— 130 -
Izredno lepa čednost.
8. Skaterimi   pomočki  si   pridobimo hvaležnost?
Nek pregovor pravi: »Svet stoji na prošnji." Ta pregovor dokazuje, da si moramo na svetu premnogo reči izprositi, torej pridobiti po dobroti. Vsaka do-brota pa zahteva z a h v a I o. Ko bi šlo po pravici, bi mo-rali temu pregovoru pridejati še tovariša, n. pr. ,,Hva-ležnost ga (svet) pa podpira." A žal. da ima že svojega tovariša, ki pa ni lep, namreč: .Nehvalež-nost je plačilo sveta." Ako denemo oba prego-vora na tehlnico, na eno stran: »Svet stoji na prošnji", in na drugo slran: ,,Nehvaležnost, je plačilo sveta", nam je pač jasno, da Ijudje sicer veliko prosijo, a ko so si izprosili, radi pozabijo zahvalo. Mora že res tako biti, ker trdita to dva pregovora; pregovori pa so se naučili iz izkušnje, kar nam pripovedujejo; a lepo pa ni. Zato vas že toliko časa opominjam, da odložite grdo nehvaležnost in poprimite se z vso go-rečnostjo izredno lepe čednosti — hvaležnosti. V to svrho je pa treba rabiti potrebne pomočke.
1. Poglavitne pomočke posnamete že lahko iz tega, kar sem vam zahnjič pravil o vzrokih nehva-ležnosti. Zakaj kdor si hoče pridobiti kako reč, mora najprej odstraniti zapreke.
Rekel sem zadnjič, da le neolikan človek more biti nehvaležen, in že o drugi priložnosti sem omenil, da nehvaležni Clovek je slabši nego žival, saj se celo zverina da ukrotiti po dobroti in je hvaležna svojemu dobrotniku. Upam, da se želite kdaj prištevati olikanim Ijudem; zatrdim pa še enkrat, da ne boste nikdar za-služili tega lepega imena, ako se resno ne prizadevate za hvaležnost.
Rekel sem dalje, da vzrok nehvaležnosti je lahko-miselna brezbrižnost — lenoba. Brez truda se ne pridobi nobena čednost, torej tudi ne prava hvaležnost. Tu je treba mn ogovrstnih in vztraj-nih vaj. Oostokrat izprašuj vest tudi o tej čednosti, da spoznaš, kako malo je še hvaležno tvoje srce Bogu
- 131 -
in Ijudem; premišljuj, za katere dobrote se še nisi za-hvalil, ali si se zahvalil premalo, preslabo. Načrtaj si že naprej, komu, kdaj, kje in kako hočeš pokazati hvaležnost. In če opaziš ob večernem izpraševanju vesti, da si opustil zahvalo za kako izdatno dobroto, obžaluj in izkušaj drugič popravili napako.
Med največje zapreke hvaležnosti sem štel pre-vzetnost. Prevzetnost namreč noče dobrote priznati za dobroto, marveč pripisuje vse le sebi. Prvi pogoj hva-ležnosti pa je, da spoznam in priznam dobroto in da znam prav cenili dobroto in dobrotnika. Odloži torej vso prevzetnost, ali pa se izbriSi izmed tistih blagih Ijudi, kise resno prizadevajo za hvaležnost.
2. Še dve reči moram tu posebno poudarjati. aj Po-mniti moramo, da je hvaležnost naša dolžnost; Bog je ni le priporočal, marveč tudi mnogovrstno zapovedal. b) Nikdar ne smemo pozabiti, da je livaležnost krščanska čednost, ki mora imeti odlično mesto med čednostmi.
a) V sv. pismu Bog mnogokrat opominja ljudi, da naj bodo hvalezni. Že po Mojzesu opominja Bog izraelsko Ijudstvo: ,Ko ješ in se nasitiš, hvali Oospoda, svojega Boga, za predobro de-že 1 o, ki ti jo je dal." David poje: nSlavite Oospoda, kerje dober, kerje večno nje-govo usmiljenje!" in besede: ,Ker je dober, ker je večno njegovo usmiljenje", ponavlja ie štirikrat v istem psalmu. Sveti apostol Pavel pa prigovarja: ,Bodite hvaležni v vseh rečeh; zakaj to je volja božja v Kristusu Jezusu do vas vselv' — Že v stari zavezi je Bog praznike zaukazal zlasti iz tega naraena, da bi se Ijudje hvaležno spo-minjali njegovih največjih dobrot. Odločil je soboto, da bi se spominjali vseh brezštevilnih dobrot, ki so nam dožle po ustvarjenju. Zaukazal je velikonoini praznik, da bi vsako leto Boga zahvaljevali za rešenje iz egiptovske sužnosti; b i n k o š t n i praznik, da bi obhajali zahvalo za božje zapovedi na Sinajski gori in se zahvaljevali za žetev, ker so takrat že darovali prve poljske pridelke; praznik šotorov pa je bit zahvalen praznik za vse  dobrote,   katere jim je Bog
9-
— 132 —
delil na dolgem potovanju proti obljubljeni deželi, osobilo za božjo mano. V novi zavezi praznujemo sicer vsako leto posebej zahvaljcno ned e 1 jo; a še v višjem pomenu kol v stari zavezi so vsi kato-liški prazniki — z a h v a 1 n i prazniki. Glej, tu imaš vse leto obilno priložnosti, da se srčno zahvaljuješ za vse brezštevilne dobrote, ki so nam došle po Jezusu Kristusu.
b) Slednjič pomni: Hvaležnost je čednost. Krščanska čednost je pa dar božji in z vztrajno pridnostjo pridobljena spretnost za iz-vrševanje zahtev dotične čednosti. Tudi krščanska čednost je dar božji. Zato goreče moli za to čednost in prosi, da bi si jo mogel pridobiti v veliki meri. Hvaležnost je pa tudi pridobitev lastne vztrajne pridnosti. Bodi torej stanoviten in neutrudljiv v» vajah te čednosti; vsako jutro, vsak večer in še več-krat med dnevom, vsako nedeljo in vsak praznik za-hvaljuj Boga za splošne dobrote, za posebne pa še posebej. Tudi dobrotnim ljudem se zafivaljuj za vsako dobroto posebej, večkrat tudi za vse skupno.
Kot najizdatnejše sredstvo pa ti bodi t r d n o prepričanje in zavest: nad vse osludna je nehvaležnost, prelepa pa je hvaležnost! Da se ti tem bolj utrdi ta zavest, rad prebiraj spise o hvaležnosti; vsaj te-le večkrat  prečitaj,  ki ti jih podaje  Angelček.
V svarilen zgled še to-le:
Neki učenec je hotel smcliti svojega učitelja, tastitljivega modrijana, češ, da je podoben neki za-ničljivi živali, katero je imenoval. Modrijan odgovori predrznežu: *Ne vem, ali sem kaj podoben žlvali, s katero ttie zmerjaš; to pa dobro vem, in ves svet mi bo pritrdil, da si tl podobcn nehvaleineiu, ki je najgrša in najodurnejSa izmed vseli živalij!'±