toga primječujem (omenjam), što je i naše nastojanje, da se što više i germanskomu uplivu odtegnemo, — te vjerujte mi, da če i po naš vjerski ka-tolički osječaj (mišljenje) mnogo korist-niji biti, ako se u svemu germanskomu uplivu nepodamo. I našoj slavenskoj duši prija bolje romanska nebeška vedrina nego germansko tmurno (temno, mračno) nebo.«
Takih dopisov smo srčno veseli, dvakrat veseli, ako dojdejo od slovanskih bratov. Citatelj je spoznal, da govori, izkušen mož, in veselilo ga je slišati tak glas tem bolj, ker veljajo te resnice tudi za Slovence. Gotovo veseli naše čitatelje, od hrvatske strani slišati priznanje, da se naš list prizadeva delati za vzajemnost med Hrvati in Slovenci. Samo zadnje opombe ne moremo povsem odobriti. Prvič nismo v oni oceni (»Dom in Svet« 1889, str. 228) rekli, naj bi si gospod hrvatski pisatelj raje profesorja Weissa izbral za podlago namesto Duruva, marveč naj bi mu bil
lastnica uredništva. Prostor nas je spravil v zadrego, da smo morali izpustiti v ^Slovstvu" več ocen, zlasti hrvatskih in poljskih knjig. — G. J. Š. pri
sv. L.: Vaše pismo je zelo zanimivo in želim si več takih dopisov, vendar marsikako stvar morate milejše in na širšem stališču soditi, nego sedaj sodite. »Mesto slovenščine« Vam ne silimo »Kranjske ,Šprahe'«; dobro, da je oni gospod Štajarec, ki v našem listu čisti slovenščino. Zakaj se sklicuje na Dalmatina — protestanta — in ne na »Japelnovo prestavo«? Ne spodtikajte se nad tem: nauki Dalmatinovi nas nič ne brigajo, jezik pa sam na sebi nima ničesar opraviti ž njegovo krivo vero. — Dalje pravite celo, da naj na mestu pisem iz slovanskih krajev donaša »Dom in Svet« postno postavo itd. Ne zamerite: ni vse za vse. Vem, da so nekateri pričakovali, ko se je naš list napovedoval, vse kaj drugega, nego so dobili; upali so, da dobe nekak misijonski list, ki bi se pečal s cerkvenimi zadevami in sploh bil vseskozi »vspodbuden«, kakor »Danica« ali »Cvetje«. Zal, da tem gospodom v tem listu ne morem ustrezati, pa tudi mi ni treba. A zakaj urednik tega lista, ki je duhovnik,  urejuje posveten list?  Res posveten
»voditelj ali vsaj svetovalec v vseh dvomnih slučajih.« Rekli smo zaradi tega, ker smo našli in navedli nekaj takih »dvomnih« vprašanj, o katerih se hrvatska knjiga ne izraža čisto po resnici. O onem načelu pa, naj se Slovani (oziroma Hrvati in Slovenci) opiramo bolj na Romane nego na Germane, dalo bi se marsikaj reči. Sploh velja, da se moramo Slovani čim preje obeh otresti in stopiti na »svoje noge«. Kadar se pa le moramo naslanjati na kakega soseda, menim, naj raje velja: kaj sprejmemo, ne toliko: od koga, ali: ,kaj?' ne pa ,kdo?' naj odločuje!—O priliki izpregovorimo o tem še več. Sedaj le zahvaljujemo vrlega hrvatskega rodoljuba in prijatelja Slovencev zaradi blagohotnih opominov in želimo, da bi se mogli Hrvati in Slovenci složno delujoč po idejah resnice in pravice, na podlagi močne krščanske ljubezni orjaško po-vspenjati do prave omike in duševne samostojnosti.
Bog živi!
je, kakor pravi že njegovo ime. a ni hudoben, ni nravnosti v kvar, ampak upam, da narobe. In ali ima sploh duhovnik drugo nalogo, kakor s posvetnostjo tako se baviti, da izveliča posvetne ljudi in sebe ? Za koga bi neki duhovnik bil, ako ni za posvetne ljudi? Ljubimo posvet-nost in posvetnjake, kakor jih je Kristus ljubil. Hvaležen sem Vam za poročilo o »Rokovnjačih«. Neki prijatelj, ki ga zaradi učenosti čislam, rekel mi je, cla je neverjetno, kar se bere na str. 19 o tem, kako so hodili duhovniki k rokovnjačem »z Rogom«. A zvedel sem kmalu potem za duhovnika, ki še sedaj živi in je hodil na ta način. Po Vašem poročilu je bil torej gosp. Matoh, župnik Galički, okoli 1. 1846—47, ko je bil v Zibiki, na noč nagloma poklican na tako izpoved, in o teb ljudeh ni bilo po dnevu ni duha ni sluha. — Prosim še večkrat kaj. — Gosp. F. M. na L. in drugi gg. pisatelji: Prosim, potrpite malo! Kar se pa tiče oblike »kašnje-vaii« m drugih oblik, slišim in čitam, da so nekateri drugih mislij. Naš gospod pisatelj sije izbral to geslo:  »Torej, ali sprejeti,  ali dokaze
z dokazi ovreči------in noben pameten človek
v poslednjem primeru ne   bo razžaljen.«    Zelo želim,   da bi   se vprašanje temeljito preiskalo.
>4^