nava sp lošne teme, drugega, kjer 
se zlasti v treh  zapisih (Umetniško 
delo danes, Stvarnost umetniškega  
dela te r  Zgodovinska zavest in govo­
rica) lo teva sodobnega  dogajanja v 
um etnosti, p rek  že prikazanega 
tretjega dela in zadnjega, četrtega, 
ki vsebuje filozofsko kritiko ru sk e ­
ga formalizma, skozi n eka te re  an a ­
logije pa  tud i češkega in francoske­
ga s trukturalizm a, te r  poleg tega še 
razpravo  o estetsk ih  implikacijah 
Foucaultove epistemologije, p rek  
vseh teh  se v štirih  delih  Estetike in 
epistemologije zares suvereno  u d e ­
janja p redvsem  prva skup ina  za­
htev m arksistične kritike. Čeprav 
tvori d ruga  skup ina  zahtev spričo  
prizadevanja po  celovitosti n jen  in ­
tegralni del, je le-ta vsaj v do sed a ­
njem  Erjavčevem  pisanju konsti tu ­
tiven p£ej v svoji odso tnosti ali bo ­
lje reč en o  p redvsem  kot norm a. 
Kolikor gre za projekt, p a  je  seveda 
vsako vnaprejšnje ocenjevanje 
neustrezno. Dodajm o še, d a  je  v 
tekstu  ostalo  precej tiskovnih na­
pak, ki so npr. nared ile  iz B a rthesa  
Berthesa, H erb a r ta  H erberta , iz 
cogita cigota, napaka  p a  se je z 
epistemiologijo vtihotapila  žal celo 
na  naslovno stran.
Alenka K oron
SVETOVNA KNJIŽEVNOST 
Sestavila Ksenija Dolinar
Leksikoni Cankarjeve založbe, 
serija Književnost 
Ljubljana 1984.
Cankarjeva založba, ki v zadnjih 
desetih  letih s is tem atično  izdaja 
leksikalne priročnike, je  v svojo 
zbirko m alih leksikonov vključila 
tud i nekaj del s področ ja  li te ra tu ­
re. Najprej je izšel mali leksikon Li­
teratura (1977; 3., dopo ln jena  izdaja 
1984), ki v prib ližno 1900 geslih, do ­
polnjenih  s 300 ilustracijam i in 
preglednicam i, obravnava po jm e z 
vseh področij li te rarne  teorije in 
zgodovine. Nato pa  je bila v seriji 
Književnost kot p rva  objavljena 
Slovenska književnost (1982; 436 
str., prib ližno 1 1 0 0  gesel), ki p re d ­
stavlja avtorje slovenskih li terar­
n ih del od začetkov do n^jnovejših 
objav, pa  tud i glavna anon im na 
dela. D ruga v tej seriji je  izšla p r iču ­
joča Svetovna književnost (1984), 
p rip rav lja  pa se še Jugoslovanska 
književnost.
Leksikon Svetovna književnost 
na  491 s tran e h  predstavlja  skoraj 
2 0 0 0  avtorjev (brez slovenskih te r  
avtorjev drugih  narodov  in n a ro d ­
nosti v Jugoslaviji, ki jih  o b ravna ­
vata že om en jena  leksikona slo­
venske in jugoslovanske književ­
nosti). Vsaka leksikalna eno ta  vse­
buje osnovne podatke  o življenju 
in delu  pisatelja z navedbo  najpo ­
m em bnejših  del. Skoraj polovico 
gesel pa  na  ro b u  dopolnjuje še u s t ­
rezen izbor iz pisateljeve bib liogra­
fije (tudi s slovenskim i prevodi in 
letnicam i izdaje). Svetovna književ­
nost je p ravzaprav prvi slovenski 
tovrstni p riročn ik  o avtorjih sve­
tovne li te ra tu re  in njihovih delih 
od začetkov do  70. let našega sto­
letja, saj sm o im eli p red  njim sam o 
Pregled svetovne književnosti F ran ­
ce ta  Sušnika, ki je  bil prvič objav­
ljen 1936, nato  pa  je  po avtorjevi 
sm rti izšla dopo ln jena  izdaja z n a ­
slovom Poglavja iz svetovne književ­
nosti (1984). Sušnik  je predstavil 
večje število svetovnih pisateljev in 
njihovih del te r  li terarn ih  pojm ov 
po  t re h  različnih principih: delo ­
m a po  k ronološkem  (torej na n a ­
čin, ki ga največkrat upoštevajo  li­
te ra rn e  zgodovine), de lom a po le­
ksikalnem  (razporeditev  snovi v 
obliki gesel, ki so razvrščena po 
ab e ce d n em  redu), n a  številne p a  
opozarja  v obsežnem  osebnem  in 
s tvarnem  kazalu. Gotovo je  s takš­
n im  koncep tom  Sušnik opozoril 
n a  p o treb o  po treh  vrs tah  osnov­
nih p riročn ikov  o li tera turi oziro­
m a literarn i vedi, k ar  potrjujejo  
tudi novejše izdaje tovrstn ih  del. 
Po k rono loškem  načelu  je  u rejen  
npr. literarnozgodovinski p r iro č ­
nik Janka  Kosa Pregled svetovne 
književnosti (1978 in več poznejših 
izdaj), obsežno  stvarno  kazalo je 
glavni p r ipom oček  pri h itrem  iska­
nju podatkov  npr. v pom ožnem  uč­
ben iku  za pouk  književnosti avtor­
ja  Matjaža K m ecla Mala literarna
teorija (1976; 3. izdaja 1983), m ed ­
tem  ko sodijo m ed leksikone v p ra ­
vem pom enu  besede p redvsem  že 
om enjeni Literatura, Slovenska  
književnost in sedaj še Svetovna  
književnost. (V tej zvezi je  p o treb n o  
omeniti, da  se Literarni leksikon, ki 
ga od 1978 izdaja Inštitu t za sloven­
sko lite ra tu ro  in lite ra rne  vede 
Znanstvenoraziskovalnega ce n tra  
SAZU, po  nam enu, zamisli in u re ­
ditvi bistveno razlikuje od  navede­
nih izdaj, saj ni nam enjen  zadovo­
ljevanju m nožičnih  p o treb  po prvi, 
osnovni informaciji, tem več p re d ­
vsem strokovni in znanstveni rabi, 
ki zahteva p rob lem sko  o b ravna ­
vo.)
Svetovna književnost, sam osto ­
jen  leksikon v enem  sam em  zvez­
ku, je  torej abecedno  u rejen  p ri­
ročnik, ki na  splošno  razumljiv na ­
čin k ra tko  označuje življenje in 
delo p om em bn ih  predstavnikov 
svetovne literature; predstav lja  -  
kar je  sestavljalka tud i poudarila  v 
uvodu -  p redvsem  literarne  u s t­
varjalce v ožjem pom enu  besede: 
avtorje lirskih, p ripovedn ih  in 
d ram sk ih  besedil (anon im na dela 
niso upoštevana), ki jih  je  m ogoče 
im enovati l i te ra tu ra  v tistem  po ­
m en u  besede, ki prev laduje v za­
dnjih  nekaj več kot sto letih. Tudi 
pri redk ih  izjemah, p redvsem  iz 
starejših  obdobij (npr. Platon, Aris­
totel), upošteva »predvsem  tiste 
dele ozirom a vidike njihovega o p u ­
sa, ki so pom em bn i za literaturo, 
čeprav  sodi glavnina tega opusa  na 
d ruga  področja«. Na koncu  je d o ­
dan  seznam  Nobelovih nagra jen ­
cev za književnost te r  bibliografija 
uporab ljene li tera tu re  in virov, na  
katere se je sestavljalka najbolj 
opirala p ri izboru in obdelavi gesel 
(mdr. tud i gradivo za »veliki« leksi­
kon svetovne književnosti, ki je  v 
Pripravi; Stanislav Kos, Bibliograf­
sko kazalo k svetovni književnosti v 
slovenščini, izbor do  leta 1962, tip ­
kopis).
Svetovna književnost vsebuje 
bio- in bibliografske podatke  o av­
torjih približno 90 različnih knji­
ževnosti. K ar 25 od njih je  p re d ­
stavljenih z več kot 20 pisatelji, to ­
rej z več kot en im  odsto tkom  gesel
od celo tnega obsega leksikona. Po­
m em bn i avtorji -  ne  le v svetov­
nem  m erilu, tem več tud i v posa ­
m eznih nacionalnih  književnostih
-  so zaobseženi p rib ližno v nasled ­
njih razmerjih: 8,5 % zajame fran ­
coske avtorje; 8 % ruske; 6 % je a n ­
gleških in prav  toliko italijanskih;
5.5 % je  poljskih in enak odsto tek  
nem ških; 4,5 % am erišk ih  (ZDA);
4 % čeških; 3 % grških  in p rav  toli­
ko španskih; vsaka prib ližno po 
2 % jih  im ajo indijska, kitajska, m a­
džarska in švedska književnost; po
1.5 % jih  predstavlja  avstrijsko, ja ­
ponsko, nizozemsko, norveško, 
portugalsko, slovaško in rimsko-la- 
tinsko literaturo; z 1 % p a  so zasto­
pane  .bolgarska, danska, finska in 
ro m u n sk a  književnost.
V endar ni m ogoče m eriti po ­
m em bnosti do ločene li tera tu re  
sam o s številom pisateljev, tako 
kot ni m ogoče ugotavljati po ­
m em bnosti tega ali onega pisatelja 
po številu njegovih del. Zato je p o ­
treb n o  poudariti, da  so z manj kot
1 °/o avtorjev v leksikonu zastopane 
zelo p o m em b n e  in zanimive li tera ­
tu re , tako n eka te re  starejše, ki so 
vplivale na  različne poznejše lite­
ra rn e  tokove vse do današn jih  dni, 
čeprav  se sam e niso več tako raz- 
cvetale ko t nekoč, m orda  celo pred  
več kot tisočletjem, kakor tudi šte­
vilne m anjše, katerih  rojstni d a ­
tum  sega kvečjem u do  19. stoletja.
Med starejšim i so takšne npr. 
s t a r o e g i p t o v s k a  (Amenofis 
IV., tud i Ehnaton, iz 14. st. pr. n. š.), 
a r a b s k a  (več pesnikov, najsta­
rejši aš-Šanfara, 6. st.), p e r z i j ­
s k a  (Firduzi, živel v 10. in 11. st.; 
O m ar Hajam, 11.-12. st.; F. A ttar in 
Nizami, oba sta  živela na  pre lom u
12. in 13. st.; Rumi, 13 st.), p r o ­
v a n s a l s k a  (npr. G uillaum e de 
Poitiers, 11.-12. st.; B e rna rt de 
V entadorn, 12. st.; Jaufre Rudel, 12. 
st.; B e rtran  de B om , 12.-13. st.), 
g r u z i j s k a  (npr. av to r  viteškega 
ep a  Š. Rustaveli, 12. st.), i s l a n d ­
s k a  (Snorri S turluson, 12.-13. st., 
pesn ik  in učenjak, zbiralec sag), 
f l a m s k a  (J. M aerlant, 13. st., av­
to r  viteških rom anov  z antičnim i 
in srednjeveškim i snovmi, npr. 
H istorie van Troyen -  Zgodba o
Troji), k a t a l o n s k a  (R. Llull, 
pesnik, pisatelj, filozof in teolog,
13.-14. st., u tem eljitelj katalonske 
književnosti in li terarnega jezika;
A. M arch, 14.-15. st., o sebnoizpo ­
vedni lirik z motivi ljubezni, ver­
skih čustev  in razmišljanj, te r  še 
nekateri), t u r š k a  (Nevai, 15. st., 
čatagajski pesnik  in pisatelj, naj­
večji p redstavn ik  tu rkestanskega  
pesništva, av tor štirih  pesniških  
zbirk Divan), a r m e n s k a  (N. 
Kučak, 16. st., prvi znani ljudski p e ­
vec ašugh, neke  vrste  trubadu r) , 
m e h i š k a  (B. Balbuena, 16.-17. 
st., pesn ik  pastirsk ih  eklog in epa  
El B e rn a rd o  -  o n a ro d n e m  ju n ak u
B. del Carpiu).
Med avtorji mlajših književ­
nosti (s konca 19. in iz 20. st.), ki so 
zastopane z m anj kot 1 % gesel, so 
številni p redstavnik i južnoam eriš ­
kih, azijskih, a rabsk ih  in afriških 
književnosti, p ri katerih  so opazni 
evropski ozirom a am erišk i vplivi, 
pa  tud i davna  dom ača  k u ltu rn a  
tradicija, ki v neka te rih  p rim erih  
ponovno p rihaja  iz anon im nosti že 
k ar  po stoletjih m olka (npr. pri 
o rien talsk ih  književnostih) ali pa  
se šele prvič uveljavlja v okviru 
svetovne li te ra tu re  z vsemi speci­
fičnostm i te ali one »primitivne« 
kulture . Takšna so de la  večine af­
riških avtorjev (velikokrat pišejo v 
angleščini ali francoščini), npr. iz 
držav: A n g o l a  (pesnik A. Neto), 
G a n a  (K. Avvoonor, G. Casely- 
Hayford, M. Dei-Anang), G v i n e - 
j a (C. Laye), K a m e r u n  (M. 
Beti, F. Oyono), K e n i j a  (W. 
Ngugi, angažiran publicist, na­
sp ro tn ik  pojavov neokolonializm a 
v Keniji in eden  najbolj b ran ih  so ­
dobn ih  afriških rom anopiscev), 
K o n g o  (Tchicaya u Tam si, m o ­
d ern i pesnik, piše v francoščini, 
p redvsem  pa p rire ja  za rad io  afriš ­
ke legende in povesti), L e s o t o  
(T. Mofolo, začetnik m oderne  afriš­
ke književnosti, ki piše v jeziku 
bantu), L i b e r i j a  (R. D em pster, 
; p iše v angleščini), M a l i  (Y. Ouo- 
 ̂ loguem, piše v francoščini in an ­
gleščini), N i g e r i j a  (C. Achebe, 
J. P. Clark, C. O. D. Ekvvensi), 
O b a l a  s l o n o v e  k o s t i  (B. B. 
Dadie), S e n e g a l  (pesnik  in d r ­
žavnik L. S. Senghor, k ije  v svoji li­
riki združil senzualnost, elegičnost 
in nosta lg ičnost senegalske pesn iš­
ke tradicije z najsubtilnejšim i es­
te tskim i težnjami francoskih  sim ­
bolistov).
Veliko sk rb  je  sestavljalka p o ­
svetila kriteriju  za izbor, p ri čem er 
je upoštevala um etn iško lite rarn i 
vidik in tud i dejstvo, d a  ta  ne m ore  
biti ab so lu tno  prevladujoč v p r i­
m erih, ko bi zaradi zelo om ejenega 
p ro s to ra  m orala  izpustiti avtorje, 
ki jih  širši krog uporabn ikov  leksi­
kona skoraj ne  bi mogel pogrešati, 
p a  čeprav  m o rd a  ne sodijo m ed 
2000 najboljših pisateljev vseh ča­
sov. To velja p redvsem  za m oderne  
književnike ozirom a za obdobje, 
ko je  m ogoče resn ično  govoriti o 
svetovni literaturi. Zato je od m eri­
la dokaj p ro s to ra  novejšim p re d ­
stavnikom  različnih smeri, stilov in 
celo »nižjih« zvrsti (npr. pisci kri­
minalk: Christie, Doyle, Sim enon). 
Tako izdelan kriterij p ri izboru pa 
v g lavnem  pom eni, d a  bi abso lu tno  
upoštevanje zgolj um etn iške  v red ­
nosti del p ri vseh avtorjih  v našem  
prim eru , ko gre za najsplošnejši 
priročnik , v resnici niti ne  bilo to ­
liko strokovno. Še posebej ne  te ­
daj, ko gre za novejšo in najnovejšo 
literaturo , ki res  u resn iču je  svojo 
funkcijo (poslanstvo) p redvsem  z 
um etn iško  kvaliteto, vendar zelo 
slabo, k ad a r  ni v določeni m eri d o ­
sežena tud i kvantiteta, k ar  zadeva 
v tem  p rim eru  seveda sam o pravo 
li te ra tu ro  (tudi zabavno), ne pa  
plažo ozirom a kič.
Zato se zdi povsem  sprejem lji­
vo, d a  so avtorji, ki so bili rojeni od
14. do 4. st. pr. n. š., p redstavljeni z
2 % gesel (staroegiptovski, od 14. 
st. pr. n. š.; grški, od 8. st. pr. n. š., 
ki v tem  obdob ju  seveda p rev ladu ­
jejo; kitajski, od  5. st. pr. n. š.); od 3. 
st. pr. n. š. do 5. st. n. š. s 3,5 % gesel 
(prevladujejo rim sko-latinski p isa­
telji od  Nevija do  Boetija, nekaj pa  
je  še grških, npr. H eliodoros in 
Ahiles Tatij, staro ind ijsk ih  -  od  2. 
st., npr. Bhasa, Ašvaghoša, in kitaj­
skih, npr. Q. Sima, G. Ban, Z. Bao); 
od 6. do 13. st. s 4 % avtorjev (v 6. st. 
se pojavijo arabski, npr. pesnik 
Im ra'alqais; prav  tako bizantinski,
npr. Prokopij, Rom anos Melodos; 
v 8. st. japonski, npr. Kakinom oto; 
v 10. st. perzijski; v i l .  p rovansa l­
ski; v 12. francoski, npr. C hretien 
de Troyes; gruzijski, islandski, 
nem ški, npr. viteški pesn ik  Walt- 
h e r  von d e r  Vogelvveide; v 13. še 
angleški, npr. pesnik  Layamon; 
flamski, npr. J. M aerlant; italijan­
ski, npr. G. Guinizelli, utemeljitelj 
»sladkega novega stila«; kata lon ­
ski, španski, npr. Alfonz X. M odri 
in J. Ruiz), v 14. in 15. st. s p ribližno
5,5 % (v 15. st. turški, poljski, npr. 
B ierant iz Lublina, ki je izdal tudi 
prvo poljsko tiskano knjigo; p o r tu ­
galski, npr. G. Vicente, prvi veliki 
portugalski dram atik), v 16. st. s
3 % (m dr. arm enski, npr. N. Kučak; 
češki, npr. J. A. Komensky; 
m adžarski, npr. B. Balassi; m ehiš­
ki), v 17. st. z 2,5 % (danski, npr. 
Leonora Christine; norveški, npr. 
P- Dass; rom unski, npr. D. Cante- 
mir; ruski, npr. Avvakum Petrovič; 
am eriški -  ZDA, npr. Anne Brad- 
street), v 18. st. z 9 % (avstrijski, 
npr. F. Grillparzer; finski, npr. F. 
M. Franzen; litovski, npr. K. Done- 
laitis; nikaragovski, npr. R. Dario; 
slovaški, npr. P. J. Safarik; švedski, 
npr. J. H. Kellgren; švicarski, npr. 
A. Haller), v 19. st. z 10 % (argen­
tinski, npr. J. M armol; beloruski, 
npr. F. Bahuševič; bolgarski, npr. 
L. Karavelov; estonski, npr. F. R. 
Kreutzvvald; kubanski, npr. Here- 
dia y Campuzano; ukrajinski, npr. 
T. Ševčenko); še 33 % pa je  tistih 
avtorjev, ki so sicer ro jeni v 19. st., 
v endar p a  sodijo po svoji dejavnos­
ti v li te ra rno  obdob je  na prehodu iz 
19. v 20. st. (avstralski, bolivijski, 
brazilski, čilski, gvajanski, irski, iz­
raelski -  če odšte jem o starožidov- 
sko književnost, južnoafriški, ka­
nadski, kolum bijski, lesotski, es­
tonski, lužiškosrbski, perujski, por­
toroški, urugvajski, venezuelski in 
m orda še kateri). O stala gesla, ki 
jih je skoraj 30 %, zajamejo avtorje 
najnovejših književnosti, ki so ro je­
ni v 20. st. (abhazijske, albanske, a l­
žirske, angolske, baskovske, čuvaš- 
ke, dagestanske, ekvadorske, ferer- 
ske, ganske, gvinejske, haitske, 
transke, kam erunske , karibske, ke ­
nijske, kirgiške, kongoške, liberij­
ske, malgaške, malijske, nigerijske, 
paragvajske, Obale slonove kosti 
ozirom a senegalske).
K ar zadeva sestavo posam ez­
nih gesel, je  treb a  pripom niti, da 
podatk i o življenju in delu, ki se 
običajno m arsikom u zdijo suho ­
parni, v p ričujočem  leksikonu zelo 
konk re tn o  označujejo avtorjevo 
osebnost, njegov odnos do  do loče­
ne družbenozgodovinske resn ič ­
nosti, kakor tudi duhovno-este tsko 
oprede ljenost njegove literature . Z 
vidika li terarne  vede p a  je  najbolj 
razveseljivo dejstvo, d a  so zelo red ­
ka gesla, v katerih  ni označeno, ka­
te ra  duhovno-um etn iška s tru k tu ra  
ozirom a estetsko-stilna usm eritev  
je udeležena v glavnih delih  ob rav ­
navanega avtorja.
Največkrat pa  je prikazan kar 
k ra tek  avtorjev um etn išk i razvoj, a 
ne le z enega, tem več z različnih vi­
dikov: idejnih, m otivno-tem atskih, 
stilnih in ne nazadnje nacionalno- 
jezikovnih ali pa  k ar  političnih. 
M orda vse te oznake ne ustrezajo -  
ali ne bodo  vedno ustrezale  -  raz­
ličnim pogledom  posam eznikov 
n a  določeno  delo, literarn i pojav, 
avtorja, v endar sodi tov rstna  p ro ­
b lem atika že na  d rugo  področje  in 
p resega nam en  te  ocene, ki želi na 
koncu  p o udariti sam o še to, d a  z 
m alim  leksikonom  Svetovna kn ji­
ževnost n ism o dobili ravno  m alega 
priročnika, tem več te h tno  in m o ­
d e rn o  knjigo inform acij o najpo ­
m em bnejših  li terarn ih  piscih in 
njihovih delih.
F ranca B uttolo
Max Bense
DAS UNIVERSUM DER 
ZEICHEN
Essays iiber die Expansionen 
der Semiotik
Agis Verlag, Baden-Baden 1983
Zbirka esejev Maxa Benseja o 
sem iotiki (skupaj petnajs t esejev, 
ki so bili večinom a p reb ran i n a  se­
m iotičnih kongresih  v Palerm u, 
H am burgu  in Suzette ali pa  jih  je 
av to r v razširjeni obliki p redaval v