Materializem in ponižnost. Neka posebna peštrost in razgibanost sodobnega sveta vendar ne vpliva toliko na človekovo osebnost, da se ne bi, vsaj v koli* kor je izrazito dozorele, jasno opredelila, iz* ražajoč z intenzivnim zunanjim delom razpoloženje svoje notranjosti. Ločiti moramo seveda zunanjostno, zgolj politično opredelitev, ki običajno ni plod notranjih duševnih preizkušenj in pretresljajev, od resnične uravnovešene vspte tistih lastnosti, ki tvorijo človekovo gledanje na svet. Vsa življenjska usmerjenost slovenskega učitelja, prikazana po najrazličnejših ljudeh, podaja izmaličeno podobo človeka, upognjeno pod hlapčevstvom in zročega samo v tostransko življenje. Morda je ponekod taka podoba upravičena, a še tam je stopnjevana do ekstrema. Da pa ni v duhovnem življenju učiteljevem nekaj v redu, občutimo pač sami, toda ta nered ni samo kriza našega stanu, ampak je odsev časa, ki je zagrnil vse, ves svet s svojo nevidno mrežo. Sem in tja pač zraste iz mreže nerazrešljivih problemov tudi par strani, ki so izoblikovale našo usmerjenost. Več tipičnih okoliščin je vplivalo na našo usmerjenost. Prva je vsekakor tradicionalna slovenska ponižnost in skromnost, lepa krščanska čednost, ki se je pa prestopnjevala že do take višine, da je že Bogu samemu nevšečna. Težke gospodarske, družabne in na= rodne razmere preteklih stoletij so v slovenstvu to bridko stran še potrdile. Ta naša po* nižnost je postala že skoraj aksiom. To ni za slovenskega učitelja kaka posebna odlika, nasprotno, sodobnost s svojim javnim življe^ njcm zahteva brczpogojno samostojnost, čcj sar se pa radi izogibljcmo. Ravno v učitelju se je pa ta ponižnost, ki ni več čednost, ampak slabost, superlativizirala do najvcčjih možnosti. Kakor da bi bili kristaliziran narod! Kristaliziran narod, toda tak kristal, da bi v njem gorcle samo.naše slabe lastnosti. Rekel sem že, da ta naša bridka stran ni samo odscv sodobne gospodarskc in duhovne stiskc, ampak da rastc iz neurejenosti pretcklih desetletij, ko so bili slovenskim mogotcem interesi političnih skupin bližji kot sočlovek, čeprav so včasih prepevali visoko pesem o krščanski ljubezni. Zato je tista doba ostala v naših vrstah samo kot bolečina, ki se ne smc nikoli vrniti. Pa ni bil naš položaj potisnjen na tako gladino samo ,radi brezbrižnosti visokih kro= gov. Ne! Učitelj ne more biti nikoli bogataš. To dejstvo je vzrok vcčni borbi, ki jo mora vsakdo izmed nas neprestano oznanjati, to je borbi za duha proti materiji. Ta borba nehote obrazi učitelja z visokimi \\otcnji kmetskih in delavskih množic. Težaven gospodarski položaj vsakega mislečega učitelja naravnost prisili, da izoblikuje svojo orientacijo v tako smer, ki se pač najbolje sklada z njegovo tegobo. Materialne težave silijo človeka, da pozablja na duhovno življenje in mu vsako samostojno oblikovanje duha izpreminjajo v ponižno sprejemanje kulturnih dobrin, ubijajo mu še zadnji ko= šček odpornosti in ga popolnoma podrede vladajočim prilikam. Če je še kaj visokih žclja, se razblinijo v lažnivem blesku me= ščanskega duha, ki nas vanj zapeljuje naša nepravilna vzgoja, naša komodnost in papirnata miselnost. Vsak človek, ki je količkaj zakoreninjen v življenju, mora imeti za osnovo svojega dcjanja in nehanja na katero si že bolli stran obrnjcno podobo večnostnega idcala. Ta podoba je včasih zrasla s človekom po tradiciji, včasih se pa iskalec prebije do nje šele po dolgcm trudu. Prccejšnja masa našega stanu se pa navadno dolgo nc more dokopati do trdncga svetovnega nazora, kar nam javnost očctovsko zameri in na kar nas večkrat dobrohotno opominja. Toda tega si ne moremOj šteti v slabost. Vidi se namreč, kakor da jc učitelj zgrešil svoj poklic. Imamo državnega uradnika, ki nosi učiteljsko ime, imamo strankarskega agitatorja, organizatorja najrazličnejših društev, le podobc pravega učitelja ni. Zdi se mi, da je učitcljevo delo nekaj višjega. Slovcnska javnost, zlasti pa preveč odločujoči krajevni mogotci, zahteva= jo več od učitelja kot šola z vsemi otroki. Če je kje krivda za matcrialistično naziranje slovenskega učitelja, ki se mu tolikokrat očita, je gotovo v njegovi okolici, ki ubija vsak polet k resnici in, bodimo odkriti, tudi kot kdaj prcj kriči življenje po nas. Preden drug človek noče pogledati, mora zanimati učitclja. Za duhovno rast je treba časa. Če pa mora učitelj vedno le iz sebe dajati, za prejcmanje pa nima ne prilike nc časa radi napačnega pojmovanja učiteljevih nalog, po* tem seveda ni čudno, če se smatra podeželski učitelj za neko manjvredno enoto našega življenja. Ni več ta miselnost tako ckstrem= na kot včasih, zdaj tli nekje pod pepelom, samo včasih butne na dan, a takrat pokaže z vso jasnostjo svoj težek obraz. Stojimo pred velikimi nalogami. Še bolj kot kdaj prej kriči življenje po nas. Predno stopimo v prve vrste, je treba, da ovržemo staro bajko o učiteljski ponižnosti in mate« rialistični miselnosti. To za oblctnico lepih besed, ki so jih iz« rekli lani ljudski zastopniki. Venceslav Winkler.