Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicotlo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	3V
Leto XXVIII. - Štev. 29 (1411)
Gorica - četrtek, 15. julija 1976 - Trst
Posamezna številka Lir 150
XXI. letne olimpijske igre
V	soboto 17. julija se bodo v Montrealu (Kanada) s slovesnim mimohodom začele XXI. letne olimpijske igre. Več kot 11.000 atletov iz 131 držav se bo kosalo za zlata, srebrna in bronasta odličja v 21 športnih disciplinah, število gledalcev je težko predvidevati: morda bodo šli v stotisoče; na televizijskem zaslonu pa bo sledilo igram nad milijardo ljudi.
Olimpijske igre v Montrealu naj bi bile zadnje v smislu, da streme predvsem po razkazovanju športne moči in učinkovitosti organizacije, ki ne ugaja nikomur. Ves organizacijski sestav je že zastarel in prav nič v duhu olimpijskih načel. Odslej naj bi bile te igre preproste; države, ki jih organizirajo in gostijo, naj bi potrošile čim manj; poudarek naj bi bil predvsem v zmerni zanesenosti narodnih zavesti: skratka — ves svet, ki je zdaj s pogledom in duhom uprt v Montreal, priporoča Moskvi, sedežu XXII. olimpijskih iger leta 1980, naj bodo te igre v znamenju pravega športa.
MNOGO TEŽAV IN ZAPLETOV
Glede organizacije veljajo kanadske igre kot najbolj težavne in nepredvidene. Z deli so začeli takoj po igrah v Munchnu. Ta pa so se zaradi številnih stavk in zapletov tako zavlekla, da so bile igre tik pred začetkom še vedno v dvomu.
Kot da ne bi bilo teh skrbi dovolj, so za to poskrbele nekatere države neposredno pred odprtjem iger s političnimi zapleti. Najprej sta si stopila v lase Kanada in Mednarodni olimpijski odbor zaradi Taivvana ali nacionalne Kitajske. Potem je dvignil svoj glas ugandski diktator samozvani »feldmaršal« Idi Amin, ki je zagrozil z umikom svojih atletov, med katerimi je svetovni prvak na 400 m z ovirami Akii Bua, če bo olimpijski odbor dovolil nastop Novi Zelandiji, ki se je s svojimi igralci rugbyja drznila nastopiti v Juzru Afriki.
Vse to so neljubi dogodki, ki pa nimajo prav ničesar opraviti s športom in olimpijskimi igrami samimi, ki naj bi po zamisli pobudnika barona Pierra de Coubertina UTRJEVALI BRATSKO VEZ MED NARODI. Prvotna olimpijska zavest je izgubila svoj pomen in vse bolj prihaja tu do izraza izredno močna industrija in kapital, tako da je skoraj nemogoče potegniti črto med amaterji in poklicnimi športniki.
Prejšnje olimpijske igre v Munchnu so šle v zgodovino kot krvave igre: tu je 11 izraelskih atletov postalo žrtev arabskega fanatizma. Tedanjim oblastem so očitali, da so bile premalo budne in da so dovolile marsikaj, kar ni bilo v skladu z olimpijskim duhom.
Kanadske oblasti so se zato primemo pripravile in angažirale za varnost atletov, njihovih spremljevalcev ter sodnikov in za miren potek iger okoli 16.000 policijskih agentov.
Glavna skrb le-teh bo, da skrbno kontrolirajo s posebnimi pripravami vsakega, ki pride v olimpijsko naselje, da ne bi morda prinesel s sabo smrtonosnega orožja. Poleg teh agentov pa so v olimpijskem naselju ter povsod tam, kjer bodo tekmovanja, še posebni tajni agenti, ki so jih poslale nekatere države na lastne stroške; sem spada v prvi vrsti Izrael.
NAJUSPEŠNEJŠE DRŽAVE
Na zadnjih olimpijskih igrah je Sovjetska zveza z 49 zlatimi odličji bila daleč na prvem mestu in ZDA, ki so ji sledile s 33 zlatimi medaljami, so po takem porazu štiri leta kovale načrte po ponovni uveljavitvi. Vsekakor pa je bila z zlato bero medalj (20) izredno presenečenje Vzhodna Nemčija: po eno zlato medaljo na vsak milijon prebivalcev. Se bo ta njena izredna plodovitost atletov nadaljevala tudi v Montrealu? Po zadnjih rezultatih sodeč je mogoče od njih pričakovati še boljši rezultat.
Italija je prejela pet zlatih odličij, Jugoslavija pa dve: s Parlovom v boksu in rokometna ekipa. Obe se bosta v Mont-
realu predstavili s precejšnjim številom atletov, trdno odločeni, da ohranita današnji mesti. Zlate medalje? Lahko sežeta tudi po njih. Presenečenja pa po izjavah športnih voditeljev niso dosti možna.
DANAŠNJI ČAS POGOJUJE OLIMPIJSKE IGRE
Olimpijske igre so truda poln sad barona de Coubertina in so imele vseskozi pečat njegovega pričakovanja. Brez dvoma so pokazale tudi svojo majavo strukturo; preveč so imele odraz nekega posebnega krožka in bile občutljive na vplive ali stranpota okoliščin, na katere so bile vedno vezane. Vendar pa je bila podjetnost in trud tega francoskega pionirja veličastna, mogočna, kar neverjetna. V svetu, ki so ga pretresali vsakovrstni nacionalizmi, v družbi, ki je živela v krizi rasti in večanja in ki je stalno izgubljala stike s preteklostjo, je de Coubertin zmogel to, česar si niso mogli sanjači prejšnjih dveh stoletij niti misliti.
Ne smemo pa pričakovati ali zahtevati, da bi mogle ali morale imeti te igre vsesplošen vpliv na ostali svet. Ta se je spremenil in z njim se je spremenilo tudi pojmovanje o športu. Določene discipline in forme ter športni navdih so se v našem stoletju sorazmerno hitro razvijale, razbohotile in tudi razpadale. Olimpijske igre so se temu le premalo prilagodile. V sebi skrivajo ali zbirajo negotovosti, programsko neuravnovešenost športnega sveta, ki se je globoko menjal in neprestano in hitro spreminja svoj obraz.
De Coubertinovi zakoni so danes le še brneče zvonjenje potopljenih zvonov, ki le težko vztrajajo v odmevu novega sveta. To je resničen problem; ni samo problem vsega športnega sveta in tudi ne samo olimpijskih iger, v katerem ta svet vidi, kljub vsemu, še vedno vrh vsega športnega udejstvovanje.
BRANKO
Nasilje nad slovensko manjšino
O južnotirolskem »paketu« se je že mnogo govorilo in pisalo. Gre za seznam obveznosti, ki jih je sprejela rimska vlada, da ugodi upravičenim zahtevam nemške manjšine, ki živi v pokrajini Bočen na Južnem Tirolskem.
7. julija je neke vrste »paket« sprejel po dolgem omahovanju, tehtanju in preverjanju in negotovosti tudi dunajski parlament v zvezi s slovensko in hrvaško manjšino v Avstriji. Toda če je južno-tirolski »paket« za nemško manjšino ugoden, je dunajski za obe slovanski manjšini v Avstriji naravnost mačehovski.
Gre za dva zakona o posebnem preštevanju manjšine in o narodnostnih skupinah, ki jih je socialistična vlada kanclerja judovskega porekla dr. Bruna Kreiskega, to pot v soglasju z obema drugima parlamentarnima strankama, tj. z ljudsko in liberalno (svobodnjaško) stranko predložila poslancem v odobritev. S tem naj bi bila dokončno uresničena določila 7. člena pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, dejansko pa pomenita nova zakona enostransko spremembo pogodbe ter sta uperjena zoper obe manjšini.
NEPOŠTENA ZAKONA
Ideja o preštevanju manjšine kot pogoju za uresničevanje 7. člena v drugi avstrijski republiki ni nova. V zakonska besedila je prišla že pri obeh manjšinskih zakonih iz leta 1958, vendar se je nobena avstrijska vlada doslej ni
upala uresničevati, ker se je za-
I1II1II1IIIIIIIIIIIIIII11II1I1IIIIII1II1IIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIII1IIIIIIIIIIIIII1IIIIIIII1IIIII1IIIIIIIIIII1IIIIIM1IIIIII1IIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIII1IIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIII
Ameriški demtrail iboruieio
V	ponedeljek 12. julija se je začela v ogromni dvorani Madison Square Garden v New Yorku, ki je znana po boksarskih nastopih za svetovno prvenstvo, konvencija (zborovanje) demokratske stranke, da si izbere kandidata za letošnje predsedniške volitve, ki bodo v novembru.
Kandidat je to pot že znan; je Jimmy Carter, bivši guverner države Georgija, po poklicu farmar, pridelovalec podzemeljskih oreškov. Že pred časom si je zagotovil zadostno število volirvnih mož. Potreboval bi jih nekaj nad 1.500, ima pa jih že 1.804.
Carter je zmagal na primarnih volitvah v večini severnoameriških zveznih držav in si kmalu pridobil odločilno prednost nad vsemi tekmeci. Njegov nepričakovani vzpon strankinim vodilnim funkcionarjem ni bil nič kaj pogodu, saj so ga komaj poznali in niti niso vedeli, kaj pravzaprav hoče. Borba za kulisami je bila huda in samo spoznanje, da »people«, ameriško ljudstvo resnično stoji za Carterjem, je nagnilo vodstvo demokratske stranke, da je priznalo stvarnost in Carterja sprejelo kot dejstvo, zoper katero ni priziva.
Odkod je v ameriško ljudstvo prišlo to navdihnjenje, da hoče imeti Carterja v Beli hiši za predsednika, nihče prav ne ve, colo najbolj prebrisani časnikarji ne vedo na to vprašanje točnega odgovora in le ugibljejo.
Kakor je Amerikanec v svojem življenjskem udejstvovanju zelo povprečen in zelo dostopen raznim vplivom reklamnega značaja, je pa za čuda samostojen, kadar voli in se ne pusti vplivati. Kaj je videl na zakotnem Carterju tako privlačnega, je sedaj težko reči. Eno pa je gotovo: mož ni prišel na vrh stranke po kakšnem čudežu. Carter je zelo inteligenten, politično izredno bistroviden, v svojih izjavah skrajno previden, obenem pa je znal politično žilico širokih mas pravilno potipati.
Morda se bo prav Carterju posrečilo povezati celotno demokratsko stranko, ki jo je nesrečna konvencija v Chicagu leta 1968 (tako zelo razbila, volitve leta 1972, ko je njen kandidat senator McGovem s svojimi nenavadnimi in precej levičarskimi idejami strahotno pogorel, pa še bolj ponižale v očeh ameriške javnosti.
To pot so izgledi demokratske stranke zalo dobri. Carter, mož juga, je združil okrog sebe konservativni jug, napredni vzhod ter industrijski sever države, medtem pa so republikanci brez pravega poleta. Manjka jim voditelj, kajti niti sedanji predsednik Ford niti njegov tekmec Reagan ne prepričata niti v svojih besedah niti v svojem ravnanju.
■ Po štirih mesecih in 27 dneh dejavnosti je Moro v svojstvu predsednika enobarvne demokrščanske vlade potrdil sklep predsedniku republike Leoneju, da odstopa. Leone je začel posvetovanja o sestavi nove vlade. Najverjetnejši kandidat za vladnega predsednika je demokrščanski veljak Giulio Andretotti, ki so m-u naklonjeni tudi socialisti, medtem ko se socialdemokratski senator Saragat navdušuje za vlado levega centra ob zunanji podpori komunistov.
■ Po zadnjih volitvah se je presenetljivo izboljšala italijanska plačilna bilanca. Banca d’Italia je povečala svoj devizni sklad za milijardo dolarjev.
■ V Rimu je bil pred svojim domom ubit sodnik Vittorio Occorsio. Odgovornost za zločin si je prevzela desničarska skupina »Ordine nuovo«. Sodnik Occorsio je bil znan javnosti po svoji strogosti. Svoj čas je vodil proces proti anarhistu Valpredi, sedaj pa je vodil dve preiskavi proti članom gori omenjene skupine. Dosegel je, da so jih obsodili na težke zaporne kazni.
vedala njenega protimanjšinskega značaja.
Pogodba o Avstriji namreč nikjer ne zahteva pogojnega števila za zagotovitev pravic, zapisanih v njenem 7. členu, pa tudi vsa mednarodna praksa in mednarodno pravo odklanjata tak način reševanja manjšinskih zadev. Uzakonitev preštevanja kot pogoja za reševanje manjšinskih vprašanj ne pomeni samo kršenja in spreminjanja avstrijske državne pogodbe, temveč je tudi v nasprotju z mednarodnimi normami.
Novi zakon o narodnostnih skupinah (nikjer ni rečeno, za katere skupine gre, čeprav pogodba o Avstriji izrecno govori o slovenski in hrvaški narodni manjšini) je ves oslonjen na tako imenovani pogojni odstotek, ki naj bi znašal 25 odstotkov prebivalstva, to se pravi, samo tam, kjer bo preštevanje ugotovilo 25 % Slovencev, bodo postavljeni dvojezični krajevni napisi in bo pripuščen v uradih slovenski jezik.
Prav tako se novi zakon, ki naj bi po izjavah vlade skrbel za pospeševanje razvoja manjšin, vprašanja manjšinskega šolstva sploh ne loteva.
Najbolj boleča pri sprejetju obeh zakonov pa je ugotovitev, da vodstva vseh treh avstrijskih strank v predhodni razpravi niso v ničemer upoštevala utemeljenih mnenj in stališč prizadete manjšine. Zato je točna oznaka, ki jo je podal univ. prof. Janko Pleterski v Ljubljani:
»Devetintrideset gostobesednih novih paragrafov izničuje pet kratkih in jasnih odstavkov 7. člena pogodbe o Avstriji in zasiplje dejstvo, da Avstrija teh svojih jasnih obveznosti vseh 21 let, kar veljajo, ni izpolnjevala, temveč da je sistematično spodkopavala obstoječi položaj manjšin, ki jih 7. člen ščiti.«
KOROŠKI SLOVENCI OGORČENI
Dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, je po sprejetju za Slovence krivičnih zakonov izjavil: »Za Avstrijo je državna pogodba samo papir. Značilno je tudi, da so se takoj po podpisu te pogodbe pojavile na Koroškem nemške nacionalistične organizacije, ki jih v času zavezniške zasedbe ni bilo, med njimi koroški Heimatdienst (Služba domovini). Ta si je že leta 1956 zastavil tri naloge: 1. ukinitev dvojezičnega šolstva; 2. u-vedbo vindišarjev (nemško čute-
čih Slovencev); 3. ugotavljanje manjšine.
Dejansko je Heimatdienst dosegel vse: dvojezično šolstvo je bilo ukinjeno v letih 1958-59; vin-dišarji so nastopili pri popisih v letih 1951, 1961 in 1971; njihova glavna zahteva pa je bila predvsem v ugotavljanju manjšine, kar je danes (7. julija, op. ur.) avstrijski parlament sprejel.
Gre za perfiden in obenem brutalen način likvidiranja manjšine. Pri tem naj bi tudi občinska geometrija odigrala svoje. Tako so npr. že leta 1958 slovensko občino Radiše priključili večjemu Žrelcu z nemško večino. Podobno se je ponovilo v Pliberku, Borovljah ali Velikovcu. Če bo zmagalo načelo 25 %, bo ob sedanji razdelitvi občin le še nekaj takih, kjer bo ostala zadostna mera.
Nismo nomadi od včeraj. Vsi vedo, od kdaj in kje smo. Če sam Kreisky pravi, da ve, koliko Slovencev je in kje živijo, in če je hkrati pristal na preštevanje medtem ko je pred leti še bil proti temu, je s tem samo priznal, da je klonil pod pritiskom nemških nacionalistov. Zato avstrijskim politikom danes ne moremo več verjeti. Avstrijski politiki ne vidijo čez mejo.
Ker je pri nas položaj tak, da se Avstrija ne čuti vezana na državno pogodbo, je očitno, da moramo iskati rešitev le v mednarodnem pritisku na Avstrijo ali pa se poslužiti terorja, ki ga pa odklanjamo. Mnenja smo, da s terorjem položaja ne moremo rešiti. Smo za pogovore, toda Jugoslavija je kot sopodpisnica državne pogodbe in kot država matičnega naroda tista, na katero se po vsej logiki obračamo. Jugoslavija je v tem položaju naše edino upanje.«
Dr. Franci Zvvitter, predsednik Zveze slovenskih organizacij, pa je od svoje strani dejal: »Koroški Slovenci smo prav z ozirom na spoznanja v zvezi z Južno Tirolsko, ko so se Avstrijci zavzeli za svojo nemško govorečo manjšino mnenja, da bi bila najbolj učinkovita pot, če se sproži vprašanje koroških Slovencev pred glavno skupščino OZN. Jasno pa je, da manjšina sama take poti ne more ubrati, ampak to je stvar države, ki manjšino podpira, v tem konkretnem primeru Jugoslavije.«
Bo Jugoslavija kos tej nalogi? Bo to hotela? Njena odgovornost je velika in želeli bi, da ne bi razočarala zamejskih Slovencev.
Pletro Ingrao, komunist (na desni) je bil izvoljen za novega predsednika poslanske zbornice, Amintore Fanfani, demokristjan (na levi) pa za predsednika senata
Letošnje romanje v Einsiedeln
V tej globeli je živel »brat Klaus«, sv. Nikolaj iz Fliielen. Na griču hotel »Pax Montana« (gorski mir), v sredi pobočja celica in kapela, kjer je prebival svetnik kot samotar, spodaj ob potoku druga cerkev, zgrajena že leta 1506, komaj 19 let po njegovi smrti
PRIPRAVA NA ZAKON IN LITURGIČNO ŽIVLJENJE
Temelj za prejem zakramenta sv. zakona je osebna vera zaročencev. Vera pa vodi k sodelovanju s Cerkvijo, zlasti pri bogoslužju. S to udeležbo zaročenca lažje in bolje razumeta pomen in moč zakramentov, ki sta jih že prejela: krsta in birme, pokore in Evharistije. Ti zakramenti so pot k zakramentu sv. zakona, ki bo posvetil njuno skupno življenje.
Posebno je treba zaročencem pomagati, da se poglobijo v zakrament sprave in zakrament življenja, ki sta spoved in Evharistija.
Spoved je zakrament spreobrnjenja in sprave z Bogom ter soljudmi. Z milostjo, ki je lastna temu zakramentu, bosta zaročenca očiščevala svojo medsebojno ljubezen, ki jo tako pogosto zalezuje samoljubje. In samoljubje, egoizem ju vodi v greh, ki je višek iskanja sebe in ne sreče bližnjega. Evharistija pa bo nudila zaročencema vzor in vir pristne duhovnosti in ju napravila zmožna daritvene medsebojne ljubezni v zakonu.
Kot pripravo in nadaljevanje sodelovanja pri liturgičnem življenju Cerkve morata zaročenca skupno pričakovanje poročnega dne in življenja v zakonu spremljati z osebno in tudi skupno molitvijo. V stiku in pogovoru z Bogom bosta gradila tako imenovano »domačo cerkev, domače svetišče«, kar bo postal njun skupni dom po poroki.
še uspešnejšo pomoč za sodelovanje pri liturgičnem življenju Cerkve in za osebno in skupno molitev najdeta zaročenca v duhovnih obnovah in duhovnih vajah, ki jih marsikje Cerkev prireja za tiste, ki se pripravljajo na zakon. To so dnevi milosti, ko Bog govori duši in jo pripravlja na poslanstvo v družini.
        n milil mini umu     n immmmmmm mmmmmii
Za letošnje skupno tržaško-goriško romanje v Einsiedeln v Švici, -ki je bilo od 5. do 9. julija, se je priglasilo 285 romarjev. Romanje je organiziral odbor Duhov-ske zveze v Trstu s sodelovati jem z gori-škimi duhovniki. Avtobusov je bilo šest: pat s Tržaškega, oden pa iz Gorice in njene okolice.
Prvi dan je potekel na vožnji. Prevozili smo 750 km. Dan je bil zelo vroč, kar je bilo občutiti zlasti po Padski nižini. Popoldne je bilo že bolje, saj smo prešli v alpski svet. Celo gorske nevihte smo bili deležni.
Cesta se je vedno bolj dvigala proti prelazu S. Bernardino, ki je visok 2.065 m, pa se mu nova cesta izogne s 6.600 m dolgim predorom v višini 1.608 m. Na drugi strani nas je sprejel Zadnji Ren in nas spremljal proti Churu, kjer se je združil s Prednjim Renom. Po slikoviti soteski Roflaschlucht smo se spustili iv nižino, potem pa ob Wallanskem jezeru nadaljevali po avtocesti do Zuniškega jezera. Od njega smo pri Pfaffikomu zavili proti Einsiedel-nu, ki leži 905 m nad morjem, obdan od pašnikov in zelenih gozdov.
Prijetno je nekaj dni preživeti v Einsie-delnu. Planinski zrak, mime noči, spokojnost vsepovsod. Vodstvo romanja je zelo posrečeno odločilo, da smo vse štiri dni prenočevali v Binsiedelnu in od tam hodili na izlete po Švici.
Prvi dan smo preživeli na kraju romanja., Zjutraj smo imeli romarsko mašo, ki jo je vodili dr. Lojze Šuštar, naš rojak iz Trebnjega na Dolenjskem, ki pa že dolgo let živi v Švici in je škofov vikar v Churu, obenem pa tajnik evropske konference škofov.
Švica, ki meni 41.00 kv. km (dve dobri sedanji Sloveniji), ima nekaj nad 6 milijonov prebivalcev; dobra polovica je katoličanov, ki so razdeljeni na 6 škofij. Dve tretjini prebivalcev govori nemško. Tudi Einsiedeln je na nemško pogovornem ozemlju.
Božjo pot upravljajo benediktinci, ki imajo prostran samostan. Sedanja ogromna baročna cerkev je iz leta 1777. Takoj ob vhodu je kapelica iz 15. stoletja s kipom počrnele Matere božje.
Popoldne smo se udeležili petih večernic v cerkvi, nato pa opravili križev pot po gozdni poti na bližnji grič.
V sredo smo obiskali rojstni kraj patro-na Švice sv. Nikolaja iz Fliieja. Švicarji mu kratko rečejo »Bruder (brat) Klaus«. Živel je v letih 1417-1487. Sprva je bil kmet. V zakonu se mu je rodilo 9 otrok. Kasneje je začutil božji klic, šel v samoto blizu svoje domačije, se mrtvičil in molil. Ljudje so začeli hoditi k njemu po nasvete. Njegov sloves je postal tako velik, da so ga poklicali za razsodnika v težkih političnih sporih. Pomiril je sprte kantone. Zato so mu Švicarji dali navzdevek »oče domovine«.
Iz Einsiedalna smo se skozi mesto Schwytz (po njem se država imenuje) spustili k »jezeru štirih kantonov«, kakor pravijo Viervvaldstattskemu jezeru. Švica je razdeljena na 22 kantonov in štirje prvotni, Uri, Schwytz, Untervvalden in Luzern so ob tem jezeru. V 13. stoletju so tu imeli neki grofje grad Habsburg. Kor so. s podložniki grdo ravnali, so se jim ti uprli. Grad so uničili, lastniki pa so se zatekli leta 1292 v sedanjo Avstrijo, kjer so počasi osnovali vladarsko hišo' Habsburžanov.
Ob jezeru smo mimo Lucerna pod goro Pilatus (2.129 m) prišli v kanton Untervvalden, kjer je v Sachselnu pokopan »brat Klaus«. Sv. mašo je vodil p. Fidelis Kraner, ki kot izseljenski duhovnik živi v Ziirichu in duhovno oskrbuje slovenske izseljence. Bil je z nami tri dni in s svojim sončnim značajem zelo poživil našo romarsko družino.
Po maši smo se odpeljali še v 6 km oddaljeni Fliielen, kjer sta ohranjeni rojstna hiša svetnika kakor tudi hiša, kjer je živel kot zakonski mož. Nato smo se spustili še v globel, kjer smo obiskala njegovo samotarsko celico, ki je sedaj spremenjena v kapelico.
V četrtek 8. julija smo pa obiskali severovzhodni del Švice, kjer leži sredi gričev prijazno mesto St. Gallen, sedež škofije s prelepo stolno ccrkvijo. To mesto je nastalo okrog benediktinskega samostana, ki ga je ustanovil irski menih sv. Gal. Po legendi ga je, ko je še živel kot samotar v gozcki, obiskoval mlad medved in mu nosil gozdne sadeže. Zato je v mestnem grbu upodobljen medved.
Na povratku smo se ustavili ob Ziiri-škem jezeru. V mestu, ki ima že skoro pol milijona prebivalcev in je največje švicarsko mesto, je (toliko prometa, da ni prostora za parkiranje avtobusov. Zato ni bilo nič z nakupovanjem. Pa saj so bile tudi v Ekiseidalnu trgovine!
Švicarski frank je močna valuta, zato je treba odriniti zanj kar 350 lir. Cene pa so Bog pomagaj. Majhna steklenica mineralne vode 700 lir, zavojček cigaret 700 lir, steklenica piva prav toliko, liter vina pa kar 7.000 Mr! Toliko samo za primerjavo!
V petek se je začel povratek. V dopoldanskih urah smo se ustavili še v žepni državici kneževini Lichtenstein, ki meri le 160 kv. km in ima komaj 25.000 prebivalcev. Glavno mesto Vaduz (4.500 preb.) je prav prijazno, nad njim se na svetli pečini (Liohtanistein) razkazuje knežji grad, v bližini pa teče reka Ren. Ker je kneževina gospodarsko povezana s Švico, uporablja frank in tam so imele naše romarice (saj so bile v veliki večini) zadnjo možnost, da ga v kaki trgovini oddajo.
Takoj nato smo bili v Avstriji. Bilo je treba hiteti. Najprej smo se morali povzpeti na prelaz Ari, ki je visok 1.793 m, nato pa smo se spustili v dolino reke Inn.
Bralci pišejo
Dvojno ravnanje
Ob nastavitvi časnikarja na Radiu Trst A smo pred kratkim brali tiskovno poročilo o seji socialistične stranke, na kateri so obsodili nastavljanje osebja brez natečaja, češ da je to klientelizem. Kolikor sem mogel zvedeti, je takrat šlo za časnikarja, ki je dalj časa delal na radiu in je nastavitev dosegel po sindikalni poli.
Prav te dni pa smo zvedeli za novo nastavitev. Nastavljen je bil brez natečaja časnikar, ki se je zato, da je prišel v službo na radio, moral odpovedati službi pri tržaškem slovenskem dnevniku. Tokrat je morda šlo res za pravi klientelizem. In vendar tajništvo tržaške PSI ni izdalo nobenega tiskovnega poročila v tej zvezi. Mi lahko razložite, zakaj?
(Sledi podpis)
KRATKE NOVICE
■ V Bangkok (Tajska) je prišlo 30 misijonarjev in misijonark, ki so jih sedanje komunistične oblasti izgnale iz Južnega Vietnama. Izgnanci so francoski, švicarski, holandski, belgijski, italijanski in kanadski državljani. Po izjavah misijonarjev je ostalo v Vietnamu še okoli 20 evropskih duhovnikov, bratov in redovnic. Mod njimi je verjetno tudi slovenski salezijanec Andrej Majcen, ki se je vietnamskim oblastem prijavil kot jugoslovanski državljan.
■ V Luandi (Angola) so ustrelili štiri vojaške plačance, ki jih je »revolucionarno sodišče« 28. junija obsodilo na smrt. Trije so bili britanski državljani, eden pa severnoameriški. Borili so se na strani gibanja FNLA zoper gibanje MPLA, ki je s pomočjo Sovjetske zveze in Kube prevze-
Kosilo so nam pripravili ob cesti blizu Stamsa, 25 km pred Innsbruckom, kjer je velik cistercijanski samostan. Opat je Slovenec dr. Bernard Slovša in v njem živi še nekaj drugih slovenskih patrov iz Stične, ki so se leta 1945 umaknili v tujino. Žal za ogled samostana ni bilo časa.
iNa večer je že šlo, zlasti po italijanski uri, ko smo prešli mejo in prelaz na Bren-nerju. Po avtocesti je šlo sicer hitro, a vendar nas je pri Veroni že dosegla noč. Trije avtobusi so se ustavili še v romarskem domu v Padovi, kjer so nas kljub pozni uri čakali z večerjo.
Bilo je že precej čaz polnoč, ko smo se razšli na svoje domove. Telesno smo se čutili utrujani, duhovno pa poživljeni. Taka romanja in potovanja medsebojno povežejo, utrdijo stik z Bogom in bližnjim ter dajo priložnost za spoznavanje božjega stvarstva. Zato naj se z njimi nadaljuje tudi v bodoče!	—j k
lo oblast. Britanski predsednik vlade Cal-laghan je dvakrat posredoval za obsojence, a obakrat zaman.
■ Nad 150.000 baskovskih nacionalistov je protestiralo v Pampkmi proti vladi in zahtevalo, da se izpustijo vsi politični jetniki. Dvourne manifestacije so potekle braz incidentov. Znak spremenjenih časov, ki jih doživlja Španija, pa je okol-nost, da so pristojne oblasti dale dovoljenje za demonstracijo.
• Najmlajši ruski pravoslavni škof je 29-latni arhimandrit Ciril Gundiaev, rektor bogoslovja v Leningradu. Svoj o rektorsko službo bo opravljal naprej, obenem pa bo škofov vikar za Leningrad. V zadnjih treh letih je že bil stalni predstavnik moskovskega patriarhata na sedežu Ekumenskega sveta Cerkva v Ženevi.
Škof Jenko se bo udeležil evharističnega kongresa
Koordinacijski odbor za slovensko udeležbo na 41. mednarodnem evharističnem kongresu v Filadelfiji je v imenu slovenskih rojakov iz ZDA in Kanade poslal vabilo dr. Janezu Janku, ki upravlja koprsko administraturo, da se kongresa udeleži. Škof Jenko je vabilo sprejel in bo ostal v mestu od začetka do konca kongresa. Imel bo tudi slovensko mašo in pridigo. Angleško bo pridigal msgr. Charles A. Salatka, škof Baragove škofije v Marquette; somaševal bo msgr. James A. Hickey, škof iz Clevelanda, kjer je največja skupnost Slovencev v ZDA skupaj s 15 slovenskimi duhovniki iz ZDA in Kanade.
Slovenska maša bo ob 14. uri v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Cerkev ije v neposredni bližini katedrale v središču Filadelfije. Po maši bo koncert zbora »Korotan«, po koncertu pa procesija na stadion veteranov. Tam bo tudi razhod.
■ Na zahtevo italijanskih oblasti je bil Sandro Saccucci, ki je bil ponovno izvoljen za poslanca na listi stranke MSI v Londonu spuščen na svobodo. Preiskovalni sodnik v Rimu dr. Archidiacono je namreč prišel do zaključka, da je Saccucci zaradi izvolitve postal pravno nedotakljiv. Novi parlament mu mora poslansko imuniteto še enkrat vzeti, da se lahko izda nov zaporni nalog zoper njegovo osebo. Saccucci je bil namreč obtožen, da je med volivno kampanjo v kraju Sezze Romano sodeloval pri uboju dijaka Luigija De Rosa, ko je streljal s pištolo.
■ Poslanec Flaminio Piccoli je bil ob 247 pritrdilnih in 82 vzdržanih glasovih izvoljen za predsednika poslanske skupine DC v parlamentu, senator Bartolojnei pa ob 107 glasovih od 130 za predsednika de-mokrščanske skupine v senatu.
■ V četrtek 8. julija so v Italiji stavkali časnikarji in tiskarji za reformo sredstev obveščanja. Tako je bila Italija en dan brez dnevnikov in radijskih poročil.
■ Hud potres je 26. junija prizadejal področje jugozahodno od Džajpure v indonezijski Novi Gvineji. Jakost potresa je bila 7,2 stopinje po Richterjevi lestvici, kar je 9 stopinj po Mercallijevi. Doslej so našli trupla 500 ljudi, 5.800 pa jih pogrešajo.
■ V začetku preteklega tedna je predsednik francoske republike Giscard d'E-staing obiskal Zah. Nemčijo in se sestal v Hamburgu s kanclerjem Helmutom Schmidtom. Schmidt je — pač iz predvo-livnih potreb — izjavil francoski televiziji, da je za Nemčijo v Bonnu prijateljski pakt med obema državama tako trden, da ga s francoske strani ne bi mogli omajati niti socialisti ali komunisti, če bi prišli na oblast. V zadnjem trenutku pa se je premislil ter ukazal izrezati izjavi, pre-vejani francoski časnikarji pa so jo vseeno objavili.
■ V nedeljo 4. julija so si Mehikanci izvolili novega predsednika države. Mehikancev je sedaj 62 milijonov, od katerih jih ima 28,5 milijona volivno pravico. Za novega predsednika Jose Lopez Portilla je glasovalo 17,5 milijona volivcev od 18,5 milijona, kolikor jih je prišlo na volišče. V Mehiki vlada že več kot 40 let Partido revolucionark) istitucional (ustavna revolucionarna stranka). Opoziciji v vseh štirih desetletjih ni uspelo uveljaviti svojega kandidata.
■ Južnoafriški rasistični režim je moral popustiti pred črnskim domačim prebivalstvom. Odpovedati se je moral namenu, da bi v šole za črnce uvedel jezik »afri-kaans«. To je jezik Burov, ki so po poreklu Nizozemci ter skupaj z angleško govorečimi belci vladajo Južno Afriko. V demontsracijah zoper uvedbo jezika afri-kaams je izgubilo življenje 176 ljudi.
■ Španija ima novo vlado, ki jo je kralj Juan Carlos že potrdil. Načeluje ji Adolfo Suarez, zunanji minister pa je Marcelino Oreja Aguirre. V vladi so tudi vojaške osebnosti. Eden od generalov, Fernando de Santiago, bo prvi podpredsednik vlade.
■ Sudanska vlada je prekinila vse diplomatske, trgovske in gospodarske stike z Libijo, ki jo je obtožila, da je sodelovala pri poskusu državnega udara zoper sudanskega predsednika El Nimeirija. Pri tem je bilo ubitih 67 vojakov.
■ V Essemu ^Zah. iNemčija) je umrl v starosti 67 let, zadet od srčne kapi, Gustav Heinemann, ki je bil predsednik zvezne republike od leta 1969 do 1974. Izvoljen je bil na socialdemokratski listi. Po vojni je bil najprej elan Krščansko demokratske unije, ki jo je vodil Adenauer.
■ Iz zapora v Zah. Berlinu je uspelo pobegniti štirim kaznjenkam, ki so se
udejstvovale kot teroristke. Tri pripadajo skupini »2. Junij«, ena pa skupini Baader Meinhof.
a V Alžiru je neznan muslimanski fanatik do' smrti zabodel pomožnega škofa msgr. Jacquiera, ki je bil po rodu sicer Francoz, a je večino življenja preživel v Alžiriji, kjer je bil leta 1926 posvečen v duhovnika, leta 1961 pa v škofa. Star je bil 72 let. Sv. oče Pavel VI. je v zvezi z ubojem izrekel sožalje kardinalu Duvalu, nadškofu v Alžiru.
S TRŽAŠKEGA
Zlata poroka v Dolini
Zakonca Karel Sancin in njegova žena Alojzija iz Doline št. 7 sta praznovala 50-letnico poroke. Poročila sta se namreč 3. julija 1926, ko je fašizem v naših krajih že krepko uvajal svojo nasilno raznarodovalno politiko in je v Dolini tedaj služboval župnik Piščanec. Kaj sta jubilanta v teh petdesetih letih doživela in prestala, Vesta najbolje sama.
Naš jubilant Karlo se je že od mladih nog začel udejstvovati v kulturnem življenju v vasi. Pel je v cerkvenem zboru ter v prosvetnem vaškem zboru, pri katerem je bil tudi blagajnik in knjižničar. Zato je razumljivo, da je Karlo še danes velik ljubitelj slovenske knjige. Kot zavednemu krščanskemu možu mu je bila vedno pri srcu tudi zdrava verska rast v dolinski župniji, kjer je kot- starešina bil vedno pripravljen pomagati, sodelovati in svetovati, tako tudi še danes.
Kljub pritiskom fašističnega režima je Karlo ostal trden Slovenec in je tudi ves povojni čas stalno 'kandidiral na slovenski listi za občinske volitve.-Za njegovo vztrajno in dolgoletno delo na narodno-prosvetnem polju mu je Slovenska skupnost na svojem prvem deželnem kongresu lani podelila zlato odličje.
Obema jubilantoma Karlu in njegovi ženi Alojziji želimo vsi prijatelji in znanci predvsem Obilo zdravja in še dolgo življenje. čestitkam se pridružuje tudi naš list, katerega stalni naročnik in oitatelj je tudi družina naših jubilantov.
Dolina: pomanjkljiva oskrba z vodo
Verjetno ni nobena druga vas v dolinski občini tako prizadeta v poletnih mesecih kot je ravno Dolina: že leta stalno primanjkuje voda, napeljana po hišah iz tako imenovanega nabrežinskega vodovoda. Letos je to kronično pomanjkanje vode še toliko bolj občutno, kar razumljivo povzroča prizadetemu prebivalstvu veliko nezadovoljstva in nevšečnosti.
V zvezi s tem problemom je svetovalec Slovenske skupnosti dr. Lojze Tul naslovil na dolinsko občinsko upravo utemeljeno vprašanje, kako namerava dolinska občina rešiti ta neodložljiv problem, saj morajo težko prizadeti vaščani omejiti vodo kot v letih takoj po končani vojni. Zato je takšno stanje danes nerazumljivo, da mora kljub modernemu vodovodu in naravnim izvirom v vasi prebivalstvo imeti takšne težave glede preskrbe z vodo.
V prejšnjih letih so se vaščani posluževali v takšnih primerili domačih naravnih virov, iz katerih je napeljana voda v več javnih vodnjakov v vasi. V tem pogledu je nadvse koristno vlogo opravljal starodavni vodnjak .Na kaluži, ki je pa zadnje čase tako zanemarjen, da iz njega ne priteka več voda, ker so se verjetno cavi zamašile.
Zato omenjeni občinski svetovalec SSk v svojem vprašanju opozarja tudi na to možnost, da bi javni vaški vodnjaki motali biti stalno vzdrževani tor služiti vsaj kot rezerva za vodo vaščanom v primerih potrebe.
iiiimiiimimiiimimimmimmmiiiimmiiimimmmmmimmmmmimmmmmmiimmmmmmmmimmiimmiimmmmimmimmmmmmmiimiimmmmii
Deset let binkoštnih srečanj Slovencev v Nemčiji
Pobudniki in organizatorji binkoštnih srečanj v Nemčiji (dr. Janez Zdešar, pok. dr. Franček Prijatelj in Ciril Turk) so si kot izseljenski duhovniki postavili za cilj, da s temi srečanji ohranijo našim delavcem, ki si morajo iskati iz različnih vzrokov kruha na tujem, zvestobo do vere, narodno samobitnost in čut vzajemnosti,
Binkoštma srečanja — letošnje je bilo že deseto — so v zadnjih letih načrtno zasledovala te namene in jih tudi dosegla.
V	desetih letih so ti shodi zajeli okrog
23.000	naših rojakov. Naj še dodamo, da so vsa binkoštna srečanja organizirali Slovenci v Nemčiji sami, brez vsake moralne in materialne podpore iz domovine ali iz krogcn' njenih predstavnikov v tujini.
Gesla srečanj so vedno vsebovala smisel srečanj kot: »Bogu otroci, narodu sinovi, nikomur hlapci«, »Mati, domovina, Bog«, »Slovenec sem, tako je mati djala«, »Verno srce - poštene roke«, »Da rojak prost bo vsak«, »Goreti hočem sebi, novim dnevom«, »Bog živi ves slovenski svet«, »Mati Slovenija, trvojd smo sinovi«, »Slovenski svet, ti si krasan« in letošnje »Slovensko srce, Bog živi te«. Vsa ta gesla izražajo veliko ljubezni in zvestobe vsemu tistemu, kar je naš narod skozi stoletja reševalo versko, narodno in moralno.
Po binkoštnih srečanjih z masovno udeležbo naših delavcev in delavk v Nemčiji je slovenski živelj našel tudi živ odjek v nemški javnosti. Na binkoštna srečanja je namreč ponovno prišla nemška televizija in navzoči so bili časnikarji ter zastopstva cerkvenih in svetnih ustanov. Na ta način smo se Slovenci v nemški javnosti pokazali kot samostojen narod.
Za Slovence v srednji in južni Nemčiji je bilo letošnje binkoštno srečanje 6. junija v Singelfimgeou pni Stuttgartu, v mestu, ki slovi po tovarnah vozil znamke Mercedes, za rojake iz severne Nemčije pa v Neussu ob Renu. Na prvem se jih je zbralo okrog 2.100, na drugem nad tisoč.
Okrog poldne na letošnje binkošti so preplavili ceste Sindelfingena avtomobili naših delavcev, ki niso bili le iz krajev južne in srednje Nemčije, temveč tudi iz raznih avstrijskih in švicarskih mest. Trije veliki baloni bele, modre in rdeče barve visoko v zraku so jim kazali pot v cerkev presv. Trojice (Heilige Dreafaltigkeit).
Ob 12. uri je bila cerkev nabito polna naših rojakov'. Pari v narodnih nošah so obkrožili in zasedli prve klopi. K oltarju je pristopilo sedem slovenskih duhovnikov', trije pa so bili v spovednici. »Pridi, pridi Sv. Duh,« je bila tudi tema župnika Cirila Turka iz Stuttgarta. »Potrebujemo luči, potrebujemo zvestobe, potrebujemo ljubezni,« te misli je vtkal v svoj govor in jih simbolično povezal s tremi baloni slovenskih barv visoko nad cerkvenim stolpom.
Med mašo je občuteno prepeval mešani zbor »Jakob Petelin Gallus« s slovenske Koroške pod vodstvom prof. Jožka Kovačiča. 40 pevcev je s svojimi glasovi napolnilo božjo hišo in vse prisotne potegnilo za seboj.
Družabni del srečanja se je pričel ob
3.	uri popoldne v veliki in moderni vele-sejomski dvorani »Messehalle«, ki je last zasebnih delničarjev ter mesta Sindalfin-gen. V njej je prostora za 3.000 ljudi.
Pogled je vsakomur obtičal na odru, polnem svežih belih, modrih in rdečih rož, na steni za odrom pa so bila tri velika srca, belo, modro in rdeče, ki so po mogočnem napisu »Slovensko srce, Bog živi te!«, vsem v dvorani pričarala občutek,
da so na slovenski zemlji. Ta napis je bil namreč geslo letošnjega srečanja.
Po raznih pozdravih je stekel program, ki so ga izpolnili pevci zbora »Gallus«, godalni ansambel otrok slovenske sobotne šole, dekliška folklorna skupina iz Stuttgarta, deklamacije slovenskih šolark iz Sindelfingena, duet Blanko, zabavne igre, velika tombola s 600 dobitki (glavni dobitek barvna televizija), skupno petje ter nazadnje ples ob vižah Planinskega kvinteta. Otroci, katerih je bilo na prireditvi vsaj 200, so imeli svoj program z balončki, s katerimi so poslali pozdrave z binkošt-nega srečanja v širni svet.
Podobno je poteklo tudi binkoštno srečanje rojakov iz severne Nemčije v Neussu ob Renu.
C. T.
Slovenska skupnost o dogodkih na Koroškem
V	avstrijskem parlamentu zastopane stranke so sprejele skrajno nedemokratični, sklep prešteti Slovence na Koroškem in jim nato deliti pravice, predvidene v 7. členu avstrijske državne pogodbe na podlagi izida narodnostnega štetja in na podlagi zahtev nemških šovinistov.
Ta skrajno krivični sklep so avstrijske stranke (socialisti, katoliška ljudska stranka ter liberalci) sprejele kljub odločnemu odporu koroških Slovencev, ki so od vsega začetka odklanjali narodnostno štetje
Odklonjene zahteve
Na Padričah, v bivšem begunskem taborišču ob pokrajinski cesti, ki pelje v Bazovico, se dela za njegovo preureditev v paboljševalnico za mladoletne. In to kljub ostremu nasprotovanju vseh domačinov s Padrič, kakor tudi prebivalstva iz Gro-pade, Bazovice in Trebč.
Koordinacijski odbor omenjenih vasi je ves čas stalno spremljal in se zanimal, da bi ne prišlo do tega, da bi se poleg vasi naselili ljudje, ki nimajo prav ničesar o-praviti s tradicijo krajevnega življa. O namenu državnega pravdnika dr. Pontrelli-ja so bile obveščene vse organizacije na Tržaškem, kakor tudi vse stranke ustavnega laka, ki so se takoj uprle postavitvi zapora za mladoletnike na tem delu našega Krasa.
Tržaški občinski odbor in svet sta sprejela resolucijo, prav tako tudi pokrajinski svet ter odklonila gornjo ustanovo. Celo župan Spaccioi je spremljal delegacijo gornjih vasi k tedanjemu prefektu (pred približno letom dni) in ta je dejal, da se bo pozanimal dn obvestil delegacijo vasi, preden se bodo začela morebitna dela.
Ko pa se je pred kratkim koordinacijski odbor obrnil na pravdnika Pontrellija in ga zaprosil za sprejem (ki je bil že programiran za prve dni maja, a je odpadel zaradi potresa v Furlaniji), kjer naj bi izvedeli kaj več podrobnosti o graditvi poboljševalnice dn bi mu pojasnili nasprotovanja krajevnega prebivalstva, je ta dr-
žavni funkcionar prošnjo odbil s pripombo, da je zanj pobaljševalnica samo še stvar čimprejšnje udejstitve.
Nezaslišano! Mož trmasto vztraja pri svojem sklepu in noče prisluhniti volji ljudi, ki nočejo na svojih tleh tega objekta. Nočejo, da bi kalili mir ljudje, ki bi jih privedli sem iz cele Italije, kjer naj bi se pod kontrolo vozili z avtobusi in hodili na delo. Nočejo živeti v stalnem strahu pred izvrženci in izobčenci!
Ko postavljajo alternativo, naj prostor begunskega taborišča preuredijo v prepotreben socialni center za ves vzhodni Kras, ne zahtevajo nič posebnega. To je zopet viden poizkus raznarodovanja našega človeka, ki mu hočejo izpodkopati tla in ga popolnoma odrezati od okolja.
Koordinacijski odbor štirih vasi poziva zato demokratične sile, naj mu stoje trdno ob strani pri tej težki neenaki borbi vsiljevanja takih ustanov, ki so v nasprotju s kazenskim in mednarodnim pravom ter s prevzgojo mladine.
Da bi ta odbor dal poudarka svojim upravičenim zahtevam, je v soboto 10. julija uprizoril protestno manifestacijo. Udeleženci so zaprli cesto, ki gre mimo bivšega begunskega taborišča. Odnehali so šele, ko jih je končno državni pnavdnik Pontrelli le bil pripravljen sprejeti. V razgovoru jim je dejal, da je vezan na državne zakone, da pa bo njih zahtevo posredoval na pristojna mesta.
Nastop ansambla slovenske sobotne šole v Sindelfingenu pri Stuttgartu na binkoštnem srečanju Slovencev 6. junija letos
  ............................................................................................
in zahtevali, v skladu z državno pogodbo, svoje narodne pravice na vsem narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem ne glede na številčnost slovenskega prebivalstva.
Sklep avstrijskih strank ni naletel na ogorčenje samo pri koroških Slovencih, ampak je proti njemu protestiral ves slovenski narod, v domovini in v zamejstvu. Tudi deželno tajništvo Slovenske skupnosti ob težkih urah, ki jih preživlja naš narod na Koroškem, protestira proti sklepu avstrijskih oblasti in bo ta svoj protest poneslo na pristojna mesta; izraža popolno solidarnost koroškim bratom in jih bodri, naj bodo močni in enotni v boju proti krivičnemu sklepu avstrijskih državnih strank; ugotavlja veliko enotnost in skupno hotenje vsega slovenskega naroda, tako v Sloveniji kot zamejstvu ter zahteva, da avstrijske oblasti takoj opustijo akcijo za preštevanje Slovencev na Koroškem, kjer živijo že tisočletja, saj je prav tu tekla zibelka slovenskemu narodu. Zato je vsako narodnostno štetje ne samo odveč, ampak je dejanje, ki žali zgodovino slovanskega naroda in vse Evrope.
Protest avstrijskemu konzulu v Trstu
Deželno predstavništvo Slovanske skupnosti je bilo 12. julija na avstrijskem konzulatu v Trstu, kjer je izrazilo svoje mišljenje glede nameravanega narodnostnega štetja na Koroškem. Dr. Stoka in dr. Dolhar sta konzula isaznanila z mnenjem slovenskega prebivalstva v deželi Furiani-ji-Julijski krajini, izjavila, da bi bilo tako narodnostno štetje krivično in da bo zato SSk, če bo do tega preštevanja prišlo, na pristojinh mestih napravila svoje ustrezne korake. Posebej bo o krivičnem zadržanju avstrijskih oblasti do koroških Slovencev seznanila narodnostne manjšine v Italiji in Evropi, s katerimi ima SSk stalne in plodne stike.
Nabrežina
V	bolnišnici v Tržiču je 8. julija mimo v Gospodu zaspala Lojzka Legiša. Skozi dolgo vrsto let je stala svojemu možu ob strani in skupno z njim, vdana v božjo voljo in dostikrat pokrepčana s kruhom živih, vzgajala za življenje mlado deklico iz revne družine, ki pa je danes že mamica dveh malčkov — in to je bilo njeno največje veselje. Bila je zvesta bralka našega lista, iz katerega je črpala marsikaj dobrega za življenje.
Ob tej hudi izgubi se družina in sorodniki srčno zahvaljujejo za toliko lepega cvetja ob pogrebu drage Lojzke ter tudi g. župniku za tople in tolažilne besede.
Solidarnostna akcija z v stečaj zašlo tovarno
Delegacija Slovenske skupnosti, ki so jo sestavljali deželni tajnik Drago Štoka, tržaški pokrajinski tajnik Rafko Dolhar ter Boris Gombač, ki je odgovoren za sindikalna vprašanja v okviru Slovenske skupnosti, je 12. julija obiskala delavce, ki so zasedli tavamo Calza Bloch v Trstu, ker jim grozi zaprtje tovarne zaradi stečaja, v katerega je zašlo podjetje.
Delegacija SSk je izrazila delavcem svojo solidarnost in zagotovila svoje intervencije na forumih in svetih, kjer ima
V soboto 17. julija ob 21. uri bo v Saležu
na dvorišču pri družini Štolfa tradicionalno
PRAZNOVANJE SV. ALEŠA
1. Somaševanje z duhovnikom iz krajev potresa v Slovenski Benečiji
2. Ivan Cankar in Srečko Kosovel v besedi in filmu
3. Nastop zbora iz Sv. Križa
4. Ansambel »Galebi« s humoristom
5. Darovi za potresence ob vstopu na dvorišče; vsak darovalec dobi številko za srečolav
6. Srečolav.
V primem dežja bo slovesnost pod streho.
SSk svojega predstavnika in ki so direktno zainteresirani nad obstojem podjetja. Predstavniki SSk so 'imeli daljši razgovor z notranjo komisijo tovarne in isi nato oglodali notranjost tovarne.
V deželnem svetu je svetovalec SSk dr. Štoka vložil vprašanje, v katerem sprašuje deželni odbor, kaj namerava storiti za rešitev hude krize, ki je zajela tovarno Cailza Boleh, v kateri je bilo zaposlenih okrog 600 delavcev in delavk.
Enako vprašanje so naslovili občinski svetovalci Slovenske skupnosti v občini Dolina na dolinskega župana. Vprašanje so 'podpisali Tul, Petaros in Gombač.
Birma v Mavhinjah
V nedeljo 11. julija smo imeli v Mavhinjah verski praznik. Goriški nadškof je prišel med nas in podelil zakrament sv. birme 19 našim srednješolcem. Cerkev so lepo okrasili starši birmancev in birmanci sami. Res, bila je slavnostno 'pripravljena za sprejem nadpastirja. Pri vhodu v cerkev so birmanci postavila tudi skromen slavolok. Tu je g. nadškofa Cocolina pozdravil predstavnik staršev in vasi Ivan Terčon, birmanka Andrejka Terčon iz Se-sljana pa je nadškofu izrekla dobrodošlico in se mu že vnaprej zahvalila za podelitev zakramenta sv. birme.
Z nadškofom sta somaševala domači župnik Markuža in g. Tone Bedenčič. Po evangeliju je župnik predstavil nadškofu birmance, nakar je nadpastir spregovoril v slovenščini in v italijanščini o pomenu sv. birme, ki potrdi kristjana v veri in mu obenem nalaga odgovornost za pravo krščansko pričevanje v svetu.
Sv. mašo so pevke spremljale s primernimi pesmimi. G. nadškof je birmance in botre obhajal pod obeana podobama. Na koncu maše pa je vsakemu birmancu podaril rožni venec.
Nadškof Cocolin se je še dolgo po končanem obredu v cerkvi razgovarjal z verniki na trgu. Naj omenimo še za kroniko, da je bila cerkev nabito polna in da je mnogo ljudi moralo stati zunaj.
Verniki iz Mavhinj, Cerovelj, Vižovelj in Sesljana smo hvaležni g. nadškofu, da nas je obiskal, kot tudi domačemu župniku, ki je pripravil birmance in poskrbel za lepo versko slovesnost.
•	Za 41. mednarodni evharistični kongres v Filadelfiji (ZDA) vlada po vsem katoliškem svetu — predvsem seveda v Ameriki — veliko zanimanje. Kongres se bo začel 1. avgusta in bo trajal do 8. avgusta. Geslo kongresa »Lakota sveta po kruhu« obsega po izjavi kanadskih škofov vse, kar zadeva sedanjega človeka. Za kristjane pomeni »kruh« tudi življenje, ki prihaja jo Jezusu Kristusu. Sedaj je končno znano, da se sv. oče kongresa ne bo udeležil. Zanimiva pa je novica, da se bo kongresa v Filadelfiji udeležilo kar 23 poljskih Škofov.
Katoliška Cerkov na ^oljskem in v Jugoslaviji
(2)
Ko tuji obiskovalci zastavljajo vprašaje, ali je sploh umestno, da v sedanjih iekulariziranih« časih, ko se razkristja-jenje vedno bolj širi, poljska Cekrev radi tako velika in draga svetišča, polj-ci duhovniki odgovarjajo s trditvijo, da : narod ostal globoko krščanski in da je : vedno močno navezan na nekdanje sim-ole vare kot so cerkve, verski prazniki, rocesije, romanja in podobno.
Priznava pa župnik Nove Hute, da šo-ira nova cerkev obiskovalce zaradi novih danskih prvin. »Toda,« nadaljuje, »polj-ci verniki so ponosni na novo cerkev in ) predvsem zaradi tega, ker sodelujejo a ta ali oni način pri njeni gradnji.« Sicer pa Poljska, po župnikovem rnne-ju, ne pozna tistega »delavskega razre-a«, ki ga ima Francija. Na Poljskem je ovi delavski razred izšel iz kmečkih rst ter ise močno oklepa starih kulturnih i verskih izročil. »In prav ta novi delav-
ski razred je hotel imeti tako cerkev ne da bi mu jo hoteli duhovniki vsiliti.«
Sicer pa se obiskovalci Poljske srečujejo s krščanskimi izročili dežele na vsak korak. Praznik sv, Rešnjega Talesa npr. je narodni praznik Poljske. Prav ob tej priložnosti Cerkev lahko pokaže, kako velik vpliv ima še vedno na ljudske množice.
V Cestohovi, vrhu poljskega katoličan-stva, kjer Poljaki častijo črno Devico Marijo, je bazilika že prepolna ob šestih zjutraj. Mladi, stari, otroci, ženske pa tudi moški so nared za prvo mašo ter v dolgih vrstah potrpežljivo čakajo pred spovednicami.
V Krakowu, kjer so se leta 1975 bali, da oblasti ne bodo dovolile tradicionalne procesije sv. Rešnjega Telesa, ker je ni bilo v prejšnjem letu, se je ljudstvo oddahnilo, ko je mestni partijski sekretar, nekdanji jezuitski semeniščnik, dal kardinalu Wojtili, nadškofu v Krakowu dovoljenje za procesijo po ulicah od katedrale od cerkve Matere božje.
Kardinal Wyszynski se je leta 1975 mudil po veliki noči v Rimu, pa se je vrinil
v Varšavo predčasno samo zato, da bi osebno vodil procesijo Svetega zakramenta. Opoldne so v središču mesta ustavili ves promet. Velikanska množica, gotovo
300.000	oseb, je korakala po korzu Kra-kowskie Przomiescie, ki pelje v sredino mesta in so ga Nemci v zadnji vojni do tal porušili, Poljaki pa po vojni kamen na kamen zvesto obnovili. Kardinal je nosil monštranco pod svilenim baldahinom, belo oblečene deklice pa so trosile po tleh rožne cvetove. »Mislili smo,« so nato pisali časnikarji dz zahodnih dežel, »da smo kje v Španiji ali Italiji, ne pa v komunistični državi.«
Te ljudske verske manifestacije pa imajo v sebi tudi oporečniškega duha. Ker se ne sme protestirati zaradi problemov, ki tarejo ljudstvo, si to pomaga s poveličevanjem vere. Vendar ne smemo biti preveč naivni tar si zakrivati oči pred dejstvi. Posvetna miselnost, sekularizacija, se Poljakov nezaznavno vedno bolj ©prijemlje.
Eden izmed katoliških poslancev v poljskem »sejmu« (parlamentu) je dejal, da je med študenti na varšavski univerzi 30
odstotkov marksistov, 30% varnih katoličanov, 40 % pa jih je brezbrižnih, neopredeljenih. Združeni in osredotočeni napori brezbožne propagande po šolah, katerim se pridružuje potrošniška miselnost širokih slojev prebivalstva, počasi začenjajo kazati svoje sadove.
Upravičeno je vprašanje, ali je pri takih 'razmerah poljska Cerkev dovolj pripravljena, da bo zaustavila proces razkri-stjanjenja, ki je tako značilen za zahodne države. Sociološke ankete, s katerimi se Cerkev sicer ne strinja, kažejo, da vera, čeprav je še tako utrjena v ljudstvu, ni dovolj močna, da bi rešila neke moralne probleme kot je npr. splav, saj je ugotovljeno, da je na Poljskem letno en milijon splavov.
To z drugo 'besedo pomeni, da je poljski katolicizem predvsem ljudski. Oklepa se tradicionalnih pobožnosti in folklore, duh zadnjega koncila pa še ni prodrl v miselnost ljudskih množic. Sama evangelizaci-j a še ni dosegla obnove po zavestnem prejemanju zakramentov. Pri tem sta v veliko oviro koncilski prenovi industrializacija ter urbanizem (odhod z dežele v
mesta), ki se hitro širita ter zelo vplivata na razmere, v katerih narod živi.
Sredstva ljudskega obveščanja, zlasti radio in televizijo, nadzoruje država ter ljubosumno pazi, da ne bi Cerkev pri tam dobila kakega vpliva. Verniki so tako postavljeni pred nov položaj, na katerega niso bili pripravljeni. Posledica je nova miselnost in ravnanje, ki ni več v skladu z božjim zakonom in naukom Cerkve.
Da bomo še bolje doumeli razmere, v katerih deluje poljska Cerkev, je primerno, da navedemo nekaj statističnih podatkov. Poljska ima trenutno 34 milijonov prebivalcev, v zdomstvu (v tujini) pa jih živi kar 10 milijonov. 93 % Poljakov na Poljskem je krščenih in 70% jih hodi redno v cerkev. Brezbožcev je uradno le 8 odstotkov.
Katoličani imajo 27 škofij s 75 škofi, 7.500 župnij, nekaj več kot 18.000 duhovnikov ter 30.162 redovnikov in redovnic. Semaniščnikov je 4.000. Leta 1974 je bilo 638 novomašnikov, leto prej 557, leta 1972 604, leta 1971 480 in leta 1970 381.
(Drugič naprej)
Potres je še navzoč
Konkretna pomoč potresencem
Morda ne 'bo odveč, če še enkrat s trpkostjo poudarimo, da se pomoč od potresa prizadetim krajem v glavnem usmerja v naselja, ki so pretežno na robu furlanske nižine. Žal se nekoliko pozablja, da so bile skoro v enaki meri razdejane in poškodovane vasi, ki so prilepljene po pobočjih Beneške Slovenije in Rezije. In ljudje so tam zaradi tega zelo zagrenjeni in žalostni.
Temu je skušala vsaj nekoliko odpomo-či skupina delovnih ljudi iz Podgore, Gorice in Štmavra. Zbralo se jih je petnajst; opremili so se z dvema tovornjakoma, na katera so naložili štiri kosdlke in stroj za »baliranje« sena. V nedeljo 11. t. m. so navsezgodaj šli v Rezijo (Njivo) in tam ves božji dan kosili in spravljali seno. Napravili so okrog tisoč bal. Peljali so s seboj tudi kuhinjo ter skuhali kosilo zase in za domačine, ki so jim pomagali pri delu. In vse to na lastne stroške. Pozno ponoči so se vrnili domov trudni, a veseli in zadovoljni, da so lahko konkretno pomagali nesrečnim Rezijanom. Da so jim bili domačini za to res hvaležni, ni treba še posebej omenjati.
Resolucija v prid SSG v Trstu
Števerjanski občinski svet, ki se je zbral na izredni seji 30. junija letos, je izrekel svojo popolno solidarnost z igralci, upravnim isvatom ter osebjem Stalnega slovanskega gledališča v Trstu, ki so bili vsled nevzdržnega finančnega stanja, v katerem se je znašla ta slovenska kulturna ustanova zaradi neustreznega pravnega položaja ter iz tega izhajajočih nepremostljivih težav prisiljeni, da po 30 letih dejavnosti za skoraj mesec dni prekinejo z vsakim delovanjem ter zasedejo iz protesta svoj sedež.
števerjanski občinski svet zato odločno protestira, da se že toliko lat sistematično zavlačuje rešitev tega izredno važnega problema, ki je vir hudih napetosti in nezaupanja med tu živečima narodoma ter zahteva takojšnjo rešitev tega problema s .tem, da se izglasuje v parlamentu in v deželnem svetu ustrezni zakon, ki bo priznal Slovenskemu gledališču v Trstu značaj »stalnega gledališča« ter s tem njegovo pravico do primarne finančne podpore.
V Ogleju maša za žrtve potresa
V	zvezi s praznikom patronov oglejske bazilike sv. Mohorja in Fortunata je bila v nedeljo 11. julija popoldne v baziliki sv. maša za žrtve potresa. Opravil jo je ob somaševanju 25 duhovnikov videmske, goriške in pordenonske škofije oglejski župnik msgr. Marcuzzi. Prisotna sta bila tudi zastopnik slovenske duhovščine ter odposlanec celovškega škofa. Vsa maša je bila v furlanščini, razen dveh beril, ki sta bili prebrani v slovenščini in nemščini.
Prav dejstvo, da je bila maša v furlanščini, je onemogočilo nadškofu Cocolinu iz Gorice, nadškofu Battistiju iz Vidma in škofu Freschiju iz Pordenona navzočnost pri sv. maši. Apostolski sedež namreč meni, da furlanščina zaenkrat v Italiji še ni bogoslužni jezik in da se sme uporabljati le italijanščina. Zato se omenjeni škofje sv. maše niso smeli udeležiti.
Med mašo je msgr. Marcuzzi prebral poslanico vseh treh škofov, v kateri izražajo svojo bol, da niso zraven, obenem pa izrekajo solidarnost z bolečino, ki je zadela furlansko ljudstvo ob zadnjem potresu. Verniki v baziliki so z gromkim ploskanjem izrazili svoje zadovoljstvo z izjavo škofov,_ manj prijazni pa so bili komentarji o odločitvi Apostolskega sedeža. * * *
V	ponedeljek 12. julija zvečer je bilo na praznik sv. Mohorja in Fortunata v oglejski baziliki še eno slovesno somaševanje. Z nadškofom Cocolinom je soma-ševalo veliko duhovnikov goriške nadškofije, med njimi tudi nekaj slovenskih. Somaševanje je bilo v italijanščini, le msgr. Oskar Simčič je prebral berilo v slovenščini.
Nadškof je v daljšam govoru v italijanščini najprej govoril o potrebi vere v sedanjem -svetu, nato pa pozval svoje duhovnike k složnosti in tudi cerkveni disciplini. Tu je verjetno mislil na nedeljsko somaševanje v furlanščini, o katerem pdročamo zgoraj. Zato je bilo tudi ponedeljkovo somaševanje na praznik škofijskih zavetnikov v znamenju solidarnosti z nadškofom. Za kroniko lahko zabeležimo, da je nadškof po govoru v italijan-šični spregovoril tudi nekaj stavkov v slovenščini.
Umrl je Anton Lapanja
V	nedeljo 11. julija je mimo v Gospodu zaspal Anton Lapanja. Stanoval je v Gorici na Livadi, kjer je bil dobro znan. Prav tako so ga poznali in cenili v Tržiču, kjer je bil do upokojitve tehnični risar v ladjedelnici. Bil je dober človek in veren katoličan. Pogreb je bil v sredo 14. julija v cerkvi sv. Ivana. Pogrebno mašo je opravil msgr. Franc Močnik, ki je pokojnika v bolezni obiskoval in bil še eno uro pred smrtjo pri njem.
Za njim najbolj žaluje zvesita pomočnica Pina, ki je po smrti njegove sestre Fani zanj z vso krščansko ljubeznijo skrbela. Toliko bolj jo je ta udarec prizadel, ker je tudi sama že mesec dni v bolnišnici zaradi zloma kolka po nesrečnem padcu. Pina je že dolgo let zvesta pomočnica pri našem listu, pomaga nam pri razpošiljanju lista in skrbi za prevoze na pošto in po agencijah. Uredništvo in uprava Katoliškega glasa ji izrekata globoko sožalje. Pokojnemu Ninotu naj Bog podali večno plačilo v nebesih.
Tri tisoč ljudi
Na kratko smo pred 14 dnevi že poročali o nagradah, ki so bile razdeljene na VI. zamejskem festivalu domače zabavne glasbe v števerjanu, ki je bil 26. in 27. junija v prelepem Formentinijevem parku v bližini farne cerkve. Danes hočemo to poročilo še izpolniti, da si bodo bralci lahko ustvarili popolno sliko o tem pomembnem kulturnem dogodku na naših tleh.
V	soboto 26. junija je bilo izločilno tekmovanje. Program se je začel odvijati nekaj po 21. uri. Pozdravne besede je izrekel predsednik PD »F. B. -Sedej« Simon Komjanc, nastopajoče ansamble, 16 po številu, je pa predstavil napovedovalec Miro Opelt iz Trsta.
Že prvi -večer je bilo prisotnih čez 700 ljudi, kar pomeni velik napredek z ozirom na prejšnja leta, ko udeležba občinstva ni nikdar dosegla števila 500. Naslednji dan, v nedeljo popoldne, je pa prišlo nad 2.000 ljudi, tako da lahko mimo rečemo: v dveh dneh se je zbralo v števerjanu 3.000 ljudi.
Po končanem večernem programu v soboto se je takoj zbrala komisija, da odloči, kateri ansambli bodo ponovno nastopili prihodnji dan. Ocenjevalna komisija, kateri je predsedoval Ciril Terpin iz Štaverjana, je bila takole sestavljena: Tomaž Tozon iz Ljubljane, Tullio Možina z Opčin pri Trstu, Brane Golob kot predstavnik -revije »Stop« iz Ljubljane, Bruno Rustija iz Podgore pri Gorici, Evgen Jurič, predstavnik revije »Antena« iz Ljubljane ter dr. Andrej Bratuž -iz Gorice.
-Poleg te komisije je bila še komisija za ocenjevanje besedil. V njej so pa bili prof. Albin Sirk in pesnica Ljubka Šorli Bratuž iz Gorice ter prof. Emil Valentinčič -iz Pevme pri Gorici.
Pristojna komisija -je izbrala devet ansamblov za finale in sicer: Dobri prijatelji iz Brežic, Taims z Opčin, Franci Zeme iz Vojnika pri Celju, Šaleški fantje iz Velenja, Mejaši iz Gorice, Igo Radovič iz Nabrežine, Franci Lipičnik iz Zagorja ob Savi, T-rio Atelšek iz Ljubljane ter Trio Ivana Korošca iz Cerknice.
Imenovani ansambli so torej ponovili svoj nastop v -nedeljo 27. junija ob 17. uri. V času, ko se je ponovno zbrala po nastopu ocenjevalna komisija, da določi nagrade, predvidene v razpisu, je občinstvo zabavala folklorna skupina iz Lečnika.
Doletelo me je, da sem v Vidmu od blizu spoznal strahotne posledice zadnjega po-tresa. Na licu -mesta sem s -tesnobnim srcem opazoval grozno predstavo bivših mestec in vasi, ki so -se v noči 6. maja spremeni-le v visoke grablje, zasute ulice pa so ostale brez življenja. Ranjenci odpeljani, mrtvi brez solza v grob dejani. Preživeli svojci so izčrpani -sem in tja blodili, toda nikjer niso našli ne tolažbe ne miru.
Ta strašni potres je najhujše razdejal sledeče kraje: Pušja ves, Humi-n, Ratenj, Oso-ppo, Buia, Mužec, Mariano, Coiloredo, Forgaria, Maiano-. Vsaka družina iz teh krajev ima svojo ža-lostno, če ne zaradi mrtvih tudi tragično zgodbo. Vidmu je bilo prizaneseno, saj so le nekatere hiše -razpokale. Toda prebivalci so užili veliko strahu i-n ga še imajo, ker se sunki skoraj vsak dan ponavljajo in se je še vedno bati kaj hujšega.
Od potresa so hudo prizadeti tudi beneški Slovenci. V Rezijski dolini je na Beli več kot polovica uničena, v Ravenci nobena hiša ni več vseljiva, v Osojanah je vse dobesedno porušeno, v Njivi sta ostali le dve hiši. Potem, od Rezije navzdol naštejemo še te podrte vasi: Visikor-ša, Brdo, Tipana, Brezje, Platišče, Su-bid
v Števerjanu
Pokale so -prejeli: Šaleški fantje iz Velenja pokal, ki ga je darovala tvrdka Terpin iz Gorice; Trdo Atelšek iz Ljubljane pokal, dar pokrajinske ustanove za turizem v Gorici; urama Gratton iz Gorice je darovala pokal, ki ga je prejel ansambel Francija Zemeta iz Vojnika pri Celju, supermarket čevljev Košič Benedikt iz Gorice pa je poklonil pokal, ki ga je bil deležen ansambel Dobri prijatelji iz Brežic.
Nagrade pa so prejeli, -kot smo že pisali, salezijanec Franc Pohajač za najboljše besedilo, Nadja -Fabris in Košuta od ansambla Taims z Opčin za najboljši pevski duet, nagrado za najboljši nastopajoči ansambel Trio Ivana Korošca iz Cerknice. Ta je prejel tudi pokal, ki ga je podarila Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice.
Občinstvo je kot najboljši izbralo ansambel Igo Radovič iz -Nabrežine, ki je dobil tudi pokal PD »F. B. Sedej« iz Šte-venjana. Nagrado za najboljšo izvedbo in pokal števenjanske občinske uprave je prejel ansambel Mejaši iz Gorice, nagrado za najboljšo melodijo ter trofejo ansambla Lojzeta Hledeta, ki je bila letos prvič podeljena, pa ansambel Franci Lipični-k iz Zagorja ob Savi.
Oba dneva festivala je -bila -odprta tudi pokušnja briških vin, pri kateri so sodelovali najpomembnejši števerjanski kmetovalci in vinogradniki kot Emil Terpin, Aleš Komjanc, Avgust Štekar, Marino Humar, Anton Pin-tar, Mi-klus ter grof For-mentini.
Letošnji festival je brez dvoma uspel: izredno število občinstva, prvič v Formentinijevem pa-rku in zelo primemo vreme, -ki je bilo ves čas prirediteljem naklonjeno z razliko od prejšnjih -let, ko je rado prišlo do nalivov -in neviht.
Festival je letos še pridobil na veljavi, ker ga je snemala agencija Alpe-Ad-ria za koprsko televizijo. Oddaja je bila v ponedeljek 28. junija v poročilih, naslednji dan pa v rubriki »Odprta meja«.
Dobra organizacija prireditve je bila za vse prisotne prijetno presenečenje, za prireditelje pa uspeh festivala močna vzpodbuda, da bodo v prihodnjih letih s festivalom nadaljevali. Vsem, ki so -pomagali pri izvedbi prireditve, gre zahvala in priznanje, vse pa, ki so na prireditev prišli, pa vabimo, da se je prihodnje leto udele-
(ostala le ena hiša), čenebola, Po-rčinj, Campej (in lahko še omenimo Foj-do, Neme, Ahten, Rek-luž). Resničnost razdejanja presega vsako domišljijo.
Večina prebivalcev iz teh razdejanih vasi je komaj rešila lastno kožo in so na ces-ti brez strehe. Za -sedaj iso se stisnili pod šotore, -kjer životarijo z žalostnim spominom na potres. V tej tesnobi težko čakajo, kdaj bodo zopet imeli lastno stanovanje, kar -pa zavisi od neznansko počasne javne uprave.
Vemo, da so -naši Benečani potrpežljivi kot tudi močno navezani na domače kraje, toda nekateri so se znašli v tako nevzdržnem položaju, da so morali zapustiti rodno vasico, drugi pa -bodo morda podlegli prevelikim preizkušnjam in odšli v tujino. Bodi jasno, da imajo naši rojaki večje težave kot -drugi potresenci, ker so njih vasi posejane po gričih in hribih blizu jugoslovanske meje, oddaljene od glavnih -mest -in centrov ter tako zadnje postrežene.
Beneški Slovenci so bili vedno žrtvovani, da so komaj rinili naprej; sedaj pa, ko so še od potresa -tako krvavo udarjeni, -se -morajo -kamnu smiliti. Treba bi bilo 'kakorkoli omiliti pretrdo usodo, ki jih je zadela.
Blago, ki ga imamo v našem centru za potresence, je kar je in sploh ne odgovarja različnim potrebam teh ljudi. Treba bi bilo spraviti skupaj nekaj denarja in potem pomagati izčrpanim, bolehavim, starim, otrokom, zaostalim z denarjem v roko. Vsak -priboljšek j-im bo prišel prav. Predvsem bi jim bilo treba poskrbeti najpotrebnejše in potem še -kaj po želji. Če bi mogli katerega osrečiti s šotorom ali celo z rulo v-ozilom, bi to bil višek vsega.
Mislim, da bo vsak, -ki je prepričan o veliki tragediji, katera je zadela beneške Slovence in se bo tako vživel v njih močno življenje, k njim usmeril svojo plemenito -radodarnost in j-im priskočil -na pomoč. Bodisi majhno darilce bodisi velika vsota, vse bo z veliko hvaležnostjo sprejeto in uporabljeno v -prid beneškim Slovencem. Posebno hvale vredno je organiziranje denarnih nabirk v -ta namen. (Pri Katol. glasu že obstaja poseben sklad, op. uredništva.)
Naj bi ta -moj poziv k pomoči beneškim Slovencem njim prinesel potrebnega veselja, jih trdneje navezal na domačo grudo ter vsaj nekaj zaustavil izseljevanje, ko bodo videli, da jih slovenski rojaki po širnem svetu niso pozabili ter so konkretno solidarni z -njimi.
Lojze Gorkič, SDB
via don Bosco 2, 33100 Udine
Ukinitev nekaterih radijskih oddaj
Poslušalce tržaške radijske postaje je neprijetno presenetila vest, da je časnikarski oddelek začasno ukinil vse svoje oddaje razen poročil. Ta korak naj bi opozoril javnost na težave, v katerih se nahaja oddelek zaradi -neobčutljivosti rimskega vodstva. To -še ni poskrbelo, da bi nadomestilo novega časnikarja na mesto pokojnega -Zupančiča, poleg tega pa ni letos sprejelo namestnika za poletni čas, kot je bilo to v -navadi druga leta.
Zopet smo torej pred nedopustnim ravnanjem do naše manjšine s strani italijanskih vodilnih .krogov. Upati je, da se bo zadeva čim hitreje rešila, saj ima radijska postaja preveliko vlogo v življenju zamejske skupnosti, da bi si lahko -dovolili čakanje. Ukinitev cele vrste političnih, kulturnih in informativnih oddaj je huda izguba, saj so vsaj nekatere od njih nenadomestljive.
•	Za skoro šest milijonov turis-tov, ki bodo letos obiskali jadranska kopališča v Jugoslaviji, je v duhovnem oziru dobro poskrbljeno, čeprav seveda v mejah možnosti. Nemško govoreči turista imajo priložnost za službo božjo v 30 cerkvenih prostorih. Tu so na voljo turistom nemški duhovniki in v -raznih krajih -t-udi domači hrvaški oz. slovenski duhovniki.
DAROVI
Za žrtve potresa: Anica Kralj iz Gabro-vice namesto cvetja na grob Karline Š-tre-kelj 3.000; F. B. za Benečane, ki so v potrebi 10.000; na -romanju v Ein-siedetln nabrano v avtobusu št. 6 (Goričani) 35.000 lir in 200 N-D; na avtobusu št. 3 (Sv. Ivan, Podlonjer -in Siv. Križ) 35.000; na avtobusu št. 1 (Rojan) 110.000 lir.
Za sklad Katoliškega glasa: sobrat -B. Brecelj namesto cvetja na grob Artura Zala-tela 20.000; J. L., Trs-t, 4.000; M. M., T-rs-t, 3.000; Lojze Legiša, Nabrežina, v spomin žene Alojzije, 10.000; Anton Smole, USA, 1.900; B. -Ciglič, Toronto 10.000 lir.
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob de-avnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 18. do 24. julija 1976 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Prigode Huckelebrryja Finna«. 12.00 Nabožna glasba. 12,15 Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.30 »Orlič«, drama. 17.00 Olimpijske igre. 18.00 Nedelj-ski koncert. 19.00 Zvo-ki in ritmi. 20.45 Pratika. 22.10 Glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil.
17.00	Za mlade poslušavce. 18.30 -Komorni koncert. 18.45 Zbirka plošč. 19.10 Podvodna arheologija. 19.25 Južna Amerika igra in poje. 20.35 J. Massenet: »Wer-ther«, opera. 21.50 Glasba za lahko noč.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Deželni koncerti.
19.10 Slovenska povojna -li-rika: A. Pregare. 20.35 Simfonični koncert. 22.00 Glasba.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za -mlade poslušavce. 18.30 Polifonija.
19.10 A. Rebula: Po deželi velikih jezer.
19.25 Za najmlajše. 20.35 »Dva bregova«. Drama. 22.00 Glasba za lahko noč.
Petek: 11.35 Opoldne z varni. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 -Dela deželnih skladateljev. 18.45 Filmska glasba. 19.10 Na počitnice. 20.50 Koncert. 22.10 Glasba.
Sobota: 11.35 Opoldne z vami. 15.45 Avtoradio. 17.00 Motivi nedavne preteklosti.
18.30 Klasiki 20. stoletja. 18.55 Orkestri in zbori. 19.10 Slovenski biografski roman.
19.25 Glasbeni drobiž. 19.40 Pevska revija.
20.50	Nenavadne in skrivnostne zgodbe.
21.30 Lahka glasba.
Ljubljanska TV
—  -------------------------------------
Spored od 18. do 24. julija 1976
Nedelja: 10,45 Otroška oddaja. 12.20 Nedeljsko popoldne. -15.55 Olimpijske igre 76: košarka. 17.55 »R-o-binson-ka«, film. 20.00 »Na vrat -na nos«, nad. 21.00 Skrivnosti Jadrana. 21.50 Olimpijske igre.
Ponedeljek: 15.15 Olimpijske igre. 18.00 Štirje fantje in pes. 20.00 V. Nazor: »Šjora Nikoleta«, drama. 21.10 Kulturne diagonale. 22.00 Olimpijske igre.
Torek: 15.25 Olimpijske igre. 18.45 Narodna glasba. 20.55 »Zanikrni tiger«, nad.
21.50	Olimpijske igre.
Sreda: 15.25 Olimpijske igre. 18.10 Naloga je opravljena, reportaža. 20.00 Film.
21.00	Olimpijske igre.
Četrtek: 12.30 Olimpijske igre. 17,15 »Tri četrtine sonca«, film. 20.00 »Najvažnejši dan...« 22.20 Olimpijske igre.
Petek: 15.25 Olimpijske igre. 18.10 »Ca-tch Candy«, film. 20.05 »Kapetan Mikula mali«, nad. 20.40 Ruanda, dok. 21.10 Olimpijske igre.
Sobota: 13.00 Olimpijske igre. 18.05 Dis-neyev svet. 20.00 Olimpijske igre. 22.10 Prodali so jih milijon. 23.10 Olimpijske igre.
Sv. Višarje. Romarsko svetišče je odprto in ga oskrbuje jezuit p. Bogomil Remec. Žičnica zaenkrat še ne deluje. -Umik sv. maš ob nedeljah: ob 9., 10.30 in 12. uri.
Za goriške skavte: ob zlati maši g. Janeza Eržena z iskrenimi čestitkami Franc Terpin 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. 3.000; od poroke (po don Sferoo) 30.000; družina Pe-tracchi ob krstu Lavrenci-ja 4.000; Mocil-nich -ob krstu Štefana Buzzai 5.000; razni
15.000 lir.
Za cerkev p. Leopolda v Domju: N. N.
50.000 lir.
Za cerkev na Banah: družina Husu v spomin Ivana Husu ob drugi obletnici smrti 10.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: družina Manto-van namesto cvetja -na grob Papi-ja Tence
20.000 lir.
Za zvonik na Višarjah: N. N., Barkov-1 je, 10.000 Ilir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca, trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k tem-u dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
žijo v vsaj takem številu kot letos.
mm
■'Ib?
■ 'ZM
W:
Trio Atelšek iz Ljubljane je prejel pokal pokrajinske uprave za turizem