ETNOLOGIJA IN NOVA VARSTVENA ZAKONODAJA
Branka Berce Bratko
etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine kot temelj za razvoj in ohranjanje identitete v sloveniji
IZHODIŠČA
Razvijanje in ohranjanje identitete je tesno povezano z ohranjaniem kultitme dediščine, z varstvom vrednot in z njt-h< ivi i -.pi >ručilnostj< i lil si/11 Te vre 11 note so lahko predmeti, prostori ali dokumenti, ki so opredeljeni kot posebna ■ zavarovana območja oziroma so shranjeni v iinizejih 111 arhivih, lahki i so tudi elementi našega vsakdanjega okolja, vsakdanjega življenja oz. po strokovni terminologiji etnologov n.k ma življenja ali prostora v najširšem pomenu besede: 1 ¡žičnega, socialnega in <ižjdkulturnega prostora oz. kulturna dediščina
Ktnoli >gija ki it ena izmed humanističnih strok, ki je soustvarjala temelje za v;ir< »vanje dediščine, tako premični- kot nepremične ....... prenesli strokovna spoznanja in pionirske poizkuse iz prakse tudi \ zakonodajo, za kar so dani temelji z novo drž. t vi i Republiko Slovenijo, Pomembno dejstvo je. tla se je v zadnjih letih povečala ravest o pomenu dediščini- kot temelju m razvoj in ohmnjanje identitete r samostojni, nori državi Sloveniji
ZAKONODAJNI TEMELJI
l'i ■ t 'si en i Rvpt t hi tke Slovenije država skrbi za ohranjanje detliščine in ustvarja m< >žti( isii za skladen civilizacijski in kulturni razvt>j sli»venije, kar je zapisano v zadnjem stavku prvega odstavka S člena I 'stave RS. I.e-ta določa, da morajo biti zakimi in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli n let I narodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
Raiitk iraue in objavljene mednarodne pogodbe se uporab-Ijajo neposredno, o čemer govori K. člen I stave [iS, Vsakdo je dolžan \ skladu z zakonohl varovati narav ne znamenitosti in \ rednosti tet kulturne Spomenike, Država in lokalne skupnosti skrbijo Ža ohranjanje naravne in kulturne t led išči ne (73. člen)
Temelj za vari »vanje naravne in kulturne dediščine je Zakon 0 nameni m kulturni dediščini i Ur. I. SI4S 1/81, i 2/86, 8/90 iu t i I RS '>2>. ki uzakonja integralno varstvo naravne in kulturne dediščine. Ta zakon je Še iz prejšnjega sistema in je organizat ijsko težko izvedljiv zalo tudi dokaj neuspešen. Po letu 1992 st > bile težnje za resorsko razdružitev naravne m kulturne dediščine.
Pomembno dejstvo je. tla je zakonodaja do neke mere v to ze posegla in sicer z ločitvijo naravne iu kulturne dediščine z Zakonom o dela. organi'ariji in delovnempodroč/tt mitii-strstev(I i 1 RS 9 t) Tako je zakonodajalec s teiii zakonom strokovno razdelil in razdružil doslej integralno varstvo v dva i lela:
a> varstvo narave, ki je po tem zakonu v pristojnosti Ministrstva z.i i >k<ilje in prostor oz. I 'prave za varstvo narave:
b> varstvu kulturne dediščine, ki je v pristojnosti Ministrstva
za kulturo.
Sporno področje oz. dvojno varovana pa naj bi bila kulturna krajina.
Posebni problem predstav lja državna uprava na ravni regij Regionalni Zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki so bili doslej zadolženi za integralno varovanje v regiji, s<» ostali na polovici reorganizacije ministrstev Varstvo narave deluje bolj centralno, varstvo kulturne dediščine pa je boli samostojno in v odnosu do državne uprave strokovno bolj sodobno povezano in organizirano.
Bivši Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine nadaljuje delo kot Uprava RS ~a kulturno dediščino i 20. čl in v sestavi Ministrstva za kulturo opravlja upravno-pravne in strokovne naloge na področju kulturne dediščine. Upravne in strokovne naloge s področja varstva narave pa Izvaja Uprava RS za varstvo narave pri .Ministrstvu za okolje in prostori 11. čl).
Zakon o upravi (I r. 1 RS 67 '9-i > prinaša medni inistrski spora zum, po katerem preidejo naloge na področju varstva narav rtih vrednot, naravne dediščine ter Favne in flore pod okrilic Ministrstva za okolje in prostor Izjema s<» oblikovana narava in lisli deli narave, ki imajo kulturno vrednost ti ostanejo v pristojnosti Ministrstva za kulturo < 19 čl.).
Posebnost predstavlja v tem pogledu tudi Zakon o nosi m okolja (l;r, I. RS 32'93. 1/96), ki ureja tudi lastniške odnose j n sicer tako, tla je po tem zak< »nu narava javno dobro tn kar je javno dobro, je last Republike Slovenije UM čl ) Država podeljuje koncesije in jih pogojuje 116.-20. in 21 .-¿-t. Čl. >.
Pomena kulturne dediščine in posledk njene morebitne izgube smo se posebno zavedli i »b vojni v neposredni si »seš-čirii, ko sla vojne grozote \ javnih občilih predstav Ijala predvsem dva podatka: Število člov eških žrtev in število poškod<>-vanih in uničenih objektov kulturne dediščine. V spominu je tudi nepotrebna izguba Ureginja in drugih biserov slovenske kuliurne identitete ob naši zahodi« meji. ki smo ga izgubili zaradi nepripravljenosti na naravne nesreče, zaradi neustrezne politike obnove in zapostavljanja strokovnih argumentov, Ogroženost kulturne krajine kol temeljne prvine identitete in oblikovanja nacionalne vamosii predstavlja nerazrešen problem varstva večjih sklopov v naravnih parkih posebej s spremembo 1 slave RS v 6S. čl. i >b vključevanju v Evropsko Zvezo.
RAZMERJE MED STROKO, ORGANIZIRANOSTJO IN ZAKONODAJO
Razmerje med stroko in organizacijO ter zakonodajo si hotno Ogledali po posameznih kategorijah Varstva in organizacije.
12
GLASNIK SED 37/1 997, št. 1-2
J
ETNOLOGIJA IN NOVA VARSTVENA ZAKONODAJA
problematika in problem naravnih parkov
Slovenija ima najvišjo biotsko raznovrstno.si in krajinsko raznolikost v H v ropi in je glede lega eelo svetovni fenomen. I" ropske di zave veljajo za naravovarstveno razvile, če imajo vsaj 20 ■ ozemlja države razglašenega za parke, Parki .so Posebna kategorija integralnega varstva narave in kulture, I'rob I eni sli > ve ni je ni le i .8 "■ oz. 8,3 % površin, ki so razglašene kot parki, marveč tudi strokovno povezovanje in izva lauje integralnega varstva. Najbolj nedorečeno in pereče je (ne)sodelovarije na področju parkov, predvsem bodočih Parkov.
Posebna varstvena kategorija je varstvo kulturne dediščine v kompleksnih varovanih območjih, kot so nkravm parki 1naravni regijski ah krajinski) V njih naj bi zagotovil i celo-v't0 ohranitev posebno pomembne naravne in kulturne «t^liSčine ob upoštevanju drugih prostorskih vrednot 1 'bnuk"¡| in sinergelskih učinki iv posameznih sestavnih delov.
Neprimerna razdelitev pristojnosti oz. neizvajanje zakonsko ll"l( ičenih nal< jg m pievzeitfianje nalog, ki nesporno sodijo na P1 >dr<n ji kulture, je prvi za viralni moment. Meti spomeniki velikega ali izjemnega pomena imamo ua-'"' </( krajine. ki so pi i merilu izjemne univerzalne vrednosti sveti jvno pomembne in so na Listi svetovni" naravne dedišči-"<'pri I 'nesen fo so škocjanske jame in Matični Kras, ki je v 'vi mibjnaciji z izjemnimi kulturnimi - predvsem naselbinskimi Celotami,
'''»sebni problem predstavlja strokovna usmeritev na narav-parke m nezadostno pri znava n|e I neseove kategorije v'AH Hiosternih območij. Te kategorije omogočajo integralno čustvo in kombinacijo z. gospodarstvom in soupravljanjem v P uku ter pov ezavo v svetovno mrežo MAH rezervatov oz. i »bivjočij,
problema! i k. v in problem
Kulturne dediščine
^'/'rcnih na kulturna ded išči na so posamezni i ibjekti, sku-P'nc i ihjektov ali območja, katerih varstvo je zaradi njihovega »t Ii o vinskega, arheološkega umetnostnega, družbenega, biološkega ali tehničnega pomena v javnem interesu. Kul-111 no dediščino prepoznava služba varstva kulturne dediŠči-'n o tem votli uradno zbirko podatkov. Predstavljajo jo '"''fološka. stavbna, memorialna vrtno-arhitekturna in 'ISl-'lbinska dediščina ter dediščinska kujtura in zgodovinska
ki
"lina.
''1 kategorijo sodijo l.ni \\j»i>stoi ske pnntc. ki doku men t i-',,<l "atm življenja, dejavnosti oz. tlosezke človeka v dolote-
I	111 prostoru-< ibmočjn. i)etliščiria je edinstveno, nenadome-
' l"'o In neobnovijivo bogastvo in predstavlja identiteto
"''Zave
^jdliirni spomenik je lista kulturna dediščina, katere var-" le v javm ni interesu zaradi njenega posebnega kultur-«a poiltena, kar se kaže v posebnem odnosu tlo tega tlela
^ M me, predvsem v zahtevnejšem načinu njegove obnove, '1 Revnejših prostorskih in drugih oincjitvah. Za njih je po <>nu i Zakon <> naravni in kulturni dediščini, lir I I/SI)
II	itleno p< )sebn< > normativno varstvo z razglasitvenim ak-
K»Uj
^ Republiki Sloveniji je bilo do 31. 12. 1996 razglašenih 6 S 88 hii nilt spomenikov. Poleti tega je bilo začasno razglašenih —1 kulturnih spomenikov, njihov a razglasitev pa je veči
noma že potekla. Poleg teh je služba za varstvo kulturne dediščine ovrednotila večje število objektov, skupin objektov ali območij za kulturne spomenike, ki pa še niso razglašeni Med kulturnimi spomeniki so tudi objekti', skupine objektov ali območij, za katere naj bi imela država še prav poseben interes. To so kulturni spomeniki velikega aH izjemnega pomena (21 čl. Zakona o naravni lu kulturni dediščini), ki jih sicer ni razglasil parlament, kol ti» predvideva zakon, so pa v prostorskih sestavinah veljavnega dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje od 1986 do 2(KX), ki je bil dopolnjen leta 1989, določeni kot obvezno izhodišče države, ki ga morajo občine upoštevati pri opredeljevanju svojih prostorskih planov
Med spomeniki velikega ali izjemnega pomena imamo tri območja dediščinske kulturne knijine, ki so po merilu izjemne univerzalne vrednosti svetovno pomembne in se za njih pripravlja vpis na poskusno Listo svetovne dediščine pri I nescu
Sein sodijo tudi tiste zvrsti in podzvrsti kulturne dediščine, ki so /losehej varovane z mednarodnimi pogodbami ali se na njo nanašajo resolucije in priporočila meddržavnih organi zacij. katerih članica je Republika Slovenija. (ire za tiste dele dediščine, ki so posebno p< »membne in ali ogrožene z vidika vzpostavljanja enotne evropske politike varstva Zapisana je v ratificirani konvenciji o varstvu arheološke dediščine, v številnih resolucijah in priporočilih Sveta livrope. npi o varstvu stavbne dediščine ob naravnih nesrečah, o varstvu kulturne krajine, o varstvu pred onesnaževanjem in kislim dežjem itd,
fVarsttJo kulturne dediščine je ohranjanje vrednot oblikovanosti. materialov, izdelave, postavljen osti v prostor ter ožje in širše okolice. Varstvo kulturne dediščine, ki ni ovrednotena kot kulturni spomenik, je predvsem domena urejanja prostora in naselij. Načeloma jo je potrebno ohraniti na mestu samem (in situ), v ustrezno velikem vplivnem območju, v katerem je potrebno preprečili negativne vplive iz okolice na dediščino, ne sme se jih neustrezno rabiti, možni pa so le tisti posegi, ki prispevajo k trajni ohranitvi ali zvišanju vrednosti.
Varstvo kulturnega spomenika, je njegovo ohranjanje v avtentični pričevalnosli, ki lahko v primeru nekaterih kulturnih spomenikov obsega tudi varovanje objekta, skupine objektov ali območja v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti, dejavnost pa naj bi bila v skladu s spomeniškim značajem kulturnega spomenika. To lahko pri nekaterih kulturnih spomenikih pomeni tudi, tla dejavnost služi le za potrebe varstva in po potrebi za konserv iranje in restavriranje. i) obojem odloča pristojna služba za varstvo kulturne dediščine na temelju kon-servatorskih argumentov pri pripravi strokovne utemeljitve razglas it ve nega akta ter na podlagi podrobnejših smernic} in pogojev za prostorske planske in izvedbene akte.
OHRANJANJE IN RAZVOJ IDENTITETE
: Za varstvo nepremične kulturne tlediščine je potrebno integralno varstvo Integralno varstvo presega področje kulture in posega na različna področja (regionalni razvoj, urejanje prostora, stanovanja, turizem, kmetijstvo, javna uprava, finance. izobraževanje, obveščanje, itd.) in ravni (država, regija, občina). To SO ukrepi, ki zagotavljajo ohranjanje dediščine kot dela določenega okolja, njeno uporabo in prilagoditev potrebam družbe, '
Država bo poleg sistemskih ukrepov integralnega varstva morala zagotoviti posebne ukrepe za varstvo tistega tlela nepremične kulturne dediščine, za katere ima poseben interes
13	GLASNIK SED 37/1997, št, 1 -2

ETNOLOGIJA INNOVA VARSTVENA ZAKONODAJA
Izjemno pomembno ji/ povezovanje različnih resorjev v okviru vlade pri vprašanjih varstva nepremične naravne in kulturne dediščine kol nalog nacionalnega pomena, kar še ni zagotovljeno. Pinjročje dediščine in ohranjanja identitete je potrebno ludi implicitno vključiti v Resolucijo o nacionalni varnosti Republike Slovenije.
Na taka delovanje nas kot državo obvezuje Resolucija Sveta Evrope h prilagoditvi zakonov in predpisov zahtevam integralnega varstva stavbne dediščine iz leta 197(1, ki je temeljna lisijna z,i varstvb kulturne dediščine kot širše naloge na področjih urejanja prostora, regionalnega razvoja, delovanja javnih organov financ, obveščanja in izobraževanja.
Država mora na večini področij še uveljavili že leta 1991 ratificirano konvencijo o varstvu evropske stavbne dediščine Sveta Evrope, ki zahteva prilagoditev zakonskih, upravnih, fi-riani nih in drugih ureditev na različnih področjih predvsem izven kulture.
Resolucija nalaga obveznost države za izdelavo natančnih evident kulturne dediščine in ustrezne dokumentacije za primei i )ženr >sti: za uveljavitev' varstva kulturni' dediščine kol cilja urejanja pr »štora: za prepoved odstranitve in oskrun-janja spomenikov ter prilagoditev upravnih postopkov; za širitev varstva na okolico spomenika in n(¿dediščinski del spi imeiiiškega<»biiit»ta: za zagotavljanje javne finančne podpore za splošno izboljšanji' življenjskega okolja v okolici spomenika za spodbujanje zasebne pobude za obnovo; za podporne fiskalne prostorske, razvojne in kulturne politike; za p<hIporo znanstvenim raziskavam za ugotavljanje in analizi i a me škodljivih pt »sledit' i mesna zevanja na kulturno dediščino in /a iskanje načinov < >dpra vi janja posledic: za vzpostavitev ustreznih mehanizmov za pridobivanje informacij, za posvetovanje in sodelovanje na raznih ravneh, za spodbujanje raz v* >ja pt )kr< iv iteljstv a in nepridobitnih zilruženj: za raz-v ijanje zavesti javnosti o pomenu ohranjanja stavbne dediščine kot elementa kulturne identitete in vira za navdih ter ustvanalnost sedanjih m bodočih generacij ter v ta namen izpopolnjevati ukrepe za širjenje informacij zaradi vzbujanja mit resa javnosti od šolskih let naprej in dcmonstriranja enotnosti kulturne dediščine ter v ezi med arhitekturo, umelnoštjo, tradicijo m načinom živ ljenja na ev ropski, nacionalni in regionalni ravni,
jčvais[V(}.dediščine je potrebno upoštevati glede na i »pisana / izhodišča pri oblikovanju /irostorskc/lolitiki' in prostorskega jilnnu države Tri tem je p< >trebno upoštevati načela racionalnosti trajnosti, samobitnosti, suverenosti in načelo najmanj šega Še sprejemljivega poseganja; ki na eni strani upoštevajo dediščini i ki ii omejitveni dejavnik, na drugi strani pa koi raz vojni m primorski potencial za razvoj določenih oblik de javnosti, skladnih s cilji ohranitve dediščine. S tem naj bi bila zagotovljena ohranitev naravnih in kulturnih vrednot dediš čine in ustrezna raba njenih družheiio-gospodarskih potencialov „
SKLEPI IN PREDLOGI
l
btnologija ji1 kot stroka že dosegla takšno razvojno stopnjo, da je njene izkušnje mogoče in nujno neposredno uporabiti pri pripravi novega zakona o varovanju naravne in kulturne dediščine, ki bo integralen in bo predvideval tudi soupravljanje državljanov oziroma lastnikov spomenikov ali dediščine, bodisi naravne ali kulturne
2.
Cilj varstva nepremične naravne in kulturne dediščine je trajna ohranitev tistih vrednot, zaradi katerih sta bila priznana za dediščino, in sicer na tak način, da razvija in ohranja identiteto ljudi, prostora in države Republike Slovenije.
Varstvo naravne in kulturne dediščine zaostaja zaradi neučinkovitega izvajanja politike urejanja prostora, nepopolne sistemske ureditve (sistemski zakoni politike nacionalni programi strategije, finančni mehanizmi) m pomanjkljivega izvajanja obstoječih sistemskih rešitev
4.
Zakoni in drugi predpisi še niso usklajeni z mednarodnimi pogodbami. Svetla izjema je leta 199-i sprejeti Zakon o varstvu pred naravnimi nesrečami, kt upošteva kulturno dediščino kot posebno varovano prvino v sklatiti s priporočili Sveta Evrope o varstvu stavbne dediščine pred naravnimi nesrečami.
Velik problem je. tla se na izvedbenih ravneh tudi že sprejela zakonodaj še ne uporablja v zadostni meri. zato je potrebno premostiti prepad med formalno zakonodajno in organizacijsko ravnjo.
h.
Integralno varstvo, prežeto s strokami in harmonizirano z resi »rji ter tudi prevzemanje mednarodnih standardov varstva, edino omogoča razvoj in ohranjanje identitete ljudi in države. To bo omogočilo dejstvo, da z novo državo in njenim članstvom v mednarodnih Organizacijah raste potreba po vključevanju vseh vrst varstva dediščine v mednarodni in svetovni kontekst.
14
*
GLASNIK SED 37/1997, it 1*2