To in ono.
643
utopijami in peva pesmi o »bratstvu, enakosti in svobodi", Javorov pa živi v sanjah in v domišljiji. Največ priznanja sta si izmed „mladih" pridobila Hristov in Slav e j kov.
»Bessarione" o bodočnosti Slovanov. V Rimu izhaja že peto leto obzornik „Bessarione", ki je namenjen za proučevanje vzhodnih vprašanj in ki hoče pripravljati združenje vzhodne razkolne cerkve z rimsko cerkvijo. V članku o georgijski (armensko-kavkaški) cerkvi govori Avrel Palmieri tudi o tem, kako potrebno je proučevati cerkvene in zgodovinske odnošaje slovanskih narodov, ter pravi: „Sedem milijonov Grkov, razkropljenih po vsem vzhodu, je obdano z velikansko množico sto milijonov Slovanov. Ti, oživljeni po spominu svoje nekdanje slave, in spojeni po krvi in besedi, plamteči mladostnega navdušenja, so namenjeni za to, da rešijo verska vprašanja prihodnjosti. Žene jih potreba enote, in ker hrepene, da razširijo svoj delokrog, pripravljajo Slovani z občudovanja vredno taktiko svojo cerkveno in politično nadvlado v vedno bolj razpadajoči osman-ski državi. Tu ne govorimo o tem, kako bodo Slovani dosegli politično nadvlado na vzhodu; a kolikor se tiče slovansko vprašanje verstva, smo prepričani, da bodo ob uri, od Boga določeni, Slovani izpolnili starodavne želje papežev v Vatikanu. Zato naglašamo, da je jako koristno za prospeh katoli-čanstva, ako proučujemo razne razmere slovanskih pravoslavnih cerkva in njih smotrov. A naše apostolsko delovanje se ne sme baviti le s sedanjostjo, ampak pozorno moramo zasledovati tudi tiste okol-nosti, ki bi mogle v bližnji bodočnosti preprečiti naše namene. Moremo-li zbuditi ljubezen do katoliške cerkve v srcih onih, ki so napolnjeni krivičnega sovraštva do nje, ako ne začnemo temeljito proučevati idealov onih, katere hočemo klicati nekoč s sladkim imenom nbratje"? Potrudimo se, da pro-niknemo i v najbolj skrito čutenje njihove duše!... Problem enote krščanskega sveta bodo rešili Slovani. Zasledujmo jih torej, ko iščejo krščanstva, manj servilnega, manj nizkega in praznega, kakor je razkolno. Pokažimo jim, da se rimska cerkev ne protivi njih opravičenim zahtevam; pokažimo jim v dejanju, da se nam po krivici očita, da ne poznamo njih narodnih običajev, karakterističnih znakov njihovega duha, hrepenenja njihovega srca. In črni mrakovi bodočnosti se razpode in jasneje zažari nebo pred očmi teh, kateri molijo, delajo in trpe za večno zmagoslovje Kristusovo in njegove cerkve!"
Predsednik Mac Kinley f. Ob anarhistovskem napadu n? /italijanskega kralja Umberta dne" 29. malega travna lanskega leta si pač nihče ni mislil, da bo temu žalostnemu dogodku leto osorej sledil že nov napad na vladarja, in še celo v svobodni Ame-
riki. Predsednik severno - ameriških Zveznih držav Mac Kinlev mu sledi kot prva, in Bog daj tudi zadnja žrtev anarhizma v letošnjem letu. — Bilo je dne 6. septembra, ko je predsednik v družbi nekoliko svojih svetovavcev obiskal veliko paname-riško razstavo v Buffalu ter imel pri tej priliki politično važen nagovor na zbrane poslušavce, ko se okolu 4. ure popoldne skozi gnječo prerine do Mac Kinleva neki čedno oblečen človek s črno ovito roko. Neznanec poda po ameriški navadi roko na nekoliko vzvišenem mestu sedečemu predsedniku, malo trenutkov pozneje pa dvakrat ustreli skozi črni robec na predsednika in ga smrtno rani. Ena kroglja je zadela Mac Kinleva v prsi, a ni prodrla kosti, druga  pa je  prodrla  želodec  in  obtičala v
Mac Kinlev, umorjeni predsednik Zedinjenih držav severnoameriških.
telesu Ranjenega predsednika so takoj odnesli v začasno bolnico v razstavi, napadovalca, 28letnega Leona Czolgosza, rojenega Poljaka, pa odvedli v zapor. Pri preiskavi je izjavil, da ni zadovoljen z Mac Kinlevevo vlado in da je bil napad nujno potreben. — Predsednik izpočetka ni čutil nikakih posebnih bolečin, in zdravniki so gojili vsak dan večje nade, da se jim posreči ohraniti predsednika. Le druge kroglje v telesu nikakor niso mogli zaslediti, da bi jo odstranili, in to je povzročilo predsedniku smrt. V groznih mukah je umrl predsednik Mac Kinlev čez teden dni, dnL 14. septembra zjutraj ob 2. uri. Zadnje njegove besede so bile: „Ne naša, marveč božja volja se zgddi!" — Truplo njegovo so pokopali dnL 19. sept. z velikim sijajem na državne stroške v "VVashingtonu. Pokojnik zapušča
644
To in ono.
mlado, a zelo bolehno soprogo in četvero nedoletnih otrok. William Mac Kinlev je dosegel starost 57 let. Porodil se je v državi Ohio ter se po dovršenih študijah posvetil odvetništvu. Kmalu seje priljubil ameriškemu ljudstvu. Izvoljen je bil v kongres ter tu iz-posloval zakon o varstveni carini, ki donaša mnogo koristi ameriški trgovini in industriji. V letu 1891. je postal Mac Kinlev guverner, po smrti predsednika Clevelanda pa je bil dnč 2. decembra 1897 s 7,123.324 glasovi izvoljen za predsednika Zedinjenih držav severoameriških. V „beli hiši" v Washingtonu je prevzel vodstvo vlade dne 4. marca naslednje leto. Ko je minila štiriletna doba, je bil dne 6. novembra 1900 iznova izvoljen na program: „Monometa-lizem in imperializem" ter vladal do usodnega dne. Mac Kinlev je Ameriko gospodarsko povzdignil in je iz Zedinjenih držav naredil mogočno velevlado. Za njegovega predsedstva so izvojevali Amerikanci krivično vojsko s Španijo, pa tudi s filipinskimi vstaši so pričeli novo vojsko, ki pa še danes ni končana. — Demokraška struja med ameriškim prebivalstvom z Mac Kinlevevo vlado ni bila zadovoljna, ker se je oziral bolj na koristi velike obrti, kakor pa na revnejše sloje; njen vzor je bil in je še Mac Kinlevev protikandidat Bryan. — Vodstvo vlade je za umrlim predsednikom do dne 4. marca 1905 prevzel podpredsednik, 4lletni Roosevelt, ker se volitev predsednika redoma vrši le vsaka štiri leta. Ko je nastopil vlado, je sicer izjavil, da hoče v politiki slediti Mac Kinlevevim stopinjam, toda ker je skrajno radikalen in bojevit, je pričakovati v ameriški politiki marsikaterih izprememb.
»Ritualisem" na Angleškem. Ko je Anglija odpadla od katoliške cerkve, so s silo odpravili iz cerkva tudi katoliško bogoslužje in se ravnali po luteranskem načinu, ki neče poznati lepih katoliških obredov. Zdaj pa se je v Angliji vkljub nasprotnim naporom vladnih krogov jako razširilo versko gibanje „ritualizma", ki zahteva zopet stare rimske bogoslužne obrede. Kako hitro se razširja „ritua-lizem", se vidi iz sledečih podatkov, ki jih je objavil francoski protestantovski dnevnik „SiecleK: Anglikanska cerkev ima v Veliki Britaniji 14.000 cerkva. Kadilo se je rabilo 1 1882. samo v devetih, danes v 381 cerkvah; maševalo se je po rimskem obredu 1. 1882. v 123, danes v 613 cerkvah; litur-gična oblačila so anglikanski svečeniki rabili 1.1882.
v 336, danes v 2026 cerkvah; pri „poslednji večerji" niso 1.1882. nikjer vliv?M vode k vinu, danes delajo to po rimskem načinu v 4030 cerkvah; 1.1882. je bilo le 2581 „ritualistiških" cerkvi, danes jih je že 8183. Oba glavna angleška cerkvena dostojanstvenika, škof londonski in nadškof canter-burvski, sta ^itualita". „Sičcle" dostavlja: „Če se ne ustavi to ritualistiško gibanje, izgubila se bo kmalu vsa državno-protestantovska Anglija v pa-pizmu" Mi seveda želimo, da bi to približanje h katoličanstvu ne bilo le zunanje po obredu in obliki, ampak iudi notranje po duhu in veri.
Velika snanstvena knjižnica indologa Maksa Miillerja, bivšega profesorja v Oxfordu, gre iz Evrope. V tej knjižnici je črez 10.000 knjig. V oporoki je določil rajni učenjak, da se knjižnica ne sme razdeliti. Ker je nobena evropska knjižnica ni hotela kupiti v celoti, kupili so jo Japonci. V mestu Tokio bo prideljena tamošnji vseučiliški knjižnici z imenom „Mullerjeva orientalska knjižnica".
Pankeltski shod. Vsi narodi se dandanes bolj ali manj zavedajo svojega pokoljenja in preiskujejo svojo zgodovino. Tudi med potomci nekdanjih Keltov se je zbudila narodna misel. Po dolgih pripravah se je meseca vel. srpana v Dublinu sešel pankeltski shod. V prastarih časih so Kelti prebivali v širnih pokrajinah od Avstrije do Atlantskega oceana in po celi Britaniji. Danes je od tega velikega plemena ostalo le še pet malo znanih narečij na najzapad-nejšem delu nekdanje keltske domovine. Keltski jezik še govore: Bretonjci na severozapadnem obrežju Francije z armoriškim, od drugih precej različnim narečjem, Irci, Škoti v gorah, prebivavci otoka Man in prebivavci pokrajine Wales v Angliji, ki govore kvmregsko narečje. Ti jeziki so postali že tako različni, da se Kelti raznih narečij ne morejo razumeti. Na Angleškem so šole že zelo izpodrinile keltščino, na Irskem jo govori komaj še tretjina ljudi. Če se ne bi bil pred desetimi leti zbudil „duh novokeltski", bi bila zdaj keltščina na Irskem morda že zatrta. Tudi Škoti in Waleščani ginejo. Posebno industrijska mesta zelo anglikanijo Kelte. Danes morda še 3\2 milijona ljudi govori keltsko. Zadnjih 30 let je njih število padlo za 10 %. Pankeltski shod bo pač pripomogel, da ta starodavni jezik ne izgine popolnoma v angleščini in francoščini.