302
tega Afričana, ki je bil najprej retor, nato postal kristjan, pisatelj, škof in mučenec. Ob prebiranju pisem občudujemo njegovo trdnost v veri, krotkost, zmernost in gorečnost, prilagodljivost, obenem pa nepopustljivost v načelnih vprašanjih.  Vso  njegovo  osebnost kaže knjižica  »O padlih«.
V skrbno, pregledno sestavljenem uvodu (str. 1—42) nam g. pisatelj pojasnjuje troje: duhovni lik Ciprianov, njegovo razsežno korespondenco — njegova pisma je brala skoraj vsa Cerkev —, razmere v cerkvi in rimski državi tiste dobe. V sredi tretjega stoletja po Kr. so od vseh strani pritiskali sovražniki na državo: najprej že kužne bolezni, obenem pa Germani od severa, Perzi od vzhoda, berberski rodovi so vdrli v Numidijo; v notranjosti pa je divjal pohlep po cesarskem prestolu. Krivi so bili vseh nesreč seveda kristjani. Nekako štirideset let so bili imeli mir, a 1. 250. se je pričelo novo preganjanje. V miru so se bili mnogi kristjani pomehkužili. Sv. C. o tem toži: »Vsi so na moč množili imetje... V duhovnih opravilih ni bilo več vdane pobožnosti, v službah ne polne zvestobe, v dejanjih ne usmiljenja, v življenju ne strogosti. Moški so negovali brado, ženske lepotičile obraz, pačile oči, lažnivo barvale lase... Predstojnike so z naduto ošabnostjo prezirali, s strupenim jezikom se med seboj preklinjali, z zakrknjenim sovraštvom živeli v neslogi.« (Knjižice »O padlih«, pogl. 6., cit. str. 191.) Preganjanje je po božji previdnosti — to je stalno mnenje Ciprianovo — Cerkev očistilo, utrdilo. V tistih hudih letih (250—258) je bil sv. Ciprian v Afriki vsem kristjanom, škofom in vernikom, glavna opora. Kakor je pred 1700 leti v latinskem, nam govori danes v našem slovenskem jeziku sv. Ciprian o veselju in žalosti Cerkve.                                                                          J. Kraljic
F. S. F i n ž g a r , Sedem postnih slik. Založila Mohorjeva družba kot 2. zvezek knjižne zbirke: Studenci žive vode. Pa niso same slike, kakor bi hotel naslov; pravi in dovršeni govori so. Brez strahu govornik sega v sodobno družabno življenje. Družba je bolna, ker jo razjedajo uživanjaželjnost, strahopetnost, dvom, neznačajnost, kvarni vplivi mase, napuh, naveličanost življenja. Sonca nadnarave ne čuti, rešilnih zvezd ne vidi, ker ne pozna Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje. Edinole evangelij more razložiti, pa tudi olajšati sedanjo bedo in stisko. Zunanje okoliščine so se pač v stoletjih spremenile, človeška narava s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi se ne izpremeni. Tudi božja beseda je ostala ista in božja ljubezen se ni zmanjšala. Socialnih cerkvenih govorov nimamo mnogo! Pisatelj je kot izkušen dušni pastir z izbrano in kleno besedo obdelal kočljivo snov. Socialni delavec, literat in duhovnik — zlasti v mestih in v delavskih naseljih, bo s pridom rabil  omenjeno  delo.  Najboljše priporočilo  pa  je že pisateljevo  ime.
J. Kraljic.
Jo s. Lavtižar: Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki. Zgodovinska povest iz 18. stoletja. 1938. Samozaložba (Rateče-Planica).
Mnogo nas hodi k Sv. Joštu nad Kranjem. Prelep izlet! Ali pa kaj vemo o preteklosti te izletne točke? Koliko življenja in mrgolenja je bilo tu že samo v letih 1751 in 1752, ko je tedanji vodja te božje poti Šimen Va-č a v n i k , »šentjoški gospod«, roj. 1691, u. 1765 pri Sv. Joštu, postavil »svete