opera Instituti Archaeologici Sloveniae . v {-fi^A ■ W^ik v : '-'V'}/r ■i'' liillRI MmmMmm I* T- mm uredij MAJA ANDRIČ Zbirka / Series Uredniki zbirke / Editors of the series Uredniki zvezka / Editors of the issue OPERA INSTITUTI ARCHAEOLOGICI SLOVENIAE 25 Jana Horvat, Andrej Pleterski, Anton Velušček Maja Andrič, Borut Toskan, Urban Šilc, Miloš Bavec Maja Andrič (ur. / ed.) Dolgoročne spremembe okolia i Recenzenti / Reviewed by Prevod / Translation Jezikovni pregled / Language Editors Tehnična ureditev / Technical Editor Oblikovanje ovitka / Front cover design Risbe / Drawings Računalniški prelom / DTP Priprava slikovnega gradiva / Preparation of illustrations Izdala in založila / Published by Zanju / Represented by Glavni urednik / Editor-in-Chief Tisk / Printed by Anton Velušček, Irena Debeljak, Miloš Bavec, Franci Gabrovšek, Mitja Kaligarič, Andrej Kranjc, Boris Kryštufek, Sonja Lojen, Dimitrij Mlekuž, Darko Ogrin, Urban Šilc, Tjaša Tolar, Tomaž Verbič in dva anonimna recenzenta/recenzentki / and two anonymous reviewers Mark Valentine Urška Kosec, Sonja Likar, Alan McConnell-Duff Mateja Belak Tamara Korošec Tamara Korošec Mateja Belak Tamara Korošec, Drago Valoh, Mateja Belak Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC Oto Luthar, Jana Horvat Aleš Pogačnik Collegium graphicum d. o. o., Ljubljana Izid knjige sta podprla / Published with the support of Javna agencija za knjigo RS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Fotografija na ovitku / Front Cover photo Maja Andrič © 2012, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Založba ZRC Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. All rights reserved. No part of this publication may be reproduced, stored in a retrieval system or transmitted, in any form or by any means, electronic, mechanical, photocopying, recording or otherwise, without the prior permission of the publisher. Dolgoročne spremembe okolja 1 Uredila Maja Andrič ZALOŽBA Z R C LJUBLJANA 2012 vsebina Predgovor (Maja ANDRIČ) ..................................................................................................................................................7 Mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa - vloga tafonomije ali drobni tisk, ki ga ne gre zanemariti (Borut TOŠKAN) ..........................................................................................................................................9 Floristična raziskava alg v izbranih slovenskih barjih (Aleksandra KRIVOGRAD KLEMENČIČ).........................25 Geoarheološke lastnosti zapolnitev vrtač na Divaškem Krasu (jugozahodna Slovenija) (Tomaž FABEC) .............43 Dolgoročen vpliv človeka na biotsko raznovrstnost: Primerjava fitocenoloških in palinoloških rezultatov (Bela krajina) (Urban ŠILC in Maja ANDRIČ)...........................................................................................................55 Dendrokronologija in njena uporabnost za rekonstrukcijo paleookolja (Tom LEVANIČ) .......................................63 Spremembe agrobiodiverzitete v zadnjih 150 letih na podlagi raziskave semen iz gradbenega materiala cimprane hiše (Igor PAUŠIČ, Sonja ŠKORNIK in Mitja KALIGARIČ) ..................................................................71 Rekonstrukcija paleookolja Tržaškega zaliva v holocenu z uporabo geokemijskih metod (Nives OGRINC, Stefano COVELLI, Bojan OGORELEC, Jadran FAGANELI in Mihael BUDJA) ...................................................81 Starost jamskih sedimentov v Sloveniji (Nadja ZUPAN HAJNA, Andrej MIHEVC, Petr PRUNER in Pavel BOSAK)..................................................................................................................................................................89 Vpliv sprememb rabe tal na geomorfne procese v zadnjih stoletjih na primeru Zgornjega Posočja (Matej GABROVEC, Blaž KOMAC in Matija ZORN).............................................................................................101 >f>f>f Program Dolgoročne spremembe okolja 1 (maj 2011) ............................................................................................111 Vabilo Dolgoročne spremembe okolja 2 (maj 2013) ................................................................................................113 Etične smernice (Maja ANDRIČ) ...............................................................................................................................115 Navodila za avtorje (Maja ANDRIČ)..........................................................................................................................117 Obrazec za recenzente (Maja ANDRIČ) ....................................................................................................................119 contents Preface (Maja ANDRIČ) .......................................................................................................................................................7 Small mammals as a tool to recognise the palaeoenvironmental signature - the role of taphonomy or the small print, which should not be overlooked (Borut TOŠKAN) ..........................................................................................9 Floristic research of algae in selected bogs of Slovenia (Aleksandra KRIVOGRAD KLEMENČIČ) .......................25 Geoarchaeological nature of the doline infills in the Divača Karst region (SW Slovenia) (Tomaž FABEC) ...........43 Long-term impact of man on biodiversity. A comparison of phytocoenelogical and palynological results (Bela krajina) (Urban ŠILC and Maja ANDRIČ)........................................................................................................55 Dendrochronology and its application in the reconstruction of the palaeoenvironment (Tom LEVANIČ)...........63 Seed diversity from cob cottage building material indicates changes in agrobiodiversity in the past 150 years (Igor PAUŠIČ, Sonja ŠKORNIK and Mitja KALIGARIČ).........................................................................................71 Reconstruction of the Holocene palaeoenvironment of the Gulf of Trieste by using geochemical methods (Nives OGRINC, Stefano COVELLI, Bojan OGORELEC, Jadran FAGANELI and Mihael BUDJA).................81 The age of cave sediments in Slovenia (Nadja ZUPAN HAJNA, Andrej MIHEVC, Petr PRUNER and Pavel BOSAK)..................................................................................................................................................................89 The influence of land-use changes on geomorphic processes during recent centuries on the example of Zgornje Posočje (the Upper Soča Valley)(Matej GABROVEC, Blaž KOMAC and Matija ZORN)..................................101 predgovor Maja ANDRIČ "Nismo proučevalci nekega predmeta, ampak problemov. In problemi lahko zarežejo naravnost čez katerikoli predmet ali disciplino." (Popper 1963, 67) Preučevanje dolgoročnih sprememb okolja je zapletena naloga, ki zahteva multidisciplinarno povezovanje med vedami in v naši knjigi predstavljamo nekaj primerov takega sodelovanja. Paleoekologija je podobna drugim vedam: tudi paleoekologi potrebujemo definicijo raziskovalnega problema, postavljamo hipoteze in dopuščamo možnost njihove ovržbe (Popper 1998). Prednost večjega števila delovnih hipotez je v tem, da nakazujejo smeri raziskovanja, ki bi jih drugače spregledali, vsaka hipoteza pa s sabo prinaša tudi nove raziskovalne metode. Ta raznolikost metod in ved bogati razlago in načine razmišljanja (Chamber-lin 1890), še zlasti, če pri načrtovanju in izvedbi paleoekološke raziskave sodelujejo raziskovalci, ki se ukvarjajo z različnimi področji naravoslovja in humanistike. Sodelovanje med ekologi in paleoekologi je pomembno za razumevanje dolgoročnih procesov v pokrajini in krepi interpretativne možnosti obeh ved, vendar je žal zelo redko. Vzrokov za to je več: ekologi, ki neposredno preučujejo okoljske procese, so omejeni le na krajša časovna obdobja (nekaj let, desetletij), medtem ko paleoekologi sicer lahko preučujemo daljša časovna obdobja, vendar pa ne neposredno: opazujemo lahko le fosilni zapis (npr. mikroskopske in makroskopske ostanke rastlin in živali ter kemično sestavo sedimenta), ki ga potem interpretiramo glede na današnje ekološke procese. Poleg tega si paleoekologi le redko zastavljamo tipično ekološka raziskovalna vprašanja, povezana z biodiverziteto in varstvom okolja, medtem ko se ekologi osredotočajo na kratkotrajno dogajanje v pokrajini, zanemarjajo pa daljše (tisočletne) okolj-ske procese in človekov vpliv na 'naravno' okolje (Willis in Birks 2006, Froyd in Willis 2008, Jackson in Hobbs 2009). Čeprav se z opisanim problemom srečujejo v vseh državah, je ta v slovenskem raziskovalnem okolju še prav posebej izrazit: v Sloveniji nimamo raziskovalnega inštituta, ki bi se sistematično ukvarjal izključno z raziskavami nekdanjega okolja, zato specialistov za številna raziskovalna področja sploh nimamo. Raziskovalci smo razpršeni po različnih organizacijah, naš glavni problem je za-plankanost znotraj ved in institucij. Cilj knjige Dolgoročne spremembe okolja in konference z enakim naslovom (http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/dolgorocne-spremembe-okolja-2#v), ki jo organiziramo vsaki dve leti, je okrepiti komunikacijo in sodelovanje med slovenskimi raziskovalci, ki se ukvarjamo s paleoekološkimi in ekološkimi raziskavami. Skupaj lahko izvajamo kvalitetnejše raziskave in bolje razumemo okoljske procese. V knjigi je predstavljenih devet prispevkov. Prvi prispevek avtorja Boruta Toškana opozarja na pomen tafonomskih procesov pri nastajanju arheozoološkega zapisa. Avtor pokaže, kako prehranjevalne navade sov in drugi procesi na arheo- loškem najdišču pomembno vplivajo na odlaganje kostnih ostankov malih sesalcev, s pomočjo katerih rekonstruira nekdanje okolje v okolici arheoloških najdišč na Ljubljanskem barju. Tudi alge so dober kazalnik okoljskih razmer in imajo velik raziskovalni potencial za rekonstrukcijo okolja v preteklosti. Študija Aleksandre Krivograd Klemenčič predstavlja izjemno pestrost barjanskih vrst alg v Sloveniji ter ranljivost njihovih habitatov. Zaradi pomanjkanja takšnih, za paleoekološke raziskave primernih habitatov na Divaškem Krasu, ki je arheološko zelo zanimiva regija, vemo le malo o razvoju holocenske kraške pokrajine. Prispevek Tomaža Fabca razkriva, da so vrtače zelo dragocen vir pedoloških in (geo)arheoloških podatkov o vplivu človeka na razvoj nekdanje krajine. Vpliv človeka na biotsko raznovrstnost je bil pomemben tudi v Beli krajini, kjer je primerjava rezultatov fitocenoloških in palinoloških raziskav, ki sta jo opravila Urban Šilc in Maja Andrič, pokazala, da ekstenzivne motnje vplivajo na sestavo vegetacije in skozi daljša časovna obdobja prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti v pokrajini. Dendrokronološke raziskave so med arheologi, ki jih zanima čim natančnejše določanje starosti arheoloških najdišč, zelo dobro znane. Prispevek Toma Levaniča predstavlja drugo, med arheologi malo manj znano vlogo dendrokronologije: njeno uporabnost pri rekonstrukciji nekdanjega okolja in klime. Šesti prispevek, katerega avtorji so Igor Pavšič, Sonja Škornik in Mitja Kaligarič, predstavlja ostanke semen, pridobljene iz gradbenega materiala več kot sto let stare cimprane hiše iz Lendavskih goric, s pomočjo katerih so avtorji rekonstruirali biodiverziteto plevelnih združb nekdanje kulturne krajine. Nives Ogrinc, Stefano Covelli, Bojan Ogo-relec, Jadran Faganeli in Mihael Budja s pomočjo geokemične analize in radiokarbonskega datiranja štirih vrtin rekonstruirajo holocensko paleookolje Tržaškega zaliva, ki je bilo v času würmske regresije kopno, prepleteno s strugami rek in barji. Avtorji so s pomočjo analize izotopske sestave sedimenta rekonstruirali tudi holocenska nihanja morske gladine. V osmem prispevku Nadja Zupan Hajna, Andrej Mihevc, Petr Pruner in Pavel Bosak predstavljajo paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave v jamah in razkrivajo, da je veliko jamskih sedimentov verjetno bistveno starejših od pleistocena in holocena; najstarejše plasti so verjetno miocenske starosti. Prispevek Mateja Gabrovca, Blaža Komca in Matije Zorna, s katerim se končuje knjiga, opozarja na uporabnost katastrskih virov za preučevanja intenzivnosti geomorfnih procesov. Avtorji so s pomočjo podatkov o rabi tal v zadnjih dveh stoletjih izdelali model erozijskih procesov za Zgornje Posočje. Vsebina knjige je zelo raznolika. Avtorjem se zahvaljujem za ves trud, ki so ga vložili v pisanje prispevkov. Rada bi se zahvalila še vsem recenzentom, lektorjem, urednikom zvezka in sodelavcem, ki so sodelovali pri tehnični pripravi knjige. Izid knjige je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. LITERATURA CHAMBERLIN, T. C. 1890, The method of multiple working hypotheses, Science 15 (366), 92-96, Reprinted: Chamberlin, T. C. 1965. The method of multiple working hypotheses, Science 148 (May 1965), 754-758. FROYD, C. A. in K. J. WILLIS 2008, Emerging issues in biodiversity & conservation management: The need for a paleoecological perspective, Quaternary Science Reviews 27, 1723-1732. JACKSON, S. T. in R. J. HOBBS 2009, Ecological restoration in the light of ecological history, Science 325, 567-569. POPPER, K. R. 1963, Conjenctures and refutations, London. (Citirano po: B. Borstner, K. R. Popper - metodološki problemi znanosti (spremna beseda). - V: Popper, 1998, 351-375. ) POPPER, K. R. 1998, Logika znanstvenega odkritja, Ljubljana. WILLIS, K. J. in H. J. B. BIRKS 2006, What is natural? The need for a long-term perspective in biodiversity and conservation, Science 314, 1261-1265. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 9-24 mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa - vloga tafonomije ali drobni tisk, ki ga ne gre zanemariti small mammals as a tool to recognise the palaeoenvironmental signature -the role of taphonomy or the small print, which should not be overlooked Borut TOŠKAN Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, SI-1000 Ljubljana; borut.toskan@zrc-sazu.si Izvleček Analiza izkopanih ostankov malih sesalcev z arheoloških najdišč predstavlja arheozoologom/paleontologom in arheologom pogosto velik problem. Težave se lahko pojavijo že pri samem vzorčenju, saj je za zajetje tako majhnih najdb nujna uporaba specifičnih izkopavalnih tehnik (npr. mokro sejanje sedimenta). Vendar pa lahko tudi oblikovanje še tako bogatega vzorca ostane povsem brezpredmetno, če ustrezen napor ni bil namenjen tudi razumevanju tafonomske zgodovine analiziranega skupka. Podcenjevanje navedene problematike lahko namreč močno omeji potencialni pomen razpoložljivega vzorca malih sesalcev za interpretacijo nekdanjega okolja, lastnosti naselbine, iz katere analizirano gradivo izhaja, ali pa načina preživljanja njenih prebivalcev. v prispevku avtor poišče prepoznavne in zanesljive arheozoološke, sedimentološke, palinološke, paleo-botanične in tudi arheološke indice, na podlagi katerih skuša oceniti vpliv tafonomskih procesov na mikrosesalsko akumulacijo z bakrenodobnega kolišča Resnikov prekop na Ljubljanskem barju. z analizo relevantnih podatkov o fragmentiranosti in stopnji prebavljenosti kosti, zastopanosti posameznih skeletnih elementov, taksonomski sestavi vzorca ostankov malih in velikih sesalcev ter specifičnostih samega najdiščnega konteksta skuša oceniti paleookolje v okolici teh naselbin. Pri tem upošteva tudi podatke z več drugih sočasnih najdišč z istega območja. Ključne besede: bakrena doba, Ljubljansko barje, mali sesalci, tafonomija, paleookolje Abstract The analysis of micromammal remains recovered from buried contexts is frequently problematic for archaeologists and archaeozoologists/palaeontologists alike. First of all, appropriate excavation techniques (e.g. wet-sieving of the sediment) are to be employed to recover items of such a diminutive size. But even if a large enough sample is available, its taphonomic history is to be understood. Alternatively, the significance of the micromammal assemblage for settlement, subsistence and ecological interpretation is very difficult to evaluate. In the article the author seeks recognizable and reliable archaeozoological, sedimentological, palynological, palaeobotanical and archaeological signatures to assess the effect of taphonomic history on micromammal assemblage from the Copper Age pile-dwelling settlement of Resnikov prekop (Ljubljansko barje, Slovenia). Relevant signatures of bone damage and digestion, skeletal survivorship, taxonomic composition of small and large mammal assemblages as well as context are examined and compared to analogue data from several other coeval pile-dwellings from the same area with the aim of interpreting the then palaeoenvironment in the surroundings of these settlements. Keywords: Copper Age, Ljubljansko barje, small mammals, taphonomy, palaeoenvironment Prejeto / Received: 21. 10. 2011 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 9. 12. 2011 borut toškan Mali sesalci so veliko boljši kazalec nekdanjih habitatov, kot to velja za velike sesalce. praviloma gre namreč za taksone, ki jih označujejo ozke ekološke zahteve, bistveno manjša pa je tudi njihova mobilnost. Navkljub temu so se v našem prostoru ostanki malih sesalcev z arheoloških najdišč začeli uporabljati kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa šele konec prejšnjega stoletja. Takrat je namreč sejanje sedimenta iz kulturne plasti končno postalo standardni sestavni del arheološkega raziskovanja (glej Turk 2007: 17), kar je bil nujni predpogoj za oblikovanje zadovoljivo bogatih vzorcev. v naslednjih dveh desetletjih je bilo tako objavljenih kar nekaj študij, ki so učinkovito izkoristile tovrstni potencial mikrofav-nističnih tafocenoz (npr. Kryštufek 1997; Rabeder 2004; Toškan in Kryštufek 2004; 2007; Toškan 2009a; Toškan in Dirjec 2011). A oblikovanje dovolj velikega vzorca je le eden v nizu korakov na poti do uspešnega prepoznavanja paleookoljskega zapisa. Tako ni nič manj pomembna niti pozorna analiza zgodovine nastanka preučevane tafoce-noze, vključno z njenimi eventualnimi modifikacijami v bolj ali manj dolgem poodložitvenem obdobju. Neuspeh v tem segmentu raziskave ali celo njegovo zanemarjanje lahko namreč resno ogrozi potencialno interpretativno vrednost analiziranih mikrofavnističnih skupkov. To želim praktično prikazati na primeru študije najdb malih sesalcev s koliščarskih naselbin Ljubljanskega barja, ki jo predstavljam v tem prispevku. ljubljansko barje v koliščarski dobi v petem tisočletju pr. n. št. so prišli na območje osrednje slovenije ljudje, ki so si na tem prostoru postavili prve stalne naselbine. Tisti, ki so se zadržali na obrobju Ljubljanskega barja, so si za bivališča postavljali kolišča, tj. stavbe na kolih na obrežju takrat še razmeroma velikega jezera. Koliščarji so bili prvi poljedelci v osrednji sloveniji ter obenem tudi prvi, ki so se ukvarjali z živinorejo in ki so uporabljali lončenino. Eno pomembnejših dejavnosti je nedvomno predstavljala metalurgija bakra, za potrebe tega prispevka pa je pomembno poudariti predvsem to, da so bili tudi vešči lovci in ribiči (velušček 2008). Koliščarji so Ljubljansko barje naseljevali v valovih. po propadu prvih stalnih naselbin iz sredine petega tisočletja pr. n. št. so se te na obravnavanem območju ponovno pojavile šele slabo tisočletje kasneje ter nato tu skoraj brez prekinitev vztrajale približno 500 let. Naslednja vrzel v poselitvi je trajala med okvirno 31. in 28. stoletjem pr. n. št., čemur je sledil še poslednji razcvet in nato počasen zaton, datiran okoli sredine drugega tisočletja pr. n. št. Takrat naj bi se namreč celotno območje nekdanjega jezera zamočvirilo, novi naseljenci pa so si naselbine začeli postavljati na trdinskem obrobju (velušček 2008; velušček in Čufar 2010; velušček et al. 2011). vzorčenje mikrofavne prva koliščarska naselbina na Ljubljanskem barju je bila odkrita davnega 17. julija 1875 pri vasi studenec (današnji Ig), ko so domačini pri kopanju jarka ob Ižanski cesti naleteli na staro lončenino, koščene, rožene in kamnite najdbe ter vertikalne kole. O dogodku je bil obveščen kustos deželnega muzeja v Ljubljani Dragotin De-žman, ki je zgolj nekaj dni zatem organiziral eno izmed prvih uradnih arheoloških izkopavanj na slovenskem. Od takrat do danes se na Ljubljanskem barju raziskuje skoraj brez prekinitve, šele v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so izkopavalci začeli posvečati ustrezno pozornost tudi ostankom malih sesalcev. Takrat je namreč z raziskovanjem na Ljubljanskem barju začel Inštitut za arheologijo zrc sazU iz Ljubljane, ki je kot standardni sestavni del arheoloških sondiranj tudi na tem območju uvedel mokro sejanje kulturne plasti. To je končno omogočilo zadovoljivo zajemanje drobnih najdb, vključno s kostmi in zobmi malih sesalcev (velušček 2006a). pretežni del danes razpoložljivega gradiva izvira iz najdišč, kjer so bila v tem času opravljena sondiranja in je bila tako lahko presejana celotna kulturna plast z območja posameznih sond. Ob tem je bil del najdb zajet tudi s sejanjem manjših vzorcev sedimenta, pridobljenih med skupno petimi akcijami vzorčenja arheološkega lesa za dendrokronološke raziskave. Uporabljena sita so bila vseskozi enaka, tj. s premerom luknjic 3 mm in 1 mm. vzorci posameznih frakcij so bili v nadaljevanju pregledani pod stereomikroskopom, kar je omogočilo izločitev ostankov malih sesalcev. v primeru nekaterih najdišč je zbrano gradivo vključevalo tako zobe in čeljustnice kot tudi postkranialne skeletne elemente, spet drugič pa večinoma ali celo samo izolirane zobe in ostanke čeljustnic. Taksonomski determinaciji so bili v vseh primerih podvrženi zgolj ostanki kranialnega skeleta. najdišča Na območju Ljubljanskega barja je bilo doslej odkritih okrog 40 lokacij z ostanki bakrenodobnih ko-liščarskih naselbin, vendar pa so najdbe malih sesalcev zaenkrat znane z le petih od njih: Resnikov prekop na Ižanskem, Hočevarica in stare gmajne pri verdu, Blatna Brezovica ter založnica pri Kamniku pod Krimom (sl. 1). Število določenih primerkov (Nisp; Number of Identified Specimens) na posamezno najdišče niha med štiri in 135, najmanjše število primerkov (MNI; Minimum Number of Individuals) pa med ena in 23. zaradi očitnih razlik v velikosti vzorcev se seveda ti močno razlikujejo tudi po reprezentativnosti. v nadaljevanju zato osrednjo pozornost namenjam obema najbogatejšima vzorcema: tistemu s starih gmajn in tistemu z Resnikovega prekopa. mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa K /v ? 1 Sl. 1: Lokacija obravnavanih kolišč na Ljubljanskem barju. Fig. 1: Location of the studied pile-dwelling settlements at Ljubljansko barje. resnikov prekop Resnikov prekop, okvirno datiran v 46. stoletje pr. n. št., je najstarejša doslej odkrita koliščarska vas na ljubljanskem barju (velušček 2006b). Najdišče je bilo predmet večkratnih sondažnih akcij (velušček 2006b: 19 ss). ostanki malih sesalcev so bili pridobljeni med terenskim raziskovanjem leta 2002 (za celovit opis metodologije terenskega raziskovanja glej velušček 2006b: 22 ss). od mikrofavnističnih najdb so bili iz presejanega sedimeta sistematično pobirani zgolj zobje in ostanki čeljustnic. Izločanje postkranialnih skeletnih elementov je bilo v nasprotju s tem le delno. ob ostankih sesalske mikrofavne je bilo na Resnikovem prekopu sicer najdenih tudi 586 kosti in zob velikih sesalcev. Taksonomsko jih je bilo mogoče opredeliti 108 (Drobne 1964; toškan in dirjec 2006). hocevarica Hočevarica je koliščarska naselbina iz 36. stoletja pr. n. št. (Cufar in Kromer 2004). sondiranja na površini 8 m2 iz leta 1998 (glej velušček [ur.] 2004) so navrgla 15 najdb malih sesalcev (toškan in dirjec 2004a: 123). v vseh primerih gre za čeljustnice navadnega polha (Glis glis). posebnost vzorca s Hočevarice je ta, da so bili med pregledovanjem presejanega sedimenta ostanki malih sesalcev pobrani zgolj iz 3 mm frakcije, medtem ko je bila milimetrska v celoti zavržena. zaradi tega so bili izolirani zobje izgubljeni, kar seveda bistveno zmanjšuje reprezentativnost gradiva. Med skupno 4352 izkopanimi ostanki velikih sesalcev je bilo 560 primerkov taksonomsko določljivih vsaj do nivoja rodu oziroma v primeru drobnice do ravni poddružine (toškan in dirjec 2004a). stare gmajne Koliščarska naselbina stare gmajne je bila odkrita leta 1992 ter nato večkrat terensko raziskovana (tj. leta 2002, 2004, 2006 in 2007; velušček 2009a). datirana je približno v sredino 2. polovice 4. tisočletja pr. n. št. (Cufar et al. 2009; velušček 2009b: 28 ss). od skupno 135 tam najdenih ostankov malih sesalcev jih trinajst izvira iz manjših vzorcev sedimenta, ki so bili pobrani med vzorčenjem arheološkega lesa v drenažnih jarkih. pre- ostanek (N = 122) je bil pobran s površine t. i. sonde 2, izkopane leta 2006. Analiziran vzorec vključuje tako ostanke kranialnega kot tudi postkranialnega skeleta. od najdb velikih sesalcev je bilo doslej obdelano le gradivo, pridobljeno med pregledovanjem drenažnih jarkov v letih 2002 in 2004. Skupno je bilo tako doslej določenih 690 kosti in zob ter ob tem še 40 obdelanih primerkov (tj. izdelkov in polizdelkov), ki pa delno izvirajo tudi iz sond 1-3 (Toškan 2009b, tab. 14.3). BLATNA BREZOVICA Mali sesalci z najdišča Blatna Brezovica so bili pridobljeni med terenskim raziskovanjem leta 2003. Takratna sondiranja so bila sicer večinoma omejena na območje, ki je bilo raziskano že leta 1953. Na samem robu izkopavališča pa so bile vendarle dosežene tudi še nedotaknjene plasti, kjer so bili nato odvzeti vzorci sedimenta za naravoslovne raziskave (Velušček 2009c: 137). Ker so bili ti vzorci majhni (tj. skupaj le 0,25 m3), je pričakovano pičlo tudi število najdenih ostankov malih sesalcev. Študija ostankov velikih sesalcev iz te naselbine iz konca 4. tisočletja pr. n. št. (Velušček 2009b: 28) ni bila nikoli izvedena. objavljenih je le nekaj koščenih ar-tefaktov (Korošec 1963: T. 16-20; Toškan 2009b: 296 s). ZALOZNICA PRI KAMNIKU POD KRIMOM Koliščarska naselbina založnica je okvirno datirana v 25. stoletje pr. n. št. (Velušček in Čufar 2003; Velušček et al. 2011). Mali sesalci izvirajo iz manjših vzorcev sedimenta, ki so bili pobrani med vzorčenjem arheološkega lesa v drenažnih jarkih med leti 1999 in 2001. Njihovo število je zato razmeroma skromno. Ob tem je treba omeniti, da so bili med pregledovanjem presejanega sedimenta pod stereomikroskopom pobrani zgolj ostanki zob in čeljustnic, ne pa tudi postkranialnih skeletnih elementov. Od ostankov velikih sesalcev so bili doslej objavljeni le podatki za skromen vzorec, ki je bil pridobljen med pregledovanjem drenažnih jarkov leta 2009. Od 52 najdb jih je bilo taksonomsko določljivih 32 (Velušček et al. 2011: tab. 4). MALI SESALCI S KOLIŠČARSKIH NASELBIN Seznam najdb sesalske mikrofavne po posameznih najdiščih je podan v tabeli 1. Z vidika izpovednosti pa-leoekološke interpretacije obstajajo med posameznimi vzorci velike razlike, seveda v odvisnosti od njihove velikosti. Kljub temu večino gradiv povezuje prevladujoč delež ostankov gozdnih vrst. Tako je zagotovo v primeru starih gmajn, kjer delež najdb navadnega polha (Glis glis), rumenogrle miši (Apodemusflavicollis; glej sl. 2) in gozdne voluharice (Myodesglareolus) presega dve tretjini vrednosti indeksa "najmanjše število osebkov" (= MNI) za celotni vzorec. Navadni polh prevladuje tudi v gradivu z Založnice in je celo edina zastopana vrsta v vzorcu s Hočevarice, kjer milimetrska frakcija sedimenta sicer ni bila pregledana. V primeru Blatne Brezovice je bilo mogoče ožje taksonomsko opredeliti zgolj dve spodnji čeljustnici (od tega eno z ohranjenim prvim spodnjim meljakom), ki pripadata rodu belonogih poljskih miši (g. Apodemus). Determinacija do nivoja vrste žal ni bila mogoča, tudi ne pri primerku z Mj. Navedeni zob se namreč po svoji dolžini in širini (1,89 x 1,20 mm) umešča ravno na mejo med recentne primerke rumenogrle miši in navadne belonoge miši (Apodemus sylvaticus) iz Slovenije (Toškan 2002; sl. 38). Tafonomska analiza obdelanih ostankov malih sesalcev je kot (osrednji) dejavnik akumulacije izpostavila sove. Na to kaže tako stopnja ohranjenosti najdb kot tudi vzorec zastopanosti in fragmentiranosti posameznih skeletnih elementov. slednje je sicer mogoče verodostojno oceniti zgolj v primeru starih gmajn. Tamkajšnji vzorec je namreč eden od le dveh, pri katerih so bili med pregledovanjem presejanega sedimenta pod stereomikroskopom sistematično pobirani tudi ostanki postkranialnega skeleta. Drugi tak vzorec je tisti z Blatne Brezovice, ki pa žal vključuje le sedem najdb (NISP = 4) in je zato povsem nereprezentativen. V gradivu s Starih gmajn so najbolje zastopani skeletni elementi zobje, čeljustnice ter dlančnice oziroma stopalnice, pri čemer so najdbe razmeroma dobro ohranjene. Tako imajo denimo med dvanajstimi najdenimi mandibulami spodnji rob spodnječeljustničnega telesa poškodovan le trije primerki. Podoben vzorec zastopanosti posameznih skeletnih elementov malih sesalcev, ki za nameček izkazujejo primerljivo skromno stopnjo fragmentiranosti, je značilen prav za ostanke plena mnogih vrst sov (glej npr. podatke za lesno in pegasto sovo, ki jih podaja Andrews 1990, sl. 3.2-3.3 in tab. 3.7). Pri drugih potencialnih dejavnikih akumulacije mikro-favnističnih najdb, kot so to lahko dnevne ujede ali pa nekateri sesalski plenilci (npr. divja mačka, kuna zlatica, lisica ipd.), med ostanki plena nasprotno prevladujejo posamezni elementi postkranialnega skeleta. Ti ostanki so praviloma tudi bistveno bolj fragmentirani. Delež spodnjih čeljustnic z manjkajočim spodnjim robom spo-dnječeljustničnega telesa tako denimo skoraj brez izjeme presega 70 odstotkov (Andrews 1990: 45 ss in tab. 3.7). Dodatne indice o dejavniku akumulacije obravnavane tafocenoze sem pridobil z analizo podatkov o stopnji prebavljenosti izbljuvanih/iztrebljenih kosti in zob. Gre za pristop, ki je v smislu zanesljivosti rezultatov celo v prednosti pred študijo vzorca fragmentiranosti najdb. Do drobljenja kosti namreč ne prihaja le med procesom konzumiranja uplenjene živali, temveč tudi še potem, Tab. 1: Zastopanost posameznih taksonov malih sesalcev na koliščarskih naselbinah z Ljubljanskega barja. Količina najdb je podana kot število določenih primerkov (NISP) in najmanjše število osebkov (MNI). Table 1: Representation of individual taxa of small mammals at the pile-dwelling settlements from Ljubljansko barje. The quantity of finds is given as the number of identified specimens (NISP) and the minimum number of individuals (MNI). Takson / Taxon Resnikov prekop Hočevarica Stare g 'majne Blatna Brezovica Založnica NISP MNI NISP MNI NISP MNI NISP MNI NISP MNI Erinaceus roumanicus 1 1 Erinaceus sp. 7 < 2 Neomys fodiens 1 1 Neomys anomalus 1 1 Arvicola terrestris 42 8 5 2 Myodes glareolus 1 1 1 1 Microtus agrestis/arvalis 29 16 1 1 Microtus sp. 1 - indet. Arvicolinae 10 - 2 - 2 - Apodemus sp. 1 1 46 7 2 1 Micromys minutus 1 1 Glis glis 15 ? 73 10 9 2 SKUPAJ / TOTAL 86 28 15 ? 135 25 4 1 11 2 S 1,45 1,40 1,35 1,30 1,25 1,20 1,15 / . sylvaticus A flavicollis 1,7 1,8 1,9 2,0 2,1 Dolžma M' / M' length 2,2 2,3 Sl. 2: Odnos med dolžino prvega zgornjega meljaka in njegovo širino pri Apodemus flavicollis/sylvaticus s Starih gmajn. Poligona obkrožata vrednosti za 35 recentnih primerkov A. flavicollis (sklenjena črta) in 35 recentnih primerkov A. sylvaticus (prekinjena črta) iz osrednje Slovenije. Vse mere so v mm. Fig. 2: Relation between the length of the first upper molar and its width for Apodemus flavicollis/sylvaticus from Stare gmajne. The polygon encloses values of 35 recent specimens of A. flavicollis (continuous line) in 35 recent specimens of A. sylvaticus (dotted line) from central Slovenia. All measurements are in mm. ko je plenilec neprebavljene ostanke že iztrebil oziroma izbljuval (Lyman 1999: 315 ss; glej tudi Tolar et al. 2010). V nasprotju s tem razni poodložitveni procesi sledov delovanja prebavnih sokov ne morejo popačiti (Andrews 1990: 64). Poleg tega je v tovrstne analize mogoče vpeljati tudi vzorce, v katere postkranialni skeletni elementi med pregledovanjem posameznih sedimentnih frakcij pod stereomikroskopom niso bili (sistematično) vključeni. Sl. 3: Izbor ostankov malib sesalcev s Starih gmajn. Fig. 3: Selection of the remains of small mammals from Stare gmajne. Razlike med posameznimi skupinami plenilcev v stopnji prebavljenosti ostankov plena so namreč lepo prepoznavne tudi na primeru izoliranih zob (Andrews 1990: 65 ss). Na podlagi petih tukaj obravnavanih vzorcev s koliščarskih naselbin Ljubljanskega barja je mogoče nedvomno zaključiti, da večina najdenih zob in postkranialnih skeletnih elementov ne izkazuje nikakršnih vidnejših znakov delovanja prebavnih sokov plenilca (glej npr. Andrews 1990: sl. 3.19-3.20, sl. 3.28). Skromen je tudi delež ostankov z blago izraženimi tovrstnimi 1,00 0,90 0,80 S 0.70 0,60 0,50 0,40 M arvalis M. agrestis 2,2 2,4 2,6 2,8 3,0 Dolžina M' / M' length 3,2 3,4 3,6 Sl. 4: Odnos med količnikom trikotnikov T4 in T5 kot imenovalcem (T4/T5) in dolžino prvega spodnjega meljaka (Mj) pri Microtus agrestis/arvalis z Resnikovega prekopa. Poligona obkrožata vrednosti 45 recentnih M. agrestis (sklenjena črta) in 45 recentnih M. arvalis (prekinjena črta) iz osrednje Slovenije (povzeto po Kryštufek 1997: sl. 7.8). Vse mere so v mm. Fig. 4: Relation between the quotient of triangles T4 and T5 as denominators (T4/T5) and length of the first lower molar (Mj) for Microtus agrestis/arvalis from Resnikov prekop. The polygon encloses values of 45 recent specimens of M. agrestis (continuous line) and 45 recent specimens ofM. arvalis (broken line) from central Slovenia (from Kryštufek 1997: Fig. 7.8). All measurements are in mm. modifikacijami (glej npr. Andrews 1990: sl. 3.27 A-G), medtem ko najdb z očitnimi znaki izpostavljenosti plenilčevim prebavnim sokovom praktično v celoti primanjkuje (sl. 3). Analizirano prazgodovinsko gradivo s koliščarskih naselbin tako tudi v tem pogledu izkazuje veliko podobnost z ostanki plena v izbljuvkih sov. Posledice delovanja prebavnih sokov dnevnih ujed, še bolj pa sesalcev, so namreč bistveno izrazitejše (Andrews 1990: 64 ss). Slednje drži tudi za človeka (Crandall in Stahl 1995), ki je sicer v primeru kolišč z Ljubljanskega barja pomemben delež zaužitega mesa pridobil prav z (ribo) lovom (Toškan 2008). Na podlagi rezultatov tafonomske analize lahko torej kot osrednji dejavnik akumulacije ostankov malih sesalcev v primeru vseh petih preučevanih najdišč utemeljeno izpostavimo ravno sove. RESNIKOV PREKOP Specifično mesto med ostanki malih sesalcev s koliščarskih naselbin Ljubljanskega barja zaseda Resnikov prekop (glej tab. 1). Paleookoljski zapis navedenega vzorca namreč odstopa od sicer splošne slike o prevladi gozdov nad odprtimi habitati. Namesto tega naj bi bila širša okolica najdišča ob nastanku preučevane tafoce- noze precej vodnata (verjetno stoječa ali počasi tekoča voda, morda mestoma tudi močvirje ali nizko barje), sicer pa poraščena z visoko travo, grmičevjem in le posameznimi drevesi (Toškan in Dirjec 2006: 144 s). Ob podatkih o vrstni sestavi in deležu zastopanosti posameznih taksonov (tab. 1) je o tem mogoče sklepati tudi iz rezultatov metričnega razlikovanja med ostanki poljske voluharice (Microtus arvalis) in travniške voluharice (M. agrestis). Ti namreč kažejo na očitno prevlado slednje (sl. 4), ki jo danes največkrat najdemo ravno na gosto zaraslih vlažnih in zamočvirjenih travnikih ter v gostem visokem rastlinju na bregovih počasi tekočih ali stoječih voda, poljska voluharica pa je nasprotno pogostejša na poljih, travnikih in pašnikih (Kryštufek 1991: 144 s). Kot že navedeno zgoraj, je na podlagi rezultatov tafonomske analize tudi v primeru Resnikovega prekopa vlogo osrednjega dejavnika akumulacije ostankov malih sesalcev smiselno pripisati sovam. Podatki o vrstni sestavi in deležu zastopanosti posameznih taksonov znotraj preučevane tafocenoze lahko tako služijo kot povsem legitimno izhodišče za rekonstrukcijo habitatne slike okolice najdišča v obdobju kopičenja najdb. Pri tem sama favnistična sestava vzorca seveda ne odseva dejanske sestave tedanje združbe malih sesalcev, saj se v njej kažejo tudi preference plenilca do različnih kategorij plena (Andrews 1990: 29 s). Prav zaradi tega je mogoče iz podatkov o zastopanosti posameznih taksonov v iz-bljuvanih ostankih hrane okvirno sklepati na vrsto sove, ki je te živali uplenila. Sodeč po podatkih iz tabele 1 naj bi tako osrednjo vlogo pri akumulaciji tafocenoze na Resnikovem prekopu odigrala mala uharica (Asio otus) (Kryštufek 1980: tab. 3; Tome 1998-99). Po drugi strani naj bi bila vsaj v primeru Starih gmajn v tem smislu ključna prehransko precej oportunistična lesna sova1 (Strix aluco) (Kryštufek 1980: tab. 2). Pri tem ni nepomembno, da ta velja za razmeroma sedentarno vrsto s prostorsko omejenim teritorijem (12-20 ha; Andrews 1990: 192). Iz tega namreč izhaja, da je stala koliščarska vas na Starih gmajnah razmeroma blizu gozda. Razdalja med njima naj tako po vsej verjetnosti ne bi presegala 500 metrov, če je imela lesna sova na območju (takrat že opuščenega?) kolišča počivališče, pa bi utegnila biti še celo precej manjša (tj. < 100 m). Po drugi strani je lovno območje male uharice razmeroma veliko in tudi do desetkrat presega tistega, ki pripada lesni sovi. Poleg tega navedena vrsta pri lovu izkazuje očitno preferenco do odprtih habitatov (Andrews 1990: 184). Po podatkih o zgornji meji velikosti plena se vrsti bistveneje ne razlikujeta (tj. med 100 in 200 g pri mali uharici ter okrog 150 g pri lesni sovi). Za potrebe tega članka pa je sicer umestno omeniti to, da izbljuvki male uharice vključujejo ostanke bistveno večjega deleža zaužitih živali, kot to velja za lesno sovo. Prebavni sokovi slednje so namreč precej agresivnejši, tako da do 60 odstotkov zaužitih živali raztopijo v celoti, vključno s kostmi (Andrews 1990: 192). Očitno torej je, da med obravnavanima vrstama sov določena odstopanja v prehranskih navadah vsekakor obstajajo. Vendar pa tako za malo uharico kot še toliko bolj za lesno sovo velja, da so živalski ostanki v njunih izbljuvkih sicer dober kazalec dejanske združbe malih sesalcev v danem okolju (Andrews 1990: 184, 193). Ugotovljene razlike v sestavi mikrofavnističnega vzorca z Resnikovega prekopa v primerjavi s tistimi z Založnice, Hočevarice, Blatne Brezovice ter predvsem s Starih gmajn tako pač ni mogoče zadovoljivo razložiti le s specifičnimi preferencami plenilcev do posameznih kategorij plena. Odločilno vlogo je očitno res odigral obstoj dejanskih razlik v odprtosti krajine v neposredni okolici obravnavanih koliščarskih vasi. 1 Kot izrazito gozdna vrsta bi lahko sicer prišla v poštev tudi kozača (Strix uralensis), saj ta prav tako lahko izkazuje preferenčno plenjenje navadnega polha (Vrezec 1998-99). Vendar kozača izbljuvkov ne kopiči na enem mestu, temveč jih odmetava po vsem svojem tudi do 500 ha velikem teritoriju (Vrezec 1998-99: 75). Takšno vedenje pa ni skladno z dejstvom, da je bil vzorec s Starih gmajn praktično v celoti pridobljen pri terenskem raziskovanju zgolj ene sonde v izmeri skromnih 15 m2. Sodeč po bogastvu zajetega gradiva je to namreč moralo vključevati ostanke razmeroma velikega števila izbljuvkov (prim. Andrews 1990: append. tab. 7). NAČIN FORMIRANJA NAJDIŠČA RESNIKOV PREKOP Sodeč po zgoraj navedenih podatkih naj bi bilo torej ožje zaledje najstarejše koliščarske vasi na Ljubljanskem barju - Resnikovega prekopa - bistveno bolj odprto kot v primeru drugih tukaj obravnavanih kolišč. Rezultati izrazito multidisciplinarno zastavljenega preučevanja zgodovine formiranja navedenega najdišča pa takšen sklep postavljajo pod vprašaj. Kot so bolj ali manj neposredno pokazale sedimentološka (Turk 2006), biomorfna (Golyeva 2006), palinološka (Andrič 2006), makrobotanična (Culiberg 2006), arheološka (Velušček 2006b: 42 ss) ter tafonomsko zastavljena arheozoološka analiza (Toškan in Dirjec 2006: 145 ss), je bil namreč na Resnikovem prekopu del sedimenta, datiranega med okvirno 6000 in 200 pr. n. št., iz profila odnesen zaradi delovanja tekoče vode. Z drugimi besedami - nekoč v obdobju po opustitvi koliščarske vasi je čez najdišče tekel neznan vodni tok ter odnašal avtohtoni in prinašal alohtoni material. Pri tem je pomembno, da je bila v tem procesu odnesena tudi sama kulturna plast. Navedeni vodotok je še pred koncem 1. tisočletja pr. n. št. presahnil oz. se umaknil drugam (Andrič 2006: 108). Kot posledica opisanih hidroloških aktivnosti so tako na območju najdišča Resnikov prekop povečini ostale le težje najdbe, kot so npr. lončenina, kamni ali večje kosti. Te so vse ležale praktično tik nad jezersko kredo v spodnjem delu aluvialne plasti (Velušček 2006b: 26). Glede na zgoraj navedeno se lahko tako upravičeno vprašamo, kako so se na Resnikovem prekopu potemtakem uspeli ohraniti ostanki malih sesalcev, ki seveda sodijo med drobne najdbe. Za odgovor sta ključna dva podatka: da so med sicer prevladujočimi prazgodovinskimi arheološkimi ostalinami na sami jezerski kredi ležale tudi posamezne rimskodobne najdbe (Velušček 2006b: 42 s) ter da je bil dobršen del ostankov velikih sesalcev močno obrušen zaradi izpostavljenosti drobnim peščenim delcem, ki jih je s seboj nosil vodni tok (sl. 5a). Med ostanki malih sesalcev (sl. 5b) namreč podobnih znakov obrušenosti niso kazale niti čeljustnice niti ostanki postkranialnih skeletnih elementov, čeprav bi ob izpostavljenosti že omenjenemu vodotoku kaj takega sicer pričakovali (prim. Andrews 1990: 18 s in tam navedeni viri). To vsekakor sproža številna razmišljanja, med drugim tudi o tem, ali so ostanki malih sesalcev z Resnikovega prekopa sploh res prazgodovinske starosti? Da temu nemara ni bilo tako posredno kaže prisotnost zgoraj že omenjenih rimskih ostalin, po vsej verjetnosti povezljivih z vicialno cesto, ki naj bi Ljubljansko barje prečkala prav mimo Resnikovega prekopa (Velušček 2006b: 43 in tam navedeni viri). Najdene so bile namreč ravno v sedimentu, ki se je pričel ponovno odlagati po presahnitvi/premiku vodotoka z območja najdišča proti koncu 1. tisočletja pr. n. št. Po analogiji se torej kot povsem legitimna ponuja tudi možnost, da se je šele mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa Sl. 5: Različna stopnja obrušenosti ostankov velikih (a) in malih sesalcev (b) v gradivu z Resnikovega prekopa. Foto: M. zaplatil. Fig. 5: various degrees of wear ofthe remains of large (a) and small mammals (b) in material from Resnikov prekop. Fhoto: M. zaplatil. takrat (ali celo še pozneje) začelo tudi kopičenje kosti in zob malih sesalcev. Ker so prazgodovinske najdbe pred okoli dva tisoč leti zaradi zgoraj opisanih hidroloških aktivnosti ležale praktično na površju, mešanje z mlajšimi najdbami antične starosti namreč samo po sebi v ničemer ne preseneča. veliki sesalci kot neodvisni kazalec Nov kronološki okvir mikrofavnističnega gradiva z Resnikovega prekopa postavlja v drugačno luč tudi tezo o bistveno bolj odprti krajini v okolici navedenega najdišča glede na stanje v ožjem zaledju drugih v tem primeru obravnavanih kolišč. v rimskem času je bila namreč vegetacija na Ljubljanskem barju domnevno zelo podobna današnji (Andrič 2006: 108 s). za razliko od pretežno z bukovim gozdom porasle krajine v obdobju pred okvirno 6000 leti pr. n. št. sta bila za območje Resnikovega prekopa v času po okvirno 200 pr. n. št. namreč ugotovljena upad koncentracije peloda dreves in porast zelišč. Na obravnavanem območju se je torej očitno izoblikovala poplavna ravnica, ki je postala zaradi človekovega vpliva na okolje zelo odprta (Andrič 2006: 105 ss). pri tem je pomenljivo, da v takšnem okolju tudi danes najdemo pravzaprav povsem iste vrste terestričnih malih sesalcev kot v vzorcu z Resnikovega prekopa, vključno z večinsko zastopanostjo travniške voluharice (Kryštufek 1982: 40 ss). Kljub predstavljenim argumentom v prid interpretaciji o mlajši, tj. rimskodobni starosti mikrofavnističnih ostankov z Resnikovega prekopa, sem navedeno tezo podvrgel še dodatnemu testiranju. zato sem nameraval uporabiti podatke o ostankih velikih sesalcev z istih petih kolišč in njihov paleookoljski odtis primerjati z odtisom že predhodno analiziranih mikrofavnističnih vzorcev. žal so bili zadovoljivo bogati vzorci tako mikro kot tudi makro živalskih ostankov razpoložljivi le v primeru Resnikovega prekopa in starih gmajn, zato sem v analizo vključil še primerjalno gradivo iz mezolitskih sedimentov Male Triglavce pri Divači (pohar 1990; Toškan 2009a) ter mezolitskih in starejšeželeznodobnih kontekstov viktorjevega spodmola pri famljah (Toškan in Dirjec 2004b; Toškan in Kryštufek 2004). pri tem širitev geografskega okvirja na Kras ni problematična, saj primerjava paleookoljskega odtisa ostankov malih in velikih sesalcev poteka izključno znotraj (!) vsakega posameznega najdišča. pri izbiri metodologije sem se odločil za uporabo korespondenčne analize (Correspondence analysis; statsoft, Inc. 2001). Kot vstopni podatek so služile vrednosti kazalcev količine najdb za posamezne taksone (tj. Nisp oziroma MNI), in sicer ločeno za velike in male sesalce. Rezultati za slednje so prikazani na sliki 6in v tabeli 2, pri čemer prve tri dimenzije povzemajo 88,5 odstotka celotne inercije. Kot kažejo podatki o inerciji in vrednostih cos2, je v kontekstu obravnavane problematike še najbolj povedna porazdelitev vzorcev vzdolž dimenzije 1. Ta namreč očitno razlikuje med vzorci s pomembnim deležem vrst raznih tipov odprtih habitatov (glej npr. veliki voluhar, travniška/poljska voluharica) in tistimi, ki vključujejo večjo količino ostankov gozdnih vrst (vsota relativne inercije za gozdno voluharico, rumenogrlo miš, navadnega polha in veverico presega 12 odstotkov celotne inercije, ki jo povzema dimenzija 1; tab. 2). skladno z zgoraj predstavljenimi rezultati se Resnikov prekop na sliki 6 umešča še najbliže prav starejšeželeznodobnemu § 1 3 -2 N. fodiens ° N. anomalus O A terrestris 19 1, 5.10-18 20,21 §M agrestis/arvalis §4.19 §M glareolus g G. glis, A. flavicollis 5. vulgaris Resnikov prekop Viktoqev spodmol (železna doba / Iron Age) ■ _ Stare ^ajne ■ Viktoqev spodmol Mala Triglavca Koordinate: taksoni Coordinates: taxa Koordinate: konteksti Coordinates: contexts Sl. 6: Razporeditev petih vzorcev subfosilnih ostankov malih sesalcev iz Slovenije vzdolž prve dimenzije korespondenčne analize, izračunane na osnovi podatkov o najmanjšem številu osebkov (MNI) posameznega taksona. Poimenovani so le najpovednejši taksoni (glej tab. 2); ostali so označeni zgolj z zaporedno številko pojavljanja v tabeli 2. Odstotek povzete celotne inercije po dimenzijah: dimenzija 1 = 43,7 %, dimenzija 2 = 25,8 %, dimenzija 3 = 19,0 %. Skupna inercija = 0,49; x2 = 493,95; stop. prostosti = 84; p = 0,000. Vira: Viktorjev spodmol - toškan in Kryštufek (2004); Mala triglavca - toškan (2009a). Fig. 6: Projection of five samples of subfossil small mammal remnants from Slovenia onto first two dimensions of correspondence analysis, calculated on the basis of the minimum number of individuals (MNI) per individual taxa. Only the most revealing taxa are mentioned (see Table. 2); others are marked only with the sequential number of their appearance in Table 2. Percentage of total inertia according to dimension 1 = 43.7 %, dimension 2 = 25.8 %, dimension 3 = 19.0 %. total inertia = 0.49; X2 = 493.95; degrees of freedom = 84; p = 0.000. Source: Viktorjev spodmol - toškan and Kryštufek (2004); Mala triglavca - toškan (2009a). Tab. 2: Prispevek posameznih taksonov malih sesalcev k skupni inerciji in k inerciji, ki jo povzema vsaka od prvih treh dimenzij korespondenčne analize. Table 2: Contribution of individual taxa of small mammals to the total inertia and the inertia summarised by each of the first three dimensions of the correspondence analysis. Takson Taxon Skupaj / Total Dim. 1 Dim. 2 Dim. 3 Kakovost Quality Rel. inerc. Rel. Inert. Inercija Inertia cos2 Cos2 Inercija Inertia cos2 Cos2 Inercija Inertia cos2 Cos2 1. E. roumanicus 0,90 0,086 0,000 0,001 0,274 0,820 0,037 0,081 2. Arvicola sp. 0,99 0,140 0,227 0,707 0,073 0,135 0,117 0,158 3. M. glareolus 0,69 0,073 0,043 0,256 0,016 0,055 0,148 0,383 4. M. agrestis/arv. 0,99 0,164 0,318 0,847 0,038 0,059 0,082 0,094 5. M. minutus 0,91 0,044 0,001 0,007 0,112 0,655 0,060 0,256 6. Apodemus sp. 0,67 0,032 0,036 0,484 0,002 0,018 0,029 0,173 7. G. glis 0,99 0,109 0,030 0,119 0,365 0,862 0,011 0,019 8. N. fodiens 0,99 0,071 0,119 0,736 0,009 0,032 0,083 0,222 9. N. anomalus 0,99 0,071 0,119 0,736 0,009 0,032 0,083 0,222 10. C. suaveolens 0,49 0,014 0,010 0,295 0,002 0,035 0,012 0,166 11. C. leucodon 0,68 0,004 0,000 0,005 0,007 0,459 0,005 0,218 ... se nadaljuje ... / ... continued ... ■ 2,0 1,5 0,5m glinen melj / clay slit brez /none rumeno rjava / yellowish brown Sl. 4b: Osnovne značilnosti dokumentiranih stratigrafskih enot. Sedimentna zapolnitev vrtače DLN 9 je izrazito homogena. Označuje jo skoraj popolna odsotnost debelozrnatih klastov, ki se pretežno pojavljajo le v vrhnjem delu stratigrafske enote (SE) 1, ter s prstnim preizkusom določena meljasta zrnavost. Temna obarvanost SE 2 je najbrž posledica večje vsebnosti humoznih snovi in smo jo zato opredelili kot horizont pokopanih tal. SE 4 se je od "okolice" ločila le po prisotnosti grudic prežganih tal, oglja in lončenine. Meje med stratigrafskimi enotami so postopne. Na robovih dna vrtače je SE 5 ležala nad plastjo grušča, ki je prekrival skalno podlago (glej sliki 2 in 6). Fig. 4b: The sediment infill of doline DLN 9 is distinctly homogeneous, indicating the almost complete absence of coarse-grained clasts that appear predominantly only in the upper part of stratigraphic unit (SE) 1, and silty sediment texture, determined by the finger test. The dark colour of the SE 2 is most probably the result of a greater content of humic substances. We therefore defined it as the buried soil horizon. SE 4 was separated from its "surroundings" only by the presence of lumps of burnt earth, charcoal and earthenware. The boundaries between the stratigraphic units are gradual. At the edges of the bottom of the doline, SE 5 lay on a stratum of gravel, which covered a rocky foundation (see Figs. 2, 6). Sl. 5: Domnevno jamski sedimenti na severovzhodnem (profil 02) in južnem (profil 03) robu dna vrtače DLN 1 (zahodni del doline Gorenjski Radvanj). Gre za intenzivno rumene in intenzivno rdeče ilovice, ki so v prvem primeru ležale 0,7 m pod površjem, v drugem pa približno na globini 1,5 m. Avtor fotografij J. Jerončič. Fig. 5: Presumed cave sediments at the northeastern (profile 02) and southern (profile 03) edge of the doline floor DLN 1 (western part of the valley of Gorenjski Radvanj). It comprises of strong yellow and strong red loam which in the first sample has been lying 0.7 m beneath the surface, and in the second at an approximate depth of 1.5 m. Photography: J. Jerončič. njihova najstarejša starost v čas zgodnjega holoce-na. starejši so najbrž le horizonti prave terra rosse (v smislu kraških rdečih tal) in domnevno jamski sedimenti, predvsem rumene in rdeče ilovice, ki smo jih odkrili le v redkih vrtačah v najnižjih delih profilov (sl. 5). Holocenske zapolnitve navadno ležijo na zelo skeletnih sedimentih, predvsem na gruščih in blokovnih gruščih (sl. 6). Ti navadno ležijo neposredno nad apnencem. Večinoma je grušč ostrorob, kosi pripadajo skoraj izključno lokalnemu apnencu, med njimi se lahko pojavljajo tudi redki kosi sige. V nekaterih primerih so klasti grušča lokalno zlepljeni s kalcitnim vezivom. Drobnozrnate osnove v grušču skoraj ni, klasti so ponekod prekriti le s tanko glinasto prevleko. Grušč je včasih zelo dobro sortiran, opazna je imbrikacija v smeri naklona dna vrtače. Domnevamo, da je ta grušč pleistocenske starosti, njegova kronološka opredelitev bo postala jasnejša ob rezultatih luminiscenčne analize vzorca tanke lečaste plasti peščenega melja, ki smo jo v eni izmed vrtač odkrili med gruščem. V tej luči velja vsekakor opozoriti na možnost, da so bile vrtače na Krasu v zgornjem pleistocenu vsaj deloma brez se-dimentnih zapolnitev. Taka teza ima vsekakor implikacije na celotno pleistocensko kraško krajino. Na osnovi makroskopskih opažanj domnevamo, da so holocenski sedimenti v vrtačah po nastanku vsaj delno, morda tudi pretežno eolski. Na to opozarja skoraj popolna odsotnost debelozrnatih klastov in domnevna meljasta zrnavost (določena le s prstnim preizkusom), hkrati pa tudi očitna odsotnost koluvialnih sedimentnih tekstur. V prid eolskemu nanosu govori tudi geometrija plasti, ki je dokaj ravna in ne sledi konkavni oblikovanosti dna vrtače (glej npr. sl. 2 in 6). Meje med drobnozrnatimi Sl. 6: Grušč na dnu vrtač DLN 6 (približna globina profila 2,2 m), DLN 20 (približna globina profila 2,8 m, DLN 9 (približna globina profila 2,3 m) in DLN 11 (približna globina profila 2,1 m). Avtor fotografij J. Jerončič. Fig. 6: Rubble at the bottom of dolines DLN 6 (approx. profile depth 2.2 m), DLN 20 (approx. profile depth 2.8 m) and DLN 9 (approx. profile depth 2.3 m) in DLN 11 (approx. profile depth 2.1 m). Photography: J. Jerončič. sedimenti in plastmi grušča na njihovem dnu so povsod ostre, ne glede na dejstvo, da so slednje ponekod nagnjene tudi za več kot 30°. Ta ostra meja nakazuje na popolnoma različne sedimentacijske procese. Na podlagi makroskopskih opažanj bi bilo sedimentne zapolnitve vrtač ustrezno obravnavati kot pedosedimentne komplekse (pedo-sedimentary complexes; Durn 2003) oziroma pedosedimente. Z izrazom pedosedimentni kompleksi opredeljujemo sedimentne materiale, ki jih sukcesivno z nastajanjem (sedimentacijo) preoblikujejo tudi pedogeni procesi, pri čemer ponekod ni zanemarljiv antropogeni vpliv. Gre torej za sedimentna telesa z zelo "burno" zgodovino, mineralna zrna v takih telesih so lahko prešla skozi številne in hkrati različne procese resedimentacije in pedogeneze. Na podlagi splošno znane geološke zgodovine lahko v teh pedosedimentih konkretno pričakujemo material flišnega pokrova, ki je lahko prešel skozi svojo "jamsko" fazo ali pa tudi ne. Poleg tega lahko pričakujemo eolski material, morda celo različnih izvorov, ne smemo pa izključiti netopnega ostanka karbonatnih kamnin iz raztopljenega nadkritja današnjega terena, ki je dosegel debelino nekaj sto metrov (Verbič 2010). O vplivu človeka na okolje v tej fazi raziskav težko govorimo. Morda je nihanje intenzivnosti sedimentacije vezano tudi na človekove dejavnosti, npr. na intenzivno pašo, izsekavanje ali požiganje gozda, kar povzroča pospešeno erozijo tal na površju. Do najintenzivnejše akumulacije sedimentov v vrtačah je prišlo v zadnjem tisočletju (sl. 3), ko se je povprečno odložilo vanje skoraj 1 m drobno-zrnatega sedimenta. To je več, kot se ga je odložilo v 7000 letih na začetku holocena. Med terenskim delom smo odkrili sledove človekove uporabe vrtač iz obdobja pozne bronaste dobe ter novega veka. v prvem primeru smo jih prepoznali tako na podlagi prisotnosti drobnih najdb, predvsem odlomkov lončenine in kamnitih artefaktov, kot tudi s pomočjo znakov antropogenizacije sedimentov (prisotnost grudic prežganih tal, oglja ipd.; sl. 7). Predvsem ti govorijo o človekovih aktivnostih, ki so lahko vezane na kurjenje vegetacije in premetavanje tal, vendar najbrž ne do te mere, da bi lahko sklepali na poljedelsko obdelavo. Lomi keramičnih črepinj so večinoma ostri. Črepinje iste posode so lahko ležale na zelo omejeni površini, kar pomeni, da so ostale in situ in niso bile podvržene morebitni an-tropogeni (npr. oranje) ali naravni (npr. delovanje vode) razpršitvi. v primeru poznobronastodob-nega konteksta smo odkrili tudi zoglenelo vejevje, ki domneve o kmetijski obdelavi tal prav tako ne podpira. Predvidevamo, da je te pokazatelje možno bolje povezovati s strategijami gospodarske izrabe prostora, ki vključujejo prakse požiganja vegetacije za čiščenje in pridobivanje pašnikov. Na obstoj takih praks naj bi pokazali tudi rezultati izkopavanj v Podmolu pri Kastelcu na Petrijskem krasu, kjer je bila prisotnost drobnozrnate frakcije v eneolit-skem-bronastodobnem sedimentu interpretirana kot posledica vetrne erozije, ki so jo omogočala ne-porasla tla v okolici najdišča (Turk et al. 1993: 56). Premik k večji sedentarnosti in teritorialnosti s pojavom gradišč (Novakovic 2001) je najbrž povzročil večji pritisk na krajino tako s strani ljudi kot tudi njihovih živali. Prostor gibanja se je zmanjšal, kar je povzročilo večjo koncentracijo aktivnosti na okolico naselij. Predvsem od srednje (pozne?) bronaste dobe dalje je premik k bolj uravnoteženemu izkoriščanju domačih živali (Mlekuž 2005) s pospeševanjem govedoreje in prašičereje na račun ovčereje (Fabec 2011) morda spodbudila potreba po novih pašniških površinah. Rezultati statistične analize objavljenih podatkov o živalskih ostankih iz časa od eneolitika do konca železne dobe (Fabec 2011) kažejo, da se od srednje (pozne?) bronaste dobe s postopnim manjšanjem uporabe jam in uveljavljanjem gradišč vse bolj širi govedoreja in prašičereja. Ta premik bi lahko razumeli kot posledico večje raznolikosti strategij upravljanja z živalmi in večje potrebe po sekundarnih živalskih produktih. Toškan in Dirjec (2007) sta poudarila, da kostni zapisi z gradišča Tabor v Tomaju jasno kažejo na izkoriščanje živali za sekundarne produkte, kar je ugotavljala tudi G. Petrucci za Kaštelir nad Korošci (1997). Sherrat (1981) predpostavlja, da je ena od Sl. 7: Primer antropogeniziranih tal (drobci oglja, artefakti, grudice prežganih tal) v vrtači DLN 3. Čas prve polovice 2. tisočletja pr. n. št. Fig. 7: An example of anthropogenised soil (fine charcoal, artefacts, lumps of burnt soil) in doline DLN 3. Dates from first half of 2nd millennium BC. posledic revolucije pri uporabi sekundarnih virov tudi intenzifikacija lova. Uporaba živali za mleko, volno in vleko pomeni, da so žive živali dragocenejši produkti kot mrtve (meso). Porast deleža prašičev v tej fazi bi torej lahko bil odgovor na potrebo po živalskih beljakovinah, ki ji govedo in drobnica niso več mogli zadoščati. Poznobronastodobni sledovi človekovih aktivnosti v vrtačah bi tako lahko bili posledica kurjenja gozda in odstranjevanja panjev za kvantitativno in kvalitativno večanje pašniških površin. Požiganje podrasti namreč povzroči rast zelišč in večjo hranljivost poganjkov in tako povečuje nosilnost okolja (Mellars 1976; Moore 1997). Med drugim je govedo pri paši veliko bolj zahtevno od drobnice, tako da je izboljšava pašnikov morda tudi posledica takratnih sprememb v sestavu čred. sledove novoveških človekovih aktivnosti smo odkrili v skoraj vseh vrtačah. Govorijo o kmetijski uporabi prostora, odražajo pa se v domnevnem povečanem deležu organskega materiala v tleh, kar se makroskopsko kaže v temnejši obarvanosti tal in prisotnosti drobnih najdb, predvsem odlomkov lončenine, opečnega gradbenega materiala ter izjemoma živalskih ostankov (kosti, lupin morskih školjk). Ti elementi so najbrž rezultat smetenja kot posledice gnojenja njivskih površin. Prisotnost grušča in kamninskih blokov v vrhnjem horizontu večine vrtač smo povezali s strategijami izboljšave tal, ki jih je za ta prostor dokumentiral tudi D. Radinja (Radinja 1987). v dveh vrtačah smo dokumentirali s kamenjem zapolnjeni jami, ki sta najbrž ostanek strategij za pridobivanje obdelovalnih površin. v poznem srednjem in predvsem v novem veku je bilo namreč prilagajanje vrtač za kmetijsko uporabo zelo razširjeno, pri čemer je bilo pogosto prav izkopavanje zemlje na njihovem dnu, ki je bila nato odpeljana na teren, kjer so tla manj globoka. Nastale jame so bile zasute z otrebljenim kamenjem (Gams et al. 1971; Radinja 1987). Sledove prilagoditve vrtač za kmetijsko uporabo smo dokumentirali tudi na površini, šlo je predvsem za suho zidane zidove ter ostre prehode med dnom in pobočji, kar je posledica večanja ornih površin. NAMESTO ZAKLJUČKA Z arheološkim sondiranjem vrtač na območju trase novega železniškega tira med Divačo in Preložami (Kras, Slovenija) je bila zbrana obsežna baza podatkov, na osnovi katere je možno sklepati o procesih oblikovanja kraške krajine ter o vlogi človeka pri tem. Predstavljene hipoteze, ki smo jih postavili na osnovi terenskega dela in ki čakajo na potrditev s strani laboratorijskih analiz, so v tej fazi raziskav le preliminarne smernice, ki namigujejo, da so sedimentne zapolnitve vrtač razmeroma mlade tvorbe. Po nastanku imajo zelo pestro zgodovino, pri kateri je na koncu resedimentacijske verige predvidoma imel večjo vlogo vetrni nanos. V njih so se ohranili makroskopski sledovi človekovih aktivnosti. Ti nakazujejo, da so se prvi intenzivni posegi v krajino zgodili v bronasti dobi, do ponovne in še veliko bolj intenzivne uporabe pa je prišlo šele v novem veku. Starejši izmed makroskopskih sledov se kažejo kot sledovi kurjenja vegetacije in poseganja v tla, ki so morda rezultat požigalniških praks za potrebe živinoreje in pašništva. Mlajši so posledica kmetijskih posegov v krajino, ki je v času zadnjih stoletij prejšnjega tisočletja pridobila značilnosti tipične agro-kraške krajine. LITERATURA / REFERENCES ANDRIČ, M. 2002, The Holocene Vegetation Dynamics and the Formation of Neolithic and present-day Slovenian Landscape, Documenta Praehistorica 28, 133-175. ANDRIČ, M. 2004, Paleookolje v Sloveniji in severnemu delu hrvaške Istre v pozni prazgodovini, Arheološki vestnik 55, 509-523. BAVDEK, A. 2003, Vrtače. V: Prešeren, D. (ur.), Zemlja pod vašimi nogami, Arheologija na avtocestah Slovenije, 285-287. BARFIELD, L. 1972, The first neolithic cultures of Northern Italy. Fundamenta A/3, 7, Wien. CENNI, S. in F. BARTOLI 1999, Analisi paleobiogi-ca dei resti ossei rinvenuti nel pozzo iniziale dell'Abisso Cesca (Gabrovizza - Carso triestino). Atti della Societa per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Vene-zia Giulia, XI, 1997-1998 (1999), 91-103. CULIBERG, M. 2005, Paleobotanične raziskave na Krasu. V: Mihevc, A. (ur.) Kras, voda in življenje v kamniti pokrajini, 149-154, Ljubljana. DOLZANI, L. 1993, Rinvenimenti di strumenti in selce presso Aurisina nel Carso Triestino. Atti della Societa per la Preistoria e Protostoria della Regione Fri-uli-Venezia Giulia VII, 1992 (1993), 7-12. DURN, G. 2003, Terra Rossa in the Mediterranean Region: Parent Materials, Composition and Origin, Geologia Croatica 56, 83-100. FABEC, T. 2011. Ekonomike kovinskih obdobij na Krasu. - Tipkopis, Center za preventivno arheologijo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica, Nova Gorica. GAMS, I. 1974, Kras, Ljubljana. GAMS, I., F. LOVENČAK in B. INGOLIČ 1971, Krajna vas. Študija o prirodnih pogojih in agrarnem izkoriščanju Krasa, Geografski zbornik 12, 261-263. KAROUŠKOVA-SOPER, V. 1983, The castellieri of Venezia Giulia, NE Italy (2nd - 1nd mil. B.C.), British Archaeological Reports, International series 192, Oxford. MELLARS, P. 1976. Fire ecology, animal populations and man: a study of some ecological relationships in prehistory, Proceedings of the Prehistoric Society, 42, 14-54. MLEKUŽ, D. 2005, Trajektorije sprememb mezolit-skih in neolitskih krajin dinarske Slovenije. - Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo Ljubljana. MOORE, J. 1997, The infernal cycle of fire ecology. -V: Topping, P. (ur.), Neolithic landscapes, vol. 2, Neolithic Studies Group Seminar Papers, 33-40, Oxford. MUŠIČ, B. 1997, Magnetic susceptibility measurements in dolinas, Annales 10, 37-42. NICOD, J. 1987, Amenagements agraires dans de petites depressions karstiques (en Provence et dans les Causes, et dans quelques regions de comparaison en Italie et Yugostavie, -V: Kunaver, J. (ur.), Karst and Man, Proceeding of the international Symposium on Human Influence in Karst, Ljubljana. tomaž fabec NOVAKOVIC, P. 1996, Sežana-Drenje, Varstvo spomenikov 37, 102. NOVAKOVIC, P. 2001, Prostorska in pokrajinska arheologija: študija na primeru Krasa. - Doktorska disertacija, Univerza v Ejubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo Ejubljana. NOVAKOVIC, P. in H. SIMONI 1997, Archaeology of the Kras dolinas (Arheologija kraških dolin), Annales 10, 19-36. NOVAKOVIC, P., H. SIMONI in B. MUŠIC 1999, Karst dolinas: evidence of population pressure and exploitation of agricultural resources in karstic landscapes, - V: P. Eeveau (ur.), Environmental Reconstruction in Mediterranean Landscape Archaeology. The Archaeology of Mediterranean Landscapes 2, 123-134, Oxford. OSMUK, N. 1992, Poročila, Varstvo spomenikov 34, 208, 236-237, 240, 297. OSMUK, N. 1995, Poročila, Varstvo spomenikov 35, 99, 109, 171. PANJEK, A. 2006, Človek, zemlja, kamen in burja. Zgodovina kulturne krajine Krasa (oris od 16. do 20. stoletja). Koper. PETRUCCI, g. 1997, Ea fauna protostorica e romana. Scavi Sprintendenza 1988-1992, V: F. Maselli Scotti (ur.), Il Civico museo archeologico di Muggia, 121-132, Trst. POEDINI, E., G. GIOITTI, F. MARTINI in S. BUDIN 1984, Introduzione alla flora e alla vegetazione del Carso, Trieste. RADINJA, D. 1987, Modern agricultural land improvement in Slovene Dinaric karst, V: Kunaver, J. (ur.), Karst and man, Proceedong of the International Symposium on Human Influence in Karst, 123-35, Ejubljana. SHERRATT, A. 1981, Plough and pastoralism: aspects of the Secondary Products Revolution, V: Hodder, I., G. Isaac in N. Hammond (ur.), Pattern of the past, 261-306, Cambridge. SEAPŠAK, B. 1995, Možnosti študija poselitve v arheologiji, Arheo 17, Ejubljana. TOŠKAN, B. in J. DIRJEC 2007, Sesalska makro-favna z najdišča Tabor (Tomaj - Škerlj). Poročilo za leto 2007. - Tipkopis, Arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, Ejubljana. TURK, I., Z. MODRIJAN, T. PRUS, M. CUEIBERG, A. ŠERCEEJ, V. PERKO, J. DIRJEC in P. PAVEIN 1993, Podmol pri Kastelcu - novo večplastno arheološko najdišče na Krasu, Slovenija, Arheološki vestnik 44, 45-96. VERBIC, t. 2010, Problem tal/resedimentov v pregledanih vrtačah in njihova prostorninska magnetna suscep-tibilnost. - Tipkopis, Center za preventivno arheologijo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ejubljana. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 55-61 DOLGOROČEN VPLIV ČLOVEKA NA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST: PRIMERJAVA EITOCENOLOŠKIH IN PALINOLOŠKIH REZULTATOV (BELA KRAJINA) LONG-TERM IMPACT Of MAN ON BIODIVERSITY. A COMPARISON Of PHYTOCOENELOGICAL AND PALYNOLOGICAL RESULTS (BELA KRAJINA) Urban ŠILC1 in Maja ANDRIČ2 1 Biološki Inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; urban.silc@zrc-sazu.si 2 Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 SI-Ljubljana; maja.andric@zrc-sazu.si Izvleček v raziskavi smo primerjali rezultate palinološke in fitocenološke raziskave, da bi pojasnili vzroke dolgotrajnih biodiverzitetnih in ekosistemskih sprememb v Beli krajini (Slovenija). Fosilni pelod nakazuje, da je bil človekov vpliv na vegetacijo pomemben skozi celotno obdobje holocena s fazami povečanja in vplivom na biotsko raznovrstnost, čemur je sledilo hitro zaraščanje z gozdom. Po drugi strani pa rezultati sukcesije opuščenih steljnikov (Pteridio-Betuletum) v zadnjih petdesetih letih kažejo na hitro zaraščanje krajine in upadanje vrstne raznolikosti v gozdnih sukcesijskih stadijih. Obe raziskavi kažeta, da se vegetacija dinamično spreminja in da imajo ekstenzivne motnje pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Ključne besede: Slovenija, spremembe vegetacije, steljnik, biotska pestrost Abstract This research compares pollen and phytosociologi-cal data in order to understand long-term biodiversity and ecosystem changes in the bela krajina region of slovenia. The fossil pollen indicates that human impact on the vegetation was significant throughout the Holocene, with phases of increased impact and biodiversity, followed by rapid forest recovery. On the other hand, the results of the study of succession in abandoned litter-raking forests {Pteridio-Betuletum) in last 50 years show fast reforestation of the landscape and an evident decrease in species diversity in forest successional stages. Both researches show dynamic changes of vegetation and the importance of moderate disturbances for biodiversity conservation. Keywords: slovenia, vegetation changes, litter-raking forest, biodiversity Prejeto / Received: 12. 12. 2011 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 27. 1. 2012 UVOD človekov vpliv na krajino in biotsko pestrost v njej je že dolgo znan. V neolitiku pred pribl. 7000-6000 leti so skupnosti prvih evropskih poljedelcev in živinorejcev krčile in/ali požigale manjše površine gozda (Willis in Bennett 1994). Skupaj z gojenjem kulturnih rastlin so se razširili tudi pleveli, ruderalne vrste ter rastline, značilne za pašne površine, spremenila pa se je tudi sestava gozda (npr. Behre 1981; Tinner et al. 1999). Zaradi človekovega pritiska na okolje se je oblikovala mozaična krajina s povečano biotsko raznovrstnostjo (Birks et al. 1990). Zelo dinamičen razvoj holocenskega rastlinstva opažamo tudi v Sloveniji; brez tisočletnega človekovega vpliva na okolje bi bila današnja krajina bistveno drugačna od siceršnje (Andrič in Willis 2003). Na pelodnih diagramih iz Bele krajine (npr. v obdobju pred dobrimi 8000 leti) prevladuje pelod bukve (Andrič 2007), kar je glede na današnjo vegetacijo presenetljivo (Marinček in Čarni 2002). Takšne raziskave razvoja dolgoročnih (> 50 let) sprememb vegetacije nam pomagajo razumeti, kako so nastale in se razvijale stare kulturne krajine, vendar pa s pomočjo palinoloških raziskav ne moremo neposredno opazovati nekdanjih sukcesijskih in drugih ekoloških procesov ali podrobno rekonstruirati rastlinskih združb. To nam omogočajo raziskave recentnih sukcesij, ki so posledica opuščanja človekovega vpliva na vegetacijo. Namen članka je prikazati rezultate dveh neodvisnih raziskav na območju Bele krajine in pokazati njuno dopolnjevalnost tako v razumevanju preteklih dogodkov kot tudi pri napovedovanju prihodnjega razvoja vegetacije. METODE PALINOLOŠKA RAZISKAVA Sl. 1: Raziskovano območje z označenima lokacijama obeh raziskav: palinološke pri Mlaki in vegetacijske pri Bojancih. Fig. 1: Research zone with marked locations of both studies: Palynological at Mlaka and vegetational at Bojanci. VEGETACIJSKA RAZISKAVA Vrtina na mokrišču Mlaka v Beli krajini (sl. 1) je bila izvrtana z vrtalnikom Livingstone. Palinološki vzorci so bili pripravljeni po standardnem laboratorijskem postopku (Bennett in Willis 2001), starost vrtine pa je bila določena z radiokarbonskim datiranjem. Pelodni diagram je bil izrisan s pomočjo računalniškega programa PSIMPOLL (Bennett 1998), s katerim je bila izračunana tudi palinološka pestrost (palynological richness). Pri izračunu palinološke pestrosti je bila uporabljena analiza ocene palinološke pestrosti (= število različnih pelodnih tipov v vzorcu E(Tn)), če bi v vsakem vzorcu prešteli enako število (n) pelodnih zrn (rarefaction analysis; Birks in Line 1992). Podrobnejša metodologija je predstavljena v prvotni objavi (Andrič 2007). Vegetacijske popise smo naredili po standardni srednjeevropski metodi (Braun-Blanquet 1964) na ploskvah, ki smo jim predhodno določili starost na nizu letalskih posnetkov. Popisne ploskve so bile standardne velikosti 100 m2. Podrobnejša metodologija je predstavljena v prvotni objavi (Čarni et al. 2007). REZULTATI PALINOLOŠKA RAZISKAVA Fosilni pelod (sl. 2) nakazuje, da je bil vpliv človeka na vegetacijo Bele krajine pomembno prisoten v celotnem holocenu z obdobji, ko se je pritisk povečeval in obdobji, ko se je gozd hitro obnavljal (Andrič 2007). Sl. 2: Pelodni diagram prikazuje spremembe vegetacije (in krajine) v zadnjih 10.000 letih (povzeto po Andrič 2007). Krivulja za palinološko pestrost (E(T2j0)) prikazuje pričakovano število taksonov na vzorec, če bi v vsakem vzorcu prešteli 250 pelodnih zrn. Fig. 2: Pollen diagram showing changes of vegetation in the past 10,000 years (from Andrič 2007). The curve for palynological diversity (E(T250)) shows the expected number of taxa per sample if one counts in each sample 250 pollen grains. Sprva je bila krajina v zgodnjem holocenu odprta (pojavljali so se številni požari), nato pa je sledila sprememba v gozdni sestavi od 8.900 cal. BP (pred današnjim časom). Povečal se je predvsem delež bukve, ki pa se je nato med 7.500 in 7.000 cal. BP zmanjšal. Razlog za povečanje deleža bukve naj bi bil predvsem klimatski, tj. povečanje količine padavin (Andrič 2007). Tudi zmanjšanje deleža bukve morda lahko povežemo s klimatskimi nihanji, predvsem z zmanjšanjem količine padavin. Arheoloških najdišč, zanesljivo datiranih v to obdobje, namreč (še) ne poznamo. Kasnejše spremembe krajine in vegetacije (po 6900 cal. BP) pa že lažje pripišemo vplivu človeka (poljedelstvo in živinoreja), saj se v neposredni okolici Mlake okrog 6100 cal. BP pojavljajo tudi že prva neolitska arheološka najdišča (Budja 1992; Mason in Andrič 2009). v naslednjih tisočletjih je intenzivnost človekovega vpliva v okolici Mlake nihala, obdobja intenzivnejšega izsekavanja in/ali požiganja gozda pogosto sovpadajo s povečano palinološko pestrostjo (palynological richness, sl. 2). Okoli 4.800 cal. BP se poveča intenzivnost gojenja žit, kar povezujemo z arheološkimi najdišči iz bronaste dobe. Bolj podrobno so te spremembe prikazane na diagramu (sl. 3), ki prikazuje spremembe zadnjih 3000 let. Močno krčenje gozdne vegetacije je datirano tudi v rimsko obdobje (100 n. št. = 1900 cal. BP), ko je palinološka pestrost narasla. Zadnjih tisoč let opažamo upad bukve in porast triletnih spor praproti, kamor uvrščamo tudi orlovo praprot (Pteridium aquilinum). V zgodnjem srednjem veku se je krčenje gozdnih površin in oblikovanje odprtega prostora (oz. negozdnih površin) nadaljevalo (približno 1000 n. št.). Takrat je nastala odprta krajina, podobna današnji, palinološka pestrost pa je upadla, verjetno zaradi preintenzivnega pritiska na okolje. V tem obdobju je delež monoletnih spor praproti narasel, delež gozda pa je najbolj drastično upadel. Po letu 1100 n. št. je palinološka pestrost zopet narasla. v pelodnem spektru iz tega obdobja prevladujejo zelišča; palinološka pestrost niha med 19 in 27 taksonov (na 250 preštetih pelodnih zrn). V zadnjih desetletjih lahko opazimo težnjo po zaraščanju gozdnih površin in palinološka pestrost v teh zgodnjih sukcesijskih fazah naraste do 27. Narasla količina bora kaže na zaraščanje krajine, saj je bor v sekundarni sukcesiji med prvimi. To nakazuje, da je bil človekov vpliv in pritisk na krajino v prvih desetletjih 20. stoletja prevelik oz. da je šel pritisk na biodiverziteto čez najvišjo možno mero, z zaraščanjem krajine v zadnjih desetletjih pa biotska raznovrstnost spet narašča. VEGETACIJSKA RAZISKAVA Tudi vegetacijske raziskave kažejo na dinamično spreminjanje vegetacije, ki pa je posledica opuščanja človekovega pritiska oz. gospodarjenja. Za Belo krajino so značilni brezovi steljniki (asociacija Pteridio-Betu-letum Trinajstič & Šugar ex Rauš & Matič 1994), ki so nastali kot posledica ekstenzivnega steljarjenja v daljšem časovnem obdobju (Šilc et al. 2008). Steljarjenje je pripravljanje stelje (nastilja), ki se uporablja za zagotavljanje suhega in toplega ležišča domačim živalim. Zato so želi praprot ali pa kosili in grabili zeliščno in mahovno plast na vselej istih lokacijah, ob čemer so nastale posebne, drugotne rastlinske združbe (Robič 1992). Zaradi opuščanja steljarjenja (odseljevanje, manjša potreba po stelji, zmanjšanje števila glav živine) se številni steljniki ponovno zaraščajo v gozd (Paušič 2012). Na podlagi starih katastrov (Franciscejski kataster iz let 1825 in 1880) in recentne karte habitatnih tipov (2005) je prikazana sprememba krajine na majhnem območju pri vasi Bojanci kot primer splošnega procesa v Beli krajini (sl. 4). Spremembe so znatne predvsem zaradi povečanja gozdnih površin. Sl. 3: Pelodni diagram na vrtini Mlaka. Prikazane so spremembe v zadnjih 3.000 letih (Andrič 2007). Fig. 3: Pollen diagram at the Mlaka well showing changes in the past 3,000 years (Andrič 2007). s pomočjo starih katastrskih načrtov in letalskih posnetkov smo določili starost določenih steljnikov in sukcesijski niz njihovega zaraščanja. V vsaki zaplati smo naredili vegetacijski popis in opazovali spremembe v floristični sestavi in strukturi vegetacije. Sukcesija poteka od združbe vrese (asociacija Genisto sagittalis-Callune-tum Horvat 1931) preko stadijev z orlovo praprotjo in brezo, stadija rdečega bora in breze do končne združbe, ki predstavlja gabrov gozd (asociacija Abio albae-Car-pinetum Marinček 1994). S spremembami floristične sestave se spreminjajo tudi tla, saj pH tal prehaja iz kislega v nevtralnejše območje, povečuje pa se količina dušika, fosforja, kalcija in magnezija (Čarni et al. 2007). Sprememba števila vrst v sekundarni sukcesiji je jasno vidna (sl. 5a). Ravno tako upada Shannon-Wienerjev indeks (sl. 5b) proti klimaksnemu stadiju. Pri obeh kazalcih je opazen rahel porast v sredini sukcesijskega niza. DISKUSIJA Fitocenologija in palinologija imata zaradi specifičnih metod in ciljev raziskav, ki jih uporabljata, različen domet glede časovnega obdobja. palinologija za razliko od fitocenologije omogoča opazovanje dolgoročnega razvoja rastlinstva, vendar pa je pri prostorski, časovni in taksonomski natančnosti omejena. Na prostorsko reprezentativnost palinološkega najdišča vpliva predvsem velikost močvirja. Primerjava pelodnega zapisa z okoliško vegetacijo je namreč pokazala, da v manjših jezerih in močvirjih prevladuje pelod lokalne, v večjih pa regionalne vegetacije (Ja-cobson in Bradshaw 1981). Na manjših najdiščih, ki so po velikosti primerljiva z Mlako (premer najdišča pribl. 30 m), prevladuje pelod rastlin, ki so rasle nekaj metrov (< pribl. 20 m) od roba bazena (pribl. 73 % Franciscejski kataster iz leta 1825 Franciscejski kataster iz leta 1880 Karta habitatnih tipov Gozd / Forest Travnik / Grassland Vinograd / Vineyard Polje / Field 500 m Sl. 4: Primerjava krajine pri vasi Bojanci na starih katastrih in karti habitatnih tipov (merilo 1:20.000). Fig. 4: Comparison of landsape at the Bojanci village in the old registers and maps of habitat types (scale 1:20,000). peloda). Peloda "ekstralokalne" vegetacije, ki je rasla od pribl. 20 m do nekaj sto metrov od roba bazena, je manj (pribl. 18 %), še manj pa je peloda vegetacije širše regije (nekaj 100 m do nekaj km, pribl. 9 %, jacobson in Bradshaw 1981). Pelodni zapis paleoekološkega najdišča Mlaka torej v prvi vrsti daje informacije o dogajanju v neposredni okolici, na dobrih 3000 m2 površine (oz. skupaj z "ekstralokalno" vegetacijo na nekaj 10 ha veliki površini) in je zato občutljiv za dogajanje na posameznih sukcesijskih ploskvah. Pelodni zapis Mlake ima za razliko od fitoceno-loških raziskav nekoliko slabšo časovno resolucijo vzorčenja. Gostota vzorcev na pelodnem diagramu, kjer je bil v večjem delu vrtine brez presledkov analiziran vsak centimeter sekvence, je pribl. 25-80 let na vzorec. To nam omogoča opazovanje sprememb vegetacije s časovno ločljivostjo desetletij/stoletij, da lahko vsaj v nekaterih delih diagrama, kjer je ločljivost največja, vidimo glavne sukcesijske faze (pri tem si pomagamo tudi z obdobji, ko je bilo vegetacijsko dogajanje na površinah okrog Mlake v isti razvojni fazi). a 3.5 b 55 50 45 i 1 CO ^ 35 6 z i •S 20 15 10 Sukcesijski stadiji / Successive stages Aktiven steijnik / Active litter-raking forest Sukcesijski stadiji / Successive stages Sl. 5: a - Spreminjanje števila vrst v različnih sukcesijskih stadijih, kot prvi stadij je prikazan še aktiven steljnik, b - spreminjanje Shannon-Wienerjevega diverzitetnega indeksa v različnih sukcesijskih stadijih. Vsak okvir z ročaji (angl. boxplot) predstavlja en sukcesijski stadij (povzeto po Čarni et al. 2007). Fig. 5: a - Changes in the number of species in various successive stages; as the first stage the active litter-raking forest is shown, b - changing of Shannon-Wiener diversity index at different successive stages. Each boxplot represents one successional stage (from Čarni et al. 2007). Palinologija in fitocenologija imata tudi različno taksonomsko natančnost; fitosociologija je pri opisu združb in določanju rastlinskih vrst mnogo natančnejša, pelod pa pogosto lahko določimo le do rodu ali družine natančno. Ker posamezni taksoni tvorijo različno količino peloda, v palinologiji za merjenje biotske pestrosti ne moremo uporabiti Shannon-Wienerjevega indeksa, ki upošteva tako število različnih taksonov kot tudi njihovo pogostost. v nasprotju s pogostostjo je število taksonov v palinološkem zapisu lahko konkreten in koristen podatek za oceno palinološke pestrosti, vendar samo če je število preštetih pelodnih zrn v vsakem vzorcu standardizirano na enako število (E(Tn)) (rarefaction analysis, Birks in Line 1992). Palinološka pestrost odraža spremembe vegetacije na področju, od koder je na naše najdišče prihajal pelod, kar lahko enačimo z a diverziteto znotraj vsake enote vegetacijskih tipov, tj. vegetacijsko mozaično zgradbo (y krajinska diverziteta, Whittaker 1976), oziroma bogastvom vegetacijskih sestavin (združb) v krajini (Walker 1989). Študija, ki sta jo opravila Birks in Line (1992) na najdiščih v Veliki Britaniji, je pokazala, da palinološka pestrost odraža mozaično strukturo krajine in floristično pestrost vegetacijskih tipov, ki naj bi bila največja ob zmernem vplivu človeka ("intermediate disturbance hypothesis", Grime 1973). Palinološka pestrost pa poleg rastlinske raznolikosti v krajini lahko odraža tudi enako-mernost ("evenness", Odgaard 1999, 2001; van der Knaap 2009). Ko v pelodnem zapisu močno prevladuje le nekaj taksonov (ki so hkrati močni producenti peloda), je verjetnost, da najdemo pelod redkejših taksonov manjša, s tem pa se zmanjšuje tudi palinološka pestrost vzorca. Zato je pri neposrednem povezovanju palinološke pestrosti z biotsko raznovrstnostjo potrebna previdnost (van der Knaap 2009). Ekološke raziskave trenutne vegetacije so lahko tudi primer rekonstrukcije procesov v preteklosti. Nastanek negozdne, odprte krajine je bil hiter in zaradi gospodarjenja se je ustvaril nekakšen kvazi-ekvilibrium, ki pa se ob opuščanju gospodarjenja hitro spremeni. z izrazom kvazi-ekvilibrium želimo poudariti ravnovesno stanje v okolju, ki se odraža v posebni rastlinski združbi, katere obstoj je odvisen od trajnega ekstenzivnega človekovega vpliva. Obe raziskavi kažeta na povečanje diverzitete na začetku sukcesije in na njeno zmanjševanje zaradi konkurence, ki se ob tem povečuje, ko se zmanjšuje motnja. Spremembe v sekundarni sukcesiji so se pokazale za presenetljivo hitre (40 do 50 let za obnovo gabro-vega gozda; Čarni et al. 2007). Razlog je za razliko od podobnih procesov na silikatu v srednji in severni Evropi v apnencu kot matični podlagi. Ob nadaljnjem opuščanju gospodarjenja in zaraščanju pričakujemo ponovno obnovitev gabrovih gozdov, ponekod mogoče tudi bukovih, če predpostavljamo, da bodo klimatske razmere ostale enake. Rezultati palinološke raziskave in nekdanje prevladovanje bukovih gozdov namreč lahko nakazujejo tudi prihodnji razvoj vegetacije. Ali lahko pričakujemo, da se bo ponovno naselila bukev oz. da bo njenih sestojev več? Ob pričakovanih klimatskih spremembah pa seveda lahko pričakujemo tudi nove in drugačne spremembe gozdne vegetacije. Kutnar et al. (2009) predvidevajo ob zvišanju povprečne temperature precejšnje spremembe in večjo zastopanost toploljubnih gozdnih združb. Za ohranjanje diverzitete je potrebna uravnovešena frekvenca pojavljanja motenj (intermediate disturbance hypothesis) tako na krajinskem nivoju kot tudi na nivoju rastlinskih združb. To je pomembno z naravovarstvenega vidika, saj želimo v Beli krajini ohraniti steljnike kot značilen tip krajine, ki pa je povezana s tradicionalnim načinom gospodarjenja. Zahvala Za izdelavo slik se zahvaljujeva Tamari Korošec, za pripombe na prvotno verzijo besedila pa Mitji Kaligariču, Tjaši Tolar ter anonimnemu recenzentu. LITERATURA / REFERENCES ANDRIC, M. in k. J. WILLIS 2003, The phytoge-ographic regions of Slovenia: a consequence of natural vegetation environmental variation or prehistoric human activity?, Journal of ecology 91, 807-821. ANDRIC, M. 2007, Holocene vegetation development in Bela krajina (Slovenia) and the impact of first farmers on the landscape, The Holocene 17(6), 763-776. BEHRE, K.-E. 1981, The interpretation of anthropogenic indicators in pollen diagrams, Pollen et spores 23, 225-245. BENNETT, K. D. 1998, Documentation for PSIM-POLL 3.00 and PSCOMB 1.03: C programs for plotting pollen diagrams and analysing pollen data. Cambridge. http://chrono.qub.ac.uk/psimpoll/psimpoll. html (16. maj 2007) BENNETT, K. D. in K. J. WILLIS 2001, Pollen. V: Smol J. P. Birks, H. J. B. in Last W. M. (ur.), Tracking environmental change using lake sediments. Volume 3: terrestrial, algal and siliceous indicators, 5-32, Dordrecht. BIRKS, H. J. B. in J. M. LINE 1992, The use of rarefaction analysis for estimating palynological richness from Quaternary pollen-analytical data, The Holocene 2(1), 1-10. BIRKS, H. J. B., M. LINE in T. PERSSON 1990, Quantitative estimation of human impact on cultural landscape development. - V: Birks H. H., Kaland P. E. in Moe D. (ur.), The cultural landscape - past, present and future, 220-240, Cambridge. BUDJA, M. 1992, Neolithic and Eneolithic settlement patterns in Bela krajina region of Slovenia, Memoire del Museo Civico di Storia Naturali di Verona (lia Serie), Sezione Scienze Dell'uomo, 4, 119-127. ČARNI, A., P. KOŠIR, A. MARINŠEK, U. ŠILC in I. ZELNIK 2007, Changes in structure, floristic composition and chemical soil properties in succession of birch forests, Periodicum Biologorum 109, 13-20. GRIME, J. P 1973, Competitive exclusion in herbaceous vegetation, Nature 242, 344-347. JACOBSON, G. L. in R. H. W. BRADSHAW 1981, The selection of sites for palaeovegetational studies, Quaternary research 16, 80-96. JACOBSON, G. L. in BRADSHAW, R. H. W. 1981, The selection of sites for palaevegetatinal stuidies, Quaternary research 16, 80-96. KUTNAR L., KOBLER A. in BERGANT K. 2009. Vpliv podnebnih sprememb na pričakovano prostorsko prerazporeditev tipov gozdne vegetacije, Zbornik gozdarstva in lesarstva 89, 33-42. MARINČEK, L. in A. ČARNI 2002, Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1:400.000, Ljubljana. MASON, P. in M. ANDRIČ 2009, Neolithic/Eneo-lithic settlement patterns and Holocene environmental changes in Bela Krajina (south-eastern Slovenia), Documenta Praehistorica 36, 327-335. ODGAARD, B. V. 1999, Fossil pollen as a record of past biodiversity, Journal of biogeography 26(1), 7-17. ODGAARD, B. V. 2001, Palaeoecological perspectives on pattern and process in plant diversity and distribution adjustments: a comment on recent developments, Diversity and distributions 7, 197-201. PAUŠIČ, A. 2012, Rastlinske vrste in njihove morfološke posebnosti: kazalci nekdanjega gospodarjenja s krajino, Proteus 74(7), 304-312. ROBIČ, D. 1992, Steljarjenje v slovenskih gozdovih nekoč, danes in jutri. - V: Anko B. (ur.), Bogastvo iz gozda: zbornik republiškega seminarja, 73-86, Ljubljana. ŠILC, U., A. ČARNI, P. KOŠIR, A. MARINŠEK in I. ZELNIK 2008, Litter-raking forests in SE Slovenia and in Croatia, Hacquetia 7, 71-88. TINNER, W., P. HUBSCHMID, M. WEHRLI, B. AMMANN in M. CONDERA 1999, Long-term forest fire ecology and dynamics in southern Switzerland, Journal of ecology 87, 237-289. van der KNAAP, W. O. 2009, Estimating pollen diversity from pollen accumulation rates: a method to assess taxonomic richness in the landscape, The Holocene 19(1), 159-163. WALKER, D. 1989, Diversity and stability. - V: Cherrett J. M. (ur.), Ecological concepts - The contribution of ecology to an understanding of the natural world, 115-145, Oxford. WHITTAKER, R. H. 1976, Evolution of species diversity in land communities, Evolutionary biology 10, 1-67. WILLIS, K. J. in K. D. BENNETT 1994, The Neolithic transition - fact or fiction? Palaeoecological evidence from the Balkans, The Holocene 4, 326-330. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 63-70 DENDROKRONOLOGIJA IN NJENA UPORABNOST ZA REKONSTRUKCIJO PALEOOKOLJA DENDROCHRONOLOGY AND ITS APPLICATION IN THE RECONSTRUCTION OF THE PALAEOENVIRONMENT Tom LEVANIČ Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana; tom.levanic@gozdis.si Izvleček v prispevku predstavljamo les kot predmet dendrokronoloških raziskav, dendrokronologijo kot metodo rekonstrukcije paleookolja in nekaj primerov rekonstrukcije na različnih prostorskih nivojih. Drevesne branike analiziramo na več načinov, in sicer tako, da jim izmerimo širine, gostoto, določimo razmerja stabilnih izotopov in analiziramo anatomsko zgradbo. Ker na rast drevesa in nastanek ter lastnosti branike vpliva tudi klima, lahko pod določenimi pogoji trdimo, da ti podatki iz drevesnih branik oz. "proksipodatki" nadomeščajo merjene klimatske podatke. S pomočjo modelov, ki vzpostavijo povezavo med "proksipodatki" in merjenimi klimatskimi podatki, lahko rekonstruiramo klimo v obdobja pred merjenimi klimatskimi podatki in postavimo aktualne klimatske spremembe v časovni in prostorski kontekst. Dosedaj so bile narejene številne rekonstrukcije pretekle klime, ki temeljijo na dendrokronoloških in drugih "proksipodatkih" (npr. analizah izvrtkov iz šotnih barij, ledenih izvrtkov, kapnikov, premikanja ledenikov ...). Kombiniranje več "proksipodatkov" se imenuje "multiproksi" pristop, ki v strokovni javnosti vedno bolj pridobiva na veljavi, ker omogoča najbolj verodostojne rekonstrukcije. Ključne besede: dendrokronologija, dendroklimatologija, les, rekonstrukcija paleookolja Abstract In this paper we present wood as an object of dendrochronological research, dendrochronology as a method of the paleoenvi-ronment reconstruction, and some cases of reconstructions on a small and large scale. Tree-rings can be analysed in several ways: one can measure the ring-width, density, determine the ratio of stable isotopes and analyse the anatomical structure of the ring. Since the growth of trees, formation and properties of the rings are all, at least partially, influenced by climate, it can be said that these data are substitute or "proxy" data for the measured climate data. With the aid of models that establish a link between the tree-ring data and measured climate data we can reconstruct past climate for the period without existing climate data and place the current climate change in a temporal and spatial context. Thus far, researchers have done a number of reconstructions of past climate based on dendrochronological and other "proxy" data (e.g. cores from peat bogs, ice cores, speleothemes, retreat of the glaciers,...). A "Multi-proxy" approach, which is a combination of several "proxy" data, is increasingly gaining in force in the research arena because it gives the most reliable reconstruction of the paleoenvironment so far. Keywords: dendrochronology, dendroclimatology, wood, reconstruction of paleoenvironment Prejeto / Received: 12. 1. 2012 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 9. 2. 2012 UVOD DENDROKRONOLOGIJA Ključ za razumevanje prihodnosti leži v naši preteklosti. To je motiv, zaradi katerega se dendrokro-nologi podajamo v preučevanje rasti dreves in iskanje starih dreves na najodročnejših lokacijah. Drevesa so dolgoživi organizmi, ki ob rasti v določenem okolju v letnih debelinskih prirastkih shranjujejo informacije o obdajajočem okolju in o njegovih spremembah. S preučevanjem informacij, ki jih vsebujejo letni debelinski prirastki ali branike, lahko dendrokronologi razvozlajo preteklo dogajanje v bližnji ali daljni okolici drevesa. Ko raziskujemo rast dreves na ekstremnih rastiščih, tj. rastiščih, kjer na rast drevesa pomembno vpliva samo en okoljski dejavnik, npr. klima, lahko s pomočjo iz branik pridobljenih informacij rekonstruiramo klimatske parametre za več sto ali celo tisoč let v preteklost. Branike v sebi ne skrivajo samo podatka o širini letnega prirastka v določenem letu, pač pa vsebujejo še mnoge druge informacije, kot so npr. širina ter gostota ranega in kasnega lesa, kemijska zgradba branike, izotopska zgradba branike ali različni anatomski parametri branike. Podatke, pridobljene iz širine branik, ki posredno nakazujejo spreminjanje klime, imenujemo "proksi" ali nadomestni podatki. Termin "nadomestni" uporabljamo zato, ker drevesa v letnem prirastku ne hranijo informacije npr. o temperaturi v določenem letu, ampak se na bolj ali manj ugodne rastne razmere v določenem letu odzivajo z boljšo ali slabšo rastjo. Ob poznavanju rasti drevja raziskovalci ugotavljamo, kako klimatske razmere v določenem letu vplivajo na rast, zato lahko z uporabo statističnih metod razvijemo modele, s pomočjo katerih rast drevja povežemo s klimatskimi razmerami v določenem letu, nato pa sklepamo iz posameznih branik, kakšna je bila npr. povprečna poletna temperatura v določenem letu. Ker drevesa dosegajo visoke starosti (več sto ali celo tisoč let) in ker večina merjenih meteoroloških podatkov ne presega 150 let, lahko z uporabo "proksipodatkov" rekonstruiramo klimo daleč (tudi več tisoč let) v preteklost, v obdobje, za katerega nimamo merjenih meteoroloških podatkov. Tako spoznamo, kakšna je bila klima v preteklosti, odgovorimo na vprašanje, ali je moderna klima toplejša ali hladnejša, kot je bila v preteklosti; lahko tudi identificiramo pretekla obdobja, ko je bila klima toplejša ali pa hladnejša kot danes. Spoznanja, temelječa na informacijah, ki se skrivajo v drevesnih branikah, lahko združimo s spoznanji drugih raziskovalcev, ki delajo npr. z ledenimi izvrtki, pelodnimi analizami, historičnimi podatki o klimi ali globokomorskimi školjkami v t. i. "multiproksi" pristopu. Ta nam pomaga razkriti skrivnosti naše pretekle klime, postaviti aktualne klimatske spremembe v časovni kontekst in v sodelovanju s superračunalniškimi centri, kjer so nameščeni modeli napovedovanja bodoče klime na Zemlji, povečati zanesljivost modelov spreminjanja klime v prihodnosti. Dendrokronologija je veda, ki uporablja datirane kronosekvence drevesnih branik za natančno umestitev zgodovinskih in okoljskih dogodkov ter procesov v čas. Je datirna tehnika, ki temelji na primerjavi prirastnega vzorca dreves, nam zagotavlja absolutne datacije lesa z letno natančnostjo za obdobje holocena oz. zadnjih 12.000 let. Je edina absolutna datirna tehnika lesa; podobna, a manj natančna datirna tehnika lesa je še metoda z radioaktivnim izotopom ogljika 14C (ali preprosto C14). Kljub temu da je slednja manj natančna, pa lahko z njo datiramo les na daljši časovni skali - pribl. 58.000-62.000 let. C14 datacijo se velikokrat uporablja v kombinaciji z dendrokronološkimi meritvami, saj lahko v primeru lesa z dendrokronološkimi meritvami znatno izboljšamo natančnost C14 datacije. S štetjem drevesnih branik (= letnih prirastkov drevesa) dendrokronolog ugotavlja njihovo starost, vendar pa je štetje branik samo po sebi manj pomemben del dendrokronologovega dela. Bistveno pomembnejše so meritve, ki jih lahko opravi na posamezni braniki in zaporedje teh meritev z danim specifičnim vzorcem, ki nam omogoča datacijo in sinhronizacijo. Na osnovi zaporedja širin branik in značilnega vzorca debelinskega priraščanja dendrokronolog sklepa na razmere v okolju, v katerem so določeni debelinski prirastki nastali. Preko značilnosti drevesne branike (npr. širina, anatomske značilnosti, izotopska sestava branike ali gostota branike) posredno sklepa na klimatske, širše tudi na okoljske razmere, v katerih so drevesne branike nastale. To nam, podkrepljeno z veliko statistike in matematike, omogoča rekonstrukcijo paleookolja za nekaj sto in tudi več tisoč let nazaj v preteklost. LES Les oz. drevesna branika je v središču dendrokro-noloških raziskav, zato je dobro poznati nekaj osnovnih izrazov, ki jih dendrokronologi uporabljajo. Drevesna branika ali preprosto branika je letni debelinski prirastek drevesa (sl. 1). Meja med dvema branikama je navidezna črta, ki se imenuje letnica. Tipično braniko sestavljata rani in kasni les. Rani les nastaja na začetku rastne sezone. Njegova značilnost so večji prevodni elementi in tanjše celične stene. Kasni les je makroskopsko temnejši od ranega. Nastaja poleti, njegova značilnost so tanjši prevodni elementi, debelejše celične stene in boljše mehanske lastnosti. Treba pa je poudariti, da je ta razlaga, čeprav točna, nekoliko poenostavljena in da nismo upoštevali razlik v anatomski strukturi lesa med iglavci ter venčastoporoznimi in difuznoporoznimi listavci. Osnova dendrokronologije je, kot že rečeno, branika. Branika nastane, če drevo raste v klimatskih razmerah, kjer obdobje rasti za dalj časa prekine obdobje, 1 - Strženov trak / Parenchyma ray 2 - Letnica / Tree-ring boundary 3 - Branika / Growth ring or tree-ring 4 - Stržen / Pith 5 - Jedrovina / Heartwood 6 - Beljava / Sapwood 7 - Rani les / Earlywood 8 - kasni les / Latewood 9 - Skorja / Bark or outer bark 10 - Plutni kambij / Cork cambium 11 - Sekundarni floem / Secondary phloem Sl. 1: Prerez stebla s tipičnimi anatomskimi elementi lesa. Risba: Tamara Korošec. Fig. 1: Cross-section of trunk with typical anatomical elements of wood. Drawing: Tamara Korošec. neugodno za rast (npr. zima). Pri tem je pomembno, da je prekinitev rasti usklajena s koledarskimi leti, saj v nasprotnem primeru z osnovno dendrokronološko tehniko - datiranjem - ne moremo določiti leta nastanka branik in metoda ne izpolni osnovne predpostavke. Tako npr. v zmerni klimi ali visoko na severu rast dreves prekine zima, ki natančno sovpada s koledarskimi leti. Za ostale klimatske pasove, kot je npr. tipična mediteranska klima, to ne drži, saj lahko tam drevesa prenehajo z rastjo, ko razmere za rast niso ugodne (npr. v vročem in sušnem poletju) in z njo nadaljujejo, ko so razmere za rast ugodnejše (npr. zgodaj spomladi ali jeseni). Nekoliko bolje je v monsunskem podnebju, kjer se izmenjujeta toplo/ vlažno poletje in hladna/suha zima, ki relativno dobro sovpadata s koledarskimi leti, popolnoma drugače pa je v tropskem vlažnem podnebju; tu debelinski prirastek nastaja v povezavi z internimi rastnimi ritmi v drevesih in v večini primerov nima nikakršne povezave s koledarskimi leti. Sl. 2: Eklund, ena prvih merilnih mizic, ki je bila sprva ročna, nato pa nadgrajena za prenos podatkov v računalnik. Fig. 2: Eklund, one of the first measurement apparatuses, which was initially manual, then upgraded for computer data transfer. KAJ MERIMO IN KAKO MERITVE PRETVORIMO v KORISTNO INFORMACIJO Na začetku so dendrokronologi predvsem šteli branike in merili njihovo širino. zato so razvili t. i. merilne mizice, ki so bile sprva popolnoma ročne, kasneje pa so preko kontrolne elektronike povezali merilno mizico in računalnik (glej sl. 2). Uvajanje računalnikov v dendrokronologijo je prineslo številne prednosti in omogočilo hiter razvoj dendrokronologije. z razvojem novih merilnih tehnik in s pocenitvijo nekaterih ključnih inštrumentov so se razvile nove metode merjenja parametrov v širinah branik. Tu imam v mislih predvsem merjenje gostote oz. gostotnega profila branik z rentgensko densitometrijo, merjenje razmerja stabilnih izotopov v branikah in merjenje določenih anatomskih značilnosti branik (npr. ranega/kasnega lesa, premerov prevodnih elementov ipd.). MERJENJE ŠIRIN BRANIK Merjenje širin branik spada med enostavnejše dendrokronološke tehnike. Merimo širine branik ali letnih debelinskih prirastkov drevesa, in sicer na prečnem prerezu debla (smer, ki je pravokotna na os debla). Meritve lahko izvajamo na tankih (5 mm) in debelih (12 mm) izvrtkih, pa tudi na kolutih. Širine branik lahko merimo tudi na lesu, ki je vgrajen v konstrukcije ali predelan v pohištvo. Edini pogoji so, da imamo dostop do objekta raziskave, da ima les dovolj branik in da so te dobro vidne. Meritve se ponavadi opravlja z ročno merilno mizico, priključeno na računalnik (npr. sistem LINTAB), kjer je nameščena ustrezna programska oprema. Z razvojem tehnike so vedno bolj v uporabi tudi modernejši pristopi, kot je npr. uporaba skenerjev v kombinaciji s programi za avtomatsko prepoznavanje branik ali sistem ATRICS (Levanič 2007), ki s pomočjo zelo zmogljive programske in strojne opreme zajame sliko izvrtka ali koluta, ki jo nato obdelamo v programih za avtomatsko prepoznavanje branik (npr. WinDendro). Širine branik ponavadi merimo na 1/100 ali 1/1000 mm natančno. Rezultat meritve širin branik je kronologija širin branik, ki jo najlaže prikažemo v obliki grafa, kjer so na osi X leta, na osi Y pa širine branik. Ko kronologijo (oz. kronologije) narišemo na grafu, tudi najlaže vidimo, kako se drevesa odzivajo na okoljske dražljaje in kakšen je skupen odziv (sl. 3). vzorca lesa damo v analizator, dobimo za vsako braniko niz podatkov, ki vključujejo podatke o gostoti ranega in kasnega lesa, podatke o meji med ranim in kasnim lesom, maksimalni gostoti kasnega lesa in razmerju med ranim in kasnim lesom. Kot "stranski produkt" analize dobimo tudi podatek o širini branike ter ranega in kasnega lesa. slabost densitometrije je, da je uporabna samo za analiziranje lesa iglavcev, ki je lesno-anatomsko zelo homogen, les listavcev pa ni primeren za takšno analizo. Alternativa rentgenski densitometriji je t. i. metoda "blue reflectance", ki izkorišča dejstvo, da lignin kot pomembna sestavina celične stene žari v ultravijolični in deloma v modri svetlobi. Tako lahko z nekoliko boljšim skenerjem poskeniramo vzorec in potem analiziramo samo modri spekter slike. Rezultat bo približno podoben rentgenski densitometriji, pri tem pa ne bomo potrebovali drage rentgenske naprave. Tudi pri tehniki "blue reflectance" ostaja metoda omejena samo na iglavce. STABILNI IZOTOPI V BRANIKAH Merjenje vsebnosti stabilnih izotopov v lesu in povezava teh meritev z rekonstrukcijo paleookolja spada med najnovejše (in najdražje) tehnike v dendrokrono-logiji. Zaslugo za to ima predvsem večja dostopnost (in deloma pocenitev) masnih spektrometrov za merjenje stabilnih izotopov (IRMS) in razvoj merilnih tehnik na 1880 1900 1920 1940 1960 1980 2000 Leto / Year Sl. 3: Kronologija širin branik prikazana kot črta z leti na osi x in širinami branik na osi y. Fig. 3: chronology of tree-ring widths shown as a line with years on x-axis and ring widths on y-axis. MERJENJE GOSTOTE LESA V BRANIKI Meritve gostote lesa v braniki ali densitometrija je relativno moderna dendrokronološka tehnika, ki izkorišča dejstvo, da različne gostote lesa prepuščajo različne količine rentgenskih žarkov, tako jih redkejši rani les prepušča več kot gostejši kasni les (Schweingruber et al. 1978). Ta ugotovitev je temelj densitometrije. Ko rentgensko sliko način, da lahko analiziramo tudi zelo majhne količine celuloze. Za razliko od analize širin branik, kjer merimo širino branike, pri analizi razmerja stabilnih izotopov v lesu z masnimi spektrometri ugotavljamo, kakšno je razmerje med stabilnimi izotopi v celulozi posamezne branike in referenčno celulozo. Ekstrakcija branik iz izvrtka in pridobivanje a-celuloze je delovno zelo zahteven postopek, ki terja zelo natančnega tehnika, veliko časa in je tudi zelo drag. Ugotavljanje razmerja stabilnih izotopov v lesu temelji na sežigu a-celuloze v masnem spektrometru. Najpogosteje ugotavljani izotopi v lesu so stabilni izotopi ogljika, kisika in vodika. Vsi trije izotopi so zelo kvalitetni nadomestki za določene klimatske parametre (npr. temperaturo, zračno vlago, osončenost, zastrtost z oblaki ...). Vendar pa je treba poudariti, da drevesa niso pasivni naravni termometri in da je v ozadju zelo kompleksna fiziologija sprejemanja ogljikovega dioksida in vode v rastlinsko telo, zato pretirano poenostavljanje odnosa med izotopi v lesu in klimo ni na mestu. Vpliv klime na rast drevesa se kaže neposredno v širini branike, njeni gostoti ali razmerju stabilnih izotopov v braniki. Najbolj izrazito vpliva klima na rast dreves v t. i. mejnih conah, torej na robovih arealov ali na zgornji gozdni meji. Tako je Levanič (2005) na zgornji gozdni meji v jV Alpah ugotovil, da so junijske temperature ključne za debelinsko rast macesna. Toplejši ko je junij, širša bo branika (sl. 5). junij je namreč tisti mesec, ko je v visokogorju lahko že dovolj toplo, da se rast začne, lahko pa je še veliko snega in se rast še ne more začeti. V visokogorju je obdobje rasti zelo kratko, večina debelinske rasti se konča do sredine avgusta, zato je zgodnejši začetek rasti (v juniju) tako zelo pomemben. DREVO JE NARAVNI ARHIV OKOLJSKIH PODATKOV če pogledamo na drevo nekoliko drugače, ne kot na organizem, ki prirašča lesno maso in ga zato posekamo, temveč kot na organizem, ki raste in se razvija v nekem okolju, ugotovimo, da je rast drevesa odraz razmer, v katerih se je razvijalo. Drevo je torej nekakšen naravni pomnilnik, ki v branikah beleži podatke o okolju, v katerem določena branika nastaja. Okoljski dogodki, ki vplivajo na drevo, so številni in kot vidimo na sliki 4, niso samo okoljski; nekaj je tudi takšnih, ki so pogojeni z genetskimi in fiziološkimi razlikami med drevesi. Veliko jih je tudi takih, ki sicer ključno vplivajo na rast drevesa, vendar so posledica človekovega delovanja, npr. gospodarjenja z gozdom, onesnaževanja okolja ali povečevanja koncentracij različnih plinov v okolju, ki so posledica človeške dejavnosti (npr. CO2, NOX ali SO2). Kljub vsemu ostaja klimatski vpliv na rast drevesa najpomembnejši, saj vpliva na celotno fiziologijo drevesa. Klima širše gledano tudi določa, katera drevesna vrsta bo poraščala določeno rastišče. Tako npr. toplejša in sušnejša rastišča poraščajo drevesa, ki so tolerantna na višje temperature in manjše količine padavin (npr. črni bor), medtem ko hladnejša rastišča poraščajo drevesne vrste, ki jim prijajo nižje povprečne temperature in večja količina padavin (npr. smreka). Klima/ Climate IConkurenca med drevesi / Competition between trees Gospodarjenje z gozdom / Forest management Onesnaževanje okolja / Pollution __________ ' Mesto odvzema vzorca na deblu Site Sampling location along the tnm Sl. 4: Na širino branike vplivajo številni dejavniki; našteti so samo najpomembnejši. Fig. 4: Several factors affect tree-ring width - only the most important are mentioned. I 0,6 •g S 1 0,2 ž 0,0 1-0,2 j.,4 1-0,6 JanT FebT Mai T Apr T MayT JunT MT AvgT SepT Sl. 5: Na nadpovprečni debelinski prirastek macesna na zgornji meji ključno vplivajo nadpovprečne temperature v juniju in deloma v juliju. Fig. 5: A key factor on the above-average radial growth of the larch at the upper boundary is the above-average temperature in June and partly in July. OD BRANIKE K REKONSTRUKCIJI KLIME Dejstvo, da lahko uporabimo različne parametre branik za rekonstrukcijo paleookolja, je ena največjih dodanih vrednosti dendrokronologije. Drevesna branika tako ni več samo debelinski prirastek drevesa, ki drevesu omogoča prevajanje vode, saj jo lahko pretvorimo v "proksipodatek", ki služi kot nadomestilo za rekonstrukcijo klime v obdobja pred instrumentalnimi meritvami. S tem ne pridobimo samo informacije, kakšna je bila klima v preteklosti, ali je bilo topleje ali hladneje, temveč pridobimo tudi pomembno informacijo, kam lahko umestimo aktualne klimatske spremembe. Hkrati tudi odgovorimo na vprašanja, ali je danes dejansko topleje, kot je bilo kdajkoli poprej, ali so aktualni ekosistemi na Zemlji že bili kdaj v preteklosti izpostavljeni povišanim temperaturam in pomanjkanju padavin in ali dejansko grozi ekosistemski kolaps. za kvalitetne rekonstrukcije potrebujemo dve vrsti podatkov: merjene meteorološke in dendrokronološke podatke. Večina merjenih klimatskih nizov je z vidika spreminjanja klime relativno kratkih, meritve so dokaj zanesljive od leta 1850 dalje. Pred tem letom sicer obstajajo meritve temperature in količine padavin, vendar načini in mesto merjenja niso bili standardizirani, zato so primerjave močno otežene. V okviru historične meteorologije se sicer številne skupine v Evropi ukvarjajo z rekonstrukcijo evropske klime na podlagi arhivskih virov (Brazdil et al. 2010; Camuffo et al. 2010), vendar je to delo zelo zahtevno, dolžina tako proizvedenih klimatskih časovnih nizov pa je močno odvisna od kvalitete arhivskega gradiva. Arhivski viri so poleg vsega tudi regionalno omejeni ali pa v njih ni mogoče najti informacij, ki nas zanimajo. Drugi niz podatkov so dendrokronološke meritve. V primerjavi z merjenimi meteorološkimi podatki so dendrokronološki nizi samo do neke mere odraz klime v določenem okolju in so kot taki manj zanesljivi nosilci informacij o okolju, vendar pa so bistveno daljši in zaradi tega izjemno primerni za rekonstrukcijo klime in umeščanje aktualnih klimatskih sprememb v ustrezno časovno in prostorsko perspektivo (Committee 2006). Ker obstaja statistična povezava med merjenimi meteorološkimi in dendrokronološkimi podatki, so raziskovalci kmalu prišli na idejo, da bi manjkajoče/neobstoječe klimatske nize skušali nadomestiti s "proksipodatkom", ki je z opazovanim klimatskim parametrom (npr. povprečno mesečno temperaturo) v dobri povezavi. letni debelinski prirastki dreves so se tako pokazali za zelo uporabne pri rekonstrukciji klime v obdobja, za katera nimamo na razpolago drugih klimatskih podatkov. statistična povezava širine branike in klimatskega parametra nam omogoča postavitev modela odvisnosti širine branike od klime in rekonstrukcijo klimatskega parametra v obdobje pred instrumentalnimi meritvami. Tako je npr. levanič (2005) na zgornji gozdni meji v JV Alpah s pomočjo širin branik macesna rekonstruiral junijske in julijske temperature na zgornji gozdni meji (sl. 6). Ugotovitve se skladajo z ugotovitvami drugih raziskovalcev, da je bilo obdobje pred letom 1900 relativno hladnejše od obdobja 1900-2000, kar do neke mere potrjuje tezo o "mali ledeni dobi". Podobno, vendar na daljši časovni skali in bistveno večjem geografskem prostoru, so Briffa in sodelavci na osnovi kronologij širin branik rekonstruirali poletne temperature za severno poloblo za zadnjih 2000 let (Briffa 2000) in med prvimi dokazali veliko uporabnost drevesnih branik za rekonstrukcijo paleookolja na zelo velikem območju. Drevesne branike niso edini "proksipodatek" za klimo, med bolj znanimi so še dokumentarni in arhivski viri (npr. čas trgatve ali žetve), stabilni izotopi v 1800 1850 1900 Leto / Year 1950 2000 Sl. 6: statistična povezava širine branike in klimatskega parametra (povprečne mesečne temperature) nam omogoča razvoj modela odvisnosti širine branike od klime in rekonstrukcijo klimatskega parametra v obdobje pred instrumentalnimi meritvami. Primer rekonstrukcije na sliki kaže, da smo pri izračunu imeli na voljo 100 let merjenih meteoroloških podatkov (1900-2000, črna tanka črta) in da smo opravili rekonstrukcijo poletnih temperatur za obdobje pred letom 1900 (na sliki med 1800 in 1900); rekonstrukcija je prikazana s črno krivuljo. Fig. 6: The statistical connection of annual ring width and climatic parameters (average monthly temperature) enables us to make a model of the dependence of ring width on the climate and reconstruction of climatic parameters in the time before instrumental measurements were taken. An example of the reconstruction in the image shows that for the calculation we had available 100 years of measured meteorological data (1900-2000, thin black line) and that we performed the reconstruction of summer temperatures for the period before 1900 (in the image between 1800 and 1900) - the reconstruction is shown with a black curve. Sl. 7: Rekonstrukcija poletnih temperatur za severno poloblo. Briffa in sodelavci so za osnovo vzeli kronologije širin branik za različne drevesne vrste. Rekonstrukcija dobro pokaže srednjeveško toplo obdobje (cca. 850-1200 AD) in Malo ledeno dobo (cca. 1350-1850 AD). Vir: Briffa 2000, sl. 1 (z dovoljenjem Elsevier, 21. 6. 2012, št. 2933551436877). Fig. 7: Reconstruction of summertime temperatures for the northern hemisphere. Briffa et al took as the basis the chronology of tree-ring widths for different tree species. The reconstruction shows well the mediaeval warm period (cca. 850-1200 AD) and little Ice Age (cca. 1350-1850 AD). Source: Briffa 2000, Fig. 1. (Reprinted with permission from Elsevier, 21. 6. 2012, licence No. 2933551436877.) Sl. 8: Rekonstrukcija NAO (North Atlantic Oscillation) - črna črta v sivem polju s pomočjo širin branik različnih drevesnih vrst v Maroku in kapnikov na škotskem. Vir: Trouet et al. 2009, sl. 1 (z dovoljenjem AAAS, 8. 5. 2012, št. 2904080208420). Fig. 8: Reconstruction of the NAO (North Atlantic Oscillation) - black line in grey field with aid of annual ring widths of different tree species in Morocco and stalactites in Scotland. Source: Trouet et al. 2009, Fig. 1. (Reprinted with permission from AAAS, 8. 5. 2012, licence No. 2904080208420.) ledenih izvrtkih, korale in morski sedimenti, jezerski sedimenti, kapniki, pelod, podatki o spremembi ledenikov za več sto let nazaj (sl. 7). Na sliki 8 vidimo, kako so Trouet in sodelavci (2009) z uporabo različnih "proksipodatkov" - kapnikov in drevesnih branik - rekonstruirali indeks severnoatlantskega kroženja (NAO), ki ima zelo močan vpliv na klimo v Evropi. v času srednjeveškega toplega obdobja je bil indeks severnoatlantskega kroženja izrazito pozitiven, v času male ledene dobe pa pretežno negativen. SKLEP združevanje znanj in kombiniranje različnih "proksipodatkov" nam omogoča vpogled v spremi- njanje klime na Zemlji na način, kot ga doslej še ni bilo. To nam omogoča umeščanje aktualnih klimatskih sprememb v časovni in prostorski kontekst. Pri tem ne smemo pozabiti, da imajo različni "proksipodatki" svoje prednosti in slabosti. Slabost kronologij drevesnih branik je, da smo časovno dokaj omejeni, najdaljše kronologije so dolge 10.000-12.000 let, večina kronologij pa je bistveno krajših (od nekaj sto do nekaj tisoč let). Z nekaterimi drugimi "proksipodatki" lahko sestavimo bistveno daljše kronologije in izvedemo rekonstrukcijo klime za bistveno daljša časovna obdobja, kot to zmoremo s kronologijami drevesnih branik. Velika prednost datiranih kronologij drevesnih branik je, da so ne glede na dolžino edini "proksipodatki" z letno resolucijo, zato so izjemno koristne za analizo klimatskih sprememb v zadnjih nekaj tisoč letih. Vse pogosteje pa se dogaja, da raziskovalci s kombiniranjem različnih "proksipodatkov" pridobivamo nove informacije in odpravljamo slabosti posameznih podatkov (npr. nezanesljivost odziva dreves), tako da so rezultati analiz vedno bolj preverljivi in verodostojni. Prihodnost bo zato še zelo zanimiva. LITERATURA / REFERENCES BRÄZDIL, R., D. WHEELER, C. PFISTER 2010, European climate of the past 500 years based on documentary and instrumental data, Climatic Change 101(1), 1-6. BRIFFA, K.R. 2000, Annual climate variability in the Holocene: interpreting the message of ancient trees, Quaternary Science Reviews 19(1-5), 87-105. CAMUFFO, D., C. BERTOLIN, M. BARRIENDOS, F. DOMINGUEZ-CASTRO, C. COCHEO, S. EN-ZI, M. SGHEDONI, A. della VALLE, E. GARNIER, M.J. ALCOFORADO, E. XOPLAKI, J. LUTERBACHER, N. DIODATO, M. MAUGERI, M. NUNES in R. RODRIGUEZ 2010, 500-year temperature reconstruction in the Mediterranean Basin by means of documentary data and instrumental observations, Climatic Change 101(1), 169-199. Committee on Surface Temperature Reconstructions for the Last 2,000 Years, National Research Council 2006, Surface temperature reconstructions for the last 2,000years, Washington. LEVANIČ, T. 2005, Vpliv klime na debelinsko rast macesna (Larix decidua Mill.) na zgornji gozdni meji v JV Alpah = Effect of climate on growth of European larch (Larix decidua Mill.) at the upper timberline in the SE Alps, Zbornik gozdarstva in lesarstva 78, 29-55. LEVANIČ, T. 2007, ATRICS - A new system for image acquisition in dendrochronology, Tree-Ring Research 63(2), 117-122. SCHWEINGRUBER, F.H., h.C. FRITTS, O.U. BRÄKER, L.G. DREW in E. SCHÄR 1978, The X-ray technique as applied to dendrochronology, Tree Ring Bulletin 38, 61-91. TROUET, V., J. ESPER, N.E. GRAHAM, A. BAKER, J.D. SCOURSE in D.C. FRANK 2009, Persistent Positive North Atlantic Oscillation Mode Dominated the Medieval Climate Anomaly, Science 324(5923), 78-80. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 71-80 SPREMEMBE AGROBIODIVERZITETE v ZADNJIH 150 LETIH NA PODLAGI RAZISKAVE SEMEN IZ GRADBENEGA MATERIALA CIMPRANE HIŠE SEED DIVERSITY FROM COB COTTAGE BUILDING MATERIAL INDICATES CHANGES IN AGROBIODIVERSITY IN THE PAST 150 YEARS Igor PAUŠIČ, Sonja ŠKORNIK in Mitja KALIGARIČ Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Oddelek za biologijo, Koroška cesta 160, Sl-2000 Maribor; igor.pausic@uni-mb.si, sonja.skomik@uni-mb.si, mitja.kaligaric@uni-mb.si Izvleček Rastlinski material je neposreden vir informacij o prisotnosti vrst na nekem območju v preteklem obdobju. V članku opisujemo izvirno metodo proučevanja biodiverzitete kulturne krajine iz sredine 19. stoletja, ki temelji na rastlinskih ostankih, predvsem semenih, pridobljenih iz gradbenega materiala ometa cimprane hiše v Lendavskih Goricah (SV Slovenija). Iz vzorca nekaj več kot 100 kilogramov materiala (ilovice, peska, plev in rezane slame) smo zbrali 7626 semen. Determinirali smo 7269 semen, ki pripadajo 89 taksonom oziroma 81 vrstam večinoma različnih plevelov (predvsem žitnih), nekaj pa je tudi ruderalnih in travniških vrst. Primerjava z recentno floristično sestavo plevelne vegetacije s širšega območja Lendavskih goric potrjuje velike spremembe v agrobiodiverzitzeti v zadnjih 150 letih. Nekatere vrste, prisotne v vzorcu, so danes redke ali lokalno izumrle, nasprotno pa nekatere, danes pogoste vrste, v obravnavanem času še niso bile prisotne. Raziskava podaja vpogled v vrstno sestavo plevelnih združb in s tem kaže na agrobiodiverziteto iz obdobja 19. stoletja. Ključne besede: arheofitocenoza, posušena semena, plevel-na vegetacija, Slovenija Abstract plant material is an important source of the presence of plant species from past periods in one area. We provide an innovative method of describing the biodiversity of the agricultural landscape from the mid-19th century, based on desiccated plant remnants, especially seeds, obtained from the building material of a cob cottage in the Lendavske gorice area (NE Slovenia). From a sample of 100 kg of material (consisting of loam, sand, chaff and straw) we collected 7626 seeds. 7269 seeds belong to 89 taxa or 81 plant species, mainly different weed (mostly segetal), but also some ruderals and grassland species. A comparison between the recent species composition of weed vegetation from the area reveals major changes in agrobiodioversity in the last 150 years. Some species, present in the sample, are today rare or locally extinct; on the contrary, certain present-day common species were not yet present that time. The method offers a good, direct insight into species composition and thus to agrobiodiversity from the 19th century period. Keywords: archaeophytocoenosis, desiccated seeds, weed vegetation, Slovenia Prejeto / Received: 9. 1. 2012 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 13. 2. 2012 UVOD Metode proučevanja zgodovine vegetacije slonijo predvsem na dokazih, kot so ohranjena rastlinska tkiva, semena, plodovi in pelod. To so neposredni viri, ki jih pridobimo na terenu. Za novejša obdobja so uporabni tudi herbariji, literatura, kartografski in slikovni material ter vegetacijski popisi. Združba rastlinskih ostankov iz arheoloških najdišč, ki je bila ob delovanju človeka ali naravnih dejavnikov akumulirana na enem mestu, je, razen peloda iz vrtin, pomemben vir informacij pri proučevanju pretekle vegetacije. To je tako imenovana tanatocenoza (Beneš et al. 2002) oz. združba rastlinskih ostankov. V takih primerih lahko vsaj teoretično rekonstruiramo rastlinske združbe nekega območja in potegnemo vzporednice oz. primerjave z današnjim stanjem v prostoru. Nekatere tovrstne raziskave so rastlinske ostanke pridobile iz gradbenega materiala (npr. Ernst in Jacomet 2005), pri čemer je človek glinenemu materialu z vgrajevanjem rastlinskih tkiv ali organov (slama s plevami in semeni žit ter vegetativnimi deli drugih rastlin) povečal trdnost. Suh vtisnjen rastlinski material, dobro izoliran pred vplivi okolja, je tako ostal v ilovici, ne da bi prišlo do propada organskega materiala. Semena in druge rastlinske ostanke tako pogosto najdemo v lončevini ali v zgradbah, ki so bile ometane z ilovico, sezidane iz ilovnatih zidakov in opek. Ilovica je kot naravni gradbeni material na skoraj vseh gosto poseljenih območjih prisotna več kot 10.000 let (Zbašnik-Senegačnik 2005). Najstarejše ohranjene ilovnate zgradbe doslej so našli v današnjem Izraelu, v Jerihu (Zohary in Hopf 2004). Ilovica je bila pred deset tisoč leti pomemben gradbeni material prvih mestnih naselij v Mezopotamiji, ki pa se do danes niso ohranila. V evropskem prostoru so dokazi o uporabi ilovnatega gradiva že iz časov prvih civilizacij (Zbašnik-Senegačnik 2005). Tehnika gradnje z ilovico, pomešano s slamo, je bila, upoštevajoč število danes ohranjenih stavb, nasploh najbolj razširjen tradicionalni način gradnje. V Srednji Evropi se je gradnja z ilovico, pomešano z rastlinskim materialom, začela močneje razvijati v 16. stoletju, predvsem zaradi pomanjkanja lesa (Zbašnik-Senegačnik 2005). Cimprana hiša, ponekod ji pravijo tudi cimprana koča ali kar cimprača, je lesena hiša ali vinska klet (sl. 1), zgrajena iz lesenih brun, pokrita s slamnato streho (Zbašnik-Senegačnik 2005), ki so jo pri novejših objektih zamenjali strešniki. V takšni obliki, kot jih poznamo danes, izvirajo iz začetka 19. stoletja, redko pa tudi že iz 18. stoletja. Cimper je naziv za lesno kladno konstrukcijo, sicer pa je nemška popačenka za besedo zimmern (tesati) in Zimmermann (tesar). Hiše so bile majhne in ometane z ilovico. Za gradnjo sten se je uporabljal bukov ali gabrov les, včasih celo topolovina. Bruna so otesali in jih zlagali vodoravno. Na vogalih in na stikih prečnih sten so bruna preklapljali in križno povezovali med seboj. To je bila običajna kladna konstrukcija. Omenjeno kladno konstrukcijo so od zunaj in od znotraj ometali z 2-3,5 cm debelo plastjo ilovnatega ometa - blata. Material so pripravili tako, da so ilovico premešali s plevami in slamo, pogostokrat tudi s peskom (Zbašnik-Senegačnik 2005). Zmes so Sl. 1: Primer izvirne cimprače iz Lendavskih goric. Fig. 1: An example of original cob cottage from Lendavske gorice. pripravljali v plitvi jami v neposredni bližini hiše, ki so jo ometavali. Z bosimi nogami so gnetli zmes ilovice ter rastlinskega materiala ob konstantnem dodajanju vode. zmes so gnetli tako dolgo, dokler ni imela primerne konsistence. Potem so material z rokami nanašali na lesene stene, služil pa je tudi kot polnilo med vrzelmi posameznih lesenih brun. Na koncu so ometane stene prebelili z apnom. Namen naše študije je bil, da iz gradbenega materiala (ometa) izbrane cimprane zidanice zberemo posušena semena ali plodove ter jih ločimo od ostalega rastlinskega, živalskega in anorganskega materiala. Opravili smo kvantitativno in kvalitativno analizo zbranega materiala: določili smo rastlinske vrste in glede na število najdenih semen/plodov posamezne vrste sklepali na pogostnost te vrste v času gradnje stavbe. Prisotnost in pogostnost rastlinskih vrst, predvsem plevelov in ruderalnih vrst iz sredine 19. stoletja, smo primerjali z današnjim stanjem na istem prostoru. MATERIAL IN METODE Kot objekt proučevanja smo izbrali zapuščeno cim-prano zidanico (sl. 1) v Lendavskih goricah, SV Slovenija ((N46°33'43,36", E16°28'41,68"), danes intenzivni vinogradniški krajini. Cimprano klet lastnika Josipa Paušiča smo lahko natančno datirali s pomočjo katastrskih virov iz leta 1872 (Feher Janos foldmivelu, nos Vegi Mariaval. Hegyvambirtok, Also Lendva, list 578, parcela 984). Kataster navaja, da sta se takrat (1872) na parceli poleg zidanice nahajala še vinograd in travnik. Ostanke semen/plodov smo pridobili iz ilovnatega ometa, ki sta mu bila med gradnjo primešana slama z ostalim rastlinskim materialom in pesek. Osredotočili smo se na zbiranje semen/plodov. Ilovnato fasado smo odstranjevali iz notranjosti objekta, saj smo tako izključili možnost kontaminacije s semeni iz časa po končani gradnji. Približno 3 do 4 centimetre debel sloj ometa smo odstranjevali in pri tem previdno ločili zunanjo plast, pobeljeno z apnom, od glinenega materiala, ki se je nahajal med leseno konstrukcijo in plastjo apna. Zbrali in analizirali smo pribl. 100 kg takšnega gradbenega materiala iz različnih delov stavbe. Material smo za 30 minut namočili v vodi. Sledilo je ločevanje ilovice od organskega materiala s spiranjem preko sit s tremi različnimi velikostmi odprtin mrež (2,5, 1,0 in 0,5 mm). Material s sit smo osušili pri sobni temperaturi. V njem se je ohranila slama skupaj s plevami žit, vseboval pa je tudi plodove in semena (sl. 2) in druge rastlinske dele (npr. posušeno listje) ter ostanke živali (hišice polžev, eli-tre hroščev in drobne koščice malih sesalcev). Ločevanje semen/plodov od ostalega materiala je bilo opravljeno s pomočjo stereolupe pri 16-kratni povečavi, za semena/ plodove, ki so manjši, pa smo uporabili 25-kratno povečavo. Pri določevanju semen/plodov smo uporabili referenčno zbirko recentnih semen/plodov ZRC SAZU (Ljubljana), zbirko semen/plodov Oddelka za biologijo FNM Maribor ter sledečo literaturo: Bertsch (1941), Katz et al. (1965) ter Bojnansky in fargasova (2007). Sl. 2: Pestrost najdenih semen; stereolupa, 10 x povečava. Fig. 2: Diversity of seeds found, stereo magnifier, 10x enlargement. Za primerjavo plevelne vegetacije z začetka 19. stoletja z današnjo smo oblikovali kategorije pogostosti/ redkosti rastlinskih vrst v regiji, drugod po Sloveniji ter na sosednjih območjih (v Avstriji in na Madžarskem). Podatke o današnji prisotnosti taksonov v Prekmurju smo povzeli po Bakanu (2006). Nomenklatura taksonov se zgleduje po Mali flori Slovenije (Martinčič et al. 2007) z izjemo taksona Paronychia cephalotes Steven. lUCN kategorije ogroženosti rastlinskih vrst so bile za floro Slovenije, Avstrije in Madžarske pridobljene z Rdečih seznamov ogroženih rastlinskih vrst Slovenije (Pravilnik 2002), Madžarske (Kiraly 2007) in Avstrije (Niklfeld in Schratt-Ehrendorfer 1999). Delitev vrst glede na preferenco habitata na rastline motenih rastišč (ruderalne, plevelne vrste) ter na travniške, gozdne, grmiščne in močvirske vrste smo povzeli po Ellenbergu et al. (1992). Po istem viru (Ellenberg et al. 1992) smo povzeli tudi uvrstitev vrst motenih rastišč (ruderalk in plevelov) v sintaksone in nomenklaturo sintaksonov. REZULTATI Največ rastlinskega materiala pripada plevam žit. Ker pa je bila naša raziskava usmerjena v analizo divjih vrst (plevelov, ruderalnih, travniških in gozdnih vrst) smo ostanke žitnih vrst izločili iz nadaljnjih analiz. Iz približno 100 kilogramov analiziranega materiala ometa cimprane hiše smo izločili 7269 semen in plodov. od tega je bilo 7143 semen/plodov samoniklih rastlinskih vrst in 126 semen/plodov nesamoniklih rastlinskih vrst. Semena/plodovi pripadajo skupaj 89 taksonom; 7222 semen/plodov od tega pripada 81 vrstam (celotni podatki so prikazani v tab. 1), ostale (47 semen/plodov) smo določili do rodu (8 taksonov: Car-duus, Carex, Euphorbia, Juncus, Plantago, Ranunculus, Rubus, Viola). Med kultiviranimi (ali podivjanimi) rastlinami smo poleg že prej izločenih žit odkrili še 126 semen/plodov, ki pripadajo 6 različnim vrstam kultiviranih (ali podivjanih) rastlin (tab. 1). Najpogostejši so ostanki navadnega kopra (Anethum graveolens L.), vinske trte (Vitis vinifera L.) in ajde (Fagopyrum esculentum Moench). Samonikle vrste rastlin, ki smo jih odkrili, so značilnice številnih različnih rastlinskih združb. Prevladujočo skupino tako glede na število vrst kot tudi število semen/plodov sestavljajo plevelne vrste (vegetacija razredov Secalietea, Chenopodietea in drugih), ki so zastopane z 48 vrstami in 4062 ostanki semen/ plodov (sl. 3, tab. 1). Najpogostejši plodovi in semena vrst vegetacije poletnih žitnih plevelov pripadajo vrstam sivozeleni muhvič (Setaria pumila Poir.), zeleni mu-hvič (S. viridis L.), bela metlika (Chenopodium album L.) in mnogosemenska metlika (C. polyspermum L.). Prevladujoči plodovi in semena vrst vegetacije zimskih žitnih plevelov (Secalietea) pripadajo njivski spominčici (Myosotis arvensis L.), smrdljivi pasji kamilici (Anthemis cotula L.), navadnemu srakopercu (Aperaspica-venti L.) in njivski pasji kamilici (Anthemis arvensis L.). Druga največja skupina po številu najdenih semen/ plodov je skupina travniških vrst, saj je bilo najdenih 2490 semen/plodov, ki pripadajo 20 vrstam. Pogosta so semena/plodovi lasaste šopulje (Agrostis tenuis Sibth.), male kislice (Rumex acetosella L.) in navadne kislice (Rumex acetosa L.). Najdeni plodovi in semena pripadajo samo 4 vrstam gozda in gozdnega roba, pri čemer pa je presenetljiva številčnost semen votlega petelinčka (Corydalis cava L.), ki smo jih našteli več kot 500 (tab. 1). Naleteli smo na semena/plodove 5 vrst, ki imajo v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem status ogroženih rastlinskih vrst: kokalj (Agrostemma githago L.), smrdljiva pasja kamilica (Anthemis cotula L.), plavica (Centaurea cyanus L.), kopjastolistna lazica (Kickxia elatine L.) in njivska zlatica (Ranunculus arvensis L.). To so tradicionalni in hkrati močno ogroženi arheofiti (tujerodne rastline, prinesene na naše območje pred odkritjem Amerike). Poleg teh vrst omenimo še dvomljivi mak (Papaver dubium L.), ki ima v Sloveniji status regionalno ogrožene vrste. Prav tako so zanimive tudi najdbe semen/plodov ruderalnih, travniških in močvirskih vrst, ki so dandanes ogrožene tako v Sloveniji, Avstriji kot na Madžarskem. Takšne so npr. vrbovolistni primožek (Buphthalmum salicifolium L.), pikasti mišjak (Conium maculatum L.), močvirski dimek (Crepis pa-ludosa Moench), iglasta sita (Eleocharis acicularis L.), britanski oman (Inula britannica L.) in močvirski silj (Peucedanumpalustre L.) (tab. 1). Omeniti velja najdbo vrste, ki tako na območju Prekmurja kot tudi drugod po Sloveniji še ni bila zabeležena (Martinčič et al. 2007), in sicer vrsta Paronychia cephalotes (55 plodov). RAZPRAVA Eden izmed bogatih virov rastlinskih ostankov, v večini semen in plodov, ki nakazujejo antropogeno vegetacijo iz novejšega časa (tj. zadnjih nekaj stoletij), lahko prihaja tudi iz gradbenega materiala, kot so zidaki in vezni material z dodano slamo in plevami (Zohary in Hopf 2004). Semena/plodovi se pogosto najdejo tudi v materialu, s katerim so v srednjem veku in zadnjih stoletjih mašili luknje in razpoke v tleh (lohmann 1987; Rösch in Fischer 1999; Fischer in Rösch 1999; Ernst in Jacomet 2005) - takšen material s tal starih stavb so proučevali v različnih delih Evrope. Semena/plodove je mogoče izločiti tudi iz pomožnega materiala za strešne kritine, kjer je bila prav tako uporabljena prst z različnimi dodatki (npr. Smith et al. 1999; benecke 2003; Willerding 2003). Vsi omenjeni avtorji poročajo predvsem o najdbah semen/ plodov kulturnih rastlin in spremljajočih semen/plodov Tab. 1: Seznam 81 rastlinskih vrst, identificiranih na osnovi 7222 semen/plodov, izločenih iz pribl. 100 kg ometa cimprane hiše. vrste so združene v skupine glede na habitat, ki mu dajejo prednost (Ellenberg et al. 1992; Martinčič et al. 2007). vrste motenih rastišč (ruderalne vrste in pleveli) smo klasificirali v fitocenološke skupine (razrede) (Ellenberg et al. 1992). za vsako vrsto je navedeno število semen/plodov ter iucn kategorija o recentni lokalni in regionalni flori z oznakami skrajno ogrožena vrsta (cr), prizadeta vrsta (EN), ranljiva vrsta (vu), premalo podatkov o vrsti (DD). vrste, ki do sedaj še niso bile zabeležene v recentni lokalni flori (subpanonskem fitogeografskem območju Slovenije) ali v Sloveniji nasploh, so označene z NR. vrste brez oznak predstavljajo pogoste vrste. Tab. 1: a list of 81 plant species identified on the basis of 7,222 seeds/fruit, seperated from approx. 100 kg of plaster from the cob cottage. The species are gathered in groups with respect to preferable habitat (Ellenberg et al. 1992; Martinčič et al. 2007). We classified the species of disturbed sites (ruderals and weeds) into phytocenological groups (classes) (Ellenberg et al. 1992). for each species the number of seeds/fruits are stated together with the iucn category on recent local and regional flora: seriously endangered species (cR), affected species (EN), vulnerable species (vu), and insufficient data on species (DD). The species which till now have not been recorded in recent local flora (sub-Fannonian phytogeographical area of Slovenia) or in Slovenia, in general, are marked NR. Species with no label represent common ones. Število IUCN kategorija / IUCN category semen in plodov Lokalno Slovenija Avstrija Madžarska No. of seeds/fruits Local Slovenia Austria Hungary Moteni habitati Disturbed habitats Secalietea Agrostemma githago 6 EN vu CR vu Anthemis arvensis 123 Anthemis cotula 354 EN EN dd Apera spica-venti 221 Aphanes arvensis 6 Centaurea cyanus 26 vu EN Fallopia convolvulus 19 Galium aparine 3 Kickxia elatine 8 EN CR Myosotis arvensis 456 Papaver dubium 8 CR Papaver rhoeas 11 Ranunculus arvensis 5 EN EN Raphanus raphanistrum 4 Sinapis arvensis 47 NR Vicia hirsuta 1 Chenopodietea Amaranthus lividus 1 Amaranthus retroflexus 1 Capsella bursa-pastoris 8 Chenopodium album 397 Chenopodium hybridum 1 Chenopodium polyspermum 345 Matricaria perforata 3 Polygonum persicaria 96 Settaria pumila 1020 Settaria viridis 542 Sonchus arvensis 9 Sonchus oleraceus 3 NR Stellaria media 36 Ostali razredi motenih habitatov Other taxa from disturbed habitats Aegopodium podagraria Agrostis stolonifera Carduus acanthoides Cerastium arvense Cirsium arvense Conium maculatum Daucus carota Epilobium hirsutum Erodium cicutarium Inula britannica Oxalis corniculata Panicum miliaceum Polygonum aviculare Polygonum lapathifolium Rumex crispus Scleranthus annuus Senecio viscosus Silene latifolia Veronica hederifolia i ls 2 il l i s s s 2 4 si 4s si ss 9 2 2s i EN EN NR Traviscna vegetacija Meadow vegetation Agrostis tenuis Arenaria serpyllifolia Buphthalmum salicifolium Cirsium oleraceum Crepis capillaris Crepis paludosa Heracleum sphonondylium Hieracium lactucella Leontodon autumnalis Leontodon hispidus Linum catharticum Luzula multiflora Paronychia cephalotes Plantago lanceolata Ranunculus acris Rumex acetosa Rumex acetosella Stellaria graminea Taraxacum officinale Tragopogon pratensis 2iss ss i i 9 2 i i 2i 4 6 2 ss s i9 4s s6 s4 is 6 NR vu vu NR NR Močvirska vegetacija Wetland vegetation Carex pseudocyperus Eleocharis acicularis Peucedanum palustre vu vu cR EN vu Gozdna/grmiščna vegetacija Forest/shrub vegetation Corydalis cava Hypericum hirsutum Oxalis acetosella Pulmonaria officinalis 523 3 13 1 Kultivirane/podivjane vrste Cultivated species and taxa that escaped from gardens/fields Anethum graveolens 82 Cucurbita pepo 3 Fagopyrum esculentum 14 Helianthus annuus 4 Medicago sativa 4 Vitis vinifera 19 3000 B 2500 2 03 T3 O d 2000 — 1500 q. C 0) E 1000 >55 500 (2462) ▲ 19 □ (2490 ▲ □ 20 16 □ (1298) 13 □ ▲ (540) 6 □ (302) 3 □ (4) ▲ ▲ 4 (126) ▲ 1 I 25 20 S S o. 10 15 10 S CO C .55 S 8 co . ■c ^ >5 11 ■a s m S3 T3 2 § 'S si 11 (D "g ^ I al ž" ▲ št. semen / plodov | No. of seeds / fruits □ Št. rastlinskih vrst / No. of vegetal species Sl. 3: število vrst (in njihovih semen/plodov) glede na preferenco habitata (Ellenberg et al. 1992). v stolpcih so zapisane vrednosti natančnega števila vrst in diaspor (v oklepajih). Fig. 3: Number of species (and their seeds/fruits) with respect to habitat preference (ellenberg et al. 1992). The columns show the values of the exact number of species and seeds/fruits (in parentheses). plevelnih vrst. V študiji iz Švice sta avtorja (Ernst in jacomet 2005) najdena semena iz tal v stavbah in razpokah v tleh interpretirala tudi ekološko; grobo določeni sinta-ksoni kažejo predvsem na rastlinski material iz gojenih travnikov in pašnikov, zaznala pa sta tudi združbo žitnih (razred Secalietea) in okopavinskih plevelov (razred Che-nopodietea). Kmetijstvo ustvarja nove habitate, ki jih pred prehodom na poljedelstvo v naravi ni bilo (Zechmeister et al. 2002). Predpostavlja se, da je ekstenzivno kmetijstvo ohranjalo razmeroma visoko stopnjo biodiverzitete, ki pa je s prehodom na intenzivno, mehanizirano in industrializirano kmetijstvo močno upadla (zechmeister et al. 2003). To se, tako kot prehod na poljedelstvo, ni zgodilo naenkrat in povsod ob istem času. v Evropi je proces potekal od druge polovice 19. stoletja in tja v 21. stoletje. poprej pester mozaik njiv, vinogradov, sadovnjakov, travišč in ekstenzivna obdelava so bili dejavniki, ki so omogočili najdeno pestrost arheofitov, segetalnih in ru-deralnih vrst. Intenzifikacija pridelave, uvajanje zaščitnih sredstev kot tudi čiščenje semen in uporaba komercialnih (kupljenih, povečini hibridnih) semen ter monokultur so razlogi, zakaj veliko plevelnim vrstam ni uspelo slediti nadaljnjim hitrim prilagoditvam. Situacija v Sloveniji je bila verjetno podobna kot drugje v srednjeevropskem in predalpskem prostoru. Še na začetku 20 stoletja naj bi bilo kmetijstvo osrednje Slovenije povečini ekstenzivno (Šilc in čarni 2005). Obrobne pokrajine (npr. Goričko, Haloze, predeli Dolenjske, Istra) so ostale takšne tudi še po 2. svetovni vojni. Intenzifikacija kmetijstva je, tako kot drugod po Sloveniji, tudi v nižinskem delu prekmurja pospešeno spreminjala kmetijsko krajino od sredine 20. stoletja dalje, kar se odraža v vrstno siromašnejši plevelni flori. Vrste, kot npr. plavica (Centaurea cyanus L.), ko-kalj (Agrostema githago L.), njivska zlatica (Ranunculus arvensis L.) in dvomljivi mak (Papaver dubium L.), so tako danes na območju, ki smo ga raziskovali, praktično izumrle (sl. 4). O pestrosti vegetacije z začetka 19. stoletja pričajo tudi vrste, ki v Prekmurju do sedaj še niso bile potrjene oz. je veljala njihova prisotnost za vprašljivo. S prisotnostjo semen/plodov v vzorcu smo potrdili, da so na začetku 19. stoletja v okolici Lendavskih goric še uspevale vrste: smrdljiva pasja kamilica (Anthemis cotula L.), vrbovolistni primožek (Buphthalmum salicifolium L.), lepljivi grint (Senecio viscosus L.), njivska gorčica (Sinapis arvensis L.) in navadna škrbinka (Sonchus oleraceus L.). S prisotnostjo semen/plodov v vzorcu smo potrdili tudi prisotnost vrste Paronychia cephalotes, ki danes v Sloveniji ne uspeva. ta vrsta raste sicer v bližini Kostela (Keszthely) na Madžarskem (Kiraly 2007). Morda je v začetku 19. stoletja uspevala tudi na območju Lendavskih goric. Gre za termofilno vrsto plitkih apnenčastih tal, ki uspeva na kraškem območju severno od Blatnega jezera na suhih, sončnih, predvsem primarnih rastiščih. Malo verjetno je, da bi nekoč uspevala tudi na kmetijsko nekultiviranih tleh Lendavskih goric, saj so te iz nekarbonatne osnove. obstaja možnost, da je vrsta iz okolice Kostela zašla v Lendavske gorice s pomočjo človeka, saj je bilo to območje tedaj tako gospodarsko kot kulturno mnogo bolj povezano (pripadalo je isti državi). Največje število najdenih ostankov je pripadalo travam, kot so sivozeleni muhvič (Setaria pumila Po- Sl. 4: Prizor, ki ga danes na Dolinskem in v Lendavskih goricah ne srečamo več. Fig. 4: A scene that we no longer see nowadays in Dolinsko and Lendavske gorice. ir.), zeleni muhvič (Setaria viridis L.) in lasasta šopulja (Agrostis tenuis Sibth.). Dobro sta zastopani družini Polygonaceae in Chenopodiaceae z nekaj sto semeni. Votli petelinček (Corydalis cava L.), sicer pretežno gozdna vrsta, je bila prisotna z več kot 500 semeni. Semena votlega petelinčka so bila verjetno prinesena iz bližine kopa silikatnega peska, ki so ga primešali glini pri postopku gradnje v tem prispevku obravnavane cimprače. Sam izkop je verjetno potekal v bližnjem gozdu, kjer je omenjena vrsta številčna. Presenetilo nas je tudi 456 semen njivske spominčice (Myosotis arvensis L.), ki velja danes v vzhodnem Prekmurju za redko plevelno vrsto. Po drugi strani pa v naših vzorcih nismo zasledili nekaterih ruderalnih vrst in plevelov, ki so danes pogoste in splošno razširjene vrste, kot npr. kanadska hudoletnica (Conyza canadensis (L.) Cronq.), navadni kristavec (Daturastramonium L.), navadni ščir (Amaranthus retroflexus L.) in drobnocvetni rogovilček (Galinsoga parviflora Cav.), ki veljajo za najbolj razširjene invazivne vrste v Evropi (Lambdon et al. 2008). Prav tako nismo našli ostankov dandanes zelo invazivnih neofitov, kot sta npr. enoletna suholetnica (Erigeron annus (L.) Pers.) in pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisifolia L.), kar pa ni težko interpretirati, saj je znano, da je 50 % neofitov prišlo v Evropo po letu 1899 (Lambdon et al. 2008). SKLEP Povzamemo lahko, da združba semen/plodov, primešanih gradbenemu materialu cimprane vinske kleti, odraža arheofitocenozo s sredine 19. stoletja. Starost preučevanega rastlinskega materiala ocenjujemo na vsaj 135 let. Kvalitativna in kvantitativna sestava ter prisotnost nekaterih danes redkih ali ogroženih vrst nam ponujata redek vpogled v pestrost agrobiodiverzitete preteklega časa, ob čemer hkrati dokazujemo, da je način pridobivanja rastlinskih makroostankov (semen in plodov) iz ometa lahko uspešno orodje raziskovanja arheofitocenoz. LITERATURA / REFERENCES BAKAN, B. 2006, Slikovni pregled višjih rastlin Prek-murja, prispevek k poznavanju flore Prekmurja, Lendava. BENECKE, N. 2003, Die Landwirtschaft bei den Germanen und in den römischen Provinzen bis zur Völkerwanderungszeit: Haustierhaltung. - V: Benecke N., P. Donat, E. Gringmuth-Dallmer, U. Willerding (ur.), Frühgeschichte der Landwirtschaft in Deutschland, Beiträge zur Ur- und Frühgeschichte Mitteleuropas 14, 59-91. BENEŠ, J., J. KASTOVSKY, R. KOCÄROVÄ, P. KOCÄR, K. KUBECKOVÄ, P. POKORNY in P. STAREC 2002, Archaeobotany of the Old Prague Town defence system, Czech Republic: archaeology, macro-remains, pollen, and diatoms, Vegetation History and Archaeobotany 11, 107-119. BERTSCH, K. 1941, Früchte und Samen, ein Bestimmungsbuch zur Pflanzenkunde der Vorgeschichtlichen zeit, Stuttgart. BOJNANSKY V. in A. FARGASOVÄ 2007, Atlas of Seeds and Fruits Central and East-European Flora: The Carpathian Mountains Region, Dordrecht. ELLENBERG, H., H.E. WEBER, R. DULL, V. WIRTH, W. WERNER in D. PAULISSEN 1992, Zeigerwerte der Pflanzen in Mitteleuropa. Datebank 3, Scripta Geobotanica 18, 1-258. ERNST M. in S. JACOMET 2005, The value of the archeobotanical analysis of desiccated plant remains from old buildings: methodological aspects and interpretation of crop weed assemblages, Vegetation history and archeobotany 15, 45-56. FISCHER E. in M. RÖSCH 1999, Denkmalpflege, Hausforschung und Archäobotanik, Pflanzen in Lehmstrukturen historischer Gebäude als Dokumente früheren Lebens, Denkmalpflege in Baden-Würtenberg 2, 76-84. Kataster 1872: Feher Janos földmivelü, nos Vegi Märiäval. Hegyvambirtok, Also Lendva, list 578. KATZ, N.J., S.V. KATZ in M.G. KIPIANI 1965, Atlas and keys of fruits and seeds occuring in the quaternary deposits of the USSR, Moscow. KIRÄLY, G. 2007, Vörös Lista. A magyarorszägi edenyes flora veszelyeztetett fajai, Sajtäs kiadäs, Sopron. LAMBDON, P.W., F. LLORET in P.E. HULME 2008, Do non-native species invasions lead to biotic homogenization at small scales? The similarity and functional diversity of habitats compared for alien and native components of Mediterranean floras, Diversity and Distributions 14, 774-785. LOHMANN, J. 1987, Paläo-Ethnobotanische Untersuchungen an Baumaterial von Bauernhäusern des 16.-18. Jh. in der Oberpfalz. - Msc. thesis, University of Göttingen, Göttingen. MARTINCIC, A., T. WRABER, N. JOGAN, V. RAVNIK, A. PODOBNIK, B. TURK in B. VREŠ 2007, Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk, Ljubljana. NIKLFELD, H. in L. SCHRATT-EHRENDORFER 1999, Rote Liste gefährdeter Farn- und Blütenpflanzen Österreichs. Grüne Reihe des Bundesministeriums für Umwelt, Jugend und Familie 10, 33-151. Pravilnik 2002, Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Ur.l. RS, št. 82/2002. Ljubljana. ROSCH, M. in E. FISCHER 1999, Pflanzenreste aus einer Lehmwand - Dokumente von Landwirtschaft und Ernährung im 14. Jahrhundert. - V: Unter Putz und Pflasterstein - Bauforschung und Mittelalterarchäologie in Reutlingen - Zum Beispiel Pfäfflinshofstr. 4, 126-138. SMITH, D., J. LETTS in A. COX 1999, Coleoptera from Late Medieval Smoke-Blackened Thatch (SBT): their Archaeological Implications, Environmental Archaeology 4, 9-17. ŠILC, U. in A. CARNI 2005, Changes in weed vegetation on extensively managed fields of central Slovenia between 1939 and 2002, Biologia, Bratislava 60(4),1-8. WILLERDING, u. 2003, Die Landwirtschaft im frühen Mittelalter (6.-i0.Jh.): Garten, Obst und Weinbau. - v: Benecke N., P. Donat, E. Gringmuth-Dallmer, u. Willerding (ur.), Frühgeschichte der Landwirtschaft in Deutschland, Beiträge zur ur- und Frühgeschichte Mitteleuropas i4, i62-il2. ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, M. 2005, Tradicionalna gradnja z ilovico, AR: arhitektura, raziskave 1, 40-45. zECHMEISTER, H. G., I. SCHMITzBERGER, B. STEuRER, j. PETERSEIL in T. WRBKA 2003, The influence of land-use practices and economics on plant species richness in meadows, Biological conservation 114, i65-ill. ZOHARY, D. in M. HOPF 2004, Domestication of plants in the old world. The Origin and Spread of Cultivated Plants in West Asia, Europe, and the Nile Valley, Oxford. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 81-8 REKONSTRUKCIJA PALEOOKOLJA TRŽAŠKEGA ZALIVA V HOLOCENU Z UPORABO GEOKEMIJSKIH METOD RECONSTRUCTION OF THE HOLOCENE PALAEOENVIRONMENT OF THE GULF OF TRIESTE by using geochemical methods Nives OGRINC1, Stefano COVELLI2, Bojan OGORELEC3, Jadran FAGANELI4 in Mihael BUDJA5 1 Institut "Jožef Stefan", Odsek za znanosti o okolju, Jamova 39, SI-1001 Ljubljana; nives.ogrinc@ijs.si 2 Universita degli studi di Trieste, Dipartimento di Geoscienze, Via E. Weiss 2, IT-34127 Trieste; covelli@univ.trieste.it 3 Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ul. 14, SI-1000 Ljubljana; bojan.ogorelec@geo-zs.si 4 Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, Fornače 41, SI-6330 Piran; faganeli@mbss.org ' Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana; miha.budja@ff.uni-lj.si Izvleček Rekonstrukcijo paleookolja v tržaškem zalivu skozi najmlajše geološko obdobje, holocen, smo izvedli s pomočjo geokemijskih analiz štirih vrtin (V-3, MK-6, V-5 in V-6) v priobalnem pasu južnega dela zaliva in treh radiokarbonsko datiranih jeder (GT1, GT2 in GT3) iz severnega in osrednjega dela zaliva. V času würmske regresije je bilo na območju Tržaškega zaliva kopno pod vplivom rečnih nanosov, lokalno pa so se nahajala močvirja in barja s plastmi šote. Prerez sedimenta na globini 48 m v vrtini MK-6 kaže, da je zgodnjeholocen-ski-poznoledenodobni sediment nastal ob vdoru morja v dolino reke Rižane pred približno 10.000 do 11.000 leti. V tem obdobju je bil notranji, vzhodni del še pod vplivom rečnega nanosa Rižane. Sediment morskega izvora začne prevladovati v času najintenzivnejše morske transgresije na globini 26 m v vseh priobalnih vrtinah, kar je mnogo globje kot v severnem in osrednjem delu in kaže na bistveno hitrejšo stopnjo sedimentacije v priobalnem pasu. V centralnem delu Tržaškega zaliva je bila hitrost sedimentacije nižja; morski sediment prevladuje na globinah 1,6 m v jedru GT1, 2,1 m v jedru GT2 in 1,0 m v jedru GT3. Nižje pod morsko gladino prevladuje rečni oziroma brakični sediment s starostjo 9030 ± 70 let BP v GT1, 9380 ± 40 let BP v GT2 in 9160 ± 50 let BP v GT3. Ti rezultati se ujemajo s predvidenim dvigovanjem morske gladine v severnem Jadranu v času holocena. Ključne besede: holocen, paleookolje, sedimenti, geoke-mija, stabilni izotopi, datiranje, severni Jadran Abstract The reconstruction of the Holocene paleoenvironment was performed in the Gulf of Trieste by geochemical analysis of four boreholes (V-3, MK-6, V-5 in V-6) from the offshore region and three cores dated with 14C (GT1, GT2 in GT3) taken in the North and central part of the gulf. During the Würm regression the present Northern Adriatic continental shelf together with the Gulf of Trieste was a wide fluvio-lacustrine plain, where rivers coexisted with swamps and bogs forming peat soils. The cross-section of the Holocene sediment in MK-6 at a depth of 48 m below the present sea level indicates that the early Holocene - late Glacial sediment occurred about 10,000-11,000 years BP, when the sea started to enter the Rižana valley. At that time the eastern part of the Bay of Koper was still covered by the Rižana fluvial deposits. Marine sedimentation prevailed over brackish sedimentation during the most intensive marine transgression at the depth of 26 m in all four boreholes. The marine sediment is present at the depth of 1.6 m, 2.1 and 1.0 m in GT1, GT2 and GT3 cores in the central part of the Gulf of Trieste, respectively indicating the lower rate of sedimentation compared to offshore regions. In the lower part of these sediments the fluvial-brackish sediment prevails, dated to 9030 ± 70 BP in GT1, 9380 ± 40 BP in GT2 and 9160 ± 50 BP in GT3. These data are in good agreement with the general sea-level rise in the northern Adriatic in the Holocene Keywords: Holocene, paleoenvironment, sediments, geochemistry, stable isotopes, dating, N Adriatic Prejeto / Received: 3. 2. 2012 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 23. 3. 2012 UVOD DALJŠA JEDRA IN VRTINE Tržaški zaliv je plitev zaliv v skrajnem severnem delu Jadranskega morja. Meri okrog 500 km2 s povprečno globino 17 m in najglobljim osrednjim delom, globokim približno 25 m. Omejuje ga 21 km dolga črta med Gradežem in Savudrijo. Zaliv leži v stiku z istrsko karbonatno platformo, Krasom in Furlansko ravnino (naplavno ravnico) na zahodu, ki se je od terciarja dalje hitro pogrezala (Ogorelec et al. 1991). Vzhodna obala, kjer leži Trst in Slovensko primorje, je razčlenjena; najgloblje so vrezani Miljski, Koprski in Piranski zaliv. plitva Koprski in Piranski zaliv (maksimalna globina je približno 15 m) na jugu imata podoben obseg in izvor. Oba izvirata iz dviganja morja med zadnjo transgresijo in sta podobno kot Miljski zaliv pod vplivom pritokov manjših rek: Rižane, Dragonje, Glinščice in Ospa. Današnji obrisi Tržaškega zaliva so se oblikovali v kvartarju, ko je nastala jadranska morska kotanja in se je izoblikovala njena sedanja obala. zaliv je nastal z napredujočim odlaganjem večinoma karbonatnega materiala z reko Sočo iz Julijskih Alp. Iz plitvega zaliva je štrlel osamljen Koprski otok (več imen, npr. Capritana insula, Caprea insula: Šašel 1976; geografija: Repolusk 2001). podobo otoka je zaradi močvirne okolice in delte reke Rižane imel tudi grič Sermin, ki se je dvigal 3 km severovzhodno od Koprskega otoka (arheološka podoba: Horvat 1997). V podlagi morskega sedimenta so ob slovenski obali flišne plasti eocenske starosti, ob Savudrijski obali in pri Izoli pa v manjšem obsegu apnenci paleogenske in kredne starosti (Ogorelec et al. 1991). Te plasti tudi oblikujejo in gradijo obalo zaliva. po zadnji poledenitvi se je morje zopet dvignilo in poplavilo Jadransko kotlino. Spremembe v holocenu, ki so opazne v številnih jedrih, izvrtanih v sedimentu Tržaškega zaliva, so odraz globalnih sprememb gladine morja v času transgresije. Morska gladina je bila v času maksimalne wurmske poledenitve pred 18.000 leti okrog 120 m nižja kot danes (Fairbanks, 1989; Correggiari et al. 1996a). Tako je bil Jadran severno od linije Ancona-Zadar kopno. Morje se je sprva relativno hitro dvigalo, povprečno 10 m v 10.00 letih (Amorosi et al. 1999). Največji obseg je imelo pred približno 5000 leti, ko je segalo še okoli 50 km v notranjost delte Pada, pod morjem pa so bile tudi Beneška laguna in laguni pri Maranu in Gradežu (Bortolami et al. 1977; Marocco, 1991). Pred približno 5000 leti se je dviganje precej upočasnilo, tako da se je morje v zadnjih 20.00 letih dvignilo le še za okrog 2 metra (povprečno 1 mm leto-1). Glavni namen prispevka je rekonstrukcija paleo-okolja (prikazana na sliki 1) skozi najmlajše geološko obdobje, s pomočjo geokemijskih analiz daljših jeder iz Koprskega in Piranskega zaliva ter plitvejših vrtin, izvrtanih v sedimentu severnega in centralnega dela Tržaškega zaliva. Daljša jedra in vrtine smo odvzeli na različnih lokacijah Tržaškega zaliva (sl. 1). Jedra GT1, GT2 in GT3 so bila odvzeta v severnem in osrednjem delu Tržaškega zaliva in so globoka 2,4 m, 3,2 m in 1,3 m (Ogrinc et al. 2005; Covelli et al. 2006). V notranjem delu Koprskega zaliva so izvrtali tri vrtine različnih globin. Vrtina V-3, ki je globoka 41 m, je locirana v koprski tovorni luki, vrtini MK-6 in V-5 sta globoki 43 m; prva je izvrtana pod Žusterno na morski globini 7 m, druga 200 m od Kopra na morski globini 5 m (Ogorelec et al. 1997). Vrtino V-6, globoko 40 m, so izvrtali v Sečoveljskih solinah (Ogorelec et al. 1981; 2000). Sediment jeder in vrtin smo razrezali po globini na različno debele segmente. Vzorce smo presejali, posušili in homogenizirali. V suhem sedimentu smo določili zrnatost in mineralno sestavo, vsebnost in izotopsko sestavo organskega ogljika (Oc) in celotnega dušika (TN) ter meritve aktivnosti 14C v organskem ogljiku in školjkah. ANALIZE Zrnatost sedimenta smo določili s kombinirano metodo sejanja in lasersko analizo frakcije pod 63 pm, mineralno sestavo vzorcev z rentgensko difraktome-trično analizo s pomočjo Philipsovega difraktometra, delež karbonatov pa kompleksometrično (Müller 1964). Nadalje smo določili koncentracije in izotopsko sestavo OC in TN v sedimentu, in sicer koncentracijo OC in TN z elementnim analizatorjem C, H, N, S Carlo Erba EA 1108 pri sežigni temperaturi 1020 °C (Hedges in Stern 1984). Meritve izotopske sestave ogljika in dušika smo izvedli na masnem spektrometru Europa 20-20 s preparativnim nastavkom ANCA-SL za trdne in tekoče vzorce. Rezultati meritev izotopske sestave so podani z vrednostmi 5 relativno glede na mednarodne standarde (VPDB za ogljik, atmosferski dušik za dušik) in izraženi v ^ po spodnji enačbi: SI5N (SI3C) = ( -^I—^L) X 1000 (1) Rvz (15N/14N, 1^C/12C) je pri tem razmerje težkega proti lahkemu izotopu v vzorcu in R,^ razmerje težkega proti lahkemu izotopu v standardu. 6-vrednost vsakega standarda je definirana z vrednostjo 0 Pozitivne vrednosti pomenijo, da vsebuje vzorec več težkega izotopa kot standard, negativne pa, da ga vsebuje manj. 14C meritve v sedimentu OC iz vrtin GT1 in GT3 so bile izvedene z AMS (Accelerator Mass Spectrometer) na Woods Hole Oceanographic Institution (MA, ZDA), medtem ko so bili vzorci iz vrtine GT2 in školjk izmerjeni z AMS v beta Analytic (Miami, FL, ZDA). Isniizn ^ X ifv« IIID uril ^if;«- IAS- Jca. 10000 yr Sl. 1: Rekonstrukcija paleokolja Tržaškega zaliva v holocenu (povzeto po Mosetti 1966). Na sliki so označene lokacije vrtin V-3, MK-6, V-5, V-6 in jeder GT1, GT2 in GT3. Fig. 1: Reconstruction of the paleoenvironment of the Gulf of Trieste (after Mosetti, 1966) together with the sampling locations of boreholes V-3, MK-6, V-5, V-6 and long cores GT1, GT2 in GT3. ca. 7000 yr B.P. Is on IO Adriatic sea ^^ ca. 3000 yr REKONSTRUKCIJA PALEOOKOLJA v TRŽAŠKEM ZALIVU Sediment priobalnih vrtin V-3, izvrtanih v koprski luki, in vrtin MK-6 in V-5 pred Žusterno lahko razdelimo na dva dela. V vrtini V-3 tvori spodnjih 15 m rečni nanos reke Rižane, menjavajo se plasti peska, proda in meljaste gline. Sedimentološke analize nakazujejo, da je vrhnjih 25 m sedimenta morskega izvora. Temno siv glinasti melj je zelo enoten po zrnatosti in mineralni sestavi, pogosto vsebuje foraminifere in školjčne lupine. V vrtinah MK-6 in V-5 rečnega nanosa ne opazimo. Pri obeh gre v celoti za bolj homogen sediment, siv glinast mulj s srednjo zr-natostjo 4 do 10 pm, kakršnega opazimo tudi v recentnem sedimentu na površini osrednjega dela Koprskega zaliva. V celotni vrtini se pojavljajo fosilni ostanki, foraminifere (predvsem miliolide), školjke in drobni polži. Delež karbonata se giblje med 12 in 23 %, razen na globinah pod 26 m, kjer ga je le 5 do 6 %. Nižji delež karbonata pripisujemo povečanim vplivom kopenskega nanosa. V vseh treh vrtinah sta med minerali najpogostejša kalcit in kremen. Sledijo glineni minerali (illit, klorit in mineral z zmesno strukturo tipa illit/montmorillonit, glinenci, dolomit in pirit, ki v rečni sekvenci vrtine V-3 ni prisoten) (Ogorelec et al. 1984; 1997). Tudi na osnovi rezultatov izotopskih meritev 13C in 15N v organski snovi lahko v vrtinah določimo dve sedimentacijski okolji; zgornje (mlajše) morsko in spodnje (starejše) brakično. Tipična organska snov kopenskega izvora ima naslednje vrednosti: 513CqC ~ -26 515Ntn ~ 0,4 ^ in atomsko razmerje OC/TN ~ 18, morska organska snov pa 513CqC med -22 in -20 515Ntn ~ 8,6 OC/TN ~ 8 (Meyers 1994; 1997). Morsko sedimentacijsko okolje prevladuje do globine 15 m v vrtini V-3, 19 m v MK-6 in 10 m v vrtini V-5. Morska sedimentacija v vrtini V-3 je bila pod variabilnim vplivom vnosa kopenske organske snovi z reko Rižano, medtem ko glede na izotopsko sestavo ogljika in dušika ter razmerje OC/TN opažamo, da izvira organska snov v vrtinah MK-6 in V-5 pretežno iz morskih mikroalg in makrofitov. Okolje rečne sedimentacije karakterizirata nižja vrednost 513CqC —26^ in višje razmerje OC/ TN > 12. Delež kopenskega OC v teh delih sedimenta, določen na osnovi masne bilance, znaša 70-100 %. Povišane vrednosti 615N, ugotovljene v nekaterih globinah rečne sedimentacijske sekvence, kažejo, da je N tudi morskega izvora (Ogrinc et al. 2007). Zrnatost in mineralna sestava vrtine V-6 iz Se-čoveljskih solin je precej enotna. Tudi v tej vrtini sta napogostejša nizkomagnezijev kalcit in kremen. Slede minerali glin in glinenci, medtem ko so dolomit, pirit in goethit zastopani v manjših količinah ali pa se pojavljajo v sledovih (Ogorelec et al. 1981). Med minerali glin močno prevladuje illit, sledijo klorit, kaolinit, montmorillonit in lojevec. Delež karbonatne frakcije se giblje med 9,6 in 24,9 %, povprečno okrog 20 %. Dolomit je detritičnega izvora, njegov delež znaša 2 do 4 %. Avtigenega izvora je siderit, ki je nastal v fazah močvirske sedimentacije. Glede na zrnatost sedimenta lahko ločimo prehode med različnimi sedimentacijskimi okolji v holocenu od rečnih do brakičnih in tipično morskih. Rečne nanose na globinah 35-26 m, sestavljene iz peska in zaglinjenega proda, so nad globino 26 m nadomestili nanosi glin z visoko vsebnostjo foraminifer brakičnega in morskega izvora. Analize foraminifer nakazujejo tri glavne intervale morskega sedimenta na globinah 4,5, 10,5 in 17,7-24 m, medtem ko se šotne plasti z debelino tudi do 60 cm pojavljajo na globinah 8, 11 in 26,5 m (Ogorelec et al. 1981; 2000). Spreminjanje sedimentacijskih okolij v vrtini V-6 zasledujemo tudi z vrednostmi 513CqC in razmerji OC/TN (Faganeli et al. 1987; Ogrinc et al. 2005). V površinskem sedimentu debeline nekaj m se pojavlja organska snov z vrednostmi 513CqC okrog -21 ^ , tipičnimi za morsko okolje, medtem ko so razmerja OC/TN višja (med 4 in 78) od pričakovanih razmerij, ki jih imajo alge. Vzrok za povišane vrednosti je lahko povečana morska produkcija (Meyers 1994) ali prisotnost detritičnih makrofitov, ki imajo v povprečju visoke vrednosti OC/TN. Prisotnost makrofitov zasledimo na nekaterih globinah tudi s povišanimi vrednostmi 613CqC, ki dosežejo najvišjo vrednost -18,7 ^ na globini 1,5 m. Spreminjanje med brakičnim in morskim okoljem v holocenu je na podlagi vrednosti 613CqC vidno na globinah 6-8 m, 8-14 m, in 16-24 m, ki se ujemajo s spremembami, ugotovljenimi na osnovi zrnatosti sedimenta. Najvišje vsebnosti OC 2,43 ut. % smo zasledili na globini 26 m, vzporedno z vrednostmi 613Coc25,8 ^ in 615Ntn 3,6 ki so značilne za ko- ^TN pensko okolje. sedimentološke in geokemijske raziskave daljših priobalnih vrtin kažejo, da morsko sedimentacijsko okolje v vrtini V-3 prevladuje do globine 15 m, 19 m v MK-6 in 10 m v vrtini V-5. Morska sedimentacija v vrtini V-3 je bila pod variabilnim vplivom vnosa kopenske organske snovi z reko Rižano, medtem ko opažamo, da izvira organska snov v vrtinah MK-6 in V-5 pretežno iz morskih mikroalg in makrofitov. spreminjanje med kopenskim in morskim okoljem je bilo v vrtini V-6 v Sečovljskih solinah do globine 26 m pestrejše in odvisno od občasnega vdora morja v delto. Sediment jeder plitvih vrtin GT1, GT2 in GT3 lahko razdelimo na tri dele (Covelli et al. 2006). Zgornji je sestavljen iz peščenega mulja nizke poroznosti, ki se z globino spremeni v kompaktnejšo usedlino enake mineralne sestave. vmesna plast sedimenta nakazuje prehod Sl. 2: Vertikalni profili litologije, koncentracije in izotopske sestave organskega ogljka (OC, 6'3COC) ter celokupnega dušika (TN, 6'5Ntn) v jedru GT3 v centralnem delu Tržaškega zaliva. Fig. 2: Vertical profiles of lithology, concentration and isotopic composition of organic carbon (OC, 6'3COC) and total nitrogen (TN, 6'5Ntn) in the core GT3 in the central part of the Gulf of Trieste. brakičnega v morsko okolje. Na dnu jeder v globinah 150-200 cm v GT1, 290-320 cm v GT2 in 100-120 cm v GT3 (slika 2) je prisoten sediment, ki po svojih sedimentoloških in geokemijskih značilnostih ustreza rečnemu izvoru. V teh plasteh zasledimo najvišje vsebnosti OC do 4,3 ut. % in najnižje 613COC vrednosti (-26,6 ± 0,4 Razmerja OC/TN se spreminjajo v območju 8,3 < OC/ TN < 13,7, vrednosti 515Ntn pa se gibljejo v razponu med 1,4 in 5,2 ^ (Ogrinc et al. 2005). V jedru GT1 smo v teh plasteh sedimenta zasledili sladkovodnega polža Viviparus contectus. Povprečne vrednosti v vmesni plasti sedimenta so naslednje: 613COC = -22,6 ± 0,7 %o, 615Ntn = 4,5 ± 1,1 %, C/N = 7,0 ± 1,5. Na osnovi izotopske masne bilance smo ovrednotili delež kopenskega OC, ki niha med 30 in 60 % in je nižji v zgornjih plasteh sedimenta. Vsebnost OC morskega izvora narašča proti površini, kjer je viden tudi vpliv naraščajoče evtrofikacije. Naraščajoča evtrofikacija na površini sedimenta je nadalje razvidna tudi iz vrednosti 615Ntn, ki se proti površini sedimenta povečujejo (Ogrinc et al. 2005). Največ morskih školjk in polžev (Turritella sp.) opazimo na globinah 78-82 cm in 113-123 cm v jedru GT1, 175-200 m v jedru GT2 in po celotni globini jedra GT3, z izjemo globine 52-60 cm, kjer so prisotne morske školjke Ostrea edulis in cevasti črvi Serpulidae sp. Za ugotavljanje dviga morske vode v zadnji pole-deni dobi se najbolj uporabljata dve metodi: datacije z določitvijo izotopske sestave 14C v vzorcih sedimenta iz različnih globin in palinološka metoda, ki temelji na študiju peloda rastlin. Na podlagi analiz 14C je razvidno, da se v vertikalnih profilih (jedrih, vrtinah) zgodnji holocenski oz. poznoglacialni morski sediment (starost 10.000 do 11.000 let) pojavi v južnem delu zaliva, ko je morje pričelo vdirati v dolino reke Rižane. Približni nivo kažejo šotne plasti, ki so nastajale na močvirskih ravnicah ob ustjih nekdanjih rek. Najgloblji (najstarejši) holocenski sediment v notranjem delu Koprskega zaliva zasledimo v vrtini MK-6, ki je locirana najbližje proti odprtemu delu Tržaškega zaliva. Te spremembe zasledimo na dnu vrtine tik nad flišno podlago, na globini 48 m pod sedanjo morsko gladino. Medtem ko je bil južni del doline že poplavljen, sta bila severni in vzhodni del še vedno pod vplivom rečnih nanosov. Najmočnejši morski transgresijski sunek v Koprskem zalivu zasledimo na globini 26 m pod sedanjo morsko gladino (Ogorelec et al. 1997), ko je morski sediment popolnoma prevladal nad rečnim. Ta globina se ujema z globino v vrtini V-6, izvrtani v Sečoveljskih solinah, kjer je bila starost kosa lesa ocenjena na 9180 ± 120 let BP (Ogorelec et al. 1981). Podatki iz vrtine nakazujejo sočasno dviganje gladine morja v severnem Jadranu in sedimentacijske procese v holocenu. V istem obdobju preide rečno oziroma brakično okolje v vseh treh vrtinah, V-3, MK-6 in V-5, v morsko. Prostor bonifike in koprskega otoka je bil v tem času še vedno del kopnega. Datacije 14COC v jedrih GT1, GT2 in GT3 v osrednjem delu Tržaškega zaliva kažejo na to, da segajo vse tri sedimentne sekvence v zgodnji holocen in GT1 hkrati še v pozni glacial (slika 3). V najglobjih plasteh sedimenta je datacija OC na osnovi analiz 14CqC pokazala na starost 9030 ± 70 let BP in 9140 ± 40 let BP v jedru GT1, in 9160 ± 50 let BP v jedru vrtine GT3 (slika 2), kar se ujema z datacijo vrtine V-6. Podobno starost, 9610 ± 40 let BP, smo določili tudi sladkovodnemu polžu V. contectus, prisotnem v jedru GT1. Na teh globinah zasledimo najnižje vrednosti 513CqC in visoka razmerja OC/TN, ki so posledica OC rečnega izvora in obilne vegetacije, kot so močvirja in aluvialne ravnice. Podobne karakteristike kaže tudi sediment v jedru GT2 na globinah 295-315 cm s starostjo OC 8270 ± 50 do 8770 ± 40 let BP. Analize 14CqC kažejo, da je nastopila morska transgresija v teh treh sekvencah z začetkom pred približno 9000 leti in se nadaljevala vsaj do pred 6000 leti. Vsi ti podatki se ujemajo z zgodnjeholocenskim modelom severnega Jadranskega morja, razvitim na podlagi letne/globinske porazdelitve OC (Correggiari et al. 1996b; Amorosi et al. 1999; Preti 1999). Datacija plasti sedimentov v vrtini GT2, ocenjena na 9380 ± 40 let BP na globini 195 cm in 9040 ± 50 let BP na globini 275 cm, pa se z modelno izračunanimi vrednostmi ne ujema (slika 3). Še večja neskladja so vidna v zgornjih 60 cm sedimenta, kjer so starosti v vseh treh jedrih med 4560 ± 35 in 3370 ± 40 leti BP, starost sedimenta na globini 55 cm z uporabo Hg kot geokronološkega sledilca v jedru GT2 pa je ocenjena na leto AD 1913 (Covelli et al. 2006). Rezultati starosti nakazujejo na prisotnost zelo starega OC z verjetnim izvorom iz fosilnega OC, kerogena, ki se z reko Sočo transportira v Tržaški zaliv. Na osnovi izotopske masne bilance smo izračunali, da je takega OC v sedimentu v zgornjih 60 cm približno 45 % (Ogrinc et al. 2005). Tudi meritve 14C v školjkah se na globini 75 cm v vrtini GT1 ne ujemajo z meritvami 14C v OC. Starost OC na globini 72,5 cm je ocenjena na 7320 ± 40 let BP, medtem ko je školjka iz globine 75 cm pokazala starost 4870 ± 40 let BP. Dobro ujemanje med starostjo OC in starostjo sladkovodnega polža zasledimo na globini 240 cm, kjer je starost polža ocenjena na 9610 ± 40 let BP (sl. 3). Po debelini sedimenta in datacijah s 14C lahko sklepamo na hitrost morske sedimentacije, ki je v Koprskem zalivu ocenjena na 2,5 do 4 mm na leto, samo za zgornjih nekaj metrov sedimenta morskega izvora pa znaša ta hitrost okrog 2,2 mm na leto. V vrtini V-6 je na osnovi analiz 14C hitrost sedimentacije ocenjena na 3 mm na leto (Ogorelec et al. 1997). Počasnejšo sedimentacijo v zadnjih 2000 letih lahko v Koprskem zalivu podkrepimo z izotopskimi datacijami in arheološkimi izkopavanji tako imenovanega renesančnega mestnega obzidja v Kopru (Župančič 1985). Meritve aktivnosti 14C školjke vrste Cardium sp. iz globine 1,24 m kažejo na starost pred 1367 ± 83 leti, kar ustreza hitrosti sedimentacije 1 mm na leto. Ta podatek se ujema s hitrostjo sedimentacije Sl. 3: Konvencionalna starost organskega ogljika in lupin mehkužcev, določena z analizami '4C v jedrih sedimentov v centralnem delu Tržaškega zaliva. Fig. 3: Conventional age of organic carbon and moHusk shells determined with '4C analysis in sediment cores in the central part of the Gulf of Trieste. Beneške lagune, lagun Marano in Grado in Caorle v zadnjem obdobju in kaže na usklajeno dviganje morske gladine v zadnjih 2000 letih (Favero in Stefanon, 1980; Marocco 1991). Hitrost sedimentacije v osrednjem delu tržaškega zaliva je bila s pomočjo Hg ocenjena na 2,2 mm na leto, medtem ko je v bližini izliva reke Soče višja- okoli 3,5 mm na leto (Covelli et al. 2006). Rezultati geokemijskih analiz v vrtinah in jedrih se dopolnjujejo s pelodnimi analizami. Na osnovi pelodnih analiz delimo vrtini V-3 in V-6 na tri dele (Šercelj 1981). v peščenem rečnem nanosu med 26 in 43 m v vrtini V-3 sediment ne vsebuje peloda. S transgresijo se na globini 26 m pojavi pelod hrasta in bresta, medtem ko se na globini 18 in 16 m pojavlja že toplodobna vegetacija s prevladujočimi bukovimi gozdovi in s pelodom borovca. Na globini 10,8 m prvič zasledimo pelod kulturnih rastlin oljke in vinske trte, ki jih je v Istro naselil človek, verjetno v rimskem obdobju. Pelodne analize jeder GT1, GT2 in GT3 kažejo, da je bila razkrita kontinentalna polica današnjega Tržaškega zaliva v poznem glacialu pokrita z gozdovi (Willis et al. 2001). Ti so bili sestavljeni tako iz termofilnih dreves, kot so bukev (Fagus), lipa (Tilia), hrast (Quercus), brest (Ulmus), kot tudi iz tistih, ki so tolerirali nižje temperature, kot so bor (Pinus), smreka (Picea) in jelka (Abies). Na prehodu poznega glaciala (würm) v holocen ni bilo večjih sprememb v vegetaciji. V zgodnjem holocenu je gozd prekrival večino sedanjega Tržaškega zaliva, čeprav je bila pokrajina od današnjega obalnega pasu proti sredini zaliva bolj odprta (porasla s travami in bičevjem v GT1 in GT3). SKLEPI v času wurmske regresije je bilo današnje priobalno območje severnega jadrana vključno s Tržaškim zalivom kopno, prepleteno s strugami rek, močvirji in barji. Zasipali so ga rečni nanosi mulja, peska in proda, na območjih močvirij in barij pa so nastala šotna tla. Dvig morske gladine in vdor morja v severni jadran zasledimo v dveh obdobjih. Sprva je bil dvig relativno hiter in se je upočasnil pred približno 5000 leti, ko je bil obseg morja največji. Drugi vdor se je pojavil pred približno 3000 do 2000 leti, ko je nastal tudi današnji Tržaški zaliv. v zadnjih 2000 letih se je dvigovanje morja precej upočasnilo in od rimskega obdobja dvignilo le še za okrog 2 m. Razširjeni prostor Tržaškega zaliva med zgodnjim holocenom je lahko omogočil pomembno migracijsko pot med Balkanom in Apeninskim polotokom za favno in floro pa tudi za pradzgodovinske populacije. Dvig morske gladine je nadalje povzročil spremembe v nastanku in značilnostih sedimenta in vplival na izlive rek ter s tem na rečni nanos materiala v zaliv. Spremembe dviga morske gladine so pokazale tudi litološke, geokemijske in pelodne analize v vrtinah in jedrih, odvzetih v Tržaškem zalivu. Najgloblji (najstarejši) holocenski sediment zasledimo v vrtini MK-6 na globini 48 m pod sedanjo morsko gladino. vrtino, ki je najbližje Tržaškemu zalivu, naj bi prvič poplavilo pred približno 10.000 do 11.000 leti, ko je morje pričelo hitro prodirati proti Padski nižini in severu. v tem času je bil vzhodni del Koprskega zaliva pod vplivom rečnega nanosa reke Rižane. Kasneje se je morska gladina spustila, zato opazimo v vrtini MK-6 na globinah med 26 in 36 m brakično okolje. Najmočnejši morski transgresijski sunek zasledimo v vseh vrtinah (V-3, MK-6, V-5 in V-6) na globini 26 m pod sedanjo morsko gladino, ko je po sedimentoloških karakteristikah morski sediment prevladal nad rečnim in brakičnim. Ta nivo časovno ustreza nivoju približno pred 9000 leti, kar ga uvršča v obdobje splošne morske transgresije na prehodu iz wurma v holocen. Na podlagi vrednosti 513CqC je pretežno morski sediment na tej globini prisoten le v vrtini V-6. V ostalih vrtinah se vrednosti 513CqC tipične za morsko okolje, pojavljajo v vrtini V-3 na globinah 15 m, 19 m v MK-6 in 10 m v vrtini V-5. V jedrih GT1, GT2 in GT3 je morski sediment prisoten na globinah 1,6 m, 2,1 m in 1,0 m. Nižje pod morsko gladino prevladuje rečni oziroma brakični sediment s starostjo 9030 ± 70 let BP v GT1, 9380 ± 40 let BP v GT2 in 9160 ± 50 let BP v GT3. Kot je razvidno, je bila sedimentacija oziroma nalaganje morskega sedimenta na priobalnih območjih več kot 10-krat hitrejša v primerjavi s centralnim delom Tržaškega zaliva, kjer je morski sediment globok le do 1 m. v prihodnosti lahko pričakujemo nadaljnje spreminjanje morske gladine v Tržaškem zalivu, ki je povezano z več dejavniki, predvsem s človeškimi aktivnostmi in dolgoročnimi klimatskimi spremembami v okolju. Verjetno bo zasipavanje še naprej dokaj uravnoteženo z dvigovanjem morske gladine, medtem ko bi toplejša klima oziroma otoplitve verjetno vplivale na pospešeno abrazijo obale, višjo bioprodukcijo ter s tem na višjo stopnjo sedimentacije. Upoštevati pa moramo tudi pospešeno dviganje morske gladine, povzročeno zaradi globalnih klimatskih sprememb. LITERATURA I REFERENCES AMOROSI, a., M.L. COLALONGO, G. PASINI in D. PRETI 1999, Sedimentary response to Late Quaternary sea-level changes in the Romagna coastal plain (northern Italy), Sedimentology 46, 99-121. BORTOLAMI, G., J.C. FONTES, f. MARKGRAF in E.D. BARKER 1977, Land, sea and climate in the northern Adriatic region during late Pleistocene and Holocene, Paleogeography Paleoclimatology Paleoecology 21, 139-156. CORREGGIARI, A., M.E. FIELD in F. TRINCAR-DI 1996a, Late Quaternary transgressive large dunes on the sediment-starved Adriatic shelf. - V: De Batist, M., Jacobs, J. (ur.), Geology of Siliciclastic Shelf Seas. Geological Society Special Publications 117, 155-169. CORREGGIARI, A., M.E. FIELD in F. TRINCAR-DI 1996b, Late pleistocene and Holocene evolution of the North Adriatic Sea, Il Quaternario 9, 697-704. COVELLI, S., G. FONTOLAN, J. FAGANELI in N. OGRINC 2006, Anthropogenic markers in the Holocene stratigraphic sequence of the Gulf of Trieste (Northern Adriatic Sea), Marine geology 230, 29-51. FAGANELI, J., B. OGORELEC, M. MISIC, T. DOLENEC in J. PEZDIC 1987, Organic geochemistry of two 40-m sediment cores from the Gulf of Trieste (Northern Adriatic), Estuarine, Coastal and Shelf Science 25, 157-167. FAIRBANKS, R.G. 1989, A 17,000-year glacio-eu-static sea level record: Influence of glacial melting rates on the Younger Dryas event and deep-ocean circulation, Nature 342, 637-642. FAVERO, V. in A. STEFANON 1980, Wurmian to present sedimentary sequence in the Lagoon Venice from uniboom records and boreholes, 27th Congress Assemble Plénarie - Cagliari. Comité de Géologie Géographie Marines, Cagliari. HEDGES, J.I. in J.H. STERN 1984, Carbon and nitrogen determinations in carbonate-containing solids, Limnology and Oceanography 29, 657-663. HORVAT, J. (ur.). 1997. Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana. MAROCCO, R. 1991, Evoluzione tardopleistoceni-ca-olocenica del delta del f. Tagliamento e delle Lagune di Marano e Grado (Golfo di Trieste), Il Quaternario 4, 223-232. MEYERS, P.A. 1994, Preservation of elemental and isotopic source identification of sedimentary organic matter, Chemical Geology 114, 289-302. MEYERS, P.A. 1997, Organic geochemical proxies of paleocenographic, paleolimnologic and paleoclimatic processes, Organic Geochemistry 27, 213-250. MOSETTI, f. 1966, Morfologia dell'Adriatico settentrionale, Bolletino di Geofisica Teorica ed Applicata 8, 138-150. MÜLLER, G. 1964, Methoden der Sedimentuntersuchung. - V: Engelhardt von W., füchtbauer H., Müller G: (ur.), Sediment-Petrologie, Teil I, Schweizbart, Stutgart. OGORELEC, b., M. MIŠIČ, A. ŠERCELJ, f. CIMERMAN, J. fAGANELI in P. STEGNAR 1981, The sediment of the saltmarsh of Sečovlje, Geologija 24, 179-216. OGORELEC, b., M. MIŠIČ, J. fAGANELI, A. ŠERCELJ, f. CIMERMAN, T. DOLENEC in J. PEZdIČ 1984, Quaternary sediment of the borehole V-3 in the bay of Koper, Slovensko morje in zaledje 6(7), 165-186. OGORELEC, b., M. MIŠIČ, J. fAGANELI, P. STEGNAR in b. VRIŠER 1987, Recentni sediment Koprskega zaliva = The recent sediment of the bay of Koper (Northern Adriatic), Geologija 30, 87-121. OGORELEC, b., M. MIŠIČ in J. fAGANELI 1991, Marine geology of the Gulf of Trieste (northern Adriatic): Sedimentological aspects, Marine Geology 99, 79-92. OGORELEC, b., J. fAGANELI, M. MIŠIČ in b. ČERMELJ 1997, Reconstruction of paleoenvironment in the bay of Koper (Gulf of Trieste, northern Adriatic), Annales 11, 187-200. OGORELEC, B., M. MIŠIČ in J. FAGANELI 2000, Sečoveljske soline - geološki laboratorij v naravi = The Sečovlje salt-pans - a geological laboratory in nature, Annales 10(2), 243-252. OGRINC, N., G. FONTOLAN, J. FAGANELI in S. COVELLI 2005, Carbon and nitrogen isotope compositions of organic matter in coastal marine sediments (the Gulf of Trieste, N Adriatic Sea): indicators of sources and preservation. Marine Chemistry 95, 163-181. OGRINC, N., J. FAGANELI, B. OGORELEC in B. ČERMELJ 2007, The origin of organic matter in holocene sediments in the bay of Koper (Gulf of Trieste, nothern Adriatic sea) = Izvor organske snovi v holocenskem sedimentu Koprskega zaliva, Geologija 50, 179-188. PRETI, M. 1999, The Holocene transgression and the land-sea interaction south of the Po delta, Geologija 61, 143-159. REPOLUSk, P. 2001, koprska Brda, - V: D. Perko in M. Orožen Adamič (ur.), Slovenija - Pokrajina in ljudje, 268-281, Ljubljana. ŠAŠELJ, J. 1976, koper. Capodistria, Arheološki vestnik 25 (1974), 446-461. ŠERCELJ, A. 1981, Pelod v kvartarnih sedimentih Soške doline. - V: Ogorelec et al. 1981, 129-147. WILLIS, k.J., M. ANDRIČ, N. HUGGETT in S. COVELLI 2001, Holocene transgression of the Adriatic Sea, International Conference on past climate variability through Europe and Africa, Aix-on-Provance. ŽUPANČIČ, M. 1985, koper/Cesta JLA - Renesančno mestno, Arheološki pregled 36, 188-189. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 89-100 STAROST JAMSKIH SEDIMENTOV V SLOVENIJI THE AGE OF CAVE SEDIMENTS IN SLOVENIA Nadja ZUPAN HAJNA1, Andrej MIHEVC1, Petr PRUNER2 in Pavel BOSÄK1'2 1 Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, SI-6230 Postojna; zupan@zrc-sazu.si; mihevc@zrc-sazu.si 2 Institute of Geology AS CR, v. v. i., Research centre Puškinovo namesti, Rozvojova 135/1, CZ-165 00 Praha 6; pruner@gli.cas.cz; bosak@gli.cas.cz Izvleček Abstract Kras kot geomorfni sistem je pomemben kopenski vir informacij o preteklih razmerah v okolju; njihov najpomembnejši nosilec so različni sedimenti, ki so prisotni in široko razširjeni po površju, predvsem pa v jamah, ki delujejo kot pasti, v katerih se nabirajo in predvsem dobro ohranjajo. v zadnjih dvajsetih letih je poznavanje starosti jamskih sedimentov v Sloveniji močno napredovalo, in to predvsem zaradi uporabe različnih datacijskih metod. Pred tem je prevladovalo mnenje, da so jamski sedimenti in tudi jame relativno mladi, da so se sedimenti v jamah odložili predvsem v pleistocenu in da jame niso bistveno starejše. Posebno nov pogled na sedimentacijo v jamah so odprle paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave, podprte z numeričnimi datacijami, mineraloškimi, petrološkimi, geokemičnimi in geomorfološkimi analizami. Z najnovejšimi študijami jamskih sedimentov v Sloveniji smo prišli do spoznanja, da so interpretacije posameznih faz odlaganja različnih sedimentov v jamah, vezanih samo na klimatske pogoje znotraj kvartarja, preveč enostavne, da so najstarejši jamski sedimenti verjetno miocenske starosti, da se sedimenti v jamah zelo dobro ohranijo in da vsebujejo zelo dobre podatke o klimatskih in drugih okoljskih spremembah neposredne okolice, česar nam razni globalni kazalniki sprememb ne pokažejo. Ključne besede: jamski sedimenti, magnetne lastnosti, paleomagnetne datacije, kras, Slovenija karst as a geomorphic system is an important terrestrial source of information about past environmental conditions; carriers of data are karst sediments, present and widespread above the karst surface and especially in the caves, which act as sediment traps, accumulating various sediments. In the last twenty years, the knowledge of the ages of cave sediments in Slovenia has made substantial progress, primarily because of the use of different dating methods. Previously it was believed that the cave sediments and caves are relatively young and that the sediments in the caves sedimented mostly during the Pleistocene and that the caves are not much older. A new look at sedimentation in caves was opened with paleo-magnetic and magnetostratigraphic research supported by numerical dating, mineralogical, petrological, geochemical and geomorphic analyses. With the latest studies of cave sediments in Slovenia we have come to realize that: the interpretation of the various stages of deposition of different sediments in the caves, linked only to the climatic conditions within the Quaternary, is too simple; that the oldest cave sediments are probably Miocene in age; that sediments in the caves are very well preserved and that they contain very good information on climate and other environmental changes of their surroundings, which various indicators of global changes do not offer. Keywords: cave sediments, magnetic properties, paleo-magnetic dating, karst, Slovenia Prejeto / Received: 16. 1. 2012 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 26. 4. 2012 JAMSKI SEDIMENTI v jamah, ki so aktivni ali reliktni drenažni kanali krasa, so različni sedimenti. Delimo jih po načinu nastanka na klastične, kemične in organske, po izvoru pa na avtohtone in alohtone. Vsaka vrsta sedimentov priča o pogojih nastanka in odložitve v jami. Alohtoni jamski sedimenti so predvsem sedimenti, ki so jih v podzemlje z neprepustnega sveta prinesle reke ponikalnice. Pomembni so za spoznavanje okolja njihovega nastanka pred transportom in po odložitvi v jami. Enake kamnine na površju pri različnih pogojih v okolju (T, količina padavin, pH, Eh) različno prepe-revajo. v preperelih ostankih se tako kopičijo različni minerali. Nekateri izvirajo iz prvotne kamnine, nekateri pa nastanejo med preperevanjem. Pri preperevanju eo-censkega fliša, ki je dokaj pogosta kamnina v kontaktu s karbonatnimi kamninami v jugozahodni Sloveniji, so končni produkt njegovega preperevanja najpogosteje kremen, ostanki glinencev in različni glineni ter železovi minerali, ki odražajo okolje preperevanja (Zupan Hajna 1998). Jamski sedimenti tudi s svojimi magnetnimi lastnostmi (magnetna susceptibilnost) govorijo o tem, v kakšnem okolju so nastali, saj različni železovi minerali, ki so nosilci magnetnega zapisa, nastajajo v različnih okoljih, vendar pa se po odložitvi v stabilnem jamskem okolju nič več bistveno ne spreminjajo. Pri preučevanju jamskih sedimentov moramo upoštevati specifične razmere, ki vladajo v podzemlju. V istem času se lahko v različnih delih iste jame odlagajo popolnoma različni sedimenti ali pa v enem delu jame prevladuje sedimentacija, v drugem pa erozija starejših nanosov. Tako dogajanje v jami ne odraža globalnih sprememb okolja zunaj jame in tudi ne v sami jami. Iz tega sledi, da na videz enakih sedimentov niti v eni sami jami (na primer Postojnski jami) ne moremo vedno interpretirati kot istodobne. Zato moramo pri preučevanju takih sedimentov poznati njihovo starost ter nujno upoštevati še celoten jamski sistem, hidrološke razmere na krasu in tudi morfologijo površja. Jamski sedimenti lahko pridejo ponovno v stik s površjem zaradi denudacije kraškega površja nad jamami (Mihevc 2001a). Nekdaj jamske sedimente najdemo v brezstropih jamah, ki so pogosto oblikovane v nize podolgovatih vrtač. Ti sedimenti predstavljajo v večjem delu krasa pomemben vir nekarbonatnih mineralov. Kadar so dalj časa v stiku s površjem, so spet podvrženi procesom diageneze in pedogeneze ter tudi človekovim vplivom. Tudi siga je kazalnik okolja, saj se praviloma ne izloča v suhih in hladnih klimatskih pogojih. Intenzivnost raztapljanja apnenca je odvisna od podnebja, to je od geografske širine, reliefa, količine padavin, temperature, pokritosti s prstjo, količine biogenega C02 v prsti in od lastnosti same karbonatne kamnine. več kamnine ko se v nekem obdobju/okolju raztopi, več sige se lahko posle- dično izloči v jamah. Tako se v nižjih legah, toplejšem podnebju in pri večji količini padavin po navadi izloči več sige. Oblika sige je odvisna od načina dotoka vode, mineralna sestava in barva pa od prisotnosti različnih ionov v raztopini, to je od sestave izvorne kamnine, ki jo prenikajoča voda raztaplja, in vrste ter količine prsti in vegetacije nad jamo. Za preučevanje jamskih sedimentov je pomembna tudi njihova lega v jami. Resda so najlažje dostopni v vhodnih delih jam, vendar so s tem tudi najbolj podvrženi zunanjim vplivom. Na te sedimente vplivajo predvsem dnevna in sezonska nihanja temperature ter dotok vode (padavine, poplave), ki lahko močno spremenijo tako njihove kemijske kot mehanske lastnosti, predvsem pa med seboj pomešajo plasti različnih starosti. Bolj ko so jamski sedimenti oddaljeni od jamskih vhodov, manj se spremenijo v teku časa. Tako smo med večletnimi raziskavami ugotovili, da lahko sedimenti v jami ostanejo popolnoma nespremenjeni tudi več milijonov let. Starost sedimentov v jamah lahko določamo z absolutnimi (numeričnimi) metodami, to so tiste, ki nam povejo čas njihovega nastanka, in z relativnimi/ primerjalnimi, ki nam povejo, kateri sedimenti so mlajši in kateri starejši. Metoda radioaktivnega izotopa ogljika se uporablja za datacije relativno mladih kapnikov, ker je njen doseg do 40.000 let. Starosti kapnikov v Postojnskem jamskem sistemu, dobljene z metodo 14C, so bile v mejah od 7.500 do 39.500 let (Franke in Geyh 1971; Go-spodarič 1972). Z metodo U/Th, ki temelji na razmerju med izotopoma urana 234U in hčerinskega torija 230Th, datiramo starejše kapnike, ker je njen doseg z uporabo masnega spektrometra do 500.000 let. Še pred dvajsetimi leti je prevladovalo mnenje, da so sige pri nas zelo mlade, s tem pa tudi same jame ne bi bile po nastanku dosti starejše (Gospodarič 1981; Gospodarič 1988). Največ sige naj bi se po takratnem mnenju izločilo po zadnji ledeni dobi, predvsem v atlantiku (obdobje pred okrog 6.000 leti), ko je bilo pri nas topleje. Vendar so datacije z absolutnimi metodami pokazale, da je večina do sedaj preiskane sige starejša od 10.000 let, veliko pa je tudi starejše od dosega metode U/Th (Zupan 1991; Mihevc 1999; Mihevc 2002). Starejše kapnike (od dosega metode U/Th) lahko datiramo z metodo ESR, ki s sedanjo metodologijo, prirejeno za sige, seže do starosti 3 milijonov let, vendar ni najbolj zanesljiva. Z metodo ESR so bile v vzorcu iz Pisanega rova Postojnske jame določene starosti vrednosti 125.000-530.000 let (Ikeya et al. 1983), arheološke plasti v jami Divje babe pa 76.000-82.000 let (Lau et al. 1997). Datacije z metodo U/Pb (Ford in Williams 2007), ki se tudi uporablja za datacijo starejših sig, pa do sedaj pri našem delu še nismo uporabili. V zadnjem času jamske sedimente čedalje pogosteje datiramo s paleomagnetno metodo (Zupan Hajna et al. 2008a), ki pa je le primerjalna. Zato je poleg geomagnet-ne časovne skale za natančnejšo opredelitev starosti treba uporabiti še kakšno drugo datacijsko metodo in dobljene rezultate potem primerjati. Od leta 1997 smo raziskovalci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Inštituta za geologijo Češke akademije znanosti raziskovali jamske sedimente z devetnajstih lokacij v Sloveniji. Poleg že uveljavljenih geoloških metod (stratigrafija, sedimentologija, paleontologija, datiranje z metodo U/ Th) smo se osredotočili predvsem na analize paleoma-gnetnih in magnetostratigrafskih lastnosti sedimentov. PALEOMAGNETNA DATACIJSKA METODA Paleomagnetna datacijska metoda sloni na dejstvu, da se v geološkem času spreminjajo lastnosti magnetnega polja in položaj Zemljinega magnetnega pola. Spremembe so zapisane z orientacijo magnetnih mineralov (železovi minerali) v času njihovega usedanja ali kristalizacije. Spreminjaje položaja magnetnega pola vpliva na inklinacijo in deklinacijo, magnetna pola pa se lahko tudi zamenjata. Tako ločimo obdobja (magne-tocone) z normalno (N) in reverzno (R) polarnostjo. Obdobja posamezne polarnosti oziroma njihove lastnosti so zvezno zabeležena v strjeni lavi v območjih širjenja oceanskega dna. Te lastnosti so s pomočjo absolutnega datiranja lave povezali v geomagnetno časovno skalo (GPTS - geomagnetic polarity timescale), ki je prikazana na sliki 1. To je osnova, s katero potem primerjamo magnetne lastnosti analiziranih vzorcev sedimenta iz vzorčevanih profilov. Age Chron (Ma)n Subchron VAI]%1llU 'A 1.0- 2.0— 3.0 — 4.0- S-0- Sl. 1: Paleomagnetna časovna skala (GPTS): časovni razpored obdobij z normalno (N) in reverzno (R) polarnostjo v mlajšem kenozoiku ter paleomagnetne ekskurzije v obdobju brunhes. Fig. 1: Palaeomagnetic timescale (GPTS): periods with a normal (N) and reverse polarity in the younger Cenozoic and palaeomagnetic excursions in the Brunhes period Sedimentni profil vzorčimo tako, da v njem vzamemo večje število vzorcev, ki jih in situ orientiramo (sl. 2). v orientiranih vzorcih kamnine ali finega sipkega sedimenta izmerimo v laboratoriju usmeritev naravnega remanentnega magnetizma v času usedanja/izločanja kamnine in magnetno susceptibilnost, ki jo določajo lastnosti različnih železovih mineralov. Dobljene rezultate iz profila potem primerjamo z GPTS in skušamo ugotoviti, v kateri del geomagnetne časovne skale spadajo naši vzorci, in to glede na število ter razporeditev normalnih in reverznih magnetocon ter ostalih magnetnih lastnosti vzorcev. Metoda je le primerjalna, saj nam ne določi časa nastanka analiziranega sedimenta. In nima omejitve glede zgornje mejne starosti, ki jo še določamo, vendar ima dve pomanjkljivosti. Obdobja trajanja posameznih magnetocon so lahko zelo dolga, zato datacija ni zelo natančna, pogosto pa tudi ne vemo, v katero ob obstoječih paleomagnetnih obdobij spadajo naši rezultati, posebno ker sedimentacija v jami ni vedno zvezna in se tako posamezna obdobja v odloženem sedimentu ne odražajo realno. Zato potrebujemo za primerjavo analiziranega profila z GPTS tudi datiranje profila ali dela profila še z neko drugo metodo, na primer z eno od numeričnih datacijskih metod (14C, U/Th, kozmogenimi nuklidi itd.), s fosili, z geomorfološkimi analizami itd. Tako je bila na primer v Račiški pečini v Matarskem podolju posredno, glede na določitev fosilov in magnetnih lastnosti sedimentov v profilu, določena do sedaj najstarejša siga pri nas, in sicer naj bi bila stara nekaj več kot 3 milijone let (3 Ma). Sl. 2: Vzorčevanje sedimentnega profila v tajni jami za paJeomagnetne anaJize z nemagnetnimi plastičnimi škatlicami. Fig2: Sampling of the sediment from profile in the tajna jama cave for paJaeomagnetic analysis using non-magnetic plastic boxes. REZULTATI PALEOMAGNETNIH ANALIZ IN NJIHOV POMEN ZA POZNAVANJE STAROSTI KRASA S paleomagnetno metodo smo preučevali kraške sedimente z različnih lokacij v Sloveniji (sl. 3). Vzorče-vali smo sedimente v jamah na dinarskem, alpskem in izoliranem krasu. Sprva smo v profilih jemali vzorce v vertikali z večjimi razdaljami med posameznimi vzorci (okrog 10 cm). Kasneje smo vzorčevanje zgostili na centimetrsko razdaljo ter jemali tudi več vzorcev v istih plasteh. Tako gosto vzorčevanje smo uporabili zato, da bi dobili čim popolnejšo magnetostratigrafsko sliko profila, ki bi omogočila detekcijo tudi najkrajše posamezne meje med magnetoconami, in bi lahko uporabili podatke za statistične analize rezultatov. V vseh vzorcih smo analizirali njihove magnetne lastnosti. Merili smo polarnosti (N ali R), usmeritev naravnega remanentnega magnetizma (D - deklinacija, I - inklinacija) in magnetno suscep-tibilnost (določajo jo lastnosti Fe-mineralov, kar pove okolje nastanka). Vzorci so bili preučevani s termalno demagnetizacijsko metodo (TD; 12 stopenj med 20 do 620 oC) in demagnetizacijsko metodo v izmeničnem magnetnem polju (AF; 14 stopenj med 1 do 100 mT); v njih smo preučevali tudi magnetno susceptibilnost. Skupaj smo iz 39 sedimentnih profilov analizirali več kot 3.000 vzorcev. Rezultati so podrobno predstavljeni v Zupan Hajna et al. (2008a), tu pa povzemamo le glavne izsledke. Paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave smo na nekaterih lokacijah primerjali z data-cijami U/Th in paleontološkimi ter geomorfološkimi analizami. Tako kalibrirani podatki so pripomogli k rekonstrukciji speleogeneze, sedimentacije v jamah in zaporedja tektonskega razvoja kraškega reliefa. KRAS Prve paleomagnetne analize so bile narejene na območju Divaškega krasa (Bosak et al. 1998). Vzorci iz jame, popolnoma zasute s sedimenti, ki so jo razkrila dela na avtocesti Divača-Koper, iz Divaške jame ter Trhlovce so dali rezultate, ki so pokazali, da si v vzorče-vanih sedimentih sledi več normalno in reverzno pola- Sl. 3: Vzorčna mesta v Sloveniji. Fig. 3: Location of studied sites in Slovenia riziranih con. Profil Divača je predstavljala stara jama, nad katero se je le delno ohranil močno razpadel strop. jama je bila zapolnjena z alogenimi sedimenti, razkrila pa so jo dela pri gradnji avtoceste. Najnižja mogoča starost analiziranega profila je bila višja od 1,77 Ma. Razporeditev con z različno polarnostjo pa je nakazovala tudi mogoče večje starosti; na primer 5,23 Ma (dno normalno polarizirane subcone thvera znotraj obdobja gilbert). To veliko starost je nakazoval tudi tenak strop nad jamo, ki je odražal korozijo površja po nastanku jame. Rezultati paleomagnetnih analiz so bili dovolj dobri kljub temu, da smo vzorčevali zelo na redko (razdalja med posameznimi vzorci je bila večja od 10 cm), saj so pokazali, da je jamska zapolnitev bistveno starejša, kot se je prvotno pričakovalo. Pridobljeni rezultati tako niso bili v skladu s starejšimi do tedaj prevladujočimi modeli razvoja krasa (Radinja 1985; Gospodarič 1988), so pa potrjevali z geomofološkimi analizami brezstropih jam pridobljene starosti in s tem tudi nove ideje o razvoju krasa (Mihevc 1996). Datacije so pokazale minimalno mogočo starost sedimentov, ne pa prave starosti, saj ma-gnetocon nismo mogli primerjati z drugimi metodami, na primer paleontološkimi najdbami, ker v sedimentih ni bilo fosilov. Divaška jama in Trhlovca ležita v SZ delu uravnanega Divaškega krasa. Sedimenti Divaške jame kažejo na enega od jasnih primerov začasne prekinitve rasti sige in sedimentacije v jami. Na podlagi rezultatov (Bosak et al. 1998) so bili sedimenti datirani na subcono jaramillo z normalno (N) polariteto znotraj reverznega (R) obdobja matuyama. Ponovljeno vzorčenje z gostejšim zajemanjem vzorcev v profilu je spremenilo to interpretacijo. Razporeditev R- in N-magnetocon kaže na zagotovo starejše obdobje sedimentacije, kot je 1,78 Ma (Zupan Hajna et al. 2008a). Grofova jama leži pod vrhom enega od manjših hribov na SZ robu Krasa na nadmorski višini 275 m, okrog 150 m nad uravnanim površjem planote. Glede na dosedanje raziskave sedimentov v jami in na njeno lego v prostoru predpostavljamo, da gre za najstarejše znane jamske sedimente na tem območju. Radiome-trična datacijska analiza "fission track" apatita (iz frakcije težkih mineralov, primešanih glini) je dala starost 21,7 ± 6,9 Ma; vendar se moramo zavedati, da je to starost nastanka apatita in ne odložitve sedimenta v jami (Zupan Hajna et al. 2010). PODGORSKI KRAS IN MATARSKO PODOLJE Črnotiški kamnolom leži ob zahodnem robu Podgorskega krasa, na nadmorski višini okrog 440 m. Med izkoriščanjem kamnoloma so v njem naleteli na številne jame. Večina jih je bila popolnoma zapolnjenih s sedi-menti. Preučili smo dva jamska sedimentna profila, ki smo ju poimenovali Črnotiče I in Črnotiče II (Bosak et al. 1999; Bosak et al. 2004; Mihevc 2007). Prvi profil, Črnotiče I, sestavljajo plastovite, močno prekristaljene sige z vmesnimi plastmi rdeče ilovice. Ilovice so se odložile nad korodirano/erodirano površino sige s poplavno vodo, v njih pa smo našli ostanke nedoločljivih ribjih zob. Normalne (N) in reverzne (R) zaznane magnetocone v profilu so prekinjene in ločene s številnimi vrzelmi (hiatusi) in nezveznostmi, ki jim ni mogoče določiti časa trajanja. Zato je bila v tem profilu vsaka korelacija z geomagnetno polaritetno časovno skalo problematična. Kljub temu pa lahko iz razporeditve posameznih magnetocon sklepamo, da je profil v celoti starejši kot vrh olduvajskega dogodka (1,77 Ma). V nadaljevanju iste jame se je v kamnolomu odprl drugi s sedimenti zapolnjen jamski rov, širok okrog 10 m in visok 17 m. Spodnjih 9 m profila so predstavljale plasti fluvialnih sedimentov, kjer so se menjavale plastovite peščene in meljaste gline z lečami prodov. Večinoma so se usedli v mirnem jamskem okolju. Ti sedimenti so prekrili in konzervirali na steno pritrjene cevčice jamskega sladkovodnega serpulida Marifugia cavatica (Mihevc 2000). Ta žival še danes živi v mirno tekočih jamskih rekah na Dinarskem krasu in je pomemben okoljski indikator. V spodnjem delu profila smo našli tudi razpršene ostanke vretenčarjev, pomešane s fluvi-alnimi sedimenti, ki pripadajo bioconi MN15-MN16 (starost 3-4,1 Ma) (Horaček et al. 2007). V jamo jih je prinesla s površja reka ponikalnica ob poplavah. Preko teh naplavin so bile odložene rdeče ilovice, nad katerimi pa je rov v celoti zapolnjevala siga. V profilu izmerjene magnetocone smo primerjali z GPTS (sl. 1) in jih primerjali s starostjo najdene fosilne favne. Po Bosak et al. (2004) in Horaček et al. (2007) je do zapolnitve jame najverjetneje prišlo v normalni magnetoconi gauss (2,6-3,6 Ma) ali pa v katerem od normalov (N-subcon) znotraj reverzne magnetocone gilbert (to je 4,18-4,29 Ma ali 4,48-4,62 Ma). Na podlagi reliefnih značilnosti površja je verjetnejša večja starost sedimentne zapolnitve jame. V zgornjem delu Matarskega podolja leži 304 m dolga Račiška pečina. Jama je preprost, blago nagnjen, do 10 m visok in širok rov, ki je ostanek starega jamskega sistema. Sedanji vhod v jamo je nastal zaradi denuda-cije površja in ne predstavlja vhoda, skozi katerega so v jamo prišli sedimenti. Preučeni profil, ki leži okrog 200 m od vhoda, je 13 m dolg in 3 m visok. Sestavlja ga več sigovih kop, ki se preraščajo tako, da je njegova sestavljena debelina 6,3 m. Sedimente v profilu smo datirali z več metodami. V profilu smo v peščenem se-dimentu med plastmi sige našli ostanke malih sesalcev in nevretenčarjev (Moldovan et al. 2011). S pomočjo teh paleontoloških najdb (Horaček et al. 2007) smo lahko primerjali magnetostratigrafsko sekvenco profila z GPTS. Združba malih sesalcev (Apodemus, cf. Bar-sodia) pripada srednji ali pozni bioconi MN17 (1,8-2,4 Ma). Meja med N- in R-magnetocono znotraj plasti z najdeno favno je bila postavljena v spodnji del olduvajskega subkrona (1,77-1,95 Ma). Spodnji del analizirane plasti sige v preučenem profilu se da tako primerjati z normalno polarizirano magnetocono gauss in reverzni-ma subconama caena in mammoth, ki se konča pred okrog 3,4 Ma. Preučeni profil daje pomemben vpogled tudi v jamsko sedimentacijo sig. Okrog 3 m debel profil je nastajal več kot 3 Ma, rast sige je večkrat zastala, to pa je bilo povezano tudi s spremembami mesta dotoka kapljajoče vode. Na njegovem vrhu se še danes odlaga siga, ki je že prekrila pleistocenske klastične sedimente. NOTRANJSKI KRAS Preučili smo več sedimentnih profilov v jamah v okolici Postojne: v Postojnski jami 8 profilov, po dva profila v Zgubi jami, Markovem spodmolu in Križni jami ter en profil v Planinski jami. Podrobni paleomagnentni in magnetostratigrafski podatki so pokazali večjo kompleksnost kot redke predhodne megnetostratigrafske interpretacije (Šebela in Sasowsky 1999). Največje starosti nakazujejo analizirani sedimenti v profilu Umetni tunel 1 v predoru med Postojnsko in Pivko jamo ter v Zgubi jami; ta jama leži plitvo pod površjem nad Postojnsko jamo. Magnetizem v obeh profilih lahko povezujemo z normalno (N) polariziranimi obdobji, starejšimi od 1,77 pa do več kot 3 Ma (Zupan Hajna et al. 2008b). Na veliko starost obeh sedimentnih profilov nakazujeta predvsem višja nadmorska višina pri Zgubi jami ter pri sedimentih iz profila Umetni tunel 1 in morfologija rova s sedimenti, ki jo je presekal umetni predor med Postojnsko in Pivko jamo. Večina analiziranih profilov v Postojnski jami, profil v biospeleološki postaji, oba profila v Spodnjem Tartarju, Pisanem rovu, Stari jami in profilu Umetni tunel 2 kažejo na odložitev sedimentov znotraj normalne magnetne cone, ki pa so zaradi ostalih magnetnih lastnosti (inklinacije, deklinacije in magnetne susceptibilnosti) verjetno različnih starosti. Tako je bilo na primer v daljšem normalnem obdobju v obeh profilih v Spodnjem Tartarju zaznanih več kratkih reverznih magnetocon, ki odražajo le ekskurzije magnentnega polja. Vendar samo glede na magnetne lastnosti sedimentov ne moremo z gotovostjo interpretirati, v katerem obdobju z normalno polarizacijo ali pa v katerem delu posameznega normalnega obdobja so nastali. Podobno velja tudi za profil v Rudolfovem rovu v Planinski jami, kjer je v vzorcih zaznana le normalna polarizacija, vendar so občutne razlike v ostalih magnetnih lastnostih med spodnjim in zgornjim delom profila, kar nakazuje spremembe v okolju in času odložitve. Zaenkrat smo interpretirali večino sedimentacijskih profilov kot mlajše od 0,78 Ma, ki naj bi nastali med različnimi sedimentacijskimi dogodki znotraj obdobja brunhes. Vendar bomo za določitev dokončne starosti sedimentov v sistemu Postojnskih jam morali podrobneje analizirati vse rezultate in sedimente obdelati še s kakšnimi dodatnimi metodami. Jama Markov spodmol, ki leži ob južnem robu Pivške kotline, je bila v preteklosti verjetno večkrat zapolnjena s sedimenti. Deli jame so še vedno zapolnjeni z njimi, drugod pa jih je ponikalnica erodirala. V boku rova je sigova kopa zaščitila več metrov visok profil pretežno drobnozrnatih sedimentov, ki je bil primeren za datiranje. V profilu so tri jasne sedimentacijske faze z vmesnimi erozijskimi vrzelmi, ki se odražajo z "in situ" preperevanjem vrhnjega dela sedimentov pod vsako vrzeljo. Te skorje preperevanja v vrhnjem delu erodiranih sedimentov nakazujejo spremembe v sedimentaciji (daljše prekinitve) in s preperevanjem tudi spremembo okolja po odložitvi sedimenta v jami, kar pa je lahko povezano tudi s spremembo klime zunaj jame. V zgornjem delu profila so bile odložene plastovite gline z normalno polarnostjo. Pod ostrim sedimentacijskim prehodom (hiatusom) so ležale raznobarvne plastovite ilovice z lečami peska in proda z reverzno polarnostjo. Ta razporeditev magnetocon najverjetneje umešča profil v obdobje matuyama ali celo gauss. Pod raznobarvno ilovico pa diskontinuitetno leži plastovita ilovica z močnimi znaki preperevanja. V jamskem okolju zahteva tako preperevanje veliko časa in je običajno vezano na toplo in vlažno podnebje ter zadostno količino vode v sedimentu. Oboje potrjuje veliko starost sedimentov v profilu, saj so sedimenti v dnu profila stari 3,4 Ma ali več. V Križni jami smo preučili dva profila, kjer so plasti gline s kostmi jamskega medveda pomešane s plastmi sige. Radiometrični podatki (Zupan Hajna et al. 2008a) so potrdili objavljene starosti in interpretacije Forda in Gospodariča (1989). Ostanki jamskega medveda v dveh plasteh so gotovo starejši od 125 ka. Paleomagnetni rezultati, prevladujoča normalna polarizacija v profilu in ena od kratkih ekskurzij magnetnega polja znotraj obdobja brunhes kažejo, da so sedimenti v dnu profila verjetno starejši od 146-160 ka (Bosak et al. 2010). DOLENJSKI KRAS V bližini Novega mesta smo v zapolnjeni vrtači preučili profil, ki smo ga po bližnjem naselju poimenovali Hrastje. Profil so sestavljale predvsem plasti gline in meljastih glin z vmesnimi peščenimi plastmi. V njem smo našli tudi ostanke rastlin in kopenskih ga-stropodov. Celotni profil je imel normalno polarizacijo, razen vzorcev z dna profila, ki so bili reverzni (Zupan Hajna et al. 2008a). Ker za profil nismo pridobili drugih podatkov, s katerim bi ga lahko primerjali, ga lahko interpretiramo na več načinov. Sedimentacija v profilu je mlajša od 0,78 Ma, kratka R-cona pa je odraz neke ekskurzije magnetnega polja ali pa je spodnji reverzni del že blizu začetka obdobja matuyama (0,780 Ma). Manj verjetna je večja starost, razen če celotni profil ni starejši kot brunhes. ALPSKI KRAS v osrednjem delu Alp zaradi prevladujoče erozije na površju ni starejših sedimentov, ohranili pa so se v kraških jamah. Pomembni so sedimenti, ki so jih v jamah odložile reke ponikalnice pred glavnim vrezovanjem dolin, ki je sledilo tektonskemu dvigovanju Alp (Mihevc 2001b) in razčlenjevanju alpskega krasa z dolinami v posamezne hrbte in planote. Primerne profile za datiranje smo našli v jami pod Babjim zobom in spodmolu nad Planino Jezero. Starost sige v prvi jami in starost peščenih glin v drugi je višja kot 1,77 Ma, toda po njihovi legi v zgornjih pobočjih globokih rečnih dolin in na visoki nadmorski višini oziroma legi sta sedimenta verjetno veliko starejša. Starost sige v Snežni jami najverjetneje sovpada z GPTS v časovnih razponih od 3 do 5 Ma (sl. 4) (Bosak et al. 2002; Zupan Hajna et al. 2010). Zaradi lege visoko nad sedanjim tokom Savinje pa sklepamo na njeno veliko večjo starost. To so potrdili tudi preliminarni rezultati paleomagnetnih in paleontoloških raziskav v novem, 4 m visokem profilu alogenih aluvialnih sedimentov v jami (Mihevc et al. 2010). OSAMELI KRAS Za osameli kras so značilni reke ponikalnice in obilo alogenih sedimentov v podzemlju. Kljub temu je v takih jamah težko najti za datiranje primerne profile, saj so starejši sedimenti pogosto prekriti z mlajšimi ali pa so erodirani in odneseni iz jam. Primerni sedimentni profil smo našli v Tajni jami pri Polzeli. Jamo je oblikovala majhna ponikalnica, ki pa si je v rovu poglobila 10 m globok kanjon. V skalni niši visoko nad sedanjim vodotokom se je ohranil 2 m visok profil, ki ga sestavljajo laminirane gline. Datacija sedimenta je pokazala pričakovano veliko starost, saj smo v profilu našli več magnetnih obratov. Najverjetnejša starost sedimentov v Tajni jami je 3 do 3,4 Ma (Zupan Hajna et al. 2008a) v spodnjem delu profila, kjer je znotraj reverzne magnetcone prišlo do erozije in ponovne sedimentacije. ob tej diskordanci se močno spremenijo magnetne lastnostih sedimenta, kar kaže na dolgo vrzel v sedimentaciji in lahko poviša starost sedimenta tudi na 4,18 Ma (vrh subcone cochiti). To zadnjo interpretacijo podpirajo tudi spremenjene vrednosti drugih parametrov, predvsem inklinacije. SKLEP Pri preučevanju jamskih sedimentov so raziskovalci v preteklosti, predvsem zaradi pomanjkanja primernih datacijskih metod, sedimente v glavnem navezovali na dogajanja v mlajšem pleistocenu in holocenu. Zlasti naj bi na sedimente vplivala menjavanja toplih in hladnih pleistocenskih obdobij. Tako naj bi bilo odlaganje kla-stičnih sedimentov predvsem vezano na hladna obdobja, odlaganje sige pa na topla obdobja kvartarja. Datacije sig z ogljikovo metodo niso mogle bistveno vplivati na te interpretacije, in to zaradi relativno kratkega dosega te metode. Kasnejše geomorfološke interpretacije ter analize brezstropih jam so jasno nakazale, da so v dostopnih jamah nekateri sedimenti pliocenske ali celo višje starosti. Vendar pa niso mogle dati natančnejših vrednosti, omogočiti primerjav med različnimi profili v istih ali sosednjih jamah ali pa podrobneje razčleniti posameznih sedimentnih profilov. S pomočjo paleo-magnetnih raziskav sedimentov in drugih datacijskih metod, predvsem z biostratigrafijo, smo v več primerih določili veliko starost jamskih sedimentov in ugotovili, da jih je bilo v naših jamah veliko odloženih že v mio-cenu, torej so morale jame obstajati že takrat. Najstarejši jamski sedimenti so tako pri nas starejši od 5 Ma. Do sedaj pridobljeni podatki numeričnega in primerjalnega datiranja nakazujejo obstoj različnih zapolnitvenih faz (tab. 1). Iz raziskav izstopata dve starosti sedimentov v jamah: med 1,8-3,6 in okrog 4,1-5,4 milijona let, ki jih v prihodnosti lahko uporabimo za rekonstrukcijo kenozojskih tektonskih in kraških procesov v Sloveniji. Glede na dosedanje raziskave sedimentov v Grofovi jami na Krasu in glede na njeno lego v prostoru predpostavljamo, da gre tam zaenkrat za nam znane najstarejše jamske sedimente v Sloveniji; starost nastanka apatita iz njih je 21,7 ± 6,9 Ma, kar pa ne pomeni, da je to tudi starost njihove sedimentacije v jami, saj je ta lahko precej mlajša. ob velikem številu analiz so se pokazale tudi nekatere pomanjkljivosti in omejitve metode. Številne izhajajo iz lastnosti sedimentacijskega prostora in dogajanja v jamah. Jamski profili sedimentov so praviloma visoki le do nekaj metrov. v takšnem profilu je lahko sedimentacija zelo hitra, zato profili lahko vsebujejo le časovno ozek paleomagnetni zapis. Jamski sedimenti pogosto vsebujejo dolge sedimentacijske vrzeli. v Račiški pečini so na primer v profilu, ki je visok le 3 m, recentne Sl. 4: Osnovne magnetne in paleomagnetne lastnosti v profilu sige iz Snežne jame. Legenda: depth - globina vzorca v profilu, sample - oznaka vzorca; litologija: valovi so sige; polarnost: črni predeli so normali (N), beli so reverzi (R), sivi so mešani; MS - magnetna susceptibilnost, NRM - naravni remanentni magnetizem; D - deklinacija; I - inklinacija. Fig. 4: Basic magnetic and palaeomagnetic characteristics in the flowstone profile from the Snežna jama cave. Legend: depth - depth of the sample in the profile, sample - sample label; lithology: speleothems are marked with wavy line; polarity: normal (N): black, reverse (R): white, mixed: grey; MS - magnetic susceptibility, NMR - natural remanent magnetism; D - declination; I - inclination Tab. 1: Starosti jamskih sedimentov s preučevanih lokacij (po Zupan Hajna et al. 2008a). Table 1: The age of cave sediments from studied sites (after Zupan Hajna et al. 2008a) Lokacija / Ime profila / Starost /Age (Ma) Obdobje / Study site Name of the profile Min. Max. Time period Grofova jama ? do / up to 35 Črnotiče I 4.2 >5.4 Briščiki >1.77 >5.0 Jama pod Kalom Spodnji del >1.77 >5.0 Divača profile >1.77 >5.23 miocen/pliocen Kozina profile >1.77 >5.0 Trhlovca >1.77 >5.0 Miocene / Pliocene Divaška jama Spodnji del >1.2 >5.0 Snežna jama >1.2 >5.0 Tajna jama ±0.78 4.18 Jama pod Babjim zobom >0.78 >1.77 Spodmol nad Planino Jezero >0.78 ? Črnotiče II Desni 1.77? <3.58 Črnotiče II Glavni 1.8 3.58 Račiška pečina 1.77 >3.4 pliocen/pleistocen Markov spodmol I <0.78 3.58 Markov spodmol II >0.78 >3.58 Pliocene Postojnska jama Umetni tunel I <0.99 >2.15 to Postojnska jama Male jame ? >0.78 Pleistocene (Gunz/Mindel) Postojnska jama Bel peščenjak ? >0.78 Zguba jama I+II <0.78 >0.78 Divaška jama Zgornji del 0.092 0.576 Jama pod Kalom Zgornji del <0.05 <0.78 Postojnska jama Tartarus Sever ? >0.78 Postojnska jama Tartarus Jug >0.122 >0.78 pleistocen Postojnska jama Pisani rov >0.35 >0.78 Postojnska jama Stara jama ? <0.78 Pleistocene (Mindel/Holocene) Planinska jama Rudolfov rov ? <0.78 Račiška pečina Vrh < <0.78 Križna jama I+II >0.03 <0.78 Pečina v Borštu >0.194 >0.78 sige, starejše holocenske sige s plastmi oglja paleolitske starosti, pleistocenske kosti jamskega medveda, okrog 2 milijona let stare plasti peščene ilovice s kostmi malih sesalcev in v spodnjem delu do 3,2 milijona let stare sige. v profilu pa ni izražena nobena erozijska faza. Kljub pomanjkljivostim metode pa so datacije jamskih sedimentov za interpretacijo podprte tudi z drugimi analizami, ki so pogosto edino sredstvo za rekonstrukcijo razvoja posameznih kraških oblik, razsežnih kraških regij ter speleogenetskih procesov. Uporaba različnih datacijskih metod v Sloveniji je omogočila natančnejše datacije kraških procesov in pogled v različne geološke, geomorfološke in speleološke dogodke v preteklosti. THE AGE OF CAVE SEDIMENTS IN SLOVENIA Summary The chronostratigraphy of cave sediments in SW Slovenia completed by Rado Gospodaric in the 1980s was based on Pleistocene warm/cold cycles. Later U/Th dating indicated that speleothems from different caves in Slovenia are older. New dating principally results from the palaeomagnetism and magnetostratigraphy of cave sediments calibrated, in some sites, by U/Th, palaeontological and geomorphological analyses. We have conducted palaeomagnetic and magnetostratigraphic research on karst sediments in Slovenia since 1997. More than 3,000 samples were taken and analysed in 39 profiles at different locations in caves and on the surface. Standard palaeomagnetic analyses were used (thermal and alternating field demagnetisation, magnetic susceptibility measurements, etc.). Dating of cave sediments (flowstones and clastic sediments) by the application of the palaeomagnetic method is a difficult and sometimes risky task, as the method is comparative in its principles and does not provide numerical ages. Results from individual sites and their discussion clearly indicated some similarities in evolution both of caves and their fills. They also provided information on the evolution of the surface, weathering conditions, pedogenesis, etc. The dating has been carried out especially in the southwestern Slovenia (Kras) where Eocene flysch is the last marine deposit preserved in the geologic record. Oligocene to Quaternary represent the karst period with prevailing terrestrial evolution, surface denudation, erosion and karstification processes, which evolved in relation to the tectonic regime in the area. Only karst sediments can record post-Eocene processes and environmental changes. Speleogenesis and cave infilling processes in Slovenia are dated deeply below the Tertiary/ Quaternary boundary. All cave fills were deposited within one, still lasting, period of post-Eocene karstification. The period can be subdivided into some distinct phases of massive deposition in caves, dated to about 5.4 - 4.1 Ma (Miocene-Pliocene), 3.6 - 1.8 Ma (Pliocene) and Quaternary. Research of cave fiUs in the Dinaric, Alpine and isolated karsts opened new horizons for the interpretation of karst and cave evolution, both of individual geomorphologic units and of extensive areas. The data inform us that a number of common features and evolutionary trends exist in all studied areas. On the other hand, as the consequence of different post-Eocene tectonic regimes, there exist distinct differences in evolution of smaller geomorphic units within the more extensive ones. LITERATURA / REFERENCES BOSÄK, P., P. PRUNER in N. ZUPAN HAJNA 1998, Paleomagnetic research of cave sediments in SW Slovenia, Acta carsologica 27(2), 151-179. BOSÄK, P., A. MIHEVC, P. PRUNER, K. MELKA, D. VENHODOVÄ in A. LANGROVÄ 1999, Cave fill in the Črnotiče Quarry, SW Slovenia: Palaeomagnetic, mineralogical and geochemical study, Acta carsologica 28(2), 15-39. BoSÄK, P., H. HERcMAN, A. MIHEvc in P. PRUNER 2002, High resolution magnetostratigraphy of speleothems from Snežna Jama, Kamniške-Savinja Alps, Slovenia. Acta carsologica 31(3), 15-32. BOSÄK, P., A. MIHEVC in P. PRUNER 2004, Geomorphological evolution of the Podgorski Karst, SW Slovenia: Contribution of magnetostratigraphic research of the Črnotiče II site with Marifugia sp., Acta carsologica 33(1), 175-204. BoSÄK, P., P. PRUNER, N. ZUPAN HAJNA, H. HERCMAN, A. MIHEVC in J. WAGNER 2010, Križna jama (SW Slovenia): Numerical- and correlated- ages from Cave Bear-bearing sediments = Primerjava številčne in korelirane starosti sedimentov z ostanki jamskega medveda v Križni jami, Acta carsologica 39(3), 529-549. FRANKE, H. in M. GEYH 1971, 14C - datierungen von Kalksinter aus slowenischen Höhlen, Der Aufschluss 22(7-8), 235-237. FORD, D.C. in R. GOSPODARIČ 1989, U series dating studies of Ursus spelaeus deposits in Križna jama, Slovenia, Acta carsologica 18, 39-51. FORD, D. in P. Williams 2007, Karst hydrogeology and geomorphology, Chichester. GOSPODARIČ, R. 1972, Prvi podatki o absolutni starosti sige v Postojnski jami na podlagi 14C, Naše jame 13, 91-98. GOSPODARIČ, R. 1981, Generations of speleothems in the Classical Karst of Slovenia, Acta Carsologica 9 (1980), 90-110. GOSPODARIČ, R. 1988, Paleoclimatic record of cave sediments from Postojna karst, Annales de la Société Géologique de Belgique 111, 91-95. HORAČEK, I., A. MIHEVC, N. ZUPAN HAJNA, P. PRUNER in P. BOSAK 2007, Fossil vertebrates and palaeomagnetism update one of the earlier stages of cave evolution in the Classical Karst, Slovenia: Pliocene of Črnotiče II site and Račiška pečina, Acta carsologica 37(3), 451-466. IKEYA, M., T. MIKI in R. GOSPODARIČ 1983, ESR Dating of Postojna Cave Stalactite, Acta Carsologica 11 (1982), 117-130. LAU, B., B.A.B. BLACKWELL, H. P. SCHWARCZ, I. TURK, J. I. BLICKSTEIN 1997, Dating a flautist? Using ESR (Electron Spin Resonance) in the Mousterian cave deposits at Divje Babe I, Slovenia, Geoarchaeology 12(6), 507-536. MIHEVC, A. 1996, Brezstropa jama pri Povirju, Naše jame 38, 92-101. MIHEVC, A. 1999, The caves and the karst surface - case study from Kras, Slovenia. - V: Karst 99: colloque européen : des paysages du karst au géosystème karstique : dynamiques, structures et enregistrement karstiques (Etudes de géographie physique, supplément, 28), Aix-en-Provence, 141-144. MIHEVC, A. 2000, Fosilne cevke iz brezstrope jame - verjetno najstarejši ostanki jamskega cevkarja Marifugia (Annelida: Polychaeta), Acta carsologica 29(2), 261-270. MIHEVC, A. 2001a, Speleogeneza Divaškega krasa. Zbirka ZRC, 27, Ljubljana. MIHEVC, A. 2001b, Jamski fluvialni sedimenti v Snežni jami na Raduhi in v Potočki zijalki, Geološki zbornik 16, 60-63. MIHEVC, A. 2002, Postojnska jama cave system, U/Th datation of the collapse processes on Velika Gora (Point 4). - V: F. Gabrovšek (ur.): Programme and guide booklet for the excursions: Evolution of Karst: from Pre-karst to Cessation, September, 17th-21st, 2002. Postojna, 14-15, Postojna. MIHEVC, A. 2007, The age of karst relief in West Slovenia. Acta carsologica 36(1), 35-44. MIHEVC, A., P. PRUNER, in N. ZUPAN HAJNA 2010. Mio-pliocenska starost jamskih aluvialnih sedimentov v Snežni jami na Raduhi. - V: A. Košir, A. Horvat, N. Zupan Hajna in B. Otoničar (ur.), 3. Slovenski geološki kongres, Bovec, 16.-18. september 2010. Povzetki in ekskurzije, 34, Postojna. MOLDOVAN, O., A. MIHEVC, L. MIKO, S. CONSTANTIN, I. MELEG, A. PETCULESCU in P. BOSAK 2011, Invertebrate fossils from cave sediments: a new proxy for pre-Quaternary paleoenvironments, Biogeosciences 8(7), 1825-1837. RADINJA, D. 1985, Kras v luči fosilne fluvialne akumulacije, Acta carsologica 14-15, 99-108. ŠEBELA, S. in I.. SASOWSKY 1999, Age and magnetism of cave sediments from Postojnska jama cave system and Planinska jama Cave, Slovenia, Acta carsologica 28(2), 293-305. ZUPAN, N. 1991, Flowstone datations in Slovenia, Acta carsologica 20, 187-204. ZUPAN HAJNA, N. 1998, Mineral composition of clastic cave sediments and determination of their origin, Kras i speleologia 9(XVIII), 169-178. ZUPAN HAJNA, N., A. MIHEVC, P. PRUNER in P. BOSAK 2008a Palaeomagnetism and Magnetostra-tigraphy of Karst Sediments in Slovenia, Carsologica 8, Ljubljana. ZUPAN HAJNA, N., A. MIHEVC, P. PRUNER in P. BOSAK 2008b, Cave sediments from the Postojnska-Planinska cave system (Slovenia): evidence of multiphase evolution in epiphreatic zone, Acta carsologica 37(1), 63-86. ZUPAN HAJNA, N., A. MIHEVC, P. PRUNER in P. BOSAK 2010, Palaeomagnetic research on karst sediments in Slovenia, International Journal of Speleology 39(2), 47-60. Maja Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja 1, Opera instituti Archaeologici Sloveniae 25, 2012, str. 101-109 VPLIV SPREMEMB RABE TAL NA GEOMORENE PROCESE V ZADNJIH STOLETJIH NA PRIMERU ZGORNJEGA POSOČJA THE INELUENCE OE LAND-USE CHANGES ON GEOMORPHIC PROCESSES DURING RECENT CENTURIES ON THE EXAMPLE OE ZGORNJE POSOČJE (THE UPPER SOČA VALLEY) Matej GABROVEC, Blaž KOMAC in Matija ZORN Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-tOOO Ljubljana; matej@zrc-sazu.si; blaz.komac@zrc-sazu.si; matija.zorn@zrc-sazu.si Izvleček Na geomorfne procese vplivajo štirje poglavitni dejavniki: kamnine, podnebje, relief in raba tal. Čeprav so slednji trije do določene mere odvisni od človekove dejavnosti, je najbolj "obvladljiv" dejavnik raba tal. Posebej je pomembno razmerje med gozdnimi in kmetijskimi zemljišči. V času najintenzivnejše kmetijske rabe v 19. stoletju je gozd prekrival le približno tretjino ozemlja Slovenije, do danes pa je njegov delež narasel na skoraj 60 %. Tudi v predhodnih stoletjih se je delež gozdov zaradi spreminjanja števila prebivalcev in gospodarske rabe znatno spreminjal. Za obdobje od druge polovice 18. stoletja imamo na razpolago dobre kartografske vire, za predhodna razdobja pa lahko delež gozda ocenimo na podlagi zgodovinskih virov. Na podlagi podatkov o rabi tal lahko ocenimo intenzivnost geomorfnih procesov v sodobnosti, na podlagi zgodovinskih podatkov o rabi tal pa tudi intenzivnost geomorfnih procesov v preteklosti. V prispevku je predstavljena možnost uporabe katastrskih virov o rabi tal za ugotavljanje geomorfnih procesov v zadnjih dveh stoletjih. Ključne besede: geomorfni procesi, erozija, raba tal, pokrajinska zgodovina, Gavriloviceva enačba, Zgornje Posočje Abstract Geomorphic processes are influenced by four main factors: rocks, climate, relief, and land use. Even though the last three factors depend on people's activities to a certain extent, land-use proves to be the most "manageable" factor. In this regard, the ratio between forests and farmland is especially important. At the time of the most intense agriculture in the nineteenth century, forest covered only about a third of Slovenian territory, whereas now its share has grown to nearly 60%. In the previous centuries, the share of forests also varied significantly due to changes in population size and land-use. Good cartographic sources are available for the period from the second half of the eighteenth century onwards, and for periods prior to that the share of forests can be estimated based on historical sources. Based on land-use information, changes in geomorphic processes can also be assessed. This paper presents a method for determining the intensity of geomorphic processes using cadastral land-use sources and as appropriate mathematical model. Keywords: geomorphic processes, erosion, land-use, environmental history, Gavrilovic equation, the Upper Soča Valley Prejeto / Received: 11. 10. 2011 | Revidirana različica sprejeta / Revised version accepted: 5. 6. 2012 UVOD Geomorfni procesi (zemeljski plazovi, skalni po-dori, drobirski tokovi, erozija) so odvisni predvsem od naravnih vzrokov, nanje pa v dobršni meri vplivajo tudi družbenogeografski procesi. Obstajajo številni dokazi o posrednem in neposrednem vplivu družbe na geomorfne procese. Tako so z analizo hitrosti sedimentacije v morjih ugotovili, da človek povzroča desetkrat večjo erozijo prsti, kot je naravna (Wilkinson 2004). Vpliv človeka se kaže predvsem v pospešitvi erozijskih procesov. V Medmorski Ameriki naj bi bila erozija prsti poglavitni vzrok za propad majevske civilizacije; dokazana je povezanost izsekavanja tropskega gozda z obdobji pospešene erozije (Beach et al. 2006). Podobno je izsekavanje gozda v neolitiku (5500 pr. Kr.) na poljskem vplivalo na povečano erozijo prsti, zaradi česar so nastali številni vršaji (Zygmunt 2009). Na slovaškem so spremembe rabe tal ob kolonizaciji v drugi polovici 13. stoletja povečale erozijo. Vzdolž poti, steza in mejic so nastali številni nekaj sto metrov dolgi in do 15 m globoki erozijski jarki, erodirano gradivo pa se je odlagalo v dnu dolin, ki so se s tem dvignile povprečno za meter (Stankoviansky 2003). Pretekle erozijske procese so ugotavljali tudi pri nas. V Beli krajini je na območju Gradca, domnevno na prehodu iz atlantika v subboreal, prišlo do močne erozije, ki naj bi bila posledica " ^ poseka gozda, do katerega je prišlo zaradi intenzivne živinoreje ^." (Mason 1995, 198-199). Podobno velja za hudournike. V porečju Belce v Zgornjesavski dolini so v letih 1925-1930 posekali veliko gozda; nastala so erozijska žarišča, s katerih je Belca letno odnesla od 20.000 do 50.000 m3 gradiva. To je med letoma 1945 in 1952 dvakrat zasulo cesto Jesenice-Kranjska Gora in leta 1951 povzročilo železniško nesrečo (Na praksi 1952, 122). Opisani pojavi (našteli bi lahko še mnogo podobnih primerov, npr. Foster et al. 2009; Hesse in Baade 2009; Notebaert et al. 2009; Reiß et al. 2009) vsak na svoj način dokazujejo, da pri preučevanju sodobnih pojavov in procesov ne smemo zanemariti preteklih družbeno-geografskih procesov (Marrs 2008). Da bi dobili vpogled v preteklo erozijsko dogajanje pri nas, smo na primeru Zgornjega Posočja s pomočjo zgodovinskih virov in izbranega erozijskega modela ugotavljali spremembe v intenzivnosti erozijskih procesov v zadnjih dvesto letih. Običajno se erozijski modeli uporabljajo za oceno erozije zadnjih nekaj desetletij, mi pa smo oceno podaljšali v prvo polovico 19. stoletja, kar je po našem vedenju prvi tovrsten poskus. MODELIRANJE GEOMORFNIH PROCESOV Ker vpliva družbenih pokrajinskih prvin na naravne prvine ne moremo ovrednotiti le na podlagi opazovanja, je pomembno, da lahko procese modeliramo. Z uporabo primernih matematičnih postopkov lahko z določeno stopnjo zanesljivosti, ki je močno odvisna od modela ter kakovosti uporabljenih virov (več o uporabnosti zgodovinskih virov za ugotavljanje preteklih geomorfnih procesov glej Zorn 2009), ocenimo intenzivnost določenih procesov v preteklosti ali napovemo njihovo stopnjo v prihodnosti. To velja za družbene (gibanje prebivalstva) in naravne procese (količina erodiranega gradiva), kot tudi za procese v pokrajini, ki odražajo tesno povezanost obeh. To součinkovanje lepo kažejo spremembe rabe tal. Analize sprememb rabe tal so zaradi tega eden izmed pomembnejših pristopov za preučevanje preteklih pokrajin (Gabrovec et al. 2010). Največkrat so spremembe geomorfnih procesov zaradi sprememb rabe tal preučevali s pomočjo tako imenovanih erozijskih modelov. Pri njihovi uporabi pa se je treba zavedati, da še niso izdelali popolnega, kot piše Boardman (2006, 73, 77), a zaradi njihovih "... rezultatov ne smemo biti preveč razočarani, saj od modelov ne smemo pričakovati, da bodo [popolnoma, op. a.] posnemali naravo. Mišljeni so, da stvarnost poenostavijo ..." Najpreprostejši so empirični erozijski modeli, ki temeljijo na kombinaciji kratkotrajnih meritev in matematičnih formul. Pri teh s pomočjo statističnih metod oziroma regresijske analize izračunamo povezanost med odvisno spremenljivko in nizom neodvisnih spremenljivk (Staut 2004). Uporabili smo tako imenovano Gavrilovičevo enačbo (1962; 1970; 1972), ki se skupaj z izpeljankami (npr. Lazarevič 1968a; 1968b; 1985; Pintar et al. 1986) pri nas uporablja predvsem v vodarstvu (Petkovšek 2000). Izvorna Gavrilovičeva enačba (1962, 156; 1970, 93; 1972, 112) za izračun povprečnega letnega sproščenja gradiva (erozije) se glasi: = T * Pa * n * {Ž3 * F (1) Legenda: Wa = povprečno letno sproščanje gradiva (m3/leto) T = temperaturni koeficient Pa = srednja letna količina padavin (mm) Z = erozijski koeficient območja F = velikost območja (km2) T = - Tl 1 0 * 0.1 (2) T0 = povprečna letna temperatura (oC) Z = 7 * Xa * (f + ^ Ja) Y = koeficient erodibilnosti Xa = koeficient vegetacijske zaščite f = koeficient razvitosti erozijskih pojavov Ja = srednji naklon območja (%) s pomočjo erozijskega koeficienta Z določimo intenzivnost ali gostoto erozijskih procesov (Staut 2004, 10). Koeficent erodibilnosti (Y) je inverzna vrednost odpornosti prsti na dežno erozijo. Parametra Xa in f sta določljiva na podlagi pisnih in kartografskih zgodovinskih virov (preglednica 1). Koeficient Xa sestavljata koeficient rabe tal Xin koeficient pokrovnosti tal (z rastjem) a. Koeficient X je odvisen od vrste rabe tal, značilnosti združbe rastja in stopnje pokritosti površja z rastjem, medtem ko je koeficient a odvisen od protierozijskih ukrepov (zlasti v kmetijstvu). Koeficient f označuje stopnjo izraženosti erozijskih procesov (njihovo vidnost) v pokrajini. Koeficienti so podrobneje razloženi v delih Gavriloviča (1962; 1970), Lazareviča (1968a; 1985) in Stauta (2004). Velika splošnost spremenljivk in parametrov v Gavrilovičevi enačbi omogoča oceno erozijskih procesov tudi takrat, kadar nimamo dovolj informacij o obravnavanem območju. Metoda omogoča vpogled v erozijsko aktivnost na določenem območju v preteklosti, če so dostopni zanesljivi pisni zgodovinski viri ali dobre kartografske podlage, zemljevidi oziroma letalski posnetki (Petek in Fridl 2004). po Gavrilovičevi enačbi erozijo praviloma računamo po porečjih ali njihovih delih (hidrogeografskih enotah). Podatki o pretekli rabi tal seveda niso zbrani po naravnih enotah, ampak po katastrskih občinah. Katastrske občine v Zgornjem Posočju se v veliki meri ujemajo z mejami porečij oziroma njihovimi deli, saj je analiza topografskih kart z vrisanimi mejami katastrskih občin pokazala, da so hidrogeografske enote sicer razdeljene na več katastrskih občin, vendar posamezne katastrske občine ne segajo v več hidrogeografskih enot (Kranjska Gora _ 1981; Tolmin _ 1981). Uporabljeni pristop ima tudi nekaj slabosti. Vsi podatki, tako naravnogeografski kot o rabi tal, so bili obdelani na ravni katastrske občine. Posameznim kategorijam rabe tal smo na primer pripisali povprečen naklon v katastrski občini. Dejansko pa so na primer njive na bolj uravnanih legah, gozdovi pa na nadpovprečno strmih. Tako so izračuni erozije za nekatere rabe tal precenjeni, za druge pa podcenjeni. Boljše rezultate bi dobili z obdelavo na ravni parcel, vendar ti podatki za starejša razdobja niso na voljo v digitalni obliki. z vektoriziranjem zemljevidov franciscejskega katastra bi bilo mogoče za manjša izbrana območja v model vključiti natančnejše podatke rabe tal iz začetka 19. stoletja. Kritični smo lahko že do samega vira o rabi tal. V Sloveniji v zemljiškem katastru v zadnjih desetletjih Preglednica 1: Primer izračuna povprečnega letnega sproščanja gradiva (Wa) za pet izbranih katastrskih občin v Zgornjem Posočju za leto 1879. Table 1: Calculation of the average annual sediment production (Wa) for five selected cadastral municipalities in the Upper Soča Valley for the year 1879. KO Trenta leva Trenta desna Strmec Log pod Mangartom Bovec povprečno letno sproščanje gradiva (m3/leto) / average annual sediment production (m3/year) Wa 325.667,26 280.315,07 238.624,87 216.445,85 577.091,41 erozijski koeficient / erosion coefficient Z 2,38 3,39 3,69 2,85 2,56 temperaturni koeficient / temperature coefficient T 0,19 0,18 0,18 0,21 0,20 povprečna letna količina padavin (mm) / average annual precipitation (mm) Pa 2465,38 2394,07 2229,51 2571,22 2842,57 število pi / number pi n 3,14 3,14 3,14 3,14 3,14 površina (km2) / area (km2) F 59,77 33,10 26,39 26,19 77,25 povprečna letna temperatura (°C) / average annual temperature (°C) To 3,67 3,25 3,32 4,53 4,19 koeficient erodibilnosti prsti / soil erodibility coefficient Y 0,58 0,61 0,59 0,58 0,60 koeficient vegetacijske zaščite / vegetation protection coefficient Xa 0,44 0,60 0,66 0,50 0,51 koeficient razvitosti erozijskih pojavov / extend of erosion phenomena coefficient j 0,50 0,55 0,50 0,55 0,40 povprečni naklon površja (%) / average slope inclination (%) Ja 80,79 75,69 80,60 86,88 63,23 namreč podatki o rabi tal niso bili več ustrezno vzdrževani. Danes je zato pomembnejši vir zemljevid rabe tal ministrstva, odgovornega za kmetijstvo (Raba 2002). Poleg vira o rabi tal je treba biti kritičen tudi do samih izračunov, saj so ti plod modeliranja in ne meritev, rezultati obeh pa se po navadi (zelo) razlikujejo; modeli navadno podcenjujejo dejansko erozijo (glej Board-man 2006; Zorn 2008). Poleg tega predstavljeni model omogoča le izračun "povprečne" erozije, ki ne upošteva ekstremnejših erozijskih dogodkov (Staut 2004, 24). Pri teh je lahko količina sproščenega gradiva tudi večja od izračunane letne erozije. V Zgornjem Posočju se je tako samo z drobirskim tokom leta 2000 v Logu pod Mangartom v nižje lege premaknilo več kot milijon m3 gradiva (Komac in Zorn 2007), podobno velja tudi za potresa leta 1998 in 2004 (Mikoš et al. 2006 ). Da bi v model vključili vsaj ekstremne padavine, so v sloveniji Pintar et al. (1986) izvorno Gavrilovičevo enačbo priredili tako, da so namesto letne količine padavin uporabili podatek o maksimalnih dnevnih padavinah. V naših izračunih smo se držali izvorne enačbe, saj niso na voljo podatki o ekstremnih padavinah, ki so poleg tega tudi veliko bolj variabilne kot povprečne letne padavine. Pri interpretaciji je treba poznati tudi delovanje geomorfnih procesov, saj je na primer odziv geomorfne-ga sistema na spremembe rabe tal nelinearen; že majhna sprememba v deležu obdelovalnih zemljišč vpliva na razmeroma velike spremembe v sproščanju gradiva. Ob povečanju površine obdelovalnih zemljišč povprečna stopnja erozije v določenem porečju še hitreje naraste, saj je naklon na novo pridobljenih zemljišč pogosto večji od naklona običajnih obdelovalnih zemljišč (Van Rompaey et al. 2003). RABA TAL IN KATASTRSKI VIRI Podrobnejši podatki o rabi tal so za naše ozemlje znani od prve polovice 19. stoletja, od vzpostavitve zemljiškega katastra. Ta je v Sloveniji najpomembnejši podatkovni vir za ugotavljanje rabe tal v 19. in 20. stoletju. Temeljni namen zemljiškega katastra je določanje enotne davčne odmere na zemljišča, zaradi tega so bili podatki o rabi tal zelo kakovostni. Atributni podatki o rabi tal, vezani na vsako zemljiško parcelo, omogočajo vrsto zanimivih prostorskih analiz, med drugim so seveda uporabni za erozijsko modeliranje. Najstarejši kataster, ki je ohranjen za celotno ozemlje današnje Slovenije, je tako imenovani franciscejski kataster. Zemljiškokatastrska izmera je bila za večino slovenskega ozemlja izdelana do leta 1828, za Prekmurje pa po letu 1856. Zaradi zemljiškodavčne reforme (1869) je bil franciscejski kataster v letih po zemljiški odvezi posodobljen. Tako imenovani reambulančni kataster je nastal med letoma 1869 in 1887, temu je sledila še revizija leta 1896. Od takrat naprej naj bi bil vzdrževan, kar pomeni, da naj bi se vpisovala vsaka sprememba v rabi in lastništvu. Seveda so velike družbene in politične spremembe v 20. stoletju na ozemlju Slovenije vplivale tudi na odnos do katastra in s tem posledično na njegovo slabše vzdrževanje in ažuriranje (Petek in Urbanc 2004). V zadnji četrtini 20. stoletja spremembe v kmetijski rabi tal niso bile več redno vpisovane. Ker sta v tem času prevladovala procesa ozelenjevanja in ogozdovanja, ocenjujemo, da se je erozija v zadnjih treh desetletjih bolj zmanjšala, kot kažejo modelski izračuni. Območja katastrskih občin so kljub številnim političnim spremembam zelo stabilna. Še največ sprememb je bilo med letoma 1960 in 1990, ko so meje katastrskih občin usklajevali z občinskimi mejami. Vendar pa je bila večina sprememb omejena na urbanizirana ravninska območja. V primerih sprememb meja med katastrskimi občinami smo pri primerjavah sprememb rabe tal združevali več katastrskih občin v večje enote, tako da so bile te v daljšem časovnem razdobju primerljive (Gabrovec in Kladnik 1997). V primeru Zgornjega Posočja se območja katastrskih občin nad Kobaridom niso spreminjala, več sprememb pa je bilo pri dolinskih katastrskih občinah med Kobaridom in Tolminom. Podatki franciscejskega katastra so odlično ohranjeni in za večino katastrskih občin obsegajo zemljiško-katastrski načrt v merilu 1 : 2880 in več vrst elaboratov, ki opisujejo zemljišča po rabi in vrednosti ter lastništvo posameznih parcel. Poleg zemljiškokatastrskega načrta, kjer so posamezne kategorije rabe tal označene z različnimi barvami in preprostimi topografskimi znaki, so za analizo rabe tal v prvi polovici 19. stoletja zelo uporabne tudi zbirne preglednice, v katerih so navedene skupne površine posameznih kategorij rabe tal za vsako katastrsko občino. Ker so katastrske občine zelo majhne prostorske enote, so idealne za analizo in prikaz spreminjanja rabe tal v zadnjih dveh stoletjih. Franciscejski kataster loči devet zemljiških kategorij, med katerimi so najpomembnejše njive, travniki, pašniki, vinogradi in gozdovi, pozna pa tudi številne mešane kategorije (Petek in Urbanc 2004). Na podlagi analize franciscejskih katastrskih načrtov so bile tako v Sloveniji kot v drugih srednjeevropskih državah narejene številne študije, ki obravnavajo spreminjanje okolja in kulturne pokrajine od 19. stoletja do danes na območju posameznih vasi oziroma katastrskih občin (Gabrovec 1990; 1995; Gabrovec in Petek 2003; Mareš in Štych 2003; Petek 2005; Andrič et al. 2010; Bičik in Kupkova 2010). Na podlagi prepisa podatkov o rabi tal iz zbirnih preglednic je bila analizirana raba tal v 19. stoletju tudi na regionalni ali državni ravni (Bičik et al. 2001; Petek 2005; Krausmann 2006; Bičik in Kupkova 2010). Katastrski podatki so temeljni podatkovni vir vse do zadnje četrtine 20. stoletja (Gabrovec in Kladnik 1997), v zadnjih desetletjih pa so v ospredju viri, ki temeljijo na analizi letalskih in satelitskih posnetkov (Petek 2005; Feranec et al. 2010). V drugi polovici 18. stoletja je bil vzpostavljen jožefinski kataster (Granda 1999), ki pa je žal le deloma ohranjen in zato za ugotavljanje rabe tal uporaben le v omejenem obsegu. V tem času, v letih 1763 do 1787, je bil za celotno ozemlje takratne monarhije izdelan tako imenovani jožefinski vojaški zemljevid v merilu 1 : 28.800 (Zorn 2007; Štular 2010). V devetdesetih letih 20. stoletja je bil pripravljen ponatis s spremnim besedilom v sedmih zvezkih (npr. Rajšp 1995). Na zemljevidu so z različnimi barvami označene osnovne kategorije rabe tal. Podrobna analiza tega vira za celotno državo še ni bila narejena, bilo pa je nekaj študij na testnih območjih (Pirnat 1999; Kušar in Hočevar 2005). za starejša razdobja lahko rabo tal ocenjujemo le s pomočjo posrednih virov. Ena izmed možnosti je ocena kmetijskih površin na podlagi števila prebivalcev. Leta 1818, to je v času izdelave franciscejskega katastra, je na ozemlju današnje Slovenije živelo 838.000 ljudi (Fischer 1997). Delež gozda je bil takrat okoli 40 %, kmetijskih zemljišč pa 55 %. To pomeni, da so prebivalci ob takratnih kmetijskih tehnikah za pridelavo zadostne količine hrane potrebovali 1,3 ha kmetijskih zemljišč na prebivalca. Podobno površino kmetijskih zemljišč na prebivalca je izračunal tudi Krausmann (2001) za Avstrijo. Če od tod pogledamo še globlje v zgodovino in predpostavimo, da je pridelava hrane sorazmerna s širitvijo kmetijskih površin na račun krčenja gozda (Krausmann 2001), lahko delež gozda ocenimo na podlagi ocene števila prebivalcev. take ocene so seveda zelo problematične, saj se v daljšem razdobju lahko pomembno spremeni način obdelovanja kmetijskih zemljišč in s tem tudi potrebna površina zemljišča za pridelavo hrane za enega prebivalca. Močan je tudi vpliv rodovitnosti prsti v različnih naravnogeografskih pokrajinah in sprememb zaradi naravnih procesov, na primer na poplavnih območjih. Krčenje gozda seveda ni bilo povezano le s pridobivanjem kmetijskih zemljišč, ampak tudi z uporabo lesa kot energetskega vira v glažutah in fužinah (glej Gams (1959) za Pohorje). Najstarejše vplive človeka na gozdno rastje lahko ocenimo z arheološkimi in palinološkimi raziskavami. Posledice prvega človekovega kmetovanja pred 7.000 leti v neolitiku lahko razberemo iz pelodnih diagramov (Andrič in Willis 2003). tudi rabo tal v prazgodovinskih obdobjih bi se dalo grobo oceniti glede na gostoto poselitve in takratno gospodarstvo. Za Slovenijo je zaradi njene pokrajinske pestrosti značilno, da se raba tal med posameznimi pokrajinami zelo razlikuje. Različni pa so tudi procesi spreminjanja rabe tal med posameznimi pokrajinami v različnih zgodovinskih obdobjih. Primer teh razlik je prikazan na sliki 1, kjer je podana groba ocena deleža gozda v izbranih naravnogeografskih regijah. Deleži gozda so za obdobje pred 19. stoletjem ocenjeni glede na ocene Sl. 1: Ocena sprememb deleža gozda, prikazana s pomočjo trendnih črt, na izbranih tipih reliefa in na Krasu. Fig. 1: The estimated changes in the share of forests on some types of relief and in the region of Kras, shown by trendlines. števila prebivalcev, ki smo jih povzeli po zgodovinskih virih (Blaznik et al. 1970). Za grafični prikaz smo izbrali pokrajine, ki se med seboj precej razlikujejo glede spreminjanja gozdnih zemljišč. Pri analizi smo uporabili regionalizacijo Slovenije, ki je bila pripravljena na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU (Perko 1998). Prikazani so deleži gozdov v alpskih visokogorjih in hribovjih ter panonskih gričevjih in ravninah. Posebej smo prikazali tudi Kras, čeprav gre za pokrajino nižjega reda. Kras izstopa po zgodnji poselitvi in s tem povezanim krčenjem gozda ter nadpovprečno hitrem zaraščanju v zadnjih desetletjih. EROZIJSKI PROCESI V ZGORNJEM POSOČJU Vpliv sprememb rabe tal na erozijo smo s pomočjo katastrskih podatkov in Gavrilovičeve enačbe modelirali za zadnjih dvesto let v Zgornjem Posočju (slika 2; Komac in Zorn 2008; Zorn et al. 2008). Na tej podlagi je bila skupna letna erozija na obravnavanem območju 1827. leta 4,76 milijona m3, približno tolikšna pa je bila tudi leta 1999. V vmesnem času se je erozija povečevala in leta 1953 dosegla 5,72 milijona m3 (slika 3). Specifična erozija je bila 1827. leta 133,4 t/ha, 1999. leta 135,5 t/ha, v vmesnem času pa je leta 1953 dosegla 160,3 t/ha. Kot smo omenili v poglavju o modeliranju, imamo danes na voljo natančnejše podatke o rabi tal (npr. Raba 2002), kot so katastrski podatki. Tako je bila sodeč po zemljevidu rabe tal ministrstva, odgovornega za kmetijstvo (Raba 2002), izračunana povprečna letna erozija v Zgornjem Posočju leta 2000 manjša (3,05 milijona m3), kot je bila izračunana erozija na podlagi katastrskih podatkov za leto 1999. Do razlike med obema viroma je prišlo predvsem zato, ker so podatki zemljevida rabe tal (Raba 2002) na parcelni ravni. Manjši del razlike pa je posledica zastarelosti katastrskih podatkov. Poglavitni razlog za višjo domnevno stopnjo erozije na začetku 20. stoletja je bila agrarna prenaseljenost Sl. 2: Obravnavano območje v Zgornjem Posočju (kartografija: Jerneja Fridl, Matija Zorn). Fig. 2: study area in the Upper Soča Valley (cartography: Jerneja Fridl, Matija Zorn). Katastrske občine / Cadastral municipalities: 1 Strmec, 2 Log pod Mangartom, 3 Trenta desna, 4 Trenta leta, 5 Bovec, 6 Koritnca, 7 Smast, 8 Žaga, 9 Cezsoča, 10 Soča desna, 11 Soča leta, 12 Trnovo, 13 Drežnica, 14 Vrsno, 15 Staro selo, 16 Sužid, 17 Kobarid, 18 Ladra, 19 Svino, 20 Idrsko, 21 Srpenica, 22 Kamno, 23 Volarje, 24 Dolje, 25 Zatolmin, 26 Čadrg, 27 Žabče, 28 Poljubinj, 29 Volče območja in z njo povezana intenzifikacija kmetijskih zemljišč (Petek 2005). Ob koncu 19. stoletja je tudi pomanjkanje zemljišč spodbudilo ekonomsko emigracijo prebivalcev zlasti v zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. Ker nas je zanimal predvsem učinek sprememb rabe tal na stopnjo erozije, v modelu nismo upoštevali sprememb podnebja v obravnavanem obdobju. Meteorologi ugotavljajo, da je bila v preteklih desetletjih za približno 15 % večja količina padavin, povprečna letna temperatura pa za nekaj odstotkov nižja od današnje (Dolinar 2010). Upoštevanje teh podatkov za pretekla desetletja približno za desetino zviša oceno stopnje erozije na obravnavanem območju predvsem na račun večje povprečne letne količine padavin (model ne upošteva njihove razporeditve). ocenjujemo, da so spremembe rabe tal (slika 3) bolj vplivale na ocenjeno stopnjo erozije kot spremembe podnebja, predvsem zaradi dejstva, da meritve erozijskih procesov v sloveniji kažejo, da so razlike v eroziji med različnimi rabami tal na podobnih naklonih površja tudi več desetkratne (Zorn 2008). Poleg tega se v spremembah rabe tal odsevajo zapleteni družbenogospodarski in tudi naravni procesi, ki so v zadnjih dveh stoletjih potekali v alpskem svetu (Petek 2005). Vseskozi se je zmanjševal delež njivskih površin, tako da je med letoma 1827 in 1999 upadel za polovico. Za približno 40 % se je zmanjšal tudi delež pašnikov, za 15 % pa je upadel delež travnikov. V istem času je za tretjino narasel delež gozda. K zmanjšanju erozije v zadnjih desetletjih je pomembno prispevala predvsem varovalna vloga vedno večjih površin gozda na strmih pobočjih. Po naši oceni je zmanjšanje njivskih površin razmeroma malo prispevalo k upadu erozije, čeprav model tega zaradi primerjave na ravni katastrskih občin ni pokazal. Na obravnavanem ozemlju je bil delež njiv tudi v času največjega obsega v 19. stoletju slabih 8 %, poleg tega pa te ležijo pretežno v dnu dolin ali na rečnih terasah, kjer je erozija majhna zaradi majhnih naklonov površja. Glede na površino, ki jo zavzema določena raba tal, lahko sklenemo, da je porast erozije v zadnjih približno sto letih povezan s še ne dovolj velikim deležem gozda in velikim deležem pašnikov. obseg planinskih pašnikov se je začel zmanjševati šele po gospodarskem prehodu v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so se aktivni prebivalci v večji meri zaposlovali v industriji in niso bili več življenjsko odvisni od reje živine oziroma paše na planinah (Petek 2005) SKLEP Članek prikazuje, da so zgodovinski viri o rabi tal ne le pomemben vir za ugotavljanje sprememb kulturne Sl. 3: Erozija v Zgornjem Posočju v m3 na leto in delež površin glede na rabo tal med letoma 1827 in 1999. Fig. 3: Erosion in the Upper Soča Valley in m3 per year and the share of different land uses between 1827 and 1999. pokrajine (npr. Petek in Urbanc 2004), ampak jih lahko uporabimo tudi za preučevanje intenzivnosti geomorf-nih procesov v preteklosti. Kot smo pokazali na primeru Zgornjega Posočja, nam tovrstni podatki, ob uporabi ustreznih erozijskih modelov, omogočajo ugotavljanje sprememb erozijskih procesov. V prihodnje želimo namesto pisnih virov uporabiti natančnejše kartografske katastrske vire. Vendar je upo- raba slednjih za večje prostorske enote še zelo zamudna, predvsem zaradi georeferenciranja starejših zemljevidov (Petek in Fridl 2004; Podobnikar 2009). Poleg tega je izziv v prihodnje tudi podaljšati časovno obdobje s pomočjo drugih virov, npr. najmanj do jožefinskega vojaškega zemljevida iz druge polovice 18. stoletja (Zorn 2007; Podobnikar 2009; Štular 2010), ob ustrezni pomoči drugih ved (arheologije, zgodovine) pa morda celo dlje. LITERATURA IN VIRI / REFERENCES AND SOURCES ANDRIČ, M in K. J. WILLIS 2003, The phytogeographical regions of Slovenia: a consequence of natural environmental variation or prehistoric human activity?, Journal of Ecology 91, 807-821. ANDRIČ, M., A. MARTINČIČ, B. ŠTULAR, F. PETEK in T. GOSLAR 2010, Land-use changes in the Alps (Slovenia) in the fifteenth, nineteenth and twentieth centuries AD: a comparative study of the pollen records and historical data, The Holocene 20(7), 1023-1037. BEACH, T., N. DUNNING, S. LUZZADDER-BE-ACh, D. E. COOK in J. LOHSE 2006, Impacts of the ancient Maya on soils and soil erosion in the central Maya Lowlands, Catena 65(2), 166-178. BIČIK, I., L. JELEČEK in V. ŠTEPANEK 2001, Land-use changes and their social driving forces in Czechia in the 19th and 20th centuries, Land Use Policy 18, 65-73. BIČIK, I. in L. KUPKOVA 2010, Long-term and transformational land use changes in Czechia. - V: Y. Himiyama (ur.), Land Use/Cover Changes in Selected Regions in the World, 101-113, Hokkaido. BLAZNIK, P., B. GRAFENAUER, M. KOS, in F. ZWITTER 1970, Kolonizacija in populacija. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 29-127, Ljubljana. BOARDMAN, J. 2006, Soil erosion science: Reflections on the limitation of current approaches, Catena 68(2-3), 73-86. DOLINAR, M. 2010, Spremenlijvost podnebja v Sloveniji, Ljubljana. Internet: http://meteo.arso.gov.si/ uploads/probase/www/climate/text/sl/publications/ spremenljivost%20podnebja.pdf (20. 1. 2009). FERANEC, J., G. JAFFRAIN, T. SOUKUP in G. HAZEU 2010, Determining changes and flows in European landscapes 1990-2000 using CORINE land cover data, Applied Geography 30, 19-35. FISCHER, J. 1997, Slovenija: Prebivalstvo, naselja: razvoj. - V: Enciklopedija Slovenije 11, 340-341, Ljubljana. FOSTER, G. C., R. C. CHIVERRELL, G. S. P. THOMAS, P. MARSHALL in P. HAMILTON 2009, Fluvial development and the sediment regime of the lower Calder, Ribble catchment, northwest England. Catena 77(2), 81-95. GABROVEC, M. 1990, Pomen reliefa za geografsko podobo Polhograjskega hribovja, Geografski zbornik 30, 5-68. GABROVEC, M. 1995, Dolomite areas in Slovenia with particular consideration on relief in land use, Geografski zbornik 35, 7-44. GABROVEC, M. in D. KLADNIK 1997, Some new aspects of land use in Slovenia, Geografski zbornik 37, 7-64. GABROVEC, M. in F. PETEK 2003, Changes in land use in the border zone of Slovenia and Austria -the case of Svečinske Gorice Hills. - V: L. Jeleček (ur.), Dealing with Diversity, 237-241, Praha. GABROVEC, M., F. PETEK in D. KLADNIK 2010, Land use changes in the 20th century in Slovenia. - V: Y. Himiyama (ur.), Land use, cover changes in selected regions in the world, 41-52, Hokkaido. GAMS, I. 1959, Pohorsko Podravje: razvoj kulturne pokrajine, Dela 9, Inštitut za geografijo 5, Ljubljana. GAVRILOVIČ, S. 1962, Proračun srednje-godišnje količine nanosa prema potencijalu erozije, Glasnik šu-marskog fakulteta 26, 151-168. GAVRILOVIČ, S. 1970, Savremeni načini prora-čunavanja bujičnih nanosa i izrada karata erozije. - V: Erozija, bujični tokovi i rečni nanos, 85-100, Beograd. GAVRILOVIČ, S. 1972, Inženjering o bujičnim tokovima i eroziji, Beograd. GRANDA S. 1999, Dolenjska v luči jožefinskih merjenj, Arhivi 22(1-2), 68-72. HESSE, R. in J. BAADE 2009, Irrigation agriculture and the sedimentary record in the Palpa valley, shouthern Peru, Catena 77(2), 119-129. KOMAC, B. in M. ZORN 2007, Pobočni procesi in človek, Ljubljana. KOMAC, B. in M. ZORN 2008, Izračun vpliva sprememb rabe tal na erozijo v Zgornjem Posočju s pomočjo GIS. - V: Perko D., M. Zorn, N. Razpotnik Viskovic, M. Čeh, D. Hladnik, M. Krevs, T. Podobnikar, B. Repe in R. Šumrada (ur.), Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2007-2008, 83-94, Ljubljana. Kranjska Gora, Topografska karta 1 : 50.000, 01 -Kranjska Gora-4, 1981, Ljubljana: Geodetski zavod SRS. KRAUSMANN, F. 2001, Land use and industrial modernization: an empirical analysis of human influence on the functioning of ecosystems in Austria 1830-1995, Land Use Policy 18, 17-26. KRAUSMANN, F. 2006, Forest Transition in Österrreich: Eine sozialökologische Annäherung, Mitteilungen der Österreichischen Geographischen Gesellschaft 148, 75-91. KUŠAR, G. in M. HOČEVAR 2005, Jožefinski (avstroogrski) vojaški zemljevid - "nov" vir informaciji o gozdu, Gozdarski vestnik 63(10), 419-429. LAZAREVIČ, R. 1968a, Erozija u slivu Gvozdačke reke - prilog metodici za izradu karte erozije, Glasnik Srpskoggeografskog društva 49(2), 75-98. LAZAREVIČ, R. 1968b, Naučno-istraživački rad i problemi u oblasti borbe protiv erozije i bujičnih tokova. - V: Materijali sa simpozijuma o problemima erozije u SR Srbiji, 35-46. Beograd. LAZAREVIČ, R. 1985, Novi postupak za odredji-vanje koeficijenata erozije (Z), Erozija - stručno-infor-mativni bilten 13, 54-61. MAREŠ, P. in P. ŠTYCH 2003, Evaluation of historical changes of land-use in Czechia exeplified on selected study areas. - V: L. Jeleček (ur.), Dealing with Diversity, 269-275, Praha. MARRS, R. 2008, Landscape as a palimpsest: Grassland sustainability in Sweden, Biological Conservation 141(6), 1445-1446. MASON, P. F. J. 1995, Neolitska in eneolitska naselja v Beli krajini: naselja v Gradcu in izraba prostora v času od 5. do 3. tisočletja BC, Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji 22, 183-199. MIKOŠ, M., R. FAZARINC in M. RIBIČIČ 2006, Sediment production and delivery from recent large landslides and earthquake-induced rock falls in the Upper Soča River Valley, Slovenia, Engineering geology 86(2-3), 198-210. NA PRAKSI 1952, Gozdarski vestnik 10, 121-124. NOTEBAERT, B., G. VERSTRAETEN, T. ROMMENS, B. VANMONTFORT, G. GOVERS in J. POESEN 2008, Establishing a holocene sediment budget for the river Dijle, Catena 77(2), 150-163. PERKO, D. 1998, Regionalization of Slovenia. Geografski zbornik 38, 11-57. PETEK, F. 2005, Spremembe rabe tal v slovenskem alpskem svetu, Ljubljana. PETEK, F. in J. FRIDL 2004, Pretvarjanje listov zemljiško-katastrskega načrta v Gauss-Krügerjev koordinatni sistem, Geografski vestnik, 76(2), 75-87. PETEK, F. in M. URBANC 2004, The Franziscean land cadastre as a key to understanding the 19th-Century cultural landscape in Slovenia, Acta geographica Slovenica 44(1), 89-113. PETKOVŠEK, G. 2000, Procesno utemeljeno modeliranje erozije tal, Acta hydrotechnica 18(28), 41-60. PINTAR, J., M. MIKOŠ in V. VERBOVŠEK 1986, Elementi okolju prilagojenega urejanja vodotokov: alternativa utesnjevanju živih naravnih procesov v toge objekte, V: S. Simonovič (ur.), Drugi kongres o vodama Jugoslavije, 800-814, Beograd. PIRNAT, J. 1999, Natural and artificial energy flows in forest and agricultural landscapes of Kočevsko, Geografski zbornik 39, 29-50. PODOBNIKAR, T. 2009, Georeferencing and quality assessment of Josephine survey maps for the mountainous region in the Triglav national park, Acta Geodaetica et Geophysica Hungarica 44(1), 49-66. Raba kmetijskih zemljišč, različica 1.0, 2002, Ljubljana. RAJŠP, V. 1995, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, Ljubljana. REIß, S., S. DREIBRODT, C. C. M. LUBOS in H.-R. BORK 2009, Land use history and historical soil erosion at Albersdorf (northern Germany) - Ceased agricultural land use after the pre-historical period, Catena 77(2), 107-118. STANKOVIANSKY, M. 2003, Geomorfologickä odozva environmentälnych zmien na üzemi Myjavskej pahorkatiny, Bratislava. STAUT, M. 2004, Recentni erozijski procesi v porečju Dragonje. - Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Ljubljana. ŠTULAR, B. 2010, Jožefinski vojaški zemljevid kot vir za proučevanje preteklih pokrajin, Geografski vestnik 82(1), 85-96. Tolmin, Topografska karta 1:50.000, 05 - Gorica-2, 1981, Ljubljana: Geodetski zavod SRS. VAN ROMPAEY, A., G. GOVER, G. VERSTRAETEN, K. VAN OOST in J. POESEN 2003, Modelling the geomorphic response to land use changes. - V: A. Lang, K. Hennrich in R. Dikau (ur.), Long Term Hillslope and Fluvial System Modelling - Concepts and Case Studies from the Rhine River Catchment, Lecture Notes in Earth Sciences, 101, 73-100, Berlin. WILKINSON, B. 2004, People cause more soil erosion than all natural processes, Science Daily. Internet: http://www.sciencedaily.com/relea-ses/2004/11/041103234736.htm (20. 1. 2009). ZORN, M. 2007, Jožefinski vojaški zemljevid kot geografski vir, Geografski vestnik 79(2), 129-140. ZORN, M. 2008, Erozijski procesi v slovenski Istri, Ljubljana. ZORN, M. 2009, Uporaba zgodovinskih virov pri sorodnih vedah zgodovine, Kronika 57, 383-400. ZORN, M., B. KOMAC in M. GABROVEC 2008, Influence of land use changes on erosion in Slovenian Alps. - V: J. Kabrda in I. Bičik (ur.), Man in the landscape across frontiers: landscape and land use change in Central European border regions, 221-234, Prague. ZYGMUNT, E. 2009, Alluvial fans as an effect of long-term man-landscape interactios and moist climatic conditions: A case study from the Glubczyce Plateau, SW Poland, Geomorphology 108(1-2), 58-70. DOLGOROČNE SPREMEMBE OKOLJA 2011 (PROGRAM SREČANJA) PONEDELJEK, 16. 5. 2011 8.30 - 9.00 Kava/čaj in nalaganje prezentacij 9.00 - 9.05 Uvod 9.05 - 9.25 Janez Turk, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU: Klastični jamski sedimenti kot kazalec paleoklimatskih in paleookoljskih razmer v Pleistocenu 9.30 - 9.50 Andrej Mihevc, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU: Sedimentacijsko dogajanje v jamah na prehodu iz pleistocena v holocen in recentni procesi v nekaterih jamah v zahodni Sloveniji 9.55 - 10.20 Zupan Hajna Nadja, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Jamski sedimenti kot okoljski indikatorji; njihova povednost ter problemi z interpretacijo na primerih iz Slovenije 10.25 - 11.00 Kava/čaj 11.00 - 11.20 Andrej Mihevc, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU, Erozija prsti na krasu v zahodni Sloveniji? 11.25 - 11.45 Tomaž Fabec, ZVKDS, Center za preventivno arheologijo, Projekt »pedoarheologija vrtač na Divaškem Krasu« 11.50 - 12.10 Borut Toškan, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Mali sesalci kot pokazatelj paleookolja 12.15 - 12.35 Elena V. Bužan in Boris Kryštufek, Inštitut za biodiverzitetne študije, Znanstveno-razi-skovalno središče Koper, Univerza na Primorskem, Zgodovina biodiverzitete skozi prizmo molekularnih markerjev 12.40 - 13.00 Tom Nagel in Dejan Firm, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, BF, Univerza v Ljubljani, Natural and anthropogenic disturbances as drivers of vegetation change in forest ecosystems of the Balkans 13.05 - 14.00 Odmor za kosilo 14.00 - 14.20 Tom Levanič, Gozdarski inštitut Slovenije, Dendrokronologija in njena uporabnost za rekonstrukcijo paleookolja 14.25 - 14.45 Polona Hafner, Gozdarski inštitut Slovenije, et al., Rekonstrukcija klime na podlagi analize branik evropskega macesna (Larix decidua (Mill.)) 14.50 - 15.10 Matej Gabrovec, Matija Zorn in Blaž Komac, Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU, Vpliv sprememb rabe tal na geomorfne procese v zadnjih stoletjih 15.10 - 15.30 Kava / čaj 15.30 - 15.50 Miloš Bavec, Geološki zavod Slovenije, Klima in tektonika z roko v roki - geološke nevarnosti v slovenskem alpskem svetu od poznega pleistocena do danes 15.55 - 16.15 Verbič Tomaž, Arhej d.o.o. in Johanna Lomax Institute of Applied Geology, University of Natural Resources and Life Sciences (BOKU), Vzrok in časovna opredelitev začetka zadnje ojezeritve na Ljubljanskem barju 16.20 - 16.40 Tomaž Verbič Arhej, d.o.o. in Aleksander Horvat, Oddelek za geologijo in PIIR ZRC SAZU, O zveznosti okoljskih sprememb v sedimentih zaporedjih Ljubljanskega barja 16.45 - 17.05 Andreja Kofol Seliger, Inštitut za varovanje zdravja RS, Sezonsko nihanje obremenjenosti zraka s cvetnim prahom ambrozije v povezavi z meteorološkimi krmilnimi parametri TOREK, 17. 5. 2011 8.30 - 9.00 kava /čaj nalaganje prezentacij 9.00 - 9.20 Andrej Martinčič, Spremembe flore in vegetacije na barju Mali plac (Ljubljansko barje) pod vplivom človeka 9.25 - 9.30 Maja Andrič, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Mali plac (Ljubljansko barje) - preliminarni rezultati palinološke raziskave 9.35 - 9.55 Aleksandra Krivograd Klemenčič, Zdravstvena fakulteta, Univerza v Ljubljani, Biodiver-ziteta alg v slovenskih šotnih barjih 10.00 - 10.20 Polona Vreča, Institut »jožef Stefan«, odsek za znanosti o okolju in Gregor Muri, Agencija RS za okolje, Sedimenti visokogorskih jezer na območju Julijskih Alp kot pokazatelj naravnih in antropogenih sprememb 10.25 - 11.00 Kava / čaj 11.00 - 11.20 Nives Ogrinc Institut »jožef Stefan«, odsek za znanosti o okolju, Giorgio Fontolan, Stefano Covelli in Jadran Faganeli, Geokemični markerji v holocenski stratigrafski sekvenci Tržaškega zaliva (S Jadran) 11.25 - 11.45 Sašo Poglajen in Petra Slavec, Harpha sea d.o.o., Potek nekdanje struge reke Rižane 11.50 - 12.10 Urban Šilc, Biološki inštitut jovana Hadžija, ZRC SAZU, Igor Zelnik, Oddelek za biologijo, BF, Univerza v Ljubljani in Maja Andrič, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Dolgoročen vpliv človeka na biotsko raznovrstnost: Primerjava fitosocioloških in palinoloških rezultatov (Bela krajina) 12.15 - 12.35 Andraž Čarni, Biološki inštitut jovana Hadžija, ZRC SAZU in Univerza v Novi Gorici in Andrej Paušič, Biološki inštitut jovana Hadžija, ZRC SAZU, Sprememba krajinske zgradbe v obdobju 220 let v Sloveniji; na primeru Bele krajine 12.40 - 13.00 Andrej Paušič, Biološki inštitut jovana Hadžija, ZRC SAZU in Andraž Čarni, Biološki inštitut jovana Hadžija, ZRC SAZU in Univerza v Novi Gorici, Spremembe funkcionalnih rastlinskih znakov, ekoloških strategiji in morfoloških značilnosti združb v obdobju 220 let; študija iz Bele krajine 14.00 - 14.20 Mitja Kaligarič, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Metka Culiberg, Danijel Ivajnšič, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Novejša zgodovina vegetacije na primorskem Krasu 14.25 - 14.45 Igor Paušič, Sonja Škornik, Mitja Kaligarič, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Historična združba plevelov, zbrana v materialu iz butanih hiš v SV Sloveniji 14.50 - 15.10 Mateja Ferk, Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU, Paleopoplave v porečju Ljubljanice na primeru Planinskega polja 15.15 - 15.35 Benjamin Štular, MSHE C.N. Ledo-ux, Université de Franche-Comté, Besançon, Francija, Pretekle kulturne krajine. Nekatere neterenske metode in metode daljinskega zaznavanja, primer s Kobariške 15.40 - 16.00 Maja Andrič, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, et al.: Poznoglacialna in holocenska vegetacija v Sloveniji - katere spremembe so posledica sukcesije, klimatskih nihanj ali človekovega vpliva na okolje? Primeri: Bela krajina, Ljubljansko barje, Šijec (Pokljuka) in Blejsko jezero 16.05 - 16.25 Phil Mason, ZVkDS, Center za preventivno arheologijo, Holocene landscape change in the lowland karst of Bela krajina - the case of Črnomelj bypass (western section) 16.25 - 16.45 Kava/čaj 16.45 - 17.30 Okrogla miza • Ali ima ta konferenca možnosti, da se razvije v tradicionalno srečanje (n. pr. vsaki dve leti)? Če je odgovor da, v kakšni obliki, kaj bi prihodnjič naredili drugače? • Objava prispevkov s konference - zakaj da in zakaj ne? • Razno: Pobude in vprašanja raziskovalcev, predlogi za skupne akcije, projekte, ^ 13.05 - 14.00 Odmor za kosilo DOLGOROČNE SPREMEMBE OKOLJA 2013 (Vabilo) Spoštovani, vljudno vas vabimo, da se udeležite konference 'Dolgoročne spremembe okolja 2013', ki bo predvidoma 7. in 8. maja 2013 v Ljubljani. Osnovna usmeritev konference ostaja enaka kot na našem zadnjem srečanju 'Dolgoročne spremembe okolja 2011' (http://iza.zrc-sazu.si/Si/kolokviji/Okolje_2011. pdf), ki so se ga udeležili predavatelji iz kar 14 različnih organizacij (glej 111-112). K sodelovanju vabimo raziskovalce, ki preučujejo dolgoročen razvoj okolja na območju Slovenije (lahko tudi širše), s poudarkom na multidisciplinarnem povezovanju med vedami. Več informacij o konferenci bo objavljenih na spletni strani konference (http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/palinologija-konference#v) in dopisnem seznamu dso@zrc-sazu.si. Zadnji rok za prijavo na konferenco je 10. januar 2013. Prosim, da mi prijavni obrazec pošljete na naslov maja.andric@zrc-sazu.si. Zbiramo tudi ideje in predloge v zvezi z znanstveno vsebino in organizacijskimi vidiki konference. Če bi v okviru konference radi organizirali poseben tematski sklop, mi prosim do 20. septembra 2012 sporočite naslov in kratko vsebino teme (največ 200 besed) ter kontaktne podatke potencialnih predavateljev. Teme sklopov naj bodo izrazito interdisciplinarne in naj povezujejo raziskovalce z zelo različnih raziskovalnih področij, srečevanju enako mislečih bi se na tej konferenci radi izognili! Dialog med raziskovalci, ki se ukvarjajo s sorodnimi raziskovalnimi področji, je seveda nujno potreben, ampak takih konferenc je v Sloveniji in Evropi že veliko in ne potrebujemo še ene. Maja Andrič PRIJAVA NA DOPISNI SEZNAM dso@zrc-sazu.si Dopisni seznam dso@zrc-sazu.si je namenjen diskusiji o znanstvenih problemih in izmenjavi informacij. Prosim vas, da ne načenjate zelo ostrih in žaljivih polemik - če se bo pokazala potreba po diskusiji, bomo organizirali okroglo mizo! Za prijavo na dopisni seznam se, prosim, obrnite na naš računalniški center (rc@zrc-sazu.si, tel. (01) 4706 422). ^ % I okolja p R I J A V N I C a DOLGOROČNE SPREMEMBE OKOLJA 2013 Konferenca/delavnica/strokovni posvet - eno ali dvodnevno srečanje Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU 7. in 8. maj 2013 Prosim, prijavite se najkasneje do 10. januarja 2013! Ime in priimek: Raziskovalna organizacija: Elektronska pošta: Telefon: Želim se udeležiti konference in predstaviti: a) Naslov predavanja: b) Naslov posterja: Povzetek (največ 200 besed): Bibliografija: Prosim navedite svoje tri najboljše članke oziroma tiste reference, ki se nanašajo na temo srečanja. Točna dolžina predavanj (ca. 15-25 minut) bo določena naknadno (januarja 2013) glede na število prijavljenih predavateljev. Najlepša hvala! Maja Andrič Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1001 Ljubljana maja.andric@zrc-sazu.si, tel. (01) 4706 434, 051 63 73 44, fax (01) 425 7757 ETIČNE SMERNICE Maja ANDRIČ RECENZENTSKI POSTOPEK Komunikacija med avtorji, urednico (M. Andrič) in recenzenti poteka pisno prek elektronske (ali navadne) pošte. Recenziranje bo potekalo v dveh fazah: 1. Avtorji prispevek pošljejo urednici, ki preveri, ali so tehnične lastnosti prispevka ustrezne (prosim, glejte 'Navodila za avtorje') in okvirno oceni znanstveno vrednost prispevka. Naloga urednice je, da se na poslani prispevek čim prej odzove (trudila se bom, da bo to v roku največ 5-10 dni) in avtorja obvesti, da: a) je bil prispevek že poslan v recenziranje, ali pa b) je prispevek treba še izboljšati, preden bo poslan v recenzentski postopek 2. Prispevek ocenjujeta en ali dva recenzenta, ki imata na izbiro, da se podpišeta ali pa ostaneta anonimna. Avtorji niso anonimni. Recenzenti imajo za svoje delo 30 dni časa. Urednica pošlje recenzijo ali recenziji skupaj s svojim mnenjem avtorju. Od avtorjev pričakujemo, da manjše popravke vnesejo pribl. v enem mesecu, večje pa pribl. v 2-3 mesecih. Če je avtorjev prispevka več, vsa komunikacija poteka prek enega (prvega/glavnega) avtorja v imenu vseh soavtorjev. V primeru nestrinjanja med recenzentom in avtorjem odloča urednica, ali sama, s pomočjo tretjega recenzenta ali članov uredniškega odbora. Recenzenti za svoje delo niso plačani, dobijo pa brezplačen izvod monografije, v kateri je bil objavljen prispevek, ki so ga recenzirali. Vsak avtor dobi en izvod knjige in elektronsko (.pdf) verzijo prispevka. Vsak prispevek bo označen z datumom 'Prejeto' in 'Revidirana različica sprejeta'. Prispevki bodo objavljeni v istem vrstnem redu, kot bodo sprejeti. AVTORSKE PRAVICE V prispevku objavljeni podatki so rezultat raziskovalnega dela avtorja oziroma vseh soavtorjev, ki so aktivno sodelovali pri raziskavi in/ali pisanju besedila ('sužnjelastništva' ne podpiramo). V primeru, da rokopis vsebuje podatke ali slikovno gradivo, katerega nosilec avtorskih pravic je drug raziskovalec ali založba, je prvi/glavni avtor dolžan priskrbeti dovoljenje za objavo. Objavljamo izvirna besedila, ki drugje še niso bila objavljena. Recenzente prosimo, da nas opozorijo na morebitne primere plagiatorstva ali konflikt interesov. KOMUNIKACIJA RECENZENTI-AVTORJI Komentarji recenzentov naj bodo vljudni in spoštljivi do avtorjev. Najboljši recenzent ni tisti, ki dlakocepsko najde vse napake, ampak ta, ki napiše konstruktivno kritiko in predlaga domiselne rešitve. Avtorje prosimo, naj bodo samokritični. Recenziranje bo zelo strogo, ker od njih želimo dobiti najboljše, kar zmorejo. DISKRETNOST IN TRANSPARENTNOST Urednica, recenzenti in člani uredniškega odbora javno ne komentirajo prispevkov, ki so v recenzentskem postopku. Recenzent rokopisa ne sme posredovati tretji osebi (razen z vednostjo urednice, če potrebuje mnenje dodatnega strokovnjaka, za katerega veljajo enaki etični standardi kot za recenzente). NAVODILA ZA AVTORJE Maja ANDRIČ ZNANSTVENA USMERITEV V seriji 'Dolgoročne spremembe okolja' objavljamo rezultate raziskav nekdanjega in današnjega okolja. Še zlasti vabimo multidisciplinarne prispevke raziskovalcev, ki obravnavajo dolgoročen razvoj okolja na območju Slovenije (lahko tudi širše) v pleistocenu in holocenu (lahko tudi starejše), ekološke, geomorfološke, sedimentološke in kemične procese, naravovarstvene ukrepe, biotsko raznovrstnost, nastanek kulturne krajine in človekov vpliv na okolje nekoč in danes. Dobrodošli so prispevki z naslednjih področij: paleoekologija in ekologija (npr. arheozoologija, arheobotanika, palino-logija, (paleo)limnologija biologija, varstvo narave, geologija, geografija, kemija, arheologija, (paleo)klima-tologija ^ Ali smo na kakšno vedo še pozabili? ODDAJA ROKOPISA Prispevek, ki ga boste oddali, naj bo (izviren ali pregleden) znanstveni članek, pisan za strokovnjake drugih ved (npr. udeležence konferenc "Dolgoročne spremembe okolja", http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/pa-linologija-konference#v) in zahtevnejše 'poljudnoznanstvene' bralce: slog pisanja mora biti jasen in razumljiv in naj vsebuje znanstveno argumentacijo in citiranje literature. Če se tema nanaša na rezultate, ki so že bili objavljeni drugje (npr. v revijah, specializiranih za vaše raziskovalno področje), in bi tokrat radi napisali bolj interdisciplinaren prispevek in problematiko osvetlili še iz drugega zornega kota kot v prvotni objavi, poleg rokopisa priložite še izvod prejšnje objave (objav). Prispevke sprejemamo vse leto in se bomo trudili, da od oddaje do objave prispevka ne bo minilo več kot leto dni. Avtorji oddajo: 1. Spremni dopis Spremni dopis z izjavo, da besedilo ni bilo objavljeno drugje in ne bo poslano kakšni drugi reviji ali monografiji, dokler bo v recenzentskem postopku za "Dolgoročne spremembe okolja". V dopisu lahko predlagate dva recenzenta (recenzentki), za katera želite, da bi ocenila vaše delo. Urednica si jemlje pravico, da vašo željo glede recenzentov upošteva ali pa ne. Lahko imenujete tudi raziskovalca (raziskovalko), za katerega želite, da vašega prispevka ne recenzira - v tem primeru bo urednica naklonjena vaši želji in bo ravnala diskretno. Če je avtorjev prispevka več, urednica komunicira samo z enim (glavnim oz. prvopodpisanim) avtorjem, ki zastopa vse soavtorje. Rokopis (v elektronski obliki in na papirju) pošljite na naslov urednice: Maja Andrič Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Novi trg 2 SI-1001 Ljubljana maja.andric@zrc-sazu.si tel. (01) 4706 434 2. Rokopis Besedilo naj bo dolgo največ 4.500 besed (+ reference), velikost črk 11, dvojni razmik vrstic, strani naj bodo oštevilčene. Ime datoteke Avtor_DSO.doc ali Av-tor_et_al_DSO.doc. Zgradba besedila naj sledi klasični strukturi znanstvenega članka: Uvod/Metode/Rezultati/ Diskusija/Sklep. Besedilo naj bo napisano v slovenščini, povzetek (največ 200 besed) pa v slovenščini in angleščini, s 6 ključnimi besedami. Naslov naj bo kratek, rokopis naj vsebuje tudi naslove in kontaktne podatke vseh avtorjev. Opombe pod črto niso zaželene: če je informacija pomembna, potem sodi v glavno besedilo, če ni, potem je odveč, če pa je problem v tem, da gre za pomembne informacije, ki bi zmotile glavni tok pripovedi in argumentiranja in bi se besedilo na tem mestu težko bralo, jih lahko predstavite v tabeli ali s sliko. Ker bodo besedilo brali raziskovalci drugih strok, vas prosimo, da se izogibate izrazito tehničnega žargona in kratic (ali pa terminologijo, zapletene raziskovalne metode ali kompleksne okoljske procese razložite ločeno, v pribl. 200-300 besed dolgem besedilu, ki bo natisnjeno v okvirčku ločeno od ostalega besedila). Citiranje literature Med besedilom: Priimek avtorja in letnica v oklepaju, (Ogrinc et al. 2005), (Toškan in Dirjec 2011) Na koncu: OGRINC N., g. FONTOLAN, J. FAGANELI in S. COLVELLI 2005, Carbon and nitrogen isotope compositions of organic matter in coastal marine sediments (the Gulf of Trieste, N Adriatic Sea): indicators of sources and preservation, Marine Chemistry 95, 163-181. TOŠKAN, B. in J. DIRJEC 2011, Velike podnebne spremembe razkrite na podlagi malih fosilov. Nekdanje okolje na meji med zgodnjim in srednjim würmom v okolici Divjih bab I (Z Slovenija). / Big climatic changes revealed by tiny fossils. Palaeoenvironment at the boundary between the early and middle würm in the surroundings of Divje babe I [W Slovenia]). - V: B. Toškan (ur.), Drobci ledenodobnega okolja. Zbornik ob življenjskem jubileju Ivana Turka. (Fragments of ice age environments. / Proceedings on honour of Ivan Turk's jubilee), Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 21, 155-179, Ljubljana. Prosim, izpišite naslov revij in serij v celoti. Naslovi knjig in revij so v ležeči pisavi. Priporočila 1.Rastrska grafika: črtne risbe (v programih imenovane line art ali black and white drawing) naj bodo skenirane v ločljivosti vsaj 600 dpi za končno velikost (16 cm, 12 cm ali stolpec: 7,65 cm). Kadar so uporabljene tudi sivine (greyscale), naj bodo risbe skenirane v ločljivosti 300 do 350 dpi (175 lpi) 2. Vektorska grafika: črte naj ne bodo tanjše od 0,2 pt, velikost črk naj ne bo manjša od 5,5 pt. Sivine naj bodo stopnjevane po 20 %. Znake zapišite s krivuljami, da ne bo težav s pisavami; slika naj ima izhodno ločljivost 2540 dpi. če rokopis vsebuje slikovno gradivo, katerega nosilec avtorskih pravic ni avtor (soavtorji) prispevka, je slednji (prvi/glavni) pred izidom monografije dolžan zagotoviti dovoljenje za objavo. 3. Kopija prvotne objave če v prispevku predstavljeni rezultati ne bodo objavljeni prvič, priložite tudi kopijo prvotne objave. Tabele in slike skupno število tabel in slik je omejeno na 4-6 (le izjemoma, če je nujno, lahko tudi več). Prosimo, da jih oddate v ločenih datotekah in jih ne dodajate med besedilo. priložite tudi iztis tabel in slik. poimenovanje datotek: Avtor_T_01 oz. Avtor_Sl_01. Tabele in grafi naj bodo v črno-beli tehniki, črte v tabelah naj ne bodo tanjše od 0,5 pt (točke) in ne debelejše od 1 pt, uporabite pisavo velikosti vsaj 6 pt. Rastrske slike sprejemamo v zapisih TIFF in JPG (JPEG), vektorske pa v zapisu EPS. pri pripravi slik se posvetujte s tehnično urednico Matejo belak (mateja@zrc-sazu.si, tel. (01) 4706 384). DOLGOROČNE SPREMEMBE OKOIJA Recenzija Obrazec bo posredovan (prvemu) avtorju (avtorici) prispevka, morebitne pripombe zaupne NARAVE pošljite urednici ločeno. Prosim, napišite oceno najkasneje v 30 dneh. Najlepša hvala, da ste si vzeli čas ZA recenziranje prispevka! Naslov prispevka: Avtor(ji): Prejeto: Kontrolni seznam (prosim, da s križcem (dvojni klik na kvadratek/potrjeno) označite samo problematične točke, probleme, pa na kratko obrazložite pod točko 'Predlogi za izboljšavo rokopisa') Znanstvena kakovost raziskave □ Ali je tema prispevka primerna za objavo v seriji 'Dolgoročne spremembe okolja'? □ Je prispevek izviren in prinaša pomembne novosti? Je raziskovalni problem pomemben, nov in dovolj podrobno definiran? Kakšen je širši (interdisciplinarni, mednarodni) pomen raziskave? □ Je naslov primeren in odraža vsebino? Daje povzetek dovolj informacij o najpomembnejših rezultatih in zaključkih? □ Uvod - so cilji raziskave dovolj jasno predstavljeni in umeščeni v kontekst dosedanjih raziskav? □ Metode in rezultati - so primerno predstavljeni? □ Diskusija in zaključek - temelji na dovolj obsežnem raziskovalnem delu? Je argumentacija jasna in dovolj poglobljena? So v prispevku podana interpretacija in zaključki podprti z zadostnimi podatki? Ali kakšne pomembne reference manjkajo? Kakovost prispevka □ Ali je besedilo jasno in razumljivo napisano, glavno sporočilo prispevka pa razumljivo tudi raziskovalcem drugih strok? Je struktura besedila ustrezna? Si informacije sledijo v logičnem zaporedju? □ Ali je upoštevana omejitev dolžine rokopisa (največ 4500 besed)? Se kakšen del besedila po nepotrebnem ponavlja in bi ga brez škode lahko izpustili? □ Je vsa literatura citirana med besedilom navedena tudi na koncu, in obratno? □ So vse slike in tabele potrebne ali je kakšna odveč oziroma bi dve sliki lahko združili v eno? Dovoljeno število slik ali tabel je 4-6 (le izjemoma, ko je res potrebno, dovolimo kakšno dodatno sliko ali tabelo). D Ali je kvaliteta slik zadovoljiva (dovolj velik font in debelina črt)? Predlogi za izboljšavo rokopisa: Splošna ocena □ Odlično (raziskava je vrhunska in uvaja pomemben nov raziskovalni pristop, ideje ali informacije) □ Dobro (raziskava je kvalitetna in prinaša pomemben napredek glede na dosedanje raziskave) □ Povprečno (raziskava je kvalitetna, vendar prinaša malo novosti in za večino bralcev ni zanimiva) □ Slabo (resne napake pri načrtovanju raziskave, analizi rezultatov in interpretaciji) Priporočilo □ Članek je primeren za objavo po manjših popravkih, ponovno recenziranje ni potrebno □ Članek je primeren za objavo po srednje obsežnih popravkih □ Potrebni so obsežnejši popravki in ponovno recenziranje □ Članek ni primeren za objavo □ Članek je primeren za objavo v kakšni drugi publikaciji Recenzent (recenzentka) □ želim ostati anonimen □ ni potrebno, da ostanem anonimen Ime in priimek recenzenta:........................................................ □ Po potrebi se avtor prispevka lahko posvetuje z mano, elektronski naslov: Prosim vas, da morebitne podrobnejše pripombe vpišite neposredno na rokopis (na papirju ali pa pošljite elektronsko verzijo, kjer so opombe in predlagane spremembe vnesene z vključeno opcijo 'sledi spremembam'). Hvala. Založba ZRC http://zalozba.zn:-sazu.si ZRC Publishing