Janez Ovsec                                                                                                             866
DVE PESMI Janez Ovsec
GLAS
Ne bom te dolgočasil s pripovedovanjem. Kaj bi vse to!
Zlekniva se med trave in pustiva, naj prenikne razodetje.
V molku razdajajočih krošenj
je mnogo ptic
in v tvojih licih
rdečica
nedolžne navzočnosti.
Ne bi rad ranil
s šumom
tvoje mrežice.
Večne tišine
v zadržanem mrenju
tko peruti
tihega A
v še tišji U.
JADRA   VEČNOSTI
Duša velikega,
jasnega dne.
Jadro večnosti.
Jedro mojega plimanja.
2ena se slači
v radost svojega ljubega,
jaz odlagam
telo za telesom.
Skozi neskončno prihajanje
predrem opno atoma,
omahnem v vesoljno naročje.
Dve pesmi
Pozabljam danes in samo ljubim. Tako živim.
867
Zarenje v stvareh sem,
a v sebi sem sonce zavedanja.
Nisem več v tem
in tem
in vem,
da sem.
Sedaj se dobro spominjam.
Nikdar se nisem rodil in nikdar ne bom umrl.