652
ANKETA SODOBNOSTI XVIII: Evropska poezija danes (III. del)
S pričujočo objavo petih pesnikov iz prav toliko dežel (Irska, Nizozemska, Rusija, Slovaška, Španija) sklepamo našo anketo o sodobni evropski poeziji, ki smo jo začeli v lanski deseti in nadaljevali v letošnji prvi številki. Vsem, ki so nam pomagali, da smo ta svoj uredniški načrt lahko uresničili, se iskreno zahvaljujemo. Odmev na prvi dve objavi je bil pri bralcih zelo ugoden, nič manj zanimanja, upamo, vam ne bodo zbudili pesniki, objavljeni v tej številki.
Ur.
Domneve o poeziji
Za uvod bi lahko navedel nekaj, kar je Ted Hughes zapisal o delu jugoslovanskega pesnika Vaška Popa. Popova poezija, pravi Hughes, je »bliže resničnosti, v kateri moramo živeti, če se želimo ohraniti, kot pa onim drugim resničnostim, v katerih smo le na oddihu ali v katere propademo, ko nam je fizična ohranitev zagotovljena, in ki nam jih umetnost, še posebej sodobna umetnost, kar naprej skuša vsiliti kot neko višjo
dimenzijo. Mislim, da je bil pesnik Milosz, ki je, leže za vrati na ulici, s katere so krogle dvigale kose tlaka, sprevidel, da večina poezije ni opremljena za življenje v svetu, v katerem ljudje dejansko umirajo.«
To razočaranje nad nezadostnostjo umetnosti mogoče izvira iz prevelikih pričakovanj od umetnosti, vendar pa v zahodnem bralcu in zahodnem piscu zbuja razumevanje in naklonjenost. Spominja me na opazko Conora Cruisa 0'Briena, ki je zapisal, da v trenutku, ko dvigneš izvod pesmi Na-dežde Mandelštam, držiš v roki nekaj, kar se po moralni in duhovni specifični težnosti razlikuje od vsega, kar je izšlo na Zahodu v preteklih petdesetih letih. To me nadalje spominja na zgodbo Sinjavskega o Anatoliju Kuznecovu, ki je represivna leta stalinizma preživel tako, da je pisal skrivaj in vlagal dele rokopisa v steklenice za vkuhavanje sadja in jih je pod okriljem noči zakopaval na vrtu — razveseljiva podoba besede kot globinske bombe in umetnika kot herojskega izobčenca, ki ga oblasti preganjajo, on pa jih prihaja strašit.
Seamus
Heanev
(1939)
Irska
653                                        Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (III. del)
Privlačnost, ki jo čutimo do takih skrajnih podob in izjav, razodeva, da preži nekje v nas domneva, da je poezija Anglije, Irske in Amerike nekako brezsmotma v primerjavi s tem, kar bi morala biti in kar bi lahko bila. In številni naši odzivi na precejšen del te poezije se nagibajo k isti domnevi. Nestrpnost, ki jo čutimo do zgovornosti, jezikovne ohlapnosti, metrske nejasnosti, do svojevoljnih oblik in končnic, pa nelagodnost, s katero nas navdaja preveč samozadovoljna surealistična invencioznost, pa jeza, ki jo čutimo do vase zagledane poezije, do poezije osirotelega jaza, zaprte psihe — vse to implicitno podpira domnevo, da se je naša poezija izneverila imperativu E. M. Forsterja, »Samo povezuj«, povezuj prozo in strast, svet občutljivosti s svetom telegramov in jeze. Povezuj literarno akcijo z izvirno upravičevalno vizijo in s političnimi razmerami časa. Večina sodobnih pesnikov domneva, da niso kos zgodovini, zato ostajajo v mejah zasebne občutljivosti.
V tem kontekstu so nekatere domneve o vlogi poezije sprejete kot domišljavost. Če prevladuje domneva, da je poezija pasivna dejavnost znotraj življenja družbe ali v najboljšem primeru dejavnost, ki je vzporedna temu življenju, sta njen obseg in pogum že zmanjšana in pomembni ter siloviti podvigi, kot so pesmi pokojnega Roberta Lovrella, lahko zbujajo le sum. Lovvell se je drznil pojmovati zgodovinsko, v sebi je videl reprezentativno figuro. Seveda je osebno preveč trpel, v njem je bilo preveč genialne nadarjenosti, da bi bilo njegovo življenje lahko tipično življenje njegovega kraja in časa. A njegova oblikovalna sposobnost je bila najvišja v trenutkih, ko je znal intenzivnostne elemente svoje osebne izkušnje dvigniti na raven družbene simptomatičnosti. Njegovi urezi v zasebne rane so spretni in kirurški, nikoli le praskanje krast ali uveljavljanje samega sebe. Noče biti paralela ali tangenta življenja zunaj poezije, ampak se zaletava, vriva vanj in ga secira. Lowellu je v njegovem okolju uspelo dvigniti pesniško kariero v oster profil, s tem pa je razveljavil običajne domneve, da je pesniško ustvarjanje prečisto in preobčutljivo, da bi preživelo nečistosti in grobosti zgodovinskega trenutka.
Mislim, da je od še veljavnih domnev osrednja in najmanj pogrešljiva naslednja: da poezija zavezuje, da od pesnika terja vero. In mislim, da pesnikove ambicije ne smejo biti samo estetske, da njegova dejavnost ne sme biti le terapevtska ali igralska. Domnevam tudi, da ima pesnik v nekem smislu še vedno plemensko vlogo, in da podoba Arnoldovega učenjaškega potepuha, ki beži od stikov s čudno vročično boleznijo modernega življenja, ne sodi v našo pesniško domišljijo. Domnevam, da so grandiozne strasti Ginsbergovega »Tuljenja« prav tako krik v imenu njegovega urbaniziranega plemena, kot so enigmatične intenzivnosti Mandelštamovih pesmi o izgnanstvu bile krik v imenu vseh njegovih ljudi. Domnevam, da lahko s takim osebnim krikom ustvari odmev pri svoji in pri naslednjih generacijah samo pesnik, čigar uho je globoko uglašeno z duhom jezika, v katerem pesni. Domnevam, da morata obrt in spretnost potem, ko se ju pesnik nauči, potoniti v njegov glas in se od pesmi do pesmi izražati kot gotovost tona. Domnevam, da mora biti muzika tega, kar se dogaja, sestavni element muzike pesmi in da mora v vsaki pesmi obstajati rahločutno uravnovešena napetost med nujnostjo, da poezija ostane zvesta nečistostim življenja, ter nujnostjo zavesti, da namerava biti čisti jezik.
654                                                                                                       Seamus Heaney
Če hoče doseči moč, ki naj bi jo imela, se poezija mora uveljaviti kot javna sila. Vendar si javne naklonjenosti ne sme pridobiti na račun svojih zasebnih pravic. Ta javna sila je bila paradoksno navzoča, ko je Kuznecov zakopal svoje rokopise in ko je Osip Mandelstam skril svoje voroneške pesmi v brezhibnem spominu svoje prihodnje vdove. In ravno pri Mandel-štamu na koncu iščem obliko za svoje domneve. Noben pesnik ni bil tako literaren, a nobeden se ni talko globoko zavedal dogovora med poezijo in življenjem. Pečat tega dogovora je po njegovem spoštovanje do besede kot vezi med pesnikom in »bralcem v prihodnosti«. Ko Mandelstam zasleduje temo o nujnosti poezije, da vključuje in povezuje, zadene na prispodobo, po kateri je pesem kot »pogrebni čoln starih Egipčanov, ki vsebuje vse, kar človek potrebuje za normalno življenje na zemlji, cel6 stekleničko začimb, ogledalo in glavnik .. . Vse, kar je potrebno za življenje, vsebuje ta čoln, in nič ni pozabljeno.«
IN ILLO    Z velike masne knjige so razpognjeni TEMPORE    viseli svileni trakovi,
smaragdni in vijolični in vodeno beli.
Neprehodno smo prisostvovali,
se spovedovali, prejemali obhajilo. Glagoli
so nas domnevali. Oboževali smo.
In dvignili smo oči k samostalnikom. Oltar je bil svit in monštranca poldan, beseda rubrika pa krvavi zaton.
Zdaj živim ob znameniti obali, kjer v zgodnjih urah galebi kričijo kot duše v katere ne verujem
in celo promenadni zid
na katerega se naslanjam skoraj
ni dovolj prepričljiv da bi vanj verjel.
KO PTIČ    Jerebika kot našminkana deklica ZAPOJE    Med glavno in stransko cesto stoje med ločjem v mokri in kapljajoči razdalji jelše.
Tam so blatocvetke dialekta in suhocvetke dognanega posluha in trenutek ko ptič zapoje zelo blizu glasbi tega kar se dogaja.
Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (lil. del)
Školjke so nam klopotnile na krožnike. Jezik se mi je polnil kot estuarij, mehko nebo je sijalo z zvezdami: ko sem okusil slane Plejade, je Orion v vodo pomočil nogo.
Žive in posiljene
so ležale na posteljah ledu:
Dvovalovne: razklana čebulica
in ljubimkajoči vzdih oceana.
Na milijone raztrganih, razluščenih in raztrosenih.
Na obalo smo se pripeljali
čez pokrajino cvetja in sivih skal.
In zdaj smo tam pili zdravice prijateljstvu,
ustvarjali dovršene spomine
v hladu posode in slamnatih streh.
Čez Alpe, globoko zasute s senom in snegom,
so Rimljani ostrige tovorih v Rim:
videl sem kako so vlažne košare izbruhale
algasto, solnasto
požrešnost privilegija
in sem bil jezen ker nisem mogel ohraniti zaupanja v jasno svetlobo, nagibajočo se z morja kot poezija ali svoboda. Dan sem použil preudarno, da bi me njegov priokus pospešil v glagol, v čisti glagol.
Prevedel Evald Flisar
655
OSTRIGE