Snopič 1—2
ČASOPIS
Izdaja
Zgodovinsko društvo v Mariboru.
Urejuje ?&nton Kaspref,
Maribor, 1913
Clrilova tiskarna.
Vsebina,
I.	Razprave:
Stran
Stegenšek A v g. dr.: Julijan Valens, ptuiski proti-
škof............. . l
Kos Milko: Slovenska osebna imena v „Libercon-
fraternitatum Seccoviensis".......8
Kotnik Fr. dr.: Dvoje slovenskih fevdnih priseg . 26
II.	Mala izvestja:
Kotnik Fr. dr.: Koroške narodopisne črtice. IV. . 36 Kaspret Ant.: Pridvižni zemljevid bovškega glavar-
stva iz začetka 17. stoletja.......37
Kovačič Fr. dr.: Vodole........40
„ „ Naraplje........41
lil. Gradivo za krajevne kronike:
Kovačič Fr., Šoštanj .........43
Stegenšek A v g. dr., Sv. Peter na Kronski gori
1. 1778.;.......47
„	„	Šmiklavž na Plešivcu. . .	48
IV.	Književna poročila:
Stegenšek A v g. dr., Zgodovina pobožnosti sv.
križevega pota. Dr. Fr. Kovačič.....49
Strastil v. Strassenheim Theod. Dr., Bibliographic der im Herzogtume Karaten bis 1910 ersehienenen Druckschriften. Dr. Fr. Kotnik . . 50 D ost al Jož., Peto izvestje društva za krščansko
umetnost v Ljubljani. J. Hanžič......52
EtJITAPCKM XyjlO>KECTBEHH CTAPMHH.
A. Stegenšek...........53
V.	Društvena poročila..........54
Spisi se pošiljajo uredništvu pod naslovom: Anton Kaspret, c. kr. prof. v Gradcu, Klostenviesgasse 9/II.
Redni udje „Zgod. dr." dobivajo „Časopis" brezplačno, cena za neude je 6 K na leto.
Časopis
za
zgodovino in narodopisje.

Izdaje
Zgodovinsko društvo v Mariboru.

10. letnik.
-o-S^-o-
Uredil
Anton Kaspret.
Maribor, 1913.
Tisk tiskarne sv. Cirila.
_________________©X©__________
Vse pravice si pridržuje društveni odbor.
Qhoobis,^
Mlakar dr. Ivan, stolni dekan v Mariboru.
Mlakar Ludovik, cand. phil. v Laporju.
Močnik Fran, kapelan pri Sv. Tomažu.
Moravec Fran, stolni župnik v Mariboru.
Munda Janko, župnik v. p. v Dobrni.
Murko dr. Matija, c kr. vseučiliščni profesor v Gradcu.
Napotnik dr. Mihael, eksce-lenca,knezoškof itd. v Mariboru.
Ogradi Fran, opat v Celju.
Ozimič Josip, kapelan v Grižah.
Ozmec Josip, deželni poslanec in župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju.
Pečnik Franc, župnik v Podgorju.
Peisker dr. Ivan, c. kr. ravnatelj vseučiliške knjižnice in vseučiliščni profesor v Gradcu.
P i p u š dr. K a d o s 1 a v, odvetnik v Mariboru.
Pire Matija, c. kr. profesor v Mariboru.
Pišck Fran, posojilnični tajnik v Mariboru.
Pivec Štefan, župnik v Podčetrtku.
Pivko dr. Ludovik, c. kr. učiteljiški profesor v Mariboru.
Planine Fran, kapelan pri Sv. Jakobu v SI. goricah.
Plepelec Josip, župnik pri Sv. Emi.
Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani.
Ploj dr. Miroslav, c. kr. senatni, predsednik na Dunaju.
Podhostnik Andrej, župnik v Rečici.
Podkrajšek Fran, tajnik Matice SI. v Ljubljani.
Podlogar Leopold, kapelan v Dobu pri Domžalah.
v
Časopis IX.
Pollak Fran, farmaceut pri Sv. Jurju ob Ščavnici.
Polovič Ivan, gimn. profesor v Kočevju.
Posojilnica v Brežicah.
Posojilnica v Dolu. „ v Framu „ v Konjicah. „ v Ljutomeru. „ v Makolah „ v Mariboru. „ spodnješt. ljudska v Mariboru.
„ okrajna v Ormožu. „ v Gornji Radgoni. „ v Šmarju. „ na Slatini. „ v Trbovljah.
Potovšek Josip, župnik v Vojniku.
Potrč p. Rafael, minorit pri Sv. Trojici v Halozah.
Požar Alfonz, župnik v Frankolo-vem.
Požar dr. Jos.,c. kr. sodnik v Kozjem.
Preglej Viktor, župnik v Stranicah.
Prekoršek Ivan, potovalni učitelj v Celju.
Presker dr. Ivan, c. kr. sodni svetnik v Ljubljani.
Presker Karol, župnik v Kapelah.
Pšunder Ferdinand, vikar v Ptuju.
Pučnik Anton, kapelan v Šmarju.
Rabuza Anton, gimn. profesor v Celju.
Rampre Franc, kapelan. v Maren-bergu.
Rath Pavel, župnik v Št Ilju pri Turjaku.
• Ravnateljstvo c. kr. gimn. v Celju.
Ravnateljstvo c. kr. gimn. v Gorici.
Ravnateljstvo c. kr. gimnazije v Mariboru.
Ravnateljstvo c. kr. gimnazije v Nov. mestu.
12
Ravnateljstvo c. kr. gimnazije v Pa-zinu.
Ravnateljstvo kn šk. gimnazije v Št. Vidu.
Razbornik Ivan, kapelan v Jarenini.
Rebol Fran, cand. phil. na Dunaju.
Reich Anton, c. kr. blagajnični predsednik v Gradcu.
Repolusk Friderik, župnik pri Sv. Vidu.
Rojnik Štefan, računski revident v Gradcu.
Rop Fran, kapelan pri Sv. Ani na Krembergu.
Roškar Ivan, državni poslanec in posestnik v Malni.
Rozman Josip, župnik v Črnečah pri Sp. Dravogradu.
Rožič dr. Valentin v Celovcu.
Rudolf dr. Ivan, odvetnik v Konjicah.
Schmoranzer Josip, c. kr. učiteljiški profesor v Mariboru.
Schoeppl dr. Anton, vitez, ravnatelj kranjske hranilnice v Ljubljani.
Schreiner Fr., prov. kapelan v Žalcu.
Schreiner Henrik, c. kr. učiteljiški ravnatelj v Mariboru.
Serajnik Volbenk, župnik v Št.Lipšu.
Sernec dr. Janko, zdravnik v Celju.
Sernec dr. Josip, odvetnik v Celju.
Sernec dr. Vladimir, odvetnik v Mariboru.
Sila Matija, dekan v Tomaju.
Simonič dr. Fran, vitez Fran Jož. reda v Radgoni.
Simonič Fran, stol. vikar v Mariboru.
Singer Štefan, župnik v Logavesi.
Sinko Fran, kapelan v Teharjih.
Sinko Josip, župnik pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah.
Sitar Josip, deželni sodni svetnik v Brežicah.
Slane dr. Karol, odvetnik v Novem mestu.
Slavič Fran, župnik v pok. pri Sv. Lovrencu na Pohorju.
Slavič dr. Matija, profesor bogoslovja v Mariboru.
„ Slomšek", literarni krožek v Mariboru.
^Slovenija", akademično društvo na Dunaju.
„Slovenska knjižnica ljubljanskih bogoslovcev" v Ljubljani.
Smodej Fr. Ks., korni vikar v Celovcu.
Somrek dr. Josip, profesor bogoslovja v Mariboru.
Srabočan Anton, župnik v Pišecah.
Stegenšek dr. Avgust, profesor bogoslovja v Mariboru.
Stegnar Feliks, učitelj v p. v Mariboru.
Steklasa Ivan, kr. profesor v Zagrebu.
Stern Jurij, kov. mojster v Mariboru.
Steska Viktor, ravnatelj knezoško-fijske pisarne v Ljubljani.
Strelec Ivan, nadučitelj v Št. Andražu v Slov. goricah.
Strgar Anton, kapelan v Mariboru.
Stroj Alojzij, Spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani.
Suhač dr. Anton, č. kanonik in dekan pri Sv. Ani.
Svet Alfonz, gvardijan pri Sv. Vidu.
Šalamun p. Bernardin, kapelan pri
Sv. Trojici v Halozah. Šelih Jurij, župnik pri Sv. Kungoti
na Pohorju. Šetinc Josip, odvetniški koncipient
v Brežicah. Šimonc Simon, kapelan v Laporju. Škamlec Ignac, župnik v Leskovcu. Škct Mihael, župnik v Loki.
Šlebinger dr. Janko, c. kr. real, profesor v Ljubljani.
Šmid Miloš, župnik v Solčavi.
Šola v Framu.
Šola v Mozirju.
Šola Franc Jožefova v Ljutomeru.
Šola v Podčetrtku.
Šola v Razborju.
Šolsko vodstvo na Rečici.
Špindlcr Fran, kapelan v Brežicah.
Štefan Peter, vojni kurat v Mariboru.
Štrakl Matej, župnik pri Sv. Petru.
Tiplič dr. Fr., zdravnik pri Sv. Lenartu.
Tkavc Anton, stolni kapelan v Mariboru.
Tomanič Josip, župnik pri Sv. Urbanu.
Tomažič dr. Ivan, kn. šk. dv. kapelan v Mariboru.
Tomažič Marko, dekan v Kozjem.
Tominšek dr. Josip, c. kr. gimn. ravnatelj v Mariboru.
Topolnik Ivan, duhovnik v. p. t. č. v Ljutomeru.
Trafenik Josip, koralist v Mariboru
Trstenjak Alojzij, odv. kand. v Celju.
Trstenjak Anton, kontrolor mestne hranilnice v Ljubljani.
Trstenjak Ernest, vojni kurat v Ino-mostu.
Turner dr. Pavel, veleposestnik v Mariboru.
Učiteljišče c. kr. moško v Gorici.
Učiteljišče c. kr. v Mariboru.
Učiteljsko društvo za šolski okraj Konjice.
Učiteljsko društvo v Ljutomeru.
Ulbing Tomaž, župnik v Kazazah.
Ulčnik Martin, župnik v Doliču.
Vazzaz Lud., c. kr. gimn. profesor v Gorici.
Veistovšek dr. Karol, deželni in državni poslanec in c. kr. gimn. profesor v Mariboru.
Vodušek Josip, župnik pri Sv. Bol-fenku v Slov. goricah.
Vogrin Ivan, župnik pri Sv. Barbari v Halozah.
Voh Jernej, kanonik v Mariboru.
Volčič Miroslav, župnik v Breznu.
Vošnjak dr. Bogomil, vseučiliščni docent v Zagrebu.
Vošnjak Miha, inženir v Gorici.
Vovšek dr. Fran, c. kr. sodni nad-svetnik v Mariboru.
Vozlič Leopold, kapelan v Št. Vidu pri Gradcu.
Vrabcr Maks, vikar v Celju.
Vrečko dr. Josip, odvetnik v Celju.
V reže Ivan, c. kr. učit. profesor v Mariboru.
Vrhovnik Ivan, župnik v Ljubljani.
Wieser dr. Josip, c. kr. avskultant v Celovcu.
Zadravec Peter, župnik pri Sv. Lenartu pri Veliki Nedelji.
Zamuda Alojzij, župnik v Čreš-njevcu.
nZarja", akad. društvo v Gradcu.
Zavod šolskih sester v Mariboru.
Zdolšek Andrej, župnik pri Sv. Štefanu.
Zdolšek Fran, župnik pri Sv. Juriju ob Taboru.
Zemljič Matija, župnik pri Sv. Juriju ob Pesnici.
Zidanšek Josip, profesor bogoslovja v Mariboru.
Zmazek Fran, župnik pri Sv. Benediktu.
Zorko Melhijor, kapelan v Hajdini.
Zupane Josip v Ptuju.
Zveza narodnih društev v Celju.
Žagar Ivan, kapelan v Vojniku.
Žigon dr. Avg., scriptor licejske knjižnice v Ljubljani.
Žiher Fran, nadučitelj v Vurbergu.
Žižek dr. Anton, zdravnik v Ormožu.
Žmavc dr. Jakob, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani.
Žolgar dr. Ivan, dvorni svetnik na Dunaju.
Žolgar Vinko, kapelan pri Sv. Magdaleni v Mariboru.
Število udov.......332
Umrli udje:
Kočevar Ivan, trgovec v Središču.
Pajk Milan, c. kr. profesor v Ljubljani.
Pukl Jakob, c. in kr. nadporočnik v Maria-Enzersdorfu.
Robič F ran, deželni odbornik v Gradcu.
Šinko Matija, župnik v p. v Središču.
Vsebina 10. letnika (1913).
I. Zgodovinski spisi.
a) Stegenšek Avg. dr.: Juli.ian Vaicns, ptujski proti- stran
škof..................................1
Kos Milko: Slovenska osebna imena v „ L i b e r c o n f r a -
ternitatumSeccoviensis"..................8
Kotnik Fr. dr.: Dvoje slovenskih fevdnih priseg . .	26 Kovačič Fr. dr.: Gospodarska zgodovina d o m i n i k a 11 -
skega san ostana v Ptuju..................59
Steklasa Ivan: O m ej a h S a v i n j s k e m a r k e......110
Kaspret Anton: Pridvižni zemljevid bovškega glavarstva iz začetka 17. stoletja..................37
b) Gradivo za krajevne kronike:
Kovačič Fr. dr.: Šoštanj........................43
Stegenšek Avg. dr.: Sv. Peter na Kronski gori 1. 1778 .	47
Stegenšek Aig. dr. .-ŠmiklavžnaPlešivcu..........48
II. Narodopisni spisi.
Kotnik Fr. dr.: Andrej Schuster — Drabosnjak . . .	121
Kotnik Fr.dr.: Koroške narodopisne črtice IV. (Teritev)	36
Ramovš Fr.: Slovarski doneski iz Trubarjevih del .	144
Pivko Lud. dr.: Pustna kobila..........151
b) Kovačič Fr.dr.: V o dole............40,156
Kovačič Fr. dr.: N a r a p 1 j e.....-............41
Kotnik Fr. c?r.: O Grundncrju..........155
III.	Književna poročila.
Stegenšek Avg. dr.: Zgodovina pobožnosti sv. k riževega
pota. Dr. Fr. Kovačič............ 49
Strastil v. Strassenheim Theod. Dr.: Bibliographic der i in Herzogtume K lir nt en bis 1910 erschienenen
Druckschriften. Dr. Fr. Kotnik........ 50
Dostal jfo&. .-Peto izveš tj e društva za krščansko umetnost v Ljubljani. J. HanSič......... 52
BTdJITAPCKM XYflO>KECTBEHM CTAPMHM. Dr. Avg. Stegenšek ................. 53
Gruden Jos. dr.: Zgodovina slovenskega naroda. Dr.
Fr. Kovačič...............157
Mal Jo&. dr.\ Grbin barve dežele Kranjske. Profesor
M. Pire................159
IV.	Društvena poročila......54,160
V.	Imenik društvenikov......168
Priloga: Kuhar St.: N d rodno blago vogrskij Slovfencov.
Inhalt des 10. Jahrganges (1913).
I. Historische Aufsatze.
a)	Stegenšek A ug. Dr. .-Julian V a 1 e n s, G e g c n b i s c h o f v o n Seile
Pettau................. 1
Kos Milko: Slowenischc P e r s o n c n n a m e n i m „Liber
confraternitatumSeccoviensis"...... 8
Kotnik Fr. Dr.: Z w e i s 1 o w e n i s c h e L e h c n s - E i d e s f o r m c 1 n 26 Kovačič Fr. Dr.: W i r t s c h a f t s g c s c h i c h t e des Domini-
kanerkonvcnts in Pettau ........ 59
Steklasa Ivan: Uber die G r en z en der Sanntalermark
(Saiinien)...............140
Kaspret Ant. .-ReliefkartederHauptmannschaftFlitsch
aus dem Anfange des XVII. J ah r h....... 37
b)	Materi ali en ftir Ortschroniken :
Kovačič Fr.: Schonstein............ 43
Steg-enšek Aug. Dr.: St. Peter am Kronberge 1778 ... 48 Steg-enšek Aug. Dr.: St. Nikola us in Plešivec (Filialkirche
der Pfarre Skalis).............. 48
II. Volkskundliche Aufsatze.
a)	Kotnik Fr. Dr.: Andreas Schuster — Drabosnjak. . 121 Kotnik Fr.Dr.: Volkskundliche Skizzen aus K am ten IV
(Flachsbrechen in W. Bleiburg)......... 36
Pamovš Fr. .-LexikalischeBeitrage ausTrubarsWerken 144 Pivko Lud. Dr.: Um z u ge m i t dem Fa s t na ch t s ro (3 . . . 151
b)	Kovačič Fr. Dr.: Vodole............40,156
Kovačič Fr. Dr.: Naraplje — Smitzdorf...... 41
Kotnik Fr. Dr.: Uber Fr. Grundner........155
III.	Literaturberlchte.
Steg-enšek Aug. Dr.: Ge s ch i ch te der Kreuzwegandacht.
Dr. Fr. Kovačič.............. 49
Strasti! v. Strassenheim Theod.Dr.: Bibliographic der im Herzogtume Karnten bis 1910 erschienenen
Dr u cks chri ften. Dr. Fr. Kotnik . . ..... 50
Dostal Jos.: Fiinfter Bericht des Vereines fiir christ-
1 i c h e K u n s t in L a i b a c h. J. Hc.n&ič...... 52
B u 1 g a r i s c h e K u n s t a 11 e r t ti m e r. Dr. Aug. Stegenšek . . 53 Gruden Jos. Dr.: Geschichte des slowenischenVol-
kes III. Dr. Fr. Kovačič...........157
Mai Jos. Dr.: Wappen und Landesfarben von Krain
Prof. M. Pirc ..............159
IV.	Vereinsnachrihten......54,160
V. Namensverzeichnis der Vereinsmitglieder . . 168 Beilage: Kilhar St.: Folkloristisches aus dem Gebiete der ungarischen Slow ene n. II. Teil.
Nžrodno bldgo vogrskij Slovancof.
Zapisa«? Števan Kuhar v Bratonci.
Zap6mba.
Na prdvopiz gliidoč so šča potrebna bile Stil spramčmbii pa poprafki:
Gldsnig «g» ja ziifs&ma vo ostao. N&ny&ga gladoč vala pravilo: SJiki g sa v br&tonskon narečji prat sregnyimi pa prad visikimi samoglasniki pa prad ny s6glasnikoi| glasi tudi g. Bo zato: ge šili ge; gibica lili giblca; gtimlo ali gumlo; go ali g&; gnyiis ali gny&s.
K6nčni n prahaja v m, či zanyim prida reč, št&ra sa za-činya z m, b, p. Nadala sa spramini n v nasalis r^ prat k pa priid g glasnikoma. Prad zagnyin samo tč, či sa glasi kag čisti g; da sa pa g gl&si g, te n ostana n&spramčnyani. Bo zato: aijgao ali i\ngao; pomžčai^ gtimlo ali pomSčiin gumlo itd.
Glšsnik «nj» jii pisani s črknyof ny. To ja pa potrebno bilo zato, ka «nj» tv6ri samo cidan glasnik, pdkač štari drfigi sOglžsnik + j tvorita s&li dva glasnika. NaMja sa nj samo f plur. nom. pr tisti sJimostalnikaj, štari sit f sing. nom. končajo na n. Npr.: drfižban. plur. drUžbanja. Nadalii v ričaj: zvonjanyč, povrnjanyd.
Pr&dlogi g (k), v (f), z (s, š) vo ostanajo prad ričmi', štiirii sa s tkkšimi soglasniki začinyajo.
1. Dvd zaiublanca. Na 6voi\ kraji M(ira v nikšoj mAloj vasnici sta sa am mladčnac pa ana divojka zal(ibila pa s prisagov za-včzala, ka iidančvoga nigdar na otstavita. Za nikaiko dni ja pa mladčnac dobo zapovit, ka ja m6gao iti na Taljajnsko f krvavi b6j, ge ga ja sovražna krugla vmorila. Ny&govi pajdašja so pisali domfl divojki, ka sa ž nyln zgodilo. Divijjka ja prftčtela
1
it*. 2 -I|I-
pismo pa pravila: «To ne istina! Čij um mrtav buu, bi ži prlšao >po manč.» Aščii tisto noč ob d&sčtoj vori ja mladenac vojačkoj opravi prišao po divčjko. Konya jii nali;io vorii, im ja pa šo f 'lžo pa nyoj jii valo: «Ltiba moja, odi na konya!» Oča pa mati sta jo stdvlala, naj riikši neda ž nyin, una jii pa It silila pa pravila, ka bražnyaga namril živfeti. Sla ja zato ž nyin. Sčla sta si oba na kč>nya pa sta sii jahala na Taljajnsko. Da sta sii ži praci dalač prjah&la, ja mladčnac pitao divčjko: «Mrtvac trdno konya jašii, luba, ta ne straj?» Divojka nyamii ne dala nik.šaga odgovora. Za 'n č&siik jo jii pitao drgoč: «Mrtviic trdno konya jaša, ltiba, til ne strcij ?» Da sta na Taljajnsko bllizi do pokopališča prišla, ja nastao valki viher. Mladenac iišča idnok pita divojko: «Mrtvac trdno konya j&ša, luba, tii ne straj?» Divojka jii nato skččila s k6nya pa sa hitro skrila v mrtvačko kučo, f štaroj kuči jii am mrtvile lažag. Mladčniic ja šo k mrtvačkoj kuči pa jii pr6so: «Ti mi-tvo telo, daj mi živo vo!» Mrtvac sii žil zdigavao, kaj spuno žalo mladdnci, da nyama pa divčjka viilela: «Ti mrtvo telo, počivli!» Mladenac jii jOčič proso drgoč: «Ti mitvo telo, daj mi živo vo!» Div6jka ja pa pa viilela mi-t-viici: «Ti mi-tvo tčlo, po čl vi i!» Da ja štčo mladčniic tratič prositi, te ža pratakla tista vora, f štaroj sa mčrajo praminoči niizžj v grop povrnoti. Tag ja mladčnac odišao nazaj m£d mrtva, divčjka jit pa ostala v mrtvačkoj ktiči. Di so ziijtra prišli pokft-pičja, jii ja divčjka pitala, gk zbj una jč. PokOpičjii so nyoj to znali povčdati, gč jč, samo t6 so nyoj ne znali pokazati, f šttlri kraj bi nitj šla domo. Zato ja mdgla tkn ostati. Ponidila sa pli-vanoši za deklo pa kag nyagova dekla jii odla na pokopališča travo bnit. Dk jii s tistoga groba brala, ge ja mladčnac zakopani, sa ja z groba pokazala ana roka pa ja nyo prijčla za roko pa jii ja vač ne pistila tančdnat. Prišli so mčšniki pa so molili nad nyof, da pa zam&n. Roka praminočaga jo ja li držala. Nato ja plivanoš spitavao divojko po nydnom prvešnyan živ-lenyi, pa da nyama divojka sa povedala, te jo ja zd&g s po-kčjnim mladčneon. Da jiva ja po zdavanyi blagoslovo, sa grop otpro pa požro divčjko, ka ja ja vač ne bilo viditi.
2 S purgatdrjuma. V Lipofci pr 'noj iži so v davnon čdsi živelii tri žanska: svakrva pa dve snie. Snei sta sii radivi mčli
•Ill- 3 -t|i-
pa adnaovo nigdar ne razžalili, svakrvof sta pa nikak ne mogli baratati. T a jiva zmčrom praganyala pa sa svajtivala ž nyima; zato sta sii ja pa ttij bojkli. Zgodilo sa pa, ka ja adna snea zbatližala pa mi-la. Naskori po nydnoj smrti ja svakrva mela trlja, pa ja snea, ka ja v zivlenyi ostala, žajtra rano šla k piičnici. Da ja do prelaza prišla, ja srččala svdjo pokojno tivar-šico pa jo ja s čiidivanyom pitala: «0 Marjar|ka, ve si pa ži ti mrla, pa si zaj li r.azaj na tž svet prišla?» Pokojna nyoj ja odgovorila: «E Ana, či svi sa ži rdvno ločili adna od ova, pa so manč zakopali, san zaj zato li nazžj prišla, kaj ta, nikaj pro-sila. Znaš, mana jako vroča na 6von sveti, pa trpin valka moka ; zato ta lipo prosin, pove domačin, naj d&jo konči na tri čarna maša za nuinč, ka ma te s ten rišijo trplenya.» Ana nyoj ja nato pržvila: «Jaz bi ti rkda žalo spunila paj nyin to povedala, samo ka sa bojin, či mi nado štfeli vorvati. Dani mi zato ati na fortuj kakša znamčnya, kan nyim mela pokdzati.s Pokojna nato : • Na fortuj ti riiko na danan znamčnya, zdto ka nomaš svč)jiiga, liki svakrvinoga; unaj ma pa znala priikllnyati paj ma šča tak samo včkša mika spravila. Raj ti ati na prelaz danan znamenya, pa nyin to pokaži, či ti čvači naj šteli vorvati.» Da jatosprii-govorila, ja prtisnola roko na soo poliik prfilaza pa te prami-nola. Ana jit pa šla nazaj f 'ižo pa jii najprlč poglčdnola fortuj, štara resan ne buu nyčni, liki svakrvin. Da jii pa dčn nastao, sa paščila k prelazi, kaj rada vidla, čii pokojna resan nahdla kakša znamčnya. Najšla ja! Bilo ja mčsto, kama ja pokfrjna rok6 prtisnola, žažg&no n^talko, ka sa poznalo pokojna se pčt prstof pa dlkn.
3. Ali su cdmprnica ? Ana žanska s a spovidavala pa pravila spovadniki, ka ja ima cčmprnica. Spovadnik nyoj ja pravo, ka comprnic nega; una ja pa li pravila, ka ja cčmprnica. To sa spovadniki čtidno vidlo, pa nyoj ja valo: «No, či si ti comprnica, te nafči manč ttij na to!» Gomprnica ja tO prvolila pa tiyiima valela, naj na mladi pčtak k nyoj prida. Spovadnik jo ja bogao pa sa šo na mladi pčtak fčit comprnija, Da jii k comprnici prišao, jii ti naprč zčla nikšii mazalo, Starim mazalon ja prle sabe namazala pot pazijami pa te valela spovadniki, n&j sii un ttij namažii pa naj pravi: «Frm brn, obar trnya pa obar gložja!»
Spovadnik sa pa zmešan pa jii mesto «6biir trnya pa obar gložja» pravo: «po trnyi pa po gložji». K6maj ja spragovoro tč riči, pa sta ži latčla s compmicof. Cčmprnica ja latčila 6bar trnya pa obar gložja, spovadnik pa po trnyi pa po gložji. Zato sa spovadnik sa spokukao pa oblčko zrašččsao. Za nikalko m&g-nyany sta prlatčla do anoga vftlkoga grada. Na vrii t6ga grada ja sedo vrak, okoli nyaga pa comprnica. Vrak ja mog prat sSov vSlko knigo, f štHro so imčna comprnic bila zapisana. Da ja ta cčmprnica spovadnikom prlatela, sa vržk nasmejag, ka ja rakši zaj pa novo ko.trigo dobo. Fčasi ja valo spovadniki, naj si sregnyaga prsta krf pisti, l<a nyami iin imč f knigo zapiša. Spovadnik ja nato priivo, ka un tuj zn& pisati, paj sa san rat potpisag. Vrak nyiima to dovčlo. Spovadnik ja pa mesto svoga imčna zapisgg Sta riči: cjčzoš Nazar&nski, pomagaj mi!» Da ja vr&k to vido, ja tag zarj6vo, ka so sa c6mprnic& praminola, pa nyaga tuj vač ne bilti viditi. Spovadnik ja pa mesto grada na 'non štori sčdo, pa tag dalač od domi, ka ja tri dni mog domo iti. Zaj ja vač ne pravo, ka nega comprnic.
4. Zakunyani grdt. Na Štajari bldzi Lotmarka praj je ai\ grat, f štarori gradi so sa nigda tak strašna dčla godila, ka sa nišča nč vup^o v nyan drž&ti. Nazagnya ja šo an novomešnik s tremi gorččimi svečami f tč grat pa ja tim Bogi molo. Da ja bilo adanajsad vojr, ja n&stag vaiki ropot. Za ropoton sa pa prkaz^o an žarčči člčvik. Novomčšnig ga ja pitao: «Ka žalčš, ka ti spimin?» Ne ja dobo nikšaga odgovora, zato ja m616 daia. Za 'n časak ja pž nastao ropot, pa ži nč tag valki kak prič. Za ropoton sa skazag gospOt, štari ja moo dtigi žiirčči jžizik, pa so nyami črvjč ž ny&ga kapali. Novomčšnig ga ja pitao: «Ka žaleš, ka ti spunin?» Tč ja odgovoro: «Ka za manof prida, ti žč pove.» Zanyin ja rčsam prišao člčvik, štari ža napo beli buu pa ja privo novomčšniki: «Tč grit ja po pravici (last) nikša dicč, štara dčca f sirmištvi živčjo na sveti. M6j dedak, ki si ga tu saga žarččaga vido, sa po krvici zasvojo tč grat. Ka ja zanyim prišao pa mog žarčči jazik, ja nyagof sin, ja sam pa vnuk. Či šččtii, kaj v gridi mčr nastao, ga morata nazlj toj sirmaškoj dčci spraviti. Te sa mi rišimo trplenya, pa dčca do tuj sračnab Novomčšnik ja nato gčriskag deco, štara dice ja
•it- 5 -iii-
buu po pravici grat, pa nyoj ga ja nazaj spravo. S ten ja rešo te tri praminoča, ka so zavolo krvičnoga iminya ne meli pokoja mad' mrtvimi.
5.	Dvakrat na sveti. Ana mati, štara ja mela malo detaca, ja zbiitažila pa mrla. Žmatno sa ločila s tčga sveta, zato ka sa nyoj ja pravač mililo deta, štaro jii tag malo mogla povrčti na sveti. Zavolo viilka liibčzni, štiiro ja do ditata čtitila, ja ne ostdla v grobi, liki ja sako noč prišla domo. Da ja viiččr krneča gratalo, ja fčisi bilo čuti, ka jii praminoča pr zibali pa nadija dStaca. Moš jo ja jiko Hibo, pčkač ja živela, zij pa, ka ža praminoča bila, sa ja ja li bojao. Šo ja zato kaplana pitat, ki naj fčini. Kaplan nyama valo, nij sprosi ščst mččnij dččkof, pa či praminoča p£ pridii, naj jo primajo, pa ja na pistijo nazij. Moš ja tak fčino. Vaččr ja prišlo ščst mččnij dččkof, pa so čakali pokčjno. Posvet so ne vgasili, liki so dugi lčnac pod-včznoli nanyiiga. Za 'n časak so začuli bašlanyS pr zibali. An dečko ja ziij hitro z(kj l&nac s posveta. Nato s'6 si vldli, ka po-kčjna stoji pr zibali pa nad&ja detiicii. Nijprlč jo jii prijay m6š, zanyim pa se ščz' dččkof, pa so jo držali prek ponoči. Pokojnaj rada vujšla nazaj, pa ne mogla. Da so jo pa ptistili, le ža pratakla tista vora, f štaroj vori sa mdro mrtvi naz&j v groba po-vrnoti. Tag ja ostala na tdn sveti pa ja šča živela sadan let, samo ka ja vač nigdir ne bila vasčla. Ajnok jo ja moš pftao, zakaj jč zmeron tag žalostna. Una nyama pa odgovorila: «T6mi si ti zrčk! Jiz bi ti žito zdojila gor detii, či ma ti ravno n&j tu stavo. Zaj bom pa ščii idnok mčgla spiti ta brltki pahžr smrti.»
6.	Litardjnski bok. Nikši kaplan ja rat odo k farari, s ken sta valkom pajdaštvi živela. Vačkrat sta si pogučavala tuj od vorskij reči, f štarij sii f&rar za valkoga modri&ša držao. Ajnok sta si začnola gučati od Boga, pa ja firar privo, ka ja lita-rajnski bog zavčkša kak katoličajnski, zdto ka jii nyfiv bok «očabok», pa nadala, ka un zni takšo molftaf, štaro či zmoli, sa nyami tč bok fčasi prkažH. Kapldn ja nato nikaj ne pravo, liki ja šo domo pa doma povedjo plivinoši, ki nyama farar pravo. Plivanož bi pa rad vido toga litarajnskoga boga, zato
jii zet) s3ov božajnštvo, pa sta šla s kaplanorj k farari. Da sta k nyami prišla, ga jii plivanoš pitao, či ja to resan istina, ka ja litarajnski bok ččabok, pa či un resan zna tak moliti, ka sa nyiimi tč bok prkažii. Farar bi rat to potrdo, zato ja začao muviti nikša riči, na štiira riči jii litarajnski bok resam prišao fižo. Plivanoš sa jii k nyami obrno pa ga pitao: «Si ti 6ča-bok?» Tč ny'imii odgovoro, ka ja un «f)čabok». Nato ja plivinoš napre zčf> božajnštvo pa ja valo tomi litarajnskomi bogovi: «No, či si ti ččabok, te kušni &to (božajnštvo), to jii Simbok!» Na te riči ja litarajnski bok nazrt skočo, pa ja najdnog vrak postao ž nyaga, štara tig grdo arjčvo, ka ja po se škrap šo. Fcirar j ži zaj gčrzdigno rokč pa tak proso plivaneša, naj ga sprivi vo s 'iža. Plivanoš ja nato svoja knlga molo nikšo mo-litaf, po štaroj molitvi sa ta «litarajnski bok» skos klučova Hiknya potčgno pa pramino.
7.	Kak so cbmprnica prammold. Inda ja bilo vnogo comprnic, pa jii jii sa vrak moo f svojoj oblasti. Te sa pa ajnog zgodilo, ka ja nikši človik mast fkrik) anoj cčmprnici. S tof mastjof jii namazao motuunico pa jii začao motiti. Ča ravno nikaj vrnya ne djac) v motuuico, ža zato prvi vačer vnožino žmočaja namoto. Ravno tag na drfigi vaččr. Da sli pa na trčtji vačer 'apo motiti, jii prišao k nyami čarno oblečani gospot pa ga ja pitao: «N6, kak sii ti kaj vidi ta maštrija?» Človik jii odgovoro, ka sa nyami dobro vidi do nye. Nato jii gospot prad-nyaga djig ano valko knigo pa nyiima valo, naj sa potpiša v nyo. Človik jii dugo ne šteo to fčiniti, zato ka jii f pamiid zeg, ka tč «gospot» ma na tri kiklč zalčni krščak, pa ja tag znao, ka ja to vrak. Nazdgnya, da ža, vido, ka sa ga ovači nadii mogao rišiti, sii ptisto ki-f sregnviiga prsta pa jii mesto svčga imčna napisao s krvjof imčni Jezoša pa Marija. Da ja vrak to vido, so ga oblateli takši čamčrjft, ka ja ta l(ičo knigo pa prii-mino miid groznof štimlajcof. Čl()vik ja pa zeg to knigo, pa da jii vido, ka jii v nyoj vnogo comprnic zapisani, jo ja nasao k plivanoši. Plivanoš ja nato napre dio pozvati sa comprnica pa jii f tamlico zapreti. Žito ottistimdg nega vač comprnic.
8.	Naopak obrnyana robača. Vačkrat sa čujii praviti, ka komandj&š namra osliplti tistoga človčka, štari ga z naopak
obrnyanof robačof prida gledat. Samo dobro mora takši paziti, ka sa na ovadi ali na zaguči, zato ka ga ovači komandjaž valko sriunoto post&vi. — Ajnok sil nikša dekla naopak oblekla ro-kafca pa tak šla gledat komandjaša, štara čudna dela znao kazati. Da žii dosta ludi bilo nazoči, jii konmndjaš kazao kokota, štiiri kokot jii žrt nasao v rčpi. Lidjč so sa tomi jako čudivali, dčkla nyin ja pa pravila, naj sii nikaj na čudivajo, ka kokot slamnato batvo m a v rčpi, pa ne žit. Kom3ndjaš ja to čuu pa sa nyoj ja popreto: «Čak, čakaj, ve ti rftko ja že postalan!» Ne jii bilo nikajsi, pa lil vidla dekla, ka valka včda tiiče prti nyoj. Zavolo tč prkazni sa jar|ka do pojasa gorpobrala, ka sa nyoj naj zmočila. Drtigi lidjč so pa ne vidli te prkazni, pa so sii zato si smijdli z diklč, štara ja kazala svojo nagoto. Deklo jii nato jako srar^ gratalo, pa ja fčasi šla domo. — Tak si ja tru čamerK komiindjdš nad diklof, štara jii ovadila nyagovo sliparijo.
9.	Sramažllva snia. Pod Lipof jii nigda bilo gostuvanyii, na štaror^ gostuvanyi ja snča ničiisa nikaj ne štčla jesti. Dr(iž-banja so nosili prad nyo sakojačkii jčdi pa so njoj ponuali, da pa zaman. Niadnii 'rana sa ne štčla taknoti. Gostjč so si po-gučdvali, ka znan žalujii sv6j lčdičan stan, pa z&to našča jčsti. Da pa ne žaluvanya, liki sramažlivost ja bila zrčk, ka sii tag niislcino držala. Pa zavolo te napotrebna sramitžlivosti jo ja tuj dosčgnola nasrača pa sramota. Vaččr sa najmrii prp^tilo, ka jii vgasno posvet, pa ja f 'iži nastala krnica. Snea ja pa zaj, da jo ja nlšča ne vido, hitro zgrabila žAloš masa pa ja jela. Maso ja pa bilo žilavo, pa ga ja dugo ne mogla razgri'zti. Zela jii zdto noš, kaj jR na dvOja vrezala pa tag laži požrla. Pa ka sa zgodilo? Kag ja z čstrin nožom pr vtistaj rezala, ja valkoj ni-gloči ne samo miiso, liki tuj spodanyo lampo odrezala. Nastao ja nato takši jčč, ka so gostjč fčasi šli narazno, pa jii gostii-vanya kfmac jamalo.
10.	„Da do loška y rušlca zrttii ..." Na Bojnačkon ja živo 6ča, štara m{jo tri čiiri 'pa adnoga sinti. Jako jii ltibo čari, bola pa šča sinu, zato ka ja un jadini buu. Valka žalost ja dosčgnola očo, d& ja sim m6gao iti g vojakon. Britka skuzč ja točo za-nyaga, pa sinovi ja tuj ne jako tčkno vojački kruj. Komaj ja
čakao svčtka, kaj na nikalko dni šo dom6 k svčjiimi 6či pa k sistran. Vasiiluu sa oča, da ja vido sin(i vojačkoj opravi, ten včk.ša ja pa bila nySgova žilost, di sa sin nazij otpravlao. Stavlao ga jii doma pa sit britko jokao. Da jii to vidla sregnya či, kii jii bila stira 18 let, jii privila brati: «Lubi moj brit, ostani ti doma, pan ja šli mesto tiibč g vojikonb Brit nyoj jii nato odgčvoro: draga sSstra, tažak ja vojački stan, cilo mani, ka k6nya min!» Samo ka sii diklina ne dala pragovoriti. Vlasč sii fčisi dala dolzrezati, sa oblekla bratovo vojičko opravo pa jii šla g vojikon. V začčtki nyoj ji jiko tiško šlč, pa so si ži vojicja zičali pogučivati: «Kak ji ritko to, ka ja tč vojik prat svčtki ži skčro si dobro razmo, zij nyiimi pa si tak trdo pa niiprilično ida. Da pa tč ne dugo trpelo. Dekla si f kratkon čisi si navidila pa tag vrla bila, ka si sžn dobro vidlo do nyč, pa ja šča zvezda dobila. To pa, ča una diklina, sii niadan nanč mislo ne. Da jii pratiklo leto dni, sa diklina ajnog zazabila pa spevala: «Di do lčškii grtiškii zrčlii, te ži jiz vilsčla bon . . .» To jii pa posltišao kapitan pa sii fčisi zičao misliti, ka namrit dččko biti, ki to spevlii. Dig jii zato sa vojikii priigliijUviti. Pr torn priigliljuvanyi so pa nijšli, ka jii tč vrli pa lepi vojag diklina, štiira šil kapitini tak povidla pa dopidnola, ka si jo jii zet> za žino.
11. Ralncansld grdt. V davnon čdsi — tak prpovidavlo stari lidjč — jii rakičanski grčv vačkrit koli ponoči mčgiio po-begnoti z grada, tak strišna dela so sil tar^ godila. Skčro siko noč ob idiinijstoj vori jii nastao valki ropot, za ropoton sii pa sili kaj grčznoga skazalo. Grčf jii ne znio, kaj činuu. Nazagnyii jii zvedo, ka včsi jč an jiko pobožiin člčvik. Tčga človčka jii pozvalo v grat pa ga za b6žovčlo prčso, naj kčnči tri noči spi tan. Sirm&k jii prvčlo pa jii 6st^o v gradi pr grofi. Vaččr sta si grčf pa sirmag dugo pogučivala pa čakala, ka dii sil godilo. Koli dasčta voril sta šla f pčstillii. Da sta zmolila viiččrnil molitvi, ji fčasi nistao valki ropot. Po ropoti sta sa pa pokazali dve grdivi laloki: adna ocgčra f 'iži, drfiga pa ocpodi. Sirmik jii natč atag zdijno: «Gčspodnii Boži, vč naj pa liijko z mčšin strij zamiiš!» Na tč riči sta laloki priiminoli. Na drdgo noč s& pa prkizag mččiin, valki člfivik, štiirii vnčgo nožof prniiso pa jii
djiy nasto. Sirmak jii pa zdaj no: «G6spodnii B6ža, ve pa či naj ščeš skončati, jii adan nož zadosta!» Na tč riči jii pramino človig z noži vret. Tretjo noč jii pa nastao tag valki ropot, ka sta oba, sirmak pa grof, sa driivčniva gratala. Da ja pa ropot mino, sii začtilo jako milo jokanyii. Sirmak ja zaj pitao: «Ci si b6ža stvorjenya, povč nama, ka žiilešU Nato sta dobila odgovor: «V tor\ gradi so peniizi sranyani, Stari peniizi so po krvlci doblani. Tč penfiza morata miit sirmaka razdiliti!» Na drfigi dčn ja grov ddg celi grat spraglčdnoti, pa so te najšli f pivnici vnožino peniis. Te penaza jii grof razdelo sirmakon, pa jii te mčr moo v gridi.
12.	Mrtvim mdru mir dati. F pčlajnskoj krčmi so sideli nikši mčški kasno vnoči pa so sii vadlali, štarij buu tak kuriižan, kaj šo na pokopališčii, paj prniiso z groba kriš. Nikši Polajnčar sii podao, ka riikši un to napravi, či an akov vina na piti plačajo. Sen sii jii to dopalo, zato jii vadlanyii sklanyano bilo. P6-lajnčar jii šo f kmičnoj noči na pokopališčii pa lil prniiso za 'n čctsiik kriš f krčmo. Si so ga falili pa praznili kupica na nya-govo kuražo. Un jii pa čiduža bolit bledi gračivao; obdajao ga jii str&j, kag čij napre zn&o, ka sii ma ž nyin zgoditi. Koli ponoči jii nasao kriš niizaj. Da jii do grčba prišao, sii dolpoklakno, kaj tag laži kriš niiz&j v ltiknyo popičo. Samo ka jii valkoj krnici ne vido, pa jii kriš na šorc djio pa ga šorcon vrčt porino v ziimlo. Zato ga ja pa šorc niizaj vlekao, da jii štčo gorstdnoti. Polajnčar jii zaj mislo, ka ga pokojni v grob vlčča, pa sii tak priistrašo, ka jii fčasi dtišo p (isto.
13.	Malinčka graha. Polak Miihniic jč nikša graha, štara grabč sii lidje viiččr, da sii količkaj zamrači, pazlivo ogibliijo. Vnogoga človeka žii obišao škrap, takša prkazni jii vido pr toj grabi. Časi nastanil v nyoj valka svetlost, štiira svčtlost trpi nikiilko magnyiiny pa te pramine. Vačkrdt jii viditi tri plantava zafca, ka sii okoli te grabč naginyajo, So pa ttij takši, ka so čtili cir^kanyii, da so kra te grabč mimo šli. Sa ta dela sii pa godijo zato, ka jii pržj na toni mčsti nikši kmad za vrajžii pe-nazft dig cigao dčlati. To sa pa zgodilo atak: — Te kmat ja moo anoga ndrčastoga stričaka, ka nyama svinyč p&sao. Da ja
■in- 10 "i"
ajnok tč nčrčiik narriujti prignan svinye na pašo, jii najšao lip6 oblččiinoga «gospodi'čas, ka jii na ponyavi penazii sišuu. Nčrčiik jii šo k nyami pa ga pitao: «Ka pa ti to talko peniiza ma?! Pa miini nikaj nii dž.?» Gospodič nyiimii nato tuj tag 116r čas to odgovora: «Ma, ma pa taj da, či ti šo manof matat pa mii vržtiš!» Nato jii norčiik pluno na rokč : «Bok mi riiko pomagaj!» pa jii pri j ar) gospodiča pa ga nakla fčasno. Gospodič, ka jii nt> buu drugo kag vrak, ja te pC*niizii sa tam povrgao pa priimino. Norčiik jii pa bežao po taligii pa jii s taligami palao domo peniiza. Da so ga doma pitali, ge jii to zeg, jii pravo; «Ja, tan na paši buu an lčpi gospodič; ja šč> nyim matat, pa mii te to d&o.» Domači so začnoli čteti peniizii, norčiik jii pa šo niizaj s taligami pa jii ščii idnok prlpalo. Za tč vrajžii peniizii jii te kmad ddo cigiio pa črep rčditi. F tistoj grabi, ge so to delali, so sii prkažiivala čudna dela. Zato sa pa lidjč tč grabč ščii gnyazden radi ogiblo.
14. Praminoči Ižalcofčar. V Ižiikofci jii ne davno živo am pozojiir^ kmat, V6jkivič po imčni, štiiri si jii po grešnoj poti spravlao bogastvo. Te človik, kaj vekšo sračo moo pr živini, jii božajnstvo srano f štalo. Zavolo toga jii moo tak lepo pa močno živino, ka nyoj jii f celoj okroglmi ne bilo para. Kobila so saščrom prvo prčmijo dobila pa so tak krotka bilč, ka jii kočiši nigdar ne trbelo biča pa ne držanic. Sračiin jii buu tč kmad do konca svojiiga zivlenya, ten niisriičneši jii pa postag po smrti, štiira ga jii ndglo pa niipripravno pozvala s toga sveta. Zav61o svojiiga grešnoga živlenya jii ne najšao pokoja v grobi. Ži fčasi na kiirmini, da jii ldpiic šo po vino f pivnico, ja nijšao tčga praminočiiga, ka jii poliik lagva na gantaraj sedo. Dii so pa kiirmmo opravili, ga jii pa snča varala skos okna, ka jii na jiignyčdi f kojnskoj tiirbi viso pa sa 'ujckao. Zaten jii pa prišiio dom6 skčro sako nOč, jii časag kobila pa nyiim polagao do po-noči. Čii štč takšiiga 'ipa f štalo prišag, jii praminfiči klifo iili štrigao pčgnao v nyaga. Domači so viilkon strai bili pa so dali na mašo za pokčjnoga. Plivanoš jii sltfžo mašo, samo ka da jii šteo podigavati, te nyiimi jii oštija zgorela, pa ga jii obišao takši strij, ka jii mčgao pobegnoti s cerkvi. Priimindči jii pa ščii diigo čdo domo časat kobilii pa nyim polagat.
•'It' II lic-
15.	Boltinski dvbrski. V Boltinci jii živo an dvorski, štari jii svčjiiga psa bolii liibo, kak sa drtigo. Kamaštč jii š6, toga psa sit sal i saov zey. 'Rano nyiimi jii tudi takšo davao, kag jii un san jo. Ci so pa sirmacjii miid obedon k nyami prišli, jii jii otposlao z mi-mranyom pa briiz almoštva. Da nyiimii pa pas po-gino, ga jii pidentar mogao f ptiqgradi zakopati pa nyiimi na grop kriš postaviti. Zavolo toga bftžnoga dela ga jii dosčgnola boža r6ka. Sako nfič, da sii dollčgao, jii prišao an žiirčči pas pa jii so odivalo ž nyaga potčgno. Dvčrski sit tč prkazni tak spriistrašo, ka jii strae d6bo pa na smrtjč zbatiižgo. Buu jii na valkoj mantri, pa sii dugo ne mogao s toga sveta 16čiti: nyagof n\gdašnyi ltibliinac ga ja pa obiskao sako nčč pa jii potčgno odivalo ž*nyaga.
16.	Car&nsoski hnt\t. F Čaransofci jii živo aq kmat, štara pr dilitvi sciganivao sv6jo bratjo, pa sii tak po krvici zasvojo nikša peniizii. Za te krvičnij peniiz volo nyiimi jii dtišnavest ne dala mira, liki ga jii zmžron nadigavala, naj poravmi krvico. Un jii pa to ne fčino. Daj potišao diišnovest, jii dao poliig vesi ar^ kriš postaviti, na štiiri kriš jii pa ne bratjino, liki svojii ime ddo fsečti. Križ žii gorpostavliini buu, pa jii Čiiransofčar mislo, ka dji mer moo. Samo ka sii jii fkano. Da jii plivanoš prišag križ blagoslavlat, jii prilitto an ftič pa lii začno spevati: «To m6 kriš, ne tvo! To mč kriš, ne tv6!» Pa sletkar, kiilkoštekrat jii š6 tč kmat p61Sk križa, sali jii čuu glas: «T6 mč kriš, ne tv6!»
17.	Krčmdr f jAildk) oddgndni. Pr Kapiili sta dva tiisara ruž' delala na kapelico pa sta ano zajtro zagladnola, ka dvii gospoda, štiiriva sta mela ziilenii krščakii, žiineta krčmara na ldnci. Krčmir jii buu viditi pijan, pa jii li mogao iti z gospO-doma. Tasara sta mislila, ka ga vozo žančjo, zato sta sit paščila g zajtrki, kaj riikši zvedila, ka jii zakrivo. Da sta f krčmo prišla, sta najšla krčmarico, ka jii jako j6kala. Tiisar nyoj jii pr&vo: «Vč babii stii tak norii, ka fčasi jočiitii, či vam možč odžiinčjo. Ve že pridii niizaj!» Krčmarica nyima jii nato pravila, ka so nyoj moža ne odiignali, liki jii mru priid nikiilkimi minotami, pa nyima ga jii šla kazat. Da sta tasara vidla, ka jii krčmar
resam mrtUf, sta sii jako prastrašila, zato ka sta fčasi znala, ka so ga vražje f pakag odiignali, kak sta onyeva tč vidla. — Tč krčmir ja, prij vod6 rit mešgg miid vino pa zvtin toga ja po svčtkaj s plčsom pa z igrof lidi vabo f krčmo, da so te f cčrkiif pa s cčrkvi šli. Zavolo te greof ja odiignani f pakag.
18.	Uakos/ci bogatile. V Ižakofci ja živo ai| krnit, štari sa jako zvišavjtg svojim bogastvon. Vačkrat ja rat pravo f krčmi, ka talko peniis mi, ka ponyi liijko v Boltinca prida, či so rivno Boltinci vač p6 vorii h6da daliič od Ižakovac. Pa t6 bogistvo, štiirin sii tag zvišivčig, ga ji jiko znorilo. Š6 ja ndjmra pa jii zakopao peniizii v ogradi, žito ka sii bojao, či nyami ja što fkridna. Zateij ga jii pa posekao takši batak, ka ja zgubo poglčt. Zavolo tč nisrača jii ne mogag pokazati, gč jii zikopao peniiza, znamiinya jii pa tiij nikšiiga ne djao. Domači so nato celi ograt mogli prakipati, da jii pa zamam buu vas trtit. Pcnas so ne najšli. Tag ja postao sirmak na stara dni tč nigdasnyi bogitiic.
19.	Kriš na blstrckom poli. Na Bistrici jii nlgda živo kmat, štaroga so c6mprnica privač sovražila. D6sta so nyami zadevala nč samo vnčči, liki šča vignye. Pa dašte ja šo f Ča-ransofea, na velkoj cesti so ga sali zgrabila pa so ga tag zmantrala, ka ja skčro ne mogao dala iti. Valkoj navoli ja buu te človik, pa sa inači ne mogao otsloboditi, ka ja križ dio postaviti na tistom mesti, ge so ga comprnica najvačkrad vmar-jaia. Te kriš ašča gnyizden stoji na bistrčkom poli.
20.	Posliinyana prbsnya. V Rakičani j a živo an skopi kmat, štara privač slap strOšag davao mlacon. Am mlatac ga ja za toga vMo jako praklinyao, pa nS moo nikša vola mlatiti. Da ja ajnog vert na gfimlo prišao, ja najšag toga mlaca, ka ja lažao. Krnita so obliteli čamčrjii, pa jii kuno mlaca: «Daj rako strfila vdarila f tabe, zakaj ni mlatiš!» Mlatac pa: «Daj li gr6n fčasno f tabe, f takšaga skopca, ka nas taktnipiš!« Ne ja trbelo dugo čakati, pa so sa nyima žale spunila. Zavrgao sii najmra cilo mali oblak, pa la vdaro ž nyaga gron, štiira bujo včrta pa mlaca.
21.	Sojanica. (Jloveki sa osčdi cčlo nyagovo živlenyii, da sa na sv6t rodi. Osodijo nyami pa sojanica, štara so tri. Adni
pravijo, ka prva sodi mladost, drtiga zikonsko zivlenya, trčtja pa starost; drtigi pa pravijo, ka adna sodi vaselo pa sračno živlenyii, adna žalostno pa niisračno, adna pa sodi smrt. Ta zagnya ja sali belo oblečana, 6jvi dve sta pa oblečanivi ordtiča, plavo, ali kag ži sodita. — Stara slovanska navada ja to, ka na-sto položijo vino, pogača pa kolač krua, di\ sa deta rodi. Tč pa delajo ztito, ka so sojanica mad rojstvon za stolon, pa či boia opklajnni sto najdajo, bola sračno zivlfinyii te sodijo dit^ti, štiiro sii na svčt rodi.
22.	Ka ja komi osdjano, sii mora zgoditi. Ajnčk sii nikši človik jako paščo prti M(iri pa si žil pojdočki slačo robačo, kaj ša 'itre kopao. Da žii do vode prišao pa šteo v nyo skočiti, ja zAčuu glas: «Vora prida, pa človeka vač nada!» Te čudar^ gldz ga ja zadržao, ka ja ne skočo notri vodo, liki ja na bregi ostao pa si začao pramišlavati, kaj donok tč pomenilo. Kag ja tak st<k> pa si priimišlavao, ja začuu za'n čisag znova: «Vorapridii, pa človčka viič nadii!» Ne ja vido nindri n'lkoga, zato ga ja obišiio škrap, pa sa ne viipao kopati, liki sii nazaj oblekao pa si ja seo dol polag vode. Zaj sii začiilo tratfč: «V6ra jii prišla, pa človeka vač nada!» Komaj sa tč začtilo, pa sa la vrgla mila ribica vo z vodč, štara ribica jii človeka malo poškropila, pa ja najnčk mrtiiv gratao. — To nyanui bilč osojiino.
23.	Vrdk. Što na vorja, či je vrak, naj ida pftad boltin-skoga gazdo. Te človig da nyami znao povedati, ka jč vrak, zato ka ga ja un najšag pa si ja ttij strpo sadiin svoji. — Sč ja ndjmra ajnok kasno vnoči z Gančan, pa da ja ravar^ Kojn-ščaka prišao, ja začuu, ka sa v grabi nikaj jčča. Gazda ja mislo, ka ja znai\ kakša sajha deta odvrgla, pa jii šč iskat. Najšao ja resan nikaj takšaga, kag ja miilo deta, samo ka ja f krnici ne vido, ka je. Zeg ja jii zato gor pa jii ja štčo nasti domč. Komaj ja prišlo na nikalko stopajof, pa ga ža «deta>> škrabnolo na obrazi; da jii pa malo dala prišao, ga ja zgrabilč za gutana pa ga ja štelo grliti. «Oho, te si tč ti, ta '(idi!-> jii zakričao gazda pa ga ja fčasno niizaj v gn\bo. Natč jii pa nastao takši viher, ka ja gi\zdo viijška vnas^o pa ga doma pot prag vi-gao. — Te človik jii prle jako rat priiklinyao, zaj nyama pa tč vač nf' na misli.
24. Vrak penaza mala. Na Malinci ja ne davno živo nikši mlinar, Lčšnyiik po imeni, na štiiroga mlin ja vrak odo penaza mlet. To sa pa zgddilo itak: Te mlinar sa k šegi zeo, ka ja mlin siki vaččr ob davatij stavo pa posved v nyin vgčiso, pa te šo domo spat. Ižo j a pa ne moo dalač od mlina, tak ka j a gzdomi liijko vido, ki sa pr mlini godi. Da jii an viiččr pa dom6 prišao pa sii navačerjao, sa legao na postijo. Ne ja iažao nikajsi, pa la vtirjio, ka sa v nyagovom mlini svčti, pa mlin idii. T6 sa nyama privač čalarno vldlo, žito ja stino pa š6 glčdat. Da ja do mlina prišao, jii dvari samo mijcko otrzno, pa tak lukao, ka sa v nj'iii godi Pa ki\ jii vido? Vrak ja stio ocgora na podi pa jii v grot sipivao arjava dvajščici; ocpodi ža pa sa posoda puna bila z liiščečimi dvojčicami. Mlinara jii valki straj obišao, pa ja ne viipao iti notri v mlin, samo jii skričao prti vragovi: «Tak ka bo kaj mčričnoga!» Nato jii šo domo, pada jii na drfigi dčn v mlin prišao, ja najšao am pun cickčran vagan lepij svčtlij dvajščic. To nyiimi jii nahdo vrag za merično.
25. Vrak na boltinskom pašni/rt. Ašča ne davno, ka sa na boltinskom pašniki lidara skazao vriik. Buu ja sili lipo oblečani pa ji moo ziilčni krščak. — Ajnok ja nikši Malinčar viiččr kasno š6 z Boltinac pa ga jii najšao na tčm pašniki, ka ja zobmi bo-rojčiir^ grm vo mikao pa prek siibč mitao. Miilinčara jii prič ne bilo straj, liki da njiimii vrag začao kimati pa ga zviti, kaj sa šo ž nyim matat, te ga jii obišao takši škrap, ka jii krščag z glivii zgrabo pa tag bežao domo. Tč nore nori sa jii tag zbojag vraga, ka ja tri dni ne mogao reči spriigovoriti.
Nikši Boltinčar, Deočac, ga jii pa ozdalač ovarao ravno na tom pašniki, ka jii peniiza sišuu na ponyavi. Tč člčvig ža pa vičkrit čuu priviti, ka či nyami što takššiga 'ipa blagosl6v-lžlno čislo vrža na ponyavo, te vrak. pramine pa si penaza tam povi-ži. Napre ja z eg žito iin tiij blagoslovliino čislo pa jii potuu šfitao bliža k ponyivi. Vrag ga ne zčy prič f pamiit, dii nyama ži čislo na ponyavo liičo. Da ji pa čislo cilo nakraj ponyava spadnolo, ja vrak ne pramino, liki ja vilo Boltinčari, naj si s tistoga kraja ponyavii penaza fkub zgrina, pa naj ida ž nyimi. Boltinčari sa pa to pramalo vidlo, zato ja posili vač grano na svoj kup. Da ja vrak to vido, so ga obliiteli čamčrja, pa ja
Boltiričara dobro fčasno po za taroki : «To rako maš, či si tag jako parovan!» Nato ja vrak pramino pa sa penazii tam po-vrgao.
26.	»S'to pralclinya. Nikša Polajnčarka jii nabrala valko brčma trava. Da si jii na glavo zdigavala, jii kunola: 4Ta pa ritko vrak, ka si tag žmatno!« Bremii nyoj ja nato ne ostalo na glavi, liki jii spadnolo dol. Žansko so oblateli čiimčrja, pa jii ščii bčla kunola, da sa drgoč zdig&vala na glavo. Zato nyoj ja pa brema zaj pali spadnolo z glavč. Nato sa zglčdnola nazaj pa ja vidla, ka vrAk stoji za nyof. Tag jii buu valki kag 12 let star dičak, pa sii tag na staro smijio kak stari dediik. Da ga jii Pdlajnčarka zaglčdnola, ja pravila: «Ja, žito te jas namršin djati na glav6 bremana, ka si ti tti! No, zaj mi pa te naj sam Bok pomdga!» Nato sa lajko djala bremii na glavo, pa nyoj jii vač ne spadnolo dčl.
27.	Kondpla. Nigda sveta ja prišla ana mati gledat konopla, či so ži zrelii. KonoplS so ščii jako zalčno bilč, zato ja atag zdihavala: «Daj, g6spodna Boža, kaj konči po te konopeo postalo zrčli, kaj 'itre spravila deci obleko pa jii pošilala f cčrkiif!® Bok nyoj jii posluno prošnyo, pa jii p6 konopčg fčasi postalo zreli. Ottistimao sii zaj sako leto adna konopla ži dozčrijo, da so ščii drtiga ziifsama zalenii.
28.	Lhslvicd. Lidjč saščron vorjiijo, ka lastvicii na zimo f toplii krajii odliitijo. Niksi boltinski možicjii pa inači prpovi-davlo. Te najmra privijo, ka lastvica vzimi spijo v6tlon drčvji. — Prad ništarnin leton ja praj vač Boltinčarof odilo f Kobil-jajnsko goščo po drva. Posekali so an valki rast, Starši na srdini včtag buu. Da so ga ražžagali, so najšli v nyan vnožino zmr-žnyanij ldstvic, štšira so — kag uni pravijo — tan štela pra-spkti zim6.
29.	Zuhaj pxz za zdfcom biži? Zaviic sa praj nigda sveta črevla dio dčlati pr psovi, pa da so ži zafsama gotovi bili, jii jii prišiio kušat, či do nyami dobri. Črevli so nyami ravno prav bili. Da ja jii pa ži na nogaj moo, ja ne pitao, ka dii dužšin,
liki jii skččo ž nyimi. Pas pa, da jii vido to valko niizaf&lnost, sii zbrcno za zafcon, pa ga ščii gnyazden nag&nya.
30.	Sviti Ldvranc pa vogrshi Slovanci. Vogrski Slovanci so inda radi odili na božo pot k Svčtomi Lovriinci jia Štajarsko. Zaj pa nedo vač, zato ka so jii Štajarci ajnok šteli oslipiti. — Zgodilo sa najmrii, ka so Štajarci dali popravlati podobo sve-toga Lovriinca, štiira ža jako zamazana bila. Zdvolo toga ja svčca ne bilo v oltari, naši romarja so sii pa raviio prbližavali prti cčrkvi. Štajarci so zaj valkoj zadrgi bili pa so lntro najali anoga človeka pa ga postavili v olt&r mesto svčtoga Lčvranca. Romarja pa, da so prišli f cčrkef pa so p61iik navada na oltar pa tudi «svčci» na nogč znadevali gorčča sveča, so si prad olt&r poklaknoli pa molili. Pa ka sii zaj zgodilo? «Svčti Lovrancs, štiiroga so svečii žčžgalii, jii skččo dol z oltara pa bežgg vb s cčrkvi. To jii našii romarii tak spuntalo pa spraplašilo, ka so povrgli cčrkef, pa ottistimdo vač naščiijo iti k Svčtomi Lovriinci na božo pot.
31.	Varžencarja, Od Varženčarof sii prpovidavlii vnogo smešnoga. Tak:
Ajnok nyin jii kanžfir1 odbežao f 'ajdino, pa so ne znali, kag bi ga spravili vo ž nyč. An lapac ga ja šteo z bičon zgo-nlti vo, pa so nyami t6 ne dopustili, zato ka so sii bojali, či nyin dosta 'ajdina dol spoklači. Nazagnyii jii valo župan, naj Stirja moški nasejo tčga lapca na 'non stoli, pa naj tag goni vo kanžora. T6 so tuj fčinili. Tag ja lapac, istina, batva 'ajdina ne poklačo, ten vač so ja pa spošamlali štlrja mčški, štari so ga našli.
Nikši VaržSnčar sii pa ajnčk pillar) k Svčtomi Križi, ge jii fčrma bila. Tomi sii pa prpatilo, ka ja š5of palao kovočko štiira ja na kolSslini sidela. Varženčar ja to ne znko, pa sa šagavo tirao k Svčtomi Križi. Da sa do cčrkvi pripalo, so zdčali pokati mož&rjii. Kovočka sii nato prastrašila pa jii zliitela s kolaslina. Da ja lustvo to vidlo, sa jako smijalo. Varženčara jii pa sram bilo, pa so si pogučavali: «N6, toga nan jii šča pa trbelo! Zaj da ščii to nad nami, ka smo kovočko prpalali k fčrmi!»
1 Prašič.
it>- 17 •■]■•
Ajnfik ja pa prplavala krvaica po M(iri, pa jo ja v6da rdvno ravan Varžeja na breg vrgla. Nikši Varženčar ja t6 vido pa ja bežao dom5 pravit, ka ja takša stvar prplavala k nyin, ka dvS glave ma. Varženčarja so ot strda zčli ptikša pa so b&-žali k Mtiri. Tan so ozdalač strelali t6 čudno stvar, pa da so jo s& spriistrčlali, so jo šli bliža glčdat. Da so vldli, ka sa k&ša ž nyč sipala, so si začali pogučavati: «Prašmantana žival, k6-liko jajac imd! Ča ja n&bi bili zakldli, bi nam tčliko mladih znakotila, ka bi nas fsa pojadia!«
Ajnok so sa pa k nikšami gošččnyi spravlali Varžgnčarja paj radi z Graca mčli začimbo. Napragli so zato kobila pa so ua paiaii v Gradac. Gradac ja pa d&lač od Varžeja, pa so prvi den ne mogli ta priti, ka ja ja prič ndč najšla. Šli so zato nazaj domO spit pa so sa na drtfgi dčn palali nazdj. Na drtigi dčn so tuj ne prišli v Gradac, zato so pa šli domo spat. Na trčtji dčn so sa te spotili, ka rakši tag nigdar na pridajo v Grddac, či do na n6č sali domo šli. Najboša da zato, či do tam priinočivali, ge ja noč najda. Tak so tuj fčinili pa so si v nikšoj nčnškoj viisnlci lagli k počinki. Samo ka prič, kak so zdspali, ja ja obišao strdj, či rakši zajtra, da stanajo, nado znali, f štari krdj bi sa mogli palati. Dugo so si pramišldvali, kaj napravili. Nazagnya ja ja opoto župan, štari nyin ja pravo, ka do sa f tisti kraj palali, f štari kraj ja na kolaj rut obrnyani. Kola so najmra tag nadli, kak so sa prpalali. T5 ja pa čuu an Nč-mac pa ja šo, da so Varženčarja zaspali, pa nyin ja kola tak obrno, ka ja rut prti Varžeji stdo. Da so Varženčarja stanoli, so sii tantd paldli, kama ja rud buu obrnyani. Palali so sa celi dčn, pa da so vaččr svoja cerkvi toran zagladnoli, ja ja obišla v^lka radost. Mislili so ndjmra, ka do ži skdro v Graci. Ali kag valko ja bilo nytivo čudivanya, da so sa mesto Grdca prpalali — Varži!
Varženčarja tak majo toran zozidani, ka štoštč lajko do voža prida pa zvoni. Ano n6č so sa plivanošova krava pasla pr cčrkvi pa so tuj pot toram prišla, ge visijo voža zvonof. Krkva so sa 'apila voža žvččiti, zvonovja so pa mat ter\ klSnckali. T6 klanckanya ja Varženčara pradrimilo, pa so bežali na (vulica, zato ka so mislili, ka ja zndr^ ge čgan. Da so pa do cčrkvi prbčžali, sč nžijšli, ka so krava zvonila . . .
Imanitna so tuj varžčnska sanya. Varženčarjiij si nijmra ridi takša sanya spravili, štaraj valki glas mčla. Zato na tč dnčvii mčra sakši kmad gnati na-s&nya nikalko živina, či ža te kodaji iili ne. Tak sa zgodilo, ka sta ajnog dva Bratončara na varženskon sinyi ]>itala anoga krnita: «Kalko ct'na mi ta. krava?« Varženčar nyima pa odgovori: «Tčta jii pač ni kodiju, tamvač ona, katira ja dčma».
32.	Dobro znd nenški. Ajnok sta dvži litar&na šla na pro-šččnya k nenškoj Svčtoj Ani. Adiin sa jiva jii 'valo, ka zni dčbro nenški, pa ja nagučiv^o toga drtigoga, kaj šla prčdgo posUišat. To sta tuj fčinila. Da jii pa plivanoš na prčdganico prišao pa začno svčj govor: «Heilige Mutter Ana!» jii litaran, štara «znio» nenški, pravo svojiimi pajdaši: «Čujaš! To pravi tč predgar: «Zgn\bita tčva litarana!» Nato sta sii obi najnok nazij obrnola pa sta bežala vo s cerkvi. Nčmci so mislili, ka jii voni ogan, pa so sa tuj paščili za nyima. Litarana pa, da sta vidla, ka Nemci za nyima ido, sta resam mislila, ka jiva šččjo zgrabiti, zato sta, kag je štari mogag, bežala prti domi. Nigdir sta vač ne viipala iti na prošččnya k nčnškoj Svčtoj Ani. Nčmci pa ščii gnyazden navejo, zakaj sta odbežala.
33.	Lipufcarja pa prvi picilclin. Nikši liposki žnyaci so pšanico žnyali polag včlkii cistč pa so ajnok samo zagladnoli, ka sii ozdalač nikak na piciklini pala prti nyin. Lipofčarjii so šča piciklina nigdar ne vidli pa tuj ne čiili praviti čdnyiiga, zato so ga ano malo glčdali, pa da so vidli, ka či duža bola prti nyin Ida, so zmatali kosč pa srpč f pšanico, pa kag ja štari mog^o, jii bežao ves pa krič^g, ka sa po namilti vrag včzi.
3i. „Lačan nič pa zidam, pač." Dva Štajarca sta ajnok mlitila v Dokležovji. Da sta ži sa zmlatila, pa jii trbčlo vejati, sta pitala adan ovoga: «Pja, ali vež vijačkat'?» ««Jas ni!»» ja buu čdgovor. «Kaj pa ti veš?» ««JSs ttidi ni!»» «Te pa lč h6-diva!» Nato sta si tim povrgla pa odbežala, zato ka jiva ja niidan ne znig «vijičkat».
AjnOk ja pa prlšag an Štijarac na dčlo k nikšami Prek-marci, ge jii vač tažakov bild. Di so sa g zajtrki spravlali, so
■■li. 19 n..
prRt Štajarca pozdbič n6 djali žlica. Štajarac ja malo čakao pa sa mi si o, ka zniin zamajo f pdmat pa nyami dajo žlico. Da ža vido, ka zaman čaka, ja prčso: «Šliso!» Prekmarci so pa to ne razmili. Mislili so, ka ja Štajarac prabrani stroškon, pa sii nyiimi nit vidi 'rana, štara ja na-sto bila prnašana. Reč «šliso» so pa tag zarazmili, ka so ži drtigi tažacja šli (šli so) na delo, pa ja zato un sili, kaj 'itre jčli pa te ttij šli na delo. Prekmarci so sa resam paščili jesti, Štajarac ja pa li proso «šliso». Da so sa Prekmarci najeli, so pravili: «No, te pa li odmo mi tudi, či so ži drtigi šll!» Tag ja mogao sirmak Štajarac lačan iti na delo.
35.	Cigani pa farar. Ajnok ja šo cigan kra fararova1 'iža. Farar ja ravno krfčao pa zvio: «Cigan!» Cigan ja šo k nyami pa ga ja pitao: «Tu sai^ ga, ka ga šččta z manof?» Farar nyama odgovoro, ka ja ne nyaga zvdo, liki psa, štiiroma «Cigan » imč. Cigdn ja nato nikaj ne pravo, liki ja šo domo pa sa spravo dvi psa: adnomi ja dig imč «Fa», drfigomi pa «Rar», pa da ja farar kril nySgova 'iža šo, ja kričao: «Fa», «Rar!» Fkrar ja mislo, ka ga cigan zovč, zato ja šo k nyami pa ga pitao, ka žalč. Cigan nyiima odgovoro: «Ve sar^ ga ne vaz zvdo! J&z ga man dva psa: adnomi ga ja imč «Fa», drttgomi ga ja pa imč «Rar»; tčva psa san zv<io». Farar ja spravido, ka ga ja cigdn na rašato postavo, zdto sii obrno pa ja s povišnyanin noson šo domč.
36.	„ Sviti" farar. F Puconci ja živo nigda firar, štiiri ja pcVfsoj sili štčo, kaj ga lidjč za svčtoga držali. T6 ja pa tkk štčo dosčgnoti, ka ja začno čuda dčlati. Tag ja ano nadelo, da ja šo prčdgat, valo lapci, naj biki f sosidof 6vaz zgoni Lapac ja to fčino. Farar pa, da ja prišao na predganico pa povedao par reči, ja najnog začno: «Iksi, 6ksi, bik ja f sosidovon ofsi! Či mi to na vorgyata, ita glčdatb Farnicja so nato povrgli molitvarnico pa so šli lovid biki, štara resan f sosidovon 6fsi buu. Ta prva «čtida» sa farari posračila, pa so si ži farnicja začali pogučavati: «Gya, niiš farar so pa sveti, ka uni skos stinč vidijo!«
1 „fiirar" pomeni litar&jnskoga popa.
Na drflgo nadelo jii pa vilo farar lapci: «Gyoži, ti zimi anoga beloga goloba, ga odnasi v inolitvarnico pa ga tan za oltarom pod rašiito dani, pa darii bon gyi svčtoga diia na pomoč zvig, te ga pistiš, ka da v molitvarnici letagb Lapiic ga ja bogag. Di ja firar zaten na prčdganico prišag, ja šagivo glčdag po molitvarnici, štiira jii zavčlo nyagova «svčtosti» puna bila po-sltišavcof. Pokčsnič ja žično z;ito svoj govor: «Pridi dtij svčti, pa rasveti nišo pamat!» Di ja to povčdgg, jii glčdgg prti oltari pa čikag «svčtoga diia». Dugo ga ja ne bilo, žito ga ščii idnog zazovč: «Pridi duj sveti, pa rasveti našo pamat!» Nato ja pa skččo ta Gyoži od oltara pa skričag: «Gyi, da ga jii mačka pogyela!!»
37.	Z\dof pa Icinkt. Židof sii ajnok tožo f krčmi, ka nyami krd dosta kvara dčla na sčnožati. To ja čuu ar^ kmat pa nyamii valo, naj pčt litrov vina plača, te un pove vrastvo, ka krd vač nigdar nada rčv^g na nyagovoj sčnožati. Židof ja plačag vino, pa di so ja spili, nyamii valo kmat: «Ci šččš, ka krt taj naj vač škoda dčl^g na sčnožati, jo m6raš odati«. Židof sa sa griz^g od čamčrof, da pa drttgo nč vupag praviti: «H(i, vi stba vo z vora čhidni!»
38.	Cigdm pa vojak. Cigam pa vojak sta ajnog vnogo peniis nijšla, pa sta ne znala, kag bi si ja razdelila. Nazagnya sta napravila tikšo pogodbo, ka štiri jiva včkšo laž zmisli, ti-stoga do te penazi. Cigan ja fčasi začno: «Hu, moj 6ča ga jii takši bogatin, ka ga ma sto konydf pa dvesto tincof pa sa ga včzi ž nyimi kag grčf». Vojak nyamii nato pravo: «To bi znalo biti!» Zij jii pa cigan vilo vojiki: «N6, zaj ga laži ti!» Vojik: «M6j čča ja pa buu sirmak, pa nS moo drfigo, samo adno staro kobilo, štara jii idno leto skotila žarbč, drtigo lčto pa cigana«. Cigin na t6: «H(i, to ga ja vrijža laš!» Tag ja cigan sam po-trdo, ka ja vojak lilg^g, žito so si pčnazi nyagovi bili; cigin ja pa ni krijcara ne dobo.
39.	Otprdvlavya sičof. Ajnok ja prišao mali Tokar s krčmč pa jii najšiig zano, ka jii jiko navolna bila. Pitag jo ja zato, ki nyoj jč, ka tag namilo jači. Žana nyamii pravila, ka so sa
•ill- 21 -in-
nyoj seči spravili v glavo pa jo nazgovorno trgajo. Nato Tokar: «Ve pa ja znan čteti od sečof pa ti ja fčasi pražančn!« Reč k reči, pa sa Tokar 'ipo čteti: «Seči, seči, vas ja diivddasčd&vet! No, či vaz ja diivčdasčdavet, te vaz vnčmiir naj bo sto! Či stil dozdaj f toj 'obanyi trg&li, trgajta zaj iišča b61ii!» Zaten jo ja prljao za glavo pa jo ja zičao stepati. Tokarica jii vidla, ka sii mftš nčrca dfela ž nyč, zato sa jii 'apila jokati. Miid jččpn jii zaspala, pa da sii z&jtra prabidila, ža sečon ni glasa ne bilo.
40.	Kcu) ja DoJcliždnac za.no znbro. Inda so comprnicS, vač-krat koga vnčči prijala, pa so ga ne pfistila domo, liki so ga tkg dugo gonila po kakši gribaj, ka so nyami šča čisi obleko raščesala. Zato sa vnogi pijiniic, štara vnoči kasno priš^g domo, s ten zgovarj^g, ka so ga rakši c6mprnica gonila, pa za toga volo ne mogao prič domo. Tag ja tuj napravo nikši Dokližanac, štaroga 'rbad ža vačkrat čtfto žanina vdarcii. Tč človik ja svojim pajdasor^ kasno vnoči šo s krčmč pa sa jkko bi'tj^o, či ga žana na pisti f'ižo. Proso ja zato pajdaša, n<\j ida, pa n&j povej žani, ka so nyaga cčmprnica zgrabila pa ga na pistijo domo. Pajdaš ja to fčino. Da ja žana zvedila, ka sa ž nyčnim možoi\ godi, sa j&ko prastrašila pa ja koliglava bežala vo z včsi iskat moža pa comprnicii. Moš sii pa te čas f postao lčgag pa ža siatko spdg, dk ja žana po dugon lskanyi si trudna pa ftapiina prišla domo.
41.	Gančki cbmprnjald. Gančani so bili nigda velko mesto comprnija. F toj včsi ja živelo vač tak imanitnij c6mprnyakof, ka ny(if spomin ašča gnyazdčn živč mad lustvon, pa so tag znali comprati, ka ja vn6gi človik straj moo odnyi. Tak sa prpovidavla od anoga comprnyaka, štaromi jii saki v roka prišeo, što ja kaj štČQ fkrasti.
Nikša žanska jii ajn6k malo skalja odnasla ž nyagovoga drvotana. To skalja ja ži sa sprneno pa zavolo tčga malo vredno bilo. C6mprnyak ja pa zato li to fčino t6j žanski, ka sa dva-najsat let ne mogla opreti na nogo.
Ajnok ja pa niksa žanska dve grlini nyagovij krumplof skdpala pa štela nasti dom6. Toj ja pa to napravo comprnyak,
•HI. 22 m-
ka sa mčgla donagoga slečti pa po svojoj obleki iti dol ž nya-govii nyiva.
Da ja pa tažakil moo te comprnyiik, te ja nigdar ne bilo daždža. Zajtra jii odnaso stonico na vrata, pa pokač ja ta sto-nica na vrataj rasprastreta bila, ja liijko gi-milo pa sii bliskalo, daždža jii zato ni kaplica ne bilo. Da jii pa vaččr stonico fkiib zagrno pa jo k strani odniiso, te sii fčasi sptisto dašč.
Nikši Gančanac ja pa ajnok kasno šo z IvdnRc. Da jii na kržopčtjR prišao, ja najšao vnogo comprnic, sama Gančar|ka, ka so rdvno viiččrjala. Mela so sakojačkii pogžiča pa drtiga dobra jčdi. Da so toga mčškoga zagladnola, so ga pitala, kama ja odo, pa so nyami poniidila pogača. Gančanac jii ne buu potreban nikšii 'rinii, zAto jii nS šteo jesti. Da sa nyim pa naj zamero, jii zec} ništariin žaloš pogžč, ka jii rakši domd deci da. Da jii pa domo prišag pa šteo deco nadiliti, ja vido, pa sa 113 mogag zadosta načfidivati, ka jii mesto pogič kravja pa kčjnska lanyii prnaso dčci.
42. Dziler. Stanovnicja dftlnyiiga krija bratonskli včsi vnčči lidara vidijo džilera. Najbolii ga zna opisati zvonar, štari ga žil vačkrad vido. Tč človik prpovidavlii, ka prkdzam pridii od Do-kležovja pa j a zaprvicii cilo mala. Da pa ravan nj'agova 'ižii pridii, te malo postoji, pa sii li prkažii žiireča marčla, pod ma-relof pa sto, za stiirin džiler sidi. Džiler ma v rokaj daliiglčt pa gleda prič prti Nenščiiki, zatem pa prti boltinskomj gradi. Da jii p6gladno, zamii v rokii paro pa nikaj piša pa rišii. Sa to trpi samo nikiilko magnyiiny. Nato sii zmčša sa prkaziim pa idil prti Gančanon. — Lidjč prdvijo, ka sii to tisti džiler tii klati, štiirii 1866. leta tiilko škčdil napravo ne samo bratonskin, liki tuj kmaton drfigij viisnic. To Ičto so najmra ločili grftfosko ziimlo ot kmčcka, žito ka jii prle grov geštč mat kmčckov zamlof mog nyivil pa sčnožati. Pr toj ločitvi so pa kmatR jako obožali. Kmatja so ži prič pravač malo zilmlč, meli, zaj so pa ščii te manyii dobili pa to bol a božno. Prvii dnčvii jii praj džiler dčbro mčro, pa so kmatjši zadovčlni bili ž nyin. Di jii pa ain6g z grdfon fkup prišlo, nyami jii tč napuno mošnyo pa ga jii na-guč^g, naj drgfič mčri, pa tak, ka dR zanyRga bola praf. Džiler
ga jii bftgao pa jii km&ton strašajnsko krvico napravo. Ništiirnii viisnicii, kag dokležoska pa liposka, so si na Štžijari najalii fiškališa pa so sa pravdalii. Te viisnicii so te dobilii malo vač zamle, ovii so pa ostala obožana. Ta krvlca jii ščii gnyilzden ne poravnana, zato pa džiler tuj noma pokoja mad mrtvimi. Tu sii klati po nyivaj, ge jii sirmakori kmaton tiilko kvara napravo.
43.	Mallncki mantrnlk. Na Malinci jii M(ira anoga'ipa jako potkapala pa sii prbližavala g včsi. Miillnčarjii so jo začali bu-rati, pa jii zamdm bilo sa. Mura jii li dalii kopala pa žil štela notri včz vujti. Nato so si dogučali vaški poglavarjii, ka adnoga sadan let staroga dič&ka živoga zakopajo pčlak Mura pa s ten zabranijo, ka Mura nadii dala potkapala. To so ttij fčinili. BlHzi MOrii so skopali malo včkšo jamo, f štaro jamo so mad dve blanyi djali sadiin let staroga Džurovoga Štčviika pa so ga živoga zakopali. Sirmačak jii praj jako brččao, da jii pa smilenya ne bil6. S ten delon so Mallnčarja zabranili, ka nyim Mfira zaj vač nii potkaplii tak, kag jii potkapala prle. — Od Džurovoga Števaka sa pa prpovidavlii, ka sa jii priit kakšimi pčdasatimi leti skazao anoj pobožnoj žanski f snč pa jo jii proso, naj na-guči vSško poglavarstvo, ka ga vo otkopajo. Poglavarstvo ja tO dovolilo, pa so ga ži z&čali otkapati Komaj so parkrad zasekali ziiml6, pa ža nastala valka dišava. Nato so pa prišli pan-durjši pa so priipovedali otkapati toga mantrnika. Zaten ja dugo sa tuu bilo. Samo zagnya leta jč pa čuti, ka sa prkažuvla svetlost na tistom mčsti, de ja sirmag Džurof Števag živ zakopani.
44.	Penazci da si dala delati. Človeka sigdar žmatno stanii, da vidi, ka so ga fkanila vtipanya, štiira so nyiimi prič vklko sračo obetala. To znata povedati dva Bratončara, štiiriva so lepa viipanja ne samo znorila, liki so nyima ščii zviin toga nit-sračo prnasla. Oba teva človeka sta si dala peniizii delati, samo ka sta opliodila žalostno. — Priit kakšimi trčsiitimi leti jii prišao v bretonsko krčmo ai| gospGt. Da sii najo pa napiiu, ja potuu š6šnyag krčmari, či nyiimi rakši trbe penazii, ka nyiimi jii un napravi. Krčmara so omamlilii te riči, pa jii fčasi valo tihinci, naj Idil ž nyin f pozosiibno 'ižo, ka ta si tan laži poguč&vala. D& žii tihiniic sa dopovčd^g, jii proso krčmara, naj nyiimi da
barjkR, na štarR glRd6č dii un te novR dčlag. Krčmar jR potčgno s postale turbico, f štiiroj jR moo penazii, pa ja zeo najprle patko, zaten diisitko. TihinRc ja prikvo, ka jR t6 sa prilmalo. Proso ga jR pčdRsatko, ka rRkši 'itre vač napravi. Krčmar ga jR bogao pa nyamii dig pčdRsitko, turbico jR pa porlno nRzdj f postao. Nato jR valo tihinac krčmari, naj dvari si dolspozaprč, pa nij si domači ge prstrdni bodo, ka nyaga nado mešali. Da jR krčmar domičR si kstrini spravo, jR tihinRc zčg nč samo pčdiifeatko, liki tiij turbico s postiilč, pa ja skos 6kna odišao ž nyčf. Za po vorR jR krčmar f pamiid zčg, ka jR na zagnyoj 'iži okno otprto, pa jR šo glčdat. 'Ižo jR najšao prazno! Si so bč-žali zaj na-fsR krijR pa so iskali tihinca, da pa zamin. N6 ga jR bilO vač. Sirmaka krčmara pa šča gnyizdčn skuzč pobljRjo, da to prpovidavlR.
NikRlko let kasne ja prišag drfigi tihinac včs. Tč jR ne šo krčmari, liki k anomi kmati. Kmat sR jii jako razvčsRlo, da nyama tihinRc povedao, ka zna peniizR dčlati. Šla sta fčasi f pozosabno 'ižo, ge jR tihinRc napre zčcj škčr. Mqo ja dve ča-tvirokiklativi gližovini, štiirivi glažovini jii djio na-sto pa privo kmati, ka dR nijprlč delao takša bii\ka, ka r^jnški valijo. Djio jR zito am mili papčr mRd glažovini pa jR začeto hantlati pa soktati nikšR riči. Da jii «molitiif» oprivo, jii idnok s pilsmcov vdaro po glažovini, pa jii rijnški gčtov buu. Krnit sa tomi dčli jiko čudivao pa jii z vRseljon srino rajnški. Za rajnškon ja štčo delati patko, samo ka sii nyami jii tu kvar zg6do. Tak ja vdaro po glažovini, ka sa potrla. Nato sR pa jako začag niivolivati, ki da rakši zij del^o. Kmad ga jR pitag, či sR to naj dalo ge nazij ktipiti. Tihinac nyama pravo, ka si dobi ktipiti za pčdasčt rijnški. KmSt ja zeg pčdasatko na posodo, pa sta te šla v Lot-mark, kaj tan niizij klipila gližovino. Da sta v Lotmark prišla, sta šli n&jprlč k obedi. Mad obedon jii tihinac proso kmata pčdasatko, ka dR rakši un šo po glažovino. Krnit jii nikaj 'ida ne mislo, pa nyiima dao pčdRsitko. TihinRc jii odišag ž nyov v bonto. Dugo ga ja ne bilo nazaj, zito ja kmat š6 zanyin. Isktio ga ja, da pa zaman. Ne ja bilo vRč tihinca pa ne' pčdiisitka.
45. Martjdjnski plivdnoš pa fdrar. Za torskij bojof sa ja zgodilo, ka ja niša slovanska krajina tuj pod torsko oblast pri-
•■i" 25 m'
šla. To ja pa bilo rivno tč, da sa litarajnska vora začala širiti mat Slovanci. Dosta svAja jii bilo f tiston časi mad litarani pa mat katoličani. Tak sta sa tuj martjajnski plivanoš pa farar svajiivala za cčrkaf. Farar jii posili šteg molitvarnico napraviti ž nye, plivanoš nyama pa to ne dopusto, žito ka ja cerkiif od nigda katoličajnska bila. Farar sa nato potožo torskomi baši, štari ja f Kaniži moo staniivanyii. Baša nyamii pa takši glas p6slao, ka či nadii dobar, te un sam prida pa ga fkopi. Farar sii toga zbojag pa j a križ vrgao na cčrkaf, štiira jii šča gnyaz-dčn v rokaj katoličanof.
46. Klada. Do 1860. leta jii f sakoj včsi bila klada, f štiiro so hudodelnikii zaklepali, lnda jii najmrii vaško poglavarstvo melo oblast, mčša tožbč gčrjamati pa optožanca soditi. Što jii kaj razbijao, komi bodikaj gučao, kaj fkrao iili pa načisto živo, tistoga so tožili vaškomi poglavarstvi, štiiro ja nato optožanca na povrnjanyč kvara pa na klado opsodilo. Klada jii stala z dve brvni: zgorinyaga pa spodanyaga. Tevi brvni sta bile žii-leznimi varigami fktip prkapčanivi pa z lakati zaklanyanivi. Mad brvnama jii bilo šest lukany: tri za stareša, tri pa za mlajša hudodelnikii. Da so koga na klado opsodili, so ga fčasi v nyo zaklanoli. Zgoranj'ii brvno so zdlgnoli, pa da ja opsojiinac nogo v luknj'0 porino, so pustili nazaj dol pa ja z lakatjov zaklanoli, ka ga nišča ne mogao vopistiti. Hiidodelnik ja te na 'noj nogi mogao stciti ali pa sideti tag diigo, kag nyama to opsojiino bilo. Ci jii kakša žana zakom pralomila, ja 24 vojr bila f klado za-klanyana, pa jii moš mogao vačkrat prnasti z vedrom mrzlo vodo pa jo tak spoljati, ka ja do niti mokra bila. Ravno tag ja činila žana, či jii moš prišao f klado zavolo pralomlanyi zakona. Klada jii pa bila gorpostavliina na takšiim mesti, ge so lidje najbola sentan odili, ka jii tag obsojanca bolii sram bilo.
Vačkrat je čuti praviti, ka so v Bratonci^ mčli ano kozo, štiiro so ravarj klada prvezali takšiiga 'ipa, da jii kakši stareši človik priikacao kaj takšaga, ka sii nyama nikak ne spodobilo. To so pa delali zato, kaj koza tam makatala pa s tem maka-tanyon sramotila htidodelnika. — V zagnyi lčtaj sa praj vač-krad zgftdilo, ka sii što nogo zlomo, žito kaj sa rad vo s klada otslčbodo. Zavolo toga so klada otpravili, pa ji zaj ži nčga vač.
47. Na bbžoj poti. Vogrski Slovanci ži od nigda radi čdijo
,i, 26 -.li-
po boži potaj, Sako leto idajo valkii prasacijii1 prek Mtirii pa pohajajo štajarskii carkvi. Ne čuda zato, či sii žit vndgomi ro-mari prpatilo kaj ndvoga na. b6žoj poti. — Tak sa prpovidavlii od nikšiiga Lesnyaka, ka sii na bčžoj poti svecom matao. Samo ka ja svčtac b61ii mččiim buu pa jii Lešnyiika ovladao. — Zgodilo sa ndjmrii, ka so na štajarskoj Carnoj gori cčrkiif popr&v-lali, da so naši romarja ta prišli. Oltarja so bili zavolo toga razmatani, podobii svčcof pa nakla zdevanii. Lešnyak sii zagnao k anomi svčci, kaj ga rat pčgliidno. Te svetiic jii pa na blanyo buu položiini, pa dii ja Lčšnyak na blanyo stfipo, te sii svetiic pravrgao nanyiiga pa ga tak spokukao, ka ga jii najnok ki-f poljala. Pa zaj ottistimag sa ga drži, ka sii rakši svecom matao.
Nikša Boltinčarka jii pa nataščii prišla k Svčtoj Trojici, zato jii prič, kag bi šla okoli cerkvi — kak to naši romarja nivado majo — šla f krčmo g zajtrki. Dala si ja prnasti za 5 krajcarov beloga kriia pa za 15 kr&jcarov žganica. Da ja obftjii dobila, jii vlijala žganico na kriij, pa ja kr(ij spuu so žga-nico. Zaj sii Boltinčarka atak mislila: «Ve pa či te krfij mora spiti t&lko žganica, te znar^kar mani tuj nada škodila!» Zapo-vedala sa zato ščii za 15 krijcarov žganica pa jo ja spila, pa pojela ja tudi kriij, štarii žganicov buu napojani. Zkj sa te na-p6tila, kaj šli okoli cčrkvi. Pa štoj zn^C) popisati nyeno čudi-vanya, da jii vidla, ka Svčta Trojica s cerkvjov vret odi okoli nye, pa tag nyoj ne trbe oditi okoli cerkvi . . .
48. Da mrtvi ybrstanyiljajo. Nikši Odrajnčar ja šo z K'ad-gonya sanya pa ja dosta peniis moo prlsabi. Da ja do Sobota prišao, jii ži bila kmična noč, zato ja ne vupao dalii iti; f krčmi pa tuj naj rat sp^o, ka sii bčjao, či ga što okridna. Šo jii zato na cintor. Tan sa lčgao k počii\ki pa ja slatko spay. Na drtigi dčn so pa žaram prišli Sobočanci kosit na cintor, pa da so začali kose brusiti, so prabtidili Odrajnčara. Odrajnčar ja stano pa popravlao obleko nasiibi. Da so Sobočanci t6 f pdmad zeli, so zmiitcili kosč na ramii, pa kag ja štari mogao, ja bežiio domo. Lidjč, štarimi so sa srečali, so spitavali, ka sa ja zgodilo. Kosci so nyim pa prastrašiino odgovarjali, ka rakši mrtvi gorstanyujiijo. Za 'n časiik ja vnožfno lustva prbežalo k cintori, samo ka ža «mrtvij» ne bilo vač viditi . . .
1 prasacija lili priišacija.
.«. 27 in-
49. Cuddn vrak. Pr Kapiili sta ajnog dva Štajarca f pamiid zala, ka plivanož dosta masa ma f kunyi gčrzobešanoga. T6 maso bi onyčva radiva počurila, zato sta ano zajtro zaran šla na farof. Samo ka nyima ne sa tag nMiijci šlo, kak sta si mislila. Dvari sta naj šla zaklanyRna, nad okno sta pa tuj ne mogla f kunyo, zato ka so žRlezni križi bili v nyan. Ka sta zato napravila? — Prn&sla sta si vožii pa sta šla oba gor na streo k lori. Tim jii ta močneši vožii na slabčšaga zadrgno pa ga ja dol po lori f kunyo pusto. TR slabeši ja te f kunyi maso dol z drogOf spojemgo pa skfis okna zmatao. Da jii s ter\ kredi buu, jii dio znamiinyR tomi močnešiimi, naj ga vlečR niizdj gor. Močneši ga jR začao vlečti, pa ka sii nyami roke naj po voži ška-lilR, jR šteo pltinoti na nye. MRt pluvanyon sR pa prpatilo, ka nyiima vftža z rog viijšlo pa f kunyo spadnolo. Ka dR te zaj ? — Drtigoga voža ja ne ftegno iti iskat, ka sR ža dRnilo; to sta si pa valkon strai nč domislila, kaj tii slabeši v6ža skos okna tomi močnešami dio. Zato jii tR močneši odišag z mRson, ta slabeši ja pa ostao f kunyi pa si jR pramišlavao, ka bo ž nyin. Mislo si jii adno-drugo, pa si zaman. S k«nya jii li ne mogao vo. NazagnyR sii jR donagoga slekag pa sa sajami, štiira ja obar jestij nastrugao, po-fsiin teli tak namazao, ka jR sa čaram buu. Komaj jii to opravo, pa so ži stanyiivali na farofi. Najprlč jii dekla štela iti f kunyo. Da jii kunyinskR dvari otprla pa vidla, ka na ognyišči «vrak-> ščiči pa ny6 grdo glčda, sa jR prastra-šila pa bežala plivanoši pravit: «Joj znata, gospom plivanoš, na naš an ognyišči vam pa vrak je!» Plivanoš jii nato hitro obtido kaplana, pa sta šla obči s kaduunicof pa škropuunicof, kaj prii-gnala vraga. Da sta do kunya prišla, sta dvari na stržaj gčr-otprla pa sta sR sakši na adai\ kraj dver spravila. Najprle sta molila nikšo molitef, po molitvi sta pa kadila pa škropila f kfirtyo. «Vrak» jiva ja an časak sa z beliq gledao, pa da jii vido, ka na delata norija, liki ga zaistino ščeta otpraviti, jR stlsno svojo oblčko pot pazijo pa jii skos mRt plivanbsom pa m Rt kaplanom palisno vo skiinyR pa odbežao. Plivanoš jii pa zaj šo f kunyo glčdat, ka jii vrak moo tan za delo. Da ,=a ja vujška zgladno pa vido, ka nčga miisa, sR čudivao: «Ja, te ja riiko to takši vrak, ka maso je!»
50. Strklba v oblaka. Ana mati ja mela diklieko, ka žii
28 .i.
dvanajsat let stara bila, pa šča izda ne znala gučati. Ta diklička ja rada g6ska pasla. Da jii ajnok pa na paši bila, ja prišla k nyoj lepa gospa pa jo jii prosila adnoga žipka. Diklička jii bežala domo pa doma, bar prič ne znala gučati, jii zaj lipfj črstvo-pitala matiir, či slobodno da žipka gospe. Mkti ja od vaselja, ka či zna gučati, valela, naj sa g6ska gospe da. Da ja diklička nazaj goskam prišla, ja ščii gospo tan najšla pa nyoj jii pravila,' ka sii goska liijko zama. Gospa jii pa nat6 odgovorila, ka nj'oj ne trbe gosak, zato na zama niadna. Miitten sa jii zaoblačilo, pa so začali v obldkii strčlati. Gospa jii zaj pitala dikličko, zakaj to strelajo. Diklička nyoj jii pa odgovorila, ka to zato strčlajo, kaj t6čo pragnali. Gospa nato: «S ten si riiko ravno točo delajo!« Na tč riči jii praminola. Diklička pa komaj prignala domft goskii, pa sa žii spistila takša toča, ka jii s& slljii nanikoj spravila.
51.	Zakaj na jejo zidov ja svinskoga masa ? Nigda sveta so sii židovja z anim plivanošon dosta štukali pa so našo voro jako ptmikoj meli. Plivanoš ja pa jako vučiini buu pa jii jii pr fsan znao dobro zavrnoti. Nazagnya so ži žid^ivjii ne znali drugo kaj, adno žansko so z ditatom pot korito skrili pa so te pitali pli-vanoša: «Ka riiko pot tei\ koriton je ?» Plivanoš nyiim pa pravo : «Pot tei\ koriton jč adna čoka s praseton». Židovja so nato korito gorzdignoli, pa jii podnyin rčsam bila čoka s praseton. Ottečmao židovja viič naščo jčsti svinskoga miisa.
52.	Da sa ja v molitvdrnici ruda zgodila. Nikši papinac bi jako rad znko, kakša ja molitvarnica, zato jo jii šo ano niidelo gledat. Da jii v ny6 prišao, ža bil6 nikalko litaranov v nyoj, štiiri so nyami f stolici ponudili prčstor. Papinac si seda f sto-lico pa priiglajujii to molitvarnico. Kak sa jii f stolici obračan pa gledao gor pa dol, sii nyami jii samo ajnok pripatilo nikaj jako grdoga. Vujšlo nyami jii najmra ne samo v lača, liki ščii vo z lač. Da so litaranjii to opazili, so s pasnicami šli prti nyami, kaj ga bili. Papiniic sii nyam pa molo: «Ci vaz jii rako gosponi Bog dag, samo mi mčr daj tit! Z manof sii jii najmra čuda zgodila! Že štiri tjadnii san ne odo k svoj ami posli. Prii-poračag san sii f papinskii ciirkvi pa san jii pohajag, da sam pa pomoči v niadnoj ne najšag. Nazagnya san sii poročo asi v ato vašo molitvarnico, pa kag znaglič san opravo malo molitvico,
,i,. 29 ■'!'■
san sa fčasi zlajkoto navola!» Litaranja so nyami nato viilčli, naj si lačii dolslečil. Papinšlc jii ja bčgao pa sii slekiio liičii dol. Litaranjii so zaj zčli papincova lačii, so jii našli k farari pa so nyiimi dopovčdali sa, ka sa jii zgodilo. Farar pa, štari sa ja ravno spravlao predgat, jii zet) te papincova lača pa jii jii nasao saof. Da jii na prčdganico prišao, jii iitag žično svoj govor: «Ltibi moji farnicka! Tfno gako1 hasnovito pa gako1 glasovito delo van naznanya dan. oato1 papinci sal i dojnosijo našo voro ]>a sii z nas norca delajo, zato sa ja zaj z anim papincon, štiiri jii asi v našo erašnyo molitvarnico 'prišao pomoč iskat, valka čuda zgodila. Ga,' dragi moji, tč papiniic žil štiri tyadna2 ne odo k svčjami posli. Praporačo sa jii f ptipinska cžirkvi pa jii tan iskao pomoč. Da pa zaman! Ne jii jii najšo! Nyigovii prčšnya so tan ne bilč poslflnyiina! Nazagnya sa jii priiporočo asi vu jato našo eriišnyo molitvarnico, pa kag jii znaglič zmolo malo molitvico, sii jii fčasi znčbo niivola, štiira ga ža štiri tyadna2 mantrala. Či mi to na vorgata,1 gato' gledajtil!» Nato ja farar napre zeo papincova lačii pa ja jii začao kazati svojin vornikon .. .
53. Preklala 'tža. V Bohinci f Sramotinskoj vulici jč ana 'lža, ot štiira 'ižil sa jii v zagnyan časi dosta prpovidavalo ne samo v Boltinci, liki šča po drugi kraje. Zovčjo to 'ižo za «praklato», zato ka sa držina, štiira v nyoj stanyiijii, rada kunč z ričjof «priklatiš. Pa zvun tč božna navada šča «Praklatovi» dosta drugoga majo na rovaši. Lidjč znajo odnyi ]3raviti, ka so si po krvičnon spravlali bogastvo, so morgiivali na sirmaka, pa sami milt saof so tuj nigdir ne v meri živeli. Staroga Praklii-toga so najmra si natiilko odtirjivali, ka so nyiimi ne dali pr stoli jesti pa ne f 'iži spati. Ajnok so ga pa ščii praj f štalo za jasli prvezali pa so nyami viilčli: «Stari, zij suni sino pa žlepli vodo, da si prič jo maso pa puu vino!» S toga sil ži liijko vidi, ka sa 'iža na zovč zamam «prakliita».
Pr toj praklatoj 'iži jii nikšil navidno stvorjenyii — adni pravijo, ka vrak, drugi pa, ka pokojni — dčlalo duža časa, slasti pa od zagnyaga božiča mio,3 dosta na volil. Zaprvicii so Praklatovi sami 116 znali, kaj to pomenilo. Mislili so, ka jii što
' A — gy: bojnačko narSčjii.
2	ty = bojnačko narččjil.
3	L lita 1909—1910.
s prakšanija odi dražit pa čamiint. Dk so pa ajnok f p a mad zeli, ka nyin te nil volil nikaj navidnoga dela, te so pa sa zakrivali, zato ka so sii bojali, čij nyin lidje očinyali ny(ivo grešno zivlenya. Pa jii nazagnyii li sa na svetlo prišlo. Ot toga časa ja pa ne bilo vač nikšaga pokoja pr praklatoj 'iži. Lidje so za fse krajof prihajali pozvidavat, pa čakad vraga, vrak jii pa delay sakojačkil niivolii. Naj stoji tu nikalko te čalarnij dogotkof.
Najprle jii to niividno stvorjenya začalo sranyiivati škčr. Vačkrat, da jii Praklati šteo kravii prčgati, jii jaram buu sa razmatani, pa jaramliki, jilrancil, gožafka, jii sako f svojai^ kraji liizalo. Klokač za slamo, klfič ot studanca ja saki narojčni dčn trbelo iskati. Vrata pa, kakštč so jii vačer dolzaprli, zajtra so sali na stržaj otpreta bila. — Sa to jii dugo trpelo, pa so Pra-kliitovi mislili, ka nyin to štiiri sosit odi delat pa jii čamarit, zato so ščii tembolii začali priiklinyati. Da nyam pa ajnok rilca bila sranyiina, ka so jo tri dni mčgli Iskati, te so ži praviič čamarni gratali pa so sii 'apili stražiti, čij ga rakši mogli za-drobišati, što nyin to odi napekat.
An viičer ja stražo mlajši Prakliiti, pa da ja kmčča gra-talo, lii začuu jokanya pr oslici. Mislo jii, ka mačkii bračijo, pa jii začao lučati. Ali ka sii zgodilo? Kamenya, štiiro ja prti (■ mačkam« poganyao, jii niizAj v nyaga liitelo pa sa žiirčča bilo. Prakliiti sii jii nato jako prastrašo, samo ka jii ščii itak ne znao, kaj to bilo.
Miltten so sii prbližavali božični svčtki, f štiiri svetkaj sa mad lustvon talko comprnija dela. Mladi Praklati ja tuj šo na sveti viičer po zdravojmarji vodo zajimat, f štaroj sii jii nakano mujvati, kaj bolii rapčča lica dobo. Da jii prišao do studanca, ja najšao dva dičaka, ka sta rdvno klfič dol studanca zlila pa ga našla vo na pot. < Aha, te sta vuva tistiva, ka nan idita šker sranytivat?! Cakajta, prakliitiva, ve vama jii že pokažan!» jii pravo Prakliiti pa jii šo za nyima. Pr vrataj nyima jii klfič z rog ze() pa jiva jii šteo spluskati. Dičaka sta sii pa nato pot plod vdarila pa tag grdo iirjovila, ka jii Prakliitoga škrap obišao, pa jii bežao kstrani. Komaj jii prišag f 'ižo, pa žii liitelo žilrečil kamenyil v okna, štiiro kamenya jii zviinešnya glaža sa spotrlo, zn6trašnya pa cela naalo. Ot toga vačera m do ja tc- ne bilo viič nikšaga pokoja pr praklatoj 'iži.
■'!'■ 31 ill-
Na sveti den ja Praklati zaran šo f štalo, kaj z lapcor^ kravii časala. Vorvao jii najmrii f šatrir|gi, ka štiiro živinča sa na te dčm poč&šii, tisto te celo leto jako svčtlo dliko ma. Un ja tuj šteo to dosčgnoti. Pa da sta sa z l&pcon 'apila čiisati, sta li prišla dva «gosp6da» f štalo, štariva «gospoda» sta nyima štriglii z rok spojemala pa ta zlučala.
Stara Praklatojca jii pa na svčti dčn štela pogača pačti. Da sit možar krčdi prpravila, kaj mak pala, jii to navidno stvorjenya možar z makon vret k sosidi odnaslo pa ga tam pot-sto srdnilo. Staro so nat6 oblateli čamerjii, pa sa jii čiiriizret 'Apila praklinyati. S t&m priiklinyanyon jii pa tak razdražila to navidno stvorjenyS, ka njroj jii ot toga dnčva mao viič ne dalo mira.
Vačkrat, da jii Praklatojca štčla loniic f peč devati iili pa s peči jiimati, nyoj jii to niividno stvorjenya ziilo borklii z rok pa jii našlo vo s kiinya. Lidarii nyoj ja skledo z vrelof 'ranov vret pod nogč drapnolo. Posodit nyoj jii pa talko spotrlo, ka jii lapac vač dve vreči čriipčny znoso v grabo. F 'iži nyoj jii mii-talo kepa dol stine; maloga stočaka nyoj jii ne naAlo doma, liki ga jii saki dčn na sosidova štala odnaslo. Da sii jii po zajtre stara oblačila, jii jaqko sal i dol ž nyč potčgnolo pa jo našlo vo na pldt iili pa na ori. Takšiiga'ipa jii vačkrad zvala sinu: «Ivan, 6di riiko, odi, ka mi ži tč sakrabolski vrak pa kiklo jamlč!» Da jii postilala, jo jii to niividno stvorjenyii lidarii zgrabilo pa plčsalo ž nyof po 'iži. Vnoči jo jii vačkrad zibalo s postaljov vrčt, pa da jii štela zaspati, te jo jii vrglo na sret 'ižii. Stara ja ži nazagnyii f takšoj nevoli bila, ka jii sinovi, na štaroga so krivdo zgrebali, valela: «Ivan, ve pa idi, pa sii nindri obesi, ka nam o talko navola trpčli!«
Aščii včkšoj nevoli kak stara, jii buu tč nyčni sin, ta mlajši Prakliiti. Tč sirmak sa strpo ne samo sadan svojij, liki ščii davčt luckij. Njrami ja to navidno stvorjenya dom;i nanč jčsti ne dalo. — Ano zajtro sii spravo pa ja šo k spovidi. Da sa ja spovedao, ja jako lačai\ gratao pa ja š6 domo, ka sii rakši domd prič naje, pa da te šo nazaj k pračiščavanyi. Doma pa, da nyama mati sklečiko kava na-sto prnasla, jii to navidno stvorjenya zgrabilo za sklečiko pa jo fčasnolo za dvari. Ot toga dnčva mao nyiima ne dalo viič domti jčsti, ka ja mogao oditi k sosidi jest. Pa obleko si ja tuj mogao k sosidi znositi, zato
ka nyami jo jii doma vrag dašte vo z omara na sret 'iža zlučao. — Svčtašnyi črevli, štarli jii na 'iži moo, so lidara f kunyo spadnoli pa po kfinyi sami senta odili. — Či jii prišao f štalo, sii mara rastaca postavlala, pa ga ne k saj pistila. — Da jii šteo gzdomi iti, ga jii to navidno stvorjenjii pr vrataj zgrabilo pa pot plot fčasnolo. Či jii pa otkiid domO prišao, te ja pa nastao takši ropot, ka so si domači trapatali.
Da so ži Praklittovi te navolii pa straota dužii ne mogli pranašati pa zakrivati, so dšli sosidom pa drfigin lidčn naznanya. Odzdaj nyarn pa ne samo vrag delao navolii, liki šča lidjč, štari so ga po vačare prišli čakat pa stražit. — An vačer jii prišlo vnogo l(idi, m&d nyimi tuj doklčžoski Brtinac, štara valo: «Lidjč, zaj pa molmo Boga!» pa jii segao v žap po čislo. Ne ja ščii moo v rokaj čisla, pa nyamii ži to niividno stvorjenya vrglo ano sklčco pod noge pa ga s ten tak prastrašilo, ka ja bežao domo. — Ajnok sta pa prišla dva kaplana k Prakliitovin. Z nyima jii prišao ttij am močan lapac, štiiri bi jiva brano, čij trbelo. Da so f 'ižo prišli pa si začali pogučavati, ja posvet, štara na sredi stola buu, čidužii bola prti krajovi šo, pa nazagnyii spadno nakla pa sii potro. Kaplana sta nato z lapcon vret pobfegnola domo. — Či so Praklatovi ten liden, štiiri so po vačare k nyin sprišli, šteli dati vino iili žganico, kaj pili, jii to navidno stvorjenya samo zgrabilo za kanto pa jo fčasnolo za dviiri.
Te dogotki so sii adnin jako čudni vidli, pa so jii ne šteli vorvati. Mislili so, ka jii to sa sliparija. Najšli so sit pa tuj takši, ka so sit riistili, ka riikši uni že prilžiinejo vraga s Prii-kliitovii 'ižii, naj samo ajnok ta prido. Tag ga jii najprle nikši Žalik kušao priignati. Prniiso sii bikovnico, pa da jii f 'ižo prišao, jii kričjio: «Vragovjii, gč stii?'» Vragovja so sii nyiimi ne pokazali, liki an žiireči clgao nyiimii priliito pot ])iitč pa ga jii tag zosagao, ka jii bežao tanodnat.
Da jii boltinski Orviit, štiiromi sii po domačitm «Buki d pravi, zvedo, ka sii Žaligon zgodilo, jii pravo, ka žii un v boji buu pa dosta straa prčstao, liki Priikliitovoga vraga sii zato li nii zboji. Zeo sii saditrjkrad bliigoslovliina svečii pa ščii nikšii druga svetii riči, j)a jii šfl ž nyimi an viičer k Prakliitovin. Pra-kliitovi so ga z vitseljoi| gorprijali pa ga piilali f 'ižo. Da jii
Orvat vužgag sveča pa zmolo nikšo molitiif, jii viilo: «Marž vo s tč 'ižii, vrak! Tu sail jaz gospot! — Či pa maš moč, pa ma vdari!» Komaj jii spriigovoro te riči, pa nyamii ži spadno an žiirčči cigao na glavo, štiiri cigao jii pa nyaga ne vdaro, liki da jii z glavč nakla spadno, te jii nastao takši ropot, ka so si razbežali. Orvat jii ščii krščak pa pipo pr Prakliitovi povrgao pa odbežao, ka san ne znao, kama. Nindri na Pusti nyivaj ja prišag malo k sabi pa te tan začag kričati: «Ge zaj jii san?! Ge zaj jii san?!» To jii začtila nikša Bistrčanka, štiira j a ravno prti Boltincon šla, pa ga jii te una spravodila domo. Na driigi dčn ja Orvat doma skoro na smrtjč batiižiin lažag, pa što ga ja prišag glčdat, sakomi jii pravo, ka ja z vragom borma ne dobro norlja dčlati.
Za Orvaton ja prišla ana stara mamica pa ja pravila, ka so inda tag vraga odganyali, ka so skiiali naslano kašo pa so nyiimi jo nalakli ge na kakšit skrivno mčsto, pa da ja vrak prišao pa sii tč naslana kašč naj o, te sii jii raspččo 'pa priimino. Stara Prakliitojca ja nato resan sktiala ano valko kropnyačo kašč pa jo ja našla na 'ižo, naj sa riikši tii sakrabčlski vrak nasilna, pa te naj crkni. Pa prič, kag jii Praklatojca dol s 'ižii prišla, ja ži kropnyača s kašov vret na sredi kunyiv lažala.
Ne dugo po ton ja šo mladi Praklati v Ižakofc.ii k svč-jami testi pa sii ja tan tožo, kalko straotii morajo doma trpeti. To jii pa čuu nikši Štajariic pa sii jii fčasi podag, ka ga riikši un riši tč navolii. Pravo ja, ka ža un vač vragof otpravo pa toga tCij odžanč. Mlidi Praklati sa ja tomi jako razvčsiilo paja proso Štajarca, naj li ldii ž nyin, ka nyiimi un da, ka da. steo meti, naj ga samo otslobodi, ka nada tal ko ti-po.
Da ja Štajariic k Praklatovim prišag, ja najprlč proso piikšo. Prakliitovi so nyami pukšii ne mogli zmočti, liki bič so nyiimi prnasli. Štajariic ja zaj najprlč f 'iži česao z bičom pot postala pa za omarii, da jii pa vraga tu ne bilo. Nato jii viilo Prakiatojci, naj zakori f pčči pa naj kaj takšaga danii gor na čgan, ka da sii jako kadilo. Praklatojca jii to fčinila. Štajariic pa, da ža f kunyi puno dina bilo, jii šo z bičom pod lor, tam viijška česag pa pravo: «Tukaj vam jii hudič, tukaj!» — Štajariic sa ne fkano. Komaj jii spriigovoro reč »hudič«, pa nyama ži prilato an loniic na glavo, štiiri loniic ga jii tag vdaro, ka
3
jii mogao bežati vo s kdnyii. Pa ščii prič, kag jii vo s k(inya viijšao, ža drugi loniic črepkao po ny&govon 'rpti. Sirm&k Šta-jariic sii jii nato tak prastrašo, ka ja celo noč f 'iži pr peči sedo, pa nanč k svojami posli ne vtipao san vo, ka jii mogla stara Prakliitojca ž nyin oditi. Da jii pa zajtra den nastao, jii pravo Prakliitovin: «Vi nimata samo iinaga hudiča, niigo šest! Če bi samo Hdan bia, bi ga jaz že stira!,>
Da so posvčtni lidje ne mogli otpraviti toga niividnoga stvorjenya, zato jii mlajši Praklati pr mčšnikaj iskan pomoč. Najprle jii š6 Varoždir) g baraton. Povedan nyin jii, kakšo na-volo doma majo, pa jii jii proso, čij šteli iti, kaj ja te navolii otslobodili. Da jii pa ne prniiso s£gf nikšaga svidočajnstva, zato so nyiimi baratja ne šteli vorvati. Mislili so najmra, ka sa nyami pamiit meša, pa so ga s ten otposlali, ka rakši za'n čisak prida am barad v Boltinca, naj dotečas čakajo. Pr&klatovi so an čas resan čakali toga barata, pa da ga ja dugo ne bilo, jii mlajši Praklati š6 g varženskomi plivanoši. Odnji jii dobo nikša blagoslovliinii riči, štiirii jii z viis čij on nasao domo. Mislo jii najmra, ka či to k 'iži prniise, te vrak fčasik odbiži. Pa sa jii fkano. Vrak jii ne pobegno, liki jit ščii čidužii vekšii niivolii delao.
Nato jii mladi Praklati šo g domačami plivanoši pa jii nyij pitao, ka naj naprdvi. Plivanoš pa, komi jii znano bilo, f kakšoj greoti Praklatovi živejo, so viileli, ka naj si, ka ji je pr 'iži, ta pustijo grešno zivlenyii pa sa naj pobdkšajo, ka te vrak tiij pramine. Na drugi den so Prakliitovi resan si šli k maši pa k spovidi, samo ka da so niizaj domo prišli, so sa pali 'apili priiklinyati. Pa kak so sii znaglič 'apili praklinyati, tag jii vrak tiij začao znova ružiti pa posodo treti. Mladi Praklati jii šo zato niizaj k plivanoši pa nyin ja pravo, ka jii vrag zkj ašča 'uši, kag ja buu prič, pa ji jii za božo volo proso, naj idajo pa jii naj otslobodijo te straote.
Plivanoš so na drugi den resan zezvali pobiraša, pa sta te šla k praklatoj 'iži odganyad vraga. Da sta opravila nikša molitvi pa z blagoslovlanov vodof spoškropila, z merof pa okadila po celoj 'iži, so plivanoš pravili, ka majo vupanyii, ka da otsčga-mdo mer. Pa jii ne bilo tak! Plivanoš so s pobirasorj komaj prišli do sosidovii 'ižM, pa žii vrak pr Praklatovi naprav takši
.i.. 35 ni-
ropot, ka so lidjč, štari .so šča tan ostali pa Boga molili, mogli sa razbežati. Sipošof Jčži ja pa bežao za plivanosom pa nyin ja kričao, naj riikši idiijo niizij, ka vrak šče 'ižo podreti, tak ruži. Plivanoš so nato pravili, ka so uni straj za svčja živlenyii, zato niido šli nazaj.
Da ja vrag vido, ka sii ga Prakliitovi po-fsoj sili šččjo zniibiti, jii ščii včkša srdč dobo pa bolii začao razbijati. — Viič-krat, da jii jesti bilo na-sto prnašiino, jii jii za dvari lučo. — Či ja što šo na vččar f štalo, sii sa mara rastiica postavlala. — An vačer ja prišla nikša žanska, kaj rada malo ktipila. Ne jii mela zadosta peniis, kaj z gotovim pličala, zato jii pravila, ka z delon obali duk. Praklatojca nyoj ja tag ne štela male dati. Vrak jii pa prišao vnoči, jii malo po 'iži rastoro pa te posodo sa spotro. — odali so anoga bika, pa nyir) ga ja masar mogao z masnicR nazaj domo gnati, zato ka ga jii v nikšo dop ne mogiio biijti. Toga bika sta nyin te dva «gospoda® saki dčn f kunyo prgnala, kakštč so dvari prad nyima dolzaklčpali. — Mladi Prakliiti jii ajnok štalo zmiitavag, pa da ja gnoj popravlao, so sii nyami li pokazalii tri mačkinya glavč vo z gnoja. Praklati žii zamajno z rasojami, ka jii jii šteo vdariti, samo ka so mačka f ton 'ipi praminola.
Prti konci jii ži bilo čuti, ka sii vragovjii f 'iži pr stoli kartajo pa s penazi scir^kavliijo, f kleti pa igrajo pa plčšiijo. — Ajnok sta prišla k Prakliitovin dva štindara, pa so sa trjč vragovjii ravno za stoloq kartali. Da sta štindara f 'ižo stopila, jii adSn vrak 'itro vo s 'ižii pramino, pa ja za 'n časak kag oiicer prišao niizaj. Štindara sta sii nyami zaj lipo poklonila pa nani-zila, oficer jiva ja pa po ramaj potapkao pa nyima jii pravo, ka ta za 24 let nyagojva.
Nazagnya so pa ži ti vragovjii tag drzni gratali, ka so 'ižo zakliinoli, či so Prakliitovi si ž nyč ftčgnoli oditi. Takšiiga 'ipa jii te snea, štiiroj so vragovjii nikaj 'ida ne fčinili, mogla skos nad okno iti f 'ižo pa jo tag nazaj otkliinoti.
F toj valkoj nčvoli sii jii te podao mladi Praklati na Tišino kanoniki pa jii tan očivesno vadluvao, ka jii priigrešo, ka so vragovja tag valko moč dobili pr nyfivoj 'iži. Nikša dčkla, štiira jii pr dviiraj skrma poslfišala, ka sta si kanonik pa Prakliiti gučala, zna praviti, ka jii Praklati vadluvao, ka jii vač
•i|I 36 -I|I-
božajnstaf prniiso k 'iži. Adno ja praj vrgiig f studanac, adno jii dao biki pojesti, ovil jii pa srano na 'iži. Pravo jii nadalii, ka ja to ne san f svojoj voli fčino, liki ga ja mati na to nagu-čavala. S tem božnin dčlon sta nAjmra to štčla dosčgnoti, kaj vekša srača bila pr 'iži. Za toga strašajnskoga grea voloj mogla oba, mladi Praklati pa nyagova mati, t;\kšo pokoro delati, kaj 'ižo viižgala, pa daj sii najbdla gorelo, tej mogla v ogan sposkakati pa sa živiva zgorfeti. Te grozna pokora sta pa ne mogla včiniti, zato ka sosidja jako bluzi majo 'ramba, paj tag nytivo ttij znalo zgoreti. Oblubila sta zato nikšo drugo pokoro, štiiro ta do konca svojiiga zivlenya mogla vorno spunyavati. Pa kak sta sii začala to pokoro vršiti, jii vrak najnok p ram i no tak, ka nyiimi zaj vač nega glasa.
Nazagnyii naj bo ščii zapomliino, ka so si strpeli polak toga Praklatovoga vraga boltinski židovja. Te so najmra tiij an viičer prišli k Praklatovin, kaj radi vidli, kag vrak posodo tara. To jii pa zvedo nikši Grškovnyak, pa jit fčasi krčdi buu, ka nyin riikši un žč pokdža, ka jii vrak. Prnaso sii starii lčncii pa kamčnyii pa sa jii spravo s tem pot plot čakat. Da so židovja vo s 'iža prišli, jii Grškovnyak poganyao v nyč loncii pa ka-mčnya. Židovjii so resam mislili, ka jii vrak liiča, pa so sil tak spriistriisili, ka so krščakii dol z glaf spojčmali, pa kag jii štiiri najbolii mogiio, ja bežao domo. Da so domo sprbežali pa sii malo otavili, so si začali pogučavati: «Tho ja pha li vrajšhi vrakh !»
54. Židoska vac&rnica. Na gostuvanyi, na gošččn}'i iili pa pr kakši drugi prilikaj, da so lidjč dobrii vola, mild drugimi prakosnicami pa norijami tuj radi sUižijo židosko vačarnico, štiira sa a tag glasi:
Rabinar: Jajthillas machiis!
Skonik: Tho thala pha ma glivo!
R: Tho pha ne nikšha glava!
Š: Kha pha the tho je?
R: Tho jii žithoskhi lamphaš, štharo žith6vja molgavliijo1 pa povaličhavlajo.
' S = gy: bojniičko naročjii
-m- 37 -ii-
Sl (zmešano): Jakh thi tho ! Hathathithinaj! (hitro pa zmešano) : Heh richiphichi šholin, žithani škhonik.
Š: Tho thalii pha ma noge! R: Tho so pha nO nikšha nogč! Š: K h a pha the tho jč? R : Tho so žithoskha svečha itd.
S: Tho	thala pha ma khožo! R: Tho pha ne nikšha khoža!
Š: Kha	pha the th6 jč ? R: Tho jii žithoskha ravaranthia itd.
Š: Tho thala pha ma hretara! R: Tho so pha ne nikšha hrebra! Š : Kha pha the tho jč ? R: Tho so žithoska orghola itd.
Š: Tho thala pha ma hržp! R: Tho pha jii ne nikšhi hrep! Š: Kha pha the tho je? R: Tho ja žithoskha škhrophancia itd.
Š : Tho thala pha ma rith! R: Tho pha ne nikšha rith! Š: Kha pha the tho jč? R: Tho ja žithoskhi špharavach itd.
Skonik: Tho shoitharvenighi zašhmrgfichili šphetakhlin ! Riibinar: Tho shoitharvenighi ghenarahlišh sphrakhti ghii-vojhnt.
Si: Jakh thi tho! Hathattithinaj. (Hitro pa zmešano): Heh richiphichi šholin, žithani škhonikh.






).■;'■'■	' J i:'..- i '"■}"' > ■; ■ r:? .:.:L':5 " '.''■>■■■; ' ' 'v'
I ^.'{ * '>«ftlr»!.(').{'•; |ilV • > ' l ,
:<;..<:■:■■ ■ ••■.'•■.. -i:; f . / '
rv;! ff^vfiNS^	'(i'iJ-I""""ii^p; ' -V
■ ; (i ' « < >1 V * SI ' :






-V :.<:.	'i i i .S'-;:;; :,n: ' T ■ ; V : .
:	/vrb: •:.
»j M>(	, f<I,iti! »I . r v ^ ,
■











!


.i?; 't l i d\ ■ ' ,

V ■■	■ / . '	, '



































■







Julijan Valens, ptujski protiškof.
Dr. A. Stegenšek.
V drugi polovici četrtega veka, tako pripoveduje M. Sle-kovec v svojem delu ,,Škofija in nadduhovnija v Ptuji, 1889, str. 11", nahajamo v Ptuju škofa Marka, katerega sv. Ambrozij imenuje škofa občudovanja vrednega spomina. O njegoVem času je pravi veri pretila nevarnost, da jo spridi anjanskk'krivovera, katero so bili zahodni Goti v naše kraje prinesli. Tiidi v Ptuju je ona krivovera imela precej privržencev. Ti so,'našuntani od arijanizmu udanega sremskega nadškofa Germihija, pregnali pravovernega škofa Marka in posadili na škofijski prestol nekega Julijana Valenta, rojenega Ptujčana. A pravoverna krščanska občina, ki je imela v Ptuju večino, se je kmalu ohrabrila ter je vsiljenca spodila iz mesta. Pa to je za Ptuj imelo žalostne nasledke. Odpadnik Julijan Valens si namreč ni vedel jeze bolje shladiti, kakor da je šel h Gotom, ki so bili Ptuj brezvspešno oblegali ter jim naznanil, od katere strani se morajo mesta lotiti, da ga bodo zlehka obvladali. Vsled tega je prišlo mesto 1. 378. v oblast Gotom, ki so ga oplenili in slednjič še razdjali. A ko je leta 380. cesar Gracijan premagal Gote, je pobegnil odpadnik Julijan Valens v Italijo, kjer je posvečeval arijanske škofe in duhovnike. Bival je večjidel v Milanu... Na cerkvenem zboru v Ogleju 1. 381. je bil potem Valens zavoljo krivoverstva obsojen in izobčen, Marko pa iz-nova za škofa v Ptuju potrjen. Z veliko častjo se je slednji vrnil na svoj škofji sedež in tako je krščanska občina v Ptuju imela zopet višjega pastirja. Kako dolgo da je ta vladika pastiroval, nam ni znano, le toliko vemo, da je bilo treba
Časopis X	1
večletnega truda, preden je bila le za silo popravljena škoda, katero so sovražniki mestu in okolici prizadjali."
Slekovec je sledil v svojem opisovanju starejšim štajerskim zgodovinarjem kakor Akvilinu Caesarju, Mucharju i. dr., ti pa so v edinem, o Julijanu Valentu ohranjenem poročilu več našli, kakor je v njem. Razne okoliščine so le ugibali, kar je dobro opazil dr. K. Schwa ch, ki je objavil kritično študijo „o izdajstvu škofaValenta in o razdejanju mestaPtuj 1. 380" v uglednem graškem listu Zeitschrift des Histo-rischen Vereines fur Steiermark, 1912, str. 161—180. Škoda le, da je tudi on zapustil edino varna tla ohranjenega teksta ter je zabredel v neplodna domnevanja. Škofa Valenta je skušal oprati' in je ustvaril novo legendo.
V Ptuju sta bili po njegovem mnenju dve stranki. Arijanec Julijan Valens je bil postavni škof, ki so si ga Ptujčani izvolili kot domačina, katoličanom pa je načelo val mašnik Marko. Julijan se je zameril svoji občini, ker je kot znamenje svoje škofovske časti začel nositi okoli vratu verižice, kakor poganski svečeniki in se je tako nališpan pokazal tudi pred rimsko armado, ki je 1. 379. nastopila blizu Ptuja zoper ropajoče Gote. Katoliška stranka je to izrabila, javno čuvstvo se je obrnilo zoper Valenta, ker je nastopil v okrasju, ki je spominjalo na poganske sovražnike. Tako je tudi med arijanci vzrastel odpor. Razglasilo se je, da škof občuje s sovražniki, ker je morda občeval z ujetimi Goti in gotskimi mezdniki, in ob kaki neznani priliki je naenkrat bruhnilo na dan sovraštvo našuntanega ljudstva. Razkolnega, bogokletnega škofa so odstavili in rojstno mesto je moral zapustiti kot ubežnik. Šel je v Italijo, da ne bi prišel v roke barbarom... Kmalu potem so 'oropali Goti Ptuj, kolikor ga je bilo izven obzidja, stanovnike so odpeljali, svetišča oskrunili, mašnike pobili in vsakega umorili, ki se jim je stavil v bran. Tedaj je bil najbrž tudi mašnik Marko umorjen... Ko so barbari odšli, se je raztrosila vest? da je bil Valens tisti, ki je iz maščevalnosti poklical Gote in jim izdal nezavarovani del mesta. Da bi bil hotel s pomočjo Gotov
postati škof, to ni moglo ljudem priti na misel, ker so Goti prišli le radi ropa...
Gotovo pa je o Julijanu Valentu le to, kar sledi iz edinega pisanega vira. Dne 3. sept. 1. 381. je namreč zborovalo v Ogleju 24 škofov iz zapadnega rimskega cesarstva ter je obsodilo radi arijanizma dva navzoča škofa, Palladija in Sekun-dijana iz Mezije. V posebnem listu so potem poročali cesarjem Gracijanu, Valentinijanu II. in Teodoziju in predlagali, naj se omenjena krivoverca odstavita, na njih mesto pa naj odposlanci oglejskega cerkvenega zbora postavijo katoliška škofa. Potem še naštevajo druge krivoverce. Odstavili so mašnika Attala, tudi radi njegovega učitelja Julij ana Valenta, ptujskega škofa, naj cesarji škofom pomagajo, slednjič naj zabra-nijo vsak poskus pristašev Photinovih, da bi se še nadalje zbirali v Sirmiju k službi božji.
Pa premotrimo posamezne stavke tega edinega vira!
Attalum quoque presbyterum de praevaricatione confessum et Palladii sacrilegiis inhaerentem, parilis sententia compre-hendit. Nam quid de magistro eius Iuliano Valente dicamus?qui cum esset proximus, declinavit sacerdotal e concilium; ne eversae patriae, prodito-rumque civium praestare causas sacerdotibus c o-geretur.1
„Enaka obsodba zadene tudi mašnika Attala, ki je pripo-znal svojo krivdo in je pristaš Palladijevih bogoskrunstev. In kaj naj rečemo o Attalovem učitelju Julijanu Valentu? Čeprav je bil v bližini, se je vendar izognil škofovskega zborovanja, da ne bi bil primoran pojasniti vzroke, zakaj je opustošena domačija in izdani meščani."
Pozneje pišejo škofi, da biva Valent v Milanu, odkar mu je domačija razdejana (post eversionem patriae) in sicer skoro kakor vsled izdaje (ne dicamus proditionem). Zato moramo zgornji izraz „eversae patriae proditorumque civium praestare causas" nanašati posebič na ptujsko mesto in ne splošno na domovino,
1 Migne, Patrologia latina, vol. XVI, col. 943.
ter govoriti o „izdanih" meščanih in ne samo o „ugonobljenih" državljanih. Vse te nesreče pa je tudi Valent nekoliko kriv. Škofje mu to precej odkrito očitajo. Hudomušno namigavajo, da se zato ni udeležil oglejskega cerkvenega zbora, ker bi ga lahko vprašali po vzrokih padca Ptujskega mesta. O tem. bi on nerad govoril, a oni bi ga lahko prisilili (cogeretur).
Qui etiam torquem, ut asseritur, et brachiale, Gothica profanatos impietate, more indutus genti-lium, ausus sit in conspectu exercitus prodire Romani: quod sine dubio non solum in sacerdote sa-crilegium, sed etiam in quocumque ehristiano est; etenim abhorret a more Romano. Nisi forte sic so-lent idololatrae sacerdotes prodire Gothorum.
„Upal si je celo, kakor se zatrjuje, z verižico in z za-pestniki, ki so bili od poganskih Gotov oskrunjeni, po poganski šegi opravljen stopiti pred rimsko armado. Kar je brez dvoma ne samo pri škofu bogoskrunstvo, ampak pri kateremkoli kristjanu. Nasprotuje namreč rimski šegi, tako morda nastopajo poganski svečeniki Gotov."
Besedica „etiam" pomeni ali „vrhutega" in uvaja nov očitek zoper Valenta ali pa se nanaša na prejšnji stavek in znači „celo" ter nekako poočituje njegovo zvezo z Goti.
Moveat pietatem vestram sacerdotale nomen, quod i 11 e sacrilegus infamat; qui etiam suorum vocibus, si qui tamen superesse possunt, nefandi sceleris arguitur.
„Že škofovsko ime, ki ga je na slab glas spravil ta bogo-skrunež, naj gane Vašo Pobožnost; njegovi lastni ljudje, če je mogoče, da jih je še kaj preostalo, ga dolžijo te sramotne hudobije."
Si qui superesse possunt — lastni privrženci v Ptuju so ga dolžili te krivde in bi ga še sedaj, če je sploh kateri preživel gotski napad. Cesarji že naj radi drugih škofov spravijo Valenta v stran, da jim ne bo delal sramote.
Certe domum repetat suam, non contaminet florentissimae Italiae civitates, qui nunc illicitis ordinationibus consimiles sui sociat sibi et semi-narium quae rit suae impietatis atque perfidiae per quosque perditos derelinquere; qui episcopus esse nec coepit.
»Resnično — naj se vrne domov, naj ne omadežuje mest nad vse cvetoče Italije. Sedaj z nedovoljenimi posvečevanji zbira okoli sebe ljudi sebi podobne in skuša po gotovih pro-palicah zapustiti seme svoje brezbožnosti in nezvestobe."
Domum repetat suam. Ni verjetno, da bi bil Ptuj njegova domovina. Imenuje se sicer njegova domačija (patria), a to se lahko ume kot polje njegovega delovanja. Ako oglejski zbor sklepa, naj se dva arijanska škofa iz daljne Mezije, Se-kundijan in Palladij, iztirata iz svojih škofij, kako bi bilo umevno, če bi želel, da se naj arijanski Valent vrne v bližnji Ptuj? In ptujski metropolit Anemij iz Srema bi naj to prošnjo podpisal ?
Po svojem imenu je Julijan najbrž sin kakega sužnja, ki je bil od cesarja Julij ana (361—363) osvobojen; ime Valent pa si je dodal po cesarju Valentu (365—378), odločnem arijancu in silovitem pospešitelju te krive vere, morda tudi po svojem pokrovitelju. Učenec škofa Valenta Attal nosi, kolikor moremo reči, maloazijsko ime. Menimo, da tudi Julijan Valent ni bil doma v zapadnem rimskem cesarstvu, ne rojak iz cerkvenih provincij, ki so bile zastopane na oglejskem cerkvenem zboru.
Illicitis ordinationibus. Valent je pravi škof, ker posvečuje veljavno (valide), nima pa svoje škofije, zato so njegova posvečevanja nedovoljena (illicitae). Ne gre za posveče-vanje škofov, morda niti mašnikov. Zadostuje, če je delil nižje redove. Tedaj so posvečevali le za gotove službe (relative), on pa posvečuje brez ozira na to (absolute), saj še škofije nima. In je nikdar ni imel — qui episcopus esse nec coepit.
Nam prim o Petavione superpositus fuerat sancto viroMarco, admirabilis memoriae sacer-
doti; sed posteaquam deformiter dejectus a plebe est, qui Petavione esse non potuit, is nunc Mediolani post eversionem patriae, ne d i-camus proditionem, inequitavit.
„Skraja je bil namreč v Ptuju vrinjen proti svetemu možu Marku, škofu občudovanja vrednega spomina; potem pa, ko so ga verniki sramotno odstavili, je on, ki v Ptuju ni mogel biti, po opustošenju domovine, da ne rečemo po njeni izdaji, prišel v Milanu na konja."
Sacerdos je v starokrščanski dobi običajen izraz za škofa1, presbyter pa za mašnika. Ni nam treba daljnih zgledov iskati, obilica takih mest se nahaja v aktih našega oglejskega zbora in v sledečih pismih. Ne more biti niti najmanjšega dvoma, da je bil Marko škof v Ptuju in sicer, še predno so vrinili Valenta, za časa zbora pa je bil Marko že mrtev, živel je le še v blagem spominu. Imenuje se svet, ker je bila beseda „sanctus" splošen naslov za škofe, vendar pa je moral biti odličen mož, ker se dostavi, da je občudovanja vrednega spomina. Zoper njega so torej postavili Valenta za škofa, ali dobesedno, položili so ga čez njega — superpositus fuerat. Izključeno je mnenje, da so „arijanskega škofa Valenta postavili za predstojnika katoliškemu Marku", ker je bil Marko sam škof, pa tudi ker superponere nima tega pomena.2 Tako so že sodili prvi izdajatelji Ambrozijevih pisem o Julijanu Valentu: „qui Petovione in Pannonia intrusus ab Arianis in sedem Marci pii et catholici episcopi adhuc superstitis; hoc enim significat superpositus, inde brevi post ejectus in Italiam fugit..."
V Milanu se je lahko zanesel na zaslombo pri cesarici Justini, materi mladoletnega Valentinijana II. in goreči pokroviteljici arijanstva.
Sklepoma zahtevajo škofje, da se tudi proti Valentu uradno od državne oblasti postopa.
1 Ducange, Lexicon mediae et infimae latinitatis, VI, 19. s Ducange, 1. c. VI, 881.
Super omnibus ergo pietas vestra nobis con-suleredignetur; ne nos obtemperantes vestrae tranquillitatis statutis, frustra convenisse v i-d eamur ...
„Radi vsega tega naj Vaša Pobožnost nam pomaga; da ne bo zastonj naš shod, zbran le iz pokorščine do Vaših, v korist miru izdanih zapovedi."1
Gotovo je torej, da je bil Julijan Valent kratko časa protiškof v Ptuju in, da so ga smatrali za povod, da so Goti opu-stošili Ptuj. O pravi izdaji pa ne more biti govora, sicer bi ne bil zbežal pred oči državne oblasti v Milan, pa tudi njegovi strogi sodniki mu tega ne očitajo naravnost (ne dicamus prodi-tionem). Dolžijo ga samo neke krivde, o kateri ne govori rad. Bil je čuden mož. V Ptuju je nastopil z gotskimi lanci okoli vratu in zapestij, v Milanu pa je posvečeval kar tja v en dan svoje privržence. Oprati se torej nikakor ne da. Kar pa zadeva opustošenje Ptuja, se to z arheološkega stališča ne da tajiti. Poznejše najdenine le pričajo, da so se preostali stanovalci zopet vrnili in mesto vnovič obljudili. Sicer pa bi se morala vsaka najdenina glede lege posebič oceniti in splošno, morala bi se vsa kronologija gotskih vpadov trezno predelati. A tudi potem bo ostal Valentov značaj tak, kakor nam ga riše oglejski zbor v uradnem poročilu, pisanem cesarjem samim.
1 Neki Valens je bil po izjavi našega oglejskega zbora v zvezi z rimskim protipapežem Ursicinom (1. 366 in nasi.) ter je povzročal tudi v Milanu izgrede. Ker se je to godilo še pred gotskim navalom (378), je bil to najbrž Valens, arijanski škof iz Osjeka (Mursa), obsojen 1 368 v Rimu, ne pa ptujski Julijan Valens, kakor menijo izdajatelji koncilskih aktov.
Slovenska osebna imena v »Liber confraterni-tatum Seccoviensis«.
Milko Kos.
Sorazmerno majhno število slovenskih osebnih imen v srednjem veku1 se je precej pomnožilo s kopico imen, nahaja-jočih se v takozvanem „Liber confraternitatum Seccoviensis". Prvič je bila izdana ta bratovščinska knjiga 1. 1904 po S. Herzberg-Friinkel-u v Monumenta Germaniae, v drugem zvezku oddelka Necrologia Germaniae, na str. 357—402.
S. Herzberg-Frankel, izdajatelj knjige, je mislil, da ji je bil temelj položen že 1. 11802, pozneje pa pravi v izdaji v MG, da je bila knjiga pričeta pisana še le po 1. 1180 in bila nadaljevana v 12. stoletju. Le v 13. in 14. stoletju je dobila nekaj do-stavkov. Glavni del je pa v teku časa le za malo narastel.3
Original tega „liber confraternitatum" se nahaja v C. kr. dvorni knjižnici na Dunaju pod št. 511. Rokopis obsega 53 pergamentnih listov v velikem oktavu. Posamezna stran je po sredi razdeljena od zgoraj navzdol potom rdeče črte na dva enaka dela, nad katerima stoje pod polkrožno zarisanimi loki
1	O slovenskih osebnih imenih v srednjem veku sta pisala med drugimi Fr. Kos (Ob osebnih imenih pri starih Slovencih, Letopis Matice Slov. za 1. 1886, str. 107—151) in J. Scheinigg (Slovenska osebna imena v starih listinah, Izv. Muz. dr. za Kranjsko, III [1893], 8—13, 47-53, 94—101, 140—148). Tudi umrli V. Oblak se je zanimal za slovenska osebna imena v nemških krajih. Pridno jih je nabiral, a do razprave o njih z jezikoslovnega stališča, katero je hotel spisati, ni prišel (Gl. M. Murko, Vatroslav Oblak, Knezova knjižnica, VI [1899], str. 172, op. 2).
2	S. Herzberg-Friinkel, Uber nekrologische Quellen der Diocesen Salzburg und Passau. Neues Archiv f. iilt. deutsche Geschichtskunde, XIII (1888), str. 298, op. 1.
3	MG, str. 356.
naslovi posameznih poglavij. Na prvi strani so napisane različne cerkvene molitve, na naslednjih pa imena posameznih bratov in sester sekavskega samostana. Nekatere strani so popolnoma ali deloma prazne, nekatere spodaj odrezane, a kaže se, da ne manjka veliko imen.
Kar ima pa za nas posebno vrednost, so slovenska osebna imena, katerih je v viru okoli sto. Nekako ena tretjina jih je, ki so raztresena po vsej knjigi, največ se jih pa nahaja na zadnjih dveh straneh rokopisa pod naslovom: „Fratres nostri de metallo ferri in montibus Livben".1 Bili so to torej očividno delavci in delavke ljubenskih železnih rudnikov na Zg. Štajerskem. Imen pod tem poglavjem je črez 300, a med temi tudi tukaj več drugih kot slovenskih.
Da so pa obstojali po 1. 1180 že ljubenski železni rudniki, to nam dokazujejo listine. Že 1. 1)71 (jan. 31) je potrdil papež Aleksander III. samostanu v Vorau-u na Zg. Štajerskem med drugim tudi „mansum apud Lubene ubi foditur ferrum".- — V listini istega leta (febr. 10) je potrdil tudi papež Aleksander III. admontskemu samostanu razna posestva, med drugim tudi gore na Zgor. Štajerskem „ubi sal coquitur et ferrum foditur".3 — L. 1182 je potrdil štajerski vojvoda Otokar IV. samostanu v Žicah med drugim to, da je njegov oče Otokar III. temu samostanu daroval „XX massas ferri in Leuben". Potemtakem je bilo znano že pred leta 1164, to je še za Otokarja III. lju-bensko železo.4 — Podobno potrdilo kot zgoraj omenjeno papeža Aleksandra III. je napravil admontskemu samostanu cesar Friderik I. maja 1. 1184, kjer se tudi omenjajo na Zg. Štajerskem gore „ubi sal coquitur et ferrum foditur".5 — Isto pove
1 Na slovanska imena je opozoril S. Herzberg-Friinkel že 1. 1888 (o. c., str. 299).
'2 Zahn, Urkundenbuch d. Herzogthums Steiermark (UB), I, št. 539, str. 499 in Jafte, Reg. pont. Rom., št. 11876.
» Zahn, UB, I, št. 543, str. 508 in Jaffe, Reg. pont. Rom., št. 11878.
* Zahn, UB, I, št. 620, str. 588.
' Zahn, UB, I, št. 625, str. 595.
tudi listina papeža Lucija III. za Admont iz 1. 1185 (jul. 22)1 ter listina papeža Urbana III. za Admont iz 1. 1187 (maj 26).2
Osebe, kojih slovenska osebna imena nam je ohranil rokopis omenjene sekavske bratovščinske knjige, so pripadale povsem najbrže tudi slovenski narodnosti. Ako smemo torej soditi slovenski živelj po osebnih imenih, ki jih rabi, ga moramo smatrati v drugi polovici 12. stol. na Zg. Štajerskem kot še sorazmeroma precej močnim. Verjetno pa je tudi, da je nekaj v našem viru omenjenih Slovencev prišlo na Zg. Štajersko iz, drugih slovenskih pokrajin, posebno delavcev v ljubenskih rudnikih. Seveda moramo verjeti, da je dobilo tudi dokaj Slovencev nemška in krščanska osebna imena, katera tako zelo nadkriljujejo po številu slovenska. Nasprotno se je lahko kako slovensko osebno ime udomačilo med nemškim delom prebivalstva.
Misliti si moramo, da so v drugi polovici 12. stol. obstojale poleg nemških vasi na Zg. Štajerskem še slovenske. A te so bile vedno bolj v manjšini in se polagoma ponemčile. S temi pa so zginila tudi slovenska osebna imena, ki nam jih je ohranila ne le naša bratovščinska knjiga še v precejšnjem številu za 12. stoletje, temveč tudi istočasne in starejše listine iz 11. in 12. stoletja.
V Lindu pri Judenburgu nam je med letom 1006 in 1039 znano 22 imen podložnikov, med temi je šest nemških in šestnajst slovenskih, med temi imena kot Radigoj, Žitivit, Dobro-žica, Trdodrag, Trdogoj ali Dobrica.3 Tudi v Scheiflingu pr Neumarktu je živelo v istih letih več oseb s slovenskimi imeni.4 Kraja Dtimlach in Afienz severno od Ljubna sta ležala vil. stoletju v grofiji nekega grofa Trdogoj a.5
Tudi za 12. stoletje čitamo v listinah nekaj slovenskih imen z Zg. Štajerskega. Tako poznamo okoli 1. 1145 nekega
1	Zahn, UB, I, št. 641, str. 613 in Jaffe, Reg. pont. Rom., št. 15451
2	Zahn, UB, I, št. 684, str. 661 in Jaffe, Reg. pont. Rom., št. 15981.
5	Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, III, št. 19, str. 15.
4 O. c.
6	O. c., št. 55, str. 35 in št. 69, str. 44.
Predislava, ki je podaril neki dvor v Mauternu, v dolini Liesinge.1 Leta 1147 je živel v Oeblarnu v dolini reke Aniže posestnik Dedovit.2 V bližini Ljubna, v Edlingu je živel ok. 1. 1150 neki Stojan3 in plemenitaš Trdoslav s soprogo Slavo je postal takrat ustanovitelj cerkve sv. Valpurge pri Sv. Mihaelu ob Liesingi.4
Kakor po raznih krajih se tudi na Zg. Štajerskem omenjajo tekom 11. in 12. stol. slovenske kmetije. Smatramo jih lahko istotako tu za pričo ali sled slovenske narodnosti.
Znano nam je, da je med 1. 1060 in 1088 gosska opatica Richarda prepustila solnograškemu nadškofu Gebhardu med drugim tudi dve slovenski kmetiji, ležeči ravno v Ljubenski grofiji „duas Sclavenses hobas in comitatu Liuban? sitas")6. — Isti nadškof Gebhard je leta 1072 dobil od freisinškega škofa Ellenharda v popolno last od katschskih posestev eno slovensko kmetijo v vasi Peterdorf blizu Muraua na Zgor. Štajerskem („unum mansum Sclauonicum in predicto predio Chatzis in villa qu<? dicitur Pederdorf").
Iz 12. stoletja znamo n. pr. za slovenske kmetije pri Voitsbergu zah. od Gradca«, a tudi v ljubenskem okraju imamo nje sled. Okoli 1. 1150 je namreč svobodni Koloman iz Tro-faiacha pri Ljubnu prepustil admontskemu samostanu en mlin pri Trabochu blizu Ljubna in toliko polja, da je znašalo vse skupaj eno slovensko kmetijo („tantum agri quod cum molen-dino mansum unum Sclauonicum apprecietur").7
Pomenljivo je tudi za dokaz slovenske narodnosti na Zg. Štajerskem, da se v neki listini iz 1. 1048 (okt. 2) govori o sedanjem Rotenmannu, kraju na Zg. Štajerskem, ki se slovensko zove tudi Cirminah („Rotenmannun ... Sclauonice etiam Cir-minah nominatum").8 Oblika Cirminah je najbrže spačenka iz
1 Zahn, LJB, I, št. 239, str. 245. Gl. spodaj.
1 O. c., št 270, str. 281.
3 O. e., II, št. 4, str. 4. Gl. spodaj.
* O. c., I, št. 690, str. 675. Gl. spodaj.
s Fr. Kos, o. e., III, št. 208, str. 129.
6 Zahn, UB, I, št. 181, str. 193.
' Zahn, o. c., I, št. 282, st. 295.
8 Fr. Kos, o. e., III, št. 138, str. 97
slovenskega „v črmnelah". Kraj je dobil svoje ime od besede črmnel=rdeč in Rotenmann bi bila le nekaka prestava prvotnega imena „v črmnelah".1
Iz tega nam je tudi razumljiva prikazen sledečih slovenskih osebnih imen v „Liber confraternitatum Seccoviensis". Nosil jih del slovenskega življa, kateri je, kakor dokazano, bival v 11. in 12. stoletju še po današnjem Zg. Štajerskem.
Bodigoj
F o n d e g o i (MG, Necrol., II, str. 389, odstavek 111, vrsta 18) Boleslav.
Vol zla v (MG, Necrol., II, 389, 111, 32). Borigoj P
Porgoy (MG, Necrol., II, 401, 137, 34). Dobrelka.
Dobrelka 1. de Arbndorf (MG, Necrol., II, 396, 125, 29).
Ta tu imenovana oseba je bila najbrže doma v današnjem kraju Arndorf pri Kapfenbergu ob Murici, ki se 1. 1148 (apr. 13) prvič omenja kot Arbendorf.3 Dobrica.
Dobri z a (MG, Necrol., II, 390, 114, 44).
Dobriza je bilo tudi ime eni izmed freisinškili podložnic, ki jih je freisinški škof Egilbert med 1. 1006 in 1039 dobil v zameno v Scheiflingu na Zg. Štajerskem.4 Dobroneg (s. Dobronega).
Dobrunech (MG, Necrol., II, 401, 137, 26).
Ime Dobroneg se nahaja tudi po drugih virih. Tako je 1. 945 (jun. 4) podaril kralj Oton I. cerkvi Matere božje pri Gospe Sveti nekatera posestva s podložniki, živečimi blizu te cerkve; med temi sta bila tudi dva D o br onega.r'
1 Prim. Črnelo v Brdskem okraju na Kranjskem, nem. Rotenbiichel.
3 Pri določitvi posameznih imen sem se opiral med drugim na temeljne razprave: Miklosichevo, Die Bildung der slavischen Personennamen (Denkschriften der kais. Akad der Wiss., phil.-hist. Klasse, X [1860], 215—330) in Maretičevo, O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata i Srba (Rad jugoslav. akademije, 81 [1886], 81—146; 82 [1886], 69—154).
3 Zahn, UB, I, št. 278, str. 288.
1 Fr. Kos, Gr. III, št. 19, str. 15.
6 Fr. Kos, o. c., II, št. 329, str. 300.
— To brone ga se je zvala tudi svobodna žena (libera mulier), ki je ok. 1. 1150 podelila bolnišnici v Admontu svojo deklo Sprinzo z nasledstvom.1 Dobrost.
T o b r u z t (MG, Necrol,, II, 401, 137, 4). Dobrota.
Tobruta (MG, Necrol., II, 402, 139, 18). Domagoj.	... -t
Domagoy (MG, Necrol., II,. 401, 137, 14). Dom ago (MG, Necrol., II, 402, 138, 38).
Prim, krajevno ime D o m e goi e sto r f nekje na Sr. Štajerskem, znano nam iz dveh listin solnograškega nadškofa za reunski samostan (1138, febr. 22 in 1140, apr. 26).2 Domonega.
Dom ne ga (MG, Necrol., II, 396, 126, 29). Dragoča.	n,
Tragotsa (MG, Necrol., II, 393, 119, 32). Drašič.
D r a s i z z e (MG, Necrol., II, 401, 137, 1,5)..
Podobna imena dobimo v drugih virih večkrat. V Čedadskem evangeliju se omenja neki D raci g.3 — Na Sp. Štajerskem so živeli ok. 1. 1280—1315 kmetje z imeni kot D rasi ali Dr axe, itd.4 Drušiljub.
D r u s 1 i ep (MG, Necrol., II, 362, 41, 7).
Razen tega nam je znana še ena druga oseba tega imena. Zabeležena je kot »laicus puer Druslibus« v Necrologium s. Lamberti v 13. stoletju.6 — A še 1. 1474 (?) se nahaja v istem nekrologu neki »presbyter et mo-nachus Drusliebus« šentlambertskega samostana.0 Godeslava (m. Godeslav).
Goteszlawa (MG, Necrol., II, 402, 138, 2).
1 Zahn, UB, I, št. 338, str. 325. s Zahn, o. c., I, št. 175, str. 176 in št. 181, str. 191. 8 Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 250.
1 Dopsch, Die landesfurstlichen Gesamturbare d. Steiermark, 271, y, 11 in 283, 26.
6 MG, Necrol., II, 315, 19. 6 O. c., 339, 12.
Godezlawa (MG, Necrol., II, 402, 139, 5).
To ime je bilo, tako žensko kot moško, v srednjem veku med Slovenci precej razširjeno. — Že iz Čedadskega evangelija ste nam znani dve obliki tega imena, namreč Godesclagua in Godesclaua.1 — Dalje vemo o nekem nesvobodnem Go t i si au, da sta ga med 1. 1050 in ok. 1065 med drugim neki Scroth in njegova soproga prepustila brixenski cerkvi.2 — Iz neke listine iz 1. okoli 1065 in ok. 1075 je razvidno, da je bil na Bledu neki vinograd, katerega je posedoval nekdaj neki God iz 1 a.3 — Tudi v štajerskih deželrioknežjih urbarjih iz ok. 1. 1280 — 1315 je zapisan pri vasi Dragučeva neki posestnik z imenom Go ldizlaw.4 Godeš.
G odes (MG, Necrol., II, 401, 137, 43). Gojslav.
Gezla (MG, Necrol., II, 389, 11 1, 46). Goizlau (MG, Necrol., II, 401, 137, 22). Goyzla (MG, Necrol., II, 402, 138, 15).
Prim, k temu imenu neko pričo z imenom Goizla, ki je bila zraven, ko je neki Chragil odstopil hospicu Marije Magdalene v Brežah po 1 1139 neko posestvo v Grafendorfu jugovzh. od Brež,6
Tudi v krajevnem imenu Goselna ves (južno od Dobrle vesi na Koroškem) tiči najbrže osebno ime Gojslav, kajti med 1. 1050 in okoli 1065 se omenjajo »sex iugera arabilis terr§ in loco qui dicitur Goslauuis«.0 Gojica.
Gowiza (MG, Necrol., II, 363, 43, 25).
Go h za se je zvala tudi ena izmed freisinških pod-ložnic, katere je med 1. 1006 in 1039 freisinški škof Egil-bert dobil v zameno v Scheiflingu na Zg. Štajerskem.7 —
> Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 253 in 255.
1 Fr. Kos, o. c., III, št. 144, str. 100. ' Fr. Kos, o. c., III, št. 241, str. 146.
4 Dopsch, Die landesfiirstl. Gesamturbare d. Steierm., 268, n, 6. 6 Jaksch, Mon. hist. due. Car., Ill, št. 605 III, str. 246. ' Fr. Kos, Gr. Ill, št. 154, str. 104. ' Fr. Kos, o. c., Ill, št. 19, str. 15.
Prim, tudi moško ime slovenske priče Go in v neki listini iz med 1. 1002 in 1. 1018.1 Jaronega.
I arene ga (MG, Necrol., II, 402, 138, 10).
Jaroslav (s. Jaroslava).
Gerozla (MG, Necrol., II, 389, 111, 33). Ierazlawa (MG, Necrol., II, 402, 138, 1). Ie razi a (MG, Necrol., II, 402, 138, 9). Ierazlawa (MG, Necrol., II, 402, 138, 24). Ierazlawa (MG, Necrol., II, 402, 138, 29).
To kakor razvidno v sekavski bratovščinski knjigi tako v moški kot v ženski obliki pogostokrat se nahajajoče ime, nisem našel po drugih virih.2 Jelen (š. Jelena).
Gel i? (MG, Necrol., 11^ 401, 137, 41). Gelena (MG, Necrol., II, 402, 138, 35). Gelien (MG, Necrol., II, 402, 138, 39).
Kakor je razvidno iz raznih virov je bilo ime Jelen eno izmed najrazširjenejših slovenskih osebnih imen v srednjem veku. Najdemo ga zraven moške (Gelen, Ge-lenus, Geleim, Geleyn, Gelein, I^l^n, Ielen, Yelen, Jelenus, Ielein) tudi v ženski obliki (Ge-lin na). Prvikrat ga najdemo v 11. stoletju v Lindu na Zg. Štajerskem kot Gelen-a in potem naprej zelo po-gostoma po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem tja do 14. stoletja. Po podatkih v Dopschevi izdaji deželnoknežjih
1 Fr. Kos, o. c., III, št. 11, str. 10.
1 Podobna oblika J u r i s 1 a w se pač enkrat nahaja v deželnokne-žjem urbarju štajerskem iz 1. 1280—1315 (Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare d. Steierm., 282, 9), a je le hibridna tvorba iz krščanskega Jurija in slovanske končnice. Take oblike so bile n. pr. v Dalmaciji v srednjem veku kaj pogoste. Zasledil sem razen imenovanega imena v istem viru le še dva Petrislava, enega (Petrusslaw) v Cirknici v mariborskem sodnem okraju, drugega v Blintovcu pri Sv. Kungoti na Štajerskem (Dopsch, o. c.. 27i, w, 7 in 571, z, 9). — Vas Giesselsdorf v sod. okraju Fehring na Štajerskem se zove 1. 1265 Jurizla, 1. 1441 Jursleinstorf, 1. 1445 Juri cz 1 eins dor f (Zahn, Ortsnamenbuch d Steierm. i. Mitellalter, 245). Pri Gleichenbergu je pa stal ok. 1. 1300 kraj Jerzlowesdorf (?) (Zahn, o. c, 280).
urbarjev štajerskih v srednjem veku se nahaja ime po Zg. Štajerskem tako pogostokrat, da moramo smatrati, da je bilo ime tudi med nemškim delom prebivalstva kaj navadno.1 Po Spodnjem Štajerskem je bilo ime Jelen eno izmed najobičajnejših. Na Koroškem je bilo razširjeno od Labodske doline do Zg. Dravske doline, na Kranjskem ga najdemo okoli Škofje Loke. Tudi čitamo to ime v raznih nekrologih, kot v Necrologium s. Rudberti2, Necrologium s. Lamberti3 in Necrologium Runense.4 Lasica.
■ Lazziza (MG, Necrol., II, 402, 138, 10). Lasnik.
L a z n i c h (MG, Necrol, II, 392, 117, 2). Lepa.
Lieba (MG, Necrol., II, 389, 111, 38).
Razen iz tega vira nam je znano to žensko ime še iz nekaterih drugih virov. — Dve osebi z imenom Lepa se nahajati v solnograškem takozvanem Liber confraterni-tatum vetustior iz 9. stoletja.6 — V Catalogus fratrum s. Petri dobimo tudi iz 11. stol. ime Lieppa0, v Necrologium s. Rudberti iz 11. stoletja ime Lieppa7, iz 1. 1102 v istem viru pa Lie p a.8 Ljuba.
L i v b a (MG, Necrol., II, 363, 43, 24).
K temu imenu prim, ime L i up a, podložne osebe, živeče okoli 1. 975 na Lurnskem polju na Koroškem0 in dalje 1. 1245 Liuba, priimek neke Gerdrude, žene magistra Berchtramma.10 — Tudi v takozvanem Necrologium
1 Dopsch, Die landesf. Gesamturbare d. Steierm., 120, 11, 10; 121,
11, 34; 192, 4, 15; 192, 4, 16; 197, 11, 8; 199, 12, 1; 199, 12, 7; 200, 13, 11.
3 MG, Necrol., II, 198, 31, C.
3	O. c., 321, 10.
4	O. c., 343, 31; 343, 23; 347, 6; 348, 12; 350, 17; 352, 16.
6 Fr. Kos, Gr. II, št. 329, str. 256.
6 MG, Necrol., II, 57, 3, 23.
' O. C., 101, 31, A.
8	O. C., 114, 14, A.
9	Fr. Kos, Gr. II, št. 452, str. 349.
10	Jaksch, Mon. hist. due. Car., II, št. 573, str. 36.
Milstatense se nahaja neka oseba, ki se je glasila na ime Liuba.1 Ljubčen.
Lubzem (MG, Necrol., II, 401, 137, 30).
Prim, ime Liubzez iz solnograškega Liber confraternitatum vetustior v 8./9. stoletju.2 Ljubica.
L i vb i c ha (MG, Necrol., II, 363, 43, 28).
Pri Sv. Kungoti na Štajerskem je živela ok. 1. 1280 do 1315 neka oseba z imenom Lubichna (Ljubična).3 Ljubič.
L i u b r i c h (MG, Necrol., II, 401, 137, 38).
Prim, ime nekega posestnika v Koroški županiji pri Škofji Loki v freisinškem urbarju iz 1. 1291: Lubitzizin (Ljubičičin).4 Ljubite.
Lubitte (MG, Necrol., II, 401, 137, 6). Ljubnik.
Livbenech (MG, Necrol., II, 401, 137, 50).
Tako se je zval tudi neki Slovan živeč 1. 827 (avg. 21) na Zg. Avstrijskem blizu sedanjega Linza: Liupnic.6 Ljubonega.
Liubnega (MG, Necrol., II, 401, 137, 51). Lubnega (MG, Necrol., II, 402, 138, 5). Medved.
Medwet (MG, Necrol., II, 392, 118, 10). Med we t (MG, Necrol., II, 395, 124, 18). Medwet (MG, Necrol., II, 401, 137, 6). Medwet (MG, Necrol., II, 401, 137, 35). Medwet (MG, Necrol., II, 401, 137, 41).
To v naši bratovščinski knjigi večkrat zapisano osebno ime se nahaja tudi v drugih virih, listinah in nekrologih,
1 MG, Necrol., II, 465, 19.
s Fr. Kos, Gr. II, št. 329, str. 257.
' Dopsch, Die landesf. Gesamturbare d. Steierm., 271, y, 7.
4 Zahn, God. dipl. Austr.-Frising., III, 214. — Sosed imenovanega
Ljubičičina se je zval Ljubej (Lubei).
6 Fr. Kos, Gr. II, št. 94, str. 83. Časopis X.	2
a to počenši še le z 12. stoletjem. — Okoli 1. 1156 se omenja neka priča Med e wed.1 — V neki listini iz leta 1218 se imenuje neki preco Med wed, priča v neki listini opata v Št. Pavlu.2 — Ravnotako je imenovan neki Med wit v listini iz okoli 1. 1245 kot podložnik v Leesu, severozahodno od Strassburga na Koroškem.3 — Kar se tiče nekrologov čitamo ime Medved v Necrologium s. Lamberti šentlambertskega samostana iz 12. stoletja (Med-wed, Med wet, Medu we t).4
Izmed krajevnih imen prim. Medwetsdorf, ime nahajajoče se v dveh listinah iz 1. 1 181 (pred in po 25. dec.) za sedanjo vas Mebersdorf vzhodno od Judenburga na Štajerskem.6 Miroslav (š. Miroslava).
Mir zla v (MG, Necrol., II, 391, 1 16, 36).
Prim, žensko ime Merisclafa v Cedadskem evangeliju.0 — V istem viru kot omenjeni Mir zla v, se omenja tudi neka Ita de M i r zl a w e s w e r d e. Kje je ta kraj, nam ni znano.7 Predislav.
Pre dizla (MG, Necrol., II, 389, 11 1, 33).
Razen tega Predislava je živel še neki drugi B r i-dizlaus, ki je okoli 1. 1145 podaril admontskemu samostanu neki dvor v Mauternu v dolini Liesinge.8 — Tudi v Cedadskem evangeliju se nahajata neki Predezlaus in neki Predeclao.8
Kraj Prešla n ca zah. od Brežic na Štajerskem se zove ok. 1. 1500 Predislausperg.10
1 Jaksch, Mon. hist. due. Car., I, št. 193 II, str. 157.
8 Jaksch, o. c., IV, št. 1770, str. 99.
3	Jaksch, o. c., I, št. 570, str. 34.
4	MG, Necrol., II, 315, 20; 328, 9; 332, 13.
6	Zahn, UB, I, št. 615, str. 580 in št. 616, str. 582 ter Ortsnamen-buch, str. 332.
• Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 252.
7	Zahn, Ortsnamenbuch, str. 341.
8	Zahn, UB, I, št. 239, str. 245.
9	Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 251 in 255.
10	Zahn, Ortsnamenbuch, str. 66.
Predobra.
Predobra (MG, Necrol., II, 391, 115, 6).
Radigoj.
Raztegoy (MG, Necrol., II, 401, 137, 9).
Ime Radigoj je bilo tudi drugje med Slovenci znano in v rabi. Že v Čedadskem evangeliju najdemo obliko Ratgoi.1 — Med podložniki, ki jih je okoli 1. 1030 zamenjal freisinški škof Egilbert v Lindu na Zg. Štajerskem, nahajamo med drugimi tudi ime Ratigoi.2 — Ok. 1. 1080 se je zval neki posestnik v neznani vasi Peccaz imenovani R ade go i.3
Tudi imamo od osebnega imena Radigoj na Štajerskem in Koroškem več izpeljank v krajevnih imenih. Tako se zove sedanja vas Radersdorf v občini Gross-Wilfers-dorf, v sod. okraju Fiirstenfeld 1. 1197 R ad i g o y s d o rf.4 Za mesto Radgona nam je iz 1. 1211 ohranjena oblika Rategoyspur chB, iz 1. 1213 R a t eg oy s p ur h cc in iz 1. 1214 (okt. 24) R at c o y s p u r c h.7 Le tu, v razdobju treh let (1211 —1214) nam je popolnoma jasna izpeljanka od osebnega imena. Pred 1. 1211 se nam omenja Radgona 1. 1182 kot Rakerspu rch in Rachersb urch,8 1. 1185 kot Rakersp ure h« in ok. 1. 1 185 kot Radeihs-buch.10 A tudi drugim poznejšim oblikam v srednjem veku se ne pozna, da bi jim bila podlaga slovensko osebno ime Radigoj.11
Istotako je za vas Rollsdorf v občini Lohngraben, v sod. okraju Weitz najstarejša oblika lahko izpeljanka
1 Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 256.
« Fr. Kos, o. c., III, št. 19, str. 15.
5	Fr. Kos, o. c., III, št. 302, str. 183.
1 Zahn, UB, II, št. 27, str. 57.
' Zahn, UB, II, št. 118, str. 178.
6	Zahn, UB, II, št. 125, str. 189.
' Zahn, UB, II, št. 132, str. 203.
8 Zahn, UB, I, št. 620, str. 588 in 589.
8 Zahn, UB, I, št. 644, str. 621.
Zahn, UB, I, št. 653, str. 634.
Prim. Zahn, Ortsnamenbuch, 373-^374.
od osebnega imena Radigoj, namreč Radegeusstorf iz 1. 1326.1
Za vas Radi ga, v občini St. Johann, v sod. okraju Arvež se glase najstarejše oblike Ratigoy (1. 1332) in slično.2
Današnji kraj Radnja ves (nem. Radendorf) v občini Podklošter na Koroškem se zove 1. 1180 Radegoz-zesdorf8, med 1. 1238—1261 pa Radigoysdorf.4
Tudi Rekarja ves blizu Radnje vesi ima med 1. 1238—1261 ime Ruodigoysdorf.5 Raduše.
Raduzzes (MG. Necrol., II, 401, 137, 8). Semislava.
Zemizlaua laic. de Treuiah0 (MG, Necrol., II, 396, 125, 29).
Semislau se je istotako zvala neka priča iz 1. 1201 Od in&ena Semislav je izpeljano tudi ime vasi S e-mi sva v če (nem. Skt. Lambrecht) v sod. okr. Rožek na Koroškem. L. 1217 se zove ta vas Zemzlau.8
V neki listini iz 1. 1232 se omenja kot priča neki Meinhardus de Cemzlawesdorf9, v neki drugi listini iz 1. 1170 pa neki Rudolfus de Zemzlausdorf.10 Slavo (i. Slava).
Zlau (MG, Necrol., II, 397, 127, 23).
Ime bo najbrže izpeljano od teme slav-.11 Prim, ime
• O. c., 399. 3 O. C., 375.
3	Jaksch, Mon. hist. due. Car., Ill, št. 1271, str. 479.
4	O. c., IV, št. 2149, str. 249. 6 O. c., IV, št. 2149, str. 249.
6 Treuiah je sedanji Trofaiach pri Ljubnu. Prim. Zahn, Ortsnamenbuch, 150.
' Jaksch, Mon. hist. due. Car., Ill, št. 1502, str. 584.
8	O. C., IV, št. 1747, Str. 89.
9	O. c., IV, št. 2061, str. 209.
10	Prim. Zahn, UB, I, št. 517, str. 484 in Ortsnamenbuch, str. 169.
11	Lahko pa znači ime naravnost pripadnika slovanskemu rodu. Prim.: Sclauuenca v Cedadskem evangeliju (Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 250), dalje nekega Sifridus Sclauus 1.1218 (Jaksch, Mon. hist. due. Car., IV, št. 1770, str. 99) in nekega Leonardus Sclafo 1. 1244 (Jaksch,
Sclauica, nahajajoče se v Čedadskem evangeliju;1 dalje iz ok. 1. 1065 in ok. 1075 ime osvobojenega Zlauco v Gomilah na Koroškem.2 Neka Zlawa se omenja 1. 1188 (jun. 7) in je bila s svojim soprogom, plemenitašem Trdo-slavom (ex nobili ergo prosapia ortus Tridizlav cum uxore sua Zlawa) ustanoviteljica cerkve sv. Valpurge pri Sv. Mihaelu ob Liesingi na Zg. Štajerskem.3
Stane.
Z t ene (MG, Necrol., II, 401, 137, 15). Z t e n e (MG, Necrol., II, 401, 137, 21).
S t an o se je zval tudi neki podložni človek 1. 1042 v GOstingu pri Gradcu.4 — V Čedadskem evangeliju je zabeležen tudi neki Stano.5 — Več kmetov po Spodnjem Štajerskem v 1. ok. 1280—1315 se je imenovalo Stane.6 — Prim, tudi ime tržaškega meščana iz 1. 1202 (okt. 27): Stanco Crabre7, ime nekega posestnika v Luši pri Škofji Loki iz 1. 1291—1318: Ztantzo8 in imena dveh posestnikov iz 1. 1291, enega v Zagorju pri Grgarju, drugega v Paljevem pri Desklah na Goriškem: Stane h o.9
Stanega.
Ztinega (MG, Necrol., II, 402, 138, 5). Z t e n e g a (MG, Necrol., II, 402, 138, 23). Stinega (MG, Necrol., II, 402, 138, 35).
o. c., št. 2285, str. 314) ter tržaške meščane iz 1. 1202: Joannes Sel a v o, Walter Sclauo in Stoianus Sclauo (Tafel in Thomas, LJrkunden zur alter. Handels- und Staatsgeschichte der Republik Venedig, Font. rer. Austr., XII, 387-3%, 96).
' Fr. Kos, Gr. II, št. 328, str. 255. ' Fr. Kos, o. c., III, št. 235, str. 143. » Zahn, UB, I, št. 690, str. 675. 4 Fr. Kos, Gr. III, št. 123, str. 84. 6 Fr. Kos, o. c., II, št. 338, str. 255.
6	Dopsch, Die landesf. Gesamturbare d. Steierm., 265, g, 5; 266, k, 1; 270, u, 9; 270, u, 16; 270, w, 5.
7	Kandler, Cod. dipl. Istriano k 1. 1202 (brez paginacije). — Tafel in Thomas, Urkunden zur alter. Handels- und Staatsgeschichte der Republik Venedig, Font. rer. Austr., XII, 387—396, 96.
8	Zahn, Cod. dipl. Austr.-Frising., III, 219.
» Swida, Archeografo Triestino, Nuova Serie, XIV (1888), 418, 14.
Stanislav.
Stani zla (MG, Necrol., II, 402, 138, 17).
Tudi neki posestnik v Cirknici na Štajerskem se je ok. 1. 1280—1315 imenoval Steinzlaw.1
Stojan.
S t o i a n (MG, Necrol., II, 402, 138, 37).
Ime Stojan je bilo med Slovenci v srednjem veku eno izmed najbolj navadnih osebnih imen. Vemo za nekega Stoiana, posestnika ok. 1. 1150 ob Vrbskem jezeru na Koroškem2; vemo za nekega Z to i an a, posestnika v Ed-lingu pri Trofaich-u na Zg. Štajerskem, ki je živel tudi ok. 1. 1 1503 in vemo za nekega Z toy na ter njegovega brata Ztoyzse, ki sta pričala ok. 1. 1190 v neki listini štajerskega vojvode Otokarja.4 — Neki tržaški meščan z imenom Stoianus Sclauo je pričal, ko je mesto Trst sklenilo 1. 1202 (okt. 27) mir z Benečani.6 — V štajerskem urbarju iz okoli 1. 1220—1230 se nahaja neki Stoyn", v onem iz okoli 1. 1280—1318 pa dva S toy a na ter eden Stoyantz7 poleg več Stojšev in Stojin. — Na Koroškem je živel ok. 1. 1270 neki Stoian8, na Gorenjskem pri Škofji Loki pa 1. 1291 dva posestnika istega imena, eden v Vinharjih (tudi 1. 1318), drugi pa v Koroški županiji.9
Stojgoj.
Stoigei (MG, Necrol., II, 393, 120, 15).
Istega imena nam je na Štajerskem v Muriški dolini v okraju Stolling severozah. od S. Lorenzen iz 1. ok. 1280 do 1315 znan posestnik Dietmar S toy go.10
1 Dopsch, Die landesf. Gesamturbare d. Steierm., 270, v, 7. '' Zahn, Cod. dipl. Austr.-Frising., Ill, 11.
3	Zahn, UB, II, .št. 4, str. 4.
4	Zahn, UB, I, št. 707, str. 699.
5	Kandler, Cod. dipl. Istriano k 1. 1202 (brez paginacije). — Tafel in Thomas, Urkunden zur alter. Handels- u. Staatsgeschichte d. Republik Venedig, Font. rer. Austr., XII, 387—396, 96.
0 Dopsch, Die landesf., Gesamturbare d. Steierm., 24, 19. ' Dopsch, o. c., 235, 85; 269, r, 7; 269, s, 19.
6	Jaksch, Mon. hist. due. Car., IV, št. 2149, str. 249. » Zahn, Cod. dipl. Austr.-Frising., Ill, 200 in 214.
10 Dopsch, Die landesf. Gesamturbare d. Steierm., 209, 54.
Tudi nekatera krajevna imena so izpeljana od tega osebnega imena. Najstarejša nam ohranjena oblika za vas Stogersdorf v sod. okr. Voitsberg na Štajerskem, datira iz 1. 1140 (apr. 26) in se glasi Stoigoistorf.1
Neki kraj z imenom Stoigoishofsteten se nahaja v urbarju solnograške nadškofije za Srednje in Spodnje Štajersko iz 1. 1322 in je stal morda severozahodno od ■Ormoža.2
Današnja vas Stegsdorf v občini St. Salvator, v sod. okr. Breže na Koroškem se zove 1. 1121 Ztoygoys-d o r f,® 1. 1124 pa S t o i g o i s d o r f.4
Svegoj.
Zegoy (MG, Necrol., II, 401, 137, 33).
Prim, ime vasi v neki listini iz ok. 1. 1130, katero čita Zahn Zegoinezelo (Svegojevo selo?).5
Sveslav.
Zewenzlau (MG, Necrol., II, 388, 110, 26).
Prim, ime Zwenzelaw iz 12./13. stoletja v nekro-logu šentlambertskega samostana.0 — Kavnotako Zwan-zlawe, ki je bil priča v Brezah v neki listini na korist admontskega samostana iz ok. 1. 1 1907 ter nekegaZvvei-zlavs, pričo iz okoli 1. 1240.8 — Dva kmeta, živeča v letih 1267 — 1268 pri Greifenburgu na Koroškem, eden v Rietschah, drygi v Rovnich (morda Eben), sta se tudi imenovala S ve i zlo v (oziroma Sweizlov).0
Svetomir.
Zwetvmer (MG, Necrol., II, 365, 48, 8).
1	Zahn, UB, I, št. 181, str. 193. — V tej vasi je dobil solnograški nadškof kot odškodnino za to, da je daroval neke desetine samostanu v Reinu pri Gradcu, štiri slovenske kmetije (Sclauonicos mansus).
2	Zahn, Ortsnamenbuch, 450.
3	Jaksch, Mon. hist. due. Car., Ill, št 564, str. 227.
4	Jaksch, o. c., št. 605 I, str. 265.
5	Zahn, UB, I, št. 132, str 143
« MG, Necrol, II, 313, 1.
' Zahn, UB, I, št. 704, str. 695 « Zahn, UB, II, št. 389, str. 503.
8 Jaksch, Mon. hist. due. Car., IV, št. 2919, 9 in 10, str. 648.
Znana sta nam razen tega še dva Svetomira. Eden Zwetmer, je bil v Št. Vidu na Koroškem 1. 1162 (maj 3) priča,1 drugi Z w atome r je bil 1. 1267 podložnik v Ritters-dorfu zah. od današnjega Greifenburga na Koroškem.2 Svetoslava.
Z \v i t e s 1 a w a (MG, Necrol., II, 402, 139, 19).
Mož te Svetoslave že nima več slovanskega domačega imena, temveč krščansko: Iohannes (vir et Zwiteslawa uxor). Todrag.
Tu dr a (MG, Necrol., II, 401, 137, 10). Tudrach (MG, Necrol, II, 401, 137, 17). Trebež.
Tre be s (MG, Necrol, II, 401, 137, 4).
Osebna imena s temo treb- tvorjena so bila med Slovenci precej običajna. Prim imena: Trebe, Trebel, Trebena, Trebi bor, Trebibrat, Trebi ca, Trebi č, Trebigoj, Trebimir, Treb i vi t, Trebižnec, Trebit i k, itd. Veligoj ?
Welgoy (MG, Necrol, II, 401, 137, 5). Volkoj.
Wulcoy (MG, Necrol, II, 401, 137, 25).
Prim, ime Uuolconga (Volkonja) nekega nesvo-bodnega človeka, živečega ok. 1. 975 na Lurnskem polju na Koroškem.3 Zdanila.
Z t anil a (MG, Necrol, II, 402, 138, 35). Zdedrag.
Z e d r a c h (MG, Necrol, II, 363, 42, 8).
Zedrach je bilo tudi ime nekega služabnika, živečega med 1. ok. 1065—1075 ob Milstattskem jezeru.4
Zdeslav (5. Zdeslava).
Stiezla (MG, Necrol, II, 393, 119, 29).
1 Jaksch, o. c., I, št. 229, str. 177.
5 Jaksch, o. c., IV, št 2920, 10, str. 656.
3	Fr. Kos, Gr. II, št. 452, str. 348.
4	Fr. Kos, o. c., III, št. 242, str. 146.
S c i e z 1 a w a (MG, Necrol., II, 402, 138, 8). Stiezla (MG, Necrol., II, 402, 138, 14). Zeminjev.
Z e m i n e c h (MG, Necrol., II, 401, 137, 21).
Tudi v solnograškem Liber confraternitatum vetustior se nahaja iz 9. stol. ime Zemigneu.1 Zverič.
Z \v e r z (MG, Necrol., II, 401, 137, 43). Z we r iz (MG, Necrol., II, 402, 139, 3). Zvveriz (MG, Necrol., II, 402, 139, 9).
Prim, ime Zwerizza, ki se nahaja v nekrologu Milstattskega samostana iz 12./13. stoletja.'2 Zverina.
Zwerina (MG, Necrol., II, 391, 115, 18). Zwerna (MG, Necrol, II, 402, 138, 6). Zverinega.
Zweringe (MG, Necrol., II, 401, 137, 35). Zwerinega (MG, Necrol., II, 402, 138, 4). Zverka.
Zwirka (MG, Necrol., II, 398, 129, 24).
Zuerco se je zvala neka oseba, ki je živela okoli 1. 990 v Labodski dolini.3 Zverše.
Zwer.se (MG, Necrol., 401, 137, 16).
• Fr. Kos, o. c., II, št. 329, str. 256. a MG, Necrol., II, 463, 27. 3 Fr. Kos, Gr. II, št. 494, str. 386.
Dvoje slovenskih fevdnih priseg.
Dr. Fr. Kotnik.
I.
(Dodatek k spisu v ČZN. 1911 str. 33. si.)
Slovenske prisege smo doslej cenili le kot jezikovne spomenike in priče slovenstva v preteklih stoletjih. Dr. J. J. pa je objavil v ČZN. VIII. (1911) spis o dveh fevdnih prisegah, ki jih je izkopal iz prisežnih knjig notranje avstrijske vlade v Gradcu. S pravnega stališča je razložil in dognal, kako važni dokumenti so prav prisežni obrazci za slovensko zgodovino. Slovensko ljudstvo ni sestajalo le iz podložnih kmetov, ampak tudi iz cesarskih fevdnih vazalov, reprezentantov gospodujočega elementa, plemstva!1
Koroška je bila po notranjeavstrijski upravi tesno združena s Štajersko. In zato ne moremo pisati samo zgodovine štajerskih Slovencev, ampak ozirati se moramo na vse Slovence, ki so bili ž njimi v Notranji Avstriji združeni. Tudi spis dr. J. T. je pisan s tega stališča. Za to zgodovinsko skupino so se pozneje vnemali tudi nekateri slov. politiki, med njimi v prvi vrsti Andrej Einspieler, ki je izdajal (1861—1863) list ,.Stimmen aus Inner ost err eich". In ko so list ugonobile tiskovne pravde, je sledila leta 1863. „Draupost" (In ne r oster r eich ische Zeitung fur politisehen und sozialen Fortschritt.)
Zato pa poglejmo, je li bila kaka slov. prisega tudi na Koroškem znana.
Prisego, objavljeno v ČZN 1911. str. 35, 36., je objavil že leta 1 8 4 9. „Archiv fiir vaterlandische Ceschichte und Topo-graphie." Hgg. von dem historisehen Vereine fiir Karnten. Erster
1 ČZN 1911 str. 46.
Jg. Klgft. 1849 na 17,—19. strani. Naslovljena je tako: „Win-dische Lehenspflicht." 1637. (Aus dem schriftlichen Nachlafie des verstorbenen Pfarrers von Moosburg, Urban Jarnik.) Ponatisnil jo je iz Archiva J. Scheinigg v Kresu III. (1883) str. 326. si. v spisu o Jarnikovi zapuščini.
Dr. J. j. pa je zasledil nehote vir, ki ni bil in ni mogel biti znan ne Archivu (1849), ne Scheiniggu.
Jarnikovo zapuščino hrani arhiv koroškega muzeja v Celovcu, a te prisege ni več najti nikjer; tudi Scheinigg je ni našel, ker se sklicuje v Kresu na Archiv 1849. Torej se je ali izgubila, ali pa zanesla mogoče med druge akte; bila pa je samo v prepisu ohranjena, ker stoji za slov. prisego Archiv 1849. str. 18 izrecno: Abschrift. — Prisega je objavljena tudi v Potočnikovi »Vojvodini Koroški" II. str. 49—50.
Poglejmo sedaj, koliko se razlikuje ponatis v Archivu od prisege v ČZN 1911 str. 35, 36.!
Archiv 1849 ima:
nay mogozhnimu
Zeseriu Bemskimu Kralu Gospodu Gospodu Ferdinandu temu Trčtiemu Vu KoroMnu vu Gorizi gospudu inu Vam sa schluschiti inu ui enimu Sučstimu schluschahniko Imenovan je samo nič popravljenega.
Časopis 1911: naymog6zhnimu
Zeseriu Pemskimu kralu Gospodu Gosp6du Ferdinandu temu tretiemu vu Korotanu na Gorizi Gospudu inu vam sa schlushiti Inu vi enimu suestimu schluschabniko Ferdinand, na robu ni
„Vu" se piše štirikrat z veliko začetnico.
Za tem sledi takoj sedaj, in ne še le na koncu hrvaške prisege vazalov odgovor: „Nach Zusprechen Mit drey aufge-rekhten Fingeren:
„Kako mene ie sadai naprei brano, y sapouedano, tako hozhiu sturiti y Vuse dopernesti, tako meni Bog pomosi, Sueta diua Maria Mate bosja y vuse Suetzi". (Prim. ČZN str. 36; 1911.)!
A b s c h r i f t. (Ni podčrtano.)
Za tem sledi prisega „Aliter magis Croatice, ki se razlikuje v sledečih točkah: Namesto „1 nay" stoji Znay; Zesaru — Zesaru; Gospodinu (Ferdinandu) — Gospodinu Ferdinandu (brez oklepaja, na robu ne stoji ničesar). Korotanskemu — Ko-rotanskemu; Cranskemu — Kranskemu; premiloufstimu — pre-milouistimu; Gospodinu — Gospodu; ali — alii; y uaschim — y naschim; otrokom — otrokam; isrochi — isrozhi; skus — skas; iskafat — iskasat; napovedat — napouedat; pruti suoimu — pruti Suoimu; navadi — nauadi; onoga — vuoga; nam. pra-vizi — prauizi. Nato pa: „Nachzusprechen wie beim windischen Eid" brez besedila.
Spremembe v besedilu niso bistvene in so deloma tisk. pomote, n. pr.: Znay — I nay, naschim m. uaschim itd. Če vidimo, da piše Archiv: nauadi, ui, preieti, moramo z ozirom na druge primere v ČZN reči, da je ta pisava prvotna.
Besedilo prisege je torej bistveno isto.
Nekaj je lahko „popravil" tudi Jarnik.
Fevdnikova prisega (vazalov odgovor) je pa še ohranjena v Jarnikovem rokopisu, naslovljenem: „Die ersten christlichen Herzoge Karntens", str. 37. Spis je spisan v nemškem jeziku, vsebino navaja Scheinigg v Kresu III.
Jarnik piše: „Wie die Lehensleute am Herzogsstuhle ge-schworen, eriibriget noch eine windische Eidesformel, die nach der Sprache zu urtheilen in den Zeitraum zwischen das z w o 1 f t e und fiinfzehnte Jahrhundert gehort und welche in dieser in s e c h s Wortern veralteten Sprachform auch noch in den Jahren 1637, 1657 und 1711 ist gebrauchet worden.
Sie lautet mit beygefiigter Uibersetzung ins Latein:
Kako mene ie sadai naprei brano y sapouedano, tako
Sicut mihi est nune praeleetum ac mandatum, ita hozhiu sturiti y vuse dopernesti, tako meni Bog pomosi sueta volo facere et omnia adimptere, ita me Deus adjuvet sancta diua Maria Mate bosja y vuse Suetzi. (str. 37. rkp.) virgo Maria Mater divina et omnes Sancti.
(Die veralteten Formen sind: kako jetzt kakor, y jetzt ino, hozhiu jetzt hozhem, pomosi jetzt pomaj, diua jetzt diuiza, suetzi jetzt svetniki. In Mate und vuse (Suetzi) driickte der Autor durch das e den aueh jetzt gebrauchlichen stummen Laut aus.) Die deutsche Eidesformel, die in den oberwahnten Jahren 1637, 1657 und 1711 gebraucht wurde, weicht in etwas ab, woraus zu schliefien, dafi die w i n d i s c h e keineswegs aus der deutschen iibersetzt worden ist, sondern schon friiher da gewesen seyn mufite. Die deutsche lautet so:
„Wie mir anietze viirgehalten Worden, Vund ich zue thuen beschaiden bin, dem will ich also treulich Vund gehorsambst nachkhomben, Alfi Wahr mir Gott holffe Vund alle Heylligen die gebenedaite Muetter Gottes Maria Vund alle liebe Haylligen."
(Die windische Formel ist kiirzer, und sagt das namliche, darum ist sie sicher die altere: In beyden finden sich einige Varianten, und besonders fallt auf, dafi die deutsche einen Aus-druck doppelt vorbringt, einmahl vnd alle Heylligen, und das andere Mahl: Und alle liebe Haylligen.)" Str. 38. rkp.
Jarnik misli, da se je prisega morala prej drugače glasiti, da je nastala med 12. in 15. stoletjem — opirajoč se na tistih šestero „zastarelih" besednih oblik: kako, y, hozhiu, pomosi, diua ter suetzi. Edino te besede so mu bile kriterij, po katerem je določil čas. Ni se oziral na prvi del prisege, ampak samo na vazalov odgovor. Prvi del pa nima nikakih starih oblik. Pač se nahaja „vu Korotane", ime, ki je v drugi prisegi že pozabljeno, a pomisliti moramo, da ga piše še 1. 1811. „en poreden pauer v Korantane" — Andrej Schuster — Drabo-snjak. Teh šestero besed je res starih — zdi se nam, kakor
bi brali brižinske spomenike, ko naletimo v vazalovem odgovoru na te oblike. Toda Jarnik je povsod iskal sledove slovenstva. Znano je, kako trdovratno se je oprijemal razlage napisa na vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju — „Ma •sveti veri", napis, ki je latinski. Gotovo je tudi pri tej priliki segel predaleč nazaj, — saj je pisal zgodovino prvih krščanskih koroških vojvod — in zate je potreboval slovenskih dokumentov. Zakaj ne navaja Jarnik v rokopisu tudi prvega dela prisege? Pač zato, ker mu je bil na poti, nima nič starih oblik, letnica 1637 pa mu ni bila po volji. Zapisal je s^mo vazalov odgovor, ker je hotel pokazati s pomočjo ,,starih" oblik, kako je prisegal koroškemu vojvodi slovenski koroški vazal.
To pa je tudi pokazal.
Jarnik navaja, da se je prisega v tej, v 6 besedah ohranjeni stari jezikovni obliki še rabila v letih 1637, 1657, ter 1. 1711. — 1637. 1., ko je Ferdinand III. nastopil vlado, 1657 .(1658), ko mu je sledil Leopold I. [1657(1858)—1705] ter za časa Karla VI. (1711 — 1740). Sklepali bi lahko, da niso v kratkem vladanju Jožefa I. (1705—1711) izvrševali fevdske investiture. (ČZN 1911, str. 37.) Glej pripombe na robu prisege ČZN 1911!
Šestere stare oblike je lahko rabil 1. 1637. še narod v krajih, iz katerih nimamo slovstvenih dokumentov. Odprto pa ostane vprašanje, odkod je dobil Jarnik to prisego. Da bi bila specifično koroška, na to ni misliti, ker se je tudi v Jarnikovi zapuščini nahajala prisega „aliter magis Croatice", ki bi bila za Koroško brez pomena.
Dokazano pa je, da so tudi na Koroškem še bivali v 17. in začetkom 18. stoletja vazali, re-prezentantje gospodujočega elementa, ki so prisegali koroškemu vojvodi (Ferdinandu III., Leopoldu I. in Karlu VI.) v slovenskem jeziku.
II.
Slovenska fevdna prisega krškemu škofu iz 1.1653.
Na Koroškem imamo malo jezikovnih spomenikov iz dobe, ko se še niso tiskale v Celovcu slovenske knjige.
Prva latinska knjiga, ki je bila na Koroškem tiskana, je Sehonlebnov: „Orbis universi votorum pro definitione sententiae de immaculata conceptione Deiparae. Clagenfurti, Kramer 1659. Quart." Leto pozneje sledi prvi nemški tisk: „Beschreibung oder Relation Vber den Einzug vnd Erbhuldigungs Aktvm In dem Ertzhertzogthumb Karndten (von H. S. von Ottenfels) Clgft., Kramer, 166o. Folio." Skoraj sto let pozneje (1752) je še le izšla prva slovenska, na Koroškem tiskana knjiga: Primož La-vrenčič S. J.: „Missionske Catholish Karshanske Pejssme". V' Zelouzi, Kleinmayr, 1752.1
Zato pa so drugi ostanki slovenščine tudi iz pozne dobe za nas dragoceni zakladi.
Da bi bili morali nastati brižinski spomeniki na Koroškem, to še ni dokazano. Mogoče je, da se nam je v njih ohranila slovenščina kakega narečja, ki je že izumrlo. Lahko pa so tudi nastali izven Koroške.
Celovški rokopis, ki ga hrani muzej zgodovinskega društva koroškega, stavimo, sodeč po paleografskih znakih, v prvo polovico 15. stoletja.
V arhivu koroškega zgodovinskega društva se nahaja kodeks pod naslovom: „Gerichtsprotokoll von Victring". Ti sodnijski zapisniki obsegajo 366 listov, začenši z letnico 1591 dne 1. avgusta, končujejo pa dne 14. avgusta leta 1619. Med njimi je tudi „Der Aydtschwur in windischer Sprach" pisan z latinico. Roko, ki je pisala slovensko prisego, zasledujemo v kodeksu že leta 1601. dne 16. marca. Po zapisnikih sodeč moramo trditi, da se je slovenska prisega zapisala med 1. 1601. in 1609.2 Ta vetrinjska prisega dokazuje, da so se sodnijske
1 Prim.: Dr. Theodor Strastil von Strassenheim: B i-bliographie der im Herzogtume Karaten bis 1910 erschienenen Druck-schriften". Klgft. Ferd. v. Kleinmayr. 1912.
! Prisego je objavil in jezikovno raztolmačil f dr. J. Sket v „Kresu" 1885 (V.) str. 53 si. Zasledil jo je arhivar dr. pl. Jaksch.
obravnave s koroškimi Slovenci vršile v slovenskem jeziku, akoravno so se zapisniki pisali nemško.
Zatem sledi fevdna prisega, za katero je dosedaj dokazano, da se je rabila že 1637, lahko pa tudi že prej.1 Ta prisega je veljala tudi za slovenske Korošce.2
To so vsi obširnejši jezikovni spomeniki, ki pridejo za koroške Slovence do te dobe v poštev.
Dr. J. Quitt, profesor bogoslovja v Celovcu in bivši knezo-škofijski dvorni kaplan, pa je zasledil v knezoškofijskem krškem arhivu v Celovcu slovensko fevdno prisego krškemu škofu.
„Lehensprotokoll mit Anfang 1557" V. ima takoj na prvi strani „Juramentum Sclauonicum", ki ga tukaj objavljamo. Nato sledijo fevdni listi (Lehensbriefe) krškega škofa, začenši od 1. 1557, seznamek fevdnikov, štajerski fevdni listi, fevdni list iz Slovenske krajine, (Christof von Tschernembl), .seznamek štajerskih fevdov, kranjski fevdi, koroški fevdi — 1573. V posebnem, kodeksu priloženem zvezku sledijo nato še posebej kranjski fevdi (Crainerische Lehen) (26. aprila 1681 — 22. junija 1695).
Nas zanima za sedaj le slovenska fevdna prisega, ki je pisana z velikimi, debelimi črkami in obsega celo 1. stran fol. Roko, ki je pisala slov. prisego, ni zaslediti nikjer drugod v kodeksu.
Prisega se glasi:
Juramentum Sclauonicum
Vi bodete, moimo Gnadleuestimo, Firsto, inu Go-spudo, Gospudo, Sigmundo Franco, Erzherzogo, u' Osterreichi, Firsto u1 Burgundi, Steireske, koro-shke, krainshke, ino Wirtembershke Deshel, Skoffo u' Augspurgi, ino Gurku, Firstouemo Graffu, u' Ti-roli, ino u1 Gorici, Deshelskimo Graffu v' Elsasi.
1 Prim. ČZN VIII. 1. (1911): Dr.J. J.: „Dvoje slov. fevdskih priseg" str. 33. in si.
s Prim. ČZN 1913. str. 30 in 1911 str. 33 si.
jltra-mCfiiu/nJcbu* o ni cum
- * /■■• p
ftyUlSt'irvo, J~irsto^ ,iunc)c> Wrcvrics, ^ nrjcK-m f&lVStO u '-BKsTgUn . > /CrcvriMcs >no
ttrf&ouems 'Qrdftt / u JtroU , m s
mcstt oUubiU y	Juuettosbi, ^ uot* cJas^AJ-ehnoi*.
iLt ^ Su^tfajh
' J^glyrvouj	ino cLabrrto perils lot/sPiki?:
dj pXu^TMti / rno fUdi JčaAiu. / sa. eniga, '''-^vr-fta. JftvertjHtrnccri / SUf^ct terLcJin^ ferteti i nw O-fct*. (k Vi
$&f>*4e ijrrto^SusftLm HttSrbijfaU faJfkskojfc WdMoictsk^'-mc Tvifi i^žr/imei suztpmxt u.ed€iolfftjjtls-titt t iru/ skftsati t rm) sicxr vi je to jluriti / /cult^a/'
. jiuun f iru} seu^e^mt rSturiti
htu, ^Ui'koA. Ce me/ic tut	KJ,
otrUlfvm Uift/ ntfl	, inj
rUA nst M^Zni/tenr, irtJhr7J.trfvnj, m j tč/r-žn^
cLerj/Qut -o*.




















mmlmk^
■







■









na uashe Dushe mesti obhibili, nih Firstouei Suetlosti, sa uolo vasheh Lehnou pokhorni, ino Stresheiotsh biti, nih Firstouei Gnadi, ino Suetlosti, sa |uolo Vasheh Lehnou| nuz: ino dobroto pomislit, shkodo oduerniti, ino kuli kadai, sa eniga Firsta fmert penned, supet te Lehne saslushiti, ino perieti, ino aku bi Vi, gdire Lehne sapadene f Gurskei / nih Firstoue Suetlosti suedeti" hnih skoffy";" shlisho-" prečrtano iotsch suedeti te iste nihFirstouei suetlosti,uedeiotsh pustiti, ino skasati ino sicer u' se to sturiti, ku-likai ie eden u' shlehterni, s' Lehni podlosheni, Zhlouek, suoimo Lehenskimo Gospodu, dolshan, ino sauesan sturiti.
Responsio Vasali.
Vse letu. kulikai ie mene na pred Brano, ob-lubim iest, nih Firstouei Suetlosti, ino nih namestnikom reshnitshno, ino terdno dershati.
Kedaj je ta prisega nastala? Fevdnik je prisegel krškemu škofu, avstrijskemu nadvojvodi Sigmundu Francu.
Nadvojvoda Sigmund Franc Avstrijski, škof v Augsburgu, je bil od cesarja Ferdinanda III. dne 2. januarja 1. 1653. pre-zentiran za krškega škofa. Kontinuiran je bil 25. februarja in 9. marca 1653 pa po svojem pooblaščencu in svetovalcu Joh. Antonu Sattlpergerju zu Schikhenburg, kanoniku v Brixenu, v Krki inštaliran.
Začetkom leta 1665 je resigniral na škofijo in je 15. januarja 1. 1665. umrl v Innsbrucku.1
Ker so se fevdi delili začetkom vlade, moramo sklepati, da je prisega iz 1. 165 3.
Ta prisega kaže, da je imel krški škof vazale, ki niso razumeli nemškega jezika; imel je, kakor je razvidno iz fevdnega protokola, posestva na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem
1 1*. Beda Schroll OSB: Series episcoporum et s. r. i. principum Gurcensium. Archiv fiir vatcrlandišche Geschichte und Topographic. Kla-genfurt, 1885. str. 34.
Časopis X.	3
in v Slov. krajini. Žalibog še zgodovinarji niso izčrpali bogatega arhiva krške škofije, ki bi nam pojasnil še marsikatero temno točko v slovenski zgodovini.
Dodatek.
Profesor dr. Fran llešič je zapazil, da je bila prisega, o kateri razpravljam pod I., tudi že v Janežičevem „Glasniku slovenskega slovstva- I. (1854.) str. 74. pod naslovom Slovenska fevdna dolžnost. 1637. (Iz zapuščine rajnega U. Jarnika)" prioboena. Janežičeva publikacija ne omenja niti cesarja Leopolda I., niti Karla VI. Razlikuje se tudi v tem, da je končna prisežna formula, ki je v „Časopisu" (1911) dana na konec slovenske in „bolj hrvatske" prisege, v Janežičevi publikaciji na koncu slovenske formule, a na koncu „bolj hrvaške" se čita: „Nachzusprechen wie beim windischen Eid".
Že naslov, pod katerim je bila ta prisega v Janežičevem Glasniku I. objavljena, kaže, da je prepisana iz Archiva (1849). V Archivu stoji: „Windische Lehenspflicht" 1637. (Aus dem schriftlichen Nachlafie des verstorbenen Pfarrers von Moosburg, Urban Jarnik), v Glasniku pa: „Slovenska fevdna dolžnost." 1637. (Iz zapuščine rajnega U. Jarnika.) Torej dosloven prevod. A tudi tekst sam se vjema z Archivom. Tudi v Janežičevi publikaciji sledi istotako kakor v Arhivu vazalov odgovor takoj za slov. prisego, za hrvaško pa stoji: „Nachzusprechen \vie beim windischen Eid". Smemo torej trditi, da je Janežičeva publikacija ponatisnjena iz Archiva 1849 in ni objavljena direktno iz zapuščine, ker se naslov strinja z onim v Archivu.
Pojasnila je treba tudi o letih, o katerih se trdi, da se je v njih prisega rabila.
Prvotno je prisega veljala Ferdinandu 111. (1637 - 1657). A tudi za časa Leopolda I. (165S—1657) in Karla VI. (1711 — 1740) so jo še rabili (Glej ČZN 1911, str. 37). To se da sklepati iz prečrtanega imena „Leopoldu", pod katerim stoji na robu „Carolum". V publikaciji Archiva 1849 pa ni nič prečrtanega, ampak se v tekstu navaja samo Ferdinand III. In v naslovu stoji letnica 1637, ko je ta nastopil vlado. Vendar pa
vkljub temu Jarnik trdi v rokopisu o koroških vojvodih, da so rabili to prisego še 1. 16 37. 165 7. in 17 11, torej v letih ko so nastopili omenjeni trije vladarji notranjeavstrijsko vlado. Odkod pa ve Jarnik tako sigurno, da so prisego rabili tudi 1. 1657 (1858) in 1711? Moral je imeti pred seboj pač original, v katerem je bilo to izrecno omenjeno, moral je torej imeti obrazec notranjeavstrijskih fevdnih priseg, ki je bil skoraj popolnoma enak prisegi, ki jo je objavil dr. J. J. v ČZN 1911 ali pa isti vir, ki ga je uporabil dr. J. J., namreč arhiv višjega deželnega sodišča v Gradcu. Prisežni obrazci so bili dostopni organom višjega deželnega sodišča in kaj lahko si je misliti, da je prisego nekdo prepisal in jo dal Jarniku na razpolago.
Prva izmed dveh prisežnih knjig notranje avstrijske vlade, ki ste v rokopisu ohranjeni, je nastala med 1. 1637 in 12. oktobrom 1652.1
Ali je ta slovenska fevdna prisega res še le 1637 nastala? Ne govori li vetrinjska sodnijska prisega iz 1. 1601. za to, da smo imeli že prej slične prisege in da so te le prepisi starejših slov. priseg? Za to bi govoril vendar le tudi vazalov odgovor, tistih ,,šestero starih oblik".2
1	Prim. dr. M. Dolenc: Postanek in pomen inštrukcij za krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. ČZN 1912, str. 106.
2	G. urednik Kaspret mi je dal za ta dodatek Ilešičevo pismo na razpolago, v katerem mu ta poroča o Glasnikovi publikaciji. Opozoril me je tudi na Dolenčev spis v ČZN 1912, str. 106., iz katerega sam nisem mogel razbrati, da se določitev časa tiče tudi slovenske fevdne prisege. Hvala mu za to!	Fr. K.
Mala izvestja.
Koroške narodopisne črtice.
IV.
Teritev v Slovenjem Plajbergu.
(Po zapiskih dr. Jos. Wieserja sestavil dr. Fr. Kotnik.)
Kakor drugi lepi narodni običaji tako izginja tudi teritev na Koroškem, ki je bila svoj čas domač praznik. Gospodinje so imele velike sklade hodnega prta, iz katerega so izdelovale spodnjo obleko in rjuhe, a tudi moške hlače, predpasnike in drugo. Dandanes pa kupujejo malovredno blago.
Teritev (tritva) se opravlja slovesno. Ko leto leze pod jesen in so druga nujna opravila opravljena, napove ena kmečka hiša za drugo teritev. Pri tem delu pomaga drug drugemu. Ta dan terejo pri tej hiši, drugi dan pri drugi.
Gospodinja vabi pri sosedah, da dobi dovolj žensk. Domači moški zasadijo kole in postavijo kozo, h kateri se trli ca pritrdi.
O polnoči se prične delo. Pridna ženska vstane, zaneti treb no (terično) jamo, poškropi ogenj z blagoslovljeno vodo in naloži na kole nad trebno jamo konoplje in lan, da se suši. Ker je to njeno glavno delo, se imenuje »suhi j a«. Nekoliko pozneje prihajajo ter ice. Nekatere spremljajo terač-njaki; to so ljubčki deklet, ki morajo za te nositi trlice in jih trdo v kozo vstavljati.
Teračnjaki odidejo, terice pa začno treti. Suhlja jim prinaša osušenega lanu ali si pa hodijo same ponj in ga začno v trlici prav marljivo tesati.
Pezdir odpada, predivo pa ostaja. To zlagata dve terici skupaj, da je parček. Po dvanajst parov zvežejo skupaj. Tak zvezek se imenuje s ki a dane k.
Med delom se terice šalijo in pojejo, vendar pa hitijo in tekmujejo, da čim prej opravijo delo, ker jih po delu čaka veselje. Po dnevi se zabavajo in šalij o tudi z mimogredočimi. Moškim, katere imajo rade, podajajo pušeljce s predivom ovite, za to pa dobijo ali vina ali pa denar (1—2 kroni). Onim pa,
ki jim niso po volji, dajajo pest pezdirja in če tega nočejo vzeti, vsujejo na nje pezdirja in jih ozmerjajo.
Domača hči in druge kmečke hčere pošljejo po dnevu svojim fantom »korpič«. V korpiču je lep, s prejo povit pu-željc, strdeno žganje, različne vrste žita, vsako posebej v papir zavito, lešniki, orehi, čeča (punčika) in drugo. »Korpič« pomeni vabilo, naj pride zvečer fant z godcem in drugimi fanti teritev obhajat. Terica, ki nese korpič, mora biti lepo (belo) oblečena, mora biti korajžna in zgovorna, da ve primerno odgovoriti, če se kdo ž njo pošali, in da zna pregovoriti fanta, če se korpiča brani. Fant vrne v korpiču vina, oni pa, ki ga je prinesla, da krono ali goldinar. Ko je teritev končana, pridejo zvečer fantje, ki so dobili korpiče, t. zv. teračnjaki, z godcem po terice. Preden pa odidejo, se še dolgo zabavajo in plešejo.
Na dan teritve je obilo jedil na mizi, kajti terice so baje zelo »zuštlave« in snedene, da jih nikoli ni mogoče dovolj nasititi. V Slovenjem Plajbergu se pripoveduje, da je kmet stavil s svojim sosedom, ki je trdil, da ne bo nasitil teric. Kmet je sprejel stavo in pripravil različne najboljše jedi.
Ko so pa terice vstale od pojedine, so se vsule v sosedov sadni vrt in tam natrgale sadja. Stava je bila izgubljena.
Predivo: Pezdir se pretrese. Med njim se najde prav slaba preja t. zv. tulava, s katero napolnijo odeje, podiže1 i. dr. Skladanke odrzajo na »krtači«. Dobi se dvojna preja, slabša t. zv. »hudnik« (osem) je za močnejše platno in za prt, lepša t. zv. »faži« pa je za niti. S pezdirjem pa obložijo v bučelnjaku sode, da mravlje ne lazijo k bučelam.
Pri dvižni zemljevid bovškega glavarstva is začetka sedemnajstega stoletja.
Med znamenitostmi nekaterih alpskih mest kakor Celovca in Inomosta nahajamo pridvižne zemljevide (Reliefkarten), ki v zmanjšani meri plastično predstavljajo del dežele ali pa vso deželo. Tako izobraževanje neravnega in goratega sveta sega v 16. stoletje; že takrat je Pavel Dox izdelal iz ilovice pri-dvižno karto kufsteinske okolice. Še večje plastično delo, ki je predstavljalo vse planine in doline bovškega glavarstva
1 P odi ž i so blazinice, kijih nosijo voli-igovci na glavi med rogovi.
(Bovec — Flitsch), omenjajo stari akti iz začetka 17. stoletja.1 Izdelal ga je tedanji glavar bovškega glavarstva Filip Juri Gera.
Filip Juri Gera, ki je v prvi polovic.i sedemnajstega stoletja kot zaupnik deželnega kneza glavaril v Bovcu, je kaj vestno opravljal svojo službo. To vidimo sosebno iz tega, da je iz aktov, ki jih je našel v Bovcu, iz prepisov mej sosednih gospostev in iz izposojenih listin določil meje bovškega glavarstva. Iz njegovega poročila zvemo, da je bovško glavarstvo, ki je v srednjem veku pripadalo rozački opatiji (Rosazzo), obsegalo samo severuovzhodno polovico; to je omejevala Soča od Predzadnice do Žage in Učka dolina; nadalje: Kal, Velika baba, Kanin, Prestreljnik; Krnica, Goričica, Otonica, Prevala, Prazna gora (Golovec), Možnica, Črnjelec, Poganica (Seekopf), Predel in Schober, ki je ločil bovško, bamberško in belopeško gospostvo. Odtod je tekla meja preko Mangarta, Podgrada, Travnika, Velike Duine in Krokle ali Krokve 2110111 (falso Kuhla). Na vrhu te gore so v starih časih izklesali iz peči velik križ, ki je nekdaj ločil Koroško in Kranjsko, toda Kranjci so ga s težkim železnim kijem raztolkli. Ta križ je tudi pred letom 1509. ločil Bovško, kolikor je pripadalo rozački opatiji, in Tolminsko.
Jugovzhodno polovico, ki je pripadala pred benečansko vojno tolminskemu gospostvu, je omejala Predzadnica, Prosek, Zadnica, Beli potok, Pihavec (Bikovec), Triglav 111 Krma; doslej je mejilo Bovško z Belopeškim. Od Krme je bila meja Ravna dolina, Travnik, Arshodic (?), Colo (Kal), Marni vrh in Črni vrh; doslej je mejilo Bovško z blejsko graščino.
Nadaljna meja je bil Prehod, Debeli kamen, Lepena, Za polonie (?) prodom, Mali lemež, Vratni vrh, Cm (Krn?), Na sedlu, Zlatnik, Za jamo, Debeli vrh, Pirhov vrh, Sreduik, Polovnik in Žaga, odtod Soča do Predzaduice. Ves ta svet, kakor pač vlečeta voda in kamen k Soči, je cesar Maksimilijan I. 1. 1509. odcepil od Tolminskega in ga priklopil bovškemu glavarstvu. V istem letu je cesar tudi ozemlje od slemena Polovnika do sredi Soče in navzdol po sredi reke do
1 Statth. Archiv in Graz. Innerostcrreichische Akten: Karnten ill: strittige Landgerichtsgrenze zwischen Flitsch und Weissenfels.
polovice Kobaridskega mosta odcepil od Tolminskega in ga spojil z bovškim glavarstvom.
Filip Juri Gera ni zajemal podatkov samo iz pisanih virov, ampak je, kakor vidimo iz poročila na deželnega kneza (1612, 7. sept.), tudi sam obhajal visoke obmejne gore, strme prelaze in razhodne planine in zavračal krivico, ki so jo delali lakomni Lahi in drugi sosedi bovški graščini. Mogoče, da mu je na takem potovanju šinila misel v glavo, v reliefu upodobiti ozemlje bovškega glavarstva. F. J. Gera je hotel s takim zemljevidom, ki mu ni enakega glede preglednosti, ob slovesni priliki pokazati deželnemu knezu, da je pod njegovim žezlom deželica, katera se sme radi prirodue slikovite lepote primerjati najlepšim predelom alpskega sveta. Za izdelavo takega zemljevida ni bilo ondaj pravih pripomočkov; kolikor toliko pa je bilo vendar treba določiti lego, razsežnost, visokost, položnost in kakovost površja zemljepisnih objektov. Gera ga je zguetel iz ilovice in osebno izročil Ferdinandu II. v Gradcu.1 Shranjen je bil v deželnoknežji zakladnici umetnin.
Na ta relief bovškega glavarstva se sklicuje Gera v poročilu deželnemu knezu z dne 28. julija 1. 1619. Takrat si je belopeški graščak pl. Moscon krivično prisvajal bovški planini Treuto in Karnišlo in obe upisal v belopeški urbar. Nato se je Gera pritožil pri deželnem knezu rekoč: «Moscon si je krivično prisvojil Trento in Karnišlo; ravnal je tako, kakor da bi lastnik gore Schockel pritegnil k svojemu posestvu vse graško polje! Da si pa Vaša Milost laže ogleda ugrabljeno krajino, naj si da predložiti vse bovško glavarstvo, ki je zgneteno iz ilovice in shranjeno v kraljevi zakladnici umetnin pod varstvom Flossmanna, in ki sem ga osebno izročil kraljevskemu Veličanstvu; tu si Vaša Milost in Svetlost lahko ogleda svet, kakor bi bila sama v Soči«.
Da bi se bil ilovnat relief dolgo časa v dobrem stanu ohranil, na tc pač tli misliti. Dandanes bi bil samo starinska rariteta. Vsekako pa je poročilo o tem delu imenitno: Gera
1 Poročilo Gerovo ima datum 28. jul. 16iy; tu že daje Ferdinandu II., ki je bil kronan za češkega kralja 29. junija 1617, naslov „kraljevsko Veličanstvo". Najbrž je Gera 1. 1617. po kronanju ta zemljevid poklonil Ferdinandu v dar!
je bil prvi, ki je plastično izobrazil slikovit del slovenske zemlje. Nad vse obmejne gore iu vrhe se je veličastno vzpenjal orjaški Triglav.	Anton Kaspret.
Vodole.
Na Spod. Štajerskem je mnogo krajev s tem imenom. Navadno se to ime izvaja od vode, češ, Vodole so kraj, kjer se vode stekajo zlasti ob nalivih — vodovje, Gewasser. Stvar pa je nekoliko drugačna. G. L. Pintar1 razlaga to ime iz vodol — convallis, dol, dolina. Ta razlaga se nam zdi popolnoma utemeljena. Staroslovenščina ima namreč ajoat, ni., ■KflOiik f., ft AO li h: i., t. j. ozka, stišnjena dolina. Hrvatje še imajo dandanes svoj «udoljak» in «udoljico», Čehi udoli, Rusi lOHAOAh, io,v>iUG. Staroslovenski nosnik v začetku besede izraža slovenščina z «vo», prim.: vogel, vozek, vože, vozel, votel, voglje itd. Ta razlaga je popolnoma naravna. Najstarejša oblika tega kraja se v listini 1. 1259. (Zahn, O. B.) naravnost imenuje Wdol, nanaša se na Vodole pri Sv. Petru pri Mariboru. Nadaljnji razlog, s katerim še hoče g. P. podpreti to razlago, pa ne drži. On namreč sklepa: če bi se Vodole izvajale od vode, bi bila to kolektivna oblika vodovje, kjer bi se med v in su-fiksom ije vrinil 1, tega pa da slovenščina ne trpi. Med v in j tudi slovenščina vrivlje 1 n. pr.: devljem, vlovljen, pozdra-vljenje, krajevno ime Borovlje na Koroškem itd. Tudi med b in ije se vrine včasi 1, n. pr. kraj Zabije na Goriškem. Ravno tako bi lahko bil izostal «majhen nejezikosloven pomislek«, češ, «kako bi naj na mestu vodovja ustanovili vas» ? Vas ima lahko ime od vodovja, ne da bi morala biti na vodi, kakor se lahko imenuje Vrbje, ne da bi hiše stale ravno na vrbah!
Zanimivo je še to-le: Vodole imamo pri Žetalah, pa tudi blizu Stoperc, zahodno od velike ceste Majšperg—Rogatec, vzhodno pa — med Stopercami in Žetalami so Nadole; kakor Nadole nimajo z vodo nič opraviti, tako tudi ne Vodole. Stari prebivalci, ki so dajali imena svojim naselbam, so motrili kraj iz različnega stališča. Vodole so imenovali kraj tisti, ki so se naselili v dolu samem, tisti pa, ki so ustvarili ime Nadole, so gledali kraj iz viška navzdol. Če greš od Stoperc proti Ze-
1 Ljublj. Zvon 1913, št. 7; str. 365-371.
talam, se začne občina Nadole na hribu, raztresene hiše so ob pobočju hribovja in po dolini. Iz imena bi torej sklepali, da se je kolonizacija tega kraja razvijala od jugozahoda proti vzhodu, iz viška v dol. «V nadol iti» še sedaj pravi ljudstvo, kjer gre pot iz hriba v dolino. Pravilno bi se pa moralo pisati Vodolje in Nadolje.	F. Kovačič.
Naraplje.
Naraplje je vas v župniji majšperški, kat. občina Sv. Bolfeuk, ob potoku Jesenica blizu Ptujske gore. Ljudstvo pravi navadno Naraplja-ves. Vprašal sem šolarja: Kam hodiš v šolo? in odgovoril je: V Narapljo ves. Nekam čudno in tuje je to ime, med ljudstvom zastonj povprašuješ po pomenu. Tu imamo vzgled, kako nekatere besede počasi popolnoma pridejo iz rabe in izginejo iz zaklada ljudske govorice, vzdržijo se pa v krajevnih imenih, pa tudi ne vselej, ker tudi krajevna imena se spreminjajo. Ime Naraplje je očividno zloženka iz predloga na in samostalnika raplje. Beseda raplja (gl. Pleteršnikov slovar) ali rapulja pomeni mali grozdek, kos grozda, paberek, nlplja pomeni ozobek ali pentljo ozobanega, oziroma ožmikanega grozda. Naraplje so torej kraj, kjer se obira, žmika ali masti grozdje. In so res tudi tamkaj krog in krog sami vinogradi.
Nemški jezik dandanes za to vas nima posebnega imena, ampak se tudi v nemščini imenuje Naraple. A zgodovina pozna tudi nemško ime. L. 1399. je Bernard Ptujski sporočil ptujskim dominikancem in minoritom v skupno posest svoje podložnike pod uradom Jesenica in Podlehnik v Halozah. A vsled skupne posesti so nastali med obema samostanoma prepiri, zato je cesar Friderik IV. z listino, izdano v Gradcu v četrtek po Iljevem 1. 1461., razdelil podložnike med oba samostana. Med tistimi vasmi, ki so bile prisojene dominikancem, se omenja tudi Schmitzdorf, v urbarju iz 1. 1440. Smitzdorff, v kroniki dominikanskega konventa1 iz konca 17. stoletja, pa Schmizendorff. Ko pa kronika (fol. 65, 66) našteva vasi, katere je Bernard Pt. sporočil samostanoma, omenja med
1 Dež. arhiv v Gradcu, spec, arhiv Ptuj, pred. XXXVII, št. 84.
njimi Naraplje, ne pa Schmitzdorf, a Naraplje se ne omenjajo ne v urbarju, ne v Friderikovi listini. Po urbarju je bilo v Schmitzdorfu 10 kmetij in 2 dvorca, isto število ima krouika za Naraplje.
Zahn domneva, da je Schmitzdorf bil nekje pri Statten-bergu' ali da je to današnja Gornja Pristava nižje Ptujske gore.2 Pozitivnega razloga ni navedel, ker ga ni mogel. K zadnji trditvi ga je zapeljala najbrž generaištabna karta. Pri Pristavi je namreč kovačija in na geueralštabni karti stoji zapisano Schmid, torej Schmitzdorf iz 1. 1440. itd. bo Pristava ! Zoper to je že lokalni red, v katerem Friderikova listina in urbar naštevata podložne vasi, potem je pa Pristava bila v »spodnjem« uradu v Podlehniku, Schmitzdorf pa se dosledno omenja v »gornjem« uradu Jesenica. In kronist prišteva Naraplje izrecno k Bernardovi ustanovi, torej se mora ta vas v urbarju in v Friderikovi listini skrivati pod nekim drugim imenom. Lokalizacija vseh ondi naštetih vasi se da določiti3, zagonetno ostane le ime Schmitzdorf. In to je ravno nemško ime za Naraplje !
Schmitzendorf nima prav nič opraviti s kovačijo, ampak v srednji visokonemščini pomeni beseda smitzen4 tolči, pomazati, po priliki to, kar naša beseda mastiti (grozdje). Torej nas nemško ime Schmitzendorf vodi do ožmikanega grozdja, kakor slovensko Naraplje, in Schmitzendorf je le prestava slovenskega imena, ki si jo je spisatelj urbarja sam napravil, iz urbarja pa je prešla v Friderikovo listino, splošno pa v uradni nemščini ni obveljala in tako so Naraplje ostale brez nemškega imena.
1	Beitriige XVI., 18.
2	Ortsn. B.
3	Pisatelj pripravlja o tem poseben spis, ki obdeluje zgodovino nekdanjega dominikanskega samostana v Ptuju.
4	Ziemann, Alittelhochdeutsches Worterbuch.
Fr. Kovačič.
Gradivo za krajevne kronike.
Že 1. 1905. je „Zg. dr." izdalo navod za spisovanje krajevnih kronik, od tega časa je društvo v svojem glasilu „Časo-pisu" spravilo na dan marsikatero drobtino za domačo zgodovino, v posebnih publikacijah je pa objavilo celotno zgodovino Jarenine in trga Središče. Tudi pri svojih letnih občnih zborih se navadno jemlje krajevna zgodovina za predmet predavanja. Na ta način je društvo že podalo splošni obris zgodovine Brežic, Ormoža in Slov. Bistrice. Da se vzbudi večje zanimanje za domačo zgodovino in poda kronistom gradivo, je odbor sklenil, uvesti v „Časopis" poseben stalni oddelek, pod naslovom „Gra-divo za krajevne kronike." Obseg in vsebino tega zaglavja označuje naslov sam. Ne bodo se tukaj objavljale celotne, zi-stematično urejene kronike, tudi se objavljanje ne bo držalo kakega gotovega reda, morda po župnijah, dekanijah, okrajih, ali alfabetičnega reda, ampak objavljalo se bo le bolj neobdelano, širjemu občinstvu neznano ali težko pristopno gradivo. Opozarjalo se bo, kje treba spopolniti ali popraviti Orožna, Sle-kovca in druge zgodovinarje, ki so kaj objavili o tem ali onem kraju.
„Zg. dr." ima v svojem arhivu samo precejšnjo kopico gradiva za kronike, vabimo pa tudi vse naše pisatelje, da pošiljajo večje ali manjše prispevke za ta oddelek.
Šoštanj.
Janisch (Topogr. Lex. str. 850) pravi: „Geschichtliche Daten iiber Schonstein sind aufierst spiirlich."
Glavne podatke šoštanjske zgodovine, zlasti cerkvene je objavil Orožen v V. zvezku dela „Das Bisthum und die Diozese Lavant" (1884) str. 381—479. Po Zahnu (Ortsnamenbuch) se v listinah omenja najprej okoli 1. 1200. Schonenstein in sicer v urbarju št. pavelskega samostana. Lapajne1 misli, da je dobil Šoštanj trške pravice od celjskih grofov, ki so mu 1. 1436. dali tudi pravico krčmariti in kupčevati s soljo do Slov. gradca.
1 Zgodovina štaj. Slovencev 298—299.
Ivot najstarejše lastnike šoštanjskega gradu navaja Orožen1 iz 1. 1199. in 1. 1222. Eberharda kot fevdnika št. pavelskega samostana na Koroškem, iz 1. 1236. pa Eberharda in Hermana. Ti podatki se dado nekoliko spopolniti. Eberhard in Herman „de Sconensteine" se omenjata kot priči že 1. 1201., v prevažni listini, s katero je solnograški nadškof Eberhard II. v Brežah 27. avgusta i. 1. odobril izločitev in določil meje župnije sv. Jurija na Remšniku,2 dočim iz 1. 1199. pri Zahnu sploh ni nobene listine. Ista se omenjata zopet med pričami v listini, izdani v Brežah 4. junija 1217., s katero je nadškof Eberhard II. prepustil runskemu samostanu vinsko desetino v Weikersdorfu na Nižj. Avst., samostan pa njemu razna posestva. Eberhard sam se imenuje kot priča v listini istega nadškofa, izdani v Lipnici 15. januarja 1221., s katero potrdi runskemu samostanu neko zamembo iz 1. 1157. Meseca novembra 1231. se omenja Herman, oba skupaj izrecno kot brata se pa omenjata v listini Eberharda II., izdani v Admontu 3. decembra 1231., s katero se razsodi neki spor med Reimprechtom Cmureškim in admontskim samostanom. Istotako sta oba navedena kot priči v listini, izdani v Ptuju 26. januarja 1236., s katero nadškof potrdi izročitev velikonedeljske cerkve križnikom. Istega leta dne 26. februarja je zopet naveden Eberhard sam kot priča v listini nadšk. Eberharda II., istotako 1. 1241. in 1243. L. 1213. se omenja s Hermanom še tretji brat Peregrin.8 Herman je imel sina Otona, ki se pod imenom Otto „de Trehe" omenja z očetom vred 1. 1210. kot priča v listini, s katero Konrad „de Porta" povrne sekovskemu samostanu neka posestva, katera mu je bil po krivici ugrabil.
Pozneje je bil grad Šoštanj last Heunburgov, od katerih so ga podedovali Soneški gospodje, pozneje grofje celjski (1322), ki so ga pridržali do izumrtja. Verjetno je tedaj, da so Soneški gospodje dali Šoštanju trške pravice, a mogoče je tudi, da jih
1 O. c. str. 414.
8 U B. II. 72.
3 Zahn, n. d. 188.
je že prej dobil, seveda v gotovem obsegu, primerno takratnemu stadiju zgodovinskega razvoja trških pravic.
L. 1492. v pondeljek po 4. postni nedelji je cesar Friderik IV. zaukazal svojemu oskrbniku, naj zatre po župniščih in v okolici vsako točenje vina, pa kupčijo z žitom, mastjo, sirom in živino; taka kupčija je dovoljena le v trgu.1 Sol se sme prevažati le po starih cestah, kakor je bilo nekdaj običajno. Ta naredba je bila v velik hasek šoštanjskemu trgu, a trajno ni obveljala. V šoštanjski župniji je bilo že v 16. stol. 9 podružnic z mnogoterimi „žegnanji", kjer se je točilo vino in barantalo z razno robo, in 100 let pozneje (1586) se pritožuje graščinski oskrbnik ljubljanskemu škofu, da mu je škofov komisar odrekel vogtijske pravice; naj bi rajši odpravil vino-točje po župniščih, da se ne bi noč in dan popivalo in razgrajalo.2
Prvi vladar, o katerem vemo. da je potrdil šoštanjske trške pravice, je bil cesar Maks I. L. 1514. se je mudil v Celju in ob tej priliki je Šoštanjčanom potrdil dne 7. junija trške pravice in svoboščine.
Najstarejša listina, ki se je bila ohranila v trškem arhivu in obsega potrditev trških pravic, je listina nadvojvoda Ivarola, izdana v Gradcu zadnjega februarja 1. 1570. Poleg naslovov in v takih listinah običajnih fraz izjavlja nadvojvoda, da potrdi Šoštanjčanom na njih prošnjo in z ozirom na njih zvestobo svoboščine, pravice in stare dobre šege, katere so si bili pridobili od njegovih slavnih prednikov iz hiše habsburške. Lahko um-ljivo je, da se nadvojvoda ozira le na pravice, ki so jih dali vladarji habsburške rodovine, ne pa na morebitne svoboščine celjskih gospodov in drugih šoštanjskih lastnikov. Šoštanj je torej bil deželnoknežji trg, četudi prvotno morda le patrimo-nialni.
Važna za šoštanjsko zgodovino je listina nadvojvoda Ferdinanda z dne 4. februarja 1599. Iz nje zvemo, da je malo poprej požar dvakrat zaporedoma vpepelil šoštanjski trg in v
1	Janisch, Top. Lex. ITI., 850.
2	Orožen, o. c. 385.
teh požarih so bile vničene tudi stare listine. Sodnik, sveto-valstvo in tržani tedaj prosijo, da jim nadvojvoda potrdi stare pravice, zlasti tri sejme, ki so jih imeli od davnih časov, namreč: a) na Ahacijevo (22. junija), b) v nedeljo pred Martinovim, c) na Svečnico (2. februarja). Nadvojvoda je prošnji ugodil ter z drugimi pravicami potrdil tudi te tri sejme pod pogojem, da se vrše sejmi po opravljeni katoliški božji službi.
L. 1575. na novo urejeni graščinski urbar poroča,1 da pri župni cerkvi sv. Mihaela zunaj trga ni bilo sejma (Kirchtag) in ne proščenja (Kirchweih), pač pa je bilo proščenje pri trški podružnici sv. Mohora na velikonočni in binkoštni torek, na Mar-jetino, na Ahacijevo, na Mihelovo in v nedeljo pred Martinovim.
Nadvojvoda Ferdinand je potrdil tiste pravice že prešnje leto 1598 dne 14. februarja. Ta listina se je izgubila, a se sklicuje izrecno na njo listina cesarja Ferdinanda III. z dne 12. novembra 1. 1639., če ni morda v tej listini pomota 14. fe-fruarja 1598, mesto 4. februarja 1599. Na listino Ferdinanda III. iz 1. 1639. se opira potrdilna listina cesarja Leopolda I., izdana na gradu Lavenburgu 10. maja 1665., s katero cesar potrdi Šoštanju vse dotedanje pravice, ki se le splošno omenjajo. Za šoštanjske sejme važna in poučna je pa druga listina istega cesarja z dne 31. januarja 1673. Na prošnjo tržanov je cesar potrdil že 300 let staro pravico tedenskega sejma z ozirom na velika bremena, ki so jih takrat tržani nosili. Ako starost tega sejma v listini ni pretirana, sega celo v drugo polovico 14. stoletja, torej v dobo, ko je še Šoštanj spadal pod celjske gospode. Ta tedenski sejem nam spričuje živahen promet in kupčijo v Šaleški dolini že koncem 14. in v 15. stoletju, kakor tudi to, da je trg že takrat moral biti znatno razvit, ker v kakem neznatnem gnezdu tedenski sejem nima zmisla. Cesar Friderik IV. je v torek po cvetni nedelji potrdil tedenski sejem v Šoštanju.2
1 Orožen, n. d. str. 382—384.
3 Schmutz, Hist. Top. L. III. 511.
Trške pravice v obče „v vseh točkah, členih in stavkih" potrjujejo tudi listine cesarja Jožefa I. z dne 31. avgusta 1707, ki se opira na listino Leopolda I. iz 1. 1665., Karola VI. z dne 19. junija 1715., opiraje se na listino Jožefa I , in Marije Terezije z dne 1. avgusta 1. 1742. Ta listina je najslabše ohranjena, v pregibih je raztrgana, pismo je zelo obledelo, spoznati se pa da, da govori o trških pravicah v obče in se sklicuje na listino Karola VI. iz 1. 1715. Tudi Jožef II. je potrdil trške pravice z listino dne 16. oktobra 1783., z izrecnim dostavkom, da si pridrži pravico po svoji volji in po razmerah spremeniti, odvzeti ali obnoviti dane pravice.
S šoštanjskimi sejmi se zopet izrecno peča listina cesarja Franca I. z dne 14. decembra 1815. Ta listina dovoljuje Šoštanjčanom 4 letne živinske sejme in sicer: 1. na velikonočni torek, 2. na Ahacijevo (22. junija), 3. na Marjetino (12. julija), 4. na Mihelovo (29. septembra), povrh pa tedenski sejem vsak četrtek. Če bi na katerega omenjenih dnevov padla nedelja, se sejem vrši drugi dan, v pondeljek, če pa na četrtek pade kak praznik, se tedenski sejem vrši prejšnji dan v sredo. Listina izrecno povdarja, da hoče s tem vzbuditi industrijo in trgu pomagati na noge.
Tedenski sejem je pozneje zopet prišel iz navade in ga je le še zadnji čas obnovila mestna občina. Fr. Kovačič.
Sv. Peter na Kronski gori 1. 1778.
Vizitacijski zapisnik iz 1. 1778 nam poroča o tej zanimivi božjepotni cerkvi sledeče:
Cerkev sv. Petra „in monte coronarum" v župniji Št. Janža ni župnijska cerkev, pa tudi ne filialka, temveč spada pod nad-župnijo sv. Martina in njeno patronstvo. Župnijski vikar pri Št. Janžu nima do nje nobenih pravic. Oskrbujejo jo dušeskrbni vodja (Director curatus) in dva spovednika (poenitentiarii).
Obenem z velikim oltarjem je posvečena na čast sv. Petru apostolu. Stranske oltarje ima štiri [iste ko dandanes]. Vsi imajo le prenosne oltarne plošče (portatile). Ciborij in monštranca sta srebrna in pozlačena.
Cerkvene stavba je prostorna, sijajna in veličastna, le prezbiterij je pretesen. Od znotraj je svetla in zelo prijazna. Tla so s sekanimi ploščami potlakana, vsi prostori so obokani. Velika vrata so preozka. Prižnica je čedna. Govornik se le tedaj dobro razume, če je obrnjen proti oltarju sv. Križa. Na prvem koru so elegantne in krepkozvočne orgije. Zvonika sta dva, a levi ob vhodu še ni dovršen. Zvonovi so štirje, večji 19 stotov težak. Ure ni nobene.
Edina bratovščina je pod zaščito sv. Petra. [Njena matična knjiga se še shranjuje dandanes pri Sv. Petru.]
Duhovniška hiša (Domus canonica) obsega v pritličju velik prostor, za duhovni stan pa še le bo celo primerna, ko bodo postavili tudi zgornje nadstropje.
Ravnatelj je Ignacij Kautschiz, Štajerec od Sv. Lovrenca v Puščavi, spovednik je Martin Jošt Lienhard, Štajerec iz Slov. Gradca in ljubljanski škofljan.1	Dr. Aug. Stegenšek.
Šmiklavž na Plešivcu.
Zvon s slov. napisom iz 1. 1609. Dosedaj še nepo-polnoma objavljeni2 napis se glasi:
t Iesu Xpo Dei Vivi Et Marle Virgini (!j Filio Regi
Regvm et Domino Dominan. # Sveta S. Vrsvla Svoio sDrvshbo sEnaist Tavshent divizami molite boga sa nas thomas ix. EPVŠ Lab. f. f. et Consecravit Anno Dni i609 *
Na eni plati zvona je podoba Križanega in spodaj odtiska pečatov ljubljanske škotije in malega osebnega škofa Hrena, vsak pod škofsko kapo in črkami TEL ( = Thomas episcopus labaccensis).
Na drugi plati pa je Savel, ki je na potu v Damask padel na tla. Spodaj je odtise k velikega pečata škofa Hrena. V sredi sedi na prestolu Marija devica, obdana od treh angelov. Eden drži škofijski, drugi pa škofov osebni grb. Tekst
1 Štaj. dež. arhiv v Gradcu, rokop. štev. 694.
'' Orožen, Dekanat Schalltal, str. 49.
ob robu v gotskih pismenkah se glasi: Sigillum Thomae Dei, gratia episcopi Labacensis. Na tronovem podnožku je letnica 1599.
Zvon meri 29 cm pri kroni v premeru, spodaj 60 cm, plašč je 54 cm visok.	Dr. Aug. Stegenšek.
Književna poročila.
Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal dr. Avg. Stegenšek. (Ponatis iz „ Voditelja".) V Mariboru, 1912. Str. 128 vel. 8». Vsebina te knjige ni morda le teologično-ascetičnega značaja, kakor bi kdo sklepal iz naslova, ampak zasega v kulturno zgodovino in vsebuje zanimive podatke za domačo umetnost in posredno za folkloro.
Bližnji povod tej razpravi so dale kapelice križevega pota v Šmarju pri Jelšah, ki so bile po navodilu c. kr. centralne komisije 1. 1911. obnovljene in dne 8. oktobra i. 1. po knezoškofu dr. Mihaelu Napotniku slovesno blagoslovljene.1 Daljni povod pa sta dali dve knjigi o križevem potu, ena v angleškem (Thurston H., The stations of the Cross) in ena v nemškem jeziku (Kneller K. A. S. J., Geschichte der Krcuzwcgandac.ht von den Anfiingen bis zur viilligen Ausbildung)', vendar zlasti nasproti slednjemu povdarja g. pisatelj — in po pravici — samostojnost svoje razprave, dočim je Thurstonove posledke itak že povzel Kneller. Zlasti nasproti Thurstonu in Knellerju povdarja misel, da je križev pot direktno jeruzalemskega izvora in se ni razvil na zahodu pod vplivom raznih nabožnih pisateljev (str. 109). Po njegovem izvajanju je treba v Jeruzalemu ločiti „pot trpljenja" in ,,pot križa" in to razliko je opažati tudi na zahodu, posebej pri nas na -Sp. Štajerskem, kjer je pisatelj izsledil najmanj 13 „potov trpljenja", od katerih so se do danes ohranili le štirje: Celje, Marcnberg. Maribor, Šmarje. Kalvarija sama se nahaja v Rušah (str. 14). Lepa, g. pis. menda neznana Kalvarija je tudi v Magdičevem vinogradu v Ljutomerskih goricah ob meji ljutomerske in št. miklavške župnije. (Menda še kje drugod na Sp. Štajerskem?)
Ob pobočju brega sv. Roka v Šmarju je sedaj 14 kapelic, od teh predstavlja 5 najstarejših prvotni „pot trpljenja", oziroma petere skrivnosti žalostnega dela rožnega venca. Na razdaljo kapelic se g. pisatelj
1	O teh kapelah je izšla začetkom 1.1913. še druga knjižica „Križev pot ob bregu sv. Roka v Šmarju pri Jelšah" (str. 80), ki obsega pridigo škofovo ob blagoslovitvi ter natančen opis kapelic po prenovljenju. Knjigo krasijo lepe slike na kartonu, dočim se Stegenškova knjiga ne peča z obnovitvijo samo, ampak bolj z razlago in splošno zgodovinskim razvojem. Tako se obe knjigi o istem predmetu druga drugo spopolnjujeta.
2	V razpravi se to delo pogostoma navaja z označbo: Kneller, o.c. a popolni naslov knjige ni nikjer naveden.
Časopis X.	4
ne ozira, pač pa je natančno označena v omenjeni škofovi knjigi „Križev pot". Če vzamemo stopnico za 1 korak, bi bilo od župnijske cerkve do kapele božjega groba 919 korakov, in se razdalja ne vjema ne z jeruzalemsko ne z drugimi, ki jih navaja dr. St. kot vzorce za postavljanje križevih potov. V razdalji šm. kapelic torej ne vlada predpis in smotrenost, ampak slučaj, ker itak vseh teh 14 kapelic ni v znotranji zvezi s križevim potom. Kapela žalostne Matere božje (sedaj četrta kapela) je služila za uvod „potu trpljenja", dočim je sedanja 1. kapela sv. Roka (ob vznožju brega) brez organične zveze z ostalimi postavljena 1. 1752. kot uvod za romanje k sv. Roku vrh hriba. Postaviti je dal te kapelice šmarslci župnik Matej Vrečer med 11.1743 -1753 ter je za vzdrževanje napravil tudi posebno ustanovo. Prvotnim kapelam, ki imajo biblično snov, jc polagoma Vietscher dostavil druge, ki predstavljajo bolj legendarno vsebino pod vplivom koroškega pasijona. Tudi sedanja druga, škapulirska kapela jc izven organične zveze z ostalimi kapelami, postavljena le za škapulirsko bratovščino.
Opazili smo lc nekatere netočnosti.
Svetnik v škapulirski kapelici, ki sprejema škapulir od Kristusa (str. 25), ni Janez od Križa, ampak Simon Stock, ustanovitelj škapulirske bratovščino. Na str. 46. v op. 1. se slika table 4. pomotoma navaja, ker sc ta slika ne nanaša na dotični predmet. Stik z orientom (str. 73, 78), ki ga g. pis. navaja pri nekaterih šmarskih slikah, je zelo rahel in gotovo samo posreden, pod benečansko-nemšlcim vplivom. .Str. 97: Srednjeveški križev pot v Jeruzalemu iz Sijona ni mogel iti „v severni smeri" po sedanji bazarski ulici (Haret el-Bizar) v Jeruzalemu, ampak vzhodni.
Razdelitev v „pot trpljenja" in „pot križa" ne bo lahko obveljala, pot trpljenja je logično širji pojem in zgodovinsko prvotna, še manj določena oblika poznejšega „križevega pota".
Trdo zvenijo nekateri izrazi, kakor: slcčenje, naloženje itd.
Razprava sloni na zelo obsežnem literarnem študiju in le tako jc bilo mogoče zaslediti stik šmarskih umetnin z inozemskimi in celo njih direktni vzorec.
Knjiga jc ob enem kažipot, kako nam je razlagati razne domače spomenike in versko-ljudske običaje.	F. Kovačič.
Bibliographie der im Herzogtume Karnten bis 1910 ersehienenen Druckschriften. V on Dr. Theodor S t rast i 1 von Strassenheim k. k. Bibliothekar I. KI as se an der k. k. Studienbibliothek in Klagenfurt. Cena M 3'50 = K 4. — Klagenfurt 1912. Druck und Verlag von Ferd. v. Kleinmayr. 8°. 116 str.
L. 1911. je izšel register h zgodovinskim razpravam, ki se nahajajo v Carinthiji; sestavil ga je" dr. M. Ortner.1 Izšel je tudi register za naravoslovne spise; tega pa je izdelal Sabidussi. In sedaj je izšla knjiga, ki seznamuje vse na Koroškem do 1. 1910. tiskane knjige. Bibliografija
1 Glej ČZN. IX. (1912) str. 141, 142.
jc na dva dela razdeljena. V prvem (str. 5.-97.) so registrirane po abecednem redu vse nemške, latinske in laške knjige, ki so bile na Koroškem tiskane, v drugem (str. 97. do konca) pa slovenske. Pretežno večino slovenskih knjig jc tiskala tiskarna Mohorjeve družbe. Zanimivo pa je zasledovati, katere knjige so pred ustanovitvijo Mohorjeve družbe izšle na Koroškem in kdo jih je tiskal. Prva na Koroškem tiskana slov. knjiga so Lavrcnčičeve „Missionske Catholish Karshanske Pejssme", katere je tiskal Kleinmayer 1. 1752. Na podlagi te bibliografije zasledujemo lahko razvitek slovenske književnosti na Koroškem. Za slovenski del bibliografije je avtor rabil Simonicevo Slov. bibliografijo, ki sega do 1.1900. •Slov. bibliograf bo torej našel v tem delu knjige, ki so bile po 1. 1900. na Koroškem tiskane. Naletel bo pa tudi na knjige, ki jih Simoničcva bibliografija ne omenja, pri nekaterih pa je treba naslove popraviti in dopolniti.
Pod značico „Petje" (Simonič str. 382) je dostaviti: .,Meshnu petje, Lita ni e inu Molitve, kaker so per Novci Napravi Bo sli je slush be h' pov,sodne mu shpoganju bile priedpi-s a n e. V' Z e 1 o u z i, V t i s n j e n e 'p e r J o h. S c h o t e r j u S h t a m p a r j u, 1784. per k a ti rem fe tudi nap rude naidejo. 8°. str. 40.
Tudi Strastil ne omenja celega naslova. A že naslov je zanimiv, ker jc knjiga iz jožefinske dobe. En izvod hrani knjižnica koroškega zgodovinskega društva v Celovcu. Vsebina: Str. 15.-30.: „Litanie od vseh svetnikou" z molitvami. Str. 30.—37.: „Lauretanske Liianie" z molitvami. Str. 37,—40.: Notersdelenje teh vur Na katire fe per dveh farah, inu Zirkvi fvetega Duha v' mefti Zelouzi fkus zielu letu ima boshja fhlushba dershati." — V redu božje službe nas zanima odstavek, ki se tiče celovških Slovencev. Str. 38.: „V Zirkvi fvetega Duha fe sa Slovenze is dveh mieftnih far, inu is predmieftne fare ob teli fpoda po-ftaulcnch vurah boshja flushba dershi. Na vfedne dni (= delavnike): Shegenfka Mefha s' Ziboriam vfaki den ob poufedmeh. Na Ncdele inu Prasnike: Shcgenska Meiha s' Monl'htranzo ob ofmeh. Na Ncdele Pcr-godna prediga ob pouledmeh s' eno tiho fveto Mefho. Druga prediga ob deveteh. Katekiesmfku podvuzhenje ali kerfhanfki Vuk Po simi ob dveh. Po leti ob poutreh. Litanie inu shegen. Po simi ob treh. Po leti ob pou fhtirjeh. Povdenji fe bojo te na vfaki den v' farah priedpifane molitve flovenfku shebialc, inu k' fklcnenju fe bo fveti shegen s' Ziboriam dau." Danes imajo celovški Slovenci pri sv. Duhu ob nedeljah samo še s v. m a š o in po nji s 1 o v. p r i d i g o. V j o ž e f i n s k i dobi, ki ni bila naklonjena slov. življu, so imeli več. — Na koncu knjige stoji: „Vfe druge fzer navadne ozhitne andohti inu Novenne imajo vunoftati." Tu je iskati vzroka v jožefinskih cerkvenih odredbah. — Simonič meni, da je to knjižico morebiti sestavil o. Ožbalt Gutsman. Za njega bi govorilo podjunsko narečje, v katerem je knjiga spisana. — Na str. 436. Simoničevc bibliografije je uvrstiti pod značico
„Red": ^Službeni red" veljaven za Pliberški rudarski okraj na spod-
4<f
nem Koroškem". Quart 21 str. nem.-slov. — Dienst Ordnung fiir das Bergrevier Bleiburg in Unter-Karntcn. Druck von Ferd. v. Kleinmayr in Klagenfurt. 1862. — Klgft. Bertschinger (1901) 32 S. (Strastil: Bibliographic str. 21.)
Izpopolniti je treba naslov v Simoničevi knjigi str. 140.: „Bu-kvize molitoune v' katireh fe naidejo Juterne, inu Vezherne Molitvize. Tudi MOLITVE per i'vetei Mefhi, per Spovedi, inu fvetein Obhaili. S' premilhluvanjem Chriftufovcga terplenja; sraven drujeh pofebneh Molitviz k' Svetei Divizi Marii k' boshjem Svetnikam inu sa mnogotere Potriebe. S' perpushanjam teh Vifheh. V' Zelouzi vtisnjene per Josh. Schoterju Shtamparju 1788 per katirem fe tudi naprude naidejo." Niso li „Bukvicc" str. 54. Sim. le nova izdaja navedene knjige? — En izvod Bukvic 1.1788 hrani župnik Singer v Logi vasi pri Vrbi ob Vrbskem jezeru. — In tako bo mogoče zasledil bibliograf, ki bo prelistaval koroško bibliografijo še tu pa tain knjigo, ki je ostala dosedanjim slov. bibliografom neznana. — Zanimivo je, da bibliografija ne omenja nobene Drabosnjakove (Schu-sterjeve) knjige. V koroških javnih knjižnicah ni nobenega Schusterje-vega dela. Marijin pasion (1811) je iz francoske dobe — in bržkone tudi druge brošure. In tako ostane še vedno odprto vprašanje, kje so izšle Drabosnjakove knjige.
Slovenski del koroške bibliografije je dober in zanimiv, še bolj pa nemški del, kjer naletimo med avtorji tudi na marsikaterega Slovenca. Škoda, da niso sprejeti letaki tudi po 1. 1848. Do 1848. leta jih knjiga navaja, a radi stroškov ni mogel pisatelj navesti tudi onih po 1848.1.
Knjiga nudi torej tudi slovenskemu slovstvenemu zgodovinarju in drugim zgodovinarjem dober pripomoček.	Dr. Fr. Kotnik.
Peto izvestje društva za krščansko umetnost v Ljubljani 1907 -1912. Ljubljana, 1913. Založilo «Društvo za krščansko umet-nost.»
„Društvo za krščansko umetnost" je izdalo svoje peto Izvestje in sicer za dobo šestih let, katero je po naročilu društvenega predsednika, prelata Janeza Flisa uredil društveni tajnik Jožef Dostal. Izvestje je namenjeno predvsem društvenikom, pa tudi vsem onim, ki se zanimajo za sedanje gibanje in delovanje na polju krščanske cerkvene umetnosti na Kranjskem.
Prvo temeljno načelo društva je bilo: Varujejo in ohranijo naj se stari spomeniki cerkvene umetnosti, ako imajo le količkaj zgodovinske in umetniške vrednosti. Pri novih napravah jc paziti na umetniško vrednost. Sledeč temu načelu je društvo pomagalo povsodi, kjer se je kaj prenavljalo ali novega napravilo in je tako obvarovalo marsikak zanimiv spomenik pred porušenjem.
V teku let si je društveni odbor nabral dokaj izkušnje. Tu bodi omenjenih samo nekaj praktičnih opomb. Prvič glede vporabe cementa: Pri temelju in zidu naj se le rabi cement, nikdar pa ne pri ometu cerkve, to pa zato, ker cement skoro vse barve sne. Drugič: Nikdar naj se ne
naroča prehitro, ampak naj se počaka do tedaj, ko se bo stvar res rabila. Tretjič: Tudi v domovini imamo dosti tehnično izšolanih moči, da jim moremo z mirno vestjo prepustiti delo. Zadnje naj si zapomnijo posebno tisti, ki mislijo, da znajo tujci vse, domačini pa nič ali le malo.
Izmed drugih spisov Izvestja bodi omenjen le daljši spis „Varstvo spomenikov in naše cerkve" društvenega tajnika Jožefa Dostala. Spis je naperjen proti onim, ki hočejo v cerkvi vse „modernizirati", zlasti proti onim, ki hočejo podreti vse stare cerkve in postaviti nove ali notranjo opravo cerkev nadomestiti z novo. Pri tem pa ne gledajo na to, ali je stara stvar kaj vredna in ali ima kako zgodovinsko in umetniško vrednost ali ne, ampak brez pomisleka vse poderejo in odstranijo, medtem ko nova reč pogosto ni nič boljša, dostikrat še celo slabša.
Varstvo spomenikov ima trojno nalogo: 1. Raziskovati in proučevati spomenike, 2. varovati jih porušenja ali prezidave radi spremenjenih razmer, v katerih živimo, in 3. skrbeti za tehnično ohranitev v sedanjem stanju.
Celo izvestje je jako zanimivo in se vsakemu priporoča, posebno še duhovnikom, kajti ti so v prvi vrsti poklicani skrbeti, da se v njih cerkvah ohrani, kar je zgodovinsko in umetniško vrednega in marsikdo bo, ko bo Izvestje prebral, drugače mislil in sodil o „stari šari".
Ivan Hanšič.
E'bJirAPCKM XYAO>KECTBEHM CTAPMHM. Bolgarske umetniške starine. II zvezek. 1911 (izšel 1913). Prva dva zvezka je izdala arheološka komisija pri ministrstvu za narodno prosveto, zanaprej pa je delo prevzela bolgarska znanstvena akademija. Pričujoči zvezek obsega osem v barvah litografiranih listov po srednje-bolgarskih rokopisih XV. do XVI. stol. Kratek bolgarski in francoski tekst uvaja v njih umevanje. Vzorci bodo zanimali paleografe, še bolj pa zgodovinarje umetnosti. Slovenci nimamo podobnih umetniških motivov, ker nismo bili nikdar pod vplivom bizantinske kulture. Starejši izmed rcproduciranih motivov kažejo bogato zapletene motvoze s ptičicami in drugimi živalmi v presledkih, mlajši pa samo prepletene motvoze z mnogimi vozli. Prvi ornament jo bil svoje dni jako razširjen. Rabili so ga Kopti ravnotako ko Armenci ali pa Irci v svojih samostanih. Drugi pa se strinja s turškim okrasjem. Barve so svetle in nežne in se po njih bolgarski ornamenti ločijo od ruskih. Publikacija ima tudi praktičen pomen. Risarska šola v Sofiji uvaja te motive zopet v življenje. Celo zapad se divi nenavadnim ornamentom. Kakor je bilo opaziti v ilustrovanih listih, se je Paris med bolgarsko-turško vojsko naenkrat navdušil za bolgarsko otroško nošo. Pariške otroke si videl odete v bele halje, okrašene s pisanimi bolgarskimi vezeninami.
Reprodukcije so prav dobre in v čast novoustanovljenemu chromo-tipografskemu zavodu „Bolgarija" v Sofiji.	A. Stegenšek.
Društvena poročila.
Poroča društveni tajnik.
X. redni občni zbor v Mariboru,
dne 29. decembra 1912 v čitalniških prostorih. Predsednik g. dr. Turner povdarja v svojem nagovoru, da se ta občni zbor visi v očigled velevažnih zgodovinskih dogodkov, ki se ravnokar razpletajo na Balkanu. Spominja se rajnih udov dr. Štreklja in dr. Skuta ter prof. Koprivnika, ki je bil prevzel nalogo, urediti prirodoslovni oddelek društvenega muzeja, česar pa vsled bolezni ni mogel izvršiti.
Na to predava g. dr. Anton Medved o Slomšeku v zgodovini štajerskih Slovencev. L. 1912. je slovensko ljudstvo na neštetih shodih proslavljalo velikega Slomšeka, „Zg. dr." je s svojim predavanjem ob koncu leta hotelo dostojno zaključiti slovesnosti v spomin 50letnice Slomšckovc smrti. G. govornik je orisal v glavnih potezah Slomšeka kot literata. kot pedagoga, kot prenositelja škofijskega sedeža in kot pospešitelja zgodovine.
1.	Kot literat je Slomšek najizrazitejši štajerski slovenski pisatelj, a) Kot pesnik sicer ni na vrhuncu pesniške popolnosti — bil je preveč zaposlen na drugih poljih, in se ni mogel intenzivnejše baviti s pesništvom —, a njegove pesmi vro iz srca in gredo v srce ljudstvu; postale so prave narodne pesmi, b) Kot življenjepisec je bil Slomšek mojster, da mu med Slovenci ni enakega, c) Kot cerkveni govornik stoji Slomšek istotako na vrhuncu in se lahko meri z največjimi govorniki drugih narodov. d) Kot pripovedovalec je Slomšek zaslužen zlasti kot ustanovitelj slovenske mladinske književnosti.
2.	Slomšeka po pravici štejemo med največje slovenske in avstrijske pedagoge. Kot kapelan, dekan, kot škofijski nadzornik in škof je bil v ozkem stiku s šolo in mladino. On je ustanovitelj slovenske šole. Njegova knjižica „Blaže in Nežica" je klasično pedagoško delo.
3.	Premestitev škofijskega sedeža iz .Št. Andraža v Maribor je največje Slomšekovo delo. Govornik poda zgodovinski
pregled lavantinske škofije in oceni pomen preustrojitve po Slomšeku.
4. Za domačo zgodovino si je stekel Slomšek velikih zaslug. Ena izmed prvih in najboljših župnijskih kronik jc njegova kronika vuzeniške nadžupnije. Kot škof je dal naročilo in navodilo za spisovanje župnijskih kronik. Tudi sicer je v svojih spisih mnogokrat obdeloval domačo zgodovino.
Govorniku se izreče iskrena zahvala.
Zapisnikar dr. Lj. Pivko in tajnik dr. Kovačič poročata o delovanju odbora in društva v zadnji triletni dobi, zlasti od zadnjega občnega zbora. Zgodovinsko društvo nastopi sedaj 10. leto. Deset let njegovega obstoja je deset let trpljenja in borbe. Blagajnik dr. Pipuš poda pregled o gmotnem stanju društva, ki je kaj neugodno.
Na to se vrši volitev novega odbora. Za predsednika se enoglasno izvoli g. dr. Pavel Turner. V odbor so izvoljeni naslednji gg.: prof. Kaspret, dr. Kovačič, dr. R. Pipuš, prof. Kožuh, dr. F. Kotnik v Celovcu, dr. Arnejc, dr. Pivko, dr. Vrstovšek, prof. Pire, dr. Stegenšek. Za namestnike: G. Majcen, dr. Medved, prof. Vreže. Za pregledovalca računov se izvolila dr. Rosina in dr. Anton Jerovšek. Prof. Pire priporoča, naj bi društvo prirejalo več predavanj. Na to predsednik zaključi občni zbor.
Prva odborova seja 29. decembra 1912.
Takoj po občnem zboru se je novoizvoljeni odbor konstituiral: podpredsednik prof. A. Kaspret, tajnik dr. Fr. Kovačič, blagajnik dr. Pipuš, zapisnikar dr. L. Pivko. Za knjižničarja se naprosi g. F. Stegnar. Sklene se, za 10 letnikov „Časopisa" izdati stvarno kazalo. Na posredovanje g. dr. F. Mayra se sklene mestni občini šoštanjski oskrbeti avtentičen prepis listine cesarja Franca I. glede šoštanjslcega tedenskega sejma. Prof. Kaspret nasvetuje, naj se časnikom za objavo dopošilja ponatis kazala, da ga objavijo.
Druga odborova seja 25. januarja 1913.
Navzoči: dr. Turner, prof. Kaspret, prof. Kovačič, dr. Pipuš, dr. Vrstovšek, prof. Pire, dr. Arnejc. Zapisnik zadnje seje se
odobri. Sklene se, v raznih časopisih od časa do časa	poročati kaj o društvu. Blagajnik predloži račun za 1. 1912.
A. D oh od ki:
Prebitek leta 1911....... K	643*92
Podpora: a) denarnih zavodov ... K 210*—
b) članov.......„ 89*20 „	299*20
Članarina, plačana leta 1912 (brez prispevkov denarnih zavodov): a) za predidoča leta . K 216*45
b)	za leto 1912.....„ 266*06
c)	za naprej......„ . 44*10 „	526*61
Skupilo za prodane knjige .... „	144*49
Razni dohodki, obresti pri poštni hranilnici „	6*54
Skupaj . . K	1620*76
B. Izdatki:
Za knjigo „Trg .Središče" na račun pisateljske
nagrade............K	172*—
Pisateljska nagrada za IX. letnih „Časopisa"; na
račun............„	20*—
Tisek in vezanje VII. in VIII. letnika „Časopisa";
na račun...........„	505*—
Nabava knjig za knjižnico........„	48*10
Muzej, najemnina, postrežba, nabava prirodopisnih
in starinskih predmetov, popravila itd.. . . „	376*44
Razni stroški: poštnina, koleki, papir, tiskovine itd. „	62*48
Skupaj . . K	1184*02
Ako odbijemo od dohodkov.......K	1620*76
izdatke.......... . , . „	1184*02
ostane koncem leta 1912 prebitka.....K	436*74
Ta prebitek je naložen: a) pri Posojilnici v Mariboru na hranilni knjižici
št. 6744 ...........K	50-82
b)	pri poštni hranilnici na Dunaju na račun št. 64387 „	354-89
c)	v gotovini v blagajni................31-03
Skupaj " . K	436-74
Dolgovi
koncem leta 1912:
1.	Pisateljska nagrada.........K	1065"—
2.	Tiskarni sv. Cirila za tisek in vezanje VII. in
VIII. letnika „Časopisa" ostanek . . „	127P67
3.	Tiskarni sv. Cirila za tisek in vezanje IX. letnika
»Časopisa"....... . . . „	1083-23
Skupaj . . K	3419-90
Dr. R. Pipuš 1. r. V redu! dne 24. januarja 1913. Anton Jerovšek 1. r.
Določijo se pisateljske nagrade, ki se postavijo v račun za 1. 1913. — Dr. Vrstovšek priporoča, naj bi se kak strokovnjak lotil zgodovine servitutnih pravic.
Izstop je naznanilo začetkom 1. 1913. 17 udov. Sklene se, razposlati na slovensko razumništvo okrožnico, da se pridobi več udov in sploh vzbudi zanimanje za domačo zgodovino. Ne le da pomanjkuje delavcev na zgodovinskem in narodopisnem polju, ampak še ti, ki so voljni delati, ne najdejo opore v občinstvu. Povdarja se potreba ljudskih predavanj o domači zgodovini, a govornikov ni dobiti.
Tretja odborova seja i. maja 1913.
Navzoči: dr. Turner, prof. Kaspret, dr. Pipuš, dr. Arnejc, dr. Pivko, dr. Kotnik, dr. Kovačič. Glavna točka dnevnega reda je vprašanje o ustanovitvi podružnice, oziroma zgodovinskega društva za slovenski del Koroške. Po daljši razpravi se na-
vzočemu koroškemu odborniku dr. Kotniku da nasvet, naj se za Koroško osnuje samostojno društvo, mariborsko in celovško društvo, pa bodeta v najožjem stiku ter se bodeta medsebojno obiskovali pri občnih zborih in predavanjih; skupno glasilo obeh društev bo „Časopis". — Sprejmejo se novi udje. Sklene se, v „Časopisu" uvesti nov odstavek z naslovom „Gradivo za krajevne kronike". Na to se seja zaključi.
Gospodarska zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju.
Dr. Fr. Kovačič.
Dominikanski ali „gornji" samostan v Ptuju spada med najstarejše samostane dominikanskega reda v Avstriji. Ustanovljen je bil 1. 1230. po prizadevanju solnograškega nadškofa Eber-harda II. in s sodelovanjem Mehtilde, vdove po Frideriku (I.) Ptujskem. Vsled gubernijalnega ukaza z dne 29. decembra 1. 1785. je bil samostan 17. januarija 1. 1786. po okrožnem glavarju mariborskem, grofu Karlu Frid. Gleisbachu zaprt in samostansko premoženje zaplenjeno.
Glavni del samostanskih posestev in dohodkov je tvorilo volilo Bernarda Ptujskega iz 1. 1399. Nekatere nepremičnine je dobil samostan že pred tem volilom potom ustanov in daril, nekatere si je pa pridobil pozneje po nakupu in sporočilih, nekatere tudi izgubil ali razprodal.
Dočim so za znotranjo zgodovino tega samostana viri precej pičli, podajejo tem več snovi za gospodarsko zgodovino, posebno urbarij iz 1. 1440., 1443. in 1451. v rokopisu c. kr. državnega in dvornega arhiva na Dunaju št. 141 „Collectaneum bei dem Predigerkloster zu Pettau", ki obsega 130 listov.1
1 Kopija v štaj. dež. arhivu, spec. arh. Ptuj, pred. XXXVI, 80. C. kr. namestniški arhiv v Gradcu ima „Repertorium actorum" (št. 11, ia ul) do
1.	1774, ki našteva 3215 dokumentov, razdeljenih v 53 skupin; v 1. in
2.	sk. so bili urbarji, v 3. samostanski računi; seznamek v dež. arhivu, napravljen po razpustu samostana, pa izkazuje iz 13. stol. 4 listine, iz 14. 10, iz 15. 84, iz 16. 50, iz 17. 851 in iz 18. 208 listin. Kam je prešlo to obsežno arhivalno gradivo, ni znano, mogoče ga niso nikamor spravili in se je potem razteplo, ko je iz samostana nastala vojašnica, ali pa še kje tiči. V vojašnici ni od arhiva in knjižnice prav ničesar. K sreči nam repertorij pove kratko vsebino listin.
Časopi9 X.	5
Vsebino tega važnega a nepopolnega rokopisa (najbrž iz druge polovice 17. stoletja) je sicer objavil že Zahn (Beitrage XVI. str. 3 — 24), a le deloma in se ni oziral na druge tozadevne vire; v določevanju raznih krajevnih imen je pa njegov spis netočen in poln napak. V naslednjem želim tedaj podati nekako celotno sliko ne le o gospodarstvu samostana samega, ampak tudi podložnikov. Snov obsega tudi precej podatkov za krajevno zgodovino zlasti gornjih Haloz, ki so bile glavno to-rišiče dominikanskih podložnikov.
1. Dominikanska posestva v 13. in 14. stoletju.
Ustanovitelj dominikanskega reda, sv. Dominik je želel? naj bi njegovi sinovi živeli v popolnem uboštvu, edino od tega, kar si dan za dnem priberačijo. V prvem generalnem kapitolu 1. 1220. v Bolonji se je sprejela redovna določba, da se posestva in redni dohodki ne smejo sprejemati.1 Toda dejanske razmere in potrebe so mnogokrat močnejše kakor ideali. Številna, daleč razširjena družba, v kateri imajo pozamezniki natančno začrtan delokrog, ki se ne vjema s skrbjo za vsakdanji živež, se ne more trajno vzdržati brez gotovih materijalnih dohodkov. Na to praktično stran se ozirajo tudi papeška pisma, s katerimi je red potrjen, in v določenih mejah puščajo prostost, da red ko tak sme imeti tudi posestva.2
Prva posest, brez katere konvent sploh ne bi bil mogel obstati, je bil prostor za samostansko poslopje, dvorišče in vrt. Ta prostor je dominikancem odstopila gospa Mehtilda pod gradom, na zahodni strani mesta ob dravski obali. Za vrt jim je nakupil še nekaj sveta ptujski meščan Hilprand, ki je umrl že v jeseni 1. 1230.3 Da se je mogel vrt povečati, jim je 1. 1291. ptujski meščan Tomaž s privoljenjem svoje žene prodal svoje zemljišče pod mestnim zidom za 1/1 marke srebra, 20 penezov
1 Possessiones seu reditus nullo modo recipiantur. Analecta S. Ord. Fratrum Praedicatorum. Romae 1893. I., str. 76.
» Prim. Bullarium O. FF. Pp. Romae 1790. T. VIU.
3 Memorabilium pars I. Conv. Pettoviensis v dež. arhivu v Gradcu, specijalni arhiv Ptuj, pred. XXXVII., št. 84.
pa je določil za večno luč. Dotični svet se je imenoval „Cer-donum" (Šardinje?).1
Zahn trdi,2 da je samostan zgodaj t. j. v prvih desetletjih dobil mogo posestev, ki so se razprostirala na Dolenjsko in gori do Hartberga. Res, da kronist — na podlagi starega vira — našteva lepo število zaščitnikov in dobrotnikov mladega samostana v cerkvenih in svetnih krogih, toda to so bili pač dobrotniki in prijatelji samostanu, da bi mu pa bili odstopili tudi kaj posestev, tega nam kronist ne poroča. Neki Walter, s priimkom Dens, je n. pr. 1. 1280. med drugimi sporočil tudi dominikanskemu samostanu v Ptuju 1 tisočnjak (millearium) železa,3 enako so lahko drugi na različen način obdarovali samostan, pa ne ravno s posestvi, katerih red iz prva tudi ni smel sprejemati.
Pač pa zasledimo v 14. stoletju dominikanska posestva na Gornjem Štajerskem v Weizu in v Fiirstenfeldu. Dne 23. junija 1. 1324. spričuje Herman Stumberg,4 da je njegova mati Gertruda podarila ptujskim dominikancem in graškim minoritom svoj dvorec v trgu Weits (Weiz nad Gradcem). Dotično listino je pečatil Hermanov ujec Konrad v. Hoerneck.5 Kronika imenuje Hermana pomotoma Starnberga, ker je pisatelj v listini ime krivo bral. Imenu Weiz je v kroniki (fol. 87) poznejša roka pripisala končnico — schah, torej so Weiz zamenjali z Vičavo (Weitschach) pri Ptuju, kjer si je konvent v 15. stoletju pridobil več posestev. Za časa luteranskih homatij je samostan izgubil
1 Listina v dež. arh. v Gradcu št. 1411.
3 Beitrage XVI., 12.
3	Dež. arh. v Gradcu št. 1182.
4	V katastralni občini Apače pri Sv. Lovrencu na Drav. polju se nekaj raztresenih hiš imenuje „Štumperšek", enako se imenuje istotam velik travnik turniške graščine. Ime Štumperšek izhaja očividno od nekdanjih lastnikov Stumberg. Morda sta ta dva Stumberga — mati in sin — imela tukaj posestva in sta se tako bližje seznanila s ptujskimi domini-kanci, ker je drugače težko umeti, kako najde ptujski konvent svoje dobrotnike v daljnem Weizu, ko je vendar v Gradcu in drugod na Gornjem Štajerskem bilo takrat samostanov dovolj, katere bi bila lahko obdarovala.
5	Dež. arh. v Gradcu št. 1920. b.
svoj dvorec v Weizu kakor tudi v Furstenfeldu. Tukaj jim je 1.1331. na sredpostno nedeljo (15. marca) sporočila Adelheida Kapfensteinslca s svojim sinom Konradom in drugimi dediči svoj dvorec brez kake protiobveznosti. Tako kronika, ki se sklicuje na (sedaj izgubljen) izvirnik v samost. arhivu pod označbo Q., listina z dne 30. marca 1. 1337.1 pa nam kaže, da je prior Jurij in konvent prodal svoj del v Furstenfeldu v dosmrtni užitek imenovani Adelheidi in njenemu sinu. Po njuni smrti zapade vse samostanu. Vsekako so v Furstenfeldu imeli nekaj posesti že v 14. stoletju.
Okoli 1. 1547. je bilo v Furstenfeldu luteranstvo tako razširjeno, da se je ondotno meščanstvo za nekaj časa polastilo celo avguštinskega samostana, ki je imel takrat le enega duhovnika. Slično je bilo v Weizu.5 Ni čuda, da so ptujski domi-nikanci ondi prišli ob svojo posest.
L. 1362. na Rupertovo je prevzel prior Lenart in konvent neki vinograd „an dem Hausberg" pri Ljutomeru z vsemi pri-padki za dolg Jurija Plumler in njegovih dedičev.3
Po urbarju iz 1. 1443. je samostan imel v Ptuju 6 hiš in povrh 2 prodajalni (voščeni ali krušni mizi).4 Kronist, ki se sklicuje na izvirne, a sedaj izgubljene listine samostanskega arhiva, nam poroča o pridobitvi ptujskih hiš naslednje:
L. 1338. na Galovo (16. oktobra) je kupil od dominikancev Friderik Jablanach hišo v Ptuju na grajskem bregu (Burgberg),
1 Dež. arh. št. 2110 d.
! Pr. Otto Em., Reformation u. Gegenreformation in der Oststeier-mark, Zeitschrift d. H. V. f. St. 1913, str. 85—208.
3	Št. dež. arh. št. 2128. V Ljutomerskih goricah dandanes ni znana vinogradna parcela s tem ali sližnim imenom, morda je to Aženski vrh (Hasenberg) v gornjeradgonskem sodnem okraju. Na ta vinograd se menda nanaša tožba dominikancev iz 1. 1669. zoper magistrat radgonski in ljutomerski, ker sta konventu pridržala 75 štrtinjakov vina. (Kronika.) Repertorij v c. kr. nam. arhivu kaže pod št. 944 na celi sveženj (fas. 31) o tem procesu.)
4	Gl. Zahn v Beitriige XVI, 16.
ki je bila nekdaj Alhaite Goldischer, pod pogojem, da po njegovi smrti zopet pripade samostanu.1
L. 1342. je Friderik Jablanski (von Jablanach) prodal kon-ventu svoj dvorec v Ptuju, ki je bil nekdaj last Grete Burster. Konvent mu je plačal 10 mark srebra.5 Isti je imel od domini-kancev neko hišo pri Ptuju, ki jo je z dovoljenjem konventa prodal 1. 1338. Katarini Lonsberg za čas njenega življenja.
L. 1395. na Ožbaldovo sporoči Henrik Luxberger kon-ventu svojo hišo in dvor s pripadki v Ptuju v ulici „Mingas- , slein", kjer se vozi na grad. Ta hiša je bila nekdaj last Aha-cija Sternwirta, a Luxberg jo je bil kupil od konventa, kateremu jo sedaj vrača.3 Torej najmanj v drugi polovici 14. stoletja je bil konvent že lastnik te hiše.
L. 1416. na dan sv. Barbare (4. decembra) sporoči Ger-truda, hči Petra Dorna konventu davščino (ein Marksgelt in 2 kopuna) od svoje hiše in dvorca v Ptuju nasproti Pfisterjevi hiši, kjer je stanoval Nikolaj Spor, in še od nekega drugega dvorca (>/2 <tt. p.) v Ptuju ob Dravi med hišo nekega kotlarja in Lukeža, črevljarja, kjer je bil nastanjen usnjar Ulrik. Za to so menihi morali opravljati večno obletnico zanjo in njenega očeta.
L. 1417. v petek pred cvetno nedeljo proda ptujski meščan Rupert Grebandtler konventu svojo kočo pred mestom, a še v mestnem obzidju, kjer se je ob cerkvenih slovesnostih tržilo. Istega leta na binkoštni pondeljek sporoči Peter Poltel, ptujski meščan, konventu svojo kramarijo pri sv. Ožbaltu (v predmestju) in 2 funta pen. od hiše Pavla Mosingerja na Ribjem trgu brez kake protiobveznosti. L. 1419. dne 26. marca pa je isti Peter Poltel s svojo ženo prodal dominikanskemu priorju Mihaelu kramarijo z obleko, ki je stala v predmestju znotraj
1	Zapisnik dominikanskih arhivalij v štaj. dež. arhivu, spec. arh. Ptuj, pred. XXXVI, 79. Število dotičnega regesta 627. — Kjer se v naslednjem navaja ta zapisnik, se označuje le število regesta.
2	Štaj. dež. arh. št. 2627.
3	Izvirna listina z dvema pečatoma je bila v arhivu zaznamovana s št. 70.
mestnega obzidja na oglu poleg ltramarije za obleko Janeza Piblerja z vsemi pravicami in dohodki.1
L. 1425. je na Erhardovo Andrej, sin ptujskega meščana Meinharda, prodal meščanu Ernstu Lederer letnih 60 pen. od hiše in zemljišča ob Dravi, ki je bilo last dominikanskega kon-venta.2
L. 1428. v nedeljo pred Vnebohodom pa je ptujski meščan Jurij Friedauer s svojimi dediči prodal konventu hišo, stoječo na oglu poleg hiše Andreja Wagnerja, od katere se je vsako leto na Miholje plačevalo '/4//. pen, in 2 kopuna.
L. 1434. dne 6. deccmbra je zopet ptujski meščan Rudolf Frawndinst prodal dominikancu Pavlu svojo kramarijo, imenovano „Wiener Hiitte", ki je stala blizu cerkve sv. Ožbalda med kramarijo dominikancev in Janeza Nolle.3
Razume se, da v kramarijah niso menihi sami trgovali, ampak dajali so jih v najem in so se dobro obrestovale. Urbar izrecno pravi, da je dve prodajalni mizi imel v najemu pek Silber, dve drugi pa jim je ptujski magistrat 1. 1433. odstranil in obljubil dati ob mestnih vratih drugi dve, kar pa se dotle, ko je bil urbar pisan, ni zgodilo in najbrž tudi pozneje ne. L. 1480. je konvent prodal Juriju Hafner neko grabo (Grueben) in kramarski prostor blizu sv. Ožbalta. Morda je to eden izmed tistih prostorov, kjer jim je magistrat odstranil prodajalne mize.
V Mariboru je plačeval vsako leto ob Miholjem neki Jurij Posavec (Jorg von der Saw) 1 //. pen. gornine,4 tudi v
1	Potrdilna listina v dež. arhivu v Gradcu št. 4724a.
2	Po kroniki izvirnik listine izgubljen, prepis pa je bil v urbarju fol. 88.
3	Izv. list. v dež. arh. v Gradcu št. 5448.
4	L. 1548 jim je ces. svetnik in vicedom štajerski Krištof Resek (Režek) za to gornino (v Počehovem, Potschgau) dal svojo njivo in nekaj drugega zemljišča pri Mariboru. Kronika šteje to med izgubljena posestva. L. 1609. dne 19. marca je konvent dal neko njivo med Mariborom in Kamnico v najem mariborskemu meščanu Pavlu Lingo in sčasoma je menda prišla konventu popolnoma iz rok. Sicer so pa dominilcanci imeli pri Mariboru „za Lebarjem" še drugo njivo, ki je bila med njivo mariborske bolnišnice in nekim vrtom, v gornjem delu pa se jc dotikala poti,
Lip ni c i je imel ptujski konvent neko hišo blizu župne cerkve, med hišo ptujskih gospodov in hišo bosonogih minoritov v Mariboru. Plačevalo se je od hiše vsako leto ob Miholjem 40 p.; ko je bil urbar pisan, je imel hišo neki tkalec, ki ni samostanu nič plačeval, ker je sam dajal deželni davek in popravljal hišo.
Kronika (fol. 62) pravi, da so od teh hiš dobivali davščino že od 1. 1398. do gotovih bojnih homatij.
Pod temi bojnimi homatijami je najbrž umeti dolgotrajne vojne med ogrskim kraljem Matjažem in cesarjem Friderikom III. Nekaj desetletij pozneje se pa začnejo verske homatije in samostan je takrat prišel skoraj ob vse te hiše in dvorce. Sploh pa ti dohodki niso bili toliki, da bi mogli vzdrževati velik konvent, kakršni so bili po drugih deželah, kjer so imeli celo visoke šole in gojili umetnost, zlasti slikarstvo. „Pičli dohodki, slabi časi, mnogi požari so bili vzrok, da je število redovnikov ostalo le majhno", pravi Caesar Aquilinus,1 konvent se ni mogel povzdigniti do večje znamenitosti.
Glavna gmotna opora konventu od sredine 15. stoletja naprej je bilo volilo Bernarda Ptujskega, dasi ga tudi to ni moglo kaj posebno povzdigniti.
2. Volilo Bernarda Ptujskega.
Bernard, sin Hartnida III. je bil ob smrti svojega očeta (f ok. 1380) še maloleten, zato je bil pod skrbništvom svojega sorodnika Ulrika IV. Walsejca, ki ga je popolnoma dobil zase.2 Bernard je bil slaboten in bolehav človek ter ni pričakoval potomstva, zato je prepustil več solnograških len Ulriku in 1. 1396. mu je za slučaj, da umrje brez otrok, v oporoki zapustil deželno maršalstvo štajersko ter gradove Fram, Ptuj, Vurberg, Ormož in Središče. Leta 1399. pa je obdaroval tudi
ki jc vodila do „belega pota" (an den weifien Weg); kupili so to njivo 1. 1473. od Sebalda Mitterhueberja. Njivo, imenovano „Schlusselfeld", so 1. 1613. prodali mestnemu župniku Juriju Pileatorju.
1	Staat- und Kirchengeschihte des Herzothum Steyermarks, Graz 1786. IV. 238.
2	Doblinger, Die Herren v. AValsee, Graz 1906, str. 151.
ptujske dominikance in minorite, sporočivši jim kot skupno last urada (župi) Podlehnik v Halozah in Jesenico. Volilo je bilo zvezano s pogojem, da rodovina ptujskih gospodov izumrje v moškem kolenu.1 Bernard je pa 1. 1403. od svoje druge žene Valburge dobil sina Friderika, s katerim je rodovina ptujskih gospodov v moškem kolenu izumrla 1. 1438. V dejansko posest po Bernardu sporočenih posestev so torej dominikanci in minoriti prišli šele po 1. 1438. Po želji Bernardovi naj bi konvent imel zmiraj poleg priorja in pridigarja še po 10 duhovnikov in 4 brate-lajike.
Stalni gmotni dohodki so bili s tem konventu zagotovljeni, a z druge strani mu je bilo to posestvo v moralno škodo. Kronist iz konca 17. stoletja naobrača na dominikanski samostan v Ptuju besede Filipa Nerija: če časne dobrote gredo skozi ena vrata notri, gredo skozi druga duhovne dobrine vun.2 Samostan se je radi svojih posestev zapletel v dolgotrajne pravde z lastnimi in tujimi podložniki, z meščani in plemstvom, s cerkvenimi predstojniki in z minoriti. Na posestvih so se dogajale tatvine, grabeži, dominikanci so prišli na vse strani v zamero, sledili so drug za drugim ogledi, prizivi na „nepristranske" sodnike in celo na deželnega vladarja, kar je povzročilo znatne stroške. Skrb za premoženje in gospodarstvo je kakor trnje zadrževala v rasti duševno življenje v konventu.
Najprej so nastale homatije s podložniki, ki so se branili dajati menihom iste davščine kakor prej ptujskim gospodom.
1 Reverz minoritskega gvardijana Filipa v. Tulln v dež. arh. v Gradcu št. 3983b: Werab, das er her Pernhart von Pettau an leib eigen abgieng, da gott vor seij, also das des namen von Petaw nicht mer wer, so hat er uns vnd vnserm chlofter vnd alln v'.isrn nachkomen gebn vnd gemacht mit seine brief ewigleich ze besizn vnd inzencmen halb nuz aws den zwain ambten, aws der Jasseniz vnd von Liechtenekh . . .
Uradnik, ki je 1. 1796. sestavil popis posestev razpuščenega kon-venta, imenuje Bernarda Walsejca. Po Doblingerju (n. d. str. 151) je mati Ulrikova, Liza bila sestra Bernarda in njegovih mlajših bratov, ki so najbrž pomrli v zgodnji mladosti.
a Doslovno: „Filii, si volueritis, poteritis utique aliquando bona possidere temporalia, sed intrantibus hisce per portam unam, experiemini, bona spiritualia exitura per alteram."
Mislili so, da je sedaj ugoden čas, olajšati si podložniško breme. Spor je razsodil cesar Friderik III. z listino, izdano v Ptuju na dan Najdbe sv. križa (3. maja) 1. 1447.1 Cesar je določil, da morajo podložniki dajati obema samostanoma in njunim uradnikom iste davščine kakor prej ptujskim gospodom, bodisi desetino, gornino ali zemeljnino. Isto velja glede tlake s težaki ali vozniki pri dovažanju drv. S kako novo tlako ne smeta samostana obteževati podložnikov, tudi jim ne nalagati novih davkov in doklad, ampak vse naj ostane pri davščinah, ka-koršne so bile v starih časih.
Sploh imata glede svojih posestev in podložnikov oba samostana iste pravice kakor prej ptujski gospodje in kakor jih imajo drugi samostani, zlasti v slučaju, če posestva postanejo prazna. Ščitništvo nad samostanoma ima deželni vladar sam, oziroma tisti, kateremu ga on izroči. V imenu vladarjevem ščiti in brani oba samostana in njune podložnike deželni glavar, ki razsoja tudi sporne zadeve.
L. 1451. na dan sv. Lucije (13. dec.) je Friderik v Gradcu izdal drugo listino, s katero znovič potrdi ustanovo Bernardovo in sprejme oba samostana v svoje ščitništvo,2 enako tudi z listino, izdano v Gradcu v četrtek pred praznikom Marijinega rojstva (4. sept.) 1. 1466.3 Isto je potrdil Friderikov sin in naslednik, cesar Maks I. v torek po Martinovem 1. 1493, Gradec, in Bruck 1. 1494. v petek pred tiho nedeljo v postu ter 1. 1496. dne 23. junija. Nekaj dni pozneje, namreč 1. julija je cesar oprostil dominikanski samostan vseh davščin, razen onih, ki bi jih naložil vladar. Saj še je te davke pozneje morala večkrat iztirjevati vojaška eksekucija!
Po Bernardovi določbi naj bi oba samostana skupno posedala, kar jima je bilo sporočeno, a celo naravno je, da je
1 Izvirnik je bil nekdaj v domin, arhivu; listina je prepisana v
kroniko in kopija se nahaja v dež. arhivu.
3 Prepis list. v kroniki fol. 34. Listina je bila prepisana tudi v urbar in domin, arhiv je hranil nemški prepis in latinski prevod.
3 Izvirnika te listine ni bilo v samostanskem arhivu, pač pa kopija. (Kronika.) Muchar VIII., 40.
pri tem kmalu prišlo do prepirov in nesporazumljenj. Zato je cesar z listino, izdano v Gradcu v četrtek po Iljevem 1. 1461., (3. sept.)1 razdelil vasi obeh uradov med dominikance in minorite, kar je potrdil tudi cesar Maks I. 10. septembra 1. 1506. V gornjem uradu so bile dominikancem prisojene naslednje vasi, katere navedemo po besedilu listine: Gedersdorf, kmetije v Do-brechten Thai, Petigabernikgh, Kerschbach, Swetzdorf, Skerblach, Schephendorf, Jureingshiess, Podlas mit Schwertzlenshoff, Jelabez an berg, Schmitzdorf, Meynno, Latzenitz, Seyrndorf, Cubsetenthal, Marinschendorf, Schiltarn, bei undteren Stein, Rogatniz, Nabadal, Meros, Wullischizendorf, Kodron, Radendoll, ober Razzenikh, nider razenik, 2 kmetiji med bregovi (zwischen bergen).
Minoritom so pa v gornji župi bili odkazani naslednji kraji: Stramoschitz — veliki in mali, Zabersch, Groslach, Stainpfaren, Rasdelnik, Granberg. Fridreichsperg, Schiitzen, Stermetz, Na-ladischlaff, Rabovisch, Press, Rain, Seundorff, Stogesdorff, Wein-zurl, Kreuz, Wulischendorf, Tomain am Pichel, Chubsenberg, Doli.
V spodnjem uradu — Podlehniku so domini kanci dobili: Grossdorf, Lichtenegg, Sebelsdorff, Desentkhorb, Gorizen, Schwarzberg, Dragoschitz, Radavan, Roffze, Radenoj, Stran-dorf, am Prekris, Supislauez, Mayerhofel.
Minoritom so pa tukaj pripadli kraji: Ambtmannsdorff ali Blasendorf, ober-, nider-Jablovez, in dem Sakel, Paulouez, Ibansdorff, Steinafin (Stanošchin), Cusminiz, Gobaliz, Warabasel, Juriasch, Lubstan.
Žitno in vinsko desetino so vsako leto popisali in potem razdelili, enako gornino. Tako dejanski dovršeno razdelitev je potem cesar znovič potrdil z listino, izdano v Dunajskem novem mestu v petek pred nedeljo Reminiscere (2. postna ned.).
0	imenovanih podložnikih v uradu Jesenica in Podlehnik je bil 1. 1440. sestavljen urbar, za gornino pa 1. 1451. Za gospodarsko zgodovino je ta popis zelo poučen, važen pa tudi za zgodovino posameznih vasi. V listini in urbarju navedeni
1	Chmel, Regesta II., 138, Muchar, VIII., 22.
kraji dominikanskegn in minoritskega samostana so raztreseni po gornjih Halozah.
Zapustil je torej Bernard obema samostanoma hriboviti svet ob meji celjske grofije in hrvaške kraljevine. V delitni listini med hčerama Ano in Nežo 1. 1441. se ne omenja nobeden teh krajev, bili so torej že popolnoma izločeni iz obsega ptujskih posestev. V tistih starodavnih časih je bil ta svet pač težko pristopen in dokaj zapuščen. Nekatere naselbine, kakor n. pr. Žetale segajo še pač v rimsko in predrimsko dobo, skozi dol Jesenica je šla že v starih rimskih časih vozna cesta, enako v bližini Žetal, sicer pa je bil ta kraj precej zaprt svetu. V cerkvenem oziru je spadal pod daljne Hoče in je tvoril skrajni rob razsežne hočke pražupnije, kamor je pač menda redko prišel kak hočki duhovnik. Ta zapuščenost v duhovnem oziru utegne biti vzrok, da je Bernard ravno ta del odstopil obema samostanoma.
Naselbine v zgornjih Halozah niso bile solnograška lena, zato tudi ni trebalo potrdila solnograškega nadškofa. Koncem 10. stoletja — po odgonu Madžarov — so ti kraji spadali najbrž k Rachvinovi grofiji, katere meja na jugozahodu je šla čez Boč in Donačko goro,1 na jugu pa po priliki tam, kjer je dandanes v Halozah meja med Štajersko in Hrvaško.
Nekako oporo za to nam daje določitev mej prastare hočke župnije. Pri zaokroževanju prvotnih župnij so gotovo imeli neko podlago in najnaravnejšo podlago je poleg zemljepisnih razmer podajala pač upravnopolitična skupina. V čigavih rokah so bile gornje Haloze v li. in 12. stoletju, kako in kdaJ so prišle v roke ptujskih gospodov, o tem imamo le zelo pičla zgodovinska poročila. Več ali manj pa je gotovo, da so te kraje posedali Sponhajmci. Po smrti zadnjega Sponhajmca Bernarda (1148) so prišla obsežna posestva na Travenske (Traungau) mejne grofe, sploh na deželne vladarje. Vendar deželnoknežji urbarji iz časov Babenberžanov in Habsburžanov nam za Gornje Ha-
1 Hasenohrl, Deutschlands Siidostliche Marken. Archiv f. ost. Op^h 1893, str. 511. Felicetti, Beitr. X. 106.
lože ne podajajo nič določnega in torej ne moremo sklepati, ali so v 13. veku ti kraji bili v rokah deželnih vladarjev ali že ptujskih gospodov ali koga drugega. Le nekatera imena iz babenberškega urbarja bi se mogla nanašati na Haloze, n. pr. „Aput Stanossen"1 = Stanošina, Radon = Radendol, „Jurisdorf" = Jurjevo selo, „Podasendorf" = Podlož i. t. d.2 Ptujski gospodje so te kraje deloma podedovali morda po Hollenburgih, ki so imeli tudi obsežna posestva od Celovca doli do Borla, deloma nakupili ali dobili v dar od deželnih vladarjev. Za Žetale zvemo slučajno, da jih je začetkom 13. stoletja posedala rodovina Harsee in Gotšalk von Harsee jih je 1. 1228. prodal Hartnidu Ptujskemu.3
Pri uradu v Podlehniku so ptujski dominikanci že davno pred Bernardovo ustanovo imeli neke dohodke. L. 1329. dne 31. oktobra potrjuje namrečne ki Benedikt von Hessen, da mora njegov sin Konrad dajati od kmetij na bregu pri Podlehniku in od nekega vinograda ptujskim dominikancem vsako leto 1 četrtinko pšenice in 10 veder vina in bosonogim (minoritom) 10 veder vina. Dotične kmetije je Konradu kupil njegov gospod Eberhard, mariborski meščan, od „svojega služabnika" Penntza, vinograd je pa kupil od nekega Spartena.4 Ta slučaj nas upravičuje do sklepa, da sta morda ptujska samostana tudi drugod v gornjih Halozah že prej imela kake dohodke in je bil tudi to eden izmed sovzrokov, da jima je Bernard prepustil ravno ta dva urada.
Razdelitev, ki jo določa in potrjuje Friderikova listina, je imela za podlago brezdvoinno kak dogovor, ki sta ga sklenila konventa sama. zato so našteta imena več ali manj zanesljiva, četudi jih je pero nemškega pisarja nekoliko izopačilo. Imena krajev v Friderikovi listini se ne vjemajo povsod z
1 Dopsch, Die If. Gesamturbare der Steiermark. str. 18, smatra ta kraj za negotov, Leveč je mislil najprej na Starešine, potem na Stanosko. (Pett. Stud. II, 132; III, 181.)
3 Dopsch, n. d. str. 105.
3	Zahn, UB. II, 354.
4	Listina v dež. arhivu v Gradcu št. 1987a.
onimi v urbarju, urbar namreč najbrž ni popoln, bržkone so izpuščeni nekateri kraji, ki so spadali k volilu Bernardo-vemu, drugi pa, ki prvotno niso spadali k volilu, so pridejani; te so dominikanci dobili po drugi poti.
V	naslednjem se držimo urbarja in ž njim primerjamo Friderikovo listino ter skušamo določiti, kje nam je iskati do-tičnega kraja. Da ne raztegnemo preveč spisa, se omejimo le na dominikanske podložnike.
A. Gornji urad ali županija1 —Jesenica.
1. Schepphendorf, kjer je bilo 9 kmetij, 1 travnik in
1	mlin. Župan je dajal od svoje kmetije kozliča, drugih 8 kmetij pa vsaka po 3 mernike pšenice, 3 m. ovsa, 15 jajc, 3 kure,
2	mernika pšena, zemljiške obresti ali zemeljnine 17 penezov. Od travnika se je dajalo letno 16 pen., od mlina 23 p. in 2 ko-puna. Prosene desetine je dajala vsaka kmetija po 2 kuplenika in 1 pišče. Razen tega je valpet dobival v tej vasi po 2 kuplenika pšenice in ovsa, pa 1 povesmo.
V	kroniki (fol. 65') so označeni naslednji dohodki: 120 jajc, 8 rokoveti povesma, 16 mern. boba, 8 kuplenikov prosa, 8 kupi. ovsa, 8 kupi. pšenice, 8 vozov drv, zemeljnine 5 gl. 58 kr., davčne naklade 42 gl. 59 kr. 2 v., doklade 4 gl. 30 kr.
Ob koncu ima kronika opazko, da se je tukaj plačeval davek imenovan freymansrecht in dvojni osebni davek. (Alda wird auch geben freimannsrecht nach inhalt Urbari auch dopelt leibsteuer.)
V	kroniki se imenuje ta vas Walpotschadorf2 in so jo 1. 1669. prodali rogaškemu graščaku Petru Curti. Slekovec misli, da so to Apače v župniji Sv. Lovrenca na Drav. polju,3 Zahn pa stavi to vas nekam jugovzhodno od Ptuja.
1 Listine same rabijo včasi mesto Amt Suppaney in besedo Amt za navadno župo, kjer je bil le župan z majhnim okolišem n. pr. Amt in Suppaney Schiltern. Za „Amt" v večjem obsegu, v kolikor ima pod seboj več županov, rabimo besedo županija, za manjši okoliš posameznih županov pa župa.
! V Friderikovi listini pa enako kakor v urbarju Schephendorf. Ime Schopfendorf se še omenja tudi 1. 1696 v listini, s katero je ondotna občina 15/2 zamenjala neko zemljišče z Janezom Vičarjem.
3 Župnija Sv. Lovrenca na Dr. p., Maribor, 1885, str. 15 in 105.
Županija Jesenica se imenuje po potoku in dolu istega imena, le nekaj raztresenih hiš v katastralni občini Čača ves se imenuje tudi Jesenica, torej je naravno, da je iskati vas „Schephendorf" najprej v bližini, in če tu ni nobene take vasi, je treba pogledati nekoliko dalje. Imamo pa vas Amtmannsdorf, slovensko Apače ali Apačka vas (ljudstvo pravi Vapače) v katastralni občini Stogovce, kjer ozki dol Jesenica prehaja v Dravinjsko dolino. Tu je bil sedež urada Jesenice. Kraj je kakor nalašč ustvarjen za urad, ki je bil pač nameščen tam, od koder je bil lažji promet.
Ta vas pa ni jugovzhodno od Ptuja, ampak jugozahodno za Ptujsko goro.
Ime samo te vasi nudi zgodovinarju zanimive snovi. Apače ali Apačka vas se ne imenuje po dominikanskem opatu, kakor je 1. 1885. pisal Slekovec,1 izvor nam odkriva ime, ki ga tej vasi daje kronika koncem 17. stoletja: Walpotscha dorf, Val-pečja vas ali Apačka vas — od valpeta, Amtmann, po katerem ima vas nemško ime Amtmannsdorf.
Iz dveh razlogov sklepamo, da je ta vas poznejša naselbina, ki je nastala v okviru ozemlja starejše vasi Stogarce s slovensko koreniko stog-b == krog močnega kola zložen visok kup žita, sena ali slame. Ker je vas dobila svoje ime od nemško-bavarškega walputo ali Waltpot, je sklepati, da je nastala takrat, ko je ta uredba prišla pri nas v veljavo, oziroma dotična graščina je ustanovila svoj urad in z uradom vred (ali pa pozneje) naselila podložnike. Če bi bila vas starejša in potem kot sedež valpeta izgubila prejšnje ime, bi takih slučajev moralo biti mnogo več, ker uradov je bilo veliko, „valpečjih vasi" (Apač) pa je primeroma malo. Za Apače pri Sv. Lovrencu zgodovinarji celo trdijo, da je bila ta vas naseljena z nemškimi kolonisti,2 torej vsekako precej pozno. Drugi razlog, ki nas k
1 N. d. str. 15. Dominikanci sploh nimajo opata in 1. 1196. še se celo po dominikanskem opatu ne more vas imenovati, ker še takrat dominikanskega reda sploh na svetu ni bilo!
* Levee, Pettauer Studien III. 195; Hauptmann L., Zeitschrift des Hist. Ver. f. St. 1912, str. 194.
temu navaja, je ta, da ta vas ne tvori za se katastralne celote, ampak je podrejeni del katastralne občine Stogarce. Iz tega je pač dovolj razvidno, kateri izmed dveh vasi je pripisovati višjo starost.
Pa tudi nemško ime samo ima zanimivo zgodovinsko ozadje: Schephendorf — Amtmannsdorf— in slovensko ime kaže, da so vas imenovali Nemci kdaj tudi Walpoltsdorf ali slično. Nemški zgodovinarji se že dalj časa pulijo za to, kakšen pomen in kakšno službo za pravo ima „schepho" na slovenskih tleh?1 Kar je že Leveč slutil,2 je zadnji čas obširneje razložil dr. Hauptmann, da namreč Schoffe— schepho pomeni sodnika (sententiarius, Urteiler) in ob enem iztirjevalca davkov (exactor). V prilog te trditve navaja krajevna imena,3 kjer Slovenec imenuje Sodnjo vas ali slično, Nemec pa Schopfendorf. Škoda, da ni vzel v pretres tudi naše Apačke vasi, v starih časih imenovane Schophendorf, zakaj ta vaš predstavlja problem iz čisto druge strani, ker nam v tem slučaju kaže, da se je služba schephona vsaj deloma krila s službo valpeta. Iz vsega je razvidno, da nazivi različnih uradnikov niso bili natančno določeni, polagoma pa in pretežno je vendar beseda „schepho" dobila pomen sodnika. Tako n. pr. Teharčani dobijo pravico, voliti si „schephona" t. j. predstojnika z nižjo sodno oblastjo. Naše ljudstvo še sedaj razločuje med „rihtarji" t. j. predstojniki cele občine in „župani", upravitelji skupnega premoženja in namestniki predstojnikovimi v posameznih soseskah. Nemškim zgodovinarjem se čudno zdi, da se v enem in istem kraju omenja več županov v starih urbarjih in listinah. To je povse naravno in še mnogokje dandanes v navadi; občini, ki obsega več vasi
1 Pregled o tozadevnem slovstvu gl. v članku „Das Schoffentum auf slowenischeiri Boden" dr. L. Hauptmanna v „Zeitschrift d. H. V. f. St." 5912, str. 181—207. Mimogrede bodi omenjeno, da se ni vinogradniška veča (Bergtaiding), kateri je prisostvoval „sententiarius" Jurij, vršila v Slov. Gradcu, ampak v Slov. Bistrici, in ni je sklical studeniški samostan, ampak kartuzijanski v Žičah.
> Pettauer Stud. III., 166—167.
3 Zeitschr. str. 198.
ali sosesk, načeluje obč. predstojnik („rihtar"), županov pa je lahko več. Posamezne vasi so zopet mnogokrat razdeljene y zaselja, soseske in druge manjše celote s posebnim imenom. Za vse te male skupine se morda v listini jemlje le eno, važnejše ime, in tako dobimo več županov v enem kraju. Pa iz tega ne sledi, da so župani tvorili kak poseben, celo drugoplemenski sloj.
Zanimivo je tudi, da je v tej vasi poleg gosposkega oskrbnika (Amtmann) še župan.
2. Smitzdorf, po kroniki Schmizendorff, kjer je bilo 10 kmetij in 2 dvorca. Župan je dajal kozliča, druge kmetije pa vsaka po 3 mernike pšenice, isto toliko ovsa, 3 kure, 15 jajc, 1 mernik pšena, zemeljnine po 8 p. Vsak dvorec pa je dajal po 24 p., 3 kure, 10 jajc, 2 kuplenika prosa, 1 pišče, 1 povesmo. Valpetu je dajala vsaka kmetija po 2 kuplenika pšenice in ovsa. Urbar ima pri „Villa an dem perg" ob robu pozneje pripisano opombo, da je 40 kmetij v Narapljah, Larsch, Maino, pri Sv. Bolfenku in vjelovcu ne samo pustih, ampak celo zaraščajo s šumo in komaj 15 jih je obdelanih; temu so krive vojne doklade.1 Čudno je, da kronist ne išče vzroka za opustošenje kmetij v turških navalih, ampak le v vojnih dokladah. Po 1. 1532. Dravsko polje s sosednimi Halozami tudi res ni več tako hudo trpelo, ker od 1. 1546. so Turkom v bližnjem Čakovcu branili dohod junaški Zrinjski.
L. 1669. je tudi Naraplje kupil Peter Curti.
V kroniki (fol. 65, 66) sta v gornjem uradu dve vasi, ki se v Friderikovi listini in v urbarju ne omenjata in vendar ji kronist šteje k Bernardovi ustanovi. Ti dve vasi sta Naraplje in pa „Na-pladech-dorff." Naraplje so ob potoku Jesenica, južno od Vapač. Krajevna lega in vrsta, po kateri urbar našteva kraje, kaže na to, da nam je pod Smitzdorf ali Schmizendorf iskati Naraplje. Iz urbarja vemo, da je v Smitzdorfu bilo 10 kmetij in 2 dvorca. Kronika ima isto število kmetij, in davščine, ki jih našteva
1 Scias hos 40 fundos in Naropla, larsch, Maino, monte S. Bolf-gangi et Joleuce non tantum esse desertos, sed etiam siluescere et vix ex his sunt exculti 15 — contributiones belli hoc fecerunt.
kronika, odgovarajo deseterim kmetijam. Po kroniki namreč so Naraplje dajale: 165 jajc (po urbarju brez župana 155), 41 piščet (po urbarju 36), 10 povesem (po urbarju 9), 9 mernikov boba (v urbarju 9 m. pšena), 27 kuplenikov prosa, 25 ovsa in pšenice, poleg tega še našteva kronika davke v ptujski meri: 24 p t korcev ovsa in 21 korcev pšenice, pa 9 vozov drv. V denarju so Naraplje (po kroniki) plačevale 4 gl. 26 kr. zemeljnine, 31 gl. 56 kr. 2 v. davčnih naklad in 3 gl. 45 kr. doklad (Contribution). Vse skupaj predstavlja z županom vred po priliki 10 kmetij in 2 dvorca.1
3. L a z z e n i t z (Vlasitz), v kroniki Lazniz. Tu so bile samo 4 kmetije, ki so plačevale po 21 p. zemeljnine, 1 kuplenik pro-sene desetine in */s povesma ali 2 p. Bile so torej le majhne kmetije in po opombi v urbarju opustošene. Pod imenom Larsch v prej navedeni opombi ni moči drugo umeti, kakor krivo zapisano ime Lazniz (Vlasitz je najbrž krivo zapisano v Lazih)-L. 1669. je tudi ta kraj kupil rogaški graščak.
Zahn2 misli na Ložnico pri Stattenbergu blizu Makol. Čemu segati tako daleč, ko je stvar tako blizu! V občini Gruškovje blizu Žetal je soseska in katastr. občina Ložina s skupino hiš, imenovano ,,Lazi". Ta vas je spadala pozneje pod rogaško go-spoščino,3 pa vendar v rogaškem urbarju 1. 1576. ta kraj ni zaznamovan/ kar je umljivo, če jo je kupil šele 1. 1669. Peter Curti.
4. Meynno — 4 kmetije in 1 njiva. Tri kmetije so plačevale zemeljnine po 48 p., po 2 hleba kruha ali 1 p., 3 kure, 15 jajc, 1/t kupi. boba ali pšena, četrta kmetija je plačevala samo 20 p. na leto. Vrhtega so prve tri dajale po 2 kuplenika pro-sene desetine, 1/i povesma ali 2 p. in po 1 pišče.
Po kroniki so plačevale te kmetije v denarju skupno 1 marko 4 v, 9 kokoši, 45 jajc, boba ali pšena 3 kupi., 6 kruhov ali 3 vin., 6 kupi. prosene desetine, 3 povesma ali 6 p. Sod-
1 O imenu Smitzdorf-Naraplje gl. Časopis 1913, str. 41—42.
*	Beitrage XVI., register.
» Orožen, Dekanat Rohitsch str. 367.
*	Orožen, n. d. str. 181—185.
Časopis X.	6
niku (Amtrichter) je dajala od 3 kmetij vsaka po 2 kupi. pšenice in 2 kupi. ovsa.
Pri Meynno misli Zahn (z vprašajem) na Menoberg pri Stattenbergu. Toda ni verjetno, da bi urad Jesenica imel tako daleč raztresene podložnike. Verjetneje je to Menik v občini Nadole. Menik spominja na starodavno mejo med zemljišči ptujskih in celjskih gospodov. Sčasoma pa je dobilo to ime drug pomen. „Meniški" je v okolici Žetal še dandanes nekoliko za-ničljiv izraz za tiste, ki so spadali pod ptujske min6tite in domi-nikance, toda ime je starejše in prvotni pomen mejnik, ne menih.
5.	An dem perg willa z 9 kmetijami. Brčždvomno je to današnji Sv. Bolfenk, dasi se to Zahnu dvomljivo zdi. Zakaj ravno pri tem kraju stoji v urbarju prej omenjena opazka o opustošenih kmetijah in se med njimi omenja hrib Sv. Bolfenka? „An dem perg willa" se v kroniki imenuje „Napladehdorff"; da sta ta dva kraja istovetna, ni dvoma, ker vas ob pobočju sv. Bolfenka se še dandanes imenuje „Na plateh" ali Plate.
Župan je dajal od svoje kmetije kozliča, ostalih osem je plačevalo po 17 p., 3 kure in 10 jajc. Prosene desetine je dajala vsaka kmetija po 1 kuplenik prosa, 1 pišče, 1 povesmo ali mesto tega 4 p. Valpetu vsaka kmetija po 2 kupi. pšenice in ovsa. Po kroniki (fol. 66) pa: 105 jajc, 36 piščet, 9 rokov, prediva, 9 kupi. prosa, 7 ovsa in pšenice; 9 voz drv, zemeljnine 3 gl. 42 kr., naklade 26 gl. 38 kr. 2 v., kontribucije 4 gl.
6.	Jelovec — jugozahodno od Bolfenka, a ne pri Ma-kolah, kakor misli Zahn, ondi je drug Jelovec. Tu je bilo 17 kmetij, a 10 je bilo celo pustih, ostalih sedem, ki so bile obdelane in naseljene, je plačevalo po 11 p., 3 kure, 15 jajc, kot proseno desetino 1 kuplenik, 1 povesmo, 3 piščeta, ali mesto povesma in piščet po 4 p. Tudi v kroniki se jemlje ozir le na 7, oziroma 8 kmetij. Puste kmetije je imel deloma bržkone župan za pašo in košnjo. Kronika zaznamuje naslednje dohodke: 1 kozliča, 105 jajc (kakor v urbarju od 7 kmetij), 28 komadov kuretine, 8 povesem, 8 kuplenikov prosa, v denarju pa 3 gl. 17 kr. 2 p., davčne naklade 23 gl. 40 kr. 3 p., doklade 3 gl. 30 kr.
7.	Seykendorff. Zahn bo pač imel prav, ko domneva, da je to ista vas, ki se v urbarju 1. 1451. imenuje Seytendorff, a za čudo v spodnjem uradu. Tukaj sta imela oba samostana gornino, zato pa Seykendorff ne more biti Župečja ves v župniji Sv. Lovrenca na Dravskem polju, ker tam ni vinogradov. Zahna je zapeljalo sedanje nemško (izopačeno) ime te vasi: Saukendorf.1 V tej vasi je bilo 6 kmetij, ki so po kroniki „že dolgo let" bile dane v najem svetnim ljudem. Za Seytendorff imamo v tej .pkolici dva kraja, ki se slično glasita: Sotensko v Rogaškem okraju, kat. obč. Stojno selo in pa Sitež (nemški Sittesch) v bolfenslci občini. Red, v katerem se vrste kraji v urbarju, govp.ri za Sitež, Sotensko je vrh tega bilo izven ozemlja ptujskih gospodov. Seitendorf se imenuje v nemščini tudi Žitečka ves blizu Gornjega Dupljeka niže Maribora, zatorej mislimo, da je tudi tukaj Sitež nemško pobarvani Žitež ali Žitečka ves.
Župan je dajal od svoje kmetije kozliča, 4 kmetije so dajale po 48 p., 3 kure, 15 jajc, 1 mernik boba, ena kmetija pa je plačevala 35 p., 3 piščeta, 15 jajc, 1 m. boba in od mlina 32 p. in 2 kopuna. Prosene desetine so dajale 4 kmetije po 2 kupi. prosa, ena pa 1 kuplenik, 1 pišče, 1 povesmo ali mesto tega 4 p. Valpet je dobival po 2 kupi. pšenice in ovsa.
8.	Lubts.etenthal. Zahn pravi splošno, da je to okolica Jesenice. V resnici se je staro ime v okrajšani obliki ohranilo do danes v „Pšetni grabi", ki se vleče v smeri od zahoda proti vzhodu med Narapljami in Žetalami v občini Kočice. V dolu je bilo 5 kmetij, med temi ena prazna. Kakor nam poroča kronika (fol. 63), so bile pozneje zastavljene svetnim ljudem Te kmetije so plačevale po 19 p. zemeljnine, po 3 kure, 10 jajc, 1 m. boba; prosene desetine 1 kupi. prosa, 1 pišče, 1 povesmo. Od prazne kmetije je dobival samostan 20 p., menda so jo drugi kmetje rabili za pašnik. Valpet je dobival od vsake naseljene kmetije 3 kupi. pšenice in 2 kupi. ovsa.
9.	Marinschendorff — Marina ves v občini Nadole je imela 8 kmetij in 1 mlin. Pozneje so bile tudi te kmetije
1 V starejših maticah pravilno Supen- ali Saupendorf.
zastavljene (kron. f. 63'); 7 kmetij je plačevalo po 19 p. zemeljnine, 3 kure, 16 jajc, 1 m. boba. Eno kmetijo je imel Jernej (najbrž župan) in je plačeval od nje po 80 p. Od mlina se je plačevalo 20 p. in 2 kopuna. Prosene desetine je bilo po 1 kupi. prosa, 1 pišče, 1 povesmo ali 4 p. Valpet je dobival po 3 kupi. pšenice in 2 kupi. ovsa.
10.	Wultschitschendorf — Volčna ves z 9 kmeti-
i /t.
jami in mlinom. V listini Friderikovi se poleg te vasi omenja kot posebno selišče Kodron, a urbar nam pojasni, da se je Kodron zvala le županova kmetija, od katere je dajal kozliča. Ostale so plačevale po 19 p. in dajale po 3 kure, 10 jajc, 1 m. boba, od mlina pa 20 p. in 2 kopuna. Prosene desetine 1 kupi. prosa, 1 pišče, 1 povesmo ali 4 p. Valpet je dobival po 3 kupi. pšenice in 2 kupi. ovsa. Pozneje so bile te kmetije dane v najem.
11.	Rad en dol — se še dandanes tako imenuje vas pri Nadolah, 5 kmetij, od teh dve pusti, pozneje v$<p zastavljene. Tri naseljene kmetije so dajale po 19 p. zemeljnine. Prosene desetine po kupi. prosa, 1 pišče, 1 povesmo ali 3 p. Valpet je dobival po tri kupi. pšenice in 2 kupi. ovsa.
12.	Gornji (Razzenigk) Resenik — 8 kmetij, ki so bile pozneje zastavljene. Šest kmetij je plačevalo ,?emeljnine po 19 p. 3 kure, 10 jajc, 1 m. boba. Ostali dve kmetiji sta plačevali po 29 p. — najbrže je obe imel župan. Prosene desetine po 1 kupi. prosa, 1 pišče, 1 povesmo ali 4 p.
13.	Spodnji Resenik — 5 kmetij, pozneje v najemu. Vsaka kmetija je plačevala po 19 p., 3 kure, 10 jajc, boba 1 m. Prosene deset, po 1 kupi., 1 pišče, 1 povesmo ali 4 p. Valpet po 3 lcupl. pšenice in 2 ovsa.
14.	Žetale. Tu je bilo 5 kmetij, ki so bile pozneje zastavljene, l. 1669. pa so jih z drugimi vasmi prodali Petru Curti. V listinah se Žetale prvič imenujejo 1. 1228., ko je Gotšalk v Harsee prodal to vas Hartnidu Ptujskemu.1
• Zapisek vurberških listin v dež. arhivu št. 3175. Zahn, U B. II. 354'
Dasiravno so štele Žetale le 5 kmetij, so imele župana, ki je dajal samostanu kozliča, druge 4 kmetije pa po 36 p., po 2 četrtinki ovsa ptujske mere, 3 kure, 10 jajc. Prosene desetine po 1 kupi. in 2 p. V Žetalah je bil tudi neki slobodnjak (frey-mann), kije plačeval 24 p. V 17. stol. je imel samostan tukaj svojo vapnenico.
Z rogaškim graščakom Petrom M. Curti so imeli dominikanci dolgoletne razprtije in drage pravde zaradi vasi Žetale. O teh pravdi?'je znano le to, da so se 1. 1666. pravdali zaradi malega lova (Reifsgejayd) v Krhicah pri Pečah poleg Dobrine in v Prelcrižkh 1. 1667. in 1668., po priliki istočasno pa zaradi motenja posuti pri kleti cerkve sv. Sebastijana, starodavne že-talske podružnice ob cesti od Rogatca proti Žetalam, ker so Cur-tijevi podložnimi ondi do krvi pretepli dominikanskega podlož-nika Gašparja Žirovnika", dominikanskim podložnikom je Curti tudi živino H^žel na paši, pretepi med podložniki so se večkrat ponavljali. L. 1669. meseca julija so napravili konec tem prepirom s tem, da so imenovano vas prodali rogaškemu graščaku in dobili za to 4038 gl. Baron Curti je hotel sicer pogodbo razdreti, češ, da so bremena pretežka, dohodki pa prepičli, da je dejanski 17 ti. davkov manj, kakor bi jih moralo biti in da dominikanci niso pravočasno dobili za prodajo dovoljenja iz Rima. Vendar je kupna pogodba obveljala in Curti je izgubil pravdo. Ponavljajo se pa zaporedoma pritožbe, da novi lastnik zvišuje podložnikom davčna bremena.2 S kupnino so dominikanci poplačali dolgove in nakupili razna zemljišča: pri Ptuju blizu ogrskih mestnih vrat neki travnik, od Simona Moškona so kupili za 290 gl. 37 kr. 2 v. nekega kmeta Drevenška v Podlehniku, ki je bil med njihovimi posestvi. Meseca oktobra 1.1. so kupili v Maibergu pri Podlehniku od Sigismunda Scher-ziebla vinograd za 400 gl., v novembru pa zraven istega vinograda še drug vinograd od Jeronima Hotemburga za 145 gl. Potem so še kupili za 161 gl. 31 kr. dva vinograda od dveh
1	Repertorium dom. arh. v arhivu c. kr. nam.
2	Repertory v c. kr. nam. arhivu.
kmetov, ki so ju v juniju 1671. zamenjali za neki drugi vinograd v Dragošiču, ki je bil med njihovimi vinogradi.
Tako so poplačali dolgove, razširili in zaokrožili posestvo, ostalo pa je še precej denarja v gotovini.
15.	Spodnji Gaj (Nider Gaj) in „vnter dem Stain". Dandanes je le Gaj, morda je v starih časih Brezje veljalo za Gornji Gaj, „pod kamenom" bo pa sedanji kraj Pod goroj. Tu je bilo 6 kmetij, ki so bile pozneje zastavljene, in pa mlin. Kmetije so plačevale po 27 p., 3 kure, 10 jajc, 1 merico boba, od mlina pa 2 kopuna. Prosene desetine po 1 kupi., 1 pišče,
1	povesmo ali 4 p. Valpet je dobival po 3 kupi. pšenice in
2	k. ovsa.
16.	Rogatnica — vas ob potoku istega imena je imela 6 kmetij in mlin, od katerega se je plačevalo 12 p. in 2 kopuna, kmetije so pa imele enake davščine kakor v Sp. Gaju.
Za časa, ko se je pisala kronika t. j. koncem 17. stoletja, so bile tudi te kmetije že zdavna zastavljene.
17.	Nabadol vnd Mer os: 272 kmetije, pozneje v najemu. Davščine enake kakor pri Gaju; polovična kmetija je dajala polovico od vsega. Nabadol bi utegnil kdo iskati v Na-dolah in Zahn res istoveti Nabadol z Nadolami.1 Toda proti temu govori krajevna lega. Urbar združuje oba kraja, kjer je bilo le malo število kmetij, Nadole in Mrže so pa daleč narazen. Ker se urbar sicer pri naštevanju podložnih vasi drži krajevne bližine, bodeta tudi Nabadol in Meros nekje blizu skupaj, zato pa Nabadol niso Nadole, ampak izopačena oblika za Vodole blizu Žetal (Nabadol = na Vodol). Slovenski v Nemec rad spreminja v b, nosni o pa je izrazil z a, tako je dobil Nabadol = na Vodolah. Meros so današnje Mrže ob veliki cesti iz Rogatca v Žetale, v kat. občini Črmožiče, pa blizu Vodol.
18.	Geydersdorf (Grasdegna): 9 kmetij in mlin. Zahn misli, da je to vas iskati nekje blizu Majšperga. Toda okoli Majšperga ni kraja s sličnim imenom. Dominikanska kronika našteva med podložnimi vasmi „Gerdina-dorff", torej je Gey-
1 Beitriige XVI, register.
dersdorf današnja Grdina ves pri Stopercah. Za „Gerdinaberg" je bilo v dominikanskem samostanu več kupnih pisem, znak, da je imel tu svoje podložnike. — V Grdini vesi je plačeval župan 50 p. in od nekega drugega zemljišča 2 kopuna, 7 kmetij je dajalo po 3 mernike pšenice in 3 m. ovsa, po 26 p. v denarju, po 4 kure, 8 jajc; osma kmetija je dajala 4J/2 m. pšenice in ovsa, 26 p., 4 kure, 10 jajc. Od mlina se je plačevalo 32 p. in 2 kopuna. Prosene desetine je dajalo 8 kmetij po 1 kuplenik,
1	pišče, x/j povesma. K tej skupini prišteva še urbar kmetijo v Dobrenjem dolu (Dobrechtenthal), ki je dajala 3 mernike pšenice in nič drugega. Kronika (fol. 66) našteva v tej vasi naslednje davščine: 90 jajc, 45 piščet, od mlina 2 kopuna, 1 kozliča, zopet 2 kopuna, 9 povesem, 18 kupi. prosa, pšenice 9 kupi., ovsa 9 ptujskih korcev, zopet pšenice 27 ptujskih korcev, 9 vozov drv, zemeljnine 6 gl. 10 kr., naklade 44 gl. 29 kr. 3 p., doklade ali kontribucije 4 gl. 47 kr.
19.	Cherspach — v kroniki Tschreschnavadorf — s 6 kmetijami ni Lrešnjevec pri Slov. Bistrici, kakor misli Zahn, ampak Črešnjeva graba pri Stopercah pod občino Sveča (h. št. 4—10). Te kmetije so plačevale po 26 p., 4 kure, 10 jajc; prosene desetine po 1 kupi., 1 pišče, ]/2 povesma ali 2 p. Valpet je dobival po 1 lcupl. pšenice. Po kroniki (fol. 65'): 60 jajc, 28 piščet, 6 povesem, 6 kuplenikov prosa, 51/., kupi. pšenice, 5 voz drv, zemeljnine 3 gl. 12 kr., naklade 23 gl., doklade
2	gl. 37 kr.
20.	Petergabernikh — Gabernik — ni Gabernik pri Slov. Bistrici, kakor domneva Zahn,1 ampak dol jugovzhodno od Stoperc. Tu je bilo 6 kmetij, ki so plačevale po 21 p.;
3	kure, 10 jajc. Prosene desetine je bilo po 1 kupi.. 1 pišče, V2 povesma ali 2 p. Valpet je dobival po 1 kupi. pšenice. Po kroniki pa (fol. 66): 50 jajc, 20 piščet, 2 kopuna, 5 povesem, 5 kupi. prosa, 5 voz drv, zemeljn. 3 gl. 52 kr, naklade 24 gl. 37 kr., doklade 2 gl. 30 kr.
1 Beitrage XVI., 136. Dostavek osebnega imena Petra pozneje izgine.
21.	Swetzdorff — v kroniki Schwetscha — s 7 kmetijami ni iskati nekje jugozahodno od Ptuja pri Črešnjevcu, kakor hoče Zahn, ampak je vas Sveča ob veliki cesti med Majšpergom in Stopercami. Tukaj je plačeval župan od 1 kmetije 50 p., od neke šume 12 p., od mlina 20 p. in 2 kopuna. Štiri kmetije so dajale po 3 mernike pšenice in ovsa, 26 p., 3 kure, 10 jajc. Ena kmetija je dajala 2 m. pšenice in ovsa, 26 p., 4 kure, 10 jajc, ena pa 37 p., 4 kure, 10 jajc, Prosene desetine je dajalo 6 kmetij po 1 kupi., 1 pišče, ]/2 povesma ali 2 p. Tukaj sta bila še 2 dvorca, ki sta plačevala po 12 p. Valpet je dobival po 1 kupi. pšenice in ovsa. Kronika (fol. 65) pa ima: 70 jajc, 33 piščet, 6 povesem, 14 kupi. prosa, 7 kupi. pšenice, zopet 14 ptujskih korcev pšenice, .14 ptujskih korcev ovsa, od 1 mlina 2 kopuna, 7 vozov drv. Zemeljn. 3 gl. 30 kr. 2 p., naklade 25 gl. 13 kr. 1 p, doklade 2 gl. 57 kr. 2 p.
22.	Zkerblach — Sgerbledorf — in Juryssgschiess 10 kmetij.1 Zkerblach so Skrblje ob pobočju hribovja, ki se spušča v Dravinjsko dolino. Juryss-gschiess je isto kakor Jur-jevo2 selo ali Jurovec; v starih matrikah in listinah se n. pr. tudi sv. Peter na Medvedovem selu imenuje S. P. im Baren-gschiess. Župan je dajal kozliča, ostalih 9 kmetij pa po 2 mern. pšenice in ovsa, 11 p., 3 kure, 10 jajc, 1 m. pšena. Dvorec je dajal 20 p., 2 kopuna, 10 jajc. Neki slobodnjak Gregor je plačeval 24 p. Prosene desetine je bilo po 2 kupi., 1 pišče, 1 povesmo. Valpet je dobival po 2 kupi. pšenice in ovsa ter 3/, povesma od vsake kmetije.
Kronika fol. 65) pa našteva v Jurjevem selu (Juriofo sello) naslednje dohodke: 70 jajc, 14 piščet, 6 kopunov, 14 vencev luka, 7 kuplenikov prosa, 42 korcev ovsa, 16 korcev pšenice, 1 korec rži, sedem vozov drv, raznega drugega žita 1 korec. V denarju: 9 gl. 21 kr. 2 p. zemeljnine, 67 gl. 26 kr. 2 p. naklade. Od mlina na 4 kolesa se je plačevalo 4 gl., kontribucije
1 Ne 7 kakor ima Zahn n. m. str. 18.
3 L. 1771. dne 28. avgusta so prodali 1 kmetijo v Jurjevem selu Ani Winkler.
5 gl. 37 kr. 2 p., dače (Zins Steyr) in doklade 3 gl. 30 kr. L. 1675. se v nekem kupnem pismu omenja mlin na 3 kolesa in pa stopa; konvent je takrat dobival od mlina 2 korca pšenice, 1 korec rži, 1 korec soržice, 2 kopuna in 4 gl. 22 kr. 2 p. v denarju 1 gl. pa je dobivala ebensfeldska graščina.
Jurovčani so od starih časov donašali konventu vsak teden tudi ribe in rake in sicer od Mihelovega do Jurjevega skledo rib, od Jurjevega do Mihelovega pa 100 rakov. Branili so se tega davka in večkrat pritoževali, ker tega ni bilo v urbarju. Večkrat so se pogodili ter spremenili to v žito ali denar. Naposled je tožba prišla pred vlado, ki je 15. avgusta 1. 1582. imenovala posebno komisijo, ki naj to razsodi. Uda te komisije sta bila ptujski župnik Sebastijan Khobl in minoritski gvardijan Bonaventura Zoia, ki sta zaslišala podložnike in razsodila: Jurovčani morajo konventu dajati vsak teden v poletnem času 50 rakov, v pozimskem pa vsak petek skledo rib, sicer zapadejo kazni 3 tolarjev.
V Jurovcu so dominikanci dajali žitno desetino in vršnik spodnjepolskavskemu župniku, a spodnjepolskavski urbar iz 1. 1504 je nima zaznamovane, pač pa je izpričana v 18. stol. (1747 —1758).
23. Podloss — Podlož pri Ptujski gori — 3 72 kmetije, 1 dvorec (Swertzleinshof) in 1 mlin. Po kroniki (fol. 63') so bile te kmetije dane v najem nekemu Holungerju, potem pa so šle v zgubo za konvent. Vsaka teh kmetij je dajala po 3 mernike pšenice, 3 kure, 10 jajc; polovična kmetija je dajala polovico, tega. Prosene desetine po 1 kuplenik, 1 pišče, 1 povesmo. Od dvorca se je plačevalo o sv. Ožbaldu po >/* stare.graške veljave, od mlina pa 4 kopune vsako leto. Valpet je imel neki travnik pri potoku Polskavi, a samostan mu ga je lahko odtegnil, kadar je hotel.
Na Podlož se nedvomno nanašajo naslednje listine: L. 1465 prepusti mladi Schwarzl (Sunne Schwarzl) svoje pravice do dvorca Simona Schwarzla Janezu Rens, 1.1466. pa proda Jurij Schwarzl
1 Zapisnik arhivalij dominik. samostana v dež. arhivu št. 221.
(menda isti) ptujskim dominikancem svoj podedovani del kmetij ob Polskavi blizu Nove Štifte, 1. 1467. pa daruje prej imenovani Janez Rens konventu svoj Schwarzelhof pri Novi Štifti.1
. Ni dvoma, da nam je prej omenjeni „del kmetij" iskati v Podložu, ker se tam izrecno omenja „Sch\verzleinshof". Podlož se deli v Zgornji in Spodnji ter tvori z Jurjevim selom eno katastralno občino. Imenovani Schwartzli ali Schwertzlein so bili kaki „freymanni" ali ministerijalci ptujskih gospodov, zato se v Friderikovi listini Podlož prišteva k Bernardovemu volilu, ker so bili Ptujski zemljiški gospodje te vasi. Ne bomo se menda motili, če trdimo, da se pod „Sch\vatzlom" skriva slovenski Černenšek; to ime je ravno okoli Ptujske gore zelo razširjeno.
24. Pleterje. Kronika (fol. 65) šteje med podložne vasi gornjega urada tudi Pleterje, toda ta vas prvotno gotovo ni spadala k darilu Bernardovemu, ker je ne omenja ne Frideri-kova listina, ne urbar, pač pa jo našteva delitna listina med Ano in Nežo, sestrami zadnjega Ptujčana, in sicer je Pleterje pripadlo Ani, omož. Schaunburg.2 Uominikanci so šele pozneje dobili podložnike tukaj, kakor bomo videli.
Pleterje je dajalo: 116 jajc, 24 piščet, 6 funtov prediva, 4'/2 korca ovsa, 12 korcev rži, zemeljnine 5 gl. 28 kr., dav-čine naklade 39 gl. 24 kr. 1 p., navadne doklade 3 gl.
Pod urad Jesenice je torej spadalo (brez Pleterja) 157 kmetij, 3 dvorci, 8 mlinov; župani se omenjajo le (po eden) v 8 vaseh, poleg njih in nad njimi pa valpet (Amtmann). Posameznih kmetov „Collectaneum" ne našteva, ampak omenja le skupno, koliko kmetij je bilo kje in koliko so plačevale.
B. Spodnja županija — Podlehnik.
1. Grassendorf: 8 kmetij. Kronika (fol. 67, št. 5) ima Grossdorf in to je Velika ves v katastralni občini Jablovec v Halozah, blizu Sv. Trojice.3 Šest kmetij je dajalo po 4 četrtinke
1 Repertory, št. 2066, 2182, 199 v c. kr. nam. arhivu.
5 Slekovec, Wurmberg, str. 43.
3 Zahn pravi nedoločno: južno od Ptuja. Beitrage XVI. kazalo.
pšenice in 4 ovsa, 1 kmetija 3 četrt, pšenice in ovsa, župan je imel (poleg cele kmetije) še polovico kmetije, ki je dajala po 2 četrt, pšenice in ovsa, razen tega je sedem kmetij plačevalo 18 <U. zemeljnine, pa vsaka 1 kozliča, 20 jajc, 2 mernika boba, 6 kur; !/2 kmetije polovico tega. Prosene desetine je dajala vsaka kmetija po 1 vršnik in 2 p., \/2 kmetije pa 2 kuplenika. Za valpeta vsaka 1 kupi. prosa in 1 p. Po kroniki: 85 jajc, 25 piščet, 2>/2 kozliča, 5 kupi. prosa, 31/2 mernike boba, 22 celjskih škafov ovsa, 24 c. šk. pšenice, 6 vozov drv, 3 gl. 51 kr. zemelj., naklade 27 gl. 44 kr. 1 p., doklade 3 gl. 16 kr.
2.	Liechtenegh — Podlehnik. V tem okolišu je bilo 12 dvorcev, ki so plačevali po 18 p., 2 kuri, 10 jajc. Povrh še valpeta v denarju. Po kroniki (fol 67') pa: 122 jajc, 40 piščet, 3 kozliče, 2 kopuna, 4 kupi. prosa, 3 mernike boba, 20 celjskih škafov ovsa, 20 c. šk. pšenice, 9 voz drv, zemeljnine 8 gl. 15 kr. 2 p., naklade 59 gl. 28 kr. 1 p., doklade 5 gl. 44 kr. V Podlehniku je bilo več slobodnjakov, ki so (po kroniki) plačevali 10 gl. 37 kr. 2 p., 22 kopunov in »/s štrtinjaka vina „Freymannsrecht".
3.	S u p p i s 1 a m- e t z, Zahn je bral Luppislawetz in je mislil na okoliš Lubstovo v Halozah, ker pa ima tudi Friderikova listina Suppislawetz, je težko spraviti to ime v zvezo z Lubstovo, zakaj Friderikova listina imenuje ta kraj Lubstan, kjer so minoriti imeli 4 kmetije. Ker so drugi, dominikancem pri-sojeni kraji na zahodni strani podlehniške doline, nam je tudi ,,Suppislawetz" najprej iskati tu. V katastralni občini Strajna imamo kraj Ž u p n j a k. Listina Friderikova omenja tudi kraj Rovce, ki so poleg Župnjaka in spadajo v isto katastralno občino, urbar in kronika pa tega kraja ne omenjata, ampak je najbrž skrit pod Suppislavcem t. j. Župnjakom, ki seveda nima nikakšne zveze z novoslovenskim župnikom, marveč s staro-slovensko župo in županom.
Tukaj je bilo 18 kmetij in 1 mlin.
Število 18 je ali pomota, ali pa nekatere kmetije niso nič dajale (so bile morda puste?), ker urbar navaja dohodke le od
13 kmetij; 4 kmetije so dajale po 2 četrtinki ovsa, druge 4 pa po 1 četrtinko, 5 kmetij pa je plačevalo po 22 p.; povrh vsaka kmetija po 2 piščeti in 10 jajc, od nekega mlina se je plačevalo 12 p. Dohodki so bili od teh kmetij zelo pičli, bile so najbrž slabe in majhne.
4. Strando-pf. Zahn ima Krandorf, kar je menda tiskovna pomota. Tu je bilo 7l/2 kmetij (siben halb huben), ne 6V25 kakor ima Zahn, pozneje je konvent izgubil te kmetije. Šest kmetij je dajalo po 1 četrt, pšenice in 2 četrt, ovsa, Stran-dorf je današnja Strajna.1
5 Radventz — 9 kmetij in dva dvorca, današnji Rodni vrh jugozahodno od Sv. Trojice v Halozah. Te kmetije je pozneje konvent izgubil. 7 kmetij je dajalo po 17 p. denarja, 1 četrt, pšenice in 2 čet. ovsa, 4 kure, 10 jajc, 1 m. boba; dve kmetiji sta bili pusti, a je od ene župan Urban plačeval 60 p., dokler ni naseljena, od nekega travnika pa je isti župan dajal 2 kopuna. Od dvorcev je eden plačeval 45 p. in 2 piščeti, drugi pa 41 p. in 2 piščeti. Prosene desetine je dajala vsaka kmetija po 1 kupi. in 2 p.
6. Am Schwarztzberg — 5 kmetij. Kronika imenuje ta kraj Tschernenadorf in utegne biti Čerjeni breg blizu Sv. Trojice.2
Vsaka kmetija, je dajala po 1 četrt pšenice in 2 četrt, ovsa, 17 p. v denarju, 4 kure, 19 jajc, 1 mernik boba. Prosene desetine po 1 kupi., 2 p. Valpet je dobival po 1 kupi. pšenice in 1 povesmo. Iz opombe zvemo, da je ena kmetija bila tukaj opuščena, pa „novejši pas" zopet obdelana. Kronika (fol. 67) našteva naslednje dohodke: 50 jajc, 20 piščet, 6 kupi. prosa, 5 mernikov boba, 30 celjskih šk. ovsa, 15 c. šk. pšenice, 5 vozov drv, zemeljnine 2 gl. 26 kr. 1 p., naklade 17 gl. 34 kr., doklade 2 gl. 30 kr.
* Zahn, O. B. Straina.
2 Schwarzberg je najbrž kriva prestava za Čerjeni breg, ki ne pomeni črnega brega, ampak skalnat, kamenit breg (od besede čer). Enako bo s Črno ali Ptujsko goro, katero ime legenda izvaja odtod, daje cerkev na Gori pred Turki počrnela in se tako skrila njihovim očem.
7.	Dragoschitz — Dragošič blizu Sv. Trojice, v občini Rodni vrh. Tu so bile 4 kmetije in 1 dvorec. Dve kmetiji sta dajali po 1 četrt, pšenice in 2 čet. ovsa, 15 p., 4 kure, 10 jajc,
1	m. boba; dvorec je plačeval 16 p., ena kmetija pa 3 šilinge, o 4. kmetiji ni nič zaznamovano. Prosene desetine se je dajalo po 2 kupi., valpetu je bil dolžen vsak podložnik 1 tlako.
8.	In der Deschene — Dežna: 7 kmetij. Štiri kmetije so plačevale po 10 p., 2 četrt, pšenice, 2 č. ovsa, 4 kure, 10 jajc,
2	m. boba, 1 kozliča. Ena kmetija je plačevala po 40 p. in 2 piščeti, ena pa 60 p; 2 piščeti, sedma kmetija pa 6 šilingov in 6 piščet. Prosene desetine je bilo v vsem 8VS vršnikov in 15 p.
9.	Chorb in der Chaltz, tudi Korpaberg s 3 kmetijami. Zahn misli na Skorbo više Ptuja, toda že red, v katerem se naštevajo kraji, izključuje to. Korpa se je marveč nekdaj ime-imenoval svet pri Sv. Trojici, dokler ni bila 1. 1654. pozidana cerkev, ki je potem dala kraju ime. Listina z dne 1. sept. 1720. izrecno pravi, da je „Korpaberg" nad Sv. Trojico v Halozah.1 Ime Korpa gora pa je še ostalo do današnjega dne za nekaj raztresenih hiš (h. št. 4—12). Kronika (fol. 67) že našteva med podložnimi vasmi Sv. Trojico z naslednjimi davščinami: 20 jajc, 8 piščet, 1 kozlič, 1 kuplenik prosa, 6 celjskih škafov ovsa, 6 c. šk. pšenice, 4 voze drv, zemeljnine 3 gl. 39 kr. 2 p., dav-ščne naklade 26 gl. 6 kr., doklade 3 gl. 59 kr.
Število podložnih hiš je moralo vsekako med tem narasti, ker za samo tri kmetije, ki jih ima „Collectaneum", je ta račun previsok, a števila kmetij nam kronika ne pove. Po urbarju so te tri kmetije plačevale po 15 p., 1 čet. pšenice, Ž čet. ovsa, 4 kure, 10 jajc in V h kozliča, po 2 kupi. in 2 p., prosene desetine.
' Zapisnik dominik. arhiva št. 59 v deželnem arhivu v Gradcu. — Nad današnjo Sv. Trojico je v starodavnih časih stal grad, drugi grad pa je stal ravno nasproti na vzhodni strani podlehniške doline. Ta dva gradova sta v prastarih časih čuvala najbrž cesto skozi podlehniško dolino, včasi pa morda služila tudi roparskim vitezom. Simon Povoden je še videl ostanke razvalin. Gl. nj. delo Hauptpfarrliches Geschichten-Buch 1833. Rokopis v proštijskem arhivu v Ptuju.
10.	Goritzen aufdempuchl — Gorica, severozahodno od Sv. Trojice v Halozah, 3 kmetije, katere je konvent pozneje izgubil. Plačevale so po 44 p., 2 piščeti, prosene desetine vsaka kmetija po 2 vršnika in 2 p. Valpetu je dajala vsaka kmetija 1 kupi. prosa in 1 roboto.
11.	Gebelstorff ali Czebelstorff in tudiSebelsdorf. Tukaj je bilo 6 kmetij in mlin. Po kroniki je konvent pozneje izgubil te kmetije. Vsaka kmetija je dajala po 20 p., 4 četrtinke pšenice in istotoliko ovsa, 4 kokoši, 1 mernik boba, 10 jajc in V« kozliča. Od mlina se je plačevalo 12 p. in 2 kopuna; valpetu je dajala vsaka kmetija po 1 kuplenik prosa in 1 rob.oto. Kje nam je iskati to vas, še zgodovinarji niso dognali. Zahn jo stavi nekam jugovzhodno od Ptuja,1 Leveč pravi, da je neznano, kje bi bila ta vas, le z vprašajem jo stavi blizu Pod-lehnika,2 Slekovec tudi ni mogel določiti lokalizacije.
Ker se prejšnje in naslednje vasi, med katerimi se omenja Gebelstorff, dajo določiti in so vse blizu Podlehnika, je nedvomno tudi ta vas bila nekje v bližini.
Gebel nam je znan iz urbarja kot rodbinsko ime; domi-nikanci SO' imeli v Vičavi hišo nekega Gebela.3 Mogoče, da je rodovina Gebel imela posestva in podložnike tudi v Halozah in po njej bi se imenovala vas Gebelsdorf ali pa narobe rodovina po vasi. A direktnega dokaza za to ni in s tem še tudi ni prav nič rešeno vprašanje, kje bi bila ta vas. Morda nam pa pokaže pot ime. Beseda Gebel pomeni v srednji visoko-nemščini glavico, vrh gore4 (Ks^aXr;). Ako pregledamo dolino okoli Podlehnika, najdemo na dnu doline (na južni strani), kjer se stisne v ozko sotesko, zaselje Gorence v katastralni občini Kozminci. Gebelsdorf bi bila torej le prestava za Gorence, kakor n. pr. Schmitzdorf za Narapljo ves. Spodaj teče potok Rogatnica, torej je lahko bil mlin tukaj. Prestava slovenskega
• O. B. Gebelstorf.
3	Petauer Stud. III., 178.
,» Zahn, Beitr. XVI. 16.
4	Ziemann, Mittelhochd. W6rterbuch str. 94.
imena nam kaže na poznejšo kolonizacijo, s tem se vjema to, da Gorence spadajo v katastralno občino Kozminci, ki nimajo posebnega nemškega imena, so torej starejšega izvora, ko še nemški vpliv ni bil tako močen, pozneje pa se je nemško ime izgubilo ravno tako kakor Schmitzdorf. V Zahnovem repertoriju krajevnih imen Gorenc sploh ni, sicer je paj kraj z enakim imenom tudi v laškem okraju v katastralni občini Sv. Marko blizu Trbovelj, analogno imamo ondi blizu tudi Dolence, ravno tako v Halozah, v katastr. občini Podlehnik.
Iz dominikanske kronike dalje zvemo, da je 1. 1573. v Gebelsdorfu prior Pavel Bigius prodal Juriju Sedlašek neki dvorec, ki je konventu nesel na leto 40 kr., 4 tlake in nekaj druge dače. Ravno nasproti Gorencam, na vzhodni strani pod-lehniške doline se celi okoliš in tudi vas imenuje Sedlašek nedvomno po nekdanjem posestniku, ki je bil najbrž kak priseljen Čeh. Če je Gebelsdorf iskati v Gorencah, mu je bil pač dotični dvorec celo na roko. Vse kaže, da je naselbina Gebelsdorf ali celo izginila ali pa jo je iskati v Gorencah, drugega izhoda ni.
12. Mayrhofel — Pristava (Spodnja), 81/* kmetij, ne 9l/2 kakor ima Zahn. Vsaka kmetija je dajala po 2 p., 4 mernike ovsa in pšenice (2 mernika = 1 četrt), 4 kure, 10 jajc; V« kmetije je spadalo k župnici (županovi kmetiji).
Kronika (fol. 67') našteva naslednje dohodke: 90 jajc, 36 piščet, 47 ptujskih korcev ovsa, 48 pt. k. pšenice, 7'/j voz drv, 6 gl. 7 kr. zemeljnine, naklade 44 gl. 3 kr., doklade 4 gl. 29 kr. Razen kmetij še omenja urbar tukaj neki dvorec, od katerega se je plačevalo 18. p.1
Iz regesta neke listine (c. kr. nam. arhiv) zvemo, da so žitno desetino in vršnik 1. 1660—1679. imeli v najemu minoriti, potem so pa dominikanci odpovedali najemnino.
1 Poznejša roka je na robu pripisala opombo: Pristava uilla, isti habent propriam mensuram tritici et facit quantum unum gerz, sed dant aliqui 6 et alii plus, alii 9 gerz et in tota summa reperitur idem per diuisionem.	ptir: .
13.	Chanding — Hajdin, 4 kmetije in 1 dvorec; vsaka kmetija je dajala po 3 četrt, rži in ovsa ter 47 p. dvore pa 33 p-
Te 4 kmetije so bile v Gornji Hajdini in niso prišle h konventu vsled Bernardovega volila, ampak 1. 1461. v torek pred Jurjevim jih je sporočil konventu kot ustanovo za 4 obletnice z vigilijami Andrej Holeneški.1 V urbarju so torej šele poznejši dostavek.
14.	Sdressendorf. Tu so bile 4 kmetije, ki so dajale po 39 p., 6 korcev pšenice, rži in ovsa. Gregor — menda župan — je dajal vsega skupaj od svoje kmetije 1 marko.
Sdressendorf smatra Zahn za isto kot Drasendorf* ali Dras-sendorf in to bi bili Draženci južno od Hajdina ali pa Dragonja ves pri Cirkovcah. Toda viri nam delajo tukaj precejšnjo zmešnjavo. Med podložnimi vasmi kronika ne omenja ne Stres-sendorf, ne Drasendorf, pač pa ima (fol. 67) Streinskadorff z naslednjimi davščinami: 120 jajc, 50 piščet, 9 kuplenikov prosa, 12 mernikov boba, 72 celjskih škafov ovsa, 33 celjskih šk. pšenice, 12 voz drv, zemelj. 4 gl. 58 kr., naklade 35 gl. 35 kr. 2 p., doklade 4 gl. 42 kr. 2 p.
V Friderikovi listini se ne omenja ne Sdressendorf, ne Streinskadorf, pač pa imamo tam kraj „am Prekris", ki se pa ne omenja ne v urbarju, ne v kroniki. Stvar nam nekoliko pojasni regest v repertoriju samostanskih listin v c. kr. namestniškem arhivu pod št. 1408 in 1409, ki poroča, da je baron Curti 1. 1667. in 1668. neopravičeno lovil v župni šumi (Supwald) dominikanskega samostana v Prekrižah pri „Streinskadorf" ali Streinadorf. Prekriže ali Prekrše so v katastr. občini Dobrina, vendar v bližini Strajne, v tej občini je pa tudi skupina hiš, ki se imenuje Strganca, zatorej Streinskadorf v kroniki krije morda vas Sdressendorf, oziroma Prekrše in Strganco pri Strajni. Da bi bili imeli dominikanci podložnike v Dražencih ali Dragonji
1 Izvirnik listine je bil izgubljen, prepis je bil v samostanskem urbarju fol. 44. (Kronika.)
• Beitr. XVI. register.
vasi na Dr. p., nam noben znan vir ne poroča, pač pa red, v katerem urbar našteva to vas, govori za Dravsko polje.
15.	Zw dem Hartlein 3 kmetije, ki so dajale po 9 škafov rži, 3 škafe ovsa, 8 p., 1 mernik pšenice, 1 pišče, 1 pustnega kopuna, 10 jajc in o Veliki noči vse tri kmetije skupaj
1	jagnje.
Zahn stavi „Hartlein" nekam južno od Ptuja. Če bi bil ta kraj prvotno spadal pod urad Podlehnik in k volilu Bernar-dovemu, tedaj bi ga morali iskati nekje v bližini Podlehnika. Ime „Hartlein" je od besede hart, ki pomeni v srednji visoko-nemščini isto, kar slovenska dobrava — lat. nemus. In res imamo na severnem robu haloškega hribovja nad Dravinjo v občini Dolena, jugovzhodno od Ptujske gore gradič in skupino hiš z imenom Neustift ali Dobrahof in Dobrova (h. št. 2—16).
Kronika pravi (fol. 63), da je konvent te kmetije izgubil. Delitna listina Friderikova nima tega imena, zatorej te kmetije ne spadajo k volilu Bernardovemu, potem nam je „Hartlein" iskati nekje na Dravskem polju, pa ne južno od Ptuja, ampak okoli Račjega. Hard in Hartlein se je imenovalo več vasi na Dravskem polju, ena izmed njih so gotovo Dobrovci pri Skokah.1 V „Herdlein" na Dravskem polju so dominikanci imeli podložnike že pred 1. 1433., ker tega leta dne 10. marca spričuje Walseejev podložnik Peter v „Herdlen", da mu je dominikanski subprior Tomaž Steindl in konvent prepustil kmetijo v „Herdlen" proti temu, da jo on in njegovi nasledniki obdelujejo ter ob navadnem času plačujejo vsako leto 9 škafov rži,
2	škafa ovsa, 1 mernik pšena (grewz), davčnega in pustnega kopuna, 10 jajc in 8 p. v denarju.2
Te tri kmetije so dominikanci dobili najbrž od Walseejcev ali od deželnih vladarjev.
16.	Gimberz — Niverce — 9 kmetij. Kronika (fol. 65) stavi to vas v zgornji urad. Ta vas je bila že 1. 1369. pusta,
1 Levee, Pettauer Stud. III., 171.
» lzv. listina v štaj. dež. arh. št. 5376a. Listino je pečatil mariborski oskrbnik Haidenreich Gloyacher. tasopis X.	7
enako tudi 1. 1500,1 tudi urbar iz 1. 1440. jo navaja kot pusto, vendar se je polje nekoliko obdelovalo in potem kosilo.. En težaški dan se je računil za 1 četrtinko žita. Pozneje je bila zopet naseljena in najbrž priklopljena gornjemu uradu. Fride-rikova listina ne omenja te vasi, dominiltanci so jo dobili že pred Bernardovo ustanovo.
L. 1390. dne 24. aprila sta Ulrik Sefner in njegova žena ustanovila pri dominikancih 4 obletnice ter izročila za to konventu devet kmetij v Nivercah (Kniebotzdorf) na Dravskem polju, ki sta jih bila kupila od Otleina v. Griffen.2
Rodovina Sefner (Safner) je menda istovetna s Schafnerji pri Negovi. Konvent je opravljal obletnico za Andreja Saffner, ki je bil v šumi umorjen in mu je prej imenovani Ulrik bil stric, ter za njegova potomca Jurija in Walterja.s Zato so mu Zupanič in drugovi (Schaffnerjevi podložniki) v Cogetincih ob potu proti Radgoni dajali vsako leto ob trgatvi Va soda mošta. To je dobival konvent že od 1. 1398., pa je za časa vojne med cesarjem in ogrskim kraljem v 15. stoletju šlo v zgubo."
Po kroniki (fol. 65) so Niverčani dajali 76 jajc, 28 piščet, 10 funt. prediva, 16 korcev ovsa, 28 korcev rži, zemeljn 7 gl. 28 kr. 1 p, naklade 53 gl. 55 kr., doklade 3 gl. 12 kr. 2 p.
17. Sibend urfftigen — po Zahnu Siebendorf = Hodoše.5 Tukaj so bile 3 kmetije, ki so plačevale po 1 marko, 20 jajc in 2 piščeti. Te kmetije so bile nekdaj last Antona Holleneckerja. Kronika ne omenja te vasi, bile so te kmetije najbrž že prej prodane ali izgubljene.
Če je ta vas prvotno spadala k volilu Bernardovemu, potem ni treba misliti ravno na Hodoše više Ptuja, ker Hudoše (ne Hodoše) imamo tudi v Halozah v bližini Podlehnika v katastr.
1 Levee, Pettauer Stud. II., 130; III., 190.
' Dež. arh. v Gradcu št: 3698.
3	L. 1450 je bil ta Walter Seffner bistriški oskrbnik. (Samostanska kronika.)
4	Samost, kronika fol. 63.
5	Nemško ime izvaja Levee (Pett. St. III. 192) od števila 7 kmetij po 28 08 ha, slovensko ime pa od osebnega imena, oziroma korenike hotb.
občini Dolena (h. št. 4—11). Veliko naravnejše je, da so pod urad Podlehnik spadale te Hudoše, ne pa Hodoše precej daleč nad Ptujem. Od besede hot*, se dalje pač lahko izvaja Hotinja vas, ne pa Hudoše. Nemška beseda — durftigen je le prestava slovenskega imena.
Listina Friderikova omenja med drugimi vasmi Rovce, katerih pa nima urbar in tudi kronika jih ne omenja. Rovce in Hudoše so v isti krajni občini (ne katastralni). Morda sta ti dve imeni zamenjani?
18.	Czinkoffze — Cunkovci pri Moškanjcih. Tu je bila le 1 kmetija, ki je plačevala na leto 1 '//. in 2 kopuna. To kmetijo je imel nekdaj Holleneckerjev podložnik Ulrik.
19.	Z od oni t z i — Sodinci nad Veliko nedeljo. Tu so bile 3 kmetije in urbar pravi, da je dajal Miha od 1 kmetije 20 veder mošta, 3 piščeta, 10 jajc, 3 hlebe kruha ali pa 3 p. Od druge kmetije je dajal Štefan 20.veder mošta, 3 piščeta, 10 jajc, 3 hlebe ali 3 p. Isto je dajala tretja kmetija. To vas menda misli kronika pod Veliko nedeljo (fol. 67'), kjer našteva le denarni davek: zemeljnine 5 gl. 30 kr., naklade 39 gl. 38 kr., doklade 2 gl. 30 kr.
20.	Rassigoscze — vzhodno od Ptuja (Zahn, O. B.) 3 kmetije. Ena kmetija je dajala prvotno 1 sod mošta in 2 kopuna, pozneje pa 1 marko v denarju, od druge kmetije je dajal Štefan 1 marko, 2 kopuna in kozliča o Veliki noči; tretja kmetija je bila pusta. Natančnejše se ta vas ne da določiti, ker se v tej obliki omenja le na tem mestu; Zahn jo stavi nekam vzhodno od Ptuja,1 kjer pa ni kraja s sličnim imenom. Morda so to Mezgovci, ker tudi tam so imeli nekaj lastnine. L. 1573. je sam cesar razsodil, da od nekega travnika v Mezgovcih nimajo drugo plačevati, kakor 80 kr. na leto.
Kronika navaja na 6. mestu tudi vas Tlake (Tlatschadorff), ki je urbar in Friderikova listina ne omenjata. Davščine: 60 jajc, 15 piščet, 21/, kozliča, 5 kupi. prosa, 21/2 m. boba, ovsa
1 O. B. str. 382.
7 s
27 celjskih škafov, pšenice 27 celj. šk., 4 vozovi drv. Zemeljn. 3 gl. 35 kr., naklade 26 gl. 10 kr. 3 p. doklade 2 gl. 30 kr.
Če vštejemo pod ta urad tudi tiste vasi, ki ne spadajo k Bernardovemu volilu, je imel urad Podlehnik: 108 celih kmetij, dve polkmetiji, 17 dvorcev in 2 mlina.
C. Gornina.
Urbar našteva gornino skupno za oba samostana in sicer pod gornjim uradom ,Jazzenitz" in „Zkralnitz" v naslednjih krajih: Schephendorff 8 (Vapače), „Zkerblach nagradischa das ist am Purkhstal" 13, Zkerblach aus Jelovetz 31, Smitzdorf (Naraplje) 3, aus der Lazzenikh 28, aus der Lažeh 30, Mejno 28, na bregu župa Vrato 6, Križ 8, Toroški vrh 4, in der Prao 7, Zdolska 7, Pleinsko 5, aus der Chrainnen 4, Stare Laze 4, „ob der Weinczurl pach" — Vinarje 12, Tschertwes 12.
Pod „spodnji urad" šteje urbarij naslednje kraje, ki so dajali gornino in spadajo sicer pod urad Jesenica: Seyttendorf 22, Tomajno „aus der Gogotschavetz" 4, Tomajno iz brega 18, Weintzurl (Vinarje) 22, Lubsetendoll (Pšetna graba) 16, Strmec 2, Seytendorff aus Meynikh 4, Tomajno aus Chubsenperg (Kopčni vrh) 133. Tukaj je najbrž skupno več krajev, ki niso imenoma našteti. Po Zahnu1 vsaj 23 krajev in okoli 433 gornjakov.
L. 1668. se je konvent v gornji županiji pogodil s pod-ložniki tako, da so odšle plačevali gornino v denarju in ne več v vinu in sicer po tisti ceni, kakor jo je imelo vino med Martinovim in Jurjevim. Ta pogodba je bila 1. 1686. na novo potrjena.5
K
tt	O
Urbar nam podaja precej jasno sliko o gospodarskih razmerah v gornjih Halozah v 15. stoletju, posredno pa še dalje nazaj. Med poljskimi pridelki se goji pšenica, proso, oves, bob. V vaseh po Dravskem polju se je dajalo tudi precej rži, ki se je menda v haloškem hribovju malo sejalo. Zelo je razširjena
1 Beitr. XVI., 19.
» Arhiv, zapisnik št. 350 v dež. arhivu v Gradcu.
kuretina, kakor je razvidno iz velikega števila jajc, piščet, kur in kopunov, ki so jih dajale kmetije. Med domačimi živalmi so kozliči in jagnjeta, ki kažejo, da so Haložani takrat redili mnogo ovac in koz, ki so dandanes ondi skoraj celo izginile.
Zanimivo je, da n. pr. prebivalce žetalske župnije še dandanes imenujejo kožarje, kar spominja na one stare čase. Sir se sploh ne omenja, dasi bi bil za samostan ž njegovimi mnogimi posti kaj primeren. Lemberški urad jim je vsled ustanove Friderika Celjskega dajal vsako leto 200 sirov za to, da so menihi vsak dan molili za Celjske „Salve regina",1 tudi sol-nograški nadškof Eberhard II. jim je bil nakazal 1000 sirov od svojih podložnikov pri Ptuju, kar pa se pod njegovimi nasledniki ni več dajalo. Iz tega in pa iz velikega števila koz je sklepati, da je bilo goveje živine takrat v gornjih Halozah zelo malo. Še dandanes je mlekarstvo in sirarstvo v teh krajih zelo nerazvito. Veliko bolj kakor živinoreja je bilo razvito vinograd-stvo. Tudi čebelarstvo je bilo v starih časih gotovo na nizki stopinji, drugače bi bila nastavljena davščina tudi na to panogo, kakor imamo vzglede drugod. Vendar regest nekega akta nam pove, da so okoli 1.1697. dominikanci kuhali in ob proščenjih točili med, vsled česar so se ptujski medičarji pritožili na no-tranjeavstrijsko vlado. Kaj je vlada na to ukrenila, ni znano, a pozneje več ni zaslediti enake pritožbe. Med so menda za kuhanje kupovali.
Mera je zelo neenaka; uporablja se celjska in ptujska mera, pa zopet „mes", „messel" in „kuplenik". Poznejša roka iz sredine 17. stoletja je pripisala (fol. 93') razlago kuplenika: dva navadna kuplenika sta tvorila moderni ptujski korec, v nekaterih krajih pa trije. Četrtina (Virtl) drži dva korca in še več, zatorej 6 kuplenikov da 1 četrtino. Kuplenik je po priliki tista
1 L. 1521. dne 14. oktobra so dominikanci predložili Ferdinandu I. listino, s katero je Friderik Celjski napravil to ustanovo in jim nakazal v lemberškem uradu 200 sirov, in cesar Friderik kot dedič celjskih posestev jim je to potrdil. Ferdinand je tudi ustregel njih prošnji. Kron. fol. 27, 28. Ustanova se je pozneje izgubila in dajatev celo prenehala.
mera, ki jo v vzhodni Štajerski imenujejo „drevenka", dve drevenki dajeta 1 korec. Celjski škaf je ista mera kakor ku-plenik. Gl, „ Časopis" 1905, str. 141.
Fol. 112—115 dunajskega rokopisa obsegajo občne gor-ninske pravice in dolžnosti ter spadajo k najstarejšim tozadevnim pisanim spomenikom na Štajerskem.1 V zgodovino ptujskega konventa pa ne zasegajo, zatorej se ne moremo na tem mestu ž njimi natančneje pečati.
Tlake ne našteva ne urbar ne kronika (razen dovažanja drv), ampak zvemo za njo natančneje šele iz ekonomičnega popisa turniške graščine, s katero je bila po razpustu združena dominikanska gospoščina. Po tem popisu so dominikanski pod-ložniki bili dolžni opravljati naslednjo tlako: Imenovane ročne tlake s hrano po starem običaju je bilo v vsem 676 dni, brez hrane pa 306 dni. Neimenovane tlake je bilo s hrano 6850 dni. Imenovane enovprežne tlake s hrano je bilo 31 dni, neimenovane pa 346 dni. Dalje so morali zvoziti domov iz gosposkih šum 48 sežnjev drv vsako leto, a so za to dobivali malo odškodnino: za 10 sežnjev 38 kr, za 34 sežnjev 30 kr. in za 4 sežnje 15 kr.
K tlaki je spadalo tudi to, da so v gosposkih šumah morali nasekati vsako leto 15 sežnjev drv, drugo so nasekali najeti težaki. Podložniki spodnje županije so morali tudi oskrbeti za 2 vinograda v Dragošiču ob kopi in trgatvi toliko težakov, kolikor je bilo potrebno.
Dne 6. marca 1. 1821. so se podložniki odkupili od vse te tlake, a od strani gosposke je bil odkup preklicljiv. Za čas od novembra 1820 do decembra 1832 so plačevali na leto odkupnine 463 gl. 5 kr., a so dobili 20% popusta.2
Isti zapisnik ima naslednjo skupno svoto „male davščine": 1320 jajc, 12 kur, 419 piščet, 30 kopunov, 8 kozličev, 57 €L prediva. Tudi to so za 11. 1820—1832 odkupili za letnih 43 gl. in dobili 20% popusta.
' objavil Zahn, Beitr. XVI., str. 19-24.
2 C. kr. nam. arhiv v Gradcu št. 11, ,2bl>4.
So d n i j a bivšega dominikanskega samostana je po ekonomičnem popisu iz 1.1796.1 imela pod seboj 46 vasi in 1415 duš.
3. Samostansko gospodarstvo od 15. do 18. stoletja.
Kakor smo rekli, so dominikanci volilo Bernarda Ptujskega iz 1. 1399. dejanski prevzeli šele 1. 1438., ko je izumrl moški rod ptujskih gospodov. A dotični urbarijalni popis nam ne predstavlja celotnega posestnega stanja dominikanskega konventa, imamo še celo vrsto drugih nepremičnin, ki so si jih pridobili po 1. 1440. v 15., 16., 17., in 18. stoletju po nakupu ali vsled sporočil, katere so deloma zopet prodali ali drugače izgubili. Najprej torej naštejemo razne pridobitve, potem si ogledamo znotranje gospodarstvo in razne razprtije, ki imajo več ali manj gospodarski značaj ali vsaj gospodarske vzroke.
Na razne ustanove, za katere je bil denar založen, kakor tudi na darila v denarju in razni cerkveni opravi se ne oziramo, ampak le na posestne kupno-prodajne in darilne zadeve.
A.
L. 1445. je Ulrik Weispriach prodal dominikancem dvorec in 2 kmetiji v „Weingartpichl", a pozneje so to izgubili. Isto-tam jim je 1. 1465. prodal Viljem Reichsperger dvor in 2 kmetiji in zraven stoječi strelski dvorec s travnikom. Vse to je bilo nekje v bližini Dornave. A to je kmalu potem prior Maksi-miljan prodal Sigismundu Weispriachu in povrh še 1. 1467. vinograd v Črešnjevcu s tislcalnico. Imenoval se je ta vinograd „Hausendarm" in jim ga je istega 1. prvo nedeljo v postu bil sporočil z dovoljenjem solnograškega nadškofa Markvarda Stelling za ustanovo in zraven še neka druga posestva. L. 1495. pa je Ulrik Weispriach vse skupaj prodal nazaj dominikancem; zgoraj omenjeni travnik je bil ob Pesnici in ograjen. Isti Ulrick Weispriach je v sredo po drugi povelikonočni nedelji istega leta prodal konventu tudi neki dvor pri Ptuju z dvema kmetijama in vinograd v Črešnjevcu. Ta vinograd je bil prost vsake desetine in gornine.2
1 C. kr. nam. arh. 11, 12»3.
a Izvirna listina je bila v samostanskem arhivu pod št. 41, izvleček v kroniki.
L. 1450. jim je gospod Jurij Poppendorfski prodal nekaj vinske in žitne desetine pri Mariboru in okoli Sv. Vida ter prosene pri Maidburgu.1 Iz drugega regesta2 pa je znano, da jim je 1. 1450. bistriški oskrbnik Baltazar Sefner podaril v last od Jurija Poppendorferja kupljeno vinsko in žitno desetino pri Mariboru. Ko je kronist pisal kroniko, so od tega imeli le še vinsko desetino. (Kron. fol. 68.)
L. 1454. v petek po Gregorijevem spričujejo Viljem Heben-streit i dr., da je Nikolaj Zeisberger sporočil dominikancem v Ptuju svoj travnik med Dravo in vasjo Hodoše. V Hodošah jim je tudi prodal neki mali travnik 1. 1460. v pondeljek po Jurjevem Pavel Plekl in še neki drugi travnik, ki ga je posedal skupno s Pankracijem Reichspergerjem. (Krqn. fol. 68.)
L. 1459. v pondeljek po Ožbaldovem je Hans Breuner napravil ustanovo pri dominikancih ter jim je v ta namen izročil vinograd s kletjo in stiskalnico v Črešnjevcu pri Ptuju (Kersch-bach bei Pettau).
L. 1460. v pondeljek pred Vnebohodom sporoči Andrej Holenečki svojo gornino na Jorgendorfskem zemljišču (v Jur-šincih?) in dva dela ondotne vinske desetine dominikancem v ta namen, da se vsako soboto na oltarju sv. Dominika opravi peta maša v čast devici Mariji.3 Istega leta dne 28. decern, je Janšo Neunzenov sin (janže Majcen?) prodal poleg dominikanskega vinograda v Črešnjevcu pri Ptuju kos njive za cesto k vinogradu.1
L. 1467. so prodali korarjem v Stainzu več posestev v Mettersdorfu pri Stainzu.6 Kako so bili prišli do teh posestev, ni znano, najbrž sta to tisti 2 kmetiji, ki ji je 22. jul. 1. 1466. prodal Novi klošter v Sav. dol. ptujskemu konventu in sta bili pri Stainzu.
1	Zap. dom. arh. štev. 462.
! Repertorium actorum št. 2144 v c. kr. nam. arhivu.
2	Izv. v dom. arh. št. 89, v urb. fol. 43.
1 Istotam.
6 Muchar VIII., 47.
L. 1482. v soboto po Svečnici so prodali Juriju Hafnerju posestvo in kramarijo pri Sv. Ožbaldu v ptujskem predmestju
z dohodki: 1 funt p., 10 jajc, 2 piščeti. (Kronika.)
L. 1489. v pondeljek po Mihelovem proda Valentin Miillner
konventu v Vičavi hišo, dvor in pod stubenberško gorninsko pravico stoječ vinograd (imenovan Greisser) do polovice. Do smrti ima njegova žena zavžitek in dominikanci ji povrh plačajo na leto 20 gl. Po njeni smrti pripade vse konventu. (Kronika.)
L. 1493. je Urša, žena Petra Miillnerja zapustila dominikancem brez kake obveze kmetijo, ki je bila pod imenovanim Breunerjevim vinogradom. L. 1494. so pa prodali 2 dvorca v Vičavi nekemu Juriju Moisseju.
Na Dravi je imel samostan tudi svoje mline. Že 1. 1455. mu je prodal ptujski pek Janez Meichsner svoj mlin z vsemi pravicami, trinajst let pozneje, namreč 24. januarija 1468. pa jim je ptujski pek Janez Hottl prodal zopet mlin na Dravi, tudi 1. 1489. so z Miillnerjevo hišo v Vičavi dobili mlin. L. 1507. so dali neki dravski mlin v najem Vidu Šurku proti temu, da ga sam popravlja in prestavlja, 1. 1573. pa so dali v najem Rupertu Kranjcu svoj mlin v Zabovcih. Koncem 17. stoletja, ko je bila pisana kronika, pa konvent ni imel nobenega mlina več.
L. 1491. so dobili vinograd Rauscher v Mestnem vrhu. Ta vinograd so bili solnograški nadškofje najbrž prepustili v vžitek lavantinskim škofom, ker Albreht v. Kainach, oskrbnik pri Sv Andražu v Lav. dolini (da bi bil škofov oskrbnik, ni naravnost povedano, a je zelo verjetno) ga je 1. 1445. v torek po beli nedelji (Quasi modo geniti) prodal ptujskemu meščanu Juriju pl. Lahu. Imenuje se že takrat „am Ravschergrund" in je dajal nadškofovi kleti v Ptuju na leto 16 veder mošta in 2 marki denarja. Jurij Lah je pa v pondeljek pred pustom 1.1450. prodal ta vinograd bratoma Blažu in Juriju Lahu (najbrž nečakom) in Blaž Lah ga je posedal do 1. 1491., ko ga je na dan sv. Kungote s svojo ženo sporočil dominikancem.1 Doživotno mu dajejo vsako
1 Zapisnik dominikanskih listin št. 247—249 v deželnem arhivu.
leto 2 štrtinjaka vina iz lastnega pridelka (ne morda desetin-skega) in pa ob žetvi 6 četrtink pšenice. Opravljali bodo tudi večno obletnico z mrtvaško mašo in vigilijami ter toliko tihih maš na dan obletnice, kolikor bo duhovnikov v samostanu.
Kakor pravi kronika (fol. 40'), je vinograd Rauscher slovensko ljudstvo imenovalo Blažič, brezdvomno po dolgoletnem posestniku Blažu Lahu.
L. 1506. dne 26. sept. je cesar Maksimilijan ta vinograd oprostil gornine in desetine; dotle so dajali deželnemu vladarju od tega vinograda 15 veder vina in dva dela desetine.1
Pozneje je ta vinograd (ali morda samo del) prišel v druge roke. V repertoriju dom. aktov je namreč pod št. 2. pogodba, vsled katere je ptujski meščan Jurij Zehentner 1. 1530. kupil od Luka Gamsena vinograd Rauscher ali Blažič, ta ga je pa 1. 1544 prodal zopet dominikancem (št. 3). Nastale so tudi pravde zaradi tega vinograda. Že 1. 1544. so dominikanci vložili neko tožbo zaradi tega vinograda proti gospe Spangerjevi, nasprotno se je pa Urban Spanger2 (menda njen sin) pritožil, da so mu dominikanski ljudje odpeljali žito iz Rauscherjevega zemljišča, in 1. 1545. je bila izrečena neka sodba zastran Rauscherja proti dominikancem, a vsebine nam regest (št. 30) ne pove. Še 1. 1743 — 1745. se je vlekla neka pravda zaradi tega zemljišča z gospo Charlotto Rauscherjevo, roj. Rabi, ker si je ondi lastila neko šumo, imenovano Spitz-Wald (št. 506, 1513, 1514). Najbrž so izgubili to šumo, ker pozneje pri tem vinogradu ni bilo ni-kakšne šume.3
Vdova Marjeta Breuner je 1. 1521. v pondeljek po Veliki noči prodala dominikancem v Črešnjevcu4 pri Ptuju neki travnik, na katerem je bil prej dvorec.
1 Od 1.1494. so namreč solnograška lena v Ptuju v cesarskih rokah. a Regest ima Spanier in Spanger. s Popis v c. kr. nam. arh. št. 11, l:!bb4.
4 Vas Črešnjevec se v starejših listinah omenja večkrat (Kersch-bach), to pa ni Črešnjevec pri Slov. Bistrici, ampak nekje blizu Dornave pri Ptuju. Morda je to starejše ime za „Dominikanerdorf", ker krajevnega imena Črešnjevec v bližini Ptuja dandanes ni. L. 1460. je kupil tukaj konvent neko trnišče in njivo za napravo vinograda. Repert. act. št. 2052.
L. 1554. na Magdalenino (22. jul.) je kupil konvent od jeroba Šullijevih otrok, Luka Freismutha neki vrt z njivo onstran Drave.1 L. 1619. so oboje dali v najem na tri leta nekemu Juriju Hindlerju. Pozneje ni zaslediti več tega posestva.
Ana, vdova po Hermanu Aihornu je bila konventu sporočila neki vinograd, a je 30. marca 1. 1644. dovolila, da se ta vinograd proda in denar porabi za popravo velikega oltarja v cerkvi.
L. 1647. so vzeli od dežele naprej v najem, potem so pa kupili severno od Ptuja zadolženo pristavo Magdalene Kacherl.
Ta je 1. 1646. sporočila konventu 10 f. 8 p. gosposke davščine od 4 kmetij v Pleterju, potem v Nivercah 6 kmetij, 2/3 žitne desetine in pristavo pri Ptuju. Oporoko pa je napravila ustno, zato so jo sorodniki po njeni smrti spodbijali. Umrla je nekje začetkom 1. 1646., ker 12. maja istega leta je že izšel ukaz od višje oblasti, naj se zaslišita dva dominikanca, ki sta bila priči pri Kacherličini oporoki. Posestvo je bilo zadolženo in med drugimi so tudi dominikanci imeli svoje tir-jatve. Zastavljene podložnike v Pleterju in Nivercah2 je konvent prevzel že 12. jul. 1. 1647., a ti so se kmalu pritožili, da jim novi gospodarji nalagajo nova bremena. Enake pritožbe so bile zelo običajne pri spremembi zemljiške gosposke. V svoji prošnji dne 4. aprila 1. 1671. pa pravi prior Albert Ernest Prank, da je Kacherlica nedavno umrla, naj se torej imenovano sporočilo v zemljiški knjigi prepiše na konvent.3 Magdalena, omož. Kacherl je bila hči Janeza Baumanna, oskrbnika ptujske graščine, in je po njem podedovala to pristavo. Njen oče je bil dosegel od svojega gospoda, kneza Ulrika Eggenberga, kateremu je bila pristava podložna, popolno oprostitev vseh davščin. V 16. stoletju je bila pristava lastnina gospodov Lambergov, od
• Repert. act. št. 1448.
2 L. 1785. dne 25. junija so prepustili 2/3 desetine v Nivercah na 3 leta Matiju Šenoviču, župniku hajdinskemu.
» Gultaufsandten v dež. arh. v Gradcu Bd. XXI., str. 402—403.
njih je pa prešla na obitelj Griibner in neka gospa Grubner jo je prodala Janezu Baumannu.1
Za čas od septembra 1647. do konca aprila 1649. je konvent položil račun o tej pristavi deželnemu glavarju Janezu Maksu grofu Herbersteinu. S Kacherličino dedinjo Ano Letino, roj. Treman, so se 12. sept. 1. 1649. pogodili tako, da jim je prepustila dvorec ter gospoščino v Pleterjah in Nivercah proti temu, da so prevzeli dolgove in ji še doplačali 1200 gl. (Repert. št. 1598.) Vsled tega se je konvent zakopal v dolgove, ki so ga dolgo tlačili. Ekonomični popis iz 1. 1796. pravi, da je to posestvo3 mejilo ob cesto, ki gre iz Ptuja v Uhrmacherscheg, z državno lastnino Stanaria, s posestvi minoritov ter posestnikov Stiglerja in Jakoba Mesarica, pa na posestva graščin Račje in Arvež (Arnfels).
Kacherličina pristava je v katastr. občini Nova ves severno od Ptuja. V starih listinah in še v ekonomičnem popisu 1. 1824. se ta vas imenuje Dominikanerdorf, med ljudstvom se je še ohranilo ime „Meniška ves". Pristava je imela 15 or. 948 č. s. njiv, 54 or. 283'/2 c. s. travnikov, 528 č. s. vrta in 12 or. 1074 č. s. pašnika.
L. 1650. so od Agate Lautherjeve kupili neki vinograd v Mestnem vrhu.
Volf Žiga bar. Herberstein je 1. 1651, dne 6. marca prepustil dominikancem njivo v „Šajbah"3 pri Ptuju zato, ker je konvent dovolil v cerkvi grobnico njegovi ženi in prednikom.4
1 Honisch, Geschichte des 1785. aufgelassenen Dominikanerklosters von Pettau str. 86. Rokopis v dež. arhivu štaj. XXXVII., 85. — Janez Sigmund Kacherl, najbrž mož Magdalenin je bil kurator Lambergovim dedičem in je ko tak 1. 1631. dne 7. avgusta dobil od deželnega glavarja ukaz, naj ne moti dominikancev in minoritov pri njihovih proščenjih v Podlehniku. Imel je tudi razne druge pravde z dominikanci. Regest v repertoriju št. 105.
* Dotična pristava se še dandanes vulgo imenuje Kacherl, a ima nekoliko zaničljiv pomen.
3	Šajbe so se imenovale občinske livade proti Rogoznici.
4	Ob koncu fol. 68' kronike je v kotu pripisana letnica 1653, znak nadaljevanja na nasljednji strani, a nekdo je iztrgal liste, preden je pa-
L. 1678. dne 8. dec. je konvent kupil neki vinograd v Kappenbergu od Blaža in Marije Lovrenčič. (Kronika.)
L. 1680. je dne 26. avgusta ptujski tkalec Matija Vidovič sporočil konventu svoje zemljišče za ptujskim gradom poleg samostanskega posestva. (Kronika.)
L. 1692. je magistrat ptujski dne 24. dec. prodal samostanu Morenzijevo kočo, ki je stala ob potu blizu samostana tik do cerkve, ob enem je dovolil, da to kočo podrejo.1
V Popovšeku v županiji Podlebnik je 1. 1699. konvent kupil neki vinograd od Ospete Deželič (Deselitsch).
L. 1754. so kupili v Litzenbergu dvor od dr. Ant. Griindla, zdravnika v Gradcu, po njegovi smrti in žene Marije Frančiške jim je hči Marija Ana prodala še vinograd s poljem in pašnikom dne 3. febr. 1770. Dvorec so dominikanci zopet prodali.
Griindlovo posestvo je bilo nekdaj last obitelji Kohlhammer. L. 1701. je bil napravljen inventar po umrlem Volfu Gašparju Kohlhammer o pristavi pri Ptuju, 1. 1718. dne 13. marca pa je podpisala Roza Veronika Griindl, roj. Kohlhammer cenilno pismo o dvorcu zunaj Ptuja pri vislicah (Hochgericht). Ta Roza Veronika je bila mati dr. Antonu Griindlu, ki je s svojo ženo Frančiško3 1. 1754. sklenil kupno pogodbo z dominikanci.
ginacija bila zaznamovana. Sedaj se na fol. 69 začne latinski seznamek raznih privilegijev.
1 Izvirnik je bil v samost. arhivu pod št. 390. — G. Škrabar, c. kr. konservator v Ptuju me je opozoril na neki kamen v ptujskem muzeju, dolg 95 cm, širok 69 cm., ki so ga našli pri kopanju temeljev za novo mestno hišo v Ptuju. Kamen ima napis: In Dominicanae Religionis Decorem expensis conventus constructum est hoc aedificium anno Domini MDLXXI. Torej ena izmed hiš, ki so jih imeli dominikanci v ptujskem mestu, je stala tam, kjer sedaj stoji novi rotovž. L. 1571. pozidana hiša je morala za tisti čas biti precej lepa, da je služila v diko dominikanskemu redu.
» GUltanfsandten Bd. 34, f. 21', 22.
» Hči Marija Ana je bila omožena z nekim Warnhauserjem. Dr. Anton Grtindl je bil najbrž sin dr. Josipa Benedikta Griindla, ki je ob času kuge bil mestni fizik v Mariboru in je umrl 1.1705. ter bil pokopan na pokopališču sv. Ulrika. Mestni magistrat mariborski je zadnji čas imenoval po njem neko ulico v Magdalenskem predmestju. Ivan Grtindel
Kronika pravi, da je že 1. 1767. bil od Griindltive zapuščine prodan vinograd Kolameršek. v Mestnem vrhu, a najbrž se to nanaša na prodajo 1. 1770. Vendar je še tudi pozneje bil pri tej pristavi vinograd Kolamaršek, ki je imel 6 or 696 č. s, vinograda, 2 or. 301 č. s. njive, 2 or. 470 č. s. travnika in 10. oy, 299 č. s. šume.1 Prodaja, o kateri govori kronika, se torej more nanašati le na del vinograda. Iz raznih prepirov, ki so jih prej imeli z Griindlom, je razvidno, da so to posestvo kupili zaradi prostega dovoza do svojih zemljišč.
L. 1755. dne 20. sept. je konvent kupil od Franca Antona Peršona posestvo ob Grajeni.2- Kakor poroča kronika, je bil namreč Peršon konventu dolžen 300 gl. in konvent ni mogel dobiti drugače denarja, kakor da je prevzel posestvo, imenovano „Ros-graben" proti temu, da je še drugim upnikom izplačal 250 gl. Od. posestva se je plačevalo 4 gl. 1 p 1 \'i dl dominikalne dače. V deželnem katastru je bilo posestvo prepisano na dominikance 22. januarja 1. 1756.3 Na Peršonovovem posestvu je imel samostan ribnik, iz katerega je dobival krape. Obsegalo je 5 or. 325 č. s. njiv, 3 or. 1575 č. s. travnikov in vinograda 1 or. 350 č. s. v Mestnem vrhu.
B.
Za Friderika III. nastopi v naših deželah splošna gospodarska kriza, ki tlači gospodo kakor podložnike. Vzroki gospodarskega propada so mnogovrstni, a okvir te razprave ne dopušča, da bi jih naštevali. Posledica je judovsko oderuštvo, nezadovoljstvo med podložniki, prepiri in pravde ter krvavi upori. Verska kriza v 16. stoletju je v mnogih krajih svetni gospodi spravila v roke znatno premoženje, zato pa je cerkve in samostane občutno oškodovala.
(menda ded) je pa 1. 1687. izdal popis Rogaške Slatine „Ausfuhrliche Be-schreibung des roitscher Sauerbrunnen".
• C, kr. nam. arh. 11, ,,bbl.
» Gultaufsandten Bd. 32, f. 538 v dež. arh. v Gradcu.
3 Štaj. dež. arhiv. Kataster, Marburger Kreis, akt 140.
Ptujski dominikanski konvent je, kakor smo videli, v 15, stoletju poleg Bernardove ustanove dobil še precej drugih dohodkov. .Vrhtega je bil ta konvent okoli, 1. 1436—1438.. reformiran, obnovljena je bila v njem strožja disciplina, potratno življenje in lahkomišljeno razsipavanje samostanskega premoženja je na ta način bilo izključeno.
Konvent je koncem 15. stoletja imel celo med gospodo dolžnike, ki so mu dolgovali znatne svote. Tako n. pr. potrdi 1. 1492. ptujski župnik Tomaž Meruli dolžno pismo Sigis--munda Weispriacha, župana in stotnika v Šopronju iz 1. 1471 s katerim priznava, da je ptujskim dominikancem dolžen 700 zlatih ogrskih gld. Samo to seveda še ni dokaz, da je samostan takrat bil v ugodnih gmotnih razmerah, zakaj tudi 200 let pozneje je imel dolžnika s še večjo svoto, dasi je ravno takrat bil sam v dolgovih, a ker nasprotnih poročil ni, smatramo ta dolg za ugodno znamenje takratnega gmotnega položaja. Doba reformacije v prvi polovici 16. stoletja je v toliko zadela ta samostan, ker mu je znižala število kandidatov in. odtegnila marsikatero bolj oddaljeno posest, a s tem,, da je število redovnikov padlo, ni trpel samostan gmotno, ampak nasprotno.1 Precej občutno je cerkve, samostane in duhovščino na Štajerskem v sredini 16. stoletja zadel od deželnega vladarja naloženi turški davek.
Že 1. 1522. je bilo zaukazano, po cerkvah pobirati za turško vojno ter popisati vse cerkvene dragocenosti; nekako istočasno je papež Hadrijan VI. (1522—1523) dovolil Ferdinandu I., pobrati [/s vseh dohodkov enega leta cerkev, samostanov in duhovščine (t. i. terca).2 Ko je Ferdinand I. po "smrti ogrskega kralja Ludovika II. dobil še ogrsko krono, so bili naloženi 1. 1527 in 1528. zopet novi davki, 1529. pa se je naj-
1 Motivacija, s katero Ferdinand I. (1. 1529) po svojih odposlancih zahteva od samostanov štrti del dohodkov, izrecno pravi, da imajo samostani sedaj boljše dohodke, ker imajo manj osobja, kakor bi ga vsled ustanov morali imeti. Loserth, Das Kirchengut in Steiermark im 16. und 17. Jahrh. Graz, Witin 1912., str. 15.
* Loserth, n. d. str. 1—9.
prej obravnavalo, da duhovščina prostovoljno odstopi 1/i dohodkov ter zastavi nekaj svojih posestev in skupilo prepusti deželnemu knezu, potem se je pa to dejanski naložilo.1 Vsled tega je bržkone tudi dominikanski samostan moral to in ono prodati, a v koliki meri je bil zadet, nimamo poročil do 1. 1541. Cerkvene dragocenosti je moral izročiti že 1. 1526. L. 1541. je na ptujske dominikance prišlo 200 gl., na minorite 100 gl. in na studeniški samostan tudi 200 gl.2 L. 1543. je dominikanski konvent dal za vojno enega opremljenega konja, enako tudi minoritski samostan.8 L. 1546. so imeli iti odposlanci cesarjevi na cerkveni zbor v Trident. Da se pokrijejo stroški, se je štajerski duhovščini naložil poseben davek. Na ptujske dominikance je odpadlo 50 gl., na minorite pa 30 gl.4 Iz teh svot je razvidno, da je takrat dominikanski samostan bil premožnejši kakor minoritski.
L. 1545. je ptujski konvent preiskovala cesarska komisija, o čemur je še samostanski kronist imel pred seboj avtentičen nemški zapisnik.6 Poleg priorja Jerneja Peera je bilo takrat v konventu 9 duhovnikov in nekaj bratov, večinoma Ogri in Hrvati. Poprejšnja leta je bilo v samostanu po 26 redovnikov, ki so vsako noč o polnoči vstajali in peli ves oficij. Dolgov za časa cesarske vizitacije konvent ni imel drugih, kakor pri raznih rokodelcih okoli 100 gl.
L. 1563. je bilo zaukazano, da se duhovska (in cerkvena) posestva ne smejo prodajati brez dovoljenja deželnega vladarja.
Proti koncu 16. stoletja so se pa gospodarske razmere v konventu znatno izpremenile. Že 1. 1573. dne 23. febr. se je pritožil podložnik Peter Šedleršak, da je dominikanskemu pri-orju posodil nekaj denarja, pa mu ga neče vrniti. Vsled dolgov so proti koncu 16. stoletja morali zastaviti župo Pristavo ne-
1 Isti str. 13 - 23.
" Muchar VIII., 461.
' N. d. 478.
* Muchar, 1. c. str. 496;
1 Kronika fol. 45 ob robu.
kemu Gregoriju Amanu, ki jim je 30. novembra 1. 1591. vrnil Pristavo, ko so mu vsled njegove tirjatve izplačali dolg 817 gl. 21 kr. Naravnost pa zvemo slabo za gospodarstvo v konventu okoli leta 1630. Takrat je postal prior Rajmund Antonetti, rojen v Luki na Laškem. Kronist ga hvali kot modrega, resnega in podjetnega moža. Pred vsem je izkušal urediti in povzdigniti precej zavoženo gospodarstvo ptujskega konventa. Kmalu po nastopu priorske službe meseca avgusta 1630. je začel spisovati neko vrsto kronike, „liber consiliorum", pred vsem iz gospodarskih ozirov, da bi namreč poznejši pri-orji in oskrbniki imeli nekak pregled samostanske lastnine in raznih pravic. Koj v začetku je zapisal opomin, naj prior in oskrbnik nikar ne puščata v nemar samostanskih pravic in lastnine, ker radi brezbrižnosti in zanikrnosti oskrbnikov je že marsikaj samostanskega premoženja šlo v zgubo in pohlepni ljudje so si mnogokaj prisvojili. Če nastane kaka potežkoča ali prepir, naj prior ne verjame na lahko roko kmetom in raznim poročevalcem, ampak naj gre in se na svoje oči prepriča, kako stvar stoji; če je le mogoče, naj spor prijateljsko poravna, da se izogne prepirom, pravdam, stroškom, raznim zoprnostim in celo telesni nevarnosti. — Prizadevanje, spraviti v red gospodarstvo, je bilo večkrat povod nemirom in uporom med podložniki. Včasi je bilo seveda povod krivično nalaganje novih bremen in brezozirno iztirjevanje raznih davščin, potem kruto postopanje valpetov napram podložnikom; toda ne smemo pozabiti, da so se ljudje tudi večkrat razvadili, kjer je bila slaba gospodarska uprava. Če je potem prišel upravitelj ali gospod, ki je hotel urediti gospodarstvo in natančno pazil na svoje pravice, je seveda nastala nezadovoljnost med razvajenimi podložniki. Prepiri in očitni upori so se vedno ponavljali. Kakšne razmere so bile med dominikanskimi podložniki, nam osvetljuje naslednji slučaj: 1. 1565. je neki tuji podložnik gonil živino na dominikanska posestva, ko so mu pa samostanski ljudje hoteli vloviti živino, jih je natepel.
Nekaj let pred glasovito „seljačko buno", namreč 1. 1568.
Časopis X.	8
so samostanski podložniki predložili vladi vsakovrstne potežkoče; za časa, ko je v Posavju in na Hrvaškem trajala vstaja, je vrelo tudi po Halozah, a do očitega upora vendar ni prišlo, ker je bila vstaja prehitro zadušena.
Iz nekega kratkega regesta zvemo, da je 1. 1572. dne 17. novembra bila uvedena preiskava proti dominikanskemu valpetu Benediktu, ker je od podložnikov iztirjeval preveč davkov in jih vtikal v svoj žep. Izid ni znan, a slučaj sam nam dovolj osvetljuje takratne razmere.
L. 1621. dne 13. julija se je konvent pritožil na deželnega glavarja, da so mu gorničniki odrekli gornino. Če je gorničnik zanemaril svojo dolžnost, je gospod vinograd zaznamoval s križi v znamenje, da podložnik ne sme vanj, a haloški gorničniki so ta znamenja pometali vstran ter prišli razgrajat celo v konvent, kjer so se dejanski polotili priorja in nekega brata Martina. Ta upor sega še nazaj, ker je že 1. 1620. bil obsojen Mihael Kmetec na štrtinjak vina, ker je odrekel gornino. Pravde so se vlekle še 1. 1622., ko je med drugimi neki Vid Ložinšek bil obsojen na tri štrtinjake vina, ker je zanemaril tlako pri samostanskih vinogradih1.
Novi spori so nastali, ko je prior Antonetti izkušal urediti samostansko gospodarstvo. Samostanski kronist poroča, da je 1. 1630. izbruhnil upor med kmeti in je trajal 11 mesecev. Iz raznih aktov pa je razvidno, da so se nemiri začeli že 1. 1627. dne 15. avgusta2 pri mejnem obhodu v Podlehniku in sicer je prišlo najprej do poboja med podložniki obeh samostanov ter podložniki Sebastijana Lamberga, katerim so se pridružili nezadovoljni samostanski podložniki. Celo menihi so bili napadeni, ko so se vračali v Ptuj. Dne 11. marca 1631.se je pritožil konvent na deželnega glavarja, da so mu podlehniški podložniki odrekli tlako.
Nezadovoljnost je rastla in podložniki so ji dali konkretno
1	Repert. act. v c. kr. nam. arh.
2	Prim. A. Gubo, Aus Steiermarks Vergangenheit. Graz, 1913. Str. 94 i. d.
obliko v pritožbi, da se jim nasproti pridobljenim svoboščinam nalagajo vsakovrstne novotarije in služnostna bremena, z druge strani so dominikanci zagotavljali, da podložniki nimajo tehtnega razloga za pritožbo proti priorju ali konventu, ampak vse hujskanje izhaja od enega človeka, župana Tomaža Senice (podložnik Sebastijana Lamberga). Preiskava je dognala, da sedanji prior in konvent ne nalagata kmetom novih bremen, ampak zahtevata le to, kar je pravično in že od prej v navadi. Kmetje tudi niso mogli podrobno navesti, kaj se jim je novega naložilo, ampak so se le splošno sklicevali na svoje svoboščine. Po tem takem bi se pa na zadnje lahko odtegnili vsem dolžnostim. Vendar, če primerjamo kroniko in urbar, so res v kroniki navedene dolžnosti, ki jih še urbar nima. Prior Anto-netti morda ni naložil novih bremen, a z novimi časi so prišle nove potrebe; v 15. in 16. stoletju se je sploh podložnikom marsikaj naprtilo, česar „stara pravda" ni poznala.
Dne 24. julija 1. 1631. so se pogodili kmetje in dominikanci: kmetje bodo še naprej opravljali tlako, obdelovali zemljo, sekali in vozili drva in opravljali svoje opravke kakor pri drugih graščinah v onem obsegu, kakor je nekdaj določil ustanovitelj in kakor določajo cesarske postave, popisane v starem urbarju.
L. 1647. so se zopet Niverčani uprli, delati tlako, dež. glavar jim je zagrozil s kaznijo lOOdukatov1.
Za priorata Pavla Merenda je prišlo do prepirov z rogaško gosposko. Oskrbnik rogaškega gosp. barona Egga je šiloma posegel v sodne pravice dominikanskega samostana v Žetalah. Zaradi čarovništva so zaprli neko žensko pri županu Puhu v Žetalah. V tem prihiti Eggov oskrbnik z biriči in odvede žensko iz ozemlja samostanske sodnije v Rogatec. Med potom so psovali dominikance in jim pretili, češ, če pride Pavel Merenda2 semkaj, mu slečemo haljo in ga razsekamo na kosce. Poklicana komisija je 1. 1636. dne 26. julija poročala
1 Repert. act. nr. 1655.
* Ne Morenda, kakor ima Gubo, n. d. str. 98.
na notranjeavstrijsko vlado, da ima v Žetalah dominikanski samostan neposredno deželsko sodno pravico ne le na lastnih zemljiščih, ampak tudi na zemljiščih druge gospode, ki mejijo z Žetalami. V tem smislu se je glasila tudi vladina razsodba in podložnikom se je zabičala pokorščina in spoštovanje napram samostanu kot sodni oblasti. Prepiri z rogaško graščino so se vkljub temu vlekli naprej, dokler niso Žetal prodali rogaškemu graščaku.
L. 1633. je prior Merenda poslal v Rim prošnjo, naj se skrčijo ustanovne maše, ker so se dohodki zmanjšali in ker je marsikaj šlo v zgubo, kar so bili ustanovitelji naklonili samostanu. Zaradi mnogih ustanov so morali imeti več redovnikov-duhovnikov, kakor jih je samostan mogel vzdrževati. V prošnji navajajo tele vzroke slabega gmotnega stanja: turške vojne, verske homatije in velike davke, ki jih morajo plačevati deželnemu vladarju, k čemur jih je obvezala apostolska stolica.
Rimska kongregacija jim je 1. 1634. nekoliko skrajšala ustanove, tudi generalni magister je 1. 1634. načeloma dovolil, da se skrči v ptujskem konventu število redovnikov in poprečno računi za vzdrževanje letnih 100 gl. za osebo. Ko je dne 10. maja 1634. generalni vikar, ob enem vizitator za Poljsko in Prusko, prišel v Ptuj, je določil, ptujski konvent imej za naprej le 13 redovnikov, med temi 6 duhovnikov s priorjem vred, 4 novince in tri konverze (brate laike).
Iz 17. stoletja zvemo, da so zaradi turške dače že v 16. stoletju morali zastaviti več podložnikov in celih žup, dočim so druge izgubili v luteranskih homatijah. O slednjih so si 1. 1641. dali napraviti zemljeknjižni izpisek. Nekateri podložniki so bili zastavljeni slovenjebistriškemu graščaku Janezu Vajkardu Vetterju, nekaj gornine gospe Lamonovi, nekaj žup, zlasti blizu Rogatca je imela v zastavi gospa Elizabeta Triebenegg (Tribnik) ter so pozneje bile med zaplenjenemi posestvi Erazma Tatten-bacha in so jih dominikanci zahtevali nazaj. Precej podložnikov in gornine je bilo zastavljeno graščini v Račjem, ki je potem morala vrniti 30 podložnikov in nekaj gornine. Z Jurijem
Ernreichom Regalom, graščakom v Račjem so se še 1. 1693. pravdali zaradi vrnitve nekaterih žup.
Samostansko gospodarstvo je v 17. stoletju zmiraj hiralo. Šele priorju Karolu Moškonu (1650—1661) daje kronika častno spričevalo, da je uredil gospodarstvo in poplačal dolgove. Praktični mož je spoznal, kje je glavni vir slabemu gospodarstvu, uvidel je, da so oskrbniki samostanu le v škodo. Oskrbniki, valpeti in župani so si polnili žepe, samostan pa je lezel v dolgove, da še davkov ni mogel redno plačevati. Tako je n. pr. meseca julija 1. 1644. zagrozil ptujski magistrat samostanu z eksekucijo zaradi zaostalega davka od dveh vrtov na mestnem ozemlju. Nekako v tej dobi ali nekoliko poprej (do-tični akt v repertoriju nima datuma) je grof Nikolaj Draškovič tožil konvent, ker mu je bil dolžen davek za 7 let od nekega posestva, ki je bilo usluženo graščini pri Sv. Marku. L. 1650. je prišla v samostan vojaška eksekucija in zahtevala 682 gl. zaostalega davka. V sili so spravili skupaj 312 gl., ostalih 370 gl. pa so si morali izposoditi in potem z vinom poplačati. V enako zadrego, pripomni kronist, je samostan večkrat prišel.
Takoj prvo leto svojega priorata je Moškon odpustil takratnega oskrbnika Jerneja Novaka, ki je dobival 100 gl. letne plače. Tudi valpeti in župani za naprej ne dobivajo več denarja v roke, ampak le prokuratorji t. j. oskrbniki-redovniki, ki vodijo in nadzorujejo vse gospodarstvo. Valpetom in županom se pa po razsodbi priorjevi da primerna odškodnina za njihov trud.
L. 1652. je konvent dobil veliko pravdo z Lavrencijem Lampertičem, ki mu je 30. aprila i. 1. moral izplačati v gotovini 375 gl. ter odstopiti vinograd pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. in njive v Spuhlji (Pueldorff).
Ta pravda je nastala radi tega, ker je Lampertičev brat Dominik Marija (redovno ime) bil stopil v dominikanski red ter je redu izročil svojo dedščino; umrl je kot vojaški duhovnik 1. 1647., brat Lavrencij pa se je branil izplačati konventu njegov dedni delež.
Istega leta je konvent prodal nekaj zemljišč, ki so manj
nesla; nedotaknjena so pa ostala takrat zemljišča Bernarda Ptujskega. L. 1654. so zopet razprodali nekaj zemljišč, ki so jih dobili v pravdi z Lampertičem. Tako si je konvent opomogel in se izkopal iz najhujših dolgov. Med tem so 1. 1641. obnovili strožjo disciplino v samostanu in nasledniki Moškonovi so se tudi bolj brigali za gospodarstvo. Tako se je gmotni položaj konventa od leta do leta dvigal. Benediktinski samostan v Št. Lambertu je bil ptujskemu dominikanskemu konventu dolžen 1000 gl. in jih je obrestoval po 5%? dočim je konvent svojim upnikom moral plačevati obresti po 6 °/0. L. 1668. so tedaj ta dolg iztirjali in tako poplačali razne dolgove, zlasti za Kacherli-čino pristavo.
Okoli 1. 1670. pa se začnejo zopet pravde in praske; najprej s ptujskimi meščani, ki so si lastili veliki prostor pred samostanom. 1. 1670. pa so zahtevali, naj jim konvent odpusti dvojno zaostalo gornino, kar jim je pa takratni prior Albert Ernest baron Prank odbil. To je Ptujčane še bolj razjezilo. Nekako istočasno so nastali prepiri z minoriti.
Vkljub razdelitvi podložnikov so se neprestano ponavljale posestne pravde med obema samostanoma pa tudi s podložniki. Posebno hude so bile te pravde v sredini 17. stoletja. Najprej so se dominikanci pritožili zoper minoritske podložnike Seba-stijana Hriberšeka i. dr., da so jim s silo izpustili zaprtega kmeta Gašparja Ivopšeta, na samostanske ljudi so kamenje metali in v zasedi čakali na prokuratorja, da bi ga ubili. Potem se začnejo prepiri med samostanoma. Iz pogodbe1, sklenjene med obema samostanoma dne 12. januarija 1. 1678. zvemo, da je predmet dolgotrajnim pravdam bil naslednji:
1. Deželskosodne pravice. Prepirali so se, koliko imajo obsojenci plačati enemu ali drugemu samostanu, ker je dežel-ska sodnija bila skupna. Pogodili so se tako: na katerem zemljišču vjamejo in obsodijo zločinca, tistemu samostanu plača sodne stroške brez odškodovanja drugega samostana. Če pa vjamejo kot zločinca samostanskega podložnika na zemljišču
1 Zapisana v samostanski kroniki, fol. 49—51.
drugega samostana, se mora v treh dneh izročiti svojemu gospodu, oškodovanemu pa dati odškodnino. Na svojem zemljišču pa sme vsak samostan neodvisno od drugega kaznovati vse zločine in prestopke.
2. Pobiranje mestnine ob cerkvenih proščenjih, polaganje cerkvenih računov in nastavljanje cerkvenih ključarjev. Na ozemlju skupne deželsko-sodne oblasti je bilo šest podružnih cerkev, do katerih sta si lastila pravice oba samostana: Sv. Trojica v Halozah (sedaj župnijska cerkev), Sv. Duh1 (v tro-jički župniji), Sv. Bolfenk (v župniji Majšperg), Devica Marija v Podlehniku (nekdaj župnijska cerkev, sedaj trojička podružnica), Sv. Anton (Stoperce), Sv. Mohor in Fortunat (v žetalski župniji). Pri vsaki cerkvi se je ob določenih časih vršilo pro-ščenje in ob tej priliki sejmarilo, vsaka cerkev je imela nekaj premoženja, katero .so upravljali cerkveni ključarji. Pogodili so se: cerkve sv. Trojice, sv. Duha, sv. Bolfenka stoje na dominikanskem zemljišču, torej pri njih pobirajo mestnino, sprejemajo račune in nastavljajo ključarje dominikanci. Cerkev device Marije stoji sicer na dominikanskem zemljišču, a pri njej izvršujejo imenovane pravice minoriti, enako tudi pri cerkvah sv. Antona, sv. Mohora in Fortunata, ki stoje na njihovem zemljišču. Sploh velja (izvzemši Marijino cerkev): čigar zemljišče, temu pripada tudi pravica do cerkve. Ostale pravice, kakor vinščina2 (Weinschankgebiihr), deželskosodni obhod itd. se izvršujejo skupno, kakor poprej.
3. Sodstvo v Žetalah. Podložnike žetalske župe je dominikanski samostan prodal rogaškemu graščaku Petru Curti z deželskosodnimi pravicami vred. Curti si je pa sam lastil sodstvo in hotel minorite izključiti od soposesti. V pogodbi 1 L. 1675. dne 31. oktobra so se graški minoriti, ki so imeli župnijo Sv. Vida pri Ptuju, odpovedali pravici, sprejemati račune od cerkve sv. Duha, ki je takrat spadala v župnijo Sv. Vida (pozidana 1. 1662.), dominikanci so se pa odpovedali enaki pravici pri cerkvi device Marije v Podlehniku, ne pa nadzorstvu nad vedenjem ondotnega lokalnega kapelana. (Akt v dež. arhivu v Gradcu.)
a Ta beseda je iz zbirke zgodovinsko-tehniških izrazov, ki jih je iz starih listin in aktov nabral prof. Anton Kaspret.
se je določilo: če pride v sodno obravnavo stvar dominikanskega samostana, ne dobi minoritski samostan nikakšne odškodnine, če pa ima minoritski samostan kako pravno stvar z baronom Curtijem, jo izpelja sam brez odškodnine dominikanskega samostana.
Končno se je v pogodbi določilo, da morajo prenehati vsi dosedanji prepiri in razprtije ter med samostanoma zavladati prejšnja zastopnost, složnost in ljubezen; če pride kaj navzkriž, naj prijateljsko poravnata stvar oba samostanska predstojnika. Obenem se smatrajo za poravnane vsi računi glede prejšnje mestnine in sodnih stroškov.
Stranka, ki bi vedoma in nalašč s kakšnimkoli izgovorom prekršila to pogodbo, plača 500 cekinov globe.
Pogodbo sta podpisala provincijala obeh redov, devet dominikancev ter sedem minoritov in jo je potrdil deželni glavar Janez Maks Herberstein. Še istega leta pa je nastal prepir zaradi mestnine v Podlehniku. Ondi je namreč minoritski župan Vido Širec dne 26. junija pobral mestnino na dominikanskem ozemlju, kar je v smislu pogodbe bilo prav, toda hotel je pobirati tudi na ozemlju, ki so ga dominikanci kupili od Moškona in ki ni spadalo pod pogodbo. Dominikanski župan mu je to zabra-nil. Zadevo je preiskoval in priče zaslišal ptujski mestni sodnik Ottavio Bonnicelli1, a daljnih nasledkov menda ni imela ta praska.
Okoli 1. 1670. je hudo vrelo tudi med minoritskimi podložniki v Halozah; prišlo je tako daleč, da so 1. 1674. celo umorili minoritskega gvardijana p. Frančiška Bonoma. Nezadovoljstvo pa je seglo tudi na dominikanske podložnike; dne 24. februarja 1. 1672. je bil sestavljen zapisnik z upornimi dominikanskimi podložniki Gašparjem lvopšetom, Adamom Kovačičem, Val. Bezjakom, Pavlom Redlinom in Vidom Pišekom. Mesec dni pozneje je deželni glavar izdal poziv na dominikanske podložnike, naj se nikar ne vtikajo v spletke upornih minoritskih podložnikov. A duhovi se niso pomirili; 1. 1673. so mnogi podložniki dominikancem odrekli tlako in 6. marca se je radi tega sešlo nepri-
1 Akt v dež. arh., spec. arh. Ptuj.
stransko sodišče; izid nam ni znan, a ga ni težko uganiti. Umora minoritskega gvardijana so bili deležni tudi dominikanski podložniki, da, njih kolovodja, Matej Kovačič, je bil dominikanski podložnik in je po dovršenem zločinu pobegnil. Konvent se je vsled tega obrnil na notranjeavstrijsko vlado, da se zarubi njegovo premoženje, kar se je dovolilo, sicer so pa morilci ušli brez občutnejše kazni.
A komaj so se nekoliko polegle te razprtije, so se začeli novi prepiri in tožbe, vsled česar je 15. januarja 1. 1683. s posredovanjem Janeza Maksa Herbersteina ter Simona Mo-škona v Lančivasi po mnogih zaslišbah in lokalnem ogledu bila sklenjena nova pogodba. Zdi se, da je tem prepirom dal povod takratni upravitelj dominikanskih posestev Dominik Majhen.
1.	Nastali so prepiri radi sekanja drv, lova in paše v hostah v Završah, v Kamnem grabnu in Kugelšku do pota, ki gre med Kugelškom in Bezjakom do gornje skale, v Kamnem grabnu pa med ondotnim potokom in minoritskimi gornišniki.
Te šume imajo posedati skupno, tudi skupno loviti in nalovljeno divjačino enako razdeliti. Če bi ena stranka določila dan za lov, druga pa bi hotela drug dan za lov in bi se to trikrat zgodilo, tedaj prva stranka po trikratnem pozivu lahko lovi po svoji volji.
Kar veter potare ali odpade kot suhljad, si smejo pobrati obojni podložniki. Če bi pa hotel kateri samostan ali njegovi podložniki sekati les, se naj to zgodi dogovorno z drugim samostanom in prej ogleda, kaj se naj seka. Če bi druga stranka tega ne hotela, lahko za tistikrat prva stranka sama seka.
Pašo naj imajo skupno oboji podložniki, če se pa žir da v najem, se denar razdeli med oba samostana.
2.	Šuma Bezjak ostane minoritom, kakor je bilo do 1. 1661., do prokurature Dominika Majhena.1
1 Iz tega sklepamo, da je ta bil povod prepirom, tudi v drugem oziru je dominikanski konvent radi njega imel razne pravde. Dolžili so ga grozne krutosti napram podložnikom, da je pustil ljudi v verige
3.	Mpstnina na Cirkveniku (sv. Trojica?) in na Dreven-šku pripada dominikancem, kakor je bilo določeno že 1. 1678.
4.	Vsi dosedanji prepiri ;med obema samostanoma se smatrajo za končane.
5.	V veljavi ostanejo vse prejšnje pogodbe iz 1. 16.75. in 1678. — Ako katera stranka prekrši tudi v najmanjšem to pogodbo, jo naj druga stranka opozori na to, in če nič ne pomaga, zapade globi 200 cekinov, katerih polovico dobi oškodovana stranka, drugo polovico pa dvorna komora.
Posamezne točke te pogodbe je določila posebna komisija notranjeavstrijske vlade dne 10. aprila 1. 1682. ter je potem pogodbo potrdil celo cesar Leopold I. 5. marca 1683. Iz cesarskega potrdila zvemo, da je ta prepir trajal celih 20 let.1
Vsakdo pa lahko razvidi, da tudi oblika te pogodbe pusti dovolj prostora za prepire med obojnimi podložniki ali pa med gospodarjema. Skupna posest je vselej bogat vir nesporazum-ljenju in pravdam.
Med tem je konvent že zopet zašel v dolgove. Iz zadnjega četrtletja 17. .stoletja našteva repertorij več dolžnih pisem, ki jih je izdal konvent čez večje in manjše posojene svote. O priorju Andreju Schmidu (1663—1687) pravi kronist, da je poplačal razne dolgove, vendar še tudi njegov naslednik Jurij Sailer mora plačevati dolgove, katere je nekdo izmed prednikov napravil vsled brezbrižnosti, tudi drugi naslednik Silvester Georgi je 1. 1690. poplačal okoli 4000 gl. dolga, kar je za takratni čas pač velika svota.
0	naslednjih priorjih je malo kaj znanega, a gospodarilo se je slabo, ker o priorju Avguštinu Guettmannu (1721—1727)
vklenjene stati pod milim nebom v najhujšem mrazu, da so mnogi vsled ozeblin pomrli. Dominik Majhen je bil pozneje v Novem kloštru v Sav. dolini in ta konvent jc tožil obrekovalce Majhenove. V Ptuju pred mestnim sodnikom zaslišane priče so izpovedale, da morejo o Majhenu le dobre reči poročati, da je dobro gospodaril ter se potegoval za pravice konventa pa tudi podložnikov. Izkazalo se je, da je celo gonjo proti njemu povzročil bivši prior Moškon, ki mu je bil oseben sovražnik in je pred obravnavo pobegnil. (Akt v dež. arhivu v Gradcu.)
1	Prepis v samostanski kroniki v dež. arh. v Gradcu fol. 52.
pravi kronist, da je nastopil svojo službo v zelo težavnih razmerah, ker je bil konvent ves zakopan v dolgove. S skrbnim gospodarstvom in varčevanjem je ta prior znatno zboljšal gmotno stanje.
Proti sredini 18. stoletja so zopet nastale pravde z gra-škimi in ptujskimi minoriti. Graški minoriti so si lastili pravico nadzorstva nad cerkvijo Sv. Trojice v Halozah, a vsled razsodbe dunajske nuncijature 1. 1744. so izgubili pravdo, ker je ta cerkev stala na dominikanskem ozemlju in pod njihovim pa-tronstvom. S ptujskimi minoriti pa so se pravdali zaradi neke šume Streittswald in se okoli 1. 1750. pogodili tako, da so si šumo razdelili.
Med tem so tudi mnogo zidali, kupovali posestva in delali dolgove.
Prior Antonij Konigsmann (1750—1752) je popravil del samostana, žitnico, drvarnico, klet in ledenico, njegov naslednik Karol Murner (1752—1757) je pri Sv. Trojici pozidal lepo poslopje s kletjo (sedanje župnišče), kar je stalo nad 3000 gl. in nakupil Griindlovo pristavo za 2900 gl. Ko je 1. 1763. Murner postal drugič prior, je kupil še vinograd Griindlov za 1500 gl. in nekaj posestva ob mestnem zidu na severni strani samostana za 250 gl. Zato ni čuda, da energični prior Hijeronim Freytag 1. 1767. ni našel drugega kakor nered in dolgove. Nepoklicane elemente je spodil iz samostana, druge pa ugnal, gospodarstvo uredil in poplačal okoli 1200 gl. dolga.
Iz naslednjih let nimamo nobenih poročil, a gospodarilo se je menda nekoliko bolje, ker pri razpustu ni bilo ravno veliko dolgov. L. 1771. dne 18. sept. je vlada zaukazala, da noben kandidat, ki stopi v red, ne sme prinesti v samostan več kakor 1500 gl.
Po 535. letnem obstanku se je ptujskemu konventu dan nagnil, nastopil je zanj večer, Jožefova roka ga je izpraznila.
4. Samostansko premoženje ob razpustu.
Aktivno samostansko premoženje je bilo cenjeno na 68.096 gl. 7 kr., passiva so znašala 1537 gl. 10 kr., torej je
bilo čistega premoženja 66.558 gl. Stavbe in posestva, opekarno, gospoščino, ribištvo in lovščino so cenili skupaj na 48.070 gl. V gotovini je bilo pri priorju 2262 gl. 42 kr., pri zakristanu pa 1 gl. 43 kr. Od tega je prišlo v verski sklad 160 gl. 25 lcr.1 Glavnice raznih ustanov so znašale 6222 gl. Kameralni urad je od vsega premoženja dobil le 19.418 gl.2
V primeri z drugimi spodnještajerskimi, pod Jožefom II. zatrtimi samostani je ptujski dominikanski konvent zavzemal glede gmotnih moči srednje mesto. Zaostajal je daleč za stude-niškim ženskim samostanom, katerega premoženje je bilo cenjeno na 181.764 gl., premoženje žičke kartuzije pa na 305.116 gl., celo dominikanski „Novi klošter" v Savinjski dolini je bil bogatejši kakor ptujski, cenili so ga na 92.005 gl.3 Niže pod ptujskim konventom so stali pavlinci v Olimju (60.652 gl.), mariborske celestinke (28.779 gl.), slovenjebistriški minoriti (24.133 gl.), najslabše so stali ormoški frančiškani, katerim so premoženje cenili na 10.811 gl. Znotranja oprava pa tukaj ni bila cenjena, ker je zatvoritev samostana predlagal frančiškanski provincijal sam4 in so jo večinoma spravili v Varaždin.
Raznih pridelkov-je bilo v samostanu ob razpustu primeroma malo: 4 avstr. merniki ječmena, 44m. ovsa, 62 m. pšenice, 18 m. zimske rži in 2 m. jare, 3 m. prosa, 17 m. ajde, 8 m. koruze, 12 m. boba, 33/4 m. fižola; repa, zelje, krompir se niti ne omenja v zapisniku. Vina je bilo v vsem 720 veder, zadnji trije letniki; cenili so ga na 2412 gl. 30 kr. Živine je bio na Kacherličini pristavi 4 p. volov, 1 bik, 2 teleti, 11 krav, 4 krave so bile pri viničarijah v Dragošiču, 12 svinj. Perutnina: 3 gosi, 6 rac, 3 purani, 6 kopunov, 10 kokoši, 2 petelina. Nekaj živine je bilo gotovo že prej razprodane, konvent je med drugim brezdvomno imel tudi svoje konje, ki jih pa inventar ne omenja.
1	Inventar v c. kr. nam. arhivu.
2	Wolf A., Die Aufhebung der Klčister in Innerosterreich. AVien 1871, str. 121.
3	Isti str. 161.
4	Isti str. 124.
Do zadnje žlice je bilo vse popisano in precenjeno in večinoma previsoko, kakor pravi neki poznejši akt. Sobno opravo so prepustili patrom, razno drugo opravo so spravili na Dunaj, kjer menda dandanes tiči v kakem muzeju ali pa diči salone dunajske gospode. Marsikaj se je z dovoljenjem vlade razpo-klonilo, drugo razprodalo.1
Ob času razpusta so dominikanska posestva obsegala 9 vinogradov z 39 orali 1502 č. s., s poprečno letno trgatvijo 45 štrtinjakov, 3 vedre; štrtinjak se je cenil na 50 gl., njiv je bilo 32 oralov, travnikov 71 oralov, 40 č. s., šum pa 743 oralov, 1019 č. sežnjev. Zemljišče se je upravljalo na pristavah: Kaherl-šek, Personšek, Kolameršek. Ovčarij, mlinov in gostiln ni bilo na gosposkem posestvu; ribniki so 1. 1796. bili že vsi spremenjeni v travnike, pustih zemljišč ni bilo nič.
Iz narodno-gospodarskega stališča bi bilo želeti, da bi se bila posestva zatrtih samostanov razkosala in razprodala med kmečko prebivalstvo. To se je pa zgodilo le v mali meri Pri ptujskem konventu so razprodali nepremičnin le za 8477 gl.2. drugo je ostalo nerazdeljeno kot gosposko posestvo. Nekdanji vapački urad, enonadstropna hiša z gospodarskim poslopjem in velikim travikom v obsegu 2 or. 1123 č. sežnj., je 11. 1805— 1813 bil dan v najem Ivanu Marinšku, 1. 1856. dne 26. maja ga je pa kupil od barona Vilj. Walterskirchen profesor dr. Ivan Jordan. Travnik je bil deloma spremenjen v njivo in vrt.3 Dejanski torej dotedanje samostansko posestvo ni prišlo v ljudske, kmetske roke. Mnogi samostani so bili tako zadolženi, da so si sami želeli razpusta, ali celo predlagali vladi, naj stori konec njih klavernemu životarjenju. Dominikanski samostan v Ptuju sicer ni bil tako hudo zadolžen, a če bi mu ne bila zadala smrtnega udarca Jožefova roka, bi v 19. stoletju gotovo bil zabredel v dolgove in bi se še manj mogel povzdigniti do večjega pomena kakor v prejšnjih stoletjih.
1 G. Škraber v Ptuju še ima sedaj solidno izdelan dominikanski sod
z izrezljano podobo Matere božje iz 60 let 18. stoletja.
3 Isti str. 121.
8 Št. dež. arh. Kataster, akt 140.
Uprava državnih posestev je 7. jul. 1. 1790. predlagala, naj bi se verskemu zakladu pripadajoča posestva bivšega dominikanskega samostana združila v katastru z graščino Turnišče, nekdaj lastnino benediktinske opatije v Neubergu, nasprotno bi se naj posestvo Freispurg ločilo od Turnišča in priklopilo graščini Rottenturm. Uprava bi bila na ta način ceneja in lažja.
Ta zadeva je nastopila dolgo birokratično pot, v zemljiški knjigi so se res dominikanska posestva združila s Tur-niščem, a v višjih krogih so iztuhtali drugače in dvorni dekret z dne 31. januarja 1. 1791. ter dopis dvorne računske komore z dne 28. oktobra 1791. sta zaultazala zopetno ločitev, kar se je potem tudi izvršilo vsled gubernijalnega ukaza 18. julija 1792.1
Posestva, ki jih je bivši konvent sam obdeloval, so bila precej raztresena, kar je bilo naravno, ker so v raznih dobah, v raznih krajih in na razne načine prišla konventu v roke. Da je ta raztresenost bila v kvar gospodarstvu, je samo ob sebi umljivo, ni čuda tedaj, da so slabe gospodarske razmere od 16. stoletja naprej tem občutneje pritiskale na konvent. Že okoli 1. 1440. je od 451 kmetij bilo 61 praznih t. j. 13 i/s %• Večino dominikalnih posestev pa si je konvent pridobil šele pozneje.
1 Giiltaufsandten Bd. 40, f. 175.
Andrej Schuster — Drabosnjak.
Spisal dr. Fr. Kotnik.
I.
Prvo vest o Andreju Schusterju-Drabosnjaku je izporočil V. letnik „Kresa" (1885), kjer naznanja Jan. Scheinigg pod naslovom „Knjiga, pisana v koroškem narečju od 1. 1811." (str. 424—426) „Marijin pasion", ki je bil do takrat neznan slovenskim bibliografom. O Drabosnjakovem življenju in delovanju nam ničesar ne poroča.
Drugo vest je objavil urednik „Mira" in izdajatelj „Ko-roških bukvic" Lipe Haderlap. Objavil je popolnoma nekritično in potvorjeno na str. 57—61, 115—118, 197-201 tri dele Schusterjevega „Svovenjega ABaCeja".1
V uvodu pravi:
„To pesem je zložil Andrej Šoštar p. d. Draboznik, kmet v Lipi pri Vrbi, že za časa francoskih vojsk. V prepisih se je ohranila med koroškimi Slovenci. Natisnemo jo, da naši bralci vidijo, kako so naši očetje v tistih časih presojali svet. Pisana pa je še s starim pravopisom. Mi smo ga nadomestili z gajico in še nekaj drugih malih reči spremenili Jedro pa je ostalo nedotaknjeno. Pisana je v štirih oddelkih".2
Pri verzih:
„Saj veste, kako so z menoj naredili, Mi škodo na glavo navalili"3 stoji v opombi: „Drabozniku so knjige z Vernbergi (Wernberg pri Belaci) tiskane pobrali in mu nadaljno izdavanje prepovedali, torej je imel veliko škodo."
0	Schusterju poroča nadalje Anton Trstenjak, ki je v knjigi „Slovensko gledališče", Ljubljana 1892, zadnje poglavje
1	„Draboznikov A-B-C".
2	Kor. bukv. str. 57.
3	Str. 117.
(str. 194—197) posvetil slovenskim pasionskim igram na Koroškem. Njegovo poročilo sloni na podatkih f Antona Oblaka, pokojnega župnika na Kostanjah, profesorjev Jan. Scheinigga in f dr. Jakoba Sketa in umrlega vodje Mohorjeve tiskarne Vekoslava Legata, f profesorja Jožefa Lendovška v Beljaku, ki mu je poslal 4 prepise kostanjske pasionske igre; od teh se prve tri nahajajo v knjižnici seminarja za slovansko filolo-gijo na dunajski univerzi. O Drabosnjaku pravi Trstenjak:
„Okoli 1. 1810 je živel na Koroškem kmet, ki nam je prvi preložil pasijonsko igro na slovenski jezik in poleg tega spisal še drugih stvari. To je bil Andrej Drabošnjak, doma iz Št. Jurja na Strmcu (St. Ge-orgen am Sternberg) nad Vrbskim jezerom. Žal da o tem vrlem kmetu nimamo dosti podatkov. Kadar je Andrej Drabošnjak oral, je imel na vsakem koncu knjigo, v katero je zapisaval „rajme", katere je izumil pri vsaki brazdi. Pravi se, da je A. Drabošnjak imel svojo tiskarnico, v kateri je sam knjige tiskal; toda ne vem zakaj mu je vlada konfiscirala črke. Andrej Drabošnjak je bil jako priden pisatelj. Glavno delo mu je: »Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jesufa Kriftula nafhiga ljubiga Gofpoda. Popisano od Andrea Drobofniaka eniga pavra v Koran-tane, iz nemfhkiga v korofhko fhpraho v rajme napravlano. V letu 1811."1 Andrej Drobošnjak je spisal nadalje: „Trplenje device Marije" (Marijin pasijon) leta 1811. (Kres 1885), ki pa ni v rajmah in tudi ne v dialogu. Potem je od njega »Bogati mož" (Der reiche Prasser),8 „Pastirci ali rojstvo Kristusovo" in ,Izgubljeni sin". Vse te igre predstavljajo danes gozdanjski igralci. Poleg teh iger je spisal Andrej Drabošnjak mnogo smešnic, med katerimi so neki jako zanimive litanije. S tem sem popisal vse književno delovanje slovenskega kmeta Andreja Drabošnjaka".3
Nadaljna izvajanja Trstenjakova obravnavajo uprizoritve pasionske igre in način uprizoritev.
Janko Maierhofer, župnik v Pokrčah pri Grabštanju, ki je bil nekaj časa provizor na Kostanjah — torej v bližini Dra-bosnjakovega doma — je objavil v „Miru"* črtico o našem ljudskem poetu. Objavil je Drabosnjakov „ABC",5 a prenaredil ga je in moderniziral. Ta črtica ima to vrednost, da natanč-
1 Naslov ni natančno naveden.
3 Dosedaj še ni znano, ali je ta igra v resnici Drabosnjakova. Nimamo še nobenega izvoda te igre.
3 »Slovensko gledališče" str. 194—195.
* „Miru 1906. št. 1.
5 Št. 4. 5. in 13.
neje določa njegov rojstni kraj, kjer naj bi bil Schuster okoli 1. 1820. kot starec umrl. Pripoveduje tri anekdote o našem kmetu poetu, ki žive še sedaj v ljudskem izročilu. Njegovo literarno delovanje pa slika tako-le:
„Čuditi pa se res moramo, kako je mogel čisto preprost kmet, ki je bil daleč od mesta v tihi samoti, v zapuščenem gozdu, v tistih časih toliko pisati in spi so vati knjige. Kako je pač prišel na misel, iskati Si tiskarne, založnika? Prestavil je namreč po nemškem izvirniku: „Marijin pasijon" ter ga dal tiskati pri Leonu1 v Celovcu. To knjigo, ki se še sedaj nahaja tu in tam, kaj radi berejo po hišah v postnem času. Poznam staro ženico, ki jo zna skoro celo na pamet. Tudi „Kristusovo trplenje" s predigro „Betlehem"J in „Dobri pastir" je prestavil Drabosnjak v slovenski jezik".
■ Nato opisuje knjižico „Svovenji OBaCe", ki jo je našel pri starem Rumpleju v pokrški fari. In za tem pravi:
„Pa tudi tako med priprostim ljudstvom se je ohranilo veliko pesmic. Naperjene so na različne osebe, stanove in razvade. Navadno so šaljivke, ostre in pikre. Največ jih ve na pamet stari možak, p. d. Kleber v Logu ob Vrbskem jezeru. Hvalevredno delo bi bilo, če bi jih kdo o priložnosti zapisal ter jih tako otel za prihodnjost v pouk in zabavo starim in mladim kakor tudi v spomin koroškega pesnika ,,Starega Drabosnjaka".3
Toliko je bilo do 1. 1906. znanega in pisanega o Andreju Schusterju Drabosnjaku.
Drabosnjakovo življenje. II.
a) Mladost.
Vzhodno od St.Jurja na Strmcu, ki je oddaljen približno uro hoda od znamenitega letovišča Vrbe ob Vrbskem jezeru, sta dva kmeta, ki samevata na gozdnem obronku. Ta sta spodnji in „zvrhnji Drabosnjak". Tukaj se je porodil „pri zvrhnjem Drabosnjaku" 6. maja 1. 1768. ob dveh zjutraj naš kmet-poet Andrej Schuster. Njegov oče je bil Peter Schuster, mati pa Magdalena, rojena Karpnica p. d. Urhinja iz Trešč. Krst il ga je tedanji kostarijski župnik Franc Jožef Stubelli in mu dal
1 Ni res. Tudi časovno nemogoče. * To je b o ž i č n a igra. 3 Ibid.
Časopis X
9
ime botra Andreja Jeliča, p. d. Zajzernika, ki je bil krojač v bližnem Spodnjem Jezercu. Botra pa je bila Kristina Drabosnik, p. d. Knutličinja iz Strmca.1
Tedaj sta spadali obe Drabosnjakovi kmetiji še pod Kostanje, kajti v „Katalogus deren de iure zur pfarr Kostenberg gehorigen behaufsungen" je naveden tudi kraj Drab6sinje „Drabolsiniach" z zvrhnjo in spodnjo Drabosnjakovo kmetijo.2 Malo pred Andrejevim rojstvom, dne 21. marca 1768 je umrl njegov ded Peter Schuster, ki je doživel približno 73 let.3 Ded se je torej rodil približno 1. 1695.
Andrej je bil 6. in najmlajši Drabosnjakov otrok. Že 9. decembra 1.1759. se je rodila Petrova hčerka Lucija, 30. marca 1761 zopet hčerka Kristina. Prvi sin je bil Matevž, ki se je porodil dne 15. septembra 1763., drugi Gašper, rojen 1. decembra 1. 1765. Matevž je umrl že 15. septembra 1767, 4 leta star.4 O sestrah in o bratu Gašperju ne vem ničesar poročati.
O Schusterjevi mladosti prav za prav ne vemo ničesar pozitivnega. Ali je obiskoval šolo, ni znano. Pač pa vemo, da so tedaj tudi na Koroškem reformirali ljudsko šolo.5 Deželna oblast koroška je predlagala 30. sept. 1767 v poročilu na Dunaj:
1 Matricula Kostenbergensis. Liber baptisatorum a 1743—1770. Dotično mesto v knjigi se glasi:
17 Annus 68
Post	celebratam 27. et 28. Aprilis Synodum
6. Maji	Natus est hora 2 da matut: Andreas Petri Schuster, vulgo su-perioris Drobofsinigg, et Magdalena ejus conjugis, nata Karp-niggin vulgo Ulrichin ex Terlach, filius lgt'mus Baptizatus levantibus Andrea Jollitsch vulgo Seyfernigg Sartore infra Jefserz, et Christina Drabofsniggin, vulgo Knutlizin ex Sternberg, ab eodem qui supra", — namreč Fr. J. Stubelli.
a Ime Drabošnjak se v listinah različno piše: DriibofiinjSgg, Dra-boCinjagg, Drabofiinigg, Drabofinig. Schuster sam se je pisal „Drabosniak".
3	»aetatis suae circiter 73 annos".
4	Vsi ti dati, ki se zde suhoparni, so važni za nadaljne študije o Drabosnjaku. Vir: krstne knjige na Kostanjah.
5	Prim, o tem J. Apih: Die theresianisch-josephinische Schulreform in Karaten. Carinthia I. 1903, 1904.
„Durch die Herren Ordinarien soli alien Stiftern und Ordens-geistlichen aufgetragen werden, dafi alsogleich ordentliche deutsche Schulen von lesen, schreiben und rechnen und Ivatechismo an nachstehenden Orten angelegt und die Bewerk-stelligung umstandlich anher angezeigt werden".
Nato navaja poročilo kraje, med njimi tudi Vernberg, kjer so bivali tedaj benediktinci, in pa Osoje (materni samostan za Vernberg).1 Med šolami, ki se naj bi na deželi na novo ustanovile, se navajajo tudi Šmihel pri Rožeku, Moosburg in pa Vrba.2 Za našega Andreja bi v prvi vrsti izmed navedenih krajev prišla Vrba v pošte v, ker ni več kakor tri četrt ure oddaljena od Schusterjeve domačije.
Na podlagi došlih odgovorov je sestavila policijska komisija, ki je bila tedaj organ deželnega glavarstva, drug načrt, v katerem je predlagala, naj se ustanovi v Vrbi nemška šola. Deželno glavarstvo je odobrilo predlog in poročalo na Dunaj. (1770).3 Kedaj so ustanovili vrbsko šolo, ne moremo iz Api-hove študije natančno posneti. Toda ob smrti cesarice Marije Terezije je bila tudi na Koroškem ustanovljena ljudska šola. Jožef II. je vpeljal za vse dečke od 6.—12. lete šolsko dolžnost. Tedaj pa je bil Andrej Schuster že 12 let star.
Mogoče je torej, da je obiskoval nemško šolo v Vrbi, ako je bila ta pred letom 1780. ustanovljena.
Ni še dolgo, ko je bila na Koroškem navada, da so slovenski kmetje pošiljali svoje sinove na „nemško stran", kjer so se učili kot pastirji itd. nemščine. Tudi Jarnik govori v spisu „Karntens Germanisierung" o tej stvari. A tudi Nemci so pošiljali sem pa tje svoje otroke na Slovensko. Bilo je izmenjavanje otrok. Toda v našem slučaju molčijo o tem vsi viri. Tudi ni lahko misliti, da bi si bil Schuster prilastil nemški jezik na ta način v toliki meri, da bi bil mogel prevajati nemške knjige. Pomisliti pa moramo, da leže Kostanje na
1 Apih str. 100—101 (Carinthia 1903).
» Ibid str. 101.
3 1. c.
slov.ensko-nemški jezikovni meji. Z občevanjem z Nemci si je vsaj praktično prisvojil tudi njih jezik.
III.
b) Poroka — deca — gospodarstvo.
Nadaljnjo sigurno vest o našem ljudskem poetu nam podaja poročna knjiga šentjurske fare na Strmcu.
Ko je prevzel od svojega očeta Petra malo prej zvrhnjo Drabosnjakovo posestvo, se je poročil 23. septembra 1. 1793. z Nežo WeifS.1
Drabosnjaka sta imela mnogo otrok; 12. septembra 1. 1794. se jima je rodil prvi otrok, fant, ki so ga krstili za Gregorija, kateremu so sledili zaporedoma drugi do 1. 1810. Botra sta bila Gregor Oraš iz Nove vasi in Marija Florjančka iz Skoči-dola, posestnica Florjančeve kmetije ali pa Jožef Florjane, posestnik Florjančeve kmetije in Liza Oraš, kmetica Peršovove kmetije v Novi vasi. Babica je bila Magdalena Schuster, bržkone Schusterjeva mati „na Drabosni" („an der Drabosna") h. št. 22, ker se nahaja ta številka pri rojstni hiši.
Dne 21. decembra 1795 se je porodil sin Jožef, 16. septembra 1797 hčerka Liza, ki pa je kmalu po krstu umrla.2
Malo potem (19. septembra 1797) je umrl Peter Schuster, pesnikov oče. V hiši je vladala žalost, ker jo je zadela dvojna nesreča.3
1 „Agnefl Weiflin, ehelich erzeugte Tochter des Martin Weifl, ge-westen Besitzer der Kamnigg Keusche zu Jefertz und defio Eheweib Maria, einer gebohrener Hermanin in dieser Pfarr am Sant, kath. 21. J. unverehelicht". Trauungsbuch Tom II. Str. 6.
a V mrtvaški knjigi stoji 15. sept., rodila pa se 16. sept. Tu je napravil vodja matrik napako.
* Mesto, ki govori o očetovi smrti v matrikah pravi: „Datum 1 . Sept. 1797. (Ort) Drabofona bey Jeferz, ist mit alien h. 3 Sakramenten
etliehe Tag vor der--(nečitljivo) von mir Pfarrherrn versehen und
von mir Ortspfarrer in den Pfarr Gottes Acker begraben werden. H. N. 22. (Name) Peter Schuster / Bauer an der Drabofna Hube, / (Alter) 66 Lebens-jahre / in den Wahnsinn gestorben".
21. septembra 1798 je bil rojen sin Šimen, 20. marca 1800 pa sin Gregor. Sledili sta dve hčerki, 28. januarja 1802 Marija in 12. junija 1803 Liza.1
23. decembra 1805 je zagledal luč sveta sin Joannes Evangelist, ki pa je že umrl naslednjega leta, 10. avgusta 1806. Janeza pa so morali imeti doma, zato so krstili fanta, ki je bil 12. avgusta 1807.1. rojen zopet za Janeza. L. 1809. je sledila 13. marca hčerka Sofija, zadnji otrok našega kmeta-poeta pa je bil sin Martin, ki se je porodil 24. oktobra 1. 1810.
Imela sta torej Drabosnjaka U otrok, od katerih jih je živelo leta 1810. še 9, 6 fantov in 3 deklice.2 Žena in mož, ki kot poet ni rad bival doma, sta imela dosti skrbi, da sta preživela mnogobrojno družino.
0 življenju Schusterjevih otrok, se ne da nič sklepati iz matrik.
Zvrhnja Drabosnjakova kmetija je imela za časa Andreja hišo, hlev, dve paštvi (zvrhnjo in spodnjo). Izmed teh poslopij ima danes samo še zvrhnja paštva svojo prvotno obliko, a tudi to bodo prezidali, če je že niso.
Ta paštva je lesena in stoji 50—60 korakov nad hišo. Ima pa 3 dele: vežo, kuhinjo, ki se imenuje jispič in jispo.
v = veža jč = jispič o ja = jispa p = peč o = okno
Kmečko hišo so pred kakimi 50 leti prezidali in ima sedaj takozvani „zgornjenemški" tip. (Po Meringerju).
1	Dete istega imena jc umrlo že 1. 1797:
2	Le pri hčeri Sofiji, ki je bila rojena 13. marca 1809 stoji v matriki opomba: „Exoffo — Taufschein ausgestellt am 1. November 1893.
o	h. st. 23.
1 j č	i)	ja
v		-1__
o
Vemo pa tudi, kakšna je bila pred prezidavo. Bila je hiša-dimnica in obsegala vežo, dimnico in še dve jispi, izmed katerih je ena pač lahko služila našemu „poetu" za knjižnico in učilnico. Spredaj je imela hiša, ki je bila obrnjena proti Šent Jurju, lesen hodnik.1 Razen „zvrhnje" paštve je stala prej še spodnja paštva, od katere pa ni ničesar več ohraje-nega, le zidovje še se vidi. Zvrhnja Drabosnjakova kmetija spada med srednje kmetije vrbske okolice in je sedaj tolika, da posestnik lahko redi 6—7 glav živivine. Sedanji posestnik Henrik Soher je Slovenec in se je priženil k hiši iz šentjakobske fare v Rožu.
Politične in socijalne razmere.
IV.
Andrej Schuster — Drabosnjak je živel v času, v katerem so se vršile važne gospodarske in politične reforme, bilo je razburkano valovje razburkane dobe, ki je valovilo tudi po Koroškem. Veliko zaslug za povzdigo kmetskega stanu v Avstriji in posebno še na Koroškem si je pridobila cesarica Marija Terezija. Uradniška organizacija, uradniška država, ki se je jela javljati, je pokopala fevdalno državo. Ideje francoskih fiziokratov so vplivale tudi na našo državo in povzdignile kmečki stan. Smatrali so ga sedaj kot dragocen del narodne produkcije. L. 1764 so ustanovili na Koroškem prvo avstrijsko kmetijsko družbo. Reforme Marije Terezije je nadaljeval cesar Jožef II.
Te reforme so gotovo vplivale tudi na Andreja Schusterja — Drabosnjaka. Če drugače ne — povzdignile so v njem vsaj kmečko zavest. To se zrcali tudi v satirično-poučnem „Svo-venjem OBACeju": Ni bil gospod ali bogataš, ki je začel zemljo kopati, bil je od „gmajn" ljudi. Kmet je bil prvi, ki je nam kruh pridelal. Če svet ne bi bil imel kmeta, bi se ne bil nobeden gospod znašel.
1 Poročilo „ starega Cavznika" v Jezercu, ki je rojen 1.1830.
„Yaz zahualmte o bueh ti nash
Da skues paura nam kruh dash
Moja pamat mene taku vezhi
Da od paura pridajo vse rezhi
Zeiu sviet biv nezh dr pauer kruh kna biu dobiu
Se tudei obeden gospued nabiv rodiv
Sazhi ltan pride od paura knam
Te graf noi firsht inu kaisher sam."
(OBACe verz 206-213).
Prvi mož na svetu je kmet.
„Okueli sabe je kopou Odam Pa obeden grof bel edelman."
Toda gospod ga zaničuje, akoravno vse vino in „prate" le
od njega ima, on ga ima za norce, (prim, nemškega kmeta
„Mihlna" v humoreskah!).
„Le sam pauer puele (polje) dieva noi skerbi. Da gospued pian noi set braskerbi spi."
„Če cesar novico venej da, gospod hitro kmetu vedeti na" (pusti), — vkljub vsem dobrotam, ki jih kmet deli, ga zaničujejo vsi ljudje, še tisti, katere on živi.
»Ima shounjer kruh inu mesu
Gospoedi pagre dnar noter kebi sow (sul.)
Kadar panra vezh nabode
Tudi gospued vmrieti more
Kier ti raimi sklenajo se
Pauer tuoja zheft pa gmerase". (v 246—251.)
Kmečki ponos govori iz teh skrotovičenih verzov; ne motimo se, če ga pripisujemo duhu časa.
Za Jožefa II. so se vzgajali duhovniki krške škofije v centralnem semenišču v Gradcu. Njih učitelji so bili vneti privrženci jožefinizma. Pa tudi slabe duhovnikc-jožefince slika v svojem „OBACeju". Po poročilu župnika Singerja so slabi duhovniki v vrbski okolici, ki je bila že v Iliriji, vstopili v francosko službo.
Centralističnim stremljenjem Jožefa II. odgovarja tudi, da je Koroško priklopil v političnem oziru Štajerski. Pod Leopoldom II. je dobila Koroška zopet lastno deželno vlado. L. 1790. je bil generalni seminar v Gradcu odpravljen, krški
in lavantinski alumni pa so morali še obiskovati predavanje v Gradcu in so dobili v ta namen štipendije.1
Leta 1797. so prišli Francozi na Koroško in prodrli do Celovca (Hermann III. str. 148.) Toda že 1. junija 1797 so zopet odšli. Leta 1800. so šli Rusi pod vodstvom Suvorova skozi deželo v Italijo. Drabošnjak je doživel vse te dogodke in je lahko gledal na vojskine trume s svojega posestva, kjer je imel lep razgled na državno cesto in v bližnji zvrhnji Rož. Dežela je morala mnogo prestati, kajti nebrojne čete, ki so jih premikali v Italijo, so marširali skozi deželo. Avstriji voj-skina sreča ni bila mila. Posledica je bila, da je Zgornja Koroška prišla pod Francoza. Meja med avstrijsko in ilirsko Koroško je vodila skozi Vrbsko jezero. Francoska vlada je trajala od 1809—1814. Ker leže Drabosnje severnozahodno od Vrbe, je bil Drabošnjak od 1. 1809—1814 francoski podanik. Marijin pasion, edina knjiga, o kateri vemo, kedaj je nastala (1811), je iz časa francoskega medvladja. Ilirijo so Francozi razdelili v okraje, okraje zopet v kantone. Beljaški okraj je obsegal 7 kantonov, namreč Beljak, Trg (Feldkirchen), Spittal, Gmiind, Obervellach, Greifenburg in Šmohoi\ Vsak kanton pa je obsegal po velikosti več ali manj „mair" (župe). Beljak je obsegal sledeče: Beljak, Nemški Plajberg, Rožek, Vrbo, Wern-berg, Treffen, Ariach, Afritz, Strafifried, Podklošter in Bekštanj. Drabosnjakova kmetija je morala spadati ali k „mairi" Vrbi ali pa pod Vernberg. Za tožbe do 500 frankov je bil v vsakem kantonu nastavljen sodnik „juge de paix", ki je oskrboval tudi inventure in cenitve.2
L. 1813. so se vršili blizu doma našega kmeta-poeta v Rožeku in v Bistrici v Rožu hudi boji s Francozi. Vendar pa te zgodovinsko bogate dobe Drabošnjak v svojih spisih, ki so nam dosedaj znani — kajti še vedno Drabosnjakov zaklad ni izkopan, vedno nove vesti o knjigah — niti ne omenja. Ljudski pesnik koroški, tkalec Miha Andreaš (1762—1821),
1 Cf. Hermann, Geschichte Kiirntens III 11—13, 50. si.
'' Hermann III. 272 si.
sodobnik Drabosnjakov, s'katerim sta se po ljudskem izročilu poznala in govorila vedno v „rajmah", je zapel 1793 pesem o francoski vojni:
„Kje ste leta vi pokoja Mirne lčta, kam ste šle?". „Ti Paris mesto hud6 Svojga kralja si vmorilo Kakor volk jagne mlad6"' — „Vsa Evropa omaguje, Ker se ji hudo godi."
Drabosnjak molči. Grundner je v „pesmih za deželski bran", ki jih je prevedel iz nemščine, bodril slov. Korošce na boj proti Napoleonu (glej ČZN 1911 str. 80. si.). Ko so prišli francoski vojaki na Koroško, je zapel Jarnik pesem, v kateri pravi:
,Vina iz Šampanije
Ino iz Burgundije
Nam obivno na točite
Vam na zdravje pijemo
Ino na glaže trkamo
Z nami se prav veselite". (5. kitica).
„Temu se ne hujajte
Da se mošna vam odpre
Tudi mi smo plačovali
Da je mošna luknjasta
Ino skrinja spraznjena
Kir smo zvesto vse dajali.' (zadnja kitica).
In kakor nobeden slovenski pesnik, je povzdignil Jarnik (1784—1844) glas o mogočnem Napoleonu in zložil v aprilu 1809 pesem:
„Podrfte se gore, visoke planine Pokrite z gradami vse meste, vesi Po zemli celej se razdej pokončanje Kir s tega ime njemu novo cveti." „On pravi: Le jaz imenujem se stvarnik Podobe se stvarijo nove skoz meč Kar starega je, se sprebrni v novine Skoz oginj vojnikov gre staro že preč.
In vse evropske narode kliče proti Napoleonu:
> Iz Jarnikove zapučšine.
„Moči Evropejski rodovi napnite Stoletnikov let vam svoj jarem proti Raztrgajte ketine gnusne hlapčije I)a mirno podnebje vam srečo deli (rosi)".1
L. 1809 toži v pesmi „Na mojo domovino", da je bila odločena (tudi Ziljska dolina) od Avstrije.
„Kdar jes gori k vam pogledam Solze meni perteč6, Kir jes vidim, da vas k čedam Ptujam zdej perdružijoV
Ko je bil nekaj časa mir v deželi, se ga tudi pesnik Jarnik veseli, kajti „Tork"s ne truska več z „gromenjam" in „Modrice so spet perpele".
„Zarja lepa se razliva Čez Slovenji Goratan"4
Ziljska dolina, Zvrhnji Rož, Beljak, Rožek so dva- celo trikrat menjali gospodarje. Vojne množice, ki so marširale tod^ so živele skoraj večinoma od dežele. Težko breme je težilo ljudstvo, ki je morala skrbeti za ta vojna krdela in jih zalagati s proviantom.
Posledica tega je bila, da je nastala v deželi velika lakota. Število prebivalstva se je skrčilo, med ljudstvom so razsajale nalezljive bolezni.6
Toda tudi pred temi dogodki ni bilo boljše. V to dobo je posvetil R. Diirnwirth, ki je objavil razpravo: „Volkswirtschaftliches aus Karnten vor hundert Jahren." Pisatelj je črpal iz poročil 1.1803—1804, ki sta jih poročala oskrbnika tedanjih državnih posestev Osoj in Vetrinja vladi na nje zahtevo. Povsod sledovi, povsod rane, ki jih je vsekala prva koalicijska vojna h koncu XVIII. in druga v začetku XIX. stoletja tudi koroški deželi.
1 Kitica 6 7. in 8. Iz Jarnikove zapuščine.
J „Na mojo domovino", Vodnikov album str. 115.
' Tork = slov. Mars.
4 „Na Slovence" Carinthia 1811 št. 5.
6 Hermann III. 330 si.
Vsled tega povsod pomanjkanje delavcev, mržnja proti delu, malo veselja do dela, vse je počivalo, namesto da bi se popri-jelo z novim pogumom dela. Zato so povsod tožili o slabih časih (tudi Drabošnjak) in visokih cenah živil. Delavske plače so bile zelo majhne. Namesto življenja v deželi — počivanje.1
Živine je manjkalo — snedle so jo vojske.
Dvorni sodnik Franc Hirzegger iz Osoj poroča, da bi se lahko odpomoglo pomanjkanju poslov tako, da se sprejemajo samo omožene dekle za gostinje („oferce"), neomožene pa morajo stopiti v letno službo. „Gostinje" (die Gastinnen) so bivale po kočah, po zimi niso delale, samo poleti so pomagale kmetom delati ter so imele zato prosto stanovanje in hrano. Imele pa so ljubavno razmerje s kmečkimi fanti. In ti izrodki soci-jalnega življenja se zrcalijo tudi v Drabosnjakovih verzih:
„Ti ta ueči uesele si zanstuam imaš Ti za špot gor neč ne maraš, Še babe zmirom kne naš (pustiš) Še gustje* u paštibah maš."
Socijalne razmere za časa Drabosnjaka so bile žalostne. In te razmere razsvetljujejo marsikatero temno stran njegovih rajmov. Posebno pa se zrcalijo v „Svovenjem OBAceju". Naj sledijo po vsebini dotična mesta: Mi imamo zategadelj slabe čase, ker nekateri kmetje komaj nedeljo pričakajo, da se dovolj žganja napijo in pečenk najedo, doma so pa žena in otroci napol nagi. Akoravno je dragota, se v mesto vozijo in tam brez skrbi nečistost uganjajo, popivajo in visoko igrajo, doma pa ni ne soli ne moke. (Sledijo verzi o slabih ženah, kajti ni vselej mož vzrok nesreč pri hiši, slabo je, če je žena nezvesta, kajti „Tedei nie mosh anu rivno shivlenje ma".) Fantje se vdajajo nečisti ljubezni in
„bo nekatieri shovnier skues tu gratou deklza pa ana.....varjemi moj perjatou".
1 Carinthia I. (1905), str. 118—119.
' gostinje — gostije.
Pravica je med ljudmi zaspala, ni je mogoče zbuditi, brum-nost se je skrila, pot pravice je zarastelj pomočnik je zbežal iz hiš, in strašen čas je prišel, usmiljeni ljudje so že pomrli sedanji ko gledajo, kje bi eden drugega odrli, pri ljudeh ni ljubezni ne mira, ljubezen je zelo bolna, pri nekaterih celo mrtva. Otroci, znajo kvartati in vsako igro, veliki pa samo nečistost častijo.
„Ta liepe zhednofti mad ludmi ni Ane shlaht zaite smo dosheveli mi."
Resnice nobeden ne govori. Čistost je pokopana, nečistost pa zelo „štimana". Pri ljudeh je pregovor, da se ljubiti ni več greh. Goljufija in opravljanje je razširjeno. Kmet-poet bere, da so se deklice pomujale „brumne" biti, sedaj pa celo svoj plod ubijajo! Prej so bile čiste, sedaj pa se sramujejo, če morajo biti same. Fantje se po noči derejo kakor vrane in zapeljujejo deklice. In na koncu pravi, da želi, da bi „skues to šrift vsi brumni gratali", kajti vsi so njegovi bratci, sestre in prijatelji.
„Zait je mene od tah raimov vgerati
Navas jas vezh naviem pegerati
Kuker dakna bodite nausmileni taku kaker kamen
Da bom mogov vesievo rezhe Amen".
Globoke so socijalne rane slov. koroškega ljudstva, ki jih nam odkriva Drabosnjak v teh okornih verzih. Mogoče je prečrno videl, a veliko resnice je v njih, oni so slika tedanje dobe.1
Ustno izročilo o Schusterjevem življenju. — Avtobiografski podatki.
V.
Med ljudstvom se je do današnjih dni ohranilo ustno izročilo o življenju našega kmeta-poeta, naš Drabosnjak še danes
1 Print, tudi: Beitrage zur Volksliteratur Kitrntens. Gymn. Progr. Klgft. 1909/1910. str. 7. in 8.
živi med rojaki. Tu pa tam govori Schuster v svojih spisih tudi o sebi.
Haderlap navaja:1 „Drabozniku so knjige z Vernbergi (Wernberg pri Belaci) tiskane pobrali in mu nadaljno izdavanje prepovedali, torej je imel veliko škodo". O neki neprijetni stvari govori poet tudi sam v svojem „OBACeju". Mesto, ki se nanaša na to, se glasi:
„Lubi moi periatou
Jas sim an paver gratou
Qumei sim se shribou pa knism utgnou bol"
Jas main3 bras ta deua dovol
V davonik mam jas zvelko deva
Svezhiera pa siishano ukupa leizh greva
Radi pridajo kmen unediu4 ludi
Da prad niemi pokoja ni
Tu sim jas stuerou koperskakuje5
Da vjeste foushijo mad ludmi prov kakuje.
Sedei mena shkoda suo modraga vezhi
Vender mam pomenkenje velko rezhi
Jas sim se na ta vezha perjatela sanesou
Pa glih te je menei rozhe terdu svesou
Tu viefte dasim mou dober kruh breshkode vsah ludi
Sai viefte usi kai se meni godi
Da utam buase6 velko dnarjou bo
jas si vendar pomagati namo'
Vino pyje moi sovrashnk noi gre prate jeft
Jas mam pa glih tui doro damam ano doro vieit."
Tudi brez „rajmanja" ima poet dovolj dela, ker je kmet. Mesto, ki pravi:
„Radi pridajo kmen unediu ludi Da prad niemi pokoja ni"
1 Koroške bukvice str. 117 v opombi.
3 Mesto je težko razumljivo. V „Svovenjem OBACeju" je vse polno tiskovnih napak. Ta verz naj bi pač pomenil: Komaj sem sešribou (spisal), pa nisem bolj (boljše) utegnil.
3	Tiskovna pomota: mam.
4	v nedel (masc)-praznik, posebno kmečki praznik in tudi nedelja.
5	Mogoče: Tu sim jaz stuerou, ko perskajuje (priskakuje).
« = v tem blagu.
7 = ne morem.
odgovarja popolnoma poročilu „starega Cavznika" v Jezercu pri Vrbi, ki mi je pravil da so Drabosnjaka ob nedeljah ljudje pred cerkvijo in doma kar oblegali. Posebno mlada dekleta so baje rada hodila k njemu, da jim je ta „prerok" prerokoval.
S pisateljevanjem je vendar nekaj zaslužil:
Tu viefte dasim mou dober kruh brashkodc vsah ludi Sai viefte usi kai se menei godi Do u tam buase velko dnarjou bo Jas si vendar pomagati ne mo."
Dober kruh je imel — ali naj to obrnemo na pisateljevanje?" In prijatelj ga je izdal in knjige so mu konfiscirali, ki jih je ljudem ponujal.
Tudi stari Cavznik je vedel praviti, da so nekoč Dra-bosnjaku vse knjige vzeli, in sicer „Kolomonov žegen", Salomonove bukve" ter „Šibilje". In stari Kleber v Logu pri Vrbi mi je pravil, da je imel Drabošnjak doma tiskarja, ki mu je v hiši tiskal knjige. O tiskarni poroča tudi Anton Trstenjak. Kleber mi je tudi pripovedoval, da so Schusterja radi knjig zaprli v Rožeku, ker ga je ovadil sovražnik, češ da ima doma tiskarja in da potem sam tiskane knjige prodaja. Da bi bil sam knjige tiskal ali doma imel stavca in tiskarja, to ni verjetno. Tiskane knjige, ki jih poznamo, niso take, da bi bile nastale v zapuščeni kmečki hiši. Izključeno je, kakor poroča poročilo, da je stala Drabosnjakova tiskarna v njegovi kleti, kjer je vlaga in kjer ni luči! Knjige so pač morale nastati v kaki mestni tiskarni — brezdvomno pa „Marijin pasion", ki je lepo tiskarsko delo in ima tudi Marijino podobo spredaj. Ppripovedka o tiskarni je pač na ta način nastala, da je ljudstvo preneslo prepoved izdajanja knjig (ali posamezne knjige — mogoče Svovenjega OBACeja) na dom, kjer se je kaka komisija oglasila in konfiscirala tiskovine.
Gotovo pa je, da je na kak prepovedan način obelodanil svoje „rajme", kajti nahajajo se v njih mesta, ki bi jih bila
1 Mogoče je imel kako drugo službo, ki mu je nekaj nesla.
1 Slov. gled. na koncu.
zaplenila vsaka avstrijska cenzura — posebno za časa Ferdinanda I.! Mogoče pa je Svovenji OBACe nastal pod Francozi.
Verjetno je, kar poroča A. Trstenjak: „Kadar je Andrej Drabosnjak oral, imel je na vsakem koncu njive knjigo, v. katero je zapisaval svoje „rajme", katere je izumil pri vsaki brazdi." (Slov. gled.) Da je tudi med delom pesnil, potrjuje poet sam na koncu „Svojega OBACeja" verz 402: „Te raime sim naredov per moimi dele po lete". Toliko „rajmov", kakor jih je on zložil, ni mogel v glavi obdržati in jih je moral sproti zapisovati. Stari C-avznik mi je pripovedoval, da je Drabosnjak nosil zmeraj usnjato torbico seboj, v kateri je imel svinčnik in „šrifte". Tudi pri delu jo je nosil.
Poročam še to, kar je vedel stari Cavznik o Schusterju pripovedovati: Drabosnjak je bil mož srednje postave. Govoril je navadno v „rajmah". Tak mož je bil tudi Brančik v Bo-rovničah, s katerim sta se vedno v vezani besedi pogovarjala. Ljudje so tudi pripovedovali, da je imel v Rožu moža, ki mu je tiskal knjige. Gospodaril je slabo in se ni dosti brigal za gospodarstvo. V svoji hiši je imel nagačene živali in podobe raznih rastlin. Slikal je tudi na končnicah, na panjih ptice, živali, posebno rad pa medvede in dimnikarje. Tudi ure je popravljal. Bil je gladko obrit, kakor še dandanes stari kmetje v slov. delu Koroške. Nosil je hlače in obleko iz domačega platna in sukna. Na klobuku s širokimi krajci je bilo polno „šriftov" zataknjenih. Bil je šaljivcc in je večkrat hodil s kmeti zaklade vzdigat, ki jih je zagovarjal s Kolemonovim žegnom.
VI.
Zadnja leta.
O zadnjih letih Schusterjevega življenja vemo jako malo. Cavznik mi je zatrjeval, da ga je še poznal in sicer, ko je bil 8 do 9 leten fant in ko je hodil na Strmec v šolo. Drabosnjak je šolarje večkrat klical k sebi in jim razkazoval knjige, podobe in slične reči. Cavznik je rojen januarja 1830. Po njegovem poročilu bi bil Schuster torej še leta 1838 in 1839
živel na svojem posestvu. Če sodimo po visoki starosti njegovih staršev, bi še lahko živel.
Toda poročilu, da je še takrat Drabosnjak-Schuster bil na svojem posestvu, nasprotuje poročilo v mrtvaškem registru šentjurske fare, kjer stoji, da je umrl 8. septembra 1824 na Drabosni (zu Drabosen) pri zvrhnjem Drabosniku („bey oberen Draboflnig") h. št. 22. Gašper Hafner v 88. letu svoje starosti. („Seneetus ipsa mors"). In 12. marca 1834 je umrla na Drabosni h. št. 22 Katarina Hafner, vlg. Drabosnica (Drabofinigg Baurerin) 72 let stara, pokopal pa jo je župnik J. B. Lesiak. Leta 1824 je bil torej bržkone že Gašper Hafner posestnik Drabosnjakove kmetije, kajti izrecno stoji, da je umrl pri h. št. 22. Ni navedeno, da bi bil kmet, toda pri smrtnem datumu njegove žene 1834 stoji izrecno: „Drabofinigg Bauerin". Zato je Cavznikova trditev, da bi bil še poznal Andreja Schusterja — Drabosnjaka kriva.
Cavznikova poročila o našen ljudskem poetu imajo tedaj le v toliko svojo vrednost, ker so od moža, ki jih je slišal od ljudi, kateri so Schusterja še osebno poznali. — Dne 24. oktobra 1810 se je porodilo zadnje Drabosnjakovo dete. V krstni knjigi je zapisano: „vlgo obere Drabosenig". Leta 1810 je bil torej še kmet. Leta 1811 je izšel Marijin pasion. Tedaj je bil še na kmetiji, kajti v naslovu stoji: „u druk dane u tem lete od Andreja Shuefterja Drabosnika, eniga poredniga Paura u Koratane". Vemo tudi, da je 1. 1818 prevedel pasi-onsko igro. V najstarejšem prepisu iz leta 1841 stoji: popisano od Andreja Drabofnjaka eniga paura v Korantane is nemzhiga v koroshko fpraho v rajme napraulano v letu 1818."
Gotovo je skoraj, da je 1. 1818 bil še posestnik. Vpošte-vati bi bilo seveda tudi to, da ljudstvo še potem, ko kdo ni več kmet, kliče tistega po vulgarnem imenu, a tu stoji izrecno „paura"! Čudno pa je, da je zvrhnji Drabošnjak Gašper Hafner, ki je 1. 1824 kot posestnik kmetije v visoki starosti (88 let) umrl, . kot starec kupil ali prevzel kmetijo, kar sledi
iz navedenega, kajti posestvo je pač med leti 1818—1824 prišlo v Hafnerjeve roke.
Pregledal sem tudi uradno „KIagenfurter Zeitung" te dobe; naletel sem na veliko dražb, a Drabosnjaka nisem našel med žrtvami.
V mrtvaških knjigah strmške (šentjurske) župnije zaman iščemo našega porednega kmeta. Cavznik mi je pravil, da je bil Urabosnjakov sin sodar v skočidolski fari, in da je tam živel v neki koči; mogoče, da je Drabosnjak ondi umrl. Toda župnik Gabron mi je na vprašanje odgovoril, da tam ni Andreja Schusterja Drabosnjaka med mrtvimi.
Drugo poročilo pravi, da je umrl kot delavec na Turah. Ker spada en del Tur h Kostanjam, drugi pa k Osojam, sem pregledal z župnikom Lavrincem mrtvaško knjigo na Kostanjah — toda ni ga. Župni urad v Osojah pa mi je sporočil, da tam ni umrl nobeden Andrej Schuster. In pa še nekaj se govori o Drabosnjaku. Neko poročilo trdi, da je umrl kot zločinec na ljubljanskem gradu.
Nepopolno bi bilo poročilo o Drabosnjaku, če ne bi vpoštevali tudi mrtvaške knjige v Domačalah. Tam stoji:
1 Damtschach; Sterberegister I. „Den 22 ten x ber 1825, Umberg 9 (Kamnik Hausname) 4- Andreas Schuster ein ver-heurateter armer Taglener, 61 Jahre, an Brand, Provisus cum ss. sacramentis begraben von Andreas Juh zu Umberg."
Ta umrli Andrej Schuster je bil 61 let star, torej je bil rojen 1764. Naš Andrej Schuster pa je bil rojen 1768. Leta 1825 bi bil še le 57 let star, ta pa je bil 61. Če se je zmotil župnik Juh v letnici, — mogoče je, ker bi bil Drabosnjak iz druge fare, — bi ta Andrej Schuster utegnil biti naš kmet-poet.
Andrej Schuster se je vdal pijančevanju. To dokazuje posebno „Ena nova pesem od napitah bratrov." Hodil je po gostilnah in zapravljal. A toži, da nima več denarjev, doma ga žena vselej ,.puca". v gos:ilni pa „biert" za denarje „truca". Prej ga je gostilničar hvalil in mu ukazal, naj še pride. Sedaj
Časopis x	to
pa ga je pred njim sram in gre od njega ves potrt. Gotovo je tudi alkohol uničil kmeta Drabosnjaka.
Skušal sem na podlagi skromnih virov naslikati življenje našega Drabosnjaka. Delo ni in ne more biti popolno. In če sem posvetil v temo Schusterjevega življenja, o katerem prej skoraj nismo ničesar vedeli, zadovoljen sem.1
Meje nekdanje na početku 9. stoletja osnovane Savinjske marke se dado le po priliki določiti. Vemo, da je na severu mejila z marko Ptujsko ali Žitinesfeldsko (Žitomislovo). Na vzhodu so spadala v to marko selišča Pilštajn, Rogatec, Kozje, Kunšperg, Četrtek, Bizelj, Sreda, Planina in dr. ter je segala vse do Sotle, ki je bila že takrat meja proti Hrvaški. Na se-verozapadu so zapirale mejo Savinjski marki Alpe; semkaj je spadal tudi Motnik, ki je ostal še dolgo potem, ko je marka prenehala, pod arhidiakonatom savinjskim. Na jugu je pripadal Savinjski marki tudi del na desnem bregu Save med Mirno in Krko ter tudi velika župnija svibenjska.
1 O Schusterjevem književnem delovanju o priliki zopet kaj več. Za sedaj pa primerjaj:
1.	Beitriige zur Volksliteratur Karntens. 60. Programm des Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt 1909/1910. Kritika v Lj. Zvonu 1910.
2.	Nekaj črtic o slovenskih pasionskih igrah na Koroškem. »Dom in Svet" 1912 XXV. 1. str. 11. in si.
3.	Nekaj opomb o koroškem pesniku A. Schusterju-Drabosnjaku. Čas. 1911. V. 1. str. 142.
4.	Iv. Grafenauer: O »Duhovni brambi" in nje postanku. Č. Z. N. 1907.
5.	»Donesek k zgodovini praznoverja med koroškimi Slovenci" Č. Z. N. 1906. — Srčna hvala vsem č. g. župnikom v Drabosnjakovi domovini, ki so podpirali z iskanjem po matrikah to delo. Podatke iz matrik na Strmcu in na Kostanjah sem sam izpisal.
O mejah Savinjske marke.
Spisal Ivan Steklasa.
Poskusimo po darovnih listinah malo pobliže določiti kraje, ki so spadali v to marko. Po listini, izdani v Bambergu dne 15. aprila 1016., je dobil grof Viljem Seliški od cesarja Henrika II. 30 kraljevskih kmetij v Kozjem in razen tega tudi vse ono, kar je imel cesar med rekami Savo, Sotlo in Mirno.1 Po listini izdani tudi v Bambergu 11. maja 1025, je prejel isti Viljem od cesarja Konrada II. 30 posestev v svoji marki, ki se prostira med vodami Hodinjo, Koprivnico in Voglajno ter Krko in Savo na Kranjskem.2 In vse to, kar je Viljemu podaril cesar Henrik II. ter Konrad II. sam v poprejšnih listinah navedenih krajih, je potrdil Konrad II. iznovič z listino, izdano 30. decembra 1028. v Avgsburgu.3 Da se je raztezala Savinjska marka tudi na Kranjsko, imamo tedaj dokaz že v najstarejši listini za Kranjsko iz leta 895., ko je kralj Arnulf podaril Val-dunu Krško, potem v treh zgoraj omenjenih listinah, v katerih se omenjata kranjski reki Krka in Mirna ter slednjič v listini, izdani 18. oktobra 1130. v Wiirzburgu, s katero potrjuje kralj Lotar III. nekaj posestev v Savinjski marki krški škofiji. V tej listini se imenujejo meje in kraji darovanih posestev precej obsežno. Omenja se Dobrič, Stenice (hrib pri Vitanju), Breznica (Freniz), Kozje (Trahendorf), Rogatec (Roas); potem vode Sava (Save), Savinja (Savine), Sotla (Zotel), Mirna (Niringe), Koprivnica (Kopriunick), Hodinja (Chodnie) in Voglajna (Ogwanie), Škrljevo (Chrilwe Grailach) ter Krka (Gurke). Iz teh podatkov sklepamo?
1 Schumi, Urkunden und Regestenbuch I. str. 27.; dr. Ivan Kos, Gradivo za zgodovino, Slovencev. III. Str. 24—25. Listina ni pristna, kajti nastala je šele leta 1170. ali 1171. na podlagi neke druge listine. Vsebina listine pa je sicer zanesljiva razen nekih uvrščenih izrek ter potrjena po listini cesarja Konrada II. iz leta 1028. Dr. Kos misli, da v listini omenjena vas Traskendorf ni Kozje nego Drešinja vas zahodno od Celja, kar se vjema po krajih, določenih v listini cesarja Konrada II. z dne 30. decembra 1028.
s Schumi, Urkunden und Regestenbuch. I. Str. 28—29; dr. Fran Kos, gradivo za zgodovino Slovencev. III. str. 43—44.
» Schumi, Urkunden und Regestenbuch. I. Str. 30—31; dr. Ivan Kos. Gradivo za zgodovino Slovencev. III. Str. 54—55.
* Schumi, Urkunden und Regestenbuch. I. Str. 85—86.
da je bilo središče te marke okoli Celja med Savinjo in potoki Koprivnico, Hodinjo in Voglajno, da je segala do Sotle, a čez Savo tudi na Kranjsko ob Krki in Mirni, kjer se navaja edini kraj Škrljevo kot najvažnejše posestvo nekdaj blažene Heme, v tem času pa krške škofije.
Kako daleč je segala oblast Savinjske marke na Kranjskem, se ne da natančno določiti, vendar pa moremo poskusiti po nekih listinah, v katerih se navajajo kraji blizu Savinjske marke, tudi to vprašanje razrešiti. V eni teh listin, izdani v Regensburgu 18. okt. 1058., poklanja cesar Henrik IV. svojemu privržencu Anzonu tri zemlje v vaseh, ki se zovejo Bizi (Bičje), Dobelgogesdorf (Sent Jurij), Herzogenbach (Udnje) in Lipnach (Velike Lipljene), ki so vse bile v marki kranjski, a vendar blizu marke Savinjske.1 V drugi listini, izdani tudi v Regensburgu 11. decembra 1062., daruje cesar Henrik IV. istemu Anzonu posestvo okoli gorenje Krke, kjer je že imel ta Anzon svoja imetja ob potoku Višnjici. Od tukaj se je raztezalo poklonjeno posestvo proti zapadu do zemlje grofov Tietpolda, Rapotona in Engelberona; na posestvu poslednjega je stala vas Luče.2 In v tretji listini, izdani na Kranjskem dne 6. julija 1177. potrjuje patrijarh Ulrik II., da je podaril njegov sorodnik Menhard, grof Istre, samostanu v Zatičini vse svoje posestvo v Planini (Kaltenfeld) ter dve vasi Draščo vas
1 Schumi, Archiv fiir Heimatkunde. I. Str. 5—7; dr. Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev. III. Str. 125—126. Glede položaja omenjenih vasi so zgodovinarji različnega mnenja. Najbolje se mi zdi razlaga L. Pintarja (Izveztja Muz. dr. XIX. 124). Po tej razlagi je villa Bizi vas Bičje pri Šent Jurju pod Ljubljano. Ne daleč od tam je potok Bičje (Bizi). Lipnack so Velike Lipljene jugovzhodno od Šent Jurja. Herzogenbach so Udnje zahodno od Št. Jurja, ne pa Ponova vas, kakor je trdil Schumi. Kje je bila vas Dobelgogesdorf ni znano. Pintar pravi, da se je morebiti Št. Jurju reklo tako, preden so tam postavili cerkev ter potem po dotič-nem svetniku začeli imenovati vas. Te omenjene kmetije so bile le malo oddaljene od tistega sveta, katerega je rečeni kralj daroval Anzonu v listini z dne 11. decembra 1062. med Lučami in Višnjico.
> Schumi, Archiv fiir Heimatkunde. I. Str. 5—7; dr. Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev. III. Str. 157—158.
(Drassizhdorf) in Globoko (Globoch) v marki ogrski poleg Krke.1
Zdaj je določiti lego omenjenih vasi v zgorajšnih listinah. Za Bičje, Velike Lipljene, Udnje in Sent Jurij ter Luče smo lego že določili. Drašča vas in Globoko stojita ob desnem bregu Krke, prva v župniji šmihelski, a druga v župniji Za-gradec.2 A tudi Planina je pač nekje v bližini, če ni morda to Mrzlo polje pri Zatičini. Čudno se morda komu zdi, da postavlja listina Draščo vas in Globoko v marko Ogrsko. To pa nam pojasnuje druga listina iz 1. 1161.3, v kateri sporoča cesarski notar Burkard opatu Nikolaju iz Siegburga o svojem poslanstvu v Oglej, Solnograd in na Ogrsko. V tem poročilu pravi, da je potoval skozi Koroško, Kranjsko, Istro, dve marki in ostale kraje Slavonije do Ogrske. Potem pravi dalje v svojem poročilu, da je dal v markah ogrskih ujeti lažikardinale, ker so dohajali čez mejo iz Ogrske kot neprijatelji cesarja Fridrika I. Tukaj pomenja marka gotovo pomejno grofijo in ne mejo, kar dokazuje zopet druga listina iz 1. 11644, po kateri je poprosil patrijarh Ulrik II. nadškofa Eberharda solno-graškega, da mu pomore v neki zadevi proti grofu H., katerega je pozval na ročišče v ogrsko marko, a kesneje mu zapovedal, naj pride v Feldkirchen. Tukaj se ne more na noben način predmnevati. da bi bil patrijarh pozval grofa E. na ogrsko mejo, nego v pomejno pokrajino. Marchia Ungarie ali Hungarica je izraz, ki je označeval tudi Kranjsko marko, a ne samo Savinj-
1 Schumi, Urkunden und Regestenbuch. I. 150—150 ... in Marchia Hungarica iuxta Gurk fluvium, a v regestu str. 127 ... in Marchia Scla-vonica iuxta Gurk fluvium sitas.
1 Mell, Die historisehe und teritoriale Entwicklung Krains voni X. bis ins XIII. Jahrhundert. Graz 1888, trdi na strani 83., daje Drassizhdorf vas Drašice pri Metliki. To pa ne more biti istina, ker v dotični listini sc točno določuje lega vasi poleg (iuxta) reke Krke; Metlika pa je vendar daleč od Krke. Zato se tudi ne zlagam niti z Mellom niti s Schumijem, kar pišeta o Ogrski marki.
3	Schumi, Urkunden und Regestenbuch. I. Str. 148.
4	Ibid str. 148—149.
sko, saj je tudi Kranjska marka mejila takrat še s Hrvaško ob desnem bregu Krke vsaj v cerkvenem pogledu.
Potemtakem je tekla meja med Savinjsko in Kranjsko marko od Litije na Savi proti Zatičini ter ob Temenici do Trebnjega in od tukaj na Krko pri današnjem Novemmestu in potem ob levem bregu Krke do izliva v Savo. Tako nekako piše o dotični meji Savinjske marke tudi Vladimir Milkovicz1, ki misli, da je bila Mirna meja obeh mark. A ker se omenja v najstarejših listinah za mejo Savinjski marki na jugu Krka, je rasegala le ta pač malo dalje proti Kranjski marki nego le do Mirne.
Mala izvestja.
Slovarski doneski is Trubarjevih del.
V naslednjem se hočem omejiti le na najpotrebnejše. Zato navajam samo besede, ki jih Pleteršnikov slovar nima in izmed važnejših tudi one, ki jih sicer Pleteršnik navaja, a nima Trubarjevega citata.
Adamant, -a, m.: diamant; ... de tu nashe ferce ie terdneshe koker ie tu kamene, shelefu, kuffer inu koker oben Adamant, Pg57: ee3b; pridevnik se glasi: adamantov,-a,-o: Ty ludie po naturi imaio enu terdu inu koker Zaharias 7. gouori enu kamenatu Adamantouu ferce hti Veri: Reg58: Z IV b s.2 Iz nemšč.; prim. mhd. adamas, Lexer, Mhd. Wrtb. s. v.
1 Die KlOster in Krain. Von Vladimir Milkowicz. Wien 1889. Str. 19.
1 Kratice pomenijo: Pg 57 = Tiga noviga Testamenta ena dolga Predguuor. 1557.
T 57 = Ta pervi deil tiga noviga testamenta . . . 1557.
Reg 58 = En Regishter . . . 1558.
Cl! = Catehismus sdveima islagama. 1575.
T 81 = Ta drugi deil tiga noviga teftamenta. 1581.
T 82 = Ta celi novi testament. 1582.
arar, -rja, m.: morivec; .. . kateriga fte vi fdai Fratary inu Arary bili, T 82: 502 v Act. Ap. VII. 52 (ou vuv ujme rcpoGotai xai 'fo^ste YETEVYjaO'e); iz nemšč.: der Haher = der Henker, gl. Schmeller-Frommann, Bayr. W. I. 1072. s. v. hahen, po disimi-laciji in asimilaciji v kosih padežih: * ajarja > ararja in potem nom. arar.
avštrija, - e, f.: upor; . . . Punte oli Aushtrie fazhenati, ClI: 329. Izvor neznan.
bobotliti, -im: klepetati; Inu kadar ui molite, ne bo-botlite ueliku, koker ty Aidye, T 57: 14.
bajncirli, -a, m;: viničar; Inu on praui htimu Baincirlu, T 57: 211. — ieft fem ta praua vinska terta, inu mui Ozha ie ta Baincirli, 57 : 308. — Tako še: Baincirli nom. sg. T 82: 437, Baincirlu, dat. sg. T 82: 296. Iz nem.: „ mhd. wmziirl, winzurle in nhd. WeinzUrl, gl. Lexer, Mhd. W. 922 in Schmeller-Fr. II. 928.
baretica, -e, f.: skledica (?): Satu she fdai ty Nemci na nega gud (t. j. sv. Miklavž) tim Otrokom na vezher, pod nih skledice oli baretice lizhkako Iegrazho polagaio, inu te Otroke pregouore, tu ie nim S. Niclaush dal, CII: 283. Temna beseda.
cestiven, -na, -no: cesten; — inu ga ie na ceftivenim potoku kerftil, T 82: 503. Pričakovali bi »ceftivnem«; e je pisan pod vplivom nom. sg. m., kjer izraža -b.
drukniti, -em: pritisniti; vetri fo ...druknili na to hisho, T 57: 18; — drukne ta uodeni uall na to ifto hisho, T 57: 180; druknila T 57: 180; iz nem.
gvečiti, -im: žvečiti; fobmi (t. j. z zobmi) ne guezhiti, CII: 368; Pleteršnik ima le dvečiti in žvečiti; prvo beremo tudi pri Trub.: . . . fo duezhili nih Iefike od betesha, T 81: 418.
frančožen, - na, -no: mit der Lustseuche behaftet; (podobne besede gl. Plet. I. 202.) kadar fo na shiuotu gardi, garieui, grintaui inu franzhoshni CII: 181. in 468. Samostalnik se glasi frančož,-a, m. = Lustseuche; zhes Franzhoshe ie Ciriacus CII.: 274 in polni Franzhoshou . . . rataio, CII: 390.
fruštati, -am: bičati; ga bodo isdali tim Paganom, de ty ifti nega bodo fashpotouali inu fruštali . . ., T 57: 59. Iz ital. frustare »mit der Peitsche schlagen« gl. Bulle - Rigutini, It. Wrt. s. v.
hlapčistvo, -a, n.: der Junggese.lenstand; hlapzhiStuu
nom. sg. C1I: 394, 531. hlapzhiftua (g. sg.) CII, 394 s. Beseda je izpeljana od hlapčič: hlapbčičbstvo — lilapčičstvo — hlapčistvo, prim, človeštvo iz človečhstvo, človečstvo.
luog, -a, m.: vodnik, vodeč; Obtu ta poftaua inu te Sa-puuidi bodo od S. Paula prou Imenouane PEDAGOG VS. Gal. 3. tuie en Otrocy luog, vodez oli Otrocy Schulmoifter, Sakai te Sapuuidi nas vodio le HCriftusu: Cat. iz 1555 1.: G 8 a. — Puftite ie, oni fo slipi, inu tih slepzou Iuogi, T 57: 44 pri Mat. XV, 14; v T 82 pa beremo istotam: Puftite ie, oni fo slipi, inu tih slepzou vodci, str. 63. -— Ve uom slepim Iuogom, fakai ui prauite, kateri perfeguie per tim Templi, tu nishter nei . . ., T 57: 69 pri Mat. XXIII, 16. Temna beseda.
kameno te v, -a, -o: kamen, kamenit; Oni fo pag pyli od te duhouske kaminoteue pezhi, kir ie shnimi shla, katera pezh ie bila ta Criftus, Pg 57: k1b pri I. Cor. 10, 4: smvov f«p s-/. 7cvsu[i(*tty.^(; axoXoo&ouoTjc 7cetpa?, rj zšrpa Sz f^v o Xptaro;. Možno je, da je kaminoteue le tiskovna napaka za kamenitoue, kar imamo v T 57: 104: kamenitouu in lb. 105: kamenetouu. Omenim še kamenav,-a,-o: kamen: Seime ie palu na kaminauu, T 57: 36 in istotam, 37: na kaminouu z «o» po nom. sg. m.* kaminou kakor prou za prav itd.
knof,-a, m.: Burgzinne; Inu on nega pela vtu Ierufalem inu ga poftaui na te (!) knof te cerque, T 57: 169. — . . ga poftaui na ta Knof te Cerque, T 82: 237. Glej še Dalmatin, Biblia, I. 187 a: Inu je fturil dva Knoffa is Brona islyta, de bi fe gori na ta Stebra poftauila, inu vfaki Knoff je bil pet ko-mulzou viffok. itd. Iz nem. knouf, st. m. nodus; auf ttirmen pinnaculum (t. j. po Georgesu 1526: 1. ein kleiner Fliigel, pl. kleine Schwingen (Fliigel); 2. die Spitze eines Gebaudes, der Giebel); gl. Lexer, Mhd. Wtl. 1654.
kumelj, -a, m.: Kiimmel; Ve uom Piffariem inu Fari-feiom, ui Hynauci, fakai ui defetite to metto, inu anesh, inu kumel, T 57: 70. Iz nem. mhd. kiimel, kume, kiime. Slovenščina pozna kumln, ki je iz ital., dočim priča kumelj s svojim 1-om za nemški izvor. Gl. Weigand-Hirt, Deutsch. W. s. v. in tam navedeno literaturo.
ločitvi list: Scheidebrief; Onu je tudi rezhenu, Kateri fe lozhi od fuie shene, ta ima neei dati en lozhitui lyft, T 57: 12.
— Sakai ie tedai Moifes lapouedal dati en Lozhituilift, inu od nee fe lozhiti ? T 57: 55. — Moifes ie perpuftil piffati ta lozhitui lyft, inu lozhiti fe, T 57: 128. — ločitvi po mojem mnenju ni noben pridevnik, marveč stari gen. sg. samostalnika ločitev, ki se je sklanjal po U-debelskem vzorcu, torej slov. ločitev, gen. ločitbve in s prenešeno končnico i-debel, ločitvi, ki se je ohranil v naši frazi. Gen. ločitvi je zelo star, ker je bil v rabi še prej, predno so a-debla prevzela v gen. sg. končnico ja-debel.
možica, -e, f.: ona bode Mofhizha imenouana, fa uolo kir ye is mofha vfeta, Cat. iz 1. 1550, A Via; — ona bode ena Moshiza imenouana, Satu, kir ie is Mosha vfeta, Pg 57 : 1 3 a. Pleteršnik navaja besedo, citira pa samo Krelja.
okorneti, -im: starr werden; . . . inu de fmo mi, koker de bi bili okorneli inu liffeni ratali, de te velike milostiue oblube Boshye . . . tiga nashiga ferza ne omezhe, Pg 57: ee 3 b. Kontaminacija glagola okoreti in pridevnika ok6rsn,-na,-no.
odlašav, -a, -o: oni, ki odlaša; te linee, odlashoue, kefne . . . opominati, CII: 311. Pričakovali bi odlashaue; o je pod vplivom nom. sg. m., kjer je tautosilabični -au prešel pravilno v -ou.
povitica, -e, f.: potica; te vode, Sul, Suezhe, pouitizh, Iayz . . vezh ne shegnuiemo, CII: 215; Oblak, Let. Mat. Slov. 1891, str. 150, omenja to besedo pod gaslom »povitič?, kjer misli ali na mase. nom. sg. ali na gen. pl. povitiča,-e. f. Omenjam radi tega to besedo, da popravim mnenje Oblakovo: zh moramo tu brati kot c, torej je povitic (— pouitizh) gen. pl. samostalnika povitica. Tudi marsikje drugod imamo zh za glas c, dasi sporadično, n. pr.: ta Padezh inu Greh tih nashih peruih Stari-sheu, Pg 57 : cc 1 b ; Islagauezh, Pg 57 : s4b; velik nuzh inu praui faftop, Pg 57: m3a; de oni prou inu fgruntom faftopio ta nuzh inu dobruto, Pg 57: p4a; Spraulauzhu T 60: d 1 b. Prauizha T 60: e 3 a. padezh T 60: 18b. poklizhal T 60: 14a. poklizhani T 60: 1 b. Diuizh (g. pl.) CII: 495 itd.
izpusati, -am: btiften; fteim ie on nashe grehe plazhal popolnoma, inu ifpuffal ta ueliki ferd, Pg 57: h2b. — de ftako nega Martro te nashe grehe ie platil inu ifpuffal, Pg 57 : r4a. Iz nem. biifien., mhd. biiezen.
prste v, -a, -o ali prstov, - a,- o: prsten; Sludi . . . fe ne pulti ftem kropilom, kadilom, solio, fuezhami, sliffenimi, poslazhenimi, kaminetami (ta oblika je napravljena, pač le od Trubarja in ne od naroda po samostalniku kamenje, ki slove pri Trub. kamine) oli perftouimi cryshi pregnati, CII.: 143.
plumb art, -a, m. lo . . . ty nashi Starishi ob vfakim Plumbarti, tu ie vfelei zhes 50 leit Vrym . . . rumali, CII: 249. Iz nem. Blumenfahrt?
prosati, -am: prassen; Bug nei tigazhloueka ftuaril> de bi . . . proffal, CII: 466. — de bi bili nefmafni, proffary inu nepokorni, T 81 : 258. — Tu preshuftuu, kurbarya, nezhiftoft, hotliuoft, kreg, resdilene, lozhene od te praue Vere, huda miffel pruti blishnimu, vbyene, pyanzhouane, proffane inu kir l"o tim glih, Od katerih fem ieft vom poprei prauil . . ., De ty kir take rezhi delaio, tiga Boshyga kraleuftua Erbizhi ne bodo, Pg 57: n 3 b. Iz nem. prassen = im Essen und Trinken verschwenderisch sein, gl. Weigaud-Hirt, D. W. II. 466.
rodoven, -na, -no: rodoviten; inu ie nom ta desh is. nebes inu rodoune zhafe daial, T 57: 379.
rufijaniti, -im: de oben zhlouek ne ima hpreshuftuu inu kurbarij pomagati, fueitouati ruffianiti . . . Cat. iz 1. 1555:-. F2b. — oli ta Sludi no (i. e. dečlo) napela vmei hude nezhifte lotre inu litim Roffiankom . . . CII. 148. — pred Curbary, pred Curbami, pred Ruffiani, CII: 389. Gl. Pleteršnik, II. 443, ki Trub. ne citira.
svarež, -a, -o: pres tadla inu pres fuaresha fem ieft bil, Pg 57 : 12 a.
s t r h n i I, -a, -o: morsch ; ftarhnil leifi, CII: 262. saramenta, -e, f.: dračje; Kadar pag Pavel dofti fara«. mente ukupe fagrabi inu na ogen poloshi ... T 57:426. Iz ital. sarmento m. = Reisigbundel, Bulle-Rigutini, It. Wb. 732.
spovzdrezati, -žem: aufschiirzen; de fe on fpoufdreshe inu bo nee kmyfi poffadil . . . T 57: 208 in T 82: 292 (v T 57 je »kymfi(!)« in »bode«). Pleteršnik pozna samo »spodrčc«, »izpodbrec« »izpodbrecati« »nabrencati«. Prvo je nastalo iz drugega, kjer je interkonsonantični b izpadel. Beseda ni razložena ne pri Miklošiču, ne pri Bernekerju. Ako pomislimo, da
rabijo Štajerci za isto dejanje besedo »podk6šati« (gl. Plet. s. v.), ki gotovo spada k znani vrsti »košat« itd., tedaj lahko sodimo, da tiči tudi za psi.* brenk- pojem košatosti (Breitbuschigkeit, Schwangerschaft, Anschwellung in enako). Radi tega mislim, da spadajo naše besede k slov. na- brčkol = angeschwollen, »aufgeworfen«, na-brdkniti »anschwellen, aufdunsen«, na-brek-niti »anschwellen machen, schwangern« in dalje k rusk, na-brjaknutb itd., gl. Berneker, Et. Wb. 84. s. v. br<?kno. Slov. brecati je analogično nastala oblika po iterativnih glagolih - ricati, smi-cati i. e. Prvotno deblo je * bher-, ki je potem v našem slučaju razširjeno z determinativi -n-k-; imamo pa v slovenščini od istega debla še druge izpeljanke n. pr. z determinativom -d(h)-: brdo, brada, bradavica; z-g(h)-: breg; z - u-: brv, obrv, kar je že omenil Per Persson, Beitr. z. idg. Wortforschung, str. 14 si. K temu deblu priklopim še nabrekal, izpodbrec in kar je ž njimi sorodnega. Treba je še razložiti Trubarjev glagol spovzdrezati, -žem. Postanek te besede si mislim takole: dvomim, da je -z- tukaj stari z (iz g ali g, kjer bi se torej menjavala determinativa -g- oz. -g- in -k-, dasi se to pogosto nahaja), ampak da se je v mlajši dobi vrinil na mesto starega -c- iz -k- in sicer so tu vplivale besede »vezati« »-tezati«. Tako je iz »izpodbrecati« po izpadu -b- nastalo »izpodrezati, izpodrežem«. Predlog iz- je zamenjal predlog s- (s- iz iz- pri Trub. še ni mogoč) in v to obliko se je vrinil predlog Vbz-, ki znači dejanje, ki se vrši v smeri od spodaj navzgor (prim, aufschurzen) in tako je nastalo s- po- vz-drezati, kakor da bi bil -d- korenski del. Dialektično je znana še oblika »spodrencati«, kjer pač ni ohranjen stari rinezem, kakor tudi ne v »mencati« poleg »me-cati«; -n- je poznejši fiziološko upravičljivi vrinek: ko se je še artikuliral »e«, je konica jezika že dotikala prednji del neba, kjer se artikulirata »c = ts« in »n«, a še predno se je popolno artikuliral glas »c«, je ježiček odprl pot v nosno votlino, vsled česar je nastal »n«, torej »spodrencati«. Gotovo niso bile brez vpliva besede «man§c, manem itd. in drencati, drncati.
stalo, -a, n.: Inu kateri ie vmei uami kir more fuio skerbio fuimu ftalu le en lakat doftauiti, T 57: 207 pri Luk. XII. 25. «ftalu« prestavlja grški: -^Xtxta, yj: Korpergrofte: zi<; Se š£ ujjUov jj.sf/.pwv Suvarat Ttpccikrvai Ird rrjv rjXatav aotou mf/w sva.
V tem pomenu ne pozna Plet. besede. Nemožno je določiti, ali imamo tu mase. stal, -a ali pa neutr. stalo, -a.
špinat, -a, m.: čipke; ta fe ie oblazhil fteim shametom inu shpinatom, T 57: 221. — ona farna febi dela oddetel, fpinat inu shcarlat ie nee oblazhilu, CII: 357. Najbrže- iz nem. Spinat, ki pomeni rastlino (slov. špinača iz ital. spinace), ki pa njeni listi in semena imajo obliko čipk na robu, vsled česar je (še pod vplivom latinskega spina) nastal pomen »čipke«. Gl. Weigand-Hirt, Deutsch. Wb. II. 919.
šle mati, -am: Sakai Bug nei tiga zhloueka ftuaril, de bi na tim fueitu, koker ena shiuina shiuil, . . . slilemal, proffal, CII: 466. Iz nem. schlemmen = in Speise und T rank iippig leben, pomeni torej isto, kar sledeči proffal. Gl. Weig.-Hirt. a. a. O. II. 728 in še Schmeller-Frommann II. 522
t e p i g o v, - a, - o: Ampag tj' neuerni ludi is ny-da, ufameio kfebi ene hude tepigoue moshie ... T 57: 388. Pleteršnik omenja besedo; hočem navesti le njen izvor; najbrž je iz nem. tappig taumelig, schwindlich, toll; antaeppig = insinuant, zudringlich, razširjena z domačim sufiksom. Gl. Schmeller-From-mann, Bayr. Wb. I. 612.
timon, -a, m.: Inu kadar fo te mazhke gori ufdignili, fe timu moriu ifrozhe inu odueslieio te fuefe tiga timona . . . T 57: 426. Iz ital. timone = Ruder, Steuerruder.
tatljiv, -a, -o: te linee, tatliue, lashniue — Bug vta Pekal mezhe. CII: 386. — ty hudi, neuerni, tatliui fo prekleti, CII: 501.
trene nje, -a, n: Inu ta Hudizli pela nega na eno uilToko goro, inu uenim ozhima trenenu pokashe nemu ufa kraleuufta (!) tiga celiga fuita, T 57: 169.
t e 1 s k i, - a, -o: za naš običajni telečji: kalbs-; telsko inu koslouo kry, T 81 : 289.
vpelcati, -am: vcepiti; ... na tih, kir fo Vcriftusa fafayeni inu fto prano Vero vnega vpelzani, nei . . . ferdam-nena, CII: 133; — Mi fmo Vcriftufa skufi to Vero inu ta Kerft fafaieni inu vpelzani, T60:9as; dalje še T 60: 9bs: vpelzana, ib. 9b: vpelzani in 19 a: vpelzan. Iz nem. pelzen = propfen.
vragometnik, -a, m.: Criftus ofdraui eniga Vraga-metnika, T 57 : 33 s.
vseh a, -e, f.: fo no polushili veno vseho, T 82: 513; v Act. Ap. IX. 37 : Ifbjxav ev i) j: e f>(j> i;>, torej po Pappe, Griech. Wrt. s. v.: »der obere Teil des Hauses, Oberstock, Stiller, Zimmer im obern Stock, wo die Frauen wohnten«. Najbrž je Trubar napačno prestavil; menim namreč, da je »vseho«, za »vseko«, s čimer je mislil Trub. grob, vsekan v skalo.
zetec, -ca, m. = Tiiufling: Botri inu Botre . . . fo dolshni nih Setce vishati inu napelouati Vnebeffa, CII: 426 s. — Botri fo pryzha, duhouski Ozheti fuih Setceu, CII: 490. Plet. II. 914. pozna sicer to besedo, a ne citira Tr.
žel,-a, m. = Stachel; inu na nih repih fo bili sheluui, T 81 : 398. v Apokalipsi IX. 10: xai zivtpa rjv iv ta7? oupat? autwv. Slovenščina ima le neutr. želo. Shpluui kaže gotovo na mase. žel, mogoče pa je, da je Trubar ta sklon v tej obliki sam napravil.	Ramovš Franci.
Pustna kobila (rusa, šarga, gambela, košuta itd.)
Malone po vsem Slovenskem je znan pod raznimi imeni pustni običaj »rušo goniti«. Davorin Trstenjak ga omenja v »Glasniku« 1860, II. 141 in tudi Josip Pajek ga navaja v »Črticah iz dušnega žitka štajerskih Slovencev« 1884, 212 (»Belo rušo vodimo, konjem srečo prosimo, zobi ji ne dajemo, z meglo jo napajamo«), Josip Karba popisuje rušo, kakršno gonijo na pustni dan po Murskem polju in skoro po vsem panonskem delu Štajerske. Rusa ima leseno glavo in lahko premiče spodnjo čeljust. Vrat je ovit s kožuhovino (zajčjo kožo), na grlu nosi zvonce. Trup prekriva rjuha in v njej sta bodisi dva moža (četveronoga rusa ali »šarga«) ali samo eden. Četveronogo rušo jezdi mala figura (faček). Rusa prihiti v vsako dvorišče in je zelo nemirna. Zlasti ženske in otroci morajo gledati, da jih ne dobi. Gonjač je seveda neusmiljen in pretepa neposlušno stvar. Z glasnim klicanjem in z dolgim bičem jo kroti in uganja ter ji pomaga na noge, če je legla na gnoj. Ponuja jo na prodaj, po dolgem šaljivem barantanju pa jo žene dalje. Ko sprejema darilo (jajca, klobase, sir\ je rusa že za plotom na cesti in v diru v sosedni dvor.
Dvonogo rušo gonijo na pustni večer po hišah. Ta je še bolj nevarna, kajti v sobi ji je težko uiti. Gonjač jo kroti in prodaja. Na Ptujskem polju barantajo za rušo najrajši v hrvatskem (zagorskem) jeziku.
Na slovenskem Koroškem gonijo o pustu belca, ki ima glavo iz sukna. Dva fanta sta pripognjena v njem, ki se opirata drug ob drugega, da nastaja konjska podoba. Na vratu ima belec velike zvonce. Na belcu sedi tretji deček (včasih v vojaški obleki). Belca spremlja vrsta našemljenih dečkov-kovačev, ki skušajo v vsaki hiši podkovati konja. Po šaljivem prizoru jih gospodinja obdaruje in nato gredo z belcem dalje
Na nemškem Koroškem in Štajerskem je tudi zelo razširjen ta običaj, ki ga zovejo »Schimmelreiten« 2. Po Bavarskem je znana rusa pod imenom »Fastnachtschimmel«, po Češkem in in Moravskem pa jo zovejo »klibna«, »kobyla«, »chlibna«. Čenč k Zibrt popisuje prizor s klibno tako:
Najprej stopi v sobo vodja »klibnar«. Po običajnem pozdravu prosi gospodarja prenočišča zase in za svoje ljudi. Če je gospodar pri volji, pokliče klibno v sobo. Klibna pridirja z velikim ropotom naglo v sobo. Na voditeljevo znamenje poklekne in jezdec jo razjaše. Nato prihajajo na vrsto različne šale. Klibno kupujejo, očitajo ji razne hibe, ona pa poskakuje pred njimi. Nazadnje zahvali vodja gospodarja, želi lahko noč in odide s klibno. Sedaj prihite nenadoma »kozlički« v sobo in preganjajo dekleta, nazadnje zaplešejo in izginejo3.
Podobne običaje nahajamo tudi med češkimi Nemci *. O rusi pri Lužiških Srbih poroča Schulenburg. Konj hoče v vsaki hiši slanine. Gospodinja mu noče dati slanine, češ, konj te jedi ne je. Konj pa se raztogoti in gospodinja mu obesi venec (klobaso) na vrat. Konj še hoče piti, toda vode ne pije. Zopet
1 Fr. Francisci, Culturstudien iiber Volkslebcn, Sittcn und Briiuche in Karmen, Wicn 1879, 74.
' ibid. 51; Dr. Ant. Schlossar, Cultur- und Sittcnbilder aus Stcier-rnark, Graz, 1885, 17; Osterr.-Ung. Monarehie in Wort und Bild, Kiirnten, 1891, 104, 120.
3 Česky Lid II. 350.
* J. J. Ammann, Fastnacht im Bohmcrwald, Mitteil. des Vcreines far Geschichte der Dcutschen in Bohmen 1890, XXVIII. 70.
je prepir, dokler ne dobi konj požirka žganja. Nato se odpravijo k sosedu
Na Angleškem, Danskem in Norveškem in vobče po vsej Evropi poznajo ta običaj, kakor dokazuje prepričevalno z mnogimi citati Veselovskij v študiji o koledi
V Dubrovniku je hodila nekdaj o pustu rusa, ki je imela velike zobe. Gobec je odpirala in zapirala. Običaj pa je že gineval, ko ga je zapisal Karadžič3.
Vsa porpčila o rusi se precej strinjajo. Rusa ni samo pustni običaj, temveč tudi o božiču jo gonijo. Maškarni sprevodi s podobnimi živalmi o božiču so bili nekdaj običajni pri Čehih, Poljakih, Rusih in Jugoslovanih4. Na Poljskem vodijo koledniki še dandanes »kozo« ali »turonja« (tele), ponekod ves čas od božiča do svečnice. Tudi na Litvi hodijo koledniki s kozlom ali medvedom. V dobi carja Mihajla Fedoroviča so (17. stol.) vodili kobilo, kar dokazujejo tudi ruske cerkvene prepovedi5. Razvidno je torej, daje sprevod mask s kobilo starodaven ljudski običaj, zoper katerega se je brezuspešno borila cerkvena in posvetna ruska oblast. V prepovedih se je ohranil spomin in baš v njih nahajamo obilo zanimivih poročil o priljubljenem običaju.
Velika sorodnost slovanske ruse z nemškim pustnim sprevodom je zapeljala nemške primerjajoče narodopisce, da so reklamirali običaj za svoj narod. Toda običaj je tako razširjen in tako star, da ne more biti govora o nemškem izviru. Rušo nahajamo daleč zunaj evropskih mej, kamor gotovo ni segel vpliv nemškega običaja Rimska cerkev je prepovedovala živalske šeme že začetkom V. stoletja in v vseh poznejših sto-
1	Cit. po Češkem Lidu, II. 359.
2	ibid. II. 358: Raziskanija v-b oblasti russkih-b duhovnih-b stihov-b, VII., Sbornik-b otdčlenija russkago jazyka i slovesnosti Imper. Akad. Nauk-b, XXXII. S. Peterburg-b 1883, 128 n.
3	Karadžič, Srpski rječnik 1852, „turica" 756, „čoroje" 828; Dal-matien (Osterr. Ung. in Wort und Bild" 1892, 146.)
4	Archiv fiir slaw. Philologie, 1887, 353.
6 Kostomarov-b, Očerk-b domašnej žizni i nravovb vclikorusskago naroda v-b XVI. i XVII. stolžtijah-b. S. Peterburg-b, 1887, 262.
0 Richard Andree, Ethnographische Parallelcn und Vergleichc, Leipzig, 1889, 114.
letjih iznova. Najstarejši dokaz je menda ohranjen v novoletni homiliji turinskega škofa Maksima okoli leta 441, ki graja pre-ustrajanje ljudi v živali. Koncil v Auxerre (578) je proglasil živalske šeme za poganski običaj. Neka pridiga iz 6.—7. stoletja, ki se pripisuje včasih sv. Avguštinu, se pritožuje na kristjane, ki se zavijajo v kožuhovino in si natikajo živalske glave
Srednjeveški poenitentiali prepovedujejo istotako nošenje živalskih kož in glav — grešni hudičev običaj, zaradi katerega zaslužuje vsak neposlušnež tri leta pokore 2.
V Correctorju Burcharda Wormskega (f 1025) se glasi vprašanje h grešnikom :
»Ali si storil to, kar so delali pogani in kakor doslej delajo na novo leto, — ali si se pretvarjal v jelena? Ako si storil, 20 dni se boš pokoril ob kruhu in vodi.«
Izmed ostalih prič o tem običaju je zanimivo poročilo v životopisu sv. Eligija. Ta svetnik je prepovedoval na novo leto pretvarjanje v živali, zlasti v konje.
Cerkev se je torej vztrajno borila proti temu novoletnemu in pustnemu običaju, ki sega, po navedenih poročilih sodeč, gotovo v prastaro pogansko dobo. Smatrati ga moramo za ostanek poganskih obredov.
Nemški bajeslovci vidijo v jezdecu spomin božanstva Wo-dana, v konju pa njegovega solnčnega belca (Grimmova šola).
1 Česky Lid II. 361. Prim. Binterim, Denkwiirdigkeiten der christ-lich-kathol. Kirche, Mainz II. 2. 539, 573—575: „In istis diebus miseri homines et, quod peius est, et aliqui baptizati, sumunt formas adulteras, sumunt formas monstruosas, in quibus quidem, quae primum reddenda aut potius dolenda sunt, nescio. Quis enim sapiens credere poterit, in-venire aliquos sanac mentis, qui cervulum facientes, in ferarum se velint habitus commutare. Alii vestiuntur pellibus pecudum; alii adsumunt capita bestiarum, gaud^ntes et exultantes, si taliter se in ferinas species transformaverint, ut homines esse non videantur . . ."
a „Si quis Calendis Ianuarii in cervulo aut vetula (vitula) vadit id est in ferarum habitus se commutant et assumunt capita bestiarum; qui vero taliter in ferinas species se transformat, tres annos poeniteat, qui hoc daemoniacum est." 'Wasserschleben,, I>i,e Bussordnungen der abend-liindischen Kirche, Halle, 1851, 547. (Citat po Češkem Lidu 11. 362.) Ibid. 36&: .,Si.quis in Calendis Ianuarii quod multi faciunt et in cervulo dicunt aut in vetula vadit, III. annos poeniteat."
Na Češkem si je izmislilo ljudstvo novo razlago. Tam trde, da hodi klibna na spomin kralja Baltazarja, ki je prijahal na belem velblodu v Betlehem, da se pokloni novorojenemu Bogu. Klibna je po tej razlagi velblod1. Tudi slovenska rusa ima na Panonskem često grbo in na Ptujskem polju zovejo štirinogato rušo »g am b 61 a« (= kamela).
Nekateri bajeslovci (Mannhardt na čelu) smatrajo rušo za žitnega demona (Vegetationsdamon), ki slavi svoj obhod o božiču. Dr. Sepp nahaja v rusi ostanek vere v pretelesovanje duš2.	Dr. Ljudevit Pivko.
O Grundnerju.
0	tem možu, ki je poslovenil 1. 1809 dve Callinovi bram-bovski pesmi,3 vemo samo to, da je bil nadzornik velikih posestev grofa Ferdinanda Eggerja na Koroškem.4
Sartorijev potopis po Koroškem je povzročil deželi silno nevoljo, kajti v knjigi je silno hvalil Štajersko, Koroško pa je poniževal. Zato so domoljubni Korošci nastopili v Carinthiji proti njemu in zagovarjali svojo ožjo domovino. Tako je 1. 1811. nastopil dr. Kumpf, ki je zavrnil Sartorijeve trditve, in se pri tem vzkliceval v gospodarskih stvareh na Franca Grund-n e r j a.
Ta je objavil v listu »Vaterlandische Bliitter fiir den Osterreichischen Kaiserstaat« leta 1811. v oktobrski številki Nr. 79, pag. 472 in si. članek proti Sartoriju, ki je bil ponatisnjen v »Sonnabends Anhang der »Graetzer-Zeitung« k št. 163. in 167. Dr. Kumpf, ki je bil dober prijatelj Jarnikov, pravi o Grundnerju : Herr Grundner ist ein Mann, der nicht blos in Karnten als ein sehr unterrichteter, wahrheitsliebender, ebenso bescheidener als freimiitiger und einsichts\oller Forscher be-
1	Na Taborskem. Cesky Lid, II. 351.
2	Ime rusa je najbrž izpeljano od nemške besede „RoB". (Iz nekega dovtipa, kako Stojnci na Ptujskem polju nemški znajo, lahko zvemo, da je konj „rus", kobila pa „rusanja'M)
Štrekeljeva zbirka „Slov. nar. pesmi" navaja verze o rusi (po Dav. Trstenjaku) v III. zvezku str. 205, Rusa 5157.
3	Glej ČZN. 1911. str. 80-86.
4	ibid str. 84.
Časopis X	11
kannt ist; sein Name schon verbiirgt hinreichend die strenge Genauigkeit seiner Angaben, wenn sie auch nicht, was doch der Fall ist, durchaus auf die Resultate der Steuerregulierung, der Grundausmessungen und neuesten Seelenbeschreibungen gestutzt waren. Er vergleicht die von Herrn Sartori so selir gepriesene und gelobte Steiermark mit dem von ihm so selir in Schatten gesetzten Karnten in folgender Hinsicht: 1. Flachen-inhalt und Ertrag des Bodens. 2. Bevolkerung. 3. Viehzucht,« — (Carinthia,« 1811, št. 17.) Grundner torej ni bil navaden oskrbnik, ampak jako izobražen mož, katerega ime je slovelo črez koroške meje; nahajamo ga tudi med subskribenti lista »Karntnerische Zeitschrift« 1. 1820. Grof Egger je imel mnogo posestev na Koroškem. V Lippitzbachu n. pr. je imel tovarno za črno in belo pločevino (valjenec).1 Bil je ob enem ravnatelj c. kr. stanovske družbe za pospeševanje kmetijstva in umetnosti na Koroškem.	Fr. Kotnik.
Vodole še enkrat.
Na Štajerskem imamo šest krajev z imenom Vodole ali Vodule, kar je isto, ker v novi, kakor tudi stari slovenščini nenaglašen o rad prehaja v u,2 od lokalnega izgovora je odvisno, da se sliši bolj u ali o. Vsa ta imena se rabijo v mno-žinski obliki, torej: v Vodolah ali na Vodolah, nikdar pa kot kolektivno ime v singularu. Razen tega imamo Vodulo in Vodulec — singularno ime ali ne kolektivno. Vsled tega bi bil vrinjen 1 v pluralni obliki ravno tako mogoč, kakor v Borovljah, Dramljah itd., sploh vprašanje o vrivanju ali nevri-vanju epentetičnega 1 v kolektivnih singularnih imenih tu ne pride v poštev.
Toliko v pojasnilo z ozirom na tozadevno repliko gosp. Pintarja v »Ljubljanskem zvonu« 1913, str. 473—477.
Trdno pa stoji: Vodole in Vodolec ne prihajajo od vode, ampak od dola.	Fr. K.
« Carinthia 1811, št. 18.
a Vondrak, Altkirchenslavische Grammatik 110—111.
Književna poročila.
Zgodovina slovenskega naroda. Spisal dr. Josip Gruden. 3. zv. 1913. S tem zvezkom, ki obsega strani 321—528, je končan drugi del, oziroma srednji vek. Vsebino tvorijo turške vojne pa upravna in kulturna zgodovina v naslednjih odstavkih : Turki na Balkanu, Turški navali ob koncu srednjega veka, Deželna bramba in tabori, Zgodovinski dogodki v narodnih pesmih in pripovedkah, Plemstvo in deželna uprava, Mesta, obrt in trgovina, Rudarstvo, Razmere kmečkega stanu, Kmečki upori srednjega veka, Pod akvilejskimi patriarhi, Pod solnograškimi nadškofi, Stari in novi redovi, Šolstvo, znanost in umetnost, Versko in narodno življenje. Snov je torej zelo raznovrstna in zanimiva. Nekatere stvari so sploh tukaj prvikrat celotno opisane, n. pr. rudarstvo in zgodovina narodnih noš. Za opis starih narodnih noš so seveda viri zelo pičli, o nošah nekaterih pokrajin sploh ne zvemo nič, gotovo pa so se Slovenci že v starodavnih časih različno nosili po različnosti plemen, klimatičnih in krajevnih razmer. Kakšne so bile n. pr. po pravem „go-deže"? Proučevanje naše narodne noše bi bil zanimiv predmet posebne študije ; trebalo bi se pri tem ozirati na domače stare slike, zlasti vo-tivne in rezbarije, potem pa primerjati našo nošo s hrvaško, laško in nemško. Zdi se nam, da sta odstavka „Pod akvilejskimi (zakaj ne oglejskimi? Lah n. pr. ne piše nikdar veseovo di Ljubljana, ampak Lubiana) patriarhi" in .solnograškimi nadškofi" v tej razvrstitvi nekam šiloma vrinjena in s tem pretrgana nit kulturne zgodovine. Med solnograškimi nadškofi je v 13. stol. posebno znamenit — tudi za nas Slovence — Ebcr-hard II. (1200- 1246).
Mislimo, da so ravno pod tem nadškofom levo od Drave v starih pražupnijah nastali nekateri vikariati kakor: Selnica, Sv. Peter nižje Maribora, Sv. Lenart v Slov. gor., Sv. Jurij ob Ščavnici, Sv. Križ na Murskem polju, Ljutomer. Čudna usoda je zadela tega velezaslužnega moža. V takratnih političnih zmedah je bil kot pristaš cesarja Friderika II. h koncu svojega življenja izobčen iz cerkve in njegovo truplo ni bilo pokopano, ampak shranjeno v kamrici na cerkvenem podstrešju v Rastadtu. Šele nadškof Rudolf v. Hoheneck je 1. 1288 dobil iz Rima dovoljenje, prepeljati ga v Solnograd in pokopati.'
Najznačilnejši dogodki poznega srednjega veka, ki segajo potem še v novi vek, so turške vojne. V knjigi so opisani seveda le glavni navali. Nihče ne dvomi, da so turški pohodi vsekali globoke rane hrvaškemu in slovenskemu narodu, a za čudo so te rane še precej hitro zacelile. Vkljub gospodarski krizi in turškim napadom imamo ravno iz nesrečne Friderikove dobe primeroma največ umetniških stavb, naše epske pesmi se nanašajo zlasti na 15. stoletje in v solnograški sinodi 1. 1569.
1 Dalham, Concil. Salisb. str. 89-99; Hefele, Conciliengeschichte VI. 229.
U*
(torej še po poznejših hudih napadih in denarnih krizah) pravi nadškof s popolno gotovostjo, da je v solnograški cerkveni pokrajini le malo župnij, ki bi ne mogle same oskrbeti potrebnih popravil pri cerkvah.
Glede turških vojn bi tu opozoril, da je skrajni čas, lotiti se sistematičnega zbiranja ljudskih pripovedk in tradicij o Turkih; tradicije raznih krajevnih skupin se naj potem primerjajo med seboj in z zgodovinskimi dejstvi; s tem dobimo čisto novo panogo v naši etnologiji. Zbiranje takega gradiva bi bilo za omikance na deželi bolj zaslužno delo kakor malenkostni osebni napadi v političnih listih! Kako zanimivo bi bilo, primerjati n. pr. pohorske turške pripovedke z onimi na Dravskem polju ali v Slovenskih goricah, štajerske s kranjskimi itd.
A vrnimo se k naši knjigi! Pri razvrstitvi kresov (str. 361.) bi' bilo omeniti tudi štajerske, zakaj tudi ti so bili velikega pomena; hitro so naznanili turško nevarnost od ogrsko-hrvaške meje celo v Gradec.
Ime „Zajčki samostan" — mesto Žički — naj bi že enkrat izginilo iz naših knjig (str. 369), g. pisatelj sam pozneje rabi pravo ime — Žička kartuzija in cerkev (str. 479, 484), na strani 520. pa zopet „zajčki kartu-zijani". — Srebrni rudnik smo nekdaj imeli tudi na Sp. Štajerskem. Na to nas spominja še sedaj ime nekega hriba „Srebrnik" blizu Rajhenburga, na Koroškem se omenja srebrni rudnik na Golici blizu Brež 1. 1182.1 — Med najstarejšimi župnijami v Savinjski dolini bi bilo omeniti tudi Bra-slovče, sploh bi menda ne presegalo okvira te knjige, če bi se naštele sploh vse pražupnije na Slovenskem, čitatelje raznih krajev bi to gotovo zanimalo. — Dominikanski samostan v Brežah — prvi na tleh rimsko-nemškega cesarstva — je bil ustanovljen 1. 1220. ali 1221., ne šele leta 1227. (str. 472), iz Brež se je dominikanski red naselil v Ptuj 1. 1230., dominikanski „Novi klošter" v Savinjski dolini je Friderik Celjski ustanovil 1. 1451., ne 1453. Med avguštinskimi samostani na Slovenskem je omeniti tudi radgonski, ker je bil precejšnjega pomena za Mursko polje in Slovenske gorice (str. 490). Studeniškemu samostanu dominikank je bila vtelovljena le slivniška pražupnija, druge so se razvile šele pozneje iz slivniških vikarijatov. — O vplivu renesanse in humanizma na naše dežele bo menda g. pisatelj govoril še v naslednjih zvezkih, slično o splošnih velikih uimah, kugi itd. v srednjem veku.
Priznati je, da se je g. pisatelj mnogo trudil, podati Slovencem poljudno, pa vendar na višku sedanjega razvoja domače zgodovine stoječe delo. Čuti se povsod, kako obtežuje delo teritorijalna in upravna razkosanost slovenskega naroda, in koliko je še treba podrobnih študij. Če torej v dr. Grudnovi knjigi kdo pogreša to in ono, naj nas ravno to izpodbuja, da v vseh slovenskih pokrajinah začnemo že enkrat marljivo in skrbno obdelovati domačo zgodovino. Celo med razumništvom še je pri nas premalo zanimanja za domačo zgodovino; ne moremo potem zahtevati od ljudstva, da ceni svoje starine in se zaveda svoje narodne in-
1 Monumenta Carinthiae II, 6.
dividualnosti. Razvit zgodovinski čut je velikanskega pomena za narodno kulturo in za obstoj naroda, kateremu od vseh strani preti pogin. Da se poglobi in razširi zanimanje za domačo zgodovino, naj se Grudnova knjiga dobro izrablja za šolski pouk in razna društvena poljudna predavanja.
Kazalo bi bilo pri vsakem zvezku vsekako potrebno, za celotno delo pričakujemo tudi stvarno kazalo.	F. K.
Dr. Mal, Grb in barve dežele Kranjske. (»Čas" 1913). Pisatelj nam podaja na 13. straneh omenjene revije zgodovino boja za grb in barve dežele Kranjske. Uvodoma omenja razvoj grbov in bojnih zastav kot spoznalno znamenje in kot simbol skupnosti ene vojske ali krdela ter poznejšo spojitev teh znakov s teritorijem in tako postanek deželnih grbov. Nato prehaja pisatelj k zgodovini grba dežele Kranjske; do 1463. 1. je bil grb kranjske vojvodine modrobarven, njegov orel pa je imel na oprsju srebrno-rdeč pas, odkoder je dobila Kranjska belo-modro-rdečo zastavo. 1453.1. je cesar Friderik III. uvedel namesto bele barve zlato. Storil je to iz hvaležnosti do Kranjcev, ki so mu pomagali v boju zoper njegovega brata Albrehta VI., a obenem dal nehote povod mnogoštevilnim prepirom, kojih enega smo doživeli baš lansko leto. Pač so se držali nekateri Friderikove izpremembe, drugi pa so uporabljali stare barve. L. 1739. so se odločili stanovski odborniki za Friderikov grb in ta odločitev je obveljala do 1836.1. Tedaj pa je namreč odredila dvorna pisarna v srebrnem polju višnjevega orla z rdečim in srebrnim pasom na prsih. Kranjski deželni stanovi so protestirali pri vladi proti tej izpremembi, a protest ni dobil odgovora in zadeva je zaspala za nekaj let. Prekucije 1848.1. so jo zbudile iz spanja; takrat so namreč vpeljali nemški dijaki nacijonalno trobojnico, kranjska deputacija, ki je došla na Dunaj, pa je prinesla s seboj belo-modro-rdečo zastavo, dasi to ni bilo stanovom po volji. Ker pa so le-ti izgubili v omenjenem času vso svojo moč, je obveljala ljudska volja, ki jo je podpirala poleg tega še odredba iz leta 1836. „Barve edine slovenske dežele so postale mahoma barve vseh Slovencev in izraz vseslovenskega programa, znak tudi zaželjenega združenja vseh Slovencev".
Prepir pa tudi sedaj še ni ponehal; narod je bil za belo, stanovski odborniki pa za zlato barvo v trobojnici. Da bi ložje dosegli svoj namen, so poročali zadnji na Dunaj, da ljubljanska narodna straža, ki ima belo-modro-rdečo zastavo, pripada slovenskemu društvu, ki ni brez političnih tendenc. Vendar pa je ministrstvo ugodilo stanovom le v toliko, da smejo rabiti za enkrat še zlato-modro-rdečo barvo kot deželne barve. Iz te odredbe smemo torej sklepati, da je bila vlada sama za to, da ostane izprememba iz 1. 1836. sicer v veljavi. Na intervencijo poveljnika in upravnega sveta ljubljanske narodne straže jc slednjič vlada z odlokom dne 23. septembra 1848, št. 2778 odredila končno, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeče. (Pisatelj objavlja v svoji razpravi ta odlok kot prilogo). Tako je torej zmagal „narod nad stanovi, osebna ravno-pravnost in ljudska volja nad stanovsko predpravico."	M. Pire.
Društvena poročila.
Poroča društveni zapisnikar.
Četrta odborova seja dne 25. oktobra 1913 v društvenem muzeju.
Navzoči: dr. Turner, dr. Pipuš, prof. Kovačič, prof. Kaspret, prof. Pire, dr. Pivko; opravičili so se: dr. Arnejc, dr. Stegenšek, dr. Verstovšek.
1. Zapisnik III. seje se odobri. 2. Prof. Kovačič poroča o najemu novih knjižničnih prostorov. Po dolgotrajnih pogajanjih s „Posojilnico" je najelo društvo 1. 1908 dvorano v drugem nadstropju v Narodnem domu, kjer se je umestila tudi knjižnica. L. 1911 je najelo društvo od „Posojilnice" še eno sobo v drugem nadstropju, kamor se je preselila knjižnica. Dne 5. oktobra 1913 pa je posojilnica to sobo odpovedala. — Konštatira se, da odbor ni v zvezi z dotičnim člankom v „Straži", v katerem je bil napaden posojilnični odbor. — Knjižnica naj se preseli v muzealno dvorano, dokler si društvo ne najde primernih prostorov drugje. — 3. Prof. Kaspret poroča, da se pripravljajo rokopisi za prihodnji letnik. Glede indeksa prvih deset letnikov bo poročal prof. Kaspret v prihodnji seji. 4. Slučajnosti: Izstopili so: 1. Ivan Lorbek, 2. dr. Vladimir Herle, 3. Martin Petelinšek, 4. dr. Rozina, 5. Fr. Cerjak.
Za slovanski seminar na dunajskem vseučilišču se dovoli „Časopis" brezplačno.
Dr. Juro Hrašovec je poslal društvu letnike „Kola" in več listin, za kar se izreče zahvala.
Treba je nakupiti precej knjig za knjižico in urediti arhiv listin. Sklep.
Predavanje v Dramljah 9. nov. 1913.
Predaval je prof. dr. Kovačič o stoletnici svetovne bitke pri Lipskem 1. 1813. Vdeležba je bila prav povoljna. Govornik
je najprej kratko očrtal politični položaj, ki je nastal v Evropi vsled Napoleonovega poraza na sneženih ruskih poljanah 1. 1812. Evropski narodi so se vzdramili in izrabili ugodno priliko, da stresejo iz svojega tilnika neznosen jarem silnega Napoleona. Dne 11. avgusta se je Avstrija pridružila rusko-pruski zvezi ter Napoleonu napovedala vojno. Po mnogoterih večjih in manjših bitkah, v katerih je Napoleon imel precej sreče, tem manj pa njegovi generali, so se naposled vse vojne sile osredotočile krog Lipskega, kjer je prišlo do velikanske bitke ■ narodov (15.—18. okt.). Govornik oriše glavne momente te bitke. Odločitev je padla zlasti 16. oktobra, ko se je Murat zagnal s konjenico proti avstrijsko-ruskim četam in so v Lipskem zvonovi že oznanjali Napoleonovo zmago.
Med tem so se tudi pri nas na jugu vršile važne reči. Vrhovno poveljstvo italijanske armade je Napoleon poveril svojemu pastorku, princu Evgenu Beauharnais, ki je skušal vojno težišče spraviti na Hrvaško in Primorsko, izvabiti no-tranjeavstrijsko armado pod poveljstvom barona Hillerja iz Alp na jug. Glavna moč francoske armade se je pomikala proti Ljubljani. Toda najprej so Hrvati prekrižali to namero Beauharnaisu, ker so med Savo in Adrijo odpadli od Napoleona in stopili pod avstrijske zastave. Beauharnais je moral svoj operacijski načrt spremeniti. Brez velikih težav so avstrijske čete prodrle tudi iz Koroškega na Kranjsko, kmalu je drzni in pogumni stotnik Lozarič na lahko roko Francozom odtrgal Istro in meseca oktobra so bile jugoslovanske dežele že pod avstrijskim žezlom; proti koncu 1. 1913 in 1. 1914 se je bojišče prestavilo na italijanska tla. H koncu oriše govornik, kako hude rane so vsekale avstrijskim narodom napoleonske vojne, prišle so še povrh slabe letine in strašen denarni polom 1. 1811. A kakor večkrat v zgodovini, se je tudi tukaj pokazalo, da ljudstva elementarne nesreče in vojne katastrofe hitro prebolijo, nevarno je le, če se zunanjim sovražnikom pridružijo notranji: razdor, nravna propalost, zapravljivost, alkoholizem, lenoba, nevednost, nedovzetnost za ideale.
H koncu je vspodbujal govornik poslušalce, naj po svojih močeh podpirajo „Zgodovinsko društvo", ki razkriva preteklost naše domovine, žalost in veselje, delo in trpljenje naših očetov, naj čuvajo in zbirajo domače starine, stare šege in narodno nošo.
XI. redni občni zbor
v zmislu § 8. dr. prav. se je vršil dne 28. decembra 1913 v Št. Ilju v Slov. gor. v ondotnem „Slovenskem domu". Mesto zadržanega g. predsednika je otvoril zborovanje tajnik prof. Fr. Kovačič ter razložil na kratko namen in pomen „Zgod. društva". Na to je predaval o zgodovini Št. Ilja in okolice.
V ožji šentiljski okolici se dozdaj niso našli sledovi prazgodovinskih naselbin, pač pa je v rimski dobi šla velika cesta čez Plač, rimska naselbina je bila pri današnji Gomilici in pri Lipnici, ki se je imenovala Flavia Solva ter je v 3. stoletju imela najbrž škofijski sedež.1
L. 970. se prvič v listinah omenja „Lipnizza" in v njeni bližini od nje različen kraj „Ziup". Tega leta je cesar Oton I. podaril ta svet solnograškemu nadškofu z ribniki, travniki, mlini, podložniki in cerkvami vred. Torej je že takrat bilo tukaj več cerkev. Prastara je bila cerkev Sv. Martina zunaj Lipnice. L. 1170 se v Upniški pražupniji navaja več cerkev: Frauenberg, grajska kapela sv. Mihaela, sv. Jakob v trgu, sv. Janez v Žagaj ski dolini, v Ivniku, sv. Peter v Gomilici, sv. Mihael v Spielfeldu itd. Prvotna lipniška župnija je obsegala celo današnjo dekanijo lipniško in lučansko ter del švanberške dekanije. Na jugu je ta župnija v bližini današnjega Št. Ilja mejila z jareninsko pražupnijo, v katero je spadala šentiljska okolica, na vzhodu pa s pražupnijo v Radgoni, pod katero je prvotno spadal tudi Cmurek. Med Cmurekom in Spielfeldom je šla meja med staro Karantanijo in Panonijo proti Dravi pri Vurbergu. Šentiljska okolica je torej s celo jareninsko župnijo
1 Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, str. 25.
spadala v staro Karantanijo. V govorici, v tipu in ljudskem značaju se še dandanes pozna meja med karantanskimi in panonskimi Slovenci.
V 13. stoletju so imeli od Št. Jakobskega dola gori proti Št. llju in dalje več podložnikov deželni vladarji. Med drugimi kraji se omenjajo: Hlapje, Selnica ob Muri (ena najstarejših naselbin), Ciršak, Jelenče, Jarenina, Cirknica, Kašovo pri Spiel-feldu, Ernovž (Ehrenhausen), Gomilica in razni kraji v gomi-liški okolici, Podigrac (Podegraetz t. j. pod „gradom", ki pomeni stražišče in branišče), Plač, Dobrenja. Ves ta svet je bil seveda popolnoma slovenski in iz te okolice so nam znana celo imena nekaterih slovenskih nižjih plemičev. V listini Otokarjevi iz 1. 1190 se navajajo kot priče Negoj Pesničar, Mogoj iz Gačnika (Gestnik),1 Liutold iz Melja.
L. 1329 se imenuje vdova nekega župana Negoj a, kije imela lesen dvorec (ain getzimmert hofmarch). V tej listini se prvič omenja Št. Ilj. Tega leta je namreč 30. nov. Rudolf Dorner, spodnještajerski nadduhovnik, briksenski kanonik in vogaVski župnik zastavil za 34 mark srebra po materi podedovano posestvo Herdegu Ptujskemu.2 To posestvo je bilo v Kršnici pri Št. IIju (Greznitz in den puheln pei land Giligen..), torej je že takrat stala cerkev sv. Ilja. Ker je kraj dobil ime po cerkvi, si moramo predstavljati, da so cerkev postavili v dol, kamor so se kakor v osredju lahko shajali ljudje iz oko-lišnih hribov. Smer naseljevanja nam kažejo imena: Stara gora in Nova gora ali Novine, kar je istovetno z „in novali" v
1	V svojem spisu „Vitezi Pesničarji" (Časopis 1912, str. 4) sem s Zahnom ta Gestnik istovetil z Gostingom pri Gradcu. Kmalu potem me je g. c. kr. vojni prof. P. Štefan v Mariboru, ki se tudi sam peča z domačo zgodovino, opozoril, da ta Gestnik utegne biti Gačnik v občini Pesniški dvor. Če natančneje premotrimo v listinah imenovane kraje ter druge okoliščine (priče v listini so morale dobro poznati mejo in krajevno lego), je veliko verjetnejše, da je ta Gestnik Gačnik in ne Gosting pri Gradcu. V jezikovnem oziru tudi ne bo posebne potežkoče, najti zvezo med Gestnikom in Gačnikom.
2	Listina v štaj. dež. arhivu št. 1987.
Otokarjevem urbarju.2 Okoliš Stare gore je bil vsekako prej naseljen.
Imenovani Dorner je zastavil tudi neko kmetijo, na kateri sta bila Kristan in Marin, potem neko njivo, katero je prej imel neki Hertel, potem jo je pa Dorner prepustil Kristanu. Pristno slovenska imena, med njimi pa je že tudi nemški Hertel!
Narodna meja se je že v srednjem veku pomaknila globoko na jug. Vzroki so bili: prvotno redko naseljeni Slovenci, madžarski navali, strašne kuge, turške vojne in bojne homa-tije za časa Baumkircherjeve in Pesničarjeve zarote, ko so bili strašno opostošeni srednještajerski kraji. Umetno in nasilno ponemčevanje se začenja šele novejši čas.
K šentiljski cerkvi je hodil od starodavnih časov eden jareninskih kapelanov ob nedeljah in nekaterih praznikih opravljat službe božje. Pri cerkvi je bilo tudi pokopališče.
Lavantinski škof je na to 1. 1535. dne 4. nov. oboje na novo posvetil in birmal okoli 500 ljudi.
L. 1528. še v Št. Ilju ni bilo luteranov, pač pa je 1. 1617. neki luteran tukaj dajal veliko pohujšanje. Tega leta jc obiskal Št. Ilj sekovski škof ter naročil, naj se vrši služba božja vsako drugo nedeljo v mesecu, potem vsako kvatrno nedeljo, pa ob praznikih device Marije in apostolov. Zaukazal je v zidu zazidati okno, kjer se je ob kvatrah shranjevalo Najsvetejše ter postaviti na oltarju tabernakelj.
L. 1784. je postal Št. Ilj samostojna župnija. Za časa Jožefa II. so namerjavali Št. Ilju priklopiti južni, popolnoma slovenski del sedanje spielfeldske župnije in ondotno cerkvico podreti. Toda spielfeldski graščak je to preprečil.
Stara, brezdvomno gotična št. iljska cerkvica je med tem postala pretesna in začela je razpadati. L. 1806. so jo tedaj podrli in do 1. 1810. pozidali sedanjo cerkev.
K sklepu kliče govornik poslušalcem v spomin besede, ki jih je 1. 1860. neki prijatelj rekel Božidaru Raiču o krajih ob Pesnici severozapadno od Maribora : V 30—50 letih bodo
* Dopsch, Die If. Gcsamt-Urbare d. St. lil.
na teh lepih gričih gosposke pristave in letovišča in v 100 letih se bodo ti kraji potujčili. Vzroki: popivanje in zapravljivost. Stari domači posestniki ginejo, postajajo viničarji in hlapci ter beže iz rodne grude v svet, tujci se pa naseljujejo v te lepe kraje. Mi smo droben denar, s katerim mogočneži poravnavajo svoje velike račune.
G. Zivortnik izreče zahvalo govorniku in „Zgodovinskemu društvu", ki je prišlo zborovat v Št. llj. Na to se zborovanje zaključi.
Peta odborova seja dne 24. januarja 1914 v društveni knjižnici.
Navzoči: dr. Turner, prof. Kaspret, dr. Medved, prof. Kovačič, prof. Pire, dr. Kotnik, dr. Pivko; opravičil se je dr. Pipuš.
1.	Zapisnik IV. seje se odobri.
2.	Tajnik, prof. Kovačič poroča, da se je 1. decembra 1913 preselila knjižnica v muzejsko dvorano. Pokazalo se je, da je to stanje za delj časa nevzdržljivo, ker bi se ne mogel razvijati ne muzej, ne knjižnica, še manj pa bi se mogel urediti arhiv, in vendar bi bilo to neobhodno potrebno. Dragocenejše reči v muzejski dvorani niso varne in v zimskem času ni mogoče v dvorani delati. Kakor kažejo razmere, bo moralo „Zgod. društvo v bližnji prihodnjosti svoje delovanje osredotočiti bolj na znanstveno raziskovanje, ko na muzejske zbirke, zato je potrebno ločiti knjižnico in arhiv od muzeja. Začetkom grudna 1913 je bil na ponudbo zelo primeren prostor v Koroški cesti št. 10.1. nadstr. s tremi suhimi in svetlimi sobami za primeroma nizko ceno. Društvo bo plačevalo zanj 12 K. t. j. vsoto, ki jo je doslej plačevalo za sobico v Narodnem domu, ostanek pa bo plačeval neimenovan prijatelj društva ; društvo torej ne bo imelo nobenih novih stroškov. Ker se je radi oddaje stanovanja zelo mudilo in ad hoc ni bilo moči nagloma sklicati seje, so izrazili odborniki pismeno svoje mnenje in stanovanje se je najelo. Odbor izreka neimenovanemu prijatelju društva zahvalo in tajniku istotako, da se je omogočil najem stanovanja.
3. Blagajnik dr. Pipuš je poslal pregled dohodkov in izdatkov leta 1913.
A. Dohodki:
Prebitek iz leta 1912.......K 436*74
Podpore:
a)	denarnih zavodov . . K 200'—
b)	štaj. deželnega odbora
1911,1912,1913 skupaj „ 800"—
c)	drugih podpornikov „ 116'— „ 1116'— Izkupiček za prodane knjige . ... „ 41-32 Članarine:
a)	za prejšnja leta ... K 1397-75
b)	za 1. 1913 . . . . „ 592-10
c)	za naprej.....„ 83-— „ 2072*85
Vstopnina v muzej........„ 1"—
Razni dohodki....... : . ,, 19-07
Skupaj K 3687-07
B. Izdatki. Ostanek pisateljske nagrade za „Trg
Središče"..................K	6001—
Ostanek pisateljske nagrade za „Časo-
pis" IX......................„	465-—
Tisk in vezava „Časopisa" (na račun)	„	1554-91
Račun knjižnice..................„	4-85
Račun muzeja (stanarina, nakupi, postrežba itd.)................„	383-61
Izkupiček za knjige, prenos, račun, članarine ....................,)	3-75
Razni izdatki (poštnina, tiskovine itd.) . _„	108'92
Skupaj K	3121-04
Prebitka koncem 1. 1913 je torej ...	K	566-03
Dolga ima društvo še 800 K za tisk in vezanje „Časo-pisa" IX. pri tiskarni; za 1. 1913 pa še tiskarski računi niso predloženi in honorar pisateljem še ni določen.
Račune je pregledal in v redu našel preglednik dr. Jerovšek dne 23. prosinca 1914. Odbor je račune odobril.
Podpora c. kr. ministerstva je izostala. Sklene se opozoriti poslance, naj posredujejo.
4. Proslava 500 letnice ustoličenja koroških vojvod 15. ali 22. sušca 1914 v Nar. domu bo obsegala govor, sliko ustoličenja in „Tugomerja". Slavnost prirede slovenska društva skupno. Prof. Pire je dramatiziral ustoličenje. Dr. Kotnik opozarja na rokopisno dramo, ki jo ima družba sv. Mohorja. Za „Časopis" bo popisal slavnost prof. Pire, ki prevzame tudi govor pri slav-nosti. Prof. Kaspret upa, da bo prinesel „Časopis" studijo o ustoličenju, da se končno reši to vprašanje. V enketi narodnih društev bosta zastopala „Zgod. društvo" prof. Pire in dr. Pivko.
5 Slučajnosti: Z Matico Srpsko v Novem Sadu se sklene književna zamena. — Tajnik predloži načrt, po katerem se arhiv urejejuje, kar se odobri.
Dr. Kotnik javlja, da so sestavljena in vladi predložena pravila koroškega zgodovinskega društva („Društvo za zgodovino in narodopis koroških Slovencev").
Imenik društvenikov I. 1913.
Redni udje.1
Agrež Josip, zasebni uradnik v Brežicah.
Arnejc dr. Ivan, gimn. profesor (prideljen c. kr. naučnemu mi-nisterstvu) na Dunaju.
Arzenšek Alojzij, dekan v Vuzenici.
Attencder Josip, župnik v Šoštanju.
Barle Janko, nadškofijski tajnik v Zagrebu.
Bartol dr. Ant., c. kr. notar v Logatcu.
Baš Lovro, c. kr. notar v Celju.
Benkovič dr. Ivan, drž. poslanec, odvetnik v Celju.
Bcranič Davorin, gimn. profesor v Celju.
Bohak Fran, dekan v SI. Bistrici.
Bohanec Ivan, dekan v Šmarju.
Bosina Ivan, kapelan na Sladki gori.
Brejc dr. Janko, odvetnik v Celovcu.
Brolih Luka, c. kr. gimn. profesor v Pazinu.
Brumen dr. Anton, odvetnik v Ptuju.
Cajnkar Jakob, župnik v Središču.
Cajnko Val., katehet v Varaždinu.
Cerjak Josip, župnik v Rajhenburgu.
Cestnik Anton, c. kr. gimn. profesor v Celju.
Christalnigg grof Oskar, graščak v Gorici.
Cukala dr. Franc Ks., župnik v Pod-kloštru.
Čede Josip, župnik v Studenicah.
Čitalnica narodna v Celju.
Čitalnica v Gradcu.
Čitalnica v Novem mestu.
Čižek Alojzij, župnik v Slov. Gradcu.
Danica, katoliško akademično društvo na Dunaju.
Dekorti Josip, župnik v Ljubnem.
Dolenc dr. Metod, c. kr. okr. sodnik v Gradcu.
Fcrk Feliks, zdravnik v Mariboru.
Feuš dr. Franc, profesor bogoslovja v Mariboru.
Firbas dr. Franc, c. kr. notar v Mariboru.
Flek Josip, prošt v Ptuju.
Florijančič Josip, župnik pri Sv. Martinu na Poh.
Frančiškanski samostan v Mariboru.
Frangež Jernej, župnik pri Sv. Marjeti.
Fras Marko, c. kr. knjigovodja v Logatcu.
Glonar Josip, dr. phil. v Gradcu.
Godec Ferdinand, zasebnik v Brez-nici pri Prevaljah.
Gomilšek Fran, župnik pri Sv. Petru na Medvedovem selu.
Gorišek Ivan, župnik v G. Ponikvi.
Gorup Josip, nadučitelj naPolenšaku.
Grafenauer dr. Ivan, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani.
Grobelšek Iv., župnik v Gomilskem.
Gruden dr. Josip, kanonik v Ljubljani.
Haubenreich Alojzij, kn.-šk. ekspe-ditor v Mariboru.
Hauptman Fran, c. kr. profesor in šolski svetnik v Gradcu.
1 Dosmrtni udje so zaznamovani z razprtimi črkami.
Hebar Fran, župnik na Sp. Polskavi.
Hirti Fran, župnik v Slivnici.
Hohnjec dr. Josip, profesor bogoslovja v Mariboru.
Holz Fran, tajnik kmetijske družbe v Gradcu.
Horvat Franjo, slikar v Mariboru.
Horvat Friderik, župnik v Št. Lovrencu na Pohorju.
Hranilnica južno.štajerska v Celju.
Hranilnica in posojilnica v Artičah.
Hranilnica in posojilnica v Središču.
Hranilno in posojilno društvo v Ptuju.
Hrastelj Franc, arhidijakon v Konjicah.
Hrašovec dr. Juro, odvetnik v Celju.
Hrašovec dr. Silvin, c. kr. okrajni sodnik v Novem mestu.
Hribar Ivan, zastopnik „Slavije" v Ljubljani.
Hribovšek Karol, stolni prošt v Mariboru.
Ilešič dr. Fran, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani.
Irgl Fran, župnik na Vranskem.
Jager Avguštin, župnik v Galiciji.
Janežič Rudolf, spiritual v Mariboru.
Jankovič dr. Fran, državni in deželni posl., zdravnik v Kozjem.
Janžekovič Jožef, župnik pri Sv. Lenartu v Slov. goricah.
Janžekovič Lovro, župnik v Veržeju.
Janžekovič Vid, župnik v Svičini.
Jarc Evgcn, državni poslanec in deželni odbornik v Ljubljani.
Jeglič dr. Anton Bonavenlura, kne-zoškof v Ljubljani.
Jelšnik Ivan, kapelan v Čadramu.
Jerovšek dr. A., ravnatelj tiskarne v Mariboru.
Jerovšek Fran, c. kr. gimn. profesor v Mariboru.
Joanejska knjižnica v Gradcu.
JurčičJosip, dekan v p. v Vuzenici.
Jurhar Martin v Konjicah.
Jurko Ivan, župnik v Pamečah.
Jurko Mira, učiteljica v Artičah.
Jurko vič Martin, dekan v Ljutomeru.
Jurtela dr. Fran, odvetnik v Ptuju.
Kac dr. Viktor, zdravnik v Mariboru.
Kapler Ivan, župnik pri Sv. Jakobu v Slov. goricah.
Karba Matija, župnik v Zrečah.
Kardinar Josip, c. kr. gimn. profesor v Celju.
Kaspret Anton, c. kr. gimn. profesor in šolski svetnik v Gradcu.
Kavčič Jakob, kanonik v Mariboru.
Kavčič Josip, kapelan pri Sv. Juriju ob južni železnici.
Kidrič dr. Fran, asistent c. kr. dvorne knjižnice na Dunaju.
Klasinc dr. Ivan, odvetnik v Gradcu.
Knaflič Vladimir, odvetniški kandidat v Gorici.
Knjižnica krš. soc. zveze v Mariboru.
Koblar Anton, dekan v Kranju.
Kocbek Anton, župnik pri Sv. Križu,
Kociper J. Ev., gimn. profesor v Mariboru.
Kodrič Josip, kapelan v Št. Martinu pri SloV. Gradcu.
Kokelj Alojzij, župnik v Vurbergu.
Kolar Anton, župnik v Št. Ilju pri Velenju.
Kolarič Anton, gimn. profesor v Ptuju.
Kolarič Josip, župnik pri Sv. Martinu na Paki.
Kolšek dr. Josip, odvetnik v Laškem trgu.
Komatar Fran, c. kr. profesor v Kranju.
Komljanec dr. Josip, profesor v Ptuju.
Kos dr. Fran, e. kr. profesor in šolski svetnik v Gorici.
Košar Jakob, župnik v Žičah.
Kosclj Fran, župnik v Ločah.
Kosi Jakob, župnik pri Sv. Lenartu nad Laškim.
Kotarska učiteljska knjižnica v Kastvu.
Kotnik dr. Fran, gimn. profesor v Celovcu.
Kovačič dr. Fran, profesor bogoslovja v Mariboru.
Kozinc Ivan, župnik v Slivnici pri Celju.
Kožuh Josip, c. kr. gimn. profesor v Celju.
Krajnc Josip, kapelan v Žetalah.
Krajnc Viktor, c. in kr. generalmajor v Gmdcu.
Krajni šolski svet v Središču.
Kranjc Marko, kapelan v Ribnici.
Krek dr. Bogomil, dvorni in sodni odvetnik na Dunaju.
Kronvogl dr. Josip, c. kr. sodni svetnik pri Sv. Lenartu.
Kropivšek Valentin, kapelan v Šoštanju.
Krošelj Fran, kapelan v Šoštanju..
Kruljc dr. Franc, dekan v Laškem trgu.
Kuhar Anton, kapelan v Solčavi.
Kiihar Štefan v Bratoncih.
Kukovec dr. Vekoslav, deželni poslanec in odvetnik v Celju.
Kumer Karol, župnik v Prihovi.
Lah Martin, župnik pri M. Snežni.
Lajnšič Anton, župnik v Št. Martinu pri Vurbergu. .
Lasser Franc, dv. kapelan v Celovcu.
Lederhas Ludovik, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani.
Lekše Fran, župnik v Lučali.
Lenart Janez, nadžupnik pri Martinu.
Lendovšek Mihael, župnik v Ma-kolah.
Leskovar Ferdinand, posojilnični tajnik v Mariboru.
Lipej Fran, trgovec v Brežicah.
Ljubša Matija, kurat v p. v Gradcu.
Lilek Emil, avskultant v Celju.
Lom Fran, župnik pri Sv. Petru na Kronski Gori.
Lončarič Josip, kapelan pri Sv. Juriju pod Taborom.
Lukrnan dr. Fran, profesor bogoslovja v Mariboru.
Maister Rudolf, c. in kr. stotnik v Celju.
Majcen Gabriel, c. kr. učit. profesor v p. v Mariboru.
Majcen Josip, kanonik v Mariboru.
Majhen Josip, nadučitclj v p. v Stu-denicah.
Markošek Ivan, realčni profesor v Mariboru.
Marzidovšek Jakob, vojni kurat v Gorici.
Mastnak Martin, c.. kr. profesor v Gorici.
Matek dr. Martin, kanonik v Mariboru
Mavrič Karol, učitelj v Križevcih.
Mayer dr. Fran, odvetnik v .Šoštanju
Medved dr. Anton, c. kr. gimn. profesor v Mariboru.
Menhart Jakob, župnik pri Veliki Nedelji.
Mešiček Josip, župnik v Brežicah.
Meško Fran Ks., župnik pri Mariji ob Žili.
Meško Josip, župnik pri Sv. Miklavžu v. Ljut. goricah,
Meško Martin,župnik pri Kapeli.
Mihalič Josip, župnik pri Sv. Barbari.
Miki Fran, trgovec pri Sv. Marjeti, kar p. Bernardin, frančiškan v orici.
V zalogi »Zgodovinskega društva"
se dobe pri »Zgodovinskem društvu« ali pa po Cirilovi tiskarni v Mariboru letniki 1, II., III., IV, V, VI, VII, VIII. in IX. »Časopisa za zgodovino in narodopisje". Cena za ude 5 K, za neude 6 Kron. Sedmi letnik (1910) stane 7 K.
Janežičeva Slovnica. Spisal Gabriel Majcen k pedeset-letnici »Slovenske slovnice« Antona Janežiča. 20 v, s poštnino 25 v.
Zgodovinska knjižnica. I. oddel, I. zv.: Krajevne kronike. Cena po pošti 23 v.
Zgodovinska knjižnica. II. oddel.: Prazgodovinske iz-kopine. Cena po pošti 45 v.
A. Kaspret: Die Instruktion Erzherzog Karls II.
fur die landesfurstlichen Reformierungs-Kommissare in Steier-mark aus dem Jahre 1572. Po pošti 35 v.
Zgodovina Jarenine v Slov. gor. Spisal G. Majcen. Cena 30 v, po pošti 35 v.
Dr. Matija Prelog. Spisal dr. Karol Verstovšek. Cena 20 v, po pošti 25 v.
Fr. Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Broš. s pošto K 5*60, v pl. vez. po pošti K 6-80.

Miit.
»Zgodovinsko društvo« je ena najvažnejših kulturnih naprav na Slov. Štajerskem. Kar so na gospodarskem polju zadruge in posojilnice, to je v kultur n o-znanstvenem o siru »Zgodovinsko društvo«. Namen tega društva je, gojiti domačo zgodovino in narodopisje, zbirati domače starine in umetnine ter ustvariti polagoma kulturnozgodovinski in naravoslovni ju&noštajerski narodni muzej. Če se hočemo Slovenci na Štajerskem vzdržati in veljati kot kulturen narod, nam je preiskovanje domače zgodovine in narodni muzej brezpogojno nujno sredstvo.
Pomanjkanje gmotnih sredstvev in sodelavcev je najhujša ovira, ki zadržuje »Zgodovinsko društvo« v njegovem delovanju.
Pozivljemo tedaj vse dosedanje ude, da ostanejo društvu zvesti, in vsak ud naj pridobi še vsaj enega novega uda. Pristopijo naj kot člani posamezniki, pa tudi občine, razna nepolitična društva, Šolske in župnijske knjižnice.
Za muzej pridobivajte najdbe v prazgodovinskih grobiščih, posodbo, nakitje, staro orožje, stare slike, pohištvo, kmečko in rokodelsko orodje, narodno nošo, godbene instrumente in druge narodopisne predmete. Za knjižnico in arhiv zbirajte knjige in listine.
Spominjajte se v oporokah »Zgodovinskega društva« kot edinega, res pozitivno znanstvenega društva na Slov. Štajerskem.
Med slovenskim razumništvom je mnogo umskega kapitala; posvetite svoje moči obdelovanju domače zgodovine in narodopisja. Strastni strankarski boji, ki mnogokrat požirajo moči in gmotna sredstva, so le hipnega pomend; trajno veljavo v zgodovini ima le pozitivno kulturno delo, ki edino tudi pred zunanjim svetom more povzdigniti naš ugled.
Naš narod izmeče leto za letom milijone tujcem za alkohol, ki ga duševno zastruplja, telesno in gospodarsko vničuje, ali za plemenite kulturne cilje, ki jih zasleduje »Zg. društvo«, ni zmisla in požrtvovalnosti ?
■W
:. ■
V


-
•HI

' & &tff» .....
n	-


im-^m^rAmi a #
• K- '
ms
\ .■■■■"■■' '"'..'v.
Wki
Jim.


!
I-""«!'
s

:

''V
I' I
n ; 1 . * v " * " «
; c	* ;
mmmmrnm ■	-
mm^y.^.	.....m^^mm
"S.

v"' ;
S
I . ' | >> iB
L " ■ , ■
f, I
•;> ^ / . f
, . , » - , ■ ,
1
I	H| I
Sp m •	0km 1
gi