________________________________ČLANKI______________________________
ARTICLES
AVTOAGRESIVNO VEDENJE - OBLIKE, ZNAČILNOST
IN PSIHODINAMIKA
AUTOAGGRESSIVE BEHAVIOR - FORMS, CHARACTERISTICS AND
PSYCHODYNAMICS
Gorazd V. Mrevlje UDK/UDC 616.89-008.45
DESKRIPTOR!!: avtoagresivno vedenje                                     DESCRIPTOR:: selj-injurious behavior
Izvleček - Slovenija spada med tiste dežele na svetu. ki so najbolj obremenjene s samomorom in je na drugem mestu na svetovni letsvici. Preučevanee vzrokov, mehanizmov in pojavnih oblik avtoagresivnega vedenja ima vedno le en cilj -preprečevanje samomora.
Uvod
Pisati O avtoagresivnosti ne pomeni pisati le o samomoru, kije le ena, seveda pa najbojj prepoznavna in tragična oblika avtoagresivnega vedenja. Pisati in govoriti o avtoagresivnosti pomeni najpreje dobro poznaii pojem agresivnosti, čemur bomo v uvodu namenili nekaj vrstic.
Beseda agresija ima pri ljudeh pretežno ali samo negativen pomen in zdi se, kot da je je med nami in v svetu dejansko vedno več. Mediji nas dnevno zasipajo z poročili in prikazi agresije in nasilja, zdi se, da ni več zanimivih in razburljivih novic, če ne slišimo kaj o vojnah, terorizm,, maltretiranju otrok, spolnih zločinih, ropih itn. Na lastni koži čutimo in prepoznavamo, kako resnične so trditve in ugotovitve socialne psihologije, ki trdi, da v primeru izpostavljanja okolju in vplivu drugih ljudi lahko vplivamo na posameznikovo stališče, njegovo čustveno doživljanee in vedenje. Vsak dan namreč gledamo v zavetju svojih udobnih domov nasilja in grozodejstva v neposredii bližin,, v okolju, ki je še pred nedavnim bilo del naše skupne države, in postajamo ob tem vse bolj neobčutljivi. Ta naraščuooča neobčutljivost za znake bolečine in trpljenja pri drugih seveda razvija neopazno tudi neobčutljivost do nas samih. Vse pogosteje rečemo, kako smo se ob seštevku več srečnih okoliščin tega rešili, in pozabljamo na lastno grozo, ko tudi sami nismo bili daleč od tega. Neobčutljivost se torej ne veča le v odnosu do drugih, potrebujemo vse večje doze agresije in nasilja, da nas pretreseaa in pa bližino njenega vira, da se nanju sploh odzovem.. Pozabjjamo pa, da po načeiih socialnega vplivanaa takšno zmanj-
Abstract - Slovenia is one oj the countries which are heavily burdened with suicide and occupies 2 ndplace in the world. The study of causes, mechanisms and manifestations oj autoaggressive behavior have a single goal - the prevention oj suicide.
šanje reaktivnosti (desenzibilizacija) na agresivne in nasilne situacjje sčasoma odstrani in zmanjšuee še druge notranje obramb,, kar pomen,, da tudi sami v različnih situacijah lahko postanemo potencialno bolj agresivni in manj tolerantni.
Pregled zgodovinskih dejstev pokaže, da agresivnott med ljudmi ni nekaj novega in da je v 5600 let dolgi zgodovini človeštva bilo 14 tisoč vojn, se pravi 2,6 na leto. Pravijo, daje le 10 od 165 generacjj človeštva imelo srečo, da so živele v miru. Zgodovinopisje opisuje pomembne mejnike v različni skupnosti v povezavi z vojnam,, zgodovinarji pa obdobja miru beležijo z opisi »0 tej in tej vojni«, »med obema vojnam«« ipd.
Ustavimo se še za hip pri definiciji, ki se zdi za to priložnott najprimernejša (Pačnik, 1988). Agresivnost je vedenjska značilnost, ki se kaže v nasilnih, gospodovalnih ali napadalnih besedah in dejanjih, ki so uperjeni proti drugim ljudem. Se pravi, da gre za vedenje, katerega cilj je prizadeii ali raniti neko drugo živo bitje, ki se takšnemu ravnanju želi izogniti.
Agresivnost ima torej v skladu s to definicijo naslednee značilnosti:
-  Gre za obliko vedenja, ne za motiv, čustvo ali potrebo, ki sicer agresivnott lahko spremjja in so njena podlaga. Negativno stalššče tudi lahko povzroči ali izzove agresivno vedenje (etičn,, rasni, nacionalistični predsodki).
-  Agresivnost ni naključna (čeprav lahko nekoga prizadenemo, tudi če tega nismo hoteli), temveč je vedno bolj ali manj ciljana in namerna.
Gorazd V. Mrevlje, psihiate,, psihoterapevt, vodja službe za preprečevanje samomorilnosti, Psihiatrična klinika, Center zamentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana
4
ObzorZdrN1995;29
Oanes velja, da so pri nastanku agresivnega vedenja pri človeku na delu tri pomembna izhodišča, s katerimi takšno vedenje razlagamo. Vzroke za agresivno vedenje lahko zato razumemo:
-  kot vrojene instinktivne dejavnike;
-  kot posledico zunanjih provokacij, nagonov in notranjih vzgibov;
-  kot posledico vpliva trenutnih in danih socialnih okoliščin s predhodnimi izkušnjami v smislu socialnega učenja.
Agresivno vedenje ima torej veliko pojavnih oblik in dimenzij in pogosto pozabljamo, da so nekatere od njih tudi pozitivne. Če se spomnimo na koren besede
- latinski glagol ad-gredior - kar pomeni lotiti se ali pristopiti k, je s tega vidika lahko agresija negativna, maligna, rušilna ali uničujoča, pa tudi pozitivna, benigna, ustvarjalna v smislu ambicij in podjetnosti, kot tudi pasivna v svoji najbolj izraženi obliki kot neupiranje zlu (Gandi).
Oruga dimenzija agresivnosti se kaže v lestvici od hetero do avtoagresivnosti prek oblike, ko je agresivnost v enaki meri obrnjena navzven in navznoter oziroma proti sebi. Tudi Freudova tolikokrat kritizirana trditev o smrtnem in destruktivnem nagonu pri človeku se ne zdi več tako nesmiselna, če jo povežemo s kliničnimi izkušnjami, ko na primer ubijalci neredko store samomor po dejanju ali kasneje. V širših kul-turno-atropoloških dimenzijah pa bi lahko bila potrditev prisotnosti destruktivnega nagona pri človeku izmenjujoči se ciklus vojn in miru v zgodovini človeštva, koeficienta umorov in samomorov, ki sta v nekaterih okoljih obratno sorazmerna, ter narodi, pri katerih sta prisotni tako avto- kot heteroagresivnost. Eden takšnih narodov so Finci, pri katerih poznamo visok koeficient samomorov, visoko stopnjo alkoholizma in tudi veliko nasilnih kaznivih dejanj. Za Fince velja, da imajo visok agresivnostni potencial in v tem okviru lahko ugotovimo, daje z nami tudi tako. Visok koeficient samomorov, alkoholizem, veliko število smrtnih prometnih nesreč na število prebivalcev, porast psihosomatskih motenj in bolezni, vse to ne govori samo o agresivnostnem potencialu temveč o avtoagresivnosti našega okolja.
Tukaj si velja priklicati v spomin Ringlovo trditev, da so samomorilni ljudje zelo obremenjeni z agresivnostjo, vendar jim življenjske okoliščine in osebnostne značilnosti zapro pot ali onemogočajo, da bi jo sprostili v sprejemljivi obliki navzven in jo razvijali v zdravem smislu. Ringel je poleg tega utemeljitelj znane in še vedno aktualne entitete »presuicidalnega sindroma«, ki še vedno velja za najboljši opis sprememb v človeku, ki napovedujejo možnost oziroma veliko verjetnost avtoagresivnega dejanja. Presui-cidalni sindrom sestavljajo čustvena oziroma nevrotična osebnostna utesnjenost, zavrta, potencialno k sebi obrnjena agresivnost, ki človeku onemogoča, da bi agresivne impulze odvajal navzven in na drugačen
načinI ter samomorilne fantazije, ki posamezniku olajšajo takšno odločitev.
Klinična razdelitev avtoagresivnega vedenja
Oblike oziroma vrste avtoagresivnega vedenja ali dejanj bomo tokrat opisali v obratnem vrstnem redu kot ponavadi. Opise bomo začeli z oblikami avtoagresivnost,, pri katerih prizadeti človek svojega vedenja zavestno sploh ne doživlja kot samouničujoče, kot usmerjeno k smrti in mu tega tudi ne pripisuje, okolica pa vendar njegovo ravnanje in način življenja prepoznava za takšno; takšno vedenje človeku znatno skrajšuje življenje. Na drugem koncu tega opisa paje dejanje poimenovano kot samomor ali suicid, pri katerem ni nobenega dvoma, da je dejanje začel in izpeljal človek sam, pri čemer mu je bil edini cilj smrt.
Indirektno samouničevalno (samodestruktivno) vedenje (ISDV)
Tovrstno vedenje povzroča s stališča narodnega zdravstva bistveno več škode kot direktno samodestruktivno vedenje (OSOV) in posega v življenje precej večjega števila ljudi, kot si nemara predstavljamo. To postane jasno tisti hip, ko naštejemo samo nekaj oblik ISOV, s katerimi psihiatrija niti nima opravka. Opuščanje zdravljenja po težjih boleznih (sladkorna bolezen, srčne žilne bolezni), igre na srečo, zelo tvegane športne discipline (vrhunski alpinizem, padalstvo, globinsko potapljanje, moto-ciklistične in avtomobilske dirke), psihosomatske bolezni (anoreksija nervosa), prostitucija (aids), de-likventno vedenje, ki izziva srhljive situacije in represijo družbe, vožnja osebnega avtomobila v pijanosti in prometne nesreče, preveč tvegano samo-požrtvovalno vedenje in seveda zloraba alkohola, ilegalnih drog in zdravil, ki jih že tako razumemo za obliko »latentnega« ali »kroničnega« samomora.
Oejanja, ki jih prepoznamo kot avtoagresivna, se pravi bolj prikrita ali pa jasno samomorilna, nosijo v sebi vedno tudi funkcijo »apela« ali »alarma«. Pri ISOV pa vedenje posameznika prežema neke vrste dalj časa trajajoče razpoloženje, ki se izraža v jezavosti, vznemirjenost,, razburljivosti in ravnodušnost,, ki lahko privre iz ljudi v besedah: »Saj je vse brez veze«, »Naj gre vse k vragu«, »Mene se to ne tiče«, »Vse skupaj nima smisla«, »Najraje bi kar umrl« ipd. V skrajni fazi se ti ljudje predajajo in sprijaznijo z usodo, govorijo o »božji volji«, kar vse resno opozarja na nevarnost pojava samomorilnih motivov.
Samomorilno razmišljanje (fantazije)
Gre za tista osebna intimna razmišljanja posameznika, o katerih ne želi niti govoriti niti pisati in jih
Mrevlje GV. Avtoagresivno vedenje - oblike, značilnosti in psihodinamika
5
največkrat povsem po naključju sporoči najbližjim, lahko pa tudi psihiatru, ko se kriza stopnjuje. Ta razmišljanja v bistvu služijo »poigravanju« človeka z mislijo, da bi si kaj naredll in si pri tem tudi skuša predstavljati, kako bi se na njegovo smrt odzvaii najbližji ali drugi v njegovi okolici. Pogosto jih srečamo pri otrocih pred vstopom v adolescenoo ali pri mladostnikih, pa tudi pri odrasiih niso tako redka, vendar o njih manj govorijo. Takšna razmišljanja so lahko le načelna, kat možnos,, da bi tako lahko prekinll svoje življenje, kadar postane neznosno ali brezizhodno, lahko pa posameznik razmišlja o povsem konkretnih načrtih. Sam se strinjam s tistim,, ki trdijo, daje le mala ljudi, ki nikoli v življenju niso pomislili na možnott samomora, vendar so to zadržaii povsem zase.
Samomorilne težnje
Sem prištevamo tista dejanja proti samemu sebi, ki jih okolica, še večkrat pa strokovnjaki, prepoznajo kat avtoagresivne, pa čeprav gre za indirektno vedenje, ki se še ni realiziralo s samomorilnim dejanjem. Zlorabe alkohola ljudje sicer ne razumejo kot avtoagresivno dejanje, pogosto pa za koga rečejo, »da samomorilno pije«.
Parasuicidalna pavza
Feuerlein jo je opisal kat človekov poskus bega iz neznosne realnosti ali paskus prekinitve zanj skrajno neugodnhh dogodko.. Največkrat gre za samozastru-pitve z zdravili, ko hoče tak človek s spanjem prekiniti neugodno dogajanee ali si nabraii novih moči za reševanee le-tega. Navzven so takšna dejanja res videti kat poskus samomora, vendar pa prizadeii to zanika in pravi, da pravzaprav o smrti ali o tem, da bi umrl, niti ni razmišljal.
Samomorilne grožnje
Človek sporoča svoji okolici ali jo seznanja s svojimi avtoagresivnimi ali že kar samomorilnimi namen,, vendar še ničesar ni naredil. Okolica pogosto to podcenjuje in banalizira, češ da »tisti, ki o samomouu govor,, tega nikoli ne stori«. Shneidmnn in Farberow sta že leta 1961 opozaraala na to zablodo in dokazala, da 8ljudi od 10, ki govorijo ali grozijo s samomorom, le-tega tudi stori ali pa poskuii storiti.
Namerno samopoškodovanje
Gre za impulzivn,, nenadno reagiranje posameznika v zanj neznosni situaciji brez zavestnega samomorilnega namena. Ti ljudje navadno rečejo, da o takšnem dejanju niso nikoli razmišljali in so kasneje začudeni in presenečeni nad svojim dejanjem. Gre za tipičen
primer obrata od hetero- k avtoagresivnosti, kadar agresivnostnosti ni moč usmeriti navzven. Pogosteje srečamo takšna dejanja pri vedenjsko ali osebnostno motenih ljudeh. Ker okolica pogosto to oceni kot pravi paskus samomora, so takšne samopoškodbe lahko uspešno manipulativno sredstvo osebnostno motenih posameznikov.
Parasuicidalna gesta
Pomeni grožnjo z izrazito opozorilnim ali demonstrativnim značajem, združeno z manj nevarnim dejanjem, usmerjenim k sebi. Ljudje ta dejanja pogosto opišejo kat »demonstracijo ali izsiljevanje« in ga tudi podcenjujejo, češ »nima niti toliko poguma, da hi si kaj resnega storik«.
Poskus samomora - tentamen suicidii
Avtoagresivno vedenje (samopoškodba, zaužitje večjih količin kemičnih snovi, samozastrupitev), ki ga je povsem jasno pričel in izpeljal prizadeii posameznik s težnjo po uničenju pa tudi z namenom, da opozori na sebe ali kliče na pomoč. To razmerje med težnjo po smrti in težnjo po življenju je različno od dejanja do dejanja, sta pa obe dimenziji pri poskusu samomoaa vedno prisotni.
K tej razdelitvi avtoagresivnega vedenja, ki ga ponuja tudi naša suicidološka šola, dodajmo še tista dejanja, ki bi jih lahko poimenovali »neuspeii samomor« (Milčinski). Mišljena so tista avtoagresivna dejanja, ki jih človek začne sam in jih tudi izpelje z nedvomno težnjo k smrti in bi se tako tudi končala, če ne bi povsem naključni splet okoliščin človeka rešil, da ostane pri življenju. Tako imenovani »bilančn«« ali »racionalni« samomoii pa te možnosti ne dopuščajo. To je moč retrogradoo prepoznati v dejanju samem (recimo zaužitje velike količine zdravll in obešene,, skok pod vlak ali z velike višine) kat tudi v postopkhh umrlega človeka pred dejanjem, ko seje sam intimno že poslavljal od življena..
Samomor
Milčinski o samomouu piše kat dejanju, s katerim se človek sam usmrti, njegov namen pa je viden tudi za okolico. Ponujamo še drugo, širšo definicijo (Shneidman), ki pravi, daje samomor zavestno dejanje samouničenja, ki ga najlažee razumemo kat večdimenzionalni problem znotraj posameznika, ki je ocenil, da je takšno dejanje zanj najboljaa reŠitev. Samomor ni naključno dejanje brez namena, ni samo trenutna odločttev, temveč največkrat končno dejanje procesa, ki seje pri posamezniku začel že zelo zgodaj, največkrat že v njegovem otroštvu. Samomor ni bolezen, temveč je dejanje človeka, ki se želi rešiti iz neznosne življenjske situacije in ne vidi ustreznejše rešitve problem..
6
ObzorZdrN1995;29
Avtoagresivno vedenje, ki se najbolj jasno in prepoznavno kaže prek koeficientov samomorilnosti in samomorilnih poskusov, je danes svetovni problem. Najbrž bi povsem enako rekli tisti, ki se srečujejo z drugim polom agresivnega vedenja v urbanih naseljih, ki prav tako narašča, še posebej v razviiih predelih sveta. Tudi država, kjer je porast nasilja največii in zavzema že dramatične dimenzije (ZDA,, sporoča o naraščanuu avtoagresivnega vedenja med mladimi. V Evropi je koeficient samomoaa narastel od leta 1970 do 1986 od 14,5 in 15,5, in narašča v vseh državah Evrope. Na leto na primer umre v svetu med 300 tisoč in 350 tisoč ljudi zaradi samomoaa in napovedovalci prihodnosti trdijo, da bo frekvenaa samomoaa do leta 2025 porasla za 75 %. Pri mladih naj bi bila ta rast še večja, do leta 2000 85% leta 2075 pa naj bi bila dvakrat višja. Z drugimi besedami, to pomeni, da oaj bi po teh napovedhh v Evropi leta 2075 že 15 % ljudi končalo življenee s samomorom, kar je brez dvoma zastrašujoča napoved.
Vzroki avtoagresivnega vedenja
Razprave o vzrokih avtoagresivnosti se še vedno raztezajo od poskusov, da bi poiskaii psihiatrično diagnozo za vsakoga,, ki je storil ali poskušal samomor, pa do mnenj, ki zagovarjajo pravico do lastne prostovoljne smrti, ki niti ni nujno odraz osebnostne stiske posameznika, ampak njegova izbira in pravica. Zato je prav filozofsko in etično gledanje na samo-morilnott najbolj obremenjeno z vrednostno oceno in moraliziranjem, pa tudi predsodki v obliki vprašan,, ali je prav, da si človek sam vzame življenje ali ne, ali je to dopustno ali nedopustno.
Krščanstvo, kije najbolj zaznamovalo našo zahodno civilizacijo, naj bi v zgodnjem obdobju spodbuaalo k odločitvi za samomor zaradi verovanaa v posmrtno življenje. Po obratu leta 420, ko je bil samomor kritizrran kot nemoralno dejanje, se je število samomorov res zmanjšalo. Danes nekateii celo trdijo, daje religioznost zaščitni dejavnkk pred samomorilnim vedenjem, kar pa se v raziskavhh vedno ne potrd..
Raznih neresnih sklepanj o možnem biološkem substratu v resni suicidološki literaturi ne srečamo več. Vemo, da ni niti tipične telesne konstitucije niti telesnih posebnosti, ki bi napovedovale avtoagresivno vedenje. Biološke raziskave so usmerjene pretežno v iskanje osnov depresivnhh stanj, ki so nedvomno eden od največiih dejavnikov tveganaa za samomo.. Sem bi lahko prišteii še tiste predstave o »dednosti« samomorilnega vedenja v posameznih družinah, za katerega pa danes vemo, da gre le za določen samomorilni vedenjski vzorec, ne pa za gensko dednos..
Kar se tiče socioloških razlag avtoagresivnega vedenja, so ugotovitve Durkheima iz leta 1897 še vedno aktualne, še posebej pa njegov osnovni postulat, daje samomorilnost obratno sorazmerna z integracijo posameznika v družbeni skupin,, katere del je. Najbrž
se ta Durkheimova zgodnja ugotovitev sklada s statističnimi ugotovitvami, da je koeficient samomoaa redno višji v tehnološko in ekonomsko razvitejših okoljih in da ne glede na geografsko lego upada od severa proti jugu. Okolja torej, v katerih naj bi ljudje po danes veljavnih kriterijih živeli bolje, v večji meri poznajo vrsto oblik avtoagresivnega vedenja in imajo tudi visoko stopnjo samomorov. To seveda postavlja pod vprašanj kriterije, s katerimi merimo kvaliteto življena,, ali pa kaže na to, da je cena za takšno življenee zelo visoka. Več razlag tega pojava obstaja. Na prime:: kadar imajo ljudje možnost, da jasno prepoznajo in najdejo razlog za svoje nezadovoljstvo in slabo življenje v konkretnih okoliščinah (slabo ekonomsko stanje, nerazvitost, politična in moralna kriza,, lahko usmerjajo svojo jezů in agresjjo v konkretnega povzročitelja takšnega stanja in posledica tega je manj depresjj in samomorilnosti. Velja pa seveda tudi obratno: ko ob udobju in ugodju ter tekmovalnem načinu življenaa človek postaja vse bolj sam in opeharjen za vrsto čustvenhh zvez, ki jih nadomešča z materialnimi dobrinami, postaja vse bolj nezadovoljen in zato ne more kriviti nikogar konkretno, vzpodbuaa več prikritih depresivnih stanj, vprašanj o ciljih in smiselnosti življenja ter s tem očitno tudi porast avtoagresivnega vedenja. Še bolj pa bo morebiti držala druga mise,, da ljudje, ki malo ali nič ne pričakujejo od življenja, poznajo tudi manj razočaran..
Psihoanalitični mode,, ki izhaja iz Freudovega dualističnega koncepaa (eros kot samoohranitveni nagon ali nagon ljubezni ter tanatos kot nagon smrti), razlaga samomor kot simboiični umor vase vgrajenega objekta. Z drugimi besedami to pomen,, da je ob prizadetosti, hudi jezi ali razočaranju, ki je vezano na nekoga, lažje storiti kaj sebi kot pa nekomu drugemu.
Psihiatrični model razume avtoagresivno vedenje vključno s samomorilnostjo kot simptom nekega dogajanaa v človeku in za razloge le tega išče trav-matska doživetja, psihološke in mikrosociološke vplive ter obremenitve in morebitno dispozicijo za takšno vedenje. Ko govorimo o dispoziciji za avtoagresivno vedenje, s tem mislimo predvsem na genetsko nagnjenost k duševnim motnjam ali boleznim pri katerih je samomorilnost pogostejša (depresije in shizofrenije), ter na neugodne razvojne pogoje v otroštvu, ki so zametek kasnejiih nevroiičnhh reakcij ali bolezn..
Milčinski govori o determinantah samomorilnosti, ki jih razdeii na notranje ali osebnostne (spol, moten razvoj, genetski dejavniki, odvisnott od alkohola itn.) ter na zunanje (probleme v družini, samomorilni vedenjski vzorec v družin,, telesna bolezen ali invalidnost, politični in ekonomski pritisk,, zloraba alkohola itn.). Drugi avtorii gornje determinante opisujejo kot dejavnike tvegana,, kamor bi poleg našteiih našteii še trenutno razpoloženje, zakonski stan posameznika, prejšnje samomorilne poskuse in drugo. Psihiatrični model torej razume samomorilno dejanje kot specifično kombinacijo aktualnih živ-
Mrevlje GV. Avtoagresivno vedenje - oblike, značilnosti in psihodinamika
7
ljenjskih okoliščin in osebnostnih komponent, raznovrstnott vzrokov in kot dolgotrajni proces, ne pa trenutno dejanje. Ali kot pravi definicija Svetovne zdravstvene organizacije: samomorilnost ni izoliran problem, temveč rezultat vedenjskih, čustvenih in socialnih problemvv posameznika in ima zato svojo osebno, družinsko in družbeno raven.
Značilnosii samomora in poskusi samomora v Sloveniji
Slovenija je že več desetletii med najbojj s samomorom obremenjenimi deželami v svetu, če tokrat ne navajamo številk pred letom 1970, ko smo pri nas začeli sistematično zbirati podatke, ugotavljamo, da je bil količnik samomoaa v tem času stalno nad 30,0.
V letu 1989 je bil recimo 35,2, naslednee leto pa smo zabeležili prvi upad po l4 letih pod 30,0 in sicer 28,4.
V  zvezi s tem so nastala številna ugibanaa in tudi trditve, ki so bile že ob svojem nastanku vprašljive. Za neutemeljene pa so se izkazale, ko je bil leta 1991 ponovno količnik 33,5. Ker smo v tem času postaii tudi samostojna država, smo z navedenim količnikom zavzeii neslavno drugo mesto na svetu; na tej žalostni lestvici še vedno vodi Madžarska s količnikom med 39,0 in 40,0.
Samomor ima v Sloveniji nekatere značilnosti, ki se stalno pojavljajo v statističnhh pregledih. Naštejmo le bistvene. Največ samomorov storijo moški, razmerje med ženskami in moškimi je 1 proti 3 v »korist« moških. Pri samomorilnem poskusu prednjačijo ženske. Ogroženost je večja pri večji starosii (za moške med 45. in 50. letom in za ženske med 50. in 55. letom.. Nekaj manj kot polovica je poročenih. Motivi za dejanje so nekaj manj kot v polovici primerov nejasn,, sicer pa si sledijo po vrsti: družinski problem,, invalidnott in telesna bolezen. Skoraj polovica tistih, ki storijo samomo,, je poročenih. Nekaj več kot tretjina ima pripisano diagnozo odvisnott od alkohola, približno v 30% pa gre za ljudi, ki so pred dejanjem zaužiii alkoho.. Najpogostejši način še vedno ostaja obešenje, najbojj ogrožen pa je severovzhodni del Slovenije - občine Krško 41,0, Maribor 36,5 in Celje 30,6.
Če poskušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj je Slovenija tako obremenjena s samomorom, najdemo več poskusov razlag in odgovorov. Ena od možnih razlag je pripadnott tako imenovanemu srednjeevropskemu bazenu, kamor spadajo Avstrija (Koroška in Štajerska), južni del Madžarske, Vojvodina in del Češke in Slovašk;; vse te regije so obremenjene s samomorom. Ti količniki so vseskozi visok,, ne glede na nekaj časa različne družbene sisteme, kar kaže, da je verjetno pomembnejša geografska pripadnost, podobne meterološke razmere in pretekle skupne kulturnozgodovinske in socialno-politične okoliščine (Avstro-Ogrska), ki se odražajo v podobnem vred-
nostnem sistemu, načinu vzgoje otrok in odnosu do izražanaa agresivnosti. Srečamo tudi razloge povezane s tako imenovanim nacionalnim značajem Slovencev, ki naj bi bil v zvezi z avtoagresivnim vedenjem. Po tej oceni je naš značaj pretežno pedanten, pretrrano redoljuben, že kar perfekcionističen, ob tem pa prezahteven do sebe in drugih, malenkosten in poln navznoter obrnjene agresivnosti. Če k temu prištejemo še problem zlorabe alkohola in v zadnjem času zlorabe ilegalnih drog pri mladih, smo soočeni z veliko vzrok,, ki potencialno vodijo k razpadu ali slabljenju osebnosti v psihičnem, fizičnem in socialnem smislu, kar se lahko odraža tudi v samomorilnem vedenju.
Sklep
Preučevanee vzrokov, mehanizmvv in pojavnih oblik avtoagresivnega vedenja ima vedno le en cilj - kako in na kakšen način bi ga v njegovi silovitosti lahko omejili. Če se znova opremo na številke, vidimo, da ima na svetu letno 7milijonvv ljudi duševne težave, ki se izražajo ali kažejo v obliki poskuaa samomora, vsaj 12 milijonov ljudi pa je bilo v stiku ali je trajno prizadetih zaradi izkušnje s suicidalnim človekom. Za Slovenijo, kjer se že nekaj časa letno ubije okrog 700 ljudi injih vsaj desetkrat toliko poskuša samomo,, to pomen,, daje število tistih, ki so čustveno prizadeii zaradi samomorilnega vedenja bližnjih, giblje letno med 21 in 28 tisoč. Potem bo najbrž kar držala trditev, da vsak od dveh milijonov Slovencvv oziroma državljanov Slovenjje v svojem življenju pride tako ali drugače v stik s samomorilnim vedenjem nekoga, se pravi z avtoagresivnim vzorcem reagiranaa v različnih življenjskih situacijah.
O avtoagresivnem vedenju torej danes vemo že zelo veliko in s tem znanjem bi največkrat znali že zelo dobro razložiti vso dinamiko samomorilnega procesa pri posamezniku. Očitno pa to znanje še ne zadošča, da bi si ustrezno razložili nekatere globalne posebnosti avtoagresivnega vedenja, ki bi šele obetale prave premike na področju preventivnega delovanja. Tukaj nas vse skupaj čaka še veliko dela.
Literatura:
1.  Roy A. Suicide. In: Kaplan BI, Saddock BJ, eds. Comprehensive Textbook for Psychiatry. Williams and Wilkins, 1985: 1414-4..
2.  Durkhein E. Samomo.. (1992). Ljubljan:: Škuc. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete - Studia Humanitatis Ljubljana, 1992.
3.  Milčinski L. Suicidalnost. In: Kecmanovéč D ur. Psihiatrija. Beo-grad-Zagreb: Medicinska knjiga, 1989: 1047-78.
4.  Milčinski L. Samomor in Slovenc.. Ljub1jana: Cankarjeva založba, 1985.
5.   Mi1činski L. Pomembnott psihološke osvetlitve samomora In: Milčinski L, Mrevlje O, Šepec-Širca B, Virant M. Pomembnost psiho1oške osvetlitve samomora. Ljubljana: UPK, 1989.
6.  Mrevlje O. Avtoagresivnost. Ljub1jana: Pedopsihiatrija 9,1991:7-14.
7.  Shneidman ES. On the Nature of Suicide. Washington: Jossey-Bass Inc. Publishers, 1973.