.140 3.3.7. Skupinska dinamika - vidik pojavnosti.142 3.3.7.1. Socialno vplivanje.142 3.3.7.2. Muzafer Sherif.144 3.3.7.3. Ocena Sherifove razlage nastajanja norm.149 3.3.7.4. Solomon E. Asch.150 3.3.7.5. Ocena Aschevih eksperimentov.152 3.3.7.6. Klasično pojmovanje socialnega vplivanja.154 3.3.7.6.1. Socialno vplivanje kot realizirana socialna moč.154 3.3.7.6.1.1. Oblike socialnih moči.156 3 . 3 . 1 . 7 . Socialna interakcija in enosmerni proces socialnega vplivanja.161 3.3.7.7.1. Socialna interakcija in nastajanje skupinskih norm.163 3.3.7.8. Ocena klasičnega pojmovanja socialnega vplivanja.166 3.3.7.9. Začetki sodobnega pojmovanja socialnega vplivanja.169 3.3.7.9.1. Inovacija (S. Moscovici in C. Faucheux, 1972).169 3.3.7.9.1.1. Zeleno-modra paradigma.172 3.3.7.9.1.2. Različne posledice inovacije.179 3 . 3 . 1 . 92 . Teorija spreobrnitve (S. Moscovici, 1980).179 3.3.7.9.2.1. Manjšina in večina vedno vplivata druga na drugo.180 3.3.7.9.2.2. Vsako vplivanje poskuša, ne glede na svoj izvor, ustvariti konflikt 180 3 . 3 . 1 . 92 . 3 . Pobudnik konflikta je lahko tako večina kot manjšina, vendar je središče konflikta in njegova smer različna glede na pobudnika.181 3.3.7.9.2.4. Težji kot je konflikt, večja je verjetnost, da se bo ob blokadi določene poti, za njegovo reševanje uporabila bolj razpoložljiva pot.181 3.3.7.10. Kritični pogled na Moscovicijevi teoriji.183 4. SOCIALNA RESNIČNOST.187 4.1. RAZVOJ POJMA SOCIALNA RESNIČNOST.187 4.2. PSIHOLOŠKA RESNIČNOST.189 5 4.3. SOCIALNA RESNIČNOST.190 4.3.1. William Isaac Thomas in Florian Znaniecki (1918).190 4.3.2. Ocena Thomasovega in Znanieckijevega pogleda na socialno resničnost.192 4.3.3. Kimball Young (1931).194 4.3.4. Ocena Youngovega pogleda na socialno resničnost.195 4.3.5. Vera Mahler in Kurt Lewin (1933, 1935).195 4.3.6. Leon Festinger (1950).196 4.3.7. Ocena Festingerjevega pogleda na socialno resničnost.199 4.3.8. Peter L. Berger in Thomas Luckmann (1966).201 4.3.8.1. Socialna resničnost in tipizacije.202 4.3.8.2. Socialna resničnost in nezadostno razvita človeška nagonska organizacija..203 4.3.8.3. Teorija institucionalizacije.«.204 4.3.8.4. Legitimizacija.207 4.3.8.5. Socializacija.209 4.3.8.6. Vloge.211 4.3.8.7. Vzdrževanje resničnosti.211 4.3.9. Ocena Bergerjevega in Luckmannovega pojmovanja socialne resničnosti.212 4.4. SODOBNEJŠI POGLEDI NA SOCIALNO RESNIČNOST.213 4.4.1. Socialni konstrukcionizem in socialna resničnost.213 4.4.2. Ocena socialno konstrukcionističnih pogledov na socialno resničnost.217 4.4.3. Turner in Moscovici.218 4.4.4. Ocena Moscovicijevega in Turnerjevega prispevka k razumevanju socialne resničnosti.220 4.4.5. Matej Černigoj (2002).222 4.4.6. Ocena Černigojevega pogleda na socialno resničnost.223 4.4.7. Janez Bečaj in »strukturni model okolja« (1991).224 4.4.8. Ocena Bečajevega strukturnega modela.227 4.4.9. Povzetek nekaterih opredelitev socialne resničnosti in z njo povezanih pojmov 230 5. KOMUNIKACIJA, NJEN POMEN IN FUNKCIJE.233 5.1. JEZIK.233 5.2. OPREDELITVE KOMUNIKACIJE.235 5.2.1. Linearni modeli komunikacije (modeli prenosa informacij).236 5.2.2. Modeli izmenjave.239 5.2.3. Kritični pogled na teorije modelov komunikacije skozi prizmo njenih funkcij ...241 5.2.4. Komuniciranje ali sporočanje?.242 5.3. FUNKCIJE KOMUNIKACIJE.243 5.3.1. Sporočilna funkcija medosebne komunikacije.243 5.3.1.1. Intencionalnost komunikacije.244 5.3.2. Primarni funkciji komunikacije.246 5.3.2.1. Verbalna komunikacija kot nadomestilo za socialno negovanje (pomen izmenjevanja v komunikacijskem procesu).246 5.3.2.2. Komunikacija v funkciji ustvarjanja (socialne) resničnosti.250 6. SOCIALNA RESNIČNOST IN SKUPINSKA DINAMIKA MALIH SKUPIN.253 6.1. SOCIALNA RESNIČNOST - PRODUKT SOCIALNEGA VPLIVANJA NA PRIMARNEM NIVOJU SOCIALNE INTERAKCIJE.253 6.1.1. Uvod v socialno vplivanje na primarnem nivoju socialne interakcije.253 6.1.2. Biološka nezadostna opremljenost kot motivacijsko ozadje nastajanja socialne resničnosti.255 6 6.1.3. Procesi socialnega vplivanja in socialna resničnost malih skupin.256 6.1.3.1. Osnovna dilema, na katero obstoječe teorije ne ponujajo zadovoljivega odgovora je, ali socialna resničnost lahko nastaja skozi konflikten proces.256 6.1.3.2. Socialno resničenje ah socialna resničnost kot nikoli dokončana pojavnost 258 6.1.3.3. Socialna in fizična resničnost.261 6.1.3.4. Socialna resničnost in socialna normalizacija.262 6.1.3.5. Socialna resničnost in konformiranje.262 6.1.3.6. Socialna resničnost in inovacija.263 6.2. RAZLIČNOST MOTIVACIJSKEGA OZADJA SOCIALNE RESNIČNOSTI MALIH SKUPIN.264 6.2.1. Socialna resničnost kot generičen pojav.265 6.2.2. Možnost preverjanja socialne resničnosti kot ena od generičnih dimenzij konkretnih skupin.266 6.2.3. Pomen socialne resničnosti in procesnosti socialnega resničenja.267 6.2.4. Definicija socialne resničnosti.267 6.3. SKUPINSKO VPLIVANJE.269 6.3.1. Socialni in/ali skupinski nivo socialnega vplivanja.269 6.3.2. Odvisnost v socialnem in neodvisnost v skupinskem vplivanju.269 6.3.3. Ne/konfliktnost vplivanja.270 6.4. SEKUNDARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE.272 6.4.1. Socialne in skupinske norme.272 6.4.1.1. Osnovne značilnosti generičnega nivoja norm.275 6.4.1.2. Osnovne značilnosti skupinskega nivoja norm.276 6.4.2. Sekundarni nivo socialne interakcije.276 6.4.2.1. Socialno usklajevanje.277 6.4.2.1.1. Dogovarjanje in pogajanje kot osnovni obliki socialnega usklajevanja .278 6.4.2.2. Socialno siljenje.281 6.4.2.2. L Podrejanje (privolitev, popuščanje) in poslušnost (ubogljivost):.283 6.4.2.2.2. Podredljivo (popustljivo) in poslušno (ubogljivo) vedenje.284 6.4.3. Skupinska (socialna) resničnost?.285 6.4.3. L Opredelitev skupinskega vplivanja.288 6.4.3.2. Opredelitev skupinske socialne resničnosti.289 6.4.4. Nekatere oblike in pojavi skupinskega vplivanja v konkretnih skupinah.289 6.4.4. L Prisotnost drugih.290 6.4.4.2. Konformiranje.291 6.4.4.3. Konformnost.292 6.4.4.4. Konformizem.294 6.4.4.5. Konformno vedenje.294 6.4.4.6. Inovacija.295 6.5. KOMUNIKACIJA V SKUPINSKO DINAMIČNIH PROCESIH.296 6.5.1. Primarna funkcija komunikacije v skupinsko dinamičnih procesih.296 6.5.2. Sekundarna funkcija komunikacije v skupinsko dinamičnih procesih.296 6.5.3. Skupinska resničnost in komunikacija.297 7. ZAKLJUČEK.300 8. TEMELJNE OPREDELITVE.305 9. LITERATURA.316 10. POVZETEK.333 7 Izhodišča in cilji 1 . IZHODIŠČA IN CILJI V disertaciji si zastavljam nekaj ciljev, ki so med seboj logično povezani v težko ločljivo celoto. Na začetku nameravam osvetliti nekatere kontekstualne in historične okvire, ki na svojevrsten način determinirajo razumevanje socialne resničnosti in skupinske dinamike. V tem kontekstu nameravam zgolj začrtati zgodovinsko dihotomizacijo dobrega/slabega posameznika, ki je v dobri/slabi družbi. Ta dihotomizacija se, sicer na veliko bolj prefinjen način, odraža še v sedanjih izhodiščih in ločevanju t.i. psihološke in sociološke socialne psihologije. Podrobneje se bom.ustavil ob kognitivnih predpostavkah - tako v povsem individualističnih kot pri sodobnih socialno opredeljenih teorijah. V povezavi z razvojem socialne psihologije in njeno osredotočenostjo na razne nivoje socialnosti (zlasti razmerje med socialno psihologijo, ki seje razvijala v severni Ameriki in tisto v Evropi) si zastavljam za cilj razložiti prednosti in slabosti obeh usmeritev ter osvetliti okoliščine, razloge in posledice osredotočenosti v teorijah bodisi na pojavne oblike (produkte, vsebine, zunanje izraze itd.), bodisi v različne procese (njihove značilnosti, pojavljanje, funkcije, motivacijo ipd.). Temeljni cilj poglavja o skupinah in skupinski dinamiki bo opozoriti na številne nejasnosti, ki so povezane s pomanjkljivo definiranimi povsem osnovnimi pojmi. Poleg tega, da te pojme uporablja tako strokovna kot laična javnost in, čeprav so nekateri temeljni pojmi s strokovnega vidika že bili definirani, so se kasneje te definicije spreminjale (ob navajanjih avtorja, ki je navajal prvotnega avtorja - kot npr. pogosto pri socialni resničnosti), napačno povzemale (npr. Ascheve poskuse o popuščanju), povzemale specifične, iz konteksta iztrgane dele (npr. preučevanje socialnih procesov preko vsebin, ki so razvidne v posamezniku), poljudno interpretirale glede na specifično usmeritev kasnejših izhodišč (npr. konformiranje), uporabljale v drugačnih kontekstualnih izhodiščih (npr. normativno in informacijsko socialno vplivanje, socialna motivacija), ali enostavno za več desetletij pozabile (npr. Sherifovo socialno socialno psihološko izhodišče) itd. Kot posledica tega se pojavlja nediferenciranost in nerazvidnost zaradi prekrivanja, ter nekonsistentna, nenatančna in »zdravorazumska« raba tudi tam, kjer ni umestna. Prav zato nameravam posebej osvetliti nekatere zgodovinske značilnosti razvoja proučevanja skupinske dinamike, ter značilni modelno-teoretski pristop k temu področju. Da pa ne bi ponavljal napak preteklosti, nameravam izhodišča (povezana tako s procesnostjo kot s pojavnostjo skupinske dinamike) pomembnejših avtorjev tega področja (npr. Asch, Sherif, Milgram, Raven, Kelman, Moscovici itd.) osvetliti čimbolj verodostojno, t.j. s predstavitvijo njihovih temeljnih originalnih izhodišč. Pomemben del disertacije vidim tudi v ovrednotenju razmerja med strukturnimi (statičnimi) in procesnimi dejavniki v malih skupinah. V okviru tega cilja želim iskati odgovor na vprašanje, v čem je temeljni pomen skupin, kar se bo navezovalo na opredeljevanje in razlago narave skupinske dinamike, zlasti z vidika njenih funkcij, oblik, načina delovanja in 8 Izhodišča in cilji izražanja, vzrokov in posledic. Navedeno mi bo služilo za opredeljevanje razlik (diferencialnih značilnosti medsebojno podobnih terminov s področja) primarne in sekundarne funkcije malih skupin. Ta, uvodni del bo torej namenjen izpeljavi pregleda diferencialnih definicij socialno psiholoških procesov v različnih vrstah skupin ter opredeljevanju razlik in pomenov razlik med procesi na socialnem in na skupinskem nivoju. V poglavju namenjenemu socialni resničnosti nameravam prikazati razvoj in spreminjanje različnih teoretičnih izhodišč povezanih s tem terminom. Zanimala me bo zlasti njegova »individualizacija« oz. prenos osnovne socialne premise v posameznika ter njena ponovna vrnitev v polje socialnosti. Prav zato se bom podrobneje ustavil ob prvih pojavljanjih pojma socialna resničnost, pri predstavitvi in oceni Festingerjevih (eksplicitnih in implicitnih) postavk ter pri sodobnih socialno psiholoških pogledih na to področje. V zvezi z socialno resničnostjo se mi namreč zastavljajo številna vprašanja; npr. katere pojave lahko sploh uvrščamo vanjo in katerih ne, kateri so procesi, ki so v ozadju njenega nastajanja, vzdrževanja in spreminjanja, ali obstajajo razlike v procesih povezanih s socialno resničnostjo glede na to ali se odvijajo na mikro- ali na makro- socialni ravni ipd. Nastavke za odgovore vidim zlasti v povezovanju Bergerjevega in Luckmannovega razumevanja socialnega konstruiranja z Bečajevim strukturnim modelom okolja. Kot pomembno področje, ki osvetljuje celoto procesov na socialnem in na skupinskem nivoju bom podrobneje opredelil komunikacijo in njeno, pogosto prezrto primarno funkcijo. Zaradi poenostavljenega, tehnološkega modela je bila namreč v preteklosti v ospredju njena informacijsko sporočilna funkcija, vrednost in pomen socialno negovalne funkcije ter vloge pri procesih, povezanih nastajanjem, vzdrževanjem in spreminjanjem socialne resničnosti, pa odrinjene na področje analize diskurza. Zadnji cilj disertacije je, na podlagi predhodnih usmeritev in predstavljenih pogledov podati nov model, možne smernice razrešitve tistega problema (odnos med mikro- in makro- ravnijo procesov), ki v dosedanjih teorijah ne ponuja zadovoljivih odgovorov. Prikazati bom poskušal, na podmeni dveh funkcij socialne interakcije (Bečajev strukturni model okolja) utemeljena, konceptualna izhodišča področja pojavov in procesov povezanih s socialno resničnostjo, tako na socialnem kot na skupinskem nivoju. Temeljna naravnanost v tem delu ne bo toliko usmerjena v relacije posameznik napram socialnemu okolju in obratno (kar ustrezno nudijo sodobni socialno psihološki pristopi), ampak v, iz tega modela izpeljana razmišljanja o odnosu med skupinskim (socialnim mikro- nivojem) in socialnim (socialni makro- in generični nivo). Osnovno vprašanje, na katerega bom skušal odgovoriti v tem razdelku je, v čem in, ali sploh obstaja povezava med socialno resničnostjo (nečim, kar je v svojem bistvu vezano na generičnost, na makro- raven socialnosti in kar predstavlja pojavnost oz. produkt medosebnih izmenjav) in skupinsko dinamiko (nečim, kar je specifično, vezano na mikro- raven in na procesni vidik medosebnih interakcij). V iskanju odgovorov nameravam podrobneje 9 Izhodišča in cilji opredeljevati značilnosti in razlike zlasti procesov na socialnem in na skupinskem nivoju, za katere v sodobni socialni psihologiji obstaja implicitno enačenje. Z navedenim bom poskušal preverjati predpostavko, ki je sicer lažje razvidna na socialnem nivoju (v smislu makro- skupinskega dogajanja), da se »gibalo«, oz. motivacija nastajanja skupin »skriva« ne le v pomenu strukturiranja okolja, temveč tudi samih procesih nastajanja, vzdrževanja in spreminjanja socialne resničnosti. Na nivoju malih skupin nameravam prikazati ne le specifičnosti (in s tem razlike od primarnega nivoja interakcije) vsebin in procesov, temveč tudi iskati tiste točke prekrivanja, kjer se socialno v smislu generičnosti odraža v vsaki konkretni mali skupini. Posebno pozornost bom torej posvetil tistim procesnim značilnostim, ki do sedaj niso bile deležne nikakršne pozornosti; to je odražanje socialne motivacije (s filogenetskega vidika) v malih skupinah ter procesom in pojavom, ki so podobni socialnemu vplivanju ter socialni resničnosti, pa je njihov nastanek, vzdrževanje in spreminjanje v konkretnih skupinah vendarle drugačen tako v poteku, motivacijskem ozadju kot v nastajajočih vsebinah. V zadnjem delu nameravam združiti spoznanja o različnih nivojih procesov še skozi prizmo medosebnega sporazumevanja kot mehanizma soustvarjanja socialne resničnosti. Osnovno izhodišče, ki ga nameravam predstaviti je, postavitev komunikacije v funkcijo povezovalnega procesa med vsebinskimi in procesnimi vidiki znotraj makro- in mikro- nivoja socialnosti, kar bo namenjeno tudi razmišljanju, ali nam preusmeritev iz vsebin oz. končnih produktov na procese (ki so v ozadju nastajanja, vzdrževanja in spreminjanja teh produktov), omogoča drugačno razumevanje povezanosti in razlik med mikro- in makro- nivojem socialnosti. 10 Zgodovina socialne psihologije 2. ZGODOVINA SOCIALNE PSIHOLOGIJE 2.1. UVOD V okviru tega poglavja si bomo ogledali nekatere mejnike v socialni psihologiji, pri čemer nameravam največ prostora nameniti tistim, ki po mojem mnenju najbolj odražajo njen dihotomni razvoj. Podrobneje se bomo ustavili pri tistih posameznikih in njihovih delih (ali zgolj nekaterih njihovih idejah), ki so posebej zaznamovali ne le delovanje, usmeritev in razmišljanje sodobnikov, ampak tudi način razvoja psihologije na sploh ter še posebej socialne psihologije. Zavedam pa se, daje pričujoči prikaz zgolj del tistega, kar zgodovina resnično predstavlja v smislu mrežne prepletenosti različnih struj, teorij in praks - in kajpak, s tem povezanih, bolj ali manj znamenitih ter znanih, imen. Vendar ta sestavek le ni namenjen celoviti zgodovinski analizi dogajanj, ki so na splošno vplivala na socialno psihologijo, ampak zgolj tistim delčkom, ki (iz povsem subjektivne presoje) izgledajo kot najpomembnejši, najznačilnejši (ter na nekih mestih najzanimivejši) v mozaiku, s katerim nameravam slediti zastavljenim ciljem disertacije. Razmišljanja v tem poglavju sicer v prvi vrsti izgledajo kot običajna predstavitev zgodovinskega razvoja, vendar je moj namen, da hkrati tudi odražajo nekatere osnovne značilnosti prepletenosti mikro- in makrosocialnih zakonitosti. Iz tega vidika me bodo posebej zanimali: zgodovinski, socialni, in drugi referenčni okviri nastanka posameznih teorij, delovanj, pa tudi zgolj idej (posameznikov in nekaterih skupin), njihov vpliv (tako na sodobnike, kot na kasnejše »uporabnike«), razvoj, preoblikovanje (tako v »negativnem« smislu popačenja, kot v »pozitivnem« smislu nadgrajevanja in dopolnjevanja). Celo iz prikaza zgodovinskega razvoja socialne psihologije bi moralo biti namreč razvidno, da zakonitosti delovanja širših socialnih sistemov nujno delujejo tudi na skupinskem nivoju (npr. usvojena prepričanja, ki imajo značilnosti socialne resničnosti, so izredno stabilna in težko spremenljiva). Po drugi strani pa bi moral tovrstni očrt prikazati tudi način spreminjanja, preoblikovanje in inovacije, kijih v širše socialne sisteme lahko vnašajo le posamezniki oz. posamezne skupine (kar nameravam podrobneje opredeliti v okviru poglavja o funkcijah skupinskih procesov). Prav zato nameravam predstaviti nekatere teorije in vplive posameznih avtorjev posebej, pri poglavju skupinske dinamike. Tja bom uvrstil tista razmišljanja, ki se bolj specifično dotikajo razvoja teorij dinamike skupin, saj bo prav to fokus pričujoče razprave. 11 Zgodovina socialne psihologije Za začetek si oglejmo tabelo dogodkov, ki so še posebej zaznamovali razumevanje človekove socialnosti in kasnejši razvoj socialne psihologije, ter njihove časovne (približne ah bolj natančne) uvrstitve v zgodovinski okvir. Tabela 1: Prikaz dogodkov, ki so zaznamovali razvoj socialne psihologije. 1 *nekatere avtorje označene z zvezdico * podrobneje obravnavam v poglavju o skupinski dinamiki, nekatere pa v poglavju o socialni resničnosti. 12 Zgodovina socialne psihologije 13 Zgodovina socialne psihologije 2.1.1. Prva razmišljanja o »socialnosti« Temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarja socialna psihologija lahko zasledujemo daleč v zgodovino. Že v Stari zavezi je poudarjena preokupacija s pomenom recipročnosti in človeško interakcijo. Vendar najdemo razmišljanja o človeški naravi, o njegovih odnosih z drugimi in o uravnavanju odnosov že veliko prej. In vse kaže, da lahko, že od prvih virov dalje sledimo dvema temeljnima premisama; prva govori o dobrem posamezniku, ki ga družba kvari ali sili v nekaj in druga, ki poudarja, da šele ustrezna vzgoja in družba ustvarja dobrega posameznika. Izvor tega je najti deloma v Konfucijevi (cca 520 p.n.š., v Konfucij, 2005, s. 27) misli, ki bi jo lahko označili za prvi t.i. socialni kontrakt: »kar ne želim, da bi ljudje prizadeli meni, tega tudi sam nočem storiti njim«, del pa v še starejšem Hamurabijevem zakoniku (cca 1 750 p.n.š.). Tisto, kar imamo za njegov izrek »oko za oko, zob za zob«, je le kasneje skrajšani zakon maščevanja (lex talioni), ki pravi (po Zvonarevič, 1978, s. 13, 14): »če nek človek uniči oko drugemu, naj tudi tisti razbije njegovo oko. Če 14 Zgodovina socialne psihologije nekdo zlomi kost drugemu človeku, mu bo drugi zlomil kost. Če nek človek izbije zob človeku svojega ranga, mu bo on izbil njegov zob.« Seveda pa lahko tudi na zakon maščevanja gledamo kot na uvajanje pravičnosti v medosebne odnose - torej kot vodilo, da maščevanje ne sme iti preko teže dejanja, ki gaje povzročilo. 2.1.2. »Filozofske korenine« socialne psihologije Prepričanje, daje človek sam po sebi rojen kot nesposoben, nagnjen k lenobi, slab ipd. močno prisotno tudi v antiki. Zlasti v okviru fdozofskih razprav. Tako Aristotel kot Platon predpostavljata, da posameznik za ustrezen razvoj nujno potrebuje »socialno okolje« Po Platonu posameznik lahko preživi zgolj v organizirani družbi, ki pa jo morajo voditi posebej vzgajani filozofi (filozofi naj postanejo voditelji oz. voditelji filozofi). Sam pravi: »Država nastane ..., ker nihče izmed nas ne more sam sebi zadostovati, temveč potrebuje soljudi. » (Platon, 1995, s. 51). Pri tem naj kot zanimivost omenim, daje Platon Državo napisal v obliki dialogov; v obliki interakcije je torej govoril, kako naj bi bile interakcije institucionalizirane. Podobno razmišlja tudi Aristotel (po McDavid in Harari, 1968, s. 3), da človek šele z vzgojo postaja ustrezen za življenje v skupnosti, brez nje pa ostaja bitje, ki zadovoljuje svoje potrebe. Človek je zanj žival in sicer »zoon politikon« (politična žival - zaradi sposobnosti govora), ki šele z učenjem in navadami pridobi »vrline«. Takšna je njegova misel, da bi moral biti človek »za življenje v samoti bodisi žival ali bog« (prav tam, s. 5). Po njem šele družina in država ustvarjata človeka kot takega. Razmišljanje o primarno slabi človeški naravi najdemo tudi pri angleškem filozofu Thomasu Hobbsu (1588-1679), ki 1651 v Leviathanu pravi, daje »človeško življenje brez socialne interakcije osamljeno, revno, neprijetno, surovo in kratko« (prav tam, s. 5). Človek torej lahko lažje in bolje živi v družbi, čeprav velja, daje po naravi »človek človeku volk«. Temeljna človeška lastnost naj bi bila egoizem in želja po konkurenci. Družba za posameznika pomeni nasilje (nad njegovimi individualnimi potrebami) in neprestano tekmovanje. Ali kot ga navaja Zvonarevič (1978, s. 19): »Človeško življenje se lahko vzporeja s tekmovanjem v teku ... edini cilj in edina nagrada za vsakega udeleženca je - biti pred svojimi konkurenti.« Na drugi strani idejo o, v osnovi dobri človeški naravi zasledimo redkeje. En najvidnejših predstavnikov humanizma je vsekakor Thomas More (1478-1535) s svojo Utopijo (1518). V njej (po Zvonarevič, 1978, s. 18) zagovarja misel, daje človek po svoji naravi dober in 15 Zgodovina socialne psihologije t f 2 , altruističen in daje zanj največje zadovoljstvo dajati in pomagati drugim. Prav zaradi tega se naj bi najmočnejše vezi med posamezniki in med narodi ustvarjale na temeljih ljubezni in dobronamernosti. In čeprav v njegovi Utopiji nastopajo tudi taki, ki grešijo in jih je potrebno kaznovati, More zagovarja reševanje problemov s preprečevanjem in ne kaznovanjem. Nadaljnje izpeljave predpostavke človeka, ki je po svoji naravi dober najdemo najizraziteje pri Jean-Jacques Rousseauju (1712-1778). S svojo idejo človeka kot »dobrega divjaka«, ki ga šele družba pokvari in, iz tega izhajajočim, pozivom »nazaj k naravi« postane en najvplivnejših fdozofov v zgodovini. Vendar moramo poudariti, daje takšne ideje najti le v zgodnjih Rousseaujevih delih, medtem ko v kasnejšem (1762) The Social Contract (2005, http), najdemo prav nasprotne; narava je v osnovi kruta in v njej vlada brezzakonje in nemoralnost, tako da šele družba ustvarja dobrega posameznika. Tam poudari, daje temeljni izvor družbenih problemov v lastnini, iz katere izhaja neenakost med ljudmi. Rousseau pravi (po Zvonarevič 1978, s. 20): »Prvi, ki je prišel na misel, da ogradi svoj kos zemlje in da reče 'to je moje' ... je bil pravi začetnik meščanske družbe. Koliko zločinov, vojn in ubojev, koliko težav in strahot bi privarčeval človeškemu rodu tisti, ki bi populil njegove kole in zasul jarek ter vzkliknil svojim bližnjim: 'Raje ne poslušajte tega prevaranta, propadli boste, če boste pozabili, da zemeljski sadovi pripadajo vsem, zemlja pa nikomur'.« 2.1.3. Socialnopsihološki zametki Do Johanna Friedricha Herbarta (1776-1841) je bila psihologija trdno pod okriljem filozofije in šele takrat zasledimo poskus osamosvojiti psihologije (po Nastran - Ule, 1992). Herbart je kot prvi podal vrsto pomembnih socialnopsiholoških domnev, ki so do danes ostale jedro socialne psihologije. V njegovi »Splošni praktični psihologiji« (1824, prav tam, s. 38) prepoznamo misli prej omenjenih filozofov: »Noben človek ne stoji sam in nobena znana doba ne počiva na sami sebi; v vsaki sedanjosti živi preteklost, in kar posameznik imenuje svojo osebnost, je v strogem pomenu besede tkivo misli in občutkov, ki v velikem delu le ponavljajo tisto, kar poseduje in upravlja družba, v kateri živi duhovno kot obče dobro... Človek ni ničesar izven družbe. Povsem osamelega človeka sploh ne poznamo; le toliko vemo zagotovo, da bi takemu človeku manjkala človeškost.« Herbart je za zgodovino socialne psihologije pomemben tudi, ker je avtor mnogih temeljnih pojmov sodobne socialne psihologije, npr. socialna vloga, status, identiteta, socialni jaz, primarne referenčne skupine, socializacija kot vseživljenjski proces idr. Kot pravi avtorica (prav tam) je res nenavadno, daje Herbart izpustil pojem socialne interakcije. Posledica tega je, daje izpeljal svoje teorije iz posameznika ali iz posameznikov, ne pa iz dinamike odnosov med njimi. Kot vse kaže je prav to, individualno psihološko usmeritev kasneje povzela 2 Le kaj bi More napisal, če bi vedel, da ga bo dal Henrik Vlil usmrtiti zaradi njegovih idej? 16 Zgodovina socialne psihologije modema (socialna) psihologija. Ob pregledu vplivnejših avtorjev (na socialno psihologijo) ne moremo mimo Augusta Comteja (1798-1857), ki ga nekateri (npr. Allport, 1969, po Farr, 1996, s. 137) celo označujejo za začetnika socialne psihologije. Kaže pa upoštevati tudi Farrovo opozorilo, da je prej predhodnik socialne psihologije kot pa njen začetnik (prav tam), splošno sprejeto pa velja za začetnika pozitivizma kot fdozofije znanosti ter za začetnika sociologije 3 . Za Comteja je bil človek več kot zgolj vsota bioloških in socialnih sestavin, kajti vsakemu posamezniku pripada samostojnost, ki vsebuje kognitivne, afektivne in vedenjske funkcije. Zato bi morala imeti »moralna veda« (ki naj bi vključevala ravno psihologijo kot povezovalno znanost med biologijo in sociologijo) naslednje (zelo pozitivistične in z zametki behavioristične) značilnosti (po Nastran - Ule, 1992, s. 38, 39): - je znanost, ki ima v središču svojih interesov ideografsko analizo posameznika; - poleg ideografske analize posameznika mora ta znanost dopuščati splošne izjave o skupnih značilnostih vseh ljudi; - lahko je biološko ali sociološko usmerjena; - v vsakem primem bi morali njeno raziskovalno metodo povzeti po metodah naravoslovnih znanosti. Za začetke socialne psihologije je bilo najpomembnejše obdobje na prelomu 19. stoletja, ko je vedno več avtorjev čedalje bolj intenzivno in iz različnih smeri ustvarjalo razmere za pojav te specifične vede. 2.2. ZAČETKI SOCIALNE PSIHOLOGIJE 2.2.1. Gustav Adolf Lindner Gustav Adolf Lindner (1828-1887) češki pedagog in filozof je verjetno prvi, kije podal definicijo in vlogo socialne psihologije. Tako npr. Zvonarevič ob navajanju definicij socialne psihologije za kronološko prvo označi Lindnerjevo, kije že leta 1871 (oz. verjetno v češčini že 1858) zapisal (po Zvonarevič, 1978, s. 2): »Izpeljati iz vzajemnega delovanja predstav vse pojave v posamezniku ni le naloga deskriptivne, ampak tudi eksplikativne individualne psihologije; pojasniti pojave in zakonitosti družbenega življenja ljudi iz vzajemnega delovanja več posameznikov v družbi pa bo naloga socialne psihologije«. 3 Comte naj bi kot prvi 1838 uporabil besedo »sociologija«, čeprav je že pred tem govoril o »socialni fiziki« (po Zvonarevič, 1978, s. 22). 17 Zgodovina socialne psihologije 2.2.2. Gustav Le Bon Verjetno ni učbenika ali knjige o socialni psihologiji, ki ne bi vsaj omenila znamenitega dela »Psychologie des foules« (»Psihologija množic« iz leta 1895) Gustava Le Bona (1841— 1931), sicer po izobrazbi zdravnika. Le Bon množici pripisuje velik vpliv na posameznike, saj naj bi se posamezniki v množici navzeli nekaterih povsem novih lastnosti, po drugi strani pa se naj bi nekatere (predvsem negativne) lastnosti v množici potencirale. Vzrok tega vidi v tem, da v množici prihajajo bolj do izraza nezavedni procesi in nagoni, ki zaradi občutka anonimnosti oz. deindividuacije posamezniku omogočajo občutek vsemogočnosti (po Philipchalk, 1995, s. 230). Posledica tega pa je, da svojih nagonov in fantazij ne kontrolira več v tolikšni meri kot sicer ter da izgubi občutek lastne odgovornosti. V množici se pri posameznikih poveča sugestibilnost tako drugim, kot vodji (posebej še, če izkazuje močno voljo predanost), poveča pa se tudi nasilno, antisocialno, necivilizirano ter instinktivno vedenje (po Hogg, Vaughan, 1998, s. 376-377). Podobno se dogaja z množico kot celoto, saj ravno tako poskuša uresničevati svoje težnje in fantazije brez odloga in vloženega truda, resničnost je ne zanima, tisto kar v njej deluje so močni dražljaji, še posebej če so povezani s simboli (ki se jim navdihne poseben pomen), bombastična govorica in (česar se od Goebbelsa dalje zavedajo vsi propagandisti) pretiravanja, s čmo-belim prikazovanjem resničnosti ter ponavljanje. V Le Bonovem opisih množice lahko najdemo, ne glede na to, daje od njih minilo več kot stoletje, kar nekaj razmišljanj, ki še vedno veljajo; npr. to, daje množica nekaj drugega kot vsota ljudi, ki jo sestavljajo, da v množici tudi delujejo nezavedni procesi, ki so lahko celo bolj izraziti kot izven nje, da se v množici spremeni delovanje posameznikov itd. 2.2.3. Norman Triplett Začetek proučevanja socialnega vplivanja moramo vsekakor povezati tudi s t.i. prvim socialno psihološkim (kot ga označijo številni avtorji, npr. Hayes; 1994, s. 555, 556, Hogg in Vaughan, 1998, s. 27-29 in Philipchalk, 1995, s. 3-5) eksperimentom Normana Tripletta. Že leta 1897 in 1898 je Triplett objavil v delu »The dynamogenic factors in pacemaking and competition« svoje ugotovitve, da prisotnost drugih vpliva na hitrost reševanja problemov. V poskusu je opazoval kolesarje in ugotavljal npr., da vozijo hitreje, kadar tekmujejo med seboj kot pa takrat, ko vozijo sami in »tekmujejo zgolj z uro« V drugem eksperimentu pa je »bolj socialno psihološko« proučeval 40 deklic in dečkov starih od 8 do 17 let, ki so morali 18 Zgodovina socialne psihologije tekmovati v spretnostni nalogi v parih ali pa sami. Ugotovil je, da so nekateri v pogojih tekmovanja delovali hitreje kot takrat, ko so nalogo opravljali sami, nekateri pa počasneje. V skladu z »dinamogenično teorijo« je bil Triplett pri tem poskusu usmerjen bolj na »ideo- motorični« odgovor - na učinek gibanja telesa enega tekmovalca na drugega kot pa na resnične socialno psihološke značilnosti. 2.2.4. James Mark Baldvvin En pomembnejših avtorjev tistega obdobja, ki seje že navezoval na socialno psihologijo pa je bil James Mark Baldvvin (1861-1934). Baldvvin je (povzeto po R. H. Wozniak, 1999) gotovo en največjih ameriških psihologov - čeprav niti v domovini ni toliko poznan, kot bi si glede na ideje, ki jih je razvijal zasluži 4 . Njegovo širok t.i. biosocialni pristop sega na razna področja kot je nivoji kompleksnosti in konceptualizacije mišljenja, njegovi evolucijski izvori, ontogenetski razvoj in sociokultumo oblikovanje ipd. Zanimivo je, da so nanj močno vplivali trije semestri študija v Evropi; v Leipzigu pri W. Wundtu (tudi kot njegov preizkuševalec v eksperimentih) ter študij Spinoze pri F. Paulsenu v Berlinu. V okviru pričujočega teksta je pomembno predvsem njegovo delo iz leta 1897 »Social and Ethical Interpretations in Mental Development: A Study in Social Psychology«, v katerem se v naslovu prvič v angleški knjigi pojavi pojem »socialna psihologija«. V knjigi je uspešno združil in naredil v praksi uporabne tedaj razpoložljive, različne psihološke in sociološke koncepte, ki jih je ilustrativno podprl s primeri opazovanj svoje hčerke. V začetku opisuje princip krožnih reakcij z izbiro, ki mu pomeni temeljno metodo bogate organične reakcije na okolje (stvari in oseb). Baldvvin je razvil teorijo socialne adaptacije kot dopolnilo svoje teorije intelektualnega razvoja. Po njegovo socialna adaptacija zavzema pomembno mesto v kontinuumu tri-faznega dialektičnega procesa. V prvi, t.i. projektivni fazi, otroci oblikujejo svoje vedenje z imitiranjem po modelu drugih ljudi (npr. se smehljajo, ko se drugi smehljajo). V drugi, subjektivni fazi, pri svoji aktivnosti (ki je še vedno tako kot vedenje drugih) izkusijo sebe na način, ki je podoben načinu drugih. V tretji, t.i. ejektivni fazi, v kateri si zamišljajo, da so izkušnje drugih enake kot njihove lastne. Ta faza poteka v medsebojnem delovanju izmenjanega vedenja 5 , subjektivnega doživljanja selfa in razumevanja drugih. Z drugimi besedami: otrokovo doživljanje selfa raste skozi skupno akcijo z ostalimi in njihovo doživljanje drugih raste skladno s izrazi njihovega doživljanja selfa. 4 K temu naj bi pripomogel škandal v letu 1908 (zasačili so ga s prostitutko), zaradi katerega je moral opustiti akademsko delo na Johns Hopkins University. 5 Vorig.: shared action. 19 Zgodovina socialne psihologije Za Balchvina sta bila koncepta self in drugi v temelju socialna in v svojem bistvu povezano. Ta povezava je osnova za usvajanje kulture, torej procesa, s katerim otrok postaja podobnomisleč član socialne skupine, ki ji pripada. Tej teoriji mehanizmov socialne adaptacije je Baldwin dodal stadijem podoben koncept smeri razvoja. Razvoj je razdelil na štiri glavna obdobja oz. stadije; organični, spontani, refleksivni in hiperrefleksivni: 1. V organičnem obdobju je otrokova osnovni način vključevanja sveta instinktivno refleksna. 2. To obdobje na traja prav dolgo, saj ga kmalu nadomesti spontano obdobje, ki je zaznamovano s pojavom imitacije. Otrokove akcije so imitativno detenninirane s tistim, kar prisotno v mislih. Tako je otrokovo mišljenje in vedenje kreirano s sugestijo. 3. Proti koncu predšolskega obdobja pa otrok postane sposoben misliti o mislih. Vsebina otrokove zavesti lahko sedaj deluje na eni ravni ločeno od okolja (tako lahko otrok npr. razmišlja ne le o svojih starših, ampak lahko razmišlja tudi o svojem razmišljanju o starših). Ta nov postopek je odsev, zaradi česar gaje avtor imenoval refleksivno obdobje. 4. Koncem otroštva se pojavi nova zmožnost, obdobje, ki gaje Baldwin poimenoval hiperrefleksivno obdobje. Otrok na tej stopnji postane sposoben sinteze različnih in neskladnih misli o mislih. Njegova nova misel lahko vzame za objekt razmišljanja tudi odnos med mislimi, ki so že seme po sebi refleksivne. S svojo teorijo socialne adaptacije in teorijo stopenj razvoja je Baldvvin (prav tam) povezal razvoj s številnimi pomembnimi psihološkimi in socialnimi pojavi. Za številne (tudi socialno psihološke) pojave je to delo pomenilo tudi prvo sistematično psihološko obravnavo na sploh (npr. altruizem, egoizem, vest, socialne norme, konformnost, socialna sugestibilnost, opozicionalnost, reakcija na novosti, strah pred tujci, vrednote ...). Njegova uporaba in v nekaterih primerih tudi konceptualizacija pojmov kot so moralnost, socialna sugestibilnost, mnogoterost selfa, self ideal, socialni self, samopodoba, asimilacija, akomodacija, izvorna epistemologija ipd. so imeli močan vpliv na kasnejše avtorje. Tako je njegova biosocialna teorija mišljenja pomagala oblikovati simbolični interakcionizem G. H. Meada, epistemologijo J. Piageta, socialno razvojno perspektivo L. S. Vigotskyga in teorijo moralnega razvoja L. Kohlberga. 20 Zgodovina socialne psihologije 2.2.5. »Neznano znani« VVilhelm Wundt Za enega pomembnih mejnikov v zgodovini socialne psihologije lahko z gotovostjo označimo Wilhelm Wundtovo 6 ustanovitev prvega eksperimentalnega psihološkega laboratorija v Nemčiji 1879. Wundtov laboratorij ne predstavlja le mejnika za psihologijo na splošno in eksperimentalno psihologijo (in behaviorizem) temveč je pomemben tudi, ker je Wundt (po Farr, 1984, s. 125) sam objavil v kar desetih zvezkih (med 1900-1929) o »psihologiji ljudstva« (Volkerpsychologie). Na ta način je Wundt zadnji (pomembnejši) znanstvenik, ki je posebej proučeval »spekulativno« psihologijo ljudstev in hkrati »znanstveno«, eksperimentalno psihologijo. Zanimivo je, daje Wundt (prav tam) ne le ločeval psihologijo kot eksperimentalno znanost usmerjeno v posameznika in psihologiji ljudstva kot kolektivno psihologijo, temveč tudi to, daje že sam opozarjal, da imajo eksperimentalne tehnike raziskovanja zelo omejene možnosti pri raziskovanju kolektivnih pojavov 7 (po Farr, 1996, s. 27). Vendar Wundtov socialno psihološki vpliv ni tako majhen kot morda zgleda, če imamo v mislih le vpliv njegovih del o Volkerpsychologie. V svoji kolektivni psihologiji je Wundt proučeval jezik, religijo, mite, običaje, magijo in sorodne pojave. Močno je vplival v dveh smereh: - na način raziskovanja; v tem sklopu ne gre prezreti vpliv na Floyda A. Allporta, ki je striktno zavračal idejo, da bi se psihologi ukvarjali s t.i. skupinskimi fenomeni. Zanj so pomenili neznanstveno terminologijo in v svojem tekstu Social Psychology zapiše (1924, s. 5): »živčni sistem imajo posamezniki, toda živčnega sistema množic ni« ter »Le skozi socialno psihologijo kot znanost o posamezniku se lahko izognemo površnim teorijam o mišljenju množic in kolektivnemu mišljenju.« Takšna razmišljanja so (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 30) usmerjala kasnejša proučevanja v večji meri na nivo analize individualnih stališč kot pa na nivo socialnega vedenja, npr. z razvojem raznih stališčnih lestvic (Thurstone 1928, Likert 1932); - na evropsko socialno psihologijo; zanimivo je, daje med drugimi, pri njem študirala in bila pod vplivom njegovih idej tudi cela vrsta tistih, ki jih danes urščamo med temeljne nosilce idej sodobne socialne psihologije, npr. G. H. Mead, E. Durkheim, B. Malinovski, W. I. Thomas itd. (po Farr, 1996). 6 VVilhelm VVundt (1832 -1920). 7 Več težav pri sprejemanju omejenosti laboratorijskega raziskovanja so očitno imeli tisti, ki so študijsko prihajali k VVundtu. 21 Zgodovina socialne psihologije 2.2.6. Edvvard A. Ross in William McDougall ter »prezrta« Paolo Orano in Carlos Bunge Večina avtorjev začetek t.i. modeme socialne psihologije uvršča v leto 1908, ko sta izšli dve deli, ki sta se nanašali zgolj na socialno psihologijo (avtor prve, »Social Psychology. An Outline and Souree Book« je Edward A. Ross, avtor druge »An Introduction to Social Psychology« pa William McDougall). In vendar je tu zgodovina nekoliko krivična, saj sta bili kar dve zgodnejši deli prezrti zgolj zaradi jezika v katerem sta bili napisani, to sta: »Psicologia Sociale«, ki jo je Paolo Orano objavil 1901 v Bariju ter »Principios de psicologia individual y social«, ki jo je Carlos Bunge (sicer Argentinec) objavil 1903 v Madridu. S sočasnim izidom Rossove in McDougallove knjige, pa se hkrati že nakazuje tudi nadaljevanje dveh struj v psihologiji, ki jih Sherif (1967, s. 66) poimenuje behaviorizem z akademsko psihologijo (poimenovana tudi kot »nezdružljiva«) ter interakcionizem (ali »temeljna« kot jo poimenuje Reuter 1940). Medtem, ko je Ross (po izobrazbi sociolog) videl osnovo človekovega socialnega vedenja predvsem v sugestiji in imitaciji in je bil usmerjen v kolektivno vedenje (v čemer lahko prepoznamo vpliv Le Bonovih idej), pa je McDougall (po izobrazbi psiholog) proučeval različne vidike socialne motivacije tako, daje v ospredje postavil posameznika (prav tam, s. 49). Čeprav tako preprosto vendarle ni, saj je potrebno videti McDougalovo delo, kot poudari Farr (1984, s. 127, 128) skozi prizmi dveh njegovih knjig. V prvi (iz 1908) je socialna psihologija spisana na »nivoju posameznika, druga (iz leta 1920) pa na kolektivnem nivoju.« Ne glede na to, ali ga bolj vidimo na področju individualno ali socialno usmerjene socialne psihologije, pa vsekakor predstavlja njegovo razmišljanje prvi poskus razmejitve socialne psihologije od sociologije in psihologije. Leta 1908 je W. McDougall (R. H. Wozniak, 1999, 2001) socialno vedenje utemeljil z biološkimi dejavniki (instinkti) in se hkrati usmeril na posameznika. Kot navedeta Thibaut in Kelley (1959, s.l) je po tedanjem njegovem mnenju naloga socialne psihologije določiti in razvrstiti različne socialne motive. S svojimi idejami je McDougall pravzaprav nadaljeval Spencerjevo razmišljanje, da so mentalne in socialne evolucije neposredno soodvisne od bioloških evolucij pri vrsti. Njegovo delo prenaša teorijo instinktov na socialne procese, s čimer je tudi svojevrstno prispevalo k razvoju psihološke socialne psihologije. Leta 1926 pa je McDougall (1926, 18) za nalogo socialne psihologije postavil: »naj odkrije na kakšen način se - kadar so dane prirojene lastnosti in možnosti človeškega razuma - z njimi oblikuje mentalno življenje družbe in kako povratno vpliva na smer njihovega razvoja in delovanje v vsakem posamezniku.« E. A. Ross pa je (1908, s. 1) socialno psihologijo razumel kot tisto, ki »proučuje psihične struje in tokove med ljudmi, ki se pojavljajo kot posledica njihovega združevanja. Takšna poskuša razumeti in pojasniti tiste uniformnosti v 22 Zgodovina socialne psihologije občutenju, prepričanjih ali hotenjih - in s tem tudi v akciji - ki so posledica interakcije med ljudmi, to je socialnih vzrokov«. 2.3. TEMELJI PSIHOLOŠKE SOCIALNE PSIHOLOGIJE Za utrjevanje eksperimentalne in v posameznika usmerjene socialne psihologije je pomembna (zaradi vpliva na kasnejše avtorje) definicija Floyda Allporta, kije leta 1924 zapisal, daje socialna psihologija »znanost, ki proučuje vedenje posameznika na tistih področjih, kjer posameznikovo vedenje stimulira vedenje drugih posameznikov ali pa je samo reakcija na vedenje drugih« (1924, s. 12). Ta definicija je prvič pustila ob strani pojme kot so družba, kolektiv, družbeno življenje ipd., ki so bili prisotni pred tem (pod vplivom sociologije in filozofije). Tovrstne pojme je skrčil na izvor »socialnih dražljajev«, ki se v principu ne razlikujejo od drugih, npr. fizičnih dražljajev. Posameznik pa reagira enako na »socialne« kot na »fizične« dražljaje. Se več, Allport zapiše (prav tam, s. 4) več kritik na račun konceptov, ki se nanašajo na kolektivnost (npr. kolektivno mišljenje, skupinska zavest) in nadaljuje, da »socialna psihologija ne sme biti postavljena v nasprotje s psihologijo posameznika, saj je del psihologije posameznika 8 .« Po Farru (1996, s. 106-107) ter Jasparsu in Fraserju (1984, s. 105) je Gordon W. Allport (brat Floyda Allporta) tisti, ki je (v Murchisonovi »Handbook of Social Psychology« iz leta 1935) izpuščal socialne oz. kolektivne komponente v različnih definicijah stališč in drugih pojmih socialne psihologije. Iz analize Jasparsa in Fraserja je natančno razvidno kako so nekateri pojavi v socialni psihologiji prenehali biti »socialni« (kot so bili npr. še v študiji W. 1. Thomasa in F. Znanieckega) ter postali del posameznika. G. Allport je (po Nastran - Ule, 1994) podal prva metodološka izhodišča socialnopsihološkega eksperimentiranja. Po teh mora nosilec eksperimenta izključiti vse neposredne interakcije in komunikacije med udeleženci poskusa, pozornost mora usmeriti le na kvazi-avtomatsko aktivirajoče ali zavorne dejavnike »mikrosocialne situacije«, ki vplivajo na individualno vedenje poskusnih oseb. Leta 1928 Luis Leon Thurstone postane znan s svojimi raziskavami socialnih stališč, tri leta za tem pa Murphy in Murphy objavita »Experimental Social Psychology«., s čimer se vzpostavijo temelji t.i. psihološke socialne psihologije. V behavioristični naravnanosti gre v tistem obdobju prav Murchison (1935, po Sherif, 1967, s. 66) celo tako daleč, da v svoji knjigi kar polovico strani nameni temu, da se posveti evolucijskim problemom, ki jih razvrsti od bakterij do človeškega življenja. 8 Poudarek je v originalu. 23 Zgodovina socialne psihologije Najradikalnejši zastopnik behaviorizma v socialni psihologiji je bil (po Nastran - Ule, 1994, s. 35, 36) B. F. Skinner. Po njem lahko o zakonitostih človekovega socialnega življenja sklepamo iz opazovanja živalskega vedenja (etologije), ker splošni principi vedenja ostajajo isti za vse višje oblike živih organizmov. Raziskovalci morajo biti usmerjeni na posamezne sekvence dražljajev in reakcij »organizmov« nanje, ter poiskati korelacije med njimi, kar omogoča napovedovanje. Tovrstni behaviorizem vodi v t.i. socialno tehnologijo, kije bila uporabna zlasti v industriji. Vendar so sčasoma v socialnopsihološkemu behaviorizmu spoznavali, da bi bilo potrebno za ustrezno razlago različnih pojavov vnesti še »posredujoče spremenljivke« med dražljaji in reakcijami. Tako so bili prisiljeni (po Nastran - Ule, 1994, s. 35, 36) upoštevati kognitivistične teoretske konstrukte (npr. stališča, hipoteze in teorije o kognitivni disonanci, kognitivni primerjavi, socialni atribuciji in socialnem kategoriziranju oseb ipd.). S tem seje behaviorizem ne le odprl za nove paradigme, ampak je hkrati tudi vzpostavil temelje za prihajajočo »kognitivno revolucijo«. K ponovnemu vračanju socialne psihologije k socialnim dejavnikom je bistveno pripomoglo (po Bečaj, 1997, s. 5) raziskovanje Roberta Rosenthala s sodelavci. Leta 1961 je s Fodejem 9 , nato pa še 1964 z Lawsonom 10 objavil poskuse (po Rosenthal, 2002), v katerih je dokazal, da na uspešnost podgan v Skinnerjevih škatlah bistveno vplivajo pričakovanja eksperimentatorjev. Se nekoliko bolj odmevne so bile njegove kasnejše (1968) raziskave z Jacobsonom t.i. Pigmalionovega efekta v razredu (prav tam). V njih so učenci, za katere so učiteljem na začetku šolskega leta dejali, da so na testu neverbalne inteligence dosegli boljše rezultate od resničnih, po osmih mesecih dosegali bistveno boljše rezultate na istih testih, kot kontrolna skupina (za katero so bili učitelji realno informirani). Ob njegovih poskusih seje izkazalo, da tako cenjeni (celo laboratorijski) eksperimenti vsebujejo celo vrsto pomanjkljivosti, ki se jih do takrat raziskovalci v preveliki vnemi po eksaktnosti niso niti zavedali. Iz vidika sociološke socialne psihologije pa so preizkusi Rosenthala mejnik tudi v eksperimentalnem prikazu težavnosti ločevanja posameznega psihološkega pojava od celokupnosti socialnega okolja oz. konteksta. 9 V »The problem of experimenter outcome-bias.« 10 V »A longitudinal study of the effects of experimenter bias on the operant learning of laboratory rats.« 24 Zgodovina socialne psihologije 2.4. TEMELJI SOCIOLOŠKE SOCIALNE PSIHOLOGIJE 2.4.1. William Isaac Thomas in Florian Znaniecki William Isaac Thomas in Florian Znaniecki 11 sta izdala v letih 1918-1920 »Poljski kmetje v Evropi in Ameriki« (The Polish Peasant in Europe and America), ki velja za eno prvih raziskav stališč. V svoji študiji sta ugotavljala, kakšne težave so nastale, ko so se poljski priseljenci s svojimi »socialnimi stališči« znašli ob dominantnih vrednotah ameriške kulture, kamor so se priselili. Thomas in Znaniecki sta stališča raziskovala iz sociološkega stališča. Tako npr. Jaspars in Fraser (1984, s. 114) menita, da sta se ukvarjala s »pravo socialno« naravo stališč (torej prej s tistim, kar Moscovici poimenuje socialne predstave 12 ), ne pa s tem, kaj se dogaja v posamezniku (v kar sta ob stališčih usmerjala brata Allport). Thomas in Znaniecki začneta svojo razpravo s poglavjem o metodologiji. Menita, da bi se morala sociologija ravnati po metodologiji naravoslovnih znanostih. Pravita (1958 13 , s. 1) da »smo se čedalje manj pripravljeni pretvarjati, da temeljijo socialni procesi na popolnem čudnem domisleku navzkrižja med individualnim in socialnim telesom. Čudoviti rezultati, ki izhajajo iz dosežkov znanstveno potrjenih tehnik na področju materialne stvarnosti, nas vodijo k uporabi podobnih postopkov tudi pri socialni resničnosti. Naš uspeh pri nadzoru narave, nam daje zaupanje v to, da bomo zmožni nadzirati socialno naravo z enakimi merili.« Vendar po drugi strani opozorita (prav tam, s. 38), da »socialna praksa in teorija« ne bi smeli nekritično prevzemati primerov iz naravoslovnih znanosti, ki vedno težijo k temu, da opredelijo en pojav, ki je nujen ali zadosten pogoj za drug pojav. Tako bi namreč socialne znanosti zanemarile razliko med fizično in socialno resničnostjo, ki je v tem, daje učinek fizičnih pojavov odvisna izključno od objektivne narave teh pojavov in je lahko preračunana na osnovi drugih empiričnih vsebin, učinek socialnih pojavov pa je poleg tega odvisen od subjektivnih vidikov, ki jih zavzame posameznik ali skupina do teh pojavov in je lahko vkalkuliran le, če poznamo ne le objektivne vsebine domnevnih vzrokov, temveč tudi pomene, ki jih ima v določenem trenutku za določene ljudi. Thomas in Znaniecki (1958, s. 4-12) opredelita nekaj pomanjkljivosti dotedanjih socioloških pristopov: 1. Predpostavka, da poznamo socialno resničnost zgolj zato, ker v njej živimo in da lahko predvidevamo stvari in odnose, na podlagi naših izkušenj. Medtem, ko v 11 Prvi je bil sociolog, drugi filozof. 12 Nekateri avtorji s področja socialnih predstav uvrščajo študijo Thomasa in Znanieckega o poljskih kmetih v Združenih državah v preučevanje socialnih predstav, ne pa stališč. 13 Gre za ponatis originalnega dela, ki je izšlo 1918. 25 Zgodovina socialne psihologije fizičnem svetu tega ne počnemo (ampak stvari poskušamo meriti, preverjati itd.), pa se v socialnem brez posebnih in temeljitih raziskav raje zanašamo na 'zdrav razum'. Že zgodovina fizične znanost nam daje veliko dobrih primerov, kam lahko pripelje zdravorazumski pristop - za primer avtorja navedeta geocentričen sistem v astronomiji.Še tako široko posameznikovo poznavanje socialne resničnosti, ali še tako dobra posameznikova prilagoditev na to resničnost ne more zagotavljati nobenega resnega zagotovila za veljavnost zdravorazumskih posplošitev. To poznavanje socialne resničnost je namreč vedno vezano zgolj na majhen del kompleksne celote, navadno zgolj na eno družbo, en razred znotraj te družbe itd. 2. Želeni in nezaželeni izhodi postajajo temelji, na katerih se razvijajo teoretični pristopi. Le znanstveno raziskovanje, kije dovolj neodvisno od prakse, lahko postane praktično uporabno. To ne pomeni, da naj ne bi proučevali praktičnih problemov kot je kriminal ali pa vojne, temveč da bi morali uporabljati od praktičnih dobičkov neodvisne metode. 3. Implicitna predpostavka, da lahko obravnavamo vsako skupino socialnih dejstev teoretično in praktično v poljubni izolaciji od ostalega življenja dane družbe. Družba je namreč sistem, zastopan s posamezniki, ki so njegovi člani in v določenih odnosih s celoto kompleksnoti socialnega življenja. 4. Predpostavka, da se ljudje odzivamo na isti način na enake vplive in posledično, daje možno izzvati enako vedenje pri različnih posameznikih s podobnimi sredstvi. 5. Predpostavka, da ljudje spontano, brez zunanjega vpliva razvijejo težnjo, ki jih usposablja za pridobivanje koristi ter za ustvarjanje želenih in odstranjevanje nezaželenih pogojev (kot npr., da bodo dobre življenjske razmere ustvarjale pogoje za dobro družinsko življenje). Izhod vidita avtorja v tem, da se znanstveniki na sociološkem področju omejijo na pomembne teoretične predpostavke, da razvijejo lastne metode proučevanja in sistematiziranja podatkov, kar jim bo omogočalo definirati socialna dejstva, in socialne zakone. S tem bo socialna teorija lahko postala bolj natančna, tako kot sta fizika in biološke znanosti. Res pa je, da bi se ob tem morala soočati z dvema temeljnima praktičnimas težavama, okoli katerih se neprestano vrti praksa (prav tam, s. 20): - problem odvisnosti posameznika od socialne organizacije in kulture, ta se odraža v vprašanju, kako naj ustvarimo s pomočjo obstoječe socialne organizacije in kulture želene moralne karakteristike posameznikov, ki tvorijo socialno skupino; - problem odvisnosti socialne organizacije in kulture od posameznika, ki pa se odraža v vprašanju, kako naj ustvarimo s pomočjo miselnih in moralnih karakteristik posameznih članov socialne skupine želene vrste socialnih organizacij in kultur. Socialna teorija bi morala dejansko rešiti obe težavi, tako objektivne elemente kulture socialnega življenja, kot subjektivne karakteristike članov socialne skupine, tako da ju vidi v korelaciji. 26 Zgodovina socialne psihologije Objektivne elemente oz. podatke, ki imajo empirično vsebino in so dostopni članom določene socialne skupine ter imajo hkrati pomen, ki je povezan, ali pa bi lahko bil povezan z objektom aktivnosti, imenujeta avtorja socialne vrednote. Socialna vrednota jima torej predstavlja različne stvari kot so živilo, inštrument, kovanec, pesem, univerza, mit, znanstvena teorija. Vse te vrednote imajo namreč vsebine, ki se nanašajo na občutke (npr. živilo), vsebujejo delno občutke, delno domišljijo (npr. kovanec), vsebine, ki so vzpostavljene s pisnimi in izgovorjenimi besedami ter s predstavami, ki jih izzovejo (npr. pesem), vsebine, katerih celota je kompleksnost ljudi, stavb, materialnih danosti in predstav, ki so zastopane v aktivnosti (npr. univerza), ali pa vsebine, ki so povsem namišljene (npr. mitološke osebnosti ali znanstvene teorije). Pomeni teh vrednot postanejo jasni, ko jih povežemo s človeško aktivnostjo. Socialna vrednota je torej nasprotujoča naravnemu predmetu 14 , ki ima vsebino, vendar je ta del narave, nima pomena za človeško aktivnost, je 'brez vrednosti'. Čim naravni predmet prevzame pomen, postane socialna vrednota. Zanimivo je, da (prav tam, s. 1850) govorita tudi o tem, da človek s svojo biološko naravo še ni socialno bitje oz. »socialna osebnost 1 '«, tak lahko šele postane. Socialna osebnost postane posameznik takrat, ko »sprevidi obstoj socialnih pomenov, ki jih posedujejo objekti, hkrati pa se mora nučiti prilagoditi sebe zahtevam, ki jih iz vidika teh pomenov družba postavlja predenj ter se naučiti kako kontrolirati te pomene v osebne namene.« Človek postane socialno bitje torej šele, ko osvoji socialne vrednote. Seveda pa ima lahko socialna vrednota po Thomasu in Znanieckemu (prav tam, s. 21) pri tem več pomenov, saj se lahko nanaša na več različnih vrst aktivnosti. S stališčem pa avtorja (prav tam, s. 22-23) opredelita »proces zavestnosti, ki določa resnično ali zgolj možno aktivnost posameznika v socialnem svetu. Stališče je zato posameznikov dvojnik socialne vrednote, je psihološki proces, ki ga imamo lahko za manifestacijo povezave s socialnim svetom, saj je vedno povezano z določeno socialno vrednoto. Vendar bi pri tem morali psihološki proces vedno videti kot položaj nekoga, medtem ko stališče v osnovi pomeni stališče k nečemu 16 .« Razmišljanje o povezavi stališč in vrednot nadaljujeta z mislijo (prav tam, s. 44), da »Vzrok socialnih in individualnih pojavov ni nikoli socialni ali individualni pojav sam po sebi, temveč je vedno kombinacija socialnih in individualnih pojavov oz. vzrok vrednote ali stališča ni nikoli stališče ali vrednota sama, temveč vedno kombinacija stališča in vrednote. Stališče lahko obravnavamo kot socialni pojav kot nasprotje 'stanju zavesti' individualne psihologije, vendar je individualno, celo kadar je skupno vsem članom skupine, kadar ga postavimo nasproti vrednotam.« Prav zato po njunem mnenju (prav tam, s. 27) psihologija ni izključno individualna psihologija. Psihologija naj bi proučevala zavestne pojave, ki nimajo svojega izvora v 14 V orig.: opposed to natural thing. 15 Vorig.: social personality. 16 Poudarki so v originalu. 27 Zgodovina socialne psihologije 'človeški naravi' na splošno, temveč v posebnih socialnih pogojih, skladno s katerimi se tudi spreminjajo ter so skupni vsem posameznikom so v istih pogojih. Med stališči, ki prevladujejo v skupini, so nekatera izražena zgolj v posameznih vedenjih. Toda obstojajo (prav tam, s. 31) tudi druga stališča, ki so ponavadi (čeprav ne vedno) bolj splošna, ki se (poleg tega, da se tako kot prva izražajo neposredno v vedenju) manifestirajo tudi posredno, v bolj ali manj eksplicitnih in formalnih pravilih vedenja, s katerimi skupina ohranja, uravnava in naredi bolj splošne in bolj pogoste odgovarjajoče tipe vedenj med člani skupine. Pri posamezniku je v ospredju zavest, da ta pravila predstavljajo stališča njegove skupine do njegovega uresničevanja pravil in socialnih posledic, kijih bo imel, če bo pravilom sledil ali pa jih kršil. Zato je posameznikovo vedenje tako determinirano s pravili, ki so uveljavljena v njegovi socialni skupini in zato tudi ni na mestu pričakovati racionalnosti teh pravil, niti racionalnosti fizičnih posledic, ki jih nosi sledenje ali pa kršenje pravil. Iz razlikovanja stališč in socialnih vrednot Thomas in Znaniecki opredelita (prav tam, s. 33) tudi razliko med sociologijo in socialno psihologijo: »medtem, ko je sociologija teorija socialne organizacije, je socialna psihologija splošna znanost o subjektivni strani kulture in vendar sta obe del splošnejše socialne teorije, saj se obe ukvarjata z odnosi med posamezniki in konkretnimi socialnimi skupinami.« Poleg tega, da Thomas in Znaniecki v raziskavi govorita že o socialni resničnosti, ki jo ločita od fizične, uporabljata tudi druge socialno psihološke pojme (kot npr. socialne vrednote, socialna sredina, socialne zahteve, socialne sheme, socialni svet, socialni posameznik, socialni sistem itd.). In vendar je, kljub njunem izrazito sociološkem pristopu k raziskavi, uspelo naslednikom - zgolj zaradi obravnavanih razlik v socialnih stališčih in vrednotah - stališča in hkrati celotno socialno psihologijo individualizirati oz. locirati njeno proučevanje v posameznika. 2.4.2. Sigmund Freud V nasprotju s splošno veljavnim prepričanjem je Sigmund Freud (1856-1939) socialni oz. masovni psihologiji kot jo je imenoval sam, pripisoval velik pomen. V Množični psihologiji in analizi jaza zapiše (Freud, 1986 17 , s. 246) npr.: »Sklepati moramo, daje psihologija množice najstarejša človeška psihologija; tisto, kar smo zanemarjajoč vse ostanke mase izolirali kot individualno psihologijo, seje šele kasneje vzdignilo iz masovne psihologije, polagoma in takorekoč še vedno le delno.« Kasneje sicer nadaljuje: »Nadaljnje razmišljanje nam kaže, v kateri točki moramo popraviti to trditev. Individualna psihologija mora biti pravzaprav enako stara kot masovna, ker smo od samega začetka imeli dve vrsti psihologije, namreč psihologijo posameznikov mase in psihologijo očeta, poglavarja, vodje.« Iz 17 Gre za hrvaški prevod originalnega dela, ki je izšlo leta 1921. 28 Zgodovina socialne psihologije navedenega vidimo, daje tu eksplicitno opredelil pomen masovne psihologije, kar je v drugih delih bolj posredno izpostavljeno (npr. v Kulturna seksualna morala in modema nervoznost, Totem in tabu ipd.) Izhodišče njegove študije predstavlja kritična analiza in primerja teoriji le Bona in McDougalla. Čeprav sprejema nekatera izhodišča obeh avtorjev, pa mu je v osnovi bližje Darwinova ideja, da naj bi ljudje prvotno živeli v prakrdelu. Praoblika človeške družbe naj bi bila po tem pojmovanju horda, ki ji neomejeno vlada močan samec. Preko nasilnega uboja poglavarja se horda preobrazi v bratsko skupnost, ki ji vodjo nadomesti religija. Ko Freud to poveže z psihološkim dogajanjem v družini, pride do teze (1986, s. 216, 217), da so »ljubezenski odnosi (indifirentno rečeno: čustveni odnosi) tisto, kar sestavlja bistvo duše mase.« Enako, neizstopajoče delovanje posameznikov v masi Freud vidi sicer kot pravilo (ki nikakor ne velja vedno), ki pa ima svoj izvor v medsebojni zavisti. Sam zapiše (prav tam, s. 244): »Tisto, kar pozneje deluje v družbi kot skupni duh, esprit de corps ipd., ne skriva svojega izvora iz prvotne zavisti. Nihče naj si ne želi posebej izpostavljati, vsi morajo biti enaki in naj imajo enako. Socialna pravičnost pomeni, da se človek sam marsičemu odreče zato, da bi se morali temu odreči tudi drugi, kar pomeni, da tega ne bi mogli zahtevati.« Socialna čustva naj bi tako izvirala iz preobrata prvotnih sovražnih čustev v pozitivna zaradi identifikacije. Vendar pa velja zahteva po enakosti le za člane množice, medtem ko je vodja pri tem izjema (zanj velja »druga psihologija«). 2.4.3. Charles Horton Cooley Charles Horton Cooley (1864-1929) je s svojo sociologijo - lahko bi jo označili za holistično, saj mu družba pomeni organizem - imel velik vpliv na kasnejše ideje Meada. Pri tem pa je potrebno poudariti, da ko je govoril o družbi kot o organizmu, ni želel vzpostavljati analogije z biologijo, ampak si je prizadeval poudariti sistemske medsebojne povezave med vsemi socialnimi procesi. Ali kot navede Coser (1977 po http, 2005): »Če ... rečemo, daje družba organizem, mislimo ... da je to kompleksa oblika procesov, katerih vsak živi in rase z interakcijo z ostalimi, pri čemer je celota tako poenotena, da kar deluje na nek del, učinkuje tudi na vse ostale. To je obsežna prepletenost recipročnih aktivnosti. ... Družba in posamezniki so nerazdvojne faze iste celote. ... Če v posameznih osebah obstoja univerzalna narava, potem mora tudi v človeškem druženju obstojati nekaj univerzalnega, kar odgovarja temu.« C.H. Cooley je v psihologijo (1909) uvedel tudi pojem primarnih skupin in pojem ogledalnega jaza. Primarne skupine so skupine, ki so bile, ali so najpomembnejše za razvoj posameznika na primer »družine, skupine, s katerimi se otrok igra ter sosedstvo ali skupnost 29 Zgodovina socialne psihologije starejših«, ki so za Cooleya (1909, s. 23) »temeljnega pomena v oblikovanju socialne narave in misli posameznika.« Za ogledalni jaz pa sam pravi: »Kot vidimo naš obraz, postava in obleka v ogledalu in nas zanimajo, zato, ker so naši in zadovoljni ali pa ne, že s tem ali ustrezajo tistemu, kar bi mi hoteli da so, tako tudi v soji zavesti zamišljamo kakšne vse misli ima lahko drugi um o našem izgledu, obnašanjih, ciljih, delih, karakterju, prijateljih itd. in to seveda vpliva na nas.« In kasneje: »Za takšen pojem o sebi kaže, da ima tri osnovne elemente: zamišljanje našega izgleda v očeh druge osebe, zamišljanje njene sodbe o tem izgledu in neke vrste doživljanja sebe s ponosom ali sramom.« (1969, s. 784). S takšnim razmišljanjem je Cooley dal podlago za razvoj idej t.i. interakcionizma in simboličnega interakcionizma. 2.4.4. Emile Durkheim Za Emile Durkheima (1858-1917) bi lahko rekli, daje bil sociolog' s , katerega ideje, zlasti koncept »kolektivnih predstav«, postajajo v sodobni sociološki socialni psihologiji spet žive in uporabne. Zaradi njegovega vpliva na evropsko socialno psihologijo si jih bomo ogledali natančneje. Durkheim je namreč že leta 1898 v delu Representations individuelles et representations collectives, kot prvi sploh uporabil pojem kolektivnih predstav in govoril o razlikah med individualnimi in le-temi. Durkheim je bil sodobnik in nasprotnik Franza Boasa. In medtem ko je slednji smatral Durkheima za »salonskega misleca (mozgača), ki teoretizira preko mej znanstvene veljavnosti«, je le-ta očital Boasu daje »nedomiselni zbiralec podatkov« (po Hatch, 1979, s. 219). Durkheim je zaradi izrednih predavateljskih sposobnosti okoli sebe (in osnovanem časopisu Annee Sociologique) zbral skupinico nadarjenih znanstvenikov (npr. Marcel Maussa, Robert Hertza, Henri Huberta, Celestin Bougleja, Paul Faconneta, Lucien Levy-Bruhla itd.), ki jih imenujejo »francoska« in včasih »durkheimova šola«. Durkheimov idejni vpliv na Moscovicija in njegove somišljenike pa je bil tako velik, da se psihologijo, ki je razvijala teorijo socialnih predstav, pogosto celo imenujejo »neo Durkheimova socialna psihologija« (npr. Deutscher, 1984, s. 73). Durkheim je nasprotoval tedanjim intelektualističnim, redukcionalističnim in utilitarnim teorijam o kulturi. Čeprav je bil sprva tudi sam pozitivistično naravnan (vzročne, mehanične 18 Morda bi bilo bolje rečeno, da je bil utemeljitelj francoske sociologije, saj je bil po izobrazbi sicer filozof, ki pa je predaval sociologijo in pedagogiko. Čeprav je sicer že pred njim Comte govoril o družbeni vedi, pa je le-ta postala popularna med francoskimi intelektualci šele z Durkheimom (po Hatch, 1979, s. 220). Deutscher (1984) navaja, da je Durkheim uporabljal »socialno psihologijo« in »sociologijo« kot sinonima. Zaradi njegovega ločevanja med individualno in kolektivno psihologijo (kot njegovo sociologijo poimenuje Hatch, prav tam, s. 236), pa bi ga lahko označili celo za »kolektivnega psihologa«. 30 Zgodovina socialne psihologije zakonitosti družbe), je kasneje vse bolj razvijal idejo o tem, da so kulturne ideje sui generis 19 glede na njihovo materialno osnovo. Tako je vse bolj opuščal vzročno pojasnjevanje in se zatekal v interpretativni in subjektivni pristop k podatkom - menil je namreč, da se kompleksnih sistemov mišljenja ne da pojasnjevati zgolj z empirično teorijo spoznanja. Poudarjal je čustveno osnovo kulture in vedenja, in vsled svoje filozofske naravnanosti vnašal težnjo po razpravah o različnih spornih vprašanjih, torej svojevrstni antiredukcionalistični vidik (po Hatch, 1979, s. 219, 220). Ena najstarejših in najpomembnejših Durkheimovih idej je bila (po Hatch, 1979, s. 225) »da se družbeni pojavi odlikujejo z lastno naravo in da se jih ne da zožiti na psihologijo posameznika« . Po Durkheimu (prav tam, s. 227) se posameznik ne bi nikoli povzdignil zgolj z lastno voljo iznad nivoja življenjskih potreb in apetita, niti iznad nivoja svojih občutkov. Med kolektivnim in posameznikovim življenjem je videl globok prepad in zanikal možnost, da bi se kolektivno pojasnjevalo z nižjega, z nivoja posameznika. Temeljne ideje je izpeljal pravzaprav iz kritik Spencerja, ki je trdil, da ljudje s stopanjem v družbene odnose dobivajo osebne prednosti. Zavestno razmišljanje potemtakem daje osnovo za sodelovanje v družbi (vsakdo naj bi uvidel, daje zanj koristno da ima skladne odnose z drugimi). Durkheim pa je (po Hatch, 1979, s. 228) nasprotno menil, da samo interes, neomejen z nekim zunanjim, blažilnim vplivom, medsebojno ne privlači različnih ljudi - kot tak naj bi med njimi vzpostavljal zgolj prehodne zveze, v katerih se večinoma zoperstavljajo drug drugemu. Zagovarjal je idejo, da prihaja do sodelovanja in kohezivnosti zato, ker ljudi nadzoruje sistem verovanja in občutkov - neka kolektivna zavest - sistem, ki zajema tudi njihov naravni egoizem. Ta verovanja in občutki prej regulirajo in spreminjajo kot pa izražajo osebne interese posameznika in so, glede na to, resničnost prav posebne vrste. 2.4.4.1. Individualnost in kolektivnost Realni svet, takšen kot ga zaznavamo z čutili, je po Durkheimu v stalnem spreminjanju; če se ne spreminja opazovana stvar, se spreminja subjektivno stanje opazovalca. Nasproti tem, neskončno spremenljivim občutjem, so stabilne kategorije s pomočjo katerih razmišljamo in urejamo svoja opažanja. Te so izven spreminjanja naših izkustev in dajejo red in čvrstost, ki jo vidimo v svetu (po Hatch, 1979, s. 229, 230). Kolektivne predstave je Durkheim (po Augostinos in Walker, 1996, s. 135) vpeljal za ločevanje kolektivnega mišljenja od individualnega. Menil je, da se v njih prepleta individualna psihična resničnost z družbeno in sicer tako, da si člani neke družbe medsebojno 19 Sui generis (po Verbinc, 1968, s. 684): lat. »svoje vrste«, poseben (večkrat pejor.); enkraten, povsem drugačen od drugih. 20 S temi idejami se je postavil nasproti stoletja prevladujoči misli (izvirajoči še iz Aristotela), da je družba proizvod človeške volje in, da ni nič manj in nič več od tistega, kar iz nje človek naredi. 31 Zgodovina socialne psihologije izmenjujejo predstave. Tako v svojem poreklu in poteku kot v svoji vsebini so te predstave socialne. Čeprav se pojavljajo kot nekakšen substrat posameznikov, ne morejo biti razložene na individualnem nivoju. In kot pravi Lukes (1975, po Augostinos in Walker, 1996, s. 135): »Kolektivne predstave kot so miti, legende in tradicije, so pojavi z lastnimi posebnimi karakteristikami, odvisne so od posameznikov, ki jih tolmačijo, kar zahteva pojasnitev na sociološkem ali societalnem nivoju.« Ali, kot pravi sam Durkheim (1982, s. 16, 17): »Družba je realnost sui generis; ima lastna obeležja, ki jih ne najdemo - vsaj ne v isti obliki - v ostalem delu univerzuma. Predstave, ki jo izražajo, imajo torej vsebino povsem različno od individualnih predstav, in lahko smo vnaprej prepričani, da prve nekaj dodajajo drugim. Tudi sam način, na katerega se ti dve vrsti predstav izoblikujeta, jih nenazadnje razlikuje. Kolektivne predstave so proizvod neizmernega sodelovanja, ki se razprostira ne le v prostoru, ampak tudi v času; da bi se jih ustvarilo, se mora mnoštvo raznih duhov združiti, premešati in kombinirati svoje ideje in občutke; dolgi nizi generacij nanizajo v njih svoje izkušnje in znanje.« Moscovici, pa navede (1984, s. 946) Durkheimovo misel, ki hkrati kaže na razmerje socialnega in individualnega v predstavah in v psihologiji: »Kolektivne predstave so popolnoma nekaj drugega kot so individualne predstave. Nič slabega ni po našem mnenju v tem, da se smatra sociologijo za del psihologije, če je k temu dodano, da ima socialna psihologija svoje lastne zakonitosti, ki niso enake tistim, ki veljajo za individualno psihologijo« 2.4.4.2. Pomen kolektivnih predstav Kot vidimo, je Durkheim videl izvor kolektivnih predstav v predstavah različnih posameznikov, ki so v nekem medsebojnem sodelovanju. Kljub temu pa jih ne moremo enačiti niti s psihološkimi procesi, niti s posameznimi izkušnjami. Prav zaradi sodelovanja se skupek individualnih predstav stalno (pre)oblikuje -1 — na ta način, da kolektivne predstave niso več enake katerikoli izmed individualnih predstav. Pomenijo torej nekaj, kvalitativno popolnoma drugega od individualnih predstav, kar npr. pomeni, da jih ne moremo imeti niti za seštevek, niti za presečišče posameznih predstav. Kolektivne predstave niso abstrakcije (ki bi bile lahko realne le v zavestih posameznikov), ampak so konkretne v tolikšni meri, kot tiste, kijih lahko ustvari posameznik o svoji lastni okolici: odgovarjajo načinu, na katerega tisto posebno bitje, kot je družba, misli o predmetih lastne izkušnje. Najpogosteje so pojmi neke splošne ideje, ki bolj izražajo kategorije in razrede kot pa posamezne predmete, vendar je to zato, ker posamezne stvari le redko zanimajo družbo; ravno zaradi svoje razširjenosti se lahko usmerja samo na splošne in trajne lastnosti (po Durkheim, 1982, s. 394). 21 Prav v sodelovanju je po mojem mnenju tudi skrita Durkheimova premisa o spreminjanju kolektivnih predstav, zaradi česar se ne morem strinjati z Moscovici-jevim očitkom, da so kolektivne predstave zanemarjale dinamični vidik, ki ga sam poudarja pri socialnih predstavah. 32 Zgodovina socialne psihologije Sam Durkheim pravi (1982, s. 16, 17), da: »Kaže, daje v kolektivnih predstavah zgoščena povsem posebna intelektualnost, neskončno bogatejša in kompleksnejša od tiste, s katero razpolaga posameznik. Sedaj je jasno, kako ima um moč, da preseže domet empiričnega spoznanja. Te moči ne dolguje neki misteriozni sposobnosti, ampak preprostemu dejstvu, da je, po nekem znanem izreku, človek dvojen. V njem obstojata dve bitji: enoje individualno, ki ima svojo osnovo v organizmu in, čigar krog delovanja je s tem ozko omejeno in eno družbeno, ki - z intelektualnega in moralnega vidika - predstavlja v nas najvišjo resničnost, ki jo lahko spoznamo z opazovanjem - to je družbo.« Posledica te dvojnosti naše narave je v stalnem trenju - družbeni del nas obvezuje da stalno presegamo sebe in opuščamo poti in delovanja, ki so za nas naravna. Po drugi strani pa so posledice tudi v praktičnem napredku, v tem, da moralne ideale ne moremo zožiti na zgolj utillitamo pobudo in v napredku mišljenja, ki ga ne moremo zožiti na individualno izkušnjo. Ali kot pravi avtor (Durkheim, 1982, s. 17): »V tolikšni meri kot sodeluje v družbi, posameznik naravno preseže samega sebe, tako takrat, kadar misli, kot kadar dela.« Družba, oz. kolektiv je tista stvarnost, ki torej preko kolektivnih predstav temeljno pripomore k razvijanju intelektualnosti ali »uma« kot ga imenuje avtor. Preko kolektivnega, preko nekakšne »nad-individualnosti« so šele izpolnjeni osnovni predpogoji za drugačen pogled na resničnost , kar je osnova spreminjanja oz. napredka. Čeprav včasih kolektivne predstave delujejo kot da so izredno oddaljene od stvarnosti, pa se lahko obdržijo zgolj tiste, ki stvarnost na nek način odražajo ali tiste, ki se stvarnosti postopno približujejo. Kolektivna predstava po Durkheimu (1982, s. 396) ravno s svojo kolektivnostjo zagotavlja tudi objektivnost" ’. Objektivna je lahko namreč le takrat, ko je obstojna in posplošena. Če bi bila v nasprotju z lastnostmi stvari, ne bi mogla dobiti tako razširjeno in dolgotrajno premoč. Po drugi strani je z neskončnim ponavljanjem podvržena stalni kontroli: ljudje, ki nanjo pristajajo, jo preverjajo z lastnimi izkušnjami. Po drugi strani pa kolektivne ideje pridobijo določeno lastno samostojnost; delujejo ena na drugo in lahko popolnoma spremenijo naravo. Glede na to, lahko njihova povezava s skupino slabi in se lahko celo popolnoma izgubi. Kot opozori Hatch (1979, s. 234) je že sam Durkheim poudarjal razliko med družbeno podlago (substratom) ali morfološko osnovo družbe in kolektivnim ali družbenim življenjem. V tem smislu kasneje nadaljuje tudi avtor (Durkheim, 1982, s. 401): »Če je kaj univerzalno v odnosu do posameznika, je celo družba sama individualnost, ki ima svojo lastno fiziognomijo in idiosinkratičnost: je posamezni subjekt, ki prav odtod, razčlenjuje tisto kar misli. Tudi 22 Kasneje opredelim ločevanje med stvarnostjo (stvari same po sebi, neodvisne od ljudi) in resničnostjo (doživljanje, dojemanje nečesa kot stvarnega, prepričanje v stvarnost), ker pa oboje zajema angleški »reality«, se kajpak pojavi težava v prevajanju. Zato v tekstih, kjer iz konteksta ni povsem razviden pomen zapisujem realnost, kjer pa je to razvidno (kot v danem primeru) pa smiselno prevajam s »stvarnost« ali »resničnost«. 23 Tu bi bilo ustrezneje seveda zapisati občutek objektivnosti, saj je kolektivna predstava nekaj, kar ne more biti objektivno, lahko pa seveda zagotavlja tak subjektiven občutek. 33 Zgodovina socialne psihologije kolektivne predstave torej vsebujejo subjektivne elemente in je nujno, da se postopno prečiščujejo in s tem približujejo stvarem. Vendar, ne glede na to koliko so v začetku neizdelane, v njih ostaja klica neke nove mentalitete, do katere se posameznik sam, s svojimi močmi ne bi mogel povzdigniti: odtod seje odpirala pot obstojnemu, neosebnemu in organiziranemu mišljenju, ki je potem lahko le še razvijalo svojo naravo.« Obstoja torej podobnost med psihičnim življenjem posameznika in kolektivnim življenjem družbe. Tudi kolektivno življenje je namreč (kot pri posamezniku) sestavljeno iz predstav in ima celo materialno podlago; to je skupina, oz. bolj točno kot pravi Durkheim (po Hatch, 1979, s. 234) skupek konkretnih, medsebojno povezanih posameznikov. Kadar se posamezniki združujejo, delujejo vzajemno drug na drugega, vendar iz tega izhaja čisto drugačna vrsta psihičnega življenja. Tako npr. ljudje, ki jih razdraži ista stvar v skupini opažajo, da reagirajo na podoben način, kar samo potrjuje in hkrati ojačuje njihove reakcije. 2.4.4.3. Transcedentalnost Kolektivne predstave predstavljajo (za razliko od fizičnega okolja) moralno okolje posameznikom in na tem področju postavljajo močne moralne obveznosti. Kršenje posamezniku ne prinaša fizičnih sankcij (kot velja za prvo okolje), ampak družbene. Družbeno življenje je (Durkheim po Hatch, 1979, s. 237) transcedentalno na dva načina: na intelektualnem področju opremlja človeka s kolektivnimi predstavami (kar predstavlja posplošitve na področju opažanja, izražanja mišljenja) na moralnem področju pa kolektivno življenje daje posamezniku skupek pravil, s katerimi se uravnava njegovo vedenje in omejujejo njegovi osebni interesi. Intelektualna transcedentalnost kolektivnega življenja; kolektivne predstave so sistemi idej in verovanj. Vedno se na nekaj nanašajo (fizični objekti ali družbeni odnosi). Sestavljajo nek pojmovni okvir ali kulturni idiom, s pomočjo katerega člani določene družbe sami sebi prikazujejo lastno družbo in objekte, ki nanjo delujejo (Durkheim po Hatch, 1979, s. 237, 238). Eksistencialne lastnosti, ki so v duhu zastopane s kolektivnimi idejami, običajno niso predstavljene na objektiven način. So preoblikovane in spremenjene zato, ker v procesu soočanja s stvarmi družba sama sebi vanje projecira tudi vrednosti in pomene. Tako Durkheim v svojem delu Vrednostne sodbe in sodbe o realnosti iz leta 1911 (po Hatch 1979, s. 240) loči dve vrste pojmov: - tiste, ki poskušajo neke pojave predstaviti objektivno (primer zanje je znanstveno mišljenje), ter - predstave, ki zajemajo vrednostne sodbe - to niso objektivne slike realnosti, ker jo preoblikujejo s tem, ko ji vsiljujejo vrednotenje (ta vrednost ni stvar notranje lastnosti, kot so trdili utilitaristi, ampak je podana s kolektivnim mišljenjem). Svet, ki nam ga odkrivajo naša čutila, družba zamenjuje z drugačnim svetom, ki je projekcija 34 Zgodovina socialne psihologije idealov, ki jih je sama ustvarila. Kolektivno mišljenje nas lahko (kot pravi Durkheim (1982, s. 17) »pripravi do tega, da stvari vidimo v kakršnikoli luči; lahko dodaja realnosti ali odbija od nje, odvisno od okoliščin.« Moralna transcedentalnost kolektivnega življenja; Posameznik mora znotraj tega presegati samega sebe, mora omejevati in krotiti svoje lastne interese in želje, se mora na nek način žrtvovati in disciplinirati, zato da se dvigne nad svoj naravni osebni jaz. Kolektivno življenje je namreč povsem drugačno od življenja posameznika; če naj posameznik v njem sodeluje, mora pristati na sebi tuje ideje, verovanja in načine delovanja (Durkheim po Hatch, 1979, s. 249). Če naj posameznik preseže svojo naravo, mora biti izpostavljen zunanjemu pritisku in sankcijam. Kajpak pa Durkheim ne meni, da zgolj zaradi tega posamezniki pristajajo na družbeno življenje. Drugi razlog vidi v tem, da kolektivne predstave niso preprosto vsajene v um, dodane pa so jim tudi kategorije kot so moralna avtoriteta in spoštovanje, kar pomeni, da se »jim ljudje strastno zavezujejo« (kot navaja Hatch 1979, s. 250). Durkheim je predpostavljal, da posameznik ne bo spontano izbral omejitev, ki jih zahteva družbeno življenje, vendar, čim bo to storil, mu bo osebno bolje. Osebne želje so vedno brezmejne in če jim da posameznik popolno svobodo, pomenijo zanj stalni izvor nezadovoljstva 24 . Z omejevanjem želja se šele omogoča zadovoljitev. Na ta način (kot pravi Durkheim po Hatch 1979, s. 252) »Paradoksalno, prav moralna disciplina omogoča posamezniku uresničiti svobodno in samostojno voljo. Z omejevanjem svojih interesov v korist družbenega življenja, pričnemo nadzirati svoje strasti: podrejamo jih svoji volji, namesto da bi z njimi upravljale naše naravne potrebe.« 2.4.4.4. Kolektivne predstave in razvoj družbe V različnih družbah prevladujejo različne kolektivne predstave. Vendar je za vsako kohezivnost in solidarnost v družbi nujna istovrstnost kolektivnih predstav. Torej brez kolektivnih predstav ni družbe. Družba ni materialni pojav, ker izhaja iz projekcije idealov na neko skupino ljudi. Nobena družba ne more obstojati, če ni bila ustvarjena sprejemanjem in preobrazbo kolektivnih predstav (Durkheim po Hatch, 1979, s. 248). Durkheim je ločeval mehanično (primitivno) družbo od organske - glede na stopnjo civilizacije. Organska nastane iz mehanične z rastjo prebivalstva, s čimer narašča konkurenca in borba za obstanek. Izhoda sta možna dva; prvi je migracija in drugi specializacija. S specializacije se spremenijo točke konfliktov, saj lahko vsak posameznik svoje lastne cilje dosega ne da bi ogrožal druge. Konkurenca med ljudmi, ki niso medsebojno povezani z moralnimi sponami namreč vodi v odtujenost. Morala deluje torej kot (neobstoječa) tretja oseba, razsodnik (prim. s pojmovanjem norme po Thibautu in Kelleyju). 24 Durkheim (po Hatch 1979, s. 252) govori celo o stalnih izvorih mučenja za posameznika, če bi ostajal sam s svojimi željami in težnjami. 35 Zgodovina socialne psihologije V preprostih družbah je kolektivno življenje preciznejše in podrobnejše, ker vsi počno vse dejavnosti, zaradi česar celo najneznatnejši vidiki njihovega življenja postajajo kolektivni - s tem pa tudi obvezni. S tem v takih družbah težje in počasneje prihaja do spreminjanja, saj se svobodno izražanje posameznih odstopanj težje sprejme. Pri bolj zapletenih družbah pa mora kolektivno življenje, ki je precej abstraktno, na nek način preseči to notranjo raznolikost. Tako postopno družba prehaja iz formalizma (v mehanični družbi) vse bolj v racionalno in logično mišljenje. S tem ko kolektivno mišljenje postaja vse bolj splošno, dobiva tudi posameznikov um vse večjo širino in zmožnost neodvisnega razmišljanja. Postopoma se razvija t.i. »kult posameznika«, saj posameznik postaja vse manj zlit z družbo kot to velja v primitivnih ljudstvih, kjer posameznik sam po sebi nima nikakršnega pomena (po Hatch 1979, s. 257-260). Člani družbe ne dojemajo resno pogoje in sile na katere se odzivajo, ker je njihovo razumevanje posredovano preko kolektivnih predstav, s pomočjo katerih se družba sooča s temi pojavi.Tako se posameznik sicer odziva na objektivne sile, vendar vedno preko neke kulture (kolektivnih predstav). Obredi (tudi kazen) služijo potrjevanju zavesti družbe o sebi in o občutjih, na katerih je družba zasnovana (npr. kazen ne služi toliko zastraševanju in kaznovanju zločinca, kot tistim, ki so »dobri«, da potrdijo in podprejo svoja čustva, ranjena z zločinom (Durkheim po Hatch, 1979, s. 267). Tako se po Durkheimu družbeni pojavi ne dajo pojasnjevati z njihovo koristnostjo za člane družbe. To pomeni, da kolektivna verovanja in občutja nimajo izvora v interesih in razmišljanjih posameznika. Družbeno življenje - kolektivne predstave - delujejo skladno z lastnimi načeli in struktura družbe je en od izrazov tega sui generis sistema idej (Durkheim po Hatch, 1979, s. 242). Vrednost kolektivnega življenja je po Durkheimu »duhovna« (spiritualna) in ne materialna. Kolektivno življenje je drugačne narave kot posameznikova - ima svojo lastno naravo. Durkheim je predlagal obstoj neke dimenzije družbenih pojavov, ki so nad nivojem človeške volje, t.j. pojavov, ki delujejo izven področja človeškega mišljenja. Ta nivo družbenih procesov in načel je običajno izven zavestnega razumevanja članov družbe, in gaje potrebno opazovati od zunaj (Durkheim po Hatch, 1979, s. 270, 271). Funkcija kolektivnih predstav znotraj tega je, da spreminjajo svet s pomočjo dajanja pomenov in vrednot (vrednosti?). Projekcija vrednosti in pomenov pa je v osnovi simbolični proces, ker vse kar se poveličuje in preoblikuje s kolektivnimi predstavami predstavlja družbeno moč. 2.4.4.5. Funkcije kolektivnih predstav Kolektivna verovanja in občutenja imajo drugačen izvor, izven interesov in razmišljanj posameznika. Funkcija družbene skupnosti je v ustvarjanju družbeno koristnih stvari, vendar se to ne nanaša na interese posameznika, ne to kaj je dobro za člane družbe, niti ne na 36 Zgodovina socialne psihologije »največjo možno korist za največje možno število ljudi« - ker pri teh predpostavkah izhajamo iz posameznika. Z družbeno koristnim delovanjem je Durkheim mislil (po Hatch 1979, s. 269) »vse kar omogoča trajnost ali obstoj sistema kolektivnih predstav. Funkcije ne služijo fizičnim, niti materialnim potrebam človeka, ampak potrebam kolektivnega življenja.« Durkheim (1982, s. 387) pravi: »Družbe, ki ne občuti potrebe, da v pravilnih razmikih vzdržuje in krepi kolektivna čustva in kolektivne ideje, ki tvorijo njeno edinstvenost in posebnost, sploh ne more biti. To moralno obnavljanje se lahko doseže le preko zborov, druženje, na katerih posamezniki, ki so tesno približani drug drugemu, skupno znova potrjujejo svoja skupna čustva; odtod ceremonije, ki se - s svojim ciljem, rezultati, kijih proizvajajo in postopki, ki jih uporabljajo - ne razlikuje bistveno od čisto religijskih ceremonij. 2 . 4 . 4 . 6 . Svet pojmov, jezika in svet kolektivnih predstav Čutne predstave se neprestano pojavljajo, potiskajo druga drugo, kot rečni valovi.Vsaka od njih je v funkciji prav v tistem trenutku, v katerem se dogajajo. Ne moremo biti prepričani, da jih bomo še kdaj doživeli na način, na kakršnega smo jih doživeli prvič. Povsem drugače pa je s pojmi, ki tvorijo zgradbo logičnega mišljenja in so izven časovnih okvirov in dogajanja. Ne dogajajo se kar sami po sebi, niso odvisni od notranje in spontane evolucije, ampak prav nasprotno; upirajo se spremembam. Pojem ni stvar posameznika, saj je skupen večim ljudem ali pa jim je vsaj lahko posredovan. Nasprotno pa nek občutek ne more biti prenesen v zavest nekoga drugega, ker se čvrsto oprijema organizma in osebnosti, kjer je nastal (in iz njega ne more biti izločen). Narava pojma nam tako govori o svojem nastanku; če je pojem skupen vsem, potem je tak, ker je proizvod skupnosti. Če ne nosi pečata niti ene posamezne osebe, je to zato, ker gaje naredila neka enkratna celota, v kateri se srečujejo in iz katere vsi tudi črpajo. Če je pojem obstojnejši kot občutki 25 ali slike, je to zato, ker so kolektivne predstave bolj obstojne od individualnih in ker, dokler je posameznik občutljiv tudi na najmanjše spremembe, ki se dogajajo v njegovi notranjosti, ali zunanjem okolju, uspevajo le dovolj resni dogodki vplivati na duhovno stanje družbe. Brez dvoma je jezik — in glede na to, sistem pojmov, ki jih tolmači - proizvod kolektivne predelave. Tisto, kar odraža, je način s katerim si družba v celoti prikazuje predmete izkušenj. Prikazi, ki ustrezajo raznim elementom jezika, so torej kolektivne predstave, (po Durkheim, 1982, s. 391-393). Ze 1897 Durkheim v delu The Division of Labor in Society zapiše »ideja je resničnost (Durkheim po Hatch, 1979, s. 242). Glede na to, daje svet, ki odraža totalni sistem pojmov pravzaprav svet, ki ga družba prikazuje sama sebi, nam lahko zgolj ta daje najsplošnejša 25 Tu kaže opozoriti na pomembno razliko med občutki (senzacijami) in čustvi. Medtem, ko so prvi vezani na neposreden (organski) odziv, pa so čustva vezana na pojme, očitno na socialne predstave in imajo kot taka bolj skupinski pomen kot individualen /več glej Milivojevih (1999)/. 37 Zgodovina socialne psihologije prikaze, glede na katere mora biti svet predstavljen. Samo subjekt, ki zajema vse posamezne subjekte lahko zajame takšen predmet. Ker univerzum obstoja le če je mišljen in ker ga le družba lahko misli v njegovi totalnosti, lahko le v družbi najde svoje mesto; postane element njenega notranjega življenja. Tako postane družba sama totalna vrsta (rod) izven katerega ne obstoja nič. Pojem totalnosti je zgolj abstraktna oblika pojma družbe; je celota, ki zajema vse stvari, najvišji razred, ki vsebuje vse ostale razrede (po Durkheim, 1982, s. 399). Durkheim (1982, s. 403) opozori, da če pripisujemo družbi glavno vlogo pri nastanku naše narave, še ne pomeni, dajo zanikamo in nadaljuje: »Če sinteze posameznih predstav, ki se dogajajo pod okriljem vsake individualne zavesti, že same po sebi proizvajajo nekaj novega, kako veliko bolj delotvome so prostrane sinteze tistih zavesti v družbi! Družba je najmočnejši sklop fizičnih in moralnih sil, kar nam jih daje narava. Nikjer se ne nahaja takšno bogastvo raznolikih zgradb, ki bi jih pripeljali do takšne stopnje skrčenosti. Torej ni čudno, da se od tod izloča neko višje življenje; ki povratno deluje na elemente iz katerih izhaja, jih dviguje do višjih oblik obstoja in preoblikuje.« 2.4.5. George Herbert Mead Georga Herberta Meada (1863-1931) je J. Dewey označil kot najbolj originalnega misleca v filozofiji Amerike zadnjih generacij. Nekateri ga navajajo tudi kot simboličnega interakcionista in kot tistega, ki je osnoval t.i. čikaško šolo, čeprav sam svojih razmišljanj ni nikoli tako imenoval, z osnovanjem čikaške šole pa tudi ni imel nič in je pripisovanje obojega bolj posledica mitov, ki so se spletli po Meadovi smrti (po Coser, 1977). Čeprav je objavil malo del (vzrok naj bi bilo njegova težava v pisnem izražanju, skrbno tehtanje vsake napisane misli ter njegova originalnost idej), je njegov vpliv na socialno psihologijo precejšen, saj ga se še v sedanjem času marsikdo sklicuje na njegova razmišljanja. Kot zanimivost naj omenim, daje tudi Mead 26 nekaj časa študiral v Leipzigu pri W. Wundtu. Za socialno psihologijo je zlasti pomembno njegovo (po njegovih idejah so ga napisali drugi po njegovi smrti), leta 1934 objavljeno, delo »Mind, Self, Society« 27 , v katerem je dalje razvil Cooleyevo zamisel o socialni naravi jaza. Za Meada je socialna psihologija disciplina, ki »proučuje aktivnosti ali vedenja posameznika kot se pojavljajo v socialnem procesu. Vedenje posameznika je lahko razumljeno le v terminih vedenja celotne skupine, katere član je, kajti individualne dejavnosti so vpletene v širše, socialne dejavnosti, ki gredo preko njegovih in vključujejo druge člane skupine.« Tako se Mead (Mead, 1997, s. 7) pridruži tistim, ki socialno psihologijo vidijo iz sociološkega aspekta, saj meni, daje potrebno individualne izkušnje povezati z »vidikom družbe, zlasti s stališča komunikacije kot bistva družbenega reda.« 26 Veliko Američanov je po zaključku študija odšlo za leto, dve še na študij v Evropo. Na ta način je kar nekaj sodobnikov (filozofov, sociologov, psihologov) odšlo na študij v Leipzig k VVundtu. 27 V prevodu Um, sebstvo, družba, ki je pri nas izšlo leta 1997. 38 Zgodovina socialne psihologije Strukture in procesi so pri Meadu (po Nastran - Ule, 1994, s. 32) odvisni od simbolnega socialnega delovanja oz. vedenja ljudi (čeprav Mead ni nikoli ločeval simbolne dejavnosti ljudi od predmetno-proizvajalne dejavnosti oz. dela). Tuje mišljeno zlasti medsebojno komuniciranje ljudi s pomočjo simbolnih gest, ki so v svoji najvišji obliki enake jezikovni komunikaciji. S simbolnimi gestami posameznik sebi in drugim naznačuje socialne pomene dejanj. Nastran - Uletova tako zapiše (prav tam), da Meadu pomenita jezik in roka rojstno mesto človeka. Mead je predpostavljal, da mora imeti vsak človeški organizem določene fiziološke in nevrološke predpogoje, dispozicije za razvoj jezika. Pri tem je pomembno, da mu nevrološko strukturo predstavljajo dejanja in ne mišljenje: »Vztrajam pri trditvi, da so strukture v centralnem živčnem sistemu strukture dejanja - ne strukture mišljenja ali presojanja, temveč strukture dejanja« (Mead, 1997, s. 25). Socialno dejanja se po Meadu začne z aktivnostjo, ki drugemu predstavlja dražljaj za lasten odgovor. Tako pravi (prav tam, s. 37, 38): »Dejanje enega psa postane za drugega dražljaj, ki izzove njegov odziv. Med obema obstaja torej odnos; ko pa se drugi pes odzove, se ravnanje prvega psa spremeni. Že samo dejstvo, daje en pes pripravljen napasti, postane za drugega psa dražljaj, da spremeni svoj položaj ali naravnanost. Sprememba v naravnanosti drugega psa takoj povzroči spremembo v naravnanosti prvega. To je pogovor kretenj.« Te odzive je torej Mead poimenoval pogovor kretenj, saj takšna »komunikacija« (še) ni zavestna ali pomenska. Takšna postane šele, ko drugi iz kretenj prvega posameznika razbere posledice ali kasnejše vedenje prvega. Ali kot pravi Mead (prav tam, s. 60): »Pomen nastane in leži v polju povezav med kretnjo človeškega organizma in njegovim kasnejšim vedenjem, ki ga s kretnjo naznači drugemu organizmu. Kretnja ima pomen, če drugemu organizmu naznači kasnejše (ali posledično) vedenje prvega organizma.« Pri človeku se razvoj pomena torej pojavlja kot simbolizacija. Tako vidimo, zakaj pravi Mead (prav tam, s. 39), da lahko o simbolu, ki ima pomen, govorimo šele, če vzbudi v drugem posamezniku isto idejo, ki stoji za njim (v smislu: »Vem, da veš, da vem,....«). S simbolom namreč ustrezno doživljanje prvega posameznika prikliče pomen v drugem posamezniku. Iz tega sledi tudi, da smo ljudje bitja, ki smo neločljivo povezani z mišljenjem, sodbami, odobravanjem, naklonjenostjo ipd. drugih ljudi. Identiteta človeka je neposredno odvisna od sprejemanja in priznavanja drugih ljudi. Vendar se človek ne odziva le na reakcijo, ki jo v drugem človeku sproži njegova kretnja. Odzove se že na svojo lastno kretnjo, in sicer tako, kot se nanjo odzove drugi človek: »Če v kateremkoli danem socialnem dejanju ali situaciji posameznik drugemu s kretnjo pokaže, kaj naj stori, se posameznik zaveda pomena svoje kretnje - pomen njegove kretnje se pojavi v njegovem izkustvu - in sicer toliko, kolikor prevzame naravnanost drugega posameznika do 39 Zgodovina socialne psihologije te kretnje, in skuša nanjo implicitno reagirati, tako kot drugi nanjo reagira eksplicitno« (prav tam, s. 40). Simboli so se pri človeku razvili predvsem iz glasovnih kretenj in Mead (prav tam, s. 53) pravi, daje »glasovna kretnja ... pomembnejša od vseh drugih kretenj« ter nadaljuje (prav tam, s. 53) »pomembnost vokalnega dražljaja je ... v dejstvu, da posameznik lahko sliši, kar reče, in s tem, ko sliši, kar reče, se skuša odzvati tako, kot se odzivajo drugi.« Na ta način postaja posameznik sam sebi objekt, kar ima po Meadu značilnosti sebstva. Pri tem Mead poudari (prav tam, s. 106), daje narava sebstva drugačna od organizma v fiziološkem smislu, saj ob rojstvu še ni prisoten, ampak nastane in se razvija v »procesu socialnega doživljanja, dejavnosti in izkustva«. Sebstvo torej nastaja s komunikacijo, ali kot zapiše avtor (prav tam, s. 106): »Pomembnost tega, čemur pravimo 'komuniciranje', izhaja iz dejstva, da nudi obliko vedenja, v kateri lahko organizem ali posameznik postane sam sebi objekt. Če je tako komuniciranje sestavni del posameznikovega vedenja, omogoča nastanek sebstva.« Poleg jezika je za nastanek sebstva bistvenega pomena igra, ki ima podoben pomen kot za primitivna ljudstva t.i. dvojnik, ki izide iz potrebe po razlikovanju med sebstvom in organizmom. Igra posameznika pripravlja na to, da bo zmožen postaviti se v različne vloge. Po Meadu lahko igra poteka na dva načina: bodisi kot individualna igra, spontana, razigrana igra otroka (play) ali kot skupinska igra (game), ki je bolj formalizirana, s postavljenimi cilji, ki jih je potrebno doseči, s pravili, manj svobodna. V zgodnjem otroštvu je posameznik sposoben zgolj kratkotrajnega vživljanja v druge in hitrega (pogosto le v igri in fantaziji) prehajanja iz ene v drugo »vlogo«. Na zgodnejši razvojni stopnji se otrok igra individualno, pri čemer predvsem prevzema vloge pomembnih drugih ljudi, ki nanj vplivajo in je od njih odvisen. Tako je njegovo odzivanje podobno odzivanju njemu pomembnih ljudi. Na kasnejših razvojnih stopnjah pa individualno igro zamenja skupinska. Bistven doprinos tega načina igre k razvoju sebstva je v tem, da mora otrok, ki v njej sodeluje, imeti v sebi naravnanosti vseh drugih soigralcev kot celote. Mead (prav tam, 117) pravi: »Naravnanosti drugih igralcev, ki jih neki igralec prevzame, se organizirajo v nekakšno enoto in potem ta organizirana enota nadzoruje in usmerja posameznikovo odzivanje«. Za razvoj sebstva v njegovi polnosti je premalo, da otrok prevzeme naravnanosti drugih posameznikov do sebe, ampak mora priti do organiziranja socialnih naravnanosti posplošenega drugega ali socialne skupine, ki ji pripada, kot celote. Šele ko se otrok nauči sebe opazovati z očmi drugih ljudi, postane, iz prejšnjega »z jazom opremljenega subjekta«, družbeno bitje. Razvoj sebstva torej poteka v dveh fazah (po Mead, 1997, s. 121): 40 Zgodovina socialne psihologije - v prvi »se posameznikovo sebstvo konstituira enostavno z organiziranjem specifičnih naravnanosti drugih posameznikov tako do njega kot v njihovih medsebojnih odnosih v konkretnih socialnih dejanjih, v katerih z njimi sodeluje« - v drugi fazi pa se sebstvo oblikuje z »organiziranjem socialnih naravnanosti posplošenega drugega ali socialne skupine, ki ji pripada kot celote.« Pri tem igra pomembno vlogo igra, saj se njej v otrok na spontan način uči in intemalizira socialne norme, zahteve, pričakovanja ipd. drugih ljudi do sebe - z igro torej razvija sebstvo. Zato Meadu še posebej skupinska igra predstavlja za otrokovo življenje prehod »od prevzemanja vlog drugih oseb v individualni igri k organizirani vlogi, ki je bistvena za človekovo samo-zavedanje v polnem pomenu besede«. Mead predpostavlja, daje socialni proces tisti, ki je omogočil razvoj tako uma, kot sebstva pri človeku, sam zapiše (prav tam, s. 171), da »je moral že pred nastankom človekovega uma in sebstva obstajati socialen proces, ki je omogočil, da sta se v njem in v skladu z njim v človeku razvila um in sebstvo.« Vendar je za Meada so v ozadju vsakega vedenja (in to ima pri vseh živih bitjih socialne značilnosti) temeljne biološke potrebe (npr. po hrani, reprodukciji ...). Te temeljne potrebe oz. impulze lahko posamezni organizmi zadovoljujejo le v socialnih situacijah oz. socialnih odnosih. Vprašanje, ki se mi tu zastavlja je, ali Meadu potemtakem človeška socialnost pomeni le način zadovoljevanja temeljnih človeških potreb. Avtor pravi (prav tam, s. 174), daje človeška družba organizirana drugače kot družbe žuželk (npr. čebele ali mravlje). Te so organizirane po načelu fiziološke plastičnosti, ki omogoča razvoj socialne celote v takšnem smislu, da posamezni organizmi le povezani v celoto delujejo kot en sam organizem (Mead pravi, da je fiziološka diferenciacija različnih bitij primerljiva z diferenciacijo različnih celic v tkivu mnogoceličnega bitja). Posamezni organizmi izven skupnosti sploh ne morejo obstajati, kot ne more obstajati posamezna celica izven tkiva mnogoceličarja. Pri ljudeh pa se »organizacija socialnega vedenja, ki tvori strukturo in vsebino človeškega sebstva, se oblikuje tako pod vplivom organizacije živčnih elementov in njihovih medsebojnih povezav v centralnem živčnem sistemu kot pod vplivom splošne urejene strukture vedenja ali ravnanja družbe ali skupine, v kateri posameznik - kot član družbe ali skupine posameznikov, ki izvajajo to vedenje - sodeluje« (prav tam, s. 174). Vendar moramo pri odzivanju organizma na okolje upoštevati njuno tesno povezanost, ali kot pravi (prav tam, s. 185): »za neko specifično bitje obstaja le okolje, ki ga le-ta izbira in konstruira s svojimi mogočimi odzivi.« Zanimivo je, da čeprav Mead zapiše to misel o tesni povezanosti okolja in človeka, ki je zelo blizu Festingerjevemu razmišljanju o socialni resničnosti, pa je s pojmom okolje Mead imel v mislih »le« fizično, sam pravi (prav tam, s. 186): »Človekovo okolje tvorijo fizične stvari.« Meadovo pojmovanje konstruiranja okolja je mišljeno v dobesednem, 41 Zgodovina socialne psihologije fizičnem pomenu, ki služi »obvladovanju«, kar prenese kasneje (prav tam, s. 188) tudi na družbo, ko pravi »... obvladovanje lastne evolucije pa je cilj razvoja družbe.« Ker ima t.i. kognitivna plat socialne psihologije po mojem mnenju najpomembnejšo vlogo pri razumevanju strukture in dinamike, pri nastajanju in spreminjanju socialne resničnosti in z njo povezanih pojmov, jo v nadaljevanju predstavljam podrobneje. Za razliko od predhodne analize, pa nameravam kognitivno plat socialne psihologije predstavljati hkrati iz vidika razvoja kot iz vidika posameznih, ključnih pojmov. 2.5. KOGNITIVNA PLAT SOCIALNE PSIHOLOGIJE 2.5.1. Socialno zaznavanje in socialna kognicija Ker v zadnjih treh desetletjih kognitivna smer v psihologiji (in v drugih znanostih) pridobiva čedalje večji pomen, nekateri temu pravijo kar »kognitivna revolucija«. Osrednja točka te smeri je človeško mišljenje in vsi spoznavni procesi. Medtem ko so se v začetku psihološke teorije ukvarjale s preučevanjem izoliranih kognitivnih procesov (zaznavanje, inteligentnost ipd.), so poznejše te kognitivne procese že obravnavale bolj celostno, povezano s celotno osebnostjo. Vendar so te, prve »prave« kognitivne teorije pretirano poudarjale le človeško racionalnost, kot npr. Kelly, za katerega človek v vsakem trenutku racionalno in zavestno razmišlja ter se odloča med raznimi možnostmi - čustva, motivacija ipd. so zanj imele drugoten pomen. Pri novejšem kognitivnem pristopu pa poudarjajo, »da se ljudje vedemo zato, ker mislimo« (to je v človeški naravi). Človeška posebnost je v tem, da si lahko predstavljamo možnosti, ki so popolnoma različne od tistih, ki se nam ponujajo v znani okolici. Ta predstavljivost človeka je tako »močna«, da se vedemo skladno z njo ne glede na to, ali ustreza ali ne realnostim okoli nas. V sodobnih kognitivnih pristopih se pojmuje kognicija hkrati kot rezultat in vzrok našega izraženega vedenja in sejo ne povezuje le z intrapersonalnimi procesi, temveč tudi s procesi v socialnem svetu. Tako sta Fiske in Taylor (1991, po Nye in Brower, 1996, s. 322) zapisala, daje bila socialna psihologija vedno kognitivna, avtorja pa dodajata, daje možno to izjavo tudi obrniti in trditi, daje kognitivna psihologija vedno bila socialna. Osnovno vodilo sodobnih kognitivnih pristopov je, da vedenje oz. tisto, kar dojemamo kot »resnico«, ni posledica objektivnega opazovanja sveta, ampak je proizvod socialnih procesov in interakcij med ljudmi. Samo socialno zaznavanje označuje način, s katerim dojemamo in presojamo druge ljudi, sami sebe, socialne odnose in socialne situacije. Socialno zaznavanje je odvisno od zaznave, naših stališč, čustev, pričakovanj, pa tudi od družbenih norm, vrednot itd. Glede na to, da 42 Zgodovina socialne psihologije nečesa ne moremo zgolj zaznavati s čutili, ne da bi sočasno že potekal proces kognitivne »obdelave« teh dražljajev, bi bilo bolj pravilno govoriti o socialni kogniciji. Socialna kognicija je, kot pravi že Henri Tajfel (1978, po Augoustinos, Walker, 1996, s. 177, 178), tesno povezana s konsenzualnim vedenjem. Socialna narava se odraža v interakciji societalnih in individualnih kognitivnih in afektivnih procesov. Kot navajata (prav tam) »večja ko je stopnja socialnega soglasja glede narave pojavov v družbi, bolj verjetno bo posameznik izbiral in organiziral informacije o objektih skladno z societalnimi pričakovanji. Tisto, kar pogosto vidimo kot individualni kognitivni proces je v resnici proizvod širših socialno psiholoških procesov in vplivov.« Nekateri so mnenja (npr, Levine, Resnick in Higgins, 1993, s. 600), daje že Sherif s svojimi avtokinetičnimi preizkusi pravzaprav raziskoval socialno kognicijo. Seveda pa je socialna kognicija doživljala usodo podobno drugim socialnim kategorijam, tako lahko prepoznavamo v definiranju tega pojma dve temeljni usmeritvi: - tista (v t.i. ameriški socialni psihologiji), ki socialno kognicijo vidi iz individualistične perspektive; običajno se njeno področje opredelitve suka okoli načina, kako posameznik razmišlja in interpretira informacije in izkušnje povezane s posamezniki, skupinami in socialnimi dogodki (npr. Wiggins, Wiggins in Zanden, 1994 ali pa Philipchalk, 1995, ki v poglavju o socialni kogniciji le te sploh ne opredeli); - tista, ki je poskušala preiti individualistično perspektivo z opozarjanjem na societalne, kolektivne in simbolične značilnosti človeškega mišljenja, torej na tiste vsebine (zaznave, razmišljanje, interpretacije, spoznanja itd.), ki nastanejo zaradi življenja v skupini, kot posledica medosebne interakcije in komunikacije. Njeni temelji so v t.i. evropski socialni psihologiji, pri čemer so najpogosteje citirana tri teoretična področja (po Augoustinos, Walker, 1996, s. 4): - analiza diskurza, ki ima svoje izhodišče v kritiki pozitivizma v znanosti, ki sta ga oblikovala zlasti postmoderna in socialni konstrukcionizem (v tej razpravi se bom ustavil zgolj pri slednjem, čeprav je »ameriški«, saj je prva t.i. psihološka šola, ki je dala smernice kritike pozitivistično-empiristične znanosti ter ponudila drugačne koncepte resnice in spoznanja - kot zapišeta Augoustinosova in Walker, prav tam, s. 265); - teorija socialne identitete (H. Tajfel in J. C. Turner), katere osnovna predpostavka je, da človeška identiteta temelji na skupinski identiteti. Ljudje so opredeljeni v prvi vrsti kot socialna bitja, ki iz skupinske pripadnosti pridobivajo občutek za to, kdo so, kako naj se vedejo in kaj naj verjamejo. Čeprav to teorijo nekateri uvrščajo bolj v medskupinske teorije in so mnenja, da šele iz nje izhajajoča teorija samokategorizacije (Turner) sodi na področje socialne kognicije, pa drugi (npr. Augoustinos, Walker) poudarjajo, da teorija 43 Zgodovina socialne psihologije socialne identitete vseeno sodi na to področje, saj predpostavlja osnovo socialne in skupinske identitete v kogniciji; - teorija socialnih predstav (Moscovici), ki je osredotočena na to, kako posamezniki in skupine uporabljajo predstave za razumevanje in konstruiranje skupne in izmenjane resničnosti . Teorija opozarja na t.i. zdravorazumske teorije in spoznanja, kijih ljudje oblikujemo o socialnem svetu. Nekateri avtorji (npr. Hayes, Orrell, 1998 ter Wiggins, Wiggins in Zanden, 1994), pa temelje za razvoj kognitivne plati socialne psihologije prepoznavajo že v teorijah atribucij in (osebnih) konstruktov (ki so sicer izrazito individualistično orientirane, vendar jih bom v nadaljevanju vseeno predstavil, saj se ukvarjajo z načinom osmišljanja sveta, ki nas obdaja (kar je deloma področje socialne resničnosti kot so znali povezovati tudi v socialnem konstrukcionizmu in teoriji socialnih predstav). 2.5.2. Teorije atribucije En od pomembnih usmerjevalcev našega vedenja so t.i. »implicitne teorije osebnosti«. Implicitne so, ker se jih redko zavedamo, čeprav vseeno vplivajo na naše vedenje, osebnostne pa zaradi tega, ker tvorijo cel sklop, oz. nazor o tem, kakšni so ljudje. Veliko raziskav (npr. Asch, 1946, Kelley, 1950, Zanna in Hamilton, 1977, Asch in Zukier, 1984 itd.), nakazuje, da je za presojanje drugih izrednega pomena že prvi vtis. Prva informacija o nekom je tako vplivna, ker izoblikuje temeljni okvir našega odnosa. To pomeni, da prva informacija ne predstavlja le delčka v mozaiku spoznavanja drugega, ampak pomeni hkrati že podlago, na katero bomo »dajali« druge informacije. Prvi vtis sam po sebi je torej pogosto napačen in je zaradi tega lahko vir številnih nadaljnjih napak. Kadar npr. pozneje dobimo informacije, ki se ne skladajo z našo prvo podobo (okvirjem), običajno poskušamo »prilagoditi« te nove informacije in ne okvirja. Zanimivo pa je, daje socialno zaznavanje navadno vzajemno: naše zaznave, kognicija, vedenje ipd. vplivajo na zaznave, kognicijo, vedenje ipd. drugih ljudi in obratno. Posledice napak v socialnem zaznavanju oz. v socialni kogniciji se lahko nanašajo: - na nas same (imamo npr. neustrezno slabo samopodobo, sami sebe zavračamo, nismo zadovoljni s sabo, se precenjujemo), - na druge ljudi in na naše odnose z njimi (smo pretirano zaupljivi ali pa neutemeljeno sovražni, odklonilni, ...), - na situacije (pri nastopu pred razredom dijak pomisli, daje od le-tega odvisno, ali ga bodo v letniku zavračali ali sprejemali). 28 V orig.: construct a common and shared reality. 44 Zgodovina socialne psihologije Proučevanje implicitnih teorij osebnosti je spodbudilo pravzaprav raziskovanje atribucij, oz. atribucijska teorija, za katere začetnika navajajo Solomona Ascha (po Hayes, 1998; s. 346). Asch (1946), Kelley (1950), Asch in Zukier (1984), Zanna in Hamilton (1977), itd. so pri svojih poskusih dajali proučevancem dva enaka spisa oz. seznama besed, ki sta se medsebojno razlikovala le v eni besedi, oz. v enem opisu. Ugotavljali so, daje ena sama beseda, oz. le ena drugačna lastnost, povsem spremenila celostni vtis poskusnih oseb o opisani osebi (po Asch 29 , 1997, s. 69-133). Pri implicitnih teorijah osebnosti, tako kot pri kategorizacijah, prihaja do povezovanja določenih osebnih lastnosti v svežnje. Kadar npr. o nekom razmišljamo kot o »ambicioznem človeku«, nam to ne pomeni le njegov odnos do dela in napredovanja, ampak pogosto s tem povezujemo še druge lastnosti (daje npr. sebičen, neal trni stičen, nedružinski,...). Ob implicitnih teorijah osebnosti pa lahko najdemo podobnosti tudi z definicijo pojma »osebni konstrukti«, saj jih npr. W. T. Norman (po Musek, 1982, s. 386) v svojih raziskavah označuje kot »tiste teorije, ki sijih ustvarjamo zaradi subjektivne težnje po organizaciji in ureditvi sveta, v katerem živimo«. Normanovi zaključki govore o tem, da druge ljudi presojamo zlasti po dimenzijah: ekstraverzija, prijetnost, vestnost, čustvena stabilnost, kulturnost. Skladno z naravnanostjo konstrukcionizma je tudi to, da se (prav tam) te dimenzije presenetljivo skladajo s temeljnimi dimenzijami osebnosti, ki sojih ugotovili znanstveniki v svojih raziskavah. Teorije atribucij se v temelju ukvarjajo s proučevanjem načinov s katerimi ljudje pripisujejo vzroke dogodkom, proučevanjem razlogov zakaj in kako to počno in pogojev v katerih to počno, oz. ne počno. Izhodišče vseh je, da ljudje pripisujejo vzroke dogodkom, zato, da si življenje uredijo in naredijo predvidljivo (po Augostinos in Walker, 1996, s. 60). Kot zgodovinsko pomembnejše označita avtorja tri: Heiderjevo »teorijo naivnega znanstvenika«, Jones in Davisovo »teorijo skladnega sklepanja« in Kelleyev »kovariantni modela atribucij e«. 2.5.2.1. Heiderjeva »teorija naivnega znanstvenika« Fritzu Heiderju se pripisujeta pojma »zdravo-razumska psihologija« in »naivna psihologija akcije«. V okviru prvega pojma je že 1944 (po Augostinos in Walker, 1996, s. 61-62) opredelil, da ljudje delujemo kot »naivni znanstveniki«, ki intuitivno ah zdravorazumsko »vidimo svet kot sklop vzročnih in posledičnih odnosov, celo v antropomorfičnem smislu, kjer ni nikakršnih vzročnih povezav.« Oz. kot pravijo Krech in sodelavci (1972) »razvrščaje objektov in dogodkov v vzročne in posledične odnose tvori vzročni sistem v naši kognitivni arhitekturi.« Heiderjeva predpostavka je, da ljudje nagibamo k temu, da zaznavamo vzroke in posledice kot zaznavno celoto. Proces poteka preko dveh glavnih determinant: podobnosti in 29 Gre za ponatis originalnega Asch-evega dela Forming impressions of personality, ki je bilo sicer objavljeno v Journal of Abnormal and Social Psychology št. 41, s. 258 - 90, leta 1946. 45 Zgodovina socialne psihologije bližine. V našem intuitivnem vzročnem sistemu bosta izgledala dve stvari prej vzročno povezani kadar sta si podobni, hkrati pa bomo kot bolj povezana dojemali dva dogodka, ki sta si tudi časovno bližje. Opozoril pa je tudi, da ljudje vedenju raje pripisujemo en vzrok kot pa večim faktorjem ter, da udeleženci raje pripisujejo svoje vedenje situacijskim vzrokom, medtem ko opazovalci pogosteje dispozicijam udeležencev. 2.5.2.2. Jonesova in Davisova »teorija skladnega sklepanja« Edward Jones in Keith Davis sta 1965 objavila »teorijo skladnega sklepanja« , ki predstavlja prvo sistematizacijo predhodnih Heiderjevih idej. Temeljna premisa teorije je (po Augostinos in Walker, 1996, s. 62), »da ljudje v določenih pogojih kažejo močno nagnjenje k sklepanju, da se človeški nameni in dispozicije skladajo z njihovimi akcijami«. Avtorja vidita posameznika, tako kot Heider, kot »naivnega znanstvenika«, ki sistematično (mišljeno verjetno nehotno) izlušči povzetke teoretične informacije iz opazovanega vedenja, tako da testira in izloča alternativne teoretične razlage preden izoblikuje teoretično razlago, ki je najbolje podprta s podatki. Raven skladnosti sklepanja se kaže v tem (po Rus, 1997, s. 220, 221), v kolikšni meri posameznikovo manifestno vedenje izraža njegove osebne namene in dispozicije, ne pa zunanje situacijske omejitve. Po Jones in Davisu (po Augostinos in Walker, 1996, s. 63) lahko ločujemo tri glavne faktorje, ki vplivajo na vzpostavljanje skladnosti sklepanja: 1. Zaželenost izhodov; Vedenje se presoja glede na socialno zaželenost - pri čemer je socialno zaželeno znotraj tistega konteksta, v katerem je nastalo, je torej normativno ali pričakovano. 2. Princip neskupnega učinka; Princip se pojavi, ko posameznik ima, ali vsaj meni, da ima prosto izbiro med nekaj vedenjskimi alternativami. Gre za specifične učinke, ki so odvisni zgolj od namena posameznika, pri čemer je infonnacijska vrednost določenega vedenja sorazmerna z njegovo distinktivnostjo - to je s tem, v koliki meri se razlikuje od vedenj drugih posameznikov, z drugačnimi nameni. 3. Hedonistična pomembnost in personalizem 31 ; Za vedenje pravimo, daje hedonistično pomembno za opazovalca takrat, kadar konsekvence vedenja vplivajo na opazovalca, kadar je njegovo počutje je odvisno od škode ali koristi, ki sledi vedenju. Personalizem pa je podvrsta hedonistične pomembnosti in je okarakteriziran z namenom posameznika za vedenje, ki bi bilo hedonistično pomembno za opazovalca. Akcije (vedenja), ki jih 30 V orig.: theory of correspondent inferences. 31 V orig.: hedonic relevance and personalism. 46 Zgodovina socialne psihologije zaznamo kot hedonistično pomembna ali personalistična bodo z večjo verjetnostjo proizvedle skladna sklepanja o akterju, kot pa druga vedenja. 2.5.2.3. Kelleyev »model kovariantne atribucije« Tretja pomembna teorija, ki jo avtorja (Augostinos in Walker, 1996, s. 64-66) navajata v okviru atribucijskih teorij pa je Harold Kelleyev »model kovariantne atribucije« iz leta 1967. Ta model se razlikuje od predhodnih po tem, da se osredotoči na to, kako ljudje uporabljamo informacije glede na različna časovna obdobja, situacije in udeležence. Model temelji na principu kovariance, ki pravi, da preden sta lahko dva dogodka sprejeta kot vzročno povezana, morata drug z drugim kovariirati. Če do kovariance ne pride, ju tudi ne bomo vzročno povezovali. Za vzpostavitev kovariance so pomembni trije faktorji: - Konsistentnost; pojem se nanaša bodisi na enake odgovore posameznika na enake stimuluse, bodisi na podobne stimuluse v različnih časovnih obdobjih. Tako se npr. posameznik odloča skoraj na dihotomni način, ali se akter vede na enak (visoka konsistentnost) ali na različen (nizka konsistentnost) način v različnem času. - Distinktivnost; govori nam o tem ali se posameznik vede na podoben način na različne stimuluse, ali pa so njegovi odgovori različni, distinktivni, specifični glede na različne stimuluse (kadar se vede različno na različne stimuluse lahko govorimo o visoki distinktivnosti). - Konsenz; le-ta ne zadeva vedenja posameznika, temveč vedenja različnih akterjev, govori nam namreč o tem ali so odgovori, vedenja večine drugih ljudi podobna (visok konsenz, skladnost), ali pa se drugi ljudje vedejo na različne načine (nizek konsenz). Različne razvrstitve pozicij na teh treh dimenzijah lahko po Kelleyju (kot navajata Augostinosova in Walker, 1996, s. 65) vodijo v različna pripisovanja (atribucije) glede vzrokov vedenja. Avtor govori o internih ali dispozicijskih atribucijah (ki so bolj verjetne, kadar je konsistentnost visoka, ob nizki distinktivnosti in konsenzu) in o eksternih ali situacijskih atribucijah (ki so bolj verjetne, kadar sta konsistentnost in distinktivnost visoki, ob nizkem konsenzu). Ostale postavitve pa vodijo do manj jasnih atribucij. Teorije atribucije so sprožile vrste raziskav na zelo različnih področjih; npr. Lau in Russell (1980,) atribucije uspeha oz. neuspeha pri profesionalnih nogometaših, Taylor (1982) atribucija nastanka rakavih obolenj, Jones in Harris (1967) atribucija resničnosti tekstov, Ajzen, Dalto in Blyth (1979) atribucije ob abortosu (vsi povzeti po Augostinos, Walker, 1996, s. 67-71), Jones in Aronson (1973) atribucije ob posilstvih, Walster (1966) atribucija odgovornosti pri prometnih nesrečah (oba po Rus, 1997, s. 234, 235), Bradbury in Fincham 47 Zgodovina socialne psihologije (1997) atribucije v zakonu, Storms (1997) atribucije v odvisnosti od vizualne orientacije, Orvis, Kelley in Butler (1976) atribucije ob konfliktih (po Brehm, 1992, s. 304-307) itd. Heiderju so pogosto očitali pomanjkanje eksperimentalnih preverjanj njegovih teoretičnih izhodišč, Jonesu in Davisu usmerjenost v posamezne atribucije in Kelleyju, daje njegov model težko prenosljiv v vsakdanje življenje (ker se ljudje ne zaposlujemo s tako kompleksnim mentalnim preračunavanjem vedno znova). Upoštevati bi morali tudi, da so teorije atribucije predpisujoče^ 2 - začrtajo pravzaprav, kakšne morajo atribucije biti. In vendar imamo lahko Heiderja, Jonesa in Davisa ter Kelleya za tvorce glavne teoretične osnove atribucijskih teorij, ki so opozorili na pomembno kognitivno plat naših ravnanj. Posledica njihove analogije, da običajno ljudje iščemo vzroke dogodkov in vedenj tako kot znanstveniki (čeprav na laičen, naiven način), je v preusmerjanju pozornosti na človeka kot racionalnega, kognitivnega bitja (po Augostinos in Walker, 1996, s. 66, 67). Čeprav je po drugi strani res, kar poudarita avtorja ob koncu, da se ljudje običajno resnično ne vedemo kot znanstveniki - celo sami znanstveniki ne. V primerjavi z očitkom atribucijskim teorijam, da ne upoštevajo dovolj individualnih razlik, je z vidika socialne psihologije bolj pomembno zanemarjanje interpersonalnih vidikov (odnosi in članstvo v skupinah, jezik in komunikacija, socialne predstave itd.), za katere lahko predpostavljamo, da imajo še kako pomemben vpliv na atribucije. Ali kot pravita Augostinosova in Walker (1996, s. 94): »Atribucijske teorije so preplavljeno individualistične in kognitivne.« In v nadaljevanju opozorita, da jih lahko kot kolikor toliko veljavne smatramo le v zahodni kulturi (»iskanje vzročnega razumevanja sveta je globoko zakoreninjeno v dani kulturi in fenomeni (atribucije) so produkti dominirajoče ideologije individualizma in zahodne družbe.«). 2.5.3. Osebni konstrukti in konstruktivizem Podobno kot atribucijske teorije tudi teorija konstruktov Georga Alexandra Kellyja 33 (1955) poudarja pomen posameznikovega spoznavanja in to, da ljudje razvijamo lastne ideje in teorije o drugih ljudeh. Pri tem nekateri poudarijo predvsem njihov pomen v interakcijah. Tako naj bi bili osebni konstrukti po Hogg in Vaughan, 1998, s. 46: »Posebni in značilni osebni načini okarakteriziranja drugih ljudi.« 34 Človek torej gleda na svet in druge ljudi skozi nekakšne vzorce, ki jih sam skonstruira, ter preizkuša s svojimi dejavnostmi in interakcijah z drugimi ljudmi. 32 V orig.: prescriptive. 33 George Alexander Kelly (1905-1967). 34 V orig.: idiosyncratic and personal ways of characterising other people. 48 Zgodovina socialne psihologije Brez vzorcev, ali konstruktov kot jih imenuje Kelly, je svet v celoti za nas popolnoma brez pomena. Konstrukti namreč odražajo človeško kreativno sposobnost ustvarjanja predstav okolja in mu omogočajo aktiven odnos do sveta, ali kot pravi Kelly (po Lamovec, 1975, s. 485): »Oseba predvideva dogodke na tak način, da konstruira njihove replikacije.« Njihova značilnost pa je, daje le del njih verbalen in eksplicitno izražen - večina je implicitnih in niso dostopni verbalizaciji (po Lamovec, 1975, s. 484). Osebni konstrukti so v tem smislu nekakšne odslikave (predstave) okolja, ki jih posameznik oblikuje na sebi lasten način. Konstrukti so torej osebni (posameznik jih sam nenehno razvija) vzorci, teorije o svetu in ljudeh ter predstavljajo osnovo za posameznikovo celotno ravnanje. Ljudje torej po teoriji konstruktov gledamo na svet in druge ljudi skozi nekakšen »filter« konstruktov, ki sijih zgradimo sami pri sebi. V ozadju konstruktivizma je torej izrazito pozitivistično ter individualistično orientirana predpostavka, daje človek bitje, ki je povsem sposobno avtonomnega (neodvisno od socialnega okolja) razvijanja idej in teorij, ki temeljijo na odslikavi objektivno obstoječe stvarnosti. 2.5.3.1. Funkcija konstruktov in njihove osnovne značilnosti Socialno spoznavanje tvori po Kellyju (po Fransella,1984, s. 149) stalno razvijanje razlag in teorij, ki mu sledi preverjanje z dejstvi, kijih zbiramo z vsakdanjimi izkušnjami. Kadar teorija ne drži, poskušamo najti drugo, bolj skladno z našimi izkušnjami. Vsakdo naj bi torej deloval po modelu »človek kot znanstvenik«. Tako naj bi posamezniki razvijali svoje individualne splete (in hierarhijo po Franselli,1984, s. 155) osebnih konstruktov, ki so lahko od osebe do osebe popolnoma različni. So torej osebni in zato imamo lahko ljudje zelo različne konstrukte. Kelly (po Lamovec, 1975, s. 486) pravi: »Vsaka oseba razvije značilen konstrukcijski sistem, kiji služi za predvidevanje dogodkov in vključuje hierarhične odnose med konstrukti.« in »Osebe se razlikujejo med seboj v konstruiranju pojavov.« Poleg različnosti v konstruktih pa se posamezniki razlikujemo tudi v organizaciji konstruktov. Vendar kaže poudariti, da ljudje vseeno ne uporabljamo popolnoma različnih konstruktov (če ne zaradi drugega, že zato, ker živimo v podobnem svetu in pridobivamo podobne izkušnje). Če bi jih, skupno sobivanje namreč ne bi bilo možno. Pripadniki iste kulture in istih skupin imajo pogosto podobne konstrukte (tako npr. imajo Slovenci podobne konstrukte o Romih, starši o otrocih, dijaki o učiteljih itd.). Te konstrukte uporabljamo za osmišljanje (sveta in ljudi okoli sebe), zaradi česar tudi močno vplivajo na oblikovanje naših vtisov o drugih. Konstrukti naj bi bili bipolarni; kar pomeni, da vsaki stvari ali drugim ljudem pripisujemo položaj znotraj obeh ekstremnih polov ocene (po Hayes, 1994; s. 548-554 in Hayes, Orrell,1998; s. 283-284). Sami namreč ne delujejo po 49 Zgodovina socialne psihologije principih tradicionalne logike, ki temelji na principu istovetnosti, nasprotja in izključitve tretje možnosti (po Lamovec, 1975, s. 486). Po Kellyju so konstrukti bipolarni, kar pomeni, da imajo nasprotujoča si pola. Tak bipolaren konstrukt bi bil npr. strog učitelj - popustljiv učitelj. Na njegovi osnovi lahko dijak ocenjuje kakšen je nek konkreten učitelj. Čeprav so konstrukti bipolarni, jih lahko uporabljamo tako, da osebo (npr. učitelja) uvrstimo nekje med oba skrajna pola (kadar se npr. dijaku zdi, da ne sodi niti v ekstrem popolnoma strogega niti v ekstrem popolnoma popustljivega učitelja. Ob bipolarnosti združujejo namreč istovetnost in nasprotje, saj so po avtorici za nastanek konstrukta potrebni vsaj trije elementi, od katerih sta dva zaznana kot medsebojno podobna in tretji kot različen. Na ta način konstrukti določajo naš pogled na pojave v svetu (in ne obratno) - delujejo torej (kot povzame Fransella, 1984, s. 155) omejitveno glede na naš sistem delovanja. Konstrukti so lahko besedni ali nebesedni (včasih je en del konstrukta dostopen verbalizaciji, drugi pa ne), spremenljivi ali stabilni, ozaveščeni ali pa del nezavednega, jedmi ali stranski (ki so hkrati lažje spremenljivi in z manj posledicami kot jedmi) itd. (po Fransella, 1984, s. 154). Večinoma naj bi ljudje imeli osem ali devet glavnih ali nadrednih konstruktov - med najpogostejšimi je konstrukt »dobro : slabo«. Ti so splošneje uporabni, tiste, kijih uporabljamo v specifičnih situacijah, pa imenujemo podredni (npr. učitelj psihologije, ki dobro poučuje : učitelj psihologije, ki slabo poučuje). Poleg osmišljanja pa konstrukti tudi usmerjajo naše vedenje in vplivajo na naše interakcije z drugimi ljudmi, oz. kot poudari Hayes (1998; s. 322) »imajo neposreden učinek na našo motivacijo.« (npr. če ima nekdo konstrukt, daje dobra izobrazba pomembna v življenju, se bo raje družil s tistimi, ki ustrezajo temu konstruktu; npr. s tistimi, ki imajo očala, nosijo knjige ipd., ker je v njegovem konstruktu izobrazba povezana s slabim vidom, knjigami ipd.). 2 . 5 . 3 . 2 . Osnovni postulat Iz zgoraj navedenega bi lahko povzeli, da so najboljši tisti konstrukti, ki imajo največjo prediktivno vrednost, oz. tisti, ki nam omogočajo najbolj točne napovedi ali kot pravi Kelly (po Fransella, 1984, s. 151) v t.i. osnovnem postulatu: »Procesi neke osebe se psihološko kanalizirajo na načine, na katere oseba predvideva dogodke.« Tako lahko torej temeljno funkcijo konstruktov vidimo v usmerjanju vedenja in v predvidevanju dogodkov. Npr. otrok, kije imel izkušnje, daje vedno, kadar je bil dovolj vztrajen (trmast), dosegel pri starših tisto, čemur so sprva nasprotovali, bo verjetno zgradil konstrukt, v katerem bo vztrajnost povezana s koristmi. 50 Zgodovina socialne psihologije Vendar kaže poudariti, da konstrukti niso nujno taki, kot je resničnost, saj nastanejo na podlagi naše interpretacije resničnosti. Npr. če si starši potem, ko jim mladostnik le enkrat ugovarja, to razlagajo, kot daje zdaj postal trmast pubertetnik, to ni nujno skladno s tem, kakšen je ta mladostnik v resnici - imajo pač konstrukt, v katerem je vsak ugovor znak pubertete. 2.5.3.2.1. Kellyjevi »dostavki« osnovnemu postulatu konstruktov Za naša nadaljnja razmišljanja in iskanja razlik oz. povezav z drugimi sorodnimi pojmi, pa so zlasti zanimivi Kellyjevi »dostavki« osnovnemu postulatu 35 : 1. Konstrukcijski dostavek; »Oseba predvideva dogodke na tak način, da konstruira njihove replikacije.« Izgrajevanje konstruktov (notranjih struktur) poteka preko interpretacije, s pomočjo katere elementi objektivnega sveta dobijo specifičen pomen. Strukture ne tvorijo elementi realnosti sami po sebi, temveč jo ustvarja človek sam (po Fransella, 1984, s. 151). Na podlagi opaženih zakonitosti človek predvideva, da se bodo določeni vidiki dogodkov ponovili, pri čemer ne gre za podvojitev, temveč za replikacijo (npr. jutrišnji dan sledi današnjemu, a zato še ni isti). 2. Dostavek o individualnosti; »Osebe se razlikujejo med seboj v konstruiranju pojavov.« Pri tem je zlasti pomembno to, da do razlik med posamezniki ne prihaja zato, ker bi različni posamezniki doživeli tako različne dogodke, temveč pride do njih zaradi različnih interpretacij istih dogodkov, ali kot pravi Kelly (po Fransella, 1984, s. 160): »Ni podobnost izkušenj tista, ki zagotavlja osnovo za podobnost akcije, ampak podobnost njihovega trenutnega konstruiranja teh izkušenj.« 3. Organizacijski dostavek; »Vsaka oseba razvije značilen konstrukcijski sistem, ki ji služi za predvidevanje dogodkov in vključuje hierarhične odnose med konstrukti.« Konstrukti so organizirani v hierarhičen sistem, in ljudje se skladno s to hierarhijo tudi vedemo, pri čemer običajno dajemo prednost »nadrednim« konstruktom, lahko pa se tudi odločimo za spremembo hierarhične strukture. Vendar se hierarhije konstruktov pogosto ne zavedamo (delujejo kot »navade«), 4. Dostavek o dihotomiji; »Posameznikov konstrukcijski sistem je sestavljen iz končnega števila dihotomnih konstruktov.« Konstrukti vključujejo tako podobnosti kot razlike. Po logiki naj bi vsak pojem izključeval iz svojega obsega tisto, kar je nepomembno in kar je z njim v nasprotju, konstrukt pa je sestavljen iz pojma in njegovega nasprotja in zato vsebuje pol podobnosti in pol kontrasta. 36 Navedeni del je, razen kjer je posebej navedeno, povzet po Lamovec, 1975, s. 485 - 488, s citati Kellyjeve teorije, 1963. 51 Zgodovina socialne psihologije 5. Dostavek o izbiri; »Oseba izbere zase tisto alternativo v dihotomiziranem konstruktu, s pomočjo katere predvideva naj večjo možnost za razširitev in definicijo svojega sistema.« Pri tem se posameznik odloča med večjo gotovostjo in večjim številom stvari. 6. Dostavek o obsegu; »Neki konstrukt je prikladen le za predvidevanje omejenega obsega pojavov.« Vsak konstrukt ima žarišče in obseg prikladnosti. Relevantne podobnosti in razlike ležijo znotraj obsega prikladnosti, izven obsega pa je področje irelevantnosti. 7. Dostavek o izkušnjah; »Posameznikov konstrukcijski sistem se spreminja, ko oseba zaporedno konstruira replikacije pojavov.« Izkušnja je sestavljena iz zaporednega konstruiranja pojavov in ne iz sosledja realnega pojavljanja stvari ali dogodkov. Dogodek sam po sebi, še ne pomeni izkušnje, če ni pride ob tem do konstrukcije. 8. Modulacijski dostavek; »Variacije v posameznikovem konstrukcijskem sistemu so omejene s permeabilnostjo konstruktov, znotraj meja katerih ležijo variante.« Kot opozori Fransella (1984, s. 155): »... v celoti gledano je naš sistem konstruktov običajno relativno stabilen.« Seveda se pojavljajo posamezne spremembe zlasti, kadar vidimo boljše načine za interpretacijo dogodkov. 9. Fragmentacijski dostavek; »Oseba lahko sukcesivno uporablja različne konstrukcijske podsisteme, ki so inferenčno inkompatibilni med seboj.« Sprememba lahko tudi pod vplivom nekega drugega podsistema konstruktov. Ta dostavek je po mnenju Lamovčeve zelo pomemben in opozarja, da moramo pomen nekega konstrukta vedno gledati v luči celotnega sistema konstruktov. Po navedbah Franselle (1984, s. 154) Kelly ta princip imenuje »akumulativni fragmentalizem«. 10. Dostavek o skupnosti; »Kolikor neka oseba konstruira izkušnje na način, ki je podoben načinu neke druge osebe, toliko so njeni psihološki procesi podobni procesom te druge osebe.« Zopet je poudarjena podobnost interpretacije in ne podobnost dogodkov samih. Konstrukcija izkušenj ni mišljena nujno na verbalni ravni, saj gre lahko tudi za pogojne reflekse itd. Po drugi strani pa je možna podobnost verbalnih izrazov kljub različnemu doživljanju in obratno. Pripadniki iste kulture ali podkultur pogosto podobno interpretirajo doživljanje. 11. Socialni dostavek; »Kolikor neka oseba konstruira izkušnje na način, ki je podoben načinu neke druge osebe, toliko so njeni psihološki procesi podobni procesom te druge osebe.« in (prav tam, s. 488) »Kolikor neka oseba konstruira konstrukcijske procese druge osebe, ima lahko neko vlogo v socialnem procesu te osebe.« Pri tem avtorica (prav tam) navaja, da za osebo, ki hoče imeti določeno vlogo v socialnem 52 Zgodovina socialne psihologije procesu druge osebe, ni nujno, da sama konstruira stvari na podoben način kot ta oseba. Sposobna pa mora biti razumeti konstrukcijske procese te osebe. N. Hayes in S. Orrell (1998, s. 283) sta mnenja, da se Kellyjeva teorija osebnih konstruktov bolj usmerja v tisto, kar se s posameznikom dogaja, kot pa v opisovanje osebnosti (kot so storile druge teorije). Zato dejansko ni nasprotujoča drugim teorijam, ampak se z njimi dobro dopolnjuje, zlasti s humanističnimi teorijami osebnosti. 2.5.4. Kategorizacije Z omenjenimi pojavi je tesno povezan proces kategorizacije, ki se nanaša na to, kako dražljaje grupiramo kot člane ene kategorije - glede na podobnosti z ostalimi v tej kategoriji in glede na razlike s člani ostalih kategorij. Kategorizacija lahko smatramo (po Augoustinos, Walker, 1996, s. 106) kot temelj za zaznavo, mišljenje, jezik in aktivnost. Večinoma uporabljamo kategorije avtomatično, z malo zavestnega truda. Kadarkoli prepoznamo ali izenačujemo nek objekt kot nekaj (knjigo, drevo, žival) pravzaprav kategoriziramo. Kategorije omogočajo vzpostavljanje redu v kompleksnosti stimulusnega sveta, in nam s tem omogočajo uspešno in učinkovito komuniciranje o in v svetu. John Stuart Mili podobno definira klasificiranje 36 (1973, po Jaspars in Hevvstone, 1990, s. 123), ko pravi, da klasifikacije lahko razumemo kot tisti instrument raziskovanja narave, katerega cilj je, pripraviti nas, da mislimo na določene objekte skupaj (to je na tiste, ki imajo večje število pomembnih skupnih značilnosti in kijih, v smeri naših indukcij, pogosteje dojemamo kot povezane). Temeljnega pomena je uporaba preprostih kognitivnih kategorij, ki poenostavijo in selekcionirajo tiste informacije, ki so preštevilne - kar zagotavlja nekakšno ekonomičnost in koherentno vedenje posameznika. Kategorizacija v »post - Wittgensteinskem« smislu 37 (kot ga označi Rus 1994, s. 15) poteka preko zaznave in identifikacije ustreznega dražljaja. Funkcija kategorizacije je v reduciranju kompleksnih dražljajev iz okolja, tako da jih posameznik lahko razvrsti v skupine glede na podobnosti v njihovih bistvenih potezah. Kot pravi Rus (1994, s. 12): »Podobnosti in razlike med različnimi vrstami ali tipi objektov nato obravnava v okviru sistema, v katerem ti objekti spadajo k različno poimenovanim kategorijam ... Kategorizacija na ta način poenostavi in reducira zelo veliko število dražljajev. Kategorizacija selektivno fokusira pozornost na 36 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994), je opredeljena klasifikacija kot razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti, kategorizacija pa kot razvrščanje v kategorije. Klasifikacjo bomo zato v pričujočem tekstu uporabljali kot sinonim za kategorizacijo, saj gre v ozadju obeh očitno za proces razvrščanja glede na podobnosti z ostalimi v isti vrsti, razredu, skupini. 37 VVittgenstein je po navedenem avtorju prvi zagovarjal tezo, da primerki vsakdanjih kategorij ne zajemajo vedno vseh opredeljujočih kategorialnih značilnosti (kot je predpostavka »klasičnega« videnja kategorizacije) (prav tam, s. 14). 53 Zgodovina socialne psihologije določene vidike določenega dražljaja, ki ga grupira v okviru določene združujoče kategorije. To omogoča predvidevanje specifične poteze (značilnosti) kateregakoli elementa (predstavnika) kategorije, in sicer na osnovi splošnih pričakovanj v zvezi s kategorijo.« Pomen kategorizacije posebej poudarja Henri Tajfel (1982 in s sod. 1971, 1973). Njemu kategorizacija pomeni procese, s katerimi se okolje razdeli na kategorije: osebe, objekte in dogodke, ki so si z vidika ravnanja, namer ali naravnanosti posameznika enaki oz. podobni. Po tem avtorju je kategorizacija pogoj tako za preživetje posameznika kot socialne skupine. Brez takega procesa po Tajflu naj ne bi bilo adekvatnih reakcij na dražljaje iz okolja, niti na cilj usmerjenega ravnanja. Podobno razmišlja Mili (1973, po Jaspars in Hewstone, 1990, s. 123), ki pravi, da »naravne kategorije vzniknejo iz spontanih tendenc mišljenja, po uvrščanju skupaj tistih objektov, ki so si na splošno bolj podobni.« Na začetku namreč poteka proces selekcioniranja glede tistih lastnosti, ki so preproste, lažje predstavljive in dojemljive na prvi pogled, brez predhodnih procesov in misli. 2.5.5. Socialna kategorizacija H. Tajfel s sod. (1971, s. 5) pravi, daje socialni svet prepreden s socialnimi kategorijami; nekatere so večje, obsežnejše (kot npr. rasa, spol, družbeni razred, ...) in nekatere manjše (npr. teami, prijateljske, interesne, eksperimentalne skupine ipd.) Vsak posameznik bo pripadnik nekaterih od teh skupin in nekaterih ne. Že preprosta kategorizacija ima lahko znotraj tega pomembne kognitivne konsekvence; podobnost med člani znotraj skupine določene kategorije je običajno zaznana kot večja kot je dejansko - in obratno - razlike med člani različnih kategorij so običajno zaznane kot večje od realnih (pri tem pa kaže opozoriti, da so razlike po teoriji socialne identitete psihološko utemeljene in torej v veliki meri socialni konstrukti). Proces Augoustinosova in Walker (1996, s. 34) imenujeta »efekt poudarjanja« 38 . Roscheva je eksperimentalno ugotovila, da se do določenih kategorij ljudje vedejo kot do referenčnih točk, da so nekako bolj reprezentativne od ostalih. Te kategorije je poimenovala prototipi; to so tiste referenčne točke, ki predstavljajo centralno tendenco ali povprečje kategorij. Augoustinosova in Walker (1996, s. 34) poudarjata (skladno z »post-Wittgensteinskim« pristopom), da lahko za, svoji kategoriji pripadajoči, primerek označimo tudi tistega, ki ne vsebuje vseh atributov (določujočih potez) svoje kategorije. Član kategorije mora z ostalimi deliti nekaj potez, tako daje z ostalimi povezan z »družinsko podobnostjo«.To še posebej kaže poudariti za socialne objekte kot so ljudje in dogodki, kjer so meje vključevanja v kategorije manj jasne. Vse kaže, da je socialna kategorizacija bolj kompleksna kot objektna 38 V orig.: accentuation effect. 54 Zgodovina socialne psihologije kategorizacija, saj so socialni objekti variabilni, dinamični, interaktivni in zaradi tega manj predvidljivi. Prav tako kot za socialne objekte, velja tudi za socialne situacije, da se kategorizirajo v terminih reprezentativnih potez, tako daje določeno vedenje anticipirano in pričakovano v določenem kontekstu. Ena temeljnih kategorizacij je (po Augoustinos, Walker,1996, s. 107, 108) razlika med seboj in drugimi, oz. če gledamo bolj socialno, med nami in njimi. Najpomembnejši del celotne teorije socialne identitete, je prav v trditvi daje socialni svet percepiran v kategorijah, ki so socialno konstruirane. Vsak med nami pripada nekaterim kategorijam in nekaterim ne. Kot pravi že Durkheim (1982, s. 400) ni potrebno, da bi stvari razvrščali v rodbine in vrste zato, da bi razpoznali ali je nekaj podobno drugim stvarem o katerih že imamo izkušnjo. Vtis že videnega ali izkušenega ne zahteva ponovnih klasifikacij, dovolj je občutek podobnosti . Drugače pa je to v družbi, ki je možna le tam, kjer so posamezniki in stvari, ki jo sestavljajo razporejeni v različne skupine, to je klasificiram. Družba predpostavlja organizacijo, ki je zavestna sama sebe (torej klasificirana), se naravno prenaša tudi na prostor, ki ga zavzema. Da bi se preprečili spopadi, mora biti vsaki skupini posebej dodeljen določen del prostora: z drugimi besedami, totalni prostor mora biti razdeljen, diferenciran, orientiran in te razdelitve ter orientacije morajo biti poznane vsem. Nekateri (bolj v posameznika usmerjeni avtorji) socialno kategorizacijo opredeljujejo kot proces posameznika. Tako npr. Philipchalk (1995, s. 363) poskuša povzeti različne definicije socialne kategorizacije v opredelitev: »Socialna kategorizacija je klasifikacija, ljudi kot članov različnih socialnih skupin.« Na drugi strani pa bolj sociološko naravnani avtorji poudarjajo tudi socialni izvor kategoriziranja. Npr. po Durkheimu (1982, s. 397, 398) so kategorije delo kolektiva in kot zapiše: »so družbene v nekem drugem smislu, lahko bi se reklo, na drugostopenjski način. Ne le da imajo svoj izvor v družbi, ampak so tudi stvari, ki jih izražajo družbene. Ne samo, da jih je družba ustanovila, ampak tudi za vsebina uporabijo različne vidike družbene biti.« Kategorije so, tudi po Augostinosovi in Walkerju (1996, s. 107) odvisne od kulturnega okvira, znotraj katerega se nahajamo. Če sledimo takemu razmišljanju, je potemtakem vsaka kategorizacija izvorno vsaj posredno socialna. Funkcije kategorij Durkheim (1982, s. 398) opredeli takole: »Funkcija kategorij je torej, da so nadredne in da zaobsežejo vse druge pojme: so trajni okviri mentalnega življenja. ... odnosi, kijih kategorije izražajo obstojajo, na impliciten način, v individualnih zavestih.« Po Tajflu pa naj bi bila funkcija kategorizacije v vzpostavljanju reda v kompleksnosti stimulusnega sveta, s čimer nam omogoča uspešno in učinkovito komuniciranje o in v svetu. Vendar se ob tem postavlja vprašanje, ali je svet res kompleksen, ali pa mu to kompleksnost oz. pomen kompleksnosti ljudje šele damo s svojo (v medosebnih odnosih izmenjano) interpretacijo. In, če je tako, potem kategorizacija pomeni prej ustvarjanje kompleksnosti, kot pa njeno razreševanje! 39 Velja opozoriti, da se klasificiranje ne odvija nujno na zavestni ravni. 55 Zgodovina socialne psihologije 2.5.6. Sheme Proces kategorizacije je tudi osnova za izgradnjo shem. Tako ga Augoustinosova in Walker (Augoustinos, Walker,1996, s. 34) imenujeta za centralnega v teoriji shem. Tesno povezanost obojega nekateri avtorji izražajo tudi s terminom »kategorizacijska shema« (Cantor in Mischel po Rus, 1994, s. 13), kjer pravi, da tovrstne sheme omogočajo strukturiranje in dajanje koherence določenemu znanju o ljudeh. Pionirsko delo s tega področja se pripisuje Eleanori Rosch (1975, po Augoustinos, Walker,1996, s. 34). Doise tudi navaja (1984, s. 258), daje bil model kategorizacij prvič proučevan prav v odnosu do zaznavnih sodb (sprva Tajfel leta 1959), nato pa poleg njega še Wilkes (1963), ter kasneje Sheikh in Gardner), pri čemer so tudi našli povezave s stereotipi. Tajfel (po Doise, prav tam) definira stereotip kot »percepcijo ustreznosti - ali je to 'prav' ali 'napačno' nam je v tistem trenutku vseeno - članov skupine in njihovih značilnosti. Podobno je vpleten proces kategorizacije z vrednostnimi sodbami, ki temeljijo na obrobnih poudarkih.« Tudi Doise je 1976 ugotovil, da poudarjanje razlik in podobnosti temelji na sodbah, ki izhajajo iz članstev v različnih skupinah, tako kot predvideva model kategorizacij (po Doise, 1984, s. 258, 259). Hastie (1981) je, kot navaja Rus (1994, s. 6, 7): »shemo opredelil kot abstraktno, generalno strukturo, ki vzpostavlja relacije med specifičnimi dogodki in entitetami. ... Največji konsenz pa se pojavlja v zvezi z naslednjimi značilnostmi sheme: sheme so kognitivne strukture, predstavljajo tako generalno kot specifično znanje, vplivajo na kognitivno procesiranje.« Razlika glede na asociativni pristop naj bi bila (glede na Fiskeja in Limillea): - pri shemah gre bolj za procese konstrukcije, kot pa za nekakšno imitativno verodostojnost, - za abstrakcijo na različnih nivojih bolj, kot za enostavno zbirko podatkov, - za strukturo, ki temelji na izkustvu bolj, kot za strukturo, ki je v celoti determinirana z genetičnimi faktorji ali pa zgolj z vplivi okolja, - pri shemah gre prav tako za afekte kot za procese sklepanja. Vendar pa nekateri teoretiki ne sprejemajo vključevanja afektov v »definicijsko območje« sheme. Taylor in Crocker (1981) shemo npr. omejujeta na izključno kognitivno področje. Koncept shem je povzet v mnogih psiholoških področjih; v kognitivni psihologiji (npr. Neisserjeva teorija percepcije), v razvojni psihologiji (npr.: v Piagetovem modelu shem) kot tudi v socialni psihologiji. Svoj izvor naj bi koncept shem imel v raziskovanjih ne-socialnega spomina Bartletta v letu 1932 (Augoustinos, Walker,1996, s. 33 in Hayes, 1994, s. 71). Bartlett je opisal (po Hayes, 1994) shemo kot »aktivno organizacijo preteklih reakcij, preteklih izkušenj, ki morajo vedno delovati v vsakem dobro adaptiraranem odgovoru organizma.« S sodobnejšim gledanjem na pojem »shema« pa običajno mislimo kognitivni 56 Zgodovina socialne psihologije okvir, ki ga izgradimo skozi izkušnje in uporabljamo kot vodilo in usmerjevalca našega delovanja. Shema je po drugi strani oblika predstav, ki jih uporabljamo za usmerjanje naših akcij. Rumelhart in Norman (1983, po Hayes, 1994, s. 142) sta opisala sheme kot spremenljive vrednosti glede na pomembnost infonnacije, ki jo vsebujejo - nekatere so dokaj preproste, medtem, ko so druge izredno kompleksne. Imamo lahko npr. specifične sheme o uporabi radia, lahko pa bolj splošne sheme kot npr. o fonnalni izobrazbi. Prva shema običajno vsebuje manj informacij kot druga (pod pogojem seveda, da niste navdušen radioamater!). Sheme so pogosto organizirane hierarhično - nimamo le splošnih shem o tem kako se vesti ob upoštevanju formalne izobrazbe, ampak imamo tudi bolj specifične, ki so prepletene s širšimi - kot sheme o razredih, predavanjih, praktičnem delu, itd. Pojem sheme je povezan tudi z razvojnim teoretikom Jean Piagetom. Centralna ideja njegove teorije je, da poteka kognitivni razvoj preko fonniranja in razvoja shem. Po Piagetu se inteligentnost razvija v interakciji z okoljem. Otrok je aktiven in stalno deluje na svoje okolje, ter pri tem spoznava učinke svojega delovanja. Ena pomembnejših je diferenciacija med akcijo in operacijo; medtem ko Piaget z »akcijo« označuje zunanje delovanje na okolje, pa mu »operacija« pomeni ponotranjeno akcijo, to je tisto dejanje, ki ga izvajamo zgolj v mislih - ki ga mislimo. Ena temeljnih značilnosti operacij je reverzibilnost; ko otrok osvaja nove spretnosti, jih v svojih miselnih procesih reprezentira v obliki miselnih struktur, ki jih lahko imenujemo sheme (povzeto po Hayes, Orrell, 1998, s. 467). 40 Raziskave Piageta in Inhelderjeve (1986, s. 157) kažejo na to, da lahko opazimo prve mentalne slike pri otroku pred pojavom jezika. Za novorojenčka predmeti sami zase ne obstojajo, prav tako nima zavesti o samem sebi kot subjektu. Premik v tem, da otroku postane lastno telo zgolj objekt med drugimi objekti, ki so v neki medsebojni povezavi, se dogaja do starosti leta in pol. To pomeni, daje vedenje v začetku tesno povezano z delovanjem in šele kasneje z verbaliziranjem. Po Piagetu sheme predstavljajo nekakšno orodje za posploševanje pred pojavom jezika in pojmov. Shema je torej nekakšna generalizacija delovanja, katerim jezik niti ni potreben, je tisto kar je skupno različnim dejavnostim, izvedenim v različnih obdobjih. S tem imajo sheme funkcijo osnovnega usklajevalca med konstantnimi objekti in delovanjem samega subjekta. Sheme se oblikujejo na podlagi dveh temeljnih procesov: v prvi vrsti zlasti preko asimilacije, v katerih se nove infonnacije absorbirajo v shemah brez lastnih sprememb, tako da se sheme zgolj nekoliko razširijo in preko akomodacije, v katerih se sheme same razvijajo in razširjajo, ker se drugače ne zmorejo adekvatno odzivati na nove infonnacije. 40 Iz navedenega bi morda lahko zaključili, da so sheme vrste predstav, katerih nastanek je bistveno drugačen od socialnih predstav; medtem ko socialne predstave za nastanek potrebujejo socialno interakcijo in komunikacijo, je za nastanek shem potreben spomin, povezovanje dejanj in posledic, itd., prva je v nastanku socialna, druga je individualna. 57 Zgodovina socialne psihologije V ekstremnih oblikah lahko akomodacija pomeni to, da se shema razdeli v dve ali več novih shem. Npr. v Britaniji majhen otrok uporablja isto shemo za skledo in za krožnik - kot »nekaj iz česar seje«. Vendar se s starostjo in bolj sofisticiranim razumevanjem sveta splošna shema razdeli v dve z različnima funkcijama: sklede so primerne za določeno vrsto hrane, krožnik pa za drugo. Tako se npr. shemi »krožnik« in »skleda« ne razvijeta le kot rezultat njune socialne uporabe. Imata različne fizične akcije, ki so povezane z njima. Pomembna razlika med shemo in konceptom je v tem, daje shema, tako kot kognitivna mapa, bistvena za akcijo - shema deluje kot vodilo za načrtovanje in za dejavnost. Koncepti pa so bistveni za klasifikacijo objektov in fenomenov v skupine ali tipe (čeprav kot kažejo nekatere študije so tudi povezani z dejavnostmi). Za Piageta je akcija tista, ki ustvarja mišljenje; otrok izvede neko delovanje, ki ima posledice na njegovo okolje in tako dobi informacije, ki jih asimilira ali akomodira v svoje sheme. Tako je shema hkrati to kako otrok uporabi svoje izkušnje za oblikovanje vedenja in kako osmisli izhode, ko oblikuje svoje vedenje. Shema vsebuje spomine, spretnosti in abstraktne asociacije, ki so lahko vpletene v koncept, vendar je mnogo bogatejša od tega. Je notranji predstavni sistem, ki vsebuje senzorne asociacije, veščine in načrte ravno tako kot dejavnosti in spoznanja. Sheme se oblikujejo postopoma z direktnimi in indirektnimi izkušnjami z okoljem. Pri tem ima temeljno vlogo zlasti socialno okolje, saj že Piaget in Inhelderjeva (1986, s. 157) govorita o tem, da »najzgodnejše opaženo vedenje, ki vsebuje priklicane slike je povezano z imitacijo. Otrok si prikliče modele (predmete in osebe), ki niso prisotni. ... Zgleda, da posnemovalni gibi tekom tega postanejo ponotranjeni v obliki začetnih shem.« Z večanjem števila izkušenj z objekti, pojavi ali dogodki, se sprva enostavna shema, s slabo povezanimi in neodvisnimi komponentami, spreminja v čedalje kompleksnejšo strukturo. Zanjo so značilne tudi močne asociativne zveze med posameznimi deli. Tekom razvoja postajajo sheme vedno bolj kompleksne, bogate z več različnimi dimenzijami in tudi fleksibilnejše. Za razliko od nekaterih avtorjev (Fiske, Limille, po Rus, 1994, s. 6), ki vključujejo v sheme tako afekte kot procese sklepanja, pa Taylor in Crocker (1981, po Augoustinos, Walker, 1996, s. 32) opredeljujeta shemo kot »kognitivno strukturo, ki obstoja v delu predstave nekaterih določenih stimulusnih področij. Shema vsebuje splošno vedenje o področju, vključno s specifikacijo odnosov med temi atributi in specifične vzorce ali primere stimulusnega področja. ... Shema zagotavlja hipoteze o prisotnem stimulusu, kar vključuje načrt interpretacije in zbiranja informacij, ki so s shemo povezane.« Najbolj uporabna (z vidika socialno psihološkega pristopa) izgleda definicija Augoustinosove in Walkerja ki je izpeljana iz definicije Taylora in Crockerja: »Shema je konceptualizirana mentalna struktura, ki vsebuje splošna pričakovanja in vedenja o svetu. To lahko vključuje splošna pričakovanja glede ljudi, socialnih vlog, dogodkov in kako se vesti v 58 Zgodovina socialne psihologije določenih situacijah.« Socialno shemo bi lahko opredelili kot eno od oblik shem - navedenima avtorjema pomeni kognitivno strukturo, ki vsebuje vedenje o socialnem svetu. Teorija shem je informacijsko procesni model percepcije in kognicije, ki želi izločiti mehanizme, s katerimi ljudje poskušajo razumevati kompleksnost socialnega sveta v katerem živijo. Teorija shem predpostavlja, da ljudje uporabljamo tovrstne mentalne strukture (sheme) za selekcioniranje in obdelavo, iz socialnega okolja prihajajočih informacij (Augoustinos, Walker,1996, s. 32). Če povzamemo skupne ideje različnih avtorjev (Augoustinos, Walker,1996, s. 32, ter Hayes, Orrell, 1998, s. 467), imajo torej sheme obliko splošnega pričakovanja, kije naučeno tekom izkušenj in socializacije. Brez njih bi v vsakodnevnem življenju težko funkcionirali, saj predstavljajo predhodno vedenja, ali pričakovanj o ljudeh in dogodkih okoli nas. Sheme nam torej dajejo občutek predvidljivosti in kontrole socialnega sveta. Kot mentalna struktura naj bi nam shema omogočala tudi razumevati kompleksnost socialnega življenja 41 . Koncept sheme torej poudarja našo aktivno konstrukcijo socialne resničnosti. Pomagajo nam upravljati tisto kar nameravamo, kar zaznavamo, česar se spominjamo in kar izvajamo. So nekakšne mentalne bližnjice, ki jih ljudje uporabljamo za poenostavitev 42 realnosti. Tako jih lahko označujemo za kognitivne strukture, ki z vsebovanim vedenjem o socialnem svetu, s pričakovanji glede drugih ljudi in njihovih vlog, in s predvidevanjem o dogodkih in lastnem ravnanju v določenih situacijah, pravzaprav sooblikujejo socialno resničnost. Podobno kot s socialnimi predstavami, s shemami osmišljamo vsakdanje življenje, po drugi strani pa vplivajo na samo procesiranje informacij, s čimer vplivajo na zaznavo in kognitivne procese. 2.5.7. Socialni konstrukti in socialni konstrukcionizem 2.5.7.1. Opredelitve konstrukcionizma Čeprav nekateri avtorji (prim. Raskin, 2002) poudarjajo, da ni bistvenih ali vsaj zelo velikih razlik med konstruktivizmom in (socialnim) konstrukcionizmom, pa Kenneth Gergen 4 ' (1999, 2001, s. 60) meni, da bi bilo smiselno razlikovati konstruktivizem od radikalnega in 41 Seveda bi se lahko vprašali ali je res, da je življenj kompleksno in nam sheme pomagajo to razumevati, ali je prej obratno - da nam sheme to kompleksnost šele ustvarjajo. Življenje samo po sebi ne more biti namreč kompleksno, takšno »vrednost«, »konotacijo« mu namreč pripišemo prav v procesu ustvarjanja shem. 42 Velja enaka pripomba kot glede kompleksnosti. 43 Gergen je avtor in hkrati najvidnejši predstavnik teorije socialnega konstrukcionizma. 59 Zgodovina socialne psihologije od socialnega konstruktivizma ter hkrati od socialnega in sociološkega konstrukcionizma. Oglejmo si njegove distinktivne definicije (prav tam): - konstruktivizem, ki je po njegovem mnenju najbolj povezan z imeni Jeana Piageta in Georgeja Kellyja mu pomeni zmerni vidik, po katerem mišljenje konstruira resničnost, vendar brez sistematičnih relacij z zunanjim svetom 44 ; - radikalni konstruktivizem je perspektiva z globljimi koreninami v racionalistični filozofiji, ki poudarja način s katerim posameznikovo mišljenje konstruira tisto, kar smatra za resničnost. Predstavnika te šole sta Claude Levi Strauss in Ernst von Glazersfeld; - socialni konstruktivizem, ki ga po Gergenu predstavljata Lev Vygotsky in Jerome Bruner, predpostavlja, da mišljenje konstruira resničnost v relacijah s svetom, zlasti s socialnimi odnosi. Gergen pravi, da tudi v teoriji socialnih predstav S. Moscovicija pogosto zasledimo tovrstni pristop, čeprav posebej poudarja širša societalna določila, v katerih sodeluje posameznik 45 ; - socialni konstrukcionizem, pri katerem je temeljni poudarek na diskurzu, ki predstavlja sredstvo s katerim sta artikulirana self in svet in na načinu, s katerim ta diskurz deluje v socialnih odnosih; - sociološki konstrukcionizem, za katerega Gergen navede, da se ukvarja z razumevanjem vplivov socialnih struktur (kot so šole, znanost, vlada ipd.), ki se udejanjajo preko ljudi na self in svet. Predstavnika te smeri sta Henri Giroux in Nikolas Rose. Po Gergenu (1985, s. 266) se pojem konstruktivizem (v orig. constructivizm) pogosto povezuje z Watzlawickom ter s Piagetovo teorijo, vendar se želi sam avtor izogniti navedenim teorijam, zato za razliko od konstruktivizma vpelje pojem »konstrukcionizem« (v orig. constructionism), ki ga povezuje zlasti P. L. Bergerjem in T. Luckmannom (Družbena konstrukcija realnosti 46 ). Osnovno kognitivistično naravnanost, iz katere so črpali tudi Festinger (koncept socialne resničnosti in kognitivne disonance), Pepitone (motivirana zaznava), Schachter (čustva in njihova povezava s kognicijo), pa Gergen najdeva v Lewinovi premisi, da »je človeško vedenje odločilno odvisno od kognitivnega procesiranja infonnacij, torej v večji meri od spoznavnega sveta kot od sveta kot je.« (Gergen, 1985, s. 269). Socialni konstrukcionizem pa Gergen (1985, s. 266) opredeli tako: »Socialni konstrukcionizem se v principu ukvarja z razlago procesov, s katerimi ljudje opisujejo, 44 Predpostavka o nesistematični povezavi z zunanjim svetom težko vzdrži kritično presojo - prim. značilnosti in funkcije osebnih konstruktov G. Kellyja ter v J. Piagetovih predpostavkah utemeljenega strukturnega modela J. Bečaja. 46 Tej predpostavki Moscovici ostro oporeka - prim. Moscovicijevo pismo M. Zavallonijevi (1997). 46 Gre za prevod dela (1988), ki je v originalu izšlo leta 1966. Ker velja za prvo knjigo s področja socialne konstrukcije, se bom nanj skliceval tudi v nadaljevanju, kadar bom pojasnjeval ideje in njihove izvore t.i. Gergenovega socialnega konstrukcionizma. Sicer pa misli Bergerja in Luckmana podrobneje predstavim v poglavju o socialni resničnosti. 60 Zgodovina socialne psihologije razlagajo ali drugače ocenjujejo svet (vključno z njimi samimi) v katerem živijo.« V tej definiciji že zaslutimo tudi temeljno razliko s konstruktivizmom, ki je usmerjen v vsebine, medtem ko s procesi predvsem pojasnjuje razlike v konstruktih. 2.5.7.2. Funkcija konstrukcionizma Gergen in Davis navajata (1985, po Bečaj, 1995, s. 11), daje socialni konstrukcionizem »poskus narediti bolj jasne splošne oblike razumevanja, kakršne obstajajo danes, kakršne so obstajale v preteklosti in kakršne bi lahko bile, če bi bilo kreativno hotenje pač tako usmerjeno«. Za Gergena je svet, v katerem živimo in kakor ga razumemo artifakt, ki nastane s pomočjo medsebojne izmenjave (human oz. social interchange). Pravi (prav tam), da »različni koncepti, kijih uporablja človek, niso refleksija zunanjega objektivno obstoječega sveta v človekovi zavesti, pač pa njegovi lastni, s socialno interakcijo oblikovani konstrukti, ki jih človek doživlja kot pravo, objektivno obstoječo stvarnost. To seveda pomeni, daje človekovo vedenje o zunanjem svetu v bistvu historičnega značaja, kulturno oblikovano (ne le vplivano) in lahko zavzema različne oblike, ki pa so s funkcionalnega vidika enakovredne. Socialni konstrukcionizem je zato v svojem bistvu radikalen dvom v to, daje svet resnično tak, kakršen se zdi.« Tako kot pri konstruktivizmu lahko tudi tu govorimo o funkcijah kot sta predvidevanje dogodkov in osmišljanja stvarnosti, vendar se konstrukcionizem ne ustavi zgolj ob posameznikovi aktivnosti (zaznava, povezava z izkušnjami, izgradnja teorije, ...), ampak poudarja, da socialni konstrukti nastajajo izključno v interakciji z drugimi ljudmi. Pomembna razlika med obema teorijama je tudi v tem, da v konstruktivizmu konstrukti ostajajo teorije, medtem ko v konstrukcionizmu za posameznika konstrukti preko socialne interakcije postajajo prava resničnost. 2.5.7.3. Temeljne postavke konstrukcionizma Čeprav po Gergenu ni nekega enotnega ozadja socialnega konstrukcionizma, obstala le nekakšna »družinska podobnost«, ki se zrcali v nekaterih temeljnih postavkah (povzeto po Gergenu, 1985, s. 266-268): 1. Naše izkušnje sveta same po sebi ne določajo pojmov, s katerimi je svet razumljen 2. Pojmi, s katerimi razumevamo svet so socialni artefakti, produkti zgodovinsko oblikovanih izmenjav med ljudmi. 3. Stopnja, s katero dana oblika razumevanja prevladuje oz. je »nosilna« skozi čas, v bistvu ni odvisna od empirične veljavnosti ..., temveč od spremenljivosti socialnih procesov. 61 Zgodovina socialne psihologije 4. Oblikovanje »kompromisnega razumevanj a 47 » je temeljnega pomena v socialnem življenju. Oglejmo si sedaj nekoliko podrobneje navedene postavke in jih osvetlimo z razmišljanji še nekaterih drugih avtorjev: 2.5.7.3.1. Naše izkušnje sveta same po sebi ne določajo pojmov, s katerimi je svet razumljen Pri postavki gre za kritiko pozitivistično-empiristične naravnanosti (tudi v smislu, da znanstvene teorije neposredno ali posredno odražajo realnost. Medtem, ko je v konstruktivizmu temeljno določilo konstruktov posameznikova izkušnja sveta, pa zaje socialni konstrukcionizem pomemben kritični pristop do spoznanj in razumevanja sveta (vključno z nami), ki veljajo za temeljna (Gergen, 1985, s. 266). Ali kot zasledimo že pri Bergerju in Luckmannu (1988, s. 29): »Med mnogoterimi resničnostmi se ena predstavlja kot resničnost par excellence. To je resničnost vsakdanjega življenja. Njen privilegirani položaj ji daje pravico do oznake najvišja resničnost, saj je napetost zavesti najvišja prav v vsakdanjem življenju, ki zavest vara na najbolj obsežen, intenziven in nujen način. Njeno imperativno prisotnost je nemogoče ignorirati ali oslabiti, kar me sili k skrajni pozornosti. To odprto stanje dojemanja resničnosti vsakdanjega življenja in prebivanja je zame normalno in samo po sebi razumljivo, se pravi, da vzpostavlja mojo naravno držo.« 2.5.7.3.2. Pojmi, s katerimi razumevamo svet so socialni artefakti, produkti zgodovinsko oblikovanih izmenjav med ljudmi Po Gergenu (1985, s. 267) je namreč način razumevanja zgodovinsko in kulturno relativen. Procesi razumevanja sveta namreč niso avtomatične posledice sil narave, temveč aktivnih in kooperativnih iniciativ oseb, ki so v določenih medosebnih odnosih. Avtor (prav tam) navaja raziskave samomora (Atkinson, 1977), prepričanj (Needham, 1972), shizofrenije (Sarbin in Mancuso, 1980), altruizma in situacijskih vzrokov (Gergen in Gergen, 1982, 1983) itd., ki vse kažejo, da objektivni kriteriji za identifikacijo takšnih »vedenj«, »dogodkov« ali »bistev« kažejo zgolj visoko povezavo s kulturnimi, zgodovinskimi ali socialnimi konteksti. Takšni koncepti različnih psiholoških procesov imajo torej v različnih socialnih okoljih in časovnih obdobjih zelo različne pomene. Poleg tega so taki koncepti običajno povezani s socialnimi, moralnimi, političnimi in ekonomskimi institucijami, s katerimi se medsebojno podpirajo (Gergen, 1985, s. 268, 1986, s. 36). Gergen pa ni kritičen le do tega, da se do premnogih zaključkov v psihologiji prihaja brez upoštevanja kontekstualnih značilnosti, temveč opozori 47 Prevedeni pojem (v orig. negotiated understanding) sem povzel po Rusu, 1997, s. 705, saj po mojem mnenju dobro podaja bistvo: oblikovanje razumevanja preko usklajevanja v medosebni interakciji. 62 Zgodovina socialne psihologije (1978, s. 509) tudi na relativnost raznih eksperimentalnih preverjanj, saj pravi, da so že naši odgovori na večino dražljajev odvisni od številnih spremljajočih okoliščin. Ob vprašanju, kakšna pa je potemtakem pot, ki bi jo morale ubrati psihološke teorije, nudi Gergen (1985, s. 268) odgovor, da bi morale temeljiti predvsem na analizi diskurzov. 2.5.7.3.3. Stopnja, s katero dana oblika razumevanja prevladuje oz. je »nosilna« skozi čas, v bistvu ni odvisna od empirične veljavnosti ..., temveč od spremenljivosti socialnih procesov V konstruktivizmu so naša spoznanja o svetu, dogodkih, nas samih in o drugih ljudeh v bistvu produkt opazovanja in izkušenj. Socialni konstrukcionisti pa poudarijo, daje vedenje, oz. tisto, kar dojemamo kot »resnico«, produkt socialnih procesov in interakcij ljudi med seboj (kot npr. komunikacije, pogajanj, konfliktov, retorike). Tako so pojmi v katerih razumevamo svet zgolj socialni konstrukti, ki pa so posledica zgodovinskih določenih izmenjav med ljudmi in so odvisni od aktivnega, sodelovalnega prizadevanja oseb, ki se nahajajo v določenem odnosu (Gergen, 1985, s. 268). Imajo pa zelo pomemben vpliv na ravnanje v konkretnih situacijah, saj tako ali drugačno razumevanje nečesa pomeni tudi temu ustrezno ravnanje (npr. predstava o vzgoji, o tem, kaj otrok pri določeni starosti zmore, ipd.) (prav tam). Tako povzema Bečaj (1995, s. 11-12), da je »osrednja točka socialnega konstrukcionizma potemtakem ugotovitev, da določene oblike vedenja, dogodki ali pojavi, ki jih preučuje družboslovje, sami po sebi ne obstajajo, so le konstrukti, ki nastajajo znotraj določenih kultur in različnih socialnih kontekstov. V tem smislu socialni konstrukcionizem pomeni konfrontacijo s tradicionalnim zahodnim konceptom objektivistične, individualistične in ahistorične znanosti«, saj je mogoče dvomiti, daje obstoj različnih splošno sprejetih kategorij oz. konceptov z opazovanjem res mogoče potrditi. Tako npr. meni o »osebnosti« Vivien Burr (1995, s. 18), ki tradicionalni pogled nanjo označi: »... osebnost vsebuje ideje o individualnih razlikah (vsi ljudje imajo svojo lastno, enkratno kombinacijo osebnih karakteristik) in stabilnost (osebnost se ne menja radikalno iz dneva v dan, celo iz leta v leto ne). Izgleda kot da se spremembe osebnosti zgodijo le kot rezultat na nekatere pomembne življenjske dogodke (npr.: »Paul je postal bolj odgovoren odkar mu je umrl oče.«) ali kot rezultat nekaterih načrtovanih intervencij, kot je obiskovanje terapevta ...«. Opozori pa na to, da poleg ideje o individualnih razlikah in stabilnosti tradicionalno stališče zajema tudi koherentnost širokega konglomerata različnih lastnosti, ki nimajo med sabo nič ali le malo skupnega ter odnos osebnosti do lastnega vedenja. Avtorica tovrstni pristop označuje za zdravorazumsko esencialističen; zdravorazumski zaradi široko razširjenih idej in esencialističen zaradi načina razumevanja sveta (vključno z 63 Zgodovina socialne psihologije ljudmi) kot da bi imele stvari lastna bistva ali lastnosti, nekaj kar bi lahko rekli, da jim pripada in kar razlaga kako se vedejo (kot se npr. stol ali miza ne vedeta v človeškem smislu, tudi recimo »lastnosti« plašne osebe pripišemo neprijetno počutje ob hrupnem socialnem druženju). Ko govori o problemih (prav tam, s. 21), ki izhajajo iz tradicionalnega vidika psihologije, najprej izpostavi vprašanje »Ali osebnost kot taka sploh obstaja?« in trdi, da ni nikakršnih objektivnih dejstev, s katerimi bi lahko dokazovali obstoj osebnosti. Dejansko naj bi bil njen obstoj dokazan zgolj posredno, na ravni »črne luknje« v vesolju (o osebnosti se najpogosteje sklepa na podlagi vedenja neke osebe in najpogosteje zato, da se njeno vedenje na nek način osmisli). Burrova poudari, da socialni konstrukcionizem (za razliko od konstruktivizma) gleda na osebnost ne kot nekaj znotraj posameznika, ampak kot nekaj med ljudmi. Za primere navaja naključno izbrane besede, ki opisujejo osebnost (npr. prijazen, šannanten, sramežljiv, skrben itd.) in pravi, da bi večina teh opisov izgubila vsakršen pomen, če bi si konkretno osebo zamislili samo na izoliranem otoku. Brez prisotnosti drugih ljudi namreč ne bi več mogli nekoga opisati kop prijaznega, sramežljivega ipd. Z različnimi ljudmi pa smo v različnih odnosih (z nekaterimi vedno v določeni vlogi, z nekaterimi drugimi pa v popolnoma drugačni) in v obeh različnih vlogah smo mi resnično mi, kar pomeni, da sta obe »verziji« nas produkt naših odnosov z drugimi. Shotter je to 1993 (prav tam, s. 28) primerjal s plesom, ob katerem gre za konstanto skupno gibanje, subtilno odzivanje vsakega na ritem in položaj drugega. Če je osebnost odvisna od tega s kom smo, potem se kot problem pojavi ne le v teoriji osebnosti, ampak tudi glede osebne percepcije kot ključnega pojma socialne psihologije. Če bi za poskus opisali sebe tako kot se sami vidimo, kot mislimo, da nas vidijo starši in kot nas zaznavajo prijatelji, bi dobili kar različne opise. Lahko bi se vprašali, kdo nas vidi pravilno. Odgovor je, da vsi, vse opisano smo mi, vendar skreirani in skonstruirani v različnih odnosih. Vendar pa je takšna stališča potrebno ločevati od »environmentalistov«, ki biološko determiniranost osebnosti zgolj zamenjajo z determiniranostjo s strani okolja. Sama meni (prav tam, s.31), da npr. kljub temu, da ne moremo govoriti o tem kateri smo mi kot »pravi« mi, saj smo pravi vedno, pa obstoja vsaj določena konstantnost in kontinuiranost tekom časa, saj je pogojena z našim spominom. Spomin nam omogoča pogledati na pretekla vedenja in izkušnje, izbrati tiste, ki »se skladajo« v določen referentih okvir (literarno: življenjska zgodba). Po navedeni avtorici (prav tam, s. 30) socialni konstrukcionisti namesto pojma osebnosti raje uporabljajo pojem identitete, s katero so se poskušali izogniti esencialistične konotacije osebnosti. Bečaj (1995, s. 12), pravi, da takšen pristop »potegne za seboj vprašanje, kaj psihologija (in družboslovje nasploh) potem pravzaprav sploh raziskuje, ko se ukvarja z naštetimi problemi. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje, ali seje mogoče uspešno izogniti vsakokratnemu vplivu socialnega okolja. Socialni konstrukcionizem gre tu 64 Zgodovina socialne psihologije še veliko dlje: predpostavlja namreč, da so našteti in podobni pojavi lahko z raziskovanjem sploh šele oblikovani. Družboslovje naj bi torej svoje raziskovalno področje v pomembni meri ustvarjalo kar samo - z raziskovanjem. Osrednja točka socialnega konstrukcionizma tako ostaja ugotavljanje in dokazovanje, da »človek (Sarbin in Kitsuse po Bečaj, prav tam) ni pasivno bitje ali breztelesni intelekt, ki predeluje informacije, pač pa veliko bolj aktiven dejavnik«. 2 . 5 . 7 . 3 . 4 . Oblikovanje »kompromisnega razumevanja« je temeljnega pomena v socialnem življenju, kot je tudi integralno povezano s številnimi drugimi aktivnostmi, v katere se vključujejo ljudje Po Gergenu (1985, s. 268) so opisi in razlage sveta tiste, ki določajo oblike socialne akcije. Spremenjeni opisi ali razlage lahko določena vedenja izpostavijo, določena pa prezrejo. Tako npr. se konstrukcija osebnosti, bistveno spremeni, če obravnavamo depresije, anksioznost in strah kot čustva, na katera so ljudje neprostovoljno obsojeni ali pa kot čustva, ki jih ljudje lahko izbirajo, se zanje odločajo ali igrajo kot na odru. »Posameznik, kot pravi Bečaj (1995, s. 12-13), torej ni zgolj izpostavljen socialnemu okolju, zaradi česar se spreminjajo njegove intrapsihične kategorije (kot to predvideva definicija socialne psihologije G. Allporta ali pa Kellyjev konstruktivizem), ampak ga, prav nasprotno, s pomočjo socialne interakcije sploh ustvarja. Klasično raziskovanje na področju socialne psihologije, ki poteka pod vplivom pozitivistične tradicije, je po mnenju avtorjev, ki pripadajo socialnemu konstrukcionizmu, v svojem bistvu zgrešeno. Zaradi napačnega razumevanja socialnih pojavov je napačna tudi izbira metodologije. Taje skladna s 'konstruktom’ človeka, ki naj bi bil v odnosu do socialnega okolja predvsem pasiven (prav tam). Heretičnost socialnega konstrukcionizma je v tem, da dvomi v prav tisto, kar sicer družboslovje skuša odkriti kot objektivno obstoječe, in kot trdne zakonitosti našega življenja. Andersen je npr. mnenja, daje znanost v najboljšem primeru le demokratična debatna družba, v kateri konsenz, kije oblikovan s pomočjo socialnih javnih procesov, daje občutek objektivnosti.« Po Gergenu je dihotomija med subjektom in objektom kulturno pogojena in ni ustrezna, saj so celo različni znanstveni zaključki prej posledica aktivne socialne izmenjave v določenem socialnem kontekstu, kot pa posledica znanstvenikove uporabe nekih objektivnih in neosebnih postopkov. Tako Gergen (1985, s. 272) govori o pojavljanju nove metateorije, t.i. »socioracionalizem«, ki pravi »lokus znanstvene racionalnosti ne leži znotraj glav neodvisnih posameznikov, pač pa znotraj socialnih agregatov«. Kognicija in izmenjava med ljudmi sta torej dejavnika, ki jih Gergen že v svojih prvih delih s tega področja opredeljuje kot najpomembnejše procese, ki vplivajo na naše vedenje o 65 Zgodovina socialne psihologije zunanjem svetu. Zanj to vedenje ni zgolj odslikava zunanjega sveta v posamezniku, temveč tisto, kar združuje Levvinova premisa (Gergen, 1985, s. 269), »daje človekova akcija odločilno odvisna od kognitivne predelave informacij, to je o svetu, kot je spoznan in ne o svetu, kakršen je.« Vedenje (knovvledge) na ta način v socialnem konstrukcionizmu postane prava socialna kategorija: socialni prostorje namreč tisti, ki ga oblikuje, vzdržuje, prenaša, pa tudi spreminja. 2.5.7.4. Čustva - socialni konstrukti Socialni konstrukcionizem tudi čustva posameznika razlaga kot socialne konstrukte. Gergen zapiše (prav tam) »razlaga čustva kot sestavino socialnih dejavnosti posameznika, in zoperstavlja svojo tezo tako biološkemu gledanju na čustva (čustva kot biološko, genetsko podane matrice doživljanja) kot tudi kognitivnim teorijam čustev (čustva kot socialno posredovane interpretacije duševnih stanj posameznika). Opazovanje čustvenega reagiranja ljudi v različnih kulturah na podobne situacije kažejo veliko variabilnost čustvovanja.« Tako naj ne bi bilo potrebno fiziološko vzburjenje za pojav čustva, ki bi terjalo naknadno interpretacijo, kot to razlaga kognitivistična teorija čustev (Schachterjeva dvo-faktorska teorija čustev), saj lahko fiziološko povsem mirni ljudje občutijo zelo različna čustva: zasičenost, sočutje, radost, občudovanje itd. Predpostavka socialnih konstrukcionistov je, da so čustva že izvorno socialne dejavnosti (kot pravi James R. Averill po Gergen 1985). Averill predpostavlja, daje emocionalna izkušnja socialno konstruirana, daje socialni konstrukt. Kombinacijo genetskih in fizioloških reakcij posameznik organizira in interpretira v terminih socialnih norm in socialnih vlog, ki so hkrati pod situacijskim vplivom. Emocije smatra za tranzitome (prehodne) socialne vloge. Socialne vloge je skladno s tem pojmoval kot predpisane (norme!) serije reakcij, ki jih posameznik izvaja v določeni socialni situaciji. Do določenega načina izvajanja, reagiranja pride zaradi specifičnih posameznikovih izkušenj oz. naučenih reakcij. Vpliv socialnih norm na emocije ter na njihovo učenje poteka bodisi preko nagrad in kazni, bodisi preko intemaliziranja. Če emocije gledamo z aspekta razvoja pri posamezniku, lahko govorimo o dejanskem razumevanju emocije šele takrat, ko je otrok zmožen reagirati skladno s pričakovanji, normami, zahtevami socialnega okolja. To pomeni, da mora biti sposoben svojo reakcijo videti z očmi drugih, izven sebe ali drugače povedano: preden izoblikuje svojo socialno vlogo, mora biti sposoben vživeti se v perspektivo drugih, gledati nase »od zunaj« (povzeto po N. Hayes, 1994, s. 456-471 in po T. Lamovec, 1984; s. 156-168). Podobno navaja tudi Gergen (1985, s. 271), ko pravi, daje Averillov koncept jeze »daleč od deterministične fiziologije« in je bolj povezan s socialno vlogo. 66 Zgodovina socialne psihologije Socialni konstrukcionizem povezuje emocije z diskurzom, saj govori o tem, da v zvezi s čustvi obstajajo ponavljajoči se vzorci interakcije (Gergen jih imenuje tudi odnosni scenariji oz. jezikovne igre). Gergen (2001, s. 41) pravi, da čustveni pojmi (kot so jeza, ljubezen, depresija) lahko služijo kot ključni, najbolj pomembni elementi konverzacije in atribuiranja (tako sebi kot v interakciji z drugim). Toda, kot opozori, je zanj sicer pomembno videti čustva kot možni jezikovni izraz, ki pa še ne pomeni bistvenih sestavnih delov akcij. Akcije morajo namreč vsebovati, da bi bile razumljive, tudi kretnje, poglede, telesno orientacijo (in po možnosti fizične artefakte ali prizorišče). Brez povezave ponavljajočih se vzorcev interakcije z različnimi oblikami izražanja čustev in z zgodovinsko uokvirjenih razlag, ostajamo zgolj pri tem, da domnevamo, da mora nekaj obstajati izza besed (kot so npr. jeza, ljubezen, krivda). Ker pa (kot pravi Gergen, prav tam, s. 91), obstajajo različne razlage, kaj je za besedami, je v preteklosti prevladovalo prepričanje, da bodo le (vedno nove) dodatne raziskave pokazale, kateri objekti se skrivajo za tovrstnimi izrazi. Vendar po avtorjevem mnenju (zaradi napačnih izhodišč) do tega odgovora še nismo prišli niti po dva tisoč letih. 2.5.7.5. Razmerje med socialnim konstrukcionizmom in tradicionalno psihologijo Burrova (1995, s. 5-8) razliko med socialnim konstrukcionizmom in tradicionalno psihologijo (in socialno psihologijo) vidi v: 2.5.7.5.1. Antiesencialnost Burrova pravi (1995, s. 5) da ne more obstajati nobenih danih, determiniranih lastnosti sveta ali ljudi (na čemer temelji tradicionalna psihologija od behaviorizma pa do psihoanalize), če je socialni svet, vključno z nami kot ljudmi, produkt socialnih procesov. To pomeni, da ne bi smeli pristajati na biološko determiniranost osebnosti, ampak v enaki meri tudi ne na determiniranost s strani okolja. Po avtoričinem mnenju ljudje socialno konstrukcionistični dokaz za kulturne in historične posebnosti pogosto napačno razumejo kot zgolj način zavzemanja »vzgojne« (pridobljenosti) 4x strani pozicije v razpravi o prirojenosti/pridobljenosti 4 \ Toda, kot nadaljuje (prav tam, s. 5, 6) »socialni konstrukcionizem ne govori le o tem, da ima kulturno okolje vpliv na posameznikovo psihologijo ali celo daje naša narava produkt okoljskih (vključno s socialnimi) dejavnikov prej kot pa bioloških dejavnikov. Obe stališči sta esencialistični v tem, da vidita osebo, ki ima naravno nekaj, kar je možno definirati in raziskovati - bodisi z okoljem ah pa z biologijo - kar pa kot tako ne more biti imenovano socialni konstrukcionizem.« 48 Vorig.: nurture. 49 V orig.: nature/nurture debate. 67 Zgodovina socialne psihologije 2.5.7.5.2. Antirealizem Antirealizem 50 za socialni konstrukcionizem (vsaj t. i. relativistična doktrina znotraj konstrukcionizma) pomeni, da naše spoznanje ni direktna odslikava stvarnosti. Tako nekateri avtorji (npr. oba Gergena, Davis itd.) menijo, da ni mogoče reči, kaj je socialno ustvarjeno in kaj morda objektivno obstoječe. Lahko bi rekli, da sami med seboj konstruiramo lastno verzijo resničnosti (kot kulturo ali družbo) in ne z neposrednim opazovanjem in raziskovanjem stvarnosti. Burrova pravi (1985, s. 8), da »spoznanje ni nekaj, kar bi oseba imela (ali ne imela), temveč nekaj, kar ljudje skupaj ustvarjajo.« 51 V povezavi s tem opozori Rus (1997, s. 705) na Spinozino trditev, daje znanost resnična zato, ker je uspešna, ni pa uspešna zato, ker je resnična. Po avtorju naj bi se »resnica« izražala »skozi« prakso, komunikacijo, interakcijo itd. - in sicer ne s kakršnokoli, ampak tisto, ki v določenem času omogoča uspešno doseganje ciljev, ki omogoča uspešno akcijo. Kot pravi Burrova (1995, s. 6) konstrukcionizem ne more pristajati na takšne stvari kot so objektivna dejstva, saj naše celotno vedenje temelji na različnih interesih s katerimi je povezano ter na različnih izhodiščih iz katerih opazujemo svet. Antirealizem je osnovan na predpostavki diskurzivne psihologije, da »obstaja le tisto, kar obstaja v diskurzu« (Burr, 1995, 86). 2.5.7.5.3. Zgodovinske in kulturne specifičnosti Psihološke teorije in razlage so časovno in kulturno soodvisne in jih ne smemo jemati enkrat za vselej in za vse opise človeške narave. Pomen zgodovinskega uokvirjanja, kot tudi upoštevanje političnih, ekonomskih in institucionalnih faktorjev v povezavi z razlago socialnih interakcij je Gergen poudarjal že 1973 (Gergen, 1973, s. 309-319). Termini, v katerih razumevamo svet, so torej socialni artefakti, ki so posledica zgodovinsko uokvirjenih izmenjav med ljudmi. Tovrstno razumevanje (Gergen omenja zgodovinske variacije konceptov, kot so romantična in materinska ljubezen itd. po Gergen 1985, s. 267-268) je rezultat aktivne izmenjave ljudi, ki se nahajajo v določenem odnosu. Za človeka je (po Berger, Luckmann, 1988, s. 34) časovna struktura na nek način prisilna, kajti toka dogodkov, ki mu jih vsiljuje, ne morem prostovoljno preusmeriti. Tako, kot pravita (prav tam): »Ne morem delati raziskave, dokler ne končam določenih izobraževalnih programov, ne morem opravljati svojega poklica, če ne položim vseh izpitov itd. Ista časovna 50 Antirealizem pravzaprav ne velja za celotni socialni konstrukcionizem, saj bi lahko znotraj njega ločevali dve doktrini: realizem (za katerega »zunanja, objektivna« stvarnost obstaja neodvisno od naših zaznav, predstav, mišljenja itd.) in relativizem (ki pravi, da je nemogoče ločevati »zunanjo« stvarnost od naših kognitivnih procesov). Več o tem, kot tudi podrobneje o diskurzu in njegovem vplivu na socialni konstrukcionizem pišem v poglavju o socialni resničnosti. 51 V orig.: Knovvledge is therefore seen not as something that a person has (or does not have), but something that people do together. 68 Zgodovina socialne psihologije struktura zagotavlja tudi zgodovinskost, ki določa moj položaj v svetu vsakdanjega življenja. Rodil sem se na določen dan, na določen dan sem se prvič vpisal v šolo, določenega dne sem začel opravljati svoj poklic, ipd. Vsa ta obdobja »ležijo« znotraj mnogo obsežnejše zgodovine in ta »lega« odločilno oblikuje moj položaj v svetu.« Gergen (1985, s. 268) pravi, pri čemer se sklicuje na antropološko obarvane »naravno znanstvene raziskave« Latourja in Woolgar (1979) in Knorr-Cetine (1984), daje tisto, kar v naravnih znanostih velja kot »trdo dejstvo«, v resnici »odvisno od subtilne, vendar močne razvrstitve socialnih mikroprocesov.« Tako lahko opazimo premik od izkustvene k socialni epistemologiji (kot o tem govorita Campbell in Sullivan po Gergenu, prav tam). 2.5.7.5.4. Jezik kot predpogoj mišljenja Naše razumevanje sveta ni vezano na objektivno stvarnost, ampak na druge ljudi (tako pretekle kot sedanje). Rojeni smo v svet, ki že vsebuje konceptualne referentne okvire in kategorije znotraj določene kulture. Ti koncepti in kategorije so pridobljeni s strani vseh ljudi z razvojem uporabe jezika in ki se reproducirajo vsak dan s strani vsakega, ki deli kulturo in jezik. Burr (1999, s. 115) zapiše, daje socialni konstrukcionizem »revolucionaliziral vlogo jezika v psihologiji«. S tem je želela poudariti, daje bil jezik za t.i. tradicionalno psihologijo zgolj orodje, s katerim so ljudje sporočala osebne ideje in stališča drugim. Na ta način je jezik predstavljen kot pasivno in neproblematično orodje. V socialnem konstrukcionizmu pa jeziku dodelijo centralno in v osnovi zelo konstruktivno vlogo. Tu je jezik tisti, ki omogoča ljudem (ki imajo skupnega), da oblikujejo skupno uveljavljene koncepte in pomene. Šele s podelitvijo skupnega uveljavljanja ljudje proizvajajo svoj svet. Tako socialni konstrukcionizem govori o tem (npr. Burr, 1995, s. 44), da sta jezik in mišljenje nerazdružljiva in bi ju morali imeti za dva pojava, ki ju lahko le nasilno ločujemo. Osnova tega je v predpostavki, da jezik zagotavlja osnovo za vse misli. 2.5.7.5.5. Jezik kot oblika socialne akcije Jezik ima iz vidika socialnega konstrukcionizma osrednjo vlogo v vsakodnevnih interakcijah med ljudmi. Pri njem gre za aktivno produciranje različnih oblik spoznanja in s tem tudi perfonnativno, izvajalno ter izrazito socialno aktivno vlogo. Sam Gergen (1985, s. 270) pravi: »Jezik je v bistvu izmenjana aktivnost. Pravzaprav, dokler zvok ali označitve niso izmenjane v družbi, niti nismo upravičeni sploh govoriti o jeziku.« Prav zaradi (pozitivistično) določene konotacije, ki jo imata jezik in komunikacija (v smislu prenosa informacije) socialni konstrukcionizem raje uporablja pojem diskurz 112 . 52 Več o tem je v poglavju o komunikaciji. 69 Zgodovina socialne psihologije 2.5.7.5.6. Usmerjenost na interakcijo in socialno delovanje Socialni konstrukcionizem odklanja razlage socialnih fenomenov z usmerjenostjo v posameznika (npr. s stališči, motivacijo, kognicijo ali pa osebne konstrukte ipd.) kot tudi razlage, ki imajo svoj temelj v socialnih strukturah (npr. v ekonomiji ali temeljnih institucijah kot so zakon ali družina ipd.), ampak je usmerjen v socialno delovanje in interakcijo v kateri so ljudje vključeni. Vedenje po Gergenu (1985, s. 270) ni nekaj, kar bi ljudje imeli shranjeno nekje v svojih glavah, ampak je tisto kar ljudje počno skupaj. Podobno meni tudi Burrova (1995, s. 7, 8), ko pravi, da socialni konstrukcionizem ne pristaja niti na pozicijo tradicionalne psihologije (ki obstoj stališč, motivacije, kognicije ipd. locira znotraj posameznika), niti na pozicijo sociologije (ki vidi povzročitelja socialnih pojavov v socialni strukturi). Po njenem mnenju razlaga ne moremo najti niti v posameznikovi psihi niti v socialnih strukturah, temveč v vsakdanjih interaktivnih procesih med ljudmi. Po Bergerju in Luckmannu (1988, s. 33) se svet vsakdanje resničnosti strukturira tako prostorsko kot časovno, pri čemer v povezavi s prostorsko strukturiranostjo opozorita predvsem na njeno družbeno razsežnost. Le-ta po avtorjih »temelji na dejstvu, da se področja dejavnosti posameznika križajo s področji drugih ljudi« (prav tam). Ob razmišljanju o časovni strukturiranosti (pri čemer časovnost pojmujeta kot notranjo lastnost zavesti), pa pravita: »Tok zavesti je vedno časovno določen, mogoče pa je razlikovati med različnimi nivoji intersubjektivno razpoložljive časovnosti. Sleherni posameznik se zaveda notranjega toka časa, ki temelji na fiziološkem ritmu organizma, čeprav ni istoveten z njim. ... intersubjektivnost ima v vsakdanjem življenju tudi časovno razsežnost in svet vsakdanjega življenja ima svoj lastni standardni čas, ki je intersubjektivno razpoložljiv.« 2.5.7.5.7. Usmerjenost na proces Za razliko od tradicionalne psihologije in sociologije, ki sta usmerjeni v strukturo, statične razlage in termine (kot npr. osebnostne poteze, ekonomsko strukturo, spominske modele, osebne konstrukte itd.), je socialni konstrukcionizem bolj usmerjen v dinamiko socialne interakcije ter bolj v procese kot v strukturo. Vedenje v tem smislu ne vidijo kot nekaj, kar človek ima, ampak kot nekaj, kar ljudje med sabo ustvarjajo. 2.5.7.5.8. Resničnost vsakdanjega življenja Gergen je svoje izhodišče verjetno našel v eksplicitno izraženi tezi Bergerja in Luckmanna (1988, s. 30-31), ki z intersubjektivnim svetom (svetom, ki ga delimo z drugimi) povezujeta t.i. »resničnost vsakdanjega življenja«. Pravzaprav ima celotna teorija Bergerja in Luckmanna temeljno izhodišče prav v premisi, da se resničnost družbeno konstruira. Pravita, da »prav intersubjektivnost ostro ločuje vsakdanje življenje od ostalih resničnosti, ki se jih 70 Zgodovina socialne psihologije zavedam. V svetu sanj sem sam, toda vem, daje svet vsakdanjega življenja za druge prav tako realen kot zame. Poleg tega v vsakdanjem življenju ne morem obstajati brez stalne interakcije in komuniciranja z drugimi. Zavedam se, da se moja naravna drža v odnosu do sveta sklada z naravno držo drugih ljudi, ki v enaki meri razumejo objektivizacije, s katerimi se določa svet. Tudi oni organizirajo svet okrog »tukaj in zdaj« svojega obstoja in načrtujejo delovanje v tem svetu. Vem tudi, da imajo drugi perspektivo skupnega sveta, ki ni istovetna z mojo lastno perspektivo. Moj »tukaj« je njihov »tam«. Moj »zdaj« se ne ujema z njihovim »zdaj«. Moji načrti se razlikujejo od načrtov drugih ali jim celo nasprotujejo. Skratka, zavedam se, da z drugimi živim v skupnem svetu.« Za skupni svet pa značilna neprekinjena povezava in občutek, da svojo perspektivo resničnosti sveta delim z drugimi - prav preko »samoumevnih rutin vsakdanjega življenja«. Obstaja torej svet individuuma (specifično samo sebi lastno gledanje na svet, ki se razlikuje med prav vsemi posamezniki), obstaja pa tudi preko rutin skupno ustvarjeni svet »zdravega razuma«. Socialni konstrukcionisti in t.i. po strukturalisti najpomembnejšo vlogo pri tem pripišejo komunikaciji. Tako npr. Burrova pravi (Burr, 1995, s. 32-33), daje oseba konstruirana skozi jezik, oz. daje »osebnost socialno konstruirana, pri čemer imajo konstrukcijski procesi svojo osnovo v jeziku.« 2.5.7.5.9. Resnica kot kompromis razumevanja Na ta način je »resnica« predstavljena kot nekakšen »kompromis razumevanja« (negotiated understanding) kot pravi Gergen (1985, s. 268). Ker je po Bergerju in Luckmannu (1988, s. 31) v ozadju proces rutinizacije, se resničnost vsakdanjega življenja pojmuje kot samoumevno resničnost, saj razen svoje enostavne prisotnosti ne zahteva dodatnega preverjanja, saj je kot samoumevna in nepremagljiva dejanskost preprosto tukaj. Tako pravita: »Čeprav lahko dvomim o resničnosti sveta, moram ta dvom zaradi rutinske eksistence v vsakdanjem življenju potlačiti. Dvom se odlaga tako zelo, da bi moral narediti izjemen preskok, če bi ga hotel sprostiti, npr. v teoretski ali religiozni kontemplaciji. Svet vsakdanjega življenja se nenehno razglaša in če želim vanj podvomiti, se spuščam v premišljen in nikakor ne lahek boj.« Kajpak pa je v našem življenju vse polno situacij, ki vedno znova narušijo našo resničnost, oz. »neproblematično področje vsakdanje resničnosti«. Ko se pojavi nek konkretni problem, ki običajno pomeni t.i. »problematični del«, pa naj bi prav zdrav razum posredoval s svojimi vsebovanimi navodili, kako ravnati, da se ta problematični del vključi v neproblematično področje. 71 Zgodovina socialne psihologije 2.5.7.5.10. Interakcija in proces socialnega konstruiranja Gergena, kiju navaja Bečaj (1995, s. 13) pravita, da »Z grupiranjem dražljajev v koncepte ljudje poenostavljajo svet, tako da seje v njem mogoče znajti. Tako poenostavljanje ljudem pomaga prilagoditi se kompleksnemu okolju (cornplex world). Pomaga pa tudi spominu in jasnemu mišljenju, omogoča komuniciranje.« ... »in tudi reducira anksioznost.« Po Bergerju in Luckmannu (1988, s. 35) vsak posameznik resničnost vsakdanjega življenja deli z drugimi, vendar pravita: »... vprašanje je, kako te druge doživljam v vsakdanjem življenju. Mogoče je namreč razlikovati med številnimi načini tega izkustva.« Do najpomembnejših doživljanj drugega prihaja s pomočjo »neposrednega stika, ki je prototip družbene interakcije.« V takšni neposredni interakciji, stalni izmenjavi ali stiku kot ga imenujeta, se oba posameznika drug drugemu predstavljata v »skupni živi sedanjosti«. Tako lahko, kot navajata (prav tam, s. 35-36): »Moje neodobravanje tako zaustavi njegov nasmeh, moj smeh pa ga spet sproži: vsak moj izrazje namenjen drugemu in obratno. Ta stalna vzajemnost izražanja je dosegljiva obema istočasno. To pomeni, daje subjektivnost drugega v naj večjem številu simptomov zame dosegljiva prav skozi neposredne stike. Seveda si nekatere simptome napačno razlagam: morda mislim, da se drugi smeje, v resnici pa se izumetničeno spakuje. Vendar nobena druga oblika ne more reproducirati izobilja simptomov subjektivitete, ki je prisotna v neposrednem stiku. Samo tukaj je subjektivnost drugega resnično »blizu«, kajti vse drugačne oblike povezovanja jo na ta ali oni način »oddaljujejo«.« Kot nadaljujeta, je lahko nekdo realen, brez spoznavanja v neposrednem stiku (npr. znani, slavni ljudje, dopisovalci itd.), vendar realen v pravem pomenu besede postane šele takrat, ko pride do neposrednega srečanja. In v takih, neposrednih stikih po njunem mnenju drugi postane zame celo bolj realen kot jaz sam. Kljub temu, da nam je dosegljiva naša zgodovina, spomini itd., takšno vedenje o samem sebi zahteva refleksijo - torej mi ni neposredno predstavljeno, medtem ko mi je drugi »nenehno na razpolago: ta zveza je nepretrgana in predrefleksijska« - v neposrednem stiku mi je torej neprestano neposredno dostopen. Iz povedanega sledi, da so odnosi »iz oči v oči« z drugimi zelo fleksibilni, saj se skozi raznoliko in senzibilno izmenjavo subjektivnih pomenov ti, vpeljani vzorci nenehno spreminjajo. Ljudje delujemo v skladu s tem načelom ne glede na pojave same po sebi ampak glede na pomen, ki ga sami pripišemo tem pojavom. Tako lahko npr. otrok ocenjuje, da izražanje jeze in omejitev s strani učitelja pomeni, da mu je le-ta sovražen in se zato do njega prične tudi obnašati v skladu s svojim razumevanjem vzorca »sovražnih odnosov«. Po drugi strani pa je, kot opozorita Berger in Luckmann (1988, s. 37) »Neposrednim odnosom, ki se odvijajo v rutinah vsakdanjega življenja, je kljub dejstvu, da so že od začetka vzorčno urejeni, sorazmerno težko vsiliti zares stroge vzorce.« Tovrstne sheme naj bi bile po avtorjih rezultat »pogajanj«, medsebojnega uravnavanja, iskanja stičnosti. 72 Zgodovina socialne psihologije Podobno opredeljuje tudi Gergen, izhajajoč iz navedb Pearcea in Cronena (po Rus, 1997, s. 705), ki sta na začetku osemdesetih let pojem realnosti povezala s teorijo pogajanj. Po Gergenu naj bi bile oblike tovrstnih pojavov bistvenega pomena za socialno življenje, saj so tako opisi in razlage sveta povezani z različnimi oblikami socialne akcije. (Socialnokonstrukcionistični pristop je s tega vidika podoben razlagam socialnih predstav.) Pri tem igra pomembno vlogo neposreden stik, oz. izkustvo, ali kot pravita Berger in Luckmann (1988, s. 39), »bolj ko je izkustvo neposredno, bolj natančno imam namreč 'evidenco' o drugemu, o njegovih dejanjih in lastnostih in bolj jih moram zaradi tega tudi upoštevati.« V nadaljevanju pa opozorita, daje »stopnja anonimnosti, ki v vsakdanjem življenju označuje življenje drugih, odvisna tudi od drugih dejavnikov. Prodajalca časopisov na uličnem vogalu srečujem prav tako pogosto kot svojo ženo, vendar je zame manj pomemben in z njim nisem v intimnem odnosu, zato ostaja razmeroma anonimen. Stopnja zanimanja in stopnja intimnosti porajata kombinacije v porastu in upadanju anonimnosti ali pa celo samostojno vplivata nanjo. S številnimi člani svojega teniškega kluba sem v intimnih odnosih, medtem ko so moji odnosi s šefom zelo formalni. Toda prvi, ki nedvomno niso popolnoma anonimni, se zlivajo v 'gručo na igrišču', medtem ko moj šef izstopa kot edinstveni posameznik.« 2.5.8. Teorija socialne identitete Vprašanje identitete je po mnenju Augostinosove in Walkerja (1996, s. 97) eno izmed temeljnih vprašanj, ki si ga ljudje zastavljamo v življenju. Kuhn in Zurcher (1977, prav tam) sta odgovore na vprašanje »Kdo sem jaz?« razdelila v štiri kategorije: fizični self, socialni self, refiektivni self in oceanični self. Pogosta pa je delitev na osebno in socialno identiteto, čeprav je, kot opozorita navedena avtorja (prav tam, s. 98) taka delitev nasilna in arbitrarna. Tako je po Turnerju (1982, po Hogg in Vaughan, 1998, s. 364) potrebno socialno identiteto ločevati od osebne, ki je tisti del self-koncepta, ki je izpeljan iz osebnostnih lastnosti in idiosinkratičnih osebnih odnosov nekega posameznika z drugimi ljudmi. Teorija socialne identitete seje razvijala od prvega Tajflovega poimenovanja v zgodnjih sedemdesetih, ko je proučeval medskupinsko razločevanje. Njena predhodnica pa je bila (po Augostinos in Walker, 1996, s. 100 in po Hogg in Vaughan, 1998, s. 355) Sherifova »teorija realističnih konfliktov« (1966), v kateri je prevladujoča postavka, da medskupinski konflikti temeljijo na realnem tekmovanju (za redke vire) med skupinami. Ugotavljal je, da kadar se doseganje ciljev dveh skupin (in posameznikov) medsebojno izključuje to vodi v konflikte in etnocentrizem med obema skupinama, ter obratno, kadar imata skupini (in posamezniki) skupne cilje, vodi to v kooperacijo in medskupinsko harmonijo. Ko je Tajfel s sodelavci (Tajfel, Billig, Bundy in Flament, 1971 ter Tajfel in Billig, 1973) eksperimentalno preverjal 73 Zgodovina socialne psihologije to teorijo, je ugotovil, da kadar ni prisotnega medskupinskega tekmovanja, lahko skupine sledijo tudi drugim motivom (npr. strategija maksimalnega skupnega profita). Pričel je raziskovati osnovne premise, ki določajo skupino kot skupino oz., kakšen je najmanjši možni povod, da pride do učinka, ki gaje opisal Sherif (in ugotovil, da sploh ni potrebno nič drugega, kot, da se ljudje razdelijo v skupine). Ugotavljal je, da se dajanje prednosti in nagrad svoji skupini in zavračanje članov drugih skupin pojavi že na osnovi povsem minimalnih pogojev, kategorizacij (kot npr. to, če so bili člani skupine sestavljeni s strani eksperimentatorja »na slepo«), kar je imenoval minimalna skupinska paradigma (tudi minimalna skupina ali pa minimalna situacija 53 ). Tako bi lahko Tajflovo raziskovanje »minimalne skupinske paradigme« (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 361) umestili v drugi del predhodnice teorije socialne identitete Kot začetek koherentne teorije običajno navajajo delo Tajfla in Turnerja iz leta 1979 (Henri Tajfel in John C. Turner: An integrative theory of intergroup conflict). Teorijo socialne identitete definirata Hogg in Vaughan (1998, s. 363) kot »teorijo skupinskega članstva in medskupinskih odnosov, ki temeljijo na samo-kategorizaciji 54 , socialni primerjavi in tvorbi izmenjanih samo-defmicij v terminih znotraj-skupinskih značilnosti«. V teoriji sta Tajfel in Turner predstavila idejo, da ljudje nimamo zgolj individualnih identifikacij, ampak se istovetimo z različnimi socialnimi skupinami in kategorijami, ki jim pripadamo. Z navedeno teorijo sta eksplicitno poudarila pomen medskupinskega vedenja. Pri tem sta (po Augostinos in Walker, 1996, s. 99, 100) poudarila razliko med medosebnim vedenjem (interakcija med posamezniki, ki predpostavlja, da so posamezniki v medsebojni interakciji kot specifični individuumi) ter medskupinskim vedenjem (ki poteka med ljudmi glede na njihovo članstvo v določenih skupinah). Menila sta, daje med obema oblikama kontinuum, Augostinosova in Walker pa sta mnenja, da bi bilo bolje kot o kontinuumu govoriti o različnih konceptih in ločenih dimenzijah tako med »medosebno«, »medskupinsko« in »znotraj-skupinsko«. Temeljna predpostavka te teorije je (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 364), da socialne kategorije (tako večjih skupin kot so nacija ali veroizpoved, kot manjših skupin kot je klub ah organizacija) zagotavljajo članstvo prav s socialno identiteto. Socialna identiteta naj bi temeljila na naši težnji po klasificiranju stvari in ljudi v kategorije 53 , kar naj bi predstavljalo tudi temeljni mehanizem človeškega zaznavanja. Socialna identiteta ne predpisuje le članstva, ampak predpisuje tudi ustrezno vedenje (nonne) za člane. Ko se identificiramo s socialnimi skupinami, različne skupine med seboj primerjamo in te primerjave vplivajo na to, kako vidimo sebe in naše reakcije do drugih ljudi, ki pripadajo drugim skupinam. Socialna identiteta običajno postavlja posameznika v relacijo do socialnih kategorij, socialnih pozicij ali socialnih statusov. 53 Prim. Tajfel in Billig, 1973. 54 V orig.: self-categorisation. 55 Več o tem je v poglavju o kategorizacijah. 74 Zgodovina socialne psihologije Po Hoggu in Vaughanu (1998, s. 365) je socialna identiteta povezana s skupinskim vedenjem, ki ima nekaj splošnih karakteristik: etnocentrizem, favoriziranje skupine, medskupinska diferenciacija, konformnost s skupinskimi normami ter percepcija sebe, članov skupine in nečlanov v terminih skupinskih stereotipov. Prav zaradi socialne kategorizacije socialna identiteta proizvaja te značilnosti. 2.5.8.1. Identiteta Identiteto Augostinosova in Walker (1996, s. 109) definirata kot »samopodoba« ali »self- koncept«, samospoštovanje pa so naša stališča do sebe kot objekta, oz. to kako vrednotimo lastne self-koncepte. Socialno identiteto paTajfel (1982, s. 24) definira 56 kot: »tisti del posameznikovih self-konceptov, ki izhaja iz njegovih vedenj o njegovem članstvu v socialni skupini (ali skupinah), skupaj z vrednotami in čustveno pomembnostjo tega članstva.« Socialna identiteta je torej vedno povezana z nečim socialno referentnim (lahko bi rekli, daje socialno nanašajoča), običajno s socialno skupino. Pravzaprav bi, če sledimo Brewerju in Zurcherju (po Augostinos in Walker, 1996, s. 98, 99) težko rekli, da nekaj, kar poimenujemo osebna identiteta sploh obstaja. Po prvem je to zgolj fikcija (lahko bi rekli v Gergenovem smislu »socialni konstrukt«), ker so vse vrste identitet socialne. Nujno namreč vsebujejo socialne primerjave med mojim selfom sedaj in mojim selfom kot je reprezentiran spominsko ali kot podoba v nekaterih drugih sklopih alternativ. Zurcher pa pravi, da so vse oblike identitete socialne, celo tiste, ki so asocialne, »so odvisne od določenih fonn socialne organizacije«. Do podobnih zaključkov je prišel tudi Emler (s Hopkinsom, 1990 in z Reicherjem, 1985, 1995, po Hogg in Vaughan, 1998, s. 366) ob proučevanju delinkvence 67 . Drug pomemben temelj socialne identitete pa predstavlja pozitivno samo vrednotenj e. Ljudje imamo repertoar večih socialnih in osebnih identitet - tako kot smo pač člani večih skupin hkrati. Te identitete, kot pravita Hogg in Vaughan (1998, s. 365) se stalno spreminjajo (v njihovi splošni pomembnosti znotraj self-koncepta) in »postajajo pomembna osnova samo- zaznave in vedenja kot funkcije kontekstualnih faktorjev.« Zaradi težnje po pozitivnem samospoštovanju na identifikacijo z neko skupino vpliva tudi socialna primerjava. 56 Definicija izvira iz leta 1981. 57 Emler je s sodelavci ugotavljal, da: - delinkventnost, posebno pri dečkih lahko pripišemo njihovi strategiji izgradnje za njih ugodnega slovesa med vrstniki, - je delinkventno vedenje običajno skupinsko in se pojavlja v javnosti, kjer se torej maksimalizira funkcija potrjevanja identitete, - takšno vedenje je bolj značilno za okolja, kjer ni dobrih možnosti za dobro storilnost na šolskem področju - predstavlja torej alternativen vir pozitivne identitete (usmerjenost v storilnostno področje naj bi bila po Emlerju večja pri dečkih, s čimer razlaga tudi razlike v delinkventosti med dečki in deklicami). 75 Zgodovina socialne psihologije 2.5.8.2. Socialna primerjava Pozitivna samopodoba na individualnem nivoju pomeni, da ima posameznik sam o sebi dobro mnenje, vendar kot opozorita Augostinosova in Walker (1996, s. 109), se to vedno dogaja v primerjavi z nekom, ali nečim. Imeti dobro samopodobo pravzaprav pomeni, daje nekdo mnenja, daje boljši od povprečja ali od večine drugih ljudi (gre pravzaprav za samopoveličevanje). Vsaka specifična socialna kategorija članstva pa lahko oblikuje pozitivno samopodobo zgolj preko socialne primerjave med lastno skupino in neko pomembno drugo skupino. Kako ljudje vrednotijo osebne in socialne atribute skozi socialne primerjave, so proučevali od leta 1954 dalje, ko je Festinger objavil teorijo socialnega primerjanja. Prva hipoteza je (1954, s. 117), »da v človekovem organizmu obstaja poseben gon po primerjanju svojih mnenj in sposobnosti 58 «. Po Festingerjevem mnenju ljudje običajno vrednotijo sebe in svoje kvalitete glede nekaterih preverljivih kriterijev v objektivni stvarnosti. Kadar pa takšni objektivni kriteriji niso dostopni (saj večinoma ni objektivnih kriterijev za pravilno, nepravilno, dobro, slabo, lepo, grdo ipd.), pričnejo ljudje uporabljati socialne primerjave. Sele primerjanje z drugimi nam daje torej vrednostne standarde. Kot poudarita Augostinosova in Walker (1996, s. 111) samovrednotenje in samopoveličevanje običajno motivira konfliktnost in tekmovalnost. Kategorizacija članstva v neko skupini dobi torej pomen šele v relacijah z drugimi kategorijami. V zvezi s tem naj bi nastopala dva pomembna problema: - Problem določitve referentnosti; člani neke skupine morajo sprejeti odločitev katero izmed vseh skupin, ki so razpoložljive si bodo izbrali za primerjavo, - Izbira dimenzije; člani se morajo odločiti, vzdolž katere dimenzije bodo primerjali. Ob tem se postavlja tudi vprašanje, kaj se zgodi takrat, ko se posamezniki znajdejo v neki skupini, ki seje ne da pozitivno vrednotiti glede na druge skupine. V teoriji socialne identitete govorijo (po Augostinos, Walker, 1996, s. 113) o dveh temeljnih možnostih: odhodu iz skupine in poskusu spremembe skupinskega statusa. Kaj od tega naj bi posameznik izbral je odvisno od njegovega sistema prepričanj 59 , ki so povezana s socialno mobilnostjo in socialnimi spremembami. 68 V orig: There exists, in the human organism, a drive to evaluate his opinions and his abilities. 59 V orig.: belief system. 76 Zgodovina socialne psihologije 2.5.8.3. Socialna mobilnost Socialna mobilnost (prehajanje med skupinami, zapuščanje skupine) je po Augostinosovi in Walkerju (1996, s. 113, 114) povezana s prepričanjem, da so meje skupine bolj odprte kot zaprte in daje sploh možno zapustiti skupino in se pridružiti neki drugi, ki je bolj pozitivno vrednotena. Možnost zapustitve se ne nanaša vedno le na logične možnosti, ampak je povezana s tem ali je to »psihološko izvedljivo« ali ne. (Znotraj)skupinska lojalnost in identitetna povezanost s skupino in njenimi člani je pogosto dovolj močna, da se člani ne odločajo za zapustitev skupine. Sprememba skupinskega statusa po Tajflu in Turnerju (1986, po Augostinos, Walker, 1996, s. 114) poteka na dva načina, in sicer s: - socialno kreativnostjo in s - socialnim tekmovanjem Katerega izmed teh dveh načinov naj bi posameznik izbral, pa je po avtorjih predvsem odvisna od percepirane varnosti, pri čemer kot varne zazna tiste medskupinske odnose, ki jih vidi kot stabilne in legitimne (in obratno: nestabilni in nelegitimni medskupinski odnosi so ne-varni). Ob socialni kreativnosti avtorja (Tajfel in Turner, po Augostinos, Walker, 1996, s. 114-117) govorita o treh glavnih strategijah: - Člani lahko vpeljejo nove dimenzije medskupinskih primerjav, na podlagi katerih bo skupina postala bolj zaželena. Vendar bo tovrstna strategija uspešna šele, če bodo člani te skupine sprejeli nove primerjalne dimenzije kot veljavne in kadar se na drugo skupino lahko vpliva s sprejemanjem nove dimenzije. Znotraj skupinsko sprejemanje je verjetno vse kar je potrebno za uspešno strategijo v podpiranju socialne identitete. - Druga socialno kreativna strategija temelji na prevrednotenju obstoječih primerjalnih dimenzij, na podlagi katerih je bila skupina negativno ovrednotena. Tovrstna strategija bo v večjem številu uporabljena (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 367) kadar bi lahko negativno vrednotenje uničevalo bistvo skupine in kadar je negativno vrednotena karakteristika nespremenljiva (npr. barva kože - pri čemer Hogg s sodelavcem omenja prevrednotenje rasističnih pojmov v slogan »črno je lepo«) - Člani, katerih skupina je bila negativno ovrednotena v primerjava z določeno skupino, lahko poiščejo neko drugo(e) primerjalno skupino, ali pa celo nadomestijo primerjavo vrednotenja skupine kot celote s primerjavo na individualnem nivoju - zgolj med posameznimi člani v skupini (kar naj bi bila zlasti značilnost članov z nižjim statusom znotraj skupine). Medtem, ko socialna kreativnost običajno sledi takrat, kadar imamo opravka z negativno medskupinsko primerjavo, ki je varna, pa se ob nesigurnih (ne-vamih) primerjavah večkrat 77 Zgodovina socialne psihologije pojavi socialna tekmovalnost. Le-ta variira od medskupinskih strategij direktnih konfrontacij (nasilje, vojne,itd.) na eni strani, do znotraj skupinskega reorganiziranja in prestrukturiranja (npr. v politični stranki). Hogg s sodelavci (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 367) je navedeno združil v naslednji model: Slika 1: Struktura prepričanj in strategij za doseganje socialne identitete. SISTEM PREPRIČANJ TIP STRATEGIJE IZBOLJŠANJA SOCIALNE SPECIFIČNE TAKTIKE IDENTITETE Ne glede na strategijo (socialna kreativnost ah socialna tekmovalnost) pa Augostinosova in Walker opozorita (1996, s. 117) da, večina ali celo vse težnje po izboljšanju statusa neke skupine naletijo na odpor pri dominantni skupini. Skupina se namreč ne odreče zlahka in prostovoljno favorizirani poziciji. Prav zaradi tega lahko domnevamo, da bo vsaka takšna strategija pripeljala do medskupinskih napetosti in sovražnosti. 2.5.9. Teorija samokategorizacije John C. Turnerje, kot sam pravi (1991, s. 155 in 2004, s. 259) v devetdesetih letih (1982, 1985, 1987) oblikoval teorijo samokategorizacije 60 , ki nudi analizo selfa in odnosov med selfom, socialnimi normami in socialnim kontekstom. Teorijo samokategorizacije predstavi 60 V orig.: self categorization theory. 78 Zgodovina socialne psihologije tudi kot »splošno teorijo skupinskega vedenja«, katere osrednja hipoteza je, daje potrebno skupinsko vedenje razumeti bolj kot vedenje posameznikov v terminih izmenjane identitete, in ne kot različne posameznike. Vedenje posameznikov v skupini torej zanj ne predstavlja vedenja samih posameznikov, ampak je prej odraz skupine kot celote oz. skupinske identitete. Temeljne ideje teorije samokategorizacije opiše Turner (1991, s. 155-160 in 2004, s. 259, 260) takole: en od vidikov selfa je kognitivni; to je sistem konceptov selfa, kijih oseba uporablja, da opredeli sebe. »Self-koncepte« lahko vidimo kot samokategorije ali samokategorizacije: kognitivno grupiranje selfa kot enakega, podobnega, ustreznega določenemu razredu pojavov (torej določene skupine) in v nasprotju do nekaterih drugih razredov. Samokategorizacije so različne glede na vključevanje in abstraktnost, tako ljudje lahko kategorizirajo sebe: - kot individualne osebe, pri čemer se opredelijo z razlikami od drugih posameznikov ali pa - kot socialne skupine, kjer samokategorizacije predstavljajo nivo socialne identitete - tu se opredeljujejo v terminih skupinskega članstva v primerjavi s članstvom izven skupine (skupinsko - izven skupinsko članstvo je pri tem bolj vključujoč nivo socialne identitete kot osebni self). Že iz Tajtlove kategorizacije in teorije identitete' 11 izhaja (po Turner in Oakes, 1989, s. 234), daje osebna identiteta neposredno odvisna od socialne. Posameznik namreč ne oblikuje svoje osebne identitete sam, temveč to naredi na osnovi medsebojnega primerjanja in razlikovanja z drugimi. V teoriji samokategorizacije pa so razlike med osebno identiteto (osebnim selfom) in socialno identiteto (kolektivnim selfom) zelo izpostavljene. Medtem ko se osebna identiteta nanaša na kategorizacije »mene« nasproti »ne mene«, se socialna nanaša na kategorizacije »nas« napram »njih« - torej na primerjavo naše skupine do psihološko pomembnih drugih izven skupine. Ob interakcijah z drugimi ljudmi postanejo nekateri bolj privlačni in cenjeni od drugih, hkrati pa posameznik v teh interakcijah zadovoljuje različne individualne cilje in potrebe, ki jih sam ne bi mogel doseči. Zaradi te medsebojne odvisnosti in koristnosti se razvije kohezivna skupina, ki vpliva na vedenje in stališča članov in jih hkrati spreminja. Ta kohezivnost omogoča oblikovanje socialne identitete, kije tudi oblikovana na podlagi razlik (med različnimi skupinami, ki jim posamezniki pripadajo). Posameznikova osebna identiteta s tem postane odvisna od tega, v katero socialno skupino bo samega sebe v določenem kontekstu uvrstil. V samokategorizacijskih analizah se za osebno identiteto trdi, da odsevajo medosebno razlikovanje izmenjane identitete na višjem nivoju (npr. me ženske, me Avstralke). Teorija samokategorizacije poudarja, daje koncept selfa ali določena samokategorija zamišljena kot 61 Podrobneje jo predstavljam v zgodovinskem pregledu socialne psihologije. 79 Zgodovina socialne psihologije od konteksta odvisna kognitivna predstava. Za teorijo samokategorizacije so osrednje ideje to, da socialne identitete ali identifikacije temeljijo na skupinskem članstvu, pri čemer so socialne identitete prav toliko izrazi selfa, kot povsem osebne identitete. Socialna identiteta lahko občasno deluje skoraj povsem prevladujoče nad osebno identiteto. Samokategorije se razlikujejo tako glede vsebine kot glede nivoja ter v pomenu vsebine kot funkcije specifičnega konteksta. Katera samokategorija je prevladujoča v določenem času je odvisno od pripravljenosti ljudi, da uporabijo določeno kategorijo in njene skladnosti z danimi podatki. Po Tumeju (1991, s. 156) obstojata dve, medsebojno povezani obliki ujemanja: - primerjalno ujemanje, ki je opredeljena s principom meta-kontrasta; - in normativno ujemanje, kije opredeljeno s kongruentnostjo stereotipnih vsebin kategorije s trenutno izraženim vedenjem. Princip meta-kontrasta pomeni (po Turner in Oakes, 1989, s. 241), da bo skupina dražljajev kategorizirana v neko kategorijo višjega reda, če bodo povprečne razlike med njimi manjše od povprečnih razlik med njimi in drugimi dražljaji znotraj referenčnega okvirja. Tako npr. poimenujemo določeno skupino stvari »stoli«, ker je načelno določilo, razlika med stoli manjša kot razlika med »stoli« in »mizami«. Princip meta-kontrasta bi lahko opisali kot ustrezno poenostavitev. To, kako kategoriziramo ljudi zajema tudi socialni pomen podobnosti in razlike med njimi ter odnose med socialnimi kategorijami in vrednotami, potrebami in cilji, tistega, ki jih zaznava. Kadar socialna identiteta postane poudarjena, individualna samozaznava postaja razosebljena (depersonalizirana), torej bolj, ko se nekdo zaznava kot član skupine (v smislu izmenjane, stereotipno definirane socialne kategorije), manj se zaznava kot ločena, individualna osebnost. Pri tem pa razosebljanje (kot pravita Hogg in Vaughan, 1998, s. 369), ne pomeni dehumanizacijo, čeprav lahko vanjo vodi (kadar so druge skupine zaznane kot sovražne ter njihovi člani stereotipno označeni za nevredne spoštovanja in dostojanstva). Po Turnerju (1991, s. 154) se ljudje vedno vedemo kot člani neke skupine, tudi ob preizkušanju fizične resničnosti. Teorija samokategorizacije predpostavlja, da bodo podobni ljudje v isti situaciji ne le nagibali k temu, da se vedejo na isti način, temveč bodo tudi pričakovali, da se vedejo na isti način. Prai, da »zaznano, pričakovano ali verjetno soglasje podobnih drugih v isti situaciji pomeni, daje naše vedenje prej delovanje objektivnega sveta, kot pa posledica osebnih lastnosti, predsodkov in nagnjenj.« (prav tam, s. 161). Turner pravi (1991, s. 160), daje razosebljanje kot samozaznava in aktivnost (v smislu izmenjane socialne identitete) tesno povezano s socialnim vplivanjem in s tem s socialno resničnostjo. Skupinsko kohezivnost namreč v teoriji samokategorizacije pojmujejo kot učinek medsebojno zaznane podobnosti (med selfom in drugimi v skupini), ki se izoblikuje s poudarjanjem izmenjanih socialnih kategorij članstva. Socialna kohezija je torej v osnovi 80 Zgodovina socialne psihologije pojmovana kot produkt identitete (in ne obratno!). Podobno je tudi socialna kooperacija videna kot produkt preoblikovanja posameznikov v psihološko skupino. Pri tem se namreč povsem osebni, tekmovalni interesi preoblikujejo v kolektivne interese, ki jih določa socialna identiteta (prav tam, s. 160, 161). Teorija samokategorizacije predpostavlja, da se bodo podobni ljudje v isti situaciji ne le nagibali k temu, da se vedejo na isti način, temveč bodo takšno vedenje tudi pričakovali drug od drugega. Kadar kategoriziramo sebe kot podobne drugim v istih situacijah, bomo tudi nagibali k enakemu vedenju in v teh primerih bomo izkusili subjektivno veljavnost. Zaznano, pričakovano ali verjetno soglasje podobnih drugih v isti situaciji pomeni za nas potrditev, daje naše vedenje oblikovano z delovanjem objektivnega sveta, ne pa posledica osebnih lastnosti, predsodkov in nagnjenj. Tako člani skupine izmenjane skupinske norme običajno zaznavajo kot objektivno ustrezne. Subjektivna veljavnost in gotovost postaneta tako odvisno od strinjanja ali nestrinjanja glede določenih dražljajev v okoliščinah izmenjane socialne identitete. Vendar Turner pravi (prav tam, s. 162), da vzajemni vpliv, ki producira strinjanje ni edini možni odgovor na situacije nestrinjanja in nesigumosti - odzivamo se lahko tudi z rekategorizacijo ali z diferenciacijo situacije. Človeška potreba po soglasju pa bo naraščala v odvisnosti od tega, ali: - se kategorizirajo kot podobne drugim v situacijah, ki so jim pomembne; - se zaznavajo kot tiste, ki si delijo isto dražljajsko situacijo; - so negotovi glede ustreznega odgovora (kadar zaznavajo ali pričakujejo nesoglasje); - je pravilen odgovor pomemben za skupino. Velja pa tudi, daje stopnja soglasja v skupini lahko različna (ne gre za to, da bi morali biti soglasni prav vsi ali pa noben) in, da bodo bolj prepričljivi člani skupine tisti, ki bolje predstavljajo skupinski konsenz. Glede na različne raziskave, ki jih Turner analizira (prav tam, s. 162-164), bi lahko na splošno pričakovali, da bo neka oseba bolj odprta za vplive, kadar: - bo bolj negotova; - se bo v večji meri kategorizirala kot podobno s skupino, se bo z njo v večji meri identificirala, kar pomeni, da vplivajo na ljudi bolj tiste skupine, v katere se prištevajo sami(v takih situacijah bo oseba dajala pomembno več odgovorov, ki so skladni z normami skupine); - bo dojema sebe kot tisto, ki si z drugimi izmenjuje isto dražljajsko situacijo (odgovori, ki so skladni z normami lastne skupine se zdijo namreč bolj prepričljivi od drugih); - se skupina, v kateri se nahaja jasno loči od svojega okolja (je distinktivna), 81 Zgodovina socialne psihologije - je skupina, v kateri se nahaja konsistentna (če je njenim odgovorom pripisana objektivna resničnost), - je skupina enotna (konsenzualna); - je njen položaj v skupini nejasen oz. ne-enoznačen. 2.5.10. Teorija socialnih predstav Uvodoma naj opredelim sam pojem »socialna predstava« 62 . Pravzaprav sem bil v dilemi, ali ne bi bilo smiselno uporabljati pojem »socialna reprezentacija«, ker nekako bolj kot socialna predstava poudarja »mnogoplastnost« (kot pravi Bečaj, 1997, s. 8), oz. večpomenskost socialnega »reprezentiranja«. Vendar se v slovenskem prostoru (še) ni trdno zasidral ne en, ne drugi pojem (npr. Bečaj, 1997, Kumelj, 1997, Černigoj, 2002 govorijo o socialnih predstavah, medtem ko npr. Ule, 2002 in Rus, 1997 raje uporabljata pojem socialne reprezentacije). Po F. Verbin-cu (1968, s. 614) je reprezentacija latinskega izvora (repraesentatio) in lahko pomeni: (1) predstavljanje, zastopanje; zastop, nadomeščanje (koga, česa), (2) predstavništvo, zastopstvo; tako telo ali organ; delegacija, (3) predstava, prikazovanje, predstavitev; prikaz, npr. s simboli, (4) stanu ali položaju primeren videz, nastop ipd. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994, s. 1160) v okviru navedenega reprezentacijo opredelijo kot predstavljanje, zastopanje (npr. pravica reprezentacije predsednika republike), predstavo pa (prav tam, s. 984): »kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve zaznav, ali kot posledica izkušenj, vedenja, miselne ali čustvene dejavnosti.« Ker iz navedenega izhaja, da pojem reprezentacija lahko pomeni nekakšno nadomestilo, zastopstvo, nekaj neoriginalnega, izvirnega, bom raje uporabljal pojem predstava, saj prav v povezavi s pojmom socialna (torej socialna predstava) označuje soustvarjeno, sokonstruirano torej povsem originalni, prvotni pojav (kot bo kasneje razvidno del socialne resničnosti, ki ni nujno povezan s stvarnostjo ali iz nje izhajajoč). Za začetnika raziskovanj na področju socialnih predstav lahko označimo francoskega 63 socialnega psihologa Serge Moscovicija. S svojim delom Psihoanaliza, njena podoba in njena publika (La psychoanalyse, son image et son public), ki je izšlo 1961 v Parizu je objavil izsledke svojega raziskovanja predstav o psihoanalizi med različnimi sloji francoske družbe (po Deutscher, 1984, s. 74). Neposreden vpliv na njegova dela (povzeto po Augostinos in Walker, 1996, s. 135, 136) predstavljajo raziskovanja antropologa Levy-Bruhla na področju sistemov prepričanj majhnih tradicionalnih družb, ter Piagetova raziskovanja psihologije otrok - zlasti usmerjenost na otroško razumevanje in predstave sveta. Največji vpliv na Moscovicija pa različni avtorji (npr. Augostinos in Walker, Farr, Deutscher itd.) pripisujejo vodilnemu predstavniku t.i. »francoske šole« (iz katere izhaja tudi zgoraj omenjeni Levy- 62 V angleščini social representation. 63 Kajpak je izraz »francoski socialni psiholog« le deloma ustrezna označba za Moscovicija. Rojen je bil namreč židovskim staršem v Braili v Rumuniji. 82 Zgodovina socialne psihologije Bruhl); Emile Durkheimu. Po njegovi teoriji »kolektivnih predstav« je Moscovici izpeljal svoj koncept »socialnih predstav«. Kot kaže je Moscovici povezavo z Durkheimovim konceptom našel pri Aschu, ki pravi: »Najpomembnejše dejstvo človeških interakcij je, da se dogajajo, da so psihološko reprezentirane v vsakem od udeležencev!« (Asch, 1952, po Moscovici, 1984a, s. 12). 2.5.10.1. Definicije in značilnosti socialnih predstav Moscovici (1973, po Augostinos in Walker, 1996, s. 135, 136) socialne predstave definira kot: »... socialne predstave so kognitivni sistemi z lastno logiko in jezikom. ... Ne predstavljajo le 'mnenja o', 'podob o' ali 'stališč do', ampak so 'teorije' ali 'svežnji vedenja’, z lastnimi pravili in ki nam omogočajo odkrivanje in organizacijo realnosti.« Po Moscoviciju so socialne predstave ideje, podobe, mišljenja, znanja, ki so skupna članom določene socialne skupine, ali kot pravi sam (Moscovici, 1988, s. 214): »Socialne predstave ... se nanašajo na vsebine vsakdanjega mišljenja in na sklope idej, ki spontano, tako kot dihamo povezujejo naša religiozna verovanja in politične ideje. Omogočajo nam klasificirati osebe in objekte, jih primerjati in pojasnjevati vedenja ter jih opredmetiti kot del naše socialnosti. Medtem, ko so predstave pogosto locirane v misli žensk in moških, lahko /socialne predstave/ pogosto najdemo »v svetu«, in jih kot take posebej raziskujemo.« Moscovici posebej poudari, da naj bi bil termin »socialna predstava« »rezerviran za posebne kategorije spoznanj in prepričanj, namreč tistih, ki se pojavljajo v običajni komunikaciji in katerih struktura odgovarja tem oblikam komunikacije.« (Moscovici, 1984b, s. 952). Socialne predstave se nanašajo na ideje, misli, podobe in vedenjske strukture, ki jih člani neke skupine delijo med sabo. Te konsenzualne strukture so ustvarjene socialno - preko komunikacije in interakcij posameznikov in skupin. V vsakdanjem življenju so sprejemljive razlage posameznika pogosto močno pod vplivom izmenjanih prepričanj, ki imajo oporo v družbi v splošnem ali pa v posameznih socialnih skupinah, ki jim pripadajo. Iz izmenjanih prepričanj in razlag, ki so sprejete v skupnosti je Moscovici (1984, po Hayes, 1994, s. 548) pravzaprav izpeljal teorijo socialnih predstav. Podobno pravita Potter in Litton (1985, s.82): »Socialne predstave so koncepti, trditve in pojasnila, ki se pojavljajo v komunikaciji vsakdanjega življenja...« Vidimo torej, daje ena od temeljnih značilnosti socialnih predstav ta, da jih ljudje ustvarjajo v obliki nekakšnega »splošnega vedenja« oz. tistega kar je »splošno znano« o različnih objektih, svetu in drugih ljudeh. Ob splošnem vedenju je Moscovici poudaril pomen konsenzualnega (ki predstavlja konvencionalno resničnost, v kateri je »človek ... merilo za vse stvari«) - za razliko od znanstvenega vedenja (ki transformira družbo v izolirane objekte in v kateri so »vse stvari ... merilo človeka«) in pravi, da so socialne predstave »specifični pojavi, ki so povezani s posebno obliko razumevanja in komuniciranja - obliko, ki ustvarja obe realnosti in splošno vedenje (Moscovici, 1984a, s. 18-20). 83 Zgodovina socialne psihologije Potter, Wells in Mckinlay (po Augostinos in Walker, 1996, s. 161), se ne strinjajo z Moscovicijevo temeljno razliko med znanstvenim in konsenzualnim vedenjem. Hkrati, ko Moscovici govori o tem, daje svet znanosti svet dejstev in objektivnega znanstvenega prizadevanja, in kot tak neodvisen od predstav, pravzaprav tudi poudarja, daje vsakdo pod vplivom socialnih predstav. To pomeni, da tudi znanstveniki konstruirajo svojo resničnost s pomočjo socialnih predstav, kar nas pripelje do tega, da se socialne predstave odražajo tudi v njihovem, znanstvenem delu 64 . Nicholas Emler (Emler, 1987, s. 380) poudarja, da z vidika socialnih predstav velja (za razliko od konstruktivistov - npr. Piagetovih somišljenikov): - usmerjenost na vsebino in ne le na strukturo mišljenja; - usmerjenost na komunikacijski karakter mišljenja; - na socialno konstruirane in vzdrževane značilnosti vedenja (posameznikov v skupinah in kot skupine konstruirajo in rekonstruirajo vedenje); - na različnosti v socialnem vedenju kot funkcije socialnih faktorjev. Iz tega vidika socialni razvoj ni samo proces v katerem postaja nekdo odrasel član socialne vrste, ampak je tudi ena od socializacij, v kateri postaja član določene vrste družbe bolj kot druge in znotraj katere zavzema določeno pozicijo. Socialne predstave imajo (po Emler, 1987, s. 380) socialni obstoj in prostor (če naj otrok pridobi določene koncepte, razlage ali ideje, morajo le ti imeti vrednost in poudarek v skupnosti, ki ji otrok pripada, poznavanje mora imeti socialni obstoj. Kognitivna pripravljenost za pridobivanje ali uporabo določenih konceptov v tem smislu ni zadosten pogoj, saj morajo biti koncepti otroku prezentirani, kar pomeni, da morajo že obstojati v neki obliki v razgovorih otrokovega socialnega vesolja. Otroci se s socialno resničnostjo tudi ne morejo soočati na tako direkten način kot z materialnim svetom, ampak so z njim v interakciji preko predstav, razlag, teorij, verovanj, simbolov te resničnosti, ki mu jih prezentirajo drugi.) Socialne predstave niso nekaj nespremenljivega, čeprav so, kot poudarita Augostinosova in Walker, zelo stabilne. Pod vplivom našega učenja o svetu in preko naših razgovorov o določenih mnenjih, stalno usmerjamo in spreminjamo svoja prepričanja. Posameznik izbira in oblikuje kar sam zaznava, si zapominja, in to je del tega, kako sprejemamo socialne predstave. Posredovanje naših socialnih predstav in uravnavanje tolmačenj poteka na ta način, da se te pokrivajo z našimi lastnimi verovanji in predpostavkami. Na menjanje socialnih predstav vpliva tudi spremembe v družbi. Fischler (1980, po Hayes, 1994, s. 549) je prikazal kako spremembe v socialnih predstavah o sprejemljivosti diet odražajo socialne in ekonomske spremembe v zahodni družbi. Nekatere spremembe so bile povezane s proizvodnjo in distribucijo hrane, druge pa s spremembami življenjskega stila porabnikov 64 Več o tem razmerju pišem v poglavju o socialni in fizični resničnosti. 84 Zgodovina socialne psihologije (kot npr. večja usmerjenost v »fast food« in prigrizke za razliko od prejšnjih polnih obrokov). Jodelet pa je opisala (Jodelet, 1984), kako lahko spremembe v socialnih predstavah o idealnem telesu interpretiramo v luči vpliva gibanj mladih, liberalizacije žensk in drugih socialnih faktorjev. Kako naj torej socialna predstava pomeni konsistentno, trajno gradivo, če hkrati stalno odgovarja na socialne spremembe? Moscovici (1984a, s. 38) govori o tem, da so socialne predstave zgrajene okoli simboličnega jedra s obrobnimi elementi, ki zagotavljajo dopolnilne detajle. Flament (1988) je predlagal, da smatramo te elemente za tiste dele, ki povezujejo centralna jedra z obstoječimi izkušnjami in realnostjo oz. za tiste dele, ki se lahko prilagajajo in menjajo. Centralno jedro bi se lahko menjalo le če bi prišlo do zelo velikih, obsežnih sprememb v skoraj veh obrobnih elementih. Od časa do časa seveda družbene predstave doživijo spremembo skoraj v celoti ali pa popolnoma nova mnenja postanejo vsesplošno sprejeta. V letu 1961 je Moscovici prikazal kako so pojmi o psihoanalizi postali splošna spoznanja v družbi, medtem ko pred tem, v viktorijanski družbi niso bila del vsakdanjega življenja. Drug primer, ki ga prikažeta Moscovici in Hewstone (1983, po Hayes, 1994, s. 551), pa kaže kako znanstveni pojmi lahko postanejo del vsakdanjih socialnih predstav; gre za študije o različnem delovanju možganskih hemisfer (splošna tendenca obeh po specializaciji v različnih sposobnostih, kot so matematične ali jezikovne), odkoder so nato bili ti pojmi neadekvatno preneseni tudi v razlage različnih ekonomskih in socialnih razlik med ljudmi (ker pač eni uporabljajo v večji meri določeno hemisfero kot drugi). Proces prilagajanja znanstvenih in strokovnih spoznanj v socialne predstave torej vsebuje spremembe nastale informacije. Strokovna spoznanja težijo k temu, da so za večino ljudi nekoliko nejasna, zato jih šele predstavitev, ki je za večino razumljiva, naredi splošno sprejeta. En izmed načinov kako se to lahko zgodi je preko poosebljanja (personification), v procesu katerega teorije ali pojmi postanejo povezani z določenimi skupinami ali posamezniki - tako kot je teorija relativnosti povezana z Einsteinom. Drugi del procesa vsebuje nazornost (figuration), v kateri predstavljajo koncepte podobe in metafore. Tako je npr. v zahodni medicini telo predstavljeno pogosto kot »stroj«, ali npr. pogosto verovanje laikov, da so atomi realne stvari (in ne le teoretični konstrukti fizikov, ki jih uporabljajo za razlago svojih opazovanj). To nakazuje, da kadar so metafore dovolj prepričljive, pogosto dobijo enak pomen kot da bi realno obstojale, (po Hayes, 1994, s. 552). 2.5.10.2. Funkcije socialnih predstav Moscovici (1976) je dokazoval, daje ravno izmenjava socialnih predstav, ki seje držijo v skupini ali v družbi tisto, kar omogoča ljudem komunicirati efektivno in kar omogoča 85 Zgodovina socialne psihologije skladno stališče o realnosti. Socialne predstave so odločilne pri vodenju socialnih akcij. Tako lahko različne skupine znotraj družbe uporabljajo različne socialne predstave o realnosti. In, čeprav posamezniki in skupine znotraj določene kulture variirajo v izražanju socialnih predstav, je opaziti da so nekatere bolj značilne za določeno kulturo kot druge. V bistvu socialne predstave tvorijo vezni člen med psihologijo posameznika in sociološkimi koncepti ideologij. Moscovici zapiše, daje glavna funkcija socialnih predstav komunikacija in akcija, kot sekundama funkcija pa se pojavlja skupinsko siljenje 65 in skupinska kohezivnost. Socialne predstave ustvarjamo preko komunikacije ali akcije z drugimi ali s svetom. Celo vsako akcijo transformiramo v semiotični ali komunikacijski akt s prenosom pomenov in simbolov (Moscovici, 1984b, s. 951). Funkcija (oziroma vloga, kot jo imenujeta Augostinos in Walker, 1996, s. 137 in 161) socialnih predstav je v konvencionaliziranju ali vsidranju socialnih objektov, oseb in dogodkov znotraj znanih razrednih (kategoričnih) kontekstov. Predstave so reducirane in opredmetene tako v kognitivnih kot v slikovnih elementih. Ti elementi skupaj tvorijo bistvo ali prenesena jedra, ki se shranjujejo v spominu in prikličejo med komuniciranjem in interakcijo. Številne socialne predstave prihajajo iz sveta znanosti - preko posredovanja masovnih medijev in z raznimi dopolnili in preoblikovanji običajnih ljudi pomagajo osmišljati vsakdanje življenje. 2.5.10.3. Procesa socialnih predstav Socialne predstave imajo (kot ene redkih socialnopsiholoških pojavov) opredeljena dva dinamična procesa, katerih funkcija je spreminjanje neznanega v znano, in sicer: vsidranje in opredmetenje 66 , ki sta po Bečajevem (Bečaj, 1995, s. 17) mnenju zelo podobna Piagetovim modelom asimilacije in akomodacije. Moscovici pravi (Moscovici, 1984a, s. 43): »Vsidranje in opredmetenje sta načina kako ravnamo s spominom.« 2.5.10.3.1. Vsidranje Pri mehanizmu vsidranja tujih idej pride, kot pravi Moscovici, do redukcije teh idej na običajne, že obstoječe kategorije in predstave, ter do njihove razvrstitve v že znani kontekst. Jodelet (1984, po Billig, 1988, s. 6) podobno meni, da vsidranje pomeni integracijo predstavljenih objektov v že obstoječe sisteme mišljenja. Tako npr. poskuša religiozna oseba uvrstiti novo teorijo ali vedenje neznanca v religiozni vrednostni sistem. Vsidranje je torej proces, s katerim tisto kar je tuje in moteče uvrščamo v lastni - nam ustrezni - sistem 65 V orig.: group coercion. 66 V orig. »objectifying«, pri nas je včasih pojem prevajan tudi z »objektivizacija«, vendar menimo, da prav »opredmetenje« v Slovenščini dobro ponazarja proces, ki ga opisuje (neke ideje, čustva, misli, t.j. nekaj abstraktnega konkretizirati, popredmetiti) - skratka tisto, kar bi s tujko lahko označili kot »objektivacija«. 86 Zgodovina socialne psihologije kategorij (po Moscovici, 1984a, s. 29). Kasneje (prav tam, s. 30) pa nadaljuje: »Celo kadar se zavedamo določenih razlik, približkov naših ocen, se jih držimo, če le zagotavljajo vsaj minimum skladnosti med neznanim in znanim. Vsidranje je tako klasifikacija in poimenovanje nečesa. Billig meni (Billig, 1988, s. 13), da lahko razmišljajočega posameznika vidimo kot nekoga, ki si brez razmišljanja prizadeva izogniti se novostim tako, da avtomatično kategorizira sveže informacije v tennine že znanih, domačih shem. Stvari, ki so (po Moscovici, 1984a, s. 30) neklasificirane in nepoimenovane, so tuje, neobstoječe in hkrati ogrožajoče. Kadar nečesa ne moremo evaluirati ali opisati sebi ali drugim ljudem, občutimo odpor in distanciranost. ... Prvi korak ob premagovanju teh odporov ... je prav v uvrščanju v kategorije in v poimenovanju. ... S klasificiranjem tistega, kar ni klasificirano in s poimenovanjem, kar ni poimenovano, smo si sposobni ustvariti podobo, predstavo. V bistvu je predstava sistem klasifikacije in označitve danih kategorij in imen.« S klasificiranjem pravzaprav primerjamo dražljaj s prototipom ali modelom. Kadar primerjamo, se odločamo ali je nekaj podobno prototipu, temu pripišemo tudi izstopajoče lastnosti prototipa, kadar pa se odločimo, daje nekaj drugačno od prototipa, ga od le-tega tudi razdeljujemo in ločujemo. Včasih pa, kadar obstajajo določene razlike med objektom in prototipom, objekt delno spremenimo, tako, da ustreza izstopajočim značilnostim prototipa. Predstave se odražajo v načinu klasificiranja in razdeljevanja kategorij in imen stimulusom, kajti s klasificiranjem in kategoriziranjem v bistvu razkrivamo lastne konceptualne sisteme (po Augostinos, Walker, 1996, s. 138, 139). Ali kot pravi Moscovici (Moscovici, 1984a, s. 30): »Kadar neko osebo klasificiramo kot nevrotika, Žida ah reveža, očitno ne ostajamo zgolj znotraj preprostih dejstev, ampak to osebo tudi ocenjujemo in etiketiramo. In, kadar tako delujemo, odkrivamo svoje »teorije« družbe in človeške narave.« Klasifikacija in poimenovanje sta neločljivo povezana procesa, saj je (po Moscovici, 1984a, s. 34) »nemogoče klasificirati brez sočasnega poimenovanja«. S klasificiranjem in poimenovanjem objekta ga lahko ne le prepoznavamo in razumemo, ampak tudi ocenjujemo, bodisi pozitivno bodisi negativno, ali pa ga vidimo kot normalnega ali abnormalnega (po Augostinos, Walker, 1996, s. 139). Že s samim poimenovanjem »ga dejansko uvrstimo v identitetno matriko naše kulture«, kot poudari Moscovici (prav tam). Iz raziskovanj socialnih predstav zdravja in bolezni Claudine Herzlich (1973, po Moscovici, 1984a, s. 34) je razvidno, daje poimenovanje vedno na nek način arbitrarno. To pomeni, da je poimenovanje urejeno tako kot konsenz, s čimer besedne asociacije s stvarmi postanejo običaji (navade) in potrebne. Vse kar je anonimno, neimenovano ne more postati komunikacijska podoba niti ni pripravljeno za povezavo z drugimi podobami. Kot takšno je pregnano v svet konfuznosti, nerealnosti in neartikuliranosti, celo takrat kadar ga lahko delno klasificiramo kot normalno ali abnormalno. Z imenovanjem osebe ah stvari objekt na nek način izločimo (po Moscoviciju tako kot poteka kemično izločevanje oborin; prav tam), kar ima za posledico: 87 Zgodovina socialne psihologije - ko je enkrat oseba ali stvar imenovana, jo lahko opišemo in povežemo z določenimi karakteristikami, tendencami itd., - lahko postane različna od ostalih oseb ali stvari preko teh karakteristik in tendenc in L'H . . - postanejo te osebe ali stvari objekti dogovora med tistimi, ki prevzamejo in medsebojno izmenjujejo ta isti dogovor. Pomen jezika bi bilo po Moscoviciju potrebno posebej temeljito proučevati (Moscovici, 1984a, s. 36), sam pravi: »... vredno bi bilo podrobno raziskati načine in s kakšno logiko jezik odraža relacije med elementi sistema klasifikacij in procesa poimenovanja. Po navedenem namreč že z jezikom najpogosteje odražamo oba procesa (tako npr. je družina zelo popularna podoba odnosov na splošno, konflikt je postavljen za drugo vrsto odnosov in vedno implicira opise v parov, ki so si kontrastni, zavedno in nezavedno so običajno del posameznika, sovražnost je vedno ozadje primerjav med rasami, nacijami ali razredi, moč in šibkost pogosto definira prednosti tam, kjer hierarhija označuje različne kategorije imen itd.). »Dejstvo je, če vidimo stabilnost kot del prijateljstva ali konflikt kot odkrito sovražnost, je to preprosto zato, ker so bolj dostopni in konkretni v takšnih oblikah in so lahko korelirani z našimi mislimi in čustvi; tako jih torej lažje izražamo ali vključimo v opise, ki bodo vsem razumljivi.« To je rezultat procesa rutinizacije. Klasifikacija in poimenovanje sta torej dva aspekta vsidranja predstav in sicer ne le glede vsebine, ampak tudi glede odnosov, iz česar bi lahko izpeljali podobno kot Jodelet (po Billig, 1988, s. 6), daje vsidranje univerzalni proces, ki se pojavi v vseh oblikah socialnih združb. Prav tu avtor vidi tudi temeljno razliko med kognitivnimi pristopi in teorijo socialnih predstav. Medtem, ko kognitivni socialni psihologi vidijo kategorizacijo v terminih individualnega funkcioniranja, pa teoretiki socialnih predstav raziskujejo socialno funkcijo vsidranja. Kar je predstavljeno je socialni objekt in vsidranje zariše posamezno znotraj kulturne tradicije skupine in to istočasno, ko to tradicijo tudi razvijajo. Na ta način so (kot pravi Jodelet, prav tam) predstave vkoreninjene v življenju skupine. Oba sistema (tako klasifikacija kot poimenovanje) po Moscoviciju (Moscovici, 1984a, s. 37) spodbujata interpretacijo karakteristik, razumevanje namenov in motivov, ki so za človeškim vedenjem in dejansko oblikujeta mnenja. Moscovici poudari (Moscovici, 1984a, s. 36), da teorija socialnih predstav izključuje idejo o mišljenju ali percepciji, kije brez vsidranja. Za vse skupine in vse družbe velja, da so sistemi poimenovanj, kategorizacije in (prav zaradi tega tudi) vsidranje bistveni v procesu mišljenja in percepcije, kar opozarja na socialno psihološko univerzalnost tega procesa. 67 V originalu convention. 88 Zgodovina socialne psihologije 2.5.10.3.2. Opredmetenje Z opredmetenjem se abstraktnost spreobrača v nekaj skoraj konkretnega, da se transformira tisto, kar je v mislih, v nekaj kar obstoja v fizičnem svetu (po Moscovici, 1984a, s. 29). Pri tem se sklicuje na angleškega materialista Maxwella, ki naj bi izjavil, da tisto, kar je abstraktno za eno generacijo postaja konkretno v naslednji. Podobno meni tudi Farr (1984 po Billig, 1988, s. 7), ki pravi, da s procesom opredmetenja tisto, kar ni vidno, postane perceptivno. Opredmetenje je Moscovici (1983 po Augostinos, Walker, 1996, s. 139 in po Billig, 1988, s. 7) označil za proces s katerim neznane in abstraktne pojme, ideje in podobe transformiramo v konkretne in opredmetene, splošno znane realnosti. Gre za nekakšno »materializacijo abstrakcij«. Billig (1988, s. 7) pa opredmetenje vidi kot proces, katerega rezultat so čisto določene vrste splošnih izkušenj, v katerih je abstraktno transformirano v svet predmetov. Po Moscoviciju opredmetenje saturira ideje, ki so neznane, nedomače z realnostjo in jih poveže z bistvom te realnosti (Moscovici, 1984a, s. 38-40). Tako je opredmetenje nekakšno odkrivanje ikonične kvalitete netočnih idej in ljudi, je reproduciranje konceptov v podobah.Te podobe, nekakšni slikovni elementi, skupaj tvorijo prenesena (figurativna) jedra, ki se shranjujejo v spominu in so kompleksne podobe, ki vidno ponazarjajo sklope idej. In čeprav vemo, da za te sklope (komplekse) idej velja, da so njihovi opredmeteni ekvivalenti skrajno nejasni, vseeno mislimo in se vedemo kot da bi nekaj resnično obstajalo; kadar npr. ocenjujemo nekoga, s komer smo v določenem odnosu. Te podobe niso poenostavljena simboliziranja njegove osebnosti in vedenja, ampak ga dejansko predstavljajo, so »sklopi« njegove osebnosti in načina kako se vede. Vse to po avtorju nakazuje, da so meje med podobami in realnostjo zabrisane. Podobe konceptov prenehajo biti znaki in postanejo replika realnosti, slika sveta v pravem pomenu. Njihov abstraktni, arbitrarni karakter se sčasoma izgublja in pridobiva skoraj fizično, neodvisno eksistenco. Funkcija opredmetenja (kot stajo povzela Augostinosova in Walker, 1996, s. 140) je povezana s »človeško tendenco po poenostavljanju ah destiliranju kompleksnih informacij v jedro ah »figurativni nukleus« slikovnih ah kognitivnih elementov, ki so shranjeni v spominu ter uporabljeni, kadar je potrebno.« Pravzaprav je celo začetek raziskovanja socialnih predstav povezan prav z raziskovanjem njihovega opredmetenja. Z - v začetku poglavja omenjenim delom - Psihoanaliza, njena podoba in njena publika, je Moscovici prikazal kako običajni ljudje osvajajo Freudove ideje kot so »kompleksi« in »nevroze« ter jih uporabljajo za razlago lastnega vedenja in vedenja drugih ljudi. S tem je opozoril na dejstvo, da številne socialne predstave prihajajo iz sveta znanosti - preko posredovanja masovnih medijev in z raznimi dopolnili in preoblikovanji običajnih ljudi pomagajo osmišljevati vsakdanje življenje. Preko uporabe se te konceptualne in analitične kategorije transformirajo v opredmetene entitete. Tako npr. (kot navajata Augostinosova in Walker (1996, s. 139, 140) abstraktne 89 Zgodovina socialne psihologije konstrukte kot so »mišljenje« ali »ego« ljudje zaznavajo kot fizične entitete, prav tako tolmačijo pojme kot so »kompleksi« in »nevroze« kot objektivne pogoje, ki prizadenejo ljudi. Moscovici pravi (Moscovici, 1984a, s. 40): »... podobe postajajo elementi realnosti bolj kot pa elementi mišljenja. ... Naše okolje je sestavljeno iz takšnih podob in mi smo za vedno povezani z njimi, s tem ko nekatere sprejmemo, nekatere zavržemo in nekatere modificiramo.« Kasneje (prav tam, s. 42) avtor razloži od kod sploh ta težnja po opredmetenju in pravi, daje to vsebovano že v kulturi sami. Le-ta je razdeljena na različne objekte, s čimer nas spodbuja, da opredmetimo vse s čimer se srečujemo. Tako nerazločno poosebljamo čustva, socialne razrede, poveličujemo moč, in kadar pišemo poosebljamo kulturo, vse odkar nam jezik sam to dopušča. Billig meni (1988, s. 7), da medtem ko se vsako prepričanje vsidra (in sicer ne glede na vsebino prepričanja), pa lahko zgolj za nekatera rečemo, da so opredmetena. To so prepričanja, ki so v bistvu nereligiozna, ki so izpeljana iz abstraktnih, vendar nereligioznih konceptov. Prehod iz ezoterične znanstvene teorije v vsakodnevni diskurz opisuje prototip opredmetenja. Po avtorju je potrebno ločevati opredmetenje od nasprotnega procesa, ki ga imenuje »transcedentalizacija«, s katerim označuje proces ki producira nematerialno zavest, to je tisti socialno psihološki proces, s katerim je svet predmetov transcedentiran. Specifično naravo opredmetenja ilustrira avtor s kontra-procesom. Tako predvideva, da prepričanja, ki obračajo materialni svet v nematerialne abstrakcije. Za primer navede »vsakodnevne teorije« ali splošno vedenje religijskih družb. Morda imajo takšna prepričanja izvor v teološkem teoretiziranju tehnične narave. Efekt, kadar ga prevedemo v vsakodnevni diskurz, ni v proizvajanju abstraktnega materiala, ampak narediti material abstrakten. Na ta način se splošno vedenje o religijskih družbah razlikuje od družbe z opredmetenimi socialnimi predstavami. Univerzalni koncept socialnih predstav vidi (po Billig, 1988, s. 7, 8) funkcioniranje le-teh preko vsidranja, vendar ne nujno tudi z opredmetenjem. Specifični koncepti pa imajo oba procesa za nujnost, ki je povezana s socialnimi predstavami. Transcedentalne vzorce prepričanj ne bi smeli šteti k socialnim predstavam. Le za tiste skupine, ki imajo opredmeteno zavestnost, lahko rečemo, da vsidrajo svoje misli in zaznave kot socialne predstave. Tiste skupine, ki pa imajo drugačne oblike zavesti, vsidrajo misli in zaznave v »splošno vedenje«, »mitologijo« itd., vendar ne v socialne predstave. Kadar gledamo na socialne predstave z vidika univerzalnega koncepta, lahko k njim prištejemo vsa prepričanja, podobe, mite, itd. Torej bi lahko vse elemente kulture videli kot socialne predstave ali vsaj njihove elemente. S takim konceptom socialne predstave postanejo neka vrsta splošnega, bazičnega koncepta, pri katerem pa bi težko našli elemente socialno deljene zavesti, ki ne bi bili socialne predstave. S specifičnim konceptom, ki vključuje oba, univerzalni proces (vsidranje) in specifični proces (opredmetenje) pa se spodbuja iskanje tistih procesov, ki ne vsebujejo opredmetenja socialne zavesti. Tako lahko 90 Zgodovina socialne psihologije pričnemo primerjati socialne predstave, s tistimi »splošnimi vedenji«, ki niso socialne predstave. 2.6. OCENA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SOCIALNE PSIHOLOGIJE Podobno kot trdijo sistemski teoretiki v opredelitvi problema interpunkcije, daje za nekatere pojave nemogoče določiti izvore oz. začetke, velja tudi za razvoj socialne psihologije. Medtem, ko v kontekstu določene socialne resničnosti, historičnega okvira, teoretične usmeritve ali zgolj stroke, iz katere nekdo izhaja, označujejo za izvor neko obdobje, nek dogodek ali določenega avtorja, pa lahko izvor socialne psihologije vidimo povsem drugod, če ga gledamo iz drugih zornih točk oz. izhodišč. Glede na specifičnosti, bi lahko uvrščali bolj »natančne« začetke socialne psihologije glede na različna izhodišča: - medtem, ko iz vidika ločitve od filozofije (ter glede na prve opredelitve nekaterih, še danes veljavnih pojmov) nekateri za začetnika označujejo J. F. Herbarta, - bi drugi začetek »prave socialne psihologije« označili dogajanje povezano s prvim socialno psihološkim eksperimentom Tripletta, - tretji prvi objavljeni socialno psihološki knjigi (Ross in McDoughall), - nekateri prvi pojav pojma »socialna psihologija« v naslovu knjige (Orano), - nekateri prvi pojav tega pojma v podnaslovu knjige (Baldwin), - spet za nekatere druge je začetek ob prvi definiciji socialne psihologije (Lindner) itd. itd. V pričujočem poglavju sem želel predstaviti vsaj del dinamike razvoja socialne psihologije, pri čemer se jasno zavedam, da bi lahko bil prikaz, ki bi temeljil na nekih drugih predpostavkah, tudi precej drugačen. Za namen pričujoče razprave, pa je pomembno opozoriti, daje razmišljanje o človeški socialnosti - predvsem v smislu poskusa urejanja, usmerjanja in deloma uzakonjenja - že zelo staro. Zagotovo sega, vsaj dokumentirano, najmanj do Hamurabijevega zakonika, močno pa je bilo prisotno tudi v antiki. Sledi obdobje, ki iz vidika ciljev naloge ni tako pomembno, vse do T. Hobssa, ki eksplicitno govori o pomenu človeške interakcije. In, če zanj družba sicer pomeni večjo kvaliteto, pa je vseeno človek sočloveku predvsem tekmec. S tem zelo jasno začrta pot dihotomizaciji posameznika (z njegovimi potrebami) in družbe, ki za lastno eksistenco potrebuje prilagojene in lastnim potrebam odpovedujoče se posameznike. Hobss je tudi avtor, ki jasno odraža tedaj prevladujoče razmišljanje (tudi na sploh v zgodovini bolj prisotno), daje človek v svojem 91 Zgodovina socialne psihologije bistvo slab in ga šele družba »pripravi« v ustrezno delovanje. Če je človek slab, bi se morala z njim ukvarjati posebna, »moralna veda« (kot jo označi Comte), ki bi povezovala tako biologijo kot sociologijo, vendar na jasen, pozitivističen način. Prav v tovrstni filozofiji najdemo zametke behaviorističnih pogledov oz. psihološke socialne psihologije, ki jo je najmočneje zaznamoval F. Allport, z eksplicitno usmeritvijo v proučevanje vedenja posameznika. Preko Thurstona (njegovih »merjenj« stališč), obeh Murphyjev (objava »Experimental Social Psychology«), Skinnerja (najradikalnejši zastopnik behaviorizma) seje eksperimentalno proučevanje posameznikov poveličevalo vse do t.i. krize, ki sojo nakazale raziskave R. Rosenthala (vpliv pričakovanj eksperimentatorjev na uspešnost podgan). Nadaljevalo seje s provokativno razpravo Kennetha Ringa leta 1967, v katerem zapiše (po Augoustinos, Walker, 1996, s. 1), da socialna psihologija bolj prikazuje ukvarjanje z zadnjo teoretično igračko s spretnim eksperimentalnim manipuliranjem, kot pa da bi razvijala celokupnost resničnih spoznanj. Zgodilo seje tisto, kar je znano iz razvoja skupinske dinamike, ob vplivu manjšin. Če je ob prejšnjih poskusih spreminjanja pogleda na funkcijo in namen socialne psihologije, večina odgovarjala s še bolj trdnim in ekstremnim zagovarjanjem potrebe po eksaktnem (po vzoru naravoslovnih znanosti) preučevanju posameznika, je del teoretikov ponovno pričel odkrivati družbeno naravo ljudi. Kajpak je ob tem bolje imeti predstavo o »v temelju dobrem človeku«, ki jo najdemo jasno izraženo že pri T. Mooreju (in v zgodnjih delih Rousseauja). Pomenljivo je tudi, da zagovorniki »usmeritve v posameznika«, kot njihovi nasprotniki uspejo pri istih avtorjih »izbrskati« njim ustrezne ideje (npr. prav dela Rousseauja, pa tudi Comteja, Rossa, McDoughalla in celo Wundta ter Freuda). Kar nekaj avtorjev (npr. F(ayes, Orrell, 1998, s. 410, Augostinos in Walker, 1996, s. 99, Hogg in Vaughan, 1998, s. 32-34, Caitvvright, 1997, s. 3-18) je mnenja, daje prav v tem tudi razlika med razvojem socialne psihologije v Ameriki in v Evropi. Po Jasparsu (1986, s. 12) naj bi bila socialna psihologija, ki seje razvijala v severni Ameriki, usmerjena zlasti v metodologijo in v proučevanje posameznikovih stališč, prepričanj, navad - lahko bi rekli, da je bolj psihološko orientirana, medtem, ko je Evropska socialna psihologija bolj usmerjena na vsebino in v proučevanje družbenih skupin in njihovega vpliva na socialno vedenje - je torej bolj sociološko orientirana, kot jo je označil Jaspars (prav tam). V obdobju med 1960 in 1980 je v socialni psihologiji opaziti vračanje v njena izhodišča, vendar za razliko od izrazito »socioloških« pogledov odstopajo v tem, daje v njih opaziti zbliževanje psihološke in sociološke smeri. Lahko se strinjamo z Augostinosovo in Walkerjem (1996, s. 4), ki za najbolj izrazite predstavnike Evropske socialne psihologije navedeta Tajflovo in Turnerjevo teorijo socialne identitete, Moscovicijevo teorijo socialnih predstav, ter analizo diskurza, ki s postmoderno predstavlja enega temeljnih virov za 68 Mnenja o tem, kaj sodi v »temelje evropske socialne psihologije« se kajpak razlikujejo. V nasprotju z Avgustinusovo in VValkerjem npr., kot je že bilo omenjeno Hayes in Orrell (1998, s. 410) med »tri temeljne« uvrščata »nekatere vidike atribucijskih teorij, teorijo socialne identitete in teorijo socialnih predstav. 92 Zgodovina socialne psihologije izoblikovanje sodobnejše kritike pozitivizma v Gergenovem socialnem konstrukcionizmu. Poleg vračanja k »sociološkim izvorom«, bi lahko dodali, daje tem teorijam skupno to, da skupinske pojave, ki so bili zanimivi za začetnike socialne psihologije poskušajo umeščati (za razliko prvotnih avtorjev osnovnih konceptov) v historične okvire in jih povezovati z vsakdanjim človeškim življenjem. Pri tem ne kaže prezreti, da se za razliko od usmeritev v t.i. klasični kognitivni revoluciji, kjer pomeni ukvarjanje s kognicijo v glavnem ukvarjanje z intelektualnimi operacijami, tako teorija socialnih predstav kot socialni konstrukcionizem vračata k prvobitnejšemu, širšemu pojmovanju kognicije. Kot je opozoril Codol (1984, s. 240) »v resnici kognicija označuje v osnovi veliko širši spekter pojavov, označuje namreč vse aktivnosti, s katerimi mentalni aparat klasificira informacije v kategorije spoznanj. Na noben način ne bi smeli tega zreducirati zgolj na serije formalnih operacij. ... Vedeti moramo, da vsak posameznik integrira, prevzema, spreminja in ustvarja svoje socialno oblikovano vedenje v vsakem trenutku glede na kulture in skupine, ki jim pripada«. Kot je iz pričujočega prispevka razvidno je med konstruktivizmom in socialnim konstrukcionizmom sicer nekaj podobnosti in imata nekaj skupnih izhodiščnih točk (npr. tako osebni kot socialni konstrukti usmerjajo naše vedenje in vplivajo na naše interakcije z drugimi ljudmi, oboji podobno opredelijo temeljno funkcijo v usmerjanju vedenja, v predvidevanju dogodkov in osmišljanju (sveta in ljudi okoli sebe), zaradi česar tudi močno vplivajo na oblikovanje naših vtisov o drugih ipd.), vendar sta obe teoriji veliko dlje vsaka sebi kot to nakazuje uporaba nekaterih sorodnih pojmov. Socialni konstrukcionizem je za razliko od konstruktivizma v »pravem« pomenu pojma socialno psihološko orientiran (npr. konstrukti so oblikovani v socialni interakciji, vedenje je socialno konstruirano itd.), eksplicitno je usmerjen v procese, katerim pripiše večji pomen kot konkretnim vsebinam, ki so njihov produkt, poudari pomen komunikacije in »uokvirjanja« dogodkov (npr. nastajanje teorij, raznih konceptov pa tudi dogajanj znotraj socialnih skupin in posameznikov) v zgodovinske, kulturne in druge kontekste. Temeljna razlika med obema teoretičnima naravnanostima pa se kaže prav v tem, da v konstruktivizmu konstrukti ostajajo teorije, vsebine znotraj posameznika (kot njegova osebna značilnost, ki ga diferencira od drugih ljudi), medtem ko v konstrukcionizmu posameznik preko socialne interakcije sokonstruira realnost, ki se nato odraža v (ne več v individualnih, čeprav tudi individualno lociranih) socialnih konstruktih. Znotraj socialnega konstrukcionizma najdemo torej misel, da diferenciacija med posamezniki v nekem socialnem sistemu (na določenem nivoju socialne interakcije) ni več niti možna niti smiselna. Težava socialnega konstrukcionizma je v tem, da ostaja nepojasnjena motivacijska osnova socialnih konstruktov. Prav zaradi tega ne nudi nič kaj več od ponovne opozoritve na pomembnosti socialne interakcije in iz nje izhajajočih konstruktov za socialno življenje. Zaradi slabo opredeljenih (predvsem diferencialnih) definicij in nejasne motivacije, prihaja ponekod v nelogičnosti in nekonsistentnosti. Takšna je že ena izmed osnovnih postavk 93 Zgodovina socialne psihologije konstrukcionizma daje »oblikovanje »kompromisnega razumevanja temeljnega pomena v socialnem življenju«. Do kompromisa in pogajanj lahko pride zgolj med razmeroma avtonomnimi posamezniki, ki že imajo vsak svoj odgovor ali neko spoznanje. Da bi se to zgodilo, morajo pa imeti potem posamezniki nek objektiven kriterij, s katerim lahko preverijo veljavnost svojega prepričanja, stališča ali mnenja. Kar je seveda povsem v nasprotju s socialnimi značilnostmi socialnih konstruktov. Socialni konstrukcionizem tudi poudari pomen socialnih procesov oz. interakcije pri oblikovanju in vzdrževanju konstruktov, vendar jih podrobneje (razen diskurza) sploh ne opredeljuje. Teorija socialnih predstav (podobno kot socialni konstrukcionizem) združuje pod svojim »okriljem« veliko različno usmerjenih avtorjev, tako da npr. Gustav Jahoda (1988, s. 204) zapiše o eni od pomembnejših začetnih knjig tega področja (iz leta 1984, Social representations, urednika Farr in Moscovici), daje »tisto, kar drži te različne študije skupaj, so prej platnice knjige kot pa skupna teoretična usmerjenost.« J. Pailhous se v tej isti knjigi (1984, s. 311) celo sam čudi, daje bil povabljen k pisanju prispevka za knjigo, saj se sam že dvanajst let ukvarja zgolj s kognitivno psihologijo in v tem času ni napisal ničesar v okviru socialne psihologije. Socialne predstave si s socialnimi konstrukti delijo še eno podobnost; prav tako so presplošno, pa tudi nejasno in pogosto različno opredeljene, kot opozorita že Potter in Litton (1985, s. 87). Moscovici (1985, s. 91) pa to označi kot prednost teorije, saj naj bi prav s tem spodbudila več raziskav, ki bi prispevale k opredeljenosti. In v tem smislu mu pritrjuje tudi Jahoda (1988, s. 203-204), ko pravi, da kritika, ki leti na »luknje v teoriji«, ne leti tudi na številne in kvalitetne raziskave, ki jih je spodbudila. Izvor težav tudi v teoriji socialnih predstav prepoznavamo v njihovi nejasno in slabo opredeljeni motivacijski osnovi. Sam Moscovici zapiše (1984a, s. 23-24), da bi odgovor na vprašanje, zakaj kreiramo predstave, lahko iskali v treh tradicionalnih hipotezah: v hipotezi zaželenosti, hipotezi neravnotežja in v hipotezi kontrole vedenja. Vendar pravi, da so te hipoteze presplošne ali pa manipulativne. Hkrati pa zapiše, da »zaradi pomanjkanja prostora ne morem obravnavati niti svojih zadržkov niti še naprej utemeljevati svoje teorije. Izpostaviti moram, brez obotavljanja, ter zgolj intuitivno in s prepričanjem, da gre za dejstvo, daje smisel vseh predstav v tem, da naredijo domače nekaj, kar je tuje ali neznano samo po sebi (poudarek je v originalu). Mislim na to, da so konsenzualni univerzumi prostor, v katerem se vsakdo želi počutiti domačega, varnega pred kakršnim koli tveganjem za trenje ali prepir.« Do skorajda identičnih težav zaide tudi teorija socialne identitete, ki predpostavlja, da ljudje kategoriziramo socialni svet zato, da poenostavimo prekompleksno okolje. Vendar motivacija, ki se skriva v poenostavljanju okolja, izgleda zastavljena z »napačnega konca«. Okolje samo po sebi (torej stvarnost) pač ni kompleksno ali nekompleksno (npr. ali je kamen 94 Zgodovina socialne psihologije tako kompleksna reč, da nas zaradi svoje narave sili v socialne odnose?), takšno nastaja šele v procesu naše kategorizacije, socialne identifikacije ipd. Iz vsega naštetega bi lahko zaključil, da so socialni konstrukcionizem, teorija socialnih predstav in teorija socialne identitete (s teorijo samokategorizacije) sicer prispevali k (ponovni) vpeljavi socialnosti v socialno psihologijo, vendar, prav zaradi neukvarjanja s socialno motivacijo (oz. napačnim lociranjem le-te v poenostavljanje prekompleksnega okolja), ostajajo vse tri s to socialnostjo v težavah. Čim je namreč osnovna socialna motivacija opredeljena kot nekaj sekundarnega, pridobljenega tekom socializacije in osebnega razvoja (pa čeprav v interakciji z okoljem), je motivacijsko izhodišče povsem jasno: to je v dihotomizaciji posameznika in socialnega okolja. In tega ne zmorejo preiti niti te, sodobnejše teorije socialne psihologije, pa čeprav deklarativno govorijo o tem, daje tovrstna dihotomizacija neupravičena. Ker je njihova motivacijska osnova slabo ali sploh ne utemeljena pravzaprav ne presegajo zdravorazumskega vedenja, verjetja, da smo ljudje drug od drugega odvisni. S tem, čeprav so sprožile tudi vrsto kvalitetnih eksperimentalnih raziskav, pa na teoretičnem nivoju bistveno sploh ne presegajo že Sheriffove socialne socialno psihološke naravnanosti. Skorajda neverjetno se zdi, da nobena od vodilnih sodobnih smeri v socialni psihologiji ne uvidi ne le izvora težav, temveč tudi to, da bi sploh imela težave v razlagi navedenega. En, verjetno glavni razlog je v tem, da med socialnim konstrukcionizmom in teorijo socialnih predstav praktično ni komunikacije (prim. e-mail Gergena Deriabinu in e-mail Moscovicija Zavalonijevi; http, 1997). Še več med avtorji ene in druge strani skorajda ni navajanja! Pa vendar ne bi mogli sprejeti teze Gergena (prav tam), daje med njima tako ogromna razlika, daje npr. teorija socialnih predstav »usmerjena k temu, da govori v jeziku tradicionalno socialno psihološkega pristopa, da akumulira eksperimentalno znanje«, očita ji celo usmerjenost k temu, da bi ustrezala prevladujoči kognitivni paradigmi itd. Po drugi strani Moscovici (prav tam) npr. očita socialnemu konstrukcionizmu, da »poskuša biti meta teorija, ki nam bo povedala, kaj je oz., kaj naj bi bila 'dobra znanost' ter kritizira tisto, kar je oz., naj bi bila 'slaba znanost'.« Podobno menijo tudi nekateri drugi kritiki. Bečaj (2003, s. 60) npr. pravi, da socialni konstrukcionizem »zelo jasno sicer vidi 'napačno' epistemološko naravnanost preteklega obdobja, vendar kot kaže, preveč gradi le na tem, ne da bi dovolj natančno pojasnil svoj lastni metateoretični konstrukt.« G. Jahoda (1986a, s. 39) pa Gergenu očita »prazen sholasticizem«. Moscovici med drugim pronicljivo ugotavlja (1997, http), da »je vsakdo preveč zaposlen z grabljenjem, zahtevanjem in zavzemanjem področij«, pri čemer ima v mislih prisvajanje prvenstvenosti v odkrivanju »novih«, vplivnih področij v socialni psihologiji. Ta pronicljiva ugotovitev naj bi kajpak veljala za »drugo stran«, za socialni konstrukcionizem, spregleda pa, da podobna osvajanja, ali vsaj varovanja že osvojenih polj, veljajo tudi za teorijo socialnih predstav. Tako se v »varovanju svojega vrtička« obe usmeritvi zapirata v svoj »monolog«, namesto, da bi uvideli »dialoško perspektivo« kot poudari de Rosa (2003, http). Če pa 95 Zgodovina socialne psihologije pogledam na situacijo iz vidika te naloge, bi rekel, da obe sodobni smeri socialne psihologije očitno živita vsaka svojo socialno resničnost, daleč od tega kar Jahoda (1986b, s. 26) poimenuje »mnogovrstna socialna psihologija«, zaradi česar pravzaprav ni čudno, da imata težave pogledati izven nje in sploh opaziti, da obstajajo še druge resničnosti. 96 Skupine in skupinska dinamika 3. SKUPINE IN SKUPINSKA DINAMIKA 3.1. SKUPINE IN NJIHOVE OPREDELITVE V socialni psihologiji je (po Hogg, 1995, s. 269) dolgo prevladovalo stališče (povzeto po razmišljanjih Floyda Allporta v zgodnjih 1920), daje skupina zgolj nekakšen skupek posameznikov. Večina sodobnih opredelitev skupine, se od tega zgodnjega stališča precej razlikuje, odražajo pa zelo različne teoretične usmerjenosti in področje praktičnega delovanja avtorjev posamezne definicije. Zanimivo je, da se z različnimi vidiki opredeljevanja skupin ukvarjata že leta 1968 Cartwright in Zander, kjer pravita (1968, s. 48), da različni avtorji navajajo glede na lastna srečanja z različnimi skupinami, različne posamezne lastnosti oz. pogoje, da lahko o skupini kot taki sploh govorimo. Nekatere definicije (npr. temelječe na interakciji, zaznavanju, ciljih ipd.) so še vedno aktualne, kot je razvidno iz spodnjega pregleda opredelitev (glede na področje temeljnega poudarka v opredeljevanju): 3.1.1. Opredelitve skupin 3.1.1.1. Cilji (funkcija) Skupina hi bila z vidika ciljev lahko definirana (po Johnson in Johnson, 1997, s. 9) kot število posameznikov, ki se družijo zaradi doseganja ciljev (kar je v osnovni ideja, ki jo je že leta 1936 zapisal Freeman). Rot (1983, s. 23) navaja, daje prav to področje še posebej poudarjeno v sovjetski psihološki literaturi in kot primer navede definiciji: Obozova (1979): »Če govorimo o skupini ljudi, potem je to skupnost ljudi, povezanih s skupnim ciljem, z dosego katerega so lahko zadovoljene individualne potrebe njenih članov.« Andrejeve (1980), ki pravi, daje skupina skupnost ljudi, ki povezano deluje k določenemu cilju. Johnsonova (1997, s. 9-11) pa kot primer tovrstnih usmeritev navedeta definiciji: Deutscha (1946), ki pravi, da »psihološka skupina obstoja, do tistih razsežnosti, v katerih jo posamezniki zaznavajo kot tisto, ki pomaga zasledovati medsebojno odvisne cilje.« in Millsa (1967), za katerega so »male skupine tiste enote dveh ali več oseb, ki so v zvezi z namenom in, ki smatrajo to zvezo za pomembno.« 97 Skupine in skupinska dinamika 3.1.1.2. Medsebojna odvisnost Skupina opredeljena s tega vidika predpostavlja, daje skupina zbir posameznikov, ki so na določen način medsebojno odvisni. Posamezniki torej niso skupina, dokler dogodki, ki vplivajo na enega izmed njih, ne vplivajo na vse. Primera teh definicij (po Johnson in Johnson, 1997, s. 9) sta lahko: Lewin (1951): »Zamišljati si skupino kot dinamično celoto bi moralo vključevati definicijo skupine, ki temelji na medsebojni odvisnosti članov.« Fiedler (1967): »S tem terminom (skupina) na splošno mislimo določene posameznike, ki si delijo skupno usodo, torej so medsebojno odvisni v smislu, da kadar nek dogodek vpliva na enega izmed njih, zelo verjetno vpliva na vse.« Tudi Cartvvright in Zander (1968, s. 46) opredeljujeta skupino iz vidika odvisnosti: »Skupina je zbir posameznikov, ki imajo medsebojne odnose, kar med njimi ustvarja pomembno mero medsebojne odvisnosti. Tako definiran pojem skupine se nanaša na vrsto socialnih bitij, katerim je skupna lastnost medsebojna odvisnost med člani, ki jo sestavljajo.« 3.1.1.3. Vzajemni vpliv S tega vidika je skupina definirana kot zbir posameznikov, ki vzajemno vplivajo drug na drugega, torej jo opredeljuje medosebni vpliv. Tega, da se ljudje včasih vedejo drugače, ko so v skupini kot takrat ko so sami, ni mogel zanikati celo Allport (1962, po Forsyth, 1999, s. 17). Nenazadnje je takšen vpliv jasno razviden že od Triplettovih poskusov dalje - če zanemarimo Le Bonova razmišljanja o spremembi posameznika pod vplivom množice v nerazmišljujočega, impulzivnega, v skoraj vse sledečega člana drhali. Definicija, ki dobro odraža tovrsten pogled na skupino je npr. Shawova (1976, po Johnson in Johnson, 1997, s. 11): »Skupina sta dva ali več posameznikov, ki so v takšni interakciji drug z drugim, da vsaka oseba vpliva in je vplivana s strani vseh ostalih oseb.« 3.1.1.4. Medosebna interakcija Predpostavka tega sklopa opredelitev je v tem, da skupina ne obstoja, dokler posamezniki niso v interakciji drug z drugim. V interakcijskih teorijah pravijo, da o skupini lahko govorimo šele takrat, ko je med člani vzpostavljena interakcija »iz oči v oči« (face-to-face). Kar se dogaja v skupini, bi se po tej teoriji dalo pojasniti s teorijami učenja in podkrepitve. Tako npr. dva pomembna predstavnika te teorije, J. W. Thibaut in H. H. Kelley (1959, s. 270-272), pravita, daje socialna interakcija izvor zadovoljitev osnovnih socialno psiholoških potreb. Vendar lahko te potrebe ljudje zadovoljujejo le po principu izmenjave (»nagrad« in »kazni«). Tako mora vsak v odnos nekaj investirati, da bi iz njega nekaj dobil. V odnosih naj 98 Skupine in skupinska dinamika bi torej veljal nekakšen princip ekonomike; to pomeni, da ljudje v odnosih vztrajajo dokler so nagrade ali »dobiti« takšnega odnosa zanje dovolj veliki, ko niso več, zapustijo odnos. Ekonomika pogosto zgleda teoretično bolj logična kot je to v realnem življenju, saj ni enostavno odkrivati različne vrste nagrad oz. dobiti, ki jih imajo ljudje v odnosu. Johnsona (1997, s. 9-11) v to skupino opredelitev navedeta še navedeta: Bonnerja (1959): »Skupina so ljudje, ki so v interakciji drug z drugim in ta interakcijski proces je tisti, po katerem se skupina razlikuje od agregata.« Stogdilla (1959): »Skupina se lahko nanaša na odprt interakcijski sistem v katerem dejavnosti determinirajo strukturo sistema in uspešne interakcije kažejo na enak učinek na identiteto sistema.« 3.1.1.5. Zaznavanje članstva Skupina v tem pomenu obstaja šele takrat, ko se dve ali več oseb zaznava kot del skupine. Tako je zapisal Thomas (1928, s. 572), da »če ljudje opredelijo določeno situacijo kot resnično, potem je resnična v svojih posledicah.« Primer tovrstnih definicij kot jih navedeta Johnsonova (1997, s. 9-11) sta: Smith (1945): »skupino lahko definiramo kot zvezo obstoječega večjega števila ločenih organizmov (predstavnikov), ki imajo skupno zaznavo njihove zveze in, ki imajo sposobnost za delovanje in/ali delujejo povezano do svojega okolja.« Bales (1950); »Majhna skupina je opredeljena kot katerokoli število oseb, ki so vpletene v interakcijo druga z drugo v posameznih srečanjih iz oči v oči ali v seriji takšnih srečanj, v katerih vsak član sprejema določene posebne vtise ali zaznave vseh drugih članov, tako da lahko v tistem trenutku v kasnejšem spraševanju daje določene reakcije glede vseh ostalih kot individualnih oseb, s čimer je mišljen tudi sam spomin ali je posameznik bil prisoten.« Turner (1991) skupino definira z zaznavanjem bolj na subjektivnem nivoju s samokategorizacijo ljudi, medtem ko Brown, ki tudi izhaja iz te definicije in pravi (1997, s. 1), da »skupina obstoja takrat, ko se dva ali več ljudi opredeli za člane skupine in ko je obstoj skupine prepoznan vsaj še s strani enega nečlana.«. Ob tem ne moremo mimo Gestah psihologije. Donald T. Campbell je 1958 (po Forsyth, 1999, s. 16, 17) preučeval v kakšnih pogojih ljudje nekaj zaznavajo kot kolekcijo nepovezanih elementov in kdaj kot Gestah oz. povezano entiteto. Ugotavljal je, da to poteka po principu treh ključnih dejavnikov: skupna usoda; stopnja, s katero posamezniki v nekem agregatu izkusijo enake, medsebojno povezane izide, rezultate oz. skupno zgodovino, neke skupne izkušnje, 99 Skupine in skupinska dinamika - podobnost; stopnja, s katero posamezniki pokažejo drug drugemu enako vedenje ali podobnosti - neposredna bližina; razdalja med posamezniki v agregatu. Tako bi si, kot pravi Forsyth (prav tam), lahko postavili vprašanje, ali so štirje prijatelji, ki jih vidimo tiho študirati v knjižnici, že skupina. Da bi na to odgovorili, bi morali dobiti pritrdilen odgovor na ključne dejavnike. Npr., če tisti prijatelji vstanejo in skupaj odidejo iz knjižnice ali, če študirajo iz iste knjige, potem lahko rečemo, da delijo skupno usodo. Če ob tem nosijo podobna oblačila in, če so ob študiju tesno drug ob drugem, lahko z večjo gotovostjo trdimo, da vidimo »pravo« skupino. 3.1.1.6. Strukturiranost odnosov Skupina po tovrstnih opredelitvah obstoja šele takrat, ko se znotraj nje vzpostavi bodisi formalna ali pa neformalna socialna struktura. To pomeni, da se skupina definira kot tisti posamezniki, katerih interakcije so strukturirane s sklopom vlog, različnih statusov, socialnih vlog, nonn itd. Takšni definiciji bi bili npr.: Sherif (1967, s. 379-380): »Skupina je socialna zveza, ki predstavlja število posameznikov, ki imajo v določenem obdobju bolj ali manj določen medsebojno odvisen statusu in vloge v medsebojnih odnosih ter imajo eksplicitne in implicitne sklope nonn in vrednot, ki uravnavajo vedenja posameznih članov v luči posledic za skupino.« McDavid in Harari (1968, s. 237): »Socialnopsihološka skupina je organiziran sistem dveh ali več posameznikov, ki so v medsebojnem odnosu tako, da sistem vrši določene funkcije, ima standardne sklope vlog glede odnosov med člani ter ima sklope nonn, ki uravnavajo delovanje skupine in vsakega posameznika.« 3.1.1.7. Komunikacija Homans (1950, po Forsyth, 1999, s. 17) pravi: »S skupino imamo v mislih število oseb, ki drug z drugim pogosto komunicirajo tekom časa in, ki jih je zgolj toliko, da lahko vsak komunicira z vsemi ostalimi in sicer ne preko drugih ljudi, ampak neposredno iz oči v oči (face-to-face)«. 3.1.1.8. Individualna motivacija Opredelitve, ki v ospredje postavljajo motivacijo posameznikov, poudarjajo, daje skupina zbir posameznikov, ki poskušajo zadovoljiti nekatere osebne potrebe tako, da se pridružijo združenju. Takšno opredelitev ponujata (po Johnson in Johnson, 1997, s. 11): 100 Skupine in skupinska dinamika Cattell (1951): »Definicija, ki izgleda najtehtnejša opredeljuje skupino kot zbir organizmov, v katerih je obstoj vseh (v njihovih danih odnosih) odvisen od nujnosti zadovoljevanja določenih individualnih potreb vsakega.« Bass (1960): »Skupino definiramo kot zbir posameznikov, katerih obstoj kot skupine je odvisen od koristnosti, ki jo imajo v njej posamezniki.« 3.1.1.9. Dinamika Lewin je eksplicitno poudaril dinamično naravo skupine (1939, po Rot, 1983, s. 256), saj jo je označil za dinamični sistem, ker se znotraj skupine stalno dogajajo spremembe in spremembe v enem delu izzovejo spremembe v drugih delih. Po njem naj bi bile skupine naravnane bolj k temu, da so močne kot šibke, da so prej aktivne kot pasivne, prej spremenljive kot statične, raje katalizirajoče kot reificirane. Skupino bi po njem morali videti v njenem socialnem polju, kot proizvod vseh sil in teženj, ki veljajo v polju. Npr. Kadar je v skupini prijateljev en sam nerazpoložen in slabe volje, to običajno vpliva na razpoloženje celotne skupine. Asch (1952, s. 261) je skupino primerjal z vodo; za razumevanje karakteristik vode je sicer pomembno poznati značilnosti njenih elementov vodika in kisika, vendar to ni dovolj - potrebno je proučiti kombinacijo vodika in kisika kot celote. Že različni molekulami odnosi med elementi lahko bistveno spremenijo značilnosti celote (npr. pri prehodu iz pare v tekoče stanje in v led). Enako naj bi bili usmerjeni pri proučevanju skupine: pomembno je sicer poznavanje značilnosti vseh posameznikov, vendar bi morali skupini spoznavati tudi kot celoto. Tako npr. za poznavanje razreda kot skupine ni dovolj, da poznamo kako delujejo Franci, Metka, Janez in ostali dijaki kot posamezniki - razred zares spoznamo, kadar proučujemo kako deluje kot celota. 3.1.1.10. Psihološka skupina Zanimiv možni pogled na opredelitev skupine najdemo pri McDavidu in Harariju (1968, s. 236), ki pravita, da za skupino niti ni nujno potrebno, da bi dejansko obstojala v smislu združevanja v neposrednem kontaktu iz oči - v oči 69 . Člani, ki doživljajo neko skupino kot svojo psihološko skupino, se lahko z njo identificirajo, vedejo kot je značilno za njene člane, so na nek način organizirani v sistem, ki bi ga prav tako lahko imenovali skupina. Če je to v preteklosti veljalo zgolj za pripadnost »psihološki« skupini, kot je npr. študentje Filozofske fakultete (te lahko imamo za skupino, čeprav se v dejanskem pomenu niso nikoli srečali na 69 Čeprav McDavid in Harari o tem ne pišeta, bi najbrž v psihološko skupino uvrstili razna socialna gibanja, pripadnike določenih ver, držav, ljudi določenega socialno-ekonomskega statusa itd. 101 Skupine in skupinska dinamika istem mestu ob istem času in torej med vsemi njimi ni nikoli obstojala neposredna interakcija), pa danes ta pojem v vsakdanjem življenju zajema kar nekaj pomembnih skupin; npr. skupine, ki se ustvarijo s komunikacijo preko interneta, SMS sporočil ipd.). Seveda na drugi strani ob psiholoških skupinah lahko govorimo tudi o socialnih skupinah. Čeprav je že sama skupina vedno socialna, pa se povezanost obeh pojmov včasih uporablja zlasti v diferencialne namene, kadar se želi poudariti razliko od t.i. nestrukturiranih skupin (npr. gruča, publika ipd.). 3.1.2. Pomen skupin Poznavanje pomena oz. pomembnosti skupin lahko pripišemo, kot pravi Eduard Klain (1996, s. 7), že starim Grkom. Avtor poudari, da so že pred več kot 600 leti p.n.š. potekali skupinski rituali v hramu Epidaurusa in rituali namenjeni bogu Bachusu, ki so imeli katarzične učinke. Nenazadnje je v grški drami sprva imel osrednjo vlogo zbor, ki je bil posredovalec in tolmač misli in čustev za gledalce. Klain (prav tam) za predhodnike skupinske psihoterapije označi še: Mesmmerja (kije v začetku 17 st. uporabil metodo, pri kateri so se zbrali paciente okoli železne šibke, ki je štrlela iz kotlička, ter nanjo, podobno kot pri hipnozi, usmerjali pozornost), De Cadea iz začetka 18. st. (ki je v bolnišnice za duševno bolne vpeljal igre s pacienti), Dejerinea (ki je v bolnici Salpetriere v Parizu ugotavljal, da duševni bolniki, ki so prebivali v večjih sobah, z več posteljami, kažejo veliko boljše rezultate kot tisti, ki so se zdravili v eno- in dvoposteljnih sobah). Leta 1897 je Durkheim (po Forsyth, 1999, s. 12) objavil, da lahko tisti posamezniki, ki niso člani prijateljskih, družinskih ali religioznih skupin izgubijo občutek identitete in zaradi tega v večji meri storijo samomor. Tudi Cooley je (1969 70 , s. 305) poudaril ne le pomen primarnih skupin (družine, vrstnikov, sosedov ...), temveč pravi tudi »družba in posamezniki so nedeljiva dela iste celote ... Če v posameznih osebah obstaja univerzalna narava, potem mora obstajati tudi v človeškem druženju nekaj univerzalnega, kar odgovarja tej naravi.« (prav tam, s. 307) ter (prav tam, s. 783) »Misliti o njemu (jaz-u) kot o ločenem od družbe, je absurdno...« Prvo klinično uporabo skupinske terapije večinoma pripisujejo (po Free, 1999, s. 5) Josephu Prattu, zdravniku iz Dunaja, ki je kot Žid prebegnil v Boston, kjer je deloval v prvih letih 20 st. Ob zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, jih je uvedel v skupine, kjer so se učili o bolezni in o zdravem življenju, spodbujal jih je v dajanju suporta drug drugemu ipd. Ugotavljal je, da so s pomočjo skupinskega dela lažje obvladovali nekatere simptome (npr. napade nočnega 70 Gre za hrvaški prevod posameznih poglavij iz The Two Major VVorks of Charles H. Cooley: Human Nature and the Social Order & Social Organization iz leta 1926. 102 Skupine in skupinska dinamika kašlja). Z zgodovinskega vidika je gotovo zanimiva tudi Cody Marsh (leta 1909 je z Lazellom začela delati s skupinami v psihiatrični bolnici), katere misel (po Klain, 1996, s. 8) »Motnje, ki so nastale v skupini, se lahko ozdravijo samo s skupino« je postala pravzaprav vodilo skupinske psihoterapije. 3.1.3. Mala skupina Po McDavidu in Harariju (1968, s. 235) je termin mala skupina uporabljan izredno zmuznljivo, saj se večkrat pojavi vprašanje, kako velika je mala skupina. Na to vprašanje bi po njunem mnenju lahko odgovorili malo šaljivo: »je število ljudi, ki jih ima mala skupina več kot je gracij (tri) in manj kot je muz (devet).« Že davnega 1902 je George Simmel (po McDavid, Harari, 1968, s. 237) v svojem delu »The number of members as determining the sociological form of the group« razmišljal o pomenu števila članov, ki determinirajo naravo socialnega sistema. Ugotavljal je, da že v diadah prihaja do strukturiranih odnosov. Do podobnih ugotovitev sta prihajala tudi Thibaut in Kelley (1959), ki procese v diadi smatrata za značilne v interpersonalnih odnosih, zaradi česar jima prav diada nudi osnovo za psihološko analizo skupine. Vendar lahko trije ali več posameznikov tvorijo značilnosti in načine delovanja, ki se ne morejo pojaviti v diadi. Skupina treh ali več udeležencev (po McDavid, Harari, 1968, s. 237) dobi kar nekaj dodatnih dimenzij in kompleksnosti: - tretja stran nudi občinstvo v interakciji med drugima dvema; - med tremi ljudmi so možna združevanja in razdruževanja v zvezah ali subsistemih; - vsaka oseba je lahko ne le direktno, ampak tudi indirektno povezana z drugima, saj lahko tretja stran deluje tudi kot mediator med prvima dvema, lahko pa (kot pravi Rot, 1983, s. 47); - izkoristi napetosti med dvema ali pa jih celo spodbuja z namenom, da sebi izboljša položaj, vpliv, moč itd. Podobno opredeljujejo (in nekoliko podrobneje razložijo) razlike tudi Barker, Wahlers in Watson (1995, s. 4-6), ki pravijo, daje v trojici (za razliko od diade): - Potencialno deljenih in izmenjanih informacij veliko več; kot opozorijo celo geometrično naraščajo, saj je v diadi le ena potencialna izmenjava informacij, medtem, ko so v trojici že štiri: 103 Skupine in skupinska dinamika Slika 2: Število potencialno izmenjanih informacij s številom članov geometrično narašča. Prav to jim je tudi en od vidikov diferencialne opredelitve, kaj je še majhna skupina in, kaj ne več; dokler obstoja možnost interakcije z vsakim članom v skupini. - Pomembna razlika je v prisotnosti opazovalca oz. publike; medtem ko sta v diadi prisotna le govorec in poslušalec, je v majhni skupini prisoten še opazovalec oz. poslušalec interakcij med ostalimi. To značilnost malih skupin avtorji (prav tam) poimenujejo »kvaliteta so-delovanja ». Prisotnost opazovalca pa vedno vpliva (več o tem glej v poglavju o socialnem vplivanju), bodisi spodbujajoče ali pa zavirajoče, na skupinsko interakcijo. Thibaut in Kelley (1959) temu dodajata, da včasih tudi v odnosu dveh pride do tega, da en ne upošteva drugega (se zapre v svojo lupino). - Za razliko od diad je v mali skupini možnost vzpostavljanje večine (oz. manjšine). V diadi, kadar obstoja nestrinjanje glede nečesa, pač govorimo o različnih mnenjih ali pogledih. V majhni skupini pa se lahko tvori koalicija večine, ki zgolj na podlagi 71 V orig.: quality ofco-action. 104 Skupine in skupinska dinamika številčnosti (npr. s pomočjo glasovanja), lahko prevlada (preglasuje) celo nad logičnimi argumenti in dejstvi. Do zanimivih ugotovitev sta prišla Bales in Borgatta (1955, po Rot, prav tam), daje v skupinah s parnim številom članov več izražanja napetosti in nasprotovanj ter manj poenotenj kot v skupinah z neparnim številom članov. Avtorja to razlagata prav s tem, da se v takšnih skupinah razlik v mišljenju ne da preiti z glasovanjem in vzpostavljanjem stališča večine. Že Kuzmin (1967, po Rot, 1983, s. 42-43) navaja, da lahko za malo skupino opredelimo skupine, ki imajo med 2 in 20 člani. Po Rotu (prav tam) je število male skupina lahko tudi preko 50 in daje tisto, s čimer je opredeljena mala skupina vezano na neposredno medsebojno interakcijo članov - če ta obstaja, potem smo upravičeni govoriti o mali skupini ne glede na število članov. Rot posebej opozori, da število članov, ki še označuje neko skupino kot malo, ni nujno povezano z učinkovitostjo oz. z optimalnim številom članov, s katerimi je mala skupina še optimalno učinkovita. Tako naj bi se npr. najbolj pristni odnosi vzpostavljali v skupinah, ki imajo od 2 do 5 članov. Seyfarth in Cheney (1993, s. 717, 718) povežeta velikost skupine z razvojem kognitivnih mehanizmov, ki so podlaga za zaznavo in klasifikacijo socialnih odnosov. V eksperimentih so odkrili, da si v relativno majhnih skupinah živali z lahkoto zapomnijo vse interakcije, ki jih vidijo, ter temu ustrezno prilagodijo svoje vedenje (npr. ob rangiranju). Z naraščanjem števila članov, pa geometrično narašča število možnih diadnih odnosov, zaradi česar se pojavi problem zapomnitve določenih karakteristik vseh socialnih povezav Na težave kontrole in koordinacije vedenj ob naraščanju števila članov v skupin sta sicer opozorila že Thibaut in Kelley (1959, s. 239). Seyfarth in Cheney (1993, s. 718) pa pravita, da so prav zaradi tega primati in ljudje, ki živijo v večjih skupinah, prisiljeni organizirati socialne odnose v tipične skupine. Takšne tipizacije posamezniku pomagajo bolje predvidevati vedenje ostalih članov skupine, pa tudi lažje prehajanje iz skupine v skupino (tudi v take, v katerih posameznik še ni imel interakcij). Tak posameznik je v skupinah, kjer so pogosta zavezništva, tako v socialni kot v reproduktivni prednosti pred ostalimi člani skupine. 3.2. KRITIČNI POGLED NA OPREDELJEVANJE SKUPIN Na začetku velja (zgolj) opozoriti na to, da že glede tega, kaj je temeljno v posamezni opredelitvi skupine ne obstoja enotno mnenje, saj npr. Homansovo (1950) opredelitev Johnsona (1997) uvrščata med tiste definicije, ki dajejo poudarek medosebni interakciji, Forsyth (1999) pa med tiste, ki so usmerjene v komunikacijo, ali pa Brownovo definicijo, ki jo prva uvrščata med, tiste, ki dajejo poudarek zaznavanju članstva, Forsyth pa med tiste, ki poudarijo »deljeno« identiteto itd. Opredelitev je potemtakem odvisna tako od avtorja, kot od 105 Skupine in skupinska dinamika tistega, ki jo interpretira ali uvršča v posamezen »predalček«, zaradi česar se mi zdi tovrstno »predalčkanje« vsaj deloma sporno. Posebej bi izpostavil problematičnost opredeljevanja skupine z vidika ciljev in motivacije. To dvoje ni jasno ločeno, kar prinaša s seboj nerešljive posledice, saj se dejansko prične govoriti o namenu članstva v skupini hkrati z razmišljanjem o vzrokih vključitve. Motivacija vključevanja pa pogosto ni enaka motivaciji za ostajanje v skupini, niti ni enaka motivaciji za »uporabo« skupine itd. Problem raznovrstnosti opredelitev skupin je tudi v tem, da pogosto ne govorijo o istih vrstah skupin, kar opozori že Rot (1983, s. 23, 24), ki pravi, da imajo nekateri, ko govorijo o skupini (npr. Homans, Shaw, Kretch s sodelavci), v mislih malo skupino, v kateri obstoja neposreden kontakt in vzajemni vpliv vseh članov, medtem ko imajo nekateri (npr. Deutsch, Sherifa, Cartwright in Zander), ko opredeljujejo skupine, poleg teh, v mislih tudi velike, organizirane skupine, v katerih obstoja izrazita povezanost članov pri doseganju skupnega cilja. Nekateri, zlasti zgodnejši avtorji na tleh bivše Sovjetske zveze, pa so ob tem imeli v mislih tudi širše socialne sisteme. Če pri tem sledimo Dunbarjevi »Hipotezi socialnih možganov«, bi kazalo sploh razlikovati med specifičnimi velikostmi skupin in njihovim razmerjem v zaporedju velikosti, saj je absolutna vrednost skupinske velikosti manj pomembna, kot samo razmerje med zaporedjem velikosti (kot zapiše s sodelavci Zhoujem, Somettom in Hillom, 2005). Predlagajo razlikovanje skupin glede na velikost in hkrati značilnosti medosebnih odnosov v skupini: - suportivna skupina 72 (skupina, ki omogoča osebne nasvete in pomoč v različnih čustvenih in finančnih težavah), v katero je običajno vključenih 3-5 posameznikov, - prijateljska skupina 73 (skupina posameznikov med katerimi je posebna vez in so običajno v kontaktu vsaj enkrat mesečno), v katero je običajno vključenih 3-5 posameznikov, - združba 74 (skupina, ki v velikosti pogosto ni stabilna, vendar jo sestavljajo isti posamezniki), njena velikost je običajno med 30 in 50, vanjo pa se vključuje približno 150 posameznikov (včasih poimenovana tudi kot regionalna skupina ali klan), - velika združba 75 je s približno 500 posamezniki ter - jezikovna združba 76 , (pri primatih je poimenovana kot pleme) s približno 1000 - 2000 posamezniki). 72 V orig.: support clique. 73 V orig.: sympathy group. 74 V orig.: bands. 75 V orig.: megaband. 76 V orig.: tribe. 106 Skupine in skupinska dinamika Če bi povzel zgoraj našteto, je smiselno razlikovati diado od male skupine (če upoštevam, da utegnejo biti nekateri procesov pomembno drugačni), čeprav hkrati ne bi mogli diado označiti za »neskupino«. Čeprav se termin mala skupina eksplicitno povezuje s številom članov, pa kaže, da samo število pravzaprav ni bistvenega pomena pri opredelitvi male skupine, ampak prej njene karakteristike, ki so bolj povezne z neposredno interakcijo med člani oz. s skupinsko dinamiko kot pa s številom. Iz teh dilem bi pravzaprav lahko izpeljali še eno, ki ni razvidna v danih opredelitvah skupine. Vprašanje motivacije se namreč po eni strani dotika vsake konkretne, realno obstoječe skupine, po drugi strani pa tudi skupine kot abstrahiranega, neobstoječega, iz vidika fdogeneze opredeljenega simbola. Zato bom pojem socialni ( v povezavi s sistemi, stratumi, skupinami ipd.) včasih uporabljal skladno z bolj razširjenim pojmovanjem, ki s socialnim označuje večje, obsežnejše, številčnejše, včasih pa v smislu generičnosti, torej za označitev značilnosti v filogenetskem smislu. Generičnost socialne skupine pride do izraza ob vprašanjih socialne motivacije, ki jih zasledimo v Bečajevem strukturnem modelu. Eno ključnih vprašanj je gotovo, kakšen pomen imajo skupine (na splošno) v človeškem (na splošno) življenju. Ker menim, daje odgovor na to vprašanje ključnega pomena tudi za dobro definicijo skupine, naj (preden se posvetim iskanju odgovora) podam zgolj začasno delovno definicijo male skupine (da bo bolj razvidno, kaj imam v mislih, kadar govorim o skupinah). Kadar bom govoril o skupinah, se bo to nanašalo na konkretne, specifične, realno obstoječe skupine (kar bom včasih, če se mi bo zdelo pomembno še posebej izpostavil), torej tisto, kar navadno imenujemo »male skupine«. Majhna skupina mi pomeni celovito enoto omejenega števila posameznikov, ki so v neposredni medsebojni komunikaciji, s pomembnim medsebojnim vplivom in med katerimi so se vzpostavile skupinske norme ter, s tem povezana relativno stabilna struktura odnosov, vedenjskih vzorcev, vlog, pričakovanj, komunikacij ipd. Menim, da s to definicijo zajemam bistvene značilnosti skupine, in sicer to, da: - je število članov male skupine omejeno, ni pa bistveno in odločujoče za samo opredelitev skupine kot take; - se kot celovita enota člani sami zaznavajo, prepoznavajo in okarakterizirajo kot skupina, hkrati pa jih kot take prepoznavajo tudi drugi, nečlani skupine; - je tisto, kar skupino druži, »drži skupaj« lahko »skrito« bodisi v namenu, ciljih (ki jih lahko doseže bodisi posameznik v skupini, bodisi zgolj skupina kot celota), ali pa v »skupinski notranji« motivaciji (vključitev v skupino zaradi skupine); 107 Skupine in skupinska dinamika - je med njimi ključnega pomena neposredna komunikacija (torej mora med njimi v istem prostoru vsaj določeno, relativno dovolj dolgo obdobje obstajati izmenjava sporočil in pomenov) 77 ; - člani skupine vzajemno vplivajo drug na drugega (če se neposredno zaznavajo, ne morejo ne vplivati); - se kot posledica komunikacije in medsebojnega vplivanja pojavijo za skupino značilne, specifične, relativno stabilne različne strukture, kar hkrati predpostavlja, da imajo člani skupine skupno zgodovino (torej skupina ne more nastati zgolj tako, da se v nekem trenutku združi na istem prostoru nekaj posameznikov, ampak mora med njimi relativno dovolj dolgo obdobje obstajati interakcija); - je celotna struktura skupine zgolj relativno stabilna hkrati s komunikacijo in vplivom pomeni, daje skupina v neprestanem dinamičnem procesu vzpostavljanja, vzdrževanja in spreminjanja sebe kot celote, članov kot posameznikov in svojega okolja. 3.3. SKUPINSKA DINAMIKA 3.3.1. Zgodovina skupinske dinamike Preučevanje skupinske dinamike je tesno, lahko bi rekli, neločljivo povezano s preučevanjem skupin na splošno. Vendar se želim v pričujočem poglavju vsaj deloma ustaviti ob tem, ožjem področju ukvarjanja s skupinami, saj menim, da to zasluži prav zaradi ozaveščanja pomembnosti tega vidika skupinskega življenja. Osvetliti nameravam predvsem razvoj preučevanja tega, specifičnega vidika skupin, saj nam ozadje historičnih začetkov, v določeni meri odkriva tudi sam pomen skupinske dinamike - razlogi, ki so vodili k preučevanju skupinske dinamike namreč nakazujejo vlogo skupinske dinamike v naravi socialnosti. Na nek način o skupinski dinamiki piše v svoji Psihologiji množice že leta 1895 Gustave Le Bon. Naj spomnim (več o tem je v poglavju o zgodovini socialne psihologije), daje pisal o spremembah reakcij posameznikov kadar se pridružijo skupini. Takrat se »nalezejo« nekaterih povsem novih vedenj in lastnosti, nekatere, zlasti tiste negativne pa postanejo v množici še bolj izrazite. Ljudje v množici izgubljajo občutek lastne odgovornosti, ter nadzor nad svojimi nagoni in fantazijami, postanejo pa bolj sugestibilni, nasilni, antisocialni, necivilizirani, prične prevladovati instinktivno vedenje, v katerem se odraža občutek vsemogočnosti. Le Bon torej kar v veliki meri govori o tistih procesih, ki bi jih danes uvrščali v polje skupinske dinamike. 77 Več o tem pišem v poglavju o komunikaciji. 108 Skupine in skupinska dinamika Začetek »pravega« proučevanja skupinske dinamike bi lahko povezali z že omenjenim prvim socialno psihološkim eksperimentom Normana Tripletta (že 1897 in 1898 objavi, da prisotnost drugih vpliva na hitrost reševanja problemov). Druga linija raziskovanj, ki je pripeljala do pomembnih odkritij glede primerjave delovanja posameznikov in skupin, je nastajala v drugi polovici 20-ih in v 30-ih letih dvajsetega stoletja (K. Gordon, Watson, Shaw). Ugotavljali so, da so skupine bolj produktivne kot posamezniki. Njihovi izsledki pa so spodbudili kasnejša raziskovanje načina odločanja v porotah (Kerr, 1976), znamenite Aschev eksperimente (1951) o avtonomnosti posameznika in njegovih zmožnostih upiranja skupinskemu pritisku, raziskovanja skupinske polarizacije (Myers, 1978), Moscovicijeve proučevanje vpliva manjšine ipd. To linijo raziskovanj so močno determinirala odkritja in samo pojmovanje skupinske dinamike Kurta Lewina v 30-ih in 40-ih. Po Lewinu naj bi skupinska dinamika (po Rotu, 1983, s. 256) pomenila po eni strani »proučevanje skupinskih procesov, aktivnosti in spreminjanj, ki se dogajajo v skupini in, ki omogočajo, da skupina sploh obstoja in deluje, toda predvsem tistih aktivnosti, ki omogočajo, da se skupina vzdržuje in da opravlja skupinske naloge in dosega svoje cilje«, po drugi strani pa mu je termin služil za opis procesov s katerimi skupine in posamezniki delujejo in reagirajo v povezavi s spreminjanjem okoliščin (po Forsyth, 1999, s. 11). Zaradi Levvinovega vpliva si njegovo delovanje in okoliščine v katerih seje odvijalo oglejmo nekoliko pobližje. Lewin 7s je bil ob sodelavcih (Lippitt in White) v poznih 30-ih letih en od najvplivnejših raziskovalcev in teoretikov skupinske dinamike 79 (po Johnson in Johnson, 1997, s. 39). Lewinovo celotno in raznovrstno delo je močno zaznamovano (po Smith 2001, http) ali celo determinirano z njegovimi življenjskimi okoliščinami. Rojenje bil kot sin malega židovskega trgovca 1890 v kraju Mogilno v obmejnem območju med Prusijo in Poljsko (danes del Poljske). Prav ta okoliščina gaje prisilila, daje že leta 1933 je, ob naraščajoči moči Hitlerja, emigriral v ZDA. Pred tem je (še pred prvo svetovno vojno) v Berlinu doktoriral iz fdozofije in psihologije. Po študiju seje kot prostovoljec pri topništvu udeležil prve svetovne vojne. V štirih letih je napredoval do poročnika, bil malo pred koncem ranjen ter odlikovan z železnim križcem. Po vojni seje vrnil poučevati na Univerzo v Berlinu, kjer je postal član Psihološkega inštituta, 78 Kot zanimivost naj omenim, da bi lahko Levvina prištevali tudi med kognitivne socialne psihologe, saj po njegovem socialno vedenje najbolje razumemo kot funkcijo človeške percepcije svojega sveta in njihove manipulacije s to percepcijo (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 43) 79 Čeprav Levvinu nekateri pripisujejo avtorstvo pojma skupinska dinamika (npr. Forsyth, 1999, s. 23, Rot, 1983, s. 256), pa je bolj verjetno, da Lewin ni tisti, ki bi skreiral področje skupinske dinamike, saj je le-to rezultat mnogih različnih disciplin in profesij, ki so se pojavljale in razvijale skozi več let trajajoče obdobje (kot pravita Johnsona, 1997, s. 43). Lewin je v tem kontekstu zgolj avtor, ki ga najpogosteje povezujemo s terminom skupinska dinamika. 109 Skupine in skupinska dinamika znotraj katerega so Wolfgang Kohler, Kurt Koffka in Max Wertheimer osnovali Geštalt teorijo. V okviru seminarjev o ključnih problemih geštalt psihologije in metodologije psihološkega raziskovanja je med slušatelji, ki so prihajali iz podobnih razmer kot on, pridobil nekaj navdušenih sogovornikov. Vendar, čeprav je Lewin ostajal celo življenje blizu geštalt teorije, ni bil nikoli njen ortodoksni zagovornik in je prihajal z najbolj vnetimi zagovorniki večkrat v nasprotja. Sam je, tako kot geštaltisti poudarjal pomembnost razmerij med deli in celoto, zlasti medsebojno odvisnost elementov. Njegov osnovni interes pa je veljal motivaciji, pri čemer je bil vedno bolj praktično aplikativno naravnan. Leta 1920 je Lewin objavil razpravo »Socializacija taylorizma«, v kateri je primerjal delo v kmetijstvu s tovarniškim delom in poskušal dokazati, daje specializacija dela večkrat v obratnem sorazmerju z voljo do dela. Lewin je menil, da bi Taylorjevi postopki lahko po¬ menili pomembno novost, če jih delodajalci ne bi uvajali, brez posluha za potrebe ljudi, brez pravega sodelovanja med delodajalci in delavci. Kot zapiše Stritih (1992, s. 56) je Lewin že v tej razpravi zasledoval cilje, ki so tudi kasneje značilni za njegovo celotno delo. Smisel in vrednost znanstvenih prizadevanj naj bi bila omogočiti vsem ljudem (ne le zaposlenim v industriji in prebivalcem nekega mestnega naselja), da izboljšajo »življenjsko vrednost« življenja. Podobno odseva tudi njegov (po Stritih, prav tam) članek o problemih reševanja žrtev nacizma, kjer je pisal, da organizacije za reševanje Zidov iz nacističnega pekla ravnajo kratkovidno, če človeka v novem okolju prepustijo njegovi usodi. Levvin sam seje znašel v vlogi begunca, z zelo nesigurno prihodnostjo, ne le v smislu nadaljevanja strokovne kariere. Zato je toliko bolj občutljivo spremljal sprejemanje beguncev v ZDA. Američani niso mogli in niso biti pripravljeni verjeti, kaj se v Nemčiji dogaja in so nove prišleke gledali bolj kot neprijetne tekmece. Levvin je poskušal poskrbeti zase tako, daje zavestno in načrtno skrbel za dobre odnose v krogu ljudi, ki jih je osebno spoznal in s katerimi je sodeloval. V takem krogu, kjer ljudje niso v anonimnem medsebojnem odnosu, kjer je močno preveriti vsako dejanje, oceniti vsak izdelek in sproti pojasniti vsak nesporazum, ima sposobni in delovni posameznik, kljub temu da predstavlja kulturno manjšino, mnogo večje možnosti, da v polni meri pokaže svoje ustvarjalne sposobnosti in se razvija. Prav v navezi s to situacijo je leta 1936 izdal članek, s področja topološke psihologije, v katerem je primerjal psiholoških značilnosti in razlike med Nemci in Američani. V članku je primerjal psihološka prostora, v katerih so potekalo socializacijo ameriških in nemških otrok. Ugotovil je, da razlike v socializaciji med ZDA in Nemčijo izhajajo tako iz različnih vrednostnih sistemov, ki jih otrokom privzgajajo, kot tudi v metodah vzgajanja. V ZDA je ugotavljal večje zaupanje otrokom kot tudi drugačno »vzgojna klima«. Razlika pa je bila tudi v tem, daje v Nemčiji ugotavljal večji pomen (v smislu vrednote) družine in šole, medtem ko so v ZDA dajali velik pomen tudi vrstniškim skupinam. Tam je skupina bolj predstavljala okvir, ki omogoča posa¬ mezniku orientacijo v odločilnih konkretnih dejanjih, s katerimi si lahko utira pot v življenje. 110 Skupine in skupinska dinamika Prav zavedanje skupinske pripadnosti naj bi bilo tisto, kar zmanjšuje stresnost in napetost, omogoča stabilnost skupine in s tem tudi spontanost posameznika v njej. Lewin je z Lippittom in Whiteom 1939 izvedel eno najbolj odmevnih del: prvo sistematično in poglobljeno proučevanje skupinske dinamike. Eksperimentalno je proučeval vpliv različnih stilov vodenja na skupino in njene člane. Stritih (1992, s. 57) zapiše, daje temu raziskovanju v začetku botroval slučaj. Tako naj bi Ronald Lippitt sprva napačno razumel Lewinov razpis raziskovalne teme o odnosih med deli skupine in celoto. Lippitt si je to predstavljal tako, da bi (na podlagi svojih izkušenj z vodenjem skupin skavtov) primerjal vpliv dveh različnih stilov vodenja na dve kolikor mogoče izenačeni skupini (starost, sposobnosti, sociogram) v podobnih razmerah in s podobno dejavnostjo. Lewin je šele precej kasneje, ko so se eksperimenti uspešno nadaljevali, povedal, da sam prvotno ni imel tega namena. V eksperimentu so isti vodje vodili po dve skupini dečkov na avtokratski 80 in dve na demokratičen način (v šolski delavnici so izdelovali maske na enajstih srečanjih, ki so trajala po petdeset minut). Zanimivo je, da so (spet) povsem slučajno (po Stritih, prav tam) odkrili še tretji stil vodenja. Eden od novih sodelavcev ni imel veliko izkušenj z vodenjem skupin. Čeprav naj bi vodil skupino na demokratični način, večinoma ni uspel pojasniti otrokom, kaj so cilji in kako naj bi delali. Prav tako ni uspel speljati pogovora o delitvi na podskupine. Delo te skupine je bilo komajda omembe vredno. Otroci so se zapletali v neskončne prepire in očitke. Precej spretnosti so pokazali pri iskanju izgovorov, zakaj se jim to ali ono ni posrečilo. Lewin je domneval, daje tak način vodenja možno definirati kot poseben stil, ki ga je poimenoval »laissez-faire.« Izsledki eksperimenta (po Rot, 1983, s. 240-242 in Stritih, 1992, s. 58-60) govorijo o tem, da so morali vodje avtokratičnih skupin v povprečju dvakrat pogosteje poseči v dogajanje kot vodje demokratičnih skupin, vodje so veliko pogosteje poudarjali svoje znanje kot vodje demokratičnih skupin, pa tudi distanca med vodjem in člani je bolj poudarjena. Vedenje fantov v avtokratičnih skupinah je bilo bolj problematično (oblastnost, prepirljivost, destruktivna kritika, škodoželjnost), razvili so tudi bolj negativna nadomestila za prikrajšanost v samostojnosti (pojav grešnega kozla in črne ovce), z zapostavljanjem drugih so si fantje izboljševali lastni položaj. V skupinah so delovne naloge izpolnjevali, ker je to zahteval vodja in kadar ni bil prisoten so fantje opustili delo ter pričeli z zabavo. V demokratičnih skupinah so prevladovali izrazi pohval in priznanja, konstruktivno vzpodbujanje; otroci so v večji meri sprejemali pojasnila vodij, prevladoval je »mi« občutek (več sodelovanja in medsebojne pomoči). Do vodje so bili člani demokratičnih skupin manj bojazljivi, hkrati pa bolj pripravljeni izpolniti navodila, ki so bila dobro utemeljena. Naravne podskupine v demokratičnih skupinah so bili bolj trajne kot tiste, ki so jih oblikovali v avtokratičnih skupinah po presoji vodje. Podskupine v demokratičnih skupinah so pogosto 80 Kasneje so znotraj avtokratskega vodenja pričeli ločevati dva stila: apatično ter agresivno avtokratsko vodenje. 111 Skupine in skupinska dinamika trajale še po zaključku programa. Pa tudi delavnost v demokratičnih skupinah je bila stvarna, odvisna je bila od cilja, ki so si ga sami postavili. Tudi, ko je vodja za nekaj časa odšel, je teklo delo članov demokratične skupine precej nemoteno dalje, saj so dečki imeli občutek, da je cilj odvisen od njih samih. Lewin je s sodelavci proučeval tudi vpliv sprememb stila vodenja na spremembe nivoja agresivnosti v skupinah. Pri primerjanju dveh skupin je v eni sedmi dan eksperimenta prešli iz avtokratskega v laissez-faire stil. Ugotovili so, da seje ta dan agresivnost najbolj povečala. Ko so pri isti skupini štirinajsti dan prešli na demokratični stil vodenja, so bili dečki prvi hip navdušeni in je agresivnost močno padla, potem pa seje ustalila nekoliko višje kot pri drugi skupini. Druga skupina je sedmi dan iz demokratskega prešla na avtokratsko vodenje in agresivnost seje zelo zmanjšala, pri ponovnem prehodu (štirinajsti dan) na demokratični stil je agresivnost sprva zelo poskočila in nato pa seje ustalila na nivoju, ki je bil nižji od začetka. Kot posebnosti naj bi veljalo (po Quin, 1995, s. 468), da avtokratsko vodenje vodi k enakomernemu in dobro organiziranemu vodenju, vendar so člani skupine manj zadovoljni in bolj sovražni drug do drugega. Člani demokratičnih skupin imajo raje svoje vodje in se bolj trudijo, medtem ko člani laissez-faire skupin izkazujejo zelo malo konstruktivnih aktivnosti. Kljub temu pa kaže poudariti, da v različnih skupinah in v različnih okoliščinah bolj ustrezajo različni tipi vodenja (npr. v kriznih situacijah avtokratsko ali pa v nekaterih visoko profesionalnih skupinah, kot je skupina znanstvenikov, laissez-faire vodenje). Lewin je bil prepričan, daje osnovna naravnanost k avtoritativnemu ali laissez-faire načinu skupinskega delovanja prirojena. Na podlagi svojih poizkusov pa je zaključeval, da ljudje nimamo dispozicije za demokratični način ravnanja v skupinah in se ga moramo zato naučiti. Poleg tovrstnih raziskav je Lewin vpeljal v psihologijo (in skonstruiral) termin akcijsko raziskovanje (po Smith, 2001, http). Ena od uspešnejših akcijskih raziskav seje začela leta 1939 v tekstilni industriji (Hanvod Manufacturing Corporation), kjer je v novi tovarni delalo 300 delavk in delavcev iz gorskega okolja, brez izkušenj v industriji. Njihova storilnost je bila veliko nižja kot v primerljivih tovarnah, zato so sprva poskušali vplivati na dvig produktivnosti s stimulativnim nagrajevanjem, vendar pretežno neuspešno. Ko so po drugi strani poskušali izboljševati kontrolo na delovnem mestu, so le-to delavci doživeli kot pritisk in so odpovedovali delo. Lewin je zgolj po enem pogovoru predlagal, da naj prenehajo s pritiski na posamezne uslužbence, da naj komunicirajo z zaposlenimi kot s člani skupin in ne kot s posamezniki, ter daje potrebno skupinam nuditi izkušnjo, da so normativi dosegljivi in realni. Prav slednje so dosegli tako, da so kljub nasprotovanju delavcev, zaposlili nekaj že izkušenih delavcev od drugod. Novi delavci so v kmalu z delom nudili starim izkušnjo, da so norme dosegljive in v naslednjih štirinajstih dneh seje tudi pri prejšnjih delavcih produktivnost povečala za sto odstotkov. 112 Skupine in skupinska dinamika Akcijsko raziskovanje je prišlo do večje veljave med drugo svetovno vojno, ko je Lewin sodeloval z antropologinjo Margaret Mead pri proučevanju načinov prehrambenih navad (po Stritih, 1992, s. 57). Ob tem je bil Lewinov cilj tudi najti učinkovite načine za spreminjanja predsodkov. V raziskavi so z vprašalniki ugotavljali prehrambene navade družin različnih slojev in nacionalnosti, hkrati pa so preverjali želje različnih članov družine in načine, kako poteka odločanje o hrani, nakup ter priprava hrane. Tako so ugotovili, da možje v prehrani visoko cenijo meso, vendar za spremembo prehrambenih navad ni bilo dovolj, če so može prepričevali, daje tudi drobovina dobra. Večji učinek je imelo, da so prepričali žene, ki so hrano na način, da so jo sprejeli tudi možje. Ob raziskovanju kateri so tisti načini, ki bi povečali učinek informiranja prebivalcev o različnih možnostih zdrave prehrane, pa so ugotovili, daje na spremembo vedenja žensk bolj vplivala skupinska razprava, ki seje zaključila s skupinsko odločitvijo o smiselnosti spremembe, kot pa predavanja, ki sojih zanje pripravljali strokovnjaki. Tako so npr. matere, ki so sodelovale pri skupinskem odločanju, kar dvakrat pogosteje spreminjale stališča o koristnosti mleka v prehrani kot pa tiste, ki so se udeležile le predavanja. 3.3.2. Teorije skupinske dinamike Področja teorij skupinske dinamike so pogosto opredeljevali podobno kot področja teorij osebnosti. Gotovo lahko tudi v tem vidimo subtilno navezavo socialne psihologije s psihologijo, ki je usmerjena v posameznika. V pričujočem tekstu bom na kratko predstavil teorije motivacije, vedenjske, biološke, kognitivne ter sistemske teorije. 3.3.2.1. Motivacijske teorije O najvidnejšem predstavniku Lewinu pišemo tudi na drugih mestih - prav zato ker je njegov model nivoja aspiracije (NA 81 ) tesno povezan z naravo same dinamike skupin in odraža bistvo pojma motivacije, ki ga tako dobro odraža latinski izvor »e movere« - gibati se 82 . Model aspiracijskega nivoja je Lewin s sodelavci (1944, po Forsyth, 1999, s. 46) uporabil za opis situacij iskanja kompromisov med idealnimi cilji in bolj realističnimi pričakovanji, ki se izoblikujejo, ko ljudje - zase in za svoje skupine - izkusijo, da ne morejo doseči idealov. Teorijo nivoja aspiracije je Zander (1971 in 1996, po Forsyth, 1999, s. 46) uporabil za proučevanje, kako posamezniki postavljajo cilje za svoje skupine in na kakšen način jih spreminjajo glede na to ali je skupina dosegla uspeh ali ne. V nekem eksperimentu je dečkom v skupini zastavil preprosto igro, ki zahteva določene veščine. Po vsakem neuspehu, so dečki 81 V orig.: LOA - level of aspiration 82 Istega izvora je tudi pojem čustvo oz. emocija. 113 Skupine in skupinska dinamika znižali svoj NA, po vsakem uspehu pa so ga zvišali, toda njihov skupinski NA je bil rahlo bolj optimističen kot tisti, ki bi ga napovedovali na podlagi predhodnega delovanja. Ko so dečki diskutirali o nalogi, so izmenjevali tudi spodbujajoče sugestije in verjetno so ta sporočila dvigala njihov optimizem. Zander je tudi ugotavljal, da so skupine bolj dvignile njihov NA po uspehu kot so ga znižale po neuspehu in da so se nekatere skupine postavile ponovno na noge tako, da so si zastavile preveč optimistične cilje. Težji cilji so izzvali člane k večjemu trudu za izboljšanje dosežka, toda skupine, ki so stalno doživljale neuspeh so izkazovale nizko skupinsko moralo in veliko stopnjo spreminjanja članstva. 3.3.2.2. Vedenjske teorije Številne vedenjske teorije so skladne s Skinnerjevim behaviorističnim pristopom. Sam Skinner je bil mnenja (po Forsyth, 1999, s. 46, 47), da psihološki procesi kot so motivi in potrebe lahko oblikujejo človeško vedenje v skupini, vendar je po njegovem mnenju te procese pretežko ustrezno označevati. Zato je predlagal usmeritev na proučevanje aktualnega individualnega vedenja in ne v procese, ki spodbujajo določene aktivnosti. Za procese je verjel, da delujejo po t.i. zakonu učinkovitosti (ekonomike) to je, da se nekatera vedenja v skupini pojavljajo pogosteje - glede na pozitivne posledice, kot so npr. nagrade, medtem, ko naj bi se določena vedenja zaradi negativnih posledic (npr. kazni) redkeje pojavljala. Čeprav Skinnerjev behaviorizem deluje iz današnjega vidika zelo ekstremno, pa sta ga John Thibaut in Harold Kelley (1959) uspela razširiti in prenesti na področje socialne interakcije v t.i. »teoriji socialne izmenjave«. Thibaut in Kelley pravita (1959, s. 10), daje bistvo kakršnegakoli medsebojnega odnosa interakcija. Za dva posameznika (skupino opredeljujeta namreč z vidika para) pravita, da sta oblikovala odnos takrat, ko se interakcija med njima večkrat ponavlja oz. ko medsebojno utrdita vedenjske repertoarje. Posamezniki naj bi po njuni teoriji hedonistično stremeli k čim večjemu povečanju nagrad in zmanjševanju svojih »stroškov«. Podobno naj bi se dogajalo v socialnih interakcijah, saj je človek socialno bitje, ki osnovnih psihosocialnih potreb ne zmore zadovoljiti brez kontakta z drugimi. Vendar izvor zadovoljitve teh potreb pri posamezniku ni sam po sebi dan, ampak je pogojen, saj poteka po principih izmenjave. To pomeni, da mora posameznik v socialni interakciji nekaj investirati, da bi iz nje lahko nekaj dobil. Vsaka skupina naj bi po teoriji socialne izmenjave zagotavljala svojim posameznikom ustrezno nagrado in/ali ekonomičnost, kije večja kot so tisti alternativni odnosi, ki so posameznikom na razpolago v drugih skupinah. Velja tudi, da socialna interakcija sploh ni možna, kadar večina članov v skupini ne more zadovoljevati osnovnih psihosocialnih potreb ali kadar so le-te bistveno ogrožene. Zaradi tega se skupina kot taka niti ne fonnira ali pa prične razpadati. 114 Skupine in skupinska dinamika Vendar po drugi strani, ko se posamezniki pridružijo skupini, ne morejo več kontrolirati izidov (nagrad in ekonomičnosti). Skupina kreira medsebojno odvisnost med člani na način, da dejavnost vsakega člana potencialno vpliva na izide in dejavnosti vsakega drugega člana v skupini. Thibaut in Kelley (po Forsyth, prav tam) predpostavljata, da bodo posamezniki v interakciji s pogajanji poskušali sebi osebno zagotoviti čim večje nagrade in zmanjšati stroške. 3.3.2.3. Biološke teorije Člani skupine lahko sodelujejo drug z drugim, komunicirajo, rešujejo probleme, gradijo, upravljajo z različnimi stroji, vendar so v svoji osnovi živa bitja. To pomeni, daje njihovo agiranje in reagiranje pogosto oblikovano prav z njihovimi biološkimi, biokemičnimi in genetičnimi karakteristikami. Tako se pri posamezniku ob stresnem dogodku pojavi vrsta telesnih reakcij (npr. prične mu hitreje biti srce, poveča se mišični tonus itd.). Ena od bioloških teorij, evolucijska oz. sociobiološka izhaja (po Forsyth, 1999, s. 50) iz predpostavke, da bi lahko bilo skupinsko delovanje detenninirano z genetiko. Iz te perspektive seje človek v 15 milionih letih razvijal tako socialno kot fizično. Skozi proces naravne selekcije so tisti posamezniki, ki so vsaj malo bolj razvili adaptivno socialno vedenje, imeli večjo možnost za daljše življenje in za prenos svojih genov na potomce. Kot navajajo Buss, Schmitt in Kenrick (1993, 1998 po Forsyth, prav tam), celo če tovrstne tendence ne povečujejo sposobnosti v današnjem svetu, je zgodovina preživeta v ostrem okolju pustila genetične predispozicije k določenim socialnim vedenjem v situacijah, ki obujajo starodavne instinkte. Evolucijske teorije ponujajo vpogled v vrsto skupinskih procesov kot so afiliacija oz. vključevanje v skupine (ker tudi sam vidim pomemben del tega prav v teoriji Bečajevega strukturnega modela okolja, jo bom predstavil v posebnem poglavju), medskupinski konflikt in agresija, pa tudi v nekaterih sodobnih teorijah komunikacije (v okviru te naloge nameravam ovrednotiti Dunbarjevo teorijo izvora jezika). 3.3.2.4. Kognitivne teorije Skupinsko dinamični procesi (po Forsyth, 1999, s. 48) pogosto postanejo razumljivi šele ob osvetlitvi kognitivnih procesov 83 , ki se pojavijo v posamezniku v skupini. V posamezniku je zelo pestro dogajanje: od oblikovanja prvega vtisa o članih in skupini kot celoti, pa preko iskanja informacij o članih, identifikacije po posameznih lastnostih (tistih, ki so inteligentni, sramežljivi, komunikativni ...), do usklajevanja novih informacij s spomini, do osmišljanja 83 Kognitivne teorije bolj obsežno predstavljam v širšem sklopu razvoja socialne psihologije, kakor jih tudi obravnava večina socialnopsiholoških avtorjev. Aplikacija v skupinski in še ožje v skupinsko dinamični seting pa je pravzaprav en od ciljev celotne disertacije. 115 Skupine in skupinska dinamika (poskušanja razumevanja vzrokov) ter načrtovanja dejavnosti. Člani skupine so torej ves čas zaposleni z zaznavami, presojanjem, sklepanjem in spominjanjem, pri čemer vse te mentalne aktivnosti vplivajo na njihovo razumevanje drug drugega, skupine in njih samih. 3.3.2.5. Sistemske teorije McDavid in Harari (1968, s. 237) uvrščata proučevanje skupinske dinamike iz vidika sistemov v interdisciplinarno področje med sociologijo in socialno psihologijo . Kot sistem pa definirata (prav tam) »set organiziranih delov in temu ustrezno lahko razmišljamo, daje socialna skupina organiziran sistem posameznikov.« Forsyth (1999, s. 47) pa pravi, da lahko osnovna izhodišča sistemske teorije prepoznamo v raznovrstnih področjih kot so tehnika, biologija, medicina ipd. Osnove sistemske teorije namreč najdemo že v kibernetični teoriji Norberta Wienerja (leta 1943 objavi članek o konceptu feedbacka), iz katere so kasneje osnovne ideje hitro prehajale v matematiko, računalništvo, fiziko, biologijo itd. V psihologijo je sistemski pristop uvedel antropolog Gregory Bateson. Anekdotični zapis dogodka pravi, daje do zamisli prišel slučajno ob opazovanju pacientov psihiatrične bolnice, ki je bila v bližini njegovega doma. Opazil je namreč, da se pacienti običajno obnašajo do osebja precej nestrpno, razen ob tistih dnevih, ko so v popoldanskem času pričakovali obiske. Iz tega se mu je porodila ideja, da niso toliko pomembni intrapsihični (notranji) kot interpsihični (medosebni) mehanizmi, zlasti komunikacija. Kot pravi G.Čačinovič, je leta 1951 Bateson z J.Rueschem izdal »Comunication: The Social Matrix of Psychiatry«, ki predstavlja sintezo antropoloških in kibernetičnih znanj. Z Batesonom so v šestdesetih letih sodelovali (do 1962) J.Haley, J.Weakland, D.Jackson in W. F. Fry, ki predstavljajo prvo raziskovalno skupino v Palo Altu. Leta 1956 so pisali o teoriji shizofrenije, v kateri so razdelane zakonitosti komunikacije in paradoksne intervence v družinskem sistemu. Kasneje (1958) je Don Jackson ustanovil v Palo Altu Mental Research Institute. V sodelovanju s Paul Watzlawickom, Virginijo Satir, Janet H. Beavin in drugimi mu je uspelo uspešno povezati tri pristope: sistemsko teorijo, kibernetiko in teorijo komunikacij. Pri tem jim je sistemska teorija omogočila strukturalni pristop z opredelitvijo mej, propustnosti sistemov in njihovo rigidnostjo. S kibernetičnim modelom so opredelili ekonomske vidike s koncepti transformacije signalov in kvantitativne kontrole, s teorijo komunikacij pa opredelitev tistih pojmov, s katerimi je možno označiti dinamiko tistih sil, ki vzdržujejo ali spreminjajo odnose, (po Čačinovič Vogrinčič; 1987, s.76-78). Že v tem razmišljanju je zajet (nekoliko poenostavljen) osnovni sistemsko - teoretičen pristop, ki temelji na t.i. krožnem modelu. V njem se namreč ne da določiti natančnega začetka, vzroka niti posledice določenih pojavov, usmerjenje na celoto in interakcijske procese med posameznimi elementi ter na organizacijo odnosov med posameznimi deli ter 84 Sistemske teorije so namenoma prav tu predstavljene nekoliko podrobneje, ker želim opozoriti predvsem na tiste vidike, ki so lažje prenosljivi v skupinsko dinamične zakonitosti skupine. 116 Skupine in skupinska dinamika njihovo strukturo. V tem naj bi bila tudi temeljna razlika z Aristotelov dedukcijsko - analitičnim pristopom. Le-temu sistemski teoretiki očitajo redukcijski ali linearni način iskanja vzrokov in posledic, analiziranje, deljenje v neskončnost. Tak pristop sicer zagotavlja korektne podatke, izgubi pa se vpogled v to, kako je organizirana in, kako deluje celota, ne izvemo kakšni so odnosi med deli ipd. Če si ogledamo osnovna izhodišča sistemske teorije, vidimo, da lahko kot sistem opredelimo tako posameznika (kot sistem elementov, organov,...) kot skupino med seboj povezanih posameznikov (npr. družino, par, razred, mesto, pa tudi organizem ...). Za sistem je značilno, da ima lastno organizacijo delov oziroma objektov, ki imajo svoje lastnosti ali znake (npr. vsak posameznik v skupini ima svoje lastnosti, šibkosti, sposobnosti ipd.). Objekti so na sebi lasten način med seboj povezani z odnosi (kar drži sistem skupaj). Vsak sistem ima meje, ki so bolj ali manj propustne ter svojo zgodovino (npr. kadar so v neki skupinici prijateljev zelo odklonilni do vsakega, ki bi se jim rad pridružil ali kadar z nikomer izven skupinice ne govorijo o stvareh o katerih se v skupinici pogovarjajo pravimo, da ima njihov sistem nepropustne meje). Znotraj posameznih večjih sistemov se lahko pojavljajo podsistemi, ki so tesneje povezani in v katerih je večji medsebojni vpliv (npr. podskupine prijateljev, ali pa odličnjakov, športnikov v letniku, ki so med seboj v tesnejših odnosih kot z ostalimi v letniku). Ob tem veljajo za sisteme naslednja, medsebojno povezana pravila: Disfunkcionalnost je lahko na nivoju posameznika ali pa celotnega sistema, zaradi česar je potreben premik v obravnavah iz intrapsihične usmerjenosti na interpsihične mehanizme. Bečaj opozori, da usmerjenost v posameznika in v intrapsihične mehanizme pomeni zlasti raziskovanje in osvetljevanje »narave motnje«, ki jo razlagamo, pojasnjujemo z nekimi osnovnimi vzroki, kijih najpogosteje iščemo v preteklosti (po Bečaj; neobj.). Zavedati se moramo, da se poleg obravnavanega posameznika v prostoru nahajajo še drugi posamezniki, ki so z njim v značilnih komunikacijskih zvezah, ki pogosto sopogojujejo in sovzdržujejo določeno motnjo (npr.: pojavljanje agresivnega vedenja pri otroku v razredu ni odvisno le od njegove »stopnje« agresivnosti, temveč tudi od tega kako ga ostali otroci sprejemajo, koliko so ostali agresivni, kakšna je klima v razredu, kakšne metode in načine poučevanja uporablja učitelj itd.) Linearne modele vzrok - posledica nadomestijo modeli krožne vzročnosti. Iskanje vzroka za določene posledice pogosto pomeni iskanje krivca za določeno stanje. Večkrat se niti ne zavedamo, kako kratka je pot od ugotavljanja vzrokov do vrednotenja. Ugotovitev, da se npr. v neki skupini pojavlja več agresije kot v drugih, vodi v iskanje vzrokov za tako stanje. Vzrok je večkrat po analogiji isto kot povzročitelj ali odgovoren član skupine, kar je naprej enako krivec. Če na sistem gledamo kot na skupino medsebojno povezanih in odvisnih članov (oz. členov), potem sprememba kateregakoli člana, njegove lastnosti ali odnosov vpliva na druge člane skupine oziroma na skupino kot celoto ter obratno; sprememba celote vpliva 117 Skupine in skupinska dinamika na posameznike znotraj nje (ni možno ne-vplivati!). Vsaka akcija je že hkrati tudi odgovor, reakcija na akcijo pred tem. Ali kot pravi Nastran - Uletova: »v medčloveških odnosih ni nobeno vedenje odločilni vzrok drugega vedenja. Vsako vedenje je prav tako vzrok kot posledica.« (Nastran - Ule; 1992, s. 181). Ob iskanju vzrokov za neko motnjo, običajno tako ugotovimo, daje vzrokov zanjo več in so medsebojno nerazdružno povezani. Watzlawick (po Stritih; 1985, s. 14) pa govori, da »vzrok simptoma ali problema ne more biti v prvi vrsti pomanjkljiva funkcija v osebnosti posameznika, ampak moramo iskati primarne vzroke v motnjah socialnega sistema osebe z določeno težavo. Osebnostne lastnosti pa se v tej luči kažejo predvsem kot občutljivost za določene provokacije ali kot motnje v socialnem učenju.« Za sisteme velja celostnost, ki ne pomeni zgolj vsote različnih delov znotraj sistema (iz česar zopet sledi: sprememba enega dela znotraj sistema, pomeni spremembo celega sistema). Posameznika se brez, oziroma izven sistema ne da razumeti, kot tudi ne celote brez njenih delov. V sistemih (po Barker s sod., 1995, s. 22-23) poteka samouravnavanje (samoregulacija) in dinamično vzdrževanje ravnotežja, na ta način, da vsak posameznik znotraj sistema prispeva k ravnovesju preko vzajemne povratne zveze (feedbacka). Ob prevelikem odstopanju od vedenjskih regulativov (pravil, norm, dogovorov ...), ki veljajo za posamezen sistem se aktivira negativni feedback, ki uravnava napetost in je usmerjen v ponovno vzpostavitev ravnovesja, uravnoteženosti sistema. To pomeni, da v vsakem sistemu vedno obstajata istočasno delujoči dve tendenci: homeostaza (težnja po ohranitvi obstoječega stanja; kar predstavlja vse tisto, kar je v skupini relativno trajno ter kar zagotavlja stabilnost, predvidljivost dogajanja, občutja varnosti, daje možnost orientacije v skupini, npr. struktura, odnosi, socialne vloge, statusi, nonne itd.), ter transformacija (tendenca k spremembi obstoječega; to je vse, kar je v skupini spremenljivo, kar sproža spremembe in konflikte, kot npr.: skupinska dinamika, procesi, socialno vplivanje ipd.). Selvini Palazzoli s sod. (1987, s. 60) navaja, da ravno težnja po samoregulaciji, z njo povezana homeostaza tvorita eno izmed temeljnih značilnosti odprtega sistema. Interakcijski sistemi so odvisni od homeostaze (pozitivnega in negativnega feedbacka), zaprtosti (propustnost mej), podsistemov in hierarhije moči. Sistem sam sebe ohranja ter se ščiti pred spremembami preko transakcijskih vzorcev, to so avtomatična vodila, ki omogočajo prilagojeno in funkcionalno vedenje tako posameznika kot skupine. Kadar med njima ni ravnotežja in če ena od njiju nefunkcionalno (glede na aktualne okoliščine) prevladuje, je sistem ogrožen, saj tako stanje vodi bodisi v rigidnost (nefunkcionalno prevladovanje homeostaze, npr. nepropustne meje, toga pravila, nezmožnost uvajanja kakršnihkoli sprememb ipd., kar pripelje do konfliktov z okoljem - okolje se namreč vseeno spreminja - kar slej ali prej pripelje do razpada sistema), bodisi v kaotičnost, pri čemer sistem tudi razpade, saj pride 118 Skupine in skupinska dinamika do nefunkcionalnega prevladovanja tendenc po spreminjanju - spremembe prepogoste in prehitre, da bi se posamezniki v sistemu lahko orientirali, da bi sploh imeli občutek predvidljivosti ipd.. Modifikacije, do katerih pride znotraj sistema zaživijo svoje lastno življenje in niso več odvisne od začetnih pogojev, kar Barker s sodelavci (1995, s. 22-23) imenuje princip ekvifinalnosti. V skladu s tem principom lahko isti vzrok vodi do različnih posledic in isto končno stanje, cilji so lahko doseženi iz različnih izhodišč, in z različnimi metodami. Spremembe se pričnejo ravnati po tekočih, trenutno aktualnih procesih, pravilih in interakcijah v sistemu. Tudi, če ugotovimo kaj je povzročilo določeno motnjo v preteklosti, ni nujno, da ima to kakšno večjo vrednost za »sedaj in tukaj«. Motnja lahko vztraja v prostoru čeprav ni več prisotnih začetnih vzrokov zaradi katerih je nastala. S tem se, kot pravi Bečaj, ne ukinja iskanje vzrokov v preteklosti, ampak se zgolj daje večji poudarek trenutni situaciji, ki je lahko za odpravo motnje večjega pomena (po Bečaj; neobj.). To vidimo npr. pri primarno organsko pogojenih disocialnih motnjah, kjer vedenjska problematika pogosto vztraja tudi še potem, ko so biološki primanjkljaji že davno nadoknadeni). Realnosti in nonnalnosti imata relativni pomen kar v socialnih interakcijah vodi v problem interpunkcije. Po Watzlawicku s sod. (1982, s. 57-61) je realnost problem interpunkcije oziroma značilne subjektivne začetne točke v verigi med seboj povezanih vzrokov in posledic.Pomemben v tej zvezi se nam zdi zlasti prvi Minuchinov aksiom kot ga navaja Čačinovičeva: »Posameznik, ki živi v družini, je član socialnega sistema, ki se mu mora prilagoditi. Njegove akcije so odvisne od značilnosti sistema; te značilnosti pa že vsebujejo učinke njegovih prejšnjih akcij.« (Čačinovič, 1987, s. 86) Iz tega sledi, da posameznik po pravilu vedno vpliva na druge člane skupine s katerimi je v interakciji ter, ker se vedno nanje tudi odziva (»je vplivan«), bi lahko rekli daje v vsakem dogajanju v skupini že delček njegovega predhodnega vplivanja - torej posredno vpliva preko skupine celo sam nase. Ob tem sistemski teoretiki govorijo dveh vrstah možnih sprememb v sistemu: Sprememba prve vrste; kjer gre za spremembo nekega elementa znotraj razreda. Te spremembe dejansko služijo za vzpostavitev ravnotežja v sistemu, ker je bilo le-to na nek način narušeno. Delujejo torej v smeri ohranitve obstoječega stanja (npr.: učitelj, ki »uvaja« boljšo komunikacijo in klimo v razred na ta način, da učenci ne sedijo več frontalno, ampak v krogu, za dejansko spremembo odnosov pa ne naredi nič drugega.) Sprememba druge vrste; kjer pride do spremembe realnosti, celotnega sistema pravil. Ob teh spremembah »stopimo« na meta nivo (npr. komunikacija o komunikaciji), s čimer lahko transformiramo ne le posamezne elemente, ampak tudi odnose med njimi (npr. pri matematiki preidemo iz sistema seštevanja na sistem množenja). Sistemi običajno dopuščajo 119 Skupine in skupinska dinamika (po Bečaj; neobj.) ravno toliko sprememb, da še ne ogrožajo ravnovesja celotnega sistema- torej toliko, da v sistemu še ne pride do bistvenih sprememb. 3.3.2.6. Psihoanalitične teorije V obdobju vpliva psihoanalitičnih pojmovanj so v sklopu skupinske dinamike v večji meri poudarjali njeno delovanje znotraj posameznika. Del tega vpliva sega vse do Freuda. Čeprav ne moremo mimo tega, da seje že Freud zavedal pomena skupinskega dogajanja 85 (v Množični psihologiji in analizi jaza), pa je njegova pozornost bolj veljala širšim socialno - filogenetskim značilnostim skozi historični razvoj. Celo ob analizi dveh t.i. umetnih mas, cerkve in vojske pa se njegova temeljna usmerjenost vedno znova izkristalizira v posamezniku. Ne zanima ga torej toliko »pravi« skupinsko dinamični procesi (vsaj ne v celoti) kot predvsem razmerje med maso in posameznikom oz. še natančneje med maso in vodjo. Podobno usmeritev najdemo tudi v kasnejših delih, saj npr. še leta 1972 Tobias Brocher (s. 31) zapiše: »Skupinsko dinamiko razumemo kot vedo o zakonitosti predzavestnih in podzavestnih procesov v skupinah, pri čemer ne upoštevamo stopnje inteligentnosti niti socialne slojevitosti. Praktični preizkusi te metode v zadnjih desetletjih so pokazali, da socialna psihologija bolj poudarja opazovanja predzavestnih procesov, medtem ko se globinsko psihološki način dela usmerja tudi k podzavestnim skupinskim procesom. Zato pa je potrebna posebna izobrazba in poznavanje podzavestne dinamike.« Brocher (prav tam, s. 23) posebej izpostavi temeljna izhodišča psihoanalitične teorije znotraj skupinske dinamike (kijih torej srečamo tudi pri nekateri drugih avtorjih s tovrstnim orientacijo) s Freudovo mislijo, da »Nasprotje med individualno in socialno psihologijo ter psihologijo množic, ki se nam na prvi pogled zdi pomembno, ob globljem preudarku izgubi svojo ostrino... V našem duševnem življenju nastopajo drugi ljudje kot vzori, objekti in nasprotniki, zato je individualna psihologija hkrati tudi socialna v tem razširjenem, toda povsem upravičenem smislu.« ki ju Brocher eksplicitno navede kot izhodišče skupinske dinamike. Psihoanalitičnih teorij skupinske dinamike si brez povezave s psihoterapijo skorajda ne moremo zamisliti (zgoraj omenjeni Brocher je kajpak izjema). Za ilustracijo se bom tu omejil na predstavitev nekaterih idej Siegmunda Heinrich Foulkesa 86 , ker predstavlja enega najbolj citiranih (in s tem tudi najvplivnejših skupinskih analitikov), hkrati pa velja za prvega psihoanalitika, ki mu je uspel odmevnejši odmik od Freudovih konceptov s prenosom psihoanalize v skupinski setting 87 . Uspel je narediti preskok od psihoanalitične skupinske 85 Več glej v poglavju o zgodovini socialne psihologije. 86 Gre kajpak za Žida Michaela Fuchsa, ki je 1933 iz Nemčije emigriral v Anglijo. 87 Ključni dogodek naj bi bil leta 1939, ko je imel prvo skupinsko seanso z bolniki v čakalnici. Kasneje je (1940, po Stritih, 1992, s. 70) je združil svoje bolnike v skupino, da bi opazoval komuniciranje med njimi in da bi jim tako pomagal, da bi se naučili bolje izražati in razumevati. 120 Skupine in skupinska dinamika terapije (v njej ima centralno pozicijo terapija posameznika v skupini) k psihoterapiji skupine kot celote 88 . Podobno kot Lewin je skupino pojmoval kot dinamično celoto, v kateri se razvije specifična skupinska atmosfera. Skladno s tem je menil, da se tako v socialnem kakor v fizikalnem polju razvija dinamična celota, ki ni zgolj seštevek delov, ki jo sestavljajo. Njegovo izhodišče je bilo, da nevroza nastaja skozi interakcijo v primarnih skupinah (v družini). . V procesu skupinske terapije pa naj bi imel posameznik možnost, da namesto simptoma poišče in razvije druge komunikacijske načine. Tako skupina deluje do posameznika kot terapevtski okvir. Za Foulkesa ima v terapiji skupinska situacija prednost pred klasično psihoanalizo; s svojo socialno dimenzijo je namreč veliko bližje realni življenjski situaciji. O odnosu med terapijo in zunanjim svetom Foulkes (po Klain, 1996, s. 18) pravi: »Membrana, kiju deli na dvoje je, po mojem mnenju, polpropustna. Vse tisto, kar se zgodi ali spremeni v osebnosti ali v skupinskem settingu ali v takšni terapevtski skupini, se skoraj takoj reflektira v življenju.«. Foulkes je kot psihoanalitični terapevt za področje skupinske dinamike pomemben, ker opozori tudi na problem komunikacije. Komunikacijska mreža je zanj sestavljena iz ljudi, jezikovnih sestavin, navedb in pravil komuniciranja in deluje kot sistem verbalnih in neverbalnih komunikacij. Glede na to, daje motena komunikacija ena od karakteristik nevroze, bi morala terapija po Foulkesu (po Klain, 1996, s. 17) obnoviti moteno komunikacijo. Tako postane interakcija »tukaj in sedaj« tista socialna situacija, ki omogoča razvoj interpersonalnih odnosov v t.i. skupnem matriksu. V teh idejah bi lahko prepoznali vpliv Ruescha in Batesona »Socialna matrica psihiatrije« iz leta 1951. Zanimivo je, da Foulkes (po Cividini-Stranic, 1996, s. 61) opredeljuje dve vrsti matriksa; temeljni in dinamični. Temeljni matriks je osnovni pogoj skupine, da sploh obstaja in da deluje kot komunikacijski sistem. Osnovan je na bioloških, pa tudi na zavestnih in nezavednih kulturnih, etničnih, jezikovnih danostih, lastnostih in odzivanjih. Njegova funkcija je svojevrstna zaščita, deluje kot nekakšen materinski princip, saj članu daje toplino in varnost. Skupina v celoti predstavlja objekt v zvezi s katerim posameznik gradi svoj razvoj. Dinamični matriks (očetovski princip) pa je aktivni del, tisto, kar se odraža pri posameznikih kot proces socializacije in individualizacija z vsemi spremljevalnimi agresivnimi pojavnostmi (dejavnosti, preizkušanja, osamosvajanje, oddaljevanje ipd.). Čeprav Foulkes sam pravi, daje skupinska analiza nekaj čisto drugega kot psihoanaliza, pa v njegovih konceptih matriksa in v videnju procesa strukturiranja odnosov v skupini (ki naj bi se odvijali enako kot pri posamezniku, saj skupina zanj predstavlja objekt) evidentno prepoznavamo psihoanalitično izhodišča. 88 Prav zato je danes izraz »skupinska analiza«, ki se nanaša na analizo preko skupine, v osnovi Foulkesov koncept (po Klain, 1996, s. 21), čeprav so Foulkesovi začetki v resnici vezani na delo v koterapevtskem paru z Evo Lewis (prav tam, s. 11). 121 Skupine in skupinska dinamika 3.3.3. Ocena »modelno-teoretskega« pogleda na skupinsko dinamiko Ena od ključnih napak iz preteklosti je, da se na različne teoretske modele gleda zgolj iz določene perspektive bodisi zagovomištva, bodisi nasprotovanja zaradi drugačne teoretične usmeritve. Dejansko je v teorijah veliko več skupnega, kot bi si upali zagovorniki posameznih izhodišč priznati, pa čeprav je povsem razvidno, da imajo že sami velike težave z uvrščanjem, kaj sodi v, in kaj izven določenega koncepta. Za primer imamo lahko različne poglede na teoretični in eksperimentalni prispevek Lewina k razumevanju skupinske dinamike. Čeprav ga večina avtorjev uvršča med najvidnejše in najvplivnejše raziskovalce in teoretike tega področja, pa ga ob tem nekateri vidijo v motivacijskih teoretičnih modelih (npr. Forsyth, 1999), nekateri prisegajo na njegove kognitivno teoretične prispevke (npr. McDavid in Harari, 1968), nekateri pa zatrjujejo, daje najvidnejši predstavnik sistemsko teoretičnih vidikov skupinske dinamike. Prav s tega vidika se nam odkriva princip ustvarjanja socialnih resničnosti tudi v znanstvenih pristopih, kjer skupine, v ne povsem razvidnih situacijah (manj strukturiranih), izoblikujejo same svoje oporne točke. In znanstvene teorije tu pogosto niso nič kaj drugačen »dražljaj« od Sherifovih navidezno premikajočih se točk svetlobe, saj znanstveniki v principu ne zmorejo delovati drugače od »preizkušancev« v Sherifovem eksperimentu. 3.3.4. Narava skupinske dinamike in njena opredelitev Deloma se pravega pomena skupinske dinamike zavemo že, ko pričnemo razmišljati o možnih aplikacijah tovrstnega znanja. Čeprav so pomen skupinske dinamike »odkrili« psihologi in sociologi, pa polje uporabnosti postaja vedno bolj interdisciplinarno. Oglejmo si tabelo, ki jo predstavi Forsyth (1999, s. 19), ki nam bolj nazorno predstavlja področja in uporabnost skupinske dinamike: Tabela 2: Področja in uporabnost skupinske dinamike. 122 Skupine in skupinska dinamika Seveda pa je tovrstni prikaz tudi zavajajoč, saj nas usmerja v ciljno, uporabno vrednost skupinske dinamike. Namen mojega nadaljnjega prikaza pa je prav v tem, da opozorim na pomen, ki jo ima skupinska dinamika znotraj širših socialno psiholoških, v filogenetskem smislu bolj temeljnih okvirih, oz. na kakšen način je skupinska dinamika povezana s t.i. primarnim nivojem socialne interakcije. Opredelitve skupinske dinamike so v precejšnji meri odvisne od stroke, ki jo aplicira na svoje področje, čeprav je med njimi več stičnih točk kot razlik. Že Dorwin Cartwright in Alvin Zander (1968, po Forsyth, 1999, s. 11) opredelita skupinsko dinamiko kot »polje preiskovanja usmerjeno v napredek spoznanj o naravi skupin, zakonih njihovega razvoja, njihovih medsebojnih odnosih s posamezniki, drugimi skupinami in večjimi institucijami.« Za nas je zanimiva tudi njuna (prav tam, s. 11, 12) diferencialna definicija, ko opredelita, kaj vse skupinska dinamika ni, tako npr. ni »v posesti terapevtske perspektive, daje psihološko zdravje lahko zagotovljeno z udeležbo v majhni skupin, vodeni s strani izučenega terapevta«, niti ni »komunikacija o določenih pravilih ali vodilih, ki usposabljajo posameznike k razvoju spretnosti, ki so potrebne za neovirano in zadovoljivo socialno interakcijo«, niti ni to »ohlapna zbirka pravil o tem, kako naj bi bile skupine organizirane - poudarjeno, npr. natančnost enake participacije s strani vseh udeležencev, demokratično vodenje in visoka stopnja zadovoljstva članov«. V sodobnejšem pojmovanju se skupinska dinamika večkrat opredeljuje tako ožje (večina je tako sploh ne opredeljuje kot metodo), kot širše od Lewinove definicije. Npr. Cartwright in Zander (1968) po katerih skupinska dinamika eksplicitno ne pomeni le proučevanje, ampak tudi procese, celoto vsega dogajanja v skupini ali z besedami obeh Johnsonov (1997, s. 36), ki poleg navedenega pravita: »Kar se zgodi med člani skupine je dinamika.« Shaw (po Rot, 1983, s. 256) v svoji monografiji »Group dynamics« skupinsko dinamiko celo uporabi kot sinonim za celotno psihologijo male skupine. 123 Skupine in skupinska dinamika Wilson in Hanna (1993, s. 15) opredelita skupinsko kulturo in norme kot temeljno dinamiko skupin, pri čemer naj bi se znotraj tega pojavljali dve temeljni dimenziji skupinske komunikacije; razvoj naloge in odnosov, ker je tudi sicer ena najpogostejših delitev vrst procesa v skupini. Tako razvoj reševanja nalog kot razvoj odnosov sta na isti ravni, ki je najbližje tistemu, kar Bečaj imenuje sekundama raven socialne interakcije. Skupna točka različnih definicij je, da skupinska dinamika zajema tako procese, spremembe kot druge aktivnosti v skupini. Vendar lahko v skupinski dinamiki različnih skupin prepoznavamo določene zakonitosti, ki veljajo (vsaj v grobem) za vse skupine, v vsakršnih pogojih (npr. veljajo sistemsko teoretična načela oz. izhodišča, običajni razvoji procesnosti, zakoni komunikacije, po ustaljenih vzorcih se odvijajo procesi vplivanja itd.). Kaže torej, da je skupinska dinamika tesno povezana ne le z manifestnim, temveč tudi z navzven nerazvidnim dogajanjem (nezavedno, podzavestno in prizavestno) v posameznikih in skupini. Skupinsko dinamiko bom v nadaljnjem tekstu podrobneje opredelil iz dveh vidikov: - iz vidika procesnosti, v katerem nameravam analizirati, ter podrobneje opredeliti osnovne značilnosti razvoja (skozi čas) skupin ter - iz vidika pojavnosti, v katerem bom opredelil ter kritično ovrednotil posamezne skupinsko-dinamične pojave ter njihove funkcije 3.3.5. Skupinska dinamika - vidik procesnosti 3.3.5.1. Proces - opredelitve Seveda take skupine, v kateri se ne bi stalno odvijali procesi in spremembe, sploh ni, tako da Barker s sodelavci (1995) napiše celo poglavje z naslovom »skupina kot proces«. V njem poudarijo, daje v skupini vse in ves čas spreminjajoče se narave. Proces je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Bajec at ah, 1994, s. 107) med drugim definiran kot »med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih, bodisi naravnih zakonitostih, bodisi družbenih zakonitostih.« V Dictionary of psychology pa Reber (1987, s. 577-578) izvor pojma proces pripiše latinskemu »processus«, ki pomeni »iti naprej« - iz česar naj bi bile izpeljane temeljne konotacije vseh pomenov: 1. Splošno: vsaka sprememba ali modifikacija, pri čemer se proces običajno vidi kot aktivnost, strukturo pa kot pasivnost. Ta splošni pomen je uporaben v skoraj vseh socialnih znanostih - psihologija naj bi bila predvsem usmerjena v študijo procesov. 124 Skupine in skupinska dinamika 2. Način, kako je prišlo do neke spremembe, kar se običajno nanaša na nek set operacij, ki pripeljejo do določenih rezultatov (kot npr. učni proces, proces izumiranja itd.) 3. V kognitivni psihologiji: vsaka operacija, ki je komponenta organiziranja, kodiranja in interpretiranja informacije. T.i. kognitivni proces vključuje spomin, mišljenje, interpretiranje, reševanje problemov, kreativnost ipd. 4. V fiziologiji: operacije, ki so povzročajo neko vedenje. 5. V anatomiji: vsako drobno razširjanje ali podaljšanje iz organa ali celice. 6. V Titchenerjevem strukturalizmu: zavestna vsebina brez povezave s pomenom, vrednoto ali kontekstom. Po Brownu (1997, s.51) je proces gibanje ali sprememba tekom časa, vendar pa opozarja, da čeprav so skupinske relacije pogosto v spreminjanju, nas to ne bi smelo zaslepiti, da v skupini ni neke stabilnosti. Johnson in Johnson (1997, s. 29) poudarita, da se dogodki vrstijo drug za drugim v določenem zaporedju in definirata: »Proces so razvidni dogodki, ki se vrstijo skozi čas.« Iz vidika naloge je posebej zanimivo, da Rot (1983, s. 256) razlikuje dve kategoriji procesov v skupini: - interakcijski procesi, preko katerih pride do začasnih sprememb v vedenju posameznika, sprememb v odnosih med posamezniki in do realiziranja skupinskih nalog in doseganja skupinskih ciljev. Iz predhodnih opredelitev procesa, bi lahko Rotovo kategorijo interakcijskih procesov smiselno povezali s t.i. fazami razvoja skupinske dinamike - torej s tistim delom opredelitev, ki v procesu vidijo sprememba tekom časa in zvrstitev dogodkov drugega za drugim, v določenem zaporedju; - procesi, preko katerih prihaja do trajnih sprememb v karakteristikah članov skupine. To so tisti procesi, ki bi jih lahko enačili s socializacijo - v tem primeru ima skupina vlogo socializacijskega agensa. Seveda so tudi avtorji - en najbolj znanih med njimi je M. A. Hogg - ki skupinske procese pojmujejo veliko širše. Tako Hogg pravi (1995, s. 269), da bi vanje, poleg že omenjenih dejavnikov, lahko šteli tudi vse individualne kognitivne in motivacijske procese, ki vplivajo na skupinsko dogajanje. Sam bom za izhodišče opredelitve pojma skupinski proces imel vidik pojavnosti (opredeljen v SSKJ), ter vidik spremenljivosti skozi čas. Ker se s tem sklada definicija obeh Johnsonov (1997), bom v nadaljnjem tekstu iz nje izhajal tudi sam - tudi zato, ker lahko le tako potegnem ločnico med skupinskimi procesi in skupinsko dinamiko. Procesi so tako vezani na razvoj (stopnjevano) skozi čas, usmerjenost v določene cilje in/ali prehajanje skozi različne faze. Skupinska dinamika pa zajema vsakršno delovanja posameznih članov in skupine kot celote, torej tudi vse tiste dejavnosti, ki niso v funkciji kakršnega koli razvoja in spreminjanja. Od skupinskih procesov bom skupinsko dinamiko razlikoval tudi v tem, daje usmerjena tudi v mnoga, navzven nerazvidna dogajanja (t.i. psihoanalitični oz. psihodinamični koncepti: nezavedno, podzavestno in prizavestno), 125 Skupine in skupinska dinamika medtem ko imajo (vsaj iz mojega vidika) skupinski procesi vedno svoj manifestni nivo, tako v, kot med skupinami. Tako bi želel poudariti, da mi pomeni skupinska dinamika v tem pomenu širši pojem, saj zajema vsakršno aktivnost članov skupine in vse, kar vpliva na spremembo aktivnosti članov in skupine. Če povzamem, skupinsko dinamiko definiram kot vsakršno razvidno in nerazvidno (tudi notranje) dogajanje ter delovanja posameznih članov in skupine kot celote, tudi vse tiste dinamične elemente, ki niso v funkciji kakršnega koli razvoja in spreminjanja članov skupine ali skupine v celoti. Poleg razlik med dinamiko in procesi kaže postaviti v povezavi z njima tudi osnovno razliko med skupinskim in socialnim. Reber v svojem slovarju (1987, s. 310) poudari, da se v sociologiji in socialni psihologiji pridevnika »socialen« in »skupinski« pogosto uporabljata kot sinonima. Večina avtorjev pa obravnava pojem »socialen«, v povezavi z večjimi skupinami, sistemi in naj bi bil nadreden pojmu »skupinski«, ki naj bi bil po mnenju mnogih avtorjev (npr. po Cartwrightu in Zanderju, 1968, Rotu, 1983, Bečaju, 1997, Forsythu, 1999) ožji in bolj specifičen. Skupinski proces bi v skladu z zgoraj povedanim torej lahko označil kot tiste razvidne dogodke, ki se vrstijo skozi čas v in med skupinami (npr. vpliv vodje na skupino, vzpostavljanje strukture socialne moči ipd.), medtem, ko mi socialni proces pomeni razvidne dogodke v času nekega socialnega sistema kot celote in v razmerju do drugih takšnih sistemov (npr. razvoj delavskega gibanja, nasprotje kultur, informacijska družba ipd.). Če si pogledamo še opredelitev socialne dinamike, vidimo, dajo Reber (1987, s. 707) definira kot: - vse procese, ki se nanašajo na socialne spremembe in - vsako približevanje socialni psihologiji ali sociologiji, ki se prvenstveno ukvarja s proučevanjem socialnih sprememb. Socialna dinamika se nanaša, za razliko od skupinske dinamike bodisi v spremembe večjih socialnih sistemov, bodisi v njihovo proučevanje. Razliko med socialno dinamiko in socialnimi procesi pa vidim v tem, daje socialna dinamika ob usmerjenosti na manifestno (značilnost procesov) osredotočena tudi v navzven nerazvidno dogajanje v in med socialnimi sistemi. Razlika med skupinsko in socialno dinamiko pogosto zgleda velika, saj proučevanje skupinske dinamika lahko naleti na ekstremne specifičnosti, ki se znotraj večjih socialnih stratumov »uravnotežijo« in imajo tendenco gibanja k modalnim vrednostim. Pojavi pa se tudi obratno; ko zaradi splošnosti pojavljanja v socialnem sistemu spregledamo množico možnih variabilnosti v posameznih skupinah. Ob ukvarjanju s socialnimi sistemi kajpak lažje uvidimo »generično« bistvo, splošne tendence (ne vedno zakonitosti) — smo bolj usmerjeni v t.i. primarno raven socialne interakcije, medtem ko v skupinah lažje nadzorujemo in vidimo 126 Skupine in skupinska dinamika več konkretnih pojavnosti in vrst procesov (v ospredju nam je običajno sekundama raven socialne interakcije skupine s svojim sledenjem cilju, strukturo vlog, socialne moči ipd.). 3.3.5.2. Faze razvoja skupine Vsaka skupina gre v svojem procesu razvoja skozi določene faze, ki so si v različnih skupinah podobne (Vec, 2000a, s. 10). Če primerjamo različne avtorje, ki so preučevali razvoj skupin, opazimo, da so bili nekateri usmerjeni bolj na tiste vidike v razvoju skupine, ki bi jih lahko poimenovali storilnostno področje, drugi pa bolj v področje odnosov med člani skupine. Osnovo teh dveh različnih teoretičnih izhodišč, najdemo že v Lewinovem konceptu, da človek živi v skupinah zaradi doseganja določenih ciljev ali pa zaradi zadovoljevanja svojih potreb. Ker se še danes v veliki meri uporabljata, sijih bomo nekoliko pobližje ogledali. Poleg teh pa nameravam predstaviti še poskuse združevanja obeh vidikov, ki jih najdemo zlasti tam, kjer je praksa nakazala, da izhajanje zgolj iz prvega ali drugega vidika ne daje zadostnih odgovorov na razna vprašanja, povezana z razvojem skupine in skupinske dinamike. Ob teh integrirajočih vidikih se bomo ustavili nekoliko podrobneje, saj menim, da nudijo boljšo osnovo za preučevanje skupin in za funkcionalnejše izkoriščanje vseh potencialov, ki jih skupina kot taka nudi. 3.3.5.2.1. Preučevanje razvoja skupine iz delovnega oz. v storilnost usmerjenega vidika Avtorji tovrstnih teoretičnih izhodišč skupino opredeljujejo kot nekakšno sredstvo za doseganje ciljev (npr. lažje, boljše, hitrejše reševanje raznih problemskih nalog); v ospredju jim je predvsem vidik naloge. Že Festinger je, podobno kot Lewin, poudarjal, da bo skupina lažje dosegla postavljeni cilj, če bo pri tem dovolj enotna, kar se bo zgodilo z večjo verjetnostjo, če bodo različni člani skupine videli možnost za doseganje cilja zgolj s pomočjo skupine (Festinger, 1950, s. 183, 184). V takih primerih so posamezniki od skupine odvisni in so se tudi pripravljeni poenotiti z drugimi, daje cilj lažje dosegljiv. Medsebojno vzpodbujanje k uniformnosti in komunikaciji, ki omogoča usklajevanje, izhaja torej iz čisto praktičnega cilja, ki si gaje skupina postavila. Najznačilnejša predstavnika tovrstne usmeritve, ki sta opredeljevala tudi faze skupine sta R. F. Bales in F. L. Strodtbeck, katerih dela so imela izredno močan vpliv na kasnejša preučevanja razvoja skupin. Tabela 3: Faze razvoja skupine po R. F. Balesu in F. L. Strodtbecku (1951). 127 Skupine in skupinska dinamika Po R. F. Balesu in F. L. Strodtbecku (povzeto po Rotu, 1983, s. 126) člani skupine v fazi orientacije (oz. eksploracije) poskušajo ugotoviti bistvo problema, ki ga morajo rešiti ter spoznavajo podatke pomembne pri reševanju tega problema. V evaluativni fazi pregledujejo možnosti za reševanje, konfrontirajo različne alternativne rešitve ter razpravljajo o možnih posledicah pri uporabi katere izmed njih. V zadnji fazi člani kontrolirajo izvajanje nalog, ki so jih prevzeli posamezni člani. Avtorja sta do teh zaključkov prišla pri opazovanju delovnih skupin, vendar poudarjata, da obstojajo pri vseh skupinah, ki preko interakcije rešujejo nek problem. 33.5.2.2. Preučevanje razvoja skupine iz socialno-emocionalnega oz. v odnose usmerjenega vidika Tovrstni vidik ima svojo osnovo v Socialnopsihološkem oz. iz njega izhajajočem skupinsko- dinamičnem pristopu; pri tem avtorji skupino vidijo kot sam cilj človeškega delovanja tj. življenje v skupini je zanje v osnovi eksistenčna potreba posameznika. Cilj preučevanj s tovrstnimi teoretičnimi izhodišči je v iskanju splošnih skupinsko-dinamičnih zakonitosti (torej tistih, ki veljajo za skupine na splošno) in (pogosto) v treningu funkcionalnejših odnosov v različnih skupinah (npr. preučevanje t.i. T-skupin). Tabela 4: Faze razvoja skupine po W. G. Bennisu in H. A. Shepardu (1956). Tabela 5: Faze razvoja skupine po Bernsteinu, Lowyu (1975). Bernstein, Lowy (1975) Priključitev ali orientacija Boj za oblast in kontrolo Zaupanje ali intimnost Diferenciacija Ločitev ali zamenjava W. G. Bennis, H. A. Shepard (1956), sta bila za razliko od Balesa usmerjena v preučevanje t.i. T-skupin. Po njima gre takšna skupina skozi več faz, kar imenujeta »tok stabiliziranja skupine«. Prvo fazo zaznamuje vzpostavljanje odnosa do avtoritete. V prvi podfazi člani 128 Skupine in skupinska dinamika iščejo načine, kako priti do odobravanja vodje. Ker pa želijo hkrati zadržati neodvisnost, prihaja v drugi podfazi do izražanja nasprotovanja vodji, do sumničenja v njegovo kompetentnost. Šele v tretji podfazi se prične izražati nov, bolj celostni način vedenja (kar je pravzaprav osrednja naloga teh skupin). Skupina v tej podfazi razvija občutek solidarnosti in odgovornosti za uspeh skupine kot celote. Druga faza pomeni tudi preusmeritev skupine na cilj skupine, na iskanje in osvajanje načinov vzpostavljanja dobrih medosebnih odnosov. Čeprav sprva zgleda, daje takšno doseganje harmonije v skupini preprosto, pa se kasneje to izkaže kot zahtevnejša naloga, saj se prično v skupini pojavljati podskupine. Nato pa skupina uvidi pomen vaje pri ustvarjanju dobrih medosebnih odnosov za opravljanje raznih nalog (povzeto po Rotu, 1983, s. 126). Bernstein, Lowy (1975, po Kobolt, 1999, s. 54) poudarjata, da se v prvi fazi, oz. fazi priključitve ali orientacije pojavlja nesigumost in iskanje varnosti posameznih članov skupine in voditelja skupine ter evaluacija pričakovanj. Za drugo fazo je značilno oblikovanje statusov - ker je vedno več interakcij med člani, pričnejo posamezniki iskati lastno pozicijo znotraj skupine. Tretjo fazo imenujeta faza zaupanja (intimnosti). Znotraj nje skupina preraste tekmovalnost, intenzivira se sodelovanje in medsebojna pomoč. V fazi razvoja skupinske identitete (diferenciacija) se ob dobri komunikaciji veča pripadnost skupnosti in identifikacija posameznika s skupino, pojavijo se t.i. Mi- občutki, ki jačajo skupinsko kohezivnost in omogočajo, da stopi v ospredje skupinska naloga. Zadnjo fazo imenujeta faza zaključevanja (ločevanja), za katero pa je značilno, da se člani prično pripravljati na odhod iz skupine, kar lahko spremljajo zelo različna čustva. 3.3.5.2.3. Integrirajoči vidik preučevanje razvoja skupin Kot sem do sedaj prikazal, so bili nekateri avtorji pri opredeljevanju procesov bolj usmerjeni na storilnostni (delovni) nivo, nekateri pa na t.i. socialno emocionalni (odnosni) nivo. Usmerjenost v delovne naloge in v socialno emocionalne vidike je in ostaja prvenstveno ciljna usmerjenost. S tega stališča mi obe predstavljata ciljno, storilnostno usmeritev (le daje v prvem primeru cilj dokončanje delovne naloge, v drugem pa »izoblikovanje« želenih odnosov) - lahko bi predpostavljal, da sta obe povezani s sekundarno ravnijo socialne interakcije. V naslednjem poglavju nameravam predstaviti tiste avtorje, za katere pa kaže, da so se v svojih delih jasno zavedali obeh nivojev in ju posledično poskušali na tak ali drugačen način združevati, integrirati v celovit pogled na procesnost skupinske dinamike. Ker pa je na ta t.i. integrirajoči vidik preučevanje razvoja skupin možno gledati tudi razvojno (predvsem glede načina obravnavanja obeh procesnih nivojev - ne pa tudi glede časovnega razvoja, saj se 129 Skupine in skupinska dinamika prva dva pojavljata v daljšem in časovno prekrivajočem obdobju), jih za namen mojega prikaza ločujem na tri sklope preučevanj: a. Predhodniki integrirajočega pristopa b. »Klasični« oz. starejši integrativni pristopi c. Sodobnejši integrativni pogledi na razvoj skupine 3.3.5.2.3.1. Predhodniki integrirajočega pristopa Nekateri avtorji pa so v svojem proučevanju skušali razvoj skupin opredeljevati iz dveh različnih področij posebej, s čimer po našem mnenju predstavljajo pomembno osnovo za razvoj t.i. integrirajočega vidika preučevanja razvoja skupine, zaradi česar bomo na kratko predstavili dve značilni tovrstni teoriji (Bruca W. Tuckmana iz leta 1965 in dopolnjeno 1977 ter Nenada Havelke iz leta 1988). Tuckman je opredeljeval faze razvoja skupine glede na odnosne in delovne faze, Havelka pa glede na to ali potekajo v formalni ali v neformalni skupini. Med obema avtorjema lahko vidimo povezavo, saj je to, ali se v skupini pojavljajo bolj faze, značilne za storilnost ali tiste, ki so odnosno oblikovane, v tesni odvisnosti od značilnosti same skupine; predvsem, ali je skupina pretežno fonnalna ali bolj neformalna (po Vec, 1997, s. 74). Tabela 6: Faze razvoja skupine po B. W. Tuckmanu (1965, 1977). 130 Skupine in skupinska dinamika Tabela 7: Faze razvoja skupine po N. Havelki (1988). Bruce W. Tuckmcm je glede skupinskih procesov en največkrat citiranih avtorjev, deloma najbrž tudi zaradi posrečenega poimenovanja faz (v originalu: forming, storming, norming in performing, k čemer je 1977 z Jensenonovo dodal še adjouming). Kot zanimivost navedimo, daje Tuckman poznaval delo nekaterih, ki so že ob nastajanju njegove »Developmental sequence in small groups« govorili tudi o t.i. predfazi (faza pred formiranjem oz. v orig. »pre-stage 1«), vendar je v svoj model ni vključeval. Pri preučevanju razvoja skupine seje Tuckman osredotočal zlasti na nalogo v skupini in na aktivnosti povezane z nalogo, čeprav je prenašal navedena spoznanja tudi na življenje skupine. Tuckman (2001, http 89 ) govori pri razvoju skupine sprva o fazi vzajemnega povezovanja, ki nastane takrat, ko posamezniki poskušajo ugotavljati, kateri njihovi medosebni odnosi so uresničljivi in za njih sprejemljivi. Te ocene potekajo na podlagi opaženih reakcij vodje in članov skupine na njihovo vedenje in vedenje ostalih članov v skupini. V povezavi z nalogo, pa se v prvi fazi dogaja orientiranje in informiranje o sami nalogi, o tem kaj je konkretna naloga skupine, kakšna je lastna vloga pri uresničevanju naloge in katera so osnovna pravila dejavnosti, s katerimi se bo naloga reševala. V drugi fazi prihaja na nivoju skupine do notranjih konfliktov - tako med člani kot do vodje, katerih vzrok lahko najdemo v težnji po lastni afirmaciji in v odporu do podrejanja drugim. Odpor je viden tudi pri aktivnostih povezanih z nalogo in se kaže v nasprotovanju zahtevam povezanimi z nalogo. Ti odpori pomenijo čustveni odziv na zahteve, ki jih član skupine doživlja kot pretežke, prelahke, brez pravega smisla oz. kot take, da mu ne ustrezajo. V tretji fazi pride do razvoja skupinske kohezivnosti, ko se sprejema skupina kot celota in posamezni njeni člani takšni kot so. Konflikti v tej fazi so redki in člani se jim izogibajo, prihaja do utrjevanja vlog v skupini in do skupinskih norm. Glede na nalogo poteka intenzivna izmenjava pomembnih informacij ter njihove interpretacije, pri čemer je opaziti odprtost in pripravljenost na sodelovanje. 89 Gre za elektronski ponatis dela iz leta 1965. 131 Skupine in skupinska dinamika V četrti fazi se vzpostavlja funkcionalen odnos med različnimi vlogami, t.j takrat, ko se vsaka vloga poveže z ostalimi, se z njimi dopolnjuje na način, da vsaka zagotavlja uspešnejše delovanje preostalih. Medosebni odnosi se v tej fazi ojačajo in stabilizirajo, tako da lahko skupina resnično postane instrument za doseganje cilja, zaradi katerega obstoja. Prav zato skupina na nivoju naloge deluje tako, da uspešno rešuje probleme in dosega cilje povezane z nalogo. Zadnjo fazo je Tuckman z Jensenovo (1977 po Tuckman, 1984, 2001) poimenoval odlaganje (v orig. adjouming) in bi jo lahko enačili s t.i. zaključevanjem (termination) skupine, ko se morajo člani soočiti z odhodom, poslavljanjem in prenehanjem z aktivnostmi, ki so vezane na nalogo, ki sojo uspešno zaključili. Za zadnjo fazo o kateri naj bi govoril Tuckman, Tudor označi (1999, s. 29) kot fazo žalovanja, vendar je glede na Tuckmanovo delo, glede na kontekst in na druge avtorje (npr. Forsyth, b.d.), večja verjetnost, daje faza dodana s strani Tudorja, kot da bi bila to ena od originalnih Tuckmanovih faz. Faze, skozi katere gredo formalne skupine kot jih opisuje Nenad Havelka, močno spominjajo na Tuckmanovo opredelitev razvoja na nalogo usmerjene skupine. Tako pravi Havelka (1988, s. 72), daje za prvo fazo značilno sprejemanje odločitev o organiziranju skupine; gre za opredelitev splošnih in posebnih ciljev, popis in sistematizacijo obveznih vsebin skupinskega dela, načrtovanje razdelitve dela, odločanje o strukturi položajev in vlog v skupini ter za selekcijo članov in njihovo razporeditev na predvidene položaje. Drugo fazo po avtorju (prav tam) predstavlja razvrščanje konkretnih članov na položaje v skupini, spoznavanje z vlogami in z načinom medsebojnega sodelovanja. Za tretjo fazo naj bi bilo značilno preverjanje in spremljanje predhodnih odločitev in sicer s pomočjo sistema spremljanja skupinskega funkcioniranja. V četrti fazi pride po Havelki (1988, s. 73) do optimalnega funkcioniranja skupine, ko le-ta uspešno dosega zastavljene cilje, kontrolira medsebojne odnose med člani in vzpostavlja odnose s socialno »zunanjostjo«. Ta faza traja po avtorju vse do pojavljanja prvih resnih kriz kot jih imenuje (prav tam). Peto fazo predstavlja širjenje funkcionalnosti skupine in zadovoljevanje potreb večine ah vseh njenih članov. Po njegovem mnenju namreč skupina v tej fazi lahko zadovolji tudi veliko tistih potreb, ki sojih prej člani zadovoljevali izven skupine. N. Havelka poudarja (1988, s. 74), da pri neformalnih skupinah lahko relativno dobro ločimo le tri faze. V prvi (ki je običajno zelo kratka, se pojavi t.i. inicialna interakcija, ko člani skupine poskušajo oceniti smiselnost vzdrževanja pravkar začete interakcije. V drugi fazi 132 Skupine in skupinska dinamika pride do izpopolnjevanja skupinske aktivnosti z utrjevanjem pogojev, v katerih je skupina maksimalno učinkovita. Šele, če ostanejo potrebe članov nespremenjene in jih skupina lahko učinkovito zadovoljuje, se pojavi tretja faza, tj. faza zapiranja skupine. V njej se pojavijo skupinske norme, stabilizirajo se medosebni odnosi in odnosi do skupinske »zunanjosti«. Le pod temi pogoji je občutek skupinske pripadnosti dovolj velik, da lahko neformalna skupina uspešno funkcionira tudi v zelo neustreznih pogojih za medosebno interakcijo. Avtor (prav tam) navaja, daje glavni izvor šibkosti takšnih skupin v spremembi potreb posameznikov. 33.5.2.3.2. »Klasični« oz. starejši integrativni pristopi Prave začetke integrirajočega vidika preučevanja, ki ga na tem mestu imenujem »klasični« oz. starejši integrativni pristopi razvoja skupine, pripisujemo tako vplivu Tuckmana (kije sicer pretežno deloval na pedagoškem področju) kot potrebam, ki so prihajale iz prakse, zlasti iz psihoterapevtskih oz. bolje rečeno iz skupinsko-terapevtskih pristopov. Najprej si bomo ogledali dva t.i. klasična, starejša pristopa (W. R. Biona in E. Berna), nato pa še nekaj sodobnejših integrativnih poskusov. Skupna značilnost vseh je, da so avtorji pričeli prav iz praktičnih izkušenj pri delu s skupinami nanje gledati kot na sredstvo, ki omogoča posameznikom doseganje funkcionalnejših in adekvatnejših vzorcev vedenja in hkrati so skupino videli kot tisti milje, brez katerega človeška eksistenca sploh ni možna. Opredeljeni cilji psihoterapevtske skupine, so torej skupino videli z obeh prej opredeljenih vidikov in so predstavljali tudi izhodišče za opredeljevanje samega razvoja skupine. Osnovne vidike teh avtorjev najdemo deloma že v S. Freudovem opredeljevanju razvoja posameznika, W. R. Bionovih psihodinamičnih pogledih na skupino, nekatera pa v nekoliko kasnejših E. Bernovih razmišljanjih o diferenciaciji posameznikov v skupini, ki jih na tem mestu predstavljamo skupaj z dopolnitvami P. Clarksonove in K. Tudorja. Tabela 8: Faze razvoja skupine po W. R. Bionu (1961). 133 Skupine in skupinska dinamika Tabela 9: Faze razvoja skupine po E. Bernu (1963). Predpostavke Wilfreda Ruprecta Bionci povzemamo po delu Iskustva u radu s grupama (1983, s. 123-166; gre za prevod dela, kije izšlo že leta 1961). Avtor govori o treh predpostavkah (torej niti ne o fazah v pravem pomenu besede), predhodnih pravemu formiranju grupe: odvisnost, borba - beg in združevanje v pare. O njih pravi, da so medsebojno zelo povezane, oz. da so morda celo različni vidiki iste stvari. Kadar se skupina nahaja v odvisnosti, člani pričakujejo da bodo dobili podporo nekega vodje, ki jim - skupini kot celoti - lahko zagotovi hrano (materialno in duhovno) in zaščito. Pri združevanju v pare je v ospredju bodočnost, prijateljstvo, ... Bion pravi (1983, s. 131), da fazo prepoznamo po čudni atmosferi pričakovanja ter izražanja čustev upanja. V fazi borba - beg se stalno išče zunanji sovražnik, da se omilijo notranje destruktivne sile. Gre za projekcijo agresije navzven, pri čemer je veliko nezaupljivosti, sumničenja, cilji so slabo definirani, ... Skupina s takšno predpostavko tudi sprejema le tistega voditelja, ki jo v njej podpira - v nasprotnem ga skupina, kot pravi Bion (prav tam, s. 133) ignorira. Bionova osnovna predpostavka izhaja iz preučevanj Melanie Klein zlasti t.i. primitivnih mehanizmov. Skupina posameznike, ki jo tvorijo, hkrati spodbuja in ovira. Vsak posameznik je namreč primoran iskati zadovoljevanje svojih potreb v skupini, vendar ga v uresničevanju teh ciljev ovirajo primitivni strahovi, ki jih vzbuja skupina. Prehod na racionalni nivo delovanja pomeni tudi prehod v delovno skupino. Erič Berne je leta 1963 (po K. Tudorju, 1999, s. 22) skupinski imago opredelil kot: »vsako mentalno sliko, zavestno, predzavedno in nezavedno o tem kaj skupina je ali naj bi bila.«, kasneje (1966, po E. Berne, 1994, s. 364) pa skupinski imago opredeli: »Mentalna slika dinamičnih odnosov med ljudmi v skupini, vključno s terapevtom, kije idiosinkratična za vsakega prisotnega posameznika.« Bernovo izhodišče je zanimivo zlasti zaradi tega, ker, 90 Imago - pojem, ki ga je uporabil Freud, za označitev nezavednih predstav drugih oseb, s katerimi poteka močna identifikacija, običajno so to starši. Iz psihoanalitične teorije izhaja, da se imago v življenju oblikuje zelo zgodaj, zaradi česar je običajno idealizirana predstava, ki ne reflektira nujno realne osebe. 134 Skupine in skupinska dinamika drugače kot prej navedeni avtorji, ne postavlja v ospredje procese v skupini kot celoti, ampak je usmerjeno na faze posameznikove diferenciacije 91 . Začasni skupinski imago E. Beme (1963, po K. Tudorju, 1999, s. 22) opredeli kot individualne slike skupine, preden se posamezniki skupini priključijo oz. preden skupina postane aktivna. Shematsko je Beme to fazo (z vidika posameznika A-ja) prikazal tako (T/V pomeni terapevta oz. vodjo skupine): Slika 3: Začasni skupinski imago. Prilagojeni skupinski imago predstavlja fazo, ko član A površinsko modificira podobo skupine v skladu z njegovim ocenjevanjem konfrontirajoče realnosti (B, C in D so posamezniki, ki jih je A pričel diferencirati od »Ostalih« in jih zaznava v hirerhičnem in čustvenem odnosu enega do drugega in do terapevta, skladno z njegovimi izkušnjami iz primarne družine). (Iz te, kasnejše Bemove skice je razvidno, da terapevta sicer uvrša v skupino, vendar je hkrati »poseben«, tako da ni »pravi« član skupine po Beme, 1994, s. 155). Slika 4: Prilagojeni skupinski imago. 91 Tudor, ki ga v tem kontekstu večkrat povzemamo, je Bernov model nekoliko dopolnil, hkrati pa ob fazah, tipičnih za posameznika v skupini govori tudi o fazah skupine kot celote (priprava na skupino, faza ustanavljanja oz. urejanja skupine, delovna faza in zaključevanje skupine), ki jih tu posebej ne navajamo, saj se bistveno ne razlikujejo od drugih, sodobnejših pogledov o katerih govorimo v tekstu. 135 Skupine in skupinska dinamika Po Bernu (1963, po K. Tudorju, 1999, s. 23) predstavlja »operativni skupinski imago« nadaljnjo modifikacijo posameznikovih podob, skladno z njegovo percepcijo, kako se on prilega voditeljevemu imagu (A pri tem zaznava nekatere člane bližje vodji kot druge, nekatere kot take, da so vmes, med njim in vodjo ipd.). Slika 5: Operativni skupinski imago. Zadnja faza je po Bernu (prav tam, s. 23, 25) sekundarno urejeni skupinski imago, ko posameznik opušča nekatera lastna nagnjenja zaradi podpore skupinski kohezivnosti. Samega sebe zaznava kot enega od diferenciranih posameznikov skupine. Slika 6: Sekundarno urejeni skupinski imago. Tem fazam Tudor (1999, s. 23, 25) doda sekundarni operativni skupinski imago, v katerem posameznik sebe in druge zaznava v skupinskem spreminjanju, preizkušanju in spreminjanju (kar simbolizirajo dvojni krogi). Vsak posameznik vedno bolj diferencira samega sebe od svojih predhodnih podob in v relacijah z drugimi oz. od predhodnih podob in modelov medosebnih odnosov. 136 Skupine in skupinska dinamika Slika 7: Sekundami operativni skupinski imago. V šesto fazo avtor (prav tam, s. 23, 26) uvršča fazo, ki jo je dodala P. Clarkson (1991), to je faza razjasnjenega skupinskega imaga. V tej fazi B zapušča skupino, A-jev imago pa je čist (razjasnjen), saj temelji na izkušnjah v sedanjosti, brez motenj iz preteklosti. Slika 8: Faza razjasnjenega skupinskega imaga. Za zadnjo fazo Tudor (1999, s. 23-27) označi pojav zgodovinskega skupinskega imaga, ki predstavlja različne podobe skupine (nekaterih določenih trenutkov ali faz), ki jih posameznik nosi po zaključku skupine oz. ko sami prenehajo obiskovati skupino. V to podobo so vključeni tudi »Ostali«, ki so se skupini pridružili kasneje. Slika 9: Zgodovinski skupinski imago. 137 Skupine in skupinska dinamika 3.3.5.2.3.3. Sodobnejši integrativni pogledi na razvoj skupine Sedaj si oglejmo še nekaj sodobnejših integrativnih pogledov na razvoj skupine, pri čemer naj posebej opozorim na inovativno P. Praperjevo vzporejanje sočasnosti razvoja procesa skupine kot celote in posameznika znotraj nje. Tabela 10: Faze razvoja skupine po D. S. Whitaker (1989). Tabela 11: Faze razvoja skupine po P. Praperju (1992). Tabela 12: Faze razvoja skupine po G. in M. S. Corey in sod. (1997). Tabela 13: Faze razvoja skupine po D.R. Sheldon (1998). Dorothy Slock Whitaker poudarja (1989, s. 42, 43), da v prvi fazi oz. fazi fonniranja člani skupine poskušajo najti mesto v skupini, kije v tej fazi prijetna in vodljiva. Postopno 138 Skupine in skupinska dinamika pričnejo prihajati do nekaterih delovnih dogovorov, kot npr. čemu je skupina sploh namenjena, če naj in kako lahko delajo skupaj ipd. V fazi faza ustanavljanja, oz. utrjevanja so to področja, o katerih se člani dogovarjajo, vendar jih ne dorečejo enkrat za vselej - zgolj toliko, da »preživetje« skupine ali posameznika v njej ni več vprašljivo. Čeprav po avtorici ne moremo napovedati natančnega zaporedja, pa lahko z veliko verjetnostjo napovemo, da se bo skupina v tej fazi prej ali slej ukvarjala z vprašanji kot so: sprejemanje sebe, želja po bližini in varnosti, jeza in njeno izražanje, vprašanja povezana z močjo, kontrolo in avtonomijo, osebne aspiracije in upanja, strahovi in brezupja povezana z njimi, zavist, občutja krivde itd. Skupina se končuje s fazo zaključevanja. Poudariti velja tudi mnenje avtorice, daje za skupino, ki ne deluje dobro, pogosto značilno, da ohranja formativno fazo neučinkovito in razvlečeno vse do zaključka skupine. Peter Praper v svoji teoriji črpa iz teorije objektnih odnosov in dolgoletnega terapevtskega dela tako s posamezniki kot s skupinami. V letu 1992 izpelje sodobno in zanimivo primerjavo razvoja posameznika (pri čemer mu je v izhodišče opredelitev M. Mahlerjeve) in razvoja skupine (pri čemer povezuje osnovne ideje W. R. Biona, B. Tuckmana in v večji meri še S. H. Foulkesa). Spremembe po Praperju (Praper, 1992, s. 97) potekajo na vsaj treh pomembnih nivojih: v posameznem članu, med člani, torej v skupini kot celoti, pa tudi med skupinami. Dogajanje na teh nivojih se med seboj prepleta in spreminja skozi čas. V prvi fazi funkcioniranja skupine je po avtorju (prav tam) negotovost tako močna, da si posamezniki bolj prizadevajo izolirati se ter se tako zaščititi, kakor pa povezati se. Ta stopnja v razvoju skupinske interakcije je torej nekako podobna fazi avtizma pri razvoju človeka. V naslednji fazi poskušajo zlasti šibkejši člani zaradi mnogih bojazni vzpostaviti diadni, simbiotični odnos z vodjo (odnos v paru) in delujejo kot da jih drugi člani ne zanimajo. Vendar prav ta težnja kmalu povzroči zavist in rivalstvo, kar vodi v naslednjo fazo tj. stadij intragrupnega konflikta, ki včasih preide v destruktivno tekmovalnost. Običajni razvoj pomeni pravzaprav začetek diferenciacije po vlogah, posamezniki pa si prizadevajo prakticirati tako, da skupina ne razpade. Praper pravi (prav tam, s. 98), da se torej obenem povezujejo, najprej v pare, nato pa pričnejo sodelovati tudi kot skupina. Ko se razmerja moči ob povezovanju stabilizirajo, skupina doseže tretji stadij — stabilizira strukturo, ustvarjati prične skupinsko kulturo, skupinske norme in skupina ima občutek harmonije. To je faza, ki omogoča večini članov simbiotično izkušnjo, toda zdaj ne več z vodjo ampak s skupino kot celoto. V dobri skupini zaupanje odrine nezaupanje, sodelovanje pa nadomesti medsebojno tekmovanje. Pojavi se značilna intersubjektivnost, ki bi jo kot Foulkes lahko imenovali »skupinski matriks«. 139 Skupine in skupinska dinamika Zaupanje, ki se vzpostavi v prejšnji fazi, je tudi osnova za prehod v fazo individualizacije, pri čemer skupina kot celota doseže nov razvojni stadij, nivo, ki ne le da dopušča različnost, ampak skozi različnost članov išče nove možnosti. Praper (prav tam, s. 100) govori o transformaciji v soodvisnost. Kot pomembno dejstvo navede, da ta stopnja razvitosti tudi skupino kot celoto postavlja v avtonomnejši položaj v interakciji z drugimi skupinami. Zakonca Gerald in Marianne S. Corey sama (1997), pa tudi v sodelovanju s Patrickom Callananom in Michaelom J. Russellom (1992) izhajata iz Freudovih in Eriksonovih pogledov na razvoj faz pri skupinskem delu. Za Coreya je značilno, da sta fazo formiranja pojmovala nekoliko drugače, kot drugi avtorji. Postavljata (1997, s. 106-133) jo namreč v dogajanje, preden se skupina sploh prične; gre torej za organizacijsko planiranje, pa tudi načrtovanje ciljev, odkrivanje namenov in pričakovanj (vodje in udeležencev), ustreznosti skupinskega pristopa itd. V začetni oz. inicialni fazi sta centralna procesa orientacija in eksploracija. V skupini naj bi se poskrbelo za ustvarjanje vzdušja zaupanja in temeljev za skupinsko delo, saj je prisotnih veliko strahov in bojazni, po drugi strani pa tudi upanja in pričakovanj. Skupina eksplorira začetne cilje, in vodila, s katerimi naj bi člani dobili od skupine čim več, ter predeluje začetno oblikovanje skupinskih norm in skupinske kohezivnosti. Prav zaradi teh značilnosti je dogajanje v tej fazi bistvenega pomena za vse nadaljnje dogajanje v skupini. Fazo v kateri se v skupini pojavijo anksioznost, obrambe, odpori, borba za kontrolo, konflikti med člani, izzivanje ali konflikti z vodjo in različni vzorci problematičnega vedenja, imenujejo navedeni avtorji faza prehodnosti (transition stage). To fazo je pogosto težko ločevati od naslednje, delovne faze, saj delovno fazo pogosto definira prav delo »na« odnosih (torej konfliktih, vlogah, odporih itd.) v skupini. Avtorji tudi opozarjajo (1997, s. 223), da »biti v delovni fazi skupine, ne pomeni, da vsi člani funkcionirajo optimalno.« Bistvo faze zaključevanja je v evalviranju, torej v tem, da člani lahko razjasnijo pomen njihovih izkušenj v skupini, utrdijo pridobitve, do katerih so prišli in se odločijo katera nova pridobljena vedenja nameravajo prenesti v njihovo vsakodnevno življenje (1997, s. 264 - 285). 3.3.6. Kritični pogled na obstoječe modele procesnosti skupinske dinamike Osnovna pomanjkljivost zgoraj predstavljenih modelov - zaradi česar niso prav dobro prenosljivi v prakso - je večplastna (po Vec, 2000b): 1. Poimenovanje nekaterih faz je poenostavljeno in kaže na nerazumevanje dejanskih skupinsko-dinamičnih procesov. Ob poimenovanju posameznih faz opazimo, da avtorji vse do danes ohranjajo termine, ki sojih postavili prvi preučevalci skupinsko-dinamičnih 140 Skupine in skupinska dinamika procesov; kot da v psihologiji na splošno in še posebej v socialni psihologiji ni bilo v zadnjih štiridesetih letih prav nikakršnih pomembnih sprememb v pogledih na socialno vplivanje in skupinsko dinamiko. Tako bi bilo smiselno postaviti vprašanja kot npr.: Ali faza, ki jo običajno imenujejo faza kohezivnosti še odraža tisto, kar ustreza današnjemu pojmovanju kohezivnosti? Ali, na kakšen način se lahko v faze razvoja skupine lahko vključuje vpliv manjšin in posameznika v skupini? ali V katerih ravnanjih posameznika in skupine kot celote bi lahko prepoznavali zrelost in odgovornost delovanja, skladno s sodobnim pogledom na to? ipd. 2. Večina (celo tisti modeli, ki se pojavljajo in uporabljajo v sedanjosti) ne predpostavljajo sočasnega razvoja tako odnosnih kot storilnostnih vidikov skupine ali pa, kadar že poskušajo delovati integrirajoče, ne predpostavljajo, da procesa obeh nivojev ne poteka nujno usklajeno. Tako lahko ugotavljamo, da obstoječi modeli procesnosti skupinske dinamike dejansko ne upoštevajo, da se v večini skupin pojavljajo značilnosti razvoja tako delovne (formalne) kot tudi odnosne (neformalne) skupine hkrati, ne upoštevajo niti, da se običajno v skupinah oba vidika tesno prepletata in sicer ne glede na prvotni značaj skupine. Tudi kadar je skupina fonnirana kot formalna, se tekom njenega delovanja nujno vzpostavljajo značilnosti neformalnih skupin. Transformacija pa poteka tudi v obratni smeri — še tako neformalna skupina potrebuje za svoje funkcioniranje vzpostavitev nekaterih formalnih »ogrodij«, ki članom v skupini olajšajo organizacijo, vzpostavijo jasnost pravil, obveznosti itd. Ob tem, da procesi na storilnostnem in na odnosnem nivoju ne potekajo vedno usklajeno, pa se na vsakem področju posamezne faze med seboj prepletajo, ne sledijo vedno druga drugi v »pričakovanem« vrstnem redu, zato nam njihovo poimenovanje služi bolj v orientacijo. Bolj smiselno od same opredelitve zgleda znotraj vsake posamezne faze odkrivati tiste značilnosti in specifičnosti, ki govore o razlikah med odnosnim in storilnostnim nivojem. 3. Ne nudijo zadovoljivega modela razlage kompleksnosti dogajanja znotraj vsakega srečanja skupine, ker predvidevajo »skokovito«, prehajanje iz faze v fazo in pretirano poudarijo izražanje neke posamezne značilnosti v posameznem srečanju. V praksi pa je razvidno, da posamezna faza na različnih srečanjih iste skupine zavzema različno količino prostora oz, časa. To pomeni, da v vsakem srečanju skupine pride do pojava značilnosti, ki bi jih lahko uvrstili v različne faze, čeprav drži tudi, daje določena značilnost v nekem srečanju bolj izrazita (zavzema več »prostora« in časa v skupini, angažira več energije, intenzivnosti ipd.). 4. Nedorečeno je tudi izvor poimenovanja posamezne faze skupine - kdo je tisti, ki je poimenovalec. Alije to vodja ali zunanji opazovalec, ki poimenuje fazo glede na skupino kot celoto ali je sploh kdaj skupina kot celota v neki fazi (problem, ki se dotika večinskega principa v skupini, torej ali naj bi vse člani zaznavali kot da delujejo iz specifične faze, ali je za poimenovanje dovolj, da večina deluje fazi ustrezno). Ali so morda celo člani tisti, ki naj bi glede na svoje zaznavanje medosebnih interakcij, 141 Skupine in skupinska dinamika delovanja in čustvovanja določali, v kateri fazi se nahaja njihova skupina (problem doživljanja posameznih članov). 5. Tako usmerjenost v delovne naloge kot v socialno emocionalne vidike je in ostaja prvenstveno ciljna usmerjenost. S tega stališča obe predstavljata ciljno, storilnostno usmeritev (le daje v prvem primeru cilj dokončanje delovne naloge, v drugem pa »izoblikovanje« želenih odnosov) - lahko bi rekli, da sta obe povezani s sekundarno ravnijo socialne interakcije. Vendar bi morali, če želimo zares osvetliti procesnost skupinske dinamike, pogledati tudi načine, s katerimi je le-ta povezana s primarno ravnijo socialne interakcije oz. na kakšen način se procesi, povezani z nastajanjem socialne resničnosti odražajo v konkretnih, specifičnih skupinah. 3.3.7. Skupinska dinamika - vidik pojavnosti 3.3.7.1. Socialno vplivanje Reber (1987, s. 707) socialno vplivanje označi kot obsežen pojem, ki se nanaša na vse tiste procese, s katerimi »posameznik, skupina ali kategorija ljudi vpliva na mnenje, stališča, vedenje in vrednote drugih oseb, skupin ali kategorij.« Hogg in Voughan (1998, s. 200) zapišeta, daje socialno vplivanje »proces vplivanja resnične ali naznačene prisotnosti drugih ljudi na stališča in vedenje«. Turner (1991, s. 1) pa pravi, da širša definicija socialnega vplivanja »obsega vse tiste procese, s katerimi ljudje neposredno ali posredno vplivamo na mišljenje, čustvovanje in delovanje drugih.« Vendar kot poudari sam Turner (prav tam) pa tudi več sodobnih avtorjev (npr. Bečaj, 1997, s. 178, ali Hogg in Voughan, 1998, s. 200) se pojavi problem, ker je taka definicija zelo splošna in podobna G. W. Allportovi definiciji socialne psihologije, v kateri pravi, daje: »poskus razumevanja in razlage na kakšen način vpliva na mišljenje, čustva in vedenje posameznika trenutna, namišljena ali implicitna prisotnost drugih« (1968, po Hogg in Voughan, 1998, s. 200). Avtorja zaključujeta, da socialni psihologi pri svojem proučevanju nujno trčijo na socialni vpliv. Menim, da so navedene definicije presplošne in slabo diferencialne, saj so: - pretežno usmerjene na vpliv, ki se kaže v posamezniku. Vendar, kot bom prikazal kasneje se prav temeljna raziskovanja Tajfia, Turnerja, pa tudi Moscovicija in njegovih sodelavcev nanašajo na (so)vplivanje manjšin in večin v neki skupini (lahko bi rekli, da govorijo o vplivanju različnih podskupin med seboj), in ker - ne razlikujejo jasno med nekaterimi različnimi procesi med sabo, 142 Skupine in skupinska dinamika - ne opredeljujejo funkcij različnih procesov oz. motivacijske osnove, - pojmujejo socialno vplivanje pretežno kot enosmeren proces, - posledično pojmujejo socialno vplivanje kot realizirano socialno moč. Socialnemu vplivanju se ne moremo izogniti, saj vse, kar kdo reče ali naredi, in celo vse tisto, česar ne naredi, vpliva na nas. Torej lahko rečemo: Nemogoče je nevplivati in biti nevplivan, kadar se ljudje medsebojno zaznavajo. Prav zaradi navedenega imajo sodobni socialni psihologi (kot npr. Moscovici, Turner itd.) socialno vplivanje za osrednji pojem socialne psihologije. Da to ni le predmet znanstvenikov, dokazuje prava poplava populističnih priročnikov, ki dajejo nasvete, npr. kako spreminjati druge, nanje vplivati ah z njimi manipulirati ter, kako se izogniti, da bi drugi to počeli z nami. Malo manj znano (od pomena socialnega vplivanja) je to, da si lahko ob socialnem vplivanju zastavimo tudi vprašanje, ki na prvi pogled zgleda nenavadno: kje se socialno vplivanje sploh dogaja? Ah se dogaja v t.i. izvoru vplivanja (tistemu, ki nekaj počne, kar vpliva na nekoga)? Ah se dogaja »nekje vmes«, v interakciji med vplivanim in tistim, ki vpliva? Če bi povlekli analogijo z definicijo uspešne komunikacije, ki pravi, daje komunikacija uspešna, kadar je ustrezno sprejeta (Brajša, 1993, Johnson in Johnson, 1997), potem lahko rečemo, da se socialni vpliv lahko dogaja v »prejemniku«. Od njega in njegove zaznave je namreč odvisno ah bo nekaj, kar počne nekdo drug sploh prepoznano kot vpliv, ah bo ta vpliv prepoznan kot pritisk ah kot oporna točka v orientaciji - in ne od tega, kar počne »izvor« vpliva, saj ta lahko počne v vseh primerih isto. Definicij socialnega vplivanja je več in so se s časom spreminjale. In kot bom prikazal, so bile usmerjene na zelo različne procese. Turner pravi (po Bečaju 1997, s. 179), daje možno proučevanje socialnega vplivanja mogoče razdeliti na tri obdobja 92 : - v prvem so socialno vplivanje neposredno povezovali s socialno močjo, tako pravi Bečaj (prav tam, s. 194): »V okviru klasičnega razumevanja socialne moči (Lewin, Cartwright in Zander, French in Raven, Thibaut in Kelley) se socialno vplivanje razume kot uresničeno socialno moč.« Razumevanje te je bilo prevzeto iz sociologije ter ekonomskih in političnih znanosti. - drugo obdobje naj bi se začelo s Festingerjevim delom v letih 1950 in 1 954 9j - v tretjem obdobju sta temeljni pečat raziskovanju socialnega vplivanja dala Moscovici in Faucheux, ki sta v začetku sedemdesetih let v okviru preučevanja dejavnih manjšin socialno vplivanje ločila od moči. Preden si podrobneje ogledamo značilnosti vseh treh obdobij, pa se ustavimo ob dveh 92 Martin and Hevvstone (2003, http) menita, da bi v proučevanju vplivanja manjšin in večin lahko ločevali tudi obdobje pred (proučevanje aktivnih manjšin, ki sta ga spodbudila Moscovici in Faucheux) in po letu 1980 (obdobje integracije proučevanj vpliva večine in manjšine). 93 Predstavil sem ga v poglavju o socialni resničnosti. 143 Skupine in skupinska dinamika avtorjih, ki sta na tem področju socialne psihologije pustila zagotovo najmočnejši pečat, saj ni socialnopsihološke knjige, ki ju ne bi navajala. Čeprav iz vidika sociološkega pristopa označujejo njune eksperimente za »izvajanje socialne psihologije s kognitivnimi dražljaji« (prim. Ickes in Gonzalez, 1996, s. 286) pa, zaradi vpliva, ki sta ga imela na kasnejše raziskave in teorije, zaradi konceptov, ki sta jih uvajala, zaradi razlag in izpeljav, ki so jima pripisane, predvsem pa zato, ker bi ju težko uvrstili v t.i. klasične teorije, saj nekateri koncepti in poudarki najdevajo svoje mesto v najsodobnejših teorijah, delujeta nekako »izvenobdobno«, brezčasno. In prav zaradi vsega tega menim, daje povsem na mestu, da si ju tudi ogledamo posebej. 3.3.7.2. Muzafer Sherif M. Sherif je 1936 v knjigi »The Psychology of Social Nonns« objavil izsledke poskusov z avtokinetičnim učinkom (ki jih je opravljal eno leto pred tem) in ki še danes veljajo za eno temeljnih del, ki ponazarja proces nastajanja norm. Čeprav sam avtor v knjigi »Social interaction« 94 iz leta 1967 (s. 191) zapiše, daje takrat prikazal »vpliv določeni socialnih dejavnikov na presojo navideznega gibanja in kakšne so značilne razlike med posamezniki v razporeditvi sodb«, pa vendarle kaže, daje norme obravnaval kot sopomenke za sodbe (»judgments«), Sherif je v svojem eksperimentu želel ugotavljati kaj bo naredil posameznik, ko bo postavljen v situacijo, v kateri si pri presoji dražljaja ne more pomagati z nobenim zunanjim kriterijem za primerjavo? Kaj bo torej storil, če bo zunanji referenčni okvir odstranjen? Ali bo sam ustvaril svojo referenčno točko? In kaj se bo zgodilo na skupinski ravni, ko se bo skupina znašla v enaki nestabilni situaciji? Ali bodo posamezniki podajali povsem naključne odgovore ali pa bodo razvili kolektivni referenčni okvir? Če bodo, kakšnega bodo oblikovali? Se v takem primeru oblikuje skupinski kriterij? Če bi ga, bi to za Sherifa (1967, s. 137, 138) pomenilo prikaz »prototipa psihološkega procesa vpletenega v oblikovanje norm skupine«. Sherif je eksperiment razdelil na proučevanje posameznikov (vključenih 19 študentov) in na poskus s skupino (kjer jih je bilo vključenih 40 študentov). Nestabilno, nestrukturirano situacijo je izzval tako, da so poskusne osebe v povsem temni sobi gledale v drobno točko svetlobe, kije prihajala skozi drobno odprtino kovinske škatle, oddaljene pet metrov. Odprtina je imela poklopec, ki gaje upravljal eksperimentator, ki je sedel ob zaslonu. Računajoč na avtokinetični učinek (navidezni premik svetle točke), kar osebam seveda niso pojasnjevali, sojih prosili da ocenijo dolžino premika te točke. 94 V tej knjigi je tudi ponatis članka iz leta 1936, pri čemer poglavje nosi naslov »Formation of social norms: the experimental paradigm«. 144 Skupine in skupinska dinamika Poskusne osebe so na začetku eksperimenta dobile pisno navodilo (prav tam, s. 140): »Ko bo soba povsem temna, vam bom dal znak Pripravljeni in vam nato pokazal točko svetlobe. Čez kratek čas se bo premaknila. Takoj, ko boste videli, da se giblje, pritisnite na tipko. Nekaj sekund zatem bo točka izginila. Nato mi boste povedali, za kolikšno razdaljo seje premaknila, Poskusite biti natančni, kolikor je mogoče«. Svetlobo so ugasnili dve sekundi zatem, ko je poskusna oseba s pritiskom na gumb označila, daje zaznala gibanje. Nato pa je ustno sporočila za koliko se ji je zdelo (v palcih 95 ), da seje svetla točka premaknila. Vsaka oseba je morala podati sto sodb. Slika 10: Ponazoritev Sherifovega poskusa (1967, s. 141). B- E- K- Ms S- Sc Sg Sh St T- W Legenda: signalni gumb eksperimentator reakcijska tipka - premakljiv zaslon poskusna oseba - zaslon - signalna lučka - poklopec - dražljajska lučka merilec časa - štoparica Iz rezultata proučevanja posameznikov so zaključili, da odsotnost objektivnih standardov in referenčnih točk vsak posameznik izgradi svojo notranjo (subjektivno) referenčno točko, okoli katere nato niza svoje odgovore. Z naraščanjem števila serij poskusov seje zmanjševala razpršenost odgovorov in Sherif (prav tam, s.141, 142) je iz pisnih introspektivnih poročilih lahko bral, da so poskusne osebe pri kasnejših odgovorih ocenjevale navidezni premik glede na svoje prve odgovore. Mediane njihovih odgovorov se niso bistveno spremenile niti pri ponovitvi poskusa čez nekaj dni. Pri tem so ugotovili, da vsak posameznik izoblikuje referenčno točko, ki je specifične zanj (njegova posebnost) in so se lahko med posamezniki precej razlikovale. V skupinskih eksperimentih so (prav tam, s. 143) preučevali razliko v reakcijah, kadar so: a) poskusne osebe najprej presojala navidezni premik svetle točke individualno in nato še v skupinah (da bi lahko ugotavljali ali na presojanje v skupini vplivajo že dobljene 95 Palec (inch) je 2,54 cm. 145 n ® *> t m n - & o ® © n o * n n - o o * cp n « « t« n - o o * « r> o o * <•> n S3H5NI Skupine in skupinska dinamika individualne izkušnje in morebitni individualni kriteriji za presojo, ki bi se lahko oblikovali v tej okoliščini) ter b) Poskusne osebe najprej sodelovala v skupinah in šele nato odgovarjale individualno (s čimer so hoteli ugotavljati ali lahko v skupini oblikovan kriterij vpliva na poznejšo individualno presojo). Tako so imeli osem skupin s po dvema osebama ter osem skupin s po tremi osebami. Štiri skupine v vsaki od dveh kategorij je začelo z individualno situacijo (ena serija individualnih odgovorov, ter nato še tri serije v skupinskem settingu) ter štiri skupine (v obeh kategorijah), ki so najprej odgovarjale trikrat skupinsko potem pa še enkrat individualno. Slika 11: Mediane odgovorov v skupinah z Slika 12: Mediane odgovorov v skupinah s dvema poskusnima osebama tremi poskusnimi osebami (Sherif, 1967, s. 146) (Sherif, 1967, s. 147) STARTING WITH INDIVIDUAL STARTING WITH GROUP INDIVJOUAL GROUP GROUP GROUP G ROUP GROUP GROUP INDIVIDU STARTING Wl T H INDIVIDUAL STARTING VVITH GROUP INDIVIDUAL GROUP GROUP GROUP GROUP GROUP GROUP INDIVlDUAl FIRST GROUP- SECOND GROUP - THIRD GROUP — FOURTH GROUP iz- SESSIONS 3 — THIRD GROUP - Iz eksperimentov je razvidno, daje pri odgovarjanju v skupinah prišlo do zgoščanja prej oblikovanih individualnih odgovorov. Videti pa je tudi, daje pri odgovorih, ki sojih najprej podali v skupini manjša razpršenost odgovorov ter, daje oblikovani skupinski standard vplival tudi na kasnejše individualno odgovarjanje. Sherif pravi (prav tam, s. 145): »...skupinski učinek je, da nonne posameznih članov naraščajo in padajo k skupnim normam...« in kasneje (prav tam, s. 147) »v individualnih situacijah so posamezniki strukturirali nestrukturirano situacijo tako, da so oblikovali svoje lastne, svojske nize in referenčne točke. V skupinski situaciji pa so se člani skupine nagibali k strukturiranju situacije z zbliževanjem svojih sodb k skupni normi.« Iz Sherifovih poskusov bi lahko povzeli, da bo posameznik, kadar se bo nahajal v nestrukturiranih okoliščinah, sam izoblikoval svoje referenčne točke, ki mu bodo služile kot 146 Skupine in skupinska dinamika opora pri nadaljnjem ravnanju. Kadar pa bo v takšnih okoliščinah več ljudi v skupini, se bodo njihovi individualni odgovori začeli postopoma zbliževati okoli neke točke (ne okoli povprečja - prim. mediane odgovorov v Sherifovem poskusu!), ki jo Sherif imenuje »skupna norma njihovih sodb % ». Kasneje je Sherif z O. J. Harvey (1952, po Sherif, 1967) ponovil poskus z avtokinetičnim učinkom na skupini 60 študentov, ki so bili razdeljeni v tri skupine (z različnimi pogoji). V skupinah sta povečevala anksioznost z manjšanjem stabilnih opornih točk (sicer je bil cilj poskusa »proučevanje učinkov različnih pogojev situacijske negotovosti na ego funkcioniranje« (Sherif, 1967, s. 190). To, »situacijsko negotovost« sta Sherif in Harvey večala s: - fizičnimi dejavniki; ena skupina (pogoj A) si je npr. lahko predhodno ogledala sobo, kjer je kasneje potekal poskus, tako, da seje imela možnost predhodno orientirati v odnosu do določenih opornih točk kot so stene, stol, tabla ipd., druga skupina (pogoj B) je imela podobne pogoje kot prva, le, daje bila soba za poskus veliko večja, zadnji skupini (pogoj C) pa so dali zgolj navodila, kako pridejo do svojega stola, tja, v temen prostor, so morali priti sami, v notranjosti so bile stopnice, ter napete vrvi, ki so jim onemogočale, da bi se pretirano »izgubljali« po prostoru. Slika 13: Skica prostora, kjer je potekal poskus Sherifa in Harveya (Sherif, 1967, s. 207) 96 V orig.: a common norm in their judgments. 147 Skupine in skupinska dinamika - socialnim ravnanjem; medtem, ko so bili pri prvih dveh skupinah eksperimentatorji »prijazni in spodbujevalni kot le bilo le možno«, poskusne osebe so pospremili do njihovega stola, jim razkazali prostor in kako deluje eksperimentalna naprava, so se pri zadnji skupini (pogoj C) eksperimentatorji v čim večji meri izogibali komunikaciji s poskusnimi osebami in jim zgolj neosebno podali navodilo, kako pridejo v sobo in kje najdejo stol - šele, če v temni sobi v treh minutah poskusna oseba ni našla stola, ali, če je jasno izrazila, da seje izgubila, sojo usmerili do stola. Pri rezultatih je zlasti zanimivo pogledati odgovore v vseh treh pogojih (A, B, C), pri čemer izstopajo razlike med povprečjem median (median of group) - razvidno je, da so povprečja posameznih odgovorov v pogoju B skoraj dvakrat, v pogoju C pa skoraj trikrat večja od tistih v pogoju A. Slika 14: Mediane odgovorov v skupinah s tremi poskusnimi osebami (Sherif, 1967, s. 213) CONDITION A CONDITION B CONDITION C Če povzamemo ugotovitve Sherifa in Harveya (prav tam, s. 219), bi veljalo, da: - je z naraščanjem negotovosti situacije naraščala razpršenost odgovorov poskusnih oseb, - se je z naraščanjem negotovosti situacije večala tudi magnituda norme ali standarda, okoli katerega so bile sodbe razpršene - gre za to, da so poskusne osebe v bolj anksioznih (nestrukturiranih, negotovih, z manj opornimi točkami) okoliščinah ocenjevale navidezni premik svetle točke v veliko večji meri (skoraj trikrat večji se jim je zdel kot v bolj »prijaznih« okoliščinah), 148 Skupine in skupinska dinamika - so se z naraščanjem negotovosti situacije večale razlike med nizi in normami sodb različnih posameznikov, kar pomeni, da so bili odgovori posameznikov veliko bolj raznoliki v pogojih C, - jez naraščanjem negotovosti situacije je v celoti gledano naraščala tudi težnja k zbliževanju v skupinskih situacijah, v »prijaznih« situacijah je razlika med povprečjem median individualnega in skupinskega odgovarjanja nepomembna, v najbolj anksiozni situaciji (pogoj C) pa je razlika pomembna. 3.3.7.3. Ocena Sherifove razlage nastajanja norm Pri prvem Sherifovem poskusu (iz leta 1935) seje kasneje posebej izpostavljalo rezultate prve skupine s tremi člani, ki je najprej odgovarjala individualno in nato v tretjem skupinskem odgovarjanju podala tri enake odgovore. Ampak kot opozori že Bečaj (1997, s. 150) »drugi primeri niso tako lepi in v skupinah, sestavljenih iz dveh poskusnih oseb, ta učinek tudi ni vedno dosežen«. Kaže pa, da »ne tako idealni odgovori« niso preveč ustrezali tistim, ki so skušali iz teh eksperimentov izpeljati splošne zakonitosti nastanka norm. Nenazadnje bi kazalo upoštevati tudi vlogo vodje (tistega, ki odgovarja prvi), pri čemer Sherif navaja, da so v poskusih vedno opazili, daje tudi ta bil vplivan s strani drugih članov. Vendar bi bilo zanimivo opazovati asertivnost odgovarjanja posameznih oseb in vpliv le-te na preostale člane skupine. Vprašanje, ki se nam ob tem postavlja je tudi, ali lahko o oblikovanju norme sploh govorimo, če ni med člani skupine prišlo do medsebojne neposredne komunikacije - v smislu iskanja skupnega (konsenzualnega) odgovora. Sherif vsaj zapiše, daje, pri odgovarjanju v skupini vsak posameznik na glas podal svoj odgovor ter pritisnil na ustrezen gumb, ki je prižgal različne luči, na podlagi katerih je eksperimentator razbral, kateri posameznik je podal odgovor - torej nič o tem, da bi poskusne osebe med sabo komunicirale. Kajpak pa je ena najbolj perečih dilem, kako uskladiti Sherifovo pojmovanje norme s sodobnimi opredelitvami. Čeprav Sherif velja za enega od prvih, ki seje s pojavom norm sploh ukvarjal, je še bolj prepoznaven kot (še v sedanjem času) najbolj vpliven in citiran avtor iz tega področja. Vendar bi lahko rekli, da se njegove opredelitve nonn kar precej razlikujejo od sodobnih sociološko socialno psiholoških pogledov. Sherif npr. niti ne poda lastne koherentne definicije norme, ampak se pri tem sklicuje na Freedmana in sod. (Sherif, 1967, s. 60) in pravi: »Socialna norma je sociološki pojem, ki označuje pričakovano ali celo idealno obliko vedenja, na katero lahko sklepamo glede na podobnosti v vedenju članov skupine in glede na njihove reakcijah na odklone«. Po drugi strani pa Sherif o normi govori tudi v individualnem settingu; kadar posameznik odgovarja sam lahko po Sherifu izoblikuje normo (referenčno točko). 149 Skupine in skupinska dinamika Poimenovanje poenotenja odgovorov okoli izoblikovanih opornih točk v skupinskem settingu s terminom norma nima prave osnove (iz današnjega sociološko Socialnopsihološkega pogleda), saj jim manjka vsaj: - neposredna medsebojna komunikacija, zaradi česar - se ne more validizirati z medsebojno interakcijo (saj do nje v obeh Sherifovih poskusih sploh ni prihajalo), - nastajanje s konsenzom (razen, če tega pojmujemo zelo široko, tudi v smislu zgoščanja odgovorov okoli modalne vrednosti. Kaže pa, da se je kasneje Sherif (195 2 47 ) problematike s poimenovanjem zavedal, saj zapiše (1967, s. 191): »Sredi tridesetih let je Sherif (1935) pokazal, kako učinkujejo določeni socialni dejavniki na presojanje velikosti navideznega gibanja in kakšne so karakteristične razlike med posamezniki v razpršenosti sodb.« Še kasneje (1961 98 ) pa z ženo Carolyn jasno zapišeta, da »...so norme produkt interakcije med ljudmi tekom časa...« 3.3.7.4. Solomon E. Asch Če velja Sherif za tistega, ki je najbolj zaznamoval pričevanje nastajanja norm, pa je Solomon E. Asch 94 tisti, ki se najpogosteje povezuje z avtorstvom prvih proučevanj procesa konformiranja. Oglejmo si Aschev eksperiment, na katerega se mnogi še danes sklicujejo v povezavi s konformiranjem, sam Asch pa pravi (1952, s. 451), daje »raziskoval nekatere pogoje, ki napeljujejo posameznike, da ostajajo neodvisni ali pa se podredijo skupinskim pritiskom, kadar so ti v nasprotju z dejstvi 100 .« Asch je 1951, 1952 eksperimentiral v skupinah s po 8 (ali 10) člani, od katerih jih je bilo 7 (do 9) vnaprej dogovorjenih z eksperimentatorjem kako bodo odgovarjali (tako, daje dejansko bila poskusna oseba le en posameznik - zadnji v vrsti). Naloga vseh je bila, da so primerjali osnovno črto (katere dolžina je variirala med 2,5 in 26 cm) s tremi drugimi, od katerih je bila le ena enako dolga kot osnovnica, pri drugih dveh pa so dolžine variirali, tako da sta včasih bili obe krajši, včasih sta bili obe daljši, včasih pa ena daljša in ena krajša od osnovnice. 97 V članku »A study in ego functioning: elimination of stable anchorages in individual and group relations« (ponatis objavljen v 1967). 98 V članku »Conformity — deviation, norms, and group relations« (ponatis objavljen v 1967). 99 Rojen je bil 1907 v Varšavi, vendar je od 1920 je živel v ZDA. Znan je tudi kot avtor teorije atribucij, manj znano pa je, da se je pod vplivom Maxa VVertheimerja med prvimi ukvarjal z gestalt psihologijo ter s procesi povezanimi z zaznavami, asociacijami, učenjem, mišljenjem itd. 100 Poudarek je v originalu. 150 Skupine in skupinska dinamika Slika 15: Ocenjevalne črte in razpored sedmih »poskusnih oseb« in prave poskusne osebe (po Asch, 1952, s. 452). Osnovnica Črte za primerjanje 1 2 3 Z eksperimentatorjem dogovorjene »poskusne osebe« Poskusna oseba V poskusu je 7 navidezno poskusnih oseb ves čas trdilo, da so črte enako dolge kot osnovnica (tudi tiste, ki so bile vidno krajše in daljše). Ker so kot zadnje odgovarjale prave poskusne osebe, so bile pod precejšnjim pritiskom - povedati enako mnenje kot 7 ljudi pred njimi ali povedati lastno, tudi če je v nasprotju z mnenjem vseh ostalih. Rezultati (prav tam, s. 458) so pokazali, daje samo petina poskusnih oseb ostalo povsem neodvisnih in so povedali svoje mnenje, ne glede na to kaj je trdila večina (ali celo 42 % če bi v rezultate prišteli tudi tistih 7, ki so se zmotili le enkrat, kar pa seje v približno istem številu, t.j. 9 x, zgodilo tudi v kontrolni skupini) kar tretjina poskusnih oseb pa je v poskusu sledila napačnim odgovorom večine. V kasnejših raziskavah (po Zimbardo in Gerrig, 1996) je eni poskusni osebi dodal še eno in ugotovil, daje v tovrstnih pogojih še vedno 10% poskusnih oseb odgovorilo vedno enako kot večina. Do podobnih ugotovitev so prišli v kasnejših raziskavah tudi drugi raziskovalci, ki navajajo, da tako kot večina pred njimi odgovori 50-80% ljudi. 151 Skupine in skupinska dinamika Slika 16: Diagram pravilnih odgovorov pri Aschevem eksperimentu (po Zimbardo in Gerrig, 1996) kontrolna skupina dve poskusni osebi ena poskusna oseba Št. poskusa Ash je z intervjuji po poskusih ugotovil, da nobena poskusna oseba - ne glede na svoj odgovor - ni ostala ravnodušna ob odgovorih večine. Tako je z intervjuji odkrival, da lahko vse tiste, ki so odgovarjali tako kot večina, razdelimo v tri skupine glede tega, zakaj so tako odgovarjali: • v prvo skupino (dejansko seje zgodilo le pri eni poskusni osebi) je uvrstil spremenjeno zaznavanje - tu je oseba sama zase povedala, daje pod vplivom pritiska skupine dejansko videla vse tri črte kot enako dolge; • v drugo skupino (najbolj številna), pri kateri je pritisk večine vodil v spremembo sodb, so sestavljali tisti, ki so rekli, da so sami videli drugače kot ostali, vendar so bili prepričani, da ostali vidijo prav. Pomislili so, da se sami motijo zaradi kota gledanja, padanja svetlobe, da so slabo slišali navodila ipd.; • v tretjo skupino, pri kateri je pritisk vodil v spremembo vedenja, pa je uvrstil tiste, ki so bili zase prepričani, da vidijo prav, vendar so na glas povedali tako mnenje kot večina, zato da ne bi bili drugačni, posebni. 3.3.7.5. Ocena Aschevih eksperimentov Rezultati poskusa so tako zanimivi, da so spodbudili številne druge raziskovalce, da so pričeli proučevati te in podobne pojave. Je pa njegova experimentalna paradigma vodila do »kopice nesporazumov« (Bečaj, 2000, s. 8), ki so kulminirali v »pravo epistemološka nočna 152 Skupine in skupinska dinamika mora« kot jo je poimenoval Brown (1965, po Levine, 1999, s. 358). Zanimivo je tudi, da so te poskuse povezovali s proučevanjem konformiranja, čeprav sam Asch v poglavju knjige (1952, s. 450-501), kjer opisuje poskus s črtami, termina konformiraje ni uporabljal 101 (oz. natančneje: uporabi ga le enkrat, ne da bi ga opredelil, ali kako drugače povezal s svojimi poskusi); govori o neodvisnem posamezniku in njegovih zmožnostih upiranja skupinskemu pritisku, ter o podrejanju . Nedvomno so njegove raziskave tudi pod močnim vplivom t.i. duha časa, ki je bil v tedanji Ameriki še vedno pod močnim vtisom druge svetovne vojne - kar tudi verjetno odraža vzroke zaradi katerih seje Ash svojih poskusil sploh lotil. Sam namreč zapiše (prav tam, s. 495, 496): »Iz socialnega vidika je neodvisno vedenje produktivno, saj je edino sredstvo za popravljanje napak in usmerjanje socialnih procesov skladno z ustreznimi potrebami. Po drugi strani pa je popuščanje antisocialno, ker širi napake in zmedo. Medsebojno deljenje popuščanja ni dovolj; producira lahko spektakularno korakanje milijonov pod zastavo grozljivega svetovnega nazora. Skupna akcija, ki temelji na prostovoljni ali neprostovoljni potlačitvi individualne izkušnje, je maligni sociološki proces.« Moscovici in Faucheux (1972, s. 152) pa iz Aschevega eksperimenta izpeljeta potrditev svoje teorije vplivanja manjšin. Čeprav je eksperiment večinoma povezan z zaključkom, da »večina lahko vpliva na manjšino celo, kadar izraža mnenja, ki so v nasprotju z objektivnimi, fizičnimi dejstvi«, pa bi morali po njunem mnenju skupino eksperimentatorjevih pomočnikov pravzaprav imeti za manjšino. Glede na splošno razširjene norme je namreč naivni subjekt nezavedni predstavnik širšega socialnega okolja, torej večine 10 '! Torej skupina pomočnikov, ki zagovarja evidentno drugačno mišljenje kot bi ga milijoni drugih, ne more predstavljati drugega kot manjšino. Poskusna oseba odraža le to, da seje znašla v sebi tujem okolju, brez možnosti stika s podobno mislečimi, zaradi česar občuti močno negotovost in popusti (kar je tudi sicer znano iz političnih propagand, religioznih preobratov, sprememb pri vojnih ujetnikih ipd.). Aschev eksperiment torej predvsem kaže, kot poudarita Moscovici in Faucheux (prav tam, s. 153), da »konsistentna manjšina lahko pod določenimi pogoji spremeni obstoječo normo.« 101 Termin konformiranje uporabi šele v članku iz leta 1955 (po Bečaj, 1997, s. 253 in 2000, s. 11), na kar je med prvimi opozarjal Jones (1985, po Bečaj, neobj.). 102 V orig.: yield. 103 Moscovici in Faucheux si ne lastita avtorstva te ideje, saj korektno navedeta (1972, s. 154), da je o tem pisal že Cohen (1963). 153 Skupine in skupinska dinamika 3.3.7.6. Klasično pojmovanje socialnega vplivanja 3.3.7.6.1. Socialno vplivanje kot realizirana socialna moč Prvo obdobje proučevanja socialnega vplivanja seje začelo, kot zapiše Turner (1991, s. 7, 115) z Lewinovim proučevanje skupinske dinamike, z njegovo teorijo polja in nenazadnje z njegovo definicijo moči kot »možnosti uporabe določene sile prepričevanja druge osebe« 104 . V nadaljevanju bom predstavil nekatere ključne predstavnike in njihove prispevke, ki so pomembno vplivali na neločljivo povezovanje socialnega vplivanja s socialno močjo. Predstaviti pa nameravam tudi socialno interakcijo in proces nastajanja skupinskih norm. Ti dve področji v sodobni socialno psihološki literaturi sicer običajno ne povezujejo z zgornjo premiso, vendar zaradi enosmernosti procesa in poudarjene konfliktne narave po mojem mnenju sodita v klasično obdobje socialne psihologije (čeprav nudita tudi osnovo razlag procesov iz sodobnega socialno psihološkega vidika). Razumevanje socialnega vplivanja seje v klasičnih izhodiščih navezovalo na razumevanje razlik med referenčnimi skupinami (ki so psihološko pomembne za stališča in vedenje nekoga) in drugimi skupinami 105 . Turner zapiše (1991, s. 5), da so slednje opredeljevali kot tiste, v katerih se posameznik znajde po nekih objektivnih kriterijih, vendar posameznik ne čuti psihološke pripadnosti (glede na samooceno in socialne vrednote) takim skupinam. Harold H. KeIIey je leta 1952 (po Dawson in Chatman, 2001) prvi govoril o dveh funkcijah referenčnih skupin 106 in sicer bi morali ločevati dve obliki skupin: - skupine s primerjalno funkcijo, s katerimi se nekdo primerja, zato, da lažje ocenjuje lastno situacijo in svoje lastnosti; referenčna skupina pomeni za posameznika oporno točko za ocenjevanje in vrednotenje sebe in drugih - skupine z normativno funkcijo, pa so tiste, iz katerih nekdo jemlje norme in vrednote, zaradi česar je ustrezno nagrajen ali kaznovan; posameznik je v tem smislu odvisen od skupine, saj je ta prisiljen sprejemati njene norme, če želi biti član te skupine. Turner (1991, s. 5, 6) in Kelman (2006, s. 6) opredelita tudi razliko med pozitivnimi in negativnimi referenčnimi skupinami, pri čemer velja, da: 1. v pozitivnih referenčnih skupinah se posameznik počuti psihološko udeležen, sprejema skupino in siji želi biti pripaden, se identificira z njo, mu je privlačna, 104 V orig.: The possibility of inducing forces of certain magnitude on another person. 105 Pojma primarnih in sekundarnih skupin je v psihologijo uvedel že leta 1902 C.H. Cooley. 106 Sicer naj bi termin »referenčna skupina« prvi uporabil Herbert Hyman (1942, po Dawson in Chatman, 2001 in Kawasaki, 2002) pri označevanju mladostniške lojalnosti skupinam delinkventov. 154 Skupine in skupinska dinamika 2. negativne referenčne skupine; pa so tiste, ki jih zavrača, ki jih uporablja za to, da definira, kdo on ni in kaj noče biti, česa noče čutiti, kako se noče vesti ipd. Medtem, ko v pozitivnih referenčnih skupinah prihaja do procesov vplivanja, pa v negativnih referenčnih skupinah po Turnerju prihaja do popuščanja. V njih se posameznik, kadar mora biti njihov član, prilagodi pravilom in usmeritvam zato, da ni deležen sankcij (kot npr. neprostovoljno služenje vojaškega roka). Herbert C. Kelman je leta 1961 v članku Processes of opinion change prvi postavil teorijo treh procesov s katerimi se posameznik odzove na socialno vplivanje. Kot sam pravi (1961, s. 62) so ga impresionirale ideološke spreobrnitve »pravih vernikov« in še posebej »pranje možganov« (zlasti kitajske komunistične metode »reforme mišljenja«). Kelman pravi, da teh izkušenj ne moremo zadovoljivo pojasniti s procesoma privatnega sprejemanja in javnega konformiranja. Meni (prav tam), da tovrstne pojave socialnega vplivanja bolje pojasnjuje teorija treh procesov: - popuščanja; za katerega pravi, da se pojavi, kadar posameznik sprejme vpliv druge osebe iz skupine, ker upa, da bo tako dosegel želeno reakcijo druge osebe. Na ta način se približuje določenim nagradam ali pa izogiba kaznim, ki jih izvor vpliva kontrolira. Vendar pri tem mnenje izvora vpliva sprejme le navidez, svoje drugačno mnenje pa prikrije. Posameznikova motivacija za tako vedenje je zagotavljanje potrditve s strani izvora vpliva, oz. izogibanje njegovemu odklanjanju. Kelman pravi (prav tam), da lahko govorimo o popuščanju »v vsakem primeru, kadar posameznik popusti in naredi to, kar izvor vpliva od njega pričakuje - oz. to, kar misli, da izvor od njega pričakuje, ker vidi to kot način, kako doseči od njega želen odgovor.« Vendar se posameznik tako vede le kadar je opazovan s strani vplivne osebe. - identifikacije; ki se pojavi, kadar posameznik sprejme vedenje, ki izhaja od druge osebe ali skupine zato, ker seje znašel v takem odnosu socialnih vlog, ki so pomembne za oblikovanje njegove samopodobe. »Sprejemanje vpliva skozi identifikacijo je,« kot pravi Kelman (prav tam, s. 63) »način vzpostavljanja in ohranjanja želenega odnosa z drugimi in samodefiniranja, ki je vsidrano v tem odnosu.« Za primer tega navaja vedenje zapornikov na Kitajskem, ki so jim »oprali možgane«. Z sprejetjem stališč, prepričanj in vrednot svojih avtoritet so si zaporniki po torturi, ki soji bili podvrženi, lahko ponovno pridobili identiteto. Vendar tako vedenje, čeprav je resnično sprejeto kot lastno, ni skladno z že oblikovanim vrednostnim sistemom posameznika. Torej ni povsem integrirano v osebni vedenjski repertoar, ampak je izolirano od ostalih vrednot, ostaja »inkapsulirano«. - intemalizacije; o kateri govorimo (Kelman, prav tam, s. 65), kadar posameznik sprejme vpliv zato, ker je inducirano vedenje skladno z njegovim vrednostnim sistemom. Vpliv v tem primeru posameznik sprejme, ker je povezan z občutkom 107 Bodimo pozorni, da to napiše v ednini! 155 Skupine in skupinska dinamika notranje pridobitve iz treh razlogov: ker je s pomočjo novega vedenja mogoče razrešiti problem, ker je skladno z njegovo lastno orientacijo ali pa zato, ker je povezano s potrebami njegovih vrednot. Kelman (prav tam) razloge za intemalizacijo strne v »ker ga posameznik zaznava kot pomembnega na poti k polnemu uresničenju i r\o njegovih vrednot.« V tem obdobju so bile za opredeljevanja socialne moči ključne Lewinova opredelitev moči (»možnosti uporabe določene sile prepričevanja druge osebe), Festingerjeva ugotovitev (1953, po Raven, 1992, s. 9, 10), »da se v določenih okoliščinah pojavi socialno vplivanje na vedenje tudi, če oseba privatno ne sprejema spremembe«, ter iz obojega izhajajoča opredelitev (še danes najbolj znana) Johna R. P. Frencha, in Bertrama H. Ravena, ki sta prva zapisala (po Raven, 1992, s. 9), da »je socialna moč potencialni vpliv«. Celotno obdobje je tako v temelju zaznamovalo enačenje socialnega vplivanja s socialno močjo oz. prepričanje, daje socialno vplivanje realizirana socialna moč. Že Lewin (po Rot; 1983, s. 155) govori o socialni moči, ki predstavlja razliko med močjo, ki jo lahko manifestira oseba A nad osebo B in med odporom, ki ga ta lahko pokaže. Kot zanimivost omenimo, da so Lewin in njegovi sodelavci (Lippit, White) ob proučevanju vodenja v deških taborih ugotavljali, da so nekateri fantje bolj vplivni od drugih in so njihovo vedenje označili kot »nalezljivo vedenje« 109 (po Raven, 1992, s. 9). Najbolje označujoča definicija (pa tudi kasneje verjetno najpogosteje navajana) tega obdobja je definicija Collinsa in Ravena (1969, po Rot; 1983, s. 156), v kateri zapišeta: »Moč je potencialni vpliv, sposobnost in možnost, da se vpliva, potencialni vpliv, ki se ga včasih uporabi, včasih pa ne.« Iz take definicije sledi (prav tam), daje vpliv »uporabljena in manifestirana moč, moč, kije aktualizirana. Vpliv pomeni,... menjanje vedenja osebe, nad katero se kaže moč nekoga.« Če sledimo Collinsu in Ravenu (prav tam) je socialna moč potencialni socialni vpliv, ki ga ima neka oseba nad drugo osebo. 3 . 3 . 7 . 6 . 1 . 1 . Oblike socialnih moči Glede na to, daje še danes najpogosteje navajana, in s tem vplivna, prav opredelitev različnih oblik socialnih moči Frencha in Ravena (1959), si jo oglejmo na kratko (povzeto po Dickson s sod., 1993, s. 143-157 ter po Raven, 1992, s. 13-16): 1. Moč nagrajevanja (reward power); posameznik lahko dodeljuje drugim nagrade kadar se vedejo skladno z njegovimi pričakovanji /ali jih odteguje kadar se ne/. Kasneje so ločevali še: - neosebno nagrajevanje (kadar gre zgolj za dodelitev neke nagrade) in 108 V orig.: because he perceives it as inherently conductive to the maximization of his values. 109 V orig.: contagion bahavior. 156 Skupine in skupinska dinamika - osebno nagrajevanje (kadar je nagrajevanje povezano z določenim - pozitivnim ali negativnim - odnosom med tistim, ki nagrajuje in tistim, ki nagrado prejema). 2. Moč represije (coercive power); pri kateri ima nekdo možnost uporabe negativnega pogojevanja ter kazni nad ostalimi. Kazen pri tem zajema celoten spekter od fizičnega kaznovanja, preko verbalnega, do subtilnih oblik neverbalnih sporočil nesprejemanja. Podobno kot pri nagrajevanju so ločili še: - neosebno represijo in - osebno represijo. 3. Legitimna moč (legitemate power) ali včasih t.i. formalna moč; posameznik jo ima lahko zaradi svojega položaja, formalne vloge, naslova, pooblastila... Izhaja iz intemaliziranih vrednot posameznika (O), da ima drugi posameznik (P) legitimno pravico vpliva (na O), ki ga mora le-ta sprejemati, upoštevati (npr.: v vojski) - celo kadar P ni prisoten. Včasih se (po Rot; 1983, s. 156) enači »avtoriteta« /kije izvajalec legitimne moči/ s posplošenim pojmom »socialna moč«. Avtoriteta je zgolj ena od možnih vrst moči. Nadaljnja diferenciacija te moči je v: - formalna legitimnost (nanaša se na legitimno moč, ki sledi iz formalne pozicije nekoga), - legitimnost recipročnosti (zanjo pravi Raven, da sloni na socialnih normah, ki delujejo kot nekakšna obveza nekaj početi; npr.: »To sem storil zate, zato bi se moral ti počutiti dolžnega, da to storiš zame.«), - legitimnost pravičnosti (npr.: »Trdo sem delal in trpel, zato imam pravico zahtevati od tebe, da nekaj storiš zame.«) - legitimnost odvisnosti oz. nemoči (po kateri smo »normativno zavezani« pomagati tistim, ki si sami ne morejo in so od nas odvisni). 4. Strokovna moč (expert power); o njej govorimo kadar ima nekdo znanje in/ali sposobnosti, ki so za druge člane skupine pomembne. Strokovna moč se nadalje razdeli na: - pozitivno strokovno moč (kadar nekdo stori dejansko tisto, kar strokovnjak pričakuje od njega) in - negativno strokovno moč (kadar nekdo stori ravno obratno od zahtev strokovnjaka, kar so imenovali »učinek bumeranga«). 5. Moč reference (referent power); lahko jo imajo tisti, do katerih obstoja pozitiven čustven odnos (običajno gre za imitacijo in identifikacijo) npr.: starši, lahko 157 Skupine in skupinska dinamika vzgojitelji... Podobno kot strokovno moč so kasneje razdelili tudi referenčno moč na: - pozitivno referenčno moč in - negativno referenčno moč. Tem vrstam moči je Raven kasneje, leta 1965 dodal še: 6. Informacijska moč (information power); pri kateri nekdo razpolaga z informacijami, ki jih ostali člani skupine nimajo, imajo pa te informacije za njih neko vrednost. Raven zapiše, da bi lahko ločevali : - moč neposrednih informacij in - moč posrednih infonnacij Pritisk, ki je povezan s socialno močjo so proučevali številni avtorji, ki pa so se usmerjali predvsem na nivo posameznika (socialna moč, ki jo ima posameznik za vpliv na drugega posameznika ali na skupino). Tako npr. Dickson in soavtorji (1993, s. 144) pravijo: »Močna oseba je tista, ki ima zmožnost (ability) namerno delovati tako, da doseže spremembe pri drugih. ... kar pomeni, da oseba lahko uporabi svojo zmožnost ali pa ne. ... Če je uporabljena, ne bo vedno efektna in celo, kadar je uporabljena uspešno, ni nujno da ne bo tudi učinek ravno nasproten od želenega.« Raziskovanje procesov povezanih s socialno močjo je doživelo svojo kulminacijo s t.i. Milgramovimi poskusi z »elektrošoki«. Stanley Milgram je leta 1963 objavil' 10 rezultate kontraverznih poskusov na Yale-ski univerzi (kasneje je raziskave spreminjal in dopolnjeval, npr. 1966, 1974). Preko oglasa v časopisu je pridobil 40 prostovoljcev (obeh spolov, starih od 20 do 50 let, različnih poklicev in izobrazbe. Poskusnim osebam so razložili, da bodo sodelovali v proučevanju učenja in spomina. V poskusu so navidezno izžrebali vloge »učitelja« in »učenca« (ki pa je bil v resnici eksperimentatorjev sodelavec). »Učenci« naj bi se učili pare asociativnih besed, »učitelji« pa naj bi spodbujali učenje z elektrošoki, tako da so vsako napako kaznovali z elektrošokom moči od 15 V do 450 V. Dejansko poskusne osebe niso dajali »učencem« elektrošoke, čeprav sojih v to prepričali (tudi tako, da so njim samim dali izkusiti lahen elektrošok jakosti 45 V. »Učenci« so tako navidezno prejeli elektrošok in odigravali kar jim je bilo že prej naročeno: zdrznili so se, poskusili so se odmakniti, kričali so, prosili naj nehajo s »poskusom«, se onesvestili ... Da bi se izognili temu, da se nekdo ne bi zavedal jakosti izražene v voltih, je vsak »učitelj« imel 110 Poglavje je povzeto po Milgram, Stanley (1997). Behavioral study of obedience. V The Blackvvell Reader in Social Psychology, s. 543 - 557 (ponatis dela, objavljenega leta 1963 v Journal of Abnormal and Social Psychology št. 67, s. 371 -8). 158 Skupine in skupinska dinamika pred seboj aparat, na katerem je nazorno pisalo, moč in kakšno nevarnost za »učenca« predstavlja kakšen šok (lahen šok (od 15-60 V), srednji šok (od 75-120 V), močan šok (135— 180 V), zelo močan šok (195 240 V), silen šok (255-300 V), izredno silen šok (315-360 V), nevaren šok (375-420 V) in XXX šok (435-450 v). Slika 17: Predvideni in dejanski nivo »elektrošoka«, ter procentualni prikaz poslušnih oseb v Milgramovem eksperimentu (po M.A. Hogg in G. M. Vaughan, 1998, s. 207) Nivo "elektrošoka" (v voltih) in stopnje napisane na generatorju Ce katera od poskusnih oseb ni hotela več sodelovati, so eksperimentatorji uporabljali naslednje »stopnje« spodbujanja: 1. stopnja: »Prosim, nadaljujte.« ali »Prosim, pojdite dalje.« 2. stopnja: »Eksperiment zahteva, da nadaljujete.« 3. stopnja: »Absolutno potrebno je, da nadaljujete.« 4. stopnja: »Nimate druge izbire, morate nadaljevati.« Rezultati poskusa so bili šokantni za vse strokovnjake, saj so pred poskusom celo najbolj pesimistični napovedovali, da bodo redke poskusne osebe (»deviantni«) pripravljene dati elektrošok jakosti 240 V. Večina je menila (kot je razvidno iz slike), da bo največ poskusnih oseb dalo kazen tja do oznake 150 V, preostali bodo le moteni posamezniki. Dejansko pa le 12,5 % poskusnih oseb ni bilo več poslušnih avtoriteti pri elektrošokih z močjo 300 V, 10 % poskusnih oseb so se uprle pri 315 V, 5 % pri 330 V, po 2,5 % poskusnih oseb pri 345 V, 360 V in 375 V. Tisto kar je najbolj šokanten izsledek poskusa pa 159 Skupine in skupinska dinamika je, daje kar 65 % poskusnih oseb »učencu« dalo največji možni »smrtno nevarni« elektrošok 450 V, označen z XXX. Ko so kasneje ponavljali poskus z različnimi pogoji, so prišli še do nekaterih zanimivih spoznanj, npr.: - če »učitelji« niso videli žrtve, ampak so zgolj slišali le najhujše krike, je 450 V dalo 66% poskusnih oseb, - če »učitelji« niso videli žrtve, so jo pa stalno slišali, je 450 V dalo »učencem« 62,5% poskusnih oseb, - če seje žrtev nahajala ‘/2 m od »učiteljev«, je 450 V dalo 40% poskusnih oseb, - 30% »učiteljev« je celo fizično prisililo »učenca«, daje položil roko na »izvor električnega šoka« pri 450 V, - če je eksperimentator zapustil prostor in dajal navodila po telefonu je 20% »učiteljev« dalo elektrošok jakosti 450 V, - če je v poskus bil vključen še nekdo, kije odbil poslušnost avtoriteti je še vedno 10% »učiteljev« dalo elektrošok jakosti 450 V, - če je v poskus bil vključen še nekdo, ki pa se je vedno pokoraval avtoriteti je 450 V dalo kar 92,5% poskusnih oseb! Kot seje odražalo tako v teoriji kot v različnih poskusih, so v tem obdobju socialno vplivanje večinoma razumeli kot realizirano socialno moč. Ob tem je večina avtorjev (npr. French in Raven, Milgram) tako kot socialni moči, tudi socialnemu vplivanju pogosto napačno pripisovali enosmernost poteka procesa (nekdo, ki ima več moči pač vpliva na nekoga, ki ima tega manj). Vendar sta oba pojava v svoji dinamiki vedno interaktivna. Interaktivnost je Moscovici (po Nastran - Ule; 1992, s. 256) izrazil ob primerjanju s teorijo komunikacij. Pri tem naj bi bil izvor socialnega vpliva »oddajnik«, cilj »prejemnik« in proces med njima pa prenos informacij od oddajnika do prejemnika. Iz teorije komunikacij je razvidno, daje oddajnik istočasno že tudi prejemnik in daje pravzaprav ob njegovi informaciji že težko strogo ločevati, kaj je dejansko le »njegovo«, kaj pa je že vplivano od prejšnjega sporočila, ki gaje sam prejel. 160 Skupine in skupinska dinamika 3.3.7.7. Socialna interakcija in enosmerni proces socialnega vplivanja Enosmernost socialnega vplivanja je v precejšnji meri vezana na pojem socialne interakcije, ki jo McDavid in Harari (1968, s. 16) opredelita kot vzajemen učinek vedenja ene osebe na t.i. socialni dražljaj (to je lahko skupina ali pa vedenje drugega posameznika). Čeprav se pojem interakcija deklarirano povezuje s so-delovanjem ali medsebojnim vplivanjem, pa je dejansko razumevanje interakcije implicitno povezano z enosmernim povzročanjem nekih odzivov. Razlog se verjetno skriva kar v težnji psihologije po objektiviziranju in čimbolj eksaktnim pristopom k proučevanju interakcij - nenazadnje že termin dražljaj označuje nekaj, na kar nujno sledi (tak ali drugačen) odgovor oz. reakcija. Navedeno je dobro ilustrirano tudi v modelu socialne interakcije McDavida in Hararija: Slika 18: Model poteka socialne interakcije (McDavid in Harari, 1968, s. 16). Legenda: I predstavlja posameznika v socialni situaciji S predstavlja socialni dražljaj 1, 2, 3, 4 prdstavljajo časovno zaporedje v interakciji puščice a, b, c itd. predstavljajo zaporedje v katerem se odvija interakcija Primer: 161 Skupine in skupinska dinamika Podobno opredelitev kot smo jo navedli zgoraj (ki se navezuje na dražljaje in s tem predpostavko povzročanja) najdemo tudi v bolj sodobni literaturi; Reber (1987, s. 367) npr. interakcijo definira kot recipročni učinek ali vpliv, v socialni interakciji pa pride do tega, da vedenje nekoga deluje kot dražljaj za vedenje drugega in obratno. Johnson in Johnson (1997, s. 569) pa pravita, daje socialna interakcija: »Vzorci vzajemnega vplivanja, ki povezujejo dve ali več oseb.« Za interakcijo med člani skupine je značilno prav neprestano gibanje in spreminjanje pojavov kot sta komunikacija in vodenje. Vzajemnost je zajeta tudi v Rotovi definiciji (1987, s. 1), kjer pravi »... vsaka interakcija je nujno socialna in zajema oblike in učinke neposrednega delovanja aktivnosti ene ali več oseb na vedenje drugih oseb.« Verjetno najbolj znan poskus prevajanja socialne interakcije v kvantitativne kategorije pa je Balesova (1950) analiza procesa interakcije 11 *. Sprva so (po Perakyla, 2004, s. 3) model analize interakcij uporabljali za opazovanje in proučevanje diskusij v skupinah pri reševanju različnih problemov, kasneje pa sojo prenesli na proučevanje zelo različnih, tako laboratorijskih kot naravnih skupin. Za analizo interakcij je Bales izdelal dvanajst kategorij vedenj, ki jih je uvrstil v tri področja: pozitivno socialno-emocionalno področje (1. izraža solidarnost, podpira, daje pomoč 2. izraža sproščenost, se smeji, se šali, je zadovoljen 3. izraža strinjanje, razumevanje, sprejema pozitivne stvari, je dopuščajoč, popustljiv), nevtralno področje naloge (4. daje sugestije, nasvete, usmerja 5. izraža mnenje, analizira, ocenjuje 6. daje orientacijo, obvešča, ponavlja, potrjuje 7. sprašuje za orientacijo 8. sprašuje za mnenje, mišljenje, analizo drugih 9. sprašuje za sugestijo, nasvet, smer, način vedenja) in negativno socialno-emocionalno področje (10. se ne strinja, ima pasivne reakcije, je konvencionalen, ne pomaga ostalim 11. kaže stanje napetosti, išče pomoč, odpoveduje 12. kaže neprijaznost, ne priznava statusa drugih, brani in se ščiti). Za Balesa (kot ga navaja Perakyla, 2004, s. 4) je osrednja ideja, na kateri sloni analiza, da obstojajo štiri osrednje dimenzije odnosov med udeleženci katere koli skupine (razlike v dostopu do virov, razlike v kontroli nad drugimi osebami, razlike v statusu, glede pomembnosti in prestiža, ter razlike v solidarnosti). V teh osrednjih dimenzijah, ki omogočajo opredeljevanje razlik med udeleženci neke skupine, lahko prepoznamo predpostavko, da vedenje enega udeleženca deluje kot dražljaj (neposreden vzrok) za vedenje drugega. To je še posebej izpostavljeno v dimenziji kontrole nad drugimi osebami, v kateri Bales (po Perakyla, 2004, s. 6) pravi, da »oseba lahko 'kontrolira vedenja druge osebe, kar je pogosto potrebno za doseganje individualnih in kolektivnih ciljev.« Podobno razmišljata tudi Thibaut in Kelley (1959) v svoji teoriji socialne izmenjave. Ljudje naj bi v socialnih interakcijah po njuni teoriji hedonistično stremeli k čim večjemu povečanju nagrad in zmanjševanju svojih »stroškov«. Do zadovoljitev lahko prihaja le v interakcijah, saj poteka zadovoljevanje potreb pri posamezniku po principih izmenjave; posameznik mora v socialno interakcijo nekaj investirati, da bi iz nje lahko nekaj dobil. Ampak več o tem v 111 V orig.: Interaction Process Analysis (IPA). 112 Poudarek je v originalu. 162 Skupine in skupinska dinamika naslednjem poglavju. Za zaključek tega pa naj le še zapišem opredelitev socialne interakcije. Za dobro definicijo socialne interakcije bi po mojem mnenju definiciji Johnsonov dodati eksplicitno poudarjeno tisto, kar je v drugih definicijah implicitno vsebovano, v Reberjevi pa nakazano; to je, daje interakcija mogoča šele ob hkratni prisotnosti dveh ali več oseb. Šele v tem primeru resnično lahko vedenje nekoga deluje kot dražljaj za vedenje drugega in obratno, kar je, kot bomo kasneje pokazali, tudi eden od diferencialnih kriterijev od pojma socialno vplivanje. Socialna' 13 interakcija je potemtakem vzajemno vplivanje vedenja dveh ali več sočasno prisotnih oseb. 3.3.7.7.1. Socialna interakcija in nastajanje skupinskih norm Po Turnerju (1991, s. 2) je ena od osnovnih težav opredeljevanja socialnega vplivanja v tem, da še ni koherentne znanstvene teorije o socialnih normah. Tisto, kar je evidentno je to, da se naše razumevanje socialnih norm spreminja skupaj z našim razumevanjem procesov vplivanja. Z navedenim se seveda lahko deloma strinjam, čeprav menim, da lahko ločujemo dva paradigmatska izhodišča v razlaganju nastajanja norm. Prvega bi poimenoval socialna interakcijska paradigma (kije najbolj razvidna v spodaj predstavljeni teoriji socialne izmenjave Thibauta in Kelleya), drugega pa bi pripisal konstrukcionistični paradigmi (menim, da se najbolje predstavlja v izhodiščih Bergerja in Luckmanna, predstavljenih v poglavju o socialni resničnosti) Thibaut in Kelley v svoji teoriji socialne izmenjave' 14 pravita, da posameznika (avtorja namreč izpeljeta teorija na podlagi analize interakcij v diadah) vstopata v socialno interakcijo zaradi zadovoljitve lastnih potreb. Vendar se avtorja ne ukvarjata kaj dosti s tem, katere so potrebe, ki nekoga pripeljejo v interakcijo, ampak sama pravita, daje njuna teorija »primarno funkcionalistična« (1959, s. 5). S tega vidika se zdi povsem na mestu Bečajevo opozorilo (1987, s. 109) da se s potrebami oz. socialno motivacijo »Thibaut in Kelley ukvarjata na zelo praktičen način, pri čemer funkcija socialne izmenjave dovolj jasno kaže na to, daje zanju bistvo socialnih odnosov v konfliktu. Norma je namreč posledica medsebojnih pogajanj, pri katerih vsaka stran na osnovi svoje socialne moči poskuša iztržiti čim boljši rezultat. Norma glede na svoj izvor tako predstavlja zamrznjeno razmerje moči dveh ali več partnerjev. Prav v tem pomenu je njena nadosebnost predvsem nadomestilo za osebno vplivanje ali z drugimi besedami sredstvo, s katerim se izognemo vedno novim pogajanjem in s katerim vzdržujemo doseženo razrešitev osnovnega konfliktnega odnosa.« 113 Pojem socialna se tu seveda nanaša pretežno na male skupine, čeprav do interakcije prihaja tudi v večjih socialnih sistemih (sploh v času globalizacije), ne zajema pa t.i. generične dimenzije tega pojma. 114 Thibaut in Kelley (1959, s. 1) jo sprva sicer imenujeta »teorija medosebnih odnosov in skupinskega delovanja« (v orig.: »theory of interpersonal relations and group functioning«). 163 Skupine in skupinska dinamika Thibaut in Kelley namreč jasno povesta (1959, s. 10), da »je interakcija bistvo vsakega medosebnega odnosa. Za dva posameznika lahko rečemo, da sta ustvarila odnos takrat, ko opazimo, da sta bila v interakciji ob različnih, ponavljajočih se priložnostih.« Da bi dva v interakciji svoje potrebe čimbolj zadovoljila, morata ugotoviti ali sta si sploh skladna. Ob začetnem kontaktu se drug ob drugem znajdeta dva, vsak s svojimi potrebami, pričakovanji, izkušnjami, navadami. Da bi svoje potrebe v odnosu sploh lahko zadovoljila, pa morata najprej morata ugotoviti, ali sta njuna vedenjska repertoarja dovolj skladna. Po Thibautu in Kelleyu (prav tam, s. 24) potek tega lahko ponazorimo s plačilno matrico, ki jo povzemata iz teorije iger. V interakciji igrata najpomembnejšo vlogo dva mehanizma (prav tam, s. 12, 13): - težnja k nagradi; ki jo avtorja opredelita kot razna ugodja, zadovoljstva, potrditve, v katerih oseba uživa - izogibanje »stroškom«; to je vse kar osebo odvrača, plaši, kar ji povzroča neprijetnosti, konflikte, jo sramoti, pomeni zanjo prevelik energetski vložek ipd. Pri tem poudarita (prav tam, s. 25), da za posameznika, ki vstopa v interakcijo niso toliko pomembni objektivni izidi, kot njegovo subjektivno razumevanje in anticipacija možnih interakcij in izhodov (v smislu nagrad in/ah stroškov). V začetku bosta posameznika torej vstopala v interakcijo s preizkušanjem različnih izhodov v matrici ter s predvidevanjem izhodov v matrici v prihodnosti (na to vplivajo številni dejavniki kot so prvi vtis, etnična in religiozna pripadnost itd.). Do vedenja glede dobičkov in izgub pa bosta dva v diadi prišla preko »barantanja« ali »pogajanj« - drug drugemu bosta pošiljala signale (uporaba določenih vedenj), dokler ne prideta do optimalne kombinacije obeh vedenjskih repertoarjev. Proces takšnega usklajevanja vedenj Thibaut in Kelley imenujeta sinhronizacija (prav tam, s. 60). Socialna interakcija na ta način pomeni izvor zadovoljitev psihosocialnih potreb. Vendar izvor zadovoljitve osnovnih potreb, zaradi katerih sta posameznika vstopila v interakcijo ni sam po sebi dan, ampak je pogojen, saj poteka po principih izmenjave. To pomeni, da mora posameznik v socialno interakcijo nekaj investirati, da bi iz nje lahko nekaj dobil. Vsaka diada naj bi torej zagotavljala svojim posameznikom ustrezno nagrado in/ali ekonomičnost, ki je večja kot so alternativni odnosi, ki so posameznikom na razpolago. V interakcije posameznika ne uporabita »celotnega repertoarja« svojega vedenja, ampak le tisti del, ki (recipročno) potencialno vodi v dobro kombinacijo obeh vedenjskih repertoarjev. Kadar pa kombinacija vedenj posameznikov sploh ni možna ali pa, če so izhodi za enega izmed njiju preveč neugodni glede na alternativne odnose pride do razpada diade (prav tam, s. 23). Tako socialna interakcija ni možna, kadar posameznik v diadi ali večina v skupini nima zadovoljenih osnovnih psihosocialnih potreb ali kadar so le-te bistveno ogrožene. Kadar se srečamo s prisilnim članstvom in normativno ureditvijo mimo potreb članov v neki 164 Skupine in skupinska dinamika grupi, je velika verjetnost, da se med člani ne bo razvila kooperacija in kohezivnost, zaradi česar ne bo prišlo do optimalne učinkovitosti. Lahko bi rekli, da normativna zgradba in struktura skupine determinirata izhode interakcij. Ko pa je soglasje oz. strinjanje med obema udeležencema enkrat doseženo, se njuna vedenjska kombinacija prične ponavljati. V odnosu oz. v interakciji bosta torej vztrajala le takrat, kadar ima vsak v diadi občutek, da so izhodi zanju zadovoljivi (da več pridobita kot izgubita). V tem primeru prične interakcija potekati gladko in predvidljivo. Thibaut in Kelley (prav tam, s. 128) pravita, da lahko govorimo o tem, da nonna že obstaja takrat, ko obstaja pri obeh posameznikih določeno strinjanje s ponavljanjem interakcije. Od zunaj lahko to prepoznamo po tem, da: 1. obstajajo v vedenju določena pravila (vedenjski vzorci preidejo v navado); 2. če pride do kršenja pravil, se prizadeti sklicuje nanje in poskuša obnoviti njihovo veljavnost; 3. oseba, ki je kršila pravilo vedenja, bo verjetno čutila določeno obveznost, da ravna skladno s soglasjem (tudi tako, da se bo poskušala izogniti konfliktom, počutila se bo krivo ali se celo kaznovala za svojo nekonfonnnost). Ko je nonna enkrat izoblikovana, dobi skoraj tak pomen kot, da bi se odnosu pridružila tretja oseba (prav tam, s. 129). Tisti, ki je bil ob kršitvi pravila medsebojnega vedenja prizadet, se v takih situacijah sklicuje na nonno, ki dobi pomen nadomestila za neformalno vplivanje. Zato so norme za navedena avtorja (prav tam, s. 135) »posebna vrsta kontrole«. Poglejmo še, kako Thibaut in Kelley (prav tam, s. 134-135) opredelita osnovne značilnosti norm. Pravita, da: - so nonne v prvi vrsti pravila o vedenju. Vsaki osebi povedo, kaj se od nje pričakuje v določenih situacijah; - so norme tudi stabilne, tako da posameznik ve, ne le, kaj se od njega pričakuje danes, ampak tudi kaj se bo od njega pričakovalo jutri; - nonne temeljijo na soglasju ali konsenzu, ki zmanjšuje nujnost stalnega nadzora, in v večjih skupinah širše porazdeli odgovornost za nadziranje; - krepitev norm pogosto vključuje sklicevanje na neosebne vrednote ali na nadosebne dejavnike' l5 , kar manjša odpor, do katerega bi prišlo, če bi podrejanje imelo pomen predaje močnejši osebi; - imajo te vrednote v skupini pogosto splošno podporo med člani skupine, saj so neposredno nagrajevane, zato se tudi pomembno zmanjša potreba po zunanjem nadzoru. Čeprav teorija socialne izmenjave prinaša ideje in razlago nastanka nonn, ki je blizu tako pojmu socialna resničnost, kot sodobnim pogledom na socialno vplivanje, pa je v njenem 115 V orig.: appeals to impersonal values or suprapersonal agents. 165 Skupine in skupinska dinamika izhodišču prepoznavna teorija Kelmana (s pojmi popuščanje, identifikacija in intemalizacija). Tako se avtorja (prav tam, s. 244) sklicujeta nanj, ko opredeljujeta tri tipe socialnega vplivanja, saj pravita da ima povzročitelj vplivanja A nad prejemnikom B na razpolago tri tipe vplivanja: - nadzor nad usodo (»fate control«), s tem, da ga lahko kaznuje za odklone (s tem doseže popuščanje), - lahko ga nagrajuje za ko n form n o vedenje (obrnjen nadzor nad usodo; privlačnost - identifikacija) in - lahko deluje kot strokovnjak (ekspertnost - intemalizacija). Prav v tem je tudi zasnovano njuno prepričanje, da je bistvena lastnost procesov povezanih s socialnim vplivanjem konflikt, saj je kot pravita (prav tam, s. 5) že njuna »bazična premisa, da se večina socialno pomembnega vedenja ne bo ponavljala, če ne bo tako ali drugače ojačana in nagrajevana.« 3.3.7.8. Ocena klasičnega pojmovanja socialnega vplivanja Čeprav je t.i. klasičnemu pristopu obravnave socialnega vplivanja skupno, da ga povežejo s socialno močjo, pa ne moremo mimo dejstva oz. Turnerjevega opozorila (2005, s. 5), da v tem sklopu teorije niso tako enotne kot se morda kažejo bralcu. Razlikujejo se (vsaj) glede: - tega ali obstaja ena (kot pravi Festinger, 1950), dva (Deutsch in Gerard, 1955), tri (Kelman, 1958) ali celo šest (o čemer govorita French in Raven, 1959, 1992) vrst procesov vplivanja. - odnosa do informacijskih in socialnih procesov vplivanja; medtem, ko ju Festinger (1950, 1954) obravnava kot neločljiv proces in ju Deutsch in Gerard (1955) striktno ločujeta na informacijsko in normativno vplivanje, pa French in Raven (1959) ter Kelman (1958) govorijo ob teh še o referenčnem vplivu, ki je povezan s čustvenim odnosom. - pogleda na vlogo skupinske kohezivnosti in popuščanja; po Festingerju privlačnost skupine vodi k privatnemu sprejemu njenega vpliva, in kadar skupina za člana ni privlačna vodi k popuščanju. Po Deutschu in Gerardu privlačnost skupine vodi k normativnemu vplivanju, French in Raven ter Kelman pa (kot tudi Thibaut in Kelley) pojasnjujejo popuščanje z ekonomijo (nagrade in kazni oz. stroški) - tega, da kasnejši teoretiki pojmujejo nagrajevanje in kaznovanje kot osnovo popuščanja in niti ne upoštevajo, da tudi ostale vrste moči vsebujejo nagrade in stroške. 166 Skupine in skupinska dinamika Klasični pristop socialne psihologije je iz današnjega vidika najbolj »zaznamovan« z idejo, da vplivanje odraža odvisnost, na kar je prvi opozoril že Moscovici 116 (1969), kasneje pa zlasti Turner (1991, 2005). Turner takole prikaže (2005, s. 14) stališče klasičnega pristopa oz. standardne teorije socialnega vplivanja kot ga imenuje on: Slika 19: Standardna teorija socialnega vplivanja. Po Turnerju (1991, s. 39) model dvojnega procesa ponuja razlago, da konformnost posameznika s skupino narašča skladno z naraščanjem njegove normativne in informacijske odvisnosti od skupine (kar imenuje relativna moč nad posameznikom). Na podlagi analize številnih empiričnih rezultatov in študij v povezavi s konformnostjo predstavi (prav tam, s. 40—47) značilnosti modela dvojnega procesa (oz. klasičnega pristopa): 1. Referenčno članstvo: medsebojna odvisnost, podobnost in skupinska kohezivnost (pomen privlačnosti skupine) Ljudje se bolj konformirajo s privlačnimi kot z manj privlačnimi skupinami. Do večjega konformiranja pride, kadar je posameznikom pomembno članstvo v skupini, ker jim zagotavljajo občutek pripadnosti skupini, jim opredeljujejo večinske odgovore kot skupinsko normo, zaznavanje osnov skupinske kohezivnosti in norm kot pomembnih za nalogo ali prepričanje daje konformnost potrebna za sprejetje v skupino. 2. Sporazumna veljavnost in socialna podpora (pomen enotnosti skupine) Bolj kot je skupina enotna in bolj ko je posameznik osamljen, večja je moč skupine, da definira resničnost, sproža dvom v samega sebe pri izstopajočemu ter ogroža posameznikovo 116 Takole pravi: »V skoraj vseh dosedanjih raziskavah socialnega vplivanja so proučevali le en vir teoretično in eksperimentalno: odvisnost.« (Moscovici, 1997/1969, s. 532). 167 Skupine in skupinska dinamika kompetentnost in socialno pozicijo (status), tako z grožnjami kot s smešenjem in odklanjanjem njegove drugačnosti. 3. Nadzor in javno popuščanje (normativni vpliv) Konformnost skupini bo večja v javnih situacijah kot v zasebnih okoliščinah, ker lahko skupina opazuje in določi vsak odklon. Navedeno se nanaša predvsem na normativni vpliv - prilagoditev navzven brez osebnega sprejemanja. Za vpliv manjšine pa velja obratno (proučevanje seje začelo šele v sedemdesetih letih): njen vpliv je večji v zasebnih kot v javnih okoliščinah. 4. Nejasnost dražljaja in subjektivna nesigurnost (informacijski vpliv) Nejasnost dražljaja je tesno povezana z občutkom nesigumosti, ta pa je tesno povezana s konformiranjem. Bolj kot je situacija nejasna, večji je subjektivni občutek nesigumosti in večja je stopnja konformiranja. 5. Relativna subjektivna veljavnost in relativni vpliv Model dvojnega procesa predvideva, da bo se medsebojno vplivanje v skupini spreminjalo skladno z relativno močjo posameznih članov. Posamezniki pa bodo nagibali bodisi k podrejanju bodisi k upiranju vplivu v odvisnosti od zaznave samega sebe glede lastne sposobnosti, kompetentnosti, kredibilnosti, uspešnosti, ustreznosti, samozaupanja, gotovosti in konsenzualne primerjave z drugimi. Vendar, kot poudari Turner, na osnovi tega še ni mogoče govoriti o konformni osebnosti. Zanjo namreč ni empiričnih dokazov. 6. Ekstremnost norm Vpliv je povezan s stopnjo razlike med posameznikom in skupino. Konformnost ima tendenco k povečevanju skladno s povečevanjem razlike med pozicijo skupine in posameznika, vendar le do določene točke. Če se razlike še naprej povečujejo, skupina za posameznika izgubi privlačnost in kredibilnost, zato raje poišče alternativno skupino. Če povzamem, lahko kot osnovno značilnost klasičnega pristopa prepoznavamo neločljivo povezanost socialne moči in socialnega vplivanja v tem smislu, da socialno vplivanje pomeni dejansko uporabo (različnih vrst) socialne moči. Socialno vplivanje v okvirih klasičnega pristopa označuje predvsem procese, zaradi katerih posameznik popusti pritisku skupine ali posameznika. Zametke te ideje lahko zasledimo predvsem v eksperimentih Ascha (1951, 1952) in kasneje Milgrama (1963), ter v teoriji različnih vrst moči Frencha in Ravena (1959). Na teh predpostavkah so se izoblikovale tudi razlage, ki se (vsaj navzven) deklarirajo kot bolj v skupine usmerjene - predvsem kaže poudariti zelo vplivno teorijo Thibauta in Kelleya 168 Skupine in skupinska dinamika (1959). Njun pristop omogoča dobro razlago nastanka in značilnosti norm, čeprav je to v osnovi njunega razmišljanja povezano s konfliktom - prav zaradi tega njuno teorijo v delu, ki govori o konfliktni naravi uvrščam med klasične pristope, v delu, kjer nudita razlago značilnosti pojavov socialnega usklajevanja, pa se bom nanjo skliceval tudi v okviru sodobnejšega pogleda na socialno vplivanje. 3.3.7.9. Začetki sodobnega pojmovanja socialnega vplivanja Tretje obdobju (poimenovali bi ga lahko sodobno pojmovanje) socialnega vplivanja sta ob proučevanja pomena manjšin in z ločevanjem socialnega vplivanja od socialne moči najbolj zaznamovala Serge Moscovici in Claude Faucheux ' 11 . Moscovici in Faucheux (1972, s. 151) navedeta, daje že Asch leta 1956 opozoril, da teorija podrejanja socialnemu pritisku ne sme postati teorija socialnega vplivanja. Dejansko je takšno ločitev naredil že Festinger (1954), ko loči skupinsko lokomocijo od socialne resničnosti (na podlagi česar Deutsch in Gerard leta 1955 izpeljeta ločevanje normativnega in informacijskega vplivanja). In, čeprav že Asch (1952, s. 451) piše pravzaprav o »manjšini enega proti soglasni večini« je ideja o pravem pomenu manjšine in o pomenu ločevanja socialnega vplivanja in socialne moči, zaživela šele z njunimi deli. Zato bom v nadaljevanju podrobneje predstavil teorijo inovacije in teorijo spreobrnitve kot najbolj ključna dejavnika sodobnega pojmovanja socialnega vplivanja. 3.3.7.9.1. Inovacija (S. Moscovici in C. Faucheux, 1972) Čeprav bom v nadaljevanju pisal o manjšinah v skupini, naj že na začetku opozorim, da ni povsem jasnih definicij, kaj manjšina sploh je. Po Martinu in Hewstonetu (2003, http) obstojajo vsaj tri razlage manjšin: - prva se nanaša na številčnost in manjšina je iz tega vidika zgolj manj številna kot večina, kar pa je po definiciji manj kot 50 %. Thibaut in Kelley (1959, s. 129) govorita o terminu »znatna večina« - ne da bi ga podrobneje pojasnila; - manjšino lahko opredelimo glede na nonnativne pozicije, pri čemer je manjšina opredeljena kot anti normativno naravnana ali deviantna (sam bi tu dodal, daje lahko tudi ne-normativno naravnana, torej, da gre zgolj za odsotnost norme, kar pa večina doživlja kot ogrožujoče oz. konfliktno); - kot zadnjo razlago ponudita avtorja opredelitev, ki se nanaša na razporeditev moči v odnosih - glede na vire in prejemnike. 117 Gre za zgodnejša Moscovicijeva dela, saj v kasnejših ponovno prične enačiti socialno vplivanje in socialno moč (čeprav ne izrazi tega eksplicitno). 169 Skupine in skupinska dinamika Sam menim, daje manjšina opredeljena s številčnostjo in odnosom do norm večine; je manjše število ljudi (lahko tudi posameznik), v razmerju do skupine kot celote, katere vedenje večina doživlja kot antinonnativno naravnano. Ker sta Moscovici in Faucheux v svojih eksperimentih 1967 (Moscovici in Faucheux, 1972, s. 183) izhajala iz predpostavke, da odgovori v eksperimentih ne smejo biti povezani z dražljaji, katerih pravilnost je preverljiva (t.i. Aschev efekt) niti ti odgovori ne smejo biti rezultat iluzije (t.i. Sherifov efekt), sta dražljaje, ki sojih poskusne osebe presojale, oblikovala tako, da so bili po eni strani nedvoumni, hkrati pa so dovoljevali različne odgovore, ki so bili vsi enako pravilni. Prvi eksperiment so poskusnim osebam predstavili kot raziskovanje problemov v uporabni psihologiji. Povedali so jim, daje njihov cilj odkrivati povezavo med istočasno pozornostjo na zelo različne informacije in hitrim ter pravilnim odločanjem, tako kot morajo to početi kontrolorji letenja na letališčih. Pomagali naj bi jim najti odgovor, kaj v prezentiranih informacijah je najbolj pomembno (višina, položaj, hitrost...) in na kakšen način naj bodo prikazane, da jih bo mogoče čim prej in čim lažje sprejeti ter se nanje ustrezno odzvati. Eksperiment je potekal tako, da so poskusnim osebam (ameriški študentje na jezikovnem tečaju francoščine v Parizu, stari 19-22 let) pokazali 64 sličic, v različnih zaporedjih, tako, da seje vsaka nova sličica razlikovala od prejšnje po treh (od štirih) lastnosti, eno pa je imela enako. Sličice so se razlikovale po velikosti, barvi, obliki in vrsti črt, s katerimi so bile narisane (ene so bile polne, druge sestavljene iz točk). Tako je npr., če je bila prva slika velika, zelena, okrogla in s pikčasto črto, njej sledila druga, ki je bila tudi velika, ampak rdeča, oglata in s polno črto. Poskusne osebe so morale ob vsaki sliki povedati, katera od štirih dimenzij se jim je zdela najbolj značilna za določeno sliko: velikost, barva, oblika ali vrsta črte. Vsi štirje možni odgovori so bili enako pravilni. Poskusne osebe so odgovarjale glasno in nato svoj odgovor še napisale. Skupine so imele po 4 do 5 članov, vrstni red odgovarjanja pa so sistematično spreminjali: tisti, kije pri določeni sliki odgovarjal zadnji, je bil pri naslednji na vrsti prvi. Ena oseba je bila »zaupnik« eksperimentatorja, navidezna poskusna oseba, ki je konsistentno izbirala barvo kot najbolj značilno za vse slike. Rezultati, prikazani v spodnji tabeli kažejo na to, daje bilo v eksperimentalni skupini v resnici pomembno več odgovorov »barva« kot v kontrolni skupini. 170 Skupine in skupinska dinamika Tabela 14: Primerjava povprečij eksperimentalne in kontrolne skupine v prvem eksperimentu. pomembnosti V nadaljevanju eksperimenta so poskusne osebe odgovarjale tudi v serijah (dva ali več odgovorov hkrati), pri čemer so ugotovili, da tudi v tem primeru v eksperimentalni skupini dajejo več odgovorov »barva« kot v kontrolni skupini. Zaključek avtorjev (prav tam, s. 186) je, da konsistentno vedenje manjšine določa ne le število odgovorov večine, ampak tudi organizacijo teh odgovorov. V drugem eksperimentu so odgovore, namesto, da bi jih vsak zase zapisoval na papir, asistenti zapisovali na tablo. Tako je vsak lahko jasno videl, kdo je dal kakšen odgovor in kakšni so vzorci odgovarjanja vsakega posameznika. Izkazalo seje, da seje število odgovorov »barva« pri večini v drugi polovici poskusa pomembno zmanjšalo - ko je iz zapisanega na tabli postal razviden vzorec odgovorov manjšine. Moscovici in Faucheux sta to, kot sama pravita (prav tam, s. 188) »poskusno interpretirala kot pojav polarizacije«. V tretjem eksperimentu so proučevali združen vpliv »deviantne« in »konservativne« manjšine na implicitno normo (tisto, ki usmerja naše vedenje, ne da bi se jasno zavedali tega pojava ali dejstva, da determinira večino naših odločitev). V eksperimentu so uporabili listo 89 besednih asociacij, tako, da so poskusne osebe iz seznama besed morale izbrati najprimernejšo asociacijo (izmed dveh za) vsako. Pari asociacij so bili sestavljeni tako, daje za vsako besedo (npr. pomaranča), ena asociacija vedno označevala neko lastnost (npr. okrogla), druga pa je predstavljala nadredni pojem (npr. sadje). 171 Skupine in skupinska dinamika Dražljajske besede so bile razdeljene na dve kategoriji: prvo so predstavljale besede, za katere je že bilo ugotovljeno, da jih ljudje povezujejo predvsem z nadrednimi pojmi, drugo pa so sestavljale besede, ki so se povezovale pretežno z lastnostmi. Obe kategoriji sta bili poskusnim osebam predstavljeni na dveh lestvicah: prva je imela vrstni red besed tak, da so bile na začetku tiste, ki so najbolj povezane z nadrednimi pojmi, do tistih, ki so bile na koncu in so bolj povezane z lastnostmi. Druga lestvica je imela obrnjen vrstni red (začela seje z besedami, ki so najbolj povezane z lastnostmi do tistih, ki so povezane z nadrednimi pojmi). Predstavnik manjšine je na obeh lestvicah konsistentno izbiral nadredne pojme. Tako je na prvi lestvici deloval konservativno: norme, ki so skladne z večino, je izražal tudi v drugem delu, ko seje pričakovalo večinski odgovor po lastnosti. Na drugi lestvici je imelo njegovo vedenje prav nasproten pomen, seje predstavnik manjšine glede na skupinsko implicitno normo v prvem delu vedel »deviantno« (ker je odgovarjal z nadrednimi pojmi namesto z lastnostmi). Ugotovili so, daje predstavnik manjšine imel v obeh primerih na večino pomemben vpliv. Vpliv na večino pa je bil še večji, kadar je v skupini na začetku deloval konservativno. Začetna, navidezna »konformnost« manjšine je zagotavljala večji vpliv na ostale. Toda, kot opozarjata Moscovici in Doise (prav tam, s. 191), začetna konformnost še ni garancija za kasnejše vplivanje na večino. 3.3.7.9.1.1. Zeleno-modra paradigma Moscovici, Lage in Naffrechoux pa so leta 1969 (1997) izpeljali tudi tri eksperimente, ki so znani pod imenom »zeleno-modra paradigma«. Njihov cilj je bil ugotoviti, ali ima konsistentna manjšina vpliv na večino tako pri spreminjanju implicitne norme kot pri spreminjanju eksplicitne ali kvazi-fizične 119 norme. Za izhodiščno točko analize vpliva manjšine so postavili konflikt med normami, ki sojih v prvih dveh poskusih načrtovali z (1997, s. 533): a) zaostritvijo konflikta s konsistentnostjo manjšine in soglasjem med njenimi člani, b) ustvarjanjem implicitne predpostavke objektivnosti presoje, c) medsebojnim izključevanjem odgovorov večine in manjšine in z izključitvijo možnosti medsebojnega pogajanja, d) z izognitvijo pripisovanja razlik v presoji osebnim kvalitetam posameznikov, e) izenačitvijo presoje večine v laboratoriju s presojo kogarkoli izven laboratorija, medtem ko je bila presoja manjšine povsem nasprotna normalnim pričakovanjem. 118 V nadaljevanju navajam 1997 ponatisnjeni originalni članek iz leta 1969, ki je bil objavljen v Sociometry št. 32, 365-380. 119 V orig.: quasy-physical. 172 Skupine in skupinska dinamika Prva izpeljana eksperimenta sta se razlikovala v tem, da so v prvem želeli proučevati neposreden odziv večine na odgovore manjšine, v drugem pa so proučevali ali lahko manjšina povzroči pri večini spremembo kodiranja (spremembo načina kako posamezniki razlikujejo predstavljene dražljaje), torej neke trajnejše spremembe, ki nastanejo zaradi vpliva manjšine. Poskusne osebe so bili študentje s področja umetnosti, prava in socialnih znanosti (zaradi večje vpletenosti v ocenjevanje barv). Kot dražljaj so uporabili diapozitive z dvema različnima filtroma (modrim in nevtralnim), s katerima so lahko spreminjali svetlost posamezne prikazane barve. V seriji šestih prikazanih diapozitivov so bili trije bolj svetli kot ostali trije. Vsaka poskusna skupina je bila sestavljena iz štirih pravih poskusnih oseb (predhodno so izločili tiste z motnjami v vidu) in dveh, ki sta bili v dogovoru z eksperimentatorji (ti dve osebi sta predstavljali manjšino, odgovarjali pa sta na prvem in drugem mestu oz. na prvem in četrtem mestu). Predvajali so jim 36 diapozitivov (v šestih serijah po šest različnih diapozitivov), tako da so vrstni red prikazovanja spreminjali po naključju. Vsak diapozitiv so lahko gledali po 15 sekund, med dvema pa so bili približno 5 sekund v temi. Navidezni poskusni osebi sta ves čas odgovarjali »zelen«, ne glede na barvo prikazanega diapozitiva, tako, da sta bili notranje konsistentni (vsak posebej), kot tudi medsebojno in hkrati časovno konsistentni tekom poskusa. V drugem eksperimentu je avtorje zanimalo (prav tam, s. 535), ali lahko manjšina povzroči pri večini spremembe, ki jih sicer ne bodo izražali besedno, ampak se bodo odražale v njihovi percepciji. Pričakovali so namreč, da nekatere poskusne osebe v javnosti sicer ne bodo odkrito, javno privzele odgovore manjšine, čeprav bo le-ta nanje imela pomemben vpliv. Prvi del eksperimenta je potekal tako kot pri prvem eksperimentu, v drugem delu pa so poskusne osebe prosili, da bi sodelovale še pri raziskavi drugega raziskovalec, ki bo skušal ugotoviti, kakšen je učinek treninga na vid. V tem delu so uporabili 16 barvnih ploščic (iz Farnswothovega testa zaznavanja), od katerih so bile tri izrazito zelene in tri izrazito modre, 10 pa je bilo dvoumnih. Ploščice so prikazovali na nevtralni podlagi približno 5 sekund. Raziskovalce je v tem primeru zanimal diferencialni prag med zeleno in modro barvo. Serijo 16 ploščic so prikazali 10 krat, v pomešanem vrstnem redu. Poskusne osebe pa so odgovarjale pisno, Tretji poskus (prav tam, s. 536) je bil enak prvemu, le s to razliko, da manjšina ni bila tako konsistentna: 24 krat sta navidezni poskusni osebi odgovorili »zelena« in 12 krat »modra«, pri čemer je bil odgovor »modra« podan po naključju. Za vse tri poskuse je bila kontrolna skupina (22 oseb) ista - z eksperimentalnimi skupinami ujemala v vsem. 173 Skupine in skupinska dinamika 120 S »Skupina z vplivanim posameznikom je mišljeno skupino, kjer je vsaj en posameznik podal več kot dva odgovora »zelena«. 121 Z »vplivan posameznik« je mišljen posameznik, ki je dal vsaj en odgovor »zelena«. 174 Skupine in skupinska dinamika 122 Z »vplivan posameznik« je mišljen posameznik, ki je dal vsaj en odgovor »zelena«. 175 Skupine in skupinska dinamika Odgovor »zelen« (torej odgovor, ki odraža vpliv manjšine v eksperimentalnih skupinah) je tvoril 8,42 % odgovorov od 128 pravih poskusnih oseb, ki so sodelovale pri prvih dveh poskusih (torej tam, kjer je manjšina ves čas delovala konsistentno). Pri tem med odgovori v prvem in drugem poskusu ni bilo pomembnih razlike. V tretjem eksperimentu, kjer je manjšina delovala nekonsistentno, je bilo odgovorov »zelena« le 1,25 %. Izmed 22 poskusnih osebah v kontrolni skupini je le ena dvakrat odgovorila »zelena«, kar znese 0,25 % vseh odgovorov. Slika 20: Prikaz odgovorov »zelena« različnih skupin Razvidno je, daje razlika med odgovori poskusnih oseb v eksperimentalnih in kontrolni skupini pomembna. V 43,75 % skupin so poskusne osebe spremenile svoje odgovore - tako, daje vsaj en posameznik dal več kot dva odgovora »zelena« (dejansko so opazili, daje bilo med 14 in 48 odgovorov »zelena« v teh skupinah). Vseh poskusnih oseb, ki je popustilo vplivu manjšine pa je bilo 32 %. Tako so torej imeli dve kategoriji skupin; tiste v katerih so bili vplivani posamezniki in skupine, v katerih takih posameznikov ni bilo. V skupinah, kjer so bili vplivani posamezniki, je 57 % poskusnih oseb ali povprečno dve na skupino dalo enake odgovore kot manjšina - tu je bilo odgovorov »zelena« 18,75 %. Pogostost odgovorov »zelena«, ki sojih dobili po mnenju avtorjev (1972, s. 195) ni toliko rezultat podrejanja posameznikov navideznim poskusnim osebam, ampak je rezultat spremenjene presoje v skupini. V tretjem eksperimentu pa so preverjali hipotezo (prav tam, s. 196), da posamezniki, ki niso spremenili svojega socialnega odgovora (odgovora, ki so ga dali besedno v skupini), spremenijo svoj zaznavni kod (način zaznavanja) - celo kadar so člani skupine, kjer pri večini ni bilo opaziti nikakršnega vpliva s strani manjšine. Skrajne, najbolj ekstremno obarvane štiri ploščice modre in tri zelene barve niso v kontrolni skupini vzbujale nobenega 176 Skupine in skupinska dinamika dvoma glede barve; vsi (100 %) sojih videli kot zelene in druge kot modre (v 99 %). Za poskusne osebe v eksperimentalnih skupinah pa so bile čisto vse ploščice (vključno z ekstremnimi!) izvor dvoma, saj niti ene od teh ploščic niso videli vsi (100%) modre oz. zelene. Poleg tega seje zaznavanje modre barve v eksperimentalnih skupinah pomaknilo v primerjavi s kontrolno skupino bolj proti zelenemu polu. Izkazalo pa seje (prav tam, s. 197), daje bil ta pomik zaznave proti zelenemu polu pomembno večji v tistih skupinah, kjer je bil v socialnem odgovarjanju (pred drugimi) odgovor »zelena« na nek način »potlačen«. Moscovici in Faucheux iz tega zaključujeta, da ima konsistentna manjšina še večji vpliv na zaznavanje posameznikov kot ga ima na način njihovega besednega odgovarjanja v skupini. Manjšina v teh posameznikih namreč sproži kognitivno dejavnost, ki se ni pokaže takoj, v takem ali drugačnem odgovarjanju, ampak šele kasneje v dejanski zaznavi barve. Konsistentnost je namreč vedno znak prepričanosti in zaupanja v drugačnost. Z drugačnim odgovarjanjem manjšina seveda postane evidentno različna, izpostavljena, razvidna, postane nosilec konflikta in dvoma. S svojo konsistentnostjo manjšina deluje prepričljivo, s čimer vnaša negotovost v uveljavljene norme, hkrati pa ta konsistentnost deluje nepopustljivo, kar za večino pomeni, da se bo lahko izognila neprijetnemu, konfliktnemu stanju le z lastnim približevanjem manjšini. Skladno s tem avtorja definirata (prav tam, s. 178) inovacijo kot tisti vpliv, ki je povezan z ustvarjanjem konflikta. Princip delovanja konsistentne manjšine oz., kaj je tisto, zaradi česar je manjšina vplivna, je dobro povzel Turner (1991, 87): 1. konsistentna manjšina zmoti uveljavljene norme in povzroči dvom in negotovost pri večini, 2. manjšina se izpostavi in usmeri pozornost nase, 3. pokaže, da obstoja drug alternativen, koherenten vidik, 4. izraža gotovost, zaupanje in predanost temu vidiku, 5. daje sporočila, da se ne bo premaknila ali sprejela kompromisa, 6. kar pomeni, daje edina možna rešitev za ponovno vzpostavitev stabilnosti in kognitivne koherentnosti ta, da se večina približa manjšini. Čeprav iz raziskav Moscovicija in njegovih sodelavcev izhaja, da imajo manjšine veliko večji vpliv na večino takrat, kadar s konsistentno drugačnim vedenjem, s trdnim in nepopustljivim vztrajanjem ter z odklanjanjem sprejemanja kompromisa in odklanjanjem same pripravljenosti na pogajanje, ustvarijo konflikt v večinskem soglasju, pa kasnejše raziskave to vsaj v določeni meri modificirajo. Tako so v raziskavah npr. Nemeth, Swedlund in Kanki (1974), Papastamou in Mugny (1990), Volpato, Maass, Mucchi-Faina in Vitti (1990), Mucchi-Faina, Maass in Volpato (1991), Kerr (2002) ugotavljali, da imajo bolj prilagodljive (fleksibilne) in bolj aktivne manjšine več možnosti za vplivanje kot pa toge, da manjšine, ki so kategorizirane kot zunanje, prej dosežejo spremembe kot notranje, daje bolj 177 Skupine in skupinska dinamika kot objektivna konsistentnost vedenja manjšine pomembno, da večina vedenje manjšine zaznava kot konsistentno, daje sporočilo manjšine (ki ga daje s svojim vedenjem) pri večini zaznano kot koherentno, drugačno, verjetno, naravno, skladno z resničnostjo in objektivno ter, daje manjšina v celoti zaznana kot prepričana in zaupanja vredna. Podobno navaja tudi Turner (1991, s. 92, 93) za več raziskav pa (npr. Allen in Wilder, 1978, Nemeth in Wachtler, 1973, 1974). Navedeno različnost med prvimi in kasnejšimi raziskavami Mugny 1975 (po Bečaj 1997, s. 334) razlaga s tem, daje govora o dveh različnih dejavnikih; medtem, ko Moscovici s sodelavci govori predvsem o doslednosti v vedenju (tudi v originalu je »style of behavior«), pa so kasnejše raziskave osvetljevale skrajnost vsebin, ki jih zagovarja manjšina. Vedenje manjšine je potemtakem lahko konsistentno, ne pa skrajno po vsebini, ker je tako njeno izhodišče bližje večini, in ji daje boljša pogajalska izhodišča oz. več možnosti za spremembe, saj od večine ne zahteva, da gre preko mej sprejemljivega (v tem primeru večina manjšino razvrednoti in razglasi za skrajno, neumno, tako posebno, daje ni potrebno upoštevati ipd. Turner poudari, da iz Moscovicijevih proučevanj »vedenjskih stilov« izhaja, daje pri vplivanju manjšin največjega pomena način vedenja, in ne toliko vsebina sporočil, kijih daje manjšina. Vendar to ni dovolj, saj je pomembno tudi, »zakaj se manjšina vede na določen način, koga predstavlja, na koga je vpliv usmerjen in kaj sporoča« (Turner, 1991, s. 98, 99, poudarjeno v izvirniku). V nadaljevanju navaja Turner vrsto povzetkov raziskav o vplivnosti manjšin, iz katerih je razvidno, da morajo biti odgovori manjšine verodostojni, jasno drugačni od drugih, objektivni (Moscovici, 1985) in pripisani zunanjim dejavnikom (resničnosti), ne pa posebnostim in subjektivnosti manjšine. Manjšina mora biti prepoznavna kot kohezivna in pripravljena na kompromise v skupini, ki ji pripada (Wolf, 1979), in daje zaznavana kot »psihologizirano« deviantna. Njena sporočila se morajo biti skladna z že obstoječimi normami in vrednotami ter »Zeitgeistom« (Maass s sod., 1982 in Paicheler, 1976, 1977, 1979). V bistvu mora biti manjšina ‘na isti strani’ kot večina v skupini, pro- normativna raje kot proti-normativna, soglasna raje kot protislovna (Mugny, 1975). In čeprav so to pogoji, v katerih bo imela manjšina večji vpliv, pa, kot pravi Turner (prav tam), »ne bi smeli pozabiti, da v resničnosti manjšine pogosto niso uspešne.« Dejavnik, ki vpliva na to ali bo neka manjšina imela vpliv na večino ali ne, je tudi položaj manjšine; ali gre za notranjo manjšino ali pa je manjšina izven skupine, t.i. zunanja manjšina. Kot pravi Turner (1991, s. 96 in 97): »Ob predpostavki, da ima manjšina negativno identiteto, in da ljudje iščemo pozitivno identiteto, lahko zaključujemo, da bodo bolj vplivne tiste manjšine, ki so opredeljene za (pozitivne) notranje kot tiste, kijih tvorijo (negativni) zunanji člani.« Zunanji člani so namreč pogosteje zaznani kot manj kredibilni, ker dajejo vtis prepirljivih in usmerjenih v lastne interese. Pri tem se sklicuje na Mugnyjevo razlikovanje med vedenjskim stilom in stilom pogajanj. Večina namreč manjšino pogosto zaznava kot deviantno, nemoralno in drugačno. Manjšina, še posebej, kadar je to le posameznik, ki ne pripada skupini, s svojim spodbijanjem prevladujočih norm in vrednot znotraj skupine ni vplivna, ne 178 Skupine in skupinska dinamika glede na to, kako konsistentno podaja svoja sporočila. Pri konsistentnosti zunanje manjšine, bodo namreč njeno vedenje »spsihologizirano« kot rigidnost, dogmatizem ipd. Vedenjski stil manjšine bo deloval le takrat, ko bo prinašal posameznikom redefinicijo socialnih predstav in odnosov v skupini. Za manjšino ni lahko ustvariti konflikta le na vsebinski (kognitivni) ravni, ne da bi to pomenilo že samo po sebi tudi konflikta na socialni ravni. 3.3.7.9.1.2. Različne posledice inovacije Moscovici in Faucheux (1972) govorita o treh možnih izhodih iz konfliktne situacije: približanje k manjšini, polarizacija in izogibanje manjšini, ki se izraža z nezaupanjem (prav tam, s. 182). Polarizacija se kaže v popolni odklonitvi predlagane nove norme in vodi k dodatni okrepitvi že obstoječih standardov. Na splošno so predhodne študije govorile o tem, da, če so razlike med manjšino in večino prevelike, ne bo prišlo do vpliva. Moscovici pa je s sodelavci opravil vrsto eksperimentov s področja polarizacije, pri čemer so ugotavljali, da skupinska diskusija vodi k polarizaciji na področju socialnih sodb, pri čemer je povezana s kognitivnimi poenostavitvami in ima v osnovi normativni značaj (z Neve, 1971), da je povezana skupinsko interakcijo na področju osebne zaznave (z Zavalloni in Weinberger, 1972), da le kompleksne sodbe sprožajo polarizacijo (z Zavalloni in Louis-Guerin, 1972) itd. Te študij polarizacije so pravzaprav tudi potrditev Moscovicijeve in Faucheuxove (1972) trditve, da do vpliva manjšine vedno pride, le da pogosto v obratni smeri od pričakovane in želene (čeprav je v nekaterih situacijah tudi polarizacija lahko cilj, ker omogoča boljša izhodišča za pogajanja). Tako nedvomno lahko tudi polarizacijo opišemo kot rezultat vplivanja. Izogibanje kot rezultat vplivanja pa se pojavi takrat, kadar si večina nastale razlike med seboj in manjšino lahko razloži kot posledico posebnosti manjšine. Če je torej manjšina v očeh večine tako posebna, drugačna, »čudna«, deviantna, dajo lahko vidi kot neustrezno in nekompetentno, potem »lahko« tudi prezre vse njene ideje, misli, sodbe ..., saj je vse, kar izraža za večino nepomembno. 3.3.7.9.2. Teorija spreobrnitve (S. Moscovici, 1980) Po Moscoviciju je potrebno ločevati ne le dva tipa odnosov, ki predstavljajo tudi socialni pritiske: pritisk moči in moč vplivanja, temveč tudi dva različna procesa: vpliv večine na manjšino in vpliv manjšine na večino. Po njegovem mnenju je napačna že splošno sprejeta domneva, da gre za isto obliko vplivanja (ki se razlikuje le po socialni moči, ki je je ponekod »več« ali »manj«), z enakim socialnim vedenjem in zgolj z različno količino moči. Svoje nadaljnje predpostavke utemeljuje na dveh (eksperimentalno) predhodno ugotovljenih izhodiščih in sicer, da na posameznikovo spremembo odgovora bolj vpliva manjšina kot 179 Skupine in skupinska dinamika večina ter, da se obstoječe nasprotujoče si težnje kažejo tudi v dveh nasprotujočih si tipih vplivanja (1980, s. 210). Izhajajoč iz navedenega Moscovici 1980 predpostavi obstoj dveh ni oblik socialnega vedenja: popustljivost (spremembo vedenja manjšine) in spreobrnitev večine (kar kasneje, leta 1991 Turner poimenuje model dvojnega procesa). Moscovici in Faucheux iz vsega tega sklepata, da ima konsistentna manjšina na večino zelo pomemben vpliv, ki pa se bolj kot v spremenjenem odkritem vedenju kaže v zakriti, latentni obliki. Avtor se pri tem sklicuje na vrsto raziskav, ki so razvidno prikazale, da socialni pritisk (možnost uporabe nagrade ali kazni) navadno vodi k javnemu strinjanju s skupino, ki bo prešlo tudi v osebno sprejemanje, kadar posameznik želi biti sprejet s strani skupine. Za boljše razumevanje popustljivosti in spreobrnitve opiše Moscovici (1980, s. 212) štiri predpostavke - oglejmo si jih na kratko. 3.3.7.9.2.1. Manjšina in večina vedno vplivata druga na drugo Pri tem gre za to, da nobeden vpliv nima kakšne posebne prednosti pred drugim saj delujeta na različnih področjih. Vpliv večine se bolje odraža v spremenjenih, navzven razvidnih odgovorih, medtem, ko vpliva manjšine v javnih odgovorih pogosto ni zaznati. Vendar, kot pravi Moscovici (prav tam, s. 213) iz tega ne bi smeli zaključevati, da do vpliva manjšine ni prišlo, kajti ta vpliv je lahko tudi posreden latenten, in pusti posledice na neki drugi ravni (kognitivne spremembe, spremembe prepričanj in ne nujno pri izraženem vedenju). 3.3.7.9.2.2. Vsako vplivanje poskuša, ne glede na svoj izvor, ustvariti konflikt Vsako vplivanje poskuša, ne glede na svoj izvor, ustvariti konflikt, bodisi zaradi tega, ker je pri posamezniku ali skupini prišlo do prevelike nekonsistentnosti med zasebnim in javnim vedenjem ali izraženimi sodbami (to Moscovici, prav tam, imenuje disonanca), bodisi zaradi tega, ker se posamezniki ali skupine srečajo s popolnoma različnimi vedenji ali presojami o stvareh, ki so povezane z nečim pomembnim (divergenca). Ob konfrontacijah s takimi situacijami ima posameznik ali skupina dve preokupaciji: 1) kazati se konsistentno in sprejemljivo tako socialno kot zasebno, 2) najti smisel v zmedeni fizični in socialni situaciji, v kateri seje znašel. Očitno je, da bolj kot je večina ali pa manjšina prepričana v tisto, kar izjavlja, bolj je »zavezana« svoji poziciji in manj je naklonjena spreminjanju oz. alternativam. Zato Moscovici pravi (prav tam, s. 214), da »večja kot je konsistentnost na enem polju socialne interakcije, večji bo konflikt na drugem in večje bodo morale biti tudi spremembe, ki jih zahteva razrešitev konflikta.« 123 Izraz »spreobrnitev« (»conversion«) je Moscovici prvič uporabil leta 1976 (po Moscovici, 1980, s. 211). 180 Skupine in skupinska dinamika 3.3.7.9.2.3. Pobudnik konflikta je lahko tako večina kot manjšina, vendar je središče konflikta in njegova smer različna glede na pobudnika Kadar je posameznik, ki podaja svoje mnenje soočen s številnimi drugače mislečimi (z večino), se prične spraševati »Zakaj jaz ne vidim ali mislim tako kot oni?« Dilemo bo poizkušal rešiti tako, da bo bolj pozoren na odgovarjanje drugih, saj bo poskušal odgovore prilagoditi tako, da bo sprejet s strani drugih. Svoje odgovore bo stalno primerjal z odgovori večine - udeležen bo v t.i. procesu primerjanja 124 (kot to imenuje Moscovici, prav tam, s. 214). Taki odgovori, ki bodo sicer javno izrečeni tako kot večinski, pa ne bodo pomenili »notranje« spremembe. Ko se interakcija konča in ni več prisotnega socialnega pritiska, torej, ko posameznik ponovno sam pogleda na prejšnjo situacijo, bo dajal takšne odgovore, kot jih je predenje bil soočen z drugačnim večinskim odgovarjanjem. Kadar pa je nekdo soočen z manjšino, je v nasprotju z zgoraj opisanim, vprašanje, ki se pri njem pojavlja: »Kako lahko vidi to kar vidi ter misli kar misli?« To Moscovici imenuje (prav tam, s. 215) proces preverjanja veljavnosti , ali »raziskovanje odnosov med posameznikovimi odgovori in objekti oz. resničnostjo, do katere pride zgolj zaradi tega, ker je zgolj za en par oči velja, da vidijo slabše kot več oči. Posameznik bo raziskoval svoje lastne odgovore in hkrati svojo lastno presojo zato, da bi dobil zanje potrditev in veljavo.« Ob soočenju z drugače mislečo manjšino se v posamezniku (pripadniku večine) sproži proces preverjanja veljavnosti lastnih odgovorov, s katerimi poskuša posameznik sam sebi odgovoriti, kako lahko manjšina na resničnost gleda tako drugače kot večina (in on v večini). Prav zaradi te želje po razumevanju in videnju tistega, kar je menila oz. videla manjšina, bo posameznik, potem, ko je ponovno sam, na resničnost gledal drugače in jo drugače presojal (tudi, če se tega ne bo niti zavedal). V primerjavi s prejšnjim procesom, bo sprememba tokrat notranja, izražena najpogosteje šele izven prvotne situacije in bolj dolgotrajna. Lahko bi rekli, da se pri soočanju z različno večino vsa pozornost usmeri na druge člane skupine, pri soočanju z drugačno manjšino pa se pozornost usmeri na resničnost. V prvem primeru bi nastali konflikt lahko poimenovali konflikt odgovorov v drugem pa konflikt percepcije. 3.3.7.9.2.4. Težji kot je konflikt, večja je verjetnost, da se bo ob blokadi določene poti, za njegovo reševanje uporabila bolj razpoložljiva pot Ta podmena se nanaša na javne in zasebne situacije. Ob soočanju s pritiskom večine, je najlažje popustiti (zgolj) navzven, medtem ko bi sprememba lastnega mišljenja pomenila izgubo samopodobe in vsega, kar tvori individualnost - zato posameznik (privatno, sam zase) obdrži svoje mnenje. Ob soočanju s pritiski manjšine, pa je javna sprememba vedenja ali 124 V orig.: comparison process. 125 V orig.: validation process. 181 Skupine in skupinska dinamika presojanja veliko težja, saj pomeni tveganje, da bo posameznik, kadar javno sprejme vidik manjšine, označen za deviantnega. Vendar, ker mora biti konflikt, ki je nastal ob srečanju z drugačnostjo, vseeno razrešen, se to zgodi izven situacije, v posamezniku. Kot pravi Moscovici (prav tam, s. 216) se konflikt z večino rešuje v njeni prisotnosti (torej javno), toliko časa, dokler obstaja socialni pritisk, medtem, ko se konflikt z manjšino rešuje takrat, kadar manjšina ni prisotna (zasebno), ko pritisk popusti. Pri tem pa velja, da večji kot je pritisk, večji je v obeh primerih tudi učinek. Iz teh štirih podmen Moscovici zaključuje, da ima manjšina enako obsegajoč vpliv kot večina, ampak, da ima na splošno večji učinek na globljih, zasebnih nivojih (medtem, ko ga večina tu sploh nima ali pa ima manjšega). Manjšine so torej bolj vplivne v običajnem pomenu pojma, saj povzročajo bolj resnične spremembe (prav tam, s. 237). Ustvarjajo namreč spreobrnitev (conversion), večine pa s svojim delovanjem vodijo predvsem v popuščanje (compliant behavior) (prav tam, s. 216). Te štiri podmene so osnova nekaterih zanimivih napovedi (ki jih je kasneje tudi eksperimentalno preverjal): 1. Spreobrnitev je rezultat konsistentnega vedenja manjšine. 2. Spreobrnitev pomeni resnično spremembo presojanj ali mnenj, ne le individualnega prevzemanja nečesa, kar je bilo izrečeno v javnosti. Prav zaradi tega se pogosto ne zavedamo globokih sprememb v lastni zaznavi ali sprememb naših mnenj, ki so nastale ob našem kontaktu z drugačnimi. 3. Bolj kot je intenziven konflikt, ki ga povzroči manjšina, bolj temeljita je spreobrnitev. Z drugimi besedami; bolj kot je manjšina rigidna, manjši je njen neposredni učinek, vendar je ob tem njen posredni učinek na presojanja in mnenja večji. 4. Vsaj kar se tiče zaznave, je spreobrnitev bolj izrazita, kadar izvor vpliva ni navzoč. Ta napoved temelji na ideji, da takrat, ko je konflikt aktualen, navzočnost odklonske manjšine preprečuje možno sprejemanje njene pozicije. Javno nesprejetje manjšinskega stališča pomeni namreč izogniti se izgubi samospoštovanja in hkrati temu, da bi bil nekdo prepoznan kot devianten. Ob koncu (prav tam, s. 236) pa Moscovici tudi opozarja, da zaključkov o vplivanju ne bi smeli pretirano poenostavljati v smislu, daje vpliv manjšine razviden le v zasebni ali latentni spremembi in da večina nima tovrstnih učinkov. To bi bilo tudi v nasprotju z opaženim, da obstoja asimetrija glede učinkov vplivanja, in pravi, da »dejansko v situacijah konfonniranja kaže, da prihaja praviloma do popuščanja, medtem ko je spreobrnitev le izjema, v situacijah inovacije, pa velja obratno.« Kot zanimivost naj zgolj omenim, da seje v zadnjem obdobju pojavilo tudi proučevanje t.i. samo-spreobmitve (Laurens in Moscovici, 2005). Pojem govori o tem, da posameznik v procesu prepričevanja prepričuje tudi sam sebe. Vlaganje napora v to, da poskusimo vplivati na druge vodi v samo-spreobračanje, ki dopušča skupini, da še ojača svoja prepričanja in se 182 Skupine in skupinska dinamika upira pritisku. Samo-spreobmitev deluje torej bolj v smeri »ohranjanja prepričanj pri tistih, ki so že prepričani, kot pa prepričevati neprepričane«, kot pravita avtorja (prav tam, s. 203). 3.3.7.10. Kritični pogled na Moscovicijevi teoriji Nedvomno je Moscovici s sodelavci prvi jasno in eksplicitno izpostavil razliko med vplivanjem in socialno močjo. Še več, s Faucheuxom (1972, s. 156) tudi izpostavita, daje večina v skupini hkrati (poudaril T. V.) izvor normativnih odnosov (ki predpostavlja izmenjavo kod (v smislu socialne resničnosti) ter izvor prisiljujočih odnosov (v katere so zajete grožnje, materialne in psihološke nagrade). Sta tudi prva, ki govorita o treh procesih socialnega vplivanja: normalizaciji, konfonniranju in inovaciji. Zanimivo je, da Moscovici (s Patricio Neve) leta 1973 govori o dveh oblikah socialnega vplivanja, ki »vodijo v spremembo mnenja, presojanja ali vedenja: instrumentalni vpliv in simbolični vpliv.« Instrumentalni vpliv opredelita kot informacijo o objektu, ki je vpleten v interakcijo, simbolični vpliv pa označuje sam vir informacij oz. njegov namen. Pri tem se kajpak vsiljuje analogija z pogledi Palo Altovske šole in njihove opredelitve, da komunikacija vedno vsebuje vsebinski in hkrati odnosni del. Analogija je še bolj na mestu, ko vidimo, da Moscovici in Neve (prav tam) opredelita razliko med obema vrstama vplivov kot »razliko med vsebino in strukturo, med tem, kaj je izraženo in tem, kako je nekaj izraženo v odnosu (poudarki so v orig.).« V nadaljevanju tudi opozorita, da v specifični situaciji obeh vplivov nikoli ne moremo ločiti, čeprav po drugi strani nimata enake pomembnosti. Vsaj če sledimo misli Moscovicija (1981, po Bečaj, 1997, s. 322), da so »pri socialnem vplivanju odnosi z drugimi ljudmi pomembnejši od odnosa do samega objekta in daje tisto, kar se dogaja med ljudmi, pomembnejše od tistega, kar se dogaja v posamezniku.« Ali bi iz navedenega lahko zaključevali, daje socialno vplivanje povezano (predvsem) z medosebnimi odnosi, in procesi socialnega pritiska (predvsem) z odnosi do objektov? Čeprav Moscovici iz kritike obstoječih teorij socialnega vplivanja izpelje in jasno ločuje učinke moči od učinkov vplivanja - v katerega uvršča nonnalizacijo, konfonniranje in inovacijo, pa postavljeno razliko med socialno močjo in socialnim vplivanjem vseeno ne uspe izpeljati do konca. Vpliv večine na manjšino namreč poveže s prisilo saj govori o tem, daje izhod iz situacije v popuščanju manjšine oz. v »spremenjenem vedenju in odgovorih v javnih situacijah«, ne pa v smislu pravih, notranjih sprememb kot je spreobrnitev. Tako npr. zapiše (prav tam, s. 236) »ko gre za situacije konfonnnosti prevladuje popuščanje, medtem ko je spreobrnitev le izjema. Ko pa gre za situacije inovacije, velja obratno. ... tako je vpliv večine bolj povezan s popuščanjem, vpliv manjšine pa s spreobrnitvijo.« Tisto, kar je privedlo do te nedoslednosti je najbrž že v navezavi vlivanja na pogajanje, ko pravi (Moscovici in Faucheux, 1972, s. 164) »vplivanje in proces pogajanja sta tesno povezana«, in kasneje (prav tam, s. 165) »proces vplivanja odseva dvojni (objektivno ali 183 Skupine in skupinska dinamika subjektivno) karakter norm« (ki odraža težnjo intraindi vi dualne konsistentnosti k stabilnosti ter interindividualno konsistentnost, ki stremi k soglasnosti). Po Moscoviciju in Faucheuxu je potrebno ločevati presojanje »kvazi fizičnih« pojavov (ki vodi v nesigurnost in dvom) od presojanja oseb, socialnih dejavnikov in medosebnih odnosov (ki vodijo v izmenjave ali konflikte). V slednjem primeru je potrebno, po mnenju avtorjev (prav tam), »vplivanje videti kot proces pogajanj med ljudmi, katerega rezultat je konsenz - bodisi kot zaveza, ki omogoča nadaljnje običajne izmenjave bodisi kot hierarhija, ki uveljavi določene izbire kot bolj primerne od drugih.« In nadaljujeta (prav tam) »... vsaka oblika vplivanja (torej tako konformiranje, kot normalizacija in inovacija!) ustreza določenemu pogajanju, načinu kako urejati socialni konflikt.« Druga pripomba ob ločevanju pritiskov moči in moči vplivanja pa je v tem, daje to ločitev izpeljal iz kritike povezovanja socialnega vplivanja z odvisnostjo. Pri tem pa je spregledal, da v socialnem vplivanju (vsaj če ga gledamo iz vidika strukturnega modela okolja) dejansko obstaja (so)odvisnost - v smislu neločljivosti posameznika od skupine. Moscovici in Faucheux (1972, s. 162) socialni vpliv namreč povežeta s stilom vedenja, pri čemer jima je najpomembnejši konsistentnost (ali konsenz). Vendar vidimo, da lahko konsistentnost povezujemo s socialnim vplivanjem zgolj takrat, kadar je izhodišče slednjega v konfliktu. Do moči vplivanja lahko pride iz treh razlogov (prav tam, s. 156): zaradi posameznikove potrebe po potrditvi (s strani skupine ali s strani vodje), zaradi potrebe vodje, da bi prišlo do soglasja med posamezniki ali podskupinami, zaradi potrebe obeh, da bi se zmanjšala različnost odgovorov oz. da bi se povečala stabilnost tako v socialnih kot materialnih odnosih. Vendar ali je to potemtakem res najustreznejše razlikovanje socialne moči od socialnega vplivanja? Če si pogledamo značilnosti klasičnega pojmovanja konformnosti, vidimo, daje osnovno izhodišče izpeljano iz konflikta in enačenja socialnega vplivanja s socialno močjo. Del tovrstnega navezovanja prepoznamo tudi pri Moscoviciju, saj vplivanje povezuje s pogajanjem in konfliktom (ki sta - kar se procesov tiče - gotovo bližje izvajanju socialnega pritiska oz. moči kot pa vplivanju). Osnovno vprašanje, ki se torej ponuja je, ali je sodobnejši način pojmovanja socialnega vplivanja sploh boljši (torej ali ponuja bolj ustrezno, bolj logično razlago, ki pojasni več medosebnega delovanja, razlogov zanj in posledic, itd.). Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Že Moscovici in Faucheux sta namreč zapisala (1972, s. 155), da klasični pristop ni povsem napačen, temveč, da zgolj »ne ponuja vseh možnih vidikov ustreznega razumevanja narave odnosov med posamezniki in skupinami.« Ena takšnih dilem je prav gotovo to, ali smo upravičeni ločevati proces konformiranja od procesa inovacije. Pri obeh procesih je namreč skupno to, da obstaja večina s svojo že oblikovano normo (z vsemi značilnostmi, ki temu pritičejo), v taisti skupini je tudi posameznik ali manjšina s svojimi ponotranjenimi normami, ki niso povsem skladne z normami večine. Sicer se pri konformiranju resda največkrat predpostavlja, da gre za novega člana, ki se znajde v procesu sprejemanja norm že obstoječih članov skupine (če želi postati član te skupine), ampak predpostavimo lahko tudi, daje v tak proces vpet tudi že obstoječi 184 Skupine in skupinska dinamika član skupine, ki je iz nekih drugih skupin v to skupino prinesel (vsaj deloma) drugačne norme. Konformiranje bi bilo potemtakem bolj proces v katerem posameznik ali manjšina prvič ali pa ponovno sprejema norme večine. Če velja tovrstni proces, potemtakem velja tudi to, daje konformiranje v določenem segmentu hkrati proces inovacije. Proces inovacije namreč sproži posameznik ali manjšina s svojo drugačnostjo, ki pa je iz vidika večine tudi odsotnost določene norme pri manjšini. Moje mnenje je torej, da tudi, kadar v že obstoječo skupino prihaja novi član, (ki je za članstvo lahko celo zelo zainteresiran in s tega vidika zelo prilagodljiv oz. konformno naravnan), brez nekakšnega antipoda za kakšno od že obstoječih nonn članov skupine, bo že ta »neobstoj« norme za večino predstavljal izvor (vsaj določene mere) konfliktnosti. Ta konfliktnost se bo odražala v težnji večine po uskladitvi »drugačnega« ali »novega« s pomembnimi normami skupine. Ugovor temu bi lahko bil, da manjšine šele s svojo konsistentnostjo sprožajo proces inovacije. Vendar iz raziskav sledi, da temu ni vedno, nujno tako. Tudi manjšine, ki niso vedno konsistentne lahko v določenih okoliščinah sprožijo spremembe pri večini. Pa ne le to - manjšina že zgolj s tem, daje pri večini zaznana kot manjšina (vsaj če se opremo na teorijo o komunikaciji, je že to dovolj in ni nujno potrebno, daje manjšina zaznana kot konsistentna!) sproži proces inovacije. Pri tem kajpak zanemarimo dejstvo, da bolj konsistentne, aktivne ipd. manjšine sprožajo večji konflikt in večajo verjetnost spremembe pri večini. Tisto, kar je pomembno je to, da celo posameznik ali manjšina, kije šele v procesu vključevanja v že obstoječo skupino celo s svojo odsotnostjo norme (ki pri večini sicer že obstaja) in že zgolj s svojo prepoznavnostjo (s strani večine) kot »tisti, ki vstopa« sproža proces inovacije. Ta morda večinoma res ni tako intenziven, buren, konflikte ipd. kot takrat, kadar ga sproži že obstoječi član skupine, in morda tudi večinoma nima takšnih posledic, ima pa vsekakor enake značilnosti. Ali lahko potem trdimo kaj drugega kot, da sta procesa konformiranja in inovacije dve strani istega kovanca oz. en proces, opazovan iz različnih vidikov? Iz navedenega sklepam, da se Moscovici s svojimi sodelavci sicer deklarirano postavlja na nivo sociološko orientirane socialne psihologije in v tem okviru tudi ponuja celo vrsto dobrih rešitev ter pojasnitev, vendar na določenem nivoju ostaja usmerjen v posameznika. Le-to se, če že ne drugače odraža v njegovi predpostavki, da v socialne situacije vstopajo posamezniki z že oblikovanimi mnenji, potrebami, rešitvami, kar jih nato v socialni situaciji z drugimi posamezniki vodi v pogajanje za čimboljši izkupiček. Tenninologija, ki jo uporabljajo tako postane neuporabna za pojasnjevanje relacij s socialno resničnostjo, čeprav je res, da nudi zelo dober model pojasnjevanja specifičnih dogajanj v konkretnih skupinah. V konkretne skupine namreč resnično vstopajo posamezniki z že izoblikovanimi stališči, mnenji, izkušnjami, normami iz svojih referenčnih skupin ipd., kar nujno vnaša v tako (torej povsem konkretno situacijo) vsaj določeno mero konfliktnosti. Temeljna »zamera« Moscovicijevim predpostavkam ne velja torej težavnosti ločevanja oz. prepletenosti procesov socialnega 185 Skupine in skupinska dinamika vplivanja in procesov, ki se navezujejo na socialno moč, ampak temu, da socialno vplivanje navezuje na konflikt in pogajanja. Na to opozori tudi Turner (1991, s. 101), ki pravi, daje opaziti v Moscovicijevem pogledu na socialno vplivanje spremembe med prvimi in kasnejšimi modeli. V zgodnejših modelih opredeli Moscovici konformiranje kot proces v okvirih vplivanja. Kasneje pa konformnost redefinira ponovno kot proces na osnovi moči, ki odraža posameznikovo odvisnost in njegovo potrebo po priznanju in sprejetosti. Navedeno kaže, da imata Martin and Hewstone (2003, http) prav, ko zapišeta, daje socialna psihologija po letu 1980 vstopila v obdobje integracije proučevanj vpliva večine in manjšine. Kaže pa na to, da so avtorji sodobne socialne psihologije ponovno »odrinili misel« na ločevanje socialnega vplivanja od socialne moči in se vrnili v (varnejše, bolj domače, bolj predvidljivo, ...) zavetje bolj znane socialne resničnosti o socialnem vplivanju. 186 Socialna resničnost 4 . SOCIALNA RESNIČNOST 4.1. RAZVOJ POJMA SOCIALNA RESNIČNOST Razvoj pojma socialna resničnost ne bi smeli obravnavati ahistorično, saj je tesno povezan z razvojem socialne psihologije na splošno ter še posebej z različnimi opredelitvami socialne psihologije 126 . Že ena največkrat uporabljenih definicij F. Allporta (1924) vnaprej postavlja izključujočo razločnico med socialno psihologijo in »ostalimi socialnimi znanostmi«. Če naj bi se socialna psihologija ukvarjala predvsem s posameznikom , potem v njej kajpak ni prostora za socialno resničnost, vsaj v tistem smislu, kjer predstavlja nekaj nadindividualnega, nekaj, kar je socialno konstruirano, reprezentno izven posameznika - torej skladno z definicijo, ki jo kasneje opredelim. Ob tem pa vidim tudi podobnost razvoja pojma socialna resničnost s prenekaterimi pojmi iz socialne psihologije; in sicer, da so novejše definicije pravzaprav skladnejše s prvotnejšimi, kot pa s tistimi, ki so se pojavljale v vmesnem obdobju. Morda bi iz tega lahko potegnili zaključek, da v vmesnem obdobju uporabe določenih pojmov pride do nekakšne »malomarne uporabe«, brez diferencialnih definicij, ko se pojem širi v socialnem prostoru, iz znanstvenih, teoretičnih vod zajadra v vsakdanjo, laično uporabo, ki jo nekritično povzame in od tam področje (prav zaradi interesa javnosti) ponovno postane zanimivo tudi za raziskovanje, tako da pojem prične nekako »ekvilibrirati« okoli svojega pomena. Razvoj pojma socialna resničnost je še nekoliko bolj dinamičen, saj je prehajal iz socioloških vod (Thomas in Znaniecki) v psihološke (npr. Young, Festinger), od koder gaje v določenem obdobju »speljala nazaj« tako sociologija l2x (npr. Berger in Luckmann), kot filozofija (npr. Collin, Searle), od koder se ponovno vrača v (socialno) psihologijo (npr. Moscovici, Turner). Problem pa je, podobno kot v socialni psihologiji na splošno, da leto v katerem seje nek avtor ukvarjal s socialno resničnostjo ne zagotavlja, dajo je obravnaval bolj s socialnega ali bolj iz individualnega vidika - kot da bi v preučevanju socialne resničnosti še vedno obstajali dve poti; ena, ki se od Allporta niza vse do Collina in druga, ki jo vidimo od Thomasa in Znanieckega, preko Festingerja k t.i. evropski smeri socialne psihologije. Prav zanimivo je pogledati v kakšno enciklopedijo in splošna dela iz socialne psihologije. Za večino socialna resničnost očitno niti ne obstoja. Tako meni tudi Černigoj (2002, s. 290) da, »sklepajoč na podlagi Blackwellove enciklopedije socialne psihologije (Manstead in 126 Podrobneje o tem pišem v posebnem poglavju. 127 Sicer res v relacijah z drugimi posamezniki, skupinami in kulturami, vendar je s strani avtorjev (in kot kaže je na tovrstno definicijo pristajala večina socialnih psihologov vse do sodobnejših evropskih smernic) prav poudarjeno ukvarjanje zgolj s posameznikom. 128 Po vsej verjetnosti prav iz sociologije tudi izhaja, vsaj če sledimo Znanieckemu in njegovemu pojmu kulturna resničnost. 187 Socialna resničnost Hewstone, 1996), pojem socialne resničnosti v sodobni socialni psihologiji nima prave domovinske pravice. Kot samostojen termin v njej ni obravnavan, sicer pa se v celotni enciklopediji pojavlja dvakrat.« Socialna resničnost je v navedeni enciklopediji definirana enkrat v okviru poglavja o (masovni) komunikaciji. Tam jo Seth Geiger in James Bradač (1995, s. 112) opredelita kot »specifičen del socializacije, v katerem se posameznik nauči socialnih norm, pričakovanj in načinov interpretacij pomenov ter socialnega vedenja.« Drugič pa socialno resničnost pri razlagi simbolnega interakcionizma opredeli Sheldon Stryker (1995, s. 648-649), ki pravi, da jo »sestavljajo objekti (vključujoč stvari, ideje in odnose med stvarmi in idejami), katerih pomen je zasidran v socialni interakciji, v kateri se tudi pojavlja. Vsakdanja interakcija in komunikacija sta omogočeni z dovolj splošno sprejetimi pomembnimi simboli, tudi če niso z obeh strani razumljeni prav identično. Pomembni simboli vsebujejo v sebi načrte dejanj, kar omogoča predvidevanje vedenja: njihov namen je v organizaciji vedenja z vsem, kar simbolizirajo.« Podobno kot navaja Černigoj (2002, s. 290) za številne priročnike temeljnih principov socialne psihologije (npr. Higgins, Kruglanski, 1996, Linzdey-Aronsonov priročnik socialne psihologije iz leta 1985 in Blackwellov Uvod v socialno psihologijo Hewstona, Stroebeja in Stephensona iz 1996), da pojma socialna resničnost sploh ne opredeljujejo ali pa ga omenjajo v sklopu kakšnega drugega pojma, sem tudi sam, v meni dostopnih splošnih delih socialne psihologije, zaman iskal samostojen pojem »socialna resničnost« (in to tako v starejših delih kot je npr. »Social psychology« McDavida in Hararija iz leta 1968, kot v novejših »Social psychology« obeh Wigginsov in Zandena iz 1994, »Invitation to social psychology« Philipchalka iz 1995, ali v »Social Psychology« Hogga in Vaughana iz 1998). Tako je zgolj v Penguinovem Dictionary of psychology (Reber, 1987, s. 616) resničnost na splošno definirana kot: 1. »Bolj restriktivno kot tiste vidike fizičnega univerzuma, ki so neposredno ali posredno merljivi. V tem smislu je resničnost objektivna in omejena kar lahko javno in zanesljivo merimo. 2. V širšem smislu lahko pojem uporabljamo tako, da vanj vključimo konstrukte, ki so izpeljani ali interpretirani iz logičnih indukcij ali teoretičnih analiz, vendar niso merljivi v pravem smislu; npr. privlačnost, naravna selekcija, osebnost ipd. imajo vsi pomen dela resničnost, čeprav so lahko z vidika 1. problematični. 3. Pojem številni uporabljajo tudi tako, da lahko zajema vse tisto, kar tvori integralni del posameznikovih verovanj, kar je zanj 'resnično'. Tako npr. svobodna volja, duhovi, bog ipd. tvorijo nepremagljiv del resničnosti za nekatere, vendar ne za vse.« Prav na kratko pa Reber opredeli tudi socialno resničnost (prav tam, s. 617) kot »resničnost, ki je odvisna in vsekakor opredeljena s konsenzom skupine. Pojem je uporaben tako za zelo 188 Socialna resničnost majhne skupine kot za celotno družbo. Tako je socialna resničnost majhne klike fanatikov, ki čakajo na vrhu hriba na konec sveta prav tako 'resnična' kot je skoraj univerzalno prepričanje o vrednosti izobraževanja.« Če vse skupaj na kratko povzamem, lahko rečem, daje pojem socialne resničnosti v socialni psihologiji zelo slabo opredeljen in še vedno v veliki meri razumljen kot nekaj znotraj posameznika. Le nekatere bolj sociološko usmerjene teorije socialne psihologije obravnavajo socialno resničnost kot nekaj, kar nastaja, se vzdržuje, se spreminja in obstaja v socialnem prostoru. 4.2. PSIHOLOŠKA RESNIČNOST Zanimivo je, da Lewin (po Stritih, 1975, s. 200) »priznava psihološko resničnost le pojavom, ki vplivajo na dinamično dogajanje. Del psihološkega okolja so vsi tisti pojavi, ki vplivajo na vedenje, četudi so dejansko del fantazijskih predstav, ali pa se jih posameznik niti jasno ne zaveda. V psihološkem prostoru torej ni fizičnih pojavov, ni socialnih pojavov in tudi ni teoretičnih pojmov, pač pa so njihovi korelati, ki so po eni strani odraz fizičnih in socialnih pojavov v okolju, po drugi strani pa so del nove celote 'psihološkega okolja', in so zato podvrženi delovanju zakonitosti, ki obvladuje odnos med celoto in deli.« Sam Lewin zapiše (193 5 129 , s. 175), da obstojata dva bistvena splošna pogoja na podlagi katerih otrok izoblikuje resničnost kot psihološko dejstvo: 1. volja drugih ljudi (predvsem staršev in vrstnikov) in 2. odpor stvari proti njihovi lastni volji. In naj že na tem mestu resničnost (psihološko ali socialno) razmejim od stvarnosti. Čeprav se v slovenskem jeziku najpogosteje uporabljata kot sinonima, ju v slovenščini Kordeš (2000, s. 23) in Černigoj (2002, s. 90) razlikujeta in pravita, daje stvarnost »objektivno, ontološko, vnaprej dano okolje« (pri prvem) oz. »področje vsega, kar obstaja samo po sebi« (pri drugem). Podobno osnovo za razlikovanje najdemo tudi pri tujih avtorjih (prim. Peschl, 2003), čeprav večina pogosto uporablja angleški pojem »reality« za označevanje tako zunanjega okolja kot predstave le-tega v obliki spoznanj, prepričanj ipd. Stvarnost bom sam pojmoval skladno s Černigojevo definicijo, torej kot vse, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od kakršnih koli procesov v posamezniku/ih ali med ljudmi. Psihološko resničnost Berger in Luckmann (1988, s. 28, 29) poimenujeta »resničnost mojega življenja«. Taje po njunem mnenju organizirana okrog »tukaj mojega telesa in zdaj moje sedanjosti«. Pri tem je tukaj in zdaj središče naše pozornosti do resničnosti vsakdanjega življenja in se v vsakdanjem življenju prikazuje kot t.i. realissimum lastne zavesti. Seveda ta 129 Dejansko gre za prevod (Education for reality) dela Die Neue Erziehung iz leta 1931, ki je vključeno v citirana zbrana dela. 130 Kordeš dejansko ne govori o razlikah med resničnostjo in stvarnostjo, temveč med slednjo in dejanskostjo. Čeprav tudi dejanskost predstavlja »konstrukcijo v našem umu«, pa je pojem, ki se nanaša na posameznika. 189 Socialna resničnost resničnost ne temelji zgolj na neposredni prisotnosti (v smislu »tukaj in zdaj«), saj »doživljamo vsakdanje življenje na osnovi trajanja različnih nivojev prostorske in časovne bližine oz. oddaljenosti«. Tako so za nas najbližje tiste stvari, ki so v neposrednem dosegu naše aktivnosti, torej območje sveta, v katerem lahko spreminjamo njegovo resničnost (t.j. svet, v katerem delamo). Ta svet delovanja, kjer je naša pozornost določena predvsem s tem, kar delamo, kar smo in kar nameravamo narediti poimenujeta avtorja »moj svet par excellence«. Pri tem se posameznik zanima v večji meri za tisto skupino objektov, ki jih uporablja pri vsakdanjem delu, čeprav so zanj pomembna tudi bolj oddaljena območja in sicer kot potencialna območja dejavnosti (je pa zanimanje zanje šibkejše in manj nujno). Za Bergerja in Luckmanna (1988, s. 28, 29) je zavest vedno intencionalna, saj je vedno naperjena ali usmerjena k objektom. Poudarita tudi, da to velja ne glede na dejstvo, ali izkusimo predmet zavesti skozi njegovo objektivno eksistenco ali pa zgolj skozi doživljanje v obliki t.i. notranje subjektivne resničnosti. Združevati je možno skupne intencionalne značaje celotne zavesti, ne glede na izkustvene sloje in številne kompleksne pomenske strukture (kot je npr. konkretna izkušnja, spomin na to izkušnjo, čustvo, ki ga izkušnja generalizira ipd.). Zavest posameznika se giblje skozi različna področja resničnosti, kar pomeni, da njegov svet sestavljajo mnogotere resničnosti. 4.3. SOCIALNA RESNIČNOST Razmišljanja o pojavih, ki jih sedaj opredeljujemo s pojmom socialna resničnost sežejo daleč v zgodovino. Zlasti v sociologiji je bilo veliko razmišljanj o pomenu družbe za posameznika in o socialni naravi človeka. Tako npr. že leta 1902 Charles Horton Cooley v »Human Nature and the Social Order« (kot prvi?) omenja socialno resničnost in zapiše, da »v neposredni socialni resničnosti ljudje obstojajo drug za drugega in neposredno delujejo na življenje drug drugega« (1922 , s. 124). 4.3.1. VVilliam Isaac Thomas in Florian Znaniecki (1918) Kot sem že zapisal leta 1918 William Isaac Thomas in Florian Znaniecki v svoji razpravi o poljskih priseljencih v Ameriki že pišeta o socialni resničnosti. Čeprav socialne resničnosti ne definirata, je iz konteksta razvidno, da jima pomeni celoto socialnega sveta (z vso svojo socialno urejenostjo). Pravita (1958 l32 , s. 51), da »socialna resničnost ne vsebuje le vedenja posameznikov, temveč tudi socialne institucije, ne le stališč, temveč vrednote, utrjene s tradicijo in ki pogojujejo stališča.« Se več, tako kot srečamo v t.i. najsodobnejših pogledih na 131 Gre za ponatis dela iz leta 1902. 132 Gre za ponatis originalnega dela iz leta 1918. 190 Socialna resničnost socialno resničnost (prim. Collin, 1997, Turner, 1991) v socialno resničnost uvrščata tudi objekte, ki so proizvod človeške dejavnosti in imajo za človeka določen pomen, so ovrednoteni (torej povezani z vrednotami). Takole pravita (prav tam, s. 48): »Proizvod človeške aktivnosti (celo v smislu mehaničnih aktivnosti, kot je izdelovanje nekih stvari) je popolnoma socialna resničnost zgolj takrat, kadar je prisoten v socialnem življenju, kadar postane objekt stališč neke skupine oz. kadar je ovrednoten.« V socialno resničnost uvrščata tako stališča kot socialne vrednote, ki ju imata za dva ključna dejavnika človeške socialnosti. Pri tem jima stališča pomenijo »subjektivne Socialnopsihološke elemente socialne resničnosti«, socialne vrednote »objektivne socialne elemente« (prav tam, s. 1130), pri čemer so objektivni in subjektivni elementi socialne resničnosti med seboj povezani v nedeljivo celoto. Če je »za razumevanje stališč pomembno zavedanje, da niso nikoli produkt zgolj zunanjih vplivov, temveč vedno hkrati tudi tendenc ali predispozicij oz. socialnih vrednot« (prav tam), velja tudi, daje »osebnost vedno konstitutivni element določene socialne skupine; vrednote, s katerimi ima opravka so, so bile in bodo skupne mnogim osebnostim, nekatere bodo skupne vsemu človeštvu in stališča, ki jih odražajo so prav tako podeljena med številnimi drugimi posamezniki. ... Ves osebni material nujno okarakterizira življenje skupine.« (prav tam, s. 1832) Zanimivo je, da Thomas in Znaniecki govorita (prav tam, s. 1850) tudi o tem, da človek s svojo biološko naravo še ni socialno bitje oz. »socialna osebnost «, tak lahko šele postane. Socialna osebnost postane posameznik takrat, ko »sprevidi obstoj socialnih pomenov, ki jih posedujejo objekti, hkrati pa se mora naučiti prilagoditi sebe zahtevam, ki jih iz vidika teh pomenov družba postavlja predenj ter se naučiti kako kontrolirati te pomene v osebne namene.« Prav kontrola je tista, preko katere naj bi posameznik, tako v socialnem svetu, kot v naravi, prihajal do bolj ali manj stabilnega reda na obeh področjih. Toda značilnosti te stabilnosti in urejenosti so po Thomasu in Znanieckemu v naravi in v socialnem svetu zelo različne. Resje sicer, da za označitev vzpostavljene stabilnosti na obeh področjih uporabljamo pojem navada, s čimer so razlike zabrisane. Vendar bi bilo, po prepričanju obeh avtorjev (prav tam, s. 1851), bolje uporabljati pojem navada samo za označevanje težnje po ponavljanju enakega vedenja, v podobnih materialnih pogojih (torej za vzpostavitev stabilnosti v naravi). Takrat stabilizacija, ki jo dosežemo ne vsebuje zavesti, namernega uravnavanja novih izkušenj, temveč zgolj nereflektivno težnjo najti stare elemente v novih izkušnjah (ali pa so take le ob razočaranjih, ko nove izkušnje ne moremo preprosto asimilirati v stare). Po drugi strani pa, kadar posameznik upošteva socialni pomen, kadar interpretira izkušnje ne le v okviru lastnih potreb in želja, temveč tudi v terminih tradicije, običajev, prepričanj in prizadevanj svojega socialnega okolja, potem je pojem navada očitno nezadosten. Po 133 V orig.: social personality. 191 Socialna resničnost Thomasu in Znanieckemu (prav tam, s. 1852) stabilnosti socialnega okolja namreč ne moremo primerjati s stabilnostjo fizične sredine. Socialne situacije se nikoli spontano ne ponavljajo, vsaka situacija je več ali manj nova, z vsakim na novo vključenim posameznikom se skupina na novo združuje. Posameznik ne more zgolj pasivno najti že pripravljenih situacij, popolnoma enakih preteklim situacijam (kot se to lahko dogaja v materialnem svetu). Če hoče uporabiti podobne rešitve kot v določenih podobnih preteklih situacijah, mora zavestno opredeliti vsako trenutno situacijo na novo. In to je tisto, kar družba pričakuje od njega, kadar zahteva od njega stabilno življenjsko organizacijo; noče, da bi reagiral instinktivno na enak način v enakih materialnih pogojih, temveč da reflektivno konstruira podoben socialne situacije tudi, ko se materialni pogoji spreminjajo. Družba torej ne zahteva zgolj navad, temveč zavestno sledenje pravilom. Zato da bi posameznik kontroliral socialno resničnost za svoje potrebe, ne sme razviti vrsto enakih reakcij, temveč splošne sheme situacij; njegova življenjska organizacija tako postane zbirka pravil za določene situacije, ki so lahko celo izražene v abstraktnih formulah kot so moralni principi, zakonski predpisi, verski obredi, socialni običaji ipd. Eno leto za skupnim delom (1919) je Znaniecki sam izdal knjigo z naslovom »Cultural Reality«, v kateri tudi večkrat omeni socialno resničnost. Podobno kot prej skupaj s Thomasom, tudi v njej pravi, daje človeški svet svet kulture in se bistveno razlikuje od sveta narave. Svet kulture je svet vrednot in ne svet stvari. Vrednote se po Znanieckemu (1919 po Kaczynski, 2006, http) bistveno razlikujejo od t.i. naravnih objektov in hkrati od subjektivnih stališč, so objektivne kot stvari. Vrednote so opredeljene z izkušnjami pomena, ljudje (neopredeljeno število) jih neprestano ponavljajo (podobno kot izkušnje vsebine), ter jih neprestano preverjajo. Na ta način tvorijo kulturni sistem, pri tem pa je »človek, tako kot socialne vrednote, zgolj nek vidik sebe kot se prikazuje drugemu, ki je aktivno zainteresiran zanj.« Znaniecki je predpostavljal štiri sisteme socialne resničnosti: socialne akcije, socialne odnose, socialne osebe in socialne skupine. Socialne akcije oz. interakcije med dvema ali več ljudmi predstavljajo preproste in temeljne vsebine socialne resničnosti in so normativno urejene. Omenjeni štirje sistemi skupaj tvorijo socialni red, kije definiran kot »splošno normativni 134 red«, »splošno normativni sistem« in »splošno nonnativna struktura«. Za Znanieckega družba ni skupek posameznih akcij, temveč je nadindividualna, splošno normativna in obstojna nedeljiva celota, ki je hkrati produkt in usmerjevalec teh akcij. 4.3.2. Ocena Thomasovega in Znanieckijevega pogleda na socialno resničnost Thomas in Znaniecki socialne resničnosti ekspicitno ne opredelita. Razvidno je, dajo pojmujeta kot t.i. socialni svet (tudi tega ne opredelita), ki ga ločujeta od materialnega sveta. V njunem pojmovanju socialne resničnosti zasledimo kar nekaj elementov, ki jih srečamo 134 V orig.: axionormative. 192 Socialna resničnost kasneje tudi pri Festingerju (ločevanje socialne in materialne resničnosti), pri Colinu in Tumeju (socialni pomen objektivnih stvari), pa tudi zametke nekaterih idej Piageta, Bergerja in Luckmanna ter Bečaja (pomen stabilnosti v okolju za človeka). Je pa iz njune razprave razvidno, da Thomas in Znaniecki postavljata jasno dihotomijo med posameznikom in družbo (kar je iz vidika Bečajevega strukturnega modela okolja problematično). To se odraža tudi v tem, ko pravita (1958, s. 1861), da »so v temelju težnje posameznika vedno v določenem nesoglasju s temeljnimi tendencami socialne kontrole. Oseben razvoj je vedno boj med individualnim in družbenim.« Za njiju je osnova človeške socialnosti v prilagoditvi posameznika na socialno okolje, saj pravita (prav tam, s. 1882, 1883), da »prilagoditev posameznika na primarno skupino zahteva, da vsa svoja stališča podredi tistim, s katerimi skupina kot taka postane zanj kriterij vseh vrednot. Ta temeljna stališča so težnja po odgovoru, ki ustrezajo družinskemu sistemu v primarni skupinski organizaciji in želja po spoznanju, ki ustreza tradicionalnim uveljavljenim sistemom socialnih vrednot na podlagi katerih družba ustvarja socialno mnenje. Težnja po odgovoru je težnja posameznika, da dobi neposredno pozitivno osebno reakcijo na vedenje, katerega objekt je drug posameznik, želja po prepoznavanju pa je tendenca dobiti neposredno ali posredno pozitivno ovrednotenje kateregakoli vedenja, ne glede na nanašajoči se objekt. Želja po odgovoru je skupni Socialnopsihološki element vseh tistih stališč, s katerimi se posameznik poskuša prilagoditi stališčem drugih posameznikov.« Po drugio strani pa je »želja po prepoznavanju skupen element vseh tistih stališč, s katerimi je posameznik usmerjen k pridobivanju pozitivnega vrednotenja svoje osebnosti s strani skupine, tako da prilagodi svoje vedenje socialnim standardom, kijih prepoznava v skupini.« Socialni svet oz. socialna resničnost jima torej ne pomeni nekaj, kar ljudje skupaj soustvarjajo, temveč tako kot naravni svet, nekaj čemur se morajo posamezniki prilagoditi. Ključnega pomena pri prilagajanju - kar posledično prinaša posamezniku stabilnost okolja - odigrajo navade (v svetu narave) in sheme situacij (v socialni resničnosti). Problematično zgleda pri tem njuno izhodišče, saj naj bi s prilagajanjem človek zmanjševal kompleksnost svojega okolja. Za Thomasa in Znanieckega (prav tam, s. 53) sta si namreč »fizični in socialni svet po kompleksnosti enaka, saj sta oba neskončno kompleksna.« Čeprav je prav to idejapraktično vseh sodobnih pogledov na človeško socialno motivacijo, pa je, kot bom kasneje utemeljeval, ena od osnovnih napačnih predpostavk, ki za sabo povleče vrsto napačnih zaključkov (ne le o socialni motivaciji, temveč tudi o socialni resničnosti, o skupinsko-dinamičih procesih, o pojavih na socialnem in skupinskem nivoju itd.). Če je bila socialna resničnost pri Thomasu in Znanieckemu še neizražena in skrita pod okrilje socialnega sveta in kulturne resničnosti, pa okoli leta 1930, že lahko zasledimo tudi neposredno uporabo tega pojma. Tako npr. leta 1930 (2006, http) Louis Leon in Thelma Gwinn Thurstone govorita o tem, da nevrotične osebe težje izražajo domišljijo v »zunanji 193 Socialna resničnost • «135 socialni resničnosti«. Socialno resničnost omenja leta 1930 tudi BronisIaw Malinowski (2006, http), ki seje ukvarjal s sorodstvenimi odnosi primitivnih ljudstvih. Menil naj bi, daje krvno sorodstvo živa, utripajoča socialna resničnost, ki temelji na osebnih in intimnih kontaktih. Posebej pa se velja ob pojmu socialna resničnost ustaviti ob Kimballu Youngu. 4.3.3. Kimball Young (1931) Z W. I. Thomasom je bil (od leta 1916) nekaj časa sodelavec (in po lastnih besedah pod njegovim močnim vplivom) tudi Kimball Young, ki je leta 1931 v naslovu svojega dela »Language, Thought and Social reality« kot kaže prvi uporabil pojem socialna resničnost. Čeprav Young v svojem delu govori predvsem o težavah psihiatričnih pacientov (ki se zapirajo v svoj, lastni subjektivni svet, ki ga doživljajo kot povsem resničnega), pa v postavljenih teoretičnih okvirih lahko zasledimo celo vrsto idej o socialni resničnosti, kijih kasneje »odkriva« Festinger. V članku Young poudarja, daje komunikacija temeljnega pomena za socialno življenje, saj na njej temelji tako mišljenje, sam jezik kot tudi vedenje. Od rojstva do smrti smo potopljeni v morje besed, ki so »modus operandi« socialne interakcije. Jezik igra po Youngu (prav tam, s. 205) pomembno vlogo v »kontroli fizične in socialne resničnosti«. Jezik je v dvojni funkciji, ki se pojavljata sočasno: kot dopolnjevalec vedenja in kot skrita, pričakovana aktivnost tj. področje pomenov. To se širi skupaj s človeško interakcijo, kajti, kot pravi Young »brez komunikacije, pomen sploh ni možen« in kasneje (prav tam, s. 206) doda, da »pomen temelji na komunikaciji in konsenzu. Kar drugi sprejmejo kot referenco za vedenje postane pomembno, določujoče in vredno. Jezik je, kot pravi Mead 'pomemben simbol', ki obstoja le kot prenašalec pomenov od ene osebe k drugi.« Pomembnost simbola določa nosilec, in ni odvisen, kot pravi avtor (prav tam), od ljudi »izven določenega socialnega referenčnega okvira.« Nek simbol bo za posameznika pomemben šele, če je kot tak sprejet tudi s strani ostalih v referenčnem socialnem okviru in, če so hkrati kasnejša vedenja (ki iz simbolov izhajajo) zadovoljujoča za posameznika. To, da simboli postanejo pomenski, se zgodi takrat, ko posameznik sprejme pričakovane vrednote kot resnične ali prave. Kadar pa je to sprejeto s strani celotne skupine in hkrati izkazano v dejanskem vedenju (kadar je sprejeto se bo tudi izvajalo), postane od takrat dalje pomembno ali cenjeno ter določujoče vodilo za celotno skupino. Young zapiše (prav tam, s. 207), da »kadar drugi sprejmejo komunikacijo kot pomembno, postane naenkrat del socialne resničnosti in lahko vpliva na javno vedenje tako očitno kot, če bi bila povezana z materialno resničnostjo.« 135 Dostopen je bil zgolj povzetek njegovega dela. 194 Socialna resničnost 4.3.4. Ocena Youngovega pogleda na socialno resničnost Young tehnično pojma socialna resničnost ne opredeli in prav v tem je najbrž vzrok, da ga tudi ni dosledno uporabljal. Medtem, ko lahko na večih mestih razberemo socialno naravo tega pojma (ker pomen daje socialni referenčni okvir), pa je na drugih mestih povezan s povsem subjektivnim, osebnim notranjim svetom posameznega pacienta. V tem lahko prepoznamo že Thomasovo idejo (1928, s. 572), da »če ljudje opredelijo določeno situacijo kot resnično, potem je resnična v svojih posledicah«, do katere je prišel ob analiziranju vzrokov umorov ljudi, za katere je bil morilec prepričan, da ga zmerjajo. Nenazadnje se Young celo do patologije opredeli kot do pojava, ki gaje težko ločiti od normalnosti in pravi (prav tam, s. 109), da »je vse le vprašanje stopnje. Le sporočljivost in konsenz mnenj in vedenja je tisto, kar nas loči od pacientov, ki jih zaklepamo v bolnice za duševne bolnike.« Zanimivo je tudi njegovo nadaljevanje, kjer pravi, da se od pacientov sicer ločimo po konceptih socialne resničnosti, ne ločimo pa se od njih po vedenjskih mehanizmih. Z nekoliko špekulacije bi lahko rekli, da v tem prepoznavamo isti princip nastajanja, vzdrževanja in spreminjanja (torej iste procese) socialne resničnosti ne glede na to, ali jih ustvarjajo t.i. normalni ljudje ali psihiatrični pacienti. Čeprav pri Youngu lahko prepoznavamo tudi sociološki vidik (kar bi sodilo tudi k njegovemu teoretičnemu izhodišču, saj ga uvrščajo v t.i. čikaško šolo), pa je v odnosu do socialne resničnosti bolj prepoznaven njegov individualistični pristop. Psihiatrični bolnik po njegovem mnenju namreč ne sooblikuje v komunikaciji z drugimi socialne resničnosti (s čimer bi socialno okolje postalo njen nosilec), pač pa individualno, vsak sam zase. Neskladje njegove »socialne resničnosti« (bolj ustrezen izraz bi bil verjetno subjektivna resničnost oz. prepričanja) z resničnostjo drugih vodi v težave v funkcioniranju, kar jih pripelje v psihiatrično bolnišnico Nedvomno pa je kljub temu vrednost Youngovega članka ne zgolj v tem, da sploh govori o socialni resničnosti ter dajo že loči od fizičnega sveta, temveč predvsem v tem, da ji pripiše pomen, ki ga imajo za nas objektivna dejstva. 4.3.5. Vera Mahler in Kurt Lewin (1933, 1935) Na tej strani Atlantika, v Nemčiji je bilo okoli 1930 je bilo veliko raziskav s področja raziskovanja dogajanj ob prekinjenih nalogah (in s tem povezanimi nadomestnimi aktivnostmi ter stopnjo resničnosti in neresničnosti v mišljenju in dejavnosti), npr. Brown (1933, Uber die dynamischen Eigenschaften der Realitats- und Irrealitatsschichten), Lissner (1933, Die Entspannung von Bediirfnissen durch Ersatzhandlungen, Mahler (1933, Ersatzhandlungen verschiedener Realitatsgrades), na katere je očitno močno vplivalo delo Ovsiankine (1928, Wiederaufnahme unterbrochener Handlungen). 195 Socialna resničnost Kurt Lewin je s sodelavci proučeval (1935) pod kakšnimi pogoji bi neka nadomestna aktivnost, ki bi jo preizkušanci v eksperimentih dobili v zameno za prekinjeno prvotno aktivnost, dovolj dobro sprostila psihično napetost zaradi nedokončane prve naloge, da kasneje ne bi več čutili potrebe po njenem dokončanju. Ugotovili so, da so dejavniki, ki vplivajo na nadomestno vrednost aktivnosti težavnost nadomestne naloge (če je bila nadomestna naloga težja od prvotne, so preizkušanci kasneje čutili manj potrebe po njenem dokončanju, povezanost med nalogama (bolj kot sta si bili nalogi podobni, večja je bila možnost za združitev njunih sistemov napetosti in s tem za sprostitev napetosti ob nadomestni nalogi), trenutna stopnja potrebe po dokončanju prvotne naloge (večja kot je bila, manjšo substitutivno vrednost je imela nadomestna naloga) ter dejavnik, ki so ga poimenovali stopnja resničnosti oziroma neresničnosti nadomestne naloge (prav tam, 174). Napetost ob tem, da ne moremo doseči nekega cilja, lahko namreč poskusimo sprostiti tudi v domišljiji. Mahlerjeva (1933, po Lewin, 1935, s. 190) je ugotovila, da preizkušanci (zlasti ob intelektualnih nalogah) napetosti niso sprostili tako dobro, če je bila njihova nadomestna naloga le to, da v domišljiji poiskali rešitev prvotne. Pomembno je bilo, da so izrazili rešitev v resničnosti. Na ta način je, kot pravi Lewin (prav tam), »pokazano, da so socialni faktorji zelo pomembni pri določanju karakterja resničnosti ali neresničnosti dogodka.« Sele, če so preizkušanci lahko o rešitvi nadomestne naloge obvestili eksperimentatorja, so svojo notranjo napetost sprostili. Le priznanje s strani drugih daje nadomestni nalogi zadostno stopnjo občutka resničnosti ... To dejstvo je Mahlerjeva označila s pojmom socialna resničnost (1933, po Wicklund in Gollwitzer, 1985, s. 34). zaradi česar so navajali, daje prav ona prva uporabila ta pojem (prim. Wicklund in Gollwitzer, 1985, Černigoj, 2002). 4.3.6. Leon Festinger (1950) Leona Festingerja, ki izhaja iz Levvinovega kroga študentov (po Hogg in Vaughan, 1998, s. 179) bolj poznamo kot avtorja teorije socialne primerjave (1954), ter po še bolj vplivni (zlasti po letu 1960) teoriji kognitivne disonance (1957, prav tam, s. 180). In vendar sega njegovo ukvarjanje s socialno resničnostjo zgodnejše obdobje; v leto 1950. Tako lahko najdemo pravzaprav del izvora njegovih kasnejših teorij in seveda tudi kasnejša sklicevanja na njegovo opredelitev prav v skromnem delčku članka z naslovom »Informal social communication«. 196 Socialna resničnost V svojem takratnem članku (1950) Festinger navaja, da morajo člani skupine, ki hoče biti učinkovita, delovati dovolj poenoteno 136 oz., da morajo biti ustrezno usklajeni. S študijami v Research Center for Group Dynamics so namreč ugotavljali, da morata za potrebno poenotenost v skupini delovati dve obliki pritiska in sicer: socialna resničnost in skupinska lokomocija (gibanje k skupinskemu cilju). V povezavi s socialno resničnostjo je Festinger predpostavljal (1950, s. 272), da obstaja t.i. kontinuum, ki ga je poimenoval »lestvica stopnje fizične resničnosti« . Stanje na enem koncu kontinuuma je v popolni odvisnosti od fizične resničnosti - Festinger to ponazori (prav tam) s primerom: »Oseba, ki opazuje neko površino, si lahko misli, daje ta površina krhka ali pa daje nezlomljiva. Zelo enostavno lahko vzame kladivo, udari po površini in se hitro prepriča ali je bilo mnenje, ki gaje imela, pravilno ali nepravilno. Ko je razbila površino s kladivom, na njeno mnenje verjetno ne bo preveč vplivala izjava nekoga drugega, ki bi trdil, daje površina nezlomljiva.« Fizična resničnost je po Festingerjevem mnenju torej tisto, kar je neposredno izkustveno preverljivo, saj posameznik bolj zaupa v lastno mnenje, kot pa da bi se zanašal na druge ljudi, v vseh tistih primerih, ko veljavnost mnenja sloni pretežno na fizični resničnosti. Na drugem koncu kontinuuma te lestvice, pa je odvisnost od fizične resničnosti zelo majhna ali celo enaka ničli. Festinger navede primer: »Človek, ki gleda na rezultate nacionalnih volitev, čuti, da bi bile stvari, če bi zmagal dejanski poraženec, v nekaterih pogledih mnogo boljše, kot so« (prav tam). Kjer torej obstaja pomanjkanje opornih, izhodiščnih točk za orientacijo v fizični resničnosti, ljudje ta »prazen prostor« izpolnjujemo tako, da poiščemo mnenja drugih ljudi. Velik del našega življenja namreč ne preverjamo neposredno sami, ali je nekaj resnično ali ne (izkustveno ne preverjamo, ali res tudi za nas osebno velja zakon težnosti, tako da skočimo z vrha stolpnice, niti ne preverjamo sami, ali je Zemlja res okrogla, niti, ali seje res smiselno izobraževati, spoštovati starejše, imeti otroke, itd.). Če bi vse to sami preverjali in (pre)izkušali, bi bilo to, glede na čas in vloženo energijo, ne le potratno, ampak popolnoma nesmiselno. Včasih celo, če bi hoteli, nekaterih stvari preprosto ne moremo izkustveno preverjati. V tovrstnih primerih nam mnenja drugih ljudi nudijo tisto, kar bi sicer dobili iz fizične resničnosti. Kadar drugi ljudje mislijo enako kot mi, potem smo prepričani, daje mnenje pravilno, resnično, objektivno, v resnici pa smo prišli »le« do socialne resničnosti. Npr. takoj po pisnem izpitu začne običajno večina študentov medsebojno preverjati in usklajevati, ali je bil izpit resnično zahteven (nezahteven). Če ima nekdo od njih vtis, daje bil izpit izredno zahteven, preostali študentje pa bi rekli, da se jim je zdel nezahteven, je velika verjetnost, da bo študent sprejel njihovo razlago kot objektivno dejstvo (socialno resničnost) in začel pri 136 V orig.: uniformity among people, kar v tekstu prevajam s poenotenost in z usklajenost. 137 V orig.: a scale of degree of physical reality. Iz konteksta v nadaljevanju pa je razvidno, daje Festinger imel v mislih kontinuum odvisnosti od fizične resničnosti. 197 Socialna resničnost sebi iskati razloge, zakaj seje le njemu pisni izpit zdel zahteven. Nekaj velja kot resnično torej šele takrat, ko potrditev za to dobimo s strani drugih. Lahko bi rekli tako, kot je Festinger (prav tam, s. 272, 273): »Mnenje, verovanje ali stališče je 'resnično', 'veljavno' in 'pravilno', če je vsidrano v skupini ljudi s podobnimi prepričanji, mnenji in stališči.« Iz navedenega sledi, da sta si obe resničnosti v komplementarnem odnosu in za obe velja, da imata za nas pomen objektivno obstoječega oz. resničnega. Vendar avtor hkrati opozori, da to tudi glede socialne resničnosti ne velja kar na splošno. Za posameznikov občutek veljavnosti njegovega prepričanja je pomembno le mnenje njegove referenčne skupine, ne pa mnenje vseh ljudi na svetu. Človeka, ki ima drugačno mnenje od njegovega, zaznava kot neustreznega za primerjavo. V tem je avtor videl tudi svojstveno krožnost, saj si posameznik izbira tako referenčno skupino, ki mu bo dala občutek veljavnosti lastnih prepričanj, torej tako, v kateri bo sploh lahko izmenjeval svoja mnenja in stališča ter po drugi strani ima težnjo po izstopu iz skupin, ki se z njim ne strinjajo. Festinger tudi pravi, da »kaže, da razlike v mnenjih, stališčih in prepričanjih, ki obstojajo med osebami, ki so člani določene referenčne skupine, silijo k porastu komunikacije.« Iz tega sledi tudi, da manj, ko je fizične resničnosti (ki bi validira mnenja in prepričanja), večja bo pomen socialnih referenc, skupine in večje bo siljenje v komunikacijo. Pritisk k poenotenju med člani skupine pa lahko izvira tudi iz želje ali potrebe skupine po gibanju skupine proti cilju, kar je Festinger poimenoval skupinska lokomocija . Gibanje skupine proti cilju je za razliko od pritiska socialne resničnosti običajno bolj konkretno naravnano, saj poteka v povezavi s fizično resničnostjo. Glede na te okoliščine bi po avtorjevem mnenju (prav tam) lahko govorili o različnih obsegih pritiska k poenotenju: - Pojavil se bo v večjem obsegu, kadar bodo člani zaznavali, da bo skupinsko gibanje spodbujano z njihovim poenotenjem. - Pritisk k poenotenju bo tudi večji, čim večja bo odvisnost doseganja lastnih ciljev (pri različnih članih) povezana z delovanjem cele skupine. Ta stopnja odvisnosti članov od skupine je tesno povezana tudi z možnost, ali lahko kakšne druge skupine nadomestijo uresničevanje individualnih ali skupinskih ciljev. Več kot ima posameznik na razpolago skupin v katerih lahko poskrbi za uresničevanje svojih ciljev, manjša bo torej njegova odvisnost od posamezne skupine. Glavna funkcija skupinske lokomocije oz. procesa usklajevanja članov, je v tem, da omogoča strukturo, s katero lahko skupina dosega želene cilje. Posamezniki morajo prevzeti različne vloge in vzpostaviti medsebojna razmerja, ki so nujna za doseganje cilja. Ker se v isti skupini pojavljajo različne vloge, ki so vezane na (usklajeno) doseganje ciljev, veljajo zanje različna pravila, zahteve, pričakovanja (in s tem »dovoljenja« oz. tisto, kar drugi dopuščajo, da 138 V orig.: group locomotion. 198 Socialna resničnost posameznik iz posamezne vloge lahko, in česa ne sme početi). Vendar morajo biti, kot zapiše Bečaj (1997, s. 166) te vloge tudi »ustrezno usklajene, kar pomeni, da so za dobro organizacijo potrebna tudi splošna pravila, ki veljajo za vse in katerih naloga je vzdrževati učinkovito organizacijsko celoto.« Vloge, razmerja med njimi, pravila, ustaljeni načini medosebne komunikacije ter celotna struktura ipd. (torej vse tisto, kar deluje kot stalnica v skupini) imajo pomen skupinskih norm. Eno od možnih poti vključevanja socialne resničnosti v lastno teorijo medosebnih odnosov in skupinskega delovanja predstavlja razmišljanje Thibauta in Kelleya (1959, s. 157), kjer socialno resničnost povežeta z motivacijo preko »nagrad in stroškov« v odnosih. Posameznik naj bi po njunem mnenju privolil v socialno resničnost zaradi »določene vrste avtoritete ali kontrole« (zaradi prijateljstva, prestiža ali strokovnosti) druge osebe. Če posameznik dobi informacije od strokovnjaka, ki jih nato uporablja brez njega (torej z racionalnim uvidom oz. intemalizacijo), to po Thibautu in Kelleyu ni socialna resničnost, kadar pa avtoriteti sledi le zato, da bi bil nagrajen, ker ga imitira, pa je. V resnici je mogoče reči, da gre v obeh primerih seveda za socialno resničnost, saj tudi ekspertove informacije niso nič drugega kot socialno ustvarjeni kriteriji lepega. Ti kriterijii bi seveda lahko bili vedno tudi drugačni in niso, ter ne morejo biti sami po sebi pravilni (torej taki, da bi jih bilo mogoče objektivno preverjati in dokazovati). Avtorja pa pravita (prav tam, s. 158), daje delovanje socialne resničnosti odvisno od dejavnikov kot so pomembnost naloge in narava odnosov z osebami, ki zagotavljajo podporo mnenju 139 , toda začenja se z lastnostmi oz. homogenostjo možnih izidov matrice dobičkov (od oseb in nalog) posameznika. Socialno vplivanje ima po njunem mnenju dve obliki: ena je kadar oseba sledi nasvetom in navodilom eksperta in z njimi prihaja nato sama do zaključka, da so zanjo res učinkoviti in zadovoljivi, druga pa je, ko ji s socialno resničnostjo daje osnovo za sprejem nehomogenih izidov matrice (visoke izide na odnosnem področju), ki pomenijo nagrajevanje (občutek sprejetosti, cenjenosti ipd.) s strani osebe, ko jo zelo ceni. 4.3.7. Ocena Festingerjevega pogleda na socialno resničnost Seveda se postavlja vprašanje, ali se je Festinger ob svojem članku sploh zavedal pomena pojma, ki gaje, bolj kot ne, »navrgel« v članku. Pa tudi, če se je, ali ni bil podan bolj v smislu njegovega uvodnega razmišljanja, da »če teorija prezgodaj postane preveč precizna, ima tendenco, da postaja sterilna« in s tem preveč ozko usmerjevalna. Vsekakor ostaja dejstvo, daje bila (morda prav zaradi kratkega in ohlapnega definiranja socialne resničnosti) odprta pot za vnos raznoraznih vidikov in povezav z zelo raznolikimi in včasih nasprotujočimi se teorijami. 139 V tem delu se Thibaut in Kelley sklicujeta na Schachterja (1951). 199 Socialna resničnost To se npr. odraža tudi v slabo opredeljenemu odnosu med obema resničnostima (Turner meni, da sta prav na podlagi tega Deutsch in Gerard v socialno psihologijo uvedla neustrezno razlikovanje informacijskega in normativnega vplivanja). Tako Festinger ne opredeljuje, da se socialna resničnost lahko nanaša tudi na fizično resničnost. Na to je opozorilo več avtorjev (npr. Moscovici in Faucheux, 1972, Turner, 1991) in - zanimivo - že Asch 1952, s. 178, ko pravi, da za nekatere (objektivno, fizično obstoječe) stvari lahko »rečemo, da posedujejo socialno resničnost (npr. stol, bankovec ipd.). Tudi iz njegovih eksperimentov je razvidno, da posameznik v nekaterih situacijah ne zaupa več lastni zaznavi in se prične obnašati skladno z danimi odgovori v skupini - in to ne le v smislu podrejanja, torej navzven prilagojenega odgovarjanja večini, ampak celo tako, da so nekateri posamezniki zares podvomili v svojo zaznavo in raje verjeli odgovorom skupine. V tem smislu postane ločevanje fizične in socialne resničnosti problematično ali pa možno zgolj na teoretičnem nivoju. Iz Festingerjeve opredelitve izhaja tudi neupravičeno razlikovanje socialne resničnosti in skupinske lokomocije v tistem delu, kjer to ni možno. Kaže pa, daje napačna že predpostavka, ki v sodobni socialni psihologiji ni bila deležna posebne pozornosti; to je, daje Festinger socialno resničnost povezoval z dogajanjem na skupinskem nivoju (torej na ravni konkretnih skupin). Če pustimo ob strani dejstvo, da bi morala biti vsaka konkretna skupina (torej tudi tista, ki je usmerjena izključno v cilje) hkrati del širšega socialnega sistema, ki je nujno vezan na socialno resničnost, pa prav na ravni konkretnih skupin postane opredelitev socialne resničnosti nekoliko problematična, vsaj če jo opredeljujemo iz vidika strukturnega modela okolja. Po tem modelu bi morala biti socialna resničnost nekonfliktne narave, kar pa je v konkretnih skupinah prej izjema kot pravilo. Po drugi strani, pa se tudi v vsaki konkretni skupini (v procesu skupinske lokomocije) prepletajo procesi, kijih lažje uvrstimo v socialno resničnost (kot v usmerjenost k cilju); npr. v ustvarjanju in razvoju sistema medosebnih odnosov, razvoja skupine kot celote itd. Ena pomembnejših pomanjkljivosti Festingerjevega koncepta pa je v tem, da ne opredeljuje motivacijske osnove socialne resničnosti; torej zakaj, kje so vzroki za to, dajo v skupinah sploh tvorimo. Šele kasneje, leta 1954 jo pripiše človekovi potrebi po primerjanju. Ta potreba (Turner, 1991, 148) naj bi se stopnjevala skladno s povečevanjem nejasnosti oz. z ne/stukturiranostjo situacije, v kateri seje znašel posameznik. V takih situacijah naj bi imel večjo potrebo po ovrednotenju samega sebe, po vrednotenju svojih mnenj, sposobnosti ipd., kar pa je vedno odvisno od drugih meri ljudi, s katerimi seje mogoče primerjati in, ki jih zaznavamo kot sebi podobne. Vendar kaže, da potreba po primerjanju ne razloži zadovoljivo nastanek socialne resničnosti. Še več; Turner (prav tam) očita Festingerju, daje prav z uvedbo potrebe po primerjanju ponovno sprožil vračanje socialne psihologije v področje ukvarjanja s posameznikom. In nadaljuje (prav tam, s. 148, 149), da: »soglasje drugih, socialna norma, nič več ne daje neposredne veljavnosti odgovoru, temveč deluje le kot ozadje za posameznikovo lastno prizadevanje k doseganju stabilne in natančne ocene svojega položaja.« 200 Socialna resničnost Ne moremo pa tudi mimo dejstva, na katerega opozori Turner (1991, s. 19), da se Festingerjeva teorija pritiska k uniformnosti v neformalnih socialnih komunikacijah nanaša na storilnostno usmerjene skupine in ne govori o delovanju drugih skupin (npr. v odnose usmerjenih) ali skupin na splošno. 4.3.8. Peter L. Berger in Thomas Luckmann (1966) Bergerjeva in Luckmannova Družbena konstrukcija realnosti (1988, ki je v originalu z naslovom »The social construction of reality« izšla leta 1966) je eno izmed najbolj odmevnih socioloških del tako znotraj sociologije znanja kot v družboslovju na sploh. Predstavlja tudi ponovno obuditev samega pojma »socialna resničnost« in hkrati eno od njegovih najbolj sistematičnih teoretičnih razprav. V okviru obravnave socialne resničnosti bom podrobneje predstavil ozadje in nekatere vidike njune razlage osnovne definicije, ki pravi (1988, s. 174): »sociologija znanja pojmuje človeško resničnost kot socialno konstruirano resničnost.« 140 Kot pravita Berger in Luckmann, (1988, s. 29) svet posameznika sestavljajo mnogotere resničnosti. Vendar t.i. resničnost vsakdanjega življenja izpostavita kot resničnost par excellence. Dojemanje resničnosti vsakdanjega življenja in prebivanja je za posameznika normalno in samo po sebi razumljivo, saj jo pojmuje kot urejeno resničnost. Prav ta urejenost avtorjema pomeni neodvisnost od samega pojmovanja (kaže se namreč kot že objektivizirana, tj. sestavljena iz niza objektov, ki so bili opredeljeni kot objekti še pred posameznikovim »prihodom na prizorišče«). Ob t.i. resničnosti mojega življenja je resničnost vsakdanjega življenja oblikovana kot intersubjektivni svet, ki ga delim z drugimi. Z drugimi ljudmi pač živimo v skupnem svetu, zaradi česar v vsakdanjem življenju ne moremo obstajati brez stalne interakcije in komuniciranja z drugimi. In kot poudarita avtorja (prav tam, s. 30) »je najpomembnejše spoznanje, da obstaja med mojimi in njihovimi pomeni neprekinjena povezava in da občutke glede resničnosti sveta delim z njimi.« Berger in Luckmann menita, da je prav intersubjektivnost tisti ključni dejavnik, ki ostro ločuje vsakdanje življenje od ostalih resničnosti, ki se jih zaveda posameznik. Človek kot posameznik je sam zgolj v svetu sanj, medtem, ko je svet vsakdanjega življenja za druge 140 Čeprav je v slovenskem prevodu njune knjige običajno uporabljan pojem »družbeno« (v orig.: »social«), bom sam večinoma uporabljal »socialno«, ker je bolj skladen z originalom (razen tam, kjer je iz konteksta razvidno, da gre za bolj specifično »družbeno« formacijo). Prav tako preveden pojem »realnost« (v orig:. »reality«) sam preoblikujem v resničnost -zaradi skladnosti besedila v nadaljnjem tekstu in zaradi razlogov opredeljenih v pripombi 22. 201 Socialna resničnost prav tako resničen kot za prav dotičnega posameznika. Pri tem pa resničnost vsakdanjega življenja dojemamo kot nekaj običajnega, samoumevnega, kot nekaj, kar razen svoje enostavne prisotnosti ne zahteva dodatnega preverjanja, saj je kot samoumevna in nepremagljiva dejanskost preprosto tukaj in obstaja, ne da bi se o njej spraševali (ali imeli potrebo po spraševanju glede nje). Načeloma sicer lahko podvomimo o resničnosti sveta, vendar običajno ta dvom zaradi rutinske eksistence v vsakdanjem življenju potlačimo. Kot zapišeta avtorja (prav tam, s. 30): »Svet vsakdanjega življenja se nenehno razglaša in če želim vanj podvomiti, se spuščam v premišljen in nikakor ne lahek boj. To stališče ilustrira prehod od naravne drže k teoretskemu pristopu filozofa ali znanstvenika.« Svet vsakdanje resničnosti se strukturira prostorsko in časovno, vendar je prostorska struktura precej obrobnega značaja, čeprav že ta temelji na dejstvu, da se področja dejavnosti posameznika križajo s področji drugih ljudi. Avtorjema se zdi pomembnejša časovna struktura vsakdanjega življenja. Najpomembnejše doživljanje drugega se dogaja namreč s pomočjo skupne sedanjosti, torej z neposrednim stikom, ki je prototip družbene interakcije. Tako kot se »meni drugi v neposrednem stiku predstavlja v skupni živi sedanjosti, hkrati vem, da se mu tudi sam prav tako kažem v isti živi sedanjosti. Dokler takšna situacija traja, moj in njegov »tukaj in zdaj« neprestano zadevata drug ob drugega. Rezultat tega je stalna izmenjava mojega in njegovega načina izražanja.« Kot poudarita avtorja (prav tam, s. 36) je drugi lahko zame resničen, ne da bi ga spoznal v neposrednem stiku (ga npr. poznam le preko medijev, ali preko dopisovanja), vendar postane zame resničen v polnem pomenu besede šele takrat, ko se z njim srečam neposredno, iz oči v oči. Še več, drugi postane zame v neposrednem stiku bolj resničen kot jaz sam. Sam sebi sem sicer bolj znan z vidika poznavanja preteklosti, ki mi je v vsej polnosti na razpolago v spominu, medtem ko preteklosti drugega ne morem nikoli v celoti rekonstruirati, pa če mi še toliko pove o njej. Vendar poznavanje samega sebe zahteva refleksijo, ki pa mi ni neposredno pred očmi, medtem ko se mi drugi predstavlja tukaj, in sedaj, iz oči v oči. Avtorja posebej izpostavita, daje celo lastna refleksija pod vplivom odnosa drugih do mene samega, je pravzaprav zrcalni odgovor na vedenje drugih. 4.3.8.1. Socialna resničnost in tipizacije V neposredni interakciji si pri razumevanju drugih pomagamo s t.i. tipizacijskimi shemami. Z njimi druge uvrščamo v sheme kot so »človek«, »Evropejec«, »veseljak«, »trgovec« ipd. Vse te tipizacije neprestano določajo in urejajo naš odnos do drugega. Tako avtorja pravita (prav tam, s. 37), da »je drugi kot »človek«, »Evropejec« in »kupec« navzlic temu lahko »krepostni moralist«: kar se na prvi pogled kaže kot prisrčnost, je v resnici le izraz zaničevanja ...« Tipizacijske sheme, ki določajo neposredne odnose, so seveda vzajemne. Tudi drugi nas prav 202 Socialna resničnost tako razumejo na tipiziran način: kot »človeka«, »Američana«, »priliznjenca« in tako dalje. Pomembno pa je, da se v neposrednih odnosih dve tipizacijski shemi nenehno »pogajata«. V vsakdanjem življenju so takšna »pogajanja« tudi tipizacijsko urejena, kar pomeni da potekajo na tipičen, ponavljajoči se in predvidljiv način (avtorja to primerjata s procesom barantanja med prodajalcem in kupcem). Socialna resničnost vsakdanjega življenja je odvisna od vrste tipizacij, ki se oblikujejo v svojevrsten kontinuum glede ne/posrednosti stika: na eni strani kontinuuma so ljudje, s katerimi pogosto in intenzivno sodelujemo v neposrednih odnosih (t.i. notranji krog), na drugi strani pa so visoko anonimne abstrakcije, ki nam niso dosegljive v neposrednem stiku. Družbena struktura je skupna vsota tipizacij in ponavljajočih se vzorcev medsebojnih odnosov, ki so nastali pod njihovim vplivom. Kot ugotavljata sama avtorja so tipizacije še bolj kompleksne, saj se nanašajo tudi na odnose s predniki in zanamci (tudi preko zelo anonimnih predstav kot so npr. moji priseljeni stari starši ali pa otroci mojih otrok, bodoče generacije ipd.). 4.3.8.2. Socialna resničnost in nezadostno razvita človeška nagonska organizacija Razumevanje socialne resničnosti je možno zgolj ob razumevanju pomena nezadostno razvite človeške nagonske organizacije v primerjavi z drugimi višjimi sesalci. Ker se s tem več ukvarjam v ustreznem poglavju, naj tu le omenim tisti del procesa, kije neposredno povezan z razumevanjem socialne resničnosti. Po mnenju avtorjev (prav tam, s. 54), se namreč razvoj organizma (ki se pri živali konča že v materinem telesu) pri človeškem mladiču nadaljuje tudi po rojstvu. Vendar se - kar je zelo pomemben vidik socialne resničnosti - ta proces odraščanja odvija v medsebojnih odnosih z okoljem, in sicer tako z določenim naravnim okoljem kot tudi s specifičnim družbenim in kulturnim redom, ki mu ga sporočajo pomembni drugi ljudje (običajno starši). Obdobje, v katerem se človeški organizem razvija v medsebojnih odnosih z okoljem, je hkrati obdobje formiranja človeške osebnosti. Genetsko pogojena osebnost je namreč sicer dana ob rojstvu, ni pa dana tudi celotna osebnost, ki jo kasneje doživljamo kot objektivno in subjektivno spoznavno identiteto. Prav zato bi bilo potrebno razumeti formiranje osebnosti v povezavi z neprekinjenim razvojem organizma in z družbenim procesom, v katerem se naravno in človeško okolje posredujeta s pomočjo pomembnih drugih. Človek se ne more razvijati v popolni osamitvi, prav tako pa je nemogoče popolnoma osamljeno proizvajati človeško okolje. Značilna človeškost in družbenost sta neločljivo prepleteni in »homo sapiens je vedno v enaki meri tudi ho m o socius« kot zapišeta Berger in Lukmann (prav tam, s.55). Človekovo samoproizvajanje je tako vedno neizbežno socialna dejavnost, saj ljudje skupaj ustvarjajo svoje okolje z njegovimi socialnokulturnimi in 203 Socialna resničnost psihološkimi formacijami vred. Gonilo je torej notranja nestabilnost človeškega organizma, ki mu nalaga, da si sam zagotavlja stalno okolje za svoje delovanje. Človek namreč sam specializira in usmerja svoje nagone. Čeprav nobenega obstoječega družbenega reda ni mogoče izpeljati iz bioloških dejstev, pa izvira nujnost družbenega reda kot takega prav iz človeške biološke opremljenosti. Prav zato, ker človekova biološka oprema ne nudi stabilnosti, ki bi bila potrebna za njegovo preživetje, si mora človek sam zagotoviti stabilno okolje, v katerem lahko obstaja. To pa seveda lahko poteka le v interakciji z drugimi. Urejenost tega okolja je omogočena s človekovo biološko opremo in je zaradi nje tudi nujna, ni pa z njo na noben pomemben način določena. 4.3.8.3. Teorija institucionalizacije Berger in Luckmann vidita v teoriji institucionalizacije temeljni izvor razumevanja vzrokov, pa tudi načinov vzdrževanja in prenosa družbenega reda. Izvor teh procesov je pojav navad oz. prehod človeške dejavnosti v navado. Vsaka pogosto ponavljana aktivnost se oblikuje v vzorec, ki gaje mogoče izvajati bolj ekonomično in nudi tisto potrebno usmeritev za sproščanje gonskih napetosti, ki je človekova biološka oprema sama po sebi ne nudi. Zaradi navad (habitualizacije) človeku ni potrebno vsake situacije opredeliti na novo, od začetka, ampak lahko dovolj podobne situacije uvrsti pod obstoječe vzorce vedenja in na ta način tudi predvideva njihovo odvijanje. Kot pravita (prav tam, s. 56) navajenost »posameznika osvobaja bremena vseh mogočih odločitev in mu zagotavlja psihološko olajšanje, ki temelji na človekovi neusmerjeni, nagonski strukturi.« Iz navedenega sledi, da navade lahko določajo smer in specializacijo dejavnosti, ki sicer primanjkuje človekovi biološki opremljenosti in tako sproščajo nakopičeno napetost (iz neusmerjenih nagonov). Z navadami si človek torej ustvarja stabilno okolje, ob katerem se lahko njegove aktivnosti večino časa odvijajo z najmanjšo možno mero odločitev. Posledica tega pa je, da se osvobaja energija za odločitve, ki so ob določenih priložnostih nujne. Navada nam omogoča, da nimamo več takšne potrebe na novo in korak za korakom definirati posameznih situacij. Večinoma lahko nove situacije povzamemo z njihovimi prejšnjimi definicijami ter na ta način napovemo dejavnost v teh situacijah in celo pripišemo standardno vrednost alternativnim možnostim. Posamične situacije človek razvršča v splošnejše tipe situacij. To velja tako za tiste situacije, s katerimi se sooča vsak človek sam, še bolj pa za tiste, bolj nepredvidljive, ki vključujejo vzajemno delovanje več ljudi. Berger in Luckmann (prav tam, s. 57) vsako vzajemno tipizacijo dejanj iz navade opredelita kot institucionalizacijo. Te tipizacije dejanj iz navade pa so vedno skupne, saj dosegljive so vsem članom določene družbene skupine; na ta način se tipizira posameznike, njihova dejanja in celo oblike njihovih dejanj (kar predstavlja posameznikove vloge). 204 Socialna resničnost Pri tem moramo posebej izpostaviti, da avtorja tako kot sodobni konstrukcionisti poudarita, da vzajemne tipizacije dejanj nastajajo v skupni zgodovini (v smislu procesnosti, saj nikakor ne morejo nastati trenutno). Poleg tega pa »institucije že s samim dejstvom svojega obstoja nadzorujejo človeško vedenje s tem, da postavljajo vnaprej definirane modele vedenja, ki kažejo v določeno smer, s tem pa nasprotujejo številnim drugim, teoretično možnim usmeritvam.« (prav tam, s. 57). Kot primer, kako pride do institucionalizacije si lahko predstavljamo dve osebi, ki pričneta med sabo komunicirati. Že s samim medsebojnim opazovanjem pride do vzajemnega pripisovanja motivov za posameznikovo aktivnost, in če se dejanja ponavljajo, jih kot taka vsak pri sebi tudi tipizira. Po mnenju Bergerja in Luckmanna vsa dejanja, ki se ponovijo enkrat ali celo večkrat (nekateri avtorji menijo, da se morajo ponoviti vsaj trikrat), na splošno vodijo k navadi, tako kot vsa dejanja, ki jih opazuje drugi, z njegove strani nujno dobijo neko tipizacijo. Ko vsak od njiju v določenem trenutku opazi, da drugi spet počne isto stvar, si reče: »Aha, spet se dogaja isto!«. V toku njune interakcije se te vzajemne tipizacije izražajo v značilnih vedenjskih modelih oz. v značilnih vlogah. Pri tem se prevzem vloge se pojavi v odnosu do dejanj drugega - vsak zase si, iz večkrat ponovljene vloge drugega, naredi modele za lastne vloge (npr. vloga nekoga, ki več govori se v paru vzajemno oblikuje s tistim, ki prevzame vlogo bolj tihega). Temeljnega pomena vzajemne tipizacije je, da vsak od njiju lahko napove oz. predvidi dejanja drugega, oziroma da postane napovedljiva in predvidljiva tudi njuna medsebojna zveza. Kot pravita avtorja (prav tam, s. 59) se »fraza »spet začenja znova« potemtakem spremeni v »spet začenjava znova«». S predvidljivostjo navad se oba posameznika osvobodita napetosti, si prihranita čas in energijo ne samo nekih skupnih nalogah, temveč tudi v njuni individualni psihološki ekonomiji. Njuna dejanja postopno pričnejo potekajo ob vedno nižji stopnji pozornosti, saj posamezno dejanje ni več izvor presenečenja ali potencialne nevarnosti za drugega. Njuno skupno življenje postane ob stabilizaciji dejanj in medsebojnega delovanja skupek samoumevnih rutin. Takšna konstrukcija rutinskosti v aktivnosti dopušča delitev dela in odpira pot novostim, to pa zahteva večjo stopnjo pozornosti. Delitev dela in novosti vodijo tako k novim navadam, ki nato razširjajo njuno skupno ozadje. Bistveno spremembo v proces institucionalizacije pa vnese pojav tretjega, novega člana. T.i. svet institucij, ki je prej, v prvotni situaciji obstajal le v interakciji dveh, sedaj prehaja na druge. Navade in tipizacije, ki se odvijajo v vsakdanjem življenju dveh posameznikov, s pojavom tretjega postanejo zgodovinske institucije. Kot pravita avtorja (prav tam, s. 59, 60) »dobijo formacije s pridobitvijo zgodovinskosti še eno odločilno kvaliteto, ali točneje, izboljšajo kvaliteto, ki seje zasnovala ... z vzajemno tipizacijo svojega vedenja. To kvaliteto imenujemo objektivnost. Institucije, ki so se izkristalizirale na ta način (npr. institucija očetovstva, kot jo doživljajo otroci), občutimo kot eksistenco mimo in onstran posameznika, 205 Socialna resničnost ki 'se mu pripeti', da jih v danem trenutku uteleša. Z drugimi besedami, institucije sedaj doživljamo tako, kakor da imajo neko lastno resničnost, ki nastopa kot zunanje in prisilno dejstvo nasproti posamezniku.« Institucije med dvema so veliko lažje spremenljive, so manj obstojne in hkrati manj objektivne dokler nastajajo in se vzdržujejo samo v njuni interakciji. Kot poudarita Berger in Luckmann (prav tam, s. 60) se »v procesu prenosa na nove generacije to spremeni. Objektivnost instiucionalnega sveta se 'gosti' in 'utrjuje' ne samo za otroke, temveč (z zrcalnim učinkom) tudi za starše. Fraza 'spet začenja znova' postane 'tako so narejene stvari', in na ta način opazovani svet v zavesti dobi svojo trdnost: postane resničen na veliko bolj čvrst način in ga ni mogoče zlahka spremeniti. Za otroke - še zlasti v prvi fazi socializacije - postane ta svet, za starše pa izgubi igrivi značaj in postane 'resen'. Toda za otroke od staršev podedovani svet ni več popolnoma razviden. Ker nimajo deleža pri njegovem oblikovanju, jim stoji nasproti kot dana resničnost, ki je, tako kot narava, vsaj na nekaterih mestih nerazumljiva.« In prav v tem vidita avtorja možnost pojmovanja družbenega sveta kot razumljive in dane resničnosti. Ta resničnost ima za posameznika tak pomen kot ga ima resničnost t.i. naravnega sveta. Družbene formacije se namreč lahko prenašajo na nove generacije zgolj kot objektivni svet. Seveda pa otrok v svojih zgodnjih letih ne zmore razlikovati med objektivnostjo na¬ ravnih pojavov in objektivnostjo družbenih formacij (saj nima razloga, niti izkušenj, da bi dvomil v posredovane »danosti«). Za otroka v zgodnji socializaciji je vsaka stvar to, kakor se imenuje, in ne more imeti nobenega drugega imena. Vse s čimer se sooča v smislu institucije dojema kot dano, nespremenljivo in samo po sebi razumljivo. Vendar je ta proces prenosa vzajemen; svet, ki ga starši predajajo otrokom, ima za otroka pomen zgodovinske in objektivne resničnosti, hkrati pa tudi staršem tukaj in sedaj krepi občutek resničnosti. Institucije kot zgodovinske in objektivne resničnosti se s posameznikom srečujejo na način neizpodbitnega dejstva. So zunaj posameznika, in v svoji resničnosti vztrajajo ne glede na njegovo voljo. Ker institucije obstajajo kot zunanja resničnost, jih posameznik ne more razumeti s pomočjo introspekcije, temveč jih mora za razumevanje proučiti na enak način kot se mora poučiti o zunanji naravi. Pomembno je vedeti, daje objektivnost institucionaliziranega sveta človeško proizvedena in zgrajena objektivnost. Proces, v katerem dobijo ekstemalizirani proizvodi človeške dejavnosti značaj objektivnosti, je objektivizacija. Paradoksalno je, kot pravita avtorja (prav tam, s. 63) »da človek proizvede svet, ki ga nato doživlja kot nekaj, kar se od človeškega proizvoda razlikuje.« Prav zato poudarita, daje med človekom proizvajalcem in družbenim svetom kot človeškim proizvodom vedno dialektična zveza medsebojnega sovplivanja. Procesi, ki se v tej dialektični zvezi srečujejo pa so ekstemalizacija (ustvarjanje socialnega 206 Socialna resničnost sveta), objektivizacija (njegovo opredmetenje) ter intemalizacijo (ponotranjanje socialnega sveta pri posamezniku, preko katerega se objektivizirani družbeni svet vrača v zavest). Avtorja to povzameta v: »Družba je človeški proizvod. Družba je objektivna resničnost. Človek je družbeni proizvod.« (Berger in Luckmann, 1991, s. 63; kurziv v originalu). 4.3.8.4. Legitimizacija Pri prenašanju institucionalnega reda na nove generacije pa je potrebno ta red tudi osmisliti (zagovarjati) in razložiti kar avtorja imenujeta legitimizacija. S tem ko institucije pridobijo na zgodovinskosti in objektivnosti, se namreč pogosto zgodi, da izgubijo svojo neposredno relevantnost v urejanju socialnega procesa iz katerega so izšle. Po eni strani so še vedno potrebne, saj vzdržujejo družbeni red, po drugi strani pa niso več dobro prilagojene konkretnim družbenim razmeram. Da bi se preprečilo deviantno vedenje in kaos, je potrebno obstoj institucij osmisliti. Kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 64) je »treba otroke in odrasle »naučiti pravilnega vedenja«, da bodo ostali »na liniji«, kajti bolj ko je vedenje institucionalizirano, lažje ga nadzorujemo in napovedujemo.« Tudi za nadzor naj bi veljalo, da ga je potrebno uporabljati čimbolj ekonomično in hkrati selektivno. V vsakdanjosti je za večino ljudi začrtan institucionalni okvir itak samoumeven in se ga zato spontano držijo. Berger in Luckmann (prav tam, s. 88) zato pravita, daje legitimizacija proces objektivizacije pomenov »drugega reda«. Ustvarja namreč nove pomene, ki povezujejo že obstoječe pomene, vezane na različne institucionalne procese. Medtem, ko institucije urejajo posamezne vidike medosebne interakcije, legitimizacija ustvarja občutek urejenosti institucionalnega reda v celoti. Vendar legitimizacija ne ureja medsebojnega delovanja različnih institucij, ampak zgolj ustvarja občutek, daje medsebojno delovanje različnih institucij usklajeno. Kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 90) je možno analitično razlikovati med različnimi nivoji legitimizacije: 1. Najosnovnejši nivo imenujeta začetna legitimizacija. Taje prisotna že pri prenašanju jezikovnih objektivizacij človeškega izkustva. Ko starši otroku prenesejo določeno besedišče, se z njim legitimizira tudi pomen, ki ga to besedišče ima. Avtorja dajeta za primer besede, ki izražajo sorodstvene odnose. Učenje pomenov teh besed že samo po sebi legitimizira tudi odnose, kijih ti pomeni označujejo. 2. Drugi nivo predstavljajo teoretične izjave v nerazviti obliki. To so različne razlagalne sheme, ki povezujejo obstoječe objektivne pomene. Te sheme so visoko pragmatične in neposredno povezane s konkretnimi dejanji (np. pregovori, moralne maksime, modri izreki, pa tudi pravljice in legende). 207 Socialna resničnost 3. Tretji nivo legitimizacije vsebuje izrecne teorije, ki legitimizirajo določeno institucionalno področje, tako da diferencirajo sklope znanj. Zaradi njihove kompleksnosti in diferenciacije so pogosto zaupane specializiranemu osebju, ki jih na nove generacije prenaša preko formaliziranih posvetitvenih postopkov (iniciacija). 4. Četrti nivo legitimizacije pa vzpostavljajo simbolni svetovi. Gre za matrice vseh družbeno objektiviziranih in subjektiviziranih realnih pomenov (prav tam, s. 92), pri čemer je zajeta tako vsa zgodovinska družba kot celotno posameznikovo življenje. Pri tem so različne mejne situacije prav tako zajete v celoto simbolnega sveta. Simbolno se v tem pomenu nanaša na označevanje tistih resničnosti, ki presegajo resničnost vsakdanjega izkustva. Mejne situacije pa so tiste, ki niso vključene v resničnost vsakdanje družbene eksistence (npr. sanje in domišljija). Simbolni svetovi delujejo v smeri legitimizacije posameznikovega življenjepisa in institucionalnega reda na nomičen in urejevalski način (prav tam, s. 93). Ker pa so simbolni svetovi vseh družb ves čas bolj ali manj neposredno ogroženi (s strani deviantnih posameznikov oz. deviantnih skupin ali pa s strani drugih družb z drugačnimi simboličnimi svetovi), se vzpostavljajo mehanizmi za njihovo vzdrževanje. Berger in Luckmann mednje uvrščata mitologijo, filozofijo, teologijo in znanost (prav tam, s. 103) kot tudi dva bolj pojmovna mehanizma za vzdrževanje sveta: terapijo in nihilacijo (prav tam, s. 106). Mitologija predstavlja avtorjema najbolj arhaično obliko vzdrževanja sveta in legitimizacije in kot taka jima pomeni nujno fazo v razvoju človeškega mišljenja. Definirata jo kot »tisto pojmovanje resničnosti, ki predstavlja nenehno prežemanje vsakdanjega izkustva in božanskih sil.« Tako opredeljena mitologija zagotavlja kontinuiteto med družbenim in kozmičnim redom ter njima pripadajočimi legitimizacijami, zaradi česar je resničnost zgrajena »iz enega kosa«. Teologija je sicer najbližja mitologiji (glede religioznih vsebin), po družbenem položaju pa je bližje filozofiji in znanosti. Avtorja zato pravita, daje soobstoj naivne mitologije med ljudstvom in sofisticirane teologije med specialistično, teoretično elito, ki obe služita vzdrževanju istega simboličnega sveta, pogost zgodovinski pojav. Filozofija in predvsem moderna znanost pa sta zadnji korak v smeri razvoja k vse večji sofisticiranosti mehanizmov vzdrževanja simboličnih svetov in njihovi odmaknjenosti od vsakdanjih zadev. Znanost iz vsakdanjega življenja izloči svetost, hkrati pa tudi znanje, ki simbolični svet vzdržuje. Laični pripadnik družbe tako ne ve več, kako se njegov svet vzdržuje, ve pa, kdo so specialisti za vzdrževanje sveta. 208 Socialna resničnost Terapija sproži uporabo pojmovnega mehanizma, s katerim je zagotovljeno, da dejanski ali potencialni odkloni ostanejo znotraj institucionaliziranih opredelitev resničnosti. Terapija naj bi tako »ščitila prebivalce pred izselitvijo iz določenega sveta«. Terapija poteka tako, da usmerja legitimizacijski aparat na posamezne odklone (in sicer od izganjanja hudiča do psihoanalize in od pastoralne službe do osebnega svetovanja). V pojmovnem vidiku se terapija ukvarja z odkloni in z uradnimi definicijami resničnosti, zaradi česar razvija mehanizme za pojmovno razlago odklonov in za vzdrževanje kritizirane resničnosti 141 . Pojmovni mehanizem je naravnan v spodbujanje občutka krivde pri posamezniku, zaradi česar sprejme terapevtsko razlago svojega stanja. Ob uspešni terapiji se posameznik počuti, kot daje »našel svoj pravi jaz in daje v očeh bogov spet normalen« kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 107). Drugi način vzdrževanja simboličnih svetovje nihilacija. Medtem ko je terapija specifični mehanizem, ki uporablja pojmovne mehanizme za zadrževanje posameznika v okvirih določenega sveta, pa nihilacija pojmovno likvidira vse, kar je zunaj okvirov danega sveta. Nihilacija torej zanika resničnost vseh pojavov ah njihovih razlag, ki se s simboličnim svetom ne skladajo. Proces poteka na dva načina (prim. z Moscovicijevimi razlagami odziva večine na manjšino): - prvič tako, da se odklonu pripiše negativen ontološki status. Taki pojavi torej ne obstajajo, ah pa jih ne gre jemati resno. - drugi način pa je nekakšna vključitev deviantnih pojmov v naš svet tako, da jih prevajamo v pojme, ki izvirajo iz našega sveta. Negacijo našega sveta na ta način spremenimo v njegovo afirmacijo (s čimer jih seveda izničimo). 4.3.8.5. Socializacija Kot pravita avtorja (prav tam, s. 121) družba ne obstoja le kot objektivna resničnost, ampak obstoja tudi na način subjektivne resničnosti. Posameznik se namreč ne rodi že kot član družbe. Rodi se s »predispozicijo družbenosti«, pravi član družbe pa mora šele postati. Proces, v katerem posameznik začne sodelovati v družbeni dialektiki in v katerem posameznik internalizira družbeni svet kot objektivno resničnost opredelita avtorja za socializacijo. Avtorja ločujeta (prav tam, s. 122) primarno in sekundarno socializacijo. Primarna socializacija je proces, s katerim posameznik postane član družbe. Sekundama socializacija pa označuje vsak nadaljnji proces, ki vpelje že socializiranega posameznika v nova področja družbe v kateri živi. 141 S čimer avtorja pravzaprav nakazujeta, da vsakršen odklon pomeni kritiko resničnosti. 209 Socialna resničnost Vsak posameznik se, kot pravita Berger in Lukmann (prav tam, s. 124) rodi v objektivno družbeno strukturo, znotraj katere je najprej soočen s pomembnimi drugimi, ki so zadolženi za njegovo socializacijo. Vendar je intemalizacija možna zgolj hkrati z identifikacijo, pri čemer je temeljnega pomena čustvena navezanost (avtorja celo menita, da brez le-te učenje sploh ne bi bilo možno, če že ne nemogoče). Preko te identifikacije postane otrok sposoben lastne identifikacije in pridobivanja subjektivno sklenjene in verodostojne identitete. Oblikuje torej jaz kot reflektirano bitnost, ki odraža odnose, ki sojih pomembni drugi spočetka zavzeli do njega. Pri tem je pomembno, da posameznik ne prevzema le vloge in drže drugih, ampak hkrati prevzema tudi njihov svet, socialno resničnost. Subjektivna prisvojitev identitete in subjektivna prisvojitev socialnega sveta sta dva različna aspekta istega procesa intemalizacije, posredovanega s strani istih pomembnih drugih. Z razvojem otrok odnose drugih do sebe postopno posploši, tako, da vloge in drže niso več le vezane na pomembne druge, s katerimi je v neposredni interakciji, pač pa na vloge in drže na splošno (tisto, kar je npr. v otrokovih mislih prej veljalo, da počne mama, postane naenkrat splošno veljavno, t.i. splošni drugi). S tem postane samoidentifikacija otroka bolj stabilna in kontinuirana. To je, kot poudarita avtorja (prav tam, s. 125) bistvena faza socializacije. Ko se »splošni drugi« izkristalizira v zavesti, se vzpostavi simetrično razmerje med objektivno in subjektivno resničnostjo. Družba, identiteta, resničnost in celo jezik (kar kaže posebej poudariti) se torej subjektivno kristalizirajo v istem procesu intemalizacije. Tako tisto, kar je resnično »zunaj«, se ujema z resničnostjo »znotraj«, čeprav je objektivne resničnosti vedno nekoliko več, kot pa seje lahko intemalizira v posameznikovi zavesti. Po eni strani namreč vsebino socializacije določa socialna distribucija znanja (ki je v celoti ne zmore povsem internalizirati niti posameznik v zelo preprosti družbeni skupnosti), po drugi strani pa posameznikovo življenje ne poteka ves čas v družbi (npr. zavedanje lastnega telesa). Iz zgoraj povedanega sledi, da simetrija med objektivno in subjektivno resničnostjo ni nikoli statično, enkrat za vselej vzpostavljeno stanje. Ves čas mora biti obnavljana skozi aktivnost, ki pomeni nenehno iskanje ravnotežja med posameznikovim objektivnim in subjektivnim svetom. Primarna socializacija ustvari posameznikov prvi svet, kije intemaliziran kot edini obstoječi in možni svet. Prav zato je ta svet za posameznika veliko bolj trden kot svetovi, ki se intemalizirajo v procesih sekundarnih socializacij. Svet otroštva je, kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 127) »zasnovan tako, da se posamezniku vcepi nomična struktura, ki ji lahko zaupa, da je vse v redu', če ponoviva verjetno najpogostejši stavek, ki ga matere izrekajo svojim jokajočim potomcem.« Kasnejše izkušnje otroka, da v resničnosti še zdaleč ne gre tako, da bi bilo vedno vse »v redu«, so lahko bolj ali manj obremenjujoče - odvisno od življenjskih okoliščin in ohranjanja subjektivne resničnosti. Vendar pa občutek »domačega sveta« ostaja tak, ne glede na to, kje posameznik kasneje resnično živi in celo ne 210 Socialna resničnost glede na to, ali so bile izkušnje v primarni socializaciji bolj ali manj boleče za otroka (kot kažejo izkušnje z zlorabljenimi in maltretiranimi otroci). Doslej ni znane družbe, v kateri ne bi bilo vsaj nekaj delitve dela in socialne porazdelitve znanj, torej ni družbe brez sekundarne socializacije. Le-to avtorja definirata (prav tam, s. 129) kot »intemalizacijo institucionalnih ali v instituciji temelječih »podsvetov«» ter v nadaljevanju, kot »pridobivanje zanja, ki izhaja iz posebnih socialnih vlog.« Vezana je hkrati na pridobitev ustreznega besednega zaklada, ki izvira iz teh vlog, kar pa predpostavlja predhodno intemalizacijo pomenov (torej ustaljene razlage in vedenja znotraj institucionalnega področja). 4.3.8.6. Vloge Vloge znotraj institucionaliziranih podsvetov temeljijo na družbeni delitvi dela in vsebujejo visoko stopnjo anonimnosti (enostavno jih je ločiti od njihovih izvajalcev). To pa hkrati pomeni, da za vsebine, ki se jih posamezniki naučijo v sekundami socializaciji, ni potrebna tolikšna identifikacija (vključno s čustvenim nabojem). Avtorja kot primer navedeta (prav tam, s. 132), da »je nujno ljubiti mater, ni pa nujno ljubiti učitelja.« Možno je torej izdvojiti del lastnega jaza ter do njega in do njegove resničnosti vzpostaviti določeno distanco in ga »uporabljati« le znotraj specifične situacije, ki zahteva opravljanje določene vloge. Določene vloge, katerih izvajanje zahteva močno identifikacijo njihovih izvajalcev z njimi, zahtevajo posebne tehnike za ustvarjanje tistih identifikacij in neizbežnosti, ki se kažejo kot nujne. Te tehnike so oblikovane tako, da stopnjujejo čustveni naboj socializacijskega procesa. Npr. ena od tipičnih je posvetitveni postopek (iniciacija), tekom katerega novemu članu njegovo domačo resničnost preobrazijo s strukturno obnovo primarne socializacije. Novemu članu postane nov odnos oz. sekundarna socializacija čustveno tako intenzivna, da t.i. socializacijsko osebje prevzame pomen pomembnih drugih (tistih iz primarne socializacije). Tako se lahko posameznik, ki iniciacijo uspešno prestane, polno preda novo intemalizirani resničnosti. 4.3.8.7. Vzdrževanje resničnosti Berger in Luckmann (prav tam, s. 138) razlikujta rutinsko in krizno vzdrževanje resničnosti. Slednje se pojavlja v situacijah, ko je resničnost posameznikov določene družbe na kakršenkoli način ogrožena. Medsebojne potrditve resničnosti morajo biti zato eksplicitne in intenzivne, pogosto so v ta proces vključene tudi določene ritualne tehnike, altemacijo (preoblikovanje) in resocializacijo. 211 Socialna resničnost Vzdrževanje subjektivne resničnosti se odvija preko posameznikovih vsakodnevnih interakcij z drugimi. Kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 141) je »najpomembnejše sredstvo vzdrževanja resničnosti konverzacija.« 142 Velik del ali pa celo kar vsa vsakodnevna konverzacija hkrati nenehno vzdržuje, spreminja in na novo izgrajuje posameznikovo subjektivno resničnost. Pri tem so za njiju vsi, ki so vključeni v konverzacijo (zlasti ima tu pomembno vlogo neposredna komunikacija iz oči v oči), ki uporabljajo isti jezik, tisti, ki vzdržujejo resničnost. Le ta je v socialnem procesu najprej intemalizirana, pri čemer pa je smiselno razlikovati med interakcijo s pomembnejšimi drugimi (ki imajo večji vpliv na posameznikovo resničnost) in interakcijo z manj pomembnimi drugimi (ki delujejo kot nekakšen anonimni zbor, ki s svojimi skladnimi aktivnostmi prispeva k splošnemu občutku resničnosti strukture vsakdanjega življenja). 4.3.9. Ocena Bergerjevega in Luckmannovega pojmovanja socialne resničnosti Zanimivo in dragoceno v teoriji Bergerja in Lukmanna je, da povežeta socialno resničnost z vrstami tipizacij (v čemer lahko vidimo povezavo tudi s tipi skupin kot npr. referenčne in druge). Te se po njunem mnenju oblikujejo v svojevrsten kontinuum glede ne/posrednosti stika: na eni strani kontinuuma so ljudje, s katerimi pogosto in intenzivno sodelujemo v neposrednih odnosih (t.i. notranji krog), na drugi strani pa so visoko anonimne abstrakcije, ki nam niso dosegljive v neposrednem stiku (lahko zaradi prostorske ali pa zgodovinske oddaljenosti). Pri tem moramo posebej izpostaviti, da avtorja poudarita, da vzajemne tipizacije dejanj nastajajo v skupni zgodovini (v smislu procesnosti, saj nikakor ne morejo nastati trenutno). Za razliko od klasičnih socialno psiholoških teorij, sta se pripravljena (vsaj v določeni meri) ukvarjati tudi z motivacijsko naravo človekove socialnosti. Tako kot Piaget in strukturni model okolja jo najdeta v pomanjkljivi biološki opremi človeka. Po njunem mnenju človeška biološka oprema ne nudi stabilnosti, ki bi bila potrebna za njegovo preživetje, zaradi česar si mora človek sam zagotoviti stabilno okolje, v katerem lahko obstaja. To pa seveda lahko poteka le v interakciji z drugimi. Z biološko pomanjkljivo opremo povežeta tudi navade, ki lahko določajo smer in specializacijo dejavnosti, s čimer sproščajo nakopičeno napetost (iz neusmerjenih nagonov). Z navadami si človek torej ustvarja stabilno okolje, ob katerem se lahko njegove aktivnosti večino časa odvijajo z najmanjšo možno mero odločitev. Avtorja zastavita tudi prehod med procesoma socialne resničnosti in prisile, ko pravita, da se s pojavom tretjega člana navade in tipizacije, ki se odvijajo v vsakdanjem življenju dveh 142 Ker sem se v tem poglavju omejil zgolj na najnujnejšo predstavitev vloge komunikacije v okviru socialne resničnosti, si več o tem si lahko ogledate v poglavju o komunikaciji. 212 Socialna resničnost posameznikov preoblikujejo v zgodovinske institucije, ki pa imajo za posameznika drugačen pomen. Tovrstne institucije doživljamo namreč tako, kakor da imajo neko lastno resničnost, ki nastopa kot zunanje in prisilno dejstvo nasproti posamezniku. Sama pravita (prav tam, s. 63), da »je paradoksalno, da človek proizvede svet, ki ga nato doživlja kot nekaj, kar se od človeškega proizvoda razlikuje.« Pomemben je tudi njun pogled na komunikacijo oz. konverzacijo, ki ji pripisujeta dve pomembni funkciji, ki delujeta medsebojno prepleteno: preko nje človek uresničuje svet v pomenu njegovega razumevanja samega sveta in v hkratnem soustvarjanju tega sveta. Berger in Luckmann sta nekoliko nejasna, ko pravita, da je resničnost vsakdanjega življenja oblikovana kot intersubjektivni svet, vendar hkrati poudarita, daje že objektivizirana, torej že obstoječa kot resničnost še pred posameznikovim prihodom na prizorišče. Iz tega bi sledilo, da posameznik ne more biti vključen v ustvarjanje socialne resničnosti, ker je ta že obstoječa, ampak jo zgolj ponotranji preko identifikacije. Vprašanje ki bi sledilo iz tega je, kdaj seje ta resničnost prvič pojavila in kdo jo je ustvaril, če ne neki posamezniki, ki so bili prav takrat že na prizorišču. Po drugi strani pa avtorje posamezniku vlogo pri ustvarjanju socialne resničnosti vendarle podelita v veliki meri, čeprav kaže, da predvsem na področju medosebnih odnosov. Drugi namreč postanejo za nas resnični v pravem pomenu besed šele, ko »jih srečamo neposredno iz oči v oči« in celo sebe spoznavamo šele »pod vplivom odnosa drugih do mene samega«. Kaže torej, daje socialna resničnost pri Bergerju in Luckmannu (vsaj implicitno) razdeljena na dve obliki: eno, v katero se rodimo in jo moramo sprejeti in drugo, ki jo ustvarjamo skupaj z drugimi, h katere oblikovanju prispevamo sami. 4.4. SODOBNEJŠI POGLEDI NA SOCIALNO RESNIČNOST 4.4.1. Socialni konstrukcionizem in socialna resničnost 143 Opredeliti relacijo socialnega konstrukcionizma do socialne resničnosti ni tako lahka naloga kot bi morda sklepali na podlagi osnovnih premis te teorije - deloma tudi zato, ker se znotraj socialnega konstrukcionizma pojavljajo različne struje, ki se že v osnovnih predpostavkah precej razlikujejo med seboj. Burrova (1995, s. 2) ugotavlja, da ni enotne niti ene karakteristike socialne konstrukcionizma, ki bi jo srečali pri vseh avtorjih, zaradi česar pravi, 143 Ker več o socialnem konstrukcionizmu pišem v posebnem poglavju, se v pričujočem omejujem le na najosnovnejše povezave s socialno resničnostjo. 213 Socialna resničnost da jih »vse skupaj povezuje nekakšna 'družinska podobnost'«. Nightingale in Cromby (1999, s. 6) tako razlikujeta dve doktrini: realizem in relativizem, ki se odražata že v okviru ene temeljnih premis t.j. antirealizma (ki pravi, da človekovo vedenje ni neposredna odslikava stvarnosti, do katere bi bilo mogoče priti s skrbnim opazovanjem in raziskovanjem). Medtem, ko zagovorniki realistične doktrine, menijo, da stvarnost obstaja neodvisno od naših predstav (sama po sebi daje okvir, znotraj katerega nastajajo zaznave, predstave, mišljenje, prepričanja ipd.), pa na drugi strani t.i. relativisti pravijo, daje nemogoče ločevati »zunanjo stvarnost« od naših kognitivnih procesov. Za slednje avtorje, kot so Mary in Kenneth Gergen, Shotter in Davis je značilna trditev, da ni mogoče reči, kaj bi lahko bilo socialno ustvarjeno in kaj morda objektivno obstoječe. Zaznavanja in kognitivnih procesov ter morebitnega objektivno obstoječega sveta ni mogoče ločiti, oboje je le kovanec z dvema stranema. Tako se K. Gergen (1999, s. 222) na določen način distancira od tradicionalnega, »zahodnjaškega metafizičnega dualizma«, zlasti v točki, da lahko ločujemo »objektivni svet, ki obstaja tam zunaj« od »subjektivnega, notranjega sveta v naših glavah«. Pravi (prav tam), da »konstrukcionizem ne poskuša odločati o tem, kaj je in kaj ni v temelju resnično.« Socialni konstrukcionizem (v relativistični doktrini) torej v svojih temeljnih predpostavkah vnaša v teorijo radikalen dvom v to, daje svet resnično tak, kakršen se zdi. Gergen in Davis (po Bečaj, 1995, s. 11), pravita celo, daje svet, v katerem živimo z vidika konstrukcionizma artifakt, ki nastane s pomočjo medsebojne izmenjave. Po tej teoriji torej človeško vedenje, spoznanje, ni refleksija zunanjega, objektivno obstoječega sveta, ampak je posledica . njegovih, s socialno interakcijo oblikovanih konstruktov. Gergen sam pravi (1999, s. 47); »Pojmi s katerimi razumevamo naš svet in sami sebe niti ne potrebujejo niti ne zahtevajo stvari takih kot so.« S tem konstrukcionizem želi poudariti, da v principu ni noben opis ali razlaga resničnosti boljša od katerekoli druge. Konstrukti imajo za posameznika pomen objektivno obstoječe stvarnosti zgolj zato, ker jih kot take tudi doživlja. Iz tega izhaja tudi da, prevladujoča »resnica« po Gergenu (1985, s. 268), ni toliko odvisna od empirične veljavnosti kot predvsem od interakcije in socialnih procesov med ljudmi. Sam pravi (1999, s. 48): »Naš način opisovanja, razlag in/ali predstav je izpeljan iz odnosov.« Socialni konstrukcionizem apriori odklanja razlage socialnih fenomenov z usmerjenostjo v posameznika in izrazito poudarja usmerjenost v socialno delovanje in interakcijo, v kateri so ljudje vključeni. V tem smislu vedenje po Gergenu (1985, s. 270) ni nekaj, kar bi posamezniki imeli shranjeno nekje v svojih glavah, ampak je tisto, kar ljudje počno in ustvarjajo skupaj. Na ta način bi lahko v jeziku socialnih konstrukcionistov rekli, daje resničnost sama po sebi nekakšen »kompromis razumevanja« (negotiated understanding kot bi rekel Gergen, 1985, s. 268), ki ga vedno ustvarjajo ljudje v medsebojni interakciji. Nekoliko drugače razmišlja Montero (2002, s. 2), ko pravi da dualizem predpostavlja dva različna svetova; enega tvorijo objekti in pojavi izven subjekta in neodvisno od njega ter 214 Socialna resničnost drugi svet, kije svet notranjega tvorjenja idej ali podob in drugih oblik predstav. V ozadju njenega pristopa se skriva monistični aspekt, po katerem, kot pravi sama Montero (prav tam) »se naše vednosti o resničnosti in same resničnost ne da ločevati. Obe tvorita del istega procesa. Ne obstaja ničesar takega kot je objekt in njegove mentalne predstave«. Kljub temu, pa avtorica ne pristane zgolj na pozicijo monističnega pogleda, saj pravi, da se le-ta v svojem ekstremu (v trditvi, da resničnost kot taka sploh ne obstaja) zaplete v protislovje brez logične rešitve; ne moremo namreč zanikati nekaj, kar ne obstaja. Resničnost je (kot pravi Montero, 2002, s. 5) socialno konstruirana in zato delno izmenjana 144 med večino posameznikov, ki tvorijo socialno skupino v določenem trenutku. Je pa prav tako produkt dinamičnih odnosov med posamezniki, njihovih interakcij, konstrukcij in interpretacij. Toda, če je tako, potem spoznanje ne mora imeti značilnosti niti stabilnosti niti absolutnosti. Subjekt in objekt, osebe in resničnost so deli istega bistva, odnosov, ki obstojajo, ker vsak konstruira vsakega, medtem, ko skupaj konstruirata odnos. Subjekt ne more obstojati brez obstoja Drugega in stvari preko katerih je v relaciji z Drugim. In obratno, niti Drugi niti svet ne more obstojati brez subjekta. Subjekt in objekt kreirata svet in zato je istočasno resničnost v konstruirajočem subjektu, v konstruiranemu objektu in v konstrukturirajočemu odnosu (prav tam, s. 4), zaradi česar se spoznanje kot resnica neprestano giblje med nesigumostjo in varnostjo (prav tam, s. 6). Iz tega sledi, kar je za naš pogled na socialno resničnost še posebnega pomena, daje resničnost vedno vezana na procesnost in s tem na spremenljivost, kar seveda pomeni hkrati določeno mero nesigumosti in nepredvidljivosti. Prav zato v socialnem konstrukcionizmu »obstaja« le tisto, kar obstaja v jeziku oz. diskurzu (Burr, 1995, s. 86), pri čemer se sklicuje (Gergen, 1999, s. 24 in Burr, 1995, s. 36) na švicarskega »strukturalnega lingvista« Ferdinanda de Saussureja, katerega temeljni koncept je »znak«. Zanj je jezik sistem znakov, od katerih ima vsak dva nujna sestavna dela: označevalca ter označenca. Označevalca predstavljajo glasovi s pomenom (ki se nanašajo na določeno besedo), označenci pa so stvari, na katere se besede nanašajo (npr. pes, žlica ipd.). Pri tem je lahko označevalec poljuben, arbitraren, vendar je po de Saussureju arbitraren tudi označenec (čeprav to ne pomeni hkrati, daje označenec povsem slučajen ali naključen). Označenec (tudi če gre za objekte, kot je žlica ali pes) je namreč arbitraren, ker nam stvarnost ni neposredno dostopna. Simbol, ki nadomešča označevanca odraža njegov pomen, ki pa ga dobi šele v kombinaciji z drugimi znaki. Torej je njegov pomen določen šele z razmerjem do drugih označencev. Pes obstaja zgolj pod pogojem, da obstajajo tudi druge živali in pomen tega koncepta torej ni v njem samem, pač pa v obstoju kombinacije med seboj povezanih konceptov vseh živali (Burr, 1995, s. 38). Vendar Burrova opozori (prav tam), da de Sasussurejev strukturalizem ni povsem sprejemljiv zaradi dveh težav, ki izhajajo iz trditve, da vzpostavljena zveza med označencem in 144 V orig.: shared by. 215 Socialna resničnost označevalcem postane fiksna: pri tem bi se lahko vprašali, kako je potem možno, da se pomen besed spreminja tekom časa ter, kako imajo lahko posamezne besede v različnih kontekstih zelo različne pomene - v odvisnosti od tega, kdo, komu in s kakšnim namenom •145 govon . Kaže, daje prav v de Saussurejevem strukturalizmu socialni konstrukcionizem našel podlago za antirealizem - torej, da neposredno spoznavanje stvarnosti sploh ni možno - in v povezavi s tem, daje vse človekovo vedenje konstrukcija, ki ima zgolj pomen resničnosti. Ključno vlogo pri tem procesu igra jezik. Tako npr. Burrova pravi (1995, s. 32-33), daje oseba konstruirana skozi jezik, oz. daje »osebnost socialno konstruirana, pri čemer imajo konstrukcijski procesi svojo osnovo v jeziku.« Pri tem pa Montero (2002, s. 6) opozori, da jezik sicer igra pomembno vlogo pri konstrukciji resničnosti, vendar ne bi smeli omejiti številne komunikacijske oblike zgolj na oralno in pisno komunikacijo (kar se vse prepogosto dogaja), ampak bi morali v ospredje postavljati prepletenost diskurza in akcije (dejavnosti). Diskurz se v socialnem konstrukcionizmu (Parker, 1992 po Burr, 1995, s. 48) nanaša na set pomenov, metafor, predstav, podob, zgodb, trditev itd., ki skupaj oblikujejo določeno verzijo dogodka. Pri tem pa lahko o istih objektih, dogodkih, osebah obstajajo različni diskurzi. Kot pravi Burrova (prav tam, s. 51) »dobesedno vsak vidik človekovega življenja, povezan z nekim pomenom, vse okrog nas, je možno razumeti kot 'kontekstno' 146 in za življenje kot 'tekst' lahko rečemo, daje osnovna metafora diskurzivnega pristopa.« Prav zato, ker o istih objektih, dogodkih, osebah lahko obstaja naenkrat več diskurzov, je zgolj socialno soglasje tisto, ki daje diskurzom veljavnost (in s tem omogoča predvidljivost socialne interakcije). Vendar, kot večkrat poudari Burrova, je sicer o vsaki stvari mogoče imeti različne diskurze, niso pa le-ti povsem poljubni, naključni. Določajo jih namreč zgodovinske in kulturne posebnosti, torej lahko predpostavljamo, da vsak določen (časovno, prostorsko, kulturno) socialni stratum oblikuje specifične diskurze. Socialni konstrukcionisti pri nastajanju in vzdrževanju sicer načeloma poudarijo pomen procesov (prim. Gergen, Burr), vendar jih prav podrobno ne opredeljujejo. Očitno je le to, da pripišejo velik pomen komunikaciji oz. bolje konverzaciji (s čimer želijo poudariti njeno vlogo pri konstrukciji in ne le vlogo prenašanja informacij), ki pa poteka po principu »barantanja«. Razlog oz. motivacijsko osnovo zakaj to počnemo Gergena (po Bečaj, 1995, s. 13) vidita v tem da »Z grupiranjem dražljajev v koncepte ljudje poenostavljajo svet, tako da seje v njem mogoče znajti. Tako poenostavljanje ljudem pomaga prilagoditi se kompleksnemu okolju. Pomaga pa tudi spominu in jasnemu mišljenju, omogoča komuniciranje.« ... »in tudi reducira anksioznost.« 145 Po Burrovi (1995, s. 39) je to ključna točka na katero se osredotoči poststrukturalizem. 146 V orig.: textuai. 216 Socialna resničnost 4.4.2. Ocena socialno konstrukcionističnih pogledov na socialno resničnost Socialni konstrukcionizem ugotavlja, da ne bi smeli ločevati svet, ki obstoja izven posameznika in resničnost, kije zgolj v njegovi lasti. Še več zanj »ne obstaja ničesar takega kot je objekt in njegove mentalne predstave«. Obstajajo le socialni konstrukti, čeprav socialni konstrukcionizem ne trdi (vsaj ne v celoti in ne vedno), daje spoznanje o svetu zgolj socialni konstrukt. Gergen in Davis (1985, po Bečaj, 1995, s. 14) pravita namreč, da določene tendence v človeku vplivajo na mišljenje, kategoriziranje ali predelovanje informacij, ter prek tega vplivajo na oblikovanje vedenja o svetu v večji meri, kot pa lastnosti tega sveta same na sebi. In vendar, če sledimo osnovnim premisam relativnega konstrukcionizma, potemtakem za človeka ni pomembno nič, razen socialnih konstruktov (oz. v drugačnih pojmovnih okvirih: ničesar razen socialne resničnosti). Kot ugotavlja tudi Bečaj (2003, s. 57) socialni konstrukcionizem »vsaj implicitno nagiba bolj« k zanikanju stvarnosti. In kot nadaljuje, je »Težava, ki izhaja iz tega, predvsem v tem, da brez predpostavljene stvarnosti ostanemo tudi brez trdne referenčne točke, kar vodi v popolno arbitrarnost, saj bi lahko človek potemtakem oblikoval vsakršno in z ničemer omejeno vedenje. To bi pa pomenilo popolno negotovost in nepredvidljivost. Če se strinjamo, da življenje v nestrukturiranem (nestabilnem in nepredvidljivem) okolju ni možno, tudi taka arbitrarnost ni možna in aksiom o stvarnosti, ki obstaja sama po sebi, postane nujen.« Relativistično izhodišče potemtakem zanika tudi možnost oblikovanja individualnih koncepov (npr. posameznik, ki ga oblikuje sam, s svojimi interakcijami s fizičnim okoljem, ker naj bi bila že zaznava posameznika v tolikšni meri socialno determinirana). Bolj podobno kot kaže na prvi pogled je tudi razmišljanje doktrine realnega konstrukcionizma, ki sicer priznava obstoj »zunanje« stvarnosti, vendar vidi povsem prepleteno s socialno konstrukcijo. Ni možno namreč natanko vedeti, kaj je socialno ustvarjeno in kaj objektivno obstoječe, saj objektivno obstoječega dražljaja ni mogoče ločiti od zaznav in kognitivnih procesov. Ena šibkih točk socialnega konstrukcionizma je nedoslednost nekaterih izpeljav, ki so včasih povezane s temeljnimi premisami. Takšno je npr. Gergenovo pripisovanje motivacije za socialno interakcijo »temeljni človekovi anksioznosti, ki se pojavi zaradi kompleksnosti okolja, ki je v nenehnem procesu spreminjanja«. Takšno stališče do socialne motivacije sloni na neizrečenem dejstvu, da zunanji svet potemtakem za Gergena vseeno obstaja (vsaj v tej trditvi), je pa tako kompleksen, da to presega človekove (individualne) spoznavne možnosti, s katerimi bi se bilo v tem svetu mogoče znajti. Ne le, da se Gergen s tem postavi na izhodišče doktrine realizma, temveč motivacijo za interakcijo locira v posameznika - kar je povsem v nasprotju z deklarirano socialnostjo socialnega konstrukcionizma. Še najbolj problematičen pa se zdi en od osnovnih postulatov socialnega konstrukcionizma; daje »oblikovanje kompromisnega razumevanja temeljnega pomena v socialnem življenju«. 217 Socialna resničnost Če lahko o istih objektih, dogodkih, osebah obstajajo različni diskurzi, potem lahko predpostavimo, da obstaja naenkrat več enakovrednih diskurzov, ki so si medsebojno konfliktni - in to bi moralo biti (skladno z osnovnimi predpostavkami o diskurzu) prej pravilo kot izjema. Prav zato se zdi problematična tudi trditev, daje v bistvu konverzacija način konstruiranja naše resničnosti. Ker je konverzacija kot jo pojmujejo socialni konstrukcionisti »barantanje«, nujno pomeni, daje konfliktna. Medtem, ko se zdi povsem logična predpostavka, da je za oblikovanje in vzdrževanje socialnih konstruktov nujna socialna interakcija (ki je, kot kaže izenačena s komunikacijo), pa se zdi nesprejemljivo uvajanje pojma kompromis v procese socialne resničnosti. Do kompromisa lahko pride le tam, kjer že obstojajo posamezniki, vsak s svojimi izkušnjami, stališči, razmišljanji. Le tako posamezniki, lahko v interakcijo vstopajo, pri čemer pa ne gre več za skupno izoblikovanje oz. konstruiranje nečesa skupnega, temveč je to proces pogajanj, kjer poskuša vsakdo po principih moči izposlovati čimboljši (zase) kompromis. Socialni konstrukti, ki po opredeljenih značilnostih nimajo konfliktne narave (in jih v tem pogledu lahko enačimo s socialno resničnostjo), se torej izključujejo, so kontradiktorni s »kompromisnim razumevanjem sveta« (povezani so namreč s konsenzualnim razumevanjem), ki nastaja z »barantanjem«. 4.4.3. Turner in Moscovici Čeprav se Turner v svojem delu Social influence posebej ne ukvarja s socialno resničnostjo, pa v okviru različnih poglavij daje na to področje analitični pregled razvoja različnih teorij, ki se dotikajo tega pojma. Izdela pa tudi svoje izhodišče, ki sloni na povzemanju temeljnih značilnosti socialne resničnosti kot pojava (ker se v marsičem sklicuje na Moscovicija, tega ne bom predstavljal posebej, ampak bom v okviru Turnejevega pogleda posebej označil tisto, kar tudi sam avtor navaja kot Moscovicijeva razmišljanja o tem področju). Turner (1991, s. 20) takole povzame tri temeljne točke delovanja socialne resničnosti po Festingerju: - Socialna resničnost se potrjuje s konsenzualno potrditvijo prepričanj, mnenj, stališč ... Če se drugi ljudje strinjajo in delijo isto stališče z mano, potem ima subjektivno veljavnost. - Za nastanek socialne resničnosti niso vse skupine »enakovredne« - za nas ni pomembno ali se strinjajo z nami vsi - pomembne so zlasti referenčne skupine. - Odvisnost od socialne resničnosti narašča v obratnem razmerju z možnostjo testiranja fizične resničnosti. 218 Socialna resničnost Eno od osnov za njegova razmišljanja postavlja na kritiko Festingerjevega pristopa (prim. v oceni Festingerjeve teorije socialne resničnosti). Turnerje mnenja, daje zaradi ločevanja fizične in socialne resničnosti prišlo v socialni psihologiji do napačnega razlikovanja informacijskega in normativnega vplivanja. Pri tem Turner povzema Moscovicije poglede na dihotomijo fizičnega in socialnega sveta klasičnih teorij takole (1991, s. 82): »Vplivanje (zasebno sprejemanje) je pojasnjeno kot proces infonniranja, kije aktiviran s posameznikovo nesigumostjo in potrebo po zmanjšanju te nesigumosti. Kadar gledamo svet, običajno vidimo stvari take, kot so, včasih, ko je resničnost dvoumna in nejasna, postanemo nesigumi, takrat potrebujemo več informacij; obrnemo se na druge, ki jih imajo, na strokovnjake ali na druge ljudi v isti situaciji. Ali pa, čeprav vidimo, da se skupina moti, se vendar konformiramo zgolj zato, da bi nas sprejeli, da bi bili popularni. Taka podoba, ki jo slikajo te teorije je zdravo razumsko gledano povsem v redu, vendar je v resnici napačna. Ločuje posameznika od družbe in ustvarja umetno dihotomijo med fizičnimi in socialnim svetovi. Socialno vplivanje s tem postane nadomestni proces za zmanjševanje nesigumosti, tam kjer posameznik ne more sam preveriti resničnosti neposredno in objektivno v fizičnem smislu. To bi pomenilo, da posameznik lahko sam neposredno zaznava in spoznava svet brez posredovanja družbe ter uporablja družbo zgolj v situacijah nesigumosti, ki se pojavijo včasih v primarnih procesih individualne zaznave.« Dejansko je že individualna zaznava in kognicija, celo glede fizičnega sveta socialno posredovana. In kaj se zgodi, če je resničnost, povsem objektivno gledano, res nestrukturirana, nejasna in če se spreminja 147 ? Turner odgovarja (prav tam, s. 83, 84), daje potem ta »negotovost prava in objektivno pravilna zaznava dražljaja. Lahko se torej vprašamo, zakaj bi v takem primem moral človek iskati pri drugih ljudeh dodatne informacije in z njimi soglašati. Če je njegova zaznava v pravilna, ker je fizična resničnost v resnici dvoumna, potem je vsako soglasje poljubno in tako brez pomena. Če o nečem nisem prepričan, ker ne morem zaupati svojim očem, in izvor težave ni v mojem vidu, ampak tam 'zunaj', potem imajo enako težavo tudi vsi drugi, zato seveda ni nobenega razloga, da bi sodbam drugih zaupal bolj kot svojim. V tem primeru bi bilo edino smiselno iskanje soglasja le ob predpostavki, daje svet, ne glede na subjektivno negotovost, zaznavno strukturiran, da je pravilen odgovor možen in da subjektivna negotovost ne odraža objektivne nejasnosti.« Moscovici in Faucheux (1972, s. 160) pravita, da »lahko domnevamo, da vsak posameznik ali skupina poskuša obvladati tako svoje fizično kot socialno okolje, ga organizirati in dobiti potrditev svojega vedenja o njem.« Turner (1991, s. 84) navedeno vidi kot, da »ni pomembna objektivna resničnost, temveč tisto, kar bi lahko imenovali norma objektivnosti , izmenjano prepričanje, da obstojajo objektivni, veljavni, pravilni odgovori, ki zahtevajo in vsebujejo strinjanje.« 147 Tu ne moremo natanko vedeti, kaj je imel Turner v mislih, saj v angleščini uporabljajo pojem reality, sam ločujem med stvarnostjo in resničnostjo. Če je Turner v tekstu mislil na stvarnost, je njegovo izvajanje, daje nestrukturirana ter nejasna, nelogična. Stvarnost je namreč taka kot je in šele s človeško »obdelavo« (zaznavanjem in kognitivnimi procesi) lahko postane nejasna ali nestrukturirana. 219 Socialna resničnost Na odgovor, kaj potemtakem povzroča nesigumost, če ne objektivna nejasnost, Moscovici po Turnerjevem mnenju ponuja družbo oz. socialne odnose, vendar Turner hkrati poudari tudi, da Moscovici ni jasen glede tega, kdo zmanjšuje nesigumost ter, da zmanjševanja nesigumosti ne vidi kot osrednje funkcije socialnega vplivanja. Sam Turner zaključi (prav tam, s. 85), da »nesigumost ni asocialna, kognitivna lastnost posameznika, ki obstaja pred vplivom in kot njegova osnova, nasprotno: potreba po informaciji je produkt vpliva.« Po Moscoviciju torej pri socialnem vplivanju ne gre za zmanjševanje nesigumosti, temveč za izogibanje konfliktu. Konflikti in nestrinjanja so namreč za ljudi nekaj neprijetnega, ker jim povzročajo nesigumost in anksioznost, zaradi česar se jim poskušajo izogniti z nonnalizacijo in konformiranjem. Prav v tem je Moscovici tudi videl moč manjšine . S svojim ustvarjanjem konfliktov, zavračanjem kompromisa, kreiranjem nejasnosti in nesigumosti, ustvarjajo situacijo, kjer je edini možni izhod za večino (če želi zmanjšati anksioznost in nesigumost) ta, da pogleda na resničnost z drugačnega vidika. Pri tem pa je ta socialni vpliv vedno dvosmeren (torej ne poteka le s strani manjšine k večini ali obratno). Moč vplivanja je pri Moscoviciju povezana prej z naravo kolektivnega pogajanja med ljudmi, preko katerega določajo koherentno in stabilno resničnost, kot pa z izmenjavo infonnacij. 4.4.4. Ocena Moscovicijevega in Turnerjevega prispevka k razumevanju socialne resničnosti Največja težava Moscovicijevih in Turnerjevih pogledov je v nedorečenosti socialne motivacije - jasno je sicer izraženo prepričanje, da človeško socialno okolje mora biti strukturirano, ni pa povsem jasno zakaj. Moscovici za razliko od nekaterih drugih avtorjev nesigumost ne pripisuje t.i. objektivni nejasnosti, temveč družbi oz. socialnim odnosom. Kaže, da Turner glede negotovosti ni tako gotov, saj po eni strani, ko navaja dosedanje raziskave pravi (Turner, 1991, s. 162), da v situacijah večje negotovosti za posameznika prihaja do večje samokategorizacije, iz česar sledi večji vpliv nanj, po drugi strani pa ob navajanju Moscovicija (prav tam, s. 85) poudari, daje nesigumost (in potreba po informaciji) socialna kategorija, ki nastane šele kot posledica socialnega vplivanja. Po Moscovicijevem prepričanju pri socialnem vplivanju ne gre za zmanjševanje nesigumosti, temveč za izogibanje konfliktu. Konflikti in nestrinjanja so namreč za ljudi nekaj neprijetnega, ker jim povzročajo nesigumost in anksioznost - v čemer bi lahko prepoznavali motivacijsko osnovo socialnega vplivanja. Vendar bi lahko trdili, daje socialno vplivanje, ki temelji na t.i. pogajanjih vedno konfliktno. Moscovici (in Faucheux) menita, da poskuša vsak 148 Po Bečajevem mnenju (neobj.) moč manjšine v Moscovicijevih razmišljanjih ni v tem, da povzroči konflikt, pač pa v tem, da okrepi že obstoječega. 220 Socialna resničnost posameznik ali skupina obvladati svoje fizično in svoje socialno okolje, ga organizirati in dobiti potrditev svojega vedenja o njem s strani ostalih članov skupine. Če pa izhajamo iz strukturnega modela okolja, pa je človeška negotovost posledica tega, da nima biološke, instinktivne opreme, ki bi mu zagotavljala varnost, tako kot bi mu jo sicer instinkti. Strukturiranje okolja mu torej, namesto prirojenih instinktov, nudi smernice, vodila za ravnanje v specifičnih situacijah. S tem je gotovost, varnost, predvidljivost v rokah ostalih članov socialnega sistema, ki s soglasjem zagotavljajo veljavnost socialnega konstrukta t.j. strukture okolja oz. socialne resničnosti, brez katere ni mogoče živeti. Temeljni očitek Moscovicijevega povezovanja s socialno resničnostjo je v tem, da sicer napravi razlikovanje med socialnim vplivanjem in pritiski moči, vendar v procesih, ki jih pripisuje socialnemu vplivanju ni natančen, niti ni dosleden, tako da nekatere procese, ki jih sprva uvršča med pritiske moči, kasneje najdemo pod socialnim vplivanjem. Za razliko od socialnega konstrukcionizma se tako Moscovici (prav Moscovici in Faucheux sta leta 1972 vpeljala razdelitev procesov socialnega vplivanja na normalizacijo, konfonniranje in inovacijo) kot Turner podrobneje ustavita ob procesih socialnega vplivanja (nastajanje, vzdrževanje in spreminjanje), kar vsekakor prispeva k boljšemu razumevanju tistega, kar socialni konstrukcionizem »odpravi« s pojmom »barantanje«. Moscovicijevi koncepti so torej deloma sicer lahko zelo uporabni pri pojasnjevanju procesov (zlasti tistih, kijih sproža manjšina), deloma so uporabni pri pojasnjevanju procesov moči (usmerjenosti k cilju), kot teorija, ki bi nudila koherentno in konsistentno razlago procesov socialnega vplivanja (na nivoju strukturiranja okolja) pa gotovo ni prepričljiva. Turnerjeva analiza ukvarjanj s socialno resničnostjo kot tudi dejavnikov povezanih z njo pa nam nudi osnovne razumevanja tega pojava. Čeprav socialni resničnosti sploh ne nameni posebnega poglavja (ah pa prav zato, ker jo tako lažje povezuje s področji, s katerimi je nerazdružno prepletena), dokaj dobro opredeljuje procese, ki so z njo povezani (njeno nastajanje, vzdrževanje in spreminjanje), zna najti ustrezno povezavo z individualno- socialnim nivojem vplivanja, nakaže razlikovanje med tistimi procesi, ki so s socialno resničnostjo povezani in tistimi, ki z njo niso povezani (socialni vpliv : socialna moč) ter jasno opredeljuje tudi tisto področje, kjer mnoge socialno psihološke teorije zatajijo: neustreznost dihotomizacije posameznika od skupine (vsaj na tistem nivoju, ki ga lahko imenujemo strukturni) ter neustreznost komplementarnega odnosa med fizično in socialno resničnostjo. Vendar kaže, da prav zaradi nedorečene diferencialne opredelitve socialne resničnosti (s sorodnimi pojavi) in še zlasti zaradi pomanjkljivo določene socialne motivacije, ostaja njegova formulacija o neustreznosti dihotomizacije posameznika od skupine zgolj formalna in brez ustrezne utemeljitve. Posledica tega je, da teorija samokategorizacije (kot tudi njena predhodnica teorija socialne identitete) ostaja pretežno individualistična, saj se ukvarja predvsem s tem, kako posameznik svojo identiteto gradi preko pripadnosti skupini, ne pa s tem, kako skupina gradi svojo socialno identiteto, ki nato določa posameznike. 221 Socialna resničnost 4.4.5. Matej Černigoj (2002) Černigoj socialno resničnost tesno povezuje s simbolno komunikacijo. Dejansko opozori na to, daje z njo povezana že subjektivna resničnost. Pravi (2002, s. 323), da ko »posameznik enkrat obvlada simbolno komunikacijo in je sposoben formalno logičnega mišljenja, lahko sam pri sebi ustvarja nova simbolna razlikovanja, ki jih ne deli z nobenim drugim človekom, a jih kljub temu doživlja kot na stvarnost nanašajoča se. To je na primer pri inovativnem znanstvenem delu nujen pojav. Posamezni ljudje lahko torej do določene mere ustvarjamo svoje lastne resničnosti. Njihov temelj je seveda skupna, socialna resničnost, na njem pa je mogoče graditi lastne simbolne konstrukcije, ki jih doživljamo kot stvarne, kar večina od nas do določene mere tudi naredi.« Pri postavljanju izhodišč za opredelitev socialne resničnosti se Černigoj (prav tam, s. 324) nasloni na razlikovanje med subjektivnim in objektivnim aspektom socialne resničnosti po Bergerju in Luckmannu. Tako pravi, daje »subjektivna vera določenega števila ljudi v objektiven obstoj pojavov socialne resničnosti posledica prav te iste subjektivne vere pri vseh teh ljudeh. Ker vsakdo na podlagi implicitnih ali eksplicitnih znamenj verjame, da vsi ostali verjamejo v resničnost določene simbolne konstrukcije, vanjo verjame tudi sam, ta vera pa vpliva na njegovo vedenje tako, da oddaja ista implicitna ali eksplicitna znamenja, ki utrjujejo vero v resničnost te simbolne konstrukcije pri drugih. S tem je, neodvisno od zunanjega opazovalca, določen tudi socialni prostor: vanj sodijo vsi ljudje, za katere velja, da v resničnost določene simbolne konstrukcije verjamejo zato, ker verjamejo, da v resničnost te simbolne konstrukcije verjamejo tudi vsi ostali od teh ljudi.« Iz teh dveh temeljnih postavk (simbolne komunikacije in verjetja oz. prepričanj, da so drugi ljudje enakih prepričanj kot mi) izpelje Černigoj (prav tam, s. 324, 325) osnovno definicijo socialne resničnosti: »Socialna resničnost je vsota vseh simbolnih konstrukcij, ki imajo kvaliteto resničnosti pri najmanj dveh ljudeh, pri čemer velja, da te kvalitete pri njih ne bi imele, če ne bi vsak od njih implicitno ali eksplicitno verjel, da imajo te simbolne konstrukcije kvaliteto resničnosti tudi pri vseh drugih od teh ljudi.« Iz slednje definicije je razvidno, da ne gre za enostavno verjetje, da so drugi ljudje istih prepričanj kot mi, kot je zapisano zgoraj (torej: ne verjamemo zato, ker vidimo, da verjamejo drugi, temveč verjamemo, ker vidimo, da skupaj verjamemo. Poudarek bi v Černigojevi definiciji kaže dati besedici »tudi«, ko pravi, da »je kvaliteta resničnosti tudi pri vseh drugih od teh ljudi«, to pomeni, da kvaliteta resničnosti ne obstoja le zato, ker jo imajo drugi ljudje, temveč zato, ker jo imamo mi sami in tudi drugi. 222 Socialna resničnost 4.4.6. Ocena Černigojevega pogleda na socialno resničnost Černigojevo opredeljevanje socialne resničnosti se prav s komunikacijo dotika področja, ki tudi v pričujoči razpravi pomeni eno od osrednjih težišč. Skladnost vidim predvsem v tem, da komunikacija sama, s ponotranjenimi simbolnimi konstrukcijami predstavlja vpetost socialne resničnosti v prav vsako obliko medosebne interakcije. Tu vidim tudi enega od izvorov težav pri razmejevanju pojavov nekonflitnega področja socialnega vplivanja od (konflikte osnove) procesov socialne moči. Dragoceno je tudi Černigojeva predpostavka o vpetosti »verovanj« posameznika o obstoju enakih simbolnih konstrukcij (ki imajo kvaliteto resničnosti) pri drugih ljudeh. S tem namreč opozori na »človeški« element pri konstrukciji socialne resničnosti (zakaj socialno resničnost lahko tvorimo zgolj ljudje): na zmožnost »vzajemne prepoznave zaznavanja« (kot to poimenuje Wilmot, 1995, s. 90). Vendar pri svoji opredelitvi Černigoj ne izpostavi, po mojem mnenju bistvenega elementa socialne resničnosti; nastajanje (pa tudi vzdrževanje in spreminjanje) z medsebojno izmenjavo. Zgolj v neposrednem stiku lahko do socialne resničnosti sploh pride, saj ni možno, da bi npr. posameznik, ki bi sedel doma in pričel razmišljati o nekem dekletu in nato sam prišel do sklepa, da sta par. Načeloma do takšnega sklepa lahko pride sam, lahko celo verjame, daje do istega sklepa prišlo dekle, lahko je celo to dekle v resnici prišlo do istega verjetja (da sta par). Ampak tovrstne simbolne konstrukcije ne moremo poimenovati socialna resničnost in to zgolj zato, ker je nista medsebojno izmenjala, ker je nista medsebojno ustvarjala. V tem primeru bi bilo bolje govoriti o subjektivni resničnosti (ta ima sicer lahko svoje temelje v socialni resničnosti - splošne v komunikacijski strukturi in specifične v predhodnih medsebojnih izkušnjah fanta in dekleta) kot pa o socialni resničnosti. Kaže, da se v tem Černigojevem izhodišču, navkljub temu, da socialno resničnost locira kot (prav tam, s. 325) »določujoči atribut socialnega prostora in nikakor ne zgolj atribut posameznikov«, vseeno odraža njegova naravnanost v subjektivno individualne vidike socialne resničnosti. Za konec naj prikažem še Bečajev strukturni model okolja, saj združuje tako nekatere psihološke kot sociološke predpostavke socialne psihologije in jih na nov elementarno drugačen način sintetizira s Piagetovim modelom odnosa med organsko regulacijo in kognitivnimi procesi. 223 Socialna resničnost 4.4.7. Janez Bečaj in »strukturni model okolja« (1991) Nastavke za Bečajev strukturni model okolja najdemo že leta 1983 v njegovem razmišljanju (prav tam, s. 35), daje »človek kot biološko bitje opremljen izredno bomo z oblikami vedenja, ki so mu prirojene in se mu jih ni potrebno učiti. Nima instinktov ... Brez socialne interakcije se niti ne nauči govoriti, ne hoditi zravnan. Ogromno tega, kar dobi žival s svojim genskim zapisom, mora dobiti človek preko socialne interakcije - da lahko sploh eksistira kot socialno bitje. Biološki kod mu je posredovan preko genov, socialni preko interakcije - tako brez enega kot drugega ne more biti socialno bitje.« Kot kaže je njegov model nastal iz nezadovoljstva nad neustreznimi razlagami socialne motivacije (prim. Bečaj, 1991, 1995, 1997). Tako bi morala, kot pravi (1987, s. 17) socialna psihologija, za prehod iz t.i. predparadigmatskega obdobja 149 v iskanje splošnejšega teoretičnega modela, najprej odgovoriti na vprašanje »zakaj je človek socialno bitje«. Preden sam poda model, ki poskuša razrešiti to dilemo, v analizi tega, kako seje do sedaj socialna psihologija ukvarjala s tem vprašanjem, ugotavlja, da bi lahko že glede na definicije socialne psihologije lahko ločevali tri različne pristope (prav tam): - prvi sledi definicijam G. Allporta, iz katerih je razvidna osredotočenost na posameznika in njegove intrapsihične zakonitosti, na katere pač vplivajo zunanje socialne razmere na določen način; - drugi pristop je v domeni avtorjev, ki dajejo večjo veljavo socialnemu prostoru, vendar striktno znotraj tega dihotomizirajo posameznika; - tretji pristop pa pomeni vračanje k prvotnim izhodiščem socialne psihologije, v katerem prevladuje prepričanje o posamezniku kot samozadostnem bitju, katerega socialnost je drugotnega pomena. Vsem pristopom je skupno to, da ne odgovorijo na vprašanje odnosa posameznika in socialnega okolja. Če je socialno okolje za človeka eksistenčnega pomena, potem bi morale po Bečajevem mnenju (prav tam, s. 80) obstajati trajne in ahistorične zakonitosti človekovega socialnega življenja. V nasprotnem primeru (če velja, daje človek biološko samozadostno bitje), pa bi sledilo, daje socialnost sekundarna, v vsaki kulturi drugačna, brez nekih trajnih in splošnih socialnopsiholoških zakonitosti. Trenutno prevladujoča implicitna teorija o človeku kot primarno biološko določenem bitju, s sekundarno cepljeno socialnostjo ustreza seveda drugi možnosti. Osnovna premisa Bečajevega strukturnega modela okolja pa je, da v določeni dimenziji dihotomizacija posameznika in socialnega okolja ni mogoča (prim. Bečaj, 1991, 1995, 1997). 149 Kot bi ga označil Kuhn. 224 Socialna resničnost Utemeljitev zanjo najde v Piagetovem 130 modelu odnosa med organsko regulacijo in kognitivnimi procesi, pri katerem so mu pomembne zlasti naslednje trditve (povzeto po 1997, s. 81 in 1995, s. 18, 19): - človeški organizem, kot tudi vsi drugi, je odprt sistem, trajno odvisen od okolja in v tem smislu tudi trajno ogrožen. Vsako živo bitje potrebuje za preživetje vedenjski program, ki je del avtoregulacijskega kroga in omogoča v okolju take dejavnosti, da z njimi lahko vzdržuje eksistenco, kar poteka na osnovi avtoregulacije (seveda s še drugimi, za preživetje nujno potrebnimi mehanizmi). Pomemben del avtoregulativnega kroga predstavlja tudi vedenjski kompleks (knowledge), ki se pri vseh živih bitjih, razen pri človeku, pojavlja v dveh oblikah: kot genetsko posredovano vedenje (instinktivna oprema) ter individualno vedenje o fizičnem svetu, ki predstavlja fenotipsko razširitev instinktivne opreme. Oboje skupaj pomeni, daje okolje za organizem strukturirano. Sposoben je namreč v njem odčitati posamezna specifična stanja in na njih reagirati s takim specifičnim vedenjskim načinom, ki v danih razmerah ohranja eksistenco. Avtoregulacija temelji na medsebojni, zaključeni povezanosti vseh tistih operacij in mehanizmov, ki so nujni za življenje. Posamezni elementi tega zaključenega kroga (gibanje, percepcija, feedback, energija, ...) so torej vsi eksistenčnega pomena. Odsotnost kateregakoli pomeni tudi konec eksistence; - človekova instinktivna oprema je za eksistenco nezadostna. Piaget govori o razpadu instinkta pri človeku (burst of instinct), pri čemer naj bi izginil predvsem njegov vedenjski del, ne pa energetski. To pomeni, da za človeka po biološki poti okolje ni dovolj strukturirano. Manjka mu zadosten vedenjski repertoar, kar bi samo na sebi moralo pomeniti, daje avtoregulativni krog prekinjen in eksistenca ni mogoča. Primanjkljaj je nadomeščen s socialno oblikovanimi skupinskimi konstrukti, ki jih posameznik med socializacijo prejme iz svojega okolja, Ker nadomeščajo eksistenčno pomemben del biološke opreme, so sami eksistenčno prav tako pomembni; - človekove zelo kakovostne kognitivne sposobnosti omogočajo nastajanje in prenašanje generaliziranih oblik vedenjskega repertoarja (vedenja), Na ta način lahko nastanejo zelo zapleteni in obsežni vedenjski kompleti, kakršnih posamezniki v svojem ontogenetskem razvoju ne morejo razviti. Bečaj nadaljuje, da v dosedanjih socialno psihološki pristopih večinoma velja, da »intrapsihični procesi obstajajo sami po sebi in da potekajo po nekih sebi lastnih, najverjetneje organsko utemeljenih zakonitostih, na katere ima lahko socialno okolje le tak ali drugačen vpliv«, vendar iz Piagetovega modela izhaja, da taka dihotomizacija sploh ni možna, saj je posameznika in njegovo socialno okolje potrebno videti kot celoto. Piaget eksplicitno pravi (Piaget, 1971, po Bečaj, 1997, s. 82), da se »danes na odnos med socialno skupino in posamezniki gleda kot na relacijsko celoto, v kateri predstavljajo individualne 150 Pri tem je zanimivo, da v socialni psihologiji večkrat opozarjajo na prezrto socialno dimenzijo v Piagetovi teoriji (npr. Leman, 1998, s. 41), spregledajo pa t.i. strukturno dimenzijo. 225 Socialna resničnost operacije in kooperacija neločljivo celoto, in sicer tako, da so zakonitosti splošnega usklajevanja akcij v svojem funkcionalnem nucleusu skupne tako inter- kot intraindividualnim akcijam ter operacijam.« V navedenem, pravi Bečaj (1995, s. 24), Piagetov model »ruši miselno paradigmo človekove biološke samozadostnosti. Socialna oprema po tem modelu ne postane eksistenčno pomembna zaradi otrokove zgodnje odvisnosti v izpolnjevanju osnovnih, biološko utemeljenih potreb, pač pa zaradi pomanjkljive biološke opreme. Izpolni namreč tisti del avtoregulacijskega sistema, ki ga biološka oprema pušča praznega, je pa za delovanje celotnega sistema, torej za eksistenco samo, nujno potreben. S tem pa postane dihotomizacija posameznika in socialnega okolja v tej dimenziji nemogoča. Posameznik lahko eksistira zgolj z opremo, katere nosilec je socialni prostor. Kot ga ni mogoče dihotomizirati od njegove biološke opreme (in morda raziskovati, kako ta oprema deluje na človekove intrapsihične procese), tako ga ni mogoče dihotomizirati od socialnega okolja.« Socialno okolje v tej dimenziji na posameznika ne vpliva, ampak ga bistveno določa oz. konstituira, s čimer se izenači z biološkimi dejavniki. In, če Bečaj sprejme Piagetovo predpostavko, daje individualni biološki primanjkljaj nadomeščen s skupinskimi konstrukti, pa nadaljuje z razmišljanjem (1997, s. 83), da so ti konstrukti skupinski pojavi, ki se vzdržujejo s socialnim soglasjem. Zato sicer res velja, da »določena socialna vrednota na značilen način odseva v posameznikovem predelovanju infonnacij, njegovem sklepanju, odločanju, percepciji, atribuciji ipd.«, vendar velja tudi, da »vedenje, ki se oblikuje na tej osnovi seveda vzvratno isto socialno vrednoto utrjuje ali spreminja... Tako je povezava med posameznikom in tistimi pojavi v socialnem okolju, ki imajo funkcijo strukturiranja okolja, nujno obojesmema.« (prav tam). To pomeni, da konstrukte posamezniki ne morejo zgolj uporabljati za svoje individualne potrebe, ampak jih morajo tudi vzdrževati, kar pa se dogaja v obratni smeri: posameznik s svojim lastnim vedenjem jih sam (v interakciji z drugimi člani socialnega prostora) vzdržuje, utrjuje, spreminja ter kajpak tudi ustvarja. Prav zato Bečaj (prav tam, s. 75) za svoj strukturni model okolja uporablja sopomenko »socialna resničnost«. Bečaj ločuje dve ravni (včasih tudi funkciji) socialne interakcije: 1. Sekundarno raven socialne interakcije, kjer je dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ustrezna, saj se nanaša na združevanje ljudi v skupine iz različnih praktičnih namenov in zajema npr. koordinacijo, učinkovitejše ravnanje v skupini, doseganje ciljev, tekmovalnost ipd. 2. Primarna raven socialne interakcije pa (kot pravi Bečaj, 1997, s. 89) »ni več zgolj sredstvo za izboljšanje eksistence, ampak predvsem predpogoj zanjo«, saj »vsak posameznik predstavlja določeno, v vsaj minimalni meri enkratno kombinacijo od vseh možnih, nikakor pa ne vseh možnosti, ki obstajajo v populaciji. Obstanek in 226 Socialna resničnost razvoj vrste na ta način nista odvisna od nobenega posameznega člana, ki z drugimi sestavlja vrsto, čeprav vsak posameznik, ki ima potomce, pri tem sodeluje in potemtakem tudi vpliva. »Nosilec« genetike, s katero je določena vrsta biološko določena, ni v nobenem od posameznikov, ampak v njihovem mnoštvu in kombinacijah, ki jih to omogoča. Te kombinacije, brez katerih ni nadaljevanja vrste, zagotavljajo stabilnost pojavljanja glavnih značilnosti in določajo možno hitrost njihovega spreminjanja ... V bistvu enak mehanizem lahko pričakujemo tudi na področju »socialne genetike«. Tudi tukaj je sedež strukturiranega okolja v mnoštvu in ne v posameznikih. Ti predstavljajo posamezne različice osnovnega skupinskega modela, ki se v medsebojni interakciji prenaša, kombinira in spreminja. Eksistenčno nujna vedenjska oprema ima zato svoj sedež v skupini in ne v posamezniku. Vsak posameznik seveda ima svojo individualno različico skupinskega konstrukta, ki pa je le ena od možnih kombinacij in je prvina razreda, ki ga imenujemo »socialna resničnost določenega kulturnega prostora«. Socialna interakcija pa je tista, ki prostor povezuje in omogoča procese oblikovanja, vzdrževanja, spreminjanja in s tem seveda tudi prenašanja. To je njena bistvena funkcija.« Iz tega sledi (kar je za področje socialne psihologije izrednega pomena), da na tej ravni dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ni možna. Kot povzame sam avtor (1997, s. 93) so torej najpomembnejše lastnosti strukturnega modela okolja: relativna stabilnost, podkrepljena s socialnim soglasjem, nadindividualnost in samodejna dinamika, s katero se vzdržuje. In čeprav ugotavlja tudi, da (prav tam, s. 94) uporaba Piagetovega modela odnosa med organskimi regulacijami in kognitivnimi procesi ne prinaša ničesar posebno novega (ker so značilnosti osnovnih socialnopsiholoških pojavov že dobro znane), pa nam model model omogoča: - boljši vpogled v motivacijo človekove socialnosti, - boljšo razlago eksistenčne pomembnosti socialnega okolja za posameznika, - utemeljitev, zakaj so socialnopsihološki pojavi z enakimi lastnostmi, kot jih ima strukturni model okolja, za človekovo socialno življenje temeljnega pomena ter - utemeljitev, zakaj so enakega pomena tudi vsi procesi, s katerimi se vzdržujejo ti pojavi. 4.4.8. Ocena Bečajevega strukturnega modela To, daje ločevanje na psihološko in sociološko socialno psihologijo sodobnejših teorij (npr. Moscovicijeve teorije socialnih predstav, Gergenovega socialnega konstrukcionizma ali pa Bečajeve teorije strukturnega modela okolja) skorajda neizvedljiva naloga, si lahko ogledamo prav ob strukturnem modelu okolja. Temeljna preokupacija, s katero se ukvarja je socialna motivacija, vendar si pri iskanju odgovora na vprašanje, zakaj je človek socialno bitje, pomaga s Piagetovimi predpostavkami (ki bi jih večina avtorjev locirala na področje 227 Socialna resničnost posameznika oz. v psihološko - in najbrž niti ne socialno - psihologijo), vendar se z njimi spušča v razlago človekove narave v filogenetskem smislu (torej bi najbrž sodila vsaj na področje sociologije, če že ne antropologije), hkrati razlaga primarno funkcijo socialne interakcije (sociološka plat) in po drugi strani sekundarne funkcije ter posledice za posameznika (psihološka plat), govori o primanjkljajih, dogajanjih in pojavih na individualnem nivoju (psihološki vidik), ter opredeljuje transindividualne prenose, oblikovanje in spreminjanje eksistenčno nujno potrebno vedenjsko opremo (sociološki vidik socialne psihologije) itd. itd. Očitno se bo na teoretičnem področju socialne psihologije moral zgoditi podoben premik v premisah, kot za področje motivacije ponudi Bečaj: ozavestiti se bo potrebno potrebe po prekinitvi vrtenja v ponavljajočih se vzorcih iskanja »pravih odgovorov« (ne glede ali na individualni ali na sociološki ravni) in spremeniti »pogled« oz. izhodišče, morda tudi v tem, da si za začetek postavi »prava vprašanja«, namesto, da se (prehitro) išče odgovore. Prav v tem se niti teorija socialnih predstav niti socialni konstrukcionizem ne ločita bistveno od ostalih socialno psiholoških teorij. Kljub svoji sociološki naravnanosti (ki v obstoječem sociohistoričnem okviru izgleda adekvatnejša od individualistično socialno psiholoških), pomenita v bistvu vnos novih vsebin in razlag za iste procese in dogajanja, ki jih dokaj adekvatno razlagajo tudi druge teorije. Vendar kot pravi Bečaj (1995, s. 25): »Paradigmatski premik pa seveda ni v ugotovitvi sami, do katere je končno mogoče priti že na osnovi nekoliko bolj sistematičnega opazovanja, ali pa na osnovi analize opravljenega empiričnega raziskovanja v socialni psihologiji. Stvari se pokažejo v drugi luči šele, ko jih pogledamo z vidika socialne motivacije in ugotovimo, da ni bistvena vsebina obravnavanih pojavov, pač pa njihova funkcija ter dinamika, ki iz nje izhaja. To šele pomembno spremeni razumevanje odnosa med posameznikom in socialnim okoljem ter pomena, ki ga ima za človekovo socialno vedenje socialni agregat, v katerem se nahaja.« S sedanjega stališča kaže, da Bečajev strukturni model okolja lahko ponudi ustrezno alternativo obstoječim teorijam. Njegovo nadgradnjo gotovo predstavlja tudi Černigojeva »Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem« (2002). Namen pričujoče razprave pa je (za razliko od navedenih) predvsem raziskati razmerja med mikro- in makro- ravnijo vsebin in procesov v malih skupinah. Ob oceni Bečajevega pojmovanja strukturnega modela okolja ne moremo mimo pronicljive kritike, ki jo zapiše Černigoj (2002, s. 58, 59)' 31 . Ko naredi primerjavo med socialno motivacijo človeka in živali, povzame ugotovitev Foleya (1998), da »socialno življenje ni 151 Pri tem se bom ustavil le ob delu problematiziranih stvari, saj se mi nekatere ne zdijo ustrezno utemeljene (npr. trditev, da okolje živih organizmov ni strukturirano zaradi strukture same, ampak vedno okoli določenih potreb), kar nameravam ustrezno razložiti v poglavju o pomenu procesov, nekatere pa odražajo v osnovi drugačna izhodišča oz. pogled na pomen vsebin (v katere je usmerjen v tem delu Černigoj) v primerjavi (z Bečajevim poudarjanjem pomembnosti) s procesi (npr. Černigojeva kritika, da se večina pojavov, ki jih Bečaj uvršča v strukturni model okolja, ne nanaša na probleme človekove biološke eksistence, ampak na probleme njegove »socialne eksistence«). 228 Socialna resničnost specifično človeška značilnost, ampak obstaja tudi pri živalih in je še posebej značilno za primate« in jo podkrepi z Meadovo pripombo »daje moralo socialno življenje človeških prednikov obstajati že pred razvojem uma, simbolne komunikacije in sebstva, saj so lahko ti pojavi nastali šele na podlagi že obstoječih socialnih odnosov«. Iz navedenega potegne zaključek, da mora socialna motivacija obstajati kljub odsotnosti logično-matematičnih struktur in kljub relativno neokrnjenem vrojenem vedenjskem repertoarju. Motivacija vsaj pri živalih (kot sledi iz Černigojevih zaključkov) ne more izvirati iz kognitivne potrebe po strukturi okolja, saj je ta pri živalih vseeno prisotna, obstajala pa je tudi predenje človek te strukture v filogenetskem razvoju sploh razvil. Vendar kaže, da Mead zgreši, ko spregleda kvalitativni preskok socialnega življenja, ki teče paralelno z razvojem kvalitete komunikacije. Socialno življenje pri živalih je razvojno primerljivo (prim. Zhou s sod., 2004), z njihovo kvaliteto komuniciranja (če bi lahko to sploh tako poimenovali). Rešitev tega problema ne vidim v tem, da del vedenjskega repertoarja »že obstaja na ravni primarnih vrojenih potreb« (kot zapiše Černigoj prav tam), niti v tem, »da smo ljudje izrazito občutljivi za mnenja drugih pri stvareh, ki z biološko eksistenco nimajo praktično nobene zveze«, ampak v tem, da za razliko od predhodnih teorij, v še večji meri postavimo v ospredje pomen procesnosti. Ta lahko namreč v socialnih interakcijah (poleg vsebin kot so socialna resničnost, socialne nonne ipd.) sama po sebi pomeni zadovoljevanje eksistenčno pomembne strukture. Iz primerjave procesov skupinske in socialne resničnosti lahko povzamemo, daje končni produkt, vsebina v obeh lahko kaj različna; medtem ko s konkretnih skupinah lahko vsebine bistveno variirajo med sabo in so veliko bolj podvržene procesom inovacije, so v socialni resničnosti zelo stabilne, vendar tudi redkejše (ah pa jih vsaj težje prepoznavamo). Vendar, če izhajamo iz predpostavke, da na primarni ravni dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ni možna in da bi se le-ta morala odražati v vsaki konkretni skupini (če se odraža v odraža v človeku kot vrsti), lahko zaključujemo, da »pravo« strukturo prinaša tudi proces - če smo ljudje vključeni in del procesa, potem dobivamo ustrezno nadomestilo za pomanjkljivo opremo - ne pa zgolj tisto, kar proces prinese (to je izoblikovano končno strukturo v obliki vsebin, npr. izraženih norm, kulture, vrednot itd.)! Pomen primarne ravni, o katerem govori Bečaj, se po mojem mnenju ne nanaša na samo socialno resničnost (kot končni produkt), ampak tudi na proces v katerem ta končni produkt nastane oz. nastaja. Človeška socialnost v tej luči ne pomeni le nadomestilo za pomanjkljivo biološko opremo, temveč pomeni tudi potrditev obstoja. Prav zaradi razpada instinkta, zaradi tega, ker je človek odprt sistem, ki je trajno ogrožen resda sooblikuje socialno resničnost. Vendar se mora prav zaradi tega, ker se njegova lastna identiteta oblikuje v medosebni komunikaciji, ta identiteta vedno znova potrjevati, nikoli ni zares dokončno izoblikovana. Iz tega lahko sklepamo, daje obstoj človeka določen zgolj socialno, nobenega drugega dokaza o svojem lastnem obstoju pravzaprav nima, razen v socialni resničnosti, ki pa mu mora to vedno 229 Socialna resničnost znova, v nikoli dokončanem procesu to izkazovati. Tako mu soustvarjanje socialne resničnosti potrjuje njegov lastni obstoj. 4.4.9. Povzetek nekaterih opredelitev socialne resničnosti in z njo povezanih pojmov Tabela 17: Nastanek, avtorstvo in povzetek nekaterih opredelitev socialne resničnosti in z njo povezanih pojmov. 230 Socialna resničnost 231 Socialna resničnost 232 Komunikacija, njen pomen in funkcije 5 . KOMUNIKACIJA, NJEN POMEN IN FUNKCIJE 5.1. JEZIK Zanimivo je, da povezava med jezikom in socialno psihologijo (po Semin, Fiedler, 1992, s. 1) sega v daljno leto 1860, ko je pričela izhajati revija Volkerpsychologie und Sprachvvissenschaft. In vendar kaže, kot da bi bila povezava med socialno psihologijo in jezikom izgubljena v pomanjkanju interesa za preučevanje tega področja. Čeprav avtorja kasneje pravita (prav tam, s. 2), daje izgubljena povezava zgolj navidezna, kajti raziskovalci so se sicer ukvarjali s tem področjem, le da ga pogosto niso eksplicitno tako poimenovali. Kljub temu, pa je bilo dolgo prezrto specifično področje, ki bi jezikovne konvencije, semantične vzorce in besedne efekte videlo kot integralni del kognicije v socialnem kontekstu. Po mnenju avtorjev (prav tam) je bilo torej v preteklosti premalo pozornosti namenjeno dialektičnemu odnosu med jezikom in psihološko resničnostjo. V socialnem konstrukcionizmu jezik ne pomeni zgolj izraznega sredstva, zgolj prenosa naših misli in čustev, ampak je centralni del vsakodnevnih interakcij med ljudmi, je aktivno produciranje različnih oblik spoznanja, jezik pomeni tudi perfonnativno, izvajalno, socialno 152 aktivno vlogo. Gergen npr. pravi (1985, s. 270): »Jezik je v bistvu izmenjana aktivnost. Pravzaprav, dokler zvok ali označitve niso izmenjane v družbi, niti nismo upravičeni sploh govoriti o jeziku.« Avtor predlaga, da bi se namesto psihološkim osnovam jezika (in tudi konceptom inteligentnosti, atribucijskim shemam, osebnostnim teorijam, socialnim prototipom itd.) morali bolj posvetiti izvršilni funkciji jezika v človeških odnosih oz., se usmeriti v funkcijo raznovrstnih terminov, ki jo imajo v znanstvenem in socialnem življenju. Pomen funkcije jezika v (socialnem) življenju poudari Burrova (1995, s. 43), ki pravi, da jezik producira in konstruira naše izkušnje o nas samih in o drugih in ni zgolj preprosto zrcaljenje, ki pripada naši tradicionalni (zahodni) fdozofiji. Nato pa nadaljuje: »Če nam naša izkušnja o nas in našem življenju daje strukturo in pomen zgolj preko jezika in, če ta pomen ni fiksiran, ampak konstantno spremenljiv,..., potem je naša izkušnja potencialno odprta za nedoločno število možnih pomenov ali konstrukcij. Kar pomeni biti 'ženska' ali biti 'otrok' ali 'črn'je lahko spremenjeno, rekonstruirano ...« Po njenem prepričanju na jezik in mišljenje ne smemo gledati kot na dva ločena pojava, saj sta nerazdružljiva, ker jezik zagotavlja osnovo za vse misli. Pravi (prav tam, s. 44): »Če jezik predpisuje strukturo in vsebino naših misli, potem je v bistvu vse, kar rečemo tudi tisto, kar mislimo.« 152 V orig.: shared activities. 233 Komunikacija, njen pomen in funkcije Podobnosti v opredeljevanju socialnega pomena jezika najdemo že pri Bergerju in Luckmannu (1988, s. 29), ko pravita: »Jezik, ki ga uporabljam v vsakdanjem življenju, mi nenehno zagotavlja potrebno objektivizacijo in vzpostavlja red, znotraj katerega ima vse pomen in, kjer je vsakdanje življenje zame smiselno. Živim v geografsko določenem prostoru; uporabljam orodja - od odpirača za konzerve do športnega avtomobila - ki so opredeljena v tehničnem slovarju moje družbe; živim v mreži človeških odnosov - od svojega šahovskega kluba do Združenih držav - ki imajo v mojem besedišču prav tako določen pomen. Na ta način jezik zaznamuje koordinate mojega družbenega življenja in to življenje napolnjuje s pomembnimi objekti.« Reber (1987, s. 390) jezik opredeli precej široko, saj pravi, daje »jezik set poljubnih konvencionalnih simbolov, preko katerih prenašamo pomene, so kulturno determinirani vzorci glasovnih izrazov..., sredstvo, s katerim izražamo čustva, misli, ideje, izkušnje, najbolj edinstveno človeško vedenje, najbolj univerzalno človeško vedenje.« Temu podobna je tudi Rotova definicija (Rot, 1982, s. 25), ki pravi, da je jezik najpomembnejša vrsta simbolične komunikacije, kije osnovana na naravnih arbitrarnih znakih. V Blackwellovi enciklopediji socialne psihologije (Giles, Coupland, 1995, s. 347) je jezik opredeljen kot konstituitivni element našega vsakodnevnega življenja. Je sredstvo in okolje različnih področij, tako širokih in različnih, da »bi lahko z lahkoto trdili, da z jezikom izražamo, raziskujemo in odkrivamo svojo identiteto prav tako kot iščemo svojo pot skozi kompleksno resničnost naše kulture.« Poenostavljeno definicijo jezika najdemo v Barker in Gaut (1996, s. 7), kjer jezik opredelita z izgovorjenimi in pisanimi besednimi simboli. Na ta način ga izenačita z besedno komunikacijo. Vendar jezika ne povezujejo vsi avtorji z verbalno komunikacijo, tako npr Wilmot (1995, s. 90) opozori, na pomen vseh oblik izmenjav v vsakodnevnem življenju in razvijanju odnosa, in pravi, da ima pri tem tišina prav tak pomen kot pogovor. Vlogo pogovora (ki sicer lahko služi kot simbolična aktivnost) postavi ob bok izražanju nedirektnih simboličnih gibov. Za pričujočo razpravo pa je zlasti zanimiva definicija Semina in Fiedlerja (1992, s. 2), ki jima jezik pomeni medij, s katerim se spoznanje o svetu in socialni resničnosti generira, artikulira in komunicira. Če povzamem razmišljanja o jeziku, bi lahko zaključil, da je jezik kot določen set simbolov sicer generično povezan s komunikacijo, vendar med njima ne moremo potegniti enačaja. Jezik je namreč vsebinski del (nosilec pomena), medtem ko komunikacija pomeni proces (ustvarjanja, prenosa, vzdrževanja...). 234 Komunikacija, njen pomen in funkcije 5.2. OPREDELITVE KOMUNIKACIJE In kaj sploh je komunikacija? Če bi stopili na ulico in o tem povprašali naključne mimoidoče, bi bil najpogostejši odgovor prav gotovo ta, daje komunikacija izmenjava sporočil med osebami. Oglejmo si nekaj definicij komunikacije: »Komunikacija je proces, ki običajno zajema interakcijo med osebami, ki komunicirajo. V družbeni interakciji človeka vodi njegovo tolmačenje pomena besed in akcija drugega. Komunikacija je vzajemna izmenjava pomenov med ljudmi - poteka pretežno prek jezika, možna pa je le v tolikšni meri, v kolikšni jo določajo skupna spoznanja, skupne potrebe in stališča.« (Krech, Crutchfield, Balachey, 1962, s. 293 in 280) »Komunikacija je izmenjava idej in izkustev med posamezniki.« (McDavid, Harari, 1968, s. 158) »Komunikacija je sporočanje drugim osebam informacije o stvareh in pojavih.« (Pečjak, 1975, s. 344) »Komunikacija je izmenjava sporočil med dvema ali več osebami.« (Zvonarevič, 1985, s. 248) »Komunikacija je izmenjava pomenov prek znakov.« (Dimbleby, Burton, 1995, s. 28) »Komunikacija je proces, v katerem sta dva ali več elementov sistema v interakciji z namenom doseganja želenih izhodov ali ciljev.« (Barker, Gaut, 1996, s. 5) »Komunikacija je prenos pomenskih informacij od ene osebe k drugi.« (Hogg, Vaughan, 1998, s. 524) Zanimivo je, da nekatere starejše definicije, podobno kot te, najnovejše, poskušajo izhajati pri opredeljevanju procesa komunikacije iz korenin oz. samega izvora pojma komunikacija. Pojem komunicirati (lat.: communicare) je najprej pomenil napraviti nekaj skupno, deliti s kom (po Verbinc, 1968, s. 362). Šele v 17. stoletju (po Wolton, 2005, http) je komunikacija dobila pomen razglašanja, širjenja , kar je bilo povezano z razvojem trgovine s knjigami in kasneje tiskom. To širjenje je nastalo sprva zato, da bi stvari postale skupne, vendar seje kasneje, s porastom števila dokumentov in s tem informacij, ki so krožile tudi pomen obeh pojmov čedalje bolj delil. Podobno naj bi se dogajalo že s pojmom informacija. Le-ta naj bi prvotno (v lat. informare) pomenil »dati obliko nečemu, dati pomen« in šele kasneje se uveljavi pomen »povedati nekomu o nečem« (prav tam). Vidimo, da so bile (in so še) 153 V orig.: dissemination. 235 Komunikacija, njen pomen in funkcije definicije komunikacije zelo različne, pri čemer bi lahko ločevali dve skupini definicij: zgodnejše, t. i. linearne modele komunikacije, in sodobnejše modele oz. modele izmenjave. 5.2.1. Linearni modeli komunikacije (modeli prenosa informacij) Linearni modeli (v katere lahko uvrstimo večino splošno razširjenih in poljudnoznanstvenih definicij) temeljijo, kot navaja Peter Hartley (1993, s. 14) na zelo vplivnem modelu komunikacije iz leta 1947 Claude Shannona and Warren Weavera. Večina teh, zgodnejših definicij komunikacije predpostavlja (vendar ne vse, npr. definicija Krecha, Crutchfielda in Balacheya iz leta 1962!), da se pri komunikaciji da določati zaporedje poteka komunikacije, kar se običajno ponazori s shemo: Slika 21: Shannon-Weaverjev model komunikacije. izvor informacije sporočilo spreje t signal (dekodirnik) sprejemnik izvor motnje Shannon-Weaverjev model komunikacije je verjetno en najvplivnejših in hkrati najpogosteje uporabljenih modelov za ponazoritev komunikacije na sploh, kot tudi medosebne komunikacije znotraj nje. Vendar, če pogledamo njun originalni model, se sploh ni nanašal na medosebno komunikacijo, ampak je bil povezan s komunikacijsko tehnologijo! V osnovi je to matematični model, razvit z namenom reševanja tehničnih težav v zelo jasno definiranih pogojih (po Undenvood, 2003, http). Model iz katerega so izpeljani kasnejši splošni modeli komunikacije datira v leto 1949 in predpostavlja šest elementov: - Izvor (v Shannonovi terminologiji to pomeni informacijski izvor); predstavlja osebo ali skupino oseb, ki z danim namenom vstopajo v komunikacijsko zvezo. Namesto pojma izvor se večkrat uporabljata tudi pojma oddajnik in komunikator. 236 Komunikacija, njen pomen in funkcije - Kodimik; izvor mora izraziti svoj namen v obliki sporočila. Namen mora torej s pomočjo kodimika prevesti v kodo. V medosebni komunikaciji »iz oči v oči« je precej nejasno, kaj naj bi bil kodimik. Nekoliko bolj so se temu posvetili v kasnejših modelih (npr. Wilbur Schramm 1954) bolj razumljivo postane, če vemo, daje Shannon (on na tem mestu govori o oddajniku) imel v mislih kodimik kot je telefon, ki prevaja glasovni signal v električne impulze. - Šele kasneje (po Dimblebyju in Burtonu, 1995, s. 23) se prične uporabljati koda znotraj tega modela pomensko kot sistem za uporabo znakov. Ta sistem temelji na dogovorjenih pravilih, ki jih izmenjujejo med sabo tisti, ki kodo uporabljajo. Kodiranje torej pomeni proces pretvorbe misli, čustev, namenov, stališč itd. v takšne znake, za katere predvidevamo, da jih bo drugi pravilno razbral (dekodiral) oz. ponovno pretvoril v tisto, kar smo želeli sporočiti. - Sporočilo; je vse kar je posredovano. Vendar velja opozorilo samih avtorjev (prav tam), da za njiju ni pomemben pomen, ki ga določeno sporočilo morebiti vsebuje. Pravita celo, da običajna uporaba sporočil vsebuje več ali manj raznoraznih pomenov, vendar njiju v tem kontekstu zanima sporočilo zgolj samo po sebi, v čisto tehničnem smislu, brez pomenskega ozadja. - Kanal ali medij pomeni sredstvo, način prenašanja sporočila. - Dekoder mora ponovno prevesti sporočilo. Shannon ga imenuje prejemnik, npr. telefon na drugi strani žice, ki električni impulz spremeni v zvok. - Namemben kraj (sprejemno mesto) je oseba, ki sporočilo prejme. - Motnja, ki predstavlja zunanji element. Shannon je pretežno govoril o fizičnih motnjah (ali mehaničnih ali tehničnih motnjah) znotraj kanala (npr. hrup motorja, zameglena stekla ipd.). Kot je kmalu postalo razvidno je prvotni model predstavljal tisto, kar bi lahko imenovali enosmerno komunikacijo, zato sta ga avtorja dopolnila s povratno infonnacijo (feedbackom): Slika 22: Dopolnjen Shannon-Weaverjev model komunikacije s feedbackom. 237 Komunikacija , njen pomen in funkcije Zanimivo pa je, da v kasnejših sklicevanjih na ta model komunikacije izvor informacije nadomestijo s terminom oddajnik, Shannonovo sprejemno mesto postane prejemnik, njegov oddajnik postane kodimik in njegov sprejemnik postane dekoder: Slika 23: Sprememba Shannon-Weaverjev modela komunikacije. Tovrstni model komunikacije se včasih uporablja izredno široko, s pomenom prenosa kakršnekoli informacije z enega na drugo mesto. Tako npr. Millerju (1951, po Rot, 1982, s. 10) komunikacija ne pomeni le prenos informacij med osebami, niti je ne omejuje na proces med živimi bitji, ampak je zanj dovolj, da obstaja izvor informacij, njihov prenos preko nekega kanala in kraj kamor informacija prihaja. Tako bi lahko govorili o komunikaciji celo ob potresu, ki deluje na seizmološke aparature 1 ^ 4 . Seveda se tu postavlja vprašanje opredelitve komunikacije glede na udeležbo v njej. V linearne modele komunikacije bi lahko uvrstili tudi definicije kot so McDavida in Hararija (1968, s. 158), ki pravita, daje komunikacija »izmenjava idej in izkustev med posamezniki«, Pečjaka (1975, s. 344), ki se omeji na to, daje komunikacija »sporočanje drugim osebam informacije o stvareh in pojavih«, pa tudi Dimblebya in Burtona (1995, s. 28), po katerih je komunikacija »izmenjava pomenov prek znakov« ali pa Hogga in Vaughana (1998, s. 524), ki zapišeta, daje komunikacija »prenos pomenskih informacij od ene osebe k drugi.« 154 Zaradi korektnosti do avtorja je prav, da zapišemo, daje Miller kasneje (1967 po Rot, 1982, s. 10) spremenil mnenje in je poudaril, da je model komunikacije lahko ustrezen le, če vključuje ljudi in njihove aktivnosti. 238 Komunikacija, njen pomen in funkcije 5.2.2. Modeli izmenjave V začetnih modelih izmenjave, kot jih imenujeta Dimbleby in Burton (1995, s. 26), je še vedno močno prisoten vpliv Shannon-Weaverjev modela komunikacije. In vendar linearnost preseže že 1954 Osgood-Schrammov krožni model komunikacije (po Undenvood, 2003, http). Schramm 1954 (prav tam) zapiše, da »bi bilo napačno misliti, da se komunikacija nekje prične in nekje konča. V resnici je nenehna.« Posebnost Schramovega modela je, poleg krožnosti oz. nakazanosti tega, kar danes poimenujemo dvosmemost v komunikaciji, tudi poudarek na tem, daje vsak udeleženec hkrati »kodimik« in »dekoder«. Slika 24: Osgood-Schrammov krožni model komunikacije. V sodobnejših modelih izmenjave, pa poskušajo avtorji prikazati kompleksnost različnih procesov, ki se odvijajo tekom komunikacije, zato bi jih lahko poimenovali procesni modeli komunikacije. Za ilustracijo si oglejmo shemo Johnsonov (podobni so tudi nekateri drugi, npr. »razširjeni model medosebne interakcije« Hargieja in Marshalla, 199 ali pa »model 239 Komunikacija, njen pomen in funkcije izmenjave« Dimblebya in Burtona, 1995), v kateri podrobneje razdelata dvojno funkcijo (pošiljateljsko in prejemniško) iste osebe. Slika 25: Medosebni komunikacijski proces (po Johnson in Johnson, 1997, s. 141). Komunikacija med dvema osebama po obeh Johnsonih (1997, s. 142) vključuje sedem temeljnih elementov: 240 Komunikacija, njen pomen in funkcije 1. Namene, misli in čustva pošiljatelja in način pošiljanja sporočila, za katerega seje odločil. 2. Pošiljatelj kodira sporočilo s pretvorbo svojih misli, čustev in namenov v sporočilo, primemo za pošiljanje. 3. Pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku. 4. Sporočilo je poslano po kanalu, pri čemer kanal pomeni sredstvo, način prenašanja sporočila (valovanje glasu, pisano besedilo itd.). 5. Prejemnik dekodira sporočilo z interpretiranjem njegovega pomena. Prejemnikova interpretacija je odvisna od tega, kako dobro je prejemnik razumel vsebino sporočila in namen pošiljatelja. 6. Prejemnik se notranje odzove na to interpretacijo sporočila. 7. Šum je vsak element, ki ovira proces komunikacije. Znotraj pošiljatelja so šumi npr. stališča, referentni okvir in ustreznost njegovega jezika ali drugih načinov izražanja. V prejemniku so šumi lahko stališča, izvor, izkušnje, ki vplivajo na proces dekodiranja. V kanalu pa so šumi lahko povezani z zvoki iz okolja (npr. promet), jezikovni problemi (npr. jecljanje, momljanje) ipd. V linearnih modelih komunikacije so šume locirali predvsem v kanal. 5.2.3. Kritični pogled na teorije modelov komunikacije skozi prizmo njenih funkcij Dobra stran modelov izmenjave v komunikaciji je poudarek na tem, daje komunikacija vedno dvosmeren proces (kot pravi Hartley, 1993, s. 9), saj je povezana s sočasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo sporočil. V navedenem smislu lahko razumemo komunikacijske sheme (in znotraj njih npr. pošiljatelj, prejemnik, sporočilo) zgolj simbolično; s pojmi ponazarjajo nekaj, kar je v dejanskem procesu komuniciranja tako prepleteno, da praktično ne moremo ločevati, ampak lahko to naredimo le na teoretični ravni. Pošiljatelj je v istem trenutku tudi prejemnik in sočasno, ko poteka pri njem notranji proces kodiranja, poteka že tudi proces dekodiranja. Temeljna slabost dosedanjih modelov komunikacije pa je v tem, da ne predpostavljajo ali pa vsaj premalo natančno opredelijo in diferencirajo komunikacijo skozi njene različne funkcije. In če primerjamo razvitost raziskovanja komunikacijskih veščin (npr. Greene in Burleson, 241 Komunikacija, njen pomen in funkcije 2003 ali Hargie, 1999) z deli, ki se ukvarjajo s funkcijami in izvori komunikacije, vidimo, da je slednje gotovo področje raziskovanja rezervirano šele za prihodnost. Ker so funkcije komunikacije tesno povezane z motivacijsko osnovo človeške socialnosti (kar nameravam predstaviti v zadnjem poglavju), si podrobneje oglejmo komunikacijo iz vidika njenih funkcij. Še preden pa komunikacijo in njen pomen podrobneje razložim, naj jo definiram. Komunikacija mi pomeni nujno dvosmeren nepretrgan proces, ki temelji na sočasni medsebojni zaznavi. Je hkratno medsebojno izmenjavanje sporočil oz. simbolov (pri čemer je t.i. pošiljatelj sočasno tudi prejemnik in obratno 155 ), ki so povezani z določenim pomenom (kar imenujem sporočilna funkcija komunikacije), je pa tudi kreiranje in izmenjava pomenov (socialne resničnosti) ter način oblikovanja in vzdrževanja medosebnih odnosov (socialno negovanje). 5.2.4. Komuniciranje ali sporočanje? Ob Shannon-Weaverjevem modelu komunikacije se mi postavlja dilema, ali bi ga sploh smeli imenovati model komunikacije. Glede nato, daje resnično omejen na bolj tehnične načine sporočanja (pa še to skorajda ne velja več ob dosežkih v sodobni tehnologiji), bi bilo zanj verjetno bolj ustrezno uporabljati označitev informacijski, ali pa sporočilni model. Težko bi namreč opredelili za prave komunikacijske modele vse tiste, ki ne pristajajo na hkratno dvosmemost v komunikacijskem procesu. Kadar sporočila potekajo samo v eni smeri (kot je prikazano pri linearnih modelih), bi bilo bolje ne govoriti o komunikaciji, temveč o sporočanju. Tako ne komuniciramo, ampak sporočamo npr. z listkom, ki ga drugi najde na mizi, sporočanja smo deležni preko TV ekranov, telefonske tajnice, SMS, pisem ipd. Osnovna značilnost sporočanja je torej enosmernost zaznave in, s tem povezana enosmernost procesa poteka sporočil. V sporočanju realno lahko identificiramo tako pošiljatelja kot prejemnika, saj vsebuje še en značilni element t.j. zaporednost prenosa sporočil. Načeloma sporočanje poteka v določenem zaporedju in z znanim pošiljateljem in prejemnikom (npr. pri pošiljanju pisem, je vedno nekdo, ki prvi napiše pismo, nato počaka na odgovor, šele, ko ga dobi napiše odgovor na odgovor (seveda odgovora tu ne smemo razumeti dobesedno, ampak gre prej za novo pismo, ki je nastalo pod vplivom prejetega). Iz zapisanega bi lahko potegnili sklep, daje sporočanje tako drugačen proces od komunikacije, da ga ne bi smeli tako poimenovati ali mešati z njim. Menim tudi, daje sporočanju bližnji izraz pogovor (kije v SSKJ 156 označen kot: izmenjati misli, mnenja z govorjenjem) oz. konverzacija (V SSKJ opredeljena kot družabni pogovor, v smislu 155 Ločevanje pošiljatelja in prejemnika je torej le teoretično, v realnosti se obe funkciji odvijata sočasno v isti osebi. 156 Bajec s sod., 1994, s. 884. 157 Prav tam, s. 430. 242 Komunikacija, njen pomen in funkcije lahkotnosti, sproščenosti). Prav zato ne morem pristati na nekatera sodobna enačenja pogovora s komunikacijo (npr. Brajša, 1993, s. 19, ki medosebno komunikacijo oz. komunikologijo imenuje znanost o pogovoru). Tisto, kar dejansko druži proces komunikacije in proces sporočanja, je, da pri obeh govorimo o sporočilu, in - tisto, kar dejansko povzroča zamenjavo - pri obeh procesih je enak temeljni namen oz. smisel, to je vplivanje. Vendar nekateri avtorji poudarijo, da vplivanje ni edina funkcija niti sporočanja niti komunikacije, npr. Rot (1982, s. 11-12) označi vplivanje le za enega od dveh bistvenih vidikov komunikacije (drugi je namerno ali nenamerno pošiljanje dražljajev, ki za drugo osebo predstavljajo znake). 5.3. FUNKCIJE KOMUNIKACIJE 5.3.1. Sporočilna funkcija medosebne komunikacije Medosebna komunikacija je veliko več kot zgolj enosmerno pošiljanje sporočil nekomu drugemu. V vsakdanjem življenju večina komunikacije poteka na medosebni ravni (z neposredno prisotnostjo dveh ali več oseb) v obliki nepretrganega procesa, v katerem je pošiljatelj hkrati tudi prejemnik. Zato bi lahko rekli, daje medosebna komunikacija »proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila oz. simbole, ki so povezani z določenim pomenom.« (Johnson in Johnson, 1997, s. 140). Gre torej za nek pomen, ki ga lahko »nosi«, ki velja le v polju socialnega. Že leta 1952 Eugene L. in Ruth E. Hartley označita komunikacijo za osnovni socialni proces in zapišeta (1952, s. 16): »Težko bi preveč poudarili pomembnost komunikacije v proučevanju socialnih procesov. Glede na to, daje komunikacija sredstvo, s katerim ena oseba vpliva na drugo in je hkrati pod njenim vplivom, je torej aktualni nosilec socialnega procesa. Omogoča interakcijo. Preko nje ljudje postajajo socialna bitja in kot takšni tudi obstojajo naprej. Brez nje, se ljudje ne bi mogli povezovati, ne bi mogli izvajati kooperativne akcije ali napredovati v obvladovanju fizičnega sveta. Ker so iznajdbe in odkritja skoraj vedno odvisni od akumuliranja informacij in od postopnega razvoja pojmov, posredovanih od ene generacije naslednji, bi brez komunikacij lahko prišlo le do najbolj enostavnih odkritij in do najbolj masovnih miselnih procesov.« Vendar je po našem mnenju problematično tudi ponazarjanje komunikacije v kasnejših (tako v krožnih kot v procesnih) modelih izmenjave. V primerjavi z linearnimi (lahko bi jim rekli tehnološkimi) modeli sicer prinašajo precejšen napredek. Npr. to, da komunikacija lahko poteka hkratno in dvosmerno, ali pa da vse, kar nekdo izreče in izraža z nebesednim 243 Komunikacija, njen pomen in funkcije vedenjem, lahko drugi interpretira na številne (lahko bi dodali: njemu lastne) načine (odkoder tudi izvira največ nesporazumov). Vendar je tisto, kar ti modeli sporočajo to, da v komunikaciji poteka nek pretok in izmenjava sporočil, ki pa so večinoma enačena z informacijami. Ni, ali pa je slabše razvidno iz tovrstnih shem tisto, kar posebej poudarja P. Hartley (1993, s. 9), da medosebna komunikacija ni zgolj preprosta izmenjava sporočil, ampak je njeno bistvo v kreiranju in izmenjavi pomenov. Funkcija komunikacije torej ne more biti omejena na namerno ali nenamerno pošiljanje dražljajev ter na vplivanje (saj to tudi predstavlja namerno ali nenamerno težnjo po spreminjanju obstoječega pri sogovorniku). Ena temeljnih pomanjkljivosti dosedanjih modelov komunikacije je v izhodišču intencionalnosti. 5.3.1.1. Intencionalnost komunikacije Intencionalnost komunikacije je pojem, s katerim so poskušali sprva potegniti ločnico (prim. Leavens s sod., 1998, 2004) med komunikacijo med živalmi in ljudmi. Vendar so kasnejše raziskave takšno prepričanje ovrgle, tako npr. N. Hayes in S. Orrell (1998), Leavens in Hopkins (1998) ter Leavens, Hopkins in Thomas (2004) navajajo odkritja o t.i. referenčni komunikaciji pri primatih. Hayes in Orrell (1998, s. 369) npr. opisujeta raziskave, pri katerih so opice učili rabe jezika z znakovnim jezikom za gluhoneme. Odkrili so, da so nekatere vrste opic sposobne medsebojno komunicirati celo o stvareh, ki jih ne vidijo. Pri poskusu je trener skril predmet, pri tem pa gaje opazoval eden od šimpanzov. Nato so šimpanza spustili k drugemu, ki prej ni mogel opazovati dogajanja. Pogosto je prvi šimpanz z uporabo znakovnega jezika drugemu sporočil, kje je skriti predmet, in ta je nato, ko so ga spustili ven, šel naravnost k skrivališču in poiskal predmet. Čeprav se to ni zgodilo vsakič, se je vendarle zgodilo dovolj pogosto, da smo lahko prepričani, da uporabljajo šimpanzi simbolni jezik podobno kot ljudje. Podobno stališče zasledimo tudi pri Barkerju in Gautovi (1996, s. 11), ki navajata raziskave, ki so pokazale, da pri nekaterih opicah mladiči razvijejo povsem svojevrstno oglašanje, ki se razlikuje od vseh drugih mladičev in tako sporočajo materam, kje se nahajajo. Delfini (prav tam) pa vrstnikom sporočajo svoje slabe izkušnje s povsem določenim plovilom, tako da se mu izognejo tudi ostali. Tudi Rot (1982, s. 11) pravi, da »komunikacija obstoja tudi pri živalih in predstavlja reakcijo na namerno oddajanje dražljajev s strani posameznika iste vrste ali drug vrst živih bitij.« Komunikacija predstavlja zanj proces, v katerem se na dražljaj ene živali, druga žival odzove z določenim vedenjem. To avtor interpretira kot da seje dražljaj pretvoril v znak za določeno vedenje (npr. krik ene ptice je znak, na katerega cela jata odreagira z begom). Prav iz tega izpelje tudi definicijo komunikacije, ki mu pomeni 158 Referenčna komunikacija je tista, pri kateri se pritegne pozornost opazovalca na določen objekt (po Leavens s sod., 2004, s. 2). 244 Komunikacija , njen pomen in funkcije interakcijo preko znakov (prav tam). Tako nadaljuje, da komunikacija predstavlja interakcijo oz. medsebojni vpliv, znotraj katerega posameznik namerno ali nenamerno oddaja dražljaje, ki za drugo stran predstavljajo znake. Prav v tem smislu je za Rota komunikacija ožji pojem od interakcije, saj ima svojo specifičnost v vzpostavljanju zveze preko znakov. Številne raziskave (prim. po Leavens in Hopkins, 1998 ter Leavens, Hopkins in Thomas, 2004) kažejo, da pri določenih vrstah opic lahko nedvomno govorimo o intencionalni komunikaciji (torej o komunikaciji, ki se pogosto pripisuje le človeku). Pri tem je kot intencionalna komunikacija mišljena (Leavens in Hopkins, 1998, s. 819) »zmožnost koordiniranja sekvenc vedenja, ki vključujejo objekte s sekvencami vedenja, ki vključujejo socialne predstavnike v ciljno usmerjene aktivnosti.« V čem je potemtakem temeljna razlika med človeško in živalsko komunikacijo? Rot (prav tam, s. 13) se v odgovoru na to vprašanje sklicuje na Buhlerja (1934) ki je ločeval tri funkcije znakov: - ekspresivna, preko katerih znaki odražajo notranje stanje; - pozivna, s katero znaki izzovejo pozornost in aktivnost, ki pomaga tistemu, ki znak oddaja - tovrstne znake imenuje signali. Signali se ne tvorijo namerno, niti se med njimi ne izbira, ampak so odraz notranjih stanj organizma in se oblikujejo spontano. Večina živalske komunikacije je po Rotovem mnenju (prav tam, s. 19) prav signalna, saj predstavlja avtomatski odziv na ekspresivne znake; - simbolna oz. reprezentativna, v kateri znaki predstavljajo in označujejo stvari, odnose, ideje, doživljanja ipd. Za razliko od živali uporablja človek predvsem simbolno komunikacijo. Zakaj je pravzaprav za kontekst te naloge sploh pomembno spregovoriti o intencionalnosti komunikacije, ter o razlikah med komunikacijo med živalmi in ljudmi? Menim namreč, da prav način, na katerega proučujejo razlike med komunikacijami, kaže na svojevrsten socialno psihološki mehanizem; ukvarjanje s tistim, kar je razvidnejše, bolj prepoznavno, bolj domače in lažje preverljivo ter merljivo - to je z vsebinami v komunikaciji, ki so namerne, ciljno usmerjene. To je dobro ponazorjeno že v marsikateri definiciji komunikacije, kot npr. v Barker in Gaut (1996, s. 5), kjer pravita, daje »Komunikacija proces, v katerem sta dva ali več elementov sistema v interakciji z namenom doseganja želenih izhodov ali ciljev.« Bistvo razlike v komunikaciji med ljudmi in živalmi pa po mojem prepričanju leži prej v procesu, ki je povezan z nastajanjem socialne resničnosti. Medtem, ko komunikacija med živalmi (če se že opredelimo, da v pravem pomenu obstaja) ne preseže funkcije sporočanja (tudi, kadar je intencionalna), pa komunikacija med ljudmi v svojem procesu in načinu poteka nosi tudi (ali pa predvsem) še druge funkcije (funkcijo ustvarjanja socialne resničnosti ter socialnega negovanja). Ne zgolj izmenjava pomenov in namenov, temveč tudi pomen 245 Komunikacija, njen pomen in funkcije izmenjevanja, ter po drugi strani ustvarjanje pomenov in soustvarjanje socialne resničnosti pa je očitno nekaj, kar zmore zgolj človeška vrsta. 5.3.2. Primarni funkciji komunikacije 5.3.2.1. Verbalna komunikacija kot nadomestilo za socialno negovanje (pomen izmenjevanja v komunikacijskem procesu) Dejstvo je, daje človek v svojem razvoju sprva uporabljal neverbalno komuniciranje in šele postopno je začel uporabljati glasove in čedalje bolj sofisticirana verbalna sporočila za sporazumevanje z drugimi. R. I. M. Dunbar je 1993 objavil zanimivo teorijo, v kateri je povezal razvoj jezika z razvojem velikosti skupin in velikostjo neokorteksa. Pri primatih so odkrili, daje velikost skupine v katerih živijo omejena s kapaciteto informacijskega procesiranja (kar se dogaja v neokorteksu). Po Dunbarju (1993, s. 683) je razvoj jezika neposredno povezan z razvojem neokorteksa, saj le ta omogoča obdelavo le tiste količine informacij, ki jih glede na svoj razvoj zmore obdelati. Slika 26: Primerjava velikosti skupin in relativnega volumna neokorteksa. S polnimi simboli so označitve za opice, s praznimi (črtkanimi) pa za hominide (družina primatov, ki vključuje razvojne prednike človeka). Relativni volomen neokorteksa pomeni razmerje med volumnom neokorteksa in volumnom ostalih možganov. (Dunbar 2003, s. 165) 246 Komunikacija, njen pomen in funkcije Velikost skupine, v kateri živijo primati, je tako omejena z zmožnostjo predelave informacij o socialnih odnosih, ki jih posameznik vzpostavi v osebnem kontaktu z drugimi posamezniki v skupini. Dunbar pravi (1993, s. 681), da velja za splošno sprejeto teorija, da primati ohranjajo skupinsko kohezivnost preko t. i. socialnega negovanja 139 (dotiki, »čohanje«, brskanje po kožuhu ...). Socialno negovanje se tako uporablja za vzpostavitev in vzdrževanje strukture v odnosih (prijateljstva, koalicije), deluje torej kot povezovalni proces skupine. Med preučevanjem opic so opazili, daje čas socialnega negovanja linearno povezan z velikostjo skupine. Slika 27: Primerjava časa porabljenega za negovanje z velikostmi skupin opic in primatov (Dunbar, 1993, s. 688) Vendar je socialno negovanje bolj kot za celotno skupino pomembno za »prijateljstva«, primarne mreže oz. koalicijske skupine 160 kot jih imenuje Dunbar (prav tam, s. 682). Za posameznika pomenijo namreč nekakšen blažilce ob vznemirjenjih, ki narašča z velikostjo skupine - prav zato z velikostjo skupine narašča čas, ki ga posameznik namenja socialnemu negovanju v koalicijski skupini. Vendar je pri socialnem negovanju težava v tem, daje običajno vezano zgolj na diado (le dva posameznika se lahko socialno negujeta istočasno), zaradi česar je omejeno zgornje število drugih posameznikov, s katerimi se nek posameznik 159 V orig.: social grooming. 160 V orig.: coalitional cligue. 247 Komunikacija, njen pomen in funkcije lahko socialno neguje. Po Dunbarju je človek v svoji zgodovini živel postopno v vedno večjih skupinah, saj mu je to dajalo večjo možnost samega preživetja, hkrati pa je pomenilo bolj kvalitetno oz. lažje življenje. Avtor nekoliko spekulativno razmišlja, daje človek v svojem razvoju moral, zaradi naraščanja števila članov v skupini, izumiti nek način, ki je hitrejši, ki mu omogoča hkratno socialno negovanje z večjim številom drugih posameznikov in, ki mu ob socialnem negovanju hkrati omogoča početi še kaj drugega. Prav jezik izpolnjuje temeljno zahtevo, tj., da za razliko od fizičnega negovanja deluje hitreje, z več posamezniki, ob takšni uporabi socialnega negovanja lahko hkrati počne še kaj drugega in deluje celo na daljavo. Dunbar pravi (prav tam, s. 689), da jezik vse prepogosto vidimo zgolj kot sredstvo za izmenjavo informacij, namesto da bi ga videli tudi v funkciji socialnega povezovanja. V tej funkciji deluje jezik vsaj na dva načina: - neposredno; kot oblika socialnega negovanja, kar pomeni skupno preživljanje časa med priljubljenimi socialnimi partnerji. Avtorje ugotavljal, daje v človeški komunikaciji približno 60 % časa porabljenega za klepetanje o odnosih in osebnih izkušnjah, torej za nekakšno jezikovno medsebojno negovanje (po Dunbar, 1993, s. 681). Ta delež je podoben tistemu, ki so ga raziskovalci pripisali neverbalni komunikaciji v celotnem sporočilu; npr. A. Mehrabian je ugotavljal (po Hartley, 1993, s. 164), da celotni vtis nekega sporočila oblikuje kar 70% ali več neverbalnih sestavin; - z izmenjevanjem informacij o socialnih odnosih s tistimi, ki sploh niso prisotni; posameznik lahko drugemu v paru posreduje svoje izkušnje z drugimi ljudmi. Tako njegov partner pridobiva socialno vedenje o značilnostih drugih, ne da bi moral z njimi imeti svoje osebne izkušnje. V predlagani razdelitvi funkcij komunikacije bi izmenjavo informacij o socialnih odnosih ločeval od neposrednega socialnega negovanja ter jo uvrstil v področje sporočilne funkcije komunikacije (saj se sporočila oz. informacije o odnosu v funkciji ne razlikujejo od informacij o svetu, naravi, postopkih, ciljih ipd.). Zanimivo je, da tudi v Transakcijski analizi govorijo (Stewart in Joines, 1991, s. 74) o človeški potrebi po fizičnih in mentalnih dražljajih (»stimulus-hunger«) ter o potrebi po pozornosti, prepoznavanju (»recognition-hunger«). Po E. Bernu (utemeljitelju teorije) je pozornost (v orig. »stroke«) enota prepoznavanja oz. vsak signal, s katerim ena oseba sporoča drugi, daje le-ta opažena, oz. vsak postopek, s katerim oseba potrjuje in sporoča drugi, da zaznava njeno prisotnost in nanjo reagira. Ljudje med seboj izmenjujemo pozornosti - lahko v obliki fizičnega dotika ali simbolično z besedami ali nebesedno. Kot pravi E. Berne (1980, s. 11) je najpomembnejša potrditev obstoja, s čimer bi lahko pravzaprav označevali bližino na splošno. Ta bližina lahko zajema najrazličnejše oblike. V tem smislu so celo »negativne potrditve« boljše od ignoriranja, ki sporočajo sogovorniku »zame ne obstajaš«. Berne (prav tam) navaja: »Nekateri ljudje dobesedno trepljajo otroka, drugi ga božajo, medtem ko ga nekateri ščipajo ali udarjajo s 248 Komunikacija, njen pomen in funkcije prstnimi konicami. Vsi ti dotiki imajo tudi govorne analogije, tako daje možno predvidevati, kako bo nekdo postopal z otrokom zgolj zato, kako se z njim pogovarja. V širšem smislu lahko oznako 'potrditev obstoja' v vsakodnevnem življenju uporabljamo za vsako dejavnost, ki vključuje priznanje prisotnosti nekoga.« Transakcija oz. izmenjava potrditev (mi bi lahko prevedli v: komunikacija) zadovoljuje torej po tej teoriji osnovne človeške potrebe (po fizični ah mentalni stimulaciji, po kontaktu in po pozornosti oz. potrditvi s strani drugih). Če se nekoliko vrnemo, tudi v prvotnem pomenu besede sporazumevanje (komunikacija) ni pomenilo niti govorjenje, niti sporočanje, niti pogovarjanje, ampak zgolj napraviti nekaj skupno, dehti s kom nekaj, kar je bližje poglabljanju odnosa (kot zapiše Wilmot, 1995, s. 90). Avtor, ki se očitno zaveda pojmovne nejasnosti, poskuša povezanost odnosa in komunikacije eksplicitno odraziti s poimenovanjem slednje v »odnosna komunikacija 16 V Pri tem pravi, da »odnos obstoja, kadar udeleženci konstruirajo njegovo mentalno sliko«, gre torej za »vzajemno prepoznavo zaznavanja« (prav tam, s. 2, 3). Njegova nadaljnja obrazložitev definicije se tesno prekriva z definicijami skupin (glej poglavje o skupinah), saj navaja pogoje za oblikovanje odnosa: 1. oba (ti in drugi) se vedeta, 2. ti se zavedaš njegovega/njenega vedenja, hkrati 3. se drugi zaveda tvojega vedenja, 4. kot rezultat: - se ti zavedaš, da se drugi zaveda tebe - se drugi zaveda, da se ti zavedaš njega/nje. Odnos je na ta način vezan na proces in zgodovino, in sicer na način, da ima vedno svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, skozi kar se tudi konstantno spreminja. S pomočjo jezika se ne le informacije in znanje, temveč tudi t.i. socialne resnice prenašajo generično iz roda v rod. Vendar je tisto, kar je še posebnega pomena to, da se prenaša kot osvojen dobri princip preživetja: komunikacija predstavlja temeljni način zagotavljanja socialne resničnosti in kot taka, torej v svoji procesnosti predstavlja sredstvo prenašanja socialnosti človeštva. V tem smislu bi lahko rekli, daje komunikacija socialni gen človeštva. Pri določanju njenega pomena pa velja tako kot za gene, da ni pomembna zgolj vsebina prenosa, temveč tudi prenos sam po sebi. 161 V orig.: relational communication. 249 Komunikacija, njen pomen in funkcije 5 . 3 . 2 . 2 . Komunikacija v funkciji ustvarjanja (socialne) resničnosti I /■'j Skorajda neverjetno se zdi, daje Young socialno resničnost odločilno povezoval prav s komunikacijo že pred petinsedemdesetimi leti. Podobno kot pravi Černigoj (2002), daje socialna resničnost vsota vseh simbolnih konstrukcij, je že leta 1931 Young trdil, da pomen temelji na komunikaciji in konsenzu. Tako je jezik zanj en od načinov za kontrolo fizične in socialne resničnosti, saj jima šele komunikacija in konsenz dajeta pomen. Pri določanju orientacijskih točk za vedenje (kaj je za vedenje posameznika pomembno, določujoče in vredno) pripiše poseben pomen konsenzu v t.i. referenčnem socialnem okviru. Kot sem zapisal že v poglavju o socialni resničnosti, Young pravi (1931, s. 207), da »kadar drugi sprejmejo komunikacijo kot pomembno, postane naenkrat del socialne resničnosti in lahko vpliva na javno vedenje tako očitno, kot če bi bila povezana z materialno resničnostjo.« Kljub temu, daje socialno resničnost v povezavi s komunikacijo omenjal že Young, se večina avtorjev, kadar govori o socialni resničnosti sklicuje na Festingerja (1950). Po Festingerju nekatere življenjske resnice preverjamo in preizkušamo sami, nekaterih pa ne - bodisi zaradi nesmiselnosti, nevarnosti, časovne in energetske potratnosti (npr. ali velja tudi za nas, da umremo, če skočimo pod vlak, ali je Zemlja res okrogla, ali je v Sloveniji res toliko ljudi kot je objavljeno v časopisu ipd.), bodisi zato, ker nekaterih stvari niti ne moremo izkustveno preveriti (npr. ali je neka slika res lepa, ali je izobraževanje smiselno, ipd.). Prostor, v katerem ni (oz. je le malo) opornih, izhodiščnih točk za orientacijo v fizični resničnosti, izpolnjujemo tako, da izmenjujemo mnenja z drugimi ljudmi. Na ta način s komunikacijo ustvarjamo socialno resničnost, torej tisto resničnost, v katero ne dvomimo, ki ima za nas povsem enake značilnosti kot fizična resničnost. Velja skratka tisto, kar je zapisal Finn Collin (1997, s. 2, 3): »Socialna resničnost je oblikovana z načinom mišljenja in govorjenja, z našim konsenzom, z načinom kako si jo drug drugemu razlagamo in s koncepti, s katerimi jo razumevamo.« Brez soglasja - torej brez sporazumevanja (kot procesa doseganja konsenza) socialna resničnost ne bi mogla nastati. Pomen komunikacije pri ustvarjanju socialne resničnosti podrobneje opredelita Berger in Luckmann (1966). Zapišeta (1988, s. 33), da »skupni jezik, kije uporaben za objektivizacijo mojega izkustva, izhaja iz vsakdanjega življenja in vedno znova opozarja nanj, celo takrat, ko ga uporabljam za interpretacijo izkustva v zaključenih pomenskih področjih. Brž ko začnem uporabljati skupni jezik, »izkrivljam« resničnost teh področij, saj nevsakdanja izkustva »prevajam« nazaj v najvišjo resničnost vsakdanjega življenja.« Kot pravita Berger in Luckmann (prav tam, s. 141) je »najpomembnejše sredstvo vzdrževanja resničnosti konverzacija.« Velik del ali pa celo kar vsa vsakodnevna konverzacija hkrati nenehno vzdržuje, spreminja in na novo izgrajuje posameznikovo subjektivno resničnost. Avtorja 162 Njegovo pojmovanje socialne resničnosti ima sicer bolj individualistično izhodišče - več o tem je v poglavju o socialni resničnosti. 250 Komunikacija, njen pomen in funkcije tolikšen pomen konverzaciji (pri ustvarjanju resničnosti) pripišeta jezikovni objektivizaciji (jezik objektivizira izkušnje v nek kohezivni red). Pri tem konverzacija uresničuje svet v dvojnem smislu; v pomenu njegovega razumevanja in hkratnega soustvarjanja. Prav zato velja (prav tam, s. 143), da »so vsi, ki uporabljajo isti jezik, resničnost vzdržujoči drugi.« Pri tem ima neposredno sporazumevanje prednost pred vsemi drugimi oblikami sporazumevanja (dopisovanje ipd.). Takole pravita (prav tam, s. 35, 36): »Moje neodobravanje tako zaustavi njegov nasmeh, moj smeh pa ga spet sproži: vsak moj izrazje namenjen drugemu in obratno. Ta stalna vzajemnost izražanja je dosegljiva obema istočasno. To pomeni, daje subjektivnost drugega v največjem številu simptomov zame do¬ segljiva prav skozi neposredne stike. Seveda si nekatere simptome napačno razlagam: morda mislim, da se drugi smeje, v resnici pa se izumetničeno spakuje. Vendar nobena druga oblika ne more reproducirati izobilja simptomov subjektivitete, ki je prisotna v neposrednem stiku. Samo tukaj je subjektivnost drugega resnično 'blizu', kajti vse drugačne oblike povezovanja jo na ta ali oni način 'oddaljujejo'.« Opozoriti pa velja, daje po Bergerju in Luckmannu največji del vzdrževanja resničnosti skozi konverzacijo impliciten in ne ekspliciten, saj večina konverzacije ne opredeljuje narave sveta z mnogimi besedami. Implicitno pa jo potrjuje s tem, da se odvija na podlagi ozadja, kije doživljano kot samoumevno. Tudi sodobnejši avtorji tesno povezujejo komunikacijo - s posebnim poudarkom na besedni komunikaciji - z nastajanjem, izoblikovanjem, vzdrževanjem ter spreminjanjem socialne resničnosti. Semin in Fiedler (1992, s. 2) pomembnost besedne komunikacije (v primerjavi z nebesedno) poudarita takole: »To ne zanika ali postavlja pod vprašaj pomen nebesedne komunikacije. Kakorkoli, težko je, če že ne nemogoče, zamisliti si, da bi bila lahko komunikacija sistematična in koherentna zgolj z nebesednimi pomeni. Spoznanje o svetu na sploh, pa tudi o socialni interakciji in socialni resničnosti je narazdružljivo včrtano v jezik. Jezik ne vsebuje le destilirano in kristalizirano spoznanje generacij pred nami, zmore nam strukturirati našo sedanjost tako, da pred nas prinese našo preteklost in hkrati opremlja medij, preko katerega bodo lahko zgrajeni mostovi k naši prihodnosti.« Ce je torej komunikacija predstavlja način soustvarjanja socialne resničnosti (kar pomeni soustvarjanje opornih, izhodiščnih točk za orientacijo), potem je komunikacija pravzaprav način strukturiranja našega sveta. In prav v strukturiranju lahko prepoznamo eno od primarnih funkcij komunikacije. Navedeno razmišljanje kajpak ni v nasprotju s pojmovanjem komunikacije kot sredstva prenosa informacij in sporočil, kaže pa na to, daje potrebno ločevati različne funkcije komunikacije. Če seje v preteklosti večina proučevanj komunikacije ustavila ob njeni sporočilni funkciji, pa se v okviru te naloge več posvečam t.i. primarni funkciji komunikacije. Kot primarno je poimenujem v skladu s pomenom primarnega nivoja socialne interakcije - torej generičnega pomena za človeka v fdogenetskem smislu. 251 Komunikacija, njen pomen in funkcije Slika 28: Funkcije komunikacije. FUNKCIJE KOMUNIKACIJE v_ 252 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6 . SOCIALNA RESNIČNOST IN SKUPINSKA DINAMIKA MALIH SKUPIN 6.1. SOCIALNA RESNIČNOST - PRODUKT SOCIALNEGA VPLIVANJA NA PRIMARNEM NIVOJU SOCIALNE INTERAKCIJE 6.1.1. Uvod v socialno vplivanje na primarnem nivoju socialne interakcije Osnovne definicije (sodobne) socialno vplivanje označujejo kot kakršnokoli spreminjanje posameznika ali skupine zaradi dejanske, namišljene ali implicitna prisotnosti, vedenja, načina ali vsebine komunikacije drugih. Socialno vplivanje bi lahko, glede na navedeno razlikovali od socialne interakcije. Medtem, ko pri socialni interakciji govorimo predvsem o vplivu vedenja (med ljudmi), pa se socialno vplivanje v običajni rabi nanaša tudi na procese znotraj posameznika (npr. učenec se sramuje govoriti pred ostalimi, saj gaje strah njihovih reakcij, preden do njih sploh pride). Torej ne moremo govoriti o neposrednem vplivu vedenja sošolcev ali pa materinega vedenja, ampak gre za vpliv norm, vrednot oz. nekih ponotranjenih struktur, ki pa delujejo, kot da so, tam na licu mesta prisotne dejanske osebe. Za socialno interakcijo bi lahko rekli, daje ožji pojem od socialnega vplivanja, saj zajema predvsem vplive razvidne iz delovanja dveh ali več sočasno prisotnih oseb, medtem, ko socialno vplivanje obsega več kot zgolj vplive razvidne iz te vzajemno izzvane aktivnosti. Kot je bilo predstavljeno, je pojem socialno vplivanje v vsakdanji rabi in v klasični socialni psihologiji povezan predvsem s spreminjanjem zaradi takšnega ali drugačnega pritiska- izhajajoč iz socialne moči pomeni, da nekdo nekaj počne, zaradi česar nekdo drug nekaj spremeni. Socialna moč je torej izvor ali celo pogoj za vplivanje (pri čemer je dovolj že samo zaznavanje in razmišljanje o nekom kot o možnem izvoru vpliva in ni nujno, da le-ta izvaja neke »aktivnosti vplivanja« 163 ). To predpostavlja tako enosmernost vpliva (od nekoga k nekomu drugemu) kot odvisnost (»tarče« od vira oz. vzročno posledične odnose med njima) in s tem zaporednost aktivnosti (nekdo z neko dejavnostjo pri drugem povzroča neke spremembe v vedenju, mišljenju, čustvovanju ...). Vendar lahko gledamo na socialno vplivanje - zlasti na primarnem nivoju socialne interakcije - tudi kot na proces strukturiranja okolja oz. ustvarjanja, vzpostavljanja in vzdrževanja 163 Več o tem pišem kasneje v poglavju o vplivanju prisotnosti drugih. 253 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin socialne resničnosti. Festinger (1954) je motivacijsko osnovo socialne resničnosti pripisal človekovi potrebi po primerjanju, pri čemer naj bi se stopnjevala skladno s povečevanjem nejasnosti oz. z ne/strukturiranostjo situacije, v kateri seje znašel posameznik. V takih situacijah naj bi imel večjo potrebo po ovrednotenju samega sebe, po vrednotenju svojih mnenj, sposobnosti ipd., kar pa je vedno odvisno od drugih meril ljudi, s katerimi seje mogoče primerjati in, ki jih zaznavamo kot sebi podobne. Vendar je v sodobni socialni psihologiji več avtorjev (npr. Moscovici, 1972, Turner, 1991, Bečaj, 1997) prepričanih, da potreba po primerjanju ne razloži zadovoljivo nastanek socialne resničnosti. Turner (1991) celo očita Festingerju, daje prav z uvedbo potrebe po primerjanju ponovno sprožil vračanje socialne psihologije v področje ukvarjanja s posameznikom. Glede na naravo socialne resničnosti, izgleda bolj logična in sprejemljiva razlaga (vsaj v okviru pričujoče razprave jo nameravam vzeti za osnovno predpostavko), daje socialna resničnost povezana z razpadom instinkta 164 pri človeku (Piaget, 1971, Turner, 1991, Bečaj, 1997, Černigoj, 2002) oz. z nezadostno razvito človeško nagonsko organizacijo (Berger in Luckmann, 1966), pri čemer naj bi izginil predvsem vedenjski del nagona, medtem, ko seje energetski del obdržal. Po navedenih avtorjih torej prevzemam idejo, daje gonilo socialne motivacije notranja nestabilnost človeškega organizma, ki mu nalaga, da si sam zagotavlja stabilno okolje za svoje delovanje. Človek sam specializira in usmerja svoje nagone. In kot pravita Berger in Luckmann (1966) lahko prepoznamo izvor nujnosti družbenega reda kot takega prav v človeški (Piaget in Bečaj poudarita pomanjkljivi) biološki opremi. Pri tem velja, daje s človekovo biološko opremo (kognitivne zmožnosti) omogočena urejenost socialnega okolja ter, daje zaradi (pomanjkljive) biološke opreme urejenost hkrati nujna, vendar ni z njo na noben pomemben način določena. Skladno s tem se mi zdi nujno sprejemati tudi Bečajevo ločevanje dveh funkcij socialne interakcije; t.i. sekundarno, tisto, kjer je dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ustrezna, saj se nanaša na motivacijo za združevanje v skupine zaradi bolj učinkovitega spoprijemanje z različnimi situacijami, dogodki ipd., ter t.i. primarno, ki predpostavlja skupino kot nosilca strukture oz. socialne resničnosti. Ker človekova instinktivna oprema ni zadostna, okolje zanj (po biološki poti) ni dovolj strukturirano in človeku manjka avtoregulativni vedenjski repertoar, mora biti primanjkljaj nadomeščen s socialno oblikovanimi skupinskimi konstrukti (Bečaj, 1997). 164 Že Mead leta 1918 (Mead, 1969, s. 829) zapiše, da so »nagoni izgubili svojo ostrino celo pri nižjih živalih ... dovzetne so za spremembe na podlagi izkušenj.« 254 Socialna resničnost in skupinska dinamika matih skupin 6.1.2. Biološka nezadostna opremljenost kot motivacijsko ozadje nastajanja socialne resničnosti Temeljna skladnost navedenih avtorjev je torej v tem, da človekova biološka oprema ne nudi stabilnosti, strukturiranosti in potrebne predvidljivosti, ki bi bila ustrezna za njegovo preživetje. Zato si mora človek sam zagotoviti stabilno okolje, v katerem lahko sploh obstaja. To pa seveda poteka le v interakciji z drugimi, zaradi česar je socialna resničnost socialni konstrukt. Ne gre za nekaj, kar bi nastajalo znotraj posameznika, kar bi lahko izoblikoval na podlagi lastnih izkušenj s stvarnostjo, ampak je zaradi svoje narave (to je, da nastaja in se neprestano vzdržuje zgolj v skupini kot celoti) socialni konstrukt. Ti socialni konstrukti oz. socialna resničnost so deloma oblikovani v procesu socializacije, deloma pa jih posameznik sooblikuje v svojih referenčnih skupinah. Prav zato, ker socialna resničnost nadomešča eksistenčno pomemben del biološke opreme je za ljudi eksistenčno pomembna. Če združujem stališča zgoraj omenjenih avtorjev, bi bilo smiselno ločevati dve obliki procesov nastajanja socialne resničnosti; - prva nastaja v t.i. primarni socializaciji, kjer se socialna resničnost inkorporira na način, da dobi značilnosti osebnostne strukture. Argument proti tej trditvi bi lahko bil, da gre v socializaciji za socialno resničnost zgolj v tistem delu, kjer otrok »slepo verjame« staršem, ko jih smatra za vsevedna in nezmotljiva božanstva (dojemanje resničnosti je za posameznika normalno in samo po sebi razumljivo, saj jo pojmuje kot urejeno resničnost, objektivizirano še pred njegovim rojstvom), medtem, ko je proces socializacije v veliki meri povezan z uveljavljanjem principa moči, prisile, torej otrok sam ne soustvarja resničnosti. Vendar gre v tovrstnem izhodišču najbrž za zastareli pogled na otroka kot pasivno sprejemajoč objekt, v resnici je namreč že od samega rojstva dejaven (čeprav ne namensko in zavedno) sooblikovalec življenja družine in s tem soustvarjalec socialne resničnosti. Po drugi strani pa je spet res, da ne glede na stopnjo sooblikovanja socialne resničnosti tekom socializacije, otrok ne sodeluje v tem sooblikovanju povsem enakovredno. To pomeni, daje otrok vsaj delno, v primerjavi s staršema, ki imata lastne izkušnje in že nosita v sebi svoje subjektivne socialne resničnosti, zares postavljen v socialno resničnost. Vsaj delno je otrok prikrajšan v sooblikovanju te socialne resničnosti (otrokova udeležba pri ustvarjanju socialne resničnosti) in vsaj delno je za otroka nerazviden sam proces nastajanja. Če sledimo Bergerju in Luckmannu (1966) otrok v svojih zgodnjih letih ne zmore razlikovati med objektivnostjo naravnih pojavov in objektivnostjo socialne resničnosti, saj nima razloga, niti izkušenj, da bi dvomil v posredovane danosti. Temeljni proces povezan s socialno resničnostjo v procesu socializacije je proces internalizacije, ki vodi v identifikacijo in s tem povezano izgradnjo (socialne) identitete. Lahko bi pa dodali, da tudi z razvojem moralnosti, vsaj, v kolikor ju 255 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin (identiteto in moralnost) vidimo kot »dialektično so-določujoče« kot ju pojmuje Luckmann (1993, s. 17 in 19). - druga pa se v procesih normalizacije in konformiranja izkristalizira zaradi t.i. primarne ravni socialne interakcije v socialnem prostoru. Ta izkristaliziranost se lahko pojavlja v obliki vsebin (npr. prepričanj) ali pa v obliki aktivnosti (npr. navad) v medsebojni interakciji, pri obeh pa igrata pomembno vlogo procesa tipizacije (Berger in Luckmann, 1966) in kategorizacije (Turner, 1991). V okvirih tega razmišljanja se bom osredotočil predvsem na drug proces nastajanja socialne resničnosti (ne toliko zaradi tega, ker bi se mi prvi zdel manj pomemben, ampak bolj zato, ker socializacijo ustrezno pojasnjujeta že Berger in Luckmann in, ker bi poglobljeno ukvarjanje z načinom nastajanja socialne resničnosti v primarni socializaciji preseglo namen in okvir dane disertacije). 6.1.3. Procesi socialnega vplivanja in socialna resničnost malih skupin 6.1.3.1. Osnovna dilema, na katero obstoječe teorije ne ponujajo zadovoljivega odgovora je, ali socialna resničnost lahko nastaja skozi konflikten proces. Černigoj pravi (2002, s. 325), daje »socialna resničnost vsota vseh posameznih pojavov socialne resničnosti, ki obstajajo v določeni skupini ljudi.«, vendar bi težko trdili, daje socialna resničnost skupek vseh socialnih (skupinskih) norm. Vprašanje je, ali je neka taka tvorba sploh možna (v smislu seštevka, ali celo presečišča vseh konkretnih, specifičnih skupinskih norm), po drugi strani, s samo naravo razvoja socialne resničnosti ni skladno, da bi nastajala iz posameznih pojavov (ker bi se s tem vnašala v proces konfliktnost). Razen seveda, če bi na posamezne pojave socialne resničnosti (ki bi jih lahko zaradi pojavljanja v različnih skupinah imenovali tudi skupinske resničnosti) gledali kot na nek vmesni stadij v procesu oblikovanja socialne resničnosti. Običajno se pojem socialna resničnost nanaša na svojevrstne, celovite enote prepričanj, na splošnejša (tako glede razširjenosti, kot glede tega, na kaj se nanašajo) prepričanja, ki so težje spremenljiva (posameznik praktično nima realnih možnosti, da bi katero izmed njih spremenil tekom svojega življenja; npr. zemlja je ravna), bolj utrjena (večina ljudi se jih drži, oz. občuti krivdo, kadar se jih ne), dlje veljajo, (npr. božje zapovedi, kot je ne ubijaj), manj je možnosti neposrednega preverjanja, vplivanja s strani posameznika (npr. ali so bili ljudje res že na Luni), ne govorijo o izjemah... 256 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin V realnih situacijah pa vidimo, daje tisto, kar običajno razumemo pod pojmom socialna resničnost, pod večjim neposrednim vplivom tako zaznane fizične resničnosti kot pod neposrednim vplivom vsakega posameznika v skupini (npr. čeprav že deset let kartamo ob torkih, ko zame to ni več zanimivo in nameravam namesto tega ob torkih obiskovati plesni tečaj posledice moje odločitve zadevajo skupino kot celoto), je navadno veliko bolj specifična, ima veliko značilnosti, ki veljajo le v določeni skupini, v večini drugih pa ne ... Učinek prispevka pri soustvarjanju in vzdrževanju socialne resničnosti v konkretnih skupinah je zelo evidenten, razviden, neposreden. Smisel, vzroke, posledice vsakdo v skupini lažje preveri (čeprav se to večinoma ne počne), zato je (v posameznikovih očeh) v večji povezavi z zaznavano konkretno, objektivno stvarnostjo. Če pravkar povedano velja, potem je potrebno Festingerjev zapis o socialni resničnost, ki jo poveže z dogajanjem v skupini, vzeti bolj zares kot bi kazalo na prvi pogled. Kljub številnim kasnejšim izpeljavam teorij, gre v osnovi pogosto za napačno navajanje avtorja, saj v resnici piše zgolj o socialni resničnosti v skupini 165 in ne o neki generalizirani pojavnosti v biogenetskem smislu. Problem se deloma razreši, če socialne resničnosti ne pojmujemo kot atribut posameznika, ampak kot atribut skupine oziroma določenega socialnega prostora. Torej kot nekaj, kar skupaj ustvarimo , in ne le kot nekaj, kar imamo in pri drugih zgolj preverjamo. V tem primeru paradoksa ni, saj člani skupine svojo medsebojno podobnost ustvarijo prav s tem, ko v procesu medsebojnega izmenjevanja (torej ne pogajanj!) oblikujejo skupne simbolne pomene, ki so temelj njihove resničnosti. V tem smislu opredeljujem tudi konsenz kot tisti, izoblikovan skupni in poenoten pomen, ki nastane v procesu medsebojnega izmenjevanja (v skupini) in, ki je pri večini internaliziran ter doživet kot njihovo lastno mnenje, prepričanje, zaznava, občutenje itd. Kaže, daje temeljnega pomena pri razumevanju socialne resničnosti prav v tem, da ne gre za iskanje soglasja v smislu kompromisnega razumevanja, ampak medsebojnega soustvarjanja »gestalta« socialne resničnosti. Proces tu ne gre v smislu postopnega približevanja zaradi »barantanja« (kot vidi to Moscovici) prvotno bolj različnih pogledov, mnenj, stališč..., ampak je prej podoben skupnemu ustvarjanju celostne podobe iz drobnih delcev, ki prvotno niti ne izgledajo v kakršnikoli medsebojni relaciji. Tako kot se slika gestalta tvori iz posameznih elementov (npr. pik, črt...), ki šele z določenim številom in v določenem razmerju in s pripisanim pomenom omogočajo celostno podobo (oz. zaznavo le-te), tako se socialna resničnost tvori s strani soudeleženih, po principu medsebojne izmenjave, v kateri je nekaterim izmenjanim elementov dodeljen »smisel«, pomen, drugi pa so »zavrženi« kot nepomembni. 165 Kot sem že navedel Festinger zapiše (1950, s. 272, 273): »Mnenje, verovanje ali stališče je 'resnično', 'veljavno' in 'pravilno', če je vsidrano v skupini ljudi s podobnimi prepričanji, mnenji in stališči.« (poudaril T.V.) 257 Socialna resničnost in skupinska dinamika matih skupin Slika 29: Prispodoba nastanka socialne resničnosti. P Pl I S L RL S LA RE SO LNA RESN NOST SOČI LNA RESN 'NOST SOCIALNA RESNIČNOST V socialni resničnosti je začetno izhodišče sicer prazen prostor, vendar tekom nastajanja prepoznavamo različne točke, kjer bomo socialno resničnost lahko doživljali kot tako, torej neke vrste »vmesno socialno resničnost« (tako kot lahko SOLNA RESNOST v zgornji shemi predstavlja »vmesno« socialno resničnost, kije že povsem »zadovoljiva« oz. jo lahko sprejemamo kot »končno« socialno resničnost, ki ne »potrebuje« dodatnega spreminjanja), lahko pa zaradi novih elementov spremeni svoj pomen. Se več, glede na to, daje socialna resničnost socialni konstrukt, bi se lahko vprašali, ali je kot »dokončna verzija«, izgotovljen produkt sploh kdaj možna 166 . Socialna resničnost se nam, prav zato, ker je socialna konstrukcija, kaže kot nikoli dokončna vsebina, ki je vedno v procesu spreminjanja, le daje ta včasih tako evolutivno počasen, da izgleda kot konstanta - pa čeprav je vedno spreminjajoč. 6.1.3.2. Socialno resničenje ali socialna resničnost kot nikoli dokončana pojavnost Vsekakor obstajajo spremembe in spreminjanje socialne resničnosti tudi na najbolj generičnem nivoju oz. kot povsem filogenetska značilnost. In vendar, kako bi to lahko združili z idejo o tem, da so procesi povezani s socialno resničnostjo nekonfliktni? Menim, 166 Čim socialno resničnost opredeljujemo s socialnim konstruiranjem, potem kajpak to ni možno. 258 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin da se del odgovor skriva v tem, da se socialna resničnost v generičnem smislu, za človeka kot vrsto pravzaprav nikoli ne izoblikuje povsem jasno in dokončno. Celo takrat, ko bi v nekem obdobju lahko prepoznali neko modalnost, »rdečo nit« (kot npr. »memento mori« ali pa »carpe diem l67 »), lahko tovrstno prepoznavo napravimo prej za nazaj, kot pa v obstoječem pojavljanju. To nas navaja na misel, da bi bilo bolje govoriti o socialnem resničenju kot nikoli dokončanem procesu, torej nedokončanem procesu socialne normalizacije, kot pa o procesu, ki se (tako kot lahko prepoznavamo v konkretnih skupinah) v nekem času dokonča s povsem izoblikovano vsebino, ki jo lahko vidimo kot končni produkt (socialna resničnost). Pojem »socialno resničenje« asociativno navezujem na »tok resničenja« Andreja Uleta, ki pravi (2004, s. 293): »...se mi zdi pametno govoriti o 'toku resničenja' v katerem plavamo in ne o 'točki resnice’, ki seji eventualno približujemo. Gre za razliko v metafori, ki vodi naše primarne spoznavne intuicije. V vodnem toku npr. delci, ki so blizu središča toka, potujejo z najbolj konstantno in določeno hitrostjo, medtem ko se delci, ki so bolj na robu toka, gibljejo lahko celo hitreje, vendar veliko bolj fluktuirajo po smeri gibanja. Npr. vrtinci so pogostejši ob bregu reke kot pa v sredini. Podobno je potovanje v 'spoznavnem toku', če se nahajamo v središču ali blizu središča tega toka, potem bo smer našega gibanja sicer zelo konstantna, če pa se nahajamo bolj na obrobju toka, potem se bomo morda gibali hitreje, toda smer gibanja bo bolj fluktuirala, morda nas bo kdaj pa kdaj celo zaneslo nazaj ali v vrtinčasti tok. Ta prispodoba nas vodi k neke vrste zakonu nedoločnosti za resničenje: kolikor bolj ujamemo glavno smer resničenja, toliko počasneje se gibljemo in kolikor hitreje se gibljemo, toliko bolj tvegamo, da nas bo odneslo stran od glavne smeri toka. ... za dolgo in globalno ne moremo zgrešiti smeri, ker se konec koncev vsi skupaj gibljemo v enem toku resničenja, podobno kot se v vodnem toku konec koncev vsi delci vode nekako usmerijo v določeno smer. ... je idealna središčna linija kakega toka povsem irealna linija, saj ji noben delec toka natančno ne sledi, a kljub temu narekuje celotno gibanje oz. daje 'prostor možnosti' za gibanje.« Opozorim pa naj, daje Ule središčno linijo toka povezoval s stvarnostjo, zunanjo pa s socialno konstrukcijo vsakdanjega sveta, torej v drugačnem pomenu, kot prikazujem tu socialno resničenje. Socialno resničenje vidim kot nedokončan proces tudi v tem, da lahko sicer prepoznamo socialno resnico kot obstoječo modalno vsebino v nekem trenutku, vendar so v istem trenutku nanjo še vedno delujoče »silnice« posameznikov in manjšin (iz obrobja), ki s svojo drugačnostjo prispevajo k postopnemu preoblikovanju resničnosti. V spodnji risbi je ponazorjeno socialno resničenje, kije podobno neprestanemu vrtincu. V njegovem središču se, ne povsem definirano (kot modalna vrednost), sicer oblikuje t.i. osnovno jedro socialne resničnosti (ponazorjeno s temnejšo barvo), kije v določenem trenutku lahko prepoznano kot socialna resničnost (torej kot jasno izraženo in izoblikovano vsebino), vendar je v neprestanem krogu spreminjanja. Na spreminjanje vplivajo številne skupinske resničnosti, ki so različno oddaljene od jedra, pri čemer jih je večina v »osnovnem krogu« (blizu centra), 167 Na oboje je opozoril Bečaj v razgovoru o prepoznavni socialni resničnosti v družbi. 168 Prispodobo mu je predlagal kolega S. Hozjan. 259 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin nekatere pa so tudi zelo »drugačne«, »čudne«, »deviantne« ipd. Nekatere se na obrobju celo združujejo v svojevrstne skupke (npr. ideologije, verstva ipd.). Slika 30: Socialno resničenje. Če pristajamo na to, da obstoja stvarnost (kot od nas neodvisno obstoječi svet objektov), potem bi se moralo socialno resničenje odvijati v različnih (prostorsko, časovno, kulturno, jezikovno ipd.) zaprtih socialnih sistemih, in vendar v povezavi z vsebinami, ki so prisotne v večjem delu različnih socialnih sistemov. Vendar pri izoblikovanju socialne resničnosti nekaterim vsebinam pripisujemo poseben pomen - takšnega v procesu nastajanja ne zmorejo imeti tiste, ki so preveč samo po sebi umevne, ki jim je »težje« pripisati pomen za življenje in človeka. Vsebine s posebnim pomenom so (vsaj z večjo verjetnostjo) tiste, ki vzbujajo vprašanja, ki vzbudijo človekovo radovednost. To pa se večkrat zgodi ob nepredvidljivih dogodkih, ob nepričakovanih izhodih, ob drugačnostih, razlikah, torej ob vsem, kar nas »vzdrami iz zaspane samozadostnosti« (npr. nenadne spremembe v okolju kot so vremenski pojavi, spreminjanje letnih časov, astronomski pojavi kot npr. sončni mrk, spremembe na nebu, razlike med ljudmi kot so npr. barva kože, spol, spremembe v lastnostih in vedenju pri posameznikih kot je nenavadno obnašanje bolnikov, ljudmi s posebnostmi ah pa pojav menstruacije, življenjski dogodki kot so rojstvo, smrt, odnosi med ljudmi kot je spolno občevanje, vzgoja, življenje v družinski skupnosti itd.). Ti pojavi so kajpak taki, da se pojavljajo povsod v enakih ah podobnih oblikah, vendar pa je že njihovo zaznavanje, kaj šele razlaga, doživljanje, pripisovanje pomena ipd. v različnih skupinah lahko zelo različno. Kljub temu kaže, da za večino njih velja nekakšna centralna tendenca k določnim pomenskostim (kot npr. menstruacija, ki v velikem delu različnih kultur velja za nekaj nečistega, kar je 260 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin potrebno ohranjati na distanci, ponekod celo z odstranitvijo žensk v obdobju menstruacije iz kraja bivanja, drugod iz seksualnega življenja). Socialne resničnosti so lahko v povezavi z vsemi temi pojavi v različnih socialnih stratumih različne po vsebini (v odvisnosti od kulturnih, jezikovnih, zgodovinskih itd. značilnosti določenega socialnega prostora), vendar pa se vsebina (kakršna koli in »vsaj neka«) pojavi v celotni človeški populaciji, v vsej zgodovini človeštva. Prav iz tega, funkcionalnega vidika kaže, daje socialna resničnost ahistorična kategorija (čeprav je hkrati res, daje vsaka posamezna vsebina historična, torej prav posebna, značilna za povsem določeno zgodovinsko, kulturno in drugo okolje). 6.1.3.3. Socialna in fizična resničnost Iz današnjega vidika se zdi precej sporna Festingerjeva jasna dihotomizacija socialne in fizične resničnosti (kot tudi posledično Deutschevo in Gerardovo razlikovanje informacijskega in normativnega vplivanja). Nesporno lahko namreč trdimo (kot opozorijo že Asch, 1952, Moscovici in Faucheux, 1972, Turner, 1991), da nekatere objektivno, fizično obstoječe stvari vsebujejo socialno resničnost (npr. denar). Norma je namreč tista, ki nam daje stabilnost vrednotenja in odnosov do fizičnega okolja. Kot pravita Moscovici, Faucheux (1972, 156), pomeni vsaka oblika konsistentnosti, tako individualne kot socialne, zmanjšanje možnosti za različne odgovore. Tista različnost, do katere vendarle pride, pa nima objektivnega izvora in tudi ne pomeni, da imajo nekateri posamezniki v svojem presojanju objektivno bolj prav kot drugi. Zato tudi fizična resničnost ne more biti nadrejena socialni, saj koherentna norma zagotavlja tako stabilnost odnosov v skupini, kot tudi stabilnost vrednotenja fizičnega ah socialnega okolja. Socialno soglasje je posledica tega, da skupina mora biti enotna tako glede fizične kot tudi socialne resničnosti. Kaže, da se v procesu ustvarjanja skupinske resničnosti (tistega dela, ki se nanaša na fizično resničnost) zgodi razosebljanju podoben pojav tudi glede fizične resničnosti, ki bi ga lahko poimenovali razobjektiviziranje - nekakšna socializacija objektov fizične resničnosti. S tem, ko v skupini (z neposredno medsebojno komunikacijo) pričnejo elementom fizične resničnosti pripisovati določene pomene in simbolne vrednosti jim, njihove objektivne danosti prekrijejo s plaščem socialnega pomena na ta način, da se fizična in socialna resničnost spojita v neločljivo celoto. Ta neločljivost še toliko bolj velja, če sprejmemo konstrukcionistično predpostavko, daje že samo zaznavanje stvarnosti socialno predisponirano. 261 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.1.3.4. Socialna resničnost in socialna normalizacija Na prvi pogled kaže kot, da med normalizacijo in procesom nastajanja socialne resničnosti ni bistvenih razlik. Bečaj npr. pravi (1997, s. 111), »daje proces oblikovanja norm, kakršnega navajata Thibaut in Kelley (1959), popolnoma enak procesu, s katerim po Bergerju in Luckmannu (1966) nastaja družbeni konstrukt resničnosti.« Pri tem opozori, da sta bila Thibaut in Kelley bolj praktično usmerjena - bolj v mikrosocialno raven, v konkretno skupinsko dogajanje, pri čemer je njuno razumevanje norm bolj povezano s procesi socialne moči (torej z nečim, kar se po definiciji izključuje s socialno resničnostjo, ker govorita o nagrajevanju in ekonomiki), medtem, ko Berger in Luckmann govorita o makrosocialni ravni, o bolj splošnem nivoju dogajanja, v smislu strukturiranja okolja, oz. o primarni funkciji socialne interakcije, kot jo poimenuje Bečaj. In vendar, ali ne bi bilo ustrezneje razlikovati proces nastajanja socialne resničnosti, s čimer je mišljen proces nastajanja novih vsebin iz prostora, kjer je primanjkljaj, kjer ni izhodiščnih točk (proces socialne normalizacije), od procesa, pri katerem so v izhodišču že neke obstoječe vsebine (npr. izkušnje posameznikov iz predhodnih skupin) in torej vsaj deloma temeljijo na konfliktu (skupinska normalizacija)? 6.1.3.5. Socialna resničnost in konformiranje V klasičnih teorijah socialnega vplivanja so proces konformiranja opredeljevali iz vidika posameznika; dogajal naj bi se v posamezniku in naj bi bil tesno povezan s socialno močjo, ki jo skupina izvaja nad posameznikom, ki se bolj ali manj upira pritiskom večine (ker je posameznik avtonomno, od sebe in svojih odločitev odvisno bitje). Specifičnost pogleda, ki se odraža v razumevanje konformiranja kot procesa vzdrževanja socialnih ali skupinskih norm, seje v tedanjem historičnem kontekstu, ob ustrezno vplivnih eksperimentalno orientiranih avtorjih, obrnila v individualizem in enačenje konformiranja s popuščanjem (kar je močno prisotno še vedno v precejšnjem delu današnje socialno psihološke literature). Vendar bi sodobni socialno psihološki paradigmi bolj ustrezal pristop, ki sta ga začrtala že zakonca Sherif, ki konformiranju pripišeta funkcijo vzdrževanja nonnativnega sistema (1967, s. 165-166). Če torej na konformiranje gledamo kot na proces, ki se odvija na primarnem nivoju socialne interakcije (torej na nekonfliktnem delu socialnega vplivanja), potem ga lahko opredelimo zgolj kot nekonflikten proces prenašanja, sprejemanja in vzdrževanja socialne resničnosti. Konformiranje ima na tem nivoju funkcijo intemaliziranja in vzdrževanja (že internaliziranih) temeljnih resnic o življenju, ljudeh, odnosih ipd., ki delujejo kot posplošene smernice vedenja in vedenja v skupini (delujejo kot nekakšna spoznanja, ki pa najpogosteje niso ozaveščena, ravnamo, razmišljamo, čustvujemo, zaznavamo pač tako kot ostali, ne da bi o tem kaj dosti razmišljali, saj je tisto, kar počnemo samo po sebi umevno). Na primarnem nivoju socialne interakcije konformiranje pripomore k vzpostavljanju in utrjevanju stabilnosti socialnih sistemov in skupine v generičnem smislu ter 262 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin omogoča, ne glede na konkretno vsebino, na katero se nanaša, potrjevanje prepričanja, da le v skupinah lahko preverjamo socialno resničnost. Konfonniranje, ki se odvija (pretežno nezavedno) kot del procesa socialnega resničenja, bi bilo prav zato ustrezneje imenovati v povezavi s pridevnikom socialno (torej socialno konformiranje). 6.1.3.6. Socialna resničnost in inovacija Spreminjanje socialne resničnosti naj bi potekalo po principih inovacije (Moscovici, Faucheux, 1972), pri čemer se sprememba najprej zgodili na nivoju manjšine ali posameznikove (subjektivne) resničnosti, bodisi zaradi notranjih procesov (miselnih, doživljajskih, izkustvenih, čustvenih ...) ali zaradi interakcije (s fizičnim ali socialnim okoljem). Inovacija lahko vodi v približanje večine k manjšini, polarizacijo ali k izogibanju manjšine (oz. posameznika). Polarizacija se kaže v popolni odklonitvi predlagane norme in vodi k dodatni okrepitvi že obstoječih standardov. Podobno menita tudi Berger in Luckmann (1966), ki razlikujta rutinsko (vsakodnevna konverzacija) in krizno vzdrževanje resničnosti, pri čemer je krizno vzdrževanje povezano s situacijami, ko je socialna resničnost ogrožena. Medsebojne potrditve resničnosti morajo biti zato eksplicitne in intenzivne, pri čemer so v ta proces pogosto vključene tudi določene ritualne tehnike, altemacija (preoblikovanje) in resocializacija. Kot vse kaže je v širših socialnih skupinah lažje prepoznavati in uvidevati proces in pomen socialne resničnosti ter veliko težje identificirati procese inovacije ter, daje po drugi strani v majhnih skupinah proces vplivanja manjšin (oz. posameznikov) bolj v ospredju in je težje prepoznati procese socialne resničnosti in njen pomen za človeško socialnost. In vendar bi lahko predpostavili, daje proces inovacije v družbi ves čas prisoten, že zaradi številčnosti tako različnih skupin. Iz proučevanja majhnih skupin oz. vpliva manjšin v majhnih skupinah izhaja, da so procesi, ki jih sproža manjšina dobro prepoznavni (ker s svojo konsistentnostjo sprožajo in poglabljajo konflikt), vendar kaže, da ti procesi v širših socialnih skupinah pogosteje vodijo v izogibanje (kot to poimenuje Moscovici), ignoriranje (Bečajeva terminologija), ali prezrtje. Znotraj širših socialnih sistemov zmorejo bolj konfliktno delovati predvsem manjšine, ki so tudi po vsebini ekstremne (torej ne le tiste, ki s svojo konsistentnostjo tvorijo ali poglabljajo konflikt), s tem pa hkrati tudi povečajo verjetnost, da bodo označene kot »čudne«, »čudaške«, »deviantne«, »izrojene«, »sprevržene« ipd. S tem, ko so označene (s strani večine) kot take, pa si večina podeli legitimnost, da stališč, mnenj, razlag ali kakršne koli drugačnosti manjšine niti ni potrebno kritično presojati. Po drugi strani pa, če gledamo na socialno resničenje kot nikoli dokončan proces, potem svoje »mesto« v tem procesu dobijo tudi še tako ekstremne manjšine; kadar se konstantno, dlje časa, konsistentno itd. pojavljajo, lahko (vsaj do določene mere) spreminjajo tok resničenja brez proženja konfliktnosti v celotnem sistemu. Prav zato lahko socialno inovacijo opredelim kot preoblikovanje vsebin in pomenov socialne resničnosti. 263 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Če izvira socialno resničenje iz pomanjkljive biološke opremljenosti, potem proces nastajanja socialne resničnosti ni zgolj proces medsebojnega usklajevanja mnenj, prepričanj, sodb, itd. - vsega česar ni možno neposredno preveriti - izpolnjen mora biti še en pomemben pogoj: da že prej ustvarjenih mnenj sploh ni! S procesom nastajanja socialne resničnosti se le ta ustvarja iz »praznega prostora«, torej tam, kjer je sploh ni in jo prav zaradi »eksistencialne napetosti«, ki je posledica neorientiranja, nepredvidljivosti, pomanjkanja kakršnihkoli opornih točk ljudje v socialni skupini šele ustvarjajo. In, če na socialno resničenje gledamo kot na proces, potem lahko tudi vse njene procese lažje opredelimo kot nekonfliktne. Procesi, ki so bili do sedaj v uporabi za ponazoritev nastajanja (normalizacija), vzdrževanja (konfonniranje) in spreminjanja (inovacija) izgubijo pomen, saj jih bolje pojasni enovitost socialnega resničenja. Znotraj tega je nastajanje, vzdrževanje in spreminjanje tako tesno prepleteno, da jih lahko definiramo zgolj kot različne vidike istega procesa (socialnega resničenja). Seveda pa lahko že na tem mestu ugotavljamo, da gre za povsem drugačne procese, kadar prihaja do usklajevanj že izdelanih prepričanj, mnenj, čustev, stališč, vrednot itd.. Takrat so vpleteni procesi povezani s socialno močjo in bi lahko rekli, da prihaja do izmenjevanja že izdelanih različnih pomenov. 6.2. RAZLIČNOST MOTIVACIJSKEGA OZADJA SOCIALNE RESNIČNOSTI MALIH SKUPIN V povezavi s socialno resničnostjo se v preteklosti niso prav veliko ukvarjali s problemom izvora socialne resničnosti v različnih referenčnih skupinah. Posameznik je namreč vedno član različnih skupin in skoraj nikoli se ne zgodi, da bi mu zgolj ena predstavlja referenčno skupino. S tem bi moral biti soudeležen tudi v različnih socialnih resničnostih, ki bi se morale znotraj različnih, njemu referenčnih skupin, ujemati 169 . V realnem življenju pa se tovrstne »resničnosti« vsaj v nekaterih specifičnostih ne ujemajo (npr. ženska, ki ji je sicer zelo pomembno družinsko življenje in s tem povezan tako vrednostni sistem kot izoblikovane specifične socialne norme, lahko doživlja kar hude notranje konflikte med specifiko konkretnih skupinskih norm v svoji, novo ustvarjeni družini in normami družine, iz katere izhaja). V resničnosti vsakdanjega življenja lahko prihajajo tudi širše socialne norme, povezane z družinskim življenjem, v nasprotje z normami, ki jih ima posameznik v specifični skupini prijateljev (npr. skupna večerna druženja) ali v skupini delovnih kolegov (npr. afirmacija na delovnem področju in znotraj delovne skupine). Tako bi lahko rekli, da ima »običajen« človek vsaj tri, štiri referenčne skupine, znotraj katerih je vpleten v deloma podobne, deloma pa različne socialne resničnosti. Vendar, ali smo potem sploh še upravičeni 169 Socialne resničnosti se »morajo« ujemati, ker posameznik vstopa vanje s svojo lastno naravnanostjo (potrebami), ki je v različnih skupinah vsaj v temelju podobna, po drugi strani pa tudi sam s svojim načinom zadovoljevanja svojih potreb prispeva k izgradnji podobnih socialnih resničnosti. 264 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin govoriti o socialni(h) resničnosti(h)? Kajti, v tem primeru bi lahko ugotavljali, daje večina ljudi v neprestanem (vsaj deloma) konfliktnem odnosu zaradi različnosti različnih socialnih resničnosti, kar pa naj ne bi bilo možno glede na značilnosti socialne resničnosti. Pri poskusu odgovarjanja na ta vprašanja in dileme bom preverjal predvsem tri možnosti: - socialna resničnost je generična v svoji pojavnosti; torej tista, ki se pojavlja ahistorično, je hkrati bolj utrjena, generalizirana v širših socialnih stratumih (torej ne le v specifični manjši skupini) in zanjo torej velja, dajo različni posamezniki sprejemajo kot tako v različnih (torej ne le referenčnih) skupinah. V tem bi lahko oporekali Festingerju, ki je socialno resničnost vezal na referenčno skupino - glede na povedano, bi se njegov pojem lahko nanašal na specifično, ožjo skupinsko resničnost. Generična socialna resničnost pa bi morala biti torej bolj stabilna od skupinskih resničnosti, manj dinamična (tudi v smislu možnosti sprememb s strani posameznika in manjšin). Vprašanje pa je, če je nujno tudi bliže fizični resničnosti; - pri nastajanju tistega, kar je navzven zelo podobno socialni resničnosti, nastopajo drugačni procesi, zaradi česar bi bilo smiselno tudi »končni produkt« poimenovati drugače; - daje socialna resničnost v realnem življenju tako tesno prepletena s skupinsko lokomocijo oz. usmerjenostjo skupine k cilju, da ju lahko ločujemo zgolj teoretično. 6.2.1. Socialna resničnost kot generičen pojav Izpeljanih razlag socialne resničnosti, ki jo uvrščajo na širši socialni, družbeni nivo ne moremo imeti za napačne zgolj zaradi napačnega sklicevanja na izvirni tekst. Tisto, kar se mi zdi posebej zanimivo, je iskanje odgovora na vprašanje, zakaj je do takšnih interpretacij prišlo. Menim namreč, da se iz nastale »napake« zrcali narava procesa, ki sem ga poimenoval socialno resničenje - gre torej za socialno resničenje o socialni resničnosti. Sam vidim socialno resničenje kot ahistorično dinamiko, torej kot tisto, ki je v svoji procesnosti vezana na pojav človeka kot vrste od njegovega nastanka dalje - pravzaprav kot tisto, kar ga kot socialno bitje sploh opredeljuje. Socialna resničnost mora biti torej v generičnem smislu (kot motivacijska oz. energetska osnova) prisotna v vsaki specifični in konkretizirani skupini (ker nadomešča pomanjkljivo biološko opremo). Hkrati pa predstavlja simbolično modalnost mnogih socialnih resničnosti - torej tistih resničnosti, ki so vezane na povsem konkretne, določene skupine. Socialno resničenje občasno pripelje do nečesa, kar prepoznamo kot povsem novonastalo tvorbo, ki ni enaka nobeni prejšnji socialni resničnosti, niti ni njihov seštevek, niti presečišče, temveč predstavlja nekakšno modalno vsebino, ki bi ji lahko rekli generična socialna resničnost. Ta ima za človeka nek simbolen pomen (s čimer se približuje pomenu mitov za človeka). Prav zato, ker ima simbolen pomen pa omogoča nekonfliktnost različnih pogledov; v njej vsaka skupina prepoznava njej pomembne 265 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin konkretizirane vsebine. Npr. prepričanje, da obstaja nekaj, kar uravnava zakonitosti našega življenja je socialna resničnost, v katero verjame tako znanost (ki to zakonitost prepoznava v naravnih zakonitostih) kot vera (ki to zakonitost pripiše bogu). Kaže torej, da generična socialna resničnost vsebuje vse socialne resničnosti, je pravzaprav njihova posplošitev, vendar na nov način. Če pa je njihova posplošitev, potem mora verjetno pomeniti tudi nekakšen »ekstrakt« glede zadovoljevanja potreb; če ljudje zadovoljujemo neke t.i. temeljne potrebe v skupinah, potem ni rečeno, da to storimo v prav vsaki skupini v kateri se nahajamo (čeprav na splošno verjetno to velja), ampak v »skupini na splošno«. Ta t. i. generična dimenzija (povsem konkretnih, malih) skupin se nam kaže v različnih oblikah: lahko v obliki prepoznavne simbolične vsebine (kot npr. »obstaja bog«), lahko pri vzpostavljanju medosebnih odnosov, lahko pri izoblikovanju konkretnih vrednot (kaj je prav, zaželeno, lepo ...), lahko pa - kar se mi zdi še posebej pomembno - kot sama možnost preverjanja resničnosti. 6.2.2. Možnost preverjanja socialne resničnosti kot ena od generičnih dimenzij konkretnih skupin Socialna resničnost je strukturirana v skupini, kar pomeni, da posameznik lahko vedno znova (kadar je nesiguren) v skupini preverja resničnost. Gre za podoben mehanizem kot pri fizični resničnosti; vsakdo lahko preveri fizično resničnost, kadar se mu zdi potrebno, da bi to storil ali, kadar to stori spričo okoliščin (npr. ko nehote razbije šipo). Vendar pa možnosti preverjanja ne kaže zamenjati s samim preverjanjem; ljudje pač ne hodimo okoli in preverjamo, ali se vse šipe res razbijejo, če vržemo vanje kamen. Enako deluje možnost preverjanja v socialni resničnosti; že zgolj vedenje, da obstaja(jo) skupine, v katerih človek (hote in nehote) preverja in za katere ima vedenje, da lahko preverja resničnost, mu daje občutek strukturiranosti, predvidljivosti in s tem varnosti. Ljudje socialne resničnosti torej ne preverjamo neprestano. Ko je enkrat vzpostavljena, izoblikovana, nam za občutek varnosti zadostuje zavedanje možnosti preverjanja. Skupina, na katero se zanesemo (od tu pomen referenčnih skupin za socialno resničnost), je vedno »tu nekje« in vemo, da v njej lahko dobimo oporne točke glede resničnosti in to daje pomen predvidljivosti. Predvidljivost pomeni namreč gotovost glede pridobivanja opornih točk - in ne toliko glede same resničnosti. 266 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.2.3. Pomen socialne resničnosti in procesnosti socialnega resničenja Socialna resničnost je za človeka pomembna tako v svoji vsebini kot v svoji procesnosti. Prav zato bi bilo bolje za ponazarjanje povsem generičnih procesov, ki nastajajo v širših socialnih stratumih, skozi daljše časovno obdobje in (verjetno) z nikoli povsem dokončno oblikovanimi vsebinami uporabljati pojem socialno resničenje. Socialna resničnost bi skladno s tem pomenila neko osnovno, splošno predpostavko, ki je lahko prepoznavna v določenem obdobju in v določenem prostoru (kulturi) kot izoblikovana vsebina, vendar ni njen temeljni pomen v vsebini, ampak v »nosilstvu vsebine«. V pomanjkanju opornih točk v fizični resničnosti, ji vsebina socialne resničnosti daje potrebno strukturo. Kot pravi Bečaj (1997) posameznik lahko eksistira zgolj z opremo, katere nosilec je socialni prostor. Kot ga ni mogoče dihotomizirati od njegove biološke opreme (in morda raziskovati, kako ta oprema deluje na človekove intrapsihične procese), tako ga ni mogoče dihotomizirati od socialnega okolja. Socialno okolje v tej dimenziji na posameznika ne vpliva, ampak ga bistveno določa oz. konstituira, s čimer se izenači z biološkimi dejavniki. Menim pa, daje ob tem še posebej pomembno to, da ljudi socialno okolje tudi procesno določa. To pomeni, da socialno konstituiranje posameznika ni nikoli dokončano in se mora vedno znova potrjevati. Soustvarjanje socialne resničnosti človeku potrjuje njegov lastni obstoj, v čemer se izenači v funkciji s pomenom socialnega negovanja v medosebni komunikaciji. 6.2.4. Definicija socialne resničnosti Socialna resničnost je pomenski in simbolni socialni konstrukt, ena izmed funkcionalno ahistoričnih, generičnih in konsenzualnih globljih dimenzij, okoli katere se izoblikujejo osnovne predpostavke nekega socialnega stratuma. Nastaja nezavedno, v procesu socialnega resničenja kot nadomestilo za pomanjkljivo biološko opremo, zaradi česar ima pomen strukturiranja okolja. To, daje socialna resničnost pomenski konstrukt pomeni, daje nosilec določene vrednostne naravnanosti, tistega, kar je za skupino pomembna oz., daje na njeno vsebino vezana doživljajska komponenta. S pomenskostjo se odraža, da sam konstrukt socialne resnice pogosto ne vsebuje jasno izoblikovane vsebine, temveč je v ospredju konativni (ustrezen, pozitiven, neprimeren ...) in čustven odnos do neke pojavnosti. Socialna resničnost kot simbolni socialni konstrukt se nanaša na to, da ne izraža sporočilne vrednosti eksplicitno (kot informacijo, smernico), ampak v simbolnem pomenu, ki nastane, 267 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin se vzdržuje in spreminja zaradi izmenjav med člani določene skupine. Socialna resničnost ima v tem delu značilnosti mita. Prav zato lahko v nekem širšem socialnem stratumu združuje v določeni vsebini različne simbolne vrednosti. Npr. verovanje, da obstaja bog je lahko v določenem segmentu družbe pojmovano kot poosebljena oblika nekoga, ki sedi na oblakih in uravnava naša življenja, v neki drugi socialni skupini pa to predstavlja zgolj idejo o nekem višjem smislu, ki vodi naša življenja. Simbolna vrednost pa je tudi v smislu Černigojeve definicije, da mora biti večina v interakciji prepričanih, da obstaja prepričanje glede resničnosti tudi pri večini drugih. Generična dimenzija socialne resničnosti je v njenem nadomestilu za pomanjkljivo biološko opremo, zaradi česar je njena osnovna značilnost nastajanje v t.i. praznem prostoru, zaradi eksistencialne napetost, s čimer predstavlja osnovni izvor socialnega vplivanja. Konsenzualnost socialne resničnosti označuje sprejetost in intemaliziranost pri večini v določenem socialnem stratumu. Torej ne gre zgolj za soglašanje, pristajanje na nekaj, kar bi doživljali kot tujek ali začasno rešitev oz. način za dosego nekih drugih ciljev, temveč tovrstne konstrukte ljudje doživljajo kot svoje lastne vsebine (razmišljanja, vedenja, čustvovanja, zaznavanja itd.). Socialna resničnost kot ena od globljih dimenzij, okoli katere se izoblikujejo osnovne predpostavke 170 se nanaša na to, daje v našem življenju ena osrednjih, temeljnih prepričanj, ki velja kot splošno sprejeto dejstvo. O njej (znotraj določenega socialnega stratuma) ne dvomimo, saj je za nas nekaj običajnega, samoumevnega, kot nekaj, kar razen svoje enostavne prisotnosti ne zahteva dodatnega preverjanja. Ker je funkcionalno in procesno ahistorična, se pojavlja v zgodovini človeka vseh socialnih skupinah (in ga kot človeško bitje tudi opredeljuje). Socialna resničnost je v našem svetu kot samoumevna in nepremagljiva dejanskost preprosto tukaj, in obstaja, ne da bi se o njej spraševali, ali imeli potrebo po spraševanju glede nje (tako kot se npr. običajno o sebi ne vprašamo, ali res obstojamo). Opredelitev socialne resničnosti kot socialnega konstrukta se navezuje na splošnost in generičnost hkrati ter na to, daje izoblikovana (kot socialni konstrukt) z medsebojnim izmenjevanjem, komunikacijo. Daje socialna resničnost izoblikovana kot konstrukt mi pomeni, da njen temeljni pomen ni zgolj v vsebini, ampak tudi v »nosilstvu vsebine«. Nosilstvo vsebine je povezano tudi s strukturiranjem okolja, kar pomeni, da ga naredi stabilnega, predvidljivega in s tem varnega. Zaradi tega, ker ima za ljudi enak pomen kot stvarnost, je težko spremenljiva, je utrjena, stabilna in dolgotrajna, manj je možnosti neposrednega preverjanja in tudi vplivanja s strani posameznika itd. 170 Definicija se v tem delu navezuje na Scheinovo (2004, s. 30, 31) označitev, da je socialna resničnost ena izmed globjih dimenzij okoli katere se izoblikujejo osnovne predpostavke neke kulture. 268 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.3. SKUPINSKO VPLIVANJE 6.3.1. Socialni in/ali skupinski nivo socialnega vplivanja Iz že zapisanega v poglavju o skupinski dinamiki izhaja, da se pojem »socialno« (npr. v povezavi s skupinami, vplivanjem, interakcijo, resničnostjo itd.) običajno uporablja v smislu označevanja posplošenosti, torej za označitev dogajanja v mnogih skupinah. V samih opisih pojma proces pa je običajno mišljen skupinski nivo dogajanja in ne dogajanje v nekem širšem, sociološkem smislu, socialnem v pravem pomenu besede (npr. procesi na nivoju družbe). Zgleda torej, da se skupinski procesi in skupinska dinamika bolj nanašata na sam razvoj dogodkov v (konkretni) skupini, medtem ko socialna interakcija in socialno vplivanje pretežno govorita o razmerjih in odnosih, torej o dejavnikih, ki vplivajo na dogodke. Prav v tem vidim enega od vzrokov »zavajanja« in posledično napačnega in različnega razumevanja mnogih osnovnih pojmov socialne psihologije. Le-ta tudi ob uporabi različnih pojmovnih zvez s »socialnostjo« pravzaprav najpogosteje govori (npr. socialni interakcionizem) o skupinskih pojavih (in bi bil zanjo ustreznejši izraz psihologija skupin), ali pa še pogosteje (klasična socialna psihologija) o individualnih pojavih (kaj v posamezniku sprožajo različni socialni dražljaji - in bi bilo v tem primeru povsem ustrezno uporabljati oznako psihologija osebnosti). Opazimo pa lahko tudi, da se socialno, kadar je povezano s širšimi socialnimi stratumi (družbo) uporabljala v dvojnem pomenu: - najpogostejša uporaba je za označevanje večjih skupin (v smislu številčnosti), - pojavlja pa se tudi uporaba za skupine v generičnem smislu oz. za označitev socialnosti človeka kot vrste. 6.3.2. Odvisnost v socialnem in neodvisnost v skupinskem vplivanju V poglavju o skupinski dinamiki sem prikazal, kako na socialno vplivanje ne moremo gledati kot na enosmeren proces, temveč na pojav, katerega temeljna značilnost je, da vedno poteka dvosmerno in sočasno (torej v obe smeri hkrati, ne pa v nekih zaporednih sekvencah). Sedaj pa si oglejmo še problem pojmovanja odvisnosti v socialnem vplivanju. 269 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Tako v klasični socialni psihologiji, kot deloma v sodobnih pojmovanjih vidijo prav na nivoju procesov, ki se odvijajo preko socialne moči odvisnost posameznika od skupine. Odvisnost posameznika od skupine naj bi se torej dogajala tam, kjer so prisotni procesi socialne moči. Konflikt večine s posameznikom ali manjšino večinoma vodi v popuščanje slednjih. Osnova za to je, da zgolj s popuščanjem posameznik ali manjšina lahko pride do drugih zaželenih ciljev, ki mu jih skupina nudi (ti cilji niso le storilnostne narave, ampak so povezani tudi s samim članstvom v skupini!). Prav temu so avtorji klasične socialne psihologije do sedaj pripisovali odvisnost. Vendar se v tem konfliktu in v odločitvi za popuščanje spregleda individualne možnosti, ki jih ima posameznik na razpolago - in na razpolago ima vsaj dve ekstremni možnosti: popustitev skupinskemu pritisku ali pa odhod iz skupine. Posameznik torej v tovrstnih situacijah ima različne možnosti in ima izbiro v svojih rokah, tako da se v tem prej kaže njegova neodvisnost, dejanska individualnost kot pa obratno. O resnični odvisnosti od skupine lahko govorimo šele na nivoju primarnih procesov socialne interakcije, torej tam, kjer je posameznik sovpleten v nastajanje socialne resničnosti. Pri tem mi je za izhodišče tako zgodnejša ugotovitev zakoncev Sherif (Sherif, 1967, 186), da ima »povzdigovanje nekonfonnnosti svoje korenine v nevzdržni dihotomiji posameznika in skupine in v vnaprejšnjem prepričanju, daje spopad med obema neizogiben«, kot sodobnejša Turnerjeva (1991, s. 147) trditev, da »posameznik in družba nista v nasprotju, temveč sta soodvisna, tako na nivoju selfa in kognicije kot pri izraženem vedenju.« V tovrstnih situacijah posameznik kot posameznik ne vstopa v interakcijo s svojimi že izoblikovanimi potrebami, željami, predstavami, pričakovanji ipd., ampak šele v skupni interakciji sooblikuje nadomestilo za biološki primanjkljaj. Iz tega lahko izpeljemo tudi, da socialna konformnost temelji na odvisnosti oz. bolje soodvisnosti posameznika in skupine, ki se odraža v enakosti ali vsaj zadostni podobnosti zaznavanj, prepričanj, doživljanj, ravnanj ipd. (v povezavi s socialno nonno). Posameznik je torej resnično odvisen od skupine le pri ustvarjanju socialne resničnosti. Velja pa tudi obratno, daje skupina kot celota v tem procesu neposredno odvisna od vsakega posameznika, saj vsakdo prispeva svoj delež k oblikovanju, kot velja tudi, daje skupina v tem procesu neodvisna od konkretnih posameznikov. Načeloma je namreč povsem vseeno, kateri konkretni posamezniki tvorijo skupino (ali bo Francija zamenjal Janez), saj skupina vedno prihaja do svoje socialne resničnosti, ne glede na konkretne posameznike iz katerih je sestavljena. 6.3.3. Ne/konfliktnost vplivanja Problematičnosti povezave konfliktov in vplivanja v socialno psiholoških teorijah (tudi sodobnih kot je npr. Moscovicijeva) se izognemo, če potegnemo (vsaj teoretično) ločnico 270 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin med t.i. socialnim in skupinskim vplivanjem. Menim namreč, da navezava konflikta velja le za tisti del vplivanja, ki se dogaja v konkretnih, specifičnih skupinah - čeprav kaže poudariti, da tudi tu ne vedno in nujno. Takrat, ko govorimo o socialnem vplivanju in le tega povežemo z dogajanjem na filogenetskem nivoju, pravzaprav brez težav vidimo proces normalizacije kot nekonflikten proces (ker posamezniki vstopajo v socialno situacijo brez že oblikovanih norm, stališč, mnenj itd. kot nekakšni »nepopisani listi«, ki bodo šele z medsebojnim izmenjevanjem začeli ustvarjati svojo resničnost). Na tem nivoju tudi s procesom konformiranja ne moremo povezovati konflikta, saj poteka po principu privlačnosti oz. identifikacije. (Socialno) nonualizacijo bi potemtakem lahko enačili s procesom nastajanja socialne resničnosti. V njeni dinamiki namreč ni konflikta, kije značilen za proces nastajanja skupinskih norm (»skupinskih standardov«). Menim, da bi v opredelitev socialnega vplivanja nujno morali vnesti nekonfliktnost kot eno temeljnih dimenzij. Tako bi nova definicija lahko bila: Socialno vplivanje je kakršnokoli nekonfliktno spreminjanje posameznika ali skupine zaradi dejanske, namišljene ali implicitna prisotnosti, vedenja, načina ali vsebine komunikacije drugih. V realnih, konkretnih skupinah pa je proces nastajanja norm vsaj v določenem segmentu povezan s konfliktom. Posamezniki, ki želijo tvoriti neko skupino, prihajajo vanjo s svojimi lastnimi, povsem individualnimi željami, interesi in potrebami ter - kar je za našo razlago še posebej pomembno - vsi s svojimi že oblikovanimi normami (različnih skupin, ki jim pripadajo). Ne glede na to, da skupaj oblikujejo (vsaj nekatere, njim pomembne) cilje, ki imajo pomen skupinskih ciljev, pa le-ti ne more nikoli v popolnosti zadovoljiti vseh individualnih potreb posameznikov. Norme v tem smislu pomenijo razrešitev konflikta v skupini - te vrste procesov so opisovali avtorji kot npr. Asch (1952), Thibaut in Kelley (1959), Moscovici in Faucheux ( 1972). Če hočemo biti bolj natančni, moramo opozoriti, da v tovrstnih procesih niti ne gre vedno le za konfliktnost med člani skupine, ampak tudi za t.i. notranje, intraindividualne konflikte. Vsaj glede na to, daje posameznik vedno član različnih skupin (s podobno »stopnjo« referenčnosti oz. pomembnosti za njega), je neprestano soočan z različnostjo ponotranjenih skupinskih resničnosti (subjektivna resničnost), ki so zanj sprejemljiva v enaki (ali približno enaki meri). Po drugi strani ne moremo mimo Bečajeve povezave s strukturnim modelom okolja (1997, s. 171): »Z domnevo, da gre pri oblikovanju nonn za reševanje konfliktnega odnosa, pa se ne ujema razumevanje strukturnega modela okolja, kot smo ga izpeljali iz Piageta. Problem nujnega strukturiranja okolja namreč ni v tem, da ima vsak posameznik svoj model, zaradi česar je potrebno modele uskladiti, pač pa v tem, da človek po Piagetu okolje strukturira v skupini. Zato ima socialna skupina enako vlogo kot »populacija« v genetiki, zato je družba posamezniku nadrejena enota (Piaget, 1971, 368). Tu ne moremo govoriti o kakšnem osnovnem konfliktu med preveč različnimi posamezniki. ... primarna raven socialne interakcije, kamor naj bi sodile socialne norme, v svojem bistvu ne prenese rivalitete. Ta bi 271 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin namreč ogrozila socialno resničnost, brez katere ni človekove eksistence.« In vendar Bečaj v nadaljevanju opozori (prav tam, s. 172), daje oblikovanje socialnih norm na tem nivoju potrebno videti v »zelo generični dimenziji socialne interakcije«. 6.4. SEKUNDARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE 6.4.1. Socialne in skupinske norme Zakaj drugi ljudje tako vplivajo na nas in zakaj mi vplivamo na druge (čeprav ta del vplivanja redkeje opazimo)? Če bi povzel zapisano o primarnem nivoju socialnega vplivanja, lahko vzrok za socialno vplivanje vidimo v pomanjkljivi biološki opremi. To predstavlja osnovo številnih, med seboj zelo prepletenih dejavnikov: potreb po varnosti, gotovosti, orientaciji itd. Varni, orientirani in zadovoljni pa se počutimo zlasti v t.i. strukturiranem okolju, to je v okolju, ki je osmišljeno, pregledno, razvidno, kjer so odnosi med elementi jasni, kjer lahko najdemo vzrok in posledice nečesa ipd. Strukturirano okolje v socialni skupini najpogosteje pomeni, da skupina - in seveda posamezniki v njej - delujejo, razmišljajo, čustvujejo in celo zaznavajo usklajeno in sčasoma podobno. Po drugi strani pa v socialnem okolju, in z njim, lahko dosegamo številne svoje osebne in tudi skupinske cilje. Tako socialno vplivanje v najširšem pomenu pojma omogoča strukturiranje in s tem stabilnost okolja, v ožjem pomenu, skladno s klasično socialno psihološkim razumevanjem, pa omogoča doseganje ciljev (tako individualnih kot skupinskih, tako odnosnih kot storilnostnih ...). Socialna resničnost predstavlja naše vedenje o stvareh, ki niso izkustveno preverljive, s čimer nam dajejo temeljne smernice tudi v povsem konkretnih ravnanjih, obstojajo pa tudi nekateri drugi regulativi (»uravnalci«) vedenja, ki bazirajo na konsenzu (socialne norme 171 , predstave, kategorizacije, vrednote itd.), zaradi česar imajo pomen socialne resničnosti. Kaže, daje norma ključni element, ki se odraža tako v primarni, generični kot v sekundami socialni interakciji. Na primarnem nivoju imajo norme in sorodni pojavi pomen socialne resničnosti, medtem ko na sekundarnem nivoju igrajo tudi (z medsebojnim razmerjem moči) usklajevalno vlogo (na kognitivnem nivoju) pravil. Ta so sicer res ponotranjena, sprejeta s strani večine, imajo funkcijo usmerjevalca vedenj, vendar so ustvarjena preko procesov izražanja socialne moči, torej s konfliktom. V proučevanju norm lahko najdemo preplet primarne in sekundarne funkcije socialne interakcije. Vendar generične dimenzije ne bi smeli enačiti s katerokoli realno, konkretno obstoječo socialno situacijo, kajti v teh je vedno 171 V nadaljevanju sicer razčlenjujem povezavo primarnega in sekundarnega nivoja interakcije z normami, vendar veljajo zakonitosti tudi za ostale sorodne pojave. 272 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin prisoten konflikt. V generični dimenziji socialne interakcije (in zgolj tam) se pojavi kot so norme, vrednote ipd. ne povezujejo s konflikti (in posledično pogajanji kot bi dejal Moscovici) med posamezniki. In prav zato bi morali razločevati različne vrste norm. Različne norme sta ločevala že Carivvright in Zander, ki sta za razliko od številnih drugih proučevalcev tega področja ločevala mikro in makro raven vsebin povezanih s socialno normo. Vendar je njuno ločevanje vezano na velikost skupine in ne na ločevanje generičnosti in specifičnosti. Tako ločita (1968, s. 141) dve različni vrsti norm; ene se nanašajo na konkretne, specifične male skupine (kot npr. bridge klub), te imenujeta skupinski standardi (lahko bi rekli tudi skupinske norme), ko pa mislita na širše socialno okolje, govorita o socialnih normah. Poudarita pa tudi, da so člani neke konkretne skupine vedno hkrati člani širše družbe, torej prihaja pri posamezniku do prepletenosti skupinskih standardov s socialnimi normami. Skupinski standardi in norme imajo za Cartwrighta in Zanderja dvojni pomen; na eni strani pomenijo za posameznika omejevanje in zunanjo prisilo k določenemu vedenju, vendar po drugi strani pomenijo zmanjševanje posameznikove negotovosti, čeprav je zanju v ospredje postavljeno praktična zmožnost predvidevanja, ne pa izpolnjevanje človekove eksistenčno pomembne potrebe po orientaciji v prostoru. Vedenjske in komunikacijske oblike, ki jih izvaja večina nad občasnimi »drugačnimi« z namenom spreminjanja, lahko sproži proces konformiranja ali pa popuščanja (sprejemanje norm večine s strani posameznega člana, bodisi v smislu spreobrnitve ali zgolj vedenjske prilagoditve). Ali procese, ki se dogajajo med večino in manjšino označimo za pritisk ali kot nekonfliktno vzpostavljanje norm, je odvisno od zaznave, sprejemanja, vrednotenja ipd. Na skupinskem nivoju konfliktnost, ki jo sproža inovacija pomeni zaznavo konfliktnosti v celi skupini (ali vsaj pri večini članov), zaradi česar sploh pride do vzpostavljanja pogojev za »pogajanja«. Na socialnem nivoju pa pogajanj sploh ni (o tem, daje zemlja ravna ploskev se ne pogajamo, drugače misleč posameznik je tako drugačen, daje neupoštevanja vreden, je nor, ...). Še takrat, ko drugačnost pridobiva podporo drugih skupin in posameznikov, in pričenja spreminjati tok resničenja, to običajno ne poteka konfliktno. Revolucionarnih, relativno hitrih sprememb temeljnih prepričanj v kulturi je zelo malo ali pa sploh ne - celo ob revolucijah, se sicer zamenja vsebina temeljnega prepričanja, vendar ostaja simbolika pogosto nespremenjena; npr. oktobrska revolucija v Rusiji, ki zamenja diktaturo monarha z diktaturo proletariata. Že Durkheim zapiše (1969, s. 689): »To vedenje družbe, da se povzdigne do boga ali ustvarja božanstva, ni bilo še nikoli tako vidno kot v času prvih let revolucije ... stvari, povsem svetovne po svoji naravi, so bile preoblikovane ... v svetinje; to so Domovina, Svoboda, Razum.« Norme zaradi svoje narave v povsem konkretnih skupinah služijo kot nekakšen nadomestek socialne resničnosti, pri čemer so lahko konkretne norme v nekaterih specifičnih skupinah enake socialni resničnosti, v nekaterih drugih pa bliže zahtevam (prisili, ki jo večina upošteva zgolj zaradi neke ekonomike). Predvsem pa lahko predpostavimo, da se v isti skupini 273 Socialna resničnost in skupinska dinamika matih skupin razvijejo različne oblike vsebin (povezanih z delovanjem skupine kot celote) in to na celotnem kontinuumu (med socialnimi normami in prisilo ter zahtevami). Slika 31: Kontinuum konfliktnosti. ♦---♦ socialne skupinske zahteve, norme norme prisila Proces nastajanja skupinskih norm je potemtakem lahko konflikten pojav, pri čemer pa ne gre za konfliktnost različnih posameznikov, ampak za konfliktnost različnih referenčnih skupin, katerih predstavniki ali nosilci (lahko bi rekli tudi simptom ali zgolj izraz) so različni posamezniki. V tem procesu vidimo preplet s socialno resničnostjo, saj posamezniki, ki so v konfliktnost vpleteni, pravzaprav vanj ne vstopajo kot posamezniki, temveč kot nedihotomizirani (posameznik/skupina) predstavniki določenih socialnih resničnosti. Izraz posamezniki je zatorej pri tej opredelitvi nekoliko ponesrečen, ker gre v resnici za element, predstavnika »socialne kategorije«, ki pa ima skupinsko »genetiko«. V konkretnih skupinah (vsaj v večini realno obstoječih skupin) bi se morale pojavljati tako socialne norme (s katerimi posamezniki kot človeška bitja nadomeščajo pomanjkljivo biološko opremo) kot skupinske norme (ki so oblikovane predvsem s pomembnostjo medosebnih odnosov in sodelovanja pri doseganju ciljev) kot tudi skupinske zahteve (ki so izoblikovane po načelih socialnih pritiskov). Iz strukturnega modela dveh funkcij socialne interakcije lahko torej izpeljemo tudi dvojno naravo norm: - socialne norme, ki bi jih na generičnem nivoju socialnih skupin lahko enačili s socialno resničnostjo (ali vsaj z delom nje), torej takrat, kadar nastajajo in se vzdržujejo nekonfliktno in so intemalizirane. Na tem nivoju pomenijo konsenz v zaznavanju, vedenju, doživljanju in ravnanju. - socialne norme v konkretnih skupinah (bolje bi bilo govoriti o skupinskih normah), kjer je njihova značilnost ta, da so posledica socialnega usklajevanja, ki vodi v identifikacijo. Le-ta pa je lahko v dveh smereh (ki se medsebojno ne izključujeta); identifikacija s skupino ali pa identifikacija s ciljem. Narava 274 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin nastanka skupinskih norm, bi zaradi usklajevalne narave procesa morala biti vsaj deloma konfliktna, pri čemer pa ne gre toliko za konfliktnost različnih posameznikov, kot za konfliktnost različnih predhodno ponotranjenih norm (torej različnih identifikacij z različnimi skupinami) in posledično najbrž za konfliktnost norm različnih skupin, ki jim dotični posamezniki pripadajo. V nadaljevanju predstavljam osnovne značilnosti nonn, če bi jih poskušali razvrščati skladno s strukturnim modelom. Opozoriti pa moram, daje uvrščanje nekaterih značilnosti nekoliko samovoljno in problematično, saj nekatere opredelitve niso dovolj natančno razčlenjene, da bi jih lahko povsem enoznačno uvrstil na generični ali pa skupinski nivo. Tako lahko na takšno uvrščanje gledamo zgolj kot na okvirni poskus, ki bi za večjo natančnost potreboval nadaljnjo analizo, čeprav po drugi strani daje uvid v logiko dvojne narave norm. 6.4.1.1. Osnovne značilnosti generičnega nivoja norm Osnovne značilnosti generičnega nivoja nonn pri različnih avtorjih prepoznavam v tem, ko zapišejo: nonne so bistven del socialne resničnosti (Turner, 1991), zagotavljajo potrebno stabilnost in predvidljivost v odnosu do fizičnega in socialnega okolja (Moscovici, Faucheux, 1972), dajejo občutek ustreznosti lastnega mnenja ali prepričanja posamezniku, ki ravna skladno z normo (Turner, 1991), norme predstavljajo dvojni kriterij: za presojo veljavnosti informacij iz fizične resničnosti in za presojo ustreznosti medsebojnega ravnanja (Moscovici, Faucheux, 1972), temeljijo na konsenzu v diadi ali na »znatni večini« v skupini (Rot, 1983, Thibaut, Kelley, 1959), norme so splošna, s konsenzom sprejeto stališča referenčne skupine do nečesa (Turner, 1991), se potrjujejo s socialno interakcijo (če se ne pojavljajo in potrjujejo v socialni interakciji, ne obstajajo), so stabilizatorji socialnega okolja; ga naredijo predvidljivega, omogočajo red, koherentnost in stabilnost na makro-ravni družbenosti kot na mikro-ravni medosebnih odnosov (Turner, 1991, Bečaj, 1997), so vrsta socialne resničnosti; dajejo zanesljivost pri opredeljevanju kako ravnati v določenih situacijah, zlasti ob pomanjkanju ali dvomljivi fizični resničnosti (Rot, 1983), opredeljujejo socialne vloge (kakšno vedenje se od koga v določeni situaciji pričakuje, kaj je »samo po sebi umevno« da bo kdo počel, govoril ...), so »notranji usmerjevalci« vedenja, obstoja lastna pripravljenost ravnati se skladno z normo, ker je v očeh posameznika smiselna, pravilna, »normalna«, samo po sebi umevna, člani ravnajo skladno z njimi tudi, ko so sami - čeprav jih nekateri bolj »intimno« osvojijo (Bečaj, 1997), odstopanja od nonn ogrožajo ravnotežje in enotnost socialnega sistema (Moscovici, Faucheux, 1972), daje tudi pomen in opredeljuje primernost odnosa do posameznih delov fizične realnosti (Turner, 1991), imajo pomen tretjega člana, so »objektiviziran produkt« socialne interakcije (Thibaut, Kelley, 1959), so kombinacije vedenjskih oblik, ki preidejo v navado; se ponavljajo in imajo težnjo k ponavljanju (Thibaut, Kelley, 1959), so stabilne (predstavljajo t.i. konzervativni mehanizem), so stabilizatorji medosebnih odnosov, so ponotranjene pri večini članov skupine (Rot, 1983), obstajajo, le če obstajajo socialni procesi (nastajanje - normalizacija, vzdrževanje - konformiranje, 275 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin spreminjanje - inovacija) (Thibaut in Kelley, 1959), zagotavljajo stabilnost odnosov v skupini (Moscovici, Faucheux, 1972). 6.4.1.2. Osnovne značilnosti skupinskega nivoja norm Različni avtorji v ospredje postavljajo značilnosti skupinskega nivoja norm, ko zapišejo: norme dajejo merila za oceno vedenja (Rot, 1983), omogočajo predvidevanje vedenja (drugih) ljudi, s čimer manjšajo konfliktnost (Rot, 1983, Thibaut, Kelley, 1959), zagotavljajo stabilnost vrednotenja fizičnega ali socialnega okolja (Moscovici, Faucheux, 1972), izražajo moralno in socialno opravičilo za aktivnosti (Rot, 1983), so nadomestilo za neposredno osebno vplivanje na člane skupine (učinkovitost, ekonomičnost) (Thibaut, Kelley, 1959, Rot, 1983), osnova za nastanek norme je konflikt med različnimi posamezniki (Moscovici, Faucheux, 1972), norme nastajajo v smislu oblikovanja modalnega odgovora v Sherifovem poskusu z avtokinetičnim učinkom (Moscovici in Faucheux, 1972), osvobajajo člane skupine neposrednega podrejanja, ki je zanje neprijetno, ker temelji na moči (Rot, 1983), z njimi se dosegajo, vzdržujejo in utrjujejo cilji skupine (Rot, 1983), so stabilizatorji medosebnih odnosov, ker se z njimi vzdržuje in utrjujejo strukture skupine in ker je habitualizirana kombinacija vedenjskih repertoarjev, ki je nastala na osnovi izmenjevanja socialno različno močnih osebje stabilizator odnosov v smislu statusnih razmerij (Rot, 1983), so »prototipične pozicije« skupine, niso povprečje nekih vrednosti, ampak pozicija, ki najbolj opredeljuje, kar ima skupina skupnega v primerjavi z ostalimi pomembnimi skupinami (Turner, 1991), nonna naj bi bila sprejemljiva za vse ali taka, ki bi se temu vsaj čim bolj približala, pri čemer najbolj ustrezna presoja ni enaka nobeni posamezni oceni (Moscovici, Faucheux, 1972), razrešitev konflikta pomeni novo, soglasno sprejeto pogodbo, ki omogoča nadaljnjo učinkovito izmenjavo in določa, katere oblike vedenja so bolj in katere manj primerne (Moscovici, Faucheux, 1972). 6.4.2. Sekundarni nivo socialne interakcije V realnih, konkretno obstoječih skupinah, ob opisani generični pojavnosti socialne resničnosti, nastaja še proces drugačne vrste, ki je prvemu sicer podoben (prav tako nadomešča tisto, kar ni možno neposredno preveriti), nastaja pa kot medsebojno usklajevanje mnenj, prepričanj, sodb, itd. med člani skupine. Sele v povezavi s to sekundarno funkcijo socialne interakcije, bi socialno vplivanje lahko povezali s konfliktnim spreminjanjem in konfliktnim vzdrževanjem. Tukaj se prepleta skladnost mnenj o nečem, kar ni preverljivo v fizični resničnosti, s konfliktno naravo usmerjenosti k cilju, ki nastaja vedno, kadar imamo že neke predhodne izkušnje (s to skupino ali pa iz nekih drugih skupin). Načeloma tovrstni 276 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin proces poteka kot pogajanje (torej v osnovi konfliktno) in ga vidim kot proces uresničevanja socialne moči, vendar lahko poteka po dveh poteh: - prva je tista, za katerega se mi zdi najustreznejše poimenovanje socialno usklajevanje, ki je povezano s cilji, ki so lahko na storilnostnem področju, ali pa povezani z medosebnimi odnosi; - druga pa je vezana na socialno siljenje (socialne pritiske oz t.i. procesi socialne moči, ki vodijo v odmik, upor ali popuščanje in podrejanje). 6.4.2.1. Socialno usklajevanje Socialno usklajevanje je proces, ki vodi v soglasje oz. kompromisno odločitev in posledično v uskladitev oz. sinhronizacijo vedenj članov skupine. V svoji osnovi je konflikten proces, ker so osnovna izhodišča za izoblikovanje razlike (v zaznavanju, mišljenju, čustvovanju itd.). Funkcija socialnega usklajevanja pa je razrešitev konfliktne situacije (zaradi različnih interesov, ciljev, izkušenj, pričakovanj ...) tako na storilnostnem kot na odnosnem področju. Sprejeta uskladitev torej ne pomeni konsenz, temveč kompromis v odločitvi ter sinhronizacijo vedenj (če si pojem sposodim pri Thibautu in Kelleyju, 1959). Sinhronizacija mi predstavlja posledico optimalne kombinacije razmerij moči v medosebnih odnosih, ki so v določenem časovnem obdobju izražena v usklajenem vedenju. Čeprav jo v sodobni literaturi pogosteje povezujejo z nebesedno komunikacijo (prim. Forgas, 1985, Rutten-Saris, 1992), pa jo sam vidim kot posebno obliko ujemanja kakršnih koli vedenjskih vzorcev (vključno z besedno komunikacijo) ljudi v socialni interakciji, ki je vezano na določeno časovno obdobje. Sinhronizacija vedenj, kot posledica procesa socialnega usklajevanja poteka pretežno na zavestnem nivoju in je vezana na storilnostne cilje, ali pa na cilje v medosebnih odnosih. Če ločujemo socialno resničenje in socialno usklajevanje, potem v slednje lažje uvrstimo procese, ki jih socialni konstrukcionizem sicer pripisuje socialni resničnosti, pa tudi tiste, ki jih Moscovici pripisuje socialnemu vplivanju (v obojem je za ozadje postavljeno različnost začetnih izhodišč - torej v osnovi konfliktna narava). Šele s socialnim usklajevanjem postane namreč razumljivo, da procesi kot so »barantanje«, dogovarjanje, prepričevanje, sklepanje kompromisov, prilagajanje ipd. ne vodijo v kvalitativno enake vsebine kot proces socialnega resničenja. Medtem, ko je funkcija slednjega v strukturiranju okolja in (zaradi nadomeščanja instinktivnih mehanizmov) osnova za preživetje, je funkcija socialnega usklajevanja zgolj lažje, ustreznejše, boljše ... preživetje. Socialno usklajevanje torej nastaja iz že izoblikovanih potreb, prepričanj, vrednost, ciljev, ki 172 Socialno tu ni mišljeno v generičnem smislu, temveč zgolj kot proces, prisoten v konkretnih skupinah - ne glede na njihovo velikost. 277 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin pa se tekom tega procesa preoblikujejo, usklajujejo z drugimi sodelujočimi, tako, da se vsakdo delu nečesa odpove zato, da pride do želenega cilja. Velja pa tudi, daje stopnja soglasja v skupini lahko različna (ne gre za to, da bi morali biti soglasni prav vsi ali pa noben) in, da bodo bolj prepričljivi člani skupine tisti, ki bolje predstavljajo skupinsko sinhronizacijo. Vendar lahko o soglasju v pravem pomenu besede govorimo le takrat, kadar je vsak član prepričan, da v skupini vsaj deloma zadovoljuje svoje potrebe in želje - lastnega delovanja v skupini ne doživlja kot prisilo. Če bi sem uvrstili konformiranje (in ker gre za usklajevanje bi ga lahko, vsaj če vzamemo za izhodišče Moscovicijevo razmišljanje), bi ga v tistem delu, kjer se posameznik v tem procesu vsaj deloma odpoveduje nekim starim obrazcem, predhodni strukturi (torej tudi varnosti). In če velja to, potem usklajevanje pomeni nujno tudi vsaj delni notranji konflikt, nelagodje, ker je povezano s čustvi strahu, skrbi, anksioznosti (ker mu je novo nastajajoče razmerje vsaj delno neznanka). Konformiranje v tem smislu je namreč skupni del procesa inovacije in poteka lahko tudi konfliktno. Če je namreč socialno vplivanje vedno sočasni dvosmerni proces, potem ne more potekati kot tak samo iz ene strani k drugi, ampak vedno poteka tudi recipročno in to v istem času. 6.4.2.1.1. Dogovarjanje in pogajanje kot osnovni obliki socialnega usklajevanja Dogovarjanje je proces nastajanja dogovora - za vse udeležence sprejemljive rešitve glede cilja in/ali poti do cilja. Čeprav je pri tem procesu poudarjen pomen doseganje končne, usklajene rešitve (rezultata), je v svoji osnovi naravnan predvsem v odnose (dobiček je v odnosih, ne toliko v zadovoljitvi drugih potreb). Osnovni pogoj je sprejemljivost s strani vseh, kar pomeni, da bodo s sprejetim vsi zadovoljni v največji možni meri (znotraj dane skupine). Prav zaradi tega je za proces dogovarjanja bolj pomemben način, kako poteka kot tisto, kar se na koncu izkristalizira v obliki dogovora. Pogajanje je proces podoben procesu dogovarjanja, saj preko njega nastaja (najpogosteje neizrečen) dogovor - za vse udeležence sprejemljiva rešitev glede cilja in/ali poti do cilja. Vendar je za razliko od dogovarjanja pri pogajanju v ospredju to, da ima vsak od udeležencev cilj doseči zase največji možni izkupiček oz. korist. S tega vidika, bi lahko rekli, da se pogajanje približuje procesu socialnega siljenja, saj igra pri tem pogajanju pomembno vlogo socialna moč oz. razmerje različnih moči, ki so uveljavljene v določeni socialni situaciji. Bolj jasna je razlika med pogajanjem in dogovarjanjem iz sheme Thomasa in Kilmanna, kjer bi pogajanje lahko uvrstili v tekmovalni stil reševanja konfliktov, dogovarjanje pa v kompromisni ali celo sodelovalni stil reševanja konfliktov. 278 Socialna resničnost in skupinska dinamika matih skupin Slika 32: Stili reševanja konfliktov po Thomasu in Kilmannu (Kilmann, 2006, http) nekooperativnost kooperativnost (nizka) (visoka) SKRB ZA DRUGE Na kateri točki pride do »srečanja« v dogovarjanju je odvisno od potreb in izraženih želja, od raznih spretnosti (npr. komunikacijskih). V splošni uporabi (laični) bi lahko ločevali v temelju »dobre načine« dogovarjanja od »slabih«: Dogovor je rezultat, končni »kompromisni izdelek« usklajevalnega procesa med različnimi posamezniki (ali skupinami). Njegova značilnost je, daje sprejemljiv za vse - in je sprejet s strani vseh udeležencev. Pri t.i. slabih dogovorih prihaja sicer do sprejemljivosti in sprejetosti s strani vseh udeležencev, vendar se ob (navadno) doseganju cilja le to spremeni, ko ena stran uvidi, daje bila »izigrana«. Zato se pričakovani »dobiček« v doseženih ciljih ali odnosih izkaže kot nerealen. 173 Razne oblike podkupovanj (z nagradami, privilegiji, odnosi, ...), grožnje, izsiljevanje ipd. sodi v socialne pritiske in ne na področje socialnega usklajevanja. 279 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Čeprav se najpogosteje pod pojmom dogovarjanje razumeva, da bo v takem procesu vsaka od strani deloma popustila, da »se srečata na pol poti«, pa je načinov in oblik dogovarjanja več, oglejmo si nekaj primerov: Kompromis 7 ' 7 (tisto, kar si običajno predstavljamo pod nekakšnim srečanjem na pol poti); kjer vsaka stran nekoliko popusti, daje možno priti do prekrivanja. Npr.: hči bi želela iti s prijatelji vsak večer v disco, starša pa bi najraje videla, daje vsak večer doma z njima. Dogovorijo se za kompromis, da gre lahko v disco konec tedna. Slika 33: Sklepanje kompromisa Združitev - poišče se pozitivne ter sprejemljive elemente obeh idej in se jih poskuša združiti. Npr. Dekle si želi na dopustu le počivati, medtem ko bi ga fant preživel čimbolj aktivno. Dogovorita se, da ga bosta preživela na ladji, kjer bo ona »turistka na palubi«, on pa bo pomagal pri delu na ladji, se potapljal, lovil ribe ... Slika 34: Združevanje elementov ene in druge ideje Izmenjava - izmenično (zaporedno ali kako drugače) ravnanje skladno z enimi in z drugimi željami. Npr. Profesor želi čimveč snovi teoretično razložiti, študentje pa bi radi imeli čimveč praktičnih primerov in vaj. Dogovorijo se, da bodo izmenično posvetili en teden teoriji in en teden vajam. 174 Tu predstavljen kompromis je mišljen ožje, v okviru različnih vrst dogovorov, sicer pa ga v širšem smislu enačim s soglasjem in mi pomeni običajen produkt socialnega usklajevanja, usklajeno rešitev konfliktne situacije, ki nastane zaradi različnih interesov, ciljev, izkušenj, pričakovanj ipd. na storilnostnem in/ali odnosnem področju. Zanj je značilno, da vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, zaradi česar je deležna tudi delnega dobička. 280 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Slika 35: Izmenično ravnanje skladno z enimi in z drugimi željami Nova rešitev - kot posledica razmišljanj o prednostih in pomanjkljivostih ene in druge strani se lahko izoblikuje nova, tretja možnost, ki je drugačna od osnovnih. Npr. Učitelj bi moral sicer uspešnega dijaka zaradi neopravičenih izostankov kaznovati, dijak pa si želi, da mu neopravičene ure učitelj enostavno »spregleda«. Skupaj poiščeta novo rešitev v smislu poravnave; dijak bo snov, pri kateri je manjkal obdelal v referatih, ki jih bo nato predstavil razredu. Slika 36: Iskanje novih rešitev Pri dogovarjanju je v ozadju tak ali drugačen kompromis oz. »delni sporazum«, torej »sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih« (Bajec et al., 1994, s.420). Gre torej za pristajanje in hkrati notranje sprejemanje novo nastale situacije, torej nekaj drugega kot je notranji občutek nemoči in pristajanja oz. občutek zmagoslavja in prisiljevanja v rešitev, ki se lahko pojavlja ob pogajanjih. Prav zato se zdi proces dogovarjanja (sprejemanja, prilagajanja) bliže razumevanju socialnega usklajevanja kot pa procesom socialnega siljenja, ki se jim pogajanja lahko v večji meri približujejo. 6.4.2.2. Socialno siljenje Socialno siljenje je sklop različnih procesov izvajanja pritiska na posameznika ali skupino z namenom, da bi spremenil oz. spremenila svoje zaznavanje, razmišljanje, vedenje, čustvovanje itd. Ti procesi lahko vodijo v različne izide: 281 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin - posameznik ali skupina lahko prilagodi svoje vedenje zaznavanim pričakovanjem in zahtevam drugega posameznika ali skupine (včasih temu sledi tudi kasnejša identifikacija, torej vsaj delno ponotranjenje pričakovanj, zahtev); - lahko vodijo v polarizacijo ali upor; - lahko pa vodijo v izogibanje socialnemu siljenju (izogibanje samo tistim situacijam, ki so povezane s siljenjem, izogibanje zgolj posameznikom, ki so zaznani kot tisti, ki izvajajo siljenje, izogibanje podobnim situacijam in ljudem, tudi če ne izvajajo socialnega siljenja, ali pa popoln umik iz skupine, kjer je zaznano socialno siljenje). V preteklosti so te procese imenovali procesi socialne moči, s čimer je bil poudarjen njihov enosmerni potek (od tistega, ki je posedoval socialno moč, ki tistemu, ki je ni imel oz. jo je imel v manjši meri. Socialno siljenje je proces, ki nastaja in se vzdržuje se s pomočjo socialne moči in/ali prisile, ker pa menim, daje dvosmeren proces, vpeljujem ta pojem prav zato, da še posebej poudarim dvosmemost kot bistveno razliko od socialne moči. V ozadju procesa socialnega siljenja je vedno takšna ali drugačna »ekonomika« obeh vpletenih strani. Medtem, ko je pri tistem, ki je izvajalec oz. nosilec socialnega siljenja ekonomika običajno dokaj razvidna (težnja po dobičku oz. večji učinkovitosti; hitrejše, boljše, obsežnejše, ... doseganje ciljev), je »na drugi strani« ekonomika navadno težje prepoznavna. Zanje je značilno, da ima posameznik ali skupina vtis, prepričanje, da počne nekaj, kar ni povezano z njegovimi potrebami in željami - doživlja, da »mora« nekaj narediti oz. kot da mu je nekaj vsiljeno. Dejansko takšnega posameznika oz. skupine v večini primerov nihče (fizično) ne sili v neko ravnanje, mu pa takšno njegovo ravnanje prinaša koristi: prilagojeno vedenje mu lahko prinaša občutek sprejetosti v skupini, lahko se s tem izogne neprijetnostim v skupini, kot so konfliktne situacije, čustva jeze, strahu ipd., izogne se posledicam drugih odločitev, ki bi lahko bile za posameznika ali skupino, ki je deležen socialnega pritiska, preveč neugodne, neprijetne, škodljive ipd. Dejansko gre torej tudi pri tistem, ki je »tarča« socialnega siljenja za bolj ali manj zavestno odločitev, da bo zaradi ekonomike deloval skladno z zaznavanim delovanjem in/ali pričakovanji drugih. Pomembno se mi zdi tudi poudariti, da pri socialnem siljenju ni pomembno samo izvajanje pritiska, temveč tudi zaznavanje le-tega. V konkretnih situacijah v skupini je namreč povsem možno, da pritisk na določeno vedenje niti ni izvajan, ga pa kot takega posameznik ali del skupine zaznava (in interpretira) in ravna skladno s svojo zaznavo (torej kot, da bi bil pritisk dejansko prisoten). Seveda pa lahko predpostavimo tudi obratno situacijo; daje pritisk izvajan, pa ni zaznan. Pojav, do katerega naj bi vodilo socialno siljenje (torej namen) imenujem pristanek (odločitev za določeno vedenje, čustvovanje, mišljenje ...), ki se navzven izraža s prilagojenim vedenjem. Smiselno pa je v socialnem siljenju razlikovati dve obliki procesov, ki vodita v prilagojeno vedenje: podrejanje in poslušnost. 282 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.4.2.2.1. Podrejanje (privolitev, popuščanje 175 ) in poslušnost (ubogljivost 176 ): Podrejanje (ki ga enačim s terminom popuščanje) je skupinsko-dinamični proces (sklop neposredno povezanih in prepletenih delovanj na vedenjskem, kognitivnem, čustvenem itd. nivoju) prilagajanja vedenja posameznika ali skupine zaznavanim (realno ali pa ne) zahtevam in pričakovanjem drugih v skupini. V sodobni socialno psihološki literaturi (Hogg in Vaughan, 1998, Bečaj, 1997, Wiggins s sod. 1994, Forsyth, 1999, Turner, 1991 itd.) je opredelitev tako podrejanja (compliance) kot poslušnosti (obedience) precej enoznačna. Podrejanje pomeni usklajenost posameznikovega vedenja skupini, vendar brez dejanske spremembe lastnega mnenja ali prepričanja, kar ustreza starejšemu pojmu praktične konformnosti. V smislu socialno psihološkega procesa, je podrejanju (oz. popuščanju) podoben proces poslušnosti. Razlika med njima je v tem, daje slednji termin prvotno uporabljen za označevanje popuščanja avtoriteti (prim. Milgram, 1997). Poslušnost je skupinsko-dinamični proces (sklop neposredno povezanih in prepletenih delovanj na vedenjskem, kognitivnem, čustvenem itd. nivoju) prilagajanja vedenja posameznika ali skupine zaznavanim (realno ali pa ne) zahtevam in pričakovanjem avtoritete (in ne skupini kot pri podrejanju). Običajno poteka (razen v izjemnih okoliščinah, kot je npr. identifikacija z agresorjem) brez dejanske, ponotranjene spremembe lastnega mnenja ali prepričanja. Tako pri podrejanju, kot pri poslušnosti obstaja torej nek opaženi pritisk, za katerega niti ni nujno, daje realen, pomembno je, da ga kot takega posameznik zaznava. Glede na svoje predvidevanje posledic, glede na izkušnje, itd. se posameznik na zavednem ali nezavednem nivoju odloča o svojem nadaljnjem ravnanju. Ravnanje glede na predvidevanje posledic je lahko usmerjeno bodisi s težnjo po čimvečjem »dobičku«, oz. neki koristi ali pa z željo po izogibanju neprijetnostim, »kazni« ipd. (tako npr. učenec naredi neko zoprno nalogo, ki mu jo je zadal učitelj zaradi tega, ker si želi pohvale od njega, ali pa se po drugi strani želi izogniti negativni oceni). Dobički in kazni so lahko vezani bodisi na storilnostno-materialno področje ali pa na odnose. Gre torej za procese, ki so tesno povezani s pojmom socialna moč, ne glede ali jo zaznava posameznik, manjšina ali večina pri večini, manjšini ali posamezniku. Ti procesi, niso povezani s skupinskimi normami, čeprav »delujejo dvosmerno«: ob nekomu, ki izkazuje socialno moč, mora na drugi strani biti tudi tisti, ki pristaja na to socialno moč. S tem pristajanjem, sinhronizacijo vedenja pravzaprav daje legitimnost, tistemu, ki je nosilec socialne moči. V tem vidim temeljno razliko od prisiljevanja, kjer nekdo (posameznik ali skupina) nekoga fizično prisili v nekaj, ali pa mu fizično nekaj onemogoči. 175 V tuji literaturi je običajno uporabljen termin »compliance«. 176 V tuji literaturi je običajno uporabljen termin »obedience«. 283 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin S tega vidika, bi lahko rekli, daje izid podrejanja in poslušnosti - v nasprotju z bolj uveljavljenim in laičnim pojmovanjem - svojevrsten kompromis oz. sporazum, pri katerem pa je navzven vidna »dobit« oz. »dobiček« ene strani lažje prepoznana kot taka, njeno popuščanje, »investicija«, »vložek« in »izguba« pa težje, medtem, ko velja za drugo stran ravno obratno: njena »dobit« je težje razvidna, lažje pa prepoznamo njene »vložke«. Ampak, ker ne gre za prisilo, dejansko lahko govorimo o sporazumu. Iz Aschevih in Milgramovih eksperimentov je to razvidno v intervjujih, ki sojih raziskovalci opravili po sami eksperimentalni situaciji in, iz katerih je razvidno, daje stresnost, ki sojo doživele poskusne osebe, izhajala predvsem iz spoznanja, da so na svoje delovanje sporazumno pristajale (torej, da jih ni nihče dejansko prisilil v njihove odgovore in vedenja)! 6.4.2.2.2. Podredljivo (popustljivo) in poslušno (ubogljivo) vedenje Podredljivo vedenje je tista oblika vedenja, ki je skladna s percepiranimi zahtevami in socialno močjo drugih v skupini. Posameznik se skladno s to, svojo percepcijo zahtev, socialne moči in skladno s svojo odločitvijo, pristankom, ki gaje sprejel v procesu podrejanja, tudi obnaša. Podredljivo vedenje je najbližje tistemu, kar je v literaturi (Krech, Crutchfield, Ballachey, 1972, Rot, 1983 itd.) označeno za praktično konformiranje. Pod tem pojmom razumevajo manifestiranje, izražanje od skupine zahtevanega vedenja ob hkratnem zadržanju lastnega mišljenja, ki je v nasprotju z izraženim. Za razliko od konformnega vedenja podredljivo in ubogljivo vedenje ni povezano s socialnimi normami - ampak s socialno močjo. Najboljši primer so znani Milgramovi eksperimenti poslušnosti avtoriteti. Podredljivost (popustljivost) in poslušnost (ubogljivost) bi nam lahko pomenila lastnost posameznika glede na hitrost popuščanja zahtevam drugih. Odvisna je od tega v kolikšni meri predstavlja in prinaša podredljivo vedenje posamezniku dobiti in/ali neugodnosti. Večina eksperimentov, ki je bila usmerjena na proučevanje vpliva večine na posameznika ali manjšino, je pravzaprav proučevala prav pojav podredljivosti in podredljivega vedenja. (Npr.: znani Ashev eksperiment največ pove o delovanju skupinskega pritiska na posameznikovo vedenje oz. če smo povsem natančni: o njegovi zmožnosti, da se javno upre skupinskemu pritisku in šele kasneje je Ash proučeval vplive večine na dejanske spremembe sodb in percepcije pri posamezniku). 284 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.4.3. Skupinska (socialna) resničnost? Na tem mestu si moramo postaviti vprašanje, ali socialno resničenje in socialno usklajevanje (skupaj s socialnim siljenjem) pojasnita celotno paleto pojavnosti v konkretnih malih skupinah? Če je temeljna funkcija procesov nastajanja socialne resničnosti v stabiliziranju okolja, v njegovem strukturiranju in v ustvarjanju predvidljivosti in, če pristanemo na to, da se del procesov socialne resničnosti nujno odraža v vsaki skupini (že zato, ker je vsaka skupina del širšega socialne okolja), lahko predvidevamo tudi, da nekatere skupine tvorijo svojo lastno skupinsko resničnost. Glede na to, daje vsaka konkretna, resnično obstoječa skupina hkrati del splošnejšega socialnega stratuma in še bolj abstraktnega socialnega dejavnika v filogenetskem smislu, se zdi edini možen zaključek ta, da se v njej nujno odražajo procesi, ki jih uvrščamo na t.i. primarno raven socialne interakcije. Vprašanje pa je, kako se to odraža v neki konkretni skupini ter, ali se to odraža na drugačne načine kot v družbi. Kaže, da se del odgovora skriva v značilnosti poteka skupinsko-dinamičnih procesov oz. bolj specifično, v značilnostih pojavljanja faz razvoja. Če obstojajo namreč faze, ki se pojavljajo v večini skupin in, če obstoja značilna razporeditev tekom časa, ki se pojavlja v večini skupin, potem so te značilnosti povezane z nečim, kar nima nobene zveze z določeno konkretno skupino, ampak je v tesni povezavi z značilnostmi skupine »per se«, torej z njenimi socialnimi zakonitostmi. Menim, da se v procesnosti razvoja skupine skozi faze odraža razvoj socialne resničnosti. Tako kot pri nastajanju socialne resničnosti, lahko prepoznavamo pri razvoju skupine v začetku pomanjkanje opornih točk, postopno skupno izoblikovanje strukture (ustaljenosti in predvidljivosti odnosov), diferenciacije (pri socialni resničnosti postopnega pojavljanja posameznih opornih točk, v skupini pa, glede medosebnih odnosov, prepoznavanje posameznikov iz začetne enotne »nediferencirane skupne gmote ljudi«), pa vse do izražene žalosti ob zapuščanju varnega okrilja vzpostavljene strukture. Vendar temeljne značilnosti razvoja skupin premalo pojasnjujejo tisto, kar se »tukaj in sedaj« dogaja v skupinah in, v čemer bi se morala tudi odražati generična narava skupin oz. primarni nivo socialne interakcije. Tisto, kar je vedno »tukaj in sedaj« pa je komunikacija, in sicer komunikacija kot način strukturiranja našega sveta (zaradi »eksistencialne napetosti«) in komunikacija kot način socialnega negovanja (za vzpostavitev in vzdrževanje strukture v odnosih). V teh dveh (primarnih) funkcijah komunikacije, ki bi jih lahko poimenovali tudi skrite funkcije (ker nam niso tako razvidne in očitne) vidim dejavnik socialne resničnosti, ki se sleherni trenutek vpleta, nanjo vpliva, ter določa prav sleherno, čisto konkretno, realno obstoječe skupino. 285 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Če predpostavim obstoj skupinske (socialne) resničnosti, potem jo vidim kot resničnost, kije povezana zgolj s konkretno, specifično skupino, torej ima pomen resničnosti zgolj v njej (npr. v skupini prijateljev, ki se družijo ob rekreaciji, je »ustrezen, primeren« razgovor o vseh temah, razen o osebnih in družinskih problemih). Tudi, če primerjamo nastajanje skupinske resničnosti s socialnim resničenjem, lahko hitro ugotovimo, daje drugačno od njega, saj v realne skupine običajno vstopajo posamezniki z že izoblikovanimi potrebami, izkušnjami, prepričanji itd. V tem nastajanju je skupinska resničnost podobna pojavu socialne uskladitve. Tako bi lahko predpostavljali, daje oblikovanje skupinske resničnosti v osnovi (po nastanku) konflikten proces in ga glede tega ne moremo ločevati od procesa socialnega usklajevanja. Konflikten je takrat, kadar v skupino vstopajo posamezniki z različnimi izhodišči. Vendar je lahko potek izoblikovanja skupinske resničnosti tudi nekonflikten, kadar se začetna izhodišča medsebojno »pokrivajo«, so si podobna ali celo enaka (npr. kadar se v skupini združijo posamezniki, ki imajo že izoblikovana podobna prepričanja in vrednote glede tem, ki se izoblikujejo kot pomembne za skupino kot celoto), pa tudi takrat, kadar (sicer v resničnem življenju v redkih situacijah) pride do ustvarjanja povsem novih vsebin, brez da bi posamezniki predhodno že imeli izgrajeno neko lastno prepričanje. Predpostavljam, da proces nastajanja skupinske (socialne) resničnosti tudi takrat, ko poteka nekonfliktno, v sebi nosi potencial konfliktnosti (gre zgolj za bolj ali manj slučajno sovpadanje enakosti) 177 . Hkrati pa bi moralo veljati, da dokler proces poteka nekonfliktno, poteka z večjo verjetnostjo nezavedno. Vendar, kljub temu, daje ta del skupinskih resničnosti (tako kot velja za socialno) izoblikovana pretežno nezavedno, je vseeno lažje spremenljiva kot socialna resničnost, saj večkrat »trči« v nasprotja drugih skupinskih resničnosti (ob interakciji posameznikov iz teh referenčnih skupin s posamezniki in drugimi skupinami, ter ob udeležbi v različnih referenčnih skupinah). Ob teh trkih se namreč vsebine skupinske resničnosti pogosto ozavestijo, s čimer postanejo dostopne za kritično presojo. Kaže torej, da del nastajanja in vzdrževanja skupinske resničnosti poteka nekonfliktno in vodi v intemalizacijo, del pa poteka kot identifikacija (kot je bila opredeljena pri normah). Če si poskušamo ponovno slikovno predstavljati kontinuum konfliktnosti, potem bi na enem skrajnem koncu uvrstil socialno resničnost, na drugega socialni pristanek, skupinsko resničnost (zaradi možne nekonfliktne narave) bliže socialni resničnosti ter socialno uskladitev pretežno na konfliktno področje. Enako razporeditev predpostavljam tudi na t.i. kontinuumu generičnosti, kjer sta socialna in skupinska resničnost na enem koncu ter socialna uskladitev in pristajanje na drugem koncu kontinuuma. 177 Podobno lahko prepoznamo pri opredeljevanju ciljev: enaki cilji različnih posameznikov še ne pomenijo, da imajo skupni cilj - pri enakih zasledujejo vsak svoje interese (kot npr. v šolskem razredu, kjer si vsak učenec želi biti uspešen) in je to potencialni izvor konfliktov (sploh ob nastalem prepričanju, da lahko vsak svoj cilj doseže, če ga drugi ne), kar je bistveno drugače od situacij, kjer je skupni cilj odvisen od vložka vseh. 286 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Slika 37: Kontinuum konfliktnosti in generičnosti osnovnih socialno psiholoških pojavov Po drugi strani pa, če skupinsko (socialno) resničnost primerjamo s soglasjem ugotavljamo, da ni povezana s cilji, ampak v večji meri s strukturo, saj nam daje smernice ravnanja, mišljenja, čustvovanja, zagotavlja nam varnost in predvidljivost odnosov v konkretnih skupinah ... S skupinsko resničnostjo je namreč »izbarantano« ali sinhronizirano, kaj je ustrezno, sprejemljivo v neki skupini in kaj je nezaželeno (kot so npr. sprejemljive in tabuizirane teme, struktura vlog v skupini, struktura komunikacije ipd.). Poudariti pa velja, da lahko del skupinske resničnosti nastaja celo preko procesov siljenja (identifikacija!) - samo pomislimo na Kelmanove opise »pranja možgan«, pa na identifikacijo z agresorjem (npr. z ugrabitelji, t.i. Stockholmski sindrom ipd.). V skupinski resničnosti (lahko bi v oklepaju dodali socialni kot je v naslovu poglavja) torej vidim preplet socialnih potreb (v generičnem smislu) in skupinske usmerjenosti v konkretne cilje. Na spodnji sliki je shematsko ponazorjena delitev na dvojno motivacijsko osnovo - tiste, ki izvirajo iz biološke pomanjkljivosti in tiste, ki imajo svojo osnovo v ekonomiji (t. i. primarni in sekundarni nivo socialne interakcije), iz katerih izhaja na eni strani socialno resničenje, na drugi pa socialno usklajevanje in socialno siljenje. Medtem, ko je socialno resničenje nekonflikten proces (ponazorjeno s sivo puščico), sta socialno usklajevanje ter siljenje v osnovi konfliktna procesa (temeljita na t. i. procesih socialne moči, saj je njuno izhodišče vedno v nasprotujočih si težnjah). Na sliki so konfliktni procesi, ki izoblikujejo konkretne pojave ponazorjeni z belimi puščicami. Skupinska socialna resničnost, pa lahko nastaja konfliktno kot posledica socialnega siljenja ali socialnega usklajevanja (preko identifikacije) ali pa preko (potencialno konfliktnega) nekonfliktnega socialnega usklajevanja 287 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin (kjer so že začetna izhodišča tako podobna, da ne pride do izraženih konfliktnih uskladitev, ampak t. i. nekonfliktne sinhronizacije, ki je povezana z intemalizacijo (na spodnji sliki označeno s sivo črtkano puščico). Slika 38: Temeljni skupinsko dinamični procesi in pojavi socialna skupinska resničnost resničnost socialna uskladitev socialni pristanek 6.4.3.1. Opredelitev skupinskega vplivanja Skupinska (socialna) resničnost je potemtakem pojav, ki lahko nastane kot posledica procesov socialnega usklajevanja ali celo procesov socialnega siljenja. Vendar, čeprav nastaja preko procesov, ki imajo »usklajevalno naravo«, nosi tudi nekatere značilnosti, ki so bližje socialne resničnosti (ima pomen strukturiranja našega okolja, nam s tem daje občutek varnosti, predvidljivosti, orientacije. Za razliko od socialnega usklajevanja, kjer »barantanje« poteka zavedno in je v ospredju vidik cilja, namena, pa v skupinski resničnosti, vsaj del, ki se nanaša na nekonfliktno sinhronizacijo, poteka pretežno nezavedno in nekonfliktno). Na ta način uvrščamo v proces socialnega usklajevanja specifične procese, ki vodijo v izoblikovanje dogovorov in soglasij, hkrati pa v ta isti splošni proces lahko logično uvrščamo tudi tiste, ki so povezani s skupinsko resničnostjo (normalizacijo, konfonniranje in 288 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin inovacijo), katerih značilnost je »barantanje« (ne pa tudi siljenje!). Le tu so ti, temeljni procesi socialnega vplivanja (kot so označeni v večini socialno psihološke literature) res (vsaj deloma) konfliktni (nikakor pa niso taki v procesu socialnega resničenja, čeprav tam potekajo podobno). Prav zato bi jih bilo smiselno od njih ločiti s poimenovanjem »skupinsko vplivanje«. Menim tudi, daje v tistem delu, kjer se konflikti pojavijo pri oblikovanju skupinske resničnosti, vrsta konfliktov drugačna od tistih, v socialnem usklajevanju. Pri slednjem prihaja do konfliktov posameznikov (z njihovimi potrebami, željami, pričakovanji itd. 178 ), pri skupinski resničnosti pa je bolj razviden konflikt (referenčnih) skupin, katerih nosilec idej je posameznik. Iz zgoraj opredeljenega bi lahko potegnil sklep, daje skupinska (socialna) resničnost v svoji pojavnosti, pomenu, funkciji bližje socialni resničnosti, po svojem načinu nastajanja pa bliže socialni uskladitvi. Skupinsko vplivanje (t.i. sekundami nivo socialne interakcije) torej poteka preko dveh temeljnih procesov (socialno usklajevanje in socialno siljenje), s tremi generaliziranimi možnimi izhodi oz. izoblikovanimi pojavi (socialna uskladitev, socialni pristanek in skupinska resničnost). 6.4.3.2. Opredelitev skupinske socialne resničnosti Skupinska resničnost je pomenski in simbolni skupinski konstrukt, konsenzualne osnovne predpostavke skupine. Nastaja deloma preko procesov socialnega usklajevanja in celo socialnega siljenja, torej konfliktno (konflikt referenčnih skupin), deloma v sinhronizaciji pa pretežno nezavedno in nekonfliktno. Funkcionalno ima skupinska resničnost pomen strukturiranja okolja, zaradi česar deluje kot socialna resničnost, vendar zaradi svojega nastanka (v čemer je bližje socialni uskladitvi) in značilnosti ni tako stabilna, generična, splošno pojavna in nezavedna kot socialna resničnost. S to definicijo lahko tudi na novo definiram majhno skupino; to je skupina ljudi z izoblikovano skupinsko resničnostjo. 6.4.4. Nekatere oblike in pojavi skupinskega vplivanja v konkretnih skupinah Oblike skupinskega vplivanja so različne, Nastran - Uletova (1994, s. 175) navaja od naj preprostejših (kot je zgolj prisotnost drugih), do bolj usmerjenih, kot so pritisk k uniformnosti, poslušnosti in konformnosti, Rot (1983, s. 308-318) govori o socialni spodbudi 178 Seveda pri tem ne zanemarjam socialno,da so te »individualne« vsebine tudi oblikovane socialno, ampak jih zgolj umeščam v posameznika (obstajajo kot edinstvena kombinacija v njegovi glavi). 289 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin in socialni zavori, ter razdeli socialni vpliv na tri vrste: vpliv skupinske interakcije na individualne ocene in odločitve, vpliv objektivnih informacij pri skupinskem reševanju problemov in vpliv skupinske interakcije na odločanje, Hayes (1994, s. 555-556) pa poleg teh poudari pomen socialnih vlog in pričakovanj, ki so povezana s z vlogami, statusa in številčnosti prisotnih, pomen norm itd. Kot sem že pisal (Vec, 1998) se v literaturi pogosto nejasno definira osnovne pojme povezane s socialnim vplivom (rekel bi predvsem s skupinskim vplivom), bom v nadaljevanju predstavil enega od možnih modelov orientacije v povezavi s konformiranjem. Ne nameravam pa na tem mestu posebej opisovati ostalih pomembnih procesov povezanih s socialnim in skupinskim vplivanjem; (socialne) normalizacije, saj lahko zgolj v celoti povzamem razmišljanja Bergerja in Luckmanna (ki sem ga že predstavil v poglavju o socialni resničnosti), niti procesa skupinske normalizacije, ki ga dobro opisujeta Thibaut in Kelley (predstavljeno v poglavju o skupinski dinamiki), kjer je podrobno predstavljen tudi proces inovacije (Moscovici s sod.). 6.4.4.1. Prisotnost drugih Že omenjeni Triplett je v prvih socialno psiholoških eksperimentih ugotavljal (1897 in 1898), da prisotnost drugih vpliva na hitrost reševanja problemov. Govoril je o pojavu, ki ga danes povezujemo s procesoma socialne spodbude in socialne zavore, pri čemer ju večina avtorjev razume v smislu nehotnega vplivanja za razliko od ostalih, katerim pripisujejo želeno, usmerjeno vplivanje. Po letu 1900 so se s proučevanjem vpliva prisotnosti drugih ljudi ukvarjali številni psihologi. Tako iz raziskav Allporta (1924) in Moedeja (1920) izhaja, daje pojav socialne vzpodbude povezan zlasti s preprostejšimi nalogami, pri težjih pa lahko pride večkrat do zmanjšanja hitrosti reševanja, do socialne inhibicije oz. do socialne zavore (po Johnson in Johnson, 1997, s. 37). Kasnejša proučevanja vpliva drugih oseb na posameznika se tako niso več nanašala le na neuspešnost in uspešnost pri delovnih nalogah oziroma vedenje na splošno, ampak so zajemala vpliv na stališča, čustva, motivacijo, kreativnost, celo inteligentnost itd. Prisotnost drugih seveda ni tako preprost način vplivanja kot se utegne zdeti na prvi pogled. Pri tem igra glavno vlogo nekakšen »notranji dialog« - percepcija kaj si oseba misli, da bi si lahko mislili ali pričakovali od njega tisti, ki so prisotni. Na drugi strani pa je notranji dialog povezan z zaznavo samega sebe, z identiteto, pričakovanji ipd. Sama prisotnost drugih torej ne more vplivati na posameznika, dokler jih le-ta ne zazna (zavedno ali nezavedno!). Tudi proces ali »notranji dialog« zelo pogosto poteka na nezavedni ravni. Prisotnost drugih, dejanska ali namišljena, je vpletena v vsa ostala vplivanja drugih na posameznika ali skupino (brez nje ne bi mogli govoriti npr. o konformiranju ali pa podrejanju - tudi kadar svojo prisotnost drugi »sporočajo« preko telefona, listkov ali zgolj domišljije). Prav v tem stališču, da se vse (ali večina) vpliva pravzaprav zgodi v glavi posameznika, je gotovo en od vzrokov, zaradi katerih seje socialna psihologija usmerila v posameznika. 290 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Podobno razmišljanje lahko najdemo tudi v t.i. Watzlawickovih zakonih komunikacije, kjer v enem pravi: Nemogoče je ne-komunicirati. Vedno, kadar se ljudje medsebojno zaznavajo, je nemogoče, da ne bi med seboj tudi komunicirali. Vse kar nekdo govori ali počne nam predstavlja neko informacijo in vsemu kar zaznamo mi sami, damo nek pomen. Celo takrat, ko se nekdo obme proč, je to za nas neko sporočilo (npr. da nas poskuša ignorirati ali pa daje jezen, žalosten, morda, da se mu mudi ipd.). Ljudje se vedemo in komuniciramo v skladu s pomenom, ki ga pripišemo dogodku (povzeto po Watzlawick in sodelavci, 1982, s. 50-53). Iz tega bi sledilo, da vedno kadar komuniciramo tudi vplivamo in smo vplivani od drugih, oz. z drugimi besedami: Nemogoče je ne-vplivati in biti ne-vplivan kadar se ljudje medsebojno zaznavajo. 6.4.4.2. Konformiranje Socialno konformiranje se odvija kot del nezavednega in nekonfliktnega procesa socialnega resničenja na primarnem nivoju socialne interakcije. Pri tem ima funkcijo prenašanja, sprejemanja (intemaliziranja) in vzdrževanja socialne resničnosti. Seveda pa lahko ugotavljamo, da se podoben proces kot poteka na t.i. generičnem nivoju dogaja tudi tam, kjer je motivacijsko ozadje v takšni ali drugačni ekonomiji. Tudi na tem, sekundarnem nivoju lahko konformiranje opredelimo kot proces prenašanja, sprejemanja in vzdrževanja skupinske resničnosti. Vendar se ta proces razlikuje od tistega v socialnem resničenju, ker je vsaj delno konflikten, ker gre pri njem za prenašanje, sprejemanje in vzdrževanje povsem specifičnih norm skupine na posameznika ali na manjšino in, ker v procesu sprejemanja (običajno) ni prisotna intemalizacija, temveč identifikacija. Naj spomnim na Kelmanovo (1961) delitev: intemalizacija se nanaša na popolno sprejetje nekih vsebin za svoje, identifikacija pa pomeni sicer sprejetje vsebin, ki pa delujejo kot inkapsulirane, neintegrirane vsebine, za katerimi sicer »stojimo«, jih zagovarjamo, ampak niso nikoli povsem »naše«. Prav zato bi bilo oba procesa smiselno ločevati in v povezavi s sekundarno funkcijo raje govoriti o skupinskem konformiranju. Ta proces teoretično poteka »od« večine (ker so norme vedno sprejete s strani večine, jih večina v skupini tudi zagovarja) k posamezniku ali manjšini. Če se zavedamo tovrstnega pomena konformiranja, potem le-to izgubi tudi svojo negativno konotacijo, ki mu jo v laičnih in zdravorazumskih teorijah kar hitro pripišemo in, zaradi česar konformiranje najpogosteje razumejo kot izgubo individualnosti. Konformiranje tudi na tem, sekundarnem nivoju socialne interakcije ne pomeni podrejanje lastnih želja stališč, mnenj itd. željam, stališčem skupine. V procesu konformiranja namreč aktivno sodeluje tudi posameznik oz. manjšina, ki določene norme sprejme ravno zaradi tega, ker ustrezajo tudi njemu, ker tudi sam »stoji za njimi«, se z njimi identificira, postane njihov zagovornik, jih čuti kot svoja načela. Ob konformiranju se torej tudi zgodi tisto, kar Moscovici imenuje spreobrnitev (conversion); pride do spremembe mišljenja, stališč, vrednot ... tako, da so enake ali bolj podobne, skladne z večinskimi 291 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Nobena skupina ne more učinkovito eksistirati brez procesa konformiranja, saj se preko tega zaščiti in zagotavlja nujna usklajenost članov. Brez prenašanja norm na nove člane in brez stalnega sprejemanja norm večine (bodisi, da norme sprejemajo novi člani, ali pa »stari«, ki se ob določeni normi znajdejo v položaju manjšine ali »drugačnega« posameznika) nobena skupina ne bi mogla obstati. V skupini bi prišlo ali do popolne nepredvidljivosti ravnanja (kaos) ali pa do rigidnosti, kar bi, zaradi zunanjih sprememb ali sprememb pri posameznih članih, nujno vodilo v razpad skupine. Konformiranje zato vidim kot nujen proces za obstoj socialnih sistemov in tudi povsem konkretnih skupin. Po drugi strani pa velja poudariti, da sta procesa konformiranja in inovacije v delu, kjer se nanašata na dogajanje v povsem konkretnih (lahko tako v majhnih kot v velikih) socialnih skupinah vsaj delno konfliktna. Konformiranje bi, ob striktnem ločevanju socialne moči in socialnega vplivanja morali torej v enem delu povezovati s procesom spreobrnitve (in v tem deluje narava konformiranja vsaj deloma konfliktna), v drugem pa s procesi pozitivne identifikacije (kjer je seveda nekonfliktno in torej tudi nepovezano z inovacijo). Tudi (v začetku konfliktna) spreobrnitev vodi namreč v sprejem (notranji, dejanski) določenih norm. Seveda pa se postavlja vprašanje (ki bi ga bilo smiselno preveriti s podatki), ali je takšnih spreobrnitev, ki jih sproži večina dejansko manj kot tistih, ki jih sproža manjšina (kot trdi Moscovici). Konfliktnost konformiranja in inovacije bi bila potemtakem vezana bolj na skupinsko dogajanje. V večjih socialnih stratumih pa predpostavljam, da tako proces konformiranja kot inovacije poteka običajno manj dramatično kot v konkretnih skupinah. Iz vidika družbe posamezen (nekonformen, drugačen) pripadnik, ki ga družba tako ali drugače izloči niti ni pomemben, po drugi strani pa je izid inovacije pogosto prezrtje - kar je z vidika preživetja neke družbe najbrž spet povsem upravičeno in smiselno, saj preprečuje pogostejša ekstremna nihanja v katerokoli smer. 6.4.4.3. Konformnost Za Moscovicija in Faucheuxa (1972, s. 158) je konformnost posledica konsistentne večine in ne odraz odvisnosti od nje. V tem lahko prepoznamo njegovo predpostavko o konfliktnosti procesa socialnega vplivanja, saj konsistentnost večine predpostavlja, daje na drugi strani manjšina ali posameznik, ki gaje šele potrebno prepričati v drugačno (večinsko) mnenje. Iz vidika strukturnega modela okolja pa bi veljalo prav obratno: konformnost odraža odvisnost oz. bolje soodvisnost posameznika in skupine. Konformnost lahko označimo kot skladnost stališč, mnenj, prepričanj posameznika z normo, ki je bila sprejeta s strani večine. Lahko se izraža ali pa tudi ne v konformnem vedenju. Zaradi slabšalnega pomena, ki je pripisan konformnosti, bi bilo morda celo bolje uporabljati 292 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin pojem normativnost. Posameznik je lahko konformen z določenim stališčem svoje referentne skupine tudi, če se v neki drugi skupini ne vede v skladu s to normo (npr. mladostnik, ki je sicer nasprotnik nasilja - kot velja v njegovi družini, se bo udeležil in sodeloval pri nasilju, ki ga bo izvajala njegova klapa nad drugimi). Človek formira svoje kognitivne strukture glede na referentno skupino, zaradi česar je v glavnem z njo konformen (npr. v družini, med prijatelji v službi itd.). Pogosto so to neformalne skupine. Ker prihaja do prekrivanja skupin (ljudje smo v različnih, velikokrat za nas enako pomembnih skupinah), pride večkrat tudi do neskladja norm teh referentnih skupin, kar vodi v konfliktnost. Kadar se posameznik nahaja znotraj referentne skupine, bo njegovo vedenje bolj skladno (konsistentno in kongruentno) z obstoječimi normami te skupine. Na stopnjo in sam proces skupinskega konformiranja vpliva tudi pomen, ki ga določeni normi in skupini pripisuje posameznik. Tako bo npr. večja verjetnost konformiranja in konformnosti kadar bo šlo za sprejemanje manj pomembnih stvari in po drugi strani bo večja konformnost in skladnost posameznika s skupino, če bo težavnost vstopa v to skupino večja. Problematična (tako z vidika posameznika kot skupine) pa je lahko pretirana konformnost, ker posameznik »izgubi« svojo individualnost, znotraj skupine pa bi to vodilo v rigidnost sistema, posledica česar bi slej kot prej bil njegov razpad. Od tega, kje je točka ravnotežja med tendenco po ohranjanju sistema in tendenco po spremembah je odvisno funkcioniranje skupine. V klasični socialni psihologiji avtorji kot konformnost razumejo vsako pokoravanje skupini, nekateri pa zgolj ravnanje, ki je skladno s socialno normo ter ločujejo dve vrsti konformnosti: - praktično; posameznik popusti pritisku, vendar ne spremeni svojega mnenja /če je nekdo prisiljen nekaj narediti, lahko temu rečemo pokoravanje ukazu - kar dejansko ni konformiranje/ - resnično; posameznik popusti pritisku in resnično spremeni svoje mnenje Skladno z zgoraj opredeljeno konformnostjo pa je pravzaprav nepotrebno ločevati realno in praktično konformnost. Kadar gre za določeno zahtevo (posameznika ali skupine), ki ji posameznik pripiše pomembnost, je vedenje tisto, ki je na zunaj sicer konformno, ne pride pa do dejanskega, »ponotranjenega« konformiranja (torej do spreobrnitve v Moscovicijevi terminologiji). V navedenem primeru bi bilo bolje govoriti o podrejanju. V preteklosti je bilo pogosto zastavljeno vprašanje ali (in če, v koliki meri) obstaja nekonfonnnost in z njo dejanska neodvisnost posameznika od skupine. Če neodvisnost pojmujemo iz vidika sekundarne funkcije socialne interakcije kot, da drugi ne morejo (razen npr. fizično ali kemično) povzročiti določenega vedenja pri posamezniku ali podskupini, potem lahko rečem, da neodvisnost je. Kadar pa jo povezujemo z vplivom drugih v skupini, 293 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin pa lahko zgolj ugotovimo, daje ta vedno prisoten, kadar je ob posamezniku prisoten še nekdo. Celo takrat, kadar ni nikogar prisotnega ob osebi, bi lahko rekli, daje vpliv drugih večji kot si pogosto predstavljamo: preko ponotranjenih norm, pravil, vrednot, ki jih posameznik »nosi s seboj«. Če pa imamo v mislih procese na primarnem nivoju socialne interakcije in socialno resničnost, pa lahko trdim, daje posameznik celo eksistenčno odvisen od skupine. Nekonformnost bi tu pomenila nasprotovanje tistemu, kar posameznik verjame, v kar je prepričan, kar je sam soustvarjal, torej nasprotovanje svoji lastni resničnosti (socialna resničnost je namreč njegova), kar se mi - razen v primerih določenih patoloških stanj - zdi absurdna možnost. 6.4.4.4. Konformizem Konformizem bi, za razliko od ostalih, sorodnih pojmov, jemali kot tendenco posameznika (zaradi lastnosti, stila življenja, želja, itd.) h konformnosti. Tak posameznik bo pogosteje, večkrat in manj kritično sprejemal norme skupine. Najbrž prav zato Hollander (po Bečaj, 1997, s. 265) pod pojmom konformizem razume pretirano konformiranje. Ali bo posameznik sprejel določeno normo ali ne je odvisno od njegove percepcije, pomena, ki ga temu pripiše in sicer na treh nivojih, v katerih lahko opazimo sorodnost s strukturo stališč: - Kognitivnem nivoju (informacije, ki jih dobi v povezavi z določeno normo zaznava kot resničnost). - Konativnem, dinamičnem nivoju (povezanem tudi s situacijo).. - Emocionalnem nivoju (sprejetje norme ima zanj čustvene implikacije; pomeni mu lahko sprejetje v neko skupino, zaradi česar je včasih pripravljen »prezreti« konativni in kognitivni nivo, iz katerih bi lahko sledili argumenti proti sprejetju norme). Osebnostne poteze tistih, ki se bolj ali manj konformirajo je težko določiti. Rot (1983, s. 278-284) navaja: starost, spol, pripadnost določeni kulturi, samopodobo, inteligentnost, kreativnost, anksioznost, zadovoljitev osnovnih potreb po varnosti, sprejetosti itd. Seveda pa o konformizmu lahko govorimo le na nivoju socialnega usklajevanja, na primarnem nivoju pa je bolj govoriti o pomanjkljivi biološki opremi (zaradi česar ima človek kot bitje ne le tendenco, temveč nujo k socialni konformnosti). 6.4.4.5. Konformno vedenje Kot pravita Sherifa je (Sherif, 1967, s. 258) konformno vedenje tisto, ki je skladno s standardi (normami), ki so se utrdili v predhodni interakciji. Pravi (prav tam), da to, »koliko so skupinske norme psihološko zavezujoče za posamezne člane, lahko preverjamo z 294 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin opazovanjem njihovega vedenja, ko niso v stiku z ostalimi člani skupine.... Posameznik lahko pod neposrednim pritiskom drugih ljudi popusti ali pa tudi v novi situaciji ostane konformen z že poprej oblikovanimi standardi.« Kadar govorimo o vplivu skupine ali posameznika na drugo podskupino ali posameznika, vidimo, da nam samo njegovo vedenje ne pove, ali je po nekem slučaju uniformen s skupino, ali je konformen z večino, ali seji podreja, ali pa je celo neodvisen - vedenje je namreč lahko v vseh primerih enako. O procesu, o skladnosti posameznikovih stališč z večino, o načinu izoblikovanja odločitve za določeno vedenje lahko zgolj sklepamo iz nekih drugih dejavnikov (situacijski faktorji, osebnostna naravnanost, ...) in, če sledimo zakoncema Sherif, smo lahko o konformnosti (ali nekonformnosti) bolj prepričani takrat, kadar posameznika opazujemo izven skupine (v kateri velja določena norma). 6.4.4.6. Inovacija Če sledim ločevanju socialnega in skupinskega vplivanja, potem značilnosti procesa, ki sta ga Moscovici in Faucheux (1972) opredelila za inovacijo, sodijo na področje skupinskega vplivanja. Čeprav avtorja ne podata eksplicitne definicije inovacije, lahko razberemo, da jima inovacija pomeni »proces v katerem lahko konsistentna manjšina pod odoločenimi pogoji spremeni prevladujočo nonno« (1972, s. 153), Izvorno (Moscovici in Faucheux) je inovacija opredeljena kot »tista modaliteta vplivanja, ki se vrti okoli ustvarjanja konflikta« (prav tam, s. 178). Iz njunega razmišljanja bi lahko potegnili zaključek, da jima torej inovacija pomeni proces ustvarjanja konflikta. Sam bi takšno razmišljanje razširil in definiral inovacijo kot proces, v katerem manjšina ali posameznik spreminjanja skupinsko resničnost in /ali njej sorodne pojave z vnašanjem ali povečevanjem konflikta. S to definicijo želim bolj eksplicitno poudariti, da manjšina ali posameznik lahko konflikt vnaša v skupino na novo, ali pa poglablja že obstoječega (ne glede na to ali je manifesten ali ne). Drugi pomembni element definicije pa je v poudarku na pomenu spreminjanja skupinske resničnoste in njej sorodnih pojavov (kot so skupinske nonne, vrednote, prepričanja, uskladitve, kompromisi itd.). Gre torej za spreminjanje nečesa, kar je skupina (ali vsaj večina v skupini) že ustvarila in ima zanjo pomen skupinske resničnosti. 295 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin 6.5. KOMUNIKACIJA V SKUPINSKO DINAMIČNIH PROCESIH 6.5.1. Primarna funkcija komunikacije v skupinsko dinamičnih procesih V poglavju o komunikaciji sem predstavil njen sporočilno vrednost in pomen, ki ga ima v funkciji socialnega negovanja ter vlogo pri oblikovanju socialne resničnosti. Če na kratko povzamem, pride do procesov socialne resničnosti šele v situaciji, kjer v samem začetku ni spora zaradi različnih pogledov. To pomeni, da ob vstopu v komunikacijski odnos različni akterji še nimajo vzpostavljenih izhodiščnih točk, prepričanj, stališč, vrednot, izkušenj pogledov. Skratka nimajo internaliziranih nobenih opornih točk ne v svojih mislih, čustvih, izkušnjah, ne v t.i. zunanji, objektivni resničnosti. V tovrstnih situacijah pride do komunikacije prav zato. Kadar na začetku odnosa obstoja zgolj vprašanje, nejasnost, nesigumost, takrat se vzpostavi komunikacija zaradi »eksistencialne napetosti«, ki jo tovrstna neorientiranost vzbuja. Komunikacija pomeni torej način strukturiranja našega sveta. Druga primarna funkcija komunikacije pa je v socialnem negovanju, ki se uporablja za vzpostavitev in vzdrževanje strukture v odnosih (prijateljstva, koalicije), deluje torej kot povezovalni proces skupine. Pri določanju njenega pomena velja, da ni pomembna zgolj vsebina prenosa, temveč tudi prenos sam po sebi. V tem smislu predstavlja komunikacija osvojen dobri princip preživetja človeka kot vrste, predstavlja temeljni način zagotavljanja socialnega resničenja, in kot taka, torej v svoji procesnosti predstavlja sredstvo prenašanja socialnosti človeštva. Kot sem zapisal, bi lahko komunikacijo v tem smislu imeli za socialni gen človeštva. 6.5.2. Sekundarna funkcija komunikacije v skupinsko dinamičnih procesih Postavlja pa se vprašanje ali lahko tudi s teorijo komunikacije podpremo tezo, da se, ne le s socialnim resničenjem, temveč tudi (v povsem konkretnih, realno obstoječih skupinah) preko procesov socialnega usklajevanja in siljenja izoblikuje resničnost, ki je glede funkcije socialni enaka ali vsaj podobna. 296 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin V skupino in skupinske odnose namreč vstopamo z že oblikovano samopodobo, s ponotranjenimi lastnimi predstavami o tem, kakšni smo, kako delujemo, na kakšen način komuniciramo in, kadar v skupini naše in predstave ostalih članov skupine niso usklajene, poteka usklajevanje po principu konflikta (konfliktnega konformiranja in inovacije), torej ne po principu nekonfliktnosti kot se to zgodi v socialni resničnosti. Takšno izhodišče in razumevanje komunikacije predpostavlja v izhodišču medosebne interakcije različne subjektivne resničnosti, ki postopno, z medsebojnim izmenjavanjem in »barantanjem«, privedejo do uskladitve. Ti procesi izhajajo iz drugačne motivacijske osnove in pravzaprav niso povezani z nastajanjem socialne resničnosti, ampak s t.i. skupinsko lokomocijo oz. sekundarno ravnijo socialne interakcije, torej so v tesni povezavi z ustvarjanjem skupinske usklajenosti in pristajanja kot ju opredeljujemo v poglavju o skupinski dinamiki. Komunikacija v tem vidiku procesa socialnega usklajevanja in siljenja pomeni (zgolj) sredstvo za doseganje nekega cilja. Vse to v slovenščini lepo odraža sam pojem »sporazumevanje 179 » - gre za usklajevanje razumevanja ah iskanje skupnega v razumevanju, ah celo usklajevanje in iskanje sporazuma o nečem (Vec, 2005, s. 17). Usklajevanje sporazuma, ki pomeni konstruktivno rešitev situacije (saj je izhodišče sporazumevanja dejansko spor glede razumevanja resničnosti oz. različni pogledi na resničnost) predpostavlja torej začetno različno izhodišče pri tistih, ki se sporazumevajo, vendar hkrati tudi težnjo po usklajevanju 6.5.3. Skupinska resničnost in komunikacija Kajpak lahko predpostavljamo, da včasih v skupino vstopamo kot »individualisti«, kot tisti, ki sledimo svoji lastni individualni lokomociji (kot to poimenuje Festinger), torej v skupini zasledujemo zgolj svoje lastne cilje in dokler jim lahko sledimo v skupini, v njej tudi ostajamo. In vendar se tudi ob individualni lokomociji v skupinskem settingu znajdemo v procesu ustvarjanja skupinske (socialne) resničnosti - to je na področju odnosov 181 . Vedno znova, kadar se znajdemo v resnični situaciji (torej ne zgolj v laboratorijskih situacijah, ko skupaj soustvarjamo socialno resničnost, ker nimamo medsebojnih izkušenj, vrednot, skupnih ciljev, vsebin ...), ob vstopanju v katere koli nove skupine, na novo ustvarjamo skupinsko resničnost, ki je povezana z medosebnimi odnosi (npr. večino tistega, kar je povezano s skupinsko strukturo, vlogami v skupini, skupinskimi normami, medsebojnim razmerjem moči, strukturo medosebne komunikacije itd.). To socialno resničnost 179 Sporazumevati pomeni (po SSKJ, s. 1284) z dogovarjanjem priti do medsebojnega razumevanja, sodelovanja 180 Pri tem kaže poudariti, da je (vsaj v generičnem smislu), bolj kot končna uskladitev mnenj, pomembno to, da obstoja pripravljenost obeh strani za vztrajanje v procesu usklajevanja (vse dokler se dva sporazumevata lahko drug na drugega medsebojno vplivata). 181 Izjeme so zgolj nekateri psihiatrični bolniki in disocialno motene osebe. 297 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin medosebnih odnosov soustvarjamo v novih skupinah vedno in sicer ne glede na vrsto skupine in njene cilje. Takrat velja, da tudi, če smo »opremljeni« z izkušnjami iz nekih predhodnih skupin, ali tudi, če poznamo namene skupine, zadolžitve članov, svoje naloge ipd., vseeno obstaja še neustvarjena resničnost prav konkretnih odnosov. Torej prav usklajevanje odnosov (tistih, ki jih ne moremo predhodno predvideti, kijih na podlagi predhodnih izkušenj napačno ocenjujemo, o njih še nimamo nikakršne orientacije in varnosti, ali pa se nam predvidena pričakovanja porušijo, in jih s komunikacijo začnemo ustvarjati itd.) daje možnosti za ustvarjanje nove skupinske (socialne) resničnosti. Sele tovrstna komunikacija, ki dejansko pomeni usklajevanje različnih referenčnih podob (ker je nosilec teh podob sicer posameznik, ustvarjalka in vzdrževalka pa naša referenčna skupina), naših temeljnih prepričanj o tem kakšna je »dobra«, »ustrezna«, »učinkovita«, »sodelujoča«, »prijazna« itd. skupina in odnosi v njej, omogoča ustvarjanje skupinske (socialne) resničnosti! Skupinska (socialna) resničnost zadobi tak pomen šele tekom medosebne komunikacije, ki se »zaključi« s konsenzom (in ne z uskladitvijo, torej takšnim ali drugačnim kompromisom). Lahko bi zaključil, daje neposredna informacijska funkcija komunikacije (takrat, kadar je v ospredju) tista, ki vodi v doseganje socialnega soglasja in pristanka, medtem ko je za nastanek skupinske (socialne) resničnosti pomembnejši simbolni pomen, ki ga nosi komunikacija. Po drugi strani pa kaže, da nas vsebina in pojavnosti pogosto zapeljejo, da se težje poglobimo v proces, ki je tudi lahko cilj interakcije. Vendar v medosebni komunikaciji pravzaprav niso nikoli pomembni zgolj izhodi, rezultati, ampak vedno (vsaj delno) sam proces. Cilj naše interakcije (tudi na sekundarnem nivoju) ni le v tem, da nastanejo npr. socialne norme, predstave, stališča, kompromisi, pristanki itd., ampak je cilj tudi v tem, da naslajajo različne prej omenjene vsebine, cilj je v komunikaciji sami. Kadar je komunikacija sama po sebi cilj, govorimo o primarni funkciji, ki jo prepoznavam v t. i. socialnem negovanju. Socialno negovalna funkcija komunikacije se pojavlja v vseh trajnih skupinah, ne glede na prevladujočo motivacijsko osnovo skupine. In če pristajamo na to, daje negovalna funkcija komunikacije del socialnega resničenja (torej nadomestila za biološke primanjkljaje), potem postane bolj razvidna prepletenost (ponazorjena na spodnji sliki) in težavnost ločevanja tako primarne od sekundarne funkcije socialne interakcije, kot ločevanje generičnih od povsem konkretnih skupinsko dinamičnih pojavov, ali pa ločevanje nekonfliktnih procesov ustvarjanja socialne resničnosti od konfliktnih procesov socialnega usklajevanja in siljenja. 298 Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin Slika 39: Funkcije komunikacije. N FUNKCIJE KOMUNIKACIJE v_ sekundarna funkcija (sporočilna oz. informacijska in sredstvo doseganja ciljev) 299 Zaključek 7. ZAKLJUČEK Če pogledam nazaj in poskušam ugotoviti, v čem je bil razlog, da mi je pisanje naloge predstavljalo tak vložek kot da bi sam poskušal izkopati dolg tunel, ga lahko prepoznam v tem, da sem imel predvsem težave postaviti si prava vprašanja. To mi govori, da sem bil tako vpet v socialno resničnost glede vsega, o čemer v nalogi razmišljam, da sem pogosto imel na dlani že obstoječe, na videz logične in smiselne odgovore, nisem pa si znal postavljati vprašanj izven »samoumevnega«. Ob študiju so se mi odpirala vedno nova področja, nekatera že znana in utečena kot rečni veletoki, druga pa manjša, neznana, nekatera povsem neraziskana kot drobni okljuki ali majhni zanimivi potočki, ki so me pogosto zvabili v nepregledno goščavo, iz katere sem se le stežka našel nazaj na plovno pot. Bolj zdelo se mi je, kot da bi se zares zavedal, da so ključnega pomena v razumevanju socialne resničnosti predvsem procesi. In bolj sem se spraševal o lastni nezmožnosti razumevanja, kot da bi že na začetku zares uvideval nelogičnosti in slabosti razlag konfliktno - nekonfliktnega odvijanja socialnih in skupinskih procesov. Šele sčasoma seje izkristaliziralo, daje precej bolj smiselno kot kaže na prvi pogled ločevanje socialnega (tako v smislu generičnosti kot v smislu številčne posplošenosti) od skupinskega nivoja procesov in iz njih izhajajočih pojavov. Če generičnost socialnosti, v smislu pojavnosti pri človeku kot vrsti, vpeljemo v socialno psihologijo, lažje razpletemo navidezno neprepoznavne mehanizme vstopanja v skupine, njihovega obstoja in spreminjanja. Generičnost socialnosti namreč prav v povezavi z vpeljanim strukturnim modelom (ki nam nudi razlago primarne motivacijske osnove) lahko vodi v koherenten in logičen model celotnega področja vplivanja, vendar je pri tem narediti kar nekaj miselnih obratov (npr. da v socialnih situacijah ne razrešujemo anksioznosti ali pa poenostavljamo kompleksnost okolja, ampak obratno, oboje v skupini šele soustvarjamo). Ob temeljni premisi, daje izvor človeške socialnosti povezan s pomanjkljivo biološko opremljenostjo, postane lažje in bolj smiselno ločevanje procesov, ki se dogajajo na socialnem nivoju od procesov, kijih opažamo v delovanju konkretnih, specifičnih skupin. Tako vidim socialno vplivanje kot nekonflikten proces socialnega resničenja (neločljivo prepletenih procesov socialne normalizacije, konformiranja in inovacije), čigar primarna funkcija je v nadomestilu človeške biološke nezadostnosti. Socialna resničnost mora biti v generičnem smislu (kot motivacijska oz. energetska osnova) prisotna v vsaki specifični in konkretizirani skupini. Le tako lahko prihajamo do eksistencialno potrebne strukture, stabilnosti in predvidljivosti okolja. 300 Zaključek Če bi strnil misli iz prejšnjega poglavja, bi lahko zatrdil, da se socialno resničenje v konkretnih skupinah (torej tisto, kar bi lahko poimenoval generična dimenzija skupin) odraža v naj večji meri v: - možnosti preverjanja resničnosti v skupinah, ki jo posameznik lahko, čeprav je navadno ne, izkoristi. Že samo vedenje, da lahko preverja resničnost, mu daje občutek strukturiranosti, predvidljivosti in s tem varnosti. Socialno resničenje se torej ne odraža v neprestanem preverjanju, temveč v zavedanju možnosti preverjanja v skupini, ki je vedno »tu nekje« in v njej lahko dobimo oporne točke glede resničnosti; - osnovnih splošnih predpostavkah, v vsebinah, ki imajo za ljudi v določenem sistemu (kulturnem, jezikovnem, verskem ...) simbolen ali celo mitološki pomen; - procesnosti razvoja skupin, kjer se v temeljnih dimenzijah ponavlja proces nastajanja in vzdrževanja socialne resničnosti; - vsaj deloma v vzpostavljanju in vzdrževanju strukture medosebnih odnosov. Vsaj deloma zato, ker v medosebne odnose vedno vnašamo tudi pretekle izkušnje z drugimi ljudmi in s tem (vsaj potencialno) konfliktnost, čeprav se po drugi strani v novih interakcijah vedno znova znajdemo v t.i. praznem prostoru, kjer odnose vzpostavljamo v povsem novih, neznanih dimenzijah; - v primarnih funkcijah komunikacije (soustvarjanje socialne resničnosti oz. strukturiranosti okolja in socialno negovanje). Po drugi strani pa v vsaki realno obstoječi skupini obstaja cela vrsta procesov povezanih s pojavi, ki so podobni socialni resničnosti. Ti pojavi so v dosedanji socialni psihologiji poimenovani enako (če pa so že postavljene razlike med njimi so bolj deklarativno), pa so vendarle zaradi svoje, v osnovi povsem drugačne funkcije, bistveno drugačni. Temeljne značilnosti in razlike sem poskušal zajeti v spodnji shemi. 301 Zaključek Tabela 18: Prikaz temeljnih značilnosti in razlik primarnega in sekundarnega nivoja vplivanja. 302 Zaključek 303 Zaključek Po eni strani torej lahko zaključim, daje socialna resničnost generična v svoji pojavnosti; pojavlja se ahistorično, je hkrati bolj utrjena, generalizirana v širših socialnih stratumih in zanjo torej velja, dajo različni posamezniki sprejemajo kot tako v različnih (torej ne le referenčnih) skupinah, zaradi tega je tudi bolj stabilna od skupinskih resničnosti, ter manj dinamična. Po drugi strani pa se v vsaki skupini izoblikujejo pojavi, ki so navzven sicer zelo podobni socialni resničnosti, so pa po svoji funkciji in po procesih nastajanja, vzdrževanja in spreminjanja od nje bistveno drugačni. Se več - ne le da so navzven socialne uskladitve, socialni pristanki in skupinska resničnost lahko podobne socialni resničnosti - ker se procesi, ki so v njihovem ozadju, odvijajo hkrati s procesi socialnega resničenja, so v realno obstoječih skupinah z njimi neločljivo prepleteni in jih lahko ločujemo bolj teoretično kot v resnični pojavnosti. Najtežje prav skupinsko resničnost (ki je po pojavnosti in funkciji še najbližje socialne resničnosti), katere nastanek lahko poteka po poti (konfliktnega) socialnega siljenja in socialnega usklajevanja ali pa kot nekonfliktno sinhroniziranje. Kot »zaprisežen« praktik kajpak ne morem mimo vprašanja, kaj in na kakšen način lahko razmišljanja iz naloge prenesem v skupine, v katerih sem sam soudeležen kot član ali kot vodja. Prvi vidik, h kateremu prispevajo podane ugotovitve se nanaša na pomembnost pomena pojavov socialne in skupinske resničnosti v vsakodnevnem življenju in ravnanju. Če vem, da skupina kot taka prične zares obstajati šele z obstojem skupinske resničnosti, če vem, da mi s tem nudi socialno resničnost in njene nadomestke, potem se zavedam tudi pomembnosti lastne vloge pri oblikovanju, vzdrževanju in spreminjanju le-teh pojavov. Poznavanje zgoraj opisanih značilnosti mi omogoča boljše zavedanje glede nivojev, na katerih sem kot posameznik s skupino soodvisen (celo eksistenčno) in v konsenzualnem odnosu, ter nivojev, kjer odvisnosti ni, je pa večja ali manjša mera (vsaj potencialne) konfliktnosti, drugačnosti in kompromisnega iskanja različnih možnosti. Drugi temeljni vidik uporabnosti izdelanega modela je v razlikovanju in razumevanju posebnosti različnih pojavov in procesov. To hkrati pomeni ne le ozaveščenost, temveč tudi lažje usmerjanje in vodenje pri delu s skupinami ter bolj zavestno vstopanje, kadar vstopamo kot člani v različne skupine. Posebej bi želel izpostaviti še en vidik pomembnosti naloge - to je v predstavitvi vloge komunikacije za celoto vsega delovanja skupin. Sele, če se res zavedamo, daje prenos informacij oz. sporočilna funkcija komunikacije sekundarnega pomena za našo socialnost, lahko pridemo do zaključka o pomembnosti spodbujanja in negovanja primarnih funkcij komunikacije (torej socialnega negovanja in soustvarjanja socialne resničnosti). Brez skrbnega načrtovanja, razvijanja in dopuščanja prav primarnih funkcij komunikacije v kakršni koli skupini, bo vsakršno prizadevanje za dobro funkcioniranje (pa če bo šlo še za tako strokovno podkovane posameznike v skupini) vnaprej obsojeno na težave, nesporazume ali celo razpadanje skupine. Brez poznavanja pomena socialne in skupinske resničnosti in brez zavedanja primarnih funkcij komunikacije, je efekt skupine lahko zgolj defekt. 304 Temeljne opredelitve 8. TEMELJNE OPREDELITVE Avtokinetični učinek Avtokinetični učinek je navidezno gibanje; Sherifovo (1936) proučevanja le-tega še danes velja kot ponazoritev nastanka norm. 144 Dogovarjanje Dogovarjanje je proces nastajanja dogovora - za vse udeležence sprejemljive rešitve glede cilja in/ali poti do cilja. Osnovni pogoj je sprejemljivost s strani vseh, kar pomeni, da bodo s sprejetim vsi zadovoljni v naj večji možni meri (znotraj dane skupine). 278 Dogovor Dogovor je rezultat, končni »kompromisni izdelek« usklajevalnega procesa med različnimi posamezniki (ali skupinami). Njegova značilnost je, daje sprejemljiv za vse - in je sprejet s strani vseh udeležencev. Osnova je v kompromisnem ali sodelovalnem stilu reševanja konfliktov. 279 Generična dimenzija socialne resničnosti Generična dimenzija socialne resničnosti je v njenem nadomestilu za pomanjkljivo biološko opremo, s čimer predstavlja osnovni izvor socialnega vplivanja. 265 Identifikacija Identifikacija je (po Kelman, 1961) posameznikovo sprejetje vedenja, ki izhaja od druge osebe ali skupine zato, ker seje znašel v takem odnosu socialnih vlog, ki so pomembne za oblikovanje njegove samopodobe. Je način vzpostavljanja in ohranjanja želenega odnosa z drugimi in samodefiniranja, ki je vsidrano v tem odnosu. Vedenje, povezano z identifikacijo ni povsem integrirano v osebni vedenjski repertoar, ker je izolirano od ostalih vrednot. 155 Inovacija Izvorno (Moscovici in Faucheux, 1972) je inovacija opredeljena kot tisti vpliv, kije povezan z ustvarjanjem konflikta. Pomeni jima proces, v katerem lahko konsistentna manjšina pod odoločenimi pogoji spremeni prevladujočo normo. Sam inovacijo opredelim kot proces, v katerem manjšina ali posameznik spreminjanja skupinsko resničnost in/ali njej sorodne pojave z vnašanjem ali povečevanjem konflikta. 168, 295 305 Temeljne opredelitve Internalizacija Intemalizacija je posameznikovo ponotranjenje induciranega vedenja, ker je skladno z njegovim vrednostnim sistemom. (Kelman, 1961) 155 Izogibanje Izogibanje večine je posledica inovacije, ki se pojavi takrat, kadar si večina nastale razlike med seboj in manjšino lahko razloži kot posledico posebnosti, »čudnosti«, deviantnosti manjšine. Če je manjšina v očeh večine tako posebna, drugačna, dajo lahko vidi kot neustrezno in nekompetentno, potem lahko prezre vse njene ideje, misli, sodbe ..., saj je vse, kar izraža za večino nepomembno. 179 Jezik Jezik je vsebinski del oz. nosilec pomena v komunikaciji, kar pomeni, daje set poljubnih konvencionalnih simbolov, preko katerih prenašamo pomene, so kulturno determinirani vzorci glasovnih izrazov, ter sredstvo, s katerim izražamo čustva, misli, ideje, izkušnje itd. 233, 234 Kategorizacija Kategorizacija je večinoma avtomatsko grupiranje dražljajev glede na podobnosti z ostalimi pripadniki v kategoriji in glede na razlike s pripadniki ostalih kategorij. Po Tajtlu (1971) je funkcija kategorizacije v vzpostavljanju reda v kompleksnosti stimulusnega sveta, s čimer nam omogoča uspešno in učinkovito komuniciranje o in v svetu. Izhajajoč iz Bečajevega strukturnega modela okolja, kategorizacije prej ustvarjajo kompleksnost, njihova funkcija pa je povezana s strukturiranjem okolja. 53, 55,274 Kolektivne predstave Kolektivne predstave (Durkheimov termin; 1898) so miti, legende in tradicije in pojavi z lastnimi posebnimi karakteristikami, ki nastanejo kot preplet individualnih psihičnih resničnosti z družbeno in sicer tako, da si člani neke družbe medsebojno izmenjujejo predstave. Po svojem poreklu, procesih kot v svoji vsebini so te predstave socialne. 31 Kompromis (soglasje) Kompromis (soglasje) pomeni usklajeno rešitev konfliktne situacije, ki nastane zaradi različnih interesov, ciljev, izkušenj, pričakovanj ipd. na storilnostnem in/ali odnosnem področju. Zanj je značilno, da vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, zaradi česar je deležna tudi delnega dobička. 280 306 Temeljne opredelitve Komunikacija Komunikacija dvosmeren nepretrgan proces, ki temelji na sočasni medsebojni zaznavi. Je hkratno medsebojno izmenjavanje sporočil oz. simbolov (pri čemer je t.i. pošiljatelj sočasno tudi prejemnik in obratno), ki so povezani z določenim pomenom (kar imenujem sporočilna funkcija komunikacije), je pa tudi kreiranje in izmenjava pomenov (socialne resničnosti) ter način oblikovanja in vzdrževanja medosebnih odnosov (socialno negovanje). 242 Konformnost (normativnost) Konformnost (normativnost) je skladnost stališč, mnenj, prepričanj posameznika z normo, ki je bila sprejeta s strani večine. Lahko se izraža ali pa tudi ne v konformnem vedenju. 292 Konsenz Konsenz je v procesu medsebojnega izmenjevanja (v skupini) izoblikovan skupni in poenoten pomen, ki je pri večini intemaliziran in doživet kot njihovo lastno mnenje, prepričanje, zaznava, občutenje itd. 257 Majhna skupina Majhna skupina je celovita enoto omejenega števila posameznikov, ki so v neposredni medsebojni komunikaciji, s pomembnim medsebojnim vplivom in med katerimi so se vzpostavile skupinske norme, ter s tem povezana relativno stabilna struktura odnosov, vedenjskih vzorcev, vlog, pričakovanj, komunikacij ipd. Je skupina ljudi z izoblikovano skupinsko resničnostjo 103, 289 Manjšina Manjšina je manjše število ljudi (lahko tudi posameznik), v razmerju do skupine kot celote, katere vedenje večina doživlja kot antinormativno naravnano. 169 Medosebno vedenje Medosebno vedenje je (po Augostinos in Walker, 1996) predpostavka o interakciji med posamezniki kot specifičnimi individuumi. 74 Medskupinsko vedenje Medskupinsko vedenje je tisto, ki poteka med ljudmi glede na njihovo članstvo v določenih skupinah. 74 Negativna referenčna skupina Negativna referenčna skupina je tista, ki jo posameznik zavrača, ki jo uporablja za to, da definira, kdo on ni in kaj noče biti, česa noče čutiti, kako se noče vesti ipd. 155 307 Temeljne opredelitve Neodvisnost Neodvisnost posameznika je pojem, s katerim nekateri označujejo zmožnost posameznika, da ravna skladno s svojimi prepričanji, mišljenjem, stališči itd., ne glede na to, da deluje v skupini. Aschevo (1952) proučevanje »pogojev, ki napeljujejo posameznike, da ostajajo neodvisni ali pa se podredijo skupinskim pritiskom, kadar so ti v nasprotju z dejstvi« še danes marsikdo smatra za proučevanje kon formiranj a. 150 Odvisnost Odvisnost od skupine je možna le na nivoju primarnih procesov socialne interakcije, kjer je posameznik sovpleten v nastajanje socialne resničnosti. Velja tudi obratno, da je skupina kot celota v tem procesu neposredno odvisna od vsakega posameznika, saj vsakdo prispeva svoj delež k oblikovanju socialne resničnosti. 269 Osebni konstrukti Osebni konstrukti so posebni in značilni osebni vzorci, teorije o svetu in ljudeh. So predstave okolja, ki jih posameznik sam oblikuje, na sebi lasten način in, skozi katere nato gleda in deluje na svet in druge ljudi. Konstrukte preizkuša s svojimi dejavnostmi in v interakcijah z drugimi ljudmi in s svetom. Njihova funkcija je v predvidevanju, osmišljanju in usmerjanju našega vedenje. (Kelly, 1955) 48 Podredljivo vedenje Podredljivo vedenje je tista oblika vedenja, ki je skladna s zaznavanimi zahtevami in socialno močjo drugih v skupini. Posameznik se skladno s svojo percepcijo zahtev, socialne moči in posledično skladno s svojo odločitvijo, ki jo je sprejel v procesu podrejanja tudi obnaša. 284 Podrejanje (popuščanje , privolitev) Podrejanje (popuščanje, privolitev) je skupinsko-dinamični proces (sklop neposredno povezanih in prepletenih delovanj na vedenjskem, kognitivnem, čustvenem itd. nivoju) prilagajanja vedenja posameznika ali skupine zaznavanim (realno ali pa ne) zahtevam in pričakovanjem drugih v skupini. Podrejanje vodi v sinhroniziranje posameznikovega vedenja skupini, vendar brez dejanske, ponotranjene spremembe lastnega mnenja ali prepričanja. V klasični socialni psihologiji ga imenujejo praktična konformnost. 283 Pogajanje (»barantanje«) Pogajanje (»barantanje«) je proces podoben procesu dogovarjanja, saj preko njega nastaja dogovor, pri katerem je v ospredju tekmovalni stil reševanja konfliktov, da ima vsak od udeležencev cilj doseči zase največji možni izkupiček oz. korist. 278 308 Temeljne opredelitve Polarizacija Polarizacija je proces dotatnega utrjevanja skupinske norme, ki ga sproži inovacija. Vodi v povečanje razlik med manjšino in večino. 179 Poslušnost Poslušnost je skupinsko-dinamični proces (sklop neposredno povezanih in prepletenih delovanj na vedenjskem, kognitivnem, čustvenem itd. nivoju) prilagajanja vedenja posameznika ali skupine zaznavanim (realno ali pa ne) zahtevam in pričakovanjem avtoritete. Torej ne gre niti za pritisk skupine, niti za vpliv nonn in poteka običajno brez dejanske, ponotranjene spremembe lastnega mnenja ali prepričanja. 283 Pozitivna referenčna skupina Pozitivna referenčna skupina je (po Turnerju, 1991) tista, v kateri se posameznik počuti psihološko udeležen, sprejema skupino in siji želi biti pripaden, se identificira z njo, mu je privlačna. 154 Primarni nivo socialne interakcije Primarni nivo socialne interakcije je (v Bečajevi teoriji strukturnega modela okolja, 1991) predpogoj eksistence, kajti človekova instinktivna oprema ni zadostna, torej okolje zanj (po biološki poti) ni dovolj strukturirano in človeku manjka avtoregulativni vedenjski repertoar. Zato mora biti primanjkljaj nadomeščen s socialno oblikovanimi, vzdrževanimi in spreminjanimi skupinskimi konstrukti. Ker je atribut strukturiranega okolja v mnoštvu in ne v posameznikih, na tem nivoju dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ni možna. 226, 253 Pristanek (odločitev za določeno vedenje) Pristanek (odločitev za določeno vedenje) je pojav, do katerega vodi socialno siljenje, ki se navzven izraža s prilagojenim vedenjem. 282 Samokategorizacija Samokategorizacija je kognitivno grupiranje selfa kot enakega, podobnega, ustreznega določeni skupini in v nasprotju do nekaterih drugih skupin. (Turner, 1982) 79 Sekundarni nivo socialne interakcije Sekundarni nivo socialne interakcije se (po Bečaju, 1991) nanaša na združevanje ljudi v skupine iz različnih praktičnih namenov in zajema npr. koordinacijo, učinkovitejše ravnanje v skupini, doseganje ciljev, tekmovalnost ipd., zato je tu dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ustrezna. 226 309 Temeljne opredelitve Shema Shema je konceptualizirana mentalna struktura, ki vsebuje splošna pričakovanja in vedenja o svetu. Sheme nastajajo tekom izkušenj in socializacije. Sheme nam dajejo občutek predvidljivosti in kontrole sveta, saj predstavljajo predhodno vedenja, ali pričakovanj o svetu in dogodkih okoli nas. 58 Sinhronizacija Izvorno (Thibaut in Kelley, 1959) je sinhronizacija pomenila proces usklajevanja določenih sočasnih vedenj, dokler ne pride do njihovih optimalnih kombinacij. Meni sinhronizacija predstavlja posledico optimalne kombinacije razmerij moči v medosebnih odnosih, ki so v določenem časovnem obdobju izražena v usklajenem vedenju. 164, 277 Skupinska dinamika Skupinska dinamika je vsakršno razvidno in nerazvidno (tudi notranje) dogajanje ter delovanja posameznih članov in skupine kot celote, tudi vsi tisti dinamični elementi, ki niso v funkciji kakršnega koli razvoja in spreminjanja članov skupine ali skupine v celoti. 126 Skupinska lokomocija Skupinska lokomocija je Festingerjev (1950) izraz za gibanje skupine proti cilju. 197 Skupinska normalizacija Skupinska normalizacija je proces nastajanja skupinskih norm. 163 Skupinska norma Skupinske nonne v konkretnih skupinah so posledica socialnega usklajevanja, ki vodi v identifikacijo (s skupino ali s ciljem). Narava nastanka skupinskih norm je vsaj deloma konfliktna, pri čemer pa ne gre toliko za konfliktnost različnih posameznikov, kot za konfliktnost različnih predhodno ponotranjenih norm (torej različnih identifikacij z različnimi skupinami) in posledično za konfliktnost norm različnih skupin, ki jim dotični posamezniki pripadajo. 274 Skupinska resničnost Skupinska resničnost je pomenski in simbolni skupinski konstrukt, konsenzualne osnovne predpostavke skupine. Je resničnost, ki je povezana zgolj s konkretno, specifično skupino, torej ima pomen resničnosti zgolj v njej. Nastaja konfliktno (konflikt referenčnih skupin) deloma preko procesov socialnega usklajevanja in socialnega siljenja, deloma pa zaradi sinhronizacije pretežno nezavedno in nekonfliktno. Funkcionalno ima skupinska resničnost pomen strukturiranja okolja, zaradi česar deluje kot socialna resničnost, vendar zaradi svojega nastanka (v čemer je 310 Temeljne opredelitve bližje socialni uskladitvi) in značilnosti ni tako stabilna, generična, splošno pojavna in nezavedna kot socialna resničnost. 285 Skupinski proces Skupinski proces so razvidni dogodki, ki se vrstijo skozi čas v in med skupinami. 126 Skupinsko konformiranje Skupinsko konformiranje je proces prenašanja, sprejemanja in vzdrževanja skupinske resničnosti. Ta proces se razlikuje od tistega v socialnem resničenju, ker je vsaj delno konflikten, ker gre pri njem za prenašanje, sprejemanje in vzdrževanje povsem specifičnih norm skupine na posameznika ali na manjšino in, ker v procesu sprejemanja (običajno) ni prisotna intemalizacija, temveč identifikacija. 291 Skupinsko vplivanje Skupinsko vplivanje je kakršnokoli konfliktno spreminjanje posameznika ali skupine zaradi dejanske, namišljene ali implicitna prisotnosti, vedenja, načina ali vsebine komunikacije drugih. Zajema procese med ljudmi in v njih, torej procese socialnega usklajevanja, socialnega siljenja ter tiste, ki so povezani s skupinsko resničnostjo. 288 Socialna dinamika Socialna dinamika so vsakršno razvidno in nerazvidno dogajanje ter delovanja večjih socialnih sistemov in med njimi. 126 Socialna identiteta Socialna identiteta je tisti del posameznikovih self-konceptov, ki izhaja iz njegovih vedenj o njegovem članstvu v socialni skupini (ali skupinah), skupaj z vrednotami in čustveno pomembnostjo tega članstva. (Tajfel, 1981) 75 Socialna inovacija Socialna inovacija je preoblikovanje vsebin in pomenov socialne resničnosti. 263 Socialna interakcija Socialna interakcija zajema vplive razvidne iz delovanja dveh ali več sočasno prisotnih oseb. 163 Socialna kategorizacija Socialna kategorizacija je klasifikacija, ljudi kot članov različnih socialnih skupin. 54 311 Temeljne opredelitve Socialna kognicija Socialna kognicija je societalno, kolektivno in simbolično pogojen (povezana je s konsenzualnim vedenjem) način zaznavanja, razmišljanja, interpretiranja in vedenja o drugih ljudeh, sebi, socialnih odnosih, socialnih dogodkih in socialnih situacijah. 42 Socialna konformnost Socialna konformnost temelji na odvisnosti oz. bolje soodvisnosti posameznika in skupine, ki se odraža v enakosti, ali vsaj zadostni podobnosti zaznavanj, prepričanj, doživljanj, ravnanj ipd. (v povezavi s socialno normo). 270 Socialna moč Socialna moč je potencialni vpliv (označitev Collinsa in Ravena, 1969). Franch in Raven (1959) in kasneje Raven (1965) ločujeta: moč nagrajevanja, represije, reference, legitimno, strokovno in informacijsko. 156 Socialna norma Socialno normo na generičnem nivoju socialnih skupin enačim z delom socialne resničnosti. Nastajajo in vzdržujejo se nekonfliktno in so intemalizirane, pomenijo konsenz v zaznavanju, vedenju, doživljanju in ravnanju. 274 Socialna normalizacija Socialna normalizacija je del socialnega resničenja in pomeni proces nastajanja socialne resničnosti. Ta se ustvarja v socialni skupini iz »praznega prostora«, torej tam, kjer je sploh ni in jo prav zaradi »eksistencialne napetosti«, kije posledica neorientiranja, nepredvidljivosti, pomanjkanja kakršnihkoli opornih točk. 262 Socialna resničnost Socialna resničnost je pomenski in simbolni socialni konstrukt, ena izmed funkcionalno ahistoričnih, generičnih in konsenzualnih globljih dimenzij, okoli katere se izoblikujejo osnovne predpostavke nekega socialnega stratuma. Nastaja nezavedno, v procesu socialnega resničenja kot nadomestilo za pomanjkljivo biološko opremo, zaradi česar ima pomen strukturiranja okolja. 267 Socialna shema Socialna shema je ena od shem, kognitivna struktura, ki vsebuje splošna pričakovanja in vedenje o socialnem svetu. Vključuje splošna pričakovanja glede ljudi, socialnih vlog, socialnih dogodkov in, kako se vesti v določenih socialnih situacijah. Socialne sheme nastajajo tekom izkušenj in socializacije in nam dajejo občutek predvidljivosti in kontrole socialnega sveta, saj predstavljajo predhodno vedenja, ali pričakovanj o ljudeh in socialnih dogodkih. 59 312 Temeljne opredelitve Socialna skupina Socialna skupina je pojem z dvojnim pomenom; označuje večje, obsežnejše, številčnejše itd. skupine, označuje pa tudi generičnost, socialno naravo oz. označitev značilnosti skupine v filogenetskem smislu, kjer pomeni abstrahirano, neobstoječo, posplošeno skupino. 107 Socialne predstave Socialne predstave so (Moscovici, 1973) teorije ali svežnji znanj, ki so organizirani po svojih pravilih za odkrivanje in organizacijo resničnosti, vrednostnegih sistemov, idej in ravnanj. Niso posameznikove mentalne kreacije, ki imajo socialne učinke, temveč socialne, ki imajo pomen resničnosti. Njihova funkcija je komunikacija, aktivnost ter skupinsko siljenje in kohezivnost. 82 Socialni konstrukti Socialni konstrukti so (po Gergenu, 1985) produkt socialnih procesov in interakcij, npr. komunikacije, pogajanj, konfliktov, retorike ... Čeprav niso refleksija zunanjega objektivno obstoječega sveta, jih človek doživlja kot pravo, objektivno obstoječo stvarnost. Njihova funkcija naj bi bila v poenostavljanju sveta, kar pomaga prilagoditi se kompleksnemu okolju in s tem v zmanjševanju anksioznosti. Izhajajoč iz strukturnega modela okolja, socialni konstrukti prej ustvarjajo kompleksnost sveta, njihova funkcija pa je povezana s strukturiranjem okolja. 60 Socialni proces Socialni proces so razvidni dogodki v času nekega socialnega sistema kot celote in v razmerju do drugih takšnih sistemov. 126 Socialno konformiranje Socialno konformiranje je nekonflikten proces prenašanja, sprejemanja in vzdrževanja (proces internaliziranja in vzdrževanja že intemalizirane) socialne resničnosti. Odvija se kot del nezavednega in nekonfliktnega procesa socialnega resničenja na primarnem nivoju socialne interakcije. Socialno konformiranje pripomore k vzpostavljanju in utrjevanju stabilnosti socialnih sistemov in skupine v generičnem smislu ter omogoča, ne glede na konkretno vsebino, na katero se nanaša, potrjevanje prepričanja, da le v skupinah lahko preverjamo socialno resničnost. 262 Socialno resničenje Socialno resničenje je nikoli nedokončan proces oblikovanja, vzdrževanja in spreminjanja socialne resničnosti, ki se odvija okoli modalnih vrednosti v različnih (prostorsko, časovno, kulturno, jezikovno ipd.) zaprtih socialnih sistemih, vendar v povezavi z vsebinami, ki so prisotne v večjem delu različnih socialnih sistemov. 313 Temeljne opredelitve Funkcija socialnega resničenja je v strukturiranju okolja in (zaradi nadomeščanja instinktivnih mehanizmov) osnova za preživetje. 258 Socialno resničen je v konkretnih skupinah (generična dimenzija skupin) Socialno resničenje v konkretnih skupinah (generična dimenzija skupin) se odraža v možnosti preverjanja resničnosti v skupinah, osnovnih splošnih predpostavkah, procesnosti razvoja skupin, vsaj deloma v vzpostaljanju medosebnih odnosov in v primarnih funkcijah komunikacije (soustvarjanje socialne resničnosti oz. strukturiranosti okolja in socialno negovanje). 301 Socialno siljenje Socialno siljenje je sklop različnih procesov izvajanja pritiska na posameznika ali skupino z namenom, spremenjanja zaznav, razmišljanj, vedenj, čustev itd. Socialno siljenje (lahko je kot tako le zaznano) vodi v različne izide: pristanek (preko podrejanja ali poslušnosti), polarizacijo oz. upor, ali v izogibanje situacijam in ljudem. Ob pritanku ima posameznik (ah del skupine) vtis, prepričanje, da počne nekaj, kar ni povezano z njegovimi potrebami in željami, kot da mu je nekaj vsiljeno, čeprav je v ozadju vedno takšna ali drugačna »ekonomika« obeh vpletenih strani. 281 Socialno usklajevanje Socialno usklajevanje je v svoji osnovi konflikten proces (ker izhaja iz različnih že izoblikovanih potreb, prepričanj, vrednost, ciljev), ki vodi v soglasje oz. kompromisno odločitev in posledično v uskladitev oz. sinhronizacijo vedenj članov skupine. Osnovna funkcija socialnega usklajevanja je razrešitev konfliktne situacije tako na storilnostnem kot na odnosnem področju. 277 Socialno vplivanje V klasični socialni psihologiji socialno vplivanje pomeni realizirano socialno moč (collins in Raven, 1969). Dejansko je socialno vplivanje kakršnokoli nekonfliktno spreminjanje posameznika ali skupine zaradi dejanske, namišljene ali implicitna prisotnosti, vedenja, načina ali vsebine komunikacije drugih. Zajema procese med ljudmi in v njih. 154, 271 Socialno zaznavanje Socialno zaznavanje označuje način, s katerim dojemamo in presojamo druge ljudi, sami sebe, socialne odnose in socialne situacije. Odvisno je od zaznave, naših stališč, čustev, pričakovanj, pa tudi od družbenih norm, vrednot itd. Ker nečesa ne moremo zgolj zaznavati s čutili, ne da bi sočasno že potekal proces kognitivne »obdelave« teh dražljajev, bi bilo bolj pravilno govoriti o socialni kogniciji. 42 314 Temeljne opredelitve Soglasje Glej kompromis. Sporočanje Sporočanje je enosmeren zaporeden proces prenosa sporočil, v katerem lahko identificiramo pošiljatelja in prejemnika. V starejšin definiciajah je sporočanje označeno kot enosmerna komunikacija. 242 Spreobrnitev Spreobrnitev (Moscovicijev termin, 1980) je intemalizirana sprememba norme, ki nastane kot posledica inovacije in se ne odraža nujno tudi v vedenju. 179 Stvarnost Stvarnost je vse, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od kakršnih koli procesov v posamezniku/ih ali med ljudmi. (Černigoj, 2002) 189 315 Literatura 9 . LITERATURA Asch, S. E. (1997). Forming impressions of personality. V M. Hewstone, A. S. R. Manstead in W. Stroebe (ur.), The Blackwell Reader in Social Psychology (s. 69-133). Oxford: Blackwell Publishers Ltd. Asch, S. E. (1952). Socialpsychology. New York: Prentice-Hall. Atkinson, R. L., Atkinson, R. C., Smith, E. E., Bem, D. J., Nolen-Hoeksema, S. (1996). Hilgard's Introductions to Psychology. Orlando: Harcourt Brace College Publishers. Augoustinos, M., Walker, I. (1996). Social cognition. London: SAGE Publications. Bajec, A., s sod. (1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS. Baldvvin, J. M. (1899). Social and Ethical lnterpretations in Mental Development: A Study in Social Psychology. New York: Macmillan Company. Pridobljeno 12. 2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Baldwin/Baldwin_1899/Baldwin_1899_toc.html. Barker, L. L., Wahlers, K. J., Watson, K. W. (1995). Groups in Process: An Introduction to Small Group Communication. Massachusetts: Allyn & Bacon. Barker, L. L., Gaut, D., A. (1998). Communication. Massachusetts: Allyn & Bacon. Bečaj, J. (1983). Dinamični model socialne interakcije. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bečaj, J. (1991). Dve funkciji socialne interakcije. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bečaj, J. (1995b). Socialna realnost, socialne predstave, socialni konstrukcionizem - v čem je razlika med njimi? Anthropos, letnik 27, št. 5-6. Bečaj, J. (1997). Temelji socialnega vplivanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bečaj, J. (b.d.). Skupinska dinamika v osnovni šoli. Neobjavljen rokopis. Bečaj, J. (2000). Solomon Asch - Muzafer in Carolyn Sherif: dve socialni psihologiji? Psihološka obzorja , Vol. 9, št. 3, s. 7-24. 316 Literatura Bečaj, J. (2003). Socialni konstrukcionizem in socialna psihologija. Psihološka obzorja, Vol. 12, št. 3,43-64. Berger, P. L., Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Beme, E. (1980). Koju igru igraš? Beograd: Nolit. Berne, E. (1994). Principles of group treatment. Menlo Park: Shea Books /ponatis dela iz leta 1966/. Billig, M., Tajfel, H. (1973). Social categorization and similarity in intergroup behaviour. European Journal of Social Psychology, Vol. 3, Issue 1, s. 27-52. Billig, M. (1988). Social representation, Objectification and Anchoring: a Rhetorical Analysis. Social Behaviour, Vol. 3, 1-16. Bion, W. R. (1983). Iskustva u radu s grupama i drugi radovi. Zagreb: Naprijed. Brajša, P. (1993). Menaderska komunikologija. Varaždin: Drip. Brehm, S. S. (1992). Intimate Relationships. New York: McGraw-Hill. Brocher, T. (1972). Skupinska dinamika in izobraževanje odraslih. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Brower, A. M. (1996). Group development as constructed social reality reviseted: The constructivism of small groups. New York: Families in Society. Pridobljeno 31.1. 2005 iz: http://proquest.umi.com/. Brown, R. (1997). Group Processes. Dynamics within and between Groups. Oxford: Blackwell Publishers Ltd. Burr, V. (1995). An introduction to social constructionism. London: Routledge. Burr, V. (1999). The extra-discursive in social constructionism. V D. J. Nightingale, J. Cromby (ur.), Social constructionist psychology>: a critical analysis of theory and practice (s. 113-126). Buckingham, Philadelphia: Open University Press. Cartvvright, D., Zander, A. (1968). Group Dynamics: Research and Theory. New York: Harper & Row. 317 Literatura Cartwright, D. (1997). Introduction to a history of Social Psychology: Contemporary Social Psychology in Historical Perspective. V M. Hewstone, A. S. R. Manstead in W. Stroebe (ur.), The Blachvell Reader in Social Psychology (s. 3-18). Oxford: Blackwell Publishers. Cividini-Stranič, E. (1996). Matriks grupe. V E. Klain in dr. Grupna analiza (s. 61-63). Zagreb: Medicinska naklada. Codol, J. P. (1984). On the system of representations in an artificial social situation. V R. M. Farr, S. Moscovici, (ur.), Social Representations (s. 239-253). Cambridge: Cambridge University Press. Collin, F. (1997). Social reality. London: Routledge. Cooley, C. H. (1909). Social Organization. New York: Charles Scribner's Sons. Pridobljeno 12.2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Cooley/Cooley_1909/Cooley_1909_toc.html Cooley, C. H. (1922). Human Nature and the Social Order (Revised Edition). New York: Charles Scribner's Sons. Pridobljeno 15. 5. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Cooley/Cooley_1902/Cooley_1902toc.html. Cooley, C. H. (1969). Društveno biče. V T. Parsons, E. Shils, K. D. Naegele, J. R. Pitts (ur.), Teorije o društvu (s. 782-788). Beograd: Vuk Karadžič. Corey, G., Schneider Corey, M., Callanan, P., Russell, J. M. (1992). Group Techniques. Pacific Grove: Brooks/Cole Publishing Company. Coser, L. (1977). Charles Norton Cooley. Pridobljeno 29. 8. 2005 iz: http://www2.pfeiffer.edU/~lridener/DSS/INDEX.HTML#cooley. Coser, L. (1977). George Herbert Mead. Pridobljeno 29. 8. 2005 iz: http://www2.pfeiffer.edU/~lridener/DSS/INDEX.HTML#mead. Čačinovič Vogrinčič, G. (1987). Pšihodinamični procesi v družinski skupini. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 318 Literatura Dawson, E. M. and Chatman, E. A. (2001). Reference group theory with implications for information studies: a theoretical essay. Information Research , 6(3). Pridobljeno 30. 5. 2005 iz: http://InfomiationR.net/6-3/paperl05.html. de Rosa, A. S. (2003). Communication versus discourse. The »boomerang« effect of the radicalism in discourse analysis. V J. Laszlo & W. Wagner (ur.), Theories and controversies in Societal Psychology, 56-101. Pridobljeno 3. 2. 2006 iz: http ://www. europhd. eu/html/_onda02/07/08.09.00.00.shtml. Deutsch, M., Gerard, H. B. (1955). A study of normative and information social influences upon individual judgement. Journal of Abnormal and Social Psychology , Vol. 51, 629- 636. Deutscher, I. (1984). Choosing ancestors: some consequences of the selection ffom intellectual traditions. V R. M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social representations (s. 71— 100). Cambridge: Cambridge University Press. Dickson, D., Saunders, C., Stringer, M. (1993). Revvarding People. The Škili of Responding Positively. London: Routledge. Dimbleby, R., Burton, G. (1995). More than words - an introduction to communication. London: Routledge. Doise, W. (1984). Social representations, inter-group experiments and levels of analysis. V R. M. Farr, S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 255-268). Cambridge: Cambridge University Press. Doise, W., demence, A., Lorenzi-Cioldi, F. (1993). The quantitative analysis of social representations. New York : Harvester Wheatsheaf. Dunbar, R. 1. M. (1993). Coevolution of neocortical size size, group size and language in humans. Behavioral and hrain Sciences, Vol. 16, 681-735. Dunbar, R. 1. M. (2003) The Social Brain: Mind, Language, And Society In Evolutionary Perspective. Annual Review ofAnthropology, Vol. 32, Issue 1, 163-181. Durkheim, E. (1969). Društvo i individualna svest. V T. Parsons, E. Shils, K. D. Naegele, J. R. Pitts (ur.), Teorije o društvu (s. 686-690). Beograd: Vuk Karadžič. Durkheim, E. (1982). Elementarni oblici religijskog života. Beograd: Prosveta. Emler, N. (1987). Socio-moral development from the perspective of social representations. 319 Literatura Journal for the Theory of Social Behaviour, Vol. 17, št. 4, 371-388. Farr, R. M. (1984). Social representations: their role in the design and execution of laboratory experiments. V R. M. Farr, S. Moscovici, (ur.), Social Representations (s. 125-147). Cambridge: Cambridge University Press. Farr, R. M. (1996). The Roots OfModern Social Psychology 1972-1954. Oxford: Blackwell Publishers. Festinger, L. (1950). Informal social communication. Psychological Review, Vol. 57, 271— 282. Festinger, L. (1954) A theory of social comparison processes, Human Relations, Vol. 7, 117— 140. Forgas, J. P. (1998). Interpersonal behaviour: The psychology of social interaction. Sydney & Oxford: Pergamon Press. Forgas, J. P., Williams, K. D. (2002). The social self Cognitive, interpersonal and intergroup perspectives. New York & Hove: Psychology Press. Forsyth, D. R. (b.d.) Group Dynamics Resource Page. Pridobljeno 4. 1.2006 iz: http://www.richmond.edU/~dforsyth/gd/#5 Forsyth, D. R. (1999). Group dynamics. Belmont: Wadsworth Publishing Company. Fransella, F. (1984) The relationship between Kelly's constructs and Durkheinfs representations V R. M. Farr, S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 149-165). Cambridge: Cambridge University Press. Free, L. M. (1999). Cognitive therapy in goups: guidelines and resources for practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. Freud, S. (1986). Masovna psihologija i analiza ja. V S. Freud, Budučnost jedne iluzije (s. 193-266). Zagreb: Biblioteka psiha, /prevod dela iz leta 1921./ Garton, A. F. (1992). Social interaction and the development of language and cognition. East Susse: LEA. Geiger, S., Bradač, J. (1996). Communication. V A. S. R. Manstead in M. Hewstone (ur.), The Blackwell Encyclopedia of Social Psychology (s. 109-114). Oxford: Blackwell Publishers. 320 Literatura Gergen, K. J. (1973). Social Psychology as History. Journal ofPersonality and Social Psychology, Vol. 26, No. 2, 309-320. Gergen, K. J. (1978). Experimentation in social psychology: A reappraisal. European Journal of Social Psychology, Vol. 8, 507-527. Gergen, K. J. (1985). The Social Constructionist Movement in Modem Psychology. American Psychologist, Vol. 40, No. 3, 266-275. Gergen, K. J. (1986). Interpreting the text of nature and culture: A reply to Jahoda. European Journal of Social Psychology , Vol. 16, 31-37. Gergen, K. J. (1997). Social Representations & Social Constructionism. Pridobljeno 1.12. 2005 iz: http://psyberlink.flogiston.ru/intemet/bits/mosclmsg.txt. Gergen, K. J. (1999). An Invitation to Social Construction. London: SAGE Publications. Gergen, K. J. (2001). Social construction in context. London: Sage. Giles, C. (1991). Language. V A. S. R. Manstead in M. Hewstone (ur.), The Black»’ell Encyclopedia of Social PsychoIogy, s. 347-350. Oxford: Blackwell Publishers. Greene, J. O., Burleson, B. R. (ur.), (2003). Handbook of Communication and Social Interaction Skills. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Inc. Hatch, E. (1979). Antropološke teorije. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod. Hargie, O. (ur.) (1991). A Handbook of communication skills. London: Routledge. Hargie, O., Marshall, P. (1991). Interpersonal communication: a theoretical framevvork. V O. Hargie (ur). A Handbook of communication skills (s. 22-56). London: Routledge. Hartley, E. L., Hartley, R. E. (1952). Fundamentals of social psychology. New York: Alfred • A • Knopf. Pridobljeno 6. 11.2005 iz: http://www. questia.com/PM. qst?a=o&d=6459543. Hartley, P. (1993). Interpersonal Communication. London and New York: Routledge. Havelka, N. (1988). Psihološke osnove grupnog rada. Beograd: Naučna knjiga. Hayes, N. (1994). Foundations of Psychology. London: Routledge. 321 Literatura Hayes, N., Orrell, S. (1998) Psihologija. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Hogg, M. A. (1995). Defining the group. V A. S. R. Manstead, in M. Hewstone, (ur.), The Blackwell Encyclopedia of Social Psychology (s. 269-270). Oxford: Blackwell Publishers. Hogg, M. A., Vaughan, G. M. (1998). Social Psychology. London: Prentice Hall Europe. Ickes, W., Gonzalez, R. (1996). »Social« Cognition and Social Cognition: From the Subjective to the Intersubjective. V J. Nye, A. M. Brovver, (ur.), What's Social About Social Cognition? Research on socially shared cognition in small groups (s. 285-308). Thousand Oaks : Sage Publications. Jahoda, G. (1986a). Language games, or As you like it: A reply to Gergen. European Journal of Social Psychology, Vol. 16, 3 9—42. Jahoda, G. (1986b). Nature, culture and social psychology. European Journal of Social Psychology, Vol. 16, 17-30. Jahoda, G. (1988). Critical notes and reflections on »social representations«. European Journal of Social Psychology, Vol. 18, 195-209. Jaspars, J., Fraser, C. (1984). Attitudes and social representations. V R. M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 101-123). Cambridge: Cambridge University Press. Jaspars, J. (1986). Forum and focus: A personal view of European Social Psychology. European Journal of Social Psychology. Vol. 16, 3-15. Jaspars, J., Hewstone, M. (1990). Social categorization, collective beliefs, and causal attribution. V C. Fraser in G. Gaskell (ur.), The Social Psychological Study of Widespread Beliefs (s. 121-141). Oxford: Clarendon Press. Jodelet, D. (1984). The representation of the body and its transfonnations. V R. M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 211-238). Cambridge: Cambridge University Press. Johnson, D. W., Johnson, F. P. (1997): Joining Together: Group Theory and Group Skills. Boston: Allyn & Bacon. Kaczynski, G. J. (b.d.) Florian Znaniecki. Pridobljeno 12. 12. 2005 iz: http://www.fmag.unict.it/~polphil/polphil/znan/znanie.html. 322 Literatura Kawasaki, H. (2002). Reference Group Theory: Concepts. Pridobljeno 13. 1. 2006 iz: http://www.ciadvertising.org/student_account/spring_02/adv382j/hikari/c_page.htm. Kelman, H. C. (1961). Processes of opinion change. Public Opinion Quarterly, Vol. 25, 57- 78. Pridobljeno 13. 9. 2005 iz: http://www.wcfia.harvard.edu/faculty/hckelman/researchpapers/attitudes.htm. Kelman, H. C. (2006). Interests, Relationships, Identities: Three Central Issues for Individuals and Groups in Negotiating Their Social Environment. Annual Reviews , Vol. 57, 1-26. Kerr, L. N. (2002). When is minority a minority? Active versus passive minority advocacy and social influence. European Journal of Social Psychology ; N. 32, 471-483. Kilmann, R. (b.d.). Thomas-Kilmann Conflict Mode Instrument. Pridobljeno 20. 4. 2006 iz: http://www.kilmann.com/conflict.html. Kind, A. (2001). The Construction of Social Reality. Tallahassee: Social Theory and Practice. Pridobljeno 31.1.2005 iz: http://proquest.umi.com/. Klain, E. in sod. (1996). Grupna analiza. Zagreb: Medicinska naklada. Klain, E. (1996). Povijesni razvoj grupne psihoterapije. V E. Klain in sod. Grupna analiza (s. 6-10). Zagreb: Medicinska naklada. Kobolt, A., Žorga, S. (1999). Supervizija - proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Konfucij (2005). Lun Yu (Pogovori). V KLASIKI konfucijanstva: Štiri knjige: Konfucij , Mencij, Nauk o sredini. Veliki nauk (s. 5-137). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kordeš, U. (2000). Konstrukcije stvarnosti v distribuiranih epistemskih sistemih. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Krech, D., Crutchfield, R. S., Ballachey, E. L. (1972). Pojedinac u društvu. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Kumelj, T. (1997). Socialne predstave mladostnikov o drogah. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 323 Literatura Lamovec, T. (1975). Kellyjeva teorija osebnih konstruktov. V T. Lamovec s sod. (ur.), Teorije osebnosti (s. 484-493). Ljubljana: Cankarjeva založba. Laurens, S., Moscovici, S. (2005). The Confederate's and Others' Self-Conversion: A Neglected Phenomenon. Journal of Social Psychology, Vol. 145(2), 191-207. Leavens, D. A., Hopkins, W. D., Thomas, R. K. (2004). Referential communication by chimpanzees (Pan troglodytes). Journal of Comparative Psychology, Vol. 118 (1), 48-57. Leavens, D. A., Hopkins, W. D. (1998). Intentional communication by chimpanzees: A cross-sectional study of the use of referential gestures. Developmental Psychology, Vol. 34 (5), 813-822. Leman, J. P. (1998). Social relations, social influence and the development of knovvledge. Papers on social representations, Vol. 7 (1-2), 41-56. Levine, J. M., Resnick, L. B., Higgins, E. T. (1993). Social Foundations of Cognition. Annual Review of'Psychology, Vol. 44, 585-612. Levine, J. M. (1999). Solomon Asch's Legacy For Group Research. Personality and Social Psychology Review, Vol. 3, No. 4, 358-364. Lewin, K. (1935). A dynamic theory ofpersonality. Selected Papers. New York: McGravv- Hill. Luckmann, T. (1993). Morals in communicative processes. Conference on »The Young people of central and Eastern Europe. Social conditions and values in transition.« Trento (rokopis). Luckmann, T. (1994). On the Intersubjective Constitution of Morals. (rokopis). Martin, R., Hewstone, M. (2003). Social influence. V M. Hogg, J. Cooper (ur.), Sage Handbook of social psychology (s. 347-366). London: Sage. Pridobljeno 11. 10. 2005 iz: http://www.psy.ox.ac.uk/social_psych/Martin_Hewstone Sage_Handbook.doc. Mead, G. H. (1969). Psihologija kažnjavanja. V T. Parsons, E. Shils, K.D. Naegele, J.R. Pitts (ur.), Teorije o društvu (s. 829-839). Beograd: Vuk Karadžič. Mead, G. H. (1997). Um. sebstvo. družba. Ljubljana: Krtina. McDavid, J. W., Harari, H. (1968). Socialpsychology: individuals, groups, societies. New York: Harper & Row Publishers. 324 Literatura McDougall, W. (1926). An Introduction to Social Psychology (Revised Edition). Boston: John W. Luče & Co. Pridobljeno 12. 2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/McDougall/1926/toc.html. Milgram, S. (1997). Behavioral study of obedience. V M. Hewstone, A. S. R. Manstead in W. Stroebe (ur.), The Blackwell Reader in Social Psychology (s.543-557). Oxford: Blackwell Publishers Ltd. Milivojevič, Z. (1999). Emocije. Psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad: Prometej. Montero, M. (2002). On the construction of reality and truth. Towards an epistemology of community social psychology. American Journal of Community Psychology , Vol. 30 (4), 571-84. Pridobljeno 31.1.2005 iz: http://proquest.umi.com/. Moscovici, S., Neve, P. (1971). Studies on polarization of judgments: III. Majorities, minorities and social judgments. European Journal of Social Psychology, Vol. 3 (4), 479^184. Moscovici, S., Zavalloni, M., Weinberger, M. (1972). Studies on polarization of judgments: II. Person perception, ego involvement and group interaction. European Journal of Social Psychology. Vol. 2, Issue 1, 87-91. Moscovici, S., Faucheux, C. (1972). Social influence, conformity bias, and the study of active minorities. Advances in experimental socialpsychology, Vol. 6, 148-201. Moscovici, S., Neve, P. (1973). Studies in social influence: II. Instrumental and symbolic influence. European Journal of Social Psychology, Vol. 3 (4), 461 —471. Moscovici, S. (1980). Toward a theory of conversion behavior. Advances in experimental socialpsychology, Vol. 13, 209-239. Moscovici, S. (1984a). The phenomenon of social representations. V R. M. Farr, S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 3-69). Cambridge: Cambridge University Press. Moscovici, S. (1984b). The myt of the lonely paradigm: A rejoinder, Social Research, Vol. 51, No. 4., 939-967. Moscovici, S. (1988). Notes towards a description of social representations. European Journal of Social Psychology, Vol. 18, 211-250. 325 Literatura Moscovici, S., Lage, E., Naffrechoux, M. (1997). Influence of consistent minority on the responses of majority in a color perception task. V M. Hewstone, A. S. R. Manstead in W. Stroebe (ur.), The BIackwell Reader in Social Psychology (s. 527-543). Oxford: Blackwell Publishers Ltd. Moscovici, S. (1997). Social Representations Theory and Social Constructionism. Pridobljeno 1. 12. 2005 iz: http://psyberlink.flogiston.ru/intemet/bits/moscl.htm. Mucchi-Faina, A., Maass, A., Volpato, C. (1991). Social influence: the role of originality. European Journal of Social Psychology, Vol. 21, 183-197. Mucchi-Faina, A., Costarelli, S., Romoli, C. (2002). The effects of intergroup context of evaluation on ambivalence toward the ingroup and the outgroup. European Journal of Social Psychology, Vol. 32, 247-259. Mucchi-Faina, A. in Cicoletti, G. (2006). Divergence vs. ambivalence: effects of personal relevance on minority influence. European Journal of Social Psychology, Vol. 36, 91— 104. Musek, J. (1982). Osebnost. Fjubljana: DDU Univerzum. Nastran - Ule, M. (1992). Socialna psihologija. Fjubljana: Znanstveno in publicistično središče. Nastran - Ule, M. (1994). Temelji socialne psihologije. Fjubljana: Znanstveno in publicistično središče. Nemeth, C., Swedlund, M., Kanki, B. (1974). Patteming of the minority's responses and their influence on the majority. European Journal of Social Psychology, Vol. 4(1), 53-64. Nightingale, J. D., Cromby, J. (1999). Social Constructionist Psychology. A critical analysis of theory andpractice. Buckingham: Open University Press. Nye, J., Brower, A. M. (1996). What Is Social about Social Cognition Research? V J. Nye, A. M. Brower, (ur.), What's Social About Social Cognition? Research on socially shared cognition in small groups (s. 31 1-323). Thousand Oaks : Sage Publications. Pailhous, J. (1984). The representation of urban space: Its development and its role in the organisation of journeys. V R. M. Farr, S. Moscovici (ur.), Social Representations (s. 311-327). Cambridge: Cambridge University Press. 326 Literatura Papastamou, S., Mugny, G. (1990). Synchronic consistency and psychologization in minority influence. European Journal of Social Psychology, Vol. 20, 85-98. Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Perakyla, A. (2004). Two traditions of interaction research. British Journal of Social Psychology, Vol. 43, 1-20. Peschl, M. F. (2003). Structures and diversity in everyday knowledge. From reality to cognition and back. V J. Gadner et al. (ur.), Organising Knowledge. Methods and čase studies (s. 3-27). Hampshire: Palgrave Macmillan. Philipchalk, R. P. (1995). Invitation to socialpsychology. Orlando: Harcourt Brace & Company. Piaget, J., Inhelder, B. (1986). Intelektualni razvoj deteta. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Platon (1995). Država. Ljubljana: Mihelač. Potter, J., Litton, I. (1985). Some problems underlying the theory of social representations. British Journal of Social Psychology, Vol. 24, 81-90. Praper, P. (1992). Proces individualizacije v skupini. Anthropos, Vol. 24, št. 3^4, 95-101. Quin, V. N. (1995). Applying Psychology. New York: McGraw-Hill. Raven, B. H. (1992). The Bases ofPovver: Origins and Recent Developments. A Presentations in Honor ofJohn R. P. French on the Occasion ofHis Receiving the Kurt Lewin Award. Annual Meeting of the American Psychological Association. Washington: ERIČ. Raskin, J. D. (2002). Constructivism in Psychology: Personal Construct Psychology, Radical Constructivism, and Social Constructionism. American Communication Journal, Vol. 5 (3), Pridobljeno 23. 11.2005 iz: http://www.acjournal.org/holdings/vol5/iss3/special/raskin.pdf. Reber, A. S. (1987). Dictionary ofpsychology. London: Penguin Books. Rosenthal, R. (2002). Covert Communication in Classrooms, Clinics, and Courtrooms. Pridobljeno 12. 8. 2005 iz: http://www.psichi.org/pubs/articles/article_121.asp. 327 Literatura Ross, E. A. (1919). Social Psychology: An outline and source book. New York: Macmillan Co. Pridobljeno 12. 2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Ross/Ross_1919/Ross_1919_toc.html. Rot, N. (1982). Znakovi i značenja. Beograd: Noht. Rot, N. (1983). Psihologija grupa. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Rot, N. (1987). Socialna interakcija I. Beograd: Savez društava psihologa SR Srbije. Rousseau, J. J. (1762). The Social Contract Or Principles OfPolitical Right. Pridobljeno 19. 8. 2005 iz: http://www.constitution.org/jjr/socon.htm. Rus, V. S. (1994). Socialna psihologija: teorija, empirija, eksperiment, uporaba I. Ljubljana: Davean d.o.o. Rus, V. S. (1997). Socialna in societalnapsihologija (z obrisi sociopsihologije). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Rutten-Saris, M. (1992). Porajajoči se jezik telesa. Assen: Van Gorcum & Comp. B. V. Schneider Corey, M., Corey, G. (1997). Groups: Process and Practice. Pacific Grove: Brooks/Cole Publishing Company. Schein, E. H. (2004). Organizational Culture and Leadership. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. Selvini Palazzoli, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, P. (1987). Paradoxon und Gegenparadoxon. Stuttgart: Klett-Cotta. Semin, G. R., Fiedler K. (1992). Language, Internet ion and Social Cognition. London: Sage Publications. Seyfarth, R. M., Cheney D. L. (1993). Grooming is not the only regulator of primate social interaetions. Behavioral and brain Sciences, Vol. 16, s. 717-718. Sherif, M. (1967). Social interaetion, process andproduets. Chicago: Aldine Publishing Company. Smith, M. K. (2001). Kurt Lewin: groups, experiential learning and action research. Pridobljeno 20.5.2005 iz http://www.infed.org/thinkers/et-lewin.htm. 328 Literatura Stewart, I., Joines, V. (1991). TA today. A New Introduction to Transactional Analysis. Nottingham and Chapel Hill: Lifespace Publishing. Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec s sod. (ur.), Teorije osebnosti (s. 196-212). Ljubljana: Cankarjeva založba. Stritih, B. (1992). Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči: razvijanje obravnavnega modela in sistemsko-teoretska analiza. Doktorska disertacija. Ljubljana : Fakulteta za socialno delo. Stryker, S. (1995). Symbolic interactionism. V A. S. R. Manstead in M. Hewstone (ur.), The Blackwell Encyclopedia of Social Psychology (s. 647-651). Oxford: Blackwell Publishers. Tajfel, H., Billig, M. G., Bundy, R. P., Flament, C. (1971). Social categorization and intergroup behaviour. European Journal of Social Psychology, Vol. 1 Issue 2, 149-178. Tajfel, H. (1982). Social psychology of intergroup relations. Annual Review of Psychology. Vol. 33, 1-39. Thibaut, J. W., Kelley, H. H. (1959). The Social Psychology of Groups. New York: John Wiley & Sons. Thomas, W. I. in Znaniecki F. (1958): The Polish Peasant in Europe and America. New York: Dover Publications. Pridobljeno 14. 2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Thomas/Thomas_l 918/Thomas_l 91 8a.html. Thomas, W.I. (1928). The Child in America: Behavior Problems and Programs. New York: Alfred A. Knopf. Pridobljeno 14. 2. 2006 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Thomas/Thomas_1928_13.html. Thurstone, L. L, Thurstone, T. G. (1930). A neurotic inventory. Journal of Social Psychology, Vol.l, 3-30. Pridobljeno 14. 2. 2006 iz: http://www.heldref.org/html/soc.html. Triplett, N. (1898). The dynamogenic factors in pacemaking and competition. American Journal of Psychology, Vol. 9, 507-533. Pridobljeno 25. L 2005 iz http://psychclassics.yorku.ca/Triplett/. Tudor, K. (1999). Group Counselling. London: SAGE Publikation Ltd. 329 Literatura Tuckman, B. W. (1984). Developmental sequence in small groups. Pridobljeno 2. 1. 2006 iz: http://www.garfield.library.upenn.edu/classics 1984/A 1984TD25600001 .pdf. Tuckman, B. W. (2001). Developmental sequence in small groups. Pridobljeno 2. 1. 2006 iz: http://www.fmdarticles.eom/p/artides/mi_qa3954/is_200104/ai_n8943663. Turner, J. C., Oakes, P. J. (1989). Self-Categorization Theory and Social influence. V P. B. Pualus (ur.), Psychology of Group Influence (s. 233-275). Hillsdale, New Jersey: Lawrence Erlbaum. Turner, J. C. (1991). Social influence. Buckingham: Open University Press. Turner, J. C. (2005). Explaining the nature of power: a three-process theory. European Journal of social psychology, Vol. 35, 1-22. Ule, A. (2004). Dosegljivost resnice. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ule, M. (2002). Od stališč k socialnim reprezentacijam: sodobni socialnopsihološki pristopi k javnemu mnenju. Družboslovne razprave. XVIII, 41, 11-31. Undenvood, M. (2003). Communication studies, cultural studies and media studies. Pridobljeno 7. 3. 2006 iz: http://www.ccms-infobase.com/. Vec, T. (1997). Supervizijska skupina za učitelje in njeni skupinsko - dinamični procesi. Socialna pedagogika, Vol. 1, št. 3, 71-84. Vec, T. (1998). Socialno vplivanje. Šolsko svetovalno delo, Vol. 3, št. 1, 13-19. Vec, T. (2000a). Skupinsko - dinamični procesi v skupini disocialnih mladostnikov. Panika, Vol. 5, št. 1, 10-17. Vec, T. (2000b). Nekateri vidiki supervizijskega procesa pedagoških delavcev. Specialistična naloga. Filozofska fakulteta, Ljubljana. Vec, T. (2004). Skupinska dinamika z vidika procesnosti. Panika. Vol. 9, št. 1,49-53. Vec, T. (2005). Komunikacija - umevanje sporazuma. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Verbinc, F. (1968). Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. 330 Literatura Volpato, C., Maass, A., Mucchi-Faina, A., Vitti, E. (1990). Minority influence and social categorization. European Journal of Social Psychology, Vol. 20, 119-132. Watzlawick, P., Beavin, J. H., Jackson, D. D., (1982). Menschlich Kommunikation. Bern, Stuttgart, Wien: Huber. Whitaker, D. S. (1989). Using Groups to Help People. London: Routledge. Wiggins, J. A., Wiggins, B. B., Zanden, J. V. (1994). Socialpsychology. New York: McGraw-Hill. Wicklund, R. A., Gollwitzer, P. M. (1985). Symbolische Selbsterganzung. V D. Frey & M. Irle (ur.), Theorien der Sozialpsyhologie (s. 31-56). Bern: Huber. Wilmot, W. W. (1995). Rclational communication. New York: McGraw-Hill, Inc. Wilson, G. L., Hanna, M. S. (1993). Groups in context: leadership andparticipation in smallgroups. New York: McGraw-Hill. Wolton, D. (2005). Glossary of concepts. Pridobljeno 6. 7. 2005 iz: http://www.wolton.cnrs.fr/glossaire/gb _ glossary.htm. Wozniak, R. H. (1999). James Mark Baldwin: Mental Development In The Child And The Race. Pridobljeno 18. 8. 2005 Iz: http://www.thoemmes.com/psych/baldwinl.htm. Wozniak, R. H. (1999). William McDougall: An Introduction to Social Psychology. Pridobljeno 18. 8. 2005 iz: http://www.thoemmes.com/psych/mcdougall.htm. Young, K. (1931). Language, Thought and Social reality. V K. Young (ur.), Social Attitudes. (s. 100-135). New York: Henry Holt. Pridobljeno 7.6.2005 iz: http://spartan.ac.brocku.ca/~lward/Young/193 l/06_Young.html. Zavalloni, M., Louis - Guerin, C. (1979). Social psychology at the crossroads: Its encounter with cognitive and ecological psychology and the Interactive perspective. European Journal of Social Psychology , Vol. 9, 307-321. Zhou, W., Somette, D., Hill, R. A., Dunbar, R. I. M. (2004). Discrete Hierarchical Organization of Social Group Sizes. Pridobljeno 24. 6. 2005 iz http://citebase.eprints.org. Zimbardo, P. G., Gerrig, R. J. (1996). Psychology and Life. New York: Harper Collins College Publishers. 331 Literatura Zvonarevič, M. (1985). Socijalnapsihologija. Zagreb: Školska knjiga. 332 Povzetek 10. POVZETEK Že od prvih pisnih virov dalje najdemo v razmišljanju o človeški naravi dve temeljni premisi (o dobrem posamezniku, ki ga družba kvari in tisto, ki poudarja, da šele ustrezna vzgoja in družba ustvarja dobrega posameznika), ki nam nudita dihotomni pogled na posameznika in družbo. Če na takšno »moralno naravnanost« gledamo kot na socialno resničnost, je povsem razumljivo, da se ohranja dihotomizacija tudi v sodobnih socialno psiholoških teorijah. Izogniti seji, zaradi nejasne motivacijske osnove socialnosti, ne zmorejo celo tiste, ki jo prepoznavajo. V disertaciji opozorim, kako se navedeno odraža ne le v obdobju klasične, temveč tudi v sodobni socialni psihologiji. S tem so povezane tudi številne nejasnosti, prekrivanja, pomanjkljive opredelitve (zlasti diferencialne), ter »zdravorazumska« in nekonsistentna raba povsem osnovnih in najpogosteje uporabljanih pojmov v socialni psihologiji (kot je npr. socialno vplivanje, socialna interakcija, procesi, normalizacija, konformiranje itd.). Da se izognem ponavljanju napak preteklosti, predstavljam nekatere najpomembnejše oz. najpogosteje citirane avtorje z njihovimi originalnimi deli (npr. Asch, Sherif, Milgram, Raven, Kelman, Moscovici itd.). Iskanje izvorov in prvotnih definicij meje vodilo tudi pri poglavju o socialni resničnosti. Šele razumevanje okoliščin nastanka in načina spreminjanja opredelitev, nam namreč omogoča kritično ovrednotiti tudi sodobne poglede na to področje, kar mi predstavlja osnovo za predstavitev lastnega socialno - skupinskega strukturnega modela okolja. Eno temeljnih izhodišč zanj je v drugačnem, manj običajnem pogledu na komunikacijo. Če se ne zadovoljimo z njeno opredelitvijo s sporočilno funkcijo, vidimo, da nam v svoji primarni funkciji (socialno negovanje in strukturna funkcija) daje izhodišča za razumevanje prepletenosti procesov socialnega in skupinskega vplivanja. Za razliko od običajnih pristopov se v njem ne osredotočim na dihotomizacijo posameznika in socialnega okolja, temveč na iskanje podobnosti in razlik dinamičnih aspektov socialnega in skupinskega nivoja procesov in z njimi povezanih pojavov. V zadnjem delu disertacije na podlagi prej izpostavljenih izhodišč, povežem strukturni model okolja z lastnim pogledom na področje socialnega in skupinskega vplivanja. Strukturni model okolja mi tu nudi ločevanje dveh funkcij socialne interakcije; t.i. sekundarno, tisto, kjer je dihotomizacija med posameznikom in socialnim okoljem ustrezna, saj se nanaša na motivacijo za združevanje v skupine zaradi bolj učinkovitega spoprijemanje z različnimi situacijami, dogodki ipd., ter t.i. primarno, ki predpostavlja skupino kot nosilca strukture oz. socialne resničnosti. 333 Povzetek Ker človekova instinktivna oprema ni zadostna, človeku manjka avtoregulativni vedenjski repertoar, okolje pa zanj (po biološki poti) ni dovolj strukturirano. V disertaciji utemeljujem, zakaj in kako mora človek primanjkljaj nadomestiti s socialno oblikovanimi skupinskimi konstrukti - s socialno resničnostjo. Prazen prostor (ki deluje kot eksistencialna napetost) je v socialnem resničenju (procesih oblikovanja, vzdrževanja in spreminjanja socialne resničnosti) tisto izhodišče, zaradi katerega smo odvisni drug od drugega. Ne le, da smo na tem nivoju interakcije drug od drugega soodvisni, temveč tu tudi ne more biti medosebnih konfliktov in različnih izhodišč. Nasprotovanje socialni resničnosti bi namreč pomenilo nasprotovanje tistemu, kar posameznik verjame, v kar je sam prepričan, kar je sam soustvarjal, torej nasprotovanje svoji lastni resničnosti. Sočasno s socialnim resničenjem v vsaki konkretni skupini potekajo procesi (socialno usklajevanje, socialno siljenje in sinhronizacija), ki vodijo v izoblikovanje, vzdrževanje in spreminjanje pojavov, ki so navzven podobni socialni resničnosti. Temeljna razlika je v konfliktnem (pri socialni uskladitvi in socialnem pristanku) ali potencialno konfliktnem (pri skupinski resničnosti) nastanku. Iz nje izvirajo še ostale, ki so včasih težje prepoznavne, npr.: manjša stabilnost, ozaveščenost (glede procesov in pojavov), kompromisnost oz. pogojna sprejemljivost, nastajanje iz že izoblikovanih izhodišč (vrednot, norm, prepričanj, ...), konkretnejši nivo, z manjšo simbolično vrednostjo, specifičnost, oz. vezanost na konkretne skupine, povezanost s konkretnimi cilji (na storilnostnem ali na odnosnem nivoju) itd. Z navedenim ponujam torej ne le drugačen, bolj logičen in koherentnejši okvir razumevanja že opredeljevanih procesov (npr. konformiranje, popuščanje, podrejanje itd.) in pojavov (npr. norme, socialna resničnost), temveč dajem tudi nastavke za boljšo diferenciacijo tam, kjer je potrebna (npr. uvedba pojma socialno resničenje, ločevanje socialnega in skupinskega nivoja procesov in pojavov - zlasti področje socialnega od skupinskega vplivanja ter socialne in skupinske resničnosti). 334 Abstract ABSTRACT Ever since the first written sources, the train of thought regarding human nature extends two fundamental premises (one proposes a good individual who gets marred by society, and the other emphasizes that only an appropriate education and society creates a good individual), which present a dichotomous view of the individual and society. If such »moral adjustment« is considered a social reality, then it is entirely understandable that the dichotomization is preserved in modem social psychological theories as well. Not even those who recognize it would be able to avoid it for the sake of the indistinct motivational bases of sociality. The present dissertation cautions as to how the above stated is expressed in both classical as well as modern social psychology. Associated with this are several obscurities, overlaps and deficiencies (especially differential), as well as »common sensical« and inconsistent use of entirely basic and the most frequently used concepts in social psychology (such as social influence, social interaction, processes, normalization, conformity etc.). In avoidance of the same past mistakes, this thesis presents a selection of the most important, or most frequently cited authors and their respective original works (e.g. Asch, Sherif, Milgram, Raven, Kelman, Moscovici, etc.). The search for roots and the original definitions was also the guiding force in the chapter on social reality. Only through understanding the circumstances of origins and the process by which definitions change are critical evaluations of modern viewpoints in this field enabled. This also represents the basis for the social - group structural model of the environment presented. One of the underlying principles is in the altered, less common perspective on communication. Not appeased with the definition of its function as a messenger, it becomes evident that in its primary function (social grooming and structural function) it advances the fundaments for understanding the complexity of the processes of social and group influence. Contrary to customary approaches, this model does not focus on the dichotomization of the individual and the social environment. Rather, it searches for similarities and differences in dynamic aspects of the social and group level of processes and their respective phenomena. Based on the above stated proposed principles, the final part of the thesis links together the structural model of the environment with my own point of view regarding the field of social and group influence. The structural model of the environment allows for the distinction between two functions of social interaction: secondarily, where the dichotomization between the individual and the social environment is appurtenant as it concems the motivation to combine into groups and thus facilitate a more efficient undertaking of various situations, 335 Abstract events, etc. and primarily, which presumes the group as the carrier of the structure or social reality. As an individuaTs instinct is deficient, the individual remains lacking of an auto-regulative behavioral repertoire and thus the environment (biologically) will prove insufficiently structured for him or her. This dissertation presents the grounds for why and how an individual has to compensate for the deficiency with socially formed group constructs - that is, with social reality. The empty space (which functions as an existential tension) in the social realiting (formation processes, sustainment and modification of the social reality) is the root of the issue, the reason we are dependent upon one another. Not only are we interdependent upon one another at this interactional level, rather there indeed is no room for interpersonal conflict and varying viewpoints. Contradicting the social reality would mean contradicting that in which the individual believes; it would mean contradicting that in vvhich one is convinced, one's own creations, and one’s own reality. Processes (social adjusting, social coercion and synchronization) are running simultaneously with the social realiting in every actual group; they lead to the formation, maintenance and modification of phenomena that apparently resemble the social reality. The fundamental difference lies in the conflictory (regarding social adjustment and social consent) or the potentially contlictory (group reality) origins. Ali other phenomena develop from such origins, although they are sometimes harder to recognize, e.g. decreased stability, awareness (regarding processes and phenomena), compromising or conditional acceptability, the creation from already formed origins (values, norms, convictions...), a more tangible level with less symbolic value, specificity or affinity to actual groups, association with substantial goals (to productivity or to the relationship level), etc. The above stated thus presents not only a different, but also a more logical and coherent framevvork for understanding already defrned processes (such as conformity, obedience, compliance etc.) and phenomena (such as norms, social reality). It proffers the outlines for improved differentiation, wherever it is needed (e.g. the introduction of the concept of social realiting, the separation of social and group levels of processes and phenomena - especially as concems social from group influencing and social from group reality). 336 NfiROONR IH UHI^RZITETNB