Psltniiia platan« v gotovini
Cena 1 Din
V
Letna naročnina znaša Din 40—.
Uredništvo in uprava v Ljubljani\ Gledališka ulica štev. 8, I. nad str. Račun pri Poštni hranil, št. 16J60,
Rokopisov ne vračamo/
21-09 TELEFON 21-09
V Ljubljani, dne 25. februarja 1933.
Stev. 8 — Leto II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Govor Nj. Vel. kralja v Orašcu
V sredo 15. t. m. je bila blagoslovljena v Orašcu spominska Sola, ki je sezidana na onem zgodovinskem mestu, kjer se je točno pred 129 leti na Sretenje 1804. *rSil sestanek narodnih vodij, ki pomeni začetek, srbske vstaje.
Poleg velike množice ljudstva in predstavnikov vlade, ki so prisostvovali tej svečanosti, je njen pomen posebno podčrtala prisotnost Nj. Vel. kralja, ki je imel naslednji govor:
Šumadinci!
Z današnjim dnem stopamo v stotri-doseto leto od onega znamenitega sestanka, ko so se na tem svetem mestu našli naši predniki, prisegli in se zakleli, da na življenje in smrt začnejo borbo proti svojim vekovnim zatiralcem.
Oni v tem trenutku še slutili niso, da bo vstaja, kateri so.s to svojo odložitvijo napovedali začetek in pokret, oni zgodovinski dogodek, od katerega se bo stresel turški imperij. Dobro pa so poznali strahovito dalekosežnost svojega početja in neizmerno resnost svoje naloge. In zato so občutili vsi, da rabijo vodjo, ki bo s svojo osebo in odločnostjo povezal v eno celoto oni nepregledni ocean šum in logov, po katerih zavarovanih jasah so bile skrite male, razmetane šumadijske vasice, polne maščevalcev, ki so posamič hajduški obglavljali nasilneže, ki pa še niso bili zbrani za skupni udar in odkrito vstajo.
In narodni prvaki, oni, ki so odločili o vstaji, ki je zanetila neugasljivi požar — tukaj zbrani vaši pradedje — so izbrali za vodjo Mojega pradeda Karadorda Petroviča (Slava mu!), sina vašega kraja, misleč — in to po pravici, kakor so dogodki kmalu dokazali — da so v njegovi osebi in v njegovi preteklosti našli vse ono, kar jim je bilo potrebno.
S tem se je začela borba za veliko delo narodnega osvobojenja in uedinjenja, ki je trajala, včasih plamteča, včasih tleča, od takrat pa do zadnjih dni.
Ta borba, začeta in odločena skromno in nepotratno, toda pod zmajevsko Kara-dordevo roko, bojevana od prvega trenutka orjaško in moško, je nosila v sebi že od samega začetka osvobodilne težnje za vse neosvobojene brate. Že v prvih letih bojevanja se kaže Karadordeva uprava »od V idina pa do vode Drine, od Kosovega pa do Biograda«, kakor poje guslar.
Od tod nova in mlada šumadijska Srbija, ki je po vekovnih mukah nastajala
polagoma v bojevanju, iz pepela in razvalin nekdanje slavne Ncmanjine države, in bila v svoji nacionalni veri že vnaprej no-siteljica velike nacionalne misije.
Široki in epski zamah te naše borbe ni nikdar oslabel. Vedno naprej navzlic nevarnostim, ki bi mogle odnesti i ono, kar se je dotlej pridobilo. V poletu je bila Šumadija, vedno čuječa in pripravljena kadarkoli jo je pozivala njena nacionalna osvoboditeljska in uediniteljska vloga. Ona je vedno verovala v veliko nacionalno bodočnost in v ostvarenje širokih nacionalnih idealov.
In dočakala je.
Naša borba, določena in začeta tukaj na tem mestu na sestanku 1. 1804., ki se je vodila za srbsko osvobojenje in uedi-njenje, spremenjena 1914. od ožje srbske borbe v jugoslovansko, po obširnosti tega zamaha in po sili tega poleta, se je zlila v poteku svetovne vojne v skupne napore vseh jugoslovanskih rodoljubov, katerih napori so, Bogu bodi hvala, končno kronani z uspehom: ustvaranjem in uedinje-njem velike in močne kraljevine Jugoslavije.
In v teh končnih borbah, kakor tudi v vseh prejšnjih je Šumadija vedno ostala sebi zvesta. Kakor so se občudovanja vredno borili vaši pradedje pod vodstvom Karadordevim, tako ste se i vi borili, vedno prvi, pod vrhovnim vodstvom Mojega pokojnega roditelja kralja Petra (Slava mu!) in Mojim (Živel kralj!). Vi, nova Šumadija, ste še enkrat osvetlili lice Ka-radordevi Šumadiji.
Ali če je količkaj resnice v onem našem pregovoru, da je lažje pridobiti nego ohraniti, potem boste, trdno sem prepričan, pri čuvanju jugoslovanskih pridobitev zopet prednjačili vi, kakor ste vedno prednjačili tudi pri njihovem pridobivanju, in odbili vse one udarce, ki bi, namenoma ali nenamenoma, bili naperjeni proti tem pridobitvam. (Hočemo, hočemo!).
Naj ta vaš skromni spomenik spominja, skozi koliko krvavih bitk smo morali od leta 1804. do popolnega ustvarenja jugoslovanskega državnega in narodnega edinstva, in s tem naj vas ta spomenik stalno poučuje, s koliko gorečnostjo in odločnostjo moramo čuvati naše edinstvo pred vsakim, pa naj bo to kdorkoli. (Splošno burno odobravanje in klici: Živel kralj! Živelo edinstvo!).
Negativizem naše inteligence
Čim težji so časi, tem večjih naporov je treba, da ee jih prebrodi in da si oču-vajo svojo eksistenco tako posamezniki, kakor tudi narodi in države. Zdrav, samozavesten narod pozabi v časih stiske na vse malenkostne spore vsakdanjega življenja, na vso dnevno (politiko. Strne so v enotno fronto in ostane strnjen, dokler nevarnost ni odstranjena. V takih najtežjih urah mora pokazati zlasti inteligenca, da je živ, iz naroda samega vzrasli del svojega naroda in da hoče biti temu svojemu narodu svetovalka in vodnica. Le na ta način so prestali Angleži in Francozi najtežje čase, le na ta način jih bomo prestali tudi mi. Treba pa je staviti vprašanje, če vrši naša domača inteligenca svoje dolžnosti, če je ta naša inteligenca v resnici živ, aktiven del svojega naroda.
°Kromen del naše inteligence je žal ne samo pasiven, marveč uprav negativističen. Res je doživel naš inteligent, ki je hotel idealno sodelovati v javnem življenju in delati ne radi časti in denarja, zelo težka razočaranja Videl je in da prihajajo v poštev predvsem prazni kričači in načičkani afaristi, da pa je idealist le krma, potrebna za število krc glic o prilika volitev Ln za ploskanje o priliki javnih prireditev. Kadar se ga rabi, takrat dobi kup lepih besed, takrat se povzdiguje do neba njegov idealizem in kremenit značaj. Kaj drugega pa ni zanj, marveč le za izvoljence, ki jih je inteligenca sama vzredila in vrgla na vodilna mesta. Tam so postali bogovi, ki plavajo le še v oblakih visoke, večinoma brezplodne in narodu prav nič koristne politike. Vse to je res in vedo o tem največ povedati ravno naši nacionalno zavedni inteligent je. Ne bi bilo torej čudno, če bi postala ta naša tolikokrat varana in izrabljana inteligenca pasivna, čeprav bi bila tudi ta pasivnost prav slabo •pričevalo njene sposobnosti, borbenosti in Probojnosti,- Če je v resnici zdrava, 9e ne bo
povlekla v ozadje kot užaljen otrok, marveč bo nastopila aktivno in pomedla z vsemi nezdravimi izrastki, zlasti pa z vsemi firmami, ki so splezale do svojih udobnih mest po njenem lastnem hrbtu, pa tega ne vpošte-vajo v svojem delu.
žal pa naša inteligenca ni samo pasivna, marveč je postala naravnost negativistična. Opazujte jo, poslušajte njene razgovore in .boste^ pritrditi tej žalostni konstataciji. Pri nas je vse slabo, mi nismo nič, naša država propada, izven naše države je vse boljše m lepše. Vse vesti in vse dogodke, ki so za nas ugodni, obravnava ta naša inteligenca s skeptičnimi opazkami, vse to, kar trosijo o državi neugodnega razni nasprotniki, pa sprejema kot čisto zlato. Vsak ukrep naših državnih ali samoupravnih oblasti je podvržen najostrejši kritiki in naša inteligenca naravnost tekmuje v iskanju slabih strani in neugodnih posledic takih ukrepov. Malenkostne pogreške enega in drugega upravnega organa se obravnavajo kot katastrofalne hibe celotne uprave in kot dokaz propadanja naše države. Kritika te naše inteligence je naperjena seveda predvsem proti lastnim ljudem. Ogorčeno odklanjajo ti naši inteligentje vsako zvezo s punktaši in povdarjajo svoje jugoslovansko prepričanje, pri tem pa obravnavajo kot skrajno resno in popolnoma resnično vsako besedo, ki jo je rekel punktaš A. ali B. In tako gre naprej v nedoglednost. Brez jadra in cilja se pusti naša inteligenca metati po razburkanem morju današnjih prilik, v vsakem valčku vidi smrtno nevarnost, šklepeče z zobmi in se križa, ne razpne pa jadra samozavesti in ponosa, ne zgrabi krmila odločnosti in>. poguma in ne zaplove v varni pristan stvarnega dela za narod in državo.
Naša inteligenca ne zna oz. noče sploh ved misliti. Preprosti-naš nacionalist iz vrst
delavstva ima v sebi mnogo več pozitivnega in solidnega kot naši najboljši inteligentje. Revež je bil reduciran, z znižano plačo komaj preživlja sebe in svojo družino, kljub temu pa je trden in odklanja s ponosom in samozavestjo vse destruktivne vplive. On • ostaja državotvoren, čeprav strada, naša inteligenca je pa tem bolj negativistična, čim boljše se ji godi. Najhujše pa je, da sledi temu nevšečnemu vzgledu odraslih inteli-gentov velik del naše mladine, ki je prepuščena sama sebi in razumljivo ne more imeti nobenega spoštovanja napram starejši inteligenci. Danes, ko bi bilo najbolj treba delati med narodom, ko bi moral vsak naš inteligent staviti na razpolago vse svoje sile za to delo, manjka na vseh koncih in krajih resnih, idealnih delavcev. V vseh naprednih in nacionalnih organizacijah garajo vedno ista ljudje, posamezniki se izčrpavajo v tem težkem delu, masa naše brez dvoma sposobne inteligence pa stoji pasivna ob strani in odklanja vsako delo. Ona vidi le današnje tež- .
koče, se čuti poklicana le za zabavljanje če* vsakdanje neprilike, ne čuti pa v sebi voljev delati za bodočnost. Ta duševna in moralna kriza naše inteligence predstavlja največjo nevarnost, ona je vzrok, da se puščajo v teh najtežjih časih v nemar vsi res pereči problemi narodnega gospodarstva in narodne kulture. Preprosti naš človek čuti in vidi to krizo naše inteligence, zgubil je nekdanje zaupanje v to inteligenco, stoji .osamljen in čaka rešitve, ki je ni. Če kljub temu vztraja* je to dokaz njegove zdrave nature, je to posledica prirojenega optimizma in njegove discipliniranosti. Dolgo pa ta osamljenost ne sme yeč trajati, kajti nasprotniki jo izrabljajo in spretno vporabljajo vse svoje znane sposobnosti v pridobivanju duš. Ker velikega dela naše inteligence ne bo mogoče preobraziti v doglednem času, je treba združiti v enotno fronto vsaj one posameznike, ki so še voljni delati. Staro parolo naših prepo-rodovcev »Iz naroda za narod« je treba nujno oživotvoriti, kajti narod nestrpno čaka.
Velika knjižna nabiralna akcija
Vedno pogostejše prošnje po dobri knjdgi, prihajajoče iz najrazličnejših krajev, v katerih živi razkropljeno naše ljudstvo, so nas v želji, da očuvamo te rojake pred odtujitvijo naše krvi, združile — akademike in srednješolce — k skupni akciji, ida naberemo zanje vsaj knjig — duhovne hrane — če jim rodna gruda ni mogla dati vsakdanjega kruha. Kliče Westfalija, prosi Argentina, in vsi kraji, kjer tujina izmozgava našega človeka!
Tujčev pohlep po naši zemlji postaja vedno močnejši in zadobiva vedno predrz-nejše oblike. Naša narodna meja je ogrožena! Bratje, združimo vse naše narodne sile o pravem času v odporu proti vsem nakanam sovražnih mejašev! Ne izpustimo izpred oči nobenega kotička naše zemlje, kakor tudi ohranimo vsakogar, kjerkoli je, naši narodni bitnosti!
Kljub težkemu času, v katerem živimo, prosimo našo vedno uvidevno javnost, da se odzove našemu klicu. Darujte knjige! Vsaka knjiga nam bo dobrodošla. Preglejte svoja
podstrešja, omare in knjižnice, vse bo dobro, vezano ali nevezano, gospodarske in gospodinjske knjige, leposlovna in znanstvena liter ratura, domača in prevodna in posebno mladinska! Upanvo, da nam boste s tem pomagali zamašiti vrzel, ki je nastala v našem narodno-obrambnem boju.
Pobiranje knjig se bo vršilo sistematično po šolskih zavodih in od 1. do 10. marca od hiše do hiše po vsej Ljubljani, ki naj prva izmed naših mest, kot kulturno in narodno središče pokaže dejansko ljubezen in voljo do očuvanja našega rodu in narodne posesti.
Vse razpoložljive moči za to akcijo so dali na razpolago: Akademska podružnic^ družbe sv. Cirila in Metoda z ostalimi podružnicami CMD v Ljubljani, Klub jugoslovanskih primorskih akademikov v Ljubljani,
S.	J. S. U. »Preporodi. Sporazumno deluje srednješolska organizacija »Žar« na državni klasični gimnaziji v Ljubljani.
Akcijski odbor.
Kako sanirati naše gledališče
V zadnjem času se zopet pojavljajo glasovi o težkem finančnem položaju našega Narodnega gledališča. Širijo se vesti o velikih redukcijah, o demontaži itd. Finančni položaj države gotovo ni cvetoč in mi vsi se zavedamo izrednih težkoč, ki jih proračun povzroča prizadetim. Vendar ne moremo in ne smemo pod nobenim pogojem dovoliti, da se nam odtegujejo kulturne dobrine, ker takega postopanja ne sme in ne more opravičiti prav nobena kriza.
Naše sedanje duhovno življenje preživlja že itak z dneva v dan pogubonosnejše razrvanosti. Poštenje, morala, socialni čut, pravičnost, vse to bo kmalu za današnjega človeka neznanka. Miselnost današnje družbe se najbolje izoblikuje. v gostilniških in zakotnih razgovorih ljudi — nositeljev današnjega javnega življenja, ki ne morejo poj-miti, kako se še najdejo ljudje, ki iz golega idealizma zahtevajo učinkovitih korektur.
Gotovi predsedniki, upravni svetniki, upokojeni politični avanturisti, nergači, negativisti, defetisti, ravno »Pohodu« podtikajo najpodlejše cilje in blatijo njegove somišljenike z ogabnimi klevetami. Njihovi korum-pirani možgani ne morejo zapopasti, da pošten človek lahko koristi skupnosti s poštenim delom, brez honorarja in proviiije. Politična modrost teh ljudi meče vse v en koš. Črni nas uvrščajo med bele, beli med rdeče, rdeči med zelene itd. Ti ljudje bi marsikaj doumeli, da pa vstaja tu nekaj novega in svežega, nekaj kar nima nič skupnega »z narodnimi« afaristi,: niti s črno, zeleno ali rdečo internacionalo in vse to brez bakšiša — to je nekaj nezaslišanega, nekaj še ne doživ-ljenega.
Mi pa gremo naprej preko afaristov, preko črnih, zelenih in rdečih internacional-cev v premi črti proti končnemu cilju — pravičnosti in blagostanju vseh Jugoslovanov. Množioe gredo za nami, naše vrste se širijo in daljšajo. Tisti, ki so še včeraj samo mežikali in se ironično smehljali, odpirajo danes usta na široko, ker smo jim dokazali,' da so se pošteno urezali pri kalkulaciji, da je slovenski narod lutka, ki se obrača po mili volji političnih generalov. Vi vsi, naši številni bratje in tovariši, vi vsi borci in bojevniki z junaštvom v srcu, s pogumom na čelu ia jekleno voljo v hrbtenici, vi vsi naprej, naša zmaga- ni več daleč.
To smo hoteli naznačiti za uvod, da ne bo zopet velikih naporov med gospodo pri sejah, konferencah in cvičku ...
Naše gledališče je v nevarnosti, pravijo^ V resnici slovenski snob nima smisla za kulturne dobrine. Nemški šund požira tako slastno, da ga večkrat trebuh boli. Prava umetnost pa mu je deveta briga. Slovenska beseda je še vedno samo za služkinje in hlapce. 1000% nemški film, to je zanj in za one, ki so njegovi duševni vodje in učitelji. Dobrni »Pohod« je svojo besedo o filmu spregovoril, in to ne enkrat. Prizadeti so šli preko dejstev. Mi zadeve še nismo likvidirali, prišel bo čas, ko bo tudi pisana beseda imela več uspeha in več svobode.
Gledališki upravi predlagamo za sana-oijo ta-le finančni načrt:
1. Bansko upravo naj se naprosi, da pri odločujočih faktorjih izposluje, da se za uvoženi tuji šund pobira luksusni davek.
2. Ta lukausni davek: naj se pobira. pp 1 do 2 Din pri vsaki vstopnici zvočnega filma, ki se predvaja v tujem jeziku.
3. Pri srednjem posetu ljubljanskih kino predstav bo znašala ta davščina na leto ca pol milijona do enega milijona dinarjev.
4. Ta zne*ek naj bo. neokrnjen izroči gledališki upravi kot narodna subvencija oboževateljev nemškega šunda.'
5. S pomočjo te subvencije gledališka uprava zniža vstopnino na višino vstopnine kinematografskih podjetij.
6. Radi zvišane vstopnine v > kinematografih in znižanja vstopnine za gledališke predstave se bo avtomatično doseglo medsebojno uravnovešen je. To se pravi gledališka uprava ne bo izkazovala deficita, kinematografi pa ne tako neprimernega suficita.
V podrobnosti se osnutek lahko še drugače modificira. Potreba je samo nekoliko poguma in resne volje. Proti kartelom je .sicer borba težka, vendar naši ministri so že večkrat naglasili, da bodo obroč kartelov zlomili. Evo, prilika za lomljenje je zelo blizu, zato le korajžno na delo.
Seveda je tu še vprašanje iatervenclj, prepričani pa.smo, da morejo biti take intervencije brezplodne, kajti za tako ali slično sanacijo stoj^,v krepkik vrstah vsa poštena javnoat, zato tudi .uspeh ne more izostali.
Pravi vzroki steklarske krize in nje povzročitelji
Do sedaj smo se že v nekaj številkah »Pohoda« bavili s krizo steklarske industrije, katero predstavljajo pri nas in imajo ta-korekoč monopol na izdelavo stekla Sjedinjene tvomioe stakla na dionice s sedežem v Zagrebu. V Zagrebu se nahaja namreč generalno ravnateljstvo z ogromnim in dragim upravnim aparatom, kateremu stoji na čelu g. Stadeibauer. Polovico delnic te družbe je v rokah Prve hrvatske štedionice, ostala polovica pa je v posesti g. Abela in sorodnikov.
Dvakrat smo že prinesli dokaze, zakaj danes ta obrat počiva, ko bi lahko obratoval s polno paro, če bi bilo tehnično vodstvo v rokah strokovnjakov. Da tudi gospodom lastnikom leži »Pohod« zelo pri srcu, in da njegovih nasvetov in dokazov ne omalovažujejo, je razvidno iz tega, ker se je vodstvo obrata odločilo, da je poslalo koncem meseca januarja g. inž. Korbarja v svojo tovarno v Ober-dorfu v Avstriji, da tam izpopolni svoje zna-• nje in, da se na ta način kot gradbenik usposobi za steklarsko umetnost. Toda nam se zdi, da je to samo taktična poteza, ker izdelki in strokovnjaki v Oberdorfu se najbrže ne razlikujejo dosti od naših domačih tujcev. Toda gospodje so' s tem pokazali vsaj diobro voljo, če pa ne bo uspehov bomo pa zopet mi prisiljeni, da pomagamo vodstvu naprej.
Kakor že omenjeno smo se zadnjič bavili s tehničnimi vzroki neobratovanja, danes pa hočemo druge strani pokazati našemu delavstvu, javnosti in oblastvom, kako sijajni trgovci sedijo v generalnem ravnateljstvu v Zagrebu. Ob vsaki ustavitvi obrata tolažijo delavstvo, da ni naročil. Seveda, če ni naročil, potem je po mnenju sedanjih kapitalističnih mogotcev edina rešitev obrata, če si hoče osigurati stalni dobiček, v tem, da meče delavstvo na cesto.
Kako izgleda v resnici s temi naročili, evo dokaza, ki je vsakemu na razpolago v uredništvu »Pohoda«. Stvar se nanaša na naročilo neke ljubljanske veletrgovine s steklom glede naročila večje količine stekla pri Siedinjenih tvornicah stakla v Zagrebu. Dopisi so pisani v originalu v hrvaščini.
Ljubljana, 3. februarja 1933.
P. n. Sjedinjene tvornice stakla na dionice,
Zagreb.
Kot Vam je znano mi devizni predpisi onemogočajo uvoz češkega stekla, zato sem se odločil, da bom kupil cd Vas 1 vagon medicinskega stekla t. j. ca 10.000 kg.
Prosim, da mi z obratno pošto pošljete oferto za bele in polbele medicinske steklenice, blago plačljivo takoj frco Hrastnik, frco Ljubljana iz Hrastnika in frco Ljubljana.
Pričakujem takojšnje Vaše oferte in beležim z velespoštovanjem
(»Steklo« B. Tober, Ljubljana.)
Na ta dopis so poslale Sjedinjene tvornice Bledeči odgovor:
P' n-	Zagreb,	4. februarja 1933.
(»Steklo« B. Tober, Ljubljana)
V posesti Vašega cenjenega dopisa z dne
3.	t. m., Vam v odgovor javljamo, da Vam medicinskega stekla ne moremo dobaviti iz razloga, da smo z našimi stalnimi odjemalci (grosisti) medicinskega stekla v dobavni pogodbi in nam je sedaj nemogoče prevzeti nove obveznosti.
Z velespoštovanjem
S.	tvornice stakla na dionioe.
Na ta trgovski dopis, iz katerega se jasno vidi socialni čut steklarne mapram delavcem in veliko trgovsko razumevanje s strani gospodov generalnega ravnateljstva, je ljubljanski veletrgovec odgovoril sledeče:
P- n.	Ljubljana,	6. februarja 1933.
Sjedinjene tvornice stakla na dionice,
Zagreb,
Prejel sem Vaš cenjeni dopis z dne 4. t. m., na katerega Vam javljam sledeče: Zelo sem začuden, da mi v današnji težki gospodarski situaciji nočete dobaviti robe kot grosistu. Opozarjam Vas, da bom ta Vaš postopek objavil v časopisju in dokazal, da Vaša trditev, da dobavljate robo samo Vašim stalnim odjemalcem (grosistom), ni resnična, ker imam dokaze, iz katerih je razvidno, da dobavljate medicinsko steklo direktno apotekarjem pri najmanjšem naročilu do 1000-— Din in celo manj. (Pošilja se tudi 20 kg z zabojem vred op. pisca.)
Prosim Vas, da izvolite vzeti vsebino mojega pisma na znanje ter pričakujem Vašega povoljnega odgovora. V protivnem slurtaju bom primoran stvar objaviti.
Podpis.
Na to pismo je sledil ta-le odgovor:
Sjedinjene tvornice stakla na dionice
Zagreb	Zagreb,	7. II. 1933.
S/Sj-A
P. n.
Ljubljana.
Prejeli smo Vaš cenjeni dopis od 6. t. m., na katerega Vam vljudno odgovarjamo, da moramo ravno sedaj v času težke gospodarske krize ščititi naše stalne odjemalce, ki vedno kupujejo robo pri nas, in nimamo namena in volje, da podpiramo firme, ki so do sedaj nabavljale robo izključno iz inozemstva, kar je razvidno iz Vašega pisma, a razen tega nismo za to, da se naša roba prodaja pod tujo znamko.
Z velespoštovanjem
Sjed. tvor. stakla na dionice.
Kdor iz prejšnjih člankov ni mogel povzeti, kdo je kriv bede naših steklarjev, upamo, da mu bo vsaj ta slučaj odprl oči. Da ta slučaj sigurno ni osamljen, je jasno in če gospodje vedno ravnajo na ta način, da jim je prvo na srcu dobrobit stalnih odjemalcev (grosistov), mesto, da skrbe za prospeh lastnih obratov in obstoj lastnega delavstva, katerega danes brezsrčno mečejO po nekaj mesecev na cesto, potem je jasno, da je tudi trgovska sposobnost podjetja enaka ničli. Mesto, da odklanjate naročila novih odjemalcev, bi bilo mnogo pametnejše, da poiščete vzrok, zakaj se uvaža toliko inozemskega stekla. Toda zdi se nam, da do te uvidevnosti sedanje vodstvo sploh ne bo prišlo, ker ne kaže niti osuovnih trgovskih sposobnosti kot je razvidno iz citiranega dopisja.
Zato vprašamo najprej naša oblastva, ki ščitijo to ljubo našo »nacionalno« industrijo, kaj mislijo podvzeti? Saj ni vseeno, da se na eni strani dajejo brezposelne podpore, ki nič ne zaležejo, na drugi strani pa taka podjetja tirajo naše delavstvo v obup in bedo.
Vprašamo Prvo hrvatsko štedionico, kaj misli podvzeti, da se odstrani iz vodstva do-
bro plačane nesposobneže? Kaj namerava storiti, da bodo naše tvornice stekla, ki imajo, kot že omenjeno, monopol, obratovale v polnem obsegu?
Tretjič pa bi svetovali g. Abelu, oziroma vodstvu tovarne v Hrastniku, naj se nikar ne muči z brezplodnim zasliševanjem svojega osebja, da ugotovi, kdo izmed uslužbencev daje tako točne informacije »Pohodu«.
Objavili bomo še marsikaj na korist delavstva in na škodo raznih ravnateljev in ostalih velikih nenadomestljivih strokovnjakov, toda za vse te objave g. Abel bo vaše usluž-'beostvo ravmo tako malo krivo kot Vi.
»Pohod« se dobi v trafiki poleg pestaje Hrastnik in pri g. Jakobu Knezu, trafikantu poleg kemične tovarne.
Vrnite milijone brezposelnemu in stradajočemu delavstvu
Veliko pozornost je vzbudil med narodom članek »Strupeni plini v našem narodnem gospodarstvu« v štev. 4 »Pohoda«, ki je končno vendar začel razkrivati našo največjo gospodarsko nesrečo po ■prevratu, bančni polom »Slavonske banke«. Ta je svojim »aranžerjem« prinesel z dvakratno nacionalizacijo TPD ogromne milijonske dobičke, državi izgubo največjega industrijskega podjetja, vlagateljem Slavonske banke pa nepopravljivo škodo. Ali bi razmere v trboveljskih premogovnih revirjih bile tako obupne, ako bi podjetje bilo danes v domačih rokah? Kolikor ima naše tamošnje domače, bedno delavstvo še sploh dela in zaslužka, je komaj za vsakdanji kruh trpinu-delavcu, prodanemu od domačih »finančnikov«, a sedaj izmozganemu od tujega kapitala. Ali se moremo pri ta-mošnjih prehranjevalnih razmerah čuditi, da ravno v teh revirjih morilka tuberkuloza najbolj slavi svoje OTgije med odraslimi, še bolj pa med doraščajočo mladino? Ves dobiček podjetja gre v nenasitne žepe gg. visokih uradnikov TPD, če ne drugače, pa v obliki bajnih plač, ki jim jih izplačuje gospodar — tujec.
Po teh tujcih odtekajo »jugoslovanski dinarji« na vse mogoče načine v inozemstvo. Gg., ali z milijonskimi dobički pri dvakratni nacionalizaciji TPD sedaj v teh težkih časih ne bi mogli izdatneje priskočiti na pomoč trpečemu delavstvu, ki vam je te milijonske dobičke »prigaralo« s krvavimi žulji na račun svojega zdravja in zdravja svojih rodbin? Mi trdimo, da TPD za svoje delavstvo lahko prevzame vso potrebno oskrbo in to z milijoni, ki so jih prinesle gotovim krogom nacionalizacije leta 1922 in 1923.
Sledeče tabele nam vsaj približno pokažejo ves ogromen dobiček, ki so si ga delili »srečni« krogi v še davno ne zaključenih kupčijah:
Naeijonalizacija 1922.
Emisija 260.000 novih akcij.
Od teh odpade na stare akcije 80.000, na novo je bilo razdeljenih 180.000 akciji.
Emisijski kurz 87*50 Din
Za izračunanje dobička se računa pri obeh emisijah 1922 in 1923 kurz 5C0 Din, čeravno je kurz na zagrebški borzi notiral od junija 1923 do 31. januarja 1924 od 835 do 1025 Din.
Dobili so	delnic	Plačali	Vrednost	Dobiček
L&nderbanka 	 Slavenska banka 	 Majoritetni sindikat Slavonske banke 	 A. Praprotnik in drugi .	90.000 10.000 30.000 50.000	7.875.000 875.000 2.625.000 4.375.000	45.000.000 5,000.000 15.000.000 25.000.000	37.125.000 4,125.000 12.375.000 20.625.000
Naeijonalizacija 1933.
Emisija 500.000 novih akcij.
Od teh odpade na stare akcije 200.000 delnic po tečaju 62-50, na novo se je razdelilo 300.000 delnic po emis. tečaju 250 Din.
Dobili so	delnic	Plačali	Vrednost	Dobiček
L&nderbanka	 Slavenska banka in Praprotnik 		169.700 130.000	42.425.000 32.500.000	84,850.000 65,000.000	42.425.000 32.500.000
, Vseh delnic TPD je sedaj 1/)00.000, od katerih imajo tujci v svojih rokah 900.000 komadov.
To so suhe, težke številke. To so pa tudi čisti računi, znižani v svoji kalkulaciji na najnižjo stopnjo. Jutri bodo naši rudarji na cesti. Ta račun, gospodje kaže, kdo naj da in koliko lahko da. Zato storite najpreje vi svojo dolžnost, (pa bo država storila tudi svojo! Mi vemo, da 'bo ta apel ostal brez uspeha. Zato, če bo morala država dati, naj da delavcem in ne tujcem. Organizirajo naj se javna dela, ki so pri nas itak tako nujna, tu naj se zaposlijo vsi oni, ki stradajo. S tem bo ostal denar doma, okoristili, se bodo z njim naši delavci, naši obrtniki iin naši trgovci. Zadeva pa je nujna, zato ne odlašajte!
NAŠI JAVNOSTI!
V zadnjem času se pojavljajo v javnosti letaki, plakati in tudi ustmene izjave pod značko »Jugoslovanski nacionalisti«. Izjavlja-mo, da nosijo vse naše pismene objave našo označbo in da imajo vsi naši zaupniki pooblastila Narodne odbrane. Vse drugačne objave in vsi ustmeni dogovori, ki niso pod" krepljeni s pooblastili N. o., niso z nami ▼ nobeni zvezi. Prosimo javnost, da upošteva to naše opozorilo.
Oblastni odbor Narodne odbrane Ljubljana.
Hočemo ljudi ravnih linij in neupognjenih hrbtenic, hočemo vihre in borbe!
Vinko Gaberški:
Oficilal Urabetz
Nedavna zgodba
Ljudi se je nekako izogibal; ni mu bilo za družbo. Tudi doma se s svojimi ni posebno razumel. Dal je z besedo in dejanjem čutiti, da mu ni več za dom in domače, in da ostane v svoji vojaški službi, kjer njegova beseda kaj velja. V pisanju in računanju sem dober, je dejal nekoč, in v pisarno se sprosim, ker je pri nas malo nemških ljudi. Pa mi bo še dobro.
Tako je šel z dopusta in se je vrnil še le čez dve leti zopet, na materin pogreb. Bil je zelo izpremenjen, lepo oblečen je bil; nosil je čudovito lepo kapo; imel je pisan ovratnik in dolgo svetlo sabljo. Sreča je bila za mar-sikako oko pogledati ga. Dekleta zlasti se ga niso mogla nagledati. On pa se ni za nikogar zmenil. Bil je tujec med tujimi. Kratko in hladno se je poslovil, ter je izginil iz ozkega kroga svojih skromnih, in je ušel izpod nizke vegaste strehe in s skope grude. Ni ga bilo več nazaj. Pozabil je na dom in na vse. Tujec nima nikogar.
Leta so tekla in računski podoficir Mat-thaus Urabetz je hodil v jutro k četi v pisarno, kjer je računal, koliko je treba za toliko in toliko mož masti, moke, mesa, krompirja, soli in drugih reči, pa koliko mora biti vsakih deset dni denarja, da dobi mož po šest krajcarjev na dan, vsak višji pa po zasluženjn primerno več. Delil je ljudem kruh in kavo, zamenjaval slabše čevlje za slabe in raztrgano obleko za drugo. Tako je minilo dopoldne, tako se je nagnil dan. Urabetz, Herr Urabetz, jki mu je težišče osebe že davno bilo udarilo na »u«, je bil v resnici gospod.
Našega govora ni več znal; za kakega novega Janeza mu je bilo treba tolmača. Razume se torej in prizanesti mu moramo, da tak ni mogel več domov v Stari log ali pa k cerkvi
v Borovec. Tisto čudno ljudstvo se drži svoje govorice in svojih šeg in sploh ni, da bi se z njim ukvarjal kdo, ki je kaj več.
Urabetz-u so dotekala leta, in misliti je moral, kaj bi sedaj. Na njegovo mesto jih je že sililo nekaj novih, ki niso bili vsi vrabci. Vendar pa je dobil čast in službo zopet vrabec, a staremu Urabetz-u so dali slovo in polo papirja. Na to polo so mu sedaj čez dolgih dvanajst let podelili službo v državnem uradu.
Herr Urabetz je smuknil iz lepe vojaške obleke in je zlezel v okorno drugo, da je bil čisto navaden državljan. Da bi se pa razlikoval od vseh in vsakogar, je vteknil svojo polo v zunanji žep v suknji, da jo je moral vsakdo opaziti. In zgodilo se je, da je včasi kdo vprašal, kaj je s tistim tam v žepu; seveda mu je takoj razvil in razložil zadevo. Kdor pa se za reč ni zanimal, temu jo je že tako spretno približal, da je vsakdo hitro pojmil, koga ima pred seboj.
Nazadnje pa le vse utone v vsakdanjosti. Herr Urabetz se je sebe navadil, in ni več zasledoval ljudi s svojo osebo. Hodil je v pisarno in tam posedal in pisal; redno je po-južinal kako malenkost in včasi na skrivaj prečital časnik; često se mu je tudi zdehalo. Pazno je poslušal, da je gospod načelnik povedal kako bedasto domislico, in je prisluhnil, kedaj se uslužno zasmeje gospod pristav. Potem pa je udaril v smeh, in se je smejal tako gromko, da je odmevalo od sten, in da se je pajek v kotu vsaki krat prestrašen skril v ozadje svoje mreže. Ko se mu je zdelo, da gospod pristav ponehava, da se gospod načelnik ljudomilo pripravlja za novo duhovitost, in da se pajek zopet prikazuje, je ulovil pravi čas, pa je smeh znova povzel in se hahljal prav iz želodca. Jasno je, da se gofepod pristav novemu navalu ni mogel ustavljati. Zasmejal se je zopet; že zato, da ga novi uradnik v napredovanju ne bi prehitel. Gospod načelnik, ki se, kakor vsak pravi duhovitnik, svojim lastnim besedam ni smejal, je moral
oba vedno miriti. Vendar mu je pa dobro dejalo, kadar se mu to ni takoj posrečilo. Urabetz je za to skoro vedno poskrbel. Jeli potem čudno, da si je on stališče zelo utrdil, in da je bil kaj dobro opisan.
Leta so tekla. Urabetz je zlezel po lestvici birokracije nekoliko višje. Dasi je vedel, da tako visoko ne more, da bi butnil z glavo v strop, je vendar tuhtal, kako bi si olajšal ka-rijero in odprl vrata do mogočega.
Tistikrat je prišel od zgoraj migljaj, da se naj vse uradništvo, ki dobro misli, — tako je bilo rečeno — zbira v domoljubnih društvih in zlasti pa kaže, da bi se včlanilo v takih, ki širijo veliko kulturo in utrjujejo močno zavest v ogroženih krajinah. To uradništvo bo steber za most tja do drugega konca in jez proti drznemu navalu grabežljivega soseda. Tako so pravili. Jasno je, da se je Urabetz povsod in vselej odzival, in res je, da je storil še kaj nad potrebo. Ker je bil s svojim domom in z ljudmi v svojem kraju že popolnoma opravil, seveda ni imel več opore, ki jo daje gruda, govor in zvestoba napram sebi in svojim. Šel je in se je odrekel še vere, ter je vzel novo, ki je ni nikdar in nikjer pri nas doma. Tako, sedaj je bil Urabetz še le pravi ptič. Ni ga več izdajalo perje, niso ga spoznavali po glasu. Bilo je. Minilo je. Sedaj pa hrabro v strujo.
Gospod Urabetz je postal oficijal. Ni še bil prav na vrsti; ampak mož se je v obmejnem Velikem trgu jako odlično udejstvoval. Uslugo za delo, odliko za zvestobo. Preskočil je nekaj Slovencev, ki so bili skromno razsejani tu in tam, da, nenadoma se je znašel celo pred trdim Nemcem, ljudomilim človekom, ki je rad po pravici ustrezal vsem in vsakomur, ter je zvesto služil tako udano in vztrajno, da ni imel časa, da bi se še zunaj urada kako javljal. Urabetz je premagal vse ovire in vse prednike.
Sedaj je počasi pohajal po trgu, in je važno postavljal nogo pred nogo, da je bil korak korakom enak. To dostojanstvo da služba, pa
da mir in volja, ki je v človeku. Najrajši j® nosil temnozelen klobuk s svetlozelenim trakom, znak, da je brat bratom, ki so v ogroženi krajini. Oženil se je bil z Jerčko s Strm« rebri, ampak imel je Gertrud. In vse otroke je spravil na pot iz ogroženosti. Nova šola jim je dala vzgojo, da se niso sramovali očeta in matere.
V urad je gospod oficijal redno zamujal vsaj četrt ure. Naj vidijo, da je gospod, on, oficijal! Tam je razgrnil »Tagesbote«, si zapalil cigareto 'in je s tem potratil dobro uro. Potem je pogledal v register, prevrgel akt ali dva, in se spravil nad južino, ki si jo je nosil od doma. Nato je pa redno zaviil po hodniku v zatišje tam v kotu, razmišljat in iskat si olajšanja. Tam se je vselej najdalje mudil Po vsem tem je zopet obrnil tista dva akta, ošinil po registru, in je, da bi jutranjo zamudo izravnal, vsaj četrt ure pred koncem odšel, popoldne se je pa zopet vrgel-na delo po stari navadi.
Tako je šlo lepo naprej; vse do vojne. Dasi je bil gospod Urabetz rojen vojščak, ga vendar niso klicali, Kako, ko je pa malo res dobrih uradnikov! Ostal je doma, in postavili so ga kot zanesljivega človeka še čez več. Dobil je v roke vodstvo vseh rekvizicij, k*, i J® toliko dobro vodil, da v bližnji in daljnji okolici Velikega trga skoro ni bilo bilke slame in sena, pa ne repa v hlevu. To j© Slo ljudstvu silno za nohte; skleli so ga v dno pekla. Moz pa je rastel v dopadenju prt oblastih tako, kakor je pri ljudstvu padal. Dobil je križec io trak in diplomo s pohvalo, ter obet, da bo a® kaj več, ko se bodo razmere razčistile ustalile, in ko bo odletel marsikdo, ki kvari mirno sožitje in spora7-™! prebivalcev v teh krajih. Gospodu oficijalu se je zdelo, da stop1 še na kak klin višje.
Ali, zagrmelo je in zrušila se je stavba, v kateri je bilo tudi nekoliko njegovih opek* Ponižni strnadi in ščinkavci so se dvignili in so vzleteli, drznih vrabcev pa se je lotil st™. • Poplah med njimi je bil splošen. Kaj Zapihal je jug...	(Dalje	prihodnjič	)
Z obhodov
Jesenice
KLEČEPLAZCI IN PETOLIZCI
Prošlo soboto j© priredila Narodno strokovna zveza na Jesenicah v Sokolskem domu svojo predpustno zabavo. Prireditev, ki je v vsakem pogledu dobro uspela, so posetili 'tudi predstavniki ‘akademskega krožka na Jesenicah, kar je vsekakor dobro vplivalo na dobro razpoloženje in is tem dalo prireditvi nekako obeležje, da čuti -tudi del nase inteligence z delavstvom. — Posetili so prireditev tudii predstavniki Sokola s starostom dr. Obersnelom, tajnikom, blagajnikom in drugimi funkcijonarji. Videli smo tudi gosp. inž. Rebeka, ki je bil gotovo dobrodošel kot edina oseba, ki ima pri KID stalen stik in delo z delavstvom. Pogrešali smo pa mnogo drugih osebnosti in predstavnikov KID, ki pa so v tem večjem številu posetili akademski ples. Naj bodo dot ioni gospodje prepričani, da bi bili tudi na delavski zabavi dobrodošli in da bi se tudi med nami, delavci, počutili dobro, kot so se tudi drugi, ki s svojo inteligenco gotovo ne zaostajajo za onimi, ki so prireditev posetili.	.	,
Mogoče so preveč angažirani pri predpripravah za pustno veselico na pustni torek v kazini KID, ki jo pripravlja komite raznih gospodov in gospodičen, katerih ljubljena domovina je preko meje ali pa ki bi sa tudi to želeli. No, pozabiti ne smemo, da imajo veliko besedo pri teh predpripravih tudi politično se udejstvujoči tajniki, M se še našo dobro ogreli pri KID m bi takšnim gospodom, ki so poleg svojih visokih političnih funkcij tudi člani Sokola, svetovali, naj se nakar ne sanešijo in vsiljujejo tja, kjer se lahko opravi brez njdh. Pri svoji organizaciji in društvu bodo našli vedno dela dovolj im ako imajo toliko organizatoričnega duha za veselice, naj ga raje porabijo pri predpustni zabavi Sokola, katerega Člani so. Upamo, da jan bomo vse videli v torek dne 28. t. m. v Sokolskem domu.
Lesce
ZA IN PROTI SPOMENICI
Z veseljem moramo ugotoviti, da so spomenico podpisala z navdušenjem mnogo-brojna narodna, kulturna, športna in stro-kovna združenja, katerih delovanje je za dobrobit kraja in v duhu nacije.
Proti temu pokretu so zavzela odklonilno stališče le tri združenja z izgovorom, da bo o stvari sklepala odborova seja, odnosno, da je društvo »nepolitično«.
Program teh treh društev je bržkone zastarel, ali pa zastrt v meglo. Zato svetujemo onim, katerih se to tiče, da prilagode društveno delovanje čimpreje duhu časa, odnosno naj poskrbe, da se društvo razide!
Maribor
OBRAZI----------
Kot državni uslužbenec porabljam svoj prosti čas v svrho nabiranja članarine za neko nacionalno društvo. Neprijeten m ob enem podučljiv je ta posel, saj človek do dobra smozna obraze in duše nekaterih... Ne morem trditi, da je ta moj posel kronan z velikim finančnim efektom, ker v času splosne
denarne krize marsikdo ne more da prispeva za to ali ono organizacijo. Popolnoma razumljiva je ta situacija in oe se oziramo tukaj samo na finančno plat, je stvar -popolnoma v redu. Ker pa metrim pri svojem poslu tudi drugo plat članstva, bolj iz vsestranskih vidikov, prihajam do zaključka, da pri nekaterem članstvu navedene činjenice niso samo finančnega značaja in ne tako nedolžne, kot bi se to prvotno dozdevalo.
V svoji enoletni praksi sem imel priliko slišati precej pikrcsti in robatosti in najbolj karakteristična je miselnost nekaterega članstva, češ mesečno glasilo n. pr. J. S. ne odgovarja našemu okusu, ker je tiskano deloma tudi v cirilici. Na mojo izrecno pripombo, da se z društvenim glasilom hoče ustreči tudi članom iz južnih pokrajin naše države in da taki neumestni izpadi proti cirilici niso v skladu s pravili in cilji naše organzacije, se je takoj zavrtela lajna o denarni krizi s tako vnemo, da sem začutil takojšnjo potrebo po svežem zraku.
Takih in še več enakih cvetic imam v spominu, povedal bi tudi lahko nekaj o milijonarju in siromaku, ki se nahajata v tem svojstvu po potrebi. Niman namena, da se spodtikam in pokazujem na nelojalne geste posameznikov, četudi bi po vsej pravici zaslužili. Vsem onim pa, katerim je cirilica predmet spcdtike, svetujem^ da se s posebno prošnjo obrnejo na redakcijo glasila J. S. naj za božjo voljo že vendar enkrat začne dostavljati glasilo v -blaženi nemščini, s katero ste še vedno nekako v sorodstvu. Zjasnil se vam bo obraz, topla bo vaša duša, minila in ustavila se bo lajna o finančni krizi in nabiralec članarine bo imel lahek posel in zlate čase. Ob priliki povem kaj več.	1- S.
Zagorje
OGROŽEN POLOŽAJ NAŠEGA ŽIVLJA V REVIRJIH T. P. D.
Nekolikokrat se je Pohod že bavil z razmerami v revirjih T. P. D. in priznati se mora na način, ki je edino pravilen. Dočim hoče vse naše dnevno časopisje iz tega kovati samo političen kapital, vidimo, da Pohod neustrašeno in moško razkriva stanje in njega prave vzroke.
Ker pa je problem ustavitve obratov in vedno ponavljajočih se redukcij preobsežen, da bi se mogei izvesti v enem članku, smo prisiljeni, da ponovno in ne zadnjikrat pogledamo stvari v obraz in jo skušamo razjasniti.
Po protestnem zborovanju vsega prebivalstva v Zagorju, ki je s silnim razumevanjem odjeknilo v vsej naši javnosti, in po katerem se splošno računa z izboljšanjem položaja (vidimo, da ravno te dni zaseda v Parizu upravni svet TPD, ki se igračka z usodo naših revirjev in s tem vsega življa). K obupu Zagorja se je pridružil še Hrastnik, kjer.se danes že peti dan ne dela, v Hudi jami se je pa odpustilo 120 trpinov rudarjev.
Preidimo na dejstvo, ki jasno osvetljuje krivično početje TPD. Za danes samo nekaj, v prihodnjih številkah pa bomo s stvarjo nadaljevali in dokazali, kdo vodi našega rudarja v obup in bedo in kdo je kriv, da je zgubil vse zaupanje v pravico.
Vsem je še znano, da je bila 1. 1921/22 ob mnogo večji zaposlitvi delavstva produkcija znatno manjša, plače rudarjev mnogo večje, kajti prejemali so poleg draginjskih doklad tudi nabavni prispevek in kljub temu je družba obratovala z velikim dobičkom. Takoj po vojni so dobili zaposlitev vsi iz vojne se vračajoči rudarji, čeravno je bilo mnogo teh zaposlenih pred vojno največ v Nemčiji, dalje vsi takozvani staroupokojenci, ki niso mogli živeti s svojimi 4 do 6 dinarji pokojnine. Vse to ljudstvo je našlo zaposlitve in družba, ki je prodajala premog znatno cenejše kot sedaj, je kiju D temu z -lahkoto obratovala v jx>lnem obsegu. Polagoma je sledila modernizacija naprav in njih mehanizacija na eni strani, na drugi pa je družba najbrže uvidela, da se njih zlato tele ne veča in raste dovolj hitro, zato je 1. 1925 začela višati cene premogu in odpuščati po njih mnenju nepotrebno delavstvo, ostalim pa od-trgavati draginjske doklade in nabavne prispevke. Vsled miroljubnosti našega ljudstva in ob kumovanju naših odličnih »narodnih« veljakov vseh vetrov ji je šla pšenica izborno v klasje.
Pri teh redukcijah eo prišli ob svoj kruh rudarji, ki so pustili in preživeli v črnih rovih vso svojo mladost in moč. Po svojem večletnem trpljenju so bili, če so imeli majhno kočarijo v pustem rotovju, kratko-malo odpuščeni, drugi z večletnim službovanjem so bili vpokoleni, z manjšim številom let pa ravnotako odpuščeni. Znan je slučaj, ko je bil bajtar po 27 letnem delu odpuščen brez vsake pokojnine ali odpravnine, ter sedaj na stara leta živi v pomanjkanju.
Nekoliko se je zboljšal položaj v 1. 1929, ko je bila zopet polna zaposlitev vsled povečanega železniškega prometa in se je zdelo, da se vračajo časi povojnih let. Družba je svojo modernizacijo povečala v rovih, v zunanjih obratih pa izvršila mehanizacijo z vso današnjo tehniko ter odpirala nove obrate. Nenadoma in sicer že naslednje leto pa je prišel preobrat, pričela so se dolgotrajna pogajanja z državo, pri katerih je ravno TPD dokazala s svojo nepopustljivostjo, da se ji ni šlo za procvit krajev, kjer isamopašno kraljuje, ampak samo zato, da očuva peščici nemško tuj ih kapitalistov nezmanjšane dohodke. Takrat smo videli, da je ta mednarodna izkoriščevalna mafija močnejša kot je bilo vodstvo države. To se je vsako leto ponavljajo z vedno večjim neuspehom.
Ker državi ni preostalo nobeno drugo sredstvo, se je pač zatekla k odpiranju in obratovanju lastnih državnih rudnikov, da se s tem zada udarec tujemu nemškemu pod francosko kapo se skrivajočemu kapitalizmu.
To je bil prvi udarec za revirje TPD ker je dražba vso izgubo zvalila na delavstvo, sebi pa je prihranila in osigurala iste dohodke, kot v letih dobre konjunkture. Sledeč vsled bolehanja na smrt obsojenemu svetovnemu kapitalističnemu gospodarskemu sistemu, je družba tudi ta nov udarec prevalila edino le na delavstvo svojih revirjev, ohranjujoč sebi še vedno neskrčene dobičke.
Ni pravilno,	da se vse	breme	prevali
na	šibkejši element, temveč	bi bilo	potrebno,	da čutijo vso	to pezo vsi	enako. Ta kriza
in	pomanjkanje	ne zadeva	visokih	uradni-
kov generalnega ravnateljstva, da o raznih upravnih svetnikih ne govorimo, katerih plače presegajo daleč razmere današnjega gospodarskega položaja. Medtem ko vidimo, da
naš trpin s svojimi 200 do 300 Din 14 dnevno bruto prejemkov vzdržuje sebe in mnogoštevilno družino, pri tem pa vsled sreče, da je sploh zaposlen, podpira še svojega brezposelnega tovariša, da ne pogine gladu ni namestu, da država zmanjšuje naročila iz revirjev TPD.
Ker pa vemo in nimamo namena, da izkoriščamo bedo rudarjev v naš prid, zato razumemo težnje države k osamosvojitvi. Vendar je to pogrešna pot. Zakaj naj bi poginile Trbovlje, Zagorje in Hrastnik? Morda radi tega, ker so delnice TPD v inozemskih rokah? Ne! Nikakor! Bolje je, da prestane TPD in da se njeno premoženje zapleni, kot da bi umrl gladu le en rudar. Danes pa vidimo, da hira na tisoče ljudi gladu vsled tega, ker o njih usodi odločujejo ljudje s sediščem na Dunaju s svojimi maščevalnimi naklepi v Hirtenbergu. Smo prijatelji Francije, kar smo dovolj dokazali s potoki prelite krvi, toda nihče naj ne misli, da bomo umirali gladu za nemške žepe, pokrite in ščitene po francoskih kapitalistih.
Strinjamo se z današnjo številko Pohoda in ponovno zahtevamo, da pridejo krivci, ki so prodali TPD za judeževe groše Lander-banki, pred sodišče in od te zahteve ne odstopimo preje, dokler državi ne bo vrnjeno premoženje, ki so ga ukradli brezvestni naši plačanci.
Merodajne činitelje pozivamo, da se odločno zavzamejo za pravično razdelitev dobav premoga za državne železnice, kajti predvsem gre za skromno preživljanje svetovno priznanega najpridnejšega slovenskega rudarja. Delavstvo hoče samo dela in kruha, hoče enotno državo in v njej vso pravice ter pogin vseh domačih in tujih krvosesov.
Studenci pri Mariboru
ZOPET NOV TUJEC
Invazija tujega kapitala in s tem združenega naseljevanja nepotrebnih nam tujcev se zlasti pri nas ob meji sistematično nadaljuje. Tako je pri nas pričela obratovati tovarna za izdelovanje senčnikov za vojaške kape pod imenom Štuhec & Cilenšek. Faktični lastnik podjetja je g. Stuchetz, Nemec, avstrijski državljan, medtem ko je po starem receptu »nacionalizacije« dal svoje ime g. Cilenšek. Seveda je bil takoj tukaj tudi prvi importiran inozemec, kot »neobhodno potreben« neki Kopp, seveda Nemec z Dunaja. Ne vemo, če je inšpekcija dela dala dovoljenje za zaposlitev tega Koppa imenovani tvrdki, vemo pa, da je v Ljubljani sedaj radi poloma tvrdke Karl Pollak brez posla večje število strokovnjakov za sekanje usnja in ne vemo odkod je naenkrat potreba im-portirati nezaželjene tujce, da odjedajo domačinom kruh. Na to dejstvo opozarjamo predvsem inšpekcijo dela, kakor tudi nezaposlene delavce tvrdke Pollak, da se javijo pri borzi dela in reflektirajo na to mesto.
Murska Sobota
RESNICA V OČI BODE...
Murska Krajina od 19. februarja 1933. prinaša opetovano oglase zvočnega kina, v katerih — kljub cpominu — stoji napisano, da je Ton-Kino. Dalje piše, da se bo predvajal tonfil-m: Romantična ljubezen (Madame hat Ausgang). Tako! Čudimo se, da se ne upoštevajo zahteve madžarske manjšine.
Omladinci, Narodna odbrana Vas kliže, krepite njene wrste v pohodu protijnepožteniuj
Omladinski „Pohod“
Miroslav, Ljubljana.
Dr. Petar Bulat: PITANJE JUGOSLOVEN-SK0G KNJIŽEVN0G JEZIKA I SLOVENCI
Pot tem naslovom je prinesla december-aka številka beograjske »Narodne odbrane« daljši članek, ki je v gotovih ozirih popolnoma upravičeno dvignil v našem časopisju mnogo prahu. »Ko stari govore, naj otroci molče« pravi pregovor, ki sem se ga tudi držal. No zdaj, ko so se stari že »pogovorili«, oglejmo si malo njihove misli in predloge.
G. Bulat nam podaja v svojem članku zgodovino gornjega vprašanja od »prvih po-kušaja svesnog stvaranja jednog književnog jezika za ceo naš narod« do današnjih dni. Sklicuje se na B. Kačiča, Andriju Kačiča-Miošiča, Dositeja Obradoviča, Vuka Kara-džiča na Ilirce, Jovana Škerliča, Valentina Vodnika, Urbana Jarnika, Matijo Majerja, dr. Muršiča, S. Hočevarja, Malavašiča, Luko Jerana in ge nekaj drugih. Razumevanje članka do škerliča je lahko, Škerličev predlog odličen, toda tu se nam čitanje ustavi, ker se nam ustaviti mora. G. Bulat je namreč že sam prišel do spoznanja, da je izdelal Šker-lič svoj načrt le za Srbohrvate in da se to da izvesti le pri njih, kar nam malo preje z ozirom na škerličev predlog tudi sam pove. Tu je pa po njegovem pojmovanju Jugoslo-venstva nastala vrzel in da bi jo zamašil je vigel v svet svojo domislico, da se »današnje slovenačko književno narečje kao zasebna celina, uputi tihoj i postepenoj likvidaciji«, in da se »pozitivne vrednote, koje je to naše (slovensko) narečje u toku samostalnog života, kao književno steklo i namaklo«, prenesejo v skupno zakladnico, v jugoslovanski slovar. »To stapanje ne isključuje dakako . da i posle zavodjenja jugoslovenskog zvanič-nog (?) jezika, za izvesno vreme uporedo s njime u Slovenačkoj bude ravnopravan da-
našnji slovenački sve dotle, dok se naš narod u torne delu otažbine potpuno ne priljubi i saživi sa novim zajedničkim jezikom.« Odlično g. Bulat 1 Ali zdi se mi, da Vam je najprej potrebna instrukcija, kaj je pravo Jugoslovenstvo! Zdi se mi, da se Vi ne zavedate, da Jugoslovenstvo ni negacija' ne Slovenstva, ne Hrvatstva, ne Srbstva, ampak da je ono sinteza vseh treh, in da se mora najti tudi tu kompromis, ki ne bo rušil, temveč gradil. To Vaše Jugoslovenstvo je tista sila, ki je proti pravemu Jugoslovenstvu rodila odpor, ki je rodila v srcu našega ljudstva bojazen, da bomo polagoma s pomočjo Vašega Jugoslovenstva prišli pod kulturno hegemonijo Srbohrvatov, da bomo polagoma utonili v srbohrvatskem morju. Ali upoštevate, g. doktor, dejstvo, da se v našem Korotanu borijo naši bratje za slovenski jezik? Ali ste pomislili na to, da pošiljajo
naše brate v konfinacijo in ječe radi slovenske pesmi? Ali je umestno v tem času in v takih prilikah prihajati na dan s takimi predlogi? Vaš predlog bi se ne dal izvesti niti, če bi bili vsi Jugosloveni politično združeni in če bi bilo doseženo že duhovno edin-slvo, kajti nihče ne bi bil pripravljen v neenaki meri prispevati k izgraditvi enotnega književnega jezika, z žrtvami, kakršne zahtevate Vi s svojo »likvidacijo«. Dalje pravite, da bi se prav s skupnim književnim jezikom moglo priti do duhovnega edinstva. To je popolnoma napačno, kajti prav preko duhovnega edinstva nam bo mogoče priti brez večjega medsebojnega trenja k enotnemu jeziku.
Nikakor pa nočem s tem reči, da spada Škerličev predlog med staro šaro. Nasprotno, njegova realizacija je prva etapa k našemu končnemu cilju — k pravemu Jugoslovenstvu. Potom realizacije tega predloga bi imeli samo dva književna jezika, dve kulturi, od katerih bi ena nastala tako, da od dveh žrtvuje vsaka nekaj, in ti dve kulturi, res prava srbohrvatska in slovenska, bi se potem
potom tesnega medsebojnega sodelovanja in spoznavanja izoblikovali in izpopolnjevali Namesto, da se vsaka zase zgleduje po tujih delih in tako vnaša v svoja dela tuje vplive ter se na ta način vedno bolj ločujeta ena od druge, bi se prav po sodelovanju obeh vsaj malo rešili tujih vplivov ter si zgradili svojo, jugoslovensko kulturo.
In kaj ste še pozabili, g. Bulat? Ali se Vam ne zdi nujno potrebno, da se na vseh naših osnovnih in srednjih šolah uvede na obeh straneh pouk slovenščine in srbohrvaščine? Ali bi to spoznavanje obeh književnosti duhovnemu edinstvu kaj škodovalo?
Ko našteva slovenske borce za enotni jugoslovenski književni jezik, pozabi g. Bulat omeniti Frana Levstika. Tu mu podajam Levstikov načrt, katerega je objavil v »Na-preju« 25. avgusta 1863: »Slovensko in hrvaško narečje se nam zditi podobni dvema rekama, tekočima iz istega vira, zasukneni-ma poznejše vsaka po svojoj, blizu druga druge tekoči strugi in prav zato je naša sodba, da ni treba kopati vodotočin, po katerih bi eno strugo popolnoma izsušili, vodo iz nje ob mi vsi v sosedno strugo; ampak ravnati se nam je po naravi same vode, ki vedno preminja svojo strugo; skrbeti nam je, da se obe struge zlijeta počasu zopet v eno, kakor sta iz početka imeli -samo en izvor.«
Tako Levstik. Ali se Vam ne zdi, g. Bulat, da ta Levstikov stavek izpolnjuje Škeriičev predlog? In kako nasprotje je k temu Vaša »likvidacija«!
Koncem svojega članka se nam g. Bulat očividno popolnoma približuje s tem, ko govori o »Vedežu« enem »prvih slovenačkih beletrističkih listova za omladinu«, in o katerem pravi, da je »donosio obaveštajne člankove o Srbima in srpskim prilikama, zatim napise o Knezu Lazaru, Milošu Obi-liču, razprave o pobratimstvu i posestrim-stvu, o narodnim pesmama, poslovicama, slepim guslarima itd.« Ali Vam »Vedež« ni
pokazal poti do pravega Jugoslovenstva, ali Vam »Vedež« ni povedal s svojim primerom to, kar zahtevamo mi?
Gospod Bulat! Tudi mi čutimo, da nam je v edinstveni Jugoslaviji, kot enemu jugo-slovenskemu narodu potreben en jugoslovenski jezik, tudi mi čutimo v svojih srcih ljubezen do Velike domovine, ali beseda »likvidacija« — boli.
QU0D N0N!
Pod tem naslovom je objavil »Slovenec« v svojem uvodniku že naslednjega dne odgovor na dr. Bulatov članek. Tu govori o nekih »zastarelih ideologijah neodgovornih privatnih krogov«, dalje pravi, da gre za »teorije in stremljenja, ki so čisto preživela in ki danes nimajo nobene podlage v življenju«. 0 moj Bog! Mogoče g. pisec že dolgo časa ni dobil v roke nikakega lista, da ne ve, kako rastejo v zadnjem času nacionalna udruženja pri nas in pri naših bratih, po že preizkušenem pravilu: »Sila rodi proti-silo«. In da hočemo »vse prekuhati v svoji čudežni retorti v en edinstven tip ene same vere, kulture in jezika, da hočemo življenja prisiliti, da nam sledi! Gospod pisec, čemu to zavijanje? Vas na noben način ne bi hoteli kuhati in prekuhavati, četudi bi koga sploh hoteli. In kar se vere tiče, ali niste že dovoljkrat slišali, da nam je geslo pri-slovica: »Brat je mio, koje vere bio, ako bratski čini i postupa!«? Ali Vam ta prislo-vica ne pove dovolj, posebno pa: »Ako bratski čini i postupa?« Kar se pa edinstvenega, književnega jezika tiče, pa imate naše stališče izraženo v našem odgovoru na članek dr. Bulata. Pravite, da je jugoslovanstvo zraslo vprav iz slovenske narodne osebnosti! Ali so tu med nami kakšne načelne diference? Ali mogoče mi ne zahtevamo, da mora biti vsakdo najprej pravi Slovenec in da more le kot tak postati pravi Jugoslovan?
Torej malo več resnosti in stvar bo v redu.
Zakaj se pri nas tuje blago hitro uvede
Marsikdo ugiba, kako je to mogoče, da se pri nas, recimo nov predmet, ki ga vrže na trg tuja tvrdka, v najkrajšem času uvede in najde pot do slehernega konzumenta, med tem ko mora domač podjetnik po dolgih — dolgih letih skrajnega napora igrati podrejeno vlogo, ako že ni preje zmrznil.
Na stvari pa ni prav nič čudnega in tudi ni vsega krivo naše že tradicionalno oboževanje tujega izdelka po konzumentih. Velik delež k temu doprinese na žalost večina našega trgovstva, ki danes tako toži o slabih časih in pomanjkanju denarja, ki pa je šel preko meje ravno z njihovo podporo.
Ko začne razpečavati s predpripravo oglaševanja itd. svoje izdelke domač podjetnik dn pošlje svojega potnika na potovanje ponujat, je naš trgovec v večini primerov seveda zelo prijazen, ga celo veseli, da je tudi v tem predmetu nastalo domače podjetje itd. Sedaj pa kupčija — ja ampak saj veste — nova stvar — nova znamka, tako in tako, jako rad, toda pozneje, ko bodo stranke zahtevale in sto drugih izgovorov. Potnik domačega podjetja gre seveda brez naročila. Drugi zopet približno na isti način, le da mu da milostno naročilo za recimo en celi karton blaga. Manjše količine seveda podjetje sploh nima. Zagotovilo, da se bo predmet forsiral seveda ni izostalo in tudi obljuba je bila dana, da se bo po potrebi ponovno naročilo. Gospodje trgovci, z nakupom najmanjše količine blaga, ki se sploh more dobaviti, ne more biti niti govora o kakšnem forsi-ranju.
Poglejmo si, kako je pri večini trgovcev ob priliki obiska trgovskega potnika tuje tvrdke. Proti tujcu se seveda ne upa pokazati malenkostnega in ta potnik, tujec, dobi naročilo v istem blagu za 25 kartonov blaga. V tem grmu gospodje, tiči zajec; s tem velikim nakupom je trgovec prisiljen forsirati tuje blago, izgovarja pa se navadno, da to stranke zahtevajo.
Trgovina ni samo sredstvo eksistence, temveč tudi eden najvažnejših socialnih poklicev, česar se pa naši trgovci žal ne ali pa prav malo zavedajo.
Ali na sramota, da mora potnik domače tvrdke takorekoč vedno stati pred vrati trgovine in oprezati, kdaj bo trgovec prodal zadnji zavitek njegovega blaga, da mu lahko proda seveda zopet le malenkostno količino. Je pa na tem še nekaj, kar občutno obteži finančno stran domačega podjetja. S takim postopanjem ima domače podjetje na stroških potovanja 5 do 6 krat več izdatkov za celokupno manjšo količino prodanega blaga, kakor pa tujec za večjo količino. Z blagom tuje tvrdke se je seveda založil za pol, če že ne za vse leto. Poleg vsega pa se je razpaslo tudi mnenje, da mora domači tvrdki kar diktirati cene blagu.
Gospodje trgovci, otresite se za celokupno naše gospodarstvo skrajno škodljivih metod* pa ne bo dolgo, ko se bode začelo vračati blagostanje, po katerem tako hrepenite in katerega ste sami iz dežele odgnali.
Otresite se rešpekta pred tujcem in dajte priznanje domačim podjetjem, ki se bore z vsemi silami, da nas ne bo več izsesaval tujec. Mogoče je le še čas, da se začnemo otresati tega najsramotnejšega suženjstva, ter se ga s skupnimi močmi tudi res otresemo.	Finik.
PREGANJANJE SLOVENCEV NA KOROŠKEM
Pevovodja skupnih koroških pevskih iborov žrtev nemškega šovinizma
Nam vsem je v živem spominu simpatični mladi pevovodja koroških pevskih zborov Koprivnik Janez iz Brnce v Ziljski dolini. Nedolžno pevsko udejstvovanje Koprivnika je bilo Nemcem in nemškutarjem Heimats-diensta trn v peti. Ze pred odhodom na pevsko turnejo so mu grozili, da ga odpustijo iz službe. Koprivnik je bil zaposlen v lesni industriji pri tvrdki Katz & Klump na Brnci. Ski beti mara za staro mater in sestro.
Torej celo petje hočejo Nemci Slovencem zabraniti. To je že skrajni nemški barbarizem. Iz tega njihovega početja se vidi, koliko Nemci cenijo plemenitenje srca, etično naobrazbo človeka. Za te koroške Nemce pač velja drugi verz nemške pesmi:
Wo man frohlieh singt, da lass dich nieder,
BiSse Mensehen haben keine Lieder.
Ako so res Koprivniku vzeli službo in mu uničili eksistenco, moramo neizprosno začeti pometati z Nemci — Avstrijci, ki pri nas služijo kruh in našim brezposelnim revežem odjedajo kot »nenadomestljivi strokovnjaki« najlepša in najbolje plačana mesta.
Ali je res potrebno, da mi t&ko blazno početje nemških, nemškutarskih šovinistov na Koroškem gledamo s prekrižanimi rokami? Ali so res vsi upi, da bodo našle težnje naših rojakov na Koroškem na odgovornih mestih v Celovcu in na Dunaju vsaj troho razumevanja, jalovi... Ali so bile lepe besede generalnega konzula sosedne republike izrečene samo v zadregi in pod neodo-ljivim vtisom odkritih in poštenih besed koroškega župnika Poljanca? Zal nam je, da smo se morali zopet preveriti, da je koroškim Nemcem v boju napram slovenskim sodeže-lanom vsako sredstvo, pa naj si bo še tako nesocialno, dovolj dobro...
Kakor bi bili radi zagovorniki sporazuma in se Nemcem godi pri nas kot v raju — nas koroški Nemci z vso silo ženejo k politiki »zob za zob«. Tudi prav. Mi sprejmemo vsiljeni boj. Toda za vsako slovensko žrtev na Koroškem jim prezentirajmo deset »nenadomestljivih strokovnjakov«. Ze v naprej vemo, da se bomo mi in naši brezposelni sijajno odrezali.
Gospod P.
Izrazili ste željo, da ste tudi Vi ta čiščenje. Z nestrpnostjo pričakujemo Vašega gradiva.	Uredništvo.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Z ozirom na številne intervencije v zve« t našimi gospodarskimi članki izjavljamo, da so tako osebne intervencije popolnoma brezplodne, ker uredništvo odreka v tem oziru vsak odgovor komurkoli.
UREDNIŠTVO.
LJUBLJANA
Strelska družina v Kranju vabi vse članstvo in prijatelje strelskega športa k malo-kaliberskemu streljanju, ki se vrši vsako sredo na kegljišču v Narodnem domu od 20. do 23. ure. — Pri družini se je ustanovil odsek za strelsko vežbanje gimnazijcev pod vodstvom gg. profesorjev rez. častnikov in sicer za zadnja dva razreda. Nadalje odsek za strelsko vežbanje Sokolov naraščajnikov pod vodstvom članov Sokola oziroma Strelske družine. Oba odseka bosta polnoštevilno vežba-la. Ob nastopu ugodnega vremena v aprilu se prične z ostrim streljanjem na lastnem strelišču v Struževem. — Vabimo vse prijatelje strelskega športa, da se priglase za
vstop v družino, zlasti še iz okoliških vasi. Pismene prijave naslovite na tajništvo družine, osebne prijave pa sprejemamo vsako sredo ob priliki malokaliberskega streljanja.
Strelska družina v Goričanah pri Golniku lepo napreduje. Člani izhajajo iz preprostega ljudstva, kar priča zlasti v silni priljubljenosti in razširjenosti tega viteškega športa. Saj razpolaga družina s krasno urejenim streliščem. Na žalost pa moramo ugotoviti, da mnogo gospodov, ki se trkajo ponosno na svoja nacionalna prša, drži roke križem in so doslej pokazali le malo zanimanja za delo v izrazito narodno obrambnem društvu. Temu »lepemu« pojavu bomo posvetili ob primerni priliki še več pozornosti.
Na zadnjem občnem zboru, ki se je vršil 12. t. m., je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik Mali Franc, podpredsednik Kokalj Lovro, tajnik Škrjanec Josip, blagajnik To-porš Ivan; odborniki: Golmajer Andrej, Kokalj Jože, Bohorič Tone in Mivc Jakob; revizorja sta: Rakove Franc in Zalokar Alojzij.
Želimo družini čim večjega razmaha.
Konkurz Slavenske banke
Mnenje sodnih izvedencev Maksa Mautnerja in Janka Krušca o konkurzu ^Slavenske banke«, predloženo sudbenom stolu 24. V. 1927.
Kr. sudbeni stol kot konkurzno sodišče
v. Zagrebu,
Z dekretom št. 11.579 gr. kr. sudbenega stola v Zagrebu od. 12. febr. 1927. imenovana sodna izvedenca Makso Mautner in Janko Krušac, predlagata s tem odgovore na stavljena jim vprašanja, kakor sledi:
Na I. vprašanje:
Bilanco Slavenske banke in njenih podružnic od 24. sept. 1926. v dveh izvodih (skrajšanem in obširni jem).
Ta izkazuje izgubo .	.	.	Din	122,210.112-96
odnosno po odbitku v bilanci še obstoječo deln. glavnico .	.	.	Din	60,000.000'—
ostane izguba ..............................Din	62,210.112-90
V tej bilanci so bile precenjene delnice Trbovlje po Din 350"—, »Sardine« d. d. Split Din 50-—, Jugoslovenske industrijske banke, Split Din 200 — in Ljubljanske kreditne banke po Din 150 — itd.
To bilanco za 24. IX. 1926. sva v kratkih potezah samo revidirala, ker se je pokazalo, da ni več aktualna, ker je veliki del aktiv (menice, dolžniki) že bil realiziran.
Z današnjim dnem 14. II. 1927. v zadevi Slavenske banke, sva sestavila nove, temeljite ocene vseh aktiv Slavenske banke (dolžnikov, vrednostnih papirjev, menic, nepremičnin, vtoženih terjatev in menic ter inventarja) ter predlagava pod 3 in 4 bilanco v dveh izvodih, ki izkazuje:
izgubo......................................Din	157,711.571-82
po odbitku še obstoj, deln. glav. Din 60,000.000 —
čista izguba .... Din 97,711.571'32
t. j. Din 111,995.717-83 aktiv in Din 209,707.289-15 pasiv.
Vrednostni papirji so cenjeni po tuzemskih in inozemskih tečajih od 14. II. 1927. Delnice Trbovlje so vzete po Din 425, Ljubljanske kreditne banke po Din 150 —, medtem ko so delnice »Sardine« d. d. in Jugoslovanske industrijske banke, po stanju stvari morale biti vzete kot brez vrednosti.
S porastom tečaja Trbovlje (24. IX. 1926. Din 350-—, 14. II. 1927. Din 425 —) so se zboljšala aktiva Slavenske banke za ca Din 6,000.000-—, kar se je v gornji bilanci upoštevalo, a tečaj istih so giblje zadnje dni okoli Din 480-— do 500-—, kar je event. daljna poboljšica aktiv.
Vzeti tečaji tega dne so sposobni za cenitev, za slučaj realizovanja tako velikega števila delnle pa niso brezpogojno zanesljivi, kajti ako se tako veliko število delnic nudi na borzah v prodaj«^ lahko tečaj naglo pade, ako pa se na drugi strani najdejo resni interesenti za tako veliko število delnic, bi se mogel event. doseči tudi potvoljnej*# tečaj od vzetega, a to tem bolj, ker vsaka posest delnic n. pr. Trbovlje nudi precejšen vpliv na vodstvo tega podjetja, kar je brez dvoma zvezano z nadaljnimi znatnimi koristmi. Sama predvidevanja članov ravnateljstva, na katere bi imejitelj tako velikega paketa delnic imel pravico, predstavlja letno nadaljne jako znatne donose. Po stanju stvari predstavlja paket delnic Trbovlje bre* dvoma daleč večjo vrednost od one, ki je izražena v njihovem tečaju na borzi in vprašanje je samo način realizacije, da prava vrednost pride do izraza.
Dolžnike in konzorcialne posle sva ocenila po dobljenih informacijah in zaslišanju upravnikov dotičnih podružnic, odnosno uradnikov centrale, ki so o njih bili informirani in so ta oddelek vodili. Zdelo se nama je namreč neoportuno, da na licu mesta izvedeva samo ekspertize, že zaradi izgube časa in s tem zvezanih velikih stroškov.
Na enak način sva ocenila menice —• a za oceno vtoženih dolžnikov in menic so nama služile deloma informacije, in tudi referat odvetnika, ki vodi te tožbe za Slavensko banko.
Čeravno so ocene izvršene kar naivestneje — postajajo dolžniki z vsakim dnem slabši, sva zavoljo tega od končne ocene vsote dolžnikov, menic, vrednostnih papirjev in vtoženih zahtevkov odbila še 10°/o za likvidacijsko rezervo, da izpade in ostane ta ocena čim bolj aktualna.
Nepremičnine niso ocenjene, toda verjetno jer da se bo iznos, ki je v bilanci naveden, mogel doseči.
Inventar tudi ni ocenjen, temveč sva od skupne vsote odpisala 20°/o na likvidacijsko rezervo, pripominjava pa, da bi se z naglo prodajo inventarja, kakor tudi nepremičnin, pokazalo tudi pri teh postavkah ponovno zmanjšanje, odnosno izguba.
Med pasivami se nahaja postavka, »neplačeni iznosi« Din 13,079.065-83 (dolžni davki, odpravnine uradnikov), katere postavke so prvenstvene in to: dolžni davek ca 4,800.000 —, odpravnina ca Din 8,000.000 —,a ostanek ekspenzari advokatov itd.
V svrho bolj logičnega prikazanja sva si dovolila obrniti vrstni red stavljenih nama vprašanj, pa poročava v prvi vrsti o 3. vprašanju in šele potein o drugem vprašanju.
(Nadaljevanje sledi.)
Naša pot je ravna: pohoditi in pomandrati moramo vsako nepošteno delo!
Film
nase ze
ml]<
POSTNO PREDAVANJE ZA PUSTNI TOREK
Dragi poslušavci in poslušavke!
Dasi vas redno, kolikor je mogoče, obveščamo z letaki o naših ciljih ift idealih, je vendar prav, da se včasih na skrivaj tudi sestanemo, da vam pojasnimo, za kaj gre v teh resnih in težkih časih. Naj vam torej na kratko razložim, kako si vso to stvar predstavljamo. Gre, kakor , veste,, za tkvz. Ilirijo. Kaj prav za prav pod tem imenom mislimo, vam bo jasno na koncu predavanja. To ime nam je nasvetoval neki g. profesor, ki jako dobro pozna zgodovino Slovencev v zadnjem stoletju. Kakor veste, je bila Ilirija pri nas že za Napoleonovih časov; seveda je bila takrat drugačna, kakor jo mi zahtevamo, saj takrat je bila namenjena drugim, zdaj pa bo namenjena vam. Naša bodoča. Ilirija — ime bomo najbrže izpremenili, zdaj t ga rabimo aapK> zato, da ne vzbujamo prevelike pokornosti— naša Ilirija bo torej-brez Dalmacije, kj je bila pred 100 leti glavni dol Ilirije: pod Ilirijo si torej predstavljamo slovenske dežele z Reko in Trstom. Kako bomo to dosegli, o tem imamo natančen načrt. In o tem vam hočem danes govoriti.
Kakor veste, ima Francija mnogo kolonij. Med temi kolonijami je tudi Tunis. Ker pa je Francija na kolonijah tako bogata, ji na eni koloniji ni mnogo ležeče. Kakor veate, bi pa tudi Italijani radi imeli čim več. kolonij. In tako smo prišli na idejo, da bo Francija Italiji odstopila Tunis, Italija pa bo zato npm vrnila naše Primorje, Reko in Trst, na ta način se bodo vse slovenske dežele združile pod skupnim imenom Ilirija. Ta zamenjava bo za Italijane zelo ugodna. Francija bo torej iz nesebične ljubezni za na* žrtvovala svojo kolonijo Tunis. Vzrokov za to njeno naklonjenost do nas Slovencev, j*, več:
rekel sem vam, da je nam že Napoleon ustanovil Ilirijo, ki je obstojala štiri leta; tudi pozneje so se naše pokrajine v Avstriji zvale ilirski gubernij. Kakor veste, imamo v Ljubljani tudi tkzv. ilirski steber, ki ga nekateri pomotoma smatrajo za. Napoleonov spomenik, Tudi,na škofijski palači je bila Napoleonova spominska plošča, ki pa smo jo odstranili, česar nam Francozi v svoji velikodušnosti nič ne zamerijo. Oni torej dajo za nas Tunis. Ko se to zgodi, smo na konju. Cesar bi v Jugoslaviji nikoli ne dosegli, bomo dosegli na ta način: naši neodrešeni bratje bodo združeni z nami: Reka, Trst, Gorica bodo slovenska mesta, Primorje bo naše, skratka ta naša »Ilirija« bo idealna dežela, ker leži v takem kotu, kjer se stekajo svetovne ceste. Naravno je, da bodo nas vsi radi priznali, ker bodo vsi od nas dobiček imeli. Ta naša Ilirija bo nekaka druga Švica. V nji ne bo ne vojaštva, ne davkov. Imeli bomo samo milico z zelenimi kravatami in v nafti pošteni slovenski irhovini.
Dasi bomo okoli in okoli obdani od tujih narodov, nas ne bo nihče napadel, ker bomo neutralno ozemlje, ki bo nedotakljivo kakor Švica. Ali ne bo to res nekaj idealnega? Pod pritiskom tujih velesil, bo nam tudi Avstrija vrnila našo izgubljeno Koroško, ki smo jo — kakor veste, izgubili vslad krivičnega plebiscita. Med nami povedano: takrat smo bili največ mi sami krivi te koroške nesreče, zato jo bomo zdaj popravili. Avstrija se bo itak pridružila Nemčiji, zato nam bo vrnila Koroško. Mogoče dobimo še precej že ponemčenih krajev, ki jih bomo potem počasi poslovenili, ker pojde naša meja severno od Gosposvetskega polja. Na ta način bo prvič od stvarjenja sveta ves slovenski narod združen v svoji lastni državi, ki jo bomo imenovali pred svetom Ilirijo, ker bomo s tem zagotovili praviee tudi na one pokrajine, ki so nekdaj spadale k Iliriji. Naravno je, da bo to slovenska republika, ker smo mi naikultumejši narod, na
jugu. Seveda v tej naši samostojni, od vsega sveta neodvisni Sloveniji ne bo prostora za kake jugoslovanske odpadnike našega naroda, ampak bodo v nji vladali samo pravi Slovenci, ki se niso dali nikoli zapeljati od kakih jugoslovanskih fraz. Res je, da smo bili 1. 1918. tudi mi za Jugoslavijo, a mi smo si mislili to drugače: da bomo namreč v Jugoslaviji vladali mi; ker se te naše nade niso izpolnile, zahtevamo zdaj samostojno slovensko državo. V tem pa ni rečeno, da ml Slovenci-v bodoči mali Jugoslaviji, ki bo obsegala samo srbske pokrajine — ker se bodo Hrvatje združili z Madžari, s katerimi se še, najbolj razumejo — da mi Slovenci v tej Jugoslaviji ne bi imeli svojega poslanstva. Ne pozabimo, da smo katoliški narod, da smo Marijin narod, da smo izrazito misijonski narod. Zato bomo nadaljevali svoje misijonsko delo na Balkanu. Mi bomo nosi-telji kulture in prave krščanske prosvete. Rimska država,- ki ji bomo tako blizu, nas bo pri tem gotovo podpirala. Sploh bodo naše zveze z Rimom še mnogo bolj prisrčne, kot so sedaj. Ker bo na ta način prenehal ves italijanski pritisk — že sedaj se čuti, da v Italiji mislijo na naše načrte, ker je v Primorju precej mirneje — bomo lahko še več sil posvetili zunanjim misijonom.
Seveda bo Sokol v naši bodoči presrečni Sloveniji prvi dan razgnan, da bo za vselej konec \pri nas tej brezverski organizaciji. Zato pa bo vzrastla slovenska univerza. Ker ne bo treba vojaštva, ji bomo darovali vse štiri: ljubljanske vojašnice, tako da bo imela vsaka fakulteta svoje poslopje z več oddelki. Slovenska kultura bo vzrastla do neba. še bolj pa slovensko blagostanje. Lahko rečemo, da bo ta naša Ilirija dežela, po kateri se bo cedilo med in mleko. Z našimi naravnimi narodnimi mejami pa ne bo zavarovano samo naše-slovenstvo, ampakr predvsem
naša kat. vera, ki je bistvo slovenstva. In za to gre; Vse, kar ste zadnie čase čitali po letakih, je samo priprava za to slovensko
svobodo. Mi smo se, kakor veste, že enkrat samoosvobodili. To je bilo dne 29. okt. 1918., ko je zmagala naša deklaracija, a prava svoboda p,ride ,šele sedaj. Vsi okolni narodi nas bodo čuvali kakor punčico svojega očesa. Vse proge pojdejo po tem načrtu preko našega ozemlja, in upamo, da bo nam Italija pustila popolno avtonomijo. To je naš politični ideal, zanj gremo v boj, zanj bomo molili v tem presvetem postnem času.
ODGOVOR SLOVENIJE.
Pod naslovom »Slovenci svojemu kralju« so zadnje tedne naše občine, naša kulturna in gospodarska društva podpisovala spomenico, ki jo javnost pozna iz časopisja, kojo je podpisal kot prvi ljubljanski obč. svet. Kolikor smo informirani, je doslej podpisalo okoli 4420 društev, kar je ogromna vecma vseh naših društev. Če bi imeli seznam • ali vsaj število vseh društev (točno število se ne da ugotoviti, ker imamo tudi t. zv. speča društva!), bi videli, da so naša društva sijajno dokazala svojo jugoslovansko zavest. Kar pa je pri tem še posebne važnosti, »o poročila poverjenikov iz posameznih srezov* ki dokazujejo, s kakim navdušenjem so poa* pisovala naša društva spomenico, da s te zavrnejo nakane separatistov. Ne moremo natančno ugotoviti, koliko tisoč ČlanOV Prea* stavljajo ta naša društva, lahko rečen}p» da je v njih zbrana glavna kulturna sila Slovenije; tu je na tisoče samostojno mislečih nacionalnih mož in žen, ki poznajo položaj in so torej v polni meri poklicani, da se izražajo tudi o naših najvišjih političnih cilji«. Na višje povelje nasprotna društva niso podpisala spomenice, kar bi pri nekaterih društvih v precej čudni luči pokazalo doslednost
o nazorih. A to ne moti velike skupne manifestacije, ki so jo izvršila naša^ kult. in gosp. društva. Baje odideže 3. marca amputacija v Beograd, da ^.^‘7 v^ ^liu" dijenci spomenico s podpisi Nj. Vel, kralj
Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja ta Naroduo obrambno tiskovno »drugo, r< i. i o. i, Ciril Majcen, — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Milialek). Vsi v Lju j