splošni zmedi in pri spačenosti sveta, v kterej se Bog taji, kcršanstvo napada, resnica zaničuje, človeška vrednost znižuje, vso versko meša in le laž in krivica gospodujete, je veselo in prijetno za njega, kteremu še verno serce v persih polje, viditi ljudstvo, tako priprosto ko tudi izobraženo, cerkve obiskovati in v njih svojega toleko od hudobnega sveta žaljenega in zaničevanega Boga in stvarnika vsega, kar je, moliti ter v vsi ponižnosti čestiti. Ta verni, keršanski duh se razodčva še posebno živo po božjih potih, kar imamo tudi tukaj pri nas v Velčsovem priložnost opazovati. Sicer zastaja nekoleko let sem ta božja pot, vender pa od spomladi do pozne jeseni vsako leto, je še zmčraj več ali manj romarjev viditi, kateri v vsi vernosti in ponižni pobožnosti Marijo častč, in
se ji priporočajo, pa tudi za sprošene in prejete milosti zahvalujejo. In takem vernem v podučenje in v nedolžen in sveti kratko-čas, če tudi morda nejevercam v nr-jovoljo, gotova pa ne v škodo, podajam tukaj nekoleko verstic zarad Velčsovskega samostana, cerkve in Matere Božje — vse pa trojnoedinemu Bogu na čast, Mariji v slavo, vernem pa v krepčanje ker-šanskega duha.   Da bi se tudi to zgodilo!
Velesovo} na Velikonočni torek 187l\
Župnik Velesovski.
¥ e I # m ® ¥ ®.
I.   Kraj in okolica.
3E£ako poldrugo uro od Kranja, ali kake pol ure od Cerkljan, na cesti proti Kranju, razprostira se na nekoliko zvišanem kraju na desno roko vas Trata. Verh vasi na majhnem gričku je cerkev, ktere spomini segajo v starodavne čase; posvečena je sv. Marjeti, pokopališče velesovske fare. Pod cerkevjo od juga proti severju se steza dolina, prav za prav dolinica, ki je dolga kake četert ure in široka kakeh sto sežnjev. V dnu zapira jo Šte-1'anja gora, veri) ktere se vzdviguje cerkvica, bela ko labud, ter gleda s svojim svitlo bleskečim zvonikom doli v dolino in spet tje po široki planjavi gorenske okrajine. Gora ta, obraščena s sraerečjem, borovci in jelovjem, je vsa zelena in kupi s svojo cerkvico na kviško v podobi silno velike senene kopice. Od dna dolinice do cerkvice je zelo eno uro hoda, prizor od nje pa krasen in mičen. Vzdvi-^ujejo se veličastno zadaj za njo mejni snežuiki Kranjske in Koroške: Zaplata, Kočnja, Grintovec se zovejo ti velikani. Z njimi v zvezi opasujejo domovino našo mali in veliki StorŽec, Kervavec visoko gori nad Cerkljami v družbi z zgornje-go-
renskimi in 'kamniškimi snežniki, ter lepšajo In povzdvigujejo v svoji veličastni podobi ne le omenjeno dolinico, temveč vso bližnjo in daljno okolico. Nehote pride človeku pri takem pogledu na misel, kar je Vodnik na Veršacu pel:
»Sklad na sklada se '/.dviguje
Uolih verhov kamni zid,
Večni mojster ukazuje:
Prid zidar se les učit«. Stopiš pa iz hrastovega gojzdiča poleg dolinice na južno vzhodni strani na zvišano polje, zagleda* tam gori na zapadli očeta slovenskega gorovja, mogočnega sivolasnega Triglava, ki iz starodavnih časov v sinje nebo sterli, in zapovedovalno proti vzhodu po Slovenskem pogleduje. Tje pogledaj, poje Vodnik : »Tje pogledaj fta višave. Kjer Triglav kipi v nebči, Stej snežnikov goličave. Kar dozro nardalj ok-6«. Lepi pogled na zunaj pa tudi v dolinici ni žaljen.   Hriba, ko dolinico obrobujeta. se hitro nižata in blizo okrajne ceste zgubita v planem. Planota po dolini je skozi in skozi lep, velik travnik", kdaj samostanski in pozneje grajšinski, zdaj pa razdeljen med mnogo gospodarjev. V znožju Štefan je gore na severni strani, ali konec doline razteguje se vas, Adergas imenovana, z obilnim sadnim drevjem tako, da na spomlad, ko je vse zeleno in v cvetju, se skor da hiše ne vidijo.   Sploh kraj je prijeten in lep, okolica zunanja pa krasna in veličastna, in gorenske strani z njenimi snežniki ni zastonj hvalil angleški prirodo/nanec „ Daviš". V knjigi, ktero je na svetlo dal ko je pred več ko 30 leti na deržavne stroške popotval po Evropi.
pravi ta učenjak, da ni lahko lepšega prizora najti mem tega, ki ga človek ima, ako se pri Cekinovem gradu pri Ljubljani proti Snežnikom ozira.
V tem prijetnem kraju tedaj, in v še lepšej okolici, v omenjeni vasi Adergasi, izvira mirno in tiho izpod skale prav na planem na zapadni strani studenec, ki ga čudno prečudno Lebbrand kličejo, na Vzhodni strani šumlja pa majhena vodica, ki ji je ime Plevnjek in teče izpod Štefane gore. Pervi vir ne daje prav čiste, temuč nekako belkasto motno vodo, tudi ni ravno priljubljena pijača, služi pa prav dobro za kuho, za živino in perilo; domači ljudje ju tudi za pijačo rabijo, kdor pa hoče dobre vode, ima se le nekoliko korakov dalje ven po cesti potruditi in najdel bode dvojin studenec, ki se človeku kaj dobro prileze, ter mu žejo prav prijetno ugasi. Druga tej nasprotna in vštric tekoča vodica pa je navadna studenčnica. In tu v sredi med tema dvema vodicama, obdano v polokrogu od adergaškeh hiš, na prostoru za spoznanje zvišanem stoji V e 1 e s o v o, nekdaj sloveč in bogat ženski samostan dominika-naric, ali belih nun, kakor jih je ljudstvo navadno imenovalo; zdaj pa golo zidovje brez naj manjših prihodkov, odločeno: razsuti se sčasama ter razpasti v razvalino. — Pravo znamnje minljivosti.
II. Samostan.
Samostan Velesovski se steza 23 oken daleč v eni versti od juga proti severju pod Štefanjo goro. 1'olovieo v zemlji pri tleh so kleti, kuhinje in družinske shrambe zkoz in zkoz kakor dolgo je samostansko zidovje, spredaj na znotrajno stran pa gre
lepo in terdno obokano hodišče, mostovž, poleg vsih ravno napičcnih shramb z vratmi v nje. V samo-Btan se pride po dvajsetih stopnjah pod tako imenovano „porto". Stopivšemu skozi vrata se odpre dolgi prizor po zopet obokanem mostovžu, iz kterega derže mnoge vrata v razne izbe pervega nadstropja, ki služijo zdaj v stanovanje kaplanu in farovški družini, potem v šolo in stanovnlišče učiteljevo in prenočišče romarjev. Konec zidovja ob severni strani se pa zakrene poslopje na zahod, tako da ima ves samostan podobo pravokotja. Iz mostov/a pelje dvoje stopnic v drugo nadstropje, ki je enake podobe od perviga le s tem razločkom, da je mostovž v pervem nadstropju zbokan, v drugem pa ne.
Tretinja samostana je za farovž odločena in vsa popravljena, in v drugem nadstropju tudi stanovanje fajmoštrovo, v ostalem zidovju pa so zapore-dama celice nekdajnih dominikanaric. Z mostovža se vidi na ravnost na dvorišče s sadnim vertom, s hlevom in podom in na bližnji hrib, kjer je si al grad „Kamen", lastina plemenitih „Steinskihu, vsta-noviteljev Velesovskega samostana, potem na Ste-fanjo goro in zadaj na velikanske snežnike.
Pravokotje, ki se na severni strani proti za-padu zakrene, bilo je berž ko ne s starim samostanom, kteri je na zapadni strani zdajne cerkve stal, sklenjeno, vsaj lice pravokotja nekako to od-kazuje. Gospe" doininikanarice bi bile prej ko ne stari samostan ohranile in Velesovo bi bilo tudi dandanes viditi v lepej podobi, kakor se še zmiraj vidi, na nekterih slikah: cerkev namreč v sredi, in na obeh straneh mogočno samostansko poslopje, pa prišlo je drugače, prekrižal jim je Jožef cesar njih lepo osnovo.
Odpravljeni so bili samostani, in ostalo je samostansko poslopje Velesovsko v tej podobi, v ktcrej je bilo v poprejnem stoletju v novo sozidano, vcči del saj od zunaj, do današnjega dne; razna je bila osoda, ktera ga je zadela, in marsikaj bi imel ta samostan povedali, ko bi govoriti zamogel, pa kaj! mutast je, sovražni, nemili časi so mu jezik izruli — pokončali so skor da vse rokopise, in ga v mnoge mnoge stiske zarinili. Zidan v trinajstem stoletju je bil pozneje berž ko ne pretesin in zidale so gospe nune v pretečenem, osemnajstem stoletju na nasprotni strani zdajne cerkve, na vzhodu, novo, mogočno poslopje, pa, kakor smo že omenili, prišel je piškavi Jožefov čas — v cerkvenih zadevah zelo današnjemu podoben in — Velesovski samostan je prenehal.
Gospe dominikanarice so sicer v samostanu živeti smele, novink sprejemati pa jim ni bilo pri-pušcno, in tako je bila samostanskemu življenju žila prerezana U] častitljiva družba k počasni smerti obsojena. Zadnja »gospa mati", ■— priorisa — Marija Neža Plaveč, prej ko ne iz Železnikov, umerla je februarja meseca, 1797. leta v 78. letu svoje starosti, in zadnja iz med samostanske družbe bila je mati Avguština liartaloti, umerla meseca februarja i. 1834, stara 77 let.
Med tem časom se je v Velesovskem samo stanu marsikaj godilo. Stanovališče dominikanaiic postalo je grajščina s cesarskem oskerbnikom, potem nekaka vojašnica, ali velikoveč vojaška bolnišnica, pozneje sedež okrajne gosposke, do 1. 1K2G, potem spet edino le prazno zidovje z grajščinskim oskerb-ništvom. O vojsknem času, ko so prišli vjeti Knui-cozi v samostan, so morale nune pobegniti, nekaj
na Goričane, "nekaj pa v Loko; z rokopisi, kakor pripovedke pravijo, in z dragimi znamenitnimi listi, so francoski vojaki konjem stlali, od tod pomanjkanje pismenih virov v zadevi samostanske zgodovine. O času okrajne gosposke je bilo zidovje proti severni strani v pravokotju vse pre/.idano, in mirni kraji, stanovanje v ISožjo službo posvečenih devic, ali v njih službo odločenih oseb, bili so v tanmo ječe predelani. Začasnih oskerbnikov slednji je imel svoj prav, in po tem pravu je ravnal. Podirali so vradniške hiše in s samostanom v zvezi stoječe podstrešja, rušili so zidovje in prodajali kamnje, S kterim je bilo vse v bližnji samostana ležeče posestvo obzidano in od zunanjega sveta odločeno, malo pa se je skerbelo za ohranjenje samostanskih sob, in sploh za dober stan nepreobšiniega poslopja.
Stari samostan je bil zapušen, gospe so se v novo poslopje preselile, in ker je njih gospodarstvo po odpravljenij samostanov nehalo, se cesarski oskerbnild niso veliko menili za poslopje, nar manj pa za staro zapuščeno zidovje, in tako seje zgodilo, da je streha čedalje bolj pešala, zmiraj bolj rebra kazala; dež, zmerzlina, zob časa je glodal in rušil zidovje, poprej prijazno stanovališče spreminjalo se je v razvalino ter bližalo popolnemu propadu. V takem stanu dobil je stari samostan grajščinski oskerbnik Višner, in ker popravljati tako zelo že poškodovanega ni kazalo, ga je raji do tal poderl, les in kamnje poprodal, s sipom pa ceste posipal, ktere je iz nogolomnih kolovozov v okolici izpeljal, Pred kakimi desetimi leti prodali so vse posestvo. Njive, travnike in gojzde — vse je šlo, nar manjši reči se ni prihranilo samostanu, in zidovje stoji in bo prej ko ne stalo, dokler se bo ostrešje osker-
bovalo, toda pusto, prazno, dolgočasno in žalostno, nekako žalovaje po prejšnih boljšeh časih, priča slabovernega, cerkvi neprijaznega duha, kteri, Žali-bog. da še ni minul.
III. Cerkev.
Pervotna cerkev, kakoršna je bila še do srede pretočenega stoletja v Velesovem, stala je ravno narobe sedanji cerkvi, segala je od vzhoda do zahoda in je bila veliko manjša od sedanje. Širila se je prav na tem kraju ko sedanja, le s tem razločkom, da je nekdanja dolgost zdaj cerkvi širjava in nekdanja širjava podaljšana v sedanjo dolgost. Kdaj samostanska, zdaj pa farna cerkev, v poprej-nem stoletju vsa iz novega sezidana, steza se, na zapadni strani samostana stoječa, z njim vred in sicer s tikonia od juga. proti severju. Dolga je 19 sežnjev, široko 10, visoka !> sežnjev; zidana'je v rimskem zlogu in posvečena Materi Božji.
Lice cerkve je z zvonikom v sredi posebno na pervi pogled res prijazno, lepo in močno; po širokih, lopo izdelanih, v sredi s presledkom deljenih Stopnicah po G, 5 in troje štablj se gre v nekoliko zvišano cerkev, v ktero pelje troje vrat. Stopivšemu v njo se razveseljuj«! oko, kamor koli pogleda, kajti lopo zidana cerkev razvija se ti tako na vse strani kot veličastno. Bogu in presv. Devici posvečeno, res zalo svetišč. Jo ogleduješ, hitro spoznaš, da je umetna, mojsterska roka vodila zidarsko delo, in nadvladovala ga; opazuješ pa oltarje, ne veš, ali bi se bolj čudil priprosli sestavi oltarjev ali pa njih popolnoma cerkvi primerni podobi; in če ogle-
duješ podobe svetnikov na oltarjih, slikane na platno, se pa od nektcrih kar ločiti ne moraš, tako plastično lepo in živo so izdelane, — dalje ko jih gledaš, težejše se ločiš. Je pa z velikim še šest stranskih oltarjev. Svetniki, kterim so stranski oltarji posvečeni, so sledeči: Na moški strani sv. Jožef umirajoči, sv. Vineencij mučenik, in sv. Štefan, kamnjani; na ženski strani pa so: Sv. Janez Kersluik, sv. Dominik in sv. Katarina mučenica.
Vse te podobe so ene roke' delo, in to iz-verstno in umetno. Neki Smid iz Kremsa jih je bil na platno vdihnil. Sv. Dominik in sv. Katarina zaslužita, bi rekel, med podobami na stranskih oltarjih pervo mesto. Sv. Jožef je sicer ko slikarija mojstcrsko delo, pa dozdeva se nam, tako umira navadno pobožen kristjan; on, ktcri je bil ženin Marijin, in varh Gospodov, in ki je pravičen v sv. pismu imenovan, ni bil tako strašno od smerti zdelan. Njegova smert tudi ni bila žalostna pri-godba, temuč veseli prestop iz solzne doline v rajsko večnost — k Bogu v družbo svetnikov in angelov Božjih — to pa se na sliki pogreša. Gledaš pa sv. Katarino, kakšen obrazi Tu ne vidiš nikjer tiste dolgočasne, žalostne potuhnjenosti, v kterej slikarji tako radi pobožnost in svetost predstavljajo, še manj pa zapaziš na tem obrazu kaj posvetnega, ta obraz je tako rekoč sol učna pika, iz ktere blišče nekako žarno vse keršanske čednosti! Kako ji veleva poveljnik, naj se reši in moli malika! kako prigovarja neki nejevornik raboljnu, naj Še nekoliko poterpi, ker se bo morda vender le udala! kako pa svetnica kleče vsa pripravljena smortnega uiah-leja pričakuje 1 Vidi so, da se telo nad morivuini udarcom straši, vidi se pa tudi, da je duh telo
zmagal in se nepremakljivo daroval Bogu. Sveta nevesta zaničuje vse posvetne ponudbe ter se v svetej ljubezni svojemu presvetemu ženinu daruje. Človeštvo je v tem svetem obrazu poveličano; ne posvetni, ampak sveti, keršanski duh se iz njega in i>o njem razseva; od tod tolika mikavnost in lepota. Človek bi se razjokal, da se tako blago-bitjc z zemlje loči; človek bi se groziti mogel nad tako nečloveško hudobijo, nad umorom sv. Katarine; človek bi pa tudi kar zaukal, da nebesa, tako blago, sveto dušo v svoje društvo sprejmejo in z njo zveličansko, rajsko družbo ponmože. To je podoba sv. Katarine na zadnjem oltarju proti velikim vratam, le škoda, da zob časa tako zelo svojo razkrojivno moč na tej sliki razkazuje. In sv. Dominik V
Naslikan je ta svetnik, ko rabelj njegove knjige, shrambo katoliškega, nauka, vpričo njega in valdenskih krivovereev na ognju Žg4 pa jih nikakor EH žgati ne more, kajti plamen se jih ne prime, da si tudi ga, kolikor je moč, rabelj in njegovi poma-gavec podžigata in množita. Sveti Dominik kleči na enem kolenu pred plamečim ognjem s knjigo, pervi krivoverc kaže zaničljivo v knjigo na ognju, kakor da bi reči hotel, s pogledom na Dominika: „Vervali ti bomo, da resnico govoriš, ako ta tvoja knjiga zgorela ne bode". Tretji se steguje, da bi vidil knjigo goreti in se hudobno posmehuje, čes, saj bode zgorela, ni dvomiti nad tem, in drugi, ki vidi pred sabo ogenj in knjigo, ves osupnjen stermi in gleda, ker knjiga ne gori, plamen se je ne prime, v sredi plainečega ognja so celo posanini listi odperte knjige nepoškodovani; sv. Dominik pa gleda z nekim svetim ponosom in posluša govor
krivovercev, kakor da bi reči hotel: „Vi zaslepljeni, glejte, Bog sam tu govori ter vas kliče na pot resnice in zveličanja; poslušajte njegov glas ter se vernite nazaj v naročje matere katoliške cerkve". Na vsi sliki pa ste senca in svitloba tako umetno razdeljeni in na platno plastično djani in razliti, da bi človek mislil, kar tje bom stopil, in to ali uno osebo na sliki prijel in na tla postavil.
Opustivši opisovanje drugih slik moramo vendor omeniti Matere Božje oznanjenja—v velikem oltarju. Ta slika, bi rekel, ima prednost pred vsemi drugimi. Tu je vse Umetno, lepo in izverstno. Ponižnost Matere Božje, nje vdaja in podverženost pod sklepe božje, nje vsa zunanjšina spričuje bitje, ki je bilo v resnici vredno povzdignjeno biti nad vse Človeštvo.
Toliko od slik v tej cerkvi. Ako v njo stopiš in se ozreš po nji, čutiš hitro, da si tukaj na svetem kraju, da si v bližini vsegamogočnosti božje; duh se proti nebu povzdiguje in molitev pride sama. Sploh: zidava, oltarji in slike, vse ti prikupuje to svetiše, vse se ti strinja, ter stavi cerkev to, cerkev Velesovsko med nar lepše cerkve v celi obširni naši škofiji. To je res sveta hiša, prava hiša Božja in hiša molitve.
IV. Pripovedka.
Velesovo je zelo stara fara. Pred letom 1238 je bila sedanja podružnica sv. Marjete na Trati farna cerkev. Oddaljena je prijazna cerkvica dober strelaj od vasi, imenovane Velesovo, na poti proti Kranju, ki daje tudi celi fari svoje ime. Zidali so to cerkev zarad pripravne lege na prijaznem mestu,
kjer stoji še dandanašnje, pa prej ko ne ni bilo še tadaj sedanje vasi Trate, ki se zdaj pod cerkvijo na zapadni in južni strani razprostira. Misel ta opira se pervič na to, ker nekjer se ne omenja v izvirnem pismu vstanovitve samostana tukajšnega vasi Tratinske, temuč edino le sv. Marjete v Vele-sovem; drugič je sploh govorica in znano, da ste vas Adergas, stoječa okoli samostana, in tudi Trata postali pozneje že po sozidanem samostanu, kajti naselovale so dominikanarice na svojem posestvu svoje pridne in zveste posle proti temu, da so plačevali davek od podeljenega zemljišča, in na leto posebne opravila opravljali; sv. Marjeta bi tretjič prej ko ne ne bila zvana v Velesovcm, ampak na Trati, tudi fara bi ne bila Velesovska, ampak Tratinska, ko bi bila vas Trata namreč že pred samostanom in takrat že stala, ko je bila cerkev. Cerkev sv. Marjete je bila potemtakem v starodavnih časih farna cerkev v Velesovem, stoječa na nekoliko zvišanem kraju na samem, in je še le sčasoma se spremenila v podružnico na Trati.
Iz farovža sv. Marjete tedaj, tako pravi pripovedka, stopi 1. 1223 nekega lepega jutra, ko je ravno solnce prijazno okolico s svojimi dobrodej-nimi žari pričelo razsvitljevati, domači gos. župnik z brevirjem pod pazho ven na plan. ter jo zakrene proti dolinici pod Štefanjo goro. Počasi poleg lepega travnika jo korači naprej ter moli in opravlja med potjo- brevir; kužek skaklja okoli gospoda vesel, da sme tudi on danes z njim iti, teka pred njim in za njim, dela sto in sto nepotrebnih potov razveseljevaje se po svojem. Naenkrat pa se zgubi in bilo ga ni več časa, in še le ko se gospod proti domu oberne, prisopiha psiček za njim, skaklja in
lajA, se spenja*po njem ter ga zoper navado vleče za suknjo in nekako s silo nazaj sili. Žaba, si misli župnik, kaj ti je danas, da si tako čuden? hi ko kužek le ne odjenja ga cukati in nazaj vleči, si misli župnik: kaj mora pač žival imeti, ker se tako nenavadno danas vede; hočem viditi, kaj ima, in obernc se ter gre po volji kužetovi nazaj proti gojzd u. Psiček to viditi, skaklja in laja veselo, teče pred njim, se ustavi in zre v gospoda, in ko vidi, da, gospodar sledi, teče naprej, se zopet ustavi in ozira proti njemu kakor poprej. Tako se vede in ponavlja svoje burke zvesta žival, in sicer tako dolgo, da pripelje gospoda v gojzd.
V gojzdu ostane kužek pred nekim hrastom, kteri je rastel na mestu, kjer dandanašnji stranski oltar sv. Dominika stoji. V ta. hrast se zaganja psiček, maha z repom, cvili in laja, in ko župnik blizo pride vidit, kaj da žival pred tem drevesom ima, zagleda na hrasti podobo Matere Božje z Jezuškom v naročju, kakor se še zdaj vidi v velikem oltarju samostanske cerkve Velesovske v posebno za njo narejenem kraju pod sliko Marije, Božje kraljice.
Hrast, na kterem je stala omenjena podoba, je bil debel že trohljen štor, kterega je vihar, že silo staro in poškodovano drevo, kdaj prelomil; v sredi na štoru je bila Mati Božja, o straneh pa so se vile žive, zelene vejice ter se nad podobo nekako v nebo strinjale. Župnik ogleduje to podobo, premišljuje to reč, nenavadno vedenje kužkovo se mu naravnost pomenljivo dozdeva, on misli in misli in sklep je bil storjen. Podoba taka, si misli, ne gre v gojzd, kjer je nastavljena, vsaki nevihti, ampak na
sveti kraj, v cerkev____in v cerkev jo hočem tudi d jat i
in v češenje ljudstvu izpostaviti. Rečeno, storjeno.
Župnik sname podobo s hrasta in jo nese na svoj dom, v farovž Tratinski ter jo tu postavi in shrani v svojo nar boljši sobo, češ, naj bo sveta podoba tukaj, dokler ji pravega mesta v cerkvi ne dobim. Kako pa se župnik začudi, ko drugo jutro v sobo StOpt in podobe nikjer ne ugleda, nikjer ne najde. Še bolj pa se čudi, ko se prepriča, da med tem časom še mogoče bilo ni, da bi bil kdo v sobo prišel, in ko poprašuje in poprašuje, in mu spet živa duša v celem farovžu kar nič odgovoriti ne vč, in odgovoriti ne more, ker nihče nar manjši reči o tej zadevi vedil ni. Gospod še zmiraj ugibuje, kam in kako da bi bila podoba preiti zamogla, kar se nekdo oglasi, ter pripoveduje, da je omenjeni, včeraj v farovž prineseni, pa pogrešani kip zopet v gojzdu na hrastu. To slišati, hitro župnik teče tje, podobo v drugo s hrasta vzame in jo ko prej v farovž k sv. Marjeti prinese, tu v sobi dobro shiani, vse pozapre in dobro zaklene. Pa drugo jutro jo zopet ni bilo, ponoči je zginila. ' Gospod, ko gre na vse zgodaj v sobo, dobro prej vse ogleda ter najde pri vratih, plenih in oknih popolnama vse tako, kakor je prej ta dan sam zapustil, in v svesti si je bil, da podobe nihče po naravnim potu vzeti ne more, zato se je bilo njegovo čudenje v stermenje spremenilo, ko v sobo stopi, in Matere Božje zopet ne najde!
Da jo je šel zdaj prec v gojzd na stari hrast iskat, to je jasno, in ko je res tukaj najde, jo spet vzame, sabo nese in v sobo zapre. Pa ko tudi tretje po noči zgine in se na staro, navadno mesto preseli, potem si ne upa župnik več je na njenim izvoljenem mestu motiti; prepričan, da bore Kraljica
VtleioTo,
nebes v tej podobi na mestu najdena ostati in češčena biti, pusti jo tam, kjer jo je bil našel.
Ta prigodba s gospodom župnikom in s podobo Matere Božje se je hitro razširila, in v kratkim se je znidilo več kmetiških, pobožnih devic, ktere so na mestu hrastovega terša kapelico napravile, podobo v to kapelico postavile in prostovoljno k Časti Matere Božje samotariti sklenile. Sostavile so si v ta namen majhine celice iz lesa, so tu stanovale, sv. podobo oskerbovale, čednosti Božje porodnice posnemale, se v pobožnem, svetem življenju vadile in uterjevale in tako perve pri -prosto samostansko življenje v tem kraju pričele. Res, mičin začetek samostana Velesovskega po ustnem ljudstvenem poročilu.
V. Vstanovitev.
ay Srednji vek, toliko psovani čas, imel je posebnosti nad sabo, ktere mora, ali hoče ali noče, tudi zdajni svet občudovati in spoštovati, da, še celo hvaležin jim mora biti. V tem veku se je jelo širiti keršanstvo in se je razširilo po celej Evropi; keršanstvo je predrugačilo in poblažilo ves svet, in to keršanstvo bo tudi zdajne neverske naklepe in napade, prave sleparije in prisniodije od-vernilo in razrušilo, ker sicer bi se svet prej ali poznej gotovo podivjačil in v anarhijo (brezvladje) razpadel. V tem veku najdemo može, kterim se dandanašnji le redko kdo primerjati zamore. Henrik L, iz hiše Saksonske, je naj poprej znotranje zadeve vredil, in znotrajni mir vstanovil, potem še le na zunaj sovražnike zgrabil in deržavo njih napadov
oprostil.  Osemdeset tisuč Magjarov je pri Merže-burgu potolkel in premagal in te sovražne goste za več časa odstranil.   Koliki možje so bili Otoni, so bili Frideriki, je bil Rudolf Habsburški in Gregor VII., kteri je bil neprestrašen ko junak, prebrisan ko pravi politikar, in vnet, plameč za vse dobro ko prav cerkven očak. — Iz tega veka izviraja med drugimi znajdbami tudi znajdbe kompasa, popirja in tiskarstva, in toraj reči, ki so tako rekoč zemlja, ktera obsijana nam je deloma zdajno oliko obrodila. — In v tem veku pomnožili so se samostani in redi drugi, novi postali.   Osebe obojnega spola so v resnobnem, ojstrem življenju in zatajevanju samega sebe veliko molile za vnemami, lahkomišljeni svet; spolnovale so dela usmiljenja nad revnim in nesrečnim bližnjim; vdrenju in vrišu posvetnega življenja spačena dobra in zdaj slaba vest je tukaj mirti iskala in ga tudi najdila; sploh živeli so po samostanih pred drugim v skerbi za diiso, pa ponemarjali vender verh tega niso skerbi za vede in znanosti. Tu vsamostanih so se ohranili vsi ostanki starega, učenega in izobraženega sveta, — ostanki, ktere še dandanašnji svet visoko čisla in ceni, in to temveč, ker so še zmeraj vzori raznim znanostim in vedam.
In v tem srednjem veku se je pričel samostan Velesovski. O času vtemeljitve njegove gospodoval je švabski Friderik II. ko nemški cesar, cerkev vladal je papež Gregor IX., in v Ogleju stoloval je patrijarh Bertold. Vtemeljitelji samostana pa so bili: Verijand, župnik Mengeški, in njegova brata Gerloh in Valter, žlahtna Stein, potem Rihca vdova, nje sin Verijand in Albert, opat Gornjegradski. Čas vstanovitve je bilo leta 1238.
„ Večkrat'S pravi patrijarh Bertolcl v izvirnem svojem pismu, „stord marsikteri v današnjih Časih naprave, ki izhajajo iz pravičnih in pobožnih nagibov, pa kmali se pozabijo: Lahkomišljenost, vne-inaraost, in tudi sam satan, zopernik vsih dobrih del, take naprave odstrani in zatare. Zavoljo tega je potrebno in dobro, da se vse djanja, ki jih verni početi pravico imajo, in jih tudi po pameti in hvale vredno storč in zveršujejo, zato, da v svoji moči ostanejo, zapišejo in na večno ohranijo. Pred vsem so pa gotovo tiste naprave večnega obstanka vredne, ktere človeku, ki jih vpeljuje, pri Stvarniku za plačilo zveličanje pripravljajo. Zarad tega naj tedaj vedo vsi zdaj živeči verni, in verni vsih prihodnib časov, ki bodo to pismo vidili, da so prišli pred nas v Kristusu ljubljeni Verijand, župnik Mengeški. Gerloh in Val ter, brata is Kamnja — Stein — kakor tudi Rihca, vdova iti nje sin Verijand, in potem naš častitljivi v Kristusu ljubljeni sin Albert, opat Gornjegradski, ter so odkritosoreno razodeli, da so gnani od milosti Tistega, od kterega vso dobro pride, v dolini Matere Božje v Velesovem cerkev in hišo v čast Jezusu Kristusu in njegovi pre-blaženi Materi zidali, da so rje sestre pobožnega življenja s Cigelhpfna pri Dunaju povabili in jih tu združili v družino po pravilih sv. Avguština, ter so nas ponižno prosili, da bi mi to vstanovitev poter-dili in v svoje varstvo in obrambo prevzeli. Mi hvalimo take svete namene, zadostujemo zato s tem tu njih spodobni prošnji in spoznamo za pravo, da to novo in sveto naselbino z veljavo in oblastijo, ktero imamo, poterdimo, in toraj zarad tega zapo-vemo s polnim svetom celega Oglejskega kapitoljna, z dobro prevdarjenim in zdravim premi slikam vsled
pričijočega povelja ter konecno hočemo in ukazujemo : Sestre, ktere v omenjeni dolini Matere Božje Bogu služijo, naj imajo prednieo nad sabo, in ta prednica naj se imenuje priorisa in naj ima vso oblast in veljavo ko tako, vse pa naj žive* po pravilih sv. Avguština in sicer iz ljubezni do Boga ojstro in spokoruo".
VI. Vstanovitev na dalje.
b) „Da bo pa ta vstanova", govori nadalje izvirno pismo, „se obderžala, da bo rastlain dojemala, izročili so omenjeni: Verijand, Gerloh in Valter, bratje z Kamnja, potem Verijand umerlega brata Berona sin in sinovi brata Henrika v svojem in svojih dedičev ali verbov imenu podelitno pravico in fevdno pravo, ki so jo imeli v cerkvi Ve~ lesovski, nam v roke iii se vsemu temu tako odpovedali, da sliši zauaprej ravno ta cerkev z vsiin svojim posestvom, s potmi, gojzdi, vodami, travniki, pašniki, z vsemi obdelanimi in neobdelanimi njivami in z vsim, kar se zraven prišteva, k samostanu v imenovani dolini Matere Božje na večno. Ravno tako so tudi omenjeni bratje in bratov sinovi, kakor tudi sinovi Gebharda Linibarskega, potem sinovi Engelharda Vranjepeškega — Rabensberg — vse gospoduje pravice imenovane cerkve v svojim in v svojih dedičev imenu nam izročili in se jim ravno tako odpovedali, in sicer tako, da ostane samostan Marijne doline s cerkvijo vred in z vsim, kar zraven sliši, pod našim in naših naslednikov varstvom in obrambo, vendar pa tako, da niti mi niti kdo naših
nastopnikov nima pravice, fogtijsko pravo komu drugemu izročiti.
Verh tega so že omenjeni bratje: Verijand, Gerloh in Valter s Kamnja z več drugimi, z deli usmiljenja si milost pri sodbi nakloniti, mnogo od svojega posestva v prid samostanu odstopili, in vse prepušeno imenovali in popisali. Verjand, župnik Mengeški, je s privoljenjam svojih bratov in vorbov dal in volil samostanu štiri žemljica pri Šentjurju, petero zemljiš v Olševku, eno pa na Voklem in en vinograd na Pšati. Tako je dal in volil Gerloh s Kamnja temu samostanu svoj grad pri Velesovem z vsim, kar je zraven slišalo in čvetero zemljiš pri Pešili in Sest pri Vopovljah. Ravno tako je prepustil in volil Valter s Kamnja eno zemljiše v OlŠevku in gOspa vdova Ribica Ml nje sin Verijand volila sta in prepustila omenjenimi! samostanu štiri zemljiša pri Tupaličah. Njim pridružila se je tudi sestra Marjeta, ki je tudi Bogu služila ter je samostanu čvetero zemljiš pri Perneku in eno pri Tuf-stejnu prepustila.
Naš v Kristusu ljubljeni sin Albert, upal Gornjegradski, govori patrijarh na dalje v izvirnem pismu, je podelil temu samostanu štirnajst zemljiš v Bledu — bei Veldn — ki jih je za 40 mark kupil, in je še toliko pridal, da je vse skupej znašalo 100 mark vrednosti. Dozdaj našteto zemljiša, pristavlja izvirno že večkrat omenjeno pismo, slišijo zanaprej samostanu in v njem živečim sestram ko lastina ter naj jim služijo v živež in v oskorb-ljenje vsakojake potrebe. Vse to se je veršilo operto na veljavo papeževo in našo lastno oblast,
Na dalje so darovali, pravi izvirno pismo, Henrik Niger, imenovan Velesovski, temu sanm-
stanu dvoje zemljiš na Olševku in eno na Lužah, in Henrik, imonovan Liste, eno zemljiše v Češnjevku, in Tlopert s Perneka eno zemljiše v Perneku. Vse te tu naštete posestva pa so imenovani prepustili samostanu s to pogojo, da slednji njih do smerti dotične prihodke vživa, po smerti pa pripadajo omenjene posestva s prihodki in pravicami vred popolnama v last in vživanje samostansko".
VII. Vstanovitev — konec.
c) Ko so omenjeni bratje s Kamnja v Ogleju prosili privoljenja ali velikoveč poterjenja k vstano-vitvi Velesovski, so bili že samostan zidati pričeli in ga tudi toliko pod streho spravili, da so omenjene sestre zamogle v njem za silo prebivati in po pravilih sv. Avguština Bogu služiti. Nikakor pa poslopje še doveršeno bilo ni. Veliko veliko je bilo še dela do tega časa ostalo. Zarad tega sker-bela sta, kakor nam že večkrat napičeno vtemelivno pismo pripoveduje, posebno brata s Kamenja: Verijand župnik, in (ierloh grajšak, za polno izpeljavo Veega poslopja. „l)a bi si večna prebivališa v nebesih pridobila", se bere v pismu, „hočeta tu na zemlji stanovališa samostanske poskerbeti in popolnama dozidati". V ta namen se je zavezal Verijand župnik, do zveršenja vsega poslopja ves čas svojega življenja zderževati dva stavbarska mojstra in šest delavcev, ktere je z vsim potrebnim preskerboval. Ko bi pa imel Verijand župnik poprej umreti, predenj bi samostan še izdelan bil, prepustil je za ta pripetljej bratu Gerlohu 10 mark prihodkov od svoje dedišine za zidanje do doveršitve samostan-
skega poslopja. °Ko bi imelo pa morda še kaj primanjkovati, zavezal se je Gerloh brat, da bode on vse založil in iz svojega poravnal, in ko bi pred bratom Verijandom umeri, boče temu 16 mark prihodkov od svojega premoženja za izverševanje samostana prepustiti. Ako se primeri, da oba brata, Verijand in Gerloh, pred doveršenjom samostanskega poslopja uinerjeta. hočeta pa zvoliti posebno zanesljivega in vestnega človeka, kteremu bo naloga, z nju preinoženjam ves samostan, kakoršnega sestre potrebujejo, sozidati in skončati.
„Zavoljo tega", govori na dalje patrijarh Bertold v izvirnem vtemelivnem pismu, »obdobrujemo in po-terjujemo vsa omenjena prepušenja, darovanja in prostovoljna dajanja, ktere so se v pobožnem in pravem duhu zverševale. in to vse s samostanom vred obdobrujemo in poterjujemo opiraje se na našo veljavo in oblast, ki nam gre ko deželnemu knezu po milosti naših predstaršev, kakor tudi v imenu naše ljubljene vnukinje Neže, Vojvodine avstrijanske, in v imenu nje brata našega vnuka Otona, svitlega vojvoda v Nemčiji in dvorskega kneza Burgundskega".
Po takem poterjenji omeni vtemelivno pismo še posebnih pravic, ki so jih vživali samostanski pisarji ali oskerbniki; potem omeni tudi Šentjurske cerkve in njenih prihodkov, kteri so vsi došli v podporo nunam v Velesovskem samostanu, vendar s tem pristavkom. tla priderži patrijarh sebi in naslednikom svojim pravico in oblast, Šentjurskega župnika postavno vmestiti in mu iz cerkvenih prihodkov njemu spodobno plačo odločiti. Tudi je bilo pripušeno, kakor se bere v povikšanje vere in množenje pobožnosti, vernim Oglejske škofije, ako kdo njih želi, v tem samostanu pokopovanim biti.
„Da pa vse to na večne Čase tako ostane stanovitno, veljavno in nerazrušljivo, smo vtem pismu vse popisali ter s svojim pečatom, s pečatom našega Oglejskega kapiteljna, kakor tudi s pečatom naše zgoraj omenjene vnukinje, Vojvodine avstri-janske in našega vnuka, zgoraj omenjenega vojvoda obdobrili in poterdili''.
„Kdor koli bi pa morda se prederznil, s silo to ovreči in razdreti, ta naj ve, da si s tem nakoplje jezo ss. aposteljnov Petra in Pavla, zamero papeževo in našo in z izobčenjem nesrečno večnost". — Besede, ktere se znajo prej ko ne liberaluhom silno smešne zdeti, ktere pa so nezmerno resnobne, pomenljive in pretresljive vsim tistim, ki so verni in kterim pravica in povračilo po smerti ni kaka prazna reč! —
To se je zgodilo, sklene večkrat omenjeno pismo vtemolitve Velesovske, v cerkvi sv. Marjete v Velesovem v letu včlovečenja Gospodovega 1238, 10. decembra. Podpisi so naslednji: Konrad, škof Špajerski; Albert, opat Gornjegradski; Henrik, nad-duhoven Belaški; Henrik, prost Blejski; Verijand. župnik Mengeški; Itajner, dekan na Kranjskem; Diktirik, župnik sv. Marije Kraftonske, dvorni biljež-nik; Henrik, kapelan Uertolda mejnega kneza Hoen-burškega; Gebhard, Limberški; Bertold, Kerški; Konrad Gal, Gebharda, Limberškega brat Vitegon; Verijand, sin Munderjev; Markard Hvalinski; Eber-harda in Henrika s Kamenja sinovi in več drugih.
VIII. Čudeži in milosti božje.
a) »Vidijo, gospod fajmošter, tele molitve in pa maše za dež in za lepo vreme se meni nič
kaj prav ne zde\ so odveč; sej Bog nima nič pri tem, to le oblaki delajo, če se nakopičijo, je dež, 6e pa vetrovi oblake prežene, je pa jasno in večkrat tudi BuSft". Tako je modroval neki kmet, kteri je domačega, ravno še novega gospoda v vas povabil, in je veliko svet& ko voznik z lastnim parizerjam obhodil, z mnogimi ljudmi se pečal, na marsikaj naletel, marsikaj v idil, slišal in zvedel, pa tudi ob vero prišel, ali saj zelo v veri opešal.
Ta mož je že v večnosti, bil je zelo mogočen, deržal se je za kaj modrega; pa revež ni pomislil, da je Bog oblake vstvaril, da je naravi življenje vdihnil, po kterem in v kterem se ona razvija in razodeva od začetka pa do današnjega dne, in se bo razvijala in razodevala do konca, sveta. On ni pomislil, da se zamero ura vstaviti, ne da bi se znotranji mehanizem, znotranja skladba kako popačila; tudi ni pomislil, da se celo bitni kombelj odvzeti zamoro, da nič več ne bije, ne da bi samo Zato" le za miglej zastala, toraj da tudi Stvarnik v naravo, ktera ko ura po svojem živi in gre, z vsemogočno roko seči in oblake ustaviti zamore, ali jih pa zna v veči obilnosti razvijati se pustili, ne da bi s tem v razvijanju narave kaki zaderžek ali nered nastal, ali kaka zmešnjava vstala. — „Pa gospod f. —, sej to ne more biti, kar je mertvo, in kar že zdrava pamet uči, nič več se ne oživi". Tako pa je modroval neki v svojem stanu izversten in prav izobražen gospod, pa zopet brez globo-kejšega mišljenja, le po verhu, tje ven dan, kakor da bi bilo božji vsemogočnosti kaj takega storiti nemogoče. Bog je vir vsega življenja, gospodar življenja in smerti, in če on življenje Človeku že prec v začetku vdihniti zainore, zakaj bi Človeka,
kteri je ves v njegovi oblasti in je po njegovi volji umeri, zopet oživiti ne zamogel? Ni li vsemogočen? Nima mar vsega v svoji roki: življenja in smerti? Ni li v njegovi moči storiti, kar mu je ljubo? Verni človek v svoji ponižnosti spoznava vsemogočnost Božjo ter si po nji marsikaj po-jasnujc, med tem ko človek v svojim napuhu vse zainetuje in taji, kar njegova omejena pamet ne razvidi in ne spozna, ali pa, če ravno kake reči tajiti ne more, jo naključju in skrivni delavnosti natore pripisuje, ne da bi ravno prevdarjal, je li to mogoče, ali ne? in tako reč ver je, ktera se je čudesno, to je: po nadnatornih božjih močeh zgodila, vender pa čudeža ne dopušča, ker mu napuh v ziralo vsegamogočnosti božje pogledati brani, sploh verni kristjan verje neomejeno, na nikoga natvezeno ali samosvojim, neodvisno, vsegamogočno bitje; veruje, da timu bitju je vse mogoče, — toraj nezmerno veliko mogoče, kar človeku, kar tudi skrivnim močem natore mogoče ni, in mogoče biti ne more, posvetnjak nasproti pa v svoji nejeveri, v svojem napuhu vse to zametuje in pripisuje rečem, kterih si pojasniti ni v stanu, pa jih tudi tajiti ne more, slepemu naključju ali pa skrivnemu delovanju natore, toraj rečem, kterih še ne pozna, ktere se še ne zavedo, da so, ktere niti uma, niti pameti nimajo, in se po naredbi božje vsegamogočnosti naravno razvijajo, navezane na nepremakljive postave. Verni veruje, da izvirajo dela, ki si jih pojasniti ne more, iz vsemogočnosti božje, napubnjeni posvetnjak pa, jih ali zametuje, taji, ali pa naključju in sebe nezavedni natori pripisuje; verni takih del, ki jih čudeže z o ve, ne zapopade, pa tudi neverni posvetnjak jih ne, verni jih zato božji vsemogočnosti
pripisuje, neverni pn, ako jih tajiti ne mora, naključju in natori!
Prevdarimo pa vse to, ali ni očitno, da ne kristjani, verni in ponižni, ampak napuhnjeni po-svetnjaki, v svoji nejeveri vpregajo pamet in njeno mišljene v silen, težak jarem? Kristjan veruje čudeže, in iše pojasnjenja v svojem Bogu in Stvarniku; posvetujak pa zatnetuje čudeže, mora pa vender reč, ktere tajiti ne more, večkrat spoznati in verjeti, iše pa pojasnjenja ne v stvarniku, temuč v stvari, v naravi in naključju, ali prazni besedi! Kolik smešen napuh, kolika neumnost in nespamet!
To smo za potrebno spoznali omeniti v zadevi čudežev, preden ktere njih, ki so se tu v Velesovem godili, v misel vzamemo in jih naznanimo Bogu in Materi Božji na čast, ljudstvu pa v poterjenje zaupanja v Njo, ki je pomoč kristjanov in pribežališč grešnikov.
IX. Čudeži in milosti božje — dalje.
Ako omenjamo tukaj čudežev, s tem ne mislimo pripovedovati pripetljejev iz starodavnih dni, temveč prigodbe novejših časov, prigodbe, kterih priče so še v življenju, in jih naznanjamo tako, kakor smo jih slišali nekaj iz ust takih, kteri so jih sami doživeli in so se celo tudi nad njimi samimi godile. Suženj sedanjega brezbožnega časa bo bral in morda merdal presvetno zaničljivo nad čitano rečjo, ali kakemu slepemu slučaju ali naključju pripisoval; verni nasproti pa bo v ponižnosti božjo previdnost in njene sklepe molil in veroval. Suženj časa zametuje v svoji dozdevni modrosti
keršanski Čudež, ker mu napuh in strah pred hudičem verovati ne pusti, vernik veruje ponižnega, priprostega serca, ker veruje v Boga vsemogočnega, neskončnega modrega, usmiljeniga in dobrotljiviga, toraj veruje v neskončno Bitje, kterega lastnosti so tako rekoč naravni studenci čudežev in čudovitnih prigodeb, omejeni pameti človeški znotraj njenih meja naravnost in popolnama primerne. Pa naj bo zadosti tega; liberaluhov bomo težko kterega prepričali in spreobernili, kajti ktemu je potreba milosti od zgoraj; verni pa veliko besedi ne potrebujejo, dosti je, da se jim djanje razloži; prestopimo se toraj raji kar k reči sami, k prigodbam, ktere so se godile na priporočevanje, storjeno Materi Božji v Velesovem.
a. Tcrdovraten bolnik.
J. K. iz Adergasa bil je kakih osem let nekako zmedene pameti, ali veliko več živel je v obupu, poslednjič pa je zbolel na smert. Navadno ni v tem času hodil ne k spovedi ne v cerkev, in eden gospodov, ko je slišal, da je K. nevarno zbolel, se napoti do njega, ga obiskat. Gospod hodi zdaj k njemu, ga sčasoma opomni spovedi in sprave z Bogam, pa bolnik noče od tega nič slišati; zadnjič pa, ko skerbni dušni pastir bolnega k prejemanju Ss. zakramentov, kakor ve in zna, z vso mogočo zgovornostjo nagovarja, mu ta kar naravnost zaverne: „Mati ga še ni rodila na svetu, da bi se mu jaz spovedal!'' Duhoven to slišati, pride ves potert domu, ter pravi g, župniku: „Janez bo umeri, pa spovedati se nikakor noče!" Skerbni
župnik, naš predsprednik. mož, kteri je svetu ves odmeri, in le v molitvi in spolnovanju svojih dolžnost živel, se poda na to, kar je od svojega duhovnega pomočnika slišal, v cerkev in moli k Mariji ter ji priporoča bolnega grešnika. Med molitvijo se mu zdi, kakor da bi slišal glas: »Pojdi, ti boš vse opravil". Ves vesel in potolažen se vzdvigne po opravljeni molitvi g. župnik ter gre naravnost k bolniku. Stopivšemu v sobo zakliče ta, ugledavši ga: Po kaj ste pa vi prišli, saj nisem po vas poslal V Kes, mu odgovori župnik, ti nisi po-me poslal, pa jest sem sam prišel, ker sem mogel priti, ker me k temu dolžnost veže. Janez ti si bolan, in sicer hudo bolan, ti se moraš še danes previditi dati, danes je še za-te čas milosti, jutro bi bilo že prepozno in ti bi bil pogubljen. Bolnik, dozdaj pravi terdovratnež , se zdaj voljno vda, skesano in odkritosorčno spove, in kakor je upati, v resnici z Bogam spravi. Komaj pa spovednik odide, da, ga še popolnama previdi, že tudi umirati jame.
Ta prigodba nam kaže čudovitno milost božjo. Bolnik, ves terdovraten, noče od sprave z Bogom nič slišati, župnik moli zanj, ga priporoča Marii, in terdovratno sercč se omeči ko vosek, in skesan in previden s ss. zakramenti, zaupljivo tudi v resnici z Bogom spravljen, sklene ta terdovratnež ko spokornik svoje življenje. To je milost božja, ktere tudi neverni Tomaži tajiti -ne morejo.
b. Utotijeiiec.
Fantič, v četertem letu svojega življenja, v vodo pade in dereča voda nesla ga je že več sežnjev
naprej, ko mu pride pomoč. Dobri ljudje so prihiteli, fantiča vjeli in srečno iz vode dobili, pa brez znamenja kacega življenja. Mati tarna in joče, ko vidi, da vsa pomoč sinčeka v življenje obuditi ne more, kar pride neznana žena, stopi k materi ter pravi: „Ne žalujte, obljubite otroka Materi Božji v Velesovem in bo oživel". Mati posluša ta svet, Btori po tem svetu in otrok je kar v tem hipu spregledal in ozdravel. Ta prigodba se je godila na Koroškem, lastna mati otrokova jo je pripovedovala zanesljivi in pošteni osebi, in ta nam. „Mati Božja v Velesovem je velika pomočnica, sama sem to nad svojim otrokam skusila!" je še pristavila mati tej osebi.
c. Mertvi otrok.
M. B., rojen v Velesovski fari, živel je pozneje v Terstu in je bil, kakor se nam dozdeva, nakla-davec. Bil je oče enega sinka, ktcrega je posebno rad imel. Ta otrok, kakih 9 let star, umerje in pripravi s tem očeta v veliko žalost. Sin leži na parah, in mertvaška tružica, v ktero zaklenjen je imel pokopan biti, bila je že tudi v hiši. Oče žalosti ves prevzet zdihuje, in ko merlička vzdignejo, položiti ga v mertvasko t rožico, kliče k Marli Velesovski ter vdan v voljo božjo ponižno prosi, ako je volja božja, življenja svojemu otroku - in glej otrok oživi, spregleda in vstane v neizmerno veselje očetovo in v stermenje vsili, kteriin je ta reč bila znana.
Srečni in hvaležni oča naznani potem našemu predspredniku, gospodu župniku J. St. dan, v kterem
hoče sam v Velesovo priti in se osebno za to nenavadno milost zahvaliti Marii; župnik oznani ta dan s prižnice ter pravi: Naj omenjeni čas farmani prav obilo v cerkev pridejo, ker ta dan pride na božjo pot semkaj k Marii tudi tisti oče, kterega otrok je bil po prošnji Marijni tako čudovito obujen v življenje. Oče pride, opravi svojo zahvalno po-božnost, pripoveduje spet in spet že omenjeno pri-godbo, ter se verne nazaj v Terst; mi pa naznanjamo tukaj prigodbo to, kakor smo jo slišali in jo farmani moške starosti vsi tukaj vedo.
d. "mslišana prošnja.
M, K., neomoženo, pa že priletno in sposteno dekle, prosi Mater Božjo v družbi z drugo pobožno osebo neke milosti posebno serčno in nadležno. Neko nedeljo, bila je ta dečla pri Marii za oltarjem, in tu poklekne pred podobo Matere Božje ter jo zopet z vso ponižnostjo in pobožnostjo prosi omenjene milosti; pa kaj se zgodi ? Prosivka se OŽre v podobo vsa v željah, da bi bila vslišana, podoba pa prav razločno odkima z glavo, kakor tla bi reči hotla: Njena prošnja ne more vslišana biti. Da je oseba to v resnici vidila, je pripravljena, ko bi bilo potreba, vsaki čas poterditi s prisego.
Pa oseba se je zmotila, le vidilo se ji je tako in dozdevalo, da si ravno nič ni bilo, poreče morda kak dvomljivec, posebno kak nejevernež nove baze. Na to odgovorimo: Tudi mi smo bili tako modri dekle opomniti, da bi se bilo znalo prej ko ne zmotiti, pa odgovor je bil: „Gospod, saj vedo, kako je za oltarjem, jaz sem bila Materi
Božji prav blizo in som vse na tanko vidila, in tudi s prisego priterdim, ako je potreba". Neje* vernik še zmiraj maje z glavo, pa naj maje, kakor se mu poljubi, eno je tu gotovo: priseči le ne more, da bi bila zmota, ker nima nič veljavnega, na kar bi svojo prisego naslanjati mogel, dekle pa z dobro vestjo priseči mora in tudi hoče, da je Vse tako vidilo. Kdo zasluži tedaj veči vero, neje-vernik malopriden brez veljavne naslombe v zadevi prisege in dvoma, ali dekle, verno in pobožno s svojo osebno gotovostjo in spošteno mislijo?
e. Gospodinja.
N. Č. pripoveduje: Moja mati so imeli kočo in nekoliko zomljiša, da so kravo in vola redili. Na enkrat pa /.boli vol tako, da ni bilo več upanja, da bi ostal. Živinski zdravnik ni mogel nič opraviti in mati, pravi ta oseba, kjer so v bolnem volu skor da tretjino premoženja imeli, se vernejo k Materi Božji ter jo prosijo pomoči. Pošljejo tudi po olja z namenom, ga za žgavni dar Marii v čast darovati. Olje kmalo dobijo, nesejo ga hitro v cerkev, in Jto nazaj prišli pogledajo k volu, najdejo ga lepo ležati, jih veselo gledati, in čversto prežvekvati; bil je popolnama zdrav.
To se je ravno tako naključilo, bi znal kak nejeverni modrijan reči. Prav, prosta mu je volja, tako misliti, pa tudi nam mora prosto biti, misliti o tej reči, kakor se nam poljubi, če toraj pre-vdarimo hudo bolezen, priporočanje gospodinjino Marii, darovanje in hkratno povernjenje zdravja, se nam vse bolj pametno in verjetno dozdeva, da
Velciovo. 3
si
namest naključju, temu silo pripravnemu vitrihu posvetnih modrijanov v pojasnovanje kakih skrivnost, pripisujemo veliko več ozdravenje tukaj nad-naturnemu vplivu, izvirajočemu od Matere Božje na prošnjo po gospodinji storjeno. Tako mislimo in verjamemo mi, kterim kaj takega misliti prosto biti mora.
f. V vojake siljeiii mladeiieč.
Ob času Napoleonove vlade so Francozje po Kranjskem vojake nabirali, nabrane pa tirali na Laško. Z njimi v Gorico pridši zapro jih čez noč v četerto nadstropje neke velike in visoke hiše. Tukaj premišljujejo zdaj slovenski mladenči svojo grenko osodo, dozdeva se jim, da bodo težko kdaj še vldili svojo domovino in domačijo, in vserce jih peče taka misel. V tem obupnem stanu si misli neki Aleš Zadnikar, mlad, čverst korenjak z Olševka v Šenčurski fari doma, „serčnost velja", se priporoči Materi Božji Velesovski, zdihne: O Marija, ti mi pomagaj! skoči v tem hipu na okno in skoz okno s Četertega nadstropja doli na tla ter pade na kamniten tlak nepoškodovan. Hitro se zdaj mladeneč pobere, beži proti Solkanu in od tod čez hribe in doline mem Cirknja po Loških hribih, ter jo prisopiha srečno v svoj rojstni kraj Olšcvek nazaj.
Tukaj v svoji domovini je živel omenjeni Aleš do pretečene jeseni 1870 veselo in zadovoljno, doživel je visoko starost, iti starček osemdesetih let umeri. Rad je še v svoji sivi starosti pripovedoval, kako mu je Marija iz pred kloštra v mnogih silah in nadlogah, zlasti pa v ravno omenjeni okolišini pomagala.
g. Cerkveni tat.
Ko še ni bilo v oknu pri Materi Božji za velikim oltarjam železnega! omrežju, se priplazi neki znan begovec po noči do Marijne podobe v celico in jo obropa vse zlatnine. Ko jo pa misli z ropom vred skoz okno spet lepo tiho popihniti, ga zgrabi neka nevidna čudna moč za levo roko, da se kar ne more ganiti in proč iti. Groze prevzet, se strese tat na vsili udih, ne ve zdaj kaj začeti, slednjič vender poskusi desno roko, in ko vidi, da mu služi, vzame vso nakradeno zlatnino, jo da Marii nazaj, obudi pa tudi serčno kesanje nad doper-neseno pregreho. Nunska dekla pride in dan zvoni, tat ves skesan pobožno moli angelovo Češenje in glej, ko odmoli, Čuti, da ga je spustila tista nevidna moč, in zdaj oprosten tiho odlazi. To zgodbo je omenjeni človek marsikteremu svojih prijatlov pripovedoval.
Okoli leta 1821 se pripelje kočija v Velesovo, iz nje stopi neki grajšak iz Štajarja s svojo soprogo in z mertvim svojim otrokom. Sinek jima je bil zelo in nevarno zbolel in obljubila sta ga doma v Velesovo in obljubo spolniti jo bil vzrok nju prihoda k Materi Božji sem pred klošter. Ko sta pa že precej od Kamnika in blizo svojega cilj in konca, jima otrok na potu umerje. Z mertvim otrokom prideta tedaj semkaj v Velesovo na božjo pot. V svoji žalosti stopita v cerkev, oča in mati, gospod in gospa, padeta pred velikim oltarjam na kolena in gresta s otrokom v naročju okrog oltarja
po kolenih. Ko pa nazaj pridete pred altar, začne prej mertvo deTe v maternem noročju z močnim glasom jokati. Oh čudo! zakliče gospa, otrok je oživel! Presrečni starši opravijo zdaj z radostnim sercem božjo pot in se veselja in hvaležnosti jočejo. Marsiktero leto se je še dobil potem od tega grajšaka kak mili dar Mariji Devici v čast in zahvalo.
i* Slepa žena.
V mojih otročjih letih, tako nam nekdo piše, pripelje žena drugo slepo ženo v Velesovsko cerkev ter jo posadi v enega cerkvenih stolov. Združeno moli tukaj slepa žena s svojo tovaršico k Materi Božji, naj bi ji pri Bogu sprosila milost pogleda. Čez nekoliko časa pusti zdrava žena slepo v cerkvi samo ter gre svojo rodbino ali žlahto obiskat Ko pa pride zopet nazaj po slepo prijatelico, da bi jo domu peljala, najde pred njo prav lepo, novo podobo na stolu ležati. Na vprašanje, je li bil kdo ta čas v cerkvi, odgovori slepa sirota: kolikor je ona Čutiti zamogla, nihče. Ta podobica pa ni imela oči v znamoje, da prošnja te čez 70 let stare žene uslišana biti ne more, in res do smerti je bila žena slepa ostala. Omenjeno podobico sem tudi jaz, pravi poročitelj, v svojih rokah imel, jo pregledoval in po svoji otročji razumnosti presojeval.
Te štiri prigodbe nam je neki sveten pa veren gospod pismeno sporočil, in mi smo jih tu zapisali, kakor smo jih brali. Poročevalec pa je imel podobico brez oči v rokah, in je slišal pripovedovati kdaj mladenča ubežnega, in zdaj že sivostarega Aleša Zadnikarja samega vse prigodbe in pripetljeje njegove.
k, Kupec.
Neki Šenčurjan je šel pred nekaj leti na Štefano goro v Cerkljansko laro po koze. Posreči se mu in nakupi več te živali. Ko pa kupljene proti domu zažene, mu zelo nagajajo in komaj jih spravi od vasi in čez hrib. Navzdol grede pa se splašijo in se razkrope* na vse strani. Mož gre za njimi, leta po hosti, jih skupaj zganja in kliče, pa nič ne opravi. Kakor serne so letale in Švigale po gojzdu in vse plašne meketale, poslednjič pa zginejo gospodarju spred oči in se kar popolnama zgube. Ves vroč in struden pade v senco košatega drevesa ter zdihne: ,;Ue mi jih Mati Božja iz Velesovega ne pomaga najditi, so te živali prej ko ne saj za danas zgubljene". Spehanega kupca trud premaga, dremavec ga posili, zadremlje in spi, kakor bi ga bil ubil. Ko se pa zbudi in se okrog ozre, vidi vse koze krog sebe stati, prežvekati in mirno nekako njegovega prebujenja čakati. Začuden in vesel skoči po koncu, živali zažene in prejv vse plašne pohlevno zdaj gredo in skakljajo proti Šentjurju. Hvaležnega serca se je spominjal omenjeni kupec Matere Božje v Velesovem.
S to prigodbo končamo popisovanje Velesovega, da si bi tudi še marsikaj povedati mogli, ter pristavimo k sklepu še staro, pa za natis popravljeno in prenarjeno pesem od Matere Božje Velesovske:
M
X. Pesem.
i.
O Marija, vredna vse časti, Vir, studenec božjih milosti, Bog te je povzdignil nad vse Tu, in tamkaj nad nebeščane. Samostan Velesovski te rad, Prav veselo kliče svoj zaklad.
2.
Na oltarju velkem vidit je Iz prestarodavnih časov še Tvoja, mati, zdaj podoba vsa, Ki premirga. pestje Jozuška. Milosti z nebes po nji rose Razveselovaje nam sorce.
3.
Zdaj preteklo šest sto let je že, Kar ljudje Marijo tu časte, Je tolažba prava in pomoč, Prebivavcem hiš in revnih koč Vsaki milost tukaj zadobi, Kdor skesan Marijo prav časti.
4.
Hude ure grozni, strašni čas Odvrača s škodo vred od nas,
Sušo, močo, slano zaderži, Če se ji prosivec vreden zdi: Žalost, reve, križev vsakega Ti odjemlje Mati vsmiljenja.
5.
O da b' mogel tu našteti vse Milosti, dobrote, čudeže, Ki jih je slovenski verni rod Kdaj prejemal v tolažbo tod; Pričalo bi vse ko zv6n glasno Tebe, Mater, vselej milostno.
6.
V tebe stavimo zatorej up,
Če nas tare žalost, skerb, obup;
Tebi, o Marija! bomo v čast
Peli vun in vun ko tvojo last.
Ti si nam tolažba in pomoč,
K tebi kličemo čez dan in v noč.
7.
Daj pomoč Marija mati nam Saj si pribežaljše grešnikam, Ter nam sprosi, da skesani mi Vsi Bogu ostanemo zvesti; Kadar pride nam pa smertni čas, Takrat, Mati, ne zapusti nas!
Še so sim ter tje taki, ki so še po starem samostanu hodili, in se ga še dobro spominjajo, tudi vedo še marsikaj od svojih starišcv v zadevi gospa dominikanaric, in od svojih dedov zastran zidanja novega samostana, ker stari očetje zdaj živečih starih ljudi so v svoji mladosti tlako pri stavljenju samostana delali, in marsikaj znamenitega svojim otrokam, in ti spet svojim ali zdaj živečim že postarnim mlajšim pripovedovali. Taki pa, kteri so kaj s lastnimi očmi vidili, ali saj iz ustnega izročila kaj vedo, zginjajo bolj in bolj, in kmalo ne bo nikogar, kteri bi vedil povedati kaj več zanesljivega od Velesovega. Izvirni spisi so se skor da vsi pogubili in pokončali, če se še to malo, kar je ostalo, kako pogubi, potem ni vira, iz katerega bi se kaj zanesljivega o Velesovem poročati za-moglo, kar bi bilo gotovo obžalovanja vredno. Da bi se tedaj kaj takega ne pripetilo, smo tukaj in v Danici po izvirnem pismu in iz zanesljivega ustnega sporočila Velesovo in njegove prigodbe kolikor toliko popisali in pozabljivosti oteli. Lineola ducta, ne mcmoria penitus oblivioni tradatur: Čertice te so napisane, da se reč popolnama ne pozabi.
A00000320668A