i9B Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. čubinski P. Mih.: Naučni i praktički komentar zakonika o sud-skom krivičnom postupku Kraljevine Jugoslavije. Beograd. Geca Kon, 1933. St. 831.
Ta knjiga je najobširnejše delo o jugoslovanskem enotnem kazenskem postopku, čubinski je pritegnil, da obdela vso snov, za sodelavca dr. Leonida Tauberja, bivšega univ. profesorja in odvetnika v Rusiji, sedaj profesorja trgovske akademije v Beogradu, in pa svojega sina dr. Arzena M. Oubinskega, bivšega profesorskega štipendista v Rusiji in sedaj advokata v Beogradu. Prvi je napisal komentar za §§ 51.—57. in 268,—411., drugi za §§ 70.—267. s. k. p.
Književna poročila. 293
Torej jeMihajlo čubinski komentiral nekoliko manj ko tretjino paragrafov postopnika, a ker je — po besedah v predgovoru, posredoval v pogledu enakoličnosti in definitivne obdelave snovi, kakor tudi izdela! splošni načrt, uvod, register in razlago uvodnega zakona, slednjič napisal tudi najvažnejše poglavje o glavnih načelih postopnika, — se mu mora pač priznati, da je bil upravičen proglasiti sebe za odgovornega pisca glede celokupne vsebine. Mi bi temu še dostavili, da nosi vsa zasnova, razpredelba in dikcija komentarja pečat znanstvene temeljitosti in hkratu praktične uporabnosti, ki smo jo vajeni baš pri Mihajlu Cubinskem. Za slovenske pravnike iz prakse pa se lahko reče, da uporabljajo od vseh neslovenskih komentarjev za kazensko pravo izključno le č u b i n-skega komentar. Eno pa je značilno za čubinskega komentarje: On razširja svoje kritične opazke tudi na lex ferenda, a podkrepljuje jih z dokazi iz tujega prava. To je pač opravičba za naslov »znanstvenega (naučnog) komentarja«, ima pa včasih v praksi zavajalno moč, da spravi tistega, ki se hoče informirati o nekem spornem vprašanju, na to, da gleda na problem z očali, ki se ne bi smela natakniti za 1 e x lata. Mi se pri tolikem številu zanimivih vprašanj, pri katerih se razhajata Čubinskega komentar in n a š sistem s. k. p., oba pa od odličnega sistematičnega dela Bože Markoviča, nikakor ne moremo spuščati v podrobnosti. Ipak bi pa pokazali na neke točke, kjer gre čubinskega komentarju omenjena zavajalna moč. Ko piše n. pr. o obveznosti sodnih odločb iudexa ad quem za iudexa a quo, pravi, da je »tu van spora, da rešenje višeg suda, dakle i ono tumačenje zakona, koje je on usvojio kod rešavanja konkretnog krivičnog dela, veže niži sud kod ponovnog pretresa tog dela«, da pa je »sporno, da li tumačenje zakona od strane višeg suda veže niži sud u buduče, kod rešavanja drugih sličnih dela, a to naročito ako taj viši sud je kasacioni sud, koji po zakonu mora paziti na jednoobrazno shvatanje zakona u sudskoj praksi.« Če se nato sklicuje komentar na francosko in rusko prakso, ki se nagiblje na širokogrudno tolmačenje, smo nazora, da bi bilo umestneje reči, ne da je ,»van spora«, ampak da je »zakonito zaukazano« (§ 358. nov. s. k. p.), da višjesodne odločbe vežejo v konkretnem primeru glede tolmačenja zakonskega besedila nižje sodišče, ki je izdalo prvo sodbo. Tako dobi stvar pač čisto drugo lice. Exceptio firmat regulam in casibus non exceptis; torej je regula neobveznost sodnega tolmačenja iudexa ad quem — razen v primeru § 358. nov. s. k. p. To je jasno kot beli dan, a vse drugo utegne le zavajati k napačnim sklepom. Morda je bil sestavek o tem vprašanju napisan še pred novelizacijo z dne 9. okt. 1933, pa so bile besede »van spora« spregledane. Ni pa bilo n. pr. spregledano besedilo § 384 nov. s. k. p., vendar je dal komentar po našem mišljenju tu preozko tolmačenje, če zastopa advokatski pripravnik pri sreskem sodišču advokata-šefa na legalen način, velja njegova pravica, zastopati ga, tudi pri pravnih sredstvih in pri razpravi okrožnega sodišča, ki ga pravno sredstvo povzroči. To je bilo tako tudi po avstrijski praksi, katero je kopirala novela. Lahko bi še nekoliko enakih primerov navedli, kjer smo zasledili preohlapno izražanje, ki se poraja, čim se razlaga preveč razblinja. Toda tega nečemo storiti, ker bi z našimi opombami v nobenem oziru ne hoteli utesniti naše občne sodbe o odlični kakovosti tega komentarja. Dokler ne bodo zakoni pisani jasneje in določneje, bodo kontroverze vedno na
294 Književna poročila.
dnevnem redu. Rešuje jih praksa, a pravec za rešitev so temeljita znanstvena dela. Čubinskega komentar stoji v tem pogledu v najspred-nejši vrsti. Dr. Metod Doleno
D^bkow8ki Przemyslaw: Kslega alfabeticzna davraego prawa pry vvatnego polskiego. Nakladem redakcji Pami^tnika historyczno-prawnego Lw6w, 1932. Str. 233. Cena 15 zl.
V predgovoru pravi znani, čislani pravni zgodovinar poljski, univ. prof. Dg,bkowski (LW6w(), da se obrača na najširše sloje poljskega društva v svrho, da bi obudil večje zanimanje in večjo ljubezen do domače pravne zgodovine: »So takšne osebe«, nadaljuje, »kot n. pr. novinarji, publicisti, poslanci, senatorji, višji uradniki, katerim bi mogl* biti to poznavanje celo od koristi v njihovih poslih.« Da pa se dajo informacije hitro dobiti, je knjiga spisana v skoraj tristo alfabetično urejenih manjših člankih. Književnost je le redko navedena. Pač pa se poslužuje avtor v obili meri latinskih terminov in rečenic, kar smatramo za zelo smotreno; prvič se s tem najbolje varujejo poljske tradicije, drugič pa je na ta način ponazorjen stik s pravno zgodovino drugih, narodov. V tej drugi točki zazremo najmikavnejšo stran te knjige •.. Neverjetno mnogo skupnih potez zapazimo celo za slovensko pravno zgodovino. Ne mislimo samo na tiste institute, ki smo jih, prav kakor Poljaki, tudi Slovenci dobili iz germanskega prava. So še druge določbe, tupatam skoraj cele grane prava, ki jih spoznamo kot take, da jim. moramo priznati sorodnost po neki davni slovanski pravni miselnosti. Vobče so zbrani v tej knjigi članki samo iz zasebnega prava. Vendar je sprejel avtor v njen obseg tudi nekatere institute javnega prava, pa tudi iz teorije prava (n. pr. metoda, literatura). Zajemljivo je zasledovati posebno pravo medičarjev, mlinarjev, ovčarjev, pastirjev, vinogradnikov. Ko smo imeli Slovenci svoje posebno pravo za vinogradnike in za polharje, ali ne smemo slutiti, da so imeli tudi še drugi stanovi svoje pravo, prav kakor Poljaki, le, da ga, žal, še ne poznamo. D4bkowski posveča poseben članek institutu izprositve na smrt obsojenega zločinca po ženski, ki ga hoče omožiti, kar je bilo na Poljskem do 17. stoletja, pravno dopustno; ali niso te konstatacije važne tudi za nas, da spoznamo starost naših narodnih pesmi, ki obravnavajo vprav isti način oprostitve na smrt obsojenega? — Ne bomo navajali še drugih podrobnosti; samo to naj še povemo, da so poedini člsmki pisani tako jasno in temeljito, da se vsakdo, ki je količkaj orientiran v pravni zgodovini, z lahkoto spozna v poljski pravni snovi in jo primerja z našo. K stroškom za izdajo oznanjene knjige so prispevali med drugim ministrstvo za vero In javno prosveto, kakor tudi predstavništvo kralj. stol. mesta Lw6w. To je natisnjeno na platnicah knjige. Dokaz, kako se cenijo knjige pravnozgodovinskega značaja — drugod. Dr. Metod Dolenc^
Dr. Peič Dušan: Praktična primena novog krivičnog zakonika i zakonika o sudskom krivičnom postupku u sudovima na području beo-gradske kasacije. Štamparija ž. Madžarevič, Beograd 1933. Str. 40.. Cena 10 Din.
Avtor je namestnik vrhovnega državnega tožitelja v Beogradu. Dne 8. marca 1933. je imel v društvu sodnikov predavanje, ki je sedaj tiskano v naznanjeni knjižici. Do dne predavanja je imelo beograjsko ksisacljsko sodišče 1086 revizij, 24 pritožb in 30 zahtev za zaščito zakona. Iz tega.
Književna poročila. 295
gradiva je izbral Peič precej številne primere iz občnega dela Kz. in pa nekoliko primerov iz poglavja o pravnih sredstvih Kp. ter na njih pokazal, kje tiče napake, kako jih treba rešiti pravilno. Errando discimus, to drži in zato je natis predavanja brez dvoma zelo razveseljiv pojav. Občna opazba pri prečitanju brošurice, ki je pisana brez teoretičnih pretenzij, ali zelo jasno in pregledno, je ta, da se greši v judikaturi, predvsem tam, kjer je zakon premalo jasen. Tu so pripombe P e i č e v e zelo umestne in koristne. Ponekod bi ne škodilo, ako bi šel še globlje; n. pr. pri tolmačenju § 17. Kz. Isto velja tudi za razlago o nadaljevalnem zločinu (delictum continuatum). Tu bi predvsem opozorili, da ima Kz. naravnost predpise za kaznovanje te vrste zločinov, verbis expressis v S 332., kata synesin pa v § 301., odst. 4. Odklonitev oznake zločina kot nadaljevalnega po vidiku enotnosti žrtve je pravilna, karakteristikon pa tiči v tem, da zasnuje storilec en sam in enoten naklep, iz katerega izvirajo potem večkratni nadaljnji izvršitveni čini. To bi bilo treba navesti. Te male in Se druge manjše netočnosti pa nikakor ne kvarijo sodbe o celoti, da je prav dobra. Ali imamo še nekaj drugega, načelno važnega pripomniti. Res da je obdelal Peič samo prakso beograjskega kasacijskega sodišča. Brez dvoma pa je, da pozna tudi prakso drugih kasacijskih sodišč, če pa ve, da praksa drugod — in to v skladu z nekaterimi teoretičnimi knjigami — sodi drugače, ni baš umestno, z apodiktično gotovostjo trditi, da je praksa beograjskega kasacijskega sodišča pravilna, vse drugo pa pogrešno. Tu bi bilo pač na mestu, da bi se razlogi pro in contra kritično prerešetali in da bi se izrekla malo previdnejša sodba. To velja n. pr. za vprašanje, ali se sme po § 72. Kz. iti izpod najmanjšine, ali se sme po S 281. Kp. v posebno lahkih primerih (§ 73. Kz.) oprostiti od obtožbe in pod. Sodimo, da bi morala biti dotlej, da pride edino in enotno kasacijsko sodišče za vso državo, najvzvišenejša naloga zlasti najvišjih činiteljev v pravosodstvu kakor tudi teoretikov ta, da se skuša priti s sporazumom do enoobraznosti tolmačenja zakonitih predpisov. Do tega pa ne pridemo, če se mnenja drugih enako visokih sodišč kratkomalo pustijo na strani, kakor da ne bi eksistirala. Razumemo in upoštevamo, da je Peič v beograjskem društvu sodnikov podpiral mnenje beograjskega kasacijskega sodišča. Ali publikaciji, ki se obrača tudi na pravnike-prečane, bi se pač podalo, ako bi dobili v njej v prid edinstvenosti prava pravne države vsaj nekoliko pripomb, ki se bavijo tudi s prakso drugih kasači j. Vsekakor pričakujemo z velikim interesom nadaljevanja P e i č e v 1 h kritičnih pripomb glede posebnega dela kazenskega zakonika, ki je že v tej brošurici napovedano. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Maurach Beinhart: Grundlagen des raterussischen Strafrechts. Verlag von Franz Vahlen.  Berlin. 1933. Str. 5 + 205.
Pričujoča knjiga je izšla v znani seriji: Quellen und Studien, ki jo izdaja Institut za Vzhodno Evropo. Avtor, stalni referent tega Instituta, je v isti seriji objavil že 1. 1928 obširno študijo o sovjetskem kazenskem pravu (System des russischen Strafrechts). Ozki stiki, ki so obstojali med Nemčijo in Sovjetsko Zvezo do zadnjega časa, so bili menda glavni vzrok nenavadno intenzivnega zanimanja, ki so ga kazali nemški pravniki med drugim tudi napram sovjetskemu kazenskemu pravu. Že 1. 1925 je Freund prevedel v nemščino glavne vire takratnega sovjetskega kazenskega prava in procesa.   L. 1931   je  drugi  nemžki   raziskovalec
296 Književna poročila.
sovjetsltega prava Gallas objavil prevod sovj. kz. iz 1. 1926 s poznejšimi novelami do 1. avgusta 1930. V nemškem jeziku so izšli tudi propa-gandistični spisi sovjetskih kriminalistov (Krjrlenko, Schinvindt, Pasche-Ozerski in dr.) in številne razprave o sovjetskem kazenskem pravu v pravnih časopisih.
Maurach je med onimi nemškimi kriminalisti, ki niso že a priori navdušeni za sovjetski sistem in ki hočejo podati objektivno sliko sovjetskega kazenskega prava. To svoje novo delo je Maurach zasnoval zelo široko. Sovjetsko kazensko pravo je zanj predvsem tertium comparationis pri proučavanju liberalističnega in konservativnega (absolutističnega) pojmovanja prava in države. Zanima ga v zvezi s tem tudi vprašanje, ali in koliko sme država žrtvovati garancije državljanske svobode, kot važne pridobitve pravne države, zgolj utilitarističnim smotrom specijalne prevencije.
Maurach podrobno razlaga Marxov in Leninov nauk o državi in o pravu ter citira znano Leninovo formulo o smislu proletarske diktature. (Str. 12.) Proletarska država je Leninu le orodje za definitivno potlačenje buržuazije. Ko bo ta smoter dosežen, mora država izginiti. Kakor duhovito pravi Maurach, država je po tem nazoru »nichts als Zweck-institution zu seiner eigener Vernichtung«.   (Str. 27.)
Boljševiška pravna filozofija se skoro suženjsko oklepa bolj ali manj slučajnih Marxovih in Leninovih izrekov o pravu in državi. Marksizem v Leninovi interpretaciji je postal za sovjetske pravnike neke vrste uradna in obvezna teorija (»regierungsprogrammatisch vorgeschriebene Theorie« (Str. 156). Zanikanje načela: nullum erimen sine lege v sovj. kazenskem pravu v bistvu ni originalno. Saj je že jakobinska vlada prve francoske revolucije prepuščala izrednim sodiščem pravico »de prononcer la peine . . . contre les auteurs de crimes et delits contre la sfirete de Tetat . . ., qui ne sont pas prevus par le Code penal«. (Str. 160.) Novejši sovjetski načrti kz. iz 1. 1930 (obstoji več varjant teh načrtov) se označujejo kot poskusi še v večji meri kakor prej prilagoditi kazensko pravo Marxovi ideologiji (»die Marxisierung des Strafrechts). (Str. 163). Maurach podrobno razčlenja osnovna načela teh načrtov, zlasti načrta imenovanega »osnutek Krylenko«, ter prihaja do naslednjega zaključka: »Aus der Flut der in ihm enthaltenen an den Richter gerichteten An-weisungen ergibt sich immer nur die eine Forderung: der dem Staate ungiinstig Gesinnte ist unschadlich zu machen« (Str. 198).
Avtorju, ki dobro pozna ruščino, je bila na razpolago izvirna sovjetska literatura. Knjiga nemškega kriminalista je vsekakor dobrodošel pripomoček za proučavanje sovjetskega kazensko-pravnega sistema v najnovejšem stadiju njegovega razvoja. A. Maklecov.
Dr. Gosar Andrej: Reforme društva. Sociološki i ekonomski osnovi. Beograd, 1933. Geca Kon. 372 strani.
Največ, tretjino, prostora zavzema v knjigi razlaga organizacije sedanjega gospodarskega reda in tržnega mehanizma, vendar pa vrši ta razlaga le funkcijo argumentacije; po svoji zasnovi ima delo kritičen smisel in cilj. Kritika velja socijologičnim in gospodarskim osnovam, ki sta na njih zgrajena program in praksa glavnih dveh socijalno-reformnih pokretov novejše dobe, namreč marksizma in krščanskega socijalizma. Gospodarski del kritike je naperjen prav za prav proti klasični ekonomski teoriji, kolikor je je prešlo v
Književna poročila. 297
socijalistično in krščansko-socijalno pojmovanje gospodarskih pojavov z ozirom na socijalne reformatorične težnje obeh pokretov.
Ker marksizem vprašanje organične reforme niti ne poskuša rešiti, marveč z revolucijonarno odpravo zasebne svojine na proizvajalnih sredstvih problem enostavno preseka, se kritika o njem omejuje na krajše, že znane ugotovitve; mnogo aktualnejša je kritika krščansko - socijalne reformne ideologije in praktičnih poskusov. V tem delu kritičnega razbora, ki prikazuje krajno nujnost korenite revizije krščansko-socijalnega programa in nauka, je, kakor mislim, glavna tendenca te knjige, nje najinteresantnejša plat in glavna zasluga. Avtorjevo prizadevanje je v tem oziru usmerjeno prav na to, da pokaže voditeljem krščanskega socijalnega gibanja pa tudi drugim pogrešnost njih temeljnih ekonomskih pojmov, ki pohajajo enako kakor temeljni gospodarski nazori marksistov iz liberalne ekonomske teorije in ki zapirajo pot k pravemu poznavanju gospodarskega dogajanja in zato tudi pot k resnični, uspešni reformi. Avtor opozarja, kako odpirajo pojmi modernejše gospodarske teorije, tudi njegove, ki jo zastopa v svoji »Socialni ekonomiji« in ki je sorodna Liefmannovi, Casselovi in Engliševi, realnejše poglede na gospodarske probleme in obljubljajo učinkovitejše izvajanje socijalne reforme. Obenem prikazuje, na kako napačni poti je tisti del revizijonistov oziroma radikalnih somišljenikov v krščansko - socijalnem taboru, ki poskušajo reformo programa s še tesnejšo naslombo na marksistične gospodarske ideje.
Precej strani (56) zavzemajo narodnogospodarski in družbeni pogledi na gospodarjenje in to je koristno in prav, ko vidimo, kako zelo zamenjavajo tako teoretiki kakor praktiki narodnogospodarske interese z zasebno- in obratovalnogospodarskimi; brez prave ločitve teh zrelišč ni jasnega pogleda na smisel in metode socijalne reforme.
Kar se družbene reforme same tiče, se omejuje spis. na opis njenih socijologičnih in ekonomskih osnov in možnosti. Podrobnega reformnega načrta avtor ne podaja, kajti nemogoče je, pravi, odrediti za daljšo dobo pravec reformi in izdelati edinstven program. To že zato ne, ker spričo zapletenega in nepreglednega položaja ne moremo biti dovolj objektivni. Le načela so jasna, vse drugo je sporno. Posameznosti programa se morajo podati iz krajevnih in časovnih konkretnosti. Bolj proti koncu knjige opozarja G. na one glavne reformne probleme, katerih nujna rešitev sledi iz narave in organizatoričnih hib veljavnega gospodarskega reda.
Cilj družbene reforme je Gosarju takšno stanje, v katerem ima vsakdo tiste minimalne dohodke, s katerimi more človeško primerno živeti. Ustvaritev tega stanja zahteva predhodno rešitev treh kardi-nalnih problemov, namreč ureditve primernega (»pravičnega«) odplatka za odvisno delo (mezde, plače, rodbinske mezde), brezdelnih dohodkov in pravic zasebne svojine. Uvaževanje gospodarskih pogojev in posledic, ki se ž njimi spis bavi podrobneje, kaže, da je rešitev vsakega teh vprašanj težavna in daleko kompliciranejša, nego si to predstavlja običajni krščanski soci-.jalizem. »Pravičnosti« delovnega odplatka zavoljo neenakosti potreb ni moči ugotoviti. Mehanično zenačenje delovnih zaslužkov bi ne
298 Književna poročila.
prineslo nikomur trajnih koristi, plačevanje rodbinske mezde in plače pa bi zadevne izdatke pognalo tako visoko, da bi jih ne bilo mogoče pokriti.
Glede brezdelnih dohodkov, ki jih smatra za neupravičene, je avtor mnenja, da so raz družbeno zrelišče novčni izraz daril, ki jih prejemamo od prirode in tehničnega napredka, ustvarjenega od prednikov. Neupravičeni so, ker imajo na prirodo, njene moči ter na tehnične naprave prejšnjih pokolenj vsi ljudje enako pravico; ta ravnopravnost se mora udejstviti v ravnomernejši porazdelitvi brezdelnih dohodkov. Le da se ti ne dajo ugotoviti niti tedaj, ako smatramo za brezdelne dohodke vse tiste, ki presegajo običajno nagrado za delo, ki ga vsak posameznik obavlja sam. K praktični reformi vodi le preudarek, da bi ob ravnomerni razdelitvi brezdelnih dohodkov nikdo niti skromno ne mogel živeti brez dela in da žive torej tisti, ki prejemajo brez dela več dohodkov, nego jih jim je treba za skromno življenje, na račun in v škodo drugih, ki ne prejemajo v tem oziru pravičnega deleža. Primerna razdelitev brezdelnih dohodkov z omejevanjem njih izvorov je na podlagi veljavnega gospodarskega reda sicer neizvedljiva, pač pa je mogoče porabo teh dohodkov s primerno porazdelitvijo dela usmeriti v občo korist. Družbeno koristno delo je celo socijalna dolžnost, kajti od absolutne količine storjenega produktivnega dela zavisi količina družbeno razpoložljivih sredstev in dokler mora mnogo ljudi delati za druge, o občem blagostanju ni moči niti govoriti. Načelo svobodne izbire dela se mora torej omejiti, porabo dohodkov pa zracijonalizirati v občo korist, t. j. omejiti tudi svobodo konzuma. Praktično bo to izvedljivo šele, ko se bodo ljudje povzpeli na tako visok moralni nivo, da se bodo iz lastnega nagiba izogibali socijal-nega parasitstva. Moralni, družbeno-etični preporod pa je doseči samo tako, da se družba postavi na nove osnovne socijologične temelje, namreč na pojmovajije družbe kot občestva in na stanovski solidarizem.
Iz načela iste ravnopravnostl izvaja avtor glede zasebne svoji n e zaključek, da nalaga svojina družbene dolžnosti, da so lastniki le nekaki upravniki. Da bi neenaka razdelitev svojine ne ovirala pravične razdelitve dohodkov in dela, je treba omejiti ali lastninske pravice ali obseg lastnine. Poslednje ni proti načelom veljavnega gospodarskega, reda, toda prihaja v poštev le kot skrajno sredstvo. Kot praktičnejša rešitev se kaže, omejiti nastanek novih velikih zasebnih imovin in to bi bila morda celo najidealnejša metoda, ki vede k ureditvi družbenih razmer.
Navedene postulate more udejstviti. le država z razumno pa tudi energično socijalno politiko, ki naj ustvari v družbi ono ravnotežje moči, ki omogoča harmoničen razvoj in napredek vseh družbeno koristnih elementov. Izmed tako mnogih definicij soc. politike, ki je ž. njimi prišla strokovna literatura zadnjih desetletij na dan, je ta gotovo ena najbolj posrečenih. Narava navedenih reformnih zahtev je vsaj na videz zelo radikalna in še radikalnejši se vidi reformni program, ako sledimo avtorju po njegovih teoretičnih stopnjah do one končne meje, kjer je svoboda dela, potrošnje ter zasebne svojine v družbenem interesu že tako okrnjena, da je praktično ni več videti. Pa ta radikalizem, ki ga v glavnih potezah nahajamo že v reformnih načrtih starega veka, je bolf optična prevara, ker je avtor mnogostoletni, morda večtisočletni razvoj strnil v nekaj odstavkov, čitatelj, ki sledi avtorjevim izvajanjem bolj površno, dobi lahko vtis, da ga z logičnim razvijanjem ekonomskih načel zvede v svet najčistejšega kolektivizma, ki naj se takoj uresniči. Avtor
Književna poročila. 299
vsekakor opetovano opozarja, kaj mora ostati le teoretična možnost in z realizacijo česa je mogoče računati.
Kar se tiče praktičnega izvajanja reforme, ostaja pisatelj preudaren posibilist in včasih celo skeptik. Vedno znova pripominja, da je reformno udejstvovanje prilagoditi konkretnim razmeram, ker bi ostalo sicer brezuspešno, pa bilo teoretično še tako pravilno zasnovano in moderno. Posebej opozarja, da je baš soc. politika nekaterih gospodarsko manj razvitih držav s slepim posnemanjem socijalne politike bolj razvitih, bolj bogatih držav zahtevala nesorazmerno mnogo mate-rijalnih žrtev in cesto brez potrebe ostrila nasprotja med službojemniki in službodavci. Nadalje reforme ne gre pripravljati zgolj raz zrelišče delavcev, marveč je upoštevati tudi razloge podjetnikov ter je treba niti pripravljen na kompromisne rešitve. Bistvu socijalnega kompromisa posveča avtor celo posebno poglavje. Iz teh in takih razlogov odreka sposobnost za sprovajanje reforme ljudem, ki nimajo poleg zadostnega teoretičnega znanja tudi potrebne mere praktičnih izkustev.
Brez svetozornega stališča, izjavljenega ali prikritega, na področju gospodarske politike ni diskusije. Katerimsibodi najvišjim vrednotam je končno treba dati prednost. Gosar zastopa v tej knjigi stališče, ki ga že poznamo iz mnogih njegovih specijalnih spisov in iz njegovega političnega udejstvovanja. Kdor stoji na drugačnem zrelišču, ne bo pritrdil vsem avtorjevim trditvam in ne bo vsem njegovim argumentom priznal dokazne moči. Zamenil jih bo deloma s svojimi, ako ni morda prepričan, da so ljudje sicer načeloma ravnopravni, da je pa in concreto deliti pravice edino le po kriteriju neenakosti gospodarskih sposobnosti in zato tudi po neenakosti osebnih uspehov. A. Ogris.
Dr. Matijevič Ivo: Uredba o siidskim ostavama (depozitima). Nova pravna biblioteka, II. sveska. Beograd, 1933, str. 147, Din 30.—.
V podobni obliki kakor svoj čas znano izdanje Sodnega poslovnika-je izdal dr. Matijevič sedaj tudi uredbo o sodnih depozitih. Skrbno pregledani zakoniti tekst je opremil vsepovsod z zadevnimi zakonitimi predpisi, tako da ima čitatelj vse gradivo popolno pred seboj. Opremljen pa je tekst tudi s kratkimi pojasnili in napotitvami na druga mesta ter tako lajša orijentacijo. Vse povsod se kaže roka skrbnega urednika in dobrega poznavalca materije. Uredba o depozitih je zelo važna, zlasti ko dokončno določa, kje se smejo polagati sodni depoziti in ureja natančno poslovanje med Državno hipotekarno banko, njenimi podružnicami, davčnimi upravami in sodišči. Zbog odlične ureditve in ne malo tudi zbog priročnosti naznanjene knjige jo je vsakemu sodniku le priporočati.
Dr. B. Sajovic.
Dr. Bafinka Cyrjl:  Uporedna slavenska pravnička terminologija.
Izdal Generalni sekretarijat Prvega shoda pravnikov slovanskih držav. Bratislava, 1933, str. 194, 18 Kč.
Izza leta 1853, ko je izšla na Dunaju Juridično-politična terminologija slovanskih jezikov v vzporednih zvezkih, nismo imeli pravniške terminologije, ki bi prinašala več kakor po dva slovanska jezika. Letošnji pravniški shod v Bratislavi je pokazal na potrebo takšne, vse slovansko jezike obsegajoče terminologije. Ta bo postala še bolj neobhodno potrebna, ako se uresniči namera splošnega slovanskega pravniškega glasila,  katero naj bi prinašalo podatke in  razprave iz vseh slovanskih
3fl6 Književna poročila.
držav in nas tako osvobodilo tujega časopisja. V ta namen je bila izdana naznanjena knjižica. Kot prvo delo in zbog prekratkega časa ni ne glede slovanskih jezikov kakor tudi ne vsebinsko popolno. Je šele prvi poskus, a vsega uvaževanja vreden in sposoben, da se zgradi na njem nekaj dobrega. Predvsem bo treba sprejeti v splošni slovar vse slovanske jezike in upoštevati njih terminologijo ter vzeti kot leksikalno izhodišče vsako terminologijo posebej. Potem bodo odpadli dosedanji nepopolni posebni slovarčki. Vsebinsko bo pa treba pač marsikaj popolniti in to ne samo s specifičnimi terminološkimi izrazi, ki jih mnogo pogrešamo, marveč tudi z drugim besednim zakladom. Že pričujoča terminologija ne obseza, kakor bi to po naslovu priČEikovali, le pravniških izrazov, marveč v veliki meri tudi splošne, v pravniškem govoru pogoste besede. Tak slovar je za onega, ki pozna vsaj nekoliko slovanske jezike, neprecenljive vrednosti, ker oprašča velikih slovarjev. Vendar je potrebno, da se v prihodnji izdaji tudi to besedišče pomnoži. Tako bo postal res neprecenljiv pripomoček pri čitanju slovanskih pravniških del. Da pridemo čimprej do spopolnjene izdaje, je treba, da si sedanjo nabavimo vsi. Prireditelj knjige, vsem znani neumorni generalni tajnik bratislavskega shoda dr. B a f i n k a je vložil vanjo ne malo osebnega truda in zasluži zato neomejno priznanje. Dr. B. Sajovic.
žmavc Andrej: Vinski zakon in kletarski vedež. Druga, predelana in pomnožena izdaja. Samozaložba. Maribor, 1933, str. 226, Din 50.—.
O tej knjigi smo prinesli lansko leto kratko poročilo. V teku enega leta potrebna nova izdaja je izšla pred kratkim zelo spopolnjena. Kot novo poglavje je dodano knjigi pojasnilo določb k V. poglavju zakona o vinu. Mariborski državni tožilec dr. Jančič pojasnjuje v povsem poljudni obliki določbe o kaznih in postopku. Knjiga je s tem le pridobila in bo interesiranim gospodarskim krogom prav tako dobro došla kakor ostala pojasnila in razlaganja gospodarskega strokovnjaka Žmavca.
Prof. Maklecov V. A.: Mery zaščity v jugoslavjanskom ugolovnem prave. Posebni odtisek iz »Zapiski Russkago Naučnago Instituta« v Beogradu. 1933, str. 215—^245.
Pavičevič M. Mičun: Svjedočanstvo, da su nooji »Črnogorci« istiniti. Kao predgovor XV. knjiži. Samobor. Tiskara šek Slavko, 1933, str. XIII.
članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XLIV, št. 3.: Del
Vecchio Dj.: Kriza pravne nauke. Belič R.: Uporedni pregled režima okučja u jugoslovenskom i režima porodičnog dobra u francuskom za-konodavstvu. Vladisavljevič M.: Materijalna koncepcija sudske funkcije. Subotič Dj.: § 24 Z. o zemlj. knjigama s pogledom na pozitivne propise zakonske i projekt novoga gradjanskog zakona. Blagojevič B.: Zakon o zaštiti autorskog prava i tonfilm. Jovanovič A.: Problem cena. Stjepa-novič N.: Može li se postati dnevničar i bez dnevničarske odn. priprav-ničke službe. Ilič A.: Da li dete iz prvoga braka, začeto i rodjeno u od-sustvu muza, ima pravo na porodičnu penziju. Arandjelovič D.: Položaj udate žene po rumunskom gradjanskom pravu. — Arhiv. X1.IV, št. 4.: Bartoš-Pržič: Prvi kongres pravnika slovenskih država. Jovanovič D.: Tehnokratija. Solovjev A.: Nepoznat ugovor Dubrovnika s arbanaskim vladarom iz početka XIII. veka. Radovič R.: Smendova teorija integracije i njen načelni značaj za ustavnu teoriju i ustavnopravnu nauku. Stje-panovič N.: Po kome se zakonu ceni vreme službovanja pri regulisanju
Književna poročila. 30r
penzije. — Branič, št. 9.: Plakalovič B.: Ko naredjuje istražni zatvor kada okrivljenik o otvaranju istrage zahteva odluku suda? Stojkovič A.: Mogučnost isključenja prigovora res judicata po zakonu o ograničenju državnih šuma. Gajič N.: Pravno dejstvo provedene intervencije po § 636 g. z. na prava zakupodavca, kirajdžije i trečih lica, i nadležnost za spro-vodjenje iste. Antonijevič T.: Naknada štete. — Branič, št. 10.: Peti kongres Medjunarodnog saveza advokata u Dubrovniku. Lazarevič L.: Pojam i značaj državine u smislu § 466 Grpp. Jovičič D.: Sloboda sudijskog uverenja i nezavisnost odluka sudijskih. Timoškin V.: O prekidu zastarevanja prava na izvršenje kazne. Rankovič D.: Postupak posredovanja. Timoškin V.: Ublažavanje kazne po § 72 Kz. — Mjesečnik, št. 9., 10.: Hefer S.: Za opči zemljišno-imovinski zakonik. Fischer A.: Utjecaj prinudnog poravnanja van stečaja na parnice. Ščetinec J.: Demokratizacija radnog odnosa. Polak M.: Nešto o uredbi o postupku posredovanja. Jančikovič T.: Tumačenje čl. 2. al. 2. Z. o zaštiti države. Muha M.:' Primjena novoga ili staroga Kz na pitanja, koja nastanu poslije pravno-snažne presude, izrečene po starom Kz. Spahalič S.: O zastarjelosti po odlomcima 4. i 5. 78 i 81 Kz. BUchler D.: Da li posredovanje mogu tražiti samo aktivni dužnici? Katurič J.: Još o akuzatornem načelu. Marinovič M.: Antinomije i praznine u Z. o radnjama, te njegova nepravilna primjena u praksi. Trgovčevič J.: Da li § 297 Kz. obuhvača i tvomu uvredu? — Policija, št. 17., 18.: Krainski N.: Posrnuli ljudi. Lazič M.: Krivična dela protiv javnog mira i poretka. Subotič Dj.: § 254 Z. o činov-nicima iz 1931 g. i rešenje državnog Saveta br. 8890/33 g. Mijuškovič J. Primena § 72 Kz. Purič-Dragojevič: Spajanje, razgrupisanje i stvaranje novih opština po novom zakonu o opštinama. žigič V.: O banovinskim uredbama po ustavu od 3. sept. 1931 g. Levic R.: Lombrozov tip zločinca. Dostanič M.: O važnosti S 126 polic, uredbe. Kecojevič S.: Dali je za primenu S 298 odd. 2 Kz (u slučaju retorzije) potrebna tužba druge strane (okrivljenika). — Policija, št. 19., 30.: Subotič D.: Medjunarodna komisija za kazneno pravo i kaznene zavode. Krainski N.: Posrnuli ljudi. Lazič D.: Krivična dela protiv javnog mira i poretka §§ 154—166 Kz. Mijuškovič J.: Primena § 72 Kz. Frantlovič B.: Jeli ovlaščen upravni sud da rešavajuči žalbu protiv nepravilnosti opštinskih izbora ceni i odborničku sposobnost izabranih lica. Levic R.: Lombrozov tip zločinca. Žigič V.: O banovinskim uredbama. Stavrič M.: Policijska uredba: Kecojevič S.: Da li je za primenu § 298/2 Kz potrebna tužba druge strane. — Pravosudje, št. 17., 18.: Vacha J.: Sudija u modernim državama. Markovič T.: Nezavisnost sudija u Engleskoj pokolebana? Milic I.: Logika i matematika § 13., št. 3. Stz. Muha M.: Izvršenje u cilju uspostave bračne zajednice. Blagojevič V.: Izjednačenje obligacionog prava u slovenskim državama. Pržič I.: Odnos crkve i države u slovenskim državama. Vuko-vič M.: Prevozni ugovor. Stanoš I.: Plačanje taksa od strane javnih bilježnika. Brankovič S.: Prinudna javna prodaja imetka (nekretnina) zemljoradnika za kamatu i troškove. Sardellč F.: O uticaju mirovanja postupka na postupak po tužbama zbog smetanja posjeda po novom Grpp. Markovič V.: Centralna zemljišna knjiga željeznica i javnih kanala. Djurčija J.: Jeli starina uslov da bi bilo zadruge izmedju oca i njegovih punoletnih sinova? Steinmetz I.: Kritika zakona. —• Pravosudje, št. 19.,' 20.: Vacha J.: Sudija u modernim državama. Tasič Dj.: Sudska praksa. Blagojevič V.:   Slobodno  sudsko uverenje  u  gradjanskim  pamicama.
302 Razne vesti.
Sajovic R.: Pojasnila k tolmačenju § 13 Stz. Vukovič M.: Prevozni ugovor. Brankovič S.: Pravne pretpostavke i notorne činjenice. Leposavič J.: O uticaju mirovanja na postupak po tužbama zbog smetanja poseda po novom Grpp. Lientgold L.: Nekoliko reči o protestu menice zbog neisplate. Franič I.: Uvjerenja opštine po z. o zaščiti zemlj. Blagojevič B.: Da li je pitanje moralnosti ugovora pravno ili faktično pitanje. Rančič M.: O primeni § 122 Stz. Cubinski M.: Kvalifikovane i privilegisane forme krivičnih dela. Petrovič B.: Odnos izmedju propisa čl. 89 Z. o št. i § 86 Kz. a obzirom na rok za podizanje privatne tužbe za krivična dela izvršena putem štampe. Paradjanin M.: Sastav krivičnog veča kod okružnog suda po § 75 Kp, kada su u pitanju krivci stariji maloletnici. Markov I.: Kada jemstvo postaje slobodno? Tauber L.: Nacionalizacija i konfiskacija imovine filijala privatnih banaka van Sovj. Rusije. Vesel J.: Misli prilikom Medjunarodnog kongresa advokata u Dubrovniku. Markovič T.: Kritika neograničene dozvole dokaza svedocima u novom Grpp.