: 9
Izvirni znanstveni članek UDK341.98:347.5,347.98:347.5(497.4)
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
PROF. DR. ALEŠ GALIČ,
Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
1. Mednarodna in krajevna pristojnost 1.1. Uvod
Glede mednarodne pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah je v Sloveniji treba upoštevati dva pravna vira. Če ima toženec prebivališče v državi članici EU, je za opredelitev mednarodne pristojnosti treba uporabiti Uredbo št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju in izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba oziroma Uredba Bruselj I, v nadaljevanju: BU). Če toženec nima prebivališča v EU, se BU (za zdaj)1 razen v nekaj posebej določenih primerih (na primer izključne pristojnosti) ne uporablja in torej še naprej velja domače pravo držav članic (v Sloveniji Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju: ZMZPP)2. Odločilen kriterij je torej le prebivališče toženca. To velja tudi pri sporih o nepogodbeni odškodninski obveznosti in za opredelitev, ali naj sodišče uporabi BU ali ZMZPP, ni bistveno, kje je bil škodni dogodek oziroma kje je nastala škoda.
Ureditvi v BU in ZMZPP sta sicer usklajeni. Obe vsebujeta posebno izbirno pristojnost (torej poleg splošne pristojnosti po prebivališču toženca) za nepogodbene odškodninske spore. V 55. členu ZMZPP je določeno, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, če je bilo v Republiki Sloveniji storjeno škodno dejanje ali je tu nastopila škodljiva posledica. V tretjem odstavku 5. člena BU, ki se nanaša na »zadeve
1	Predvidena reforma Bruseljske uredbe je v prvem osnutku predvidevala poenotenje vseh pravil o mednarodni pristojnosti sodišč držav članic - tudi ko gre za spore proti tožencem iz tretjih držav. Vendar je ta predlog iz končnega predloga reforme (z dne 16. maja 2012) izpadel.
2	Uradni list RS, št. 56/99.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
v zvezi z delikti ali kvazidelikti«, je določeno, da se tožba lahko vloži pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek«. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je ureditev v BU bolj restriktivna (saj ne uporablja alternativno dveh okoliščin), je vsebinsko enaka. Iz prakse Sodišča ES namreč izhaja, da pojem »kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka« (ali kjer grozi škodni dogodek)3 vključuje tako kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje (forum delicti comissi), kot tudi kraj nastanka škodljive posledice (forum laesionis).A
Glede navedenega je enaka je tudi ureditev krajevne pristojnosti po 52. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).5 Gre za posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske obveznosti - poleg splošne po prebivališču toženca - v kraju škodnega dogodka ali nastanka škode. Tako po ZMZPP kot po ZPP omenjene določbe veljajo tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice ter v sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila škode zoper regresne dolžnike. ZPP pa ob tem vsebuje še posebno krajevno pristojnost po kraju prebivališča tožnika za škode zaradi smrti ali hude telesne poškodbe. Poudariti je treba, da slednja pristojnost ne pride v poštev v sporih z mednarodnim elementom.
Glede razmerja med mednarodno in krajevno pristojnostjo je treba opozoriti, da Bruseljska uredba načeloma res določa le mednarodno pristojnost (in je nato za ugotovitev krajevne pristojnosti treba uporabiti nacionalno pravo - v Sloveniji ZPP). Obstajajo pa izjeme, pri katerih BU neposredno ureja tudi krajevno pristojnost (ko ne govori o »sodišču države članice«, pač pa o »sodišču v kraju«. Tako je tudi pri izbirnih pristojnostih iz 5. člena BU, torej tudi pri pristojnosti za nepogodbene odškodninske obveznosti. Če gre za spor, ki spada v okvir uporabe BU, mora sodišče v državi članici tako mednarodno kot tudi krajevno pristojnost določiti neposredno s sklicevanjem na BU.6 Zato je napačna utemeljitev sodišča, ki je v konkretnem primeru izreklo, da BU načeloma ureja le mednarodno pristojnost, ter ni videlo, da je pri pristojnostih iz 5. člena BU drugače in je zato krajevno pristojnost za odškodninski spor utemeljilo po pravilih ZPP (ter pri tem uporabilo drugačna merila, kot iz prakse SEU izhajajo za razlago BU).7 Res pa je vprašanje, ali je omenjeno pravilo, da BU v tretjem odstavku 5. člena
3	Nesporno je torej, da ta določba utemeljuje tudi pristojnost za prepovedne zahtevke glede grozeče škode (vorbeu-gende Unterlassungsklagen).
4	Sodba SEU v zadevi G.J. Bier B.V. v. Mines de potasse d'Alsace z dne 30. novembra 1976, 21/76.
5	Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.
6	Tako Jenard Report, Pojasnila k tretjemu odstavku 5. člena. Glej tudi sodbo avstrijskega Vrhovnega sodišča OGH, 20. februar 2008, 4Nc3/08s, objavljeno v elektronski bazi Unalex.
7	Sklep VSL I Cp 3289/2010 z dne 2. februarja 2011. Mimogrede, v tej odločbi je tudi jasen primer v praksi slovenskih sodišč kroničnega nerazumevanja razlike med materialnim in procesnim pravom, ko sodišče utemelji: »Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je v primeru škode, povzročene v medijih,pristojno sodišče vsake države, v kateri je medij distribuiran.« (poudarek A. G.) Pravila o mednarodni (stvarni, krajevni ...)
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
ureja tudi krajevno pristojnost, smiselno mogoče uporabiti pri odškodninskih tožbah zaradi kršitev osebnostnih pravic v medijih, saj bi to pripeljalo do krajevne pristojnosti vsakega sodišča v državi (o problematiki »pristopa mozaika« glej točko 1.6. v nadaljevanju).
Do težav lahko pride tudi v primeru odškodninskih zahtevkov, povezanih s kršitvijo pravic intelektualne lastnine. Ni namreč dvoma, da so tudi ti zahtevki podvrženi pristojnosti iz tretjega odstavka 5. člena BU. Kot rečeno, je s tem neposredno določena tudi krajevna pristojnost. Vendar pa je v Sloveniji za te primere določena izključna krajevna pristojnost (Okrožnega) sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 103. člena Zakona o sodiščih).8 Gre za tako imenovano generalno delegacijo. Sporno je, ali je to pravilo mogoče uporabiti tudi v primeru, ki spada v polje uporabe BU (čezmejni spor proti tožencu iz države članice EU). Sam menim, da že razlogi smotrnosti navajajo k temu, da bi bilo to pristojnost koristno ohraniti. To je mogoče opravičiti s tem, da je v Sloveniji sodišče v Ljubljani edino sodišče, ki se ukvarja s tovrstnimi spori in ima zato krajevno pristojnost za vse kraje, kjer je prišlo do kršitve pravic intelektualne lastnine v Sloveniji.9
Razlog za določitev posebne izbirne pristojnosti je v tem, da oba kraja (tako kraj škodnega dogodka kot kraj nastanka posledice) lahko pomenita pomembno povezavo s stališča sodne pristojnosti, saj je glede na okoliščine za vsakega od njiju mogoče ugotoviti zelo koristne razloge za dokazovanje in organizacijo postopka.10 Omenjeni kriterij omogoča, da bo o zadevi presojalo sodišče, ki je najprimernejše za odločanje, zlasti zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov.11
Za nekatere vrste odškodninskih zahtevkov je treba upoštevati lex specialis, ki ima prednost pred navedenimi pravnimi akti, na primer za pristojnost sodišč v zvezi s škodo glede letalskih in železniških prevozov lahko pridejo v poštev mednarodne konvencije (montrealska, varšavska, COTIF), za škodo, povezano z evropsko znamko, evropskim vzorcem in evropskim varstvom vrst, pa ustrezne uredbe EU.12
pristojnosti v resnici seveda niso pravila materialnega, pač pa procesnega prava. Gre lahko celo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (glej 3. in 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).
8	Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.
9	Bruseljska uredba z določitvijo pristojnosti po »kraju nastanka škode« ne zahteva, da mora biti sodišče dobesedno v tem kraju. Stvar nacionalnega prava ostaja, da določi, kje so sodišča v konkretni državi in katero geografsko območje pokrivajo.
10	Na primer sodba v zadevi Wintersteiger AG v Products 4U Sondermaschinenbau GmbH z dne 18. aprila 2012, C-523/10.
11	Na primer sodba SEU v zadevi Zuid Chemie z dne 16. julija 2009, C-189/08.
12	Glej na primer 94. do 96. člen Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti. O tem glej Stone, str. 107.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
1.2. Polje uporabe
Po stališču SEU izbirna pristojnost po tretjem odstavku 5. člena BU pride v poštev za kakršno koli obliko uveljavljanja škode, ki ni povezana z obstoječim pogodbenim razmerjem.13 Pojem »delikta« in »kvazidelikta« je treba razlagati evroavtonomno in torej ne nujno enako, kot je to v nacionalnem pravu posamezne države članice.14 Poleg klasičnih zahtevkov iz prometnih nesreč pridejo v poštev15 na primer zahtevki zaradi nedopustnih posegov v okolje, kršitev osebnostnih pravic, pravic intelektualne lastnine,16 prava varstva konkurence, odgovornost zaradi izgub na kapitalskem trgu, odgovornost za malomarnost ali prevaro pri spodbujanju sklenitve pogodbe s tretjo osebo (na primer proti osebi, ki je oškodovanca napeljala, da je sklenil škodljivo pogodbo z drugo osebo). V poštev pride tudi tako imenovana preventivna odstranitvena tožba (kar je v BU, ne pa tudi v ZMZPP in ZPP izrecno omenjeno); ni treba, da je do škode dejansko že prišlo.17 Zahtevki iz producentske odgovornosti so nepogodbene deliktne narave.18 Ne gre za zahtevek, ki bi imel podlago v pogodbi (med oškodovancem in proizvajalcem praviloma pogodbeno razmerje niti ne obstaja), pač pa za zakonito podlago odgovornosti. Tudi spori za plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odstopa od pogajanj (20. člen OZ) niso pogodbene, pač pa nepogodbene narave in zanje pristojnost iz tretjega odstavka 5. člena BU pride v poštev.19 Glede odškodninske odgovornosti zdravnikov je odločilno, ali gre za razmerje s pogodbenim temeljem ali ne. Deliktne narave so na primer tudi zahtevki zoper lažnega zastopnika, prav tako opustitveni zahtevek potrošniške organizacije za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov20 in zahtevki, povezani z nedopustno sindikalno delovnopravno akcijo.21
Obravnavana pristojnost pride v poštev tudi za pozitivno ugotovitveno tožbo (ugotovitev obstoja odškodninske obveznosti). Glede negativne ugotovitvene tožbe so mnenja deljena.22 Na podlagi predložitve nemškega Zveznega sodišča23 trenutno glede tega poteka postopek
13	Sodba SEU v zadevi Reichert v. Dresdner Bank II z dne 27. oktobra 1998, C-51/97.
14	Na primer sodba SEU v zadevi Kalfelis v Schroeder z dne 27. septembra 1988, 189/87.
15	Pregled zadev, za katere pride v poštev tretji odstavek 5. člena BU, glej na primer v Hess, str. 280-292; Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 155-158, Kropholler, str. 147-148.
16	Sodba SEU v zadevi Wintersteiger AG v Products 4U Sondermaschinenbau GmbH z dne 18. aprila 2012, C-523/10.
17	Sodba SEU v zadevi DFDS Torline A/S z dne 5. februarja 2004, C-18/02.
18	Sodba SEU v zadevi Handte z dne 17. junija 1992, C-26/91.
19	Sodba SEU v zadevi Tacconi z dne 17. septembra 2002, C-334/00.
20	Sodba SEU v zadevi Verein für Konsumenteninformation v Henkel z dne 1. oktobra 2002, C-167/00.
21	Sodba SEU v zadevi DFDS Torline A/S z dne 5. februarja 2004, C-18/02.
22	O tem glej na primer Kropholler, str. 150; Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 160.
23	Sklep: BGH, 1. februarja 2011, KZR 8/10, objavljeno v elektronski bazi Unalex, DE-2006 (zadeva C-133/11; Folien Fischer AG, Fofitec AG v Ritrama SpA).
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
predhodnega odločanja pred SEU. V omenjeni zadevi se je generalni pravobranilec Jaaskinen v sklepnih predlogih zavzel za razlago, da pristojnost iz tretjega odstavka 5. člena BU za negativno ugotovitveno tožbo ne pride v poštev.24
Pristojnost iz tretjega odstavka 5. člena BU (in 55. člena ZMZPP ter krajevna pristojnost iz 52. člena ZPP)25 za spore iz pogodbene odškodninske odgovornosti ne pride v poštev (v OZ glej na primer 239. do 246. člen).26 Za te obstaja možnost vložitve tožbe po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti (prvi odstavek 5. člena BU). Enako velja za kondikcijske zahtevke v zvezi z vračanjem prejetega po razveljavitvi ali ugotovitvi ničnosti pogodbe.27 Tudi zahtevki iz naslova poslovodstva brez naročila in verzijski zahtevki niso nepogodbene odškodninske narave in zanje obravnavana pristojnost ne pride v poštev28 (pri teh ne pride v poštev niti izbirna pristojnost iz prvega niti iz tretjega odstavka 5. člena BU). Enako velja za tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (actiopauliana).29 Ni nujno, da bi za vsako obligacijskopravno obveznost morali utemeljiti bodisi pristojnost po prvem odstavku 5. člena BU (kraj izpolnitve pogodbene obveznosti) bodisi po tretjem odstavku 5. člena BU (za delikte in kvazidelikte). Mogoče je, da v poštev ne pride nobena od teh dveh pristojnosti in tedaj ostane le splošna pristojnost po kraju prebivališča toženca. Po drugi strani pa nikoli ne bi smelo priti do tega, da bi za določeno razmerje lahko uporabili obe omenjeni izbirni pristojnosti - tako po prvem kot po tretjem odstavku 5. člena BU.
Posebno vprašanje razmerja med pogodbeno in nepogodbeno odškodninsko naravo pri potrošniških sporih se nanaša na primere zavajanja potrošnikov z lažno obljubo nagrade. Za te
spore namreč BU vzpostavlja posebno ugoden režim pristojnosti - vsaj v določenih primerih lahko potrošnik tožbo vloži v kraju svojega prebivališča (15. do 17. člen BU), vendar mora iti za spor pogodbene narave. SEU je v teh primerih izreklo, da gre za pogodbeno naravo spora, če je (lažna) nagrada pogojena z naročilom blaga ali storitve pri trgovcu.30 Če pa nagrada ni pogojena z naročilom, ne gre za pogodbeno naravo obveznosti in v poštev (poleg splošne) pridejo le
24	Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jaaskinena z dne 19. aprila 2012 v zadevi Folien Fischer AG, Fofitec AG v Ritrama SpA, C-133/11.
25	Sklep VSL II Cp 1421/99 z dne 28. februarja 2001: »Nima prav pritožba, da ima pri odškodninskih zahtevkih tožeča stranka pravico do izbire krajevne pristojnosti sodišča po kraju, kjer je bila škoda storjena ali kjer je nastala škodljiva posledica. Slednje velja po prvem odstavku 52. člena ZPP samo za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka uveljavlja povračilo poslovne škode med strankami, za take spore pa ne velja pristojnost sodišča, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.«
26	Sodba SEU v zadevi SPRL Arcado v SA Haviland z dne 8. marca 1988, 9/87.
27	Mayr, str. 142; Hess, str. 281; Kropholler, str. 148.
28	Hess, str. 281.
29	Sodba SEU v zadevi Reichert z dne 26. marca 1992, C-261/90.
30	Sodba SEU v zadevi Gabriel z dne 11. junija 2002, C-96/00.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
izbirne pristojnosti iz tretjega odstavka 5. člena BU.31 Od tega razlikovanja pa je zdaj odstopilo ter glede na nekoliko bolj široko formulacijo v BU izreklo (v kontekstu potrošniških sporov), da ni treba, da gre za vzajemne obveznosti. Če je v dopisu trgovca vsebovana zaveza, da bo izplačal nagrado, se 15. člen BU, ki se nanaša na spore v zvezi s potrošniško pogodbo, uporabi. 32 Če pa ta pogoj ni izpolnjen, se uporabi le, če je potrošnik temu trgovcu naročilo dejansko oddal.
Pristojnost po kraju škodnega dogodka in nastanka škode pride v poštev tudi pri regresnih zahtevkih (tako izrecno ZMZPP in ZPP). Seveda je treba najprej presoditi, ali tudi temeljna obveznost ustreza pojmu »nepogodbene odškodninske obveznosti« oziroma ali gre za »delikt« ali »kvazidelikt«. Omenjene pristojnosti ne pridejo v poštev na primer pri zahtevkih zavarovalnic iz zavarovanja spolnitve pogodbene obveznosti.33 Tudi na splošno za uporabo obravnavanih pristojnosti ni pogoj, da je oškodovanec sam stranka v sporu (lahko gre tudi za univerzalnega ali singularnega pravnega naslednika).34
Določba 52. člena ZPP in 55. člena ZMZPP se uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice (direktna tožba).35 Take določbe v tretjem odstavku 5. člena BU ni, pač pa vložitev tožbe neposredno zoper zavarovalnico v kraju škodnega dogodka omogoča 10. člen v povezavi z 11. členom BU, ki se nanaša na pristojnost v sporih iz zavarovalnega razmerja.
1.3. Kraj škodnega dogodka
Opredelitev kraja škodnega dogodka praviloma povzroča manj težav kot opredelitev kraja nastanka škode. Nekaj primerov: kraj škodnega dogodka je v sporih zaradi producentske odgovornosti tisti, kjer je bil proizveden produkt z napako (ne pa kraj, kjer je bil ta produkt dan v promet, ali kraj, kjer ga je kasnejši oškodovanec pridobil).36 V sporu zaradi protipravnega
31	Sodba SEU v zadevi Engler v Janus Versand GmbH z dne 20. januarja 2005, C-27/02.
32	Sodba SEU v zadevi Ilsinger v. Dreschers z dne 14. maja 2009, C-180/06.
33	Sklep VSK Cpg 98/93 z dne 4. maja 1993: »Tudi če gre za spor o regresnem zahtevku iz naslova povračila škode zoper regresnega dolžnika po drugem odstavku 53. člena ZUKZ, je mednarodna pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji podana le, če gre za spor iz nepogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi, če gre za spor za povračilo škode zaradi kršitve pogodbe.«
34	Seveda pa je bistveno, kje je škoda nastala prvotnemu oškodovancu. Mayr, str. 145; Kropholler, str. 159; Rosenberg, Schwab, Gottwald, str. 211.
35	V primeru direktne tožbe oškodovanca zoper zavarovalnico (pri zavarovanju odgovornosti) gre za deliktni temelj zahtevka. Enako v primeru škodnega zavarovanja, ko zavarovalnica uveljavlja regres od povzročitelja škode. Drugače pa mora veljati za tožbe med zavarovancem in zavarovalnico (ko zavarovanec - bodisi pri zavarovanju odgovornosti bodisi pri škodnem zavarovanju zahteva plačilo zavarovalnine). Tedaj gre za spor iz zavarovalne pogodbe in ne pride v poštev pristojnost v kraju nastanka škode. Posebno določbo, da je tudi v takem primeru (pri zavarovanju odgovornosti in zavarovanju nepremičnin) mogoča vložitev tožbe po kraju škodnega dogodka, ima le Bruseljska uredba (10. člen).
36	Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 162; Schack, str. 110.
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
pozivanja k akcijam delavskega boja se kot kraj škodnega dogodka šteje kraj, kjer je bil ta poziv dan.37 Če se škodni dogodek zgodi na ladji med plovbo, se je zgodil v državi, pod zastavo katere ladja pluje.38 Kraj škodnega dogodka v tiskovnih zadevah je kraj relevantne poslovne enote izdajatelja. Za objave po internetu (zahtevki proti blogerjem ali avtorjem) se kot kraj škodnega dogodka priporoča uporabiti kraj, kjer je storilec podatke na spletno stran naložil (in ne na primer kraj obratovalca strežnika - ta pride v poštev le pri zahtevkih zoper njega).39 Pri opustitvenih deliktih je kraj storitve škodnega dogodka kraj, kjer bi storilec moral delovati. Pri opustitvi dolžnega pojasnilnega ravnanja ali dajanja informacij je to kraj, kjer bi morala izjava biti dana.40 Kršitev patenta se šteje za storjeno v državi, v kateri je patent registriran, torej kršitev pomeni šele uvoz proizvoda v državo, v kateri je patent varovan, in ne že izdelava plagiata v tuji državi. Patent namreč uživa le teritorialno varstvo (to velja tudi pri tako imenovanem evropskem patentu; varstvo je sicer zagotovljeno v vsej EU - vendar gre za »komplet« teritorialno učinkujočih patentov). Če želi tožnik zajeti vse škode, mora vložiti tožbo v državi prebivališča toženca.41 Glede sporov v zvezi s patentom je treba opozoriti še na stališče SEU, da če toženec poda ugovor ničnosti patenta, izključno pristojno postane sodišče v kraju regi-stracije.42 Kraj storitve dejanj, ki pomenijo nelojalno konkurenco, ni kraj, kjer je bila na primer reklama narejena, pač pa kraj trga, kjer si konkurirata storilec in oškodovanec.43
Vprašanje je, kateri kraj (ali več njih) je upošteven, če škodni dogodek sestavlja več krajevno ločenih, vendar povezanih dejanj, ki vodijo do nastanka škode. V domači teoriji je zavzeto bolj ozko stališče, po katerem naj bi bila upoštevna kraj najpomembnejšega dejanja in kraj zadnjega dejanja.44 Kaže, da so stališča v tujini manj omejujoča in se večinoma dopušča, da se kot kraj škodnega dogodka šteje vsak kraj, kjer je bil storjen del skupnega škodnega ravna-
37	Sodba SEU v zadevi DFDS Torline A/S z dne 5. februrarja 2004, C-18/02.
38	Prav tam.
39	Leible v: Rauscher, robna št. 87 k 5. členu; Ten Wolde v: Hausmann, Simons, robna št. 39 k tretjemu odstavku 5. člena.
40	Leible v: Rauscher, robna št. 87a k 5. členu, Ten Wolde v: Hausmann, Simons, robna št. 41 k tretjemu odstavku 5. člena. Drugačno stališče: avstrijsko Vrhovno sodišče (OGH, 3. maja 2007, 10b74/07z, objavljeno v elektronski bazi Unalex); za škodo, ki jo je naredil odvetnik brez pooblastila kot falsus procurator, je pri lažnem predstavljanju prek telefona kot kraj škodnega dogodka treba šteti kraj, kjer se je ob razgovoru nahajal oškodovanec, in ne odvetnik.
41	Leible v: Rauscher, robna št. 85a k 5. členu, Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 156; Hess, str. 284; Walter, str. 209; Schack, str. 113.
42	Sodba v zadevi Gesellschaft für Antriebstechnik mbH & Co. KG v Lamellen und Kupplungsbau KG z dne 13. julija 2006, C-4/03. Sodba ne daje zadovoljivega odgovora za primer, ko tožnik v času, ko je na primer v kraju prebivališča toženca ali v kraju škodnega dogodka vložil tožbo za odškodnino zaradi kršitve patenta, sploh še ni vedel, da se bo toženec branil z ugovorom, da je patent ničen in da bo zato sodišče postalo nepristojno. Kritično tudi Hess, str. 284.
43	Schack, str. 110 (s sklicevanjem na nemško sodno prakso).
44	Wedam Lukič v: Polajnar Pavčnik, Wedam Lukič, Ilešič, str. 96.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
nja - razen če je ta s stališča celote res nepomemben.45 Ni torej nujno, da gre le za kraj, kjer je bilo opravljeno »najpomembnejše« ali »najbolj odločilno« ali »zadnje« dejanje (last event rule). Prav tako v tem kontekstu ni upoštevna teorija »mozaika« (da bi bilo sodišče v nekem kraju pristojno presojati le tiste dele dejanja, ki so se zgodili tam). Gotovo tudi ni upošteven kraj, kjer so bila opravljena le pripravljalna dejanja.46 Zelo sporno ostaja vprašanje, ali je v primeru protipravnega delovanja več oseb na različnih krajih pristojnost za tožbo proti enemu (so)storilcu mogoče utemeljiti v kraju delovanja drugega (so)storilca (ki ni tožen). To vprašanje je trenutno predmet predhodnega odločanja pred SEU.47
Drugače pa je treba obravnavati primere odgovornosti za ravnanje tretjega zaradi neskrbne izbire, nadzora ali navodil (na primer če delodajalec delo poveri neizkušenemu in neustrezno kvalificiranem delavcu, ta pa nato med delom povzroči nesrečo). V teh primerih gre za samostojno in krivdno odgovornost osebe, ki je opustila dolžna ravnanja izbire, nadzora ali navodil. Vendar kot kraja storitve škodnega dogodka ni mogoče šteti samostojno kraja, kjer bi ta navodila, nadzor ali izbira morali biti dani oziroma narejeni, pač pa tudi v tem primeru kraj, kjer je prišlo do nesreče.48
1.4. Kraj nastanka škode (škodljive posledice)
Kot kraj nastanka škode so lahko odločilne le primarne škode, torej kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje).49 Ni bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode, na primer izgubljeni dobiček oziroma posredne premoženjske izgube.50 Za nepremoženjske škode (na primer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) iz prometne nesreče je tako relevanten le kraj prometne nesreče, ne kraj, kjer nato oškodovanec trpi bolečine.51 Prav tako ne kraj nastanka nadaljnje (prihodnje) škode. Če so bili poslovni papirji nedopustno zaseženi v Angliji, Italije, kjer je
45	Na primer Leible v: Rauscher, robna št. 88 k 5. členu; Ten Wolde (s sklicevanjem na nemško sodno prakso) v: Hausmann, Simmons, robna št. 40 k tretjemu odstavku 5. člena; Oberhammer (s sklicevanjem na švicarsko sodno prakso) v: Dasser, Oberhammer, str. 169; Schack, str. 108 in 110.
46	Schack, str. 110.
47	Predlog Landesgericht Düsseldorf, št. zadeve pred SEU C-228/11, Melzer v. MF Global UK (prejeto 16. 5. 2011). O tej problematiki glej Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 161; Ten Wolde v: Hausmann, Simmons, robna št. 40 k tretjemu odstavku 5. člena.
48	Schack, str. 110.
49	Na primer Hess, str. 282; Walter, str. 209; Schack, str. 111.
50	Sodba v zadevi Marinari v. Lloyds Bank z dne 19. septembra 1995, C-364/93 (»... and did not cover the place where the victim claimed to have sufferedfinancial damage following upon initial damage arising and suffered by him in another Contracting State; so that it could not be construed so extensively as to encompass any place where the adverse consequences could be felt of an event which had already caused damage actually arising elsewhere«).
51	Wedam Lukič v: Polajnar Pavčnik, Wedam Lukič, Ilešič, str. 96.
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
zaradi tega prišlo do odpovedi nekaterih pogodb, ni mogoče šteti za kraj nastanka škode.52 Če bančni uslužbenec nakazilo klienta namesto na račun banke usmeri na svoj zasebni račun v drugi državi, je ta država (in ne morda država, v kateri se nahaja račun banke) kraj nastanka škode.53 V primeru uveljavljanja premoženjskih škod iz prometne nesreče (stroški zdravljenja, popravilo avtomobila) je kot kraj nastanka škode upošteven le kraj, kjer se je zgodila nesreča, ne pa na primer kraj, kjer se je opravljalo zdravljenje ali popravilo avtomobila, in tudi ne kraj, kjer je bil račun plačan.54 Enako velja za škode, ki nastanejo tretji osebi, na primer nepremo-ženjska (duševne bolečine) ali premoženjska (izguba preživljanja) škoda zaradi smrti bližnje osebe.55 Tudi kraj, kjer je oškodovanec ugotovil, da je nastala škoda, ni upošteven.56
Tudi glede škode, nastale v osebni sferi (na primer duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic), je v tuji sodni praksi (in v praksi SEU) uveljavljeno stališče, da ni odločilen kraj prebivališča toženca (češ da »je bilo poseženo v osebnostne pravice in je torej škoda nastala v zasebni sferi« in torej v kraju prebivališča tožnika).57 Res je sicer, da škoda ni sama izjava oziroma njeno razširjanje, prav tako tudi ne poseg v osebnostne pravice; škoda so duševne bolečine. Kljub temu pa z vidika določitve pristojnosti (in upoštevnega prava) ni bistven kraj, kjer oškodovanec trpi (saj bi to v praktični posledici ne pomenilo nič drugega kot določitev pristojnosti po prebivališču tožnika).58 Zato je treba vztrajati pri kriteriju, kje je bila izjava (fotografije, posnetki, zapis) objavljena oziroma distribuirana.59 Nemška sodna praksa temu dodaja pogoj, da mora iti za nameravano, in ne le naključno distribuiranje na nekem obmo-čju.60
Kot ugotavlja SEU, besedne zveze »kraj, kjer je nastal škodni dogodek« ni mogoče široko razlagati tako, da obsega vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je
52	Sodba SEU v zadevi Marinari v Lloyds Bank z dne 19. septembra 1995, C-364/93.
53	Glej prakso angleških sodišč, citirano v Stone, str. 106.
54	Na primer (glede uporabe Uredbe Bruselj I) sodba belgijskega kasacijskega sodišča z dne 28. februarja 2002, RW 2003-2004, str. 457.
55	Sodba SEU v zadevi Dumez France v Hessische Landesbank z dne 11. januarja 1990, 220/88.
56	Sodba SEU v zadevi Reunion europeenne v. Spiethoff's Bevrachtingskantoor BV z dne 27. oktobra 1998, 51/57. V sporu glede odškodninske odgovornosti ladijskega prevoznika (ki z oškodovancem ni v pogodbeni zvezi - sicer pristojnost po tretjem odstavku 5. člena BU sploh ne bi prišla v poštev) kot kraj nastanka škode ni odločilen kraj, kjer je oškodovanec ugotovil škodo (proizvodi so se med ladijskim transportom pokvarili), pač pa kraj, kjer je ladijski prevoznik stvari izročil naslednjemu prevozniku.
57	Tako sicer sklep VSL I Cp 3289/2010 z dne 2. februarja 2011 (glede krajevne pristojnosti, glede mednarodne pristojnosti so bila stališča SEU povzeta pravilno).
58	Prav zato, da ne bi prišlo do zamenjave s konceptom relevantne škode po materialnem pravu, se v nemški terminologiji uporablja izraz »kraj uspeha« oziroma »kraj posledice« (Erfolgsort), in ne kraj škode (Schadensort). Glej na primer Schack, str. 111.
59	Schack, str. 111.
Glej Rosenberg, Schwab, Gottwald, str. 211.
6Ü
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
povzročil škodo, ki je dejansko nastala na drugem kraju. Po eni strani bi taka razlaga povzročila, da bi bila določitev pristojnega sodišča odvisna od negotovih okoliščin in bi bila torej v nasprotju s krepitvijo pravne varnosti oseb, ki so nastanjene v Skupnosti, ki s tem, da tožeči stranki omogoča, da zlahka določi sodišče, pred katerim lahko toži, in toženi stranki, da razumno predvideva sodišče, pred katerim je lahko tožena, ki sestavlja enega od ciljev Konvencije. Po drugi strani bi največkrat omogočila določitev pristojnosti sodišč prebivališča tožeče stranke, to je pristojnost, da ji Konvencija z izjemo primerov, ki jih izrecno določa, ni naklonjena.61 SEU je obravnavalo primer avstrijskega klienta, ki je na podlagi neskrbnih in zavajajočih informacij svetovalca v Nemčiji iz Avstrije v Nemčijo nakazala denar in ga investirala v tvegane vrednostne papirje (ter utrpela hudo izgubo).
Besedna zveza »kraj, kjer je nastal škodni dogodek« ne obsega kraja prebivališča tožeče stranke, v katerem bi bil »center njegovega premoženja« samo zato, ker naj bi bil utrpel finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je utrpel v drugi državi pogodbe-nici.62 Tudi glede škode ladjarja zaradi sindikalne akcije v švedskih vodah je SEU izreklo, da kot kraja nastanka škodljive posledice ni mogoče šteti Danske, ker pač danski ladjar tam trpi ekonomsko škodo.63
V sporih o producentski odgovornosti je kot kraj nastanka škode treba šteti kraj, v katerem je nastala škoda, kot je tovarna podjetja, v kateri se je predelal proizvod z napako, kar je na predelanem proizvodu povzročilo materialno škodo, ki jo je utrpelo podjetje in ki presega škodo, povezano s proizvodom. Slo je za škodo, ki je podjetju nastala zaradi dobave kontaminiranega kemičnega proizvoda, zaradi katerega so bila gnojila, ki jih podjetje proizvaja iz več surovin, neuporabna, in zaradi predelave navedenega proizvoda.64 V konkretnem primeru je zato SEU ugotovilo, da je lahko kraj, v katerem je nastala škoda, le tovarna družbe Zuid-Chemie na Nizozemskem, kjer je bil micromix, ki je proizvod z napako, predelan v gnojilo, kar je temu povzročilo materialno škodo, ki jo je utrpela družba Zuid-Chemie in ki presega škodo, povezano z micromixom.
Izhodišče, da je bistven le kraj nastanka prve, neposredne škode, je uveljavljeno tudi v praksi slovenskega Vrhovnega sodišča.65 Enako mora veljati tudi za škode nadaljnjih oškodovancev
61	Na primer sodba SEU v zadevi Kronhofer v. Maier z dne 10. junija 2004, C-168/02.
62	Prav tam.
63	Sodba SEU v zadevi DFDS Torline A/S, C-18/02 (Danska je kraj nastanka škode le zato, ker je neposredno prizadela ladjo, ki pluje pod dansko zastavo).
64	Sodba SEU v zadevi Zuid Chemie z dne 16. julija 2009, C-189/08.
65	Sklep VS RS II Ips 205/95 z dne 27. februarja 1997: »Pravilno razumevanje določbe prvega odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - na primer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
in predvsem za pristojnost v regresni pravdi zavarovalnice proti storilcu.66 Kritično pa je mogoče ugotoviti, da v praksi nižjih sodišč (in pri razumevanju strank oziroma njihovih pooblaščencev) pogosto prihaja do napak.67 Te napake pogosto »preživijo«, saj tudi nasprotna stranka ni pozorna na napačno razumevanje pojma »kraja nastanka škodljive posledice«.
1.5. »Čiste premoženjske škode« brez neposrednega posega v zavarovane dobrine
Opredelitev kraja nastanka škode je posebno težavna v primerih, ko se škoda izraža le na abstraktni premoženjski izgubi, brez poškodovanja konkretnih osebnih ali stvarnih dobrin
(pure economic loss oziroma reine Vermogensschaden).68 S tem so mišljeni primeri, kot so na primer prevara ali zavajanje storilca, ki oškodovanca napelje k sklenitvi škodljive pogodbe s tretjo osebo, investiranje v vrednostne papirje na podlagi zavajajočih ali lažnih informacij v prospektu izdajatelja, čigar papirji kotirajo na borzi, napačni podatki banke na zaprosilo o po-
ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po prvem odstavku 201. člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali druge) po prvem odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, to je oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode«.
66	Primer dobre prakse: sklep VSL II Cp 2158/2004 z dne 2. marca 2005. V konkretni zadevi je tožnik (zavarovalnica) uveljavljal zgrešeno naziranje, da »odškodnina, ki se regresno uveljavlja, je bila plačana na sedežu tožeče stranke, zato je posledica nastala na območju naslovnega sodišča«. Sodišče je to naziranje pravilno zavrnilo in izreklo: »Določba prvega odstavka 52. člena ZPP se po tretjem odstavku istega člena tudi v regresnih pravdah uporablja neposredno, namreč ureja krajevno pristojnost pri nepogodbenih odškodninskih razmerjih in jo je zato potrebno tudi v regresnih pravdah razlagati glede na nastalo temeljno - nepogodbeno odškodninsko razmerje. Ob takšni razlagi pa plačilo zavarovalnine ni škodljiva posledica v smislu cit. prvega odstavka 52. člena ZPP, temveč gre za pogodbeno obveznost zavarovalnice, ki mora ob nastanku zavarovalnega primera plačati zavarovalnino oškodovancu. Škodljiva posledica iz temeljnega škodnega razmerja je lahko le škoda, ki je nastala oškodovancema v prometni nezgodi.«
67	Glej tak primer napačne prakse v judikatu Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je (po povzetku v sklepu VSM sklep R 71/2006 z dne 14. junija 2006) menilo, da »je nematerialna škoda tožeči stranki nastala (tudi) na območju Okrajnega sodišča na Ptuju, kjer ima stalno prebivališče in kjer je potekalo zdravljenje«. Višje sodišče je zahtevo mariborskega sodišča, da naj se zadeva »vrne« na sodišče na Ptuju, v sporu o pristojnosti sicer zavrnilo. Vendar tega ni utemeljilo z razlogom, da sodišče na Ptuju ni pristojno, pač pa z - napačnim - razlogom, da sodišče v Mariboru ne more sprožiti spora o pristojnosti, saj je tudi samo pristojno. Pravilna je seveda ocena, da sodišče v Mariboru v tem primeru je pristojno (saj se je na območju tega sodišča zgodila prometna nesreča). Vendar pa pogoj za sprožitev spora o pristojnosti ni ocena sodišča, ki mu je bila zadeva odstopljena, da samo ni pristojno, pač pa zadošča ocena, da prvo sodišče je pristojno (in da zato zadeve ne bi smelo odstopiti; glej 24. člen ZPP). Tudi iz odločbe Višjega sodišča konkludentno izhaja, da bi se sodišče na Ptuju (torej v kraju, kjer se je opravilo zdravljenje poškodb iz prometne nesreče) štelo - napačno - za pristojno.
68	Na primer Hess, str. 283; Schack, str. 112.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
sredovanju informacij o boniteti podjetja, s katerim nato oškodovanec sklene pogodbo, slabo upravljanje premoženja.69
Predlogi, kako opredeliti kraj nastanka škode v teh primerih, se gibljejo od stališča, da tu ne gre drugače kot z upoštevanjem centra finančnih interesov oškodovanca (kar v bistvu ni nič drugega kot kraj njegovega domicila in s tem do vzpostavitve forum actoris) v eni skrajnosti70 do predlogov, da pristojnost po kraju nastanka škode v teh primerih povsem odpade (in ostane le kraj škodnega dogodka).71 Glede na jasno stališče SEU v zadevi Kronhofer (glej zgoraj) gotovo ne more biti pravilen pristop, da bi enostavno izrekli, da v teh primerih velja pristojnost po kraju »centra finančnih interesov«. Tudi druga skrajnost - popolna odpoved pristojnosti po kraju nastanka škode - ni zadovoljiva. Rešila bi namreč težave pri določitvi pristojnosti, ostale pa bi težave pri določitvi upoštevnega prava - po Uredbi Rim II72 se namreč nepogodbena odškodninska obveznost presoja po kraju nastanka škode.73 Zato je vsekakor nujno, da se kraj nastanka škode opredeli tudi v primerih tako imenovane pure economic loss. Tudi stališče, da je v primerih zavajanja, prevare, posredovanja napačnih informacij odločilen kraj, kjer je oškodovanec informacijo, zaradi katere se je odločil za škodljivo transakcijo, prejel (prek telefona, pisno ...), ni prepričljivo.74 Prejem napačne informacije namreč še ni škoda. Malce ožje je stališče, da je odločilen kraj, kjer je na podlagi prejete napačne informacije oškodovanec nato storil nadaljnje konkretne korake (na primer nakazilo denarja). Odločba SEU v zadevi Kronhofer naj takega stališča ne bi preprečevala, saj je v njej SEU izreklo le, da kraja »centra premoženja« oškodovanca ni že samega po sebi mogoče šteti za kraj nastanka škode. Ob obstoju dodatnih naveznih okoliščin bi torej rezultat utegnil biti drugačen.75 Drugi avtorji pa tudi za tovrstne primere pravijo, da je odločilno le, kje so nastali vsi elementi spornega ravnanja. V primerih, kakršen je bil Kronhofer (zaradi zavajanj borznih svetovalcev iz Nemčije prek telefona ter pisne korespondence, je stranka iz Avstrije nakazala denar in utrpela hudo finančno izgubo), naj bi tudi kot kraj nastanka škode (enako kot kraj delovanja) bila upoštevna le Nemčija.76
69	Glej obširno v: Lehmann, M., Where does Economic Loss Occur?, Journal of Private International Law, št. 3/2011, str. 527-550, str. 529.
70	O takih primerih v sodni praksi glej Lehmann, str. 540.
71	Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 163-164; Schack, str. 112.
72	Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za ne-pogodbene obveznosti (Rim II), Uradni list EU, L 199 , 31. 7. 2007, str. 40-49.
73	Prvi odstavek 4. člena: »Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.«
74	Oberhammer v: Dasser, Oberhammer, str. 163-164; Lehmann, str. 536.
75	Leible v: Rauscher, robna št. 86c k 5. členu.
76	Kropholler, str. 158. Podobno v primeru Domicrest Ltd. v Swiss Bank Corp. All E.R. (1998) 577. V sporu o odškodninski odgovornosti banke, ki je dala napačne podatke o boniteti kupca in je zato prodajalec izročil blago (ki
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
V švicarski sodni praksi se zastopa tudi stališče, da je treba upoštevati, ali so bila oškodovančeva sredstva nakazana z računa v določeni državi oziroma ali je škoda povezana prav z določenim računom v tujini (ki torej ni v državi domicila oškodovanca).77 V Angliji se šteje, da v poštev pride kraj, kjer je storilec podal (lažno, zavajajočo, neskrbno ...) izjavo (kot kraj škodnega dogodka), ter kraj, kjer je oškodovanec na podlagi te izjave plačal denar ali dostavil blago ali sklenil škodljivo pogodbo (kot kraj nastanka škode).78
1.6. Kršitve prek sredstev komunikacijske tehnologije
SEU je moralo rešiti vprašanje, katero sodišče je pristojno kot sodišče po kraju nastanka škode, če gre za odškodninski zahtevek zaradi posegov v čast in dobro ime, storjenih z objavo v tisku. Ali je to sodišče v vsaki državi, kjer je bil medij distribuiran in kjer po trditvah tožnika trpita njegova čast in dobro ime? SEU je zavzelo stališče, da upnik sicer lahko vloži odškodninski zahtevek v vsaki državi, kjer je bil časopis distribuiran, vendar pa lahko tam zahteva le povrnitev tistega dela celotne nastale škode, ki jo je utrpel prav zaradi objave v konkretni državi. Gre za tako imenovano teorijo mozaika. Če želi z eno tožbo uveljaviti odškodninski zahtevek za celotno škodo, ki jo je utrpel v vseh državah, v katerih je bil časopis distribuiran, mora tožbo vložiti v državi, v kateri je bil časopis tiskan (kraj škodnega dogodka), ali pa v državi prebivališča toženca.79 To stališče SEU je bilo uporabljeno tudi že v praksi slovenskih sodišč.80 Vendar ga je sodišče uporabilo le glede določitve mednarodne pristojnosti (čeprav se tretji odstavek 5. člena BU neposredno nanaša tudi na ureditev krajevne pristojnosti - glej zgoraj).
Leta 2011 je SEU prvič obravnavalo podoben primer, ko je šlo za škodo, storjeno prek interneta.81 Poudarilo je, da so kriteriji iz sodbe v zadevi Shevill/PresseAlliance sicer upoštevni tudi za druge oblike razširjanja informacij in povzročitve nedopustnih posegov v pravice osebnosti s sredstvi komunikacijske tehnologije (na primer radio, televizija in tudi internet), vendar pa prav v primeru kršitev, storjenih prek interneta, niso zadostni. Kot utemeljuje sodišče, se obravnava vsebin na internetu razlikuje od razširjanja na določenem ozemlju, kot je med
nato ni bilo plačano), je kraj delovanja kraj, v katerem je bila informacija dana, kraj posledice pa kraj, v katerem je bilo blago izročeno (in ne kraj, kjer se je prodajalec na podlagi napačne informacije odločil, da bo blago izročil). Opis primera v: Schlosser, str. 85.
77	Glej Walter, str. 210. Glej tudi Schack, str. 112.
78	Nosilen primer: Domicrest v Swiss Bank Corp. (1999) QB 548 (Rix J); citirano (z nadaljnjo sodno prakso) v: Stone, str. 105.
79	Sodba SEU v zadevi Shevill v Presse Alliance z dne 7. marca 1995, C-69/93.
80	Sklep VSL I Cp 3289/2010 z dne 2. februarja 2011.
81	Sodba SEU v združeni zadevi eDate Advertising GmbH v X in Olivier Martinez, Robert Martinez v MGN Limited z dne 25. oktobra 2011, C-509/09 in C-161/10.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
drugim značilno za tiskane medije, ker načeloma pomeni vseprisotnost teh vsebin. Do teh lahko takoj dostopa nedoločeno število spletnih uporabnikov po vsem svetu, neodvisno od kakršnega koli namena njihovega objavitelja, da bi bile te vsebine dostopne zunaj države članice, kjer ima sedež, in brez njegovega nadzora. Kot je v sklepnem poročilu poudaril generalni pravobranilec Villalon, je bila škoda, ki je nastala zaradi kršitev osebnostnih pravic z objavo informacij v tisku, na televiziji ali radiu, tradicionalno obravnavana v pretežno nacionalnem okolju. Mednarodni učinki teh sporov so bili za nacionalne ureditve natančno določljivi, predvsem zaradi ozemeljske razmejenosti, ki je bila značilna za komunikacijska sredstva. S tem ko je dejavnost omejena le na eno ozemlje, je naravna težnja medija ta, da svoje informacije ponuja mogočim uporabnikom tistega geografskega prostora.82 SEU je zato razširilo formulo »mozaika« in zavzelo stališče, da lahko v primeru zatrjevane kršitve osebnostnih pravic z vsebinami, objavljenimi na spletnem mestu, oseba, ki meni, da je oškodovana, vloži tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti glede celotne škode bodisi pri sodiščih države članice, kjer ima obja-vitelj teh vsebin sedež, bodisi pri sodiščih države članice, kjer je težišče njenih interesov.83 To je torej treba šteti kot kraj nastanka škode, ki je zadosti relevanten, da upravičuje vtoževanje celotne škode. Praviloma se bo ta kraj pokrival s prebivališčem tožnika, ni pa nujno. Če je na primer za tožnika bistven trg neke tuje države in bo zaradi zapisov na internetu prizadet predvsem na tem trgu, bo tam »težišče njegovih interesov«.
Sicer pa še naprej ostaja v uporabi tudi formula mozaika. Oškodovanec namreč lahko namesto tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti glede celotne škode vloži tudi tožbo pri sodiščih vsake države članice, na ozemlju katere je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna. Vendar so ta sodišča pristojna za odločanje zgolj glede škode, storjene na ozemlju države članice sodišča, ki odloča.
Sporno je, ali enaka logika (tako iz stališč iz zadeve Shevill/Presse Alliance za klasične medije kot tudi iz stališč v zadevi eDate Advertising za internet) velja tudi v drugih primerih razpršene škode (na primer v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava).84 SEU se je s tem vprašanjem prvič podrobneje ukvarjalo leta 2012.85 Avtomatizem pri prenosu omenjenih stališč je zavrnilo. Opozorilo je, da stališča, izoblikovana glede varstva osebnostnih pravic, niso neposredno uporabljiva pri sporih, povezanih s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, saj pri slednjih načeloma velja teritorialna omejitev varstva. Glede slednjega je SEU v enem od »Googlovih primerov« razrešilo vprašanje pristojnosti za odškodninske zahtevke v zvezi s kršitvijo blagovnih
82	Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Villalona, predstavljeni 29. marca 2011.
83	Glej tudi nekoliko širše stališče v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca Villalona, predstavljenih 29. marca 2011.
84	Za tako rešitev Schlosser, str. 84 (s citiranjem prakse avstrijskega vrhovnega sodišča); Hess, str. 283; ter (s citiranjem prakse francoskega kasacijskega sodišča) Kropholler, str. 154.
85	Sodba SEU v zadevi Wintersteiger AG v Products 4U Sondermaschinenbau GmbH z dne 18. aprila 2012, C-523/10.
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
znamk prek interneta.86 V konkretnem primeru je šlo za vprašanje, v kateri državi je mogoče vložiti tožbo proti oglaševalcu, ki v internetnemu iskalniku (delujočem pod nacionalno oznako, na primer google.si, google.at) uporablja ključne besede, identične registriranim blagovnim znamkam. SEU je izreklo, da je kot kraj nastanka škode treba šteti kraj registracije blagovne znamke, kot kraj škodnega dogodka pa kraj, kjer deluje (place of establishment) oglaševalec. Ta kraj je, kot utemeljuje SEU, predvidljiv in opredeljiv za obe stranki. Iz istega razloga pa je SEU zavrnilo možnost utemeljitve pristojnosti po kraju strežnika. Predstavljena stališča predstavljajo določeno širitev pristojnosti po kraju škodnega dogodka, vendar so glede na nadnacionalnost oziroma čezmejnost, kar je neločljiva značilnost interneta, utemeljena.
1.7. Zahtevki za opustitev imisij: stvarnopravni ali odškodninskopravni temelj?
SEU je obravnavalo vprašanje, ali je sodišče v Avstriji izključno pristojno za odločanje v tožbi, s katero je tožnik zahteval prenehanje grozečih (čezmejnih) imisij iz češke jedrske elektrarne.87 Tožnik je namreč tožbo vložil v Avstriji in se oprl na določbe Občega državljanskega zakonika (ABGB) glede prepovedi (grozečih) čezmernih imisij. Uveljavljal je, da gre za stvarnopravno varstvo in za vprašanje stvarnih pravic na nepremičninah, zato naj bi bila podana izključna pristojnost sodišča, kjer leži nepremičnina, po 22. členu BU. SEU je tako naziranje zavrnilo. Utemeljilo je, da imajo tovrstni zahtevki po nacionalnih pravnih redih držav članic včasih stvarnopravno, včasih odškodninskopravno naravo. SEU je ponovilo svoje stališče, da je pojem »odločanja o stvarnih pravicah« treba razlagati evroavtonomno, pri tem pa upoštevati, da so določbe o izključni pristojnosti v kraju, kjer leži nepremičnina, izjema od splošnega pravila o pristojnosti po kraju prebivališča toženca, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Upoštevati je tudi treba, kaj je namen določb o izključni pristojnosti sodišča, kjer leži nepremičnina. Namen je v tem, da se zagotovi pristojnost sodišča, kjer se najlaže opravi presoja zadeve (tudi bližina dokazov), enako pa pri čezmejnih sporih velja tudi glede uporabe upoštevnega prava. Glede na omenjeno je težko zastopati stališče, da naj bi bila prav sodišča v Avstriji (sodišča, kjer imisija grozi oziroma nastaja) izključno najprimernejša za obravnavo tožbe zaradi prenehanja imisij. Presoja (grozeče) imisije je namreč povezana z vprašanji, ki se nanašajo tudi na nepremičnino, od koder vpliv (to je z vidika druge nepremičnine: emisija) prihaja. Čeprav gre po nacionalnem avstrijskem pravu pri tovrstni tožbi za posebno vrsto actio negatoria, je neposredna povezava z vprašanji stvarnih pravic po presoji SEU premajhna. Po evroavtonomni razlagi gre torej (z vidika presoje mednarodne pristojnosti) za odločanje o deliktnih zahtevkih, in ne za odločanje o stvarnih pravicah na nepremičnini. V poštev torej pride splošna pristojnost po prebivališču toženca, prav tako pa izbirne pristojnosti po tretjem odstavku 5. člena BU - pristojnost po kra-
86	Prav tam.
87	Sodba SEU v zadevi Land Oberoesterreich v. ČEZ z dne 18. junija 2006, C-343/04.
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
ju škodnega dogodka (kar po praksi SEU vključuje tako kraj škodnega dogodka kot tudi kraj nastanka škode).88 Po izrecni določbi tretjega odstavka 5. člena te pristojnosti pridejo v poštev tudi pri preventivni opustitveni tožbi (torej tudi ko nastanek škode zgolj grozi).
Zgoraj navedena stališča SEU je treba upoštevati za opredelitev mednarodne pristojnosti. Ni nujno, da bi jih morali preslikati tudi na področje razmejitve krajevne pristojnosti. Upoštevati je treba, da odločitev SEU temelji na evroavtonomni razlagi pojma »spor o stvarnih pravicah«, ki se ne pokriva nujno z opredelitvami v nacionalnih pravih držav članic. Po slovenskem pravu je tožba, s katero se uveljavlja varstvo lastninske pravice po 75. členu SPZ,89 negatorna tožba (99. člen SPZ). Gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičnini, za kar je po 57. členu ZPP predpisana izključna pristojnost sodišča v kraju, kjer leži nepremičnina. Pri negatorni tožbi (drugače kot na primer pri izbrisni tožbi ali tožbi za ugotovitev lastninske pravice) ne gre za to, da bi se o obstoju lastninske pravice odločalo v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Kljub temu pa je povezava s stvarnopravnim temeljem tako močna, da ni dvoma, da tovrstne tožbe utemeljijo izključno pristojnost (nesporno tudi v Nemčiji).90
Naslednje vprašanje je, lega katere nepremičnine je odločilna za utemeljitev izključne pristojnosti - lega nepremičnine, iz katere vpliv prihaja (emisija); to je nepremičnina toženca, lega nepremičnine, na katero se vpliv širi (imisija); to je nepremičnina tožnika. Stališče sodne prakse v Nemčiji je, da je izključno pristojno sodišče v kraju nepremičnine, kamor se vpliv (imisija) širi - nepremičnine, varstvo katere se zahteva.91
1.8. Način ugotavljanja pristojnosti in meje pravne presoje zahtevka
Podobno kot v drugih primerih »dvojno relevantnih dejstev«92 tudi za utemeljitev pristojnosti po kraju nastanka škode zadošča (sklepčna) trditev tožnika (razen morda če te trditve že na prvi pogled glede na ponujene dokaze očitno niso resnične).93 Če toženec ugovarja, da škode ali škodnega dogodka sploh ni bilo, bo ta ugovor seveda relevanten pri meritornem odločanju o zahtevku. Utemeljenost tega ugovora bo povzročila zavrnitev zahtevka, ne pa zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja mednarodne (tudi krajevne) pristojnosti.
Pri dvojno relevantnih dejstvih je za utemeljitev pristojnosti torej dovolj trditev tožnika, da škoda je nastala in kje je nastala. Iz splošnih pravil civilnega procesnega prava pa izhaja splo-
88	Sodba SEU v zadevi G.J. Bier B.V. v. Mines de potasse d'Alsace z dne 30. novembra 1976, 21/76.
89	Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002.
90	Glej Rosenberg, Schwab, Gottwald, str. 211; Stein, Jonas, ZPO-Kommentar, Band 1, robna št. 16 k paragrafu 24.
91	Stein, Jonas, robna št. 29 k paragrafu 24. Več o tem: Galič, str. 29-31.
92	Primerjaj (sicer glede iste problematike v zvezi s pristojnostjo po kraju spolnitve pogodbene obveznosti) sodbo v zadevi Effer SpA v Kanter z dne 4. marca 1982, C-38/81.
93	Sodba OLG Koblenz z dne 25. junija 2007, 12 U 1717/05, objavljeno v elektronski bazi Unalex.
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
šno pravilo, da sodišče nato skladno s pravilom iura novit curia utemeljenost zahtevka preizkusi tudi z vidika drugih mogočih pravnih podlag (ki so glede na dejansko podlago, ki jo priskrbita stranki, in glede na tožbeni zahtevek uporabljive). Ko gre za problematiko brez čezmejnega elementa pravila iura novit curia, ne omejuje okoliščina, da je sodišče pristojnost utemeljilo na določeni pravni podlagi (na primer kraj škode pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti). Ni ovire, da sodišče presoja, ali je zahtevek (glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva) utemeljen po kateri koli pravni podlagi - tudi po taki, ki v izhodišču sploh ne bi omogočala krajevne pristojnosti tega sodišča.
Glede problematike mednarodne pristojnosti pa je SEU postavilo zelo pomembno omejitev: sodišče, ki je svojo pristojnost utemeljilo na okoliščini škodnega dogodka oziroma nastanka škode, sme v primeru, ko bi iz istega dejanskega stanja lahko izhajali zahtevki tako po odškodninskem kot tudi po pogodbenem temelju, presojati le zahtevke glede odškodninskopravne podlage.94 Procesna predpostavka mednarodne pristojnosti ima v tem smislu prednost pred pravilom iura novit curia. Če si želi stranka zagotoviti presojo po vseh pravnih temeljih, lahko pač toži v kraju prebivališča toženca.
2. Stvarna pristojnost in vrednost spornega predmeta
Za odločanje v nepogodbenih odškodninskih sporih so, odvisno od tega, ali vrednost spornega predmeta presega 20.000 evrov, lahko pristojna tako okrajna kot okrožna sodišča (30. člen ZPP). Pri nedenarnih zahtevkih, ki jih je mogoče klasificirati kot odškodninske (vzpostavitev prejšnjega stanja, objava preklica, prenehanje posega, prepoved nadaljnjega ravnanja, odstra-nitveni zahtevek), je treba navesti vrednost spornega predmeta (v nadaljevanju: VSP). Velik praktičen pomen ima opredelitev VSP pri kumulaciji zahtevkov. Če se zahtevki zoper istega toženca opirajo na isto dejansko in pravno podlago, pride do seštevanja zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). V nasprotnem primeru je VSP za vsak posamezen zahtevek ločena, enako, če se zahtevki uveljavljajo zoper več tožencev (drugi odstavek 41. člena).95 Znano in, kolikor je mogoče preveriti, še vedno uveljavljeno stališče sodne prakse je, da zahtevki za povračilo ne-premoženjske in premoženjske škode niso zahtevki z isto dejansko in pravno podlago.96 VSP se torej za posamezne nepremoženjske zahtevke (duševne bolečine, telesne bolečine, strah) sešteva, zahtevki za plačilo premoženjske škode pa so od tega ločeni. To stališče se je sicer
94	Sodba SEU v zadevi Kalfelis v Schroeder z dne 27. septembra 1988, 189/87.
95	Iz primerjave prvega in drugega odstavka 41. člena bi izhajalo, kot da ni urejeno, kako se določa VSP, če je več tožnikov. Razumljivo pa je, da o seštevanju vrednosti tedaj ni mogoče govoriti.
96	Na primer sodba in sklep VS RS II Ips 338/2002: »Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej.«
I.
' Procesni vidiki uveljavljanja odškodninskih zahtevkov
26
izoblikovalo pred Vrhovnim sodiščem v zvezi z ugotavljanjem, ali je dosežen prag za dopustnost revizije (teorija drobljenja). Danes to stališče izgublja pomen, saj je za izračun vrednosti izpodbijanega dela sodbe v zvezi z revizijo določeno, da se posamezne vrednosti seštevajo, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP). Ta novost je bila z novelo ZPP-D vnesena prav zato, da bi se ocena vrednosti spora približala pravemu ekonomskemu pomenu zadeve. Razlika od siceršnje ureditve je bistvena predvsem v primeru (kakršni so v odškodninskih pravdah pogosti), da je za revidenta sporen temelj zahtevka (na primer proti-pravnost, odgovornost ...). Tedaj se vrednost izpodbijanega dela glede premoženjske in nepre-moženjske škode sešteva. V ekonomskem smislu je namreč očitno, da bo odločitev Vrhovnega sodišča o spornem pravnem vprašanju odvisna od vprašanja, ki je obema vrstama škode skupno.
Za druge vidike, pri katerih je prav tako odločilna VSP, kot kaže, še vedno velja pristop »drobljenja«. To bi torej, če bi bili dosledni, moralo veljati tudi pri opredelitvi stvarne pristojnosti. V pravdi, v kateri bi tožnik uveljavljal na primer 15.000 evrov nepremoženjske škode in 10.000 evrov premoženjske škode, bi se okrožno sodišče (po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu tožbe, sicer pa na pravočasen ugovor toženca - drugi odstavek 19. člena ZPP) moralo izreči za nepristojno in zadevo odstopiti okrajnemu sodišču. Enako pa bi, dosledno, moralo veljati tudi v primeru, da bi na primer tožnik uveljavljal zahtevek za plačilo 25.000 evrov nepremoženjske in 2000 evrov premoženjske škode. Na ugovor toženca bi se sodišče za drugi zahtevek moralo izreči za nepristojno in zadevo odstopiti okrajnemu sodišču (tudi z vidika kumulacije zahtevkov je pri zahtevkih, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage, treba ugotoviti stvarno pristojnost za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 182. člena ZPP). Verjetno prav zadnji primer nazorno kaže, kako neživljenjski je lahko pristop »drobitve«, če so glede obeh zahtevkov sporna ista vprašanja glede temelja. Sam bi se zavzel za stališče, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi vsaj pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka. Za obstoj iste pravne podlage bi morala zadoščati ugotovitev, da so vsi zahtevki odškodninskopravne narave.
Gospodarski spor je lahko tudi spor glede nepogodbene odškodninske odgovornosti in za odločanje je tedaj vedno pristojno okrožno sodišče (32. člen ZPP). Tako z vidika stvarne (tako že 6. točka 32. člena ZPP) kot predvsem krajevne pristojnosti (glej zgoraj) je pomembna generalna delegacija Okrožnega sodišča v Ljubljani za spore glede intelektualne lastnine.
Na podlagi določila 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih97 je delovno sodišče pristojno za reševanje odškodninskih sporov zaradi škode, ki je delavcu nastala na delu ali v zvezi z delom, če delavec toži delodajalca oziroma delodajalca in zavarovalnico kot sospor-
97 ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004.
Aleš Galič
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
27
nika. Glede tožene zavarovalnice to velja le, če gre za položaj sosporništva. Če je z direktno tožbo tožena zgolj delodajalčeva zavarovalnica, je pristojno sodišče splošne pristojnosti.98
Literatura
Dasser, Felix, Oberhammer, Paul, Kommentar zum Lugano-Übereinkommen, Bern, 2008.
Geimer, Reinhold, Schütze, Rolf, Europäisches Zivilverfahrensrecht, Kommentar, 2. izd., München, 2004.
Galič, Aleš, O nekaterih procesnopravnih vidikih tožb za opustitev imisij, v: Zborniku 1. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, 2009, str. 29-40.
Hausmann, Reiner, Simons Thomas, European Commentary on Regulation Brussels I, v tisku, v elektronski obliki objavljeno v elektronski bazi Unalex.
Hess, Burkhard, Europäisches Zivilprozessrecht, Heidelberg, 2010.
Ilešič, Marko, Polajnar Pavčnik, Ada, Wedam Lukic, Dragica, Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, Ljubljana, 1992.
Jenard, Paul, Report on the Convention on jurisdiction and the enforcement of judgments in civil and commercial matters, Official Journal C 59, 5 March 1979.
Kropholler, Jan, Europäisches Zivilprozessrecht, 8. izd., Frankfurt na Majni, 2006.
Lehmann, Martin, Where does Economic Loss Occur?, Journal of Private International Law, št. 3/2011, str. 527-550.
Mayr, Peter, Europäisches Zivilprozessrecht, Dunaj, 2011.
Rauscher, Thomas, Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht, Bearbeitung 2011, Brus-sel I-VO, LugÜbk-2007, München, 2011.
Rosenberg, Leo, Schwab, Karl Heinz, Gottwald, Peter, Zivilprozessrecht, 16. izd., Beck, München, 2004.
Schlosser, Peter, EU-Zivilprozessrecht, Kommentar, 2. izd., München, 2003.
Schack, Haimo, Internationales Zivilverfahrensrecht, 4. izd., München, 2006.
Stein, Jonas, ZPO-Kommentar, 22. izd., zv. 1.
Stone, Peter, EU Private International Law, 2. izd., Elgar, Cheltenham, 2010.
Wedam Lukic, Dragica, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1983.
Walter, Gerhard, Internationales Zivilprozessrecht der Schweiz, 4. izd., Haupt Verlag, Bern, 2007.
98 Sklep VS RS VIII R 10/2007 z dne 16. maja 2007, sklep VSL II Cp 5152/2006 z dne 13. decembra 2006.
VI.
Povzetki
224 :
UDK 341.98:347.5,347.98:347.5(497.4) Pravni letopis 2012, str. 9-27
DR. ALEŠ GALIČ
Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih
Tako slovensko pravo (ZMZPP glede mednarodne pristojnosti in ZPP glede krajevne pristojnosti) kot tudi Uredba Bruselj I urejata posebno (izbirno) pristojnost za spore v zadevah glede nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tožnik lahko dodatno izbira med tožbo v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, in kraju, kjer je nastala škoda. Vendar pa slednja možnost pride v poštev, kjer je prišlo do posega v zavarovane dobrine neposrednega oškodovanca. Restriktiven pristop je nujen zaradi preprečitve forum shoppinga in zato, da ne pride do praktično neomejeno odprtega forum actoris (pristojnosti po prebivališču tožnika). Tudi v sporih glede čiste premoženjske škode je potreben restriktiven pristop, čeprav je prav v teh sporih večkrat zelo težko opredeliti kraj nastanka škode (oziroma ta kraj ločiti od kraja, kjer je center oškodovančevih ekonomskih interesov). Avtor poleg tega obravnava »doktrino mozaika« glede kršitev osebnostnih pravic v medijih - tako tradicionalnih kot modernih. V zadnjem delu avtor obravnava nekatera vprašanja glede stvarne pristojnosti ter izračuna vrednosti spora v primeru kumulacije zahtevkov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
Ključne besede: mednarodna pristojnost, stvarna pristojnost, škodni dogodek, delikt, Uredba Bruselj I, pravdni postopek
VI.
Abstracts
225
UDK341.98:347.5,347.98:347.5(497.4) Pravni letopis 2012, pp. 9-27
DR. ALES GALIC
Jurisdiction in Matters Relating to Liability in Tort
Both Slovenian national law (International Private Law Act concerning the international jurisdiction and Civil Procedure Act concerning territorial jurisdiction) as well as the Brussels I Regulation provide for a special (elective) jurisdiction for matters relating to tort. The claimant has the option of suing the defendant in the courts in which a harmful event occurred or in the place in which the damage is suffered. However, the latter option is only available in the place where harmful effects upon the person who was the immediate victim is a direct result of the harmful event. A restrictive approach is necessary in order to prevent forum shopping and to prevent a practically unlimited opening of a forum actoris. Such a restrictive approach is necessary in regard to disputes concerning pure economic loss as well, although particularly in such cases it is difficult to locate the place, where the damage occurred (and to differentiate it from the centre of the victim's economic interests). Furthermore, the »doctrine of mosaic« concerning claims arising out of violation of personality rights in media, is also discussed, both with regard to traditional as well as modern media. In the last chapter, the author discusses certain issues concerning subject matter jurisdiction and calculation of the amount in controversy in case of joinder of claims for non-pecuniary and pecuniary damage.
Key words: international jurisdiction, subject matter jurisdiction, harmful event, delict, Brussels I Regulation, civil procedure