Štev. 5. V Ljubljani, 1. velikega travna 1908. Leto IX. Ob golobčkovem grobu. i. I\ot gredica, posejana Penica le zlatokljuna S kljunčkotn bi že prekopala z zlatimi cvetovi, čevrlja mi ob gomili, penica mi grob globoki, z biseri rosice čiste — rada dala bi pravljice, a golobčka ne zbudi več tvoj je grobek tih. . . sanje Iepe tni nazaj. kaplja vira živega. In nihče ne ve, kaj sniva Ali s kljunčkom morala bi V veke sanjal bo golobček, meni tu pod črno grudo, grob mi črni prekopati, z njim pravljice moje lepe, koliko pravljic pomladnih, morala po vodo zlato penica le bo jih pela, lepih, mehkih sanj. k viru bi mi živemu. da ne čuje jih nihče . . . 2. Ozrla se rožica prva A domek moj tihi je grobek, pomladi v obraz je svetal, golobček naš v veke v njem spi, a tožna povesila takrat in Marta je z njim pokopala glavico do mehkih je tal. prelepe, mladostne vse dni. Metuljček zlat ptava v daljave, Ko v čaši trepeče mi rosa in rožica mu šepeta: na grobek sem Marta prispe — nAh, rada bi s tabo v poljane, na meni, v očescih nje rosa, vesela bi rada bila! je žalostno njeno srce . .." Metuljček hiti . . . Na daljne poljane ponese povest to s seboj, in morda otožne še bodo v poljanah vse rože nocoj . . . 3. Kjer Krka tiha mi šumi, Pogledal tuintamkaj je pei slavec je na gias, kralj palček izza vej, odpeval valček mu zelen in pela je Trnjulčica ob gozdu tisti čas. sred tihih, rožnih mej .. . 5 —o-i 98 • ¦»— . Zaspal golobček je tačas Ni več smejal se Palček-kralj, in ni se zbudil več ... v kristalni šel je grad; in več potem ni slavec pel kraljičica Trnjulčica in vaiček ne šumeč. je k rožicam šta spat. Kopali škrateljčki so tri na trati grob samo, golobčka, bratca svojega, vanj v jutru poneso ... 4. Taščica sedla na grob je, Enkrat pač grulil golobček Tamkaj pod hrastom visokim prišel mnog ptiček je zlat, z njimi je pesem Iep6 teče studenček, šušti, mrtvega bratca iz loga bratcem na veji zeleni tamkaj na večer si ptičke prišli so grob obiskat. bilo lepd je, mehkč . . . _ vmivajo solzne oči . . . Pesemco so tnu zapeli Tiho na grobu solzijo V letu godi se to enkrat, tiho, otožno takrat: bratci veseli se zdaj, kadar priplava pomlad, žalosten grobek je mrzli, potlej pa daleč hitijo kadar najlepSe dehtijo lepa zelena pomlad. v tuji, samotni gaj. rože sred širnih livad. 5. Saj vetn, da v grobu tihetn Pozabil zdaj si natne, ne spiš, golobček moj, pozabil srečnih dni; saj vem, da Vila gorska kaj mar ti Marta mlada, te vzela je s seboj. Ce za teboj ihti! Le enkrat še mi pridi, Pod goro belo dvorec m ramo ged, mi> Škrlatice stoji, & tj za menoj je v njem posteljica zlata - hudo _ dj „„ tam solnce zlato spi. Ob posteljici zlati Zaman odpiram okno kraj solnca zdaj bediš; in kličem te nocoj, v srebrnem jutru solnce molči pod oknom tiho z gruljenjetn zdaj budiš. tvoj grob, golobček moj! . . . 6. Še vedno sadila ti bodem cvetic, Pretekla so leta, odkar te več ni, na grobek marjetic, kresnic in zlatic, in v letih zbežali so mladi mi dni; ko vesna prismeje se k nam na zemljo, šle punčke v Sneguljčice zlati so raj, da tebi bo tudi cveteta Iep6. igrače vse moje šle k Palčkom nazaj. Golobček moj, bil si prijatelj mi zvest, Le kadar ob grobu stojitn pod večer, kot nima ga lepa nobena povest; šepeče mi pravljic skrivnostnih spet vir, presanjala lepe mladostne sva dni, na licu začutim spet kljunček jaz tvoj, pravljice prekrasne, ki več jih zdaj ni, in k licu se stiskaš, golobček ti moj — ki več jih zdaj ni — ah, več jih ne bo, in spet sem otrok . . . A srce je težkd, dokler, ti golobček, boš spal pod zemljo. da bi se na grobu zjokala gorko . . . Zato ti sadila bom vedno cvetic, na grobek marjetic, kresnic in zlatic, da nikdar, golobček, pozabljen ne boš, ne v srcu, sred mehkih pomladnih ne rož . . . Jos. Vandot .