72 Franc Kešpret 1921–2010 V soboto, 11. septembra 2010, smo se na pokopališču Barbara poslovili od Franca Kešpreta, ki je bil eden od odbornikov Pla- ninskega društva Prevalje z naj- daljšim stažem, društvu pa je bil kot član zvest dolgih 55 let. Član upravnega odbora društva je postal že leta 1957 in v nasled- njih desetletjih opravljal različne funkcije. ”Kjer je bilo treba, sem pomagal, kolikor sem mogel,” je povedal v intervjuju pred osmi- mi leti. Deloval je v glavnem na gospodarskem področju, pred- vsem pri oskrbi planinskega doma na Uršlji gori, sodeloval pa je tudi pri organizaciji planinskih izletov in pohodov. Nazadnje je bil predsednik komisije za razvoj članstva in med najbolj priza- devnimi pobiralci članarine. Vsa- ko leto je prinesel znamkice več kot petsto članom PD Prevalje, zadnja leta, ko je ”delo na tere- nu” zanj postajalo prenaporno, jih je obiskal nekoliko manj, a še vedno približno sto. Med nje- gove naloge je sodila tudi skrb, da so člani, ki so bili v društvu 25, 40 in 50 let, dobili priznanja za zvestobo. Navduševalo ga je množično članstvo, saj je bilo prevaljsko planinsko društvo na četrtem mestu med društvi v Sloveniji. Vanj je bilo pred leti namreč vključenih več kot dva tisoč Prevaljčanov in drugih Ko- rošcev. Tudi po njegovi zaslugi. Franc Kešpret je bil sprva član PD Črna oziroma njegove žerjavske podružnice. Na Koroško se je leta 1921 rojen Lokovičan iz okolice Šoštanja po vojni takrat preselil že drugič, v Črno na Koroškem se je namreč že leta 1937 prišel učit za trgovca. Službena pot tr- govca in trgovskega poslovod- je ga je medtem vodila od Porč, žerjava in Hoč do Maribora, kjer je bil nekaj časa v. d. direktorja Okrajnega magazina, nato pa se je zaposlil v ž elezarni Ravne, kjer se je kot vodja skladišč mehan- skih obratov leta 1983 tudi upo- kojil. Ko je leta 1955 dobil delo na Ravnah, se je z družino prese- lil na Prevalje, kjer sta z ženo Ro- zalijo Na Fari postavila hišo, dom njunih otrok, Danila in Franje. Franc Kešpret se je planincem pridružil, ko so gradili kočo na Smrekovcu, saj ga je pritegnila njihova predanost. Tudi po pet- desetletnem društvenem delo- vanju je bil še vedno prepričan, da so ”planinci v glavnem pošte- ni ljudje, rodoljubi” . Rad je dežu- ral v uršljegorski društveni po- stojanki, kjer nikoli ni imel težav z obiskovalci. Ob obujanju spo- minov na društvene izlete je iz- postavljal zlasti prijetno vzdušje takrat, ko so planinci zapeli. Nav- dušen je bil tudi nad množičnim obiskom občnih zborov. Ko je ob osemdesetletnici odgo- varjal na vprašanje, kaj ga moti- vira, da tako dolgo prostovoljno dela v društvu, je bil kratek in jedrnat: ”Nikoli nisem razmišljal o tem. V društvu delam, ker mi je med planinci lepo.” Planin- ska organizacija je cenila njego- vo delo, med drugim je prejel bronasti, srebrni in zlati častni znak PZS in priznanje Koroškega meddruštvenega odbora PD za ”dolgoletno zvestobo planinski organizaciji, aktivnost pri razši- ritvi članstva, gospodarjenje ter opravljanje plemenite funkcije praporščaka”. Občina Prevalje mu je podelila zlato priznanje za šport, in sicer ”za življenjski prispevek prevaljskemu planin- stvu” . Andreja Čibron Kodrin Marko Voljč 1934–2010 Na vrhniškem pokopališču smo se 6. oktobra 2010 poslovili od Marka Voljča – v imenu kamni- ških alpinistov midva z Meto- dom Humarjem. Delavnemu in odgovornemu človeku je bilo dano le kakih deset let uživa- nja v plezanju in alpinizmu, a je prav v kamniškem alpinističnem odseku našel prostor in spre- jetje. Zanimivo, kako generaci- ja petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja ohranja vezi in vsaj nostalgične spomine na takratno tovarištvo. Kot je pred kratkim nekdo rekel: ”Takrat smo se vsi poznali med seboj pa tudi zanesli smo se lahko le nase in na medsebojno pomoč.” Plezati v težki smeri je bilo samotno de- janje, ki se je izšlo ali pa ne. Marko je svoj alpinistični vrh do- živel leta 1961. Najprej z menoj pri prvi ponovitvi spominske Dularjeve zajede v Jalovcu (prva plezala Ljubo Juvan in Lojze Go- lob): ”Jutro drugega dne (3. juli- ja) začneva z velikim previsom. Zgoraj črn, moker kot … Visim na klinu in v stari stopni zanki, ki visi iz previsa, ko Marko izbija. Ko pride do varovališča, se mi edini klin izpuli. Padec osmih metrov se po zaslugi Markovega in mo- jega refleksa spremeni v drsenje. Ob sunku bi se dve leti stara in mokra vrvica gotovo strgala in naveza bi odpotovala v 180 met- rov oddaljeno večnost.” Zato je Metod upravičeno, čeprav po navdihu, v poslovilnem nagovo- ru citiral Dularjev stavek: ”živeti eno življenje zase in za tovariša je plezanje v navezi. ” Dobra dva tedna pozneje nas je bilo sedem Kamničanov v Fran- ciji. Po skupni aklimatizaciji na Mont Blancu je Marko v navezi s Pavletom Šimencem in Mihom Habjanom preplezal kuloar c ou- turier v Aig. Verte in sestopil po Whymperju, nekaj dni pozneje pa preplezal še Spencerjev ozeb- nik v Aig. du Blaitiere. Plezalsko smo se sčasoma razve- zali, a nekaj skupnih let in preži- vetij je bilo dovolj za ohranitev stikov in poseben prostor v srcu. Tone Škarja 30. spominski pohod bazoviških žrtev V ponedeljek, 6. septembra 2010, je minilo osemdeset let od smrti štirih primorskih rodo- ljubov in protifašistov. Pod streli črnih srajc so umrli štirje primor- ski rodoljubi in protifašisti Ferdi- nand Bidovec, Fran Marušič, Zvo- nimir Miloš in Alojz Valenčič. Bili so člani narodnoobrambne or- ganizacije Tigr, ki se je upirala fa- šistični politiki na Primorskem in v Istri v času med prvo in drugo svetovno vojno. Bazoviška gmaj- na s spomenikom ustreljenim ti- grovcem je postala simbol upora Slovencev, še posebej Primor- cev. Vsakoletni popoldanski spo- minski svečanosti na bazoviški gmajni se že trideset let pridru- žijo tudi pohodniki, ki počastijo spomin na ustreljene junake s štiriurnim pohodom. Organizira ga Planinski odsek Amaterske- ga športnega združenja Sloga Bazovica z Viktorjem Stoparjem na čelu in s pomočjo sodelav- cev. Pohodniki so krenili iz Bazo- vice proti Jezeru nad Glinščico, ob robu doline do vasi Draga ter preko Peska (475 m) in Gročane (492 m) do koče na Jermancu, kjer je bil krajši postanek. Nato so krenili pod Kokoš (672 m) ter z zastavami in pesmijo vkorakali na prireditveni prostor. Pridružili so se množici udeležencev spo- minske slovesnosti in prisluhnili besedam slovenskih in italijan- skih govornikov ter odličnemu kulturnemu programu. Bilo je slovesno in vzneseno, še pose- bej zaključek, ko so vsi skupaj zapeli primorsko himno Vstaje- nje Primorske. Pohoda se je le- tos udeležilo največ udeležen- cev do sedaj – več kot 800 jih je prišlo iz bližnjih in oddalje- nih krajev, celo z Reke. Prvič se jim je pridružilo dvajset kolesar- jev, članov kolesarskega odseka Obalnega PD, ki so prikolesarili iz Kopra. Pohodniki so po slove- snosti nadaljevali prijetno dru- ženje ob tradicionalni pašta šuti na vrtu v Bazovici, spremljale pa so jih pozdravne besede Milana Pahorja, predsednika organiza- cijskega odbora svečanosti: ”Naj gre iz kraja smrti sporočilo ljube- zni, miru, sobivanja in svobode.” Organizatorji so podelili tudi pri- znanja za zvestobo na pohodih: PD Ravne na Koroškem, PS KPD Bazovica z Reke, SPD Trst, Inte- gral Ljubljana, ŠD Devin Nabre- žina, PD Snežnik Ilirska Bistrica, PD Sežana, OPD Koper. Posebno priznanje je prejel neutrudni or- ganizator Viktor Stopar. Maruška Lenarčič