Cveto Prežel j                                                                                                                       1110
PESMI
Cveto Preželj
Cveto Preželj se je rodil leta 1947 v Ljubljani, končal je elektrotehniško srednjo šolo (1967) in je zdaj zaposlen v tovarni transformatorjev »Energoinvest« v Črnučah. Preželj se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, svoje prve pesmi je objavil v Sodobnosti, ko mu je bilo šele sedemnajst let. Lani je izdal svojo prvo pesniško zbirko Oči, ki jo je kritika lepo sprejela, pred kratkim pa je predložil za tisk svojo drugo zbirko
pesmi Iz mojega sveta. Preželj sodi med pesnike, ki svoj navdih zajemajo predvsem iz sebe samega, pa tudi njegov pesniški izraz je ostal imanentno liričen. Slikovita je tudi njegova metaforika.
KO ŽIVIM
Ko živim
in razpletam smisel postavljenih kamnov
in si bose noge izbirajo oporo,
da bi odskočile s telesom
in se znova prilagodile obali,
da bi dosegle mirovanje,
popolno mirovanje
in se otresle belih,
zavezanih misli,
zavezanih v rast telesa;
se vračam k njenim prsim
in razbijam oblike kamnov,
razbijam daleč stran od nagomiljenega peska,
utesnjene, vroče, mrzle hkrati,
vendar oblike,
moč stopničastih površin,
ki sidrajo raztreščena vesla
in razsipajo kristale soli,
mojemu vračanju preproste želje,
razsipajo kot da sem igra svetlobe,
igra ustnic, igra viličastih prstov
in ne zlati okrasek med njenimi prsmi,
medaljon, ki se odpre
in se ti nasmehne,
medaljon, ki ga prsti obračajo,
odtrgajo, da napravijo prostor
razprtim, zvedavim ustnicam.
Ne smem prehoditi vseh poti,
jih razkriti vsakomur
in se predrzno dvigati,
popolnoma sprostiti na njih,
ker ne vem,
če si je ljubezen izprosila
spanje med njenimi lasmi,
izprosila prvo skrivanje izpolnjenih želja,
ki jim darujem preteklo umiranje,
strah, barvo jeseni,
barvo zimskega drevesa,
izgnanega iz pokrajine,
izprosila prvo skrivanje izpolnjenih želja
(kako lahkotno skrivanje,
ko je v rdečici obraza pravilno odmerjen ritem
in kri kot da se spominja hudih zim,
se zaganja mimo želja).
Ne smem na obali izmeriti svoje sence
in se iskati v rakovem znamenju,
da se obala ne spremeni
in ona ne oddide med mivkastimi potmi
in si ne spusti vročega zelenja po telesu,
potnega, meglenega vinograda med lase,
jagode, jagode na oči.
Na njenih prsih spoznavam zaupno obzorje,
sladko, umirjeno spenjanje enega griča z drugim,
udarjanje polken v sebi,
neskončen mrak v iznihanih očeh
in nato z glavo postrani,
osvetljen z ene strani,
vpijam svetlobo
Pesmi
1111
Cveto Preželj
1112
in preganjam poglede po pokrajini, da mi odkrijejo ljudi.
In pod mojimi prsti odpadajo grozdne jagode in odprta usta jih love.
DOLGO SPREHAJANJE
Dovolj dolgo sprehajanje,
ki kot dolgotrajno deževje oslepi,
se mimo cipres zapodi v dolgih skokih.
V mrliških vežicah
mirno, nespogledljivo
dogorevajo plameni sveč
in se na novo rojevajo
ob položenih vencih, prinesenih rožah.
In dolgo sprehajanje se z nočjo ustavi
in za nami se prižgo luči,
drobno in proseče.
Z vzdihi vrnemo nočem
negotovo opijanje zidnih listov ob svetilkah,
in si ne želimo zimskega mirovanja zamrznjenih potokov,
ker včasih zaživimo v jesenskem času
in si želimo ostati ob njem razigrani,
da so poljubi,
kot smiselno zaokrožene krošnje dreves,
izpolnjeni v pokrajini,
ki je kot prozorno pršenje kapljic,
razsvetljena, nepozabljena,
ko smo že daleč stran od nje,
odprli okna,                    i
da bi v sobi vonjali resje
in se ljubili v temi,
DRUGAČE IMENUJ JESEN
Drugače imenuj jesen,
na drugačen način jo prinesi
in jo pusti,
da dvigne papirje na mizi,
da pogasi luči
in se v mraku skrije
za obrisi križa.
Pesmi                                                                                                                                     1113
Jesen, ki ve
za klovnovski popoldan v parku,
ko se smehljam
in ne vračam drevju listja.
Jesen, ki ve
za moja nagnjenja,
dviga mračne liste,
mračne, ker postaja roka težka,
skrbna in se ne prepusti slučajni vznesenosti.
Na drugačen način jo prinesi,
drugače jo imenuj,
kot si imenovala poletje,
topli vzdih nepreštetega ozvezdja,
popoln objem,
dopolnjen z naslednjim,
ker so bila jutra tako blizu
in se je vedelo,
da bo moral dan razbijati utrujenost.
Drugače imenuj jesen in jo prepletaj z lasmi in sprejmi mojo zvestobo, pripravljenost na vsakodnevno prestopanje praga, na jemanje, dodajanje počasnih dni.
BOG OČE NEBEŠKI, USMILI SE NAS.
O, da bi vedel vse, prav vse
in da ne bi razdvajal noči na silo
in odhajal od dekleta samo s poljubom
in megleno mero upanja.
O, da bi vedel vse, videl vse,
ki smo jim ob odhodu namenili
svoj nasmeh, pozdrave: na svidenje
življenje, na svidenje se bo nadaljevalo,
in nikoli ne bi smeli biti banalni ob odhodih, poslavljanjih,
Cveto Preželj                                                                                                                       1114
ki naj bodo čim krajša, kratka, nasilna v smereh železniških tirov in vlakov za signali.
Rdeči, zeleni signali. Usmilimo se svoje vrnitve, poskušajmo jo najti, da ne odpeljemo samo sebe, da ne ostanemo v nekem odmaknjenem prividu sami.