3. r  y

'i ' - "i

'

■Ur’-; r:- %

' ■ ;

■ . ~ '  '

-

'. ■ • •••■':'• Y ■’ 'v;

,

. .. . r. . .

.r

^ 3 - 3 - *

• xj

v

- . > ■ ■■■ ■' : ■ .

*k/ ?■

. r. :  X ■•. >

'

c. v "

, iv^ ' ’>'  , 3 - >.. <. .. - .

■

■

"

E ^.v

'm  ,y!


• •• 'i- r -.V' i' 3’




ČLOVEK IN POL

ROMAN

SPISAL

IVO ŠORLI

o *><0O S 5~lo

LJUBLJANA 1903

ZALOŽIL L. SCtlftENTNER

Tiskal R. Šeber <j  Postojni.

Pred- in zagovor.

Il  lleni je danes jako težko pri srcu in potožiti
Ti hočem, d^gi moj, bodi že bralec ali bravec, svoje
bolečine.

Tako-ie je prišlo. Jaz sem si moral lani služiti
svoj kruhek po odvetniških pisarnah. Pisaril sem pri
dveh gospodih. Bil sem prvi za dečkom, ki je hodil
po koleke in papir, torej drugi od spodaj gor v obeh
pisarnah. Prvemu šefu je neka zlobna duša povedala,
da včasih poganjam Pegaza po zraku, zato me je
sprejel zelo nezaupno, češ, da taki ljudje radi strmijo
cele ure v zrak, mesto da bi delali. Obljubil sem
mu, da zamenjam Pegaza ž njim, in mož se je po¬
miril. Sedel sem v zadnji sobi z bledim človekom,
izgubljenim študentom, ki je prihajal redno po pol
ure prepozno v urad ter puščal zato zunaj v neki
luknji svojo suknjo in klobuk, da bi mislil šef, ako
bi ga slučajno videl, da je bil le za hipec zunaj.
Potem pa je imel v ustih ves čas kos kranjske klo¬
base in kos črnega kruha, in njegovega enakomernega
mlaskanja sem se privadil slednjič, kakor se človek
privadi urinega tiktakanja, da sem vznemirjen pogledal,
kaj da se je neki zgodilo, ako so se mu usta začasno
ustavila. Posebno vratolomno ga je bilo gledati, ako

je odvetnik nenadoma vstopil v našo sobo in ga
ogovoril. V trenutku je požrl vse, kar je imel v ustih,
da so se mu izbulile vodene oči in raztegnil že itak
debeli vrat, potem pa je odgovarjal, kakor da se ni
prav nič zgodilo. To je bilo pripisovati dolgoletni
praksi. Poleg naju je imel svoje mesto v tej sobi
tudi oni dečko, ki je bil še za mano. Z njim sva
pisala zaljubljena pisma na šefove pole, delo, ki nama
je prislužilo marsikak njegov hvaležno-zadovoljen po¬
gled, kakor me je že prej na gimnaziji radi pisanja
takih pisem stavil gospod profesor dr. Strantz sošolcem
za vzgled dijaka, ki si zapiše vsako učiteljevo besedo.

Tako je bilo v prvi pisarni. Ker sem pa človek,
ki hrepeni po napredku, in moj gospod šef ni
imel prav nobenega smisla za napredek v plačevanju
svojih pisarjev, preselil sem se k drugemu odvetniku,
upajoč, da bo ta boljši. V literarnih zadevah je
bil ta gospod popolnoma nedolžen in sprejel me je,
kakor vsakega drugega zemljana. Glavni moj namen
in pomen je bil v tej službi, kakor sem sprevidel
kmalu, da imponujem. Pametni odvetnik bo imel
vedno po dva pisarja odveč, da je videti z delom
preobložen, kajti to ljudem vedno imponuje. Nekdaj
sem si dal doma umeriti pri vaškem krojaču obleko
in mu zabičil, da jo do nedelje moram imeti, na kar
se mi je mož tudi pošteno primojdušil. V nedeljo
stopim k njemu v sobo in zagledam koj v temnem
kotu za veliko omaro naročeno obleko. »No ali ste
naredili?" sem ga vprašal. Skremžil je obraz v veliko
zadrego ter se opravičeval, da ni mogel in ni mogel,
ker je Hribarjevemu Petru in Podrobskemu Tončku
že prej obljubil. Mrcina ti krojaška! — zlagati se mi je
hotel, da bi jaz mislil, kako ga ljudje pritiskajo, pa ni
imel ves božji teden drugega posla.

V pisarni sem torej imponoval, drugega dela
itak nisem imel, samo neke stare račune sem moral

6

pregledovati in preskuševati na šefovo željo (da so
vsled moje revizije kaj boljši, ne jamčim) in kazalec
na uri sem naprej deval, da smo lahko udrli kakih
pet minut prej iz pisarne; to pa brez šefove volje in
celo proti šefovi volji, kakor sem sprevidel pozneje,
ko mi je odbil prošnjo za večjo plačo in obdržal
vsaki mesec oni petak v svoji železni blagajni z
motivacijo, da nimam pravice posegati silovito v na-
ravnopočasni tok časa.

Imponoval sem, pa gospoda solicitatorja, ki mi
je sedel nasproti sem opazoval, ali bi ga morda, ne
mogel kdaj porabiti za kak svoj spis. Pisatelju so
namreč vsi ljudje okrog njega le nekaki modeli, katere
neprestano študira in ki imajo, ako se sicer ne more
drugače okoristiti ž njimi, zanj le toliko veljave,
vkolikor bi mu mogli nekdaj služiti v kakem umo¬
tvoru.

Opazoval sem torej gospoda solicitatorja in uvidel
kmalu, da mož radi tega, ker me neprestano zbada
in šikanuje in ponižuje, res še ne zasluži, da bi mu
dal jaz za to nesmrtnost. Drugega itak ni bilo na
njem posebnega. Samo črko d je delal jako imenitno.
Ne oni d, ki se razlikuje od a samo s tem, da ima
podaljšano drugo debelico, ampak oni nemški d z
zastavico na vrhu. In te zastavice so bile istinito divne!
Kakor kaka bela planjava z malimi šotori in na njih
rudeče zastavice (gospod solicitator je pisal najrajši
z rudečo tinto), je bila pola, ko jo je odložil. To je
bilo na njem izrednega, drugega nič, zato ga ne
omenim nikdar več.

In ko sem tako opazoval gospoda solicitatorja in
se prepričal, da ni vreden pisateljskega črnila, prihajal
mi je vedno bolj pogosto na um gospod Gorečnik iz
prejšnje pisarne. To je bil čisto drugačen človek.
Vedno je bil dober z menoj in celo ljubimska pisma
mi je pustil pisati na šefove pole. Bil sem sicer

7

jako diplomatičen, kajti pisem na svojo ljubico nisem
nikdar naslavljal: »Sladko moje dete!' 1  ali kaj enakega,,
ampak vedno le: »Utok", »Priziv", »Revizija" i. t. d.,
toda enkrat, ko sem ravno dovršil enega izmed
teh listov, se je slučajno sklonil nad moje pisanje
in sprevidel takoj, da se gospodom dvornim svet¬
nikom na najvišji sodniji ne pošilja na koncu »tisoč
poljubov". No, bil je diskreten in molčal je. Samo
enkrat, ko je bil ravno prečita! nekaj mojih prvencev,
mi je rekel v jezi »pesnikun", česar mu pa nisem
vzel za zlo, ker je bila njegova drastična, dasi
nenameravana kritika opravičena in drugič me je
nazval »liričnega jurista", česar mu pa tudi nisem
zameril, ker je bilo duhovito.

Tak je bil in zdel se mi je vreden, da ga oveko¬
večim. Tega mnenja je bil tudi sam, kakor mi je
enkrat zatrdil, češ, da je zanimiv značaj. Predvčeraj
sem ga srečal in mu kot lojalen človek takoj naznanil,
da bo junak moje nove povesti. Videl sem, da sem
ga presenetil, a ob enem tudi zelo razveselil.

»Kako vlogo mi boste pa dali, no?" je po¬
izvedoval z nasmehom, kakor bi hotel reči: to vprašujem
le tako zaradi lepšega; meni sploh ni mogoče dati
vloge, razun posebno imenitne.

»Stvar je taka!" sem začel počasi. »Te dni sem
pregledoval nekatere naše liste zadnjih let in naletel
tudi na razne kritike. V teh kritikah stoji, da pisatelji
cesto hudo greše, ker hočejo pogosto sami govoriti
s svojimi čitatelji o različnih idejah in nazorih. To
je napačno! Pisatelj se ne sme siliti v ospredje nikdar,
dovoljeno mu je edino, da polaga svoje misli svojim
osebam v usta. Dalje, naj se pisatelji skrbno pazijo,
da ne zabredejo v kako poetično opisovanje in slikanje
narave, ker vse to, da je nepotrebna navlaka. Da
vam odkrito; povem, gospod Gorečnih, jaz sam vsega
tega ne urnem in ne priznavam. Vraga, kdo pa je

8

rekel, da moram jaz dati vso svojo duhovitost drugim
ljudem, da se potem šopirijo z njo po mojih delih!
Tisto »nepotrebno navlako" naj pa oni, ki mu ne
ugaja, pusti! No, pa naj bo, kakor hoče, kritiki so kritiki,
in pisatelji moramo ž njimi računati, ako hočemo
priti do slave, brez katere nismo nič. Zato hočem
spisati to novo svoje delo popolnoma po teh nasvetih.
Kakor veste, gospod Gorečnik, sem jaz jako duhovit
človek, in marsikaka ženijaina mi švigne skozi možgane.
Vse to prepustim v povesti vam, kajti jaz skozi vsa
tri leta, skozi katera se vrši dejanje, ne izpregovorirn
trdovratno niti ene besedice. Kaka zavidanja vredna
usoda vam je namenjena, koliko globoke modrosti
pojde iz vaših ust med naš mili narod, koliko bliskov
iz vaše glave bo čistilo, naše ozračje in bistrilo duše
našim ljudem! In ljudje bodo gledali za vami, pa
porečejo: »Vis ga, škrata, kdo bi bil mislil, da ima
ta navidezno bedasti človek takih za ušesom!" Toda
o naravi nobene, gospod Gorečnik!"

Solicitator je postal nekam zamišljen. Čuk! niti
navdušen ni!

»In kaj se zgodi v vaši povesti vse z mano?"
je vprašal z negotovim glasom po kratkem molku.

»Vi se zaljubite v lepo, a ubogo dekle. Tria bo
vas revščina, žena se vam seveda izneveri, umirali
boste sramote in lakote, slednjič postanete pijanec in
prav na koncu povesti se obesite."

Glava se mu je sklonila še niže.

»In če bi jaz ne maral biti vaš junak?" me je
vprašal boječe. Ha, nekdaj sem stal jaz pred tabo
tako, zdaj pa ti trepečeš pred menoj! sem si mislil.
Ha, kako krasno je biti pisatelj!

»Kaj, če bi ne marali biti moj junak?" sem
vzrohnel. »Kdo vas pa vpraša? Mislite, da pustim
radi vas celo povest. Ako boste pametni, spijeva
skupaj kak litrček sladke rebulje, ako nočete mi je

9

pa tudi vse eno! Še prositi bi vas moral človek, ali
sprejmete to veliko čast!"

Podal sem mu vkljub temu, da sem ga zaničeval,
mecensko-prijazno svojo roko ter odšel.

Danes pa sem dobil od njega pismo, in zato mi
je srce težko in zato moram potožiti svojo bol vam,
moje ljube bravke in ljubi bralci.

Pismo slove:

»Velecenjeni gospod!

Kakor tolovaj mirnega potnika ste me napadli
na ulici in mi hoteli vsiliti vlogo svojega junaka.
Jn kako vlogo! Gospod, jaz sem praktičen človek,
ki zna ceniti denar in se nikdar ne poroči z
dekletom, ki nima dote. In taka, da bi me še
sleparila z drugimi! To se more zgoditi le kakemu
bedastemu pesniku!" (Dobro me je švrknil!) »In
kar tri leta zaporedoma, naj Vam govorim o Vaši
filozofiji in Vaših idejah, o stvareh, katerih pameten
človek nikdar ne bo zahteval od mene, da naj
jih urnem in celo govorim o njih. Jaz moram
hoditi v pisarno, ako hočem živeti, ne pa mesto
Vas žlobudrati stvari, za katere se nikdar nisem
brigal. O naravi bi že še rekel kako, občutljiv
človek sem, toda o tem radi onih prokletih kritikov,
ki so Vam zmešali glavo, seveda »nobene besede«!
In kako postanem jaz pijanec? Ali ste mi Vi že
kdaj kaj plačali? Jaz Vam pač, in takrat ste bili tako
sladki kakor se sploh radi prodajate za pol litra'
vina in sleparite potem ljudi, kakor da take pla-
čevalce bogve kako cenite »le radi njih samih".
Ali ste me Vi sploh že kdaj videli pijanega? To
je grdo opravljanje, in ako potem stradam, ste
temu Vi krivi, ki me spravljate ob dobro mnenje
pri šefih, kateri takega človeka seveda ne marajo,
kakor ne marajo ljudi, ki pišejo med uradnimi

10

urami zaljubljena pisma." (Zopet ena!) „In ko me
spravile v nesrečo, kaj mi dajate za plačilo, da ste
me zlorabljali cela tri leta? Obesite me . . . Hvala
lepa za tako življenje! Ako me res ne čaka drugega,
nego do smrti po treh letih edino le žalost in
stradanje in na zadnje še vrvica, si raje prihranim
še ta tri leta in storim že danes, kar bi imel storiti
vsled Vaše dobrodušnosti še le takrat!

Ko dobite ta list, me ni več med živimi. Vi
me imate na vesti, Vi in oni trikrat prokleti kritiki!
Prokleti trikrat i Vi! V meni izgubi narod vrlega
domoljuba! Ali nisem bil jaz oni, ki je pri vsaki
priliki pobiral radodarne prispevke za narodne na¬
mene? Ali sem se kdaj brigal za kisle obraze,
ko sem hodil s krožnikom od mize do mize, ali
nisem radovoljno požiral vseh onih zbadljivih opazk,
da »človek ni že nikjer več varen pred temi vsiljivimi
narodnimi berači", ali nisem imel o vsaki mogoči
priliki svojega navduševalnega govora? Vse to
izgubi narod v meni vsled Vas! Moja kri naj pride
nad Vas in Vaše otroke!"

Vidite, to se mi je zgodilo danes, in zato mi
je pal mrak v srce. Po vsem mestu gre že govorica,
da se je obesil gospod Gorečnik, in kdo da je kriv
njegove smrti. Koliko sramote za-me! In z lepo po¬
vestjo je proč, kajti kaj bo povest brez glavnega
junaka!

Toda to sem si zapomnil! ... Ne ostane mi
torej drugega, kakor da zinem tudi sam včasi kako
vmes. Med tem se moji junaki lahko malo oddahnejo,
da se mi ne zaduši kateri sredi povesti . . .

11

I.

HCoriielija je sedela sama v lopici ob kraju pestro
cvetočega vrta. Včasi se ji je obrnilo veliko, temno¬
modro oko počasi ven na tiho, jedva vidno vzvalovljeno
morje, včasi je spremljal njen sanjajoči pogled nezavestno
po beli, malo prašni cesti hitečega pasanta, dokler se
ni skril za drevesi; potem pa je zopet sklonila ko-
stanjevolaso, nežno glavico in gledala v enomer svoj
mali čeveljček, in beli prstki so ji mehanično trgali
drobno stebelce, ki je sililo izmed bujnega, vso lopico
preprezajočega zelenja skozi lesene preke čez nizki
stol ob kameniti mizici.

Ali ji je bilo res tega treba? To ima zdaj za
svojo radovednost! In vendar se je moralo enkrat
zgoditi! Ali naj osemnajstletno dekle res še vedno
veruje tisto o štorklji? Ali naj se res še vedno smeši
o vsaki priliki? Tista neumna opazka včeraj v družbi!
Prav dobro je videla, kako je spravila vse v zadrego
ž njo, kako so se obrnile vse oči začudene v njo,

12

kakor bi hotele reči: ali je mogoče, da si še tak
otrok ali pa se le delaš? Da, da se le dela tako, bi
utegnil kdo misliti! In ako tudi ne, kak mučen molk
bi bil nastal, da ni bilo zraven Riharda, ki zna vedno
vse popraviti! In tisti odgovor, ki ga ji je dal, —
kakor odgovarjamo otroku, ki vpraša, česar mu ni
treba vedeti! In gospa Cvetkova se je nasmehnila tako
pomilovalno. Ona lahko, ki je že dva meseca poročena!
Zdaj ji je vse še le prav jasno, ko ve, kaj je na tem.
Zato pa je bilo tudi dobro, da je vprašala Julko.
Kake oči je imela takrat Julka! „Oprostite gospodična,
toda vam se vidi, da ste prišli še le letos iz samostana!
Za božjo voljo, v vaših letih so dekleta že matere
ip če niso . . . Veste kaj, to pa res ni nič! Ko sem
imela jaz osemnajst let! Ne zamerite, — ampak tak
otrok!"

In potem je sedla Julka k nji . . . sinoči je bilo
na kiopici zadaj za vilo ... in začela ji je pri¬
povedovati . . . Ako bi ne bilo tako temno, bi bila
gotovo zbežala. Saj je hotela še tako večkrat vstati,
toda nekaj jo je držalo kakor pribito poleg sobarice.
Drhtela je, dasi je bil tako topel večer in si skrivala
obraz v dlani ... In kako je pripovedovala Julka!
Ali ni mogla vprašati raje koga, ki bi ne bil govoril
tako . . . tako čudno . . . Dobro je čutila, kako se
je pomikala sobarica za njo, ko se je ona nekoliko od¬
mikala . . . Bala se je te ženske, vstrašila se je, ko
se je ozrla za hip v njene črne, žareče oči, a proč
ni mogla . . . Trepetala je bolj in bolj, in udje so
ji postajali težki, leni, in vendar jo je prešinjala

13

neka čudna, vroča slast ... Še le takrat, ko je iz¬
govorila sobarica ono grdo besedo, jo je kar vrglo
kvišku in zbežala je v svojo sobo in zapahnila vrata
za seboj . . .

Vrgla se je na posteljo in zaihtela . . . Nekaj
lepega, snežnobelega je ostalo zunaj v grdi, črni
noči . . . Njen čisti angel varuh plaka zunaj v temini,
ki je požrla njeno nedolžnost, in zlobni duhovi se
krohočejo po njenih belih stezicah v tihem parku
in plešejo svoje brezstidne plese tam zunaj ob njeni
klopici ... O Bog, o Bog! . . .

In brezmejen stud ji je zavalovel čez dušo. To
je torej tista skrivnost! To so tisti izpiti, bledi obrazi!
To so tiste ženske, ki se potikajo zvečer po ulicah s
pogledi, ki se jih je bala, še ko jih ni umela . . .
Vse gnusno, vse ostudno . . . Vse njene prijateljice,
ki so se že poročile, vse enake? ... Ali je mogoče? ...
In on, Rihard, da bi bil tak? Ne, on gotovo ne, on
ne sme, on ne more biti, kakor so drugi ... on
njen ponosni, blagi, plemeniti izvoljenec, njen bog.
In njena brata? Julij? Da, on je tako brezčuten, surov,
on morda, toda njen Viktor nikdar. Samo da Rihard
in Viktor nista, pa naj bo vse, kakor hoče ... In
če bi le bilo res? »Vsi, prav vsi možki in skoro vse
ženske! In zakaj tudi ne!" je rekla Julka. Jokala je
in proklinjala je to žensko. Ali je ni mogla posvariti,
ali je ni mogla tudi ona nalagati, kakor so jo drugi,
ki so ji bili dobri! . . . Zakaj, moj Bog, zakaj ji je
vzela njeno nedolžnost, zakaj jo je zastrupila s temi
grdimi besedami! . . .

14

»Vsi, vsi možki! In zakaj tudi ne!" In zakaj tudi
ne? Fej! . .. Pokleknila je ihteč pred Marijino podobo
in naslonila vroče čelo na klečalnik in molila, da bi njen
Rihard ne bil med onimi. Obrnila je oči zaupljivo v
Prečisto in jih plaho povesila. »Ti, Ti si tako brez¬
madežna, a jaz“ ... je zaplakala še krčevitejše.

Plakala in molila in trpela je vso noč, in še le
proti jutru jo je premagal sen. Gnusen hudič ji je
trgal belo obleko s telesa, in zbudila se je brezmejnega
studa in sramovanja ... Še le drugi sen ji je dal
nekaj miru.

Zbudila se je nekoliko mirnejša, toda bolela jo
je glava, in duša ji je bila še vedno vsa zbegana.
Julke niti ogovorila ni. Gnusila se ji je in večkrat
ji je hotela reči, naj zapusti hišo za vedno, a vsakrat
ji je zmanjkalo poguma.

Sobarica jo je opazovala sprva vsa začudena.
Bilo ji je neprijetno, da je govorila »s takim otrokom",
»o takih stvareh", za hipe se ji je vsiljevalo tiho
spoštovanje pred to nedolžnostjo, mehki spomini
na ono davno dobo, ko je bila ona še sama taka,
toda takoj je zopet začutila zlobno veselje, da je
potegnila to dušo bliže sebi, delo ji je dobro, da
ji ta nedolžnost ne bo več vsiljevala tako neprestano
misli o njeni lastni propalosti. »Eh, kaj! Bog ve, še
kaka boš, če se prav delaš tako!" se je nasmihala, a
njeni cinični nasmehi, so bili le včasi res cinični, pa
so zopet postali prisiljeni, nenaravni. Težko je čakala,
da bi jo Kornelija spet nagovorila.

Pri kosilu je bila Kornelija nenavadno tiha.

15

Julij se ni brigal zanjo, kakor nikdar. Čital je
med jedjo svoje časopise in le redko spregovoril
kako navadno besedo.

Tudi Viktor je molčal. Ogovoril jo je parkrat
a ko je videl, da se ji noče kramljati, je zopet umolknil.
Še le, ko si je prižigal že smodko po obedu, ji je
zopet pripomnil: »Ti Nela, škoda, da danes nismo
imeli rib! Včasi se nama ljubi govoriti, pa imamo
ravno ribe. In kadar je človek ribe, mora radi iglic
molčati. No, danes smo itak molčali!" se je nasmehnil.

»Oprosti mi Viktor, toda danes me res tako boli
glava!" se je opravičevala in mu gladila mehke lase.

»Lezi nekoliko Nelica, da ti odleže!" ji je pri¬
govarjal brat ljubeznivo.

Julij je vstal.

»Danes si pa duhovit! Skoraj, kakor tvoj genijalni
prijatelj Rihard! No, in zdaj bosta imela svoje senti¬
mentalne momente. Servus!"

Z ironičnim nasmehom je odšel. Nela in Viktor se
niti ozrla nista za njim. Vajena sta bila od vedno nje¬
govega zbadanja. Na ta način edino je kdaj spregovoril z
njima. Preziral ju je, kakor je preziral vse okrog sebe.

Viktor je šel v svojo sobo delat, Kornelija pa
je vzela knjigo in odšla v lopico na vrtu pred vilo.

Bolj in bolj se ji je vračal mir, in že nekam
težko je umela svojo sinočnjo vznemirjenost. Pač se
ji je zdaj pa zdaj vzbudil sinočnji gnus, zdaj pa zdaj
je še obžalovala svojo radovednost, a potolažila se je
takoj zopet, da je bilo dekletu v njenih letih neobhodno
potrebno izvedeti, kar je izvedela.

16

Ko je opravila popoldne svoje posle, vrnila se
je proti večeru zopet v lopo. Dala je Julki nekatere
ukaze, ki jih je sobarica izvršila s posebno točnostjo.
Pogledati je pa Kornelija še vedno ni mogla in od¬
dahnila se je kakor olajšana, ko je bila zopet sama
na vrtu.

Citati se ji še vedno ni dalo. Imela je preveč
opraviti s seboj, da bi jo bila zanimala sreča in ne¬
sreča drugih ljudi. Tudi morje danes ni moglo stalno
izvabiti njenih pogledov nase. Preveč je še valovelo
in kipelo v njej sami. Zato ji je bila glavica povešena,
in oči sanjavo uprte v njen mali čeveljček, ne da bi
ga videle.

Odločno je stresniia z glavo. Naj bo kar hoče,
kar je, to je! Naj bo tudi ves svet umazan in ostuden,
njej je dovolj, ako ji ostaneta Rihard in Viktor. Naj¬
bolje je, da vpraša zvečer še enkrat Julko, kaj da
sodi o Rihardu. Gotovo ji poreče, da je on popolnoma
drugačen človek, kakor vsi drugi, in pomirjena bo.

In vendar se je danes nekam bala Rihardovega
poseta. Ali bo neki mogla biti tako prostodušna ž
njim, kakor običajno? In ako upre svoje presunljive
oči v njo, ali ne spozna v njej neke izpremembe?
Zdelo se ji je vedno, da zna on brati vsakemu človeku
naravnost iz duše. In ona ni več tako čista, tako
nedolžna, kakor včeraj, in on to gotovo zapazi . . .

II.

Kornelija se je zdrznila, ko je začula njegov
sonorni glas. Pogledala je skozi zelenje. Z leve sem

17

2

od zaliva so prihajali Rihard, Viktor in še neki njej
neznan gospod.

Ustavili so se nedaleč od nje, toda njih pogovora
ni mogla slišati. Videla je samo okrog Rihardovih
ustnic oni njej znani čudni nasmeh, ki ga je imel
vedno, kadar je koga „vlekel", kakor se je izražal.
S tem nasmehom je govoril on z vsemi, kar jih je
ona poznala, razun z Viktorjem in še z dvema go¬
spodoma, ki pa nista zahajala k njim. Čutila je, da
smatra Rihard vse te ljudi globoko pod sabo, in se
mu zato ne da ž njimi resno govoriti. Samo kadar
je govoril ž njo, je bil njegov nasmeh popolnoma
drugačen, dobrohoten, poln milobe, in kadar sta si
stala nasproti z Julijem, je bilo v njem nekaj, česar
jo je bilo strah. Viktor ji je rekel nekdaj: „Kadar govori
Rihard z ljudmi, ki jih ceni, ni na njegovem obrazu
nič drugega, nego topla, blagodejna odkritosrčnost in
prijateljstvo, v družbi z vsemi drugimi se mu prikaže
okrog usten nasmeh. Ako govori z ljudmi, ki se mu
jih ne ljubi niti prezirati, leži v tem nasmehu nekaj
poredno šegetajočega, ako govori s takimi, ki jih
prezira, tiči v tem smehu nekaj ostrega, bodečega, v
pogovoru z ljudmi, ki jih sovraži, preže v njem strele,
ki čakajo, da zmeljejo nasprotnika, le kadar ga vidim
s tabo, je v njegovem nasmehu celo solnce mehke,
topeče toplote. Toda ta gorki nasmeh, je vendar le
nasmeh in ti stremi po tem, da se bo moral umakniti
onemu gorkemu izrazu, ki ga ima za ljudi, ki jih
ljubi in visoko ceni!" No, in ona je potem povedala
Rihardu pod obljubo, da je ne izda bratu, kaj ji je

18

Viktor rekel o njegovih nasmehih in prosila ga, naj
se v pogovoru z njo ne smehlja, ker meni Viktor,
da bi jo potem bolj cenil, ako bo na njegovem obrazu
oni gorki izraz. Toda Rihard se ji je le veselo za¬
smejal in jo poljubil. „Ti otrok ti!" ji je rekel, a
smehljal se je potem ravno tako, kakor prej. Potožila
je to Viktorju in mu priznala, da je povedala Rihardu,
kaj da je on rekel o njegovih nasmehih. Tudi Viktor
se je zasmejal, potem pa jo je poučil, kaj je on prav¬
zaprav mislil s svojimi besedami. Kako jo je bilo
sram, za kako neumno jo je moral Rihard imeti!
Zdaj pač razume tisti njegov nasmeh, a truditi se
hoče resno, da bo govoril z njo tako, kakor z Viktorjem.
Ta Viktor mora biti pa res duhovit človek, da ga
Rihard tako ceni! Že zato ga je brezmejno spoštovala
in ljubila.

Tega ubogega gospoda pa Rihard gotovo prav
brezusmiljeno obdeluje, tako prezirljivo se smehlja in
tako dobre volje je videti, si je mislila. In Rihard je
vedno dobre volje, kadar dobi tako žrtev. In Viktor
se tudi smehlja tako tiho, zadovoljno, kakor ima navado,
kadar Rihard iz koga norce brije. Viktor ji je rekel,
da nikdar tako ne uživa, kakor v takih trenutkih.
„Nobene ne rečem!" ji je dejal. „Ako pa vidim, da
bi znal tak revež zapaziti, kam ga Rihard prav¬
zaprav tira, pa naredim resen obraz in rečem kako
pametno. Tako se mi zdi, kakor da vrne kak priganjač
zajca, ki jo je hotel že popihati, zopet lovcu pred
puško!" Taka dva poredneža sta ta Rihard in Viktor!
No, in njej je včasih tudi ugajalo v taki družbi, ako

10

2*

ni' bil Rihard že preneusmiljen, toda s tem gospodom
bi vendar ne smela delati tako. Tako lep je in tako
eleganten! Ravno bogve kako neumen tudi ni videti,
njegov obraz ni tako zadovoljen, kakor so bili obrazi
onih ljudi, ki Rihardovih puščic niso čutili, ker so
imeli pretrdo kožo, njegov obraz je celo zelo temen.
Najbrže si samo pomagati ne zna. Kdo bi pa tudi
prišel vokom takemu jeziku, kakor ga ima Rihard!

Nekaj, kakor usmiljenje je začutila Kornelija do
lepega neznanca in prvič neko nevoljo do Riharda.
Ali res ne more pustiti nobenega človeka pri miru?
Zato pa ima tudi toliko sovražnikov!

Trojica je začela korakati počasi dalje. Neznanec
v sredi, Rihard na desni, Viktor na levi.

Dobili so se popoldne v kavarni. Egon pl. Plesich
je služil prej na Kranjskem, zdaj pa je prišel k na¬
mestništvu v Trst, „tukajšnje življenje študirat", kakor
je rekel. Odšli so nekoliko na izprehod in zdaj so
se vračali.

Po nekaterih korakih so se zopet ustavili. Kornelija
je videla, kako so se ozrli na vilo in zdelo se ji je,
kakor da iščejo Rihardove oči njo. Vstala je hitro in
stopila na stol, pa pogledala čez ograjo. Gospodje so
jo pozdravili. Kornelija je videla, kako je ostal ne¬
znančev pogled dolgo časa na njej. Potem so stopali
zopet dalje. Še enkrat se je ozrl tuji gospod.

„Krasno dekle!" je vskliknil pl. Plesich vesel, da
je lahko spremenil pogovor, kajti Rihard je začel ravno

20

občudovati njegove rokovice, katere je imel nataknjene,
dasi solnce niti najnežnejši polti ni bilo več nevarno.

„Moja sestra!" je rekel Viktor kratko.

„Tvoja sestra? In ta lepa vila je vaša? A, a, a!"
je kimal Plesich.

„Imenitna punica, Plesich! Viktor ali mu jo daš?
Plemenito sestro dobiš!" se je norčeval Rihard.

„Eh, jaz pridem itak vedno prepozno!"

„Ti ne moreš priti nikdar prepozno!" se mu je
poklonil Rihard.

„Cuj Viktor!" se je obrnil Plesich do njega, kakor
da ni slišal Rihardove opazke. „Jaz sem sedaj popol¬
noma sam v Trstu. „Ali bi mi ne dovolil,da te kdaj
posetim? Jaz sem vajen družabnega življenja in menda
ti ne bom nadležen?"

„Nasprotno! Pridi jutri koj po kosilu! Ob treh
imam jaz že šolo, a do takrat se lahko kaj pomenimo",
je odgovoril Viktor, a videlo se mu je, da ni posebno
vzradoščen. „In ti, Rihard, prideš še le podnoč?"

„Jaz sem do šeste v bolnišnici!" je odgovoril Rihard.

„A propos! kdaj pa kosite?" je vprašal Plesich
Viktorja.

„Po stari domači šegi o poldne!"

„0 poldne že? Dobro! Pridem!"

„Kdaj diniraš pa ti?" ga je vprašal Rihard. „Šele
ob dveh, kakor na Dunaju?"

„V naši familiji smo vedno ob dveh. Moj želodec
je konservativen, čemu bi izpreminjal?"

„Prav praviš! Za teh par let, ki ti še manjkajo
do dvornega svetnika se res ne izplača. Dvornim

21

svetnikom se pač ne spodobi jesti, kakor drugi ljudje!"
je pristavil Rihard svečano.

Sovražen pogled je švignil iz Plesichevih oči
na Riharda.

„Tvoj jezik je še vedno stari!" se je nasmehnil

kislo.

„Kakor tvoj želodec! Kar na človeku tvori in¬
dividualnost, se nikdar ne izpremeni!"

„Ako bi bil pa jutri jaz kakorkoli zadržan, človek
mora biti vedno pripravljen na vse!" je nadaljeval
Plesich in videlo se mu je, kako težko je požiral te
Rihardove opazke, kar je pa vendar raje storil, nego
da bi reagiral, ker je vedel, da bi dobil le novo
pljusko. „Ako bi bil jutri zadržan, piši mi, kdaj te
drugače ne motim. Evo ti mojega naslova!"

Podal je Viktorju posetnico, in Rihard se je slučajno
ozrl nanjo.

„Kaj, Plesich? Egon pl. Plesich?" se je zavzel,
in žile na sencih so mu zarudele. „Ali nisi bil še
na univerzi pošten slovenski Plesič?"

Plesich je prišel v zadrego.

„Plesič ni pravilno, se mi zdi!" je odgovoril skoraj
jecljaje. „Slavni slavist Miklosich se je pisal tudi . . .“

„No, da, imata z Miklosichem vsaj enake konce!"
ga je ustavil Rihard mirno, kakor da se mu zdi škoda
vsakega razburjenja pri takem človeku, in ironični
nasmeh mu je zopet zatrepetal okrog usten.

„Naša familija" ... je nadaljeval Plesich, kakor
da ga je vendar malo sram, da je videl Rihard njegovo
posetnico in da čuti potrebo, kako bi se opravičil.

22

„Kaj vaša familija!" je vsplamtel zopet Rihard.
„Vraga se je tvoj ded, pošten gorenjski kmet brigal
za Miklosicha in njegov ch. Vsaj ne . . .“

„Jaz se s teboj ne bom prepiral!" ga je prekinil
Plesich, in glas mu je drhtel srda. „Tebi sploh nisem
odgovoren, kako se pišem in nikomur drugemu tudi
ne! Z Bogom!"

Podal je svojo sedaj slečeno, belo, skrbno ne¬
govano roko z dolgimi nohti najprej Viktorju in potem
tudi Rihardu, ki mu jo je stisnil krepko.

Plesich je odhitel z elastičnimi koraki, ki so imeli
pa vendar nekaj sličnosti s skakljajočo hojo čilih, spočitih
konj. Rihard in Viktor sta se obrnila nazaj proti vili.

„Zdi se mi, da sem se zadel ob njegove kremplje.
Takim marijonetam človek še roke ne more dati!"
je spregovoril prvi Rihard ter si gledal dlan, na kateri
je bila res mala zarezica. „Ali si jo videl šlevo? Se
svojim poštenim pradedom pači pošteno ime! Familija,
familija!" je oponašal Plesicha.

„Nekoliko preveč ga pa tudi ti pritiskaš! Pomisli,
da se nismo videli cela tri leta, ti ga pa vihaš, prav
kakor si ga na univerzi!" je pripomnil Viktor.

Rihard se je ustavil in ga pogledal.

„Povej mi ti človek, ali se ti take karikature ne
gnusijo?"

„Gotovo! Meni se gnusijo skoro vsi tisti ljudje,
ki se gnusijo tebi. Toda, oprosti, da se izrazim malo
krepke . . .“

„Prosim, prosim!"sejenasmehljal Rihard.„Krepkih
stvari se nikdar ne bojim!"

23

Tudi Viktor se je nasmehni!.

„Torej, da povem krepko: razlika med nama
je proti takim ljudem le ta, da jaz pljunek, ki ga
imam v ustih raje požrem, ti pa ga zalučiš onemu
naravnost v obraz."

„Dobro, jako dobro! Toda jaz ne bom požiral,
ker se mi zdi škoda mojega želodca, dasi ni taka
aristokratski, kakor je oni gospoda Egona pl. Plesicha,
drugič pa jaz ne morem prav ničesar za to, ako sa
skoro vsi obrazi okrog mene sami pljuvalniki!"

Viktor se je nasmehnil.

„Tebi je torej Plesich posebno zopern?" je vprašal
po kratkem molku.

„Posebno, prav posebno!"

„Moja simpatija tudi ni, a zdi se mi vkljub vsej
omejenosti dober človek!"

„Potem se dvojno motiš!" je odgovoril Rihard,
in videlo se mu je, da je svoje stvari gotov. „Prvič
Plesich nikakor ni tako neumen, kakor bi kdo mislil,
celo jako navihan človek je, kadar se gre za lastne
koristi, drugič pa glede na tvojo sodbo o njegovi dobroti
ne morem biti istega mnenja, ker se mi vidi ta človek
popolnoma sebičen. Morda, da se mu včasi srce tudi
docela stopi samega usmiljenja, a ruvati se ž njim
za košček kruha, bi se ne hotel niti jaz, ki imam
drugače krepke pesti, ker bi se bal, da se mi izvije
za hrbet in me tam rani z zastrupljenim orožjem.
Taki ljudje so kakor psi. Biješ ga lahko, kakor ga
hočeš, samo zvijal se bo in cvilil, a poskusi mu
vzeti kos mesa iz gobca, in takoj se zakadi vate!"

24

Viktor je molčal. Zdelo se mu je, da pred tremi
leti, ko je občeval s Plesichem, še ni bil zmožen
samostojno soditi, zato ga je hotel sedaj opazovati
in študirati. Preveč je tudi cenil Rihardovo mnenje,
da bi si bil upal ugovarjati, predno se je na svoje
oči prepričal, v koliko je vtemelje'no.

Prijatelja sta prišla do vile.

III.

„Kje je gospodična Nela?" je vstavil Rihard Julko,
ki je hotela mimo njega v hišo.

„V lopi menda, gospod doktor!" je odgovorila
in ga pogledala s poželjivimi očmi.

Viktor je rekel, da odloži klobuk v svoji sobi,
zato je odšel Rihard sam v lopo.

Kornelija ni slišala njegovega prihoda. Zarudela
mu je dala svojo roko. Rihard jo je poljubil na

ustnice in jo še le potem pazljivo pogledal.

„Kaj pa ti je, Nelica?" jo je vprašal začuden,
ko je videl njeno zmedenost.

„Glava me boli ves dan. Že Viktor je rekel, da
sem danes dolgočasna! Kako imaš že zopet klobuk!"
je hitela, da bi obrnila pogovor na kaj drugega

in mu potisnila klobuk bolj nazaj, kakor je njej

ugajalo.

Viktor je vstopil in sedel na stol.

„Kdo je bil tisti gospod, ki je bil z vama?" je
vprašala Nela in se spustila poleg Riharda.

„To je bil sam gospod Egon plemeniti Plesich
s ch na koncu, sin c. kr. dvornega svetnika neplemenito

25

rojenega Jožefa plemenitega Plesiča, sedaj koncipist
pri visokem namestništvu v Trstu!" je deklamoval
Rihard patetično. „Na vseučilišču je bila Viktorju in
meni visoka čast, občevati z bodočim gospodom dvor¬
nim svetnikom!"

„Ti ubogi Lojzek, kako se ti je prikupil, Rihard!"
se je zasmejal Viktor.

„Lojzek? Zakaj Lojzek? Ali nisi rekel Egon!"
je poizvedovala Kornelija.

Prijatelja sta se zasmejala.

„Veš, tako smo mu pravili na univerzi!" ji je
pojasnil Viktor.

„Zakaj pa? Zakaj ravno Lojzek?"

„Hm, zato . . . zato, ker je bil tako pridkan,"
se je smehljal Viktor malo v zadregi. „Zato, ker je
bil drugačen, kakor mi. Ker ... no, ker ni delal
vseh tistih neumnosti, kakor mi."

„Ampak lep je vsaj, zelo lep!" je rekla Nela,
ne da bi si mogla prav razlagati, zakaj se ona dva
smejeta.

„Lep?" je vprašal Rihard zategnjeno. „Viktor, ali
se zdi tebi Plesich lep?"

„Meni? O tem pa res pri njem nisem nikdar
premišljeval. Ne, meni njegov.obraz ne ugaja!" je
pristavil odločno.

„Lep! Kaj se pravi to lep?" je začel Rihard malo
razburjeno. Jezilo ga je vedno, ne da se je sam po¬
polnoma tega zavedal, kadar je bila nevesta drugega
mnenja, kakor on, tudi če ni ugovarjala. „Lep je
možki, ki je prvič lepo vraščen, drugič pa, ki ima v

26

obrazu nekaj individualnega, neko krepko, svojo potezo.
Zato more biti lep, zanimiv edino le inteligenten mož,
ki se mu odseva duša na obrazu. Plesicheva lepota
je lepota onih voščenih gigrlov, ki stoje po manu-
fakturnih izložbah. Pravilen nos, belo čelo in lice,
lepa brada, kodrasti lasje, a duše nikjer!"

V Neli se je dvignil upor. Ali se mora res v
vsem klanjati svojemu zaročencu? Kakor kakega otroka
jo tako od strani ošteje. Njej je Plesich ugajal, kaj
njej mar, ako je on zopet drugega mnenja, kakor ona!

„Meni vsaj ugaja e basta!" je vskliknila trmasto,
toda zadnje besede so se ji že zamajale. Bala se je
vedno njegove, kakor se ji je zdelo, silovite odločnosti,
in čudila se je sama sebi, da se mu upa ugovarjati.

Rihard je umaknil desnico, ki jo je imel rahlo
ovito okrog njenega pasu, in oko mu je za hip vsplamtelo.
Toda nasmehnil se je koj na to ironično in se zleknil
leno na stolu nazaj.

„No, saj je tudi na Dunaju mnogim ugajal.
Tiste plitve pirnice, ki so stanovale v istem nadstropju
z nama, so bile vanj kar zatelebane," je rekel počasi,
proti Viktorju obrnjen.

Nelo je zapeklo. Čutila je že davno, da jo ima
za plitvo žensko in da se sklanja k njej le kakor kak
usmiljen, brezkončno prizanesljiv bog, toda tako jasno
ji tega ni povedal še nikdar, ker se mu ni upala še
nikdar tako drzno upirati. Zapeklo jo je in ob enem
razsrdilo. Ali ni ona res prav nič, da se ji upa kaj
takega zabrusiti v obraz! Ali se ne trga zanjo pol
mesta radi njene lepote in bogastva, on se pa zato

27

niti najmanje ne zmeni, kakor da je res priklenjena
nanj in ne prosto dekle, ki lahko izbira izmed naj¬
boljših mladeničev. Grlo se ji je zadrgnilo, ko so ji
silile nove uporne besede na dan, bala se je njegovih
plamenečih oči, toda neki neukrotljivi ponos in srd
sta zmagala in pretrgano, skoraj hripavo je odgovorila:

„Meni pa se zdi, da lahko ugaja tudi globoki,
ne samo plitvi ženski!"

„Takih žensk mnenja o njem doslej še nisem
slišal!" je rekel Rihard z glasom, ki se ji je zasadil
v srce, kakor oster, ledenomrzel nož. Vstal je. „Sicer
danes nimam časa debatirati o Plesichevi lepoti, čaka
me boljše in hvaležnejše delo. Z Bogom Viktor!" se
je obrnil najprej proti prijatelju.

Viktorju je bil ta prizor silno mučen. Povspel
se je bil do redke objektivnosti. Ako bi se bila sprla
s kom njegova pokojna, brezkončno ljubljena mati
ali njegov pokojni oče, bil bi zmožen v srcu pritegniti
tudi najhujšemu sovražniku svoje družine, ako bi imel
slučajno ta prav, in premotila bi ga ne bila ljubezen
do svojcev v pravični sodbi. Tu pa je imel pred seboj
spor med dvema bitjema, ki ju je na svetu najbolj
ljubil. Moral je biti mnenja prijateljevega, a bolelo
ga je, daje izrazil svojo sodbo o sestri tako brezobzirno.
Res, da je storil Rihard to v razburjenosti in ni tako
hudo mislil, kakor govoril, a poznal je prijatelja pre¬
dobro, da bi ne bil vedel, kako mu pride tudi v
jezi le to na usta, kar živi v njegovi duši in naj si
bo še tako globoko notri in neznatno. Sestra je bila
edino bitje na svetu, o katerega duševnih zmožnostih

28

ni nikdar premišljeval. Bila mu je sestra, sestra z vso
brezkončno poezijo tega imena, in to mu je bilo
dovolj. Kaj misli o njej Rihard, ni nikdar mnogo
premišljeval. Rihard je bil pač človek, ki je s tem,
da je izbral izmed vseh deklet njo za svojo bodočo
družico, povedal vsemu svetu dovolj jasno, kaj misli
o njej. Čudno ga je torej zabolelo, ko se mu je
hipoma zazdelo, da bi utegnil Rihard sestro celo
prezirati. Da bi se zdela prijatelju Nela kaj izrednega,
si ni nikdar domišljeval, a da jo ceni više, nego vsa
druga dekleta, se mu je zdelo samo po sebi umljivo.
In težko mu je bilo zdaj, ko je pomislil, da ta prizor
ni bil po tem, da bi sestro v prijateljevih očeh po¬
vzdignil. Nela se je obnašala otročje-trmasto, neumno.
In morda bo Rihard, ki je vajen pri vsakem človeku
sklepati iz najmanjših potezic na njegov značaj, izvajal
iz teh nepremišljenih njenih besedi najtežje, najdaleko-
sežnejše zaključke! In vendar, če zdaj dobro premisli,
Nela nikakor ni plitvo, prazno dekle. V njej je toliko
treznega razuma in toliko globokega čustva! Kako
jo je pač mogel zadeti sicer fini Rihard s takim- krutim
očitanjem! V Viktorju se je porajalo nekaj, kakor ne¬
zadovoljnost s prijateljem in ob enem tudi nezadovoljnost
s sestro, ki se hoče meriti s takim človekom. Sam
ni vedel, za koga bi se mu v tem sporu odločilo
srce. Da bi se bila sprla sestra s kakim njemu tujim
človekom, in bi imel ta prav, postavil bi se bil z
razumom na njegovo in srcem na njeno stran. Tu
pa je ljubil oba enako, in boj srca z razumom je
vedno lažji, ker stojita oba vsak na svojem mestu,

29

kakor boj srca s srcem samim, ko zasumi in se pre¬
plavi vse v človeku . . . Preprečiti tega spora ni
mogel, ker je prišel prenenadno in se je izvršil pre¬
hitro, da je bil sam nekam omamljen po njem, in
ga je Rihard, ko mu je podal desnico, zbudil iz
nekake osuple otrplosti. Tačas pa mu je prišla hipoma
misel, da je najbolje, ako pusti sestro in prijatelja
sama, da se morebiti še spravita, ker je vedel da bi
Nela trpela, ako odide Rihard tako.

Vstal je zato naglo, podal prijatelju roko in odšel.

Rihard je stopil k Neli, ponudil ji roko in rekel
hladno:

„Do svidenja, Nela!"

Nela se je bila vstrašila svojih zadnjih besedi
in verjeti ni prav mogla, da jih je sama izpregovorila.
Tudi nje se je oklenilo nekaj, kakor težka omrtvelost
in brezpremično je obsedela, ko je on vstal.

Zdaj pa, ko jo je ogovoril, je planila kakor za¬
deta po koncu in ozrla se mu je plašno v obraz.
Od ramena večji kakor ona je stal pred njo, krepek
in silen. Strmela je nemo vanj. Tako ga ni gledala
še nikdar in nikdar ga ni še tako videla. Da, to so
bile tiste izrazite poteze v obrazu, o katerih je go¬
voril ... Te presunljive, blesteče, zdaj tako mrzle
oči, ta drzno vpognjeni nos, ta ponosna, zdaj tako
trda ustna, te dve potezi okrog njih, govoreči o ne-
vpogljivi, železni volji . . . Pred tem človekom mora
strepetati in se zgruditi vsaka, prav vsaka ženska in
ako bi ga tudi ne ljubila, udati se mu mora vsaka
drhteča in hrepeneča, na življenje in smrt, iz samega

30

strahu pred silno močjo njegove duše, ki govori iz
vsake potezice. Vsaka, ako on le hoče! In ta mož
je izbral baš njo izmed teh vseh! In ona, šibko,
vsakdanje dekle se mu upa ustavljati! „To ti je dečko!"
ji je govoril Viktor o njem, še predno ga je poznala.
„To ti je človek in pol, kakor imenujejo take ljudi
v Beli Krajini!" Da, to je človek in pol in ta človek
je njen!

Rihard jo je gledal neprestano. Videl je v njenih
očeh, kaj se godi v njeni duši, videl je v teh široko
odprtih lepih očeh plameneti lepo, silno, k njemu
hrepenečo, pred njim trepetajočo in ugasujočo in zopet
kvišku k njemu vspenjajočo se himno svoji vse po-
koreči, neodoljivi moči, svoji neomejeni, kraljevi oblasti,
veličastvu svoje duše, videl je v teh očeh skromno,
boječo, usmiljenja prosečo molitev spokorjenega zem¬
ljana k svojemu bogu, ki zaupa v njegovo brezkončno
dobroto ...

Sladko čustvo zadovoljnosti je zaplalo čez njegovo
dušo, mogočna prša so se mu še bolj razširila, in
postava se mu je vspela še ponosnejše, in ledeno-
hladni obraz se mu je začel tajati pod bajno toploto
v njegovem srcu ...

„No, Nelček!" ji je šepnil mehko in jo prijel
za okroglo, nežno bradico.

Skozi celo telo ji je šinilo kakor električni
tok in z nerazumljivim krikom mu je vrgla roke
okrog vratu, in ustnice so jo spekle, in vspela se je
strastno po njem navzgor, da bi si jih ohladila na
njegovih . . .

31

Za hip se je vzravnal še enkrat, vse telo se mu
je zganilo, potem pa jo je stisnil s silno močjo k
sebi, da je stokala pod njegovimi poljubi . . .

Spustil se je počasi na stol, in ona se mu je
naslonila omamljena na prsi. Gledal je pred se in
ona je čutila, kako se mu je roka drhteč ovila nje¬
nega pasu.

Solnce se je pogrezalo počasi v morje, in tiho
valovje je plamenelo v rudečih, vse tja ven razlitih
ognjih . . .

Nela se je ozrla na Riharda. Oko mu je počivalo
nepremično na tej krasoti, niti trenil ni.

Rahlo mu je naslonila glavico na rame. Zdelo
se ji je, da se razliva tisto, kar se godi zdaj v njem,
tiho in veličastno tudi v njeno dušo, da gleda ona
sama z njegovimi očmi v ta bajni čar, da čuti z nje¬
govo dušo to lepoto ... „V takih trenutkih sem
kakor otrok/' ji je rekel nekdaj, ko sta gledala sama
solnčni zaton ... In ona je čutila, da je zdaj otrok
in ljubila ga je v takih hipih brezkončno, ker se ga
otroka čisto nič ni bala, ker je čutila, da mu je zdaj
najbliže . . .

Solnce je zašlo, in tihi vetrički so se priplazili
od nekod in rahlo so se dobrikali okrog lica in komaj
slišno so se igrali z nežnimi lističi. Toda postajali
so bolj in bolj objestni in prešerni in vsiljivi in
začeli so trgati oslabelejše listje in se poditi ž njim po
zraku. Morje je postalo temno, črno . . .

Rihard je vstal.

32

„Hladno je, in takega nočnega morja, ko še ni
zvezd v njem, nimam rad. Čas je že da odrinem.
Še en lep poljubček!"

Gledala je za njim, ko je odhajal mimo ograje
proti mestu s klobukom v roki in na lahko upognjeno
glavo.

Za hip ji je zopet prišla grda misel o tem, kar
ji je povedala sinoči Julka. Ne, on ni, to ni mogoče!
Kar Julko povprašam, pa mi poreče, da on ni tak.

Polglasno je zapela veselo pesmico in odhitela
v hišo.

IV.

Kornelija je imela zopet težko, prečuto in pre¬
jokano noč za seboj, in obrazek ji je bi danes ne¬
navadno bled.

Julki so sinoči kar oči zableščale, ko je napeljala
Kornelija boječe pogovor tja, kjer ste ga predsinočnem
pustile. Aha, si je mislila, torej ni jezna name in tudi
ta svetnica rada sliši kaj enakega. Kakor skoro vsi
moralično docela sprijeni ljudje, je občutila tudi ona
neko posebno naslado na opolzlih pogovorih in veselila
se je že na vse ono, o čemur se bo lahko odslej
pomenkovala s Kornelijo.

No, spoznala je takoj, da se je zmotila. Korneliji
ni bilo za take vrste pikantnosti, želela je vedeti edino,
kako sodi ona v teh stvareh o Rihardu. To je torej,
kar te vznemirja, si je mislila, in v njej se je zbudilo
divje veselje, sama skoraj ni vedela zakaj. Zaljubila
se je bila v Riharda tudi ona sama. Ne, ni bila tako

33

s

neumna, da bi bila pričakovala, naj pusti radi nje
Kornelijo, tega si niti želela ni, a dala bi bila vse,
kar je imela, za nekaj ur ob strani tega moža. Videla
je, da ume njene vse nudeče poglede, kadar ga je
srečala, toda on je šel vselej s ponosnimi koraki in
ironično-odklonljivim nasmehom mimo nje. Poželenje
in sovraštvo se je borilo v njej. Ono, kar je čutila,
ko ga je videla z gospodično, ni bilo ljubosumnost
in nje ni sovražila, toda njega, ki jo je zametoval,
preziral, njega je sovražila in vendar vedno bolj divje
hrepenela po njem . . .

In zdaj jo je vprašala Kornelija o njem. Čutila
je samo temno v sebi, da mu mora škodovati, in
zazdela se ji je tudi Kornelija zdaj prvič rivalinja, radi
katere jo je preziral in katero mora trpinčiti, kolikor
le more. In z besno strastjo in slastjo, ji je prizadevala
rano za rano, in njeno ihtenje jo je omamljalo z
novo ji razkošnostjo. „Lojzka" da sta imenovala
Rihard in Viktor gospoda Plesicha? Da, to je jasno:
gospod Plesich je bil morda edini med vsemi drugimi,
ki ni živel tistega grdega življenja, kakor drugi, o
Viktorju si tudi ne more misliti kaj takega, toda
drugi gotovo, gotovo vsi. Saj se mu vidi že na očeh,
gospodu Rihardu! Take oči imajo samo razuzdanci . . .
Posebno medicinci morajo biti že vsled svojih študij
vsi pokvarjeni. Sicer pa to ni nič tako hudega, je
nadaljevala, ko je videla, da je Kornelijo s svojimi
besedami že preveč potrla. Zasmililo se ji je naenkrat
trpeče dekle in rada bi bila zopet popravila, kar je
storila. Zdaj, ko jo je videla tako šibko pred seboj,

34

storila bi bila vse zanjo, da bi jo zopet potolažila.
Bila je izmed ljudi, ki ne morejo videti veselega
ptiča v zraku in streljajo nanj, dokler ne pade zadet
pred nje, potem so pa prvi, ki ga Ječijo in mu skusijo
na vse načine zaceliti rane, ki so mu jih sami pri¬
zadeli. To ni nič tako hudega, je hitela. Kdo bo pa
tudi od že skoro tridesetletnega moža pričakoval, da
ni vžil še ničesar od življenja, posebno ko so vsi
taki. Radi tega je lahko še najboljši človek.

Kornelija je ni poslušala več. Težko in počasno
se je vlekla v svojo sobo in se spustila tam v svoj
naslonjač.

Vse, vse bi bil Rihard že lahko storil, le tega mu
ne more prezreti, vse drugo bi ji mogel kdo povedati
o njem, le tega ne more preboleti. Spominjala se
je zdaj vsega, kar so ji govorili v samostanu o ne¬
čistosti, česar takrat ni prav dobro umela, a ji stopa
zdaj jasno pred oči. Vsem bo odpuščeno, samo njim
ne, ki skrunijo tempelj svetega Duha! Izmed vseh
grehov je ta najgrši, Bogu najbolj zopern, in nobenega
ni kaznoval tako strašno, kakor tega! Tako so jo učili.
Gnusne scene so se ji vsiljevale, videla je neprestano
Riharda med zavrženimi ženskami . . . Izpod studa
in žalosti se ji je dvigala tudi jeza na površje duše.
Zdaj ko se je napasel vseh umazanih strasti pri de¬
klinah, zdaj pride kakor kak čisti bog k njej, tiste
ustnice, na katerih, so visele podle vlačuge, podaja
zdaj milostno njej! In ti ljudje zlorabljajo ime angelj-
skega mladeniča, svetega Alojzija v to, da zasmehujejo
one, ki nočejo v ono blato. Misli so se ji ustavile

35

3 «

za hip pri Plesichu in se vrnile, ko so se s studom
odvrnile od prizorov, kjer so videle Riharda med
izvrženkami, zopet k njemu ... In Viktor? Julka
si o njem ni mogla misliti nič enakega, in tudi ona
ne. A morda se tudi glede Riharda moti? Saj je
vendar tako plemenit! Ali bi ga Viktor tako spoštoval,
ako bi ne bil v vsem popolčn? Toda, ali se Viktor
pač briga za to? Ali nista oba brezverca, kar jo je
že od nekdaj pri obeh tako bolelo!

Med takimi mislimi in dvomi, med katerimi so ji
neprestano vrele solze iz oči, je slednjič izmučena zaspala.

Vse jutro je tiho opravljala svoje posle, in vedno
iste misli so se ji podile po glavi, in pri kosilu je
vzela jedva tupatam kak košček. Viktor je večkrat
zmajal z glavo.

„Ti še zboliš, otrok moj!" je gledal sestro skrbljivo.
„Saj je z Rihardom zopet vse dobro?"

„Da!" je odgovorila tiho.

„A propos! skoraj bi bil pozabil. Plesich pride
zdaj po kosilu k nam. Jaz imam eno uro nujnega
dela, zabavati se moraš torej ti ž njim!"

Julij je vstal in odložil svoj časopis.

„To je oni novi koncipist? Ako ostane tu do
dveh, si ga ogledam tudi jaz!" je rekel odhajajoč.

„Treba ga je Neli samo malo pridržati, ako že
želiš", je odgovoril Viktor.

»Sprejmi ga torej ti in reci naj počaka nekoliko!
Do svidenja, Nelica!" se je obrnil k sestri in odšel.

Kornelija je postala nemirna. Pričakovala ni, da
ga bo videla tako hitro, dasi ga je želela spoznati,

36

in jo je že zdaj zelo zanimal. Morda je popolnoma
drugačen, kakor drugi? Nervozno je hodila od okna
k mizi, ko je Julka pospravljala mizo. Sobarica jo je
opazovala od strani in pogostoma zmajevala z glavo.
Sama ni vedela, kaj naj si misli.

V.

Julka je bila odnesla posodo iz sobe, a že čez
kratek čas se je vrnila in naznanila posetnika.

„Jako lep, krasen mlad gospod je!" je pristavila.

Plesich je stopil v sobo. Oblečen je bil ne samo
elegantno, ampak tudi zelo ukusno.

Poklonil se je Korneliji in se ji predstavil z iz¬
branimi frazami. Njegovo oko je počivalo dolgo in
z odkritim občudovanjem na njej. Takih lepih oči,
se ji je zdelo, da ni še videla. Bile so čudovito svetlo¬
modre in tople in mehke. Ta obraz da ni lep? Morda
so pa možki nevoščljivi kakor ženske, ki nočejo pri¬
znati drugi, da je lepa? Njej se vsaj ni zdel še noben
možki doslej tako lep. Rihardovo obličje je imelo
nekaj, česar se je skoro bala, nekaj skoro strašnega,
po Plesichevem pa se ji je zdela razlita sama miloba
in dobrota. Spomnila se je, kako je strmela sinoči
zadivljena v Riharda, a bilo ji je, kakor da jo je
njegov obraz nekam prisilil do onega občudovanja,
med tem ko je čutila lepoto te glave, kar tako sama
od sebe.

Daši je bila še malo časa izven samostana, pri¬
dobila si je vendar že popolno varnost tudi v občevanju
z gospodi, toda Plesich je bil prvi, ki jo je spravil

37

zopet v neko Zadrego. A kako hitro ji je znal po¬
magati do neprisiljenega kramljanja.

„Sicer sem imel še le včeraj čast videti vas prvič!"
je pričel in nalašč ni rabil dobroslovenske fraze „mi
je bila čast", ker je trdil, da ta fraza s tem nekaj
izgubi na olikanosti. „Toda drznem se reči vendar,
da mi milosiiva gospica (naglaševal je gospica) niste
več tuji!" je pristavil, ko je bil sedel in odložil cilinder
poleg sebe.

„Kako to?" se je začudila.

„No, vzel sem si brez vašega dovoljenja, kar mi
blagovolite odpustiti, vašo dražestno sliko sinoči s
seboj in jo občudoval ves večer in danes celo jutro.
Bil sem torej več v vaši osrečevajoči prisotnosti, nego
smo često s človekom, ki ga poznamo in srečujemo
že cel mesec, a ki ne mislimo več nanj, ko smo se
od njega poslovili."

Bil je uverjen, da se je izrazil zelo dobro in
zadovoljen nasmehljaj mu je zaigral okrog polnih,
Tudečih usten, in dve vrsti belih zob so se zabliščale
za njimi.

Tudi Korneliji je njegov poklon ugajal. Rihard
ji ni naredil še nikdar nobenega . . .

Zarudela je nekoliko in se nasmehnila.

„Ah, vi ste preljubeznivi!" je rekla, da je pač
nekaj rekla. „Toda, da ne pozabim! Moj brat Viktor
je prosil, da ga oprostite kake pol urice, ker ima
neki nujni opravek, in tudi starejši brat Julij bi vas
rad spoznal, ako bi le malo potrpeli, da opravi naj¬
potrebnejše."

38

„Zelo ljubo mi bo! A kakor bi rad videl Viktorja
in spoznal gospoda Julija, želim vendar, da bi jim
šlo delo čim počasnejše od rok, da mi bo mogoče
čim dalje vživati srečo vaše cenjene družbe."

Kornelija se je zopet nasmehnila in na lahko ,
priklonila z glavico. Tudi te najnavadnejše fraze so
imele zanjo poseben, nov čar; kajti skoraj vsako frazo
je rodila iskrenost in še le vsled tega, da jo čujemo
prepogosto iz ust ljudi, ki ne čutijo nje prvotnega
pomena, nam postane zoprna.

„Vi ste občevali že na univerzi mnogo z mojim
bratom in doktorjem Severjem, kakor sem čula sinoči",
je pričela s tem, kar ji je prišlo prvo na um.

„To se pravi!" je odgovoril počasi in premišljeno.
„Veliko se ne more reči, da sem občeval. Gospod
Viktor in Rihard, - pardon! dr. Sever! - pa še
par drugih gospodov so imeli na Dunaju nekak svoj,
elitni klub in jaz se duševno nisem čutil dovolj zmož¬
nega, da bi se bil vrival med nje!" je pristavil s
glasom, ki je imel kazati, kako resnično skromno
mnenje ima o sebi.

„Gospod koncipist, vi ste pa preponižni!" se je
ustavljala Kornelija odkritosrčno. „Na Dunaju so dijaki
seveda zelo razkropljeni, in vi ste imeli gotovo drugo
družbo."

„Hm, da! Moj pokojni oče je imel zveze z
raznimi finimi družinami, kjer so tudi mene radi
sprejeli. Zato mi ni bilo treba iskati družbe po gostilnah.
Sicer pa so bili že takrat moji svetovni nazori o
vseh važnejših vprašanjih popolnoma različni od onih

39

Kornelija je opazila Plesichevo zdrznenje in na¬
enkrat ji je bilo zopet žal, da ga je morda s svojo
opazko oplašila. Treba je izvedeti resnico o Rihardu,
in zdaj se ji nudi tu morda edina pot! Ko Plesich izve,
kaj da je med njo in Rihardom, gotovo ne bo govoril
več tako odkrito, kakor danes.

„Tako hudo dr. Sever res ne misli, kakor govori!"
je pristavila, kakor da samo nadaljuje ono, kar je
začela. „Toda to je pa res, da si tega in onega pri¬
vošči in ga včasih spravi pred vsemi ljudmi v veliko
zadrego. Posebno, ako koga ne mara, ne odneha prej,
dokler mu svoje družbe ne onemogoči, kajti odkritje!"

Plesich je dobro zapazil, da je hotela Kornelija
odlomiti s temi besedami ost svoji prejšnji opazki in
da ji ni nadaljevanje tega predmeta nikakor neljubo.
Pogum velja, si je mislil! Ako se predstavi Rihard
kot njen zaročenec, potem je prepozno. Tu velja itak
vse pridobiti in jako malo izgubiti.

„Da, odkrit je!" je pritrdil. „Odkrit do brez¬
obzirnosti in zato si usojam biti, tvegajoč celo nevarnost,
da sem drugega mnenja, kakor vi, milostiva gospica,
prepričan, da on res tako misli, kakor govori, ker
tudi deluje in živi tako. Ako je on zasmehoval moje
verske nazore, se res tudi ni brigal za ukaze naše vere.
Ako se je rogal mojim mislim o krščanski morali,"
— v samostanu je bila, najbrže je verna! si je mislil, —
„videl sem tudi, da se na predpise te krščanske morale
ni oziral. Ako je preziral v besedah mojo idealno do
movinsko ljubezen", — gotovo je narodna, kakor vsi
tržaški Slovenci! — „preziral je tudi v dejanjih vsako

42

navdušeno besedo kot puhlo frazerstvo. Da, bil je
slana mladim dušam, ki je zamoril mnogo nežnega, sadu
obetajočega cvetja in ne rosa, ki ga oživlja in krepi!"

Postal je. Zdelo se mu je, da je povedal nekaj
tako duhovitega in lepega, da bi vsaka nadaljna be¬
seda pokvarila efekt, katerega je opazil v Korneljinih
vanj uprtih očeh.

Nastal je kratek, svečan molk, ki seje zdel Plesichu
najboljši poklon njegovi duhovitosti.

„Sicer pa moramo dr. Severju priznati tudi mnogo
lepih, naravnost plemenitih lastnosti", je nadaljeval,
ko je videl, da Kornelija ne želi govoriti. Kaj pa naj
bi pač na tako blestečo njegovo primero odgovorila!
si je mislil. „Mnogim je rad pomagal, ako je le mogel
in svojim prijateljem je bil resničen prijatelj, v naj¬
lepšem pomenu te besede! Plemenitosti mu sploh ne
odrekam!“

Plesich je pohvalil Riharda dobro premišljeno.
Ako je že rabil strup, imel je vedno pri rokah proti¬
strup, ako bi spoznal, da se je prenaglil. Nočem, da
me ima za kakega opravljivca, ki zna samo udrihati
po svojem sovražniku. Vidi naj, da sem objektiven,
ki hvalim, kar je dobrega in grajam, kar je hudega,
zato mi bo tudi več verovala. Plesich je bil vzoren
človek, ker je spoznal pravo vrednost vzornosti, bil je
kreposten, ker je vedel, da more doseči višek sreče le
kreposten človek: držal je možko svojo besedo, da
se ljudje nanj zanašajo, bil je zamolčljiv, da mu lahko
zaupajo, in izve on na ta način marsikaj, kar je važno
za njegovo ravnanje v življenju, bil je, ako ni preveč

43

tvegal, odločen, da mu ljudje, če bi bilo kdaj treba,
z zaupanjem slede.

„Toliko je gotovo, da je Viktorju zelo naklonjen
in iskren prijatelj!" je pripomnila Kornelija. Delo ji
je dobro, da je pohvalil Plesich Riharda, ne toliko
radi Riharda, nego bolj že radi njega samega, ker je
videla, kako je Plesich objektiven in zato zaupanja
vreden človek. Kako je govoril pa Rihard o njem!
Samo smešil ga je, niti ene dobre lastnosti mu ni
pustil! In cel vrag vendar ni nobeden človek, Plesich
tudi ne in naj se Rihardu tudi zdi še tako zaničljiv.

„0, da!" je pritrdil Plesich. „Viktorju je zelo dober
prijatelj in Viktorju je dr. Sever tudi edino koristil,
kajti prva leta sta malo občevala veliko sta še le zadnje,
ko je postal Viktor prvič že bolj samostojen in je drugič
Sever že opustil nekoliko svoje prejšnje nebrzdano,
divje življenje. Sploh je posla! dr. Sever zadnje leto
mnogo prijaznejši in resnejši, nego je bil prej in celo
jaz sem zašel parkrat v njegovo družbo, zaporedoma. Kaj
hočete, milostiva gospica, človeku postane tudi na Dunaju
slednjič nekam dolgočasno in prazno med samimi tujci
in želi si včasi med svoje rojake. Požrl sem torej
Severjeva zbadanja mirno m pohlevno in morda bi
se bil družbi privadil, da nisem bil že četrti večer
priča nekega jako nefinega prizora. Zašli smo proti
moji volji, — kaj se hoče, družbe se ne sme rušiti, -
v neki precej čuden lokal, in tam je začel nekdo od
nas takoj siliti v neko malovredno žensko. Oprostite,
da se vam drznem govoriti o takih scenah, toda do¬
kazal bi vam rad, da nisem bil kak ohol čudak, ampak

44

da človeku, ki je ime! še nekoliko estetičnega čuta,
ni bilo mogoče vstajati v takem ozračju. Torej do-
tičnik je hotel po vsi sili spraviti deklino k naši mizi,
a njegov najboljši prijatelj ga je vlekel vstran od nje
in mu prigovarjal ljubeznivo, naj bo pameten. Takrat
pa je udaril dotičnik - bil je precej vinjen, — svojega
prijatelja tako silno, da je kar omahnil. Vstal sem in
odšel za vedno."

Kornelija se je zdrznila. Vse ji je bilo naenkrat
jasno. Nekdaj je vprašala Riharda, ali sta se pač kdaj
že sprla. „Samo enkrat!" se je zasmejal. „Bili smo
na Dunaju v neki beznici, ne vem kak vrag je nas
zanesel tja, in tam sva se začela z Viktorjem nekaj
puliti, — bili smo vsi malo dobre volje, — dokler
nisem upilil ubogega Viktorja po glavi. Seveda sva
se drugi dan in še tisti večer oba smejala in praznovala
velikansko spravno slavlje. Eden izmed naše družbe
je pa kar ušel, tako se je ustrašil, ta zajec, ha, ha!"
To je bilo torej! Od take ženske proč ga je moral
kar vleči Viktor. Fej!

Plesich je opazil jako dobro, kak vtis je napravil
s svojimi besedami. Imena ni imenoval nobenega, a
vedel je, da bo Kornelija razumela koga da misli.
Morda se je zopet zaletel predaleč? Morda sem jo žalil
že radi tega, ker sem omenil Viktorja v ti družbi?
Naprej nikakor ne, dovolj ima!

„Gospica, ali bi smel biti še kd^Ktako prost —
(tudi to nemško frazo je rabil trdovratno v doslovnem
prevodu), - da bi vas smel vsaj včasi zopet nadlegovati?"
je prosil z mehkim glasom.

45

„0 prosim! Iskreno me bo vedno veselilo!" je
odgovorila tako navdušeno, da se je Plesich neopazljivo,
zadovoljno nasmehnil. Bila mu je instinktivno hvaležna,
da jo je odvrnil s svojim vprašanjem od one grde slike,
ki si jo je že začela ustvarjati in nehote je skoro
vskliknila one besede. Zato je pristavila še premišljeno
počasi: „Kadar pridete nam boste dobrodošli!"

„Hvala, hvala!" je skoro šepnil. „Cloveku, ki je
čisto sam na svetu tako dobro de, ako dobi v tujem
mestu sočutne duše, posebno v tako žalostnih raz¬
merah, kakor sem jaz", je vzdihnil.

Kornelija ga je pogledala začudeno.

„Ali se vam je pripetilo kaj posebnega!" ga je
vprašala sočutno.

„0 da, pardon, vi seveda niste vedeli! Da, pred
sedmimi meseci mi je Vsegamogočni vzel blagega
očeta in tri mesece pozneje še nad vse ljubljeno mamo.
Kamor sem pogledal, sama zapuščenost, praznota, gro¬
bovi, vse me je spominjalo mojih dragih. Potolažiti
se nisem mogel, zato so mi svetovali zdravniki, da
grem kam drugam, kjer lože pozabim, kar sem izgubil.
Prosi! sem torej tu sem!"

Zadnje besede je govoril že s trepetajočim gla¬
som, kakor da se bori proti silni boli, ki ga hoče
zopet premagati.

Kako dobro srce ima, kako nežno je moral ljubiti
svoje stariše! Ko je pa Rihardu umrla pred dvema
mesecema mati, bil je vsaj videti neizpremenjen. Morda
res ni hotel kazati nobenemu svojih bolečin, a mogoče
je pa tudi, da ne občuti tako globoko.

46

„Da, da, prav ste storili! Tu se že potolažite-
Kolikor je v naših močeh, storimo gotovo, da pre¬
bolite svojo bridko izgubo!" mu je zagotavljala z
iskrenim glasom.

„0, ako me more kdo potolažiti, ste vi pač prvi!"
je odgovoril. Bil je resnično vesel, da se mu je po¬
srečil očividno zelo ugoden vtis na to lepo, inte¬
ligentno, dobrosrčno in tudi bogato dekle. Že sinoči
mu je srce zavalovelo prvič, ko jo je zagledal in
mislil je res mnogo nanjo, sedaj pa je bil poln gorkega
čustva do nje. Morda, morda se mu vendar posreči
izpodriniti ošabnega sovražnika. Mrzel ga je že od
nekdaj radi njegovega brezobzirnega sarkazma, bal
se ga je, ker je vedel, da je ta človek edini, ki mu
zna brati v duši, naj se še tako skriva pred njim,
sovražil ga je, ker mu je moral priznati duševno pre¬
moč nad seboj, toda tako ljute, vroče strasti proti
njemu doslej še ni čutil, kakor zdaj, ko je prišel
direktno z njegovimi interesi v navskrižje.

VI.

V predsobi so se začuli krepki koraki, in Julij
je stopil v sobo. Visoka, nekoliko suhljata postava,
črni lasje, dolge črne brke in črne, svetle oči, okrog
usten nekaj ošabnega, prezirljivega. Toda med tem,
ko je bila ona prezirljiva poteza okrog Rihardovih
usten taka, kakor da obžaluje, da je toliko ljudi na
svetu, radi katerih se mora prikazovati na njegovem
obrazu, kakor da želi, da bi jih bilo čim več, proti
katerim bi morala izginiti, se je igrala ta Julijeva z

47

neko posebno zadovoljnostjo ob njegovih ustnih, kakor
da je del njegovega obraza, ker ima svoje korenike
globoko v njegovi duši, kakor da ga ni na svetu
človeka, pred katerim bi se morala umakniti, ako nima
visokega zlatega ovratnika ali v grbu vsaj petero-
buckaste krone ali v blagajni nekaj milijonov . . . .
Da, take socijalno visoko stoječe ljudi je Julij že še
cenil, duševftega nadvladja ni priznaval, ker se je
čutil samega duševno najvišjega.

Da se je potrudi! radi Plesicha iz svojega kom-
toarja, je bila izredna čast, za katero se je imel Plesich
zahvaliti edino le svoji modri krvi.

Gospoda sta si podala roke z veliko uljudnostjo,
ne da bi se bil Julij brigal za sestro. Uprl je svoje
ostre oči za hip trdo v Plesicha.

„Jaz pa samo trgovec, nič drugega, firma Julius
Tratnik nič drugega", je rekel, ko je nehal Plesich s
„cesarsko kraljevi namestništveni koncipist Egon pl.
Plesich". Dolgočasen stan, toda pokoriti se moram za
grehe svojega očeta!" Da bi Plesich ne bil plemenitaš,
bi bil gotovo rekel „svojega starega".

„Torej vam bo ugajalo pri nas?" je nadaljeval
Julij nemški. Slovenski ni maral govoriti, in Rihard
je rekel, da mu je to celo ljubše, ker ni mogel pre¬
nesti njegovega osladnega italjanskega akcenta. Tudi
italijanščino je preziral. S Plesichem je hotel govoriti
pa tudi že zato nemški, ker se je hotel izogniti na¬
vadnemu „gospod koncipist" in se v slovenščini ne
da plemenitaštva tako dobro izraziti, kakor z nemškim
„Herr von Plesich".

48

„ Pri vas že, toda ne vem, ako tako dobro tudi
v Trstu!" se je poklonil Plesich.

V tem hipu se je začulo pred vratmi glasno
govorjenje, in v sobo sta vstopila Viktor in Rihard.

»Klanjam se, gospoda!" je pozdravil Rihard. »Ni
moja navadna ura to, toda v bolnišnici so mi rekli,
da me do štirih ne marajo, zato sem prišel, da spremim
Viktorja na gimnazijo. Danes se bodo paglavci še
tresli pred gospodom profesorjem, ki so videti jako
slabe volje. Cela jata petič jim sili iz oči, da planejo
na uboge žrtve!" je govoril veselo in videlo se mu
je, da je zelo dobre volje.

»Človek naj se ne jezi, ako dobi toliko neumnosti
v eni sami naiogi!" se je branil Viktor.

»Fant, ti si še jako mlad!" se je šalil Rihard in
stopil h Korneliji ter ji podal roko. Pogledal jo je
komaj, toda ko je zapazil, da ima povešene oči, se
mu je oko še enkrat uprlo vanjo.

Kornelija se je ustrašila, ko ga je zagledala. Pri¬
čakovala ga ni in danes bi se bila morala zelo dobro
pripraviti na njegov prihod, da bi mu mogla skriti,
kar se je godilo v njej proti njemu. In zdaj je stal
kar naenkrat tu pred njo. Zazdel se ji je popolnoma
tuj in skoro zopern. »Razuzdanec!" si je mislila ne¬
hote. Niti v oči mu ni mogla pogledati.

»Tudi ti? Ljudje božji, ali ste jedli danes poprove
žgance, da se vsi tako držite?" se je zasmejal.

Korneliji je bil ta »ti" danes prvič mučen. Ne¬
prijetno jo je dirnil, češ: zdaj spozna Plesich, kaj je
med nama. Daši bi se ji bilo zdelo vikanje gotovo

49


še bolj nenaravno, bilo ji je, kakor da bi se bil moral
izogniti tikanju in vikanju . . .

Rihard je bil že pri Plesichu.

„Ti tu? Bravo! Servus, gospod od in na Plesich!*
ga je pozdravil jovjalno.

Podal je roko tudi Juliju. Pogledi obeh mož so
se za trenutek trčili . . .

Rihard je sedel komodno na divan poleg Kornelije
in vzel neko pismo iz žepa.

»Kdo bi si bil mislil, na Dunaj moram!" je
začel. „Prečnik mi piše, - Viktorjev in moj prijatelj!"
je pojasnil.

»Čujte!

Predragi bučeglav!

Viktor se je zasmejal.

»Počakajte no! ,Humoristiš pa satiriš še le pride',
je rekel nekdaj na Dunaju nekdo, ko nam je začel
čitati svoje strahovite pesmi, in smo se začeli že po
prvih verzih kihati. Torej!

Predragi bučeglav!

Tu zborovanje »Samo". Važno! Ti starešina!
Pridi! Nedelja! Servus! Konec!

Prečnik.

Tako piše Prečnik vedno!" je pristavil Rihard.
»Že itak sem mislil iti zopet enkrat malo na Dunaj,
sedaj imam vsaj neko opravičilo za svojo vest radi
onih par desetakov, ki jih pri ti priliki zabijem. Danes
je torek, v soboto odidem. Ti ne greš Viktor?"

»Ne morem. Dopusta gotovo ne dobim."

i/ Kako društvo pa je to, „Samo"?" je vprašal Plesich.

50

»Niti tega ne veš? »Samo' 1  ima prekrasen namen,
zdraviti mlade blazirance. No, kaj se kremžiš? Res,
res, ustanovili smo to društvo v ta namen! Ne misli,
da hočem vedno le tebe vihati. No, marsikoga smo
pošteno ozdravili in marsikak talent smo rešili. Ob¬
ljubili smo si, da pride vsak bivši ud na poziv pred¬
sednikov, ako le mogoče, takoj osebno k važnejšim
zborovanjem in zdaj mi je to povabilo kakor naročeno."

»Da preidemo zopet na prejšnji pogovor!" ga
je prekinil Julij, ki je hote! napeljati konverzacijo od
stvari, ki ga niso nič zanimale. »Zdi se mi, da bo
vas tržaško življenje zanimalo", se je obrnil proti
Plesichu.

»V katerem hotelu ga pa študiraš?" je vprašal
Rihard ironično, ne da bi čakal Plesicha. »V hotelu
»Central", prav zadaj je mala sobica, v katero zaide
kvečjemu kak star penzijonist. Tam lahko študiraš
življenje, in nihče te ne bo motil. Ako daš natakarju
par vinarjev napitnine, ti še vrata zaklene."

Viktor je odšel k oknu, Plesichu za hrbtom.
Plesich je bil tu gost, in ni ga hotel žaliti s svojim
smehljanjem, ki bi se ga morda ne mogel ubraniti
na Rihardove zbadljivke.

Julij je Riharda divje pogledal, toda ta se ni
zmenil za to. Smehljaje je opazoval Plesicha, ki je
srda prebledel. Niti tu vpričo Kornelije mu ne da
miru! Da bi mu jo mogel vrniti!

Kornelija, ki je ves čas, odkar je prišel Rihard,
molče gledala v tla, je zarudela. Neizrečeno ji je bilo
neprijetno, da smeši Rihard vpričo nje Plesicha, in

51

i*

v srcu ji je mržnja do njega rastla in rastla z vsako
novo njegovo opazko.

Nastal je za hip samo Rihardu ne mučen molk.
Videl je, da se vsi zgražajo, da se gotovo še Viktor
malo jezi in občutil je preširno, skoro zlobno za¬
dovoljstvo. Pogledal je po strani Kornelijo, opazil
njeno zadrego, in poreden zasmeh se mu je zazibal
okrog usten. Nekoliko si pa vendar hočem privoščiti
to njeno novo simpatijo, si je mislil. Zdelo se mu
je, da njegov prihod niti njej ni bil pogodu, zato se
je hotel izplačati. Plesich je spregovori! prvi.

»Meni se tudi vidi, gospod Tratnik, da ima Trst
za tujca mnogo zanimivega, toda, ako bi se mi ne bilo
posrečilo dobiti v vaši velecenjeni obitelji tako lju¬
beznivega sprejema in celo dobrotnega dovoljenja, da
smem še kdaj nadlegovati, - pogledal je Julija,
ki se mu je priklonil v znamenje, da ga tudi on
vabi, - zdi se mi, da bi se moral dolgega časa
ustreliti."

»Jezus! Kaj govoriš, Plesich? Ti in ustreliti?«
se je zasmejal Rihard. »No da, zakaj pa ne? Toda
samo v želodec meri, ako sprožiš krogljo v srce ali
glavo, ne zadeneš ničesar!«

Splošno zdrznenje. Kornelija je zarudela do las
in jezen, sovražen pogled ji je šinil na onega, katerega
je še sinoči tako strastno objemala. Plesich je postal
smrtnobled. Viktor se je ugriznil v spodnjo ustnico.
Julij pa je rekel temno, in ustna so mu trepetala:

»Prosim, gospod doktor, da ne pozabite popol¬
noma, da je gospod pl. Plesich naš gost!

52

Rihard je čutil sam, da se je spozabil predaleč,
toda niti najmanjše zadrege ni bilo zapaziti na njem,
ko je odgovoril veselo in smejoč se:

»Ne bojte se! Z gospodom plemenitim Plesichem
sva stara prijatelja, in on pozna že dolgo moje ne¬
dolžne dovtipe. Gospod plemeniti Plesich je namreč
moj prijatelj. Vsi ljudje so moji prijatelji. Vsi bi šli
zame v vodo, kjer bi jih jaz še najraje videl!"

V zadnjih besedah je trepetalo nekaj sovražnega,
nevarnega. Ujel je bil Kornelijin pogled in hipoma
je spoznal, kaj se godi v njej. Zavrelo mu je v prsih
nakaj, česar ni bilo mogoče imenovati ljubosumje.
Ljubosumen bi bil on mogel biti le na človeka, ka¬
terega bi bil cenil in ki bi se mu bil zdel vreden,
da se ž njim bori, zato je bilo ono, kar mu je vski-
pelo v prsih samo zaničevanje in silen ponos. Ako
se vresniči, kar sluti, pojde od tod s ponosno glavo
in ne poreče ničesar . . .

Tudi Julij je bil zapazil Kornelijin sovražni po¬
gled in razume! ga je. Vse v njem se je za hip usta¬
vilo, potem pa mu je šinil blisk skozi možgane. Da,
ta človek, Plesich bi znal izpodriniti pri Korneliji tega
prokletega oholeža, si je mislil. Fant, tu imaš mojo
roko, in kar je v moji moči, storim zate! Da, to se
mora zgoditi! Lep si, in to je pri taki neumni goski
glavno. He, he, tako ne pogleduje dekle svojega iz¬
voljenca, ako se ni nič pripetilo. Dobro, dobro!

Viktorju se je zdelo, da stoji že predolgo pri
oknu, in da bodo njegovi koraki vsaj nekaj, kar se
oglasi v tej mučni tišini, ki je sledila Rihardovim be-

53

sedam. Rihard sam ni hotel spregovoriti, ker mu je
delo dobro, da je vse vklenila osuplost v dušeče vezi.

»Ali se še spominjaš Seljana?" je vprašal Viktor
Plesicha, da bi pač spravil zopet pogovor v tir.

»O da, jako dobro! To je bil idealen, naroden,
inteligenten človek, celo predsednik »Slovenije" je bil
nekaj časa", je odgovoril Plesich.

»Inteligenten, naroden, idealen"? se je oglasil
zopet Rihard ironično zategujoč vsako besedo, in vsi
so se plašno ozrli vanj, pričakujoč novega udarca na
Plesicha. Riharda so ti ostrašeni pogledi neizrekljivo
zabavali, in ves srečen je bil, da lahko pobije vsako
Plesichevo besedo. »Kake inteligence jaz temu človeku
nisem nikdar pripisoval, ravno zato namreč ne, ker
je bil tako neizrečeno »idealen". Dragi moj, danda-
našni niti dvajsetleten dečko ne more biti več »idealen"
— to besedo je Rihard vsakokrat zategnil, -- ako
je inteligenten. Že v teh letih ima bistroumen mla¬
denič lahko odprte oči in kar vidi okrog sebe ni po
tem, da bi bil »idealen". To so tisti ljudje, ki stopajo
z brzimi, svet pretresujočimi koraki tja proti neki fati
morgani, ki jim jo čara pred oči njih razgreta fantazija,
razgreta po krivih »idealnih" prorokih, ki jim med
tem vihranjem mirno praznijo žepe! Življenje je pla¬
njava polna cvetja in zelenja, a tudi mlakuž in prepadov
in strupenih kač, in oni »ideali" so fata morgana
sredi te planjave, čez katero derejo »idealisti" do nje,
ne da bi opazili cvetje, košata drevesa in ne da bi se
jim oko privadilo prepadov in golazni. Potem pa,
ko so razočarani obstali pred ničem, ki se jim je zdel

54

blesteča resnica, se zgrudijo potrti na zemljo in ne
morejo in nočejo verjeti, da je to cvetje in zelenje
okrog njih krasno in vživanja vredno in potem začnejo
ali tavati mrtvi dalje skozi živo življenje ali pa zavajati
druge. Gotovo je bolj antipatična tista dvajsetletna
starost, tista mrtvorojena mladost, a meni vzbujajo
upanje le oni mladi ljudje, ki sodijo življenje že zgodaj
trezno, ki vidijo že takrat, da ima mnogo grdega, a
tudi mnogo lepega. Tak mladenič ga bo znal ceniti in
se ga ne zboji tudi kot mož! Jaz sam za svojo osebo
nisem nikdar razumel one vseobče, turobnotožeče fraze:
»ko sem bil še tako idealen!« »Ah, izgubil sem svoje
ideale". Vraga, jaz nisem ničesar še izgubil, kar imam
vsaj od svojega osemnajstega leta, zato sem še vedno
idealist, in neki bedak me je nazval oni dan celo
»idealista« v tistem pomilovalnem pomenu. Nikdar
nisem pričakoval svetništva od ljudi, in kreposti so mi
bile že od nekdaj previsoki pojmi, da bi jih bil pri¬
čakoval od vsake živali, ki je slučajno ustvarjena po
božji podobi in ki se piše morda Janez Kljuka ali
kako enako. Vzemimo slavno hvaležnost! Vsi pravijo,
da je to redka čednost! Velike oči so tudi redka stvar,
a zato še ne bom sovražil onega, ki ima male. Toda
govoril sem o Seljanu! Ta človek ni bil inteligenten,
ker je bil »idealen«, kakor sem tak idealizem ravno
označil!«

Rihard se je razgrel. Kadar je bil zadet v svojih
najresnejših nazorih, ni mogel molčati in pobijal je
ideje, ki so se mu zdele napačne, ne da bi se bil
vedno brigal zato, ali ima okrog sebe ljudi, ki ga

55

morejo limeti ali ne. Beseda mu je tekla za besedo,
in na priprosto opazko se mu je vzbudilo j cesto snovi
za cel govor. In kar mu je bilo na srcu, je moral
izgovoriti, ne da bi se bil vprašal, ali ni drugim
njegovo dolgo dokazovanje morda celo dolgočasno.

Vsi so molčali. Tudi Rihard bi bil rad kaj drugega,
zato je hotel svoje besede samo nekako zaokrožiti v
konec: »Sicer sem ga pa jaz spregledal že, ko sem
ga videl, kako strahopetno se je odtegnil dvoboju z
onim nemškim tovarišem! In nisem se motil! Iz strahu
pred svojim stricem, je postal renegat!"

Plesich se je pri Rihardovem dokazovanju smrtno
dolgočasil. Kaj je njega vse to brigalo! Toda poslušal
ga je pazno, ker je hotel pokazati posebno Korneliji
svoje zanimanje za višja vprašanja, poleg tega je pa
tudi vedno prežal, ali bi ga ne mogel kje zasačiti,
kjer bi ga prijel. Zdaj, zdaj je prilika! si je mislil
pri Rihardovih zadnjih besedah.

»Kako pa moreš ti kot inteligenten človek dvo¬
boj zagovarjati?" je vprašal prezirljivo. Vsaj Kornelijo,
ki je verna, dobim zase, si je mislil. In to mi je glavno.
»Dvoboj je senca, ki je meče srednjeveška noč v dan
naše dobe!" je dostavil silno važno.

Rihard ga je začudeno pogledal. Ta duhovitost
ni zrastla na njegovem zelniku, si je mislil! Kje je
neki utrgal ta osat? Spominjal se je, da je nekdaj on
sam rabil v napitnici častitemu, inteligentnemu rodo¬
ljubu primero, da so taki požrtvovalni, idealni stari
gospodje mladini, cvetu naroda to, kar je krepilna,
oživljajoča rosa cvetju na polju, brezvestni narodni

56

frazerji pa, da so mislečemu mlademu zarodu to, kar
je cvetju strupena slana, in da je potem Plesich dvakrat
rabil v njegovi družbi to prispodabljanje kot svojo
last, ko je najbrže pozabil, kje jo je pobral. Že zato
ni veroval, da bi se bila mogla njegova, sicer dovolj
čudna primera roditi v Plesichevi glavi, ako bi tudi
ne bil prepričan o njegovi plitvosti.

»Kot inteligenten človek!" ga je oponašal Rihard.
»S tem hočeš reči, da jaz nisem inteligenten, seveda!
No,, no, o inteligenci more soditi le oni, ki je sam
inteligenten! Jaz, da zagovarjam dvoboj? Ali bi rad?
Ne boš! Tudi jaz ga obsojam, vsaj v veliki večini
slučajev je nesmisel, toda pridejo pa v življenju lahko
tudi taki, ko ne dobiš drugega zadoščenja in potem
orožje v roko, kdor je mož! Vsekakor vidim jaz v
tem neko osebno junaštvo, naj bodo tudi motivi be¬
dasti in opazoval sem, da je pri treh četrtinah onih,
ki so »principijelni" nasprotniki dvoboja premisica,
temeljček velikanske logične zgradbe, na katere pro¬
čelju se blesti napis: »Jaz principijelno obsojam dvo¬
boj!" čisto navadna osebna — strahopetnost. Komur
branijo verska čustva ali kdor zna drugače podkrepiti
svoje principe, tam molčim! Kar se pa Seljana tiče,
je on drugače vedno ljubeznivega Nemca brez povoda
napadel, smrtno razžalil, ne da ga je mogel oni radi
tega tožiti in ne da je hotel Seljan lojalno obžalovati,
kar je zagrešil, - to, da se je Seljan skril za »prin¬
cipijelno nasprotstvo do dvoboja", je po mojih na¬
zorih strahopetstvo navadnega lopova in prav dela,
da se izogiblje mene, kakor pes biča!"

57

»Čas je, da greva, meni se mudi!" je pripomnil
Viktor, ki se je bal, da bi utegnila Riharda kaka
Plesicheva opazka zopet razgreti, in bi on vsled tega
zamudil šolo.

»No, saj pa imamo menda tudi vsi dovolj!" se
je zasmejal Rihard. »Plesich, ali si si vse dobro za¬
pomnil? S tem, kar si slišal, lahko o priliki še silno
imponuješ!"

Poslovil se je naglo, tudi pri Korneliji. Punce,
jaz nisem tisti, ki se ti bo vsiljeval, si je rekel. Prav
kakor hočeš!

»Nela! Pokaži gospodu pl. Plesichu naš park in
vrt! Mene pa morate zdaj že oprostiti, da prebolim
to učeno ploho, ki me je popolnoma poplavila!" je
rekel Julij, ko sta Rihard in Viktor že odhajala skozi
vrata.

Kornelija se je oddahnila, ko je Rihard vstal. Tudi
prej takih pogovorov ni umela, toda kar visela mu je
na ustnih, občudovala njegovo gladko govorico in
živo plamteče oči. Danes je vse to ni zanimalo in
dolgočasila seje neizmerno. Z veseljem je torej ubogala
Julija in spremljala z glasnim smehom na neki Plesichev,
njej novi dovtip gosta v park. Tu se vsaj odpočije
in razgovori!

»Ti se pa hitro razgreješ! Ali se splača tako
modrovati pred Plesichem?" je pripomnil Viktor, ko
sta stopala proti mestu.

»Vem sam, da je neumno gosti glušcem!" je
odgovoril Rihard kratko. »Toda to mi dela vsekako
veselje; zakaj ne vem, a nobenega vzroka ne vidim,

58

čemu naj se temu veselju odrečem. Ha, ha, mislim,
da sem mu pošteno sekal dušo! Moriti ljudi s takimi
problemi, je vražji vžitek!"

Rihard se je naenkrat ustavil in uprl oči na neko
vilo ob poti. Krasni košati kostanji, nekateri belo,
nekateri rudeče cvetoči, srebrnodeble breze, ogromna
lipa, in zadaj tam nad vsem troje visokih topolov, vse
to v nežnomehkem, še skoro pomladanskem zelenju . . .

»Glej, ti veliki kostanjevi cvetovi!" je rekel hlastno.
«Preveliki so in zato vsiljivi in vsied tega motijo to
svežo, zeleno harmonijo. Vrag jih odnesi kmalu! Mene
motijo!"

Viktor je poznal tako prijateljevo vzkipevanje radi
najmanjših malenkosti, ki bi bile pustile vsakega dru¬
gega mirnega, njega pa so tako prevzele, da je pozabil
vse drugo. Včasi je prišla mimo lepa dama z neukusno
toaleto, in Rihard jo je pogledal tako sovražno, da se
mu je nehote plaho umaknila. Neko silno hrepenenje
po skladnosti, estetični zloženosti je počivalo v njem,
in vsaka še tako neznatna disharmonija je je mogla
vzbuditi, da je ves vstrepetal.

Viktor se je nasmehnil in stopala sta molče dalje.

VII.

Plesich se je vračal še le po petih domov. Ko
je imel Tratnikovo vilo že za hrbtom, se je ozrl in
zagledal za ograjo Kornelijo, ki ga je še enkrat po¬
zdravila. Nasmehnil se je zadovoljno in pospešil korak.

Zdi se mi, da sem že zmagal, si je rekel. Znati
je treba! Torej to krasno, dobro, bogato dekle bo

59

morda moje! Kako me je pogledala v parku, ko sem
ji rekel, da mi pomenijo ti dnevi od sinoči dalje ali
novo, brezmejno srečo, ali pa brezmejno nesrečo. Vi
niste še nikdar ljubili? se je začudila tako vzradoščena.
Čemu to, ako bi ji ne bilo nič na meni? . . .

Prišel je mimo velike izložbe z ogromnimi ogle¬
dali. Ustavil se je nehote in se začel gledati. Da,
krasen mož sem, katera se mi more ustavljati?

Pogledal se je še enkrat, zavihal si dolge, zlato-
rujave brke in stopal dalje. Katera se mi more ustav¬
ljati? In vendar še nisem imel ženske v svojih ro¬
kah! Ali ni to v mojih letih smešno, neumno!

Spomnil se je, kako ga je poklical po zrelostnem
izpitu k sebi njegov pokojni oče, ki ga celo gimnazijo
ni pustil izpred oči. Sedel je, kakor mu je velel, za
mizo, in oče sam je začel govoriti, skozi okno gleda¬
joč, kakor da mu je mučno, a da se s sinom mora
zmeniti tudi glede tega. Pravil mu je, zakaj ga je na
srednji šoli tako skrbno varoval vsake slabe družbe
in nevarne prilike. » Postal si krepek, zdrav dečko,
ki te lahko s ponosom primerjam z onimi izživelimi,
bledimi, izpitimi tvojimi kolegi," je rekel. Potem
pa je stopil naenkrat s hitrimi koraki pred njega
in mu govori! naglo, v tla gledajoč: »Težko mi
je o tem govoriti, toda biti mora! Ti greš sedaj v
zapeljivo, nevarno mesto, - bogve v kako družbo
zaideš. Vzgojil sem te verno, toda mogoče je, da te
Vsegamogočni poskusi, ali si dovolj trden, živeti po
njegovih zapovedih. Bojim se, ne le za tvojo dušo,
bojim se skoro še bolj za tvoje telesno zdravje. Otrok

60

moj, že dva mojih kolegov sta. se ustrelila, ker sta se
na univerzi zastrupila z neozdravljivimi, strašnimi bo¬
leznimi, ko jima je radi tega ostala za vedno zaprta
sreča družinskega življenja, in jima je postala neznosna
samotna jesen njunih poznejših let. Poznam pa tudi
družino, hirajočo pred očmi mehkosrčnega očeta, ki
je zakrivil vsled mladostne lahkomiselnosti to grozno
zlo, in v kateri pada sad za sadom nesrečnega zakona
v prezgodnji grob, in stoji ob njeni oče sam kot že
petkratni morilec svojih lastnih nedolžnih otrok . . .
O Egon, Egon naslikaj si to grozovito sliko in nesi
jo s seboj in gledaj jo noč in dan! In če bi te ven¬
dar premagala strast in ti zaslepila oči, da bi je ne
videl več . . . potem ... ne spuščaj se v zvezo z
onimi bolnimi . . . propalimi deklinami! Piši mi . .
denarja imamo . . . vsaj zdravo zabavo . . .“ je jecljal
potem pa sunkoma pristavil: »Obljubi mi, da mi storiš
to, obljubi, obljubi, obljubi!"

In on je strepetal pod temi besedami svojega
očeta. Razumel ga je . . .

»Prisezi mi to! Prisezi mi pri vsevednem Bogu!"

In oče je planil h ldečalniku njegove matere, pri¬
žgal dve sveči s trepetajočo roko, kakor v blaznem
strahu pred onimi strašnimi boleznimi, ki so se režale
gnusne iz sinovega molka, vzel sveto razpelo, postavil
vse pred njega na mizo, spustil rulete, da je bilo
temno v sobi in zahropel še enkrat: »Prisezi mi!
Prisezi pri živem Bogu, da pustiš vsaj mene skrbeti,
ako te premaga poželjenje!"

In zgrabil je sina s silno močjo in ga vzdignil.

61

Srepo ga je gledal. Bil je zvit komedijant. Zaupal
ni sinovi priprosti besedi, ker je poznal njegov omahljiv
značaj, zato je insceniral ta prizor čim efektnejše, da
se mu pač zarije tem globje v srce.

»Prisezam pri živem Bogu!" je jeknil sin, in
noge so se mu šibile.

„Kakor mi Bog pomaga!"

„Kakor mi Bog po . . . po . . . ma . . . ga!"

In oče je pihnil luči in odšel v temi, kakor pri¬
kazen neslišljivo skozi tapetna vrata . . .

Ta prizor se mu je vtisnil neizbrisljivo v dušo . . .
Čutil je nekaj 'grdega, nekaj tako strašnega, nekaj
kakor Boga izzivajočo, brezstidno blasfemijo v svoji
prisegi . . . Klical je za pričo Večnočistega, da bo
prosil svojega lastnega očeta pomoči pri svojih grehih ...
Toda zdelo se mu je, da bi zamahnil Bog še le po¬
tem z bičem po njem, ako bi izpolnil prisego, zato
je strepetal vselej ob sami misli, da bi jo prelomil.

Počasi je začela podoba onega prizora z očetom
v njem bledeti. Jezilo ga je neprestano pikanje in
zasmehovanje kolegov, ko je enkrat neprevidno povedal,
da ne pozVa in noče poznati žensk. »Lojzek! Lojzek!"
kamor je prišel. Zakaj se oni neprestano zabavajo in
so vendar zdravi! Morda ga je hote! oče le strašiti?

Nekdaj je v njegovi družbi pripovedoval Rihard,
kakor slučajno, kako vzgojujejo posebno čifuti svoje
sinove. Do petnajstega leta jih čuvajo pri vsakem
koraku, čez dan in ponoči, potem jih posvare s kakim
groznim primerom iz življenja ali Retauovo knjigo, z
osemnajstim ali vsaj devetnajstim letom pa vzamejo

62

v hišo zdravo, večinoma nepokvarjeno deklo in na¬
mignejo skrbnovzgojenemu sinčku, zakaj je tu. „Takemu
nesramnemu očetu bi jaz pljunil v obraz!" je končal.
»Včasi vlada v taki družini tudi še stroga religijoznost,
ki pa seveda ni na poti!"

Piesichu se je zdelo, kakor da govori Rihard o
njegovem lastnem očetu. Ta človek vse vidi, nič mu
ni skritega, si je mislil.

Te besede so pustile v njem globok sled. Raj
verska čustva! Ali ni zasačil enkrat očeta, ko je stopil
nenadno v njegovo sobo, da je jedel v petek slastno
pečenko. Verna mama je sedela zraven ... Ali ni
slišal enkrat, kako sta se njegov oče in mati v zadnji
sobi, pred katero je zašel le slučajno, prepirala in ni
bilo drugega kakor »ona igralka", »ona jahačica",
»oni lajtnant", »oni adjunkt" ... In vendar sta bila
oba tako strogo verna! . . . Čemu naj se neki baš
on briga za verske zapovedi in prepovedi, čeprav je
veren.

Veren? Plesich je mislil, da je oni bledi strah
pred božjim prstom, ki se ga v temni noči niti vidi
ne, oni trepet pred starim belobradim gospodom, ki
sedi v nebesih na zlatem prestolu in gleda z nemim
srdom blodenje ubogih zemljanov in stiska svoje pe¬
sti z zlobno škodoželjnostjo: češ, le čakaj po smrti te
že dobim, — on je mislil, da je to vera, teh par
motnih, preplašenih čustev, ljubezen do Boga. Oni
veliki Bog, ki ga iščejo s silnim hrepenenjem velike
duše, in ki peljejo do Njega svetle, čiste, jasne ceste,
ta veliki Bog je ostal njegovim slepim očem zakrit

63

za veličastnim, vse nevredne pogiede odbijajočim, tem¬
nim oblakom . . .

Čemu naj se torej briga ravno on za verske
zakone? Izpolnitev one prisege pa bi bilo še drznejše
bogokletstvo, nego prisega sama, zato nikakor ni ob¬
vezan, obveščati svojega očeta o svojem počenjanju.

Tretje leto je prišel nekatere krati med svoje
tovariše in jih spremljal tudi v kraje, ki so se mu
protiviii in kamor ni vstopil nikdar brez rahlega
drhtenja po vsem telesu. Tovariši so takoj naščuvali
dekiine nanj, in Plesich se je nekega tajnega gnusa in
otroške boječnosti poln izogibal teh vsiljivih, drznih
oči . . . Rad bi bil tovarišem pokazal, da je tak,
kakor oni, toda vselej je zmagala neka sramežljivost,
katere se je potem sramoval in se radi nje zaničeval
samega sebe. Voljo grešiti je imel, samo poguma mu
je manjkalo ... In s to sramežljivostjo, s to karika¬
turo prave sramežljivosti, spojene z gnusom ne samo
do grešnika, nego do greha samega, se je Plesich
potem ponašal. Toda, ne da bi bil imel dovolj po¬
guma priznati tako svojo sramežljivost, govoril je samo,
da se njegovemu estetičnemu čutu taka vsem kupljiva
bitja ne samo gabijo, nego da mora po svoji morali
vsake take strasti kar najodločnejše obsojati. Tovariši
so se mu rogali, ker bi se bili smejali tudi onemu, ki
bi bil resnično moralen, Rihard in Viktor pa sta se mu
rogala, ker sta umela, kaka je ta Plesicheva morala. »Ta
mevža niti grešiti ne more!" se je zasmejal Rihard.
»Pri drugih je volja dobra, a meso slabo za krepost,
pri njem pa je volja dobra in meso slabo za greh!"

64

Plesich je spoznal, da je za izgubljenke še mnogo
preboječ. Vsiljevala se mu je poleg nekega gnusa in
strahu pred njimi tudi neko čudno spoštovanje radi
njih tragične usode, radi njih propalosti, radi onega,
kar imenuje Ivan Cankar »Veličanstvo pregrehe." Iz-
previdel je, da bi morale priti k njemu tihe in boječe
in ne tako drzne, da se jih mora bati. Toda tega ni
znala niti ena!

A čemu mu je bilo treba iskati, kar je hotel, v
temnih nižavah dunajskega življenja, saj mu je bilo
odprtih toliko blestečih salonov! In tam je obstalo
marsikako lepo, poželjivo oko na njem. Začel se je
bližati tej in oni in le redko je sprevidel, da bi bil
vsak trud zaman . . . Nasprotno, videl je prihajati
zdaj eno, zdaj drugo teh v svilo ovitih, krasnih, duh-
tečih postav proti sebi, in bližal se jim je i on z
drhtečim srcem, negotovimi koraki, toda ko je stal že
tik pred njimi in je začutil že njih gorko, strastipolno,
omamljivo sapo na svojih licih, obrnil se je in po¬
vesil oči, kakor vtakne kmečki paglavec prst v usta
pred neznano teto iz mesta. In zbežal je osramočen
proč od njih, za sabo prezirljiv, žaleč smeh . . . Videl
je, kako se ne briga kmalu že skoro nobena več izmed
dam zanj in le, ako se je kdo včasi z ironičnim na¬
smehom obrnil vanj, videl je v očeh dam in gospodov
oni prokleti: »Lojzek, Lojzek!" . . . Samo še stare
gospe in zarujavele device v dobi romantičnega na¬
vdušenja za »čiste mladeniče" in še polotročje nerazvite
kratkokrilke so ga obsipale s svojimi pozornostmi.
Vrag vzemi še te!

65

5

In tako je odšel z Dunaja, ne da je vžil kaj
onega, po čemur je vedno bolj hrepenel. Umazane,
na skritem spravljene knjige so mu morale nadomesto-
vati pogrešane zabave.

Na Kranjskem je služboval v malem mestu, kjer
so še rafinirani, brezvestni zapeljivci proklinjali »fi-
listrske razmere s to prokleto moralnostjo". V mestecu
nekaj skrbno varovanih gospodičen, večinoma že za¬
ročenih, poročene gospe poštene, ali vsaj previdne,
ker se je raznesla vsaka beseda, kaj še le dejanje, na¬
takarice in dekle vse pozaljubljene v meščanske junake
s fraki na veliko noč in rokodelskimi predpasniki ob
delavnikih, okrog mesta po vaseh pa trde pesti z bru¬
šenimi pipci kmečkih fantov, — razkavi, žuljavi Ke-
rubi, čuvajoči dekliško nedolžnost . . .

In tako je bil torej Plesich zdaj tu v Trstu na
svoji poti iz vile v mesto. In obžaloval je vse krasne,
vživanja polne ure svoje mladosti, ki jih ni vžil in
objokoval vse svoje sladke strasti, ki jih je moral za¬
dušiti v samoti . . .

No, nekaj imam pa vendar od tega, se je tolažil.
Mirne vesti sem lahko rekel Korneliji, da nisem še
ljubil in morda je naredilo to ravno vsled tega, ker
je bilo tako resnično, nanjo tako močan, gotovo ugoden
vtis.

Ti krasno, ljubo dete, glej, jaz sem edini, ki te
more osrečiti s čisto ljubeznijo! je vskliknil patetično.
Bil je tako dovršen komedijant, da je včasi popolnoma
dobrodušno celo sebi deklamoval in veroval.

66

Vlil.

Rihard zvečer ni šel v vilo. Ob času, ko je imel
navado hoditi h Korneliji, jo je zavil od svojega stano¬
vanja na drugo stran. Hotel je biti popolnoma sam.
Viktorju ni maral povedati, kaj se godi v njem, dokler
ni bil popolnoma na čistem, drugemu pa itak ni od¬
krival svojega srca. Viktor je bil edini, ki je smel
gledati včasi v njegovo občutljivo, kljub vsej svoji
moči otroškonežno srce, še Korneliji so se odpirali
njega listi, polni tu mehkotrepetajočih, tam trpkore-
signiranih poezij, le polagoma, polagoma ... Rihard
niti samemu sebi ni maral skoro nikdar odpreti te
knjige. Samo slaboten poet čita s slastjo svoje spise,
in samo slabotni ljudje grebejo radi po svojem srcu.
Kdor je krepak, trpi mirno, dokler mu krvavi srce,
ko se je pa zacelilo, ne bo ga trpinčil on, kakor je
prej ono trpinčilo njega. Poet pa, ki ima pogum, čitati
vsemu svetu, kar je vstvaril v sveti, samotni uri, pro-
stituje svojo Muzo in človek, ki more razkazovati
tajnosti svojega srca ob javni cesti, prostituje svojo
dušo . . .

Rihard danes ni hotel v vilo. Preponosen je bil,
da bi bil maral ustavljati to, kar se je začelo vršiti.
Vplivati ni hotel niti najmanje na Kornelijo. Ako me
more izpodriniti človek kakor Plesich, tem bolje! si
je mislil. Doktor Rihard Sever te ne bo prosil, da
se ga usmili!

In vendar je bil nemiren. Vse je mogel prenesti,
samo negotovosti ne. Z odločno roko je posegel doslej
še vselej v tir dogodkov, ki so hoteli lezti leno mimo

67

5 *

njega. Baš temu se je imel zahvaliti, da se je od dne
do dne širila njegova še mlada zdravniška slava. Kjer
se mu je zdelo opravičeno, odločil se je naglo za
krepko pomoč naravi in dosegel je pri svojih pacijentih
navadno nepričakovane vspehe.

Še danes potrpim, si je rekel, toda že jutri opozorim
Kornelijo, da hočem odkritosti in le, ako bom videl,
da še sama visi med dvomi, dam ji še nekaj časa.
Sitno je le to, da si bo domišljala, da sem ljubosumen
na Plesicha. Ha, ha, jaz pa ljubosumen na takega
človeka!

Od morja je potegnilo zdravo in okrepčevalno,
valovje je kipelo bolj in bolj, in črni oblaki so se
pomikali veličastno po nekoliko motnem nebu . . .
Kakor da krijejo temne, ogromne čete, ki se vale druga
proti drugi na boj . . . Votli, tihi gromi so zabobneli
nekje za gorami in se plazili počasi, potuhnjeno, zadaj
za oblaki po nebu navzgor više in više, kakor, da se
vsaka četa boji druge in jo hoče naenkrat razdrobiti
z enim samim silnim udarom. In bliski so se zavijali
v črne halje in se skrivali med razpoke, da je le včasih
zatrepetal med njimi medel, bled odsev in takoj iz¬
ginil za vstajajoče in zopet podirajoče se gore . . .
Tiho, tiho, a vedno hitreje so se pomikali oblaki drugi
proti drugemu in vihrale so črne orjaške zastave izza
njih, le za hip oblite v krvavem žaru . . . Tiho, tiho
so se razvrščevali in se topili v dve sami ogromni
vojski na levi in na desni, kakor da jim molče za¬
povedujejo nemi poveljniki . . . Rudeč svit je švignil
skozi vesoljstvo, in prvi strel je stresel nebo in zemljo

68

in morje, da so planili silni valovi visoko v zrak,
podobni divjim belcem, ki bi radi tja gor med slast
morenja in votlo rezgetajoč so se pogreznili med tre
petajoče valove, ki so se peneč razpršili pod njimi,
da so brizgnile bele pene daleč čez breg . . .

Rihard se je odkril. Prša so se mu širila in
visoko vsklonjen je stal sam ob morju. Nasmehnil
se je, ko je videl v dalji izginjati nekaj bežečih žensk
in preplašenih bosih ribičev. On ni poznal nikdar te
bojazni, kadar so se bili elementi. Kot otrok je vriskal
in pel, kot mladenič je strmel nem v te silne izbruhe
večne, nikdar porabljive, nikdar slabeče se moči, ko
so se zvijala drevesa v blaznem strahu in stegovala
svoje trepetajoče roke drugo proti drugemu, kakor da
se hočejo združiti v skupen, šibak odpor . . . Ne,
on se ni bal nikdar, ponosno je stal sredi vesoljnega
trepeta, klobuk v roki pred tem v gromih in bliskih
razodevajočim se Veličastvom, in vetrovi so se igrali
z njegovimi lasmi . . . Boj, boj! ... In roke so se
mu stiskale v pesti ... In lasje so mu vihrali v
vetru . . .

In lasje so mu vihrali v vetru in strmel je na nebo in
na morje ... O, kako je on ljubil to morje, ljubil ga,
kadar je molčalo, ljubil, kadar je šepetalo, a ga ljubil
stotero kadar je besnelo. Hinavsko v svojem svetem
molku, hinavsko v šepetanju, a odkrito v besnenju ...
In on je ljubil to molčanje in to šepetanje, ker ga
je poznal in ker mu ni veroval ... In bilo mu je,
kakor da morje ve, da ga pozna in da vabi le druge
s svojim molčanjem in šepetanjem v svoje mrzle roke

69

in njemu da se ne hlini ... In ljubil je morje, kakor
nikdar, kadar je trepetal ves svet, ker se ni balo, kakor
se je bal gozd, ker so se mu širila ob gromovih vdarih
brezmejne grudi, kakor so se širile njemu njegove ...

Težke kaplje so mu padale na glavo, a on jih
niti čutil ni. Sam čisto sam, on in morje in grmeče
nebo. Sam, čisto sam ... vsi se boje ... Da bi
hotelo priti k njemu drhteče, nežno bitje, prižel bi ga
k sebi in ne balo bi se več. Kornelija! . . . Postalo
mu je mehko in težko . . . Tudi ona ga zapusti, za¬
menja s strahopetnežem! Kdo te bo ščitil, revica! Iz
prsi se mu je izvil globok vzdih. Stresel je z glavo
in pospešil korake do bližnje gostilne, kjer je hotel
prevedriti.

Dež je kmalu prenehal in Rihard je stopal po osve¬
ženem zraku proti mestu. Bilo mu je, kakor da nevihta
ni osvežila samo zraku, ampak tudi njegovo dušo, —
postal je mirnejši. Naj pride, kar hoče! si je rekel.
Mene ne zmaja nič več na svetu! Če noče nihče z
mano, grem pa sam!

Domov ni maral hoditi; zdelo se mu je, da bi
danes ne mogel ničesar delati. Samota ni ljuba niti
vznemirjenemu, niti preveč srečnemu človeku, edino
pokojna in mrtva srca si jo želijo. Zavil jo je torej
v gostilno, kjer so se zbirali nekateri mlajši slovenski
uradniki. Nič posebni ljudje, a inteligentnejša družba
je imela svoje omizje v drugem delu mesta.

Kadar je prišel Riat^rd med znane ljudi, nudil
se mu je vedno isti prizor. Kakor da so ravno udrihali
po njem, a zdaj da ga vsi pozdravljajo, da skrijejo

70

vsled njegovega nenadnega prihoda nastalo zadrego,
se mu je zdelo, dasi je vedel, da se niso ž njim pečali.
Tako nekako sprejmejo podložniki strogega predstojnika.
Tu sem, kakor sploh v javne družbe, Rihard ni pri¬
hajal pogostoma, ker je živel svoje večere vedno pri
Tratnikovih, drugače pa je bil preobložen z delom.
Sicer bi se pa ne bil izogibal ljudi, ker se je vedno
med temi gospodi dobro zabaval, ako tudi ni dobil
med njimi niti ene sorodne duše. Pač pa je vedel,
da ga mnogi mrze, ker jim ni prav nič prizanašal,
ako je kdo bleknil kako neumno. Dokler je bilo mogoče,
se je pomenkoval z vsakomur resno, znal se je pri¬
lagoditi njegovemu duševnemu obzorju, ako je pa trdil
kaj takega, na kar ni bil več na mestu pameten od¬
govor, začel ga je vihati. In zabaval se je pri tem
sam in zabavali so se drugi, in baš radi tega je čutil,
da ni nikjer neljub gost, dasi ni vžival simpatij, ker
tudi bebec se rad zabava na račun drugega, ki je
morda še večji bebec. Seveda, ako pride potem vrsta
nanj, se zabavajo drugi in se on jezi, a to voljno
potrpi, ker ve, da pride kmalu na vrsto drugi, ko se
bo on zabaval.

»No, o čem ste se pa pomenkovali?" je vprašal
Rihard, ko je prisedel, poštnega uradnika Tiliča, čegar
visoko čelo je bil vedno svetleč se protesTproti temu,
da nam veljaj visoko čelo kot znak inteligence.

»O literaturi! Novejši literaturi!" je odgovoril
Silič nekako ponosno, da obdelujejo nenavaden predmet.

»O literaturi? Kako pridete pa do tega predmeta?
No, in kaj ste izmodrovali?" je vprašal Rihard rado-

71

veden, kako sodi ta družba o tem vprašanju. Še nikdar
ni slišal, da bi se bili pomenkovali o slovstvu. Za¬
bavalo ga je, ko je zapazil, kako so se vsi ozrli nekam
preplašeno in nevoljno v Tiliča, kakor da se boje
govoriti dalje o stvari, ki je ne umejo posebno, vpričo
človeka, ki se peča gotovo tudi s tem. Ali mora res
blekniti prvi baš Tilič, ko bi se lahko oglasil kak
pametnejši, ki bi rekel denimo: «0 tem in onem smo
govorili."

»Vsem skupaj se zdijo ti moderni pisatelji in
pesniki neprebavljivi!" se je odrezal Tilič, ne da je
opazil zopetne opominjajoče poglede, naj pusti govoriti
koga drugega.

»Govorili smo o tem, da je nastopila pri nas
prav v zadnjem času neka nova struja, po kateri plavajo
vsi moderni literatje!" je dostavil koncipijent dr. Stolec,
še najinteligentnejši med vsemi, hoteč vzeti Tiliču be¬
sedo. Kadar je govoril, obrnil se mu je nos vselej
nekoliko na levo, kar ga je delalo zelo navihanega.

»V toliko, v kolikor piha v vsa jadra na široki
struji življenja ista sapa in jih žene na isto stran, ne
da bi se mogli, in ako so pametni hoteli temu ustav¬
ljati!" je pritrdil Rihard. »Toda, le v toliko! Da bi
se hoteli vsi novodobni, zato pa ne že »moderni"
poetje postaviti za komurkoli si bodi v račji sprevod
in mu slepo slediti čez drn in strn, tega ne verujem,
kakor ne verujem, da bi hoteli tratiti čas s kakim
bojem za realizem, naturalizem, romanticizem in kar
jih še je teh „šol", ki se ne imenujejo brez vzroka
- šole. „Vraga, piši realistično ali naturalistično ali

72

idealistično in če ti je ljubše polmračno, mehko sanjarenje,
kakor to svetlo življenje, polno vesele in žalostne poezije,
pripoveduj nam bajne basni o začaranih kraljičinah in
zakletih gradovih, samo da ustvarjaš umetniška dela!"
je odgovoril odličen mlad pesnik začetniku, ki ga je
v moji prisotnosti vprašal za mnenje, katera struja se
zdi njemu najboljša."

»Sicer je pa to stvar poetov! Človek je tako
preobložen z delom za ljubi kruhek, da itak ne pride
do čitanja!" je zaseha! adjunkt Karara, ki je presedel
po celih deset ur dnevno po krčmah in kavarnah. Dolgo¬
časil se je pri teh pogovorih in ni ga bila volja po¬
slušati še dalje stvari, ki ga niso brigale.

Rihard se je zasmejal in ironično mu je pritrdil,
jezeč se, da je bil za hip resen.

»Prav pravite! „Tc je stvar poetov!" in s tem
smo odpravili. Naj le trgajo poetje zvezde z neba,
to res ni naša stvar. Slovstvo je samo igrača abnor¬
malnim ljudem! Mi smo velik narod in dosežemo še
bogve koliko na političnem in socijalnem polju! Kaj
zato, če nam naši nasprotniki tudi vedno v prvi vrsti
očitajo našo revščino v tem pogledu!"

Nastal je molk, ki ga je Karara naglo porabil v
to, da je napeljal pogovor na politiko, na katero so
se vrgli vsi z veliko navdušenostjo. Ginljivo jih je
bilo videli, kako so grizli dan za dnevom z brezmejno
potrpežljivostjo to plehko slamo. Rihard je hotel spraviti
pogovor na nekoliko višjo stopinjo širše politike, ki
je zanimala tudi njega in vzdignil je jasli nekoliko
više, toda videč njih žalostne poglede in njih vspe-

73

njanje, da bi jih potegnili zopet niže pred se, je vstal
smehljaje in odšel v črno noč.

Lepo je videti tako-le celo vrsto dobrorejenih
osličkov, ko jim je nasul kdo slastnega ovsa, in tisto
škrbljanje z zobmi je tako blagodejno, tako blago¬
dejno . . .

IX.

Drugi dan je prišel Viktor že zgodaj, ko je Rihard
še v postelji čital, k njemu. Začuden ga je vprašal,
zakaj ga sinoči ni bilo. Rihard se je opravičil, da je
imel pozno v noč dela v bolnišnici.

»Nela je bila zelo vznemirjena", je pristavil Viktor.

»Kaj?" je vprašal Rihard razdraženo. Prepričan
je bil, da ga sinoči gotovo ni pričakovala bogve kako
željno in jezila ga je misel, da bi bila utegnila Viktorju
hliniti kako hrepenenje po njem.

Viktor ga je začudeno pogledal; mislil je, da je
slabe volje, kakor je bil Rihard vedno zjutraj, ako ga
je kdo motil, predno se je umil in opravil. No, Viktor
se je seveda motil, ker on ni bil Rihardu nikdar
nadležen.

»Ali greš drevi k domači Zabavi v hotelu „Na-
zionale"? Saj si dobil povabilo?" je vprašal Viktor.

»Do zdaj še ne! Ako ga dobim, pridem. Tam
bodo gotovo vsi rodoljubi, in te imam jaz rad! Ali
pride tudi Plesich?"

Vrag vedi, čemu povprašujem po tem človeku?
si je mislil.

»Tudi!" je odgovoril Viktor. »Ravno sem ga srečal."

74

j/Dobro! Danes pridem okrog štirih k vam in
potem gremo skupaj v „Nazionale". Do svidenja!"

Po kosilu je dobil Rihard povabilo z opazko,
da je vstop dovoljen samo omejenemu številu po¬
vabljencev. To mu je bilo ljubo. Ljubil je ljudstvo
in rad je storil zanj, kar je mogel, toda priznaval je
ono nepreskočljivo steno med nižjimi sloji in izobraženci,
ki se ji pravi omika in se tudi ravnal po tem. Prihajal
je rad na njihove veselice, ne „počastit“ to dobro,
naivno vživajoče ljudstvo, ampak dajat mu vneme in
spodbude v krepkih, priprostih besedah, toda potem,
ko je videl, da ljudi le moti s svojo navzočnostjo, ki
vidi v inteligenci vedno neko nadzorujočo jo policijsko
oblast, se je prijazno poslovil in odšel, zapustivši rodo¬
ljube, ki so si pustili kaditi in se poveličevati in ob¬
čudovati pozno v noč, dokler niso začele šumeti na
njih mizah šampanjske čaše in se ni njih žvenketanje
rogalo z brutalno netaktnostjo v bedne obraze „milemu,
tako mnogoštevilno zastopanemu narodu" ... In
danes bodo pokali zamaški! Gnusilo se mu je tudi
ono bratenje s priprostimi ljudmi, ko je videl v njej
skoro vedno le umazano sebičnost, skrite namene,
prikupiti se tem ljudem, da mu dajo, ako bo želel,
svoje glasove. Poleg tega so se njegovemu estetičnemu
okusu ustavljali oni prizori, ko se neomikanim ljudem
priplazi po preobilo povžitem alkoholu zbujena žival
na površje. In dasi je take prizore umel in jih vsled
tega opravičeval, bili so mu vendar zoprni in videl
je, da so se mnogi, ki so maso zaničevali, nalezli
tega zaničevanja ravno sredi takih scen, katerih so bili

75

cesto sami krivi. Slednjič pa je bil Rihard tudi toliko
egoist, da se je včasi rad resnično zabaval, kar mu v
preveč mešani družbi ni bilo mogoče. Vedno ni imel
smisla za žrtvovanje, kakor rodoljubi, ki se vedno le
„žrtvujejo'‘, za katero žrtvovanje pa jih mora ljudstvo
odškodovati z mandati. Vsled tega je bil torej rad,
da je bila nocoj inteligenca sama med sabo.

Proti večeru se je napotil v vilo. Bil je radoveden,
kako se bo vedla Kornelija.

Julka mu je povedala, da je v lopici. Pogledala
ga je škodeželjno, toda Rihard se za to ni zmenil.

Stopal je tiho po pesku še od sinoči premočenem,
in stal nepričakovano pred Kornelijo. Stresla se je in
odložila naglo iz roke neko oglednico.

»No!" je rekel, ko ji je po kratkem pozdravu
ponudil desnico. Gledal jo je ostro, da ji je roka
trepetala v njegovi. Potegnil jo je k sebi in jo poljubil,
kakor vsakokrat pri svojem prihodu. Njene ustnice so
bile mrzle, apatične. Vžitka mu ta poljub ni nudil
drugega, kakor vsled zavesti, da jo s tem poljubom
trpinči, zato je pritisnil svoje istotako mrzle ustnice
na njene skoro z vso silo, da je začutila tudi fizično
bolečino in se je nalahko zganila. In ta fizična sila
je iztisnila iz tega poljuba vse, kar bi bilo sicer hinav¬
skega v nežnem poljubu. Morda zadnjič! si je rekel
in pogledal je z mehkim obžalovanjem njene polne,
finovzbočene ustnice.

Sede! je in pokazavši oglednico na mizi je vprašal:

»Čegava?"

»Gospoda Plesicha!" je odgovorila tiho.

76

On je molčal Prej je imela navado, da mu je
vsako stvar pokazala, danes tega prvič ni storila.

»Torej danes gremo v „Nazionale"!“ je omenil
po kratkem, njej očividno zelo mučnem molku.

»Najraje bi ne šla!" je odgovorila tiho.

»Tako?" je vprašal zategnjeno. »Ako hočeš, se
lahko odtegnem jaz!"

Obrnila je oči vprašujoče, začudeno vanj, toda
njen’neodkritosrčni pogled je odletel plaho pred nje¬
govim trdim . . .

Molčala sta zopet nekaj trenutkov.

Naenkrat pa je vstal Rihard, kakor da ga je vrglo
sunkoma pokoncu, stopil je pred Kornelijo in jo stresel
za ramo, ne ravno preveč lahko.

»Ti, punče!" je začel počasi, vsako besedo trdo
povdarjajoč. »Mene ne boš slepila! Odkrito ven, kar
je v tebi! Reci eno besedo in jaz grem brez vsake
najmanjše opazke! Doktor Rihard Sever ne berači in
ne tekmuje z nikomur! Toda, toda, ako bi hotela po¬
skusiti, imeti me za norca, potem boš videla, s kom
imaš opraviti!"

Njegov glas se ji je zdel strašen in strašen njegov
obraz. Teinu človeku bi se ne upala nikdar priznati
iz oči v oči, da ga ne ljubi več, dasi bi ji ne rekel
na to niti ene same besede. Ta njegov odhod, kako
bi se priklonil, kako bi vzel svoj klobuk in kako bi
odšel ponosno vzravnan! . . .

Vklonila je glavo in na njej je čutila njegove žareče
oči, da jo je speklo skozi celo telo. In bilo ji je kakor
da so ti paleči pogledi težki, kakor bi ležal na njej

77

ves svet, da jo tlačijo v zemljo. Sapa ji je zastajala,
blede roke so se ji tresle v naročju ... Če bi se
mu drznila pogledati zdaj v oči, zdrknila bi pred njim
na kolena! ... In sililo jo je nekaj, naj se mu ozre
v obraz, ki mora biti tako strašno lep, toda oni žgoči
bliski so ji tiščali glavo trdo k tlem, da je ni mogla
več zganiti . . . Nikdar, nikdar ni ljubila tega človeka,
samo bala, brezmejno bala se ga je, le tedaj, ko je
bil mehak, ko je bil otrok, se ga je upala brez strahu
okleniti ... A tako grozen ni bil še nikdar, kakor
ga je zdaj slutila, ne da bi se ga upala gledati. Da bi
jo kdo rešil njegovih strašnih oči! Egon! Ha, Plesich,
ki je sam trepetal pred njim! Njegova slika se je za¬
majala in dvignila se ji je v duši še enkrat Rihardova
silna postava, in pred njo je zaplamtela še enkrat luč
njene čudne ljubezni do njega, toda v tem hipu jo
je ugasnil sam . . .

»Zdi se mi, da nisi še na čistem, ali pa nimaš
dovolj poguma! Odloči se naglo, kajti jaz ne maram
čakati! Ako ne bo kmalu, pretrgam jaz sam kratko-
malo vez med nama! Stori kar hočeš, meni je docela
vse eno!"

Gledal jo je bil nepremično, trdo, potem pa se
mu je razlil počasi trpek, zaničljiv nasmeh čez obraz
in rekel ji je te besede odločno, a mirno.

Tako torej! »Meni je docela vse eno!" si je po¬
navljala njegove besede. To večno preziranje, kakor
da je sam Bog!

»Jaz res ne vem, čemu me dolgočasiš s tem!"
je izpregovorila, kakor da ji ni čisto nič za njegove

78

besede in gledala na morje. »Taka brezmiselna ljubo¬
sumnost ni vredna doktorja Severja!"

Da bi mu bila povedala pošteno, kaj da misli,
ni imela poguma. Ko bo na Dunaju, mu pišem in
konec bo! Saj mu je tako „docela vse eno". Zakaj
je moral reči te besede! Še je tlel stenj na luči njenih
čustev do njega. Želela si je iz vse duše, da bi vsaj
trpel radi nje, toda slutila je, da pojde ta mož, ki je
znal tako vroče ljubiti, hladen in s pomilovalnim na¬
smehom od nje . . . in to jo je bolelo . . .

V Rihardu je pri zadnjih njenih besedah zavrelo.
Ta neumna stvar res misli, da sem ljubosumen! Toda
premagal se je takoj in hladno je odgovoril:

»Doktor Sever ni ljubosumen! Zapomnite si to,
gospica Kornelija!"

V lopo je vstopil Viktor in opozoril Kornelijo, da
se je čas napraviti.

»Saj te bomo morali še tako čakati, predno se
načičkaš!" je pristavil dobrodušno se smehljaje.

Kornelija je odšla s hladnim „na svidenje!" Rihardu
je bilo ljubo, da se je odstranila, ker bi bil utegnil
Viktor vendar zapaziti hladnost, ki se je morala javiti
v njegovem občevanju s sestro. Posebno veliko hliniti
se ni znal in se mu ni dalo.

Z Viktorjem sta začela govoriti o nekem novem
francoskem romanu, ki sta ga bila ravno prečitala.

»Skoro v vsej svetovni literaturi rohne po zemlji
neki grozni ljudje ali, kakor je zdaj običajno „nadljudje“,
kajti pravih ljudi, pravih dečkov in pol ti pisatelji ne
marajo več, na drugi strani pa strašijo neke blede, brez-

79

krvne sence, ki se nazivljajo moderne ljudi!" se je
hudoval Rihard. »To ti gre mimo tebe tiho in žalostno,
gleda te z očmi vodenosanjavimi in prosi tvojega
usmiljenja. A ti bi ga zgrabil najraje krepko za rame
ter ga stresel: Zbudi se revše, ki te trka luna pri
belem dnevu! Poglej, kako žari solnce, kako drobe
ptički, kako duhte rože, kako žive in trpe ljudje, ti
nečimurna koketa svojih lastnih bolečin, v katere si
se morda z veliko težavo vlagal in vsleparil, ti, ki bi
bil nesrečen, ako bi ne bil nesrečen, ti, ki bi želel,
da ti leži tvoja živa, zdrava, vesela ljubica s svojimi
srečnimi, cvetočimi očmi sredi mrtvaških sveč, bleda
in nema, samo da boš enkrat prav popolnoma nesrečen,
da boš mogel prodajati svoje blesteče solze na javnem
trgu po tri franke stekleničica! Ha, ha, kako mnenje
si bo moral narediti kak potomec po tristo letih, ako
bo gledal v ta ogledala naše dobe, in bodo lezli mimo
njega junaki dvajsetega stoletja! Vraga, stopil bi naj-
rajše tedaj pred njegov pomilujoči obraz pa mu pokazal
te svoje pesti, pesti človeka, ki je hodil med onimi
plašnimi strahovi! . . ."

»Toda priznati moraš vendar, da je opažati med
novodobnimi ljudmi mnogo resničnih takih senc z
raztrganim, zmedenim živčevjem, da je opažati med
nami mnogo pristnih dekadentov, in čuda ni, ako zbudijo
v čutečem umetniku pozornost in sočutje, in da jih že
kot resnicoljuben, vesten poet naslika na sliki svoje dobe
take, kakor so tavali mimo njega!" je ugovarjal Viktor.

»Dobro!" je pritrdil Rihard. »Kdo mu bo to
branil! Ali so tista čustva, ki jih ta bitja vlačijo s seboj,

80

pristna ali ne, je nazadnje tudi vseeno, samo da jaz
vidim njihovo spočetje skoro vedno v objetju duševne
šibkosti in nečimernosti. Dovolj je umetniku, ki se
noče vglabljati v vse psihološke pričetke kakega čustva,
da je oni brezkrvni rezultat, ki ga on riše, resnično
pred njim. Tudi nisem tako borniran, da bi hotel od
njega zahtevati pojasnila, kako se te bolnike zdravi;
to ni njegova naloga, njegovi umotvori niso medicinska
knjiga z recepti. Umetnik je ustvaril žalostno sliko,
umetnik je naslikal bolnika, povedal vam je morda celo
ime bolezni, stavil pravo diagnozo, - pokličite zdrav¬
nika in povejte mu, kaj je rekel poet. Tu prične delo
pravih domoljubov v frakih in črnih talarjih! Vsi naj
so dobrodošli, ako so dobre volje! ... A zdravil,
zdravil, ne besed, ne samo verske tolažbe, ne samo
fraz! In žepe in oporoke mu pustite v miru! . . .
In ako je prepozno, pokličite duhovnika, in vsi po¬
kleknemo in se razjočemo.

Da, da, umetnik naj le slika žalostne slike, —
toliko žalostne poezije je v žalostnih slikah! — toda
temu se ustavljam, da trde „moderni“, — to so res
„moderni"! — v svojih nemih delih, da je bolan vsakdo,
ki ni bolan, daje tem poetom teme in noči, tem apostolom
strtih živcev, tem nefanatičnim fanatikom ponosnega
brezmočja, tem bramanom impotence, duševna in telesna
moč, veselje in vera v človeštvo, zdravje in sreča znak
duševne omejenosti, brezčutnosti, celo filistrske bru¬
talnosti. Zdravo lice, vedro čelo, jasno oko, krepek
stas imej, a povem ti, predno potrkaš pri njih, namaži
si obraz z bledo barvo, nagubaj čelo, zblodi oko, skloni

81

6

telo, pa berglje si kupi! . . In zato, ker se mi zdi to
smešno, omejeno, zato z veseljem pozdravljam nekatere
izmed novih umetnikov, ono malo, a vedno naraščajoče
število poetov luči in moči, sinove dneva, svečenike
solnca!«

Rihard se je razvnel, kakor vedno, kadar je go¬
voril s človekom, ki ga je umel, o stvari, ki mu je
polnila dušo, in Viktor je srkal s slastjo v se vedno
nove misli svojega prijatelja. Ni bil skoraj enkrat z
njim, da bi si ne bil moral vesel priznati, kako je
zopet pridobil novih zakladov za svoje življenje.

Julka je prišla povedat gospodoma, da je gospo¬
dična pripravljena, in prijatelja sta odšla v vežo, kjer
ju je že čakala Kornelija.

X.

Stopali so proti mestu v neprisiljenem, vsakdanjem
pogovoru. Rihard in Kornelija sta govorila le s po¬
sredovanjem Viktorja drug z drugim, kakor je često
zakoncema, ki se ne umeta, gost le nekako dobrodošlo
sredstvo, da se zopet enkrat spustita v prijazen raz¬
govor med seboj. Julij je šel sam že prej v mesto.

V dvorani hotela „Naziona!e'' je bilo že polno
boljše družbe.

Pri mali mizi v kotu sta sedela Julij in Plesich,
ki sta bila reservirala nekaj stolov za novodošlece.

Rihard je stopil k dvema mladima, skromno oble¬
čenima gospodoma. Bila sta to avskultant dr. Drenovec
in jurist Kolar. Skoraj vedno sta bila skupaj. Sedela
sta navadno sama pri litru istrijanca s kupčekorn petič

82

pred seboj. Zložila sta običajno, kolikor sta smela isti
večer zapraviti pred se na mizo ter plačevala sproti, kar
jima je natakar donašal, dokler kupček ni skopnel.
Rihard je imel rad malo čudaška prijatelja in ju cenil
kot dva poštena, inteligentna človeka, ki bi bila lahko
koristna svojemu narodu, ako bi se jima javne razmere
ne bile gnusile. Pomolil je obema roko in splašil pri
tem veliko sivo mačko, ki je sedela med prijateljema
ter ju opazovala z izrednim zanimanjem.

v Pustite hoteiierjevega zajca!" je zamrmral Kolar.

Rihard se je zasmejal:

»Kaj pa je tako študiral ta hotelierjev zajec?"

»Hotel je izvedeti od mene, kaj pomeni, da ima
naš narodni voditelj Stremeč danes tako svečan obraz«,
je odgovoril avskultant. »Pa sem mu rekel: „Viš, še
jaz, ki sem doktor vseh pravic, ne razumem, pa boš
ti, ki si le navadno mače, morda že drevi na jedilnem
listu kot zajčja pečenka s smetanino primako, kakor
sluti prijatelj Kolar!" sem mu rekel. Pa me je mrcina
le še vedno gledala!"

Rihard se je smehljaje vrnil k svoji družbi. Delo
mu je dobro, da bo trepetalo nocoj zopet vsaj v ne¬
katerih srcih tiha opozicija proti praznim rodoljubnim
frazam, in da se bo nabiralo nocoj zopet žgočega žolča
vsaj v nekaterih zdravih dušah, dokler morda nekega
dne ne vskipe v silnem odporu proti votlim, trhlim
malikom.

Njegovo omizje je bilo že v živahnem razgovoru,
ko je ležalo na ostali družbi še nekaj ledenega, ki se
mora stajati še le v polnih kupah.

83

6 *

Plesich je hvalil Kornelijino drago toaleto, kar
ji je očividno ugajalo.

»Zakaj nisi odstranila tistega traka na ramenu?"
jo je vprašal Rihard hladno. Prej se mu je vedno
klanjala tudi v toaleti, zaupajoča njegovemu ukusu.
Hotela mu je zdaj pač povsod kljubovati! »To je
brezokusna disonanca! Tudi vrat je preveč razpet in
vsaj od sprej preveč izpodrezan!" je pristavil brez¬
obzirno. Ti hočeš od mene vstran! Dobro, pomagati
ti hočem! si je mislil.

Julij se je nasmehnil. Ta človek vidi, da se mu
Kornelija oddaljuje, je premišljeval, in vendar jo peha
z vsako besedo od sebe. Ta oholost beraška! No,
kar je v moji moči, ti pojdem na roko! Le dalje! . .
In vendar je čutil neko vsiljujoče se mu spoštovanje
do tega brezmejno ponosnega človeka in zato ga je
sovražil še huje.

»Vi torej obsojate dekoltiranje, gospod doktor?
Od kdaj pa tako moralični?" se je rogal.

»Morala nima pri tem nič opraviti, dasi je le
malo onih, ki bi občudovali samo umetniškodovršeno
krasoto razgaljenega ženskega oprsja brez drugih misli
in opolzlih opazk!" je odgovoril mrzlo. Izbiral ni
izrazov iz ozira do Kornelije. Ako te čez nekaj mesecev,
ko ne bo več mene ob tebi, ne bo sram iti razgaljena
v družbo nizkih možkih, se ti tudi zdaj ni treba zgražati
vsled mojih odkritosrčnih izrazov, si je mislil. »Morala
mi je bila torej stranska stvar. Toda meni se vidi
res lepa ženska naj lepša v okusni domači opravi, brez
tistega bahaškega razkazovanja vsiljivih čarov. Človek,

84

ki ima nekaj fantazije, si bo predstavljal tam, kjer vidi
harmonično lepoto le označeno po samo na pol iz¬
raženih črtah, veliko več, nego tam, kjer mu je že
vse na ogled in kjer nima domišlija že nobenega
posla več!"

Nastal je molk.

Plesich se je zgražal nad drznostjo Rihardovih
izrazov, in ko so se mu vjele oči s Kornelijinimi, je za¬
majal previdno z glavo. Taka nefinost! je hotel reči.
No, pokazati je hotel, da se Riharda ne boji in pri¬
kupiti se Korneliji, zato mu je rekel odločno :

»Meni pa ravno oni rudeči trak na ramenu milo-
stive gospice posebno ugaja. To je kakor roža v
grmu!"

i/Kdaj si videl ti že rože na rujavkastem grmu?"
se je zasmejal Rihard. »No, sicer pa nimam nič proti
temu, če si hočeš natresti paprike v kavo!"

»To nam preskrbujete že vi!" je pripomnil Julij
temno.

»O, gospodu Plesichu iz srca rad, ako želi!« se
je zasmejal Rihard.

Pogledal je Viktorja in videl, da mu je ta pogovor
že mučen, zato je obrnil svoje oči po sobani, kakor
da se noče več vtikati v pogovor ostale svoje družbe.
In res je začul takoj na to živahen razgovor, ki ga
pa ni zanimal.

V tem hipu je potrkal po svojem kozarcu narodni
voditelj Stremeč.

Pozdravil je goste v vznesenih besedah, pod katere
vsako se je zvijala v smrtnih krčih uboga poezija in

85

ž njo Rihard. Ozrl se je po dr. Drenovcu in Kolarju,
ki sta resignirano poslušala. Nasmehnili so se drug
drugemu in Rihardu je bilo bolje. Prisedel bi bil
najraje k njima.

Takoj za navdušenim ploskanjem, se je oglasil
suh, prekljast človek z nezrelim, cucljastim obrazom,
profesor Pečenko. Ustvaril je najprej svet, postavil
nanj razne narode, pripeljal Slovane iz Azije, seveda
že silno civilizovane, ter izbii v njih sredi vse junaške
boje z „ljutimi dušmanini". Potem je skočil od Samovega
groba, na katerega je položil krasen venec svoje poezije,
naravnost v Slovenijo, naslikal nje borbo s svojimi
„dušmanicami“ ter povedal slednjič, da želi prispevkov
za Ciril-Metodovo družbo.

Ploskanje in petaki.

Pečenko je pobiral sam. Hotel ni privoščiti lepega,
ljubeznive šale budečega, v njih samih narodno ljubezen
podkrepljujočega veselja navzočim gospicam, ker je
menil, da dobi sam, s svojo osebnostjo na novo oživljajoč
silen vtis svojega govora mnogo več za narodni namen.

Prišel je tudi do Rihardove mize. Dali so vsi
precejšnje zneske, Julij z malo kislim obrazom. Rihard
je položil tri krone na krožnik.

»Dal bi še tebi tri!" je rekel Pečenku, „ako bi
mi bil prihranil te pol ure in povedal kratko, kaj hočeš."

Pečenko je zarudei jeze in odšel dalje.

jedva pa je bil pri svoji mizi, ko je vstal zopet
ter začel govoriti.

Omenil je, da sede v ti družbi taki „nadljudje“,
ki imenujejo vsako rodoljubno besedo puhlo frazo,

86

ki se rogajo s svojimi neslanimi dovtipi in sarkazmom
vsakemu svetemu vsplapolanju.

Kazal je skoraj s prstom na Riharda, ki je videl,
kako so se obračali pogledi tu očitno, tam kradoma nanj.

Roke so se mu začele tresti, oči žareti in ustnice
so mu trepetale.

Vstal je nenadoma in s sonornim, hladnim, le ne¬
koliko vsled razburjenosti vibrirajočim glasom je spre
govoril:

»Jasno je, velecenjena družba, koga je gospod
profesor Pečenko mislil, in kdor tega še ve, povem
mu sam, da sem to jaz! Da, fraze, bobneče fraze so bile,
puhle, dasi tupatam blesteče in zato mameče perijode
so bile to, kar je govoril gospod profesor! Gospoda
moja, govorniki, ki bi smeli nastopati v inteligentni
družbi, so še redkejši, nego dobri umetniki, — tudi
pravi govornik je umetnik! — povedati bi moral nekaj
krepkega, novega, v izbranih, a ne brezmiselno po
romanih in pesmih pobranih izrazih. Toda, ako bi
govorili samo dobri govorniki, bi človek ne slišal skoro
nikdar nobenega govora, a teh je treba — ljudstvu.
Da, rabite v božjem imenu fraze, ki pa niso več fraze,
ako so vam le pripomoček, da izrazite v že rabljenih
besedah, kar čutite; rabite fraze, ki so sicer oglodane,
oškrbljene kupe, a polne kipeče žiahtnine, toda nesite
take fraze ven med ljudstvo, ki bi morda niti ne umelo
elitnih govornikov! Izlivajte svoja vroča čustva v pri-
proste, odprte, žejne duše našega sprejemljivega, blagega
ljudstva. Ako pa je treba inteligenci takih, ali čelo
praznih, preperelih fraz, predno se ji odprejo srca in

87

ji odprejo srca mošnjičke, potem gospoda, je to dejstvo
zelo tragično ali pa zelo komično, kakor hočete!"

Sedel je hipoma, kakor je vstal. Molk, neka popar-
jenost, neka splošna osramočenost, zadrega in globoko
v duši tupatam nezavestno pritrjevalno vzdrhtenje . . .

Dr. Drenovec in Kolar sta se pogledala in trčila
tiho . . . Zamolkel žvenket njunih kozarcev je vstre-
petal po sobi, in voditelj Strenovec se je ozrl nekam
plašno na mlada pivca . . .

Rihard je gledal v svoj kozarec in ga nervozno
obračal.

Polagoma se je družba vzbudila iz svoje otrplosti,
in šumenje razgovora je postajalo glasnejše in glasnejše.

Naenkrat je zopet potrkal nekdo na kozarec in
dvignil se je zagorel, mlad mož, dr. Pasic. Bil je to
istrski Hrvat, nekje blizu Pazina doma. Požrtvovalen
pazinski advokat dr. Kudelič ga je prosil že večkrat,
naj vstopi pod zelo ugodnimi pogoji v njegovo pisarno,
da mu pomaga delati za bedne, trpeče svoje rojake,
toda vselej — zaman. Pasiču je ugajalo mnogo bolj
v živahnem Trstu, kjer se mu je posrečil vsak teden
kak nov galanten doživljaj.

Ta mož je torej vstal in pričel govoriti o žalostnih
razmerah v tužni Istri. Temu ubogemu, nesrečnemu
narodu je treba voditeljev, „ki morajo, da uvjek stojijo
na branici", - mešal je hrvaščino in slovenščino vse
vprek, — „ki morajo, da nikad ne zaboravijo, gje, da
su rojeni".

»Dobro! Bravo! Vrlo dobro! Živio doktor Pasic!"
med občinstvom.

88

Rihard je gledal Pasica vedno bolj srepo in bolj
in bolj nervozno se je premikal. Vraga! in to dovoli
ta družba! Da se ji ta človek, ki noče več med svojce,
roga takorekoč v obraz! ... In on menda celo pošteno,
prepričano blebeče! Da bi bil vsaj slepar, da bi čutil
svojo nesramnost, da bi vsaj le skušal to tolpo, koliko
prenese, ne da bi se uprla! A on veruje, in oni ve¬
rujejo! . . .

»Zato, gospoda mila!" je kričal Pasic patetično
dalje. »Zato je dolžnost svakog istarskog rodoljuba,
da vodi te svoje ljudi, da . . ."

» ....  se zabava v Trstu in ne dolgočasi v
Pazinu!" mu je presekal Rihardov glas nepričakovano
ginljivi govor.

Kakor da je udarila strela iz tega jasnega neba
tam zunaj skozi okno med družbo! . . .

Okamenelost, potem v kotu pritajeno hihitanje
in naenkrat Kolarjev glasen, veselohudoben smeh. In
vse se je smejalo, vedno šumnejše.

Pasic je vzel svoj klobuk in ne da bi bil koga
pozdravil, je odšel naglo, z enim samim divjim po¬
gledom na Riharda, ki ga je pa ta sprejel z ironičnim
nasmehom.

In ti ljudje, ki bi bili Pasiču burno pritrjevali,
da je Rihard molčal, ti ljudje, ki bi bili mrli v mučnem
molku, da se Kolar ni zasmejal tako preširno, tako
iz srca, ti ljudje so čutili zdaj neko mržnjo, so v mislih
pritrjevali Rihardu, češ: saj res, sam naj bi bil ostal v Istri!

Toda le za hip . . . Ozrli so se vsi v voditelja
Stremca, in njegov obraz je bil temen . . .

89

»Breztaktnost, grozovita breztaktnost!" je rekel
tako glasno, da ga je bilo čuti skoro po vsi dvorani.

Da, breztaktnost! Grozovita breztaktnost! Tako
je rekel voditelj Stremeč! In vsi so se ozirali jezno
na Riharda.

„ Kanalije!'' je siknil Rihard zaničljivo. Ozrl se
je na svoje omizje z ironičnim nasmehom. Kornelija
je gledala v prt pred seboj, Julij ga je meril jezno,
kakor da odklanja vsako odgovornost za takega človeka.
Plesich je zmajeval ravno z glavo, a je pozabil pre¬
makniti obraz z leve na desno, kjer ga je ravno imel,
ko je začutil njegove oči na sebi, da je pogledal Riharda
nehote nekoliko od strani, tako ga je njegov pogled
presenetil! Pričakoval bi bil vsaj malo zadrege, a nič!
Tega vraga ne spravi nobena reč v zadrego!

Ha, ha, kako trpijo vsi, da so v družbi takega
grozovitneža! si je misli! Rihard. Aj, ti moja Nelica,
te preizkušnje gotovo nisi prestala, in prav je tako!
Kmalu bi se bil zmotil v tebi, da ni Bog poslal ljubega
Plesicha! Srečna bodita!

Kaj počne in si misli druga družba, ga je že
malo brigalo, le te ljudi, katere je zdaj mrzel vse
razun Viktorja, bi bil rad še nekoliko potrpinčil. Da,
tudi Kornelijo je mrzel. Zdela se mu je v trenutku
tuja, kakor da je ni nikdar poljubljal. Zapomnila si
boš, kdaj si bila zadnjič z menoj! In tebi, Viktor, je
treba tudi še šole! Prefin si še in prešibak, mnogo
prešibak za ono nalogo, o kateri sanjaš! Kako poveša
oči, kakor kaka devica! Čakaj, jaz te še naučim živeti!

90

Glej, kako sta močna in pogumna reveža Drenovec
in Kolar, a onadva sta morala stradati in trpeti! . . .

Naenkrat se je družba zganila. Vstal je s svojega
stola tam sredi sobane komičen možiček. Bil je nekdaj
profesor, Nemec se je pisal, toda radi njegovih bedastih
govorov so se ga začeli slovenski kolegi sramovati in
niso ga odnehali prej preganjati in mučiti, dokler ni
sam prosil upokojenja.

Nosil je staro, oguljeno suknjo. Toda najzanimi¬
vejše je bila njegova tenka bradica in nerazmerno dolga
ušesa. Nekdaj, ko je še učiteljeva], je zatrdil s katedra
dol nekaterim nemirnežem v šesti šoli, ki so v zadnji
klopi med njegovim predavanjem skoro glasno govorili,
da segajo njegova ušesa do njih, a tako hudo ni bilo.

Ko se je dvignil, šinila je Rihardu hudomušna
misel v glavo, ki je komaj čakal, da jo izvrši. Možicelj
je bil sicer poln resnične idealnosti, a Rihard nocoj
ni bil več razpoložen, da bi bil radi tega komu pri¬
zanašal, ako je mogel še enkrat podražiti svoje so-
miznike.

Ljudje so začudeno pogledali, kako se drzne danes
še kdo govoriti, - drugi, bilo bi jih inače še kakih
deset, so se vsi zbali Rihardove sthpenosti, - toda
razumeli so, da bi ubogi Nemec zbolel, ako bi tudi danes
ne mogel izdeklamovati svojega nesrečnega govora.

In profesor Nemec je začel:

„Zbrali smo se, gospoda jasna, od vseh strani
slovenske zemlje" — razun domačinov ni bilo tu živega
krsta! — „da, zbrali smo se v lepi slogi in svetem
navdušenju. Gospoda jasna! jaz nisem govornik . . ."

91

„Vemo, vemo!" se je oglasil Rihard s svojim
najnižjim basom.

Nemec je padel na svoj sedež, kakor bi ga bil
kdo lopnil. Usta je imel široko odprta, oči izbuljene,
ušesa popolnoma pokoncu, — neizrekljivo komična
slika . . .

In družba se je zakrohotala, da so se stresla
okna . . .

Polagoma se je smeh polegel. Nihče ni bil hud
na Riharda, da je vžalil ubogega, dobrega starčka, saj
so se smejali, in Nemec je bil le navaden, med staro
šaro vržen revež.

Tudi Rihardovo omizje se je iz srca smejalo.
Vraga, tega ni nameraval! In zasmilil se mu je naenkrat
ubogi profesor in nepričakovano je vstal, da so se vsi
začudeno ozrli vanj.

Stopil je k njemu ter ga prosil oproščenja, češ:
da ni mislil tako hudo, da je bilo vse le neumestna
šala . . .

Starček mu je dal s solzami v očeh svojo tre¬
petajočo, velo desnico. Se vedno ni mogel umeti, kaj
se je zgodilo . . .

Rihardu se je storilo milo, in slabe volje se je
vrnil na svoj sedež.

Zabave nocoj ni bilo več pričakovati in pozno je
tudi že bilo, zato se je prvo omizjo dvignilo k odhodu.

Julij je pogledal na uro in tudi vstal.

Molče so odšli na prosto. Voz je že čakal. Viktor
je rekel, da še ne gre in Kornelija je stopila sama z
Julijem v voz.

92

Rihard je podal obema svojo desnico, krepko,
kakor vedno, a Kornelija je čutila, kako je bila nocoj
mrzla. Plesicheva se je dolgo in gorko oklenila njene.

Rihard je to videl in se je veselo zasmejal.

„Kaj se smeješ?" ga je vprašal Viktor.

„Ker je na svetu tako lepo!"

Viktorju se je prvič nekaj zasvetilo v glavi, a
zdelo se mu je preneumno! Riharda pustiti! Pre-
bedasto! Malo sta se sprla najbrže!

„Ali še nimaš dovolj?" je vprašal Julij Kornelijo
v vozu.

„Da! končano je!"

„Dobro!"

Velel je pognati hitreje.

XI.

Plesich, Rihard, Viktor, dr. Drenovec, Kolar in
še nekateri mlajši gospodje, so se napravili v kavarno.
Drenovca in Kolarja je povabil Rihard, ker sta izjavila,
da se je „Popokatepetl pogreznil v natakarjev žep".

V kavarni so dobili lastno malo sobico in baterijo
steklenic svežega piva.

„Tu se lahko razvijemo! Toda le govoranc ne,
sicer . . .!“ Rihard je vzdignil smeljaje se svojo pest.

Pili so in peli. Polagoma je postalo v sobici
zelo živahno. Plesich ni prenesel veliko, in je bil
kmalu zelo zgovoren. Saj je bil tako srečen! In Rihard
je pil tudi veliko, in oči so mu žarele. Za nikogar
ni treba več skrbeti, skrbimo za-se! si je mislil. Postajal
je nekam mehek. Še Plesicha je pustil v miru.

93

Naenkrat se Plesich vzdigne in začne govoriti.

„Ali mi sedeš zopet! Kdo te bo vraga poslušal!"
je zakričal Rihard.

„Ti nimaš ničesar ukazovati. Če ti ni prav, pa
pojdi!" je vpil Plesich trmasto.

Viktor je šepnil Rihardu, naj ga pusti, ker je itak
pijan, in Rihard se je vdal.

„Radoveden sem, kaj bi znal ti povedati. Torej
začni!"

In Plesich je govoril, kako se nehote spominja
v tej veseli družbi nekoga, ki .ki bil s svojim blestečim
pesniškim talentom proslavil svoj narod, ki je pa moral
radi bede v prezgodnji grob.

Rihard ga je gledal vedno bolj pozorno in za¬
čudeno, kmalu pa so mu začele oči kar goreti in telo
se mu je privzdignilo, kakor na skok proti govorniku.

„Da, prijatelji, tam leži zdaj pri svetem Krištofu,
brez spomenika, njegov grob poraščen in zanemarjen.
Ali ni to sramota? Niti lesenega križa nima! Zato
sem si stavil jaz nalogo, da izvršim ta čin pijetete
do svojega prerano umrlega prijatelja. In kdo je, kogar
mislim? To je . . .

Rihard je planil po koncu in zgrabil Plesicha
za rame:

„Ne imenuj tega imena, če ne te pobijem! Ti,
ti, ti se drzneš zbirati za tega fanta, ti, ki si ga spravil
v grob! Ali bi rad potolažil svojo vest, ti lopov ti!"
je kričal hripavo.

Družba je planila s svojih stolov. Ničesar niso
razumeli.

94

„Kaj imaš z menoj? Kaj mi očitaš? Govori,
sicer . . je silil Plesich v Riharda.

„Za božjo voljo, ali je mogoče? Ali še ne vidiš
da mi je vse znano? Torej dobro! O tem nisem zinil
še nikomur, še misliti nisem hotel več na to in tudi
nocoj ti še prizanesem, samo toliko ti rečem, da si
ga spravil ti, sin dvornega svetnika, ubogega berača
v umazani konkurenci ob skromno podporo, da si ga
črnil povsod, da si ga spravil ob vsako pomoč, v največjo
bedo, v kateri je poginil. Capito! Ali imaš dovolj?"

Rihard mu je vrgel te besede, pred njim stoječ,
hladno v obraz in nadaljeval:

„Ako imaš še kaj poštenja, zadovolji se s tem!
Prosim te, res te prosim, prvič in zadnjič, da te česa
prosim, pusti me nocoj v miru, ne razburjaj me, sicer
ne morem jamčiti prav za nič! Pil sem nekoliko, ti
tudi, zato miruj!" Glas mu je bil res skoro proseč.

Plesich je bil pri prvih besedah popolnoma po¬
parjen. Torej ve ta hudič tudi to! A tako hudo ni
bilo, kakor mu je očital. Res je umrlega pesnika pri
nekem gospodu, ki ga je podpiral, skoro nehote
očrnil, a on še vedel ni za to pomoč in je sam ob¬
žaloval, ko je izvedel, da mu je gospod podporo od¬
tegnil. Tudi je tekmoval z njim za neki štipendij,
a to mu je ukazal oče, in on je sam čutil krivico,
da je bil uslišan on, in ne pesnik. Sovražil ga ni
nikdar in danes je hotel iz same dobrodušnosti, vsled
pijače mehko ginjen, nabirati za njegov nagrobnik.
In zdaj stoji pred celo družbo kot nekak morilec.
Hotel se je opravičiti, zato ni odnehal.

95

»Ti mi povej, kar veš, da te tožim! Ven z besedo!"
je kričal.

»Ti bi me rad tožil?" je vprašal Rihard z za¬
ničevanjem. »Ne boš me ne! Ako želiš več izvedeti,
pridi jutri k meni, povem ti celo lepo historijo!"

»Takoj tu mi poveš! Jaz se ne bojim nikogar
in ni mi treba prizanašati. Daj, reci kaj pozitivnega,
jasnega, žali me in jaz te tožim takoj jutri!" je zahteval
z nenadno odločnostjo.

»Ha, ha, ti bi rad po vsi sili kako trofejo, da
bi jo nesel jutri pokazat na sodnijo, kakor paglavec
materi bunko, če ga je kdo pretepel? Cuj ti človeče:
jaz te ne maram in te nočem žaliti!" se je rogal Rihard.

»Potem hočem žaliti jaz tebe: ti si nesramen, podel
lažnivec!" mu je kriknil Plesich prav v obraz, hri¬
pavo, besno.

Rihard je šinil s svojega stola, bled, trepetajoč,
grozen . . .

Plesich je odletel pred njegovo klofuto ob zid.

»Tu imaš nekaj za lažnjivca in še za sodnijo
dovolj!" je siknil.

Plesich se je hotel skraja, ko se je pobral, vreči
nanj, toda zbal se je njegove silne, nekoliko nazaj
vpognjene, morebitnega napada pričakujoče postave in
rekel je samo, še precej mirno:

»Moji zastopniki bodo ob dveh popoludne v
„Cafe Commercio".

»Dobro! Hvala!" je odgovoril Rihard hladno.

Plesich je odšel sam.

96

»To je bila surovost!" je šepnil nekdo v ozadju,
da ga Rihard ni mogel slišati.

»Toni bila surovost!" je kriknil Kolar. Kakor oka-
meneli so bili gledali vsi ta prizor in se še le zdaj zopet
zdramili. „To ni bila surovost!" je ponovil Kolar strastno.
»To je dr. Sever moral storiti, sicer bi ne bil dr. Sever in v
mojih očeh bi bil nekaj izgubil, da je vtaknil ono psovko
mirno v žep! Gospod doktor!" — vzel je svoj kozarec in
slopil pred Riharda — »mlajši sem, kakor vi, zato mi
oprostite, toda prosim vas, trčiva kot pobratima!"

Kozarca sta zažvenketala in zraven hip pozneje
•še Drenovčev.

»Hvala vama, dečka!" je rekel Rihard tiho in
stisnil novima pobratimoma krepko desnici.

»To ostane seveda strogo vse med nami!" se je
■obrnil do drugih.

»Seveda!"

Neverjetno! toda nihče v mestu ni izvedel o ti
sceni niti besedice . . .

Rihard in Viktor sta stopala dolgo časa molče proti
vili. Rihard je bil še vedno razburjen in ponudil se
je prijatelju, da ga spremi. Hladen zrak mu je del dobro.

»Jaz grem že jutri popoludne na Dunaj!" je začel
prvi Rihard. »Prosim prevzemi ti moje zastopanje,
dobi še koga, najbolje Drenovca, ter opravi vse za
me, kar je potreba. V štirih dneh sem zopet tu in
Plesichu na razpolago. Orožje mi je egalno!"

»Dobro!" je odgovoril Viktor kratko. Vedel je,
da bi bilo zdaj vsako prigovarjanje prepozno. »Ali
se ne prideš poslovit k nam?"

97

7

„Ne! Povej, da sem se odpeljal. Ako mi ima
Nela kaj pisati, je moj naslov na hotel ,Zum goldenen
Hirsch'!"

Zopet sta molčala.

„Ha, ha! Ali sem jih pestil zopet rodoljube!" se
je zasmejal Rihard naenkrat ter pokazal s tem, da je
bil njegov duh že od Kornelije vstran in pri teh ljudeh.

Viktor se je ustavil.

„Ti Rihard! To je že res! Osmešil si jih do kosti
voditelje in voditeljske kandidate. Toda povej mi, ali
je to dovolj? Ti le podiraš! A treba je tudi zidati!
Mislim, da ti ne manjka moči v to, samo ne da se
ti!" je odgovoril.

V njegovih besedah je bilo precej pikrosti. Po¬
kvaril je Rihard večer tudi njemu, kajti on je rad
poslušal njegovo zbadanje v ožjem krogu, v veliki
družbi pa, ki je bila vsled tega zdaj še bolj proti
prijatelju, so mu bile te strupene opazke mučne. Pre¬
mišljeval je bil ravno prizor v kavarni in si predstavljal,,
kak škandal tudi za Kornelijo, ako se izve čin njenega
zaročenca. Zato v svojem odgovoru ni mogel zatajiti
neke nevolje, dasi si je upal le redko Rihardu ugovarjati.
Podirati in kritikovati zna vsakdo, a delati, delati! si
je mislil.

„Dragi moj, to ni kar tako!" je rekel Rihard
počasi, resno, ne meneč se za prijateljevo rahlo očitanje.
»Ali jih nisi videl nocoj? Ko sem pregnal Pasica.
„hozijana!", ko je izrekel Stremeč svojo „breztaktnost"
koj na to „crucifige!“ ... S tako brezmiselno maso
jaz ne začnem nikdar! Ako začnem kdaj, začnem.

98

drugače! Kako, boš že videl tedaj! Sedaj pa moja
ura še ni prišla!"

Rihard je podal naglo prijatelju svojo desnico
in odšel po bledo se svetleči cesti proti mestu . . .

Pač, jaz verujem v človeštvo, je premišljeval, ko
je stopal s klobukom v roki počasi naprej, jaz vem,
da se je izkopalo še vedno tudi iz najstrašnejših pre¬
padov zopet na dan in se valilo potem tem hitreje
navzgor, da je kmalu popravilo prejšnje nazadovanje,
jaz verujem, da so tam gori na vrhu jasne planjave,
kjer čakajo že težko angelji božji, da sprejmejo ne¬
srečne trpine in jim zacelijo rane, jaz verujem v živ¬
ljenje, jaz verujem v krasoto solnca in lune in zvezd in
dneva in noči in morja in gozdov in livad in mehkih oči
in dobrih človeških duš, toda v dobo, ki živim danes
v nji, ne verujem, zato moja ura še ni prišla! . . .

XII.

Drugi dan se je zbudil Rihard že precej pozno.
Spomnil se je takoj sinočne scene s Plesichem.

Kak človek sem! si je očital. Ali res ne morem
nikdar molčati, ali se moram res v vsako stvar vtakniti!
Naj bi bil Plesich govoril, kar je hotel, kaj je bilo
treba, da mene to briga! Da sem mu dal klofuto, je
bilo na tako psovko prav, toda čemu sem jo provo¬
ciral! Ali sem jaz njegov varuh, da mu smem pred¬
pisovati, kaj naj govori in kaj ne?

Vstal je naglo odločen, se opravil ter spisal Plesichu
pismo. Hotel je, ako še mogoče ono, kar in kolikor
je zagrešil poravnati.

99

7 *

Rihard je pisal Plesichu, da obžaluje svoje sinočno
ravnanje. Klofuta je sicer morala slediti „lažnivcu",
toda prejšnje nejasno očitanje ni bilo v toliki družbi
na mestu. Opravičuje ga Plesich lahko sam, ako po¬
misli na vse sinočne okolnosti. Najbolje bi bilo, da
se spravita mirnim potom, ako hoče pa zadoščenja z
orožjem, mu je seveda tudi na razpolago.

Rihard je vstal, zalepil pismo, vrgel ga na mizo
in odšel v bolnišnico, da naznani svoje odpotovanje.

Ko se je vrnil čez pol ure, je dobil v svoji na-
biralnici Plesichev list.

Radoveden ga je odprl.

Plesich je v njem pisal, da obžaluje svojo psovko
ter prosi Riharda, naj mu jo oprosti. On da želi, da
se vsa ta stvar poravna in da rečeta navzoči družbi,
da sta se spravila. Klofuto da sprejme kot ekvivalent
za svojo žaljivko. Dvoboja pa, da ne more sprejeti,
ker mu branijo verska čustva. Sicer je reservni častnik,
a upa, da ostane ta afera tajna, ker bi mu bilo neljubo,
ako bi ga vojaške oblasti silile pred orožje. Dvobojuje
da se ne pod nikakimi pogoji, ako želi Rihard za¬
doščenja, naj ga toži, on da tudi tega ne stori, ker
mu ni hud.

Rihard je vrgel list zaničljivo od sebe. Kako
zadoščenje naj zahtevam jaz? Dobil je svoj odgovor
na ono psovko in ako je njemu „ekvivalent“, meni
tudi prav! In že spet ta verska čustva! Ti pa verska
čustva! Tvoja vera je strah in h/oj čredo se glasi:
bojim se!

100

Pisal je Viktorju, naj se ne trudi, ker Plesich
obžaluje klofuto . . . Vse je s tem pokopano in Plesichu
naj pove, da je tako, kakor da se ni nič zgodilo.

Sel je kosit in po obedu se je kmalu odpeljal na
kolodvor. Da se ne bi dolgočasil, je vzel knjigo s seboj.

Na Dunaju je poiskal takoj svoje prijatelje, ki
so ga navdušeno sprejeli.

Ogledal si je potem razne umetniške razstave.
Od mnogih slik se je moral šiloma odtrgati in dolgo
je stal pred priprosto sliko v zadnji sobi umetniške
hiše. Odnesli so ji bili edinega ljubčeka, in zdaj se
je vrnila uboga črnooblečena mlada mamica z brez¬
končno žalostnim, lepim obrazom in se sklonila nad
njegovo prazno posteljico. Na tleh je ležalo par zlom-
njenih igračic. Se predvčeraj se je igral revček ž
njimi in zdaj leži že tam zunaj v ozki krstici.

Popoludne je posetil s prijateljem razstavo naj¬
skrajnejših modernežev.

Odšla sta po kratkem času zopet proti izhodu
in se ustavila še enkrat pri vodnjaku, v katerem so
plavale zlate ribice v modri vodi.

„Uboge ribe!" jih je pomiloval Rihardov spremlje¬
valec. »Edino, kar tu ni nenaravnega, in vendar morajo
živeti v taki vodi!"

»Ti slabo vidiš!" ga je opozoril Rihard. »Ali
nisi opazil, da imajo te ribe tam rep, kjer druge glavo!
Tudi one so secesijonistične!"

Prijatelj se je zasmejal.

Zvečer je bilo zborovanje društva „Samo“. Rihard
se je izborno zabaval.

101

Drugo jutro je dobil pismo s Kornelijino pisavo.
Odpiral ga je mirno. Vedel je pač, kaj bo čital in
pripravljen je bil na vse. Celo nekam neljubo mu
je bilo, ko se je spomnil, da bi mu znala pisati še
vedno kot zaročencu. Preveč se je bil oddaljil od nje
in preveč se je vmislil v svojo osamelost, da bi ga
bile zdaj kake zaljubljene besede veselile.

No, tega se mu ni bilo treba bati, Kornelija mu
je povedala jasno, da je spoznala takoj, ko je videla
gospoda plemenitega -- a ha! hoče reči, da bo tudi
ona plemenita! - Plesicha, da ga ni nikdar ljubila.
In potem še nekaj fraz, da naj oprosti, da si ostaneta
prijatelja itd., kakor so neizogibne v vsakem takem
pismu.

Rihard ga je raztrgal mirno v koš. En košček
je padel na tla, in Rihard ga je vrgel naglo za drugimi.

Sedaj sta že skupaj! si je mislil. Bog vaju bla¬
goslovi! Najbrže si je mislila, da je najbolje, ako mi
piše sem, ker se me boji, in Plesich ji je pač tudi
tako svetoval. Bojijo se me pa vendar!

Toda kaj bi o tem premišljeval! si je rekel ter
vzel klobuk. Samo to ti še rečeni punica, da pride
čas, ko sprevidiš, kaj si dobila in kaj izgubila . . .

V kavarni je dobil svojo družbo in v njeni sredi
se je počutil tako dobro, da ni mnogo mislil na ljudi
tam doli doma.

Proti večeru četrtega dne se je odpeljal z juž¬
nega kolodvora.

Vozil se je mimo onih brezmejnih, lepih, a eno¬
ličnih ravnin, skozi one umetno razvrščene gozde in

102

bilo mu je nekam neprijetno. Skozi gozde, celo krasne,
košate, tihe gozde je prijetna samo hoja in vožnja v
odprtem vozu, v zaprtem kupeju se čuti človek pa
še bolj zaprtega, malo da ne, kakor bi šel vlak skozi
predor.

Rihard ni gledal več ven. Obrnil je oči v svojo
dušo, polno vtisov teh zadnjih dni na Dunaju. In tam
notri je videl sredi kolosalnega mesta veliko palačo
in sredi te palače malo sobo in sredi te sobe neznatno
sliko z žalostno ženo nad prazno posteljico svojega
umrlega ljubčeka . . . Sam ni vedel zakaj mora ne¬
prestano misliti na to nesrečno ženo, nobene zveze
ni imela ona slika ž njim in vendar je čutil, da se
mu je vcepila tako globoko v srce, da je ne žabi pač
nikdar več, zdelo se mu je, da je vzel dragocen zaklad
s seboj . . . Bogve, koliko čutečih duš je že drhtelo
pred ono materjo? . . . Spomnil se je, kako mu je
rekel nekdaj pokojni pesnik, radi katerega sta se sprla
s Plesichem: »Nič bi se ne bal socijalistov, samo da
bi mi ne bila tam onkraj na bregu rudečega morja,
skozi katero nas hočejo vesti v obljubljeno deželo,
neprestano pred očmi trda žena z železnim obrazom,
od tal do neba segajoča, ki ji pravijo oni bodoča
država in ki bo dajala vsakomur košček belega kruha,
kdor ga bo vreden. Da, nič bi se ne bal niti te velike
žene, ako bi ne morala pod njenim krutim, jekle¬
nim pogledom zamreti strahu in groze vsaka poezija!"
In Rihard mu je odgovoril smehljaje se, - sedela sta
na bregu blejskega smaragda in pesnikovo mehko oko
je strmelo otožno čez iskreči se biser —: »Ne boj

103

se tega, dragi moj! Ne vem, ali nas mislijo socijalistf
res peljati skozi rudeče, krvavo morje, morda pojde
človeštvo na vihrajočih jadernicah, zmagonosno pojoč
v srečni Kanaan, tudi ne vem, ali si mislijo oni to
bodočo državo tako, kakor si jo slika moj ljubi poet,
a naj bi bilo tudi tako, ne boj se! Skozi rudeče morje
bi šli ljudje, gazili bi do kolena človeško kri, njih
roke bi morile, in njih oči bi žarele, a v svojih srcih
bi nesli s seboj svoje solze ... In iz teh solz bi
vsklila onstran nova poezija, in noben trd pogled bi
je ne mogel streti, kajti ljudje bi se dvignili sami proti
kruti železni ženi, ako bi jim ne dala poleg kruha
njihovim telesom tudi kruha njihovim dušam. Človeško
srce je ostalo in ostane večno isto, dokler bo trepetalo
v človeških prsih in večno bo lačno svojega kruha —
poezije. Ne boj se poet, tvoj rod ne izumre in ne izumrejo
srca, ki bodo srkala vaše sladko jecljanje v se . .. Mraz,
ki zamori poezijo, zamori tudi človeštvo in v zadnjem
vzdihu zadnjega človeka, vzdihne zadnjič poezija!' 1

Vlak se je pomikal že po Semerniku navzgor,
ko je začel padati mrak. Rihard je strmel v bajno
krasoto pod seboj. Temni, mračni gozdi in za njimi
dolge doline polne življenja in zelenja in rudečega
večernega solnca in zopet mračni gozdi in svetle doline
globoko spodaj pod njim ... In vlak je sopihal
počasi, težavno v hrib . . . Nekaj sopotnikov je bilo
izstopilo, zdaj še zadnji, in sedel je sam ob oknu . . .
Iz bližnjega kupeja se je slišal pogovor . . .

Belo, malo mestece sredi zelenega pasu med visokimi,
temnozelenimi gozdi je izginilo za mračnim brdorn . . .

104

Rihard je sklonil glavo . . . Tako je to njegovo
življenje. Nekdaj, davno, davno je bil tudi on tam
doli v nižavah na ravnini zadovoljen, srečen, toda
mrtvaški zvonovi, ko so mu spremili vse, kar je ljubil,
med tihe grobe, so ga splašili . . . Vlak njegovega
življenja se je začel pomikati navzgor . . . Samo še
njegova stara mamica je sedela tiho poleg njega in
ga gledala polna sreče in občudovanja, kako spe z
njim više in više . . . Toda tudi njene blage, mile
oči so ugasnile, in bil je sam, čisto sam . . . Ne, ni
bil sam, vse polno jih je bilo okrog njega, samo
zmenil se ni zanje, ker je gledal v njene tihe, Ijubezni-
polne oči . . . Vse polno jih je bilo in med njimi
Nela . . . Dobro mu je del nje veseli smeh in v
njenih očeh je gorela tiha, občudujoča ljubezen, ka-
koršna je bila ugasnila v očeh njegove matere . . .
Zdaj mračni gozdi . . . zdaj svetle doline ... A iz¬
stopalo jih je vedno več, zrak jim je postajal preoster,
zrak, ki je njemu širil prša, jih je njim stiskal, da so
zbežali v dolino nazaj ... In zdaj je zbežala od njega
tudi ona, ki jo je stiskal tako krepko k svojim prsim . . .
Zvabil jo je šibak, nališpan gizdalin, in zdaj se raz¬
lega nje veseli smeh tam doli kje, v enem onih malih
mest v dolini, med onimi malimi ljudmi, ki bi jih
on od tu dol niti videl ne več ... A on je tu sam,
čisto sam . . . Vsi so izstopili, vsi so se zbali ostrega
zraku . . . Kdo je še z njim? Viktor? Kolikokrat bi
se bil že vrnil nazaj v dolino, da ga ni vklepalo
njegovo oko k sebi . . . Kolikokrat je zapazil že njegov
hrepeneči pogled v one solnčne doline navzdol, koli-

105

kokrat v njegovih očeh plaho vstrepetanje pred temi
mrzlimi, samotnimi višavami . . .

V sosednjem kupeju se je slišalo zamolklo govor¬
jenje . . . Morda so to Drenovec, Kolar, morda nje¬
govi dunajski prijatelji, morda so to ti krepki ljudje,
ki se ne bojijo teh mrzlih sap . . . Morda je med
njimi krepko, ponosno, močno dekle! ... Da bi se
hipoma odprla vrata in bi stopila pred njega, zgrabil
bi jo z drhtečimi rokami, stisnil k sebi in nikdar več
bi je ne izpustil, in ona bi ga grela s svojim gorkim,
mehkim telesom, s svojimi gorkimi, mehkimi rokami,
s svojimi mehkimi pogledi, s svojimi vročimi poljubi
v teh hladnih višinah! ... A vrata se niso odprla
in vstopil ni niti dober, zvest, zanesljiv prijatelj . . .
in on je ostal sam . . .

Vlak je sopihal vedno više, in solnce se je po¬
mikalo ž njim in njega svetli, a hladni žarki so se
dobrikali Rihardovemu obrazu, kakor da ga hočejo
krepiti ... In ovijali so njegovo postavo v zlat, blesteč,
kraljevski plašč, kakor da hočejo, naj nosijo take plašče
i kralji duha, kakor ga nosijo kralji sile . . .

Tam doli v dolinah je moralo biti pa že temno,
in mali ljudje so se valjali na svojih ležiščih v svojih
malih strasteh . . .

Vlak je dospel na vrh... Mrzel veter je zavel in ugas¬
nil solnca umirajočo luč . . . Hu, kako je tu mrzlo in
prazno... Črni bori so stali okrog postaje', podobni tem¬
nim orjakom in vršeli so zamolklo, temno večerno pesem.

Vlak se je začel pomikati in brzel je vedno hitreje
navzdol med nova mesta, med nove ljudi. Da, navzdol!

106

si je rekel Riliard, navzdol med ljudi, med gorko,
toplo življenje iz tega mrtvaškega, samotnega mraza!
Ukloni se trdi tilnik, vdaj se ponosna moja moč, po¬
zabi, da si bila nekdaj že tu gori na visokih, veličastnih
višavah moja duša, človek naj bom, kakor so ljudje,
življenje naj živim, kakor ga žive ljudje. Ako pa ne
bom mogel pozabiti visočin, ako me bodo vabili po¬
nosni, streli in vihri kljubujoči bori v mojih tihih
nočeh s svojo veličastno pesmijo neprestano k sebi,
ako bo hotela moja duša nazaj, kakor hoče orel vedno
znova iz nižin v svoje brezmejno kraljestvo nazaj,
tedaj zberem okrog sebe malo, a krepko četo močnih,
zvestih, čistih duš, in ob moji strani bo stopalo močno,
zdravo, čisto dekle in vrnem se ž njimi tu gor . . .
In s silnim glasom bomo oznanjali veličastvo višav
tja dol v nižave, in prihajalo jih bo vedno več in
vedno več iz noči in teme ... In takrat se zablišči
na naših glavah božje solnce in razlije se mogočno,
zmagovalno navzdol po vsem svetu, kakor se je pri¬
plazilo nocoj plaho navzgor in ugasnilo ... In bori,
svetli in jasni, bodo šumeli veličastno jutranjo pesem,
kakor so šumeli nocoj večerno, temni in mračni . . .

Glava se mu je sklonila, telo se mu je zleknilo
mehanično po mehkem naslonjalu in zaspal je trdno . ..

XIII.

Rihard se je zbudil že blizu Ljubljane. Do Trsta
je nepretrgoma čital. Viktor ga je čakal na kolodvoru,
ker je slutil, da pride morda s tem vlakom.

107

Rihard je zapazil takoj, da prijatelj že vse ve,
kajti bil je v vidni, močni zadregi.

Rihard ga je pozdravil veselo, neprisiljeno.

»Kako je bilo na Dunaju?" je vprašal Viktor,
ki sicer ni umel Rihardove dobre volje, a ki je je
bil vendar vesel, ker se je bal pogovora o vsem, kar
se je zgodilo. Morda pa ni dobil pisma? si je mislil.

Rihard mu je pripovedoval, kako je s starimi
prijatelji, in mu sporočal njihove pozdrave. Tako jima
je prešel čas do Rihardovega stanovanja.

Vstopila sta in Rihard je naglo odprl zaprta okna.

Vraga! si je mislil Viktor. Ako pa res še ničesar
ne ve? Kako mučno, ako bi prišel tako k nam! Pri¬
praviti ga moram na vsak način!

»In kako je drugače kaj?" je vprašal počasi, z
negotovim glasom.

»Aha! že vem kaj hočeš!" se je zasmejal Rihard.
»No da, ono pismo sem dobil, povej to Korneliji!
Reci, da sem zadovoljen z vsem!"

»Zadovoljen?" seje začudil Viktor. Ali sem prav
slišal? Kak je ta človek?

Rihard se je ustavil pred njim.

»Zadovoljen, da, zadovoljen! Ej seveda, ti si pri¬
čakoval morda, da ti padem na kolodvoru ihteč okrog
vratu? . . . Sicer pa ti ne veš, kaj se je godilo v
meni v preteklem tednu, zato tudi ne moreš razumeti
ne mene ne nje. Jaz pa jo razumem jako dobro!
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, in prav je
tako! Ha, ha, tam notri — pokazal je na kovček, —
imam bridko, otožno kitaro in v pratiko sem tudi

108

pogledal, — v četrtek je polna luna, ki bo moraia
poslušati mehke-speve!' 1

,,A to je vendar zelo žalostno!" je kriknil Viktor
z odritosrčnim glasom.

»Meni se je zdelo sprva tudi tako, potem pa
veselo, neizrekljivo veselo!" je odgovoril Rihard trdo.

„Sicer pa še ni vse izgubljeno!" je dejal Viktor
tiho, kakor bi hotel prijatelja tolažiti . . .

Rihard je stopil s trdimi koraki zopet pred Viktorja,
pogledal ga je presunljivo in izpregovoril odločno:

»Ti, vse izgubljeno, pravim jaz! Zapomni si to!
Ako hočeš, da ostaneva prijatelja, ne mešetari mi niti
z eno besedo! Tega že celo ne rabim! Ako naju ni
držala skupaj ljubezen, ni treba da kdo lima in krpa!
Zdaj sem jaz, ki bi se ne vdal več!"

„No, no, kakor hočeš!" je miril Viktor. »Toda
k nam še prideš!" je pristavil proseče.

»Zakaj pa ne, ako ni nikomur neljubo! Obnašal
se bom tako, kakor da mi je Kornelija od vedno tuja,
kvečjemu prijateljica. To ji povej, da se ne bo čudila,
ako bom občeval z njo popolnoma neprisiljeno. Tudi
s Plesichem bova izhajala odslej!"

»Kaj ne da se kesaš, ker si bil pretrd ž njim?"
je vprašal Viktor, kakor da se skuša vdati v to, da
bo Plesich njegov svak in da želi i Rihardove večje
obzirnosti do njega.

»Kesam? Jaz se nikdar ne kesam! Ako sem na¬
pravil v hitrici kako neumnost, jo popravim, ako je
le količkaj mogoče, a kesam se nikdar ne! Kes, ki
je izbrisal ali ki ni mogel več izbrisati praske, je ne-

109

potrebno mučenje samega sebe! Kesam se torej ne,
a s Plesichem bom iz drugačnih vzrokov drugačen!«

»Kdaj prideš torej?" je vprašal zadovoljen s
prijateljevim odgovorom.

»Ob dveh! Do vidova!«

Po kosilu se je napotil v vilo. Stopa! je naglo,
toda srce mu je bilo nekam težko. Vsi ti grmiči, vsa
ta drevesa, prej dobri prijatelji, so mu postali tuji,
brezpomembni, nemi, navadni grmički, navadna drevesa,
kakor jih je dovolj ob vsaki poti . . .

Dobil je celo družbo zbrano pri črni kavi. Plesich
je bil povabljen na kosilo. Sedel je poleg Kornelije.
Na drugem koncu mize Viktor in Julij.

Prišli so vsi v nekako zadrego, ko je vstopil
Rihard, toda njegovo nepresiljeno kretanje, njegova
naravna ljubeznivost je spravila pogovor kmalu v ži¬
vahen tok poln domačnosti, skoraj prisrčnosti.

Dunaj je bil predmet kakor nalašč, da niso niti
mogli zaiti na kaka kočljiva tla.

»Ali bi tudi črno kavo?« ga je vprašala Kornelija,
kakor da se mu ne upa reči ti ne vi. Bila je osupla
vsled tolike njegove neprisiljenosti. Kakor, da je
Viktorjev prijatelj in nič drugega.

»Prosim, ako ste tako ljubeznivi, gospodična!«
je odgovoril prijazno.

Prešli so na neko moderno sliko tržaškega sli¬
karja Millinija. Rihard je izrekel svojo sodbo in Plesich
mu je nekaj ugovarjal. Rihard ga je sicer takoj pobil,
toda tako, kakor bi bil morda vsakogar, ki bi ga bil
smatral vrednim resnega odgovora.

110

»Na to ne vem ničesar odgovoriti!" se je vdal
Plesich. »A prepričal me nisi!"

»Že vem, kako je to!" mu je pritrdil Rihard.
»Meni se je nekoč samemu zgodilo tako v razgovoru
s starim dostojanstvenikom, ki je trdil, da mora biti
v srečnem zakonu mož najmanj deset let starejši, kakor
žena. Nekaj se mi je ustavljalo in protivilo tej veri,
toda pravega ugovora nisem mogel dobiti, naj sem
še toliko premišljeval. Po enem letu sem ga zopet
poselil in moral mi je priznati, da trdim jaz pravo.
Opozoril sem ga namreč na to, da se more še celo
mož, ki je vnet za zakon, poročiti le v zrelejši dobi,
ko si je že priboril košček kruha; mnogi pa se hočejo
prej navžiti prostega stanu, zato si poiščejo družic še
le, ko so se vsega že naveličali, ko so se umirili, ko
si žele še skoro samo še mirnega ognjišča, ali pa
postrežnic za svojo podagro ... Pa ti vzame tak
človek neumno, .nezrelo sedemnajstletno punče, ki do
sedaj ni nikamor smelo in ki ima res nekako pravico
do življenja in veselja in to ti sili neprestano ven v
zabave in veselice, ki so možu že davno neslane. Od
tod toliko nesrečnih zakonov! Prav nič torej ne škoduje
ako si izbere tak mož zrelo dekle, ki je že nekoliko
živelo in nekaj poskusilo. Znalo bo vsaj ceniti domačo
udobnost in mir!

Tako kakor se je godilo meni z onim dostojanstve¬
nikom pri prvem pogovoru, se godi morda zdaj tebi.
Pravega izraza ne moreš dobiti! Toda, oprosti, zdi se
mi, da v tem slučaju glede Millinija vendar nisi prav
prepričan o tem kar trdiš. Ako smo res globoko o

111

čem prepričani, ni nam treba navadno več samim govo¬
riti, to stori že prepričanje samo. Godi se nam nekako
kakor obsedencem: pravijo, da govori iz njih hudobni
duh stvari, o katerih prej še sanjali niso. In prepričanje
zbudi v nas v resnem disputu argumente, odločilne
in nasprotno mnenje pobijajoče dokaze, katerih v svoji
duši niti slutili nismo!"

V vseh teh njegovih besedah do Plesicha je bilo
toliko prijaznosti, toliko vpoštevanja njegovega mnenja,
da je bil Plesich skoraj ginjen.

Viktor je bil srečen te prijateljeve izpremembe.

Celo Julij ga danes ni mogel sovražiti tako iskreno,
kakor doslej. Čuden človek je vendar to! Pride, sede,
govori z onim, ki ga je ravno izpodrinil pri lepi in
bogati nevesti, kakor da to briga koga drugega, ne
njega, kakor da on ne more ničesar izgubiti, izgubiti
morejo le drugi, ki ga ne vedo ceniti! Da bi ne bil
tako prekleto ohol, bi ga človek celo rad imel! A
baš ta njegova prijaznost, naravnost, je sama prikrita
domišljavost, samo pritajeno zaničevanje nas vseh!

V Korneliji so se budila čudna, vse vprek iz¬
podrivajoča se čustva. Viktor ji je bil povedal, kar
mu je Rihard naročil in tudi njegovo zatrdilo, da se
bo vedel neprisiljeno, toda pričakovala je kljub temu
vsaj nekoliko zmedenosti, nekoliko potrtosti v njegovih
besedah in kretnjah. Čuden človek, se ji je vsiljevalo
venomer, čuden človek! In tako prijazen je z Egonom,
kakor da mu je hvaležen za to, da ga je rešil nje!
Nekaj trpkega ji je stiskalo srce, tem bolj trpkega,
ker je morala občudovati onega, ki ga je sama hotela

112

izgubiti. Tako bi se ne vedel skoro nihče, kakor on!
Egon! Otresla se je hitro misli, kako bi delal on v
Rihardovem položaju.

Rihard je vstal in se poslovil. Stopil je po neko
knjigo sam v Viktorjevo sobo in ko se je vračal po
stopnicah, je srečal Kornelijo.

„Z Bogom torej, gospodična!" jo je ustavil. „Mnogo,
mnogo sreče! Hvala vam za vsako sladko uro ob
vaši strani! Povrni vam Bog vse to!" je govoril brez
ironije, gorko in ji stisnil drhtečo ročico.

»Hvala tudi vam, Rihard! — glasek se ji je tako
čudno, bolestno tresel. - Saj ostaneva prijatelja?"

Samo roko bi bil stegnil in k sebi bi jo bil stisnil,
in Plesich bi bil zatonil v njeni duši . . . Toda on
ni hotel več! Vero v njo je izgubil . . . Hrepenel je
po ženski in zahteval je žensko, ki bi niti za hip ne
odpadla od njega, ki bi ne mogla, tudi ako bi hotela,
ako bi jo tudi on sam pehal od sebe. Vsak možki
hrepeni po nečem suženjskem, slepo vdanem v ljubezni
svoje izvoljenke, po nečem, ki naj se makari le protivi
in kljubuje, saj ji dokazuje ta upor le to, kako je
šibka, ki pa vendar samo hoče, a ne more biti brez
njega. Ginljivo je čutečemu možkemu gledati to njeno
vpiranje proti njegovi moči in potem zopet njeno
šibko, brezpogojno vdano vstrepetavanje na njegovih
prsih ... In kjer tega pogreša, kjer vidi le oddalje¬
vanje in ne skorajšnje plahe vrnitve iz krajev, kamor
jo je tirala nje trma in ki so tako mrzli, pusti, tam
umira in umre njegova ljubezen, ker je umrla nje¬
gova vera v njo, kajti ljubezen brez vere je mrtva . . .

113

8

Danes jo stisnem k sebi in moja bo. Jutri pride drug
Plesich in njegova bo! . . .

»Prijatelja?" je odgovoril počasi. »Prijatelja? Med
možkim in žensko se pravi prijateljstvu, ki res zasluži k
to ime, ljubezen. Te ni več med nama! Ono prija- |
teljstvo, kakor imenujemo tisto navadno simpatijo dveh
ljudi s tem imenom .. . hm ... veste, odkrito povedano,
jaz ne čutim niti toliko več do vas. Toda, ker je to
laž, ako trdimo, da nam je kdo egalen, ker vedno
prevladuje simpatija ali antipatija v nas in ker ste mi
še vedno simpatični in nisem nikakor hud na vas,
zato ostaneva že še takozvana dobra prijatelja, ako je
vam kaj na tem. Z Bogom gospodična! Do svidenja!
Čujete? Viktor me že kliče!"

Govoril je nalašč trdo, nekako doktrinarno. Hotel
ji je pokazati, da njej do njega ni več poti. Kak js
smisel bi imelo, da bi zdaj govoril z njo mehko,
sentimentalno? Padla si pri izpitu, draga moja, in
jaz ti ne morem več pomagati! Za tako plemenitost,
da bi tvegal srečo svojega življenja s tabo, nimam ni-
kakega smisla! Samo enkrat se živi!

Kornelija je strmela z izgubljenim pogledom za
njim, ko je stopal po stopnicah navzdol in izginil skozi
vrata iz temne veže v solnce . . . Končano! ... Saj
se samo dela takega! si je skusila lagati sama sebi,
toda čutila je dobro globoko v sebi, da to ni res, j
da je odšel ponosen, hladen za vedno ... In za- L
hrepenela je po tem, da bi ta človek vsaj nekoliko
trpel radi nje. Dušo in telo bi dala v tem trenotku za
eno samo, njej posvečeno njegovo solzo . . .

114

Težko si je misliti tako brutalnega možkega, ki
bi ga veselilo, da njegova ljubica, ki jo je zapustil,
plaka in hira po njem. In težko si je misliti tako
plemenito žensko, ki bi jo bolelo, da trpi in joka za
njo človek, ki ga je zavrgla. Že kratkokrilke si slikajo
prizore, kako bi bilo romantično, ako bi se kdo radi
njih ustrelil ... To je vobče neplemenitih možkih
plemenita in vobče plemenitih ženskih neplemenita
poteza! O kak psiholog je bil oni zapuščeni mladenič,
ki je stopal s sklonjeno glavo in obupom v srcu pod
oknom svoje brezsrčne, krute bivše ljubice, ki ga je
pustila kar tako meni nič tebi nič. Za gardino je stala,
gledala je dol nanj in hihitala se je, in z njo še par
prijateljic, on pa je mislil, da jo gane njegov obup . ..

Viktor je spremljal Riharda do mesta. Bil je iz¬
redno zadovoljen ž njim.

»Glej, kako smo se danes lepo pomenkovali!"
je vskliknil. »Ako bi bil ti vedno tak, bi Nela ne
bila storila tega!"

»Misliš?" se je nasmehnil Rihard. »Jaz pa niti
radi ene gospice Nele ne maram postati drugačen,
kakoršen sem! Kosove naučene pesmi vsaj meni ne
ugajajo! “

»Drugačen?« se je začudil Viktor. »Saj si bil
vendar drugačen danes, popolnoma drugačen!"

»Kaj pa ti misliš, da delam jaz svoje bolj in
manj neslane dovtipe v vsaki družini, da viham vsakega
človeka, ki ga dobim? V tujih družinah sem zelo do¬
stojen človek!"

»V tujih družinah? Pri nas vendar nisi tuj!"

S*

115

»Popolnoma tuj! Razu n tebe, ste mi vsi Španci!
Zato bom občeval odslej pri vas, kolikor bom občeval,
z vso špansko etiketo, in ako hočete celo z grandeco!
Ako bi bila pa Nela zopet moja, oziroma moja, ker
zopet moja ne more biti več, potem bi bil Plesich
ravno tista uboga žrtev, kakor je bil prej!" je pristavil
in se pri zadnjih besedah zasmejal.

»Kdaj prideš zopet?" je vprašal Vikor, ko sta se
poslavljala.

»Ako pridem, pridem k tebi! Z drugimi ne mislim
občevati več veliko, zato mi je še ljubše, ako prideš
ti kdaj k meni. Glede drugih ti rečem samo toliko:
glavno vlogo, katero sem igral doslej menda pač jaz,
prevzame zdaj Plesich. Jaz se umaknem z odra med
poslušalce, kakor kak izžvižgan gledališki igralec, ki je
moral prepustiti svojo ulogo in ki ne zbeži iz gledišča,
ampak je toliko pameten, da gre občudovat in učit se od
nove moči v kako ložo. Iz tega svojega kotička bom
opazoval to komedijo ali tragedijo ali tragikomedijo, kar
se pač razvije iz vsega, s sočutjem in zanimanjem, kolikor
ga znajo izsiliti boljši ali slabejši igralci netangiranemu
gledalcu ... A med predstavo me ne moti, ker ne
morem trpeti, da mi v gledišču sika kdo neprestano
v uho: »to ti je lepo!", »to je grdo!" .. . Ako je lepo
je lepo, ako je grdo je grdo kljub njegovim in tudi
brez njegovih besed, kajti kaj je lepo in kaj je grdo, to
odločujem sebi edino jaz! Ali si me razumel?"

»Razumel!" je odgovoril Viktor kratko.

Neko odtujenje je nastalo zadnje dni celo med
njima, a vedela sta oba, da je to le mimogredoče.

116

Rihard je šel nekoliko v bolnišnico, a že ob šestih
je bil prost.

Bil je tako vajen hoditi ob tej uri v vilo, da se
ni vedel sprva kam dejati. In ves večer, kako naj ga
pretolčem? Nič posebno ga ni mikalo iti v družbo,
kjer je bil zadnjič. Doma pa zopet ni mogel ostati
ves čas. No, da, se je spomnil naenkrat, Drenovca
in Kolarja poiščem! Sploh je že čas, da bi se zanimal
nekoliko bolj za ta dva dečka.

Prej pa je šel nekoliko na izprehod ob morju.
Včasi je strepetala mirna gladina . . . Včasi je stre-
petalo Rihardu mirno srce, včasi je zašumelo čez svoje
bregove, včasi je zahrepenelo po eni onih žarečih
zvezd, ki so se užigale na nebu . . . Ne, da bi morala
biti baš ona, ki se je ravno utrnila pred njegovimi
očmi, samo ena, ena da bi bila, a velika in krasna . . .
Nekaj je moralo biti v ti njegovi mehki, globoki duši,
česar se je z vso silo oklepala, in zdaj ni bilo ničesar
več v njej . . .

Tudi temu se privadimo! si je rekel in jo zavil
v krčmo, kjer je dobil Drenovca in Kolarja, s kupčekom
petič pred seboj in tiho srkajoča dobro kapljico.

»Ali smem biti tretji v vajinem klubu?" je vprašal,
predno je sedel.

»Deset petič položi sem; če nimaš, izmenjaj, pa
sedi! Dobrodošel si nama!" je odgovil Drenovec.

»Sedaj bom vajin vsakdanji tovariš, ako dovolita?
Vdovec sem postal!" se je nasmehnil.

»Vedno dobrodošel!" je odgovoril dr. Drenovec.
»Za tvojo družbo sva bivši tvoji nevesti hvaležna, a

117

razumeva je ne! Ravno sva govorila o tem! Ti pa
Plesich!"

»Pustimo to v moji navzočnosti! Gospica Tratni¬
kova je izborno dekle, toda jaz sem ji bil nekoliko
pretežek! Pa pustimo to za vedno!" je odgovoril ne¬
koliko temno, a ne neprijazno.

In pustili so to in govorili o drugih, boljših stvareh
in nikdar jim ni bilo dolgčas. Včasi je prišel še Viktor
in rekli so kako in zapeli so kako, večer za večerom.

Rihard je imel čim dalje več dela. Etabliral se
je bil samostojno. Svoje večere pa je živel med temi
prijatelji. In tekel mu je čas mirno in zadovoljno, in
igro, ki se je nadaljevala v vili, je opazoval le od
daleč, kot nekoliko se še zanimajoč gledalec. Vršilo
se je tudi skoro vse za kulisami, da je mogel videti
le malo. Samo enkrat je videl nekaj in zadrhtelo
mu je srce. Toda omikan, dostojen gledalec naj čuti,
molči in gleda in naj se v igro ne vtika! Samo kmetu
so se smejali sodniki, ko je pretepel igralca, predstav¬
ljajočega velikega lopova, - izobraženega človeka bi
bili zaprli, da je storil tako neumnost . . .

XIV.

Julij je hodil po svoji sobi gor in dol. Čakal je
Plesicha, katerega je velel takoj, ko pride, poslati k sebi.

Bil je že na čistem ž njim, kakor je sploh kmalu
preštudiral vsakogar, ki je imel ž njim opraviti.

Julij je bil človek nenavadne bistroumnosti. Imel
je res takozvano »dobro glavo". Bliskoma si je osamo¬
svojil vsako stvar in njegov čudoviti spomin je ni

118

izpustil nikdar več. Spregledal je hipoma vsako situacijo
in skočil takoj na prostor, ki mu ga je kazala kot
njegovim močem in koristim najprimernejšega. Na
vseh šolah je bil vedno prvi, in profesorji so pri¬
čakovali nezaslišanih izrednosti od njega ter ga pro-
težirali in povzdigovali, da se je nekako opravičeno
prišteval med posebne, le redko v taki popolnosti rodeče
se ljudi. In gledati je začel sprva na svoje sošolce
od zgoraj dol, kakor so to delali gospodje profesorji
in priučil se je kmalu prezirati tudi vse druge, ki niso
imeli tako dobrih redov, kakor on v svojih spričevalih.

Toda Julij je imel tudi vse hibe takih šolskih
talentov. Prehitro, preveč sama se jim polni glava,
da bi se jim bilo treba ustavljati dolgo časa pri kaki
stvari, zato ne pridejo nikdar do tega, da bi se prav
popolnoma vglobili. Njihov oster vid prodere zemljo
in v njej se jim prikažejo zakladi. Vidijo jih, a ne
zdi se jim vredno, da bi se trudili in kopali: - drugje
bodo ležali zakladi vrhu zemlje ... In gredo dalje . ..
Pa pridejo mimo oni z globoko dušo in tajinstvenimi
slutnjami v nji. In oni ne vidijo ničesar, a noga se
jim ustavi nehote in nevede ... Tu notri mora biti
nekaj! -- In sklonijo se in grebejo in pot jim curlja
po čelu ... In zablešče se pred njimi zakladi in
oni jih spravijo željno v svojo dušo in ko so tam
notri ležali leto in dan, prisilijo sami na svetlo, stokrat
lepši, nego so bili nekdaj . . .

Julij je postal izboren trgovec, firma je pod nje¬
govim vodstvom čez noč vzcvetela, a drugega ni storil
ničesar.

119

Julij pred vsem ni poznal čustev, zato mu je
nedostajalo ključa do razumevanja tisočerih pojavov
življenja okrog sebe. Vsako, tudi najkrepkejše čustvo,
se mu je zdelo omejenost, smešna neumnost. Celo
v Rihardu, ki mu je moral priznati visoko inteligentnost
— Rihard je bil poleg tega vedno odličnjak! - je
videl človeka, ki mu branijo čustva do popolnosti.
Ne, Rihard ni ljubil samo dote njegove sestre, vzel
bi jo bil gotovo celo brez dote. To mu je bilo ne-
umljivo. Ljubezen! Kaj je neki to? On ni ljubil
nikogar!

Plesich? Da, to je nekaj drugega! Plesich — ta
ni bil nikdar odličnjak! — Plesich je bil domišljav
tepec in pri takem se ni čuditi, ako ljubi. In Plesich
res ljubi Kornelijo, in to seveda lepo porabimo in
izrabimo! si je mislil. Pusti je ne več! Osemdeset tisoč
in ni vinarja več!

Plesich je potrkal in vstopil. Z Julijem sta se
bila pri sinočni Kornelijini zaroki pobratila.

»Ne izgubljajva časa!" je začel Julij po kratkem
pozdravu. »Želel sem s teboj govoriti, da uravnava
najprej materijalne zadeve v tvojem razmerju z mojo
sestro. Dote dobi torej osemdeset tisoč kron!"

»Osemdeset tisoč kron!" je ponovil nehote Plesich.
V njegovem glasu je bilo preveč razočaranja, da bi
tega Julij ne bil zapazil.

»Osemdeset tisoč kron!" je potrdil, ne meneč za
Plesichev osupel obraz. »Tako je določil moj pokojni
oče, ki je želel, da ostane firma krepka in solidna.
To je njen dolžnostni delež in še deset tisoč kron

120

po vrhu. Več bi ji ne dal jaz pod nikakimi pogoji,
tudi ako bi ne grešil s tem proti pijeteti do pokojnikovih
namenov, kakor bi brezdvomno, ako bi ji doto višal.
Osemdeset tisoč je za tako lepo, inteligentno, izobraženo,
dobro dekle več ko preveč! Ali si zadovoljen?"

Hvalil je svojo sestro, kakor čifut svoje blago,
iz katerega bi si zase niti komašen ne dal delati.

»Sem!" je odgovoril Plesich resignirano.

»Denar lahko dobiš takoj, ako zahtevaš!" je na¬
daljeval Julij. »Toda zdi se mi pametnejše, da ga pustiš
v moji solidni firmi, kjer dobiš večje obresti. Deset
od sto! Izplačeval ti bom posamezne zneske, kakor
in kadar boš hotel proti pobotnici. Sestra o tem tako
ničesar ne razume, in profesač Viktor tudi ne. Ako
je tebi prav, je vsem prav! Zadovoljen?"

»Meni je prav!" je odgovoril Plesich. Zdel se
mu je samemu Julijev svet še najboljši.

»Dobro torej! Jutri pridi v pisarno notarja Saca-
rellija, da vredimo vse potrebno. Jaz sem Kornelijin
varuh, in ti oskrbnik njenega premoženja. Poroka
torej v treh mesecih, kakor smo se dogovorili sinoči!"

Julij je želel poroko čim prej. Bal se je še vedno,
da bi utegnil Rihard poseči vmes ter mu prečrtati ves
lepi račun. Zdaj dobimo vendar uglednega svaka, celo
plemenitega — to mu je posebno ugajalo! Tudi firmi
ne bo škodovalo! Ne pa onega kmečkega butca! »Kmeč¬
kega butca" je nazval Riharda v svojih mislih bolj
iz navade, nego iz sovraštva, kajti zdaj, ko se mu ni
zdel več toliko nevaren, ga tudi sovražil ni več tako,
kakor prej. Samo, da mi ne pride zopet na pot! Z

121

njim bi se ne dalo tako orati, kakor s Plesichem. Ta
človek bi zahteval denar takoj ven! Ha, ha, deset od
sto, kako je to tega revčeta omamilo! Jaz dobim s
tem denarjem svojih štirideset od sto! Stanovanje jima
zaračunim, kolonijalno in galanterijsko blago jima bom
tegnil jaz, tako ostane polovica denarja pri meni! Tega
bi seveda pri gospodu Rihardu ne bilo!

»Pojdiva zdaj v salon, da poveva Neli, kar je
potreba!" je pristavil Julij ter odprl vrata.

Kornelija je gledala brez vsakega dela v zrak.
Premišljevala je, kaj se sedaj ž njo godi. Misli so ji
uhajale neprestano k Rihardu in ga prosile odpuščanja
in ga vabile nazaj, a vstrašile so se vsakokrat njego-
govega hladnega, neizprosnega obraza, in ona jih je
karala in jih silila k Egonu. Zaman, vedno znova so
se priplazile kradoma k Rihardovemu trdemu licu in
pribežale plahe, potrte nazaj . . . Vse zaman! si je
govorila. Prepozno! Iz duše ji ni hotel njegov ledeni
izraz takrat na stopnicah. Nikdar več! Toda, ako bi
mu pisala, ako bi mu razložila, da jo je obšla samo
slaba ura, ki ji je zatemnila oči, da je pozabila nje¬
govo mogočno postavo in njegovo veliko dušo . . .
Ne, ne! Nikdar se ona ne poniža! Raje umre, nego
da bi prosila njega le kapljice vode!

O ti krasni, veliki, po velikih poetih proslavljanj
ponos! Ena beseda in dvoje, troje, desetero src bi
zaplalo brezmejne sreče, in solnce, žarko, krasno solnce
bi posijalo izza oblakov v ta bedna, zmrzujoča, bolj
in bolj ledeneča srca! . . . Toda ne! Oni ne izgovore
te besede, oni zakoljejo raje celo svojo srečo maliku

122

Ponosu na žrtvenik in potem trmijo žalostno, brez¬
upno, s sklenjenimi rokami v njeno počasi na trdi
tlak curljajočo, rudečo kri in venejo in mrejo . . .
O ti krasni, veliki, po velikih poetih proslavljam ponos...

In ali me Egon ne ljubi? si je očitala in se tolažila
Kornelija. Ali niso njegove mehke, dobre, lepe oči
polne udanosti? Kar bo hotela bo imela od njega
in ne bo ji treba stokati pod Rihardovo trdo roko.
Bog ve, kak bi bil Rihard ž njo! Sedaj, ko sta bila
zaročena, je bil seveda prijazen z njo, saj tudi ni
mogel biti drugačen, ko se mu je v vsem pokorila,
toda ali ni videla, kako je postal krut, ko se mu je
upala le strahoma ugovarjati. Seveda, ako bi hotela
biti njegova sužnjica, bi bilo vse dobro, toda ona noče
biti sužnjica, enakovredna soproga hoče biti! In to
bo Egon upošteval, a Rihard bi jo bil samo terorizoval
in zasmehoval.

Pa da bi bil kdo stopil pred njo in ji rekel:
»Dekle! Roko na srce in povej, ali resnično tudi
čutiš, kar misliš o Rihardu!" ne mogla bi bila z „da“
na dan.

V njenem premišljevanju sta jo motila Julij in
Plesich.

»Pardon! Še Viktorja pokličem!" je rekel Julij
in odšel spet iz sobe.

Plesich je stopil h Korneliji in ji ovil mehko
svojo levico okrog vratu in z desnico ji je božal lice.

Ljubil je to dekle odkritosrčno. Bilo je to morda
prvo čustvo, ki je v njem izpodrinilo vsako hinavstvo,
skoro da celo komedijanstvo, v kolikor mu že ni za-

123

strupilo krvi skozi in skozi. Ljubil je te nedolžne oči,
ljubil ta nežni, fini obrazek.

Julij se je vrnil z Viktorjem.

Povedal je njemu in Korneliji, kar sta se do¬
govorila s Plesichem.

»Ali si zadovoljna?" je vprašal Kornelijo, ki ji
je bilo mučno poslušati te dolgočasnosti.

»Ha, ha!" seje zasmejala brezskrno. »Storite kar
hočete! Jaz razumem o tem toliko, kolikor o ... no,
kuhanju. Ali nisem originalna?"

»In ti?" se je obrnil do Viktorja. Kaj je treba
praviti, da ne zna kuhati zdaj, ko sliši to Plesich! si
je mislil.

»Meni je tudi prav!" je odgovoril Viktor, ki je
stal nekam mračno pri oknu.

Sprijaznjeval seje le počasi z mislijo, da bo Plesich
njegov svak in ni še mogel verjeti v sestrino bodočo
srečo. Otrok je še, treba bi bilo človeka, ki bi jo
vodil ali pa vsaj njemu ženske, ki bi ga vodila. Spo¬
minjal se je dobro, da mu je rekel enkrat Rihard o
Plesichu: »Edina rešitev temu slabotnežu bo, ako dobi
ženo, ki ga bo mogla držati na vajetih. Ako dobi pa
tako, ki bo v to prešibka, tavala bosta po svetu kakor
izgubljena in vlekla v jarmu svetega zakona vsak na
svojo stran, dokler ga ne razčesneta, ako bosta imela
vsaj v to dovolj moči, ali pa ne obstojita obupana
sredi poti, topa in izmučena do smrti!" In on mu je
takrat pritrdil. In zdaj se res zgodi, česar takrat ni
mislil ne eden ne drugi. Nič dobrega ne bo iz
tega!

124

Drugi dan so podpisali pogodbo.

»Ali ste zadovoljni z vsem tem? Ali se dobro
zavedate pomena svojega podpisa? Opozarjam vas, da
imate pravico zahtevati večjo varnost svojega premo¬
ženja! Pomislite dobro in potem odgovorite!" jo je
opominjal notar, star, prijazen gospod.

»Seveda sem zadovoljna! Kje bo pa denar var¬
nejše naložen, kakor pri bratovi firmi!" je odgovorila
važno, kakor da zelo dobro ume take posle in hoče
staremu gospodu dokazati, kako je vsestransko verzirana.
Posebno je bila zadovoljna, da so se ji posrečili ti, v
uradniškem poslovanju običajni izrazi.

In podpisala je krepko svoje ime z brezkončnimi
čačkami pod njim, kakor jih ljubijo še mladi, nezreli
ljudje.

XV.

Čez tri mesece se je vršila poroka z velikim
sijajem, kajti za sijaj so bili i Kornelija i Plesich i
Julij.

Po poroki sta se odpeljala v Italijo.

V nekem hotelu v Rimu, kamor so zahajali nemški
umetniki, je dobila Kornelija teden dni pozneje v
roko nemški list in čitala neki podlistek: »O govor¬
jenju v molčanju«. Razpravljal je ta feljton o stvari,
ki ji je naenkrat čudovito odprl oči . . . Tu ti sedita
dva človeka, ki sta si duševno sorodna, ki se popol¬
noma razumeta, ki znata brati misli in čustva drug
drugemu z obraza, da, ki vidita celo v temi v dušo
drugemu, sedita in — molčita . . . Ne, ne molčita,

samo z ustmi ne govorita, toda umeta se popolnoma . . .
Stojita pred lepo sliko in molčita, strmita v krasno
pokrajino pod seboj in molčita, poslušata bajno godbo
in molčita, čitata skupaj pesem lice ob licu in molčita,
vživata čudapolno poletno noč in molčita ... In vendar
govorita, vendar veš, kaj čutim, mislim jaz, in jaz vem,
kaj čutiš, misliš ti . . .

Da, tako sta molčala z Rihardom, ko sta gledala
v pomladnih, mehkih nočeh na morje . . . cele ure
— in ni jima bilo dolgčas ... Z Egonom nista
mogla, nista znala molčati; govoriti sta morala ne¬
prestano in ako jima je kdaj zmanjkalo tvarine, nastal
je neprijeten, nem in gluh, mučen molk . . . Slutila
je, kako si želi on vselej takrat še druge družbe, neke
izpremembe, kakor je hrepenela ona po njej ... Z
Rihardom bi bila molče vživala vse te krasote, z Egonom
sta si vžitek z neprestanim govoričenjem kratila . . .
Le še enega človeka, da bi imela, a koga v tej tu¬
jini? ... In tako sta se včasi naveličala drug drugega,
slabe volje sta trpinčila drug drugega z ljubeznivostmi,
ko nista hotela pokazati svoje sitosti drug do drugega,
saj sta vživala vendar svoje medene tedne, ko mora
biti človek po vseh starodavnih običajih neizrečeno
srečen, in okusila tako vse sladkosti poročnih potovanj
takih ljudi.

Izmučena, drug drugemu nekam tuja, sta se vrnila
domov.

Julij ju je bil že pred poroko povabil, da stanu¬
jeta v vili, v levem krilu, ter jima je preskrbel tudi
vso opravo, kakor sploh vse, česar jima je bilo treba..

126

Korneliji je bilo to zelo ljubo, kajti brigati se je začela
še le zdaj nekoliko za gospodinjstvo in težko bi ji
bilo vrediti vse tako lepo, kakor je to storil brat.
Julij je vzel za se in brata drugo postrežnico, pri
Plesichevih pa je ostala Julka, ki je sprevidela kmalu,
da ji Julij ne gleda več tako strogo na prste, kakor
prej, ko je oskrbovala njegove kuhinjske potrebščine.
In začela se je previdno izkoriščati z neizkušenostjo
svoje mlade gospodinje . . . Naj se brigata sama,
da ju ta mačka ne bo sleparila! Jaz vendar ne morem
delati proti svojim koristim, da bi ju svaril! si je
mislil Julij, ki je dobro videl, da dva človeka z eno
postrežnico, ne porabita toliko, kolikor je iznesla Julka
iz njegove trgovine ... Ko je po enem mesecu po¬
ložil Plesichu račun za nakupljeno opravo, precej visoko
stanarino in za vse, kar je šlo iz njegove zaloge, je
takoj zapazil, da je naredil ta precej osupel obraz.

„Ali ti je preveč!" se je zasmejal popolnoma
dobrodušno. »Pojdi v mesto in oglej si, kje dobiš
take mobilije, tako krasno stanovanje in tako postrežbo
iz najboljše firme za tako nizko ceno. Saj vendar
nisi pričakoval, da bom vaju jaz redil!" je pristavil
nekam trdo.

Plesich se je vdal. Veliko sam ni razumel o
takih stvareh in prepričan je bil, da bi izhajal v mestu
še teže in bi bil brez vseh teh ugodnosti v vili.

»To odpiševa seveda na račun dote. Napravi mi
kolekovano pobotnico!" je končal Julij poslovski in odšel.

Skupno življenje je bilo tu Plesichu in Korneliji
mnogo prijetnejše, nego na potovanju. Dokler sta

127

morala, sta bila sama, ko sta zahrepenela po družbi,
je bil Viktor ali Julij tu, kolikor so mu dopuščali
njegovi opravki ali pa sta šla kam na kak poset in
sprejemala potem njih vračevanje. Posebno večeri so
pretekali prijetno v Viktorjevi družbi.

Čas, ko je bil Egon v uradu, je porabila Kornelija
v to, da je kaj čitala ali pa se je urila pri kuharici
in bila vselej srečna, ako je Egon pohvalil kako njeno
delo. In Egon je hvalil vedno. Celo svojemu običajnemu
pozajutrku v restavraciji blizu namestništvene palače
se je bil odpovedal, da so mu bila razvajena usta
pri prisojevanju ženkinih umotvorov vsled neznosnega
gladu pač čim manj kompetentna, samo da je bila
revica srečna . . .

In Kornelija je bila res srečna! Včasi ji je duša
pač zahrepenela po nečem drugem, česar ni bilo v
v njenem zakonu in je moralo biti nekje drugje, toda
otresla se je takoj takili misli. Ali ni imela vsega v
izobilju, krasnega stanovanja, elegantnega pohištva in
dobrega, ljubečega jo moža? Da bi ji hotel Bog zakon
še blagosloviti in bi brcala po zibelki taka mala stva-
rica, kakor jo imajo v sosednji vili, ne menjala bi z
nikomur na svetu! ... In zakaj bi tudi tega ne bilo,
saj sta oba še tako mlada!

Polagoma pa je začel Viktor izostajati pri svojih
večernih posetih. Zahrepenel je zopet po Rihardovi in
njegovih prijateljev družbi in mislil si je tudi, da mlada
zakonca morda moti s svojim večnim presedanjem
pri njih in smatral je njuno prijazno vabljenje le kot
dobrodušnost ali celo skrb, da bi se utegnil kje drugje

128

dolgočasiti. In ako ga tudi res želita, pogrešala ga ne
bosta, in on se v mestu stokrat bolje zabava, nego po¬
slušati te Egonove osladne dovtipe in samozavestno
bahanje. Imel ga je kot svaka in skrbnega moža svoji
sestri rad, toda njegove osebe ni maral preveč. Tudi
je bil izmed egoistov duha, izmed ljudi, ki si izbirajo
svojo družbo, svoje pjjjitelje med onimi, kjer upajo
duševno kaj pridobiti. In svojemu egoističnemu duhu
žrtvujejo taki ljudje često svoje še tako mehko srce . ..

In tako se je zgodilo, da sta bila Kornelija in
Egon cele večere zaporedoma sama. Povedal ji je bil
že vse, kar je doživel, — bilo je tega bore malo! —
in ponavljal se je vedno bolj pogostoma. Njegovo
jadikovanje po starših, ji je jelo že presedati. Ali ni
bila zdaj ona tu, ki mu jih je morala nadomestiti!
Se ona, ki je ženska, ne vzdihuje tako! A on jim je
skoro vsak večer zatisnil oči, jih spremil jokajoč k
zadnjemu počitku in jih vlačil zopet znova iz grobov.
Videl je slednjič, da jo dolgočasi, in nastal je često
mučen, tuj in odtujevajoč molk. Da bi bila kaj čitala,
se Plesichu ni dalo. Njeno igranje na klavirju je bilo
slabo in je same ni veselilo . . .

Ako bi šel nekoliko z Viktorjem kam, bi bilo
vendar bolje! si je mislila. Vrnil bi se ob desetih,
enajstih pametno, kakor brat domov, in ne oddaljevala
bi se tako drug drugemu, kakor s tem neprijetnim,
dolgočasnim klepetanjem in molčanjem. A jaz mu
vendar ne morem reči, da naj gre! Mislil bi si, da
sem se ga naveličala, da ga ne maram več in ako bi
zašel na kriva pota, bi si imela pripisovati sama sebi.. .

129

9

In Plesich je tudi čutil, da bi bilo dobro, ako bi šel
zvečer vsaj včasi malo ven, v drugo družbo. Toda,,
če to storim, poreče Kornelija, da sem se je že tako
hitro naveličal, da je ne ljubim več, in žaliti je ne
maram in nočem . . .

In tako sta se trpinčila, ne da bi imel eden po¬
guma dovolj, izpregovoriti, kar je čutil.

Nekega dne pa, sedmi mesec po poroki, je vprašal
Julij Plesicha, ko sta bila sama v njegovi pisarni:

»Ti, ali se je še nisi naveličal?"

»Koga?" se je začudil Egon in rudcčica mu je
šinila v obraz, , ker je slutil, koga misli, in da ga hoče-
zasmehovati.

»No, koga? Svoje ženke vendar! Vraga, saj je
pa zakon videti res podoben nebesom: samo gleda
se in vživa celo večnost. Ali se res še nista nagledala?"
se je rogal.

»Midva sva srečna!" je odgovoril Plesich tiho.
Imel je do Julija brezmejno spoštovanje, prispodabljal
ga je duševno celo sebi in ga stavil odločno nad
Riharda. Njegovih manj ostrih, a še bolj perečih sar-
kazmov se je bal celo bolj, kakor prej Rihardovih.
Ne upal bi se mu bil ustavljati nikdar in storil bi
bil oni ž njim lahko, kar bi bil hotel, raje kakor da.
bi poslušal njegovo strupeno zasmehovanje. Slutil je,,
da bi bil Julij nevarnejši sovražnik, kakor ko medved
pošteni, odkriti Rihard, zato se mu ni hotel nikakor
zameriti.

»Tem bolje, ako sta srečna!" se je zasmejal Julij..
»Toda sčasoma vama postane menda to golobčkanje

130

vendar malo neslano. Saj te mora biti vsaj ona že
sita — Plesich je i pri teh besedah zarudel, — zato
se mi zdi čas, da te slednjič izvlečem iz gnezda. Drevi
greš z menoj v mojo družbo! Imenitni ljudje!"

» Dobro! Povedati moram Neli!" seje vdal Plesich
nekam boječe.

»Ha, ha!" se je zakrohotal Julij, a v tem smehu
je bilo toliko žaljivega, zasmehovalnega, da je Plesich
zopet zarudel sramote, izpod katere se je jedva upalo
pogledati nekoliko jeze.

„Ali bi ne mogla iti tudi Nela!" je vprašal, kakor
da se je nečesa spomnil.

»Ne, ne, ne, nikakor!" : je vskliknil Julij skoro
plašno, potem pa naglo pristavil sarkastično: »Ali res
ne moreš nikamor brez babe? Dobimo že drugih
dovolj! Moja sestra je še otrok! Ali pa želiš morda,
da ti dobim jaz dovoljenje od nje, ako se je bojiš?
To vendar ne, kaj? Torej servus! De!a imam še
mnogo!"

Julij je gledal za Plesichem še, ko so se vrata
zaprla za njim.

Dovolj časa sem ga pustil, zdaj je čas, da ga
spodim iz ležišča, tega zajca! Kako šampanjko že lahko
plača, kaj se bom vedno le jaz žrtvoval! Vrstila se
bova, saj sva iz ene družine, kakor delajo drugi!
Dečko bo poraben za družbo! se je nasmehnil. Tudi
domov vedno sam hoditi, ni prijetno. Človek se
dolgočasi!

Plesich je šel takoj povedat Korneliji, da ga je
povabil Julij s seboj. Daši je šel srčno rad enkrat

131

9 *

zopet ven in je bil vesel, da ima zdaj tako dober
izgovor, hlinil se ji je vendar:

»Nič rad ne grem! Najlepše je pri tebi, dušica,
toda te male usluge Juliju tudi ne morem odreči!
Saj nisi huda?"

»Nikakor! Le pojdi, toda z Viktorjem bi mi bilo
ljubše", je odgovorila mirno. Vedela ni, v kake družbe
zahaja starejši brat, toda zaupala mu ni veliko.

Po osmih zvečer sta odšla. V veži je Julij ustavil
Plesicha ter mu zagrozil tiho, a trdo:

»A da ne zineš nikomur, kje sva bila! Naj¬
manj Neli! Reci ji, da sva bila v hotelu „Circolo“ z
nekaterimi gospodi! Razumel? Z mano se ni dobro
šaliti! “

»Razumem!" je šepnil Plesich v nekem tajnem
strahu, kam ga svak neki vede in prestopila sta
prag . . .

Čez četrt ure sta dospela v razsvetljeno manjšo
dvorano hotela »Imperiale". Julij je predstavil svojega
svaka. Družba je bila nemška. Nekaj častnikov, nekaj
aristokratov, dva advokata, trije uradniki in sedem dam.

Plesich je dobil prostor med Julijem na desni in
krasno, stasovito damo, soprogo advokata dr. Strummerja,
na levi. Julij je bil takoj v intimnem pogovoru s svojo
sosedo, gospo namestništvenega tajnika pl. Fliederja,
bledo, morda tridesetletno brinetko s finim, od strasti
že nekoliko ovenelim obrazom, kar jo je delalo v
plinovi razsvetljavi pa le še bolj mikavno. Vsa dru¬
gačna je bila Plesicheva soseda. Ne ona tiha, polnočna,
v temo vabeča strast, kakor od Julijeve dame, neka

132

skoro vsiljiva, nasilna, a svetla opojnost je puhtela iz
vsake gube na bogati opravi te krepke, zdrave ženske...
Obrnila se je takoj od svojega levega somiznika, s
katerim se je menila prej, k Plesichu, in ga znala za¬
plesti takoj v neprisiljen pogovor. Bilo mu je prijetno
v tej blesteči družbi. To je nekaj drugega, nego slo¬
venska filistrska omizja s tistimi rodoljubnimi govo¬
rancami! si je mislil. To so ljudje, ki žive in se brigajo
vraga za narod in take neumnosti!

Vino je bilo dobro in začelo je kmalu žareti na
teh bledih, trudnih licih, v teh prej mrtvih, zdaj toliko
čudnejše svetlečih se očeh.

»Kaj piješ pa ti?" je vprašal Plesich začuden tiho
Julija. Zapazil je še le sedaj, da stoji pred njim četrtinka
črnega vina, med tem ko so pili vsi drugi in tudi
on iz skupnih, na sredi mize nagromadjenih buteljk.

»Jaz ne prenesem tako močnih vin v veliki družbi.
Četrt istrijanca mi je ljubši. Doma je kaj drugega,
mi imamo zdrava vina!" je odgovoril Julij še bolj tiho.

Seveda mu ni bilo treba potem plačevati za skupne
steklenice skupnega računa, ki je bil vedno zelo visok,
ker pili so veliko gospodje in dame . . . Poravnal je
svoje tri četrtinke, in večer ga je stal samo eno krono.
Le pri šampanjcu, ki je prišel pa samo ob posebnih
prilikah na mizo, je plačal svoj delež, da ga ni mogel
nikdo dolžiti umazanosti in pil je potem, ne da bi
se bal glavobola, za tri, ko je bilo itak že vse vinjeno
in ni tega nihče zapazil.

Nocoj je začel vreti šampanjec radi novega uda
lepega omizja, gospoda pl. Plesicha, že zgodaj v čašah,

133

in družba je postala živahnejša in živahnejša. Trkali
so s kozarci vse vprek . . .

»Ti, ali je ta gospod na levi strani gospe dr.
Struminerjeve njen mož? Imena nisem dobro razumel!"
je vprašal Plesich zopet' tiho Julija.

»Čujte, milostiva!" je opozoril ta, že nekoliko
vinjen, brezobzirno svojo sosedinjo. »Moj gospod svak
vprašuje, ali je levi sosed gospe pl. Strummerjeve njen
mož. On misli namreč, da sedijo tu zakonski parčki
lepo drug poleg drugega! To je še grozno nedolžen
človek!« Potem se je pa sklonil bliže k Plesichu in
mu šepnil: »To je njen prijatelj baron Rochelli; lahko
ga izpodrineš, ker ga je sita!"

Plesicha je jezilo, da ga je svak tako brezobzirno
blamiral, toda odškodoval ga je takoj koketen pogled
gospe pl. Fliederjeve ... Te oči, čudovito zelene, de¬
monsko vabeče, so ga kar omamljale . . .

Trčil je večkrat ž njo in vsakrat je vjel od nje enega
'onih temnosmaragdnih, pritajeno v globini se iskrečih
pogledov. Bile so to oči, kakor bi se bile v prve,
zunanje, hladne, pogreznile še ene, kakor zelena iskra
tleče, pekoče-vabeče oči . . . vabeče nekam, kamor bi
nihče ne smel, kjer pa že težko čaka tisoč ognjenih
strasti . . . Gospa dr. Strummerjeva se je bila zopet
začela pečati z izpitim, trhlim baronom Rochellijem . . .

»Čakaj, plačam danes jaz vse!" je rekel Plesich,
ko se je družba slednjič dvignila.

»Kakor hočeš!" je odgovoril Julij, kakor da se
ne splača prepirati za tako bagatelo.

134

Gospa pl. Fliederjeva je stisnila gorko Plesichevo
roko, in zdelo se mu je, da ga njene čarobne oči
občudujejo . . .

»Julij!" je spregovoril Plesich, ko sta se vračala
proti domu. „Gospa Fliederjeva se mi zdi divna ženska!“

»Aha!" se je zasmejal Julij nekam surovo. »Zdelo
se mi je, da se vajini mehki duši topite v tistih po¬
gledih! Čakaj, jutri ni torej nič, jutri ostaneš doma,
ker imam jaz svoja pota, toda pojutrnjem sedeš lahko
ti k njej. Meni je presuha! Sit sem je že! Stum-
merjeva, to ti je korpus! Sicer je pa Stummer za
začetnika preljubosumen, ti bi ne znal skrivati. Ali
nisi videl onega buldoga tebi vis-a-vis, ki te je ne¬
prestano opazoval? Flieder pa je pameten mož, ki
živi in pusti živeti tudi svojo ženo. Ampak govori s
Fliederjevo ne o svojih aktih in komisijah, ampak
pameten bodi! Ljubiti zna, bogme! No, to tvoji Nelici
vendar ne škoduje, ako se nekoliko pošališ še s kako
drugo!" je pristavil, kakor bi hotel v svaku razgnati
morebitne pomisleke.

Plesich ni rekel ničesar, a sanjal je neprestano
o onih čudnih očeh. Bil je trezen, kajti vinjen bi ne
bil stopil nikakor pred Kornelijo. Prefin je bil, da bi
se tako daleč spozabil.

Kornelija ni mogla zaspati, dasi je šlo že na drugo
uro popolnoči. Čudno, da ga še ni! Ta Julij, bogve
kod ga vodi!

Pomirjena se je oddahnila, ko je začula njegovo
previdno odpiranje duri. Prišel je po prstih, da bi
je ne zbudil. Pripovedoval ji je, da je bil v hotelu

135

„CircoIo“ s prijaznimi gospodi, da se je dobro zabaval
in kmalu je slišal njeno mirno, globoko dihanje . . .
Pogledal jo je še enkrat, tako lepo, čisto, in dahnil
mehek poljubec na belo čelo in se obrnil na levo
stran . . . pred sabo one čudne, demonične, zelene
oči . . .

XVI.

Tretji večer sta odšla z Julijem zopet po večerji
od doma. Kornelija je pogledala plašno svojega moža,
ko ji je naznanil, da gre, — bala se je nečesa, sama
ni vedela česa. Da bi bil hodil z Viktorjem in ne z
Julijem! . . .

Plesich je sedel nocoj poleg gospe Fliederjeve.
Strummerjeva se je naredila, kakor da tega niti opazila
ni, a jezilo jo je, ker se ji je zdel lepši, kakor Julij.
No, zabavati jo je znal ta vsekakor boljše, in njene
oči so začele kmalu živeti.

Fliederjeva se je nasmehnila zadovoljno, ko je
sedel Plesich poleg nje. Kak je neki ta človek? si je
mislila. Videti je res nedolžen. Taki so redki! Gotovo
je želel sedeli poleg mene . . . Njene oči so ga palile
s svojim zelenim ognjem, da je drhtel . .. Nasmehnila
se je zopet in dvoje dražestnih jamic se ji je prikazalo
sredi bledih lic . . . Kramljala sta neprisiljeno, a bilo
je obema, kakor da si pravita nekaj čisto drugega ...
Nervozno so ji trgali beli, vitki prstki krasno tejo . . .

Ena izmed dam je predlagala ples, — plesali so
pogostoma, — in že je sedel baron Rochelli, ki »ni
maral plesati" pri klavirju. Pomaknili so mize h kraju
in se začeli vrteti.

136

» Prvo turo z mano!«je rekla gospa Fliederjeva, sto-
pivši pred Plesicha, ki je stal sredi sobe, neodločen,
kaj bi storil. Kaj bi rekla Nela, ako bi vedela, da
plešem! . . .

Zdrznil se je, ko ga je ogovorila in ji podal
roko. Plesal je -- Juliju, ki je bil nekdaj izboren
plesalec, se ni dalo več »noreti", — najbolje med vsemi.
Elegantno, mirno je vrtel svojo plesalko. Čutil je,
kako mu je legalo njeno skoro pekoče, mrzlično tre¬
petajoče telo vedno bliže na njegovo, in tudi on je
drhtel . . . Plesala je, da bi je skoro ne bi! čutil,
ako bi ti vitki udje ne pekli tako neizrekljivo sladko
v njegove skozi in skozi . . . Občutil je vso opojno
slast dovršenega valčka samega in še to omamljivo
strast vedno blaznejšega združevanja, hrepenenja po
vedno divjejšem objetju, te razkošne čutnosti . . . .
Plesala sta dalje in dalje, kakor da ne moreta več
narazen, in to in ono oko je obstalo zavistnoobčudujoče
na njih . . .

Oba sta drhtela, ko jo je vedel po končanem
valčku na njen prostor.

Z vsemi drugimi, ki tudi niso plesale slabo, mu
je bil ples skoro muka in vsakrat strastnejše sta se
oklenila drug drugega, ko sta mogla spet skupaj . . .
Njena prša so plala burno na njegovih . . . Govorila
nista, nista mogla, ker bi bilo prišlo iz teh razburkanih
prs le nerazločno jecljanje . . .

In ko sta potem sedela skupaj, sta govorila tudi
le tupatam, nekam pretrgano, sunkoma, samo oči so jima
govorile ... In sedela sta mnogo skupaj. Fliederjeva

137

ga je hotela nekako kompromitirati, hotela je vsem
drugim damam pokazati, da je ta lepi kavalir zdaj
njen, in že so se začele vse zgražati, »da dela tako
še ne eno leto poročen mož" . . . One bi seveda s
tako mladim možem ne začele intimnosti in zgražale
so se seveda samo iz moralnih ozirov . . . »Ubogi
mož, ki zaide v roke taki koketi!" ... »Uboga njegova
mlada žena!" . . .

Ta človek je res še nedolžen! sije mislila Fliederjeva.
Še vedno se ne upa reči, kar hoče. No, moj je in
to je za danes dovolj! Ona seveda ne začne, poguma
mu je dala že dovolj.

Da, ona ne začne, vsaj dokler ne bo popol¬
noma gotova, da si ga je osvojila. Ti Slovenci so
čudni ljudje! Lahko se mi zgodi še enkrat kaj po¬
dobnega.

In posilil se ji je zopet oni mučni prizor pred
enim letom. Njen mož je enkrat nanagloma zbolel
in poklicali so zdravnika, ki je bil najbližji. Njej je
dr. Rihard Sever ugajal, imponirala ji je njegova silna
postava, njegov izraziti obraz. Povabila ga je na domači
ples, in on je prišel. Kako jo je stiskal k sebi, kako
sta se vrtela! . . . Sama mu je namignila, naj pride
še kdaj. Prihodnji dan bo ves čas sama doma . . .
Spremila ga je do stopnic in tam mu je rekla še enkrat:
»Do svidenja jutri ob štirih, doktor!" Takrat se je
pa naenkrat izpremenil njegov prej tako zaljubljeni
obraz in s tisto prokleto ironično potezo okrog usten
ji je odgovoril hladno: »Pardon, milostiva, toda jutri
in pojutrnjem in popojutrnjem grem k svoji nevestici,

138

drugače pa imam s svojimi ubogimi bolniki še preveč
dela 1 . Ako bi bili vi nesrečni in bi bili spoznali moje
duševne moči, bi bilo kaj drugega, toda v enem večeru
ste mogli spoznati samo, da imam krepke kite. Sploh
pa se ne vtikam rad v družinske intimnosti gospodov
namestništvenih tajnikov! Klanjam se, milostiva!" In
odšel je bil, in ona je strmela okamenela za njim.
Kako ga je od takrat sovražila! Kako mu je privoščila,
da ga je izpodrinil Plesich, tega kmetavzarskega oholeža.
Kako je le mogla vabiti take ljudi! Toda takrat je
sklenila, da se ne poniža nikdar več tako. Plesich naj
začne sam, ako ni slep!

No, in Plesich ji danes res ni rekel še ničesar,
a roki ste se jima oklenili pri slovesu tako tesno, da
sta se umela . . .

»Ha, ha! Ti napreduješ pa naglo!" seje zasmejal
Julij, ko sta se vračala že ob treh domov. Bil je zopet
precej vinjen, — pil je z baronom Rochellijem pri
klavirju baronov šampanjec.

»Kako?" je vprašal Plesich plaho. Sramoval se
je pred svakom, ki ga mora vendar obsojati.

»Kaj se delaš svetnika, ko nisi, ha, ha!" se je
zakrohotal Julij znova. »Samo pazi, da Nela ne izve,
sicer gorje ti! Vraga, nisem si mislil, da se zbrihtaš
tako naglo. Še kdo drugi bi je ne bil dobil tako hitro.
Kako sta se tiščala! Ko dva mačka spomladi!

Dobro plešeš, dobro plešeš,
daleč še pripleše!, Plesich!"

je zapel s surovim, pijanim basom brez posluha, na
znan napev laške pouličnice.

139

»Ali se ti ne poročiš še?" je ušlo nehote Plesichu.
Mislil si je ravno: kako ta človek brezskrbno poje!
Lepo je vendar biti prost! . . .

»Ha, ha, ha!" se je zasmejal Julij še odurnejše.
»Ali smo že tako daleč? Ali bi bil rad zopet fant?
Ne boš več, Jaka! Sicer pa, ako začneš tako, postaneš
itak kmalu udovec!"

Plesich se je stresel.

Julij pa je žlobudral brezskrbno dalje:

»Jaz da bi se poročil? Tudi ne boš! Čemu pa?
Gospodinjstvo oskrbuje dekla, žensk je dovolj na vsakem
oglu, ki se ponujajo — lepe, fine dame, bogme! —
otrok pa ne rabim, saj nisem srbski kralj! Ti se pa
le vdaj, pa živi, ako nisi osel! Saj nisi osel?"

Zaletel se je, da bi bil padel, ako bi ga ne bil
Plesich prestregel.

Kornelija je že spala . . . Plesich jo je pogledal,
a je ni poljubil . . . Obrnil se je je na levo . . .
pred sabo one čudne, demonične, zelene oči . . . in
njene valoveče grudi, in njeni boki . . .

*

Čez dva dni sta šla zopet po večerji z doma.
Kornelija je prosila Viktorja, naj se jima pridruži tudi
on, a zmajal je z glavo, češ da ga Julij pač odžene,
celo ako bi ga Egon maral.

»Sicer ga pa ne smeš mučiti s kakimi, res ne¬
opravičenimi ljubosumnostmi!" je pristavil. »Tega mi
možki ne moramo!"

»Ljubosumnostmi?« je vprašala začudeno. »Na to
res nisem mislila!" je nadaljevala odkritosrčno, a vendar

140

že bolj zategnjeno . . . »Samo . . . Ah, nič, neumna
sem!" je stresla z glavo.

In vendar ji je bilo hudo! Vsaki drugi večer že
in tako pozno se vrača! Ljubosumnosti! Saj je vendar
v družbi samih gospodov! Ali pa morda ve Viktor
kaj, česar ji noče povedali? Toda ne, tega si o Egonu
ne more in ne sme misliti . . .

In njen Egon je postal sužnjik gospe pl. Fliederjeve.
Pač je gledal cesto svojo spečo ženo, ko je prišel
pozno domov, in hudo mu je bilo ... In sklonil
se je pač tudi nad njo in ji dahnil poljub poln než¬
nosti na belo, nedolžno čelo ... Ti, ti revica dobra,
kam sem zašel! . . . Ali me ne moreš rešiti več iz
rok demona? O, ti ne poznaš njenih zelenih oči in
njenih palečih poljubov, ti uboga vijolica poleg te
omamljive polnočne rože, — če bi jih poznala, bi mi
oprostila ... In potem je legel na levo stran in se
premetaval z desne zopet na levo, — poleg sebe to
mirno speče, nič hudega sluteče bitje, pred seboj one
čudne, demonične, zelene oči, ki so se splazile vsako
noč v njegove nemirne, sladkotežke sanje . . .

■»

A Julij ga je peljal še v druge družbe. Poznal
je prigojeno, a ne prirojeno finost svojega svaka, zato
je porabil ono vsakdrugdanjo družbo v hotelu „  1 m-
periale" kot nekako pripravo za druge lokale, kjer se
je počutil Julij še boljše, ker je vladala pri »Imperiale"
vendar vsaj neka zunanja dostojnost . . .

Prvič se je Plesicheva noga ustavila na pragu
prostorov, kamor ga je tiral Julij, toda njegov za-

141

smeh, njegov strupen, zloben sarkazem ga je bičal
čez prag . . .

In privadil se je počasi tudi tem, orgijam. Tekel
je šampanjec z miz in plačeval ga je Plesich. Julij
mu je zdaj že le še ukazoval . . . »Poravnava že
jutri!" Toda Plesich je moral pisati mesec za mesecem
pobotnice čez vedno znatnejše svote, in Julij jih je
odpisoval mirno na račun Kornelijjne dote . . .

Kaj se je ona brigala za to! Brigala se je samo za
to, da je njen mož izostajal že slednji večer izven hiše
pozno v jutro. Toda hodil je domov vedno trezen
in pripovedovati ji je znal potem drugi dan po kosilu
vse polno zanimivosti. In vedno enako prijazen, vedno
enako nežen je bil ž njo, kaj bi se vznemirjala! Mlad
je bil še in prej je premalo živel, toda potrpeti je
treba eno, dve leti, in gotovo se vrne zopet k njej.
Da bi že hotel priti mali Egonček ali vsaj mala Nelica,
- one male, debele ročice bi ga držale doma . . .

A tudi trezen ni kmalu več prihajal domov . . .

Držala sta ga v svojih krempljih dva demona,
ki sta carovala njegovi šibki volji: Fliederjeva in Julij,
vsak en večer. Da bi se mogel rešiti vsaj Julija in za¬
bav! Toda bal se je njegovih zasmehljih oči, njegovih
sarkazma polnih ust, kakor so ga vlekle k sebi njene
zelene oči in njene sladke, žgoče ustnice . . .

In njegove moči so pešale ... Ko se ga je oklenila
vinjena deklina, stopila je včasi naenkrat v sobo Kor¬
nelija . . . Tam na vratih je stala bleda, s svojimi
zvestimi, zdaj tako žalostnimi očmi ... in trepetajoč

142

je zgrabila njegova roka polno kupo, da bi mu za¬
strla pogled, da bi prikazen izginila . . .

In potem je prišel cesto vinjen domov, sprva le
nekoliko zmočen, pozneje popolnoma pijan... Kornelija
ni mogla več spati, dokler ga ni bilo, a kadar ga je
videla pritavati takega v spalnico, delala se je, kakor
da ga ne sliši. In ko je zaspal, močila je svoje pod-
zglavje z grenkimi solzami.

Rekla mu ni ničesar, ker se je bala v pijanosti
kake surove besede, ako ga je pa drugi dan prosila,
naj se vendar nekoliko pazi, začel je jadikovati, kako
je zelo nesrečen, ker se ne more rešiti Julijeve družbe
in s solzami v očeh jo je prosil odpuščanja ... V
njej pa je začelo vstajati nekaj kakor stud nad to sla¬
botnostjo, nad tem nemoškim zdihovanjem.

In on je čutil vso svojo šibkost, vso svojo pro-
palost in klel je in jokal in topil v vinu svojo vest.

A kmalu ni pil samo radi vesti, pil je, ker je
moral piti . . . Čutil je v sebi pekočo praznoto, neki
plehek ogenj in dal bi bil svoje življenje za kozarec
vina, da bi si ugasil to tlečo žejo. Postal je pijanec! -

In pil je iz potrebe in obupa. Dobil je bil pismo
od gospe 1  Fliederjeve. »Že petkrat ste prišli k meni
v stanju, kakor se sme kvečjemu h kaki — —

V to pa nisem jaz, gospod pl. Plesieh! Izvedela sem
tudi, da se pečate s popolnoma navadnimi — -
Hodite odslej k njim! Prosim, da me ne nadlegujete
nikdar več!" . . . Vtaknil je list topo v žep in zavil v
prvo gostilno . . .

143

Pred namestnikom je stal že nekoliko postaren,
devotnovpognjen gospod v uniformovani bluzi.

Namestniku, elegantnemu staremu gospodu, se je
čitala na izrazitem obrazu odkritosrčna potrtost.

„ Ako torej res veste vse to iz gotovega vira, ako
ste ga sami videli", je govoril počasi, »potem moram
seveda storiti svoje korake, gospod koncipist! Toda
hudo mi je zanj. Gospod pl. Plesich je bil dober,
korekten uradnik in vsaj v urad je hodil vedno comme
ilfaut. Toda to za političnega uradnika, za reprezentanta
vlade seveda ni dovolj, — mož mora biti tudi izven
urada. No, poskusiti moramo, da ga rešimo, ako še
mogoče! Veste kaj, gospod Bratuž, vi ste njegov kolega,
vi storite to najlože. Recite mu, da sem vas jaz po¬
klical k sebi, ker sem izvedel to in ono, pa da ga
prosim po vas, naj za božjo voljo čuva dekorum po¬
litičnega in uradnika sploh! Sam ga še nočem prijeti,
ker bi nesrečnika morda preveč oplašil. Toda ljubeznivo,
previdno, gospod koncipist, rotim vas, ljubeznivo! S
takimi reveži je treba potrpljenja! Vam pa srčno hvalo
za to skrb našega ugleda!" je pristavil z glasom, ki
je hotel reči, da izreka to zahvalo le kot namestnik,
kot človek pa da zaničuje denuncijanstvo.

»Vse opravim, kakor zapoveduje vaša ekscelenca!
Dovoljujem si biti vaše ekscelence najpokornejši sluga!"
se je priklonil Bratuž globoko, odhajajoč s hrbtom
proti vratom.

»Z Bogom!" je odzdravil namestnik hladno.

Pred vratmi se je Bratuž zopet vzravnal, in hu¬
doben nasmeh mu je zaigral okrog usten. Bil je že

144

starejši človek, ki je zaostal v svojih študijah, in zdaj
je bil ta mladič Plesich celo pred njim. Zopet en
tekmec manj! On mu bo že pomagal!

Odšel je direktno k Plesichu.

»Ti, Plesich!" je začel užaljeno. „Ekscelenca me
je ravno poklical k sebi. Rekel je, da sliši lepe reči
o slovenskih uradnikih, — on te ima vendar še za
Slovenca", je dodal zlobno, - »posebno radi tebe
da ga vedno prijemajo. Ako te vidi še kdo pijanega,
da te takoj spodi, je rekel ekscelenca. Veš, meni se
ne ljubi, plačevati račune za take svoje rojake pri njem!
Kaj kliče mene k sebi, kaj se drega ob me, ali morem
jaz za to, če se ga navlečeš že popoludne! Drugič
pojdeš sam k njemu, zagovarjat se, da veš! Hudič,
nikdar nima človek miru in toliko dela! Navleci se
ga vendar doma in ne uganjaj škandalov!"

Jezno je odšel skozi vrata.

Plesich je bil sprva kakor okamenel. Hotel je
pisati, toda črke so mu plesale pred očmi, kakor da
bi se mu hotele rogati. Vrgel je jezno pero vstran,
•vstal ter odšel v prvo gostilno . . .

Ob štirih zjutraj je pritaval pijan domov in se
vrgel kar v obleki na posteljo.

*

»Ti, Egon! Egon! Egon! Zbudi se no! Čas je
iti v urad! Egon! Egon!"

In revica ga je tresla in tresla, a vse zaman!
Smrčal je, kakor nikdar prej ... In tisti vinski duh ...
Niti sleči se ni mogel sinoči več! ... O, ti moj Bog!

»Egon! Egon! Vstani!"

145

10

Do zdaj je bil zjutraj vedno čmeren, toda trezen
in hodil je vestno v urad.

Privzdignil je glavo in oči so mu tavale motne
po sobi. Zabulil jih je z gnusnim izrazom v Kornelijo.
Bil je še vedno pijan.

»Pusti me! Kaj me briga urad. Pusti me spati*
hudič ti — - —!"

Nekaj surovih, grdih psovk, kakor bi jih ne bila
nikdar pričakovala od njega, niti v takem stanju!

In že je zopet smrčal.

Spustila se je na stol poleg postelje in ihtela in ihtela.

Mehanično je vzela list, ki mu je gledal iz žepa
in ga odprla.

Neuka, italijanska, pogrešena pisava. Očitanja polna
surovih izrazov, da ima še druge, da je imel še pred
enim mesecem Fliederjevo, a ji ni tega povedal, da
ima zdaj še to in ono, da hodi tja in tja. Potem
nekaj umazanih ljubeznivosti, par nesramnih izrazov*
ki jih še uinela dobro ni . . .

List ji je padel iz rok.

A to je na koga drugega! Sklonila se je naglo-
in pogledala adreso. »Egregio Signor E. de Plesich"...

Tavala je s pismom v roki, kakor omamljena v
svojo sobo in se zgrudila na svoj divan . . .

Vse v njej motno, nejasno . . . Stud, strah, obup*
jeza, upor ... Še jokati ni mogla, samo topo je strmela
pred se . . .

Ob pol enajstih je prišel on k njej. Obraz mu
je bil zabuhel, oko še vedno nekam zblojeno. Zdrznila
se je studa, toda premagovala se je.

146

»Ti . . . ti . . . dušica ... ti ... ali ..."  je
začel jecljati mehko, skesano. »Ti ... ali ti nisem rekel
davi, ko si me budila nekaj . . . nelepega? Nelica!
Odpusti mi, odpusti mi!" . . .

In padel je pred njo na kolena in proseče iskal
njene roke . . .

»Bili smo zopet sinoči v veseli — — — «

»Tu čitaj!" mu je segla v besedo in vrgla oni
list pred njega.

Samo en pogled in okamenel je . . . Potem pa
je sklonil glavo prav do tal in začel jokati . . . skoro.
tuliti ... »O jaz nesrečnik ... o ... o .. ."

Gledala je nanj z brezmejnim zaničevanjem.

»Fej!" je siknila in stopila naglo k oknu.

On se je ozrl po njej, vspel se hitro po koncu
in kriknil patetično:

»Ustrelim se! Z Bogom!"

In obrnil se je naglo proti vratom.

Prestrašena je planila za njim.

»Egon! Egon! Ostani, za Boga ostani!"

Oklenila se je njegove roke, in on je zdrknil zopet
pred njo na kolena.

»Odpusti, odpusti mi nesrečniku! Nikdar več,
nikdar več!" je stokal.

In ona mu je dovolila topo, da je poljubil njeno
roko . . .

»In zdaj pojdi v urad, Egon! Prosim te, ne
zanemarjaj svoje službe!" je rekla po kratkem molku
prijaznejše.

147

10«

Vstal je molče in s solzami v očeh ji je poljubil še
enkrat roko .. . Tako brezmejno hudo mu je bilo! ...
Ti, ti nedolžna revica! . . . Nikdar več, nikdar več! . . .

In odšel je v urad.

A zvečer ga ni bilo, in Kornelija je sedela brez¬
izrazno strmeč pred se. Ono pismo se ji je vsiljevalo
vedno znova, in one brezstidne besede so se ji režale
v obraz . . . Včasi se ji je streslo celo telo in zobje
so ji zašklepetali . . .

Zagrabila je steklenico, ki je čakala na mizi nanj
in si nalila kozarec do vrha.

„Nocoj bom vsaj spala zopet enkrat!" se je na¬
smehnila topo in izpila kozarec do dna. Streslo jo
je . . . vina ni bila vajena ... Se enega! . . .

Omamljena je šla spat . . .

#

Čez tri tedne je prišel enkrat Viktor silno raz¬
burjen domov. Dobil je na gimnazijo anonimno pismo,
v katerem ga je »dober prijatelj" rotil, naj vendar
že spregleda, kaj uganja njegov svak. In stale so
notri vse gnusnosti, ki jih baje počenja.

Viktor ni mogel verjeti. Videl je pač že dolgo
časa, da je Kornelija nekam hirala, toda ona mu je
vedno zatrjevala, da je zdrava ko riba. In res je bila
vedno dobre volje. In ona bi bila morala to vendar
zapaziti, kar trdi ta list. Do štirih da popiva in tudi
že čez dan? Res, da ga često ni bilo cel dan domov,
a sestra je vedela vedno, da je v uradu ali na komisiji
in pravila mu je, da je vedno vsaj o polnoči doma
in da ji pripoveduje jako zanimivo, kaj so govorili s

148

tem in z onim. In ako bi že bil res svak tak, saj sta
vendar z Julijem, ki se imata tako rada, vedno skupaj,
in Julij bi bil pač prvi, ki bi krotil moža svoje sestre.

Viktor se drugače ni brigal, kam in kako hodita
Julij in Egon, zato tudi ni vedel, da brat že davno
noče več svaka s seboj.

Bilo je oni večer, že pred dolgim časom.

Šla sta proti domu. Juliju je postal Plesich že
nadležen. Sramoval se je često svojega svaka, ko se
je opil in počel potem marsikaj, nad čemur se je zgra¬
žala celo zavržena njuna družba. Otresel bi se ga bil
najraje. Ako se izve, da spremlja on sam svaka na
vseh teh potih, škodovati bi znalo celo firmi! Ljudje
so tako prokleto „moralni"! Za sestro mu ni bilo veliko
mar, toda bal se je vendar, da bi se utegnila slednjič
naveličati moževega počenjanja, in bi se razvili iz tega
bogve kaki družinski škandali, kar vse škoduje ugledu
firme. Toda na drugi strani se je bil Plesicheve družbe
že preveč privadil. In sam hoditi domov! Samote se
je bal, kakor vsi, ki so sami s seboj sami. In poleg
tega je Plesich tudi pridno plačeval.

No, oni večer mu je postalo nazadnje pa vsega
res že preveč! Plesich je bil zopet pijan in pred
vhodom vile se je zaletel v Julija, da sta oba skoro
padla.

„Ali se mi spraviš!" je kriknil Julij besno. „Misliš
morda, da te bom jaz vlačil domov, svinja pijana?
Zakaj se ga pa tako nažreš? Veš kaj, od danes naprej
te ne maram s seboj, samo sramoto mi delaš! Doma
se pijani, baba! Če te dobim še kdaj pri „Imperiale“,

149

te ukažem odgnati, kakor psa. In niti vinarja ne dobiš
več od mene. Pognal si že pol sestrine dote! Alo marš!"

In pahnil je svaka dalje, da je jeknil. Se rediti
bom moral oba, ako mu dajem naprej! se mu je za-
blisknilo naenkrat v glavi. Kdo si je mislil, da postane
ta elegantna šema taka baraba! Niti vinarja več, sicer
res niti za sol ne bosta imela! Službo tudi še izgubi,
ta muha pijana!

In od takrat je taval Plesich sam, brez zadnje
opore po staromestnih beznicah. Imel je pri neki baburi
slabo obleko, — ,,uniformo" jo je zval trpko, -• kjer
se je preoblačil, da bi ljudje ne vedeli, kakega stanu
da je . . .

Toda vsega tega Viktor ni vedel, zato še ni mogel
verjeti vsega, kar je čital. Samo oni bledi sestrin obraz!
In zabuhli Egonov! Morda mi sestra vendar le skriva,
kar se godi?

Dobil je Kornelijo vso objokano v njeni sobi.
Hitro si je obrisala oči in s čudovito, možkemu skoro
neumljivo močjo je posilila svoj bledi, upali obraz v
brezskrben smeljaj . . .

Planil je k njej.

»Nelica, sestrica, ubožica, povej zakaj jokaš, kaj
ti je, povej revica, povej!" je prosil hlastno in jo prijel
za obe roki.

»Nič mi ni! Kaj mi hoče biti? Saj nisem jokala!
Hren sem ravno ribala v kuhinji!" se je zasmejala
veselo.

»Ne! Tako mi ne uideš več! Kaj ti je? Povej!"
je zahteval odločno.

150

»No, da ako že hočeš! Nekoliko čmeren je bil
danes!" je odgovorila nevoljno, kakor da se ne izplača
o tem govoriti.

»Ne, draga moja, to ni dovolj! Vse vem, zato
ne taji več!"

Pogledala ga je najprej osuplo, potem pa mu
omahnila na prsi in plakala, kakor ni že dolgo.

In priznala mu je vse . . .

Stal je okamenel, potem pa jo je vzel v naročje
in jo jecljajoč tolažil.

In vsak dan sta odtlej sedela skupaj cele večere,
in on jo je tolažil mehko, dobrotno.

»A zakaj mi nisi tega prej povedala?" jo je vprašal
očitajoče.

»Ne, nisem hotela! Kar se zgodi v zakonu, naj
ostane v zakonu! to je moje sveto prepričanje. Le
oni dan, ko si stopil tako nenadno pred me, nisem
mogla več molčati. A bogvaruj povedati komu drugemu!
Najmanj Rihardu! Kar sem si naložila, bom nosila
sama. Obljubi mi, da boš v Rihardovi družbi vesel!
Še privoščil bi mi, ako bi kaj zapazil!"

»O ne! Rihard bi ti ne privoščil. Smilila bi se
mu, revica!"

»Vse eno! Tudi tega nočem, tudi pomilovanja
ne maram! Obljubi mi, da boš molčal!"

In Viktor ji je moral obljubiti.

In tolažil jo je, a pomagati ji ni znal. Molče,
tesno drug ob drugem sta trpela.

Toda včasi, in vedno bolj pogostoma je postalo
Viktorju čudno pri srcu. Sestra se je vedla zvečer

151

zdaj pa zdaj tako nenavadno, da ga je bilo skoro
strah . . . Jokala je, pa se je naenkrat zasmejala in
oči so ji bile tako motne, zmedene . . .

To se je ponavljalo ves mesec in Viktorju je bilo
vedno bolj tesno. Morda seji blede, revici? . . . Toliko,
toliko mora trpeti pod moževimi surovostmi in še
več pod njegovimi ljubeznivostmi, ki ji morajo biti
naravnost neznosne! . . .

Nekega večera, ko je hotela iti v drugo sobo,
je celo padla. Viktor je mislil, da je omedlela in planil
je k njej, toda ona se je le smejala in smejala venomer.
Res, mesti se ji mora v glavi!

In drugi dan je šel Viktor k Rihardu. Ni že
mogel več sam prenašati te grozne skrbi v sebi, moral
je vprašati njega za svet.

Rihard ga je pazljivo poslušal. Čul je bil tudi
že on o Plesichevem propadaju, toda pred tremi tedni
je bil zadnjič v vili, in Kornelija je bila nekoliko bleda,
a zelo dobre volje. Res, da znajo ženske skrivati svoje
skrbi, a vsaj na Viktorju, ki mora pač o vsem vedeti,
bi bil moral zapaziti kako izpremembo. Prijatelj je
bil zadnje čase res nekam tih, a to ni bilo pri njem
nič nenavadnega. Sploh pa se on ni več mešal med
njihove zadeve, zato mu je bilo Viktorjevo poročilo
skoro novo.

»Pridi drevi k nam, da vidiš sam. Toda delaj
se, kakor da si prišel le slučajno mimo! Revica se
tako boji ljudi, posebno zvečer! Bogvaruj ji povedati,
da sem bil pri tebi!"

152

»Dobro, dobro! Servus!" je rekel Rihard za¬
mišljeno. Začutil je neko usmiljenje do svoje nekdanje
ljubice . . .

In zvečer je prišel.

Kornelija se ga je najprej vidno ustrašila, toda
kmalu se je začela smejati.

Opazoval je nje motne oči, njeno nekam okorno,
voglato kretanje, in ko mu je nalila kozarec z negotovo
roko in pri tem zlila curek vina na mizo, se mu je
zabliskalo hipoma, kaj da je . . .

Postalo mu je neizrečeno tesno v sobi, dušilo
ga je nekaj in moral je ven.

Ustavljala sta ga oba, toda ni se dal več držati.

Viktor ga je spremil do stopnic.

„l<ako je?" je vprašal plaho.

„Nič hudega! Toda jutri ob desetih imaš čas,
pridi k meni! Pridi gotovo!" je zahteval.

„Pridem! Lahko noč!"

„Lahko noč!"

Zunaj se je Rihard ustavil in potegnil globoko
v se svežega zraku.

Tako daleč že! je mrmral pred se. O to je moralo
biti hudo, predno je ta fina duša poiskala tolažbe v
kozarcu! Zdaj je prišel moj čas! Zdaj je treba delati,
ko še ni prepozno!

Z odločnimi, hitrimi korati je stopal proti mestu.
XVII.

Rihard je stopal nervozno po svoji sobi. Pričakoval
je Viktorja, ki se je zamudil že za četrt ure.

153

Slednjič je potrkal in vstopil.

»Sedi!' 1  mu je pokazal stol, sam pa je hodil gor
in dol.

»Torej moja sestra je bolna?« je bilo prvo Viktor¬
jevo vprašanje.

»Da, bolna je, a ni še hudo!« je odgovoril Rihard.
Čemu bi mu pravil resnico! si je mislil. Težko bi
mu bilo še bolj! »Žalost jo je omamila. Toda povej
mi pred vsem, ali si ti že prej vedel, kaj trpi?"

»Da! Nekaj tednov!«

»No, to sem si mislil!" je pripomnil Rihard bolj
sam zase in nadaljeval počasi, a vsako besedo povdarjajoč.
»Sedaj poslušaj! Ko sva se s tvojo sestro ločila, sem
ti namignil, da stopim odslej na stran. Sinoči si me
sam povabil naravnost v sredo dejanja in videl sem,
da je dospela tragedija že čez višek do peripetije, do
peripetije, ki mora vesti navzdol do žalostne katastrofe.
A to ne sme biti! Navzgor in ne navzdol! Že često
sem bil pri kaki drami in vstrepetal sem vsakrat, kadar
so se dogodki dopletli do vrhunca, in zahrepenel sem
po močnem človeku, ki bi bil planil med ljudi na
odru, strmeče brezupno, brez moči v svojo kruto usodo,
v svoje življenje, ki je šlo mimo njih, kakor je hotelo.
Planil bi bil sam med one sence, vrgel jih pokoncu
in jim po t j snilj meče v slabotne roke, da se branijo, in
sam bi jih bil pahnil v boj . . . Toda takrat sem bil
v gledališču in dejanje je bilo delo pesnikove fantazije,
tu pa smo v življenju in dejanje se vrši pred našimi
očmi med živimi, meni ljubimi osebami! In zato storim
tu, česar nisem mogel v gledišču! In ti si prvi, pred

154

katerega stopam zdaj, ti taka senca, ki je strmela obupno
v obupno, a ne brezupno usodo svoje sestre, brez
moči, brez odločnosti! To imate vi bogatini od svojih
potic in sladčic, to imate od svojih svetlih, ravnih,
gladkih cest! Če gre navkreber, če gre med trnje,
pa omahnete, pa stokate in javkate in ker ste kajpada
preponosni, niti na pomoč ne kličete!"

Rihardove oči so žarele in naglo je stopal s konca v
konec svoje-sobe. Jezno je brcnil preprogo, ki se mu je
nekoliko zamotala, z nogo vstran, kakor da hoče hoditi
po trdih, hrastovih tleh brez mehkužnih komodnosti.

„ln kaj naj storim?" je vprašal Viktor čez kratek
čas skoro plaho.

Rihard se je ustavil pred njim in mu odgovoril
prijazno, toplo:

„Ker si prišel k meni, smem misliti, da mi za¬
upaš. Zato pa zahtevam slepe, brezpogojne pokorščine!
Od tebe in od Kornelije, sicer vse pokvarimo! Pred
vsem prosim njo, da pride danes popoludne k meni,
— no kaj me tako gledaš? — tu sem k meni v mojo
sobo! Govoriti moram najprej z njo! Ona ti potem
pove, kaj bo tvoja naloga. Toda še enkrat: slepa,
brezpogojna pokorščina! Kakor ne gre po moji volji,
vržem vse vstran!"

,,Hvala, lepa hvala! Skrbel bom da pride!" je
obljuboval Viktor.

„Prosim! A gotovo! In reci ji, da jo najsrčneje
pozdravljam, da sem ji dober, da mi sme vse, po¬
polnoma zaupati! Z Bogom!"

*

155

Ob štirih je potrkala Kornelija pri Rihardu.

Vstopila je in obstala nekoliko v zadregi pri vratih.

„Gospod doktor -- — —"

„Nič doktor!" je zaklical Rihard in ji hitel naproti.
„Nič doktor, Nela! Stara prijatelja sva! Glej, jaz sem
zdaj tvoj najboljši prijatelj in ti rabiš prijateljev, ubožica!
Koliko si morala prestati!"

Gledal ji je v bledi, utrujeni, za spoznanje otopeli
obrazek. Nič več onih veselih, razposajenih angelčkov
v lej nekdaj tako svetli, zdaj tako resni modrini njenih
oči . . .

In iz teh oči je prilezlo od nekje dvoje velikih,
težkih solz in za njima sto in sto drugih.

Naslonil jo je rahlo k sebi in jo gledal z mehkim
izrazom.

„Pojdi Nela!" je spregovoril naenkrat odločno.
„Tako, sem k meni sedi! Nič ne jokaj več, revica!"

Pritisnil jo je rahlo na divan in sedel poleg nje.

„Prišla si k zdravniku, ker si bolna! In zdaj
bodi odkritosrčna kakor moramo biti zdravniku-izpo-
vedniku, da te morem zdraviti!" jo je prosil mehko.

„Ali mi zaupaš, Nela?"

„Da! Vse!" se je nasmehljala skozi solze k njemu.
„Kako si dober!"

Prijel jo je za glavico in jo položil na svoje rame.

„Tako ti bo laže! Ostani! To ni nič hudega!
Saj me poznaš! Tako, — in zdaj mi povej vse!"

Dela mu je glavo, ki jo je hotela sprva plaho
umakniti, zopet na njegovo obramje in začela pri¬
povedovati, skraja pretrgano, boječe, kakor da se sramuje

156

pred njim, a polagoma vedno bolj zaupljivo, odkrito¬
srčno. Vedela sama ni kako in zakaj, — bila je tako
šibka ob tem možu! Storil bi bil z njo, kar bi bil
hotel ... In tako blag je, tako sočutno mu je oko . . .

Pravila mu je, kako je bila od začetka svojega
zakona srečna, kako je bil Egon dober, a kako ga
je potem Julij zavedel niže in niže.

Rihard jo je pazno poslušal. Videl je, da hoče
Kornelija svojega moža zagovarjati, da meče krivdo
raje na brata, cenil je njene diskretne izraze, ko mu
je le od daleč omenjala, kak je zdaj Egon z njo, in
veselilo ga je, da ni babursko porabila prilike, ko bi
se mogla znesti nad svojim podlim možem. Človeka
se spozna po tem, kako govori o onih, ki ga mučijo,
in Kornelija je ostala fina, kakor je bila, si je mislil
in bil je zadovoljen. In vendar je bila ta njena slika
kljub vsem le nejasnim, bledim barvam pretresljivejša,
nego Viktorjeva jasna, krepko začrtana . . .

„Tako torej! Bolezen imamo, diagnoza je jasna,
in zdaj začnemo zdraviti!" je spregovoril Rihard, ko
je končala.

Naslonila se je na divanu nazaj in ga gledala
nepremično.

„Tvoj mož je najbrže izgubljen, neozdravljiv! To
je prvo!" je nadaljeval odločno, skoro trdo.

„Neozdravljiv?" je vskliknila prestrašeno.

»Neozdravljiv! Le še en poskus! Doslej si bila
ž njim premehka, predobra, zato je treba zdaj po¬
skusiti z radikalnim sredstvom. Ko pride zopet tak
domov, - in to bo žalibog menda še nocoj! — ga

157

pustiš pri miru, toda jutri, ko se prikaže pred te, mu
poveš svoje mnenje. Porečeš mu, da ti je tega že
preveč! Ako postane surov mu pokažeš vrata! Ali
si razumela? Storiš, kar ti pravim?"

„Storim!" je rekla neodločno.

„Ne tako!" se je nasmehljal. „Odločno odgovori!
Storiš ?“

„Storim!“ je odgovorila krepko.

„Dobro! Tako mi ugajaš! Saj si vendar dekle
in pol, kakor sem ti pravil, ko sem ti bil še jaz fant
in pol! Brezobzirna, trda bodi proti njemu, — to ga
brezdvomno oplaši! Saj se ga ne bojiš menda?"

„Zdaj ne več!" je odgovorila pogumno in oči
so se ji za hip zableščale. „Toda . . . ako si kaj na¬
redi! ... Že trikrat je pretil, ko sem bila le nepri¬
jazna ž njim!"

Rihard se je zasmejal:

„Ne boj se ne! Jaz ti jamčim za to, da tega ne
stori! Vso odgovornost prevzemam jaz! Se li zanašaš
name?"

„Dobro! Zdaj začnemo torej spet živeti! To je
zadnji poskus s tvojim možem, in ako bo vse zaman ..."

„Ako bo vse zaman?" je vprašala zopet pre¬
strašena.

„Potem se ločita! No, kaj me tako gledaš? Da,
ločita se! Proti temu nima niti cerkev ničesar. Ako
dva človeka ne moreta več skupaj živeti, -- narazen!
pravim jaz. Potem zakon ni več svet zakon, ampak
zastrupljanje življenja, počasen, brezpameten, nemoralen
samomor! - In zdaj še nekaj!" je pristavil počasi.

158

»Oprosti, da sem indiskreten! Kaj pa s tvojo doto?
Kam je prišla?"

»Pri Juliju je vse. Tako se nam je zdelo vsem
najbolje!" je odgovorila malovažno.

»In to je bilo najslabše! Eh, zdaj ga razumem
Julija, zakaj se me je tako ljuto branil! Morda sta
ti zapravila že skoro vse! Misliš, da je mogel pokriti
Egon vse te šale s svojo malo plačico? Že razumem,
kako sta si uredila stvar z gospodom Julijem. Ti,
Nela, takoj mu prepoveš porabiti le en vinar tvojega
premoženja brez tvojega vedenja. To je bil tudi vzrok
njegovemu propadanju!"

»Prepovem, njemu?" sejezačudila Kornelija. »To
je vendar njegov denar!"

»Bes, ko te ni nihče poučil!" se je zjezil Rihard.
»Tvoj denar je in ne njegov! On je samo tvoj oskrbo-
vatelj! Prepovej mu, kakor sem rekel, vsak vinar!
In račune zahtevaj! Nič teh plašnih pogledov!" je
vskliknil nestrpno. »Treba je vzeti vajeti trdo v roke,
ako hočeš spraviti zavoženi voz zopet na cesto. Vsi
enako ste krivi, da je zašel, Julij hote in vede, ti ne¬
hote in nevede! . . . Ti, oprosti še enkrat, da se te
upam vprašati: koliko je bilo?"

»Osemdeset tisoč kron!«

»Osemdesettisoč?" je računa! Rihard. »Da, ravno
toliko pač, kolikor ti je moral dati. Ej, delal je prav,
da se me je branil Julij, z mano bi bil oral drugače!
Torej še enkrat: zahtevaj račune! Ako še ne bo za¬
dostovalo, poznamo še druga pota!"

Vzdignil se je in tudi ona je vstala.

159

»Torej povej mi Nelica, ali hočeš storiti vse, kakor
sem rekel? Ali imaš dovolj poguma?"

»Imam!" je odgovorila odločno ter udarila rahlo
s svojim malim čeveljčkom ob tla.

Rihard je smehljaje se pokimal.

»Veš, zdaj pridem pa jaz včasi k vam!" ji je
rekel toplo ter ji stisnil roko. »Vojskovodja si mora
včasi ogledati teren. Saj se ne bojiš jezikov? Sicer
pa Trst ni tako majhen!"

»Nič se ne bojim jezikov! Prej mi ni nikdo
pomagal, zdaj tudi ne rabim nikogar!"

»Bravo, Nelček!" se je zasmejal. Njuna pogleda
sta se za hip ujela, in Kornelija se je zdrznila . . .
Ljubi, ljubi me zopet! . . .

Zavalovelo je v njej . . . Bilo ji je, kakor da
se mu je v tem pogovoru danes v vsem vdala le
zato, ker je čutila pred tem silnim in skoro silovitim
človekom, ki ne trpi nobenega upora, vedno še isti
strah, kakor nekdaj ... In kadar ga ne bo več pred
njo, kadar bo treba izpolniti njegov svet, da, ukaz,
tedaj ji zmanjka zopet poguma . . .

Toda zdaj se ni bala več svoje boječnosti. Ta
pogled ji je povedal vse. Ob svoji strani ima njega,
— česa bi se še bala! . . . Niti njega ne več! . . .
Zazdelo se ji je hipoma, da je vkljub vsi svoji
velikosti vsaj njej blizu . . . Kdor ima za seboj brez-
danj prepad, v katerega je strmel cele mesece, njemu
se niti najvišja gora pred njim ne zdi več tako visoka...
Vsem, ki jo bodo preganjali ,bo on trd, njej bo mehek,
drugim strašen, njej mil . . .

160

Nova sreča z novo močjo ji je napolnila dušo . ..
In smehljala se je tiho pred se še daleč po ulici . . .

In smehljaje se je vrnil v svojo sobo Rihard.
Rešil sem lepo dušo, ki se je že pogrezovala v grdo
blato izgubljenja! se je vzravnal ponosno. In ta duša,
najboljši nje del je zdaj moja! In njeno lepo telo je
odslej zopet njeno!

Odprl je vrata v čakalnico, kjer je že mrmralo
nestrpnosti veliko število pacijentov . . .

XVIII.

Kornelija ni slišala, kdaj je prišel Egon domov.
Spala je mirno, trdno.

Ko je vstajala, je videla, da je moral biti zopet
opit. Obleka je ležala v neredu na tleh.

»Ali greš v urad?" ga je sklicala ob osmih.

»Ne! Pusti me!"

»Kakor hočeš!"

Niti z eno besedo mu ni hotela več prigovarjati.

Zbudil se je zopet ob desetih. Glava ga po pi¬
janosti že ni več bolela nikdar. Vsemu se človek
privadi!

Glava ga ni bolela, in vendar mu je bila težka.
Včeraj ga je bil poklical k sebi namestnik sam. Svetoval
mu je, ko so že vsi opomini zaman, da prestopi kam
drugam, in Plesich je vedel, kaj pomenijo taki sveti.
Danes je hotel ženi to žalostno novico vendar še
zamolčati.

Napravil se je in si popravljal kravato pred ogle¬
dalom. Obraz mu je bil zabuhel, oči ob krajih krvave,

161

n

brada in lasje že precej zanemarjeni. »Addio bellezza!"
mu je relda sinoči natakarica Gina, ko mu je pogledala
v obraz. Eh, kaj njega to briga!

Vstopil je v Kornelijino sobo, kjer je ob tej uri
navadno šivala. Začelo jo je bilo veseliti delo.

„ Dobro jutro, Nelica!"

„Dobro jutro!" mu je odzdravila hladno. Pogled
ji je ušel kradoma nanj. Zasmilil se ji je. Kako si
šibak, revež! Da ni bila včeraj pri Rihardu, zopet bi
se ji otajalo srce. Toda Riharda mora, mora poslušati!
To, kar ji je svetoval on, to je temu nesrečnežu še
edina pomoč.

Vedela ni še sama, kako naj govori z njim, toda
Riharda hoče imeti vsekako vedno pred očmi!

Sedel je tiho na stol pri oknu.

„Kak si bil zopet sinoči?"

„Kak sem bil?" je vprašal zategnjeno. Tako ga
ni še nikdar sprejela. „Kaj jaz vem, kak sem bil!"

„Da! To je ravno! Ti niti ne veš več, kak
si bil. Veš kaj" - naglo je vstala, - »jaz tega ne
trpim več dalje! Midva sva sploh končala!" je rekla trdo.

»Nela!"

Stopil je k njej in jo hotel prijeti za roko.

„Pusti me, ne dotikaj se me! Ti se me sploh
nikdar več ne dotakneš! Ali si me razumel? S tabo
ne živim niti minuto več dalje! Zapusti me!"

Odprla je sama vrata in čakala in drhtela . . .

In vendar se ji je zasmilil, kako je stal potrt
sredi sobe in jo gledal tako žalostno . . . Tudi Rihardu
bi se mora! smiliti! . . .

162

»Čuj Egon!" je spregovorila mehkejše. „Ako se
vrneš na pravo pot, ako postaneš popolnoma drug
človek, sem v treh mesecih zopet tvoja žena ... V
treh mesecih! Pojdi zdaj Egon! Prosim!"

Čutila je, da ji izrnanjkuje moči . . .

»Pojdi, prosim Egon, prosim!" je kriknila.

In on je odšel s sklonjeno glavo.

V treh mesecih! je ponavljal. Drug človek! O,
jaz nikdar več, izgubljen sem! je prikimal z glavo.
Izgubljen, izgubljen za vedno! A kam zdaj?

»Egon! Egon! Kje je Egon?" se je začul iz
pritličja Julijev glas.

»Tukaj sem! Kaj hočeš?" je vprašal Plesich boječe.

»Do! pojdi! V pisarno! Takoj!"

Počasi je stopal po stopnicah in kolena so se
mu šibila.

Julij je zaklenil vrata za njim in pokazal s prstom:
na stol.

Plesich je sedel na odkazan prostor, Julij je hodil
trdo gor in dol.

Naenkrat se je ustavil pred svakom.

»Slepar! Lopov! Lump!"

Plesich se je zdrznil.

»Tu glej! Tu imaš!" je zgrabil Julij kos papirja
na mizi in mu ga držal pred oči.

»Kdo je podpisal to, a? Jaz morda? Ali je ta
„Julius Tratnik" moj? A? Ti slepar, goljuf, ti! Na
moje ime si si torej preskrboval denar za staromeške
vlačuge in beznice? Čakaj, jaz ti pokažem! Ako ni
jutri ob tej uri denarja tu, te izročim sodniji!"

163

11*

Plesich je planil pokoncu.

»Za teh tisoč kron . . ." je jeknil.

»Tisoč kron! Ali misliš, da jih jaz kradem? Ha,
ha, ko ti nisem hotel dajati več sestrine dote, si si
pomagal tako! Čakaj, slepar!"

»Saj ti povrnem! Vse ti povrnem!" je kriknil
Plesich v smrtnem strahu.

»Povrneš? Kako povrneš?" se je spakoval Julij.
»Dolgov imaš že nekaj, to vem jaz. Doto imam zopet
na drugi strani jaz. Sestra mi je ravno prej prepovedala,
dati ti le en mal vinarček brez nje! Da, da, takrat, ko si
bil še tako prokleto lep in močan, takrat je bila tudi
ona drugačna! To so ženske!" se je zakrohotal surovo.
»Sicer pa ta rožica ni iz njenega vrta, le pazi na svojo
zlato ženko! Predsinoči je bil zopet oni, oni Rihard
tu!" se je zakrohotal še glasneje, ko prej, ko je Plesich,
ki je bil sedel, planil zopet pokoncu. »Ha, ha, ha!
Kaj smo celo ljubosumni še vedno? Tak capin bi
niti ljubosumen ne smel biti! Take cvetice niso za
barabe! Sicer pa to ne spada sem! Sem spada, da bo
jutri tisoč svetlih kronic tu pred menoj na mizi, ali
pa . . .!"

»Samo tri dni mi pusti, samo tri dni. Vse po¬
vrnem!" je lovil Plesich njegovo roko.

»Vstran! Ne dotikaj se me! Fej! Zaničeval sem
te že od nekdaj, kakor psa, ne, psa svojega imam še
najrajše na svetu, zaničeval sem te, kakor taka šleva
zasluži, toda zdaj, ko si se drznil misliti, da boš mene
sleparil, zdaj ... fej! Marš! Ako ni v treh dneh,
— danes je pondeljek — ako ni v četrtek opoldne

164

tukaj tisoč kron in sto kron obresti, telefoniram ne¬
mudoma policiji. In zdaj - ven!"

Pokazal je na vrata, a ga tam še enkrat ustavil
ironično-vljudno:

»Pa da se ne motite, gospod plemeniti slepar
Plesich! Tu notri — pokazal je na srce, — tu notri
ni pri meni prav ničesar, samo za svojega psa čutim
nekaj. A vi niste pes! Razumete? Torej marš!"

Plesich je taval, kakor izgubljen na zrak. Zavil
jo je na desno v samoto . . .

Vse je izgubljeno! Vse me preganja, kakor psa,
ne, prav pravi Julij, ne kakor psa, kakor - steklega
psa. Ta človek res izvrši, kar trdi! Slepar, zločinec!

Streslo ga je.

In česa pričakujem še ? Tudi ona me je zapodila...
Še predolgo je potrpela! Prej bi me bila morda še
rešila, zdaj je vse zaman. Tri mesece! Kaj pomagajo
meni trije meseci! Vse izgubljeno! Rihard zopet pri njej!
Eh, kaj! Naj ga ima! In to je človek, močan človek!
Ha, ha, in jaz sem se mu drznil primerjati, jaz! . . .

Pogledal je po sebi.

In to sem jaz! To je Egon plemeniti Plesich?
Ali je to mogoče? Ali niso same sanje? Ej, hudiča
so sanje, — res je res, gospod Plesich, ta capin, slepar,
— kaj mi je še rekel? - to ste vi!

Došel je do morja in stopil na visoko skalo nad
njim. Jezno, sovražno je šumelo . . .

Tu dol bi se vrgel, pa bi bilo vsega konec.
Hočem ?

Zaletel se je, a skočil takoj plaho nazaj.

165

Besno se je zakrohotal. Hudič, niti za to nisem!
Fej! Prav pravite — fej! Samo še za Ameriko sem,
domovino vseh falotov. Solze brezupa in samozani-
čevanja so mu privrele v oči. Obrisal si jih je jezno
in se ustavil nehote. Amerika? Južna Amerika, se¬
verna ni več za take lumpe! Zakaj pa ne? V Genuo
bi šel, pa hops čez! Ni slaba ideja to! K onemu
čifutu bi šel po tisoč kron! Štiristo jih še imam.
Cifut mi še nekaj zaupa! Tisoč kron proti dva tisoč
mi da! Iz Amerike mu jih vrnem, čifutu, ha, ha!
Glej, glej, saj imamo celo še humor! Samo preveč
po vislicah diši! Dober izraz to, — visliški humor.
Eh, kaj vraga, visliški humor, pravi humor je to,
humor potepa! In dve minuti prej bi se bil kmalu
raztopil v solzah! Kako je človek smešen!

Začej je korakati hitreje in pel poluglasno pred se:

»Amerika, Amerika, tra-la-la-la-!a-la!"

Prišel je do vile in se ustavil.

Ali bi se šel poslovit? H komu? Nič!

Gledal je ironičnoveselo na vilo in na vrt pred
njo. Jako lepo je bilo tu med vami! Kako smo hodili
ponosno tu noter, takrat! Za capine tako stanovanje
seveda ni! Hajd naprej! Vsaj enkrat v življenju bodimo
odločni!

„So leb’ denn wohl du stilles Haus!

Amerika, Amerika, tra-la-la-la-la-la!"

Po svojo „uniformo“ grem najprej k Pepini! Nekaj
lepega je taka falotska »uniforma"! Jako imenitno
se je dalo operirati v njej! Take elegantne cape že-
nirajo človeka!

166

Tako! Najprej še v ti obleki k čifutu, potem
napišem Neli, da sem šel na Dunaj po denar, —
nihče ne bo slutil kaj drugega! - preskrbim si po¬
trebne dokumente in potem v »uniformo" in tja ven
v amerikansko življenje.

Lahko mu je bilo pri srcu . . .

XIX.

Tretji dan po tem, so sedeli Kornelija, Viktor in
Rihard v prijetnem pogovoru v salonu.

Pričakovali so, da se danes vrne Plesich z Dunaja.
Čudno se jim je pač zdelo, da se ni niti poslovil in
vzel ničesar s seboj, a po tem, kar se je zgodilo med
njim in Kornelijo in glede na to, da je hotel izostati
samo tri dni, je bilo njegovo ravnanje naravno. Nihče
ni imel posebne vere, da se odslej poboljša, toda
mogoče je bilo vse! . . .

Prešli so potem na drug predmet.

Rihard je bil dal včeraj Viktorju manuskript prvih
pesmi nekega mladega človeka, ki je želel izvedeti, ali
ima talent ali ne.

„Mer.i delo jako ugaja in pričakujem po teh
prvencih še veliko od njega!" je opomnil Viktor.

»Meni tudi ugaja, toda pričakujem ne nič po¬
sebnega!" je odgovoril Rihard. »Jaz sem tega Miliča
opazoval že prej in nisem dobil prav nič posebnega
na njem. Ko mi je pa pred enim mesecem povedal,
da piše neko stvar, sem ga začel študirati natančneje."

»Neumen ni!" ga je ustavil Viktor.

167

»Nikakor! Celo pameten človek, a tudi ne več,
kakor pameten. Kake odlične inteligence nisem mogel
zaslediti pri njem. Glej, in jaz sodim že dlje časa
vsakega umetnika, s katerim se seznanim, po tem.
Ako vidim, da je človek širokega obzorja, globok in
morda celo duhovit, — a la bonheur!"

»Vsaj liriku tega ni treba. Zdi se mi, da ga
inteligenca celo moti v njegovi naivnosti!" je ugovarjal
Viktor.

»Vsak umetnik je takrat, kadar ustvarja naiven,
ker sicer ni umetnik! Toda drugi dan, ko svoje stvari
pregleduje še enkrat, takrat mu samokritičen razum go¬
tovo ne škoduje. In misliš li res, da inteligenca škoduje
naivnosti? Dragi moj, naivnost še ni vedno in pri
umetniku nikdar — omejenost, neumnost. Cim dalje
je umetnikova duša od omejenosti, tem dalje od nje
je tudi umetnikova umetniška naivnost. Cim širše
obzorje, tem veličastnejša njegova naivnost!"

V tem trenotku je vstopil v sobo Julij. Bil je
temen, resen, v roki je imel neke papirje.

Postavil se je pred sestro.

»Upam, da te žalostna vest, ki ti jo moram po¬
vedati, ne prime preveč. Revež tako ni bil več za
življenje!" jo je začel pripravljati.

Kornelija je planila s svojega stola. Tudi pri¬
jatelja sta se prestrašeno približala.

»Kaj je? Kaj se je zgodilo?" je jecljala.

»Priti je moralo pač tako! Končal je, kakor že
ni bilo skoro mogoče drugače! Saj si pripravljena?
Ubili so ga.U


168

Bilo mu je to opravilo očividno neizrečeno mučno.

»Ubili? Kdo? Kje?" je vskliknil Viktor. Kornelija
je bila omahnila zopet na svoj sedež in strmela nemo
v Julija.

»Hotel je v Ameriko. Toda v Genui je iskal,
kakor pravi uradno obvestilo, nalašč prepira in neki
delavec ga je zabodel, da je takoj izdihnil."

Kornelija je zaihtela.

»Tu je njegovo pismo na te, Nela. Dobili so ga
v njegovem žepu. Oprosti, da sem ga odprl!"

Kornelija je čitala skozi solze:

»Predraga Nela!

Lahko sem zapustil Trst, a zdaj, ko se bliža
čas, da odrinem daleč tja v tuje kraje, zdaj mi je
težko. Hudo mi je, da sem tako daleč zabredel,
hudo, da sem Tebe in vas vse tako trpinčil in vam
delal sramoto. Zame je vse izgubljeno; morda začnem
v novem svetu novo življenje! Oprosti mi, Nela,
oprosti vse, kar si trpela! Če bi zdaj videla v moje
srce, bi mi gotovo odpustila!

Ne pričakuj me več; nikdar več se ne vrnem!
Reci Juliju, naj mi oprosti, kar sem storil!

Najbolje bi bilo, da bi me kdo ubil! Da bi
se sam, mi manjka žalostnega poguma. Zdaj začnem
piti. Eden izmed delavcev, ki jim plačujem, mi je
obljubil, da me spravi pijanega na ladijo, predno
odrine in da dene to pismo na pošto. Okrog mene
so že vsi pijani. Ne morem več!

Z Bogom! Odpusti mi!

Egon."

169

Kornelija se je zgrudila in znova zaihtela. Ne¬
izrečeno se ji je smilil nesrečni človek, ki ga je nekdaj
ljubila.

Prijatelja sta čitala skupaj resno njegove zadnje

vrste.

Julij je čakal še vedno, kakor da hoče še nekaj
povedati.

Ko se je nekoliko umirila, je stopil k nji in ji
rekel tiho:

»Saj smem plačati njegove dolgove in poravnati
vse stroške iz tvojega denarja?"

»Stori, kar hočeš!"

Odšel je molče. Viktor in Rihard sta ji podala
molče roko.

Zaplakala je zopet.

»Ti poglej!" je šepnil Viktor Rihardu in pokazal
na neko mesto v pismu. »Tu za »ne morem več" je
stalo še nekaj."

Rihard je skušal, a ni mogel brati.

»Kaj gledata?" je vprašala Kornelija z objokanim
glasom in pristopila k njima.

Rihard ji je pokazal.

Trudili so se vsi trije, da bi spravili na dan, kar
je bilo prečrtanega, a zaman.

»To črnilo je sveže! Tega ni sam prečrtal!" je
opazil Rihard naenkrat.

»Da, da! Res! Glej, tu na koncu je stalo »Ri¬
hardu"!" je pokazal Viktor.

»In tu četrta beseda »ubije" in prva »Ako“ .Kaj
ne?" je vprašal Rihard.

170

Riharda

»Ako ....  ubije
je čitala Kornelija.

»To je prečrtal Julij!' 1  je vskliknil Viktor.
Pogledali so se vsi in se razumeli.

Kornelijine in Rihardove oči so se srečale in oba
sta mislila isto . . .

XX.

Leto pozneje.

Edini slovenski nagrobni spomenik na Genueškem
pokopališču, in pred njim Rihard in Kornelija.

»Egon pl. Plesich" in nič drugega ni bilo na
mramornatem nagrobniku. Velik, svež venec je ležal
pred njim na grobu.

Kornelija je ihtela tiho. Rihard je strmel molče
pred se.

»In zdaj pojdiva, Nela!" jo je prosil Rihard in
ji ponudil roko.

Šla s]S obedovat v svoj hotel. Kornelija se je
zopet razvedrila in z zanimanjem sta opazovala živahno
življenje okrog sebe.

Po obedu sta šla v svojo sobo. Kornelija je
gledala skozi okno, Rihard je hodil molče gor in dol.

„Ti, Nelica! Pojdi malo sem!« jo je poklical.
»Ne vem, zakaj te to vprašam ravno danes, ko mi
je bilo vendar prej vedno težko o tem govoriti. Toda
zanima me, kako je to. Povej mi dušica, kako si me
mogla takrat tako lahko pustiti?«

Kornelija ga je pogledala zučudeno. Res, zakaj
jo vpraša to ravno danes?

171

»Hm ... jaz sama ne vem. Postal si takrat tako
čuden!" se je izgovarjala, rahlo zarudela.

„Cuden sem postal še le potem, ko sem zapazil,
da se mi umikaš! Toda prej? Saj si mi morala pri¬
znati, da si me vedno ljubila, prej in pozneje. Samo
one dni se te je polastilo nekaj čudnega, meni vsaj
še ne umljivega. Samo njegova oseba bi me ne bila
izpodrinila, to vem! Bodi odkritosrčna, Nelica! Danes
in potem nikdar več besedice o tem!"

Kornelija je gledala v tla, kakor, da bi nekaj
premišljevala. Potem pa se mu je naenkrat privila
in mu skrila sramežljivo svojo glavico na prsi.

„Da, vse ti povem. A kako bi to izrazila?" se
je vprašala tiho. „Ti, Rihard. Ti si se mi zdel tak velik
grešnik, njemu . . . njemu pa ste pravili „Lojzek“ . . .
Ali me razumeš? ..."

Odgrnila je njegovo suknjo in skrila skoro vso
glavo v njo . . .

Rihard se je hotel najprej zasmejati, toda takoj
se mu je obraz zopet zresnil.

„Razumem . . . razumem . . ." je odgovoril za¬
mišljeno. »Razumem to ... In to željo goji morda
več deklet ... Ti, otrok moj, čuj me! Ni se treba
sramovati, to ni nič slabega!" In vzel ji je glavo mehko
v roki in jo poljubil na belo čelo. „Cuj me, otrok
moj! Dobro je to, ako ima že mlad človek toliko
moči, da se zna boriti proti svojim strastem, lepo je
to, ako se zna bojevati s sabo ne samo v ozki celici,
ampak sredi vrvečega, vabečega življenja, lepo je to,
ako tak človek noče grešiti, dasi bi mogel, ako bi

172

le hotel. Toda to ti rečem — in njegov glas je bil
globok, skoro slovesen, - to ti rečem: večina izmed
krepkih, čistih značajev, ki so zmožni hoditi v zrelejših
letih lepa, prava, ravna, čista pota, ne da bi jih moglo
še kaj speljati ž njih, večina takih značajev, se je oprala
v mladih letih v — blatu življenja!"

„Da, zdaj verujem, ker sem videla sama!" je
pritrdila Kornelija zamišljeno.

„Tako je! Morda ni prav, da je tako res, toda
res je, da je tako prav! Namreč prav povedano!" je
pristavil, ko ga je pogledala, kakor da ga ni umela.

*

Potovala sta še dalje po Italiji. In Kornelija je
primerjala v svojih mislih povsod, kjer je že bila, kako
je bilo takrat in kako je zdaj . . . Mnogokrat so jima
usta molčala, a srca so govorila neprenehoma . . .

Čez tri tedne sta se vrnila.

Stanovala sta v mestu. Rihard ni hotel sprejeti
od Julija ničesar, in tudi Kornelija si je želela z mesta,
kjer jo je vse spominjalo toliko bridkih ur.

Julij se je sprva ustavljal Kornelijini zvezi z
Rihardom. Staro sovraštvo do njega se mu je zopet
zbudilo. Toda bil je premeten človek, ki je vedel, da
bi bilo vse zaman. Sicer pa kakega Plesicha itak ne
dobim več, si je mislil. Še v hiši bi mi nazadnje
ostala in na poti bi mi bila. Rihard ga ni hotel pri¬
jemati radi slabega gospodarjenja s Kornelijinim pre¬
moženjem, zadovoljil se je z ostankom dote, in Julij
se ni brigal več ne za sestro ne zanj.

173

Dobila sta v mestu lepo stanovanje ob morju,
kjer sta živela svoje tiho, srečno življenje.

*

A Rihardova bojna narava ni mogla prenašati
dolgo tega miru. Boril se je vse svoje življenje za
obstanek, za svoj košček kruha, za svojo srečo in te
borbe se je bil tako privadil, da ni mogel mirovati
niti zdaj, ko je dosegel vse, kar je hotel.

„Ali bi ne bilo škoda teh pesti, da bi jih del
že danes v pokoj?" jih je pokazal smeje se Neli.

In občuti! jih je prvi stari Stremeč. Bal se je
neizrečeno za svoje voditeljstvo, zvijajoč se na vsakem
shodu pod bičem Rihardovega sarkazma. In znašal
je iz vseh zaprašenih kotov posvečene jeze in barikade,
da bi zastavil novemu toku prosto pot. Pa so prišli
sveži, burni valovi, in ječeč so se umikale stare, črvive
deske . . .

Vedno več čilih sobojevnikov se je zbiralo okrog
Riharda.

In sveži, čisti tok se je razlival dalje in dalje
ven v izsušeno, žejno deželo, zmagonosno šumeč ime
doktorja Riharda Severja . . .

174

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000510740