Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj tja tole . s1 ti 20. in 2 tnos v slovenske umea vih nagrajence k talna zbirS Galerije Prešerno 2 4 Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj Izdal in založil: Zavod za turizem Kranj; zanj: Branko Fartek, v. d. direktorja Uredniški odbor: Marko Arnež, Marko Tušek, dr. Nadja Zgonik, dr. Milček Komelj, mag. Barbara Kalan Avtor projekta in glavni urednik: Marko Arnež Strokovna urednica: dr. Nadja Zgonik Tehnična urednica: mag. Barbara Kalan Predgovori: mag. Julijana Bizjak Mlakar, Boštjan Trilar, prof. dr. Janez Bogataj Uvodnik: Marko Arnež Strokovna besedila: dr. Nadja Zgonik, dr. Milček Komelj, dr. Lev Menaše, mag. Barbara Kalan Katalog del: Sonja Božič Pudgar Življenjepisi Prešernovih nagrajencev: Polona Hafner Ferlan Prevod v angleški jezik: Katarina Ropret, Ljiljana Tweedie (življenjepisi Prešernovih nagrajencev) Revizija prevodov angleških življenjepisov Prešernovih nagrajencev: Katarina Ropret Izbor iz besedil razstavnih katalogov: Marko Arnež, mag. Barbara Kalan Jezikovni pregled: Marija Šubic Korekture: mag. Barbara Kalan, Marija Šubic Fotografije: Marko Tušek (avtor fotografij umetniških del), arhiv Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, Fototeka Gorenjskega muzeja, arhiv Marka Arneža, Tina Dokl, fotoarhiv družine Vidic, Ivan Dvoršak, Jure Eržen, Boštjan Gunčar, Drago Holynski, mag. Barbara Kalan, Tihomir Pinter, Jack Prichett, Tone Stojko, Helmuth Weichselbraun; razstavni katalogi Akademski kipar Frančišek Smerdu: 1908-1964: spominska razstava, Postojna 1978. Kraška muzejska zbirka, Inštitut za raziskavo krasa, Postojna 1978; Floris Oblák. Amata, Postojna 2004; Gabrijel Stupica. EWO, Ljubljana 1993; Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije: 1950-2000: stalna postavitev = Selected Works of Slovene Artists from the Museum of Modern Art Collections: 1950-2000: permanent display. Moderna galerija, Ljubljana 2002; Rudolf Kotnik: retrospektiva = Retrospektive: Umetnostna galerija Maribor, 1994. Maribor, Umetnostna galerija, 1994 Grafično oblikovanje: Marko Tušek Tisk: Tiskarna Košir Naklada: 600 izvodov Cena: 38 EUR Monografija je nastala v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije, Mestno občino Kranj, Zavodom za turizem Kranj, Zavarovalnico Triglav, d. d., Gorenjsko banko d. d., Elektrom Gorenjska, d. d. in Aerodromom Ljubljana, d. o. o. Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj Glavni trg 18 4000 Kranj Galerija Prešernovih nagr ajencev za likovno umetnost Kr anj www.gpn.kranj.si 2 Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj 4 Kazalo Julijana Bizjak Mlakar Ob 20. obletnici Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj 8 Boštjan Trilar Potovanje v bogatejši, ustvarjalnejši in boljši svet 10 Janez Bogataj Z Galerijo Prešernovih nagrajencev v Kranju je tudi Prešeren vsak dan z nami 12 Marko Arnež Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj dvajset let v Prešernovem mestu 14 Lev Menaše Srečanje z umetniki 18 Nadja Zgonik Dvajset let dela za zbirko Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju ali izzivi zbirateljstva slovenske umetnosti 20 Milček Komelj Galerijsko svetišče lavreatov: Prešernove nagrade in Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju 24 Izbrana dela stalne zbirke 38 Katalog del in življenjepisi Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada 238 Barbara Kalan Pavšlarjeva hiša v Kranju 304 Razstave v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj 1995-2015 310 Nagrajenci Seznam prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada za likovno umetnost 1947- 2015 324 Abecedno imensko kazalo 326 Sodelujoči pri razstavah v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj 1995- 2015 330 Selected from the monograph 332 Ob 20. obletnici Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj Julijana Bizjak Mlakar Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, ki letos praznuje dvajset let obstoja, uresničuje vizijo Kranja kot Prešernovega mesta. Ne povezuje pa le prebivalcev Kranja, temveč z likom pesnika Franceta Prešerna povezuje tudi prebivalce celotne Slovenije. V Zdravljici je Prešeren izpovedal stoletni slovenski sen in zamisel o sožitju vseh narodov sveta. Z njegovo poezijo smo Slovenci v literarnem pogledu postali enakovredni evropskim narodom. In prav v tej univerzalnosti vrhunske umetnosti, ki v enaki meri nagovarja Slovence kot tudi druge narode, leži širše umetniško razumevanje kulture. Ustvarjalnost je temelj razvoja naše družbe in umetnost je najvišji izraz naše identitete. Investiranje v kulturo, umetnost in ustvarjalnost je naša najboljša naložba za prihodnost, za hitrejšo vzpostavitev vključujoče družbe znanja, razumevanja in dialoga, v središču katere so človek in njegove resnične potrebe - to pa ste v Kranju od nekdaj vedeli. Tudi tedaj, ko se je porodila ideja o ustanovitvi galerije. Umetnost, ki je stoletja nastajala na ozemlju Slovenije, je v veliki meri določal njen poseben geografski položaj. Od nekdaj je bila Slovenija stičišče različnih civilizacij in kultur. Prek ozemlja današnje Slovenije so potekale trgovske poti, po njih pa so potovali tudi umetniki, ki so iz velikih evropskih kulturnih centrov prinašali aktualne umetniške sloge. Potovali so tudi Slovenci. Tako je skozi čas nastajalo z lokalnimi značilnostmi obarvano umetniško izročilo. 8 Umetnost, ki se je oblikovala ob vplivu naravnih danosti pokrajine in popotnikov, ki so jo prečili, se bolj kot v velikih potezah razkriva v zanimivih podrobnostih, ki se skrivajo v zbirkah, kakršno ima Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj. Utemeljena je na posebnem, čeprav na videz pre-prostem skupnem imenovalcu - na likovnih delih avtorjev, ki so prejeli najvišje nacionalno priznanje za umetnost. Časovno zajema skoraj polovico stoletja, ko so se spremembe dogajale zelo hitro, zato je nabor slikarskih, kiparskih in grafičnih del raznoroden tako po avtorskih poetikah kot po ustvarjalnih praksah, ki sta jih uveljavili naša polpretekla zgodovina in sodobnost. Ta posebni nabor in razstave, ki na simbolni ravni oživljajo likovne vizije avtorjev, na zanimiv način pripovedujejo o pogledu slovenske družbe na umetnost svojega časa. Umetniška zbirka je dragocena dopolnitev nacionalnih in zasebnih pregledov slovenske likovne umetnosti druge polovice dvajsetega in zgodnjega enaindvajsetega stoletja. Zbirka Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada je zanimiva tudi s kulturnozgodovinskega stališča. Toliko bolj, ker je povezana s Prešernovim imenom. Ob dvajseti obletnici Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj iskreno čestitam vsem, ki ste dve desetletji uspešno uresničevali njeno poslanstvo, ljubiteljem umetnosti in obiskovalcem galerije pa želim še veliko umetniških užitkov, domišljije in svobode v razumevanju in interpretiranju vrhunske ustvarjalnosti. Mag. Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo Republike Slovenije Potovanje v bogatejši, ustvarjalnejši in boljši svet Boštjan Trilar Spoštovani, v letošnjem letu smo priča imenitnemu dogodku, saj sredi starega mestnega jedra Kranja, v prelepi meščanski hiši praznujemo 20 let Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, jubilej galerije, v kateri so razstavljena dela najboljših slovenskih likovnih umetnikov, ki so za svoj ustvarjalni opus prejeli najvišji državni priznanji - Prešernovo nagrado oziroma nagrado Prešernovega sklada. Ob tem se mi zastavlja vprašanje, kaj žene umetnika, da snovno izrazi svoj notranji svet občutij in podob? Verjetno si lahko odgovor vsak razlaga po svoje, pa vendar je eden lahko tudi ta, da nam enostavno želi pokazati drugačen pogled na svet. Hkrati pa je umetnost tudi potreba vsake družbe, tisto nekaj več, kar nas bogati in čustveno izpolnjuje. Je posebno bogastvo, ki ga od sodobnikov lahko užijemo sedaj in tukaj. Zadovoljen sem, da je bilo pred dvajsetimi leti dovolj posluha za podporo slovenskim likovnim umetnikom, ki so bili pripravljeni sodelovati pri ustanavljanju galerije in razstavljanju svojih najboljših del. Vsaka posamezna razstava je bila posebna in nas je s svojim sporočilom notranje bogatila. Pred dvajsetimi leti sta dr. Nace Šumi in Marko Arnež skupaj z nekaterimi drugimi zanesenjaki začela uresničevati zamisel, da bi s prodajo likovnih del Kranju pomagali do galerije, likovnega hrama vrhunskih del naših največjih mojstrov. Nastajati je začela stalna zbirka Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki je svoj domicil našla v starem Kranju. Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj od svojega začetka deluje pod okriljem Mestne občine Kranj. Občinska uprava, še zlasti pa župani, so imeli za delovanje galerije vedno razumevanje. Tudi sam, kljub neprijaznim časom za kulturo, podpiram poslanstvo galerije. Lokalna skupnost je, podobno kot umetnost, občutljiv mehanizem, ki prav tako mora slediti gibanju in zapletenemu spletu potreb ljudi. Kot župan Mestne občine Kranj se bom skupaj s svojimi sodelavci nenehno trudil izboljšati pogoje bivanja in dela. Zavedam se, da nas vlaganja v kulturo precej stanejo, vendar bi nas brez zavedanja, da so ta vlaganja nujna, dolgoročno stalo še veliko več. 10 Uspehe 20-letnega obstoja in razvoja galerije pripisujem vodji galerije Marku Arnežu, ki je bil od vsega začetka ključna osebnost. Vseskozi je nadgrajeval vsebino galerije in za sodelovanje uspel pridobiti tako nagrajence kot institucije. Zato gre zahvala najprej njemu in enako vsem Prešernovim nagrajencem in nagrajencem Prešernovega sklada, ki so prispevali likovna dela v bogato stalno zbirko Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj. Prav tako se je treba zahvaliti vsem mojim predhodnikom, bivšim županom našega mesta, ki so imeli posluh, da je Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj zaživela in se tako uspešno razvi-jala. Tudi na ta način se izkazuje družbena odgovornost lokalne skupnosti, solidarnost in tisto, kar v duhu Evropske unije imenujemo družbena povezanost. Spoštovani, hvala vam za vaše delo, hvala vam za vaš prispevek k razvoju likovne umetnosti in za to, da ver-jamete, da je likovna umetnost potovanje. In da je to potovanje v bogatejši, ustvarjalnejši in boljši svet. Hvala tudi vsem tistim, ki vseh teh 20 let obiskujete razstave. Iskrene čestitke ob vaši in naši 20. obletnici Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj z željo, da živi in nas bogati naprej, da bomo lahko tudi ob naslednjih obletnicah ponosni na napredek v tako lepem in zgodovinsko bogatem obdobju. Boštjan Trilar, župan Mestne občine Kranj Z Galerijo Prešernovih nagrajencev v Kranju je tudi Prešeren vsak dan z nami Janez Bogataj Dvajset let neke galerije sicer ni veliko obdobje. A pri Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost so zadeve nekoliko drugačne. Ob podeljevanju nagrad za vrhunske dosežke na različnih umetnostnih in kulturnih področjih, torej tudi na likovnih, se iz leta v leto razširja odslikava del nagrajencev na različna področja in z različnimi oblikami, prireditvami, dejavnostmi. Najbolj razveseljivo je, da se to ne dogaja le v krajih, ki so neposredno povezani s Prešernovim življenjem in delovanjem, ampak tudi povsod po Sloveniji, v zamejstvu in na območjih, kjer živijo družine naših izseljencev in njihovih potomcev. V leto 1995 segajo začetki delovanja Galerije Prešernovih nagrajencev, kot ene različnih oblik kulturnega delovanja, povezanih s Prešernovimi pesniškimi mislimi ter sporočili in z deli nagrajencev za življenjsko delo ali nagrajenci Prešernovega sklada za pomembne dosežke v preteklem letu pred podelitvijo nagrad za tekoče leto. Galerija je bila formalno ustanovljena leta 2002 in je dobila svoje stalne prostore v prenovljeni Pavšlarjevi hiši, v starem mestnem jedru Kranja. Vsako leto se na Prešernov dan, pravzaprav že nekaj dni pred njim, Slovenija na več različnih načinov kulturno predrami. En njen del potem po vseh svečanostih in proslavah spet zaspi, velika večina pa razvija svoje kulturno delovanje čez celo leto, torej od kulturnega praznika do naslednjega. Tudi Upravni odbor Prešernovega sklada razume in poudarja to pestro celoletno kulturno dogajanje kot pravo obliko razumevanja pesnikovega spomina in sporočila. Vsakoletna proslava s podelitvijo nagrad je le kulturna in umetniška »inventura« in postavitev imen posameznih ustvarjalcev na oder najboljšega, kar premore ustvarjalni duh v naši državi. Bolj pomembno je, da posamezni avtorji in avtorice ter njihova dela živijo z nami čez celo leto in dolga desetletja ter nam tako bogatijo vse tisto, kar imenujemo kakovost življenja, čeprav ta pojem v Sloveniji pogosto še vedno popolnoma narobe razumemo (!). 12 Med Prešernovi nagrajenci so tudi posameznice in posamezniki s področij likovnih umetnosti. Ustvarjalci vizualnega v bivalnem, družbenem in naravnem okolju, avtorji, ki vedno bolj črno-belim vsakdanjikom in praznikom dodajajo barvo, rastre, strukture, plastiko, oblike, vsebine, vprašanja, odgovore in še kaj … Ko prebiramo pregled delovanja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost, nas najprej pozitivno presenetijo številke. A tukaj smo že pri statistiki, za katero vemo, kako je z njo (!) in kaj pomeni (!). Tudi sicer podpisani ne sodim med tiste, ki bi delo ustanov s področja likovne umetnosti (in tudi drugih kulturnih in še kakšnih področij) vrednotili in ocenjevali po številu razstav in razstavljavcev, tudi po številu razstavljenih del in del, ki jih hranijo v stalnih zbirkah. Pomembnejši je značaj posameznih ustanov, njihovo poslanstvo, pedagoški pomen in navsezadnje tudi sooblikovanje razumevanja tega umetnostnega in kulturnega področja, tako kot si to prizadevajo še v gledališčih, koncertnih dvoranah, na filmskih platnih ali televizijskih ekranih in še kje. Prešernove nagrade so najvišje priznanje naše države za posameznike in skupine, torej tudi na področjih likovnih umetnosti. Zato moramo zbirko del v tej kranjski galeriji in posamezne občasne razstave razumeti kot reprezentativni izbor vsega tistega, kar je bilo s strokovno presojo (včasih bolj, včasih manj primerno) uvrščeno med cvetober likovne ustvarjalnosti od takrat, ko se Prešernove nagrade podeljujejo. Z razstavami, torej dostopnostjo del in njihovih avtorjev najširši publiki, ne zapolnimo le vzgojnega poslanstva, ampak na poseben, vizualen način omogočamo, da so tudi mnoga izjemna Prešernova sporočila vsak dan med nami. Prof. dr. Janez Bogataj, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj dvajset let v Prešernovem mestu Marko Arnež Dvajset let Galerije Prešernovih nagrajencev označuje dvajset let »Prešernovega mesta«. Čeprav je galerija v današnjem pomenu nastala leta 2001, za njen začetek lahko upravičeno štejemo leto 1995, ko smo v Kranju prvič pripravili razstavo Slikarji za Prešernovo mesto. V Ravnikarjevi stebriščni dvorani na Mestni občini Kranj sva s slikarjem Klavdijem Tutto in še nekaterimi sodelavci na slikarska stojala postavila slike kranjskih in izbranih slovenskih slikarjev v želji, da se ob 200. obletnici Prešernovega rojstva z zbranimi sredstvi od prodaje del priključimo praznovanju jubilejev leta 2000. Po štirih razstavah Slikarji oziroma Likovni umetniki za Prešernovo mesto so na več kranjskih razstaviščih razstavljali likovni umetniki, ki so do leta 1947, ko so se začele podeljevati Prešernove nagrade, prejeli to najvišje priznanje za področje umetnosti oziroma kulture. Mnogi, ki smo pripravljali razstavo (številne slovenske galerije in njihovi kustosi), predvsem pa dr. Nace Šumi in dr. Lev Menaše, ki je bil kasneje dolga leta umetnostni vodja galerije, smo vedeli, da si Prešernovo mesto zasluži galerijo, v kateri se bodo zbirala in predstavlja dela Prešernovih lavreatov. Z naklonjenostjo, ki so jo kazali kranjski župani in svetniki Mestne občine Kranj do te zamisli, smo leta 2001 dobili galerijske prostore v stari meščanski Pavšlarjevi hiši v starem mestnem jedru. Prva samostojna predstavitev Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada v Kranju je bila razstava grafik Lojzeta Spacala in Vladimirja Makuca. Ravnikarjeva dvorana je s 70-imi grafikami pri-vabila številne obiskovalce, med njimi tudi bodoče razstavljavce. Razstavi Milana Rijavca in Franca Novinca v naslednjem letu sta potrdili predvidevanja, da bo v Kranju zrasla nova galerija, dokončno pa je kranjski nagrajenec Prešernovega sklada Vinko Tušek s prvo razstavo in donacijo v nastajajočo zbirko začel novo poglavje kranjske in slovenske galerijske dejavnosti. Galerija Prešernovih nagrajencev je postala hiša umetnosti, saj nudi razstavne prostore razstavljavcem, predvsem pa se v njej srečujejo ljubitelji vrhunske slovenske umetnosti. V času svojega delovanja je galerija pri mnogih razstavah sodelovala s številnimi slovenskimi galerijami, muzeji in kustosi, v zadnjih letih pa je tesnejše povezovanje tudi z Upravnim odborom Prešernovega sklada. Vseskozi pa ostaja dejstvo, da te galerije v taki obliki ne bi bilo, če ne bi bilo umetnikov, ki so bili (in so še) v stalno zbirko pripravljeni pokloniti svoja dela, ter Mestne občine Kranj, ki je prisluhnila vsem tistim, ki smo gradili galerijo in seveda obiskovalcem, ki so že zelo zgodaj prepoznali, da je ta galerija nekaj posebnega. Večina nagrajenih umetnikov, ki sem jih nagovoril, da bi svoje delo podarili v stalno zbirko in s tem Prešernovemu mestu, je bila pripravljena to storiti. Danes galerija v stalni zbirki hrani 650 del, kar predstavlja dela okrog 70% vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada za likovno umetnost. V stalno zbirko galerije je bilo 96% likovnih del podarjenih, 4% pa odkupljenih. Zavidljiv podatek, ki potrjuje, da si je galerija s svojim delom ustvarila zaupanje pri umetnikih. Nekateri se v takem načinu graditve zbirke niso prepoznali, saj so mnenja, da bi se to moralo urediti z odkupi. Povsem upravi- čeno, hkrati pa vemo, da zbirke ne bi bilo, če se ne bi odločili za tak koncept, saj denarja za odkupe ni niti pri nacionalnih institucijah. 14 »... Z rojstvom slogana ‘Kranj Prešernovo mesto’, je Kranj pričel izgubljati predznak zgolj industrijskega mesta, O pomenu zbirke Galerije Prešernovih nagrajencev podrobneje v pričujoči monografiji piše dr. Nadja med ljudmi pa se je pričela krepiti Zgonik, sam pa bi izpostavil nekatere umetnike, ki so s svojimi donacijami bistveno prispevali k nastajanju zgodovinska zavest o njihovem mestu. stalne zbirke. Kot sem že omenil, je med prvimi galerijo in zbirko sprejel za svojo Vinko Tušek. Donacija Dozorela je tudi ideja o Galeriji Prešernovih nagrajencev, ambienta Sprehod skozi sliko je začetek stalne zbirke. S prvo razstavo v Pavšlarjevi hiši je Tušek privabil ki je z zavzetostjo in odobravanjem številne Kranjčane in kolege umetnike iz vse Slovenije. Kasneje so tudi po njegovi zaslugi razstavljali nje-mnogih akterjev ugledala luč sveta ...« govi prijatelji Dragica Čadež, Dušan Tršar in Tone Lapajne. Tuškov opus v zbirki je tudi eden najobsežnejših, pomemben del zapuščine sta galeriji darovala tudi njegova hči Eva in sin Marko. Marko Arnež, vodja galerije Pri pripravah razstav in zbiranju del za zbirko sem z mnogimi umetniki navezal prave prijateljske odnose. Posebno prijateljstvo se je spletlo z Vladimirjem Makucem, ki je v Kranju samostojno razstavljal trikrat, prvič je Kraševko predstavil že leta 1997 na razstavi Likovni umetniki za Prešernovo mesto. Makuc je bil med prvimi slikarji, ki mi je odprl vrata svojega ateljeja ter me ob najinih številnih srečanjih poučeval o slovenskem slikarstvu, tudi tistem izpred šestdesetih let. Njegov odnos do galerije se kaže tudi v umetnikovi donaciji, ki obsega okrog 43 del. Na podoben način je galerijo »začutil« tudi Marjan Pogačnik. Tisti, ki so ga poznali, vedo, da je bil Pogačnik vase zaprt umetnik in da je le poredko vabil v svojo vilo na Teslovi 2 v Ljubljani. Ko sem ga obiskal leta 1999 in mu razložil, kakšno galerijo pripravljamo v Kranju, nam je za razstavo leta 2000 podaril grafiko z naslovom Brezizhodno. Kasneje sem bil večkrat gost v njegovi hiši, leta 2005 mi je njegova soproga Bogomila Avčin Pogačnik izročila 28 grafičnih odtisov z željo obeh, da z njimi pazljivo in odgovorno ravnam v »korist slovenskega naroda«. Pogačnika (Marjan in njegova soproga Bogomila) sta bila do nekaterih institucij nezaupljiva, precej ljubši so jima bili »zaljubljenci v umetnost«, kamor sta štela tudi mene. Dr. Milček Komelj je v obsežnem delu Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost podrobneje razgrnil umetnikov pogled na slovensko umetnost, v pričujoči monografiji pa dr. Komelj piše o Prešernovih nagradah in nagrajencih. Podarjena Pogačnikova dela smo predstavili tudi v Pavšlarjevi hiši v sodelovanju z Narodno galerijo in dr. Andrejem Smrekarjem. Število umetnikov, ki želijo sodelovati z galerijo, se vsako leto povečuje. Nekaterim umetnikom z razstavami sledimo tudi pri njihovih obletnicah. Prvo tako praznovanje je bila 80. obletnica Franceta Slane leta 2006. Odprtje razstave smo zaradi izjemnega zanimanja pripravili kar na Glavnem trgu. Slana je v stalni zbirki zastopan s tremi akvareli, ki so nastali ob potresu v Skopju leta 1963 in zanj značilnim šopkom. S Slano je galerija sodelovala večkrat, nazadnje ga je predstavila na treh slovenskih gradovih (na Ljubljanskem gradu, v Gradu Slovenska Bistrica in na Loškem gradu). Največja razstava pa je bila ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Spacala leta 2007. Takrat smo se povezali s številnimi galerijami in muzeji po Sloveniji in v Italiji. Bogat grafični opus tega priznanega umetnika je stalni zbirki podaril Martin Spacal. Od kiparjev je v zbirki galerije najbolj množično zastopan akademik Drago Tršar. Ob njegovem jubileju smo zanj v Kranju v letih 2009 in 2012 pripravili dve pregledni razstavi. Na prvi so bila predstavljena predvsem dela iz brona, na drugi pa iz žgane gline. Sedem njegovih skulptur je ostalo v Prešernovem mestu. Da so Prešernovi nagrajenci resnično vzeli galerijo za svojo, se lepo vidi tudi v bogatih donacijah Alenke Gerlovič, Karla Zelenka, Staneta Jagodiča, Valentina Omana, Bogdana Borčića, Andreja Jemca in še koga. Vendar zato nismo bili nič manj veseli in ponosni, kadar so nam razstavljavci po razstavi pustili »zgolj« posamično delo. Emerik Bernard je eden tistih umetnikov, ki se je za razstavo v Pavšlarjevi hiši pripravljal zelo natančno. Arhitektura prostorov ga je tako prevzela, da je moral skupaj z ženo Mileno Usenik večkrat pripotovati iz Logatca v Kranj, da je premeril vse prostore in niše, kamor je postavil svoja dela. Njegovo delo Zatočišče dvojnosti, ki je po razstavi ostalo v galeriji, je eno najbolj monumentalnih del v zbirki. Pavšlarjeva hiša je hiša, ki hoče videti. Vsak prostor zahteva od razstavljavca intimen odnos, zato so nekateri potrebovali več let, preden so se odločili, kaj in kako bodo razstavljali v njenih sobanah, med njimi še posebej Andrej Jemec, Gustav Gnamuš, Lujo Vodopivec, Tugo Šušnik in Herman Gvardjančič. Posebna popestritev galerije sta bila ilustratorja Milan Erič in Zvonko Čoh. V času njune razstave se je galerija spremenila v pravo instalacijo. Več kot teden dni sta postavljala svinčnike po sobah galerije in lepila ilustracije po stenah, da je na koncu vse izgledalo kot prava čarovnija. Skupaj z animiranim filmom Socializacija bika? sta navdušila mlade in malo manj mlade obiskovalce. Ta duh otroško čarobnega sta razstavili tudi Lila Prap in Marlenka Stupica. Lila Prap radovednega otroka, Marlenka Stupica pa je v odraslem gledalcu zbudi-la otroka s podobami iz Grimmovih in Andersenovih pravljic in ga za trenutek popeljala na počitnice domišljije. Nekaj razstav nam je uspelo pripraviti tudi skupaj z nagrajenci z drugih področij, npr. razstavi dveh umetnikov iz Trsta, Klavdija Palčiča in Miroslava Košute, ter slikarja Andreja Jemca in pesnika Nika Grafenauerja. Razstave in stalna zbirka, ki je predstavljena v tej monografiji, so podobe umetnikov in njihovih del, zato je Galerija Prešernovih nagrajencev predvsem njihova zgodba, zgodba o umetnikih in njihovem čutenju sveta. Želje, ki sem jih zapisal v katalogu leta 2000, da bo imela v prihodnosti stalna zbirka galerije nacionalni pomen in da bo hkrati ponos Prešernovega mesta, so se v veliki meri izpolnile. Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj 16 Srečanje z umetniki Lev Menaše Skranjsko Galerijo Prešernovih nagrajencev sem sodeloval dvanajst let. Koristi so bile raznovrstne: poleg tega, da sem obogatel, sem ob pripravljanju razstav srečal veliko umetnikov in umetnic - nekatere sem osebno poznal že prej, za večino pa sem samo vedel. Med takšne sodi že eden prvih, Milan Rijavec; njegova razstava je bila, kakor še nekaj zgodnejših in poznejših, oktobra 2002 postavljena v avli Mestne občine in je izgledala točno tako, kakor vse v takšnih in drugačnih avlah postavljene predstavitve - dobra dela, a slaba osvetljava in značilno reprezentativno okolje, konkretno socrealistično, ki se je (ne samo v tem primeru) neusmiljeno spopadlo z umetnikovimi vse prej ko socrealističnimi slikami in risbami. Rijavec je značilen predstavnik generacije, ki se socrealizmu ni uprla, ampak se, pravzaprav še huje, zanj sploh ni menila, drugače od njenih naslednikov (in nekaterih sodobnikov) pa vsaj v petdesetih letih ni bila »abstraktna« in je zato bila pozneje precej pozabljena. Rijavčeva kranjska razstava pa ni opozarjala samo na umetnika, ampak tudi na modernistične temelje ustvarjalcev, ki so se v desetletju po vojni šolali na ljubljanski akademiji. V njegovem primeru je to predvsem tradicija tihožitja, ki sega vse do Cézanna; ta je takrat še vedno sodil med sumljive »buržoazne formaliste« in je zato bil za mlade še toliko bolj privlačen. Seveda po so jih enako, če ne še bolj, zanimali še novejši umetniki, predvsem najslavnejši od vseh, Pablo Picasso. Picasso je todobni politiki predstavljal nerešljiv problem: o tem, da je bil tudi on »formalist«, seveda ni bilo dvoma, po drugi strani pa je (načeloma) bil komu-nist in je leta 1951 - prosto po Goyi - naslikal tudi z naše uradne perspektive nedvomno pozitivni Pokol v Koreji, leta 1953 pa je narisal (z naše perspektive nekoliko manj pozitivni) postumni Stalinov portret. Pozitiven ali ne, mladi so njegova dela vneto študirali: to so - nekoliko presenetljivo - potrdile pariške skicirke Iveta Šubica, v katerih je natančno preučeval detajle Pokola in še zlasti še veliko bolj znamenite (in bistveno boljše) Guernice iz leta 1937. Šubičeve skicirke so bile ob koncu leta 2003 razstavljene v Pavšlerjevi hiši, v kateri je Galerija končno dobila primerne prostore, kmalu pa tudi odlično osvetljavo, še danes eno najboljših pri nas. V kontekstu drugih umetnikovih del so dokazale, da je Picassova dela dobro poznal, kljub posameznim odmevom pa ga ni mogoče označiti za »picassovskega« slikarja; tudi on je postal individualist s takoj prepoznavnim slogom, ki mu je ostal zvest vse življenje. To velja tudi za druge umetnike, ki so dobili nagrado in so bili zato predstavljeni v Kranju. Nekateri so, kakor rečeno, svoja dela utemeljili na Cézannovi tradiciji, drugi so preučevali Picassa, tretji Warhola, četrti obrazce t. i. »nove podobe«. Vsi so skratka stali na ramenih svojih predhod-nikov, razlike so zgolj generacijske; na ta izhodišča je bilo v spremnih tekstih treba opozoriti, predvsem pa poudariti, kaj je na takšnih temeljih nastalo. 18 Na tej stopnji postanejo pomembni tudi obiski ateljejev. Ti so tako različni kakor so različni njihovi lastniki: lahko gre za hipijevski brlog ali za brezmadežen laboratorij, nekateri so ogromni, vsaj za naše razmere, drugih praktično sploh ni, večina pa jih je nekako v sredini. Za skoraj vse je značilno, da so tudi skladišča starejših del, predvsem seveda lastnikovih, včasih pa tudi takšnih, ki jih je umetnik - zelo star običaj - menjaval s svojimi kolegi. (Tudi to je zanimiv podatek, saj opozarja, kateri umetniki so si blizu, iz takšnih ali drugačnih razlogov.) Stikanje po ateljejih pa je predvsem užitek, ker nikoli ne veš, kaj boš odkril - vedno vsaj idejo ali dve, včasih za konkretno razstavo, včasih pa tudi za kakšno drugo. (To se mi je zgodilo v ateljeju Petra Černeta, kjer sem v kotu opazil Klobasico - tako je kip jazbečarja imenoval avtor - in ob njem dobil idejo za razstavo živalskih upodobitev v slovenskem kiparstvu.) V vsakem primeru pa je v večini ateljejev mogoče videti ogromno del, pogosto tudi neznanih in velikokrat takšnih, ki niso ravno namenjena ogledu, študij ali poizkusov v smeri, ki se očitno niso obnesle. Tudi zato umetniki nad stikanjem niso vedno navdušeni, vendar ga praviloma tolerirajo - končno jim pri njihovem delu lahko koristijo tudi reakcije tistega, ki stika, kriki vzhičenja ali groze. Obiski ateljejev so torej bili, vsaj zame, vrhunec procesa priprav; ta se je seveda začel z izborom umetnikov, ki naj bi jih predstavili v naslednjem letu. Dani okvir tega izbora, omejitev na Prešernove nagrajence in na nagrajence Prešernovega sklada, je tudi edina šibka točka galerije in njene zbirke: ni se težko spomniti prvovrstnih umetnikov, predvsem starejših, že umrlih, ki nagrade iz takšnih ali drugačnih razlogov nikoli niso prejeli. Po drugi strani pa ni dvoma, da je bil prav ta osnovni koncept tisti, ki je galeriji in njeni zbirki v času, ki je umetnosti vse prej ko naklonjen in v katerem se s krizo otepajo tudi načeloma najpomembnejše nacionalne institucije, v Prešernovem mestu omogočil ne samo preživetje, ampak tudi neprestan razvoj. Dvajset let dela za zbirko Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju ali izzivi zbirateljstva slovenske umetnosti Nadja Zgonik Zgodovina zbirateljstva likovnih del na Slovenskem je zanimivejša, kot bi se nam lahko zdelo na prvi pogled. V njej že v 17. stoletju izstopa Valvasor, v 19. stoletju pa se poleg drugih bogatih plemiških zbirk kot najpomembnejša uveljavi Strahlova zbirka v Škofji Loki in nastajajo prve meščanske zbirke nacionalne umetnosti - Terpinčeva v Fužinah, Pavšlarjeva v Kranju1 in druge, s čimer se pričenja kontinuirana zgodovina zbirateljstva na naših tleh. Zasebne zbirke so v tem času nadomeščale pozen začetek institucionalnega zbirateljstva in muzejskega dela na področju likovne umetnosti na Slovenskem. Zaradi slabo razvite institucionalne mreže muzejev in drugih ustanov ter šibko uveljavljene zavesti o regionalni in nacionalni pripadnosti pri zbirateljih, še bolj pa pri njihovih dedičih, se je velikokrat zgodilo, da so bile zbirke, ki so nastale s predanim življenjskim delom po smrti zbirateljev razpršene ali pa prenesene v tuje kraje in se niso preobrazile v javne zbirke. Ko se je na začetku 20. stoletja začel postopen razvoj nacionalnih umetnostnih institucij, je bila v ospredju potreba po oblikovanju zbirk, ki naj bi krepile nacionalno zavest in bi ne bile toliko usmerjene v predstavljanje reprezentančnih likovnih del iz svetovne zgodovine umetnosti. Tako se zaradi razkoraka v ciljih v procesu institucionalizacije likovne umetnosti ni mogla močneje razviti vez med javnim in zasebnim zbirateljstvom, saj je slednje sledilo drugim ciljem. Za razvoj nacionalno osveščenega zasebnega zbirateljstva je nastopil ugodnejši čas v prvih desetletjih 20. stoletja, ko so procesi oblikovanja slovenske nacionalne zavesti že tako napredovali, da se je meščanstvo začelo zavedati pomena podpore slovenski umetnosti, tudi z nakupi del slovenskih umetnikov. Od takrat se je ohranila Sadnikarjeva zbirka v Kamniku, ki danes predstavlja enega najbolj zanimivih spomenikov zasebnemu zbirateljstvu, kot zbiralci in meceni pa so se v zgodovino vpisali še industrialci, trgovci in intelektualci, denimo Fran Windischer, Ivan Jelačin, Izidor Cankar in drugi. Vse od tedaj zaseda na Slovenskem zbirateljstvo nacionalne umetnosti tako v zasebnih kot v javnih zbirkah osrednji delež, kar se odraža tudi v zbirateljski politiki korporacij, ki so v slovenski zgodovini druge polovice 20. stoletja prevzele osrednjo vlogo na področju zasebnega zbirateljstva. Med javnimi zbirkami slovenske umetnosti ima zbirka Galerije Prešernovih nagrajencev (GPN) v Kranju čisto posebno mesto. Je javna zbirka nacionalne umetnosti, ki nastaja na nacionalno pomembno temo. Obstaja v regionalnem lastniškem okviru, saj je njen lastnik Mestna občina Kranj. Stabilno lastništvo ji zagotavlja trajnosten status in možnosti za razvoj. Vodi in soustvarja pa jo za zasebno zbirateljstvo značilna zbirateljska strast, saj je gonilna sila celotnega dogajanja posameznik, Marko Arnež. Ta vnema je ne le pri zasebni, pač pa tudi pri vsaki javni zbirki odločil-nega pomena za to, da zbirka ustvarjalno živi in se razrašča. 1 Omenja jo Viktor Steska v Zborniku za umetnostno zgodovino, XV, 1938, str. 70-78. 20 Tematski okvir zbirke GPN je nacionalno pomembna kulturna tema, to je predstavljanje del likovnih umetnikov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada ali Prešernovo nagrado za pomembne umetniške dosežke, s čimer so, kot to navaja Zakon o Prešernovi nagradi, trajno obogatili slovensko kulturno zak-ladnico.2 S tem predstavlja pomembna dela iz zgodovine slovenske umetnosti druge polovice dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja. Ker je zbirka javna in je v tem njeno bistveno poslanstvo, si za opravljanje cilja nagovarjanja javnosti nenehno prizadeva in na različne načine išče stik z njo. Z redno razstavno dejavnostjo predstavlja nagrajence in njihova izvirna dela, promovira pa jih tudi s pred-stavitvami na spletu, kjer ima javnost širšo možnost izvedeti več o umetnikih, se seznaniti s celotno zbirko in se tudi drugače izobraževati. Dejanja za promocijo zbirke so se vrstila skozi njeno zgodovino in se bodo še gostila ob dvajseti obletnici. Proces, ki je pripeljal do vzpostavitve zbirke GPN v Kranju, se je začel odvijati v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je s Prešernovimi nagrajenci začelo intenzivneje ukvarjati Prešernovo mesto, Kranj. Zbirka ima v tem mestu posebno domovinsko pravico in odzven, saj se je delo zanjo začelo kot trud, ki je povezal kranjske umetnike in druge kulturne delavce pred dvajsetimi leti. Leta 1995 je bila tam prvič organizirana prodajna razstava Likovni umetniki za Prešernovo mesto, ki so jo zatem ponovili vsako leto.3 Redne razstave so pokazale, kakšna je uspešna kombinacija pri tovrstnih projektih, ki so nastajali iz posrečene povezave med kulturno zavzetimi posamezniki in umetniki iz Kranja, pobudo pa je vseskozi usmerjal Marko Arnež. Z razstavami je bil sprožen pomemben tok, ki se je ob dvestoletnici Prešernovega rojstva leta 2000 združil v veliki razstavi z istim imenom in s predstavitvijo vseh dotedanjih nagrajencev z likovnega področja (izpuščeni sta bili področji arhitekture in oblikovanja). Ta dogodek je z deli, izposojenimi od umetnikov in ustanov, pokazal, kakšna naj bi bila v bodočnosti podoba GPN in postal za oblikovanje zbirke prelomno dejanje. Z njim je bila prvič utelešena zamisel o nastanku stalne zbirke in očrtana ambiciozna zamisel vzpostavitve galerijskih prostorov zbirke v mestu Kranju. Razstavo je spremljal katalog, za katerega so strokovna besedila prispevali različni umetnostno-zgodovinski strokovnjaki - dr. Nace Šumi, dr. Lev Menaše, ddr. Damir Globočnik in Marko Arnež. V katalogu so bili z reprodukcijami predstavljeni vsi dotlej nagrajeni avtorji. Raznovrstnost likovnega gradiva je pokazala, da bo oblikovanje stalne zbirke še zahtevna, težka in dolgotrajna naloga. Da bi zbirka dajala čimbolj verodostojno podobo kulturnozgodovinskega dogajanja, je bil njen začetni koncept zbirati dela Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada iz obdobja, ko so bili umetniki nagrajeni. To je zahtevna in včasih težko uresničljiva naloga, saj je do tovrstnih del včasih nemogoče priti, je pa še posebej izzivalna za začetno obdobje od prvega podeljevanja nagrad leta 1947 do leta 1956, ko so umetniki prejemali nagrade za določeno umetniško delo.4 Zbirka zajema slikarsko, kiparsko in grafično področje, iz manjše zastopanosti področij, kot so ilustracija, fotografija in video, pa lahko zgovorno razberemo manjšo pozornost, ki so je bile pri nagrajevanju deležne te zvrsti. Kot izziv za bodočnost si GPN postavlja za nalogo stremljenje po kompleksnosti, zato naj bi zajela še ostala področja likovnega ustvarjanja, arhitekturo, oblikovanje in scenografijo, tako kot jih je predstavila že prva razstava ob dvajsetletnici podeljevanja Prešernovih nagrad (1947-1967) leta 1967 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat so Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije DLUUUS v sodelovanju z Društvom slovenskih likovnih umetnikov DSLU in upravnim odborom Prešernovega sklada pripravili razstavo Prešernove nagrade za likovno kulturo. Besedila v razstavnem katalogu ni prispeval strokovnjak z likovnega področja, pač pa kulturnopolitični delavec Lev Modic, ki je v uvodu smisel kulturnega praznovanja opredelil takole: »Ta dan naj bi za nas pomenil predvsem obračun do slovenske in občečloveške kulture, hkrati pa naj bi za ves narod pomenil pregled doseženih uspehov na kulturnem področju in s tem tudi pretres smotrnosti nacionalne kulturne politike.«5 2 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199129&stevilka=1237. 3 Damir Globočnik, (Likovni umetniki za Prešernovo mesto), Likovni umetniki za Prešernovo mesto, Kranj: Mestna občina Kranj, 2000, brez. oštev. str. 4 Lev Menaše, O osnovni problematiki stalne zbirke Prešernovih nagrajencev, Likovni umetniki ..., prav tam. 5 Lev Modic, Uvod, Prešernove nagrade za likovno kulturo, ur. Stanko Kristl, Ivo Spinčič, Jože Brumen, Ljubljana: DLUUUS in PS, 1967, 5. Razmišljanje o zbirki GPN mora vedno vključevati zavest o tem, da pomeni vpogled v delo nagrajencev iz preteklih let svojevrsten prikaz dogajanja v slovenski kulturi, predvsem zgodovine slovenske umetnosti druge polovice dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja ter kulturnih politik, kot so se razvi-jale in menjavale v zdaj že skoraj sedemdeset let dolgem zgodovinskem toku. Pomen umetniške zbirke se namreč skriva prav v tem, da ni le seštevek simbolnih in tržnih vrednosti del, ki jo sestavljajo, pač pa ji njen smoter, njena zbirateljska tema, daje tisto bistveno dodano vrednost, zaradi katere se sploh vname naš interes in se tudi drugi zanimajo zanjo ter dobi zbirka pravo vrednost. Zato je pri preučevanju vsake zbirke eno od bolj izzivalnih vprašanj, kako se njen koncept, zbirateljska tema, odraža v zbranih delih. Prek del, ki so bila nagrajena, lahko razbiramo vzvode, ki so vodili do povzdigovanja določenih umetniških strategij, hkrati pa se, če smo poznavalci dogajanja v zgodovini slovenske umetnosti, tudi sprašujemo o tistih umetniških imenih, ki so jih nagrade spregledale. V vsakem zgodovinskem času so aktualna drugačna vprašanja. V sodobnosti je npr. pomembno spraševati se, kakšna je zastopanost žensk v likovnih zbirkah, ali pri konkretnem primeru, če niso imele ženske manj- še možnosti za dodelitev nagrade kot moški. Zanima nas, kako so vključene manj reprezentančne umetniške tehnike, ali morda tiste, ki so se zaradi vključevanja tehnologije v umetniško produkcijo zdele manj umetniško avtentične. Ob ukvarjanju z zgodovino podeljevanja nagrad se lahko posvetimo tudi zgodovini novinarstva, včasih celo žurnalističnim zdraham, ki so spremljale to medijsko najbolj izpostavljeno doganjanje na slovenskem kulturnem prizorišču. Skozi vse te »male« zgodbe poskusimo brati tisto, ki je bila najbolj odločilna, to je, ali se delež politično vplivanih odločitev odraža tudi na delih v zbirki. Političnosti nagrade ne smemo spregledovati, saj je Ukaz o razglasitvi zakona o Prešernovi nagradi sprejel Državni zbor Republike Slovenije, ki je tudi tisti organ, ki vsake štiri leta potrjuje sesta-vo Upravnega odbora Prešernovega sklada - ta sprejema dokončne odločitve o nagradah, s čimer Državni zbor posredno politično vpliva na delovanje Prešernovega sklada. Čeprav so sprva o podelitvi odločali le strokovnjaki, je bila že kmalu kot posledica nezadovoljstva v političnih krogih, ker je bila leta 1954 Prešernova nagrada podeljena Antonu Lajovcu zgolj po strokovnih kriterijih, pri čemer so spre-gledali politične argumente, da nagrajenec med vojno ni upošteval kulturnega molka in se je udeleževal proslav, ki so jih prirejale okupatorske oblasti, uvedena specifična dvodomnost.6 Leto dni zatem je bil sprejet zakon o podeljevanju Prešernovih nagrad, s katerim dokončne sodbe o nagradah ni več dajala strokovna komisija, temveč svet za prosveto in kulturo Slovenije. Od takrat je še do danes uveljavljena praksa, da gredo odločitve strokovnih komisij s posameznih področij še skozi sito Upravnega odbora Prešernovega sklada. Zbirateljstvo je dejavnost, ki potrebuje čas, saj kakovostne zbirke ni mogoče ustvariti na hitro, tudi če bi imeli na voljo neomejeno količino denarja. GPN dela pridobiva na različne načine, tudi z nakupi, še veliko pomembnejši pa je delež galeriji naklonjenih ustvarjalcev, ki ji dela podarijo. Čar kakovostnih zbirk se vedno skriva v drobnih izvenserijskih delih, ki na umetniškem trgu ne dosegajo vrtoglavo viso-kih cen, so pa z uvrstitvijo v zbirko postala nepogrešljiv kamenček v celotnem mozaiku. Dve desetletji sta že obdobje, ko se je iz želje po samorefleksiji, pa tudi samokritičnosti, mogoče vprašati, kam te je pripeljal zbirateljski tok in kako ga usmeriti, da bo vodil po poti sistematičnega zbi-rateljskega dela v smislu kompleksnosti likovne zbirke, ki jo določa. Skrb za umetniška dela je namreč celostno početje, ki poleg dela, ki je vsem na očeh, zajema tudi sistematično muzejsko obravnavo in teoretično raziskavo umetnin iz zbirke in njihovo načrtno postopno restavriranje. Zdaj, ko se bosta kmalu iztekli dve desetletji dela za stalno zbirko, je mogoče pogledati, kako GPN uspeva izpolnjevati tri načela, po katerih lahko vrednotimo uspešno umetniško zbirko. Prvo sta dostopnost in živost, drugo zbirateljska načrtnost in sistematičnost ter tretje trajnost. Ugotovimo lahko, da sta pretekli desetletji minili prav v teh prizadevanjih. Razstava z reprezentančnim izborom del, razstavni katalog in prestop v obdobje omogočenega neomejenega dostopa do celotne predstavitve stalne zbirke na spletu bodo mejniki, ki bodo še osvetlili vsa omenjena vprašanja in usmerili prizadevanja za življenje zbirke za bodočnost. 6 Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953-1962, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995, 175-176. 22 Galerijsko svetišče lavreatov Prešernove nagrade in Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju Milček Komelj Prešernove nagrade so vse od začetka podeljevanja v letu 1947 namenjene tudi likovnim umetnikom. Zato so si v Kranju, v katerem je Gorenjski muzej že od osemdesetih let 20. stoletja ob slovenskem kulturnem prazniku opozarjal na Prešernove nagrajence, zamislili vrsto razstav, imenovanih Likovni umetniki za Prešernovo mesto, in poimenovanje mesta po pesniku se je začelo javno uveljavljati prav ob tej pobudi. Že prvo od razstav je leta 1995 v sodelovanju s slikarjem Klavdijem Tuttom pripravil profesor Marko Arnež, od vsega začetka pa je bil med pobudniki teh prireditev tudi prešernoslovec akademik Boris Paternu. Na razstavah so se predstavljali kranjski in drugi slovenski umetniki, s poudarkom na Prešernovih nagrajencih, izkupiček od prodaje del pa so namenjali obnovi kranjskega Prešernovega gaja in predelov starega mesta, povezanih s Prešernom. Kot sad teh prizadevanj je bila načrtovana in ob prelomu tisočletja uresničena posebna likovna Galerija Prešernovih nagrajencev, ki danes v prenovljeni renesančni Pavšlarjevi hiši pomeni tudi velik izziv za premišljeno učinkovite likovne postavitve, saj omogoča v svojih starodavnih, slikovito razčlenjenih prostorih zelo intimen stik z umetninami; njena dela pa so občasno razstavljana tudi v avli kranjske Mestne hiše, delu Prešernovega nagrajenca Edvarda Ravnikarja. Ker je galerija namenjena le razstavljanju in zbiranju stvaritev Prešernovih nagrajencev, je po svojem statusu in programu povsem specifična. S tem je postala v krogu kranjskih in tudi slovenskih likovnih razstavišč že v načelu prestižna in elitna, njeno delovanje pa se, vsaj dokler bodo podeljevali Prešernove nagrade, ne more izpeti in postati le muzejsko. Na nagrajence opozarja s prirejanjem razstav, ne le v njihovem »zvezdnem« času, ko jim je nagrada podeljena, ampak jih želi vpisati v povezavi s Prešernovim imenom v mnogo trajnejšo zavest, saj ob tem ustvarja tudi stalno zbirko njihovih umetnin, ki jo sestavljajo zlasti naraščajoče donacije ustvarjalcev. Eden od pobudnikov in podpornikov teh velikopoteznih zamisli kranjski rojak profesor Nace Šumi je pomen snujoče se galerije upravičeno ugledal »med drugim tudi v tem, da pričuje o identiteti naše umetnosti in hkrati postavlja merila kvalitete«. Tako postaja Kranj spričo žive zavesti o Prešernu in zaradi velike zavze-tosti snovalcev galerije, med katerimi od vsega začetka izstopa profesor Marko Arnež, tudi likovna zakladnica najširšega vseslovenskega in s tem evropskega pomena. Prešeren je živel v času, ko so se pri nas likovne razstave komajda porajale, priložnostno po izložbah ali kar v slikarskih ateljejih, kjer so si umetniki pridobivali naročnike. Poznal je Matevža Langusa, ki je portretiral njegova najljubša prijatelja Čopa in Smoleta; ko je Langus slikal Primčevo Julijo, mu je celo posvetil imeniten sonet z akrostihom; v nekem pismu je navedel tudi Mihaela Stroja, med Strojevimi zapiski pa se nepojas-njeno pojavlja ime Prešeren. Vendar pesnik za življenja ni želel biti portretiran, niti si ni mogel predstavljati, da bo sijaj njegovega imena osvetlil celotno poznejšo slovensko kulturo, vključno z likovno umetnostjo, kaj šele, da bo njegova Zdravljica povezovala Slovence celo kot državna himna, ne le kot intonacija v vsakolet-no slovesno podeljevanje Prešernovih nagrad na predvečer slovenskega kulturnega praznika, razglašenega že med partizani, pa četudi je napovedal, da bo njegovo ime med Slovenci nekoč slovelo. Prešernovo ime je upravičeno postalo merilo, ki med nami bolj kot katerokoli drugo v sebi nosi univerzalen pomen nepresegljivega umetništva samega po sebi; hkrati pa simbolizira tudi neuklonljivo zavezanost slovenstvu. Zato so lahko nagrade s pesnikovim imenom posvečene slovenski umetnosti v celoti, torej umetnosti, ki povezuje najrazličnejše ustvarjalne zvrsti, v katerih lahko zazveni pesniško sporočilo ne glede na različna izrazna sredstva. Te zvrsti upoštevajo tudi tiste vrste ustvarjalnosti, ki jo precej neprimerno označujejo kot poustvarjalnost, in vključujejo npr. tudi igralsko in glasbeno interpretacijo ter bolj izjemoma tudi književno prevajanje. Sčasoma pa so se poleg klasičnih likovnih področij (slikarstva z grafiko in kiparstva) mednje uvrstila tudi tista, ki so sama po sebi v načelu bolj kot umetniška predvsem estetska, že glede na dejstvo, da je lahko bolj izjemoma - še posebno v opusu Matjaža Vipotnika - umetnost vstopila tudi na področje grafičnega, zlasti plakatnega oblikovanja. V svoji naraščajoči multimedijskosti pa so likovna dela začela sčasoma povezovati tudi po več področij in tehnologij, tako kot npr. angažirana dejavnost Staneta Jagodiča, ali so z ideogramskimi in konceptualnimi predpostavkami posegla v svet duhovno-kozmoloških predstav (pri Marku Pogačniku, prav tako nagrajenem z nagrado Prešernovega sklada), novodobni avtorji pa si zamišljajo tudi projekte, ki umetnost povezujejo, če že ne izenačujejo, z znanstveniškimi posegi (Marko 24 Peljhan). Pri tem pa se v svoji specifičnosti, z videzom aktualnosti in s podporo sorodno naravnanega, trendovsko usmerjanega teoretsko-kritiškega zaledja vse bolj prebijajo iz obrobnosti v (največkrat bolj življenjsko ali ideološko kot resnično umetniško) ospredje. Med nagrajevanimi likovnimi področji je bila, najbrž v skladu z družbenokritično odmevnostjo gledališča na Slovenskem, že zgodaj opazno upoštevana tudi scenografija (Ernest Franz, Viktor Molka), redkeje tudi lutkov-na scenografija in oblikovanje lutk (France Mihelič, Tomaž Kržišnik, Silvan Omerzu), pozneje sta bila vključe-na tudi video (Nataša Prosenc, Andrej Zdravič) in risani film (Janez Marinšek in Koni Steinbaher, Zvonko Čoh in Milan Erič), zelo postopoma, s podelitvijo nagrade Mariji Luciji Stupica, Marlenki Stupica, Liljani Praprotnik (Lili Prap) in Alenki Sottler, pa si je pridobila zasluženo priznanje tudi v povojnih desetletjih na novo razcvete-na slovenska knjižna ilustracija, ki jo v ocenjevalnih komisijah zlasti slikarji pogosto po krivem štejejo za manj vredno ali manj zahtevno delo za otroke, češ da je poustvarjalno »ilustrativna«. Na vrsto je prišla (najprej z delom Joca Žnidaršiča in Stojana Kerblerja) tudi avtorska fotografija, pojmovana kot umetnost. Nagrade pa so bile podeljevane tudi za karikaturo (inventivno duhovitemu Binetu Roglju in Borutu Pečarju, ki je pustil posebno sled tudi kot sprotni dolgoletni portretistični kronist Prešernovih nagrajencev). Táko razširjanje (pod)področij je seveda izraz spreminjajočih se kriterijev in naraščajočih zanimanj za tehnološke novosti v času, vse bolj podvrženemu tehniki in novim medijem, ki v svojih presojah in zavzemanju za stroke, povezane z likovnostjo, pogosto enači umetniškost z oblikovalsko estetizacijo predmetnosti in zato vanjo vključuje tudi obrtno-industrijske izdelke, glede na razširjanje tega trenda pa je mogoče opaziti, da se je nagrajevanje s področja umetnosti razširilo na kulturo, če že ne na kulturno industrijo v najširšem smislu. Proti temu je - z vidika duhovnega gledanja na umetnost docela upravičeno - protestiral že Josip Vidmar, ko se je obregnil ob nagrajevanje stolov in telefonov, v katerih gotovo prej kot umetnine vidimo kvalitetne in tudi vrhunske dosežke likovnega kultiviranja predmetov in naprav iz vsakodnevnega življenjskega okolja. Že to pa nakazuje, da v kriterijih za ocenjevanje predlaganih opusov ne obstaja načelna zamejitev med umetnostjo in kulturo, v katero sodi estetizacija življenjskega ambienta bolj kot v umetnost. Slikar Marjan Pogačnik mi je - ko je komentiral občasno prilagajanje kriterijev množični popularnosti, v času, ko mediji pod pojmoma umetnost in kultura vse bolj postavljajo v ospredje predvsem še izdelke zabavne in kulturne industrije - z neprikrito ironijo napovedal, da se bosta nekoč uvrstila med Prešernove nagrajence celo znamenita avtorja popularne naro-dno-zabavne glasbe brata Avsenika. Glede na spreminjanje kriterijev in na široko popularnost ter vplivnost preprostejše ustvarjalnosti pa je taka možnost danes videti celo že povsem realna. V znamenju takih trendov, ki vključujejo tudi estradno kulturo, je že sredi sedemdesetih let lahko prejel nagrado sicer v svojih zvrsteh gotovo prepričljivo izraziti sentimentalno humanistični »žalostni klovn« Frane Milčinski - Ježek; nazadnje doslej pa je bila Prešernova nagrada za življenjsko delo podeljena avtorju stripov in risanih filmov Mikiju Mustru. Skozi profil takih nagrajencev se kaže tudi spreminjajoča se podoba presojevalcev, ki so rasli ob takih pojavih. Zato v tako širokem zvrstnem razponu nagrajencev Prešernova nagrada omogoča razvid ne le nad ustvarjalnimi osebnostmi, marveč tudi nad vsakokratnimi pogledi na umetnost, ki se naglo spreminjajo, in je zato tudi izrazito znamenje vsakokratnih časov; prav zato pa je toliko pomembneje premotriti kriterije, ki omogočajo razločevanje trajne umetnine od bolj minornih ali celo subkulturnih pojavov. Likovna umetnost je bila v znamenju Prešernove umetniške osebnosti elitno povzdignjena na kulturni piedestal vse od začetka podeljevanja Prešernovih nagrad, in še v današnji zavesti je zanjo Prešernova nagrada najpomembnejše slovensko priznanje, večje in manj degradirano od stanovskega, poimenovanega po Rihardu Jakopiču, pa četudi je Jakopič - vsaj v očeh večkratnega Prešernovega nagrajenca Božidarja Jakca - obveljal za našega likovnega Prešerna. Kljub dejstvu, da likovni ustvarjalci niso prišli vselej na vrsto (včasih najbrž tudi zaradi ognjevitega vztrajanja zastopnikov literature, da nagrada, imenovana po Prešernu, nikoli ne sme prezreti književnikov), je glede na skorajda sedemdesetleten obstoj Prešernovih nagrad upravičeno pričakovanje, da zagotavlja reprezentativni zbor nagrajencev z njihovim delom panoramski pregled naše najboljše likovne ustvarjalnosti, nastale zlasti po drugi svetovni vojni. Prav to pa naj bi potrjevala - ali temu oporekala - kranjska galerija s svojimi razstavami in nastajajočo umetnostno zbirko. Zlasti v času po državni osamosvojitvi, pa tudi že poprej, smo pogosto poslušali pripombe, pričevanja in opo-zorila, da je bilo podeljevanje nagrade v nekdanjem nedemokratičnem režimu politično motivirano in nad-zorovano; običajni pa so postali tovrstni javni »pretresi« tudi drugih nekdanjih počastitev in nepočastitev, še posebno vsakokratnega članstva v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v katero na primer ni mogel biti sprejet Edvard Kocbek. Na političnost dotedanjega podeljevanja Prešernovih nagrad se je v slavnostnem govoru med proslavo leta 1991 najbolj obregnil tedanji minister za kulturo dr. Andrej Capuder, ki je zato postavil pod vprašaj celó prihodnost nagrajevanja in sprožil polemičen odziv nekdanjega predsednika Prešernovega sklada Bogdana Osolnika. Vendar se ob pogledu na delo nagrajencev potrjuje, da so na likovnem področju, a ne le na njem, Prešernove nagrade v glavnem zasluženo prihajale v prave roke. Niso jih prejemali nevredni in merila zanje očitno niso bila izrecno trendovska oziroma sprva samo socrealistična, ampak so bile nagrajevane ustvarjalne osebnosti, katerih umetniški pomen je največkrat še danes videti ne-dvomen, ne glede na to, da je tu pa tam nagrado Prešernovega sklada prejel tudi kak manj tehten ali predvsem modno aktualen ustvarjalec. Zato ohranjajo Prešernove nagrade veliko, čeravno ne vsakič tudi popolno verodostojnost, to pa z vse večjo odgovornostjo zavezuje tudi njihovo podeljevanje v prihodnje. Glede na dejstvo, da so številni nagrajenci svetovnih likovnih prireditev, kakršna je beneški bienale, kot kveč- jemu obrtno solidni salonski slikarji do danes že docela potonili v pozabo, je donedavna zanesljivost dosedanjih izborov upravnega odbora Prešernovega sklada več kot hvalevredna. Vendar ni docela presenetljiva, saj se je za današnji pogled najbolj sporno »uradno« presojanje dogajalo v časih, temeljno prelomnih za umetnost, ko so ravno umetnike, ki jih danes štejemo za ustvarjalne prvake moderne umetnosti, tako kot npr. Maneta ali impresioniste, na prestižnih evropskih razstavnih prireditvah zavračali, se nad njimi zgražali in se iz njih norčevali. V času obstoja Prešernovih nagrad, ko se je pri nas umetnost, po začetnem zavzemanju za realizem vse bolj pojmovana kot izraz spreminjajočega se časa, vedno na novo prerajala, pa je bil tudi na Slovenskem odnos do ustvarjalnih novosti in iskanj mnogo manj zadržan, četudi so se presojevalske dileme najbrž ves ta čas še vedno kazale zlasti skozi razmerja do bolj tradicionalnih in modernejših umetnikov oziroma likovnih smeri. Vsaj toliko pa je dodeljevanju nagrad botroval tudi s tem povezani politični vidik, ki je pri umetnikih predpostavljal njihovo ustvarjalno pristajanje na idealizirane vrednote vsakokratne družbene stvarnosti, četudi je sčasoma ta kriterij vse bolj popuščal. Očitno je namreč, da so nagrado sprva prejemali bolj umetniki, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom (tako kot Božidar Jakac in France Mihelič ali med glasbeniki Marjan Kozina), a tudi pri tem podel-jevalci niso bili dosledni. Nekateri, umetniško ne manj zaslužni ustvarjalci, pa so jo dobili šele precej pozneje, tako kot Miha Maleš ali Stane Kregar, Veno Pilon ali Tone Kralj ter v skladu s spremenjenim odnosom do likovnih avantgard šele v poznih življenjskih letih Avgust Černigoj. Vsekakor zaradi političnih razlogov ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi jo lahko prejel sicer že ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja umrli France Kralj, ki so mu zaradi politične naivnosti po vojni odvzeli celo državljanske pravice in je bil v eksistenčni stiski prisiljen celo protestirati, s tem da je z rotečimi napisi prekril svoje že znamenite slike v ljubljanski Moderni galeriji. Prav tako ni izrecno iz ideoloških razlogov nikoli prišel v poštev za podelitev nagrade kipar France Gorše, ki so mu politični samodržci še leta 1972 preprečili otvoritev že postavljene kostanjeviške retrospek-tivne razstave. Z druge strani pa so v času po slovenski osamosvojitvi nekateri videli nasprotno obarvano ideološko pristranskost v dodelitvi nagrade patru Marku Ivanu Rupniku za sakralni mozaik v Vatikanu in mu ob tem zaradi skupinske izdelave, četudi pod njegovim vodstvom, oporekali tudi avtorsko individualnost ter očitali celo lokacijo na javnosti nedostopnem, tujem papeškem ozemlju. Izjemoma pa sta nagrado - četudi gre v likovni umetnosti praviloma za izražanje posameznikove individualnosti, skozi katero se lahko seveda izkazuje tudi nadosebno umetniško sporočilo - dobila skupaj tudi po dva ustvarjalna brata: slikarja Nande in Drago Vidmar, ki so ju pogosto dojemali kot en sam pojem, ter arhitekta Branko in Ivan Kocmut, skupinsko nagrado Prešernovega sklada pa so prejeli poleg glasbenih skupin, kakršna je Slovenski oktet, ter avtorjev risanih filmov tudi številni družno delujoči arhitekti in urba-nisti ter grafična oblikovalca Miljenko Licul in Ranko Novak, medtem ko jo je oblikovalska skupina Novi kolektivizem zaradi idejnega nestrinjanja s kulturno politiko protestno zavrnila. Za skupno, četudi individualno porazdeljeno delo - sicer reprezentativen, a koncepcijsko in kiparsko ne ravno navdušujoč, s figurami natrpani portal slovenskega parlamenta - sta Prešernovo nagrado hkrati, a vsak zase, prejela kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih. Za stensko poslikavo z motivi iz slovenske zgodovine v istem parlamentu pa jo je prejel tudi slikar Slavko Pengov, kar lahko dojemamo kot razumljivo uradno oddolžitev za obsežno in specifično, skrbno ter z velikim obrtnim znanjem izpeljano javno delo, ki pa danes v svoji kurioznosti učinkuje predvsem kot monumentalna in poučna slikaniška zgodovinska freska. (Sorodna starejša, enako kvalitetna poslikava istega umetnika v vladni vili na Bledu je bila še pred kratkim prekrita z zavesami, da bi 26 ob uradnih sprejemih zlasti pred tujci ne ustvarjala napačne predstave o naši trajni naklonjenosti socrealizmu.) Značilno pa je tudi, da je prejel arhitekt Jože Plečnik svojo prvo Prešernovo nagrado za neuresničeno zasnovo slovenskega parlamenta in za spomenike NOB. Nekateri izmed pomembnih umetnikov, na primer slikar France Slana ali grafik Karel Zelenko, so kljub visokim letom in še nepretrgano živi ustvarjalnosti doslej doživeli samo nagrado Prešernovega sklada, t. i. malo nagrado, ki so jo začeli podeljevati šele leta 1962. Niso pa pozneje prejeli tudi velike, bodisi da sta njihov ustvarjalni razcvet ali razvoj zastala, bodisi da se za veliko nagrado v resnici niso izkazali dovolj markantni, ali pa so se le izneverili kritiškim pričakovanjem, ki so lahko v žirijah odločilna, medtem ko nekateri preprosto najbrž (še) niso mogli priti na vrsto. Taki so (bili) na primer še Evgen Sajovic, Floris Oblák, Milan Rijavec, Vladimir Lakovič, Rudolf Kotnik, Janez Vidic, Alenka Gerlovič, Stane Jarm, Zvest Apollonio, Avgust Lavrenčič, France Peršin, Janez Šibila, Maks Kavčič, Ivan Seljak - Čopič, Metka Krašovec, Franc Novinc, Herman Gvardjančič, Tone Lapajne, Dušan Tršar pa Andraž Šalamun, Živko Marušič in Zdenko Huzjan. O njihovi nadvse raznorodni in tudi po pomenu raznoliki ustvarjalnosti bi bilo potrebno razpravljati posebej, gotovo pa je nujno, da so vključeni v kranjsko galerijo docela enakopravno s Prešernovimi nagrajenci, saj so nagrade Prešernovega sklada številčnejše od velikih in so se tudi bolj sproti in tvegano odzivale na nastajajoča dela umetnikov kot spodbuda za nadaljnjo ustvarjalnost in ne kot zahvala za že zaokroženi življenjski opus; s tem pa so še bolj poudarile vso našo ustvarjalno pestrost. A v tem pogledu so imele pred uvedbo nagrad Prešernovega sklada vsaj spočetka enako vlogo tudi že same Prešernove nagrade, saj so bile včasih namenjene le za eno samo delo ali manjši ustvarjalni cikel, nekaj časa pa tudi za znanstvene dosežke. Obstaja pa še nekaj ustvarjalcev, za katere se zdi tudi številnim poznavalcem samoumevno, da so veliko nagrado že zasluženo prejeli, a so bili v resnici prezrti oziroma so vse doslej ostali samo pri »malem« priznanju. Taka sta videti zlasti poetični mojster slikarske fantastike Štefan Planinc ali vsestransko intelektualno radoživi in sve-tovljanski Jože Ciuha, ki se je rad distanciral od slovenske trpljenju naklonjene mentalitete in se je v svoji afiniteti do bizantinskega izročila in drugih vzhodnih kultur na poseben način počutil v slovenski domovini nesprejetega »tujca«. (Morda je k tej samoumevnosti prispevalo tudi dejstvo, da je ob podelitvi Prešernovih nagrad leta 1981 - v družbeno-politični vlogi javnega kulturnega delavca - nastopil kot slavnostni govornik, ki je med drugim opozarjal na »nerazrešeni družbeni status« likovnih ustvarjalcev.) Tu in tam pa kak pomemben in nagrajencem vsaj enakovreden živeči ali že pokojni umetnik ni bil deležen niti »male« nagrade, tako kot npr. Milan Bizovičar ali Nikolaj Beer (ki bi si zaslužila tudi »veliko« nagrado), pa Izidor Urbančič, Jože Horvat - Jaki, Gorazd Šefran, Štefan Galič, France Gruden, Žarko Vrezec, Dušan Muc in kiparski portretist Viktor Gojkovič ter še nekateri, med njimi Jana Vizjak. Docela prezrta pa sta ostala tudi v Ameriki naseljeni slikar in kipar ter oblikovalec Bogdan Grom ali dlje časa z Nemčijo povezani kipar in industrijski oblikovalec Ciril Cesar pa tudi še starejši slikar Franjo Stiplovšek, bodisi da jih ni nihče predlagal ali pa so ostali v trenutni konstelaciji v senci kakega drugega kandidata, tako kot med predlaganci za nagrado Prešernovega sklada v družbi nagrajenega izrazno močnejšega Zdenka Huzjana in še koga kar nekajkrat bolj lirično subtilna Vida Slivniker. Včasih pa so upravni odbori nagraditev kakega likovnega umetnika prestavili na čas, ko se bo predstavil na večji, morda že napovedani razstavi. To je storil upravni odbor ob predlogu za Gustava Gnamuša, ki mu je naslednji odbor dodelil nagrado po retrospektivni razstavi v Moderni galeriji. Izjemoma pa so o nenagraditvi z veliko nagrado odločali tudi predsodki, gotovo vsaj pri Jožetu Tisnikarju, ki naj bi po mnenju strokovne žirije ne prispeval k stroki in njenemu razvoju, četudi je umetnost vse kaj drugega kot samo stroka, Tisnikar pa je s svojo izrazno prvinskostjo gotovo edinstven, mnogo bolj kot marsikateri akademsko izšolani slikar. Ko so bile v letih po drugi svetovni vojni podeljevane Prešernove nagrade sprva za posamezna dela (četudi ne vedno za najizrazitejša: ob danes že znamenitih Stupičevih in Kosovih slikah ali kipih Borisa Kalina Petnajstletna in Portret maršala Tita ter Miheličevi Koloni v snegu so bili nagrajeni tudi Miheličeva manj epohalna Vaška ječa ali Jakčeve realistične grafike iz povojnega cikla po sledovih sovražnih ofenziv ter njegov ilustracijski grafični cikel o pohodu 14. divizije), jih je isti umetnik lahko dobil tudi po večkrat, in to celo zaporedoma. Zato se je po desetletjih glede na poznejše kriterije izkazalo več kot primerno, da si isti avtorji - npr. Jakac in Stupica - zaslužijo tudi še ponovno veliko nagrado za življenjski oziroma poznejši opus. Prešernovo nagrado je večkrat prejel umetnik, ki si jo je zaslužil, a bi jo enako tudi še kdo drug, primerljiv z njim ali celo njemu soro-den, ki iz različnih razlogov še ni prišel na vrsto (ob Ivetu Šubicu še kdo iz njegovega kroga, na primer Marjan Dovjak, ali ob Maksimu Gaspariju vsaj toliko izraziti ekspresivnejši Gvidon Birolla). Nekateri ustvarjalci pa bi po vsej verjetnosti veliko nagrado prejeli, ko bi prezgodaj ne umrli (npr. Nikolaj Pirnat, kipar Jakob Savinšek in morda še Albert Sirk, Ivan Čargo, Marko Šuštaršič in Silvester Komel). Seveda bi bilo neprimerno na pamet razpravljati o umetnostni občutljivosti in strokovni pravičnosti nagrajeval-cev, na novo utemeljevati ali komentirati poglede, ki so razvidni iz vsakokratnih utemeljitev, ter iskati zadržke ali predvidevati lobiranja in zakulisja, ki so morda dala temu ali onemu kandidatu prednost pred kom drugim. O tem bi lahko več izvedeli kvečjemu iz spominov podeljevalcev nagrad, gotovo še bolj kot iz zapisnikov sej, in iz morebitnih tihih dogovorov ali pričakovanj. Že v načelu pa je bila lahko že kar nezavedno vsajena v presojevalce tudi samocenzura, ne da bi jim kdo kaj sugeriral. A vse to je človeški moment, ki ga ni mogoče izključiti ali zaobiti, tako kakor je nujno izrecno človeško, se pravi subjektivno, tudi celotno presojanje oziroma odločanje o nagradah, in isto seveda velja tudi za pričujoči priložnostni »pretres«. Toda očitno je, da je presojanje upravnih odborov Prešernovega sklada osebne poglede različnih presojevalcev vendarle sistemsko usklajevalo in, ob vsem opiranju na mnenja predlagateljev in predvsem strokovnih komisij, skušalo vsakič delovati tudi primerjalno in presojo razširiti s pogledom, ki predpostavlja ali upošteva tudi ustvarjalčevo poslanstvo, s svojim duhovnim sporočilom pomembno za celoten narod, ne da bi s tem popuščalo populizmu, kajti resnična umetnost gotovo ni namenjena samo specializiranim strokovnjakom (če ne njim še najmanj), ampak naj bi nagovarjala najobčutljivejši del človeštva. Upoštevanje političnega momenta je gotovo prišlo močneje do izraza kot v presojanju likovne ustvarjalnosti pri nagrajevanju idejno največkrat eksplicitneje razvidne literature, saj je npr. podelitev Prešernove nagrade Edvardu Kocbeku učinkovala kot nekakšna zmaga nad politiko oziroma umetnikova začasna rehabilitacija, podobno, kot bi lahko pri likovnih umetnikih ugotavljali predvsem za podelitev nagrade slikarju in katoliškemu duhovniku Stanetu Kregarju. Kot beremo v povzetku jubilejnega zbornika Petdeset let Prešernovih nagrad, naj bi bil docela politično neodvisen šele upravni odbor od leta 1992 dalje. V njem sem deloval tudi sam in si lahko to tezo ali ugotovitev razlagam kvečjemu z dejstvom, da zanesljivo ni posegal v njegove odločitve nihče od zunaj, kaj šele, da bi jih morala politika posebej odobriti. Odpor do politike je šel celo tako daleč, da je upravni odbor med predlaganci za člane strokovnih komisij a priori zavrnil več kot kompetentnega literarnega zgodovinarja izrecno zato, ker je nekoč deloval tudi kot politik. (Do konfliktnih napetosti pa je prihajalo le pri snovanju proslave, za katero je bil odgovoren upravni odbor, ki nad to pristojnostjo ni bil navdušen. A si je ni pustil odvzeti, ko je s strani ministrstva »zagrozilo«, da bo akademsko resnobnost in scenografijo s pesnikovo sliko na prizorišču zamenjal »aktualneje« zasnovan scenski spektakel. Namesto njega pa se je le uresničila temu nasprotujoča sugestija člana upravnega odbora slikarja Janeza Bernika, ki se je ob uprizoritvi Prešernove poezije v skladu s svojo lastno likovno estetiko zavzemal za tolikšno redukcijo na vseh ravneh, da se je zdela upočasnjena, vizualno na bernikovski krog osredotočena odrska interpretacija Sonetnega venca preveč dolgo- časna celo članu upravnega odbora gledališčniku Andreju Hiengu, ki se je zelo zanimal za likovno umetnost; a mu je bila, kot je rad poudarjal, še najmanj blizu abstraktna ustvarjalnost.) Vsaj pogled na dosedanje likovne izbrance zagotovo upravičuje temeljno spoštovanje do dosedanjega dela žirij in upravnih odborov (ki ga delno tudi sam poznam iz večkratnega delovanja v žirijah, ne le iz dveh manda-tov v upravnem odboru). A ne glede na težnjo po čim večji objektivnosti se je v presojah o pomenu predlaganih ustvarjalcev v komisijah in odborih gotovo potrjevala vsaj razdeljenost na bolj tradicionalno in inovativno usmerjene člane. Takšna polarizacija je poprej že v sedemdesetih letih najbolj odmevala na literarnem področju. Tedaj ni želel sprejeti nagrade Prešernovega sklada pesnik Janez Menart, zaprisežen »tradiciona-list«, ki ni priznaval nikakršnega pomena dotlej že nagrajenim pesniškim modernistom, od slikarjev pa je posebej cenil Jakca. (Nekoč mi je dejal, da bo raje odstopil kot tajnik umetniškega razreda pri SAZU, kot da bi ob njihovem sprejemu v Akademijo predstavljal delo zanj nesprejemljivih modernistov, kakršen je bil npr. Prešernov nagrajenec Dane Zajc.) V poznejšem času, ko je bil kateri od teh modernistov tudi že član upravnega odbora, pa se je sčasoma opazneje spremenil pogled na najradikalnejše zastopnike avantgarde (zlasti na pesnika Tomaža Šalamuna in glasbenika Vinka Globokarja), katerih dela so po nastopu t. i. postmodernizma nekateri v odboru šteli le še za minorna znamenja dokončno minulih časov. Spet drugi pa so jim, sklicujoč se na njihovo prelomnost pa tudi svetovna priznanja, vehementno priznali vso veljavo, presegli razdvojenost v komisijah in dosegli podelitev nagrade. Vsega tega pa, vsaj ne tako vidno, najbrž ni bilo opaziti tudi na likovnem področju. V 90. letih in še mnogo poprej na njem v glavnem ni bilo več čutiti apriornih zadržkov npr. do abstraktne in še manj do pri nas redkej- še fantastične ustvarjalnosti; modernisti, kakršni so Janez Bernik, Stojan Batič ali Vladimir Makuc in Andrej Jemec, so bili vsaj s priznanji Prešernovega sklada nagrajeni že dovolj zgodaj, že po začetku šestdesetih let, medtem ko je Marij Pregelj prejel nagrado za arhaično stilizirani mozaik na zunanjščini trboveljskega Delavskega doma že nekaj let poprej. Res pa je, da so bili upravni odbori največkrat previdno ali modro zadržani in da so inovatorje nagrajevali šele v poznejših letih, ko so se novi prijemi nekako že preverili ali ustalili, ali ko se je na primer pozneje spremenil odnos do ekspresionizma (in s tem tudi do Vena Pilona, ki ga 28 je nagrada doletela zadnji hip, ravno v letu njegove smrti). Kot poseben problem pa se je komisiji postavilo mozaično delo patra Rupnika, ki ga ni videla v živo in je zato, četudi ga sama ni uvrstila med izbrane, po polemičnem pretresu o vprašanju, ali gre pri njem za ustvarjalno prežemanje bizantinskih impulzov in moderne izrazne in celo abstraktne ustvarjalnosti, ali pa le za togo povzemanje bizantinizma, na odločilnem sestanku izrecno prepustila legitimno odločitev o njem upravnemu odboru. Tedaj pa se je najbrž na novo odprlo tudi vprašanje o možnosti, da umetnost ni samo izraz človeške individualnosti, marveč je lahko v svojih javno dolgo zapostavljanih sakralnih, ne le humanistično družbeno zavzetih težnjah tudi nadosebna. Na dileme ob spreje-manju modernejših likovnih načinov pa so se ob podelitvah Prešernovih nagrad razvidneje usmerili zlasti slavnostni govorniki z likovnega področja, poleg Jožeta Ciuhe, ki je dejal, da o krizi v umetnosti govorijo ljudje, ki ne znajo brati njenega jezika, zlasti Prešernov nagrajenec Andrej Jemec. Tudi ta je še štirinajst let zatem, leta 1995, presodil, da je »velika odtujenost umetnostnih govoric današnjega časa« »posledica namernega zapostavljanja humanističnega izobraževanja v polpretekli dobi, v kateri tudi umetnostnim jezikom ni bilo prizaneseno«; »dolgočasno ponavljanje neusklajenega govora z duhom časa« pa naj bi bilo anahronizem. Kolikor mi je znano, so se v letih pred tem ob presojanju nekaterih kandidatov odpirala tudi druga, a podobno načelna vprašanja, še zlasti o razmerju med nosilci naglih ustvarjalnih sprememb, kakršne je poosebljal Stane Kregar (ki pa je bil notranje enovit), in med ponavljajočo se, že do kraja ustaljeno, če že ne okorelo osebno avtorsko prepoznavnostjo, kot jo je s svojim značilnim slogom poosebljal Tone Kralj. (Ko je bila med počastitvijo nagrajenca Kregarja postavljena priložnostna razstava, je pred njeno otvoritvijo Prešernov nagrajenec Boris Ziherl glasno povedal sosedu, čemu je glasoval za Kralja: »Kralj je Kralj, Kregar pa je v vsaki fazi drug.«) Kot slikarja, ki naj bi se vselej prilagajal le novi modi, pa je Kregarja v uničujoči kritiki v prvi polovici petdesetih let nerazumevajoče opredelil že avtoritativni, bolj realizmu zavezani presojevalec, prav tako prejemnik Prešernove nagrade Josip Vidmar, ki bi v skladu s svojo klasično estetiko najbrž oporekal še marsikateremu od likovnih nagrajencev, gotovo pa Jožetu Tisnikarju. Kot še posebej pomenljivo se mi je z razprav žirij in odborov vtisnilo v zavest spoznanje, da likovni ustvarjalci v komisijah umetnost drugih ustvarjalcev pogosto presojajo glede na svojo lastno ustvarjalno poetiko (ali vsaj glede na svoj oseben odnos do konstitutivnih elementov likovnosti, na primer do barve ali konstrukcije). To opažanje pa samó potrjuje že dosedanja tovrstna spoznanja, saj je bil v pisanju o slikarstvu že Stendhal prepričan, da je pravi umetnik do svojih kolegov v bistvu netoleranten in da bi bil, če bi imel oblast, pravi des-pot. Ko je pisal o tedanjih francoskih slikarskih štipendistih v Rimu, je menil, da bi morali presojevalci, zato, da bi se izognili pariškim intrigam in klikaštvu, izvedeti za svoje delovanje v žiriji komaj uro pred začetkom preso-janja poslanih del; minister jih ne bi smel poprej niti obvestiti, čemu jih je priklical, od enajsterice žirantov pa bi bili lahko samo trije umetniki. Da ustvarjalci ne morejo nepristransko presojati del drugih ustvarjalcev - in da imajo do tega v nasprotju z drugimi presojevalci tudi vso pravico - pa je menil npr. pesnik Tin Ujević, kot navaja v knjigi Doba antiumetnosti že Dragan Jeremić. Umetnostni zgodovinarji, ki naj bi bili v presojah bolj objektivni, četudi imajo lahko tudi ti različne osebne afinitete, pa umetnost kaj radi razbirajo predvsem glede na razvoj likovne »stroke«, kot si ga idealno, če že ne apriorno zamišljajo oziroma ga spoznavajo iz strokovnih knjig, torej bolj ali manj trendovsko, glede na trenutno aktualnost, v kateri presojajo skladnost s časom, in zato lahko danes, gledano retrospektivno, očitajo izborom za glavno nagrado pretirano previdnost oziroma konservativnost. Gotovo pa uvid v ustvarjalno moč umetnine, ki je prvi pogoj za vsako veljavno presojo, v resnici temelji na osebni dojemljivosti resničnih ljubiteljev, na občutljivosti, in ne na študijski priučljivosti, pa četudi nam lahko v nekaterih pogledih tudi ta prispeva k argumentaciji ali nam tako ali drugače sooblikuje pogled. O tem je zelo rad razglabljal Marijan Tršar, nekoč tudi sam član upravnega odbora, ko je med umetnostnimi zgodovinarji raz-likoval (in navajal) tiste, ki ob stiku z likovno umetnino neopredeljeni obmolčijo in se šele po študijski preučitvi negotovo pridružijo kakemu stališču, od tistih, veliko redkejših, ki se do umetnine nemudoma opredelijo, ker imajo prirojen smisel za umetnost, žargonsko poimenovan kot »nos«. Nekdanji član upravnega odbora Niko Grafenauer v razpravljanjih o ocenjevalnih merilih zatrjuje, da je lahko merilo le v presojevalcu samem, da lahko torej vsakdo o umetnosti presoja le »po sebi«, v skladu s svojo osebnostjo, in spet kdo drug zagotavlja, da je potrebno poslušati predvsem dojemljivost srca. O obojem sem prepričan tudi sam, in zato je toliko odgovornejši za »uspeh« nagrad tudi izbor presojevalcev. Potemtakem bi bilo poučno presojati tudi osebnostni duhovni profil vsakokratnih izbiralcev, a bi to zaradi različnih konstelacij in odločanja o nagrajencih s pre-glasovanjem najbrž ne bilo preveč produktivno. Prav zaradi morebitne enostranskosti ali predsodkov v pogledih strokovnih komisij pa se je kljub pogostim pomislekom ali celo protestom članov žirij, kadar področne komisije pri odločujočem upravnem odboru s svojo izbiro niso bile »uslišane«, kot nekakšen »korektiv« vendarle izkazal za smiselnega tudi upravni odbor, v katerem naj bi sedeli poznavalci in ljubitelji z več umetnostnih področij. Upravni odbor namreč k doslednemu upoštevanju komisijskega izbora vsaj doslej ni bil zavezan, četudi ga je praviloma upošteval. (Če bi vselej upošteval izbor komisije, bi med likovnimi ustvarjalci ne bila nagrajena knjižna ilustratorka Marija Lucija Stupica.) Njegovi člani naj bi zmogli prisluhniti tako sebi kot strokovnim argumentom in v svojem vsestranskem kulturnem zanimanju zaobjeti vse umetnosti tudi s širšim pogledom, pri čemer naj bi ne prezrli niti celovite osebnostne podobe ustvarjalca, kar se včasih nakazuje tudi v utemeljitvah nagrad. Seveda pa lahko postane tudi osnovna osebna dojemljivost, ki jo je v načelu mogoče s primerno vzgojo še potencirati, v svoji duhovni širini tudi omejena, še posebej, če jo v presojah enostransko zavira ali spodbuja še pretirana previdnost ali apriorna moralistična naravnanost, ki ščiti proklamiranje humanističnih vrednot, ne da bi jih presojevalci, že zaradi morebitne likovne »nepismenosti«, zmogli v umetninah tudi v resnici razbrati oziroma doživeti, pa naj gre za osebnosti deklarativnega humanistično socialnega, bodisi partijskega bodisi katoliškega profila. Ob takih tudi etično zastavljenih vprašanjih je v slavnostnem govoru ob podelitvi Prešernovih nagrad nagrajeni pisatelj Alojz Rebula modro in najbrž za vse umetnostne zvrsti in nazorske opredelitve veljavno zagotovil, da bo kultura zares kultura le, »kolikor ji ne bo prva skrb, kako importirati zadnji krik neke že dezevropeizirane Evrope, ampak kako izraziti globljo bit svojega prostora v času, v ljubeči sklonjenosti nad tradicijo, v ostrem posluhu za kvaliteto vsebine in oblike, v jasnem razločevanju med pristnim in nepristnim, med doživetim in preračunljivim, med preroškim in manijaškim …« Če pogledamo na likovne umetnike Prešernove nagrajence po osnovnih, izhodiščnih klasičnih likovnih zvrsteh, se potrjuje ustaljena Steletova predstava, da je Slovencem, tudi zaradi skromnih materialnih razmer, bliže od kiparstva slikarstvo, pa tudi grafika, ki je svojčas že z Jakcem in Malešem dosegla v Sloveniji ugled-no mesto, z uveljavitvijo t. i. ljubljanske grafične šole pa je postala pojem, nekdaj razviden tudi v mednarod-nem merilu, a z degradacijo ljubljanskega grafičnega bienala danes že domala razvrednoten. (Predvsem ali izrecno za grafiko so bili nagrajeni npr. Božidar Jakac, France Mihelič, Riko Debenjak, Marjan Pogačnik, Vladimir Makuc ali Bogdan Borčić in z nagradami Prešernovega sklada Karel Zelenko, Andrej Jemec, Bogdan Meško, Tinca Stegovec in Zdenka Golob.) Nagrajeni so bili malone vsi pomembnejši slikarji od članov generacije Neodvisnih dalje in nekaterih še starejših predstavnikov ekspresionizma z njegovim predhodnikom Franom Tratnikom, ki mu je bila kot živemu sodobniku, a hkrati že zgodovini pripadajočemu umetniku Prešernova nagrada podeljena po jubilejni življenjski retrospektivni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji. Tu pa tam pa je bila v skladu z usmeritvijo posameznega avtorja nagrada Prešernovega sklada dodeljena izrecno za tematsko področje, saj jo je barviti Novinc prejel za krajinsko in Španzel za figuralno slikarstvo. Vendar se je močno razmahnilo in je bilo z nagradami dovolj ustrezno poudarjano tudi kiparstvo, že zaradi potreb po javnih spomenikih še zlasti opazno v letih in desetletjih po drugi svetovni vojni. Ob danes manj vzne-mirljivem, spočetka kar dvakrat nagrajenem socrealističnem Božu Pengovu so do danes prejeli velike nagrade umetniki od Ivana Zajca, Lojzeta Dolinarja, Tineta Kosa, obeh Kalinov in Smerduja (nagrajenega za kranjski Prešernov spomenik) do Batiča, Tršarja, Boljke in Tihca, nagrade Prešernovega sklada pa so poleg Staneta Jarma, Janeza Lenassija, Franceta Rotarja in Petra Černeta dobile tudi izrazitejše osebnosti mlajših, po rodu ne le slovenskih ustvarjalcev, kakršni so Mirsad Begić, Lujo Vodopivec, Matjaž Počivavšek, Tone Demšar, Mirko Bratuša, Jakov Brdar in Tobias Putrih. Še nekoliko manj pa je bilo doslej nagrajencev za arhitekturo. Med njimi s svojo brezčasnostjo dominira Plečnik, ob njem se zvrstijo modernejši Ivan Vurnik in Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Milan Mihelič, Savin Sever, Stanko Kristl ali Vojteh Ravnikar, s svojo mnogostranskostjo pa izstopata tudi Boris Kobe, ki se je med drugim uveljavil kot ilustrator in slikar, ter elokventni Marjan Mušič, ki je bil upoštevan hkrati kot arhitekt, risar, restavrator in eminenten pisec; nagrado Prešernovega sklada je prejel tudi njegov sin Marko Mušič za spominski dom v Kolašinu, ki nerazdružno povezuje simbolni in uporabni vidik arhitekture. Toliko več pa je bilo v komisijah ali odborih najbrž tistih, ki s(m)o v arhitekturi prepoznavali umetnost, ne da bi nujno »preizkusili« njeno uporabnost, ali pa s(m)o v njej videli kvaliteto že v sami funkcionalni »uporabnosti«, ne da bi se prepričali tudi o njeni umetniškosti. (Po podelitvi Prešernovih nagrad me je nekoč v službi pred predavalnico pričakal protestnik, ki je očital, da nagrajena arhitektura ni funkcionalna, češ da se pedagog v fakultetni predavalnici nagrajene stavbe ne more niti primerno obrniti.) Najbrž že zato, ker arhitekturo številni - tudi sami arhitekti - izvzemajo iz likovne umetnosti kot povsem samostojno ali celo nadrejeno kategorijo, in predvsem glede na razstavitvene (ne)možnosti je tudi zbirka kranjske Galerije Prešernovih nagrajencev razumljivo predvsem slikarska in kiparska. Od nagrajenih del pa so bili poleg Miheličeve inscenacije za Maeterlinckovo Sinjo ptico, ki je umolknila v 30 požaru, že večkrat degradirani ali celo uničeni ravno arhitekturni dosežki (npr. delo Janeza Lajovca), ali pa je predvidena njihova predelava ali z njo povezana sprememba namembnosti. To pa zastavlja vprašanje, ali bi jih kot prvovrstne umetnine, za kar naj bi jamčila Prešernova nagrada, ne bilo neizogibno zaščititi kot nedo-takljive. Ali pa je v usodi arhitekturi zaradi njene uporabnosti kljub materialni trdoživosti že vnaprej predvidena zgolj začasnost, niti ne toliko zaradi sprememb v okusu kot zlasti zaradi spreminjajočih se življenjskih potreb, in naj se zato celo ob nagrajevanih delih odrečemo pogledu, da je spričo tehnizacije moderna arhitektura lahko tudi večnostna umetnost? Označevati vse dosedanje razstavljalce v Galeriji Prešernovih nagrajencev, bi pomenilo nič manj kot strniti pregled zgodovine novejše slovenske likovne ustvarjalnosti, zajemajoč zelo številna, če že ne malone vsa bistvena ustvarjalna imena. Tak pregled bi segal vse od generacije Ivana Zajca, prizadevnega umetnika, ki ga je ob postavitvi ljubljanskega Prešernovega spomenika spravil na slab glas že občutljivi in srboriti Ivan Cankar, ko je, upravičeno bolj navdušen nad Bernekerjem, zaničevalno govoril o zajčevstvu. Zato lahko predpostavljamo, da je ljubeznivemu in preizkušanemu Zajcu na starost pomenila Prešernova nagrada morda celo nekakšno »rehabilitacijo«. Seznam bi se nadaljeval s popularnim, v slovensko množično zavest naseljenim idiličnim Maksimom Gasparijem, ki se je posebej posvečal tudi upodabljanju Prešerna, in že omenjenim, v človeško bedo in brezupno hrepenenje zazrtim tesnobnim risarjem in slikarjem Franom Tratnikom, ki se je ustvarjalno udomačil v tujih velemestih, še preden je spoznal utesnjeno Kranjsko z Ljubljano, nato pa bi segal prek vseh ustvarjalnih generacij vse do danes, ko sta bila doslej med zadnjimi nagrajena do zadnjega vse bolj izrazno ekstatični Zmago Jeraj in raznoteri Kostja Gatnik, ki vključuje v svoj likovni opus tudi ilustracijo, grafično oblikovanje in duhovit strip. II. Tako kot vse nagrade in priznanja je za dojemanje in presojanje umetnosti same po sebi tudi Prešernova nagrada nebistvena, saj sprejemamo ustvarjalce in njihovo delo z lastno dojemljivostjo ne glede na dodeljene jim nagrade; poklicani umetniki pač ne ustvarjajo zaradi nagrad oziroma javnega priznanja. (V resnici namreč velja, da kar radi sproti pozabimo, kdo vse je bil pred letom dni nagrajen. Ne pozabljamo pa na umetnike, ki jih poznamo in cenimo, ne glede na to, ali so sploh dobili kako nagrado.) Nagrade ne morejo njihovemu delu ničesar ne dodati ne odvzeti in »zgodovina zgovorno priča o zaslužnosti nikoli nagrajenih umetnikov«, kot je napisala nagrajenka Prešernovega sklada Tinca Stegovec v odgovoru na anketo o nagradah na enem izmed beneških bienalov. Toliko več pa nam nagrade povedo o javno, že kar »uradno« priznani teži in javni odmevnosti posameznega ustvarjalca, torej o družbenem odnosu do njega, ki je pomemben predvsem za njegov državljanski oziroma družbeni status. V tem pogledu je nagrada za samega lavreata lahko tudi zelo vplivna, ker mu pomeni spod-budo ali potrditev, pa tudi nikoli prepozno zadoščenje in morebiten impulz za porast njegovega zaupanja v lastno vrednost. Lahko pa je tudi posledica takega zaupanja in celo tako zaželena, da se je filmski režiser Filip Robar Dorin, avtor filma o novomeški ustvarjalni generaciji med prvo svetovno vojno in po njej, t. i. novomeš- ki pomladi, za nagrado Prešernovega sklada izjemoma predlagal kar sam, in jo potem tudi prejel. Nekaterim nagrajencem pa so lahko take časti, ali vsaj njihova razglašanja ob podelitvah, tudi nadvse mučne, a so jih še vsi doslej preživeli, tako vase zaprti slikarski pesnik Jože Udovič kot ljudem izmikajoči se slikar Marjan Pogačnik ali pisatelj Pavle Zidar, ki mu je bilo posebej neprijetno stati na odru pred politiki, ki so mu bili gre-nili življenje; zato sem mu na njegovo prošnjo pomagal, da se je lahko po slavnosti nemudoma neopazno izmuznil iz Cankarjevega doma, rešen pred srečanji, in mi je zatem hvaležno še posebej pisal o takratnih nelagodnih občutjih; a je bil sladko-grenkega keliha nagrade vseeno zelo vesel. Pisatelj Lojze Kovačič je svoja občutenja ob podelitvi velikega in malega prešerna, ko je stal na odru Slovenske filharmonije pred pražnje razpoloženimi ljudmi, »ki so ta večer imeli za dogodek, za službo božjo«, a se je pred njihovimi pogledi umaknil in se zagledal v fikuse in druge nevtralne rastline na odru, slikovito popisal v knjigi Vzemljohod. O tem, kako nelagodno bi se počutil na odru med prejemanjem nagrade, je javno razmišljal tudi še kak pisatelj, ki niti ni bil nagrajen. Doslej zadnji likovni nagrajenec Prešernovega sklada slikar Marko Jakše pa se na velikem odru Cankarjevega doma sploh ni pojavil in je zanj nagrado sprejela njegova sestra. Tistim, ki so nagrado pričakovali, ne da bi jo tudi prejeli, lahko zaseka nepodelitev tudi krvave rane, pa naj se kdo nesamokritično precenjuje, ali pa morda ni stopil med »izvoljene« tudi po krivem, saj se v obeh primerih kot nenagrajenec kaj lahko počuti le drugorazrednega ustvarjalca, se pravi sopotnika bolj pomembnih. (Sam sem srečal v življenju kar nekaj umetnikov z različnih področij, ki jim je postala Prešernova nagrada življenjska obsesija in jim je povzročala celo travme, v ozadjih za nepodelitev pa so »odkrivali« celo zarote, ki jih v resnici ni bilo. Prav podobno spoznanje o Prešernovih nagrajencih in nenagrajencih navaja v drugem delu avtobiografskega romana Spomin kot zgodba tudi Prešernov nagrajenec Ciril Zlobec: »Naj si o njej mislimo, kar hočemo, Prešernova nagrada je bila in ostaja nadvse pomemben mejnik v življenju slehernega slovenskega ustvarjalca: največje zadoščenje za vse, ki jo prejmejo, že kar usodna mora za tiste, ki jih obide, a so prepričani, da bi jo morali dobiti.«) Včasih pa se je na nepodelitev nagrade predlaganim popularnim ali zlasti v svojem kra-jevnem okolju uglednim umetnikom odzvalo in zanjo iskalo kar najrazličnejše razloge tudi njihovo življenjsko oziroma pokrajinsko kulturno okrožje. Očitajoče vprašanje, čemu ni dobil Prešernove nagrade v samoti Leskovca pri Krškem živeči kipar Vladimir Štoviček, se je rado pojavljalo celo v regionalnem tisku. Štoviček, ki je svoje klasično zasnovane medalje in plakete - tudi Prešernovo - modeliral zelo prefinjeno, ne da bi si pri tem prizadeval za sodobnejši izraz, se je komisijam očitno, da ne rečem razumljivo, zdel ustvarjalno nezanimiv. Obenem pa je res, da Slovenci nimamo izoblikovanega odnosa do tovrstne »umetnoobrtno« obarvane ustvarjalnosti, ki jo zaradi bogatejše tovrstne tradicije vse drugače cenijo sosednji Hrvati. Podelitev Prešernove nagrade je umetnikom v izdatno pomoč tudi pri njihovi »uradni« hierarhizaciji, saj jim prinaša določene prednosti in jih lahko v družbenem pogledu tudi močno povzdigne. (Igralce v ljubljanski Drami celo avtomatično prestavi v najvišji plačilni razred.) Bil sem priča, ko so se na nagrade kot na eminentno oporo pogosto sklicevali v postopkih za priznavanje t. i. izjemnih pokojnin in priznavalnin tako presojevalci v komisiji kot sami ustvarjalci v svojih prošnjah. Ker je povezan z dodelitvijo nagrade umetnikom tudi neformalen višji status in je nagrajencem v Enciklopediji Slovenije samodejno pripadla objava portretne fotografije, se je celo zgodilo, da je tik pred izidom prvega zvezka v enciklopediji dobil geslo s fotografijo arhitekt, ki pred tem sploh ni bil predviden za uvrstitev vanjo. Tudi zato, ne le zaradi odgovornosti pred zgodovino, je delo odločujočih več kot zahtevno in predpostavlja tudi veliko mero etike oziroma pravičnosti, za katero si je na vseh življenjskih področjih najbolj zavzeto prizadeval ravno donedavni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nepozabni dr. Jože Trontelj. Galeriji Prešernovih nagrajencev je bil izjemno naklonjen in le teden dni pred nenadno smrtjo je v njej občuteno spregovoril na otvoritvi razstave v počastitev Prešernove nagrajenke Marlenke Stupica, opozoril na vzgojni pomen ilustracij ter se zatem med pogovorom živo zanimal za slovenske slikarje in pesnike, Prešernove nagrajence. Do sodelovanja med galerijo in Prešernovim skladom pa je prišlo že v času, ko mu je predsedoval Jaroslav Skrušny. Izmed Prešernovih nagrajencev so bili sprejeti med redne člane umetniškega razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti tudi vsi njeni sedanji (ne le likovni) ustvarjalci, z izjemo nenagrajenca skladatelja Božidarja Kosa, ki se je svetovno uveljavil v Avstraliji; in tudi v preteklosti so bili med akademiki praviloma Prešernovi nagrajenci, tako kot so bili praviloma prejemniki Prešernove nagrade tudi profesorji na ljubljanski likovni akademiji. (Ni pa prejela Prešernove nagrade Anica Zupanec - Sodnik, ki je malo pred smrtjo postala članica Akademije.) Ker gre za pomembne umetniške osebnosti, bi le težko »sumili«, da so se njihova priznanja utemeljevala drugo z drugim, pa četudi so se včasih nekateri pri utemeljevanjih sklicevali tudi na nagrade, ki so jih bili predlaganci že prejeli, medtem ko lahko ostaja kdo drug, ki bi si nagrado zaslužil, tudi od vseh neopažen. Pri delu upravnega odbora in komisij je potrebna poleg občutljivosti za umetnost, ne kot stroko, ampak za njeno ustvarjalno globino in izjemnost, predvsem tudi modrost, ne taktiziranje, kar je toliko teže, ker za presojo umetniškosti ni eksaktnih meril, vsaj ne na ravni, ki bi predpostavljala preverljivo izmerljivost. Spominjam se, da jih je kot oporo za presojanje o predlaganih delih najbolj dosledno, upoštevajoč vrsto kriterijev, skušal izob-likovati pisatelj Rudi Šeligo, po poklicu predavatelj statistike. Pa še on mi je o pesniku, ki se mu je zdel za nagrado premlad, dejal, kako ni nujno, da nekdo dobi nagrado, četudi si jo povsem zasluži. Rapa Šuklje pa je ob nekem igralcu na primer menila, da si nagrado vsekakor zasluži, a da jo docela enako zaslužijo tudi še nekateri drugi njegovi generacijski kolegi. (A po nekaj letih je »dozorel« za nagrado mladi pesnik in jo je dočakal tudi ostareli igralec.) Vendar proslula »čakalna doba«, ki jo je zaradi števila zaslužnih umetnikov kdaj res občutiti, v resnici še ne pomeni, da pride enkrat na vrsto prav vsakdo izmed njih, kot je včasih slišati v kavarniških komentarjih o Prešernovih nagradah. (»Preskok« fiktivne vrste je včasih povzročilo tudi upoštevanje starosti ali kandidatove-ga morebitnega bolezenskega, če že ne kar predsmrtnega stanja, ki jima je najbrž zares primerno dati prednost, četudi lahko to udari v oči že kar preveč neusmiljeno.) Docela pa drži, da je prišla v času podeljevanja 32 Prešernovih nagrad na vrsto cela vrsta likovnih ustvarjalcev. Vendar zato, ker so jo glede na nacionalne, vsakokratni slovenski umetnostni realnosti ustrezne kriterije (ki pa so ali naj bi samoumevno upoštevali tudi najširši kontekst) umetniki zaslužili in ker se Prešernove nagrade podeljujejo, glede na kratkost človeškega življenja, razmeroma že zelo dolgo. V tem času pa so lahko presojevalci, s tem ko so, kolikor je bilo mogoče, upoštevali spočetka prezrte, sčasoma izravnali tudi nekatere najbolj kričeče krivice in tako vsekakor naredili nagrado bolj verodostojno. K imenu tistih, ki nagrade niso prejeli, ko bi jo še lahko, pa se pogosto ali celo redno lepi oznaka, da po krivem niso bili nagrajeni, kar velja med pesniki zlasti za katoliškega Antona Vodnika, tesno povezanega tudi z likovnimi ustvarjalci. Seznam likovnih nagrajencev vsaj z eno od obeh nagrad je v resnici zelo obsežen, saj obsega blizu 50 imen prejemnikov Prešernove nagrade in prek 70 dobitnikov nagrade Prešernovega sklada z ožjega likovnega področja. A ne glede na bujno naraščajoče število članov stanovskega likovnega društva vendarle zajema razmeroma majhen del »registriranih« ustvarjalcev, ki pa se jim do priznanja vseeno ni treba prebijati ravno skozi šivankino uho. Na vrsto so več kot upravičeno prišli tudi zamejci in izseljenci, med njimi poleg nagrajencev Prešernovega sklada Tržačana Klavdija Palčiča in Franka Vecchietta ter koroškega Valentina Omana zlasti Lojze Spacal in Zoran Mušič, proti kateremu so prav nekateri umetniki in rojaki prirejali politične gonje, češ da se ne priznava za Slovenca, in se zavzemali, da bi mu zato Prešernove nagrade ne podelili. (K temu je z gradivom, ki ga je pošiljal naokrog in sem ga videl pri Božidarju Jakcu, spodbujal npr. Rado Bordon. Ker je obveljal za italijanskega slikarja, najbrž ni bil niti evidentiran za nagrado Lojze Spazzapan, tako kot ne v daljni Avstraliji živeči skrivnostni Stanislav Rapotec.) A Mušič bi si gotovo zaslužil celo Nobelovo nagrado, ko bi obstajala tudi za slikarstvo. Zato ker se ta za likovno umetnost ne podeljuje, pa na likovnem področju vsaj ne poznamo tako travmatičnih nacionalnih pričakovanj kot v literaturi. Pisatelja Borisa Pahorja in Draga Jančarja, oba Prešernova nagrajenca, namreč nekateri že gledajo ali celo ogovarjajo kar kot naša nobelovca, kajti Slovenci naj bi, kot je nekje zapisal Prešernov nagrajenec Alojz Rebula, hlepeli po svojem nobelovcu in kardi-nalu (ki smo ga medtem spet dočakali), gotovo zato, da bi se potrjevali kot številčno večjim skupnostim enakovreden kulturen narod. A Slovenci smo kljub maloštevilčnosti - ali pa prav zato - očitno narod, osredotočen na ustvarjalnost, ker smo se v zgodovini v boju za obstanek in kulturno enakovrednost, sklicujoč se na Trubarja in Prešerna, lahko opi-rali predvsem na kulturo. Četudi danes, ko povsod prevladuje hlepenje po dobičku in ko se zlasti s svojim nespoštljivim odnosom do slovenskega jezika sramotno sami ogrožamo, umetnost vse premalo spoštujemo, in četudi so umestni pogosti očitki oblastem, vse bolj brezbrižnim za kulturo, da je enkratna vsakoletna slavnost v čast umetnikom le pesek v oči, je gotovo bolje, da jih vsaj ob kulturnem prazniku počastimo s Prešernovimi nagradami, kot da bi nanje kar pozabili. Da bi ohranili razvid nad nagrajenci iz preteklosti, ki utemeljujejo tudi pomen vsakokratnih aktualnih in prihodnjih lavreatov, pa na likovnem področju zgledno skrbi kranjska Galerija Prešernovih nagrajencev, katere vodja, entuziastični Marko Arnež, si je kot »zaljubljenec v umetnost«, domač v številnih umetniških ateljejih, edini od naših galeristov pridobil naklonjenost celo tako nezaupljivega umetnika, kot je bil Marjan Pogačnik. Danes se galerija z Arneževim zavzemanjem pri promoviranju nagrad vse tesneje povezuje tudi z upravnim odborom Prešernovega sklada ter prireja praznične predstavitve vsakokratnih nagrajencev z vseh področij, ki jih je doslej pospremila tudi s kakim ducatom posebej pripravljenih filmskih predstavitev, in tako svoj smisel in odmevnost samo še poglablja. Njenega pomena pa se vse bolj zavedajo tudi sami umetniki, zato v njej radi razstavljajo in ji darujejo svoja dela; nekateri pa so v Kranju začutili celo svoj »domicil«, tako kot Stane Jagodič, ki je tam pravkar razstavljal ob svojem življenjskem jubileju, ali Karel Zelenko, ki je nedavno galeriji poklonil svoj življenjski grafični opus. Drago Tršar je po svoji tamkajšnji zadnji razstavi že poprej darovanim kipom, med njimi portretoma Franceta Prešerna in Ivana Cankarja, pridružil še imeniten kip večkratnega Prešernovega nagrajenca Božidarja Jakca, umetnika, ki je bil življenjsko »obseden« s Prešernovo podobo, Martin Spacal pa je dotlej poklonjenim Spacalovim slikam v galeriji dodal dragoceno delo svojega pokojnega deda Lojzeta Spacala. Naraščajoča zbirka tako ali drugače, z darovi ali odkupi pridobljenih del (med darovalci je doslej zajetih več kot 70 avtorjev, med katerimi z večjim številom eksponatov posebej izstopajo zlasti Vladimir Makuc, Marjan Pogačnik, Drago Tršar, Alenka Gerlovič, Stane Jagodič, Tone Stojko in kranjski rojak Vinko Tušek) pa si je zaslužila tudi že posebno razstavo. Razstava vseh dotedanjih likovnih nagrajencev, predstavljenih s po enim eksponatom, po možnosti nagrajenim ali nagrajenemu sorodnim, izbranim iz umetnikovega nagrajenega obdobja, je bila v sklopu razstav Likovni umetniki za Prešernovo mesto prirejena že ob 200-letnici pesnikovega rojstva, še pred ustanovitvijo galerije. Ob 10-letnici teh razstav in peti obletnici galerije pa je bila leta 2005 odprta razstava z deli nagrajencev iz njene nastajajoče stalne zbirke, ki se vse bolj približuje svojemu cilju, da bi zaobsegla dela prav vseh nagrajenih ustvarjalcev. Sama galerija Prešernovih nagrajencev je doslej v razmeroma kratkem času pripravila že prek petdeset osebnih razstav, prvo od njih nagrajenemu domačinu Vinku Tušku in najnovejšo doslej Marku Jakšetu, nekaterim pomembnim umetnikom pa je posvetila razstave celo po večkrat, v zadnjem času kar tri eruptivno inventivne-mu kiparju Dragu Tršarju. Privoščila pa si je tudi posebno razstavo Izzivi v keramiki z deli nagrajencev, ki se posvečajo tudi tej specifični zvrsti, ali razstavo Osem ateljejev Prešernovih nagrajencev z dodanimi napisanimi sporočili nagrajencev ter razstavo Prešernovi nagrajenci s kolonije Izlake-Zagorje, s čimer je dobila naša najstarejša še delujoča likovna kolonija, ponosna na »svojih« kar 21 nagrajencev, posebno potrdilo o svojem umetniškem pomenu. Razstavi Avgusta Černigoja so bila dodana tudi dela učencev, ki naj bi pokazala na njegovo pomembno pedagoško vlogo. Leta 2008 pa je galerija priredila celo razstavo vseh treh tedanjih nominirancev za likovno Prešernovo nagrado, očitno zamišljeno kot novum ali eksperiment, s sugestijo v katalogu, naj si o njej ustvarimo svoje mnenje. Predstavitve nominirancev vsaj po moji presoji obremenjuje prizvok še potekajoče tekme, podobne zadržke pa je povzročilo tudi že njihovo javno oznanjanje, kajti neizbrani najbrž ali zagotovo ostanejo razočarani ali celo užaljeni, pa četudi je lahko za takó pomembno nagrado, kot je Prešernova, v resnici čast tudi že sámo nominiranje, kar je vedno poudarjal pisatelj in ljubitelj likovne umetnosti Jože Hudeček, ki je bil večkrat nominiran, a so se mu nagrade vselej izmaknile. Kot pobudnica pa se je kranjska galerija vključi-la tudi v sodelovanje z drugimi galerijami, sprva s kompleksno predstavitvijo Jožeta Tisnikarja, dopolnjeno z deli iz kranjskih zbirk, z umetnostno galerijo v Slovenj Gradcu, v kateri je pripravila izmenjalno razstavo Vinka Tuška, in nazadnje doslej z Ljubljanskim gradom, na katerem je pripravila razstavo nagrajenca Prešernovega sklada Franceta Slane, in prav tam se je pozneje iztekel cikel razstav Prešernovega nagrajenca Lojzeta Spacala; pri njihovi pripravi je sodeloval tudi nagrajenec Vecchiett, ob razstavi tržaškega nagrajenca Klavdija Palčiča pa je sodeloval tudi Prešernov nagrajenec tržaški pesnik Miroslav Košuta, čigar dela je ilustriral Palčič. Pomen vseh teh, posebno osebnih razstav pa je toliko večji, ker so predstavitve modernih, še posebej pa živih starejših ustvarjalcev v razstavni politiki slovenskih osrednjih galerij več kot zapostavljene in tako kranjska galerija skupaj s pokrajinskimi galerijami ali razstavišči, s katerimi sodeluje, vsaj delno, a izdatno prevzema tudi to njihovo nalogo. Še izčrpnejša razstava umetniških del vseh dosedanjih Prešernovih likovnih nagrajencev bi bila več kot impozantna in si jo je, vsaj z večjim izborom umetnin vsakega od njih, težko celo zamisliti, kaj šele izpeljati. Bila pa bi več kot informativna in umetnostno pričevalna. In kaj bi nam taka celostna, še nevidena razstava - ob izrecnem umetniškem doživetju - poleg »uradnega« pogleda na pomen ustvarjalcev, glede na vse povedano, lahko o identiteti naše umetnosti še sporočila? Gotovo to, da umetnost, kljub temu, da so umetniki nagrajevani, ne predpostavlja njihovega tekmovanja z drugimi soustvarjalci, pa četudi so lahko tudi taka tekmovanja, ki jih poznamo iz antične in renesančne zgodovine pa tudi sodobnih arhitekturnih in spomeniških natečajev ter likovnih kolonij in ekstemporov, ustvarjalno močno spodbudna. Bolj kot tekmovanje je umetniško ustvarjanje samotna dejavnost izjemnih osebnosti, izraz prepričljivega izoblikovanja raznolikih osebnih duhovnih svetov, ki si je v obliki nagrade za svojo izjemnost zaslužilo priznanje ljudi, ki jim je mar za ustvarjalnost in jih ti svetovi bogatijo in ozaveščajo. V ustvarjalnih človeških svetovih se bolj kot kjerkoli drugje zrcalita zgodovinski čas in prostor s svojimi življenj-skimi vzgibi, pričakovanji in dilemami, zato so trajno pričevalen dokument, a prav tako tudi podoba izrazitih avtentičnih osebnosti, ki so se znale v življenju ustvarjalno artikulirati in se s tem uresničiti na najbolj človeški način, ki nikakor ni dan vsakomur, a je namenjen vsem ljudem odprtega srca in duha. Vsi ti ustvarjalci so se lahko razživeli predvsem v duhovnem prostranstvu svoje lastne notranje svobode, pa naj bo to prostranstvo prizorišče idealnih nebesnih sanj in poetično ubranih, z onstransko lepoto presijanih vizij, kot pogosto pri Kregarju, ali demonsko leglo prividov in bolečin, kot pri Miheliču, naj bo v njem zrenje umetnikov harmonično ubrano, kot pri liričnem krajinarju Pavlovcu, monumentalnem likovnem komponistu Gojmiru Antonu Kosu in melanholičnem pesniškem Sedeju ali pretehtanem Didku ter bolj kontemplativnem, dinamiko nasprotij usklajajočem palimpsestnem Bernardu, ali naj bo izraz za povojni čas več kot značilne in vse bolj naraščajoče človeške stiske, ki svet razlamlja, poudarja njegovo tegobo, grotesknost in krčevitost ali razkriva zaskrbljeno človeško čuječnost ali odtujenost, kot pri dramatično okrvavljenem Mariju Preglju ali v magično poetični tesnobi strmečem, v negotovost sveta zamaknjenem ali boleče zgroženem, v atelje zaprtem samo-tarju Gabrijelu Stupici. 34 Osrednji pomen nagrajenih ustvarjalcev je sam po sebi v njihovi umetniški izjemnosti in eksistencialni pristnosti. Pri tem ko umetniki odkrivajo bistvo sveta in njegove principe s pronicanjem v konkretno življenjsko realnost in neizčrpno naravo, kot na primer Jakac, Pavlovec, Spacal, Kos ali Makuc, obenem izhajajo tudi iz dilem zgodovinskega časa in predvsem iz samih sebe, tako kot poudarjeno Bernik, Maleš ali Jemec. Njihova umetniška prepričljivost pa je lahko živa ne glede na stil ali izšolanost, ne glede na moški ali nežni spol in ne glede na mladost ali starost, kajti tudi umetnost starcev lahko ostaja večno mlada in umetnost genialnih mladeničev, ki niso v zgodovini največkrat dočakali nobenega javnega priznanja, ampak poprej zanikanje, lahko premore zrelost starosti, četudi še pogosteje v literaturi kot v slikarstvu. O tem nas prepričuje že edin-stveni Srečko Kosovel, ki je, ne da bi bil član kake komisije, v pismih lucidno komentiral tudi dela katerega od slikarjev, ki so mnogo pozneje prejeli Prešernovo nagrado; sam pa je bil deležen nagrade vsaj posredno, prek Srebotnjakovih uglasbitev svojih pesmi. Glede ugotavljanja danes večkrat aktualiziranega razmerja med nagrajenci in nagrajenkami pa se ni potrebno zatekati v kakršnokoli statistiko, ampak je pomembno le to, ali so bili vsakokratni izbirateljski kriteriji v resnici usmerjeni na ustvarjalno moč, ki sama po sebi nikakor ni razločena po avtorjevem spolu. Če upoštevamo, ne glede na prevlado moških nagrajencev, realno stanje na likovnem področju, vidimo, da vsaj najpomembnejše ustvarjalke gotovo niso bile spregledane, saj so bile poleg Prešernovih nagrajenk kos-tumografinje Alenke Bartl, ilustratorke Marlenke Stupica in scenografinje Mete Hočevar nagrajene z nagrado Prešernovega sklada poleg Jelice Žuža in Alenke Gerlovič vsaj še slikarke Adriana Maraž, Tinca Stegovec ali Metka Krašovec, ki bi si vse zaslužile tudi veliko nagrado, ali med kiparkami Dragica Čadež, Duba Sambolec in Marjetica Potrč ter med televizijskimi scenografinjami Marija Kobi, med kostumografinjami Marija Vidau in Mija Jarc in med oblikovalkami nakita ali tkanin in tapiserij Meta Vrhunc, Miša Jelnikar in Eta Sadar Breznik ter skupaj z grafičnim oblikovalcem Petrom Skalarjem tudi Judita Skalar. Ob tem pa se vsaj glede na nagrajevane zvrsti morda vendarle nakazuje tudi neka specifika, ki predpostavlja posebne ženske afinitete, vsaj glede na to, da se obravnavanja takih področij tudi med umetnostnimi zgodovinarji mnogo raje od raziskovalcev lote-vajo raziskovalke. Od starejših umetnic pa so bile prezrte zlasti temperamentna slikarka iz t. i. četrte generacije Mira Pregelj, ljubezniva slikarka in oblikovalka lutk Mara Kralj ter med mlajšimi od njiju pronicljiva portretistka umetnikov, tudi številnih Prešernovih nagrajencev, Irina Rahovsky Kralj. Nagrado pa bi si zaslužile tudi še nekatere knjižne ilustratorke, med njimi Ančka Gošnik Godec ali Lidija Osterc, ne glede na to, da obstajajo za to področje, tako kot za številna druga, tudi specializirana priznanja. Predvsem pa bi se lahko ob taki razstavi na novo spraševali tudi o prepoznavnih značilnostih slovenske likovne umetnosti, o tem, kaj je v njej univerzalno in kaj regionalno in morda specifično slovensko. Poskušali bi lahko razpoznavati, ali so v njej sploh razvidne morebitne poteze ali celo konstante naše skupne identitete, torej slovenstva, ki so ga v umetnostni zgodovini zlasti v preteklosti tako vztrajno iskali in ga je véliki varuh in preučevalec slovenske umetnosti profesor Stele, tudi sam Prešernov nagrajenec, zakoličil šele z impresionizmom, a ga je zaslutil že v baroku, medtem ko je ugledal v Langusu, obdanem s Prešernovo prijateljsko družbo, prvega zavestno slovenskega slikarja. (Impresionisti so bili po vojni sicer v politični nemilosti kot premalo razredno opredeljeni, zadnja izmed njih, Jama in Sternen, sta tik po vojni umrla, ne da bi mogla dočakati Prešernovo nagrado, medtem ko je njun starejši sodobnik Ferdo Vesel, modernizirani nadaljevalec realistov, doživel priznanje ljudskega umetnika, tako kot tudi pesnik Oton Župančič. Božidar Jakac pa je prejel eno od svojih prvih Prešernovih nagrad za znameniti risarski portret poduhovljenega Župančičevega obličja. Ob upoštevanju Franceta Steleta pa je več kot gotovo, da bi si Prešernovo nagrado prav tako zaslužila tudi njegova akadem-ska vrstnika Izidor Cankar in sicer v tujino umaknjeni Vojeslav Mole, ki sta bila tudi kot učenjaka zelo pomembna ustvarjalca). Ali pa je slovenska identiteta tudi za slovenski pogled od zunaj v resnici nerazvidna, tako kot nam je v svojem govoru ob podelitvah Prešernovih nagrad dopovedoval Prešernov nagrajenec dunajski arhitekt Boris Podrecca, in je ustvarjalec v svoji unikatnosti lahko izrazit le sam po sebi in s tem univerzalen, ne glede na siceršnja nacionalna izhodišča? Gotovo so v delih Prešernovih nagrajencev razvidne umetnostnogeografske in duhovne osnove, iz katerih izhajajo slovenski ustvarjalci, ustvarjalno preoblikovane v karseda različnih osebnih odtenkih. Kontrastno ali bolj povezovalno so najočitneje razpete med evropskim kulturnim Severom in Mediteranom, v raznovrstno obarvanih križanjih in smereh (v bogastvu razmerij med našimi tako raznolikimi pokrajinami ter osred-njeslovenskimi, štajerskimi in primorskimi ustvarjalnimi središči, zlasti Ljubljano, Mariborom in Trstom, ter sig-nifikantnimi osebnostmi, med Jerajem, Tisnikarjem, Gvardjančičem in Spacalom, med Huzjanom in Krašovčevo, med Omanom, Lapajnetom in Komelom ter Palčičem, med Novincem in Španzlom itd.); in prav tako so ponekod bolj ali manj razvidni tudi njihovi bolj zunanji vplivni impulzi, izhajajoči iz najširšega ustvarjalnega sveta, segajoči od secesijskega Dunaja, ki ga je hlastno vsrkaval mladi Gaspari, in barvitega Pariza, iz katerega so zavzeto črpali Neodvisni, prek ekspresivne Nemčije in poetičnih Mušičevih in Maleševih Benetk tja do abstraktne, popartistične in celo disneyevske Amerike, iz katere so izšli Lojze Logar, Tugo Šušnik in Miki Muster, medtem ko je nagrajeni Jože Slak - Đoka rezbarsko udomačil celo orientalsko fantastiko oddaljene Japonske. (Predvsem na take »koordinate«, mnogo bolj kot na individualno podobo samih osebnosti, se je ob predstavitvah umetnikov osredotočal »hišni« pisec večine jedrnatih besedil v standardiziranih katalogih Galerije Prešernovih nagrajencev profesor Lev Menaše.) Hkrati pa se v mnogoličnem delu raznovrstno občutljivih ustvarjalnih osebnosti vsa ta zgodovinska izhodišča pretapljajo v izrazito individualne razsežnosti, ki šele določajo nagrajence kot docela ali vsaj bolj ali manj nezamenljive enkratne ustvarjalce. O vsakem od nagrajenih imen in o vsaki od dosedanjih razstav v Galeriji Prešernovih nagrajencev bi bilo zato mogoče napisati posebno zgodbo, presojo ali razpravo, in vsaka bi izzvenela močno ali vsaj nekoliko drugače, bolj ali manj vznemirljivo, vselej pa zanimivo in tudi poučno; vsakdo od ustvarjalcev pa bi si, kolikor je še ni bil deležen, zaslužil posebno monografijo. Njihova izbrana dela, ki so bila doslej v Kranju že predstavljena, se (posebno umetnine še živečih avtorjev oziroma ustvarjalcev, nagrajenih po ustanovitvi galerije) postopoma zbirajo v vse bogatejši kranjski stalni likovni zbirki. Med sprehodom po njej bi bilo mogoče interpretirati bistvo ustvarjalcev tudi že iz tamkajšnjih posameznih vzorčnih umetnin, zaradi katerih je postala galerija nagrajencev edinstvena zakladnica slovenske likovne ustvarjalnosti. Vse njeno bogastvo pa je lahko priklicalo v središče Kranja, v njegovo galerijsko svetišče lavreatov, samó nesmrtno ime prvaka slovenskih ustvarjalcev ter preroditelja, branilca in oznanjevalca slovenske kulturne dozorelosti, suverenosti in samozavesti, genialne-ga pesnika Franceta Prešerna. 36 Izbrana dela stalne zbirke Tematski pregled likovne zbirke S talna zbirka Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju je tematska zbirka, ki jo povezuje predstavljanje likovnih opusov Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada. Ob tem je s svojim bogastvom postala tudi dragocen pregled likovnega dogajanja v slovenski umetnosti druge polovice 20. in začetka 21. stoletja. Pregled del, ki so bila doslej uvrščena v zbirko, ponuja vznemirljiv pogled na to obdobje slovenske umetnosti modernizma in njen premik v postmodernizem. Obenem tudi zgovorno priča o tem, da so bila s to osrednjo slovensko nagrado za kulturo doslej nagrajena po umetniških težnjah in zvrsteh izrazito raznolika likovna dela. Stalna zbirka dobro odraža to razgibanost izrazov, od najrazličnejših poti vstopa v abstraktno umetnost, možnosti povratkov v figuraliko, kaže sledi informela, poparta, neoekspresionizma do slikarstva nove podobe. V njej spoznavamo različne umetniške zvrsti in tehnike, od slikarstva, grafike, kiparstva do ilustracije, fotografije in videa. Da bi posredovali to osrednjo značilnost zbirke, smo se odločili, da ne bomo sledili suho-parnim, tehničnim načelom in ureditvi izbranih, ključnih del po časovnem zaporedju ali abecedi avtorjev. Niti nismo želeli umetnin na silo tlačiti v predale obstoječih opredelitev za umetnostnozgodovinska obdobja, ki so, prenesene v slovensko umetnost s svetovnega prizorišča, velikokrat preveč usmerjene, da bi zajele raznovrstne interese, ki jih v dela vnašajo slovenski umetniki. Tudi če pogledamo načela, ki jim v zadnjih desetletjih sledi predstavljanje umetniških zbirk, ugotovimo, da sta linearnost in konstruiranje velike razvojne zgodbe zastareli. Zato smo se odločili v osrednjem delu knjige z izborom predstaviti tiste umetnine, ki so pomembne za slovensko zgodovino umetnosti v času, ki ga zajema zbirka, ali pa imajo posebno mesto v osebni zgodovini umetnika. Izjema so avtorji, ki so v zbirki zastopani z enim samim delom. Izbrana dela smo razporedili po sklopih v skladu s problematiko, ki jo obravnavajo. Ti med seboj povežejo umetnike, ki jih zanimajo sorodni problemi, hkrati pa razkrijejo procese, ki so se v umetnosti dogajali v določenem obdobju. Ker so teme umetniškega raziskovanja vedno hkrati časovno vezane in nadčasovne, lahko iz povezav med deli razberemo dodatne umetnostnozgodovinske ali kulturne pomene, na primer, kako so se umetniki srečevali z mednarodnimi težnjami ali pa sledili svoji poti in se ukvarjali z umetnostnimi vprašanji, ne meneč se za modne trende. Znotraj posameznega sklopa je ohranjen abecedni vrstni red. Figure v realnem prostoru Zadnjih sedemdeset let je bilo v umetnosti precej nemirnih. Dokončal se je proces, ki je v slikarstvu in kiparstvu pripeljal do podobe, ki ne prikazuje več motiva iz resničnega sveta. Začetki so bili postopni, najprej z opuščanjem detajlov in stilizacijo telesnih oblik v geometrijske. Stojan Batič Zdenko Kalin Stojan Kerbler Frančišek Smerdu Drago Tršar Stojan Batič Kiparsko delo Stojana Batiča je z novim ciklusom plastike » Rudarji« dose-glo ustrezno ravnotežje med motivom in izvedbo, v katerem je umetnik v teh svojstvenih skulpturah hote segel globlje kot prej pod zunanjo skorjo in mu je postala njegova notranjost pravi realni model. Batiču se je ob tej plastiki posrečila podoba današnjega delovnega človeka, dostojanstvo njegovega bivanja, trdota in lepota njegovega dela, v boju z naravo dela, ki ga je zaznamovalo v srce, roke in glavo. Batič je v tej plastiki izrazil globoko spoznanje dela in se je kot umetnik priklonil pred veličino dela rudarjev. » Rudarji« so kolektivna plastika po občutju, v kateri je umetnik pokazal svojo čustveno prizadetost, se oddolžil tem molčečim junakom in jim dal lastno likovno podobo. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Izmena v rovu, 1962, bron, 30 x 10 x 17 cm 42 Zdenko Kalin Skoraj polstoletno ustvarjalno delo kiparja Zdenka Kalina pomeni v slovenski likovni umetnosti pomembno vez med tradicijo in modernizmom. Golo ali oblečeno človeško telo in portretna glava, izvedena v bronu ali kamnu, sta poglavitna nosilca njegovega umetniškega sporočila. Odlično poznavanje človeškega telesa, mojstrsko obvladovanje zakonitosti kiparskega materiala, občutek za velikostna razmerja in dinamiko kiparske gmote sproščajo njegovo ustvarjalno domišljijo in omogočajo nove kiparske rešitve; v vsaki tematski skupini je ustvaril dela, ki sodijo v sam vrh slovenskega kiparstva. Med njegovimi velikimi javnimi deli omenjamo kipe na spomeniku žrtvam fašizma na Urhu, talcem na Žalah in kipe na portalu slovenske skupščine, hkrati pa ne moremo mimo kvalitetne in priljubljene plastike Pastirčka v ljubljanskem Tivoliju … Zdenko Kalin je kot vodilni sodobni slovenski figuralik znan in priznan tudi zunaj meja svoje ožje domovine; tudi kot učitelj mladih je plodno sodeloval v izjemnem vzponu povojnega slovenskega kiparstva. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Evridika, Osnutek za plastiko na poslopju Ljudske skupščine LRS, detajl, 1959, patiniran mavec, 55 x 18 x 15 cm 44 Osnutek za plastiko na poslopju Ljudske skupščine LRS, 1959, patiniran mavec, 173 x 52 x 40 cm Stojan Kerbler Stojan Kerbler je pri svojem ustvarjanju zavezan bistvu fotografije - njeni dokumentarnosti. Več njegovih ciklusov, še posebej najbolj znani in najbolj priljubljeni (Portreti s ptujskih ulic, prvič predstavljeni 1971; Haložani, prvič predstavljeni 1974; Koline, prvič predstavljene 1982), so izvrstne topografije geografsko zaokroženega območja (Kerbler skorajda brez izjeme fotografi-ra v Halozah, na Ptuju in v tovarni aluminija v Kidričevem) in hkrati pronicljivi sociološki zapisi o času, ki je bil še posebej v Halozah na svojstven način prelomen … Kerbler je te dokumentarne zapise oplemenitil in nagradil s svojo že kar prislovično humanostjo … Dokumentarnost Kerblerjevih fotografij bo vedno njihova velika odlika in neizčrpen vir za najrazličnejše študije, a njegova fotografija je predvsem umetnikov odziv na videno in izkazuje mojstrovo etiko gledanja skozi objektiv fotoaparata. Dr. Marjeta Ciglenečki: Stojan Kerbler. V: Stojan Kerbler: retrospektiva. Gorenjski muzej, Kranj, 2008 (razstavna mapa). Kmečki šopek, 1972, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm 46 Zdenka, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm Frančišek Smerdu Pri kiparju Frančišku Smerduju nenehen komunikativni element med umetnino in gledalcem ni površinska dramatičnost, gib ali gibanje, tudi ne forma, dimenzija ali dekorativnost, temveč sugestivna izrazna sila, ki prihaja iz lepote umetnikove duhovne potence. Njegova plastika je simbol, znamenje njegovega notranjega globokega čustva in izredno senzibilne- ga razpoloženja, njegova umetnost je filozofska, obenem pa življenjska … … Vsekakor je portret F. Prešerna (Prešernova nagrada 1950) najbolj smerdujevski, kajti ob pomanjkanju prave Prešernove podobe je Smerdu oblikoval pesnikov portret po njegovih pesmih, in čeprav je realistično podan, se je vendar najbolj približal pesnikovi podobi z globokim dušev- nim profilom … Ciril Velepič: Monografski oris. V: Frančišek Smerdu: posmrtna retrospektivna razstava. Moderna galerija, Ljubljana, 1971 (razstavni katalog). 48 Dr. France Prešeren, 1948/49, patiniran mavec, 42 x 32 x 33 cm Drago Tršar … Kot rojenemu izjemnemu ustvarjalcu je Dragu Tršarju dana resnična božja milost, da lahko svojo ljubo glino neutrudno gnete kot tkivo svojega lastnega življenja, kot ilo, iz kakršnega naj bi človeka izoblikoval biblijski Bog ter kot ustvarjalno obujevalko svetovne zgodovine in znanilko kiparjeve vsakokratne trenutne osebne identitete, ki s svojo ustvarjalno ukročeno in hkrati do kraja sproščeno energijo priča o vselej plodnih dnevih in trenutkih avtorjevega nenehno bujnega ustvarjalnega snovanja. To snovanje nam na umetnikovo razstavo z jerbasi njegovih davninskih, a v novi lepoti prebujenih kariatid znova prinaša praznična zlata jabolka ter nas opozarja na zbranost poezije, nam zida nove starodavne slavoloke in nesmrtne stolpe ter v nas zasaja neusahljivost živorodne lepote, kot čez noč prirasle in očarljivo vzbrstele iz zemeljske topline Tršarjevega vseobsegajočega, s svetostjo človeške ustvarjalnosti posvečenega kiparskega vrta. Dr. Milček Komelj: Tršarjeva ustvarjalno oživela žgana glina. V: Žgana glina. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavni katalog). Marjan Pogačnik, 1964, žgana glina, 26 x 57 x 18 cm 50 Rast II, 1970, patiniran mavec, 200 x 30 x 23 cm; Rast III (desno), 1971, patiniran mavec, 197 x 54 x 27 cm Mehčanje obrisov predmetnega sveta Proces postopnega popuščanja pred diktatom snovnega sveta je omogočil pot v svet, sestavljen zgolj iz barv in oblik. Vse se je začelo z mehčanjem ostrih obrisov likov. Tomaž Kržišnik Nikolaj Omersa Milan Rijavec Tomaž Kržišnik Tomaž Kržišnik je na Slovensko zanesel samosvoj likovni prijem tako v oblikovanju nekaterih pesniških zbirk kot otroških slikanic. Nov je tudi njegov prijem v mladinski ilustraciji, ki se neposredno veže s celotno likovno podobo lutkovne igrice Zlata ptica. To likovno podobo oblikujeta gledališka funkcionalnost in estetska izčiščenost, ki je zlasti v značilnih pravljičnih prizorih soustvarjala poetično, napol sanjsko, a otroku ves čas blizko in dojemljivo ozračje. Kržišnikov delež, ki ga lahko označimo kot specifično gledališko oblikovanje lutkovne predstave, je v odločilni meri pripomogel k uspehu te igrice na marionetnem odru ljubljanskega lutkovnega gledališča, nakazal pa je in v precejšnji meri tudi le izrabil nove možnosti za vsestransko učinkovito posredovanje te gledališke zvrsti. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Pisa, 1991, jedkanica, suha igla, P 17 x 23 cm, L 30 x 39,8 cm 54 Valencia, 1991, jedkanica, suha igla, P 17 x 23 cm, L 30 x 39,8 cm Nikolaj Omersa Akademski slikar Nikolaj Omersa je pričel umetniško pot v skupini Neodvisnih. Pokazal je izjemno barvno občutljivost in prefinjen občutek za barvno kompozicijo. Slikarjeva motivika, slikarjev svet je ostal ujet med dvoje sorodnih in zanj pomembnih stvari - med naravo in portretom. V vedu-tah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zazna same najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko … … V Omersovem slikarstvu, ki velja za izredno spontano, najdemo vselej sle-dove resnega dela in študija, veliko poznavanje sodobnega slikarstva, čuti-ti pa je tudi, kako zna izbirati in ustvarjati iz znanih likov nove, osebno izpričane barvne organizme. Zato lahko čutimo kljub premočrtnosti in vztra-janju pri motiviki, ki se ji je posvetil že na samem začetku, v umetniku vselej tudi iskalca. V slikarsko pojmovane krajine, vedute in tihožitja je prinesel toliko novega, da ga uvrščamo med najpomembnejše slovenske slikarje. Z razstavami doma in v tujini je vselej pritegoval pozornost kritike in občinstva. Kvaliteto in zvestobo svojemu slikarskemu izrazu je izpričal tudi v odličnih mladinskih ilustracijah. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 56 Brez naslova, nedatirano, olje na platnu, 59 x 79,5 cm Milan Rijavec ... V vsebinskem smislu so njegova dela sicer lahko intimna in včasih tudi intimistična - to npr. velja za njegova domača, zlasti »kuhinjska« tihožitja - v likovnem pa je ubiral precej drugačno smer: ena od značilnosti intimizma je ne samo vsebinska, ampak tudi likovna krhkost, te pa v Rijavčevem slikarstvu zlepa ne srečamo. Gre skratka za modernistično risbo »klasicističnega« tipa, ki je njena uspešnost končno odvisna predvsem od kvalitete celotne kompozicije, pri tej pa je Rijavec znova ubiral samosvojo smer. Njegove kompozicije nikoli ne učinkujejo »naključno«, ampak vedno premišljeno, strogo določeno; včasih jih organizira z vertikalami in horizontalami, še raje pa z diagonalami, ploskovnimi ali prostorskimi … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Milan Rijavec. Mestna občina, Kranj, 2002 (razstavna zloženka). Berač, 2002, sitotisk, 21 x 14,8 cm 58 Kuhinjsko tihožitje, 1963, olje na platnu, 58 x 72 cm Izginjajoče figure Odnos do človeške figure je v zahodni likovni umetnosti osrednji ključ vstopa v njeno polje od antike dalje. Zato je tudi v 20. stoletju bila figura osrednji poligon različnih umetniških eksperimentov. Zvest Apollonio Janez Boljka Jože Ciuha Riko Debenjak Zdenka Golob Zdenko Huzjan Stane Jarm Miha Maleš Vladimir Lakovič Adriana Maraž Floris Obla ´k Valentin Oman Veno Pilon Marko Pogačnik Nataša Prosenc Tinca Stegovec Gabrijel Stupica Janez Šibila Zvest Apollonio … Zvest Apollonio je slikar, kipar in grafik, ukvarja pa se tudi s keramiko, steklom in tapiserijami … Njegovo poznavanje tuje umetnosti se kaže v prepletu starejše tradicije »visoke« moderne in pobud sodobnih tokov; osnovna, zlasti na zgodnjih grafikah ponavljajoča se figura je povzeta po arhetipskem De Chiricovem mannekenu; drugi elementi, npr. značilno vzorčenje, nas spomnijo na opart, organske oblike na psihedelično umetnost, tem poudarjeno kontrastni, močni notranji okvir pa se je kot odločilni kompozicijski element v poznih šestdesetih ter v sedemdesetih letih pojavljal v več delih pripadnikov včasih sicer zelo različnih smeri; in tako naprej … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Zvest Apollonio. Mestna občina, Kranj, 2004 (razstavna mapa). Papillon, 1968, barvni sitotisk, P 45 x 45 cm, L 50 x 50 cm 62 Prt, 1970, barvni sitotisk, P 42 x 42 cm, L 50 x 50 cm Janez Boljka … Javnosti najbolj znan je mogoče cikel upodobljenih živali. Tudi v tem, ani-malističnem ciklu Boljka pri upodobitvi živali ohranja vestno uporabo avtorske psihološke metafore, ki jo iz prej antropomorfne forme prenese na zoomorfno, kjer je še nekoliko bolj poudarjena grotesknost sveta. Biki in nosorogi z oklepom in ošiljenimi rogovi prevzemajo funkcijo alfa samcev, upodobljenih na ležiščih v objemu muz. Boljka tudi tukaj, kot pravzaprav skozi celoten opus, skrbno gradi kiparsko formo celote, pri tem pa ostaja zvest natančnemu oblikovanju detajla … Goran Milovanovič: Opus Janeza Boljke. V: Janez Boljka. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavna mapa). Saksofonist, 1993, mešana tehnika na papirju, 70,5 x 50 cm 64 Saksofonist, 1967, bron, 123 x 24 x 49 cm Jože Ciuha ... Ciuha se je s svetom bizantinske umetnosti seznanil v petdesetih letih v Makedoniji. (Tu je mimogrede treba opozoriti na vlogo, ki jo je Makedonija s svojo tradicionalno umetnostjo, tako »ljudsko« kakor »visoko«, imela pri oblikovanju povojne slovenske moderne.) V nadaljevanju jo je očitno natančno preučil, njenim idejam pa končno dodal še tiste, ki jih je spoznal drugod po svetu, ob svojih popotovanjih po Aziji ter po Ameriki (oziroma, bolj natančno, po Amerikah). Ob vsem tem je izoblikoval značilno oseben, nedvomno modernističen slog, pri čemer pa je zanimivo, da je odmeve klasikov moderne ter umetnikovih sodobnikov v njem komaj mogoče zaslu- titi: morda še najprej Picassa z njegovimi »ekspresionističnimi« deli iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno in še zlasti iz petdesetih let, pa nekaj idej t. i. »eksistencialističnih« pariških slikarjev povojnega obdobja … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Jože Ciuha. Mestna občina, Kranj, 2004 (razstavna mapa). Biografija, 1988, akril na pleksi steklu, 59 x 49 cm 66 Erinija, 2006, akril na platnu, 75 x 150 cm Riko Debenjak Slikar Riko Debenjak je v umetniški grafiki našel sodoben izraz za motive, ki jih je v stoletjih gojila slovenska narodna tradicija. Panjskim končnicam, nečkam in drugim folklornim elementom je vdahnil novo likovno vrednost, polno sodobne poezije. Riko Debenjak ima kot umetnik nenavaden, izviren in drzen grafični prijem, zaradi česar je njegova osebna umetniška izrazna sila danes priznana v svetovnih središčih umetniške grafike. Mimo folklornih motivov je v njegovih grafikah iz zadnjega leta še cela vrsta drugih elementov in motivov iz sodobnega sveta, ki jih je Debenjak ujel v svojo skalo grafično barvnih odtenkov. Umetnik je odprl slovenski grafiki nova pota njenega sodobnega izraza in ji dal skladno in estetsko zadovoljivo obliko. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 68 Kraševka, 1957, lesorez na papirju, L 38 x 28 cm Zdenka Golob Slikarka je dosegla z listi, razstavljenimi v galeriji Labirint, v mnogih pogledih zrelo fazo. Grafično neoporečno, prav izbrušeno so nam njene kompozicije posredovale avtorsko podobo sveta, prelitega v igračkasto porabniške simbole. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 70 Zavrženo, 1975, barvna jedkanica, P 55 x 70 cm, L 49 x 64 cm Zdenko Huzjan … Isto osnovno tematiko lahko opazimo tudi na Huzjanovih slikah, razstav- ljenih v Kranju. Tudi na teh lahko odkrijemo vzorce, ki izvirajo iz romantike. Temeljno izhodišče novih Huzjanovih slik je krajina, ki jo avtor na začetni stopnji interpretira sicer poudarjeno slikovito, a v bistvu še vedno realistično; gre predvsem za »portrete« njegovega rodnega Prekmurja, pri čemer pa ga - drugače od večine njegovih prekmurskih kolegov - manj kot mistika zeml- je zanima razpoloženje, ki ga ustvarja bohotnost vegetacije; ta se na nekaterih slikah spreminja v pisano preprogo, v kateri se izgubljajo vedno drobnejše človeške figure - značilna motivika nepomembnosti človeka pred (na takšnih delih predvsem sijajno) naravo … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Zdenko Huzjan. Mestna občina, Kranj, 2004 (razstavna mapa). 72 Naročje vode, 1989, olje na platnu, 135 x 96 cm Stane Jarm … Stane Jarm obdeluje svoj les največ z grobimi dleti in lesenim kladivom (čeprav, tako je videti po policah, dela včasih tudi klasično kanonizirane, polirane kipce). Ima mitološki zanos (čeprav, in v tem je morda bistveno vprašanje njegovega umetniškega samouresničevanja, morda še ni našel čisto določene mitične vsebine svojega in našega življenja) … … Ima zunanjo brezbrižnost iskrenega umetniškega prisluškovalca samemu sebi in ostaja nehrupen in malo opazen na obrobju našega sodobnega likovnega ustvarjanja. Gotovo, da poskuša marsikaj, toda obiskovalcu ostaja najmočneje v spominu opisano portretiranje obličnosti v brezobličnosti množice, ki morda še nima izraziteje oblikovane časovne vsebine, je pa resen sodobni izpovedno oblikovalni problem, prignan že do prave baladnosti. Poskuša se v tišini in odmaknjenosti, ki je podobna tisti v globokem gozdu … Jože Snoj, v: Stane Jarm, Janez Sedej, Ive Šubic: Mestna galerija Ljubljana. Mestna galerija, Ljubljana, 1968 (razstavni katalog). 74 Razpelo, 1964, les, 141 x 25 x 6 cm Miha Maleš Miha Maleš je ob Božidarju Jakcu eden izmed pionirjev sodobne slovenske grafike, ki zastopa težnje poekspresionistične umetnosti in naše tako imenovane četrte umetniške generacije. Virtuoz sproščene risbe, katere zasnov ne omejujejo romantični okviri in vnaprejšnji etični postulati, je vnašal v našo umetnostno življenje nemir sočasnih ali komaj minulih iskanj in dognanj zahodnega sveta, jih po svoje predelal in prilagajal prevrednotenemu idealu sodobne, bolj svetovljanske domače umetnosti. Je zastopnik nazora, da umetnostno področje ni omejeno in da je sleherna naloga vredna umet- nikove pozornosti; odtod njegovo delovanje na področju risbe, grafike, slikarstva, ilustracije, knjižne opreme, grafičnega oblikovanja in umetnostne publicistike. Njegova umetnost se ne podreja ničemur, razen ustvarjalni domišljiji, prilagaja se le funkcionalno prevzeti nalogi in kot prevladujočo vsebino prevzema živo, sproščeno igro. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Benetke, 1935, lesorez na papirju, P 14 x 11 cm, L 31,5 x 23,8 cm 76 Avtoportret, 1933, lesorez na papirju, P 15 x 12 cm, L 31,5 x 23,8 cm Brez naslova, 1937, lesorez na papirju, P 14 x 10 cm, L 31,5 x 23,8 cm Vladimir Lakovič … Vladimir Lakovič se je z likovno umetnostjo začel ukvarjati pred drugo svetovno vojno; z ustvarjanjem je nadaljeval tudi med njo, najprej kot aktivist in potem v partizanih, vse dokler ga leta 1942 niso zajeli Nemci in ga internirali v Flossenbürgu, enem najbolj krutih nacističnih uničevalnih taborišč. Teh nekaj podatkov iz umetnikovega življenjepisa je treba poudariti na začetku vsakega zapisa o njegovem delu, saj povejo, da je Lakovič vojno spoznal v njenih najbolj krutih oblikah, pa tudi, da jo je doživel in preživel kot umetnik … … Svojih likov Lakovič ni upodabljal niti s »socialnokritično« ostrino niti s patosom, pa tudi surovost življenja na robu ga ni zanimala; z značilno mehkobo in slikovitostjo takšnih upodobitev - ki mu jo je omogočala tudi »nova« tehnika, pastel - je poudaril predvsem sočustvovanje z upodoblje- nimi in ljubezen, ki jo je čutil tudi do najbolj »izgubljenih« med njimi. Gre torej za čustva, ki jih je mogoče razbrati tudi z njegovega monumentalne-ga (a žal nedokončanega) Avtoportreta z družino: konec koncev je bil Lakovič predvsem humanist in njegova družina je bilo vse človeštvo … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Vladimir Lakovič. Mestna občina, Kranj, 2008 (razstavna mapa). 78 Hoffmanove pripovedke, 1995, tuš na papirju, P 19,5 x 13,5 cm, L 42 x 29,7 cm Adriana Maraž Tehnično izredno kultivirani grafični listi Adriane Maraž so porojeni iz notranje napetosti med občutjem minevanja in močne likovne očara- nosti. Slikarka dviga vsakdanjo, razpadu zapisano predmetnost v eksistenčno izpoved tesnobe in osamljenosti človeka, ki je v njenih asociativno in simbolično doživljenih predmetih navzoč kot slika- spomin ali kot človek-predmet. Z veliko likovno intuicijo in z občutjem za materialno resničnost presegajo upodobljeni predmeti meje realiz- ma in dosegajo magičen učinek … Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 80 Šunyata, 1978, jedkanica, 75 x 55 cm Floris Obla ´k … Ob vsem tem pa Oblákova umetnost dokazuje, da gre za osebno in ne za privzeto značilnost. Na njegovih zgodnjih risbah resda odmevajo izpovedni poudarki Bulovčeve in na njegovih zgodnjih portretih ter avtoportretih Stupičevi, ob te pa se postavljajo tudi takšni, ki jih v delih teh ustvarjalcev ni čutiti, Oblák pa jih je spoznaval zlasti med svojim študijem v Parizu (1958- 59). Ob portretih gre še zlasti za Modiglianijeve, na tihožitjih (s katerimi se je začel intenzivno ukvarjati šele ob svojem pariškem študiju in po njem) pa za postimpresionistične, deloma Cézannove, še bolj očitno pa Gauguinove: v tem smislu je še posebno značilen vertikalizem, s katerim je kompozicija pri-lagojena ploskvi na štafelaj postavljenega platna … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Floris Oblak. Mestna občina, Kranj, 2006 (razstavna mapa). 82 Osamljenka, 1962, olje na platnu, 91 x 55,5 cm Valentin Oman »Oman želi, da je umetnost povod in odhod, nujen, nenaličen zapis intu- itivnih dogajanj in ne estetske špekulacije.« Peter Baum … Omanova dela so kot molitev in poglobitev vase. So palimpsesti - kamor umetnik izpiše sporočila različnih kultur in tako nastanejo plastenja sledi človekove duševnosti, čeprav gre na prvi pogled za videz materialnih ostankov. Umetnikovo gesto vodi misel o ontološkem bistvu in nastajajo zapisi spomina, katerih sintaksa postaja vse bolj jasna in enotna, torej podvržena le enemu načelu, da je umetnost ideja absolutnega. Gre za utelešenje slikarstva, njegove notranje stvarnosti, ki je bolj psihična kot fizična podoba. Spraševanje o svetu na način miselnega in predstavnega zavedanja pomeni dojeti bit in bistvo in zgraditi psihične opne na telesu slikovnega polja. Mentalne predstave o človeku in njegovi eksistenci, o prostoru in času pa vodijo v zavedanje o minljivosti in krhkosti eksistence. Oman potrjuje pravilo, da je prava umetnina spoj umetnika in opredmetene substance njegovega predstavnega sveta, torej psihična in fizična stvarnost hkrati. Sublimacija je popolna. Milena Zlatar: Valentin Oman: Ecce homo. V: Valentin Oman. Gorenjski muzej, Kranj, 2011 (razstavna mapa). Paris, 2010, mešana tehnika na papirju, 68 x 50 cm 84 Sic transit gloria hominis, 2011, mešana tehnika na platnu, 200 x 150 cm Veno Pilon Življenjsko delo slikarja in grafika Vena Pilona je bilo najbolj neposredno in vsestransko prikazano na razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani decembra 1966. Po študijah v Pragi, Firencah in Dunaju je prvič samostojno razstavljal leta 1923 v Ljubljani. Njegova dela: portreti, krajine in tihožitja, pomenijo najbolj čisto in osebno različico slovenske likovne umetnosti v času ekspresionizma in nove stvarnosti. … Njegov ustvarjalni vrh v slikarstvu je sicer omejen na razmeroma kratko časovno obdobje, vendar je v njem združena nenavadna izrazna moč, tako da tudi po tej strani zavzema posebno in pomembno mesto v slovenski likovni zakladnici. Združuje mediteransko občutje za plastično telesnost s poetičnim doživetjem domače pokrajino in človeka, ki je globoko socialno občuteno. S svojo izpovedno močjo presega racionalne okvire in je posta- lo prava humanistična izpoved človeka Pilonove generacije. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 86 Vdova, ok. 1926, jedkanica, P 25 x 16,7 cm, L 45,7 x 31,5 cm Marko Pogačnik Delo akademskega kiparja in publicista Marka Pogačnika zajema širokopotezno, univerzalno in obče veljavno resnico o vlogi umetniških predmetov v slovenski in evropski duhovni pokrajini. Na podlagi različnih spekulativnih tehnik diagnosticira kritične točke na zemeljskem površju, tam kjer je še posebej boleče čutiti razpad ekološkega ravnovesja, bodisi v naravnem, urbanem ali celo industrijskem okolju. Na njih zaznava usodno izumrtje večnih odnosov med človekom in naravo, duhom in materijo. Zato na takšnih krajih postavlja posebej obdelane kipe, ki v njegovi ustvarjalni domišljiji posredujejo med zemeljskimi in eteričnimi silami ter človekovo ekološko zavestjo. Arhetipski kozmogrami, ki so v čudovitih, valujoče poživljenih, natančno oblikovanih linijah vklesani na teh kipih, pa pričajo o visoki likovni senzibilnosti, ki prefinjeno poveže duhovne zamisli in likovno obliko. In prav v term prepletu se zasveti duhovna moč Pogačnikovih kiparskih instalacij. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 88 Skupina rusalk pleše nad izvirom na Srakanih, 1994, svinčnik na papirju, 49 x 34 cm Nataša Prosenc Vse odlike natančnega razmišljanja in dela je Nataša Prosenc združila v doslej najpopolnejši instalaciji Gladiatorji, s katero se je leta 1999 predstavila v Galeriji A+A, torej v slovenskem paviljonu na zadnjem beneškem bienalu. Sestavljajo jo štiri video podobe, združene v pomensko in estet- sko celoto tako, da ustvarjajo miselni in čutni prostor, ki odseva človeško življenje. So neopredeljeno prihajanje in odhajanje, navzočnost bivanja in vpetost v kozmos. Rojstvo so koraki v naš svet in smrt koraki iz njega. Življenje med obema je naselitev nematerialne duše v materijo. Racionalni del duše narekuje telesu, da mora fizično preživeti, čustveni, da se lahko veseli ali žaluje, da se smeje ali joče, da je srečen ali obupan. Človek je lahko danes poln enega ali vseh čustev hkrati, jutri izpraznjen, otopel, brezčuten. Čustva so duhovna hrana, ki ohranijo njegovo življenje, so praspomin univerzalne duše, so popkovina med posameznikom in vesoljnim. Telesna lakota narekuje telesu, da jé, čustvena, da je. Jure Mikuž, v: Prešernov sklad. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana, 2001. 90 Gladiatorji - Mimohod, 1999, video instalacija, trajanje 7 minut in 16 sekund Tinca Stegovec Tinca Stegovec je v svojem umetniškem opusu postopoma izoblikovala tip intimne grafike, povzemajoče nekatera temeljna spoznanja o ljudeh, družbi in njenih razvojnih stadijih ter o položaju in vlogi posameznika v njej. Svoja opazovanja usmerja v vsakdanje situacije na ulici, v komunikacijskih sred-stvih, na potovanjih, na delovnih mestih in prostorih za zabavo in razvedrilo. V splošnosti teh ponavljajočih se scen in vtisov išče zakonitosti in hkrati izloča in nevsiljivo poudarja posebnosti, nevsakdanje in nepravilnosti. Topli, široki humanizem, ki veje iz njenih tehnično zahtevnih in brezhibnih grafik, se napaja na eni strani iz simpatij in ljubezni do ljudi in na drugi iz umer-jenega občutka za blago ironijo, nevsiljivo kritičnost ali čisto, vendar zadržano navdušenje. Njena umetnost, ki je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini zbujala nedeljeno pozornost in v oce-nah spontane izraze simpatij, pomeni umetniško ustvarjalno dejanje na visoki ravni discipliniranega podrejanja in izbrušene umetniške kultivacije drobnih doživetij iz vsakdanjega življenja malih ljudi. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 92 Vožnja v dežju, 1982, jedkanica, akvatinta, P 35,5 x 53,5 cm, L 39 x 58 cm Gabrijel Stupica Gabrijel Stupica je v naši likovni umetnosti izjemen pojav. Že v prvih povojnih letih se je naglo dvigal od mojstrskega obvladovanja sveta, pogosto gledanega tudi z očmi starih mojstrov, v svet navidezno odmaknjenega, skeptičnega, nenehno iščočega, nikoli zunanjo dopadljivega, a estetsko učinkovitega, zato pa tembolj neusmiljeno resnicoljubnega razkrivanja bivanjskih vprašanj sodobnega človeka. Poleg tihožitij z nezakrito učlovečeno naravo je njegova glavna tema človek, naj bo to lastni portret, otroški svet ali nevesta. Pot, ki se zdi logično zaokrožena, je slikarja vodila preko temačne faze skozi barvno intenzivno, do vse bolj presvetljene, ob koncu samo še bele podobe, zasnovane v skra-jnem sploščanju prizorišča in oplojene z izvirno, hoteno naivno optiko … Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 94 Avtoportret, 90. leta 20. stoletja, gvaš na papirju, P 26 x 23 cm, L 33 x 24 cm Janez Šibila Akademski slikar Janez Šibila velja za poeta narave in dogajanja v naravi. Hkrati pa ima v njegovem sočnem slikarstvu pomembno mesto tudi človeška figura, bodisi kot portret bodisi kot bistvena sestavina. Njegove vedute in izredno zgovorna tihožitja so polna pritajene nostalgičnosti in pripovedi o tihem notranjem življenju. Janez Šibila je v svojem delu odkrival predvsem barvno bistvo predmetov, njihovo telesnost in njihovo mesto v prostoru V prefinjenih barvnih odnosih in v živahni kompoziciji, ki sledi toplini barv, je nakazal vrsto novih vprašanj. V barvah, ki so v enaki meri odsev resničnosti in umetnikovega notranjega pogleda, se tako kot v prestiliziranih figurah kaže globoka logika. Ustvarjalčeva iskanja so pripel-jala umetnika do izrazito osebnega izraza. Vse kvalitete svojega slikarstva je pokazal na veliki retrospektivni razstavi v Mariboru. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 96 Ciglarjevi, 1999, tempera na platnu, 52 x 66 cm Komunikativne figure Likovna umetnost tesno in uspešno sodeluje s književnostjo, predvsem z ilustracijami, pa tudi s karikaturami in stripi. Beseda likovnemu izrazu dodeli natančnejši pomen, ga s tem zoži, pa hkrati naredi bolj neposrednega. Avgust Černigoj Zvonko Čoh Milan Erič Kostja Gatnik Zmago Jeraj Borut Pečar Lilijana Praprotnik Zupančič - Lila Prap Bine Rogelj Avgust Černigoj … Prvi zvezek Enciklopedije je izšel davnega leta 1959, osnovna označba Černigoja in njegovega opusa pa se v vseh naslednjih desetletjih ni bistveno spremenila. Predvsem je vse do danes ostal prvi med slovenskimi konstruktivisti, »prvi« tako v časovnem kakor v smislu kvalitete. Kako je do konstruktivizma prišel, je ena bolj zanimivih zgodb zgodovine slovenske likovne umetnosti: najprej je študiral v Münchnu, poletni semester leta 1924 pa je preživel na Bauhausu, enem ključnih centrov evropskega modernizma in hkrati politično večno sumljivi »rdeči trdnjavi«, ki jo je uspelo uničiti šele nacistom. Tu se je Černigoj nalezel tako umetniškega kakor političnega radikalizma: kar se prvega tiče, je še posebej občudoval - in v nadaljevanju tudi posnemal - ruski konstruktivizem, v smislu drugega pa je poleti 1924 organiziral tudi svojo ljubljansko razstavo, ki je (logično glede na umetnostne razmere v osrednji Sloveniji) doživela negativen sprejem, zgodba pa se je zaključila z umetnikovim izgonom. Življenjsko in umetniško pot je tako nadaljeval v Trstu, kjer se je pridružil tamkajšnjim konstruktivistom, končno pa ustvaril tudi svojo danes najbolj znano skupino del, linoreze, objavljene v 1/2 števil-ki (ali, bolj preprosto povedano, v prvem zvezku) revije Tank, ki je izšla ob koncu oktobra leta 1927 … Brez naslova, 1967, barvni linorez na papirju, P 25,5 x 20,5 cm, L 30 x 24,5 cm Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Avgust Černigoj. Mestna občina, Kranj, 2008 (razstavna mapa). Brez naslova, nedatirano, barvni lesorez na papirju, P 23 x 13,5 cm, L 35 x 35 cm 100 Kombinacija, 1966, suha igla na papirju, P 24,1 x 13,9 cm, L 30 x 20 cm Zvonko Čoh … Zvonko Čoh in Milan Erič z razstavo Nekaj na papir v Galeriji Prešernovih nagrajencev nadaljujeta večletno sodelovanje, ki se je v zadnjem času izrazilo predvsem pri skupno zastavljenih razstavnih postavitvah. Veselje do sodelovanja lahko pripišemo sorodnemu občutku za igro in humor, najbolj pa pojmovanju vizualnega in ustvarjalnega procesa, pri katerem je zmeraj nekaj v odvijanju in na preizkušnji … … Razstava je svojevrsten poklon risbi. Nekaj na papir že s samim naslovom govori o iniciativni vlogi materiala, papirja in svinčnika, če hočemo, in njuni pomenski, strukturalni zvezanosti z ustvarjalnim procesom. Material ni sprožilec, ampak določujoči dejavnik pri tvorjenju pomena in realizaciji zamisli. Papir si lahko zamišljamo kot beležko, iztrgan list, prazno stran, po kateri potuje svinčnik kot stezosledec »misleče roke«. Na razstavi dejansko naletimo na svinčnike kot »posebne objekte« različnih velikosti in čudaških izvedb, ki postrojeni ob steni delujejo nenavadno živo, kot oživeli totemi, ki so se ravnokar spravili k počitku. Risarju ti vsakdanji, preprosti in nepreten-ciozni materiali pomenijo »peskovnik« možnosti, v katerem je možna pretvorba še tako kompleksnih idej … Dr. Nadja Gnamuš: Nekaj na papir … ali tudi »roka ima svoje sanje«. V: Nekaj na papir. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavna mapa). Brez naslova, 2011, tempera na papirju, 25,5 x 21 cm 102 Socializacija bika ?, 1997, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Milan Erič … Za Eriča je risanje dejavnost, ki ni zmeraj načrtovana in namenska, ampak izhaja iz naključnega in impulzivnega izražanja sproti nastajajočih zamisli. Pri takšnem risarskem brkljanju je »risanje tjavdan«, kot ga poimenuje avtor, lahko območje brez meja, znotraj katerega se lahko brez logičnih ali razumskih povezav utrinjajo, mešajo in medsebojno preobražajo fantazijske, medijske in vsakdanje stvarne podobe. … Zdi se, da Eričeva črta pri prevajanju ideje zmeraj neprekinjeno teče in kroži ter s tem proizvaja povezljivost risbe, čeprav ta ni nujno evidentna v motivnem svetu. Zato te risbe zaznamuje živost, neprisiljenost in predvsem nepredvidljivost, ki izhaja iz delovnega procesa, v katerem ni monotone izdelave, ampak kombinatorika različnih tekstur, debelin, dinamike in pri-tiskov črte, celo različnih risarskih tehnik in procedur. Podvojitve, trans-parence in plastenje podob so značilne poteze Eričeve risarske govorice … Dr. Nadja Gnamuš: Nekaj na papir…ali tudi »roka ima svoje sanje«. V: Nekaj na papir. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavna mapa). M. Dekleva, Ob devetnajstih zjutraj, 1985, tempera na papirju, 29,5 x 22 cm Socializacija bika ?, 1998, slovenski animirani celovečerni film, avtorja Milan Erič in Zvonko Čoh, E-motion film, trajanje 78 minut 104 Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca in Pukca Smukca. 1991, svinčnik na papirju, 39,7 x 28 cm Kostja Gatnik … Kompleksni opus Kostje Gatnika je zaznamovalo razpiranje pojma vizual- nega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine dvajsetega stoletja. S svojim ustvarjanjem je posegel na različna področja - od slikarstva, grafičnega oblikovanja in ilustracije do fotografije, ki jih združuje izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru. V njem ustvarjalec združuje svetove, ki so se zdeli nepremostljivo razdvojeni, in uporablja najboljše, kar v njih najde. Svojemu izjemnemu risarskemu daru dodaja izvedbeno bravuro in merila kvalitete, kot jih pozna visoka umetnost, s katerimi oblikuje podobe, vsebine in vrednote neinstitucionalnih nosilcev popularne kulture, marginalnih okolij in skupin v vitalna sporoči-la, ki odražajo epohalne spremembe našega časa … Dr. Andrej Smrekar, v: Kostja Gatnik. Gorenjski muzej, Kranj, 2010 (razstavna mapa). 106 cm4 70, tuš na papirju, 46 x 39 , 1 rgau PagnaM Zmago Jeraj … V svoje risane dnevniške zapise je vključil tudi besedila, ki posredujejo resnično izrečene misli, besedne igre ali avtorjeve komentarje. Variacije enostavnih, strogih, gibkih, sklenjenih in lomljenih črtnih ritmov ter skromni barvni poudarki v polni meri razkrivajo Jerajevo risarsko suverenost. Njegove risbe so odličen primer, kako z minimalnimi izraznimi sredstvi doseči osupljive likovne učinke, kako banalno temo z močjo ustvarjalnega genija dvigniti na nivo absolutnega umetniškega dela. Milojka Kline: Po letu 1980. V: Zmago Jeraj. Gorenjski muzej, Kranj, 2009 (razstavna mapa). 108 Portret L., 1967, polimer, platno, 70 x 90 cm Borut Pečar Borut Pečar je v dvajsetih letih intenzivnega posvečanja karikaturi izo- blikoval svojo različico realistične, z ničimer nepotrebnim obremenjene šaljive, podčrtane in značajsko obeležene podobe osebnosti. Nekaj tisoč portretnih karikatur, nastalih pod njegovo spretno roko, vodeno z ne- zmotljivim očesom, smo imeli priložnost sproti oceniti v vseh pomembnej- ših slovenskih časopisih in revijah, na televiziji in v humorističnih ali priložnostnih publikacijah ter v periodiki drugih jugoslovanskih republik. Na razstavah je sproti razgrinjal izbore in občasno preglede svojega dela, ki je dobilo trajnejši spomenik v knjigi osemsto obrazov naših in tujih pomembnejših predstavnikov vseh področij človekovega duhovnega in fizičnega udejstvovanja z naslovom »Obraz, zarisan v čas«. Tako portret- na karikatura kot gledališka skupinska, s katero je deset let izvirno obveščal bralce kulturnih strani, pomenita v slovenskem kulturnem pros- toru pomemben in izbrušen način osebnega odzivanja na čas, njegove značilnosti in postulate. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 110 Jaz sem pa en Franc Košir, 1973, tuš na papirju, 70 x 50 cm Lilijana Praprotnik Zupančič Lila Prap … Še ena poenostavljena delitev: ilustracije so lahko prikupne ali pa ne. Zgodba se od nekdaj ponavlja tudi v slovenski likovni umetnosti: začetki so sicer nevtralni, realistični, ko pridemo do Vesnanov, pa se srečujemo tudi s tovrstno dvojnostjo, morda najbolj očitno v primeru Maksima Gasparija in Gvida Birolla. Zaradi očitnih skupnih potez je razlika med obema še toliko bolj očitna: Gaspari (v glavnem) želi ugajati in zato so njegova dela - od drobnih vinjet do tabelnih slik - prikupna; Birolla brska globlje in zato njegova dela velikokrat učinkujejo grozeče … … Tako pridemo do Lile Prap in njenih del. Ob njih je treba opozoriti, da ne gre samo za ilustracije, ampak tudi za tekste. Tudi ti so prikupni, zaz-namovani z značilnim rahlim humorjem, zanimivo pa je, da so teme pogos- to arhetipske. V eni od knjig iz serije Zakaj se npr. srečamo z motivom krokodiljih solz, ki v evropski literaturi sega vse do Physiologa, teksta, ki ga je (domnevno v 2. stoletju našega štetja) neznan avtor napisal v Aleksandriji, najbolje pa ga poznamo iz neštetih srednjeveških ponovitev in variant - le da odgovor tokrat ni običajno moralističen, ampak lahkoten … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Lila Prap. Gorenjski muzej, Kranj, 2011 (razstavna mapa). 112 Krava, nedokončana, 2011, kreda na papirju, 28 x 56 cm Bine Rogelj … Podobno kakor v primerih drugih predstavnikov njegove generacije je bila načeloma »neformalna« in nemalokrat že kar ostro antiformalistična svoboda informela odločilna tudi v Rogljevem. V okviru te smeri je pred- vsem lahko dokončno razvil značilno potezo, ki zaznamuje njegova najbolj samosvoja dela, pa naj gre pri tem za karikature ali za tabelne slike. V obeh primerih je osnova skrbno premišljena kompozicija, pretehtano urejanje osnovnih likovnih elementov, poteza pa nastopi na drugi stopnji in ob tem pogosto prikrije prvo. Šele v tem trenutku je dokončno doseženo značilno »rogljevsko« likovno razpoloženje, ki ga ustvarja nasprotje med čisto linijo in med z gostim prepletom hitrih »akcijskih« potez oblikovanimi partijami … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Bine Rogelj. Gorenjski muzej, Kranj, 2009 (razstavna mapa). Polemika, 2001, tuš na papirju, 50 x 70 cm 114 Z ˇiveti zdravo II, 2001, mešana tehnika na papirju, 70 x 49,5 cm Med sanjami, prividi in resničnostjo Očarljivo je, kako lahko umetnik v svoji domišljiji izživi najbolj nepričakovane, nenavadne in v resničnosti nemogoče prizore, tako da si jih pričara sam, s preprostimi materiali, ki jih ima v ateljeju. Marko Jakše Ema Kugler Lojze Logar Živko Marušič France Mihelič Štefan Planinc Alenka Sottler Marija Lucija Stupica Marlenka Stupica Ive Šubic Marko Šuštaršič Jože Tisnikar Janez Vidic Karel Zelenko Marko Jakše … Jakšetove podobe so kot odprta Knjiga (v nasprotju z »zaprto«) zahodne metafizike, oživljena literatura, razrasla in razraščena mitologija, z dokončnim slogom in »brez Sloga«, navidezen romanticizem, realni - ne realističen - imaginizem in simbolizem v pomenu poezije Lautréamonta in Rimbauda … … To ni svet pravljic, pripovedk, četudi bi jih mogli »brati« nedoraslemu otroku. To je svet magične lepote, svet (ne)izmišljenih zveri in (ne)izmiš- ljenega zla (ki je v vsakdanjosti še, tudi in kako realno) ... in Lepotice, prelepe »čiste aisthesis«, ki oblikuje in ustvarja vedno nova, v resnici pa prastara, predzgodovinska bitja, ki nas v trenutku presenetijo s svojo »stavo« in »postavo«, s »postavjem«, ki nas vanj umešča naš slikar … Dr. Andrej Medved: Jakšetovo slikarstvo: tesnobni vzrok univerzalne želje (nesmrtnost libida kot prostor »nagonskega odlagališča« - Lacan). v: Marko Jakše. Zavod za turizem, Kranj, 2015 (razstavna mapa). 118 Pesnik Kranjske in doline Šentflorjanske, 2015, akril in olje na kartonu, 150 x 100,5 cm Ema Kugler … Letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada na področju vizualne umetnosti je intermedijska umetnica Ema Kugler; prejela jo je za film Le Grand Macabre (2005) in za performans Introitus (2006). Izredno plodovita umetnica deluje v različnih medijih, kot so performans, inštalacije, video, gledališče, kostumografija in sodobni ples. V preteklih pet-najstih letih je ustvarila kar osem dolgometražnih filmov, poleg že omen- jenega še filme Hydra (1993), Tajga (1996), Station 25 (1997) Menhir (1999), Homo Erectus (2000) in Phantom (2003). Ema Kugler v svojih eksperimentalnih videofilmih obravnava razmerje med mitskim ritualom in vsakdanjim življenjem, njene stvaritve pa mnogokrat napajajo dramatični temačni ritmi z bogato simboliko … Mojstrica mračnih prikazni na temačno glasbo. V: Dnevnik, 9. februar 2008. 120 Le Grand Macabre, 2005, eksperimentalni video film, produkcija ZANK / Ljudmila, trajanje 101 minuta Lojze Logar … Pred skoraj štirimi desetletji je bila »Amerika« še vedno mitična dežela in čeprav je tudi takrat mit najedala resničnost vietnamske vojne, je mladi umetnik še vedno lahko verjel, da v svojih delih lahko prinaša k nam vsaj del tiste na videz še vedno neukrotljive energije, ki so jo kazali njegovi ameriš- ki vrstniki in ki se je zdela tako nujno potrebna tudi naši sivini. Danes »Amerike« ni več; Logar je svojo serijo - ustrezno temu, kar dežela predstavlja danes - naslovil SARCOPHAG (U. S.) in jo posvetil dogodku, ki emblematično zaznamuje trenutek, ko je dokončno izginila, uničenju newyorškega World Trade Centra … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Lojze Logar. Mestna občina, Kranj, 2006 (razstavna mapa). Davidov vrt, 1994, akril na platnu, 150 x 100 cm 122 Davidov bazen, 1987, akril na platnu, 126 x 85 cm Živko Marušič Značilnosti Marušičevega slikarskega opusa so (p)oseben tretman likovnega prostora, ekspresivna gesta, značilen »divji« kolorit in izviren pristop k figuraliki, ki ga umešča med vodilne evropske predstavnike fi-guralnega slikarstva. Lahko bi govorili o »novi figuraliki«, o novi likovni formi pri Marušiču kot o umetnostnem odkritju, ki v zahodno umetnost prinaša novo, izvirno pojmovanje lika in figure. Značilen je njegov »pogled od zgoraj«, ki ga je v devetdesetih letih preoblikoval v posebno formo platna, pri kateri vztraja še danes. Vsekakor je izjemen umetnik, ki ne ustvar-ja znotraj uveljavljenih postopkov, trendov in modernizmov. Gre torej za lastni modernizem, ki ga obvlada do perfekcije in vedno znova nadgrajuje. Prešernov sklad. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana, 1999. Velika usta, 1995, kreda na papirju, 50 x 36 cm 124 Brez naslova, 1998, olje na platnu, 238 x 16 cm France Mihelič … Ključno obdobje Miheličevega razvoja nedvomno predstavlja druga sve- tovna vojna. Res je sicer, da je najbolj znanega in priljubljenega od svojih motivov, kurente, spoznal in začel upodabljati še pred njo, v času svojega bivanja in službovanja na Ptuju, a tudi njegovi Kurenti so takšni, kakršne jih najbolje poznamo in cenimo danes, postali šele med vojno: šele v času njegovega ljubljanskega »izgnanstva« so se iz tako rekoč žanrskega motiva spremenili v daljno in pod vplivom vojnih doživetij vedno bolj grozljivo ter grozečo vizijo … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: France Mihelič. Mestna občina, Kranj, 2007 (razstavna mapa). Partizansko taborišče, 1945/46, litografija, 55 x 45 cm 126 Kurent, 1989, olje na platnu, 81 x 65 cm Štefan Planinc … Risbe so vedno kazale umetnikov osebni likovni rokopis, vedno pa so tudi odsevale ključne likovne konvencije obdobja, v katerem so nastale: Rubensovih ni mogoče zamenjati z Rembrandtovimi, očitno pa je, da so obojne baročne, kakor so še vedno očitno baročne tudi npr. sicer veliko poznejše Tiepolove. Samo v primeru modernistične risbe to vsaj na prvi pogled ne drži: Schwittersove risbe prihajajo iz docela drugačnega likovne-ga sveta kakor npr. De Kooningove. De Kooning je na svojih uporabljal docela drugačne formule kakor npr. Matisse, in tako naprej. Prav to, da nobeden od teh in neštetih drugih avtorjev ni sledil poenotenim izhodiščnim formulam, da - če smo še bolj natančni - obdobje kakršnih koli obveznih formul sploh ni priznavalo, pa je ključna konvencija modernizma: vsak umetnik naj bi sledil zgolj svoji viziji in pri tem uporabljal docela svojstven likovni jezik … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Štefan Planinc. Gorenjski muzej, Kranj, 2010 (razstavna mapa). 128 Prasvet V, 1964, olje na platnu, 75 x 106 cm Alenka Sottler … Alenka Sottler spada med redke domače ilustratorje, ki so ilustraciji uspeli pridobiti enak status, kot ga ima slikarstvo. S svojim ilustratorskim delovanjem je razširila formalne in izrazne meje domače ilustracije za otroke, mladino in odrasle, še posebej ilustracije poezije. Zlasti slednji sklop ilustratorskih nalog je področje, ki ga je uspela aktualizirati … ... Pomembna značilnost ilustratorskega opusa Alenke Sottler je težnja po likovnem eksperimentu, s katerim uspešno nadgrajuje sugestivno rabo likovnih postopkov in prvin ter se izogiba klišejskim rešitvam. Ilustracije gradi lahko tudi s pomočjo snopa linij, s črkami, s strukturami iz črk ali verzov, z žigi ali pa s palimpsestnim povezovanjem starih tiskov z lastno risbo … Ddr. Damir Globočnik, v: Prešernov sklad. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana, 2014. 130 Deček in dežniki, 2001, tempera na papirju, P 10 x 20 cm, L 17 x 27,5 cm Marija Lucija Stupica Marija Lucija Stupica predstavlja med slovenskimi knjižnimi ilustratorji v svoji generaciji osrednjo umetniško osebnost. Odlikujejo jo zavidljivo slikarsko znanje in čustvena občutljivost ter pretanjen odnos do vsebinskih možnosti literarnega izhodišča, ki ga najraje ilustrira iz lastne želje. To pa so v glavnem pravljice: Andersenove, a tudi njene, saj se zna pravljičarstvu velikega pisatelja s svojo liričnostjo kongenialno približati in na hkrati izsan-jati v svoj pravljični svet docela na novo, kot osebno intimno izpoved. Njeno delo je stopnjevalo prizadevanja slovenske povojne mladinske ilustracije do popolnosti in zbudilo veliko zanimanje tudi v tujini, kar nam potrjujejo največja mednarodna priznanja. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 132 Ikarus, 1984, tempera na papirju, 29,5 x 27 cm Marlenka Stupica … Za eno samo podobo, ki ob pravljičnem tekstu napolni stran v knjigi, je potrebnih neskončno veliko potez, izrisanih s svinčnikom, od grobih kompozicijskih zasnov do nadrobnih barvnih študij s tankim čopičem. Še posebej zgodnje podobe - v misli se mi prikrade Sneguljčica - so stkane kot bogate stenske preproge v visokem srednjem veku. Potrpežljivo žensko delo in izobilje časa, pomislim. Pa vendar so te ilustracije nastale v hrupu in naglici druge polovice dvajsetega stoletja. Na srečo so v našem okolju in času še možni umiki v naravo, ki ima svoje majhne oaze tudi sredi prestolnice. Na primer Marlenkin vrt, ki je stisnjen v senco trnovskih blokov, v katerem rase nekaj jablan častitljive starosti, kjer na grmičje sedajo ptice in kjer dehtijo vrtnice. Pravi hortus conclusus … Breda Ilich Klančnik: (Avto)portret Marlenke Stupica. V: Marlenka Stupica. Zavod za turizem, Kranj, 2013 (razstavna mapa). 134 Metulj, revija Ciciban, nedatirano, gvaš na papirju, P 12,8 x 18,8 cm, L 24 x 33 cm Ive Šubic … To pa je tudi ena od stopenj, na katerih pomen Šubičevega risarskega opusa začne preraščati svoje osnovne meje: ne gre več samo za umetnika. ampak nam njegova dela na novo osvetljujejo in pojasnjujejo eno najbolj zanimivih ter vznemirljivih obdobij slovenske likovne umetnosti … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Ive Šubic. Mestna občina, Kranj, 2003 (razstavna mapa). Spomin, 1961, linorez na papirju, P 100 x 60 cm, L 105 x 74 cm 136 Glad, 1961, linorez na papirju, P 95 x 63,5 cm, L 105 x 74 cm Marko Šuštaršič … Tretja četrtina dvajsetega stoletja je bila eno najbolj vznemirljivih, če že ne najbolj vznemirljivo od vseh obdobij slovenske likovne umetnosti. Na začetku in na koncu je bila zmeda: stare sile so bile obakrat izčrpane, nove pa so nastopale z divjo energijo ter - ker nemalokrat niso samo nasproto-vale starim, ampak so se spopadale tudi med sabo - brutalnostjo: ne samo v likovni umetnosti, a tudi v njej. Marko Šuštaršič je imel srečo, da je to obdobje živel pri polni umetniški moči in zato je komaj mogoče najti opus, ki bi čas in spremembe, ki so ga zaznamovale, ilustriral bolje od njegovega. Ključne trenutke je marsikdaj soustvarjal, kakor za druge vodilne predstavnike obdobja pa je tudi zanj značilno, da se je od trenutno prevladujočih tokov nemalokrat tudi odmaknil v lastni svet, še toliko raje zato, ker mu energije ni primanjkovalo, brutalen pa ni bil nikoli … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Marko Šuštaršič. Mestna občina, Kranj, 2008 (razstavna mapa). Avtoportret, ok. 1945, oglje na papirju, 57 x 44 cm Brez naslova, 1983, tempera na papirju, 42,5 x 30 cm 138 Brez naslova, 1983, tempera na papirju, 42,5 x 30 cm Jože Tisnikar … Tisnikar je intuitivno zaznaval ljudi in živali, naravo in naše bivanjske izkušnje na poseben način. Izkušnja iz prosekture je umetnika zaz-namovala do te mere, da je vedno gledal na življenje z zavedanjem o minljivosti. Še posebej je bil občutljiv na grotesknost dogajanj v času vojn in veliko je motivov, ki jih je poimenoval Po kataklizmi, Begunci … Vedno pa nas njegova čuteča človeška plat pelje skozi krogotok življen- ja in smrti in vodi do spoznanj, da je življenje krhka eksistenca in je zato pomemben vsak trenutek, ki nam je dan. Skupek enakih usod, kjer sle-herno živo bitje premine, vzbudi čustva in čustvovanja: od občutenja tes- nobe in žalosti ob umrlih, do radosti in veselja ob živih. Katalizator teh čustvovanj v vseh situacijah pa je avtor sam, zato je avtoportret tudi njegov najpogostejši motiv. Skozi avtoportret Tisnikar premaguje eksisten- cialni krč in ob umetnikovi ustvarjalni nuji (resnični potrebi, da se razbre-meni bremen ob delu v prosekturi) odkrivamo njegov tenkočuten značaj in možnost empatije. Naklonjenost do živih bitij v skrajnih situacijah, ljudi in živali, ki jih srečujemo tukaj in zdaj, je torej znak umetnikove etične drže, ki jo deli tudi z naklonjeno likovno publiko. Milena Zlatar: Privlačnost prvinskosti in iskrenosti Tisnikarjevih del ob zavedanju minljivosti. V: Jože Tisnikar. Gorenjski muzej, Kranj, 2011 (razstavna mapa). 140 Sprevod, 1996, jajčna tempera na platnu, 92 x 73 cm Janez Vidic Nepretrganemu realističnemu toku v slovenski umetnosti je Janez Vidic sledil že iz mladih let in v svojem delu izpričal tako premišljeno realistično izhodišče kot ustrezno oblikovanje osebnega sloga. Ta opisovalec in pesnik štajerske pokrajine in življenja našega kmeta je predvsem izvrsten risar in poetičen slikar, ki dviga pogosto dramatično zasnovo scene in temu primerno obogatene risbe na raven celovitih umetnin. Epske prvine se v njegovih podobah združijo s čisto liriko, ki prehaja v izbrušenih osebnih razpoloženjih v višine poetične nadrealnosti, ki žlahtni njegov nazorski realizem v svežih, aktualnih upodobitvah. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Hotavlje, pri Ivetu na počitnicah, 1960, tuš na papirju, 29 x 41 cm 142 Novo popoldne, 1984, olje na steklu, 60 x 65 cm Karel Zelenko … Umetnik, ki je vse take drobnarije precizno vtkal v očarljivo tkivo svojih jedkanic, suhih igel in akvatint, je očitno dojemljiv predvsem za človeško intimo in vsakršno ljubeznivost, toda nič manj tudi za odtujenost človeka v svetu, ki jo je povzročila tehnična civilizacija, ko je svet spremenila v preplet anten in vsiljivih potrošniških reklam, med katerimi blodijo izgubljeni in v svoj notranji svet potopljeni posamezniki … … Zelenkov protagonist je vselej človek, v glavnem nebogljen ter pogosto skrit ali droban, a lahko zato v svojem samotnem ali družabnem bivanju in v soočenju z ambienti ali predmeti toliko bolj simbolno pomenljiv in celo notranje mogočen. Tako kot njemu je tudi umetniku tuje zaupanje v kakršnokoli herojskost, zato pa mu je bliže navzočnost in toplina anonimnega vsakod- nevnega človeka … … Umetnikovo oko, ki zaobjema življenjski smisel in nesmisel, njegove dražesti, skušnjave in norosti, vidi od blizu, tudi ko gleda od daleč, in vidi vse iz življenjske distance, tudi ko gleda od blizu. Tako je tudi sam umetnik kot pričevalec o življenju vključen v žitje in bitje obrisno prikazanih ljudi, ki iščejo svojo pot po labirintih in zemljevidih sveta, se predajajo trenutkom in so kot mirujoči spomeniki ali nagrobna znamenja stoično vdani v svojo usodo, bolj izjemoma pa tudi v obupu zapretijo, tako kot na eni izmed grafik roteča posta-Trubadur, 1975, jedkanica, P 32,5 x 24,5 cm, L 68 x 55 cm va pod frankolovskimi obešenci … Dr. Milček Komelj: Zelenkov pogled na harlekinski oder človeškega življenja. V: Karel Zelenko. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavna mapa). Mehanična delavnica, 1967, jedkanica, P 29 x 49,5 cm, L 59,5 x 75,5 cm 144 Otroci z zmaji, 1963, jedkanica, P 49 x 36 cm, L 74 x 65 cm Barva kot iluzija snovi Čutna nazornost barve ali njena simbolika sta vedno intenzivna dražljaja za arhetipsko, ki je vsidrano v gledalcu. Reakcije na taka dela so neposredne, bolj čustvene. Klavdij Palčič France Peršin Ivo Prančič Klavdij Palčič … Poetika Klavdija Palčiča beleži v svojem dolgem razvojnem loku vrsto odcepov, ki nas usmerjajo po poteh umetnikovega iskanja, nenehno prežetega z dinamičnim zanosom, a hkrati dosledno zvestega globokim notranjim vzgibom. Pričujoča razstava je antološka predstavitev itinerarija, ob katerem se je vredno nekoliko zaustaviti. Ko Palčič preizkuša materiale, ustvarja z uporabo lesa, železa in kovinskih kapsul nekakšno izrazno sintezo, kjer se razkriva ostro nasprotje med na-ravnim in umetnim: prvinske sile pogosto trčijo ob človeško delo in iz tega nastaja negotovo ravnovesje, tako značilno za naš čas. Umetnik je predvsem natančen raziskovalec sodobnosti, hudo zaskrbljen nad sedanjostjo, zato izbere nekaj temeljnih problemov in jih postavi v središče svojega izraznega postopka … Enzo Santese, Klavdij Palčič, v: Klavdij Palčič. Gorenjski muzej, Kranj, 2011 (razstavna mapa). Podoba I, 1982, trganka, sitotisk, 70 x 70 cm 148 Yes, 2008, mešana tehnika na platnu, 100 x 100 cm France Peršin France Peršin je v zadnjih letih ustvaril pomemben ciklus podob, v katerem na izrazito racionalen, pa vendar prizadet način nakazuje probleme človekove odtujenosti ter grozeče prihodnosti v svetu računskih strojev in številk. Ideja o človeku - tarči in človeku - krojaški lutki, ki sta predmet mani-puliranja, je izražena na prepričljiv in prizadet način s skopo barvno skalo in trdno kompozicijo, v kateri je znal združiti v izrazito oseben slog tako svoja dotedanja oblikovana dognanja kot tudi elemente ekstremnejših likovnih usmeritev, ki obvladujejo naš in svetovni prostor. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Tarče, 1993, tempera na papirju, 16 x 10 cm 150 Tarče, 1968, olje na platnu, 90 x 60 cm Mere Človeka, 1969, svinčnik na papirju, P 18,5 x 14,5 cm, L 29,7 x 21 cm Ivo Prančič … Med drugimi je - kakor je bilo ob Prančičevih delih že velikokrat poudarjeno - najbolj opazna problematika tekstur, ki se začne z izbiro osnovnega nosilca in se nadaljuje z nanašanjem barv, najprej s premislekom, kako bodo barve v konkretnem primeru sploh nanešene - kot posamezne poteze, kot nevtralna površina, ki zgolj prekriva osnovno, ali morda kot barvne gmote. (Prančič sicer najraje kombinira vse tri možnosti.) Odločitev pa je veliko tudi na naslednjih stopnjah. Kakšne naj bodo poteze, akcijske ali skrbno kontrolirane? Ali naj bodo barvne gmote težke in statične ali dinamično dramatične? Katere barve naj umetnik sploh uporabi? (Tako kakor pri mnogih slovenskih slikarjih je osnovni Prančičev kontrast nasprotje med svetlim in temnim, ki pa ga - vedno bolj obširno - razvija v smer energične barvne mnogoterosti.) … Dr. Lev Menaše: Relikti preteklosti. V: Ivo Prančič. Zavod za turizem, Kranj, 2012 (razstavna mapa). 152 Brez naslova, 2012, mešana tehnika na papirju, 70 x 100 cm Znak za abstraktno Po zaključenem zgodovinskem procesu abstrahiranja oblik se je izhodišče premišljevanja začenjalo v abstraktnem kodu. To je pomenilo osvestiti gledalca o tem, da je domovanje podobe nekje drugje, ne v konkretni resničnosti. Dragica Čadež Peter Černe Gustav Gnamuš Bojan Gorenec Andrej Jemec Marjan Pogačnik Oto Rimele Dušan Tršar Dragica Čadež … Njena zgodnja dela, ki jih je naredila v okviru skupine t. i. »Neo- konstruktivistov«, so bila strogo stereometrična, temu ustrezno strogo, »abstrahirano« pa je učinkoval tudi prostor, ki so ga ustvarjala okoli sebe. Kmalu pa so takšne poudarke začeli nadomeščati vedno bolj ekspresivni. Osnovni (in za Čadeževo najbolj značilni) material, les, se pri tem ni spremenil, vendar se je umetnica naučila svoje dolgo časa najbolj običajno likovno orodje, motorno žago, vihteti tako, kakor slikarji včasih uporabljajo čopiče, poudarjeno »akcijsko«. Ta način je bistveno spremenil značaj njenih del, ki so postala ekspresivna, marsikdaj že kar napadalna … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Dragica Čadež. Mestna občina, Kranj, 2009 (razstavna mapa). Figura, 2009, les, 145 x 20 x 18 cm 156 50 x 50 cm 7, les, 250 x 189 , 1ca sen ela lesenO Peter Černe … Kranjska predstavitev kiparja Petra Černeta je zasnovana kot retrospektiva, ki od najnovejših sega vse do del, ki jih je umetnik naredil na ljubljanski akademiji. Časovno torej obsega pol stoletja in zato v malem kaže tudi razvoj slovenskega kiparstva v tem obdobju. Prva dela (oziroma, v primeru kranjske razstave, prvo delo) spadajo še v starejšo francosko, zlasti Maillolovo tradicijo, ki prek Černetovega akademskega učitelja, Borisa Kalina, korenini v obdobju pred drugo svetovno vojno, v tridesetih letih. Sledijo osebno obarvane, za petdeseta in zgodnja šestdeseta leta značilno »intimistične« skulpture (čeprav je takoj treba pripomniti, da je Černetov intimizem precej posebne sorte), te pa se prelijejo v likovni sintetizem šestdesetih let. V tem času je bil Černe v najbolj očitnem soglasju s splošnim tokom sodobne slovenske umetnosti, potem pa je zaplul v vedno bolj osebne vode. Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Peter Černe. Mestna občina, Kranj, 2004 (razstavna mapa). 158 Figura 4, 1963, les, baker, 87 x 28 x 35 cm Gustav Gnamuš … Gnamuševe serije zadnjih let se zdijo kakor oddaljen, obrobni komentar na zgoraj orisano stanje, saj je s svojim dosedanjim delom dokazal mojstrsko obvladovanje vseh zakonitosti likovnega jezika od njegovih začetkov do visokega modernizma in jih tudi posredoval svo- jim študentom. V njegovih podobah ni najmanjšega detajla, ki bi zmotil naše dojemanje, ki bi nas preusmeril v banalnost zunaj likovnega. Vse se dogaja znotraj podobe, v njenih ikonskih in anikonskih elementih, v njihovi pripovedni, simbolni, metafizični in v določenem smislu celo transcendenčni sporočilnosti … Dr. Jure Mikuž: O ciklih Vrtovi, Safari in Drobnica oziroma Naslovniki. V: Gustav Gnamuš. Zavod za turizem, Kranj, 2014 (razstavni katalog). Brez naslova, 2007, akril na papirju, 36,5 x 25 cm 160 Brez naslova, 2007, akril na papirju, 38 x 26 cm Bojan Gorenec Akademski slikar Bojan Gorenec je s svojim slikarskim, grafičnim in teo- retičnim delom ena ključnih ustvarjalnih osebnosti minulega desetletja pri nas. V heterogenih osemdesetih letih je prepričano in dosledno sledil svojim ustvarjalnim izhodiščem, ki izvirajo iz problemskega polja ontološko ključnega likovnega vprašanja, kako v slikovno polje uloviti gledalčev pogled. Njegova likovna razmišljanja ponujajo izvirne rešitve v izraznem jeziku, ki temelji na modernizmu kot kontinuiteti celotne vizualne in filozofske tradicije. Cikli Gorenčevih slik in grafik pričajo, da sodobna podoba ni nujno Meduzina glava, v ogledovanju katere skrepeni pogled. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 162 Brez naslova, 1989, akril na platnu, 185 x 149 cm Andrej Jemec … Jemčeve impulzivne geste vnašajo med dinamičnim ustvarjalnim proce- som v umetnikove podobe instinktivno prvinskost, a so hkrati kompozicijsko premišljene, saj je na njih vse na svojem mestu, prav tistem, ki ga je umetniku vsakič narekoval trenutni ustvarjalni impulz, v skladnost kompozicijskega ravnotežja pa so ves čas usmerjena tudi sožitja njegovih barv. A ob tem podobe oživlja značilni piš vsaj navidezne improvizacije, povezane z naglostjo in krhkostjo Jemčeve likovne pisave, v kateri so zajeti tako umetnikovi trenutni vzgibi kot njegov osebnostni značaj, slikarjeva krhkost in energičen temperament ter njegova celotna življenjska izkušnja; vse skupaj pa se povezuje v takoj prepoznavni Jemčev osebni stil, v katerem je sub-limiran sam umetnik … Dr. Milček Komelj: Eno Jemčevo sonce za vse. V: Eno sonce za vse: risbe, slike, grafike, akvareli, barvna stekla. Zavod za turizem, Kranj, 2014 (razstavni katalog). Skrivnost je v potezi, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm Slepec, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm 164 Spopad, 1999, akril na platnu, 145 x 200 cm Marjan Pogačnik … Marjan Pogačnik se sam nikoli ni prišteval med člane Ljubljanske grafične šole. Kot Šola ta seveda nikoli ni obstajala, pojmujemo jo kot skupino grafikov, kot zgodovinski pojav v umetnosti določenega prostora in časa, tako kot imenujemo predstavnike regionalnih slogovnih usmeritev v zgodovini umetnosti sicer. Zato, če hoče ali ne, sodi med predstavnike dveh ali treh generacij, ki so grafično umetnost v Ljubljani dvignili na mednarod-no prepoznavno in celo vpadljivo raven. Njegovo izjemnost pa podpira grafična tehnika, ki se bistveno razlikuje od modernističnih grafičnih tehnik po sredini dvajsetega stoletja. Razvijal jo je sam, v tandemu s svojo življenjsko spremljevalko Bogico Avčin Pogačnik … Dr. Andrej Smrekar: Razstava del. V: Marjan Pogačnik. Gorenjski muzej, Kranj, 2009 (razstavna mapa). Junaka iz narodne pesmi, 1957, jedkanica, P 22 x 26 cm, L 42 x 50 cm Brezizhodno, 1969, reliefna barvna jedkanica, P 49 x 42,5 cm, L 71 x 64,5 cm Mirovanje pred zoro, 1971, reliefna barvna jedkanica, P 60 x 47 cm, L 74,5 x 61,5 cm 166 Nekega jutra, 1980, reliefna barvna jedkanica, P 61 x 50 cm, L 74 x 64 cm Oto Rimele … Tako pridemo do ključnega elementa Rimelejeve umetnosti, do mistične svetlobe ali, ustreznejše, luči. Gre za enega arhetipskih motivov likovne umetnosti; v našem širšem kulturnem okolju ga je še zlasti uveljavila zamisel boga kot luči, ki jo je v Uvodu v svoj evangelij formuliral Janez Evangelist. Njegovi nasledniki so idejo povzeli in jo stopnjevali, ne samo pisci, temveč tudi likovni ustvarjalci … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Oto Rimele. Mestna občina, Kranj, 2004 (razstavna mapa). 168 IL-RE-7, 2004, les, platno, 230 x 25 x 25 cm Dušan Tršar … Tršar sicer ne spada v to generacijo, je pa ustvarjalec, ki so ga nove težnje v likovni umetnosti vedno zanimale in se je zato v svojih delih od začetka rad ukvarjal s sodobnimi likovnimi, pa tudi tehničnimi eksperimenti. Vendar pri patiniranju ne gre samo za takšne spodbude. Tehnika mu je predvsem omogočila, da je na svojih delih na nov način izrazil tisto transcendentalnost, ki jo je z drugačnimi sredstvi rad poudarjal tudi na svojih starejših stvaritvah … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Dušan Tršar. Mestna občina, Kranj, 2003 (razstavna mapa). 170 V. 8, 1977, pleksi steklo, 41 x 47 x 19 cm Odpiranje navideznih prostorov Potem ko je modernizem zaprl slikovno polje in sploščil sliko, se postavlja vnovično vprašanje, če ni za ploskovitim slikarskim prostorom mogoče odkriti čisto likovne estetske globine in jo prikazati. Emerik Bernard Franc Novinc Emerik Bernard … Vprašanje nove forme je bistveno za vsak premik in revolucijo v gledanju, dojemanju stvari, in vseh odnosov, ki jih podoba odslikava. Sprememba v formi je sprememba v pogledu. Vse revolucije v slikarstvu, v mišljenju ali poeziji se dogodijo z novo, prenovljeno formo. In v tem je avtorstvo, izvirnost Bernardove slike, njegovega slikarstva, saj je iznašel svojo, svojsko likovno strukturo, ki ni v ničemer primerljiva z drugimi slikarskimi pristopi. Nekakšen likovni, slikovni »vzgon«, nekakšna notranja, doda/t/na risba in vrstenje forme, ki zdaj udarja v naš pogled ali izginja - izpuhteva - v ozadje, nanizana v horizontu ali zlita z likovno teksturo. Nekakšno nihanje - pulzija - barvnih ploskev, nekakšno krčenje in širjenje kromatične substance »mimetičnih«, a v resnici abstrahiranih slikovnih vzorcev … Dr. Andrej Medved: Iznajdba /čiste/ forme <'gube', likovne 'pošasti'> med konstrukcijo, t. i. 'zrelo dobo' (1982/1984-1987) in dekonstrukcijo podobe (1990-2000) v slikarstvu E. Bernarda. V: Emerik Bernard. Gorenjski muzej, Kranj, 2010 (razstavna mapa). Zatočišče dvojnosti, 1993, tempera na papirju, P 35,5 x 44 cm, L 36 x 48 cm 174 Zatočišče dvojnosti, 1993, akril na platnu, 145 x 200 cm Zatočišče, 1993, tempera na papirju, 32 x 45 cm Franc Novinc … Zdi se, da se njegovim gvašem (mimogrede: ti so na tokratni kranjski razstavi predstavljeni prvič - glede na kvaliteto in obseg tega dela njegovega opusa skoraj neverjeten podatek) še najbolj prilega označba »magični realizem«. Takšno označbo pa je treba razumeti nekoliko drugače kakor smo sicer vajeni: v Novinčevem primeru ne gre za bolj realistično varianto surre-alizma, ampak za razkrivanje vseh tistih čarobnih skrivnosti, ki jih je začel doživljati kot otrok in ki jih zdaj s svojo umetnostjo posreduje gledalcem … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Franc Novinc. Mestna občina, Kranj, 2003 (razstavna mapa). Čista voda, 1986, akril na platnu, 120 x 170 cm 176 Na ajdovi paši, 2010, akril na platnu, 150 x 110 cm Novo formatiranje V šestdesetih letih 20. stoletja se je začel proces spreminjanja slikovnega formata iz klasičnega pravokotnika, kvadrata ali kroga v like nepravilnih oblik, tako da slika s svojim obrisom zariše na steno novo sliko. Rudolf Kotnik Jože Slak - Đoka Tugo Šušnik Vinko Tušek Rudolf Kotnik Že v začetku šestdesetih let se je [Rudolf Kotnik] uveljavil s kvalitetnimi likovnimi deli, ki so nastala kot rezultat iskanja novih možnosti in združevanja slikarskih in kiparskih prvin. Njegove reliefne podobe pa tudi danes pomenijo svež in izviren prispevek slovenski umetnosti … Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 180 Dvojni prostor XII, 1977/78, vrv, žica, kovinske ploščice, olje na platnu, 97 x 97 x 9 cm Jože Slak - Đoka Slikarstvo Jožeta Slaka - Đoke velja v slovenski umetnosti zadnjih treh desetletij za izjemno. Z rabo izrezljanih formatov, pisanih in bleščečih lakastih barv, množičnega, banalnega, kičastega in subkulturnega podobja, spektakularno naslikanih pokrajin in najdene predmetnosti je razvil specifičen, zelo kompleksen model slike in vpeljal močno ironično distanco in dekonstruktivne težnje v obravnavo prevladujočih resnih in strogih načel abstraktnega, zlasti primarnega slikarstva sedemdesetih let 20. stoletja. Z razmahom nove podobe v osemdesetih letih je bilo zato njegovo delo mogoče umestiti v nov, nekoliko ustreznejši kontekst, v katerem se umetnost razume kot notranje precej heterogeno, četudi povezano polje … Igor Španjol: Slika kot privid. V: Prešernov sklad. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana, 2007. 182 Marija piščancev, 1987, akril na lesu, 117 x 140 cm Tugo Šušnik … Tuga Šušnika ne zanima, katere smeri je ali bi lahko generiral s svojim slikarstvom, pač pa ga zanimajo zgolj slike, ki jih lahko generira in razvije iz svojih prejšnjih del. Čeprav Šušnik začne vsako svoje obdobje povsem na novo, lahko v njegovem opusu vedno zasledimo neko dialektično razmerje. Vsaka naslednja faza njegovega ustvarjanja predstavlja negacijo prejšnje faze. Nasploh imamo pri njegovem bogatem in vplivnem opusu občutek, da poteka nekako v smislu Heglove triade afirmacija, negacija, sinteza. Tudi na njegovih najnovejših delih lahko zaznano momente, ki so se kot zametki pojavili že na njegovih najzgodnejših delih … Robert Inhof: Podobotvorja Tuga Šušnika. V: Tugo Šušnik. Zavod za turizem, Kranj, 2014 (razstavna mapa). Komplet skic za sliko Brooklyn Bridge (13 skic), 1979/80, svinčnik na papirju, od 26 x 19 cm do 64,8 x 46,8 cm 184 Brooklyn Bridge, 1991, akril na platnu, 270 x 210 cm Vinko Tušek ... Tuškova umetnost je v našem likovnem okolju nekaj posebnega, ne- dvomen problem za umetnostnega zgodovinarja, ki bolj ko običajni likovni kaos ljubi jasno urejene kategorije … ... Vsem umetnikovim nastopom pa je mogoče najti tudi skupni imeno- valec: tako na skupinskih kakor na samostojnih razstavah se je pred- stavljal s prostorskimi postavitvami, ki so gledalcu omogočale »sprehod skozi sliko«. Slog se je sicer spreminjal in se še vedno spreminja: v primerjavi s starejšimi so novejše variante manj igrive, bolj ekspresivne (čeprav, značilno, spet ne ekspresionistične), osnovni vtis pa je ostal nespremenjen - očaranje, ki ga je mogoče mirno primerjati z legendar- nim doživetjem tistih, ki so se uspeli izgubiti v globinah starodavnih slik … Ambient Sprehod skozi sliko, 1985, akril na kartonu Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Vinko Tušek. Mestna občina, Kranj, 2002 (razstavna zloženka). Skica ambienta Rdeče-modro-oblo, 1969, barvni svinčniki na papirju Diptih, 2010, mešana tehnika, 99 x 101 cm 186 Ambient iz belih teles, 2006, poslikana plastična masa Poetičnost krajine Umetnike velikokrat spodbudi k ustvarjanju čustvena navezanost na prostor, včasih pa je dovolj le bežen vtis iz narave, ki trči na estetsko občutljivost pri slikarju, pa tudi kiparju. Mirsad Begić Zoran Didek Alenka Gerlovič Herman Gvardjančič Tone Lapajne Janez Lenassi Evgen Sajovic France Slana Andraž Šalamun Andrej Zdravič Mirsad Begić … Begič zdaj nadaljuje »izročilo« postavitev v Kostanjeviški cerkvi, a preden se ji posvetimo, povežimo njegov razvoj - in opus - z razstavo v galeriji ZDSLU v Ljubljani. Naslov razstave je Čuvarji: nemi čuva/r/ji - kot priče, tes-timoni - sarkofagov, tomb in ladij (ti kipi so tudi Vrata kot krmila ladij), pre-hajanja Življenja v Onostranstvo, v Hades, v zagrobno Ekistenco. V tem je še vezanost na prejšnje delo, povsod občutimo posebno nagnjenost prostora, ki kaže - nakazuje - vstop, prehod in padec v brezno. Zaprta vrata so zapahnjena in zapečatena, vendar v od-miku zasukana s tečajev: kot Knjiga metafizike, ki se odpira-in-zapira, skozi stoletja, da nam /spre/govori o temeljnih skrivnostih naše eksistence. Zaprta, zavoščcna vrata, ki preprečujejo - zastirajo - prehod in vstop v enigmo bivanja in Bitja, so hkrati vendarle razgrnjena, razkrita površina - jasa - horizont, ki diha skoz nešteto /likovnih/ detajlov, zon, območij; ki kakor mreža-mapa, s svojstveno strukturo mikroskopskih stanj - simbolov - odpira zapečatenost prostora, da omogoči nótranji, duhovni, oduhovljeni prestop. Da omogoča /svojsko/ govorico, ki zdaj pronica in udarja skozi stisnjeno - zatisnjeno - zaporo. Čuvarji branijo prestop v Podzemlje, v Drugi, v zagrobni svet, v Onostranstvo, v Tombo-sarkofag, v de profundis. Čuvarji branijo pred Padcem v smrt, v drugo eksistenco … Andrej Medved, v: Ohraniti sanje: Galerija »Božidar Jakac«, Kostanjevica na Krki, 1999. Galerija »Božidar Jakac«, Kostanjevica na Krki; Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana, 1999 (razstavni katalog). 190 Zgodba za vse, 1995, bron, 17 x 13 x 4 cm Zoran Didek Akademski slikar profesor Zoran Didek je v svojem dosedanjem delu zajel malone vsa področja človeške in družbene dejavnosti, v katerih nastopata pojma likovnega in umetnostnega kot konstanta in kot organska sestavina širše pojmovane kulture … Njegovo delovanje je zajemalo poleg slikanja in študiozne analize umetnostnih pojavov še uspešno praktično preskušanje pridobljenih spoznanj na področju likovnih oprem arhitekture, poslovnih prostorov, tovarniških dvoran in strojnic, dekorativnega slikarstva in industrijskega oblikovanja. spominskih obeležij, knjižnih oprem, organizacij ter oblikovnih postavitev razstav, stenskega slikarstva, zlatarskega oblikovanja in umetniškega filma … Zoran Didek je pionir na mnogih področjih likovne manifestativnosti v splošni kulturi naše družbe in hkrati slikar, ki v svojem individualnem slikarskem ustvarjanju s slehernim novim delom dokazuje močno umetniško osebnost, izražajoč se s polnokrvnimi slikarskimi orga- nizmi. Njegove slike izdajajo posebnost enotnosti in ustvarjalnega reda na podlagi raznolikosti in vselej angažirane aktualnosti, kar ga uvršča med naše vsestranske posrednike umetnostne misli. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 192 Ob svetli reki, 1968, akril na platnu, 68 x 91 cm Alenka Gerlovič … Alenka Gerlovič se je lahko popolnoma posvetila slikarstvu šele ob (zelo zgodnjem) odhodu v pokoj. Najprej se je nameravala usmeriti v grafiko. Tudi ko je že odkrila »svoje« značilne dalmatinske pokrajine oziroma otoke, pri katerih jo je zanimalo, »kako naslikati različno hrapavost ali gladkost tega sveta«, je najprej poskušala z upodobitvami v globokem tisku. A nato so jo prevzele predvsem tehnične možnosti kombiniranja akrilnih barv z različni-mi polnili, ki so ji omogočile raziskovanje »reliefnih« učinkov različnih tekstur. Tudi v desetletjih, ki so bila zanjo v znamenju teh likovnih raziskav, pa so ob njih ves čas nastajale tudi številne risbe in akvareli, ki jih je slikarka delala predvsem kot osnutke in skice … Dr. Miklavž Komelj: V času cvetočih dreves. V: Alenka Gerlovič. Gorenjski muzej, Kranj, 2010 (razstavna mapa). Zaraščanje, 1986, polivinil, acetilen, vezana plošča, 200 x 90 cm 194 Hvalnica boginji riža, 1996, akril na lesonitu, 150 x 79,5 cm Herman Gvardjančič … Gvardjančičevo slikarstvo izpodbija in zavrača tako predsodke mo- derne kot postmodernistični historicistični relativizem. Njegov ustvarjalni diskurz je eklektičen le toliko, kolikor v modernistični maniri izkorišča likovno izrazno moč slikarskih sredstev. Njegova podoba je heterogena in ekstatična, saj z navidezno ilustrativnostjo sprevrača (modernistični) oblikovni red, razdružuje postmodernistične oblike in jih skuša ujeti v samosvojo vizualno paradigmo, ki je brez preostanka pravzaprav nekakšen psihični avtoportret. Slike so organske in iracionalne kot je tudi življenje samo … Marko Košan: Videnje in védenje: risba kot logos v umetnosti Hermana Gvardjančiča. V: Herman Gvardjančič. Zavod za turizem, Kranj, 2014 (razstavni katalog). Krajina, 2004, oglje na papirju, 40 x 50 cm Krajina, 2004, oglje na papirju, 40 x 50 cm 196 Krajina, 1979, akril na platnu, 150 x 150 cm Tone Lapajne … V nadaljnjem razvoju je Lapajnetovo slikarstvo prešlo več faz, od katerih pa razstava, kakor rečeno, kaže samo najnovejšo. V bistvu gre za dva osnovna tipa slik, ki bi ju lahko najbolj preprosto označili kot »svetle« in »temne«, v obeh primerih pa je simbolični (a ne tudi dejanski) center kompozicije svetlobno jedro. Ta motiv je star - v evropskem okviru izvira iz beneškega slikarstva 15. stoletja, radi so ga uporabljali tudi najrazličnejši baročni mojstri, v 20. stoletju pa se je še posebej uveljavil v informelu; pri nas ga srečujemo zlasti v zgodnjih šestdesetih letih, še posebej pri Komelu in zgodnjem Jemcu, z njim pa je npr. eksperimentiral tudi Kregar … Dr. Lev Menaše: Zemlja v nebu. V: Tone Lapajne. Mestna občina, Kranj, 2007 (razstavna mapa). Barjanska zemlja, 1992, mešana tehnika na platnu, 80 x 65 cm 198 Najdišče barjanske zemlje, 1977/90, mešana tehnika na platnu, 108 x 130 cm Janez Lenassi … V tem smislu je bil Lenassi značilen modernist, ustvarjalec, ki je prek konvencij evropskega kiparstva segal k izhodiščem umetnosti. Kako daleč je bil od konvencij prejšnjih obdobij, nas lahko prepriča že hiter preizkus: označi-mo ga kot »neoklasicista«, torej kot predstavnika tiste smeri, ki so jo v veliki meri navdihovale prav Winckelmannove ideje, in takoj bomo videli, kako nesmiselna je takšna označba. Neoklasicizem je umetnost trdno urejenih vrednot, podrejenih normam konkretnega družbenega okolja, Lenassi pa se kot značilen modernist ni pustil ukrotiti; kakor drugi istega prepričanja je tudi on arhetipe uporabil za svoje izhodišče zato, ker so mu nudili trdno osnovo, hkrati pa ga niso omejevali … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Janez Lenassi. Mestna občina, Kranj, 2008 (razstavna mapa). 200 Plima - oseka, 1974, apnenec, 22 x 28 x 29 cm Evgen Sajovic Sajovic je značilen zastopnik slikarstva skupine »Neodvisnih«. Pridobitve takratnega evropskega slikarstva je neprestano razvijal in bogatil, ne glede na trenutne eksperimentalne sugestije. Kot aktivni udeleženec NOB je v svojem delu razvijal humanistično poslanstvo umetnosti. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 202 Gorska pokrajina, 1977, olje na platnu, 63 x 88 cm France Slana … Ko je bil Pablo Picasso že zelo v letih, tako kot danes France Slana, je dejal: »Bil sem še otrok, ko me je oče najprej sam klasično izobraževal, potem pa me je poslal v klasično šolo. A sem se tega osvobodil, še preden sem odrasel. Dotaknile so se me druge šole, post-impresionizem in simbolizem, potem pa sem prekinil z vsemi tokovi in tradicijami in začel slikati po svoje ter ustvarjati svoj stil. Danes, ko mi je čez osemdeset let, bi rad risal in slikal kot otrok.« Hotel je reči povsem svobodno, brez podrejanja in predsodkov, kakor otrok, kadar se sam igra. Francetu Slani si tega ni treba želeti, saj ni nikoli prenehal slikati kot otrok: za svoje veselje. Veselje, ko pod svinčnikom nastajajo oblike, veselje in užitek, ko oči ožarijo barve. Vendar je moral tudi on spoznati in preživeti akademsko šolanje, a se ga je kmalu otresel in ni več sledil pravilom, pač pa samo svojemu instinktu in užitku … Noël Favrèliere: France Slana, svojeglavi otrok, ki se noče postarati. V: France Slana. Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj; Gorenjski muzej, Kranj; Galerija Hest, Ljubljana, Maribor, 2006 (razstavni katalog). Skopje, 1963, akvarel na papirju, 48,5 x 69 cm 204 Brez naslova, 2015, akril na platnu, 70 x 100 cm Andraž Šalamun Andraž Šalamun nikoli ni pripadal neki šoli in nikoli prevzemal že izo- blikovanih likovnih načel. Uveljavil se je že konec šestdesetih let, sredi sedemdesetih se je začel posvečati pastelom in velikim platnom, 1982. je nastopil na Beneškem bienalu, v začetku devetdesetih pa njegovo slikarstvo doživi kakovostni vrh s ciklusom Sonc, ki jih razstavi v Obalnih galerijah v Kopru. Predstavil se je tudi v New Yorku, Münchnu, Parizu, Grazu in Sao Paolu. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 206 Sonce, nedatirano, mešana tehnika na platnu, premer 193 cm Andrej Zdravič Andrej Zdravič s kamero omogoča gledalcu, da vidi reko Sočo hkrati pod vodo in nad njo. Vendar tisto, kar je posnel, ne sodi na področje znanosti, saj noče biti objektiven zapis. V spreminjajočem ritmu se vrstijo podobe in se kakor v kalejdoskopskih premikih spreminjajo iz konkretnih v abstraktne, iz prepoznavnih v neprepoznavne, iz zemeljskih in vodnih v oblike, podobne živalim, rastlinam, ljudem. Dojemanje izgublja vodoravno-navpične oporne točke. Življenjski svet reke in utrip njenega toka ga obračata na glavo in spet na noge, ga vrtinčita, potegneta vase in izvržeta, kot bi gledalec lebdel v breztežnostnem stanju ali se hote popolnoma prepustil zdaj živahno deroči, zdaj meditativno umirjeni vodi. Zdravičev preplet čudovitih skrivnostnih podob in naravnih zvokov vzpostavlja video film kot najbolj čisto in žlahtno umetnost. Prepustimo se mu lahko z vsemi čuti in še več, z vso svojo čustveno, spominsko in asociativno sposobnostjo. Pogled je ujet, ne le očaran, ampak začaran. Prešernov sklad. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana, 1999. V steklu reke - Balet reke v štirih letnih časih (Riverglass - A River Ballet in Four Seasons), 1997, film, trajanje 41 minut 208 Sistematika mreže Mreža je osrednje modernistično pomagalo pri ploščenju likovnega prostora. Je racionalna, saj omogoča natančno lociranje predmetov med absciso in ordinato, obenem pa je lahko tudi simbol tehnološke civilizacije. Bogdan Borčić Vladimir Makuc Lojze Spacal Slavko Tihec Franko Vecchiet Bogdan Borčić … Bogdan Borčić se med vsemi sodobnimi slovenskimi slikarji najbolj uspešno poigrava na domnevni meji med figurativnim in abstraktnim. Včasih ga najdemo na eni in včasih na drugi strani, preskoki pa so hitri, gladki in vsakič posebej nepričakovani: tako gledalca prisilijo k ugotovitvi, da meja - tudi, če se ji nikakor noče odpovedati - ni pomembna, da obstajajo samo razne stopnje likovne sinteze, slika pa v vsakem primeru ostaja slika. Borčić spada med tiste slovenske slikarje, ki so na podlagi izkušenj visokega modernizma, najprej francoskega in potem (časovno sicer zapoznelega, a vseeno) ameriškega dokončno doumeli, da je slika dvodimenzionalni predmet: predpostavka, ki je pri nas (in ne samo pri nas) tudi umetnikom, ki so jo načeloma sprejeli, delala (in lahko še vedno dela) precejšnje težave, je zanj samoumevno dejstvo, na podlagi katerega razvija svoje ideje. Pri tem se je najprej naslonil na francosko tradicijo, predvsem na Matissa (ki mu je morda najbolj poudarjeni hommage dal v svojem Rdečem ateljeju iz leta 1999, do skrajnosti sintetiziranem odgovoru na istoimensko Francozovo sliko iz leta 1911), kar zadeva Američane, pa so nanj vplivale tri različne generacije … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Bogdan Borčić. Mestna občina, Kranj, 2005 (razstavna mapa). Vrata solinarskih skladišč, 2002, akril na platnu, 200 x 180 cm Horizontalna toleranca, 1988, jedkanica, P 42 x 63 cm, L 60 x 80,5 cm 212 Zapisi 77, 1977, jedkanica, P 61,5 x 46 cm, L 70,5 x 58,5 cm Nadaljevanje v desno, 1988, jedkanica, P 32,5 x 64,5 cm, L 55,5 x 94,5 cm Vladimir Makuc … O vrhunski pretanjenosti je mogoče govoriti tudi ob najnovejših Makučevih delih, a le redko samo o njej; dejansko je v njegovi umetnosti že od začetka mogoče slediti dvema pogosto prepletajočima se tokovoma, svetlemu in temnemu, in temni je tisti, po katerem se bistveno razlikuje od večine svojih sodobnikov. Oba izvirata iz mediteranske tradicije, s katero je Makučevo ustvarjanje neločljivo povezano že od začetka, drugače kot pri Makucu pa v antiki nista imela enakopravne vloge: najprej je prevladoval temni in potem svetli. Preden jo je prekrila koprena klasičnega obdobja Fidije ter njegovih sodobnikov in naslednikov, je bila mediteranska umet- nost divja ter grozeča in čeprav so poznejša obdobja, zlasti tista od renesanse do devetnajstega stoletja, spoštovala in posnemala samo vzvišeno veličastnost klasike, so pod njo preživeli tudi starodavni demoni. Ti so v obdobju moderne znova stopili v ospredje, tako vidni kakor nevidni, tisti v človeški in oni v živalski obliki … Dr. Lev Menaše: Razstava del. Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, suha igla in brus V: Vladimir Makuc. Mestna občina, Kranj, 2007 (razstavna mapa). na papirju, P 23 x 17 cm, L 39,5 x 29,5 cm Essai, 1967, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 41,5 x 49 cm, L 65 x 75,5 cm 214 Ležeča žena II, 1972, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 83,5 x 51,5 cm, L 86 x 53,5 cm Lojze Spacal »Mislim, da se umetniška osebnost izoblikuje po sledeh svoje občutljivosti in lokalne ter univerzalne radovednosti …« Lojze Spacal Lojze Spacal velja za največjega interpreta ozračja, obredov in mitov kraške pokrajine, trpke in privlačne, »ki sega od Proseka do Komna, od Hrpelj do Lipice in od Vrema do Nanosa«, kjer se čuti stičišče »med sončno mediteransko pokrajino, deležno morskega vpliva in prekipevajočo od južnjaškega razpoloženja, ter med severnjaško, strožjo, srednjeevropsko pokrajino«. Bil je namreč umetnik, ki je znal, bolj kot kdorkoli, iz te pokrajine potegniti značilne elemente njenega razvoja in kulture, jih obenem narediti univerzalne oziroma signifikantne v absolutnem smislu, ne glede na kakršnokoli ozemeljsko razmejitev … Konji na gmajni, 1940, lesorez na papirju, P 12,5 x 17,4 cm, L 18,5 x 21,5 cm Angelo Bertani: Vez s Krasom - grafika Lojzeta Spacala: furlanska zbirka. V: Lojze Spacal: grafika = opere grafiche = prints. Občina, Komen, 2007 (razstavni katalog). Viseči čolni, 1951, lesorez na papirju, P 30 x 40 cm, L 39,5 x 45 cm Kraška pokrajina, 1969, barvni lesorez na papirju, P 61 x 86 cm, L 78 x 101 cm 216 Znamenja prosjakov, 1962, barvni lesorez na papirju, P 94 x 62 cm, L 101 x 74 cm Slavko Tihec »Človek ni otok, ampak je del celine, je rekel Hemingway. Kako odvisni smo drug od drugega, kako povezani vsi skupaj, ljudje in vse, kar je na tem svetu. O tem včasih mislim v ateljeju, na sestankih, ko opazujem življenje in gledam naravo … Kipar sem. Sem torej vizionar, ko zaslutim in vem za idejo, planer sem, ko načrtujem, kako in s čim bom idejo ures- ničil, fizični delavec sem, ko načrtovano izdelujem in izmišljeno naredim: izdelka ni brez zamisli, načrta, uresničitve. Vsak korak je potreben …« Slavko Tihec, Grupa 69: deseta razstava, Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana, od 26. junija do 27. julija 1980. Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana, 1980 (razstavni katalog). 218 Skulptura ujetih prostorov, 1963, železna žica, medenina, 40 x 40 x 10 cm Franko Vecchiet … Libro giallo nam avtorja predstavlja kot konceptualista, vendar Vecchiet ni samo to: najbolj preprosto bi ga lahko predstavili kot uni- verzalnega ustvarjalca, saj je tudi slikar, grafik, kipar (in v tem okviru zlasti avtor najrazličnejših instalacij), oblikovalec, ne nazadnje pa tudi pesnik. Kot takšen je tipičen predstavnik svoje generacije: umetniško je dorasel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in vplivi tega desetletja, ki je vedno bolj pospešeno ukinjalo meje med tradicionalnimi panogami likovne umetnosti, hkrati pa je njeno polje tudi širilo na nova, prej nedosegljiva področja, so v njegovem opusu, tudi najnovejšem, ned- vomni … Dr. Lev Menaše: [Uvodno besedilo]. V: Franko Vecchiet. Mestna občina, Kranj, 2007 (razstavna mapa). Izdaja Mediteran, 1987, litografija, P 50,5 x 55 cm, L 70 x 70 cm Hrepenenje, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm 220 Ujetniki zrcala, 2007, kolaž na platnu, 110 x 90 cm Figura kot znak Ko se domišljijski svet povsem odmakne od resničnosti, začno v njem veljati pravila, ki jih je določil umetnik. V njem se preobraženi predmeti iz resničnosti na posebne načine preobli- kujejo in med seboj vežejo. Vez z resničnostjo odpade, podobe je ne posnemajo, temveč se nanašajo na izmišljeni svet. Janez Bernik Tone Demšar Stane Jagodič Tone Stojko Lujo Vodopivec Joco Žnidaršič Janez Bernik Janez Bernik je eden izmed najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov, uveljavljen tudi v Jugoslaviji in v svetu od začetka šestdesetih let. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, plastiko, pesništvom, knjižnim oblikovanjem, risbo in pedagoškim delom. Umetnik je preko izvirnega prispevka k evropskemu informelu na samosvoj način prešel razne ustvarjalne stopnje magem, pi- smenk, figuralike in v zadnjih letih ustvarja v terminih novega slikarstva. Njegov odziv na sočasne duhovne in kulturne situacije v svetu in pri nas je vedno oseben in originalen, prehod iz enega ustvarjalnega obdobja v drugo pa ne predstavlja preloma ali zanikanja pridobljenih izkušenj, temveč bogatijo vsako nadaljnje njegovo delo. Tako sodi Bernikova ustvarjalnost vedno znova med sveže, drzne in domiselne eksperimentalne in pro- blemske prispevke v slovenski umetnosti, ki izpričujejo izjemno kvaliteto in vedno avtorjev osebni umetniški rokopis. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. 224 11. list iz serije Katarzis, 1996, sitotisk, P 64 x 58 cm, L 75 x 64 cm Tone Demšar … Še ena, docela kiparska, v tem okviru pa izrazito Demšarjeva metoda, je bila nasilna intervencija na organski, vitalistično napeti obliki. Izjemno preprosto in zato nadvse učinkovito izvedbo tega motiva kaže Buča iz leta 1980 in z variantami se srečujemo tudi v več drugih delih, pri čemer pa nekatera od teh (predvsem variacije na témo Okna iz osemdesetih let) vodijo v docela drugačno, čutno in včasih tudi erotično smer. V takšnih delih se torej kaže drugi ključni poudarek umetnikovega opusa: z vitalistično, pogosto navzgor, proti nebu kipečo obliko je Demšar izražal svoje veselje in svojo ljubezen do življenja … Dr. Lev Menaše: »Opredelitev za odnos med mehko organsko obliko in nasilno geometrijsko obliko.« V: Tone Demšar. Mestna občina, Kranj, 2006 (razstavna mapa). 226 Štirje letni časi, 1986, žgana glina, 38 x 37 x 2,8 cm Stane Jagodič … Princip identičnih in ponavljajočih se elementov je ostal temeljni kamen številnih Jagodičevih del: opažamo ga tako na tistih iz sedemdesetih let kakor na teh, ki so nastala pred kratkim. Že v sedemdesetih letih pa so se tej osnovi pridružile tudi nove sestavine, ki jih je umetnik odkrival predvsem v dadaistični umetnosti drugega in tretjega desetletja prejšnjega stoletja. Osnovni med njimi je princip »najdenega predmeta«, ki ga je razvil Marcel Duchamp. Niti Duchamp niti Man Ray, njegov prijatelj in umetnik, ki je najpomembneje vplival na Jagodiča, pa se nista dolgo omejevala na en sam predmet, ampak sta mu kmalu začela dodajati druge in jih postavljati v asociativno bogate situacije … Dr. Lev Menaše: Razstava del. V: Stane Jagodič: Ars nucleus. Zavod za turizem, Kranj, 2013 (razstavna zloženka). Vizija, 1977, barvni sitotisk, P 54 x 69,5 cm, L 66 x 78 cm 228 Slavolok življenja, 1978/81, barvni sitotisk, 68 x 81 cm Slavolok življenja III, 1981, barvni sitotisk, 68 x 81 cm Tone Stojko Tone Stojko je kot fotograf že poldrugo desetletje navzoč v slovenskem kulturnem prostoru. Pot je začel z novinarskim delom, naglo je osebno dozoreval, prisluhnil novim pobudam vse drugod in uveljavljal izvirne rešitve. Stojkovi fotografski cikli so vidni dosežki modernega slovenskega fotografskega oblikovanja. Lani je v prostorih gledališča Glej razstavil tudi svoje prepričljive gledališke fotografije, ki so nastajale od konca šestdesetih let dalje in razodevajo polnokrvno ustvarjalno osebnost. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Telo v igri 2, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, P 29,5 x 19,5 cm, L 50 x 40 cm 230 Lujo Vodopivec … Dedič vseh teh premikov, ob katerih so pravila tradicionalnega kiparstva postajala irelevantna, je tudi Lujo Vodopivec. Ob njegovih delih je mogoče govoriti o pentimentih, a samo v nevtralnem smislu »popravkov« (še boljši izraz bi bile »predelave«) in ne »kesa(nja)«; to mu je tuje. Pogosto uporablja klasične kiparske materiale, predvsem glino, les in bron, in pogosto »najdene«, tako materiale kakor predmete. Precej njegovih del je izgubljenih, včasih iz, recimo, objektivnih razlogov, še bolj pogosto pa zato, ker jih je umetnik uporabil kot eno od sestavin svojih novejših del. Kadar se za tako ali drugače izgubljeno delo zanima potencialni kupec, ga Vodopivec rekonstruira. (Ali naredi repliko? Tradicionalna terminologija začne v takšnih primerih rahlo šepati.) Kadar se za njegovo delo zanima več kupcev, naredi več replik, če je treba, več sto ali tisoč: v takšnih primerih torej, kakor Duchamp, očitno nasprotuje še danes zaželenemu liku »pravega«, v bistvu romantičnega umetnika, ki mu je vse komercialno tuje … Dr. Lev Menaše: Pentimento. V: Lujo Vodopivec. Zavod za turizem, Kranj, 2013 (razstavna mapa). Varuh, 1985, les, 208 x 74 x 106 cm 232 Joco Žnidaršič Za reportažno fotografijo Joca Žnidaršiča moremo reči, da je fotografsko oblikovna, hkrati pa prizadeto pripovedna. Naj gre za figuro, krajino, arhitekturo ali portret, njegova fotografija je bistveno pripomogla, da se je dvignila likovna raven dnevnega in revialnega tiska. V delu, ki je namenjeno množicam, je čutiti njegov spopad z neprijetnostmi današnje resničnosti in izrazito angažiranost. Tako se nam tudi v osebnoizpovednem ciklu »Živinski vagoni« razodeva kot prizadet glasnik človečnosti. Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947-1996. Upravni odbor Prešernovega sklada, Ljubljana; Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Francka, 1970, fotografija na želat. sr. br. papir, 32 x 42 cm 234 Kariatide (Karlovec), 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, 32 x 42 cm Katalog del in življenjepisi Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada Zvest Apollonio Rodil se je v Bertokih pri Kopru. Na ALU v Ljubljani je Zvest Apollonio was born in Bertoki near Koper. He stud- 1935- 2009 študiral slikarstvo pri profesorjih Božidarju Jakcu, Riku ied painting under Professors Božidar Jakac, Riko Debenjaku, Mariju Preglju in Gabrijelu Stupici. Diplomiral Debenjak, Marij Pregelj and Gabrijel Stupica at the je leta 1960. Študij je nadaljeval na specialki za grafiko pri Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1960. profesorju Gabrijelu Stupici in ga zaključil leta 1964. He continued his studies with a specialization in graphics under Professor Gabrijel Stupica, and completed it in Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1972 za 1964. slikarsko in grafično delo. He won the Prešeren Fund Award for his paintings and graphic work in 1972. Prt, 1970, barvni sitotisk, Papillon, 1968, barvni sitotisk, P 42 x 42 cm, L 50 x 50 cm P 45 x 45 cm, L 50 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Stojan Batič Rodil se je v Trbovljah. Na ALU v Ljubljani je študiral Stojan Batič was born in Trbovlje. He studied sculpture 1925- 2015 kiparstvo pri profesorjih Frančišku Smerduju in Borisu under Frančišek Smerdu and Boris Kalin, both Professors Kalinu. Diplomiral je leta 1949 in leta 1951 zaključil at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in kiparsko specialko pri profesorju Frančišku Smerduju. 1949, and specialized in sculpture under Professor Frančišek Smerdu in 1951. Prešernovo nagrado je prejel leta 1960 za kiparski ciklus Rudarji. He won the Prešeren Award for his sculpture cycle The Miners in 1960. Izmena v rovu, 1962, bron, 30 x 10 x 17 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Mirsad Begić Rodil se je v Glamoču v Bosni. Na ALU v Ljubljani je Mirsad Begić was born in Glamoč in Bosnia. He studied 1953 študiral kiparstvo pri profesorjih Slavku Tihcu, Zdenku sculpture under Professors Slavko Tihec, Zdenko Kalin Kalinu in Dragu Tršarju. Diplomiral je leta 1979. and Drago Tršar at the Academy of Fine Arts in Specialko za kiparstvo je opravil pri profesorju Dragu Ljubljana. He graduated in 1979. He specialized in Tršarju leta 1986. sculpture under Professor Drago Tršar in 1986. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 2000 za He won the Prešeren Fund Award for his cycle Keeping cikel Ohraniti sanje. the Dreams in 2000. Zgodba za vse, 1995, bron, 17 x 13 x 4 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2003 240 Emerik Bernard Rodil se je v Celju. Na ALU v Ljubljani je študiral slikarstvo. Emerik Bernard was born in Celje. He studied painting at 1937 Diplomiral je leta 1965 in leta 1968 zaključil specialko za the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. 1965, and specialized in painting under Professor Gabrijel Stupica in 1968. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1987 za dela, razstavljena na Beneškem bienalu leta 1986, Prešernovo In 1987, he won the Prešeren Fund Award for his works nagrado pa je prejel leta 1997 za vrhunske dosežke v exhibited at the 1986 Venice Biennale. In 1997, he won the likovni umetnosti. Prešeren Award for his outstanding achievements in the fine arts. Zatočišče dvojnosti, 1993, Zatočišče dvojnosti, 1993, akril na platnu, 145 x 200 cm tempera na papirju, Dar umetnika za stalno zbirko P 35,5 x 44 cm, L 36 x 48 cm leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Zatočišče, 1993, tempera na papirju, 32 x 45 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Janez Bernik Rodil se je v Guncljah pri Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je Janez Bernik was born in Gunclje near Ljubljana. He stud- 1933 študiral slikarstvo pri profesorju Maksimu Sedeju. ied painting under Professor Maksim Sedej at the Diplomiral je leta 1955 in leta 1957 zaključil specialko za Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1955, slikarstvo pri istem profesorju in specialko za grafiko pri and specialized in painting under the same professor and profesorju Božidarju Jakcu leta 1958. in graphics under Professor Božidar Jakac in 1958. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1963 za In 1963, he won the Prešeren Fund Award for his painting slikarsko in grafično delo, Prešernovo nagrado pa je pre- and graphic work, and in 1981, he won the Prešeren jel leta 1981 za likovne stvaritve v zadnjih letih. Award for his most recent fine art creations. 11. list iz serije Katarzis, 1996, sitotisk, P 64 x 58 cm, L 75 x 64 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 1999 Janez Boljka Rodil se je v Subotici. Na ALU v Ljubljani je študiral Janez Boljka was born in Subotica. He studied sculpture 1931- 2013 kiparstvo. Diplomiral je leta 1956, leta 1959 je zaključil at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in specialko za kiparstvo pri profesorju Karlu Putrihu in spe- 1956, and completed his specialization in sculpture under cialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku leta 1961. Professor Karel Putrih and a specialization in graphics under Professor Riko Debenjak in 1961. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1966 za kiparsko delo, razstavljeno v preteklem letu na razstavah In 1966, he won the Prešeren Fund Award for both his DSLU in za spomenik Talcem na Ljubljanskem pokopa- sculpture work exhibited at the Slovene Fine Arts lišču, Prešernovo nagrado pa je prejel leta 1988 za živ- Association exhibitions in the previous year and the ljenjsko delo. Hostages monument at the Ljubljana cemetery. In 1988, he won the Prešeren Award for his lifetime achievement. Saksofonist, 1967, bron, Saksofonist, 1993, mešana tehnika 123 x 24 x 49 cm na papirju, 70,5 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Bogdan Borčić Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Bogdan Borčić was born in Ljubljana. He studied painting 1926 - 2014 slikarstvo. Diplomiral je leta 1950. Študij je nadaljeval na at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. 1950, and continued his studies with a specialization in painting under Professor Gabrijel Stupica. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1965 za slikarske stvaritve, razstavljene v letu 1964, Prešernovo In 1965, he won the Prešeren Fund Award for his painting nagrado pa je prejel leta 2005 za življenjsko delo. creations exhibited in 1964. In 2005, he won the Prešeren Award for his lifetime achievement. Vrata solinarskih skladišč, 2002, Znamenje VI, 1980, jedkanica, akril na platnu, 200 x 180 cm P 74,5 x 57 cm, L 92 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Nadaljevanje v desno, 1988, jedkanica, Organiziranje slikovnega polja, 1989, P 32,5 x 64,5 cm, L 55,5 x 94,5 cm jedkanica, P 49 x 64,5 cm, L 68 x 92 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Zapisi 77, 1977, jedkanica, Bi-93-2, 1993, jedkanica, P 61,5 x 46 cm, L 70,5 x 58,5 cm P 49,5 x 64,5 cm, L 69 x 94 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 242 Organiziranje slikovnega polja II, 1991, Delitev, 1988, jedkanica, jedkanica, P 49,5 x 65 cm, L 67 x 90 cm P 64,5 x 49 cm, L 76 x 63,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 5. marec 1982, 1982, Horizontalna toleranca, 1988, jedkanica, P 49 x 64,5 cm, L 71 x 94 cm jedkanica, P 42 x 63 cm, L 60 x 80,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 MGB Lj 93, 1993, jedkanica, P 64,5 x 50 cm, L 94 x 68 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Jože Ciuha Rodil se je v Trbovljah. Na ALU v Ljubljani je študiral Jože Ciuha was born in Trbovlje. He studied painting 1924 - 2015 slikarstvo pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju under Professors France Mihelič and Gojmir Anton Kos at Antonu Kosu. Diplomiral je leta 1950. Študij je nadaljeval the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in na specialki za zidno slikarstvo pri profesorju Slavku 1950. He continued his studies with a specialization in Pengovu in ga zaključil leta 1952. mural painting under Professor Slavko Pengov, and com- pleted it in 1952. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1968 za raz- stavljena slikarska dela v Mali galeriji v Ljubljani. In 1968, he won the Prešeren Fund Award for his paint- ings exhibited at Mala galerija in Ljubljana. Biografija, 1988, Erinija, 2006, akril na pleksi steklu, 59 x 49 cm akril na platnu, 75 x 150 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Variacija na temo II, 1991, Homo homini, 2005, mešana grafična tehnika - sitotisk in kolaž, akril na platnu, 70 x 100 cm P 63 x 96,3 cm, L 69,5 x 99,8 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 Ciuha za stalno zbirko leta 2015 Hommage a ` Fellini II, 1990, Ritual IV, 1987, mešana grafična tehnika - sitotisk in kolaž na papirju, mešana grafična tehnika - sitotisk in kolaž na papirju, P 94,5 x 66 cm, L 70 x 100 cm P 93,5 x 66,3 cm, L 100 x 69,8 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha Jože Ciuha leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Samurai III, 1993, Križeva dama, 1985, mešana grafična tehnika - sitotisk mešana grafična tehnika - sitotisk in kolaž na papirju, in kolaž na papirju, P 65 x 96 cm, L 69,8 x 99,5 cm P 65 x 96 cm,L 69,8 x 100 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko za stalno zbirko leta 2015 leta 2015 Rax, 1989, mešana grafična tehnika - sitotisk in Cicero II, 1991, kolaž na papirju, 100 x 70 cm sitotisk na papirju, 99,5 x 70 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Tristan, 1997, Merkur, 1996, sitotisk na papirju, 76 x 65 cm sitotisk na papirju, 76 x 65 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Vedeževalka, 1997, Kurent, 1997, sitotisk na papirju, 76 x 65 cm sitotisk na papirju, 76 x 65 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Črna luna, 1997, Hommage a ` Jože Šmit, 2012, sitotisk na papirju, 76 x 65 cm akvarel na papirju, 50,8 x 40,6 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 leta 2015 Hommage a ` Srečko Kosovel, 2004, akvarel na Hommage a ` Kajetan Kovič, 2007, papirju, 50 x 40 cm akvarel na papirju, 45,5 x 35,5 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 leta 2015 244 Hommage a ` Niko Grafenauer, 2005, akvarel na papirju, 50,8 x 40,6 cm Dar Radmile in Petra Ciuhe - Fundacija Jože Ciuha za stalno zbirko leta 2015 Dragica Čadež Rodila se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študirala Dragica Čadež was born in Ljubljana. She studied sculp- 1940 kiparstvo pri profesorjih Frančišku Smerduju in Borisu ture under Professors Frančišek Smerdu and Boris Kalin Kalinu. Diplomirala je leta 1963. Študij je nadaljevala na at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. She graduated specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu in ga in 1963. She continued her studies with a specialization zaključila leta 1965. in sculpture under Professor Boris Kalin, and completed it in 1965. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1986 za kiparski cikel Asociacije na Pompeje. She won the Prešeren Fund Award for her sculpture cycle Association with Pompeii in 1986. Figura, 2009, Olesenela senca, 1987, les, 145 x 20 x 18 cm les, 250 x 150 x 50 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 France Prešeren, 2014, France Prešeren, 2014, žgana glina, 19 x 20 x 16 cm žgana glina, 19 x 20 x 15 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 Peter Černe Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Peter Černe was born in Ljubljana. He studied sculpture 1931- 2012 kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu. under Professors Zdenko and Boris Kalin at the Academy Diplomiral je leta 1955. Študij je nadaljeval na specialki of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1955. He con- za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu in ga zaključil tinued his studies with a specialization in sculpture under leta 1957. Professor Boris Kalin, and completed it in 1957. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1969 za In 1969, he won the Prešeren Fund Award for his sculp- kiparska dela, razstavljena v Škofji Loki leta 1968. tures exhibited in Škofja Loka in 1968. Figura 4, 1963, les, Mrtvaški ples, 1990, baker, 87 x 28 x 35 cm barvni sitotisk, 60 x 150 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Avgust Černigoj Rodil se je Trstu. Na akademiji v Münchnu je študiral Avgust Černigoj was born in Trieste. He studied painting 1898 - 1985 slikarstvo pri profesorjih Karlu Beckerju - Gundhalu in under Professors Karl Becker - Gundhal and Joseph Josephu Hildebrandtu v letih 1922–1923 ter leta 1924 Hildebrandt at the Munich Academy from 1922 to 1923. nekaj mesecev obiskoval weimarski Bauhaus. In 1924, he also attended the Bauhaus University in Weimar for a few months. Prešernovo nagrado je prejel leta 1976 za življenjsko delo na likovnem področju. He won the Prešeren Award in 1976 for his lifetime achievement in the fine arts. Brez naslova, 1970, Brez naslova, 1965, barvni linorez na papirju, barvni linorez na papirju, P 86,5 x 31 cm, L 100 x 35 cm P 31,5 x 91,5 cm, L 35,5 x 100 cm Odkup za stalno zbirko leta 2014 Odkup za stalno zbirko leta 2014 Brez naslova, 1967, Kombinacija, 1966, barvni linorez na papirju, suha igla na papirju, P 25,5 x 20,5 cm, L 30 x 24,5 cm P 24,1 x 13,9 cm, L 30 x 20 cm Odkup za stalno zbirko leta 2014 Odkup za stalno zbirko leta 2014 Abstrakcija 8, 1955, Brez naslova, nedatirano, suha igla in akvatinta na papirju, barvni lesorez na papirju, P 29,6 x 19,6 cm, L 36 x 25,5 cm P 19 x 11 cm, L 35 x 35 cm Odkup za stalno zbirko leta 2014 Dar Franka Vecchieta za stalno zbirko leta 2014 Brez naslova, nedatirano, Brez naslova, nedatirano, barvni lesorez na papirju, lesorez na papirju, P 23 x 13,5 cm, L 35 x 35 cm P 12 x 9,8 cm, L 35 x 25 cm Dar Franka Vecchieta za stalno zbirko leta 2014 Dar Franka Vecchieta za stalno zbirko leta 2014 Abstrakcija 6, 1965, suha igla na papirju, P 20,3 x 20 cm, L 36 x 25,5 cm Dar Franka Vecchieta za stalno zbirko leta 2014 246 Zvonko Čoh Rodil se je v Celju. Na ALU v Ljubljani je študiral Zvonko Čoh was born in Celje. He studied painting 1956 slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku. Diplomiral je under Professor Janez Bernik at the Academy of Fine leta 1980. Arts in Ljubljana. He graduated in 1980. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1999 za He won the Prešeren Fund Award for his animated fea- celovečerni risani film Socializacija bika? ture-length film The Socialization of a Bull? in 1999. Socializacija bika ?, 1998, slovenski animirani celovečerni film, Socializacija bika ?, 1997, E-motion film, trajanje 78 minut svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Socializacija bika ?, 1997, Socializacija bika ?, 1997, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Socializacija bika ?, 1997, Socializacija bika ?, 1997, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Socializacija bika ?, 1997, Brez naslova, 2011, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm tempera na papirju, 25,5 x 21 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Riko Debenjak Rodil se je v Kanalu ob Soči. Na Umetniški šoli v Riko Debenjak was born in Kanal ob Soči. He studied 1908 - 1987 Beogradu je študiral slikarstvo pri profesorju Ljubi painting at the Academy of Fine Arts in Belgrade under Ivanoviću. Diplomiral je leta 1934. Professor Ljubo Ivanović. He graduated in 1934. Prešernovo nagrado je prejel leta 1960 za grafične He won the Prešeren Award in 1960 for his graphic cre- stvaritve v letu 1959. ations in 1959. Kraševka, 1957, lesorez na papirju, 38 x 28 cm Odkup za stalno zbirko leta 2015 Tone (Anton) Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Tone Demšar was born in Ljubljana. He studied sculp- Demšar kiparstvo pri profesorjih Dragu Tršarju, Zdenku Kalinu ture under Professors Drago Tršar, Zdenko Kalin and in Slavku Tihcu. Diplomiral je leta 1972. Študij je nadal- Slavko Tihec at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. 1946 -1997 jeval na specialki za kiparstvo pri profesorjih Slavku He graduated in 1972. He continued his studies with a Tihcu in Dragu Tršarju ter ga zaključil leta 1975. specialization in sculpture under Professors Slavko Tihec and Drago Tršar, and completed it in 1975. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1980 za razstavo v galeriji Labirint. He won the Prešeren Fund Award for his exhibition at the Labyrinth Gallery in 1980. Štirje letni časi, 1986, žgana glina, 38 x 37 x 2,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Zoran Didek Rodil se je v Ljubljani. Na Umetniški akademiji v Zoran Didek was born in Ljubljana. He studied painting 1910 -1975 Zagrebu je študiral slikarstvo pri profesorjih Jozu at the Academy of Fine Arts in Zagreb under Kljakoviću, Maksimiljanu Vanki, Ljubu Babiću, Vladimirju Professors Jozo Kljaković, Maksimilijan Vanka, Ljubo Beciću in Tomislavu Krizmanu. Diplomiral je leta 1933. Babić, Vladimir Becić and Tomislav Krizman. He grad- uated in 1933. Prešernovo nagrado je prejel leta 1975 za življenjsko delo in razstavo v letu 1974. He won the Prešeren Award in 1975 for his lifetime achievement and the exhibition in 1974. Ob svetli reki, 1968, akril na platnu, 68 x 91 cm Odkup za stalno zbirko leta 2002 Milan Erič Rodil se je v Slovenj Gradcu. Na ALU v Ljubljani je Milan Erič was born in Slovenj Gradec. He studied paint- 1956 študiral slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku. ing under Professor Janez Bernik at the Academy of Fine Diplomiral je leta 1979. Študij je nadaljeval na specialki Arts in Ljubljana. He graduated in 1979. He continued his za slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku in ga studies with a specialization in painting under Professor zaključil leta 1982. Janez Bernik, and completed it in 1982. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1999 za He won the Prešeren Fund Award for his animated fea- celovečerni risani film Socializacija bika? ture-length film The Socialization of a Bull? in 1999. Socializacija bika ?, 1998, slovenski animirani celovečerni film, Socializacija bika ?, 1997, E-motion film, trajanje 78 minut svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 248 Socializacija bika ?, 1997, Socializacija bika ?, 1997, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Socializacija bika ?, 1997, Socializacija bika ?, 1997, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm svinčnik na papirju, 21 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca Socializacija bika ?, 1997, in Pukca Smukca, 1991, svinčnik na papirju, 21 x 30 cm svinčnik na papirju, 39,7 x 28 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca in Pukca Smukca, 1991, in Pukca Smukca, 1991, svinčnik na papirju, 39,7 x 28 cm svinčnik na papirju, 40 x 28 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca in Pukca Smukca, 1991, in Pukca Smukca, 1991, svinčnik na papirju, 39 x 28 cm svinčnik na papirju, 42 x 29,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca Vid Zupan: Trije dnevi Drekca, Pekca in Pukca Smukca, 1991, in Pukca Smukca, 1991, svinčnik na papirju, 39,5 x 28 cm svinčnik na papirju, 39,7 x 28 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Brez naslova, 1990, M. Dekleva: Ob devetnajstih zjutraj, 1985, tempera na papirju, 37 x 29 cm tempera na papirju, 29,5 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Kostja Gatnik Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Kostja Gatnik was born in Ljubljana. He studied paint- 1945 slikarstvo pri profesorjih Mariju Preglju in Maksimu ing under Professors Marij Pregelj and Maksim Sedej Sedeju. Po diplomi je nadaljeval študij na slikarski spe- at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. At postgrad- cialki pri Maksimu Sedeju in Zoranu Didku. uate level, he specialised in painting under Maksim Sedej and Zoran Didek. Prešernovo nagrado je prejel leta 2010 za življenjsko delo na področju likovne umetnosti. He won the Prešeren Award in 2010 for his lifetime achievement in the fine arts. Magna Purga, 1970, tuš na papirju, 46 x 34 cm Odkup za stalno zbirko leta 2015 Alenka Gerlovič Rodila se je v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umet- Alenka Gerlovič was born in Ljubljana. She studied 1919 - 2011 nost v Zagrebu je študirala slikarstvo pri profesorjih painting under Professors Krsto Hegedušić and Krstu Hegedušiću in Vladimirju Beciću. Diplomirala je Vladimir Becić at the Academy of Fine Arts in Zagreb. leta 1941. She graduated in 1941. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1981 za In 1981, she won the Prešeren Fund Award for her fine likovni opus, predstavljen na razstavah zadnjih let. art works presented at exhibitions in previous years. Zaraščanje, 1986, Soline in ograde, 1988, polivinil, acetilen, vezana plošča, akril na lesonitu, polivinil acetat, 200 x 90 cm 120 x 200 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2005 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Praznik prve jesenske polne lune I, 1995, Ovčje poti I, 1988, akril na lesonitu, 102 x 67,5 cm akril na lesonitu, polivinil acetat, 65 x 100 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Rekvijem za pomorjene v Jasenicah I, 1992, akril na lesonitu, Rekvijem za pomorjene v Jasenicah II, 1993, polivinil acetat, 100 x 80 cm akril na lesonitu, 100 x 80 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 250 Severni Atlantik, 1993, Mreža riževih polj, 1996, akril na lesonitu, 65 x 100 cm akril na lesonitu, 65 x 100 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 O hoste, 1973/74, Veliki kanjon ob sončnem zahodu II, 1998, akril na platnu, polivinil acetat, 90 x 199,5 cm akril na platnu, 40 x 70 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Večer na otoku Sky, 1992, Brez naslova, 1982, akril na lesonitu, 45 x 100 cm akril na lesonitu, polivinil acetat, 120 x 200 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Veliki kanjon ob sončnem zahodu I, 1998, Letališče pri Guilinu, 1995, akril na lesonitu, 80 x 100 cm akril na lesonitu, 80 x 100 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Pot na Bali, 1995, Hvalnica boginji riža, 1996, akril na platnu, 67 x 37 cm akril na lesonitu, 150 x 79,5 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Vinogradi na Kogu, 1997, Oktober v Jeruzalemu, 1996, akril na lesonitu, 45 x 100 cm akril na lesonitu, 45 x 100 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Drevo v snegu, 1994, Gora v riževih poljih, 1993, akril na platnu, 65 x 100 cm akril na lesonitu, 80 x 100 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Soteska Rumene reke, 1993, akril na platnu, 50 x 33 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2010 Gustav (Avgust) Rodil se je v Mežici. Na ALU v Ljubljani je študiral Gustav (Avgust) Gnamuš was born in Mežica. He stud- Gnamuš slikarstvo pri profesorjih Maksimu Sedeju, Francetu ied painting under Professors Maksim Sedej, France Miheliču in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1966. Mihelič and Gabrijel Stupica at the Academy of Fine 1941 Arts in Ljubljana. He graduated in 1966. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1992 za razstavo v Mali galeriji v Ljubljani. Prešernovo nagrado He won the Prešeren Fund Award in 1992 for his exhi- je prejel leta 2001 za slikarski opus. bition at Mala Galerija in Ljubljana. In 2001, he won the Prešeren Award for his complete painting works. Brez naslova, 2007, Brez naslova, 2007, akril na papirju, 36,5 x 25 cm akril na papirju, 38 x 26 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Zdenka Golob Rodila se je pri Sv. Trojici (Gradišče) v Slovenskih go- Zdenka Golob was born in Sveta Trojica (Gradišče) in 1928 ricah. Na ALU v Ljubljani je študirala slikarstvo pri pro- Slovenske gorice. She studied painting under fesorju Gojmirju Antonu Kosu. Diplomirala je leta 1954. Professor Gojmir Anton Kos at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. She graduated in 1954. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1979 za grafično razstavo v galeriji Labirint. In 1979, she won the Prešeren Fund Award for her graphic exhibition at the Labyrinth Gallery. Zavrženo, 1975, barvna jedkanica, P 55 x 70 cm, L 49 x 64 cm, Dar umetnice za stalno zbirko leta 2000 Bojan Gorenec Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Bojan Gorenec was born in Ljubljana. He studied paint- 1956 slikarstvo pri profesorjih Marjanu Pogačniku in Jožetu ing under Professors Marjan Pogačnik and Jože Brumnu. Diplomiral je leta 1979. Brumen at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1979. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1990 za razstavo v galeriji Equrna v letu 1989. In 1990, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- bition at the Equrna Gallery in 1989. Brez naslova, 1989, akril na platnu, 185 x 149 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 252 Herman Rodil se je v Gorenji vasi pri Retečah. Na ALU v Herman Gvardjančič was born in Gorenja vas near Gvardjančič Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorju Maksimu Reteče. He studied painting under Professor Maksim Sedej at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He 1943 Sedeju. Diplomiral je leta 1968. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo pri profesorju Zoranu Didku in graduated in 1968. He continued his studies with a ga zaključil leta 1973. specialization in painting under Professor Zoran Didek, and completed it in 1973. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1981 za delo na razstavi Atelje 1980 v Likovnem salonu In 1981, he won the Prešeren Fund Award for his Riharda Jakopiča. work at the exhibition Studio 1980 at the Rihard Jakopič Art Salon. Krajina, 1979, Krajina, 2004, akril na platnu, 150 x 150 cm oglje na papirju, 40 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Krajina, 2004, Krajina, 2004, oglje na papirju, 40 x 50 cm oglje na papirju, 40 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Zdenko Huzjan Rodil se je v Lendavi. Na ALU v Ljubljani je študiral Zdenko Huzjan was born in Lendava. He studied paint- 1948 slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je ing under Professor Gabrijel Stupica at the Academy of leta 1972. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1972. He contin- pri profesorju Janezu Berniku in ga zaključil leta 1974. ued his studies with a specialization in painting under Professor Janez Bernik, and completed it in 1974. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1988 za najnovejša dela, razstavljena v Mali galeriji v Ljubljani. In 1988, he won the Prešeren Fund Award for his most recent works exhibited at Mala galerija in Ljubljana. Naročje vode, 1989, olje na platnu, 135 x 96 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2002 Stane Jagodič Rodil se je v Celju. Na ALU v Ljubljani je študiral Stane Jagodič was born in Celje. He studied painting 1943 slikarstvo pri profesorju Francetu Miheliču. Diplomiral under Professor France Mihelič at the Academy of Fine je leta 1970. Arts in Ljubljana. He graduated in 1970. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1980 za In 1980, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- razstavi v Ljubljani in Slovenj Gradcu. bitions in Ljubljana and Slovenj Gradec. Vizija, 1977, barvni sitotisk, P 54 x 69,5 cm, Nova dimenzija, 1975, L 66 x 78 cm barvni sitotisk, 77 x 77 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Slavolok življenja, 1978/81, Slavolok življenja, 1978/81, barvni sitotisk, 68 x 81 cm barvni sitotisk, 68 x 81 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Profil, Portret S. Jagodiča, Metamorphozis Veneris, 1978, 1978, barvni sitotisk, 89 x 78 cm barvni sitotisk, 93 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Trikotni spoj, 1975, Lebdeči horizont, 1977, barvni sitotisk, 69 x 69 cm barvni sitotisk, 68 x 68 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Pričakovanje II, 1978, Začetek življenja, 1975, barvni sitotisk, barvni sitotisk, P 59 x 87,5 cm, L 65 x 90 cm P 78 x 64 cm, L 90 x 69 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Blaginja, 1975, Erotična panorama, 1977, barvni sitotisk, 70 x 82 cm barvni sitotisk, 56 x 49,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 254 Magično jedro, 1980, Simbol eksistence, 1975, barvni sitotisk, barvni sitotisk, P 52,5 x 51,5 cm, L 63 x 60 cm P 70 x 50 cm, L 74 x 53 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Poezija sence, 1975, Ujeta svetloba, 1975, barvni sitotisk, 69 x 69 cm barvni sitotisk, 83 x 69 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Črni žarki, 1975, Dvojni izvor, 1975, barvni sitotisk, 67,5 x 68,5 cm barvni sitotisk, 83 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Nova dimenzija, 1975, barvni sitotisk, Rosna erotika, 1975, P 62 x 62 cm, L 70,5 x 67 cm barvni sitotisk, 69 x 67,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Simbol, 1973, Moč energije 1/4, 1972/73, barvni sitotisk, 49 x 50 cm barvni sitotisk, 50 x 49 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Moč energije 2/4, 1972/73, Moč energije 3/4, 1972/73, barvni sitotisk, 50 x 49 cm barvni sitotisk, 50 x 49 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Diagonala eksistence, 1977, Moč energije 4/4, 1972/73, barvni sitotisk, barvni sitotisk, 50 x 49 cm P 21 x 17 cm, L 31 x 25 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Magično jedro, 1980, Črni žarki, 1975, barvni sitotisk, 52,5 x 51,5 cm barvni sitotisk, 67 x 68,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Ujeta svetloba, 1975, Spomenik kmetu, 1975, barvni sitotisk, 83 x 68,5 cm barvni sitotisk, 69 x 68,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Črno namizje, 1975, Simbol eksistence, 1975, barvni sitotisk, 69 x 81 cm barvni sitotisk, 79 x 57 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Poezija sence II, 86/140, 1975, Slavolok življenja I, 1981, barvni sitotisk, 69,5 x 70 cm barvni sitotisk, 68 x 81 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Slavolok življenja III, Dvojni izvor, 1975, 1981, barvni sitotisk, 68 x 81 cm barvni sitotisk, 84 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Začetek življenja, 1975, Konveksni ritem, 1978, barvni sitotisk, barvni sitotisk, P 79,5 x 65,5 cm, L 88 x 70 cm P 60 x 81,5 cm, L 71 x 89 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Pričakovanje, 1978, Pročelje fantastike, 1978, barvni sitotisk, barvni sitotisk, 68 x 88 cm P 59 x 88 cm, L 69 x 93 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 256 Katedrala, 1977, Katedrala, 1977, barvni sitotisk, 69 x 95 cm barvni sitotisk, 94 x 69 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Metamorfozis Veneris, 1978, Metamorfozis Veneris II, 1978, barvni sitotisk, barvni sitotisk, P 78 x 62 cm, L 100 x 71 cm P 93,5 x 69 cm, L 100,5 x 71 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Marko Jakše Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Marko Jakše was born in Ljubljana. He studied paint- 1959 slikarstvo pri profesorici Metki Krašovec. Diplomiral je ing under Professor Metka Krašovec at the Academy of leta 1988. Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1988. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 2015 za In 2015, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- slikarske razstave v zadnjih dveh letih. bitions of paintings in the last two years. Pesnik Kranjske in doline Šentflorjanske, 2015, akril in olje na kartonu, 150 x 100,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Stane (Stanislav) Rodil se je v Osilnici pri Kočevju. Na ALU v Ljubljani je Stane Jarm was born in Osilnica near Kočevje. He Jarm študiral kiparstvo. Diplomiral je leta 1954. Študij je studied sculpture at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1954. He continued his 1931- 2011 nadaljeval na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu in ga zaključil leta 1956. studies with a specialization in sculpture under Professor Boris Kalin, and completed it in 1956. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964 za plastiko Talec, ki je bila razstavljena na razstavi Društva In 1964, he won the Prešeren Fund Award for his sculp- slovenskih likovnih umetnikov decembra 1963 v ture Hostage presented at the exhibition of the Slovene Moderni galeriji v Ljubljani. Fine Art Association at the Museum of Modern Art in Ljubljana in December 1963. Razpelo, 1964, les, 141 x 25 x 6 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Andrej Jemec Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Andrej Jemec was born in Ljubljana. He studied paint- 1934 slikarstvo pri profesorjih Mariju Preglju, Gabrijelu ing under Professors Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Stupici, Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Diplomiral Božidar Jakac and Riko Debenjak at the Academy of je leta 1958. Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1958. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1965 za In 1965, he won the Prešeren Fund Award for his grafične stvaritve, razstavljene v letu 1964, Prešernovo graphic creations exhibited in 1964. In 1994, he won nagrado pa je prejel leta 1994 za dosedanji opus. the Prešeren Award for his previous collected works. Glava, 1994, Slepec, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Parazit, 1994, Črna roka, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Domovina, 1994, Velika pika, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 39,5 x 29 cm, L 65,5 x 46,5 cm P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Neskončna dvojnost, 1994, Skrivnost je v potezi, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Avra, 1994, Dve polovici celote, 1994, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm P 29 x 39,5 cm, L 46,5 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Spopad, 1999, akril na platnu, 145 x 200 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 258 Zmago Rodil se je v Ljubljani. Slikarstvo je študiral na ALU v Zmago Jeraj was born in Ljubljana. He studied painting (Zmagoslav) Ljubljani in na Akademiji za likovno umetnost v at the Academy of Fine Arts in Ljubljana and at the Beogradu, kjer je leta 1960 diplomiral pri profesorici Academy of Fine Arts in Belgrade, where he graduated Jeraj Zori Petrović. Študij je nadaljeval na specialki za under Professor Zora Petrović in 1960. Further, he spe- cialized in painting under Professor Gabrijel Stupica at 1937- 2015 slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici in ga zaključil leta 1967. the Academy of Fine Arts in 1967. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1985 za He won the Prešeren Fund Award for his artistic umetniške dosežke v risbi in gvašu, Prešernovo nagra- achievements in drawing and painting with gouache in do pa je prejel leta 2009 za življenjsko delo. 1985, as well as the Prešeren Award for his lifetime achievement in 2009. Portret L., 1967, polimer, platno, 70 x 90 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Zdenko Kalin Rodil se je v Solkanu pri Gorici. Na Akademiji za Zdenko Kalin was born in Solkan near Gorica. He stud- 1911-1990 likovno umetnost v Zagrebu je študiral kiparstvo pri ied sculpture at the Academy of Fine Arts in Zagreb profesorjih Franju Kršiniću in Robertu Frangešu - under Professors Franjo Kršinić and Robert Frangeš- Mihanoviću. Diplomiral je leta 1934. Mihanović. He graduated in 1934. Prešernovo nagrado je prejel leta 1959 za plastiko na He won the Prešeren Award twice: in 1959 and then poslopju Ljudske skupščine LRS in leta 1982 za živ- also in 1982, first for his sculpture on the Building of ljenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. the People's Assembly of the Republic of Slovenia and second for his lifetime achievement in the field of fine art creation. Osnutek za plastiko na poslopju Ljudske skupščine LRS, 1959, patiniran mavec, 173 x 52 x 40 cm Odkup za stalno zbirko leta 2002 Stojan Kerbler Rodil se je v Mariboru. Študiral je na Fakulteti za elek- Stojan Kerbler was born in Maribor. He studied at the 1938 trotehniko v Ljubljani. Diplomiral je leta 1965. Faculty of Electrical Engineering in Ljubljana. He graduated in 1965. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1979 za fotografske zapise o Halozah. In 1979, he won the Prešeren Fund Award for his photographic records of Haloze. Deklica iz Haloz, 1972, Deklica, 1976, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm 15,7 x 23,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Družina, 1973, Janezek, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm 15,7 x 23,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Kmečki šopek, 1972, Koline, 1977, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm 15,7 x 23,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Moj oče, 1970, Obraz, 1970, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,3 x 23 cm 16,2 x 22,2 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Pred južino, 1978, Prijatelja, 1970, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,7 x 23,5 cm 15,7 x 23,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Tesnoba, 1970, Zdenka, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 15,5 x 22,8 cm 15,7 x 23,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 260 Rudolf Kotnik Rodil se je v Admontu v Avstriji. Na ALU v Ljubljani je Rudolf Kotnik was born in Admont in Austria. He stud- 1931 - 1996 študiral slikarstvo pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu ied painting under Professors Gojmir Anton Kos and in Maksimu Sedeju. Diplomiral je leta 1955. Maksim Sedej at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1955. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1980 za razstavi v Zagrebu in Splitu. In 1980, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- bitions in Zagreb and Split. Dvojni prostor XII, 1977/78, vrv, žica, kovinske ploščice, olje na platnu, 97 x 97 x 9 cm Odkup za stalno zbirko leta 2003 Tomaž Kržišnik Rodil se je v Žireh. Po končani Višji pedagoški šoli je Tomaž Kržišnik was born in Žiri. After finishing the 1943 odšel študirat na Akademijo lepih umetnosti v Varšavo, Teacher Training College, he studied at the Academy kjer je leta 1968 opravil magisterij iz knjižne ilustracije. of Fine Arts in Warsaw, where he completed the Master's Degree in Book Illustration in 1968. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1975 za likovno podobo predstave Zlata ptica. In 1975, he won the Prešeren Fund Award for his fine arts image in the play Golden Bird. Pisa, 1991, Valencia, 1991, jedkanica, suha igla, jedkanica, suha igla, P 17 x 23 cm, L 30 x 39,8 cm P 17 x 23 cm, L 30 x 39,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 1998 Dar umetnika za stalno zbirko leta 1998 Ema Kugler Rodila se je v Celju. Študirala je na Ekonomski fakulteti Ema Kugler was born in Celje. She studied at the 1955 v Ljubljani, na kateri je diplomirala leta 1980. Faculty of Economy in Ljubljana, where she graduated in 1980. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 2008 za film Le Grand Macabre in performans Introitus. In 2008, she won the Prešeren Fund Award for her film Le Grand Macabre and her performance Introitus. Le Grand Macabre, 2005, eksperimentalni video film, produkcija ZANK / Ljudmila, trajanje 101 minuta Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 Vladimir Lakovič Rodil se je na Doberdobu. Na ALU v Ljubljani je študi- Vladimir Lakovič was born in Doberdob. He studied 1921-1997 ral slikarstvo pri profesorjih Nikolaju Pirnatu, Francetu painting under Professors Nikolaj Pirnat, France Miheliču, Božidarju Jakcu in Gabrijelu Stupici. Mihelič, Božidar Jakac and Gabrijel Stupica at the Diplomiral je leta 1949. Študij je nadaljeval na special- Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in ki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in ga 1949. He continued his studies with a specialization in zaključil leta 1951. painting under Professor Gabrijel Stupica, and com- pleted it in 1951. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1973 za slikarski opus. He won the Prešeren Fund Award for his painting works in 1973. Hoffmanove pripovedke, 1995, tuš na papirju, P 19,5 x 13,5 cm, L 42 x 29,7 cm Dar umetnikove družine za stalno zbirko leta 2015 Tone (Anton) Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Tone Lapajne was born in Ljubljana. He studied sculp- Lapajne kiparstvo pri profesorjih Karlu Putrihu in Borisu Kalinu. ture under Professors Karel Putrih and Boris Kalin at Diplomiral je leta 1961. Študij je nadaljeval na special- the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1933 - 2011 ki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu in ga 1961. He continued his studies with a specialization in zaključil leta 1965. sculpture under Professor Boris Kalin, and completed it in 1965. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1977 za samostojno razstavo v Ljubljani leta 1976. In 1977, he won the Prešeren Fund Award for his solo exhibition in Ljubljana in 1976. Najdišče barjanske zemlje, 1977/90, Barjanska zemlja, 1992, mešana tehnika na platnu, 108 x 130 cm mešana tehnika na platnu, 80 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Janez Lenassi Rodil se je v Opatiji na Hrvaškem. Na ALU v Ljubljani je Janez Lenassi was born in Opatija in Croatia. He stud- 1927- 2007 študiral kiparstvo pri profesorjih Borisu Kalinu, ied sculpture under Professors Boris Kalin, Frančišek Frančišku Smerduju, Zdenku Kalinu, Karlu Putrihu in Smerdu, Zdenko Kalin, Karel Putrih and Peter Loboda Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Študij je nadalje- at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated val na specialki za kiparstvo pri profesorjih Frančišku in 1951. He continued his studies with a specialization Smerduju in Borisu Kalinu in ga zaključil leta 1956. in sculpture under Professors Frančišek Smerdu and Boris Kalin, and completed it in 1956. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1966 za plastiko v kompleksu spomenika NOB v Ilirski Bistrici. In 1966, He won the Prešeren Fund Award for his sculpture in the complex of the National Liberation War Monument in Ilirska Bistrica. Plima - oseka, 1974, apnenec, 22 x 28 x 29 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 262 Lojze Logar Rodil se je v Mežici. Na ALU v Ljubljani je študiral Lojze Logar was born in Mežica. He studied painting 1944 - 2014 slikarstvo pri profesorjih Francetu Miheliču, Mariju under Professors France Mihelič, Marij Pregelj, Nikolaj Preglju, Nikolaju Omersi in Maksimu Sedeju. Diplomiral Omersa and Maksim Sedej at the Academy of Fine Arts je leta 1968. Študij je nadaljeval na specialki za grafiko in Ljubljana. He graduated in 1968. He continued his stud- pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku ies with a specialization in graphics under Professors ter ga zaključil leta 1970. Riko Debenjak and Marjan Pogačnik, and completed it in 1970. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1987 za grafični in slikarski opus, razstavljen v galeriji Equrna. In 1987, he won the Prešeren Fund Award for his graphic and painting works exhibited at the Equrna Gallery. Davidov bazen, 1987, Davidov vrt, 1994, akril na platnu, 126 x 85 cm akril na platnu, 150 x 100 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Odkup za stalno zbirko leta 2014 Vladimir Makuc Rodil se je v Solkanu pri Gorici. Na ALU v Ljubljani je Vladimir Makuc was born in Solkan near Gorica. He 1925 študiral slikarstvo. Diplomiral je leta 1954 in pri profe- studied painting at the Academy of Fine Arts in sorju Miroslavu Šubicu leta 1956 končal specialko za Ljubljana. He graduated in 1954, and specialized in restavratorstvo in konservatorstvo. restoration and conservation under Professor Miroslav Šubic in 1956. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1962 za grafični opus preteklih dveh let, Prešernovo nagrado In 1962, he won the Prešeren Fund Award for his pa leta 1979 za grafični opus. graphic works of the previous two years. In 1979, he won the Prešeren Award for his collected graphic works. Ležeča žena II, 1972, Zajtrk na travi, 1973, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 83,5 x 51,5 cm, L 86 x 53,5 cm P 89,2 x 63,9 cm, L 76,5 x 59,3 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Nevihta, 1973, Petelin, 1957, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, barvni lesorez na papirju, P 71,5 x 52,3 cm, L 89,5 x 63,5 cm P 30 x 35,5 cm, L 40,6 x 54 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina z lastno podobo Na gnoju II, 1957, in modro ptico, III/X, 1993, barvni lesorez na papirju, barvna suha igla in brus na papirju, P 29,5 x 34,5 cm, L 40,6 x 54 cm P 42 x 40,5 cm, L 65 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Essai, 1967, Klovn na konju, 1959, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvni lesorez na papirju, P 41,5 x 49 cm, L 65 x 75,5 cm P 50,5 x 65 cm, L 60 x 75 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Istrski pašnik, 1959, Z ěni, P. O., 1963, barvni lesorez na papirju, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, P 50 x 62,8 cm, L 60 x 74 cm P 49 x 64,5 cm, L 56,2 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Vol, 1963, Pokrajina IX, Essai c', 1976, barvna jedkanica na papirju, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 49 x 64,5 cm, L 60 x 80 cm P 75,5 x 56 cm, L 102 x 64 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina s hišami, 1967, Mediteranska pokrajina, 1992, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvna suha igla in brus na papirju, P 49 x 64 cm, L 63 x 76,5 cm P 31,5 x 44 cm, L 65 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina VI, Leda, Essai (1), 1976, Pokrajina V (Caput mortuum), IV/XV, 1980, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 76,5 x 49,5 cm, L 90 x 62,8 cm P 73 x 53 cm, L 89 x 63 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina VI, 1977, Pokrajina z brinovko, 2005, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, suha igla in brus na papirju, P 49,5 x 63 cm, L 65 x 75,5 cm P 32 x 43,5 cm, L 55,8 x 67,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Ptiča v solinah, 2005, Kormoran, 2005, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 38 x 31,5 cm, L 67,8 x 55,8 cm P 37,5 x 31,5 cm, L 67,8 x 55,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 264 Soline s čukom, 2005, Polojnik, 2005, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 44 x 31 cm, L 67,8 x 55,8 cm P 38 x 31,5 cm, L 67,8 x 55,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina z gnezdom, 1996, Pokrajina z volom, 1996, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 49,5 x 35 cm, L 75,5 x 65 cm P 49,5 x 35 cm, L 75,5 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina z modro ptico, 1996, Pokrajina s pticama, 1996, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 44,5 x 30 cm, L 75,5 x 65 cm P 27,5 x 29,5 cm, L 75,5 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina s pticama, 1997, Pokrajina z ženo, 1965, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 75,5 x 65 cm, L 101 x 70 cm P 37,5 x 68,5 cm, L 56 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina z jato II, 1999, barvna suha igla in brus na papirju, Vas, 1960, P 39,5 x 34,5 cm, L 75,5 x 65 cm barvni lesorez na papirju, 37,8 x 54,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Hiša, 1966, Pokrajina I, 1979, barvna jedkanica in akvatinta na papirju, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 37 x 48,5 cm, L 37,5 x 81 cm P 85 x 46,5 cm, L 100 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Polje s tremi kopicami, 1968/1969, Pokrajina V, 1979, barvna jedkanica, akvatinta in reliefni tisk grafična plošča, 73,5 x 50,2 cm na papirju, P 66 x 97 cm, L 67,6 x 99 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina V, 1979, Pokrajina V, Essai, 1976, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, barvni globoki in reliefni tisk na papirju, P 73 x 50 cm, L 85,5 x 55,5 cm P 79 x 49 cm, L 88,8 x 63,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Pokrajina z lastno podobo Pokrajina s pticami in modro ptico, 1993, in klopotcem, 1996, barvna suha igla in brus na papirju, barvna suha igla in brus na papirju, P 24 x 40,5 cm, L 40 x 60 cm P 45 x 34 cm, L 60 x 40 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 21 x 17 cm, L 39,5 x 29,5 cm P 18 x 14,5 cm, L 39,5 x 29,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, suha igla in brus na papirju, suha igla in brus na papirju, P 21 x 17 cm, L 39,5 x 29,5 cm P 23 x 17 cm, L 39,5 x 29,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 Brez naslova, Grafična mapa št. 13, 2004, suha igla in brus na papirju, P 20,5 x 16 cm, L 39,5 x 29,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2010 266 Miha Maleš Rodil se je v Jeranovem pri Kamniku. Na akademiji v Miha Maleš was born in Jeranovo near Kamnik. He 1903 - 1987 Zagrebu je študiral slikarstvo pri profesorjih Ferdu studied painting under Professors Ferdo Kovačević, Kovačeviću, Jozu Kljakoviću, Tomislavu Krizmanu in Jozo Kljaković, Tomislav Krizman and Rudolf Valdec at Rudolfu Valdecu. Diplomiral je leta 1923. Na akademiji the Academy of Fine Arts in Zagreb. He graduated in v Pragi je leta 1927 dokončal specialko za grafiko pri 1923. He specialized in graphics under Professors profesorjih Avgustu Brömseju in Franzu Thieleju. August Brömse and Franz Thiele at the Academy of Fine Arts in Prague in 1927. Prešernovo nagrado je prejel leta 1977 za grafični, slikarski in ilustracijski opus. He won the Prešeren Award in 1977 for his graphics, paintings and illustration works. Avtoportret, 1933, Benetke, 1935, lesorez na papirju, lesorez na papirju, P 15 x 12 cm, L 31,5 x 23,8 cm P 14 x 11 cm, L 31,5 x 23,8 cm Odkup za stalno zbirko leta 2002 Odkup za stalno zbirko leta 2002 Brez naslova, 1937, lesorez na papirju, P 14 x 10 cm, L 31,5 x 23,8 cm Odkup za stalno zbirko leta 2002 Adriana Rodila se je v Ilirski Bistrici. V letih 1949-1957 je na Adriana Maraž was born in Ilirska Bistrica. She studied (Jadranka) ALU v Ljubljani študirala slikarstvo pri profesorju painting under Professor Maksim Sedej at the Maksimu Sedeju. Academy of Fine Arts in Ljubljana between 1949 and Maraž 1957. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1983 za 1931- 2015 izvirne in tehnično izbrušene dosežke v grafičnem ust- In 1983, she won the Prešeren Fund Award for her orig- varjanju. inal and technically refined achievements in the field of graphic creation. Šunyata, 1978, jedkanica, 75 x 55 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2000 Živko Ira Rodil se je v Colornu v Italiji. Leta 1967 se je vpisal na Živko Marušič was born in Colorno in Italy. He enrolled Marušič beneško Accademia di Belle Arti na študij slikarstva pri the Venice Accademia di Belle Arti to study painting profesorjih Saettiju in Zottiju. Študij slikarstva je nada- under Professors Saetti and Zotti in 1967. Further, he 1945 ljeval na ALU v Ljubljani na specialki za slikarstvo pri specialized in painting under Professors Zoran Didek, profesorjih Zoranu Didku, Gabrijelu Stupici in Janezu Gabrijel Stupica and Janez Bernik at the Academy of Berniku ter ga zaključil leta 1975. Fine Arts in Ljubljana. He completed the specialization in 1975. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1999 za razstavo Slika je mrtva - naj živi slika! v Moderni gale- In 1999, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- riji v Ljubljani. bition The Painting is Dead - Long Live the Painting! at the Museum of Modern Art in Ljubljana. Velika usta, 1995, Brez naslova, 1998, kreda na papirju, 50 x 36 cm olje na platnu, 238 x 16 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2004 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2004 France Mihelič Rodil se je v Virmašah pri Škofji Loki. V letih 1927-1931 France Mihelič was born in Virmaše near Škofja Loka. 1907- 1998 je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu študiral He studied painting under Professors Jozo Kljaković, slikarstvo pri profesorjih Jozu Kljakoviću, Tomislavu Tomislav Krizman, Vladimir Becić and Ljubo Babić at Krizmanu, Vladimirju Beciću in Ljubu Babiću. the Academy of Fine Arts in Zagreb between 1927 and 1931. Prešernovo nagrado je prejel leta 1949 za deli Kolona v snegu in Vaška ječa, leta 1955 za grafični opus in leta He won three Prešeren Awards: in 1949, for his paint-1965 za umetniško dovršeno idejno zasnovo figuralič- ings Queue in the Snow and Rural Jail, in 1955, for his nega in scenskega inventarja, namenjenega lutkovni graphic works, and in 1965, for his artistically sophisti- uprizoritvi Maeterlinckove Sinje ptice. cated conceptual design of the puppets and theatre set for the Maeterlinck's puppet performance The Bluebird. Kurent, 1989, Partizansko taborišče, 1945/1946, olje na platnu, 81 x 65 cm litografija, 55 x 45 cm Odkupza stalno zbirko leta 2015 Dar Marka Arneža za stalno zbirko leta 2015 268 Franc Novinc Rodil se je na Godešiču pri Škofji Loki. Na ALU v Franc Novinc was born in Godešič near Škofja Loka. 1938 Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorjih Francetu He studied painting under Professors France Mihelič Miheliču in Maksimu Sedeju. Diplomiral je leta 1964. and Maksim Sedej at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1964. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1984 za umetniške dosežke na področju krajinarstva. In 1984, he won the Prešeren Fund Award for his artis- tic achievements in the field of landscape. Čista voda, 1986, Na ajdovi paši, 2010, akril na platnu, 120 x 170 cm akril na platnu, 150 x 110 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2003 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Škrbinec ob polni luni, 2011, akril na platnu, 150 x 110 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Floris Rodil se je na Vrhniki. Na ALU v Ljubljani je študiral Floris Oblak was born in Vrhnika. He studied painting (Frančišek) slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je under Professor Gabrijel Stupica at the Academy of Fine leta 1949. Študij je nadaljeval na specialki za grafiko Arts in Ljubljana. He graduated in 1949. He continued Obla ´k pri profesorju Božidarju Jakcu in ga zaključil leta 1951. his studies with a specialization in graphics under 1924 - 2006 Professor Božidar Jakac, and completed it in 1951. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1967 za slikarska dela, razstavljena v letu 1966. In 1967, he won the Prešeren Fund Award for his paint- ings exhibited in 1966. Osamljenka, 1962, olje na platnu, 91 x 55,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Valentin Oman Rodil se je v Štebenu pri Beljaku v Avstriji. Na akademi- Valetin Oman was born in St. Stefan near Villach in 1935 ji na Dunaju je študiral slikarstvo. Diplomiral je leta Austria. He studied painting at the Academy of Fine 1962. Študij je nadaljeval na specialki za grafiko na Arts in Vienna. He graduated in 1962. He continued his ALU v Ljubljani pri profesorju Riku Debenjaku in ga studies with a specialization in graphics under zaključil leta 1963. Professor Riko Debenjak at the Academy of Fine Arts in Ljubljana, and completed it in 1963. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1981 za razstave v zadnjih dveh letih na slovenskem Koroškem In 1981, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- v Avstriji. bitions of the previous two years in Slovenian Carinthia in Austria. Le tvoja dela so tvoj spomin - Plečnik, 1998, Ecce homo, 2011, olje na platnu, 200 x 50 cm mešana tehnika na platnu, 200 x 40 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 1998 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Fragment, 2008, Homo sapiens fossil, 2009, mešana tehnika na papirju, 68 x 50 cm mešana tehnika na platnu, 120 x 40 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Spomenik, 2010, Nebo in zemlja, 1999, mešana tehnika na papirju, 50 x 23 cm mešana tehnika na platnu, 50 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Sic transit gloria hominis, 2011, Homo mediterraneus, 2010, mešana tehnika na platnu, 200 x 150 cm mešana tehnika na platnu, 200 x 40 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Paris, 2010, Podoba železa, 2001-2007, mešana tehnika na papirju, 68 x 50 cm mešana tehnika na papirju, 68 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 270 Nikolaj Omersa Rodil se je v Idriji. V letih 1933-1937 je na Akademiji za Nikolaj Omersa was born in Idrija. He studied under 1911- 1981 likovno umetnost v Zagrebu študiral pri profesorjih Professors Marino Tartaglia and Tomislav Krizman at Marinu Tartaglii in Tomislavu Krizmanu. the Academy of Fine Arts in Zagreb from 1933 to 1937. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1969 za He won the Prešeren Fund Award in 1969 for his paint- slikarska dela, razstavljena v Novi Gorici leta 1968, ings exhibited in Nova Gorica in 1968, and the Prešernovo nagrado pa leta 1978 za ustvarjalno Prešeren Award for his creative paintings in 1978. slikarsko delo. Brez naslova, nedatirano, olje na platnu, 59 x 79,5 cm Odkup za stalno zbirko leta 1985 Klavdij Palčič Rodil se je v Trstu. Slikarstvo je študiral na Klavdij Palčič was born in Trieste. He studied at the 1940 Umetnostnem liceju v Benetkah, kjer je leta 1964 Venice Art Lyceum, where he graduated in 1964. diplomiral. In 1984, he won the Prešeren Fund Award for his artis- Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1984 za tic achievements and scenography. likovne dosežke in scenografijo. Yes, 2008, Podoba III, 2011, mešana tehnika na platnu, 100 x 100 cm trganka, sitotisk, 72 x 102 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2011 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Podoba I, 1982, trganka, sitotisk, 70 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 Borut Pečar Rodil se je v Petrovčah. Študiral je na Fakulteti za Borut Pečar was born in Petrovče. He studied at the 1931- 2009 arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, kjer Faculty of Architecture, Civil Engineering and je diplomiral leta 1961. Surveying in Ljubljana, where he graduated in 1961. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1976 za In 1976, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- razstavo karikatur na Borštnikovem srečanju. bition of caricatures at the Maribor Theatre Festival. Jaz sem pa en Franc Košir, 1973, tuš na papirju, 70 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 1998 France Peršin Rodil se je v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umet- France Peršin was born in Ljubljana. He studied painting 1922- 1997 nost v Zagrebu je študiral slikarstvo pri profesorjih under Professors Marino Tartaglia, Krsto Hegedušić and Marinu Tartaglii, Krstu Hegedušiću in Jerolimu Mišeju. Jerolim Miše at the Academy of Fine Arts in Zagreb. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1971 za In 1971, he won the Prešeren Fund Award for his paint- slikarska dela, razstavljena v Kranju, Ljubljani in ings exhibited in Kranj, Ljubljana and Zagreb. Zagrebu. Tarče, 1968, Tarče, 1993, olje na platnu, 90 x 60 cm tempera na papirju, 16 x 10 cm, Odkup za stalno zbirko leta 2015 Dar Blaža Peršina za stalno zbirko leta 2015 Mere Človeka, 1969, svinčnik na papirju, P 18,5 x 14,5 cm, L 29,7 x 21 cm Dar Blaža Peršina za stalno zbirko leta 2015 Veno Pilon Rodil se je v Ajdovščini. V letih 1919-1920 je na Veno Pilon was born in Ajdovščina. He studied painting 1896 - 1970 akademiji v Pragi študiral slikarstvo pri profesorjih under Professors Josef Loukota and Jan Obrovský at Josefu Loukoti in Janu Obrovskem, na akademiji v the Academy of Fine Arts in Prague from 1919 to 1920. Firencah pa je v letih 1920-1921 obiskoval tečaj za From 1920 to 1921, he attended the engraving course bakrorez pri profesorju Celestini, nato pa v letih 1921- under Professor Celestini at the Florence Academy, 1922 študiral še na umetno-obrtni šoli na Dunaju. and then studied at the Vienna School of Arts and Crafts from 1921 to 1922. Prešernovo nagrado je prejel leta 1970 za življenjsko delo na področju slikarstva. He won the Prešeren Award for his lifetime achieve- ment in the field of painting in 1970. Vdova, ok. 1926, jedkanica, P 25 x 16,7 cm, L 45,7 x 31,5 cm Odkup za stalno zbirko leta 2002 Štefan Planinc Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Štefan Planinc was born in Ljubljana. He studied paint- 1925 slikarstvo pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu. ing under Professor Gojmir Anton Kos at the Academy Diplomiral je leta 1954. Študij je nadaljeval na special- of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1954. He ki za slikarstvo pri profesorju Mariju Preglju. continued his studies with a specialization in painting under Professor Marij Pregelj. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1965 za slikarske stvaritve, razstavljene v letu 1964. In 1965, he won the Prešeren Fund Award for his paint- ings exhibited in 1964. Prasvet V, 1964, olje na platnu, 75 x 106 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 272 Marjan Pogačnik Rodil se je v Ljubljani. Študiral je na Filozofski fakulteti Marjan Pogačnik was born in Ljubljana. He studied at 1920 - 2005 v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1947 in nadaljeval the Faculty of Philosophy in Ljubljana, where he grad- študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici na ALU uated in 1947 and continued to study painting under v Ljubljani. Diplomiral je leta 1949 in 1951 dokončal Professor Gabrijel Stupica at the Academy of Fine Arts specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. in Ljubljana. He graduated in 1949 and specialized in painting under Professor Gabrijel Stupica in 1951. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1963 za grafični opus, Prešernovo nagrado pa leta 1986 za živ- He won the Prešeren Fund Award in 1963 for his ljenjsko delo. graphic works and the Prešeren Award in 1986 for his lifetime achievement. Brezizhodno, 1969, reliefna barvna jedkanica, Oholost, 1959, jedkanica, P 49 x 42,5 cm, L 71 x 64,5 cm P 27,5 x 32 cm, L 47 x 57 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2002 * Slovenski kmečki pejsaž, 1959, Osamljenost, 1959, jedkanica, P 29 x 24 cm, L 59 x 51 cm jedkanica, P 29 x 25 cm, L 57,5 x 49,5 cm * * Junaka iz narodne pesmi, 1957, Konji, 1957, jedkanica, P 22 x 26 cm, L 42 x 50 cm jedkanica, P 21 x 24,5 cm, L 41,5 x 49 cm * * Jutro v predmestju, 1955, Pričakovanje, 1957, suha igla in gravura, suha igla in globoki tisk, P 18 x 25 cm, L 47 x 55 cm P 16 x 19,8 cm, L 32 x 32,5 cm * * Pastirčki, 1949, Mirovanje pred zoro, 1971, jedkanica in globoki tisk, reliefna barvna jedkanica, P 19,5 x 25 cm, L 35 x 41 cm P 60 x 47 cm, L 74,5 x 61,5 cm * * Poletje, 1983, Pod istim nebom, 1975, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 60 x 50 cm, L 74 x 63,5 cm P 55,5 x 45 cm, L 74 x 63,5 cm * * Poslednja nedelja, 1974/1975, Močvirsko listje, 1961, reliefna barvna jedkanica, visoki tisk, reliefna barvna jedkanica, P 61 x 50 cm, L 75 x 64 cm P 36,5 x 32,5 cm, L 64,5 x 50 cm * * Neopaženo ob cesti, 1967, Opustošena gnezda, 1962, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 49,5 x 45 cm, L 69,5 x 65 cm P 38,5 x 33,5 cm, L 62,5 x 53,5 cm * * Tesnoba opoldan, 1969, Pomladna svečanost, 1970, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 61 x 47 cm, L 74,5 x 60 cm P 59,5 x 46,5 cm, L 72 x 58 cm * * Nekega jutra, 1980, Pozabljeno, 1973, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 61 x 50 cm, L 74 x 64 cm P 60 x 47 cm, L 74,5 x 61,5 cm * * Rožnato, 1973, Zbogom materi, 1965, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 60 x 47,5 cm, L 74,5 x 61,5 cm P 64,5 x 45 cm, L 75 x 55 cm * * Medaljon zadostnih spominov, 1967, Cesta, 1967, reliefna barvna jedkanica, reliefna barvna jedkanica, P 64,5 x 49,5 cm, L 76,5 x 62 cm P 60 x 45 cm, L 76,5 x 61,5 cm * * Prt, 1971, reliefna grafika, * Opomba: P 60 x 46,5 cm, L 59 x 41 cm na željo umetnika je skrbnik del * vodja galerije Marko Arnež 274 Marko Pogačnik Rodil se je v Kranju. Kiparstvo je študiral na ALU v Marko Pogačnik was born in Kranj. He studied sculp- 1944 Ljubljani pri profesorju Zdenku Kalinu. Diplomiral je ture under Professor Zdenko Kalin at the Academy of leta 1967. Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1967. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1991 za In 1991, he won the Prešeren Fund Award for his work delo, razstavljeno na razstavi v Moderni galeriji. exhibited at the Museum of Modern Art. Skupina rusalk pleše nad izvirom na Srakanih, 1994, svinčnik na papirju, 49 x 34 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Ivo Prančič Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Ivo Prančič was born in Ljubljana. He studied painting 1955 slikarstvo pri profesorju Gustavu Gnamušu, kjer je under Professor Gustav Gnamuš at the Academy of diplomiral leta 1982 in nadaljeval študij na specialki za Fine Arts in Ljubljana, where he graduated in 1982. He slikarstvo ter ga zaključil 1984. specialized in painting in 1984. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 2001 za In 2001, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- razstavi v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na bitions at the Božidar Jakac Art Museum in Krki in v galeriji A+A v Benetkah leta 2000. Kostanjevica na Krki and at the A+A Gallery in Venice in 2000. Brez naslova, 2012, mešana tehnika na papirju, 70 x 100 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Lilijana Rodila se je v Celju. Na Fakulteti za arhitekturo, grad- Lilijana Praprotnik Zupančič was born in Celje. She Praprotnik beništvo in geodezijo je diplomirala leta 1980 pri pro- graduated under Professor Miloš Bonča at the Faculty fesorju Milošu Bonči. of Architecture, Civil Engineering and Surveying in 1980. Zupančič Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 2011 za In 2011, she won the Prešeren Fund Award for her exhi- ● razstavi Prostor za likovne, literarne, glasbene in igrane bitions Room for Lila Prap and her Stories of Fine Art, Lila Prap zgodbe Lile Prap v Galeriji sodobne umetnosti Celje in Literature, Music and Theatre at the Gallery of Lilijana Praprotnik Zupančič: Lila Prap v Centru in Contemporary Art in Celje and Lilijana Praprotnik 1955 Galeriji P74 v Ljubljani. Zupančič: Lila Prap at the P74 Gallery in Ljubljana. Krava, nedokončana, 2011, kreda na papirju, 28 x 56 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2012 Nataša Prosenc Rodila se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študirala Nataša Prosenc was born in Ljubljana. She studied 1966 oblikovanje pri profesorju Sreču Draganu. Diplomirala design under Professor Srečo Dragan at the Academy je leta 1990. of Fine Arts in Ljubljana. She graduated in 1990. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 2001 za In 2001, she won the Prešeren Fund Award for her video Gladiatorji, ki je bil predstavljen na Beneškem video installation Gladiators presented at the 2000 bienalu leta 2000. Venice Biennale. Gladiatorji - Mimohod, 1999, video instalacija, trajanje 7 minut in 16 sekund Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 Milan Rijavec Rodil se je v Bruni vasi pri Mokronogu. Na ALU v Milan Rijavec was born in Bruna vas near Mokronog. 1922 Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorjih Francetu He studied painting under Professors France Mihelič, Miheliču, Nikolaju Pirnatu, Slavku Pengovu in Gabrijelu Nikolaj Pirnat, Slavko Pengov and Gabrijel Stupica at Stupici. Diplomiral je leta 1949. the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1949. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1979 za izvirne slikarske dosežke. In 1979, he won the Prešeren Fund Award for his origi- nal painting achievements. Kuhinjsko tihožitje, 1963, olje na platnu, 58 x 72 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2002 Oto Rimele Rodil se je v Mariboru. Na ALU v Ljubljani je študiral Oto Rimele was born in Maribor. He studied painting 1962 slikarstvo pri profesorju Emeriku Bernardu. Diplomiral under Professor Emerik Bernard at the Academy of je leta 1990. Študij je nadaljeval na specialki za Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1990. He slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku ter ga continued his studies with a specialization in paint- zaključil leta 1992. ing under Professor Janez Bernik, and completed it in 1992. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 2004 za razstavo Iluminacije v Galeriji Božidarja Jakca v In 2004, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- Kostanjevici na Krki leta 2003. bition Illuminations at the Božidar Jakac Art Musem in Kostanjevica na Krki in 2003. IL-RE-7, 2004, les, platno, 230 x 25 x 25 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2005 276 Bine (Albin) Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Bine Rogelj was born in Ljubljana. He studied painting Rogelj slikarstvo pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu. under Professor Gojmir Anton Kos at the Academy of Diplomiral je leta 1955. Študij je nadaljeval na special- Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1955. He con- 1929 ki za slikarstvo pri profesorju Maksimu Sedeju. tinued his studies with a specialization in painting under Professor Maksim Sedej. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970 za grafično delo na področju karikature. In 1970, he won the Prešeren Fund Award for his graphics in the field of caricatures. Polemika, 2001, Totalka, 1979, tuš na papirju, 50 x 70 cm mešana tehnika na papirju, 94 x 58 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2009 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Futurizem, 2000, mešana tehnika na papirju, Ž ž iveti zdravo II, 2001, 49,5 x 70,5 cm mešana tehnika na papirju, 70 x 49,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Evgen Sajovic Rodil se je v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umet- Evgen Sajovic was born in Ljubljana. He studied paint- 1913- 1986 nost v Zagrebu je študiral slikarstvo pri profesorju ing under Professor Marino Tartaglia at the Academy Marinu Tartaglii. Diplomiral je leta 1938. of Fine Arts in Zagreb. He graduated in 1938. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1979 za In 1979, he won the Prešeren Fund Award for his origi- izvirne slikarske dosežke. nal painting achievements. Gorska pokrajina, 1977, olje na platnu, 63 x 88 cm Odku za stalno zbirko leta 2002 Jože Slak - Đoka Rodil se je v Jablanu pri Mirni peči na Dolenjskem. Na Jože Slak was born in Jablan near Mirna Peč in 1951- 2014 ALU v Ljubljani je študiral slikarstvo. Diplomiral je leta Dolenjska. He studied painting at the Academy of Fine 1975 pri profesorju Gabrijelu Stupici. Arts in Ljubljana. He graduated under Professor Gabrijel Stupica in 1975. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 2007 za razstavo Slike za slepe v Mali galeriji v Ljubljani. In 2007, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- bition Paintings for the Blind at Mala galerija in Ljubljana. Marija piščancev, 1987, akril na lesu, 117 x 140 cm Odkup za stalno zbirko leta 2015 France Slana Rodil se je v Bodislavcih pri Ljutomeru. Na ALU v France Slana was born in Bodislavci near Ljutomer. He 1926 Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu studied painting under Professor Gabrijel Stupica at the Stupici. Diplomiral je leta 1949. Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1949. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964 za In 1964, he won the Prešeren Fund Award for his cycle ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu of the artistic creations with motifs of the earthquake porušenega Skopja. that destroyed Skopje. Spomin na Skopje, 1963, Skopje, 1963, akvarel na papirju, 55 x 90 cm akvarel na papirju, 48,5 x 69 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2006 Skopje, 1963, Šopek, 2015, akvarel na papirju, 48,5 x 69 cm akril na platnu, 70 x 100 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2006 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Frančišek Rodil se je v Postojni. Na Akademiji za likovno umet- Frančišek Smerdu was born in Postojna. He studied Smerdu nost v Zagrebu je študiral kiparstvo pri profesorjih sculpture at the Zagreb Academy of Fine Arts under Professors Robert Frangeš-Mihanović and Franjo 1908 - 1964 Rudolfu Valdecu, Robertu Frangešu - Mihanoviću in Franju Kršiniću. Diplomiral je leta 1932. Specialko za Kršinić. He graduated in 1932. He attended a special- kiparstvo je obiskoval pri profesorju Ivanu Meštroviću. ization in sculpture under Professor Ivan Meštrović. Prešernovo nagrado je prejel leta 1949 za kip Franceta He won the Prešeren Award in 1949 for his statue of Prešerna. France Prešeren. Dr. France Prešeren, 1948/49, patiniran mavec, 42 x 32 x 33 cm Dar Marka Arneža za stalno zbirko leta 2005 Alenka Sottler Rodila se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študirala Alenka Sottler was born in Ljubljana. She studied painting 1958 slikarstvo pri profesorju Andreju Jemcu. Diplomirala je under Professor Andrej Jemec at the Academy of Fine leta 1981. Študij je nadaljevala na specialki za slikarstvo Arts in Ljubljana. She graduated in 1981. She continued pri profesorju Andreju Jemcu in ga zaključila leta 1983. her studies with a specialization in painting under Professor Andrej Jemec, and completed it in 1983. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 2014 za raz- stavi v Mariboru v galeriji Kibla in v Ljubljani v galeriji In 2014, she won the Prešeren Fund Award for her exhibi- Alkatraz leta 2012, kjer je razstavila ilustratorski opus tions at the Kibla Gallery in Maribor and at the Alkatraz Dobro jutro in Dober dan ter knjižne ilustracije za roman Gallery in Ljubljana in 2012. There she exhibited her illus- Tuje c Alberta Camusa. tration works Good Morning and Good Day as well as the book illustrations for the Albert Camus novel The Stranger. Deček in dežniki, 2001, tempera na papirju, P 10 x 20 cm, L 17 x 27,5 cm Odku za stalno zbirko leta 2014 278 Lojze Spacal Rodil se je v Trstu. Leta 1934 se je izšolal na umet- Lojze Spacal was born in Trieste. He studied at the 1907- 2000 niškem liceju v Benetkah in si iz Rima pridobil dovol- Venice Art Lyceum in 1934 and got his permission to jenje za poučevanje. Šolanje je nadaljeval leta 1936 na teach from Rome. He continued his studies in 1936 at umetniškem inštitutu za dekorativno umetnost v Monzi. the Decorative Art Institute in Monza. Prešernovo nagrado je prejel leta 1974 za grafični in He won the Prešeren Award in 1974 for his graphic and slikarski opus. painting works. Kraška pokrajina, 1969, Konji na gmajni, 1940, barvni lesorez na papirju, lesorez na papirju, P 61 x 86 cm, L 78 x 101 cm P 12,5 x 17,4 cm, L 18,5 x 21,5 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2001 za stalno zbirko leta 2014 Dolina treh mesecev, 1943, Bazoviške žrtve, 1944, lesorez na papirju, lesorez na papirju, P 14 x 18 cm, L 18,5 x 21,5 cm P 13 x 15 cm, L 18,5 x 21,5 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Porušeni domovi na Krasu, p. d'A., 1946, Pristanišče, 1947, lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 25 x 18 cm, L 30 x 23 cm P 14 x 21,5 cm, L 21,5 x 29 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Baladur v Istri, 1950, Baladur v Istri, II. tisk - 1968, 1950, lesorez na papirju, reliefni tisk, P 20 x 15,5 cm, L 22 x 19 cm P 17 x 12 cm, L 22 x 17 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Viseči čolni, 1951, Petelinova pesem, 1952, lesorez na papirju, lesorez na papirju, P 30 x 40 cm, L 39,5 x 45 cm P 39,5 x 30 cm, L 50 x 40 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Predmestje, 1952, lesorez na papirju, Začarano mesto, 1958, P 40 x 30 cm, L 56 x 45 cm barvni lesorez na papirju, 40 x 51,5 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Neonska civilizacija, 1961, Uhajanje domišljije, 1985-2011, barvni lesorez na papirju, pobarvana grafična matrica, 30 x 22,5 cm P 52 x 40 cm, L 57 x 44 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Neonska civilizacija, 1961, barvni lesorez na papirju, Neonska civilizacija, 1961, P 25 x 19 cm, L 45 x 35 cm barvni lesorez na papirju, 51,5 x 40 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Znamenje prosjakov, 1962, Znamenja prosjakov, 1962, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 29,3 x 20 cm, L 57 x 46 cm P 94 x 62 cm, L 101 x 74 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Skale v Savudriji, 1972, Črni udar v Čilu, 1973, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 60,5 x 85 cm, L 75 x 100 cm P 85 x 60 cm, L 100 x 75 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Vrata moje celice, 1974, Pesniški prostor x 3, 1961, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 40,5 x 52 cm, L 43,5 x 54 cm P 84,5 x 60 cm, L 100 x 74 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Pesniški prostor x 12, 1977, Znamenje na Kraškem zidu, 1980, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 52 x 36 cm, L 56 x 38,5 cm P 85 x 60 cm, L 107 x 78 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Industrijsko predmestje, 1983, Industrijsko predmestje, 1984, barvni lesorez na papirju, risba v mešani tehniki v reliefu, P 60 x 85 cm, L 75 x 100 cm 60 x 90 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 280 Uhajanje domišljije, 1985, Zapuščeno znamenje, 1987, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 30,5 x 23 cm, L 37 x 28,5 cm P 60 x 85 cm, L 75 x 101 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Idila na kraški gmajni, 1987, Stari mlin, 1988, mešana tehnika na papirju, barvni lesorez na papirju, P 85 x 60 cm, L 100 x 74 cm P 60 x 85 cm, L 74 x 101 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Znamenje prosjakov, 1962, Znamenja prosjakov, 1962, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 29,3 x 20 cm, L 57 x 46 cm P 94 x 62 cm, L 101 x 74 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Brez naslova, 1990, Kraški ganjki, 1991, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 85 x 60 cm, L 100 x 75 cm P 85 x 60 cm, L 100 x 74 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2014 Rdeči dimnik, P. d'A., 1994, Osmica na Krasu, 1981, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 64,5 x 54 cm, L 75,5 x 64,5 cm P 38,5 x 50 cm, L 70 x 50 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2015 Nokturno, 1952, Pesniški prostor, 1982, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 40 x 30 cm, L 42 x 31,5 cm P 60 x 40 cm, L 70 x 50 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Črni spiritual 2/50, 1965, Čarobni prostor III, 1986, barvni lesorez na papirju, barvni lesorez na papirju, P 52 x 40 cm, L 55 x 42 cm P 52 x 39,5 cm, L 60,5 x 50 cm Dar Martina Spacala Dar Martina Spacala za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Tinca (Justina) Rodila se je na Planini pri Črnomlju. Na ALU v Ljubljani Tinca Stegovec was born in Planina near Črnomelj. Stegovec je študirala slikarstvo. Diplomirala je leta 1950. Študij je She studied painting at the Academy of Fine Arts in nadaljevala na specialki za grafiko pri profesorju Ljubljana and graduated in 1950. She continued her 1927 Božidarju Jakcu in ga zaključila leta 1952. studies with a specialization in graphics under Professor Božidar Jakac, and completed it in 1952. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1976 za grafično razstavo v letu 1975. In 1976, she won the Prešeren Fund Award for her graphics exhibition in 1975. Vožnja v dežju, 1982, jedkanica, akvatinta, P 35,5 x 53,5 cm, L 39 x 58 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2000 Tone Stojko Rodil se je v Strezetini v Slovenskih goricah. Na Visoki Tone Stojko was born in Strezetina in Slovenske gorice. 1947 šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo v He studied journalism at the Faculty of Sociology, Ljubljani je študiral novinarstvo. Political Science and Journalism in Ljubljana. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1984 za In 1984, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- razstavo gledaliških fotografij v letu 1983. bition of theatre photos in 1983. Telo v igri 1, 1973, Telo v igri 2, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, P 29,5 x 19,5 cm, L 50 x 40 cm P 29,5 x 19,5 cm, L 50 x 40 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Telo v igri 3, 1975, Telo v igri 4, 2011, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, P 29,5 x 19,5 cm, L 50 x 40 cm 19,5 x 29 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Portreti Prešernovih nagrajencev in Telo v igri 5, 2005, nagrajencev Prešernovega sklada fotografija na želat. sr. br. papir, (za leto 2013, 2014 in 2015, 72 portretov), 29,5 x 19,5 cm fotografije na želat. sr. br. papir, Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013-15 282 Gabrijel Stupica Rodil se je v Dražgošah. Na Akademiji za likovno umet- Gabrijel Stupica was born in Dražgoše. He studied 1913- 1990 nost v Zagrebu je študiral slikarstvo pri profesorjih painting under Professors Maksimilijan Vanka, Jozo Maksimiljanu Vanki, Jozu Kljakoviću, Omerju Kljaković, Omer Mujadžić and Ljubo Babić at the Mujadžiću in Ljubu Babiću. Diplomiral je leta 1936. Academy of Fine Arts in Zagreb. He graduated in 1936. Prešernovo nagrado je prejel leta 1948 za olje Deklica He won the Prešeren Award four times: in 1948, for his z lampijonom, leta 1950 za olje Pred sprevodom, leta oil painting Girl with a Chinese Lantern, in 1950, for his 1957 za deli Deklica z igračkami in Avtoportret z oil painting In front of the Procession, in 1957, for his otrokom ter leta 1981 za življenjsko delo na področju paintings Girl with Toys and Self-Portrait with a Child, likovnega ustvarjanja. and in 1981, for his lifetime achievement in the field of fine art creation. Avtoportret, 90. leta 20. stoletja, gvaš na papirju, P 26 x 23 cm, L 33 x 24 cm, Odkup za stalno zbirko leta 2015 Marija Lucija Rodila se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študirala Marija Lucija Stupica was born in Ljubljana. She stud- Stupica slikarstvo pri profesorjih Janezu Berniku in Andreju ied painting under Professors Janez Bernik and Andrej Jemcu. Diplomirala je leta 1976. Študij je nadaljevala Jemec at the Academy of Fine Arts in Ljubljana, and 1950- 2002 na specialki za slikarstvo pri profesorjih Andreju Jemcu graduated in 1976. She continued her studies with a in Jožetu Ciuhi. Specialko je končala leta 1978. specialization in painting under Professors Andrej Jemec and Jože Ciuha, and completed it in 1978. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1989 za knjižne ilustracije, posebej za ilustracije Andersenovih In 1989, she won the Prešeren Fund Award for her pravljic. book illustrations, in particular for illustrations of the Andersen's fairy tales. Ikarus, 1984, tempera na papirju, 29,5 x 27 cm Odkup za stalno zbirko leta 2015 Marlenka Rodila se je v Mariboru. Na ALU v Ljubljani je študirala Marlenka Stupica was born in Maribor. She studied paint-Stupica slikarstvo pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju ing under Professors France Mihelič and Gojmir Anton Antonu Kosu. Diplomirala je leta 1950. Kos at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. She gradu- 1927 ated in 1950. Nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1972 za dosežke na področju mladinske ilustracije, leta 2013 pa je In 1972, she won the Prešeren Fund Award for her prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat achievements in the field of youth illustrations, and in ustvarjalni opus. 2013, the Prešeren Award for her lifetime achievements. Metulj, revija Ciciban, nedatirano, gvaš na papirju, P 12,8 x 18,8 cm, L 24 x 33 cm Dar umetnice za stalno zbirko leta 2015 Andraž Šalamun Rodil se je v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani Andraž Šalamun was born in Ljubljana. He studied 1947 je študiral primerjalno književnost in filozofijo. comparative literature and philosophy at the Faculty of Diplomiral je leta 1975. Arts in Ljubljana. He graduated in 1975. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1993 za In 1993, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- razstavo v Obalnih galerijah Piran. bition at the Piran Coastal Galleries. Sonce, nedatirano, mešana tehnika na platnu, premer 193 cm Odkup za stalno zbirko leta 2015 Janez Šibila Rodil se je v Novi vasi pri Markovcih. Leta 1940 se je Janez Šibila was born in Nova vas pri Markovcih. In 1919 vpisal na kiparski oddelek Akademije za likovno umet- 1940, he enrolled to study sculpture at the Academy of nost v Zagrebu, dve leti kasneje pa je začel študirati Fine Arts in Zagreb. Two years later, he went on to slikarstvo na akademiji na Dunaju in študij nadaljeval study painting at the Academy of Fine Arts in Vienna, na ALU v Ljubljani pri profesorjih Božidarju Jakcu in and then continued his studies under Professors Gojmiru Antonu Kosu, kjer je diplomiral leta 1948. Božidar Jakac and Gojmir Anton Kos at the Academy Specialko za slikarstvo je končal leta 1950 pri profe- of Fine Arts in Ljubljana. He graduated there in 1948. sorju Gabrijelu Stupici. He specialized in painting under Professor Gabrijel Stupica in 1950. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1978 za retrospektivno razstavo. In 1978, he won the Prešeren Fund Award for his retro- spective exhibition. Ciglarjevi, 1999, tempera na platnu, 52 x 66 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Ive Šubic Rodil se je v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko. Na Ive Šubic was born in Hotovlja near Poljane nad Škofjo 1922- 1989 Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu se je vpisal Loko. In 1940, he enrolled at the Academy of Fine Arts leta 1940 in nadaljeval študij slikarstva na ALU v in Zagreb, and continued his painting studies at the Ljubljani pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Academy of Fine Arts in Ljubljana under Professors Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1948. Leta 1950 je Gojmir Anton Kos and Božidar Jakac. He graduated in zaključil specialko za slikarstvo pri profesorju 1948, and specialized in painting under Professor Gabrijelu Stupici. Gabrijel Stupica in 1950. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1968 za In 1968, he won the Prešeren Fund Award for his paint- slikarska dela, razstavljena leta 1967 v galeriji Loškega ings exhibited at the Gallery of the Škofja Loka muzeja Škofja Loka, leta 1979 pa je prejel Prešernovo Museum in 1967. In 1979, he won the Prešeren Award nagrado za likovne stvaritve. for his fine art creations. Spomin, 1961, Glad, 1961, linorez na papirju, linorez na papirju, P 100 x 60 cm, L 105 x 74 cm P 95 x 63,5 cm, L 105 x 74 cm Dar družine Šubic Dar družine Šubic za stalno zbirko leta 2004 za stalno zbirko leta 2004 284 Tugo (Tugomir) Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Tugo Šušnik was born in Ljubljana. He studied painting Šušnik slikarstvo pri profesorjih Nikolaju Omersi, Zoranu under Professors Nikolaj Omersa, Zoran Didek, Kiar Didku, Kiarju Mešku in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je Meško and Gabrijel Stupica at the Academy of Fine 1948 leta 1976. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo Arts in Ljubljana. He graduated in 1976. He continued pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožetu Ciuhi ter ga his studies with a specialization in painting under zaključil leta 1979. Professors Andrej Jemec and Jože Ciuha, and com- pleted it in 1979. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1997 za pregledno razstavo v Moderni galeriji 1996. In 1997, he won the Prešeren Fund Award for his retro- spective exhibition at the Museum of Modern Art in 1996. Komplet skic za sliko Brooklyn Bridge (13 skic), Brooklyn Bridge, 1991, 1979/80, svinčnik na papirju, akril na platnu, 270 x 210 cm od 26 x 19 cm do 64,8 x 46,8 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Marko Šuštaršič Rodil se je v Cerknici. Na ALU v Ljubljani je študiral Marko Šuštaršič was born in Cerknica. He studied 1927- 1976 slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je painting under Professor Gabrijel Stupica at the leta 1951. Študij je nadaljeval na specialki za zidno Academy of Fine Arts in Ljubljana and graduated in slikarstvo pri profesorju Slavku Pengovu in ga zaključil 1951. He continued his studies with a specialization in leta 1953. mural painting under Professor Slavko Pengov, and completed it in 1953. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1962 za slikarski opus. In 1962, he won the Prešeren Fund Award for his paint- ing work. Avtoportret, ok. 1945, Brez naslova, 1983, oglje na papirju, 57 x 44 cm tempera na papirju, 42,5 x 30 cm Dar Nine Šuštaršič Dar Nine Šuštaršič za stalno zbirko leta 2008 za stalno zbirko leta 2008 Brez naslova, 1983, tempera na papirju, 42,5 x 30 cm Dar Nine Šuštaršič za stalno zbirko leta 2008 Slavko Tihec Rodil se je v Mariboru. Na ALU v Ljubljani je študiral Slavko Tihec was born in Maribor. He studied sculpture 1928 - 1993 kiparstvo pri profesorjih Karlu Putrihu ter Zdenku in under Professors Karel Putrih, Zdenko and Boris Kalin Borisu Kalinu. Diplomiral je leta 1955. at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1955. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1967 za plastiko, razstavljeno na bienalu v Benetkah, In 1967, he won the Prešeren Fund Award for his sculp- Prešernovo nagrado pa leta 1983 za kvalitetne inovaci- ture exhibited at the Venice Biennale. In 1983, he won je v kiparstvu in posebej za ustvarjalno nove rešitve the Prešeren Award for his quality innovations in sculp- spomenikov NOB. ture and for his creative new solutions of the National Liberation War Monuments in particular. Skulptura ujetih prostorov, 1963, železna žica, medenina, 40 x 40 x 10 cm Odkup za stalno zbirko leta 2003 Jože Tisnikar Rodil se je v Mislinji pri Slovenj Gradcu. Med leti 1954- Jože Tisnikar was born in Mislinja near Slovenj Gradec. 1928 - 1999 1964 se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom He studied painting under the supervision of the aca- akademskega slikarja Karla Pečka. demic painter Karlo Peček between 1954 and 1964. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970 za In 1970, he won the Prešeren Fund Award for his paint- slikarska dela, razstavljena v letu 1969. ings exhibited in 1969. Sprevod, 1996, jajčna tempera na platnu, 92 x 73 cm Odkupza stalno zbirko leta 2011 286 Drago Tršar Rodil se je na Planini pri Rakeku. Na ALU v Ljubljani je Drago Tršar was born in Planina near Rakek. He studied 1927 študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, sculpture under Professors Zdenko and Boris Kalin, Karel Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Putrih and Peter Loboda at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. He graduated in 1951. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1968 za raz- stavljena kiparska dela v Mali galeriji v Ljubljani leta 1967, In 1968, he won the Prešeren Fund Award for his sculp- Prešernovo nagrado pa leta 1990 za življenjsko delo. tures exhibited at Mala galerija in Ljubljana in 1967. In 1990, he won the Prešeren Award for his lifetime achievement. Dvojica, 2009, France Prešeren, 2002, bron, 45 x 16 x 14 cm žgana glina, 19 x 19 x 17 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2009 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ivan Cankar, 2002, Božidar Jakac, 2010, žgana glina, 20 x 19 x 14 cm žgana glina, 45 x 43 x 30 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Rast III, 1971, Rast II, 1970, patiniran mavec, 197 x 54 x 27 cm patiniran mavec, 200 x 30 x 23 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Marjan Pogačnik, 1964, Franc Novinc, 2010, žgana glina, 26 x 57 x 18 cm žgana glina, 29 x 18 x 20 cm Dar umetnika Dar umetnika za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2012 Rudi Šeligo, 2003, France Prešeren, 1997, žgana glina, 30 x 16 x 18 cm patinitan mavec, 32 x 28 x 3,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Dušan Tršar Rodil se je na Planini pri Rakeku. Na ALU v Ljubljani je Dušan Tršar was born in Planina near Rakek. He stud- 1937 študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku Kalinu in ied sculpture under Professors Zdenko Kalin and Frančišku Smerduju. Diplomiral je leta 1963. Študij je Frančišek Smerdu at the Academy of Fine Arts in nadaljeval na specialki za kiparstvo pri profesorju Ljubljana, and graduated in 1963. He continued his Borisu Kalinu in ga zaključil leta 1966. studies with a specialization in sculpture under Professor Boris Kalin, and completed it in 1966. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1978 za razstave v zadnjih letih. In 1978, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- bitions in previous years. V. 8, 1977, pleksi steklo, 41 x 47 x 19 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2003 Vinko Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Vinko Tušek was born in Ljubljana. He studied painting (Venceslav) slikarstvo pri profesorjih Francetu Miheliču, Mariju under Professors France Mihelič, Marij Pregelj, Maksim Preglju, Maksimu Sedeju, Slavku Pengovu, Božidarju Sedej, Slavko Pengov, Božidar Jakac, Gabrijel Stupica Tušek Jakcu, Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku. Diplomiral and Riko Debenjak at the Academy of Fine Arts in 1936- 2011 je leta 1963. Ljubljana. He graduated in 1963. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1982 za In 1982, he won the Prešeren Fund Award for his exhi- slikarske razstave v Kranju in na Bledu. bitions of paintings in Kranj and Bled. Osnutek ambienta Rdeče-modro-oblo, 1969, Noro mesto, 2002, svinčnik in suhe barvice na papirju mešana tehnika, 164 x 57 x 51 cm Dar Eve in Marka Tuška Dar umetnika za stalno zbirko leta 2002 za stalno zbirko leta 2015 Ambient Sprehod skozi sliko, 1985, Ambient iz belih teles, 2006, akril na kartonu poslikana plastična masa (7 teles) (ok. 100 poslikanih kartonov) Dar Eve in Marka Tuška Dar umetnika za stalno zbirko leta 1998 za stalno zbirko leta 2014 Diptih, 2010, Risba 20, 1980, mešana tehnika, 99 x 101 cm kreda, 50 x 70 cm Dar Eve in Marka Tuška Dar Eve in Marka Tuška za stalno zbirko leta 2014 za stalno zbirko leta 2015 288 Stavbe - kolosi, 1965, Konstrukcija, 1965, jedkanica, ok. 23 x 40 cm lesorez, ok. 48 x 66 cm Dar Eve in Marka Tuška Dar Eve in Marka Tuška za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Rdeče-modri znaki, 1968, Zeleno-modri znaki, 1968, šablonski tisk, 51 x 45 cm šablonski tisk, 45 x 41 cm Dar Eve in Marka Tuška Dar Eve in Marka Tuška za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Mobilna slika, 1971, Modra krogla, 1988, barvni kartoni, ok. 50 x 50 cm mešana tehnika, 40 x 40 x 30 cm Dar Eve in Marka Tuška Dar Eve in Marka Tuška za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Franko Vecchiet Rodil se je v Trstu. Študiral je ekonomijo v Urbinu in Franko Vecchiet was born in Trieste. He studied eco- 1941 obiskoval tečaje za grafiko v Benetkah in na ALU v nomics in Urbino, and attended graphic courses in Ljubljani. Venice as well as at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1989 za grafični opus. In 1989, he won the Prešeren Fund Award for his graphic works. Izdaja Mediteran, 1988, Izdaja Mediteran, 1987, litografija, P 48 x 44,5 cm, L 70 x 70 cm litografija, P 50,5 x 55 cm, L 70 x 70 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Izdaja Mediteran, 1990, Ujetniki zrcala, 2007, litografija, P 55 x 42,5 cm, L 70 x 70 cm kolaž na platnu, 110 x 90 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Molitev, 2002, Sedmero jezdecev, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Hruška, hruške, hruški, 2002, Iz cikla Motor, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Hrepenenje, 2002, Hekata, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Zrak morja sprašuje, 2002, Onemoglost Con Brio, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 Iz cikla Epifanija globine, 2002, globoki tisk, suha igla, kolograf, P 13 x 13,5 cm, L 23 x 22 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2007 290 Janez Vidic Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Janez Vidic was born in Ljubljana. He studied painting 1923- 1996 slikarstvo pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju under Professors France Mihelič and Gojmir Anton Kos Antonu Kosu. Diplomiral je leta 1950. Študij je nadalje- at the Academy of Fine Arts in Ljubljana, and graduat- val na specialki za zidno slikarstvo pri profesorju ed in 1950. He continued his studies with a specializa- Slavku Pengovu ter ga zaključil leta 1952. tion in mural painting under Professor Slavko Pengov, completing it in 1952. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1977 za samostojno razstavo v Mariboru. In 1977, he won the Prešeren Fund Award for his solo exhibition in Maribor. Hotavlje, pri Ivetu na počitnicah, 1960, Novo popoldne, 1960, tuš na papirju, 29 x 41 cm olje na steklu, 60 x 65 cm Dar Luke Vidica Odkup Mestne občine Kranj za stalno zbirko leta 2015 za stalno zbirko leta 2015 Lujo (Alojz) Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral Lujo (Alojz) Vodopivec was born in Ljubljana. He stud- Vodopivec kiparstvo pri profesorjih Zdenku Kalinu in Dragu ied sculpture under Professors Zdenko Kalin and Tršarju. Diplomiral je leta 1974. Študij je nadaljeval na Drago Tršar at the Academy of Fine Arts in Ljubljana, 1951 specialki za kiparstvo pri profesorju Dragu Tršarju in ga and graduated in 1974. He continued his studies with a zaključil leta 1976. specialization in sculpture under Professor Drago Tršar, completing it in 1976. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1988 za kiparski opus, razstavljen v zadnjih dveh letih. In 1988, he won the Prešeren Fund Award for his sculp- tures exhibited in the previous two years. Varuh, 1985, les, 208 x 74 x 106 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2013 Andrej Zdravič Rodil se je v Ljubljani. Film in zvok je študiral na State Andrej Zdravič was born in Ljubljana. He studied 1952 University of New York - Buffalo v ZDA, kjer je leta 1980 Media and Sound at the State University of New York - opravil magistrski študij. Buffalo in USA, where he received his Master's Degree in 1980. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1999 za video V steklu reke - Balet reke v štirih letnih časih In 1999, he won the Prešeren Fund Award for his film (Riverglass - A River Ballet in Four Seasons). Riverglass - A River Ballet in Four Seasons. V steklu reke - Balet reke v štirih letnih časih (Riverglass - A River Ballet in Four Seasons), 1997, film, trajanje 41 minut Dar umetnika za stalno zbirko leta 2015 Karel Zelenko Rodil se v Celju. Na akademiji na Dunaju je študiral Karel Zelenko was born in Celje. He studied painting 1925 grafiko pri profesorjih Martinu in Boecklu ter kiparstvo under Professors Martin and Boeckl at the Academy of na ALU v Ljubljani. Diplomiral je leta 1949 pri profesor- Fine Arts in Vienna and sculpture at the Academy of ju Borisu Kalinu. Študij je nadaljeval na specialki za Fine Arts in Ljubljana. He graduated under Professor grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu ter ga zaključil Boris Kalin in 1949. Further, he specialized in graphics leta 1951 in na specialki za slikarstvo pri profesorju under Professor Božidar Jakac (completed in 1951) Gabrijelu Stupici. and in painting under Professor Gabrijel Stupica. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964 za In 1964, he won the Prešeren Fund Award for his grafične stvaritve, razstavljene marca 1963 v Mali graphics exhibited in March 1963 at Mala Galerija in galeriji v Ljubljani. Ljubljana. Otroci z zmaji, 1963, jedkanica, Smrt individualista, 1958, jedkanica, P 49 x 36 cm, L 74 x 65 cm P 17,5 x 36,5 cm, L 60 x 75 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2000 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Italijanski prodajalec punčk, 1958, Luna park, 1958, jedkanica, P 25 x 17 cm, L 47 x 37 cm jedkanica, P 40 x 22 cm, L 75 x 53 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ekvilibristi, 1968, Čarovnik, 1958, jedkanica, P 50 x 33 cm, L 75 x 52,5 cm jedkanica, P 37,5 x 24,5 cm, L 70,5 x 53 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Strelišče, 1958, jedkanica, Artisti - Nova točka, 1958, P 21,5 x 39,5 cm, L 60,5 x 75,5 cm jedkanica, P 40 x 19,5 cm, L 70,5 x 46 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Veselica, 1955, Podeželski cirkus, 1958, jedkanica, P 37 x 24 cm, L 71 x 55 cm jedkanica, P 36,5 x 31 cm, L 71 x 62 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 292 Prodajalec srečk, 1962, Boj ptic, 1961, jedkanica, P 39 x 49,5 cm, L 65 x 74 cm jedkanica, P 49,5 x 38 cm, L 74 x 59 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Kristus in lutka, 1967, Apartma št. 15, 1967, jedkanica, P 49,5 x 34 cm, L 74 x 54,5 cm jedkanica, P 21 x 34,5 cm, L 56 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Spomini na Belgijo, 1960, jedkanica, Kosilo v parku, 1968, P 19,5 x 29 cm, L 54 x 59,5 cm jedkanica, P 34,5 x 25 cm, L 72,5 x 60 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Po zabavi, 1961, Kosilo, 1966, jedkanica, P 50 x 34 cm, L 75,5 x 55,5 cm jedkanica, P 30,5 x 39,5 cm, L 50 x 58 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Tobak, 1967, Odpad, 1969, jedkanica, P 27,5 x 35 cm, L 61,5 x 65 cm jedkanica, P 31 x 49 cm, L 61,5 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Gradnje, 1961, Starinar, 1968, jedkanica, P 50 x 31,5 cm, L 75,5 x 52 cm jedkanica, P 24 x 34 cm, L 58 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Prodajalka starin: »Elida«, 1967, Osmrtnica za klovna, 1968, jedkanica, P 32 x 24 cm, L 69,5 x 58,5 cm jedkanica, P 31 x 42 cm, L 65,5 x 74 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Grafik, 1971, Klarinetist, 1972, jedkanica, P 26,5 x 18 cm, L 55,5 x 38 cm jedkanica, P 49 x 31,5 cm, L 75 x 52 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Pred banko, 1967, Prodajalka kravat, 1968, jedkanica, P 40 x 21 cm, L 68 x 47 cm jedkanica, P 52 x 20,5 cm, L 70 x 55 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Pariška prodajalna, 1967, Pustna povorka med drevjem, 1963, jedkanica, P 40 x 29 cm, L 70 x 54,5 cm jedkanica, P 50 x 28 cm, L 75 x 52,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Privezane ptice, 1961, Romantična kulisa, 1961, jedkanica, P 49 x 29 cm, L 75,5 x 52 cm jedkanica, P 49 x 32 cm, L 70,5 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Cvetličarna, 1966, Otroška igra, 1962, jedkanica, P 30 x 45 cm, L 52,5 x 75 cm jedkanica, P 50 x 32 cm, L 75,5 x 52,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Akrobatski klovn, 1973, Kosilo v metroju, 1970, jedkanica, P 50 x 29 cm, L 72 x 47,5 cm jedkanica, P 38 x 29,5 cm, L 72 x 59 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Zabavišče, 1972, Idila, 1977, jedkanica, P 24 x 32 cm, L 59 x 63 cm jedkanica, P 24,5 x 32 cm, L 59 x 63 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 294 Prodajalka srečk, 1975, Klovn z golobi, 1975, jedkanica, P 29 x 49,5 cm, L 59,5 x 75,5 cm jedkanica, P 32,5 x 24 cm, L 67,5 x 54,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Izrezovanje silhuet, 1970, Bralec, 1971, jedkanica, P 33 x 24,5 cm, L 67,5 x 55 cm jedkanica, P 32,5 x 22,5 cm, L 69,5 x 57 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Domišljava koza, 1975, Cirkusanti, 1972, jedkanica, P 24 x 32 cm, L 58,5 x 62,5 cm jedkanica, P 26 x 34 cm, L 60,5 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Frankolovo 1945, 1973, Ustrelitev (Istra 1942), 1975, jedkanica, P 35 x 22 cm, L 71 x 55 cm jedkanica, P 32 x 49 cm, L 60 x 74 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Meditacija, 1972, Mora, 1971, jedkanica, P 42,5 x 31,5 cm, L 66 x 54 cm jedkanica, P 49,5 x 29 cm, L 72 x 47,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Parček na balkonu, 1976, Branjevka z rožami, 1973, jedkanica, P 49 x 32 cm, L 70 x 50 cm jedkanica, P 35 x 24,5 cm, L 65 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Prodajalka tobaka, 1971, Prodajalke košar, 1975, jedkanica, P 27 x 31,5 cm, L 44,5 x 55,5 cm jedkanica, P 31 x 49 cm, L 52,5 x 67 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Hokejist, 1972, Boksar - Boxeur, 1973, jedkanica, P 32 x 49 cm, L 50 x 66 cm jedkanica, P 20 x 32 cm, L 50 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Maska med stoli, 1965, Mehanična delavnica, 1967, jedkanica, P 24 x 49 cm, L 50,5 x 72 cm jedkanica, P 29 x 49,5 cm, L 59,5 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Streljarna klobukov, 1983, Razgovor, 1975, jedkanica, P 28 x 38 cm, L 63,5 x 69 cm jedkanica, P 32 x 49,5 cm, L 62 x 76 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Evropa, 1995, Vrvohodec, 1960, jedkanica, P 48,5 x 39,5 cm, L 70,5 x 55 cm jedkanica, P 42 x 26 cm, L 76 x 55 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Cirkuška družina, 1983, Portretist, 1992, jedkanica, P 49,5 x 32 cm, L 75,5 x 51,5 cm jedkanica, P 32 x 24,5 cm, L 68,5 x 58,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Drevesa in zeleni Jurij, 1993, Norčije v postelji, 1991, jedkanica, P 50 x 20 cm, L 75 x 53 cm jedkanica, P 24,5 x 32,5 cm, L 59 x 63 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ljubitelj narave, 2007, Z ěna z galebom, 2000, jedkanica, P 49 x 24,5 cm, L 70,5 x 50 cm jedkanica, P 24,5 x 32 cm, L 50 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 296 Roparice, 2008, Ljubitelj narave, 2007, jedkanica, P 49 x 39,5 cm, L 70,5 x 50 cm jedkanica, P 49 x 24 cm, L 75 x 53 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Speči ribič, 2000, Vdova, 2003-2005, jedkanica, P 25 x 32 cm, L 75 x 53 cm jedkanica, P 24 x 29 cm, L 37,5 x 55,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ciprese - post v Istri, 1993, Mreže, 1991, jedkanica, P 44,5 x 20 cm, L 74,5 x 45 cm jedkanica, P 32 x 24 cm, L 66 x 54,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Klovn - Virtuoz, 1992, Čipke ob morju, 1991, jedkanica, P 24,5 x 31,5 cm, L 60 x 62 cm jedkanica, P 24 x 32,5 cm, L 59 x 63 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Pariški muzikant, 1995, Položaj - Situation, 1984, jedkanica, P 32 x 24 cm, L 72 x 51,5 cm jedkanica, P 31,5 x 24,5 cm, L 64,5 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Slikar v ateljeju, 1987, Nihalo, 1991, jedkanica, P 34,5 x 49 cm, L 50 x 65,5 cm jedkanica, P 49 x 35 cm, L 73,5 x 55,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Puščavnik, 1988, jedkanica, Izlet, 1988, P 29,5 x 49,5 cm, L 59,5 x 75,5 cm jedkanica, P 49 x 30 cm, L 75,5 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Čipke, 1984, Trubadur, 1975, jedkanica, P 32 x 24 cm, L 58 x 70 cm jedkanica, P 32 x 25 cm, L 55,5 x 47,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Starca, 1975, Varilci, 1970, jedkanica, P 25 x 31,5 cm, L 45 x 55,5 cm jedkanica, P 20 x 33,5 cm, L 57,5 x 68 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Adam in Eva, 1970, Spomini na potovanje, 1970, jedkanica, P 50 x 23 cm, L 73 x 61 cm jedkanica, P 50 x 27 cm, L 75,5 x 49 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Slikar, 1972, Sejmarska stojnica, 1972, jedkanica, jedkanica, P 49 x 29 cm, L 75,5 x 52 cm P 41 x 49,5 cm, L 75,5 x 65,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 V mreži, 1975, jedkanica, Pogreb Pusta pred kozolcem, 1960, P 29,5 x 49,5 cm, L 60 x 75,5 cm jedkanica, P 22,5 x 42 cm, L 57,5 x 72,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Cirkusanti iz Aixa, 1975, Plesalka, 1977, jedkanica, P 49 x 35 cm, L 65 x 49 cm jedkanica, P 49 x 31,5 cm, L 70,5 x 50 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Kolodvor II, 1967, Trubadur, 1975, jedkanica, P 19,5 x 49,5 cm, L 50 x 76 cm jedkanica, P 32,5 x 24,5 cm, L 68 x 55 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 298 Ni več prostora za ptice, 1961, Avtoportret, 1993, jedkanica, P 32 x 49,5 cm, L 48 x 66 cm jedkanica, P 44,5 x 29 cm, L 70,5 x 52,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Piknik, 1969, Muslimansko pokopališče, 1968, jedkanica, P 49,5 x 29,5 cm, L 75 x 52 cm jedkanica, P 19 x 44 cm, L 55 x 76 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Govornik, 1968, Kurenti s soncem, 1967, jedkanica, P 49,5 x 24,5 cm, L 75,5 x 45 cm jedkanica, P 37 x 29 cm, L 71 x 60 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Koza prerokovalka, 1977, Zmagovalec, 1976, jedkanica, P 24,5 x 32 cm, L 59 x 62,5 cm jedkanica, P 49,5 x 32 cm, L 75,5 x 52,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Mati z mrtvim sinom, 1965, Pustni torek, 1957, jedkanica, P 24,5 x 49 cm, L 55 x 76 cm jedkanica, P 27 x 26 cm, L 62 x 56,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ptice med antenami, 1961, Tesnoba, 1981, jedkanica, P 49,5 x 31,5 cm, L 74,5 x 52 cm jedkanica, P 31,5 x 49,5 cm, L 62 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Prodajalke starih stvari, 1965, Mrtev konj, 1968, jedkanica, P 39,5 x 49 cm, L 65 x 76 cm jedkanica, P 31 x 49,5 cm, L 62 x 76 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Cvetličarna, 1967, Zima, 1980/81, jedkanica, P 34,5 x 49,5 cm, L 61 x 72 cm jedkanica, P 31,5 x 49 cm, L 62 x 75,5 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Ključavničarska delavnica, 1961, Opazovalec, 1974, jedkanica, P 35,5 x 49,5 cm, L 65,5 x 76 cm jedkanica, P 31,5 x 49,5 cm, L 62,5 x 76 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Karneval, 1986, Cerkev, 1980/81, jedkanica, P 33 x 49,5 cm, L 64,5 x 76 cm jedkanica, P 49 x 39,5 cm, L 76 x 65 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Model, 1975, Favnovo popoldne, 1965, jedkanica, P 34 x 49,5 cm, L 66 x 75,5 cm jedkanica, P 31 x 49,5 cm, L 61 x 76 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 300 Joco Žnidaršič Rodil se je v Šoštanju. Študiral je na Medicinski fakul- Joco Žnidaršič was born in Šoštanj. He studied at the 1938 teti v Ljubljani. Faculty of Medicine in Ljubljana. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1977 za In 1977, he won the Prešeren Award for his art pho- umetniško fotografijo. tography. Francka, 1970, Izgubljena (Skopje), 1962, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 32 x 42 cm 42 x 32 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Kariatide (Karlovec), 1960, Maistrovi borci, 1974, fotografija na želat. sr. br. papir, fotografija na želat. sr. br. papir, 32 x 42 cm 32 x 42 cm Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Dar umetnika za stalno zbirko leta 2012 Pavšlarjeva hiša v Kranju Barbara Kalan Kranj se je začel razvijati kot pravo srednjeveško mesto v 12. stoletju. Ustanovitelji mesta so bili grof-je Andeški, ki so Kranju podelili mestne pravice in mestni grb, enoglavega orla. Kranj se prvič kot mesto ali civitate Chreinburch omenja leta 1256, o kranjskih meščanih pa nam viri govorijo že leta 1221. Mestna naselbina se je postopoma povečevala z razdelitvijo zemljišč med obrtnike in trgovce, ki so na mestnem prostoru pričeli graditi stanovanjske hiše, delavnice in gospodarska poslopja. Še vedno pa je ostalo precej praznih površin, ki so bile namenjene potrebam mesta in njegove obrambe, plemstva in cerkve. Iz razdelitve so bila izvzeta tri zemljišča - področje nekdanjega cerkvenega okoliša med tržnico in začetkom današnje Cankarjeve ulice, nekdanji tržni prostor oz. del kasneje opuščenega pokopališča med severno stranjo cerkve in današnjo Poštno ulico ter nekdanje grajsko zemljišče.1 Prva poročila o meščanskih hišah v Kranju segajo v 13. stoletje, ko se omenja prvi po imenu znani hišni posestnik Klockelein,2 medtem ko se cerkev sv. Kancijana in tovarišev ter Marijina kapela na severni strani cerkve omenjata v začetku 14. stoletja. Meščani so imeli razen zemljišča v mestu tudi obdelovalno zemljo s skupnimi pašniki in gozdovi v bližnji okolici. Stavbne parcele, na katerih so bile zgrajene hiše meščanov in urejeni vrtovi, so prvotno segale od današnjega Glavnega trga do roba pomola. Zaradi vse večjega priliva novega prebivalstva v mestno naselbino sta bili ob koncu 13. stoletja urbanizirani obe vpadnici v mesto, današnji Prešernova in Cankarjeva ulica. Srednjeveške meščanske hiše so bile eno-nadstropne in grajene iz lesa, s fasado na dve osi in vhodom sredi pročelja. V pritličju so bili delavniški prostori, v nadstropju pa bivalni. V poznem srednjem veku so prvotne lesene stavbe zaradi varstva pred požarom v vedno večjem obsegu nadomeščale zidane hiše. Vse več poročil o zidanih hišah v mestu zasledimo od druge polovice 15. stoletja dalje. Tako so najprej pozidali pritličje in kasneje nadstropje. Lesene strope v pritličju so postopoma nadomestili oboki, pozidali so tudi ognjiščni prostor in nanj prislonjeno shrambo. Najdlje so se leseni bivalni prostori obdržali v nadstropju in tudi strešne kritine so bile še vedno lesene. Skodlaste strehe so dokončno odpravili s požarnimi redi v 18. in 19. stoletju. Gospodarski razvoj mesta v 15. in na prehodu v 16. stoletje je vplival na povečano število priseljencev v mestu. Zato so se povečale potrebe po novih stanovanjskih površinah. Obzidje, prilagojeno obsegu obstoječega naselja, in varna lega mesta na pomolu nista dovoljevala, da bi se mesto širilo navzven.3 Nove hiše so zato pričeli graditi na obrobju mesta, ob gospodarskih poteh. V tem času so se izobliko-vale ulice nad Kokro in Savo, današnji Tomšičeva in Tavčarjeva ulica, v neposredni bližini gradu Khislstein pa je nastal nekdanji Gasilski trg. Glavno pročelje Pavšlarjeve hiše (foto Boštjan Gunčar) Arkadno dvorišče v Pavšlarjevi hiši (foto Barbara Kalan) 1 Cene Avguštin, Kranj, naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999, 41-42 (Gorenjski kraji in ljudje, št. 15). 2 Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, 40. 3 Cene Avguštin, Kranj, naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999, 61 (Gorenjski kraji in ljudje, št. 15). 304 Tloris prvega in drugega nadstropja Pavšlarjeve hiše (Josip Žontar: Zgodovina mesta Kranja. Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939, str. 181) Pavšlarjeva hiša na Glavnem trgu v Kranju spada med najpomembnejše spomenike poznosrednjeveške meščanske arhitekture na Slovenskem. Imela je tudi starejši hišni imeni »Simonet« in »Škarja«, kar priča o tem, da sta na prostoru današnje Pavšlarjeve hiše obstajali dve stavbi, zgrajeni verjetno sredi 15. stoletja. V pritličju hiše je bila delavnica ali trgovina, na katero se je navezovala shramba ali klet. V nadstropje, kjer so bili veža z odprtim ognjiščem, shramba in bivalni prostor, so vodile stopnice. Bivalni prostor se je na trg odpiral z dvema oknoma, ki sta še danes na približno istem mestu kot tedaj. Hišno jedro je sestavljeno iz najmanj dveh ali celo treh srednjeveških stavb, združenih kmalu po letu 1550 v celoto, ki jo povezuje arkadno dvorišče.4 Združitev obeh stavb v drugi polovici 16. stoletja je spremenila zunanjo in notranjo podobo hiše. Nekdanja meja med hišama je izginila, streho so zaobrnili in jo s kapjo obrnili proti cesti; lesen strop v trgovini v pritličju je takratni gospodar zamenjal z obokom, ki ga je oprl na steber okroglega prereza.5 Kranj je današnjo podobo dobil v 16. in 17. stoletju, v obdobju renesanse. Gospodarski razcvet, ki so ga slovenska mesta doživela ob prehodu iz srednjega v novi vek, je ustvaril pogoje za razvoj meščanske stanovanjske arhitekture. Primera take arhitekture v Kranju sta stebriščna dvorana v Mestni hiši iz zgodnjega 16. stoletja in veža z osrednjim stebrom kot nosilcem oboka v pritličju Pavšlarjeve hiše. Popolnoma se je spremenilo tudi oblikovanje pročelij hiš. Dr. Cene Avguštin je zapisal, da so bile »prvotno hiše v mestu obrnjene proti komunikaciji s svojo ožjo, čelno stranjo in je bilo tako ostenje ulic sestavljeno iz številnih samostojnih stavbnih celic, ki so bile med seboj ločene z ozkimi prehodi.«6 Strehe so se tako zaradi boljše izrabe stavbnega prostora obrnile proti ulici, pozidavati pa so začeli tudi vmesne prehode med hišami. Fasade so dobile vodoravne dekorativne elemente in različne nadstropne pomole. Primer 4 Nika Leben, Pavšlarjeva hiša na Glavnem trgu v Kranju, Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 5 Cene Avguštin, Pavšlarjeva hiša v Kranju: oris stavbnega razvoja, Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 6 Cene Avguštin, Kranj, naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999, 68 (Gorenjski kraji in ljudje, št. 15). Freska v prvem nadstropju Pavšlarjeve hiše (foto Barbara Kalan) zgodnje oblike meščanskih hiš z nadstropnim pomolom, oprtim na kamnit steber, je mitničarska hiša, ki se prvič omenja leta 1527.7 Novo pridobljeni prostor v hišah so uporabili za razširitev delavniškega in stanovanjskega prostora. Nekdaj enotni delavniški prostor v pritličju so predelili z vežo, bivalni prostor nad njim pa uporabili za spalnico.8 S predelno steno so v samostojni prostor oz. kuhinjo ločili tudi odprto ognjišče v nadstropju, klet pa se je premaknila v podaljšek delavniškega prostora. V pritličju je nad obokano kletjo nastala shramba ali kašča, veža pa je povezovala hišno dvorišče z ulico ali trgom in s stopnicami prvo nadstropje.9 Osnovni tlorisni koncept meščanske hiše se je pri mnogih stavbah zaradi spremenjenih stanovanjskih zahtev in povečanega števila prebivalstva lahko razširil le v smeri dvorišča. Šele uvedba arkadnih hodnikov je omogočila dostop do novih stanovanjskih enot. Arkade spadajo med glavne značilnosti renesančnih stanovanjskih gradenj 16. in 17. stoletja. V tem času je del dvorišča Pavšlarjeve hiše zaobjel eden najbolj slikovitih arkadnih hodnikov pri nas. Ločni del arkad je pod vplivom starih oblik prirezan še na gotski način in tudi v notranjosti Pavšlarjeve hiše se je ohranila vrsta gotsko oblikovanih kamnitih por-talov ter oken. V 16. stoletju je na dvoriščni strani Pavšlarjeve hiše zrasla nova, povsem samostojna stavba. Dvorana v pritličju je morda služila za skladišče, v katerem so trgovci, ki so v Kranj prihajali na sejme, shranjevali svoje blago, v nadstropju pa so bili zanje namenjeni stanovanjski prostori.10 Obe stavbi na južni strani so ob združitvi povezali z zidom, ki še danes zapira severno stran prehoda med Glavnim trgom in Tomšičevo ulico. Stavbi pa je še bolj povezalo skupno dvorišče. 7 Prelepa Gorenjska: vodnik po stalni razstavi, Kranj: Gorenjski muzej, 2012, 52. 8 Marija Kos, Stavbna dediščina mesta Kranja v arhivskem gradivu, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2011, 6. 9 Marija Kos, Stavbna dediščina mesta Kranja v arhivskem gradivu, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2011, prav tam. 10 Cene Avguštin, Pavšlarjeva hiša v Kranju: oris stavbnega razvoja, Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 306 Leta 1754 je bilo v slovenskih deželah prvič izpeljano štetje prebivalstva, in sicer na podlagi dveh cesarskih odlokov o izvedbi dvojnega štetja prebivalstva in hiš, cerkvenega po župnijah in posvetnega po gospostvih.11 Za to prvo štetje je dragocen zgodovinski vir » Opis vseh mestni župniji Kranj pripadajočih duš z imenom, spolom in starostjo« iz leta 1754, v katerem so prebivalci popisani po ulicah, hišah in družinah. V popisu štetja pa so navedene pomembne hiše v mestu, med njimi mitnica, carinarnica in špital ter le nekaj ulic: Kapucinsko predmestje, Svinjska ulica, Cesta pri župnišču, Gornji trg, Konjska ulica, Pod mestom na Gmajni; kot samostojne enote so navedene posamezne meščanske hiše, v katerih je živelo tudi po deset in več družin. Pavšlarjeva hiša je bila od svojega nastanka dalje v lasti pomembnih meščanskih družin, lastniki pa so znani od sredine 18. stoletja dalje. Med njimi so bili leta 1760 mestni sodnik Jurij Čebulj, leta 1780 Jurij Mayr, ki je imel pivovarno ob reki Savi (njegova vdova Marija Terezija Mayr je dala spodnje prostore hiše mestu v najem za krušno kamro*), trgovec Blaž Terpinc in v štiridesetih letih 19. stoletja njegov sin, trgovec in industrialec Fidelis Terpinc.12 Ta je hišo leta 1848 prodal sestri Kancijanili, poročeni s poštarjem Jožefom Škarjo. K Pavšlarjevi hiši je ob nekdanji gospodarski poti, današnji Tomšičevi ulici, spadal tudi velik hlev, ki ga je hči Jožefa Škarje Gabrijela leta 1869 prodala Antonu Rakovcu in na tem mestu je bila zgrajena stanovanjska hiša. Sedanje ime je stavba dobila v začetku 20. stoletja, ko je leta 1900 njena lastnica postala rodbina Pavšlar. Bogate stenske poslikave v notranjosti in na pročelju hiše poleg grebenastih obokov v veži, lesenega renesančnega stropa z dekorativnim rezbarskim motivom v prvem nadstropju in opečnatih tlakov v obliki satovnice, ki so bili odkriti v eni izmed sob v prvem nadstropju, nedvomno dokazujejo visoko bivalno kulturo.13 Freske v pritlični veži so se ohranile le delno v vmesnem prostoru med obokom in starejšim, že v sredini ali drugi polovici 16. stoletja odstranjenim lesenim stropom.14 Na freski v prvem nadstropju v stanovanjskem delu so upodobljeni sv. Volbenk s cerkvijo ob nogah, sv. Ana Samotretja, ob kateri je na njeni levi upodobljena Marija z Jezusom, in sv. Helena s križem. Poslikava med pritličjem in nadstrop-jem, na kateri sta upodobljena sv. Miklavž in sv. Boštjan, je iz 16. stoletja in sodi v isto stilno in delavniško skupino kot poslikava v prvem nadstropju. Iz istega obdobja je tudi poslikava na pročelju, na kateri sta upodobljena sv. Krištof, zaščitnik popotnikov in sv. Florijan, ki varuje pred požarom. Nad to srednjeveško fresko je ohranjena še mlajša, baročna plast iz 18. stoletja,15 ko je bila hiša dvignjena še za eno nadstropje. Na tej freski je ponovno upodobljen sv. Florijan, medtem ko je bil v enem izmed prostorov ob prenovi odkrit tudi fragment freske, na kateri je vidna Marijina podoba v svetniškem siju. V začetku 20. stoletja je bila Pavšlarjeva hiša obnovljena po načrtih furlanskega stavbenika Josefa Fusa,16 sedanja podoba pa je rezultat temeljite prenove med letoma 1989 in 1992, ko je bila raziskana, statično utrjena in urejena za poslovno ter stanovanjsko rabo.17 V hiši ima razstavne in depojske prostore Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, ki predstavlja dela najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev, prejemnikov Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. 11 Marjana Žibert, Nekaj o kranjskih družinah, njihovih hišah in davkih v sredini 18. stoletja, v: Jubilejni Kranjski zbornik 2010, Kranj: Mestna občina, 2010, 57. * Po cehovskem pravilu so vsi peki v Kranju oddajali kruh v krušno kamro, kjer je bil v skupni prodaji. Tako so si prizadevali za kakovost in enotno ceno izdelkov. 12 Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, 409. 13 Nika Leben, Milan Sagadin, Kranj, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2008, 32. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov, št. 211). 14 Olga Zupan, Pavšlarjeva hiša v Kranju: nova odkritja na kulturnem spomeniku meščanske arhitekture, v: Gorenjski glas, priloga Snovanja, 9. februar 1990, 12. 15 Nika Leben, Pavšlarjeva hiša na Glavnem trgu v Kranju, Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 16 Marija Kos, Stavbna dediščina mesta Kranja v arhivskem gradivu, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2011, 7. 17 Nika Leben, Milan Sagadin, Kranj, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2008, 30-31 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov, št. 211). Razstave v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj 1995-2015 1995 2005 Slikarji za Prešernovo mesto, Peter Černe: retrospektiva, 21. april 2005 oktober 1995 (Mestna občina Kranj) Pregledna razstava del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada: ob deseti 1996 obletnici pobude Likovni umetniki za Prešernovo Likovni umetniki za Prešernovo mesto, mesto in peti obletnici Galerije Prešernovih nagra- 27. september 1996 (Mestna občina Kranj) jencev za likovno umetnost Kranj, 15. september 2005 1997 Bogdan Borčić, 2. december 2005 Likovni umetniki za Prešernovo mesto, 24. oktober 1997 (Mestna občina Kranj) 2006 Floris Obla ´k, 16. februar 2006 1998 Lojze Logar, 4. maj 2006 Likovni umetniki za Prešernovo mesto France Slana: v počastitev slikarjeve 80. oblet- (Mestna občina Kranj) nice rojstva, 22. september 2006 (v sodelovanju z Gorenjskim muzejem) 2000 Tone Demšar, 1. december 2006 Likovni umetniki za Prešernovo mesto, 28. november 2000 (Mestna občina Kranj in galerija 2007 Mestne hiše, Gorenjski muzej) Vladimir Makuc, 6. februar 2007 (v sodelovanju z 2001 Gorenjskim muzejem) Lojze Spacal in Vladimir Makuc: razstava grafik, 7. Tone Lapajne: Zemlja v nebu, 13. april 2007 november 2001 (Ravnikarjeva stebriščna dvorana Lojze Spacal - 100 let rojstva: Slike na papirju, Mestne občine Kranj) 1. junij 2007 (v sodelovanju z Gorenjskim muze- jem, Obalnimi galerijami Piran in Moderno galerijo 2002 Ljubljana) Vinko Tušek, 16. oktober 2002 Franko Vecchiet: razstava grafik, 27. septem- Milan Rijavec, 6. november 2002 (Ravnikarjeva ste- ber 2007 briščna dvorana Mestne občine Kranj) France Mihelič, 3. december 2007 2003 2008 Franc Novinc, 24. april 2003 (Ravnikarjeva stebriš- Nominiranci 2008: razstava del likovnih ustvarjal- čna dvorana Mestne občine Kranj) cev, nominiranih za nagrado Prešernovega skla- France Slana: razstava akvarelov, 23. maj 2003 da za leto 2008, 1. februar 2008 Dušan Tršar, 16. oktober 2003 Avgust Černigoj, 28. februar 2008 (v sodelovanju z Gorenjskim muzejem) Ive Šubic, 3. december 2003 Vladimir Lakovič, 17. april 2008 2004 Prešernovi nagrajenci slikarske kolonije Izlake - Zdenko Huzjan, 15. april 2004 Zagorje, 12. junij 2008 Zvest Apollonio, 27. maj 2004 Janez Lenassi, 18. september 2008 (v sodelovanju z Gorenjskim muzejem) Oto Rimele, 7. oktober 2004 Stojan Kerbler, 11. november 2008 (v sodelovanju z Jože Ciuha, 1. december 2004 Gorenjskim muzejem) Marko Šuštaršič, 3. december 2008 2009 Dragica Čadež, 5. februar 2009 Bine Rogelj, 16. april 2009 Drago Tršar, 2. julij 2009 Marjan Pogačnik, 17. september 2009 Zmago Jeraj, 3. december 2009 310 2010 2013 Predstavitev Prešernovih nagrajencev za leto Portreti Prešernovih nagrajencev in nagrajencev 2010, 8. februar 2010 (v sodelovanju z Ministrstvom Prešernovega sklada 2013: Razstava fotografij za kulturo RS in Upravnim odborom Prešernovega nagrajenca Prešernovega sklada Toneta Stojka, sklada) 8. februar 2013 (v sodelovanju z Upravnim odborom Štefan Planinc, 18. marec 2010 Prešernovega sklada in Ministrstvom za izobraževan- je, znanost, kulturo in šport RS) Vladimir Makuc: predstavitev zbirke del, 7. maj 2010 Lujo Vodopivec: Pentimento, 15. marec 2013 Alenka Gerlovič, 27. maj 2010 Stane Jagodič: Ars Nucleus 1964/2012, 16. maj 2013 Izzivi v keramiki: razstava del Prešernovih nagra- jencev in nagrajencev Prešernovega sklada, 7. Lojze Spacal: Matrica - grafika - slika, 13. septem- julij 2010 (v sodelovanju z Narodnim muzejem ber 2013 (v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota, Slovenije in podjetjema Gorenje Notranja oprema Koroško galerijo likovnih umetnosti in Ljubljanskim ter ETI SVIT Kamnik) gradom) Emerik Bernard, 9. september 2010 Marlenka Stupica, 3. december 2013 (v sodelovan- ju z Ministrstvom za kulturo RS, Upravnim odborom Kostja Gatnik, 3. december 2010 Prešernovega sklada, Narodnim muzejem Slovenije in Mladinsko knjigo) 2011 Predstavitev Prešernovih nagrajencev za leto 2014 2011, 8. februar 2011 (v sodelovanju z Ministrstvom Portreti Prešernovih nagrajencev in nagrajencev za kulturo RS in Upravnim odborom Prešernovega Prešernovega sklada 2014: Razstava fotografij sklada) nagrajenca Prešernovega sklada Toneta Stojka, Jože Tisnikar, 11. marec 2011 (v sodelovanju s 8. februar 2014 (v sodelovanju z Upravnim odborom Koroško galerijo likovnih umetnosti) Prešernovega sklada, Ministrstvom za kulturo RS in Valentin Oman, 6. maj 2011 Narodnim muzejem Slovenije) Klavdij Palčič, 15. september 2011 (v sodelovanju z Tugo Šušnik: Podobotvorja, 15. marec 2014 (v Mestno knjižnico Kranj) sodelovanju z Galerijo Murska Sobota) Lilijana Praprotnik Zupančič - Lila Prap, Andrej Jemec: Eno sonce za vse, 8. maj 2014 1. december 2011 Ciuha - Šubic - Vidic: štirideset let pozneje, 4. julij 2014 (v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, 2012 Moderno galerijo Ljubljana, Muzejem in galerijami Predstavitev Prešernovih nagrajencev za leto mesta Ljubljane ter Muzejem novejše zgodovine 2012, 8. februar 2012 (v sodelovanju z Ministrstvom Slovenije) za izobraževanje, kulturo, znanost in šport RS ter Herman Gvardjančič, 25. september 2014 (v sode- Upravnim odborom Prešernovega sklada) lovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti) Ivo Prančič, 1. marec 2012 Gustav Gnamuš, 3. december 2014 Janez Boljka, 11. maj 2012 (v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 2015 8 ateljejev Prešernovih nagrajencev: Bogdan Portreti Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Borčić, Jože Ciuha, Dragica Čadež, Vladimir Prešernovega sklada 2015: Razstava fotografij Makuc, Franc Novinc, France Slana, Dušan Tršar nagrajenca Prešernovega sklada Toneta Stojka, in Franko Vecchiet, 12. julij 2012 8. februar 2015 (v sodelovanju z Upravnim odborom Zvonko Čoh in Milan Erič: Nekaj na papir, 14. sep- Prešernovega sklada in Ministrstvom za kulturo RS) tember 2012 Ciril Oblak: Arhitektura Aerodroma Ljubljana in Drago Tršar: Žgana glina, 9. november 2012 njegova likovna zbirka, 19. marec 2015 (v sodelo- vanju z Aerodromom Ljubljana, d. o. o.) Karel Zelenko: pregledna razstava grafik, 3. december 2012 Marko Jakše, 8. maj 2015 Galerijsko svetišče lavreatov: Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj 20 let v Prešernovem mestu, 20. junij 2015 312 314 316 318 320 322 Nagrajenci Seznam prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada za likovno umetnost 1947- 2015 PN - Prešernova nagrada Humek, Ljubo in Čop, Franci NPS 1962 NPS - nagrada Prešernovega sklada Huzjan, Zdenko NPS 1988 Odebeljeno - dela nagrajenca se hranijo v stalni Jagodič, Stane NPS 1980 zbirki Galerije Prešernovih nagrajencev Jakac, Božidar PN 1947, 1948, 1949, 1980 Jakše, Marko NPS 2015 Jarm, Stane NPS 1964 Apollonio, Zvest NPS 1972 Jelnikar, Miša NPS 1981 Arnautović, Ilija, Peršin, Aleksander in Vovk, Janez Jemec, Andrej NPS 1965, PN 1994 NPS 1969 Jenko, Radovan NPS 1991 Art skupina Novi kolektivizem: Knez, Dejan, Mohor, Jeraj, Zmago NPS 1985, PN 2009 Miran, Pokorn, Darko in Uranjek, Roman NPS 1992 Jugovec, Oton NPS 1967, PN 1984 Batič, Stojan PN 1960 Ing. arh. Kacin, Štefan, ing. arh. Popović, Radislav, Bavčer, Jani NPS 1988 ing. arh. Princes, Jurij in ing. arh. Špindler, Bogdan Begić, Mirsad NPS 2000 NPS 1979 Bernard, Emerik NPS 1987, N 1997 Kalin, Boris PN 1947, 1948, 1950 Bernik, Janez NPS 1963, PN 1981 Kalin - Vehovar, Nives in Vehovar, Franci NPS 1964 Bertok, Biba in Gašperšič, Marjan NPS 1981 Kalin, Zdenko PN 1959, PN 1982 Bitenc, Tone NPS 1966 Kališnik, Janez NPS 1963 Bizjak, Janez, Cotič, Marko in Engelsberger, Dušan Kastelic, Albert NPS 1970 NPS 1980 Kavčič, Maks NPS 1970 Boljka, Janez NPS 1966, PN 1988 Kerbler, Stojan NPS 1979 Bonča, Miloš NPS 1965, PN 1987 Kerševan, Peter NPS 1972 Berk, Edi NPS 1993 Kobe, Boris PN 1977 Bevk, Matija in Perović, Vasa J. NPS 2005 Kobe, Jurij NPS 1995 Borčić, Bogdan NPS 1965, PN 2005 Kocmut, Branko NPS 1963 Bratuša, Mirko NPS 2006 Kocmut, Branko in Kocmut, Ivan PN 1977 Brdar, Jakov NPS 1998Brumen, Jože NPS 1967 Kogoj, Oskar, Bernik, Stane, dr. Sušnik, Janko in ing. Ciuha, Jože NPS 1968 Ferlat, Boris NPS 1971 Čadež, Dragica NPS 1986 Komel, Silvester NPS 1981 Černe, Peter NPS 1969 Kos, Gojmir Anton PN 1947, 1950 Černigoj, Avgust PN 1976 Kos, Tine PN 1950 Čoh, Zvonko NPS 1999 Košak, Gregor NPS 1968 Čopič, Ivan Seljak NPS 1975 Košir, Fedja NPS 1978 Debenjak, Riko PN 1960 Kotnik, Rudolf NPS 1980 Dekleva, Marko, Garzarolli, Matjaž, Ravnikar, Vojteh Koželj, Jože NPS 1974 in Vatovec, Egon NPS 1980 Kralj, Niko PN 1962 Demšar, Tone NPS 1980 Kralj, Tone PN 1972 Didek, Zoran PN 1975 Kraševec, Branko NPS 1968 Dobnik, Zala, Porenta, Hugo, Štrukelj, Milan, Dobrin, Krašovec, Metka NPS 1973 Jože in Velkavrh, Alenka NPS 1977 Kregar, Stane PN 1971 Dolinar, Lojze PN 1969 Kristl, Stanko NPS 1964, PN 1970 Drašler, Lojze NPS 1990 Križaj, Svetozar NPS 1967 Draušbaher, Harald NPS 1989 Kržišnik, Tomaž NPS 1975 Erič, Milan NPS 1999 Kugler, Ema NPS 2008 Fajon, Bronislav NPS 1982 Lajovic, Janez NPS 1965 Gaberšek Ilgo, Vesna NPS 1983 Lakovič, Vladimir NPS 1973 Gabrijelčič, Peter NPS 1988 Lapajne, Tone NPS 1977 Gaspari, Maksim PN 1953 Lavrenčič, Avgust NPS 1974 Gatnik, Kostja PN 2010 Lenassi, Janez NPS 1966 Gerlovič, Alenka NPS 1981 Licul, Miljenko in Novak, Ranko NPS 1985 Gnamuš, Gustav NPS 1992, PN 2001 Licul, Miljenko PN 2008 Golob, Zdenka NPS 1979 Logar, Lojze NPS 1987 Gorenec, Bojan NPS 1990 Mächtig, Saša NPS 1973 Gvardjančič, Herman NPS 1981 Makuc, Vladimir NPS 1962, PN 1979 324 Maleš, Miha PN 1977 Rot, Barbara in Rot, Božo NPS 1982 Maraž, Adriana NPS 1983 Rotar, France NPS 1971 Marušič, Živko NPS 1999 Rupnik, Marko PN 2000 Medja, Matevž NPS 2002 Sadar Breznik, Eta NPS 1998 Medvešček, Tomaž NPS 1986 Sajovic, Evgen NPS 1979 Meško, Bogdan NPS 1966 Sambolec, Dubravka NPS 1980 Mihelič, France PN 1949, PN 1954, PN 1965 Savnik, Davorin NPS 1966 Mihevc, Edo PN 1969 Sedej, Maksim PN 1967 Miklavc, Jure NPS 2011 Sever, Savin NPS 1967, PN 1971 Moškon, Dušan NPS 1974 Simčič, Branko in sodelavci PN 1959 Muster, Miki PN 2015 Skalar, Peter in Skalar, Judita NPS 1976 Mušič, Marko NPS 1976 Slak - Đoka, Jože NPS 2007 Mušič, Marjan PN 1972 Slana, France NPS 1964 Mušič, Zoran PN 1991 Smerdu, Frančišek PN 1949 Novinc, Franc NPS 1984 Sottler, Alenka NPS 2014 Oblak, Ciril in Klavora, Fedja NPS 1975 Spacal, Lojze PN 1974 Obla ´k, Floris NPS 1967 Stegovec, Tinca NPS 1976 Oman, Valentin NPS 1981 Stojko, Tone NPS 1984 Omersa, Nikolaj NPS 1969, PN 1978 Stupica, Gabrijel PN 1950, 1957, 1981 Ožbolt, Alen NPS 2003 Stupica, Marija Lucija NPS 1989 Pajk, Milan NPS 1981 Stupica, Marlenka NPS 1972, PN 2013 Palčič, Klavdij NPS 1984 Suhadolc, Janez NPS 1978 Papič, Zdravko NPS 1996 Šalamun, Andraž NPS 1993 Pavlovec, France PN 1949, 1951 Šibila, Janez NPS 1978 Pečar, Borut NPS 1976 Španzel, Rudi NPS 1985 Pečenko, Borut NPS 1971 Šubic, Ive NPS 1968, PN 1979 Peljhan, Marko NPS 2007 Šušnik, Tugo NPS 1997 Pengov, Božidar PN 1949, 1950 Šuštaršič, Marko NPS 1962 Pengov, Slavko PN 1959 Tihec, Slavko NPS 1967, PN 1983 Pezdirc, Vladimir NPS 1987 Tisnikar, Jože NPS 1970 Peršin, France NPS 1971 Tratnik, Fran PN 1952 Pibernik, Anton in Sedej, Vladimir NPS 1970 Trenz, Janez, Šmid, France, Pogačnik, Ciril Pilon, Veno PN 1970 NPS 1962 Planinc, Štefan NPS 1965 Tršar, Drago NPS 1968, PN 1990 Plečnik, Jože PN 1949, 1952 Tršar, Dušan NPS 1978 Počivavšek, Matjaž NPS 1991 Tušek, Vinko NPS 1982 Pogačnik, Marjan NPS 1963, PN 1986 Vecchiet, Franko NPS 1989 Pogačnik, Marko NPS 1991 Vidic, Janez NPS 1977 Pogačnik, Milan NPS 1983 Vidmar, Nande in Vidmar, Drago PN 1978 Potrč, Marjetica NPS 1994 Vipotnik, Matjaž NPS 1975, PN 2012 Prančič, Ivo NPS 2001 Vodopivec, Aleš NPS 1991 Praprotnik Zupančič, Lilijana - Lila Prap Vodopivec, Lujo NPS 1988 NPS 2011 Vozlič, Vesna in Matej NPS 2007 Pregelj, Marij PN 1958, 1964 Vrhunc, Meta NPS 1979 Prosenc, Nataša NPS 2001 Vurnik, Ivan PN 1966 Putrih, Karel PN 1959 Zajec, Ivan PN 1950 Putrih, Tobias NPS 2009 Zdovc, Mirko NPS 1965 Ravnikar, Edvard PN 1961, 1978 Zorec, Maruša NPS 2012 Ravnikar, Vojteh PN 2003 Zupan, Rudi NPS 1963 Reichenberg, Bogdan NPS 1980 Zdravič, Andrej NPS 1999 Rijavec, Milan NPS 1979 Zelenko, Karel NPS 1964 Rimele, Oto NPS 2004 Žnidaršič, Joco NPS 1977 Rogelj, Bine NPS 1970 Žuža, Jelica NPS 1974 Romih, Mirko in Uršič, Branko NPS 1969 Abecedno imensko kazalo Zvest Apollonio 27, 60, 62, 240, 310, 324 Zoran Didek 34, 188, 192, 248, 250, 253, Ilija Arnautović 324 268, 285, 324 Marko Arnež 10, 11, 14, 20, 21, 24, 33 Zala Dobnik 324 Bogomila Avčin Pogačnik 15, 166 Jože Dobrin 324 dr. Cene Avguštin 304, 305, 306 Lojze Dolinar 30, 324 Alenka Bartl 35 Marjan Dovjak 27 Stojan Batič 28, 30, 40, 42, 240, 324 Lojze Drašler 324 Jani Bavčer 324 Hari Draušbaher 324 Nikolaj Beer 27 Marcel Duchamp 228 Mirsad Begić 30, 188, 190, 240, 324 Dušan Engelsberger 324 Edi Berk 324 Milan Erič 16, 25, 98, 102, 104, 248, 311, 324 Emerik Bernard 16, 34, 172, 174, 241, 324 Bronislav Fajon 324 Janez Bernik 28, 35, 222, 224, 241, 247, 249, Noël Favrèliere 204 254, 268, 276, 283, 324 ing. Boris Ferlat 324 Stane Bernik 324 Ernest Franz 25 Angelo Bertani 216 Vesna Gaberšek Ilgo 324 Biba Bertok 324 Peter Gabrijelčič 324 Matija Bevk 324 Štefan Galič 27 Gvidon Birolla 27, 112 Matjaž Garzarolli 324 Tone Bitenc 324 Maksim Gaspari 324 Janez Bizjak 324 Marjan Gašperšič 324 mag. Julijana Bizjak Mlakar 8 Maksim Gaspari 27, 31, 36, 112, 324 Milan Bizovičar 27 Kostja Gatnik 31, 98, 106, 250, 311, 324 prof. dr. Janez Bogataj 12 Alenka Gerlovič 16, 27, 33, 35, 188, 194, Janez Boljka 30, 60, 64, 242, 311, 324 250, 311, 324 Miloš Bonča 324 ddr. Damir Globočnik 21, 130 Bogdan Borčić 16, 30, 210, 212, 242, 310, 311, Vinko Globokar 28 324 Gustav Gnamuš 16, 27, 154, 160, 252, 275, 311, 324 Rado Bordon 33 dr. Nadja Gnamuš 102, 104 Mirko Bratuša 30, 324 Viktor Gojkovič 27 Jakov Brdar 30, 324 Zdenka Golob 30, 60, 70, 252, 324 Izidor Cankar 20, 31, 35 Bojan Gorenec 154, 162, 252, 324 Ivan Cankar 31, 33 France Gorše 26 dr. Andrej Capuder 26 Ančka Gošnik Godec 35 Ciril Cesar 27 Niko Grafenauer 16, 29 Jože Ciuha 27, 29, 60, 66, 243, 283, 285, Bogdan Grom 27 310, 311, 324 France Gruden 27 dr. Marjeta Ciglenečki 46 Boštjan Gunčar 304 Marko Cotič 324 Herman Gvardjančič 16, 27, 36, 188, 196, 253, 311, 324 Dragica Čadež 15, 35, 154, 156, 245, 310, 311, Andrej Hieng 28 324 Meta Hočevar 35 Ivan Čargo 27 Jože Horvat Jaki 27 Jurij Čebulj 307 Jože Hudeček 34 Peter Černe 19, 30, 154, 158, 159, 245, 310, Ljubo Humek 324 324 Zdenko Huzjan 27, 36, 60, 72, 253, 310, 324 Avgust Černigoj 26, 34, 98, 100, 246, 310, 324 Breda Ilich Klančnik 134 Zvonko Čoh 16, 25, 98, 102, 104, 247, 311, 324 Robert Inhof 184 Franci Čop 324 Stane Jagodič 16, 24, 33, 222, 228, 254, 255, Matija Čop 24 311, 324 Riko Debenjak 30, 60, 68, 240, 242, 247, 258, Božidar Jakac 25, 26, 27, 30, 33, 35, 76, 240, 259, 263, 270, 288, 324 241, 258, 259, 262, 269, 275, Marko Dekleva 324 276, 282, 284, 288, 292, 324 Tone Demšar 30, 222, 226, 248, 310, 324 Rihard Jakopič 25, 253 Marko Jakše 31, 34, 116, 118, 257, 311, 324 326 Matija Jama 34 Branko Kraševec 324 Drago Jančar 33 Metka Krašovec 27, 35, 36, 257, 324 Mija Jarc 35 Stane Kregar 26, 28, 29, 34, 198, 324 Stane Jarm 27, 30, 60, 74, 257, 324 Stanko Kristl 30, 324 Ivan Jelačin 20 Svetozar Križaj 324 Miša Jelnikar 35, 324 Tomaž Kržišnik 25, 52, 54, 261, 324 Andrej Jemec 16, 28, 29, 30, 35, 154, 164, 198, Ema Kugler 116, 120, 261, 324 258, 278, 283, 285, 311, 324 Anton Lajovec 22 Radovan Jenko 324 Janez Lajovec 31, 324 Zmago Jeraj 31, 36, 98, 108, 259, 310, 324 Vladimir Lakovič 27, 60, 78, 262, 310, 324 Dragan Jeremić 29 Matevž Langus 24, 35 Oton Jugovec 324 Tone Lapajne 15, 27, 36, 188, 198, 262, 310, ing. arh. Štefan Kacin 324 324 mag. Barbara Kalan 304, 306 Avgust Lavrenčič 27, 324 Nives Kalin Vehovar 324 dr. Nika Leben 307 Boris Kalin 27, 30, 158, 240, 245, 258, 262, Janez Lenassi 30, 188, 200, 262, 310, 324 286, 287, 288, 292, 324 Miljenko Licul 26, 324 Zdenko Kalin 26, 30, 40, 44, 240, 248, Lojze Logar 36, 116, 122, 263, 310, 324 259, 262, 275, 288, 291, 324 Saša Mächtig 324 Janez Kališnik 324 Vladimir Makuc 14, 15, 28, 30, 33, 35, 210, 214, Albert Kastelic 324 263, 310, 311, 324 Maks Kavčič 27, 324 Miha Maleš 26, 30, 35, 36, 60, 76, 267, 325 Stojan Kerbler 25, 40, 46, 260, 310, 324 Adriana Maraž 35, 60, 80, 267, 325 Peter Kerševan 324 Janez Marinšek 25 Milojka Kline 108 Živko Marušič 27, 116, 124, 268, 325 Fedja Klavora 325 Jurij Mayr 307 Boris Kobe 30, 324 Marija Jurij Kobe 324 Terezija Mayr 307 Marija Kobi 35 Matevž Medja 325 Edvard Kocbek 26, 28 Tomaž Medvešček 325 Branko Kocmut 26, 324 dr. Andrej Medved 118, 174, 190 Ivan Kocmut 26, 324 Janez Menart 28 Oskar Kogoj 324 dr. Lev Menaše 14, 18, 21, 36, 58, 62, 66, 72, 78, Silvester Komel 27, 36, 198, 324 82, 100, 112, 114, 122, 126, 128, dr. Miklavž Komelj 194 136, 138, 152, 156, 158, 168, 170, dr. Milček Komelj 15, 24, 50, 144, 164 176, 186, 198, 200, 212, 214, 220, Božidar Kos 32 226, 228, 232 Gojmir Bogdan Anton Kos 27, 34, 35, 243, 252, 261, 272, Kiar Meško 30, 285, 325 277, 283, 284, 291, 324 France Mihelič 25, 26, 27, 30, 34, 116, 126, Marija Kos 306 243, 252, 254, 262, 263, 268, Tine Kos 30 269, 276, 283, 288, 291, 310, 325 Srečko Kosovel 35 Milan Mihelič 30 Gregor Košak 324 Edo Mihevc 30, 325 Marko Košan 196 Jure Miklavc 325 Fedja Košir 324 dr. Jure Mikuž 90, 160 Miroslav Košuta 16, 34 Frane Milčinski Ježek 25 Rudolf Kotnik 27, 178, 180, 261, 324 Goran Milovanovič 64 Lojze Kovačič 31 Lev Modic 21 Marjan Kozina 26 Vojeslav Mole 35 Jože Koželj 324 Viktor Molka 25 France Kralj 26 Dušan Moškon 325 Mara Kralj 35 Dušan Muc 27 Tone Kralj 26, 29, 324 Miki Muster 25, 36, 325 Marjan Mušič 30 Karel Putrih 26, 242, 262, 286, 287, 325 Marko Mušič 30 Tobias Putrih 30, 325 Zoran Mušič 33, 36 Irina Rahovsky Kralj 35 Ranko Novak 26, 324 Anton Rakovec 307 Novi Kolektivizem Stanislav Rapotec 33 26, 324 Edvard Ravnikar 24, 30, 325 Franc Novinc 14, 27, 30, 36, 172, 176, 269, Vojteh Ravnikar 30, 324, 325 310, 311, 325 Man Ray 228 Ciril Oblak 325 Alojz Rebula 30, 33 Floris Obla ´k 27, 60, 82, 269, 310, 325 Bogdan Reichenberg 325 Valentin Oman 16, 33, 36, 60, 84, 270, 311, 325 Milan Rijavec 14, 18, 27, 52, 58, 276, 310, 325 Nikolaj Omersa 52, 56, 263, 271, 285, 325 Oto Rimele 154, 168, 276, 310, 325 Silvan Omerzu 25 Filip Robar Dorin 31 Bogdan Osolnik 26 Bine Rogelj 25, 98, 114, 277, 310, 325 Lidija Osterc 35 Mirko Romih 325 Alen Ožbolt 325 ing. arh. Barbara Rot 325 Boris Pahor 33 Božo Rot 325 Milan Pajk 325 France Rotar 30, 325 Klavdij Palčič 16, 33, 34, 36, 146, 148, 271, 311, Marko Rupnik 26 325 Eta Sadar Breznik 35, 325 Zdravko Papič 325 dr. Milan Sagadin 307 Boris Paternu 24 Evgen Sajovic 27, 188, 202, 277, 325 France Pavlovec 35 Duba Sambolec 35, 325 Borut Pečar 25, 98, 110, 271, 324 Enzo Santese 148 Borut Pečenko 325 Jakob Savinšek 27 Marko Peljhan 24, 324 Davorin Savnik 325 Božidar Pengov 30, 325 Janez Sedej 74 Slavko Pengov 26, 243, 276, 285, 288, 291, 325 Maksim Sedej 325 Vasa J. Perović 324 Vladimir Sedej 325 Aleksander Peršin 324 Ivan Seljak Čopič 27, 324 France Peršin 27, 146, 150, 272, 325 Savin Sever 30, 325 Vladimir Pezdirc 325 Branko Simčič 325 Anton Pibernik 325 Albert Sirk 27 Veno Pilon 26, 28, 60, 86, 272, 325 Judita Skalar 35, 325 Nikolaj Pirnat 27 Peter Skalar 35, 325 Štefan Planinc 27, 116, 128, 272, 311, 325 Jaroslav Skrušný 32 Jože Plečnik 27, 30, 325 Jože Slak - Đoka 36, 178, 182, 277, 325 Matjaž Počivavšek 30, 325 France Slana 15, 27, 34, 188, 204, 278, 310, Boris Podrecca 35 311, 325 Ciril Pogačnik 325 Vida Slivniker 27 Marjan Pogačnik 15, 25, 30, 31, 33, 154, 166, Slovenski oktet 26 253, 263, 273, 311, 325 Frančišek Smerdu 30, 40, 48, 240, 245, 262, 278, Marko Pogačnik 24, 60, 88, 275, 325 288, 325 Milan Pogačnik 325 Andrej Smole 24 ing. arh. Radislav Popović 324 dr. Andrej Smrekar 15, 106, 166 Hugo Porenta 324 Jože Snoj 74 Marjetica Potrč 35, 325 Alenka Sottler 25, 116, 130, 278, 325 Ivo Prančič 146, 152, 275, 311, 325 Lojze Spacal 14, 15, 33, 34, 35, 36, 210, 216, Lilijana Praprotnik Zupančič - 279, 310, 311, 325 Lila Prap 16, 25, 98, 112, 275, 311, 325 Martin Spacal 15, 33 Marij Pregelj 28, 34, 240, 250, 258, 259, 263, Lojze Spazzapan 33 272, 288, 325 Tinca Stegovec 30, 31, 35, 60, 92, 282, 325 Mira Pregelj 35 Koni Steinbaher 25 Julija Primic 24 France Stele 30, 35 ing. arh. Jurij Princes 324 France Sternen 35 Nataša Prosenc 25, 60, 90, 276, 325 Franjo Stiplovšek 27 328 Tone Stojko 33, 222, 230, 282, 311, 325 Franko Vecchiet 33, 34, 210, 220, 289, 310, 311, Mihael Stroj 24 325 Gabrijel Stupica 27, 34, 60, 94, 240, 241, 242, 252, Franci Vehovar 324 254, 258, 259, 262, 268, 269, Ciril Velepič 48 273, 276, 277, 278, 283, 284, Alenka Velkavrh 324 285, 292, 325 Ferdo Vesel 35 Marija Marija Vidau 35 Lucija Stupica 25, 30, 116, 132, 283, 325 Drago Vidmar 26, 325 Marlenka Stupica 16, 25, 32, 35, 116, 134, 283, Janez Vidic 27, 116, 142, 291, 311, 325 311, 325 Josip Vidmar 25, 29 Janez Suhadolc 325 Nande Vidmar 26, 325 dr. Janko Sušnik 324 Matjaž Vipotnik 24, 325 Andraž Šalamun 27, 188, 206, 284, 324 Jana Vizjak 27 Tomaž Šalamun 28 Anton Vodnik 33 Gorazd Šefran 27 Aleš Vodopivec 325 Rudi Šeligo 32 Lujo Vodopivec 16, 30, 222, 232, 291, 311, 325 Janez Šibila 27, 60, 96, 284, 325 Janez Vovk 324 Gabrijela Škarja 307 Matej Vozlič 325 Jožef Škarja 307 Vesna Vozlič 325 France Šmid 325 Žarko Vrezec 27 Igor Španjol 182 Meta Vrhunc 35 Rudi Španzel 30, 36, 325 Ivan Vurnik 30, 325 ing. arh. Bogdan Špindler 324 Fran Windischer 20 Vladimir Štoviček 32 Dane Zajc 28 Milan Štrukelj 324 Ivan Zajec 30, 31, 325 Ive Šubic 18, 27, 116, 74, 136, 284, 310, Mirko Zdovc 325 311, 325 Andrej Zdravič 25, 188, 208, 291, 325 Rapa Šuklje 32 Karel Zelenko 16, 27, 30, 33, 116, 292, 144, dr. Nace Šumi 10, 14, 21, 24 311, 325 Tugo Šušnik 16, 36, 178, 184, 285, 311, 325 dr. Nadja Zgonik 20 Marko Šuštaršič 27, 116, 138, 285, 310, 325 Pavle Zidar 31 Blaž Terpinc 307 Boris Ziherl 29 Fidelis Terpinc 307 Milena Zlatar 84, 140 Kancijanila Terpinc 307 Ciril Zlobec 32 Slavko Tihec 30, 210, 218, 240, 248, 286, 325 Maruša Zorec 325 Jože Tisnikar 27, 29, 34, 36, 116, 140, 286, Olga Zupan 325 311, 325 Rudi Zupan 325 Fran Tratnik 30, 31, 325 Anica Zupanec Sodnik Janez Trenz 325 32 Boštjan Trilar 10 mag. Marjana Žibert 307 dr. Jože Trontelj 32 Joco Žnidaršič 25, 222, 234, 301, 325 Drago Tršar 16, 30, 33, 34, 40, 50, 240, 248, Josip Žontar 307 287, 291, 310, 311, 325 Oton Župančič 35 Dušan Tršar 15, 27, 154, 170, 288, 310, 311, 325 Jelica Žuža 35 Marijan Tršar 29 Eva Tušek 15, 288, 299 Marko Tušek 15 Vinko Tušek 14, 15, 33, 34, 178, 186, 288, 310, 325 Klavdij Tutta 24 Jože Udovič 31 Tin Ujević 29 Izidor Urbančič 27 Branko Uršič 325 Milena Usenik 16 Egon Vatovec 324 Sodelujoči pri razstavah v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj 1995–2015 Aerodrom Ljubljana d. o. o. ● Iztok Ameršek ● Andrej Andoljšek ● Dušan Antolin ● Marko Arnež ● mag. Mateja Avbelj Valentan ● Mira Avsec ● Judita Babnik ● Zdenka Badovinac ● Nikolaj Beer ● Miha Benedičič ● Toni Biloslav ● prof. dr. Janez Bogataj ● Mohor Bogataj ● Barbara Bogataj Kokalj ● Nada Bogataj Kržan ● Bojan Božič ● Sonja Božič Pudgar ● Sely de Brea Šubic ● Matjaž Brecelj ● Klemen Budna ● Brut Carniollus ● Franka Cerkvenik ● dr. Marjeta Ciglenečki ● Peter Ciuha ● Radmila Ciuha ● Miha Colner ● Meta Comino ● Martin Hugh Cregeen ● Alenka Čebe ● Boleslav Čeru ● Marko Čurin ● Polona Demšar ● Tina Dokl ● Maja Dolanc ● Janez Draksler ● Hari Draušbaher ● Jože Drenovec ● Mirjam Drnovšček ● Elektro Gorenjska, d. d. ● Maurizio Elise ● Branko Fartek ● Noël Favreliere ● Janez Ferlan ● Maja Finžgar ● Boris Gaberščik ● Meta Gabršek Prosenc ● Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki ● Galerija Hest, Ljubljana in Maribor ● Galerija Lojzeta Spacala, Štanjel ● Galerija Murska Sobota ● Gimnazija Franceta Prešerna ● Gimnazija Kranj ● ddr. Damir Globočnik ● dr. Nadja Gnamuš ● Klementina Golija ● mag. Metka Gombač ● Gorenjska banka d. d. ● Gorenjski muzej ● Gorenjski tisk storitve d. o. o. ● Niko Grafenauer ● Petja Grafenauer ● Andrej Grah Whatmough ● Tomaž Grdin ● dr. Uroš Grilc ● Božo Grlj ● Vitomir Gros ● Boštjan Gunčar ● Dejan Habicht ● Polona Hafner Ferlan ● Mitja Herak ● Jože Hočevar ● Drago Holynski ● Lidia Horvat ● Andreja Hribernik ● Tatjana Hudobivnik ● Eva Ilec ● Breda Ilich Klančnik ● Milena Ilić ● Robert Inhof ● Barbara Jakša ● Iša Jakše ● Tina Jazbec ● Beba Jenčič ● mag. Irena Jeras Dimovska ● Jaka Jeraša ● Tomo Jeseničnik ● Magda Jevnikar ● Aljana Jocif ● Urs Kahler ● mag. Barbara Kalan ● Janez Kališnik ● Miran Kambič ● Egon Kaše ● Igor Kavčič ● Tadeja Kern ● mag. Davor Kernel ● Marjetka Kivin ● Ljubica Klančar ● dr. Milček Komelj ● dr. Miklavž Komelj ● Uroš Korenčan ● Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec ● Marko Košan ● Miroslav Košuta ● Bojana Kovačič ● Bine Kovačič ● Jana Kranjec Menaše ● Sandro Kravanja ● dr. Peter Krečič ● Mateja Kregar Tršar ● Judita Krivec Dragan ● mag. Renata Križnar ● Zoran Kržišnik ● Marjan Kukec ● Belita Kusterle ● Gregor Lebar ● Milan Lebar ● Aleš Lenassi ● Bojan Likar ● David Limon ● Oži Lorber ● Tomaž Lunder ● mag. Bojan Luskovec ● Damjan Majer ● Patricia Maličev ● Blaž Markun ● Maja Martinc ● Nives Marvin ● Andrej Medved ● Daša Meglič ● dr. Lev Menaše ● dr. Franc Mezeg ● Nada Mihajlović ● dr. France Mihelič ● Borut Miklavčič ● dr. Jure Mikuž ● Goran Milovanović ● Drago Mirošič ● Bibi Misja ● Mizarstvo Ovsenik, Kranj ● Mladinska knjiga ● Lado Mlekuž ● Moderna galerija Ljubljana ● Igor Modic ● Dragiša Modrinjak ● Giovanni Montenero ● Gašper Mrak ● Mija Mravlja ● Amir Muratović ● Muzej novejše zgodovine Slovenije ● dr. Jožica Narat ● Karmen Narobe ● Narodna galerija ● Narodni muzej Slovenije ● Nelida Nemec ● Obalne galerije Piran ● Ciril Oblak ● Marija Ogrin ● Janja Ošlaj ● Marijan Pal ● Vesna Paljk ● Matevž Paternoster ● dr. Boris Paternu ● Saša Pavček ● Matija Pavlovec ● Aleksander Pavšler ● Igor Peček ● Karmen Perme ● dr. Damijan Perne ● Metod Pevec ● Paolo Piccione ● Cesare Piccotti ● Pilonova galerija ● Tatjana Pinoza ● Tihomir Pinter ● dr. Jože Pirjevec ● Janka Planinc ● Pokrajinski muzej Ptuj Ormož ● Petra Polak ● Natalija Polenec ● Valentino Ponte ● Posavski muzej Brežice ● Aljaž Primožič ● Petra Puhar ● Alenka Puhar ● Igor Pustovrh ● mag. Barbara Ravnik ● prof. dr. Nande Razboršek ● Leon Rebolj ● Restart d. o. o. ● Nataša Robežnik ● Živa Rogelj ● dr. Bojana Rogelj Škafar ● Katarina Ropret ● Blaž Rotar ● mag. Franci Rozman ● Aleksandra Saksida ● Enzo Santese ● Bojan Selaj ● Silva Sever ● Jaroslav Skrušný ● Slovenski etnografski muzej ● Marjan Smerke ● dr. Andrej Smrekar ● Tamara Soban ● Gregor Soklič ● Borut Spacal ● Martin Spacal ● Mira Starc ● Barbara Sterle Vurnik ● Simona Stollecker ● Hana Stupica ● Janez Suhadolc ● Emil Šarkanj ● mag. Stanko Šimenc ● Petra Škofic ● Šolski center Kranj ● mag. Drago Štefe ● mag. Lara Štrumej ● Maja Šubic ● Marija Šubic ● Tina Šubic ● Jadranka Šumi ● prof. dr. Nace Šumi ● Nada Šumi ● Denis Tavčar ● dr. Miha Trampuž ● Gorazd Trček ● Mateja Trempuš ● Boštjan Trilar ● dr. Jože Trontelj ● Marko Tušek ● mag. Klavdij Tutta ● Ljiljana Tweedie ● Pavle Učakar ● Janko Uhan ● Umetnostna galerija Maribor ● Vojko Urbančič ● Milena Usenik ● Darja Veternik ● Luka Vidic ● Vila Bela, Srednja Bela ● Matjaž Vipotnik ● Ana Vizovišek ● Pavel Volk ● Marij Vrenko ● Vesna Vrenko ● Helmuth Weichselbraun ● Dragica Whatmough ● Ian Whatmough ● Ines Zabret ● Jožica Zafred ● Marko Zaplatil ● Zavarovalnica Triglav, d. d. ● Zinka Zavrl Križaj ● Andrej Zdravič ● dr. Nadja Zgonik ● Milena Zlatar ● Nada Zoran ● Brigita Zorec ● Gojko Zupan ● Metka Žerovnik ● mag. Marjana Žibert 330 Selected from the monograph Twenty years of the Prešeren Award Winners Gallery marks the twenty years of "the City of Prešeren". The year of 1995, when the exhibition entitled Painters to the City of Prešeren was mounted in Kranj for the first time, may reasonably be regarded as the beginning of the gallery, although the gallery as it is known today began operating later, in 2001. It was in 1995 when Klavdij Tutta and myself with the help of some colleagues collected artworks of painters from Kranj and artworks of selected painters from other Slovenian regions, and exhibited them on easels in the Ravnikar's Pillared Hall in the Municipality of Kranj building. The funds from the sold paintings were to help us organise the cel-ebration of the 200th anniversary of the birth of France Prešeren, which was one of the important anniversaries in the Jubilee Year 2000. After four exhibitions Fine artists to the City of Prešeren had been mounted, several Kranj exhibition venues displayed fine artists who had received the Prešeren Award ever since 1947, when this highest Slovenian artistic award had been awarded for the first time. Many organisers of these exhibitions (numerous Slovenian galleries and their curators), particularly Nace Šumi PhD and Lev Menaše PhD, a long-time Artistic Director of the Gallery, shared the opinion that the City of Prešeren deserved a special gallery for collecting and presenting the Prešeren Award winners and their works. The mayors and municipal councillors of Kranj welcomed this idea warmly, and in 2001, the gallery acquired its premises in the old Pavšlar house in the old city centre. When I invited the awarded artists to donate their artworks to the permanent collection, and to the City of Prešeren, most of them replied positively. Today, the gallery holds over 650 artworks in its permanent collection, or the artworks of approximately 70% of all Prešeren Award winners and Prešeren Fund Award winners. The enviable 96% of all artworks in the permanent collection were donated, and 4% were purchased, which proves that the gallery has earned great trust among artists. Marko Arnež, cited from the text Prešeren Award Winners of Fine Arts Gallery Kranj and its Twenty Years in the City of Prešeren In Slovenian public art collections, the collection of the Prešeren Award Winners of Fine Arts Gallery Kranj holds a very special place. It is a public collection of national artworks with one common denominator, and that is the national artistic award. The collection is in regional possession, for it is owned by the City of Kranj. Stable ownership is what assures the permanent status of this collection and the potential for its development. The collection of the Prešeren Award Winners Gallery is devoted to a specific topic of national significance. It presents artworks of fine artists, winners of the Prešeren Fund Award or the Prešeren Award for important artistic achievements who have enriched the treasure trove of the Slovenian culture permanently, as stated in the Prešeren Award Act. Hence, important artworks of the second half of 20th and the beginning of 21st century Slovenian art are brought together here. Since the collection is public and keeping it public is its essential mission, it constantly strives to address the public, and seeks different ways of interaction with it. Award winners and their original works are presented regularly at exhibitions in the gallery as well as on the internet where the widest audience may get to know the artists, the complete collection or other interesting information. When discussing the collection of the Prešeren Award Winners Gallery, one cannot ignore the fact that the overview of previous-years award winners and their works offers also a significant insight into the development of the Slovenian culture. That is particularly the insight into the second half of 20th and the beginning of 21st century Slovenian art as well as the insight into cultural policies and both their development and modification in the period of nearly seventy years. The purpose of the art collection is not only in the sum of the symbolic and marketing values of artworks presented. Its main purpose and its collecting nature is what makes it interesting for the wide audience, and what gives it its true value. Nadja Zgonik, cited from the text Twenty Years of Work for the Prešeren Award Winners Gallery Collection in Kranj or the Challenges of Slovenian Art Collecting 332 The status and the program of the gallery is very specific because it is intended for collecting and exhibiting artworks of Prešeren Award winners only. Thus, it has won a prestigious and elite position among Kranj and Slovenian exhibition venues of fine art. As long as the Prešeren Award will continue to be awarded, the gallery cannot lose its attractiveness or turn into an ordinary museum. By mounting exhibitions, the gallery wants to highlight the award winners not only in the time of their tri-umph, when they receive the award, but permanently. A permanent collection of their artworks is being created, mostly by donations from the artists, which continue to increase. The fine art was placed on the elite cultural pedestal ever since the Prešeren Award was awarded for the first time. Up to this day, the Prešeren Award has been considered the most important Slovenian fine art award, grander and less degraded than the field award called by Rihard Jakopič, although Jakopič was - at least in the opinion of the several-times Prešeren Award Winner Božidar Jakac - the France Prešeren of fine art. Although fine artists have not always come to turn (sometimes due to literature representatives insisting stubbornly, that the award with a name of a writer should never over-look writers), nearly 70 years of Prešeren Awards and a representative selection of award winners and their works may reasonably be expected to assure a panoramic overview of our best fine art creations, created mainly after WWII. This is precisely what the Kranj gallery with its exhibitions and the art collection in the making should confirm, or contradict. Like any award or recognition, the Prešeren award is not essential for the perception or judgement of the art itself. Our own perceptiveness is what helps us reflect on the artists and their works, and not the awards they received. A true artist is called to create because of the art and not because of awards or public recognitions. Milček Komelj, cited from the text Gallery Temple of Laureates: Prešeren Awards and Prešeren Award Winners Gallery Kranj Pavšlar house at Glavni trg (Main Square) in Kranj, which houses the Prešeren Award Winners Gallery, is one of the most important late-medieval town architecture gems in Slovenia. This town house was known also by two older names "Simonet" and "Škarja", which indicates that there used to be two buildings here, probably built in the middle of 15th century. Ground floor housed a work-shop or a shop, connected to a pantry or a basement. The stairs led to the first floor with living quarters, a pantry and a hall with an open fire. The living quarters had two windows looking out on the market, the position, which has remained more or less the same up to this day. The centre of the house consists of at least two or even three medieval buildings joined in one whole by the arcade yard soon after 1550. By joining both buildings in the second half of 16th century, the house changed on the inside as well as on the outside. Former border between the two houses disap-peared, and the roof was repositioned. The wooden ceiling in the ground-floor shop was removed, and replaced by an arch supported by a round pillar. Arcades are one of the main features of the Renaissance housing buildings of 16th and 17th century. In this period, a part of the Pavšlar house yard got rounded by one of the most picturesque arcade halls in Slovenia. Influenced by old forms, the dividing arcades are still cut in the Gothic style. A num-ber of Gothic-style stone portals and windows are also preserved in the Pavšlar house. Barbara Kalan, cited from the text Pavšlar house in Kranj CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 73/76(497.4)(083.824) GALERIJA Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost. Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja (Kranj) Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj / [glavni urednik, uvodnik Marko Arnež ; predgovori Julijana Bizjak Mlakar, Boštjan Trilar, Janez Bogataj ; strokovna besedila Nadja Zgonik ... [et al.] . ; katalog del Sonja Božič Pudgar ; življenjepisi Prešernovih nagrajencev Polona Hafner Ferlan ; prevod v angleški jezik Katarina Ropret, Ljiljana Tweedie ; izbor iz besedil razstavnih katalogov Marko Arnež, Barbara Kalan ; fotografije Marko Tušek ... et al.]. - Kranj : Zavod za turizem, 2015 ISBN 978-961-6815-06-2 1. Arnež, Marko 281219584 338 19 95-20 15 ISBN 978-961-6815-06-2 38 eur 340