370
Tromba vojske iz Rusije.
Mnogo je bilo glasov že o vojski Rusa proti Turku, mnogo tudi nasprotnih, ki so trdili, da Rusija bo ostala na vsak način mirna, a ti bili so večidel kriki po časnikih, oficijoznih in drugih. To je bilo le ugibanje, uprto na dnevne dogodbe. Zdaj pa je zabučala vojske tromba celö s Kremlja, starega sedeža Ruskih čarov in v to trombo je pihnil Ruski car sam, vmivši se iz Livadije. Car Aleksander je namreč v dvorani te carske palače govoril zbranim zastopnikom starega predstolnega mesta Ruskega ; govoril je iz srca naroda svojega in govor njegov je šinil med svet kakor iskra voj ske.
Ta iskra je naenkrat razsvetila temoto, ki je pokrivala do zdaj vzhodno vprašanje in vse, kar se ga drži. Car sam pravi, de je pravica to, kar je do-zdaj zahteval za kristijane na vzhodu. To je velemogočna beseda iz ust mogočnega vladarja!
Tudi govori car o konferenci, ki se ima v Ca rigradu sniti. Toda ta konferenca ima t iti njemu le zadnje sredstvo, doseči na mirnem potu to, kar nepremakljivo zahteva od Turka. Zato bo Rusija prišla h konferenci, a nje zastopnik bo prinesel sabo ultimatum, to je, zadnj o be se do, ne oziraje se na to, kar bi druge oblasti Evropske spletle — morda Turčiji na ljubo. In konferenca, če hoče Evropi ohraniti mir, morala se bo — hotć nehote — podati volji cara, kajti on pravi naravnost, da, če se druge vlade ne podajo njegovi volji, bo prisiljen k vojski.
Ruski car gotovo tako ni govoril tje v en dan, zato njegove besede pomenijo vojsko, — če ne bi bil že naprej prepričan, da za Rusijo stoji Nemčija in Italija in se bodo tudi druge Evropske vlade vdale njegovi volji. Na vsak način pa kažejo njegove besede, da si je Rusija popolnoma svesta svoje moči in da je pripravljena, jo tudi z orožjem vtrditi. Car sam je tedaj po zobeh vdaril one, ki so že jeli dvomiti nad Rusijo; temeljitejega „dementi-aa pač ni misliti.
Da pa naši bralci zvedo besede Ruskega cara, katere so kakor z mrzlo vodo polile burzo in „junaške" ustavoverske časnike Dunajske, pa kažejo tudi, da se car ne boji širokoustnega Angleškega ministra in turčina Disraelija, jih navedemo tu, kakor so došle iz Petrograda po telegrafu sicer iz Ruskega vladnega časnika. Ruski car je namreč plemstvu in mestnemu starešinstvu pri sprejemu govoril takole:
„Hvala Vam, gospodje moji, za čutila, katera ste mi o sedanjih političnih razmerah , ki so danes bolj jasne, izrazili. Jaz z veseljem sprejmem Vašo adreso (govorečo za tlačene kristjane na jugu).
Znano Vam je že, da je Turčija podala se mojim tirjatvam, ki so merile na to, da se nemudoma sklene premirje in ustavi nepotrebno klanje v Srbiji in ob Urni-gori. Crnogorci so se v tem neenakem boji skazali, kakor vselej, prave junake. O Srbih se, žalibog! ne more isto reči, čeravno je bilo med njimi mnogo naših prostovoljcev, od katerih je mnogo njih kri prelilo za slovansko reč. Jaz vem, da z mano vred vsa Rusija ima najživahnejše sočutje do trpečih naših bratov po rodu in veri. Meni pa so pravi interesi Rusije najdražji. Jaz bi varoval najraje Rusko kri, dokler gre. To je vzrok, zakaj sem si in si bodem prizadeval, na mirnem potu doseči dejansko zboljšanje stanu vseh kri-
stijanov na jutrovem. Te dni se bodo pričele v Carigradu razprave med zastopniki šestih glavnih vlad o določenji pogojev miru.
Moja največa vželja je ta, da bi prišli do občnega sporazumljenja. Ce pa bi ne prišli do tega, in če bom jaz videl, da mi ne dobimo poroštva za izpeljavo vsega tega, kar mi po pravici smemo od Turčije zahtevati, je mene trdna volja, ravnati samostojno, in prepričan sem, da bo v tem slučaji vsa Rusija šla za mojim klicem, ako se bo to meni potrebno zdelo in ako ča3t Rusije to zahteva. Prepričan sem tudi, da bo Moskva, kakor vselej, šla z dobrim izgledom naprej. Bog pomozi nam izpeljati sveto našo nalogo!''
Govor čarov je bil sprejet z navdušenimi „ura"-klici. —
To so besede carove , ki pomenijo ali za Turške kristijane  ugoden  mir ali  pa — vojsko Turčiji.
Po ,,turških" listih toliko zasramovani severni „medved" se je oglasil in sicer tako, da doni po vsi Evropi.