9. štev. September. 1887. Letnik X. CERKVENI GLASBENIK. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10. 0 koralnem petju mašnikovem pri altarji.*) Prvi bogoslužna dejanja izvršuje ter se svojim petjem (intonacijo) kor, ki ljudstvo namestuje, spodbuja, vdeleževati se jih v duhu cerkvenem. Petje mašnikovo pri altarji je toraj bistven in gotovo najimenitniši del liturgičnega petja ter zavoljo svojega visokega pomena in vpliva vsega pomisleka vredno. Treba toraj vedeti kakošno da ima prav za prav to litur-gično petje biti in v tem oziru obračamo pozornost na sostavek v Stehlejevem jako dobro uredovanem listu „Chorwachter", ki ima o koralnem mašnikovem petju to - le : I. Prvi zahtevi, ki jo stavimo na dobro koralno petje, zamore vsak kle-rik (duhoven) pri nekoliki pazljivosti in vaji zadostovati, in ta je: pravilno izrekovanje latinščine. Lepo ter pravilno latinsko govoriti je mogoče tudi tistemu, ki nema dobrega muzikalnega posluha. A ravno v tem oziru se nahaja največ razvad in napak. Vse mogoče razvade ter samovoljno izrekovanje in naglaševanje se tu šopiri, tako da je časih le težko še latinščino spoznati. a) Ozir „vokalizacije" (izrekovanja samoglasnikov) čujejo se pogostoma prečudne napake in pokveke, n. pr.: Vere dignorn et jostom est — Per orn-niae saecolae saecolorum. Toraj o za u, ae ali e za a i. t. d. Vokalizacija bodi vedno natorna, čista in jasna. A naj se izgovarja z dovolj odprtimi ustmi, glasi naj se, kakor n. pr. v besedi: amen ne omen. E bodi čist in jasen, ne bližajoč se samoglasniku i (dicentes, ne dicentis). I bodi gladek in čist, ne e (sene, fene, decentes). O naj se ne preliva v a, u ne v o, kakor se pogostoma čuje. Tako naj se tudi dvoglasniki čisto ter samonasebno izgovarjajo. V latinskih besedah se eu, ei vsigdar ločeno izgovarjata (e-i, e-u), le v grških besedah sta stopljena. Prav rad se pri dvoglasnikih vmes vrine j, n. pr. Dejns, nam. Deus, mejus, nam. meus, kar pa ni prav, ne lepo. Z dobro vokalizacijo dosežemo blagoglasnost, obilen obseg ter gibčnost glasu in celo na sebi borni in nelepi glasovi čujejo se vse drugač, veliko lepše in dostojnejše vsled lepe in pravilne vokalizacije. Lepega glasil si ne more vsak dati, a lepo govoriti zamore vsakdo. Vokalizacija je dana le človeškemu glasu, tako tudi b) „artikulacij a", ki se s čistim ter razločnim izrekovanjern soglas-nikov dosega. Artikulacija še le glasi v jezik povzdigne, ter neizmerno veliko k njega lepoti pripomore; podeli mu življenje, svežost in moč. Od nje je odvisna umetnost zlogov in besedi', od nje legato, marcato. sformndo i. t. d. Prav mnoge razvade se nahajajo tudi v tem obziru, n. pr. nelepi št, šp, namesto st, sp (špiritu s ne špiritus, spes ne špes). Velikrat se soglasniki po nepotrebnem vstavljajo, n. pr. h. — Dohominus, vohobiscum, saehaecula; često se besedam nelepo doneči n ali m predstavlja n. pr. n'omnipotens, riamm, ■m'I)omivus, n'qui vivis n'et regnos. V naj se čisto izgovarja, ne kot f, kot imajo zlasti Nemci navado, n. pr. afe, nam. ave i. t. d. S pomočjo dobre artikulacije naj se soglasniki vselej razločno in umevno izrekujejo. Na razloček med mehkimi in trdimi, prostimi in podvojenimi soglasniki naj se dobro pazi. Soglasniki na koncu besedi' naj se krepko izgovarjajo. Čista in ostra artikulacija je tolikanj bolj potrebna, ako je prostor, v katerem se poje, velik, ker se v obširnem prostoru glas polagoma razdoni in upade. c) Jako velike pomembe je pri petju tudi proz odi j a, akcentuvacija ali naglaševanje. Ta podeli izgovarjanju ritem, podeli življenje posamični besedi ter izrazu misli v stavku. Dobra akcentuvacija je že sama na sebi pol glasbe. Vtem oziru se nahaja pregreškov velikih brez števila. Kolikrat se sliši: Dominoos vobiscoom, per omniaa saeculaa i. t. d. Pravo akcentuvacijo zlajšati nahajajo se v misalih ter drugih koralnih knjigah akcenti (povdarki) večjidel zaznamovani, kar naj se ne smatra za nepotrebno. K tem pomni še to-le: 1. Akcent nema biti samo mehanično poostrenje zlogovo, marveč izraz globokega čutila, pravi dih duše. 2. So povdarki, pri katerih se zlogi bolj podaljšajo, n. pr. vere, dlgnum, saluture; pri drugih se zlogi le bolj ostro ter krepko izgovarjajo, n. pr. jushtm, semper. 3. Ako tudi pa se povdarjeni zlogi bolj odlikujejo, se nepovdarjeni, kratki zlogi vendar ne smejo preskakovati ali požirati, marveč se morajo izgovarjati razločno, enakomerno in — lahno. 4. Pri petji naj se nikdo ne da zapeljati visokim ali dolgim notam, ali tudi daljši vrsti not, da bi preziral pravila naglaševanja; n. pr. ako na nenaglašen zlog pride višji ton, ali daljša vrsta not, ne sme se zato nikakor povdariti, ampak mora se lahneje ter gladko peti. d) Slednjič moramo omeniti še ricitacije t. j. razvrščenja več besedi. Vsaka beseda se mora razločno — kot celota zase — izrekati. Po vsaki besedi sme zatoraj mala cezura nastopiti, ki pa ne dela prenehljeja, ampak se čuti le toliko, da je konec besede naznanjen. V misalih nahajajo se med notami po vsaki besedi večjidel male črte, ki na to pravilo opozorujejo. Ni toraj dobro, ako si več besed sledi' tako, da so videti le ena beseda. Hlastno prsanje je ravno tako nevredno in nedostojno , kakor črezmerno šopirjenje in prevelika počasnost. Kakor pri dobri deklatnaciji, tako je treba tudi pri petju besedo, ki poglavitno misel v stavku izraža, povdarjati. Ločila se po svojem pomenu podržujejo ter prouzročajo po svojej veljavi večji ali manjši odihljaj. Kdor hoče lepo izgovarjati, mora slednjič tudi lastnijo latinskega jezika dobro poznati. Krepkost, odločnost, sainosvest, toliko da ne ošabnost, poleg noblese in elegance Rimljanove se je tudi njegovemu jeziku globoko vtisnila. S tem pa, da se je latinščina v cerkveni jezik povzdignila, se je še bolj pove-ličala, da - posvetila. Postala je jezik še veliko bolj obširnega ter vzvišenega svetovnega kraljestva, službeni jezik pri najsvečanejšem, najsvetejšem častilnem dejanju. Zato mora latinsko govorjenje in petje v cerkvi biti vseskozi častitljivo, polno vzvišenosti ter svete resnobe, prosto vsake lahkomiselnosti ter malomarnosti. Biti ima z eno besedo najbolj vzvišen jezikovni izraz svetih misli in čutil. Ko pa muzikalno stran altarnega petja prerešetavamo, ne more nam biti namen, podajati popolen razkaz ali obris ozir tvarine ter pouka njegovega. To se zamore le po ustmenem poduku v petju zgoditi. Tudi nas pomanjkanje notnih znamenj (tipov) znatno ovira, kajti namesto teh se moramo poslužiti črk postavljenih nad tekst. Tudi pričakujemo pri vsakem že naprej splošno znanje korala ter se zadovolimo s tem, da nekatera najvažnejša načela navedemo, in opiraje se na le-ta instruktivne opombe pridenemo. 1. Koral je dijatoničen, t. j. melodija se pregiblje v natorni tonovi lestvici brez vsacega zvikšanja ali znižanja tonov, razen ako se je treba tritona (intervala 3 celih tonov) ogniti. Ravno tako se koral skrbno ogiblje vseh intervalov, ki imajo v sebi kaj petju nasprotnega, ali premehkega (triton, velika seksta in septinm). Tega ostrega dijatoničnega pravila se vsi odlični koralisti strogo drže; ono leži v bistvu korala, in le tako ohrani ta značaj starih tonovih načinov. 2. Koral ni umerjen, je brez takta, ritmično čisto prost. Ritmična različnost ravna se nekaj po prozodiji, nekaj po misli, ki je tekstu lastna, in nekaj po značaji vsakratne liturgične svečanosti. 3. Deli koralne melodije so syllabični ter neumatični oddelki. Ako na vsak zlog le ena nota pride, je petje syllabično. Syllabične note so poglavitne točke v razpeljavi melodije. Nanje se lahko naslanjajo manje ali večje vrste not, tako imenovane „neume" , ki kot olepšave poglavitne dele vežejo, kakor okraski pri arhitektonični zgradbi. Kot poglavitni deli imajo syllabični odstavki vselej poglavitni povdarek ter poglavitno veljavo, tako ozir časa kot ozir tonove moči, ko pa se „neume" kolikor mogoče nalahko ter gladko proti koncu s čemdalje manjšim povdarkom pojo. 4. Sklep melodičnega stavka, ki je večjidel z dvema poprečnicama preko notnih črt zaznamovan, je treba po navadi zategati ter zadržavati. Ako se koral tako poje, ohranil bo pri vsej gibčnosti in lahkoti častitljivost svojo. 5. Na dolžino not (longa, brevis in semibrevis) se ni strogo ozirati, gledati je bolj na prozodijo. 6. Ker v koralni pisavi tonova višina, v kateri se ima koral peti, ni naznanjena, naj si jo pevec vselej po obsegu svojega glasu sam izvoli. Toda jemlje naj pri tem ozir tudi na značaj speva ter praznovanje samo. Za bolj svečane in vesele priložnosti izvoli naj se višja, za bolj žalostue ter pokoro izrazujoče svečanosti nižja tonova lega. 7. Sopenje naj so nikdar ne vrši sredi besede, ampak konec nje, razen ko bi to bilo neogibno potrebno zaradi velikih „neum", kot n. pr. pri slovesnem „ I te missa est". V skoraj vseh koralnih in mašnih knjigah so znamenja sopenja s poprečnimi črtami naznanjena. Pri malih poprečnicah vrši se sopenje, kolikor mogoče, hitro, tako da ne nastane znaten prenehljaj. Pri celih poprečnicah je majhen prenehljaj dovoljen, pri dvočrtnici sme biti precejšnji odihljaj ali prestanek, ki pa se mora tudi po lastniji korala ravnati. 8. Ton naj se izraža z dovolj odprtimi ustmi; pri tem naj se telo prosto ter po konci drži, tako tudi glava. Ker je vsako grlo v začetku nekako neukretno in se večkrat pripeti, da pri intonaciji glorije glas odreče, dobro je pred mašo nekoliko v petju pouriti se. Tu bi bil na svojem mestu tudi opomin, ki se nahaja v „graduale ro-manum" : „Oni, ki se z gregorijanskim petjem pečajo, morajo v njegovih pravilih dobro podučeni biti, da se svojim glasom in petjem v resnici Bogu hvalo dajo! ter neso ni vsled malomarnosti ali nevednosti vernim v spotiko, niti častitljivega petja ne kaze. Zato naj vsem, tudi tistim, ki menijo da so v tem petju dobri izurjeni, velja opomin, da posamične dele, ki jih imajo v cerkvi peti, poprej pregledajo, pripravijo ter s čutilom (cum affectu) brez napake (sine defectu) pojo". (Dalje prih.) Gg. orglavcem*) v posnemanje! Leta 1772. umrl je v Parizu g. Dakin, najboljši orglavec svojega časa. Od njega pripoveduje francoski pisatelj Mercier v svojem „Tableau de Pariš", da ž njim zamrle so tudi orgle. Nobeden ni razumel tako primerno med posameznimi točkami igrati, kakor on. V duhu ravno odpete pesmi preludiral je dalje in prehod za drugo pesem je tako lepo zvršil, da so se pevci precej vtopili v značaj naslednje točke, poslušalci pa so bili kakor zamakneni med tako mojsterskim igranjem. Sedaj pa, pripoveduje pisatelj Mercier dalje, slišimo med povzdigovanjem razne arije iz oper, ki so že tako pre-mlačene, da nas še v gledališči ušesa bolč, ker se tolikrat ponavljajo, in naj bo kak „Te Deumtakrat pa imaš menuettov in romanc kar na izbiro. Kje si mojster Dakin, ki si me tolikrat očaral s svojem orglanjem? — Da je moral Dakvin res biti pravi veščak na or-glah, posnamemo lahko iz tega, kar ravno isti pisatelj dalje o njem pripoveduje. V cerkvi sv. Pavla popravljale so se orgle. Da bi pa služba božja ta čas ne bila brez petja in org-lanja, pusti orglarski mojster g. Kliko edini register: „Positivu na koru, vse druge pišali in tudi pedal vzame na svoj dom. Klaviaturo je bilo treba na več krajih popraviti, tudi ta roma na mojstrov dom, le eno samo vrsto tipk (en manual) pusti za igranje. Prišel je dan sv. Petra, velika slovesnost s Te Deum-om bi morala biti v cerkvi, pa orgle še niso popravljene. To pa organista Dakina ni spravilo čisto nič v zadrego. Bilo je v cerkvi pri cerkveni slovesnosti precej izurjenih pevovodij in orglavcev, pa skoraj nobeden ne opazi, da toliko registrov manjka. Prisoten je tudi orglarski mojster Kliko. Tega zapazi neki pevovodja, ki je trfelo vedel, v kakem stanu morajo še biti orgle; pristopi k njemu in reče: „Kako da ste pustili pedal še na koru, mislil sem, da ste ga vzeli v popravo na svoj dom ? — „0 saj ga ni tukaj, počiva pri meni doma". — „To ni mogoče, na koru se čuje pedal"! — Ker nobeden ne odjenja, stavita: Kliko da ni pedala v orglah, pevovodja da je. Ko je Te Deum končan, podajo se na kor, a ne dobe druzega pri orglah kakor register „Po-sitiv" in organista g. Dakina. Tako izvrstno je znal spreminjevati v enem samem regi- strn, da je celo veščake v glasbi premotil. Ko so bile orgle zopet v redu in dobile celo en nov register, naznanilo se je očitno, da na praznik sv. Pavla se bodo prvič glasile. — Pisatelj Mercier pravi, da je bil tudi takrat navzoč. Cerkev je bila natlačeno polna, tudi po stopnicah na kor stali so ljudje, v obeh žagradih se ni bilo zarad gnječe mogoče ganiti, celo pred cerkvijo jc polno ljudi. Ta dan je bil pa tudi organist Dakin kakor prenovljen. Igral je zdaj tako milo, zdaj zopet tako srce pretresajoče, da so poslušalcem igrale zdaj solze v očeh; zdaj jih je kakor od nekega sv. strahu kakor mrzel pot oblil, da so se tresli po vsem životu. y Dopisi. Iz I<)ubljane. (Cerkvena glasba drugod.) Potujoč v letošnjih počitnicah sem imel priložnost ob nedeljah poslušati v raznih krajih razno cerkvcno glasbo, o kateri hočem kratko častitim čitateljem našega lista poročati. V nedeljo 17. julija je posvečeval v Čeških Budejovicah mil. škof novomašnike, pri čemur je prepeval na kom mešani zbor (ženski in moški glasi) koral „ Veni creator Spiritus" enoglasno z orglami nekoliko površno, gradual so peli le do „Allelujapotem je organist še dolgo prav v cerkvenem duhu preludoval, Čredo so peli skrajšano, responzorija pravilno koralno. V nedeljo 24. julija sem se prepričal, da v katoliški cerkvi v Lipsku na Saksonskem še ni prodrla reforma cerkvene glasbe; pri veliki maši namreč je pelo ljudstvo, in to prav lepo, do povzdigovanja eden napev v nemškem jeziku, po povzdigovanji pa drug napev, kakor je bilo zaznamovano na tabljicah v cerkvi visečih, responzoriji so bili gregorijanski, list in evangelije je pel duhoven na drug v severnih krajih navaden način. V nedeljo 31. julija sem imel v Draždanih (Dresden) čuden muzikaličen vžitek. V dvorni cerkvi so godli pri veliki maši pri vrišču trobent in gromenju bobnov kakor v gledališču; saj so bile skladbe popolnoma tudi vredne tacega muziciranja (enako se godi tudi na Dunaju), da, pri ofertoriji sem mislil, da godejo ouverturo kakšne zastarele laške opere ; dolgo časa ni bilo petja zraven, še le čez nekaj časa začneta dva ženska glasa nekaj cviliti. Responzorije niso peli gregorijanske, ampak lastne fabrikacije. Kak kontrast, ko sem slišal v nedeljo 7. avgusta v cerkvi sv. Vojteha v zlati Pragi Palestrinovo „Missa brevis"! Brez posebne skušnje, kar nenadoma na mojo željo, je pel izvrstni pevski zbor pod spretnim vodstvom to prelepo mašo izborno kakor tudi koral vseh drugih toček v maši. V petek 12. avgusta sem potem slišal pobožno petje benediktincev v Emavski cerkvi v Pragi. Pelo jih je 14 v koru sredi cerkve „tercijo" koralno brez orgel, psalme samo recitando. Nekateri napevi se razločujejo od navadnih rimskih, n. pr. : Kyrie e - le - i - son. Christe e - le - i - son. Benedicamus Deo Sledi introitus „Dilexisti"; po „Gloria Patri" recituje eden introit na enem tonu. Napevi maše so tudi lastni, a podobni napevom maše „in festis solemnibus": t—i -h-i-3—r> -H j}—m—-4 • • < ' 000 j -f > ... ' . - \-