ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 20. a prila 1995
Leto V, št. 8
PRVA SEJA SLOVENSKE DRŽAVNE MANJŠINSKE SAMOUPRAVE
str. 2
RUSI NA GORENJOM SENIKI
str. 6
Z ZASEDANJA SLOVENSKO-MADŽARSKE KOMISIJE ZA MANJŠINE
PODPISATI SPORAZUM JE LAHKO, KAJ PA NJEGOVO URESNIČEVANJE?
V Ljubljani se je sestala Slovensko-madžarska mešana komisija za manjšine in ocenjevala Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Gre za sporazum, ki sta ga novembra 1992 v Ljubljani podpisala tedanja zunanja ministra Slovenije in Madžarske dr. Dimitrij Rupel in dr. Geza Jeszenszky. Madžarski del komisije je vodil državni sekretar v uradu predsednika vlade Csaba Tabajdi, slovenski del pa državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve dr. Peter Vencelj. Porabske Slovence je zastopal predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök, prekmurske Madžare pa József Balasko, predsednik Pomurske samoupravne narodne skupnosti madžarske narodnosti.
S prvo oceno uresničevanja sporazuma sta zadovoljna visoka predstavnika oblasti, nekoliko več pripomb pa sta imela predstavnika narodnosti. Posplošeno bi lahko zapisal, da je sporazum uspešno prestal svoje ovrednotenje, s pripombo, da ga je bilo mnogo lažje podpisati, kakor sedaj uresničevati. Toda pojdimo po vrsti.
Sporazum izhaja iz vrste univerzalnih mednarodnih dokumentov o varstvu manjšin in o človekovih pravicah, po uvodnih in splošnejših členih pa se dotika konkretnih nalog, v nekaterih primerih nemara preveč konkretnih, da
bi jih bilo mogoče v kratkem času uresničiti. To seveda ni njegova slabost, kvečjemu odlika, saj smo zelo pogosto priče podpisovanju presplošnih in neobvezujočih sporazumov. Tu sta Slovenija in Madžarska naredili izjemo, ki jo kaže samo pohvaliti. Vendar samo do sem.
V sporazumu sicer ni govora o recipročnem, enakem zagotavljanju pravic porabskim Slovencev in prekmurskim Madžarom, so pa za obe manjšini zapisane enake pravice. Tu pa se začne novo "poglavje", kajti razlika med razmerami v Porabju in Prekmurju je preočitna, v škodo porabskih Slovencev. Na nekaterih področjih manj, na drugih bolj, v celem pa je v Porabju nalog mnogo več, nekaterih pa ne bi bilo
mogoče uresničiti v kratkem času tudi ob dovolj veliki politični volji in materialni podpori. To so tiste sestavine v narodnostnem življenju, kjer so posledice nekdanje raznarodovalne politike največje in kjer je neustavljivi proces asimilacije povzročil (skoraj) nepopravljivo škodo.
Že v četrtem členu sporazuma, kjer je zapisano, da “podpisnici zagotavljata pripadnikom manjšin svobodno uporabo njihovega jezika v zasebnem in javnem življenju..." in tako dalje, so velike razlike med Porabjem in Prekmurjem. Če so v Prekmurju te zadeve urejene v zakonu in v dobršni meri v življenju, je uporaba slovenskega jezika v javnem življenju v Porabju (še) neurejena. Sicer ne pomeni, da ni tu in tam mogoča
ali celo naravna, denimo na Gornjem Seniku in morda še kje, toda daleč od tistega, kar bi se približalo prekmurskim razmeram.
Naslednji člen govori o informiranju. Naredimo, za pokušino, kratko primerjavo: Porabski Slovenci imajo tedensko pol ure radijskega programa (na valovni dolžini, ki je skoraj nihče več nima), prekmurski Madžari vsak dan osem ur z možnostjo razširitve na celodnevni (štiriindvajseturni) program; tedensko imajo polurno TV oddajo, Porabski Slovenci mesečno dvakrat po petindvajset minut; Porabje je štirinajstdnevnik z mnogo manjšim obsegom kot Népújság, ki je tednik. Še večja, zelo verjetno za porabske Slovence najusodnejša pa je razlika v izobra-
ževanju. Kljub pomanjkljivostim so rezultati prekmurske oblike dvojezične osnovne šole mnogo ugodnejši za prekmurske Madžare kot razultati narodnostnega pouka v Porabju. Razlike so še v različnih pristopih do verskih obredov (kar je v Porabju domala v celoti uradno neurejeno) in še na marsikaterem področju.
Zaskrbljujoča so tudi zavlačevanja pri odpiranju novih mejnih prehodov (porabski Slovenci imajo enega dobri dve leti, prekmurski Madžari tri, od tega dva mednarodna) in pri skrbi za hitrejši gospodarski razvoj narodnostnih krajev (tu sta si manjšini najbliže v težavah).
In ker bi se primerjava zavlekla na več časopisnih strani, za konec še nekaj o osmem členu sporazuma, ki govori o zagotovljeni udeležbi manjšin pri odločanju na lokalni, regionalni in državni ravni. Čeprav pomenijo občinske in državna narodnostna samouprava pomemben napredek, imajo vse manjšine na Madžarskem mnogo manjše možnosti vplivanja, kakor v Sloveniji. Ne samo zaradi zagotovljenega zastopstva v občinskih svetih in državnem parlamentu, marveč tudi zaradi pravice veta v tistih primerih, ko se odloča o za njih važnih vprašanjih.
eR
2
PO POGOVORU V SOMBOTELU
ŽELEZNIŠKA POVEZAVA MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
Slovenski in madžarski poslanci, predstavniki gospodarskih zbornic in župani občin ob meji so se v Sombotelu pogovarjali o gospodarskem sodelovanju, zlasti pa o prometnih zvezah in povezavah med severovzhodno Slovenijo in Železno ter Zalsko županijo. 
V Železni županiji so za isto smer železniške povezave kakor v Sloveniji, in sicer: Murska Sobota-Hodoš- Bajánsenye in pri Körmendu priključitev na progo Gradec- Budimpešta, Progo je pripravljena sofinancirati tudi Evropska banka za obnovo in razvoj, vključuje se v prostorsko načrtovanje in plane na slovenski in madžarski strani in nasploh bi ugodno vplivala tudi na razvoj gospodarskih stikov med Slovenijo in Madžarsko. Kdaj bi progo začeli delati, na pogovoru niso povedali, podprli pa so možnost, da bi z železnico povezali
tudi Redič in Lendavo.
Predsednik županijske skupščine Železne županije dr. Gyula Pusztai se je zelo zavzel za odpiranje novih mejnih prehodov na slovensko-madžarski meji. Poudaril je, da pomanjkanje denarja ne more in ne sme biti razlog, da ne bi čimprej odprli prehoda med Prosenjakovci in Magyarszombatfa, ker gre za tradicionalno in najkrajšo, povezavo med Sombotelom (nekdanjo Savario) in Soboto, nato pa še prehoda med Verico in Čepinci ter Kobiljem in Nemesnépom (v Žalski županiji). Dr. Pusztai se zavzema za odpiranje cenejših mejnih prehodov, ker meni, da bi denar za tovrstne prehode lahko oziroma morali dobiti. Čimprej bi se kazalo dogovoriti tudi o prekategorizaciji prehodov na Gornjem Seniku in Pincah-Tornviszeotmiklós. ,Ta meddržavna prehoda bi kazalo čimprej prekatego-
rizirati v mednarodna prehoda. Vendar pa bo na Gornjem Seniku in še zlasti na slovenski strani potrebno urediti cesto do prehoda. Okoli 1700 metrov slabe makadamske ceste, ki je v pristojnosti države, Sloveniji ne more biti v ponos.
Nekaj razmišljanj je bilo tudi o gospodarskem razvoju Monoštra, zlasti o proizvodnih dejavnostih v novi industrijski coni. Dogovoriti bi se kazalo za skupne projekte, za katere bi lahko dobili denar iz programa PHARE. O konkretnostih se bodo še pogovarjali, saj so se dogovorili za pogostejša srečanja poslancev in tudi drugih z obeh strani meje. Glede na zavzetost, ki jo je pokazal doktor Pusztai, smemo pričakovati nekaj hitrejših korakov v sodelovanju ob meji.
eR
SEJA KOMISIJE ZA NARODNE IN ETNIČNE MANJŠINE PRI SKUPŠČINI ŽELEZNE ŽUPANIJE
Člani komisije za narodne in etnične manjšine so na seji, ki je bila 6. aprila v Sombotelu, razpravljali o treh temah. O vlogi mladine v Železni županiji, o vlogi sredstev javnega obveščanja pri negovanju narodnostne kulture in maternega jezika. Seznani pa so se tudi s pripravami, na "Županijski dan" in "Panonsko jesen", ki ju prireja Urad županijske samouprave. Arpad Zsamboki, vodja tega urada, je med drugim povedal, da je Panonska jesen tokrat prirejena že tretjič, njen namen, je predstavitev širših mednarodnih stikov Železne županije. Ta kulturna
manifestacija pa daje tudi možnost predstavitve narodnostnih vrednot v Železni županiji živečih manjšin.
Največ zanimanja pa je vzbudila tema o manjšinskih oddajah pri MTV. Dr. Zoltán Ács, sodelavec MTV pri manjšinskih programih je podal kratko sliko o začetnih korakih uvajanja manjšinskih programov, predstavil trenutno stanje teh uredništev. Po. njegovem mnenju imajo te oddaje dve pomembni nalogi. Po eni strani naj bi dajale informacije o manjšinah samih, hkrati pa naj bi s problemi manjšine seznanjale tudi večinski narod. Pomembno je tudi to,
da prispevajo h krepitvi narodne identitete, kar je v času osnovanja državnih manjšinskih samouprav zelo, pomembno. Verjetno, da bodo voditelji MTV na ustrezni politični ravni kmalu razpravljali tudi o tem, v kolikšni meri se bo spremenila vloga manjšinskih televizijskih in radijskih oddaj. Vloga manjšinskih sredstev obveščanja pa je pomembna poleg omenjenega tudi pri negovanju krajevnega govora kakor tudi pri razvijanju zbornega narodnega jezika pri posameznih manjšinah.
Ibolya Dončec
PRVA SEJA SLOVENSKE DRŽAVNE MANJŠINSKE SAMOUPRAVE
Skoraj mesec dni po oblikovanju Slovenske državne manjšinske samouprave so se v Monoštru sešli njeni člani in izvolili svoje vodstvo. Prvi predsednik te nove politične organizacije Slovencev na Madžarskem je postal gornjeseniški župan Martin Ropoš, za podpredsednika sta bila izvoljena Šandor Merkli z Verice in lldiko Pusztai iz Slovenske vesi.
Kandidat za predsednika je bil samo eden, Martin Ropoš. Na volitvah, ki so bile tajne, pa ga je podprlo 10 od 18 prisotnih članov Slovenske državne manjšinske samouprave. Za podpredsedniški mesti pa so kandidirali: Šandor Merkli, lldiko Pusztai in Elizabeta Emberšič. Izvoljena pa sta bila prva dva (lldiko Pusztai v drugem krogu).
Člani Slovenske državne manjšinske samouprave so razpravljali tudi o tem, kje naj bo sedež te nove organizacije. Govorili so o dveh lokacijah, Monoštru in Gornjem Seniku. Večina pa se je potem z javnim glasovanjem odločila za Gornji Senik, kjer je lokalna samouprava pripravljena zagotoviti ustrezne prostore.
Kljub temu da je še vedno veliko nejasnosti okrog financiranja narodnostnih samouprav, pa Martin Ropoš upa, da bo delo novoustanovljene organizacije kmalu zaživelo. Razveseljivo je, da se je pojavilo še nekaj novih imen, tako da v obeh slovenskih organizacijah zdaj deluje že blizu 200 ljudi. To pa je potrebno izkoristiti, tako pri prizadevanjih za ohranjanje maternega jezika kot pri izboljšanju življenjskih razmer v Porabju. Ena poglavitnih nalog ostaja skrb za gospodarski razvoj porabskih vasi. Novoizvoljeni predsednik je povedal tudi to, da ne glede na to, da naj bi bil sedež na Gornjem Seniku, to ne pomeni, da bi Slovenska državna manjšinska samouprava pozabljala tudi na druge porabske kraje. Tako bodo svoje seje sklicevali v vseh tistih vaseh, kjer imajo za to primerne prostore, pa tudi v Monoštru.
Silva Eöry
Porabje, 20. aprila 1995
3
SIBILSKE KNJIGE (30)
SODBA
Po naravnih pojavih sodnega dne pove Sibila Salomonu, kje bo kraj sodbe in kako se bo le-ta izvršila:
Téda Mesiás szvojega Angelá z ednov trobüntov na szveit posle, ino de z velkim glászom ete trobünte kricsáo: "Sztante gori, vö z grobof vi mrtvi, i fszákoga cslovéka düša hodi ma szodbo!"
Téda Mesiás doli pride vu té Jozsefi dou ino sze tám na szodni sztolecz doli püszti. Fsze lüsztvo, stero je nigda zsivélo, more pred nyega priti ino do fszi szvoja dobra i lagoja djánya gori zapiszano meli.
Oprvim pride Adam i Evá, téda právicsni Abel i hüdi Káin. I za nyim drugi lüdjé, med sterimi szo pravicsni z Abelom na právi i z Káinom na levom kraji mogli státi. Té de
Mesiás pravo: "Vi, ki szte pout Kaina i Antikrisztusa naszledüvali, odhájate od méne zs nyimi na gni Pekla, vu ogyen peklénszki. Vi, ki szte pot pravicze naszledüvali, hodite notri vu paradizsom vekivecsnomi veszélji." Téda právicsni známénya szvétoga krizsa dobijo na cseli ino vu nebeszki ország pred licze Bozse stopijo. Amen. Amen.
Právim jasz tebi, veliki kráo Salamon, da sze tou sze zgoditi má. Da jasz tebi i meni zseleim, da tüdi midvá za pravicsnim Abelom pelaniva od Mesiása vu paradizsom vekivecsnomi veselji notri pridti moreva."
O angelih s trobentami in o Gospodovem sojenju pravičnih in hudobnih lahko beremo tudi v Matejevem evangeliju: "In ob mogočnem glasu tromb
bo poslal svoje angele in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba." (Mt 24, 31) "Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličanstva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico." (Mt 25, 31-33)
Kot kraj poslednje sodbe označi dolino Jozafat Gospod tudi preroku Joelu: "bom zbral vse narode in jih bom peljal v dolino Jozafat... Narodi naj se dvignejo in gredo v jozafatsko dolino. Zakaj tam bom sedel, da sodim vse narode naokrog." (Joel 4,2.12)
Marija Kozar
PISMO IZ SOBOTE
BON-TON
Človik je v svojon življenji čista vse spravo v nekše škatule, na steri piše, ka se leko pa ka se ne smej v ton kratkon tepkanji po zemli delati. Dobro, človeka ne smeš bujti, ne smiš kradnoti, tou je vse po zakoni, kak po zemelskon tak po božon tö, fejst velki grej. Nekše drüge škatulice, ka se jij je človek napuno z leko in z ne smeš, me Zdaj zanimlejo. Brodin o ton, ka so si ništerni od nas vüpali napisati knjige, v šteraj mené včijo, kak se moran lipou ravnati, ka mo te takšen človik, kak trbej. Te meni tista knjiga dolouča, če se ravnan po bontoni ali pa se ne ranvan glij po njen.
Tou, ka ne smen po nousi rovati, to mi je nej knjiga bontona branila. Tou najlübše delo vsikšoga mlajšoga mi je branila cejla žlata. Ka bi prklinjou, mi je tö bilou zabranjeno, pa če glij san vse tou čüu od starejši. Pri obedi san nej smeu vlačiti župe.
Mogo san na šurko oprejti lampe pa cejlo žlico z župo porinoti nut, te pa tak požirati, ka se je nej nika čülo. Mojga očo je nej niške na red gemao, ka je tak župo v sebé vlačo, kak če bi frko. Ške mati mi je idnouk, gda je očo nej bilou doma, pravla: Vej pa bole potiu gej tou župo, tak naglas vlačiš, kak tvoj Oča! Evo, že pá! Oča je leko vlačo pa kunou, ge pa nej!
Eden den smo po staroj šegi šli v nedelo malo kouli po Varaši. Ge san biu že malo bole velki pojep, pa san si mislo, ka lejpo držanje ali bonton je več nej zamé. Enoga ipa san tak saftično plüno, ka san skur asfalt gor zorau. Oča pa me tak losno za vüja, ka san ji meu tri dni vrouča in repejča. Gda me je pito, od koga san se tou navčo, san pravo, ka san eto tak plünoti vido njega. Od te dale me je več doma nej niške na red gemau, če san nej kaj napravo po bontoni. Edino noug san
nigdar nej smeu držati na stoli, nej ge, nej moj oča.
Ali je že tak, ka té škatulice odijo s človekon skouzi cejli Žitek. Včasi jij moraš odpejrati in delati tak, kak je tan nut pospravleno, včasi je glij nej trbej, ali je palik dobro, če delaš tak, kak je tan sklajeno.
Tak san ge tö komaj Zdaj v tej lejtaj začo kouli sebé talati tanače, ka je po bontoni in ka je nej. Moran pa van praviti, ka se mi godi gnako kak mojomi oči pa mami, gda sta mené na rejd gemala, in rejsan vidin, ka se vse tou mlajši navčijo od nas. Zato san eto tak z veseljon na red gemau mojo taščo Regino, trno čedno žensko. Pravo san njoj, ka se tou pač ne šika, ka bi vse poprejk vlačila cigaretline, gda drügi gejmo. Samo me je poglednola in pravla, ka okajeno mesou duže drži in si nažgala nouvi cigaretlin.
MIKI
STROKOVNO
SPOPOLNJEVANJE
VZGOJITELJIC
V	porabskih vrtcih že nekaj časa ugotavljamo potrebo po večji prisotnosti slovenskega jezika pri različnih zaposlitvah otrok. Vzgojiteljice, ki med svojim šolanjem niso deležne pouka slovenskega jezika, imajo pri takem delu velike težave. Zato smo se odločili, da jih začnemo seznanjati z metodami in oblikami dela v dvojezičnih vrtcih na narodnostno mešanem območju Prekmurja. Prvo tako strokovno spopolnjevanje so naše vzgojiteljice imele 7. aprila v Lendavi in Dobrovniku.
Pedagoška svetovalka za predšolsko vzgojo ZRSŠŠ, OE M. Sobota, ga. Jana Kolarič je skupaj z vodstvom dvojezičnega vrtca pripravila zanimiv program. Najprej so naše vzgojiteljice spoznavale organizacijo in način dela v dvojezičnih vrtcih. Ravnateljica ga. Blanka Gerič je spregovorila o dvojezičnem vzgojno-izobraževalnem delu (predvsem o jezikovnem pouku - pouku 2. jezika s pomočjo igre, glasbe...), pomočnica ravnateljice pa je gostje popeljala po vzorno urejenem vrtcu. Ga. Kolaričeva je spregovorila o specifiki jezikovne vzgoje v vrtcih na narodnostno mešanem območju Prekmurja. Poudarila je, da se na tem območju srečujejo, glede na jezikovno znanje, s štirimi skupinami otrok: Madžari, ki obvladajo samo madžarščino, Madžari, ki govorijo samo slovenščino, maternega-madžarskega jezika pa ne znajo, potem Slovenci z znanjem slovenščine in Slovenci z znanjem madžarščine; nekaj je tudi otrok obeh narodnosti, ki obvladajo oba jezika. In temeljno poslanstvo narodnostnih vrtcev bi naj bilo, da se otroci učijo in utrdijo v znanju materinščine, pridobivajo pa tudi znanje drugega jezika - jezika soseda, znanca, prijatelja. Skozi spontano igro otrok in odlično strokovno delo vzgojiteljic je to mogoče. O tem smo se prepričali v dobrovniškem vrtcu, kjer smo teoretična izhodišča spoznavali v praksi.
V	dobrovniškem dvojezičnem vrtcu smo prisostvovali dvema dejavnostima: likovni in jezikovni vzgoji. Nadebudni malčki so nam brez posebnih zadreg pokazali vse, kar jih naučijo požrtvovalne vzgojiteljice; brez ločevanja na narodnostno pripadnost, le z veseljem do dela, dokazovanja: različne vloge, ki so jih odigrali v obeh jezikih, so si izbirali glede na interes. In bilo je izredno zanimivo ter poučno. V razgovorih smo ugotovili, da je način dela, ki se ga lotevajo v dvojezičnih vrtcih, izredno učinkovit, saj otroci mimogrede osvojijo oba jezika, brez vprašanj in podvprašanj, brez predsodkov; le z voljo in željo po znanju. Lendavske vzgojiteljice so porabskim kolegicam podarile tudi videokaseto o svojem delu, dobrodošel pripomoček za osveščanje in izobraževanje.
Od jezikovne vzgoje v vrtcih je marsikaj odvisno; tudi od pripravljenosti staršev za sodelovanje z vrtcem. In od pozitivnega odnosa staršev in vzgojiteljic do učenja maternega jezika. Vzgojiteljice prekmurskih dvojezičnih vrtcev so lahko porabskim za svetel zgled. "Z vsem srcem ohranjamo materinščino pri našem mladem rodu in ponosni smo na to," nam je ob slovesu dejala gospa Katica. "Naši otroci naj vsi govorijo materinščino. Za to so tudi starši, ki nas pri našem delu podpirajo in spodbujajo."
Dragi porabski Slovenci, koliko vas je, ki bi lahko pritegnili tem besedam, besedam pripadnosti rodu, jeziku, narodovi duši??
Naš prvi delovni obisk po dolgem premoru se je tako iztekel. Odhajali smo polni novih, zanimivih vtisov in idej. Upajmo, da bodo vse te dobre ideje našle plodna tla v porabskem vsakdanjiku. Upajmo pa tudi, da bo takih delovnih srečanj še veliko. Iskrena hvala našim gostiteljem!
Valerija Perger
Porabje, 20. aprila 1995
4
PREDSEDNIK R SLOVENIJE SPREJEL NORVEŠKO POVERILNO PISMO
Predsednik R Slovenije Milan Kučan je sprejel poverilno pismo novega veleposlanika Kraljevine Norveške v Sloveniji Erica Selmerja.
OBISK
PREDSEDNICE DEŽELNEGA ODBORA FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE
Slovenskega zunanjega ministra Zorana Thalerja je obiskala predsednica deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine Alessandra Guerra. Državnika sta se pogovarjala o gospodarskem sodelovanju in o položaju manjšin, slovenske v Italiji in italijanske v Sloveniji.
BRONASTE
KUHALNICE
V nizozemskem Heglu so učitelji celjske srednje gostinsko-turistične šole na mednarodnem kuharskem tekmovanju narodnih jedi osvojili tretje mesto. Skuhali so piščančja prsa, nadevana s suhimi slivami in meliso, ajdove štruklje in postrv s krompirjevimi kroglicami in hmeljnimi brstiči.
UBIL DRUŽINO
22-letni Danijel Cergol s Klanca pri Kozini je s kalašnikovko ubil 18-letnega brata, 42-letno mater in 47-letnega očeta. Po trojnem umoru se je odpeljal z očetovim avtom proti Ljubljani in spotoma odvrgel brzostrelko ter se sam prijavil na policijski postaji v Ljubljani. Njegova prva izjava je bila, da je suženj televizije in da je verjetno z malega zaslona dobil navdih za svoje dejanje.
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
DEJTE Z LANCOM PRIVEZANO NA ŠINAJ
Sámi samomorilci. V Somboteli eden za drugim dojskačejo z Visoki štaukov, pa se bujejo. Edna ženska brezi domi je v živalskom vrti (állatkert) v Washingtoni skaučila v edno klonjo, v šteroj sta bila dva tigriša, šteriva sta go raztrgala na falajčke. Prva, kak se je tau zgodilo, je té nesrečen stvaur mogo splézdeti prejk viski sten, potem pa preplavati 6 mejtarov šurki glopek šanec, pouno vode. - Lagvi Žitek, strašna smrt. Zaka so mi sami tak sami?
Čednejši, kak čednjak. Par mejsecov se je zgodilo na Vogrskom, ka je nikši beštialen oča svojo dejte z lancom pa lakatom cuj železniškim šinam privezo, pa go tam njau. Bila je
nauč pa bilau je na takšom mesti, gde daleč daleč nin nikše iže pa düše nej bilau. Gnauk se je samo od nikec na ednom motor piciklini pripelo eden mladi moški, šteri je pauleg štrejke -Bauga rauka - za nika volo stano. Te pa v velki tüuči čüje, ka nin nikšo dejte strašno na mili djauče. Gda je siročeka najšo, pa lanc nej mogo doj s šinov vzeti, se je strašno zbojo, ka je znau, ka cug štero koli minuto leko pride. V kmici de Zaman kazo, cugin "šofer" ga nede vüdo, pa dejte tö nej. Hop! Te pa je dojvrgo srajco, nutri v pacín namočo, pripravo fajacek, pa gda je cuga posvejt zagledno, go vužgo pa z gorečo srajco plajuto. Cug je prva stano, kak je do deteta prišo. - Ge bi tomi človeki najmenje Nobelovo nagrado dau.
400 milijonov dolarov. Telko Vogrski rosag nakraci pá napausado vzeme od svetovne banke. Tau je dosta več penaz, ka jim nutri pride s tistoga, ka so
madžarsko lüstvo 12-oga marciuša pošrajfali, ka de skor cejli rosag klince kovau. Pa vejte, ka prej s té 400 milijonami škejo narediti? Prej s toga cakumpak vojaško šker küpijo (pükše, štüke pa takše). - Samo naj déjo k 300 vragom, če de tau rejsan istina!
Supermoderni Japonci. Najvekšoga policajskoga predjnjoga na Japonskom (Takaji Kunimatsu) so preminauče gni dojstrlili. Njagvo ižo skrb mata dva detektiva, z njim je k autoni üšo njegov sekretar (titkár), šteri je ovak tö en policaj. Gda je cuj supermodernomi autoni staupo, je pri edni soji naprej staupo eden zmaskirani človek, pa z rabujfo táčricno glavnoga policaja. Natau skočo na picikli pa se je lepau odpeló. Od tistoga mau ga éraslapá nega. -Super maudro!
Nagi(r) atleti. Na zvezi madžarski atletov so nej davnik bili nagir, Zaka so se dali čisto nagi najbaukši Vogrski atleti gordjemati
na nikšom filmi. Pa tau tak, ka so zmejs delali, ka se šika, vsefele atletske figure na drogaj, gerendi ptt. Vendrak je šlau z lejpimi atletskimi füčlinami strašno balanckanje, če so 
eške v drugaj rosagaj tö gorprosili. - Če bi na atletski zvezi znali, ka je rejč Gimnast prišla z grške rejči Gumnos, ka znamanüje: nagi, bi leko nej tak nagir bili.
Düšna vejst. V Argentini se je zglaso Francisco Scilingo, ka ga že 18 lejt strašno pečé düšna vejst. Gda je sodačka hunta prejk vzela oblast, je un kak sodački predjen, bujo 30 nasprotnikov hunte tak, ka so je pomagali na fligare, so jim Padarge nutri dali njugtatone. Gda so Prišli daleč nutri nad Atlantski ocean, te ji je Scilingo žive (!) vösposinjavo s fligara. Pravi, ka so tak vmorili najmenje 2 gezaro lüdi. - Jeja, te pa Hudi Du tö ma düšno vejst?!
Francek Mukič
Letos je spet potekalo tradicionalno srečanje treh šol (Neuhaus, Sv. Jurij, Monošter), ki so ga tokrat oplemenitili s projektom Toleranca-Toleranz-Tolerancia.
36 učencev petih razredov treh osnovnih šol na meji Slovenije, Avstrije in Madžarske je zadnji dan v marcu zaključilo letošnji del tridnevnega projekta Toleranca- Toleranz-Tole-rancia, ki bi naj potekal še naslednja tri leta. Kajti dosedanja srečevanja učencev, učiteljev in staršev iz Sv. Jurija na Goričkem, Neuhausa na Gradiščanskem v Avstriji ter Monoštra v Porabju na Madžarskem so s športnega in kulturnega področja prerasla v višjo in popolnejšo obliko sodelovanja. Projekt, imenovan Tole-
ranca, namreč sovpada s proglasitvijo evropskega leta 1995 za čas boja proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti.
V Sv. Juriju so se zbrali številni gostje: župan Neuhausa Johan Pok, župan nove občine Rogaševci Janko Halb, ravnatelj avstrijske šole Anton Gangl, ravnatelj madžar-
ske šole Lajos Keser, predsednik Sveta za podmladek pri Rdečem križu Slovenije Damjan Slabe, Franc Huber iz Organiza-
cijske enote Zavoda za šolstvo Republike Slovenije ter vršilec dolžnosti predsednika Rdečega križa v Murski Soboti Emerik Zver. Pozdravil jih je gostitelj, ravnatelj os-
novne šole Sv Jurij, Anton Crnkovič.
Učenci so bili razdeljeni v šest delovnih skupin, ki so reševale različne naloge: predstavili so se in izmenjali svoje naslove, narisali skupni plakat projekta Toleranca, naučili so se pesmico o sreči v slovenskem jeziku, izdelovali različne izdelke v različnih tehnikah likovne delavnice in se učili modernih plesov in še česa. Vse izdelke so na zaključku prikazali na posebni razstavi in tedaj smo lahko videli, kaj je nastalo pod spretnimi rokami mladih: spomladansko cvetje, metulji, uporabni predmeti, živalske figurice, pirhi iz plastelina, praznični aranžmaji in celo lutka iz papirja.
Filip Matko 
Porabje, 20. aprila 1995
5
88 LEJT, 5 MLAJŠOV, 12 VNUKOV, 20 PRAVNUKOV, 1 PRAPRAVNUKINJA
Če gnesden novine v roke vzemamo pa gledamo osmrtnice (gyá-szhíreket), čüdno nam je, ka dosta mladi lüdi mira. Ka je pa eške bole čüdno, več mladi mo-škov odide kak žensk.
Če pa gledamo tanazaj, te je pa zatok ranč tak bilau, povejmo, med prvo pa drugo bojno. Razlika je samo tau, ka so tiste bujli, gnesden pa - tak pravijo čedni možacke - ka smo si navekša sami krivi, če so rejsan objektivni zroki tü.
No, rejč na rejč. Edno je istina. Gnes dosta mladi lüdi ne zadobi svoje vnuke, nej pa 88 lejt. Če tü pa tam najdeš stare možake, stare ženske pa si z njimi prpovedaš, vsi tak pravijo, ka so v svojom žitki dosta trpeli. Dosta so delali, Večkrat so se nej nadjeli, liki ja. Pa itak. Tüj so. Pa eške samo telko. Naši starci so dosta dece gorranili. Če bi bojne nej bile, bi se gnes nej trbelo bodjati, ka Sto de je na stare dni poredavo, tadržo. Dobro vejmo, ka je stari človek dostakrat križ tü držini. Nemamo cajta za nji. Mlajša generacija, stera je dužna nji opravlati, v slüžbo ojdi, je zmantrana, kakoli, ka je gnes rejsan vse ležejše opraviti.
Od toga si malo prpovejdava na G. Seniki z Marijo Lazar (Mjaukina). Oni so, kak sam na začetki pisala, 88 lejt zadobili.
Lazar mama, kak vam je pa šlau, gda sta eške mali, mladi bili?
"Če samo telko povejm, ka ge mojga očo ne pom-
nim. 1914- toga leta so odišli v bojno, te sam bila 7 lejt stara. Od tistogamau je nji več nišče nej vido. Z materjov smo tüj ostali mlajši, brez očo. V bojno so odišli, pa nindar v Rusuškom, v lageri so mogli mrejti. Gda sam pa že zrejla, oženjena ženska bila s 5 mlajšami, te mi je mauž mrau. Te sam bila 39 lejt stara. Najvekša čij mi je 17 lejt stara bila. Mislim k tomi dosta nej trbej povedati."
Kak vas ge poznam, vi ste furt gazdijo pelali. Držali ste konje, delali ste zemlau, eden za drugim ste vöoženili čeri. Kak je tau edna ženska mogoča naprajti?
"Trdo sam delala. Deca je tü mogla že mala pomagati. Vsi smo delali. Vsi majo, mamo na gnes lejpe rame pa vse, ka je človeki potrejbno. Dapa tistoga reda smo nikšo dobrauto nej zadobili. Gnes je že tau žmetno vörvati."
Prajli ste mi, gda sta se oženin, Obadva sta od doma vkraj šla, küpila sta eden slamnati, raztrgani ram na tom funtuši, vcuj pa zemlo. Mislim, ram je tistoga reda nej tak velki biu kak gnes. Nej vas je malo bilau, sploj pa te nej, gda se je čij, Mici oženila. Kak ste tiste lejte kaj živeli?
"Leko si sto misli, kak je bilau. Druga čij je tüj blüzi začnila zidati. Cügeo smo z rokami delali. Vsi naši z
menov vred, smo nauč den delali. Cügeo bíti je žmetno delo. Moje čeri so tak delale kak moški. Nej je ležejše bilau te tü nej, gda je tretja čij zidala v Slovenskoj vesi pa tak tadala. Sploj dosta dela je bilau, gda smo té ram etakšoga naredli kak je gnes. Nej so takšni slüži bili kak gnes. S tistoga smo živeli, ka smo prpauvali."
Kak vas poslüšam pa vas gledam, tak cenim,
ka sploj dobro vögledate. Kak vam vašo zdravdje slüži?
"Baugi vala dobro, če me rejsan noge bolijo. V tauj starosti je tau nej čüda. Vse mam, ka mi trbej. Mam svojo ižo, mam penzijo, na nikoga mi nej trbej čakati, da bi mi kakši pejnez dau. Na stare dni sam zadobila vse dobra, ka bi gnauksvejta nej senjala."
Po mojom rejdki človek zadobi prapravnuke (ükunokákat). Vi mate edno malo deklino. Ka vam pa tau znamenüje?
"Tau je ranč tak kak vse drugo, ka sam vala Baugi zadobila. Sploj sam srečna pa večkrat skurok ne dam valati, ka se je tau z menov leko Zgodilo. Če človek računa, te pa more prvideti, ka je 88 lejt nej malo."
Ka mislite, gnes je mladini baukše, kak je tistoga reda vam bilau?
"Ja pa nej. Gnesden v lepoti živejo, vsakši pose-
be šké meti svoj daum, vse je moderno. Za tau dosta trbej delati. Te domove gordržati tü nej leko. Tistoga reda smo nej meli brigo elektriko, vodau plačüvati. Če smo do pejnez Prišli, smo šparali. Nej smo v bauto ojdli krü küpüvat pa tau pa tisto. Če bi nam tistoga reda stoj pravo, ka mo, povejmo, vodau plačüvali, bi ga z lampami pa očami gledali. Zdaj pa zatok vsakši od starišov tü čaka pomauč, ka če bi nej daubo, bi sploj žmetno bilau."
Ka vi mislite, zakoj je gnešnja generacija bole gingava kak, povejmo, vaša? Zakoj telko mladi lüdi pomerjé?
"Po ednom tali dobrauta tü leko kriva. Gnes lüdje ne šparajotak kak mi. Vsefale (h)rana geste, povejmo, mastno gejo, pidjejo kakoli. Gda smo mi bili mladi, smo v strašnom srmastvi živeli, pa smo se prisiljeni bili več postiti kak nej. Dapa tistoga reda je tü dosta lüdi mlado pomarlau. Dosta dece tü. Samo, ka so te starišje nej 1-2 deteta meli, liki ništarni več kak deset tü. Gnes nega mira, vsakši leti, nigdar nejma cajta za nikoj nej. Etak pa dosta škaudi nemirnost tü."
Dali ste mi eden kejp. Tam vi držite malo prapravnukinjo, za vami stoji vaša čij Mici, stera z vami žive, vaša vnukinja Eržika pa pravnukinja. 5 generacij na ednom kejpi. Po mojom je tau trnok lejpi Spomin za vas. Želem vam, ka bi zadobili eške tau tü, gda de ta najmenkša zrasla pa de vas pozdravila kak 100 lejt staro praprababico (ük-nagymamát). K tomi vam želem zdravje, mirno živlenje med svojimi.
I. Barber
SEJA ZVEZE SLOVENCEV
Predsedstvo Zveze Slovencev na Madžarskem je obravnavalo na svoji letošnji drugi redni seji več tem. Med drugim so se do govorili, da bodo Porabski dnevi letos v Slovenski vesi in sicer zadnjo soboto in nedeljo v maju.
Predsedstvo je obravnavalo tudi predloge za odlikovanje "Za Porabje". Letošnji dobitnici odlikovanja bosta bivši sekretarki Zveze, Irena Pavlič in Irena Barber.
Predsedstvo je izvolilo tudi novo sekretarko zveze, Klaro Fodor, ki je trenutno učiteljica na gornjeseniški osnovni šoli, funkcijo bo opravljala od julija naprej.
SIMPOZIJ O ŠOLSTVU
Košičev sklad iz Budimpešte organizira 21. aprila 1995 okroglo mizo z naslovom Možnosti pouka slovenskega jezika v Porabju. Celodnevni program se bo začel z obiskom porabskih šol in vrtcev. Posvetovanje bo potekalo v kulturnem domu na G. Seniku. Posveta se bodo udeležili učitelji slovenskega jezika, vzgojiteljice slovenskih vrtcev ter strokovnjaki madžarskih in slovenskih ustanov, ki se ukvarjajo z manjšinskim šolstvom.
REKORDNO ŠTEVILO PRIJAV
Na Madžarskem še nikoli ni bilo toliko prijav na visoke šole in univerze kot letos in sicer več kot 86 tisoč. Na visokošolskih ustanovah pa bodo sprejeli le 34 tisoč študentov. Največ dijakov se je odločilo za pravno, filozofsko in naravoslovno fakulteto. Zanimiv je recimo podatek, da bo tekmovalo za 1500 mest na filozofski fakulteti Univerze Eötvös Jozsef v Budimpešti kar 7 tisoč kandidatov.
Porabje, 20. aprila 1995
6
MOŽA BUJLI, KA ŽENO BRANO
RUSI NA GORENJOM SENIKI
Zdaj je minaulo 50 lejt, ka so v našo Porabje tö Prišli Rusi, pa je s tem bilau konec druge bojne. Tri starejše ženske na Gorenjom Siniki so nam pripovejdale o tom, kak se une spominjajo na rusoške sodake.
Ivana llona (+). Lüstvo se je že naprej bodjalo, pa gučalo, ka Rusi pridejo. Ge sam pa pravila, ka Rusi tü gnauk nigdar nedo ojdli. Pa glej njine vragé! Nej dojšlo, ka so mojoga moža vanej na ruskoj fronti bujli, Zdaj te eške sé tö pridejo! Tau velka kaštiga bila, sam tri mlajše mejla.
Gda so Rusi nutri Prišli, na velki petek 45-oga leta, so nas naganjali, ka so nam nej mira njali. Kak sam ge mogla leteti z mojimi mlajšami! En Rus eške füži nutri v kala strejlo. Zato, ka ma je "nika" trbölo od mene, pa sam ge odletejla. Pri Petarni so se zdržavali, tam so meli svojo künjo, pa so te kauli par sausadaj ojdli. Ge sam ta nutri Cigütini odletejla, mi ženske smo se tam skrivale. Pokojna Štalinca eške tö tam bila. Pa smo komaj vujšli. Ženske so najbole iskali. Pidjani so bili pa so te za njimi lejtali. Na Štajerskom pa takša strejla üšla, ka vse žrdjavo bilau, mi smo lepau taprejk vidali...
Bazékinoga Franclina, ka tau Bazékino Djulo emo za ženo, so Rusi tastrlíli. Njau so steli meti pa te mauž zato nutri üšo, ka de go brano. Una tavö na okno skaučila, njega so pa füži tastrejlili. Vsakši samo trpeto pa se bojo, niške nikanej cuj gučo. Pri nas, na Gorenjom Seniki je zato dosta Rusov bilau. Ženske so vse mogle ta nutri v šaulo ojti, ka so tam prale pa krumliče lüpale. Mujs bilau titi. V šauli so špitale bili. Šejst ali kelko Rusov je pokopano bilau na našom cintori, pri Cifri, tam vrkaj na kiklaj. Depa sledik po bojni so je vöodkopali pa so je odpelali...
Na Štajersko so tö ojdli.
Od tistec so cejle bečke vina prejk vozili, pa cejle svinjé. Eške en prineso meni cejla glavau, kaj naj prej mlajšam küjam. Platno so tö nosili s Štajerskoga, postalino gori na vankiše pa blazine. Meni eden lüčo sé eden falat blazine, ka naj prej mlajšam dam srajce zašiti... Dobri so tö bili pa lagvi tö, nej so gnaki bili. Vodnék so šli, večer so pa domau Prišli. Pri Petarni so spali, pri Čemeštarni so meli salaš...
Fickina mati. Gda so tü bili Rusi, so gnauk k meni Prišli, naj jim krmo dam. Ge sam pravila, ka ge krmo ne dam, nej, ka ge krave mam. Pa po kravo so tö Prišli. Te pa sestra ranč prišla z detetom na rokaj pa Rusom pravila: vidite, kak te "klopčec" djauče, ka nema mlejka?! Pa te so Rusi nej taodpelali kravo, ka so zato radi meli male mlajše. Pri nas so meli konje privezane, vse puno. Tü pri Mijaukini na ogradi pa so Mali krave. V velki kotlaj so küjali. Gnauk so te Prišli, ka naj jim dam en pisker. Za nemalo nazaj prišo, puno mesa pa graja bilau nutri. Ge sam najprva nej stejla vzeti. Depa ovak je dobro bilau. Tü v vesi so pavram vkraj djemali krave. Tü v našoj iži so spali. Ge sam se fejst bodjala. Ge sam mejla tü v maloj iži mojo sestro, una mejla tri male mlajše. Pa takšoj ženski so zato nikanej djali, štera je male mlajše mejla...
DEKLE SO SE V LESEJ SKRIVALE
Dosta mejstaj je tak bilau, ka so možauvge v
bojni bili, kak moj mauž tö. Dekle so odišle v lejs, v nastalci so lüknjo naredile pa so tam spale. V lejs so Rusi zato nej šli, tam so dekle na gvüšnom mesti bile. Rusi so vnoči šegau meli priti pa so pitali, gde mamo mlade dekle? Nemamo dekle mi?! Ka naj pridejo krumpliče lüpat. S tem so je steli ta sčalivati. Zato so več takše dekle znorili, vej stare babe tö tö... Pükše pa drugo šker so vse s sebov meli. Mojomi šogori so edno pükšo v roke dali, naj skrb má vnoči, ka tü dosta dosta pükše bilau na našom trnaci tadjano. Tisti šogor pa je nigdar nej pükše v rokaj emo, pa tak drgeto, kak mala müš, gda go maček zgrabi. Pravo je, ka je cejlo nauč drgeto... S kvatejrom pa je tak bilau, ka so nam naprej vöoznanili, ka vsakši more ižo pa postelo kredi djati, ka pridejo Rusi, ka do tü spali. Vse čisto prej moremo goroblejčti postale. Pri nas je tö büu en stari šujster, ka je črejvle šivo. Te siromak mi tö vsigder pripovejdo, ka doma un tö ženo ma pa "klopčece". Mi smo zato vse razmeli, ka so uni gučali. Nas Slovene so zato raj meli, kak Vaugre. Nemce so pa sploj nej mogli vöstati. Gnauk sta te dva nemška oficira prišla pa so name pitali, če so prej nej tü ge Rusi. Sam pravila, ahhh, ge sam nikanej vidla. Tejlo mi je samo tak letelo! Vodnék so taprejk na Štajersko odili pa so nej doma bili... Ge sam gnauk üšla gra sadit taprejk potoka na njivo. Te pa gnauk eden Rus prišo k meni pa pravo, ka "mamika idi do doma", ka te Rusi dojpostrejlajo. Za enmalo pa so krugle samo tak füčkale pa frnckale pri vüjaj! Jezoš Kristoš! Djaj, ge sam pa tak domau letejla, ka vse! Ništarni so z ovkraj potoka sejdli, pa so tam ta prejk strejlali.
"MAMKA ZAŠTO
PLAČEŠ?"
Šafarna Ana. Moj mauž je ranč v bojni büu. Eno leto sam ranč nej znala, če živé ali nej. Tü pri nas pa so Rusi bili. Zdaj ge tü dejte mam, na dva kraja pa puno Rusov! Baug moj, ka mo pa ge Zdaj delala?! Ka mo pa ge Zdaj delala?! Strašno je bilau. Jej, te tü v šauli pa so dosta vrastva meli pa postalino. Jaj, na drugi den pa je telko Ruskinje prišlo name gledat! Dejte nej melo nej cucli, nej daubo küpiti ranč, pa nej cuker. Meni so vse prinesle. Tak sam rada bila, ka vse!... Gnauk so se tü nika vküper smeli pa so se bili. Meni tak tejlo letelo! Ovak so meni
nikanej djali. Mlajšam so dosta vse kaj zašili tö. Večer je grato, večerge zvonüu. Ge sam tü pri stebri stala pa sam fejst djaukala. Te Zdaj te stari Rus, ka šauštar büu, je nemé tak lepau pobaužo pa pravo: "mamka, zašto plačeš?", ka prej zakoj djaučem. Sam pravila: zakaj pa nej, Vejpa mi mauž več nika ne piše, Zdaj ne vem, če pride, ali več ne pride. Mamka, mi je pá pravo, če živé, te pride, če pa ne živé, te pa Zaman "plačeš". Jaj, depa nemé žmetno stalo! Vsakši den sam se vönadjaukala, dje, ka pa te Zdaj tau bau?!...
fr.m.
NAŠE PESMI (97)
NA OKNU GLEJ
Na oknu glej obrazek bled, na licu grenki skuzni sled.
/: Zakaj pa deklina komaj dvajsti lejt, tak žalostno gleda svejt :/
Odšeu je v hribe dragi moj, na Ruskom bije težek boj. /: Mogoče je v krvi obležau nocoj,
da braniu je narod svoj.:/
Preženi slutnje iz srca, ne delaj sama si gorja.
/:Ne boj se, da fant se ne vrne z gora,
ne toči si nikar solze :/
Dekle saj ni več daleč dan, ko bo pregnan s svejta tiran.
/: Povrne iz vojne se tvoj fant,
junak vsemu svejtu znan. :/
(Porabska varianta pesmi, znane po vsem slovenskem etničnem ozemlju, nastale na Španskem za časa državljanske vojne)
-mkm-
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 22. aprila 1995
Porabje, 20. aprila 1995
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
Ka je tau?
Kak se zove
na Gorenjon Siniki............................
na Dolenjon Siniki............................
v Ritkarovci..................................
na Verici.....................................
v Števanovci..................................
v Andovci.....................................
v Slovenskoj vesi...........................
v Sakalauvci..................................
Kak so nücali..................................
Rešitev iz številke 6/1995
možnár - priprava za pokanje s smodnikom mozsár(ágyú) - liporos durrogtatáshoz Tak se zové: na Gorenjon Siniki možar, v Sakalauvci: maužar.
Tak so nücali: v možar so nabivali pükšin pra, pa so s tem strejlali na veuko soboto pri ognji.
MOJ DOM
Učenci osnovne šole na Gornjem Seniku so dobili nalogo, naj opišejo svoj dom. Za uvod so jim služile naslednje lepe misli: Ko ptička prvič razpre svoja krila in se dvigne nad oblake, si zapomni, v katero gnezdo se mora vrniti. To, kar pomeni ptički gnezdo, je za človeka rojstni kraj. Kamor koli ga zanese pot v življenju, zmeraj se rad vrača domov.
Pregovor tudi pravi, da je povsod dobro, ampak najboljše je doma. Doma, kjer nas vedno nekdo čaka: mamica, oče, brat, sestra, babica in dedek, če še živita.
V naši družini smo mama, oče, starejši brat in jaz. Še babico bi lahko omenil. Ne živi z nami, toda veliko smo skupaj. Skupaj delamo, se veselimo, premagujemo težave, si pomagamo. Ves dan smo skupaj le ob sobotah in nedeljah, druge dni pa zjutraj in zvečer. Imam srečo, kajti z mamico greva od doma skoraj ob isti uri. To velja tudi za vrnitev. Tudi v šoli se srečujeva v odmorih.
Dom je varno zavetje, če
se vsi člani med seboj spoštujejo in se imajo radi. Zaradi vsega tega je slovo od doma vedno težko.
Rojstni kraj in v njem topel, varen, miren dom je lahko največje bogastvo za tistega, ki to ima, in največja želja ter hrepenenje za tistega, ki je brez njega.
Kristian Mižer
V naši družini smo oče, mama, sestra in jaz. Skupaj se veselimo, premagujemo težave in si pomagamo. Ko se vrnem iz šole, sem večkrat sam. Ko sestra ali starši pridejo domov, se pogovarjamo o tem, kaj smo delali v šoli, kakšne ocene smo dobil. Družinski mir večkrat zmoti najin prepir s sestro. Mislim, da se v vsaki hiši, kjer so otroci, večkrat konča dan s prepirom. Kljub prepiru se med seboj spoštujemo in se imamo radi. Če so starši utrujeni, jim pomagam. Večkrat gledamo skupaj televizijo ali se pogovarjamo o težavah. Po mojem mnenju večina ljudi ljubi svoj rojstni kraj, in ko se odseli v druge kraje, se večkrat spominja na svoj rojstni kraj in rojstno hišo.
Tomaž Kozar
Ko sem hodil v peti razred, smo bili v Sloveniji. Dobro sem se počutil, a nekaj mi je manjkalo. Pogrešal sem dom, družino in svoj rojstni kraj. V naši družini smo mama, oče, jaz in bratec. Živimo skupaj, delamo načrte, premagujemo težave, se veselimo in si pomagamo.
Ko se z bratom vrneva iz šole, naju vedno kdo čaka. To se ne da primerjati s tistimi sošolci, ki si sami odklenejo vhodna vrata in si za družbo prižgejo radio ali televizor. Mislim, da sva z bratom zaradi tega bogatejša in srečnejša kot drugi. Dom pa je lahko varno zavetje samo takrat, ko se spoštujejo vsi družinski člani med seboj. Prepričan sem, da večina ljudi odrašča v takšnem domu in se zato pozneje rada vrača v domači kraj. Tu se srečajo s svojimi sorodniki, s prijatelji, z naravo, ki so jo vzljubili. Zaradi vsega tega je slovo od doma vedno težko.
Rojstni kraj in v njem topel, varen, miren dom je lahko največje bogastvo za tistega, ki to ima, in največja želja ter hrepenenje za tistega, ki je brez njega.
Žolt Bajzek
LISICA IN KOZICA
(Slovenska ljudska)
Nekoč je v lisičjo luknjo prišla kozica in lisica ni vedela, kako bi se je znebila. Šla je skozi grmovje in je srečala volka.
Volk jo vpraša: "Zakaj se pa, tetka, tako žalostno držite?"
Lisica reče: "Kaj bi se ne držala žalostno, ko je pa v moji luknji huda zver."
In volk jo vpraša: "Katera zver?"
Lisica odgovori: "Kozica."
Lisica gre drugič skozi grmovje in sreča zajca, ki jo vpraša: "Zakaj se pa, tetka, tako hudo držite?"
In lisica odgovori: "Kaj bi se tako hudo ne držala, ko pa je v moji luknji huda zver, kozica."
In zajec gre in vpraša kozico: "Kdo si, ki si notri?"
"Jaz sem kozica s kratkim repičem in z dolgimi rogovi. Prišla bom ven in ti zdrobila vsa rebrca."
In tudi zajec se ni upal iti v lisičjo luknjo.
Lisica pa je šla skozi grmovje in srečala mravljo. Mravlja jo vpraša: "Kaj ste pa tako žalostni?"
"Kaj bi ne bila žalostna, ko pa je v moji luknji huda zver, kozica."
In mravlja je rekla: "Pojdi, jaz ti jo bom spravila ven."
In mravlja je šla ter vprašala: "Kdo si, ki si notri?"
"Jaz sem kozica s kratkim repičem in z dolgimi rogovi. Prišla bom ven in ti zdrobila vsa rebrca."
In mravlja je šla v lisičjo luknjo in pregnala kozico iz nje.
Porabje, 20. aprila 1995
PORABSKA KRONIKA
Podatki za marec 1995 ROJSTVA:
Sakalovci: Valentina Kern (oče Alajoš Kern, mati lldiko Črenko)
UMRLI:
Gornji Senik: Kranyecz Jóžefné, roj. Kovacs Gyöngyi
Verica-Ritkarovci: Irma Štajer (pd. Bazetjina)
MALA RAZSTAVA PIRHOV
V Muzeju Avgusta Pavla v Monoštru je od 16. aprila na ogled mala razstava pirhov, ki jo je pripravila Marija Kozar, kustos sombotelskega muzeja Savaria.
OPOZORILO!
Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane ponovno prost vse anketirance, da čimprej vrnejo izpolnjene vprašalnike (ne glede na to, da je rok če potekel).
Hvala lepa za sodelovanje.
FELHÍVÁS!
A ljubljanai Nemzetiségi Kutatóintézet tisztelettel kéri mindazokat a szentgotthárdi polgárokat, akik a kérdőívet még nem küldték vissza, tegyék azt meg minét előbb, függetlenül attól, hogy a megadott határidő már lejárt.
Segítségüket köszönjük.
NIKA ZA SMEJ
TABLA
Etognauk sam v Varaši ojdla, pa gda sam mimo šaule üšla, sam napamet vzela edno tablo, štero so pred šaulov gorpostavili. Na tabli je tau pisalo: Vsi, steri avto vozite, pazite, mlajše doj ne zavozite!
Kak sploj skrajek pridem k tabli, Vidim, ka je na tablo nakak z rokauv - gvüšno tej "baukši" šaularge - etak vcuj napiso: Čakajte, gda školnicke vöpridejo!
KA BI TE BILAU?
V Varaša v gimnaziji je etognauk eden Profesor vöro držo. Od zvezd, od mejsaca, od Sonca je naprej davo vse, ka gnes od toga na svejti znajo. Gda je svojo predavanje dokončo, je šaulare začno spitavati. Etak je gučo: "Dijaki, Sto bi mi vedo prajti, ka bi te bilau, če bi sonce več nigdar nej svejtilo?"
Naša Mici se glasi pa etak odgovori: "Spoštovani Profesor, če bi sonce več nej sijalo, te bi moje šplinte minaule z mojga obraza.
MEŠANI PEVSKI ZBOR
Etognauk so se v ednoj našoj porabskoj vesi vküpnabrali mladi moški, pa so naprajli eden moški zbor. Meli so ednoga dirigenta tü. Gnauk so je zvali na nikšo revijo. Doj so dali svoj program, po tistim pa so je ocenili, kak so kaj spejvali. Eden Profesor glasbe etak pravi: "Dobro, dobro, ka spejvate. Zakoj ste se pa tak notzglasili, ka ste vi mešani zbor. Vej pa tüj samo moški spejvajo. S ken tau tomačite?"
Zborovodja pa trdi, ka je tau mešani zbor. Zatok je mešani, ka tej edni znajo, tej drugi pa ne znajo spejvati.
PRVI MOŠKI
Naša Minka je pred ništarnimi lejtami lagvo zopojdla. Z ednim sodakom se je spoznala, on ji pa lejpi Spomin tüj njau, malo dejte je porodila, njega pa kak če bi zemla požrla Minka Zdaj nauvoga staroga ma Naš Bela odi za
njauv, sploj vörno pa pošteno. Naša Minka si že Večkrat mislila, ka je s tejm Belanom nika nej vredi, gda go Bela ranč etakšoga reda pita: "Minka, ne boj čemerna, ka ti tak zraven v oči povejm pa te pitam. Potrdi mi, ka si pred menov eške nej poznala moške. Povej, ka sam ti ge prvi."
Naša Minka pa etak: "Bela, Bela! Kak leko takšo norijo gučiš. Vej pa dobro vejš, ka mam malo dekličino."
Bela pa etak: "Vejm. Zakoj bi pa nej vedo. Liki tak Znam, ka tvoja mala dekličina nejma očo.
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).