KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
27
KAJ JE URBANIZEM 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM?
JELKA  PIRKOVIČ-KOCBEK
Sama oznaka »urbanizem 19. stoletja« ni lo-
gica, isaj je bil prvi izraz iz besedne družine
urbanizem — to je urbanizacija, skovan šele
v 60 letih* preteklega stoletja in se do kon-
ca stoletja njegove izpeljanke (urbanizem,
urbanist, urbanističen, urban, urbanizirati,
urbanistika, urbanologija ...) niso uveljavile
v besednjakih velikih svetovnih jezikov, kaj
šele pri nas. Kar danes imenujemo urbanizem,
so nekdaj (in ta nekdaj je trajal vsaj do 20.
let našega stoletja, ko so glasniki modernega
funkcionalizma v svojih spisih razširih bösedo
urbanizem) rekli regulacij a,^ asanacija, olep-
šava in še kaj.
Ce ni bila v rabi beseda, je jasno, da tudi
ni bilo referenta, vsaj takšnega ne, kot ga da-
nes pojmujemo z besedo »urbanizem«. Ni pa
s tem rečeno, da ni obstajalo nekaj, kar je
urbanizmu sorodno, iz česar se je urbanizem
razvil.
19. stoletje je na področju gradnje mest
poznalo vrsto dejavnosti, ki so istočasno sodile
v ideološko obarvane dele družbene nadstav-
be, kot so estetika, pravo, ekonomika, tehnika,
higiena itd.* Nekatere med njimi so bile na
videz samostojne in so bile kot take neposred-
no udeležene pri zidavi mest. Pri tem milsMm
predvsem na arhtiekturo in gradbeništvo, na
velike regulacijske posege, kot je prezidava
Pariza pod baronom Haussmannom ali grad-
nja Krožne ulice (Ringstrasse) na Dunaju, na
gibanja za zidavo vrtnih mest in delavskih
naselij (in so njihove zamisli uresničene v
Letchworthu, v Mulhousu, v Kruppovih de-
lavskih mestih) itd. Vseeno pa urbanistična
stroka še ni bila rojena niti niso bili vzpostav-
ljeni vsi institucionalni mehanizmi urbani-
stične politike,* kaj šele, da bi prišlo do po-
skusov sintetiziranja urbanistične teorije.-'^
Tako je treba izraz »urbanizem 19. stoletja«
uporabljati s pridržki — zasilno nam bo oz-
načeval različne načine gradnje mest, ki so
služili vladajočemu razredu, oziroma njego-
vemu zastopniku državi, za to, da si je tudi
prostor urejeval v skladu s svojimi interesi.
Pri tem je pomembno poudariti, da novi na-
čini gradenj niso bili omejeni le na mesta,
temveč so se spremembe dogajale povsod: v
m.estih, na vasi, v pokrajini. Niso se toliko
razlikovali po tem, ali so bili člen mestnega
ali ruralnega prostora, temveč predvsem po
tem, kakšnemu namenu so služili. Zato tudi
beseda urbanizem s svojim  korenom  urb-
(mesto) ustvarja varljivo predstavo o tem, da
je predmet urbanizma le mesto, čeprav nje-
govi postopki zadevajo tako mesto kot druge
človeške naselbine (in prostor sploh) in proiz-
vajajo naselbinske enote, ki so daleč od tega,
kar je mesto kot zgodovinski pojav. Nedvom-
no se je izraz uveljavil tudi zato, ker prikrito
izraža željo urbanistov (kot nekakšen urok),
da bi se jim posrečilo s svojimi papirnatimi
stvaritvami priklicati pravo življenje, duha
»urbanosti«."
Ko smo tako relativizirali sam pojem »ur-
banizem« in njegov pomen vklestili še v meje
časovne oznake, je vredno v kratkem razložiti,
katere osnovne probleme na področju gradnje
mest vsebuje zgodovinska kategorija »19. sto-
letje na Slovenskem«. Nisem sicer zgodovinar,
zato lahko o vprašanjih urbane zgodovine so-
dim bolj kot laik.
Kljub temu, da smo dobili precej raziskav o
posamičnih vprašanjih zgodovine mest 19. isto-
letja (kjer se je še največ zgodovinarjev uk-
varjalo z razvojem industrije pri nas,^ kar se-
veda ni izključno vezano na mesta), pa še ved-
no pogrešamo sintetičen pregled urbane zgo-
dovine na Slovenskem za čas absolutizma in
za obdobje po marčni revoluciji. Tako vpra-
šanje, ki ga je že leta 1937 zastavil Fran Zwei-
ter v svoji razpravi »Problemi zgodovine slo-
slovenlskih mest«,^ še vedno ostaja odprto.
Praznino so delno zapolnila splošna zgodovin-
ska dela, predvsem Gestrinova in Melikova
»Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja
do 1918«," kjer pa je osrednja pozornost na-
menjena političnim in gospodarskim okolišči-
nam, ki so vodile v slovenski narodni prepo-
rod. Pred kratkim je izšla tudi krajša razpra-
va Jožeta Zontarja »Problemi zgodovine mest
na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta
1848 s posebnim ozirom na Ljubljano«,*" kjer
so podane osnovne zgodovinske koordinate za
obravnavo tematike, seveda žal le za obdobje
do marčne revolucije.
Nimam namena opraviti sinteze urbane zgo-
dovine prejšnjega stoletja v naših deželah,
zato naj na podlagi zgodovinskih raziskav,
navedenih v opombah, pojasnim le nekaj izho-
dišč, na katerih sloni moj pogled na ožje po-
dročje mojega zanimanja. S svojim prispev-
kom ne želim pisati zgodovine, temveč podati
kritičen pogled na sodobni urbanizem. Pri tem
menim, da je analiza urbanizma kot zgodo-
vinskega pojava eden bistvenih temeljev za
argumentirano kritiko.
28
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   19B3
Celje — reprezentačna če-
trt ob železniški postaji,
konec 19.  stoletja
Najprej naj natančneje opredelim časovne
meje obravnavanega obdobja. Z 18. stoletjem,
se je namreč zaključeval razvoj naših mest,
ki mu lahko sledimo vse od konca srednjega
veka dalje. Vsa naša mesta in trgi, ki so ob-
stajali v začetku 19. stoletja, so namreč na-
stali do konca 15. stoletja. Obdobje med zad-
njo konstitucijo mest in prelomom med 18.
in 19. stoletjem lahko imenujemo prehodno
obdobje: mesta so sicer v glavnem ohranjeva-
la svoj originalni, na srednjeveških mestnih
privilegijih tem.elječi družbeni položaj, z red-
kimi izjemami pa so izgubljala gospodarsko
moč ter politično samostojnost. Večinoma so
nazadovala v pol-ruralne naselbine, saj so se
prebivalci manjših mest, pa tudi nekdaj po-
membnih središč, kot je bilo Novo mesto, pre-
življali bolj s kmetijstvom kakor pa s klasič-
nimi urbanimi dejavnostmi, z obrtjo in trgo-
vino. Večja mesta pa so postala oporišča
upravnih institucij. Za časa terezijanskih, še
bolj pa jožefinskih reform (torej od 50. do
90. let 18. stoletja) je, tako kakor se je krepila
moč absolutistične države, naraščal tudi po-
men upravnih središč, kjer so bili sedeži sod-
stva, davkarije, vojske, višjega šolstva —
skratka državnih institucij.Da središčna
vloga ni bila povezana s tradicionalnim statu-
som mesta, dokazuje primer Postojne, ki je
kot trg postala sedež notranjske kresije.
Jožefinska politika utrjevanja državne obla-
sti je v temeljih zamajala staro mefevno avto-
nomijo: v 80. letih 18. stoletja je cesar za de-
želna mesta na Kranjskem, Koroškem in Šta-
jerskem izdal odloke,^'^ s katerimi je predpi-
sal novo ureditev mestnih organov. Manjša
mesta — na Kranjskem so to bila Radovljica,-
Skofja Loka, Kostanjevica in Krško — so v
naslednjih letih postala upravno in sodno pod-
ložna bližnjim zemljiškim gospostvom, ki je
v Radovljici pripadalo plemiški družini Thurn
— Valsassina, v Škofji Loki do 1804 freisin-
ški škofiji, potem pa komornemu skladu, v
Kostanjevici verskemu skladu, v Krškem pa
družini Auersperg.
V večjih, to je deželnih mestih, so ob koncu
18. stoletja organizirali nove magistrate, s ka-
terimi so nadomestili stare zunanje in notra-
nje svete ter mestne sodnike. »Nanovo izvo-
ljeni ,mestni odbor' je izvolil kot novo mestno
upravo .magistrat', to je župana in tri ali
štiri svetnike; pogoj za izvolitev je bilo potr-
dilo državne uprave, da je kandidat usposob-
ljen za svoje bodoče naloge. Svetniki in žu-
pan dobivajo plačo od mesta, vendar so v res-
nici že državni uradniki.«i^
V času francoske okupacije so bili odprav-
ljeni še zadnji ostanki avtonomnih upravnih
pravic posamičnih mest in mestne občine so
se pravno izenačile s podeželskimi občinami,
česar Avstrijci po vrnitvi na oblast niso od-
pravili.'^ Res da so v drugi polovici 19. sto-
letja, od sprejetja začasnega občinskega za-
kona iz leta 1849 dalje, sprejemali posebne
občinske rede za deželna glavna mesta in
okrožna središča in to pri nas za Trst, Ljub-
ljano, Gorico in Celovec leta 1850, za Maribor
1866, za Celje 1867 in za Ptuj 1887.i» Vendar
takšne mestne uprave niso bile nič drugega
kot podaljšana roka države in so bile nepo-
sredno podrejene višjim državnim organom.'*
Vrnimo se v dobo Jožefa II., ko je absoluti-
stična politika zadala smrtni udarec tradicio-
nalni samostojnosti mest. Na zunaj je izgubo
samostojnosti označilo pomembno dejanje,
ki je globoko poseglo v videz naših mest.
Jožef II. je namreč v 80. letih izdal dekret, po
katerem so postopoma porušili vsa mestna ob-
zidja in druge obrambne naprave v mestih na
Kranjskem, Štajerskem in Goriškem." Ob-
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1933
29
zidja, predvsem pa mestna vrata, naj bi bila
V napoto razvijajočemu se prometu (ki ga je
država v skladu s svojo merkantilistično po-
litiko spodbujala). Poleg tega se je spremenila
tehnika vojskovanja in so obzidne naprave po-
stale odveč. Visiljuje pa se misel, da je podob-
no kot v evropskih prestolnicah, predvsem v
Parizu in na Dunaju, staro mesto z ozkimi,
težko prehodnimi ulicami in obdano z jarki,
okopi in obzidji, predstavljalo kritično točko,
kjer je prav stara organizacija prostora one-
mogočala nadzor in hitre posege vojske in po-
licije. Zato so bile kljub spremenjenemu na-
činu vojskovanja meste obrambne naprave
nevarne, saj bi jih lahko katerakoli skupina,
ki bi se uprla proti centralni oblasti, s pridom
uporabila. V Dubrovniku, ki je bilo tudi še v
času Jožefa II. svobodno mesto, obzidja niso
prav nič motila prometa in so ostala kot me-
stna znamenitost vse do današnjih dni. Značil-
no za duha dobe je, da je država (seveda v
preobleki mestnih uprav) obrambne objekte s
pripadajočimi zemljišč vred razprodala na
dražbi.'" Tako kot dobrega pol stoletja kasne-
je v Parizu pod Napoleonom III., je tudi Av-
strija vnovčila odpravo kritičnih točk v pro-
storski zasnovi mest.
Iz vsega povedanega sledi, da je natančno
mejo, s katero se pričenja obdobje korenitega
spreminjanja mest na Slovenskem, treba po-
makniti v 90. leta 18. stoletja, ko je z uvedbo
magistratov v naših mestih nastopil nov
upravni sistem. Spremenjen pravni položaj
mest pa hkrati označuje, da se je spremenila
tudi družbeno-gospodarska osnova mestnega
življenja in da se je pričela nova, v sodobnost
iztekajoča se faza mestne zgodovine.
19. stoletje se ne konča mehanično z let-
nico 1900, temveč je njegov logični zaključek
treba pomakniti v čas, ko je razpadla avstro-
ogrska monarhija, torej na konec 1. svetovne
vojne leta 1919. Verjetno ni treba posebej
utemeljevati upravičenosti takšne časovne
razmejitve, s katero se je tudi formalno-
pravno zaključilo črno-žolto obdobje.
Ker je čas med letoma 1789 in 1918 razme-
roma zelo dolg in je tako mestom kot sloven-
ski družbi prinesel globoke spremembe (ome-
nim naj le najpomembnejšo: Slovenci smo se
pričeli konstituirati kot narod in to predvsem
na kulturnem in manj na gospodarskem pod-
ročju), je smiselno, da poiščemo še primerno
vmesno mejo. Le-ta se ponuja sama od sebe:
leto 1848, pomlad narodov, ko so kot posledica
revolucionarnih zahtev množic postopoma pa-
dli zadnji okopi fevdalizma (osebna odvisnost
kmetov v obliki tlake, fevdalno lastništvo
zemlje, plemiški privilegiji in institucije) in je
po vmesnem obdobju Bachovega absolutizma
Avstro-Ogrska postala ustavna monarhija.
Neugodne gospodarske, socialne in politične
razmere so bile povod za naše »zamudništvo«
in provincializem na družbeno-kulturnem
področju, kamor navsezadnie sodi tudi urba-
nizem kot tehnika in kot umetnost urejanja
prostora. Bili smo pač predvsem narod kme-
tov in obubožanih meščanov, saj je družbeno
razslojevanje v obdobju zgodnjega kapitali-
zma in centralistične monarhije potekalo prav
tako, da je še bolj poglobilo socialne razlike
med vladajočimi razredi, ki so bili skop j iz-
ključno tujega, predvsem nemškega rodu, in
vladanimi razredi, kjer je prevladoval slo-
venski živelj. Tako je »naravno« prišlo do
dvojne spremembe socialnega položaja: iz slo-
venskih kmečkih množic se je rekrutiral novi
(v 19. stoletju sicer še šibki) razred proletar-
cev, iz nemške aristokracije in meščanske
plutokracije pa razred kapitalistov. Gledano
z zgodovinske razdalje, je ena najbolj odlo-
čujočih značilnosti slovenske zgodovine 19.
stoletja v našem položaju zatiranega člena
avstro-ogrske skupnosti narodov. Vsi vzroki
in mehanizmi zatiralske politike še niso po-
polnoma pojasnjeni in smo v njih posredno ali
neposredno sodelovali tudi Slovenci sami. Po
drugi strani pa smo v 19. stoletju šele pričeli
krepkeje vstopati v evropsko zgodovino, za
kar gre zahvala predvsem dosežkom na du-
hovnem področju.
Tako je za socialno zgodovino preteklega
stoletja pri nas značilno, da smo Slovenci na
svoji koži okušali dve, včasih med seboj pre-
pletajoči se obliki zatiranja: po eni strani smo
bili še vpreženi v jarem fevdalnega podlož-
ništva, ki je bilo odpravljeno šele leta 1848,
njegov naslednik pa je bila kapitalizacija po-
deželja, kar se je še v posebno ostri luči po-
kazalo na prelomu stoletja, ko je izseljevanje
obubožanih kmetov in kmečkih proletarcev
doseglo najvišjo stopnjo." Po drugi strani
pa je politika absolutističnih razsvetljenih
vladarjev (njihova »razsvetljenost« je seveda
temeljila na racionalizmu, značilnem za ob-
dobje uveljavljanja kapitalizma, in je služila
prav temu zgodovinskemu procesu) podložne
dežele že od prve Rolovice 18. stoletja dalje
izžemala v obliki davkov, novačenja za voj-
sko^" in drugih vojaških bremen,^' birokrat-
skih mlinov, policijske prisile itn. Hkrati je
absolutistična država pospeševala razvoj kme-
tijske proizvodnje (fiziokratizem), ki je v kon-
čni posledici povzročil obubožan j e večine
kmetov na račun bogatenja redkih močnejših
kmetov in zemljiške gospode, in vrsto neagrar-
nih panog, kot so manufakture, t. im. »ko-
merčne   obrti«,   fužinarstvo   in   rudarstvo,
30
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
predvsem pa trgovina na večje razdalje. Pri
vsem tem sta pomembni dve dejstvi: prvič —
zgodnjekapitalistična dejavnost ni bila vezana
na mesta, temveč na kraje, kjer so bile suro-
vine in v času pred uveljavitvijo parnih stro-
jev tudi voda, ki naj bi poganjala stroje na
vodni pogon.^^ Delovne sile pa je bilo na po-
deželju vedno na pretek. In drugič, kot sem že
poudarila, kapital so imeli v rokah predvsem
tujci, tako da domača tradicionalna meščan-
ska plast skoraj ni bila udeležena pri manu-
fakturni stopnji proizvodnje, še manjši delež
pa je imela pri industrijskem kapitalu. Vse to
je povzročalo, da so stare družbene osnove
mest propadale, krepili pa so se novi — pred-
vsem birokratski, na državo vezani socialni se-
stavi.^ Šele v drugem obdobju razvoja kapi-
talističnih družbenih odnosov so zaradi grad-
nje železnice in bolj množične uporabe par-
nih strojev^"* lokacije v mestih postale kapi-
talsko zanimive, industrijska podjetja pa so v
mesta privabljala delavce iz agrarnih zale-
dij. Prav na račun priliva delavstva so naša
večja mesta šele doživela močnejšo rast.^»
Tako se je krog sklenil: mesta so postala
privlačne točke ne le za upravno-represiv-
ni aparat države (ki se je tukaj nastanil še v
času absolutističnega racionalizma), temveč
tudi za kapitalsko industrijsko proizvodnjo,
zaradi koncentracije prebivalcev pa tudi za
trgovsko-menjalne dejavnosti. Kljub temu,
da se je v naših mestih ohranilo veliko tradi-
cionalnih prvin, pa bolj ko se bližamo koncu
19. stoletja, tudi pri nas vse teže govorimo o
mestu predindustrijske dobe, ker v njem na-
staja nekaj novega. Ugotovitev seveda bolj
velja za večja mesta in manj za mala, pokme-
tena mesta in trge.
Kot zgled nam lahko služi Celje s konca 19.
stoletja, kot nam ga prikazuje nivelizacijski
načrt iz let 1898—1900.26 Staro mestno jedro
na karti še kaže tradicionalno gradbeno za-
snovo, ki pa je v resnici že precej pavperizi-
rana (tako so bogatejšim meščanskim hišam,
zazidali dvoriščne arkade in iz njih napravili
veöstanovanjske enote), pozidava pa se je moč-
no razširila na sam prostor nekdanjih obzi-
dij in še naprej po okoliških zemljiščih. Tik
mestnega jedra, ob železniški postaji, je na-
stala nova reprezentančna četrt z upravnimi
in poslovnimi stavbami, v četverokotnem ra-
stru ulic severno od starega mesta pa so zgra-
dili predel za 19. stoletje značilnih najemnih
stanovanjskih stavb. V zeleni okolici, na Oto-
ku, je nastalo malo «vrtno mesto«, z vilami,
precej daleč stran, na drugem koncu, v Ga-
berju pa se je nastanilo to, kar je sploh omo-
gočalo razcvet Celja — idustrija in delav-
stvo. Vsak od naštetih predelov mesta se je
od ostalih ločil na vseh ravneh fizične urba-
ne zgradbe: po morfologiji komunikacijskega
omrežja, po zvrsti urbane arhitekture (ki se
njena tipologija ujema z osnovnimi vzorci, kol
so meščanska vila, boljša najemna stanovanj-
ska hiša, reprezentančna poslovna palača in
ne-arhitektura industrijskih objektov in de-
lavskih istanovanj) in po oblikah parcelaci-
je.2' Prav slednja na najbolj zgovoren način
odseva okoliščine, v katerih so posamični de-
li mesta nastali, rekli bi lahko, da razkriva, do
katere stopnje se je v izgradnjo vpletla na-
črtna regulacijska intervencija, ki je v vsa-
kem posamičnem primeru služila določenim
korilsitim kapitala. Tako je mestna občina
zemljišče na Otoku najprej v celoti odkupila,
ga komunalno uredila in razdeljenega na
parcele v obliki šahovnice razprodala posa-
mičnim lastnikom. V območju najemnih sta-
novanjskih hiš so bili z regulacijskim načr-
tom določeni potek in niveleta ulic ter širina
Resljeva cesta v Ljubljani,
pred 1. svetovno vojno
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
31
parcel ob ulicah, medtem ko so se v zaključkih
parcel v notranjščini otokov ohranile stare
parcelne meje nekdanjih vrtov, sadovnjakov
in njiv. Torej je tukaj regulacija zajela pred-
vsem ulično stran, na dvoriščni strani je bila
ureditev ohlapna, naključna. Za parcelacijisko
mrežo na mestnem obrobju je značilen nered
in mešanje raznorodnih prvin: med starimi
vaškimi jedri in a^grarno parcelacijo se je v
Gaberju vrinila »makro-parcela« celjske cin-
karne, v njeni neposredni bližini pa je nasta-
lo delavsko naselje s pravokotno mrežo poti
(z značilnimi imeni Kovinarska in Delavska
ulica) in z majhnimi parcelami, na katerih so
stale skromne najemne hiše.
Skratka, Celje je bilo razdeljeno v socialne
in funkcionalne cone, kjer sta obe razlikoval-
ski merili — socialni položaj prebivalstva in
prevladujoča dejavnost — skladno izoblikova-
li še en segregativni postopek: boljše četrti,
kjer so stanovali izključno Nemci, so bile pro-
storsko ločene od slovenskih delavskih pred-
mestij. Isti pojav je za Trst in okolico s kon-
ca 19. stoletja opisala Diana de Rosa,^^ s tem,
da je zaradi močnejše tržaške industrije in
potencialno večje nevarnosti proletarizacije
m_esta razredno-etnična segregacija bila še
veliko bolj ostro izražena.
Zaradi takšnih razmer ni nič čudnega, če so
bila mesta v svoji reprezetančni obliki (danes
bi rekli mestna jedra, takrat je bilo to me-
sto poslovnih in boljših stanovanjskih četrti,
kamor vsekakor ne gre šteti predmestij tak-
šnega ali drugačnega značaja) oporišče tu-
jega, predvsem nemškega, ki je obvladovalo
prostor ne le mesta, ampak vsega ozemlja. To
obvladovanje je imelo pretežno še značaj sti-
hije, laissez-faire politike ne le v ekonomiji in
grobem izkoriščanju delovne sile in naravnih
virov, temveč tudi pri gradbeni dejavnosti:
zemljiške in gradbene špekulacije so imele
vse 19. stoletje in še globoko v sodobnost pre-
cej preiste roke.^' Vendar so v toku 19. stolet-
ja država in njeni podaljški, mestne uprave,
postopoma oblikovali različne mehanizme, s
katerimi so posegali na področje gradnje in
urejanja mest. Čeprav se je v naših deželah
kapitalizem le počasi uveljavljal in za celotno
družbo še ob koncu stoletja ni postal pre-
vladujoč družbeni odnos, lahko nastop urba-
nizma razlagamo kot enega od znakov, ki
kažejo na razvojno stopnjo družbene organi-
zacije. Zai razvite države pač velja, da je na-
stop urbanizma povezan s procesom uvredno-
tenja kapitala, in sicer je služil za to, da se je
slednji lahko pričel legitimno in plansko na-
seljevati na zanj najbolj ugodnih lokacijah.^"
Podobna ugotovitev velja tudi za naše raz-
mere, čeprav so vzroki za pojav zgodnjih »ur-
banističnih« akcij v naših mestih 19. stoletja
prej v načrtnih prizadevanjih države kot v
neposrednih učinkih kapitalističnega načina
proizvodnje.
Vsekakor je nastajanje sodobnega mesLa
pri nas, čeprav je potekalo počasneje kot v
razvitejših okoljih, s seboj prinašalo podobne
probleme kot drugod. Odnos intelektualcev
do mesta morda najbolj zgovorno razkriva te
probleme. Na zunaj so imeli slovenski pisa-
telji, pesniki in izobraženstvo nasploh do živ-
ljenja v mestih podoben odnos, kot ga za Ame-
riko prikazujeta Morton in Lucia White:äi In-
telektualci so bili v preteklosti do mesta od-
klonilno razpoloženi predvsem zato, ker Ame-
rika ni imela urbane tradicije, ker je pač pre-
vladovalo kmečko, na naravo vezano občute-
nje sveta. Tako kot je njuna razlaga tega po-
java preveč enostranska, tudi tega, kar so v
očeh naših izobražencev predstavljala mesta,
ne moremo razložiti zgolj z odporom v bistvu
kmečkega človeka do nerazumljenega in
sovražnega sveta mest.
19. stoletje v naši književnosti ni poznalo
niti slavospevov tradicionalnemu mestu, ka-
kor je Hugojev opis starega Pariza, niti črno-
gledih pritožb nad zlom velemest, kot jih naj-
demo pri Spenglerju. Naši pisatelji so uporab-
ljali teme iz kmečkega življenja — prav no-
bena pesem, novela ali roman kot glavni kraj
dogajanja ne upodablja mesta in zato tudi ne
vsebuje opisov mest. Jurčič je sploh ves kme-
čki (oziroma kot nasprotje kmečkemu postav-
lja graščinsko), Levstik tudi upodablja na-
sprotje (slovenski) kmet — (dunajska) aristo-
kracija in njeni lakaji,^^ pri Kersniku nasto-
pa jara gospoda v okolju malega trga in bliž-
nje graščine,^^ pri| Tavčarju sicer v mestu ži-
veči advokat beži domov, na kmete.»* Še celo
Govekar, ki je posnemal francoski naturali-
zem, v romanu »V krvi« prikazuje nekakšno
medlo, nedoločljivo okolje. Zakaj mesto v
slovenski književnosti preteklega stoletja
sploh ni prisotno? Delno bi lahko odgovorili s
tem, da pri nas ni bilo velikih mest in da zato
mestni problemi niso bili naši problemi. Ven-
dar pri tem pozabljamo, da je število prebi-
valcev Trsta in okolice od 7000 v terezijanski
dobi naraslo na 28.000 okrog leta 1800,^5 po
popisu iz leta 1910 pa je imel že skoraj 230.000
prebivalcev, od tega 57.000 Slovencev,^" skrat-
ka Trst je sodil med večja, zlasti pa hitro
rastoča evropska mesta. Ce smo že v Ljublja-
ni videli le dolgo vas, »kmetiško« mesto,'''^ so
za Trst veljali vsi atributi pravega kapitali-
stičnega mesta. Povrhu vsega so vsi naši izo-
braženci že po definiciji morali lep čas svo-
jega življenja preživeti v tujih univerzitetnih
mestih, predvsem na Dunaju, in jim tako ve-
32
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
Državna bolnica v Ljub-
ljani ob Zaloški cesti, 1918
lemestno življenje ni bilo tuje, pa čeprav jih
je bila večina kmečkega rodu. Splošno razšir-
jenega idealiziranja kmečkega življenja
vendar ne moremo pripisati le na račun pore-
kla nekaterih mož naše narodne zgodovine.
Takšna idejna usmerjenost je dejansko na-
perjena ne le proti mestu, temveč predvsem
proti kmečkemu razredu in njegovim pravim
problemom v boju z ostanki fevdalizma in vse
močnejšim izkoriščanjem po kapitalu. Tako ni
čudno, če slovenska politika, pa naj bo tista li-
beralne j ša ali bolj konservativna, vse od le-
ta 1848 dalje ni kazala razumevanje za te-
žak položaj slovenskega kmeta in se ni zavze-
mala za korenitejše spreminjanje razmer na
vasi. Komu pa je koristilo, če se je tradicio-
nalno podložniško mišljenje ohranjevalo in
še celo krepilo v smislu klerikalne ideologije,
ni težko uganiti. Mesto kot kraj nasprotja med
kapitalom in delom je tako, razumljivo, ta-
bu-tema in naši intelektualci so s tem, ko so
poveličevali kmečko in malomeščansko, ne-
vede služiti interesom vladajočega razreda.
Šele Cankar je kot socialno osveščen mož
spregovoril tudi o življenju ponižanih in raz-
žaljenih tako v mestu kakor tudi na vasi.
Vse to in še marsikaj drugega, kar ni mo-
goče obdelati v tako kratkem sestavku, je
povzročalo, da pri nas ni že v toku devetnaj-
stega in prvih desetletjih našega stoletja pri-
šlo do korenitejših sprememb v prostorski or-
ganizaciji naselij in pokrajine. V celoti gle-
dano, so naši kraji pretežno še nosili pečat
starega, na fevdalnih odnosih temelječega na-
čina življenja. Tradicionalne oblike so bile še
skorajda nedotaknjene na vasi, v ruralnih
okoljih, saj se je spreminjala predvsem sesta-
va v lastništvu zemlje, kar v naravi ni tako
opazno, jasno pa se vidi na katastrskih kar-
tah. (V skladu z agrarno-tehnično revolucijo
se je seveda spremenil izbor poljedelskih kul-
tur in način obdelovanja zemlje). Pri tistih
kmečkih naseljih, kjer so bili kmečki domovi
leseni, so les postopoma nadomeščali s trd-
nejšimi gradivi.'^
Površno gledano, so bila naša mesta v 19.
stoletju še precej podobna srednjeveškim me-
stom. Trditev seveda velja le delno, predvsem
če pri tem upoštevamo na prvi pogled vidne
spremembe mestnih zasnov v zadnjih deset-
letjih. V manjših mestih se je tradicionalni
videz bolj ohranil kot v večjih — le Trst pred-
stavlja izjemo, saj je v njem novo preglasilo
staro že v 18. stoletju.^^ Starožitna podoba na-
ših mest je vse bolj izginjala tudi v teku ča-
sa, tako da mesta niso bila ista, če bi primer-
jali stanje ob začetku in na koncu obravna-
vanega obdobja. Še najbolj blizu resnici smo,
če rečemo, da se je tudi v na videz še tako
tradicionalnih mestnih oblikah že skrivala kal
novega in da je prav to novo v starem tisto,
kar nas najbolj zanima.
Pojdimo po vrsti in razčlenimo, v čem so
se osnovni elementi urbanih zasnov spreme-
nili. Za poglede od daleč so bila mesta še vi-
deti kot »kristalinične oblike«,^"' torej; je pro-
storska (in z njo povezana socialna in sim-
bolna) zapora še delovala. Da je posredi le
začasno vztrajanje pri starih oblikah, je ra-
zumljivo, če upoštevamo, da so do leta 1820
padla že vsa mestna obzidja in je bila že od
jožefinskih reform sem mestna avtonomija
nadomeščena z mehanizmi državne oblasti. Na
zgodnji stopnji sodobne preobrazbe naših
mest še ni prišlo do eksplozij suburbi je, ki je
pozneje pogoltnila širok pas nekdaj agrarne
okolice mest. Prej bi lahko rekli, da je na do-
ločen način okoliška narava vdrla v mesta:
pri večjih mestih, kot je bila Ljubljana, je že
v času baroka v neposredni bližini mest na-
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
33
stal bolj ali manj sklenjen venec vrtov in par-
kov, ki so obdajali plemiške dvorce in pri-
stave. Seveda je takšna »narava« bila ukro-
čena, spremenjena v duhu parkovnih uredi-
tev, kot so jih v velikem obsegu zastavili v
kraljevskih in knežjih prestolnicah Evrope.
Srednjevelika in majhna mesta pa so v me-
stnem pomeriju in znotraj obzidja izkoristila
vsako ped zemlje za vrtove, sadovnjake, nji-
ve in travnike, saj so se zaradi upadanja trgo-
vine in obrti meščani deloma pokmetili. Na
splošno velja, da so naša mesta v vsej svoji
starejši zgodovini imela razmeroma veliko vr-
tov in zelenja, tako da se je vsaj malo pro-
stora zanje našlo tudi v zaledju najbolj živah-
nih trgovskih ulic in trgov.^'
Nadaljnja značilnost starega je, da so še vse
19. stoletje mestne celote sestavljali hieratič-
ni elementi — hieratična zgradba s stopnje-
vano oblikovno in simbolno vlogo (ki se seve-
da ujema s hierarhijo družbene lestvice) je
pač osnovna značilnost srednjeveških mest.
Vendar je že za 19. stoletje kot prehodno ob-
dobje značilno, da stara hierarhija zvodeni, v
starih oblikah se vsidrajo novi poudarki, de-
loma pa nastanejo nove mestne oblike.
Naj pojasnim: gradovi so bili v srednjem
veku »krona« mestne zasnove in so z institu-
cijo mestnega gospostva (kot fevdalnega druž-
benega odnosa) povezovali mesta s širšimi
fevdalnimi enotami. Ko pa so terezijanske in
jožefinske reforme, pozneje Francozi in kon-
čno revolucionarno leta 1848 ukinjali fevdal-
ne privilegije, tudi grad ni bil več simbol me-
stnega gospostva — mestni gradovi so drug
za drugim zgubljali svojo vlogo. Tisti na vi-
sokih, nekdaj strateško pomembnih višinah, so
zaradi slabe dostopnosti propadli —¦ tako sta-
ri celjski grad, grad na Piramidi nad Mari-
borom, grad na Soviču nad Postojno, Krški
grad .. Drugim, bolj dostopnim in bolje
ohranjenim so spremenili namembnost, seve-
da v skladu z novimi časi: postali so vojaš-
nice (kot spodnji celjski grad), zapori (ljub-
ljanski grad), sedeži uprave in sodstva (Ra-
dovljica), šolska poslopja (Skofja Loka) ali
kratkomalo stanovanjske stavbe. Le v redkih
mestnih gradovih so še domovali fevdalci, ka-
kor na primer Herbersteini na ptujskem gra-
du. Samostanska poslopja je doletela podobna
usoda, potem ko je Jožef II. leta 1782 razpu-
stil samostane in zaplenil njihovo premoženje.
Tako so celjski minoritski samostan spreme-
nili v zapore, kapucinskega v Novem mestu v
vojaška skladišča in kasneje v postni urad,
kostanj eviški cisterijanski samostan v sodišče
z zapori ... itd.
V vizualni podobi mest so cerkve sicer še
obdržale vodilni položaj — zvoniki so se še
dvigali nad strehe hiš, cerkvena pročelja in
notranjščine so še bile razkošnejše tudi od
najbogatejših palač. Cerkev je pač še vedno
bila najmočnejša idejna sila, čeprav se je mo-
rala odpovedati marsikaterim pravicam (na
primer šolstvu) v korist države.^^
V 19. stoletju so se urbane zasnove največ
spremenile na račun preobrazbe mestnega
tkiva. Spremenila se je organizacija meščan-
ske hiše — njena notranjščina in zunanjost,
spremenil se je odnos hiša — ulica, oziroma
hiša — mesto, tako da so se stari zazidalni si-
stemi spremenili, čeprav je ogrodje (parcelaci-
ja, ulična mreža) ostalo skoraj neokrnjeno. O
tem, da so se v novih mestnih predelih uvelja-
vili povsem novi stavbni tipi in nove prostor-
ske ureditve, bomo govorili kasneje. Stara
mestna jedra, pozidana od srednjega veka
sem, so še ostala polifunkcionalna, vendar sta
se polifunkcionalnost in stara delitev na mest-
ne četrti postopoma razbijali, pač zaradi spre-
memb v družbeni in gospodarski osnovi. Soci-
alna razdelitev znotraj hišnih enot je postaja-
la bolj izrazita (pri tem mislim na dvojnost
glavna fasada — dvorišče in pritličje oziroma
prvo nadstropje — višja nadstropja). Pa tudi
vse bolj BO se hiše ločevale po velikosti, po za-
snovi notranjščine, po oblikovanju celote in
detajlov, po lokaciji — skratka, razslojevanje
mestnega prebivalstva je povzročilo, da so se
mestni prostori in stavbe v njem pričeli loče-
vati na boljše in slabše lokacije oziroma na ar-
hitekturo in nearhitekturo. Javne stavbe so v
prvi polovici stoletja načrtovali predvsem in-
ženirji stavbnih direkcj, po letu 1849, ko je bi-
la izdana uredba o natečajih za javne stavbe,
pa tudi akademsko izšolani arhitekti.^* Stano-
vanjske stavbe višjih slojev so tako načrtovali
gradbeniki (bodisi tehnično ali akademsko izo-
braženi), ki so se zgledovali pri načinih zida-
ve v večjih središčih — pri nas je bil pač
najsvetlejši zgled Dunaj, za štajerska mesta
tudi Gradec. V manjših mestih in na podeže-
lju pa so bile »boljše« stavbe delo zidarskih
mojstrov in polirjev. Tako so bila pročelja
vseh pomembnejših trgovskih ulic prenov-
ljena v duhu dobe — stavbe so dvignili za eno
ali dve nadstropjih^ stare polepšali z deko-
racijo v takšnem ali drugačnem »slogu«. Po
vseh večjih mestih so pri magistratih delova-
le posebne komisije, ki so ocenjevale, če so
načrti fasad izdelani v skladu z »dobrim oku-
som«, oziroma če »ne žalijo estetičnega ču-
ta«.**"" Stranske ulice in predmestja niso kazala
takšnega lica, skupaj s podeželjem"' je bil to
brezobličen kraj ne-arhitekture. Če je pode-
želje vzbujalo lažno idilično nostalgijo in je
kot tako imelo določeno (čeprav tudi lažno)
estetsko vrednost (lažno zato, ker je bila redu-
S4
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1933
cirana na folklorizem oziroma na idealizirano
pastoralno podobo), pa predmestja s polkmeč-
kim, poldelavskim značajem niso sodila k
mestu — treba jih je bilo pozabiti, jih miselno
izbrisati, če jih že ni bilo mogoče dejansko od-
praviti. Čeprav o problemu delavskih stano-
vanj v 19. stoletju pri nas niso javno razprav-
ljali, je v »Ljubljani po potresu« temu vpraša-
nju namenjeno nekaj vrstic. Najprej pisec
graja slabe higienske razmere v delavskih in
kmečkih predmestjih, ki so jih odpravili tako,
da so zgradili krasne in zdrave mestne dele
(ob Bleiweisovi, Dalmatinovi itd.), potem pa
dodaja: »Kot poseben napredek moramo na-
vajati, da so tudi delavski sloji uvideli udob-
nost lastnih, na prostem ležečih hišic. Prej so
ti sloji večinoma stanovali v zanikrnih, temot-
nih in vlažnih stanovanjih, v starih hišah sre-
di mesta ali pa po predmestjih. Odkar pa je
moderna socialna dejavnost tudi ubožnejšim
slojem olajšala graditev lastnih stanovališč,
razvila se je na tem polju živahna dejav-
nost.«''^ O tem, da so predmestja vsaj deloma
poskušali estetizirati (ali vsaj podvreči »os-
novnim higienskim zahtevam«), bi veljalo po-
sebej razpravljati. Omenim naj le, da smo tu-
di na Slovenskem imeli nekaj primerov grad-
nje urejenih delavskih naselij (po kakšnih me-
rilih se je ravnal takšen red, sta razčlenila
Butler in Noissette v knjigi — De la cite ou-
vriére au grand ensemble*") in sicer od srede
19. stoletja dalje. V primerih »prave« arhi-
tekture v mestnih središčih in pri delavskih
kolonijah sta delovali dve različici ene in iste
estetike, katere smoter je bil mestni prostor
urediti tako, da ga poenoti: takšen je bil tudi
namen pri ravnanju uličnih črt v starih delih
mesta, pri trasiranju novih ravnih ulic, seka-
jočih se pod pravim kotom, pri izravnavanju
gabaritov, pri določanju detajlov in barv fa-
sad — kar vse so urejali stavbni redi. Ista ure-
jevalna estetika ravnih črt in pravih kotov je
delovala v delavskih naseljih, le da je bil tu-
kaj glavni izgovor ne toliko lepo mesto kot hi-
giena in oziri javne morale. Res pa je, da so
bili takšni »filantropični« posegi osredotočeni
le na posamene točke v predmestjih, medtem
ko je bila velika večina prostora zunaj ožjega
območja mestnih središč prepuščena sama
sebi.
Ce upoštevamo še parcelacijsko mrežo v
starih mestnih jedrih, ki se v 19. stoletju ni
bistveno spremenila (spremembe so bile večje
le na obrobju, kjer so večinoma na nekdanjih
obdelovalnih zemljiščih gradili nove mestne
predele), lahko rečemo, da naša mesta še ni
zajel tako močan val sprememb, kakor se je to
dogajalo v večjih mestih Evrope. Res pa je
tudi, da so se v starih urbanih zasnovah pri-
čele razvijati kali novih prostorskih ureditev,
značilnih za kapitalstično mesto. Kako ob-
sežne so v konkretnih primerih novosti bile,
posredno kaže na to, do kakšne stopnje je
mesto postalo del kapitalske ekonomije. Njen
osnovni učinek je bil, da je mestni prostor
postal predmet  špekulacij,   izvor  dobička,
Načrt Trsta in tržaške
luke. 1809
iCRONIKA   časopis za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGOIDOVINÓ   31   1983
3S
skratka kapitalistična ekonomska kategorija.
Tistih mest (oziroma mestnih predelov), ki so
ostala urejena po starem, pač še ni zajelo to,
kar smo zasilno imenovali »urbanizem 19.
stoletja«.
In kaj je za urbanizem 19. stoletja sploh
značilno? Poleg »drobnih« sprememb, o kate-
rih smo pravkar govorili (izginjanje fizičnih
meja mesta, predrugačena hierarhija urbanih
oblikovnih elementov, spreminjanje gradbe-
nega tkiva oziroma njegova estetizacija, ure-
ditev in podrejanje načelom higiene), so bila
večjih novosti v zidavi deležna tista mesta,
ki bi jih lahko imenovali »cvetoča«, »rastoča«,
»razvijajoča se«,™ kjer je pač prej prišlo do
načrtnih posegov državne oblasti (oziroma
njenih zastopnikov, mestnih uprav) in v manj-
šem obsegu organiziranega kapitala. Značil-
nosti teh posegov so stvar podrobnejših š-tudij,
na tem mestu jih bomo skušali le na kratko
osvetliti. Problemske sklope urbanizma liJ.
stoletja bi lahko označili s takšnimi naslovi:
— arhitekt v vlogi urbanista,
—• delež arhitekture in gradbeništva pri zi-
zidavi mest,
— prizadevanja za olepšavo in asanacijo,
— načrtovanje v praznem prostoru,
— prikazi mest v slikovni in geometralni
obliki,
— ločevanje mestnih predelov po dejavno-
stih,
a) prometne ureditve na regionalni in ur-
bani ravni,
b) gradnja stanovanjskih predelov in soci-
alna segregacija,
c) zelenje v mestu kot element urbanizma,
d) javne stavbe kot generatorji »urbanosti«.
Naj v glavnem pojasnim, kaj mi pomenijo
zgornje oznake. Glede prve velja, da je bila v
evropskem prostoru gradnja mest že od rene-
sanse naprej predvsem naloga arhitektov, bo-
disi da so izdelovali načrte za zidavo celih
mest bodisi da so bili oblikovalci posamičnih
stavb in mestnih ambientov.'* Pri nas je (to
velja vsaj za večja mesta na naših tleh, kjer
je prednjačil Trst kot monarhično mesto) do
povečanega vpliva arhitektov na zidavo mest
prišlo prav v 19. stoletju. Pri tem je značilno,
da so skozi vsa stoletja na Slovenskem delo-
vali le tuji gradbeni inženirji in arhitekti, le
nekaj stavbnih mojstrov nosi slovenska imena,
kar je glede na splošne kulturne razmere pri
nas, še posebej pa glede na način šolanja tudi
razumljivo. Pri nas so gostovali arhitekti
slabše vrste, najboljši med njimi so sodili v
evropsko povprečje. Največkrat so arhitektur-
ne naloge opravljali kar stavbeniki in grad-
beni mojstri. Trst je bil izjemen tudi v tem
pogledu, saj so v njem delovali mnogi arhi-
tekti evropskega slovesa — spomnimo se, da
je Noldejeva cerkev Antona Padovanskega ob
Velikem kanalu prišla celo v kasnejšo izdajo
Durando ve knjige o svetovnih čudesih arhi-
tekturej''^ sicer pa so tržaške javne in zasebne
stavbe nastajale po načrtih H. Försterja, M.
Pertcha, A. Berlama itd.
V celinskih mestih Slovenije so poleg fur-
lanskih gradbenikov naročila dobivali pred-
vsem dunajski in graški arhitekti, šele v zad-
njih desetletjih stoletja tudi češki stavbeniki,
kot so Hrasky, Hudec in Vancaš. Seveda je
gostovanje Cehov pri nas povezano z narodno
politiko — mestna občina ljubljanska je za-
časno prišla v roke Slovencev v 60. letih,
trajno pa leta 1882 (podobno tudi v večini
mest na Kranjskem, npr. v Novem mestu iste-
ga leta). Sele za časa potresa se je, kot je zna-
no, uveljavil prvi slovenski arhitekt, Maks
Fabiani, nekoliko kasneje še Jager, Plečnik in
Vurnik. Da je bilo za vse dela premalo, doka-
zuje Jagrov odhod v Ameriko in goistovanja
ostalih na Dunaju in drugje v Avstriji, v Pra-
gi, v Bielskem, v Srbiji in še kje. Značilno za
naše razmere je, da so se morali najprej uve-
ljaviti v tujih središčih, največkrat v državni
metropoli, šele potem so dobili naročila tudi
doma.
Z vlogo arhitektov pri gradnji mest je po-
vezano tudi vprašanje, koliko so k zidavi pri-
spevali arhitekti kot predstavniki umetniške,
oblikovalske smeri, in koliko gradbeniki, ki so
zastopali predvsem tehnično smer. Poleg
splošnih premikov v vlogi arhitekta v prete-
klem stoletju (ko se je končal proces spre-
minjanja od renesančnega »homo universalis«
v specialista za oblikovanje pročelij, obloženih
z množico okrasnih detajlov,"^ in specialista
za notranjo opremo) ter vse večjem deležu
gradbenikov, geodetov in drugih tehničnih
profilov pri gradnji mest, je za naše razmere
značilno tudi, da je večji del arhitekture po
oblikovni plati še bolj revne, fasadiranje ome-
jeno na kopiranje tujih predlog. O klasični
tradiciji pri oblikovanju celih delov mesta,
ki so jo gojili v pomembnejših evropskih me-
stih, predvsem pa v prestolnicah, pri nas sko-
rajda ne moremo govoriti. Prostori naših
mest so bili oblikovani na podlagi zelo eno-
stavnih oblikovalskih načel, kot sta poenote-
nje gabaritov in ravnanje uličnih črt. Prav
trasiranje-novih ulic, ki so v 19. stoletju pra-
viloma ravno speljane, je bilo delo inženirjev
in ne šolanih arhitektov. Tudi sicer bi veljalo
preučiti delež gradbenikov in to tistih, ki so
načrtovali prve sodobne komunalne naprave v
mestih, in tistih, ki so trasirali in gradili ceste,
ulice in mostove.
36
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
Wagner j ev regulacijski
načrt za zahodni del
Ljubljane, 1876
Posebno temo predstavlja zgodovina gibanj
za olepšavo in asanacijo naših mest. Trst in
Ljubljana kot največji mesti na naših tleh sta
imela posebne družbe, ki so bedele nad grad-
njo novih mestnih predelov (kjer so se ob pod-
pori države združevali različni kapitalski in-
teresi in denarna sredstva). V Trstu sta bila to
predvsem Orientalna kompanija in Avstrijski
Lloyd, v Ljubjani pa Kranjska stavbna druž-
ba. V manjših mestih so posamični interesi
delovali še bolj razpršeno in brez posluha za
skupne koristi, zato je bila dobrodošla bodisi
pobuda občinskih uprav bodisi samih mešča-
nov, da si polepšajo mesto. Tako so na primer
v Mariboru leta 1877 ustanovili olepševalno
društvo, ki je skrbelo za ureditev mestnega
parka, drevoredov in drugih parkov ter na-
sadov. V Ljubljani je mestna občina leta 1894
ustanovila mestno drevesnico, torej posebno
strokovno vrtnarsko službo.^" Čeprav so bila
takšna »olepševalna« prizadevanja skromna
in omejena, jih moramo razumeti kot odmev
večjih »olepševalnih« akcij v evropskih pre-
stolnicah.
Posebne naloge pri zidavi novih in moder-
nizaciji starih mestnih predelov so imele me-
stne občinske uprave — skrbele so za komu-
nalno opremo, policijski red, šole in druge
objekte skupnega pomena (sirotišnice, hiral-
nice, pokopališča itd.). Tovrstna dejavost se
je razmahnila šele v drugi polovici stoletja,
še posebno živahna je bila v Ljubljani po po-
tresu.°5 Skrb za higieno, sanitarni red, telesno
in duševno zdravje je postalo geslo (in hkrati
pretveza) občinskih uprav, ko so na različne
načine posegale v javno in zasebno življenje
meščanov.'"*" V higienističnih prizadevanjih so
imele pomembno vlogo bolnišnice: skoraj do
konca stoletja so obstajale še stare bolnišnice
— bodisi kot mestne bolnišnice (stari špital —
npr. v predpotresni Ljubljani, na prostoru se-
danje Kresije ob Ljubljanici), vojaški laza-
rati (v Celju v kasneje porušeni stavbi na da-
našnjem Slandrovem trgu) ali cerkvene us-
tanove (bolnišnica usmiljenih bratov v Novem
mestu). Na prelomu stoletja so vsa večja me-
sta dobila nove bolnišnice (le v Mariboru so
usposobili starejšo stavbo, ki so jo pozneje ši-
rili), tako Gorica, Celovec, Novo mesto. Krško
in še kje. Posebno obsežni so bili bolnišnič-
ni kompleksi v Trstu in Ljubljani. V deželnem
glavnem mestu Kranjske so se skoraj vsi novi
objekti socialno-zdravstvenega in represivne-
ga značaja osredotočili v novih predelih na
vzhodu mesta — ob Zaloški cesti, na Kodelje-
vem in ob Poljanski cesti. Ti kompleksi so
zgovoren primer, kako so v 19. stoletju poj-
movali urbanistično urejanje: kompleksi so
nastali v funkcionalno ločenih conah, »na ze-
leni trati«, stavbe v njih so razmeščene po
geometrijskem redu, med njimi ni ulic in
trgov, temveč le poti in zelene površine —
skratka kompleksi so bili začrtani »v praz-
nem prostoru« in ,s tem so se v najbolj čisti
obliki uresničili higienistični in utilitarni ide-
ali preteklega stoletja, ki pa nas močno spo-
minjajo na »sodobna« funkcionalistična nače-
la, po katerih še danes gradijo nove mesitne
predele.
Načrtovanje »v praznem prostoru« je za so-
dobni urbanizem tako značilno, da velja po-
sebej preučiti njegove začetke v 19. stoletju
(in še prej). Na tem mestu naj le kratko oz-
načim, da je bil za načrtovalce mest v sodob-
nem pomenu fizični prostor reduciran na ab-
straktni, dvodimenzionalni prostor risalne mi-
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
37
ze, na načrt, kjer je navidez možno obdelati
vse objektivne prostorske prvine. Takšna ob-
jektivnost je iluzorna preprosto že zato, ker
ni prilagojena niti večplastnim zgodovinskim,
družbenim okoliščinam niti posebnostim pro-
storske konfiguracije (ki v očeh načrtovalcev
nastopajo kot motnje). Osnovne razvojne črte
v vse večji »objektivizaciji« postopkov zidave
so predstavljene v Pomenih prostoraod tra-
dicionalnih družb, ki so svoja mesta gradile
»na pamet« (vendar ne brezglavo), in takšnih,
ki so uporabljale načrte v smislu predlog,^« do
načrtov idealnih mest renesanse, ki so nepo-
sredni predniki sodobnih urbanističnih pro-
jektov — in to ne le tistih utopičnih, ki jih
nikoli ne bodo uresničili, temveč tudi takšnih
najbolj vsakdanjih, banalnih. K temu naj še
dodam naslednje: zgodovino sodobnega odno-
sa načrtovalcev (arhitektov-urbanistov) do fi-
zičnega prostora mest bi v grobem lahko raz-
delili v dve fazi: v prvi, ki je obsegala čas ab-
solutističnih monarhij in njihovih prestolnic,
so z novimi posegi prodirali v tradicionalno
mestno tkivo, kot da bi iz gozda izsekovali
nove ulice, avenije, trge. Takšno metonimijo
potrjuje tudi Laugier o v citat iz tega časa:
»Na mesto je treba gledati kot na gozd. Mestne
ulice so kot poti v gozdu; na isti način jih mo-
ramo prebiti. Uporabimo to idejo in naj na-
črtovanje parkov služi kot vzor za načrtova-
nje mest«.^^ Takšna predstava se je ujemala
s premikom od tradicionalnega občutenja, kjer
je bilo mesto varen kraj, pribežališče pred
nevarnostmi okoliške narave. Sedaj je vlogo
grozečega naravnega okolja prevzelo mesto
samo (seveda le s stališča vladarja in njegovih
vazalov): mesto je sovražno ozemlje, ki ga je
treba pokoriti tako, da ga napravimo prehod-
nega (za vojsko), oziroma ga reduciramo na
ozadje vladarskega spektakla (s tem, da uva-
jamo določen estetski red).
Drugi, bolj »sodoben« način, kako obvladati
že pozidan, naseljen prostor, je, da staro me-
sto kratkomalo pozabimo, da se spremeni v
vsakršno smetišče, ropotarnico, obenj pa pri-
lepimo novo »mesto«, kjer so utelešene zami-
sli o racionalnosti, redu, zdravju (v resnici pa
je ustvarjen takšen prostor, ki ga je mogoče
do potankosti nadzorovati""). Če je morebiti za
novogradnjo predviden prostor že naseljen
(kar v večini primerov tudi je), se za to ni
treba meniti — in spet lahko načrtujemo »v
praznem prostoru«.
Čas, ko pride do prehoda od ene orientacije
(prediranje urbanega tkiva) k drugi (or-
ganizacija novega mesta), je prav 19. stoletje:
takrat se je ob klasični tradiciji oblikovanja
avenij, bulvarjev, ringov in paradnih trgov
postopoma uresničevalo to, o čemer so sanjali
arhitekti in utopisti: mesto Razuma.""
Tudi pri nas bi v 19. stoletju lahko našli
zglede enega in drugega pristopa. Ne da bi se
spuščala v podrobnosti, naj v ponazoritev
navedem le nekaj prirrierov iz Ljubljane. V
prvo vrsto smemo šteti popotresno regulacijo
vrste ulic na čelu s Spitalsko (Stritarjevo), ki
so ji sledile Kolodvorska (M. Pijade), Selen-
burgova (Titova), Slonova (Čopova) itd. in pa
za naša mesta redek primer, preboj čisto nove
ulice, ki ni imela predhodnice v komunikaciji
»nižjega reda« (obzidni, poljski poti ali stezi in
podobno) — to je Miklošičeva ulica, ki so jo
trasirali kot novo povezavo mestnega središča
pri Tromostovju s kolodvorom. V drugo vrsto
pa sodijo pozidave novih predelov mesta, kot
so četrti stanovanjskih vil in reprezentančnih
stavb v Gradišču in ob novi Krožni ulici, pre-
del na Taboru z vojašnico in s pretežno najem-
nimi stanovanjskimi hišami, podobno območje
med Poljansko in Streliško ulico, že omenjeni
bolnišnično-vojaški kompleks ob Zaloški cesti
in v manjšem obsegu stanovanjska naselja
delavcev za Bežigradom (Hranilniška ulica),
v Mostah (Ulica V. Pregarčeve), na Kodelje-
vem in Koleziji, predvsem pa v Rožni dolini
(kolonija delavcev tobačne tovarne in želez-
ničarjev).
Že pri obravnavanju prejšnje značilnosti
urbanizma, pri njegovem odnosu do prostora
kot tabule rase, smo se dotaknili vprašanja
urbanističnega načrta kot pripomočka, s kate-
rimi naj bi zamisli načrtovalcev kar najbolje
prenesli v realni prostor. Načrt je tako model,
pomanjšana idealna resničnost, ki jo je šele
treba doseči. Druga vloga načrtov je, da čim-
bolj natančno posnamejo realni prostor. Za
nas, Slovence, je 19. stoletje pomenilo pomem-
be korak v razvoju kartografije — s franci-
scejskim katastrom smo dobili prve natančne
posnetke celotnega ozemlja. Seveda so kata-
strske mape služile kot osnova za odmero dav-
kov, hkrati pa danes predstavljajo neprecen-
ljiv dokument za študij poselitve, zgodbo vine
naselij in skupaj s popisom zemljišč tudi go-
spodarske in socialne zgodovine. Franciscejski
kataster je dokaz, da je bilo tudi naše ozemlje
vključeno v organizirano državo. Seveda nam
že nemški napisi in ponemčeni toponimi po-
vedo, v čigav prid je delovala država.
S franciscejskimi katastrskimi kartami se je
tako tudi pri nas pričelo obdobje izpopolnje-
vanja kartografskih prikazov. —¦ Tako so v 2.
polovici 19. stoletja izvedli (delno) reambula-
cijo franciscejskega katastra, ki je za mnoga
naselja še globoko v 20. stoletje ostal edina
kartografska podlaga v dovolj velikem meri-
ly C2 Vrhu tega se za geodetske karte še da-
38
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
nes uporablja merilo 1 : 2880, kar je seveda v
starih avstrijskih čevljih pomenilo 1 : 100.
Prav tako je franciscejski kataster v primer-
no pomanjšanem meriluslužil tudi za avstrij-
ske vojaške, hidrografske, geografske in dru-
ge karte in tako posredno omogočil tudi raz-
voj na teh področjih. Kakšen napredek je bil
v kartografiji dosežen s franeiscejskim kata-
strom, postane jasno, če ga primerjamo z ne
dosti starejšo, zato pa sila primitivno karto
vojaškega okoliša Karlovca iz leta 1813. Karta
kot učinkovito orodje kontrole države nad
svojim ozemljem je pač zahtevala večjo na-
tančnost in zato uporabo eksaktnih, trigono-
metričnih postopkov.
Drugo področje, kjer se je v 19. stoletju
uveljavila natančnost, je slikovno prikazova-
nje mest: z nastopom fotografije je bilo tudi
mestne podobe težje idealizirati, kot je bilo
to v navadi v prejšnjih časih (tako so baročni
prikazi Ljubljane pretiravali višino in vitkost
cerkvenih zvonikov, pri romantičnih podobah
mest so pretirane naravne značilnosti, npr.
skalnati hribi in podobno). Ne moremo pa re-
či, da tudi fotografski prikazi niso delovali
idealizirajoče — z izborom motiva, ko je bil
upodobljen le najbolj idealen izsek mestne po-
dobe. Tako so mesta večji del prikazana od
daleč — iz značilnih panoramskih točk, kjer
je mesto delovalo najbolj reprezentativno.
Prizorov iz »ljudskih« četrti, kjer bi se videlo
življenje, je zelo malo, skoraj nobene upodo-
bitve ni iz revnih delavskih predmestij. Ob-
staja pa razmeroma veliko upodobitev prvih
industrijskih obratov pri nas, čeprav so na
slikah »polepšani«, brez delavcev — torej brez
ljudi, ki so s svojim delom omogočali sicer
cenjeno industrijsko podjetnost.
Tako smo končno prišli do tistega, kar je
za sodobni urbanizem najbolj značilno in za
kar trdim, da ni iznajdba funkcionalistov 20.
stoletja, temveč se je rodilo že v 19. stoletju,
skupaj z urbanizmom. (Tvorci modernega
funkcionalističnega urbanizma so pač prise-
gali drugače — da je 19., Stoletje ob-
dobje, ki je mestom prineslo največ zla
in kaosa in da je šele z urbanizmom, ki je
prekinil vse zveze s preteklostjo, mestom za-
gotovljena svetla prihodnost.) V mislih imam
funkcionalno coniranje; to je glavno orožje
urbanistov in hkrati učinek urbanističnega
načrtovanja. Delitev mesta na cone, torej na
teritorialne enote, ki so določene administra-
tivno (z odlokom pristojnega organa oblasti)
in ki nimajo dosti skupnega z zgodovinsko
utemeljenimi mestnimi četrtmi (med njima
pač ni genetične zveze), je bila prvič izvedena
pri nemških mestih poznega 19. stoletja. Tako
je bil v Frankfurtu /M leta 1891 izdan odlok o
coniranju.^ä Toda ker je delitev na ozemljske
enote vsakršne vrste značilnost vseh biro-
kratskih ureditev, tega »izuma« nemških ur-
banistov ni treba upoštevati kot veliko novost.
Kjerkoli pa se je coniranje pojavilo kot ukrep
oblasti, so bili zanj razlogi podobni. Naglas so
govorili o izboljšanem delovanju mesta kot
celote, o skrbi za zdravje prebivalstva, o lepo-
ti čistih stanovajskih predelov in zelenja. De-
jansko pa je šlo za ukrep, ki je povečal zem-
ljiško rento na določeih lokacijah, tako da je
izrinil »moteče« dejavosti in sloje prebival-
stva na manj ugodna mesta. Coniranje je
kratkomalo v racioalnost zavit izgovor za
družbeno — prostorsko segregacijo. So pa se-
gregacijski postopki bili na delu tudi na re-
gionalni ravni: njihov naj očitnejši učinek so
monofunkcionalna mesta. Med njimi so bila v
19. stoletju najštevilnejša rudarska mesta ozi-
roma mesta, nastala ob industrijskih obratih,
in zdraviliški kraji. Prva so sicer že nastala v
Hrastnik — premogovnik
in delavska kolonija, pred
1918
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1933
39
času zgodnjega kapitalizma — spomnimo se
naših fužinarskih naselij in rudarske Idrije.
V skladu s fevdalnim partikularizmom so
imeli takšni kraji — vsaj pomembnejši med
njimi, tudi posebne pravice."* Ko so v teku 19.
stoletja v premogovništvo in rudarstvo vse
bolj prodirali kapitalistični odnosi, so tudi sta-
ri fužinarski in rudokopni kraji postopoma
izgubljali tradicionalne privilegije. Nova ru-
darska in industrijska naselja so se razvila na
območjih agrarne poselitve in niso bila niti
vasi niti mesta: kako so trboveljski rudniki
požirali kmetije in posestva, je zabeležil Janko
Orožen."^ Na kmečki zemlji so skopali rudni-
ške jaške in postavili naprave; ko so jame
opustili, so tukaj odlagali jalovino, nato zopet
postavili delavsko naselje, na njegovem mestu
kasneje zgradili ulico s stanovanjskimi bloki.
Tako se je v dobrih sto letih pokrajina trikrat,
štirikrat spremenila. Ker so bila rudarska in
industrijska mesta, kot so Jesenice-Javornik,
Trbovlje, Hrastnik, Ravne, Prevalje, Store in
še katero, popolnoma brez reprezentativne
vloge, (to so bili kraji za proizvodnjo in za
stanovanje delavcev,) podobno kot industrij-
ska predmestja niso bili predmet urbanizma.
Zato je pri njih stihija prišla še bolj do izraza
in se je odkrito kazalo grobo izkoriščanje na-
ravnih virov in delovne sile, ki je niso prikri-
vali nikakršni regulativni oziroma olepševal-
ni postopki niti navideza filantropija.
Drugi pol segregacije naselij glede na vodil-
no funkcijo so naselja za oddih. V našem času
se je z razvojem množičnega turizma in dru-
gih oblik rekreacije kapitalizirala tudi poraba
prostega časa — reprodukcija delovne sile se
je vključila v porabniški tok. V 19. stoletju
se je ta proces šele začel in sicer tako, da so
bili prednosti termalnih kopeli, lepe narave
in udobja v hotelih deležni le višji isloji, ki so
že tako ali tako uživali sadove tujega dela:
toplice in letovišča ob jezerih in morju so po-
stala modni krik družbene smetane. V teh na-
seljih se je razvil določen slog življenja, ki je
združeval tako oblikovanje arhitekturnega ter
parkovnega okolja, kakor tudi način oblače-
nja in obnašanja. Takšna mondena središča so
bila na primer Baden-Baden, Vichy, Evian,
Karlovy Vary, Spa itd.
Tudi na Slovenskem imamo lep primer
zdraviliškega mesta 19. stoletja — Rogaško
Slatino.*''" Gradbeni razvoj naselja na podlagi
slikovnih virov je natančno obdelal Adolf Re-
zek.'^ Manj je znana zgodovina drugih termal-
nih in letoviških krajev, ki so se pričeli razvi-
jati za Rogaško Slatino in tudi nikoli niso
dosegli njenega ugleda in pomena — kakor na
primer Dolenjske Toplice, Dobrna, Laško, med
letovišči pa Bled in Portorož (slednja sta v
svojih začetkih tudi bila zdravilišči). Pri vseh
je naselbinska zasnova v primerjavi z Roga-
ško Slatino (še bolj pa s tujimi letovišči)
skromna, tako da je omejena le na eno ali dve
stavbi z obveznim sprehajališčem in parkom.
Pa čeprav v še tako skromni obliki, so tudi na-
ša zdraviliška mesta značilen dokument časa,
kjer so se uresničevale higienistične zamisli —
trenutno še predvsem kot privilegij vladajo-
čega razreda — kjer so pri arhitekturi in par-
kovnih ureditvah sledili predvsem načelom
klasicistične estetike.
Prometno — tehnična revolucija je bila na
videz tisti dejavnik, ki naj bi spodbudil uva-
janje industrije in s tem povzročal spremem-
be v družbenih odnosih (in končno v obliko-
vanju mest in naselij). Da je takšna logika
zgrešena, ker vprega voz pred konja, ni treba
posebej dokazovati. Kakšna racionalnost je
bila na delu, ko se je avstrijska monarhija od-
ločila za gradnjo železnice Dunaj—Trst in
kasneje razpletla dokaj gosto železniško mre-
žo po vseh kronskih deželah (in aneksirani
Bosni), postane jasno, če pogledamo zemljevid
železniških prog: podobno kot pri absolutistič-
nih prestolnicah avenije, so se tudi tukaj na
ravni države vse proge, speljane od najbolj
oddaljenih točk (kjer pa so bila pomembna
trgovska križišča ali so bili surovinski viri),
stikale v dveh središčih: v Budimpešti in na
Dunaju. Prestolnici dualistične države sta s
pomočjo železniških zvez vsrkavali iz podre-
jenih dežel materialne dobrine, v zameno pa
sta dajali vojaški in policijski nadzor. Glavna
vloga železnice je bila torej v tem, da je ozem-
lje države približala prestolnici, da je omo-
gočila njegovo ekonomsko izkoriščanje in vo-
jaško nadziranje. Po isti poti pa so potovale
tudi luksuzne kompozicije s petičnimi potniki,
ki jim je nova tehnološka iznajdba olajšala
potovanja v evropska mondena središča. Ta-
ko je poleg gospodarske in strateške vloge
železnica v svojih začetkih imela tudi močan
prestižen značaj in je pomenila simbol napred-
ka. Res je tudi, da so po zgraditvi železnice
nekateri kraji ob njej (predvsem Ljubljana,
Maribor in Celje) doživeli hitrejšo rast indu-
strije, ker je bila lokacija ob železnici za ka-
pital ugodnejša. Vendar večina naših mest za-
radi železnic ni prav nič bolje napredovala,
tako kot Ptuj, Novo mesto, Metlika, Kočevje,
Postojna, Ilirska Bistrica, in so se prednosti
ugodnih prometnih zvez pokazale šele v na-
šem času.
Posebno uprašanje je, kako so železniške
naprave vplivale na same mestne aglomera-
cije. Ko so železnice načrtovali, so tire spelja-
li zunaj pozidanih območij, pa tudi železniške
postaje BO postavili zunaj mest. Kjub temu,
40
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1933
Rogaška Slatina,  okrog
leta 1850
da je šlo na videz za običajen tehnični problem
trasiranja proge in lokacij postaj, so te odlo-
čitve imele globoke posledice na prostorsko
rast mest. Bolj v pozitivnem smislu je učinko-
vala lokacija postaje: v večini mest se je tr-
govsko in poslovno središče preselilo v nove
predele v njeni bližini — tako v Ljubljani,
Mariboru, Celju, Celovcu. V prvem obdobju,
ko so bile železnice še prevozno sredstvo pre-
možnejših, so bile tudi četrti ob postaji med
najelegantnejšimi v mestu. Postopoma pa so
se spreminjale v predele, kjer so se zbirali
ljudje z dna — kriminalci, prostitutke, homo-
seksualci. Ce je takšno propadanje predelov
ob postajah značilno za velemesta, imajo ne-
kaj velemestnega duha tudi Trst, Ljubljana in
Maribor. V mestih, kjer so železniške postaje
bolj od rok (kot na primer v Kranju, Škofji
Loki, Novem mestu, Ptuju in še kje), se cen-
tralne dejavnosti niso sehle v smeri proti ko-
lodvoru. Drugi, bolj negativen učinek gradnje
železnic je v mestih bil, da ob tem, ko se je
mestno ozemlje širilo, železniške pro^e po-
stale težko premostljiva ovira in še danes de-
lijo mesta na med seboj slabo povezane dele.
Tako stanje je v Mariboru (odrezan del Tabo-
ra, Studenci, Tezno, Orešje), v Ljubljani (Be-
žigrad in Šiška med seboj in od mestnega sre-
dišča), v Celju (severni del mesta od središča)
itd.
Na splošno je bilo trasiranje železnic prvi
jasen primer, kako parcialno načrtovanje, kjer
niso upoštevani vsi vidiki prostorske zasnove,
slabo vpliva na kasnejši razvoj. Podobno so
načrtovali tudi ulice in ceste: njihova izgrad-
nja se je ravnala le po enem načelu: po na-
čelu ekonomike prometa (predvsem prometne
prepustnosti, pa tudi po stroških gradnje in
vzdrževanja). V tem je 20. stoletje nada-
ljevalo tradicijo 19. stoletja: ceste, ulice, mo-
stove so gradili po načrtih inženirjev central-
nih gradbenih uradov, oblikovalska načela so
upoštevali le izjemoma (tako na primer pri
nekdanji Bleiw^eisovi cesti, za katero je osnov-
no zamisel prispeval Fabiani).
O vprašanjih stanovanjske gradnje smo že
nekaj zapisali. Najvažnejši premik na tem po-
dročju se je zgodil, ko se je spremenil prevla-
dujoči način proizvodnje v mestih: ljudje se
namreč niso več ukvarjali pretežno s trgovino
in obrtjo, temveč so se uveljavile oblike dela
zunaj doma (v manufakturi, tovarni, v kapi-
talistovem podjetju takšne ali drugačne bran-
že). Prav ta prostorska delitev dela in bivanja
je povzročila, da je stara meščanska hiša, kjer
so bili nekoč pod eno streho združeni bivalni
in delovni prostori, zgubila svoj pomen. Na-
mesto nje so se pojavile nove oblike stavb, ki
so služile zgolj stanovanjem, njihovo tipolo-
gijo pa niso več določale krajevne posebnosti
(izročilo, gradiva, podnebje, itd.) in poklic
prebivalcev (hiše obrtnikov, trgovcev, gostil-
ničarjev), temveč predvsem njihov družbeni
položaj. Ne le, da so se stavbe predstavnikov
vladajočega razreda razlikovale od ostalih,
tudi locirane so bile v posebnih bogataških
četrtih, kjer so bili uresničeni ideali lepega
in zdravega mesta, kot na primer ideje o vrt-
nem mestu"* ali Richardsonova Hygeia. Pro-
storska delitev mesta na področja za delo in
na stanovanjske četrti se je tako uresničevala
še na socialni osnovi: ugodnejše lokacije so
bile prihranjene za višje sloje in za centralne
dejavnosti, na slabših je bila nameščena indu-
strija in v njeni bližini delavske četrti. Izkori-
ščani pa niso le bivali v slabših razmerah, tem-
več so se lastniki stanovanj okoriščali tudi na
račun najemnin. V primerih pa, kjer so bodisi
kapitalisti sami (kot Krupp v Nemčiji) ali s
pomočjo države (kot v Mulhousu v Alzaciji)
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
41
omogočali delavcem, da z odplačevanjem po-
sojil v določenem času postanejo lastniki svo-
jih domov, so delavce tako vezali na tovarno
in jih s tem, ko so prišli do lastnine, na zunaj
pomeščanili.
Tudi v naših industrijskih mestih ni bilo
nič drugače, le da se kapital še ni dosti orga-
niziral, da bi omilil slabe stanovanjske razme-
re delavcev. Tako je v obravnavanem obdobju
veliko delavskih družin stanovalo v samih me-
stih, seveda v slabših podstrešnih, kletnih
in dvoriščnih prostorih ali pa v starih, za bolj-
ša stanovanja neprimernih hišah, ki so jih
spremenili v stanovanjske kasarne. V »divjihx
delavskih naseljih v predmestjih so si ljudje
sami postavljali hišice, razume se, da izredno
skromne in majhne."" Nastale pa so tudi ma-
loštevilne in tudi po obsegu majhne delavske
kolonije, sezidane načrtno, to se pravi na
pobudo delodajalcev in seveda z najemniški-
mi stanovanji.'" Tako so že v 19. stoletju bili
položeni temeljni kamni tega, kar danes ime-
nujemo stanovanjska gradnja, le da so daney
namesto stanovanjskih kasarn običajni sta-
novanjski bloki, divja naselja sedaj imenuje-
mo črne gradnje, pomalomeščanjenje delav-
skega razreda (in vse bolj tudi kmetov) pa je
pripeljalo do brezkončne enolične suburbi je,
pozidane z množico zasebnih stanovanjskih
hiš.
Rekli smo že, kako je bil v 19. stoletju še
ohranjen star srednjeveški način ozelenitve
mesta, kjer je k vsaki meščanski hiši, na ozad-
ju lamelaste parcele, sodil tudi vrt. Poleg tega
so imeli meščani obdelovalno zemljo tudi zu-
naj mestnega obzidja, v mestnem pomeriju,
kjer so bili večji vrtovi, njive in na pobočjih
gričev tudi vinogradi. Zanimivo bi bilo na
enem ali dveh značilnih primerih preveriti,
kako je meščanska obdelovalna zemlja preha-
jala v roke večjih zemljiških lastnikov po eni
strani, po drugi pa se drobila na manjše par-
cele. 2e od srednjega veka sem so v okolici
m.est obstajali tudi večji kompleksi domini-
kalne zemlje, na kateri so v obdobju baroka
nastajale tudi urejene parkovne kompozicije.
Načelno naj bi v 19. stoletju vzporedno z
ukinjanjem fevdalnih privilegijev tudi parki
plemiških palač in vrtovi samostanov preha-
jali v javno rabo — tako kot po francoski re-
voluciji pariške Tuilerije in Luksemburški vrt
ali Hyde Park in Regent's park v Londonu.
Pri nas se je fevdalna zemljiška lastnina ob-
držala do revolucionarnega leta 1848, pa tu-
di potem so fevdalci večinoma obdržali svoje
statusne simbole — graščine in parke. Le v
nekaj primerih so nekdanji plemiški parki po-
stali odprti za javnost. Ni naklučje, da je bil
prav Žiga Zois prvi, ki je za javnost odprl
svoje vrtove v ljubljanskem predmestju Gra-
dišče." Najlepši primer pa je vsekakor ljub-
ljanski Tivoli kot največji javni park pre-
teklega stoletja pri nas, katerega sodobna zgo-
dovina se je začela s Francozi v času, ko je
bila Ljubljana prestolnica Ilirskih provinc,
prvi del današnjega Tivolija, ki je sodil pod
podturnsko graščino, pa je postal last mestne
občine in s tem javni park leta I860.'- Druga
ljubljanska znamenitost je bil park Zvezda,
za katerega »zasluge« si delita Jožef II., ko je
razpustil kapucinjski samostan v Ljubljani, in
kongres svete alianse, kateremu v čast so iz
samostanskega vrta naredili park. Med osta-
limi mesti sta še edino Maribor in Celovec
imela javne parke. V Celovcu so že leta 1850
uredili sprehajalne steze na božjepotnem
Kreutzberglu.'ä Mariborčani pa so iz nekda-
njega graščinskega vrta postopoma uredili
mestni park (tako so leta 1889 zasadili njegov
zahodni del).
Druga pomembna novost v zeleni zasnovi
naših mest so bili cestni in ulični drevoredi.
Ze za Marije Terezi.i^e so ob glavnih cestnih
vpadnicah v mesta zasajali kostanje in to
v Ljubljani ob Dunajski in Celovški cesti in
še kje. Topolov drevored z Marofa do Vrat so
v Novem mestu menda zasadili Francozi, kas-
neje so topole nadomestili s kostanji. V drugi
polovici stoletja so drevoredi na ulicah postali
velika moda in vsako kolikor toliko spodobno
mesto jih je imelo. V celinskih mestih so bila
to kostanjeva drevesa, v primorskih pa pinije,
akacije in podobno. Na drevorede v mestih
bi lahko gledali le kot na bolj ali manj modno
posnemanje francoskih ozelenjenih bulvarjev,
če ne bi bili še nekaj več — z njimi se je pri
gradnji mest pričela uveljavljati miselnost:
sonce — zelenje — zrak. To je v skrajni po-
sledici povzročilo preobrat v zasnovi starih
mest: v celoti se je zidava zgoščevala pred-
vsem na račun pozidanja zasebnih vrtov v
notranjščinah otokov, navzven pa so mestni
načrtovalci »človekoljubno« zasajali drevje po
ulicah. Tako je košček narave, ki ga je pred-
stavljal vrt in ki je bil zasebna dobrina, del
stanovanja, bil odpravljen, v zameno pa so
ljudje »pridobili« zelenje na ulici in v javnem
parku.
Področja za delo so bila v naših mestih pre-
teklega stoletja dvojnega značaja: bodisi so
bila to območja z delavnicami, manufaktu-
rami, skladišči, industrijskimi obrati bodisi
območja z, danes bi dejali, centralnimi dejav-
nostmi. Rekli smo že, da so se pri manjših
mestih različne dejavnosti prostorsko še pre-
pletale, le pri večjih mestih so se proizvodni
predeli ločili od ostalih delov mesta. Delitev
je bila najbolj izrazita v Trstu, kjer je ob
42
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
Meljskem zalivu, na južnem obrobju mesta,
zrasla prava industrijska cona, katere jedro
je tvoril Arzenal Avstrijskega Lloyda, zgrajen
1. 1852. V ostalih industrijskih mestih loka-
cija industrije govori o vsakokratni meji, do
koder je v tistem času segalo mesto — še več:
označuje tudi začetke implicitnega coniranja,
kot nam kaže primer Maribora. Njegovi mlini
in pivovarne so še stali na levem bregu Dra-
ve, ob starem mestu, medtem ko so železniške
delavnice kot prvi veliki obrat v mestu posta-
vili na desnem bregu, ob koroški železniški
postaji, s čimer je bil zapečaten industrijsko-
delavski značaj tega dela mesta.
Če so se na obodu mesta 19. stoletja nizale
grde in umazane industrijske cone in »repre-
sivni« predeli z bolnišnicami, vojašnicami, za-
pori, oziroma je mesto prehajalo v predmestja
in kmečko okolico, se je v ožjih mestnih sre-
diščih osredotočilo tisto, kar je mestom v očeh
sodobnikov dajalo poseben značaj: javne stav-
be. Naše tradicionalno mesto ni poznalo jav-
nih stavb, če izvzamemo komun ali mestno
hišo in sedež mestnega gospodarstva. Zato pa
se je mestno življenje odvijalo na trgih dn uli-
cah. V birokratskem mestu 19. stoletja so »sre-
dišča« mestnega življenja postali vsakršni ura-
di, meščanstvo, ki se je utrjevalo na oblasti,
pa je svoj status potrjevalo z vrsto kulturnih
ustanov. Ce prištejemo med javne stavbe še
šole in železniške-postaje (za katere smo že
rekli, da so bile v tem času še shajališče petič-
nežev^*), smo že našteli vse vrste novih repre-
zentativnih gradbenih nalog.'^s ggjg ^ njimi
sta prišla do izraza »prava« arhitektura in
urbanizem — in šele tukaj bi morali začeti
pisati to, kar naj bi po mnenju mnogih bil
»urbanizem 19. stoletja«.
Naj zaključim: urbanizem 19. stoletja na
Slovenskem pomeni študijsko temo, ki bi jo
veljalo podbrobneje obdelati. Njen obseg in
načelno problematiko je, upam, pojasnil pri-
čujoči zapis. Vsekakor ni moj namen pisati
zgodovine zato, da bi odkrili načela, po ka-
terih se je ravnala gradnja mest preteklega
stoletja; pa naj bodo to (moralno) estetske
norme ali (ekonomsko-tehnične) funkcional-
ne zahteve. Prav tako ne nameravam iskati
napak 19. stoletja, ki naj bi se razrastle v kri-
zo sodobnih mest s pojavi prenaseljenosti, so-
cialnega in fizičnega propadanja mestnega
okolja, stihijske rasti, kar vse naj bi s pamet-
nim urbanističnim načrtovanjem odpravili ali
vsaj omilili. Trdim, da je sodobni urbanizem
¦ zakoreninjen v 19. stoletju bolj, kot smo na-
vadno pripravljeni priznati. Njegovo gene-
tično zvezo z racionalnimi začetki arhitekture
in urbanizma s preloma stoletja, torej s tem,
kar so prispevali h gradnji naših mest Fabia-
ni, Jager, Plečnik in kasneje Vurnik, so tako
arhitekti sami kakor tudi različni pisci o arhi-
tekturi vedno poudarjali.'" Vsi skupaj pa raje
pozabljamo, da so prvi slovenski arhitekti —
urbanisti delovali z istih idejnih pozicij ka-
kor tuja regulativa in zato se njihove rešitve
niso razlikovale od tega, kar so pri nas delali
tujci. Osnovna naloga študija urbanizma v
preteklem stoletju bi torej bila, razčleniti oko-
liščine, v katerih se je urbanizem pojavil, in
hkrati pokazati tudi na manj svetlo plat nje-
gove zgodovine. I
OPOMBE
i. Idelfonso Cerda: Teoria General de la Ur-
banizacion, Madrid 1863. —¦ 2. Pri nais je izraz
^regulacija« prevladoval vse do konca 40. let.
Uporabljal ga je gradbeni zakon iz 1. 1931, 1. 1940
je bil veliki natečaj za regulacijo Ljubljane, v
Mariboru so v poznih 40. letih izdelali vodilni
regulacijski načrt. Sele temeljna uredba o ge-
neralnem urbanističnem planu (Ur. 1. FLRJ 1949
/78) je pravno označila prevlado lizraza urbani-
zem. — 3. Vise to obširno analizira Braco Rotar v
svoji knjigi Pomeni prostora, Delavska enotnost
Ljubljana 1981. — 4. Dejstvo je, da še danes ne
moremo govoriti o enotni urbanistični stroki ali
o usklajeni urbanistični politiki, urbanizem je
pač konglomerat raznovrstnih, zgodovinsko raz-
lično določenih prvin. —• 5. Po svoje iso že prosto-
urbanistične teorije 19. stoletja (kot so zamisli
idealnega mesta utopičnih socialistov in higieni-
stov, Sitiejeva vizija oblikovanja mest, Howar-
dova ideja vrtnega mesta itd.), same v sebi za-
ključene miselne celote, .saj temelje na enem
samem, izbranem načelu, ki ga lahko reduciramo
na pojem Razuma. Niso pa sintetične (kar ni ni-
ti corbusianska urbanistična doktrina), isaj do-
segajo enotnost tako, da večino elementov mest-
ne zidave enostavno zamolčijo in gradijo na eni
sami postavki, na racionalnosti. Tako tudi ne
problematizirajo svojih izhodišč, kar lahko pri-
pišemo edino zgodovinsko-kritičnim usmeri-
tvam zadnjega časa ¦— cf. R. Jakhel: Referat na
»Ziherlovih dnevih 1981«, (tipkopis), Ljubljana
1981, str. 9—11). — 6. Analizo pojma urbanisti kot
napačne zavesti g e prispeval Rudi Jakhel v knji-
gi Iluzija in resničnost urbanih središč, Cankar-
jeva založba, Ljubljana 1979. — 7. Izčrpna bibli-
ografija do leta 1973 je podana v raziskovalni
nalogi Inštituta za geografijo Univerze v Ljub-
ljani Industrializacija Slovenije — II. bibli-
ografija o industriji na ozemlju Slovenije (sesitia-
vil Marjan Ravbar ob sodelovanju Igorja Vrišer-
ja), (tipkopis Ljubljana 1973.). — 8. Jugosloven-
ski isitorijski časopis, 1937, str. 246. — 9. DZS,
Ljubljana 1966. — 10. Kronika, 1981, št. 2, str.
91—95. — 11. Državni organi na ravni okrožij in
dežel so že v času Marije Terezije bili pristojni
-.a mnoge zadeve, s katerimi so nadzorovali tako
zemljiška gospostva, kakor tudi organe mestne
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
43
uprave, ki so imeli značaj lokalnih, na starih
fevdalnih privilegijih temelječih institucij. — 12.
O takšnih odlokih iz let 1784 in 1785 za Kranj in
Škofje Loko govorita Zontar in Blaznik v Zgodo-
vini mesta Kranja (Muzejsko društvo za Sloveni-
jo, Ljubljana 1939, str. 239) oziroma v Škofji Lo.
ki in loškem gospostvu (Muzejsko društvo, Sko-
fja Loka 1973, str. 367), za Celje pa naj bi bil
odlok izdan leta 1787 oziroma 1788 — glej Janko
Orožen: Zgodovina Celja in okolice, Celjski zbor-
nik (posebna izdaja), Celje 1971, str. 344. — 13.
Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naro-
da, V., Državna založba Slovenije, Ljubljana 1974
str. 80—81. — 14. Edina izjema so bila deželna
glavna mesita, ki so imela več kompetenc pri vo-
denju upravnih in finančnih poslov. Cf. J. Zon-
tar, op. cit., str. 94. — 15. Gestrin — Melik, op.
cit., str. 120. — 16. Marjan Drnovšek: Ljubljan-
ski mestni statuti 1850—1934, Kronika, 1981, št.
2, str. 129. — 37. Za Celovec, ki je bil mesto ko-
roških deželnih stanov, in Gradec, deželno pre-
stolnico Štajerske, dekret očitno ni veljal, saj so
obzidja teh mest podrli šele Francozi. Cf. Theo_
dor Melieher: Die Städtebauliche Entwicklung
im Bereich der ehemaligen Befestungsanlagen,
gezeight an der 6 grösten österreichen Städten
— Graz, Klagenfurt, Salzburg, Wien, Innsbruck
und Linz zwischen 1800 und 1900, (tipkopis)   Te-
hnična visioka šola, Dunaj 1965, str. 125. — 18. Ta-
ko so na primer prodali obrambne stolpe v No-
vem mestu, Celju, Mariboru, in še kje. — 19.
Statistični podatki o gibanju števila prebivalcev
na slovenskem ozemlju so obdelani v poglavju
Populacija in agrarno prebivalstvo od srede 18.
stoletja do druge svetovne vojne (B. Grafenauer),
Zgodovina agrarnih panog. I., DZS, Ljubljana
1970 (še posebej zgovorna je tabela na s. 103). —
20. Prav izbiranje nabornikov je bil tisti meha-
nizem, ki je v drugi polovici 18. stoletja utiral
pot državno-upravni organizaciji slovenskih de-
žel. — 21. Kako je potekalo novačenje za avstriij-
sko mornarico, je podrobno opisal Pahor (cf. Mi-
roslav Pahor: Slovenski cestni križ kot faktor
rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah,
Slovensko morje in zaledje, letnik 2-3, Lipa, Ko-
per 1979, sitr. 135—208.) Večina slovenskih mor-
narjev je bila doma iz območij, kjer so sekali in
tovorili les za ladjedelništvo. Torej so naše fan-
te nabirali podobno, kot so izkoriščali naravne
vire. Pahor daje pojavu pozitiven predznak, saj
s tem dokazuje, da smo Slovenci tradicionalno
narod pomorščakov. — 22. O starih lokacijah in-
dustrije, povezanih z izrabo vode, govori razpra-
va Alberta Strune: Vodni pogoni na Slovenskem,
Tehnični muzej Slovenije Ljubljana 1955. — 23.
Takšne podatke o porastu števila prebivalcev v
večjih slovenskih mestih v obdobju na prelomu
18. in 19. stoletja navaja Grafenauer, op. cit.,
str. 73—74. — 24. Seveda ne misilim, da je samo
logika tehničnega razvoja pospešila industriali-
zacijo in rast mest, temveč da je kapital v svo-
ji ekspanzionistični  težnji izboiljševal komuni-
kacije in tehnološke osnove proizvodnje in si s
tem ustvarjal ugodnejše možnosti za razvoj. —
25. Cf. J. Fischer: Socialna in politična zgodovi-
na delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov
do leta 1889, (tipkopis) Ljubljana 1978 str. 44—60.
— 26. Izdelal ga je Viktor pl. Thomka. — 27. Vr-
ste fizičnih urbanih elementov v Celju smo po-
drobno proučili v raziskovalni nalogi Metoda
morfološke analize mestnega prostora, (tipkopis),
UI SRS, Ljubljana 1979. — 28. Sviluppo della cit-
ta e movimento operario tra la fine dele otto-
cento e il principio del novecento a Trieste, Trst
1979, glej tudi recenzijo B. Gombača v Kro-
niki, 1980, št. 3, str. 237—238. — 29. Vprašanje
urbanistične in gradbene zakonodaje je tema,
ki bi jo veljalo posebej obdelati. Res je, da so
do 1930. lata to področje urejali stavbni redi s
konca 18. istoletja ali iz prve polovice 19. sto-
letja. Pri stavbnih redih se je ohranil spomin na '
nekdanjo mestno avtonomijo — podobno kot
srednjeveški statuti so se tudi ,stavbni redi i>osa-
mičnih mest razlikovali med seboj in tako je vsa-
ko mesto imelo posebne, v podrobnostih različne
gradbene predpise. Kot je mestna uprava po-
stopoma prehajala v roke absolutistične države,
so tudi stavbne rede isprej emali državni upravni
organi. Tako je Trst dobil od guvernerja potrje-
ne jK)žarnovarnostne predpise že leta 1754, splo-
šne gradbene predpise leta 1789. Glej Gabriella
Bucco; Novi studi sui Borghi Storici di Trieste,
Piano particolareggiato della zona Al — Centro
storico di Trieste, (tipkopis). Trst 1977. Pregled
ljubljanskih sitavbnih redov je podal Vlado Va-
lenčič v Kroniki, 1967, št. 1, str. 35—45. — 30. Ja.
khel (op. cit.) je to dokazal za področje planske
prenove mestnih središč, vendar ugotovitev velja
za vse urbanistične posege. — 31. The Intelectual
versus the City, Harvard Un. Press, Cambridge
Mass, 1962. — 32. Tako je v Martinu Krpanu Lev-
stik uporabil motiv z zagovednim kmetom, ki
pride na Dunaj in debelo gleda cesarsko palačo,
kjer je »čudno lepo, še lepše kakor v cerkvi« in
ki se v mestu ne znajde, ker je »mesto veliko,
hiš je, kolikor jih nisem še videl... ako ravno
sem že v Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki iln
v Ljubljani, ali tolikih ulic ni nikjer«. V zgodbi
je prikazano dialektično nasprotje med vladar-
jem in podložnikom, kjer slednji vladarju poma-
ga ohraniti njegov vladarski položaj, za nagrado
pa dobi drobtinico — vladar prekliče že prej
dano samovoljno prepoved tovorjenja angleške
soli. — 33. S Ciklamnom, Agitatorjem iln Jaro go-
spodo je Kersnik prvi, ki je resneje obdelal te.
inatiko slovenskega malomeščanstva, predvsem v
njeni  narodnostno-politični razsežnosti. ¦—¦ 34.
Uvodno poglavje v Cvetje v jeseni je sploh edini,
čeprav idealizirani opis sodobnega meščanskega
vzdušja pri naših realistih. — 35. Grafenauer,
op. cit., str. 74. — 36. Gestrin — Melik, op. cit,,
sir. 238—39. Tako je bil Trst pred prvo svetovno
vojno največje slovensko mesto — Ljubljana z
okolico je tedaj štela nekaj nad 50.000 ljudi. —
37. Izidor Cankar — Obiski, Leposlovje — eseji
— Kritika,  Slovenska matica, Ljubljana 1968,
•olr. 149. —¦ 38. Na Primorskem je bil kamen se-
veda že od nekdaj glavno gradivo, na Gorenj-
44
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
akem pa so bile stanovanjske hiše večinoma že
pred 19. stoletjem zidane, kar izpričuje trdnejši
gmotni položaj gorenjskega kmeta. Tako kakor
na Gorenjskem so tudi drugje gospodarska po-
slopja pravzaprav do današnjih dni ostala večji-
del lesena. — 39. Kako je zasnova trgovsko-
industrijske naselbine, ki jo je ob starem Trstu
v letih 1719—23 pričela graditi Orientalna kom-
panija, vplivala na kasnejši razvoj klasicistične-
ga mesta, je analiziral Luciano Semerani s so-
delavci v knjigi Gli elementi della citta e lo svi-
luppo di Trieste nei secoli XVIII e XIX, Dedalo
libri, Bari 1969. — 40. Izraz je uporabil Jože Grego-
rič, ko je opisoval oblikovne lasitnosti tradicional-
nih mest. (Slovenska mesta in trgi. I., Kronika slo-
venskih mest, 1940, št. 4, str. 193—205). — 41. Edino
ljubljanske hiše ob Mestnem in Starem trgu
skorajda niso poznale vrtov, pač zaradi ozkega
prostora med Grajskim hribom in Ljubljanico. —
42. Seveda propadanje gradov na višinah ni bilo
značilno le za mesta, ampak za gradove nasploh.
— 43. Kljub temu je bil vpliv cerkve na družbo
zelo močan. Čeprav je bilo .šolstvo iaizirano, so
duhovniki-kateheti igrali največjo vlogo v vzgoj-
nem procesu. Na podeželju so bili učitelji še bolj
odvisni od cerkvenih oblasti. Na splošno gleda-
no, je država prevzela »javni« del indokitrinacije
prebivalstva (z institucijami šolstva, sodstva,
zdravstva itd.), medtem ko je cerkev usmerila
svoje delovanje bolj na polje zasebnega, družin-
skega življenja. Da se ni nikdar odrekla vzvo-
dom oblasti, je postalo jasno, če ne prej pa ob
koncu 70. let, ko se je klerikalizem vse bolj vple-
tal v politično življenje. — 44. Cf. Damjan Pre-
lovšek: Ljubljanska arhitektura v prvi polovici
19. stoletja, Sinteza, št. 36—37, 1976, str. 50—51.
— 45. Tako so večinoma vsi stavbni redi vsebo-
vali tudi odločbo, ki je prepovedovala zidanje
pritličnih hiš v strogem središču mest. — 46. V
Ljubljani je gradbena, gasilna in olepševalna
komisija delovala že od 1. 1798 dalje (op. cit, str.
48), v Celju pa od 80. leta 19. stoletja dalje (Pe-
ter Povh: Arhitektura 19. stoletja v Celju, ZUZ,
n. v. IX. 1972, str. 83. — 47. Seveda so bile tudi
v ruralnih okoljih »boljše« hiše (kot so gostilne,
trgovine, pošte) — zidane po mestno. — 48. Ljub-
ljana po potresu, 1910, .str. 95. — 49. Remy But-
ler — Patrice Noissette: De la oité ouvriere au
grand ensemble, F. Maspero, Pariz 1967, zlasti
Mr. 99—129. — 50. Da gre pri teh izrazih za dele
biologistične analogije, ki mesto enači z orga-
nizmom in ki je nastala prav v 19. stoletju, je
popolnoma jasno. — SI. Seveda ta trditev velja
predvsem za prestolnice, ki so vodile v arhitek-
turnih slogih in narekovale arhitekturni okus
dobe. V provincialnih okoljih so mesta še vedno
nastajala bolj po starem — na spontan način. —
52. Cf Rosella Fabiani: Pietro Nobile e la chiesa
di s. Antonio Nuovo, Archeografo Triestino, IV.,
1980, voi. XI. — 53. Glede krašenja fasad Pre-
lovšek za prvo polovico stoletja ugotavlja, da je
bilo precej omejeno zaradi instrukcije Francall.
iz leta 1820, da naj pri javnih stavbah opustijo
ves nepotreben okras. Cf. op. cit., str. 48.—¦ 54.
Novomeško olepševalno društvo je bilo utanov.
Ijeno leto pred koncem stoletja. — 55. Kaj vse
je sodilo v pristojnost mestne občine, nam kaže
že omenjena publikacija, ki jo je izdal ljubljan-
ski občinski svet leta 1910 (Ljubljana po potresu):
poleg magistrata in njegovih uradov še policija,
oskrbovanje ubožcev, posredovanje dela, gradnja
vojašnic, šol, kanalizacije, vodovoda, klavnic, trž-
nice, elektrarne, regulacija mesta, mestni nasadi,
mestni arhiv in podobno. Vendar ne smemo po-
zabiti, da je bila Ljubljana v skladu z upravnimi
reformami pomarčne dobe mesto z lastnim sta-
tutom in je kot taka imela večje pristojnosti od
običajnih mest. — 56. Kot značilen primer takšne
miselnosti   navajam citat  iz zgoraj  omenjene
knjižice (str. 101) »Napram pretečim epidemijam
so se sestavile posebne zdravstvene komisije. Te
komisije so pregledovale predvsem hiše, name-
njene za prenočišča tujcem, potem gostilne in so
obhodile vse dele mesta. Povsod, kjer so se po-
kazali zdravstveni nedostatki... so naročale od-
pravo vseh nerednosti in iSo dosegle marsikatero
asanacijo. Z javnim zdravstvom v najožji zvezi
je tudi odprava pocestnega vlačugarstva .. . uved-
lo se je najstrožje nadziranje in kaznovanje, kar
je imelo za zdravstvo in varnost mesta ugoden
vpliv.« — 57. B. Rotar, op. cit., predvsem str. 150
do 166. — 58. Takšno vlogo so imeli srednjeveški
načrti samostanov, cerkva in drugih pomembnih
gradbenih podvigov. — 59.  Marc-Antoine La-
guier: Essai sur 1'architecture, Paris, 1755, pov-
zato po: Jaques Lucan: Strategies sur la ville,
construire en quartiiers inciens. Centre d'Etudes
et de Recherches Architecturales,  Pariz 1980,
str. 21. — 60. Tako ni nič čudnega, če so prav za-
pori in idealna mesta utopičnih socialistov najči-
stejši primeri racionalizma 18. in 19. stoletja — pri
njih je izhodiščni moitiv, kako najbolj učinkovito
moralizirati ljudi. Cf. Jaques-Alain Miller: Des-
portizem Koristnega, Problemi —¦ Razprave, št.
209—211. 1981, str. 17—35; in Michel Foucault:
Surveiller et punir, Ed. Gallimard, Pariz 1975. —
61. Ledouxovo naselje Chaux s tovarno za prede-
lavo soli je tako prva (resda le delno) uresniče-
na zamisel idealnega mesta in ima vse značilnosti
sodobnega urbanizma — temelji na redu (geome-
triji), do realnega prostora nima nobenega od-
nosa (ga zanikuje), zato je njen referent abstrakt-
ni prostor načrta, temelji na prostorski in social-
ni segregaciji (čeprav je tukaj zaradi majhnih
razmerij tudi manj izrazita) — in kot smo že de-
jali —¦ uresničen je le torzo arhitektove zamisli.
Edini pomembnejši razloček pa je v tem, da je pri
Ledouxu proizvodni del poudarjen — postavljen je
v središče kroga, medtem ko je pri sodobnih ur-
banističnih izvedbah pomaknjen na obrobje me-
sta, neoblikovan, zakrit. — 62. Tako je na pri-
mer Novo mesto, ki ga ni mogoče prištevati med
nepomembna naselja, dobilo novo karto v merilu
1 : 5000 šele leta 1962. — 63. Cf. J. R. Mullin :
American Perceptions of German City Planning
at the Turn of the Century, Urbaniism Past and
Present, Department of History, Milwaukee, Wi-
scounsin, str. 322—25) 1976/77, št. 3, str. 9. — 64.
Tako na primer Blaznik (Škof j a Loka in loško
gospostvo,  str. 322—25) opisuje socialni razvoj
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
45
Železnikov, ki se je razlikoval tako od podežel-
skega kakor od mestnega. — 65. Zgodovina Tr-
bovelj, Hrastnika in Dola, ObLO, Trbovlje 1953.
-- 66. Bolje rečeno: smo imeli, ker je od prvotne
zasnove ositalo bore malo. — 67. Rogaška Slatina
na starih slikah, fotografijah, zemljevidih, spo-
menikih in kozarcih. Zdraviliški svet Rogaška
Slatina 1964. — 68. Howardova zamisel je bila,
da bi v vrtnem mestu prebivali predvsem pred-
stavniki srednjega in nižjega razreda, že v Let-
chworthu in Welwynu pa je stanovalo bore mald
delavcev. Vrtna mesta po Evropi pa so skoraj v
celoti le vilski četrti premožnih. — 69. Tako 'SO
v mariborskih predmestjih še po drugi vojni po-
eta vlj ali butance — to je hiše iz zbitega blata.
—¦ 70. Prvi primer zadružne stanovanjske grad-
nje s postopnim odplačevanjem glavnice je bila
kolonija ob Hranilniški ulici za ljubljanskim Be-
žigradom, zgrajena med leti 1887 in 1907. — 71.
Po njegovi ismrti je park spet postal zaprt za
javnost. — 72. Cf. Majda Smole: Graščine na
nekdanjem Kranjskem, DZS, Ljubljana 1982, str.
366. — 73. Park na Kreutzberglu so ustanovili
zato, da bi počastili cesarja Franca Jožefa, ki je
tega leta obiskal Celovec. Cf. Th. Melieher, op.
cit., str. 152. — 74. Tako se je dunajska noblesa
vozila na oddih v Benetke, v Opatijo in v druga
moderna letovišča preko naših krajev. Ko je za-
slovela Postojnska jama, so se petični turisti na
vožnji skozi Postojno ustavljali in tako so leta
1877 zgradili prvi hotel na Kranjskem, ki je bil
postavljen prav v te namene — hotel Althoff.
— 75. Trst je bil tudi v tem pogledu izjema, saj
v njem najdemo celo pahljačo gradbenih nalog,
značilnih za velika evropska mesta: banke, zava-
rovalnice, borzo, veletrgovine, cerkve različnih
veroizpovedi itd. — 76. Zadnji v tej vrsti je čla-
nek Edvarda Ravnikarja Urbanistična misel v
Sloveniji od leta 1800. Kronika 1981, št. 2,
167—171.
1;