28. marca t. 1. je umrl v Pragi 56letni profesor klavirja in harpe na praškem konservatoriju Hanuš Trneček, izboren pedagog in skladatelj.
V  Bataviji je umrla 10. maja t. 1. pevka Lillian Nordica, stara 55 let. Slavna amerikanska pevka je delovala mnogo let na Metropolitan Operahouse v Novem Jorku in je svoj čas tudi sodelovala pri bavreuthskih predstavah.
Draždanski generalni glasbeni ravnatelj Ernst pl. Schuch, eden najznamenitejših modernih dirigentov, je umrl v Draždanih v starosti 67 let.
Dne 18. nov. 1913 je umrla v Londonu Matilda Marchesi, stara 87 let. Bila je najznamenitejša učiteljica petja preteklega stoletja. Med njene učenke štejejo Ema Nevada, Roža Papier, Ema Calve, Nelly Melba, Sybil Sanderson itd.
Znani poznavalec in preiskovalec Bacha in Beethovna dr. Erih Prieger je umrl 64 let star 27. nov. 1913 v Bonnu.
V  Solnogradu je umrl 2. aprila 1914 znani glasbeni pisatelj in kritik dr. Robert Hirschfeld.
Glasbeno-zgodovinske drobtinice.
Josipina Turnogradska. 1. junija 1914 je bilo 60 let, odkar je umrla soproga drja. Lovra Tomana, znana pod pisateljskim imenom Turnogradska. To omenjamo, ker je bila Turnogradska tudi skladateljica. Dr. Toman piše o njej: „Bila je ranjka preiz-vrstna sviralka na glasoviru. Razlivala je v čarovne glase svoje občutke i misli,... a malo, premalo od tega je zapisala. Mili napev ,Občutki' je sploh znan, a ne tako ,Tri rožice' i ,Napitnica' — vsi izvrstni napevi. Ne morem i ne smem zamolčati, da je tudi vedno govorila o spevoigri ,Črtomir i Bogomila', i je tudi že več pesem iz nje prepevala, ki so se pa le hranile v njenem spominu i glasu, i niso zapisane .... ,Glasbenk' — kakor jih je sama imenovala — je tudi, žalibog nekaj odšumelo za na veke; ostale so le sledeče zapisane: ,Rodoljubice' (okrogle), ,Spominčice' (okrogle), ,Zoranka' (polka) i ,Milotinke' (gorenjske) — vse prekrasne, mile i izvirne". Dr. Toman je nameraval izdati zapuščino svoje žene, a je prej umrl. (Glej A. Fekonja v Ljubljanskem Zvonu 1884, str. 345 si. Prim tudi delo: Dr. Lovro Toman. Založila in izdala Matica Slovenska v Ljubljani 1876. str. 22. si.). Rakuša (Slovensko petje str. 56) našteje tri skladbe: „Občutki", Tri rožice'', „Napitnica". Če so natisnjene in kje, ne pove. Celo Radics (Frau Musica in Krain 1877, str. 45) omenja Turno-gradsko in imenuje iste skladbe kakor Fekonja, dostavlja pa, da nobena ni izšla v tisku. Ali je komu kaj natančnejšega znano o glasbenem delu Turnogradske ?
Naša glasbena kritika pred 70 leti! Vrstnik Riharjev, Matija Majer, kaplan celovške stolne cerkve, je izdal leta 1846 v Celovcu „Cerkevno pesmarico ali svete pesme, ki jih pojo ilirski Slovenci na Štajerskim, Krajnskim, Koroškim, Goriškim in Benatskim". Knjiga šteje 236 strani in je veljala 30 kr. sr. O tej zbirki čitamo v zborniku „K o 1 o", knjiga V., koje urednik je bil Stanko Vraz, (Kolo. Članci za literatura, u-metnost i narodni život. Urednik: Stanko Vraz. [Troškom Nar. Matice Ilirske]. U Zagrebu. Tiskom K. P. Narodne Tis-karnice Dra. Ljudevita Gaja, 1847) naslednjo oceno: „Knjiga varlo dobra i koristna za obranu i odaržanje nar. pobožne poesije u carkvi slovenskoj, poesije prave iskrene, iz sardca naroda ničuče i do likovah angjelah božjih dopiruče, koju na-stojavaše  prevelika   revnost i netečna   izobi-aženost. nedavnog
22
vremena izrinuti iz hramovan slovenskih, namestjavajuči u njih tvorbine škole, koja nestoji na kamenu vžčnom, narodnom. Pesmam ovim dodao je vesti sabiratelj i nekoliko napevah, uz koje narod od starine peva iste pesme. Izmedju njih niesu svi jednake dobe ni jednake cene, nu i ta zbirka varlo je znamenita. Napevi prodaju se uz knjigu komad po 36 kr. sr.". O istih nap^vih pa piše Mantuani v Cerkvenem Glasniku 1913 str. 82: „Žal, da so napevi vseskoz modernizirani in s takim spremljanjem opremljeni, da jih ni mogoče rabiti niti praktično, niti znanstveno".
Orgle v cerkvi M. B. v Cerngrobu (Škofja Loka), ki jih je izdelal in postavil Tomo Krek (Khrueg) iz Ljubljane okoli leta 1649+ so stale 100 renskih. (Fr. Pokora „Loka", Dom in Svet 1894, str. 628).
Pred 20 leti (12. marca 1894) je Glasbena Matica prvič prednašala Eaudnovo „Stvarjenje". Solistje so bili Berta Leščin-ska (Gabrijel in Eva), Cecil Vašiček (Rafael, Adam) in A. Ra-zinger (Urijel). Dirigiral je M. Hubad.
Pele-mele.
Svoboda kritike. Ni davno tega, kar mi je znanec iz Trsta povedal, da se tam resnica ne sme povedati, sicer je vse užaljeno. Pri nas v Ljubljani je pa še hujše. Prišlo je že tako daleč, da je že uredniku ljubo, da piše izvajajoči kritiko sam, ker potem ne more biti nobene zamere, in ohranjen je ljubi mir. Ali gorje, če kdo resnico pove! Tako sem pisal v „Novih Akordih" o koncertu „Glasbene Matice" na str. 46. zadnjega zvezka stavek, v katerem ne more najti noben pameten človek ničesar žaljivega, še manj pa neresničnega. Stavek se glasi: „V primeroma kratkem času je koncertni vodja Hubad s svojim sicer neokretnim zborom naštudiral to veliko delo (Mrtvaški ženin) in sicer v vsakem ozira dobro." Kje je kaj žaljivega in neresničnega? In vendar je ta stavek, ali bolje beseda „neokre-ten", tako razžalil zbor „G!asbene Matice", da je odbor že sklenil izstopiti iz „Pevske zveze", kjer sem jaz pevovodja, in iz „Pevske župe", kjer pa jaz nimam ničesar več opraviti. Le razsodnosti pametnih članov se je zahvaliti, da ni zbor odobril tega odborovega sklepa. — Vsaka še tako objektivna kritika Hubada in zbora, ki ni pisana v superlativih pohvale in ki konštatira kaj manj povoljnega, izzove v „Matici" vihar; dotični kritik se obsodi, da je oseben, da je intrigant, ignorant in največji sovražnik Glasbene Matice. Spričo tega se ni čuditi, da se najde tudi urednik, ki sprejme od izvajaj o čega člana še pred koncertom spisano oceno, samo, da je ohranjen ljubi mir. To se je zgodilo pri „01jki". Po generalni skušnji „01jke" je bilo dvomljivo, ali bodo ljubljanski dnevniki prinesli za „Matico" sprejemljivo kritiko; zato je hotela „Matica" druge prehiteti in tajnik pevskega zbora „Matice"g. S. je izročil kritiko po prvi pavzi prvega koncerta (tedaj še pred koncem koncerta) vpričo mnogo-brojnega občinstva, uredniku ljubljanskega dnevnika; ta jo je pokazal svojim sosedom, češ: saj meni ne bo potreba pisati in zadovoljni bodo vsi. Drugo jutro se je čitala po Ljubljani kritika samih superlativov in kdor ni bil istega naziranja, je bil Hubadov „osebni nasprotnik". Prav tako, kakor so Hubad in nekateri člani zbora po vsaki kritiki brez superlativov užaljeni, prav tako malo so izbirčni v sredstvih, s katerimi hočejo kritiku škodovati na ugledu.   O meni trdi član R.,