ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabric ZBIRKA VPOGLEDI 10 Zdenko Cepic (ur.) SLOVENIJA V JUGOSLAVIJI Recenzenta Jezikovni pregled Oblikovanje Tisk Naklada Založnik Izid knjige je podprla prof. dr. Dušan Necak dr. Nevenka Troha Bojana Samarin, prof. Barbara Bogataj Kokalj Medium d.o.o. 400 izvodov Inštitut za novejšo zgodovino Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)"1941/1991"(082) 94(497.1)"1941/1991"(082) SLOVENIJA v Jugoslaviji: cikli in prelomi v zgodovini / uredil Zdenko Cepic. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. - (Zbirka Vpogledi; 10) ISBN 978-961-6386-54-8 1. Cepic, Zdenko 278186240 ©2014, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanje ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. VSEBINA Zdenko Cepic, Misli in dejstva: izhodišca........................................................................5 1 Slovenija v Jugoslaviji - razmere in razmerja......................................................21 Zdenko Cepic, Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91)................................................... 23 Bojan Godeša, Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45)..........57 Zdenko Cepic, Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji..............................73 jure Gašparic, Slovensko dojemanje druge Jugoslavije............................................... 87 Jurij Hadalin, Otopela ost revolucije: strukturne spremembe represivnega aparata v Socialisticni republiki Sloveniji ter njegovo dojemanje v slovenski javnosti...........105 Aleksander Lorencic, Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji: oris dogajanja v luci izbranih kazalnikov.....................................................................................................131 Jože Princic, Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91)....................................................................................................................145 Marta Rendla, Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji...................................171 Kaja Širok, Iz juga na sever: migracije v Slovenijo v povezavi izgradnje urbanih okolij: primer Nove Gorice...........................................................................................201 Aleš Gabric, Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni .... 213 Marko Zajc, Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih: izhodišca in teze.........................................................................................................241 Filip Cucek, Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91)............257 4 Slovenija v Jugoslaviji 2 Ponekod v Jugoslaviji.............................................................................................277 Zdenko RadeLic, Hrvatska u jugosLaviji (1945.-91.)................................................. 279 Vera Katz, Bosna i Hercegovina u jugosLaviji (1943.-93.): kratak pregled............291 Nataša Milicevic, Obracun s klasnim neprijateljem: slucaj srpskog gradjanstva (1944-50)......................................................................319 Nikica Baric, Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj ............................................................................... 339 3 Slovenija po Jugoslaviji............................................................................................357 Božo Repe, Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi....................................359 Viri in literatura ........................................................................................................... 379 Kazalo tabel.................................................................................................................407 Imensko kazalo...........................................................................................................409 0 avtorjih.......................................................................................................................415 Zdenko Cepic MISLI IN DEJSTVA: izhodišca De mortuis nil nisi bene, de vivis nil nisi verum (O mrtvih nic slabega, o živih nic neresnicnega) Zgodovinopisje je veda, ki proucuje, prikazuje in tudi vrednoti preteklost. Torej »pripoveduje« danes, kaj se je zgodilo nekoc, kako se je zgodilo, zakaj se je zgodilo, kdo je kaj storil, zakaj je to storil tako tako, itd. Zgodovinopisje predstavlja preteklost, tj. zgodovino, kot jo imenujemo. V primeru Jugoslavije, države, ki je bila in je ni vec, je tako zgodovinopisje poklicano, da o njej »spregovori«, da predstavi njeno zgodovino ali njene poglavitne poteze. Slovensko zgodovinopisje je na dejstvo, da je bila Jugoslavija država, v kateri s(m)o Slovenci živeli velik del 20. stoletja, vse kratko 20. stoletje, kot je njeno dobo, sicer na drugih casovnih mejnikih, zamejil britanski zgodovinar Eric Hobsbawm, kar nekoliko pozabilo. Ali ji vsaj ni posvecalo posebne pozornosti. Ko je jugoslovanska država še obstajala, se je ocitno zdelo, da še ni pravi cas za to, da niso povsem dostopni vsi viri, da se zgodovinski proces še ni zakljucil, da ga zato še ne moremo razcleniti in ovrednotiti. Razlogov ali opravicil, da se tega nismo lotili, je vec. So opravicljivi, in so razlogi, ki nimajo pametnega izgovora. Nekaj je bilo pri tem tudi izgovarjanja na arhivsko gradivo, na njegovo dostopnost, urejenost ipd., nekaj pa je bilo tudi oportunizma, torej preracunljivosti in prilagodljivosti oblasti. Sedaj te ni vec, zato je odpadel vsaj ta razlog, zakaj ni mogoce obravnavati jugoslovanskega obdobja slovenske 6 Slovenija v Jugoslaviji zgodovine. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da gre za dobo, dolgo triinsedemdeset let. Pri tem je »vkljucen« tudi cas druge svetovne vojne, ki je zaradi vsega, kar se je dogajalo, in zakaj se je dogajalo, posebna doba. Posebna doba tudi glede jugoslovanske države, njenega obstoja in neobstoja, njene nepretrganosti in njene obnovitve. Kakorkoli, s stališca države, njenega obstoja v casu, ko zaradi okupacije in razkosanja njenega ozemlja ozemeljsko sicer ni obstajala, velja dejstvo njene povezanosti, kajti predstavljala jo je njena oblast. Jugoslovanska država je tako imela v svojem obstajanju dve dobi in vec imen. Ceprav je šlo za jugoslovansko državo, sta se obe njeni pojavni obliki bistveno razlikovali glede vseh oznacevalcev, od oblike vladavine, organizacije države, politicnega sistema. Še najbližje sta bili glede politicne ureditve, ceprav naj bi bila prav - šlo je za vprašanje demokracije in njenega nasprotja - najbolj razlicna. Poudarek tega dela je na obdobju t. i. druge Jugoslavije, federativno organizirane jugoslovanske države (1945-1991) s socialisticno politicno ureditvijo in z oblastjo komunistov. Vsekakor je glede na število zgodovinopisnih del slovenskega zgodovinopisja tega bolj zanimala prva Jugoslavija. V obdobju druge Jugoslavije je bila prva podvržena »kritiki« predvsem s politicnega stališca oblasti in ideologije, ki jo je ta imela. Prva jugoslovanska država je bila oznacena kot »stara Jugoslavija«, ali pa tudi kot »gnila Jugoslavija«, druga Jugoslavija pa je imela tudi mnogo poimenovanj, od »nova Jugoslavija« prek Avnojska Jugoslavija, Titova Jugoslavija, do tistih oznak, ki so odražale njen politicni sistem in njeno organizacijo: socializem in federativnost. Zgodovinopisje je kazalo zanimanje tudi za drugo Jugoslavijo, a je zgodovinopisnih del o njej precej manj, ceprav gre za daljše obdobje, kot je trajala prva Jugoslavija. Nikakor ni sicer mogoce reci, da ni bil cas po drugi svetovni vojni v slovenskem zgodovinopisju nic raziskan in zgodovinopisno predstavljen, se pa teme, v kateri bi bila predstavljena Slovenija v Jugoslaviji, njen položaj in vloga v jugoslovanski državi po drugi svetovni vojni, še ni nihce lotil bolj sistematicno in tudi analiticno kriticno. Bolj ali manj smo glede tega ostajali na posplošenih ocenah, približkih, nekakšnih »resnicah« in tudi »mitih«, na nekih bolj politicnih in spolitiziranih ocenah, ne pa na tistih, ki imajo znacaj rezultatov zgodovinopisnega preucevanja. Dela so bila v odnosu na politicni sistem in oblast, ki ga je predstavljala, do nje manj kriticna. S koncem jugoslovanske države se je stopnja zgodovinopisne kriticnosti povecala, in vcasih je šlo kar za pretiravanje, kar je spominjalo na pretirano »kritikastrsko«, zgodovinopisno prikazovanje prve Jugoslavije. Bilo je pristransko in je ugotavljalo le negativnosti, ki jih je bilo nedvomno veliko, zlasti v njeni politicni zgodovini. Glede zgodovine druge Jugoslavije se je z njenim koncem in nastankom samostojne slovenske države slovensko zgodovinopisje »sprostilo«, saj je druga Jugoslavija lahko postala predmet zgodovinskega raziskovanja. Morala je postati predmet Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 7 zgodovinopisnega raziskovanja, a se je kar nekako izgubila. Jugoslovanski okvir je ostal neupoštevan, edini poudarek je bil na Sloveniji, njenem razvoju. Jugoslovanskega okvira pa ne gre zanemariti, saj je bistveno vplival na Slovenijo. Slovenija je bila namrec v Jugoslaviji. V vsem dobrem in v vsem slabem, kar je že to pomenilo za Slovenijo v casu po drugi svetovni vojni do konca jugoslovanske države in slovenske samostojne države. Slovenske zgodovine po drugi svetovni vojni ni mogoce obravnavati brez Jugoslavije. Predmet obravnave je Slovenija v Jugoslaviji. Naslov bi lahko bil tudi Slovenija in Jugoslavija ali celo Slovenija proti Jugoslaviji. Poudarek je na državnosti Slovenije, ki jo je ta dobila v drugi Jugoslaviji. Tako ne gre za prikaz Slovencev v Jugoslaviji, ampak za prikaz njihove države v okviru Jugoslavije. Preucevanje te teme je nedvomno zgodovinsko in zgodovinopisno pomembno. Pri tem je treba priznati, da smo v slovenskem zgodovinopisju glede teh raziskav in predstavitev te tematike nekoliko v zamudi, smo zamudniki in dolžniki, in to lastni stroki in slovenski javnosti. V nekaterih drugih nacionalnih sredinah jugoslovanske države, danes so to kot Slovenija samostojne države, so to nalogo zgodovinarji že opravili. Ni pa res, da ni slovensko zgodovinopisje še nicesar naredilo. Narejenega je precej, mnogo je že napisanega, res pa niso to dela, v katerih je jasno predstavljen odnos Slovenije in Jugoslavije oziroma Slovenije v Jugoslaviji. Tako je ta tema obsežno predstavljena v drugem zvezku Slovenske novejše zgodovine (Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1992, Ljubljana 2005), ki govori o preteklosti od konca druge svetovne vojne pa do konca jugoslovanske države oziroma do vzpostavitve samostojne in neodvisne slovenske države. Jugoslavija je bila od svojega zacetka ob koncu drugega desetletja 20. stoletja pa do konca zadnjega desetletja tega stoletja za triinsedemdeset let (vprašanje je, kdaj je Jugoslavija kot država izginila) zemljepisni in politicni prostor, v katerem je bila Slovenija. Taje sicer postala politicni pojem oziroma je dobila znacaj politicne tvorbe, države, šele v drugi Jugoslaviji. Pred tem je sicer nastopala kot Slovenija v zemljepisnem smislu z jasno etnicno in politicno opredelitvijo, vendar ne s tem imenom kot uradnim. Od zacetka slovenskega politicnega narodnega programa iz casa pomladi narodov leta 1848, ko se je ta oblikoval skozi program Zedinjene Slovenije v smislu upravne avtonomnosti združenega ozemlja, na katerem so živeli vecinsko Slovenci (v okviru dežel habsburške monarhije), pa do konca druge svetovne vojne je šlo za željo po cim vecjem avtonomizmu, ki bi dajal ozemlju, na katerem so živeli Slovenci, veliko stopnjo možnosti za upravno, gospodarsko, kulturno samostojnost. Ideja državnosti kot nadgradnja teh politicnih hotenj se je uresnicila s federativnostjo Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Slovenija je postala država, slovenski narod je bil suveren. Jugoslavija, v katero so takrat kot 8 Slovenija v Jugoslaviji suveren narod Slovenci vstopili na osnovi nacela pravice samoodlocbe narodov, je bila »širša« domovina in je dolocala Sloveniji in Slovencem bistvena vodila njihovega življenja v splošnem. Glede Slovenije v Jugoslaviji je šlo za odnos med splošnim, jugoslovanskim, in posebnim, slovenskim. Druga Jugoslavija je bila, kot je bilo jasno zapisano v njeni prvi ustavi iz leta 1946, »enotno državno in gospodarsko obmocje«. Skupen je bil politicni sistem in iz njega izhajajoca oziroma od njega odvisna ekonomska ureditev in celotna državna ureditev. Federalne enote - republike kot države - so namrec prenesle del pristojnosti, kaj je dolocala ustava, na zvezno, tj. centralno oblast. Zakonodaja je bila skupna, in v primeru, da se republiška zakonodaja, tista, ki jo je sprejela »nacionalna«, tj. federalna skupšcina kot zakonodajni organ, ni skladala z zvezno zakonodajo, so se uporabili zvezni zakoni. Ti so bili nad republiškimi. Nacela so bila jasna in stalna, a v vsaki od ustav so bili odnosi v federacij in pravice ter dolžnosti federacije zapisani bolj zapleteno, tako kot se je t. i. politicni jezik razvijal glede na splošno politicno stanje v nekem dolocenem obdobju druge jugoslovanske države. Ko govorimo o Sloveniji v Jugoslaviji, ne moremo mimo Jugoslavije. Jugoslavija je bila za Slovence njihova »širša domovina« in - gledano skupno oziroma posplošeno - smo jo jemali res kot tako in imeli do nje bolj pozitiven kot negativen odnos. Danes pa je - gledano tudi bolj splošno - ta odnos bolj negativen, razen, ko se prebudi v posameznikih obcutek dobrih starih casov, ali pa, ko ugotavljamo ob težavah, ki jih imamo - zakuhali smo si jih sami - da je bilo nekoc, v Jugoslaviji, nekaj, kar je sedaj slabo, bolje urejeno. Alije res bilo in ali s(mo) bili tedaj zadovoljni ali celo navdušeni nad tistim, je veliko vprašanje. Gre za selektivnost spominjanja. Da pa s(m)o do Jugoslavije kriticni, pa je to morda posledica naših izkušenj iz nekaj zadnjih njenih let ali celotnega zadnjega desetletja njenega obstoja. Jugoslavija je za nekatere, kot tudi eden od njenih simbolov, Tito, ali pa prav zaradi njega, nekaj slabega, tako negativnega, da se o tem ne govori ali se sploh ne spodobi govoriti. Zlasti ne pozitivno. Ko govorimo o Jugoslaviji zgodovinarji, vsaj vecina, jo danes razumemo predvsem kot zgodovinsko dejstvo, ki se mu ni mogoce izogniti. In ko govorimo o Jugoslaviji, je to vracanje k Jugoslaviji kot predmetu raziskovanja, in ne v Jugoslavijo. Ta je »artefakt«. Ker je Jugoslavija kot država zgodovina, je tako »last« zgodovinarjev, kot je njihova pravzaprav vsa preteklost. Ta je sicer resda »last« vseh, vsakega po svoje, po svojih pogledih in tudi spominih, a zgodovino preucuje in jo predstavlja zgodovinopisje. Kot je politika »last« vseh, velja to tudi za zgodovino. Je pa res, da zgodovinarji obicajno, vsaj ne pogosto in praviloma, politike ne uporabljamo za svoje argumente, medtem ko politika po mili volji uporablja zgodovino, zgodovinska dejstva, za lastne koristi, v politicne namene. To v veliki meri velja glede odnosa do Jugoslavije. Hitro se nekomu, ki ne tolce kar Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 9 pocez cez Jugoslavijo, prilepi oznaka »jugonostalgik«, kar velja že kar kot psovka, malodane tako kot »der Jude« v nacisticni Nemciji. Ko je tema takšna, da govori o Sloveniji v okviru Jugoslavije v tocno dolocenem zgodovinskem obdobju, je treba Jugoslavijo kot prostor, na katerem se je zgodovina dogajala, obravnavati s »hladno glavo«. Danes nanjo in na njen cas gledamo povsem drugace kot v casu njenega obstoja. Ce se je takrat, ko je bila in s(m)o bili Slovenci v njej, gledalo nanjo pretirano pozitivno, brez kritike ali le z malo kriticnega, pa je sedaj, ko je ni vec in je resnicno le še zgodovinsko dejstvo, njeno vrednotenje morda celo pretirano kriticno. Pretiravanje je šlo iz ene skrajnosti v drugo. Nekako se zdi, da bi marsikdo najraje zamolcal, spregledal ali kar pozabil, da s(m)o Slovenci bili njen tvorni del. Sedaj marsikdo gleda na Jugoslavijo kot na »jeco narodov«, v kateri so živeli skupaj, pri cemer se pozablja (najbrž namenoma in ne le iz neznanja), da s(m)o Slovenci vanjo vstopili po lastni »narodni« volji na osnovi pravice do samoodlocbe. To velja tako za prvo kot za drugo Jugoslavijo. Glede odnosa do Jugoslavije ni treba »bežati« pred lastno zgodovino, tisto, ki smo jo soustvarjali. Prav tako se ni treba postavljati v vlogo »žrtve« Jugoslavije. Nasploh ni treba na Jugoslavijo gledati kot na nekaj, kar ni bilo tudi naše, in njene zgodovine spregledati ali dovoliti, dajo nekdo ustvarja po lastnih pogledih in hotenjih. Jugoslavija je bila država vseh, ki s(m)o v njej bivali, in ne le tistih, ki si jo prisvajajo, ceš da so zanjo najvec naredili in v njej najbolj trpeli. Takšno je npr. stališce v številcno najvecjem narodu, ki je živel v Jugoslaviji. Povedati moramo svojo lastno (slovensko) razlago skupne jugoslovanske zgodovine in poudariti svojo vlogo v njej. Tako kot naj storijo to tudi drugi. Vsak narod je bil v Jugoslaviji svoj in svojevrsten dejavnik in kot tak naj se vidi v njej in tako naj se predstavlja. Pogoj je le, da se ne precenjuje in s tem daje v nic drugega ali druge. Da ne postaneta zgodovina in zgodovinopisje na ta nacin sredstvo »nacionalizma« ali »nacionalizmov«, kajti na ta pojav ni bil in ni imun noben jugoslovanski narod. Vsakega je zaneslo in ga še zanaša v nacionalizem. Kar se je na primer zdelo (se zdi) Hrvatom izraz cistega patriotizma, npr. dogajanja v casu hrvaške pomladi konec šestdesetih in v zacetku sedemdesetih let, se je zdelo (se zdi) drugim zaradi nacina izražanja in izrazov, ki so omenjali cas druge svetovne vojne, ko so bili Hrvati državno »neodvisni« (vprašati se velja, od koga?), izraz nacionalizma. Šlo je za izkljucevanje drugih narodov, predvsem Srbov, na nacin, da so se ti cutili ogrožene. Kar so videli v tem primeru, ko so želeli doseci emancipacijo v okviru druge Jugoslavije, ker so se cutili zapostavljene in ne enakovredne, Hrvati kot domoljubje, so drugi videli kot hrvaški šovinizem in nacionalizem, zvezne oblasti pa tudi kar kot separatizem. Za isti zgodovinski pojav ali proces je tako mogocih vec pogledov in vrednotenj, ki so odvisni od nacionalnega dejavnika tistega, ki to pocne. Podoben je primer glede razmerij 10 Slovenija v Jugoslaviji med Srbi in Slovenci, mogoce je reci med politikama in politiki obeh narodov v drugi polovici osemdesetih let. Srbom se je zdelo povsem normalno, da je nacin, ki so se ga posluževali s t. i. mitingi in z izrazoslovjem, ki je bilo grobo in žaljivo do drugih narodov, ki se njihovim pogledom in zahtevam niso želeli ukloniti, npr. Slovencev, pravi. Do njega imajo pravico, ceš da so »veliki« in da njihova moc izhaja iz dejstva, da so v Jugoslaviji najvecji narod, ki, takšna je bila »ideološka« osnova tega nacionalizma, doživljajo v Jugoslaviji krivice, ker jim drugi te pravice ne priznavajo. Slovencem pa se je zdelo to povsem nerazumljivo in nesprejemljivo in so oboje pokazali, npr. s politicnim zborovanjem konec februarja 1989 v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko so izrazili nestrinjanje s srbsko politiko do Kosova in podprli rudarje albanske narodnosti, ki so takšni srbski politiki in razumevanju njihovih pravic nasprotovali s stavko pod zemljo. Srbom se je zdela njihova politika do Kosova normalna, Slovencem, ki so proti njej dvignili glas, pa protiustavna in nasploh v nasprotju z bistvom druge jugoslovanske države. Obe »strani« pa sta trdili, da se borita za Jugoslavijo. Ocene tega obdobja, dogajanja v njem, so še vedno razlicne, odvisne od »nacionalne« pripadnosti avtorja. Najbrž, ali kar zagotovo, bodo ostale razlicne in povsem nasprotujoce. Tako gledamo v Sloveniji svojo osamosvojitev kot razdružitev, kot nasprotni pol združitve, za katero menimo, da je bila po naši volji in ne prisila iz Srbije, da je bila združitev v Jugoslavijo z upoštevanjem samoodlocbe, medtem ko v Srbiji razumejo slovensko osamosvojitev za »secesijo«, za odcepitev. Ker pa ni tudi istega razumevanja glede pravice do samoodlocbe narodov, ta pa vkljucuje tudi pravico do odcepitve, zlasti glede tega, ali je ta pravica enkratna ali je trajna, pomeni slovenska osamosvojitev nasilno dejanje proti Jugoslaviji, ceš, Srbi smo želeli ohranitev Jugoslavije. Da so jo želeli popolnoma spremeniti in jo prilagoditi svojim pogledom in potrebam, se jim ne zdi potrebno omenjati, ali se jim zdi, da so imeli do tega neko pravico, Slovenci pa so jo s svojo politiko razbili. Sicer pa »secesijska« vojna med Severom in Jugom v ZDA še kar traja! Res pa sta bila tam znana zmagovalec in poraženec, država, za katero so se borili med seboj ali proti njej, pa je obstala. Jugoslavija pa ne! Za zgodovinopisje ni danes bistveno vprašanje, kaj je komu pomenila Jugoslavija in zakaj. Za stroko, katere namen je pogled v preteklost in prenos le-tega v sedanjost, je bistveno vprašanje, kakšna je Jugoslavija bila in kako je delovala oziroma živela in kako s(m)o v njej živeli. Kot so bile takrat, ko je jugoslovanska država obstajala, glede tega razlike glede na narodno pripadnost oziroma državno pripadnost, so glede tega razlike tudi, ali še bolj, danes. Prisotna so vprašanja, kdo je komu v Jugoslaviji storil kaj slabega, zakaj je tako ravnal, kdo je koga izkorišcal ali živel na njegov racun, kdo je kriv za razpad države itd. Mnenja so glede na nacionalno sredino in na poglede ter stališca, ki jih nekdo zastopa politicno in ideološko v svojem nacionalnem okolju, povsem razumljivo, Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 11 razlicna. Pogled na Jugoslavijo ima danes »nacionalno« in politicno oziroma ideološko izhodišce. Kakorkoli, obravnava Jugoslavije je cista zgodovina. Strokovno, raziskovalno vprašanje za zgodovinopisje! Ne gre za custva, za nostalgijo, ampak za zgodovino. Morda gre le za custveno miselni spomin, nekakšen mental emotional memory. Gre za racionalno strokovno odlocitev, da je treba proucevati Jugoslavijo zgodovinopisno, cepravje marsikdo preprican, daje o njej vse že znano. Daje že ovrednotena! Slovenija je bila del jugoslovanske države. To je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo. Je pa manj jasen odgovor na vprašanje, ali je bila Jugoslavija Slovencem res »zaželena dežela« oziroma država, kot je bila razumljena v slovenski politiki tako prve kot druge Jugoslavije. Vprašanje je tudi, ali je izpolnjevala in izpolnila vsa njihova pricakovanja, in tudi, ali je bila nuja ali prisila. Jugoslavija je bila za Slovence nuja in s tem tudi prisila. Vanjo so se morali vkljuciti. Zaradi sebe, svoje nacionalne potrebe in varnosti. Vsekakor je na to, ki dejansko ni prvovrstno zgodovinopisna dilema, ampak je bolj stvar politicne publicistike in politike, ali pa kar stvar »kavarniških«, »gostilniških« pogovorov in modrovanj, težko dati enovit odgovor. Politika oziroma politiki dajejo sodbe o Jugoslaviji, pozitivne in negativne, glede na svoje politicno prepricanje in poglede, zlasti pa glede na svoje »aktualne« politicne potrebe. Tako je sedaj, vec kot dvajset let po koncu jugoslovanske države (gre za enako število let, kolikor je sploh trajala prva Jugoslavija), ta ocenjevana bolj negativno kot pozitivno. Gre za vprašanje zanikanja necesa, kar je bilo. Tega pa si zgodovinopisje ne more in ne sme privošciti. Slovensko zgodovinopisje je že mnogokrat pokazalo, zakaj in kako je bila za Slovence Jugoslavija predvsem zgodovinska nuja. Da niso imeli ob njenem nastanku po prvi svetovni vojni in tudi ob njeni obnovitvi oziroma nastanku druge Jugoslavije v casu druge svetovne vojne - nastanek obeh jugoslovanskih držav je bil povezan z vojno - nobene druge možnosti kot postati del jugoslovanske države, je zgodovinsko utemeljeno in zgodovinopisno dokazano. Razpravljanja in »modrovanja« o možnostih za slovensko samostojnost brez jugoslovanskega okvira nimajo z resnim zgodovinopisjem nobene povezave. Ko pa je ideja jugoslovanstva ali t. i. jugoslovanska ideja kot tista, ki je temeljila na potrebi in možnosti državnopoliticnega povezovanja južnoslovanskih narodov, in je bila tista, ki je poleg drugih dejavnikov, zlasti politicnih, in to zunanjepoliticnih, kakršni so bili neposredno po prvi svetovni vojni, bistveno vplivala na oblikovanje skupne države južnoslovanskih narodov, presežena oziroma ni imela vec tistega »naboja«, kot ga je imela ob združitvi v prvo in tudi v drugo Jugoslavijo, je bil tudi konec jugoslovanske države. Kot je bila ta ustvarjena z združitvijo, je bil njen konec z razdružitvijo. Nekateri tega niso razumeli in so za svoje nacionalne 12 Slovenija v jugosLaviji interese, ki niso imeli skoraj nic zveze z Jugoslavijo, bili pripravljeni »se iti vojno«. Medetnicno vojno z genocidnimi prvinami. Na vojno med jugoslovanskimi narodi, ki pa ni bila niti klasicna državljanska vojna, ceprav je potekala na ozemlju jugoslovanske države, ki je tedaj sploh ni bilo vec. To ni bila »secesijska vojna«, ampak osvajalna vojna tistih, ki so v imenu svojih nacionalnih interesov, kar se razume koristi, želeli za svojo »nacijo« ali državo pridobiti ozemlje na racun drugega naroda. Jugoslavije jim je bilo malo mar, bila pa je primerno sredstvo ali argument zlasti za mednarodno skupnost. Koliko pa je bila Jugoslavija s svojim nastankom prisila, pa je mogoce jasno povedati, da je bila sama združitev, nacin združitve in cas združitve v jugoslovansko državo na dolocen nacin prevara. Ko so se odlocili za združitev, ta je potekala skupaj s Hrvati in Srbi iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine, so dobili iz Kraljevine Srbije drugacna zagotovila glede skupnega življenja v jugoslovanski državi, npr. glede uprave in avtonomije, kot se je pokazalo kmalu po združitvi. Dejstvo je, da so Slovenci vstopili v jugoslovansko državo po lastni volji na temelju samoodlocbe, kakršno je takrat ponudil narodom habsburške monarhije predsednik ZDA Woodrow Wilson. Kaj se je zgodilo po združitvi, da so bila zagotovila, dana ob združitvi, prelomljena, in je postala Jugoslavija za Slovence ne le »obljubljena dežela«, ampak tudi nekaj, cesar si niso predstavljali v zanosu združevanja, pa je že druga zgodba. To je celotna zgodovina politicnega dogajanja in tudi gospodarskega v prvi Jugoslaviji. Druga Jugoslavija, imela je dve uradni imeni - Federativna ljudska republika Jugoslavija in Socialisticna federativna republika Jugoslavija - se je od prve razlikovala dejansko v vsem tistem delu, ki državi daje podobo in znacaj. To je njena politicna podoba, oblika vladavine, politicna ureditev in organizacija države. Druga Jugoslavija je bila organizirana federativno. Izhajala je iz priznavanja nacela pravice do samoodlocbe narodov, ta pa vkljucuje tudi pravico do odcepitve naroda, ki ni s svojim položajem v državi zadovoljen. Federativnost druge Jugoslavije je temeljila na nacelu enakopravnosti narodov in njihovih politicno upravnih enot, t. i. republik. Te so imele omejeno stopnjo državnosti, ki pa se je v celotnem obdobju glede na spremembe ustave vecala. Šlo je nekako za države v državi, kar se je na koncu druge jugoslovanske države zelo pokazalo. Vlogo republik je v njihovi suverenosti in v razvoju omejeval centralizem kot sredstvo državne skupnosti, in to zlasti v gospodarstvu, najprej kot plansko gospodarstvo, nato pa kot centralizirana investicijska politika. To je povzrocalo nasprotovanja do državnega centra zlasti v gospodarsko razvitejših republikah, ki so zaradi nacela egalitizma zacele gospodarsko stagnirati in tudi zaostajati. V prvi vrsti je to veljalo za Slovenijo, in to je bil eden bistvenih razlogov za slovensko »nezadovoljstvo« v jugoslovanski državi. Cepic: Misti in dejstva: izhodišca 13 Razlike med »nacionalnimi« deli jugoslovanske države, republikami, so bile najbolj izstopajoce zlasti na podrocju gospodarske razvitosti. Jugoslavija je bila namrec gospodarsko neenotna in raznovrstna država in njeni sestavni deli so zato imeli razlicne poglede na skupno gospodarsko politiko in razvojne prioritete. Slovenija kot gospodarsko najbolj razviti del jugoslovanske države je zato nasprotovala centralizmu že ob koncu petdesetih let, takoj ko je bilo konec klasicnega planskega obdobja gospodarjenja in ko je delavsko samoupravljanje z nacelom delitve po rezultatih dela postalo bistven del jugoslovanskega politicnega sistema socialisticnega samoupravljanja. Ena bistvenih vlog Slovenije v casu druge Jugoslavije je bilo nasprotovanje centralizmu. To je bilo vodilo slovenske politike vse do konca jugoslovanske države. Kot gospodarsko najbolj razvita republika je Slovenija tesno povezovala uresnicevanje nacionalnih gospodarskih interesov z nadaljevanjem decentralizacije pristojnosti in odlocanja ter krepitvijo blagovno tržnih odnosov. Iz opozarjanja na potrebo po vecji vlogi republik je izšlo politicno vprašanje o položaju in vlogi republik v odnosu do zveze, kar se je kazalo v reformah federativnosti, ki so šle v smeri vecanja položaja in vloge republik in rasti njihove državnosti. Slovenija v Jugoslaviji je imela vec podob. Vec podob je imela tudi Jugoslavija. Danes gledamo na Jugoslavijo kot na državo, iz katere smo odšli in jo želimo videti (jo predstavljati) le kot slabo, sebe pa kot »žrtev«, ker smo v njej živeli ali bili v njej prisiljeni živeti. Prisila je bila predvsem v podobi t. i. velike politike, ki so jo oblikovale velike države, in iz nje izhajajocih pogojev, ki so zahtevali združitev v jugoslovansko državo. Da je bila združitev žrtev za narode, ki so se združili v jugoslovansko državo, pa ni samo slovenski pogled, ampak gojijo takšne poglede tudi drugi narodi, ki so tvorili to državo. Nekateri jih povejo bolj jasno in jih poudarjajo, drugi so bolj zadržani. Dejstvo je, da je jugoslovansko obdobje za vse narode, ki so v Jugoslaviji živeli, za njihove države pomenilo vec pozitivnega kot negativnega, vendar se sedaj izpostavljajo le negativnosti. Vsak narod, tudi Slovenci, želijo poudariti predvsem, da jim je jugoslovansko obdobje veliko vzelo in malo dalo. Jugoslavija je vsekakor imela vec obrazov. Jugoslaviji in bivanju v njej - treba je biti pošten do zgodovine in povedati, da s(m)o se Slovenci, naša politika oziroma politiki, ki so jo ustvarjali, zanjo odlocili dvakrat - je mogoce dati razlicne poudarke. Od cistih politicnih, prek gospodarskih, kulturnih, do povsem »navadnih«, tj. osebnih, kako je kdo doživljal jugoslovansko obdobje zgodovine. Odnos do Jugoslavije je pac odvisen od marsicesa in marsikoga. Iz nacionalne samozadostnosti (ozkih nacionalnih, morda kar nacionalisticnih) razumevanj jugoslovanskega obdobja se namrec dogaja v zgodovinopisju vseh držav, nastalih na pogorišcu jugoslovanske države, da gledajo le na sebe kot na nekaj posebnega. Želijo biti zgodovinopisno izolirani od drugih nekdanjih 14 Slovenija v Jugoslaviji sodržavljanov. To je prisotno tudi v slovenskem zgodovinopisju. Težnja je biti cim bolj samoslovenski in samoslovenski, pri cemer je Jugoslavija, katere del je bila Slovenija (in jo je soustvarjala), prikazovana kot tujek, kot nekaj, kar je bilo vsiljeno. Ali je to res in kdo je komu kaj vsilil? In kako? Za politicne potrebe je takšna razlaga, ki kaže Jugoslavijo za Slovence kot »tujo« državo, lahko celo razumljiva, ne pa za zgodovinopisje. Brez poznavanja in razumevanja skupnega jugoslovanskega razvoja ni mogoce razumeti in pojasniti slovenskega (ali hrvaškega itd.) razvoja v casu druge Jugoslavije. Ne gre pa za vse, kar je bilo v razvoju negativnega, iskati izgovorov samo v Jugoslaviji, ampak jih je treba iskati tudi pri sebi. Izhajati velja iz državnega in politicnega okvira, ki je vplival na razvoj posameznih republik. Poleg skupnega jugoslovanskega vpliva, ki sta ga je dolocala politicni sistem in organizacija uprave, pa je bil razvoj po posameznih jugoslovanskih republikah v veliki meri odvisen od njihovih notranjih razmer - socialnih, gospodarskih, politicnih, nacionalnih (te so bile na Hrvaškem za razliko od Slovenije, ki je bila nacionalno homogena, posebnost), od vseh dejavnikov razvoja. * * * V Jugoslaviji je imela Slovenija, kot vse republike in vsaka posebej, svoj položaj in svojo vlogo. Položaj ji je bolj ali manj dolocala ustavna ureditev, tako vsejugoslovanska kot tudi slovenska. Slovenija je namrec bila v drugi Jugoslaviji, za katero je znacilna federativna organizacija države, država. Stopnja državnosti se je spreminjala in vecala. Slovenija je bila po ustavnem položaju izenacena z drugimi federalnimi enotami federativne države, t. i. republikami, in ni bila glede tega nic posebnega, je pa bila nedvomno od drugih republik drugacna. To ji je v veliki meri dolocalo njeno vlogo v Jugoslaviji in vplivalo nanjo. Vlogo je Sloveniji v Jugoslaviji dolocal njen dotedanji zgodovinski razvoj, zlasti na podrocju gospodarstva. Bila je gospodarsko najrazvitejši del jugoslovanske države. Gospodarstvo in gospodarjenje sta Sloveniji dolocala njeno vlogo v Jugoslaviji oziroma si je iz tega dejstva svojo vlogo oblikovala na politicnem podrocju. Na slovensko politiko je v drugi Jugoslaviji gospodarsko stanje Slovenije mocno vplivalo in jo opredeljevalo kot bistvenega nasprotnika centralizma, ki je bil zelo živ kljub federativnosti. Slovenija, njena politika oziroma politiki, ki so jo oblikovali s pogledom na slovenske nacionalne koristi, je bila poglavitni dejavnik v odnosu, ki je bil znacilen za celotno obdobje druge Jugoslavije, to je bilo razmerje med federativnostjo in centralizmom, in ki je na koncu prepeljal do konca jugoslovanske države. Zgodovina Jugoslavije in Slovenije ter Slovencev v njej je vsekakor razpeta med mitom in resnicnostjo jugoslovanske države. Pri tem ni niti pretirano reci, Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 15 daje bilo za drugo Jugoslavijo znacilno tudi, daje njena resnicnost postajala mit. Mit o srecni in dobri Jugoslaviji. Koliko pa je bilo to res, je stvar raziskovanja in predstavljanja zgodovinopisja. Za Jugoslavijo, prvo in drugo, pa je mogoce uporabiti ugotovitev, da je bila to država, v kateri so Srbi vladali (ali so to v drugi Jugoslaviji vsaj želeli), Hrvati so se razburjali in sklepali politicne kupcije, Slovenci pa so placevali. To je misel Antona Korošca iz februarja 1926, izrekel jo je v Narodni skupšcini Kraljevine SHS ob razpravi o državnem proracunu, torej o stvari, kije imela stvarno vsebino. Šlo je za denar, za proracun in njegovo uporabo, in ta je bila »predmet spora« tudi v drugi Jugoslaviji. Mogoce je celo reci, da so bili državni proracun, investicijska sredstva in njihovo razdeljevanje, kdo deli in kako ter komu, ena bistvenih tock politicnega dogajanja v drugi Jugoslaviji. Zgodba Slovenije v Jugoslaviji se konca, ko s(m)o se Slovenci osamosvojili in oblikovali svojo samostojno državo. Jugoslavija je postala za Slovence zgodovina in tudi sama je postala zgodovina. Iz subjekta je Jugoslavija tako postala objekt zgodovinopisnega preucevanja. * * * Vprašanje pa se postavlja tudi glede tega, kako pisati zgodovino Jugoslavije. Ali kot skupno ali kot samostojen »nacionalni« pogled na skupno državo, na Jugoslavijo vsakega naroda, ki je v njej živel, posebej. Vsekakor se to kaže tudi v tistih delih, ki imajo pretenzijo prikaza celote - nevtralnega - nacionalno nevtralnega - pogleda oziroma prikaza Jugoslavije. Razlike med pogledi, ocenami in prikazi ne le svoje »nacionalne« zgodovine, svojega deleža in svojega prispevka k jugoslovanski državni skupnosti oziroma vnjej - kar je logicno, saj gre za »nacionalno« zgodovino, toda tudi za razlike glede skupne zgodovine. Vse od zacetka jugoslovanske države, nastale po prvi svetovni vojni kot ena od njenih posledic oz. rezultatov (kako je nastala - ali z združitvijo ali z razširitvijo Srbije, je stalno vprašanje, je bilo in je še in najbrž še bo, dokler bomo obravnavali zgodovino jugoslovanske države) pa do njenega konca, ki je sovpadel z drugo veliko prelomnico 20. stoletja ali vsaj druge polovice 20. stoletja - s t. i. padcem berlinskega zidu kot simbola hladne vojne in politicne ter ideološke delitve sveta na t. i. demokraticni del na eni in komunisticni na drugi strani. Koliko je konec jugoslovanske države vezan na to »svetovno« dogajanje, je lahko tudi vprašanje za zgodovinopisje, in odgovori bodo nedvomno razlicni, kot tudi, ali je proces demokratizacije v Jugoslaviji na eni strani v nekaterih njenih delih, in proces, ki je bil v mnogih potezah nasprotje temu, kar je privedlo do konca jugoslovanske države, kaj vplival na to »svetovno« dogajanje. Dejansko se je politicni in splošni družbeni proces v Jugoslaviji, ki se je koncal z njenim koncem kot države - ta je razpadla in izginila z zemljevida, ostala pa je kot zgodovinski pojav, ki ga je treba zgodovinopisno obravnavati, 16 Slovenija v Jugoslaviji zacel prej, kot so se pokazali pogoji za »padec berlinskega zidu«. Razpadanje Jugoslavije in konec hladne vojne, za kar je bil odlocilen konec »komunizma« kot državnega sistema v državah, v katerih so bili komunisti na oblasti - to so bili tudi v Jugoslaviji - sta sicer casovno povezana procesa, a le z malo drugimi povezavami. Ne glede na »padec berlinskega zidu« bi Jugoslavija doživela svoj konec, kakršnega je. Procesi in dogajanja v njej so povzrocili to, ne pa »razpadanje« »komunizma«. Je pa bil to eden od razlogov, da ni imela Jugoslavija dejansko nobene možnosti vec, da bi se iz krize, ki se je zacela v zacetku osemdesetih let s smrtjo njenega »oceta« Tita, izvlekla, ko je razpadla jugoslovanska komunisticna organizacija, ki naj bi bila po mnenju in upanju »ocetov« druge jugoslovanske države eden kljucnih zagotovil njene trdnosti in obstoja. Razredna organizacija pa je razpadla zaradi nacionalnega momenta, ta pa je bil tisti, ki je na eni strani drugo Jugoslavijo ustvaril, na drugi pa jo je razkrojil. Kljub temu da sta ena bistvenih znacilnosti druge Jugoslavije njen politicni sistem in njena oblast, ta je bila komunisticna, torej razrednost, pa je bilo zanjo bistven, za njen nastanek, njeno »življenje« in njen konec nacionalni dejavnik. Nacionalno, ki je dobilo svoj negativni obraz v nacionalizmu oziroma nacionalizmih, in zato ni bilo vec tisto, kar naj bi povezovalo, ampak je bilo tisto, kar je locevalo in povzrocalo težave. Zgodovino Jugoslavije, prve in druge, je zelo težko, domala nemogoce, napisati. Vsaj za nas, ki smo bili v Jugoslaviji njen del, kajti vsak, ki se tega loti, ima svoj »nacionalni« pogled, pa ceprav se temu morda celo upira in ga želi preseci. Tujim opazovalcem jugoslovanske zgodovine je zato lažje pisati o jugoslovanski zgodovini brez kakšnega »nacionalnega« pridiha. Niso pa tudi ti pisci od »zunaj« na to imuni, kajti hitro so podvrženi nekemu »nacionalnemu« vplivu, npr. virov, ki jih uporabljajo pri svojem delu. Kmalu zato izgubijo »nacionalno nevtralnost« in prikazujejo predvsem vse s »centralisticnega« stališca. Vsako odstopanje od tega, vsako posebnost vzamejo kot odklon, kot nekaj slabega, ne razumejo povsem bistva druge Jugoslavije, ki ni bila federacija, kakršna je bila npr. Sovjetska zveza. Druga Jugoslavija je bila sicer federacija z mnogimi potezami centralizma, kar je bil razlog za stalno notranje politicno nasprotje, ki je dajalo drugi jugoslovanski državi posebno dinamiko, ni pa bila država, v kateri bi imel katerikoli narod, tudi številcno najvecji, formalno kakršnokoli nadvlado. Prav vprašanje nadvlade pa je ena od tock, ki je v jugoslovanski državi bila politicno gibalo in tudi razlog njenega konca. Sobivanje v Jugoslaviji ni bilo preprosto in je imelo vzpone in padce. Vse do koncnega padca, ko so se nacionalni interesi tako izostrili in zaostrili, da so postali med seboj tako nasprotni, da so bili že domala sovražni. Poti nazaj, k »bratstvu in enotnosti« kot frazi, ki je imela namen dolociti idealen nacin sobivanja, ni vec moglo biti. Jugoslovanska država je ekonomsko propadla, politicno je ni bilo mogoce vec sestaviti, pa tudi ne custveno. Jugoslavija seje izpela! Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 17 * * * V raziskavi o Sloveniji v Jugoslaviji, potekala je na Inštitutu za novejšo zgodovino od maja 2010 do maja 2013 kot temeljni znanstven projekt Položaj in vloga Slovenije v jugoslovanski državi po drugi svetovni vojni (1945-1991), financirala ga je javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (šifra projekta J6-3634), je vec raziskovalcev preucevalo najznacilnejše in najpomembnejše vidike položaja Slovenije in Slovencev v drugi Jugoslaviji. Knjiga vsebuje njihove bistvene ugotovitve oziroma prikaze posameznih vidikov Slovenije in Slovencev v Jugoslaviji. Tako so prikazani posamezni in izbrani gospodarski vidiki, npr. blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami v luci izbranih kazalnikov, npr. industrializacijske stopnje s številom delovno aktivnega prebivalstva Slovenije, delovno aktivnih v industriji, in njihovega deleža, kako je bilo s slovenskim gospodarstvom in njegovim razvojem v Jugoslaviji, pa tudi »posledice« na življenjsko raven slovenskega prebivalstva. Slovenija je v Jugoslaviji zato kot »obljubljena dežela« in je bila zato mocno priselitveno obmocje iz drugih delov Jugoslavije, kar je predstavljeno z izbranim primerom prišlekov z »juga« v Slovenijo. Ni pa oblikovala in vplivala na Slovenijo v Jugoslaviji le njena gospodarska znacilnost, ampak so bili to tudi npr. vprašanje slovenskega jezika kot izraza slovenske narodne biti. Glede tega s(m)o bili Slovenci izvzeti iz dolocene stopnje unitarizma, ki ga je moc zaznati v politicno dolocenem »zlitju« srbskega in hrvaškega jezika v »enotni« jezik. V uporabi ali možnosti uporabe slovenšcine kot uradnega jezika v Jugoslaviji sta se tudi kazali znacilnosti druge Jugoslavije, namrec enakopravnost in enakovrednost narodov, ki so jo sestavljali. Ne le slovenski jezik kot tako drugacen, da ga ni bilo mogoce jezikovno »poenotiti«, za Slovence je bila ena od znacilnosti v Jugoslaviji tudi njihova stopnja pismenosti, Ju je kazala na kulturno razvitost slovenskega naroda. Slovenci so vsekakor drugo Jugoslavijo dojemali kot svojo državo in Slovenijo videli kot samoumeven integralni del skupne države. Do konca osemdesetih let, ko je Jugoslavija kot država in ideja »jugoslovanstva« zašli v krizo, iz katere se ni mogla izvleci, se je prebivalstvo Slovenije cutilo povezano v jugoslovansko državno skupnost. Ta ni bila vprašljiva, cetudi je bil s položajem Slovenije v Jugoslaviji marsikdo nezadovoljen. Jugoslavijo so sprejemali kot državo s številnimi prednostmi (v primerjavi z drugimi primerljivimi, npr. državami t. i. realsocializma - to bi sicer dalo misliti, daje bila jugoslovanska inacica socializma nerealna, nestvarna ne eni ali utopicna na drugi strani), pri cemer pa so bili do nje tudi kriticni. Poseben vidik slovenskega »jugoslovanstva« je bila vpetost slovenskih športnikov v jugoslovanski prostor, pa tudi nastanek t. i. slovenskega nacionalnega športa smucanja, ki je postalo sredstvo slovenske športne pa tudi 18 Slovenija v Jugoslaviji politicne emancipacije. Šport, za katerega sta znacilni tekmovalnost in želja po zmagi, je imel v Jugoslaviji nedvomno »nacionalno« noto, ki se je kaj hitro sprevrgla v nacionalisticno. Vsekakor je imel v Jugoslaviji šport veliko politicno pa tudi nacionalno vlogo. Skratka, v raziskavah raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino so bili obravnavani vidiki položaja Slovenije in Slovencev v federativno organizirani jugoslovanski državi predvsem glede dosežene slovenske državnosti na podrocju politicnih in gospodarskih odnosov ter tudi posameznih vidikov kulture, športa. Knjiga je prikaz geneze razlicnosti v državotvornem položaju Slovenije v drugi Jugoslaviji skozi kazalce položaja Slovenije v odnosu do zveznih oblasti in tudi do drugih federalnih enot zvezne jugoslovanske države. Namen je bil tudi, da bi s preglednimi orisi predstavili tudi druge dele Jugoslavije in kako so tam - glede na zgodovinopisno delo - videli svoj položaj in vlogo v drugi jugoslovanski državi. Vsaka republika oziroma nacionalna enota je imela (ima) namrec svoj pogled na »svoje« jugoslovansko obdobje. Ti pogledi so razlicni, od pozitivnega do negativnega, kajti vsaka nacionalna sredina ima kakšno zamero do Jugoslavije in drugih narodov, s katerimi so živeli v njej. Žal v tem, da bi se lahko seznanili s temi pogledi ali ocenami o vlogi in položaju posameznih republik v drugi Jugoslaviji, nismo bili prevec uspešni, kajti zaradi razlicnih razlogov - »objektivnih« in »subjektivnih« - nismo uspeli dobiti takšnih problemskih preglednih clankov iz vseh nekdanjih republik jugoslovanske države. Prispevka iz Srbije, ki bo predstavil srbske poglede na Jugoslavijo in položaj Srbije v njej, ta naj bi bil po mnenju srbskih nacionalnih ideologov, kot je bil pisatelj in tudi politik Dobrica Cosic, ki je v veliki meri oblikoval javno mnenje o srbski vecvrednosti na eni in srbski manjvrednosti ali krivicah, ki so se jim dogajale zaradi nekakšnega slabega, nepravilnega odnosa do Srbov v drugi Jugoslaviji na drugi strani. Cosicevih misli, da Srbi v vojni dobivajo, v miru pa izgubljajo, cemur je pritrjevalo tudi srbsko zgodovinopisje (vsaj zelo velik njegov), žal nismo uspeli dobiti. Prav iz Srbije pa so bili na Jugoslavijo zaradi njene federativnosti, ki se je razvijala v smeri konfederativnosti ali sodržavja, kar ni bilo v »politicni« Srbiji, pa tudi tamkajšnji javnosti, na katero je vplivala politika, sprejeto z odobravanjem, dani najbolj kriticni pogledi. Avtor, kije svojo udeležbo na simpoziju, organizirala sta ga Inštitut za novejšo zgodovino in Muzej novejše zgodovine Slovenije na temo Slovenija v Jugoslaviji (28. in 29. november 2013 v Ljubljani) sicer potrdil in celo poslal povzetek svojega referata, se nato simpozija ni udeležil (brez pojasnila ali opravicila) in se ni vec javil organizatorjem. Pogled srbskega zgodovinopisja na cas druge Jugoslavije in na Srbijo v njej je tako ostal nepredstavljen. Izpadla je tako predstavitev enega od narodov, tistega, ki je bil mocan dejavnik nastanka, življenja, kakršno je bilo v jugoslovanski državi, prvi in drugi, s poudarkom na politicnem življenju, in konca jugoslovanske države. Iz Srbije je prispevek, ki Cepic: Misli in dejstva: izhodišca 19 sicer govori o »razrednem«, o nastopanju novih oblasti po drugi svetovni vojni do »razrednega sovražnika«, kar pa je bil pojav v vsej jugoslovanski državi. Povsod je potekala razredna, »lastninska« faza revolucije, ki je dobila po koncu druge svetovne vojne v politiki novih oblasti mocan, kar prevladujoc poudarek. Glede tega je primer tega iz Srbije sicer nekakšna izjema (ki potrjuje pravilo), saj je bila tam zaradi poskusov obuditve politicnega strankarstva, ki je imelo željo reševanja srbskega »nacionalnega vprašanja«, tj. vloge Srbov v Jugoslaviji, to bolj politicno poudarjena in odmevno kot drugod po Jugoslaviji, kjer je bilo razredno, s poseganjem v lastnino z razlašcevanjem oz. podržavljanjem, bolj jasno in brez poudarjenih »nacionalnih« momentov. Glede poseganja v lastnino ni bilo med posameznimi predeli Jugoslavije bistvenih razlik, povsod je bila izvajana t. i. patrioticna nacionalizacija, ko je bilo poseganje oblasti v zasebno lastnino prekrivano s kaznovanjem zaradi kolaboracije. So pa v Srbiji politiki iz vrst predvojnih politicnih strank, ki so jih skušali obuditi, aktivno posegli v »nacionalno vprašanje« in v federativnost, saj so imeli do te pomisleke, ceš da gre za delitev srbskega naroda in srbskega ozemlja v vec federalnih enot, nasprotovali pa so tudi nastanku makedonske federalne enote. Njihova razrednost se je kazala na nacionalnem podrocju. * * * Monografija o vlogi in položaju Slovenije v drugi Jugoslaviji prinaša v avtorsko izbranih temah predstavitev zgodovinskega dogajanja v Sloveniji in v Jugoslaviji na vec podrocjih. Težko, ce ne kar nemogoce, je v eni raziskavi in v eni knjigi prikazati vse vidike Slovenije v drugi Jugoslaviji, od politicnih, gospodarskih do t. i. infrastrukturnih. O sorazmerno dolgem obdobju, dolgem blizu pol stoletja, je namrec tem, ki so oblikovale zgodovinsko dogajanje, zelo veliko in nanje ne more dati enotnega, enostavnega ali celo koncnega odgovora niti zgodovinopisje niti druge vede, ki se ukvarjajo z družbo, politiko, gospodarstvom in drugimi platmi življenja v preteklosti in sedanjosti. Namen tega dela je prikazati posamezna dogajanja in procese, ki so bili znacilni v preteklosti Slovenije v Jugoslaviji. Verjamem, da je s to monografijo ta namen kljub temu dosežen in da je z njo dana »podoba« obdobja Slovenije v Jugoslaviji, in tudi, da je dobilo svojo podobo tudi jugoslovansko obdobje Slovencev. SLOVENIJA V JUGOSLAVIJI - RAZMERE IN RAZMERJA Zdenko Cepic BILO JE NEKOC V JUGOSLAVIJI (1045-91) Federativna ljudska republika Jugoslavija je zvezna ljudska država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodlocbe, vkljucno s pravico do odcepitve izrazili svojo voljo, živeti skupno v federativni državi. (Ustava FLRJ, 1946, 1. clen) UVOD V PRIPOVED »Bilo je nekoc pred davnimi casi«, se obicajno zacnejo pravljice. Navadno imajo te tudi srecen konec. Glede zgodbe o Jugoslaviji, državi, kije bila in je ni vec, je mogoce trditi, da ta ni bil srecen. Ali pac? Iz jugoslovanske države so z njenim koncem oz. dejstvom, da je razpadla in da ne obstaja vec kot država, kar je bila ena od kljucnih ugotovitev arbitražne komisije, ki je delovala v okviru Mirovne 24 Slovenija v Jugoslaviji konference o Jugoslaviji, znana je kot Badinterjeva komisija,1 nastale samostojne države. Tudi Slovenija. To je za Slovenijo nedvomno srecna okolišcina. Dejstvo pa je tudi, da je Jugoslavija bila. Bila je nekoc. Ne pa pred tako davnimi casi. Nikakor pa ni mogoce trditi, da je bila Jugoslavija pravljicna dežela oz. država. Bila je država s svojimi posebnostmi, s svojimi težavami in tudi s svojimi dobrimi stranmi. Življenje v njej ni bilo pravljicno, ceprav smo se tako prepricevali in je takšen pogled na jugoslovansko preteklost pri marsikom še danes. Po domala cetrt stoletja so pogled nazaj, spomini in izkušnje takšni, da se slabo pozablja, dobro pa nekriticno in pretirano povelicuje. V Jugoslaviji so se sicer dogajale tudi stvari, ki so znacilnost pravljice, ki je »... pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoce stvari in v kateri navadno zmaga dobro«, kot je ena od razlag, kaj je bistvo pravljice. V tem, da so se v njej dogajale »neverjetne, samo v domišljiji mogoce stvari«, bi Jugoslaviji sicer lahko dali tudi oznako pravljicnosti, a zaradi marsikatere »neverjetne stvari« je imela tudi svojo temnejšo stran. Življenje Jugoslavije, tako prve kot druge, niti življenje v njej, nikakor ni bilo le pravljicno. Država je imela svoje težave, ki so v veliki meri izhajale iz dejstva, da so jo sestavljali razlicni narodi in da je vsak želel skupno državo tudi izkoristiti za svoje koristi. Na racun skupnosti in na racun drugih. Noben narod ni bil glede tega »imun«, so pa bile razlike med njimi. Nekateri so se cutili tudi v vlogi »hegemona«, kar je bil tudi eden od razlogov konca jugoslovanske državne skupnosti. Konec države pa ni bil nic kaj pravljicen, spominjal je v veliki meri na grozljivko. V tej »pripovedi« o Jugoslaviji, o kateri je treba govoriti v pretekliku, je poudarek na politicnih dogajanjih, ki so jih oblikovale in jim dajale dolocen znacaj, in ki so oblikovale politicno življenje v njej. Jugoslavija je bila država, v kateri s(m)o živeli Slovenci od njenega nastanka do konca. Triinsedemdeset let. In se je sesedla vase pred našimi ocmi - kot stolpa World Trade Centra v New Yorku na 11. september - in je postala del zgodovine. Ali je bila njena zgodovina slavna ali težka, za koga in zakaj, je vveliki meri odvisno, kdo takšno zgodovinsko sodbo daje. In zakaj oz. s katerim namenom. Odvisno je tako od politicnega stališca kot nacionalne pripadnosti »sodnika«. Kakorkoli, nastanek, življenje in konec, žitje in bitje jugoslovanske države je vec kot dvajset let po njenem neslavnem in žal tudi krvavem koncu lahko stvar preucevanja, 1 1 Arbitražna komisija, ki jo je vodil francoski ustavni pravnik Robert Badinter, takrat je bil predsednik francoskega ustavnega sodišca, v njej pa so bili še clani predsedniki ustavnih sodišc iz Nemcije, Italije, Španije in Belgije, je delovala v okviru Mirovne konference o Jugoslaviji. Ta se je zacela septembra 1991. Badinterjeva komisija je razrešila bistvene probleme konca jugoslovanske države. Tako je odlocila glede njenega nasledstva (sukcesije) (mnenje 1, 9), kdaj se je katera od jugoslovanskih republik osamosvojila in ni bila (se ni štela) vec del Jugoslavije (mnenje 11), in da je ta država razpadla in da ne obstoji vec kot država (mnenje 8). S tem je ta arbitražna komisija pripomogla k reševanju razpadanja jugoslovanske države, ki pa je bil kljub vsemu krvav, saj je potekala etnicna vojna med nekaterimi narodi. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 25 vrednotenja, ocenjevanja na eni, pa tudi nostalgije, nekakšnega hrepenenja po dobrih starih casih na drugi strani. Koliko so bili ti casi Jugoslavije dobri, za koga, kje in zakaj, je tudi stvar zgodovinarskega preucevanja in ugotavljanja na osnovi dejstev. Ta pa so lahko razložena razlicno, za kar so obicajno razlicni razlogi, od osebnih do politicnih in nacionalnih. Prav ti pa so tisti, ki nekakšni cim bolj enoviti in enotni podobi jugoslovanske države odvzemajo za kaj takega možnost. Vsak narod, vsaka nekdanja republika skupne države, sedaj samostojna država, gleda na Jugoslavijo nekoliko drugace, skozi svojo nacionalno prizmo oz. jo presoja glede na nacionalne prednosti, ki jih je nekemu narodu Jugoslavija ali življenje v njej prineslo. Pri tem pa se sprašuje, kaj je Jugoslavija storila za posamezni narod - za njegov narod, kaj mu je dobrega in slabega dala, manj pa se pojavlja vprašanje, kaj je nekdo storil za Jugoslavijo. Jugoslavija je tako ocitno bila sredstvo za narode, ki so jo tvorili. Na drugo Jugoslavijo se je namrec gledalo z nacionalnega stališca, na tej osnovi je tudi nastala, manj pa s stališca jugoslovanstva, pa naj je to razumljeno kot nacionalna ali državna kategorija. Skupno državo so narodi, ki so jo tvorili, kljub deklarativnosti o potrebnosti jugoslovanske skupnosti za njihov razvoj obravnavali kot sredstvo svojega razvoja. Razumeli so jo cedalje bolj kot nujo. Zaradi drugih in ne toliko zaradi sebe. Že v casu obstoja jugoslovanske države, ko smo živeli v njej v t. i. bratstvu in enotnosti, je bila v zgodovinopisjih jugoslovanskih narodov vrsta nasprotij in nasprotovanj o skupni zgodovini, skupnem zgodovinskem dogajanju, ki je oblikovalo in krojilo jugoslovansko državno skupnost. Skupno dogajanje, npr. kljucni dogodki za skupno preteklost, so razlicno, mnogokrat povsem nasprotno razumljeni in prikazovani. Veckrat kar izkljucujoce in obtožujoce do drugih, ki imajo na isto dogajanje drugacen pogled. NEKAJ 0 ZGODOVINI IN ZGOOOVONOPISJU Nasprotja se kažejo glede Jugoslavije vvrsti vprašanj, ki so bila v zgodovinopisju živa in aktualna že v casu njenega obstoja, in o katerih se zgodovinarji razlicnih narodov (sedaj iz razlicnih samostojnih držav, nastalih iz federalnih enot nekdanje jugoslovanske države) ne morejo (niti nocejo) zediniti. Nekaj je pri tem strokovne tekmovalnosti, nekaj pa gre za nadvlado svojih pogledov (politicnih in nacionalnih). Vprašanja, na katera so nasprotni odgovori, segajo od zacetka jugoslovanske države pa do njenega konca. Odgovor tako ni eden, vec jih je in vsak je lahko tudi tocen. Le vprašanje je, kdo ga daje in iz kašnega razloga. Ali je ta povsem zgodovinopisen ali je kaj in koliko povezan z nacionalno politiko. Spornost v zgodovini in v zgodovinopisju pa pogosto preraste v spor. Ne le 26 Slovenija v Jugoslaviji strokovni, ampak kar politicni. V Jugoslaviji smo si bili razlicni v marsicem, tudi glede svoje skupne zgodovine. Razlicno smo ocenjevali in še kar ocenjujemo (dejansko še bolj) isto zgodovinsko dogajanje ali dogodek. Od nastanka jugoslovanske države, prek življenja Jugoslavije in v njej, do njenega konca. O vrsti zgodovinskih dogodkov, dogajanj in procesov ter dejavnikov le-teh so v zgodovinopisju, lahko se uporabi kar množina, zgodovinopisjih, razlicna razumevanja, vrednotenja in prikazovanja. Vse to ima mocno nacionalno noto, ki nemalokrat prehaja v nacionalisticno in s tem na podrocje, ko ni mogoca vec racionalna, strokovna raven razpravljanja. Tem, o katerih so razlicna mnenja, je precej. Takšna tema je že nastanek jugoslovanske države decembra 1918. Kako je to potekalo, kateri dejavniki so vplivali na to, notranji in zunanji, kdo je koga prevaral, kdo je dosegel z »zedinitvijo« vec, ali Srbi oz. njihova država ali »habsburški« Jugoslovani, itd. Preprosta vprašanja, ki niso le zgodovinopisna, ampak so bila dejansko od vsega zacetka politicna in so bila politicno gibalo jugoslovanske države in politicnih in mednacionalnih odnosov v njej, vse do njenega konca v zacetku devetdesetih let 20. stoletja. Eno od vprašanj je, kaj je Jugoslavija bila: ali je bila razširjena, t. i. Velika Srbija; ali je šlo za enakopravno združitev dveh držav, Kraljevine Srbije in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov; ah je bil nastanek jugoslovanske države »placilo« Kraljevini Srbiji kot državi, ki je bila na strani zmagovalcev v Veliki vojni? Iz tega je namrec izhajalo stališce Srbov, njihove politike in njihovih politikov, ki se je kazalo kot hegemonija. Vprašanje le-te pa ni bilo stvarno le v prvi Jugoslaviji, ki je bila oblikovana in organizirana po volji Srbije, ampak je bilo prisotno tudi v drugi, federativno organizirani jugoslovanski državi. Slovenci s(m)o o Jugoslaviji v »kratkem« 20. stoletju, to je casovno trajalo dejansko toliko, kot je obstajala jugoslovanska država, odlocili trikrat.2 Dvakrat zanjo, enkrat proti njej. Prva odlocitev je bila za vstop v jugoslovansko državno skupnost leta 1918, kar se je razumelo kot združitev (1918), druga za oblikovanje federativno organizirane države in za vstop vanjo kot suverenega naroda, kar je pomenilo izraz slovenske državnosti (1943), tretja pa je bila odlocitev za samostojnost in neodvisnost države, nastale z drugo odlocitvijo, kar je pomenilo glede jugoslovanske države razdružitev od le-te (1990). V zvezi z Jugoslavijo kot državo, ki je bila in je ni vec, je mnogo vprašanj - je mnogo dilem - ki zahtevajo odgovore oz. pojasnila zgodovinopisja, daje mogoce razumeti njeno zgodovino. Njen nastanek, obstoj oz. življenje v njej in njen konec. Njen nastanek je le eno od teh vprašanj, ki se razlicno razlagajo in vrednotijo. Vprašanj je morda celo vec, kot je mogoce dati odgovorov nanje. Res pa je, da je odgovorov na isto vprašanje iz njene zgodovine lahko vec. Da so ti razlicni in da so med seboj mnogokrat povsem nasprotni in vsebinsko nasprotujoci. O 2 Pleterski, Država dveh domovin : historiografski premislek, str. 169. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 27 istem so razlike v razlagah in ocenah. To naceloma ni za zgodovinopisje noben problem, kajti to je normalno in (morda) celo dobrodošlo, ima pa to razlikovanje in nasprotovanje »lepotno napako«. Temelji namrec na nacionalnem in nacionalisticnem. Naceloma to tudi ni niti kakšen poseben problem, seveda pa se ga je treba zavedati in si ga priznati. Jugoslavija je postala del zgodovine, zgodovinski pojav in pojem v dobrem in slabem pomenu. Jugoslavije ni vec. V vprašanjih o Jugoslaviji in v odgovorih nanje se skrivajo dejstva, ki so povezana z njenim nastankom, obstojem oz. življenjem in njenim koncem. Jugoslavija je bila država, ki je bila sestavljena in je bila konglomerat razlicnih narodov, sicer bližnjih po jeziku, a hkrati dokaj razlicnih. Razlog razlicnosti je bila njihova razlicna zgodovina, razlicen razvoj, tako družbeni kot gospodarski, kar je v veliki meri vplivalo tudi na razliko v kulturi in tradiciji in tudi v vrednotah, kar vse je vplivalo na nacin mišljenja in obnašanja npr. v politicnem življenju ter na nacin življenja nasploh. Razlike so bile in Ivan Cankarje zato v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani dobro leto pred izbruhom prve svetovne vojne, ko je bila jugoslovanska ideja pri Slovencih zelo mocna, a jugoslovanska država bolj ideja kot želja, kaj šele stvarna možnost, jasno povedal, da zanj jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu sploh ne obstaja, in da je to izkljucno politicni problem. Povedal pa je tudi, da so južnoslovanski narodi med seboj bratje po krvi, po jeziku »vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad vecstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški vinicar furlanskemu.«3 To se je v casu jugoslovanske države, v vsem njenem obdobju, od konca leta 1918 dalje, v veliki meri pokazalo kot dejstvo. Jugoslavija je bila politicno vprašanje. Bila je politicna tvorba, ki je nastala v dolocenih zgodovinskih okolišcinah. Predvsem iz politicnih razlogov. Nanje so vplivali v veliki meri, ce ne kar pretežno, zunanjepoliticni dejavniki in dogajanje. To velja za cas po prvi svetovni vojni, ko je Jugoslavija nastala, kot tudi za cas druge svetovne vojne in po njej, ko se je obnovila v drugacni obliki oblasti in organizacije države kot tudi glede njenega konca, ki je sovpadel s »padcem berlinskega zidu«. Jugoslavija je bila politicna tvorba, država, kije imela za tiste, ki so jo tvorili, svoj pomen, kot ga je imela tudi za mednarodno politicno skupnost, ta pa glede na države zelo pragmaticno. Kultura, vse, kar je povezano z njo in jo opredeljuje, npr. jezik, pa tudi mentaliteta in miselnost, pa tudi vera, so imeli na jugoslovansko zgodovino velik vpliv. To jo je dejansko v veliki meri ustvarjalo in vodilo ter vplivali tudi na politicno življenje in dogajanje v njej. Politika v Jugoslaviji (kot povsod drugje) je bila 3 Zgodovinski arhiv Komunisticne partije Jugoslavije, tom V: socialisticno gibanje v Sloveniji 1869-1920, str. 260-261. 28 Slovenija v Jugoslaviji pogojena z okoljem, iz katerega je izhajala in katerega del je bila. Politicno vprašanje je bilo tako tudi kulturno vprašanje. Šlo je za razlike, ki so bile in jih ni mogla izbrisati nobena politicna odlocitev ali dolocitev, niti unitarizem niti bratstvo in enotnost. Dejstvo je, kar se v casu jugoslovanske države, prve in druge, ni spodobilo priznati, da ni bilo v Jugoslaviji niti enakosti niti enotnosti vseh, ki so v njej živeli. V prvi Jugoslaviji se je enotnost, ne pa enakost narodov, želelo doseci z etnicnim unitarizmom, v drugi pa, ko so bili narodi priznani in so bili dejansko kljucni dejavniki jugoslovanske države, pa tudi ni bilo enakosti. Zgodovinsko dogajanje v vsem casu druge Jugoslavije kaže, da se je vecina »problemov«, ki so bili in so dajali politicnemu dogajanju v njej znacilnosti, dogajala zlasti med tremi narodi, tistimi, ki so dali ime ob nastanku jugoslovanske države konec leta 1918 Srbi, Hrvati, Slovenci. Ti narodi so bili tisti, ki so bili kljucni dejavnik politicnega dogajanja druge Jugoslavije, drugi pa so bili bolj obrobni, manj pomemben dejavnik. Ob koncu jugoslovanske države so dobili svojo politicno vlogo, sicer po volji Srbov, Albanci s Kosova, Šiptarji, kot je slovanizirana inacica njihovega lastnega poimenovanja svojega naroda (Shqiptar) in je bila v uradni uporabi do leta 1968 (nato pa kot slabšalno poimenovanje), ki so nastopali kot sredstvo srbske politike v njenih namerah po zagotovitvi hegemonstva v Jugoslaviji. Bolj ah manj je politicno dogajanje v Jugoslaviji v obeh inacicah države bilo pogojevano z odnosi med Srbi, Hrvati in Slovenci. KAKO DO DRUGE JUGOSLAVIJE? V Jugoslavijijebilamed drugo svetovno vojno izvedena revolucij a. Kazalasejev zamenjavi oblasti. Revolucionarni organ državne oblasti, »partizanski parlament« Protifašisticni svet narodne (tj. ljudske) osvoboditve Jugoslavije (Antifašisticko vijece narodnog oslobodenja Jugoslavije = Avnoj), je prevzel zakonodajno funkcijo, imenoval zacasno vlado, Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, s cimer je odvzel kraljevi vladi njene pristojnosti zastopati jugoslovansko državo oz. jo predstavljati, kralju pa je prepovedal vrnitev v domovino. Avnoj je glede organizacije države razglasil federativnost.4 To je bila bistvena sprememba, ki jo je revolucionarna oblast izvedla že v casu vojne. Uvedba federativnosti je temeljila na nacelu pravice do samoodlocbe narodov, in to nacelo, na katerem je nastala druga Jugoslavija, je ostalo v veljavi vse do konca obstoja jugoslovanske države v zacetku devetdesetih let. Na nacelu samoodlocbe narodov, ki vsebuje tudi pravico do odcepitve in združitve, so namrec temeljile vse ustave druge Jugoslavije. Glede oblike vladavine, ali kraljevina ali republika, pa je Avnoj sklenil, da bodo o tem 4 Petranovic, Zecevic, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost, tom 1, str. 791-804 Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 29 odlocili volivci po vojni. Te spremembe so upoštevali in jih dejansko sprejeli, resda ne formalno, tudi zavezniki v vojni. Spremembe so bile namrec predvsem na podrocju sprememb pravnega reda, kar pa samo po sebi še ni pomenilo novega družbenega reda. Tega je nova oblast, v njej so imeli vodilno vlogo komunisti, zacela vzpostavljati po koncu vojne, ko je v skladu s komunisticno doktrino o prevzemanju oblasti zacela s posegi na podrocje lastnine in s tem je spreminjala tudi družbeni red. Razredni del revolucije je bil izveden po vojni, ko je bila nova oblast že tudi formalno in stvarno priznana s strani mednarodne skupnosti. Pravica do samoodlocbe narodov na nacelu, na katerem je druga Jugoslavija temeljila in je bilo to njeno bistvo, je bila kaj kmalu, že ob oblikovanju ustave nove Jugoslavije, problematizirana. Šlo je za vprašanje, ali je treba to v ustavi poudariti in ali ni s tem, ko je bila sprejeta federativnost za organizacijo države na zasedanju Avnoja konec novembra 1943, ta pravica že porabljena. Odprlo se je vprašanje o trajnosti te pravice, ki ni bilo koncano vse od konca jugoslovanske države. Razprava o tem je bila nekakšna stalnica v drugi Jugoslaviji, zlasti pa se je vedno znova pojavila vsakokrat, ko so se obravnavali odnosi med narodi oz. republikami in njihov odnos do centralne oblasti, ko se je odprlo vprašanje centralizma in njegovega nasprotja federalizma. To pa je bilo zlasti ob nastajanju nove ustave. Pri nekaterih je namrec vladalo prepricanje, da pomeni priznavanje te pravice, ki vsebuje tudi pravico do odcepitve, sredstvo za razbitje države, zato so zagovarjali le enkratno možnost uporabe te pravice. To je veljalo za združitev, ki naj bi bila le enkratno dejanje, glede odcepitve pa sploh niso želeli upoštevati (ne razumeti), da gre za nasprotno dejanje, tj. za razdružitev, in to v primeru, ce ali ko nastanejo v državi, med narodi, republikami in zvezno oblastjo takšne razmere, da ni mogoce vec skupno življenje v skupni državi. Zakaj in kako pa bi nastajali (dejansko so nastali) takšni pogoji, da nekdo ne bi želel vec biti v jugoslovanski državi, zgrajeni na osnovi pravice do samoodlocbe narodov, se ti »kritiki« trajnostne pravice do samoodlocbe narodov, niso vprašali. Alije njihova politika s potezami, znacilnimi za hegemonstvo, povzrocila stanje, ko se je razmišljalo o tistem delu pravice do samoodlocbe narodov, ki dopušca odcepitev. Vzroka zanjo niso videli ali ga želeli videti, videli so, ali predvideli, so le posledice. Konec skupne jugoslovanske države. Po nacelu federativne ureditve jugoslovanske države je imela vsaka republika svoj zakonodajni organ, svojo vlado, pa tudi svojo komunisticno »nacionalno« organizacijo. Ceprav je bila država po ustavi federacija, pa je bila v teh prvih letih vodena centralisticno. To je veljalo zlasti za državno upravo. Takrat se nasprotja med federativnim nacelom in centralisticno prakso sicer še niso kazalo kot problematicna, kajti t. i. revolucionarni etatizem je bil razumljen kot nujen pogoj uspešnosti države na vseh podrocjih njenega delovanja. Drugacnega nacina 30 Slovenija v Jugoslaviji kot centraliziranega administriranja tudi ni nihce poznal ali iskal. V kasnejšem razvoju jugoslovanskega politicnega sistema, ki je temeljil na samoupravljanju, to pa je temeljilo na marksisticni misli o odmiranju države, pa je nasprotje med federalizmom in centralizmom postalo vir politicnih nesoglasij. Ali vec federativnosti ali vec centralizma je bilo vprašanje, okoli katerega se je vrtel vecji del politicnega dogajanja. Bil je razlog politicnih nesoglasij tudi v državnem in partijskem vrhu, razlog politicnih kriz in iz teh izhajajocih reform, ki naj bi jugoslovansko državo okrepile in tudi rešile. Jugoslovansko federativno organizirano državo so sestavljale federalne enote, imenovane republike (ime so dobile po zgledu na imenovanje federalnih enot v Sovjetski zvezi), ki so imele nacionalni znacaj. Bile so države. Te so bile Bosna in Hercegovina, Crna gora, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija. Ta je imela v svojem okviru dve pokrajini z avtonomnim položajem (Vojvodina, Kosovo) - ki sta v zacetku sedemdesetih let z ustavnimi amandmaji, nato pa z zadnjo jugoslovansko ustavo leta 1974 dobili domala enak položaj, kot so ga v jugoslovanski federativni državi imele republike. Takšen je bil »uradni« vrstni red jugoslovanskih republik, kije veljal od ustave leta 1963, kajti pred tem seje »lista« jugoslovanskih republik zacela s Srbijo, Hrvaško, Slovenijo, pac po »pomenu«, ki naj bi ga te republike imele v okviru jugoslovanske zvezne države. Nobena republika kot »nacionalna« država ni bila nacionalno povsem »cista«. V njih so živeli poleg vecinskega naroda, ki je dal republiki ime (razen v Bosni in Hercegovini) tudi drugi narodi oz. pripadniki drugih narodov. Glede »cistosti« oz. velikega deleža naroda, ki je bil prevladujoc in je predstavljal »suveren« narod v republiki, je bila to Slovenija, v kateri je bil delež Slovencev (po podatkih popisa prebivalcev leta 1981, ko je bil zadnji »mirnodobni« popis prebivalstva v Jugoslaviji, ki je bil strokovno obdelan) 90,5 %. V drugih republikah je bil delež naroda, katerega republike je ta po imenu bila, manjši. V celotni Srbiji, vkljucujoc obe avtonomni pokrajini, je bil delež Srbov (popis 1981) 66,4 %, v Srbiji brez pokrajin pa 85 %. V Hrvaški je bilo Hrvatov 75 %.5 Republike oz. narodi, ki so jih te predstavljale, so se na osnovi nacela pravice samoodlocbe narodov združili v federativno državo. V nasprotju s predvojno Jugoslavijo, ki je bila kraljevina s centralisticno ureditvijo ter nacionalnim unitarizmom, saj je uradno obstajal le eden, jugoslovanski, narod, ki je bil umetno, politicno ustvarjen, je povojna jugoslovanska federativna država temeljila na vec narodih; sprva petih, nato pa šestih, saj so narod postali tudi pripadniki muslimanske vere v Bosni in Hercegovini. »Nacionalno« nacelo je bilo po prvi ustavi federativne Jugoslavije, sprejeti leta 1946, poudarjeno tudi v državnem 5 Jugoslavija 1918-1988: statisticki godišnjak, str. 45-49, tabela 3-10: Stanovništvo prema narodnosti i republikama i pokrajinama po popisima. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 31 grbu, ki je vseboval pet gorecih plamenic, katerih plameni so se na vrhu zlili v en sam plamen; plamenice so predstavljale narode, ki so na osnovi pravice do samoodlocbe izrazili svojo voljo živeti v skupni, federativno urejeni državi. V drugi ustavi (1963) pa je bilo bistvo jugoslovanske federativnosti iz narodov, ki so se združili preneseno na republike kot sestavne dele enotne države, in v državnem grbu je bilo zato šest gorecih plamenic, ki so predstavljale republike. KOLIKO JE BILO JUGOSLAVIJ ? Ena od zgodovinopisnih dilem glede Jugoslavije je, koliko je bilo jugoslovanskih držav. Ali je bila ena, ki je nastopala v dveh obdobjih, od konca prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne in po njej, ali je šlo za dve državi. Ali je bilo jugoslovanskih držav celo vec, je odvisno od meril, po katerih se to opredeljuje. Tako glede na merilo glede organizacije države, koliko je bila centralisticna in koliko federativna, obstaja mnenje, da so bile štiri jugoslovanske države: prva od njene ustanovitve do konca avgusta 1939, za katero sta bila znacilna strogi, neizprosni centralizem in nacionalni unitarizem z ustvarjanjem »jugoslovanske nacije«, druga od sporazuma Srbov in Hrvatov glede ustanovitve Banovine Hrvaške konec avgusta 1939, kar naj bi bil zacetek spreminjanja organizacije države v smeri federalizacije, tretja je federacija, kakršno je vzpostavil Avnoj in je trajala vse do februarja 1974, ko je na osnovi ustave, sprejete takrat, federativnost prerasla v konfederativnost, kajti federalne enote jugoslovanske države, imenovane republike, so ustavno postale države, kar je formalno pomenilo, daje postala Jugoslavija država sodržavja. Tretja, federativna, Jugoslavija naj bi bila »Titova«, cetrta, konfederativna, pa »Kardeljeva«, ki se je zavzemal za federalizacijo federacije in za republiško državnost.6 To pa velja le za tisto jugoslovansko državo ali države, v katerih s(m)o Slovenci živeli, in ne za državo, ki je imela v imenu tudi Jugoslavija, a ni bila - po mnenju Badinterjeve komisije - naslednica tedaj že neobstojece jugoslovanske države. Ne glede na možnost, da se po razlicnih merilih, npr. glede na organizacijo države in na razmerje in razmere med centralizmom in federalizmom, kar sta bili eni od bistvenih znacilnostijugoslovanske države vnjeni prvi pojavi, kot kraljevina in drugi kot republika, celotno trajanje jugoslovanske države od 1918 do 1991/92 razdeli na vec faz, je dejstvo, da sta bili Jugoslaviji dve. Razlikovali sta se v vsem, razen glede ozemlja (v drugi je bilo sicer povecano) in narodov, ki so v njej živeli in jo tvorili. V prvi ti niti niso bili priznani, bili so ustavno neobstojeci na racun umetno ustvarjenega jugoslovanskega državnega naroda, v drugi Jugoslaviji pa 6 Jovic, Jugoslavija - država koja je odumrla, str. 107 32 Slovenija v Jugoslaviji so imeli velik pomen, saj so bili dejansko »tvorci« jugoslovanske države. Kljub nacelni enakosti in enakovrednosti med narodi pa se je vseeno pojavljalo v praksi mnogokrat, da so bili narodi, ki so dali jugoslovanski državi prvo ime, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nekako drugace obravnavani, medtem ko so bili drugi bolj obrobni. Res pa je, da je bila vecina politicnega dogajanja v drugi Jugoslaviji v ozracju odnosov med tremi narodi - Srbi, Hrvati, Slovenci - drugi pa so bili, brez posebne vrednostne sodbe, periferni dejavniki dogajanja v Jugoslaviji. Velik del napetosti, ki je pogojevala in oblikovala politicno dogajanje v Jugoslaviji, je bil v odnosu med Srbi in Hrvati, politikama obeh narodov v prvi Jugoslaviji, in med Srbi in Slovenci, tj. politikama in politiki v drugi Jugoslaviji. Koliko so bili v prvi Jugoslaviji jezicek na tehtnici ali »tretji pol« Slovenci, so bili to v drugi - razen ko so v casu t. i. hrvaške pomladi, kot so svoje »narodno prebujenje« in politicno dejavnost, ki je prerasla v množicno, ljudsko, v t. i. množicno gibanje, maspok (masovni pokret), igrali pomembno vlogo v jugoslovanskem dogajanju - so bili to Hrvati. V drugi Jugoslaviji so Hrvati namrec živeli pod bremenom dogajanja v drugi svetovni vojni in svoje države - Neodvisne države Hrvaške, ki so jo napadalci na Jugoslavijo, Nemci, oblikovali kot bistven dejavnik razbitja in iznicenja prve jugoslovanske države. Poleg tega pa je režim ustašev bil genociden zlasti do srbskega pravoslavnega prebivalstva, kar je Hrvate, ceprav so imeli (tisti, ki so imeli ali imajo) do ustaškega režima in njihove politike odklonilen odnos, bremenilo v drugi Jugoslaviji tako, da niso posebej izstopali s svojimi pogledi, kot so to v casu prve Jugoslavije. Pobudo v odnosu do Srbije in njihove politike so prepušcali Slovencem oz. njihovi politiki in politikom, zlasti Edvardu Kardelju. Taje bil v oceh enega kljucnih srbskih ustvarjalcev politicnega mita o pomenu in velicini Srbov v Jugoslaviji, pisatelja in tudi politika Dobrice Cosica, eden od najhujših nasprotnikov Srbov in srbstva v drugi Jugoslaviji. Zanj je bil Kardelj poosebljenje slovenskega separatizma, ki je v imenu samoupravljanja uspel dezintegrirati Jugoslavijo z namenom ustvaritve slovenske države.7 Takšnega mnenja je bil Cosic že v zacetku aprila 1962, v casu, ko se je politicna kriza med pogledi Kardelja in Rankovica med federalizmom in centralizmom zaostrila v taki meri, da je Tito sredi marca 1962 sklical najvišji vrh ZKJ. Na zacetku tridnevnega sestanka, ki je ostal javnosti dolgo skrit, je menil, da gre Jugoslavija v smeri dezintegracije, tj. razdruževanja, in da je decentralizacija »pri nas pri nekaterih naših ljudeh« dobila znacaj in smisel dezintegracije.8 Najbrž je s tem mislil na Kardelja, ki se je takrat odlocno upiral Rankovicu in njegovim zamislim za vecjo mero centralizma. Tito pa je vsekakor videl decentralizacijo kot sredstvo razpadanja oz. razdruževanja Jugoslavije kot državne celote. Vsekakor so bili po 7 Cosic, Pišcevi zapisi (1951-1968), str. 221. 8 Pocetak kraja SFRJ, str. 32. Cepic: Bilo ie nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 33 Cosicevem mnenju Slovenci tisti, ki so bili proti jugoslovanskemu integralizmu, za katerega pa naj bi bili predvsem Srbi. Obicajno se celotno obdobje jugoslovanske države od njenega nastanka v zacetku decembra 1918 do nj enega konca v zacetku devetdesetih let 20. stoletj a deli na dva dela: na prvo in na drugo Jugoslavijo. Glede na obliko vladavine, politicno ureditev in politicni sistem ter organiziranost države je mogoce reci, da je šlo za dve državi, ki sta nastopali na istem ozemlju in tudi z isto idejo jugoslovanstva. Namen je bil isti, nacin povsem razlicen. Vsaj glede odnosa do narodov kot kljucnega dejavnika jugoslovanske države. V prvi Jugoslaviji zanikanega, v drugi povelicevanega. Obe sta temeljili na jugoslovanstvu kot udržavljeni jugoslovanski ideji. Glede pristopa in nacina uveljavljanja jugoslovanstva so bile tudi velike, popolnoma nasprotne si razlike. Jugoslovanstvo je bilo v vsaki jugoslovanski državi razumljeno in zlasti uresnicevano drugace. Na eni strani je šlo za jugoslovanstvo kot narod, na drugi pa za državljanstvo. V prvi je šlo za unitarizem, za »pretvarjanje« narodov (priznani so bili le trije jugoslovanski narodi, ki so jih smatrali za del, za plemena enega jugoslovanskega naroda) v državni, jugoslovanski narod, v drugi pa za priznavanje narodov kot tvornih delov države. Za prvo jugoslovansko državo je bilo znacilno, daje najprej nastala država, nato pa so ustvarili »državni« narod. Šlo je za namero enacenja države in naroda, tj. nacije po vzoru držav, ki so nastale z združitvijo razlicnih državnih in upravnih enot istega naroda, npr. Italije in Nemcije. Obe jugoslovanski državi, vez med njima - kontinuiteta države in diskontinuiteta oblasti - pa je bila oblast, ki je jugoslovansko državo predstavljala v casu druge svetovne vojne in je bila nato v casu vojne zamenjana, sta bili sicer na istem ozemlju. V primeru druge Jugoslavije se je to nekoliko povecalo na racun Italije. Druga Jugoslavija je bila nadaljevanje prve, vendar na bistveno drugacnih osnovah in oblikah, a je kljub temu daje politicno in ustavno spremenila vse, kar je bilo po mnenju novih oblasti v prvi narobe, nadaljevala vprašanje centralizma, pa tudi unitarizma na drug nacin. Kljub formalno rešenemu t. i. nacionalnemu vprašanju, s priznavanjem vseh narodov in celo oblikovanju novega (Muslimani), da bi rešili mednacionalne probleme v eni od federalnih enot jugoslovanske federativne države (Bosna in Hercegovina) in s priznavanjem nacela pravice narodov do samoodlocbe (ta pravica vsebuje kot nerazdružljivi del tudi pravico do odcepitve in združitve z nekim drugim narodom), je vprašanje centralizma in tudi unitarizma ostalo živo. Konec koncev je bilo zelo živo zlasti ob koncu jugoslovanske države in je bil eden od bistvenih vzrokov za njen konec. Namrec želja po vecji centralizaciji, ki so jo oblikovali in izražali v delu Jugoslavije, in tudi po unitarizmu s cim vecjim poenotenjem tistega, kar je želela politika številcno najvecjega naroda v jugoslovanski državi. Ta, oz. politika, ki je ta narod vodila in 34 Slovenija v Jugoslaviji predstavljala, je kazala jasne in tudi glasne znacilnosti hegemonizma. Taje bil tudi eden od znacilnosti prve Jugoslavije in temu so se drugi narodi oz. tiste politicne stranke, ki niso priznavale unitarizma in centralizma in so želele drugacno ureditev države, upirali. Hegemonizem Srbov in njihove politike oz. politikov je bil namrec tudi ena znacilnosti prve Jugoslavije, ki jo je podedovala tudi druga. Hegemonija Srbov je bila sicer politicno omejevana, a je bila posledica tega, da se je prav zato toliko bolj mocno pojavila v casu, ko je državo zajela gospodarska in z njo povezana ali iz nje izhajajoca politicna kriza. Druga Jugoslavija je bila v marsicem razpeta med mitom in resnicnostjo. V njenem vsakdanjem življenju je bilo precej mitskega in mitiziranega, kar je mogoce sedaj, ko jo lahko v tem preucujemo in razclenjujemo in presojamo zgodovinarji, vsekakor laže opaziti in o tem spregovoriti. Resnicnost je namrec mnogokrat postajala mit oz. je nastopala kot mit. Namesto mita iz prve Jugoslavije o enem in edinem, enotnem jugoslovanskem narodu, torej etnicnemu unitarizmu, je bil kot politicno geslo, dejansko z istim namenom kot ta, uporabljano geslo o »bratstvu in enotnosti«. Vse z mislijo na mocno državo, za katero je pogoj enotnost. Pogoj zanjo pa je bil unitarizem v prvi ali pa »bratstvo« v drugi Jugoslaviji. Pomembna je bila enotnost. Za državo, za njeno cvrstost navznoter in njeno podobo navzven je šlo. A razmere, ki so jih pogojevali odnosi med narodi in njihovimi državami v okviru skupne zvezne države, so šle v nasprotno smer, kot je bila z »bratstvom in enotnostjo« nameravana in želena. Bratstvo in enotnost je bilo v drugi Jugoslaviji sredstvo oblasti za doseganje enotnosti. Nacionalne in državne enotnosti. Imelo je sicer dolgo zgodovino inje v ozki povezavi z jugoslovansko idejo iz 19. stoletja. V casu druge svetovne vojne pa je bilo sredstvo, ki naj bi preprecevalo »bratomornost«, ko so potekali pomori na nacionalni osnovi zlasti med Srbi in Hrvati. Bratstvo, »bratska ljubezen« med narodi, ki so sestavljali Jugoslavijo, se je scasoma zaradi izkušenj življenja v Jugoslaviji razgubilo, enotnost pa si je zacel vsak narod razlagati po svoje in sebi v korist. Prav siljenje v »enotnost« in upiranje »enotnosti«, kot so jo razumeli vecji narodi, dejansko najvecji narod v Jugoslaviji, Srbi, je bil eden od osnovnih razlogov, da je Jugoslavija kot država doživela svoj neslavni konec. Kot je bila federativna jugoslovanska država rojena v vojnih pogojih druge svetovne vojne, je tudi razpadla v vojni oz. z vojno. Cepic: Bilo ie nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 35 KAKŠNA JE BILA DRUGA JUGOSLAVIJA? Pri delitvi na dve Jugoslaviji se postavlja vprašanje, do kdaj traja prva in kdaj se zacne druga Jugoslavija. Cezura je nedvomno cas druge svetovne vojne. Ali pa je treba šteti za konec prve Jugoslavije njen ozemeljski konec po napadu nanjo aprila 1941, okupaciji in razkosanju, je možno vprašanje. Oblast, ki jo je predstavljala - kralj, vlada - je bila v tem casu »nosilec« jugoslovanske države. Nasproti tej oblasti, ki so jo priznavale zavezniške države, se je v casu vojne oblikovala politicna oblast, podprta z vojaško silo, s partizanskimi enotami, ki se je razglasila za oblast jugoslovanske države - priznavala je njeno nepretrganost - in spremembo glede njene organizacije. Avnoj se je razglasil za oblastni organ, za zakonodajni organ, imenoval je zacasno vlado, Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije in sprejel sklep o federativni ureditvi države, pri cemer je izhajal iz pravice do samoodlocbe narodov, ki naj se združijo v novo organizirano in z novo oblastjo vodeno jugoslovansko državo. Šlo je za revolucionarno zamenjavo oblasti, cesar zavezniki sicer formalno niso priznali, so pa to priznavali dejansko. Nova oblast in federativnost sta bili tako vzpostavljeni konec leta 1943, medtem ko je bilo vprašanje oblike vladavine - ali bo država republika ali kraljevina - rešeno po koncu vojne, ko so volivci izvolili takšno ustavodajno skupšcino, ki je Jugoslaviji dala republikansko obliko vladavine. S tem je bila povsem oblikovana nova, druga Jugoslavija tako po obliki vladavine, politicni ureditvi, politicnem sistemu in organizaciji države. Vprašanje pa je tudi, kdaj je konec jugoslovanske države. Kdaj je razpadla in ni vec obstajala? Za Slovence je nedvomno konec Jugoslavije z razglasitvijo samostojne in neodvisne slovenske države Republike Slovenije 25. junija 1991. To velja tudi za Hrvate oz. Hrvaško. Druge države, ki so nastale iz republik dotedanje jugoslovanske države, so se osamosvojile kasneje: Makedonija 17. novembra 1991, Bosna in Hercegovina 6. marca 1992, Srbija in Crna gora pa skupaj kot Zvezna republika Jugoslavija 27. aprila 1992, ko je bila sprejeta ustava te države. Jugoslavija je razpadala postopoma. Kolikor je bil nastanek jugoslovanske države po prvi svetovni vojni hiter, domala hipen, saj je prišlo do »zedinitve«, kot se je takrat združitev v jugoslovansko državo - Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev - imenovala v slabem mesecu inje bil sam »akt« ustanovitve jugoslovanske države izveden kot »adresa« odposlancev Narodnega vijeca Države SHS, naslovljenega na »kraljevsko velicastvo«, srbskega regenta Aleksandra Karadordevica in njegovega odgovora na to vdanostno izjavo »habsburških Jugoslovanov« - je bil konec jugoslovanske države dolgotrajen, mucen in na koncu tudi krvav proces. Šlo je za »umiranje države na obroke«, ki je trajalo dejansko celo desetletje, vsa osemdeseta leta 20. 36 Slovenija v Jugoslaviji stoletja. S smrtjo Tita maja 1980 je namrec zacela odmirati tudi država, ki jo je Tito predstavljal in vodil. Glede na organizacijo države in oblast ter iz nje izhajajoci politicni sistem je šlo v drugi Jugoslaviji za »novo« Jugoslavijo. Nastopala je - zlasti v politicnem besednjaku - tudi kot Titova Jugoslavija, kot avnojska Jugoslavija, kot federativna Jugoslavija. V sedanjem casu, po njenem razpadu, je najveckrat oznacena kot komunisticna Jugoslavija. Redko, ce sploh, pa se jo oznacuje po obliki vladavine - republika, kar je pravo nasprotje kraljevini, kot je bilo uradno ime prve jugoslovanske države - Kraljevina SHS/Kraljevina Jugoslavija. Oznaka »druga Jugoslavija« je nastala bržkone zaradi prakticnih razlogov kot nekako politicno in ideološko nevtralna oznaka za jugoslovansko državo od konca ali od sredine druge svetovne vojne pa do njenega konca, da bi se izognili neskladjem glede nasprotja z znacilnostmi prve Jugoslavije, in da se ne bi v imenovanju pojavljala oznaka »socialisticna«. Bila pa je to nedvomno »razredna« država, kar je bilo povedano tudi v njenem imenu - kot ljudska in kot socialisticna. Pri tem je oznaka politicne ureditve, da je socialisticna, bila v imenu države od ustave leta 1963 postavljena na prvo mesto, pred federativnost. Druga Jugoslavija, jugoslovanska država po drugi svetovni vojni, je nastopala pod dvema imenoma, kot Federativna ljudska republika Jugoslavija in kot Socialisticna federativna republika Jugoslavija. Šlo je za eno državo, z isto oblastjo in osebami, ki so jo predstavljale, istim politicnim sistemom, isto obliko vladavine in isto organizacijo države. Ta se je dejansko v vsem obdobju druge Jugoslavije spreminjala še najbolj. Federativnost kot bistvena prvina druge Jugoslavije se je spreminjala, nadgrajevala v smeri krepitve vloge narodov in njihovih držav, ki so tvorile jugoslovansko državo. Federativnost je imela vec pojavnih oblik, od nacelne federativnosti z mocnim upravnim centralizmom, prek slabljenja le-tega, pa vse do federativnosti z mocnimi potezami konfederativnosti, tj. sodržavja. V vseh teh fazah federativnosti druge Jugoslavije pa je bilo vprašanje stopnje državnosti federalnih enot, imenovanih republike. To so bile države, oblikovane na nacionalni osnovi, ki so sestavljale jugoslovansko državo, ceprav ta ni želela biti formalno zveza držav, ampak zvezna država. Bistvo druge Jugoslavije so bili njena organiziranost, federativnost in politicni sistem, socializem. Sprva je ta nastopal pod imenom ljudska demokracija, od sredine petdesetih let pa kot samoupravljanje ali socialisticna demokracija. Samoupravljanje kot osnova jugoslovanske razlicice socializma je bilo v pravem pomenu »jugoslovanski eksperiment«. Tako so ga ob njegovih zacetkih oznacevali na Zahodu, kjer so uvajanje tega sistema v zacetku petdesetih let spremljali z zanimanjem in tudi odobravanjem, saj je šlo pri njem v bistvu za »ideološki« spopad v socialisticnem oz. komunisticnem taboru, kar je v pogojih hladne vojne Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 37 Zahodu ustrezalo. Odobravanje jugoslovanskega samoupravljanja je bilo tako bolj politicno, strateško pogojeno. Politicni sistem socialisticne demokracije je nastal v dolocenih zgodovinskih okolišcinah, v pogojih hladne vojne. Bil je jugoslovansko iskanje drugacnega socializma, kot so ga poznali v Sovjetski zvezi in državah, ki jih je ta politicno in vojaško obvladovala. Šlo je za iskanje samostojnega teoreticnega in tudi prakticnega izražanja socializma. To je bil tudi dejanski razlog, zakaj so se vodilni politiki jugoslovanske države in komunisticne stranke odlocili najti svoj model socializma, ki se je razlikoval od sovjetskega.9 Osnovna misel tega »modela« je bila odnos do države in njene vloge ter nacina vodenja. Šlo je za politicno misel, ki je osnovo našla v teoriji marksizma, dejansko kar pri »ocetih« marksisticne teorije in njihovih mislih na odmiranje oz. ukinjanje države, ki naj ne bi bila v brezrazredni družbi vec potrebna. Bistvene prvine socialisticne demokracije so bile delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje, predvsem lokalna samouprava s poudarkom na vlogi obcine kot upravno teritorialne enote z ekonomskimi funkcijami, katerih osnovo je predstavljalo samoupravno nacelo delitve dohodka. S krepitvijo samoupravljanja kot politicnega sistema, kije temeljil na doktrini o zmanjševanju moci države in njene oblasti (manjši moci državne administracije, t. i. birokracije, vladavine uradništva, t. i. deetatizacija) in vecanju pristojnosti državljanov se je odprlo vprašanje položaja republik in odnosa med republiškimi in osrednjimi oblastmi. Na osnovi nacel samoupravljanja o razpolaganju z rezultati svojega dela je bila postavljena zahteva, da se to nacelo upošteva tudi glede odnosa federalnih enot do zveznega centra, in da imajo te vecje pristojnosti glede razpolaganja s tistim, kar je tam ustvarjeno, in da o tem ne razpolaga centralna oblast. Šlo je za okrepitev vloge republik. Republike kot nacionalne države so bile med seboj dokaj razlicne, kar je bila posledica njihovega razlicnega zgodovinskega razvoja in stopnje gospodarske razvitosti. Ta je vplivala na opredelitev posamezne republike, koliko jo je zanimala njena vecja samostojnost in koliko je želela vecji vpliv centra - zlasti glede tega, koliko je imel ta vpliv na naložbena sredstva v njihovo gospodarstvo in infrastrukturo. Razlikevgospodarski razvitosti so povzrocile delitevjugoslovanske države na gospodarsko razvite in nerazvite ali manj razvite republike. To se je odražalo tudi na politicnem podrocju, saj so bile razvite republike, dejansko sta bili to Slovenija in Hrvaška, za vecjo vlogo republik glede njihovega vpliva na lasten razvoj, medtem ko so bile druge za vecjo moc državnega centra in za njegovo pravico razdeljevanja naložbenih sredstev. Želele so ohraniti stanje, kakršno je 9 Cepic, Nacela in pocela socialisticne demokracije, str. 271-296; Vodušek Staric, Zacetki samoupravljanja v Sloveniji. 38 SLovenija v Jugoslaviji bilo v centralisticno planskem obdobju, ko je zvezna oblast vodila gospodarsko politiko tako, da je narekovala pocasnejši razvoj »zahodnih«, gospodarsko razvitejših republik, z namenom, da jih ostale republike glede gospodarske razvitosti dohitijo. Po koncu takšne gospodarske politike, ki je favorizirala slabše gospodarsko razvite predele na racun bolj razvitih, se je to pokazalo na politicnem podrocju. Nastala so politicna razhajanja, ki so se zacela kazati v drugi polovici petdesetih let, in so bila nato stalnica odnosov med republikami in republik z zvezno, centralno oblastjo vse do konca jugoslovanske države. Šlo je za odnos razviti in nerazviti in za odnos med federalisti in centralisti. Osrednje vprašanje socialisticne demokracije je bila država, njeno vodenje oz. upravljanje. V casu uvajanja socialisticne demokracije je bila organizacija države postavljena v drugi plan. To se je jasno pokazalo v imenu države, kakršnega ji je dala nova ustava, sprejeta leta 1963, s katero se je ustavno zakljucila prva faza socialisticne demokracije. Ta ustava je ustavno opredelila vse spremembe na politicnem podrocju, uvedene v petdesetih letih. V petdesetih letih 20. stoletja oblikovana nacela socialisticne demokracije so ostala v veljavi do konca druge jugoslovanske države. Vse ostalo je bilo nadgrajevanje sistema. Glede na razmere in razmerja v državi, ki jih je pogojeval prav politicni sistem socialisticne demokracije, je ta sistem doživljal razlicne spremembe. Te spremembe so bile ene od kljucnih opredeljiteljev razvoja druge jugoslovanske države. Glede politicnega sistema je pomembno dejstvo, da so imeli v drugi Jugoslaviji oblast komunisti. Njihov režim se je z leti, potem ko so svojo oblast zaceli z ukrepi in nacinom izvajanje le-te, ki je bila zelo podobna stalinskemu nacinu obvladovanja države in državljanov, spreminjal in demokratiziral, je pa ostal vse do konca jugoslovanske države enostrankarski sistem. Komunisticna organizacija od konca leta 1952 naj ne bi bila niti vec klasicna politicna stranka, ampak zveza idejnih somišljenikov, ki pa so bili organizirani in vodeni povsem klasicno strankarsko, je ostajala glede svoje vloge v družbi in državi bolj ali manj nespremenjena. Bila je eden od stebrov, na katerih je slonela celotna druga jugoslovanska država. Ko je ta v zacetku leta 1990 razpadla - ko se poskus srbskih komunistov in tistih, ki so pristajali na njihovo zasnovo Jugoslavije in so podpirali, da se Zveza komunistov Jugoslavije podredi tem pogledom, ki jih je uveljavljala srbska politika na celu s Slobodanom Miloševicem, izjalovil zaradi odlocnega ne! takšni usmeritvi, ki so ga izrekli slovenski komunisti, - je postal vprašljiv tudi obstoj države. »Veziva«, ki ga je predstavljala organizacija komunistov, in kar je bila po mnenju »ocetov« druge Jugoslavije njena bistvena naloga, zato niso želeli v njej, in glede njene vloge v družbi nobenih bistvenih sprememb - medtem ko se je država federalizirala, se to s »partijo« oz. Zvezo komunistov ni zgodilo, ker tega »veziva« ni bilo vec. Ostala je le država s svojimi institucijami in prav država je Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 39 doživljala krizo. Razlog te pa je bil v razlicnih pogledih na državno skupnost in na vlogo posameznih njenih delov. Šlo je za klasicno, za drugo Jugoslavijo obicajno vprašanje odnosa med centralizmom in federalizmom. Pri tem pa si je v tem primeru centralizem vzel kot svoje sredstvo številcno najvecji narod v Jugoslaviji, da bi vsilil svoje poglede na ureditev Jugoslavije. Ti pogledi in predlagane rešitve pa so bili v nasprotju z naceli, na katerih je bila druga Jugoslavija vzpostavljena. Temelj druge jugoslovanske države je bil bolj kot v politicnem sistemu v federativnosti. Ta je predstavljala prvo dejanje novih oblasti v njihovem vzponu na oblast že v casu trajanja druge svetovne vojne. Ko je bila federativnost na preizkušnji, so nastale v Jugoslaviji politicne krize. Te so bile obicajno povzrocene s centralisticnimi težnjami, ki naj bi stopnjo federativnosti omejevale in zmanjševale. Nasprotne temu pa so bile federalisticne težnje. Zaradi krize v federativnosti, v njenem razumevanju in izvajanju je doživela jugoslovanska država svoj konec. Znacilnost druge Jugoslavije so bile stalne reforme, zlasti v organizaciji države v smeri vecanja federativnosti, tj. položaja in vloge republik nasproti zveznemu centru. Reforme so bile stalnica, vzroki zanje pa so bile krize, ki so se pokazale dokaj pogosto. Dejansko je bila v vsakem desetletju obstoja druge Jugoslavije kakšna kriza, ki je zahtevala reforme, najocitnejša pa je bila kriza v »nemirnih« šestdesetih letih. Višek reformnih hotenj je bila nova ustava. To so sprejeli v vsakem desetletju obstoja druge Jugoslavije, razen v zadnjem »kriznem« desetletju, v osemdesetih, ko pa so želeli reformirati ustavo tako, da bi dejansko nastala nova. Zaradi narašcajoce krize tudi v odnosih med republikami in nihovimi politikami do tega ni prišlo. Dogovor, kaj in kako spremeniti v ustavi, namrec ni bil mogoc. Razlike, pa tudi hotenja, kaj naj bi komu sprememba ustave oz. nova ustava prinesla, so bile prevelike. Reforme, izzvane s krizami, so oblikovale razvoj jugoslovanske države in so pomenile seme nadaljnjih kriz in tudi razdora v državi in posledicno njenega konca. Druga Jugoslavijajebilaspletnacionalnega in razrednega. Vcelotnem obdobju druge Jugoslavije je nacionalno prehajalo v razredno in nasprotno, in celotno dogajanje v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je bilo v znamenju nenehnega lovljenja ravnotežja med nacionalnim in razrednim, med organizacijo države in njenim politicnim sistemom. V razlicnih obdobjih razvoja jugoslovanske države je bil tako dan enkrat vecji poudarek razrednemu, drugic nacionalnemu. Konec te države, temeljece prav na federativnosti in priznavanju enakopravnosti narodov, ki so jo sestavljali, je bil takrat, ko je nacionalno prevladalo in ko ga ni bilo mogoce vec obvladati. Vprašanje »sožitja« nacionalnega, na cemer je druga Jugoslavija dejansko nastala, in razrednega je bilo bistveno tudi ves cas obstoja 40 Slovenija v Jugoslaviji druge Jugoslavije. Oboje je igralo veliko vlogo najprej v revoluciji oz. pri prevzemu oblasti komunistov. Za nastanek države, v kateri so prevzeli oblast v casu druge svetovne vojne, je bil odlocilen bolj kot razredni nacionalni dejavnik. Razrednega sicer v narodnoosvobodilnem gibanju med drugo svetovno vojno niso pretirano poudarjali in so ga kar skrivali. Nacionalni moment, priznavanje nacionalnosti in uvedbo federativnosti na temelju nacela pravice do samoodlocbe narodov pa so izpostavljali kot bistven v revoluciji jugoslovanskih komunistov. Poudarjali so nacelo bratstva in enotnosti kot bistvo rešitve nacionalnega in kot pogoj državne trdnosti, vendar pa je bil skupni imenovalec enotnosti države in družbe bolj v razrednem dejavniku. Razredna enotnost delavskega razreda v Jugoslaviji, ki naj bi imela ne glede na razlicne nacionalnosti in razlike, ki so izhajale iz njih, predvsem skupne cilje v razvijanju socialisticne družbe, je bila nekakšno nadomestilo za nacionalni unitarizem, ki je zaznamoval prvo Jugoslavijo. V razrednem unitarizmu je bila poudarjana breznacionalnost, ali vsaj to, da atributi nacionalnega, npr. jezik, nacionalna kultura, naj ne bi igrali velike vloge. V imenu razrednega naj bi se zmanjšal pomen nacionalnega. Samoupravljanje naj bi bilo sredstvo, s katerim bi razredno preseglo nacionalno komponento v jugoslovanski državi in njeni družbi. Na temelju delavskega samoupravljanja naj bi delavski razred izgubil ali vsaj omejil svoje nacionalne interese. Prevladal naj bi enotni razredni, samoupravljavski interes »delavskega razreda in delovnih ljudi«, kar naj bi vodilo v »breznacionalne« odnose. To pa se je pokazalo v življenju druge Jugoslavije za utvaro. Prav eno bistvenih nacel samoupravljanja, da tisti, ki ustvarja, razpolaganja s tistim, kar je ustvaril, oz. s tem, kar je s tem zaslužil, je namrec dobilo nacionalno osnovo. Šlo je za vprašanje, kdo razpolaga na ravni države s tem, kar se ustvari. Ali tista federalna enota, v kateri je nekaj ustvarjeno, ali zvezna oblast, ki z ustvarjenim razpolaga sama, po svoji volji. Nacionalni interes je bil vsekakor mocnejši kot razredni, kar je odprlo bistveno vprašanje - odnos med federalno enoto in zvezno oblastjo, ali kakšen je položaj federalnih enot do centralnih organov oz. državne administracije. Bolj kot samo nacionalno vprašanje in pravice ter možnosti nastopati z nacionalnimi znacilnostmi, je samoupravljanje in razumevanje njegovega nacela delitve po delu odprlo pandorino skrinjico odnosov v drugi jugoslovanski državi v odnosu federalizem proti centralizmu. Stalno soocanje med nacionalnim in razrednim ter razlicnost pojmovanja nacionalnega oz. federativnosti ter položaja in vloge nacionalnih politicnoupravnih enot, republik, sta povzrocala krize na politicnem podrocju, pa tudi na podrocju gospodarstva, ki je bilo tesno povezano s politiko. Razmerje med razrednim in nacionalnim, med družbenim redom in organizacijo države, je dolocalo dinamiko razvoja jugoslovanske države in družbe. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 41 Zamotan klobcic razrednega in nacionalnega, kar je bilo znacilno za drugo Jugoslavijo, je predstavljal politicne in druge odnose jugoslovanske države po drugi svetovni vojni. Imel je znacaj nekakšnega gordijskega vozla, katerega pa ni bilo mogoce nikakor razrešiti brez meca. Treba ga je bilo presekati. Socializem jugoslovanskega tipa, samoupravljanje, torej razrednost v sodobnem svetu ni bilo vec motiv, Id naj bi bil vezivo za življenje v skupni državi, nacionalni interesi posameznih narodov oz. njihovih politicnih in gospodarskih elit pa so bili med sabo tako razlicni in nasprotujoci, da je bila jugoslovanska država enostavno obsojena na konec. Za eno od znacilnosti druge Jugoslavije je mogoce šteti tudi Josipa Broza- Tita kot »oceta« te države. Soznacnica (sinonim) druge Jugoslavije bi lahko bil titoizem, ceprav se jugoslovanski državni in politicni sistem ni nikoli sam tako imenoval. Kakorkoli kdo danes Tita ocenjuje in ga oznacuje, je bil v casu svojega življenja osrednja osebnost druge Jugoslavije. Mnogokrat, zlasti v tujini, je bil njeno poosebljenje. To dejstvo je imelo »navznoter«, v okviru Jugoslavije, sicer tudi negativne posledice, tako v casu, ko je Tito vodil državo, ko sta vedno obveljala njegovo mnenje in volja, zlasti pa po njegovi smrti, ko je zaradi tega nastala praznina in se je zacel boj za nasledstvo ter so posamezniki želeli obuti njegove cevlje. In tudi to, zlasti pa njihovi pogledi in dejanja, ceprav so se sklicevali pri tem, da zastopajo Titovo pot, da oni predstavljajo »Tita po Titu«, je bil eden od razlogov razpada države. KLJUCNA POLITICNA VPRAŠANJA DRUGE JUGOSLAVIJE Kot so nasprotja glede nastanka države, prve in druge Jugoslavije, so razlike tudi glede konca jugoslovanske državne skupnosti. Gre za vprašanje procesa razpadanja države in njenega dokoncnega razpada. Kdo je imel pri tem vecjo vlogo, vecjo odgovornost, kdo je bil tisti, ki je proces razpadanja sprožil, kako in zakaj? Ponovno se ob tem odpira vprašanje, ki je bilo postavljeno že glede nastanka jugoslovanske države. Komu je Jugoslavija, kakršna je bila in kako se je skozi cas spreminjala, najbolj koristila? Kdo je imel od državne skupnosti najvec? Na vprašanje, zakaj je razpadla, je vsekakor mnogo odgovorov, vsi pa imajo nacionalno obeležje. Dejstvo, da je Jugoslavija razpadla in da kot država ne obstoji vec, ni sporno. Do tega spoznanja je prišla tudi Badinterjeva komisija. Zakaj in kako je razpadla - ali z odcepitvijo ali z razdružitvijo - pa je še vedno stvar razlicnih razlag in razlicnih ocen. Povsem si nasprotujocih. Ceprav je veljalo v jugoslovanskem državno-partijskem vrhu in nasploh v komunisticni partiji prepricanje, da je bila s federalisticno ureditvijo jugoslovanske 42 Slovenija v Jugoslaviji države odpravljena neenakopravnost med narodi, združenimi v enotno državo, torej t. i. nacionalno vprašanje, je prav to izbruhnilo v drugi polovici petdesetih let. Na eni strani je bila to reakcija na poskus uvedbe nacionalnega unitarizma in posredno zanikanja pomena »narodnih (nacionalnih) republik«, kar je bilo v zraku sredi petdesetih let, na drugi pa je šlo za smiselno uporabo nacela samoupravljanja, da z rezultati svojega dela razpolagajo tisti, ki so to ustvarili na ravni republike in odnosov le-teh do zvezne države. Šlo je za prenos in uporabo samoupravnih nacel v organizacijo države z zmanjševanjem njenega vpliva na republike. Na zanikanje pomena narodov v socialisticni Jugoslaviji, kar je bila tedaj težnja, ki so jo kazali zlasti v nacionalni sredini, ki je želela uveljaviti svojo prevlado glede na svojo številcnost, pa je na politicni in idejni ravni reagiral Edvard Kardelj z izdajo svoje knjige iz leta 1939 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (takrat je izšla pod avtorjevim psevdonimom Sperans), za katero je napisal dolg predgovor in aktualiziral v njem dogajanje na »nacionalnem« podrocju. Ugotovil je, da je nacelno s federativnostjo vsem narodom zagotovljen enakopraven položaj, vendar s tem niso bili odpravljeni vsi vidiki nacionalnega vprašanja. Zavrnil je kakršenkoli nacin »jugoslovanstva« na racun zmanjševanja pomena ali kar zanikanja narodov. »Jugoslovanstvo«, kot so ga razumeli in želeli uveljaviti njegovi zagovorniki, je oznacil za obliko veledržavnega birokratskega centralizma in obliko boja za priviligiran položaj dolocenega naroda.10 1T1akšno njegovo stališce glede »jugoslovanstva«, ki ga je povezal s težnjo po položaju Srbov v jugoslovanski državi, ga je postavilo v položaj »slovenskega nacionalista«, Dobrica Cosic ga je oznacil kar za »slovenskega separatista« in ideologa slovenskega separatizma, ceprav je Kardelj v Sloveniji ostro kritiziral vsako misel, besedo ali dejanje slovenskih politikov, ki bi imelo kakršnokoli zvezo s slovenskimi zahtevami do državnega centra. Za Srbe je bil Kardelj »slovenski nacionalist« in protisrbsko usmerjen, za Slovence pa kar prevec »jugoslovanski«, danes pa zlasti prevec »partijski«, komunisticen. Vsekakor je veljal za »federalista«, ki je po mnenju Cosica sloveniziral Jugoslavijo, ker je »kreiral koncept samoupravljanja in decentralizacije, s cimer nas potiska v konfederalizem.«11 V vsaki rasti federalizma je Cosic namrec videl konfederalizem, tega pa je oznacil za protisrbski proces. Upoštevati velja, da je o konfederalizmu, v kar je po njegovem mnenju vodila krepitev federalizma oz. položaja in vloge republik nasproti državnega centra (ta pa je bil v Beogradu), Cosic pisal v zacetku šestdesetih let, v casu polemike, ki jo je vodil s slovenskim literarnim zgodovinarjem Dušanom Pirjevcem. To pa je bilo že veliko prej, preden je do dolocene stopnje konfederalizma z ustavo 1974 sploh prišlo. Strah pred federativnostjo in njeno rastjo je bil velik. 10 Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 59. 11 Cosic, Pišcevi zapisi (1951-1968), str. 221. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 43 Prvo korenito spremembo tudi ustave je povzrocila uvedba samoupravljanja. To dejstvo, ki je pomenilo spremembo v politicnem sistemu, je bilo treba vnesti v ustavo. V zacetku leta 1953 je bil v jugoslovanski zvezni skupšcini sprejet Ustavni zakon o temeljih družbene in politicne ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) in o zveznih organih oblasti. To je bila dejansko nova ustava. Ta paraustava je bila naravnana bolj razredno. Poudarek je bil bolj na delavskem razredu, t. i. samoupravljavcih kot enotni anacionalni kategoriji, kot na narodu kot tvornemu glede federativnosti. Glede te in položaja narodov, kot so se kazali v ustavi glede na njihovo vlogo v zvezni skupšcini, je ta ustava pomenila korak nazaj. Manj pozornosti je bilo namenjene federativnosti v državni organizaciji. Kot eden od zborov zvezne skupšcine je bil ukinjen Zbor narodov, prek katerega so republike enakopravno, z istim številom poslancev, uveljavljale svoje pravice in zahteve. S tem je bilo odpravljeno nacelo federativnosti v najvišjem zakonodajnem organu države, kajti v Zvezni zbor so se volili poslanci glede na število prebivalcev, v Zbor proizvajalcev pa glede na število zaposlenih. V zakonodajna telesa, od zvezne skupšcine, republiških skupšcin do skupšcin lokalnih skupnosti, so bili uvedeni Zbor proizvajalcev kot predstavniška telesa zaposlenih. Uvedba Zbora proizvajalcev je imela namen zagotoviti vodilno vlogo delavskega razreda, in to neglede na nacionalno pripadnost posameznika. Druga Jugoslavija je sicer temeljila na »skupni jugoslovanski zavesti« in predvsem na federativnosti, ki je izhajala iz pravice do samoodlocbe narodov, nosilec te skupnosti pa naj bi bil delavski razred. Poudarjanje razrednosti oz. pretirana zloraba razrednega dejavnika ob zmanjševanju nacionalnega je v vecnacionalni državi obudilo speci vulkan, tj. nacionalno vprašanje. V poudarjajoci razrednosti so namrec tisti, ki so želeli ohraniti centralizem in s tem svoj vecji vpliv na »delovanje« jugoslovanske države, ti pa so bili zlasti v srbski politiki, videli možnost preseganja nacionalnega dejavnika in s tem doseganje unitarizma. Takšen poskus preseci nacionalno na racun poudarjanja razrednega je bil sredi petdesetih let. Takrat so se pojavile celo ideje o odpravi republik, ker so te temeljile na nacionalni osnovi. Po teh predlogih naj bi Jugoslavijo sestavljale lokalne skupnosti, t. i. komune, ki so v procesu decentralizacije in deetatizacije prevzemale dolocene administrativne in politicne naloge državnih oblasti z namenom »odmiranja« države. Jugoslavija naj bi postala zveza komun, to pa bi omogocalo zlitje v unitarno jugoslovanstvo. Narod kot temelj federalne enote, republike, naj tako ne bi imel vec pomena. Hkrati s tovrstnimi poskusi unitarizma in ohranjanja centralizma pa se je prav zaradi tega odprlo bistveno vprašanje druge Jugoslavije, ki ni poniknilo vse do njenega konca. Šlo je za vprašanje ali vec federativnosti ali vec centralizma. V jugoslovanskem državnem in politicnem vrhu so okoli tega vprašanja nastale 44 Slovenija v Jugoslaviji dokaj velike razlike, ki so obstajale slabo desetletje, vse do politicnega »padca« enega od glavnih zagovornikov vecje centralizacije kot zagotovila mocne države, Aleksandra Rankovica sredi leta 1966. Na drugi strani so bili federalisti, ki so se zavzemali za poglabljanje samoupravljanja in decentralizacijo, predvsem pa za vecjo moc republik. Vodilni v tej skupini je bil Kardelj. Kot federalisticno je nastopalo slovensko politicno vodstvo in slovenski gospodarstveniki, kajti slovensko gospodarstvo je bilo takrat edino konkurencno sposobno za gospodarsko politiko, v kateri bi bil vecji poudarek na sodelovanju jugoslovanskega gospodarstva z drugimi državami, zlasti zahodnimi. Za mocnejšo centralno oblast so bili v manj razvitih republikah, ki jim tudi vecje gospodarsko sodelovanje s tujino, zlasti z Zahodom, ni bilo po godu, saj so se bali, da bi se v takih razmerah položaj njihovega gospodarstva poslabšal. Ker je v decentralizaciji videl možnost »dezintegracije države«, je bil vecjemu centralizmu naklonjen tudi predsednik države in generalni sekretar ZKJ Tito. Razlicnosti v pogledih so se pokazale zlasti pri politicnem ocenjevanju stavke rudarjev v slovenskih premogovnikih iz Zasavja (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje),12 ki je bila januarja 1958. Rudarji so stavkali sicer zaradi nizkih plac, v resnici pa je bila stavka uperjena proti administrativnemu upravljanju gospodarske politike, tj. proti centralizmu. Imela je doloceno mero politicne note. Politicno ocenjevanje vzrokov stavke je zato v jugoslovanskem partijskem vrhu odprlo razpravo o vprašanju odnosov med republikami in federacijo ter republikami med seboj. Ko pa je v zacetku šestdesetih let prišlo v Jugoslaviji do prve resnejše gospodarske krize, ta je sledila dokaj veliki gospodarski rasti v petdesetih letih, so tisti, ki so želeli vecjo vlogo centralnih oblasti, vzroke za zastoj gospodarskega napredka videli v preveliki vlogi samoupravljanja, ki je pogojevalo decentralizacijo. Gospodarska kriza je zato povzrocila politicno krizo, ki se je kazala v »spopadu« centralistov in federalistov. Vzrok krize in »zdravilo« zanjo sta obe strani videli povsem nasprotno. Da bi zgladili nasprotja, je Tito sredi marca 1962 sklical tridnevno sejo jugoslovanskega partijskega vodstva.13 Na njej je zaradi svojega zagovarjanja federalizma in samoupravljanja kritike doživel predvsem Kardelj. Politicno »bitko« so takrat dobili centralisti. To se je pokazalo tudi v novi jugoslovanski ustavi, sprejeti aprila 1963. Z ustavo, dobila je ime listina samoupravljanja, ker je samoupravljanje ustavno opredelila kot politicni sistem, je država dobila novo ime - Socialisticna federativna republika Jugoslavija (SFRJ). To je jasno kazalo, da je bil poudarek na politicnem sistemu in ne vec na federativnosti. Glede vloge in pravic narodov v jugoslovanski federaciji je bil s to ustavo narejen korak nazaj. 12 Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958. 13 Pocetak kraja SFRJ. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 45 Je pa dobilo nacionalno vprašanje, ki se je takrat kazalo zlasti kot razlicno razumevanje vloge republik v federativni državi v odnosu do centralnih oblasti, politicno potrditev na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije konec leta 1964. Nacionalno vprašanje do takrat uradno šteto za rešeno, je dobilo »domovinsko« pravico v jugoslovanski politicni stvarnosti. Da se je po politicni »zmagi« centralistov to vprašanje, ki je bilo sicer bistveno za drugo Jugoslavijo, pojavilo na partijskem kongresu, je bilo presenecenje predvsem za centraliste. Tito jih takrat ni vec podpiral, zato se je vec in bolj poglobljeno lahko govorilo tudi o nujni reformi federacije. Avtor vecine predlogov je bil Edvard Kardelj, ki je med drugim novembra 1965 predlagal popolno suverenost republik, zvezna oblast pa bi imela le vlogo »tehnicnega« instrumenta. Centralisti so doživeli udarec sredi leta 1966, ko je bil s politicnih funkcij in politicnega življenja odstranjen podpredsednik države Rankovic. Njegov politicni »padec« je obcutno in dolgotrajno vplival na nadaljnji razvoj politicnih odnosov v jugoslovanski državi. Omogocil je zacetek reformiranja državne organizacije, vecjo federalizacijo federacije. Leta 1967, štiri leta po sprejemu, je ustava že doživela prve spremembe, naslednje pa konec leta 1968. Je pa Rankovicev politicni »padec« imel posledice tudi na drugih podrocjih politicnega življenja Jugoslavije. Ker je bil tudi »boter« politicne policije, t. i. Udbe (ki takrat ni imela vec takšnega imena), tj. Uprava državne bezbednosti (^varnosti)), je ta izgubila na politicni moci. Se pa je takrat povecala moc vojaškega vrha, ki je bil Titu najbolj zvest. Nanj se je Tito najbolj naslanjal in v vojaškem vrhu so zato po njegovi smrti sami sebe postavili za glavnega varuha jugoslovanske države. Ne le glede obrambe pred napadom na državo od zunaj, ampak tudi obrambe države navznoter. Jugoslovanska federacija se je z ustavnimi amandmaji na ustavo iz leta 1963 še bolj federalizirala. Povecala sta se vloga in pristojnosti republik v odnosu do centralne oblasti. Ustavni amandmaji so spremenili predvsem sestavo in pristojnosti Zvezne skupšcine, natancneje pa so opredelili tudi avtonomni pokrajini v okviru Srbije, Vojvodino in Kosovo. V skupšcino je bil ponovno uveden Zbor narodov, v katerem je vsaka od republik imela enako število poslancev, avtonomni pokrajini pa polovico manj. V amandmaju k jugoslovanski ustavi je bila opredeljena tudi raba jezikov posameznih jugoslovanskih narodov. Sredi leta 1971 je bilo sprejetih še 23 amandmajev k ustavi SFRJ, tako da jih je bilo skupaj 42, kar je ustavo bistveno spremenilo. Z ustavnimi amandmaji je bila v veliki meri razrešena kriza federativnosti. Zvezni amandmaji so na novo opredelili jugoslovansko federacijo; obe avtonomni pokrajini v okviru Srbije sta postali konstitutivni del zvezne države. Kot izraz vecj e samostojnosti republik in njihovega položaja v zvezni državi je bila republika opredeljena kot »država, ki temelji na 46 Slovenija v Jugoslaviji suverenosti naroda«. Zvezne državne oblasti so izgubile nekatere pristojnosti, med drugim davcno, financno in investicijsko politiko. Poleg amandmajev, ki so urejali organiziranost in razmerja v jugoslovanski zvezni državi, so t. i. delavski amandmaji opredeljevali samoupravljanje kot politicni sistem. Na osnovi teh amandmajev, zlasti glede reforme federativnosti in vecje vloge republik kot držav, je bila nato pripravljena ustava, ki je bila sprejeta februarja 1974. Hkrati s temi reformami in reformiranjem gospodarskega sistema, da bi ta postal bolj ucinkovit in mednarodno skladen, se je od srede šestdesetih let krepila tudi ideja o nujnosti liberalizacije politicnega življenja. Vecina zahtev po liberalizaciji odnosov v jugoslovanski državi je izhajala iz potreb po spremembah v gospodarstvu, zlasti po vecji vlogi trga. Z liberalizacijo na politicnem podrocju, cesar pa mnogi tisti, ki so sicer želeli vec federativnosti glede organizacije in delovanja države, niso sprejemali z navdušenjem, naj bi to postalo bolj demokraticno. Politicna moc naj bi bila decentralizirana. To je bil proces t. i. partijskega liberalizma, ker naj bi se reformirala in bolj znotraj demokratizirala tudi vladajoca politicna stranka, Zveza komunistov. Za »partijski liberalizem« je znacilno iskanje nacina za »korekcijo« jugoslovanskega sistema. Z »liberalizmom« niso želeli spremeniti sistema socialisticnega samoupravljanja, ampak nacin njegovega delovanja. Zagovarjali so doslednejšo locitev partije in državnih oblasti ter vecjo demokraticnost in svobodo mišljenja v partiji sami. »Liberalizem« se je pojavil v vsaki jugoslovanski republiki neodvisno, najbolj izrazito v Sloveniji, v Hrvaški in v Srbiji.14 Povsod so »liberalci« izhajali predvsem iz problemov svoje republike in te probleme želeli rešiti, pri cemer se niso ozirali na celotno državo in celovitost njene problematike, razen ce je ta posegala v problematiko njihove republike. Odnosi med njimi so bili zato protislovni in pogosto so bili »liberalci« med seboj nasprotniki. Vsak je namrec videl predvsem (in tudi izkljucno) svojo republiko. Vsem »liberalcem« pa je bil skupen kriticen pogled na tedanji nacin razmišljanja in vladanja v partiji in na vlogo partije v državi in družbi. V »liberalizmu« je bila prisotna dobršna mera nacionalnega. To je bilo v skladu s procesom federalizacije federacije kot procesom demokratizacije glede organizacije države. »Liberalizem« pa se je kazal tudi kot nacionalizem, politicno pa je bilo ocenjevano - s strani osrednjih politicnih organov oz. osebnosti, »ocetov« druge Jugoslavije - tudi kot izraz separatisticnih teženj. Na takšne politicne ocene s strani najvišjega državnega in politicnega, tj. partijskega vrha, so naleteli slovenski »liberalci«, še bolj pa hrvaški. Oboji so bili kmalu odstranjeni iz politike. »Liberalci« v Srbiji pa so bili sicer manj nacionalno zagreti, mogoce jih je oceniti, da so bili srbska »politicna garnitura«, ki je bila v vsem dolgem jugoslovanskem obdobju najmanj odkrito nacionalna, tj. srbsko hegemonsko 14 Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, str. 243/913-259/929. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 47 nastrojena, a je iskreno želela uveljaviti spremembe, ki bi šle v smer vecje demokratizacije v partiji in državi, tudi na racun manjše vloge Tita. To pa je bila okolišcina, ki so jo uporabili kot sredstvo proti njim njihovi partijski kolegi oz. rojaki, da so politicno »padli«. Bili so na eni strani prevec zagreti za demokratizacijo v partiji, na drugi pa premalo srbsko nacionalisticni za srbske bolj nacionalno usmerjene politike. Zaradi »enakopravnosti« vseh republik so našli »liberalizem« tudi v drugih treh »perifernih« republikah in ne le v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, kjer seje najbolj pokazal in imel tudi »poosebljenje« v voditeljih. V Sloveniji je bil to predsednik slovenske vlade Stane Kavcic, v Hrvaški predsednica CK ZK Hrvaške Savka Dapcevic-Kucar in sekretar tega organa Mika Tripalo, v Srbiji pa predsednik CK ZK Srbije Marko Nikezic in sekretarka tega organa Latinka Perovic. V vseh republikah so bili »liberalci« odstranjeni iz politicnega življenja. Staro gardo, konservativce, ki niso želeli sprememb v partiji in glede partije v družbi, med temi je bil vodilni Tito, je motil »liberalizem« s svojimi demokraticnimi zahtevami, »nacionalizem«, ki ga je spremljal, vsaj pri Hrvatih odkrito, pri Slovencih pa dokaj prikrito, pa jim je pri obracunu z »liberalci« prišel prav kot sredstvo. Ofenziva proti »liberalizmu« se je na jugoslovanski ravni zacela konec leta 1971, ko so bili zaradi njihovih povezav z nacionalizmom in ustaškimi emigrantskimi krogi odstranjeni hrvaški »liberalci«. Obracun »konservativcev« z »liberalci« pa je dosegel vrh jeseni 1972, ko je na osnovi Titove ocene, da gre v Jugoslaviji za usodo socializma, ki naj bi bil zaradi »liberalizma« ogrožen, izvedena nekakšna psevdorevolucija, ki je pomenila tudi konec partijskega liberalizma v Sloveniji in v Srbiji. Razrednost je ponovno dobila vecji poudarek, obnovljen oz. poudarjan je bil politicni monopol partije in jugoslovanska družba je na vseh podrocjih doživljala »proletarizacijo«. Ni pa spopadanje konservativcev in liberalcev v državnem in politicnem vrhu vplival na federalizacijo federacije. Ta se je nadaljevala in je bila koncana sredi leta 1971, ko so bili sprejeti amandmaji k jugoslovanski ustavi; amandmaje v istem duhu so v svoje ustave vnesle tudi vse republike. Vrsta teh je bila t. i. delavskih amandmajev, ki so posegali v samoupravljanje in v t. i. združeno delo, za nadgradnjo federativnosti pa so bili pomembni tisti, ki so zmanjševali funkcije zveznih, centralnih oblasti. To je bilo nato preneseno v ustavo, sprejeto februarja 1974. Ta je bila izraz zmage konservativcev, saj je poleg ustavnih rešitev teh »nacionalnih« zadev dajala mocan poudarek razrednemu, tj. na »položaj cloveka v združenem delu in družbeni lastnini« in na »združevanje dela in sredstev družbene reprodukcije«, skratka, na družbenoekonomski ureditvi in njeni organiziranosti. Ustava je imela kompromisni znacaj. V zameno za demokracijo, kije bila vodilo “liberalcev”, je ponujala vec nacionalnih pravic oz. je dajala vecjo 48 Slovenija v Jugoslaviji vlogo republikam. Te so postale tudi formalno, ustavno države. Bila je tako izraz pogledov »liberalcev« na ureditev in organizacijo države z bolj ohlapno centralno oblastjo, na kar so »konservativci« pristajali iz bojazni, da bi centralisticno vodena federacija lahko zašla v podobno krizo, kot je zašla jugoslovanska država pred drugo svetovno vojno. Na eni strani je zato okrepila federalizem in dala republikam in tudi avtonomnima pokrajinama, ki sta bili v sestavu Srbije, kar položaj držav. Jugoslovanska država je dejansko postala zveza šestih oz. osmih držav. Po drugi strani pa je ustava zaostrila razredne prvine jugoslovanske družbe in države. To naj bi rešilo samoupravljanje kot »vezni clen« državljanov in države. Poleg tega pa je ustava zagotavljala monopolni položaj Zvezi komunistov, kar pred tem ni bilo tako dolocno nikjer zapisano. Zaradi prevelikega poudarjanja vloge in pravic republik, predvsem pa, ker sta obe avtonomni pokrajini, ki sta bili del Srbije, postali skoraj enakopravni z republikami, so zlasti centralisticno opredeljeni menili, da se je ustavna ureditev približala konfederalizmu. Ustava je Srbijo dejansko razdelila na tri »države«, pri cemer srbska oblast ni mogla povsem politicno obvladovati Kosova z vecinskim albanskim prebivalstvom, zato je bilo kritik federalizacije federacije najvec v Srbiji. Kritike, sicer tihe, so bile zaradi »konfederalizacije« jugoslovanske države tudi v vojaškem vrhu, ki je želel mocno, enotno in centralizirano vodeno državo. Vojaškemu vrhu tudi ni ustrezala organiziranost t. i. teritorialne obrambe, oboroženih formacij po republikah, v kateri so videli zasnovo republiških vojsk. Javno pa ni bilo kritik na racun ustave v casu do smrti predsednika Tita niti slišati. S smrtjo predsednika Tita, umrl je 4. maja 1980, pa so se pojavile mnoge kritike, zahteve, obtoževanja na obstojece stanje v državi. V tem je bila deležna kriticnih pogledov predvsem ustava. Bistva kritike je bila deležna njena konfederativnost, kot so njeni kritiki videli federalizirano federacijo in ustavno postavitev republik na raven države, pa tudi razdelitev Srbije v tri vsaj ustavno domala enakovredne dele. Skratka, Jugoslavijo je po Titovi smrti, ko ni bilo vec njegove »avtoritete« in so si kritiki njega in njegove politike dali duška, zajela kriza. Bila je gospodarska in politicna, pri cemer se je slaba gospodarska situacija kazala na politicnem podrocju. Neustrezna gospodarska politika in prevelike zadolženosti oz. nezmožnosti odplacevanja najetih kreditov v tujini so povzrocile gospodarsko krizo, ki je kmalu prerasla v politicno. Posredno sta bila za »krivca« pretiranega zapravljanja (države in državljanov) in premajhne gospodarske ucinkovitosti razglašena politicni sistem samoupravljanja in ustava, ki ga je postavila kot ustavno bistvo jugoslovanske države, ter tudi pretirani federalizem, ki se je na podrocju gospodarstva kazal kot t. i. dogovorna ekonomija in iz ustave izhajajoca t. i. nacionalna oz. republiška gospodarstva. Kot izraz kriticnosti do ustave so se zaceli vecati centralisticni in hegemonisticni pritiski ter mednacionalna trenja. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 49 Kljub vecdesetletnemu skupnemu življenju v eni državi so se v osemdesetih letih 20. stoletja zacele vecati kulturne in ekonomske razlike med posameznimi obmocji in med narodi. Vecala so se nasprotja med zahodnima, gospodarsko razvitima republikama Slovenijo in Hrvaško, ki sta v marsicem dosegali sosednji Italijo in Avstrijo, ter med ostalimi republikami. Obtoževanja o tem, kdo koga izkorišca in kdo ima od drugega v Jugoslaviji in od nje vecji dobicek, so bila vse pogostejša. Ceprav je bila že prva polovica osemdesetih let v Jugoslaviji v znaku gospodarske krize in razlicnih politicnih napetosti, so se te zaostrile leta 1986 in se nato stopnjevale vse do leta 1991, ko je Jugoslavija zaradi nezmožnosti, da reši nasprotja, razpadla. Glavni ustvarjalec krize je bilo razlicno razumevanje vloge in položaja posameznih republik in narodov v jugoslovanski federaciji. Srbi so namrec zaradi svoje številcnosti zahtevali, natancneje, vsiljevali svoj vodilni položaj, na drugi strani pa so Slovenci glede na gospodarsko razvitost in zato vecji financni prispevek v jugoslovansko državno skupnost temu nasprotovali. Uprli so se želji po centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu, ki gaje zacelo izražati novo srbsko vodstvo, na celu katerega je leta 1986 stopil Slobodan Miloševic. Septembra 1987 je odstranil iz vodstva vse dotedanje sodelavce, ki niso bili za njegovo nacionalisticno usmeritev, in se postavil kot srbski nacionalni vodja. Kot sredstvo za to mu je služil srbski nacionalizem. Politicni spopad federalistov in centralistov, ki je potekal dejansko od konca petdesetih ali vsaj od zacetka šestdesetih let, se je ob koncu osemdesetih in v zacetku devetdesetih let tako razplamtel, da ga ni bilo mogoce vec pogasiti in se je koncal s pogorišcem jugoslovanske države. »Fronta« med zagovorniki nasprotnih pogledov na organizacijo in delovanje jugoslovanske države je bila vzpostavljena, ko se je na oblast v Srbiji povzpel Slobodan Miloševic, ki je zacel na krilih srbskega nacionalizma (najprej kot »obramba« Srbov na Kosovem proti Albancem) spreminjati razmere in razmerja najprej v Srbiji, nato pa tudi v Jugoslaviji. Pri tem se je posluževal nacionalizma, ki je v Srbiji živel in se »hranil« v prepricanju, da so Srbi v jugoslovanski državi premalo upoštevani, in da so zato, ker nimajo vodilne vloge - niso hegemoni - prikrajšani. Ideolog srbskega nacionalizma in mitologije, pisatelj Dobrica Cosic je to izrazil z mislijo, da Srbi v vojnah zmagujejo, v miru pa izgubljajo. Za razliko od kriznih razmer v šestdesetih letih, ko je šlo bolj za uveljavljanje položaja in vloge republik nasproti zveznim oblastem, je bila kriza v drugi polovici osemdesetih in v zacetku devetdesetih let v znaku spopada dveh nasprotujocih si razumevanj življenja federativno zasnovane države, centralisticnega in federativnega. Tokrat je bil spopad v vsej zgodovini jugoslovanske federativne države najbolj grob in brezkompromisen. Šlo je za odkrit spopad dveh jugo 50 Slovenija v Jugoslaviji slovanskih republik, Srbije kot najvecje in Slovenije kot najbolj gospodarsko razvite. Politicna vodstva so imela v obeh republikah povsem nasprotne poglede na jugoslovansko skupnost in njeno organiziranost. Novo srbsko politicno vodstvo je želelo številcnost srbskega prebivalstva uporabiti za uvedbo srbske hegemonije v Jugoslaviji, pri cemer so se sklicevali na »demokraticnost«, izražano v »formuli« en clovek - en glas. S tem bi se temelj jugoslovanske federativne države, enakopravnosti narodov, enostavno porušil, saj bi Srbi imeli v zvezni skupšcini najvec poslancev, ki bi sicer v »demokraticnem« duhu preglasovali druge. Slovenija pa je bila nasprotno za reformiranje politicnega sistema in samoupravljanja, ne pa za bistveno poseganje v organizacijo federacije. Slovenski politiki so v nasprotovanju zahtevam srbskih politikov izpadli kot »ustavobranitelji« in s tem nekakšni konservativci, ki ne želijo sicer potrebnih sprememb v jugoslovanski državi in družbi. »Ustavobraniteljstvo« pa je bilo dejansko sredstvo proti srbskim pogledom na spremembe, ki so pomenile veliko spremembo Jugoslavije in vzpostavitev srbskega državno politicnega ideala - Velike Srbije oz. jugoslovanske države po srbskem »vzorcu«, tj. Srboslavije, kar so želeli, a niso uspeli doseci vse od zacetka Jugoslavije po prvi svetovni vojni. Miloševic je želel dokoncati delo oz. hotenja Nikole Pašica, kateremu se cilj, da bi Jugoslavija bila povecana Srbija, sicer ni nikoli povsem uresnicil, ceprav je Srbom uspelo jugoslovansko državo precej srbizirati vsaj v tem pomenu, da so bili Srbi velik dejavnik jugoslovanske države tako v dobrem kot v slabem. V razreševanju jugoslovanskega vozla so bile jugoslovanske zvezne oblasti, od skupšcine do vlade, dokaj pasivne in nemocne. Ni pa to veljalo za vojsko oz. njen vrh, ki se je kot predstavnik centralne oblasti na politicnem podrocju aktivno vkljucil v reševanje krize. Zaradi podobnih ali kar enakih pogledov na vzroke jugoslovanske krize - te so videli v prevec ohlapni federaciji - in enakih hotenj po ucinkoviti centralisticni oblasti, se je vojaški vrh pocasi, vendar zanesljivo pridružil Srbiji. Srbsko in vojaško vodstvo sta bila oba centralisticno orientirana, ceprav sprva iz razlicnih razlogov. Imela pa sta skupno rešitev jugoslovanske krize - centralizem. Razlikovala pa sta se - vsaj sprva - glede cilja. Srbskemu vodstvu je bil cilj vzpostavitev mocne in enotne srbske republike in nato doseci v jugoslovanski državi njeno prevlado, vojaški vrh pa je želel enotno Jugoslavijo z mocnim vodstvom. Tako srbsko vodstvo kot vojaški vrh sta videla rešitev problema jugoslovanske države v iznicenju ustave iz leta 1974 in v uvedbi t. i. ucinkovite federacije z mocno centralizirano upravo. Obema sta bila poglavitna ovira pri tem Slovenija in njeno vodstvo. Proti združenemu politicnemu nasprotniku in njegovim zahtevam po povecanju centralizma srbskega vodstva (to je imelo mocno podporo srbske javnosti, kar je ta izražala na t. i. mitingih, ki jih je oblast skrbno in vešce organizirala sebi v podporo) in vojaškemu vrhu, so se slovenski politiki upirali z Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 51 branjenjem ustavne ureditve, kakršno je zagotavljala ustava iz leta 1974. Bili so »ustavobranitelji«, kar je bila ena od takticnih potez slovenske politike od vsega zacetka jugoslovanske krize, kakršna je nastajala po Titovi smrti. Z upoštevanjem ustave in zakonodaje so želeli »nevtralizirati« pricakovani »naskok« na ustavo in njeno spreminjanje zlasti glede dosežene stopnje državnosti republik. Takšna težnja se je dejansko pokazala, ko se je zacela razprava o spremembah ustave. V Sloveniji pa se je vladajoca politika odlocila za reforme pri »vrhu«. Odlocili so se za spremembe, ki naj bi demokratizirale vladajoco Zvezo komunistov Slovenije in njen položaj in vlogo v slovenski družbi. Pocasi in premišljeno po lastni volji so želeli »sestopiti« z oblasti in to deliti z drugimi politicnimi subjekti. Ta politicni proces je bilo t. i. prenoviteljstvo. Šlo je za notranjo partijsko stvar, ki se je zacela kot interna, notranja demokratizacija slovenske »komunisticne stranke«, se pa je nato prenesla na demokratizacijo celotnega politicnega življenja. Na ta politicni proces, ki se je zacel v Sloveniji in je sovpadal z zaostrovanjem jugoslovanske krize pod vplivom Miloševicevega »pohoda na Jugoslavijo«, so drugod v Jugoslaviji gledali z doloceno mero dvoma in nejevere, pa tudi odkrito nasprotno. Nasprotne slovenskemu namenu prenoviteljstva pa so bile težnje glede položaja in vloge komunisticne organizacije v Srbiji. Tam se je oblast »partije« krepila, saj je Miloševic kot vodja Zveze komunistov Srbije dejansko imel vso oblast. Bila je sredstvo za dosego »nacionalnih« srbskih ciljev: upravno in politicno poenotenje Srbije, kar je pomenilo odpravo avtonomnosti Vojvodine in Kosova, kot jo je zagotavljala jugoslovanska ustava, uvedba centralizma kot sredstva nacrtovanega srbskega hegemonizma. Na poti k temu se je postavilo po robu s svojim »ustavobraniteljstvom« in »prenoviteljstvom« slovensko politicno vodstvo. Kot nasprotnika glede reformiranja Jugoslavije, vsak s svojim namenom, sta se tako vzpostavila »nacionalna« voditelja komunistov, slovenskih Milan Kucan, in srbskih Slobodan Miloševic. Nekako se je ponovila situacija, ko sta si »nasproti stala« vsak s svojimi pogledi na organizacijo jugoslovanske države Kardelj in Rankovic. Razlika je bil v tem, da je Kucan branil ustavno doseženo stanje, medtem ko je Kardelj to stanje želel (in uspel) vzpostaviti. V nastali konstelaciji so bile druge republike bolj ali manj opazovalke. Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija so zaradi številnega prebivalstva srbske narodnosti in zato zaradi strahu pred notranjimi nemiri tvorile nekakšen nevtralen blok »jugoslovanske sinteze« in niso želele izražati naklonjenosti nobeni »strani«. Ko je bilo jasno, da Miloševicu zaradi »odpora« slovenske politike ne bo uspelo osvojiti kljucnih dejavnikov jugoslovanske politike, Zvezo komunistov, se je slovenski politiki približala hrvaška. V obeh republikah pa je takrat že potekal mocan proces demokratizacije in »odlepljanja« od Jugoslavije, v katerem so imele glavno vlogo protikomunisticne, na »nacionalizmu« temeljece politicne sile. 52 Slovenija v Jugoslaviji Na reforme slovenskega politicnega vodstva, ko je to zacelo z reformami pri sebi, v svoji organizaciji oz. v njenem položaju in vlogi v slovenski družbi in državi, se je odzval tudi vojaški vrh. Ta je v slovenskem »prenoviteljstvu« videl protirevolucijo, v slovenskem nasprotovanju centralisticnim zahtevam srbskega politicnega in tudi vojaškega vrha pa separatizem. Obtožbe Slovenije, Slovencev in njihove politike so bile enake, kot so bile obtožbe na racun Albancev na Kosovem, kjer so bile te izgovor za represijo proti Albancem in njihovim politikom, ki se niso uklonili srbskim zahtevam po zmanjševanju avtonomije Kosova. V vlogo »ohranjevalca« Jugoslavije in njenega politicnega ustroja se je odlocno postavil vojaški vrh, pri cemer je imel eden od obrambnih ministrov, admiral Branko Mamula, politicne voditeljske ambicije. Svoje centralisticne poglede je vojska, njen vrh, ki se je odkrito in nacrtno postavil v politicno vlogo, skušala uveljaviti prek Zveze komunistov. Ko pa je ta na zvezni ravni na 14. kongresu konec januarja 1990 doživela svoj konec, vojska je izgubila »ideološko domovino«, pa so želeli za svoje politicne cilje uporabiti predsedstvo države. Prepletanje vojaškega vrha in predsedstva SFRJ, v katerem so imeli »centralisti« sicer mocne pozicije, ne pa prevladujocih, je takrat veckrat pripeljalo Jugoslavijo na rob izvedbe vojaškega udara ali uvedbe vojaške uprave. Vmešavanje vrha jugoslovanske vojske v reševanje jugoslovanske krize je krizne razmere v zadnjem obdobju jugoslovanske skupne države le še dodatno ustvarjalo. Vojska je bila tako ob dveh »nacionalnih«, Srbiji in Sloveniji, tretji dejavnik v Jugoslaviji ob njenem koncu. Jugoslavije ji ni uspelo rešiti, s svojim nacinom reševanja, ko je posegla tudi po orožju, pa je njen konec pospešila. Vojska, Jugoslovanska ljudska armada, je bila glede na svojo vlogo glede obrambe države organizacijsko najbolj centralisticno organizirana (obramba je vedno v rokah centralnih oblasti), a v osemdesetih letih se je tako postavila tudi v politicnem smislu. Do federalizma, kakršen je bil takrat v Jugoslaviji, je bil vojaški vrh kriticen. V centralizmu, v mocni osrednji oblasti, pri kateri bi tudi sami sodelovali kot mocan dejavnik, so videli »zdravilo« za jugoslovansko krizo. V imenu mocne države, pogoj za to pa je bil po njihovem prepricanju centralizem, se zato niso strinjali s »federalizacijo« obrambe, kar so predstavljale enote Teritorialne obrambe kot oboroženi izraz vojaško obrambne doktrine splošne ljudske obrambe. Zaradi svojega centralisticnega znacaja in zadržanega odnosa do stopnje federativnosti, kakršno je dala ustava 1974, pa tudi zaradi dejanskega nestrinjanja s »federalizacijo« vojaške obrambe države, kar so v vojaškem vrhu dobro skrivali in na ves glas hvalili doktrino splošne ljudske obrambe, so bili v vojaškem vrhu kriticni zlasti do Slovenije. Takšno je bilo stališce vojaškega vrha že od zacetkov uveljavljanja nove obrambne doktrine jugoslovanske države konec šestdesetih in v zacetku sedemdesetih let. Na slovensko zagnanost glede organiziranja in Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 53 oboroževanja slovenske Teritorialne obrambe kot vojaške formacije, ki je bila v pristojnosti republike, so gledali kriticno in jo ocenjevali kot oblikovanje slovenske nacionalne vojske. V teritorialni obrambi so videli na eni strani konkurenco glede obrambnih nalog in delitev pristojnosti, saj je bila teritorialna obramba v pristojnosti republiških oblasti, na drugi pa prav zato, da gre za klico nacionalnih vojsk. To je bil sicer njihov osnovni ocitek zasnovi teritorialne obrambe. Pri tem so našli dokaz v oboroževanju slovenske teritorialne obrambe. Ali je šlo pri tem, ko so se poslužili spletke proti slovenski teritorialni obrambi, njenemu vodstvu, dejansko pa proti slovenski politiki, ki je tega postavilo po svoji volji in svoji izbiri, brez posebnega dovoljenja »generalitete«, le za vprašanje, povezano z nakupom orožja za slovensko teritorialno obrambo, ali je šlo za širšo politicno spletko proti slovenski politiki, kije bila jasno in dolocno federalisticno opredeljena. »Generaliteta« je slovenske politike skušala prikazati kot nacionaliste in separatiste. »Zatožili« so jih Titu, ki je bil glede takšnih obtožb zelo obcutljiv, vendar pa v tem primeru ni nasedel »ovadbam« o slovenskem »separatizmu«. Ena od poglavitnih »tarc« v tej celotni politicni spletki je bil Edvard Kardelj zaradi svojega zavzemanja za vec federativnosti in manj centralizma, kar je zelo motilo centraliste. Na ta nacin so hoteli prepreciti nadaljnjo federalizacijo federacije. Nesoglasja med Slovenijo in JLA, njenim vrhom, ki so se pokazala v zadnjih nekaj letih druge Jugoslavije in so bila s strani vojske prikazovana kot »napadi na JLA« v Sloveniji, na katere ni po njihovem mnenju slovensko državno in politicno vodstvo dovolj odlocno reagiralo, in s tem naj bi podpiralo te »napade«, so imela dolgo zgodovino. Zacelo se je kmalu po uvedbi splošne ljudske obrambe in oblikovanju teritorialne obrambe. V zacetku sedemdesetih let je namrec zaradi nakupov orožja za slovensko teritorialno obrambo v tujini, pehotno orožje za slovensko TO so namrec kupili v Franciji, kajti JLA jim ni želela zagotoviti nakupov iz »svojih« virov, vojaški vrh videl to kot nedopustno. Ker se to Titu, kateremu so slovensko vodstvo zatožili, ni zdelo nic slabega, so se odlocili za širšo spletko. Vanjo je vojaška obvešcevalna služba pritegnila še srbsko službo državne varnosti. Celotna »afera z orožjem« za slovensko TO je imela ime po obvešcevalni šifri Vrh in se je kasneje pokazala kot t. i. Zelena knjiga. »Dosje« oz. dokumenti, ki naj bi dokazovali slovenske »necednosti«, je bil namrec v zelenem ovitku. Šlo pa je za obtožbe, da se ima Slovenija namen odcepiti od Jugoslavije, kajti Slovenija naj bi se oboroževala zaradi osamosvojitve »v dolocenem trenutku«. Vrh JLA, v katerega je treba šteti tudi jugoslovanskega »ministra« za obrambo, je v drugi polovici osemdesetih let, ko se je kriza v Jugoslaviji zaostrovala in je dobila jasne poteze spopadanja dveh razumevanj reševanja, ali z reformiranjem doseženega ali s spremembami v smeri centralizacije, za katero so bili predvsem v Srbiji in v vojaškem vrhu z reorganizacijo vojaške obrambne organizacije, ki je 54 Slovenija v Jugoslaviji stopila v veljavo z zacetkom leta 1989, je »iznicil« vlogo teritorialne obrambe. Veljko Kadijevic, zadnji obrambni minister jugoslovanske države, ki pa se je podredil Miloševicu, je to reorganizacijo pojasnil kot »ublažitev negativnih rešilnih vplivov zasnove oboroženih sil iz ustave 1974«.15 Z uvedbo »vojskovališc«, ko je bilo celotno ozemlje jugoslovanske države razdeljeno na štiri ozemlja, sta bila vloga in pomen teritorialne obrambe, kije slonela na »nacionalnem« republiškem nacelu, zmanjšana. V praksi je to pomenilo trdnejšo vpetost republiških teritorialnih obramb v poveljstva JLA. Razlog reorganizacije obrambe države pa ni imel mnogo zveze z vojaško strateško obrambo pred napadom iz tujine, ampak je bil predvsem notranjepoliticen. Reorganizacija vojske je tako spremenila položaj teritorialne obrambe in je vsaj glede na svojo vecjo vpetost v poveljstveno strukturo JLA odpravljala »republiška« ali nacionalna nacela dotedanje organizacije vojaških oblasti. Tako je na vojaškem podrocju bila izvedena »centralizacija«, ki je na drugih podrocjih državnega delovanja centralistom ni uspelo doseci. Druga Jugoslavija je prenehala obstajati po tem, ko sta se za razdružitev od nje odlocili dve federalni enoti, Slovenija in Hrvaška. Samostojnost in neodvisnost sta vsaka zase razglasili 25. junija 1991. S tem je bilo za Slovenijo njenega jugoslovanskega obdobja konec. Ker je jugoslovanska oblast temu nasprotovala, je to dejanje skušala prepreciti z vojsko. To je izzvalo v Sloveniji desetdnevno stanje vojne, ki se je koncalo z dogovorom o trimesecnem moratoriju na izvajanje osamosvojitvenih dejavnosti, t. i. Brionska deklaracija. Tega je zahtevala od sprtih strani mednarodna skupnost. V casu po dogovoru o moratoriju se je za odhod - formalno za »premestitev enot in ustanov JLA z ozemlja Republike Slovenije« do koncnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije16 - iz Slovenije s sklepom Predsedstva SFRJ odlocila jugoslovanska vojska. Po treh mesecih, odhod vojske seje zaradi tehnicnih razlogov zavlekel za teden dni, so pripadniki JLA kot zadnja stvarna »vez« Slovenije z Jugoslavijo zapustili ozemlje Republike Slovenije. Obdobja Slovenije v Jugoslaviji je bilo konec. ZAKLJUCEK Slovenija, Slovenci, njihova politika in gospodarstvo so bili kot del Jugoslavije njen dejavnik. V drugi Jugoslaviji je imela Slovenija svoj položaj, ki ji ga je dolocala ustavnost te države, vlogo pa dejavnost slovenske politike, politikov in gospodarstva. V oceh Slovencev je bila po njihovem mnenju ta vloga premajhna, v oceh drugih, s katerimi s(m)o Slovenci živeli v Jugoslaviji, pa najbrž prevelika 15 Kadijevic, Moje videnje raspada, str. 71. 16 Kolšek, Spomini na zacetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991, str. 336 - Priloga 20. Cepic: Bilo je nekoc v Jugoslaviji (1945-91) 55 in prepomembna. Dejstvo je, to ni ocena ali vrednotenje te vloge, da je bila Slovenija v Jugoslaviji zanjo pomemben dejavnik, ki je dajal tej državi njeno podobo in znacilnost. Slovenija v Jugoslaviji ni bila ozemeljsko velika, obsegala je 7,9 % ozemlja celotne države (po velikosti je bila druga najmanjša jugoslovanska republika), njeni prebivalci pa so šteli 8,4 % vseh državljanov jugoslovanske države (popis prebivalstva 1981), je pa dejavnost slovenske politike oz. njenih politikov v drugi Jugoslaviji vplivala na oblikovanje njene podobe. Slovenska politika je bistveno oblikovala podobo druge Jugoslavije in dogajanje v njej. V skladu z mislijo predsednika ZDA Johna E Kennedija iz njegovega inavguracijskega nagovora, kaj lahko država naredi za koga ali kaj lahko nekdo od nje pricakuje ter kaj lahko nekdo zanjo stori, je bil delež tega, kar so Slovenci ali vsi prebivalci Slovenije v casu druge Jugoslavije storili zanjo, velik. Tako kot je bil pomemben delež Jugoslavije pri razvoju Slovenije. Kot ne bil bilo Slovenije kot države brez druge Jugoslavije, ne bi bilo niti Jugoslavije, kot jo poznamo v zgodovini in je sedaj del zgodovine, brez Slovenije in njene vloge v njej. Bojan Godeša OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA IN JUGOSLAVIJA (1941-45) » j anes lahko že postavimo, da je monarhija likvidirana, cetudi smo dokoncno rešitev odložili na cas po vojni. Koncano je nacionalno zatiranje in likvidirani so fevdalni ostanki, ki so še spremljali Jugoslavijo po letu 1918. Ce tudi ne moremo istovetiti osvobodilnega boja z buržoazno demokraticno revolucijo, vendar lahko ugotovimo, da je v naši osvobodilni borbi etapa buržoazno demokraticne revolucije v veliki meri že izpolnjena. V kolikor ni izpolnjena, pa so dozoreli vsi pogoji za njeno takojšnjo likvidacijo. 58 Slovenija v Jugoslaviji To omogoca predvsem dejstvo, da ima buržoazija sicer še svoje ekonomske pozicije, izgubila pa je vse politicne.«1 Tako je Edvard Kardelj prepricano pojasnil konec februarja oz. zacetek marca 1944 trenutni položaj, v katerem se je znašlo osvobodilno gibanje glede rešitve nacionalnega vprašanja in s tem pogojenega odnosa do jugoslovanske države. Kardeljeva samozavestna ocena je temeljila na vrsti tedaj potekajocih procesov, ki so dosegli vrhunec z drugim zasedanjem Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943, ko je bila na podlagi formalno-pravne pravice do samoodlocbe narodov sprejet odlok o federalni ureditvi jugoslovanske države. Pot do take rešitve pa ni bila vseskozi premocrtna, temvec je šla skozi vec med seboj tudi protislovnih faz, ki so bile odvisne od razlicnih dejavnikov. V skladu s takim razvojem se je spreminjal tudi odnos slovenskega osvobodilnega gibanja do jugoslovanske države. Temeljne razloge za spreminjajoci se odnos je Kardelj ob isti priložnosti pojasnil na naslednji nacin: »Ko smo bili v ofenzivi proti reakciji leta 1941 in 42 in ko je bil pri tem glavna ovira Draža Mihajlovic, nismo mnogo poudarjali Jugoslavije, ker je bila to glavna parola teh reakcionarnih elementov. Mi smo predvsem postavljali samoodlocbo slovenskega naroda s posebno pravico do odcepitve. Na tej paroli smo razbili mihajlovicevsko reakcijo in pridobili zase mase. Drugacna je bila situacija po italijanski ofenzivi. V tem razdobju so nastopili mihajlovicevski elementi odkrito pot izdajstva. Naš kurz je bil na pridobitev sredine. Zato smo spremenili taktiko in postavili na dnevni red vprašanje Jugoslavije. S tako taktiko nam je uspelo del sredine pridobiti, del pa jo nevtralizirati. Svojo taktiko smo vedno uravnavali po potrebah, ki jih je narekoval celotni razvoj. Zato smo enkrat poudarjali odcepitev, drugic pa bolj naglašali združitev.«21 Ob tej nazorni Kardeljevi predstavitvi, vendarle pa v nekoliko shematski obliki, namenjeni slušateljem partijskega tecaja, lahko recemo, da je bila dejansko medvojna geneza odnosa slovenskega osvobodilnega gibanja do jugoslovanske države, ki jo bomo predstavili v pricujocem prispevku, kot je že bilo nakazano, še bolj kompleksna. »Fašisticnim okupatorjem se ni posrecilo z razkosanjem Jugoslavije in Slovenije razbiti tudi KPJ in KPS. Danes je KPJ edina stranka na terit. Jugoslavije, ki ima povsod svoje organizacije in ki je pod enotnim vodstvom.« Tako je poudaril tedanji sekretar CK KPS Franc Leskošek v avgustovski številki (1941) glasila CK KPS Delo v clanku »Razširimo in ucvrstimo partijske organizacije«.3 Ceprav je bilo tudi v tem pogledu sprva nekaj dilem na Hrvaškem in v Makedoniji, pa je bilo torej bistveno, da je KPJ tudi v razmerah razkosanja in okupacije Jugoslavije vseskozi delovala kot enotna organizacija, pa tudi partizanske enote so bile pod enotnim poveljstvom vrhovnega štaba na celu z generalnim sekretarjem 1 Deželak Baric, Osvobodilni boj kot priložnost, str. 158-159. 2 Prav tam, str. 161-162. 3 Delo 1941-1942, str. 64. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 59 KPJ Josipom Brozom-Titom. Druga stalnica pa je bilo dejstvo, da je KPS (J) vseskozi bila usmerjena proti politicnemu režimu, ki je vladal v predaprilski Jugoslaviji in so ga oznacevali, kot je februarja 1942 v clanku »Slovenski narod in delovno ljudstvo - na branik svoje bodocnosti« zapisal Boris Kidric, »oblast narodne neenakopravnosti, socialnega izkorišcanja, umazane korupcije, terorja nad ljudskimi množicami in petokolonskih zvez z inozemstvom.«4 Za nosilce predvojnega režima so poleg tega trdili, da »so to ljudje, ki so krivi aprilske katastrofe in vsega zla, kije doletelo slovenski narod in vse narode Jugoslavije po zlomu Jugoslavije«.5 Takoj po okupaciji in razkosanju jugoslovanske države so slovenski komunisti predvsem poudarjali, kot je razvidno iz proglasa CK KPS konec aprila 1941, poleg osvoboditve in združitve slovenskega naroda bratsko slogo narodov Jugoslavije in vseh balkanskih narodov.6 V »Geslih našega osvobodilnega boja«, objavljenih v Slovenskem porocevalcu 22. junija 1941, ki so bila »podlaga protiimperialisticne fronte slovenskega naroda«, pa je bila v prvi tocki posebej izpostavljena pravica slovenskega naroda do samoodlocbe, vštevši pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi.7 Takšna stališca slovenskih komunistov gre razlagati z njihovimi tedanjimi pricakovanji glede razpleta vojnega spopada, tedaj po njihovi oceni imperialisticnega, ki naj bi v skladu s predvojnimi politicnimi ucbeniki po zgledu na prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo prerasel v revolucionarno vojno in prinesel zmago oz. prevlado socializma v svetovnem merilu pod vodstvom Sovjetske zveze. Po napadu nacisticne Nemcije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je ocena o znacaju vojne spremenila iz imperialisticne v pravicno in osvobodilno oz. domovinsko vojno svobodoljubnih narodov proti nacifašizmu. Temu primerno se je tudi odnos do vprašanja Jugoslavije prilagodil temu dejstvu. To spremembo je Crtomir Nagode v pogovoru z Jankom Mackovškom opisal z besedami: »Dokler se ni Rusija postavila na slovansko in jugoslovansko stališce in niso dobili direktive iz Moskve, ni bilo dosti z njimi razpravljati. Sedaj Jugoslavijo vsaj omenjajo. Dokler ni bila Rusija napadena, niso jugoslovanskega imena niti omenjali, razven pri napadih nanj odn. na Jugoslavijo.«8 Tako je bil na tretjem zasedanju vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1941 sprejet tudi sklep (clen 3): »Uresnicujoc slogo in enotnost narodov Jugoslavije stopa SNOO v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije«.9 Istocasno pa je SNOO sprejel odlok, da se »vojaški zbor slovenskih partizanskih cet vkljuci kot sestavni del v Narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije 4 Delo 1941-1942, str. 103. 5 Delo 1941-1942, Delavcem, kmetom, vsemu delovnemu ljudstvu Slovenije! (maj 1942), str. 117. 6 DLRS, I, dok. 6, str. 28-29. 7 DLRS, I, dok. 10, str. 42. 8 Vodušek Staric, »Dosje« Mackovšek, str. 36. 9 DLRS.I, dok. 38, str. 116. 60 Slovenija v Jugoslaviji in operira pod vrhovnim poveljstvom GŠ NOPOJ«.10 1P1oleg tega je SNOO poslal srbskim, hrvaškim in crnogorskim partizanom pozdrav, v katerem izraža svoje obcudovanje »zaradi požrtvovalne borbe proti okupatorju«, in jim sporocil, »da so se Vašemu junaškemu boju za svobodo pridružile tudi slovenske partizanske cete, ki se s puško v roki bore za naš skupni smoter«.11 Novembra 1941 pa je bil CK KPS vposebnem komunikeju prisiljen odgovarjati na vrsto obtožb, ki so jih v tistem casu širili njihovi domaci nasprotniki. Ti so namrec prav v tistem casu sprejeli narodnopoliticni program, ki je predvideval tudi obnovitev jugoslovanske države (t. i. londonske tocke). V zvezi z odnosom do Jugoslavije je v komunikeju vodstvo KPS zapisalo: »Po zlomu Jugoslavije je ostala v notranjosti Jugoslavije dolgo casa edina organizacijsko-politicna vez med razkosanimi narodi Jugoslavije. Še danes je KPJ edina organizacijska in moralnopoliticna sila, ki se razteza na vsem jugoslovanskem teritoriju. KPJ je bila prva, ki je znova dvignila ter z dejanji okrepila geslo o slogi in enotnosti narodov Jugoslavije.«12 Boris Kidric pa je v clanku »Pol leta OF« utemeljil tedanje stališce, ki seje razlikovalo od tistega, ki so ga zagovarjali predstavniki mešcanskih strank: »OF je zastavila na nov nacin - v živem nasprotju z žalostno in škodljivo tradicijo - vprašanje skupnosti jugoslovanskih narodov. Postavila ga je na akcijskem temelju, to se pravi na temelju enotne in složne borbe narodov Jugoslavije proti zakletim sovražnikom. Marsikdo, ki se je nekoc penil v »jugoslovenskih« frazah, še danes ne razume, da so nekdanje koncepcije doživele popoln prakticni in moralni zlom, da pa iz oborožene borbe jugoslovanskih narodov poganja nova, ljudska, s skupnimi žrtvami s skupno bratsko krvjo povezana koncepcija narodne skupnosti jugoslovanskih narodov.«13 Na cetrtem zasedanju VP OF 1. novembra 1941, ko je bilo sprejetih prvih sedem temeljnih tock, je bil odnos do jugoslovanske države eksplicitno oznacen v tretji tocki, ki se glasi: »Stojec na stališcu naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov ne priznava OF razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodlocbe«.14 Oblikovanje tretje tocke programa OF je bilo sad predhodnega razpravljanja z »mlado JNS«, ki sicer ni vstopila v OF in se je kasneje postavila na sredinsko stališce.15 Tudi proslava 29. oktobra 1941 v spomin na prelom Slovencev s habsburško monarhijo je bila do neke mere mišljena kot odgovor OF na podobne predhodne poskuse Nagodetove skupine 6. septembra 10 DLRS, I, dok. 40, str. 118. 11 DLRS, I, dok. 45, str. 123. 12 DLRS, I, dok. 75, str. 170. 13 DLRS, I, dok. 76, str. 173-174. 14 DLRS, I, dok. 111, str. 255. 15 Škerl, Jugoslovanska ideja pri Slovencih, str. 212. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in JugosLavija (1941-45) 61 (rojstni dan kralja Petra II.) in 9. oktobra (obletnica smrti kralja Aleksandra), ki pa niso slavili le jugoslovanske države, temvec tudi poudarjali, da so »naša srca in naše oci obrnjene proti Londonu, kjer je naš kralj, kjer je naša vlada, kjer so naši slovenski zastopniki. Tam so naši voditelji in nikjer drugje«.16 V doloceni zadregi pa se je vodstvo osvobodilnega gibanja znašlo ob praznovanju prvega decembra, ko je obstajala nevarnost, da bi pobudo zanj prevzeli liberalci.17 1O8F je sicer liberalne kroge prehitela s pozivom na praznovanje državnega praznika Jugoslavije, pri tem pa svojo odlocitev v letaku pojasnila z naslednjo obrazložitvijo: »Ko OF SN to odloca, jasno izjavlja, da se v naši svobodni bodocnosti ne sme nikoli vec ponoviti stanje, ki je prejšnja leta narodom Jugoslavij e in delovnim slojem preprecevalo, da bi mogli z vso iskrenostjo sodelovati v proslavi 1. decembra, stanje, ki je konec koncev upropastilo samo Jugoslavijo. OF SN bo s slovensko narodno osvoboditvijo zajamcila slovenskemu narodu vse pravice, ki jih terja slovenska narodna individualnost. Z uvedbo dosledne ljudske demokracije bo slovenskemu narodu zajamcila vse njegove cloveške pravice. S pozivom, da Slovenci proslavimo 1. december v znaku globoke in borbene solidarnosti s svojimi brati na jugu, v znaku zaostrenega boja proti zatiralcem, pa tudi v zavesti, da morajo iz naših slovenskih žrtev zrasti vse naše slovenske in ljudske pravice.«ls Organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšic je v porocilu CK KPJ 5. decembra 1941 skušal odlocitev o praznovanju prvega decembra pojasniti takole: »Pišem obširneje o 1. decembru, ker se bojim, da Vi ne bi odobravali, ko smo ga proslavili. Mi mislimo, da je bilo prav, ker je OF zelo pridobila na ugledu in vplivu, in ker smo preprecili, da bi se anglofili in (mihailov)icevci sploh uveljavili kot skupina, ki nekaj predstavlja.«19 Nekaj dni kasneje (druga polovica decembra 1941) je tudi Boris Kidric še enkrat porocal CK KPJ o prvodecembrski proslavi, kar ocitno kaže, da so se zavedali, da bi le-ta lahko bila problematicna v oceh jugoslovanskega vodstva osvobodilnega gibanja.20 Tako je Kardelj, ki je tedaj bil v Bosni, v pismu slovenskemu CK-ju 1. januarja 1942 ocital, da »popušca reakcionarnim londonskim elementom, caplja za malomešcanskimi elementi«, ter dodal, da je tudi prvodecembrska proslava dokaz za to, in nato nadaljeval: »Ne smatramo sicer, da je sama prvodecembrska akcija negativna ali napacna, toda že samo dejstvo, da ste bili prisiljeni nanjo, je dokaz, da v predhodnih politicnih borbah niste uspeli razbiti vpliva velesrbskih elementov, ampak ste jim popušcali.«21 Hkrati je bilo v pismu poudarjeno, da je »potrebno mocneje popularizirati stališce Partije glede pravice slovenskega 16 Prav tam, str. 214. 17 DLRS, I, dok. 94, str. 212. 18 DLRS, I, dok. 78, str. 178. 19 DLRS, I, dok. 94, str. 213. 20 DLRS, I, dok. 104, str. 232-233. 21 DLRS, I, dok. 109, str. 251. 62 Slovenija v Jugoslaviji naroda do samoodlocbe, vštevši odcepitev«, in je »treba ostrejše nastopati proti velesrbskim elementom, ki p onovno p ostaj aj o najreakcionarnej ša in najnevarnejša klika, kakor tudi proti londonskim klerikalcem, ki so zopet njihovi agenti in pripravljajo ponovitev 1918. (...) Tudi v kritiki londonske (jugoslovanske) vlade nastopajte odlocnejše, kajti londonska vlada doslej ni dala niti ene izjave, v kateri bi zagotavljala slovenskemu narodu pravico do samoodlocbe.«22 Kardelj je slovenskemu vodstvu v navedenem pismu še napovedal, da »brez dvoma torej vstopamo v novo etapo naše borbe«, pod vplivom spora z Mihailovicem, in ko so šli dogodki tudi ob zmagoviti decembrski protiofenzivi Rdece armade in pricakovanju hitrega konca vojne, v smeri vse vecjega zaostrovanja v slovenski in jugoslovanski družbi. Po vesteh o sporu z Mihailovicem v Srbiji je sredi decembra 1941 Kidric v pismu CK KPJ celo sporocil, da bo IO OF izdal »Magno charto slovenskih pravic«, kjer bo odkrito napadel Miho Kreka in londonsko vlado ter poudaril: »a) o svoji usodi, zunanjih odnosih in notranji ureditvi bo odlocal slovenski narod sam; b) slovenski narod vztraja slej ko prej na volji bratskega sožitja vseh narodov Jugoslavije itd., poudarja pa neomajno pravico do samoodlocbe, vštevši pravico do odcepitve.«23 Nato je IO OF na seji 21. decembra 1941 sprejel še dve dodatni tocki, pri cemer je bilo zapisano, da »glede na slovenske narodne potrebe in glede na dejstvo, da se bliža cas naše narodne osvoboditve, dodaja OF SN svojim temeljnim tockam še naslednje: »8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odlocil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.«24 Po Kidricevem porocilu so se s tem strinjali tudi zastopniki »jugoslovanske« buržoazije v OF,25 ceprav je bila omenjena osma tocka dejansko v dolocenem nasprotju s predhodno sprejeto tretjo tocko programa OF, ki jo je sprejel VP OF na svoji seji 1. novembra 1941. Z dodatnima tockama pa se ni strinjala le Nagodetova skupina »Stara in nova pravda«, ki je hotela samoodlocbo z »omejeno zavezo«26 in je v posebni spomenici zahtevala pojasnila o stališcu OF do Jugoslavije, meja in jugoslovanske vlade v Londonu.27 Pri tem je bilo glede Jugoslavije znano predvsem stališce OF, da si države v taki obliki, kot je bila predvojna kraljevina, ne želi. Tako je Kidric maja 1942 v clanku »Revolucionarni razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega 22 Prav tam, str. 250. 23 DLRS, I, dok. 104, str. 235. 24 DLRS, I, dok. 111, str. 256. 25 DIRS, I, dok. 120. str. 266-267. 26 Prav tam. 27 Sire, Med Hitlerjem in Titom, str. 63. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 63 gibanja« zapisal, da se bori slovensko NOG za osvoboditev in samoodlocbo slovenskega naroda. Ta boj je neposredno usmerjen proti okupatorju, njegov smoter - namrec osvoboditev, združitev in samoodlocba slovenskega naroda - pa vendar ne bi bil dosegljiv s kakršnim koli povratkom predokupacijskega stanja - recimo versajske Jugoslavije - ali z vzpostavitvijo katerega koli drugega imperialisticnega državnega sistema, ki bi uklenil v svoje meje slovenski narod«.28 Dejansko tedaj OF pripravljenega odgovora, razen nacelnih izjav o narodnem vprašanju, še ni imela. To vprašanje je namrec namenoma pušcala še odprto, ker še ni imela povsem tocne predstave o tem, kakšen bo bodoci razvoj dogodkov, pri cemer niso izkljucevali tudi revolucionarnega razpleta mednarodnih razsežnosti. To vprašanje, kot tudi vprašanje meja, se je naceloma razjasnilo šele po zasedanju Avnoja v Bihacu, ko je postalo dokoncno jasno, da v danih mednarodnih okolišcinah, ki so bile pogojene z obstojem protihitlerjevske koalicije, ne gre racunati s takim revolucionarnim razpletom. Kljub temu pa je Kidric že januarja 1942 predlagal sklicanje konference zastopnikov osvobodilnega gibanja vseh narodov Jugoslavije in ustanovitev podobnega telesa, kot je bil v jeseni 1942 ustanovljeni Avnoj.29 Neodvisno od tega predloga je podobno predlagal junija 1942 tudi predstavnik sokolske skupine v OF Zoran Polic.30 Takšno nejasno stališce OF in predvsem KPS je v vse bolj zaostrenih domacih razmerah pri njenih nasprotnikih v propagandi vodilo do razlicnih obtožb, kot npr., da se slovenski komunisti zavzemajo za Podonavsko federacijo, da so sovražni Hrvatom in Srbom, da so odstopili Trst, Celovec in Maribor. Vse te obtožbe je CK KPS februarja 1942 zavrnil v posebnem komunikeju kot »otipljivo laž, ki jo lahko proizvedejo le slaboumni možgani.«31 Tudi še kasneje je take obtožbe CK KPS ob razlicnih priložnostih odlocno zavracal.32 Na govor Alojzija Kuharja po londonskem radiu 12. aprila 1942, v katerem naj bi ta dejal, »da Osvobodilna fronta zavaja Slovence z nejasnimi politicnimi koncepti, medtem ko je po njegovem mnenju cilj slehernega poštenega Slovenca samo Jugoslavija in nic razen Jugoslavije«, se je ostro odzval Kocbek v clanku »OF in Jugoslavija«. Kocbek je odgovarjal, da »slovenski londonaši podtikajo Osvobodilni fronti protijugoslovanske težnje samo zato, ker hocejo Jugoslavijo reducirati na dosedanjo politicno državno tvorbo in jim Jugoslavija pomeni le njih same. Zato se iz svojih sebicnih razlogov raje odlocajo za dosedanjo tvorbo, imenovano legitimno stanje, namesto da bi se s svojim ljudstvom vred odlocili za novo, revolucionarno pot, brez katere ni rešitve niti Slovencem niti Jugoslaviji. 28 DLRS, II, dok. 19, str. 51. 29 DLRS, I, dok. 120, str. 268. 30 DLRS, II, dok. 71. str. 153. 31 DLRS, I, dok. 137. str. 294-296. 32 DLRS, II, dok. 18, str. 58-60. 64 Slovenija v Jugoslaviji Toda pri svojem legitimnem stališcu mirno pozabljajo, da je Jugoslavija razpadla prav zaradi velikosrbskega obraza legitimnosti. Mirno pozablj aj o, da j e v srcih vseh zavednih Jugoslovanov med tem casom zrasla podoba nove Jugoslavije, ocišcene politicnih in socialnih parazitov ter vkljucene v veliki slovanski blok, ki bo Jugoslovanom zavaroval posamezne narodnosti in skupno politicno življenje.«33 Kocbek je svoje razmišljanje zakljucil z besedami: »Ce ostanemo zvesti samemu sebi, lahko dosežemo svoje veliko narodno vstajenje, ce se pa držimo Kuharjevih navodil, lahko dosežemo le okrnjeno Jugoslavijo, ki bo žalostna kolonija, kakor je bila zadnjih 20 let, v tej koloniji pa slovensko podkolonijo, kakor je to bila Slovenija ves cas formalne svobode Jugoslavije.«34 Tudi glasilo Mlada Slovenija je maja 1942 objavilo clanek »OF in Jugoslavija«, v katerem je polemiziralo s trditvami Alojzija Kuharja na londonskem radiju, da se, ce misli, da so zavezniki svobodo obljubili samo našim predstavnikom v Londonu, bridko vara.35 ZatacasjeznacilnaizjavalOOF 15. maja 1942 o londonski jugoslovanski vladi, v kateri ugotavlja, da bi morala »taka jugoslovanska vlada izjaviti, da želi bodoce sožitje narodov Jugoslavije sprico katastrofalnih posledic velesrbske hegemonije v stari Jugoslaviji graditi na temelju narodne enakopravnosti in pravice slehernega naroda do samoodlocbe, vkljucno do odcepitve«.36 Naslednji dan, to je 16. maja 1942, pa je IO OF poslal pozdravno pismo VŠ NOPOJ, v katerem je ponovno izrazil prepricanja, da bo le skupna borba pod poveljstvom VŠ - položila temelje za bodoce bratsko sožitje narodov Jugoslavije in vseh južnoslovanskih narodov na podlagi narodne enakopravnosti in pravice slehernega naroda do samoodlocbe.37 V clanku »Javna beseda o sredini« pa je bilo izrecena temeljna razlika med stališcem OF in njenimi oponenti, namrec, da je »nacelo samoodlocbe najvišja vrednota, za katero se danes slovenski narod bori«, medtem ko »sredina poskuša v današnjem odlocilnem trenutku prevariti slovenski narod, zapeljati slovensko narodno revolucijo na »legalni« caršijski tir«.38 Vsa navedena stališca do slovenskega nacionalnega vprašanja so bila v skladu s tedanjo politiko slovenskega partijskega vodstva, za katero je bilo znacilno t. i. prehajanje v drugo etapo revolucije. Takšna usmeritev je prevladovala do poletja 1942. Ob objavi dvajsetletne pogodbe o vzajemnem sodelovanju in pomoci med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo junija 1942, ki je bistveno vplivala na nove poglede osvobodilnega gibanja na bodoco mednarodno in domaco situacijo, pa 33 Kocbek, Osvobodilni spisi I, str. 94-95. 34 Prav tam, str. 98. 35 Mlada Slovenija/Mladina, str. 92. 36 DLRS, II, dok. 31, str. 72. 37 DLRS, II, dok. 34, str. 78. 38 DLRS, II, dok. 42, str. 92-93. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 65 je IO OF v posebnem proglasu poudaril, da je podpis »privedel do prve pogodbe med dvema velesilama, ki princip samoodlocbe slehernega naroda dviga na višino vodilnega nacela bodocih odnosov med narodi.« Zato je »z angleško-sovjetsko pogodbo tudi politika OF dobila najodlocilnejše mednarodno potrdilo.« V nadaljevanju besedila pa je bilo zapisano: »Govore vam, daje OF proti Jugoslaviji, Srbom in Hrvatom. V resnici pa je OF od vsega zacetka naglasila potrebo sloge in enotnosti narodov Jugoslavije kot brezpogojno nacelo skupne osvobodilne borbe. Naglasila je neštetokrat, da so južnoslovanski narodi usodno povezani med seboj in da OF zato smatra, da se bo bodoce narodno sožitje južnoslovanskih narodov gotovo izrazilo v skupni državni obliki teh narodov. Samoodlocba slovenskega naroda ni v nasprotju s skupno državo Južnih Slovanov, pac pa zahteva, da naj Slovenci v to državo pridejo kot svoboden narod, ki bo kot enakopraven clan sporazumno in prostovoljno sprejel nase dolžnosti in se obenem uveljavil in zagotovil svoje pravice.«39 V takih okolišcinah so 27. junija 1942 na osvobojenem ozemlju celo ustanovili Narodnoosvobodilni svet, nekakšno slovensko vlado, za katero pa se je kmalu pokazalo, da ni bilo najbolj posrecena poteza.40 Izostritev stališca v odnosu do Jugoslavije je prinesla predvsem julijska (1942) številka glasila CK KPS Delo. V clanku »KPS in Jugoslavija« je Maks Stermecki pojasnil: »Odklanjanje versajske Jugoslavije z vsemi njenimi protiljudskimi in narodnozatiralskimi oznakami pa še ne pomeni zanikanja Jugoslavije sploh. Ravno nasprotno: boj za samoodlocbo in njeno uveljavljanje je tisti edini nacin zbližanja našega naroda s hrvatskim in srbskim, ki je v stanju združiti v enotno državno zvezo, ki jo velesrbska buržoazija in drugi protinarodni elementi niso mogli nikoli doseci. Priznavanje pravic do samoodlocbe našemu narodu bo odstranilo namrec tisti obcutek narodne zapostavljenosti, ki ga je prej odtujeval drugim jugoslovanskim narodom.«41 Stermecki pa je nato sestavek zakljucil z besedami: »Mesto stare Jugoslavije, ki so jo ljudstvo in vsi resnicno demokraticni elementi obcutili kot jeco narodov, bo vstala svobodna in demokraticna domovina južnoslovanskih narodov, ki bo zadovoljila vse njihove nacionalne težnje«.42 Glede pravice do samoodlocbe narodov, na kateri je temeljila nacionalna politika KP, pa je sredi avgusta 1942 tudi Slovenski porocevalec odgovarjal na ocitke nasprotnikov partizanstva - zanje je bilo namrec to najbolj sporno - da nacelo samoodlocbe, vkljucno s pravico do odcepitve, še ne pomeni tudi dolžnosti do odcepitve in zato teh pojmov ni dovoljeno zamenjevati.43 Kljub tej spremembi pa je bil tedanji vodja agitpropa Boris Ziherl, ki je bil jeseni 1942 zadolžen za 39 DLRS, II, dok. 94, str. 189. 40 DLRS, II, dok. 113., str. 324. 41 DLRS, II, dok. 156, str. 438. 42 Prav tam, str. 441. 43 Škerl, Jugoslovanska ideja pri Slovencih, str. 221. 66 Slovenija v Jugoslaviji ponovno vzpostavitev stikov s »sredinci«, v pismu Kardelju 25. septembra 1942 še vedno zelo kriticen, ko je omenjal »napake ultra levega znacaja«: «Vprašanje samoodlocbe s pravico do odcepitve. To »odcepitev« smo do neznosnosti poudarjali in to v casu, ko se v narodnoosvobodilnem boju kuje najtrdnejša enotnost narodov Jugoslavije. Nikdar ni bilo to naše nacelo pravice narodov do odcepitve raztolmaceno, nikdar nismo povedali, da ta pravica ne pomeni dolžnosti in da imamo kot komunisti tudi dolžnost propagirati in agitirati proti temu, da bi se narod te pravice poslužil, kadar bi bilo to v njegovo ocitno škodo. Jaz sem v zadnjih mesecih zacel v SP nov kurz (...) Ljudje so ta novi kurz v SP takoj opazili in ga z zadovoljstvom vzeli na znanje.«44 Nato je Ziherl opozarjal Kardelja: »V celi vrsti vprašanj, v katerih je naša ljubljanska drobna buržoazija zlasti nestrpna, smo se izmikali jasnim in dolocenim odgovorom, ceprav bi te odgovore lahko dali in morali dati. Nasprotniki so to izmikanje izkoristili in prikazovali vse skupaj tako, kakor da imamo v tem in onem pogledu nekaj za bregom in zato nocemo s pravo barvo na dan. Ne smemo si delati iluzij o tem, da so mnoge omahljivce prav s tem pridobili. Eno takih vprašanj, okrog katerih smo hodili ko macka okrog vrele kaše, je vprašanje Jugoslavije. Dostikrat smo pisali o Jugoslaviji kot crknjenemu psu. Pred dobre pol leta smo sicer napisali - ne vem, kdo je napisal - neko brošuro »OF in Jugoslavija«, toda moram reci, da tista brošura ne le da vprašanja ni niti najmanj premaknila z mrtve tocke, marvec je bila klasicen primer hoje okrog vrele kaše. Vse to je odbilo mnoge poštene ljudi, ki jim je Jugoslavija še zmerom conditio sine qua non. Mislim, da tudi ne bom pretiraval, ce trdim, da je šele v zadnjih mesecih pricel SP pravilno zoperstavljati staro Jugoslavijo novi Jugoslaviji, za katero se borimo.«45 V Slovenskem porocevalcu je bilo 29. septembra 1942, torej takoj za tem, v clanku »Cas terja brezpogojno opredelitev«, namenjenemu predvsem »sredincem«, zabeleženo naslednje opozorilo: »Ali z ramo ob rami z OF za stvar demokraticnih zaveznikov in za stvar vsega SLOVENSTVA in JUGOSLOVANSTVA, ali z BG za stvar nemško-italijanskega PROTISLOVANSKEGA bloka.«46 Verjetno prav pod vtisom omenjenega Ziherlovega zapisa je bolj odlocno in eksplicitno Slovenski porocevalec polemiziral z obrekovanji in obtožbami na racun OF glede vprašanja odnosa do Jugoslavije v posebni izdaji, ki je bila datirana v oktober 1942. Tako je bilo v njem zapisano: »OF SN kaj radi ocitajo, da je »proti Jugoslaviji«. Svoje natolcevanje skušajo opirati na dejstvo, da je OF brezobzirno razkrinkala napake stare, versajske Jugoslavije. (...) Mar je kritika stare Jugoslavije v resnici »protijugoslovanska«? Marje slovenski narodni program 44 DLRS, III, dok. 111, str. 234-235. 45 Prav tam. 46 DLRS, III, dok. 118, str. 278. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 67 že sam po sebi usmerjen proti Jugoslaviji? In koncno: mar je spoznanje, da si mora sleherni narod priboriti svojo popolno nacionalno svobodo, ce se hoce združiti z bratskimi narodi v enakopravno skupnost - protijugoslovansko? OF sme danes s ponosom naglasiti, da ni postavljala svojega slovenskega narodnega programa nikoli v nasprotje z idejo jugoslovanske skupnosti, zgrajeni na temelju narodne enakopravnosti in pravici slehernega naroda do samoodlocbe. Še vec! OF sme trditi, da je edina na Slovenskem programaticna in da je prakticno pokazala pot, kako je mogoce priboriti slovenskemu narodu njegove suverene narodne pravice, hkrati pa ustvariti pogoje tudi za bodoce sožitje narodov Jugoslavije, pogoje za novo, na narodni enakopravnosti in zadovoljstvu svojih narodov temeljeco Jugoslavijo.«47 Za omenjene izjave o odnosu osvobodilnega gibanja do Jugoslavije je bilo znacilno, da so bile zelo splošne in nacelne ter so v bistvu zgolj odgovarjale na obtožbe nasprotnikov partizanstva. Povsem nove razsežnosti pa je dobil odnos do Jugoslavije s strani OF po prvem zasedanju Avnoja 26. in 27. novembra 1942 v Bihacu, ki je bil ustanovljen kot najvišji politicni izraz enotnosti jugoslovanskih narodov. Ceprav je bilo, kot smo že omenili, pred tem kar nekaj pobud za njegovo ustanovitev s strani razlicnih slovenskih predstavnikov osvobodilnega gibanja, pa, kot je znano, slovenskih (pa tudi makedonskih) zastopnikov v Bihacu ni bilo. Ustanovitev Avnoj, za katero so v Sloveniji izvedeli prek Radia Svobodna Jugoslavija, je bila za Kardelja dokaz, »da je sedaj že ocitno, da se bomo lahko mednarodno najlaže utrdili prav cez Jugoslavijo«, kot se je izrazil v pismu Titu sredi decembra 1942. Šlo je za ugotovitev, kot je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zapisal Janko Pleterski, da »je razmerje KPJ do Jugoslavije bilo razmerje revolucije do državnega okvira, ki daje najboljše možnosti«.48 Kardelj se je zato na ta dogodek, tj. bihaško zasedanje, nemudoma odzval in kar sam v imenu IO OF sestavil osnutek komunikeja in ugotovil, da bo »potrebno napraviti celo vrsto izredno važnih sklepov«. V pismu Francu Leskošku 2. decembra 1942 je Kardelj o bihaškem dogodku zapisal: »Jasno je, daje to najvecji politicni dogodek v Jugoslaviji in strašen udarec mihailovicevšcini in beli gardi. Silna škoda je, da tam ni bilo naših predstavnikov. Moj predlog, ki ga takoj javi IO, je naslednji: moramo se takoj solidarizirati s skupšcino, ker nam bodo sicer naši mihailovicevci in drugi ocitali, da smo se namenoma separirali in da smo »prepušceni nekaki srednjeevropski sov. zvezi«.«49 Podobno je Kardelj poudaril tudi v pismu Titu sredi decembra 1942, ko je zapisal: »Za nas je medtem stvar (op. avtorja - misli zasedanje Avnoja v Bihacu) pomembna tudi z druge strani: 47 Škerl, Jugoslovanska ideja pri Slovencih, str. 221. 48 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 395. 49 Jesen 1942, dok. 196, str. 498. 68 Slovenija v Jugoslaviji Glavni adut reakcije proti nam je vedno bil, da smo proti Jugoslaviji in za neko »srednjeevropsko sovjetsko republiko, ki predstavlja zasužnjenje naroda«. Toda kakor je kleveta neumna, je vendarle imela vpliv med množicami, ki tako sovražijo Italijane in Nemce, da jim vec ne verjamejo, da bodo boljši v sovjetski državi. Mnogo smo poudarjali svoje stališce za Jugoslavijo. Toda ker nismo priznavali londonske vlade - vsaj prakticno ne - ni bilo konkretnega dokaza, da smo resnicno za Jugoslavijo. Dejansko je bila že zelo razširjena želja, da bi se ustanovilo enotno politicno vodstvo za vso državo, ki bi v neki meri že imelo tudi elemente nove vlade. Prav zaradi tega nam je Bihac prišel v pravi cas.«50 Ob tem je Kardeljev clanek »Obrisi nove Jugoslavije« predvsem izpostavljal, da bo nova Jugoslavija država enakopravnih narodov in da bodo zato Slovenci v njej dosegli vse pravice, ki gredo narodu.51 S tem je avtor v besedilu predvsem poudaril temeljno razliko od predvojne države, tako da je bilo jasno, da bo nova država zgrajena na drugacnih temeljih od kraljevine. Ostajali pa so še vedno odprti formalno-pravni vidiki rešitve tega vprašanja. Ceprav so bile vse izjave o Jugoslaviji, povezane z bihaško ustanovitvijo Avnoja, še vedno predvsem na nacelni ravni, pa je postalo jasno, da je obnovitev skupne države jasna perspektiva vseh jugoslovanskih narodov. V odnosu do Jugoslavije s strani slovenskega osvobodilnega gibanja je bila torej kljucna prelomnica bihaško zasedanje, odtlej lahko namrec kontinuirano sledimo njegovi izrazito jugoslovanski usmeritvi, ki se je scasoma le še stopnjevala. Nerazdružljivo povezano s tem je potekal tudi proces populariziranja Tita, kot voditelja jugoslovanskih narodov. Kocbek si je v svoj dnevnik v zvezi s to prelomnico v casu kocevskega zbora zabeležil naslednje: »Zeljo po zopetni vkljucitvi v jugoslovansko skupnost smo izrazili prvic že lani decembra, ko smo bili povabljeni na zasedanje ASNOJ v Bihacu, ali bolj receno, ko se je tudi slovenska komunisticna stranka odlocila za vzpostavitev Jugoslavije. Vendar smo to jugoslovansko smer izražali doslej nekam mimogrede in propagandno, stvarno se je ta jugoslovanska povezanost izrazila le med komunisticnimi strankami jugoslovanskih narodov«.52 Odtlej je bila jugoslovanska ideja tudi v slovenskem osvobodilnem tisku vse bolj prisotna in vedno mocneje poudarjena. Tako je Kidric sredi leta 1943 izdal navodilo, da je treba v Slovenskem porocevalcu prebiti ozek slovenski okvir in bolj sistematicno poudarjati Jugoslavijo. V tem smislu je potem sledila vrsta uvodnikov, ki so že s samimi naslovi poudarjali jugoslovansko idejo in jugoslovansko usmerjenost slovenskega naroda oziroma Osvobodilne fronte.53 50 Jesen 1942, dok. 207, str. 554-555. 51 Škerl, Jugoslovanska ideja pri Slovencih, str. 226. 52 Kocbek, Listina, str. 351 -352. 53 Škerl, Jugoslovanska ideja pri Slovencih, str. 227. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 69 Ni pa bilo, kot je že bilo zapisano, v casu bihaškega zasedanja še povsem jasno in razvidno s stališc osvobodilnega gibanja, kakšna država bo nova Jugoslavija oz. kako bo notranje urejena. Zato je istocasno Kardelj prišel do spoznanja, da bodo potrebne pomembne spremembe tudi v odnosu do vprašanj, ki se dotikajo bodocnosti. Tako je 4. decembra 1942 pisal IO OF: »V zvezi z zunanjimi in notranjimi dogodki bo treba izdelati že tudi konkretne predloge, kako naj izgleda naša bodoca Slovenija. Zdaj je pa res treba cim vec pisati o bodocnosti. Morali se bomo o tej bodocnosti zdaj res konkretno pogovoriti in tudi že pripraviti nekatere organizacijske ukrepe, ki bodo omogocili realizacijo teh nacrtov. Prišel je cas, ko se bomo morali mi baviti z nacrti in o tem tudi pisati za množice! Centralna naloga v zvezi s tem pa se mi zdi, da preciziramo svoje stališce do Jugoslavije, londonjskej vlade, ustavotvorne skupšcine v Bihacu. (...) Zdaj je to še posebno važno, ker so bili Angleži prisiljeni javno po radiu vprašati vse Jugoslovane, naj nekako njim sporoce, kako hocejo imeti organizirano Jugoslavijo. Ker bo seveda mihailovšcina pisarila, je potrebno, da tudi mi povemo, kaj hocemo. Nikar ne podcenjujte te stvari, pohitite cimbolj morate.«54 Sledila je razprava v vrhu jugoslovanskega osvobodilnega gibanja, ki jo na tem mestu ne razclenjujem posebej, poudarim naj le bistveno, da se je uveljavil Kardeljev koncept ureditve tega vprašanja in da je njegov vrhunec predstavljalo drugo zasedanje Avnoja v Jajcu s svojimi odloki.55 Naj navedem še, da je v tem vmesnem obdobju pomembno prelomnico predstavljala septembrska (1943) kapitulacija Italije in z njo povezani dogodki, ko so bili, kar zadeva nacionalno vprašanje, razrešeni nekateri pomembni vidiki. Ko je vrhovni plenum OF 16. septembra 1943 razglasil prikljucitev Primorske, je v proglasu zapisal, da »proglaša prikljucitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokraticni Jugoslaviji«. Predvsem pa je bil glede razjasnitve stališc do notranje ureditve skupne države zlasti pomemben Kardeljev govor na kocevskem zboru odposlancev slovenskega naroda v zacetku oktobra 1943.56 V njem je med drugim povedal: »In še o nekem principu je že danes treba glasno govoriti. Iz Londona stalno govore: po okupatorjevem zlomu bo slovenski narod svoboden, toda vprašanje federacije se še ne more postaviti na dnevni red, ker je prezgodaj. Kako bomo to federacijo uredili, pravi licemerna gospoda v Londonu, se bo odlocalo po vojni. Kakšno bi bilo tako odlocanje po vojni, o tem nam govori dejstvo, da se ta reakcionarna gospoda v Londonu doslej nikakor ni mogla niti sama med seboj sporazumeti. Mi v teh stvareh ne dopušcamo nikakega slepomišenja in nikakega 54 Jesen 1942, dok. 201, str. 514. 55 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 126-137. 56 Pred tem je bilo na seji IO OF 12. 9. 1943 sklenjeno, da je treba »zavzeti stališce do Jugoslavije kot federativne republike, proglasiti Avnoj za vlado in tako razcistiti vprašanje londonske vlade.« DOONGSXI. dok. 72, str. 337. 70 Slovenija v Jugoslaviji dvoma vec. Slovenski narod vstopa v bodoco Jugoslavijo po lastni volji, oprt na svojo pravico do samoodlocbe. O federativni ureditvi bodoce Jugoslavije ne more biti nobenega dvoma vec in da bo res slovenski narod v bodoci Jugoslaviji predstavljal posebno federativno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem tudi ni nobenega dvoma vec. Ce pa londonska gospoda o tem še dvomi, potem ji moramo povedati, da smo mi že razcistili racune v tem pogledu in sicer v bratskem sporazumu z vsemi drugimi bratskimi narodi Jugoslavije. Naša aktivnost gradi na principu pravice na samoodlocbo, na enakopravnosti v tej skupni južnoslovanski domovini.« 57 Ce se je morala OF v casu pred bihaškim zasedanjem Avnoja novembra 1942 vseskozi braniti pred ocitki domacih nasprotnikov glede odnosa do jugoslovanske države, se je v tem pogledu s sprejetjem federativnega nacela v nekaj mesecih osvobodilno gibanje znašlo v izrazito ofenzivnem položaju, kot je razvidno iz Kardeljevega govora v Kocevju oktobra 1943. Z avnojskimi odloki v Jajcu so bila razcišcena vsa nacelno formalnopravna vprašanja, povezana z odnosom slovenskega osvobodilnega gibanja do Jugoslavije. Na sestanku slovenske delegacije s Titom v Jajcu 1. decembra 1943 je slednji pojasnil bodoco politiko z besedami: »Mere, ki morda sedaj izgledajo centralisticne so sedaj le nujnost za uspešno borbo in potrebne, da pred zunanjim svetom predvsem pred zavezniki dokažemo skupno voljo jugoslovanskih narodov do osvoboditve in da iz politicnih razlogov nastopamo kot enota. Angleži so se bali, da bomo izkoristili pravico do samoodlocbe, ki jo daje atlantska karta in da se bodo v napacnem tolmacenju teh pravic jugoslovanski narodi med seboj razcepili.«58 Odslej se je v skladu s to Titovo ugotovitvijo poudarjanje skupne države na vseh ravneh le še krepilo (npr. t. i. avnojska kampanja59). Na slavnostni seji IO OF dne 27. aprila 1944 ob tretji obletnici OF SN je tako Kidric med drugim dejal: »Druga je izkušnja usodne povezanosti jugoslovanskih narodov. Slovenski narod, izpostavljen na vseh koncih in krajih pohlepom tujih imperializmov bi postal njihova žrtev, ce ne bi bilo istocasnega odpora tudi drugih jugoslovanskih narodov. (...) danes gremo v vso jugoslovansko koncepcijo sprošceni brez bojazni za naše nacionalne pravice. Danes se še bojimo stare Jugoslavije in mislimo, da v jugoslovanski skupnosti obstoja nevarnost za samostojni razvoj slovenskega naroda. Dostikrat se dogaja, da pri manifestacijah naše osvobodilne misli ne vršimo zadostne povezanosti na Jugoslavijo. Toda zavedati se moramo, da brez Jugoslavije ne more biti govora o nadaljevanju politike in borbe za 57 Zbor odposlancev, str. 77. 58 DOONGS, XI, dok. 93, str. 370. 59 DOONGS, XI, dok. 94, str. 372. Godeša: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Jugoslavija (1941-45) 71 osvobojenje slovenskega naroda. Tudi v našem tisku premalo izkorišcamo uspehe jugoslovanskih osvobodilnih gibanj na drugih delih države. Naj cetrto leto OF poteka v vecji intenzivnosti jugoslovanske koncepcije na bazi demokraticne federativne Jugoslavije.«60 Prav v tem casu (18. aprila 1944) je Kardelj v pismu Leskošku o pisanju tedanjih listov (Slovenski porocevalec, Slovenski partizan) ugotavljal, da »se iz tega tiska sploh ne vidi, da nekje obstoji Jugoslavija. Tako se je zaprl v slovenske probleme, da dobiva karakter prav nacionalne izkljucenosti. Ne dopustite, da bi se to ponavljalo. Intervenirajte v redakcijah.«61 Znacilen odsev poavnojskega vzdušja in prizadevanj na podrocju vcepljanja jugoslovanstva je Kidricev clanek »Vec Jugoslovanstva« poleti 1944. V njem je kritiziral »slovensko ozkost, nerazgledanost, premajhno zanimanje za vse, kar presega meje naše ožje domovine«. Kidric je opozoril, da se »naš tisk le pocasi otresa izrazitega samoslovenstva, da se naši mitingi in konference vse prevec ukvarjajo zgolj z drobnimi vprašanji slovenskega osvobojenega in neosvobojenega ozemlja, da naše narodne množice vse premalo zvedo in vedo o žrtvah in nadcloveških naporih, o slavnih zmagah in velicastnem dogajanju po vsej Jugoslaviji, da se naši aktivisti vse premalo zanimajo za dogodke in razvoj po drugih deželah naše jugoslovanske domovine in po svetu, da jim ostajajo skrite zakonite zveze med jugoslovanskimi vprašanji in svetovnim dogajanjem ter da na prav škodo slovenske stvari vse motrijo vse samo z ozkega slovenskega stališca.«62 Temu je sledil Kardeljev poseg na seji CK KPS 1. septembra 1944, ko je ugotovil, da se vprašanje odnosa do Jugoslavije ni popravilo in je zato posebej poudaril, da tu ne gre vec za politicno linijo, kot je to veljalo vecino dotedanjega casa, ampak da se ljudem dejansko privzgoji jugoslovansko gledanje.63 Za zakljucek Kidriceva ugotovitev na seji CK KPS 29. marca 1945, po vrnitvi iz Beograda, ko je slovensko partijsko vodstvo obvestil, da gre v bližnji prihodnosti pricakovati predvsem centralisticne ukrepe, medtem ko naj bi vecja decentralizacija nastopila kasneje ter jih hkrati seznanil, da je glede nacionalnega vprašanja osnovna nevarnost separatizem, ker najhuje škodi napredku.64 60 DOONGS, XI, dok. 102, str. 390. 61 Izvori, XVII/25, str. 118. 62 Kidric, Zbrano delo, str. 105. 63 DOONGS, XI, dok. 26, str. 162. 64 DOONGS, XI, dok. 45, str. 257-258. Zdenko Cepic PREBIVALSTVENA SKICA SLOVENCEV V DRUGI JUGOSLAVIJI1 Slovenija je bila del jugoslovanske države od konca prve svetovne vojne pa do zacetka devetdesetih let 20. stoletja. To je bila doba, ki je npr. le malo presegala povprecno življenjsko dobo Slovenca, kakršna je po statistiki ob koncu jugoslovanske države. Jugoslavija, država dveh obdobij in štirih imen, kolikor jih je imela v vsem svojem triinsedemdesetletnem trajanju, je bila sorazmerno velika država. Ob razpadu je merila 255.804 km21, v Evropi je bila po velikosti deveta država. Slovenija je bila v njej med manjšimi federalnimi enotami - po površini je bila manjša od nje le Crna gora - in njeno ozemlje je od leta 1954 merilo 20.251 km2 (po uradnih jugoslovanskih statisticnih podatkih) ter je predstavljalo 7,9 % državnega ozemlja Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni se je ozemlje Slovenije - pred vojno ni nastopala uradno s tem imenom, ampak pod imenom Dravska banovina - povecalo. Najprej se je povecalo leta 1947 na osnovi mirovnega sporazuma z Italijo, ko je morala ta prepustiti jugoslovanski državi ozemlje, ki ga je dobila po prvi 1 Statisticni podatki so iz: Jugoslavija 1918-1988; Statisticni letopis 1995 /Statistical Yearbook 1995; Statisticni letopis 2001 /Statistical Yearbook 2001; Popisi na Slovenskem 1948-1991 in Popis 2002 = Censuses in Slovenia 1948-1991 and Census 2012. 74 Slovenija v jugosLaviji svetovni vojni na osnovi londonskega pakta iz aprila 1915 kot placilo za vstop v vojno na strani antantnih držav. To je bilo slovensko in hrvaško etnicno ozemlje. Jugoslavija je dobila takrat 7728 km2 ozemlja; 4143km2 slovenskega etnicnega ozemlja, ki je postalo del republike Slovenije, in 3585 km2 hrvaškega etnicnega ozemlja, vkljucenega v republiko Hrvaško. Ozemlje, ki je bilo takrat vkljuceno v Slovenijo, je merilo 20,7 % takratnega ozemlja Slovenije. Oktobra 1954 se je na osnovi t. i. londonskega sporazuma (uradno se je ta mednarodni dogovor imenoval Memorandum o soglasju), ko je Jugoslaviji pripadlo ozemlje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, Jugoslavija povecala še za 534 km2; Sloveniji je pripadlo 259 km2, Hrvaški pa 275 km2. Celotno ozemlje, ki ga je dobila Slovenija na osnovi obeh mednarodnih sporazumov od Italije, je predstavljalo 21,7 % ozemlja Slovenije. Pri tem je bilo pomembno dejstvo, da je z londonskim sporazumom dobila Slovenija izhod na morje. Od takrat se ozemlje Slovenije ni spreminjalo. Sprememba je bila le minimalna v slovenskem delu Istre leta 1954. Spreminjalo pa se je število prebivalstva Slovenije, ki je pocasi raslo. Število prebivalcev je od popisa do popisa prebivalstva narašcalo. V vsem obdobju po drugi svetovni vojni (1945-1991) se je število prebivalcev Slovenije glede na sedanje ozemlje Slovenije povecalo za 526.186. To je bilo dobro tretjino vec kot ob prvem povojnem popisu ob upoštevanju sedanjega ozemlja slovenske države. Ob prvem povojnem popisu prebivalstva leta 1948 je bilo prebivalcev Slovenije 247.575 vec na ozemlju, ki je bilo pred drugo svetovno vojno del jugoslovanske države (glede na stanje ob popisu prebivalstva leta 1931, ki je bil zadnji popis pred vojno). Po popisu prebivalstva leta 1961, ki je bil izveden potem, ko je dosegla Slovenija svojo ustaljeno površino, kakršno je imela tudi ob koncu jugoslovanske države, je bilo prebivalcev Slovenije 1,591.523. To je bilo 8,5 % vsega prebivalstva Jugoslavije. Do naslednjega popisa cez deset let se je število prebivalcev Slovenije povecalo za 135.614, na 1,727.137, kar je bilo 8,1 % prebivalcev Jugoslavije. Ob naslednjem popisu prebivalstva leta 1981 se je število prebivalcev povecalo za 164.727, na 1,891.864 oseb, je pa delež prebivalstva Slovenije v jugoslovanskem merilu padel na 7,8 %. Do zadnjega popisa prebivalstva v jugoslovanski državi marca 1991 se je število prebivalcev povecalo le za 74.122 oseb, na 1,965.986, kolikšen delež pa je bil to v okviru jugoslovanskega prebivalstva, pa ni mogoce vedeti, kajti izvedeni popis prebivalstva marca 1991 ni bil zaradi razpada države proucen strokovno in podatki niso povsem urejeni. Vsekakor je kljub dokaj majhni rasti prebivalstva Slovenije delež njenega prebivalstva v jugoslovanskem okviru padal. Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 75 Tabela 1: Število prebivalcev Slovenije po popisih prebivalstva Leto Na ozemlju v casu popisa Na sedanjem ozemlju Republike Slovenije Razlika 1948 1391873 (19.981 km2) 1439800 47927 1953 1466425 (19.992 km2) 1504427 38002 1961 1591523 1591523 1971 1727137 1727137 1981 1891864 1891864 1991 1965986 1965986 Tabela 2: Rast prebivalstva po popisih prebivalstva 1948-1991 Leto Število prebivalcev Indeks Verižni indeks Prirast Stopnja rasti V %o celotna Naravni selitvena 1948 1439800* 100,0 100,0 - - - - 1953 1504427* 104,5 104,5 64627 82915 -18288 8,8 1961 1591523 110,5 105,8 87096 122370 -35274 7,1 1971 1727137 120,0 108,5 135614 127358 8256 8,2 1981 1891864 131,4 109,5 164727 116876 47851 9,2 1991 1965986** 136,5 103,9 74122 -3073 Sedanja površina Slovenije Statisticni letopis 1995, str. 70, 96 Na rast prebivalstva so vplivali predvsem naravni prirast (razlika med številom živorojenih otrok in številom umrlih v dolocenem obdobju) pa tudi selitvena gibanja. Med prvim in drugim popisom prebivalstva (1948,1953) ter med drugim in tretjim popisom (1953, 1961) je na rast prebivalstva vplival naravni prirast, medtem ko je bil selitveni zaradi izseljevanja negativen. Naravni prirast je rasel pocasi; v zadnjih dvajsetih letih, od zacetka sedemdesetih let, je celo padal. Glede števila rojstev je bila Slovenija med jugoslovanskimi republikami med tistimi, kjer je bilo rojstev najmanj; po merilu živorojenih otrok na 1000 prebivalcev je bila od sredine šestdesetih let le Hrvaška z manj rojenimi kot Slovenija. Po koncu druge svetovne vojne je sicer od leta 1946 dalje naravni prirast pozitiven in je nato rasel. V vsem obdobju po drugi svetovni vojni je bil najvišji leta 1953 (12,5 %o), ko je bil tudi v Sloveniji cas t. i. baby booma. Od leta 1957 pa je naravni prirast nenehno padal; deset let kasneje je bil med 6 in 7 %o, v zacetku osemdesetih let je padel pod 5 %o, leta 1991 je bil 1,1 %o. Rodnost v Sloveniji se je po drugi svetovni vojni ves cas, razen v casu »baby booma«, zmanjševala. Ob padanju rodnosti pa 76 SLovenija v JugosLaviji je smrtnost ostajala vec ali manj na enaki ravni - okoli 10 %o. Zviševala pa se je starostna meja; pred vojno je bilo pricakovano trajanje življenja pri moških 59 let, pri ženskah 54, v zacetku šestdesetih let 66 za moške in 72 let za ženske, v zacetku devetdesetih je bilo 70 let za moške in 77 za ženske. Spremembe je doživela tudi starostna struktura prebivalstva v Sloveniji. Delež starejših je narasel; delež prebivalstva, starega nad 65 let, se je vecal, delež mlajših od 20 let pa je padal. Proces staranja prebivalstva je bil sicer zaradi priseljevanja v Slovenijo nekoliko upocasnjen, kajti priseljenci so bili predvsem mlajši. Na gibanje prebivalstva Slovenije, na njegovo spreminjanje, je imel velik vpliv selitveni prirast. Do zacetka šestdesetih let je bil negativen. Vec je bilo izselitev kot priselitev, medtem ko se je v sedemdesetih letih povecalo število priselitev v Slovenijo. Taje takrat postala iz tradicionalne odselitvene priselitvena dežela. Migracije so potekale v dveh pojavno razlicnih obdobjih. Prvo je bilo v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne, drugo pa bilo dolgo in je trajalo od konca petdesetih let pa vse do konca jugoslovanske države. Za prvo je znacilno odseljevanje prebivalstva z ozemlja Slovenije zaradi politicnih razlogov oziroma zaradi sprememb v družbeni ureditvi po vojni in zaradi mejnih vprašanj z Italijo. Za drugo obdobje pa je znacilno priseljevanje v Slovenijo iz drugih predelov Jugoslavije, pa tudi preseljevanje znotraj Slovenije. Vzroki teh migracij so bili predvsem ekonomski. Takšni so bili tudi vzroki odseljevanja iz Slovenije, ki je bilo sicer zaradi iskanja zaposlitve v tujini - t. i. zdomstvo ali »gastarbajterstvo« - zacasno, a je v doloceni meri preraslo v trajno. Preobrat, ko je priseljevanje v Slovenijo preseglo odseljevanje, se je zgodil v prvi polovici šestdesetih let. Od leta 1955 do 1990 se je v Slovenijo preselilo 289.289 oseb, v glavnem iz drugih jugoslovanskih republik, v istem casu pa se jih je odselilo 207.529, pa še to so bili v veliki meri priseljenci iz drugih jugoslovanskih republik, ki se v Sloveniji niso mogli prilagoditi in se ustaliti ter so se po krajšem ali tudi daljšem casu vrnili v svoje okolje. Neto selitve med Slovenijo in drugimi jugoslovanskimi republikami so bile v vsem obdobju pozitivne, medtem ko so bile neto selitve v tujino negativne. Pri priseljevanju je šlo v glavnem za priselitve iz drugih predelov Jugoslavije. Selitev v tujino je bilo manj, pa še to so bile zacasne selitve zaradi iskanja zaposlitve v tujini. Na zacasnem delu v tujini je bilo po popisu prebivalstva leta 1971 iz Slovenije 48.000 oseb, ceprav jih je bilo v resnici vec. Priseljevanje v Slovenijo je zacelo spreminjati do tedaj zelo »cisto« narodnostno sestavo prebivalstva. Glede narodnostne sestave prebivalstva Slovenije je bila ta med vsemi republikami jugoslovanske države med najbolj nacionalno »cistimi«, kajti Slovenci so bili v Sloveniji v veliki vecini. To je bila ena od znacilnosti Slovenije v Jugoslaviji. Drugod je bil delež naroda, katerega države je neka republika bila, mnogo manjši. Delež Slovencev med prebivalci Slovenije je sicer od popisa do popisa padal (leta 1948 seje ob popisu prebivalstva za Slovence Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 77 izreklo 97 % prebivalcev Slovenije, 1953 96,5 %, 1961 95,6 %, 1971 94 %, 1981 90,5 %, 1991 87,8 %), kar je bilo posledica preseljevanja v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Delež prebivalcev Slovenije, ki niso bili Slovenci, se je povecal predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih; od popisa prebivalstva 1961 do popisa 1991 je število Neslovencev naraslo za 143 %, Slovencev pa le za 13,5 %. V Sloveniji so živeli poleg Slovencev še pripadniki štiriindvajsetih narodov. Ob popisih prebivalstva seje lahko vsakdo narodnostno opredelil. Podatki o narodnosti so bili rezultat svobodno izražene nacionalne pripadnosti prebivalcev; v popisih 1953,1961 je bila za otroke, stare do 10 let, izražena pripadnost staršev, v popisih 1971, 1981, 1991 pa za otroke do 15 let. Slovenci so med vsemi narodi jugoslovanske države v najvecjem deležu živeli v svoji republiki, 90,5 %. Delež drugih narodov, ki so živeli v »svoji« republiki, je bil manjši. Slovenci so živeli v vseh jugoslovanskih republikah. V nekaterih le nekaj sto, najvec pa v Hrvaški, kjer jih je bilo (po popisu 1981) 25.000, in v Srbiji 12.000, od tega v t. i. ožji Srbiji 8200. Tabela 3; Slovenci po republikah Jugoslavije, 1981 Republika Število Slovenci -v % BiH 2775 0,15 Crna gora 564 0,03 Hrvaška 25136 1,43 Makedonija 648 0,03 Slovenija 1712445 97,65 Srbija 12006 0,68 Srbija 8207 0,46 Vojvodina 3456 0,19 Kosovo 343 0,01 Skupaj 1753574 100 Tabela 4: Narodi v Jugoslaviji, , 1981 Narod Število Jugoslaviji - v % v svoji republiki -v% Crnogorci 579023 2,6 68,5 Hrvati 4428005 19,7 78 Makedonci 1339729 6,0 70 Muslimani 1999957 8,9 48,5 Slovenci 1753554 7,8 92,7 Srbi 8140452 36,3 87,4 »Jugoslovani« 1219045 5,4 - 78 Slovenija v Jugoslaviji Za Slovenij oje bilo glede nacionalne opredelitve prebivalstva poleg nacionalne »cistosti« znacilno tudi, da se je sorazmerno majhen del oseb v Sloveniji opredelil za Jugoslovane po nacionalnosti. Ti so bili vodeni statisticno v popisih od leta 1971 dalje. Leta 1981 seje v Sloveniji za Jugoslovane opredelilo 1,4 % prebivalcev Slovenije. Manjši delež Jugoslovanov med celotnim prebivalstvom je bil le v Makedoniji, kjer jih je bilo 0,7 %, v drugih republikah pa je bil delež mnogo višji, najvišji v Hrvaški. Enak (8,2 %) je bil delež Jugoslovanov v Vojvodini, medtem ko jih je bilo na Kosovem le 0,16 %. Koliko Slovencev med vsemi v Sloveniji se je opredelilo za Jugoslovane, ni mogoce ugotoviti. V Sloveniji sta bila (sta) ustavno priznana kot avtohtona naroda Italijani in Madžari. Število obeh narodov, oz. v Sloveniji avtohtonih narodnih manjšin, je dokaj stalno. Za Italijane velja to od popisa 1961, za Madžare pa za celotni cas po drugi svetovni vojni. Tabela 5: Prebivalstvo Slovenije po narodnostih 1948* 1953* 1961 1971 1981 1991 skupaj % skupaj % skupaj % skupaj % skupaj % Skupaj % Slovenija 1391873 100 1466425 100 1592523 100 1727137 100 1891864 100 1965986 100 NARODNOSTNO PREDELJENI Slovenci 1350149 97,0 1415448 96,5 1522248 95,6 1624029 94,0 1712445 90,5 1727018 87,8 Italijani 1458 0,10 854 0,06 3072 0,19 3001 0,17 2187 0,12 3064 0,16 Madžari 10579 0,76 11019 0,75 10498 0,66 9785 0,57 9496 0,5 8503 0,43 Crnogorci 521 0,03 1356 0,09 1384 0,09 1978 0,11 3217 0,17 4396 0,22 Hrvati 16069 1,15 17978 1,23 31429 1,97 42657 2,47 55625 2,94 54212 2,76 Makedonci 366 0,02 640 0,04 1009 0,06 1613 0,09 3288 017 4432 0,22 Muslimani** 179 0,01 1617 0,11 465 0,03 3231 0,19 13425 0,71 26842 1,36 Srbi 7048 0,50 11225 0,77 13609 0,86 20521 1,19 42182 2,23 47911 2,44 Romi 46 0,00 1663 0,12 158 0,01 977 0,06 1435 0,08 2293 0,12 Albanci 216 0,01 169 0,01 282 0,02 1281 0,07 1985 0,10 3629 0,18 NARODNOSTNO NEOPREDELJENI*** Jugoslo vani**** - - 2784 0,18 6744 0,39 26.263 1,39 12.307 0,63 Neoprede Ijeni po cl. 214 Ustave RS*..** 3073 0,18 2975 0,16 9011 0,46 Po regionalni pripadnosti - - - - 2705 0,16 4018 0,21 5254 0,27 NEZNANO 211 0,01 1154 0,07 2964 0,17 10635 0,56 53.545 2,72 V tabeli niso navedene narodnosti, ki niso v Sloveniji dosegale deleža 0,1 % (Avstrijci, Nemci, Bolgari, Cehi, Slovaki, Poljaki, Rusi, Rusini, Ukrajinci, Romuni, Vlahi, Turki, Grki, Judi). Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 79 * Ozemlje v casu popisa. *’ Muslimani so se v popisu 1948 opredeljevali kot »Srb-Musliman«, »Hrvat-Musliman« itd., ali kot »Neopredeljeni-Musliman«;v popisu 1953 so Muslimani uvršceni v kategorijo »Jugoslovani neopredeljeni«; popis 1961 je za Muslimane uvedel kategorijo »Muslimani (v smislu etnicne pripadnosti)«; v popisu 1971 so »Muslimani v smislu narodnosti«; v popisu 1981 gre za narodnostno pripadnost. *** Vsi, ki se niso želeli opredeliti, ali niso želeli odgovoriti na vprašanje o narodnostni pripadnosti. **** y popisu1961 vsi, ki se niso jasno narodnostno opredelili; v popisu 1971 in 1981 so se »izjasnili kot Jugoslovani«. ***** p0 cl. 214 Ustave RS so podatki o narodnosti rezultat svobodno izražene izjave o narodnostni pripadnosti. Slovenci so živeli tudi drugje po Jugoslaviji. Izven Slovenije je v drugih jugoslovanskih republikah živelo 71.650 oseb, ki so se tam opredelile za Slovence leta 1953, ko je bilo število Slovencev po jugoslovanskih republikah najvecje, in 43.464 leta 1991, ko je bilo najmanjše. Tabela 6: Delež Slovencev v republikah FLRJ/SFRJ2 Leto popisa 1948 1953 1961 1971 1981 1991* BIH 4338 6300 5939 40530 2755 2190 Crna gora 484 642 819 658 564 407 Hrvaška 38734 43010 39101 32497 25136 22714 Makedonija 729 1-983 1147 838 648 513 Srbija 20998 20717 19957 15957 12006 8640 Srbija 13792 14281 13814 10926 8207 5777 Vojvodina 7223 6025 5633 4639 3456 2563 Kosovo 283 411 510 392 343 300 Skupaj 65283 71652 66963 54003 41109 34464 * Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora: zgodovinski oris in sedanjost. Ljubljana 2014, str. 72, 74, 77, 79, 82, 83, 85. Slovenci so živeli v drugih republikah oz. na ozemljih le-teh, še preden so bile te oblikovane, v prvi Jugoslaviji pa že pred prvo svetovno vojno. V drugi Jugoslaviji so odhajali v druge republike kot razlicni gospodarski in drugi strokovnjaki, državni uslužbenci in delavci. Kolikšen delež je bil teh in koliko se jih je med popisoma prebivalstva vrnilo v Slovenijo, ker so svoje »delovno poslanstvo« opravili, ni znano. Vsekakor je število Slovencev po posameznih republikah od popisa do popisa padalo. Ali so bili vzroki za to odselitve ali asimilacija ali pa opredelitev iz politicnih razlogov, da se nekdo ni želel vec opredeliti za Slovenca, je težko ugotoviti. 2 Jugoslavija 1918-1988, str. 47, tab, 3-10. 80 Slovenija v Jugoslaviji * * * Med demografskimi spremembami po drugi svetovni vojni sta imeli pomembno mesto deagrarizacija in urbanizacija. Gre za širši in poglobljeni družbeni proces, ki se je kazal v demografskih podatkih o spremembah socialne in poklicne strukture prebivalstva, kraja bivanja glede na kraj zaposlitve. Vse je bilo povezano ali povzroceno s procesom industrializacije, ki ga je pospeševala politika. V vsem casu po drugi svetovni vojni se je spreminjala tudi struktura prebivalstva, tako socialna kot poklicna, kar je bila posledica gospodarskega razvoja. Jugoslovanska družba je z industrializacijo doživljala deagrarizacijo. V Jugoslaviji kot izrazito agrarni družbi, kjer je bilo pred vojno (po podatkih popisa prebivalstva leta 1931) 76,4 % kmeckega prebivalstva, ki se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom kot virom za preživljanje, je bil po drugi svetovni vojni izveden prehod iz agrarne v industrij sko družbo. V Jugoslaviji sej e ta proces zaradi razlicne stopnje gospodarskega razvoja po republikah in njihovih delih kvantitativno in kvalitativno razlikoval. V Sloveniji je bila deagrarizacija intenzivna. Za razliko od deagrarizacije, ki je v Sloveniji potekala že tudi pred drugo svetovno vojno, ko sta bila tempo in intenzivnost odvisna od ekonomskih razlogov kmeckega prebivalstva, je bil razlog deagrarizacije po drugi svetovni vojni bolj politicen. Pred vojno so tisti, ki se od zaslužka na svojih posestvih niso mogli preživljati, iskali zaslužek zunaj kmetijstva predvsem iz ekonomskih razlogov, po vojni pa je bila politicna volja oblasti tista, ki je usmerjala deagrarizacijo zaradi svoje politicne in ideološke usmeritve v hitro industrializacijo. Število kmeckega prebivalstva, tistega, ki jim je kmetijska dejavnost (kmetovanje) predstavljala poklic oz. poglavitni vir zaslužka, je v Sloveniji hitro padalo. Podatki o deležu takega prebivalstva od popisa do popisa kažejo, da je ob prvem povojnem popisu prebivalstva leta 1948 bilo v Sloveniji kmeckega prebivalstva blizu polovica (v Jugoslaviji 67,2 %), ob koncu jugoslovanske države pa le še 7,6 %. Število ali delež kmeckega prebivalstva je padal hitreje od rasti celotnega prebivalstva. Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 81 Tabela 7: Delež kmeckega prebivalstva na ozemlju Slovenije 1931-19913 Leto Prebivalstvo skupaj Indeks kmecko prebivalstva Indeks Kmecko prebivalstvo - v % 1931* 1385220 100 816644 100 58,8 1948* 1439800 104 704111 86 48,9 1953* 1504427 108 618074 75 41,1 1961 1585223 114 500153 61 31,6 1971 1727137 125 352335 43 20,4 1981 1891864 136 174051 21 9,2 1991 1965986 142 149414 18 7,6 * Podatki so za današnje ozemlje Slovenije Spremembe so bile tudi v strukturi aktivnega prebivalstva. Delež oseb, ki so opravljale delo z namenom pridobivanja sredstev za življenje, je bilo med številom prebivalstva ob popisih bolj ali manj enako; leta 1948 je bilo aktivnih 52 % prebivalcev Slovenije, kar je bilo v povojnem obdobju najvec, nato pa je bilo v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 48 %, ob popisu leta 1981 50 % in 1991 49 %. Vec je bilo vzdrževanih oseb. Raslo je tudi število zaposlenih; leta 1952 je bilo zaposlenih 266.637, deset let kasneje 470.563, leta 1972 594.303,1982 808.888. Rast je bila do konca osemdesetih let, nato pa je zacelo padati in leta 1992 je bilo zaposlenih 692.079 oseb. Iskalcev zaposlitve oziroma brezposelnih je bilo do konca osemdesetih let okoli 2 %, leta 1990 jih je bilo 10 % in 1992 14 %.43 Spreminjala se je sestava zaposlitev; do zacetka sedemdesetih let je bilo najvec zaposlenih v primarnem sektorju (v kmetijstvu), v sekundarnem (v industriji in rudarstvu), terciarnem in najmanj v kvartarnem. Po popisu leta 1961 je bilo v primarnem sektorju zaposlenih še 40 %, v sekundarnem 31 %, v terciarnem 20 %, po popisu 1991 pa je bilo 45,6 % zaposlenih v sekundarnem sektorju, dobra tretjina v industriji in rudarstvu, cetrtina v terciarnem sektorju in petina v kvartarnem. V zaposlovanju je znacilna velika zaposlenost žensk. V zacetku petdesetih let je bila med zaposlenimi tretjina žensk, v zacetku osemdesetih pa skoraj polovica. Glavno spremembo socialne in poklicne strukture je slovenska družba doživela do zacetka šestdesetih let 20. stoletja. Kasneje se je proces hitrega spreminjanja umiril in uravnovesil. Ni šlo vec za klasicen »beg z zemlje«, ko so se zunaj agrarne proizvodnje zaposlovali v glavnem ljudje brez potrebnih kvalifikacij za delo v neagrarnih dejavnostih kot nekvalificirani delavci, ampak je spreminjanje socialnega položaja kmeckega prebivalstva potekalo predvsem prek šolanja v mestih. 3 Statisticni letopis 2001, str. 85, tab. 4,2. 4 Letopis 1995, str. 185-186 82 Slovenija v Jugoslaviji Pod vplivom gospodarskega razvoja, zlasti industrializacije, je prišlo tudi do vecanja števila mestnega prebivalstva. Posledica deagrarizacije je bila urbanizacija z vecanjem mest in nastajanjem novih mestnih naselij. Hkrati pa se je urbani nacin življenja prenašal in širil tudi v sicer vaška okolja. Ta so se glede na nacin življenja, delno tudi na nacin mišljenja, urbanizirala. Proces deagrarizacije in urbanizacije ter spreminjanje socialne in poklicne sestave prebivalstva je bil v razlicnih predelih jugoslovanske države razlicen. Padanje kmetijskega prebivalstva v Jugoslaviji pa je bilo mnogo bolj pocasno kot v Sloveniji. V casu industrializacije v okviru »petletke« od leta 1947 pa do 1953 je bil padec deleža kmeckega prebivalstva v Sloveniji petkrat vecji kot v jugoslovanskem merilu. Stopnja urbanizacije pa je bila v Sloveniji kljub industrijski tradiciji in razvitim industrijskim centrom do zacetka šestdesetih let nizka. Kljub hitri deagrarizaciji, ko se je število kmeckega prebivalstva, tistega, ki jim je bilo kmetijstvo osnovna gospodarska dejavnost, zmanjševalo, se v Sloveniji zaposleni v neagrarnih dejavnostih niso naseljevali v mestih. Še naprej so živeli na vasi. Leta 1961 je v mestnih naseljih živelo 36,1 % slovenskega prebivalstva, 1971 44,6 %, 1981 48,9 %, 1991 51,1 %. V nekaterih mestih se je število prebivalcev zaradi gospodarske dejavnosti, ta je bila vecinoma iz sekundarnega sektorja gospodarstva, povecalo za petino. Ob koncu jugoslovanskega obdobja pa se je zacela v slovenskih mestih krepiti vloga terciarnih in kvartarnih dejavnosti. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je rast prebivalstva v mestih umirila. Hitrejša je bila v naseljih v okolici vecjih mest; v zacetku devetdesetih let sta dve tretjini slovenskega prebivalstva živeli v obmestjih. Zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih, zlasti v industriji, je bilo veliko vecje, kot je bilo zapušcanje vasi in naseljevanje v mestih. Za kmecko prebivalstvo je bilo v tem casu in v vsem obdobju petdesetih let 20. stoletja znacilno bolj spreminjanje poklica oziroma vira zaslužka kot pa kraja bivanja. Deagrarizacija s prehajanjem iz kmetijske v nekmetijsko dejavnost je bila mnogo vecja od urbanizacije oz. preselitve v mesta. Deagrarizacija tako v Sloveniji ni pomenila prave proletarizacije. Zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih, zlasti v industriji, je bilo veliko vecje, kot je bilo zapušcanje vasi in naseljevanje v mestih. V casu prve petletke, ko jo bila industrializacija vodilna politicna zapoved, se je v Sloveniji iz vasi v mesta preselilo 54.000 oseb, svojo poklicno dejavnost (vir zaslužka) pa je v istem casu spremenilo 110.500 oseb.5 V Sloveniji je leta 1953 63 % vseh oseb, ki so bile zaposlene v neagrarnih dejavnostih, živelo na vasi v t. i. mešanih gospodarstvih. Na vasi je tedaj živelo 61 % rudarjev, 56 % industrijskih delavcev, 70 % zaposlenih v gradbeništvu. Nastala je posebna kategorija v prebivalstvu, t. i. 5 Vogelnik, Urbanizacija, str. 76, tab. 16. Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 83 polproletarci (ali polkmetje). To so bili predvsem kmetje z majhnimi kmetijami, ki jim preživetja niso omogocale. V zacetku šestdesetih let je bilo med posestniki z do 0,5 ha velikimi posestvi tri cetrtine polproletarcev. Zunaj kmetijstva se je zaposlovala le tretjina tistih, ki so imeli 10 in vec ha velike kmetije.6 Tisti, ki so se zaposlovali v neagrarnih dejavnostih, so v veliki vecini še vedno bivali na vasi in so po službi obdelovali svojo zemljo. Delo izven kmetijstva je postalo osnovni vir zaslužka, kmetovanje pa dopolnilna dejavnost, namenjena predvsem zadovoljitvi lastnih potreb. Na mešanih kmetijah, teh je bilo v zacetku šestdesetih let v Sloveniji po številu enako številu »cistih« kmeckih gospodarstev, je bil dohodek, ki so ga ustvarjali tisti, ki so bili s kmetije, zaposleni zunaj kmetijstva, za kmetijo cedalje bolj pomemben. V povezavi z deagrarizacijo in urbanizacijo, ko so se ljudje iz vasi naseljevali v mestih in so ta rasla, pa je potekal proces praznjenja podeželja. Ta proces, ki je povezan z deagrarizacijo in urbanizacijo, ni bil v Sloveniji zaradi tega, ker je deagrarizacija bila vecja kot zapušcanje vasi kot kraja bivanja zaposlenih v neagrarnih dejavnostih, tako izrazit, kot je bil drugod, pa je slovensko podeželje tudi doživelo staranje glede na prebivalstvo, ki je tam živelo, t. i. senilizacijo, pa tudi feminizacijo, ko so ostale na kmetijah ženske. Zaradi vecje stopnje deagrarizacije kot urbanizacije so za celotno obdobje po drugi svetovni vojni za Slovenijo znacilne dnevne migracije. Migracije znotraj Slovenije, tako stalna preselitev v drugi kraj bivanja, npr. iz vasi v mesto, kot dnevne migracije na delovno mesto so bile po drugi svetovni vojni dokaj obsežne. Zaradi migracij iz vasi v mesta se je kljub vecjemu menjavanju poklicne dejavnosti kot kraja bivanja vecalo število prebivalcev mest. V letu 1960 je 35 % vseh registriranih selitev v Sloveniji odpadlo na selitve iz vasi v mesta.7 Pospešena industrializacija je povzrocila nastajanje novih gospodarskih središc. Nastajala so nova urbana središca, številni kraji pa so zaradi gospodarskega razvoja in industrije spremenili svojo dotedanjo vlogo in tudi podobo. V bližnji okolici gospodarsko razvitih in industrijskih središc so se oblikovala nova, zelo urbanizirana naselja, in naselja, ki so gravitirala k tem središcem in so bila z njimi tesno povezana. Delež mestnega prebivalstva se je zelo povecal zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih. Število prebivalcev slovenskih mest se je v petnajstih letih po vojni povecalo za nekaj vec kot tretjino. Leta 1948 je v mestih živela cetrtina tedanjega prebivalstva Slovenije, leta 1953 se je delež mestnega prebivalstva povecal na 29 %, leta 1961 pa jev mestih živela že tretjina slovenskega prebivalstva, dvajset let kasneje pa že 42,5 6 Levstik, Polproletariat pri nas, str. 373. 7 Beric, Selitve prebivalstva v LR Sloveniji 1956-1960, str.18. 84 Slovenija v Jugoslaviji odstotka.8 Najbolj se je število prebivalstva v mestih povecalo v šestdesetih letih. Število prebivalcev se je vecalo zlasti v starih industrijskih središcih, nastajali pa so tudi novi manjši industrijski centri. Število industrijskih krajev se je s 25 povecalo na 45. Mesta so bila sicer majhna; v vecini industrijskih mest je živelo manj kot 20.000 prebivalcev. V zacetku sedemdesetih let je tretjina prebivalcev Slovenije živela v majhnih naseljih z najvec 300 prebivalci, petina pa jih je živela v naseljih z vec kot 15.000 prebivalci.9 Poleg prostorske gibljivosti v okviru Slovenije, tako priseljevanja v mesta kot dnevnih migracij, je bila ena od znacilnosti Slovenije tudi priseljevanje vanjo iz drugih delov Jugoslavije. To je bila predvsem migracija zaradi ekonomskih razlogov oz. delovnih mest v Sloveniji in višjega placila kot v drugih delih Jugoslavije. Konec šestdesetih let je zacelo v Sloveniji primanjkovati delovne sile, zato se je zacelo vecje zaposlovanje delovne sile iz drugih delov Jugoslavije. Po popisu prebivalstva leta 1981 je v Sloveniji živelo 5,6 % prebivalcev, ki so prišli v Slovenijo »z juga« in so bili tu stalno prijavljeni. Mnogi zaposleni v Sloveniji so bili glede na prijavo stalnega bivališca na »zacasnem delu«. Slovenija je postala »priselitvena« republika. Priseljevanje se je povecalo po letu 1974, ko so se zaradi gospodarske krize v zahodnoevropskih državah tam zmanjšale možnosti za zaposlitev in je Slovenija tako delno nadomestila zaprte trge delovne sile v Zahodni Evropi. Priseljevanje se je mocno povecalo po letu 1975 in je doseglo vrhunec glede na tiste, ki so se v Sloveniji stalno prijavili, konec sedemdesetih let. Številni so se odseljevali in se nato tudi vracali v Slovenijo. Do zacetka šestdesetih let je bilo najvec priseljencev iz Hrvaške. Od tam je bilo najvec priseljenih tudi v šestdesetih letih, ko se je povecalo priseljevanje iz Vojvodine in Srbije. Od zacetka sedemdesetih let pa se je obcutno povecalo predvsem priseljevanje iz Bosne in Hercegovine. V prvi polovici sedemdesetih let je bila v Sloveniji cetrtina vseh priseljencev iz Bosne in Hercegovine,v drugi polovici pa že skoraj polovica.10 1S1prva se je priseljevala predvsem nekvalificirana in nizko kvalificirana delovna sila, ki se je zaposlovala v gradbeništvu, premogovništvu in v industriji, npr. v Velenju, v Zasavju, na Jesenicah. Živeli so sicer v vseh slovenskih obcinah, najvec pa jih je bilo na obmocju Ljubljane, na Jesenicah in v Velenju. Poleg priseljevanja v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije je bila Slovenija kot vsa Jugoslavija od sredine šestdesetih let tudi država »zdomstva« oz. država, od koder so odhajali njeni državljani na zacasno delo v tujino.11 Zdomstvo se je v Jugoslaviji zacelo sredi šestdesetih let 20. stoletja in je bilo ozko povezano z 8 Statisticni letopis 1981, str. 600, tab. 34-2; Statisticni letopis 1970, str. 69, tab, 3-11. 9 Razvitak stanovništva Jugoslavije u posleratnom periodu, str. 109, tab. 38. 10 Meznaric, Bosanci: a kuda idu Slovenci nedeljom?, str. 73, tab. 9, str. 71, tab. 8., str. 76-77. 11 O zdomstvu Slovencev Cepic, Zdomstvo. Cepic: Prebivalstvena skica Slovencev v drugi Jugoslaviji 85 gospodarskim položajem v Jugoslaviji. Zdomstvo je potekalo v dveh med seboj ozko povezanih etapah. Prva je bila do sredine sedemdesetih let, ko je bil obseg zdomstva iz Slovenije najvecji, druga pa od sredine sedemdesetih let, ko se je val zdomstva zacel umirjati in se je število zdomcev zmanjšalo. Zdomstvo je bilo statisticno v popisu prebivalstva prvic zajeto leta 1971. Takrat je bilo iz Slovenije v tujini na zacasnem delu 48.000 zdomcev. Statistika je zabeležila tudi bivanje družinskih clanov zaposlenih v tujini; teh je bilo iz Slovenije 11.600, tako da je takrat bilo v položaju zdomcev okoli 60.000 oseb iz Slovenije. Število zdomcev iz Jugoslavije se v desetih letih, do naslednjega popisa prebivalstva, ni bistveno povecalo. Število zdomcev iz Slovenije je celo padlo za 18 %. Iz Slovenije je bil delež na zacasnem delu v tujini glede na stalno prebivalstvo leta 1971 2,8 %, leta 1981 pa 2,1 %. V vsem obdobju po drugi svetovni vojni se je spremenila tudi izobrazbena sestava slovenskega prebivalstva. Pismenost je bila izredno visoka oz. je bilo nepismenega prebivalstva malo; v jugoslovanskem merilu pa je bila npr. leta 1948 ob prvem povojnem popisu prebivalstva cetrtina vseh prebivalcev, starejših od 10 let, nepismenih, žensk kar 34,5 %. Že neposredno po koncu vojne je bila stopnja nepismenosti med Slovenci izredno nizka; ob popisu prebivalstva leta 1948 je bilo le 2,2 % Slovencev, starih nad 15 let, nepismenih. Med temi je bilo manj žensk. Delež tistih, ki so koncali le osnovno šolo, se je od popisa do popisa zmanjševal. Ni pa se vecala izobrazbena sestava. Samo osnovnošolsko izobrazbo je imelo v zacetku osemdesetih let vec kot 50 % slovenskega prebivalstva; srednješolsko izobrazbeno stopnjo pa cetrtina. Med tistimi, ki so koncali srednjo šolo, je bil najvecji delež teh s poklicnimi, delovodskimi in poslovodskimi šolami. Raslo je število tistih s koncano gimnazijo. Višje- in visokošolski študij je koncalo ob popisu leta 1961 1,7 % prebivalcev, starih nad 15 let, 1971 3,3 %, 1981 5,9 %, 1991 8,8 %. Boljšo izobrazbeno strukturo so imeli moški. Po verski sestavi je slovensko prebivalstvo vecinoma rimskokatoliške vere. To je bilo prvic statisticno prikazano šele s popisom prebivalstva leta 1991, ko je bilo ugotovljeno, da se je za katolicane opredelilo 71,4 % prebivalcev Slovenije. Za pripadnike pravoslavne verske izpovedi se je takrat opredelilo 2,4 %, za muslimane 1,5 %, 4,3 % pa za ateiste. Glede na statisticne podatke, pa tudi sicer glede na vse druge pokazatelje, je slovenska družba doživela v casu druge Jugoslavije velike spremembe. Jure Gasparic SLOVENSKO DOJEMANJE DRUGE JUGOSLAVIJE KAKO RAZUMETI? Ob nežnih zvokih italijanske partizanske pesmi Bella ciao so v soboto, 26. oktobra 2013, v beograjski Hiši cvetja, kjer je od leta 1980 grob dosmrtnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita, pokopali njegovo vdovo Jovanko Broz. Umrla je v devetinosemdesetem letu starosti. Vse od leta 1977, ko sta se s Titom razšla, je Jovanka živela v hišnem priporu, v vlažni in neogrevani vili, v zares klavrnih okolišcinah. Sprva so po njej pljuvali, jo obdajali z mržnjo, o njej razpravljali na zaprtih partijskih forumih, a je scasoma bolj in bolj tonila v pozabo. Na koncu je bila le še živi kos jugoslovanskega pohištva, od vseh pozabljena bolna in zanemarjena starka. Ko je odjeknila vest o njeni smrti, je bilo tako pricakovati, da bo šlo zgolj za kurtoazno novicko, namenjeno casopisnim 88 Slovenija v Jugoslaviji rubrikam o zanimivostih ... Toda Jovanka se je tedaj kakor feniks znova vzdignila iz pepela in zbudila takšno pozornost, kakršne je bila deležna za casa življenja s Titom. O njej so se razpisali domala vsi najuglednejši casopisi in tiskovne agencije; vsi po vrsti na sila podoben nacin. Nemška DPA je zapisala, da je bila Jovanka »letzte Jugoslawien-Ikone«, berlinski TAZ je dodal, da je glede na svojo usodo bila tudi »Jugoslawiens letztes Opfer«,1 komentator New York Timesa jo je oznacil za »A Glamorous Symbol of Yugoslav Unity«.21 Javni odmevi v nekdanji Jugoslaviji niso bili drugacni; slovenski casnik Delo je postregel z oceno, da se z Jovankino smrtjo »nepreklicno koncuje neko zgodovinsko obdobje«.3 Hrvaški pisatelj Miljenko Jergovic, ki je v svojih knjižnih delih naslikal izjemne freske sodobnega balkanskega pekla (velikokrat povedo vec kot suhe historiografske analize), je Jovankino usodo in odzive iz nekdanje Jugoslavije pokomentiral z iskrivo hudomušnostjo: »U patrijarhalnoj matrici udovice slavnih muževa ili su nevjerne, ili su krive za njihove grijehe.«4 Zdi se, kakor da je bila Jugoslavija oktobra 2013 znova in dokoncno pokopana ... Remake after 22 years. Dojemanje Jugoslavije, ki je drugo polovico 20. stoletja zaokrožala podobo zahodnega Balkana, je ocitno še vedno kontroverzno; pleni pozornost in klice po vrednotenju. Kakor da pogreb leta 1991, ko je država razpadla, ni bil zadosten. Kakor da je z državo treba ponovno obracunati, ji dati »ustrezno« oceno. Toda katera ocena je »ustrezna«? Politicne elite držav (ali vsaj del njih), ki so nastale na jugoslovanskih ruševinah (in so v doloceni meri še zmerom povezane z jugoslovanskim obdobjem), precej medijev in tudi nekateri zgodovinarji so tukaj v resni skušnjavi, saj Jugoslavijo in njeno družbo dojemajo izrazito binarno. Njihov interpretativni vzorec je totalitarno-zgodovinski in preteklost reducira zgolj na dobro in zlo.5 Njegovi sledilci išcejo v državi le pro in contra argumente za svoje poglede. V Jugoslaviji, ki je bila »umetna tvorba«, naj bi po njihovem vladal zli »režim« in tlacil dobro družbo. Precej jih nato sicer priznava, da je država imela tudi nekatere prednosti.6 Tako posplošen vzorec je že analiticno sporen, saj predvideva, da so ljudje bili zgolj indoktrinirana in opravilno nesposobna masa, ki je pac molce vztrajala v jugoslovanskem okviru. Ko so koncno zaceli misliti, pa so si nemudoma zaželeli ven iz titoisticnih okovov, v varno zavetje lastne demokraticne nacionalne države. 1 Zirkus der Untoten, 2 Douglas, Tito's Widow, Dies at 88. A Glamorous Symbol of Yugoslav Unity. 3 Grgic, Zarotnica ali žrtev zarote. 4 Jergovic, Ispaštala je zbog grijeha o kojem ne znamo ništa. 5 Pullmann, Konec experimentu. Pfestavba a päd komunismu v Ceskoslovensku. 6 V monografiji Yugoslavism. Histories of a Failed Idea 1918-1992, izšlaje leta 2003, njen urednik Dejan Djokic ugotavlja, da “there were of course difficulties presented by a (relative) lack of temporal and emotional distance ... not all contributors managed to distance themselves equally from their own prejudices.” In to “even in a volume of this kind.” (str. 3). Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 89 Vzorec je nedvomno jasno razumljiv in politicno uporaben, a spregleda dejansko razpoloženje ljudi. V pricujocem zapisu se nameravam posvetiti prav temu fenomenu - stališcem ljudi do Jugoslavije, stališcem ljudi o Jugoslaviji, ki so ga imeli za casa obstoja Jugoslavije. Ob koncu bom deloma prešel kronološko locnico, ki jo predstavlja razpad države leta 1991, saj bom opozoril tudi na problematiko soocenja ljudi z razpadom države, na historicno refleksijo in spomin na nekdanjo »širšo« domovino - Jugoslavijo. Tako bo družbeni kontekst slovenskih ravnanj v drugi Jugoslaviji jasnejši. JAVNO MNENJE 0 DRŽAVI, NJENIH PROBLEMIH IN POLOŽAJU SLOVENIJE V NJEJ Slovensko prebivalstvo je bilo vse do leta 1918 zvesto habsburški monarhiji, v katere okvirih je živelo. Prav tako je bilo potem do leta 1941 zvesto prvi jugoslovanski državi (Kraljevini SHS / Jugoslaviji). Resnih politicnih kalkulacij, ki bi presegale državni okvir, pravzaprav ni bilo. Vsi relevantni politicni faktorji so do pozne pomladi 1918 racunali s staro Avstrijo in nato do leta 1941 - izvzemši nekaj rezervnih državnopravnih scenarijev - s prvo Jugoslavijo. Z državo so sicer bili velikokrat nezadovoljni, a sam državni okvir ni bil vprašljiv.7 Druga jugoslovanska državna skupnost, ki je vzklila na pogorišcu druge svetovne vojne, je bila kljub svoji ozemeljski podobnosti s Kraljevino Jugoslavijo po svoji vsebini in bistvu povsem nova politicna in družbena stvarnost. V nacionalnem oziru je zadovoljila marsikatero slovensko »nacionalno« željo: kot prvo, da je v svoj državni okvir vkljucila velike dele slovenskega ozemlja, ki so po prvi svetovni vojni ostali onkraj rapalske meje, v Kraljevini Italiji. Nadalje je bila s prvo slovensko ustavo na nacelni in deklarativni ravni Slovenija kot politicna enota sploh prvic vzpostavljena;8 ustava je Sloveniji zagotovila federativni status v državi in takšen položaj, ki naj bi dokoncno odpravil slovensko nacionalno vprašanje. Vodilni ideolog komunisticne partije in arhitekt jugoslovanskega družbenopoliticnega sistema Edvard Kardelj je takrat v svoji ideološko-zgodovinski študiji Razvoj slovenskega narodnega vprašanja zapisal, da slovenskega nacionalnega vprašanja »v nacelnem smislu ni vec«.9 »V nacelnem smislu ...« Vprašanje, ki se 7 Gašparic, The country at standstill: Yugoslavia and Slovene politics in the 1930s., str. 223-236. 8 Slovensko prebivalstvo je za casa habsburške monarhije živelo v okviru historicnih dežel (Kranjska, Štajerska, Koroška, Goriška, Istra, deloma na Ogrskem), po vzpostavitvi Kraljevine SHS / Jugoslavije pa najprej v okviru Mariborske in Ljubljanske oblasti, nato pa v okviru Dravske banovine. Toda oblasti in banovina so bile le administrativne upravne enote. 9 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. XLVII. Na margo Kardeljevemu stališcu: Po besedah srbskega »oceta naroda« pisatelja Dobrice Cosica, ki jih je sicer izrekel dve desetletji (!) po koncu Jugoslavije, v intervjuju hrvaškemu novinarju Darku 90 Slovenija v Jugoslaviji ob tem zastavlja, pa je, ali je bilo rešeno tudi v prakticnem smislu, in predvsem, ali so tako cutile tudi širše plasti prebivalstva. Je bila tudi druga Jugoslavija podobno kot njeni državi predhodnici v dvajsetem stoletju tista država, ki jo je slovensko prebivalstvo vzelo za svojo, razmišljalo v njenih okvirih in bilo zadovoljno z življenjem v njej? Kaj je ljudi v državi motilo, kaj skrbelo, kaj vezalo nanjo? Dinamiko slovenskega odnosa do Jugoslavije lahko rekonstruiramo na vec ravneh, v glavnem - do druge svetovne vojne - skozi politiko politicnih subjektov, upoštevaje njihovo specificno težo med volilnim telesom. Prav tako se lahko opremo tudi na poglede vsakokratne slovenske gospodarske in kulturniške elite ter na politicna porocila tujih diplomatov. Ta metodološki pristop po letu 1945 v precejšnji meri odpade, ceprav ne povsem. V vsakem primeru pa je tovrstno ugotavljanje državljanskega utripa le približno detektiranje, ki je sicer lahko mestoma tocno, a redko zaobjame vso širino družbenih vprašanj, še redkeje pa omogoca resno medcasovno primerjavo konkretnih stališc. Tovrstno pocetje lahko temelji le na tehtnih javnomnenjskih raziskavah, a so te bile v socialisticnih državah izrazita redkost. V enopartijskih državah evropskega vzhoda je pac prevladovalo mnenje, daje resno sociološko ugotavljanje javnega mnenja povsem nepomembno. V Sovjetski zvezi za casa Stalina so to dejavnosti raje opravljali tajna politicna policija, partijski aparat in »self-critisism«. Po besedah clana centralnega komiteja poljske komunisticne partije in glavnega politicnega svetovalca generala Jaruzelskega Stanislawa Kwiatkowskega so bili temu nenaklonjeni tudi zato, ker »Ihe picture of a differentiated society that emerged from public opinion research did not fit the thesis on the moral and political unity of the nation obligatory at that time.«10 11 V sedemdesetih in osemdesetih letih, zlasti pa po uveljavitvi Gorbacovove Perestrojke, so nato v skoraj vseh socialisticnih državah zaceli z izvajanjem raziskav javnega mnenja, toda te so bile povsem neverodostojne. Ljudje so bili do raziskovalcev nezaupljivi, niso verjeli v anonimnost anket, vzorci so bili velikokrat nereprezentativni ...H Na Ceškoslovaškem so bili njihovi izsledki celo prirejeni s »psevdoraziskovalno« metodo in poslani naravnost na centralni komite. Javnost za obstoj tamkajšnjega Inštituta za raziskovanje javnega mnenja sploh ni vedela.12 V Sloveniji je bila tedaj situacija povsem drugacna. Konec leta 1966 je namrec skupina slovenskih raziskovalcev (M. Jezernik, F. Vreg, B. Kavcic, N. Toš) zapisala, Hudelistu leta 2011, je bila Kardeljeva »nacelna rešitev« mišljena zelo daljnosežno. Leta 1957, ko so pisali program ZKJ, naj bi mu namrec Kardelj zaupal, da Cošicevi komunisticni bratje iz drugih delov Jugoslavije (tudi iz Slovenije) niso za Jugoslavijo, saj hocejo državo le izkoristiti za oblikovanje lastnih samostojnih držav, kar seje nato tudi udejanjilo. - Jutarnji list, 21. 7. 2012, str. 32. 10 Nav. po Henn, Opinion Polling in Central and Eastern Europe under Communism, Journal of Contemporary History, p. 232. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/260974. 11 Henn, Opinion Polling in Central and Eastern Europe under Communism, pp. 229-240. 12 Bütorovä, Verejnä mienka: zdroj pohybu, sila zotrvacnosti, str. 304. Gašparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 91 kako mnenjske raziskave »pri nas nimajo posebne tradicije«, da se z njimi nihce ne ukvarja in da je zato treba ustanoviti posebno organizacijo v okviru Visoke šole za politicne vede - Center za raziskovanje javnega mnenja.13 Temu stališcu je pritrdil tudi slovenski politicni vrh, saj se je zavedal, da se lahko v nasprotnem kot »nadomestek znanstvenega raziskovanja javnega mnenja uveljavljajo razne primitivisticne metode.«14 V letu 1968 je nato tedanja Visoka šola za politicne vede, clanica Univerze v Ljubljani (kasnejša Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo in današnja Fakulteta za družbene vede), dejansko zacela z izvajanjem ambicioznega projekta »Slovensko javno mnenje«. Projekt traja kontinuirano vse do današnjih dni, zajema velike reprezentativne vzorce prebivalstva in temelji na standardiziranih socioloških anketah.15 V drugih jugoslovanskih republikah podobnih raziskav niso izvajali. Glede zanesljivosti same raziskave je dolgoletni vodja raziskovanja Niko Toš konec osemdesetih let dejal, da je v zacetku bilo zgolj nekaj »poskusov vmešavanja « v njihovo delo; obstajala je ambicija, da bi raziskavo premestili pod »varno« okrilje republiške politicne organizacije - Socialisticne zveze delovnega ljudstva. Toda vsaj od srede sedemdesetih let podobnih poskusov podrejanja ni bilo vec, nasprotno, politika je postajala vse bolj iskreno zainteresirana za rezultate raziskav.16 PROLOG - POVOJNA STVARNOST Druga Jugoslavija je takoj po vojni v pogojih razvoja politicnega in družbenega življenja zvesto sledila praksi monarhicnega režima iz predvojnega desetletja. V državi, kjer vecstrankarstvo ni bilo zaželeno, je bila oblikovana vsedržavna koalicijsko urejena Ljudska fronta, v katero je bilo vkljucenih tudi sedem predvojnih mešcanskih strank, in kjer je prvo violino igrala komunisticna partija.17 T. i. izvenfrontovsko opozicijo so onemogocali (komunisti so imeli 13 Predlog za ustanovitev Centra za raziskovanje javnega mnenja, Arhiv CJM (www.cjm.si). 14 Tako je v slovenski skupšcini dejal predsednik slovenske vlade, tj. izvršnega sveta SRS, Janko Smole. - Delo, 21.10.1966. 15 Za prvo raziskavo so anketirali po 25 polnoletnih respondentov v 100 okoliših tedanje SR Slovenije; realiziran vzorec je nato znašal 2475 ljudi. - Niko Toš et al; Slovensko javno mnenje 1968. [datoteka podatkov]. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm68, 14. 9. 2012. 16 Intervju v reviji Nin, 2. 8. 1987. 17 »Ljudskofrontni« pristop se v vsej srednji in jugovzhodni Evropi v temeljnih crtah ni razlikoval. Podobno platformo so oblikovali tudi na Ceškoslovaškem, kjer je imela mešcanska politika na celu z Benešem dosti mocnejšo izhodišcno pozicijo kot v Jugoslaviji. »Vladni program iz Košic«, ki je pomenil prvi korak k »ljudski demokraciji«, so tedaj zgolj razlicno dojemali. Nekateri so v njem videli maksimalni reformni paket, nekateri pa le zacetek korenite preosnove. Vykoukal, Litera, Tejchman, Vychod. Vznik, vyvoj a rozpad sovetskeho bloku 1944-1989, str. 126. 92 Slovenija v Jugoslaviji nadzor tako nad represivnim aparatom in politicno policijo Ozna kot nad mediji) in naposled ni nastopila na volitvah. Za glasove volivcev se je potegovala le ena lista, ki bi lahko v vsakem primeru racunala na zmago.18 Kot je porocala ameriška ambasada v Jugoslaviji jeseni leta 1945 v Washington, se je država spreminjala v totalitarno policijsko tvorbo, kjer ni svobode govora in tiska, »da pa kljub temu prave opozicije in nasprotovanj obstojecemu stanju skorajda ni.«19 Podobno je ugotavljal tudi prvi povojni ceškoslovaški veleposlanik Josef Körbel, sicer oce kasnejše ameriške državne sekretarke v Clintonovi administraciji Madeleine Albright, ki je veljal za analiticnega eksperta za Jugoslavijo; na beograjski ambasadi je delal že v tridesetih letih kot tiskovni ataše. V osebnem pismu predsedniku Edvardu Benešu je takoj po svojem prihodu v Beograd ugotavljal, da so ljudje v državi izjemno ponosni na vojaške uspehe, da se govori o svobodi in demokraciji, toda red in mir se dejansko vzdržujeta s trdo roko. Situacija je mirna, a še zdalec ne notranje umirjena.20 V prvem zaupnem politicnem porocilu je dodal, da pravi utrip, kaj se »tu in tam dejansko dogaja«, le stežka zacuti, ker da se v Jugoslaviji »danes živi kot v kakem zatemnjenem kotu«. Mediji so bili po njegovem omejeni, disciplinirani in strankarski. Kljub temu je vendarle ugotavljal, da so Slovenci zaradi »neuspeha s Trstom, Istro, Gorico in Koroško« nad Titom razocarani, režim pa tudi naj ne bi bil povsem preprican, da ima prebivalstvo »za seboj«.21 Ameriški veleposlanik Richard C. Paterson Jr. mu je pred prvimi volitvami celo dejal, da je sicer res jasno, da bo Ljudska fronta zmagala, a ce bi bile volitve svobodne, se to nikakor ne bi zgodilo.22 A Paterson je imel izkušnjo in vpogled predvsem v srbske in crnogorske razmere ter Zagreb, Slovenije, kjer je bila situacija drugacna, ni poznal. Ljudskofrontno idejo in politicno obliko so na Slovenskem komunisti namrec udejanjili že v zacetku vojne v Jugoslaviji leta 1941, ko so ustanovili Osvobodilno fronto, široko protifašisticno koalicijsko organizacijo. Njena dejanska moc je prvenstveno izhajala iz upora proti okupatorju in zmage v narodno-osvobodilni vojni in je zato gotovo bila manj vprašljiva kot moc Ljudske fronte drugod v državi. Poleg tega so bile predvojne slovenske politicne stranke, ki bi potencialno lahko ponudile politicno in družbeno alternativo (zlasti pred vojno dalec najmocnejša Slovenska ljudska stranka, katere lider Anton Korošec je postal edini nesrbski predsednik jugoslovanske vlade v casu med obema vojnama), zaradi svoje medvojne drže in kolaboracionisticne dedišcine odrinjene na rob politicnega prostora. 18 Vodušek Staric, Prevzem oblast 1944 - 1946, str. 343-369. 19 Gabric, Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 102. 20 Archiv Ministerstva zahranicnych veci, Politicke zprävy (AMZV PZ) - Beograd, pismo z dne 16. 5. 1945. 21 AMZV PZ, porocilo z dne 20. 6. 1945. 22 AMZV PZ, porocilo z dne 9. 11. 1945. Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 93 Ob koncu vojne se je torej na Slovenskem povsem spremenila struktura politicnega prostora, zacel se je proces “družbene prenove”. Sprva je bila situacija nejasna, po slavljenju zmage je sledilo soocenje s kruto povojno realnostjo. Toda domnevamo lahko, da so ljudje državni okvir in oblast vendarle sprejemali oz. vsaj scasoma sprejeli. Trda roka je bila po koncu vojne najbrž bolj sprejemljiva kot sicer, Tito je bil zmagovalec, kult njegove osebnosti je postajal vse mocnejši, komunisticna partija je bila - za razliko od drugih držav na evropskem vzhodu - samonikla in resnicna oblast. Po dveh desetletjih so bili ljudje z državo v glavnem zadovoljni... DRŽAVA ŠTEVILNIH PREDNOSTI Leta 1968, ko je bilo izvedeno prvo strokovno merjenje javnega mnenja, je imela Jugoslavija po mnenju ljudi v številnih pogledih prednost pred drugimi evropskimi državami in ZDA. Glede na možnosti za napredovanje, šolanje, glede na razvito kulturno življenje, glede skrbi za bolne in brezposelne, celo glede gospodarskega napredka in položaja vere, glede ugleda države, njenih naravnih lepot, odnosov med ljudmi, glede njihove možnosti vplivanja na družbene odlocitve - je prekašala ves ostali svet. Le v razvoju znanosti in tehnike ni imela prvenstva, ceprav so ji tudi tukaj dajali visoke ocene. Ljudje so jo videli kot deželo številnih prednosti, ki ji je vladal clovek, najbolj zaslužen za svetovni mir - Tito.23 Pogled iz leta 1968 se v naslednjih letih ni bistveno spremenil. Leta 1972 so ljudje še zmerom videli Jugoslavijo kot deželo številnih prednosti, ki pa je ocitno opešala na gospodarskem podrocju. Po kriteriju gospodarskega napredka države je tedaj prvenstvo zanesljivo prevzela domovina jugoslovanskih »gastarbajterjev« Zvezna republika Nemcija. Jugoslavija je prav tako bila še naprej brez primata pri razvoju znanosti in tehnike, kjer so bile v zanesljivi prednosti ZDA.24 Toda že cez tri leta je po mnenju ljudi svoje gospodarske in raziskovalne kazalce opazno popravila, saj so menili, da ima njihova »širša« domovina prednost pred drugimi državami v prav vseh pogledih.25 Pri takem stališcu so vztrajali tudi v letih 1980 in 1984.26 Štiri leta po Titovi smrti je država še naprej ohranjala svoje prednosti, a je - po mnenju ljudi - znova pešala pri gospodarskem razvoju in napredku v znanosti. 23 Na vprašanje, kdo je naredil najvec za svetovni mir (dva možna odgovora), je najvec vprašanih omenilo J. B. Tita (82,6 %) in J. F. Kennedyja (43,1 %). 24 Toš et al, Slovensko javno mnenje 1972 [datoteka podatkov].. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm72, 14. 9. 2012. 25 Toš et al, Slovensko javno mnenje 1975/1976 [datoteka podatkov].. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm76, 14. 9. 2012. 26 Toš et al, Slovensko javno mnenje 1980 [datoteka podatkov]. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm80, 14. 9. 2012; Toš et al, Slovensko javno mnenje 1984 [datoteka podatkov] .Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj. si/opisi/sjm84, 14. 9. 2012. 94 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 8: Katera država ima v posameznem pogledu prednost pred drugimi (SJM 1968) Jugo slavija Sovjet. zveza ZDA Italija Avstrija Nemcija Skand. države Švica Druge soc. države Druge zahodne države Nobena Ne vem 1 47,1 2,3 4,6 0,5 0,7 4,2 1,9 1,5 0,3 1,3 1,1 34,4 2 56,7 7 1,5 0 0,2 1,3 1,1 0,5 0,2 1,6 0,6 29,9 3 36,3 4,6 1,9 2,1 0,5 2,2 1,3 0,4 0,4 4,7 1,1 44,4 4 56,9 1,5 1,7 0,4 0,8 1,3 3,4 0,7 0,3 1,4 2,3 29,3 5 48,3 0,1 1,8 12,7 1,7 1,2 0,2 0,3 0,1 1,4 1,1 31,1 6 24,8 3,6 9,4 1,1 0 13,5 5,2 3,8 0,2 4,3 1,1 32 7 75,6 1,1 0,3 0,2 0,1 0 0,8 2,1 0,4 0,8 0,7 17,8 8 23,9 24 8,6 0,5 0,1 9,6 0,9 0,4 0,2 4,1 0,5 27,1 9 68,5 0,1 0,1 2,4 0,4 0,5 0,4 5,7 0,2 2,0 0,2 19,6 10 48,5 0,9 0,5 0,5 0,2 0,3 0,4 0,4 0,2 1,5 2,6 43,9 11 51,4 3,1 0,3 0,2 0,2 0,7 1,1 0,3 0,5 0,4 6,3 35,5 1. glede na možnosti za napredovanje 2. glede na možnosti za šolanje 3. zaradi razvitega kulturnega življenja 4. zaradi skrbi za ljudi v bolezni, brezposelnosti 5. zaradi položaja vere ter odnosov med cerkvijo in državo 6. zaradi dobrega gospodarjenja (gospodarskega napredka dežele) 7. zaradi miroljubne politike in ugleda države v svetu 8. zaradi hitrega razvoja znanosti in tehnike 9. zaradi naravne lepote dežele 10. zaradi možnosti, ki jih ima vecina ljudi za vplivanje na družbene odlocitve 11. zaradi tovariških odnosov in enakosti med ljudmi Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 95 (NE)ZADOVOLJSTVO S STANDARDOM IN NEZAINTERESIRANOST ZA POLITICNA VPRAŠANJA Prednost, ki jo je Jugoslavija imela pred drugimi državami, pa nikakor ni pomenila, da so bili ljudje s prav vsem v državi samoumevno zadovoljni. Težave in probleme so temu navkljub zaznavali in jih v glavnem povezovali z vprašanji življenjskega standarda. Leta 1968 so na vprašanje, cesa si poleg zdravja, srece in miru še želite, v 52 % odgovorili, da boljši standard, sicer so bili z vsem ostalim v glavnem zadovoljni. Nezadovoljstva ni bilo veliko, pa še tega so vzbujali problemi, povezani s standardom. Ljudi je tako motilo, da na vodilnih mestih ni dovolj ljudi z ustrezno kvalifikacijo, da sposobni ne dobijo ustreznih delovnih mest, da so za delo neustrezno nagrajeni, skratka, da imajo opraviti s slabim gospodarjenjem in poslovno politiko (kljub »prednosti«, ki jo je država glede gospodarskega razvoja uživala pred drugimi, to torej ni pomenilo, da so ljudje hkrati menili, kako se v državi optimalno gospodari!). Respondente so še povprašali, zakaj po njihovem mnenju mnogo rojakov odhaja na delo v tujino. Spet jih je vecina (66,4 %) odgovorila, da zaradi želje po izboljšanju standarda.27 Toda že v naslednjem desetletju se je percepcija ljudi zacela precej naglo spreminjati; želja po izboljšanju standarda se je po njihovem zacenjala uresnicevati. V sedemdesetih letih so tako v glavnem odgovarjali, da jih v državi nic ne moti in da živijo bolje kot leto prej.28 Ko so jih v letih 1975/1976 prosili, naj primerjajo svoj položaj oz. položaj svoje družine po osvoboditvi in takrat, jih je 58,3 % povedalo, da se je »mocno izboljšal«, 35,9 % pa, da se je »izboljšal«. V cem? Vecina jih je omenila dvig standarda.29 Pozitivni trend, ki se je kazal v ocenah življenjske ravni, se je ohranjal do kriznih osemdesetih, ko je sledila sprememba. Ljudje so leta 1983 zaceli ugotavljati, da je standard slabši kot pred letom, in - kar je še zlasti pomembno - domnevali, da bo cez eno leto še slabši.30 Podobni odgovori so se nato zvrstili do konca desetletja. Politicna vprašanja so bila med ljudmi vse do druge polovice osemdesetih let izrazito v drugem planu. Ko so v letih 1970/1971 ljudem naštela nekatera podrocja družbenega življenja in jih nato povprašali, v kolikšni meri se zanje zanimajo, nanje vplivajo oz. menijo, da bi bilo treba kaj spremeniti, so bili dalec najbolj indiferentni do upravnih in politicnih zadev. Kar 61 % vprašanih ni izbralo nobene od ponujenih možnosti. Podobno nezanimanje lahko zaznamo tudi leta 1973 in nato še v letih 1975/1976. Ob razpravi o novi ustavi leta 1973 celo 37,3 27 Slovensko javno mnenje 1968. 28 Življenjska raven se je tedaj tudi statisticno precej zvišala, ljudi je zajel »val potrošništva«. Cepic, Življenjska raven in potrošništvo, str. 1133-1137. 29 Slovensko javno mnenje 1975/1976. 30 Slovensko javno mnenje 1983. 96 Slovenija v Jugoslaviji % vprašanih ni o tem nic vedelo, 49 % pa jih je o tem zgolj nekaj slišalo.31 Ljudje so sicer redno hodili volit, a so od leta 1968 naprej kot glavni razlog udeležbe na vsakokratnih volitvah navajali »izpolnjevanje državljanske dolžnosti«, šele v drugi vrsti so poudarili, kako jim ni vseeno, kdo je poslanec ali odbornik.32 Skozi vsa sedemdeseta in osemdeseta so na vprašanje, ali je politika ZKS skladna z interesi vecine, odgovarjali z nejasno-nevtralnim »deloma«, sledil je odgovor »jo premalo poznam«.33 Ljudje so ocitno bili nezainteresirani za politicna vprašanja in scasoma vse bolj »politicno brezbrižni«, bilo jim je »vseeno«. Leta 1984 so sami menili, da je ravno politicna apatija eden od pojavov, ki je oznaceval tedanje družbene razmere (za lenobo in privilegiji).34 Klasicna politika je ostajala postranska stvar do druge polovice osemdesetih, ko je zacela odlocno prihajati vse bolj v ospredje. Mednacionalni in medrepubliški odnosi Po vec kot treh desetletjih obstoja druge Jugoslavije, leta 1978, so ljudje videli Slovenijo kot samoumeven integralni del skupne države. Slovenske povezave z ostalimi republikami in pokrajinami so bile po njihovem mnenju »dobre« na prav vseh podrocjih - tako na gospodarskem, prometnem, zaposlitvenem, kulturnem, kot na podrocju znanosti, šolstva, zdravstva. Dobro so bili povezani tudi kraji in ljudje v osebnih stikih.35 Slovenija je v oceh njenega prebivalstva torej nedvomno bila tesno zvezana z drugimi deli države. Tabela 9: Kako je Slovenija povezana z drugimi republikami in pokrajinami Jugoslavije (SJM 1978) Podrocje Zelo slabo Slabo Srednje Dobro Zelo dobro Ne vem b. o. Gospodarstvo 0,3 3,6 19 51,9 7,8 17 0,4 Promet 0,6 6,7 15,6 53,8 8,3 14,6 0,3 Zaposlovanje 0,4 3,2 13,5 55,2 10,5 16,7 0,5 Kultura 0,6 6,6 19,2 44,8 5,2 23,1 0,4 Znanost 0,3 4,9 16,6 43,4 4,7 29,7 0,4 31 Slovensko javno mnenje 1970/1971, 1973, 1975/1976. 32 Leta 1969 so ravno po neposrednih volitvah v republiški zbor slovenske skupšcine sicer v vecini odgovarjali, da so volili ravno zato, ker jim ni vseeno, kdo bo poslanec, a so leta 1972 spet v prvi vrsti omenjali, da je volilna udeležba izpolnjevanje državljanske dolžnosti. V letih 1978 in 1981/1982 so to trdili v še vecji meri. Slovensko javno mnenje 1968,1969,1972,1978,1981/1982. 33 Leta 1987 se je ob še vedno najvišjem številu odgovorov »deloma je skladna« na drugo mesto prvic zavihtel odgovor »ni skladna«. Slovensko javno mnenje 1970/1971,1981/1982,1983,1984,1986,1987. 34 Slovensko javno mnenje 1984. 35 Slovensko javno mnenje 1978. Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 97 Podrocje Zelo slabo Slabo Srednje Dobro Zelo dobro Ne vem b. o. Šolstvo 0,9 7,6 15,4 45,5 4,9 25,4 0,4 Zdravstvo 0,9 6,4 16,1 43,3 5 27,8 0,5 Med mesti in kraji 0,3 4,3 15,9 51,2 8,9 19 0,4 Osebni stiki 0,9 4,9 20,6 49,2 7,7 16,4 0,4 Okvir, znotraj katerega so ljudje motrili družbeno dogajanje, tako ni bil vprašljiv. Slovensko prebivalstvo se je cutilo kot del Jugoslavije, dežele mnogih prednosti, v katero so bili povsem vkljuceni. Toda v državni okvir so sodile še druge republike z drugimi »jugoslovanskimi narodi«. Dejstvo »povezanosti« z njimi je seveda nujno zahtevalo jasne razloge zanj. Skupnost in posameznik sta morala imeti pred ocmi jasen racun - kaj nas združuje z drugimi narodi in kaj razdvaja. Razumno je bilo pricakovati, da bo gotovo obstajal kak združevalni razlog, okrog katerega so se ljudje poenotili. Odgovori ljudi kažejo, daje bilo takih razlogov vec, toda dva sta bila izrazito konsenzualna in nespremenjena vse od konca šestdesetih let do konca osemdesetih let - na eni strani narodnoosvobodilna borba, na drugi pa bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.36 Sklepamo lahko, da sta bila oba posledica politicne propagande, ki pa je ocitna padla na plodna tla. Ljudje so bržkone (zavedno ali ne) menili, kako je država konec koncev izšla iz boja proti okupatorju na strani zavezniške koalicije, zgradili pa so jo njeni složni narodi po »bratskem« principu. Poleg omenjenih razlogov so ljudje med združevalne dejavnike uvršcali še narodnostno sorodnost, obrambne in varnostne razloge (Jugoslovansko ljudsko armado), socializem in samoupravljanje kot unikaten politicni sistem in (zlasti v zacetku osemdesetih) enotno državo na celu z Zvezo komunistov. Nedvomno veliko razlogov, ki so tvorili vezivo, toda prav tako številni, cetudi šibkejši, so bili razdruževalni faktorji. Na prvem mestu med njimi (izrazito leta 1987) so se znašle razlicne delovne navade in razlicnost jezikov (ta je ocitno obstajala kljub narodnostni sorodnosti, so ljudje menili, kako jezik ni temeljni izraz nacionalne individualnosti?). Poleg tega so »Slovence in ostale« razdvajale še kulturne tradicije, verska pripadnost, razlicna redoljubnost, razlicen življenjski standard, drugacne gospodarske koristi in geografska oddaljenost.37 A racun je bil vseskozi jasen: Cetudi smo »drugacni«, smo skupaj; in v tej skupnosti se mi, slovensko prebivalstvo, dobro pocutimo ... in smo pripravljeni za to tudi nekaj dati ... 36 Zanimivo se zdi, da sta danes osrednja kohezivna dejavnika znotraj Evropske unije precej podobna - antifašisticna dedišcina (ne nazadnje je dan Evrope 9. maj, dan zmage) in »enakost v razlicnosti« Evropejcev. 37 Slovensko javno mnenje 1969, 1972, 1975/1976, 1981/1982, 1987. 98 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 10: Kaj od navedenega Slovence in ostale jugoslovanske narode najbolj združuje (Z) in kaj razdvaja (R) Leto 1969 1972 1975/1976 1981/1982 1987 Z R Z R Z R Z R Z R 1 33 2,3 27,4 0 17,3 1,5 0,4 12,4 23,8 1,7 2 45,2 0,3 41,6 0,7 44,9 0 1,3 0 52,5 1 3 60,1 0,3 48,1 0,3 47,1 0,1 14,9 18,8 55,8 0,3 4 14,5 0,4 24 0 33,3 0,1 17,1 1,3 22,8 1,5 5 1,7 4,6 33,2 0,9 22,5 0,1 55,9 0,1 48,2 0,5 6 26,8 0,3 15,4 0,6 29,1 0,4 48,4 0,1 8 0,7 7 19,2 2,5 32 0,2 30,7 0,2 32,7 0,1 26,8 0,5 8 11,4 11,7 4,7 14,1 4,2 14,5 24 0,4 5,5 25,2 9 14,6 31 2,3 36,6 1,9 31,3 13,3 0,2 2,5 54,6 10 - - 0,8 38 0,2 31,7 2,2 22,4 1,3 34,2 11 1 30,2 2,2 16,4 1,9 11,8 3,9 19,4 1,2 20,8 12 3,4 37,7 3,8 41,2 2,2 38,1 1,9 36,6 1,6 50,4 13 1,5 26,4 2,7 34,4 2,6 23,7 1,6 6,6 1,5 35 14 6,9 24,7 6,1 19,1 5,6 10,3 1,2 11,5 5,6 16,1 15 8,9 13,7 7 3,9 3 2,4 1,4 40,4 9,1 2,2 16 15,9 27,2 13,6 24,4 XXX 1. Narodnostna sorodnost 2. bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov 3. narodnoosvobodilna borba 4. socializem in samoupravljanje 5. centralizem, (od 1972 enotna država) 6. zveza komunistov 7. obramba in varnost navzven, JLA 8. kulturne tradicije 9. delovne navade 10. verska pripadnost 11. redoljubnost, urejenost 12. jeziki 13. življ enj ski standard 14. gospodarske koristi 15. geografska bližina 16. kaj drugega, nic, ne morem se odlociti, b. o. Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 99 Ljudje so se vseskozi (torej od konca šestdesetih do konca osemdesetih let) zavedali, kako dejstvo sobivanja v jugoslovanski skupnosti zajema nacelo solidarnosti. Odnose med t. i. razvitimi in nerazvitimi republikami so sicer posebej obcutljivo obravnavali, saj je Slovenija bila najrazvitejša republika, a niso pomoci nikdar odrekli. V glavnem so zagovarjali stališce, naj manj razviti skrbijo zase, pri tem pa jim naj pomaga jugoslovanska skupnost; torej vsi skupaj. V letih 1978 in 1980 so v skoraj enakem odstotku celo menili, kako naj bo to prvenstvena skrb države, zlasti pa razvitih republik. Delež tistih, ki so zagovarjali rešitev, po kateri naj nerazviti skrbijo sami zase, je bil - iz razumljivih razlogov - visok le leta 1968 (cas t. i. partijskega liberalizma) in po letu 1987 (cas zaostrovanja medrepubliških odnosov).38 Zaradi vsega tega so bili ljudje prepricani, da jugoslovanski okvir skupaj s pomocjo nerazvitim ni zaviral slovenskega razvoja. V šestdesetih in sedemdesetih letih naj bi se sicer Slovenija le »deloma« razvijala tako, »kot bi se morala«, a to ne pomeni, da se vendarle ni razvijala. V osemdesetih so bili v glavnem prepricani, da se je njihova republika v Jugoslaviji razvijala.39 Tabela li: Kako naj bi se v prihodnosti razvijali gospodarski odnosi med razvitimi in manj razvitimi republikami v Jugoslaviji? Leto 1 2 3 4 5 1968 35,9 10,8 44 0,4 8,8 1969 20,2 13,9 57,8 0,6 7,6 1970/1971 22,8 13 58,4 0,3 5,6 1972 18,3 12,2 59,4 0,6 9,4 1975/1976 13,4 24 56,4 0,4 5,8 1978 6,2 41,6 42 - 10,3 1980 3,8 40,6 46,3 - 9,3 1981/1982 8,3 24,7 56,6 - 12,4 1983 14,3 18,1 57,2 - 10,4 1984 14,7 17,7 53,5 - 14,1 1986 16,5 18,2 56,5 - 8,8 1987 28,4 13,4 50,5 - 7,6 1988 32,3 8,6 53,2 - 6 1989 UST 21,8 6,8 43 18,740 9,7 1990 26,6 5,4 45 14 9 38 Slovensko javno mnenje 1968,1969,1970/1971,1972,1975/1976,1978,1980,1981/1982,1983,1984, 1986, 1987,1988,1989 UST, 1990. 39 Slovensko javno mnenje 1968,1972,1980,1983, 1986,1987. 40 Leta 1989 in 1990 so anketirancem ponudili še en odgovor: Skrb za razvoj je predvsem stvar podjetij iz razvitih in nerazvitih okolij, ki so zainteresirana za skupna vlaganja. 100 Slovenija v Jugoslaviji 1. Manj razviti naj bi za svoj nadaljnji razvoj skrbeli sami. 2. To naj bo prvenstvena skrb vse jugoslovanske skupnosti, zlasti pa skrb razvitih republik. 3. Manj razviti bi morali skrbeti zase, jugoslovanska skupnost pa bi jim morala pri tem pomagati 4. Kaj drugega 5. Ne vem, premalo poznam, brez odgovora Tabela 12: Ali se je Slovenija znotraj jugoslovanske skupnosti v zadnjih letih razvijala tako, kot bi se morala? Leto Da Deloma Ne Ne vem 1968 26,2 39,6 23,8 10,4 1972 25 47,3 18,2 9,5 1983 17,3 45,4 20,7 16,6 Tabela 13: Ali se je Slovenija v Jugoslaviji zadnja leta razvijala ali zaostajala Leto Mocno razvijala Razvijala Niti razvijala niti zaostajala Zaostajala Mocno zaostajala b. o. 1980 15,8 58,5 11,3 12,5 0,6 1,3 1986 6,6 45,1 18 22,3 1,9 6 1987 7,5 40,7 18,7 23,8 4,2 5,2 JUGOSLOVANSKA KRIZA Cetudi je jugoslovanska skupnost imela številne prednosti, cetudi se je Slovenija znotraj nje razvijala, je bila vendarle negotov državni okvir. V letih 1975/1976 je kar 58,6 % vprašanih menilo, da bi lahko v prihodnje prišlo v državi do kriz in nevarnosti (nejasno, kakšnih, lahko bi bile povezane z gospodarstvom in tujimi vplivi). Leta 1984 je delež zaskrbljenih upadel na (še zmerom visoko) tretjino.41 Gospodarske in politicne zaostritve v drugi polovici osemdesetih so naposled ljudi vse bolj gnale v »varno zavetje republike«; v razmišljanje, ki je v ospredje vse bolj postavljalo le Slovenijo. Leta 1988 je tako 71,6 % vprašanih želelo, da bi bile republike bolj samostojne, 62 % jih je pri tem zaupalo slovenskemu vodstvu na celu z Milanom Kucanom 41 Slovensko javno mnenje 1975/1976, 1984. Gasparic: Slovensko dojemanje druge Jugoslavije 101 (kasnejšim slovenskim predsednikom) in hkrati jih 72 % ni zaupalo zvezni vladi. Delež tistih, ki so menili, da bi Slovenija imela perspektivo tudi izven Jugoslavije, je že presegel polovico, cetudi je vecina ljudi hkrati menila, kako vendarle ni smiselno razpravljati o odcepitvi od skupne države. Slovenci tedaj sebe nikakor niso percipirali kot problematicen dejavnik. V krepki vecini so namrec trdili, da ne razbijajo Jugoslavije, da niso nastrojeni proti JLA, da niso egoisti, zaverovani sami vase in v svoj standard, in da se nikakor ne pocutijo vecvredni v odnosu do drugih narodov. Zavrnili so tudi stališce, da naj Slovenija ostane »narodno cista«.42 Toda že naslednje leto (1989) jih je kar 71,6 % menilo, da bi Slovenija imela boljšo perspektivo izven Jugoslavije in da so zato smiselne razprave o odcepitvi. Poti nazaj ocitno niso vec videli. Na vprašanje, kaj bi bilo, ce bi bil Tito še živ, so odgovorili, da bi bilo le malo boljše ali pa enako. Krivca za nastale razmere so naslednje leto videli v srbski prevladi, ki naj bi se širila nasilno in ogrožala samostojnost narodov. Menili so še, da sta politicna koncepta Srbije in Slovenije povsem nezdružljiva, poleg tega pa naj bi bile v državi tako velike »civilizacijske razlike«, da »ne spadamo skupaj«. A ob tem se vendarle zdi zanimivo, kako so hkrati s tem ljudje še naprej (vsaj deklarativno) vztrajali na nacelu univerzalnega humanizma. Menili so, da so narodi dobri, sprli so jih politiki (podoba politika pa je tudi tedaj, kakor danes, bila negativna).43 Ugotovimo lahko, da se je slovensko prebivalstvo do konca osemdesetih cutilo povezane v jugoslovansko skupnost, ki bi sama po sebi ne bila vprašljiva, cetudi je bil s položajem Slovenije v državi marsikdo nezadovoljen. To prej ko slej potrjujejo tudi slovenska prizadevanja za njeno predrugacenje v ucinkovitejše okolje. Mnenja med Beogradom in Ljubljano so se kresala ob vprašanjih ureditve slovenskega položaja v Jugoslaviji, med samimi slovenskimi politiki pa stališca o nacinu, kako slednjega doseci.44 Zaupanje v državo in tudi njen režim seje ohranjalo vse do konca osemdesetih, ko se je postopoma, pod okriljem gospodarske in politicne krize znotraj države in kolapsa komunisticnih režimov drugod v Evropi sprevrglo v spoznanje o jugoslovanski neperspektivnosti. Tihi konsenz med vecino prebivalstva na eni ter Jugoslavijo in njeno politicno elito na drugi strani se je zacel lomiti. Organi federacije v Beogradu so postajali vse manj relevantni, tudi svežemu in modernemu predsedniku zvezne vlade Anteju Markovicu, obetavnemu reformistu s podporo zahodnih držav, ljudje vec niso zaupali. Osrednji razlog, ki je ljudi oddaljeval od države, je bila agresivna nacionalisticna ofenziva srbskega »vožda« Slobodana Miloševica in njegovega kroga, ki je izbila sodu dno.45 42 Slovensko javno mnenje 1988. 43 Slovensko javno mnenje 1989 UST, 1990. 44 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 23. 45 Prim. David B. Kanin, »Yugoslavia in 1989 and after«: a comment, str. 551-556. 102 Slovenija v Jugoslaviji Slovenci so v oceh marsikaterega tujega opazovalca naposled postali to, kar po lastnih besedah še leta 1988 niso bili - razbijalci Jugoslavije.46 EPILOG - DOJEMANJE DRŽAVE PO RAZPADU DRŽAVE Deset let po razpadu države, leta 2001, ko so se razgrete strasti že precej umirile, so ljudi znova povprašali o nekdanji državi. In? Politicni in gospodarski sistem pred letom 1990 in danes sta dobila približno enake ocene ... Problem Jugoslavije, ki so ga vseskozi ljudje percipirali, in ki se ga zato še spominjajo, je torej bil standard. Cetudi je bil visok, cetudi je do zacetka osemdesetih rasel, so ljudje vendarle videli, da je v Avstriji in Italiji mogoce vec in bolje. Politicna vprašanja in vprašanja demokratizacije niso bila bistvena (z izjemo zadnjih let, ko je bila pomembna in problematicna tudi nacionalisticna ofenziva Miloševicevega kroga). Sicer so bili ljudje razmeroma zadovoljni. In tega se spominjajo. Cas je bil bolj brezskrben, ne le v Sloveniji, tudi drugod v vzhodni Evropi. Kakor je pred casom dejal ceški pisatelj Ivan Klima: »Nobody is nostalgic for the Stalinist era but many people are nostalgic for their youth. They miss the security of Communist times /.../.«47 Poleg tega - in še bolj - pa ljudi, kakor opozarja Maria Todorova,48 pri obracunavanju s preteklostjo vodi tudi možen obcutek izgube. Izgube smisla in dostojanstva lastnega življenja v casu, ki so ga živeli. Ljudje se torej po svoje spominjajo preteklosti, do cesar imajo seveda vso legitimno pravico, saj želijo imeti svojo zgodovino. Beograjski pisec Teofil Pancic je pred leti, ko je izšla knjiga Leksikon Yu mitologije, takole zapisal: »Izgleda da je došlo vreme - možda i poslednje u kojem je to još moguce - da se bar pocetni deo od tih pretpostavljenih »milion podataka« (vaistinu i nježnih i u plemenitijem smislu reci »bezobraznih«) o jednom vremenu, o jednom politicko-ekonomskokulturnom kontekstu i o nekim ljudskim životima koji su se odvijali iza kulisa Velike Istorije, sakupi na jednom mestu, makar zato da svi nekako uverimo jedni druge, pa posledicno i same sebe, da je sve to nekada zaista postojalo, da nije u pitanju halucinacija. Ili, ako i jeste, daje onda ona toliko masovna da dokida samu sebe, da nužno tvori legitimnu i ravnopravnu stvarnost, valjda baš po onom marksistickom 46 »Egoisticno« osamosvojitev Slovenije in Hrvaške je 16. decembra 1991 zaokrožila odlocitev Evropske skupnosti o priznanju obeh novonastalih držav. Slednje je bila zlasti zasluga Nemcije, ki je vsled tega postala del trdovratne legende, prisotne tudi v znanstveni literaturi. Po njej je nemško »predcasno« priznanje obeh držav dejansko razbilo Jugoslavijo, zapecatilo njeno usodo in bilo celo krivo za krvav razplet procesa razpadanja. Gl. Martens, »Oder es wird zerfallen«. Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. 1.2012. 47 Nav. po Todorova, From Utopia to Propaganda and Back., str. 6-7. 48 Prav tarn, str. 1-13. Gašparic: Slovensko dojemanje druge jugoslavije 103 nacelu prelaska kvantiteta u kvalitet...«49 Politicno svobodno življenje v lastni nacionalni državi ljudi pac ne more v tolikšni meri zadovoljiti, da bi se »odrekli« preteklosti ali nanjo zrli kot kriticni zgodovinarji. Slovenski pisatelj Drago Jancar pravi, da Slovenija danes celo »omalovažuje petdeset let komunizma«.50 Tisti, ki po njegovem ne vidi, »da nas je od politicnih, gospodarskih in eticnih principov in vsebin, ki veljajo v današnji Evropi, odmaknila prav komunizem in njegova tiranija, je slepec ah pa lažnivec, kakšen je tudi tepec.« Kakšen tega res ne vidi, kakšen ne želi videti, kakšnemu se to ne zdi pomembno, kakšen pa se s tem tudi ne strinja. Toda najbrž nihce od teh ni zato slepec, lažnivec ah tepec. Je zgolj clovek, ki se nekriticno obraca nazaj. V kolektivnem spominu zlahka opazimo fenomen, ki ga imenujemo socialisticna nostalgija in je skupen domala vsem državam evropskega vzhoda. V nekdanji vzhodni Nemciji jo imenujejo »ostalgija«, v Rusiji »sovjetska nostalgija«, v nekdanji Jugoslaviji (vkljucno s Slovenijo) »jugonostalgija«, katere pomembni del je t. i. »titostalgija«, tj. nostalgija po Josipu Brozu-Titu.51 * * * Ceški zgodovinar Michal Pullmann trdi, da je do implozije Ceškoslovaške prišlo tudi zaradi izpraznjenosti režima, zaradi tega, ker je beseda »socializem« z vso ostalo semantiko osemdesetih let, ki jo je uporabljal režim, izgubljala svoj polni pomen.52 Ko se je to pokazalo, so se ljudje zaceli obracati k drugim ideološkim konceptom in razmišljati o boljšem, bolj demokraticnem socializmu. Po »žametni revoluciji« je nato terminologijo enega režima zgolj nadomestila druga - »demokraticna«. Besede »trg«, »kapitalizem« so zmagoslavno vstopile v ceško družbo ... ... in tudi v slovensko družbo, ceprav se po dvajsetih letih zdi, da niso nadomestile ideološke izpraznjenosti (ce so jo sploh kdaj zares napolnile). Morda imajo danes podoben »pomen« in podobna je polnost njihove vsebine, kakor je bila polna vsebina besede »socializem« leta 1990. Ideja, ki pa se je uveljavila in ki je zapolnila vakuum ob razpadu Jugoslavije, je bila slovenska nacionalna samobitnost znotraj samostojne slovenske države. To je še edina tocka konsenza, na katero je bilo in je slovensko prebivalstvo ponosno, »kapitalizem« kot novi 49 Vreme, 27. 5. 2004, Pancic, Knjiga smeha i pamcenja. 50 Jancar, Brioni, str. 118. 51 Velikonja, Titostalgija: študija nostalgije po Josipu Brozu. 52 Pullmann v svoji interpretaciji tudi prepricljivo zavrne stališce, da so bili ceškoslovaški disidenti tisti, ki so premagali zli komunisticni režim. Oni so kot alternativna elita zgolj vstopili v trenutku implozije režima. Pullmann, Konec experimentu. Prestavba a päd komunismu v Ceskoslovensku, str. 221-225. 104 Slovenija v Jugoslaviji režim je že vprašljiv. Morda so se tudi zato ob splošnem nezadovoljstvu s politicno elito v casu aktualne krize ob velikih vseslovenskih spontanih demonstracijah na prelomu let 2012 / 2013 pojavili napisi: »Ukradli so nam državo« ... želeli smo jo, a nas je njen »režim« razocaral... slovensko prebivalstvo je bilo v Jugoslaviji in z Jugoslavijo namrec zadovoljno, ko pa je ta v njihovih oceh postala problem, so ga rešili z osamosvojitvijo. V »problem« Jugoslavija je vskocila razvita alternativa - samostojna Slovenija, ki pa je vkljucevala tudi vsebinsko »nejasno« spremembo režima. Jurij Hadalin OTOPELA OST REVOLUCIJE strukturne spremembe represivnega aparata v Socialisticni republiki Sloveniji ter njegovo dojemanje v slovenski javnosti »Represija je starejša oznaka za ukrepe, ki izhajajo iz zakonodaje ali izrednih stanj (represalije), pomeni pa tlaciti, preprecevati. V šestdesetih letih je ta izraz uporabil Marcuse1 za vse vrste državne, javne in zasebne kontrole in konec šestdesetih let je postala represija splošna oznaka za vsako vrsto tlacenja ali pritiskanja na ljudi.« S to definicijo se pricne porocilo o projektu Javno mnenje in represija, ki gaje leta 1991 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo objavila Katja Vodopivec. Problemski okvir izrazarepresijanamrec zajema razlicne pojme, sodobna inacica pa naj bi predstavljala za cloveka stresno situacijo, ki ga potiska na družbeni rob: zaradi napadov nanj, na njegovo premoženje, svobodo, 1 1 Herbert Marcuse (1898-1979), nemški filozof, sociolog in politicni teoretik. 106 Slovenija v Jugoslaviji delo in ustvarjalne možnosti, nacionalno pripadnost in družbeni položaj.2 Širok spekter, ki ga ta definicija omogoca, pa se navadno kljub vsemu navadno oži na vse oblike državne represije, nanje pa je po splošnem prepricanju slovenska družba postala resnicno obcutljiva v osemdesetih letih, v casu demokratizacije in pricetkov osamosvajanja od »širše represivne domovine«.3 »Zadnja tri leta osemdesetih let pomenijo pripravljanje sprememb družbenega sistema v Sloveniji. To je obdobje, v katerem smo Slovenci težili k zmanjševanju politicne represije. V tem casu smo se vedno bolj izrekali proti represiji nasploh. Zatrjevali smo, da smo v Jugoslaviji najmanj represivno naravnani. Bilo je vredno preveriti te trditve in prepricanja.«4 »In kdo naj napravi redi Vecina anketirancev je menila, daje to naloga države.«5 Dileme, s katerimi so se srecevali Slovenci v osemdesetih letih, niso na podrocju dojemanja delovanja »pravne države« nic kaj bistveno drugacni, kot je to danes.6 »Vendar vedno vec ljudi misli, naj to ne bo naloga vojske (leta 1982: 10 %; leta 1988: 18 %; leta 1989 42 %), pac pa naj notranji red v državi vzdržuje policija. Narašca število ljudi, ki menijo, da daje slovenska družba prevec za oboroževanje in vzdrževanje JLA (1989: 64 %). Toda z odgovorom na vprašanje, ali naj armada varuje politicni sistem in notranji red v državi, se je še na prelomu let 1989/1990 strinjal enak delež ljudi (42 %), kot ji je tako vlogo odrekal.« Mnogo boljše mnenje so Slovenci imeli o policiji, njeno delo sta podpirali kar dve tretjini anketiranih, kljub temu da je bil delež tistih, ki so menili, da je milica bolj na strani države kot pa na strani ljudstva, nekoliko vecje. Zavedanje ljudi o kršenju pravic in svobošcin posameznika po ugotovitvah raziskave ni bilo prav veliko, saj je bila tretjina vprašanih popolnoma pripravljena dovoliti telefonsko prisluškovanje, cetrtina pa tudi odvzem prostosti in zasliševanje anonimno ovadenega sodržavljana. Iz odgovorov se tako presenetljivo zrcali težnja po vse strožjem kaznovanju, kot veliki izjemi pa lahko izvzamemo nasprotovanje kaznovanju zaradi verbalnega politicnega delikta7 in izrekanju smrtne kazni. Ti dve izjemi sta skoraj zagotovo bili posledica široke medijske kampanje v medijih8 v drugi polovici osemdesetih 2 Vodopivec, Javno mnenje in represija, str. 206. 3 Izraz represija uživa negativno konotacijo, v zadnjih desetletjih pa se državno represijo, ki je omniprezentna tudi v današnjih casih, na široko mece v en koš s politicno represijo. Dejstvo pa je, da sta obe obliki represije bili v naši nekdanji skupni domovini v simbiozi. 4 Prav tam, str. 206. 5 Prav tam, str. 207. 6 Za definicijo vrednostnih sistemov na Slovenskem Babic, Politicna tranzicija in vprašanje vrednostnih sistemov pri Slovencih po letu 1990, str. 354-357. 7 Po dolocbah 133. clena kazenskega zakona SFRJ. Uradni list SFRJ, št. 44/76, št. 34/84, št. 74/87, št. 57/89, št. 3/90 in št. 38/90. 8 Javno pobudo o ukinitvi smrtne kazni j e skupina slovenskih intelektualcev poslala zvezni skupšcini že leta 1983, po objavi pobude v mladinskem glasilu Mladina pa se je vsul val zahtev po njeni ukinitvi. Formalno je bila odpravljena ob spremembah ustave leta 1989. Vurnik, Med Marxom inpunkom., str. 31. HadaLin: Otopela ost revolucije 107 let, ljudje pa so postajali tudi vse bolj kriticni do tega, komu se kazni izrekajo. Smrtna kazen oziroma odnos slovenske družbe do nje je bila tudi ena izmed slovenskih posebnosti. Ce je v casu prevlade politike nad pravom bilo v Sloveniji v prvih šestih povojnih letih izrecenih vec kot dvesto smrtnih obsodb, vecina v politicnih procesih - natancneje 218 -,9 jih po letu 1951 zaradi izkljucno politicnih vzrokov ni bilo vec (v Jugoslaviji po letu 1954). Do formalne ukinitve smrtne kazni, ki je sledila ustavnim spremembam v letu 1989 (ko je bila v Titogradu tudi izvršena zadnja smrtna kazen v Jugoslaviji), je bila najstrožja kazen izrecena še dvanajstkrat - seveda za huda kriminalna dejanja, zadnjic pa so jo opravili leta 1959. Javno mnenje se je proti izvršitvi smrtne kazni obrnilo že leta 1963, ko so o tem slovenski kulturniki pisali v reviji Perspektive. Razburila jih je obsodba bosanskega delavca za uboj, saj je v vecini drugih primerov, ko je bil obtoženi Slovenec, tako strogo kazen bilo skorajda iluzorno pricakovati. Celotna družba pa še tako kot danes o tem ni bila prepricana in po anketi tednika 7D je bilo leta 1975 kar 5 od 7 vprašanih mnenja, da naj smrtna kazen ostane v kazenskem zakoniku.10 1P1o letu 1980 je na javno mnenje vse bolj vplivala široko dostopna literatura, strokovna in leposlovje, ki je obravnavala posledice nezakonitosti, ki so se dogajale v prvih letih obstoja jugoslovanske države. Vec kot polovica anketirancev s konca osemdesetih je menila, da so clovekove pravice v okviru jugoslovanske države dovolj varovane, kljub temu pa ni verjela v neodvisnost sodišc. Menili so celo, da bi bilo treba dovoliti politicnim disidentom objavljati clanke v casopisju (61 %), prirejati javna zborovanja (57 %), objavljati knjige o svojih nazorih (56 %) ali ustanoviti politicno stranko (46 %).11 Izkušnje Slovencev z represivnim aparatom druge Jugoslavije so po teh navedbah bile mešane, slediti pa jim bomo poskušali na podlagi pregleda delovanja nekaterih delov državnega represivnega aparata. Jasno je, da je tudi modernizacijo družbe treba okriviti za to, da je državni represivni aparat iz leta v leto kazal manjšo agresivnost do svojih državljanov. Ti pa so tisti, ki so z represivnim aparatom vsakodnevno prihajali v stik, pa ceprav ob stiku z milicnikom, ki je usmerjal promet. Državni aparat je že v svojem bistvu zasnovan represivno in zaradi tega je treba segment represivnih organov, ki so delovali na obmocju Slovenije v casu trajanja druge Jugoslavije, zastaviti v nekoliko širšem konceptu. Kljub temu da je že sama državna uprava v svojem smislu represivna, pa imajo nekateri njeni sestavni deli bistveno bolj poudarjen represivni znacaj, zato se prispevek 9 Spisek obsojenih oseb nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v casu 1945 do 31. 12. 1952. Digitalizirani dokument iz arhivskega fonda SI AS 1931 Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, dosegljiv na: http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/ pageuploads/SDV_2014/Spisek_obsojeni/AS_1931_1067_Obsojeni.pdf, 20. 9. 2014. 10 Studen, Rabljev zamah, str. 120-122. 11 Vodopivec, Javno mnenje in represija, str. 207-208. 108 Slovenija v | ugos lavi ji osredotoca nanje. Iz celote se tako nakazujejo trije segmenti, ki so bili deležni podrobnejše analize. To so pravosodje, varnostni organi in vojaške strukture. Glede na zgoraj omenjeno definicijo in današnje razumevanje casa pa bi v ta razdelek lahko uvrstili tudi še kakšno drugo službo. In ce sem omenil, da je moja želja razumeti okvir, v katerem smo se gibali obicajni državljani, potem ni odvec reci, da sem žal posvetil premalo pozornosti državnemu represivnemu organu, ki je v socialisticni Sloveniji najverjetneje povzrocil najvec nepotrebnega stresa med obcani. Nadzorovala ga ni republiška oblast, temvec je sodil v zvezno pristojnost in povzrocal podobne odzive, kot jih povzroca danes omemba Davcne uprave. Mislim na carino, s katero seje vecina obcanov vsaj nekajkrat letno srecala, ko je s piclim kupckom privarcevanih deviz odhajala v tujino. Glede na ustroj in ustavne spremembe druge Jugoslavije je nujno povezovati delovanje teh organov v sklopu njihove vpetosti v zvezne strukture. Samostojnost delovanja vseh struktur na republiški ravni je sicer s procesom decentralizacije skozi vecino obstoja druge jugoslovanske države narašcala, vendar pa je zvezna zakonodaja s teh podrocij bistveno vplivala na nastanek republiške, kar je onemogocalo razvoj opaznejših posebnosti v njihovem delovanju in nastajanju, edino vecjo izjemo lahko opazimo pri razvoju republiških obrambnih struktur po letu 1968, saj je najbolj samostojna Teritorialna obramba zaživela prav v Sloveniji. Kljub vsemu pa je v jugoslovanskem vodstvu v casu intenzivnih ustavnih sprememb in narašcanju liberalisticnih tendenc v republiških vodstvih bila povsem jasno zastopana ideja, da je treba obdržati zvezno kontrolo nad dolocenimi sektorji.12 V odzivu na Titov govor »Enotnost federacije terja ustanovitev avtoritativnega telesa«, ki gaje imel v Zagrebu leta 1970, je na seji izvršnega biroja Predsedstva ZKJ oktobra 1970 Milentije Popovic dejal tako: »Strinjam se, da se mora sistem razvijati v celoti, od komune navzgor, kakor je bilo obrazloženo. Tega ne bom ponavljal. Naj navedem tiste stvari, za katere menim, da morajo biti rešene v istem aktu, v ustavi. Prvic so to odnosi med federacijo in republikami, oziroma pristojnosti federacije in odnosi federacija - republike. Navajam oba naslova, ker je to isto in tudi ne, ceprav je pri tem vendarle najvažnejše, da so jasne pristojnosti federacije. Ob tem je potrebno imeti popolnoma razcišcene pojme in to tudi utrditi v ustavi, izhajajoc iz tega, kar je povedal tovariš Kardelj in kakor smo govorili in se dogovorili v bistvu že na nekaterih prejšnjih sejah. Najprej mora biti jasno, kakšne so pristojnosti federacije na podrocju narodne obrambe, zlasti pa, kako se te pristojnosti uresnicujejo. To govorim zategadelj, ker je, kadar a teh stvareh pišemo, jasno, da jih dolocamo za tisti cas, ko tovariš Tito ne bo vec predsednik republike oziroma vrhovni poveljnik. Zato bo za nekatere 12 »Moram reci, da ne soglašam z regionalnimi komunisticnimi orientacijami. Vsi komunisti moramo biti, ne glede na to, kje kdo je in kaj dela, enotni, da bomo ohranili našo skupnost, kakršna je.« - Reforma našega politicnega sistema, str. 8, Josip Broz Tito, Enotnost federacije terja ustanovitev avtoritativnega telesa. Govor pred politicnim aktivom v Zagrebu 21. septembra 1970. Hadalin: Otopela ost revolucije 109 stvari, ki se nam zdaj zdijo popolnoma jasne, ker so se zgodovinsko oblikovale v revoluciji, potrebno, da se dogovorimo, kakšni bodo odnosi na tem podrocju tedaj, ko bo obstajalo kolektivno predsedstvo.«13 V tem kontekstu moramo državno represijo umestiti v tedanjo ureditev, saj je bila nadzorovana in upravljana drugace, kot smo tega vajeni danes. Najvišji arbiter je od lokalnih do zveznih oblastnih struktur bila komunisticna partija. Vloga represivnih organov in njihova samostojnost na republiškem nivoju se je spreminjala na podlagi pogostih ustavnih sprememb, ki so bile stalnica jugoslovanske države, saj se je z njimi poskušalo ustvariti nov koncept družbene ureditve, ki je sicer sledil osnovnim smernicam, obicajnim za socialisticne države, a se je hkrati poskušal od njih oddaljiti, konceptualno podporo pa je iskal v oblikah, iz katerih naj bi se napajala izvirna marksisticna ideologija,14 in na tak nacin legitimirati svojo notranjepoliticno usmeritev. Proces decentralizacije je vrhunec dosegel z ustavo iz leta 1974, na podlagi katere so republike in tudi avtonomne pokrajine dobile precejšen odmerek samostojnosti in v tistem obdobju je kazalo, da bo uspešno z dnevnega reda enkrat za vselej pospravljeno jugoslovansko nacionalno vprašanje. S tem se je tudi vloga republiških vodstev nekoliko okrepila, saj so imela odlocilno vlogo na vec podrocjih, dolocena pa so ostala v pristojnosti zvezne države. Ves cas je bila v ozadju sicer prisotna centralisticna tendenca, ki pa je po letu 1966 doživela resen udarec, ponovno se je pricela krepiti v sredini osemdesetih let predvsem v Srbiji in je bistveno pripomogla k temu, da sta se v Sloveniji trend obrambe pridobitev iz prejšnjih obdobij in želja po njihovi krepitvi povecala, kar je koncno v spletu z ostalimi okolišcinami pripeljalo do osamosvojitve Slovenije. S prenosom relativno velikega dela pristojnosti v represivnih organih na republiško vodstvo je vsaka izmed zveznih republik pridobila vecjo stopnjo suverenosti, ki pa je bila zaradi svojega specificnega politicno-gospodarskega razvoja in narodnostno skoraj popolnoma homogenega prebivalstva v Sloveniji proti koncu obravnavanega obdobja bistveno vecja kot drugod. Zasnova Teritorialne obrambe je tako v relativno kratkem casu omogocila vzpostavitev slovenske vojske kljub dolocenim zapletom zaradi poskusov vpletanja zveznih in vojaških oblasti v njej tik pred razpadom države, kontrolo ozemlja in meja pa je omogocal samostojen republiški policijski in obvešcevalni aparat. Prav velika avtoriteta republike na tem podrocju je zato omogocila razplet, ki bi v bolj centralisticno zasnovani federaciji bil najverjetneje onemogocen, saj je bil celoten represivni aparat z izjemo vecine vojaške sfere v republiških rokah. 13 Reforma našega politicnega sistema, str. 41, Seja Izvršnega biroja Predsedstva ZKJ, kije bila 4. oktobra letos. 14 Cepic, Nacela in pocela socialisticne demokracije, str. 282. 110 Slovenija v Jugoslaviji JAVNA VARNOST: »MILICIJA TRENIRA STROGOCU« Na podrocju javne varnosti so se republiška pooblastila scasoma bistveno povecala. Ce je v prvih fazah razvoja jugoslovanske ureditve bila javna varnost dirigirana iz centra, kljub formalno obstojecim republiškim centrom, seje kasneje republiški vpliv bistveno povecal in je v casu politicnih pretresov v osemdesetih letih odigral pomembno vlogo. Najbolj razširjena služba javne varnosti je bila Ljudska milica, ki je bila v Jugoslaviji poenotena leta 1946,15 delovala pa je po sovjetskem vzoru inje obdržala mnoge vojaške prvine, ki so po letu 1956 izginjale, milica pa je po zahodnem vzoru postajala vse bolj povezana s prebivalstvom in okoljem. Zakon iz leta 1956 je milico sicer vkljucil v enotno upravo za notranje zadeve, vendar je istocasno relativno velik znacaj dal obcinskim organom, tako da je imela lokalna samouprava pomemben delež v izvajanju službe javnega reda na svojem teritoriju. V obdobju pred letom 1956 so poleg splošne Ljudske milice za red skrbele tudi posebne gasilska, gozdna, prometna in pomožna milica.16 Pomembno novost je prinašal tudi zakon o službi notranjih zadev iz leta 1964, ki je dolocal, da je delo organov javne varnosti javno, tako kot je tudi danes. Po letu 1967 je nadzor nad notranjimi organi prešel skorajda popolnoma v republiške roke, formalno pravno pa dokoncno z republiškim zakonom o notranjih zadevah iz leta 1973. Najpomembnejša pridobitev za suverenost republik je bil prenos pooblastil mejne policije na vseh vrstah mejnih prehodov, tudi mednarodnih, na republiko. Tam je delovala približno tretjina vseh milicnikov, ki so od tedaj bili šolani na strokovni šoli v Tacnu. Varovanje državne meje je sicer ostalo v pristojnosti zveznih oblasti, saj je bilo v vojaški pristojnosti, zvezna pa je seveda bila tudi carinska služba. Zakon iz leta 1967 je med drugim tudi formalno mocno omejeval uporabo fizicnega nasilja, predvsem pa uporabo strelnega orožja pri policijskem delu, saj je milicnik strelno orožje proti bežecemu osumljencu lahko uporabil šele tedaj, ko je bilo za zagrešeno kaznivo dejanje predpisanih vec kot 15 let zaporne kazni. Kljub vse manj izrazitemu represivnemu znacaju organov za notranje zadeve pa lahko na podlagi kriminalne statistike ugotovimo, da zlovešci naslovi, ki so jo spremljali (»Po nekaj letih so kazniva dejanja v Sloveniji zopet narasla«...), niso odražali realnega stanja. V letih od 1958 do 1979 je tako število ugotovljenih kaznivih dejanj nihalo med približno 18.000 do 28.000, drasticni skoki pa so bili velikokrat tudi posledica sprememb kazenske zakonodaje in splošnih sprememb v družbi. Ena izmed takšnih je bila na primer odprtost državnih meja za potovanja ali odhod na delo vtujino. Komentatorji statistike tako od noveliranja zakona leta 1959, ki je omilil pregon storilcem kaznivih dejanj po 15 Do tedaj je milica delovala po »slovenskih izkušnjah«. Celik, Povezanost postaj naših varnostnih sil z lokalnimi skupnostmi (1850-2010), str. 209. 16 Pomožno milico so po potrebi lahko sklicali iz nabora vojaških obveznikov. Prav tam. HadaLin: Otopela ost revolucije 111 303. clenu (nelegalen prehod državne meje, prej vsak, potem le nasilen) opažajo drasticen upad tega pojava, ki se iz tisocev v statistiki petdesetih let spremeni v nekaj sto primerov, k upadu pa pripomore npr. tudi izlocitev kazenskih ovadb zaradi poškodb med pretepi, ki so svoj epilog pogosteje doživljale v zasebnem kazenskem postopku. Prav tako je po teh spremembah bilo veliko manj primerov preiskovalnega pripora, ki je zlagoma prenehal biti del klasicnega preiskovalnega postopka. V sredini petdesetih let je poleg tega nekoliko vec kot polovica pridržanih prekršila 303. clen. Nekoliko škrbasta statistika (manjkata leti 1951 in 1952) nam pove, da je med letoma 1947 in 1962 na državni meji v Sloveniji prijetih 77.778 oseb.17 Razvoj družbe je seveda pogojeval prijave, ki tudi danes polnijo kriminalno statistiko, zlagoma se je povecevalo število kriminalnih dejanj zoper premoženje, ki so bile tudi med najslabše raziskanimi. Neraziskanih je ostajalo med 25 in 30 % vseh kriminalnih primerov, vecinoma so mednje sodile kraje, drasticno pa se povecuje tudi število spolnih deliktov; analitiki sicer med razloge za to navajajo tudi »izolacijo tujih delavcev v posebna naselja in željo po pridobitvi legalne pravice do abortusa«, a je k povecanju verjetno prispevala tudi povecana osvešcenost prebivalstva. Relativno majhno razširjenost kriminalnih dejanj (z upoštevanjem vseh specifik casa: kazensko se je preganjalo homoseksualno populacijo, ilegalni abortus in še kaj) bi lahko sicer pripisali razprostranjenosti državnega represivnega aparata, a je vendar verjetneje to tudi odraz slovenske družbene stvarnosti.18 In kaj nam kriminalna statistika še pove: od 28.998 kriminalnih dejanj, ki so jih organi za notranje zadeve obravnavali v drugace varnostno-politicno težko primerljivem položaju in v stanju posebne pripravljenosti ob Titovi smrti leta 1980, jih je le 675 oziroma 2,3 % spadalo pod Kazenski zakonik SFRJ in s tem v danes najbolj inkriminirano podrocje.19 Delež je ostal na približno isti ravni tudi kasneje.20 17 Celik, Stražarji državne meje v Sloveniji (1918-2013), str. 223. 18 Vrancic, Kriminaliteta v Sloveniji v letu 1969, str. 105-113; isti, Kriminaliteta v Sloveniji v letu 1968, str. 85-93; Ivanov, Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1965., str. 198-205; isti, Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1964, str. 72-80; isti, Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1963, str. 110-118; isti, Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1962, str. 137-145; isti, Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1961, str. 99-107; Pecar, Oris kriminalitete v Sloveniji v letu I960, str. 81-101; isti, Po nekaj letih so kazniva dejanja v Sloveniji zopet narasla, str. 73-103; isti, Kljub porastu klasicnega kriminala so kazniva dejanja na splošno zopet upadla, str. 1-23. 19 Celik, Kriminaliteta v Sloveniji leta 1980, str. 100. 20 ARS, AS 1931, A-13-19, Porocilo 1986, http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/ SDV_2014/Letna_porocila_RSNZ/A_13_19_P_1986.pdf, 20. 9. 2014. 112 Slovenija v Jugoslaviji DRŽAVNA VARNOST: »OZNA SVE DOZNA« Poraz centralisticnih sil je pripomogel tudi k razkroju aparata varnostnoobvešcevalne službe UDBE, simbolu dotedanje centralisticno zasnovane usmeritve, saj je prav tako leta 1967 bila federalizirana in preimenovana v SDV, ohranila pa je mocan zvezni center, ki je z leti izgubljal pristojnosti in pomen. Vojaški del službe je bil že leta 1946 izlocen iz tedanje OZNE, ki se je razdelila na civilno UDBO in vojaški KOS, ta pa je bil vedno v zvezni pristojnosti. Najbolj zloglasen vidik državne represije danes odkrivamo v delovanju in zlorabah varnostno-obvešcevalnih služb. Obstoj in delovanje varnostno-obvešcevalnih služb predstavlja enega izmed temeljnih vidikov državnih represivnih organov in je pomemben del varnostnega sistema države. V osnovi je bila varnostno-obvešcevalna služba namenjena zbiranju, obdelavi in analizi podatkov, pomembnih za državno varnost ter za gospodarske in politicne odnose z drugimi državami. Iz osnov, ki so izhajale iz zgoraj navedene definicije, se pravi delovanju proti tretjim državam,21 pa je njeno delovanje med razvojem obvešcevalne dejavnosti kmalu prešlo tudi na domaca tla, najprej v obliki protiobvešcevalnega dela, se pravi boju proti tujim obvešcevalnim službam, znacilno za socialisticne oz. splošneje enostrankarske/totalitarne države pa je tudi ustvarjanje široke mreže, ki je bila namenjena obvladovanju notranje opozicije. Jugoslovanski varnostno-obvešcevalni sistem je izhajal iz sovjetskega sistema obvešcevalnih služb, ki so bile prepredene v vseh porah družbenega življenja,22 tesno pa so bile povezane s celotnim represivnim aparatom. V državah s socialisticno ureditvijo je bilo tudi obicajno, da je varnostno-obvešcevalna služba imela lastne varnostne enote, vojaške ali policijske. Tako je bilo v prvem obdobju tudi v jugoslovanskem primeru, kjer pa je bil domet varnostno-obvešcevalnih služb po drasticnem skoku po koncu druge svetovne vojne kasneje predmet omejevanja. Kljub izpricani široki varnostno-obvešcevalni mreži namrec lahko trdimo, da je bilo tudi delo varnostno-obvešcevalnih služb podvrženo nekoliko liberalnejšemu pristopu k družbeni ureditvi, ki je znacilna za Jugoslavijo, ce jo primerjamo z ostalimi državami tedanjega vzhodnega bloka. Delo varnostno obvešcevalnih služb je v demokraticno urejenih družbenih sistemih pod nadzorom vlade in parlamenta, kar pa v monisticnih politicnih sistemih enostavno ni mogoce, zato je bila v jugoslovanskem primeru služba državne varnosti del tega in pod nadzorom 21 O tem vidiku jugoslovanske obvešcevalne aktivnosti Duhacek, Ispovest obaveštajca: uspon i pad jugoslovenske obaveštajne službe. 22 Obširnost penetracije varnostnega aparata nazorno ilustrira na medmrežju objavljena posebna zbirna evidenca Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, v kateri so bili hranjeni podatki služb državne in javne varnosti o vec kot milijon državljanih SFRJ ter tujcih, ki so jih obravnavali ti organi, www.cae.udba.net/, 15. 3. 2011. Hadalin: Otopela ost revolucije 113 komunisticne partije, torej politicnega vrha. Težavo pri ocenjevanju totalitarnosti predstavlja umestitev jugoslovanskega eksperimenta v cas in prostor, kar je nekoc, še v casu druge Jugoslavije, dobro povzel Peter Volasko: »Vsak pojav vsebuje protislovnosti in nasprotja, tako tudi socializem v SFRJ. Najprej pa se je treba odlociti, ali ga bomo preucevali 'per se', ali pa v konstelaciji z drugimi, sorodnimi in nesorodnimi.«23 Nastanek enotne jugoslovanske obvešcevalne službe temelji na dogajanju v casu druge svetovne vojne. Slovensko odporniško gibanje je že leta 1941 ustanovilo Varnostno-obvešcevalno službo OF (VOS), ki je bila nato na podlagi ukaza Vrhovnega štaba NOV in POJ leta 1942 nekoliko reorganizirana in s tem prilagojena usmeritvam vsejugoslovanskega odporniškega gibanja. Nastanek popolnoma enotne in centralno vodene varnostno-obvešcevalne službe predstavlja ustanovitev Oddelka za zašcito ljudstva (srb. Odelenje za zaštitu naroda, OZNA) 13. maja 1944, ki je bila del Jugoslovanske armade. OZNA je bila razdeljena na štiri odseke: 1. je bil zadolžen za obvešcevalne informacije iz tujine, 2. je obvešcevalno deloval na okupiranem ozemlju, 3. je deloval kot protiobvešcevalni oddelek v vojski, 4. odsekpa je skrbel za evidenco in statistiko.24 Nacelnik OZNE je postal najtesnejši Titov sodelavec Aleksandar Rankovic - Marko, ki je nad delom jugoslovanskega represivnega aparata bdel vse do leta 1966. Avgusta istega leta je bil nato ustanovljen še Korpus ljudske obrambe Jugoslavije (srb. Korpus narodne odbrane Jugoslavije, KNOJ), ki je predstavljal samostojno varnostno-zašcitno telo na osvobojenih delih Jugoslavije, deloval pa je tudi kot izvršni organ OZNE.25 Konec druge svetovne vojne je OZNA docakala kot del vojaškega aparata, ostala je vojaško organizirana, pa tudi njeno delovanje je bilo še vedno povezano z napetim stanjem v osvobojeni državi, saj je bila njena najpomembnejša varnostna naloga poskrbeti za pregon in unicenje preostankov novemu režimu nasprotnih gverilskih skupin26 ter prepreciti njihov pobeg in krepitev v tujini. Mirnodobna reorganizacija, na podlagi katere se je v Jugoslaviji pricel razvijati varnostno-obvešcevalni sistem, je bila izvedena po sprejetju nove ustave in s tem formalni utrditvi novega sistema. 31. januarja 1946 je bila OZNA razpušcena, namesto nje pa je vecino njenih dotedanjih nalog pricela opravljati nova Uprava državne varnosti oz. UDV (srb. Uprava državne bezbednosti, znana kot UDBA). Organizacija je še vedno ostala vojaško organizirana in je tako funkcionirala vse 23 Telex, 5. 1. 1989, str. 10-11, Peter Volasko, Ordine nuovo.. 24 Dornik Šubelj, Varnostno-obvešcevalna služba, str. 141. 25 Vojno-obaveštajna služba, istorijat; http://www.mod.gov.rs/cir/organizacija/voa/voa_istorijat.php, 25. 3. 2011. 26 O tem Premk, Matjaževa vojska 1945-1950. 114 Slovenija v Jugoslaviji do leta 1952. Marca 1946 se je tudi formalno iz UDV izlocil tretji odsek,27 ki je bil zadolžen za protiobvešcevalno delo v vojski, in s tem se je jugoslovanska varnostno-obvešcevalna služba razdelila na dva stebra oz. dve sferi, civilno in vojaško. Tretji odsek je do svoje prikljucitve h generalštabu jugoslovanske vojske marca 1948 deloval samostojno, dobil pa je tudi novo ime, ki se je kljub hitri spremembi obdržalo do konca druge Jugoslavije, Kontraobvešcevalna služba oz. KOS. Leta 1955 se je KOS preimenoval v Organe varnosti (srb. Organi bezbednosti, OB) JLA in postal del zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Organi varnosti so delovali centralizirano, teritorialno so bili nato razdeljeni po vojaških obmocjih in so imeli svoje pripadnike razporejene v vseh enotah Jugoslovanske ljudske armade (JLA),28 v njihov okvir pa je sodila tudi vojaška policija.29 V okviru generalštaba, kjer je do tedaj KOS deloval kot XII. uprava, je ostala II. uprava GŠ, ki se je ukvarjala z analiticno-strateškimi vprašanji. Še pred tem je bil leta 1953 ukinjen tudi KNOJ, ki je svoja delovna podrocja prepustil Ljudski milici in granicarskim enotam JLA. Delovanje jugoslovanskega varnostno-obvešcevalnega sistema v tem obdobju je relativno dobro znano in lahko ocenimo, da je bil organiziran po sovjetskih vzorcih,30 njegov znacaj pa se je krepil v nestabilnih varnostnih in politicnih zadevah, ki so bile posledica druge svetovne vojne. Še preden pa so bile vse operacije, lov na pripadnike režimu nasprotnih oboroženih skupinjse je namrec ponekod zavlekel še v zacetek petdesetih let, državne meje pa so bile vprašljive še kasneje, se je pojavil novi šok, t. j. Resolucija Informbiroja junija 1948. Izrazito vzhodno orientirana jugoslovanska notranja in zunanja politika se je znašla v sporu s svojimi dotedanjimi prijatelji in vzorniki, kar je le okrepilo potrebo po ostrejšem nastopu varnostno-obvešcevalne službe, ki sedaj ni bila orientirana samo na operacije proti zahodnim nasprotnikom, ekstremni sovražni emigraciji in ostankom notranje mešcanske opozicije, temvec je bila prisiljena nasprotnike iskati tudi v lastnih vrstah. Po prvih letih, ki so sledila informbirojevskemu sporu in v katerih se je jugoslovansko vodstvo poskušalo dokazati kot bolj papeško od 27 V praksi je vojaška varnostno-obvešcevalna služba samostojno delovala že od leta 1945. 28 »Sodelavci tajne službe so bili povsod«. V polemiki na to izjavo Janeza J. Švajncerja Marijan F. Kranjc na podlagi lastnega dela zagotavlja, da je imela vojaška obvešcevalna služba v 9. armadnem obmocju (tj. v Sloveniji) 80 operativnih delavcev, ki so vodili 2000 tajnih sodelavcev, od tega 1200 vpoklicanih vojakov, ki so letno rotirali, med 800 ostalimi pa jih je bilo 70 % pripadnikov stalnega sestava JLA. Približno 240 civilnih sodelavcev naj bi bilo namenjeno izkljucno za protiobvešcevalno dejavnost. Kranjc, Bistveni ugovori na zamolcana vprašanja slovenske osamosvojitve, str. 161. 29 Kranjc, Balkanski vojaški poligon, str. 35. 30 Temu sicer oporeka general Kranjc (ob koncu svoje vojaške poklicne kariere nacelnik oddelka Varnostne službe 9. armadnega obmocja), ki trdi, da je bil sovjetski vpliv neposreden le do preloma z Informbirojem, odjek tega je nato bil viden še do odhoda generala Miškovica z mesta vodje vojaške varnostnoobvešcevalne službe (1971), sicer pa naj bi se (sam govori sicer o protiobvešcevalnih metodah) bolj zgledovali po britanskih, nemški in ceški službi. Kranjc, Bistveni ugovori na zamolcana vprašanja slovenske osamosvojitve, str. 162-163. Hadalin: Otopela ost revolucije 115 papeža s pospešenim prevzemanjem sovjetskih vzorcev, je tudi zaradi intenzivnih stikov z do tedaj osovraženim zahodom, ki je režimu omogocil preživetje, v Jugoslaviji prišlo do rahle liberalizacije in poskusa iskanja lastne poti k izgradnji socializma. Kljub vsemu je to bilo obdobje, v katerem je UDV hitro pridobivala na moci in pomenu zaradi skorajda absolutne moci,31 ki jo je uživala, in potrebe najvišjega vodstva po njenem ucinkovitem delu, je zacelo prihajati do vse vecjih zlorab. Število politicnih zapornikov je bilo v tem obdobju na višku, še vedno vojaško organizirana UDV pa je bila v javni zavesti še kako prisotna.32 Ob omembi represije navadno zgodovinski spomin iz zakladnice kolektivnih izkušenj izloci najhujše ekscese, ti so znacilni za prvo obdobje druge jugoslovanske države in so v veliki meri vplivali na življenje vseh Jugoslovanov. Milko Mikola te procese oznaci za osnovno znacilnost vsakega komunisticnega totalitarnega sistema, ki izvaja represijo nad lastnimi državljani. Kljub ugotovitvi, da se v tem pogledu Jugoslavija ni prav veliko razlikovala od drugih držav »realsocializma«, pa ugotavlja, da je ta v razlicnih obdobjih dosegal razlicne stopnje intenzivnosti. Obdobje najhujše državne represije tako lahko zamejimo v cas med koncem druge svetovne vojne in letom 1952, v tem obdobju lahko sledimo predvsem množicnim izvensodnim pobojem, prisilnim odvzemom premoženja, režiranim sodnim procesom, pošiljanju obsojencev na prisilno delo ter izgon prebivalcev iz njihovega kraja bivanja.33 Ob siceršnjemu optimizmu v casu gradnje novega in želji po preseganju ciljev, ki po eni strani puhti iz uradnih tekstov tistega casa, bi lahko zlahka k obcutku splošne klime pripisali romunsko pesem iz casa Caucescujevega režima: »Ce živiš v Romuniji, ne misli, ce misliš, ne govori, ce govoriš, ne piši, ce pišeš, se ne podpiši, ce se podpišeš, se ne cudi«.34 Tako pojmovanje disidentstva v Sloveniji ocitno ni leglo na plodna tla, saj lahko v razlicnih razvojnih obdobjih opazujemo, kako se sistem na eni strani rahlja, samocenzura upada, nato pa sledi zaostritev, s katero republiško vodstvo na osnovi sporadicnih obsodb nekaterih intelektualcev jasno postavi meje svoje tolerance in zgled. Kljub temu da je bila varnostno-obvešcevalna služba poleg vojske ena najbolj samostojnih in centraliziranih teles v državi, je od petdesetih let, tedaj je namrec v Jugoslaviji potekal, vsaj na deklarativni ravni, proces decentralizacije, delovala v sklopu federalnih enot, vendar je njihovo delovanje bilo v izkljucni domeni zveznega centra.35 Formalno je bila vkljucena v republiške Sekretariate 31 Formalno je sicer bila UDV dolžna sodelovati z državnim tožilstvom, vendar pa so skorajda vsi postopki od izsleditve, pripora in izrekanja administrativnih ukrepov bili v njenem delokrogu. Šturm, Dornik Šubelj, Celik. Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, dok. 1, str. 31-55. 32 V civilno formacijo preide leta 1952. O tem Celik, Varovanje ustavnega reda in milica. Šturm, Dornik Šubelj, Celik, Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, str. 25. 33 Mikola, Nekatere oblike represije komunisticnega režima v Sloveniji v letih od 1945 do 1952, str. 5. 34 Telex, 28. 2. 1989, str. 24, Ce nisi mrtev, ni receno da si živ. 35 Šubelj,Varnostno-obvešcevalna služba, str. 142. 116 Slovenija v Jugoslaviji za notranje zadeve in je v njihovem sklopu predstavljala I. upravo (državne varnosti), II. je bila uprava javne varnosti, III. uprava je bila zadolžena za ljudsko milico, IV. pa se je ukvarjala s splošnimi zadevami.36 Delovanje UDV je tako na zveznem kot tudi na republiškem nivoju potekalo nespremenjeno skozi celotna petdeseta in prvo polovico šestdesetih let, služba je spremljala potencialne in dejanske sovražnike sistema, moc njenega prepletenega aparata pa se je v tedaj razdvojenem jugoslovanskem vodstvu zacela poznati kot pomemben dejavnik. Šestdeseta leta so namrec na piano prinesla dilemo, v katero smer naj se obrne prihodnji razvoj državnega sistema, saj je struja pod vplivom partijskega teoretika Edvarda Kardelja zagovarjala pospešeno decentralizacijo in s tem zmanjševanje pomena zveznih oblasti, vecina tehnokratskih republiških vodstev je želela dodatno liberalizacijo sistema, konservativno smer pa je predstavljala skupina okrog Aleksandra Rankovica, ki je ves cas po drugi svetovni vojni nadzoroval notranje zadeve in je tedaj veljal za najverjetnejšega naslednika jugoslovanskega voditelja Tita. Nakopicena nasprotja, ki so kazala na to, da bo boj za prevlado za vodstvo jugoslovanske države po smrti tedaj že ne vec rosno mladega predsednika Tita še dolgotrajen, so leta 1966 pripeljala do IV. plenuma CK Zveze komunistov Jugoslavije na Brionih, t. i. Brionskega plenuma, ki je pometel s centralisticno strujo in odnesel Rankovica iz jugoslovanske politicne sfere. Ozadje plenuma do danes še ni popolnoma razcišceno, saj obtožbe proti Rankovicu niso odkrito temeljile na njegovih politicnih napakah, temvec so se osredotocile na zlorabe varnostno-obvešcevalne službe v frakcijske namene, predvsem po odkritju prisluškovalnih naprav v Titovi rezidenci.37 Obtožbe, ki so se osredotocile na vrh UDV, so tako razbile konservativno strujo v partiji in bistveno oslabile dotedanji položaj UDV v državi. Vodstvo zveznega sekretariata za notranje zadeve je prevzel Milan Miškovic, ki je dobro sodeloval z vojaško obvešcevalno službo,38 ki je s tem in z dobro odigrano vlogo v Brionskem plenumu dokazala svojo pripadnost režimu in prevzela pomembnejšo vlogo v delovanju režima. Kritika delovanja UDV ni zaobšla niti javnosti, saj se je na razlicnih forumih zacelo javno govoriti o obsegu zlorab in razširjenosti delovanja službe,39 ki je doživela veliko kadrovsko 36 Dornik Šubelj, Navodila varnostnim organom. Šturm, Dornik Šubelj, Celik, Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, str. 15. 37 Teorij o dejanskem vzroku za odstranitev Rankovica in njegovih somišljenikov je veliko, saj je tudi Tito (vsaj do leta 1962) podpiral dolocene centralisticne težnje. Ena verjetnejših je po mnenju Milana Sovilja ta, da je bil žrtvovan zaradi poenotenja tedaj idejno nehomogenega vrha jugoslovanske partije. Slabitev Rankovicevega položaja predstavlja tudi izguba dolocenih funkcij v zvezni upravi, v obdobju med letoma 1962 in 1966 je izgubil vecino svojega vpliva v organih za notranje zadeve. Sovilj, Brionski plenum 1966. godine, str. 83 in 89. 38 Milan Miškovic, tedanji zvezni sekretar za notranje zadeve (od leta 1965), je bil brat Ivana Miškovica, ki je vodil vojaško obvešcevalno službo med letoma 1963 in 1971. Prav tam, str. 77. 39 Samo na Hrvaškem naj bi imela UDV 1,300.000 dosjejev, v Srbiji pa evidentiranih 200.000 Hadalin: Otopela ost revolucije 117 cistko, že decembra istega leta pa popolno reorganizacijo. Preimenovala se je v Službo državne varnosti (SDV, srb. Služba državne bezbednosti, SDB), ta naj bi se na notranjem podrocju usmerila predvsem na zbiranje podatkov in obvestil, ki bi služili odkrivanju tajnih dejavnosti, usmerjenih k rušenju in spodkopavanju ustavnega reda, ne pa tudi k njihovemu preganjanju.40 Iz delokroga SDV je bila tedaj izvzeta pravica do vodenja kazenskega postopka, izgubila pa je tudi monopol nad vodenjem službe za izvrševanje kazenskih sankcij.41 V republiške roke je prešel tudi nadzor nad mejo in mejne službe.42 Število delavcev SDV se je bistveno zmanjšalo,43 v slovenskem delu je tako število zaposlenih padlo pod 200,44 veliko pristojnosti pa je s podrocja državne varnosti prešlo v sektor javne varnosti.45 SDV je bila od tedaj popolnoma federalizirana, ceprav je ostala tudi zvezna SDV v Beogradu, vendar pa so se njene pristojnosti iz leta v leto manjšale v korist republiških in pokrajinskih služb, samostojnejša pa je postala tudi obvešcevalna služba na sekretariatu za zunanje zadeve. Znacaj SDV se kljub temu na miselni ravni ni bistveno spremenil, saj lahko do razpada skupne države opazujemo prevlado starih miselnih vzorcev in ocen o prioritetah. Glavna skrb službe je bila posvecena sovražni emigraciji, ceprav je veliko skrbi posvecala tudi informbirojevski problematiki. Tudi razvoj dogodkov v drugi polovici sedemdesetih in nato v osemdesetih letih je ta tok vzpodbujal, saj je prihajalo do teroristicnih poskusov nekaterih ekstremnih skupin iz tujine, in to ne le v tujini, leta 1972 je tako SDV uspela prepreciti uspeh prodora oborožene formacije potencialnih državnih sovražnikov. Vec o tem Vodušek Staric, Brionski plenum leta 1966, str. 67-88. Po drugi strani je iz objavljenega spiska dosjejev nadzorovanih oseb slovenske SDV mogoce razbrati, da so nadzorovali 17.275 oseb, zadnji je vpisan znani podjetnik Ivo Boscarol. Evidenca dosjejev nadzorovanih oseb, http://www.arhiv.gov.si/si/uporaba_arhivskega_gradiva/sluzba_drzavne_varnosti/ evidenca_dosjejev_nadzorovanih_oseb/, 20. 9. 2014. 40 Sturm, Dornik Šubelj, Celik, Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, dok. 5, str. 147-148., 41 Vodušek Staric, Brionski plenum leta 1966, str. 84. 42 Šturm, Dornik Šubelj, Celik, Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, dok. 6, str. 149-150. 43 Iz porocil o delovanju sledilske skupine (ki ne pomeni operativne skupine) za Ljubljano konec šestdesetih let lahko izlušcimo zanimive podatke o tem, da jo je v dveh izmenah sestavljalo skupaj ok. 20 oseb, ki so tako v dveh mesecih opravile dobrih 1200 ur sledilskega dela, pri tem pa so uporabljali precej zastarelo opremo. Njene naloge so bile: »Sledenje, pridobivanje in vzdrževanje zvez po hotelih in pri PTT, pridobivanje virov na terenu za splošne informacije, preverjanje in izdelava preverb za potrebe operativnih delavcev in lastno rabo, pridobivanje konspirativk oz. opazovalnic, izvrševanje tajnih preiskav...«. Vil mesecih leta 1968 so tako v 900 postopkih sledili 579 »objektom«, in to v voznem parku petih vozil. Poleg svojega dela so se lahko zanašali tudi na pomoc informatorjev/ sodelavcev: »Kartoteka virov po ulicah šteje 3600 obcanov (podrocje LJ), vendar to niso viri v klasicnem smislu, temvec pozitivni ljudje, ki so voljni dajati informacije o ljudeh in nas dvostransko ne zavezujejo.« SI AS 1931 G-10-2, Organizacija - sistemizacija SDV 1970, http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/ arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Organizacija_in_sistemizacija_SDV/SI_AS_1931_G-10-2_ Organizacija_-_sistemizacija_SDV_1970.pdf, 20. 9. 2014. 44 Glede na zgoraj citirani dokument SI AS 1931 G-10-2, Organizacija - sistemizacija SDV 1970, je bilo v slovenski SDV v zacetku sedemdesetih let sistemiziranih 278 delovnih mest, zasedenih pa 204. 45 Dornik Šubelj, Navodila varnostnim organom, Šturm, Dornik Šubelj, Celik. Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, str. 21. 118 Slovenija v Jugoslaviji hrvaških emigrantov. Poleg tega je skrb vzbujala tudi sovjetska operacija na Ceškoslovaškem, istega leta se je pricel val študentskih demonstracij, ki je nato konec leta na Kosovu prešel v splošne demonstracije proti dotedanji ustavni ureditvi, zacetek sedemdesetih pa zaznamuje obracun z liberalnimi strujami v republiških vodstvih na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji.46 SDV je v takšni obliki z minimalnimi spremembami delovala vse do razpada države, z razvojem kompleksne jugoslovanske družbene ureditve pa je bila vkljucena v celostni sistem družbene samozašcite in je v okviru tega od leta 1979 delovala tudi na obcinski ravni. SODSTVO, POLITICNI PROCESI IN KAZENSKO PRAVO: »KADIJA TE TUŽI, KADIJA TE SUDI« Zelo pomemben segment državne represije je tudi sodstvo, kar je še posebej veljalo za države s socialisticno ureditvijo, saj je v skladu s komunisticno ideologijo bila dejanska oblast v rokah partije kot avantgarde in s tem zastopnika delovnega ljudstva. Ta težnja pa je znala biti problematicna in se je v slovenskem delu sodstva še najmanjkrat pojavljala,47 4c8e verjamemo besedam Miloša Minica iz leta 1945 ob sprejemanju Zakona o ureditvi sodišc: »Ce bi kot stalne sodnike imeli sodnike pravnike, potem bi prepustili prevlado formalni pravici. Materialno pravico morajo deliti ljudje, ki znajo varovati pridobitve narodnoosvobodilnega boja. Politicni smisel in pomen novih zakonov bolje cenijo ljudje iz NOB kot pravniki, ki tolmacijo crko zakona.«43 Najpomembnejša lastnost partije naj bi bila monolitnost, kar se je prenašalo tudi na oblast. Sodstvo kot tretja veja oblasti tako niti formalno, vsaj v zacetni fazi, ni bilo neodvisno, temvec je podlegalo neposrednim intervencijam izvršilne veje oblasti, tudi lokalne, postopke pa je pogosto vodila UDV. To je predvsem znacilno za obdobje od konca druge svetovne vojne do leta 1953, ko je s sprejetjem ustavnih zakonov in sprememb v družbi položaj vsaj formalno postajal bolj obicajen sedanjemu pojmovanju sodstva, saj je to igralo bistveno bolj represivno vlogo v povezavi z ostalim represivnim aparatom. Sodišca so bila pod nadzorom lokalnih oblasti, zato je pogosto prihajalo do zlorab, pomoc pri tem pa so nudili tudi dokaj ohlapni zakoni, predvsem na podrocju politicnih prestopkov. Po letu 1953 se je položaj bistveno izboljšal, za slovenske razmere pa je znacilen 46 O tem prica vsebina Informativnega biltena SDV z zacetka sedemdesetih let, ki je ob tem obravnaval tudi odklone med inteligenco. - AS 1931, MFZ A-21-26, Informativni bilten SDV za leto 1972, http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Informativni_bilteni_SDV/ SI_AS_1931_MFZ_A-21-26_INFORMATIVNI_BILTENI_SDV_-_1972.pdf, 20. 9. 2014. 47 V Sloveniji je bilo med 144 stalnimi sodniki leta 1951 20 takih, ki niso imeli pravne izobrazbe. Režek, Med resnicnostjo in iluzijo, str. 13. 48 Perišic, Diplomatija i kultura, str. 14. Hadalin: Otopela ost revolucije 119 dokajšen upad politicnih procesov, od cca. 1000 med letoma 1947 in 1950 na 207 leta 1952, nato pa na 91 v naslednjem letu, in pod 50 v naslednjih.49 Nov zagon je republiški suverenosti dala ustanovitev republiških ustavnih sodišc na osnovi zvezne ustave iz leta 1963. Do tedaj Jugoslavija ustavnega sodišca ni imela in so bile za varstvo zakonitosti zadolžene kar družbenopoliticne skupnosti. S tem je v republiške roke prišel tudi najvišji segment sodstva, ustavno sodstvo, ki je bilo zelo pomembno pri pridobivanju suverenosti, saj je republiška ustava odslikavala zvezno in je na ta nacin lahko slovensko ustavno sodišce odlocalo o vseh vprašanjih, povezanih z republiško zakonodajo, deloma pa tudi zvezno. Precej pozno je na republiški ravni prišlo do popolnega prevzema še ene pomembne veje v pravosodju. Šele ustavne spremembe iz leta 1974 so omogocile prevzem javnega tožilstva v republiške roke (zakon 1977, deluje od 1979). Kljub temu da je javno tožilstvo bilo organizirano po teritorialnih osnovah in je dobivalo smernice tudi iz republike, je delovalo kot organ zvezne vlade in po navodilih zvezne in republiške skupšcine.50 Sodni aparat je bil tako prvi popolnoma vkljucen v republiško suverenost, iz tega je bil izvzet le en segment, ki je vedno sodil v zvezno pristojnost - vojaško sodstvo, kar pa politicno ni bilo problematicno vse do leta 1988, ko so je prav ob tem vprašanju zacelo vnemati slovensko javno mnenje v casu procesa proti cetverici. Dejstvo, da sta tako tožilstvo kot ostanek pravosodnega sistema delovala v skladu s tekocimi tendencami oblasti,51 je razvidno tudi iz pisanja beograjskega tiska. V beograjski Dugi je leta 1987 novinar na pobudo »enega izmed bralcev« izlocil nekaj »karakteristicno slovenskih situacij« (alternativna gibanja, protestne letake o referendumu, vsebine clankov v Mladini in razpravo o civilnem služenju vojaškega roka) ter poskušal prikazati, kako se obnaša slovensko javno mnenje in kaj bi se zgodilo v podobni situaciji v katerem od drugih sedmih jugoslovanskih okolij. »Kolikor je naloga privlacna, je tudi skrajnje delikatna. Ne zaradi pomanjkanja informacij, temvec zaradi tega, ker bi takšne primerjave lahko dvignile politicno vihro. To je sicer domneval tudi bralec sam, saj je na vprašanje, kaj bi se zgodilo, ce bi v katerem drugem okolju mladinci delili provokativni letak proti ekološkemu samoprispevku, odgovoril: 'Verjetno bi jih krivdno preganjali. '«52 49 Režek, Med resnicnostjo in iluzijo, str. 73. 50 Bizjak, Pravosodje v letih 1945-1991, str. 290-293. 51 »Klasicni kriminal je bil v prvih povojnih letih deležen precej manjše pozornosti, ceprav se je zaradi neurejene pogosto dogajalo, da so skušali javni tožilci tudi najbanalnejšim dejanjem pripisati politicno težo.« Režek, Neodvisnost sodstva na preizkušnji, str. 83. 52 Duga, 7.-20. 2.1987, št. 338, str. 8, Đukic, Šta žele Slovenci. 120 Slovenija v Jugoslaviji SLOVENCI IN VOJSKA: »KAD U VOJSKU POĐEŠ« Izven dosega republiškega vodstva je ostala vojaška sfera, z izjemo kasneje nastale Teritorialne obrambe, ki je ves cas obstoja druge Jugoslavije bila zveznega znacaja in imela mocno vlogo v oblikovanju zvezne politike, v vse bolj nehomogeni Jugoslaviji pa je poleg Tita predstavljala edino vsezvezno kohezivno silo. Jugoslovanska armada (po 1951 Jugoslovanska ljudska armada) je že v zacetnem obdobju takoj po prenehanju sovražnosti spremenila svoj do takrat nacionalno homogeni koncept in enote pricela popolnjevati na eksteritorialen nacin. S tem so izginile do tedaj homogene slovenske enote, že pred tem pa tudi poveljstvo.53 V domeni vojske pa ni bila le obramba ozemlja pred zunanjimi vplivi, kar j e nedolocno predvidevala prva jugoslovanska ustava iz leta 1946, temvec je scasoma dobila nalogo, da brani «neodvisnost, suverenost, teritorialno neokrnjenost in z ustavo doloceno družbeno ureditev.«54 V casu druge Jugoslavije je bil sedež armadnega poveljstva za Slovenijo v dolocenih obdobjih tudi izven obmocja republike, armadno poveljstvo pa je pokrivalo mnogo vecji teritorij. Popolnoma drugace je bilo s Teritorialno obrambo, ki je nastala po spremembi oziroma doslednem uvajanju vojaške doktrine, ta se je razvijala že od petdesetih let,55 po vpadu sil Varšavskega pakta na Ceškoslovaško. Koncept »splošnega ljudskega odpora«56 je predvideval ponovno vrnitev h koreninam partizanskega vojskovanja, zato je bila vecina prebivalstva vkljucena v takšno ali drugacno obliko obrambnih struktur, 53 1. maja 1945 je vrhovni poveljnik JA Josip Broz-Tito podpisal ukaz o vojaškoteritorialni razdelitvi jugoslovanskega ozemlja ter formiranju in razmestitvi operativnostrateških poveljstev. Formiranih je bilo 6 armad, slovensko ozemlje je bilo v okviru 4. armadne oblasti s sedežem v Ljubljani, ki pa je bilo leta 1948 ukinjeno in prikljuceno petemu obmocju s sedežem v Zagrebu. Od slovenskih enot je v okvir 4. oblasti prišla le ena. Švajncer, Ukinitev slovenske partizanske narodnoosvobodilne vojske, str. 16. 54 Celik, Pravne dolocbe o uporabi oboroženih sil pri nas zaneobrambne naloge (1850-2011), str. 335. 55 »Koncept splošne ljudske obrambe ni teoreticna novost. Treba pa je poudariti, daje Titova uporaba tega koncepta v vseljudski obrambni vojni v obdobju med 1941. do 1945. letom bila ne le edina dejansko mogoca in realna potk zmagi v osvobodilnem boju in revoluciji, temvec je, s teoreticnega pogleda, bila enakovredna znanstvenemu odkritju. Z oživitvijo Marksovih, Engelsovih in Leninovih konceptov o oboroženem narodu je Tito napravil velik korak v napredku revolucionarne misli in dela na enem izmed najvažnejših podrocij družbene prakse. Velicina Tita kot revolucionarja, inspiratorja in stratega revolucije na jugoslovanskem ozemlju je v tem, da seje z uporabo dialekticne metode analize in sinteze družbenih dogajanj v Jugoslaviji, pa tudi v svetu, spregledal celoto in specificnost jugoslovanskih pogojev in v skladu z njimi povedel ljudstvo v vojno in revolucijo. Ce v Titovem delu ne bi bilo nicesar revolucionarnega, nicesar, kar bi bilo odkritje po Engelsovih znanstvenih kriterijih, bi bilo tudi to dovolj za trditev, daje Tito na podrocju vojaške umetnosti odprl novo epoho v zgodovni vojn, epoho vseljudskih osvobodilnih vojn, ki traja že vec kot tri desetletja.« Ljubicic, Opštenarodna odbrana-Strategija mira, str. 15. 56 Splošni ljudski odpor in družbena samozašcita (po letu 1978) je bila doktrina obrambe notranje ureditve in teritorialne obrambe jugoslovanske države, v kateri se je izkazovala po eni strani totalnost (vse prebivalstvo je na takšen ali drugacen nacin vkljuceno v sistem obrambe), po drugi strani pa se je popolnoma vklapljala v idejne vzorce jugoslovanskega razvoja marksisticne misli, saj je podružabljala tudi obrambni sektor oz. »odpravljala monopol države na podrocju varnosti v smislu odmiranja varnostnih funkcij države....« Janežic, Kranjcevic, Družbena samozašcita., str. 370; Marijan, Slom Titove armije, str. 33. HadaLin: Otopela ost revolucije 121 ki pa so spadale pod republiško pristojnost, seveda tudi zaradi financiranja. Na tak nacin je Slovenija scasoma, nazadnje na osnovi zveznega zakona o splošni ljudski obrambi iz leta 1982, uspela pridobiti samostojne vojaške enote, ki so bile v mirnodobnem casu pod republiško kontrolo in iz katerih je kasneje nastala slovenska vojska.57 Težnje k vecji samostojnosti niso ostale popolnoma neopažene, kot prica intervju z dr. Radoslavom Stojanovicem v Dugi leta 1988. Ob navijaškem vzdušju, ki je obeleževalo vprašanje ustavnih sprememb, je o kriticnih mislih na racun JLA dejal: »Ne mislim, da bi tudi vojska ne smela biti predmet kritike. Vendar pa menim, da ce se v nekaterih okoljih v naši državi JLA doživlja kot tuja in se zahteva oblikovanje svoje lastne, potem je to korak naprej k razbijanju Jugoslavije. Saj so celo klasicne konfederacije imele skupno vojsko. Taje bila tudi eden od glavnih vzrokov za vzpostavljanje zveze.«58 Po drugi strani pa lahko trdimo, da je proti koncu sobivanja v skupni državi vedno bolj slabela civilna politicna oblast in s tem tudi nadzor nad vojsko, kar je vojaška elita v poskusu zapolnitve nastale praznine izkoristila za vstop na podrocje civilne oblasti. Vojska je v veliko delih Jugoslavije tedaj predstavljala osovraženo zvezno državo, zaradi cesar je bila postavljena pred razlicne izzive javnosti, ki se jih je vedno bolj bala, mlajša generacija pa je do JLA razvijala vse bolj negativne obcutke.«59 Miselne spremembe, ki so v jugoslovansko stvarnost pripeljale koncept splošne ljudske obrambe, pa se niso pojavile same od sebe prav zaradi panike v casu Praške pomladi, koncept se je razvijal že vse od petdesetih let, po Rankovicevem padcu pa lahko trdimo, da je prišlo tudi do resne destabilizacije jugoslovanskega notranjega varnostnega sistema. Po drugi strani pa je ravno obdobje sprememb osnovnih obrambnih konceptov sovpadalo z »liberalizacijo« politike v zahodnih delih federacije. Ta je v zacetku sedemdesetih doživela resen udarec in TO je denimo na Hrvaškem doživela suspenz celotnega republiškega štaba, ki se je kompromitiral v casu maspoka, pa tudi slovensko vodstvo TO se je znašlo pod ognjem zaradi afer v zvezi z nakupom orožja v tujini in »sfabricirani« Zeleni knjigi, zbirki depeš o slovenskih odcepitvenih težnjah, ki naj bi potovale med avstrijskim vojaškim atašejem in dunajskim ministrstvom.60 Temu je pritrjevala tudi vojaška obvešcevalna služba, vsaj sodec po dokumentu, ki ga je objavil generalmajor Lado Kocijan. Dokument je bil dostavljen obrambnemu ministru (sekretarju za ljudsko obrambo) generalu Nikoli Ljubicicu, ta naj bi ga osebno predal maršalu, ki je nanj dopisal: »To traži ozbiljno politicko rešenje.« Kocijanov 57 V osemdesetih letih je Teritorialna obramba v Sloveniji, vsaj po besedah njenega tedanjega vodje Milovana Zorca (1982-1986), dosegla visoko raven organizacije in usposobljenosti in nikakor ni bila zgolj privesek vojske, tj. JLA. Zorc, Teritorialna obramba Slovenije v letih njene dozorelosti, str. 53. 58 Duga, 16.-29. april 1988, št. 369, str. 17, Štavljanin, Promene za status kvo. 59 Peinkiher, Civilno-vojaški odnosi v nekdanji SFRJ in Sloveniji, str. 32. 60 Munda, Beograjska spletka. 122 Slovenija v Jugoslaviji povzetek trdi, da je bilo iz dokumenta razvidno mnenje »vodilnih slovenskih kadrov, ki so se zoperstavljali Francu Popitu«, ki naj bi bilo naslednje: - »Tito je zacel prakso militaristicnih oblik odnosov v vodenju; - problem odnosov med republiko in federacijo je star toliko kot država, a se tega ne priznava; - ideja, da kdo misli na odcepitev od Jugoslavije, ni resnicna, vendar pa obstaja mocna težnja po zagotavljanju vecje samostojnosti v okviru Jugoslavije; - problem mednacionalnih odnosov in odnosov Slovenija -federacija je potrebno priznati, vendar pa se ga ne da reševati z grožnjo armade; - ZK je postala režimska partija, ki ji manjka kreativnosti, ki jo je imela pred prihodom na oblast; - generacije, ki prihajajo, bodo gradile družbo tako, kot jim bo ustrezalo in ne po željah sedanje vodilne generacije; - družbo je potrebno graditi na ekonomskih, ne pa na teorijah politologov; - razširjeno je prepricanje, daje marksizem stvar preteklosti in da je v Sloveniji mogoce socializem graditi tudi brez marksizma; - v Sloveniji še ni izrecena zadnja beseda, niti ne v okviru Slovenije niti ne na relaciji Slovenija - federacija; - boj za popolno samostojnost in neodvisnost Slovenije s poštenim dogovorom v jugoslovanski federaciji se povsem po nakljucju pokriva s stališcem Žebota61; - v politicnem življenju je potrebno uvesti pluralizem in tako depolitizirati izvršno oblast, ki naj vodi nacionalno politiko samostojno in zagotovi demokracijo kulturnih institucij; - nihce nima nic proti armadi, je pa Sloveniji prav Tito zagrozil z njo; - Avšic62 je aktiviral vprašanje jezika v armadi, iz njegovih pisem marsikaj ni sprejemljivo, samo Slovenci naj bi služili v Sloveniji - od vsakega nesprejemljivega predloga naj se ne dela politicnega problema. Vprašanje temelji na obljubi Tita v Jajcu, ki ni bila izpolnjena; - GS TO meni, da je potrebno razviti lastno funkcijo preskrbe in razbiti monopolizem vojaške industrije; - to, da cetrt slovenskih rekrutov služi vojsko v Sloveniji, predstavlja slovenski oblasti velik uspeh.« Te teze so povzrocile tudi to, da je general Ivan Dolnicar v Beogradu organiziral okroglo mizo z naslovom Družbeni aspekti ljudske obrambe, kjer je bilo opozorjeno na slovensko dojemanje problema. Vodilna misel simpozija je namrec bila, da je treba opozoriti na nevarnost vojaške moci JLA v družbi.63 61 Ciril Žebot, politicni emigrant, avtor tedaj zloglasne knjige Slovenija - vceraj, danes in jutri. Njegov obisk v Sloveniji je bil eden od glavnih politicnih ocitkov Stanetu Kavcica. 62 General Jaka Avšic. 63 Kocijan, Doktrina in strategija splošne ljudske obrambe: Teritorialna obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot del oboroženih sil, str. 27-30. Hadalin: Otopela ost revolucije 123 Slovenski odnos do zvezne armade je bil, vsaj po branju spominov nekaterih znanih Slovencev, npr. igralca Poldeta Bibica,64 nekoliko manj navdušen kot v ostalih republikah, predvsem že v samem odnosu do vojaškega poklica in vojaške tradicije, zato je bila slovenska prisotnost v JLA manjša, kot bi sicer lahko bila. Poskusi, da bi na razlicne nacine, od zdravniških potrdil o nesposobnosti do namernega igranja psihicnih bolezni ali izigravanja sistema, so postajali iz leta v leto pogostejši primer, upornost ali apaticnost do hegemonije jugoslovanske armade pa je v osemdesetih postajala vse ocitnejša, kar Tanja Petrovic presoja na podlagi portretov jugoslovanskih vojakov iz tistega casa.65 Demilitarizacija slovenske družbe je ocitno narašcala tudi z dvigom izobrazbene strukture, dohodkom in na podlagi idej, ki so prihajale iz tujine v šestdesetih in sedemdesetih letih. Velikokrat slišane vojaške zgodbe še danes jasno kažejo na relativno surovost in popreprošcene obrazce, ki vecini vojaških obveznikov ni bila najbolj po volji.66 Po drugi strani pa lahko trdimo, da je seveda naborniški sistem vsaj med rekruti zagotavljal veliko udeležbo slovenskih fantov v vojski, vecje težave so se že kmalu zacele pojavljati v pomanjkanju poklicnih kadrov v JLA, saj je bilo recimo interesa za podcastniški položaj med slovenskimi fanti iz leta v leto manj. Manjšemu zanimanju za vojaško kariero je verjetno botroval tudi višji slovenski življenjski standard, vecje zanimanje in nesorazmerno dobro zastopanost pa lahko spremljamo med vojaškimi piloti in v mornarici.67 Povsem drugace pa je seveda bilo med vodilnimi kadri, saj je zadnja jugoslovanska ustava zagotavljala enakomerno nacionalno porazdeljenost na vodilnih mestih. Kriterij enakomerne porazdelitve je bil sicer težko izvedljiv, težje kot v civilni sferi,68 vendar pa je bilo denimo leta 1963 v vojski 9.9 % generalov slovenskega rodu (glede na 8.6 % vsega jugoslovanskega prebivalstva).69 V nadaljevanju je ta delež zgolj narašcal, do 10,4 % leta 1985 (ob upoštevanju, da je v JLA vladala tudi precejšnja inflacija 64 Bibic, Pravljicar - spominske skice. 65 Petrovic, Studijski portreti vojakov JLA: o možnostih interpretacije, str. 331. 66 Po drugi strani pa še danes omemba vojaškega pasulja ali »SMB kroglic«, tj. graha, botruje skorajda nekoliko solzavim nostalgicnim izbruhom, ce lahko verjamemo uvodniku v rekordnem casu veckrat ponatisnjenemu reprintu kuharskega prirocnika iz JLA. - Jokic et al., Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj narodnoj armiji, str. 2. 67 Vojaške akademije so bile izven Slovenije, med slovenskimi fanti pa sta bili nekoliko bolj priljubljeni le letalska v Zadru in tehnicna v Zagrebu, na bolj strokovno teoreticni ravni pa je od leta 1976 v Sloveniji obstajal študij SLO in DS na FSPN v Ljubljani (odleta 1986 smer obramboslovje). Gl. Jelušic, Dopolnilna, kompetetitivna ali samostojna vojaška sila: viri legitimnosti Teritorialne obrambe Slovenije, str. 62. 68 Mile Bjelajac omenja tudi izjavo zveznega obrambnega sekretarja Ivana Gošnjaka, ko je sprejel delegacijo okoli desetih generalov, ki so se zavzemali za (sicer nekoliko z zdravo logiko skregano) uveljavitev samoupravnega sistema v armadi. Bjelajac, JLA v šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let, str. 94. 69 Prav tam, str. 103. 124 Slovenija v Jugoslaviji okrog generalskih cinov,70 od 74 leta 1945 do kar 330 v sredini osemdesetih let), medtem pa je drasticno upadal delež Slovencev med oficirskim kadrom, od 9,7 % leta 1945 do zgolj 2,6 % leta 1985.71 Majhen interes za vojaške poklice so zaznali tudi v politicnih strukturah, predsednik SZDL Jože Smole je na vprašanje, ali bo JLA leta 2020 brez slovenskega oficirskega kadra, dejal: »Nenehno slabljenje zastopanosti Slovencev v starešinskem kadru JLA bistveno hromi pomembno komponento suverenosti in federativnosti slovenske republike v jugoslovanski skupnosti«, nakar je Anton Bebler na seji RK SZDL leta 1989 pojasnil: »Za vojaške poklice se prijavljajo predvsem tisti mladi Slovenci, ki soglašajo z ideologijo ZK, ki niso kriticni do razmer v naši družbi, katerih starši, predvsem oce, so clani ZK, tisti, ki so nižje od povprecja vrednotijo znanje, ustvarjalnost in pomen osebnih svobošcin, tisti, ki so se v Slovenijo priselili od drugod in tisti, ki imajo osebne stike z vojaškimi oblastmi, ki so se že odlocili za vojaško šolo.../...Gre torej za procese politicne, nazorske in tudi intelektualne selekcije. Na odlocanje za šolanje na vojaških šolah negativno vplivajo vernost (osebna ali starševska), izobrazba staršev (tem višja je, toliko manjša je možnost, da se bo sin odlocil za ta poklic), dohodki staršev (cim višji, tem manj možnosti je, da se bo mladenic odlocil za vojaško šolo) in ne nazadnje spol, saj v glavnem deklet ne sprejemajo na vojaško šolo.«72 Do leta 1968 je JLA predstavljala edino obrambno silo, tudi t. i. stražarske enote v obcinah73 so bile pod njenim nadzorom, nato pa je invazija sil Varšavskega pakta na Ceškoslovaško leta 1968 pretresla ustaljene vzorce postavitve jugoslovanskega obrambnega sistema. Ponovno je prišlo do prevrednotenja mogocih smeri napada agresorja, v šestdesetih letih je namrec armadni vrh vecino sil vložil v nacrtovanje obrambe proti napadu z Zahoda. Kljub temu da se invazijo redno omenja kot vzrok za spremembe v jugoslovanski obrambni politiki, pa lahko pritegnemo mnenju Janeza Slaparja, da je bila težnja po razvoju SLO in DS (oziroma uporabi partizansko gverilske taktike bojevanja v primeru sovražne invazije) prisotna že od spora z Informbirojem, le razvoj zunanjepoliticnega dogajanja jo je potisnil na stranski tir, tako da so praški dogodki bili bolj povod kot pa vzrok. Osnovni koncept je bil, vsaj piscem v reviji Nova obramba, popolnoma jasen: »Po novi vojni doktrini je bila obramba sestavljena iz treh glavnih komponent: operativne 70 Po drugi strani pa se je zaradi republiškega kljuca »kopicilo število polkovnikov«, sicer sposobnih srbskih oficirjev, ki pa niso mogli napredovati. Jelušic, Dopolnilna, kompetetitivna ali samostojna vojaška sila: viri legitimnosti Teritorialne obrambe Slovenije, str. 62. 71 Guštin, Die nationale Militärelite in einer multinationalen Armee: am Beispiel Sloweniens 1945-1991, str. 188. 72 Delo: Sobotna priloga, 28.1.1989, str. 17, Okrogla miza: Problemi in perspektive obrambnih poklicev / Ali bo JLA leta 2020 brez slovenskih oficirjev?. 73 Po letu 1955 je bil na ozemlju Jugoslavije vzpostavljen t. i. komunalni sistem, v katerem je osnovo državotvorno celico predstavljala obcina in na tej osnovi je mogoce to razumeti kot decentralizirano centralizacijo. Hadalin: Otopela ost revolucije 125 vojske (kopenske enote, protiletalska obramba, vojna mornarica in vojno letalstvo); Teritorialna obramba (partizanske, teritorialne in diverzantske enote in enote službe civilne zašcite) ter druge oborožene sile, ki so jih ustanavljale družbenopoliticne skupnosti, delovne in druge organizacije. Operativne enote (JLA) bi tako prve sovražnikove udarce prestregle, in to z nalogo, da sovražnika zadržijo in s tem ustvarijo pogoje za preusmeritev vse dežele na vojni tir. Sile Teritorialne obrambe pa ne bi zapustile svojega ozemlja niti tedaj, ce bi ga sovražnik zasedel. Pravzaprav bi šele takrat skupaj z vsemi drugimi silami odpora najmocneje razvijale svoje akcije v zaledju. Zato bi morala v primeru, ce bi bil napadalec mnogo mocnejši, in ce bi dosegel zacetne uspehe, njegova moc na fronti iz dneva v dan pojemati, ker bi bil prisiljen velik del svojih sil uporabiti za zavarovanje zaledja, izpostavljenega stalnim udarcem Teritorialnih enot.«74 Slovenska skupšcina je hitro, že konec oktobra, sprejela prve sklepe o ustanovitvi štaba za splošni ljudski odpor, ustanovljen je bil konec novembra, ceprav je formalno bila Teritorialna obramba zakonsko uvedena z zveznim zakonom o ljudski obrambi, ki je bil sprejet šele februarja 1969. V istem letu je zaradi reorganizacije JLA prišlo tudi do ustanovitve 9. armadnega obmocja s sedežem v Ljubljani, ki je pokrival skoraj celotno obmocje republike, tako TO (z mnogimi generali še iz partizanskih casov) kot 9. armadno obmocje pa je kljub dolocenim pritiskom konec osemdesetih let ves cas obstoja vodil general slovenskega porekla.75 Odnosi med slovenskim politicnim vrhom in Generalštabom JLA so v osemdesetih letih zacenjali postajati vse bolj napeti. Prav zakon iz leta 1982 je bil tudi eden od razlogov za ponovno zaostritev, saj je sicer še okrepil koncept splošne ljudske obrambe, vendar pa je predvideval široko reorganizacijo in zmanjševanje števila vojakov pod orožjem, predvideval pa je tudi vecji vpliv na republiške štabe Teritorialne obrambe. Nadzor republik bi se s tem nekoliko zmanjšal, slovensko vodstvo pa je že od samega zacetka nasprotovalo temu tudi zaradi ukinitve dotedanjega 9. armadnega obmocja in preselitvi sedeža vojaških oblasti v Zagreb, kjer je bil sedež novega 5. armadnega obmocja. Nasprotovanje republiških vodstev, predvsem slovenskega, je to reorganizacijo prestavilo vse do leta 1987/1988.76 Najpomembnejši razkorakmed JLA in slovensko politiko je po mnenju Stefana Luše predstavljalo, vsaj po slovenskem mnenju,77 predrago financiranje programa 74 Bolfek, Teritorialna obramba kot oblika vojaške organizacije, str. 1.7. 75 Guštin, Teritorialna obramba - vojaška potreba ali politicni projekt 1968-1988, str. 286. 76 Guštin, Jugoslovanske oborožene sile v osemdesetih letih, str. 1184. 77 General Jovan Matovic, tedanji direktor državnega podjetja Jugoimport, ki je obvladovalo prodajo orožja na tuja tržišca (v sklopu Zvezne direkcije blagovnih rezerv), trdi, da je bil omenjeni vojaški razvoj skorajda popolnoma pokrit iz sredstev, ki jih je na ta racun dobivala JLA. Matovic, Vojni poslovi Jugoslavije i svet XX. veka. Podobno mnenje zastopa tudi zgodovinar Mile Bjelajac, ki v gospodarskih uspehih jugoslovanske vojne industrije vidi koheziven dejavnik jugoslovanske zvezne 126 Slovenija v Jugoslaviji modernizacije jugoslovanske vojske in s tempovezana enormna vlaganja v vojaško industrijo, v oci pa je najbolj bodel želeni razvoj jugoslovanskega nadzvocnega lovca.78 Prva javna negodovanja so prihajala iz organizacije ZSMS, ki se je skozi osemdeseta, predvsem na podlagi.tedaj do politicne ureditve najbolj kriticnega casopisa Mladina, izkazala kot eden od najbolj kriticnih dejavnikov slovenske politike nove generacije. Kriticni pa niso bili le v mladinski organizaciji, nekaj kriticnih pripomb tedanjega predsednika ljubljanskega izvršnega sveta Jožeta Smoleta je privedlo razdraženi generalštab do tega, da so o teh napadih govorili tudi na seji predsedstva SFRJ. V debati je tedanji slovenski clan predsedstva France Popit79 celo dejal, da so enote teritorialne obrambe bolje izurjene in zato lahko v krajšem casu organizirajo obrambne aktivnosti kot pa tiste iz redne vojske.80 Nova generacija politikov je v nekoliko bolj sprošcenem politicnem ozracju zacela razmišljati tudi o problemu slovenske prisotnosti v JLA.81 Problem uporabe slovenskega jezika, ki se je sicer pojavljal že prej, je ponovno postal predmet javne razprave po clanku Janeza Janše v prvi številki revije Problemi, ta je tam predlagal celo ustanovitev etnicno homogenih enot, kar je poleg vojske razburilo tudi druge republike. Poleg tega sta npr. Janez Stanovnik in Ciril Zlobec pricela ponovno omenjati ukinitev slovenske partizanske vojske v letu 1945, Stanovnik pa je vse manjšo prisotnost slovenskih kadrov v vojski povezal celo z dejstvom, da bi Slovenci raje služili v republiški vojski. Težavo lahko opredelimo tudi na podlagi nekoliko drugacnega razvoja NOG v Sloveniji, saj je za razliko od ostalih delov Jugoslavije bila Slovenija edina pokrajina, kjer je državni aparat organizirala civilna oblast, »saj je bila partizanska vojska le 'udarna pest' mnogo širše in razvejane odporniške organizacije, kije bila do leta 1943 tudi koalicijska.« V drugih delih Jugoslavije je proces potekal v obratnem vrstnem redu, civilne organe jepostavljala vojska, »kar je imelo trajno posledico v teh odnosih in armadni vrh se ni nikoli pocutil povsem podrejen organom federacije.«82 Dober razlog ponuja tudi Ljubica Jelušic, ki vidi v JLA naslednico tradicij NOB in socialisticne države. Bjelajac, Doprinos vojnog faktora ekonomskom razvoju društva. Predavanje na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 23.4. 2009. 78 O nenehni težnji jugoslovanske vojske po lastnem razvoju visoke tehnologije na podrocju letalstva in njenih uspehih gl. Rendulic, General avnojske Jugoslavije. 79 Ta je sicer predstavljal konzervativno strujo v Zvezi komunistov Slovenije. Repe, Princic, Pred casom, str. 25. 80 Glede tega je bilo sicer predvideno, da so enote TO organizirane v 6 urah, medtem ko so rezervne enote JLA bile pripravljene šele v 24 do 48 urah. Slapar, Izkušnje razvoja Teritorialne obrambe in priprave na osamosvojitev ter vojna za samostojno Slovenijo, str. 67. 81 Po drugi strani pa je ta sprošcenost bila zgolj navidezna, saj sta vojaška in civilna obvešcevalna služba že od zacetka osemdesetih let intenzivno nadzirali mladinsko organizacijo, na služenju vojaškega roka pa so Slovence in Albance posebno obravnavali, podobno kot Hrvate v sedemdesetih letih. Guštin, Zasuk v slovenski politiki - proces proti cetverici, str. 1190; Leljak, Sam proti njim, 2, str. 47. 82 Repe, Obrambna vprašanja in odnosi JLA - Slovenije do napada na Slovenijo. V: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, str. 290. Hadalin: Otopela ost revolucije 127 revolucije, ki je vzdrževala tudi lasten partijski aparat, vendar je v casu pred Titovo smrtjo dajala vtis, da je popolnoma pod civilnim nadzorom. Po njegovi smrti pa je poskušala vse bolj vplivati na politicne odlocitve, njena legitimacija pa je slonela prav na partijski organizaciji v vojski. Do Titove smrti tako skoraj ni bilo mogoce, da bi vojaški poveljnik nastopil s kritiko civilne politike, kasneje pa je vojaški vrh presodil, da mora imeti svoje javno mnenje jasno izraženo, seveda zaradi boja za lastne interese. To je postajalo posebej pomembno konec osemdesetih let, ko usiha pomen ZKJ, centri moci pa se ustvarijo v zvezni politiki (vlada, predsedstvo) in v republiških centrih. Jugoslovanski vojaški vrh je tako v osemdesetih letih presodil, da ni dovolj, da je zgolj instrument politike, temvec ja vanjo želel tudi aktivneje vstopiti, javno razpravljati tudi o civilnih problemih, pri tem pa ni prenesel nobene kritike ali ugovora. »Jugoslovanskim generalom torej ni treba nasilno odstraniti civilnih uradnikov, da bi sami stopili v politiko (kot se obicajno zgodi ob vojaškem udaru), kajti - so že na sceni, s katere se ne želijo umakniti. Politiko so naredili za instrument svojih interesov po zagotovljenem deležu finansiranja (ne glede na ekonomsko krizo).«83 Pojavljale so se vse glasnejše zahteve po slovenskih enotah, predsedstvo republike pa je pricelo razmišljati o ustanovitvi slovenske vojaške akademije.84 Vse to dogajanje pa je za seboj imelo mocan vzrok v financnih idejah zvezne vojske, ki je za redno vzdrževanje svojega sestava potrebovala dodatna sredstva, ki jih vse bolj zmedeni državni proracun ni vec mogel redno dovajati. Leta 1987 je generalštab v zveznih strukturah aktivno lobiral za uvedbo davka, ki bi se zlival neposredno v vojaško blagajno, temu pa so na slovenski strani seveda oporekali, ker bi s tem izgubili vsak nadzor nad financiranjem vojaškega aparata. Jugoslovanski vojaški vrh je v tem trenutku slovensko republiško vodstvo obtoževal, da je prišlo pod vpliv »opozicije«. V tem obdobju pa je odnose med republiko in JLA še podžigalo pisanje tednika Mladina, ki se je osredotocilo na razvejano trgovino z orožjem, JLA je preko zveznega direktorata za blagovne rezerve namrec svoje blagajne izdatno polnila s prodajo orožja državam tretjega sveta, trgovina pa ni slonela na ideoloških temeljih, kot je bilo to v navadi v prejšnjih obdobjih, temvec je bila povsem komercialnega znacaja.85 Admiral Branko Mamula, kije bil tedaj na celu zveznega sekretariata za obrambo, je postal glavna tarca, posebej po svojem »uspešnem trgovskem obisku« v Etiopiji,86 predstavljen je bil kot trgovec s smrtjo, razkrivalo se je nepravilnosti v 83 Jelušic, Dopolnilna, kompetetitivna ali samostojna vojaška sila: viri legitimnosti Teritorialne obrambe Slovenije, str. 62, str. 58,60. 84 Luša, La dissoluzione del potere, str. 228-231. 85 Prav tam, str. 232-233. 86 O tem je sicer pred tem pisalo tudi Delo na podlagi informacij dopisnika iz Nairobija, pri tem pa ni bilo osamljeno, saj so vojaški analitiki v letu 1987 našteli veliko kolicino »napadov na JLA« v slovenskem tisku, res pa je tudi, da vojska, «nedotakljiva kovacnica bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov«, ki je delovala kot sedma republika, javne kritike pac ni bila vajena in se je nanjo bolj ofenzivno 128 Slovenija v Jugoslaviji zvezi z gradnjo njegove pocitniške hiše, Mladinin slogan in naslov uvodnika pa se je glasil: »Mamula go home«.37 Mamula je mesto zveznega sekretarja za obrambo zapustil maja 1988, bil je upokojen, tudi zaradi orožarskega posla, zamenjal pa ga je še bolj neposredni general Veljko Kadijevic.8887 Sum vojaškega vrha, trdnega branika jugoslovanskega unitarizma,89 da je slovensko vodstvo vse bolj oportunisticno naravnano ter da vse manj obvladuje notranjepoliticno dogajanje,90 je vodil do ocen, da je v Sloveniji organizirano delovanje proti JLA, temu mnenju vojaškega sveta pa je pritegnil tudi zvezni partijski vrh. Glede na izkušnje iz nemirov na Kosovu se je vojaški vrh kmalu zatem odlocil, da bo enotnost države in družbene ureditve branil tudi z vojaškim udarom, ce bi to bilo potrebno, svojo pozornost pa intenzivneje usmeril na »notranjega sovražnika«, pricel pa je tudi pripravljati nacrte za pacifikacijo in vojaški prevzem kontrole v kriticnih republikah. Za svoje nacrte pri zveznem partijskem vodstvu sicer niso dobili odobritve, na seji vojaškega sveta, posvetovalnega telesa pri obrambnem ministru, pa so 25. marca ocitali slovenskemu vodstvu, da je popolnoma pasivno ob notranjepoliticnem dogajanju in s tem podpira narašcajoco »kontrarevolucijo« v republiki. Centralni komite ZKS je zaradi tega pricel javno obtoževati vrh JLA, da želi izvesti vojaški udar, magnetogram seje Predsedstva ZKJ z 29. marca 1988, ki je vseboval tudi govor tedanjega predsednika CK ZKS in predstavnika ZKS v Predsedstvu ZKJ Milana Kucana, pa je prišel prve dni aprila v roke uredništvu Mladine. Iz magnetograma je bila razvidna ocena vojaškega sveta, da je v Sloveniji izbruhnila specialna vojna. »Tarca specialne vojne naj bi bila JLA. Napadalci pa naj bi si prizadevali predvsem to, da bi 'preprecili sodelovanje JLA z oboroženimi silami prijateljskih in neuvršcenih držav ter osvobodilnih gibanj.' Hkrati naj bi napadalci želeli onesposobiti državo, da bi se ta pri razvoju in proizvodnji orožja ter vojaške opreme ne bi mogla opreti na lastne sile.«91 Komentarji v slovenskem tisku so vojaški vrh vznemirili do te mere, da je želela aretirati »napadalce na JLA«. Poveljnik odzivala. Gl. Guštin, Jugoslovanske oborožene sile v osemdesetih letih, str. 1186; Repe, Obrambna vprašanja in odnosi JLA - Slovenije do napada na Slovenijo, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, str. 291. 87 Mladina, 12. 2. 1988, str. 3. 88 Luša, La dissoluzione del potere, str. 240. 89 Branko Mamula se je tudi javno zavzemal za to. Guštin, Jugoslovanske oborožene sile v osemdesetih letih, str. 1186. 90 Pri tem ne smemo pozabiti, da je to tudi cas velikih premikov na zunanjepoliticnem podrocju; v tem casu so se že odvijale Gorbacovove reforme v Sovjetski zvezi, nakazovalo pa se je tudi popušcanje v celotnem vzhodnem bloku. Po drugi strani je bila vojska vpletena tudi v pacifikacijo Kosova, kije bilo nemirno že od leta 1981, leta 1989 pa pride do drugega vala zaostritev, ki ni popustil vse do konca obstoja jugoslovanske države. Hadalin, Odnos varnostno-obvešcevalnih služb do albanske manjšine v Jugoslaviji po izbruhu demonstracij leta 1981, str. 327. 91 Mladina, 3. 6. 2003,Ali H. Žerdin, Dosjeji o dosjejih. Dostopno na: http://www.mladina.si/94147/ dosje/?utm_source=tednik%2F200322%2Fclanek%2Fdosje%2F&utm_medium=web&utm_ campaign=oldLink ed, 10. 9.2012. Hadalin: Otopela ost revolucije 129 ljubljanskega armadnega obmocja se je zato marca sestal s predstavniki sekretariata za notranje zadeve in preveril, ali bi bila policija sposobna ukrotiti razmere, ce bi vojska aretirala inkriminirane posameznike, saj so v tem primeru pricakovali proteste. »Poveljnik je imel tudi nalogo, da policijskim silam, ce te ne bi bile sposobne kriti razmer, ponudi bratsko pomoc.«92 Kolumnist Mladine Vlado Miheljak je podatke iz magnetograma objavil v clanku Noc dolgih nožev, služba državne varnosti pa je zahtevala, naj Mladina clanek umakne. »Vest o tem, da se je Slovenija za las izognila državnemu udar in množicnim aretacijam, je v Mladino prišla z enotedensko zamudo. Ko je služba državne varnosti med tajno hišno preiskavo izvohala, da je Kucanov magnetogram pri Janši, je o tem nemudoma porocala svetu za varstvo ustavne ureditve, organu, ki je usmerjal in nadzoroval poslovanje tajne policije. Interpretacija SDV pa pravi, da so spotoma, ob tem, ko so odkrili Kucanov magnetogram, našli še neznan dokument, ki bi utegnil izvirati iz vojaških trezorjev. Zanimivo; ce je Kucanov magnetogram pripovedoval o tem, kako je vojaški poveljnik pri notranjem ministru preverjal, ali bi bila policija v primeru aretacij sposobna krotiti jezne množice, je neznani dokument, ki je pobegnil iz vojaških trezorjev, pripovedoval o neobicajnih vojaških prestrukturiranjih. Enote vojaške policije bi se okrepile z oklepnimi vozili, vojska pa je hkrati dobila nalogo, da redno vodi situacijske dosjeje, posebej budno pa naj bi spremljala morebitne stavke, demonstracije in sorodne dogodke v civilni sferi.«93 Zaradi kopije vojaškega dokumenta z oznako »strogo zaupno«, ki je bil najden ob preiskavi, je SDV najprej obvestila vojaške organe, nato pa še Svet za varstvo ustavne ureditve SRS. V dogovoru z vojaško obvešcevalno službo so pripadniki slovenskega sekretariata za notranje zadeve zadnji dan maja aretirali Janeza Janšo in podoficirja Ivana Borštnerja, ki je dokument priskrbel, nekaj dni kasneje pa še novinarja Mladine Davida Tasica, urednik Mladine Franci Zavrl pa se je aretaciji izognil tako, da se je umaknil v psihiatricno bolnišnico.94 Dogodek je povzrocil natancno to, kar so v vojaškem svetu predvideli dober mesec pred tem, v podporo zaprti cetverici se je junija na ljubljanskih ulicah zbralo približno 30.000 ljudi, ki so se zbrali okrog Odbora za varstvo clovekovih pravic.95 Dodatno olje je na ogenj prililo dejstvo, daje bila cetverica postavljena pred vojaško, ne pa civilno sodišce, sodni postopek pa je potekal v srbohrvaškem jeziku. Vsi obtoženi so bili konec junija tudi obsojeni, vendar so bili zacasno izpušceni na svobodo, oktobra pa je višje vojaško sodišce v Beogradu po pritožbi sodbo potrdilo, cetverica pa se je odhodu v zapor uspešno izmikala vse do pomladi 1989, vendar so bili na podlagi sklepa slovenskega vodstva hitro pomilošceni. 92 Prav tara. 93 Prav tam. 94 Guštin, Zasuk v slovenski politiki, str. 1188. 95 Ustanovljen je bil pod imenom Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, a se je po treh dneh preimenoval. 130 Slovenija v) ugosla vi j i Odnos Slovencev do zvezne vojske pa je v delu civilne družbe rodil tudi popolnoma drugacno politiko - razvilo se je mirovniško gibanje, ki je po današnjih besedah nekaterih akterjev v casu pred izbruhom vojne v Sloveniji predstavljalo celo eno vecjih groženj osamosvojitvi slovenske države. Pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov - danes! Ce res želimo mir, potem odvrzimo orožje!« je 22. marca nastala in bila 28. marca 1990 javno predstavljena nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo. Aleksander Lorencic KAKO SMO ŽIVELI V DRUGI JUGOSLAVIJI oris dogajanja v luci izbranih kazalnikov NOVA OBLAST, NOVI CILJI Slovenija je dolga desetletja živela v okviru pojava, ki ga ekonomisti poznajo kot Guliverjev ucinek. Gre za pojav, ko se manjša, šibkejša država in njeno gospodarstvo prilagajata standardom vecje in mocnejše države, ki je lahko soseda, lahko pa gre tudi za ekonomsko skupnost. Slovenija po mnenju ekonomista Nevena Boraka pozna dva taka Guliverja, Avstro-ogrsko monarhijo in poznejšo Jugoslavijo.1 Od osamosvojitve naprej je bila prioriteta Slovenije vkljucevanje v Evropsko unijo.21 Pogledi na zgodovinske izkušnje so razlicni, posebej pa se z leti spreminjajo. Dejstvo je, da smo Slovenci do vsakokratne državne tvorbe, v okviru katere smo živeli, izoblikovali tako rekoc miticni odnos. Enako velja tudi za drugo Jugoslavijo. V osemdesetih letih minulega stoletja in v casu osamosvajanja je Jugoslavija postala “cokla” za razvoj Slovenije, samoupravni socializem kot najboljši sistem je postal totalitarizem, tovariš Tito diktator, konec je bilo bratstva 1 Borak, Iskanje Guliverja ali kako preživeti. 2 ARS, AS 1994, šk. 2/98. 132 Slovenija v Jugoslaviji in enotnosti. Nov cilj je, kot je že omenjeno, postala Evropska unija. O tej integraciji smo si ponovno zidealizirali podobo, ki pa se v zadnjih letih - v casu gospodarske in financne krize, ruši. Ljudje so pogosto nezadovoljni, ugotavljajo, da so si drugace predstavljali Slovenijo in življenje v njej po osamosvojitvi, ipd. Nemalokrat je slišati, kako se je v casu socializma in druge Jugoslavije živelo bolje, kako so vsi imeli zaposlitev itd. Maja leta 1945 so z nastopom nove oblasti prišli na piano novi cilji in nacrti. Gospodarsko upravljanje so prevzeli komunisti, ki so med drugim zaceli s pospešeno industrializacijo in uvedli centralno-plansko gospodarstvo s podržavljenjem.3 Slovenija je v drugo jugoslovansko državo stopila kot gospodarsko najrazvitejši del države in to vlogo je tudi zadržala.4 Do leta 1974 je precej omejene možnosti za uresnicevanje narodnogospodarskih interesov ustava iz leta 1974 spremenila. Izstopala je na vec podrocjih, posebej na podrocju izvoza, produktivnosti in ucinkovitosti naložb. Njen delež družbenega proizvoda v okviru Jugoslavije je znašal med 15 in 17 odstotki, delež industrije in izvoza pa približno 25 odstotkov. Jugoslavija je v primerjavi s Slovenijo iz desetletja v desetletje bolj zaostajala. Po podatkih je zaostanek Jugoslavije za Slovenijo, gledano skozi prizmo gospodarskega razvoja, leta 1985 znašal že 17 let in pol. S slabo desetino prebivalstva je obvladovala petino jugoslovanskega bruto domacega proizvoda in cetrtino celotnega izvoza.5 Tabela 14: Povprecne letne stopnje rasti družbene produktivnosti dela po sektorjih dejavnosti v obdobju 1953-1973 (v %)6 Gospodarstvo Primarni sektor Sekundarni sektor Terciarni sektor 4,8 3,9 5 4,3 Delež aktivnega prebivalstva, zaposlenega v sekundarnem sektorju, se je z 28 odstotkov leta 1953 povzpel na 49 odstotkov v letu 1981. Podoben razvoj je doživel terciarni sektor, vendar z obrnjeno dinamiko: do leta 1971 se je delež poveceval zmerno (od 18 na 26 odstotkov), zatem pa se je leta 1981 povzpel na 36 odstotkov.7 Storitveni sektor, ki je vkljuceval trgovino, turizem in gostinstvo, financne in poslovne ter državne storitve, je imel leta 1990 že 54- odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov).8 Slovenija je bila v svetovnem vrhu po deležu zaposlenih v celotnem prebi- 3 Princic, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 5. 4 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991, str. 15. 5 Mladina, št. 26,24. 06. 2006, str. 34, Bogomir Kovac, Obsojeni na uspeh?. 6 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 149. 7 Klemencic, Družbenogospodarski prehod v Sloveniji, str. 231-232. 8 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992, str. 26-29. Lorencic: Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji 133 valstvu oziroma v aktivnem prebivalstvu, kot tudi po deležu zaposlenih v industriji in rudarstvu, na drugi strani pa v produktivnosti dela, izobrazbeni strukturi in življenjskem standardu dalec od svetovnega vrha.9 Tabela 15: Industrializacijska stopnja v Sloveniji10 11 Leto (ob popisu prebivalstva) Število delovno aktivnih Število delovno aktivnih v industriji Delež delovno aktivnih v industriji (v %) 1961 768424 192423 25,04 1971 719339 270410 37,59 1981 753167 328522 43,62 1991 878789 314034 35,73 2002 818304 257157 31,43 NEUSPEŠNE REFORME Na zacetku šestdesetih let je postalo ocitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odlocilna vloga države pri oblikovanju in uresnicevanju gospodarske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in vecjo vkljucitev v mednarodno delitev dela. Takrat je dozorelo spoznanje, da je treba gospodarski sistem spremeniti tako, da bo omogoceno svobodnejše delovanje tržnih zakonitosti, notranja cenovna razmerja prilagojena potrebam cim vecjega izvoza, vmešavanje države v gospodarstvo omejeno, podjetja pa naj bi bila pri delitvi doseženega dohodka samostojnejša.11 Uvod v gospodarsko preobrazbo je bila tako imenovana mala reforma ali nova gospodarska ureditev. Zacela se je januarja 1960, ko sta Zvezni izvršni svet (ZIS) in zvezna skupšcina sprejela predpise za preureditev deviznega, zunanjetrgovinskega, kreditnega in bancnega sistema, za uveljavitev novih cenovnih odnosov in spremembe v delitvi dohodka. Žal se je že v prvem reformskem letu izkazalo, da reforma ne bo obrodila sadov. Po neuspešni reformi je tudi epizoda s sedemletnim gospodarskim planom bila pokazatelj, da se v Jugoslaviji nikakor niso mogli poenotiti o razvojni usmeritvi. Po neuspešno izpeljani reformi v zacetku šestdesetih let so osrednji gospodarski problemi, kot so bili nestabilnost notranjega trga, nizka storilnost ter slaba proizvodna povezanost med bazicno in drugo industrijo, ostali nerešeni.12 9 Sichert Kje je Slovenija?, str. 136. 10 Igor Vrišer, Slovenska industrija po osamosvojitvi, str. 66. 11 Princic, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, str. 56. 12 Lorencic, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968-1988, str. 261-262. 134 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 16: Delež industrije in zasebnega sektorja v skupnem družbenem produktu po republikah 197313 Industrija Zasebni sektor SFRJ 36 18,5 BiH 37,9 19,9 Crna gora 29,7 16,9 Hrvaška 34 16,5 Makedonija 34,7 19,5 Slovenija 45,5 10,7 ožja Srbija 34,1 22,1 Vojvodina 30,9 23,1 Kosovo 33,7 27,6 Sledila je nova reforma, ki se je zacela 24. julija 1965, ko je Boris Kraigher v zvezni skupšcini predstavil njena izhodišca in cilje. Uvodoma je predstavil tri procese, na katerih naj bi temeljila. Prvi naj bi olajšal izvoz, drugi proces naj bi spremenil dohodkovne odnose, tretji pa strnil prizadevanja za vrnitev vseh oblik porabe v realne okvire. Glavni ukrepi, ki jih je reforma iz leta 1965 predvidevala, pa so bili sprememba cenovnih razmerij, okrepitev terciarnega gospodarskega sektorja, posodobitev sistema ekonomskih odnosov s tujino, omejevalna kreditna politika, sprememba davcnega sistema in politike, uravnoteženje porabe z dohodki, konvertibilnost domacega denarja ter nov odnos do nerazvitih republik in obmocij.14 V prvih dveh letih je gospodarska reforma prinesla veliko dobrega - cene, življenjski stroški in inflacija so se ustalili, zmanjšale so se naložbe in vloga države v razpolaganju z dohodki podjetij, rasla je storilnost in osebni dohodki, zacelo se je prestrukturiranje gospodarstva in uvajanje novih tehnologij. Že v drugi polovici leta 1967 pa je vnema za uresnicevanje programa gospodarske reforme popustila. Decembra 1966, dober mesec pred smrtjo, je Boris Kraigher Stanetu Kavcicu dejal, da bo reforma propadla, ker nima dovolj stvarne idejnopoliticne podpore. Tako se je tudi zgodilo. Reformna prizadevanja so se po njegovi smrti najprej upocasnila, nato pa zastala. Mnogi so gospodarsko reformo iz leta 1965 uvrstili med dogodke posebnega pomena. Razglasih so jo za najbolje pripravljen program gospodarske preobrazbe, ki je bil izdelan v casu druge jugoslovanske države. Zagovorniki reforme so bili prepricani, da bi bila v primeru njene uresnicitve usoda Jugoslavije drugacna, kot je bila. Povelicevanje reforme otežuje pot do odkrivanja resnicne vloge le-te. Nesporno dejstvo namrec 13 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 170. 14 Princic, Borak, Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970-1991, str. 127-130. Lorencic: Kako smo živeti v drugi Jugoslaviji 135 je, da je reforma v celoti propadla in da osrednjega cilja, to je preoblikovanje gospodarstva v sodobnejše samoupravno-tržno gospodarstvo, ni uresnicila. Ekonomist Aleksander Bajt je sredi osemdesetih let minulega stoletja zapisal, da nacrtovalci reforme še niso bili sposobni dojeti odlocilnega pomena trga v gospodarskem življenju. Na trg so gledali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili najvec pozornosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni.15 Tabela 17: Družbeni proizvod na prebivalca ter stopnja brezposelnosti v SFRJ v obdobju 1960-199016 Leto Družbeni proizvod na prebivalca (v 000 din, cene 1972) Stopnja brezposelnosti v % SFRJ SLO SFRJ SLO 1960 6,43 11,61 1,41 0,84 1965 8,50 15,60 1,98 0,90 1970 10,92 21,15 2,49 1,55 1975 14,10 28,71 3,99 0,89 1980 17,76 35,23 5,44 0,90 1985 17,72 35,56 6,90 1,18 1990 15,31 30,82 7,81 2,23 Slovenija je beležila najnižjo stopnjo brezposelnosti ter najvišjo vrednost družbenega proizvoda na prebivalca med vsemi republikami bivše SFRJ! Ko j e reforma iz leta 1965 propadla, so bili zasnovani tako zvezni kot republiški stabilizacijski programi. V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakomeren, gospodarska gibanja ciklicna in prav tako neenakomerna. Menjavala so se obdobja stabilnejših in nestabilnih gospodarskih gibanj. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi krize je predstavljala ustava iz leta 1974,17 ki je na eni strani težila k decentralizaciji države in gospodarskega sistema, na drugi pa po utrditvi komunisticne partije kot vodilne državno-politicne sile. Ustava iz leta 1974 je pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije in »mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in tudi za njene gospodarske težave«.18 Nova ustava je sprejela koncept samoupravljanja, zasnovanem na združenem delu. Po ustavi je bila socialisticna družbena ureditev zasnovana na »oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter na odnosih med ljudmi 15 Štiblar, Razvoj trgov Ex-Jugoslavije. str. 23-43. 16 Statisticki godišnjak Jugoslavije (razlicna leta). 17 Uradni list SFRJ, št. 9, 21. 2. 1974. 18 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 192. 136 Slovenija v Jugoslaviji kot svobodnih in enakopravnih proizvajalcev in ustvarjalcev, katerih delo služi izkljucno zadovoljevanju njihovih osebnih in skupnih potreb«.19 Ustava je torej imela dvojen znacaj: na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter z zmanjševanjem vloge »centralizma« urejala organizacijo federacije in delovanje le-te, po drugi strani pa je z natancnim normativnim urejanjem družbenoekonomskih odnosov, ki so temeljili na samoupravljanju in združenem delu, poudarjala razredni, tako imenovani delavsko opredeljeni znacaj jugoslovanske družbe in države. »Nova ustava nima pretenzij, da bi ustvarila neki idealni demokraticni sistem«, je na seji komisije za ustavna vprašanja maja 1973 povedal Edvard Kardelj in dodal, da je njen glavni namen dati »delavskemu razredu v roke mocno in ucinkovito orožje, da bi se bolje organiziral«.20 A v resnici ni bilo tako. Po ustavi iz leta 1974 je bilo sicer doloceno, da lahko država vstopa v podjetje le takrat, ko je treba zavarovati družbeno premoženje (izguba, stecaj), dejansko pa sta v podjetjih obstajali organizaciji Zveze komunistov in sindikata, ki sta politicno vplivali na poslovne odlocitve menedžerjev. Gospodarski odnosi med podjetji so tako postali predvsem politicni med državo in podjetji, netržni sistem pa je vedno znova zahteval neprestani državni intervencionizem. Dejanska porazdelitev moci v podjetjih je bila mnogo manj demokraticna, kot pa je to prikazoval samoupravni normativni sistem: odlocilno vlogo je imela politicna oblast, menedžerji so imeli pomemben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samoupravljanja pa so bili dejansko brez moci in v podrejenem položaju.21 Sredi sedemdesetih let je zacel veljati nov nacin družbenega nacrtovanja, kije temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko ucinkoviteje nadomestili s samoupravnim dogovarjanjem med podjetji. Njeno izhodišce je bil Zakon o združenem delu,22 ki ga je zvezna skupšcina sprejela 25. novembra 1976 in se ga je hitro prijel vzdevek mala ustava. Gospodarski sistem, po katerem naj bi na novo preoblikovana socialisticna podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medsebojne interese in dolocala vzajemne pravice in odgovornosti, ni zaživel. Ekonomisti so ta sistem posmehljivo poimenovali »dogovorna« ekonomija. Težnja po tem, da bi se podjetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, je seveda skregana z logiko tržnega gospodarstva. Podjetja so tako v tujini kot tudi doma postajala vedno bolj nekonkurencna, cene pa so pocasi, a zanesljivo narašcale.23 Kriza v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je dokoncno razkrila nemoc socialisticnega gospodarstva, vendar je trajalo skoraj desetletje za prodor spo- 19 Petranovic, Istorija Jugoslavije 1918-1978, str. 597. 20 Cepic, Ustava 1974: preureditev jugoslovanske federacije, delegatski sistem, str. 1094-1104. 21 Kovac, Rekviem za socializem, str. 152-153. 22 Uradni list SFRJ, št. 53, 3. 12. 1976. 23 Lorencic, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968-1988, str. 267-268. Lorencic: Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji 137 znanj, da ga ni mogoce reformirati.24 Razpad je bil rezultat vzpostavljanja normalnega stanja konfliktnosti interesov ter spoznanja, da »po Titu ni Tita.«.25 Reševanje krize je bilo bolj podobno gašenju požara kot iskanju dejanskih vzrokov zanjo. Po eni strani so se vlade odlocale za restriktivne ukrepe v preskrbi, po drugi pa kompromise v spremembah gospodarskega sistema. Ceprav se je vedno vec govorilo o tržnem gospodarstvu in tako imenovanih tržnih mehanizmih, je še naprej v veljavi ostajala dogovorna ekonomija.26 Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat, in ko so ljudje zaceli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je bil mnenja tudi dr. Janez Drnovšek, predsednik predsedstva SFRJ, dolgoletni predsednik vlade in predsednik Republike Slovenije: »... Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temvec v celotni srednji in vzhodni Evropi. V Sloveniji je težnjam po spremembah, v precejšnji meri botrovalo zaostajanje, brezperspektivnost, ki stajo prejšnji režim in prejšnja država kazala zlasti v zadnjem desetletju. Ocitno je bilo, da ni izhoda.«27 ŽIVLJENJSKI IN DRUŽBENI STANDARD Do leta 1952 je place dolocala država. Place po posameznih panogah so bile enake povsod v državi. Od leta 1952 so se place višale (prešli na sistem obracunavanja po tarifnih pravilnikih in udeležbo delavce pri dobicku).28 Razmerje med osebnimi dohodki nekvalificiranih delavcev in delavcev z visoko izobrazbo je bilo v letu 1963 1:2,76, v letu 1973 pa 1:2,38.29 V obdobju 1955-1964 so življenjski stroški narašcali s poprecno letno stopnjo rasti 7,9 odstotka. Poprecna letna stopnja rasti življenjskih stroškov v obdobju 1965-1974 pa je bila 16,4 odstotka. Gospodarska reforma leta 1965 je vplivala na velik porast življenjskih stroškov. Dvig stroškov v letu 1965 v primerjavi z letom poprej je znašal 31,5 odstotka, v letu 1966 23 odstotkov, v letu 1967 7,8 odstotka, zatem je prišlo do umiritve. Stroški za nabavo hrane v obdobju 1955-1964 so narašcali s poprecno stopnjo rasti 9,3 odstotka, v obdobju 1965-1975 pa s 17,2 odstotka. V skupnem indeksu življenjskih stroškov je imela hrana naj vecji delež.30 Cene v trgovini na drobno so stalno narašcale, še zlasti po letu 1962 in ob gospodarski reformi leta 1965 (porast za 28 odstotkov). Življenjski standard je iz desetletja v desetletje narašcal, krepila se je tudi zdravstvena dejavnost in število 24 O dogajanju v osemdesetih letih podrobneje v Lorencic, Prelom s starim in zacetek novega, str. 39-60. 25 Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490-495. 26 Cepic, Gospodarska kriza, str. 1151-1153. 27 Možina, »Politika postane manj pomembna«. Pogovor z Janezom Drnovškom, str. 26-30. 28 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 161. 29 Prav tam, str. 164. 30 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 172-173. 138 Slovenija v Jugoslaviji zdravstvenih delavcev, kar je vplivalo na boljšo kvaliteto življenja - med drugim tudi na zmanjšanje smrtnosti in obolelosti prebivalstva. Število zdravstveno zavarovanih oseb se je v letih 1964 do 1972 povecalo in odpade v letu 1972 na tisoc prebivalcev 1040 zavarovanih oseb (všteti tudi zdomci in delavci s stalnim prebivališcem drugje, ki niso bili zajeti v popis prebivalstva).31 32 Tabela 18: Denarna sredstva štiriclanskih delavskih družin (mesecno poprecje)32 1966 1970 1974 Razpoložljva sredstva 1501 3194 5853 Življenjski stroški (v din) 1213 2364 4374 Od 60. let prejšnjega stoletja je bilo mogoce dobiti potni list. Tako je bilo moc oditi »v svet«, na potovanje ali s trebuhom za kruhom. Slovenci so množicno hodili po nakupe cez mejo; do avstrijskih in italijanskih meja in v obratni smeri so se vile kolone. V osemdesetih letih minulega stoletja je prišlo do omejitev. Za osnovne življenjske artikle so oblasti uvedle bone. Vožnje z avtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po tako imenovanem sistemu »par - nepar«, potem pa so bili uvedeni še boni za bencin. Omejitve so bile uvedene tudi pri uvozu zlasti tako imenovanega »luksuznega blaga« (južno sadje, kava, uvožene alkoholne pijace, tuje revije in casopisi in kozmetika).33 Državljani so po artikle hodili cez mejo za devize in jih »švercali«. Uveden je bil depozit (placilo takse za prehod meje), a se je nemalokrat zgodilo, da so ga državljani namesto na državni nakazovali na svoj racun (cariniki niso preverjali številk racunov položnic).34 Namesto da bi država uvažala kavo, pralni prašek, džins in podobno, je dovolila, da se je denar na veliko nosilo v tujino in polnilo tuji proracun. Proti koncu Jugoslavije se je “z zavistjo” gledalo na kapitalisticni sistem. Državljani so si želeli svobode, ki so jo imeli Nemci in Avstrijci. Ljudje so sanjali o Ameriki, Nemciji, Avstriji (zidealizirana predstava: iz omenjenih držav so se «gastarbeiterji« domov vozili z mercedezi in BMW-ji). 31 Prav tam, str. 173-174. 32 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 170. 33 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10-12. 34 Prav tam, str. 10-12. Lorencic: Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji 139 Tabela 19: Razlike med Slovenijo in Jugoslavijo v izbranih kazalnikih in letih v casu druge Jugoslavije35 Leto Bruto materialni proizvod na prebivalca Zaposleni na delovno sposobnega prebivalca Družbeni Osnovna proizvod na sredstva na zaposlenega zaposlenega Avtomobili na prebivalca Telefoni na prebivalca Televizijski sprejemniki na prebivalca Relativne razlike med Slovenijo in Jugoslavijo (JUG=100) 1952 172 175 109 135 / / / 1961 187 160 127 128 366 182 191 1964 185 167 122 119 357 179 219 1979 206 171 130 120 209 187 148 1988 202 150 140 136 211 165 136 1989 200 149 / / 203 168 132 Casovno zaostajanje bivše Jugoslavije za Slovenijo (v letih) 1960 7,3 / 5,2 / 3,3 / / 1964 7,4 10,7 4 / 4,8 7,8 1,2 1966 8,7 13,6 3,8 2,2 5,3 6,5 2,3 1979 11,8 20,5 9,3 4,4 8,2 5,8 6,9 1987 19,3 26,2 19,1 8,5 14,1 7 13,7 1988 20,8 27,3 20,4 9 14,9 7,1 14,9 1989 21,2 28,4 / / 15,2 7,2 15,9 Po kolapsu Jugoslavije je Slovenija v letih 1989-1992 doživela velik padec aktivnosti in nujno preusmeritev z jugoslovanskega na zahodne trge.36 Kar zadeva ravni BDP, je bilo potrebnih vec kot 8 let za vrnitev na raven iz leta 1989. V staticnem pogledu je raven BDP v letu 1992 znašal manj kot 80 odstotkov ravni iz leta 1989, v casovnem smislu je padla na raven okoli leta 1976, torej za okoli 16 let. Prehod v kapitalisticno in tržno gospodarstvo je v vseh tranzicijskih državah sprožil velike pretrese in padec v proizvodnji. Komulativni padec bruto domacega proizvoda je že v obdobju 1989-1992 v Sloveniji, Ceški, Madžarski in Poljski znašal okoli 20 odstotkov, padec industrijske proizvodnje je bil še vecji. Glede na relativne razlike in casovne distance s primerjanimi državami Evropske skupnosti pred tranzicijskim obdobjem se je relativni položaj Slovenije glede na 35 Sicherl, Kje je Slovenija?, str. 136. Kazalniki zaposlenosti (zaposleni na delovno sposobnega prebivalca), produktivnosti (družbeni proizvod na zaposlenega) in opremljenosti (osnovna sredstva na zaposlenega), kot jih je prikazal Sicherl, se nanašajo samo na družbeni sektor in privatnega sektorja ne vkljucujejo. 36 Podrobneje o tranziciji slovenskega gospodarstva v Lorencic, Prelom s starim in zacetek novega. 140 Slovenija v Jugoslaviji bruto domaci proizvod na prebivalca bistveno poslabšal: Slovenija je leta 1991 zaostajala za Italijo za 30 let, za Španijo 19 let, za Irsko 13 let, za Portugalsko okoli 6 let, le pred Grcijo je po tem kazalniku ohranila eno leto prednosti.37 V NOV SISTEM S PODOBNIMI TEŽAVAMI Slovenija je danes polnopravna clanica Evropske unije, ki pa se sooca s števil_ nimi težavami. Kar poznamo že iz zgodovinskih izkušenj, se je pokazalo tudi v primeru Evropske unije. Gospodarska in financna globalna kriza sta pokazali na dolocene nedorecenosti in šibke tocke te skupnosti. Prica smo bili, in še vedno smo, številnim razpravam in predlogom, kakšne ukrepe sprejeti, kako rešiti težave in kakšna naj bo Evropa v prihodnje. Spomnimo se razprav tako imenovane Kraigherjeve komisije v Jugoslaviji in podobno. Kar nekaj podobnosti lahko najdemo, kar zadeva težave Evropske unije in druge Jugoslavije. Ali so te primerjave relevantne ali ne, je stvar razprave, vsekakor pa obstajajo. Posamezni strokovnjaki v primeru Evropske unije govorijo celo o jugoslovanskem sindromu. »V EU se bo pojavil jugoslovanski sindrom, kdo živi na racun koga oziroma kdo koga izkorišca,« je menil ekonomist Jože Mencinger leta 2010, in to je bilo v primeru Grcije dobro vidno.38 Podobnosti med Evropsko unijo in drugo Jugoslavijo je, kot smo omenili, vec. Pomenljiv je Markovicev39 pogled na Jugoslavijo, ki si jo je predstavljal kot »konvoj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpocasnejši ladji. Enako je pred nekaj leti dejal Jürgen Habermas za Evropsko unijo, ki je po njegovem mnenju zelo neobicajen konvoj, in da njeno hitrost vedno doloca najpocasnejše vozilo. Pogosto slišimo razprave o Evropi dveh ali vec hitrosti. Kakorkoli že, dejstvo je, da se tudi Evropska unija, enako kot se je socialisticna Jugoslavija, ubada s težavo, ki se ji rece razviti-manj razviti. Poleg neuspešnega gospodarskega sistema so bile kljucni vzrok za ekonomske težave Jugoslavije tudi neobvladljivo velike razlike v razvoju, za katere pa je rešitev videl vsak po svoje. Jugoslavija je ves cas skušala politiko zmanjševanja razlik v stopnji razvitosti voditi po sistemu »razviti manj razvitim« in tako je bil že sredi leta 1965 ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin, status katerih so imele Bosna in Hercegovina, Crna gora, Makedonija in Kosovo. Sredstva sklada so se zbirala v odstotkih od družbenega proizvoda družbenega sektorja. To je bila 37 Sichert Scenariji gospodarskega razvoja Slovenije - približevanje Evropi, str. 333-350. 38 Tomažic, Ekonomist Jože Mencinger je preprican, da se bodo v EU zaceli spraševati, kdo živi na cigav racun. Finance.si, 7. 5. 2010. Dostopno na: http://www.finance.si/278974/Mencinger-V-EU-se-bopojavil- jugoslovanski-sindrom, (10. 3. 2014) 39 Ante Markovic, zadnji predsednik ZIS. Lorencic: Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji 141 samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razviti namrec niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih obmocij in smatrali, daje ves ostali razvoj ter naložbe skupna jugoslovanska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vracali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako seje izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Razvojne razlike v Jugoslaviji so bile v razmerju 1:7, kar je v praksi pomenilo, da je bila Slovenija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo. Slovenija kot najbolj razvita republika je vlagala najvec in je sredi osemdesetih let zaradi poslabšanih gospodarskih razmer odstopila od sodelovanja v skladu.40 Slovenija je kot najbolj razvita republika v omenjeni sklad vlagala najvec. Slo je za neke vrste vložek, ki ga nikoli nismo dobili nazaj. Tudi Evropska unija pozna podoben mehanizem - tako imenovani sklad za pomoc zadolženim državam oziroma državam v krizi oziroma stalni mehanizem za stabilnost evra (ESM). Pomenljivo pa je, da Slovenija v mehanizme za reševanje evrskih držav prispeva 2,8 odstotka svojega BDP-ja, kar je najvecji delež pomoci glede na BDP izmed vseh clanic evropske denarne unije. Nemcija je 2012 za reševanje evrskih držav prispevala 56,09 milijarde evrov, kar predstavlja najvišjo dejansko vsoto, namenjeno za reševanje težav držav evrskega obmocja. Toda ta delež po podatkih evropskega statisticnega urada Eurostat predstavlja le 2,1 odstotka nemškega bruto domacega proizvoda.41 Kot je zadolževanje velika težava v Evropski uniji, je bilo enako tudi v Jugoslaviji. Jugoslovanske zvezne vlade so namrec krizo skušale reševati tudi z zadolževanjem. Do najvecjega skoka v zadolževanju je prišlo v letih 1977-1982, ko je zvezno vlado vodil Veselin Djuranovic. Vzroki za takšno zadolževanje so bili v obcutnem poslabšanju v tekocem delu placilne bilance. Trgovinski primanjkljaj se je z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 povecal na kar 7,9 milijarde dolarjev leta 1979. Poleg tega so na zadolženost vplivali tudi visokoleteci investicijski cilji petletnega družbenega plana za obdobje 1976- 1980, ko se je ogromno gradilo. Predsednica vlade, Hrvatica Milka Planinc, je v letih 1982-1986 z odlocno politiko hotela narediti red, vendar je bila prešibka in je ves cas morala popušcati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik.42 Zanjo je eden najvecjih ekonomskih strokovnjakov tistega casa Aleksander Bajt dejal, da ce bi ji pustili delati, bi morda scasoma vendarle uredila razmere.43 Posledica visoke zadolženosti je med drugim bila, da so pritiski tujih upnikov po vracanju dolgov postajali vse vecji, vrhunec pa 40 Lorencic, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968-1988, str. 270-271. 41 Slovenija je najradodarnejša pri reševanju pomoci potrebnih evrih težav. MMC RTV SLO. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/evropska-unija/slovenija-je-najradodarnejsa-pri-resevanjupomoci- potrebnih-evrskih-drzav/321553, (21. 3. 2014). 42 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10-12. 43 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26-43. 142 Slovenija v Jugoslaviji so dosegli v letih 1986-1988, ko je bil predsednik zvezne vlade Branko Mikulic. Osrednji problem je bil v dejstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zvezno vlado je prisilil, da je opušcala nadzor nad cenami, vodila omejevalno politiko plac in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja.44 Tudi tukaj lahko najdemo podobnost s stanjem v Sloveniji danes. Pogosto lahko slišimo grožnje s prihodom tako imenovane »trojke«. Ironicno pa je, da ima poleg posameznih držav v obmocju Evropske unije velike težave tudi evropska vlada sama. Evropski parlament je namrec oktobra 2012 Evropski komisiji odobril dodatnih 2,7 milijarde evrov, brez katerih bi evropska vlada sredi novembra ostala brez denarja.45 Slovenski gospodarski položaj se v drugi Jugoslaviji ni bistveno razlikoval od položaja v prvi. Kljub temu je Slovenija bila in ostala gospodarsko najrazvitejši in najuspešnejši del jugoslovanske države. Kot je zapisal Peter Vodopivec, je »komunizem - kot drugod - uspel tudi v Jugoslaviji posodobiti in izboljšati družbene in gospodarske razmere, ni pa se mu - kot je opozoril ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith - posrecilo zmanjšati gospodarskega zaostanka države za zahodnimi sosedami«.46 Gospodarska kriza v Jugoslaviji je vsekakor imela veliko težo pri razpadu Jugoslavije. Dejstvo je, da je bil gospodarski položaj, v katerem se je znašla Jugoslavija, pomemben dejavnik nezadovoljstva jugoslovanskih narodov in nic cudnega ni, da so gospodarske okolišcine »ustvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in politicnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkorišcanja«.47 Glede na težave, ki smo jim prica danes v okviru Evropske unije in ki jih je kar nekaj, kjer lahko vidimo podobnosti s casom druge Jugoslavije, lahko upamo, da bo Evropska unija kos vsem izzivom in težavam ter da njen konec ne bo podoben jugoslovanski izkušnji. SKLEP Maja leta 1945 so z nastopom nove oblasti prišli na piano novi cilji in nacrti. Gospodarsko upravljanje so prevzeli komunisti, ki so med drugim zaceli s pospešeno industrializacijo in uvedli centralno-plansko gospodarstvo s podržavljenjem. Slovenija je v drugo jugoslovansko državo stopila kot gospodarsko najrazvitejši del države in to vlogo je tudi zadržala. Izstopala je na vec podrocjih, posebej na podrocju izvoza, produktivnosti in po ucinkovitosti naložb. Njen 44 Princic, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986-1991). str. 33-56. 45 Evropski poslanci komisijo rešili pred praznim racunom. Dnevni.si (24. 10. 2013). Dostopno na: http://www.times.si/svet/evropski-poslanci-komisijo-resili-pred-praznim-racunom-131cb96f88- 43dc9bac43.html, (17. 4. 2014). 46 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 385. 47 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 194. Lorencic: Kako smo živeli v drugi Jugoslaviji 143 delež družbenega proizvoda v okviru Jugoslavije je znašal med 15 in 17 odstotki, delež industrije in izvoza pa približno 25 odstotkov. Jugoslavija je v primerjavi s Slovenijo iz desetletja v desetletje bolj zaostajala. Po podatkih je zaostanek Jugoslavije za Slovenijo, gledano skozi prizmo gospodarskega razvoja, leta 1985 znašal že 17 let in pol. Do leta 1974 je sicer Slovenija imela precej omejene možnosti za uresnicevanje narodnogospodarskih interesov, ustava iz leta 1974 pa je to spremenila. Slednja je na eni strani z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge centralizma urejala organizacijo federacije in delovanje le-te, na drugi pa je z natancnim normativnim urejanjem družbenoekonomskih odnosov, ki so temeljili na samoupravljanju in združenem delu, poudarjala razredni, tako imenovani delavsko opredeljeni znacaj jugoslovanske družbe in države. Tudi omenjena ustava in številne reforme, ki so se vrstile druga za drugo, pa niso rešile težav na gospodarskem podrocju. Jugoslavija tako že konec osemdesetih let minulega stoletja v gospodarskem smislu ni vec obstajala. Slovenija seje nahajala v samem svetovnem vrhu po deležu zaposlenih v celotnem prebivalstvu oziroma v aktivnem prebivalstvu kot tudi po deležu zaposlenih v industriji in rudarstvu. Tega pa niso spremljali ustrezni rezultati v produktivnosti dela, izobrazbeni strukturi zaposlenih in življenjskemu standardu, kjer smo bili dalec od svetovnega vrha. Po kolapsu Jugoslavije je Slovenija v letih 1989 -1992 doživela velik padec aktivnosti in nujno preusmeritev z jugoslovanskega na zahodne trge. Kar zadeva raven BDP, je bilo potrebnih vec kot 8 let za vrnitev na raven iz leta 1989. V staticnem pogledu je raven BDP v letu 1992 znašala manj kot 80 odstotkov ravni iz leta 1989, v casovnem smislu je padla na raven okoli leta 1976, torej za okoli 16 let. Gledano statisticno je bil padec BDP v Sloveniji v tako imenovani tranzicijski depresiji bistveno vecji, kot smo mu bili prica v casu še vedno aktualne financne in gospodarske krize. Leta 1988 je kriza jugoslovanskega gospodarskega sistema prešla v zakljucno fazo pred razpadom, ki pa ga je treba razumeti v širšem kontekstu oziroma tudi izven konteksta Jugoslavije. Razpad bipolarne delitve sveta, izpetost socializma in politicna, mednacionalna ter gospodarska nesoglasja znotraj Jugoslavije so leta 1991 pripeljale do želenega cilja - osamosvojitve Slovenije in prehoda v kapitalisticni sistem. Zlasti izguba 58 odstotnega jugoslovanskega trga je slovensko gospodarstvo pahnilo v veliko krizo, a je obdobje transformacijske depresije, ki je bila znacilna za tranzicijska gospodarstva na zacetku devetdesetih let, Slovenija prešla med prvimi, saj se je okrevanje gospodarske rasti z oživitvijo domacega povpraševanja že sredi leta 1993. Jože Princic BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE Z DRUGIMI JUGOSLOVANSKIMI REPUBLIKAMI (1945-91) Vse do konca osemdesetih let preteklega stoletja je bilo jugoslovansko tržišce za slovenska podjetja skorajda osrednji prostor, na katerem so po eni strani lahko pokrivala potrebe po surovinah, materialu, proizvodih in živilih, ki jih v domaci proizvodnji ni bilo oziroma jih je bilo premalo. Na drugi strani pa so v druge republike prodajala svoje presežke, zlasti tiste, ki jih niso mogla prodati na konvertibilnih trgih. V nacelu in tudi po ustavi je bil blagovni promet med republikami svoboden. Republiški zakoni ga niso mogli omejiti. Slovenija si je tako kot druge republike prizadevala, da 146 Slovenija v Jugoslaviji bi na notranjem republiškem trgu zagotovila svojemu gospodarstvu monopolen položaj, na trgih drugih republik pa je hotela do konca izrabiti prednosti, ki sta jih zagotavljali usposobljenost njenega trgovinskega osebja in še zlasti razvita predelovalna industrija. Pri tem je bila uspešna. Struktura njene blagovne menjave z drugimi republikami je bila ves cas ugodna, zato so medrepubliški blagovni tokovi delovali kot spodbujevalni dejavnik njenega gospodarskega razvoja, saj so multiplikativno povecevali njen družbeni neto proizvod. POMANJKANJE ARHIVSKEGA IN STATISTICNEGA GRADIVA TER TRŽNIH RAZISKAV Medrepubliška blagovna menjava je eden trših orehov pri raziskovanju gospodarskega razvoja v casu druge jugoslovanske države. Med pomembnejšimi razlogi za to je zagotovo pomanjkanje dokumentarnega gradiva. K temu je precej prispevala vladajoca politika, ki se je izogibala obravnavi trgovinskih odnosov med republikami, ker so se po pravilu sprevrgle v ostre razprave o bogatenju razvitejših republik na racun izkorišcanja manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin. Podobno so ravnali tudi gospodarski nacrtovalci, ki v vsakoletnih planskih dokumentih, kot so bili na primer družbeni plani, medrepubliške blagovne menjave skorajda niso omenjali. Na zvezni ravni so spremljali le gibanje cen posameznih industrijskih proizvodov oziroma kmetijskih pridelkov na skupnem trgu ter posamezne financne pokazatelje, povezane z rastjo oziroma padanjem njihove prodaje. Republiški organi so v svojih trimesecnih in letnih delovnih porocilih podrobno obravnavali le rezultate blagovne menjave znotraj republiških meja. Tako je blagovni promet, ki je tekel med Slovenijo in ostalimi republikami, bežno omenjen le v nekaj internih študijah in objavljenih strokovnih clankih. V študiji Zavoda za gospodarsko planiranje LRS iz leta 1954 je zapisano, da poteka »prelivanje« kupne moci iz ene republike v drugo »zlasti preko odkupov«, za kar pa ni na voljo nobenih podatkov.1 Leta 1959 je Lev Gerženic v svojem clanku omenil, da ni podatkov o tem, koliko so slovenski grosisti prodali v druge republike, kot tudi ni »znano«, v kolikšnem obsegu se slovenske trgovine na drobno »oskrbujejo pri grosistih iz drugih republik.21 Naslednje leto je Aleksander Škrabon v razpravi, ki je bila objavljena v zbirki Prikazi in študije, navedel, da »trgovinsko omrežje na debelo prodaja blago tudi maloprodajni mreži v drugih republikah, in narobe, o cemer pa ni nobenih statisticnih podatkov«.3 Zbornik 1 ARS, AS 1136, šk. 34, Blagovni promet in kupna moc, 1954. 2 Gerženic, Trg industrijskega blaga. str. 28 in 30. 3 Šarabon, Razvoj trgovine na debelo v LRS po vojski, str. 18-22, tu str. 21. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 147 Slovenija 1945-1975 se je pri pregledu medrepubliških blagovnih menjav omejil le na leti 1968 in 1970.4 Drugi pomembni razlog za to, da ta problematika še ni bila deležna temeljitejše zgodovinske obravnave, je treba iskati v pomanjkanju tržnih raziskav in odsotnosti statisticnega gradiva. Zanimanje za raziskovanje trga se je v državi povecalo šele na zacetku šestdesetih let. Tone Hren je leta 1961 v knjižni oceni, objavljeni v Ekonomski reviji, zapisal, da jebilo do tedaj to podrocje »pravi pastorek v naši ekonomski teoriji, predvsem pa v praksi«.5 Zavod za tržna raziskovanja s sedežem v Beogradu in z izpostavo v Zagrebu je bil ustanovljen dve leti kasneje. Zadolžen je bil za spremljanje konjunkturnih gibanj na trgu sadja in zelenjave, živine in mesa, donosov in tržnih viškov ter za ugotavljanje še nekaterih drugih znacilnosti tržnih gibanj. V ugotovitvah in ocenah, ki jih je objavljal v rednih mesecnih publikacijah, se je omejeval le na splošna cenovna gibanja na skupnem jugoslovanskem trgu. Poleti 1964 je Prometni inštitut Beograd izdelal študijo o gibanju blaga od proizvodnih do potrošniških centrov. Ker je zajela le natovarjanje in iztovarjanje blaga v vseh krajih Jugoslavije v letu 1960 brez konkretne navedbe pošiljatelja in prejemnika, tudi iz nje ni mogoce dobiti uporabnih podatkov za rekonstrukcijo blagovnih tokov med posameznimi republikami. V kasnejših letih take študije niso bile vec mogoce, ker so opustili vodenje evidence prevoza slovenskega blaga v druge republike z železnico ah tovornjaki. Zvezni zavod za statistiko je zacel zbirati podatke o blagovni menjavi med republikami šele leta 1966, prvo njegovo porocilo pa se nanaša na leto 1968. Potem so podatki sledili za vsaki dve leti do leta 1989, za leta 1983 in 1987, za leto 1989 pa so bili izdelani le delni podatki. Tako zbrani podatki niso bili »brezhibni« in so s stališca obravnave medsebojnega trgovanja med posameznimi republikami pomanjkljivi.6 V Sloveniji so zaceli objavljati ocene splošnih gospodarskih gibanj leta 1953, ki pa trgovanja z drugimi republikami niso upoštevale. Tudi posebne republiške ustanove za raziskavo tržišca, ustanovljene so bile v prvi polovici šestdesetih let, so se tej problematiki izognile. V tem desetletju so posamezna slovenska podjetja zacela bolj nacrtno spremljati dogajanja na jugoslovanskem trgu. V ohranjeni dokumentaciji, ki je omejena na porocila trgovskih potnikov in na skopo korespondenco s poslovnimi partnerji, bomo našli malo uporabnih podatkov za pricujoco razpravo. Prvi raziskovalec, ki se je lotil analize blagovne 4 Po podatkih iz zbornika Slovenija 1945-1975 je Slovenija leta 1968 v druge republike prodala za 14 milijard din blaga, kar je predstavljalo 45 % njenega družbenega bruto proizvoda. Njene nabave v drugih republikah so tega leta dosegle višino 10 milijard din ali 31 % družbenega proizvoda Slovenije. Leta 1970 so prodaje slovenskega gospodarstva v druge republike porasle glede na leto 1968, saj so bile udeležene s 50 % družbenega proizvoda Slovenije. Nabave pa so se zmanjšale in dosegle 29 % družbenega proizvoda. Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 62. 5 Hren, Raziskovanje trga, str. str. 167. 6 Princic, Borak, Iz reforme v reformo, str. 88. 148 Slovenija v Jugoslaviji menjave Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami, je bil ekonomist Franc Kuzmin. Leta 1971 je v Prikazih in študijah objavil dve razpravi o medrepubliških prodajah in nabavah v letu 1968.7 Leta 1973 je o medrepubliških materialnih transakcijah objavil širšo študijo, pri kateri je upošteval podatke Zveznega zavoda za statistiko.8 TRGOVINSKA POLITIKA, JUGOSLOVANSKI TRG IN MEDREPUBLIŠKA BLAGOVNA MENJAVA V casu centralno planske gospodarske organiziranosti je trgovina izgubila komercialni in dobila povsem distributivni znacaj. Do leta 1950 je bila prosta prodaja skorajda izrinjena iz gospodarskega življenja. Cene vecine proizvodov so bile dolocene na administrativni nacin. V teh štirih letih je blagovna menjava med posameznimi republiškimi gospodarstvi potekala na osnovi podrobnih planskih razdelilnikov in kontingentov, ki jih je za posamezna leta in tromesecja odredila Zvezna planska komisija, razdelala pa so jih pristojna zvezna ministrstva. Tako kot druge republike je tudi Slovenija vtej centralisticni gospodarski ureditvi nastopala v dveh vlogah. Kot glavna porabnica je za vzdrževanje tekoce proizvodnje in zagotavljanje redne oskrbe in prehrane prebivalstva prejemala iz drugih republik manjkajoce surovine in živila. Kot glavna proizvajalka pa je morala presežke pri industrijski proizvodnji in kmetijski pridelavi odstopati republikam, kjer jih je primanjkovalo. Obe vlogi sta bili izraz njenega stvarnega gospodarskega položaja in njegove sestave. Takoj po koncu vojne so organi slovenskega partijskega vodstva pokazali pripravljenost za pomoc ostalim republikam pri premagovanju gospodarskih težav. Tako so septembra 1945 na seji komisije za ekonomsko politiko CK KPS menili, da je treba »organizacijsko podpreti druge federalne enote, ki ne znajo urediti prometa in preskrbe«, in sicer tako, da se jim v »ta namen odstopi del naših sposobnih ljudi«, Hrvaški pa naj bi pomagali tudi v »materialnem pogledu«.9 Kmalu je ugotovila, da odziv drugih republik ni tako solidaren. V naslednjih letih je republiška vlada veckrat opozorila zvezno vlado, da Slovenija izpolnjuje svoje obveznosti do drugih republik, medtem ko slednje tega ne pocnejo tako dosledno.10 7 Kuzmin, Medrepubliške prodaje in nabave v letu 1968, str. 5-51; isti, Poskus ugotavljanja vplivov uvoza in nabav iz drugih republik na velikost družbenega bruto produkta SR Slovenije 1966 in 1968. leta, str. 37-52. 8 ARS, AS 1279, šk. 48, Medrepubliška blagovna menjava kot faktor razvoja najrazvitejših oziroma manj razvitih republik, Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljubljana, januar 1973. 9 ARS, AS 1589, III, šk. 36, Zapisnik 2. sestanka komisije za ekonomsko politiko pri CK KPS, 19. 9.1945. 10 ARS, AS 1589, III, šk. 44, Dopolnilno porocilo komisije, ki je pregledala poslovanje Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS, december 1948. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 149 Na sistemskem podrocju vpetdesetih letih ni prišlo do vecjih premikov. Zvezni organi so obdržali nadzor nad blagovno menjavo. S pomocjo družbenih planov, dogovorov, ekonomskih in administrativnih ukrepov so utrjevali socialisticne oblike menjave in dolocali cenovne, stroškovno dohodkovne in druge okvire, v katerih sta se lahko gibali ponudba in povpraševanje.11 Medrepubliški dogovori, sklenjeni med trgovinskimi zbornicami in vecjimi skupinami podjetij, so postali pomembna oblika urejanja cenovnih odnosov v blagovnem prometu, še posebno pri trgovanju z deficitarnimi proizvodi in pridelki. Do vecjih sprememb pa je prišlo na podrocju gospodarske politike. Zacelo se je obdobje, v katerem je bilo pomembneje proizvajati vec in tudi vecprodajati. Družbeni trgovski sektorje dobil nalogo, da ob obvladovanju tržnih zakonitosti povecuje, pospešuje in posodobi menjavo blaga, zmanjša število nepotrebnih posrednikov in razširi neposredno povezavo med proizvodnjo in trgovino na drobno.1121 Kljub vecji proizvodnji ponudba ni mogla slediti povpraševanju. Cene so vse hitreje narašcale, cenovna nesorazmerja med industrijskimi in kmetijskimi proizvodi so bila vedno vecja, zato je postajalo tržišce vse bolj nestabilno.13 Trgovina ni bila sposobna hitro reagirati na spremenjene tržne razmere in tudi ni mogla zagotavljati že dosežene ustalitve ravni cen, zlasti še na trgu kmetijskih proizvodov. Med slednjimi je do najvecjega prekoracenja prihajalo na trgu mesnih izdelkov, zato so bile cene teh v posameznih republikah zelo razlicne. Najvišje so bile v Ljubljani. Tabela 20: Cene mesa v posameznih jugoslovanskih mestih 21. maja 1960 (v din za kilogram)14 Mesto Govedina s kostmi Mlada govedina s kostmi Svinjina s kostmi Ljubljana 430 430 380 Beograd 370 370 350 Zagreb 480 520* 440 Sarajevo 360 - 380 Skopje 300 320 400 Titograd 380 380 420 * Telecje meso Za slovenska proizvodna in trgovska podjetja, ki so vse vec pozornosti namenjala komercialnemu in financnemu ucinku, je ostalo jugoslovansko tržišce 11 ARS, AS 451, fasc. 2, Problematika blagovnega prometa, november 1958. 12 UL LRS, 3 - 6, 23. 1. 1958, Družbeni plan gospodarskega razvoja LR Slovenije za razdobje od 1957. do 1961. leta. 13 Šefer, Tržište u posleratnom periodu, str. 363. 14 ARS, AS 1136, šk. 2, Informacija, 21. 5. 1960. 150 Slovenija v Jugoslaviji osrednji prostor, kjer so nabavljala manjkajoce surovine in živila ter prodajala proizvodne presežke. Pri blagovni menjavi z drugimi republikami so lahko že bolj izrabila prednosti, ki sta jih zagotavljali usposobljenost trgovinskega osebja in še zlasti razvita predelovalna industrija. Slovenska trgovinska zbornica in slovenska podjetja so imela najvec neposrednih stikov in tudi posredovanj s sosednjo Hrvaško. Pri tem sta obe strani trdno stali vsaka na svojih stališcih, ki niso bila naklonjena tuji konkurenci. Tako je leta 1951 Hrvaška zahtevala od Slovenije, da cene nekaterih proizvodov široke porabe (platna, razlicnega tekstilnega blaga, žarnic, štedilnikov, delavskih cevljev itn.) prilagodi ravni cen v drugih republikah in tako prepreci špekulacije in prekupcevanje z njimi. 15 Predstavniki obeh republik so se v obravnavanem desetletju nekajkrat sestali, da bi se dogovorili za odkupne cene živine in drugih kmetijskih proizvodov na obmocju obeh republik. Do dogovora pa najveckrat ni prišlo, zato so okraji lahko ukrepali po svoje. Tudi iz Srbije so na slovensko trgovinsko zbornico prihajala opozorila in prijave tržnih inšpekcij, da slovenska podjetja kršijo predpise in tako »bogatijo na tuj racun«. Trgovinska zbornica LRS je odgovarjala, da tudi podjetja iz drugih republik v Sloveniji trgujejo v nasprotju z dogovori in predpisi. Seznam takih primerov, ki so dvignili v Sloveniji precej »prahu«, je bil dolg.16 V šestdesetih letih je postalo pomembneje od tega, koliko lahko podjetje proizvede, to, koliko lahko podjetje proda. S tem je postajala trgovina vse bolj dejavnik povezovanja med proizvodnjo in porabo in dejavnik skrbi za stabilnejše odnose na trgu. Do tedaj je bilo povpraševanje na trgu - gledano na splošno - vecje od ponudbe, potem pa seje obrnilo. Z odpiranjem novih industrijskih in trgovskih podjetij v drugih republikah je postajalo jugoslovansko tržišce vse bolj zasiceno. Reformna prizadevanja so sicer odprla nove možnosti za povecanje blagovne menjave, hkrati pa so silila podjetja k vecjemu prilagajanju proizvodnih nacrtov povpraševanju na trgu. Zvezni organi so obdržali nadzor nad cenami, kljub temu pa niso mogli ustaviti njihovega narašcanja in vzpostaviti cenovnega ravnovesja med posameznimi blagovnimi skupinami. Slovenska podjetja so v drugi polovici šestdesetih let dobro izrabila nove možnosti za povecanje blagovne menjave in poslovnega sodelovanja z drugimi republikami. Do konca leta 1968 je 123 slovenskih podjetij sodelovalo v 41 jugoslovanskih združenjih, 15 podjetij vil konzorcijih, 64 podjetij je sklenilo kooperacijske pogodbe s 130 podjetji iz drugih republik, 10 podjetij pa se je 15 ARS, AS 242, šk. 14, Disparitete na ravni cen med LRS in Hrvaško, marec 1951. 16 Tako je podjetje Poljoproizvod iz Somborja po nižjih cenah, kot so veljale na slovenskem trgu, prodajalo moko in druge mlevske izdelke, najprej v Mariboru, potem pa še v Ljubljani. Kooperativa Backa je poslala nakupovalce za hmelj v Savinjsko dolino, kjer so ponujali precej višje odkupne cene od veljavnih, kar so v Sloveniji ocenili kot »rušenje zadružne organiziranosti«. Tudi podjetje Malina iz Beograda si je leta 1956 prizadevalo od slovenskih zadrug kupiti maline po precej višjih cenah, kot jih je dolocila slovenska trgovinska zbornica. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 151 integriralo s podjetji iz drugih republik.17 Med slednjimi je izstopalo podjetje Slovenija vino iz Ljubljane, ki je kot najvecji vinski trgovec v republiki prvo spoznalo koristi medrepubliškega poslovnega sodelovanja in zato imelo svoje obrate in kooperante v vseh republikah. Razen obravnavanih povezav je vtem casu prišlo tudi do vec primerov skupnega nastopa oziroma sodelovanja slovenskih proizvodnih in trgovskih podjetij pri pospeševanju prodaje na jugoslovanskem trgu. Uspešen primer skupne naložbe v osnovna in obratna sredstva ter v skupne tržne raziskave sta predstavljala ustanovitev konzorcija proizvodnje baterij ter nastopanje podjetij Prehrana Maribor in Modna hiša Ljubljana s slovenskimi proizvodnimi podjetji v drugih republikah.18 Tako so v tem desetletju slovenska podjetja lahko velik del svoje proizvodnje prodala na jugoslovanskem trgu in zadržala prevladujoc delež na njem. S financno ugodnimi transakcijami, to je z nakupom poceni surovin in prodajo precej dražjih polizdelkov in koncnih izdelkov ter storitev so ustvarila denarne presežke. Del teh sredstev je Slovenija vložila v nadaljnji razvoj in v izboljšanje življenjske ravni, precejšnji del pa se je v obliki raznih davšcin in prispevkov vrnil v zvezne sklade in sklade drugih, zlasti manj razvitih republik. Ker je struktura slovenske blagovne menjave z drugimi republikami v vseh teh letih ostala ugodna, so medrepubliški blagovni tokovi zaceli delovati kot spodbujevalec njenega hitrejšega gospodarskega razvoja in rasti neto družbenega proizvoda. Pretežni del blagovnega prometa je opravila s hrvaškimi, srbskimi in bosansko-hercegovskimi podjetji. Slovenija je torej najvecji pozitivni saldo prodaj ustvarila pri menjavi industrijskih proizvodov. V zadnjih dvajsetih letih preteklega stoletja so na upocasnitev medrepubliške blagovne menjave še posebej vplivali trije dejavniki. Prvi med njimi so bila ustavna dopolnila in ustava iz leta 1974, ki v nasprotju s pricakovanji niso okrepila povezovalnih dejavnikov v državi, temvec so še bolj sprostila avtarkicne težnje, ki so postajale vse vecja grožnja povezovalnim procesom znotraj jugoslovanskega gospodarskegaprostora.Republikesostrnileprizadevanjazaoblikovanjezaokrožene gospodarske strukture in spodbujale vecanje znotraj regionalne prodaje in menjave. Tako kot prvi tudi drugi dejavnik, to je uveljavitev dogovornega gospodarstva oziroma samoupravnega socialisticnega trženja, ni potrdil napovedi, da bodo višje organizacijske oblike združenega dela zagotovile povezovanje podjetij z obmocja vec obcin, republik in pokrajin in tako prispevale k povezovanju jugoslovanskega gospodarstva, kot tudi, da bodo medrepubliški komiteji ustavili nesoglasja in izboljšali sporazumevanje med republikami glede politike cen. Tretji dejavnik je bila poglabljajoca se gospodarska kriza. V pogojih hitrega upadanja proizvodnje, hiperinflacije, dinarske in devizne nelikvidnosti so republike zacele skrbeti 17 ARS, AS 1165, šk. 336, Sodelovanje slovenskih podjetij s podjetji iz drugih republik, januar 1969. 18 ARS, AS 1165, šk. 230, Dopis koordinacijskega odbora za blagovni promet, 26. 4. 1968. 152 Slovenija v Jugoslaviji le zase, še bolj so zapirale svoje meje za pretok blaga in deviz. Ker se dogovori in plani niso vec izvajali, so šivi gospodarskega sodelovanja med republikami zaceli pokati, že tako zgolj navidezno enotno jugoslovansko gospodarstvo in trg sta zacela razpadati na osem avtarkicnih gospodarstev in trgov, ki so jih vodile njihove lastne administracije in partijsko vodstvo. Zbrani podatki o medrepubliški menjavi kažejo, da jugoslovanski trgi zaradi zapiranja gospodarstva znotraj republiških meja v sedemdesetih letih že niso bili vec v celoti povezani. Delež nabav znotraj republiških meja se je poveceval in je do leta 1983 dosegel v povprecju že 70 % vse opravljene blagovne menjave posamezne republike. Po drugi strani je zaradi pospešene »teritorializacije« blagovnega prometa delež nabav izven republiških meja strmo upadal. Leta 1970 je posamezna republika na svojem obmocju nakupila 65,2 % blaga, surovin in reprodukcijskega materiala. Leta 1974 se je ta delež dvignil na 69,2 %, leta 1980 pa na 72 %.19 Za Slovenijo je veljalo, da je v tem obdobju 80-92 odstotkov njene menjave potekalo s Hrvaško (40-43 %), ožjo Srbijo (27-38 %) in BIH (12-13 %).20 21 Tabela 21: Delež nabav na ozemlju posamezne republike v letih 1970 do 1983 -v %21 Republika in AP 1970 1974 1978 1983 BIH 63,1 67,1 72,9 75,7 Crna gora 38,2 40,7 54,7 56,6 Hrvaška 72,2 76,6 79,7 81,4 Makedonija 63,8 66,6 69,7 75,9 Slovenija 76,1 78,8 78,7 77,8 Srbija 67,4 70,0 73,9 74,8 Vojvodina 69,2 71,7 72,5 73,7 Kosovo 46,3 50,0 52,4 61,9 Podoben trend zapiranja republiških gospodarstev se je pokazal tudi na drugih podrocjih medrepubliškega sodelovanja. Na podrocju medrepubliškega prometa investicijskih dobrin in opreme se je v letih 1970 do 1983 vecal delež doma nabavljene investicijske opreme. Leta 1983 so slovenska podjetja 80,5 % potreb po investicijskih dobrinah pokrivala iz domacih virov. Srbska podjetja (skupaj z obema avtonomnima pokrajinama) so pokrivala 74,3 % vseh potreb, hrvaška 67,9, bosansko-hercegovska 63,7, makedonska 51,9 in crnogorska podje- 19 Gospodarski vestnik, 1. 4. 1988, str. 11, Mi o trgu kar povprek. 20 Princic, Borak, Iz reforme v reformo, str. 90-91. 21 ARS, AS 1266, šk. 15, Analiza funkcioniranja enotnega jugoslovanskega trga, december 1987. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 153 tja 33,9 % potreb iz domacih virov.22 Zaradi vedno vecje republiške zaprtosti se je zelo omejilo tudi medrepubliško gibanje naložbenih sredstev. V letih 1983 do 1987 so medrepubliška vlaganja skupaj znašala simbolicnih 0,3 % od skupne predracunske vrednosti vseh investicijskih objektov, ki so jih v tem casu gradili.23 Slovenska podjetja so v obdobju 1976-1985 investirala v druge republike in pokrajini v povprecju manj od 0,4 % družbenega proizvoda.24 Tudi podatki o teritorialni razmestitvi podjetij so pokazali na zapiranje gospodarstva znotraj republik, avtonomnih pokrajin in regij. Število podjetij iz ene republike, ki so se povezovala s podjetji v drugih republikah in pokrajinah v obdobju 1965-1974, je bilo zanemarljivo. V povprecju je pomenilo komaj 0,5 % vseh povezovanj v gospodarstvu. Prevladovala so povezovanja znotraj iste obcine (63,4 %) in znotraj iste republike (21,6 %). Slovenija je v obravnavanih letih, tako kot tudi druge republike, branila svoje interese in bila nezaupljiva do predlogov, ki so kršili samoupravne pravice njenih podjetij. V sosednji Hrvaški je videla pomemben trg za prodajo svojih izdelkov in storitev. Na njem si je skušala zagotovi trajno preskrbo z žitom in mesom, surovinami (les, nafta) in industrijskimi polizdelki. Na številnih podrocjih, tako pri železniškem in pomorskem prometu in luških storitvah, razvoju domacih ribolovnih zmogljivosti in na podrocju elektroindustrije pa sta republiki vodili odprto tekmo in sta si bili konkurentki. Obe republiki pa sta bili naklonjeni vecjemu sodelovanju na podrocju avtomobilske in steklarske industrije. Za posamezna slovenska grosisticna podjetja, zlasti iz severovzhodnega dela in iz postojnskega, je sosednja republika predstavljala pomemben del tržnega prostora, kamor so prodajala velik del prehrambnih in tekstilno-tehnicnih proizvodov. S srbskim gospodarstvom Slovenija ni hotela tekmovati. Sodila je, da se gospodarstvi dopolnjujeta. Srbski trg je v njenih komercialnih nacrtih predstavljal idealen prostor za prodajo industrijskih in drugih presežkov. Poslovno sodelovanje med podjetji, bodisi preko naložb, kooperacije ali proizvodnega sodelovanja, je doseglo velik obseg.25 Pripravljenost slovenskih podjetij za vecje sodelovanje je zacela upadati leta 1982, ko so srbska podjetja nadaljnje sodelovanje pogojevala z združevanjem oziroma zagotavljanjem deviznih sredstev.26 22 Princic, Borak, Iz reforme v reformo, str. 94. 23 Prav tam. 24 Prav tam, str. 95-96. 25 Še posebej uspešne so bile povezave: Iskra Kranj - IE Niš, Crvena zastava Kragujevac - TAM Maribor - Saturnus Ljubljana, Tomos Koper - 21. maj Beograd, Pinus Race - Zorka Šabac, Lemid Leskovac - Termika Ljubljana - Tim Laško, Đuro Salaj Krško - DO Matvoz Sremska Mitrovica, Gorenje Velenje - Sever Subotica - Novi Kabel Novi Sad - Steklarna Pancevo, Belinka Ljubljana - Hins Novi Sad. 26 V tem letuje v Srbiji delovalo 23 podjetij oziroma OZD iz Slovenije, v Sloveniji pa 139 poslovnih enot in 11 OZD iz Srbije. - ARS, AS 1165, šk. 1340, Zapisnik razgovorov delegacij Gospodarske zbornice Slovenije in Gospodarske zbornice Srbije. 4.-5. 11. 1982. 154 Slovenija v Jugoslaviji Med obema republikama so potekali tokovi blagovne menjave in skupnih vlaganj na industrijskem in rudarskem podrocju, ki so zajemali energetiko, elektroniko, metalurgijo, kovinsko in nekovinsko, kemicno, papirno in tekstilno industrijo. Vecji obseg je dosegel tudi nakup pridelkov in sovlaganja na kmetijskem podrocju. Splošna plovba iz Pirana je opravljala ladijske prevoze za srbska podjetja. V razgovorih, ki so v tem casu potekali med delegacijama gospodarskih zbornic obeh republik, je srbska stran ugotavljala, da so odnosi s slovenskimi podjetji zasnovani v glavnem na kupoprodajnih odnosih in da je v medsebojnem poslovnem sodelovanju veliko primerov nelojalne konkurence in nespoštovanja podpisanih pogodb.27 Slovenija je velik del potreb po žitu, moki, koruzi, sladkorju, jedilnem olju, v manjši meri pa po sojinih tropinah, pesnih rezancih in sadju zagotavljala iz Vojvodine, zato si je tudi v sedemdesetih letih prizadevala zagotoviti dolgorocno oskrbo z njimi. S pomocjo Gospodarske zbornice Slovenije je bil leta 1972 ustanovljen konzorcij podjetij, ki so bila pripravljena sodelovati s posameznimi vojvodinskimi kmetijskimi organizacijami. Vojvodinska Stranje v tem casu kazala precej manj navdušenja za takšno sodelovanje, ker je bilo prevec enostransko in neuravnoteženo, saj je Slovenija kupila v Vojvodini 60-krat manj blaga, kot ga je v Vojvodino prodala. Po njenih pricakovanjih bi morala Slovenija pokazati vec pripravljenosti za naložbe v vojvodinsko industrijo in kmetijstvo. Nacrtovala je, da bo v Slovenijo prodala vec koncnih proizvodov živilske industrije in povecala nakup industrij skega blaga v Sloveniji. Šest slovenskih po dj etij se j e v sedemdesetih letih povezalo z vojvodinskimi in ustanovilo v tej avtonomni pokrajini svoje tozde, ki pa niso mogli zaživeti. Slovenija je v osemdesetih letih sicer napravila precejšen napredek pri povecanju deleža pokritosti potreb iz lastne kmetijske pridelave in prireje, ki pa pri osnovnih živilih ni presegal ene tretjine potreb. Tako je bila pri zagotavljanju preskrbe z osnovnimi proizvodi pomembno odvisna od nabav iz drugih delov države, zlasti iz Srbije in Vojvodine. Leta 1982 je nacrtovala, da bo v naslednjih letih povecala vlaganja v zemljo, skladišca, silose in farme v Vojvodini in še v drugih jugoslovanskih republikah.28 Zato pa je pricakovala povecane kolicine nabave kmetijskih proizvodov iz teh republik. Pomanjkanje financnih sredstev, pa tudi zahteve po soudeležbi deviz so ta proces zavrli. Do leta 1984 so slovenska podjetja sklenila z vojvodinskimi osem sporazumov o skupnih vlaganjih in uresnicila štiri projekte, ki so obsegali vlaganja v 7333 ha novih zemljišc. V tem letu je prišlo do zastoja pri dobavi koruze in moke iz Vojvodine. Do leta 1987 je poslovno sodelovanje potekalo bolj ali manj v okviru sklenjenih dogovorov. Potem pa se je ustavilo. Najprej pri dobavi sladkorja in jedilnega olja. 27 ARS, AS 1165, šk. 1340, Beležka o razgovorih v Gospodarski zbornici Srbije, 9. 5.1983. 28 ARS, AS 1165, šk. 1177, Zabeležka s sestanka predsednikov SOZD in DO agroživilstva o gospodarskem sodelovanju s SAP Vojvodino ter drugimi republikami, 8. 12. 1982. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 155 Pri gospodarskem sodelovanju z Bosno in Hercegovino so slovensko vlado najbolj zanimali projekti, ki so zagotavljali redno oskrbo z elektricno energijo in premogom. Skoraj do razpada države je Slovenija vlagala v povecevanje bosanskih energetskih zmogljivosti in si s tem zagotavljala predpravico do nakupa dolocene kolicine elektricne energije.29 Tudi poslovni stiki med industrijskimi podjetji so bili vseskozi zelo tesni. Slovenska podjetja so vložila znatna sredstva tudi v razvoj predelovalne industrije na obmocju BIH. Še leta 1987 so z bosanskimi podjetji v razlicnih oblikah sodelovala v 130. razvojnih programih. Po tem letu pa so slovenska podjetja prenehala vlagati lastna sredstva.30 Tudi pri vzpostavljanju tesnejših gospodarskih odnosov s Kosovom je dajala naša republika prednost energetskemu podrocju. Bila je soinvestitor pri gradnji TE Kosovo B in C. Zainteresirana je bila tudi za vecji uvoz kmetijskih pridelkov iz te avtonomne pokrajine. Še vecji interes za povecanje sodelovanja na agroindustrijskem podrocju je Slovenija pokazala v razgovorih s predstavniki makedonskega gospodarstva. Kljub prizadevanjem in »dobri volji« na obeh straneh pa do vecjega sodelovanja ni prišlo. Izjema je bilo le podrocje agroživilstva, saj je Emona iz Ljubljane v Makedoniji kupovala kmetijske pridelke. Še najmanj nacrtov je imela Slovenija s Crno goro, saj so bile možnosti za vzpostavitev trajnejših povezav majhne. Slovenija je v sedemdesetih letih zmanjšala obseg prodaj v druge republike, povecala pa je nabave, zato je zacela s stališca pozitivnega salda v družbenem proizvodu republike izgubljati ugoden položaj v medrepubliški menjavi. V prvih letih osmega desetletja je povecala prodaje v druge republike, zato se je njen položaj v medrepubliški menjavi ponovno popravil. Tabela 22: Delež prodaje Slovenije po republikah in pokrajinah in v izvozu v obdobju 1976-1988 -v %)31 Leto V SR Sloveniji U druge republike izvoz 1976 64,5 23,2 10,4 1978 65,5 25,0 8,6 1980 64,2 24,2 9,6 1983 62,0 22,8 13,0 1987 62,9 21,1 13,4 1988 59,6 23,2 15,9 29 Slovensko elektrogospodarstvo je bilo soinvestitor pri gradnji termoelektrarn Tuzla B, Ugljenik I in Ugljenik II. 30 ARS, AS 1165, šk. 1356, Beležka razgovora gospodarskih zbornic SRS in SR BIH, 13. in 14. 4. 1987. 31 Delo, 2. 12. 1989, str. 21, Smo (ekonomsko) suveren narod?. 156 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 23: Strukturne spremembe blagovne menjave Slovenije z drugimi republikami in pokrajinama v letih 1970-1983 - v %22 Gospodarsko podrocje 1970 Prodaje 1978 1983 1970 Nabave 1978 1983 Industrija in rudarstvo 46,0 58,1 52,5 56,9 61,4 39,0 Trgovina, gostinstvo, turizem 45,5 33,3 34,0 29,0 27,9 50,0 Kmetijstvo in ribištvo 1,9 0,6 0,9 8,3 3,8 1,5 Gradbeništvo 2,2 2,5 2,5 1,4 1,7 3,2 Promet in zveze 2,4 1,6 4,3 1,7 2,1 1,5 Obrt, osebne storitve 1,5 1,6 2,2 1,8 0,7 1,6 Regionalna placilna bilanca Slovenije iz druge polovice osemdesetih let kaže, da so medrepubliško menjavo blaga in storitev spremljali predvsem fiskalni in parafiskalni pretoki denarja. Ti pa so bili za Slovenijo neugodni, saj je vsako leto zabeležila visok presežek odlivov nad prilivi iz družbenega proizvoda. Leta 1986 je znašal -8,6, leta 1987 je bil -6, leta 1988 pa -8,6-odstoten. V teh letih so slovenske neto investicije v druge republike in pokrajine (skupaj s posojili skladu federacije za nerazvite) znašale 2,6, 2,1 in 2,2 odstotka njenega družbenega proizvoda.3332 Blagovna menjava med Slovenijo in Srbijo seje upocasnila že pred zacetkom slovenskega osamosvajanja. Leta 1988 so znašale slovenske nabave v Srbiji še 2,1 milijarde dolarjev (ali 8,8 % vseh slovenskih nabav), delež slovenske prodaje v Srbiji pa je bil 2,6 milijarde dolarjev (8,1 % vse prodaje).34 Spomladi leta 1989 je zaradi dogodkov na Kosovem prišlo do prvih težav pri prodaji blaga široke porabe in motenj pri oskrbi z reprodukcijskim materialom. Do prekinitve pogodb je prišlo le v treh primerih.35 Med letom so se pogoji za dobavo srbskega reprodukcijskega materiala in prodajo slovenskega tekstila, pohištva, bele tehnike, elektricnih strojev in aparatov, kozmetike, proizvodov kemicne, prehrambne in živilske industrije na srbskem trgu še povecale. Do decembra je deset srbskih podjetij prekinilo sodelovanje s slovenskimi partnerji. Decembra 1989 je Srbija zacela gospodarsko vojno proti slovenskim podjetjem. Do konca tega meseca je 229 srbskih podjetij prekinilo poslovne odnose z 207 slovenskimi ter zaustavilo placilo starih racunov in jim tako prizadejalo vec kot sto milijonov dolarjev škode. Do zacetka aprila 1990 seje število srbskih podjetij, ki so prekinila stike s slovenskimi, povecalo na 270. V tem letu je dotlej selektivni srbski bojkot prešel 32 ARS, AS 1165, šk. 1333, Razvojni projekt: Možnosti in usmeritve dolgorocnega sodelovanja gospodarstva SR Slovenije z gospodarstvi drugih republik in pokrajin do leta 2000, Celje, november 1986. 33 Princic, Borak, Iz reforme v reformo, str. 115. 34 ARS, AS 1165, šk. 1332, Ocena posledic, 23. 1. 1990. 35 ARS, AS 1165, šk. 1342, Informacija o motnjah v poslovanju med slovenskimi in srbskimi podjetji v zvezi z dogodki na Kosovem, 10. 3. 1989. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 157 v drugo fazo. Srbska skupšcina je oktobra 1990 sprejela vec predpisov v okviru zašcitnih in antidumpinških ukrepov, s katerimi je še otežila nakup in prodajo slovenskih proizvodov.36 Ti ukrepi in pa dejstvo, da so srbska podjetja prenehala nabavljati izdelke v Sloveniji, so slovenski politiki služili kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posameznih republik noce in ne more prepreciti. Z ostalimi jugoslovanskimi republikami je Slovenija leta 1990 še ohranila relativno visoko raven blagovne menjave. Z njimi je slovensko gospodarstvo realiziralo 32,5 % vseh svojih prodaj na jugoslovanskem trgu. Nabave v drugih republikah so znašale 25,9 % vseh domacih nabav.37 V drugih republikah je kupilo za 14,8 milijarde din najpotrebnejših surovin in materialov; od tega najvec, to je za 6,7 milijarde na Hrvaškem, 2,2 v BIH in 1,3 milijarde v Vojvodini. Prodalo je za 16 milijard din; od tega na Hrvaško za 7,9 milijarde, v ožjo Srbijo 3,8 in v BIH za 2,2 milijarde din.38 Po desetdnevni vojni junija 1991 so se zaceli gospodarski stiki z drugimi republikami hitro trgati. V naslednjih mesecih je Slovenija pospešeno izgubljala jugoslovanski trg. Vojna na Hrvaškem je skoraj pretrgala tudi prometne povezave z balkanskimi državami. Trgovanje so zacele oteževati še mednarodne sankcije proti Jugoslaviji. Uvedba lastnega denarja oktobra 1991 je dokoncno spremenila jugoslovanske trge v tuje trge. DEFICITARNOST PRI OSNOVNIH KMETIJSKIH PRIDELKIH IN PROIZVODIH Pri osnovnih kmetijskih pridelkih in proizvodih je slovensko kmetijstvo ustvarjalo naj vecje presežke pri krompirju. Slovenija je morala kot glavna proizvajalka krompirja v državi kriti potrebe vojske in posameznih republik. Že leta 1945 je dobila nalogo, da ga preskrbi za kraje, kjer ga ni bilo dovolj.39 Konec tega leta je morala za nujne potrebe dodatno zbrati še 1080 vagonov krompirja; od tega 300 vagonov za vojsko, 70 vagonov za seme v Dalmaciji in 110 vagonov za prehrano Beograda.40 Leta 1946 je morala Slovenija del pridelanega krompirja 36 ARS, AS 1165, Informacija v zvezi z ukrepi, ki jih je sprejela Republika Srbija za plasma slovenskega blaga in storitev, 6.11.1990. 37 Od kapitalizma do kapitalizma, str. 611-612. 38 ARS, AS 1165, šk. 1335, Nakup in prodaja kriticnih surovin in materialov iz drugih republik odi. 1. do 31.12.1990. 39 Po nacrtu, sprejetem avgusta 1945, je morala za potrebe drugih republik in vojske zbrati 3500 vagonov krompirja, kar je bila približno desetina slovenskega pridelka. Himmerlreich, Pike, špekulanti in Trumanova jajca, str. 24. 40 ARS, Fond Vlada Republike Slovenije (AS 223), šk. 11, Dožnostni odkupi, 22. 12. 1945. 158 Slovenija v Jugoslaviji odstopiti vojski, Srbiji in Makedoniji.41 Leta 1947 se je število porabnikov slovenskega krompirja povecalo. Kljub temu da je republiška vlada zaostrila obvezen odkup, omejila kolicine, namenjene za domace porabnike, in da je Zvezni gospodarski svet nekoliko zmanjšal njene obveze, pa Slovenija ni mogla izpolniti svojih obveznosti. Tabela 24: Izpolnitev obvez krompirja za leto 1947 za odjemalce iz drugih republik - v vagonih42 Uporabnik Planska obveza Izpolnjeno do 17.1.1948 Jugoslovanska armada 935 887,6 Beograd 950 879,4 Avtocesta Beograd - Zagreb 5 5,4 UDBA Beograd 43 43,2 Vojno nabavno podjetje Beograd 50 47,0 Ekonomat Beli dvor 1 1,0 Proga Šamac - Sarajevo 135 122,7 Bosna plod 435 249,7 Cona B Julijske krajine 30 27,0 Tovarna cementa Beocin 3 3,3 Transjug 200 63,3 Po operativnem planu za zagotovitev ozimnice v letu 1948, ki ga je izdelalo zvezno ministrstvo, j e bila Slovenija zadolžena, da bo poslala drugim uporabnikom naslednje kolicine krompirja: Srbiji 12 078 ton, Hrvaški 5000 ton, Makedoniji 800 ton in za zvezno rezervo 4642 ton. V petdesetih letih je naša republika od normalne letine te poljšcine, ki je znašala okoli 50 000 vagonov, v druge republike povprecno dobavljala letno od 1500 do 4000 vagonov.43 Od leta 1959 do 1967 je Slovenija v druge republike prodala od 15 000 do 19 000 vagonov. Zajamcene cene krompirja ter visoke odkupne cene so leta 1966 spodbudile pridelovalce krompirja v drugih republikah, da so ga posadili mnogo vec kot v preteklih letih.44 Zaradi vecje ponudbe in nižje cene se je že leta 1967 zanimanje trgovcev iz drugih republik za nakup slovenskega krompirja mocno zmanjšalo. Slovenija je v tem 41 Himmerlreich, Pike, špekulanti in Trumanova jajca, str. 123. 42 ARS, AS 223, Porocilo predsedstva Vlade LRS, 16. 1. 1948. 43 ARS, AS 1136, šk. 3, Problematika odkupa in preskrbe z jesenskimi pridelki, 7. 9. 1959. 44 V Sloveniji so leta 1957 pridelovali krompir na površini 59.000 ha, leta 1967 pa le še na površini 48.000 ha. V drugih republikah se je v tem casu pridelava povecala, z izjemo Makedonije in Crne gore. Srbija je v letih 1956 do 1965 imela to kulturo posejano na površini povprecno 80.000 ha, leta 1966 pa na površini 102 000 ha. V tem casu je razmerje med posejano površino v BIH znašalo 47.000 ha: 57.000 ha, na Hrvaškem pa 101.000 ha: 107.000 ha. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 159 casu izgubila precejšen del jugoslovanskega trga. Posamezna slovenska podjetja, kot je bilo trgovsko podjetje Nanos iz Postojne, so zacela krompir nabavljati v drugih republikah (v tem primeru pri srbskem podjetju iz Leskovca), ker je bil cenejši od slovenskega. Poleg krompirja je Slovenija v druge republike v omembe vrednih kolicinah izvažala zgodnjo povrtnino, hmelj, zelišca, nekatere vrste sadja (cešnje, jabolka, maline), perutnino, pa tudi del proizvodnje testenin in keksov. Po slovenskem vinu so najvec povpraševala hrvaška podjetja, ki so vino kupovala v Ljutomerskih goricah. Pri drugih osnovnih pridelkih in živilih je bila naša republika deficitarna, zato je morala potrebe po žitu, koruzi, živini oziroma mesu, mašcobah, sladkorju, olju, sadju in zelenjavi, rižu, pa tudi po posameznih semenih, v najvecji meri pokrivati z uvozom iz drugih delov države. Narodna vlada Slovenije je pripravila nacrt za odkup živil v Vojvodini še pred koncem vojne, zato je lahko dobro izkoristila cas od maja do avgusta 1945, ko so bile prometnice z drugimi deli države še prekinjene in je bila oskrba s hrano v veliki meri odvisna od pobude posamezne republike. Maja je poslala v Vojvodino nakupne komisije NAVODA (Nabavljalni zavod Slovenije), ki so prosto kupovale živila pri kmetih. Na zacetku so jih prepeljali v Slovenijo z lastnimi vozili, julija pa po železnici preko Madžarske. Dovoljenje za železniški prevoz je pri sovjetskih oblasteh izposloval Edvard Kardelj.45 Slovenija je poslala nakupovalne komisije tudi v druge dele države, kjer so nabavljale vse blago, ki ga je bilo mogoce dobiti na prostem trgu: od jajc, zelenjave in perutnine do sliv v BIH, paprike in sadja v Makedoniji. Sredi avgusta pa se je morala tudi Slovenij a vklj uciti v enotno preskrb ovalno organizacij o in opustiti lastno dej avnost pri nabavi živil izven svojih meja. Od takrat naprej je bila pri zagotavljanju manjkajocih živil odvisna od nakazil zveznih organov. Zvezna preskrba je bila že v tem casu nezadostna.46 V naslednjih štirih letih je Zvezna planska komisija zagotavljala Sloveniji nacrtovane kontingente žita, koruze, masti in še nekaterih drugih kmetijskih proizvodov. Najvecji kontingent so predstavljali krušna žita, moka in koruza iz Vojvodine.47 Pri mašcobah je Slovenija primanjkljaj iz lastne proizvodnje pokrivala z uvozom iz Hrvaške (Uljara Zagreb) in Srbije (Živilska industrija NR Srbije). Leta 1950 je naša republika prejela iz drugih republik za prehrano industrijskega in mestnega prebivalstva 85 % potrebnih kolicin žitaric, 53 % potrebnih mašcob in 100 % sladkorja. 45 ARS, AS 223, šk. 1, Dopis Ministrstvu za trgovino in preskrbo, 2. 6.1945. 46 Do oktobra 1945 bi morala Slovenija iz Vojvodine dobiti 5000 vagonov žita, pa jih je dobila le 400. Do konca leta 1945 je prejela le 20 % potrebnih živil iz drugih republik. Poleg žita oziroma moke še olje in mast, ribje olje, sladkor in zakuhe. 47 Od avgusta 1946 do konca julija 1947 je Slovenija dobila 7731 vagonov krušnih žit. Februarja 1949 ji je zvezna uprava dodelila 8898 ton žitaric, julija 1950 pa kontingent koruze iz pridelka v Bosni in Hercegovini ter v Kosmetu. Ker pa ni mogla zagotoviti prevoza, ji je dodelila ustrezno kolicino koruze iz Vojvodine. 160 Slovenija v Jugoslaviji Po podatkih izleta 1955 je morala Slovenija letno uvoziti okoli 168 000 ton žita in 30 000 ton koruze. V tem desetletju je Slovenija vsako leto iz drugih republik uvozila 550 vagonov masti, 3200 vagonov sladkorja in 800 vagonov olja. V vecjih kolicinah sta zgodnja zelenjava in sadje prihajala na slovenski trg v prvi polovici petdesetih let, potem pa se je zacel povecevati delež domace pridelave. Najboljše poslovne zveze po državi je imelo državno trgovsko podjetje Sadje - Zelenjava. Zelenjavo in fižol je ta razvejana trgovinska organizacija v glavnem uvažala iz Dalmacije, zgodnje zelje iz Srbije in Hrvaške, cebulo in papriko iz Makedonije, od koder so uvozili še znatne kolicine grozdja, marelic in nekaj riža. Iz drugih republik so slovenska trgovska podjetja v vecjih kolicinah uvozila še grah, slive, orehe in breskve, sladkor, slašcice, mast, olje, margarino, sol in vino. Tega so na zacetku petdesetih let kupili manj kot v prvih letih po drugi svetovni vojni.48 V šestdesetih letih je morala Slovenija velik del pšenice, pa tudi mlevskih izdelkov, uvoziti iz Vojvodine in Slavonije.49 V drugih republikah je Slovenija kupovala tudi precejšnje kolicine koruze, ki pa so jo v glavnem uporabljali za krmo živini. Slovenska trgovska podjetja so na trgih drugih republik kupovala omembe vredne kolicine testenin in keksov. Razlog za to ni bila nezadostna domaca proizvodnja, temvec veliko povpraševanje po teh izdelkih. Vsa tri slovenska podjetja za proizvodnjo olja (v Domžalah, Ilirski Bistrici in Kranju) so se v šestdesetih letih oskrbovala z oljaricami pretežno iz Srbije, BIH in Hrvaške. Iz te republike so uvažali tudi jajca, mlekarne v Ljubljani, Mariboru in Celju pa so pokrivale potrebe po mleku v casu, koje njegova tržna proizvodnja v Sloveniji padla pod nacrtovano raven. Najveckrat se je to zgodilo v zimskem obdobju. Okoli 60 % vseh potrebnih vrtnin in sadja je moralo sedem slovenskih trgovskih in preskrbovalnih podjetij uvažati iz drugih republik. Od decembra do konca aprila so potrebne kolicine solate, graha, špinace, cvetace in zgodnjega krompirja, v manjših kolicinah pa tudi belušev, pora, peteršilja, korenja, redkve še naprej kupovala v Dalmaciji. Za celo leto so bila pri paradižniku, papriki, cebuli in pri fižolu v zrnju vezana na nabave iz Makedonije in Srbije. Kljub vecji proizvodnji doma je Slovenija vse vec zelja v glavah uvažala iz Varaždina. Od sadja je bila na druge republike v vecjih kolicinah vezana na grozdje, marelice, slive, v manjši pa na cešnje in vrtne jagode. Zaradi boljše kakovosti ter ugodnejših cen je v drugi polovici šestdesetih let zacel narašcati tudi uvoz jabolk iz drugih republik. Konec šestdesetih let so posamezne kleti kljub dobri letini raje uvažale poceni vino z juga države, ga potem mešale z domacim in ustvarjale zaslužke. Med jugoslovanskimi republikami si je za vecji 48 Leta 1946 je Slovenija iz drugih republik nabavila 1000 vagonov vina. V letih 1948-1949 se je ta kolicina zmanjšala na 420 vagonov, v letih 1950/1951 pa na 100 vagonov. 49 Po porocilu iz leta 1964 je morala Slovenija vsako leto uvoziti za 50 do 80 milijonov dolarjev pšenice in okoli 35 % potrebnih mlevskih izdelkov. ARS, AS 1128, fasc. 60, Vsem obcinskim skupšcinam, 30. 9. 1964. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 161 izvoz v Slovenijo najbolj prizadevala Makedonija. Leta 1969 je njihovo kmetijsko združenje narocilo študijo o možnostih za povecanje prodaje makedonskih pridelkov v Sloveniji. Maja 1970 je delegacija makedonske gospodarske zbornice ob obisku v Sloveniji ponudila možnost sklenitve dolgorocne pogodbe za vecjo oskrbo slovenskega trga s sadjem in vrtninami po nižjih cenah. Do najvecjih težav je prihajalo pri dobavah dodeljenih kolicin mesa. Šele konec leta 1946 je bil Sloveniji odobren kontingent 100 ton mesa, vendar je bilo meso zelo slabe kakovosti in primerno le za predelavo. Po planu, ki ga je pristojno zvezno ministrstvo sprejelo decembra 1946, bi morala Slovenija do 1. avgusta 1947 dobiti iz Srbije 739,5 tone in iz Hrvaške 534 ton mesa. Prejela pa je le 66,5 tone iz Srbije in 163 ton iz Hrvaške. Leta 1948 si je Slovenija brez uspeha prizadevala, da bi obe republiki do konca izpolnili svoje obveze pri dobavi mesa. Srbija je celo dosegla znižanje prvotno dolocene kolicine, Hrvaška pa je enostavno poslala v Ljubljano dopis, da pogodbe ne bo izpolnila. Tega leta Hrvaška tudi ni izpolnila pogodbe o dobavi morskih rib.50 Tudi leta 1949 in 1950 Slovenija ni dobila dolocene kolicine mesa iz drugih republik. 101 tono govejega mesa, ki ga je Slovenija prejela od aprila do avgusta 1950, je bilo slabe kakovosti in pomešano z ovcjim, kar je v Sloveniji povzrocilo še posebej veliko nezadovoljstvo. Brez uspeha so se koncala tudi prizadevanja slovenskega trgovinskega ministrstva, da bi samo poskrbelo za prevoz živine iz Makedonije.51 Po porocilu iz leta 1955 je morala Slovenija manjkajoce kolicine govejega mesa (15-20 %) in svinjskega mesa (40 %) kupiti na trgih drugih republik, najvec v Srbiji in BIH. 52 5V3 slovenski trgovinski zbornici so bili kriticni do medrepubliškega prometa z živino in mesom, ker so imeli slovenski nakupovalci v drugih republikah stalne težave tako z nakupom kot s prevozom živine. Podjetja iz drugih republik, ki so odkupovala v Sloveniji, pa se niso držala dogovorov o najvišjih dopustnih odkupnih cenah, poleg tega so kršila dolocila, da se sme živina odkupovati le na sejmih in preko zadrug. Zato je leta 1959 Državni sekretariat za blagovni promet LRS predlagal ukinitev tradicionalnih živinskih sejmov in preusmeritev prometa z živino preko zadružnih dogonov.55 To se je konec tega leta tudi zgodilo. V šestdesetih letih so slovenska klavniška podjetja vsako leto uvozila iz Srbije in Hrvaške znatne kolicine klavne živine in prašicev.54 Iz sosednje republike so 50 Za drugo polletje leta 1948 bi morala Hrvaška poslati v Slovenijo 1315 ton rib. Do konca novembra je dobavila le 160 ton. 51 ARS, AS 1589/III, šk. 43, Dnevne informacije, 27. 10. 1950. 52 ARS, AS 451, fasc. 8, Letno porocilo za III. letni obcni zbor Trgovinske zbornice za Slovenijo, 1955. 53 ARS, AS 1136, šk. 1, Porocilo k problemom, ki so jih postavili republiški poslanci na 6. seji Ljudske skupšcine LRS, 19.-20. 2. 1959. 54 Leta 1962 je bilo iz drugih republik uvoženo 31,2 % od skupnega števila zaklanih prašicev, leta 1964 jih je bilo 36,4 %, leta 1968 pa 38 %. 162 Slovenija v Jugoslaviji bile najvecje kolicine uvožene v prvi polovici obravnavanega desetletja, potem pa se je zlasti hrvaški trg zacel zapirati in so nakupi na njem hitro upadli. V drugih republikah so kmetijske zadruge in farme iz SR Slovenije kupovale tudi krmo za živino in prašice. Leta 1965 so morali kupiti 60 % vse potrebne krme za prašice, ta je bila zelo draga, kar je vplivalo na ceno mesa. Tabela 25: Uvoz živine za zakol iz drugih republik 1964-1968 - v tonah55 1964 1965 1966 1967 1968 Konji 136 140 490 706 484 Govedo 998 12 062 11 222 15 288 15 686 Prašici 9 024 12 502 11 382 12 720 12 943 Perutnina 9 6 72 - - Ovce 25 18 7 15 19 Za obdobje po letu 1965 pristojne arhivske ustanove še niso prevzele gradiva pristojnih republiških organov za podrocje trgovine in preskrbe, zato so podatki o trgovanju s kmetijskimi pridelki in proizvodi med posameznimi republikami zelo skopi. Strnjeno lahko zapišemo, daje bila tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih redna in zadostna prehrana slovenskega prebivalstva precej odvisna od uvoza iz drugih republik. V tem casu se je namrec nadaljevalo zmanjšanje površin s krušnimi žiti in krompirjem in še drugimi poljšcinami v korist povecevanja površin s krmnimi in industrijskimi površinami kot tudi nazadovanje živinoreje in sadjarske proizvodnje.5565 Kljub rasti fizicnega obsega kmetijske prireje in pridelave je bila v osemdesetih letih stopnja samooskrbe Slovenije s hrano še vedno nezadostna, saj je znašala nekaj vec kot 80 odstotkov. Posebno nizke so bile leta 1985 samooskrba z živili poljedelskega izvora, ki je pokrila le 45 odstotkov vseh potreb, stopnja samooskrbe v družbeni živinorejski proizvodnji perutnine in prašicev ter stopnja intenzivnosti poljedelsko-travniške proizvodnje, ki je bila po doseženih pridelkih med zadnjimi v Evropi. Stopnja samooskrbe s krmo za živino je bila nekoliko višja, saj je dosegla 66,3 odstotka vseh potreb.57 Iz lastne proizvodnje je Slovenija konec osemdesetih let lahko zagotovila okoli 30 % tržnih potreb po pšenici, nekaj pod 20 % po koruzi, okoli 5 % po olju in okoli 25 % po sladkorju, pri svinjskem mesu okoli 80 %, pri govejem pa okoli 90 % tržnih potreb. 55 ARS, AS 1165, šk. 344, Informacije o klavnicah v SR Sloveniji, 23. 10. 1969. 56 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991, str. 260-262. 57 Prav tam, str. 259. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 163 PREDNOSTNI POLOŽAJ PRI MENJAVI INDUSTRIJSKIH PROIZVODOV Slovenija je predstavljala gospodarsko najrazvitejši del druge jugoslovanske države, zato se je od nje pricakovalo in tudi zahtevalo, da s svojimi industrijskimi zmogljivostmi pokrije znaten del potreb drugih delov države. V casu centralno planske ureditve Slovenija podobno kot druge republike ni hitela z oddajanjem blagovnih kontingentov, kot je tudi preprecevala izvoz blaga, ki je bil predviden za prosto prodajo. Pri varovanju nacionalnega gospodarskega interesa pa naša republika ni pretiravala. Kot je ugotovil Zvezni svet za blagovni promet leta 1950, je Slovenija »najenakomerneje izrocala industrijsko blago drugim republikam«, medtem ko so ostale republike s svojo proizvodnjo in pridelavo najprej pokrile potrebe svojih potrošnikov.58 Najvecji delež pri blagovni menjavi proizvodnih presežkov so dosegala industrijska podjetja. Med industrijskimi izdelki, ki jih je morala Slovenija v prvih dveh letih po koncu vojne v vecjih kolicinah pošiljati v druge republike, so bili v ospredju izdelki iz lesa in premoga. Do konca oktobra 1945 so morala gozdarska in lesnopredelovalna podjetja zagotoviti vec kot 6000 kubicnih metrov lesa za popravilo najpomembnejših javnih objektov v drugih republikah. Ministrstvo za gozdarstvo je v svoje porocilo iz tega casa zapisalo: »Kaže, da noben vecji objekt v drugi republiki ne more biti obnovljen brez našega lesa, saj je 70 % vse naše lesne proizvodnje odteklo v Srbijo, Vojvodino, Makedonijo in Hrvaško«.59 Decembra 1945 je Slovenija poslala v druge republike skupno 17 430 kubicnih metrov rezanega lesa in 80 000 lesenih zabojev (gajbic). Od te kolicine sta Srbija in Vojvodina prejeli 30 %, Hrvaška pa 12%.60 Do konca leta 1946 so slovenska lesnopredelovalna podjetja zlesom redno oskrbovala odjemalce vvseh republikah. Leta 1945 je bila tretjina proizvodnje zasavskih premogovnikov poslana v druge republike. Decembra 1945 je zvezna vlada poslala depešo z zahtevo, da je treba doloceno kolicino nakopanega premoga brez odlašanja dati na razpolago za potrebe zveznega ministrstva za industrijo in rudarstvo. Leta 1946 so slovenski premogovniki izvozili v druge republike 28 % celotne proizvodnje premoga.61 Do leta 1950 so se te kolicine nekoliko zmanjšale.62 Slovenija je predstavljala s sosednjo Hrvaško enoten elektroenergetski sistem, zato ji je morala vsako leto zagotavljati doloceno kolicino elektricne energije.63 Od 58 Drnovšek, Zapisniki seje politibiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, dok. 96, str. 222-223. 59 ARS, AS 675, fasc. 98, Dopis zvezni vladi, 12. 11.1945. 60 ARS, AS 284, šk. 1, Mesecno porocilo za Gospodarski svet v Beogradu, 12.1. 1946. 61 Leta 1946 je Slovenija Hrvaški dobavila 14,8%, Srbiji 8,7 %, Vojvodini 3,84% in Makedoniji 0,11 %. 62 Leta 1950 je bila Slovenija zadolžena, da pošlje v Srbijo 600 ton premoga. 63 Leta 1947 je Slovenija zagotovila Hrvaški 8,95 % proizvedene kolicine elektrike, leta 1948 je poslala 18,2 in leta 1949 je poslala 21,2 % proizvedene elektrike. 164 Slovenija v Jugoslaviji leta 1946 naprej je morala Slovenija kot glavni proizvajalec pošiljati porabnikom kovinske, tekstilne, usnjarske in druge izdelke v kolicinah, ki jih je dolocala Zvezna planska komisija.64 Po bilanci iz oktobra 1948 je republiško gospodarstvo oddalo v druge republike za 6650 milijonov din razlicnega blaga, najvec tekstilnih izdelkov (za 2800 milijonov din), lesa in lesnih izdelkov (za 1400 milijonov din) in kovinskih izdelkov (za 800 milijonov din).65 Slovensko gospodarstvo je moralo skrbeti tudi za boljšo oskrbo prestolnice države. Leta 1949 so slovenska in hrvaška podjetja pokrivala 15 % njenih preskrbovalnih potreb. V petdesetih letih so med posameznimi prodajnimi artikli tako po kolicini kot po vrednosti menjave izstopali industrijski izdelki, ki so bili v prosti prodaji, in blago široke porabe, ki so ga izdelali v kovinski, kemicni, tekstilni, usnjarski in gumarski ter elektroindustriji. Po anketi, ki jo je leta 1956 izpeljala Trgovinska zbornica Slovenije, je delež prodanega industrijskega blaga v druge republike znašal približno eno tretjino od skupne vrednosti prodanega blaga. Najvecji delež je bil ugotovljen pri tekstilu (44 %), usnjeni galanteriji (40 %), železnini (29 %) in elektromaterialu (16 %). Na podlagi teh ugotovitev so naslednje leto izracunali, da je Slovenija v druge republike prodala za 21,4 milijarde din industrijskega blaga.66 V tem letu so slovenska trgovska podjetja na debelo razširila obseg svojega poslovanja s podjetji v drugih republikah. Ta trend se tudi v naslednjem letu ni zmanjšal.67 Do konca petdesetih let so slovenska grosisticna trgovska podjetja zelo povecala svoj promet na trgih izven republiških meja. Najuspešnejša so bila podjetja, ki so trgovala s tekstilom.68 Tudi podjetja obutvene industrije, kot Alpina Žiri, Planika Kranj, Tovarna cevljev Maribor, Zvezda Ljubljana in Industrija obutve Novo mesto, so odprla svoje prodajalne v vseh najvecjih mestih po državi. Med preostalim industrijskim blagom za široko porabo, ki gaje Slovenija izvažala v posamezne republike, je treba omeniti še zdravila in farmacevtske preparate. Izvoz presežkov kovinske industrije za široko porabo je bil v tem casu še zelo omejen in odvisen od razdelilnega kljuca, ki ga je vsako leto predlagala zvezna trgovinska zbornica. Leta 1959 pa se je povpraševanje po slovenskih tekstilnih in usnjarskih izdelkih v drugih republikah zmanjšalo.69 64 ARS, AS 284, šk. 24, Zapisnik konference pri predsedniku Gospodarskega sveta vlade FLRJ, 10.5. 1947. 65 ARS, AS 284, šk. 11, Bilanca prejema in oddaje LRS, 30.10. 1948. 66 Gerženic, Trg industrijskega blaga, str. 30. 67 Gospodarski vestnik, 30. 8.1958, str. 3, Zastoj v prometu trgovine na drobno. 68 Leta 1958 je pet najvecjih slovenskih tekstilnih grosistov prodalo v druge republike že 40 % svojega blaga, grosist iz Kopra pa 26 %. Podjetja za prodajo pohištva iz Ljubljane in Kopra so dosegla 60 % delež prodaje v druge republike, tri podjetja z galanterijo 35 %, grosist iz Ljubljane z galanterijskim blagom, ki je imel skladišca v Beogradu in Zagrebu, pa 36 %. Slovenska veletrgovina z usnjem je v tem letu prodala v druge republike 35 % svoje proizvodnje. 69 ARS, AS 223, šk. 439, Material za sejo gospodarskega odbora ZIS, 15. 4. 1959. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 165 V tem desetletju so bile surovine in proizvodi, ki jih je na trgu najbolj primanjkovalo, poleg tega pa so bili nujno potrebni za pospešeno industrializacijo države, izvzeti iz prostega trgovanja. Državni organi so zadržali vse pristojnosti pri oblikovanju njihovih proizvodnih in prodajnih cen. Dolocali so t. i. kljuce za razdelitev proizvedenih kolicin teh deficitarnih proizvodov med posamezne republike ter izdajali koncesije izbranim trgovskim podjetjem za njihovo distribucijo. Ker je bilo povpraševanje po industrijskih izdelkih zelo veliko, so jih proizvajalna podjetja lahko prodajala »tekoce in brez težav« tako na domacem trgu kot tudi na trgih drugih republik.70 Najvecja podjetja, kot so bile na primer železarne, podjetja strojegradnje in investicijske opreme, so tako s stroji in reprodukcijskim materialom sama oskrbovala velike proizvajalce. Posredniki so bila najvecja grosisticna podjetja, katerih vloga se je po sprostitvi trgovanja mocno povecala. Tudi prodaja gradbenega materiala, po katerem je bilo tudi sicer najvec povpraševanja, je tekla v okviru kolicin, ki so bile vsako leto dolocene za posamezne republike. Zvezna gradbena zbornica je izbrala trgovska podjetja, s katerimi so lahko gradbena podjetja neposredno sklepala nabavne pogodbe za betonsko železo in drugi gradbeni material. Slovenska podjetja so v drugih republikah kupovala v posebno velikih kolicinah strešno opeko. Med slovenskimi proizvajalci gradbenega materiala, ki so znatni del svojih izdelkov prodali v druge republike, so izstopale slovenske cementarne. Tabela 26: Narocene in sklenjene kolicine cementa v slovenskih cementarnah za leto 1953 - v tonah71 Koristnik Narocilo Sklenjeno Odklonjeno LR Srbija 96705 19382 77323 LR Hrvaška 16870 2240 14630 LR BIH 3300 - 3300 LR Makedonija 61800 9400 52760 Še najbolj stihijsko in nenadzorovano se je odvijala trgovina z lesom. Kljub številnim zveznim predpisom so veljale v posameznih republikah razlicne cene žaganega in drugega lesa. Tudi pravila trgovanja z lesom so bila po posameznih republikah razlicna. V naši republiki so se na trgu lahko pojavljali vsi gozdni proizvodi kot blago, v drugih republikah pa so »veljali kot blago« samo tisti gozdni proizvodi, ki jih ni predelala lesna industrija, ki je tudi opravlja secnjo v gozdovih. Zaradi tega se je v drugih republikah na trgu pojavljalo manj lesa 70 ARS, AS 451, fasc. 8, Porocilo za 2. redno skupšcino Trgovinske zbornice za Slovenijo, 1954. 71 ARS, AS 1136, šk. 19, Narocene in sklenjene kolicine cementa v slovenskih cementarnah za leto 1953. 166 Slovenija v Jugoslaviji in še ta je predstavljal manj pomembne proizvode.72 Slovenija je bila stalen dobavitelj mehkega žaganega lesa in tudi jamskega lesa za druga obmocja FLRJ. V posameznih republikah, posebno še v BIH, je bilo zelo cenjeno slovensko pohištvo. Za kritje svojih potreb je Slovenija iz drugih republik uvažala celulozni les in še nekatere druge vrste lesa. Velik del tega prometa je potekal preko Lesnine, trgovskega podjetja na debelo in drobno iz Ljubljane, ki je oskrbovalo domaco lesno industrijo s surovinami iz drugih republik. Tudi podjetje Les iz Ljubljane je imelo poslovalnice v vseh glavnih mestih drugih republik. Najvecji obseg je medrepubliška blagovna menjava z lesom dosegla leta 1959. Tabela 27: Lesna trgovina LRS z drugimi republikami leta 1959 - v 1000 m373 1954 1955 1956 1957 Prva polovica 1958 Iz drugih republik 131 137 119 154 200 V druge republike 119 121 119 195 296 Energetika je spadala med tista podrocja, pri katerih je bila prisotnost državnih nacrtovalcev še posebno ocitna. V skladu z vsedržavno energetsko politiko je slovensko elektrogospodarstvo skupaj s hrvaškim predstavljalo enotno elektrogospodarsko podrocje. Ker Hrvaška še ni proizvajala dovolj elektricne energije za svoje potrebe, je bila odvisna od dobav iz Slovenije. Do leta 1955 so dobave elektricne energije Hrvaški znašale 1625 gigavatnih ur (GWh). S tem letom sta zaceli republiki dobavo urejati s podrobnimi pogodbami. Do leta 1960 je Slovenija glavnino elektrike dobavljala Hrvaški v poletnem casu, ko jo je ta najbolj potrebovala.74 Elektrogospodarske zmogljivosti sosednje republike so v posameznih mesecih krile potrebe slovenskih potrošnikov.75 Tabela 28: Dobave elektricne energije Hrvaški 1946-195576 Leto GWh Odstotek proizvodnje v LR Sloveniji 1949 186,8 21,2 1950 224,1 23,6 1951 247,3 24,7 1952 244,6 23,4 72 ARS, AS 1136, šk. 9, Pripombe k predlogom za ureditev razmer na lesnem trgu in k reorganizaciji gozdne proizvodnje v zasebnem sektorju. 73 ARS, AS 1136, šk. 9, Družbeni plan gozdarstva LRS za leto 1959. 74 ARS, AS 1136, šk. 13, Problem oskrbe z elektricno energijo LRS, 4. 1. 1958. 75 V prvem cetrtletju 1957 je Slovenija dobavila zahodni Hrvaški 114,6 milijona kilovatnih ur (kWh). V prvem cetrtletju 1958 je od januarja do marca Hrvaška dobavila Sloveniji 6 milijonov kWh. Februarja in aprila istega cetrtletja je Slovenija dobavila Hrvaški 20,7 milijona kWh. 76 ARS, AS 223, šk. 636, Predlog plana investicij za študije in nove objekte v letu 1957. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 167 Leto GWh Odstotek proizvodnje v LR Sloveniji 1953 222,7 19,5 1954 255,0 19,6 1955 244,5 15,9 Skupaj 1625,0 21,1 Rjavi premog je naša republika deloma izvažala deloma uvažala iz drugih republik. Kolicine so bile v posameznih letih odvisne od domace produkcije in potreb v drugih republikah. Leta 1951 je morala zagotoviti Srbiji znatne kolicine premoga in lesa, naslednje leto pa znatni del nakopanega premoga oddati državnim železnicam ter elektrarnam in metalurškim podjetjem v drugih republikah. Tabela 29: Proizvodnja v LR Sloveniji in izvoz rjavega premoga v druge republike v letih 1956-1959 - v tisoc ton77 Leto Proizvodnja v LRS Izvoz v Hrvaško Izvoz v ostale republike 1956 2381 256 112 1957 2383 220 114 Prva polovica 1958 1158 116 52 Plan za 1959 2410 230 110 V petdesetih letih so se na slovenskih trgovinskih policah pojavili v vecjem številu tekstilni in drugi izdelki zlasti hrvaških in srbskih podjetij. Že leta 1951 je Primorska z Goriško pomanjkanje tekstilnega blaga in konfekcije omilila z nakupom pri proizvajalcih v sosednji republiki, to je pri podjetjih v Osijeku (Tovarna oblek Osijek), Zagrebu (Naprijed) in v Varaždinu (Varteks). Leta 1952 so odprla svoje poslovalnice v Ljubljani hrvaška podjetja Jugovimi, Kraš in Varteks ter beograjsko podjetje usnjene galanterije 29. novembar. Ponudbo je mocno povecalo hrvaško podjetje Franck, ki je proizvajalo v naši republiki zelo iskane kavne nadomestke. Leta 1953 si je ljubljansko podjetje Tekstil ob pomoci tekstilnega oddelka Trgovinske zbornice LRS mocno prizadevalo okrepiti stike s srbskim podjetjem iz Paracina, da bi si izboljšalo oskrbo s surovinami. Leta 1954 je grosisticno podjetje za tekstil iz Maribora nabavilo vecjo kolicino kangarmov iz Tovarne volnenega blaga Leskovac. Poleg tega je bilo v Mariboru na voljo dobro blago v poslovalnici zagrebškega podjetja Zora ter moška konfekcija in delovne obleke v trgovini Varteksa iz Varaždina. Med surovinami, ki so jih podjetja slovenske predelovalne industrije kupovala v drugih republikah, so bile 77 ARS, AS 1136, šk. 8, Problematika plana proizvodnje rjavega premoga leta 1959. 168 Slovenija v Jugoslaviji za zagotavljanje tekoce proizvodnje najpomembnejše surove kože. Usnjarska industrija je vec kot polovico potrebnih kož uvozila iz drugih republik. V šestdesetih letih j e bil blagovni promet tako po vrednosti kot po kolicini vecji kot v preteklem desetletj u. Slovenska trgovinska in industrij ska p odj etj a so pretežni del menjave opravila s hrvaškimi, srbskimi in bosansko-hercegovskimi podjetji. Slovenija je najvecji pozitivni saldo prodaj ustvarila pri menjavi industrijskih proizvodov. Med industrijskimi panogami pa je negativni saldo dosegala na podrocju energetike, nekovinske in prehrambne industrije. Med podjetji, ki so del svojih izdelkov prodala na jugoslovanskem trgu, in kljub težavam, ki jih je prinesla reforma, zadržala prevladujoc delež na njem, so bile zagotovo slovenske železarne (Jesenice, Ravne, Štore), ki so bile glavni proizvajalec plemenitih jekel, razlicnih specialnih valjev in vrste proizvodov, namenjenih investicijski gradnji. Med naj vecje proizvajalce reprodukcijskega materiala, investicijske in druge opreme in strojev, proizvodov bazicne kemicne in še druge industrije so se uvršcala Metalna Maribor in Litostroj Ljubljana. Prva je bila najvecji proizvajalec žicnic, mostovnih konstrukcij, proizvodnih hal, hidromehanske opreme, opreme za silose in ladje. Drugi je bil proizvajalec vodnih turbin, hidromehanske opreme, žerjavov in razlicne gradbene mehanizacije. V to kategorijo so sodili še Hidromontaža Maribor (proizvodnja in montaža avtomatiziranih industrijskih naprav), Iskra Ljubljana (telefonske centrale), Cinkarna Celje (surovi cink), Sava Kranj (avtomobilske pnevmatike), Tovarna celuloze in papirja Videm-Krško (roto papir), Salonit Anhovo (cement), Tomos Koper (mopedi) in seveda podjetja kemicne industrije kot Kemicna tovarna Hrastnik, Zlatorog Maribor, Krka Novo mesto in Lek Ljubljana.78 Med najvecje proizvajalce proizvodov široke porabe, po katerih je bilo povpraševanje najvecje, so se poleg Gorenja Velenje (pralni stroji, hladilniki in štedilniki) uvršcali še Tovarna emajlirane posode Celje, Tiki Ljubljana (bojlerji), Pletenina Ljubljana, Peko Tržic (obutev), Brest Cerknica (pohištvo) in Delamaris Izola, ki je bil najvecji proizvajalec ribjih konzerv v državi in je s svežimi in zmrznjenimi ribami oskrboval tudi hrvaški in srbski trg. 78 Leta 1967 so slovenska podjetja kemicne predelovalne industrije dosegla eno tretjino skupne jugoslovanske proizvodnje farmacevtskih surovin in okoli 19 % proizvodnje farmacevtskih preparatov. Dosegla so 11 % jugoslovanske proizvodnje mila in pralnih praškov, 15 % detergentskih sredstev ter 10 % ostalih sredstev za pranje in cišcenje. Njen delež v proizvodnji kozmeticnih preparatov je znašal 36 %. Princic: Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-91) 169 Tabela 30: Izvoz slovenske industrije 1964 in 197479 Izvoz (v milijon din)* 1964 1974 Povprecna letna stopnja rasti v % 1965-1975 Industrija 2040 11 005 18,3 Premogovništvo 5 53 26,6 Crna metalurgija 73 390 18,3 Barvna metalurgija 271 1 061 14,6 Nekovinska 74 3 36 16,3 Kovinska 373 2 291 19,9 Elektroindustrija 62 1 497 37,5 Kemicna 86 1 151 29,6 Lesna 480 1 694 13,4 Papirna 73 414 19,0 Tekstilna 251 621 9,5 Usnjarsko-obutvena 160 972 19,8 Gumarska 19 150 22,9 Živilska 101 267 10,2 Druga industrija 12 108 25,1 * 1 dolar - 17 din V letih 1970 do 1978 so najvecji odstotek nakupov in prodaj v drugih republikah opravile sestavljene delovne organizacije s podrocja industrije in trgovine. Po tem letu je delež industrije padel na racun povecanih nabav trgovine. Na zacetku osemdesetih let je Slovenija na podrocju industrije in rudarstva kupovala predvsem izdelke živilske industrije, proizvode crne metalurgije, kovinsko predelovalne, kemicne ter tekstilne industrije. Prodajala je zlasti proizvode elektroindustrije, živilske, kovinsko in kemicnopredelovalne industrije, koncne tekstilne izdelke ter vse tiste trajne potrošne dobrine, ki jih je na trgu kronicno primanjkovalo. Pri tej menjavi so negativen trgovinski saldo zabeležila le podjetja prehrambne industrije in proizvodnje naftnih derivatov. 79 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 105. Marta Rendla ŽIVLJENJSKA RAVEN SLOVENCEV V DRUGI JUGOSLAVIJI UVOD Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji kot pomembna ekonomska in družbena kategorija in hkrati dejavnik razvoja družbenoekonomskih razmerij je v prispevku prikazana na osnovi dejavnikov oblikovanja življenjske ravni, še zlasti ekonomskih kazalnikov. Življenjsko raven je razumeti kot »raven materialnega blagostanja posameznika ali gospodinjstva, ki je dolocena s kolicinami porabljenih dobrin in storitev,« pa tudi kot sposobnosti in delovanje oziroma doseganje posameznika. Življenjske pogoje slovenskega prebivalstva in spremembe teh pogojev kot celote ali le trendov v življenjskih pogojih v casovnem obdobju 1955-1991 skušam prikazati z vidika materialne eksistencne osnove posameznika in družine. Ker je prikazovanje na osnovi enega kazalnika lahko zavajajoce, sem izbrala kombinacijo vec kazalnikov, saj le tako življenjsko raven osvetlimo z vec zornih kotov in s tem podamo realnejšo sliko stanja. Vrednostni indikator kupne moci - razmerje med osebnimi dohodki in življenjskimi stroški, 172 Slovenija v Jugoslaviji torej realni osebni dohodek oziroma primerjava med gibanjem nominalnih osebnih dohodkov in gibanjem cen življenjskih potrebšcin1, družinski proracuni, obseg in sestava osebne potrošnje gospodinjstev predstavljajo torej nabor nekaj kazalnikov za prikaz življenjskih razmer prebivalstva.21 Med elementi, ki sodolocajo življenjsko raven oziroma omejujejo zadovoljevanje clovekovih potreb, so tako relativne cene dobrin, razpoložljiv dohodek, dostopnost za blaginjo in razvoj pomembnih dobrin in storitev. Kot podatkovno osnovo za naštete objektivne kazalnike življenjske ravni sem uporabila statisticne podatke anket o porabi gospodinjstev, in sicer podatke o prihodkih, odhodkih in porabi 4-clanskih delavskih družin/gospodinjstev; nadalje statisticne podatke o porabi vseh socialno ekonomskih tipov gospodinjstev: nekmeckih, mešanih in kmeckih3, 1 Indeks cen življenjskih potrebšcin oziroma indeks življenjskih stroškov se izracunava mesecno na podlagi cen na drobno predmetov in storitev osebne potrošnje in ponderacijskih faktorjev, ki predstavljajo strukturne vrednosti potrošnje, in sicer se je indeks življenjskih stroškov do leta 1987 izracunaval na osnovi strukturne vrednosti potrošnje štiriclanskih delavskih gospodinjstev, od leta 1988 pa se kot ponder za izracunavanje indeksa življenjskih stroškov vzame strukturo vrednosti potrošnje izdelkov in storitev iz redne ankete o potrošnji vseh nekmeckih gospodinjstev na osnovi letne ankete o porabi gospodinjstev. Ker je anketa o potrošnji gospodinjstev iz leta 1983 pokazala, da štiriclanska delavska gospodinjstva predstavljajo le 25 % vseh nekmeckih gospodinjstev, je bil izveden prehod k oblikovanju novega ponderja na osnovi strukture vrednosti potrošnje izdelkov in storitev iz redne ankete o potrošnji vseh nekmeckih gospodinjstev. V: Jugoslavija 1918-1988., str. 165; V letu 1983 je bilo tudi izpeljano teoreticno poenotenje vzorcev in metodološko usklajevanje anket (APP, APB in ASD) v Anketo o porabi gospodinjstev, ki jo je Zavod SRS in RS za statistiko izvajal od leta 1983 do leta 1997, ko se je Anketo o porabi gospodinjstev prilagodilo priporocilom Eurostata. Anketa o porabi gospodinjstev, ki jo je Zavod za statistiko izvajal v letih 1983 in 1997, se je izvajala v letnem intervalu (APD-G) na zmanjšanem vzorcu s trimesecnim zbiranjem podatkov in petletnem intervalu (APD-P) na vecjem vzorcu. Statisticni letopis RS, 1991, str. 433. Anketa med vsakodnevne življenjske potrebšcine vkljucuje hrano, tobak in pijace, najemnino, razsvetljavo, predmete za higieno, del stroškov za storitve in kulturne potrebe; v letne obleko in obutev, kurjavo ter del stanovanjske opreme in storitev; v vecletne pa pohištvo, tekstil za gospodinjstvo, prevozna sredstva in del storitev. 2 Potrošnja gospodinjstev je z makrovidika najvecja samostojna komponenta izdatkovne strukture bruto domacega proizvoda, zato je njena vloga v vsakem gospodarstvu zelo pomembna. Bruto domaci proizvod je najbolj znano merilo ekonomske aktivnosti (dohodkov in izdatkov) posameznega gospodarstva in osnova za merjenje in razumevanje ekonomskega in družbenega napredka. Obracun bruto domacega proizvoda je v Sloveniji v veljavi od leta 1991. Pred tem oziroma v opazovanem obdobju 1955-1990 pa se je v Sloveniji racunal družbeni proizvod po enotni zvezni metodologiji, v skladu z Zakonom o statisticnih raziskovanjih, pomembnih za vso državo. Družbeni proizvod je bil vrednostni izraz koncnih rezultatov dela proizvodnih dejavnosti v enem letu in je predstavljal sredstva, ki so bila na razpolago za investicijsko, osebno, skupno in splošno porabo. Slovenski Zavod za statistiko in druge podobne institucije so kar nekaj casa opozarjali na neustreznost obracuna po zvezni metodologiji. V pogojih visoke inflacije v osemdesetih letih dvajsetega stoletja je izracun družbenega proizvoda izpadel zaradi neustrezne metodologije precenjen in tudi mednarodno neprimerljiv agregat tudi zaradi ožjega zajetja in drugace opredeljenih kategorij. Družbeni proizvod na prebivalca je najpogosteje uporabljen indikator pri analizi gospodarske rasti in dosežene stopnje gospodarske razvitosti. Raven in dinamika gospodarske aktivnosti pa pomembno vplivata na zadovoljevanje cloveških potreb. 3 Ankete o porabi vseh socialno ekonomskih kategorij gospodinjstev je statistika izvajala periodicno vsakih pet let na obmocju vse države SFRJ od leta 1963 dalje. Ankete so bile izvedene leta 1963, 1968, 1978, 1983 in 1988. Delež nekmeckih gospodinjstev je od leta 1968, ko je znašal 69,4 % vseh Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 173 statisticne podatke o cenah, osebnih dohodkih, fizicnem obsegu industrijske proizvodnje in trgovine na drobno s predmeti za široko porabo, statisticne podatke oziroma kazalnike opremljenosti gospodinjstev z izbranimi dobrinami in kazalnike kupne moci gospodinjstev za izbrane izdelke, statisticne podatke o stanovanjskih razmerah in še nekatere druge za obdobje 1955-1991, spremljane v casovni vrsti - longitudinalno na 5 let. Leto 1955 sem za izhodišce vzela iz vec razlogov. Leta 1954 je bila namrec dosežena predvojna povprecna raven porabe na prebivalca; ker pred tem casom ni moc govoriti o vprašanju življenjske ravni, saj je bil življenjski standard v Jugoslaviji v letih 1950-1953, torej še v pogojih sistema zagotovljene preskrbe z živili in glavnimi potrošniškimi industrijskimi izdelki, nižji kot v katerikoli drugi vzhodno evropski državi, in ne nazadnje leto 1955 predstavlja prvo možnost spremljanja statisticnih podatkov v petletnih intervalih. Nagla jugoslovanska gospodarska rast v letih 1953-1964, kije bila rezultat nizke zacetne vrednosti in številnih strukturnih sprememb, povezanih z industrializacijo, urbanizacijo in splošno modernizacijo, je prinesla tudi doloceno stopnjo blagostanja. Slovenija in Jugoslavija sta bili v skupini držav z najhitrejšo stopnjo gospodarske rasti na svetu; povecana kupna moc, ki jo je omogocila intenzivna rast osebnih dohodkov (OD so v letih 1955-1959 realno narašcali za 6,7 % na leto, v letih 1960-1964 pa za 8 % na leto), zaposlenost in transfer prebivalcev v mesta so bili dejavniki, ki so spodbudili, da se je industrijska proizvodnja v okviru novih ekonomskih smernic le zacela pocasi odzivati na potrebe trga. GMOTNI VIRI TER OBSEG IN STRUKTURA POTROŠNJE SLOVENSKIH GOSPODINJSTEV Ankete o porabi slovenskih gospodinjstev za cas 19551-1990 kažejo, da so razpoložljiva sredstva gospodinjstev, namenjena za osebno potrošnjo, postopoma in stalno narašcala. Vrednostni indikator kupne moci: razmerje med osebnimi dohodki in življenjskimi stroški pa kaže, da je povprecna letna stopnja rasti realnih osebnih dohodkov oz. kupna moc nihala: narašcala je do srede šestdesetih let, v letih 1965-1974 je stagnirala in do leta 1979 znova rahlo narasla; v osemdesetih letih se je realna vrednost osebnih dohodkov z izjemo let 1985,1986 in 1989 zniževala, saj so realni osebni dohodki imeli negativno rast oziroma padec. Prvih dvajset let opazovanega obdobja so realni osebni dohodki rasli povprecno po gospodinjstev, do leta 1988 poskocil na 74,3 %. Delež kmeckih gospodinjstev se je z 11,4% leta 1968 zmanjšal na 1,7 % v letu 1988. Delež mešanih gospodinjstev pa je z 19 %, kolikor je znašal leta 1968, porasel do leta 1988 na 24 %. 174 Slovenija v jugoslaviji 5 % letni stopnji, njihova kupna moc se je povecala skoraj za trikrat (2,9-krat). V obdobju 1970-1989 so realni osebni dohodki rasli povprecno le še po 0,5 % letni stopnji; leta 1989 je bila realna vrednost osebnih dohodkov v primerjavi z letom 1970 vecja le za okrog 5 %.4 Do padanja oziroma do zadrževanja rasti realne vrednosti osebnih dohodkov je prišlo že leta 1972 in 1973. Po tem letu je do leta 1979 znova sledil trend narašcanja realne vrednosti osebnih dohodkov: kot pokaže vpogled v indeks realnih osebnih dohodkov, vezan na leto 1989, je bila vrednost realnega osebnega dohodka leta 1979 10,5 % višja kot leta 1989, v letu 1980, ko se je trend obrnil navzdol, pa je bila ta v primerjavi z istim letom vecja le še za 0,1 %. V osemdesetih letih je bila realna vrednost osebnih dohodkov v povprecju za 13,6 % pod ravnjo iz sedemdesetih in v povprecju za 10,4 % nad ravnjo iz šestdesetih let.5 Povprecne letne stopnje rasti dejavnikov oblikovanja življenjske ravni v letih 1955-19906 - v % Tabela 31, 32, 33: Primerjava povprecnih letnih stopenj rasti, povprecnih nominalnih osebnih dohodkov in povprecnih letnih stopenj rasti cen življenjskih potrebšcin; stopnje rasti realnih osebnih dohodkov kot razmerje med njima Tabela 31 Povpr. letne st. rasti 1955/ 1959 1960/ 1964 1965/ 1969 1970/ 1974 1975/ 1979 1980/ 1984 1985/ 1989 1990 Nominalni os. dohodki skupaj 12,1 19,6 19,4 19,6 21,3 30,3 235,5 379,4 Povpr. st. rasti cen življenjskih potrebšcin 5,1 10,7 15,3 17,5 18,4 39,0 220,6 551,6 Realni os. dohodki 6,7 8,0 3,6 1,9 2,3 -6,3 4,6 -8,3 skupaj 4 Statisticni letopis RS 1990, str. 449. 5 Statisticni letopis RS 1991, str. 445. 6 Statisticni letopis SR Slovenije 1986, str. 425, tab. 25-2, Statisticni letopis SR Slovenije 1987, str. 454, tab. 25-2, Statisticni letopis SR Slovenije 1988, str. 436, tab. 25-2, Statisticni letopis SR Slovenije 1989, str. 435, tab.25-2., Statisticni letopis SR Slovenije 1990, str. 452, tab. 26-4, str. 454, tab. 26-5; Statisticni letopis RS 1990, str. 438, tab. 25-2. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 175 Tabela 32 Povpr. letne st. rasti 1955/1974 1971/1980 1975/1984 1981/1990 Nominalni os. dohodki skupaj 17,6 20,3 25,7 140,4 Povprecne st. rasti cen življenjskih potrebšcin 12,0 19,9 28,3 151,2 Realni os. dohodki skupaj 5,0 0,4 -2,1 -4,3 Tabela 33 1985 1986 1987 1988 1989 1990 Nominalni os. dohodki skupaj 98 122,8 121,3 165,5 1540,6 379,4 Povpr. st. rasti cen življenjskih potrebšcin 79,4 95,9 131,9 199,6 1285,3 551,6 Realni os. dohodki skupaj 10,4 13,7 -4,6 -11,4 18,4 -8,3 Tabela 34: Indeks realnih osebnih dohodkov7 8v podjetjih in drugih organizacijah (razen zasebnih) 1956-1990s indeksi (1989=100) leto Indeks realnih os. dohodkov gospodarstvo in negospodarstvo skupaj 1956 33,5 1960 51,3 1961 62,6 1962 53,5 1963 63,2 1964 75,3 1965 76,8 1966 82,1 1967 85,4 1968 88,5 1969 91,5 leto Indeks realnih os. dohodkov gospodarstvo in negospodarstvo skupaj 1970 95,5 1971 100,7 1972 99,3 1973 96,5 1974 97,6 1975 98,3 1976 99,7 1977 102,7 1978 108,9 1979 110,5 1980 100,1 leto Indeks realnih os. dohodkov gospodarstvo in negospodarstvo skupaj 1981 91 1982 88,3 1983 80,1 1984 79,4 1985 87,5 1986 99,5 1987 94,9 1988 84,5 1989 100,0 1990 73,6 7 Indeks realnih osebnih dohodkov predstavlja razmerje med indeksom nominalnih osebnih dohodkov in indeksom življenjskih stroškov. 8 Statisticni letopis RS 1991, str. 445, tab. 26-2. 176 Slovenija v Jugoslaviji Indeks realnih osebnih dohodkov za opazovano obdobje kaže, da je kupna moc Slovencev narašcala do izteka sedemdesetih let, ko so nominalna gibanja osebnih dohodkov zaposlenih presegala statisticno evidentirano rast cen življenjskih potrebšcin. V primerjavi z življenjskimi stroški so osebni dohodki hitreje narašcali zlasti prvih petnajst let 1955-1970 opazovanega obdobja. Osebni dohodki so se povecali trinajstkrat, življenjski stroški pa 4,4 krat, torej je bilo povecanje osebnih dohodkov trikrat vecje od povecanja življenjskih stroškov.9 V obdobju 1955-1974 je višina plac ob 12 % povprecni letni stopnji življenjskih stroškov porasla v povprecju za 17,6 % na leto. V letih 1971-1980 je bila rast osebnih dohodkov v primerjavi s cenami življenjskih potrebšcin bolj enakomerna. Medtem ko so se življenjski stroški povecali 6,2-krat, so se osebni dohodki povecali 6,4-krat. Cene življenjskih potrebšcin so v povprecju letno porasle za 19,9 %, nominalni osebni dohodki pa za 20,3 %, kar pomeni, da so realni osebni dohodki na leto povprecno porasli za 0,4 %.10 Slovenska družba je v tem casu dosegla velik napredek v zadovoljevanju potreb po materialnih dobrinah. Vpogled v strukturo osebne porabe gospodinjstev, ki obsega izdatke za osnovne življenjske potrebšcine, izdatke za odplacila posojil, izdatke za stanovanje in imetje ter prihranke za opazovano obdobje kaže, da se je delež sredstev za posamezne kategorije osebne porabe razvijal v smeri postopnega dvigovanja življenjske ravni do leta 1980. V porabljenih sredstvih je do takrat upadal, ceprav je ostajal najpomembnejši delež za življenjske potrebšcine; znotraj njega pa so kot izraz vecanja življenjske ravni upadali, a so vendar zavzemali še vedno najvecji delež izdatki za osnovne dobrine in storitve: hrano, obleko in obutev. Kot izraz vecanja življenjske ravni je narašcal tudi delež sredstev, namenjen za kulturo, izobrazbo, razvedrilo (knjige, pribor za pisanje in šolo, vstopnice za razne prireditve, casopisi in revije, predmeti za razvedrilo). Delež za življenjske stroške v porabljenih sredstvih je bil najnižji v sedemdesetih letih. Na osnovi dinamicne kvantitativne analize statisticnih podatkov o strukturi porabe gospodinjstev, tako 4 clanskih delavskih družin kot tudi kmeckih, nekmeckih in mešanih gospodinjstev, je razvidno, da so ljudje za življenjske stroške v šestdesetih letih porabili vecji delež porabljenih sredstev kot v sedemdesetih letih; v osemdesetih letih je bil delež porabljenih sredstev za življenjske stroške v primerjavi s sedemdesetimi leti pri 4-clanskih delavskih družinah in tistih nekmeckih gospodinjstvih, katerih rezultati so dobljeni na osnovi enoletnih anket, prav tako vecji; pri nekmeckih, mešanih in kmeckih gospodinjstvih, katerih rezultati so dobljeni na osnovi petletnih anket o porabi, pa je ostal približno na ravni iz sedemdesetih let. Primerjalna analiza razlicnih 9 Statisticni letopis SRS 1989, str. 446, tab. 26-1. 10 Statisticni letopis RS 1991, str. 436, tab. 25-3, str. 445, tab. 26-3. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 177 tipov in velikosti gospodinjstev, da sicer razlicne rezultate, a podobne kvalitativne zakljucke. Ce ocenjujemo delež za življenjske stroške v porabljenih sredstvih na osnovi 4-clanskih delavskih družin,11 ugotovimo, da so tovrstna gospodinjstva porabila v šestdesetih letih v povprecju za tovrstne stroške za 6 % vec sredstev; v prvih treh letih osemdesetih let pa za 1,7 % vec sredstev kot v sedemdesetih letih (strukturni delež za življenjske stroške 4-clanskih delavskih družin v porabljenih sredstvih je v sedemdesetih letih povprecno znašal 72,7 %). Ce pa ocenjujemo delež za življenjske stroške v porabljenih sredstvih na osnovi razlicnih socialno ekonomskih kategorij gospodinjstev (nekmeckih, mešanih, kmeckih) ter povprecnih gospodinjstev, ugotovimo, da so gospodinjstva v šestdesetih letih v primerjavi s sedemdesetimi leti v povprecju porabila za dobrih 5 % vec sredstev; v osemdesetih letih pa so gospodinjstva v povprecju za življenjske potrebšcine namenila približno toliko (83 % porabljenih sredstev) kot v sedemdesetih letih. Na osnovi omenjene analize se je izrisal pri vseh gospodinjstvih enak trend. Gospodinjstva so za osnovne življenjske potrebšcine v šestdesetih letih porabila precej vecji delež porabljenih sredstev kot v sedemdesetih; v osemdesetih letih pa se je delež za življenjske stroške v porabljenih sredstvih v primerjavi s sedemdesetimi leti poveceval, a je ostajal bližje ravni iz sedemdesetih kot šestdesetih let. Glede na posamezne socialno-ekonomske kategorije gospodinjstev so za življenjske potrebšcine tako v sedemdesetih kot osemdesetih letih najmanj sredstev namenila mešana gospodinjstva, a še vedno od 7-8 % vec kot nekmecka 4-clanska delavska gospodinjstva med leti 1970-1983. Nekmecka 4-clanska delavska gospodinjstva so imela glede na delež porabljenih sredstev za osnovne življenjske potrebšcine najvišjo življenjsko raven, in to v obdobju vsaj od leta 1963, ko so podatki o potrošnji poleg podatkov o 4-clanskih delavskih družinah spremljani tudi za vse tri prevladujoce tipe gospodinjstev, do leta 1983, ko je zbiranje podatkov o porabi 4-clanskih delavskih družinah opušceno; kmecka gospodinjstva, katerih delež za življenjske potrebšcine v porabljenih sredstvih je bil v sedemdesetih letih najvecji (to pove, da je bila življenjska raven kmeckih gospodinjstev najslabša), so svoj položaj v osemdesetih letih glede na delež porabljenih sredstev za življenjske potrebšcine izboljšala, saj se je ta približal ravni mešanih gospodinjstev. Primerjalna staticna analiza posameznih let za 4-clanska delavska gospodinjstva tudi kaže, da so tovrstna gospodinjstva v sedemdesetih letih za osnovne življenjske potrebšcine porabila v povprecju za okoli 10 % manj sredstev kot leta 1960 (za življenjske stroške so takrat porabila 82,2 % porabljenih 11 Ankete o porabi 4-clanskih delavskih gospodinjstev je statistika izvajala do leta 1983, po tem letu pa jih je nadomestila z anketami o porabi nekmeckih gospodinjstev kot bolj ustreznimi, saj so 4-clanska delavska gospodinjstva predstavljala le 25 % vseh nekmeckih gospodinjstev. 178 Slovenija v Jugoslaviji sredstev); približno za toliko vec sredstev za osnovne življenjske potrebšcine pa so nekmecka gospodinjstva tudi porabila konec osemdesetih let (za življenjske stroške so takrat porabila od 83 do 85,9 % porabljenih sredstev).12 Tabela 35: Struktura osebne porabe slovenskih gospodinjstev v letih 1963-197313 14 nekmecka mešana kmecka vsa skupaj 1963 1968 1973 1963 1968 1973 1963 1968 1973 1963 1968 1973 Porabljena sredstva (denarna + naturalna potrošnja) v % 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 Izdatki za življenjske potrebšcine 89,4 87,7 87,4 89 81,2 83,8 94,8 93,7 87,7 / 86,9 86 davki, takse, posojila 0,6 / / 0,8 / / 0,8 / / / / / Izdatki za stanovanje in imetje 3,8 6 5,2 4,4 9,2 8,2 1,9 3 5,2 / 6,4 6 Prihranki 6 6,3 7,4 5,8 9,6 8,3 2,4 3,3 7 / 6,7 7,5 Tabela 36: Struktura osebne porabe slovenskih gospodinjstev v letih 1978-1988'4 nekmecka mešana Kmecka Vsa skupaj 1978 1983 1988 1978 ,983 1988 1978 1983 1988 1978 1983 1988 Porabljena sredstva (denarna + naturalna potrošnja) v % 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 Izdatki za življenjske potrebšcine 80,6 82,1 85 77,9 80,7 81,7 86 78,5 84,4 80,1 81,6 84 davki, takse, posojila 3,7 3,9 3,1 3,8 2,9 2,8 4 1,8 3,4 3,8 3,6 3 Izdatki za stanovanje in imetje 4 5,5 3,9 8,6 8,3 6 4,4 7 2,1 5,1 6,3 4,5 Prihranki 11,7 8,4 8 14,7 8,1 9,5 14,5 12,7 10 12,7 8,5 8,5 12 Statisticni letopisi SRS in RS razlicnih letnikov. 13 Preracuni strukturnih deležev porabe so narejeni na osnovi Statisticnih letopisov SRS razlicnih letnikov. 14 Preracuni strukturnih deležev porabe so narejeni na osnovi Statisticnih letopisov SRS in RS razlicnih letnikov. Rendla: Živlienjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 179 Trend, da so kmecka gospodinjstva v primerjavi s sedemdesetimi leti v osemdesetih letih izboljšala svoj položaj, je pokazala tudi raven povprecnih razpoložljivih sredstev gospodinjstev. Ce je anketa o porabi gospodinjstev iz leta 1978 še kazala, daje po denarnih sredstvih do takrat najbolje kazalo nekmeckim gospodinjstvom (tudi po skupnih razpoložljivih sredstvih so bila ta gospodinjstva nad povprecjem slovenskega gospodinjstva; še bolje pa je s tega vidika kazalo mešanim gospodinjstvom), pa je anketa iz leta 1983 opozorila na obrat, saj so vse spremenljivke kazale, da z najvišjimi skupnimi razpoložljivimi in denarnimi viri razpolagajo mešana gospodinjstva; kmecka gospodinjstva pa so glede na skupna razpoložljiva sredstva celo za nekoliko prehitela nekmecka gospodinjstva. Pri kmeckih gospodinjstvih je treba sicer opozoriti na dejstvo, da gre za v anketo zajeta gospodinjstva, katerih število pa je v vseh petletnih anketah premajhno, še zlasti pa leta 1983, ko je bilo v anketo zajetih le 99 gospodinjstev, da bi dobljene rezultate lahko posplošili na vsa tovrstna gospodinjstva. Dobljeni rezultati imajo zato zgolj orientacijsko vrednost in dajo osnovo za grobo oceno odnosov in razvojnih tendenc. Mešana gospodinjstva, ki jih je bilo leta 1983 21 %, so glede na povprecno slovensko gospodinjstvo razpolagala tudi z nadpovprecno visokimi razpoložljivimi viri (skupnimi in denarnimi); nekmecka, katerih je bila leta 1983 vecina (76 %), pa so glede na skupne kot denarne vire padla pod slovensko povprecje (po skupnih virih za 6,5 %, po denarnih pa za 1 %) in bila po skupnih razpoložljivih virih približno na ravni kmeckih gospodinjstev (v mislih moramo imeti zgornje pojasnilo), glede na denarne vire pa jim je precej bolje kazalo kot kmeckim in so bila bliže mešanim gospodinjstvom. Anketa iz leta 1988 je pokazala podobne odnose med posameznimi primerjanimi spremenljivkami; v vseh pogledih je najbolje kazalo mešanim gospodinjstvom, nekmecka so zadržala raven izpred petih let, medtem ko so se kmecka gospodinjstva ponovno nekoliko bolj oddaljila od povprecnega slovenskega gospodinjstva (glede na razpoložljive vire za 26,6 %, glede na denarne vire pa za 50,5 % od povprecnega gospodinjstva). 180 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 37: Raven povprecnih letnih razpoložljivih sredstev na gospodinjstvo v sedemdesetih in osemdesetih letih v %15 Leto Št. anketiranih gospodinjstev Vsa gospodinjstva (povprecna letna sredstva na gospodinjstvo=100) Nekmecka Mešana Kmecka 1973 3256 100 102,8 107,6 64 1978 3992 100 101,4 107,2 62,6 1983 3995 100 93,5 130 95 1988 3250 100 93,2 123 73,4 Tabela 38: Raven povprecnih letnih denarnih virov na gospodinjstvo v sedemdesetih in osemdesetih letih v % Leto Št. anketiranih gospodinjstev Vsa gospodinjstva (povprecni RDV) Nekmecka Mešana Kmecka 1973 3256 100 113 92,5 40,9 1978 3992 100 108,5 95 41,8 1983 3995 100 96 104,3 70 1988 3250 100 99 107 49,5 V sedemdesetih letih, ko sta se obseg in struktura razpoložljivih in porabljenih sredstev za osebno porabo bistveno spremenila, se je v strukturi življenjskih stroškov na racun zmanjšanja izdatkov za osnovne dobrine (poleg hrane so se zmanjšali tudi izdatki za obleko in obutev) in storitve, povecala udeležba izdatkov za trajne potrošniške dobrine, gradnjo ter vzdrževanje stanovanj (rezultat primerjalne analize na osnovi 4-clanskih delavskih družin za izdatke za stanovanje in imetje je npr. tak: z 1,5 % porabljenih sredstev v letu 1970 so se izdatki dvignili na 4,5 % porabljenih sredstev leta 1980). Na racun upadanja deleža za življenjske potrebšcine, sta v porabljenih sredstvih vecinoma do leta 1980 kot izraz vecanja življenjske ravni narašcala delež za odplacila posojil in delež prihrankov (4-clanska delavska gospodinjstva so v sedemdesetih letih namenila v povprecju 9,9 % porabljenih sredstev za odplacila posojil, 14,9 % razpoložljivega dohodka pa so privarcevala). Hkrati seje izboljšala tudi kvaliteta porabe živil. Zmanjšala se je poraba žit (moke, kruha, testenin) in mašcob; povecala pa se je poraba mesa in mesnih izdelkov ter rib, olja, mleka, sira, jajc, sadja in vrtnin. Prišlo je do velikega zanimanja in porabe industrijskih izdelkov višjega standarda, kot so televizorji, gospodinjski aparati (pralni stroji, hladilniki, 15 Preracuni so narejeni na osnovi statisticnih letopisov: Statisticni letopis SR Slovenije 1975, str. 352- 359, tab. 24-7; Statisticni letopis SRS 1979, str. 489-492, tab. 26-7, tab. 26-10; Statisticni letopis SRS 1986, str. 469-472, tab. 28-8; Statisticni letopis RS 1990, str. 489, tab. 28-9. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 181 elektricni štedilniki) in osebni avtomobili. Pri skupini trajnih potrošnih dobrin: opremljenost s televizorji, telefoni in avtomobili ne gre le za indikatorje potrošnje v ožjem smislu, temvec hkrati za pomembne kazalnike komunikacij in mobilnosti ter vkljucenosti v družbo. Na teh podrocjih je bil v opazovanem obdobju dosežen velik tehnicni napredek; hitre stopnje rasti so bile zabeležene pri uvajanju, kasneje pa so se te upocasnile. Tabela 39: Struktura osebne porabe 4-clanskih delavskih družin (1955-1980) in nekmeckih gospodinjstev (1985-1990)16 17 1955 1960 1970 1975 1980 1985 (2,98 clana na gosp.) 1990 (3,14 clana na gosp.) Porabljena sredstva 100 100 100 100 100 100 100 Izdatki za življenjske potrebšcine 86,3 83,2 74 75,5 70,5 75,9 83,1 Odplacila posojil 6,4 4,8 9,6 8,6 9,9 1,9 1,1 Gospodarski stroški (1.1955,1960)/lzdatki za stanovanje in imetje 1,3 0,9 1,5 2,2 4,5 4,1 3,4 prihranki 6,1 12 14,9 13,7 15,1 18,1 12,4 Tabela 40: Struktura izdatkov za življenjske potrebšcine 4-clanskih delavskih družin (1955-1980) in nekmeckih gospodinjstev (1985-1990)'7 1955 1960 1970 1975 1980 1985 1990 Izdatki za življenjske potrebšcine 100 100 100 100 100 100 100 1 Hrana 52,4 44,6 34,4 36 33 35 33,2 2 Pijace in tobak 5,6 5 4,6 5,5 5,5 7,1 6,4 3 Obleka in obutev 15, 1 18 14 13,3 11,3 12 10,8 16 Statisticni letopis SR Slovenije 1964, str. 367, tab. 24, Statisticni letopis SR Slovenije 1971, str. 356, 357, tab. 24-3., Statisticni letopis SR Slovenije 1976, str. 435, tab. 25-2., Statisticni letopis SR Slovenije 1982, str. 451, tab. 26-2., Statisticni letopis SR Slovenije 1987, str. 498, 499, tab. 28-4, Statisticni letopis RS 1992, str. 289, 190, tab. 14-4. 17 Za analizo osebne potrošnje je uporabljena ponderacijska lista potrošne košarice. Osebna potrošnja/ lista potrošne košarice je v analizi razdeljena po namenu uporabe in nacinu korišcenja na devet skupin blaga in storitev. Potrošnjo sem ugotavljala na strani izdatkov 4-clanskih delavskih družin, od leta 1985 nekmeckih gospodinjstev, oziroma sem analizirala delež sredstev, namenjen za življenjske stroške v razpoložljivih sredstvih in deleže posameznih vrst blaga in storitev v življenjskih stroških skozi casovno vrsto 1955-1990. Statisticni letopis SR Slovenije 1964, str. 367, tab. 24, Statisticni letopis SR Slovenije 1971, str. 353, tab. 24-1, Statisticni letopis SR Slovenije 1976, str. 434, 435, tab. 25-2., Statisticni letopis SR Slovenije 1982, str. 450, tab. 26-2., Statisticni letopis SR Slovenijel987, str. 498, tab. 28-4, Statisticni letopis RS 1992, str. 189, tab. 14-4. 182 Slovenija v Jugoslaviji 1955 1960 1970 1975 1980 1985 1990 4 Stanovanje, kurjava, razsvetljava 8,7 11 9 10,4 11,6 13 10,3 5 Stanovanjska oprema 4,5 6 5,4 5,6 5,3 4,7 5 6 Higiena, kozmetika, zdravje 4,4 3,5 3,7 3,9 3,7 4,7 6 7 Izobrazba, kultura razvedrilo 5, 1 6 7 7,2 7,7 5,5 7,8 8 Prevozna sredstva in storitve/ ostali stroški (1955,1960) 3,7 5,8 15,7 11 12,6 12 14,6 9 Drugo/izgube in darila 0,4 0,16 6 6,9 9,1 5,5 6 V osemdesetih letih, v pogojih poglabljanja gospodarske, financne, politicne, dolžniške, placilnobilancne krize in ob stabilizacijskih ter protiinflacijskih ukrepih so se pogoji življenja slabšali. V razmerah stopnjevanja inflacije je bilo gibanje osebnih dohodkov in cen podvrženo izjemni dinamiki. Hitra rast cen življenjskih potrebšcin zlasti v letih 1980-1984 in v letih 1987-1988 in leta 1990 je mocno ogrožala realno vrednost osebnega dohodka, torej kupno moc. Nominalna gibanja osebnih dohodkov so namrec v osemdesetih letih s 140 % povprecno letno rastjo zaostajala za 151,2 % rastjo cen življenjskih potrebšcin.18 PETDESETA LETA 20. STOLETJA Do leta 1952, koje bil v veljavi sistem zagotovljene preskrbe z živili in glavnimi potrošniškimi industrijskimi izdelki, je bilo težišce življenjske ravni usmerjeno predvsem v zagotavljanje skupnih potreb prebivalstva, kot so zdravstvo, socialno zavarovanje, izobraževanje, komunalna opremljenost, torej v družbene oziroma infrastrukturne dejavnosti; osebni standard, ki se uresnicuje z zadovoljevanjem vsakovrstnih potreb posameznika preko potrošnje materialnih in nematerialnih dobrin oziroma storitev, pa je bil povsem zanemarjen in je stagniral. Kako izboljšati življenjske pogoje prebivalstva v Jugoslaviji, in s tem tudi v Sloveniji, je v sredini petdesetih let sprva poudarjeno postala ena od prioritetnih nalog socialisticne družbene ureditve v številnih politicnih dokumentih. Družbeni plan gospodarskega razvoja LR Slovenije, zacrtan v okolišcinah preobrazbe slovenske družbe iz ruralne v industrijsko družbo leta 1958, je povzrocil, da se je ekonomska politika preusmerila v bolj uravnotežena vlaganja in poskrbela za razvijanje dejavnosti, ki vplivajo na življenjsko raven. Povecana kupna moc, pa tudi mejni položaj Slovenije na kapitalisticni državi Italijo in Avstrijo in mocni manjšini v njih, sta spodbudila, da seje industrijska proizvodnja 18 Statisticni letopis RS 1991, str. 436, tab. 25-3, str. 445, tab. 26-3. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 183 v okviru novih ekonomskih smernic zacela odzivati na potrebe trga in zacela proizvajati vrsto izdelkov za široko potrošnjo, tako predmetov hitrejše in trajne porabe kot izdelkov živilske industrije. Ceprav je proizvodnja blaga široke potrošnje po letu 1956 v strukturi industrijske proizvodnje pridobivala pomembnejše mesto, pa so se proizvodnja in trgovina oziroma ponudba v pogojih jugoslovanskega tipa socializma potrebam kupcev in modnim trendom, kljub temu da je slovenska industrija leta 1972 v primerjavi z letom 1952 izdelala za 9-krat vec blaga za široko potrošnjo in je njena udeležba v skupni industrijski proizvodnji leta 1974 znašala že 40,2 %, prilagajale okorno in pocasi. Zlasti v petdesetih letih dvajsetega stoletja trgovina ob narašcajoci kupni moci ni zmogla zagotavljati zadostnih kolicin blaga, živil in industrijskih izdelkov za široko porabo. Kljub strogemu nadzoru in napetim odnosom z Italijo, ki so trajali do podpisa londonskega memoranduma leta 1954, so do dobrin, ki jih je pri nas primanjkovalo, s tihotapljenjem sprva prihajali prebivalci stometrskega obmejnega pasu z Italijo in dvolastniki. Ti so v Italiji kupovali sladkor, kavo, riž, limone, zdravila, milo, fotografske aparate, pa celo sirkove krtace in metle; tja pa so tihotapili: meso, žganje, jajca, maslo.19 Donosen tihotapski posel so postajali že tudi modni artikli, zlasti »šuškavci«, šumeci dežni plašci iz umetnega materiala. Vecja privlacna tocka v Avstriji pa je bil nakup rabljenih strojev za kmetijstvo, ki so jih kmetje lahko odplacevali v obrokih. Možnost realne primerjave standarda, pa tudi edini pravi stik s potrošništvom zahodnega tipa za vse Slovence in Jugoslovane jev petdesetih letih omogocil 1955 leta podpisani t. i. videmski sporazum med Jugoslavijo in Italijo o obmejnem prometu. Zacelo se je množicno prehajanje meje in s tem odpiranje Slovenije proti Italiji ter vdiranje zahodnega vpliva v vsakdanje življenje prebivalcev, seveda najprej ob meji, potem pa tudi drugod. Z Avstrijo sta bila sporazuma o ureditvi obmejnega prometa in o nepremicninah avstrijskih dvolastnikov v jugoslovanskem obmocju podpisana leta 1953.20 Preobražanje slovenske družbe iz ruralne v industrijsko - deagrarizacija in posledicni urbanizacija in modernizacija, je povzrocilo, da so se delovne navade, vrednote in odnos do materialnih dobrin spreminjali. V strokovnih krogih so kljub ocitni socialni preobrazbi menili, da je slovenska družba zaostala. Na vlogo žensk, ki so se vkljucevale na trg dela kot delavke v tovarnah, uradih in podjetjih, se je gledalo podobno kot v preteklosti. Prevladovalo je prepricanje, da imajo 19 Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 91. 20 Vsebina sporazumov je bila: Poleg dvolastnikov so v izjemnih primerih lahko tridnevne dovolilnice za prehod dobili tudi drugi obmejni prebivalci, pravico do stalnega prehoda pa zdravniki, veterinarji in babice; dodatni sporazum o ureditvi obmejnega prometa leta 1960 pa je omogocil, da so v Avstrijo lahko prehajali stalni prebivalci iz desetkilometrskega obmejnega pasu. Vec o tem Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 90-92. 184 Slovenija v Jugoslaviji ženske mesto le v družini in gospodinjskih opravilih. Nalogam sodobne ženske po njihovem mnenju nista ustrezali ne stanovanjska in ne kuhinjska oprema. Zato je dolžnost za ozavešcanje družbe o novi vlogi ženske, predvsem pa nalogo proucevanja celotnega gospodinjskega podrocja tako vlog clanov gospodinjstva kot iskanja smotrnih rešitev pri nacrtovanju stanovanjske opreme prevzel leta 1954 ustanovljeni Centralni zavod za napredek gospodinjstva v Ljubljani. Ob sodelovanju z razlicnimi ustanovami in na podlagi znanstvenih dognanj si je Zavod prizadeval sooblikovati smernice sodobne notranje ureditve. Poleg tega se je ukvarjal z vprašanji prehrane, oblacenja itd. Kampanja za prepricevanje ljudskih množic o prednostih modernega pohištva je bila sprožena tudi v revijah Naša žena, Tovariš, Sodobno gospodinjstvo, Mala potrošnikova knjižica. V mestih in industrijskih krajih se je življenjska raven prebivalcev zviševala tudi po zaslugi socialisticne velikoserijske zidave in izgradnje stanovanj. Nova stanovanj ska naselj a z industrijskim nacinom gradnj e, tj. z montažo v naprej izdelanih velikih gradbenih delov, s serijsko gradnjo vecjih kompleksov stanovanjskih zgradb, so tako nastala v Ljubljani v bližini tovarne Litostroj, v Mariboru v okolici TAM-a in Metalne, na Jesenicah; zgrajene so bile soseske (Savsko naselje) in celo nova mesta (Velenje, Nova Gorica, Kidricevo). V stanovanjskih naseljih so prevladovali stanovanjski bloki in stolpnice; enodružinske oziroma vrstne hiše v sestavu sodobnega naselja pa so bile namenjene predvsem vecjim, zahtevnejšim družinam, ki so si želele tesne povezave z okolico in vrtom. Novo zgrajena družbena stanovanja so bila majhna (v vec kot polovici so bila manjša od 50 m2: 1. 1956 je bila povprecna površina stanovanja 43,6 m2 ), a bolje opremljena kot predvojna, še zlasti s kopalnicami in stranišci na izplakovanje. Opremljenost stavb z vodovodno napeljavo (imela jo je kar polovica stavb) je bila precej dobra. Ceprav je bila stopnja elektrificiranosti v Sloveniji razmeroma visoka že pred vojno, je tudi še po vojni sledila obsežna elektrifikacija naselij in gospodinjstev, še zlasti vaških naselij. Z elektrifikacijo so v gospodinjstvih zaceli uporabljati gospodinjske elektricne aparate, ki so jih sicer množicneje zaceli kupovati v šestdesetih letih. V petdesetih letih je bila posebna skrb posvecena tudi razvoju funkcionalne kuhinje. V oblikovanju sodobnega stanovanjskega pohištva so se slovenski oblikovalci navezali predvsem na Skandinavce, ki so ucinkovito izrabljali tradicionalni les in katerih izdelki so bili vsestransko uporabni in oblikovani po principu umirjene skladnosti in skope estetike.21 Za promocijo novih pohištvenih izdelkov so v Ljubljani poskrbeli sejmi o industriji, obrti in pohištvu. Pri prilagajanju starih nacinov življenja novim zahtevam so nadvse pomembno vlogo odigrala množicna obcila, preko katerih ljudje najhitreje spoznavajo inovacije. Skrajšani delavnik je ljudem zlasti po mestih in industrijskih središcih 21 Lozar Štamcar, Razvoj stanovanjske kulture v Sloveniji, str. 272. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 185 omogocal vse vec prostega casa. Tega so vecinoma zapolnili s kulturnim udejstvovanjem, razvedrilom in športnimi aktivnostmi. Najbolj razširjeni in dostopni mediji kulturnih vsebin so bili radio, tisk in kinematografi. V t. i. zlatih letih kinematografije je delovalo okrog 250 kinematografov, število predstav in obiskovalcev je skokovito narašcalo; samo v Ljubljani si je takrat posamezne filme ogledalo prek sto tisoc obiskovalcev, v najboljših letih kinematografije, v letih 1959 in 1960, so kinematografi zabeležili nad 17 milijonov obiskovalcev; po letu 1960 pa je zaradi razcveta televizije, ki je v Sloveniji zacela redno oddajati leta 1958, število obiskovalcev kinematografov zacelo upadati.22 Ceprav so v povojnih letih na platnih prevladovali sovjetski filmi, pa je že leta 1951 ameriški glasbeni film - muzikal Ples na vodi, pri ljudeh, katerih življenja so bila prežeta z vzdušjem velicastnih delovnih zmag in uspehov, povzrocil pravo evforijo, saj je bil med prvimi filmi v povojni Jugoslaviji, ki ni prikazoval vojakov, delavcev in kmetov, temvec glasbo in melodije ter ples razigranih zahodnih lepotic. Skupaj z radiem je televizija vplivala na rast zahodnih vrednot in potrošniške miselnosti. Narašcala je tudi ponudba drugih kulturnih dobrin. Delovala so stalna poklicna in polpoklicna gledališca, eksperimentalno gledališce (Ad hoc, Oder 57), Mladinsko gledališce in amaterski odri;23 na podeželju pa so vodilni bili še vedno ljudske in delavske univerze ter kulturno prosvetna društva. Poleg že omenjenega radia in pojava televizije, ki sta se kot množicna medija z razvojem tehnologije in standarda pozneje izredno razmahnila, so vse pogostejši postajali koncerti, sodobni plesi in razlicne prireditve festivalskega znacaja. V petdesetih letih je na slovensko obcinstvo naredil najmocnejši vtis sanremski festival. Popularen Radio Luxemburg, tisk (Tedenska tribuna; izhajati je zacela leta 1953) in ameriški filmi so k nam prinašali odmeve zahodne množicne glasbe. Glasbene informacije zahodnega znacaja so tudi bistveno vplivale na nastajanje in razvijanje domace zabavne in popularne glasbe. Obcinstvo se je lahko navduševalo nad manjšimi džezovskimi ansambli, nad osrednjim radijskim orkestrom - PORL, nad novostma v obliki narodno zabavnih ansamblov in porajajocih se beat (rock) ansamblov. Filmi, nadaljevanke, glasba z zahoda in reklame pa so v ljudeh prebujale tudi željo po potovanjih in nakupih v tujini. Potovanja so bila zaradi administrativnih ovir24 in nizkega standarda sicer sila redka, omejena na poslovna potovanja in obiske pri sorodnikih. Italijanski in avstrijski trgovci, zlasti slovenskega rodu, so zaceli oglaševati v slovenskih casopisih in radiu. 22 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 177. 23 Prav tam. 24 Za prehod meje so prebivalci, ki niso živeli v obmejnem pasu, lahko dobili potne liste pri sekretariatih za notranje zadeve v posameznih okrajih (prošnjo za izdajo so lahko zavrnili brez obrazložitve npr. moškim, ki še niso odslužili vojaškega roka; za vse države je bila potrebna viza, za odhod v tujino pa tudi garancijsko pismo iz države, v katero je državljan potoval. Povzeto po: Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 92. 186 Slovenija v |ugoslaviji V mestnih naseljih se je zelo izboljšala infrastruktura oziroma se je popravil družbeni standard. Ulice in ceste so postale tlakovane in asfaltirane, uredili so kanalizacijo in javne površine, osnovali so parke in igrišca ter izboljšali javno higieno in promet. V Ljubljani so poleg tramvaja, leta 1951 uvedli kot javno prevozno sredstvo tudi trolejbus. Splošna raven življenja tako v mestih kot tudi na podeželju se je izboljšala. ŠESTDESETA LETA 20. STOLETJA Mimo najnujnejših predmetov za osebno porabo: z gospodinjskimi predmeti in predmeti za razvedrilo, rekreacijo in šport, so se gospodinjstva v vecji meri zacela opremljati v šestdesetih letih. Po anketi o življenjskem standardu je leta 1966 slabih 96 % nekmeckih in 100 % kmeckih gospodinjstev razpolagalo s katero od dobrin trajne rabe. V skupini kmeckih gospodinjstev v anketi niso povpraševali po opremljenosti s pralnimi stroji, fotoaparati, telefoni. Verjetno so te dobrine izpustili zaradi premajhne zastopanosti, da bi jih vkljucili v anketni vprašalnik. V skupini nekmeckih, torej mestnih gospodinjstvih, je navaden štedilnik imelo 60 % gospodinjstev, kmeckih pa skoraj 99 %, elektricni ali plinski štedilnik je imelo 49 % mestnih in 8 % kmeckih gospodinjstev, hladilnik 40 % mestnih in le 7 % kmeckih gospodinjstev, pralni stroj 27 % mestnih gospodinjstev, radijski in tranzistorski sprejemnik 80 % mestnih in 83 % kmeckih gospodinjstev, televizor skoraj 42 % mestnih in 7 % kmeckih gospodinjstev, gramofon 27 % mestnih in 10 % kmeckih gospodinjstev; opremljenost s fotoaparati in telefoni so ugotavljali le v skupini nekmeckih gospodinjstev: 30 % mestnih gospodinjstev je imelo fotoaparat, telefon pa 7 %; komplet sobnega pohištva je imelo 76 % mestnih in 80 % kmeckih gospodinjstev, komplet kuhinjskega pohištva 68 % mestnih in 66,5 % kmeckih gospodinjstev, kolo 51,5 % mestnih in 77,5 % kmeckih gospodinjstev, osebni avto je imelo skoraj 19 % mestnih in le 3,3 kmeckih gospodinjstev, motorno kolo ali moped 18,6 mestnih in 26 % kmeckih gospodinjstev.25 Primerjava podatkov obeh skupin gospodinjstev pove, da so kmecka gospodinjstva bila slabše opremljena s tistimi predmeti trajnejše rabe, katerih posedovanje je pomenilo višji standard: opremljenost s telefoni, pralnimi stroji, hladilniki, avtomobili. Po drugi strani pa so bila kmecka gospodinjstva z nekaterimi dobrinami primerljivo ali celo bolje opremljena od mestnih gospodinjstev. Npr.: radijski sprejemnik je leta 1966 imelo vec kmeckih gospodinjstev. Vecja pogostost zastopanosti nekaterih predmetov v podeželskem okolju je bila odraz stanja ureditve širšega življenjskega prostora in znacilnosti okolja. Za podeželske ljudi sta bila kolo in moped zaradi 25 Statisticni letopis SR Slovenije 1967, str. 420, tab. 24-1. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 187 narave njihovega dela, ce imamo v mislih ceste in kolovozne poti, bolj primerno prevozno sredstvo od avtomobila. Zelo priljubljena motorna kolesa so bili v šestdesetih letih Colibriji, ki so jih od konca petdesetih let izdelovali v koprskem Tomosu. Dobre lastnosti motornih koles in udobnost skuterjev je združeval Colibri T 12. Na podlagi analize fizicnega obsega proizvedenih enot tovarne Tomos za cas 1955-1997 je Boris Brovinsky ugotovil, da je sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja Tomos težko zadovoljeval povpraševanje na trgu mopedov. Moped Colibri so si lahko privošcili tudi tisti z nižjimi in povprecnimi osebnimi dohodki. Podeželskim ljudem je ob še slabo razvitem javnem prometu omogocil zaposlitev izven kraja bivanja. Radio kot vir informacij je bil pomemben pri vseh populacijah in okoljih. Po podatkih raziskav Centra za raziskovanje javnega mnenja se je leta 1968 89 % populacije opredelilo za redne radijske poslušalce, pri cemer je bilo rednih poslušalcev radia vec med mlajšimi ter tistimi z višjo izobrazbo.26 K poslušanju radia so se mladi zatekali še zlasti takrat, ko je bila na radiu predvajana takratna popularna beat glasba, in ko so peli njihovi idoli. Casniki, revije in televizija pa so bili pomembnejši medij v urbanem okolju. Na ljubljanskem mestnem obmocju so najvec brali Delo, Ljubljanski dnevnik in Nedeljski dnevnik, in sicer uslužbenci; na obmocju Maribora, Prekmurja, Koroške pa je bilo najbolj priljubljeno branje Vecer. Casnik urbanih okolij je bil tudi tednik Tedenska tribuna, ki so ga najvec brali mladi v starosti od 14 do 18 let; ruralnih obmocij pa Kmecki glas. Število prijavljenih TV sprejemnikov je v šestdesetih naglo raslo; ce je še leta 1962 na en televizor odpadlo 71 ljudi, jih je leta 1966 le še 14.27 Gospodinjske aparate so od srede petdesetih let proizvajale tudi že slovenske tovarne. Hladilnike sta takrat proizvajali tovarna Hidromontaža-Himo (Maribor), Tovarna okovja in plocevinastih izdelkov Bistrica-Maribor-Tobi, ki je izdelovala tudi kombinirane elektricne štedilnike, emajlirane štedilnike, sobne peci; pralne stroje, imenovane pralnike, ki so imeli posebej ožemalnike (rocne ali motorne) sta proizvajali tovarni Himo in Elektrostandard iz Trbovelj, od srede šestdesetih let tudi v Gorenju iz Velenja; sesalnike podjetje Erma iz Šmarij pri Kopru; elektricne mešalnike-mikserje tovarna Niko iz Železnikov; elektricne ventilatorske peci tovarna Saturnus v Ljubljani in Erma.28 Ce povzamem raven opremljenosti gospodinjstev z dobrinami trajne rabe, so bila konec šestdesetih let z njimi opremljena predvsem mestna gospodinjstva; vsako drugo mestno gospodinjstvo je bilo opremljeno s hladilnikom, TV sprejemnikom, pralnim 26 Toš, Slovensko javno mnenje 68, str. 66, 67. 27 Statisticni letopis SR Slovenije 1964, str. 427, Statisticni letopis SR Slovenije 1967, str. 55, 465. 28 Špiler, Najnovejši domaci gospodinjski aparati, str. 1171-20. 188 Slovenija v Jugoslaviji strojem; radijske sprejemnike pa so imela tako nekmecka kot tudi kmecka in mešana gospodinjstva. Pri kmeckih gospodinjstvih je opremljenost s pralnimi stroji, hladilniki, elektricnimi in plinskimi štedilniki porasla zlasti v letih 1968 in 1973. V tem obdobju se je povecala na splošno tudi opremljenost s TV sprejemniki in avtomobili. Kljub razmeroma še vedno majhni opremljenosti gospodinjstev s tovrstnimi dobrinami sta se nacin bivanja in stanovanjska oprema zacela spreminjati. Osrednji prostor stanovanja predvsem v mestnih naseljih je postala dnevna soba s sedežno garnituro, kavcem in fotelji, v njej pa sta poleg radijskega vse pogostejša postajala TV sprejemnik in gramofon. Stanovanjska oprema, ki so jo izdelovali v Brestu v Cerknici, Javorju v Pivki, Meblu v Novi Gorici, Stolu v Kamniku, Tovarni pohištva Maribor in drugje je ostajala pri treznih cistih formah, ujetih v kvadrat in pravokotnik; školjke iz vezanih plošc, vitrastih mrež ali obešenih kosov usnja ali blaga so bile vpete v odprte konstrukcije iz krivljenega lesa ali kovine.29Dnevne sobe so bile opremljene z lahkimi kombiniranimi omarami z odprtimi železnimi konstrukcijami ali s tankimi poševnimi nogicami. Sodobne gradnje in stanovanjsko opremo so snovali ugledni arhitekti, npr.: Danilo Fürst, Niko Kralj, Edvard Ravnikar, Vladimir Mušic (eden od projektantov-arhitektov vrstnega naselja »Trata«), France Ivanšek (nacrtoval je vrstno naselje montažnih pritlicnih hišic v ljubljanskih Murglah) itd. Šestdeseta leta so bila tudi leta nakupa prvega družinskega avtomobila oziroma cas, ko je Slovenijo zajela prva množicnejša motorizacija. Najlažjo pot do osebnega motornega prevoznega sredstva je od srede petdesetih let predstavljal nakup motornega kolesa. Cenovno ugodne mopede in skuterje je od 1955 proizvajal že omenjeni koprski Tomos, sarajevski Pretiš in zagrebški TMZ (Tvornica motora Zagreb); v šestdesetih letih sta se Tomosu na podrocju koles s pomožnim motorjem pridružili tovarni koles Partizan iz Subotice in Rog iz Ljubljane.30 Nagel razvoj motorizacije je terjal ne le gradnje sodobnih cest, ampak tudi sodobno ureditev prometa v mestih. V Ljubljani je bilo npr. vzorno urejeno križišce Celovške in Prešernove ceste po zgraditvi podvoza pod železniško progo.31 Brez posebnih administrativnih težav je v šestdesetih letih tudi potni list postal dosegljiv vecini ljudi, pa tudi vize za sosednje države so postopoma ukinili. Zato so takrat ljudje preko zavodov za zaposlovanje množicno zaceli odhajati organizirano, pa tudi neorganizirano na delo v Avstrijo in Nemcijo. Ob praznikih so se vracali v domovino in s seboj prinašali zahodne artikle. V tujini so modni nakupovalni trend Jugoslovanov poleg kavbojk, superg, kozmetike, 29 Lozar Štamcar, Razvoj stanovanjske kulture v Sloveniji, str. 273. 30 Janez Puh - Johann Puch, str. 165-167. 31 Dornik, 20 let razvoja Socialisticne republike Slovenije, str. 33. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 189 pralnih praškov vse bolj postajali tudi razni gospodinjski pripomocki (pralni stroji, sesalniki za prah), pa tudi avtomobili. Eden najbolj iskanih izdelkov v italijanskih trgovinah v petdesetih in šestdesetih letih je bila plasticna puncka v razkošni obleki, imenovana »bambola«, ki je bila nepogrešljiv okras številnih spalnic. Mocna potrošniška skupina je konec šestdesetih let tudi v Sloveniji zacela postajati tinejdžerska generacija.32 Mladi, katerih zahtev in okusa socialisticna ponudba ni mogla zadovoljiti, so hrepeneli po modnih oblacilih, glasbenih plošcah in inštrumentih, šolskih torbah ter drugih izdelkih. Družabno življenje mladih se je v šestdesetih in že v petdesetih letih odvijalo v plesnih dvoranah, kavarnah in barih. Plesi so bili tudi po gimnazijah in srednješolskih dijaških domovih - internatih. Zviševanje standarda je bilo opazno tudi v graditvi in nakupih pocitniških hišic. Osebna poraba je bila v Sloveniji primerljiva s porabo v srednje razvitih državah. Tabela 41: Opremljenost gospodinjstev z nekaterimi trajnejšimi potrošnimi dobrinami 196833 v % vsa gospodinjstva kmecka mešana nekmecka Ocenjeno št. gospodinjstev 516 789 (100) 11,4 19,2 69,4 El. oz. plinski štedilnik 47,7 7,3 23,7 60,9 Hladilnik 41,2 8,3 19 52,7 TV sprejemnik(CB) 40,0 9,3 25.1 49,2 Pralni stroj 35,5 8,7 25,1 42,8 Osebni avtomobil 18,2 3,5 13,3 21,9 SEDEMDESETA LETA 20. STOLETJA V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je proizvodnja blaga široke porabe rastla hitreje od celotne industrijske proizvodnje. Povprecna letna stopnja rasti proizvodnje blaga široke porabe je bila 7,5 %, medtem ko celotne industrije 6,6 %. Rast cen življenjskih potrebšcin je bila v primerjavi z rastjo osebnih dohodkov v sedemdesetih malenkost nižja.34 Ker so osebni dohodki povprecno na leto porasli malo vec kot cene življenjskih potrebšcin, je bilo v povprecju mogoce nabavljati ali vec ali pa boljše dobrine. Z vidika življenjske ravni so bila sedemdeseta leta v vsem povojnem obdobju 32 Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 93, 94. 33 Premeri, Opremljenost gospodinjstev, str. 11, 12. 34 Statisticni letopis RS 1991, str. 445, tab. 26-2, tab. 26-3, Statisticni letopis SR Slovenije 1989, str. 446, tab. 26-1, Statisticni letopis SR Slovenije 1977, str. 406, tab. 23-2, Statisticni letopis RS 1991, str. 435, tab. 25-1. 190 Slovenija v Jugoslaviji za Jugoslavijo (in Slovenijo) najboljša. Ugodne gospodarske razmere, odprtost državnih meja za zasebna potovanja državljanov v tujino so spodbudile množicno potrošništvo. Zaradi neuvršcenosti država tudi ni obcutila naftnih šokov, Mednarodni denarni sklad pa je dajal Jugoslaviji posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Z njimi so Slovenci tudi množicno gradili hiše. Število stanovanj, ki se je od srede šestdesetih do leta 1971 povecalo za 4,5 %, je tega leta že skoraj ustrezalo številu gospodinjstev. Stanovanj je bilo 471 076, gospodinjstev pa 515 531. Za približno 25 % se je povecala tudi povprecna površina stanovanj, kar pomeni, da je povprecna površina stanovanja merila 57 m2.35Razpon v številu na novo zgrajenih in dokoncanih stanovanj se je gibal od 8 942 v letu 1965 preko 15 893 v letu 1975 do 13 820 leta 1979. V vseh od navedenih let je bilo glede na lastništvo vec dokoncanih družbenih stanovanj, z izjemo leta 1970, ko je bilo vec oziroma 58 % dokoncanih stanovanj v zasebni lasti.36 Gradbeni material, ki je bil ali boljši ali cenejši od domacega, ali pa se ga doma ni dalo dobiti, so Slovenci pogosto kupovali v sosednjih državah. Stanovanjsko opremo v slovenskih domovih so v sedemdesetih letih vse pogosteje sestavljali cokati, kubicni, nizki in mocno oblazinjeni sedeži s skrito zgradbo, pogosto brez nog. Omare so postajale vse težje in vecje. Regali, sprva v temnejših tonih lesa, so bili delno sestavljeni iz omaric in delno odprtih polic, v sredini pa so imeli obvezno domaci barcek. Ta je dajal videz obilja in udobja, a materiali so bili ubogi: lesonit, iverka, furnirne folije, penasta guma, sinteticni tekstil in sponke. Visoko kvalitetnega pohištva, kot je pohištvo iz polnega lesa, ni bilo naprodaj. Priljubljene so bile kontrastne kombinacije mocnih barv: bela v kombinaciji s toplo rjavo, oranžno ali rdeco. Modno je bilo oblaciti stene v papirnate tapete z velikimi cvetovi kontrastnih tonov. Priljubljene so bile balonaste plasticne bele in toplih tonov Meblove luci; kosmate preproge; pohištvo iz krivljenega lesa in pleteno pohištvo. Najmanjši skupni imenovalec kvalitete bivanja je bila enakost opreme tako za mesto kot vas, za delavca in profesorja.37 V obdobju od gospodarske reforme do uvedbe dogovorne ekonomije je prišlo do bistvenih sprememb v obsegu in strukturi razpoložljivih in porabljenih sredstev za osebno porabo oziroma v strukturi življenjskih stroškov posameznih socialno ekonomskih kategorij gospodinjstev.38 Višina razpoložljivih sredstev za osebno porabo pri vseh tipih gospodinjstev je narašcala; razmerja strukturnih deležev razpoložljivih sredstev pa so se gibala v smeri narašcanja denarnih sredstev in upadanja vrednosti neformalne ekonomije (naturalne potrošnje). 35 Statisticni letopis SR Slovenije 1975, str. 43, tab. 2-6. 36 Statisticni letopis SRS 1981, str. 279. 37 Lozar Štamcar, Razvoj stanovanjske kulture v Sloveniji, str. 274. 38 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 167. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 191 Pri nekmeckih gospodinjstvih so bila razpoložljiva sredstva39 na clana gospodinjstva leta 1973 1,7-krat vecja kot pri kmeckih gospodinjstvih in 1,3-krat vecja kot pri mešanih gospodinjstvih. Razlike so bile tudi v strukturi razpoložljivih sredstev za osebno porabo. Medtem ko so pri kmeckih gospodinjstvih v skupnih razpoložljivih sredstvih bila denarna sredstva udeležena z dobro polovico, so ta sredstva zavzemala pri mešanih gospodinjstvih tri cetrtine, pri nekmeckih pa 95% razpoložljivih sredstev.40 Trend povecevanja denarnih sredstev v skupnih razpoložljivih sredstvih se je pri vseh socialno ekonomskih kategorijah gospodinjstev nadaljeval v drugo polovico sedemdesetih let. Najvecje premike v strukturi razpoložljivih sredstev so beležila kmecka gospodinjstva: pri tem tipu gospodinjstev so se denarna sredstva na racun upadanja vrednosti neformalne ekonomije najbolj povecevala; leta 1968 je vrednost neformalne ekonomije v razpoložljivih sredstvih znašala 51 %, do leta 1978 pa je upadla na 38,5 % (to vrednost je zadržala tudi še v osemdesetih letih). Pri nekmeckih in mešanih gospodinjstvih pa je bilo gibanje strukturnih deležev denarnih sredstev in vrednosti neformalne ekonomije bolj enakomerno: pri nekmeckih gospodinjstvih je bila vrednost le-te skoraj zanemarljiva, pri mešanih gospodinjstvih pa je v sedemdesetih letih predstavljala približno petino razpoložljivih sredstev. Najvec sredstev na clana gospodinjstva je odpadlo pri nekmeckih gospodinjstvih, pri kmeckih pa najmanj. V drugi polovici sedemdesetih let, v obdobju 1976-1980, seje življenjski standard poveceval po 3,1 % letni stopnji.41 V obdobju 1960-1978 se je osebna potrošnja povecala povprecno za 5,8 % letno. Da je bila življenjska raven v opazovanem obdobju pravzaprav najboljša v sedemdesetih letih, na osnovi statisticnih podatkov izkazuje struktura porabe pri vseh socialno ekonomskih kategorijah gospodinjstev. Delež izdatkov za predmete in storitve osebne porabe (življenjske stroške) je bil sicer še vedno najpomembnejši, a glede na opazovano obdobje najnižji tako pri nekmeckih, mešanih kot kmeckih gospodinjstvih. V nekmeckih gospodinjstvih oziroma 4 clanskih delavskih družinah je bil v razpoložljivih sredstvih delež izdatkov za minimalne življenjske potrebšcine v sedemdesetih letih naslednji: leta 1970 so izdatki za življenjske stroške znašali 74 %, 1975 leta 75,5 %, leta 1980 pa 70,5 % porabljenih sredstev.42 Najopaznejša sprememba v strukturi življenjskih stroškov je bila, da se je zmanjšal delež izdatkov za hrano, obleko in obutev ter povecal delež za trajnejše potrošniške dobrine, za gradnjo ter vzdrževanje stanovanj in 39 Med razpoložljiva sredstva so takrat šteli denarna sredstva, vrednost lastne proizvodnje, porabljene v gospodinjstvu (naturalna poraba), neto potrošniška posojila. 40 Mlinar, Slovenija 1945-1975, 168, Statisticni letopis SR Slovenije 1975, str. 354-358, tab. 24-7., Statisticni letopis SR Slovenijel979, str. 489-492, tab. 26-7,26-10. 41 Interna dokumentacija Urada za makroekonomske analize in razvoj. 42 Statisticni letopis SR Slovenije 1971, str. 353, tab. 24-1, Statisticni letopis SR Slovenije 1976, str. 434- 435, tab. 25-2, Statisticni letopis SR Slovenije 1982, str. 450, tab. 26-2. 192 Slovenija v Jugoslaviji delež prihrankov.43 Ljudje so vec trošili tudi za pijaco, tobak, kulturo in izobrazbo ter higieno. Neugodno strukturo osebne porabe pa so še vedno imela kmecka gospodinjstva. Izboljšala se je tudi kvaliteta porabe živil. Zmanjšala se je poraba žit (moke, kruha, testenin) in mašcob; zvecala pa se je poraba mesa in mesnih izdelkov ter rib, olja, mleka, sira, jajc, sadja in vrtnin.44V strukturi osebne porabe je prišlo do velikega zanimanja in porabe industrijskih izdelkov višjega standarda, kot so televizorji, gospodinjski aparati in osebni avtomobili.45 Domaca proizvodnja oziroma montaža prvih avtomobilov francoskega proizvajalca avtomobilov Citroen tipa 2 CV - avtomobilov nižjega razreda - Spacek in Ami, je stekla leta 1961, npr. v Tomosu v Kopru leta 1961; leta 1972 sta sodelovanje oba partnerja Tomos in Citroen nadgradila z ustanovitvijo podjetja Cimos za proizvodnjo avtomobilov v Jugoslaviji.46 Razširjeni, prepoznavni in priljubljeni osebni avtomobili so bili predvsem »ficki«47, in »stoenke«48 iz kragujevške Crvene zastave, ceške škode, ruske lade ter »katrce« (Renault 4), izdelane v Novem mestu. Leta 1981 je vprimerjavi zletom 1971 število registriranih avtomobilov poraslo za 2,4-krat. Leta 1981 je dobrih 72% gospodinjstev ali vsako 1,4 gospodinjstvo bilo lastnik osebnega avtomobila.49 V enakem razdobju se je tudi izredno izboljšala opremljenost gospodinjstev s TV sprejemniki. Ce je z njimi bilo opremljenih še leta 1971 le 47% gospodinjstev, pa je delež opremljenosti le-teh leta 1981 poskocil na 74 % oziroma je TV sprejemnik imelo vsako 1,3 gospodinjstva.50 Po letu 1965 se je tudi izboljšala skladišcna in prodajalna zmogljivost notranje trgovine. Ustanovljena so bila številna nova trgovska podjetja: Metalka, Slovenijales, Emona, Petrol, Mercator, Kovinotehna; in samopostrežne trgovine: število samopostrežnih trgovin se je z 185 v letu 1965 povecalo na 508 leta 1971.51 V sedemdesetih so zaceli graditi nove veleblagovnice tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru; leta 1973 se je odprla najsodobnejša blagovnica v Ljubljani, Maximarket. Zato se je izbira blaga izboljšala tudi v domacih trgovinah. V prvi polovici sedemdesetih let se je poleg nakupovalnega turizma Jugoslovanov, ki se je razcvetel predvsem z množicnim obiskovanjem Trsta, razvijal tudi agencijski turizem. Jugoslovanske turisticne agencije so organizirale dopuste 43 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 172. 44 Prav tam, str. 170. 45 Prav tam. 46 Janez Puh - Johann Puch, str. 168. 47 Pogovorno Fico ali Ficko, uradno Zastava 600, 750 ali 850 je bil razlicica fiata 600, ki ga je od leta 1960, po nakupu licence izdelovala bivša jugoslovanska tovarna Zavodi Crvena Zastava v Kragujevcu v Srbiji. Dostopno na: sl.wikipedia.org/wiki/Zastava_750. 48 Zastavo 101, popularno »Stoenko« je izdelovala tovarna Crvena Zastava po Fiatovi licenci modela Fiata 128. Dostopno na: sl.wikipedia.org/wiki/Zastava_101. 49 Statisticni letopis SR Slovenije 1982, str. 266. 50 Statisticni letopis SR Slovenije 1982, str. 505. 51 Princic, Trgovina, str. 1083, 1084. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 193 v tujih državah, zlasti v Španiji, Italiji in Tuniziji, pa tudi turisticne in nakupovalne izlete v glavne evropske metropole, tudi v ZDA (zlasti New York). Ciljni nakupovalni izleti so bili usmerjeni v nakup predmetov zabavne elektronike (München) ali oblek ali usnjenih izdelkov (Istanbul).52 V Trst je takrat prišlo po nakupih iz sosednjega obmocja v Jugoslaviji od 3 do 3,5 milijona oseb in od 2 do 2,5 milijona iz drugih obmocij Jugoslavije; dnevno je v povprecju to pomenilo od 20 do 25 tisoc oseb.53Prav za te kupce se je razvila posebna trgovska cetrt v neposredni bližini avtobusne in železniške postaje. Mocno obiskan je bil zlasti tržaški trg »Ponteroso« s poceni blagom in kicem. Ponterosso, ki je postal v sedemdesetih simbol potrošniške miselnosti, prilagojene socialisticnim kupcem s plitvimi žepi, je privabljal na tisoce kupcev iz Jugoslavije, ki so prihajali z organiziranimi izleti, rednimi vlaki in avtobusi iz najbolj oddaljenih krajev in z avtomobili. Kupci iz Jugoslavije so kupovali predvsem tekstil, kot so kavbojke in perilo, obutev, usnjeni izdelki, igrace, zlatnina, kozmetika, od živilskih izdelkov predvsem kavo, foto-optiko, tehnicne predmete in rezervne dele za avtomobile. Med najpopularnejšimi nabavnimi artikli, zlasti tistih slovenskih kupcev iz obmejnega pasu, so bile keramicne plošcice za kopalnice, umivalniki, pipe in pohištvo, pa tudi razno vrtno in drugo orodje (npr. mešalniki za beton).54 5M5ocno iskano blago je še vedno bila bela tehnika in stvari, ki se jih v Sloveniji ni dobilo iz ideoloških razlogov (obhajilne in birmanske obleke itd.). Kljub solidni domaci ponudbi so npr. italijanski cevlji še vedno ostali pojem. Mlada generacija je v sedemdesetih uživala v šestdesetih letih pridobljeno svobodo v oblacenju, obnašanju, spolnosti, glasbi. V prvi polovici sedemdesetih je ponovno zaživela eksperimentalna gledališka dejavnost v gledališcih Glej in Pekarna.“Ideologija, s katero so še vedno bili prežeti govori politikov, casopisi in televizijska porocila, je pri ljudeh izgubljala naboj. Duh casa, da pretirano zares nihce vec ne jemlje samoupravnega socializma, so odsevali celo posneti filmi, npr.: filmska komedija To so gadi iz leta 1977, ki velja danes za pop ikono in urbano legendo. OSEMDESETA LETA 20. STOLETJA - V ZATEGOVANJU PASU Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta dvajsetega stoletja je pojmovanje boljšega življenjskega standarda kot razvojnega cilja pri prebivalstvu preseglo zgolj gmotno plat in je vkljucevalo tudi druge sestavine življenja. Mednarodne primerjave so kazale, da je bila v osemdesetih letih Slovenija po 52 Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 95. 53 Necak, Trst, mesto nakupov, str. 304. 54 Repe, »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka«, str. 94. 55 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 176. 194 Slovenija v J ugasla vi ji nekaterih kazalnikih življenjskega standarda, npr: po številu zdravnikov (leta 1982 je na zdravnika odpadlo 584 prebivalcev, leta 1986 pa 56056), številu bolniških postelj (leta 1981 je na 1000 prebivalcev odpadlo 7,1 postelja), številu izdanih knjig na 1000 prebivalcev, kvantitativno blizu povprecju sosednjih držav; po udeležbi generacije med 20-24 let v visokošolski študij, po opremljenosti s telefoni (leta 1984 je na 1000 prebivalcev v Sloveniji odpadlo 133 telefonov; v sosednji Avstriji pa že leta 1983 kar 460)57 in drugimi dobrinami, po pricakovani življenjski dobi itd., pa ne. V osemdesetih letih so se pogoji življenja slabšali. Življenjski standard se je v primerjavi s sedemdesetimi leti zniževal. V letih 1976-1980 se je poveceval po 3,1 % letni stopnji, v osemdesetih pa je napredoval za 2,2 % na leto. V razmerah stopnjevanja inflacije je vecina nominalnih kategorij - predvsem dohodkov in cen - bila podvržena izjemni dinamiki. Hitra rast cen življenjskih potrebšcin zlasti v letih 1980-1984 in v letih 1987-1988 in leta 1990 je mocno ogrožala realno vrednost osebnega dohodka oziroma kupno moc. Osebni dohodki so se v osemdesetih letih realno povprecno zniževali za -4,3 % na leto. Glede na Jugoslavijo so realni osebni dohodki v letih 1981-1985 v Sloveniji nazadovali pocasneje: -4,1: -2,7; v letih 1986-1988 pa se je odstopanje realnega osebnega dohodka v Sloveniji glede na realni osebni dohodek v Jugoslaviji zmanjševalo (-1,3:-1,7). Ucinki dinamike (krcenja in rasti) osebnih dohodkov v osemdesetih so se odražali tudi na drugih podrocjih tekoce porabe, npr. v povpraševanju in varcevanju. Zaradi hitrejšega narašcanja cen v primerjavi z osebnimi dohodki in zmanjšanih nakupov na kredit je v letih zniževanja realne vrednosti osebnih dohodkov upadalo povpraševanje prebivalstva. Osebna potrošnja prebivalstva se je v letih 1981-1985 realno zniževala za okoli -3,3 % letno. Glede na Jugoslavijo se je osebna poraba v Sloveniji zmanjševala hitreje (v Jugoslaviji se je v enakem obdobju zmanjševala povprecno za -0,8 % na leto). V drugi polovici osemdesetih pa so nekateri kazalniki življenjske ravni zaceli izkazovati pozitivno tendenco. V obdobju 1986-1988 je življenjski standard prebivalstva imel povprecno realno rast 2,5 %; osebna poraba pa se je v povprecju povecevala za 3,6 % letno, kljub temu da so se v enakem obdobju realni osebni dohodki letno povprecno skrcili za -1,3 % in da je bila njihova kupna moc za okoli 4 % manjša kot v letu 1985, družbeni standard pa je nazadoval po povprecni letni stopnji 2,6%.58 V letu 1986 je imel osebni dohodek velik realni porast, v kasnejših letih (v letih 1987-1988 v pogojih 56 Priloga porocevalca skupšcine SR Slovenije in skupšcine SFR JUG za delegacije in delegate. Analiza razvojnih možnosti SR Slovenije v obdobju 1986-1995/2000, Priloga I, T: X.2. 57 Porocevalec Skupšcine SR Slovenije in Skupšcine SFR Jugoslavije. Skupna dokumentacija k majski analizi 1989, str. 64. 58 Porocevalec Skupšcine SR Slovenije in Skupšcine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate. Skupna dokumentacija k majski analizi 1989, št. 15/1,1989, str. 12 in 53. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 195 delovanja interventne zakonodaje in politike « nominalnih sider«) pa realni padec. Nihanja osebnih dohodkov niso bila povezana s proizvodnimi dosežki, temvec z omejevalnimi ukrepi zvezne administracije. V letu 1989 seje v razmerah izjemno visoke rasti cen »vodila bitka« med visokim narašcanjem življenjskih stroškov in težnjo po ohranitvi realnih osebnih dohodkov. Eksplozivna rast osebnih dohodkov v letih 1985-1986 in 1989 je sprožila ekspanzijo trošenja, posledicno pa ob stagnaciji industrijske proizvodnje vplivala na zmanjševanje oziroma kopnenje zalog blaga za široko potrošnjo. V strukturi porabe pa se je nestabilnost odrazila v povecevanju izdatkov za življenjske potrebšcine: leta 1985 so ti znašali 75,9 %, leta 1990 pa že 83 %; znotraj njih je prišlo do strukturnih sprememb: povecevali so se izdatki za hrano in udeležba izdatkov, na katere prebivalstvo nima vpliva: izdatki za stanovanje, kurjavo, razsvetljavo; zmanjševali pa so se izdatki za stanovanjsko opremo, v prvi polovici osemdesetih tudi izdatki za promet; ljudje so se odpovedovali manj nujnim dobrinam. Izdatki za stanovanje, hrano, promet so rasli hitreje od globalne rasti cen življenjskih potrebšcin. Tabela 42: Izbrani makroekonomski kazalci razvoja SR Slovenije v primerjavi s SFRJ 1981-1985 in 1986—198859 (realne stopnje rasti v %) 1981-1985 1986-1988 SFRJ Družbeni proizvod 0,7 0,2 Osebna poraba prebivalstva -0,8 1,1 Realni OD na zaposlenega -4,1 -1,7 SR SLOVENIJA Družbeni proizvod 0,6 -0,3 Osebna poraba prebivalstva -3,3 3,7 Realni OD na zaposlenega -2,7 -1,3 Izdatki za prevozna sredstva in storitve (nakup vozil, potniški promet) v opazovanem obdobju izkazujejo precejšnje premike. Ekspanzivno so narašcali do leta 1970, ko so dosegli 15,7 % v življenjskih stroških (to sovpada s pospešeno motorizacijo prebivalstva), v naslednjih letih so za okoli 3 % upadli in to raven približno zadržali do leta 1982. Do sredine osemdesetih let so ti izdatki upadali zaradi omejitev vožnje z osebnimi avtomobili po sistemu par-nepar in uvedbe bencinskih bonov za mesecno kvoto porabe bencina; do izteka osemdesetih let pa so presegli raven iz leta 1980 (okoli 14 % porabljenih sredstev). 59 Analiza razvojnih možnosti RS 91-95, str. 15, str. 37. 196 Slovenija v Jugoslaviji Dinamika osebnih dohodkovje ucinkovala tudi na varcevanje in zadolževanje. Gospodinjstva so v osemdesetih letih kljub nenehnim spremembam na podrocju dinarskega in deviznega varcevanja v povprecju še vedno privarcevala okrog 14 % razpoložljivega dohodka. Ker nenehne spremembe niso zagotavljale varnosti naložb deviznih sredstev in realne vrednosti dinarskih naložb, se je varcevanje prebivalstva glede na preteklo obdobje zmanjševalo. Prebivalstvo sije ohranjalo vrednost privarcevanega denarja raje tako, da gaje deloma konvertiralo v devize in jih hranilo doma, deloma pa nakupovalo trajne potrošne dobrine. Recimo leta 1989 je bilo prodanih skoraj 51 tisoc avtomobilov ali 88 % vec kot leta 1980. 60 Fizicni obseg prodaje avtomobilov tudi sicer v osemdesetih letih ni padel pod raven iz leta 1980, ko je bilo prodanih 27 tisoc avtomobilov. Zadolževanje pa se je v tem obdobju drasticno skrcilo na eni strani zaradi restriktivne politike potrošniških posojil, po drugi strani pa zaradi narašcajoce inflacije oziroma razvrednotenja vrednosti denarja, (sredi osemdesetih let je npr. povprecno nekmecko gospodinjstvo porabilo le še 1,9 %, leta 1990 pa 1,1 % razpoložljivega dohodka za odplacevanje posojil). Na trgu blaga široke porabe je Slovenija kljub gospodarskemu nazadovanju (industrijska proizvodnja se je zmanjševala v povprecju na leto za -0,3 %, proizvodnja izdelkov široke potrošnje pa se je v primerjavi s celotno industrijsko proizvodnjo krcila še štirikrat hitreje: letno se je povprecno skrcila za -1,2 %)61, padanju realnih osebnih dohodkov, vrtoglavi inflaciji ter razvrednotenju vrednosti denarja v osemdesetih letih imela kolikor toliko ugodno konjunkturo. Osebna poraba je od vseh oblik koncne porabe še najmanj nazadovala. Realno upadanje razpoložljivih sredstev za osebno porabo je blažilo crpanje hranilnih vlog. Ljudje so bili bolj naravnani k takojšnjemu trošenju, saj je bilo investiranje v trajne potrošne dobrine bolj koristno, kot da bi se realna vrednost izgubljala na bancnih racunih, manj so se zadolževali, povecevali pa so se razlicni socialni prejemki in prejemki iz pokojninskega zavarovanja.62Zniževanje realnih osebnih dohodkov, ki so se v celotnem desetletju znižali za petino, sta blažila tudi siva ekonomija in dopolnilno delo, s katerim so si nekateri dvigovali življenjski standard. Najbolj so bila prizadeta gospodinjstva, ki so bila odvisna izkljucno od tekocih prejemkov (mlade družine in družine z nizkimi osebnimi dohodki). Tudi stanovanjsko vprašanje so te skupine ob sicer ves cas narašcajocem stanovanjskem standardu težje reševale. Število stanovanj kot stanovanjski standard (komunalna opremljenost z elektriko, tekoco vodo, kanalizacijo, kopalnicami in stranišci, velikost, površina stanovanja na osebo) sta se vse od petdesetih let, predvsem 60 Statisticni letopis SR Slovenije 1985, str. 352; Statisticni letopis RS 1990, str. 359. 61 Statisticni letopis RS 1991, str. 260. 62 Borak, Življenjska raven, str. 1215. RendLa: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 197 pa od leta 1958, ko se je gradnja stanovanj v Sloveniji razmahnila, postopno povecevala. Leta 1981, ko se je stanovanjski fond v primerjavi z izhodišcnim letom povecal za 55 %, je število stanovanj presegalo število gospodinjstev (600 016 stanovanj: 599 571 gospodinjstev); povprecna površina stanovanja je v osemdesetih letih merila okrog 66 m2, na osebo pa je odpadlo povprecno 21,6 m2. Druga plat stanovanjskega fonda sredi osemdesetih let pa je bila zacasna ali stalna nenaseljenost stanovanj (3,2 %), kar 30 % ga je bilo po ocenah potrebno prenove, 2 % pa rušenja. Kljub narašcanju števila brezposelnih, ki se je gibalo med 2 in 3 %, je bila stopnja socialne varnosti zaposlenih dokaj visoka. V zacetku devetdesetih je bilo zagotavljanje sredstev za življenje bolj negotovo, kot je veljalo sredi osemdesetih let. Izsledke na osnovi statistike potrjujejo tudi subjektivne ocene ljudi, zbrane z raziskavo Centra za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij leta 1986. Ljudje so menili, da so se v primerjavi s sedemdesetimi v osemdesetih letih njihovi življenjski pogoji poslabšali. Slabše so bile možnosti za pridobitev stanovanja, zaposlitve, in teže je bilo preživljati družino. Bolj so morali biti varcni in gospodarni ter se omejevati pri nakupu opreme, obleke itd. Možnosti izobraževanja in kulturnega življenja so se izboljšale oziroma so bile približno enake. ZÄ KONEC V obdobju 1968-1988 se je opremljenost s trajnimi potrošnimi dobrinami povecala pri vseh socialno ekonomskih kategorijah gospodinjstev. Z belo tehniko: štedilniki (elektricnimi ali plinskimi ali kombiniranimi), hladilniki, pralnimi stroji so bila konec osemdesetih let opremljena skoraj vsa gospodinjstva. Prav tako je skoraj vsako gospodinjstvo imelo TV barvni ali crnobeli sprejemnik (63,7 % barvnega, 34,3 % pa crnobelega). Leta 1987 je na en TV sprejemnik odpadlo 3,6 prebivalca. Dobrih 66 % gospodinjstev je imelo tudi osebni avto. Leta 1986 je na tisoc prebivalcev prišlo 248 potniških avtomobilov. 198 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 43: Opremljenost gospodinjstev z nekaterimi trajnejšimi potrošnimi dobrinami 1978, 1983, 198863 1978 1983 1988 Ocenjeno št. gospodinjstev64 538413 583310 650780 Gospodinjstvo s trajnejšimi dobrinami 94,8 98 100 El. štedilnik 36,7 29 26,6 Plinski štedilnik 10,5 10,85 10,3 El. in plinski štedilnik 44,6 60,1 66,2 Hladilnik 78,7 88 93,8 TV sprejemnik(CB) 63,8 51,5 34,3 TV sprejemnik (barvni) 18,2 39,7 63,7 Pralni stroj 80,1 89,8 95,2 Pomivalni stroj 3,1 5 7,6 Osebni avtomobil 49,8 56,1 66,1 Kupna moc za nakup oblacil in obutve, živilskih izdelkov in trajnih potrošnih dobrin (stanovanjska oprema, nekateri gospodinjski aparati) se je najbolj povecala v obdobju 1960-1970, v sedemdesetih letih se je dosežena raven kupne moci zadržala, v osemdesetih letih pa je upadala pri nakupu vecine trajnih dobrin ter obleki in obutvi. Kupna moc za nakup nekaterih živilskih izdelkov (bele moke, jajc, govedine) je v vsem obdobju narašcala, pri nekaterih pa je kupna moc izkazovala narašcajoco tendenco z nihanjem, zlasti v osemdesetih letih (pri mleku, sladkorju in pravi kavi). Od mesnin je kupna moc v vsem obdobju pocasi in vztrajno narašcala pri nakupu govedine, pri teletini in pišcancjem mesu pa je narašcala do leta 1980, potem pa je do leta 1989 upadala. Tabela 44: Povprecni urni dohodek, izražen s kolicinami živil v Sloveniji 1960-198965 Bela moka Govedina s kostmi Teletina s kostmi Zaklan pišcanec jajca mleko sladkor Pražena kava v zrnju 1960 1,9 kg 0,338 kg 0,335 kg - 6,3 kos 3,45 I 0,8 kg 0,07 kg 1970 3,5 kg 0,5 kg 0,4 kg 0,6 kg 11,3 kos 5,5 I 3 kg 0,2 kg 1975 4 kg 0,68 kg 0,5 kg 0,85 kg 14,2 kos 4,8 I 1,7 kg 0,15 kg 1980 4,44 kg 0,7 kg 0,55 kg 1,07 kg 14,3 kos 6,5 I 3,3 kg 0,14 kg 1985 4,5 kg 0,7 kg 0,48 kg 0,8 kg 14,3 kos 4,9 I 3 kg 0,12 kg 1989 5,2 kg 0,76 kg 0,34 kg 0,86 kg 18,07 kos 5,191 2,3 kg 0,3 kg 63 Statisticni letopis RS 1991, str. 487. 64 Statisticni letopis SRS 1979, str. 493, tab. 26-11, Statisticni letopis SRS 1986, str. 473-474, tab. 28-11, Statisticni letopis SRS 1990, str. 489, tab. 28-9. 65 Statisticni letopis SR Slovenije 1977, str. 413-414, Statisticni letopis RS 1990, str. 444-445, 449. Rendla: Življenjska raven Slovencev v drugi Jugoslaviji 199 Tabela 45: Povprecni dnevni dohodek, izražen s kolicinami obleke in obutve v Sloveniji 1960-198966 Moška srajca Moški nizki cevlji Ženski nizki cevlji 1960 0,4 kosa 0,3 kosa 0,4 kosa 1970 0,95 kosa 0,6 kosa 0,7 kosa 1975 0,97 kosa 0,6 kosa 0,6 kosa 1980 1,2 kosa 0,5 kosa 0,7 kosa 1985 0,8 kosa 0,4 kosa 0,6 kosa 1989 0,9 kosa 0,7 kosa 0,8 kosa Tabela 46: Povprecni mesecni dohodek, izražen s kolicinami stanovanjskih predmetov v Sloveniji 1960-198967 kavc spalnica elektricni štedilnik elektricni likalnik 1960 0,5 kosa 0,2 kosa 0,5 kosa 13 kosov 1970 1 kos 0,4 kosa 1,4 kosa 14,7 kosa 1975 1,5 kosa 0,4 kosa 1,5 kosa 15,6 kosa 1980 1,7 kosa 0,4 kosa 1,4 kosa 25 kosov 1985 1,2 kosa 0,3 kosa 0,9 kosa 17 kosov 1989 1,4 kosa 0,3 kosa 0,9 kosa 15 kosov 66 Prav tam, str. 414-415, 445. 67 Prav tam, str. 415; 445- 446. Kaja Širok IZ JUGA NA SEVER migracije v Slovenijo v povezavi izgradnje urbanih okolji: primer Nove Gorice Najbolj pa me razpizdi, ko mi napišejo Marko Djordjic. Picke materine nepismene. (...) Đordic. A je težko? Šest crk. Dva d pa mehki c. Na vsaki kurcevi tipkovnici jih imaš. Samo to je ta nacionalizem. Oni nas cefurjev ne marajo in potem zanalašc tako napišejo. (...)’ Goran Vojnovic, Cefurji raus ! Crka c. V osnovi je enaka c, samo pol strešice manj jo je, v njenem izgovoru se ustnice rahlo spacijo in spahnejo c v en kot. Pravijo ji tudi mehki c, ceprav med trdo in mehko varianto ne obstaja pol razlike, temvec nova oseba. Drug izgovor popaci pomensko nespremenjeno besedo, a, kot opisuje Goran Vojnovic v prvencu Cefruji raus, pomensko spremeni osebo. Kajti vsi cefurji na c so stereotipno kriminalci, medtem ko so nosilci pomensko ovrednotene crke c sprejeti kot olikani in zgledni državljani. Ce si Rajic ali Petrovic si verjetno priplaval proti toku iz Balkana, medtem ko so tvoji sosedje Pavlovici in Miškovici že zdavnaj asimilirana sorta, ki je prepoznala vrednote slovenske kulture in jih 1 Vojnovic, Cefurji raus\, str. 67 202 Slovenija v Jugoslaviji poenotila v svojo identiteto. Nenazadje, kot pravi Tonci Kuzmanic, so nosilci priimkov na c bitja s pol strešice,2 in ker slovenska abeceda ne pozna crke c, je njihove priimke smiselno pretvoriti v c. V slovenskem okolju menjava crke c za c ne predstavlja bistvene spremembe, po svoje je to uvedla prakticnost in ležernost domišljanja, da bodo vsi priseljenci zelo veseli abecedne dobrodošlice in se nad njo ne bodo vsajali. Tako ne pomnim, vsaj ne do devetdesetih, da bi kdo javno ovrednotil svojo zahtevo po ohranjanju legitimnosti nad priimkom. Ravno obratno, pretvorba v C je prinašala afirmacijo in asimilacijo v okolju. Sprenevedanje, da zaradi manjkajocega dela strešice ljudje niso bili v enakih odnosih na delovnem mestu ter težje zaposljivi na bolje placanih delovnih mestih, ne bo del te razprave in jo prepušcam drugim priložnostim. A vendar ne morem mimo dejstva, da je tematika priseljevanja v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik prepletena s stereotipi in predsodki. Ti v prvi fazi povelicujejo Slovence kot delovne in poštene ljudi, medtem ko so priseljenci v veliki meri neizobraženi in agresivni ljudje, ki se v novem okolju ne asimilirajo, temvec si ga podrejajo in se v njem širijo. Primer Fužin kot »cefurskega« naselja v Ljubljani bi bil vec kot prikladen za potrditev prejšnje teze, ce ne bi v naselju živeli tudi Slovenci in ce se ne bi priseljenci naseljevali tudi izven fužinske enklave. Historicno se je priseljevanje na obmocje Slovenije zacelo že veliko poprej in generacijsko lahko, glede leta prihoda in strategije (ne) ohranjanj a kulture izvornega okolja, govorimo danes o popolni asimilaciji, delni asimilaciji in postopni (de)asimilaciji priseljencev z obmocja bivše skupne države. Prispevek ponuja vpogled v kompleksno tematiko migracije v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih držav pred letom 1991 ter ustvarjanje nacionalne identitete pred in po letu 1991. Temelji na pregledu raziskav, statisticnih podatkov in ustnih pricevanj priseljenih v Slovenijo ter poskuša osvetliti odnose priseljencev do novega okolja. V ospredju je vprašanje gradnje identitete in umešcanje priseljencev v razvoj povojnih urbanih naselij. Rast priseljevanja ljudi iz vseh strani Jugoslavije je krepil oblikovanje multikulturne skupnosti, predvsem v hitro rastocih industrijskih centrih, ki so potrebovali novo delovno silo. A po razglasitvi slovenske neodvisnosti leta 1991 so tisti prebivalci, ki etnicno niso bili slovenskega izvora, postali »tujci« v lastnem mestu in bili marsikje zaradi svojega priimka (in etnicne pripadnosti) verbalno šikanirani in tudi fizicno napadeni. Pojav nestrpnosti poraja vprašanja integracije, asimilacije ali etnicnega izlocanja, posebno zato, ker so priseljenci izbrali razlicne nacine izražanja svoje (narodne) identitete. V prispevku bom pokazala, da je ohranjanje identitete potekalo na razlicne nacine; strategije ohranjanja identitete so bile osnovane na 2 Kuzmanic, Bitja s pol strešice : slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Širok: Iz juga na sever 203 tradicijah, ki jih je v dolocenih primerih bilo potrebno ponovno vzpostaviti, kajti ob prihodu v Slovenijo so bili nekateri priseljenci premladi, da bi sploh opazili spremembe v svojem okolju, še posebej zato, ker so se ves cas premikali zgolj znotraj meja ene same države, takratne Jugoslavije. Priseljevanje v Slovenijo je narašcalo nenehno a pocasi do 70. let, ko pa se je zaradi slovenske ekonomske rasti število priseljencev tako rekoc podvojilo. Ce je prvo desetletje po koncu druge svetovne vojne karakteriziralo priseljevanje castnikov in drugih uslužbencev jugoslovanske vojske ter njihovih družin, je desetletje kasneje (zacetek šestdesetih) priseljevanje postalo sezonsko oz zacasno, bodisi zaradi dela kot zaradi šolanja. V šestdesetih beležimo rast priseljevanja, z izrazitimi povecanimi migracijskimi tokovi iz Bosanske Krajine (severozahodna Bosna), Bosanske Posavine, vzhodne Srbije ter iz juga Srbije ob Južni Moravi. Taista obmocja bodo ostala glavni vir priseljevanja v Slovenijo tudi v poznejših desetletjih.3 Ta migracijski val je najverjetneje bil vecji in širši, kot pricajo uradni dokumenti popisa prebivalstva pred letom 1991, kajti premiki so se dogajali znotraj enovite države in priseljenci niso bili primorani prijaviti svojega prihoda v druge dele države. V vsakem primeru so procesi priseljevanja korenito spreminjali in oblikovali multikulturno sestavo prebivalstva. Kot opisuje Dolenc, so najhitrejše spremembe narodnostne sestave Slovenije beležili v sedemdesetih letih, ko se je zaradi zagona gospodarstva po prvi gospodarski reformi izboljšal življenjski standard in prišlo do dviga slovenske rodnosti. V obdobju najvecje rodnosti so pomemben delež povecanja neslovenskega prebivalstva predstavljala rojstva druge generacije priseljencev.4 V obdobju do leta 1980 se je najbolj povecala skupna rast prebivalstva, ob popisu leta 1981 pa je bilo v Sloveniji vec kot 150 tisoc narodnostno neavtohtonega prebivalstva, kar je bilo 23 tisoc vec, kot je bilo priseljenih iz drugih republik (cit.).5 Priseljevanje je bilo izrazito urbano (vec kot 80% jih je prebivalo v mestih), po številu so prednjacili priseljenci iz BIH, kjer se je beležil skoraj 40% odstotek vseh priselitev iz nekdanje Jugoslavije, z zelo majhnim številom povratkov.6 SELITEV V SLOVENIJO Nadežda se je rodila leta 1950 v Vojvodini. Pri petnajstih letih je šolanje nadaljevala izven domacega kraja in se zaposlila v jugoslovanskem letalskem prevozniku Jugoslovenskem Aerotransportu. Z možem Milanom se je preselila 3 Dolenc, Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni, str. 76-81; 4 Prav tam, str. 80. 5 Prav tam. 6 Prav tam, str. 81. 204 Slovenija v Jugoslaviji v Novo Gorico leta 1975 in si tu ustvarila dom. Mož je tega leta namrec dobil službo na carini in Nadeždi, takrat še njegovi punci, je mesto bilo takoj všec. »Ko sem prvic prišla v Gorico ... Vozili smo se celo noc. Po tisti dolgi vožnji iz Beograda do Gorice z avtobusom je Gorica bila tako jasna, tako s soncem obsijana, tako cista. Tako se mi je zdelo lepo. Še danes, ko jo vidim tako cisto, obsijano, si recem, tako je, kot kadar smo prišli prvic v Gorico. In sem se odlocila, da bomo tukaj živeli, Jaz sem bila iz Beograda, iz tistega živžava. Delala sem na JAT-u, na letališcu, imela sem dobro službo. Odlocila sva se, da greva na svoje. Odlocili smo se za Novo Gorico, ker se mije zdelo lepo, da vzgajaš otroke v tako majhnem mestu. Razmišljala sem že kot mama, tako sem gledala na mesto. Tukaj ni bilo nic, bilo je kot v enih toplicah. Tu ni bilo nocnega življenja, ni bilo za mlade. Ni bilo isto, kar smo mi imeli tam, ampak ker sva se že odlocala, da bova imela otroke, da bomo družina, nama je ustrezalo. Odlocila sva se za Slovenijo, ker je takrat bila vse Jugoslavija. Nisva se selila v drugo državo. Ce bi se selila iz ekonomskih razlogov, bi šla v Nemcijo, šla bi za gastarbajterje. Zdelo se nam je fajn, da sva v Jugoslaviji, a vendar da sva odmaknjena od staršev. Da si ustvariva svoj dom, in zdelo se mi je, da Nova Gorica vse te pogoje izpolnjuje. Pa hitro sva dobila stanovanje.«7 Navezovanje stikov v novem okolju za Nado (kot jo danes imenujejo v Sloveniji) in njenega moža ni predstavljalo nobenih težav, saj je, po njenih besedah, mesto bilo polno priseljenih ljudi iz drugih jugoslovanskih republik. Kot sama pove, v Novi Gorici ni bil nobeden domacin. »Prva prijateljstva so bila iz carine, kjer je delal mož. Tam so delali Srbi, Crnogorci, bili so iz cele Jugoslavije. Dokler se nisem zaposlila, nisem imela stikov z domacini. Pravih Novogoricanov itak ni bilo. Tu so vsi prišli iz drugih vasi, ob vikendih so odhajali domov. Nova Gorica je bila takrat prazna, sprehajali smo se okoli samo mi, Neslovenci. Družili smo se, stanovali smo v carinskem bloku.« Dve leti po rojstvu prvega otroka je Nada dobila službo na GOSTOL-u.8 Kot pravi, se je tu njen stik z slovenskim prebivalstvom okrepil, vendar ne brez upoštevanja kulturnih nerazumevanj, ki so delno izhajala iz že vzpostavljenih stereotipnih podob. Te so se kazale po pripovedovanju pricevalke v vsakdanu. »V Jugoslaviji je takrat veljalo, da so Slovenke bolj emancipirane, ker so delale in služile denar. Ko sem prišla v Gorico, so vse ženske delale, imele so svoj avto in same hodile na žure. Moja sodelavka je zacela delat pri petnajstih na Gostolu. Je imela avto, sezidala si je hišo, ampak o stvareh zunaj Gorice ni vedela nic. Niti je ni zanimalo ... Ko sem prišla iz Beograda, sem prinesla s sabo vse svoje obleke. V Beogradu smo se lepo oblacili, smo se sprehajali, hodili ven. V Gorici nisem imela kam, mojih oblek nisem mogla nosit, ker so bile prevec za Gorico. Enkrat sem se lepo 7 Intervju 10/N. L. Š.; 2004. 8 Goriške strojne tovarne in livarne Širok: Iz juga na sever 205 oblekla za v službo in sem imela crne nogavice, ker so pristale na obleko. Pa so me cel dan v službi vsi spraševali, kaj se mije hudega zgodilo. Najprej nisem razumela, potem se ugotovila, da se barvane najlonke tu ne nosijo. Potem sem vecino mojih oblek odnesla nazaj v Beograd, ker jih tu nisem rabila.« Redna zaposlitev, emacipacija, nakup lastnega avtomobila in financna neodvisnost so pogost spremljevalec ženskih pripovedi o vzroku prihoda v Slovenijo. Nadina zgodba v svojem bistvu ni toliko drugacna kot zgodbe drugih priseljenk, ki so se v Slovenijo priselile konec sedemdesetih. Prihajale so na obisk k bratu ali drugemu sorodniku, tu dobile zaposlitev in ostajale kot delovna sila v tovarnah. Po sedemdesetih, v casu ekonomskega booma, ki je predvsem pomenil priseljevanje moške delovne sile, se v osemdesetih okrepi ženska migracija (53% odstotkov vseh), predvsem iz BiH (56%).9 Selitve so bile posledica razvejanih družinskih poznanstven (in pomoc pri iskanju zaposlitve za prijatelje iz izvornega kraja) ter povpraševanju trga po nekvalificirani ženski delovni sili v tovarnah. Priseljenke so se v novem okolju finacno osamosvojile, spoznale fante in si ustvarile družino, oblikovale svojo mrežo prijateljev in poznanstev.10 V predstavljeni Nadini zgodbi izstopata dva podatka, ki med seboj dopolnjujeta naše vedenje o novem okolju - rast industrije je omogocala dober standard in spodbujala zaposlovanje žensk. Specificnost okolja je bila v tem, da je mesto že po definiciji svojega nastanka bilo mesto priseljencev, saj se je gradnja urbanega prostora pricela šele leta 1948, torej trideset let pred Nadinim prihodom v mesto. Ljudje so se v nastajajoce mesto selili z okoliških hribov, iz drugih mestnih središc in zaradi velikega povpraševanja po delavski sili tudi iz drugih republik Jugoslavije. Za to ne preneseca dejstvo, da je novo okolje bilo precej drugacno glede kulture in navad oblacenja. A kot pravi Nada, v Novi Gorici ni bil nobenen domacin in, istocasno, so se vsi lahko pocutili njegovi prebivalci. Bilo je hibridno mesto, ki je šele razvijalo svoj urbani potencial in odnos med prebivalci. PRIMER NOVE GORICE Nastanek Nove Gorice je tesno povezan s povojno zgodovino in nastankom nove mejne razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Po podpisu pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947 je obmocje Goriške potrebovalo nov administrativni center, zato se je na sestanku razdelka za gradnje in obnovo pri gospodarskem odseku okrajnega izvršilnega odbora Gorica 17. aprila 1947 ustanovil delovni 9 Dolenc, Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni str. 86; 10 Za razliko od žena oficirjev JLA, ki so bile praviloma vzdrževane, slabo poznale jezik, slabe vkljucenosti v družbo in samega statusa JLA družin niso nikoli iskale zaposlitve v novem okolju. Dolenc, Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni, str. 76-77; 206 Slovenija v Jugoslaviji odbor za gradnjo novega mesta.11 Za lokacijo je bilo izbrano ozemlje poleg stare Gorice, kjer seje nahajalo novo goriško pokopališce. Do njega je iz Gorice vodila cesta z drevoredom, imenovana Sv. Gabrijel (danes Erjavceva ulica; Erjavcev drevored). Ob poti je stala ena od mnogih goriških opekarn, na travnikih ob potoku Koren pa je bilo nekaj kmetij, ki so pripadale zaselku Grcna. Ob železniški postaji Transalpina, ki je pripadala Jugoslaviji, je bilo stanovanjsko poslopje za železnicarje.1121 »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.«13 In so gradili. Kot prva je decembra 1947 prispela srbska mladinska brigada, ki je bila konec meseca tudi proglašena za prvo udarno brigado.14 Sledile so druge mladinske brigade, prihajali so ljudje iz cele Jugoslavije. Ravnikarjeva zasnova mesta, izdelana po teorijah Le Corbusiera, je želela spremeniti odnos do kvalitete življenja. Predvidel je veliko sonca in velike zelene površine. Po zacetni gradnji t. i. »ruskih blokov«15 na Kidricevi ulici je bila urbanisticna zasnova mesta spremenjena in Ravnikarjevo mesto ni nikoli zaživelo. Zaceli so nastajati veliki bloki z malimi stanovanji, travnatih površin je bilo vedno manj. V koraku z razlicnimi politicnimi tendencami so se spreminjale urbanisticne zasnove mesta. Gradnja mesta je potekala nenacrtno, glede na potrebe mesta in politicnih interesov. Iz velike magistrale v centru mesta je nastala cesta s parkirišci, mali trg na sredini nakupovalnega centra je prevzel vlogo mestnega jedra. V casu industrijskega razcveta so se v mesto vrtnic selili iz cele Jugoslavije, saj jih je tu cakala dobro placana služba. Neposredna bližina meje pa je nudila materialne ugodnosti, ki so v tistih casih bile dobrodošle in izboljševale standard družin. V Novo Gorico so se leta 1948 kot prvi priseljevali domacini iz okoliških vasi, istocasno pa so iz obmocja drugih republik prihajali vojaki JLA in drugi uslužbenci vojske, ki pa vkraju niso ostajali. Prvi povojni priseljenci so bili državni uslužbenci, ucitelji, zdravniki in gradbeni delavci, ki so oblikovali nastajajoce mesto. Iz Jugoslavije so prihajali vojaki JLA, ki so nadzorovali obmejni prostor, cariniki ter delavci na Jugoslovanskih železnicah. Prve velike migracije so bile v sedemdesetih,16 ko so v mesto prihajali polni avtobusi delavcev iz SFRJ. Mlade so novacili kar na Zavodih za zaposlovanje; ker doma ni bilo dela, so prihajale cele vasi, generacije mladih. Za njimi so prihajali drugi, iz istih koncev, iz istih družin. 11 Nusdorfer Vuksanovic, Ko so na solkanskem polju še orali. 12 Rosa, Uršic, Na solkanskem polju je raslo mesto. Pokrajinski arhiv v Novi Gorici; 1998; str. 4. 13 Torkar, Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo. 14 Nova Gorica, 3. 1. 1948, št. 1, str.2. 15 Izraz »ruski bloki« oznacuje prvih šest blokov zgrajenih v Novi Gorici. O tem, zakaj imajo takšno ime, nisem našla nobenih podatkov. Izraz zato povzemam po Rosa, Uršic, Na solkanskem polju je raslo mesto, str. 4. 16 Statisticni urad Republike Slovenije; Popis prebivalstva 2002; 888 prebivalcev se je v mesto preselilo med leti 1971/ 80 (vprašanje št. 18); Širok: Iz juga na sever 207 V obdobju t.i. industrijskih migracij so po podatkih intervjuvancev v Novi Gorici prednjacili prebivalci Vranjaka (»Vranjak je bil kompletamente cela vas tukaj«17), Modrice, Cazina18... Veliko se jih je v casu »desetdnevne« vojne vrnilo na svoje domove, kjer so gradili hiše, vendar se danes zaradi ekonomske nestabilnosti nekateri spet vracajo na delo v Slovenijo. » Samo iz Kraljeva so na bivša Vozila prišli delat trije, štirje avtobusi. Delavce so pobirali pred takratnimi Zavodi za zaposlovanje, v Novo Gorico so tako prihajale cele generacije, vasi mladih fantov. V casu vojne se jih je veliko vrnilo, a veliko jih je tudi ostalo.«19 Razširjeno mnenje, da so priseljenci v Slovenijo prihajali na zacasno delo in da jih je vecina doma gradilo hišo in razmišljala o kasnejši vrnitvi domov, ni tocna. Razloge za priselitev v Slovenijo Danilo Dolenc (Položaj in status ABCHMS) klasificira kot ekonomske, osebne (družinske), prisilne in »druge razloge«.20 Najštevilcnejši so bili ekonomski migranti, ki so v selitvi videli možnost za izboljšanje svojega ekonomskega položaja in priložnost za socialni napredek družine. Ekonomskim migrantom so sledile družine, ki so vštete v družinske migracije. Vzroki za osebne selitve so raznoliki in odvisni od posameznikovih okolišcin. Med priseljence iz drugih vzrokov Dolenc uvršca državne uslužbence (zaposleni v JNA, carini, državni upravi). Ti kraja svoje selitve niso izbirali in so se po ozemlju selili po državnih direktivah. Prav premestitve jugoslovanske vojske na mejna slovenska ozemlja so v prvem obdobju po drugi svetovni vojni predstavljale edine vecje migracijske tokove. Nalogo varovanja državne meje so opravljali mladi vojaki, ki so bili vecinoma srbske narodnosti, po rodu iz Srbije in Hrvaške.21 Priseljevanje v Slovenijo je konstantno rahlo narašcalo do sedemdesetih let, po uveljavitvi ekstenzivne ekonomije v drugi polovici sedemdesetih pa naj bi se število priseljencev podvojilo. Kot smo že dejali, je v obdobju prvih povojnih migracij prevladovala moška populacija. Žene so za možmi prišle kasneje, v kolikor je migracija bila vezana na moževo delo na meji (JLA, carina, železnice); velikokrat do migracije cele družine ni prišlo. Zgodilo se je tudi, da so priseljencu sledili bratje, prijatelji in šele na to družina. Tak tip migracij je znacilnejši za drugo obdobje priseljevanja, v casu ekstenzivne migracijske politike in odpiranja 17 Intervju S. Stankovic, 2005. 18 Prednjacili so prebivalci iz tedanje BiH, kar je razvidno tudi iz podatkov popisa 2002. Za državo prvega prebivališca je 1270 novogoricanov oznacilo BiH (vprašanje št. 17); le 392 jih je kot materni jezik izbralo bosanski jezik. 19 Intervju S. Stankovic, 2005. 20 Dolenc, Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni, str. 49; Raziskava »Percepcije slovenske integracijske politike«. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2005. 21 Prav tam, str. 55. 208 Slovenija v Jugoslaviji novih delovnih mest. Vzrok ni bil samo združevanje družin, temvec odpiranje novih delovnih mest v rastoci industriji. »Prišla sem na obisk k enemu fantu. S prijateljico sva prišli tako, na pocitnice. Pa nas je vprašal, ce bi rade delale, da v Cicibanu išcejo delavke. In sem si rekla, zakaj pa ne. Službo sem takoj dobila in sem ostala. Najprej sva s prijateljico živeli pri tem fantu, potem sem šla na svoje. Spoznala sem svojega moža in tako je bilo. Nikoli nisem mislila ostati. Sedaj živim tukaj.«22 Najvecji razmah priseljevanja je tako v Novi Gorici zabeležen v drugi polovici sedemdesetih, ko se pojavi potreba po številni delovni sili iz drugih podrocij Jugoslavije. Migracije, ki so potekale, so bile internega tipa, saj so se ljudje kljub temu, da so bili etnicno mešani, selili znotraj iste države. Ob razglasitvi slovenske neodvisnosti v letu 1991 je bilo mnogo prebivalcev mesta etnicno drugorodnih in postali so priseljeni »tujci«. Priseljenci so bili odtrgani od maticnega okolja in so v novem okolju morali dvakrat oblikovati svojo identiteto. Prvic ob priselitvi, ko so, vecinoma zaradi ekonomskih migracij, iskali svoj življenjski prostor in si tam oblikovali življenjski vsakdan. Drugic so svojo identiteto oblikovali po osamosvojitvi Slovenije, ko so se znašli v novem položaju tujca v državi, ceprav jih je veliko že pridobilo slovensko državljanstvo. Kolikšna je stopnja asimilacije in kolikšna intergracije, je zgodba posameznikov. Prav tako je težko dolociti, kako številne so bile migracije v Slovenijo in kateri kraji so beležili najvecje izseljevanje in kateri priseljevanje. Po Miranu Komacu je slika migracijskih procesov v Slovenijo iz obmocij bivše skupne države namrec nepopolna in pomanjkljiva. Migracijski tokovi naj bi bili obsežnejši kot zapisani, saj so do leta 1991 priseljevanja potekala znotraj enotne države in migranti svojih prihodov v novo okolje velikokrat niso prijavljali. Po navedbi istega avtorja so migracijski procesi mocno spreminjali narodno sestavo prebivalstva. Odstotek opredeljenih kot Slovenci je tako leta 1971 znašal 94,03%, leta 1981 90, 52% in leta 1991 87, 84%.23 Koliko se jih je po letu 1991 dejansko odselilo iz države, ne vemo. Po mnenju Komaca je ta podatek prakticno nemogoce najti. Najvec naj bi se odselilo Srbov in Crnogorcev, najmanj Bošnajkov (Muslimanov) in Hrvatov. Odselitev vecjega števila srbskega prebivalstva je razumljiva iz dejstva, da so Srbi sestavljali velik del pripadnikov JLA in so se po osamosvojitvi vrnili s svojimi družinami domov. Danes tvorijo priseljenci izrazito urbano populacijo. Na obmocju Ljubljane živi tretjina vseh opredeljenih, ostala vecja mesta so Kranj, Maribor, Jesenice (...), industrijski centri, kjer so ob prihodu dobili delo in ostali. 22 Intervju 8/P. S., 2005. 23 Komac, Migracijski tokovi po drugi svetovni vojni, str. 56-57. Širok: Iz juga na sever 209 Podatkih popisa leta 200224 kažejo, da jev Sloveniji živelo 150.763 oseb, 7,7 % prebivalstva, ki so se v Slovenijo preselili iz obmocja bivše skupne jugoslovanske države oz. njenih naslednic. Pretežni del migrantov, skoraj 85 % (127.518 oseb), je prišel v Slovenijo pred letom 1991; dobra polovica migrantov se je priselila v obdobju 1971- 1990. Soocanje z razlicnimi oblikami nestrpnosti do Neslovencev iz bivše Jugoslavije je sovpadalo z osamosvojitvijo Slovenije. Predvsem Srbi so bili zaradi vojne na Balkanu ter enacenja z JLA in režimom Slobodana Miloševica pogosta tarca napadov javnosti.25 Oblike netolerance so bile manjše, te so bile popisana ali unicena vrata stanovanja, šikaniranja v šoli in na delovnem mestu, bile pa so tudi druge, hujše oblike nestrpnosti. Med temi je v slovenski javnosti najbolj odmevala »afera izbrisanih«. Želja po vrnitvi v Srbijo ni prisotna pri starejših priseljencih, katerih potomci so si družino ustvarili v Novi Gorici. Ta skupina je tudi podvržena hitri asimilaciji, saj vnuki nimajo stikov z izvornim okoljem svojih starih staršev. Želja po vrnitvi v državo izvora je bolj prisotna pri moškem delu prebivalstva. Razlog je mogoc predvsem v dejstvu, da so moški bolj vezani na svoje tradicionalno okolje in so si vecinoma tudi obnovili staro ali pa zgradili novo hišo v domacem kraju, kamor bi se preselili na stara leta. Ob priselitvi so novo okolje jemali kot zacasno, bilo jim je vir dobrega zaslužka v casu, ko je doma primanjkovalo delovnih mest. Vendar so bili priseljenci še zelo vezani na domace okolje. Vec informatork je povedalo, da so se vecinoma selili le moški, katerim se je šele kasneje pridružila še žena z otroki. Cez poletje so se vracali na možev dom in pocasi gradili bivališce. To je tudi razlog za pogostejše vracanje v možev rojstni kraj. Ženske pa si želijo ostati, kjer imajo tukaj svoje otroke in okolico, na katero so vezane, in kjer vzdržujejo svoj nacin življenja.26 »Prva leta smo se redko vracali v Srbijo, potem je oce pri Kraljevu kupil zemljo in hišo. Zacelje zidati hišo in mislili smo, da bomo živeli dol. Vizija je takrat še bila, da bomo živeli tam. Potem je bila vojna in smo ostali tukaj.«27 Intenzivnost navezanosti na družino je danes eden najpomembnejših vzrokov za vzdrževanje stikov s krajem izvora. Družinske razmere migranta, navezanost na kraj/ državo izvora, vrednotenje same etnicne pripadnosti ter želja po vrnitvi domov pogojujejo vracanja priseljencev in posledicno, njihovih potomcev. Tisti, ki že dolgo bivajo v Sloveniji, v državi izvora morda nimajo vec sorodnikov in prijateljev. Tesni stiki so vecinoma casovno pretrgani pri priseljencih, ki imajo cez 24 www.stat.si/popis2002/si/kaj_je_popis.html 25 Kuzmanic, Ksenofobija v nekdanji SFR Jugoslaviji in v postsocialisticni Sloveniji, str. 23- 27. 26 Pezdir, Stiki in vezi med priseljenci iz nekdanje Jugoslavije in njihovimi potomci v Sloveniji z izvornim okoljem, str. 652-654. 27 Intervju 7/A.D., 2005. 210 Slovenija v Jugoslaviji 60 let. Razlog za pogoste stike je tudi geografska bližina ali oddaljenost domacega ozemlja, ter navezanost posameznika na kraj izvora in sorodstvene vezi. Informatorji v grobem priseljence iz nekdanje skupne države se uvršcajo v tri skupine: priseljence, ki aktivno delujejo v maticnih kulturnih društvih in se identificirajo kot pripadniki izvornega okolja; priseljence, ki se etnicno identificirajo po okolju izvora, vendar nimajo nobenih nacionalno-etnicnih teženj po izkazovanju svoje pripadnosti; priseljence, ki se ne identificirajo po izvornem okolju in so se asimilirali. KAKO JE NADA DOŽIVELA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE? Nova situacija, nastala z osamosvojitvijo Slovenije, je Nadino družino pustila v velikem precepu. Svojci so jih vabili nazaj domov v Srbijo. Veliko ljudi se je odselilo. Neka družina, s katero so se veliko družili, je cez noc spakirala stvari in odšla iz Slovenije. Niso se niti poslovili in ni vec slišala zanje. Z možem sta se odlocila, da ostaneta, in zaprosili so za slovensko državljanstvo. Vendar so se stvari spremenile. »Stvari so se spremenile, cez noc so se spremenile. Mi smo težko dojemali situacijo, ker ne moreš verjeti, kako seje vse enkrat podrlo. Ostali smo brez države, bili smo prisiljeni zaprositi za državljanstvo. V tem ni bilo nic hudega, tako je povsod po svetu. A mi smo v tej Jugoslaviji kar naenkrat ostali brez Jugoslavije. Zaprosili smo za državljanstvo in cakali, ali ga bomo dobili, kako bo šlo, kako bomo živeli. Seveda so bile spremembne, v naših glavah je bilo drugace, mi smo se rodili v Jugoslaviji in tako so nas ucili. Mi Jugoslovani smo imeli Jugoslavijo v svojih glavah. To je bila ena država in bilo mi je vseeno, kje bomo živeli, zato sem se odlocila, da bomo živeli tukaj. Mene ni nikoli motilo, da živi vec narodov skupaj. Rojena sem v Vojvodini. Tam smo bili vsi pomešam, enkrat smo se v srednji šoli pogovarjali, koliko nacij smo imeli v razredu. Bili smo vseh nacij, a tega nismo niti vedeli. Ce je prišel h komu Madžar, so govorili madžarsko, ce Slovak, so govorili slovaško. Mi s tem nismo imeli problemov, tako smo odrasli, tako živeli.« In zakljuci: »Danes se ti ljudje opravicujejo, v smislu, sej sifajn, a oprosti, ker ne govoriš slovensko. Ker nisi Slovenec. Zakaj? Meni se ni treba za nic opravicevati, ne pocutim se kriva zato, ker nisem Slovenka. To ti dosti pove o tem, ko ti recejo, da ti si v redu, ampak oprosti...« Kljucna sprememba definicije o tem, kdo so priseljenci v mestu, je bilo leto 1991, ko so bili državljani drugih republik SFRJ razumljeni kot priseljen element, medtem ko so slovensko govoreci priseljenci bili razumljeni kot domacini. Marsikateri priseljenec iz »juga« je takrat v mestu bival že vec kot Širok: Iz juga na sever 211 trideset let, si tu ustvaril družino in okolje razumel kot svoj dom. Priselitev v nov kraj so priseljenci razumeli kot del njihove emancipacije in se kot tak ni razlikoval od priselitve slovenskega prebivalstva. Nova Gorica je namrec sama po sebi specificna, saj so bili vsi prebivalci priseljeni in so vsi izhajali iz drugacnih okoljih, tako socialno kot geografsko. Stigmatizacija in diskriminacija priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik se je kazala tako v vsakodnevnih stikih kot v odklonilnem medijskem diskurzu do priseljencev. Zaradi vojn na obmocju nekdanje Jugoslavije so se okrepila nacionalisticna custva, medverski in mednacionalni konflikti, ki so se zrcalili tudi v novih strategijah prijateljstev in oblikovanju odnosov med pripadniki razlicnih etnicnih skupnostih. V prepletanju osebnih zgodb, ki išcejo svojo identiteto in prostor, je Nova Gorica ostala mesto na meji. Danes se spopada s padanjem gospodarske rasti in zapiranjem teh istih tovarn, ki so pred tremi desetletji in vec odprto vabila nove prebivalce v nastajajoce mesto. Gradili so jo sami - vsi, razen redkih izjem -, priseljenke in priseljenci. Aleš Gabric UVELJAVLJANJE SLOVENŠCINE KOT URADNEGA JEZIKA P. DRUGI SVETOVNI VOJNI NEDOKONCANO POLAGANJE TEMELJEV JEZIKOVNE ENAKOPRAVNOSTI NA ZVEZNI RAVNI Ena izmed pomembnih obljub vodstva osvobodilnega gibanja, s katero je v partizanske vrste ali med aktiviste pritegnilo veliko sodelavcev, je bila obljuba o povojni nacionalni enakopravnosti. Za Slovence, ki jim je skozi zgodovinski razvoj identiteto odlocilno oblikoval poseben jezik, ki se ni locil zgolj od germanskih in romanskih sosedov, temvec je precej drugacen tudi od bližnjih slovanskih narodov, je bil to privlacen obet. »Jezikovnemu narodu« je napovedoval, da naj bi povojni cas le prinesel že dolgo pricakovano popolno emancipacijo slovenšcine, ki so ji oblasti že od nekdaj obljubljale vecjo veljavo, a so se obljube oblastnikov in želje Slovencev vedno izgubile na cudnih stranpoteh zgodovine. 214 Slovenija v Jugoslaviji Že po 1. svetovni vojni, ob ustanavljanju kasnejše Kraljevine Jugoslavije, so bila slovenska pricakovanja velika, a so hitro poniknila v vrtincu politicnih iger jugoslovanske politicne elite in nedoslednosti slovenskih strankarskih prvakov, ki so slovenski jezik manj uporabljali na vsedržavnem nivoju in ga bolj izrabljali za politikantske namene.1 Zato je bilo vprašanje jezikovne enakopravnosti deležno velike pozornosti vodstva osvobodilnega gibanja že v casu vojne ob prvih korakih ustvarjanja povojne politicne ureditve. Po 2. zasedanju Avnoja vprašanje uradnih jezikov ni bilo natancneje doloceno, ceprav so se s tem vprašanjem srecevali do sprejema prve povojne jugoslovanske ustave. Že Statut Avnoja, sestavljen ob prelomu leta 1943 v 1944, je med dolžnosti predsedstva Avnoja zapisal, da mora zakone objavljati »v jezikih vseh zveznih enot«.21 Ker jeziki niso bili našteti in je bila izpostavljena enakopravnost zveznih enot, ne pa narodov, so dolocbe lahko pomenile le zacetek reševanja problema, niso pa še nakazale rešitve.3 Eden glavnih piscev nove zakonodaje Moša Pijade je »zakon o enakopravnosti jezikov« naštel med najpomembnejšimi zakoni nove ljudske oblasti, ki bi jih bilo treba sprejeti.4 V zakonu iz januarja 1944 je bilo nato navedeno, da je treba vse odloke Avnoja in njegovih organov objavljati v »srbskem, hrvaškem, slovenskem in makedonskem« jeziku.5 Ti štirje jeziki so bili še nekajkrat omenjeni v dokumentih Avnoja, predvsem v dolocbah, v katerih jezikih morajo biti izdani zakoni in podzakonski akti. Da je treba zakonske dolocbe objavljati »na srbskem, hrvaškem, slovenskem in makedonskem jeziku«, je bilo aprila 1944 vneseno v pravila o organizaciji in delu Avnoj6 in ob koncu leta 1944 prepisano še v odlok o Uradnem listu Demokraticne federativne Jugoslavije.7 Srbšcina, hrvašcina, slovenšcina in makedonšcina so bili jeziki, ki so jih pri izdajah zakonodaje v zadnjem letu vojne uporabljali zakonodajni odbor Avnoja, vlada Demokraticne federativne Jugoslavije in njena ministrstva. Ti jeziki so bili enakopravni tudi pri uporabi v prvi povojni ustavodajni skupšcini. Že v njenem delovanju se je uveljavilo nacelo glede enakopravnega upoštevanja obeh pisav, latinice in cirilice, ki se je obdržalo tudi kasneje v delu zveznega zakonodajnega organa. Seje skupšcine so bile izmenicno pisane ena v latinici in druga v cirilici, a v zapisnikih najdemo tudi odstopanja od tega nacela. Ko sta npr. Edvard Kocbek ali Josip Rus na seji, katere zapisnik je pisan v cirilici, govorila v slovenšcini, so v tem delu zapisnika cirilico zamenjali s slovenskim crkopisom.8 V 1 Prim. Jesenšek, Slovenski jezik v skupšcini prve Jugoslavije. 2 Petranovic, Zecevic, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost, tom 2, str. 8. 3 Prav tam, str. 32. 4 Prav tam, str. 21 5 Prav tam, str. 731. 6 Prav tam, str. 32. 7 Prav tam, str. 732. 8 Zasedanje Ustavotvorne skupštine, str. 67-68, 685-692. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 215 ustavodajni skupšcini se je izkazala tudi že nedoslednost, ki je bila pri slovenskih funkcionarjih v zveznih organih oblasti vidna tudi v naslednjih desetletjih bivanja v drugi Jugoslaviji. Nekateri so izrabili pravico do enakopravnosti jezikov in so v skupšcini govorili v slovenšcini; poleg že omenjenih so to bili npr. Stanko Cajnkar, Jože Lampret in Beno Kotnik. Nekateri drugi pa so v svojih nastopih uporabljali srbšcino, kar npr. velja za Edvarda Kardelja, Borisa Kidrica in Maksa Šnuderla. Zanimiv je bil nastop Edvarda Kocbeka na seji 17. januarja 1946, na kateri je deloma govoril v slovenšcini deloma v srbšcini. Zapisnik, pisan v cirilici, se je prilagajal spremembi jezika in je tudi Kocbekov govor zapisan deloma v latinici in deloma v cirilici.9 Omeniti velja tudi vlogo Josipa Vidmarja. Avtor Kulturnega problema slovenstva iz leta 1933, v katerem se je zavzel za obrambo slovenstva, je bil ob oblikovanju ustavodajne skupšcineizvoljenzapredsednikazboranarodov.Todakotpredsedujoci je, enako kot minister za konstituanto Edvard Kardelj, vseskozi uporabljal srbšcino, in to tudi v primeru, ko je predal besedo slovenskemu poslancu. Na skupni seji obeh zborov ustavodajne skupšcine 31. januarja 1946, na kateri so izglasovali Ustavo FLRJ, so vprašanje enakopravnosti jezikov rešili tako, da je najprej Moša Pijade prebral clene od 1 do 44 v srbskem jeziku, nato Zvonko Brkic clene 44 do 76 v hrvašcini, Marijan Brecelj clene 77 do 114 v slovenšcini, zadnji del ustave, clene od 115 do 139, pa je Vlada Maleski prebral v makedonskem jeziku.10 11 Tako poudarjena enakopravnost jezikov pa je bila zgolj navidezna, saj oblasti niso imele niti sredstev niti volje, da jo izpeljejo do konca. Že v zakon o enakopravnosti jezikov v Demokraticni federativni Jugoslaviji iz januarja 1944 je bil vnesen zadržek, da bodo predpisi »zaradi trenutnih tehnicnih težav« objavljeni v enem ali drugem jeziku, za prevode pa so morali poskrbeti republiški organi.11 V praksi se je kmalu uveljavilo, da je en ali drugi jezik postala srbšcina (oz. srbohrvašcina), medtem ko slovenšcina ali makedonšcina nista prišli na vrsto. V nobenem clenu Ustave FLRJ ni bila zapisana enakopravnost jezikov bodisi na zvezni bodisi na republiški ravni. Le v 13. clenu je bilo navedeno, da »uživajo pravico in zašcito svojega kulturnega razvoja in svobodne uporabe svojega jezika« v Jugoslaviji živece narodne manjšine.12 Paradoksalno - pravice, ki jo je ustava podelila narodnim manjšinam, ni nikjer natancno predpisala narodom, ki so sestavljali federativno urejeno državo. Na to protislovje je v ustavodajni skupšcini 14. decembra 1945 opozoril srbski poslanec Miloš Moskovljevic, clan Zemljoradnicke stranke, po stroki profesor slovanskih jezikov. Omenil je, da predlog ustave »nic ne govori o 9 Prav tam, str. 555-563. 10 Prav tam, str. 837. 11 Petranovic, Zecevic, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost, tom 2, str. 731. 12 Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 10, 1. 2. 1946. 216 Slovenija v Jugoslaviji državnem jeziku. Obicajno se kot zunanji znak omenja tudi, kateri je državni jezik.« Opozoril je, da sta obe ustavi prve Jugoslavije omenjali kot državni jezik srbsko-hrvaško-slovenski, ceprav ta sploh ne obstaja, in da v Sovjetski zvezi, kjer zakone sicer objavljajo v vseh jezikih, osrednji organi uradujejo zgolj v rušcini. Poudaril je, da v Jugoslaviji vsaka republika uraduje v svojem jeziku, v nasprotju z zapisanimi odloki pa je izpostavil, da imamo dejansko »tri jezike: srbohrvaški, ker je to pravzaprav en jezik (crnogorskega jezika ni), potem imamo slovenski in makedonski«. Zatem pa je predlagal: »Po mojem mnenju bi morali povedati, da bi se v medsebojnem dopisovanju vedelo, kakšen jezik bodo uporabljale republike, oziroma kateri jezik je obvezen za vse, ali je vsak jezik obvezen za vrhovno oblast in za druge republike.« Ceprav ni izrekel konkretnega predloga, je njegov zakljucek s stališcem zagovarjanja tistega, kar vecina razume, jasno namigoval na vecjo veljavo vecinskega jezika v državi, saj je kot primer, kaj ne bi bilo ustrezno, omenil naslednje: »V praksi pride za ministra Slovenec, ki bi lahko uradoval po slovensko, ker pa vecina ljudstva ne razume slovensko, bi bilo nesmiselno uporabljati jezik, ki ga vecina ne razume.«13 Predsedujoci Moša Pijade mu je odgovoril, da se Uradni list že tiska v štirih izdajah, da so štirje jeziki že navedeni v nekaterih predpisih, in da zato meni, da ni potrebno, da bi bilo to zapisano neposredno še v ustavi. »Doslej ni bilo nikakršnih sporov«, je menil Pijade in z zagotavljanjem, da je enakopravnost jezikov že dosežena, zakljucil ta del razprave.14 Toda Pijadejeva stališca niso bila odsev realnosti, o cemer so se lahko prepricali številni Slovenci in pripadniki manjših narodov, ki so hoteli kakšno uradno zadevo urediti v svojem maternem jeziku. Že nadaljnje delovanje zvezne skupšcine po sprejemu ustave je nakazovalo, da slovenšcina dobiva znacaj jezika druge vrste, saj je skorajda izkljucni jezik uporabe v zveznem parlamentu postala srbšcina oz. hrvašcina oz. srbohrvašcina. Prvo redno zasedanje po sprejemu ustave je 15. maja 1946 odprl Josip Vidmar v srbohrvašcini (srbšcini)15 in ta jezik nato dosledno uporabljal tudi v nadaljnjem delu, ko je bil vnovic izvoljen za predsednika Zveznega zbora Ljudske skupšcine FLRJ. Kasnejše ocene kritikov, predvsem iz vrst slavistov, da je slovenšcina leta 1945 popolnoma izginila iz uporabe v zveznih organih odlocanja, sicer niso povsem tocne. Vsekakor je bila njena uporaba izjema in je bila govorjena slovenšcina slišana le še v prvih letih delovanja skupšcine, ko je že izrazito prevladal srbski jezik. Podporo posameznih 13 Ustavotvorni odbori Savezne skupštine i Skupštine naroda, str. 112 (vsi prevodi Aleš Gabric). 14 Prav tam, str. 123. 15 Prvo redovno zasedanje Saveznog veca i Veca naroda: 15 maj-20jul 1946, str. 3. Uporaba enega ali drugega izraza v tem besedilu ne pomeni opredeljevanja za bolj ali manj ustrezen nacin poimenovanja. O problematicnosti poimenovanja jezika, ki se je še bolj zapletlo po razpadu Jugoslavije, vec gl. Greenberg, Jezik i identitet na Balkanu. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 217 zakonskim predlogom so tako nekateri slovenski poslanci na majsko-junijskem zasedanju skupšcine leta 1946 izrazili in pojasnili v slovenšcini, kar npr. velja za Bena Kotnika, Srecka Žumra, Josipa Rusa ali Toneta Fajfarja.16 Tudi omenjeni niso bili dosledni, saj so slovenšcino uporabili le, ko so se sami prijavili k besedi, ce pa so bili porocevalci posameznega odbora, so porocali v srbohrvašcini. Slovenski politiki »prve lige«, npr. Edvard Kardelj ali Boris Kidric, pa slovenšcine v zvezni skupšcini sploh niso uporabljali. Da zvezna administracija dejansko ni zmogla uresniciti nacela enakopravnosti jezikov v delovanju skupšcine (in drugih zveznih organov), nakazuje govor Edvarda Kocbeka na zasedanju 1. aprila 1946 ob obravnavi pogodbe o prijateljstvu in vzajemni pomoci med Jugoslavijo in Poljsko. Kocbek je najprej govoril v srbohrvašcini, po nagovoru, »dozvolite mi da kao Slovenac kažem nekoliko reci i na svom jeziku«, pa govor dokoncal v slovenšcini.17 1T8oda za pregled in lektoriranje besedila v slovenšcini v administraciji beograjskega parlamenta ocitno niso našli primerne osebe, saj v zapisanih Kocbekovih besedah kar mrgoli slovnicnih napak, ki si jih že povprecno usposobljeni slovenist ne bi dovolil. Na racun prevodov zveznih predpisov v nacionalne jezike, ki jim je bila zakonsko zagotovljena enakopravnost, so se zacele vrstiti kritike. Da bi omilili njihov domet in ostrino, so leta 1948 v zvezni skupšcini imenovali komisije za potrjevanje avtenticnosti besedil. Ustanovljene so bili štiri, za jezike, ki so formalno veljali za enakopravne, torej za srbšcino, hrvašcino, slovenšcino in makedonšcino. Toda komisije so bile sestavljene iz poslancev in ne jezikoslovcev. V prvi sestavi slovenske komisije je imel najvišjo izobrazbo pravnik dr. Makso Šnuderl, s skrbjo za lep jezik pa je imel najvec izkušenj pisatelj France Bevk.ls V PRVI SLOVENSKI USTAVI SO »POZABILI« POUDARITI SLOVENŠCINO Slovenski politiki so v jugoslovanskem merilu sami storili korak nazaj in slovenšcini odvzeli status enakopravnega jezika v zveznih organih odlocanja. Sprejeli so samoumevno logiko, da v zveznih organih odlocanja uporabljajo srbohrvašcino, doma pa slovenšcino. Tako samoumevno, kot je 15. maja 1946 v srbohrvašcini odprl 1. redno zasedanje zvezne skupšcine, je Josip Vidmar 18. novembra 1946 v slovenšcini nagovoril otvoritveno sejo prve slovenske ustavodajne skupšcine. V custveno nabitem nagovoru je preletel slovensko misel 16 Prvo redovno zasedanje Saveznog veca i Veca naroda : 15 maj - 20 jul 1946, str. 145-146, 178-180, 654-655 in 677-681. 17 Drugo vanredno zasedanje Narodne skupštine FNRJ: 20 marta-1 aprila 1946 godine, str. 598-601. 18 Šesto redovno zasedanje Veca naroda i Saveznog veca : 27-29. septembra 1948, str. 457. 218 Slovenija v Jugoslaviji od prvih zapisov Trubarja do naslednjih velikanov slovenske besede, Vodnika, Prešerna in drugih, zakljucil pa z obljubami Osvobodilne fronte iz leta 1941, ki naj bi bile potrjene tudi z delom slovenske ustavodajne skupšcine.19 Besedo je nato predal najstarejšemu poslancu, pesniku Otonu Župancicu, kar je simbolno prav tako nakazovalo, da je prišel cas vecje veljave slovenske besede. Prva slovenska ustava je bila sprejeta 16. januarja 1947, v odnosu do uradnega jezika pa je dosledno sledila nedoslednosti jugoslovanske. Uvodoma je sicer prvic uradno dolocila slovenski državni grb, zastavo in glavno mesto, pisci pa so »pozabili« navesti, da je v Sloveniji uradni jezik slovenšcina. Tako je bilo, kot v jugoslovanskem primeru, tudi v slovenski ustavi izrecno navedeno le, da imajo pravico »svobodne uporabe svojega jezika« pripadniki narodnih manjšin;20 podobne navedbe za Slovence v ustavi ni bilo. Slovenšcina kot (samoumevni) uradni jezik se je pojavila šele vlil. clenu v zapisu: »Postopek pred sodišcem se vodi v slovenskem jeziku.« Državljanom drugih narodnosti je bila omogocena uporaba njihovega jezika in zagotovljena pravica do prevodov gradiva in do prevajalca.21 Federalizacija države slovenskemu jeziku ni prinesla popolne enakopravnosti, saj je bila njena uporaba, ceprav tudi to ni bilo natancno zakonodajno doloceno, omejena na soocanje Slovencev s slovenskimi državnimi organi na obmocju Ljudske republike Slovenije. Uvedba nacela, da je v Sloveniji edini uradni jezik slovenšcina, bi pomenila, da bi morale tudi ekspoziture zveznih ustanov na Slovenskem uporabljati slovenšcino. Nedorecena zakonodaja je pušcala prostor za razlicne razlage, s tem pa zveznim ustanovam omogocala uporabo le enega jezika, ki se je cedalje bolj pojmoval kot »enoten« ali celo obvezen za vse v državi. Posledice prevec ohlapno zapisane enakopravnosti jezikov so bile številne težave in nesoglasja, ki so spodbujala šovinisticne zamere in izpade.22 Najbolj ociten je bil poskus jezikovne unifikacije v oboroženih silah Jugoslavije. Po ukinitvi glavnih poveljstev vojsk po republikah je v Jugoslovanski armadi zavladal enoten jezik, kar je bilo v velikem nasprotju s tradicijo osvobodilnega gibanja in pricakovanji Slovencev. V osvobodilni vojni v letih 1941 do 1945 so partizanske enote na slovenskem ozemlju gojile tradicijo uporabe maternega jezika v vseh pogledih, od medsebojne komunikacije vojakov do poveljevanja na najvišjih ravneh. Vodstvo osvobodilnega gibanja je to utemeljevalo z vecjo enakopravnostjo med narodi, kar naj bi v partizanske enote pritegnilo tudi borce drugih narodnosti. Iz pridruženih italijanskih borcev so ustanavljali italijanske enote z italijanskim poveljevalnim jezikom, avstrijski bataljon pa je imel nemški 19 Stenografski zapiski Ustavodajne skupšcine Ljudske republike Slovenije, str. 4-6. 20 Ustava Ljudske republike Slovenije, str. 10 (clen 12)., 21 Prav tam, str. 50 (clen 111). 22 Splošno o jezikovni politiki gl. Pogorelec, Jezikovna politika in jezikovno nacrtovanje pri Slovencih. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 219 poveljevalni jezik. Propaganda za vkljucevanje v partizanske enote je posebej izpostavljala enakopravnost narodov in jezikov, tako daje bila uporaba maternega jezika med osvobodilno vojno povsem samoumevna.23 Ukinitev narodno enotnih vojaških enot in njihova podreditev skupnim poveljstvom po koncu vojne leta 1945 je bila za številne Slovence udarec, ki je vplival na padanje popularnosti Jugoslovanske armade (kasneje Jugoslovanske ljudske armade - JLA) v Sloveniji. To je v naslednjih desetletjih povzrocilo slabosti, na katere vodilni politiki niso bili pripravljeni. Ukinitev slovenskih vojaških enot sicer ni zaustavila razvoja slovenskega vojaškega izrazoslovja, ki je trdno osnovo dobil že z navodili glavnega štaba NOV in PO Slovenije v vojnih letih.24 Terminološko vprašanje oz. slovensko vojaško izrazoslovje se je po vojni prvic vrnilo na dnevni red ob pripravi na izdajo zbirke zakonov o Jugoslovanski armadi v zacetku leta 1948. V Beogradu so se soocili z vprašanjem, kako ustrezno prevesti vse vojaške izraze v slovenski izdaji Uradnega lista, zato so za mnenje povprašali tudi slovensko vlado. Posebna pravno-terminološka skupina pri ministrstvu za pravosodje Slovenije je pripravila stališca in predloge, ki naj bi jih upoštevalo slovensko uredništvo Uradnega lista FLRJ.25 Problematika se je torej omejevala na uveljavitev ustrezne vojaške terminologije za potrebe uradnih objav, ni pa bilo ob tem postavljeno tudi vprašanje, zakaj se še ne, ali naj bi sploh se in kako naj bi se terminologija uveljavila tudi v vojaškem poveljevanju. V Sloveniji je pogosto prihajalo do sporov med domacini in pripadniki vojske. Med temi so prevladovali oficirji iz srbskohrvaškega govornega podrocja, ki niso znali jezika domacinov, prihajali so iz drugacnega kulturnega okolja in v novem okolju živeli precej izolirano od življenjskega utripa svoje okolice. Zapostavljenost slovenskega jezika, drugacen življenjski stil, ugled vojske in njenega oficirskega kadra, ki je bil v Sloveniji na bistveno nižji ravni kot drugod, so vodili v nesporazume. Ker so castniki v prvem povojnem obdobju, v casu racionirane preskrbe, uživali privilegije v stanovanjski politiki in pri oskrbi z osnovnimi dobrinami, se je med Slovenci še krepil obcutek zapostavljenosti in izkorišcanosti, saj so menili, da so privilegijev v prvi vrsti deležni pripadniki drugih narodov. Kadar je bil pri tovrstnih sporih soudeležen še alkohol, je prihajalo tudi do zelo negativnih posledic z nacionalisticnimi izpadi na vseh straneh. Prepir iz nabora leta 1953 v Kranju, ko so se slovenski rekruti, po opisu predstavnikov JLA zadirali na vojaške osebe z izjavami - »šaljete nas u Koreju i 23 Mikuž, Pregled zgodovine NOB, 2. knjiga, str. 225-226; ARS, AS 1589, šk. 188, a.e. 434, Jaka Avšic, Nekaj pripomb k mnenjem o rabi jezikov v JLA. Vec o tem Gabric, Slovenšcina in Jugoslovanska ljudska armada. 24 Avšic, O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, str. 100-102. 25 ARS, AS 223, š. 22, dok. Pov. 15-48. 220 Slovenija v Jugoslaviji psovali so srbsku okupatorsku majku«26, - verjetno ni bil osamljen primer, ko bi se morali pristojni v državi nad tovrstnimi nesoglasji pošteno zamisliti. Poskusi jezikovnega poenotenja se niso ustavljali le na »vojaški« fronti. Celo minister zvezne vlade v letih 1945-46 Edvard Kocbek je bil zgrožen, ko je izvedel, da je znanec »poslal naprej slovenski akt, ki so ga vrnili s pripombo: ‘Službeni jezik srpski.’« Za Kocbeka ni bilo dvoma, kdo je najbolj odgovoren in kdo bi moral najbolj vztrajati pri zahtevah za vecje uveljavljanje slovenšcine: »Vsemu temu je kriva kadavrska disciplina vodilnih partijcev v odnosu do centrale.«27 Podcenjujoc odnos do slovenskega jezika bi morali zaznati tudi na šifrantskem odseku v Ljubljani, ki je bil zadolžen za prenos tajnih sporocil v Beograd. Iz beograjske centrale so jih 6. julija 1946 pozvali, naj jim zadnji dve depeši pošljejo še enkrat, in to v srbohrvašcini, »ker pri odseku za šifriranje nimamo osebe, ki bi razumela slovensko«. Dodali so še, da tudi »v bodoce vse depeše dostavljate na srbskohrvaškem jeziku«.28 Zanimiv je seveda že podatek, da so zahtevali sporocila v jeziku, ki tedaj ni bil uraden; v tem primeru bi morali zahtevati prevode v srbšcino ali v hrvašcino. Ob tem pa se lahko le poigravamo z mislijo, kaj bi bilo, ce bi npr. iz Ljubljane v Beograd poslali zahtevo, naj jim vse brzojavke pošiljajo v slovenšcini, ker sami ne razumejo uradno neobstojecega jezika, tj. srbohrvašcine, in nimajo prevajalca za ta jezik. Slovenskim šifrantom najverjetneje ne bi ušla oznaka, da so šovinisti. Nerešeno jezikovno vprašanje je slabšalo tudi možnosti propagiranja zahtev nove oblasti med širšimi sloji prebivalstva. Za slovenske oblasti j e bilo v boj u za mej e obcutljivo širjenje jugoslovanskih idej na Primorskem, kjer je bila srbohrvašcina prakticno neznana. Težave so imeli npr. pri podnapisih za filme, ki naj bi propagirali jugoslovanske poglede na stvarnost. Težave so imeli tudi Slovenci, ki so bivali v tujini in iskali stik s svojo domovino, pa so od predstavništev Jugoslavije v tujini dobivali odgovore le v jeziku, ki ga niso razumeli. Celo Slovencem v Sloveniji se je dogajalo, da so jim v dopisovanju znotraj države pomotoma zamenjali imena in je npr. junija 1951 ministrstvo za zunanje zadeve Jugoslavije v državno delegacijo za konferenco UNESCO imenovalo tudi pisatelja »Cirila Kosmaca«.29 Slovenci so v tujino potovali z dokumenti, tiskanimi le v »skupnem« jeziku, z mednarodnimi železniškimi kartami ali letalskimi vozovnicami, ki so bile prav tako napisane v srbohrvašcini. Še celo v slovenskem notranjem prometu so železnice uporabljale tiskovine, na katerih ni bilo slovenskega jezika. Janez Menart je omenil, da se je prvic zdrznil in postal pozoren na zapostavljanje slovenskega jezika, ko se je okoli leta 1956 peljal z vlakom iz Ljubljane v Brežice: »Na eni strani je pisalo Putnicki 26 ARS, AS 223, š. 38, S. pov. 68-53. 27 Kocbek, Dnevnik 1946, str. 94. 28 AS 223, š. 24, Prejete brzojavke 1946, Od Pred. ZV, 6. 7.1946. 29 AS 223, š. 23, Pov. 28-51. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 221 voz Ljubljana Brežice. Važi dva dana (in še nekaj) v cirilici, na drugi polovici karte pa isto v latinici. V slovenšcini pa nic.«30 SRBOHRVAŠKI OZ. HRVAŠKOSRBSKI JEZIK IN SLOVENCI Ceprav naj bi bila srbšcina in hrvašcina dva enakopravna jezika, seje v zveznih organih oblasti, zveznih podjetjih in JLA uveljavila uporaba srbohrvašcine, torej »enotnega« jezika, ki naj bi ga govorili v štirih od šestih jugoslovanskih republik. Do dogovora o srbohrvašcini kot enotnem jeziku je prišlo decembra 1954 na srecanju srbskih in hrvaških jezikoslovcev v Novem Sadu. Pobudo za srecanje je dala Matica srpska, na njem pa so sodelovali še predstavniki Matice hrvatske. Po vecdnevnih pogovorih so podpisali Novosadski sporazum, v katerem so zapisali, da naj bi bil jezik Srbov, Hrvatov in Crnogorcev en jezik, ki se govori na dva nacina, da je treba v poimenovanju jezika uporabljati oba sestavna dela, da sta obe pisavi, latinica in cirilica, enakopravni, kot sta enakopravni tudi obe izgovarjavi, ekavica in ijekavica. Pri pripravi enotnega pravopisa naj bi sodelovale jezikoslovne raziskovalne ustanove iz vseh štirih republik, kjer je v uporabi srbskohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik, o dogovoru pa naj bi obvestili tudi vlade teh štirih republik in zvezno vlado.31 Dogajanja okoli Novosadskega sporazuma je spremljala tudi slovenska strokovna srenja. Gledano s slovenskega zornega kota je bila problematika enotnosti srbskohrvaškega jezika vprašanje, o katerem naj se dogovorijo in odlocajo tisti, ki ta jezik govorijo. Slovenci se zato v dogajanje niti niso hoteli vpletati in so dogodke spremljali bolj od dalec. V Sloveniji objavljena porocila o dogajanju so bila zgolj informativne narave in so o dogajanju porocala brez komentiranja ali opredeljevanja, kaj naj bi dogovarjanje pomenilo za dolocanje knjižnega ali morebitnega uradnega jezika ali jezikovno enakopravnost v Jugoslaviji. V reviji Knjiga je bilo ob koncu leta 1954 objavljeno porocilo pisatelja in prevajalca Janeza Gradišnika o jezikovni anketi Letopisa Matice Srpske o jezikovni enotnosti med Srbi in Hrvati. Vprašanja o razlikah med hrvaškim in srbskim knjižnim jezikom in o perspektivah nadaljnjega razvoja knjižnega jezika je revija razposlala številnim vidnim kulturnim ustvarjalcem s srbskohrvaškega govornega podrocja. Odziv je bil manjši od pricakovanega, je zapisal Gradišnik in navedel nekatere poudarke, ki so nakazovali razlocevanje ali iskanje skupnih tock. »Ceprav anketa v celoti ni dosegla svojega namena, pa je nedvomno razcistila veliko spornih vprašanj in zelo dobro osvetlila današnje stanje glede pisanja knjižnega jezika pri Hrvatih in Srbih«, je zakljucil Gradišnik.32 30 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 20. 31 Greenberg, Jezik i identitet na Balkanu, str. 43-44. 32 Gradišnik, Jezikovna anketa, str. 571-572. 222 Slovenija v)ugoslaviji Tudi Tone Potokar, ki je o prizadevanjih, ki sta ga v poenotenje jezika vložili srbska in hrvaška Matica, porocal v Glasniku Slovenske matice, se je vzdržal komentiranja in navedel zgolj kronologijo prizadevanj od prvega podpisa dogovora o enotnem jeziku iz leta 1850 do najnovejših pogovorov, Novosadskega sporazuma in ankete Letopisa Matice srpske. Potokar je izpostavil predvsem prakticni vidik, nujnost izdelave slovarja srbskohrvaškega jezika, ki bi ga v Zagrebu tiskali v latinici, v Novem Sadu pa v cirilici.33 Slovenci, tudi za strokovna vprašanja bolj zainteresirani jezikoslovci, za srbsko-hrvaško dogovarjanje niso pokazali vecjega zanimanja. Sporocilo, ki so ga prenašali, je bilo vec kot ocitno. To so vprašanja, ki Slovencev in Slovenije sploh ne zadevajo, ker je za Slovence knjižni in uradni jezik zgolj slovenšcina, ki je eden od zakonsko zagotovljenih enakopravnih jezikov v Jugoslaviji. Kateri naj bi bili drugi enakopravni jeziki, pa naj odlocajo tisti, ki ta jezik govorijo. Namig, da vprašanje srbskohrvaškega oz. hrvaškosrbskega jezika ni vprašanje, ki bi zadevalo Slovence, tako kot je vprašanje slovenskega jezika nekaj, o cemer ne morejo odlocati drugi zunaj Slovenije, je bil dovolj jasno razpoznaven iz slovenskih odzivov na oblikovanje jezika, ki so ga vsaj nekateri šteli za jezik dogovarjanja v Jugoslaviji. Nekateri izobraženci v Jugoslaviji so Slovencem ocitno zamerili, da se jezikovno poenotenje ne dotika tudi njih in da se uspešno izmikajo razpravam o tej tematiki. Eden od tistih, ki je Slovencem zavidal tovrstno stopnjo jezikovne samostojnosti, je bil po pisanju profesorja južnoslovanskih jezikov Janeza Rotarja hrvaški pesnik Ivan Slamnig, »ki mu ni bilo všec, da Slovenci z lastnim jezikom »stoje ob strani«, medtem ko se morejo Hrvati in Srbi dogovarjati okoli poenotenja in drugega, kar je povezano z njihovim jezikom«.34 Srbohrvašcina v drugi Jugoslaviji ni dobila veljave, kakršno je imela v Sovjetski zvezi rušcina z neprikrito tendenco po rusifikaciji. Jugoslavija niti ni imela enotne jezikovne politike, ki bi stremela k unifikaciji ali vecji avtonomnosti, zato so primerjave med jugoslovanskim in drugimi modeli jezikovne politike zelo težavne.35 Vsekakor Slovenci srbohrvašcine niso razumeli kot enotnega jezika, niti ga niso razumeli kot nujnega za komunikacijo z zveznimi organi oblasti. Ker jih v zveznih organih oblasti pogosto niso razumeli, so še naprej samoumevno uporabljali srbohrvašcino, ki pa je številni med slovenskimi predstavniki v zvezni administraciji niso najbolje obvladali. So pa s tem Slovenci sami pripomogli k ustvarjanju obcutka, da je srbohrvašcina (vsaj) skupni jezik zveznih organov oblasti in (samoumevno) sredstvo komunikacije med pripadniki razlicnih jugoslovanskih narodov. Podoba je slonela na slabih temeljih, saj je srbohrvašcina 33 Potokar, Za enotnost srbskohrvatskega knjižnega jezika, str. 74-76. 34 Rotar, Slovenšcina in slovenstvo, str. 143; glej tudi str. 241. 35 Prim. Brozovic, The Yugoslav Model of Language Planning; Škiljan, Jezicna politika. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 223 hitro izgubljala na pomenu v slovenskem šolskem sistemu in je številni Slovenci niso obvladali. Do zaostrovanja slovenskih stališc zaradi postopnega favoriziranja srbohrvašcine kot »skupnega« jezika v državi je prišlo v sklopu mednacionalnih sporov v drugi polovici petdesetih let. Ko so zaceli nekateri, zlasti srbski intelektualci promovirati »enoten jugoslovanski kriterij« v kulturnih zadevah in predlagali še tesnejše povezovanje jugoslovanskih kulturnih ustanov, so se na pozive najprej odzvali slovenski intelektualci, v prvi vrsti pisatelji. Znacilen je npr. odgovor, ki ga je za ljubljansko revijo Naša sodobnost napisal njen urednik Drago Šega na racun prispevka, ki ga je v beograjski reviji Delo objavil Zoran Mišic. Jezikovna problematika je bila le ena izmed tock, ki jo je Mišicu ocital Šega, saj je bil poudarek na narodih in narodnih kulturah na splošno. »V Jugoslaviji zanj take družbeno zgodovinsko nastale formacije, kot je slovenska, hrvaška, srbska ali makedonska kultura, sploh ne obstoje,« je zapisal Šega in torej naštel štiri narode, katerih jeziki so bili v Jugoslaviji še vedno, vsaj formalno, enakopravni. O jezikih je še konkretneje dodal: »Tudi o kakem slovenskem ali makedonskem jeziku mu ni nic znanega; na enem samem mestu omenja, pod zaglavjem 'enotni književni jezik', srbohrvašcino.«36 Za dominacijo srbohrvašcine v zveznih organih so bili, kot je bilo že omenjeno, zaradi nedoslednosti in popušcanja krivi tudi slovenski predstavniki v zveznih institucijah. Vendar so se tudi pri tem zaceli vsaj nekateri spraševati, ali je popušcanje na racun tega, ker jih v slovenšcini ne bi razumeli, dejansko smiselno. Predsednik Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije (predhodnice današnje Zveze kulturnih društev) Ivan Regent je tako novembra 1957 ob kritiki poskusov centralizacije amaterske kulturne dejavnosti omenil, da »zahtevati pravico do slovenskega jezika ni šovinizem«, da je nesmiselno, »da mi na skupnih sejah ne moremo govoriti slovensko, ker nas ne razumejo. Zato jaz na plenum (v Beograd, op.p.) ne bom šel, ceprav bi imel kaj povedati«. Stališce, da so Slovenci prevec popustljivi do uporabe zgolj enega jezika, je Regent zakljucil z mislijo, da »marsikdaj moramo gledati, da bomo poslali v Beograd koga, ki zna hrvatsko, namesto da bi poslali koga, ki dobro pozna zadevo, ki jo je treba obravnavati«.37 Izobraženci so bili v kritikah obicajno bolj ostri od slovenskih politikov. A so tudi ti povedali svoje mnenje, ko so zaslutili, da poskuša zvezna administracija favorizirati »enoten« jezik v državi in srbohrvašcino po pomenu uradno postaviti nad raven drugih jezikov. Politiki so se v odzivih na napake zvezne administracije do zacetkov šestdesetih let še zadovoljevali s pisanjem dopisov z zahtevami po 36 Šega, »Kriterij« in resnicnost, str. 959. 37 ARS, AS 631, š. 14, m. 108, Zapisnik seje predsedstva Zveze Svobod in prosvetnih društev, 21. 11. 1957, str. 5-6. 224 Slovenija v Jugoslaviji spoštovanju zakonodaje, niso pa, tako kot izobraženci, ostre besede prenesli tudi v medije, ki so dosegli širši krog bralstva in med Slovenci spodbujali obcutek nelagodja in prepricanja, da slovenšcina v državi ne uživa statusa, ki bi ga po vecinskem prepricanju Slovencev morala imeti. Tovrstna politika slovenskih oblasti je prišla do izraza, ko je zacela srbohrvašcina dobivati že bolj konkretne oblike enotnega knjižnega jezika. Leta 1960 je bil namrec tiskan novi pravopis, ki je sledil izhodišcem Novosadskega dogovora. Matica srpska in Matica hrvatska sta izdali dve inacici pravopisa. V Novem Sadu je bil v cirilici natisnjen Pravopis srpskohrvatskog književnog jezika, v Zagrebu pa v latinici Pravopis hrvatskosrpskoga književnog jezika. Slovensko oblast je zmotila informacija, da naj bi bil podvig financiran z denarjem iz zveznega proracuna. Predsednik sveta za znanost Slovenije Joža Vilfan je zato pristojnim v Beograd junija 1960 pisal: »Mnenja smo, da izdajanje slovarjev posameznih nacionalnih jezikov ne spada v pristojnost Zveznega sveta za znanost. Ce pa se v tem primeru odlocimo za zvezno pristojnost, potem je treba dati v program izdajo slovarjev za vse nacionalne jezike, ne pa samo za srbsko-hrvatski jezik.«38 Na zelo vljuden nacin je tako za znanost pristojni clan slovenske vlade opozoril zvezno vlado, daje srbohrvašcina zgolj eden od enakopravnih jezikov v državi in da drugi niso zakonsko gledano nic manj pomembni ali manj vredni. Da je bila jezikovna problematika zelo vroca tema, je potrdilo tudi uredništvo na Slovenskem najbolj uglednega casopisa za širša kulturna vprašanja, štirinajstdnevnika Naši razgledi. Ko se je odlocilo, da bo uvedlo sestanke »za okroglo mizo« in jih avtorizirane objavljalo, je bila tematika prvega pogovora o slovenskem jeziku. Sogovorniki so bili ugledni jezikoslovci in literati, ki so opozorili na pomanjkljivosti pri izdajanju terminoloških slovarjev, prevodov v slovenšcino in problematike tujk. Pri tem so menili, da ni vec treba preganjati izposojenke germanskega ali romanskega korena, ki so se že udomacile, da pa je treba biti bolj pazljiv na srbohrvašcino, ki se je kar dobro udomacila v kinu, na reklamah podjetij in v državni upravi. Govorniki so opozorili, da bo težko doseci napredek v vsakdanji govorici, ce še radio, televizija in casopisi premalo skrbijo za lep izraz, precejšnjo zaskrbljenost pa so izrazili tudi nad domnevno premajhno veljavo predmeta slovenski jezik v šolskem sistemu.39 Polemike, ki so vsebovale namige na enotne jugoslovanske kriterije, na enotno socialisticno kulturo, ki jo je bilo možno razumeti tudi kot jugoslovansko, pa ideje o enotnem jeziku za sporazumevanje, ki ga je bilo možno razumeti tudi kot željo po odmiranju jezikov manjših narodov, so v drugi polovici petdesetih let vnovic postale stalnica na kulturni sceni. Kriticni odzivi iz Slovenije so vse 38 ARS, AS 249, te. 220, dok. 167/1-60. 39 Naši razgledi, št. 13, 8. 7.1961, str. 308-310, O slovenskem jeziku. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 225 glasneje opozarjali na sorodnosti s poskusi jezikovne unifikacije v casu prve Jugoslavije. Svoj vrh so oživljene razprave dosegle v znani polemiki med Dobrico Cosicem kot zagovornikom enotnih »jugoslovanskih« in Dušanom Pirjevcem kot zagovornikom slovenskih idej v letih 1961 in 1962.40 Ko je o tej in drugih težavah v nacionalnih odnosih 19. januarja 1962 razpravljalo ožje vodstvo Zveze komunistov Slovenije, se Janez Vipotnik med naštevanjem ocitkov na racun poskusov poenotenja v kulturni sferi ni mogel izogniti jezikovni problematiki in je jasno povedal: »Pri tem se kaže, da gre za tiho nenacelno, vendar spontano jugoslovanizacijo v pogledu jezika.«41 SPORI OKOLI JEZIKA V KINEMATOGRAFIH Na že omenjeni seji, na kateri je Ivan Regent po pregledanem gradivu kot prvi znani slovenski politik omenil, da na sejo v Beograd ne bo šel, ker mu oporekajo govorjenje v slovenšcini, so veckrat kritizirali tudi problematiko, ki je v jezikovnih vprašanjih zaznamovala zacetna leta nesoglasij med Ljubljano in Beogradom. Šlo je za propagandno gradivo in podnapise filmov, ki so jih po slovenskih kinematografih dostavljala distribucijska podjetja iz drugih republik. Vecinoma so bila v srbohrvašcini, tudi v cirilici, slovenske podnapise pa so imeli le filmi, ki jih je opremljalo slovensko podjetje. Zato so vodilni v zvezi amaterskih kulturnih društev, ki so upravljala tudi velik del kinodvoran, menili, da naj bi zahtevali za vse filme, ki se vrtijo v Sloveniji, slovenske podnapise. Regentove besede so bile kratke in jasne: »Prevzemimo odgovornost, da ne bomo delali iz tega šovinisticnih rabuk. Recimo podjetjem: vaši filmi se predstavljajo Slovencem, zato prosimo za slovenska besedila.«42 Ker pozivi Zveze Svobod in kulturnih društev niso zadošcali, so iniciativo leta 1959 podprli še osrednji slovenski državni organi. Svet za kulturo in prosveto Slovenije je 27. junija 1959 »ponovno opozoril vse pristojne organe zlasti Združenje reproduktivne kinematografije FLRJ, naj pozovejo vsa podjetja za promet s filmi k izvajanju obveznosti o napisih na kopijah in reklamiranju filmov za kinematografe v Sloveniji v slovenskem jeziku«. Obenem je »priporocil odboru za kinematografijo Trgovinske zbornice LRS, da ponovno naroci vsem kinematografom v Sloveniji, naj zahtevajo in kupujejo kopije filmov le s slovenskimi napisi in uporabljajo reklamni material samo v slovenskem jeziku«. 40 Gabric, Socialisticna kulturna revolucija, str. 345-353. 41 ARS, AS 1589, IK, š. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 19. 1. 1962, str. 10. 42 ARS, AS 631, š. 14, m. 108, Zapisnik seje predsedstva Zveze Svobod in prosvetnih društev, 21. 11. 1957, str. 6. 226 Slovenija v Jugoslaviji S stališci in slovenskimi zahtevami so seznanili tudi odbor za prosveto in kulturo zvezne vlade »s prošnjo, da podpre ta prizadevanja«.43 Odbor za prosveto in kulturo zvezne vlade, ki ga je vodil Rodoljub Colakovic, je o pozivu razpravljal 9. julija 1959 in se naceloma strinjal, daje treba na upraviceno zahtevo opozoriti podjetja za distribucijo filmov in jih pozvati, naj »zagotovijo, da kinematografska mreža v Sloveniji dobi filme s slovenskimi podnaslovi«.44 Odziv zvezne vlade je bil precej mlacen, saj je le ponovila priporocila, ni pa jih pospremila s pobudami za zakonske spremembe, ki bi priporocilo spremenile v obveznosti, in jih podkrepila z grožnjami o sankcijah v primeru kršitve nacel. Zgolj priporocila niso imela dejanskih možnosti, da bi dosegla zaželeni ucinek. Podjetja iz drugih republik so podnaslavljanje filmov v slovenšcino ocenjevala kot nepotreben strošek, se mu izogibala in po državi pošiljala zgolj kopije filmov s srbohrvaškimi podnapisi. Po njihovem mnenju je »enotni« jezik sporazumevanja razumela vecina državljanov in so ponavljanje zahtev po slovenskih podnapisih ocenjevali zgolj kot kaprico Slovencev. Veliko Slovencev, tudi na višjih položajih, pa je slovenska stališca zagovarjalo dokaj bojazljivo, s strahom, da jim bodo ocitali šovinizem in nacionalizem. Spor je dobival širši obseg in nanj je postal pozoren vse širši krog javnosti. Leta 1959 je uredništvo rubrike Kino programi v casopisu Tedenska tribuna, ki se je ponašal z najvišjo naklado v Sloveniji, prevzel Janez Menart, ki so ga »najbolj bodli v oci, tako mene (...) kot širšo javnost, srbohrvaško podnaslovljeni filmi.« Zato je »pri vsakem apostrofiranem filmu poudarjeno zapisal, ali so filmi s slovenskimi ali s hrvaškimi podnaslovi«.45 Javno žigosanje, kdo je tisti, ki Slovencem ne zagotavlja uživanja spremljanja filma v maternem jeziku, za distribucijska podjetja in za kinematografe ni bilo najbolj prijetno. Ko se je razplamtela polemika med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Cosicem, in ko so v Beogradu potekali prepiri o konceptu bodoce ustave, ki je nakazoval možnost, da bi država zavila v bolj centralisticno smer, je tudi slovenska politika spremenila dotlej bolj umirjeno strategijo in potegnila bolj drzne poteze. Beno Zupancic, v slovenski vladi odgovoren za kulturno podrocje, je 15. maja 1961 na seji odbora za prosveto in kulturo slovenske skupšcine pojasnil, da se vprašanje slovenskih podnapisov v filmih vedno znova vraca na dnevni red in da položaj že redno kriticno ocenjujejo v slovenskem casopisju. Omenil je, da je bilo v letu 1960 od 107 filmov, ki so jih vrteli po Sloveniji, le 49 opremljenih s slovenskimi podnapisi, in da podjetja ne izvajajo priporocila zvezne vlade. Odziv Slovencev po Zupancicevem mnenju ni bil najbolj odlocen, ker se »bojijo naceti to vprašanje 43 Objave, št. 3,1.11.1959, str. 6. Sklepi 5. redne seje Sveta za kulturo in prosveto LRS z dne 27. junija 1959. 44 ARS, AS 223, š. 833, Zakljucci sa sednice Odbora za prosvetu i kulturu Saveznog izvršnog veca, održane 9 jula 1959 godine u Beogradu, str. 6-7. 45 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 29. Gabric: UveLjavLjanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 227 zaradi bojazni, da bi bili šovinisti«. Ugovarjal je takšnim ocenam, saj »gre za osnovno ustavno pravico«, ki ni upoštevana in »v mnogih krajih ljudje zapušcajo kinematografe, ker jezika ne razumejo«. Ob vprašanju, ce bi bili potrebni kakšni dodatni administrativni ukrepi, je menil, da zadostujejo obstojeci zakonski predpisi, le da bi jih bilo treba dosledno spoštovati. Predsedujoci odbora France Perovšek je po zakljucku razprave sklenil, da je enostavno treba »doseci, da podjetja za distribucijo filmov podnaslavljajo filme v slovenšcini in da ne morejo plasirati filma, ce ni opremljen s slovenskim besedilom«. Da bi ljudje nedvoumno razumeli, da ne bodo ožigosani kot šovinisti, je predsedujoci na koncu razprave slovenske medije pozval, naj brez zadržkov objavljajo stališca slovenske strani: »Tovariše iz tiska bi opozoril, naj omenijo, da se je razpravljalo o tem vprašanju na našem odboru in kakšno je bilo stališce odbora.«46 Zahteve slovenskih medijev in pristojnih organov so se ponavljale in množile. Beno Zupancic je kritike ponovil še v zagrebški reviji Telegram in s tem polemike prenesel še na srbohrvaško govorno podrocje. Podpisovanje pogodb za leto 1962 je že potekalo pod vplivom zahtev nekaterih podjetij, da je pogoj za podpis pogodbe garancija distributerja, da bo zagotovil reklamno gradivo in podnapise v slovenskem jeziku. Sredi novembra 1961 je Ljubljansko kinematografsko podjetje porocalo, da še ni podpisalo prav nobene pogodbe za leto 1962 in da »pogodb ne bodo podpisali, dokler ne bodo imeli zagotovila, da bodo kupili samo filme s slovenskimi napisi«. V Mariboru se še niso odlocili, kaj in kako, a tudi tam so zavlacevali s podpisi. V drugih krajih so pogodbe za nabavo že podpisali, a so dobili zgolj ustne obljube o slovenskih podnapisih, tovrstne klavzule pa v pogodbah ni bilo. V akcijo se je vkljucilo tudi Društvo strokovnih prevajalcev Slovenije, ki je vsem distributerjem poslalo dopis z obvestilom, da so jim njihovi prevajalci na voljo za prevajanje. Beno Zupancic je pozval kinematografe, naj stopijo v stik z lokalnimi oblastmi in se dogovorijo o pokrivanju morebitnih izgub, do katerih bi prišlo zaradi zavracanja podpisa pogodb, pri katerih se distributerji ne bi zavezali, da bodo zagotovili slovenske podnapise. Kot tista distributerja, ki sta najbolj trdovratno zavracala zahteve po slovenskih podnapisih, sta bila navedena Morava film iz Srbije in Croatia film iz Hrvaške. Iskanje nadaljnjih možnosti za dvig deleža filmov s slovenskimi podnapisi so pristojni organi našli še v centralizaciji nabave za celotno Slovenijo, saj bi tako laže iztržili ugodnosti, in v zamenjavi upravnikov kinematografov, ki niso naredili dovolj za izboljšanje položaja slovenšcine v podjetju, ki ga vodijo.47 Zaradi pomanjkanja podatkov je nemogoce ovrednotiti, kakšen je bil uspeh akcije, toda kasneje so ocenjevali, da se 46 ARS, AS 1115, te. 54, Zapisnik 22. seje odbora za prosveto in kulturo republiškega zbora Ljudske skupšcine LS, 15. 5. 1961, str. 34-35. 47 Naši razgledi, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519-520, Slovenšcina v kinematografskih dvoranah. 228 Slovenija v Jugoslaviji je z letom 1962 delež filmov s slovenskimi podnapisi v slovenskih kinematografih precej povecal. V zacetku šestdesetih let je slovenska politika še v nekaterih drugih primerih nakazala, da namerava na kulturno-jezikovnem podrocju bolj dosledno vztrajati na ustavno zagotovljeni jezikovni enakopravnosti. Dostibolj odlocni od slovenskih politikov so bili v razpravah, ki so se neposredno ali zgolj posredno dotikale veljave slovenšcine kot uradnega jezika, slovenski intelektualci, ki so se zapletali v vse bolj vroce spore z izobraženci iz nekaterih drugih republik, ki nikakor niso mogli razumeti, zakaj Slovenci tako trdovratno vztrajajo pri zagovarjanju stališca, da lahko v državi enakopravno obstaja vec uradnih jezikov. V posameznih pogovorih in javnih pismih so opozarjali na primere zapostavljanja slovenskega jezika v javnosti,48 ob polemikah in soocenju s kolegi iz drugih republik pa je komu že tudi zavrela kri. Vrste takšnih, kot je bil Regent, ki je hotel na srecanjih na jugoslovanski ravni uporabljati slovenski jezik, so se krepile. Pesnik Janez Menart je npr. zapisal, da ga je volja do sodelovanja na jugoslovanskih srecanjih minila, ko je na kongresu književnikov v Beogradu »žal ali k sreci, po nakljucju neopažen slišal pogovor tedaj vodilnih, v glavnem mlajših srbskih književnikov, o 'ovim Slovencima', ki da nekaj 'mutimo'«.49 Ob neposrednih polemikah pa je padla še kakšna beseda vec. Pisateljica Mira Mihelic je opisala težave pri ustanavljanju slovenskega centra PEN leta 1962, saj so nekateri »centralisti« menili, da bi za Jugoslavijo zadostoval en sam PEN center. Na sestanku v Zagrebu sta bila med Slovenci s stališci po zagovarjanju nacionalno locenih centrov PEN najbolj glasna Matej Bor in Josip Vidmar. Srbski delegat je ob tem povzdignil svoj glas, sprašujoc se, kaj spet hocejo ti Slovenci, saj naj bi bilo to tako, »kakor ce bi hoteli imeti svojo slovensko vojsko«. Ostrim ocitkom ni po navedbah Mire Mihelic sledil nic kaj bolj miren odgovor. Josip Vidmar mu je odvrnil: »Ja, zakaj pa ne? Saj smo jo med vojno že imeli.« Vidmarjeva izjava je po pricakovanju dvignila precej prahu.50 USTAVE 1963 IN POPLAVA IZJAV 0 JEZIKOVNI PROBLEMATIKI Nova ustava Jugoslavije, ki je bila sprejeta 7. aprila 1963 in je državo preimenovala v Socialisticno federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), je bila kompromis med centralisticnimi in federalisticnimi tendencami. Upoštevajoc dejstvo, da 48 Cf. Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 30-33. 49 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 33. 50 Mihelic, Ure mojih dni, str. 211. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 229 centralisti, ki so v letih pred sprejemom prevladovali pri koncipiranju novih ustavnih nacel, v ustavo niso uspeli vnesti svojih stališc, bi jo lahko ocenjevali celo kot zacetek nove dobe, ko se je zacela tehtnica boja med centralisti in federalisti v Jugoslaviji nagibati na stran slednjih. Potrditev sprememb je prinesel december 1964, ko se je Zveza komunistov Jugoslavije na 8. kongresu poslovila od zagovarjanja integralnega jugoslovanstva. V ustavi iz leta 1963 so bila ponovljena stališca, da so vsi jeziki enakopravni, da imajo pripadniki manjšin pravico do šolanja v lastnem jeziku in da imajo pripadniki drugih narodov v komunikaciji z državnimi ustanovami pravico do prevoda in prevajalca. V 42. clenu je ustava predpisala, da imajo lahko državljani v skladu z republiškimi ustavami tudi v drugih republikah pravico do šolanja v maternem jeziku. A je isti clen predpisal tudi izjemo, ki se je razlikovala od duha enakopravnosti: »Izjemoma se uporablja v Jugoslovanski ljudski armadi pri poveljevanju, vojaškem pouku in administraciji srbohrvatski jezik.«51 V131. clenu ustave pa je bilo zapisano v skladu z naceli Novosadskega sporazuma nekoliko modificirano dolocilo, znano že iz prvega leta delovanja Avnoja. Zvezne zakone in druge zvezne splošne akte so morali državni organi tiskati v uradnem listu v štirih jezikih, ki so vsi veljali za avtenticne. To so bili srbskohrvatski oziroma hrvatskosrbski, slovenski in makedonski.52 Slovenska ustava je bila sprejeta dva dni kasneje, 9. aprila. Za razliko od svoje predhodnice iz leta 1947 je imela že precej natancneje opredeljena nacela o uradnem jeziku poslovanja. »Poslovanje vseh državnih organov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij, ki izvršujejo družbeno službo na obmocju SR Slovenije, se vodi v slovenskem jeziku«, je dolocal 74. clen ustave. Pripadnikom drugih narodov je bila priznana pravica uporabe lastnega jezika, posebnih kulturnih in jezikovnih pravic pa so bili deležni pripadniki italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji. Že dejstvo, da so jezikovno problematiko dolocali štirje cleni ustave, cleni od 74 do 77,53 nakazuje na preskok miselnosti v slovenski politiki od prvih povojnih let. Slovenski jezik je bil sicer predpisan kot uradni jezik vseh državnih ustanov v Sloveniji, a ni bilo natancno opredeljeno, ali so s tem mišljeni slovenski ali tudi jugoslovanski državni organi. Vsekakor so se lahko po sprejetju ustav leta 1963 Slovenci v polemikah s pripadniki drugih narodov sklicevali na bolj jasne ustavne dolocbe, kot so jim jih ponujale ustave iz prvih povojnih let. Slovenski izobraženci so to izkoristili za bolj ostre in odlocne zahteve kot v prejšnjih letih, pridružila pa se jim je tudi slovenska politika, po obicaju malce 51 Uradni list Socialisticne federativne republike Jugoslavije, št. 14, 10. 4. 1963, str. 269. Slovenski uradni listi so v tistem casu še prevajali hrvatski in ne hrvaški; zatorej srbskohrvatski in ne srbskohrvaški. 52 Prav tam, str. 277. 53 Uradni list Socialisticne republike Slovenije, št. 10, 9. 4. 1963, str. 77. 230 Slovenija v Jugoslaviji bolj zadržano. Vodstvo Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije se je 21. aprila 1965 prvic javno postavilo v bran slovenšcini. V pismu o dosledni in pravilni rabi slovenšcine v javnosti so zapisali, da »je v našem javnem življenju cedalje vec primerov nerazumevanja in nepravilne rabe slovenšcine. V tisku, na televiziji, v dopisih, tehnicnih navodilih gospodarskih organizacij, v javnih obvestilih, v filmskih napisih, na javnih zborih in drugih prireditvah pogosto beremo in poslušamo popacen jezik ah pa namesto slovenšcine druge jezike tudi tam, kjer to ni niti najmanj potrebno.« Poudarili so, da nekatera podjetja že tiskajo propagandno gradivo ah tehnicna navodila v jezikih vseh narodov v državi, da pa še vedno »precej naših podjetij iz »komercialnih« razlogov pošilja na trg svoje izdelke z oznacbami in navodili le v enem izmed teh jezikov, to je v srbohrvašcini«. V politicnem besednjaku iz socialisticnega obdobja je vodstvo SZDL Slovenije menilo, da je bila jezikovna enakopravnost naceloma rešena, le da bi bilo treba pravice dosledno uresnicevati. Pozvalo je posameznike in organizacije, naj pogledajo, kaj se dogaja s slovenšcino v njihovem okolju, naj skrbijo za lep jezik in kulturo govora in da naj to ne bo le enkratna akcija, temvec trajna dolžnost.54 V primerjavi z odzivi slovenskih intelektualcev je šlo za zelo zadržano izjavo, ki se je izognila najbolj vrocim temam. Problematike slovenskega jezika v vojski se npr. sploh ni dotaknila, namesto zahtev se je pismo zateklo k pozivanju, ob tem pa »spregledalo«, da bi se lahko pri odlocnejšem zagovarjanju zatekli tudi k ustavnim nacelom. V pismu so npr. pozvali (nedoloceno) javnost k vecjemu spoštovanju in javni rabi slovenšcine, niso pa neposredno pozvali slovenskih predstavnikov v zveznih organih, ki so bili tja delegirani s posredovanjem SZDL Slovenije, naj slovenske interese zastopajo v slovenskem jeziku. Izjava je nastala na pobudo Društva slovenskih pisateljev, a je bila po mnenju clana njenega tedanjega vodstva Janeza Menarta v obliki, v kakršni je bila predstavljena javnosti, »samo priložnostna politicna floskula«.55 Da je bila precej bojeca in zadržana, so menih številni slovenski izobraženci, ki so se že zapletli v precej bolj vroce spore na »jezikovni fronti«. Janez Rotar je menil, da »slovenšcina na lastnih tleh postaja socialno niže stojeci »jezik okolja«. Tak položaj je slovenšcini hoceš-noceš dolocala SZDL«.56 Po njegovem mnenju pismo vec kot ocitno ni izkazovalo zadostne doze borbenosti in odlocnosti. Boris Pahor pa se je zaradi pisma zapletel v polemiko z Ernestom Petricem. Slednji je Pahorju zameril, ker naj bi ta pismo SZDL Slovenije o jeziku ocenil kot »otrocje«. Pahor pa mu je pojasnil, da ni trdil, da je bilo pismo otrocje, ampak »zares otrocje je, ce 54 Izvršni odbor glavnega odbora SZDL Slovenije, str. 59-61. 55 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 39. 56 Rotar, Slovenšcina in slovenstvo, str. 213. Gabric: UveLjavLjanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 231 Socialisticna zveza delovnega ljudstva slovesno priporoca, naj slovenska javnost skrbi za svoj jezik, ko se noben voditelj ne zavzame za to, da bi slovenski narod dihal kot živ organizem«.57 Kljub ocitkom o mlacnosti, neodlocnosti, nedoslednosti in bojazljivosti je bilo pismo SZDL Slovenije vendarle korak naprej. Prvic po drugi svetovni vojni je izjavo o slovenskem jeziku v javnost poslala politicna organizacija, ki je združevala vecino Slovencev. Tistim, ki so se že srecevali s problematiko ali imeli težave pri uresnicevanju jezikovne enakopravnosti v državi, so nakazali, da skrb za slovenski jezik ne bo obravnavana kot slovenski šovinisticni izpad, in da lahko racunajo vsaj na tiho in nacelno podporo slovenske politike. Po obicaju so bili najbolj udarni književniki in slavisti. Društvo slovenskih pisateljev si je po preimenovanju in spremembi pravil v letu 1965 »v obrambne namene« zagotovilo pravico do izstopa iz Zveze književnikov Jugoslavije,58 ocitno tudi kot grožnjo, ce zveza ne bi spoštovala jezikovne enakopravnosti. Slovenski slavisti so jasne kritike na racun prodiranja srbohrvašcine v slovenski prostor opredelili novembra 1966 na dvodnevni konferenci, ki so jo pripravili v Mariboru. Na njej so se dotaknili problemov, ki jih je omenilo že pismo SZDLS, a so jih razširili še na politicno podrocje. Zakaj ob ustavno zagotovljeni enakopravnosti jezikov slovenski predstavniki ne poskušajo z nastopi v slovenskem jeziku v zveznih ustanovah, kar so že nekdaj želeli ali poskušali slovenski poslanci v parlamentih nekdanjih držav, so se spraševali nekateri govorniki.59 Naslednjo tabu temo, ki se ji je pismo SZDL Slovenije izognilo, uporabi slovenskega jezika v JLA, je v javno razpravo spravil Jaka Avšic decembra 1966 na debatnem veceru v Ljubljani. Zahteve po vnovicni uveljavitvi slovenšcine v oboroženih silah Jugoslavije je Avšic v naslednjih letih ponovil v vec razpravah in vec objavljenih prispevkih v razlicnih slovenskih revijah.60 V zacetku naslednjega leta so na pobudo Društva slovenskih pisateljev (DSP), ki ga je tedaj vodil Janez Menart, združili moci DSP, Slavisticno društvo, Inštitut za slovenski jezik pri SAZU in slovenski PEN klub ter sestavili odprto pismo slovenski televiziji, ki so ga 3. februarja 1967 objavili dnevniki z najvišjo naklado v Sloveniji. Upoštevajoc vpliv televizije v sodobnem svetu, in dejstvo, daje bila v ustavi Slovenije za uradni jezik dolocena slovenšcina, so vodstvo Televizije Ljubljana pozvali, naj si prizadeva, da bo v ne prevec oddaljeni prihodnosti njen program prevladujoce slovenski. Prva naloga je bila nadomestiti skupni dnevnik, ki so ga pripravljali v Beogradu v srbohrvašcini, s slovenskim dnevnikom v produkciji Televizije Ljubljana. Nujno 57 Pahor, Odisej ob jamboru, str. 85-86. 58 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 38-39. 59 Rotar, Iz prispevkov, str. 153-157. 60 Gl. Avšic, Za enakopravnost slovenskega jezika; Avšic, O poveljevalnem jeziku; Avšic, Prakticno izvajanje nacel enakopravnosti. 232 Slovenija v Jugoslaviji bi bilo, po mnenju piscev izjave, zagotoviti zgolj slovenske oddaje v otroškem, mladinskem in šolskem programu, za filme in dokumentarne oddaje pa naj bi zagotovili slovenske podnapise. Oddaje v srbohrvaškem jeziku naj bi bile zgolj izjema zaradi dolocenih okolišcin.61 Jezikoslovka Breda Pogorelec, ki je aktivno sooblikovala jezikovno politiko in od sredine sedemdesetih let sodelovala v SZDL Slovenije v akcijah za izboljšanje položaja slovenšcine v javnosti, je ocenjevala, da se je pomen slovenšcine v letih po pismu SZDL Slovenije vendarle precej dvignil, ceprav ni dosegel zaželenega. »Najpomembnejše od tega so uvedba slovenskega televizijskega dnevnika in spoštovanje dogovora glede podnaslavljanja televizijskih risank za otroke, dogovora o izkljucno slovenskem podnaslavljanju filmov pa malodane vse do osamosvojitve niso spoštovali«, je zapisala desetletja pozneje.62 Slovenski medijski prostor se je vsekakor odprl za kritike nepravilne rabe slovenšcine v javnosti, kritike njene neuporabe v prostorih in ustanovah, kjer je imela ustavno zagotovljeno enakopravnost, pa so se širile na nova podrocja. Janez Rotar je leta 1966 v Naših razgledih objavil reportažo iz Prage, kjer je bil na enomesecnem študijskem delu. Kot prejemnik štipendije bi se moral javiti pri jugoslovanskem kulturnem atašeju, a ga kljub veckratnim poskusom na veleposlaništvu ni našel. Ob neuspelem cakanju si je ogledal ponudbo revij in casopisov v jugoslovanskem predstavništvu in preseneceno ugotovil, da je z redkimi izjemami vse v srbohrvašcini in cirilici. Za predstavitev kulture narodov Jugoslavije se ambasada in kulturni ataše sploh nista brigala, jezikovna podoba države, ki jo predstavljajo, pa jim ocitno ni bila jasna, je bil ogorcen Rotar, in ocenil, da »naša diplomatska zastopništva v Evropi s svojimi gospodarskotrgovinskimi in vojaškimi poslanstvi vendarle niso zastopstva 'Dušanovega carstva', kot bi utegnil morda kdo sklepati«.63 Revija Sodobnost pa je nekaj let kasneje objavila protest pesnika Lojzeta Krakarja, ki je pouceval slovenšcino na Univerzi J. W. Goetheja v Frankfurtu na Majni. Ko so na nemškem radiu WDR iz Kölna zaceli vrteti oddaje za izseljence iz Jugoslavije v njihovem jeziku, se je zapletel v spor, zakaj vrtijo oddaje le v enem jeziku, zakaj ni niti besedice v slovenšcini, makedonšcini ali jezikih manjšin v Jugoslaviji. Urednik Srb, po poklicu športni ucitelj, ni upošteval predlogov za vkljucevanje drugih jezikov v oddaje, ko pa so se le dogovorili, da bi bilo tudi nekaj slovenšcine, pa se ni strinjal, da bi besedila brezplacno lektoriral Krakar, ki je pouceval na bližnji univerzi, in da bi jih na radiu brala v slovenšcini izšolana oseba. Uredniku, ki se je razglašal za dobrega poznavalca vseh južnoslovanskih 61 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 45-51. 62 Pogorelec, Jezikovno nacrtovanje, str. 58. 63 Rotar, Iz prispevkov, str. 160. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 233 jezikov, je Krakar jasno sporocil: »Vsak clovek se mora zavedati, kaj zna in cesa ne zna. Kot se jaz zavedam, da ne bi mogel kar tako brati oddaj za Bolgare ali Litvance, tako se morate zavedati tudi Vi, da knjižne slovenšcine ne znate in se zato ne smete vmešavati v stvari, za katere niste kvalificirani! Jasno in odkrito povedano - drugace, žal, ni šlo.«64 Krakar je že v uvodnem delu clanka zapisal, da zaradi svojih trditev zavraca kakršnekoli ocitke, da je šovinist. Kot je bilo že omenjeno, je slovenska politika takšne ocene že potrdila, zato so lahko slovenski mediji vse vec prostora namenjali clankom, ki so opozarjali, naj se spoštuje enakopravnost jezikov ne le po posameznih republikah, temvec tudi na zveznem nivoju in na jugoslovanskih predstavništvih v tujini. Kritike iz Slovenije niso bile nic vec nekaj neobicajnega, temvec so postale redne in so med Slovenci zbujale vse mocnejši obcutek, da bo treba za dejansko jezikovno enakopravnost še marsikaj postoriti. Tako kritike slovenskih izobražencev kot izjava slovenske politike v jugoslovanski javnosti niso naletele na poseben odmev, saj so bile slovenske zahteve znane že dolga leta, poleg tega pa je bila uradna politicna izjava zapisana v zelo nežni obliki. Povsem drugace je bilo, ko je bila v jugoslovanskem prostoru izražena zahteva po spoštovanju nekega drugega jezika, ki za razliko od slovenskega tedaj ni bil priznan kot uradni jezik. Malce manj kot dve leti za izjavo SZDL Slovenije je bila objavljena Deklaracija o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika. Vodstvo Matice hrvatske je kot pobudnik deklaracije odstopilo od nacel Novosadskega sporazuma. Deklaracijo, ki je bila objavljena 17. marca 1967, so podprle osrednje hrvaške kulturne ustanove za raziskovanje jezikovne problematike.65 Na deklaracijo in njene podpisnike se je vsul plaz kritik, med ostrejšimi je bil odziv državnega voditelja Tita. Ni pa bilo treba dolgo cakati tudi na odziv na drugi strani in Udruženje književnika Srbije je kmalu predlagalo, naj se za jezik Srbov, tako tistih v Srbiji kot tistih izven nje, uporablja le poimenovanje srbski jezik.66 Val obtožb in kritik, ki ga je sprožila deklaracija o hrvaškem jeziku, pa ni pljusknil tudi v slovenski del države. Slovenci so se odzvali po nacelu, opaznem že v casu podpisa Novosadskega sporazuma, da je to problematika, ki se Slovencev in slovenšcine ne tice. Casopisi so zgolj beležili burne odzive v drugih republikah, slovenski politicni organi pa za razliko od sorodnih organov v nekaterih drugih republikah o zapletih v državi sploh niso razpravljali. Za odnose z drugimi v državi pristojna slovenska komisija, tj. komisija za mednacionalne in medrepubliške odnose centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je vecino pozornosti posvecala ekonomskim vprašanjem in nekontroliranemu 64 Krakar, Ali govorimo vsi državljani SFRJ res samo »jugoslovanšcino«, str. 948. 65 Gl. Brozovic, Pavicic, Deklaracija o hrvatskome jeziku. 66 Pavicic, Dnevnik deklaracijskih zbivanja, str. 19-24. 234 Slovenija v Jugoslaviji odlivanju denarja iz razvitega v manj razviti del države. Ko je prišlo na vrsto vprašanje jugoslovanstva, je redno opozarjala, da se ga ne sme obravnavati v nacionalnem pomenu. Nikakršnega vecjega zanimanja za daljšo razpravo ni pokazala niti julija 1967, ko je iz Beograda od istovrstne zvezne komisije prejela elaborat o kulturnih in mednacionalnih odnosih, v katerem je bilo tudi poglavje o težavah s srbskohrvaškim oziroma hrvaškosrbskim jezikom.67 Burne razprave o deklaraciji o hrvaškem jeziku so Slovenijo povsem zaobšle in so jo Slovenci spremljali zgolj kot neprizadeti drugi, ki so svoje poglede o enakopravnosti jezikov v državi že veckrat ponovili in so jih po pismu SZDL Slovenije le še glasneje in pogosteje ponavljali.68 RESOLUCIJO 0 JEZIKOVNIH TEŽAVAH LETA 1969 SPREJME TUDI ZVEZNA SKUPŠCINA Pobudo pri umiritvi napetosti zaradi težav z definiranjem uradnega jezika je prevzela politika in junija 1968 v zvezni skupšcini v Beogradu organizirala posvetovanje o uresnicevanju nacela o enakopravnosti jezikov in pisav. Slovenski referent, slavist Janez Rotar je pojasnil, da govori kot clan slovenske delovne skupine in torej predstavlja stališca slovenske strokovne javnosti. Kot »malenkosti« je omenil zaplete pri tiskanju denarja, dopisnic ali priložnostnih poštnih znamk, kjer sta imela prednost en narod in ena pisava. Precej casa je odmeril zapletom v vojski in ocenil, da JLA ne nadaljuje pozitivne tradicije iz vojnih let, ter dodal že omenjeno srecanje z jezikovno neenakopravnostjo na veleposlaništvu v Pragi. Na tovrstnih pogovorih bi morali narediti korak naprej in izriniti »kvazi argumente« o tehnicnih in materialnih težavah, je menil Rotar, ki je zakljucil udarno in za marsikoga verjetno tudi presenetljivo. »Vprašanje jezikovne enakopravnosti ni tehnicno ali administrativno, temvec politicno vprašanje in gre torej za politicno in nacionalno enakopravnost«, je bil odlocen Rotar, ki je ocenil, da teze prevec enostransko omenjajo le slovenski in makedonski jezik, morale pa bi jezike vseh narodov. V sklepnih besedah je brez zadržkov povedal, da Slovenci v številnih izjavah »vidijo v zadnji konsekvenci vendarle integralizem, zoper katerega so se zavzemali doslej in se bodo bržkone tudi v bodoce. V parolo o odmiranju narodnosti ne verjamemo.« Stopil je v bran vsem narodom, ki izpostavljajo vprašanje svoje jezikovne prihodnosti: »To velja tako za hrvaški kot makedonski ali katerikoli drugi naš narod in njegov jezik.«69 67 ARS, AS 1589, š. 226-., Neki problemi kulture i medjunacionalni odnosi, str. 24—8. 68 ARS, AS 1589, š. 193-., Nacionalno vprašanje, mednacionalni odnosi, nacionalizem (Dokumentacijska služba skupšcine SRS - bilten št. 6; Gradivo, dokumentirano od 10. 3. - 1.4. 1967). 69 Rotar, Iz prispevkov, str. 170. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 235 Omemba hrvaškega naroda in njegovega jezika vsekakor ni mogla iti mimo pozornih opazovalcev dogajanja. Resda se uradna Slovenija niti slovenski intelektualci niso neposredno vpletali v spore, ki jih niso šteli za svoje, kljub temu pa so jasne Rotarjeve besede prinesle nedvoumno slovensko sporocilo, da jezikovnega vprašanja ne bi smeli omejevati z nobeno uradno politicno doktrino. Slovenskim izobražencem so tovrstna stališca le še okrepila ugled med tistimi prizadetimi iz drugih republik, ki so nasprotovali privilegiranosti srbohrvašcine v državi. Simpatije, ki so jih med hrvaškimi izobraženci slovenski predstavniki uživali na jugoslovanskih srecanjih jezikoslovcev, je opazil Joža Mahnic, ki je v spominih zapisal, »da so slovenske nastope hrvaški, zlasti kajkavski kolegi redno z zanimanjem poslušali, medtem ko so srbski radi zapušcali dvorano, ceš da nas ne razumejo.«70 Janez Rotar pa je izkušnje iz sedemletnega poucevanja na Filozofski fakulteti v Zadru izkoristili tudi tako, da je v casu nacionalnih prepirov na nekaterih jugoslovanskih srecanjih nastopil drugace od vecine: »Govoril sem namenoma v hrvašcini; to so vsakokrat opazili, ker so Slovenci govorili ekavsko, kar pa je bilo vcasih dalec od srbske variante.«71 Jugoslovanska oblast je svoje poglede o jezikovni problematiki strnila v resoluciji o uresnicevanju ustavnih nacel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v zveznih predpisih in v delu zveznih organov, ki jo je zvezna skupšcina sprejela 26. aprila 1969. V 1. tocki je resolucija v dolgem uvodu navajala, da že sprejeta ustavna nacela zagotavljajo popolno enakopravnost jezikov in pisav, a je pri tem, tako kot zakonska nacela, ostala precej nedorecena in neprepricljiva. Tocko je sicer zakljucila v skladu z duhom casa sprejemanja ustavnih amandmajev ob koncu šestdesetih let, da še vedno obstajajo centralisticne tendence, ki ovirajo popolno uresnicevanje nacel, in da v zakonskih aktih »ni podrobneje in popolneje obdelan nacin, kako naj se nacela izvajajo, kar je v praksi pogosto povzrocalo in še povzroca težave in nerazumevanje«. Nato je v 2. tocki na dolgo naštevala, kje vse bi bilo treba zagotoviti enakopravnost jezikov in pisav, ki jih zagotavljajo že sprejete zakonske dolocbe - nikjer pa se ni vprašala, zakaj že pred leti sprejeta nacela niso uveljavljena v praksi. Novost je bila deloma zahteva, da je treba enakopravnost zagotoviti tudi na diplomatskih in konzularnih predstavništvih Jugoslavije v tujini in da »je treba dolociti tudi merila za razmešcanje delavcev v diplomatsko-konzularni službi«. Izhajajoc iz zapisanih nacel naj bi dolocili, »na katerih mestih morajo delavci poznati jezike vec narodov Jugoslavije«, konkretnejših smernic za to pa v resoluciji ni možno najti. »Dosledno uresnicevanje teh nacel bo pomemben prispevek k napredku mednacionalnih odnosov na enakopravnih temeljih in k nadaljnjemu utrjevanju 70 Mahnic, Sence in luci z moje poti, str. 85. 71 Rotar, Slovenšcina in slovenstvo, str. 240. 236 Slovenila v Jugoslaviji bratstva in enotnosti narodov in narodnosti«,72 so optimisticno zakljucili avtorji resolucije, ki pa so za tovrstni optimizem ponudili zelo malo vzrokov. V resoluciji sploh ni bil omenjen noben jezik; to naj bi bila sicer stvar republiške zakonodaje, toda ravno ta nedorecenost je že dotlej pušcala odprt prostor za nastajanje težav. Resolucija o enakopravnosti jezikov in pisav tako sploh ni omenjala, katerim jezikom in katerim pisavam naj bi bila enakopravnost zagotovljena! Za naloge, ki bi jih morali opraviti pristojni državni organi, niso bili doloceni nobeni roki, do kdaj morajo to storiti. Šele nadaljnje brskanje po arhivih pa bi lahko odgovorilo na vprašanje, ali so pristojni o svojem delu kasneje tudi porocali, kot je to od njih zahtevala resolucija zvezne skupšcine Jugoslavije. Sprejem resolucije je že sam po sebi sporocal, daje prostor za razpravo odprt, kar se je poznalo tudi na odlocnosti, ki jo je do jezikovne problematike zavzelo slovensko casopisje. Slovenska politika se je vnovic potegnila nekoliko v ozadje, zahteve pa so s cedalje manj zadržki, da bi jim lahko prilepili oznako šovinistov, vse bolj jasno in odlocno izrekali slovenski izobraženci. Najvec pozornosti je bilo namenjene podrocju, kjer so se Slovenci cutili najbolj prikrajšani in po letu 1945 in federalizaciji države tudi ogoljufani, tj. uporabi slovenskega jezika v vojaški službi. Bolj odlocno pa so bila v javnosti v casu ti. partijskega liberalizma na Slovenskem izpostavljena tudi druga, dotlej javno še ne problematizirana podrocja zapostavljenosti slovenskega jezika. ZA SLOVENŠCINO MORAJO NAJVEC NAREDITI SLOVENCI SAMI Kljub precejšnjemu napredku, ki so ga uradne slovenske in jugoslovanske državne strukture naredile v odnosu do slovenšcine, je ta še vedno ostala tocka razdvajanja v Jugoslaviji. To je nedvoumno dokazala tudi raziskava javnega mnenja v Sloveniji, opravljena maja 1969, analizo njenih izsledkov o tockah, ki povezujejo in locujejo jugoslovanske narode, pa je leto kasneje objavil sociolog Peter Klinar. Med povezovalnimi elementi so bili na vrhu politicni in zgodovinski dejavniki ter narodnostna sorodnost, med locevalnimi dejavniki pa je vec kot 30 % Slovencev menilo, da jih od ostalih v državi locijo redoljubnost, urejenost in delovne navade. Najvec, 37,2 %, pa jih je menilo, da nas od drugih narodov v državi najbolj locuje jezik.73 Za nosilce projekta to niti ni bil presenetljiv podatek, saj je Klinar zapisal, da je to posledica zapostavljanja slovenskega jezika v primerjavi s srbohrvašcino, kar ima za posledico, da Slovenci, ki so zelo obcutljivi 72 Uradni list SFRJ, 8. 5. 1969, št. 20,. 73 Klinar, Kaj povezuje in locuje, str. 539. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 237 za jezikovno problematiko, težave v mednacionalnih odnosih pogosto ocenjujejo skozi jezikovno vprašanje.74 Slovenski jezik je v cetrt stoletja po 2. svetovni vojni prišel do takšne veljave, kakršne dotlej še ni imel. Pred stoletjem so se slovenski predstavniki borili za njeno uporabo in enakopravnost na deželni ravni, pol stoletja kasneje je bilo slovenšcino obcasno, a zgolj izjemoma, že mogoce slišati na zveznem jugoslovanskem nivoju, leta 1970 pa je presenetila novica, da se je slovenšcino slišalo tudi na najvišji diplomatski ravni na svetu. »Današnji govor predsednika Ribicica je imel tudi zgodovinski pomen, saj je bil to prvi govor v slovenskem jeziku v veliki dvorani generalne skupšcine«, so vzhiceno porocali na prvi strani casopisa Delo,75 cemur je sledila še objava govora predsednika Zveznega izvršnega sveta (ZIS) Mitje Ribicica, ki ga je imel 20. oktobra 1970.76 Manj navdušeni so bili odmevi v nekaterih drugih delih države, zlasti v tistih, kjer so uporabljali srbohrvašcino, in menili, da bi morali tega kot sredstvo medsebojnega sporazumevanja samoumevno uporabljati tudi najvišji jugoslovanski politicni predstavniki. Ciril Zlobec je v Sodobnosti zapisal, da so bili Slovenci ponosni na Ribicicev govor, saj so »na najlepši nacin manifestirali pred svetom svojo demokracijo, svobodo, tudi jezikovno enakopravnost med jugoslovanskimi narodi«. Zato so mu bile povsem nerazumljive reakcije nekaterih jugoslovanskih medijev. »Mislim, da se nobena delegacij a v OZN ni cudila Ribicicu, ce j e pred tem svetovnim forumom spregovoril v maternem jeziku; zacudila pa se je (vsaj po odmevih v tisku in objavah v radiu ter po televiziji) vsa jugoslovanska javnost. V tem nekaj ni v redu, sem si rekel, v tem zacudenju«, se je zamislil Zlobec in menil, da je bolje, da se je to zgodilo tedaj, »ce že prej ni to bil naraven pojav«.77 Dimitrij Rupel pa je komentiral, da je bila slovenšcina bolj kot poslušalcem v avditoriju namenjena Slovencem doma, izrekanju spoštovanja do njihovega jezika. Poslušalci v skupšcini OZN so imeli na ušesih slušalke in so poslušali prevod, kar bi storili tudi v primeru, ce bi Ribicic govoril srbohrvaško. Slovenšcina, ki so jo slišali v palaci OZN, se še vedno ne sliši in ne bere v palacah zvezne vlade, zvezne skupšcine in vodstva ZKJ, je dodal Rupel in predsedniku zvezne vlade zameril, zakaj ni tovrstne poteze potegnil že prej na drugi mestih: »Predsednik ZIS Ribicic ni imel za potrebno, da bi kdaj napravil preskus s slovenšcino pred srbsko in hrvatsko govorecim avditorijem. Slovenšcina je morala pocakati na bolj slavnosten nastop.«78 V analizi jezikovnega vprašanja je sodnik Svetozar Polic leta 1970 omenil številne nedoslednosti, ki so kljub novim zakonskim predpisom, resolucijam in 74 Prav tam, str. 544. 75 Delo, št. 287, 21. 10. 1970, str. 1. 76 Delo, št. 287,21.10. 1970, str. 4. 77 Zlobec, Slovenšcina in Slovenci, str. 1278. 78 Rupel, Slovenšcina za združene narode. 238 Slovenija v j ugosla vi ji javnim izjavam še vedno zevale v zakonodaji. Ena od teh je bila že ta, da zvezna in republiške ustave niso poznale pojma uradni jezik, da pa se je isti pojem našel v kakšnem zakonu.79 Zavracal je pomisleke, ali ne bi bilo zaradi medsebojne komunikacije vendarle dobro imeti nekega skupnega pogovornega jezika, in jasno ponazoril razliko med jezikovno enakopravnostjo na ravni federacije ali znotraj posamezne republike. Kot ustanove, na katerih uvajanje jezikovne enakopravnosti zaostaja za realnimi možnostmi, je omenil vec zveznih ustanov, denimo vojsko, carinsko, diplomatsko in konzularno službo, jugoslovanski aerotransport in železnico. Krivca za tovrstne težave ne gre iskati le pri zveznih službah, je zapisal Polic: »Seveda pa za takšno stanje niso krivi samo drugi, marvec nemalo tudi Slovenci (oziroma Makedonci) sami. Nemalokrat smo v tem pogledu vse prevec potrpežljivi in vse premalo odlocni in dosledni.«80 Podobne misli, da so za uveljavljanje slovenšcine premalo naredili tudi Slovenci sami, so izrekli še številni slovenski izobraženci in vse pogosteje javno apelirali na sonarodnjake, naj v vsakodnevnem življenju redno skrbijo za svoj materni jezik. Tudi ko se je pokazala možnost, da bi slovenšcina na katerem od omenjenih podrocij pridobila na veljavi, so naleteli na težave pri zveznih forumih, pa tudi pri Slovencih samih. Najveckrat je bila na prvem mestu omenjena zapostavljenost slovenskega in drugih jezikov v JLA. Poskusi armadnega vrha, da bi zadovoljili zahteve zvezne resolucije iz leta 1969, so ostali na pol poti.81 Slovensko vojaško izrazoslovje pa je le dobilo na veljavi, saj so ga zaceli uporabljati v Teritorialni obrambi Slovenije. A tudi pri tem ni šlo brez težav. Vojaški psihiater Janez Rugelj je opisal, kako gaje obiskal slovenski višji oficir, doma iz Primorske, ki je bil premešcen v Slovenijo in dobil nalogo, da rezervnim oficirjem predava vojaške teme v slovenšcini. »Pred vojno sem moral hoditi v italijansko šolo, po partizanski dobi sem služboval po vsej Jugoslaviji, toda vojaške šole so bile v srbohrvatskem jeziku, v šoli se nisem nikoli ucil slovenšcine«, se je izpovedal višji oficir in psihiatru potožil: »Zaradi neznanja maternega jezika meje te naloge tako strah, da ves potan komaj spregovorim. Rad bi bil te naloge oprošcen.«82 Književnik Ciril Zlobec se je ob podobnih zgodbah spraševal, zakaj je sploh treba poudarjati, da je kakšen slovenski predstavnik na zveznem nivoju, npr. na konferencah Zveze komunistov Jugoslavije, govoril slovensko. Opozoril je, da bi to pravzaprav moralo biti samoumevno in da so prvi, ki bi morali to doseci kot standard, Slovenci sami: »Kdo nas sili, da se odpovedujemo svojemu jeziku v javnih nastopih? Srbi in Hrvati prav gotovo ne. V slovenšcini me ne bi 79 Polic, Narodi in narodnosti, str. 193. 80 Prav tam, str. 185. 81 Tematiko poskusa uveljavljanja enakopravnosti jezikov v JLA v omenjenem obdobju bo avtor zaradi obsežnosti objavil v posebnem prispevku. 82 Zlobec, Slovenšcina in Slovenci, str. 1279. Gabric: Uveljavljanje slovenšcine kot uradnega jezika po drugi svetovni vojni 239 razumeli, sem veckrat slišal opravicilo. Res ne? So kdaj nastali zapleti, usodni nesporazumi zaradi uporabe slovenšcine iz ust Slovenca, ko tudi formalno predstavlja svoj narod?« je razmišljal Zlobec in zakljucil, da morajo kljucen korak za enakopravnost slovenskega jezika narediti Slovenci sami: »Ne zaradi Srbov ali Hrvatov, temvec zaradi nas samih. Izbojevati si svobodo, Id ti jo kratijo drugi, je težko, a ne najtežje; težje je dostojanstveno ohraniti svobodo v sebi samem.«83 83 Prav tam. Marko Zajc SLOVENSKI INTELEKTUALCI IN JUGOSLOVANSTVO V OSEMDESETIH LETIH IZHODIŠCA IN TEZE JUGOSLOVANSTVO: PREDLOG KONCEPTUALNEGA PRISTOPA Kako opredeliti jugoslovanstvo? V širšem smislu bi ga lahko opredelili kot skupek idej (ideologij), ki zagovarjajo zaželeno ali obstojeco skupnost Južnih Slovanov - tako v kulturnem kot v politicnem smislu, pri cemer ni nujno, da ideje obsegajo skupnost vseh Južnih Slovanov. Je pa jugoslovanstvo nujno vedno vec od povezovanj med posameznimi narodi oz. narodnimi gibanji. Pri jugoslovanstvu gre vedno za neko obliko »nove« kvalitete, ki je v izhodišcu nujno vec kot le seštevek posameznih narodov/gibanj. 242 Slovenija v Jugoslaviji Jugoslovanstvo ni eno, jugoslovanstev je vec. Jugoslovanstvo ni bilo nikoli homogena ideologija. Obstajalo je v vec variantah, ki se vcasih predstavljajo kot ena. Vsekakor je bilo jugoslovanstvo v 19. in 20. stoletju relativno uspešna ideologija: že pred letom 1918 je predstavljalo pomemben dejavnik, pomagalo je ustvariti dve jugoslovanski državi in jih tudi vzdrževati vec desetletij. Kako razumeti jugoslovanstvo, ne da bi padli v past neupravicenih posploševanj ali v past metodološkega nacionalizma? Jugoslovanstvo lahko opredelimo kot »nesporazum, ki deluje«. Zgodovina jugoslovanskih idej je zgodovina nesporazumov, vendar je ideologija nekako »delovala«. Predstavniki razlicnih nacionalnih kultur/tradicij so razumeli jugoslovanstvo razlicno.1 Še vec, razlicne variacije jugoslovanstva so obstajale znotraj nacionalnih kultur/tradicij z lastnimi tradicijami in protagonisti. Uspeh posameznih variacij je bil odvisen od politicnega konteksta in socialne strukture družb. Jugoslovanstvo ni bilo vsiljeno »od zunaj«, bilo je »sestavni del«, oziroma »notranja smer« posameznega nacionalnega gibanja. Jugoslovanstvo lahko razumemo tudi kot »poslednjo mejo« kompromisa med jugoslovanskimi narodi, kot poizkus postavljanja meja med jugoslovanskimi narodi, oziroma kot poizkus izogibanja postavljanja meja. Glavne znacilnosti predlaganega pristopa: - Analiza fenomena v dolgem trajanju (ok. 1800-2014). Raziskovanje daljših obdobij omogoca razumevaje tistih lastnosti jugoslovanstev, ki vztrajajo v dolocenih okoljih dlje casa, pa tudi tistih lastnosti, ki »poniknejo« in se v drugih socialnih in politicnih kontekstih zopet pojavijo. Perspektivo dolgega trajanja je pomembno imeti pred ocmi tudi, ko raziskujemo fenomen v krajših obdobjih. - Pomen konteksta. Lastnosti jugoslovanstev se spreminjajo oz. modificirajo, ko se prenašajo z ene generacije na drugo ali iz ene tradicije/okolja v drugo. Intelektualci neprestano išcejo ideje v narodni zgodovini, da bi jih uporabili v sodobnem politicnem kontekstu. - Ceprav pristop poudarja kontinuitete in pomen posameznih nacionalnih kultur/tradicij, ne zagovarja ideje »ideološke trajnosti« jugoslovanskih nacionalizmov od 19. stoletja dalje.21 Predlagani pristop prav tako nima nic skupnega s popularnimi medijskim predstavami o »starodavnem etnicnem sovraštvu« v Jugoslaviji. Kot opozarja Holm Sundhaussen, etnicna sovraštva niso bila razlog za razpad Jugoslavije, ampak »stranski ucinki« teh procesov.3 Seveda, ce pristop upošteva razlicne nacionalne tradicije/okolja/gibanja/ kulture, potem predpostavlja, da le-ta obstajajo. Kako jih opredeliti? Kako jih 1 Djokic, Yugoslavism: Histories, Myths, Concepts, str. 4. 2 Dragovic Soso, Spasioci nacije, str. 25 3 Sundhaussen, Das Projekt Jugoslawien, str. 24. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 243 casovno umestiti? Jugoslovanstvo avtor teh vrstic obravnava v kontekstu razvoja evropskih nacionalizmov, ki jih ima za pojave, povezane s procesi modernizacije. Ceprav upošteva nekatere lastnosti etnosimbolne perspektive (dolgo trajanje, umestitevvkontekstpredhodnih»kolektivnihkulturnihidentitet«,predmodernih tradicij), pa avtor vidi svoj pristop v okviru modernisticne paradigme. Predlagani pristop ohranja veliko mero skepse do trditev, ki izpostavljajo neposredno povezavo med predmodernimi etnijami in nacionalizmi, oziroma do trditev, da so se narodi v nekaterih primerih pojavili pred nacionalizmom.4 Torej, od kdaj lahko sledimo jugoslovanstvo? V veliko pomoc pri odgovoru na to vprašanje ponuja pojem nacionalne misli, ki ga je v teorijo nacionalizma umestil nizozemski komparativist Joep Leerssen. Ce je (po Gellnerju) nacionalizem nacelo, po katerem se morata politicna in nacionalna enota ujemati«, pa je razlaga nacionalne misli širša in teže dolocljiva. Gre za pojmovanje cloveške družbe »kot predvsem sestavljene iz medsebojno razlocenih, nezamenljivih narodov, med katerimi ima vsak samoumevno pravico do obstoja, in za katere je znacilno, da jih opredeljujejo in med seboj nedvoumno razlocujejo njihove lastne identitete in kulture.«5 Jugoslovanstvu lahko po našem mnenju sledimo od zacetkov nacionalne misli v južnoslovanskem prostoru. Ce lahko s pojmom nacionalne misli v grobem umestimo zacetek jugoslovanstva v cas, ko se je pod pritiskom zgodnje modernizacije v južnoslovanskem prostoru zacela razvijati nacionalna misel - natancna periodizacija seveda ni mogoca - pa smo pri predlaganem pristopu sooceni s klasicnimi težavami pri analizi nacionalizmov: je jugoslovanstvo kulturna ali politicna kategorija? Lahko jugoslovanstvo opredelimo s pomocjo subjektivnih ali objektivnih lastnosti? Glede na dejstvo, da je bilo jugoslovanstvo (med drugim tudi) utelešeno v dveh državah, je na mestu vprašanje, ali obravnavamo jugoslovanstvo zgolj kot »državljanski« nacionalizem, ali je jugoslovanstvo lahko tudi »etnicni« nacionalizem? Da bi bila stvar še bolj zapletena, ima jugoslovanstvo kot predmet zgodovinske analize nekatere lastnosti, zaradi katerih ga je težko umestiti v teorijo nacionalizmov, npr. na ravni klasifikacije. Jugoslovanstvo je lahko nacionalna ideologija, nadnacionalna ideologija ali subnacionalna ideologija (poudarjeno v našem pristopu). Lahko je tudi vse troje hkrati. Da bi se ognili teoretskim pastem, ki ne prinašajo konstruktivnih odgovorov, predlagamo perspektivo, ki jo izpostavlja znani turški raziskovalec nacionalizmov Umut Özkirimli. Özkirimli, ki izhaja iz modernizma in socialnega konstruktivizma, predlaga obravnavo nacionalizma kot diskurza: nacionalizem je poseben nacin videnja in interpretiranja sveta, 4 Smith, Nacionalizem, str. 80. 5 Poslovenjeni citat povzet po Kosi, Kako je nastal slovenski narod, str. 69. 244 Slovenija v Jugoslaviji referencni okvir, ki nam pomaga razumeti strukturo resnicnosti okoli nas.6 Pri raziskovanju jugoslovanstva kot diskurza lahko uporabimo pristop zgodovinske diskurzivne analize, kot jo je opredelil nemški zgodovinar Achim Landwehr: historicno-diskurzivna analiza izhaja iz konstruirane narave socio-kulturne realnosti in preucuje nacine, s katerimi se v historicnem procesu tvorijo oblike vednosti. Diskurzi so vzorci reda, nelocljivo povezani z oblikami moci, v katerih je organizirana socialna konstrukcija realnosti. Zgodovinska perspektiva je pomembna zato, ker diskurzi temeljijo zgolj na lastni historicnosti.7 Pri konceptualizaciji jugoslovanstva kot diskurza lahko pomaga Özkirimlijeva opredelitev štirih nacinov, s katerimi »deluje« nacionalisticni diskurz: a) diskurz nacionalizma deli svet na »nas« in »njih«; b) diskurz nacionalizma hegemonizira; c) diskurz nacionalizma sam sebe naturalizira; d) diskurz nacionalizma deluje »skozi« institucije.8 TEZE: ODLEPLJANJE JUGOSLOVANSTVA Izraz jugoslovanstvo se vhistoriografiji, ki se ukvarja z Jugoslavijo ali Slovenijo v osemdesetih letih, ne pojavlja pogosto. Božo Repe uporablja izraz jugoslovanska zavest, ko govori o odnosu mlajših generacij do Jugoslavije.9 Veliko bolj so v uporabi izrazi »Odnos Slovencev do federacije«, kar je povsem upraviceno, zgodovinarji so preucevali predvsem politicne, gospodarske in kulturne odnose med Socialisticno Republiko Slovenijo in federalnim centrom.10 1P1eter Vodopivec v znanem pregledu slovenske zgodovine ne omenja pojma jugoslovanstvo, ko piše o osemdesetih letih.11 Kljub temu slovensko jugoslovanstvo ni isto kot slovenski odnos do jugoslovanske federacije, niti odnos Slovencev do drugih jugoslovanskih narodov. Meje jugoslovanstva in slovenstva niso bile nikoli jasne. Jasne so postale šele takrat, ko je slovenstvo odpadlo od jugoslovanstva. Ali obratno - stvar perspektive. Zato je povsem upraviceno vprašanje, kako in kdaj se je slovenstvo locevalo od jugoslovanstva. V osemdesetih letih 20. stoletja je v slovenski javnosti potekal proces odlepljanja slovenstva od jugoslovanstva. Jugoslovanstvo ni odpadlo od slovenstva nenadoma. Po našem mnenju je šlo za pocasen in povsem 6 Özkirimli, Contemporary Debates on Nationalism, str. 30. 7 Landwehr, Historische Diskurzanalyse, str. 96,97. 8 Özkirimli, Contemporary Debates on Nationalism, str. 32, 33. 9 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 25. 10 Prav tam, str. 22. 11 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 359; Vodopivec uporablja za obdobje po letu 1945 pojem jugoslovanstvo zgolj za opis znane polemike Pirjevec - Cosic v letih 1960/61, gl. prav tam, Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 245 nenacrtovan proces »odlepljanja« v kontekstu specificnih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji, pa tudi v kontekstu sprememb v mednarodnem okolju. Ce smo opredelili jugoslovanstvo kot nesporazum, ki je deloval, potem je na mestu vprašanje, zakaj sploh govoriti o »odlepljanju«, ce so nesporazumi tako rekoc sestavni del jugoslovanstva. Da ne bo nesporazuma, od slovenstva v osemdesetih letih ni odpadalo unitaristicno jugoslovanstvo, jugoslovanstvo ZKJ ali celo srbsko jugoslovanstvo - od slovenstva je odpadalo slovensko jugoslovanstvo kot del slovenske nacionalne ideologije. Naša teza temelji predvsem na raziskovanju casopisnih in publicisticnih virov. Pro dukcij a clankov, intervjuj ev, referatov, esej ev, elaboratov in programskih tekstov na temo slovenskega narodnega vprašanja oz. problematike nacionalizma/narodov je bila v osemdesetih letih zelo bogata. Kljub temu preseneca predvsem odsotnost Jugoslavije. Jugoslavija se omenja samo takrat, ko je to res nujno. Kot da bi se je sramovali. Slovensko jugoslovanstvo se pocasi »odleplja« kot star plakat na ulici, »odpada« od slovenstva ravno s pomocjo odsotnosti. Slovenski intelektualci se raje kot z Jugoslavijo ukvarjajo sami s sabo. Njihova domovina je Srednja Evropa, Evropa, svet, zahodna civilizacija, »književna republika«, kršcanstvo in predvsem Slovenija. Nezanimanje za Jugoslavijo in jugoslovanstvo ni bilo prisotno (oziroma odsotno) v opozicijskih medijih, ampak tudi v uveljavljenih revijah. O jugoslovanstvu kot posebni kvaliteti intelektualci redko pišejo - bodisi da imajo to vprašanje za rešeno v smislu Kardeljevih izhodišc bodisi da vidijo jugoslovanstvo kot problematicno in ga sprejemajo samo toliko, kot je pac nujno. Zanimanje za Jugoslavijo je bilo obratno sorazmerno s povecanjem zanimanja za slovenstvo. Na primer na plenumih in javnih tribunah v osemdesetih letih (npr. plenumih kulturnih delavcev OF 1985 in 1986, Javni tribuni društva slovenskih pisateljev 1985, Zbor slovenskih kulturnih delavcev 1988) se omenja Jugoslavija ali kot obstojeci oz. nekdanji državni okvir, ali kot del problema, zelo redko pa kot del rešitev ali zaželene prihodnosti.12 Tudi ce se razpravlja o prihodnosti Jugoslavije, se razpravlja predvsem o odnosu Slovenije do federacije ali »ostale« Jugoslavije, ali celo o odnosih med Slovenci in Srbi, ne pa o kompleksni, vsejugoslovanski rešitvi odnosov znotraj Jugoslavije. Izjemo predstavlja Janko Pleterski, ki je to »umikanje« Jugoslavije takrat tudi že zacutil: ko je julija 1984 potekala razprava o »Slovenskem nacionalnem programu med graditvijo socializma« Franceta Klopcica, je Pleterski pripomnil, da ga moti predvsem dejstvo, da je Klopcic napisal »za Slovence poseben program v Jugoslaviji«. Slovenci bi morali po mnenju Pleterskega kot narod dati pobudo vsem drugim narodom v federaciji, da 12 Gl. zbornike Slovenski narod in slovenska kultura, Razvoj slovenskega narodnega znacaja v luci 4. tocke programa Osvobodilne fronte, Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura. 246 Slovenija v Jugoslaviji vsak za sebe premisli svoj položaj.13 Marksisticni center v Beogradu je organiziral posebno razpravo o jugoslovanstvu, »oni so vzeli v zakupu Jugoslovanstvo, mi pa prirejamo pogovor o slovenskem programu. Taka situacija ni dobra.«, je zatrdil Pleterski.14 Klopcicev program je (ne glede na priseganje na bratstvo in enotnost ter na Jugoslavijo) vsekakor predpostavljal vecjo samostojnost Slovenije in manjšo vlogo Jugoslavije. Kaj se je spremenilo v osemdesetih letih v primerjavi s prejšnjimi obdobji? Razprave o narodih, nacionalizmih in vlogah posameznih narodov pridobivajo po Titovi smrti, torej v casu krize in »stabilizacije«, drugacno naravo. Ce so bile prej omejene na partijske forume in specializirane revije za intelektualce, vstopajo v tem casu razprave vse bolj v množicne medije, še zlasti v dnevni in tedenski tisk. Mediji so bili pod nadzorom republiških oblasti, kljub temu je jugoslovanski medijski prostor obstajal. Dnevniki in tedniki iz razlicnih delov Jugoslavije so redno povzemali in ponatiskovali oz. prevajali najbolj odmevne clanke in komentarje iz drugih republik. Na ta nacin so »tehnicno« omogocali vsejugoslovansko razpravo, ki bi morala (v teoriji oz. ideologiji) voditi v krepitev bratstva in enotnosti. V osemdesetih letih pa je ta prostor razprave postajal vse bolj prostor odkritega konflikta. Pisanje o tem, da je nacionalizem v Jugoslaviji problem, je pomagalo pri konstrukciji nacionalisticnega zaznavanja družbenih razmerij, ceprav je bil namen pogosto ravno nasproten. Jugoslovanstvo je doživljalo krizo tudi v prostoru, kjer je zares obstajalo: na podrocju tiskanih medijev. Na tem mestu žal ni prostora za odgovor na dve vprašanji, ki sta kljucni za razumevanje jugoslovanstva in ne-jugoslovanstva slovenskih intelektualcev. Najprej, kdo so bili? Lahko slovenske intelektualce, ki so se ukvarjali z vprašanji nacionalizma, razdelimo po »skupinah« oziroma kategorijah? Po našem mnenju bi bila utemeljena razdelitev intelektualcev na kategorije koristna predvsem iz metodoloških razlogov: kategorije bi omogocale lažjo umestitev intelektualcev v širši kontekst. Kategorije seveda ne bi bile absolutne, po opravljeni historicni analizi bi jih lahko, ce bi to viri upravicevali, tudi dekonstruirali. Po našem mnenju bi lahko, vsaj na trenutni stopnji raziskovanja, slovenske intelektualce v osemdesetih, ki so se ukvarjali s problematiko jugoslovanstva in slovenstva, razporedili v tri kategorije: »režimski« (npr. vplivni intelektualci starejše generacije, ki so aktivni v ZKS in imajo politicne funkcije), »disidentski« (npr. Nova revija) in »levo-liberalni« (npr. Mladina, del ZSMS). Meja med kategorijami ni mogoce dolociti, obstajajo intelektualci, ki jih ni mogoce uvrstiti v nobeno od omenjenih kategorij. Pomembna naloga za raziskovalce jugoslovanstva pri 13 Borec, 1992, str. 327. Pleterski je svoje pojmovanje jugoslovanstva natancno opredelil v knjigi Nacije, Jugoslavija, revolucija. 14 Prav tam, str. 340. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 247 slovenskih intelektualcih je predvsem dobra opredelitev kategorij in analiza njihovih diskurzov. Kakšen je bil odnos politicnih struktur, predvsem ZKS, do jugoslovanstva, slovenskega nacionalizma in na splošno do intelektualcev v osemdesetih? Raziskovalci vloge intelektualcev v socialisticnih družbah Vzhodne Evrope poudarjajo »intimno« razmerje komunisticne ideologije s filozofijo in izpostavljeno vlogo intelektualcev kot »producentov vednosti« v mocno spolitizirani družbi. V tem kontekstu so bili intelektualci neizogibno povezani z razlicnimi praksami in institucijami družbene moci. Na tej ravni je prihajalo do zanimivih fenomenov. Ce je »komunisticni projekt v praksi« potreboval intelektualni aparat za apologijo »historicne nujnosti« komunisticne vizije družbe, oziroma za vzdrževanje teoretskega in konceptualnega aparata, ki je dajal konkretne odgovore na izzive življenja v socializmu, potem je zanimivo, da so disidenti in protikomunisticni aktivisti razvili podobne filozofske okvire za dokazovanje, da je komunisticni projekt »historicno nemogoc.« Spopad med režimom in diskurzivno opozicijo je bil strukturiran kot neprestana filozofska izmenjava med konkurencnimi vizijami sveta, resnice in družbe. Debata je potekala v prostoru, ki so ga dolocali trije akterji: institucije za produkcijo vednosti, institucije moci in intelektualci kot posredniki med vednostjo in mocjo.15 Povedano preprosto: ce so imeli »pravi« intelektualci v socialisticnih družbah veliko moc, potem je imel potencialno veliko moc tudi njihov antipod - disidentski intelektualci. Vpodobnemkontekstujepotekala tudi razpravao jugoslovanstvu in slovenstvu v osemdesetih. Spopad in izmenjava med režimom in diskurzivno opozicijo sta potekala tudi na podrocju slovenskega nacionalizma oziroma nacionalisticnega diskurza. ZKS je imela na razpolago pomembne institucije za produkcijo vednosti, ki so vzdrževale »pravo« razlago slovenskega nacionalnega vprašanja. V osemdesetih so konkurencne vizije slovenskega nacionalizma postajale vse glasnejše. Za primer vzemimo razpravo o nacionalizmu in mednacionalnih odnosih na seji predsedstva CZ ZKS 11. novembra 1985.16 Ciril Ribicic je že v prvem stavku uvodnega govora zatrdil, da je ZK nosilka uveljavljanja interesov slovenskega naroda, cesar ne smemo zamenjati z »nacionalisticnim egoizmom«. »Vsaka nejasnost, neodlocnost in neucinkovitost pri tem naravnost klice drugace usmerjene sile, da se uveljavljajo kot varuhi slovenskih nacionalnih interesov.«17 Ceprav je Ribicic v govoru izpostavil tako separatisticne kot unitaristicne inacice nacionalizma v Jugoslaviji, kar je bila pogosta praksa jugoslovanskih komunistov, pa je vec prostora namenil unitaristicni nevarnosti. Predvsem je napadel tiste, 15 Bradatan, Oushakine, In Marx's Shadow, str. 2, 3. 16 Luša, Razkroj oblasti, str. 102 17 Komunist, 15. 11. 1985. 248 Slovenija v Jugoslaviji ki se odkrito zavzemajo za revizijo ustavnih odnosov v Jugoslaviji, kar je šlo v kontekst spopada med »ustavobranitelji« in »unitaristi« v federalnem vrhu države.18 Ribicicev govor vsebuje glavne znacilnosti slovenskega »režimskointelektualnega « diskurza o problematiki nacionalizma: ostro razlikovanje med negativnim nacionalizmom (oni) in pozitivnim zastopanjem interesov slovenskega naroda (mi), okrepitev argumentov s pomocjo citiranja avtoritet (Kardelj, resolucije kongresov ZKJ) ter poudarjanje, da ima ZKJ jasen in enoten odnos do urejanja mednacionalnih odnosov, kar je bilo dalec od resnice. DVA PRIMERA ZA RAZPRAVO Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi razdelali jugoslovanstvo slovenskih intelektualcev v osemdesetih, zato bomo predstavili zgolj dve epizodi: - jugoslovanstvo in slovenski intelektualci in medijska razprava v letih 1982/83, jugoslovanstvo in ne-jugoslovanstvo v 57. št. Nove revije. Kdaj se je debata o nacionalizmih v Jugoslaviji preselila v množicni tisk? Na to vprašanje ni lahkega odgovora. Ceprav avtor teh vrstic ni pregledal celotnega jugoslovanskega tiska, je opazil velik porast clankov o nacionalizmu v letih 1982/83. Vsekakor je bil nacionalizem (na splošno) in slovenski nacionalizem tema jugoslovanskega tiska že pred znamenito razpravo o programskih jedrih jeseni 1983. Janez Menart, ki se prav gotovo ni ponašal z jugoslovanstvom, daje velik pomen napadu pisatelja Miodraga Bulatovica na Jezikovno razsodišce na tribuni 23. marca 1982, ko je srbsko-crnogorski pisatelj ozmerjal clane razsodišca z »arijci« in »malimi jezikoslovci«, dramatik Ivan Mrak pa je Bulatovica oznacil za tujca.19 Dogodek je dejansko dolgo casa odmeval tako med kulturniki kot tudi med politiki. Ko je tedanji sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc v zacetku aprila 1982 v Teleksu razlagal o pripravah na Kongres ZKS, je mocno okrcal poenostavljanja v slogu »prenehajmo biti Slovenci, Hrvatje in bodimo predvsem Jugoslovani.« Po njegovem bi bilo nesmiselno zmanjševati vlogo republik in povecevati vlogo federacije, ker federacija ne bi bila vec federacija, ampak »Jugoslavija, kakršna je bila nekoc.«20 leta 1982 se je jugoslovanski tisk veliko ukvarjal s problematiko nacionalizma. Poleg razprav o Kosovu je jugoslovansko javnost razburjala prepoved predstave Golubnjaca v Novem Sadu oktobra 1982. V zagrebškem tedniku Danas so pisali o krizi »zajedništva« in se zgražali nad nacionalisticnimi izpadi v hrvaških študentskih domovih. Decembra 1982 sta v 18 Luša, Razkroj oblasti, str. 84; Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 468; Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 22, 23. 19 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 74; Delo, 24. 3. 1982. 20 Teleks, 1. 4.1982, str. 16. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 249 tedniku Danas o nacionalizmu razpravljala hrvaški intelektualec Damir Grubiša in srbski književnik Vladimir Jovicic. Oba sta svarila pred podcenjevanjem nacionalizma kot aktualnega fenomena, ceprav nista nobenega izpostavljala. Grubiša je jugoslovanske nacionalizme povezal z lokalnimi »tehnokracijami« in vsesplošno atomizacijo Jugoslavije: osem zaprtih jugoslovanskih trgov naj bi predpostavljalo osem zaprtih kulturnih prostorov in osem zaprtih izobraževalnih sistemov. Tako Jovicic kot Grubiša sta se med drugim zgražala nad jezikovnimi sodišci in jezikovnim cistunstvom, kar je vsekakor letelo tudi na slovensko jezikovno razsodišce. Kljub temu seje Grubiša zgražal tudi nad tem, da se njegova hci v šoli ne more uciti slovenskega ali makedonskega jezika.21 V zacetku leta 1983 pa je slovenski nacionalizem postal del širše medijske razprave. Povod za vsejugoslovansko debato je bil clanek v srbski reviji Nin z naslovom »Ofenziva defenzivnega nacionalizma«, ki ga je napisal novinar Aleksandar Tijanic.22 V zacetku prispevka je Tijanic predstavil anekdoto iz ljubljanske srednje šole, ko je neki dijak po »šolskem radiu« prebral obvestila v srbohrvašcini in bil zato tudi kaznovan. Omenil je tudi pismo priseljenca v Sloveniji v reviji Danas, v katerem opisuje samozaverovanost Slovencev in odnos do priseljencev iz ostalih delov SFRJ. Da bi podkrepil tezo o dvigu slovenskega nacionalizma, je Tijanic za strokovno mnenje vprašal slovenska sociologa Rastka Mocnika in Braca Rotarja, ki sta bila znana po kriticnem odnosu do vsakršnega nacionalizma. Mocnik je bil mnenja, da imajo nekatere družbene vede v Sloveniji mocne nacionalisticne tendence, še zlasti slovenistika, Rotar pa je opozoril, da so Slovenci našli »notranjega« sovražnika v »jugoslovanskih« priseljencih, ki so lahko »inferiorni«, saj so v manjšini in imajo slabšo kvalifikacijsko strukturo. Silva Mežnaric je na osnovi svoje (zdaj klasicne) raziskave o delavcih iz drugih jugoslovanskih republik Tijanica poucila, da zacenja nenadzorovano priseljevanje v Slovenijo nekaj stati. Ti ljudje morajo »narediti velik skok naprej«, kar povzroca številne konflikte.23 Na Tijanicevo pisanje je v uvodniku Sobotne priloge ostro reagiral Tit Vidmar. Komentator je stal na stališcu, da je treba cuvati sožitje jugoslovanskih narodov, kljub temu pa bo vsak izmed jugoslovanskih narodov »cuval svojo identiteto in pravico do lastnega svobodnega razvoja«. Sicer pa je Tit Vidmar z zadovoljstvom ugotavljal, da so slovenski politiki že veckrat lepo razložili, kakšna je razlika med nacionalizmom in legitimno nacionalno zavestjo. 21 Danas, 21. 12. 1983, str. 8, 9. 22 Srbski novinar Aleksandar Tijanic (1849-2013) je bil, sodec po porocanju medijev ob njegovi smrti 2013, po osmi seji CK ZK Srbije (23 in 24. 9. 1987) ki je na oblast zavihtela Slobodana Miloševica, »odstranjen« iz srbskega medijskega prostora,. Do konca osemdesetih naj bi pisal predvsem za hrvaške casopise. Gl. Aleksandar Tijanic dies at 63 | InSerbia News: http://inserbia.info/today/2013/10/ aleksandar-tijanic-died-at-63/, 20. 11.2013. 23 Delo, 18. 1. 1983, str. 18. 250 Slovenija v Jugoslaviji Pisec je nekoliko pokroviteljsko zatrdil, da so v Jugoslaviji prav Slovenci tisti, ki se trudijo, da bi stvari urejali v Jugoslaviji »po pameti«.24 Ob Tijanicev clanek se je v Novi reviji obregnil tudi Dimitrij Rupel, ki sicer ni izražal zadovoljstva nad pravilno nacionalno zavestjo slovenskih politikov, je pa zato, prav tako kot Tit Vidmar, napadel Mocnikova izvajanja. Predvsem pa ga je motila Mocnikova interpretacija Levstika, Mocnikovo neupoštevanje razlikovanj a med narodom in nacij o, in seveda Mocnikovo teza, da je nacionalizem zapolnil ideološki vakuum. Po Ruplovem mnenju ideološki vakuum zapolnjuje marksizem. Slovensko cuteci Rupel ne omenja jugoslovanstva, ga pa zato moti Tijaniceva ugotovitev, daje Slovenija sicer še homogena, vendar že mešana nacionalna skupnost.25 Ljubljanski tednik Teleks je 20. januarja 1983 podal trezno analizo izpod peresa Branimirja Nešovica, istocasno pa je dodatno razburkal medijsko debato z objavo intervjuja z Miodragom Bulatovicem. Nešovic je opazil »nov in poseben val casopisnih spisov na temo nacionalizma« v Jugoslaviji: o nacionalizmu pogosto piše tako Danas kot sarajevski Svijet, pri beograjskem NINu pa je nacionalizem stalna tema vse od kosovskih dogodkov dalje. Vrstice polnijo izgredi navijacev, izpadi v študentskih domovih, nacionalnost »švercerjev« itd., pa tudi vprašanje, ah Srbi na Hrvaškem potrebujejo svoja društva (proti cemur je nastopil Stipe Suvar v beograjski Borbi). V zadnjem casu, ugotavlja Nešovic, nastopa v teh debatah tudi Slovenija. Jugoslovanska publicistika se predvsem sprašuje, ali imajo delavci iz drugih republik v Sloveniji dovolj pravic. Je dobro ali slabo, da casopisi toliko pišejo o nacionalizmu, se je spraševal Nešovic. Kot odgovor se ponujata dve skrajnosti: ena pravi, da so za razpihovanje nacionalizma odgovorni samo casopisi, druga skrajnost pa, da tisk samo odseva družbeno stvarnost. Obe skrajnosti sta enako nevarni, je zakljucil Nešovic.26 Miodrag Bulatovic pa je v svojem znanem stilu vehementno razglasil, da je vsako govorjenje o jeziku neumno. Po njegovem se v Jugoslaviji govori en jezik, in to jugoslovanski, ki izraža jugoslovanski nacin mišljenja, kar pa naj ne bi bil unitarizem. Ceprav je Bulatovic stal na stališcu nekakšnega jugoslovanskega kozmopolitizma in proti-nacionalizma, pa srbskega nacionalizma glede Kosova ni opazil.27 Zgode in nezgode okoli slovenskega nacionalizma so zanimale tudi zagrebški Danas, ki je skrbno povzel omenjeno razpravo. Poklicali so Tijanica, ki je trdil, da v Slovenijo ni prišel z »zlobnimi« nameni, ampak je pisal o slovenskem nacionalizmu, podobno kot piše ljubljansko delo o nacionalizmu na Kosovu - ker nekateri kazalci kažejo na to, da fenomen obstaja. V Danasu so spomnili 24 Prav tam, str. 15. 25 Nova revija 12, 1983, str. 137-1375. 26 Teleks, 20. 1. 1983, str. 22,23. 27 Prav tam, str. 16-18. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 251 na pogovor z Jakom Koprivcem, clanom predsedstva CK ZKS, ki je Danasu odkritosrcno priznal, da se partija v Sloveniji proti nacionalizmu bori tako, da podpira afirmacijo »prave« nacionalnosti (npr. da skrbi za slovenski jezik). Na ta nacin je vzela iz rok pomembno orožje opozicijskim silam in emigraciji. Ce Partija ni sposobna odpirati in širiti nacionalne svobode, bo to pac zlorabil nekdo drug. Novinarji Danasa so po pravici ugotavljali, da se slovenska ZK v tem »u neku ruku« razlikuje od ostalih republiških partij in se spraševali, ce je to eden izmed vzrokov nesporazuma.28 Medtem pa so v ljubljanskem Teleksu uravnotežili intervju z Bulatovicem z intervjujem z Josipom Vidmarjem. Vidmar se je ostro postavil na branike slovenstva in slovenskega jezika. Slovenci naj bi s svojim gmotnim in moralnim prispevkom k novi Jugoslaviji zaslužili sami sebi popoln mir, svojo republiko so si sami izvojevali s krvjo, seveda s pomocjo bratskih narodov, vendar se nihce ne bi smel vtikati v »naše interne slovenske nacionalne stvari. Naj raje ucijo svoj narod.«29 Debata se seveda ni zakljucila, intervju z Vidmarjem so povzeli jugoslovanski casopisi, vsul se je plaz kritik na racun slovenskega nacionalizma. V Teleksu se je npr. oglasil hrvaški profesor in književnik Matvejevic, ki ga je pri Vidmarju zbodel predvsem stavek: »Smo Slovenci in ne moremo biti nic drugega.« Matvejevic se je vprašal, zakaj ne Slovenci in Jugoslovani hkrati - in to po zavesti, ne zgolj po državljanstvu.30 Matvejevicu je odgovoril zgodovinar Janko Pleterski. Tudi Pleterski je, tako kot Matvejevic, menil, da se jugoslovanstvo ne izraža samo z državljanstvom, ampak tudi s posebno jugoslovansko zavestjo. Ampak kakšna je ta zavest? Pleterski je bil jasen: gre za zavest o »pripadnosti jugoslovanski samoupravni socialisticni skupnosti dela, skupnosti po zgodovinski iniciativi delavskega razreda osvobojenih narodov in narodnosti.« Gre torej za jugoslovanski socialisticni patriotizem, ki je zavest neposredne pripadnosti, jugoslovanstvo brez vmesnih pogojev. Kaj je mislil Pleterski z vmesnimi pogoji? Jugoslovanski unitarizem postavlja vmesne pogoje - pripadnost jugoslovanski naciji, kar seveda pomeni »odpoved« svojemu narodu, jugoslovanska zavest pa je neposredna.31 Pleterski je do leta 1983 v svojih clankih že razvil osnovne poteze svojega videnja na jugoslovanstvo in Jugoslavijo, ki ga je izpopolnil dve leti kasneje v knjigi Narodi-Jugoslavija-Revolucija.32 Kako interpretirati omenjeno epizodo o slovenskem nacionalizmu v zacetku leta 1983? Je šlo že za »odlepljanje«? Gre za prelomen cas, ko je »slovenski nacionalizem « na velika vrata vstopil v jugoslovanski tisk in postal ena izmed stalnih 28 Danas, 8. 2. 1983, str. 13. Gl. intervju z Jakom Koprivcem. Danas, 4. 1. 1983, str. 8-12. 29 Teleks, 10. 2. 1983, str. 14. 30 Teleks, 17. 3. 1983, str. 2. 31 Teleks, 24. 3. 1983, str. 5. 32 Zbornik Janka Pleterskega. Bibliografija, str. 40. 252 Slovenija v Jugoslaviji tem. Pri tem je zanimivo, da vsebinsko gledano slovenski intelektualci niso zagovarjali nic novega, ampak zgolj uveljavljene poglede na razmerje Slovenci - Jugoslovani v slovenski javnosti in slovenskih republiških institucijah. Kar se je spremenilo skozi vsejugoslovansko medijsko debato v zacetku 1983, je bilo naslednje: Razlike med slovenskim jugoslovanstvom in drugimi jugoslovanstvi so postale transparentne širši javnosti. S tem ko se je pokazalo, da je slovensko jugoslovanstvo povsem nezdružljivo z ostalimi jugoslovanstvi (še zlasti srbskim), je izgubljalo svojo vlogo tudi kot del slovenske ideologije in je pocasi zacelo odpadati. To je tudi eden izmed razlogov, daje slovenskih razprav o jugoslovanstvu v osemdesetih relativno malo. Bolj kot o jugoslovanstvu se govori o »pristojnosti federacije in republike«, o suverenosti in samoodlocbi jugoslovanskih narodov, pa tudi o odnosih med narodi, še zlasti o slovensko-srbskih odnosih. Dober primer je »opozicijska« Nova revija. »Opozicijski« ton je bil pri Novi reviji prisoten od samega nastanka 1982, najprej bolj med vrsticami, z vsako novo številko revije pa je postajala bolj odkrita. Kriticni odnos do uveljavljenega sistema je postal rdeca nit sicer mnenjsko razlicnih prispevkov v reviji. Pisci v reviji so bili praviloma odlocni zagovorniki slovenstva in kritiki jugoslovanstva, kljub temu pa je bila revija zavestno odprta v jugoslovanski prostor: redno so objavljali dela kriticnih in prepovedanih avtorjev iz jugoslovanskega prostora, še zlasti iz Srbije. Zdi se, da je imela opozicijska drža revije vseeno prednost pred poudarjanjem slovenstva, ceprav sta bili temi praviloma povezani. Torej: obstojeci sistem monopola »partije« ne omogoca niti prave demokracije niti zadovoljive rešitve nacionalnega vprašanja. Vecino (ne vseh) sodelavcev Nove revije je povezoval podoben odnos do fenomena naroda/nacionalnosti. Novorevijaški teoretiki naroda niso nevtralni, naceloma nepristranska filozofska oz. sociološka teoretska orodja uporabljajo v »narodne namene«. Znacilno je izvirno mešanje razlicnih ravni. Temeljite analize teoretskih razprav se prepletajo z osebnimi izkušnjami in anekdotami, zgodovinski primeri se prepletajo z opisom težav socialisticne družbe. Pogosta je uporaba zgodovine za argumentacijo ambicioznih tez o naravi in karakterju slovenskega naroda. Narod pojmujejo perenialisticno (kot trajen, naraven fenomen) in celo primordialno, kot etnicno doloceni cloveški rod, na-rod.33 Nacija pa je sinteza etnicne in družbenoekonomske strukture. Nacija je sistem moci in zgodovinski subjekt (Ivan Urbancic).34 Teza temelji na filozofski razpravi Dušana Pirjevca 33 V prvi opombi 57. številke Nove revije Tine Hribar doloci pojme: »ljudstvo je množica narodno neizdifirenciranih ljudi, narod je skupina ljudi istega rodu, ljudstvo kot narod tvori etnijo, država je suverena politicna oblast, nacija je presek naroda in države.« - Nova revija 57,1987, str. 3. Hribarjevo definicijo pojmov po našem mnenju lahko obravnavamo kot perenialisticno in/ali primordialno. 34 Nova revija 57, 1987, str. 30. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 253 Vprašanje naroda, ki jo je objavil v reviji Problemi leta 1970. Ceprav Pirjevec ne razlikuje naroda od nacije, vseeno identificira dva nivoja, na katerih se izkazuje narod: »sklop etnicnega, na-rojenega, na-rodnega, skratka kot jezikovno kulturna skupnost« in »organizirana skupnost, kot vprašanje moci, racionalizacije in upravljanja.«35 Kljub podobni argumentaciji, kot jo zagovarja Urbancic, pa daje Pirjevceva interpretacija naroda drugacen vtis. Za Pirjevca je odprtost, ki nastaja v vmesnem prostoru med narodom in »na-rodom«, nekaj pozitivnega: »Cim zanesljivejša bo razlocenost naroda in na-roda, tem zanesljivejša bo usoda jezika in kulture, ki ne bosta vec tradicionalni narodni jezik in kultura.«36 Urbancicev diskurz je drugacen, odkrito nacionalisticen, poudarja nacijo kot sistem moci, ki ima svojo identiteto od izvornega na-roda »in se dovrši v ustanovitvi svoje lastne države.«37 Novorevijaši so imeli tesne stike s kriticnimi intelektualci v Jugoslaviji. Vendar, je šlo pri tem za jugoslovanstvo? Zdi se, da so se novorevijaši povezovali »direktno«, brez ovinka cez jugoslovanstvo. Ker so verjeli v subjektnost naroda, se niso povezovali skozi ali s pomocjo nekega nevtralnega jugoslovanstva, pac pa so enakopravno navezovali stike s predstavniki drugega narodnega subjekta. Ocitno je, da je imel en nacionalni subjekt pri tem pomembnejšo vlogo: Srbi. V Novi reviji so najvec pozornosti posvecali srbskim kriticnim intelektualcem. Jugoslavija bledi, v ospredje stopajo slovensko-srbski odnosi kot odnosi dveh suverenih narodnih entitet. Kot je opozoril dober poznavalec srbskih intelektualnih krogov, ameriški zgodovinar Nick Miller, je bil v Jugoslaviji eden izmed bolj prodornih historicnih »truizmov« ideja, da so Srbi in Slovenci primarna os stabilnosti v Jugoslaviji - ce sodelujejo, bo Jugoslavija stabilna. Na to idejo se je po Millerjevem mnenju oprl tudi srbski pisatelj in nacionalni ideolog Dobrica Cosic38 v osemdesetih.39 Službi državni varnosti se lahko zahvalimo za zabeleženje znamenitega sestanka med srbskimi intelektualci (D. Cosic) in novorevijaši v Gostilni Mrak 15. novembra 1985.40 Na tem sestanku naj bi se slovenski in srbski intelektualci »razšli«, kar je prav gotovo res, ce imamo v mislih interpretacijo jugoslovanstva, ni pa res, ce imamo v mislih skupno opozicijsko platformo: nasprotovanje »boljševisticnemu« režimu v Jugoslaviji. Dejansko so imeli Srbi posebno mesto tudi v znameniti 57. številki Nove 35 Pirjevec, Vprašanje o poeziji, str. 132. 36 Prav tam. Gl. prispevek Tineta Hribarja v 57. številki Nove revije (1987). 37 Nova revija, 1987,57, str. 30. 38 O Cošicu in njegovem odnosu do Slovencev gl. Perovic, Srpski književnik, nacionalni ideolog i politicar Dobrica Cosic o Sloveniji i Slovencima., str. 191-202. 39 Miller, The Nonconfomists, Culture, Politics and Nationalism in a Serbian Intellectual Circle, 1944- 1991, str. 310, 311. 40 ARS, AS 1589/IV, t.e. 2637/37. Za gradivo se zahvaljujem dr. Alešu Gabricu. 254 Slovenija v Jugoslaviji revije. Spomenka Hribarje bila edina, ki je jasno izrazila željo, da bi imeli Slovenci prihodnost znotraj Jugoslavije.41 Ce bodo seveda izpolnjeni doloceni pogoji: konec leninskega raznodovanja, suverenost Slovencev s pravico do odcepitve in odpoved jugoslovenarstvu, ki se proklamira kot bratstvo na podlagi boljševizma.42 Podoba Srbov v tekstih 57. številke je dokaj svetla. France Bucar je kraljevino Srbijo pred 1918 opredelil kot državo z bogato parlamentarno tradicijo z veliko demokraticnih prvin kot vsaj formalno pravno in demokraticno državo.43 Marjan Rožanc je med zagovarjanjem narodnega principa vzhiceno zapisal: »dokler je nacionalno še nacionalno, je Srb nosilec Dušanovega zakonika /.../ je kmet in narodni bojevnik, ki mu najboljši evropski pesniki pišejo nesmrtne ode, je muceniški pohod cez albanske gore in tisockrat poosebljeno domoljubje.«44 Zanimivo je tudi stališce Ivana Urbancica do memoranduma SANU. Urbancic j e v drugi opombi svoj ega teksta memorandum sicer okrcal, ceš da j e pomanjklj iv in nekoherenten, ker »zabrisuje locnico med srbskim normalnim nacionalizmom in jugoslovanskim unitarizmom.« Kljub temu ga Urbancic sprejema »kot spodbudo za razpravo« in meni, daje »pozitivno dejanje in izraz hotenja po rešitvi iz sedanje krize.«45 Še vec, Urbancic se zgraža nad razpravo o memorandumu v javnosti, ki jo opredeli kot »površni casopisni senzacionalizem« in »golo obracunavanje«.46 Zanimivo pa je, da so v 57. številki skoraj povsem odsotni Hrvati. O Hrvatih ni nihce razpravljal, je pa zato nekaj prostora Urbancic namenil makedonski, crnogorski in »bosansko hercegovski« naciji. Trdil je, da nimajo dovolj moci, da bi sami stali kot nacija znotraj federacije in jih zato vzdržuje zvezna država.47 Gre za idejo, ki je prav gotovo ugajala srbskim nacionalisticnim intelektualcem. Kako so novorevijaši videli problem nacionalizma? France Bucar je vintervjuju za Mladino oktobra 1987 trdil, da so v Jugoslaviji vsi t. i. »sovražniki«, od etatistov, skrajnih levicarjev, anarholiberalcev in desnicarjev, dobili skupni imenovalec kot nacionalisti.48 V 57. številki Nove revije se pojavljajo dve tezi o nacionalizmu v Jugoslaviji: Marjan Rožanc je bil mnenja, da nacionalizma sploh ni. Jugoslavija nima težav zaradi nacionalizma, ampak »zato, ker nacionalnega v Jugoslaviji 41 Nova revija, 1987, 57, str. 90. 42 Prav tam, str. 101. 43 Prav tam, str. 151. 44 Prav tam, str. 206. 45 Peter Vodopivec poudarja, da je memorandum srbskih akademikov vseboval »vec utemeljenih in splošno znanih kritik na racun komunisticnega režima in jugoslovanskega politicnega sistema.« Gl. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 477. Osnutek memoranduma je poleg obravnave »srbskega vprašanja« vseboval tudi kritiko jugoslovanskega politicnega in gospodarskega sistema. Gl. Dragovic Soso, Spasioci nacije, str. 261. 46 Nova revija 57,1987, str. 39, op. 2. 47 Pav tam, 57, str. 45. 48 Mladina, 2. 10. 1987, str. 9. Zajc: Slovenski intelektualci in jugoslovanstvo v osemdesetih letih 255 sploh ni; ker je nacionalno v Jugoslaviji že zdavnaj ubito in mrtvo.«49 Urbancic pa je razvijal tezo o realsocialisticnem sistemu, ki ucinkuje nacionalisticno zaradi dominacije politicnega sistema/birokracije nad družbo svojih narodov. Ta unitaristicni nacionalizem izzove »republiške« »separatisticne« nacionalizme in tako se sklene krog medsebojnega nacionalisticnega spodbujanja. Skratka: za nacionalizme v Jugoslaviji je kriv politicni sistem, ki nastopa nad narodi in tudi proti narodom.50 ZAKLJUCEK Kako bi lahko umestili primere odlepljanja jugoslovanstva od slovenstva v kontekst nacionalizma kot diskurza? Najmanj, kar lahko zakljucimo na osnovi teh primerov, je ugotovitev, da so se v osemdesetih odvijale spremembe na podrocju nacionalisticnega diskurza v slovenskem medijskem prostoru in intelektualni javnosti. Odlepljanje jugoslovanstva od slovenstva je v svojem bistvu proces spreminjanja nacionalisticnega diskurza. Na tem procesu ni bilo nic nujnega, potekal je v kontekstu globljih družbenih in politicnih sprememb, ki niso bile v naprej »programirane«. Ce je ena izmed glavnih lastnosti nacionalisticnega diskurza delitev sveta na »nas« in »njih«, potem lahko utemeljeno trdimo, da je slovensko jugoslovanstvo v drugi Jugoslaviji vedno predpostavljalo »nas« (Slovence) in »njih« (ostale narode v Jugoslaviji). Kljub temu so bile v ospredju skupne stvari - država, specificni sistem, ideologija, »Partija«, šport, kultura itd. Z odlepljanjem jugoslovanstva se je spreminjala tudi definicija »nas« in »njih« v slovenskem nacionalisticnem diskurzu. Spremembe so po našem mnenju potekale tako na nivoju vsakdanjega življenja kot v politiki in intelektualnih krogih. Predvsem pa so potekale na ravni »banalnega nacionalizma«, ce uporabimo pojem, ki ga je razvil Michael Billig - nacionalizem se v vsakdanjem življenju reproducira kot nekaj povsem neopaznega in naravnega.51 49 Nova revija 57,1987, str. 205. 50 Prav tam, str. 38. 51 Billig, Banal Nationalism, str. 37. Filip Cucek SLOVENSKI VRHUNSKI ŠPORT V JUGOSLOVANSKEM OKVIRU (1S4S-S1) UVOD V casu jugoslovanskega »zanosa«, ko je jugoslovanske republike še povezoval kult osebnosti Josipa Broza -Tita, je slovenski šport brezpogojno spadal v okvir jugoslovanskega športa. Ta je bil vsekakor eden bolj povezovalnih elementov v državi. Vse od zacetka osemdesetih let pa se je ob širjenju jugoslovanske krize postopoma vecal odmik slovenskih športnikov od vsejugoslovanske stvarnosti. Kljub temu da med športniki razlicnih jugoslovanskih republik ni prihajalo do napetosti politicnega znacaja, je tudi slovenski šport doživljal slovenska politicna nesoglasja s srbskim nacionalizmom in se zaradi tega oddaljeval od jugoslovanskega okvira. Ce je bila Slovenija v drugi Jugoslaviji ekonomsko najbolj razvita republika in zgled preostalemu delu države, so bili na športnem podrocju v slovenski »domeni« zgolj zimski in nekateri posamicni letni športi, v moštvenih športih 258 Slovenija v Jugoslaviji pa je igrala v glavnem obrobno vlogo. V elitnih ligah je igral le po en nogometni ah košarkarski klub. V reprezentancah moštvenih športov z žogo je imela Slovenija redke odlicne posameznike, nekoliko bolj konkurencni so bili slovenski predstavniki v nekaterih individualnih športnih panogah. V športnem pogledu so ves cas prevladovali Srbi in Hrvati, dodatno pa so na to vplivale tudi krovne športne organizacije, ki so imele sedež praviloma v Beogradu. Ker se je v Srbiji krojila športna politika, so vodilni v razpredeno športno mrežo favorizirali svoje ljudi. Dodatno jim je pomagala boljša infrastruktura, vec denarnih sredstev iz državne blagajne in medsebojna povezanost pri kljucnih strateških odlocitvah glede športnikov, klubov in zvez.1 V Sloveniji so se po drugi svetovni vojni najbolj uveljavili športi, ki so bili priljubljeni že med obema vojnama. V ospredju sta se poleg nogometa (in telovadbe oziroma gimnastike) pojavila še atletika in smucanje, ostali športi pa so se po vojni »prebijali« med bolj priljubljene glede na organizacijo in dostopnost (košarka, rokomet, hokej idr.). Med »mlajšimi« športi se je najbolj uveljavila košarka. Nekateri drugi športi (npr. rokomet) so kljub uspehom po vsesplošni priljubljenosti ostali v ozadju. Pomemben element priljubljenosti športov je predstavljala njihova razširjenost med množicami. Nogomet se je lahko igral že na travi, košarka na vsaki utrjeni podlagi (kar ni zahtevalo velikih financnih vložkov), smucanje pa je že med vojnama pridobilo na priljubljenosti in razširjenosti ter za svoj razmah sprva ni zahtevalo vecjih denarnih sredstev (dokler se nista pojavih ustrezna smucarska oprema in celotna infrastruktura na smucišcih). Na drugi strani so v tem kontekstu pomembno vlogo odigrali mediji (in sponzorji), ki so v nogometu, košarki in smucanju (ah v hokeju) »prepoznali« vecji interes. Športi, ki so po priljubljenosti zaostajali, so se spopadali tudi s pomanjkanjem denarja, ustrezne infrastrukture, ah pa so bili bolj specificni in jih širša javnost ni tako dobro sprejela. Šport so tudi v Sloveniji pogojevali razlicni dejavniki in vplivali na odziv javnosti do razlicnih športnih disciplin.21 Na priljubljenost športov v Sloveniji so seveda vplivali tudi njihovi trenutni uspehi. Po vojni je bil v Sloveniji (že tradicionalno) najbolj priljubljen šport nogomet, v šestdesetih letih pa je dobil enakovrednega tekmeca v košarki. Toda sredi sedemdesetih let se je v ospredje prebil hokej, od zacetka osemdesetih let naprej pa se je vse bolj uveljavljalo alpsko in nordijsko smucanje. Slovenci so tako 1 Tamše, Spremembe na športni in medijski sceni, http://www.dsns-drustvo.si/index.php?option=com_ content&task=view&id=62&Itemid=45,15. 2. 2011. 2 V prispevku so obravnavani najbolj popularni športi v Sloveniji v casu druge Jugoslavije, ki so v spremenjenem vrstnem redu med najpopularnejšimi še danes. Kolektivni športi so (z izjemo košarke) zaostajali za ostalimi republikami, nekateri individualni športi (predvsem smucanje) pa so bili izkljucno »slovenski«. V tem smislu se prispevek posveca slovenskim športnim dosežkom v skupni državi in primerja najbolj priljubljene športne panoge (in vrhunske športnike) z ostalim delom Jugoslavije. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 259 ob zaostrovanju jugoslovanske krize veljali za povsem smucarski narod. Z uspehi slovenskih tekmovalcev je smucanje postajalo vse bolj popularno in je na neki nacin »reševalo« ugled slovenskega športa, na drugi strani pa je postajalo eden izmed tistih elementov, ki so vse bolj izražali slovensko samobitnost. K slovenskim smucarskim uspehom in vsesplošni popularizaciji smucanja je pripomogla tudi domaca tovarna Elan, simbol ekonomske razvitosti, medijska podpora pa se je odlicno manifestirala v akciji Podarim dobim, ko je slovenska javnost izdatno podprla slovensko smucanje. Slovenija sije tako v kolektivni zavesti utrdila status smucarske dežele in v smucanju našla svojo »novo« nacionalno identiteto. Na drugi strani so se konec osemdesetih let nacionalna custva v Jugoslaviji najbolj razvnela v nogometu. Nacionalisticna srbska politika je rušilno moc nacionalizma »selila« tudi na nogometne stadione in želela preko svojih klubov pokazati svojo premoc. Odlicna priložnost se jim je ponudila z vrnitvijo Olimpije v prvo zvezno ligo. Enajstega novembra 1989, ko so politicne strasti v Jugoslaviji že prestopile bregove, je iz Beograda v zgodnjih jutranjih urah na ljubljansko železniško postajo prispelo okoli dva tisoc Delij, organiziranih navijacev Crvene zvezde, ki jih je vodil Željko Ražnatovic-Arkan. Lahko bi rekli, da so se jugoslovanske vojne zacele (tudi) na nogometnih stadionih, saj je srbska nacionalisticna politika tam našla svoje najbolj iskrene zaveznike.3 Po osamosvojitvi Slovenije seje zaradi dobrih rezultatov slovenskih smucarjev nadaljeval smucarski »trend«. Toda klišeji o smucarski naciji, ki da je »balkanski« nogomet ne zanima, in podobne zgodbe o slovenskem nacionalizmu so hitro pokazali, da je smucanje (alpsko in nordijsko) vseskozi služilo kot sredstvo slovenskega distanciranja »od juga« in kot vsesplošna nacionalna posebnost.4 Raziskava Igorja Berganta z zacetka devetdesetih let je zaradi velikih smucarskih uspehov na prva tri mesta uvrstila smucanje, košarko in nogomet, medtem ko je raziskava Fakultete za šport že cez nekaj let po vec slabih smucarskih sezonah in po uspehih slovenske nogometne reprezentance športe razvrstila po vrstnem redu nogomet, košarka in smucanje. Tehtnica se je tako nagnila na nogometno »stran«, Slovenci pa s(m)o (ponovno) postali »nogometni narod«.5 Zgodba pa se je hitro obrnila, ko so po letu 2002 nogometni uspehi usahnili (na drugi strani sta približno istocasno smucanje spet popularizirala Špela Pretnar in Matjaž Vrhovnik). Potem pa je prišel Matjaž Kek in je slovensko nogometno reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo v Južno Afriko, vse dokler se ni na svetovni smucarski prestol zavihtela Tina Maze. In tako ta zgodba ocitno nima konca. 3 Gl. Šafaric, Od nogometne tekme do »mitinga resnice«. 4 Vec o tem Batagelj, Izum smucarske tradicije. 5 Bergant, Športni program na televiziji - primerjava med Avstrijo in Slovenijo; Plesec, Nogomet kot del podobe slovenske družbe. 260 Slovenija v Jugoslaviji ORGANIZACIJSKI VIDIKI ŠPORTA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Ko se je porušena Evropa na vseh podrocjih, tudi na športnem, po vojni ponovno »rojevala«, je z vzpostavitvijo nove družbene ureditve v Jugoslaviji »kraljevsko« telesno vzgojo nadomestila »komunisticna«. Na najvišjem nivoju je deloval Fizkulturni odbor Jugoslavije (ustanovljen maja 1945 v Beogradu), medtem ko so bili na republiški in lokalni ravni organizirani fizkulturni odbori. Organizacijski temelj fizkulture je bilo fizkulturno društvo, ki je združevalo predvojne telovadce in športnike.6 Fizkulturni odbor Slovenije je kmalu nadomestila Fizkulturna zveza Slovenije (FZS), razdeljena na fizkulturna društva (ter mladinske in delavske fizkulturne aktive).7 Politika fizkulture je bila vzgoja zdravih državljanov, iz katerih se bodo z vsestranskim telesnovzgojnim gibanjem izoblikovali posamezniki, ki bodo dosegali pomembne športne uspehe.8 Temeljno nacelo fizkulturnega gibanja sta bila množicnost in vsestranskost.9 To je pomenilo, da bi moral posameznik v fizkulturnem društvu najprej obiskovati splošno ali redno vadbo, ki je temeljila na telovadbi, potem pa bi se posvetil specialni ali posebni vadbi, torej športu in tekmovanju (po nacelu amaterizma).10 11 Organizacijsko je to pomenilo administrativno strnitev predvojnih organizacijsko in vsebinsko popolnoma locenih telovadnih društev in športnih klubov v enovita fizkulturna društva s sekcijami oziroma aktivi.11 V senci informbirojevskega spora in v iskanju lastne socialisticne poti je leta 1948 (tudi zaradi trenj glede delitve sredstev med oddelki redne vadbe in športnimi oddelki) prišlo do reorganizacije fizkulture, ki se je decentralizirala (znotraj FZS je nastalo vec zvez, ki so se do zacetka petdesetih let osamosvojile in se povezale v Zvezo športov Slovenije). Lastnina predvojnih društev je bila leta 1952 izrocena Partizanu Slovenije (bivša Telovadna zveza). To naj bi bil nujen korak »podružbljanja« jugoslovanske družbe, saj so si obcine, zadružne in gospodarske organizacije lastile pravico do razpolaganja s telovadno lastnino. Športna lastnina je tako prešla na športne organizacije.12 V petdesetih letih se je ob »podružbljanju« stopnjevala napetost med konceptomatelesne vzgoje in tekmovalnim športom, ki je za svoj razvoj potreboval izdatnejše financiranje in športno infrastrukturo (pomen tekmovalnosti je v 6 Pavlin, Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni, str. 242. 7 Prav tam, str. 243. 8 Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, str. 287-300; isti, Telovadba na Slovenskem, str. 239-243. 9 Pavlin, Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni, str. 243. 10 Pavlin, Partizan Slovenija, http://www.sportna-unija.si/files/zgodovina/Partizan_Slovenije.pdf, 17. 3. 2011. 11 Pavlin, Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni, str. 243. 12 Prav tam, str. 246-248. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 261 svetu tudi zaradi bipolarnih mednarodnih odnosov narašcal). Kljub politiki amaterizma se je v nogometu uveljavljal profesionalizem (na njegovo »negativno« plat je opozarjala predvsem partija). Konec petdesetih let se je jugoslovanski vrh dogovoril za uvedbo krovne telesno-kulturne organizacije, ki bi povezovala vse organizacije (do obcinskega nivoja). Leta 1961 so se slovenske fizkulturne organizacije povezale v Zvezo za telesno kulturo Slovenije, telesna kultura pa se je razdelila na telesno kulturo, rekreacijo in šport. Telesna vzgoja in rekreacija sta bili domena obcinskih ali družbenih javnih struktur in Partizanovih društev. (Takšna struktura se je ohranila vse do razpada Jugoslavije.)13 Konec šestdesetih let sta se uveljavili decentralizacija in deetatizacija telesne kulture. Leta 1971 so bile vse družbene dejavnosti prenesene v pristojnost republik in pokrajin. Z ustavo iz leta 1974 so bile ustanovljene samoupravne interesne skupnosti za telesno kulturo kot posebna oblika »podružbljanja« športa, kar se je odražalo v urejenem sistemu financiranja, relativni samostojnosti športa in neodvisnosti od države, vecji skrbi za zidavo športnih objektov, v raziskovalnem delu in šolanju osebja ter v velikih uspehih slovenskega športa.14 Slovenija je po letu 1945 prešla vec obdobij reorganizacij športa, ki so bile odvisne od sprememb politicnega sistema. Državni organi so bili v dolocenih obdobjih mocno prisotni (obdobje administrativnega socializma). V prvi slovenski ustavi leta 1947 je bilo izrecno poudarjeno, da država skrbi za športne dejavnosti. Poleg tega se je celotni šport urejal z enega mesta, tj. federacije oziroma republike. V dobi decentralizacije sredi šestdesetih let so se pristojnosti na podrocju telesne kulture sicer prenesle na nižje organe oblasti (okraje in obcine), vendar je bila država še vedno tista, ki je obvladovala športno podrocje s posebnimi organi za šport pri skupšcinah obcin. Šport je bil do ustavnih dopolnil k zvezni in republiškim ustavam leta 1971 v »rokah« države, po letu 1974 pa je država športnim zvezam odstopila vec nalog, pa tudi notranjo razdelitev denarja. V obdobju samoupravnega socializma je prišlo do poskusa podružbljanja telesne kulture, saj so bile na vseh ravneh državne organiziranosti ustanovljene samoupravne interesne skupnosti. Država je razpustila vse organe za šport in prenesla naloge na novo ustanovljene skupnosti.15 13 Prim. prav tam, str. 249; Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, str. 239-243; isti, Oris zgodovine telesne kulture, str. 287-300; Pavlin, Športna (telovadna, strelska, planinska in športna) društva, str. 144-147. 14 Šugman, Zgodovina svetovnega in slovenskega športa, str. 111-112. 15 Šport v Republiki Sloveniji: dileme in perspektive, str. 96-98. 262 Slovenija v Jugoslaviji TELOVADBA JE TEMELJ »FIZKULTURE« Socialisticna fizkultura, tj. telesna kultura, kot so jo takrat radi imenovali, je temeljila na množicnosti, to pa je dosegala s telovadbo. Slednja je bila osnova za vso ostalo fizkulturno aktivnost, njena najbolj neposredna »produkta« pa sta bila (v športnem smislu) gimnastika in atletika. Predvojna telovadna društva in športni klubi so bili po vojni razpušceni. Namesto njih so bili ustanovljeni novi, združeni v Telovadno zvezo Slovenije. S Partizanom Jugoslavije in Zvezo društev Partizan Slovenije je v letu 1951/52 prišlo do preimenovanja vseh društev s telovadno in splošno telesnovzgojno dejavnostjo v Partizan. Njegov osnovni namen je bila splošna telesna vzgoja clanstva, na osnovi predvojne telovadne in gimnasticnoorodne tradicije pa so zasledovali tudi vrhunski šport. V praksi seje tako stopnjevala napetost med konceptoma splošne vadbe (telesne vzgoje) in športa. Slednji je poudarjal tekmovalnost in specializacijo, ki sta za razvoj in mednarodno merjenje potrebovala izdatnejše financiranje in primerno športno infrastrukturo.16 Jugoslovanska orodna telovadba je bila v petdesetih letih prej vadba kot tekmovalni šport. Dolgoletna tradicija uspehov slovenskih telovadcev v mednarodnih arenah (predvojna generacija z Leonom Štukljem na celu) je terjala jasno opredelitev in intenzivno delo za razvoj množicnosti in dvig kakovosti gimnastike. Kljub mnenjem, da osamosvojitev gimnasticne organizacije ni potrebna, se je pokazalo, da je bila ta poteza upravicena in da je ustanovitev Gimnasticne zveze Slovenije (decembra 1962 v Ljubljani) v razvoju gimnastike v Sloveniji odigrala pomembno vlogo, saj je prav tedaj prišlo do izjemnega vzpona in velikih uspehov slovenskih telovadcev. Za kakovosten preskok je poskrbel zlasti Miro Cerar, ki je suvereno obvladoval svetovni vrh gimnastike in zmagoval na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih.17 Cerar je dal jugoslovanski gimnastiki slovenski znacaj. Najuspešnejši jugoslovanski telovadec je »eksplodiral« na svetovnem prvenstvu leta 1958 na konju z rocaji (njegovo paradno orodje), ko je osvojil bronasto medaljo, nato pa do leta 1970 (na svetovnem prvenstvu v Ljubljani je s tretjim zaporednim naslovom na konju z rocaji koncal svojo izjemno športno pot) k temu dodal še devet evropskih, pet svetovnih in dva olimpijska naslova.18 Po njegovem slovesu je nastala praznina v slovenski (jugoslovanski) gimnastiki. Šele z Alojzom Kolmanom se je slovenska gimnastika zopet prikljucila svetovnemu vrhu.19 16 Pavlin, Partizan Slovenija. 17 Zgodovina Gimnasticne zveze Slovenije, http://www.gimnasticna-zveza.si/Zgodovina.aspx, 20.2.2012. 18 Legendarni olimpionik Miro Cerar danes dopolnil 70 let, http://www.dnevnik.si/clanek/1042310769, 27. 2. 2012; vec o tem v Miroslav Cerar in njegov cas. 19 Zgodovina Gimnasticne zveze Slovenije, http://www.gimnasticna-zveza.si/Zgodovina.aspx, 20. 2. 2012. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 263 S telovadbo je bila tesno povezana tudi atletika. Po vojni so se pricele ustanavljati atletske sekcije. Leta 1945 je bil ustanovljen lahkoatletski odbor pri Fizkulturni zvezi Slovenije, istocasno pa so bila izpeljana prva tekmovanja v Ljubljani in Mariboru. Leta 1946 je v Ljubljani potekalo Prvenstvo Jugoslavije. Prvo povojno prvenstvo Slovenije je bilo izpeljano leta 1947 v Celju. Pomemben mejnik za slovensko atletiko je bila ustanovitev Atletske zveze Slovenije leta 1948. Središce atletike je bilo prva leta po vojni v Ljubljani, nato pa se je njena vodilna vloga prenesla v Celje (tretji center je bil Maribor). V jugoslovanskem merilu je atletika v Sloveniji napredovala, atleti in atletinje so dosegali odlicne uspehe tudi v moštvenih prvenstvih vseh kategorij, pri cemer je bil kot celota najuspešnejši celjski atletski kolektiv Kladivar (leta 1948 je bil najuspešnejši v Jugoslaviji, leta 1950 pa je bilo v Celju ustanovljeno tudi prvo jugoslovansko atletsko društvo; istega leta so odprli še prvi atletski stadion v državi).20 V casu druge Jugoslavije je vec slovenskih atletov uspešno tekmovalo na državni ravni. Marko Racic je bil veckratni državni prvak, rekorder v šprintih in olimpijec leta 1948 v Londonu.21 Najvecji povojni tekmovalni dosežki slovenske atletike so bili olimpijski finale v Melbournu leta 1956 in srebrno odlicje na evropskem prvenstvu v Stockholmu leta 1958 v teku na 110 m z ovirami (Stanko Lorger iz AD Kladivar Celje)22 ter olimpijski finale Drage Stamejcic (AD Kladivar Celje) v teku na 80 m z ovirami in v peteroboju leta 1964 v Tokiu (istega leta je tudi izenacila svetovni rekord na 80 m z ovirami).23 Seveda so ti uspehi potrjevali, da se lahko slovenska atletika (predvsem AD Kladivar Celje) spodobno meri z ostalimi jugoslovanskimi republikami. ZAOSTAJANJE NOGOMETA ZA JUGOSLOVANSKO RAVNJO Kljub temu daje bil nogomet na Slovenskem že med obema vojnama najpopularnejša športna panoga (ta status je ohranil tudi po vojni vse do vzpona hokeja v sedemdesetih in alpskega smucanja v osemdesetih letih), so jugoslovanski nogomet narekovale druge jugoslovanske republike. Glavno vlogo je igral srbskohrvaški nogomet, ki je bil alfa in omega jugoslovanskega »okroglega usnja«.24 Najboljši jugoslovanski ldubi so bili Crvena zvezda (zmagovalka Pokala državnih prvakov leta 1991), Partizan (finalist Pokala leta 1966), Dinamo in Hajduk, katerim je naslov prvaka v prvi zvezni jugoslovanski ligi uspelo »odšcipniti« 20 Racic et al., 85 let slovenske atletike 1920-2005. str. 10-11. 21 Prim. Racic, http://www.sports-reference.com/olympics/athletes/ra/marko-racic-l.html, 9. 1. 2012. 22 Racic et al., 85 let slovenske atletike, str. 97-98. 23 Prav tam, str. 99-100. 24 Vindiš, Slovenska nogometna kluba iz Maribora in Ljubljane v prvi jugoslovanski ligi med leti 1967-1972, str. 32-33. 264 Slovenija v Jugoslaviji zgolj štirim klubom (Vardar, Sarajevo, Železnicar in Vojvodina). Tudi na reprezentancni ravni je jugoslovanski nogomet beležil lepe uspehe (4. mesto na svetovnem prvenstvu leta 1962, dva finala na evropskih prvenstvih v letih 1960 in 1968, zmaga na olimpijskih igrah leta 1960 ter srebro v letih 1948, 1952 in 1956 in bron leta 1984).25 Slovenski nogomet se je medtem igral v povsem drugih okoljih. V jugoslovanski prvi zvezni ligi je imela Slovenija le tri predstavnike (Nafta 1946, Olimpija 1953, 1965-84, 1989-91 in Maribor 1967-72). Klubi so se vec ali manj spopadali s kruto realnostjo, njihov domet pa je s spremenljivo sreco segel najvec do druge zvezne lige - zahod (medtem ko so ostali igrali na republiški ravni).26 Med slovenskimi nogometaši sta do leta 1970 v državni reprezentanci igrala Edo Hocevar in Ivan Toplak, v naslednjih letih pa še Branko Oblak, Danilo Popivoda, Marko Elsner, Srecko Katanec, Darko Milanic in Džoni Novak.27 Od vseh omenjenih je preboj v najmocnejše evropske lige uspel Branetu Oblaku in Danilu Popivodi v nemško ter Srecku Katancu v italijansko ligo.28 Ceprav se je lendavska Nafta v sezoni 1946/47 kot prvi slovenski klub uvrstila v prvo jugoslovansko zvezno ligo,29 sta med jugoslovansko »elito« najbolje igrala Olimpija in Maribor. Olimpija je bila ustanovljena leta 1945 na »pogorišcu« Ilirije kot nogometni klub Enotnost (leta 1948 Odred, leta 1961 Triglav, nato Olimpija). Leta 1953 seje klubu prvic uspelo uvrstiti vprvo zvezno nogometno ligo, v kateri je igral le eno sezono. Klub je redno igral v drugi zvezni ligi - zahod, najzanimivejše tekme v drugoligaški konkurenci pa so bili derbiji z Mariborom. Olimpija se je v sezoni 1964/65 vnovic uvrstila v prvo zvezno ligo, v kateri je ostala nadaljnjih 19 let.30 Igrala je soliden nogomet in se praviloma uvršcala na sredino lestvice. Ob dobri formi je v sezonah 1966/67 in 1968/69 igrala tudi v kvalifikacijah Pokala velesejemskih mest in v Pokalu Intertoto v sezoni 1966/67. Leta 1970 se je Olimpija uvrstila v finale jugoslovanskega pokala, kjer je v skupnem seštevku izgubila s Crveno zvezdo, vseeno pa si je priigrala vstopnico za Pokal pokalnih zmagovalcev. V jugoslovanskem pokalu je dvakrat igrala v polfinalu (leta 1972 je izgubila s Hajdukom in leta 1982 s Crveno zvezdo).31 25 Jugoslovanska nogometna reprezentanca, Wikipedija, prosta enciklopedija: http://sl.wikipedia.org/ wiki/Jugoslovanska_nogometna_reprezentanca, 13.4.2011. 26 70 let prve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 59-64; Zgodovina NZS, obdobje 1945-1990. Dostopno na http://www.nzs.si/nzs/predstavitev-nzs/zgodovina#obdobje 45-90,13.4. 2011. 27 Prav tam. 28 70 let prve vodstvene nogometne organizacij ena Slovenskem, str. 43-46. 29 Stare, 80 let korenin nogometnega kluba Olimpija, str. 15. Vindiš, Slovenska nogometna kluba iz Maribora in Ljubljane v prvi jugoslovanski ligi med leti 1967-1972, str. 17; Nafta v prvi zvezni ligi, nknafta.si: http://www.nknafta.si/index.php?option=com_content&view=article&id=73&Itemid=l 79&lang=sl, 14. 4. 2011. 30 Stare, 80 let korenin nogometnega kluba Olimpija, str. 16-65. 31 Prav tam, str. 67-74; 70 let prve vodstvene nogometne organizacije, str. 53; Zgodovina NK Olimpija Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 265 Izpad iz prve zvezne lige leta 1984 je za Olimpijo pomenil pravi »razpad sistema«, saj je sezono kasneje klub izpadel tudi iz druge lige in v sezoni 1985/86 porazno zacel še v slovenski ligi. Toda med sezono seje stanj e vendarle stabiliziralo, tako da se je Olimpija naslednje leto vrnila v drugo zvezno ligo - zahod. V prvi sezoni enotne druge lige (1988/89) je presenetljivo osvojila prvenstvo ter se vrnila v prvo ligo. Vrnitev je v Sloveniji povzrocila pravo nogometno evforijo, ki je dosegla vrhunec 11. novembra 1989 na tekmi s Crveno zvezdo.32 Olimpija je takrat zmagala po enajstmetrovkah, sezono, v kateri je za igro požela mnogo pohval, pa je zakljucila na 8. mestu. Naslednja in obenem zadnja jugoslovanska sezona Olimpije je bila mnogo manj spektakularna.33 V Mariboru je nogomet (od leta 1949) narekoval nogometni klub Branik, nemoteno delo kluba pa je leta 1960 prekinila »afera driska«. Maribor je tekmo, ki je bila odigrana za vstop v drugo zvezno ligo - zahod na gostovanju pri Karlovcu izgubil z 2:0, toda v napetem pricakovanju povratne tekme je sledil hladen tuš. Tekma je odpadla zaradi obolelosti igralcev Karlovca. Bila naj bi odigrana kasneje, toda v javnost so pricurljale informacije, da naj bi del navijacev mariborskega kluba in hotelsko osebje namerno zastrupilo igralce Karlovca. S tem je vse dobilo drugacne, ne le športne razsežnosti. Potem ko so se vsi »vpleteni« ogradili od povezav z zastrupitvijo in pricakovali ponovno tekmo, je zdravniška preiskava na koncu pokazala, da so igralci dejansko zaužili odvajalne tablete. »Okrepljen« s temi informacijami je Karlovac po tednu dni napadel vodstvo kluba, konec meseca pa so zasedali Nogometna zveza, Športna zveza in Partizan Slovenije. Ti so dogodek obsodili, prevladalo pa je stališce, da gre za ostanke predvojnega klubaštva, ki da ga je treba zatreti. Mariborski klub je bil kaznovan s šestmesecno prepovedjo nastopanja doma, tekma pa je bila registrirana s 3:0 za Karlovec. Medtem je slovensko partijsko vodstvo zahtevalo umik kluba od nadaljnjega tekmovanja. Partijski vodstvi Maribora in Karlovca sta sicer poskušali zgladiti spor in sta poudarjali medsebojne prijateljske odnose, toda bilo je prepozno. Branik je bil avgusta razpušcen.34 Decembra 1960 je bil na »pogorišcu« prejšnjega kluba ustanovljen nov Ljubljana, http://www.nkolimpija.si/zgodovina, 14. 4. 2011. 32 V Jugoslaviji je bil srbski nacionalizem tedaj (tudi na nogometnih stadionih) na »pohodu«. Tega se je jeseni 1989 zavedal tudi nacelnik slovenske milice Pavle Celik, ki je vodil operacijo »Delije«. Njegovi milicniki so agresivne beograjske navijace, ki so množicno nosili cetniške znake in pozivali k vojni, že ob deveti uri zjutraj zaprli za ogrado tribun bežigrajskega stadiona, na katerem so mokri in premraženi docakali poraz svojega zvezdniškega moštva. Videmšek, Tribune, resnica družbe, http:// www.delo.si/clanek/86157, 14. 4. 2011; Cepic, Jugoslovanska vojska in slovenska milica v vrtincu politike ob koncu osemdesetih let, str. 70; Šafaric, Od nogometne tekme do »mitinga resnice«. 33 70 let prve vodstvene nogometne organizacije, str. 53; Zgodovina NK Olimpija Ljubljana, http://www. nkolimpija.si/zgodovina, 14.4. 2011. 34 Pavlin, Afera »driska«. 2010/6, str. 6-7; isti, Afera »driska« - drugi polcas. 2010/7, str. 6-7; Pejic, Usodna driska v hotelu Orel. Vecer, 25. 7. 2005. 266 Slovenija v Jugoslaviji nogometni klub, NK Maribor, ki je pod svoje okrilje pritegnil najboljše igralce v mestu (tudi Železnicarjeve in Kovinarjeve). Že v prvi tekmovalni sezoni se je pokazal kot izjemno uspešno moštvo in se prebil v sam vrh slovenske lige. Dobra forma kluba se je pokazala tudi v preboju v drugo zvezno ligo - zahod leta 1961, najvecji uspeh pa je klub doživel med leti 1967-72, ko je igral v prvi zvezni ligi. Naslednje leto je klubu za vrnitev v prvo ligo zmanjkalo nekoliko srece, v nadaljevanju pa je sledil padec forme. Klub je v sezoni 1974/75 nazadoval v republiško ligo, a se je nato spet vrnil (1978), toda za uvrstitev v prvo ligo mu je ponovno zmanjkalo „pika na i”.35 Po koncu sezone 1980/81, ko je moštvo trepetalo za status in si z zmago v zadnjem krogu zagotovilo obstanek v drugoligaški konkurenci, je izbruhnila še afera »žoga«, po kateri je disciplinska komisija združenja drugoligašev zaradi podkupovanja sodnikov Maribor izkljucila iz druge zvezne lige - zahod. Afera je pustila velik pecat, saj se klub ni vec trdneje postavil na noge.36 SLOVENCI KOT »SMUCARSKA NACIJA« Slovenski nogomet, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih kazal dobre rezultate, je (za razliko od jugoslovanskega) v osemdesetih letih zapadel v krizo, v slovenski javnosti pa je vse bolj dobival podobo »balkanskega« športa. Na drugi strani je vse vecjo popularnost užival zimski šport. Hokej je v sedemdesetih letih postal najbolj priljubljen šport v Sloveniji in prekosil tako nogomet kot košarko. Hokejsko »zgodbo« so zacele že Jesenice konec petdesetih let, ko so leta 1957 kot prvi slovenski klub osvojile naslov državnega prvaka, primat v slovenskem in jugoslovanskem hokeju pa so obdržale do leta 1972, ko jim je naslov odvzela ljubljanska Olimpija. V naslednjih 13. letih sta se kluba menjavala na jugoslovanskem klubskem prestolu, slovenski hokej pa je postal gonilna sila jugoslovanske reprezentance, v kateri so bili v glavnem slovenski hokejisti. Šele v drugi polovici osemdesetih let je slovenski hokej izgubil prevlado.37 Toda med tem je v Sloveniji glavno vlogo že nekaj casa igralo alpsko in nordijsko smucanje. Slednje je postalo zaradi planiških skokov že v prvi Jugoslaviji slovenska »znacilnost« (oziroma slovenski „nacionalni” šport),38 ki je krepila slovensko samopodobo in utrjevala slovenske kulturne razlike z ostalimi deli skupne države. Po vojni se je smucanje zacelo še mocneje utrjevati v zavesti ljudi, na poti 35 70 let prve vodstvene nogometne organizacije, str. 54; Zgodovina NK Maribor 1971-1980, http://www. nkmaribor.com/Zgodovina/1971-1980#9995, 22. 6. 2011. 36 70 let prve vodstvene nogometne organizacije, str. 54; Zgodovina NK Maribor 1981-1990, http://www. nkmaribor.com/Zgodovina/1981-1990#9902, 22. 6. 2011. 37 Stare, Reprezentancni hokej 1939-1991, str. 37-58. 38 Batagelj, Izum smucarske tradicije, str. 471-478. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 267 k modernemu tekmovalnemu športu pa je tudi na Slovenskem postajalo »prestiž« slovenske športne »ponudbe« (predstavljalo je disciplino, ki ji ostala Jugoslavija ni mogla slediti, in ponujalo odlicen antipod uspehom jugoslovanskega nogometa, ki mu slovenski ni bil kos). Konec osemdesetih let pa je smucanje odigralo novo vlogo in »strnilo« slovenske vrste. Na predvecer slovenske osamosvojitve se je pokazalo za vec kot odlicen mehanizem homogenizacije slovenstva in za slovenski (nacionalni) odmik od Jugoslavije. Leta 1948 je bila kot naslednica Jugoslovanske zimskošportne zveze ustanovljena Smucarska zveza Slovenije, ki je predstavljala bazo slovenskih smucarskih prizadevanj. Predvojni smucarji so se poslavljali, med mlado »gorenjsko« generacijo pa so se takoj po vojni najbolj uveljavili Tržicani,39 v naslednjem »valu« pa tudi smucarji iz ostalih regij. Ce so bili slovenski smucarji do šestdesetih let še nekako konkurencni z ostalimi smucarskimi narodi, se je razkorak s precej bogatejšimi državami dokoncno pokazal sredi šestdesetih let (kljub temu da je Kranjska Gora leta 1961 dobila Pokal Vitranc, Maribor pa leta 1964 Zlato lisico).40 Za razliko od alpskega smucanja je nordijsko smucanje med tem doživljalo pravo evforijo. Že tradicionalne planiške (in ostale) tekme, kjer se je slovenska (jugoslovanska) ekipa razmeroma dobro kosala z ostalimi reprezentancami, so navduševale, posebno težo pa jim je dal Jože Šlibar, ki je februarja 1961 v Oberstdorfu postavil nov svetovni rekord, ko je pristal pri 141 metrih. Planici je bilo istega leta prvic zaupano tudi svetovno prvenstvo v smucarskih poletih.41 Toda sredi sedemdesetih let se je pocasi pricel oblikovati nov val slovenskih alpskih tekmovalcev z Bojanom Križajem na celu. S Tonetom Vogrincem (in bratoma Filipom in Alešem Gartner) je istocasno tudi organizacijsko-trenerska plat slovenskega smucanja dobivala novo podobo. Križaj seje leta 1978 v slalomu v Madoni di Campiglio prvic uvrstil na oder za zmagovalce, leta 1980 pa je na wengenskem slalomu ugnal vso svetovno elito in dosegel prvo jugoslovansko zmago v svetovnem pokalu (skupaj je osvojil osem zmag). Kljub njegovi superiornosti je prvo medaljo (bron v veleslalomu) na svetovnih prvenstvih v alpskem smucanju osvojil Boris Strel leta 1982 v Schladmingu (Križaj je bil le dva dni kasneje srebrn v slalomu), prvo olimpijsko medaljo (srebro v veleslalomu) pa Jure Franko leta 1984 v Sarajevu. V sezoni 1985/86 je prvi mali kristalni globus (v slalomu) osvojil Rok Petrovic, ki je z novim pristopom »podiranja kolickov« pometel s konkurenco in osvojil maksimalen izkupicek tock. Križaj je bil drugi, naslednje leto pa se mu je nasmehnila sreca, ko je pobral slalomsko »smetano« 39 Kavar, Šarabon, Zupan, Jubilejno leto tržiške smucarije 1923-2008-85 let, http://www.freewebs.com/ sktrzicl/jubilejno leto.pdf, 12. 9. 2011. 40 Gucek, Po strminah od pradavnine, str. 93-97. 41 Smucarska zveza Slovenije, http://www.sloski.si/Smucarska-zveza/Zgodovina 13. 9. 2011. 268 Slovenija v Jugoslaviji in osvojil skupno slalomsko zmago (kljub hudi konkurenci »vecnega« tekmeca Ingemarja Stenmarka). Po njegovem slovesu leta 1988 ga je dostojno nasledila Ljubljancanka Mateja Svet, ki je prevesila tehtnico slovenskega alpskega smucanja v korist ženske ekipe. Po prvi zmagi v svetovnem pokalu v veleslalomu (Jasna na Slovaškem leta 1986) se je njena kariera strmo vzpenjala. Ob šestih zmagah v veleslalomu in eni zmagi v slalomu v svetovnem pokalu (v veleslalomu je bila skupno tretja leta 1986, prva leta 1988 in druga v letih 1989 in 1990)42 je na svetovnem prvenstvu leta 1987 v Crans Montani osvojila srebrno medaljo v veleslalomu in bronasti v slalomu ter superveleslalomu. Na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 je osvojila srebrno medaljo v slalomu, na svetovnem prvenstvu v Vailu leta 1989 pa je postala svetovna slalomska prvakinja in osvojila bron v veleslalomu.43 V osemdesetih letih je tudi mlada generacija slovenskih nordijskih smucarjev (skakalcev) dosegla vrhunske uspehe. Ob Primožu Ulagi, ki se je leta 1981 v Thunder Bayu veselil prve skakalne zmage (skupaj je osvojil devet zmag v svetovnem pokalu), so konec osemdesetih let doživljali razcvet tudi ostali skakalci (Matjaž Debelak, Miran Tepeš in Matjaž Zupan). Debelak se je na olimpijskih igrah v Calgaryju veselil brona na srednji skakalnici, celotna ekipa pa je zasedla 2. mesto. Primož Ulaga je dva tedna po zakljucku olimpijskih iger osvojil še srebrno medaljo na poletih v Obersdorfu.44 Kljub zaostrovanju notranjepoliticnih razmer je slovensko (jugoslovansko) alpsko in nordijsko smucanje (z izjemo teka na smuceh) konec osemdesetih let doživljalo vrhunec. Kot zadnja sta za jugoslovanski uspeh »poskrbela« Nataša Bokal (slalomska zmaga in veleslalomsko drugo mesto januarja 1991 v Kranjski Gori ter srebrno odlicje na svetovnem prvenstvu v Saalbach-Hinterglemmu)45 in Franci Petek (februarja 1991 svetovni prvak na veliki skakalnici v Predazzu). Toda kljub temu da so uspehi »romali« v jugoslovansko reprezentanco, slovenska javnost njunih uspehov ni vec videla kot promocijo jugoslovanskega, pac pa že slovenskega športa.46 42 Mateja Svet, http://www.fis-ski.com/uk/604/613.html?sector=AL&competitorid =598718rtype=result&rec_start=0&limit= 100, 10. 10.2011; Mateja Svet, http://www.fis-ski.com/uk/604/613.html?sector=AL&competitorid= 598718rtype=st-WC, 10. 10. 2011. 43 Gucek, Po strminah od pradavnine, str. 97-101. 44 Smucarska zveza Slovenije, http://www.sloski.si/Smucarska-zveza/Zgodovina 13. 9. 2011. 45 Nataša Bokal, http://www.fis-ski.com/uk/604/613.html?sector= AL&competitorid=58998rtype=result&category=ALL&season=1991 &sort=&discipline= ALL&position=&place=&Submit=Search, 10. 10. 2011. 46 Delo, 11., 12. 2. 1991. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 269 KOŠARKARSKI USPEHI MED DANEVOM, VILFANOM IN ZDOVCEM Ce je smucanje v osemdesetih letih (in še prej) zaznamovalo najbolj severno jugoslovansko republiko, nogomet pa je veljal predvsem za »balkanski« šport, je košarka »domovala« pravzaprav povsod po državi. Pionirji slovenske košarke so bili profesorji telesne vzgoje, ki so igro spoznali med študijem v Beogradu v štiridesetih letih, po vojni pa jo organizirali v šolah in športnih društvih in bili pri tem precej uspešni. Nova športna igraje navduševala mladino in postala uspešnica med športi. V okviru sekcij so bila ustanovljena številna društva. Po letu 1950, ko je bila ustanovljena Košarkarska zveza Slovenije, se je zacelo sistematicno delo. Zveza je združevala sekcije, njeno delo pa je bilo sprva usmerjeno v propagandne akcije, nudenje strokovne pomoci in pridobivanje organizacijskih izkušenj.47 V Sloveniji je dominiral košarkaški klub Olimpija, ki je bil ustanovljen leta 1946 v okviru fizkulturnega društva Svoboda. Že konec leta se je klub preimenoval v Enotnost. To ime je obdržal do leta 1955, ko se je preimenoval v AŠK Olimpija (od 1956-60 AŠK Olympia, od 1961-66 AŠK Olimpija in od 1967-75 KK Olimpija).48 Prvo ime kluba v casu njegovih najvecjih uspehov je bil Ivo Daneu, ki je v Ljubljani igral med leti 1957-70. Prvi naslov jugoslovanskega prvaka je klub osvojil prvo sezono po njegovem prihodu (1957). Daneu je bil z Olimpijo še petkrat jugoslovanski prvak (v letih 1959, 1961, 1962, 1966 in 1970). Kot državni prvak je Olimpija dvakrat igrala v polfinalu pokala evropskih prvakov (v sezonah 1961/62 in 1966/67). Daneu je za jugoslovansko reprezentanco v letih 1956-70 odigral 209 mednarodnih tekem. Z reprezentanco je na evropskih prvenstvih osvojil srebrne medalje v letih 1961, 1965 in 1969 ter bronasto leta 1967, na svetovnih prvenstvih pa srebrni medalji leta 1963 in 1967 (1967 je bil izbran za najboljšega igralca prvenstva, kasneje pa še za športnika Jugoslavije za 1967). Leta 1968 je na olimpijskih igrah v Ciudad de Mexicu z reprezentanco osvojil srebrno medaljo. Vrhunec kariere je dosegel z zlato medaljo leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, potem ko je Jugoslavija v odlocilni tekmi premagala ZDA.49 Jugoslavija je bila košarkarska velesila, slovenski posamezniki pa so bili pomemben clen v reprezentanci.50 Kljub vsemu so se po svetovnem prvenstvu leta 1970 v slovenski košarki pojavili prvi znaki krize. Olimpija je v prvi zvezni ligi igrala povprecno, Maribor (ki je konec šestdesetih let tudi igral v prvi zvezni ligi) je izpadel celo iz druge 47 Pavlovic, Mejniki slovenske košarke, str. 27-34,49-68,79. 48 Prav tam, str. 83-84. 49 60 let Olimpijine košarke, http://www.union.olimpija.eom/6/133/, 9. 1. 2012; Pavlovic, Mejniki slovenske košarke, str. 107-128, 137-141. 50 Vec o tem Radosavljevic. Plavi sjaj. 270 Slovenija v Jugoslaviji zvezne lige. Drugi slovenski klubi so igrali na precej nizki ravni. Po velikih uspehih Olimpije v šestdesetih letih (in po odhodu Daneva) se je klub znašel v težavah. »Škripalo« je v strokovnem delu z mladimi, ni bilo dovolj izšolanih trenerjev, prav tako pa je bilo na klubski sceni prevec klubov, ki so se otepali s financnimi težavami. Sredi sedemdesetih let so takšno stanje poskušali reševati s t. i. portoroškimi sklepi, ki so spremenili financiranje klubov (z uvedbo sponzorjev), zato se je Olimpija v naslednjih letih (od leta 1977) poimenovala tudi z dodatnim imenom generalnega pokrovitelja (sprva Brest Olimpija, nato Iskra Olimpija, na koncu Smelt Olimpija). Sklepi so uvedli tudi selekcije pri naboru vrhunskih športnikov. Zaradi takšnega sistema, ki ni bil najboljši za kolektivne športe (klubi so pri košarki na ta nacin izgubili vodilno vlogo, njihov število pa se je posledicno zmanjšalo), kriza ni bila presežena, pac pa je slovensko košarko zgolj oddaljila od najmocnejših jugoslovanskih centrov. K temu so pripomogle tudi stalne financne težave in prevec administrativna organizacija na republiški ravni.51 Olimpija se na zvezni ravni ni vec mogla meriti z mocnejšimi klubi. Toda ne glede na to je slovenska košarka konec sedemdesetih let s Petrom Vilfanom dobila novega vrhunskega košarkarja, ki je postal pomemben clen reprezentance. V Manili je jugoslovanska ekipa leta 1978 osvojila svoj drugi naslov svetovnih prvakov. Vilfan, ki je v casu svojih najvecjih uspehov igral za Olimpijo, je za reprezentanco igral med leti 1977-83. Razen na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi, kjer je Jugoslavija postala olimpijski prvak, je v zacetku osemdesetih let igral na vseh pomembnejših tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu leta 1982 je Jugoslavija osvojila bronasto kolajno. (Kljub temu da je Vilfan koncal reprezentancno kariero, je še nekaj sezon igral odlicno.) Jugoslavija je med tem osvojila bron na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, svetovno prvenstvo leta 1986 in evropsko prvenstvo leta 1987 pa je koncala na tretjem mestu (brez slovenske udeležbe). V dresu reprezentance je konec osemdesetih let Vilfana dostojno nasledil šele Jure Zdovc (1988-1991), kljub temu da je Olimpija vseskozi imela vec odlicnih igralcev (npr. Dušan Hauptman). V tem obdobju je jugoslovansko moštvo nanizalo odlicne rezultate. Na olimpijskih igrah leta 1988 je reprezentanca osvojila drugo mesto in postala evropski (v letih 1989 in 1991) in leta 1990 (tretjic) svetovni prvak. To je bil zadnji svetovni naslov ekipe, ki je naslednje leto po evropskem prvenstvu razpadla (Zdovc je zapustil reprezentanco pred finalno tekmo zaradi agresije JLA na Republiko Slovenijo).52 V šestinštiridesetletni zgodovini druge Jugoslavije je bila kakovost košarke nesporna, kar dokazuje niz jugoslovanskih uspehov predvsem od zacetka 51 Pavlovic, Mejniki slovenske košarke, str. 157-170, 191-193. 52 Vec o tem Radosavljevic, Plavi sjaj. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 271 šestdesetih let naprej. Jugoslovanska košarka je bila vseskozi pomemben dejavnik v svetovnem merilu. Ob Sovjetski zvezi, ki je dominirala na evropskih prvenstvih (Jugoslavija pa je bila po številu osvojenih medalj takoj za njo), se je samo še Jugoslavija lahko pohvalila s tremi naslovi svetovnih prvakov, tri druga in dve tretji mesti pa samo potrjujejo jugoslovansko košarkarsko virtuoznost, ki so ji botrovali tudi nekateri vrhunski slovenski košarkarji.53 Vsi ti uspehi (in vrhunski slovenski posamezniki) so vplivali na to, da je bila košarka (kljub temu da je bila sorazmerno mlada disciplina) po priljubljenosti vseskozi v vrhu slovenskih športov. Toda uspehi slovenske košarke niso bili zgolj zasluga košarkarjev, ampak tudi odlicnih posameznic, ki so kljub prevladi srbsko-hrvaških košarkarskih klubov in igralk pomembno zastopale jugoslovanske »barve«.54 TO PA NIKAKOR ŠE NI VSE ... V »jugoslovanski Sloveniji« je bilo vsekakor še precej športov, ki si zaslužijo vsaj takšno pozornost kot že omenjene discipline. Toda zaradi omejenega prostora jih bomo nekaj zgolj na kratko omenili. Alpinizem se je osredinil predvsem v Sloveniji. Vzponi slovenskih alpinistov v Dolomitih, v Avstriji in v Franciji na zacetku petdesetih let so bili vse bolj primerljivi z vrhunskimi dosežki »alpinisticnih« držav. Tudi na osnovi prvih uradnih jugoslovanskih odprav na Kavkaz (po otoplitvi odnosov s Sovjetsko zvezo) se je povojna generacija pricela spogledovati s Himalajo, toda zaradi nerazumevanja oblasti do odprave ni prišlo.55 »Nižje« himalajske odprave so se tako zacele šele leta 1960 z drugo generacij o alpinistov, mej a 8000 metrov pa je bila presežena v zacetku sedemdesetih let.56 V naslednjih dveh desetletjih so slovenski alpinisti osvajali najtežje smeri in se pomembno zapisali v zgodovino alpinizma.57 Ce so sredi sedemdesetih let clani odprave na Makalu (Stane Belak, Viki Grošelj, Nejc Zaplotnik idr.) zaorali ledino modernega slovenskega alpinizma, je le nekaj let za njihovimi »paradnimi« vzponi prišel mlajši (in morda celo še bolj drzen) val alpinistov (Pavle Kozjek, Tomo Cesen idr.), ki so skupaj z novo generacijo krojili vrh svetovnega alpinizma tudi po razpadu Jugoslavije. V kolesarstvu so bili povojni zacetki težki v materialnem in organizacijskem smislu. Treba je bilo obuditi stare centre, klubske in zvezne prireditve, prav tako pa 53 Prav tam; o jugoslovanski košarki prim. tudi Hinojo, Ukradene sanje: jugoslovanska košarka.. 54 Vec o tem Felc, Zgodovina ženske košarke v Sloveniji. 55 Stoletje v gorah. str. 185-186; Mikša, Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 12-55. 56 Stoletje v gorah, str. 186-188. 57 Prav tam, str. 188-193; Mikša, Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 55-126. 272 Slovenija v Jugoslaviji ponovno oživiti kolesarstvo na Primorskem. V okviru državnih prvenstev so bila organizirana tekmovanja posameznikov in moštev (sprva v konkurenci republiških zastopstev, po letu 1949 pa klubov). Kljub temu da so bili ustanovljeni novi klubi, je slovensko kolesarstvo po letu 1950 na splošno stagniralo,58 v drugi polovici petdesetih let pa je bilo ponovno v vzponu. Slovenski tekmovalci so bili med clani jugoslovanskih reprezentanc na mednarodnih in domacih etapnih dirkah (pa tudi na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah). Zaradi vse vecjih uspehov je Kolesarska zveza Slovenije v šestdesetih letih zastavila »sedemletni plan«, s katerim so želeli izboljšati financiranje kolesarstva, izšolati trenerje in sodnike, povecati število klubov in tekmovalcev. Nacrt je bil v zacetku sedemdesetih let opušcen. Kljub zatišju je po zaslugi dobrega strokovnega in organizacijskega dela slovensko tekmovalno kolesarstvo ohranilo stik z jugoslovanskim vrhom. V drugi polovici sedemdesetih let se je obrnil tudi trend prodaje koles, ko so se zacele množicne rekreativne prireditve. Kolesarski klub Rog-Franek je kolesarstvo želel približati množicam z geslom »Kolesarstvo za vsakogar«,59 pri cemer je bil (ob drugih klubih) zelo uspešen (Maraton Franja, Maraton Dražgoše, Celjski maraton, Maraton Pohorski bataljon itd.). Na drugi strani je pobuda uživala tudi medijsko podporo (z geslom »Vsi na kolo za zdravo telo« je slovensko casopisje pozivalo ljudi k rekreativnemu kolesarstvu).60 Slovensko kolesarstvo je doživelo preporod z mlado generacijo (predvsem Primož Cerin, Sandi Papež, Valter Bonca idr.) v osemdesetih letih, ko so bili slovenski kolesarji vodilni v jugoslovanskem okviru.61 Tudi slovenski rokomet62 je v drugi Jugoslaviji, ki je veljala za rokometno velesilo, igral pomembno vlogo. Klubi Celje, Slovan, Olimpija, Rudar in Branik so uspešno nastopali v prvi zvezni ligi in v jugoslovanskem pokalu. V sedemdesetih letih se je slovenski rokomet hitro razvijal, konec desetletja pa »ujel prikljucek«, ko je ljubljanski Slovan osvojil naslov državnega prvaka Jugoslavije in zaigral v finalu evropskega pokala državnih prvakov. Tudi v ženski konkurenci je bila po letu 1983 ljubljanska Olimpija vedno v vrhu jugoslovanskega rokometa.63 K jugoslovanskim reprezentancnim uspehom je pripomoglo vec odlicnih slovenskih rokometašev in rokometašic.64 58 Stepišnik, Kolesarstvo na Slovenskem, str. 86. 59 Zbornik KK Rog-Franek 1979-1980, str. 3. 60 Delo, 22. 5. 1980. 61 Pavlin, Kolesarstvo kot šport, str. 57-62; Verdnik, Razvoj kolesarstva v Sloveniji 1887-1990. 62 Bulc, Slovenski rokomet in njegova odmevnost v slovenskem casopisju, str. 27; Zgodovina Rokometne zveze Slovenije, http://www.rokometna-zveza.si/info/10, 23. 4. 2012. 63 Šport - zgodbe. Dostopno na http://www.rtvslo.si/sport/zgodbe/olimpijske-igre/194, 7. 5. 2012. 64 Zgodovina Rokometne zveze Slovenije, http://www.rokometna-zveza.si/info/10, 23. 4. 2012.; Šibila, Rokomet, izbrana poglavja. Cucek: Slovenski vrhunski šport v jugoslovanskem okviru (1945-91) 273 Za razliko od drugih športov je bil tenis zaradi predznaka »elitisticnega« oziroma »buržoaznega« športa po vojni skoraj prepovedan, a se je po zaslugi nekaterih predvojnih športnih navdušencev vseeno obdržal. V skoraj polstoletni zgodovini jugoslovanskega tenisa je Slovenija zaostajala. Najboljši tenis se je tik pred razpadom skupne države igral v Srbiji in na Hrvaškem. Tudi v prejšnjih desetletjih sta imeli Srbija in Hrvaška primat.65 V Sloveniji se je tenis pricel hitreje razvijati šele v šestdesetih letih, ko je pobudo prevzel mariborski Teniški klub Branik,66 najvecje uspehe v slovenskem tenisu pa je dosegla njegova clanica Mirjana Jaušovec. Leta 1976 je bila tretja na Odprtem prvenstvu ZDA (tedaj še na travnati površini), kot edina slovenska tenisacica pa je osvojila enega izmed štirih turnirjev za Grand Siam med posamezniki. Leta 1977 ji je to uspelo na turnirju za Odprto prvenstvo Francije, v letih 1978 in 1983 pa je na istem turnirju še dvakrat prišla do finala. Na turnirjih za Odprto prvenstvo Avstralije je kot najboljši rezultat dosegla uvrstitev v polfinale leta 1980, na turnirjih za Odprto prvenstvo Anglije pa se ji je dvakrat uspelo uvrstiti v cetrtfinale (v letih 1978 in 1981).67 Njeni uspehi so v Sloveniji posledicno vplivali na množicen razmah tenisa in na ustanavljanje klubov, k popularnosti tega športa pa je vsekakor prispevala tudi televizija s prenosi najvecjih tekmovanj.68 NAMESTO ZAKLJUCKA Slovenska javnost je v Jugoslaviji vsekakor pozorno spremljala jugoslovanske reprezentancne uspehe ali pa uspehe vrhunskih športnikov iz drugih republik, cetudi sama v istih športih ni imela velikih dosežkov. Ob uspehih hrvaškega boksarskega šampiona Mata Parlova v sedemdestih letih, ko je osvojil naslov evropskega (leta 1976) in svetovnega prvaka (leta 1978) po verziji WBC, se je tudi v Sloveniji (brez kancka slabe vesti) proslavljal skupni (jugoslovanski) uspeh. Dosežki jugoslovanskih športnikov so bili cenjeni v vseh republikah. Ceprav so bili vrhunski smucarji zgolj Slovenci, se je uspehov (npr. Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984) veselila vsa država (»Volimo Jureka više od bureka«),69 na drugi strani pa so tudi v Sloveniji bucno navijali ob nogometnih reprezentancnih tekmah (ceprav so bili v reprezentanci Slovenci slabo zastopani) ali ob nastopih Parlova (ne glede na to, da je Slovenija »premogla« le nekaj boljših boksarjev). Slovenska osamosvojitev je seveda prekinila vezi z dotedanjim 65 Istorija, http://tkpartizan.rs/o-nama/istorija/, 9. 4. 2012. 66 Klemenc M., .Klemenc A., 100 let tenisa na Slovenskem, str. 80. 67 Prav tam, str. 82-83; Mima Jaušovec, http://sl.wikipedia.org/wiki/Mima_Jaušovec, 16. 4. 2012. 68 Klemenc, Klemenc, 100 let tenisa na Slovenskem, str. 91-92. 69 Tamše, Volimo Jureka više od bureka, http://www.delo.si/clanek/133071,23. 5.2012. 274 Slovenija v J ugosla vi j i skupnim športnim prostorom in slovenski šport postavila v nove okvirje. Nova država je med športniki krepila nacionalni ponos, ki je bil poprej celo v senci skupne države in mnogokrat zapostavljen, in jim nudila možnosti za lastno promocijo ter promocijo mlade države v svetu, na drugi strani pa so se nekateri športniki, ki so nastopali za obe državi, spominjali jugoslovanskih casov z doloceno mero nostalgije. Atletinja Brigita Bukovec, ki je zastopala Slovenijo na prvih »slovenskih« olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, takrat ni obcutila nic posebnega. »Seveda je bilo lepo nastopati v dresu Slovenije, a meni je bil celo vecji izziv teci za Jugoslavijo. Takrat je bilo lepše. V bivši skupni državi sem se morala zelo potruditi, da sem prišla v reprezentanco. V Sloveniji sem imela svoje mesto zagotovljeno. V Jugoslaviji so bile boljše, mocnejše tekme. Tekli smo na vecjih štadionih. Vse je bilo lepše.«70 Kljub temu je najvecje uspehe doživela v dresu slovenske reprezentance. To pa nikakor ni veljalo za vse športnike in športe. Razpad skupne države je za marsikateri šport pomenil kakovosten padec zaradi odhoda iz jugoslovanskih okvirjev, ki so »ponujali« vec konkurence in priložnost za kvalitativni dvig. V športih je vsekakor prišlo do specificnih situacij, ki so jih uspešno (ali manj uspešno) reševali. (V smucanju je osamosvojitev prinesla druge vire financiranja, saj sta bili alpska in nordijska ekipa sestavljeni le iz slovenskih tekmovalcev.) S samostojno državo in z zoženjem tekmovalnega prostora je prišlo v dolocenih športih do novih izzivov. Nekateri športniki so to (zaradi manjše konkurence) pozdravili, drugi pa so videli v poprejšnjem jugoslovanskem prostoru vec možnosti za vrhunski športni razvoj. 70 Bukovec, Lepše v Jugoslaviji kot v Sloveniji, http://www.times.si/sport/brigita-bukovec-lepse-vjugoslaviji- kot-v-sloveniji--NONE-c4addcdf37.html, 24. 5. 2012. 2. PONEKOD V JUGOSLAVIJI Zdenko Radelic HRVATSKA U JUGOSLAVIJI (1945.-91.) UVOD Hrvatska je u jugoslavenskoj državi bila 73 godine, a pod komunistickim sustavom 45 godina.1 Položaj Hrvatske i Jugoslavije s obzirom na tu cinjenicu da je bila rijec o višenacionalnoj državi pod komunistickim sustavom nije izuzetak u Europi i usporediv je s nekim državama istocne Europe gdje su tekli slicni procesi. Uporedo s urušavanjem komunistickog sustava u Europi, raspale su se i sve tri komunisticke višenacionalne države, tj. Socijalisticka Federativna Republika Jugoslavija, Cehoslovacka Socijalisticka Republika (CSSR) i Savez Sovjetskih Socijalistickih Republika (SSSR). Medutim, suprotno nacinu na koji su se razišli Rusi, Ukrajinci, Bjelorusi, balticki i azijski narodi SSSR-a te Cesi i Slovaci, koji su gotovo bezbolno prekinuli sa zajednickim životom, težnja za vlastitim državama naroda Jugoslavije završila je u ratu. Ovom prilikom ostavljam po strani sukobe izmedu nekih manjina i ruske države, kao i sukobe novonastalih država u granicnim podrucjima azijsko-europskog dijela bivšeg SSSR-a. 1 Prispevek je nastal na osnovi mojih clankov i knjige Hrvatska i Jugoslavija 1945.-1991: Historijski zbornik. Zagreb, 2003-2004, str. 165-170; Hrvatska i Jugoslavija: neki problemi povijesnih istraživanja. Casopis za suvremenu povijest, 2003, št. 3, str. 753-768; Hrvatska u Jugoslaviji. Od zajedništva do razlaza, 1945.-1991. Zagreb 2006. 280 Slovenija v Jugoslaviji Postavlja se pitanje zašto je Hrvatska, kao i sve ostale bivše jugoslavenske republike, napustila Jugoslaviju, a zašto komunisticki sustav? Lakše je odgovoriti na drugi dio pitanja: zašto je napustila komunisticki sustav. Naime jedno je sasvim ocito: rat od 1991. do 1995. nije bio rat za obranu komunistickog sustava. Pojednostavljeno receno komunizam se u Jugoslaviji, kao i u ostalim istocnim europskim državama, urušio bez otpora njegovih glavnih nositelja, tj. komunistickih partija. Štoviše, reformirane republicke komunisticke partije sudjelovale su u rušenju komunizma, ako nisu i predvodile njegovo uklanjanje kao zagovornice užih nacionalnih i republickih interesa. Jedino su vrhovi Jugoslavenske narodne armije (JNA) vrlo kratko vrijeme, manje-više simbolicki, pozivah na vrijednosti propalog sustava i to više zbog njegova zalaganja za jedinstvenu Jugoslaviju, nego zbog komunizma ili, kako se to službeno proklamiralo, socijalistickog samoupravnog sustava. Medutim, odgovor na prvi dio pitanja zašto se raspala Jugoslavija nalazi se u objašnjenju dubljih uzroka rata: Jugoslavija nije mogla stvoriti nacionalno i jezicno jedinstvo, a mnogi pokušaji da se postave barem neki zajednicki temelji na racun nacionalnih posebnosti ili da se stvori jugoslavenska nacija doživljavali su se, a cesto su to i bili, kao izraz državnog nasilja. Kao i 1941., kad su se poklopili velika unutarnja kriza i rat na podrucju Europe, sastavni dijelovi jugoslavenske zajednice nisu više tražili rješenja u zajedništvu, nego u podjeli. Pokazalo se da nacije organizirane u svojim republikama jugoslavensku višenacionalnu i federativnu zajednicu doživljavali prije svega kao instrument zadovoljavanja svojih posebnih interesa, a ne i kao svoj strateški cilj. Glavni uzroci rata u Hrvatskoj, a kasnije i u Bosni i Hercegovini, moraju se tražiti u hrvatsko-srpskim odnosima ili bolje receno u pretenziji dvaju naroda na isti nacionalni prostor i borbi za stare ili nove granice medu bivšim jugoslavenskim republikama. Republicke granice su za vecinu Hrvata bile neupitne, ali su se javljale razlicite kombinacije o buducem odnosu Hrvatske i Bosne i Hercegovine. No, mnogi Srbi u onim hrvatskim opcinama u kojima su imali znatan udio, podržala je pokret koji je zahtijevao izmjene granice. Ukratko, jednoj i drugoj strani izgledalo je da ustav podržava upravo njihovo tumacenje prava na samoopredjeljenje, a cesto su se pozivali na prirodno i povijesno pravo. Zapravo, Ustav iz 1974. trebao je biti najbolji okvir u korist nesmetanog razvoja socijalizma i samoupravljanja, ali i zadovoljavanja nacionalnih potreba. Uvodenjem pravila pariteta, konsenzusa i veta republickih predstavnika u saveznim tijelima te kolektivnog vodstva i rotacije na svim razinama, Jugoslavija se pretvorila iz federalne države u državu s odredenim oblicima konfederacije. Svako objašnjenje zašto se nacionalne suprotnosti u Jugoslaviji nisu prevladale morat ce uzeti u obzir tri bitne cinjenice: 1. da su jaki nacionalni identiteti, napose hrvatskog i slovenskog naroda, rezultirali inzistiranjem za što vecom Radelic: Hrvatska u Jugoslaviji (1945.-91.) 281 samostalnošcu; 2. da su na prevladavajucu srpsku politiku nastojanja da zbog svojih nacionalnih interesa zacementira jugoslavensko rješenje, presudno utjecali politicka i vojna moc baštinjena od nekadašnje srpske države. U novijoj povijesti ta je moc osnažena partizanskim pokretom u kojem su Srbi, prije svega oni iz Bosne i Hercegovine i Hrvatske, imali prevlast u odnosu na svoju zastupljenost u strukturi stanovništva2; i 3. da od 1918. godine pa sve do 1990. nacije i pojedinci nisu mogli slobodno izraziti svoje mišljenje žele li Jugoslaviju ili ne; 4. da medunarodno okruženje, napose interesi svjetskih velesila, nisu bili poticajnji za slobodno odlucivanje o sudbini Jugoslavije. Nije velika mudrost zakljuciti da je do rata došlo zbog nemirenja prvih dviju važnih komponenti, jer Hrvati hoce samostalnost, a Srbi na to pristaju samo uz uvjet da se iz Jugoslavije ostale republike izdvoje bez teritorija na kojima su Srbi zastupljeni. Dakako, kad spominjem Hrvate i Srbe govorim o vecini Hrvata i Srba, a nikako o svim pripadnicima dvaju naroda, odnosno govorim o prevladavajucim težnjama ili pak o politickim i državnim vodstvima obaju naroda. No, pitanje glasi: zašto su jedni i drugi u tome uporni bez obzira na posljedice, iako su još nedavno pristaše bezuvjetnog razbijanja Jugoslavije bili malobrojni u sklopu svojih nacija? Južnoslavenska ideja javlja se tijekom 19. stoljeca, a s vremenom je poprimila razlicite povijesne oblike, od kulturnog povezivanja do državnog zajedništva. Mnogi Hrvati prihvacaju tu ideju zbog želje da prevladaju nacionalnu razjedinjenost na jezicnom, državnom i etnicko-geografskom planu. U odnosu prema drugim narodima, misao o suradnji ili jezicnom, kulturnom, nacionalnom i državnom jedinstvu južnoslavenskih naroda temelji se na predodžbi o etnickoj srodnosti i obrani od pretenzija susjednih neslavenskih nacija. Ujedinjenje 1918. proglašeno je u ime jugoslavenskoga nacionalnog jedinstva, odnosno jedinstva troplemenskog naroda Srba, Hrvata i Slovenaca. Srbija je imala dva temeljna interesa: da ojaca kao država, da poveca svoj teritorij i da sve Srbe ujedini u jednoj državi. Stabilnost takvog rješenja nastojali su, dakako uz veliku pomoc unitarista drugih naroda, pa i onih medu Hrvatima, osigurati što cvršce unificiranje jugoslavenskih naroda po prevladavajucem obrascu najbrojnijeg naroda i potiskivanju nacionalnih posebnosti. Dominantne srpske politicke snage nastojale su neproporcionalnom podjelom najutjecajnijih mjesta u vlasti, u neskladu s nacionalnom strukturom stanovništva, riješiti nestabilnost uzrokovanu nacionalnim, vjerskim i kulturnim raznolikostima. Prevlast Srba na mnogim važnim položajima postaje statisticko pravilo u obje Jugoslavije. Drugi su narodi, osim pocetnog idealistickog razdoblja motiviranog jugoslavenstvom i sveslavenstvom, kao branama pred vanjs- 2 Ivetic, Srbi u antifašistickoj borbi na podrucjima Nezavisne Države Hrvatske 1941-1945. godine, str. 162, 165; Radelic, Hrvatska u Jugoslaviji, str. 35. 282 Slovenija v Jugoslaviji kom opasnošcu, težili za što vecom autonomijom. U sukobu centralisticke i federalisticke koncepcije ova druga je poražena, ali su se vremenom mnogi njezini pobornici radikalizirali u smjeru separatizma. Kada je potkraj 1980-ih i pocetkom 1990-ih stvoren prostor za potpuno slobodno izjašnjavanje, Hrvati su golemom vecinom, kao i Slovenci, a kasnije i drugi, požurili iz Jugoslavije, dok su Srbija i mnogi pripadnici srpske manjine u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini sve te procese nastojali sprijeciti. Osamostaljivanje Hrvatske, opiranje Srbije i Crne Gore i velikog dijela Srba izvan Srbije težnji Hrvatske za samostalnom državom u njezinim granicama, trebaju se objasniti povijesnim argumentima. Neprestano suceljavanje centralizma, koji najviše podržavaju srpske politicke snage, i federalizma kojemu je težio znacajni dio politickih snaga nesrba, bila je glavni razlog nestabilnosti Jugoslavije. Spomenute tendencije mogle su voditi u dva razlicita smjera: prema raspadu ih, pak, prema jacanju autoritarnog režima. Oni koji su vidjeli rješenje nacionalnog pitanja prema stranim modelima, zaboravili su neke cinjenice. Primjerice, francuska praksa, gdje je prvo nastala država, pa tek onda nacija, odudarala je od jugoslavenskog slucaja, gdje je, kao i cijeloj srednjoj i istocnoj Europi, nastanak nacija prethodio nastanku države. Ako se, pak, stanje usporedi sa SSSR-om, gdje su Rusi prevladavali, u Jugoslaviji nije bilo naroda koji bi brojem, gospodarstvom i kulturom mogao bez pravog otpora prevladati nad ostalim narodima. Kakvo rješenje je ponudeno 1941. godine? Ustaše su s pomocu okupacijskih vojski fašisticke Kraljevine Italije i nacionalsocijalistickog Treceg Reicha utemeljili Nezavisnu Državu Hrvatsku (NDH). Ugradena u mozaik njemackih i talijanskih revizionistickih i imperijalistickih planova, NDH se morala odreci velikog dijela hrvatskih teritorija i uskladiti svoju radikalnu nacionalisticku politiku s rasistickom politikom svojih saveznika. Nasilje je dobilo zakonsku podlogu, a nacela kolektivne krivnje i odmazde usmjerena su prema romskoj i židovskoj manjini, kao i prema Srbima, koje se doživljavalo kao glavnu opasnost za hrvatsku državu. Komunisti, cvrsto povezani u jedinstvenu jugoslavensku stranku, nakon napada sila Osovine na SSSR, nisu prihvatili okupaciju i podjelu zemlje te gubitak velikog dijela hrvatskog teritorija. Represija, nacionalna ugroženost Hrvata na podrucjima pod talijanskom državom, kao i protivljenje Srba raspadu Jugoslavije i novonastaloj hrvatskoj državi, pružali su glavne izvore komunistickom pozivu stanovništvu da se prikljuci borbi za obnovu Jugoslavije, ali ovaj puta kao državi ravnopravnih nacija i federaciji republika. Inzistiranje KP na pravednom društvu prikrivalo je njezine revolucionarne težnje i osvajanje vlasti te izgradnji sustava prema uzoru na SSSR. Komunisti su smatrali da je ukidanje privatnog vlasništva glavni uvjet za uklanjanje uzroka nepravednih društvenih odnosa, a nacije, vjere i države smatrali su povijesnim pojavama cijim ce se nestankom stvoriti bratstvo svih ljudi svijeta. Rušili su temelje gradanskog društva poput višestranacja, privatnog Radelic: Hrvatska u Jugoslaviji (1945.-91.) 283 vlasništva, slobodnog tržišta, gradanskih sloboda, religija i nacionalnih tradicija, kao glavnih prepreka ostvarenju komunistickih ideala. No, i takva komunisticka Jugoslavija, koja je postupno ublažavala totalitarne oblike vlasti, postala je nakon 1948. faktor stabilnosti izmedu dvaju suprotstavljenih blokova predvodenih velesilama SAD-a i SSSR-om. Granice izmedu jugoslavenskih republika utvrdene su na temelju povijesnog i etnickog nacela. Sve republike temeljile su se na etnickom nacelu, osim Bosne i Hercegovine koja se utemeljila uglavnom na povijesnom nacelu. Medurepublicke granice ostale su neobilježene, ali su odgovarale opcoj definiciji granice kao crte koja dijeli podrucja dvaju suvereniteta. Savezni ustavi iz 1946., 1963. i 1974., kao i oni republicki tretiraju i granicnu problematiku. U Ustavu FNRJ iz 1946. kaže se da razgranicenja narodnih republika vrši Narodna skupština FNRJ, ali uz pristanak narodnih republika. Ustav NRH iz 1947. odreduje da se granice NRH ne mogu mijenjati bez pristanka njezina Sabora. Gotovo identicna rješenja donose i buduci ustavi. Zadnji ustavi iz 1974., dakle Ustav SFRJ i Ustav SRH, ponavljaju stav iz prethodnih ustava da je nužan pristanak republike, pa cak, dakako u saveznom ustavu, i pokrajine za svaku promjenu granica.3 Nakon 1945., u odnosu prema stanju iz 1918. - 1920., 1929., 1939. ili 1941. godine, granice Hrvatske uvelike su izmijenjene. Dakako, pripadnost odredenog teritorija hrvatskoj državi ili hrvatskoj naciji može se mjeriti prema razlicitim kriterijima, kao što su hrvatska državna tradicija, vecinski hrvatski nacionalni sastav stanovništva ili pak po tome je li središte administrativne jedinice bilo na njezinu sadašnjem tlu. Prema tim kriterijima, Hrvatska je, pod nazivom Narodna Republika Hrvatska, u sklopu obnovljene Jugoslavije izgubila veci dio Srijema i primorski pojas Boka kotorska - Spic. U odnosu prema podrucju koje su obuhvacale Banovina Hrvatska i NDH, izgubila je i Bosnu i Hercegovinu. S druge strane, Hrvatska je dobila Baranju, Istru, Rijeku i Zadar te otoke Cres, Lastovo, Lošinj i Palagružu. Nakon manjih korekcija granice prema Bosni i Hercegovini i Sloveniji, Hrvatska je svoje granice konacno utvrdila 1956. Jugoslavija je po ustavu iz 1946. bila federacija, ali u praksi je bila unitarna, autokratska i centralisticka država. Pravo na samoopredjeljenje, ukljucujuci pravo na odcjepljenje i suverenost, pretvorene su u fraze. Svako djelovanje na odcjepljenju bilo je progonjeno. Partijska nacela demokratskog centralizma KPJ negirala su državna nacela federalizma, pa je proklamirani federativni 3 Ustav Federativne Narodne republike Jugoslavije. Zagreb 1946, str. 7, cl. 12; Ustav Narodne Republike Hrvatske. U: Narodne novine, 23. sijecnja 1947., str. 19,cl.l3; Ustav Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije sa ustavima socijalistickih republika i statutima autonomnih pokrajina. Beograd 1963, str. 48, cl. 109 i str. 273, cl. 5; Ustav Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije. Ustav Socijalisticke Republike Hrvatske. Zagreb 1981 (dalje Ustav Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije. Ustav Socijalisticke Republike Hrvatske, 1981), str 24, cl. 5 i str. 243, cl. 4. 284 Slovenija v Jugoslaviji poredak ostao nedjelotvoran, a republike svedene na izvršne organe centralne vlasti, odnosno komunisticko vodstvo. Iako su savezni organi formirani od kadrova svih nacionalnosti, ipak je koncentracija politicko-upravne vlasti i gospodarsko-financijske moci u centru države, više koristila Beogradu, pa i Srbiji, nego ostalima. Naime, unatoc tome što se komunisticki vrh bojao svih vrsta nacionalizama i majorizacije Srba, Srbi, napose oni iz Hrvatske i BiH, bili su zastupljeniji u organima vlasti od pripadnika ostalih nacija, od lokalne do savezne razine. Ipak, treba naglasiti, u najutjecajnijim državnim i partijskim tijelima nacionalna struktura bila je gotovo uravnotežena. Uzrok prevlasti Srba krije se u masovnijem sudjelovanju u partizanskom pokretu, ali i u pozitivnijem odnosu prema Jugoslaviji u odnosu na, primjerice, Hrvate. Dokaz tomu, brojke su o zastupljenosti Hrvata u KPJ, masovnosti hrvatske emigracije i cinjenica da su Hrvati sve do 1981. bili najbrojniji politicki zatvorenici u Jugoslaviji.4 Hrvatski nacionalizam uvijek je radio na slabljenju centralistickog sustava, a onaj radikalniji na nestanku Jugoslavije, dok je, za usporedbu, srpski nacionalizam cesto bio prikriven tobožnjim zalaganjem za opce jugoslavenske interese, što je utjecalo na mnogo manju osudivanost njegovih promicatelja. Drugim rijecima, srpsko antijugoslavenstvo protivno je jugoslavenskoj ideji, ali ne i jugoslavenskoj državi shvacenoj kao proširenoj Srbiji. U vodstvu SKJ postojala je svijest da se Hrvatska i Slovenija žele što više emancipirati od federacije, dok je u Srbiji bila jaka tendencija za cvršcom ulogom savezne države. Ostale nerazvijenije republike podupirale su centralizam na gospodarskom podrucju i tražile što vecu pomoc od federacije, ali u otporu hegemonizmu neke su bile saveznice razvijenih republika. Hrvatska je, uz Sloveniju, republika s najjacim anticentralistickim tendencijama, pa 60-ih godina 20. stoljeca inzistira na reformama u korist republika, ali i poduzeca. Sukobi dovode u razdoblju 1968.-1971. do korjenitih promjena koje su uskoro dovele do konfederalnih ustavnih rješenja, ali u režiji starih komunistickih kadrova. Medutim, medu reformistickim snagama javljale su se velike razlike. Dok su u Hrvatskoj naglašavali presudnu važnost nacionalnog pitanja i republicke autonomije, u Srbiji su rješenje vidjeli iskljucivo u demokratizaciji jugoslavenskog društva. U strahu za jedinstvo Jugoslavije, položaj KPJ i svoju vlastitu ulogu, Josip Broz-Tito izveo je udar pocetkom 70-ih: u Hrvatskoj 1971., u Srbiji i Sloveniji 1972., a 1973. i u Makedoniji. Prekinuo je proces demokratizacije, ali ne i federalizacije. Smjene u Hrvatskoj su najradikalnije, dok u drugim republikama nije bilo masovnijih sudskih progona. 4 Vuškovic, Clanstvo Saveza komunista Hrvatske u razdoblju 1981-1986. s posebnim osvrtom na gibanja ostalih republickih i pokrajinskih organizacija SK. str. 326; Suvar, Vrijeme iskušenja, str. 131; Bakaric, Socijalisticki samoupravni sistem i društvena reprodukcija, knj. 3, str. 313. Radelic: Hrvatska u Jugoslaviji (1945.-91.) 285 Tako su prema podacima tužiteljstva SFRJ u razdoblju od 1969. do 1971. izvršena 1.449 krivicna djela protiv naroda i države, a samo u prvoj polovici 1972. evidentirano ih je 3.606. Na Hrvatsku se odnosilo 2289, na Bosnu i Hercegovinu 828, na Srbiju 163, Vojvodinu 137, Kosovo 41, Sloveniju 87, Makedoniju 31 i Crnu Goru 45 slucajeva. Osim toga, prema podacima sa Sedmog kongresa SKH, održanog 1974. godine, od 1968. do 31. prosinca 1973. s evidencije skinuto je 28.726 clanova, od kojih 25.051 samo u 1972. godini.5 Dakle, zaokret iz 1971 ./1972. predstavljao je odstupanje od demokratizacije, ali ne i od Titova federalizma. Štoviše, novi ustav je institucionalizirao radikalnu decentralizaciju države.6 Uvedeno j e nacelo pariteta, konsenzusa i veta republickih predstavnika te kolektivnog vodstva i rotacije na svim razinama. Jugoslavija se sve više pretvara iz federacije u konfederaciju, a republike sve cvršce brane svoje interese. Republike su se pocele vladati kao suverene države koje su definirale svoje državne i nacionalne interese. Mnoge odluke prihvacaju se tek na temelju opce suglasnosti svih clanica federacije. One imaju samostalan predstavnicki, zakonodavni, upravni, pravosudni i samoupravni sustav. Uvodenje kolektivnog vodstva na državnoj i na partijskoj razini, princip rotacije i jednogodišnjeg predsjedavanja doveli su do gubitka autoriteta i imobilnosti vodstva. Jugoslavija je postala jedna od najdezintegriranijih država na svijetu.7 Jedine centralisticke institucije bile su JNA i Tito, koji je sa svojim gotovo carskim statusom i dalje mogao pokretati ili zaustavljati sve važne promjene. Jedan od stupova politickog sustava, normiranih u Ustavu iz 1974. i Zakonu o udruženom radu iz 1976., bilo je samoupravljanje. Medutim, umjesto toliko popularizirane debirokratizacije, došlo je do suprotnog procesa. Povecani su proizvodni troškovi, a suprotnosti u poduzecu i atomizacija gospodarstva ojacali su SKJ i njegove transmisijske organizacije. U Srbiji je nakon smrti Tita, a napose s usponom Slobodana Miloševica pokrenuto suceljavanje s autonomnim pokrajinama i s tzv. “ustavobraniteljima” u Sloveniji i Hrvatskoj. Iako ne uvijek otvoreno, ovim republikama ponuden je neprihvatljiv izbor: ili obnova jedinstvene Srbije s jacom ulogom centra ili njezino izdvajanje sa svim podrucjima gdje žive Srbi, napose u Bosni i Hercegovini i Hrvatskoj. Konfederalno uredenje koje su predložile Hrvatska i Slovenija, koje je, dakako, sadržavalo vrlo vjerojatnu prijetnju buduceg raspada države, Srbi su odbacili tvrdeci daje suverenost republika kao konfederalnih ili nezavisnih država moguca samo ako se promijene unutarnje granice i tako zadovolje srpske manjine koje ne žele živjeti izvan jugoslavenske ili srpske države. 5 Tudman, Usudbene povjestice, str. 338, 365; Dabcevic Kucar, '71 hrvatski snovi i stvarnost, str. 997; Bilandžic, Hrvatska moderna povijest, str. 656. 6 Ustav Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije. Ustav Socijalisticke Republike Hrvatske, 1981. 7 Pirjevec, Jugoslavija 1918-1992, str. 355; Bilandžic, Hrvatska moderna povijest, str. 692; Ramet, Balkan Babel, str. XVI; Dizdarevic, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 188. 286 Slovenija v Jugoslaviji U intenzivirajucem sukobu nestajala je podjela na komuniste i nekomuniste, a jasno se iskazivala podjela na nacije. Strah od srpskih težnji jacao je patriotske snage u ostalim republikama. Svrstavanje iza nacionalnih komunistickih partija, motivirano je slicnim razlozima kao i težnja za osnivanjem novih stranaka, a to je u Hrvatskoj i Sloveniji prije svega borba za što vece osamostaljenje, a u Srbiji za što vecu centralizaciju ili, pak, za okupljanje Srba bez obzira na republicke i pokrajinske granice. Zanimljivo bi bilo pokušati naci odgovor i na pitanje kada je u novijoj povijesti hrvatsko rodoljublje i domoljublje, kao i kod ostalih naroda, bilo samo domoljublje, a kada je ono prerastalo u nacionalizam, koji se najcešce negativno vrednuje, ili cak šovinizam? O tome je odlucivala, dakako, trenutna vlast. Recimo, borba Hrvata protiv vlasti u Becu, Budimpešti i Veneciji bila je iz perspektive 20. stoljeca, a napose jugoslavenskog i komunistickog sustava neupitno domoljublje, ali je, u skladu s pomaknutim kutom promatranja i tumacenja, tj. iz jugoslavenske perspektive, djelovanje hrvatskih nacionalista ili patriota protiv Beograda uvijek ocjenjivano kao šovinizam. Medutim, ako je mjerilo nezadovoljstva bila nacionalna nejednakost ili, pak, sam osjecaj nacionalne ugroženosti, onda nikada nisu prestajali razlozi za aktivno domoljublje. Nažalost, domoljublje nikada nije bilo imuno na šovinizam, jer se pokazalo da je ono njegova neizbježna i mnogima neželjena popratna pojava. Štoviše, upravo gornja napomena pokazuje da je granica koja dijeli patriotizam od šovinizma teško vidljiva, a pogotovo od onih koji ne dijele istu vrstu patriotizma i zbog toga se osjecaju ugroženima. Nažalost, pojam nacionalizam u strucnoj literaturi u potpunosti je pokrio znacenje rijeci šovinizam, umjesto da zadrži logicnije znacenje koje sada pokrivaju izrazi domoljublje i rodoljublje. Raspadu Jugoslavije pogodovao je i raspad istocnog bloka, kao i urušavanje komunistickog sustava koji se održao u samo nekoliko zemalja svijeta. Izgubila se potreba za blokovskom ravnotežom, u kojoj je i Jugoslavija sa svojom politikom nesvrstanosti imala važno mjesto. Osamostaljenje Hrvatske zapocela je republicka komunisticka stranka, koja se odrekla nekadašnjih temelja svojeg djelovanja tj. komunizma i jugoslavenstva, a dovršio ga je nacionalni pokret uoblicen u brojnim strankama, a na celu s Hrvatskom demokratskom zajednicom. Plebiscit o neovisnosti u svibnju 1991. Hrvatskoj je dao novi polet da u lipnju 1991. proglasi neovisnost, a koja je zbog medunarodnog pritiska ostvarena tek u listopadu. Miloševic je preuzeo vodstvo nad srpskim nacionalnim pokretom koji je potaknuo pobunu Srba u Hrvatskoj, zatim u BiH. Svu podršku dobio je od srbizirane JNA potpomognuta neregularnim srpskim cetama iz Srbije. S obzirom na teritorijalni raspored Srba u Hrvatskoj oni su se masovno pridružili pobuni na istocnim podrucjima koja su neposredno granicila sa Srbijom i Bosnom i Herce- Radelic: Hrvatska u Jugoslaviji (1945.-91.) 287 govinom. Za mirno rješenje sukoba bili su opredijeljeni mnogi Srbi naseljeni u vecim hrvatskim gradovima, gdje nisu zabilježene pobune. U ratu su brojni gradovi i sela porušeni i opljackani, a mnogi Hrvati su protjerani ili pobijeni. No, višegodišnja stradanja i poraz, a 1995. i pobjednicka euforija, mnoge su Hrvate navele na mržnju i nekontrolirani bijes. Kako nova vlast u pocetku nije uspijevala organizirati ucinkovit otpor protiv agresora i pobune Srba na granicnim podrucjima Hrvatske, tako je kasnije cesto iskazivala nemoc da se suoci s agresivnim ponašanjem dijela stanovništva koji je prihvatio logiku agresora o kolektivnoj krivnji. U osvetoljubivim napadima na simbole stare vlasti, imovinu Srba - iako ne samo na njihovu, što samo potvrduje pravilo da je popratna pojava svakog rata i ratni plijen - a ponekad i na ljude, napose nakon oslobodilacke operacije 1995., mnogi su praznili svoje nagomilane frustracije. Bilo je i onih koji su vjerovali da time zauvijek rješavaju problem nelojalne srpske manjine. Može se tvrditi da su isti razlozi zbog kojih je nastala Jugoslavija doveli tu državu i do raspada. Nakon Prvog svjetskog rata, potreba da se mali južnoslavenski narodi na temelju jezicne i kulturne slicnosti, ali i izmiješanosti, okupe u obrani od pretenzija svojih vecih susjeda i da riješe svoja nacionalna pitanja, pokazala se ostvarivom. Medutim, 70-godišnja praksa utjecale su na svakog od njih, da vjeruju da se ti isti ciljevi mogu ispuniti tek onda kada se osamostale.8 S obzirom na to da su Jugoslaviju stvorile potpuno oformljene nacije, a u vrijeme zajednicke povijesti ta nova država nije, a nije ni mogla izgraditi novu jugoslavensku naciju, nije se izgradio izvorni branitelj Jugoslavije. Drugim rijecima, pokazat ce se da je nedostatak zajednickog identiteta ili, barem, zajednickih vrijednosti jedan od bitnih razloga raspada Jugoslavije. Jugoslaviju su razdirale razlike u državnim tradicijama, vjeri, jeziku i razvijenosti. Napor svake vlasti da se narodi kulturno i jezicno približe, imao je svoje poklonike, ali je istodobno poticao i otpor. Tako se stvorio zatvoreni krug u kojem su oni koji su nastojali što više jacati državu istodobno radili na njezinu urušavanju. Ni komunisti nisu našli bolje rješenje. Iskoristili su rat da bi upotrijebili nacionalno pitanje kao najjaci instrument revolucije, dok je socijalno pitanje, kao izvorno i bitno komunisticko pitanje, bilo u drugom planu. Istodobno, ušli su u vjecnu kontradikciju izmedu potrebe da što više koriste nacionalno pitanje u cilju uspjeha revolucije i ucvršcenja nove Jugoslavije, i neprestanog straha da ce jacanjem nacija i njihove posebnosti hraniti protujugoslavenstvo i kontrarevoluciju, koja je tijekom 50 godina imala gotovo iskljucivo nacionalnu podlogu. Komunizam je u Hrvatskoj i Jugoslaviji izvršio svoju ulogu pretvaranjem agrarnog društva u pretežno industrijsko društvo. Ali njegov sustav pokazao se 8 Milosavljevic, Jugoslavija kao zabluda, str. 61; Melcic, Raspad Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije u univerzalno-historijskome kontekstu, str. 19. 288 Slovenija v Jugoslaviji inferiornim pred višestranackim parlamentarnim sustavom zapadne Europe, koji je na temelju demokracije i slobodnog izražavanja razlicitih politickih uvjerenja te na temelju tržišnog gospodarstva ostvario visok gospodarski rast i blagostanje, tj. socijalnu sigurnost. Dakako, i komunisticki sustav je ostvario napredak na mnogim podrucjima, ali ipak su europske komunisticke zemlje zaostajale iza europskih kapitalistickih zemalja, a dostignuca na nekim podrucjima, primjerice na podrucju socijalne sigurnosti, ostvarila su se na štetu politickih sloboda. Komunizam je pobijeden u praksi, pa su ljudi, primjerice, u potrazi za poslom i za slobodom, tako važnim u komunistickoj doktrini, masovno preseljavah s komunistickog Istoka na kapitalisticki Zapad, a gotovo nikad sa Zapada na Istok. Konacno, cinjenica da se komunizam u svim kriznim vremenima spašavao uglavnom kapitalistickim gospodarskim reformama i uvodenjem tržišnih zakonitosti, bio je najbolja potvrda svih ogranicenja u ostvarivanju proklamiranih visokih komunistickih ideala u praksi. Nagli gospodarski uspon Jugoslavije bio važan adut komunistickih vlasti u vlastitoj promidžbi. Cesto se naglašavalo daje Jugoslavija nakon 2. svjetskog rata smanjila razliku u razvijenosti u odnosu na bogatije zemlje Europe. Medutim, o tome da su se i druge zemlje razvile, a da je Jugoslavija bila i ostala medu najnerazvijenijim zemljama Europe, nije se govorilo. U tablici prikazana je razina razvijenosti Jugoslavije od 1950. do 1985. prema domacem bruto-proizvodu po stanovniku na nacin da je njezin bruto društveni proizvod (BDP) iskazan u postotku u BDP-u vecine drugih europskih država. To znaci, daje postotak jugoslavenskog BDP-a, iskazan u BDP-u odredene zemlje, to manji što je razvijenija neka od navedenih europskih država. Nakon 35 godina Jugoslavija je na listi razvijenih europskih zemalja 1980- ih zadržala slicno mjesto koje je zauzimala i 1950. Ocito je da razvoj europskih zemalja nije bio u izravnoj korelaciji s njihovim društvenim i politickim uredenjem. Jugoslavija je ucinila velik napredak, ah to su ucinile i druge zemlje s razlicitim sustavima. Dakle, ne može se zakljuciti da je jugoslavenski samoupravni socijalisticki sustav bio ucinkovitiji od drugih komunistickih ih kapitalistickih sustava u ostalim europskim državama.9 9 Vacic, Jugoslavija i Evropa, str. 217; Lydall, Yugoslav Socialism, str. 183. RadeLic: Hrvatska u Jugoslaviji (1945.-91.) 289 Tablica 47: Relativni domaci bruto-proizvod (BDP) po stanovniku Jugoslavije, 1950.-1985.10 11 Država 1950. 1970. 1973. 1975. 1980. 1985. 1. Šedska 22,2 34,7 36,6 - - 39,2 2. V. Britanija 23,4 40,0 42,7 56,5 49,0 44,2 3. Švicarska 26,9 39,5 41,7 - - - 4. Belgija 26,1 40,6 41,5 46,5 42,8 45,1 5. Danska 27,6 40,6 41,5 43,8 41,1 39,4 6. Nizozemska 28,3 39,0 41,1 48,0 43,4 42,8 7. Norveška 29,5 41,5 42,8 - 35,7 35,9 8. SR Njemacka 33,1 40,0 41,7 43,5 39,6 39,6 9. Finska 38,3 43,9 43,7 - 46,8 42,7 10. Francuska 34,4 49,8 50,7 44,1 41,3 42,1 11. DR Njemacka 39,2 49,4 51,9 - - - 12. Cehoslovacka 40,0 51,9 54,3 - - - 13. Irska 41,1 55,2 56,8 84,9 73,7 71,4 14. Austrija 42,0 49,8 50,7 51,9 46,9 44,2 15. Italija 51,1 56,9 58,6 67,1 51,9 44,5 16. Poljska 59,9 72,6 71,6 72,1 93,4 119,1 17. Madarska 64,0 70,3 71,3 72,8 87,3 93,6 18. Sovjetski savez 61,3 64,8 66,9 - - - 19. Španjolska 66,4 68,8 67,2 64,6 63,6 63,4 20. Portugal 75,5 93,6 88,1 - 105,8 86,5 21. Grcka 96,4 87,7 76,3 - 79,3 82,2 22. Jugoslavija 100 100 100 100 100 100 23. Bugarska 103,9 74,2 87,1 - - - 24. Rumunjska 105,3 93,6 91,5 108,4 - - 25. Turska 172,0 207,9 199,3 - - 141,7 Kljucni jugoslavenski problem nije bio u medusobnom iskorištavanju jedne nacije ili republike na racun drugih.11 Iako su ta pitanja u medurepublickim i 10 Države su prikazane prema razini razvijenosti 1950. Crtica oznacava da podaci nisu bili dostupni. Vacic, Jugoslavija i Evropa, str. 213. Vacicevi podatki su dostupni i u Radelic, Hrvatska u Jugoslaviji, str. 338, 501. 11 Izmedu velikog broja radova koji se bave pitanjima gospodarskih odnosa medu republikama i pitanjima je li ili nije bilo iskorištavanja jednih n štetu drugih, ovdje isticem nekoliko radova: Dabcevic Kucar,’71 hrvatski snovi i stvarnost; Ljudi iz 1971, str. 336-338; Dodan, Yugo-tragedij a.; isti, Hrvatsko pitanje 1918. - 1990; Tudman, Nacionalno pitanje u suvremenoj Europi, str. 152-154; Sirotkovic, Hrvatsko gospodarstvo; Lydall, Yugoslav Socialism; Madžar, Ko koga eksploatiše, str. 203- 290 Slovenija v Jugoslaviji medunacionalnim sukobima rabljeni kao najvažniji argumenti, presudnija je bila težnja svake nacije za održanjem svoga identiteta, za neovisnošcu i izgradnjom svoje samostalne države, bez obzira na opravdanost ili neopravdanost argumenata o ugroženosti. Pokazalo se da se osjecaj ugroženosti u nijednoj naciji nikada nije ugasio. Kad se pokazalo da komunisti nisu ostvarili veci gospodarski napredak, društvo socijalne pravde i jednakosti te da nisu riješili ni nacionalna pitanja, što su sve neprestano isticali kao prednosti svoje vladavine, raspad je bio samo tehnicko pitanje. Cinjenica je da se u Hrvatskoj i u Jugoslaviji komunizam, koji je službeno bio pokriven pojmom „socijalizam“, a koji je bio definiran kao put prema komunizmu, srušio sam od sebe i da nije bilo nijednoga ozbiljnijeg pokreta koji bi se borio za njega, a da se rat zapravo vodio za Jugoslaviju ili za neovisnost pojedinih republika te za promjenu granica. Kratkotrajni slovenski rat za neovisnost, dokazuje da je jugoslavenski problem bio najprije problem Hrvata i Srba. Rijec o suceljavanju dviju nacionalnih ideologija koje su oblikovale i provodile stranke koje su na vlast došle demokratskim putem i koje su volju naroda u borbi za razlicite državne koncepcije, ali dijelom za isti teritorij. Srbijanska politika i dio srpske manjine u Hrvatskoj nisu priznali rezultate povijesnih procesa, ratova i revolucije, pa ni, kako se to uobicajilo reci, prirodna prava Hrvata na vlastitu državu u dotadašnjim granicama. Srpska manjina, zapravo onaj njezin dio naseljen na podrucjima uz istocne hrvatske granice, svojim je opredjeljenjem za izdvajanje snažno podržala teritorijalne pretenzije Srbije i Crne Gore. Medutim, s uvjerenjem da manjina ne može ogranicavati pravo vecinskog naroda, Hrvatska i Hrvati krenuli su putem ostvarenja svoje samostalne države i to u do tada vec definiranim granicama. To su i ostvarili nakon dugotrajnog rata i brojnih žrtava s obje strane te velikih demografskih promjena. Historiografska istraživanja koja bi podastrla važne cinjenice i omogucila potpunije odgovore na pitanja s pocetka teksta još su u pocecima. No, i dosadašnja saznanja omogucuju prikaz bitnih cimbenika koji su utjecali na noviju povijest Hrvatske i Jugoslavije, a koje sam u ovom preglednom clanku pokušao izložiti naglašavanjem samo nekih teza bez ulaženja u mnoge nijanse. I 233; Suvar, Samoupravljanje i druge alternative. Zagreb 1972; Lazarevic, Razkorak med razvitimi in nerazvitimi nerazvitimi - zaviralni dejavnik modernizaciji Jugoslavije, str. 77-88; Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Vera Katz BOSNA I HERCEGOVINA U JUGOSLAVIJI (1943.-93.) Kratak pregled UVOD Bosanskohercegovacki državni prostor je tijekom svoje prošlosti, prolazeci kroz razlicita državno-politicka ustrojstva, od srednjovjekovnog, preko osmanskog, austrougarskog, meduratnog u Kraljevini Jugoslaviji, ratnog u okviru Nezavisne Države Hrvatske, poslijeratnog u Socijalistickoj Federativnoj Republici Jugoslaviji do nezavisne medunarodno priznate Republike Bosne i Hercegovine 1992. godine, doživljavao dulje ili krace ratne i mirnodopske periode, kontinuitete i diskontinuitete svoje državnosti, u vremenima napretka, stagnacija, ali i dubokih kriza. U raspodjeli politickih interesa na Balkanu, bosanskohercegovacka zemlja bila je zanimljiva, kako susjedima, tako s vremena na vrijeme i velikim silama. 292 Slovenija v Jugoslaviji U ovom kratkom pregledu osvrnut cu se samo na neke najvažnije dogadaje i procese unutar razdoblja izmedu 1943. i 1993. godine, odnosno od dogadaja koji su odredivali položaj Bosne i Hercegovine u socijalistickoj Jugoslaviji do razbuktavanja rata za ocuvanje bosanskohercegovacke države, s naglaskom na nacionalnom pitanju. BOSNA I HERCEGOVINA U DFJ/FNRJ Prema nacionalnom principu, kojim se rukovodilo vodstvo KPJ prilikom konstituiranja jugoslavenske federacije, pet nacija (Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci i Crnogorci) imali su osigurano mjesto s pripadajucim republikama, a pitanje priznavanja republickog statusa Bosni i Hercegovini bilo je otvoreno, jer je bila bez dominantno vecinskog naroda i bez nacionalnog imena. Medutim, historijsko naslijede zajednickog života Muslimana, Hrvata, Srba i ostalih dvadesetak nacionalnih manjina na prostoru koje se kroz historiju identificiralo imenom Bosna i Hercegovina nastojalo je izboriti i opravdati teritorijalni i povijesni princip, prema kojem je i ova zemlja Odlukom Drugog zasjedanja Antifašistickog vijeca narodnog oslobodenja Jugoslavije (Avnoja) 1943. godine dobila status republike. To je bila šesta federalna jedinica s granicama iz 1878., uz neke korekcije nakon 1945. godine kod Sutorine s Crnom Gorom i na podrucju tadašnjeg bosanskograhovskog i bihackog sreza s Hrvatskom. Prema mišljenju jednog poznatog americkog povjesnicara, „(...) ove granice, koje su najvecim dijelom osmansko naslijede spadaju (...) medu najstarije granice sa kontinuitetom u Evropi“.1 Bez obzira na stavove tada utjecajnih komunistickih revolucionara, kao na primjer Moše Pijade i Milovana Đilasa, koji su bili protiv Bosne i Hercegovine kao federalne jedinice, a za autonomne pokrajine u njoj, vezane uz Srbiju i Hrvatsku, odlucujucu ulogu imao je Josip Broz-Tito, koji je jedini mogao svojim autoritetom stati nasuprot onih koji su zagovarali podjelu na dvije ili tri autonomne pokrajine. O razlicitim mišljenjima prema statusu Bosne i Hercegovine do održavanja Drugog zasjedanja Avnoja saznajemo iz kazivanja Hasana Brkica, Avde Hume, Osmana Karabegovica i Rodoljuba Colakovica,21 vodecih partijskih funkcionara iz Bosne i Hercegovine, koji u svojim radovima svjedoce daje pitanje statusa ove jugoslavenske zemlje postavljeno i razriješeno nakon Titovog susreta s clanovima Pokrajinskog komiteta KPJ za Bosnu i Hercegovinu (PK KPJ za BiH) 1 Rusinow, Yugoslavia’s Disintegration and the Ottoman Past, str. 78-79. Citirano prema Donia, Fine, Bosna i Hercegovina: Iznevjerena tradicija, str. 139. 2 Brkic, U matici života, str. 37-81; Diskusija Avde Hume na znanstvenom skupu AVNOJ i narodnooslobodilacka borba u BiH. Beograd 1974; Karabegovic, Poslije dvadeset godina, str. 302; Colakovic, Kroz otvoren prozor prodirala je svjetlost prvog dana DFJ. str. 118-119. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 293 u vezi s inicijativom za sazivanje »bosanske skupštine«, odnosno Zemaljskog antifašistickogvijecanarodnogoslobodenjaBosneiHercegovine(ZAVNOBiH-a). Nakon usaglašavanja mišljenja na višim partijskim instancama javno je izneseno opredjeljenje Pokrajinskog komiteta da „Bosna i Hercegovina nije nacionalno homogena zemlja, ali ona vijekovima postoji kao ekonomsko-istorijska cjelina, sa svojim složenim društveno-politickim problemima. Bice potrebno mnogo strpljenja i upornosti da se oni rješavaju u interesu sviju. Uvjereni smo da ce to biti radeno efikasnije bude li Bosna i Hercegovina samostalno rješavala ona pitanja koja ce rješavati i druge federalne jedinice“.3 Zalaganje za Bosnu i Hercegovinu kao federalnu jedinicu, a ne za autonomne pokrajine na njenoj teritoriji, prema mišljenju bosanskohercegovackih komunista, bilo je bolje rješenje za prevazilaženje srpsko-hrvatskog konflikta, jer prikljucivanje dijelova Bosne i Hercegovine Srbiji i Hrvatskoj, pa cak istocne Hercegovine Crnoj Gori, ne bi pridonijelo politickom rješenju problema u buducnosti „(...) jer bi se opet trovali odnosi izmedu Srba i Hrvata. Takvo rješenje pogotovo ne bi bilo prihvatljivo za Muslimane, jer bi tako bili nasilno trpani u Srbe i Hrvate. Rješenjem da Bosna i Hercegovina bude posebna federalna jedinica, obezbjedilo je i Muslimanima da se kao cjelina materijalno i kulturno razvijaju i slobodno nacionalno razvijaju“.4 Prema kazivanju Rodoljuba Colakovica,5 pred Drugo zasjedanje Avnoja, vodeni su razgovori s clanovima Politbiroa KPJ, koji su bili zaduženi za nacrte odluka o federativnom uredenju Jugoslavije, a time i za položaj Bosne i Hercegovine u buducoj zajednici. Da su razgovori bosanskohercegovackih partijskih kadrova s Titom i ostalim vodecim jugoslavenskim politickim, vojnim i partijskim licnostima donijeli pozitivne rezultate, ukazuje cinjenica da je sazvana osnivacka skupština ZAVNOBiH-a6 za 25. i 26. 11. 1943. u Mrkonjic Gradu,7 na kojoj je usvojena Rezolucija8 i Proglas narodima Bosne i Hercegovine.9 Naglašeno je predstavljanje ZAVNOBiH-a kao opcenarodnog predstavništva koje zastupa interese cijelog naroda, osim onih koji su se stavili na stranu neprijatelja narodnooslobodilackog pokreta. Nastupali su u ime ukupnog stanovništva, u ime sve tri nacije i brojnih nacionalnih manjina, a Poljaci i Ukrajinci imali su i svoje predstavnike. Bez obzira što Muslimanima nije u to vrijeme zvanicno bio priznat nacionalni identitet, oni su u zavnobihovskim dokumentima tretirani potpuno ravnopravno s Hrvatima i Srbima. Medutim, 3 Colakovic, Pravi odgovor na pitanje: cija je Bosna i Hercegovina?. 4 Borovcanin, Izgradnja bosanskohercegovacke državnosti u uslovima NOR-a, str. 172. 5 Colakovic, Kroz otvoren prozor prodirala je svjetlost prvog dana DFJ, str. 119. 6 Karabegovic, Poslije dvadeset godina, str. 302. 7 ZAVNOBiH - dokumenti, knj. I., Zapisnik Prvog zasjedanja Zemaljskog antifašistickog vijeca narodnog oslobodenja Bosne i Hercegovine, str. 28. 8 ZAVNOBiH - dokumenti, knj. I., Rezolucija Prvog zasjedanja ZAVNOBiH-a, str. 69-82. 9 ZAVNOBiH - dokumenti, knj. I., Proglas ZAVNOBiH-a narodima Bosne i Hercegovine, str.79-82. 294 Slovenija v Jugoslaviji nakon 1945. godine, tijekom priprema za popis stanovništva, Muslimani u Bosni i Hercegovini morali su se izjašnjavati kao Srbi ili Hrvati ili neopredijeljeni, sasvim suprotno najavljivanim stavovima komunista o priznavanju ovog identiteta. Osim uputa za osnivanje i djelovanje organa vlasti na razlicitim razinama i u razlicitim djelatnostima, u Bosni i Hercegovini je neizostavno korištena i neprekidno ponavljana matrica o nacionalnom suglasju, formulirana na sljedeci nacin: „.. i takva politika u Bosni i Hercegovini, razdvajanja Srba, Hrvata i Muslimana i huškanj a jednih na druge i od strane velikosrba i velikohrvata i muslimanskog politickog vodstva dovela je dotle, da je Bosna i Hercegovina 20 godina bila svacija više nego svoja, bila ropkinja citavih 20 godina, bila zapuštena i zanemarena u svakom pogledu, bila u rukama narodnih zulumcara ni srpska, ni hrvatska, ni muslimanska“.10 B11ir anj em Prezidijuma Z AVNOBiH -a i obj avlj ivanj em njegove Rezolucije zapocela je kontinuirana agitaciono-propagandna aktivnost prema upoznavanju javnosti da je nacionalno pitanje riješeno, a krivica za ratno krvoprolice u Jugoslaviji/Bosni i Hercegovini prebacena je na »narodne neprijatelje«, ali i na stare imperije, mada su one s politicke scene nestale krajem Prvog svjetskog rata. Izmedu ostalog se veli: „Narodi Bosne i Hercegovine ne žele više povratak starog stanja koje je dovelo do nesrece (...) Razdor i mržnju medu našim narodima unosili su tudinci u našu zemlju od Osmanlija, Madara i Austrijanaca do današnjih fašistickih zavojevaca. Stare politicke stranke, kako velikosrpske, tako i Jugoslovenska muslimanska organizacija i reakcionari iz Hrvatske seljacke stranke, nisu zbližavali narod, vec su svojom protivnarodnom politikom produbljivali jaz medu njima i sijali mržnju (...) Zahvaljujuci Komunistickoj partiji, organizatoru narodnooslobodilacke borbe, narodi Bosne i Hercegovine, poslije toliko žrtava i krvoprolica ostvaruju bratstvojedinstvo u narodnooslobodilackom pokretu koje ce se dalje razvijati i ucvršcivati, kao najdragocjeniju pobjedu u ovoj borbi“.11 Za distribuciju Proglasa ZAVNOBiH-a bile su zadužene partijske organizacije da putem organa narodne vlasti, koji su bili njena transmisija, upoznavaju i educiraju stanovništvo s posebnim naglašavanjem bratstva-jedinstva kao jedinog nacina rješavanja nacionalnog pitanja. Agitaciono-propagandne aktivnosti zagovarale su pomirenje bez obzira koliko je to bilo teško poslije strahovitih zlocina tijekom rata, za koje su u prvom redu bili optuživani višestranacki sustav i velikosrpski hegemonizam Kraljevine Jugoslavije, kao glavni inspiratori pocinjenih zlocina. Konstituiranje vlasti daljnju potvrdu dobilo je na Drugom (Sanski Most, 30.6. - 2.7.1944.) i Trecem zasjedanju ZAVNOBiH-a (Sarajevo, 26.-28. 4. 1945.), a do izbora u studenom 1945. godine, vlast se potrudila da brojnim uredbama sa zakonskom snagom i razlicitim 10 Isto, str. 52. 11 Isto, str. 70. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 295 pritiscima eliminira najveci dio protivnika komunizma. Zakon o birackim popisima uglavnom je »ocistio« glasacku bazu od onih koji bi eventualno glasali protiv liste Narodnog fronta, tako da je u odnosu na ostale jugoslavenske republike, „(...) najveci procenat brisan iz birackih spiskova bio (je) u Bosni i Hercegovini (biracko pravo je oduzeto za 39.438 lica ili 3,46% punoljetnih osoba)“.12 Tako je i u Bosni i Hercegovini revolucijom uspostavljena praksa dokinula višestranacje, odnosno prekinula izborno natjecanje razlicitih politickih grupacija, kandidata i programa. Kao i u drugim republikama, u republicke organe vlasti bio je ukljucen i odreden broj nekomunista, ali oni nisu imali nikakvog politickog utjecaja, služili su samo kao pokrice tijekom konstituiranja partijske vlasti. Tako, pristalice višestranacja ubacivanjem kuglice u »kutiju bez liste« nisu mogli ugroziti primat Komunistickoj partiji, odnosno listu Narodnog fronta. U jugoslavensku federaciju Bosna i Hercegovina unijela je svoj teritorij, izmoreno stanovništvo, razoreno gospodarstvo i veliku nadu u bolju buducnost. S površinom od 51.129 km2 cinila je 19,9% jugoslavenske teritorije, bila je manja od površine Srbije i Hrvatske, a veca od ostalih jugoslavenskih republika. Do 1941. godine ubrajana je medu zaostalije dijelove Kraljevine Jugoslavije, a iz rata je izašla dodatno osiromašena pretrpjevši velike ljudske i materijalne gubitke. Prema nekim procjenama, od svih jugoslavenskih republika imala je najvece ratne gubitke s obzirom na cinjenicu da su se na njenoj teritoriji vodile brojne vojne operacije. Osim uništene skromne industrijske i poljoprivredne proizvodnje i infrastrukturnih objekata, Drugi svjetski rat ostavio je duboke negativne posljedice na njeno stanovništvo. Demografski gubici su brojali oko 700.000 ljudi, ili 23,3% njenog ukupnog stanovništva, u odnosu na procijenjeni broj koji bi ona vjerojatno imala 1945. godine.13 U odnosu na procijenjeni broj za 1941. godinu, broj žrtava bio je oko 668.000 stanovnika, odnosno 23,7% od ukupnog stanovništva Bosne i Hercegovine, koje bi vjerojatno 1941. brojilo ukupno oko 2,814.000. Prema demografskom izracunu, broj stvarnih žrtava bio je oko 382.000 ili 13,6% od pretpostavljenog broja stanovnika u Bosni i Hercegovini za 1941. godinu.14 Od tog broja, najviše žrtava bilo je medu Srbima (209.000 ili 16,7% od vjerojatnog broja 1.248.000 koji su Srbi trebali imati 1941. godine), zatim Hrvatima (79.000 ili 12,8%) i Muslimanima (75.000 ili 8,6% u odnosu na pretpostavljeni broj stanovnika u 1941. godini).15 Od ostalih naroda, ogroman broj žrtava u odnosu na njihovo ucešce u bosanskohercegovackom 12 Kamberovic, Prema modernom društvu Bosna i Hercegovina od 1945. do 1953. godine, str. 39. 13 Erie, Hrelja, Kozomara, Strukturalna kretanja i promjene u bosanskohercegovackom društvu u posljednjih 50 godina, str. 56. 14 Kocovic, Žrtve drugog svetskog rata u Jugoslaviji, str. 70,183; Žerjavic, Gubici stanovništva Jugoslavije u drugom svjetskom ratu. 15 Kocovic, Žrtve drugog svetskog rata u Jugoslaviji, str. 70. 296 Slovenija v Jugoslaviji stanovništvu imali su Židovi - 10.000, zatim Romi - 5000, Nijemci - 1000 i po 1000 Poljaci, Rusi i Cesi. Prema tome, razlika izmedu demografskih i stvarnih žrtava bila je 286.000 ljudi, od kojih se najveci broj odnosio na migracije (85.000 koloniziranih u Vojvodinu i 14.000 odseljenih) te 122.000 nerodenih, izracunato prema procijenjenoj stopi prirodnog priraštaja.16 Bez obzira na ogromne žrtve, bosanskohercegovacko stanovništvo krenulo je puno entuzijazma prema obnavljanju zemlje, popravci i izgradnji industrijskih postrojenja i uredenju poljoprivrednih imanja. Tijekom svih svojih aktivnosti agitaciono-propagandna kampanja neizostavno je naglašavala bratstvo-jedinstvo naroda Bosne i Hercegovine, stalno opominjuci da se bratoubilacko krvoprolice više nikada ne dogodi. Najveci broj bosanskohercegovackih rudarsko-industrijskih poduzeca bilo je u saveznoj nadležnosti, a osim rudarstva i teške industrije, znacajan dio nacionalnog dohotka dolazio je iz šumarstva i drvne industrije. Do kraja pedesetih godina ekonomska situacija u Bosni i Hercegovini bila je nepovoljna. Bez obzira na statisticke pokazatelje rasta društvenog dohotka i dosta brzog dostizanja predratne proizvodnje iz 1939. godine u najvažnijim granama djelatnosti, stanovništvo je oskudijevalo osnovnim životnim namirnicama, a uvjeti rada bili su nepodnošljivi.17 Do sukoba sa Staljinom 1948. godine, bosanskohercegovacko partijsko rukovodstvo dosljedno je provodilo sve odluke centralne vlasti iz Beograda. Pokušaj suprotstavljanja zabilježen je 1946. godine u slucaju kada je republicko ministarstvo industrije i rudarstva negodovalo kod saveznih organa vlasti u vezi s njihovom nadležnošcu nad važnim poduzecima u Bosni i Hrercegovini. S pozicije vlasti u Bosni i Hercegovini smatralo se da je mnogo jednostavnije i efikasnije da su ti znacajni proizvodni kapaciteti u republickoj nadležnosti. Naravno, takav zahtjev je odbijen, jer je primjedba bila neprihvatljiva u vrijeme strogo centralizirane planske privrede, pa je savezna vlada i dalje zadržala nadležnost nad najvažnijim industrijskim granama u Bosni i Hercegovini što je smanjivalo republicki bruto dohodak, a investicijska sredstva morala su se cekati iz saveznih fondova. Prvim petogodišnjim planom 1947.-1951., bilo je odredeno da najvažnija bosanskohercegovacka privredna poduzeca i dalje ostanu u nadležnosti saveznih ministarstava.18 Dodatno, partijsko rukovodstvo u Pokrajinskom komitetu KPJ za BiH moralo je dokazivati poseban vid poslušnosti jer su 1948. godine, nakon Rezolucije Informbiroa (IB-a), pokazili »kolebljivost« u vezi s opredjeljenjem veceg dijela tog najvišeg partijskog tijela u Bosni i Hercegovini prema ovom pitanju. Nakon odlaska »na raport« kod Tita, bosanskohercegovacko 16 Isto, str. 183. 17 Katz, Siromaštvo kao odrednica privrednog razvoja u Bosni i Hercegovini (1945-1950), str. 321-335. 18 Katz, Društveni i ekonomski razvoj Bosne i Hercegovine 1945.-1953, str. 227. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 297 partijsko rukovodstvo shvatilo je svoje greške, tada nije pretrpjelo sankcije, ali se pojedincima iz te grupe takav postupak nije zaboravio, vec se »naplatio« sedamdesetih godina prilikom obracuna s generacijom ratnih komunista. Do 1948. godine, u Bosni i Hercegovini djelovao je Pokrajinski komitet KPJ, izravno podreden partijskoj centrali u Beogradu, a od Prvog (Osnivackog) kongresa KP BiH, održanog srpnja 1948. godine, osnovana je partijska organizacija na republickoj razini i uspostavljena platforma za ostvarivanje veceg balansa medu republikama u federaciji. U Bosni i Hercegovini to je bilo vrijeme opce prijetnje »informbirovcima«, ali i vrijeme nesigurnosti, kao i 1945. godine, kako za one stvarne neprijatelje, tako i za one sumnjive, kolebljive, ali i za neke nevine ljude koji su postali žrtvom razlicitih zlonamjernih razracunavanja. Hapšenja, zatvaranja, ubojstva, logori, strah, opet su cinili svagdašnjicu poslijeratnog života, ovaj put uglavnom, u obracunu medu samim komunistima. „Kroz kartoteku UDB-e BiH, po objavljivanju Rezolucije IB-a, pa do prvog jula 1954, prošlo je 5557 lica. Od navedenog broja, hapšeno je 2414 lica. Prema objavljenim podacima iz decembra 1984, od ukupno evidentiranih »informbirovaca« u BiH zatvorom je kažnjeno 2264 pripadnika IB-a, a iz KPJ je iskljuceno 2.380 clanova, dok su prema ostalima preduzimane druge partijske mjere.(...)“.19 Opcenito, može se reci da je bosanskohercegovacko državno-partijsko rukovodstvo u potpunosti provodilo odluke saveznih institucija vlasti od vremena oslobodenja pa sve do sredine 60-ih godina, a s mnogo nade je pocetkom pedesetih godina nastojalo uvesti institucije samoupravljanja uz iskazivanje velikih ocekivanja od najavljenje modernizacije gospodarstva. BOSNA I HERCEGOVINA U SFRJ Dvadeset godina nakon oslobodena i na bosanskohercegovackoj politickoj sceni pojavili su se brojni problemi koji su godinama u javnosti bili potiskivani ili predstavljani kao riješeni. Medu znacajnijim otvorenim pitanjima bilo je nacionalno, za koje se do tada javno tvrdilo da je riješeno; zatim ekonomsko, za koje se cesto tražila povoljna reforma gospodarstva; ideološko, pronalaženje nacina definiranja uloge Saveza komunista Jugoslavije u društvu, ali i ostala pitanja koja su lancano pokretana od strane republickih organa vlasti prema federalnim institucijama. Glavni procesi na jugoslavenskoj politickoj sceni dešavali su se na medurepublickim usaglašavanjima izmedu Slovenije, Hrvatske i Srbije, dok je Bosna i Hercegovina bila mjesto na koje su se reflektirali njihovi medusobni odnosi, uglavnom izmedu Hrvatske i Srbije. Bosanskohercegovacko 19 Oslobodenje, 11.2. 2002, str. 5, Naš je zadatak kriti sve informacije. 298 Slovenija v Jugoslaviji partijsko-politicko vodstvo ponašalo se prilicno frustrirano tražeci za svoju republiku ravnopravan status u jugoslavenskoj federaciji. Mada je jugoslavensko rukovodstvo nastojalo odaslati o sebi sliku jedinstvenog centra moci, ustvari, dijelilo ih je unutarnje nesuglasje u vezi s daljnjim razvojem socijalisticke države, što se preslikalo i unutar republickih struktura vlasti u kojima je, prema gruboj podjeli, nastala diferencijacija na »konzervativce i liberale/reformiste«.20 U Bosni i Hercegovini su se razliciti dogadaji i procesi uglavnom kretali izmedu zagovaranja decentralizacije, s jedne, i politickih poteza partijskog rukovodstva koji su onemogucavali prelazak dopuštenog praga demokratizacije unutar jednopartijskog politickog sustava vlasti, s druge strane. Tijekom razdoblja od 1957. do 1961. godine u javnosti se stjecao dojam da se jugoslavensko partijsko rukovodstvo kolebalo izmedu demokratiziranja i centraliziranja uloge partije/države u društvu, pri tome osjecajuci opasnost za svoju vodecu poziciju od strane i jedne i druge opcije. Kada se citaju govori tadašnjih vodecih partijskih celnika teško je razumjeti pravac prema kojem su krenuli. „No, kada su govorili o decentralizaciji, imali su na umu prijenos upravnih ovlasti i pojedinih zadaca na lokalne celnike ili partijske organizacije, a ne na povlacenje SK iz stvarne vlasti. (...) Uz to je u razdoblju od 1961. takoder jacao zahtjev za reformu privrednog sustava, pa je postojalo sve ocitije da bi samo radikalna reforma mogla riješiti nagomilane gospodarske probleme. Ti pritisci - da se povedu politicko-ustavne i gospodarske reforme - slit ce se u jedinstven reformski pokret. Osim toga, kada su partijski celnici, nositelji ‘reformskog’ stijega, poceli kriviti ‘birokratske koncepcije i birokratsku praksu’ za ekonomske probleme u zemlji, postalo je više nego jasno da se Jugoslavija spremala za prelazak ideološkog Rubikona. Privredna reforma iz 1961.-1965., Ustav iz 1963. i Osmi kongres SKJ 1964. pokazat ce se kao prekretnica prema tom novom smjeru“.21 Glavni smjer novom politickom kursu autorativno je sažeo u jednoj recenici Tito svojom izjavom sredinom 1962. godine: „Dajte državni kapital radnicima u poduzecima“,22 što je bio znak reformskim snagama u njihovom kretanju k vecim promjenama. Ustav SFRJ donesen je 7. travnja 1963. godine, popularno nazvan »Poveljom samoupravljanja« u prvom redu zbog mišljenja idejnih tvoraca ustava da su u Jugoslaviji nestale društvene klase, a ostali su samo društveni slojevi prema vrstama rada - radnici u proizvodnji, u zdravstvu, u školstvu, u poljoprivredi itd. Prema razini vlasti, od opcina do federacije, Ustav je uveo pet skupštinskih domova. Mada se ovom ustavu u literaturi pridaje ogromna važnost u smislu 20 Ramet, Tri Jugoslavije, str. 272-275. 21 Isto, str. 267-268. 22 Bilandžic, Hrvatska moderna povijest, str. 467. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 299 revolucionarnih demokratskih promjena, ipak „Karakteristicno je da je IK CK [Izvršni komitet Centralnog komiteta, op. a.] SKJ utvrdio po imenima zastupnike u svim skupštinama republika i federaciji, zatim sastave vlada svih republika i rukovodstva svih politickih organizacija. Na celu komisije koja je ‘izabrala sve kadrove bio je A. Rankovic. Taj slucaj potvrduje da je savezni politicki centar držao u svojim rukama svu vlast, mada su republike ipak konzultirane u slaganju kadrovske križaljke’“.23 Medutim, Ustav iz 1963. davao je republikama mnoga formalna prava, kao npr.: pravo samoopredjeljenja do prava odcjepljenja od jugoslavenske federacije, zatim obvezu prijevoda saveznih dokumenata na cetiri službena jezika u zemlji (srpsko-hrvatski, hrvatsko-srpski, slovenacki i makedonski), biranje delegata prema neizravnom izbornom sustavu, ukidanje prava veta Saveznom izvršnom vijecu (SIV-u) na odluke republickih izvršnih vijeca i neke druge ovlasti. Uporedo sa saveznim, pisani su i republicki ustavi, pa je tako vec 10. travnja 1963. Narodna skupština NR BiH na zajednickoj sjednici Republickog vijeca i Vijeca proizvodaca donijela Odluku o proglašenju Ustava Socijalisticke Republike Bosne i Hercegovine (SR BiH).24 Reformska kriza šezdesetih godina 20. stoljeca obilježila je društvene, politicke, ekonomske, kulturne i ostale oblasti života u Bosni i Hercegovini. Nakon dvadeset godina, došla su na red mnoga pitanja koja su cekala ili su diskutirana samo na sastancima najužih partijskih foruma, a medu najuocljivijim bila su: hrvatsko i muslimansko nacionalno pitanje i odnos republickih organa vlasti prema Federaciji. U procesu otvaranja nacionalnog pitanja u Jugoslaviji, bosanskohercegovacko partijsko rukovodstvo bilo je veoma aktivno unutar vlastite republike. Uz to, ni gospodarske promjene nisu išle prema ocekivanim rezultatima jer su javno proklamirani programi »decentralizacije, debiroktratizacije i deetatizacije« bili usporavani razlicitim akcijama od strane Partije koja nije dozvoljavala nekontroliranu i preširoku demokratizaciju. Osim toga, i medu pojedincima unutar komunistickog vodstva postojala su razlicita mišljenja o rješavanju aktualnih problema, ovisno o interesnim grupama. Osmi kongres SKJ (Beograd, 7-13. prosinca 1964.) otvorio je nacionalno pitanje u jugoslavenskoj federaciji. „Prvi put, posle rata, na jednom partijskom kongresu nacionalni odnosi su postavljeni tako široko, otvoreno se pregovaralo o ekonomskim uzrocima nacionalne neravnopravnosti, uzrocnoj povezanosti birokratizma sa veliko državnim hegemonizmom i nacionalizmom. Pokretanje ovog pitanja bice od dalekosežnog znacaja. U jugoslavenskoj zaj ednici ono ce ostati na dnevnom redu tokom citave decenije posle VIII kongresa SKJ“.25 Podržavajuci 23 Isto, str. 469. 24 Službeni list SR BiH, 11.4. 1963, Ustav Socijalisticke Republike Bosne i Hercegovine. 25 Perovic, Zatvaranje kruga, str. 31. 300 Slovenija v Jugoslav! ji osnovna polazišta i koncept promjena usvojenih na Osmom kongresu SKJ, Cetvrti kongres Saveza komunista Bosne i Hercegovine (SK BiH), održan u Sarajevu od 2. do 5. ožujka 1965. godine, smatra se inicijalnim pokretacem u razumijevanju medunacionalnih odnosa u bosanskohercegovackom društvu. Rasprave su vodene putem organiziranja brojnih savjetovanja na tu temu. Jedno od znacajnijih savjetovanja održano je u Mostaru 30. rujna 1966. godine koje „(...) treba sagledavati kroz odnos politickog centra i politicke periferije, i tu je moguce uociti barem dva kruga: u prvom je Bosna i Hercegovina predstavljala politicku periferiju u odnosu na jugoslavenski državni centar, pri cemu je cilj ovog savjetovanja bio jacanje Bosne i Hercegovine kao politicke periferije, i to integriranjem pojedinih politickih periferija u Bosni i Hercegovini oko jednog, bosanskohercegovackog, republickog centra; drugi krug odnosa podrazumijevao je razumijevanje Mostara kao regionalnog centra, a ostali hercegovacki dijelovi, ukljucujuci i krajeve u zapadnoj Hercegovini, imali su funkciju politicke periferije. Pokazalo se, medutim, da ovaj drugi krug odnosa centar - periferija nije bio posve jasan, jer se vec osjecala odredena ‘napetost’ u tim odnosima, cemu je mogla doprinosti i odluka o ukidanju srezova sredinom 1966. godine,26 što je znacilo odredeno gubljenje moci dotadašnjih politickih centara“.27 Ovom administrativno-teritorijalnom podjelom, 27. travnja 1966., prenesene su nadležnosti sa srezova na opcinske i republicke organe vlasti, ovisno o njihovom znacaju. U takvom politickom ambijentu bilo je sazvano Mostarsko savjetovanje. Hercegovina uopce, a posebno njen zapadni dio s pretežito hrvatskim stanovništvom, našla se u fokusu zanimanja bosanskohercegovackih komunista u vrijeme kada su legalni i ilegalni odlasci u inozemstvo poprimali masovniji oblik. Na osnovi dokumentacije o radu partijskih organizacija može se sagledati odnos prema toj regiji koja je na jednoj strani ocjenjivana kao neprijateljska, religiozna, patrijarhalna, zaostala, itd., a na drugoj, da su sva nastojanja komunista da ih pridobije na suradnju s vlastima i u vecem broju u clanstvo Saveza komunista BiH ostala bezuspješna. Krivica je cesto bila podijeljena. Hrvatski puk bio je antikomunisticki raspoložen, a partijski kadrovi su im prilazili s podozrenjem. Od 1945. do sredine šezdesetih godina ovaj dio Hercegovine ostao je nerazvijen i zapostavljen, bez elektricne energije, vodovoda, proizvodnih pogona, na najnižem stupnju razvoja u poljoprivredi i stocarstvu, o cemu su postojale brojne analize, a ovo savjetovanje je znacilo i najkonkretniji potez u rješavanju problema koji su cekali dva desetljeca nakon završetka rata. Otvaranju nacionalnog pitanja ozbiljno je pristupio Izvršni komitet CK SK BiH, na sjednici 22. rujna 1965. godine, odlukom o izradi opširne analize 26 Službeni list SR BiH, 7. 5. 1966, Ustavni zakon o ukidanju srezova. 27 Kamberovic, Hod po trnju - iz bosanskohercegovacke historije 20. stoljeca, str. 150-151. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 301 o politickom stanju u Hercegovini, s akcentom na njen zapadni dio.28 Obiman dokument na 56 stranica gusto tiskanog teksta pod nazivom Osnovne društvenoekonomske karakteristike Mostarskog sreza, s posebnim osvrtom na neke idejnopoliticke probleme u zapadnoj Hercegovini bio je završen do veljace 1966., u svibnju je razmatran na sjednici IK CK SK BiH, a tek 30. juna 1966. održano je savjetovanje. Prolongiranje savjetovanja ucinjeno je najvjerojatnije zbog »slucaja Rankovic«, odnosno 1. srpnja 1966. godine, „Na Brionima je održana Cetvrta plenarna sjednica CK SKJ, na kojoj su razmatrani aktuelni problemi u vezi s štetnim djelovanjem nekih organa Državne bezbednosti na razvoj sistema i rad Centralnog komiteta. Clanovi CK jednoglasno su osudili deformacije u radu organa bezbednosti i istakli odgovornost njenih najviših rukovodilaca, naglasivši da nijedna služba ne može biti izvan društvene kontrole. (...) Plenum je prihvatio ostavku Aleksandra Rankovica koju je podneo na funkciju clana CK SKJ i clana Izvršnog komiteta CK i usvojio da podnese ostavku u Saveznoj skupštini na funkciju potpredsednika Republike. Prihvacena je odluka o reorganizaciji Službe bezbednosti i odluceno da se zapocne sa reformom SKJ (...)“.29 Cetvrti plenum CK SKJ bio je dugo vremena tema rasprava u partijskim forumima. Bosanskohercegovacko partijsko rukovodstvo slijedilo je liniju CK SKJ i izjasnilo se o donesenim odlukama šireci neopravdani entuzijazam o uspjehu reformskih procesa, a zanemarujuci ekonomske zakonitosti koji uvjetuju privredni razvoj. Uglavnom, ocjene politicke situacije bile su vrlo slicne, a u dnevnom listu Oslobodenje najcešce su citirane izjave Edvarda Kardelja, kao npr.: „Korjenitim promjenama koje su nastale nakon IV. plenuma CK SKJ privredna reforma prerasta u duboku reformu društva“.30 O ozbiljnosti u prilaženju nacionalnoj problematici u Bosni i Hercegovini svjedoci i to da su na Mostarskom savjetovanju „(...) sudjelovali clanovi CK SKJ i clanovi CK SK BiH sa podrucja Hercegovine, clanovi Kontrolne i Revizione komisije, savezni i republicki zastupnici, generali JNA, clanovi Sreskog komiteta, raniji društveno-politicki aktivisti iz Hercegovine koji su u to vrijeme živjeli u drugim dijelovima zemlje, veci broj politickih aktivista iz opcina zapadne Hercegovine, te predstavnici CK SK Hrvatske, Kotarskog komiteta Split i garnizona JNA iz Mostara“.31 Na savjetovanju su razmatrana brojna pitanja, kao što su: kadrovska rješenja - u smislu veceg ucešca Hrvata u institucijama vlasti i školstvu; odnos komunista prema vjerskim zajednicama, a na poseban nacin prema katolickom svecenstvu; zatim medunacionalni odnosi; odlazak radno sposobnog stanovništva u inozemstvo na rad i mogucnost utjecaja poslijeratne politicke emigracije na njih te mnoga druga pitanja. Posebno su 28 Isto, str. 161. 29 Hronologija radnickog pokreta i SKJ 1919-1979, tom III., kronološka jedinica br. 2756. 30 Isto, str. 258, 30. 9. 1966, kronološka jedinica br. 2794. 31 Kamberovic, Hod po trnju - iz bosanskohercegovacke historije 20. stoljeca, str. 162. 302 Slovenija v Jugoslaviji se osvrnuli na posljedice ustaljene prakse ocjenjivanja ’’moralno-politickog lika mladog covjeka« prema držanju njegovih roditelja i rodbine tijekom narodnooslobodilacke borbe, što je Hrvate u najvecem broju slucajeva eliminiralo prilikom traženja stipendija, školovanja u vojnim školama ili prvog zaposlenja. Nacionalno pitanje bilo je usko povezano s problematikom gospodarske zaostalosti ove regije. Raspravljalo se o razvoju aluminijske industrije, o daljnjoj izgradnji sustava hidro i termo elektrana, o završetku radova na željeznickoj pruzi Sarajevo - Ploce, izgradnji vecih i manjih poduzeca i pogona u hercegovackim gradovima s ciljem njihova razvoja i zadržavanja lokalnog stanovništva. Svakako, to je bio i pocetak izgradnje velikih industrijskih, trgovackih, poljoprivrednih kombinata, ali i malih »politickih tvornica« koje su se vrlo brzo pokazale nerantabilnim. Godinama nakon Mostarskog savjetovanja cesto su se komunisti vracali na njegove posljedice. Pojavila su se razlicita mišljenja: jedni su u njemu vidjeli pozitivne rezultate i znacajne pomake u integracijskim procesima unutar bosanskohercegovackog društva i veliki napredak u razvoju ekonomije, a drugi, konzervativnijih politickih uvjerenja, kao razlogom za nacionalisticke dogadaje krajem šestdesetih i pocetkom sedamdesetih godina. Analizom Mostarskog savjetovanja može se uociti da: „(...) odredene promjene u cilju otvaranja zapadne Hercegovine i afirmacije hrvatskog nacionalnog identiteta su moguce, ali samo u tolikoj mjeri koliko je potrebno da se ucvrsti vladajuca pozicija komunisticke elite, pri cemu nikakva suradnja s nositeljima tradicionalnog nacionalizma nije bila prihvatljiva“.32 S pozicija vladajuce komunisticke elite, pristupilo se i priznavanju nacionalnog identiteta Muslimanima. U partijskim strukturama dogovoreno je: „(...) priznavati identitet, ali ne dopuštati razvoj izvan zadatih okvira, a svaki prelazak tih unaprijed odredenih okvira karakteriziran je kao ‘nacionalizam i šovinizam’ i bio je podvrgnut oštrim sankcijama“.33 Tijekom šezdesetih godina priznavanje muslimanskog nacionalnog identiteta prošlo je nekoliko faza, od pripremne faze, od 1961. do Ustava 1963., zatim preko intenzivnog znanstvenog argumentiranja teze o muslimanskom nacionalnom identiteu (1963-1966) i završne, od 1966. do 1968., kada je taj stav realiziran na dvije sjednice CK SK BiH, koje su održane u prvoj polovici 1968. godine. Naime, na 17. sjednici CK SK BiH od 26. sijecnja 1968. vodena je debata o nacionalnim odnosima u Bosni i Hercegovini, a na 20. sjednici istog partijskog tijela održanoj 17. svibnja iste godine usvojeni su „Zakljucci o idejno-politickim zadacima komunista Bosne i Hercegovine u daljem ostvarivanju ravnopravnostinarodainarodnostiirazvijanjumedurepublickesaradnje“,ukojima je konstatirano kako se priznaje cinjenica da u Bosni i Hercegovini ravnopravno 32 Isto, str. 178. 33 Istro, str. 172. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 303 žive tri naroda - Srbi, Muslimani i Hrvati.34 Za razliku od razdoblja 1945.-1960. godine „(...) u povijesnom kontekstu priznanja nacionalnog identiteta Bošnjaka 1968. sadržana je u cinjenici da su bosanskohercegovacki komunisti priznali taj identitet kako bi zadržali vodecu poziciju unutar muslimanske zajednice, i marginalizirali utjecaj Islamske zajednice medu Bošnjacima. No, priznanje tog identiteta nije bilo praceno javnom i širokom promocijom tog identiteta putem masovnih medija, što se može objasniti cinjenicom da je taj identitet bio dovoljno jak u toj zajednici i nije ga bilo nužno posebno promovirati, s jedne strane, ali i opcim odnosom vladajuce elite koja je svako naglašeno promoviranje tog identiteta odbacivala i cak osudivala kao ‘nacionalisticko’ djelovanje“.35 Nacionalno izjašnjavanje Muslimana prema popisima stanovništa od 1948. do 1971. godine bilo je razlicito. „Prema popisu stanovništva 1948. postojala je rubrika neopredijeljen, te opredijeljen kao Srbin-musliman, Hrvat-musliman itd. Rezultat popisa je pokazao da je u BiH bilo 71.991 Srbin-musliman, 25.295 Hrvata-muslimana, te 778.403 neopredijeljenih. Popis stanovništva 1953. imao je rubriku opredijeljen (tu su se muslimani mogli izjasniti kao Srbi, Hrvati, Albanci i slicno), a muslimani ‘neopredijeljeni’ mogli su da se izjasne kao ‘Jugoslavenineopredijeljeni’ (ako su jugoslavenskog etnickog porijekla) i ‘Nacionalnoneopredijeljeni’ (ako nisu jugoslavenskog etnickog porijekla). Rezultat je bio da je u BiH bilo oko 891.800 ‘Jugoslavena-neopredijeljenih’. Naredni popis, proveden 1961, uveo je medu narodnosne oznake rubriku ‘Musliman (etnicka pripadnost)’, pod kojom su se podrazumijevala samo lica jugoslavenskog porijekla koja su su sebe smatrala Muslimanima u smislu etnicke, a ne vjerske pripadnosti. (...) Tada je u BiH evidentirano 842.954 lica koji su se izjasnili kao ‘Muslimani (etnicka pripadnost)’. Uz to, tada je u BiH evidentirano i 275.883 ‘Jugoslavena - nacionalno neopredijeljena. S obzirom da se na ranijem popisu iz 1953. najviše muslimana izjasnilo kao ‘Jugoslaveni-neopredijeljeni’ može se zakljuciti kako je 1961. medu ‘Jugoslovenima-nacionalno neopredijeljenim’ najviše bilo muslimana. Vjeruje se kako su na popisu 1961. oni muslimani koji su se ranije izjašnjavali kao Srbi ili Hrvati, prihvatili socijalisticko jugoslovenstvo, a oni koji su se ranije izjašnjavali kao ‘neopredijeljeni’ sada su se izjasnili kao ‘Muslimani-etnicka grupa. Ocito je pocetkom šestdesetih preovladalo uvjerenje kako su Muslimani poseban narod, o cemu se vec diskutira na Šestom plenumu CK SK BiH 1963. i Cetvrtom kongresu SK BiH 1965., da bi se proces zaokružio na Sedamnaestoj i Dvadesetoj sjednici 1968. godine. Tada su oni priznati kao nacija, ali tek popis stanovništva 1971. otvara im mogucnost da se izjašnjavaju kao ‘Muslimani u nacionalnom smislu’“.36 34 Kamberovic, Bošnjaci 1968: politicki kontekst priznanja nacionalnog identiteta, str. 59-81. 35 Isto, str. 80. 36 Isto, str. 60-61. 304 Slovenija v Jugoslaviji Pod istim imenom, Muslimani su se izjašnjavali na popisima 1981. i 1991. godine. Dvije godine kasnije „Dok je teritorijalna reintegracija Bosne i Hercegovine bila i dalje daleka i neizvjesna perspektiva, politicki suverenitet muslimanske nacije ostvaren je na vrlo praktican nacin tokom rata. Na dan 27. septembra 1993. godine, glavni politicki, kulturni i vjerski predstavnici muslimanske nacije okupili su se na Bošnjackom saboru. Nakon što je odbio Owen-Stoltenbergov mirovni plan, Bošnjacki sabor je odlucio da našem narodu vratimo povijesno i narodno ime Bošnjaci, da se na taj nacin cvrsto vežemo za našu zemlju Bosnu i njenu državnopravnu tradiciju, za naš bosanski jezik i sveukupnom duhovnom tradicijom naše povijesti“.37 Komunisticko razdoblje nakon 60-ih godina bilo je vrijeme kada su bosanski Muslimani stekli novi politicki status, a „Zamjena nacionalnog imena ‘Musliman nacionalnim imenom ‘Bošnjak’ na Bošnjackom saboru u septembru 1993. godine bila je logican rezultat dugog historijskog procesa koji je vodio od muslimanskog ‘neo-mileta’ do bošnjacke politicke nacije“.38 Otvaranjem nacionalnog pitanja u jugoslavenskoj državi, pokrenula su se i mnoga pitanja medurepublickih ekonomskih odnosa te na poseban nacin i njihov odnos prema Federaciji. S obzirom na stagnaciju privrede te potrebu za intenziviranjem procesa samoupravljanja u društvu uopce, Savezna skupština i Savezno izvršno vijece donijeli su 25. srpnja 1965. godine tridesetak zakonskih propisa s podrucja razvoja gospodarstva cime je pocelo sprovodenje privredne reforme. Osnovni smisao, cilj i suština reforme bila je stvoriti potrebne uvjete za brži i uspješniji razvoj jugoslavenske privrede, prije svega putem intenzivnijeg privredivanja, bržeg povecanja produktivnosti rada i šireg ukljucivanja u medunarodnu podjelu rada, kao i daljnjim demokratiziranjem društveno-politickih odnosa na principima samoupravljanja i raspodjele prema radu. Sukladno saveznim zakonskim propisima, Skupština SR BiH usvojila je 30. srpnja 1965. više zakona i odluka kojima su republicki propisi uskladeni s intencijama reforme. Tim aktima regulirali su se odnosi u stjecanju i raspodjeli dohotka izmedu Republike i ostalih društveno-politickih zajednica, zatim pitanje financijskih rezervi u radnim organizacijama, osiguranje sredstava za poplavljena podrucja i odredivanje najviše granice ukupne stope osnovnih doprinosa za sve grane socijalnog osiguranja. „Govoreci radnim ljudima o intencijama privredne reforme da se administrativno centralizacija sredstava svedu na što manju mjeru i da se privredi omoguci raspolaganje sredstvima za modernizaciju proizvodnje i podizanje produktivnosti, Edvard Kardelj je naglasio važnost orijentacije privrede 37 Ljiljan, sedmicne novine Armije BiH, 6. 10. 1993, str. 4, Rezolucija Bošnjackog sabora održanog 27. septembral993. 38 Bougarel, Od »Muslimana« do »Bošnjaka« : pitanje nacionalnog imena bosanskih Muslimana, str. 133. Takoder vidi Rujanac-Sarac, Odnos vjerskog i nacionalnog u identitetu Bošnjaka od 1980. do 1990. godine. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 305 prema unutarnjim problemima proizvodnje i iskorištavanju rezervi koje se nalaze u podjeli rada i integraciji. Orijentacija na izvoz i kooperacija naših poduzeca s inozemnim partnerima putevi su ukljucivanja u medunarodnu podjelu rada“.39 Uglavnom vodeni ovim ciljevima, rasprave su nastavljene u institucijama vlasti na svim razinama, a na poseban nacin u centralnim komitetima. Komunisti, u saveznim i republickim partijskim tijelima, raspravljali su o ostvarivanju privredne reforme. Medutim, konstatirani su nezadovoljavajuci rezultati, izmedu ostalog, zbog dospjeca na naplatu visokih financijskih obveza prema inozemstvu, zatim u uvjetima slabe poljoprivredne proizvodnje uslijed elementarnih nepogoda, pri nedostatku investicija za modernizaciju i deviznih sredstava za uvoz repromaterijala i slicno. Pred bosanskohercegovacko gospodarstvo bili su postavljeni nesavladivi zadaci i obveze, a u prvom redu, zbog strukture njene privrede u kojoj su dominirali rudarstvo, bazicna industrija, šumarstvo i drvna industrija. Jedan od proklamiranih ciljeva reforme bilo je nagradivanje prema radu i raspodjela sredstava unutar radnih kolektiva, što je dodatno trebalo povecati produktivnost proizvodnje i motivirati radnike u radu. Medutim, vrlo zahtijevne mjere teško je podnosilo bosanskohercegovacko gospodarstvo, a brzo su se pojavile negativne pojave kao npr. povecanje cijena robama i namirivanje troškova života porastom placa, cime su se smanjivala sredstva za akumulacijske i investicijske fondove. Uz to, pojavio se problem viška radne snage što je bila jedna od najnepopularnijih posljedica reforme, a kriza u rudnicima uglja, 1967. godine, poprimila je dramaticne razmjere: „(...) zatvorene su mnoge rudarske jame u Kreki, Zenici, Mostaru, Ugljeviku i Stanarima. (...) Više od dvije hiljade rudara dobilo je otkaze ili ce im oni uskoro biti uruceni“.40 Nestalo je i socijalne osjetljivosti pa su otpuštane s posla žene ciji su muževi bili zaposleni, zatim invalidi i oni koji su imali veliki broj izostanaka na poslu. U duhu najavljene reforme, rudari su otvoreno progovorili protiv uprava rudnika, niskih placa, povecanja cijena uglja, zatim protiv uprave željeznica koja je ugalj nabavljala iz uvoza dok su se gomilale rezerve uglja na skladištima domacih ugljenokopa, zatim protiv elektroprivrede koja nije ulagala u modernizaciju rudnika i slicno. Prema tome, ekonomska kriza nadkrilila je propagandu koja je pratila proces samoupravljanja, povecanje proizvodnje i pravednu raspodjelu prema radu.41 Nezadovoljstvo i štrajkovi su postajali uobicajna pojava. Usaglašavanje medurepublickih interesa bilo je tijesno povezano s njihovim odnosom prema Federaciji. Otvaranjem nacionalnog pitanja pokrenula su se i mnoga ekonomska pitanja, ali i nezadovoljstvo položajem republika unutar jugo 39 Hronologija radnickog pokreta i SKJ1919-1979, tom III., str. 248, 17. 9. 1965, kronološka jedinica br. 2654. 40 Oslobodenje, 19. 1. 1967, str. 1, Privredna reforma i ugljenokopi. 41 Isto, str. 2. 306 Slovenija v Jugoslaviji slavenskog financijskog sustava. Vrlo brzo se pokazalo da nijedna republika nije bila zadovoljna svojim položajem. Svoje nezadovoljstvo oštro je pokazala i Bosna i Hercegovina boreci se u saveznim institucijama za dodatna sredstva za koja je smatrala da joj pripadaju uporedujuci se s ostalim republikama i pokrajinama, koje su ulazile u krug nerazvijenih dijelova jugoslavenske zajednice. Otvaranje nacionalnog i reformskog pitanja u Jugoslaviji, pa tako i u Bosni i Hercegovini, promijenilo je odnose republika prema Federaciji. Predsjednik Skupštine SR BiH Rato Dugonjic u debati tijekom prosinca 1965. godine ukazao je na neke nelogicnosti u raspodjeli dopunskih sredstava republikama i u vezi s tim upozorio na tešku budžetsku situaciju u Bosni i Hercegovini. Još tada su predstavnici Bosne i Hercegovine namjeravali zatražiti sazivanje Vijeca naroda, ali su od toga odustali. U Upravnom odboru Fonda za kreditiranje nedovoljno razvijenih podrucja, bosanskohercegovacki predstavnici nisu se složili s kriterijumima raspodjele sredstava i glasali su protiv takve odluke, ali je ona bila usvojena vecinom glasova. U prosincu 1966. godine u debatama u Saveznoj skupštini o raspodjeli dopunskih sredstava nerazvijenim republikama, zastupnici iz Bosne i Hercegovine iznijeli su svoje primjedbe na predložena rješenja i podnijeli amandman za drugacije proporcije raspodjele. Taj amandman nije bio prihvacen. Ogorceni zbog ponovnog preglasavanja zatražili su sazivanje sjednice Vijeca naroda, koja je održana 21. sijecnja 1967. godine, što je bio, prema novinskim izvještajima, prvi slucaj u jugoslavenskoj parlamentarnoj praksi da se pred jednim skupštinskim forumom raspravlja o zahtjevu koji zvanicno pokrece jedna republicka delegacija. Mada je takva mogucnost postojala i ranije, jer je bila predvidena Ustavom SFRJ i skupštinskim poslovnikom, ali nije korištena, bosanskohercegovacko rukovodstvo odvažilo se na takav korak. Neki od kriticara njihovog postupka su u novinama komentirali da se prije dvije godine ne bi ni usudili to uciniti, aludirajuci na vrijeme Aleksandra Rankovica, dok je u pozitivnim komentarima ocijenjeno da: „Rasprava u Vijecu naroda, koja pobuduje živo interesovanje javnosti, predstavlja za našu skupštinsku i politicku praksu nov znacajan element u rješavanju pitanja koja su od interesa za ravnopravnost naroda i republika. Sa skupštinskog stanovišta, to je normalno aktiviranje’ jednog ustavom sankcioniranog tijela, sa politickog - to je cjelishodan nacin za nacelno rješavanje pitanja o kojima prethodno nije mogao biti naden sporazum pred drugim forumima. To je izraz naše demokratije, koji može samo da doprinese ucvršcivanju ravopravnosti i jedinstva naroda Jugoslavije“.42 Bez obzira na predocene detaljne strucne analize vodecih bosanskohercegovackih ekonomista u argumentiranju potraživanja, republicko rukovodstvo nije uspjelo uvjeriti Upravni odbor Fonda i Vijece naroda da donese 42 O ovoj problematici pisao je dnevni list Oslobodenje od prosinca (12.) 1966. do sijecnja (1.) 1967. godine. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 307 odluke u korist Bosne i Hercegovine. Prema ustaljenoj praksi, rješavanje problema u vezi s bosanskohercegovackim prigovorima prebaceni su na rad u komisijama koje su bile zadužene predložiti rješenja. Bosanskohercegovacko rukovodstvo upozoravalo je na dugogodišnje zaostajanje najznacajnijih grana privrede - rudarstva, šumarstva, drvne industrije i crne metalurgije - koje ne mogu dugo cekati sredstva, jer se problemi nece moci prebroditi samo na razini republicke akumulacije. Vlada SR BiH ukazivala je na podatak da su sva sredstva banaka i Fonda za nedovoljno razvijena podrucja angažirana za dovršenje objekata u Bosni i Hercegovini, važnih za cijelu Jugoslaviju, tzv. kapitalnih investicija (željeznicka pruga Sarajevo - Ploce, HE Rama i Trebišnjica, TE Lukavac II. i III., proširenje Željezare Zenica i Rafinerije nafte Bosanski Brod) tako da su objektivno smanjene mogucnosti za nužnu modernizaciju i rekonstrukciju ostalih grana industrije, što je bio jedan od glavnih ciljeva reforme. Osim Bosne i Hercegovine, aplikanti za dodatna sredstva iz fondova Federacije bili su Crna Gora, Makedonija i Kosovo i Metohija. Na rasporedena sredstva zainteresiranim, bosanskohercegovacko rukovodstvo imalo je primjedbe jer su najmanja sredstva bila dodijeljena Bosni i Hercegovini, kada se uzme kriterij iznosa sredstva prema broju stanovnika. Npr. „Prema odluci Upravnog odbora Fonda raspored njegovih sredstava za period 1966.-1970., izvršen je ovako: Bosna i Hercegovina 252 milijarde, Crna Gora 107, Makedonija 215, i Kosovo i Metohija 246 milijardi dinara. Medutim, iznosi ‘.. glavi stanovnika izgledali su drugacije: Bosna i Hercegovina 66.000, Crna Gora 200.000, Makedonija 133.000, i Kosovo i Metohija 212.000 dinara“.43 U debatu su se ukljucile i razvijene republike koje su takoder imale izrazito nerazvijena podrucja unutar svojih republickih granica, a ciji razvitak nisu mogle podmiriti iz vlastitih sredstava. Tako je rasprava o gospodarskim problemima prelazila s ekonomskih pitanja na polemiku o nacionalnoj (ne)ravnopravnosti u Jugoslaviji. Do disolucije jugoslavenske države, odnosi medu republikama kao i njihovo ponašanje prema saveznim institucijama nije bilo riješavano vec se sve više kompliciralo dodatnim raspravama. Vec od šezdesetih godina postajalo je jasnije da se jednopartijski državni sustav ne može demokratizirati na nacin kako je to partijska elita zagovarala, propagirala i provodila. Bosanskohercegovacko republicko politicko-partijsko rukovodstvo javno je u dnevnim novinama prezentiralo gospodarski status Bosne i Hercegovine u jugoslavenskoj državi ukazujuci na nemogucnost ostvarivanja zadataka iz privredne reforme bez pomoci saveznih fondova, cime se utjecalo i na oblikovanje javnog mnijenja prema Federaciji.44 Prema brojnim pokazateljima, u Bosni i Hercegovini bio je „(...) prosjecan godišnji rast po stanovniku od samo 4,2% u razdoblju od 1952. do 43 Oslobodenje, 25. 1. 1967, str. 4. 44 Oslobodenje, veljaca - ožujak 1967. 308 Slovenija v Jugoslaviji 1968. - što je bila najniža stopa medu svim jugoslavenskim federalnim jedinicama i znatno ispod jugoslavenskog prosjeka od 6,4%. I dok se u Jugoslaviji u razdoblju 1961.-1968. ruralno stanovništvo smanjilo, u Bosni se povecalo za 8%. Unatoc tome, urbano stanovništvo u Bosni zabilježilo je razmjeran rast, sa 14% 1948. na 28% stanovnika u Republici 1971. Broj zaposlenih u poljoprivredi smanjio se sa 77% 1948. na 40% 1971. Kada je rijec o obrazovanju, Bosna je zaostajala za Makedonijom; 1971. godine manje od 25% stanovnika imalo je sedam završenih razreda osnovne škole, a samo 1% stanovnika imao fakultetsko obrazovanje. Osim toga, medu tri cetvrtine stanovnika, koje su imale samo osnovno obrazovanje, više odtrecine (36,2%) završilo je samo tri razreda“.45 Bosanskohercegovacko rukovodstvo ukazivalo je i na smanjenje udjela bruto ulaganja koji je pao „(...) sa 18,3 % u razdoblju 1953.-1956. na 12,9% od 1957. do 1960. godine, i na 12,4% u razdoblju 1961.-1964. Bosanski nacionalni dohodak bio je 20 % manji od jugoslavenskog prosjeka 1947. i pao je na 27% 1960. godine, 34% 1964. te je bio 38 % ispod prosjeka 1967. godine. Tek je sedamdesetih pad zaustavljen. Tijekom srednjorocnog plana 1971.-1975. stopa rasta u Republici konacno je premašila jugoslavenski prosjek, a od 1976. do 1980. stopa rasta bosanskog gospodarstva premašila je onu iz tri prethodna petogodišnja plana. Unatoc tom poboljšanju, razvojni jaz izmedu Bosne i jugoslavenskog gospodarskog prosjeka u tom se razdoblju nije smanjio“.46 U vrijeme donošenja republickog petogodišnjeg plana 1966.-1970. godine, „(...) 77 od 106 opcina u Bosni i Hercegovini bile su svrstane kao posebno nerazvijene i prema tome imale su pravo na dodatnu pomoc na republickoj razini. Do kraja petogodišnjeg plana, samo je 48 opcina i dalje bilo posebno zaostalo. U to vrijeme one su obuhvacale 42,9% republickog podrucja i 38,5% stanovništva, no stvarale su samo 18,9% godišnjeg republickog dohotka - što znaci da je prosjecan dohodak po stanovniku na tim podrucjima bio ispod polovice republickog prosjeka i samo 31% jugoslavenskog prosjeka“.47 U ovom razdoblju i šira javnost bila je ukljucena u debate u vezi sa stanjem gospodarstva u Bosni i Hercegovini, pa su dnevni listovi objavljivali clanke sa slobodnijim novinarskim komentarima, uz brojne statisticke pokazatelje.48 Medu mnogim reformskim procesima znacajne su bile i promjene odnosa republickih institucija vlasti prema razumijevanju spoljnopolitickih pitanja. Tako je studenog 1967. godine, u Republickoj konferenciji Socijalistickog saveza radnog naroda (SSRN) BiH donesen nacrt zakljucnog dokumenta u oblasti spoljne politike i medunarodnih odnosa. „Moguce je sada razviti raznovrsne oblike demokratije. U Republickoj konferenciji SSRN BiH i drugim organima drugih društveno- 45 Ramet, Tri Jugoslavije, str. 340. 46 Isto, str. 340-341. 47 Isto, str. 341. 48 Oslobodenje, 5. 11. 1967, str. 1. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 309 politickih organizacija formirane su komisije za pitanja medunarodnih odnosa i spoljne politike. Vec je ocigledno da ta tijela odskora djeluju - nagovještavaju da postoje uslovi da se putem i ovakvih oblika može ostvarivati saradnja i medusobni uticaj. Sa tog stanovišta zaslužuju pažnju mišljenja da se u Skupštini SR BiH formira odgovarajuce tijelo koje bi obezbjedivalo da se u Skupštini kao najvecem organu u Republici redovnije prate i razmatraju aktuelna pitanja medunarodne saradnje i veza“.49 Pozadina ovih tendencija bila je kadrovska politika, odnosno, „(...) dosljednije zastupljenosti republika, naroda i narodnosti, a u potpunijem ostvarivanju ovih principa odgovornost pripada i politickim organima Republike“.50 Osim toga, ukljucivanje na medunarodno tržište, odnosno mogucnosti izvoza robe u inozemstvo iz pojedinih republika bilo je dodatni faktor da se i republicka vlast ukljuci u odredene vanjskopoliticke odnose. Ovo su samo neki od znacajnijih primjera pokušaja veceg osamostaljivanja i demokratiziranja društvenih odnosa u Bosni i Hercegovini. Ustvari, istovremeno su tekla dva procesa: uz snažnije osamostaljivanje republicke vlasti ocekivala se sve veca financijska pomoc iz saveznih fondova. Medutim, putevi demokracije odvijah su se vrlo nejasno izmedu proklamiranog demokratiziranja društva i stvarnog kontroliranja od strane komunistickog režima. Npr. u 1967. godini, izbornoj godini, Partija ocjenjuje: „U nekim sredinama došlo je i do pojave demagogije, politikanstva, korteškog djelovanja, pa cak i raspirivanja šovinistickih strasti prilikom agitovanja za neke od kandidata. Vodeni licnim interesima i ambicijama, potencijalni kandidati su u pocetku izborne aktivnosti pokušavah da grade nekakvu svoju politicku platformu na stvarnim ih vještackim suprotnostima koje se pojavljuju na relaciji selo - grad, razvijeni - nerazvijeni rejoni, stari (tj. borci revolucije) - mladi, pa cak i na liniji suprotstavljanja pojedinih kandidata po nacionalnoj pripadnosti. Na takve pojave nije bilo svugdje dovoljno brze politicke intervencije organizacija Socijalistickog saveza jer je kod nekih aktivista vladalo cudno uvjerenje da bi svaka neposredna akcija protiv bilo cijeg istupanja znacila birokratsko miješanje“.51 Problem se pojavio i zbog toga što su biraci predlagali veci broj kandidata, kako je i propagirano tijekom izborne kampanje. Taj privid demokracije koju je narod široko shvatio predlažuci kandidate prema vlastitom kriteriju, bez nacionalnih ogranicenja, komunisti su korigirah na sljedeci nacin: „U daljem izlaganju Boško Baškot je rekao da je u 27 izbornih jedinica za poslanike Republickog vijeca, i cetiri izborne jedinice za Savezno vijece, suprotno stavovima Izvršnog komiteta SKJ, istaknuto više kandidata razlicitih nacionalnosti. Uvažavajuci opravdanost politickog stava CK SKJ, neki kandidati 49 Isto, 6. 11. 1967, str. 1. 50 Isto, str. 4. 51 Oslobodenje, 1.4.1967, str. 3, Nelojalni postupci pojedinih kandidata. 310 Slovenija v Jugoslaviji su se naknadno povukli, tako da su u sve cetiri izborne jedinice za Savezno vijece ostali kandidati samo jedne nacionalnosti. Na isti nacin su postupili i kandidati u 13 izbornih jedinica za Republicko vijece, a ocekuje se da ce se to pozitivno riješiti i u preostalim izbornim jedinicama“.52 Prema tome, sva javna propaganda o demokraciji, samoupravljanju i slobodnom izboru izmedu više kandidata bila je korigirana od strane partijskog vrha. Takoder, poziv da se predlaže veci broj žena, mladih i radnika, u praksi je izgledalo mnogo drugacije, pa tako na primjer u izrazito industrijskim gradovima,Tuzli za Saveznu skupštinu nije predložen ni jedan radnik, u Zenici samo jedan, a ni žena i omladinaca nije bilo u vecem broju, što je bilo sasvim suprotno samoupravljanju za koje su se komunisti javno zalagali, a u praksu nisu provodili. U kontekstu najavljene demokratizacije u Jugoslaviji, u Hrvatskoj i Srbiji, pojavila su se dva dokumenta koja su uzdrmala bosanskohercegovacku politicku scenu. „Deklaracija o nazivu i položaju hrvatskog jezika, objavljena je u tisku 9. ožujka 1967. a upucena ‘Saboru SRH, Saveznoj skupštini SFRJ i cjelokupnoj javnosti’, s ciljem da se prigodom ustavnih promjena izmijeni odredba o jeziku. Deklaracija je tvrdila da se na tendenciji etatizma, unitarizma i hegemonizma ...’ pojavila i koncepcija o potrebi jedinstvenoga ‘državnog jezika, pri cemu je ta uloga ‘... namijenjena srpskom jeziku, što se i ostvaruje ‘... putem upravnog aparata i sredstava javne i masovne komunikacije (saveznih glasila, Tanjuga, JRTV, PTT, željeznica), zatim putem jezicke prakse u JNA, saveznoj upravi, zakonodavstvu, diplomaciji i politickim organizacijama ...’ cime se provodi nametanje ‘državnog jezika’“.53 Deklaraciju je potpisalo 18 znanstvenih i kulturnih institucija na celu s Maticom hrvatskom. Nije trebalo dugo cekati, srpski književnici izašli su s dokumentom pod naslovom Predlog pitanja za razmišljanje, grupe clanova Udruženja književnika Srbije, „(...) u kojem su izrazili suglasnost s pravom svakog naroda da daje ime svome jeziku i da ga slobodno razvija, a zatim su tražili da svi Hrvati i svi Srbi u drugim republikama dobiju pravo na svoj jezik, škole, ustanove, izdavaštvo, novine itd., a da se u Srbiji prakticira cirilica“.54 Oba dokumenta izazvala su burna reagiranja, od oštre osude do optužbi za pobunu protiv države. U vrijeme objave dokumenata, Tito nalazio se u višednevnoj posjeti Kosovu odakle je porucio hrvatskom i srpskom partijskom rukovodstvu da se koordiniranom kampanjom obracunaju protiv autora ovih „(...) sramnih dokumenata imajuci na umu iskustvo ustaškog i cetnickog noža“.55 Tako je on svojom izjavom usmjerio diskusiju koja se odvijala na brojnim partijskim sastancima u okviru preizborne kampanje, a Deklaracija 52 Isto, Izborna aktivnost ulazi u odlucujucu fazu. 53 Bilandžic, Hrvatska moderna povijest, str.516. 54 Isto, str. 517. 55 Oslobodenje, 27. 3. 1967, str. 1. i 4. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 311 i Predlog bili glavna tema za raspravu. Za bosanskohercegovacke komuniste to nije bilo samo jezicko pitanje, to je bio udar na bratstvo i jedinstvo koje se u ovoj republici naglašavalo kao glavni kohezioni faktor opstojnosti Bosne i Hercegovine. Jezicko, odnosno nacionalno, pitanje došlo je opet u žižu interesa, a strah od pocetka politickog sukoba izmedu Beograda i Zagreba uznemirilo je bosanskohercegovacku politicku scenu. U Bosni i Hercegovini pravac kritike spomenutih dokumenata odredio je Izvršni komitet CK SK BiH, ocjenjujuci ih „(...) ne samo kao izraz nacionalistickih i šovinistickih gledanja i opredjeljenja njihovih potpisnika, nego i pokušaj otvorene politicke diverzije protiv bratstva i jedinstva, ravnopravnosti i socijalistickog patriotizma naroda Jugoslavije“.56 Što se tice utjecaja ovih dokumenata na Bosnu i Hercegovinu, ovo partijsko tijelo iskazalo je ogromnu zabrinutost: „Donošenje Deklaracije i Predloga su pokušaji koji predstavljaju nastavak hegemonistickih aspiracija prema Bosni i Hercegovini koje su u prošlosti dolazile s jedne i druge strane. Stvaranje Socijalisticke Republike Bosne i Hercegovine u okviru Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije kao pune garancije ravnopravnosti svih nacija u njoj jeste istorijska osuda ovih aspiracija. Oživljavanje svakog nacionalizma i hegemonizma podsjeca u Bosni i Hercegovini na takvu mracnu prošlost i njene posljedice“.57 Osim partijskih tijela, o ovim dokumentima morali su se izjasniti svi skupštinski domovi, profesori Filozofskog fakulteta u Sarajevu, a na poseban nacin bile su zanimljive oštre kritike upucene iz Listice (Širokog Brijega), Kreševa, odnosno gradova s vecinskim hrvatskim stanovništvom. Prema pisanju Oslobodenja, reakcije na ove dogadaje bile su usmjerene na Deklaraciju, a samo se usput spomenuo Predlog srpskih književnika, a štetnost Deklaracije potcrtavana je i objavljivanjem materijala sa zasjedanja Sabora Hrvatske i ukazivanjem na oštrinu javne osude tog dokumenta u Hrvatskoj. Najoštrija objavljena kritika upucena je sa sjednice Glavnog odbora SSRN BiH: „Dušebrižje i pokušaji svojatanja Bosne i Hercegovine ili njenih dijelova, ma sa koje strane dolazila i pod kojim vidom se ispoljavali za zbratimljene narode Bosne i Hercegovine, za Hrvate, Muslimane i Srbe, predstavljaju hegemonisticko posezanje na same temelje njihovog opstanka, njihovog života i napretka“.58 Na isti nacin su diskutirali i svi ostali ucesnici na ovoj, ali i na svim ostalim sjednicama posvecenim ovom pitanju. Glavne smjernice za pocetak diskusije o Deklaraciji i Predlogu dao je Tito, pa je on raspravu i priveo kraju u novinama pod naslovom »Titove poruke«, pozivajuci na odgovornost komuniste - potpisnike tih dokumenata. Autorativno je podsjetio da demokratizacija ima ogranicenja: „Mi komunisti smo odgovorni za ono što se 56 Isto, str. 1, Smišljena politicka akcija protiv bratstva i jedinstva. 57 Isto. 58 Oslobodenje, 1. 4. 1967, str. 1. i 3, Narodi Bosne i Hercegovine su jednodušni u osudi pokušaja razbijanja bratstva i jedinstva. 312 Slovenija v Jugoslaviji danas dogada i našoj zemlji. Na to su nas obavezale stotine hiljada naših drugova koji su pali na bojnom polju za bolju i srecniju buducnost, za bratstvo i jedinstvo naših naroda. Revolucija je porazila te snage, ali ih nije eliminisala. I danas, ne samo ostaci razvlašcenih klasa u našoj zemlji nego njihovi patroni u inostranstvu žele da igraju na kartu nacionalnog razdora. Zato oni pomno prate cjelokupni naš život, (...) traže povod za raspirivanje nesloge, za razbijanje bratstva i jedinstva naših naroda“.59 To je na kratko umirilo bosanskohercegovacke komuniste, ali su se oni na spomenute dokumente, Deklaraciju i Predlog, vratili pocetkom sedamdesetih godina u vrijeme razracunavanja s »hrvatskim proljecem i srpskim liberalima«. Vracanje jugoslavenskih komunista vrijednostima iz vremena narodnooslobodilacke borbe, u Bosni i Hercegovini odrazilo se na spomenicku kulturu. Krajem šezdesetih godina pocela je izrada projekta za veliki spomenik na Tjentištu/Sutjeska, za kompleks memorijalnog parka na Vracama u Sarajevu, ali i za brojne manje spomenike u formi bista, partizanskih grobalja, spomenploca i slicno. Takoder, tada su pocele pripreme za snimanje velikog filmskog spektakla, »Bitka na Neretvi«, s najpoznatijim svjetskim glumcima. Spomenicka mjesta na Neretvi, Tjentištu, Kozari, Mrakovici, Jajcu bila su mjesta izgradnje kolektivnog sjecanja borackih, omladinskih, pionirskih i drugih organizacija iz cijele Jugoslavije i potvrdivanja ideje bratstva i jedinstva u višenacionalnoj Bosni i Hercegovini. Tako su se u Bosni i Hercegovini i u ovom slucaju paralelno odvijala dva procesa: naglašena demokratizacija društva i modernizacija ekonomskog tržišta s tendencijom osamostavljivanja republike, uz pojacanu retoriku njegovanja revolucionarnih tekovina kao temelja Bosne i Hercegovine. Uglavnom, Bosna i Hercegovina tijekom šezdesetih godina bila je dio procesa i dogadaja koji su se dešavali u jugoslavenskoj državi. U vecini slucajeva više su se ti dogadaji reflektirali na bosanskohercegovacko društvo nego što je ono bilo poktretac nekih znacajnijih inicijativa. Kao središnja republika strateškog znacaja za obranu od napada na Jugoslaviju, u njoj su se nalazila brojna vojna poduzeca koja su financirana iz jugoslavenskog proracuna i stranih kredita nakon pedesetih godina. Sedamdesetih i osamdesetih godina, Bosna i Hercegovina imala je uspješne firme koje su uglavnom radile na tržištima zemalja treceg svijeta i Rusije. Institucije znanosti, kulture i medija, koje su bile osnovane sredinom šezdesetih godina, uspješno su radile, medu njima i Akademija nauka i umjetnosti BiH, osnovana 1966. godine. Što se tice gospodarstva, bosanskohercegovacko politicko rukovodstvo, ovisno o saveznim fondovima, nastavilo je nerealno iskazivati velike ambicije planiranjem otvaranja 1000 škola, izgradnjom 1200 kilometara modernih cesta, dovodenjem elektricne energije u svako selo, ulaganjem u 59 Oslobodenje, Nedjelja, 2. 4. 1967, str. 1, Titove poruke. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1343.-93.) 313 melioraciju itd. Medutim, pokušaji demokratizacije bosanskohercegovackog društva bili su usporavani jer je njene okvire odredivalo komunisticko vodstvo, prema mnogim ocjenama, usmjereno »tvrdolinijaški«. Razliciti demokratizacij ski procesi koji su dolazili iz Slovenije, Hrvatske i Srbije, u Bosni i Hercegovini su docekivani kao bojazan od susjeda i njihovih aspiracija na bosanskohercegovacki teritorij i na ugrožavanje jugoslavenske zajednice. Šezdesete godine završile su studentskim protestima 1968. i katastrofalnim zemljotresom u Banja Luci 1969. godine, koji je bio novi povod za veliko nezadovoljstvo bosanskohercegovackih lidera iznosom odobrene pomoci od saveznih institucija, a to je ujedno bilo povod za konacno medusobno razracunavanje izmedu nove i stare generacije unutar Saveza komunista BiH. Refleksije dogadaja povezanih s hrvatskim proljecem, srpskim liberalizmom i diskusijama u vezi s ustavnim promjenama, u Bosni i Hercegovini su se doživljavale kao bojazan za njenu buducnost, pa je matrica o bratstvu i jedinstvu i ocuvanju jugoslavenske zajednice u javnosti sve više dobivala na intenzitetu. »I POSLIJE TITA TITO« Nakon smrti Tita, Bosna i Hercegovina bila je preplavljena parolama »I poslije Tita Tito« i ispisivanjem imena »Tito« na bosanskim brdima, cime se nastojalo potcrtati bratstvo i jedinstvo njenih naroda, ali i odagnati strah od neizvjesnosti za buducnost Bosne i Hercegovine. Stalnim podsjecanjem na krvavo iskustvo iz Drugog svjetskog rata, bosanskohercegovacko partijsko rukovodstvo nastojalo je sacuvati vlast izjednacavajuci je s garancijom za opstanak ove republike. Medutim, dogadaji su krenuli sasvim drugim pravcem. Osamdesete godine pocele su sudenjem nacionalistima cije su javne aktivnosti komunisti smatrali prijetnjom za opstanak Bosne i Hercegovine. Dana 20. kolovoza 1983. godine trinaest bosanskih Muslimana bilo je osudeno na stroge zatvorske kazne zbog zavjere s ciljem stvaranja »islamske« Bosne i Hercegovine. Najdužu kaznu u trajanju od 14 godina dobio je Alija Izetbegovic. „Medutim, tacnije bi bilo reci da je do ovih krivicnih gonjenja došlo zato što je sekularno muslimansko rukovodstvo u bosanskohercegovackom Savezu komunista željelo osigurati da novopriznata nacionalnost bosanskih Muslimana bude sekularna, a ne vjerska po svojoj definiciji i ciljevima. (Izetbegovic je odslužio manje od šest godina zatvorske kazne. Kada je došao na vlast 1990. godine, on se zalagao za politiku koja je bila odlika sekularnih lidera bosanskih Muslimana)“.60 Godinu dana kasnije, za širenje »neprijateljske propagande protiv ustavnog poretka«, osuden je na osmogodišnju 60 Donia, Fine, Bosna i Hercegovina: Iznevjerena tradicija, str. 172. 314 Slovenija v Jugoslaviji kaznu bosanski Srbin Vojislav Šešelj, koji je vec u ožujku 1986. godine pusten iz zatvora pod pritiskom medunarodnih organizacija za zaštitu ljudskih prava. „Godine 1990. otvoreno se deklarirao cetnikom. Pocetkom 1994. godine, kao lider druge najvece politicke stranke u srpskoj skupštini ‘krnje Jugoslavije’, on je slovio za jednog od najžešcih lidera u krvavim srpskim kampanjama etnickog cišcenja koje su bile usmjerene protiv muslimanskog stanovništva u Bosni“.61 Bosanskohercegovacko partijsko rukovodstvo iskazivalo je veliku zabrinutost zbog oživljavanja nacionalizma vrlo brzo nakon Titove smrti, jer je svaki nacionalizam za njih znacio i nestanak Bosne i Hercegovine kao jedinstvene države. U tim godinama, tracak optimizma popracen velikom euforijom unijelo je održavanje XIV. zimskih olimpijskih igara u Sarajevu, 1984. godine. Politicko rukovodstvo usresredilo se na organizaciju Olimpijade kao daje održavanje ove svjetske manifestacije moglo riješiti sve nagomilane probleme. Mada je Sarajevo dobilo ogroman novac, nedostatak sredstava namirivao se putem samodoprinosa, izdavanjem obveznica, dobrovoljnim prilozima, a ukoliko se netko usprotivio tomu okarakteriziran je kao politicki protivnik. Vrlo brzo nakon olimpijskog glamura, stanovništvo se vratilo u ekonomsku zbilju u kojoj zastarjela industrija nije mogla osigurati konkurentnost na tržištu, a broj štrajkova se umnožavao s godinama koje su dolazile. Tako je u Bosni i Hercegovini komunisticki entuzijazam pod parolom industrijalizacije i elektrifikacije gubio svoju ideologiju i simboliku, što se može ilustrirati na sljedeci nacin: „U Narodnom pozorištu u Sarajevu, poklonici socijalisticke industrijalizacije su prekrasne zlacane ukrase, koje su postavili Austrijanci pocetkom stoljeca, prefarbali u sivo. Habsburški grb sa dvoglavim orlom zamijenjen je simbolom socijalisticke Bosne i Hercegovine - ogromnom fabrikom sa dimnjacima koji ispuštaju crni dim“.62 Ali, nakon cetrdeset godina polako su se poceli gasiti dimnjaci, a s njima i socijalisticka ideologija. Nacin poslovanja u jugoslavenskom ekonomskom sustavu jasno se pokazao u Bosni i Hercegovini na primjeru dramaticne afere Agrokomerc iz Velike Kladuše, pocetkom 1987. godine. Ovaj veliki industrijski kombinat za proizvodnju, pakovanje i transport poljoprivrednih proizvoda s 11.000 uposlenih bio je izgraden na mjenicama bez pokrica u vrijednosti od 875 miliona dolara. Ova afera se pretvorila i u politicki skandal, kada se istragom ispostavilo da je u ovom nezakonitom poslovanju sudjelovao i Hamdija Pozderac, clan i potpredsjednik Predsjedništva SFRJ iz Bosne i Hercegovine, a njegovim smijenjivanjem s funkcije i iskljucenjem iz Saveza komunista Jugoslavije potpuno je urušen kredibilitet bosanskohercegovackog politickog rukovodstva. Izvršni direktor Agrokomerca, 61 Isto. 62 Isto. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 315 Fikret Abdic, postao je zaštitnicki simbol za lokalno stanovništvo bez obzira što je poduzece propalo, a radnici ostali bez posla. U prvim višepartijskim izborima 1990. godine, dobio je najviše glasova za clana Predsjedništva SR BiH iz reda muslimanskog naroda, a u listopadu 1993. sa svojim sljedbenicima formirao Autonomnu oblast Zapadna Bosna i vlastite vojne postrojbe.63 BOSNA I HERCEGOVINA OD 1990.- 1993. GODINE Zaklinjanje u Tita, i nakon deset godina nakon njegove smrti, formalno je prekinuto 2. sijecnja 1990. godine, kada je u zaglavlju dnevnog lista Oslobodenje ispuštena recenica »Druže Tito mi ti se kunemo«.64 U isto vrijeme, Predsjedništvo SR BiH izdalo je priopcenje u kojem je osnivanje nacionalnih stranaka u Hrvatskoj i Srbiji ocijenjeno „(...) izrazom tragicnih ideja ustaštva, cetništva i drugih reakcionarnih i fašistickih snaga“,65 zanemarujuci cinjenicu da su i u BiH u isto vrijeme bili aktivni inicijativni odbori za održavanje osnivackih skupština nacionalnih stranaka. Prema Smjernicama X. kongresa SK BiH, delegati iz SK BiH na XIV. kongresu SKJ (20.-22. 1. 1990.) „(...) trebali su zastupati SKJ kao snagu jugoslavenskog jedinstva i zalagati se za ‘demokratsku integraciju na bazi politickog pluralizma, uz ‘novu ulogu socijalistickog saveza 66 Bosanskohercegovacko partijsko vodstvo dopuštalo je »pluralizam unutar Socijalistickog saveza«, odnosno »nestranacki pluralizam«, a tek 31. srpnja 1990., zakonski su omoguceni prvi slobodni izbori donošenjem razlicitih zakona i amandmana na Ustav BiH. Uz izostanak izbora na saveznoj razini, od travnja do prosinca 1990. godine održani su višestranacki izbori u svim jugoslavenskim republikama. U studenom 1990. održani su izbori u Bosni i Hercegovini na kojima su sudjelovale 42 stranke. Tri glavne nacionalne stranke ostvarile su najveci uspjeh: Stranka demokratske akcije (SDA) osvojila je 86, Srpska demokratska stranka (SDS) 72 i Hrvatska demokratska zajednica (HDZ) 44 mandata. One su kontrolirale 86% (ili 202) od 240 mjesta u Skupštini SR BiH i u pocetku najavile zajednicko djelovanje, ali zbog razlicitih nacionalno-politickih interesa ta koalicija trajala je vrlo kratko. Vec na prvoj sjednici Skupštine SR BiH održanoj 20. prosinca 1990. prvo su poceli sukobi oko jezika, cirilice i teksta svecane izjave. Skupština je 30. i 31. sijecnja 1991. godine izabrala Vladu SR BiH, ali to nije obecavalo funkcionalnost Bosni i Hercegovini, a na istoj sjednici se otvoreni razlaz izme 63 Mulaosmanovic, Bihacka krajina 1971.-1991. 64 Oslobodenje, 2.1. 1990,1. 65 Lucic, Bosna i Hercegovina od prvih izbora do medunarodnog priznanja, str. 107. 66 Isto, str. 108. 316 Slovenija v Jugoslaviji du tri stranke ocitovao prema usvajanju Deklaracije o državnoj suverenosti i nedjeljivosti Republike Bosne i Hercegovine i donošenja ustavnog zakona o nazivu i državnim simbolima Republike Bosne i Hercegovine, jer je rasprava o Deklaraciji bila rasprava o buducnosti Bosne i Hercegovine. Pred izbore se Komunisticka partija preimenovala u socijaldemokratsku stranku i zajedno s ostalim strankama bez nacionalnog predznaka, a koje su prešle izborni prag, nisu mogle utjecati na traženje kompromisnih rješenja u skupštinskim raspravama, pošto su nacionalisticki planovi SDS-a za Bosnu i Hercegovinu bili u ogromnoj suprotnosti prema muslimanskim i hrvatskim politickim interesima. Glavna tri politicka stava o buducnosti Bosne i Hercegovine bila su: SDS se zalagao za ostanak u Jugoslaviji, prema politickom programu Slobodana Miloševica, SDA je politicki lutala izmedu ostanka u preuredenoj Jugoslaviji i nezavisnosti, a HDZ je bio za potpuno napuštanje Jugoslavije i za neovisnost. Na društveno-politicku scenu isplivali su strah od onog drugog naroda, osjecaji ugroženosti jednih od drugih, potpuno medusobno nerazumijevanje i nepovjerenje, i oživljavanje planova o prekrajanju republickih granica prema starim nacionalistickim programima. Tako su na kraju 20. stoljeca, u bosanskohercegovackom društvu pojavile stare podjele koje su bile prekinute dolaskom komunista na vlast i ukidanjem višestranackog sustava. Uporedo sa žustrim raspravama u Skupštini BiH stvarale su se i naoružavale razlicite stranacke paravojne postrojbe i jacala nacionalisticka retorika. Nakon provedenog referenduma (29. veljace - 1. ožujka 1992. ), i priznanja neovisnosti Bosne i Hercegovine od strane Savjeta ministara Europske zajednice, SAD-a, i vecine europskih zemalja, 6. travnja 1992. godine, u Bosni i Hercegovini je zapoceo oružani sukob, prvo izmedu Vojske Republike Srpske i Armije BiH, a sljedece, 1993. godine, izmedu Hrvatskog vijeca obrane (HVO) i Armije BiH. Tako su se tri naroda u Bosni i Hercegovini nakon cetrdesetosam godina mira i zaklinjanja u bratstvo-jedinstvo, toleranciju i dobrosusjedstvo, našla u ratu u kojem su na suprotstavljenim stranama sudjelovale sve tri nacije, a Bošnjaci su imali i medubošnjacki sukob izmedu Armije BiH i separatista pod vodstvom Fikreta Abdica. Za Bosnu i Hercegovinu, 1993. godina nagovijestila je njenu podjelu i uništavanje svega što je u politickom, društvenom, industrijskom, ekonomskom, kulturnom, obrazovnom i drugim sferama života postignuto od vremena 1943. godine. Osim devastiranja uslijed ratnih sukoba, bosanskohercegovacko gospodarstvo dodatno je uništeno i procesom privatizacije od strane ratnih profitera koji su i tijekom »rata svih protiv sviju« stjecali ogromnu privatnu imovinu na razlicite nacine, od trgovine humanitarnom pomoci, uknjiženja u katastar društvene i privatne imovine do osnivanja nelegalnih ratnih tvrtki. Iz ratne perspektive, Bosna i Hercegovina se nostalgicno sjecala vremena socijalizma. Katz: Bosna i Hercegovina u Jugoslaviji (1943.-93.) 317 ZAKLJUCAK Od vremena 1943. godine, bosanskohercegovacka državnost gradila se na ideološkim principima Komunisticke partije Jugoslavije. Izuzetno zaostala zemlja je tijekom socijalistickog razdoblja dostigla znacajan stupanj razvitka u svim sferama života. Medutim, kada je pocetkom devedesetih godina nestalo jugoslavenskog državnog okvira i kada su u prvi plan bili izbaceni nacionalni odnosi u višenacionalnoj jugoslavenskoj zajednici, tada su se razliciti nacionalni programi prelomili preko oružanog sukoba u Bosni i Hercegovini. Razdoblje socijalizma ostalo je zarobljeno u sjecanjima stanovništva u Bosni i Hercegovini, a uz to, i vrlo oskudno istraženo u bosanskohercegovackoj historiografiji. Kada bi se ozbiljnije shvatili procesi iz prethodnog povijesnog razdoblja, tada bi vjerojatno bila jasnija i slika ratnih dogadanja u Bosni i Hercegovini. Natala Milicevic OBRACUN S KLASNIM NEPRIJATELJEM slucaj srpskog gradanstva (1944=50) Komunisticka partija Jugoslavije (KPJ), kao glavna snaga nove, revolucionarne vlasti, u prvih nekoliko godina posle Drugog svetskog rata, nastojala je da, u skladu sa sopstvenom vizijom i pogledima i po uzoru na sovjetsko iskustvo, izgradi „novu državu“ i „novo društvo“. Izgradnja „novog“ zasnivala se na rušenju „starog“ u cijem središtu je bilo gradanstvo sa svojim pogledom na uredenje države i društva. U novoj viziji društva za jugoslovensko, a narocito za srpsko gradanstvo, nije moglo biti mesta, buduci da su se nove snage oko KPJ zalagale za vrednosti koje su potirale samu osnovu postojanja gradanstva i gradanskog društva. Gradanstvo je, shodno ideološkoj shemi komunista, glavni klasni i politicki neprijatelj, koga je trebalo kao klasu uništiti kako bi se uspostavilo društvo socijalne pravde. Uz to, komunisti su na 320 Slovenija v Jugoslaviji srpsko gradanstvo, a i na srpski narod iz predratnog perioda, gledali kroz prizmu „velikosrpskog hegemonizma“ i „velikog šovinizma“, što je nosilo i specifican nacin rešavanja srpskog nacionalnog pitanja. U uslovima rata vec postojecim hipotekama dodavali su i optužbu za slom države, izdaju i kolaboraciju. Revolucionarna vlast je „obracun s klasnim neprijateljem“1 sprovodila kroz „eksproprijaciju eksproprijatora“, odnosno kroz razvlašcivanje gradanstva. To je bio programski cilj revolucije i znacio je preduzimanje niza mera kojima je oduzimana politicka, ekonomska i društvena moc gradanstvu. KPJ je na kraju rata, za razliku od gradanskih vojnih i politickih snaga koje je u ratu porazila, posedovala sve najvažnije instrumente za „obracun“ s gradanstvom i prevodenje svoje vizije društva i države u stvarnost. Ona je uspela da u ratu, u okviru narodnooslobodilacke borbe, spoji oslobodilacku i revolucionarnu dimenziju i da svojom agilnošcu da doprinos u borbi protiv fašizma, a s druge strane, da izvede revolucionarnu smenu vlasti i obnovi jugoslovensku državu. Jugoslovenski komunisti su, takode, u toku rata, uspostavili i gotovo sve osnovne institucije novog revolucionarnog poretka (vojsku, organe bezbednosti, narodnooslobodilacke odbore, zemaljska antifašisticka veca i njihova predstavništva, NKOJ i Predstavništvo Avnoja), koje su posle rata nastavili da izgraduju. Medu njima poseban znacaj imali su vojska i organi bezbednosti (pre svega, Odeljenje za zaštitu naroda i Korpus narodne odbrane Jugoslavije). Oni su, pored zaštite u ratu ostvarenih revolucionarnih promena, osiguranja unutrašnjeg mira i državnih granica, bili i oslonac daljeg procesa revolucionarnog preobražaja društva. Njima je bila namenjena izuzetno važna uloga u borbi protiv svih protivnika revolucije, medu kojima su se nalazili i pripadnici gradanstva.21 Komunisticka partija Jugoslavije je, i pored osvajanja vlasti, bila prinudena da taj cilj - „obracun“ s gradanstvom- prikriva, isto kako je to cinila u ratu. Umesto narodnooslobodilacke, sada je koristila narodnofrontovsku frazeologiju. Na to su uticali unutrašnji, i još više, medunarodni razlozi. Naime, vodstvo revolucije je u avgustu 1944. godine, radi medunarodnog priznanja, obecalo Saveznicima da nece uvoditi komunizam u Jugoslaviji.3 Osim toga, jugoslovenski komunisti, ni u ratu a ni posle njega, nisu razvlašcivali jugoslovensko, a u tom okviru i srpsko gradanstvo, u otvorenom klasnom obracunu vec u „borbi“ protiv ostataka fašizma i u procesu cišcenja društva od saradnika okupatora, protivnika nove 1 Rad je nastao u okviru projekta Srbi i Srbija u jugoslovenskom i medunarodnom kontekstu: unutrašnji razvitak i položaj u evropskoj/svetskoj zajednici (. 47027), koji financira Ministarstvo prosvete i nauke Republike Srbije. Petranovic, Srbija u Drugom svetskom ratu, str. 647-648. 2 ......., ... ..........; ........., ............. ..... u ...... .......... 1944-1950 str. 90-91, 257-260; Petranovic, Politicka i ekonomska osnova narodne vlasti u Jugoslaviji, str. 67-71; Petranovic, Dautovic, Jugoslavija, velike sile i balkanske zemlje 1945-1948, str. 208-210. 3 Petranovic, Dautovic, Jugoslavija, velike sile i balkanske zemlje 1945-1948, str. 326. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 321 vlasti i protivnika izgradnje „novog društva“.4 Zbog svega toga, nova vlast je na jedan elastican, evolutivan nacin „eksproprisala“ gradanstvo i na politickom i na ekonomskom polju. U tom procesu pripadnici gradanstva su pretrpeli capitis deminutio, tj. jednu vrstu gradanske smrti. Ona je podrazumevala gašenje i gušenje razlicitih oblika samostalnog (individualnog i grupnog) ucešca gradana u politickom, ekonomskom i društvenom životu zemlje. Na taj nacin je postignut i drugi cilj revolucije: promena društveno-ekonomske strukture srpskog (i jugoslovenskog) društva. Proces razvlašcivanja srpskog gradanstva znatno je bio olakšan posledicama koje je rat ostavio na njega; malobrojno i slabo ukorenjeno srpsko gradanstvo je vec i samim ratom bilo brojcano oslabljeno (žrtve rata, emigranti, zarobljenici koji se nisu vratili, Jevreji, Nemci) i osiromašeno. Tog stanja u redovima srpskog gradanstva bili su svesni tada i neki od vodecih predstavnika srpskog gradanstva. Tako je Milan Grol, sredinom 1944, u Londonu, isticao da su gradjanske snage, „sitne, razbijene“, „rasturene“, bez spremnosti „za angažman u teškoj borbi“. Iza toga je sledio i težak zakljucak: „S tim se ne može racunati u situaciji koja traži,, od prvog casa, ljude i broj“.5 S druge strane, srpsko gradanstvo je zbog svojih oštrih ideoloških, politickih, materijalnih, moralnih podela ostalo i bez uporišta u borbi sa revolucionarnim snagama koje su želele njegov nestanak. Srpski gradanski predstavnici nisu imali ni podršku stvarnih snaga kakvu su im mogli pružiti monarhija i vojska, sa kojima su se u prošlosti znali i sukobljavati. Monarhija je bila slaba, olicena u kralju Petru II, koji je bio, kako su to zabeležili neki savremenici, „dete s titulom kralja, a bez zrelosti“ a samim tim i bez snage da se nosi sa teškim odgovornostima koje je nametala okupacija zemlje i izbeglištvo.6 Ona na kraju rata nije imala dovoljno ugleda i autoriteta da postane iole znacajniji faktor uticaja na politicka dešavanja. U prilog joj nije išlo ni opšte raspoloženje u svetu prema monarhiji. Monarhija je, kao oblik vladavine, iznova, kao i posle Prvog svetskog rata, bila obezvredena i ustupala je mesto republici kao demokraticnijem uredenju. Ona ne samo da je protiv sebe imala levicu, koja joj je tradicionalno suprotstavljena, vec je i, zbog ponašanja njenih predstavnika u predratnom i ratnom periodu, smanjila broj ranijih pristalica.7 Vojska, kojoj je na 4 ...... .............. ........., str. 185; Sednice Centralnog komiteta 1948-1952, str. 25; ........., ............. ..... u ...... .........., str. 94-95, 238-241. 5 Grol, Londonski dnevnik 1941-1945, str. 620, Zabeleška od 8. avgusta 1944. 6 Isto, str. 404, Zabeleška od 28. juna 1943; o tome više ............, ....> ..... II ............ . ........ ......... ......... 7 Za razliku od zemalja Zapadne Evrope, u kojima je monarhija delom uspela da se održi, doduše, uz znatna ogranicenja ili je ukinuta zavisno od zemlje, u Istocnoj Evropi, ona je sa pobedom komunista svuda potisnuta i zamenjena republikanskim oblikom vladavine. Pomenimo samo, primera radi, da je pitanje monarhije snažno potresalo politicki i društveni život Italije, Belgije i Grcke. I dok je u Italiji ona ukinuta, u Belgiji i Grckoj je jedva opstala. Cak i tamo gde je uspela da se održi ona nije imala znacajnija politicka ovlašcenja i svedena je na reprezentativnu ustanovu države i društva. ....., 322 Slovenija v Jugoslaviji celu bio Draža Mihailovic, bila je vec od 1943. godine kompromitovana u ocima svetske antifašisticke koalicije i ubrzo je potisnuta kao cinilac s kojim se moglo racunati da u buducnosti bude protivteža partizanskom pokretu. S druge strane, i u krugovima srpskog gradanstva nije bilo puno pobornika „povratka na staro“, bar ne u obliku u kom je društvo egzistiralo pre rata; ogranicena demokratija tridesetih godina ispunjena brojnim politickim, društveno-ekonomskim suprotnostima nije nudila zadovoljenje u ratu povecanih ocekivanja srpskog gradanstva.8* Srpski gradanski pripadnici jedno su mogli da racunaju na podršku i pomoc spoljnih faktora, pre svega Velike Britanije, i manje Sjedinjenih Americkih Država, kao branitelja gradanskog društva, parlamentarne demokratije i kapitalizma. Medutim, zapadne demokratije su u svom mešanju išle samo donde dokle su im omogucavale snage, nalagali sopstveni interesi i medunarodna konstelacija. One su sprovele, a u dogovoru i uz podršku Sovjetskog Saveza, odredeni pritisak na revolucionarne snage koji se ogledao u vidu nametanja demokratskih zahteva. Ti zahtevi utkani su, s jedne strane, u sporazume izmedu saveznika, a s druge, u sporazume izmedu predstavnika kraljevske vlade u emigraciji Ivana Šubašica i predstavnika NOP-a Josipa Broza-Tita.9 Njih su revolucionarne snage prihvatile kao neophodne ustupke kako bi olakšale svoj medunarodni položaj i omogucile medunarodno priznanje. Zbog toga je politicki sistem imao, kako su to vec primetili istraživaci, dualne odlike vidljive u obnavljanju pluralizma (gradanske snage i grupe), ucešcu gradanskih snaga u Privremenoj vlasi DFJ, Avnoju, odnosno Privremenoj narodnoj skupštini, pa cak i u stvaranju Namesništva.10 Mora se podvuci da su komunisti politicko razvlašcivanje gradanstva ostvarili u najvecoj meri u ratu, kroz osvajanje vlasti. Time je bilo rešeno i glavno pitanje revolucije - pitanje vlasti. Posle rata, politicko razvlašcivanje su dovršili relativno brzo, uglavnom na jedan zaobilazan nacin - kroz kompromis i saradnju s gradanskim politickim snagama - koji su uslovile i podržale velike sile prethodno pomenutim formalnim dogovorima krajem 1944. i pocetkom 1945. godine. Komunisticka partija Jugoslavije je prihvatila da u politicki život zemlje uvede nekompromitovane gradanske politicare i dozvoli obnovu gradanskih stranaka. Medutim, za nju, kao nosioca revolucije, podela vlasti s gradanskim snagama nije dolazila u obzir. Komunisticka partija Jugoslavije je odricala vrednost demokratiji zapadnog tipa i višestranackom sistemu za koje se zalagalo srpsko gradanstvo. Za nju, kao ........ ......, str. 193-194, 104, Velike savremene demokratije, str. 425-426, 458; Kalvokorezi, Vint, Totalni rat, str. 235-236, 238-241, 315-316; ........, ...... ..... ...... ........ parna, str. 95-96,127-128,144; Sabo, Italija 1918-1948, str. 166-167; ...., ........ ..... ..... ...., str. 141. 8 Petranovic, Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941-1945), 2, str. 58-80. 9 O tome više ........, Od ......... do .........-, Tripkovic, Prilike u Jugoslaviji i Velika Britanija 1945-1948. 10 .........., ........... ......... 1944-1950, str. 10. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 323 glavnu snagu nove revolucionarne vlasti, na kraju rata nije bilo dileme da je „narodna demokratija“, kao demokratija „višeg tipa“ najbolja. Ovu prvu komunisti su osporavali pozivajuci se na loše iskustvo u Kraljevini Jugoslaviji, na zavodenje diktature, na „lažni parlamentarizam“, na stranacke svade, na njihovu oštru podeljenost, na ponašanje stranackih voda.11 Okrenuti sovjetskom uzoru prednost su davali jednopartijskoj diktaturi, ali je nisu izjednacavali sa sovjetskom. Prema tadašnjem shvatanju, postoje tri tipa demokratije: zapadna buržoaska demokratija, naroda demokratija i sovjetska demokratija. U odnosu na sovjetsku demokratiju koja se stvara u socijalistickom uredenju, „narodna demokratija“ je demokratija nastala u uslovima oslobodilackog i antifašistickog rata i predstavlja prelaz od gradanske ka sovjetskoj demokratiji. „To je demokratija za narod ali ne i za narodne neprijatelje i izdajnike”.1121 T akvo odredenje demokratije postaje jasnije ukoliko se ima u vidu cinjenica da je KPJ smatrala da je srpsko gradanstvo u cilju ocuvanja klasnih pozicija, odnosno iz „socijalne sebicnosti” saradivalo sa okupatorom i zakoracilo u kolaboraciju i nacionalnu izdaju.13 To znaci da za gradanstvo nema i ne može biti demokratije. Iako je bila prinudena da iz medunarodnih obzira uvaži demokratske zahteve Saveznika, posebno Velike Britanije, i da u politicki sistem uvede gradanske politicke snage, obnovi demokratske slobode i prava (nezavisnog sudstva, pravo na udruživanje, slobodu štampe, slobodu izbora), cak prihvati i stvaranje i jedne monarhisticke ustanove koja bi cuvala interese kralja, ona nije imala nameru da ih duže toleriše u politickom životu. To znaci da ih je prihvatala taman onoliko koliko je bilo neophodno da ispoštuje preuzete obaveze a da kompromis i saradnja s gradanskim predstavnicima (kraljevskom vladom, gradanskim grupama, strankama i pojedincima) ne ugroze odluke ni Drugog zasedanja Avnoja ni pobedu revolucije, a ni odnose sa Saveznicima.14 Zbog toga je Edvard Kardelj mogao zadovoljno da konstatuje u izveštaju upucenom februara 1945. godine sovjetskoj komunistickoj partiji da ustupci koji su prihvaceni sporazumima Tito-Šubašic omogucavaju da se „formalno, zakonskim putem, tj. u sporazumu sa starim ustavom, pride ka likvidaciji monarhije u Jugoslaviji,” ali i da „kako privremena vlada tako i konstituanta bice potpuno u našim rukama, to ce biti sredstvo našeg unutrašnjeg jacanja, da bi posle toga mi mogli da pocnemo novi istup i novi udar protiv unutrašnje reakcije.“15 Sastav Privremene vlade DFJ 11 ..... .... ...., ...... u ...... I, str. 263, Govor na mitingu žena, 28. 1. 1945; Politika, 30. 8. 1945, str. 1, Mih. S. Petrovic, Naprasno 'demokratisanje'. 12 Borba, 29. 8. 1945, str. 1. 13 ...... .............. ........., str. 185. 14 Petranovic, Srbija u Drugom svetskom ratu, str. 670-707; isti, ........... ......... 1944-1950, str. 9-30, 70-125. 15 ......... ...... e ......... Eepone 1944-1953, T. 1. 1944-1948: ........, dok. 35, str. 136, Izveštaj sekretara CK KPJ E. Kardelja - Odeljenju za medunarodne informacije CK SKP-b o politickoj situaciji od 5. februara 1945. 324 Slovenija v Jugoslaviji i Privremene narodne skupštine,16 pokazuje da su gornje procene Kardelja bile tacne. Malobrojne gradanske snage i u vladi i u skupštini nisu bile u mogucnosti da, kako su se nadali zapadni saveznici, formiraju jace opoziciono jezgro i uticu na donošenje odluka ili zakona kojima se oblikovao novi politicki sistem. One nisu imale ni dovoljno snage, ali i ni dovoljno borbenosti kako bi se suprotstavile komunistima.17 Gradanske politicke stranke su, posle predratnih i ratnih podela i razbijanja, u poratno doba postale sve sitnije i gotovo bez ikakve stranacke organizacije za cije je uspostavljanje bilo potrebno i vreme i normalan politicki život; neke su ostale i bez vodstva koja su ili ostala u emigraciji ili su poginula i umrla u ratu. Uglavnom, oslobodenje su, za razliku od Komunisticke partije, docekale organizaciono i politicki nespremne. Osim toga, revolucionarne snage su dodatno slabile njihovu socijalnu bazu upotrebom raznih oblika razvlašcivanja gradanstva: vansudskim i sudskim osudama za kolaboraciju i izdaju, politickim i moralnim diskreditovanjem u kojima su im „olako prišivane“ etikete „izdajnika“, „reakcionara“ i si, privlacenjem u svoje redove, ekonomskim merama (konfiskacijama, oduzimanjem ratne dobiti itd), itd.18 Uopšteno gledano, najveci broj politickih stranaka i ostalih gradanskih snaga prihvatio je, okviru JNOF-a (NOF-a), kao politicke osnove vlasti, saradnju s KPJ. Medutim, ona je imala dominantnu ulogu, tako da front nije imao, osim možda u vrhu organizacije, karakter koalicione strukture. Gradanske stranke koje su imale kakvu-takvu organizaciju rastvarane su u frontu, gubile su svoju samostalnost i bile asimilovane u korist komunista, odnosno Narodnog fronta. Osim toga, KPJ ne samo što je zahtevala od politickih stranaka da ulaskom JNOF (NOF) ne stvaraju sopstvenu organizaciju u masama, vec je nije ni dozvoljavala. Za komuniste su nešto veci problem predstavljale gradanske stranke koje su odbile da udu u ovu organizaciju i koje su pokušale da zadrže politicku samostalnost poput Demokratske stranke i Radikalne stranke u Srbiji, odnosno Hrvatske seljacke stranke u Hrvatskoj.19 Narocito je to slucaj sa Demokratskom strankom i Hrvatskom seljackom strankom koje su posle rata, iako oslabljene i razjedinjene, pokazivale žilaviji otpor komunistima. Radikalna stranka bila je svedena na tek nekoliko pojedinaca (Aca Stanojevic, Miša Trifunovic) cije ucešce u politickom životu prakticno nije bilo vidljivo (nema ih u NF i Privremenoj narodnoj skupštini), ako se izuzmu 16 O tome Petranovic, Politicke i pravne prilike za vreme Privremene vlade DFJ; isti, .......... ..... ........... ........... ..........., str. 119-120; isti, Politicka i ekonomska osnova narodne vlasti. 17 Milan Grol je vec u emigraciji konstatovao da ljudi koji veruju u ideje gradanske demokratije ima, ali da „oni ne broje u svojoj rasturenosti, i danas manje nego ikad gotovosti za angažman u teškoj borbi“. (Grol, Londonski dnevnik, str. 620, Zabeleška od 8. avgusta 1944). 18 O tome više ........., ............. ..... u ...... ..........; Cvetkovic, Izmedu srpa i cekica. 19 O tome Radelic, Hrvatska seljacka stranka 1941-1950. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 325 pojedinci koji su prišli revolucionarnim snagama. U svakom slucaju, rec je o strankama koje u svojim redovima, u odnosu na Komunisticku partiju, nisu imale organizovane „sveže snage“ izražene u mladim ljudima. S druge strane, kako je to uocavao Milan Grol, u periodu posle 1929. godine „generacije mladih ljudi nisu ušle u redovan javni život. Oni koji su ga žudno hteli, ili su bili velikih stremljenja, išli su u podzemnu akciju“.20 Na osnovu toga moglo bi se postaviti pitanje - da li su ti mladi ljudi znali šta je to demokratija? A ako nisu, kakav je onda mogao biti demokratski potencijal srpskog društva i kolika je bila njegova snaga u borbi za ocuvanje demokratije na kraju i posle rata? Neveliki broj gradanskih politicara razlicitog senzibiliteta pokušao je da se aktivnije ukljuci u politicki život nastojeci da obezbedi uvodenje i unapredenje nekih elementa demokratskog poretka. Medutim, ubrzo su ih sudari s „komunistickom vecinom“ primorali na odustajanje. I dok se Milan Grol vec posle nekoliko meseci povukao, neumornog i oštrog Dragoljuba Jovanovica prisilila je na odstupanje sama vlast i osudila na robiju 1947. godine. Za razliku od njih, Jaša Prodanovic je podržavao novi sistem sve do svoje smrti 1948. godine, uveren da demokratije nema bez republike.21 Gradanski politicari, ali i stariji pripadnici srpskog gradanstva, nadali su da „novi režim“ nece dugo da traje. Verovali su da ce zapadne demokratije intervenisati u njihovu korist i da ce na taj nacin biti spasena i demokratija. Odredene politicke iluzije hranile su se spoljnim dogadajima (sastancima saveznika u Potsdamu, sastancima ministara inostranih poslova u Londonu i si.), ali su se posle 1946. godine rastakale, da bi onda posle sukoba sa SSSR-om ponovo buknule.22 Sa donošenjem politickog zakonodavstva u Privremenoj narodnoj skupštini za pripadnike srpskog gradanstva je nastupio period oštre i beskompromisne predizborne borbe. U toj borbi mogli su se videti svi problemi na koje je upozoravao Milan Grol isticuci da politicki zakoni ne obezbeduju slobodnu razmenu mišljenja niti slobodne izbore.23 Zapravo, da nema demokratije. Napadi na one koji drugacije misle su se vec na pocetku izborne kampanje pooštrili; sa ulicnih demonstracija ispred njihovih kuca, nepristojnih povika i pogrda prešlo se na zastrašivanje i teror (obeležavane su kuce opozicionara pogrdnim parolama, bacano kamenje na prozore i kuce, lupalo na vrata, ali i fizicki obracunavalo).24 20 Grol, Londonski dnevnik, str. 619, Zabeleška od 8. avgusta 1944. 21 O tome svedoci i program Jugoslovenske republikanske stranke. Pavlovic, Politicki programi Demokratske, Narodne radikalne, Jugoslovenske demokratske, Socijalisticke i Socijaldemokratske stranke Jugoslavije iz 1945, str. 138. 22 Milicevic, O srpskom gradanstvu 1945-1950. u memoaristici s kraja 20. veka, str. 118-119. 23 Zapisnici NKOJ-a i privremene vlade DFJ 1943-1945, str. 610, Ostavka Milana Grola - predsedniku vlade Josipu Brozu Titu, 18. avgust 1945. 24 AS, Centralni komitet Saveza komunista Srbije (CK SKS), Organizaciono-instruktorska uprava, f-41, 326 Slovenija v Jugoslaviji Medutim, za komuniste je pitanje izbora bilo pitanje opstanka revolucije. Ili kako je to isticano na savetovanju avgusta 1945. godine izbori su „pitanje daljeg nastavljanja naše revolucije, hoce li se ona produžiti ili ce biti ukocena/...) Revolucija naša mora da se dalje razvija, mi moramo ici dalje na višu etapu borbe. Ako izgubimo na izborima, ili ako dobijemo malu vecinu, onda bice tacka za dalji put. Zato treba ove izbore shvatiti ozbiljno, vrlo ozbiljno“.25 U tom smislu naglašavano je da se na izbore ne sme gledati kao na „neku stvar gotovu unapred odredenu“. Upozoravano je da je „opasna parola: ko izbore vodi taj mora da dobije“. Jer „nije od sporednog znacaja koliko ce poslanika naši neprijatelji da dobiju. Naprotiv, to je od velikog znacaja“. U tome je trebalo da kljucnu ulogu imaju doneseni zakoni. Oni jesu, s jedne strane, omogucavali i gradanskim pripadnicima da politicki rade (zakon o štampi, izborima, udruženjima...), ali su, s druge strane, kako je ukazivano, pružali priliku da ako budu „pravilno shvaceni“, „90% neprijatelja ne bude u mogucnosti da se koristi demokratijom. Ukinuti neprijatelju demokratiju, dati demokratiju masama - to je demokratiju masama. Mi možemo cak njihove kandidate odbiti, prikupiti za njih podatke i onemoguciti ih“. Ili, krajnje precizno i otvoreno se sažimalo videnje demokratije u recima „...nema demokratije za sve...“, jer ukoliko je ima onda to znaci „pustiti neprijatelje da nam sednu za vrat, da bude demokratija za sve, a to znaci za njih a protivu nas“.26 Komunisti se, kako se secao Milovan Đilas, nisu plašili cinjenice da na izborima nece dobiti vecinu. Naprotiv, u to su bili potpuno sigurni. Ono što ih je brinulo jeste da bi gradanske snage ulaskom u Skupštinu mogle da se „institucionalizuju“ i da svojim istupima oblikuju „drugacije javno mnjenje“. Za KPJ to bi znacilo restauraciju gradanske demokratije. Ona to nije mogla da dopusti, a imala je i sva sredstva na raspolaganju i povoljne unutrašnjo-politicke okolnosti da njene nosioce iz redova srpskog (i jugoslovenskog) gradanstva onemoguci.27 Pre nego što su snage revolucije oduzele nekima pravo, stotinama hiljada su isto to pravo glasa priznale. Pravo glasa dobile su žene, vojnici, radnici, kao i omladina starija od 18 godina. Biracko telo se na taj nacin povecalo za tri puta u odnosu na ono pre rata. Istovremeno, to je pravo oduzeto znatnom broju lica, posebno onima koji su cinili srpsko i jugoslovensko gradanstvo. Njegovo oduzimanje zapocelo je vec u završnoj fazi rata preko institucije oduzimanja gradanskih prava i prava na nacionalnu cast zbog saradnje s okupatorom. Budu Pismo poslanika Jovana Jov. Jovanovica-Kajafe - Predsedniku Privremene narodne skupštine dr Ivanu Ribaru, 13. septembar 1945, Kragujevac. 25 AS, CK SKS, Savetovanja, f-6, Savetovanje sa politickim sekretarima održano krajem avgusta 1945. u Beogradu. 26 Isto. 27 Đorgovic, Đilas: vernik ijeretik, str. 139, 147; Đilas, Vlast i pobuna, str. 27. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 327 ci da je saradnja s okupatorom ekstenzivno tumacena pod nju je podveden i znatan broj gradanskih pripadnika i pripadnika ostalih slojeva društva cije ratno ponašanje možda jeste bilo za moralnu osudu ali ne i za oštro kažnjavanje i oduzimanje gradanskih prava koja su redovno pratila glavnu kaznu.2S Osnovna misao Zakona o birackim spiskovima bila je, kako je to isticao CK KPJ, da se „iz ucešca u izgradnji nove Jugoslavije iskljuce svi oni, koji su u bilo kom vidu pomagali okupatora“ (kurziv-N.M.).2298 Z animljivo je da biracko pravo oduzimano ne samo zbog ratne, vec i zbog predratne aktivnosti. Tako je, pored pripadnika gradanstva koji su osudeni na gubitak gradanskih i politickih prava i prava na nacionalnu cast, pravo glasa oduzeto je i svim ministrima koji su ucestvovali u vladama od 6. januara 1929. do 5. februara 1939. godine (izuzev onih koji su ucestvovali u borbi protiv okupatora). Biracko pravo nisu dobili ni gradani koji su pripadali vojnim formacijama okupatora i domacih saradnika, oni koji su bili clanovi „Kulturbunda“ ili italijanskih fašistickih organizacija. To pravo su izgubili i clanovi njihovih porodica, osim ukoliko nisu uspeli da dokažu da su se borili na strani NOB-a. Bez njega su ostali i aktivni funkcioneri i istaknuti clanovi u ustaškim, cetnickim, nedicevskim ljoticevskim organizacijama, beloj i plavoj gardi i drugim kolaboracionistickim organizacijama u zemlji i inostranstvu, kao i gradanski pripadnici koji su bili u politickoj, policijskoj službi okupatora i kvislinga, ali i oni koji su pomagali neprijatelja davanjem vojnih i privrednih sredstava.30 U svakom slucaju, pod zakonske propise trebalo je da potpadne nekoliko razlicitih kategorija ljudi medu kojima je u znatnom broju bilo i pripadnika srpskog gradanstva. Iako je zakon propisivao mogucnost upisa samo još petnaest dana po raspisu izbora za Ustavotvornu skupštinu, a oni su raspisani 1. septembra, upis u biracke spiskove i oduzimanje politickih prava trajao je skoro do samih izbora. Uspostavljene su komisije za biracke spiskove koje su odlucivale i ispitivale spiskove a i odlucivale po žalbama.31 Iz dana u dan održavane su konferencije na kojima su „raskrinkavani“ pojedinci, koji se nisu slagali sa komunistima; proglašavani su za „neprijatelje“, „izdajnike“, „špekulante“ i „sabotere“ i, uz prisustvo pristalica Partije, iskljucivani, odnosno brisani sa birackih spiskova. Cesto su takve konferencije trajale i po nekoliko sati. Tu se procenjivalo ko je „neispravan“ a ko „ispravan“. Angažovani su i narodni tužioci koji su imali zadatak da ucestvuju na konferencijama i da prikupljaju podatke o „svim onim koji ne treba da dobiju 28 O tome više ........., ............. ..... u ...... ..........; Cvetkovic, Izmedu srpa i cekica. 29 AS, CK SKS, Organizaciono-instruktorska uprava, f-1, Direktivno pismo CK KPJ - Svim Centralnim komitetima, br. 938, od 12. avgusta 1945. 30 Službeni list DFJ, br. 59 od 11. 8. 1945, Zakon o birackim spiskovima. 31 Isto. 328 Slovenija v Jugoslaviji pravo da glasaju ili da budu birani“.32 Dešavalo se da su u pojedinim slucajevima bili „preblagi“ povodeci se za masom, a u drugim „preterivali“ prema pojedinim gradanima. Nije retko da su ljudi brisani „na osnovu licnih razmirica“ i slicnih razloga s jedne strane, ih da su, s druge strane, povodeci se za vecinom i njenim raspoloženjem, „izbegavali da žigošu ili da organizuju žigosanje pojedinca“.33 Podaci o gubitku prava glasa su razliciti od okruga do okruga. Prema nekim podacima, u vranjskom okrugu iz birackih spiskova brisano je oko 2000 ljudi, u zajecarskom je bilo i ozbiljnih preterivanja pa je prvobitno brisano 3,2 %, ah je potom smanjen na 2%. U jagodinskom okrugu je cak 4% biraca izgubilo pravo glasa, u okrugu Sremska Mitrovica brisano je 1-1,5% ( u vukovarskom srezu 3 %), itd.34 U Beogradu je od upisanih 155.000 glasaca za brisanje sa birackog spiska predloženo 5.903 ih 3,8%.35 Prema Saopštenju Savezne izborne komisije iz birackih spiskova je na osnovu clana 4 Zakona o birackim spiskovima na prostoru Jugoslavije ukupno brisano 194.158 lica. U odnosu na broj upisanih biraca procenat brisanih je iznosio 2,30 %. Najveci procenat onih kojima je oduzeto pravo glasa u odnosu na broj upisanih biraca imah su Bosna i Hercegovina (3,46 %) i Hrvatska (3,28 %). U Srbiji je gubitak birackog prava obuhvatio 70.107 biraca ih od ukupnog broja upisanih 1,9 % (užoj Srbiji je procenat brisanih iznosio 2,13 %, u Vojvodini 1,09 i na Kosovu i Metohiji 2,59 %).36 Za revolucionarne snage je, u situaciji kada je opozicija na celu s Milanom Grolom odustala od ucešca na izborima i istakla parolu apstinencije,37 postalo narocito važno da povecaju izlaznost na izborima. Masovna izlaznost i opredeljenost za novi poredak trebalo je da obezbede legitimnost izvedenih promena. Uglavnom je ukazivano da ko ne bude izašao na izbore naci ce se, kako se isticalo, u „taboru reakcije“. Nešto više od mesec dana pred izbore jedna procena rukovodilaca okružnih agitprop komisija o raspoloženju naroda i izlaznosti 32 IAB, GK SKS, Mesecni i periodicni izveštaji o radu partijske organizacije II rejona, k-337, Zapisnik o radu partijske organizacije II rejona od 22. avgusta 1945 - MK KPS. 33 IAB, Mesecni i periodicni izveštaji o rad u partijske organizacije II rejona, k-317, Mesecni izveštaj o politickom stanju na II rejonu od 28. avgusta 1945 - MK KPS. 34 AS, CK SKS, Komisija za agitaciju i propagandu, k-3, Zapisnik sa sastanka rukovodilaca okružnih agitprop komisija od 4. oktobra 1945. 35 AS, CK SKS, Organizaciono instruktorska uprava, k-148, Zapisnik sa sastanka MK Beograda od 27. avgusta 1945; Prema nekim izvorima samo na V rejonu u Beogradu od 34.000 upisanih biraca za brisanje bilo je predloženo 1900 a oko 500 se žalilo i oko 400 je uvaženo i vraceno na spisak. To znaci da je pravo izgubilo 4,41%. Isto tako na raznim konferencijama jednih i drugih vodeni su pokušaji da se izvede kompromitacija. Na VI rejonu od 31.485 stanovnika bilo je 22.315 glasaca, optuženih na gubitak prava glasa 982, a pravo glasa je izgubilo 701 (3.14%) (IAB, GK SKS, Beograda, Mesecni i periodicni izveštaji o radu partijske organizacije V rejona, k-317, Izveštaj za septembar 1945 - MK KPS; Zapisnici i materijali sa sastanaka, konferencija, plenuma, biroa, partijskog aktiva, RK KPS VI rejona, k-346-4, Zapisnik sa sastanka RK-MK KPS, 6. novembar 1945). 36 Politika, 10. 11. 1945, str. 2. 37 Demokratija, 27. 9. 1945, str. 1, Saopštenje udruženih opozicionih stranaka. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 329 glasaca kretala se od 75 do 90 % zavisno od okruga.38 Ti podaci su se u uglavnom slagali sa procenama koje su imali predstavnici vlasti i Partije neposredno po donošenju zakona. Prema zakonu, izbori su trebali da budu opšti, tajni i neposredni. Zbog velikog broja nepismenih glasalo se pomocu gumenih kuglica. Buduci da je gradanska opozicija napadala postojanje samo jedne liste, liste Narodnog fronta, postavljena je „kutija bez liste“, u koju su mogli da glasaju pojedinci koji su se plašili da ne izadu, a nisu želeli da glasaju za Front.39 Prilikom izbora zakazanih za 11. novembar 1945. godine komunisti su koristili raznoliku taktiku. Preporuka je bila da se ne srne „nikako“ dopustiti da se biraci odbora i cuvari kutija sastoje samo od komunista vec je trebalo uvlaciti „poverljive i ugledne, tako da stvarno samom svojom pojavom bude uticajan“40 Usled medunarodnih i unutrašnjih okolnosti komunistima je bilo važno da „izgledom“ izbori budu krajnje demokratski.41 Medutim, komunisti su uz glasacke kutije postavljali ljude koji su beležili ko je glasao u „šlepu kutiju“.42 Povredivana je time tajnost izbora.43 Vodeno je racuna da se prvo postavi kutija NF a onda „slepa kutija“. U nekim slucajevima to nije poštovano pa je to uzimano kao razlog neuspeha. Dešavalo se da predsednici izbornih komisija, ili drugi clanovi, posle prebrojavanja pokušaju da „prebace kuglice iz kutije bez liste u prvu“ ili su govorili da se kuglica „baci u ovu (kutiju- N.M.) komunisticku“.44 Prema objavljenim rezultatima na izbore je od 8.383.455 biraca izašlo 7,413.214 ili 88,43 % upisanih biraca. Lista Narodnog fronta dobila je ukupno 6,574.975 ili 88,69 % od izašlih biraca, u kutiju bez liste glasalo je 838.239 ili 38 Tako na primer rukovodilac okružne komisije agitpropa vranjskog okruga je mislio „da ce izaci svega 75-80%“, u slucaju zajecarkog okruga smatralo se da ako bi se tada održavali izbori da bi glasalo oko 70%, ali se ipak smatralo da ce uz pomoc izborne kampanje taj broj iznositi 80%; u kruševackom i niškom verovalo se da ce na izbore izaci oko 75%. U prošeku, prema predvidanjima, na izbore je trebalo da izade oko 80% glasaca (AS, CK SKS, Komisija za agitaciju i propagandu, k-3, Zapisnik sa sastanka rukovodilaca okružnih agitprop komisija, 4. oktobar 1945). 39 Evo kako je kutiju bez liste opisao jedan savremeni epigram; Kutija bez liste: „.. i svaka udovica 11 Za nju niko mena srca. 11 Grdili je stari i mladi //Da se udvore samo vladi. // To je opšti moral ljudi // Kad se slabom javno sudi. //AT da vidiš jednog dana // Došli prosci sa svih strana // Tad glas puce da je vredna // Pa i ako nije cedna.“ Novosti, 3,18.11.1945, str. 4. 40 AS, CK SKS, Organizaciono-instruktorska uprava, k-148, Zapisnik sa sastanka MK KPS Beograda - CK KPS, 22. oktobar 1945; IAB, GK SKS, Beograda, Zapisnici i materijali sa sastanaka, konferencija, plenuma, biroa, partijskog aktiva, RK KPS II rejona, k-337, Zapisnik sa sastanka RK i plenuma, 6. novembar 1945. 41 AS, CK SKS, Organizaciono-instruktorska uprava, k-148, Zapisnik sa sastanka MK KPS Beograda - CK KPS, 22. oktobar 1945. 42 IAB, GK SKS, Beograda, Mesecni i periodicni izveštaji o radu partijske organizacije V rejona, k-344- 3, Zapisnik sa sastanka RK i plenuma RK održanog na dan 17 novembra 1945 - MK KPS 43 IAB, GK SKS, Beograda, Beograda, Zapisnici i materijali sa konferencija, plenuma, komiteta, V rejona, k-344-3, Zapisnik sa sednici održane 13. novembra -MK KPS. 44 IAB, GK SKS, Beograda, Izveštaji sa sastanka, konferencija partijske organizacije Savezne vlade, k-318, Izveštaj o radu partijske organizacije Savezne vlade za vrijeme izbora od 26. novembra 1945. 330 Slovenija v Jugoslaviji 11,31 % od izašlih biraca. Rezultati po federalnim jedinicama ukazuju na razlike. U svim federalnim jedinicama na izbore je izašlo izmedu 92-98 % biraca, dok je na izbore u Srbiji izašao najmanji procenat biraca (77,16 %) u odnosu na broj upisanih biraca. Najveci procenat izašlih je u Crnoj Gori (96,13 %). Mada treba pomenuti da je autonomna oblast Kosovo i Metohija, kao deo Srbije, bila ubedljivo na prvom mestu po procentu izašlih na izbore od 97,16 %. Sa gledišta naše teme, posebno je zanimljiv broj protivnika revolucije koji su najpre svojim neizlaskom a onda i glasanjem u „kutiju bez liste“ pokazali svoje protivljenje revolucionarnim promenama. U citavoj zemlji broj lica koji se odvažio da ne izade na izbore iznosio je 950.986 ili 11,3%. Oni su to ucinili i pored negativnog stava prema neizlaženju. U njemu je videno ne samo kršenje gradanskih dužnosti vec i neprij ateljski stav prema novoj vlasti i novim društvenim odnosima. U stvari može se govoriti o javnom bojkotu izbora što je u ocima vlasti bilo ravno neprijateljskom držanju. Još ozbiljniji javni iskaz protivljenja je broj glasalih protiv liste Narodnog fronta, i on je iznosio 704.422 ili 9,52 %. Ukoliko se na te brojeve doda i broj biraca kojima je, kao vec osvedocenim neprijateljima novog društvenog uredenja, oduzeto pravo glasa, onda je broj antikomunista i oponenata nove vlasti cinio skoro dva miliona lica ili oko 22 % od ukupnog broja biraca. S druge strane, ukoliko se sagledaju rezultati po federalnim jedinicama onda se vidi da je procenat glasalih u kutiju bez liste bio najveci upravo u Srbiji (11,41 %), Vojvodini (13,5 %), Sloveniji i Hrvatskoj, odnosno u onim sredinama u kojima je postojala jaca tradicija stranackog pluralizma. Broj protivnika, bar onih vidljivih, u Srbiji iznosio je preko milion lica odnosno 1,064.110. U odnosu na ukupan broj lica koja su imala pravo glasa u Srbiji broj „kontrarevolucionarnih snaga“ prelazio je 32 % ukoliko ubrojimo i procenat onih koji su izgubili pravo glasa. U svakom slucaju, broj manje-više otvorenih protivnika programa Narodnog fronta odnosno KPJ iznosio je blizu 1/3 upisanog birackog tela u Srbiji sa Vojvodinom i Kosovom i Metohijom.45 Zapravo, moglo bi se reci da je broj ovako oznacenih protivnika (a on je sigurno bio veci) bio otprilike reda velicine ukupnog upisanog birackog tela Vojvodine. Buduci da je procenat glasalih za listu Narodnog fronta izracunat u odnosu na ukupan broj izašlih, a ne u odnosu na ukupan broj upisanih biraca, onda je taj procenat glasalih za Narodni front još manji i iznosio je 68,28 % (za Saveznu skupštinu) i 66,96 % (Skupštinu naroda). S druge strane, povecava se i procenat onih koji su odbili da daju svoj glas za kandidate Narodnog fronta. No, ti brojevi ipak ulaze u gore iskazane birace koji su odbili da izadu na izbore. U Srbiji je, i odnosu na ostale federalne jedinice, procenat glasalih za Front 45 Službeni list DFJ, br. 92 od 11. novembra 1945, Izveštaj Savezne izborne komisije o rezultatima izbora narodnih poslanika za Saveznu skupštinu Ustavotvorne skupštine održanih 11. novembra 1945; Politika, 10. 11. 1945, str. 2; Tomic, Izbori u vreme revolucionarnog etatizma 1945-1953, str. 87-89. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 331 iznosio 88 % u odnosu na broj glasalih, a ako se uzme celokupan broj upisanih biraca onda je za Front glasalo 69 %.46 Posebno su zanimljivi rezultati po okruzima u Srbiji. U najvecem broju okruga procenat onih koji su glasah za Narodni front je izmedu 50% i 70 %, a u nekima i ispod 50 %.47 Iz istih podataka može se zakljuciti i da je procenat glasalih u kutiju bez liste znatan. Rezimirajuci rezultate izbora, sekretar JNOF Srbije Blagoje Neškovic je objašnjavao da su slabi rezultati u pojedinim okruzima u Srbiji rezultat stava jednog dela naroda prema pitanju monarhije ili republike, uticaju „dražinovštine“, u teroru „naoružanih cetnicko-koljaških bandi“ (pretnje, zastrašivanja, pokolji), ali i u nezadovoljstvu otkupom viškova žita. To je najviše imalo uticaja u podrinjskom i valjevskom okrugu. S druge strane, uspehu na izborima doprinelo je postojanje više kandidata, široka mreža frontovskih organizacija, organizovano izlaženje na izbore, velike tehnicke pripreme pre izbora.48 Kako su prošli kandidati srpskih gradanskih stranaka u Frontu? Na izborima na listi fronta ucestvovali su kandidati Jugoslovenske republikanske stranke, HRSS, grupe zemljoradnika Branka Cubrilovica, Narodna seljacka stranka Dragoljuba Jovanovica i grupa demokrata u Frontu. Socijalisti i socijaldemokrati nisu izvršili svoje kandidacije. Od dvadeset kandidata Jugoslovenske republikanske stranke u Srbiji pobedio je jedino Vladimir Simic. Prema izjavi koju je Dragoljub Jovanovic dao saradniku lista Novosti, Narodna seljacka stranka je od pedeset kandidata u Srbiji i Vojvodini dobila šest mandata u Skupštini. To su bili: Dragoljub Jovanovic, Života Đermanovic, Radivoje Mijuškovic, dr. Dušan Karajovic, Tihomir Nikodijevic i Nikola Radovanovic. Dragoljub Jovanovic je, kao kandidat na dva mesta, u Beogradu i lužickom srezu izgubio, a dobio je u pirotskom okrugu gde nije imao protivnika. Zemljoradnici su imali trideset kandidacija, a samo su izabrana tri kandidata (Petar Mundric, Miloš Moskovljevic, DobrosavTomaševic), demokrati su imali jednog kandidata, Vladu Zecevica, koji je i izabran. Isto je i sa radikalima, koji su kandidovali Mihaila Batu Đurovica, koji je takode izabran.49 46 AS, SSRNS (NOFS), fac. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije, 26. novembar 1945. 47 Novosti, 18. 11. 1945, str. 3. 48 AS, SSRNS (NOFS), fac. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije od 26. novembra 1945. Posle izbora naredeno je lokalnim partijskim organizacijama da dostave imena onih ljudi koji su glasali u „coravu kutiju“. Posebno je to važilo za zaposlene u državnom aparatu, istaknute licnosti u politickom životu, vojne rukovodioce, radnike u preduzecima i slicno. Spiskove je trebalo srediti po nadleštvima, tamo gde rade i „sigurnim putem dostaviti licno Bobiu (Dobrivoje Radosavljevic - prim. N.M.)“, kada se radilo o Beogradu (AS, CK SKS, Organizaciono-instruktorska uprava, k-148; Zapisnik sa sastanka MK KPS Beograda - K KPS, 25. novembar 1945). Znalo se u 80% slucajeva ko je glasao u koju kutiju. Tacno se znalo za koga su glasali „istaknuti frontovci“, poput prote Isakovica i njegove žene, koji su u Beogradu glasali u „šlepu“ kutiju. Imao se i pregled po kucama kako je ko glasao (IAB, GK SKS, Beograda, Mesecni i periodicni izveštaji o radu partijske organizacije V rejona, k-344-3, Zapisnik sa sastanka RK i plenuma RK održanog na dan 17. novembra 1945 - MK KPS). 49 Novosti, 18.11.1945, str. 3. 332 Slovenija v Jugoslaviji Prema Dragoljubu Jovanovicu stranke u Frontu, osim komunisticke, „posecene su“. Miloš Moskovljevic je u ime zemljoradnika isticao da su mu pravljene smetnj e prilikom održavanja zborova, da su kao kandidati zemljoradnika kandidovani nezemljoradnici; on sam nije kandidovan u pocerskom srezu koji je njegovo izborno mesto i si. Dragoljub Jovanovic je bio oštriji. On je najpre odbacivao mišljenje da su oni koji su glasali u „praznu kutiju“ reakcionari. Izbori nisu bili tajni. Smatrao je i da glasanje vojske nije bilo „pravilno“ i da je vojska trebalo, kao i u drugim zemljama, da glasa za kandidate svog sreza. Ono što je još važnije za njega jeste nepostojanje tolerantnog stava prema nekomunistickim kandidatima. U rezultatu izbora on je video slabljenje Fronta, jer Front „ne može da postoji ako nema više stranaka“. Smatrao je da „terenski ljudi komunista nisu malo nalili cašu, vec su je prelili“. On je isticao da je rezultat „preterano dobar za komuniste“, a da je postizborna situacija „mirenje na groblju stranaka koje nisu komunisticke“.50 Za KPJ izbori su bili potvrda promena izvojevanih na bojnom polju, i potvrda novog politickog i društvenog kursa. U toj pobedi realizovano je i shvatanje da „...nema demokratije za sve...“, a posebno ne za pripadnike gradanstva, koji su se kompromitovali bilo saradnjom s predratnim režimom, bilo podrškom i saradnjom s okupatorom ili pokretima suprotstavljenim NOP-u. Osim toga, izbornom pobedom KPJ je mogla da razvoj društva usmeri u željenom pravcu. Proces politickog razvlašcivanja ušao je time u novu fazu, pa je vec na sednici Ustavotvorne skupštine 29. novembra 1945. godine aklamacijom ukinuta monarhija i proglašena republika, a srpskom i jugoslovenskom kralju Petru II i dinastiji Karadordevica zabranjen je povratak u zemlju. U isto vreme, ukinuto je i Namesništvo koje je cuvalo kraljeve interese u zemlji.51 Dva meseca kasnije, 31. januara 1946. godine, donesen je i novi Ustav, koji je sankcionisao sve što je do tada postignuto u izgradnji novog sistema. Posle izbora srpske gradanske politicke stranke ne nestaju, posebno ne one koje su se nalazile u Narodnom frontu, ali je njihov znacaj daleko manji nego pre izbora. Njihov rad je vidljiv, pre svega, u delovanju Dragoljuba Jovanovica i grupice poslanika iz tzv. seljackih stranaka (Saveza zemljoradnika i Hrvatske seljake stranke). Oni su ubrzo posle izbora formirali tzv. „frontovsku“ opoziciju, koja je svoju aktivnost ispoljila za skupštinskom govornicom oštro napadajuci put daljeg razvoja. Vlast je tolerisala opoziciju sve do pocetka 1947. godine, kada je zapocela sistematski da se obracunava s njenim clanovima.52 Sastavi deo politickog razvlašcivanja srpskog gradanstva bilo je rešenje srpskog nacionalnog pitanja. Komunisticka partija Jugoslavije je smatrala da je 50 AS, SSRNS (NOFS), fac. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije od 26. novembra 1945. 51 Zapisnici NKOJ-a i privremene vlade DFJ, str. 673-675. 52 O tome više ........., ..... .. ....... ... ......, str. 116-127. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 333 uredenje jugoslovenske države koje je usvojeno na Drugom zasedanju Avnoja krajem 1943. godine idealno rešenje nacionalnog pitanja. Zbog toga je bila posebno osetljiva na kritike koje su joj stizale od strane gradanskih predstavnika na tu temu. KPJ je u njegovom rešavanju polazila od predratnih ideoloških pretpostavki i politickih stereotipa i po uzoru na SSSR.53 Narocito je znacajno bilo shvatanje o „velikosrpskom hegemonizmu“ kojim je srpski narod, a posebno srpsko gradanstvo, tereceno za ugnjetavanje ostalih naroda multinacionalne zemlje. Od njih komunisti nisu odstupili ni u periodu rata; cak ni onda kada je 1942. godine narodnooslobodilacki pokret izrazito srpski.54 U ratu su ona samo dopunjena novim, po kojima su srpske gradanske snage zakoracile u izdaju i kolaboraciju radi ocuvanja sopstvenih interesa. To je imalo direktne posledice na položaj srpskog naroda, kao najbrojnijeg naroda jugoslovenske države. Prakticno gledano, nacionalna politika KPJ bila je vidljiva i pre rata preko politickoteritorijalne organizacije KPJ u Srbiji, Vojvodini, Kosovu i Metohiji i Sandžaku od jeseni 1941 godine, u Crnoj Gori, Bosni i Hercegovini i Makedoniji.55 U ratu se ta politicka institucionalizacija još više razvila zajedno sa vojnom; osnivani su partijski komiteti, antifašisticka predstavnicka tela, glavni štabovi. Medutim, do njihovih osnivanja u slucaju Srbije nije došlo sve do kraja rata. Federativno uredenje proglašeno na Drugom zasedanju Avnoja u Jajcu krajem 1943. godine polazilo je od ravnopravnosti naroda Srbije, Hrvatske, Slovenije, Makedonije, Crne Gore i Bosne i Hercegovine.56 Medu delegatima u Jajcu nije bilo pripadnika srpskog naroda iz Srbije, vec su delegaciju Srba predvodili srpski delegati iz jedinica NOVJ. Slobodno izabrana delegacija bi, kako istice Branko Petranovic, morala da postavi pitanje položaja Srbije u Jugoslaviji, a to bi znacilo i otvaranje drugih osetljivih pitanja.57 Prema tom rešenju, srpski narod je podeljen na nekoliko federalnih jedinica, a formiranjem Makedonije i Crne Gore direktno je deljen srpski narod i teritorija koju je srpsko gradanstvo smatralo srpskom nacionalnom teritorij om. Osim toga, obnova Jugoslavije na principu ravnopravnosti nosila je i cutanje srpskog naroda o genocidu izvršenim nad njim.58 U završnoj fazi rata i posle njega, proklamovana je borba protiv „velikosrpskog hegemonizma“, „velikosrpskog šovinizma“ i „dražinovštine“. Ona se cuje sa govornice novoobrazovanog Antifašistickog veca narodnog oslobodenja Srbije u jesen 1944, sa Osnivackog kongresa Komunisticke partije Srbije u maju 1945. godine, ali i sa brojnih politickih i partijskih skupova. Na 53 II (...........) ......., str. 35-36; Gligorijevic, Kominterna, jugoslovensko i srpsko pitanje, str. 119. 54 .........., ............. ........ ...... ......... ..........., str. 81. 55 Isto, str. 80. 56 Petranovic, Srbija u Drugom svetskom ratu, str. 520-526. 57 Isto, str. 533. 58 .........., ............. ........ ...... .......... ..........., str. 81. 334 Slovenija v Jugoslaviji zasedanju Skupštine Blagoj e Neškovic je sledecim recima obeležio neprijatelje i zapretio im: „Duh dražinovštine duboko je prodro u sve moralne pukotine i pore raznih špekulanata i neprijatelja naroda. Gde su izdajnicki oficiri bivše jugoslovenske vojske, kojih nije bilo malo, a koji su, u toku ove tri godine, služili Nemcima u redovima Nedica, Ljotica i Draže Mihailovica? Gde je policijskoupravni aparat bivše Jugoslavije koji se skoro u celini sabio u Nedicevu Srbiju i služio Nemcima? Oni su tu, medu nama, ti izrodi srpskog naroda. Treba ih dotuci i onemoguciti da podignu glavu“.59 U Rezoluciji sa Osnivackog kongresa KPS, maja 1945. godine, postavljena je pred srpske komuniste kao osnovni zadatak borba protiv „šovinistickih i hegemonistickih tendencija, uglavnom srpskih“ i borba za cuvanje bratstva, jednistva i ravnopravnosti svih naroda.60 U isto vreme, osporavana je teza koja se cula u redovima srpskog gradanstva o podeli „srpskih zemalja“ i „slabljenju srpskog naroda za racun Hrvata“.61 Srpsko gradanstvo je bez obzira na idejno-politicku orijentaciju na kraju rata i posle njega bilo, u najmanju ruku, nezadovoljno rešenjem srpskog nacionalnog pitanja. Ne radi se samo o onim predstavnicima srpskog gradanstva koji su ostali u emigraciji, niti o onim koji su u zemlji obrazovali vanfrontovsku opoziciju vec i o onim pripadnicima gradanstva koji su postali lojalni saradnici nove jugoslovenske vlasti. Medutim, svima im je zajednicko da su prihvatajuci sporazum Tito-Šubašic prihvatili, iako se nisu s njim slagali, i rešenje srpskog nacionalnog onako kako je to odluceno u Jajcu - federativno uredenje od šest jedinica zasnovano na nacelu ravnopravnosti svih naroda. Uostalom, sporazum jeste izazvao dosta uzbune i razocaranja u srpskim krugovima kao sporazum uperen protiv Srba.62 Srpski gradanski predstavnici u zemlji su pokušali da izraze svoje protivljenje prema rešenju srpskog nacionalnog pitanja koje je, prema njihovom mišljenju, išlo na štetu srpskog naroda. Iako se mogu izdvojiti dve grupe srpskih gradanskih predstavnika, one su, u suštini, imali isto mišljenje o srpskom nacionalnom pitanju. I jedna i druga grupa su prihvatale federativno uredenje preko svojih programa u jesen 1945. godine.63 Osnovna razlika izmedu ove dve grupe je u stavu prema novoj vlasti. Prvu grupu predstavljali su politicari koji su se našli 59 ...... .............. ........., str. 86-87. 60 ......... ....... .. ......, str. 226. U narednim danima lokalne partijske organizacije su pred svoje clanstvo prenele isti zadatak (AS, CK SKS, Organizaciono-instruktorska uprava, k - 153, Zapisnik sa savetovanja MK KPS Beograda, 20. maj 1945; Zapisnik sa savetovanja komunista okruga podrinjskog, 20. maj 1945). 61 ...... .............. ........., str. 107. 62 Petranovic, Srbija u Drugom svetskom ratu, str. 630. 63 Arhiv Jugoslavije (AJ) 507, .2-./3; Politicki programi Demokratske, Narodne radikalne, Jugoslovenske republikanske demokratske, Socijalisticke i Socijaldemokratske stranke Jugoslavije; Pavlovic, Politicki programi Demokratske, Narodne radikalne, Jugoslovenske republikanske demokratske, Socijalisticke i Socijaldemokratske stranke Jugoslavije u 1945, str. 119-155. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 335 izvan Narodnog fronta i u otvorenoj opoziciji. Drugu grupu cinili su gradanski politicari koji su sa oslobodenjem Srbije prišli novoj jugoslovenskoj vlasti i lojalno saradivali preuzimajuci neke od položaja koje su im komunisti ponudili. Medutim, obe grupe politicara usprotivile su se citavom kompleksu pitanja koja su proisticala iz nacina na koji su komunisti rešavali nacionalno pitanje i, u njegovom okviru, srpsko pitanje. Oni su se protivili optužbi koja je teretila srpski narod a narocito njeno gradanstvo za „velikosrpski hegemonizam“, osporavali su nacelo samoopredeljenja do otcepljenja, protivili su se cepanju srpskog naroda na više federalnih jedinica, medu kojima je posebno pažnju izazivao federalni status Crne Gore i Makedonije, mada nije zaobiden u završnoj fazi rata ni problem Kosova, kao ni problem Sandžaka... U svakom slucaju, svaki od segmenata koji su povodom nacionalnog pitanja pokrenuli srpski gradanski politicari direktno dovodio je u sumnju komunisticko rešenje nacionalnog pitanja a, shodno tome, i tekovine narodnooslobodilackog rata, i odluka Avnoja, te odluke ASNOS-a koji je prihvatio odluke donete u Jajcu. Demokratska opozicija Milana Grola je svoje gledište o nacionalnom pitanju postavila posle ostavke na mesto potpredsednika vlade DFJ i otvorenog prelaska u opoziciju a, u tada jedinom, opozicionom listu Demokratija. Potrebno je pomenuti da se Milan Grol, u odnosu na vecinu srpskih gradanskih politicara u Londonu, zalagao za obnovu Jugoslavije smatrajuci da njeno postojanje obezbeduje najbolje srpske interese.64 On se nije protivio federalnom uredenju obnovljene Jugoslavije smatrajuci da protiv njega „nije više niko“. Podsecao je da se Demokratska stranka, preko projekta Ljube Davidovica iz 1932. godine, založila za federalno uredenje države.65 Smatrao je i da je odvajanje dela srpskog naroda od matice, a koji bi se našao u okviru, na primer, Hrvatske ili Bosne i Hercegovine, žrtva koju Srbi kao „najmnogobrojniji mogu lakše podneti nego drugi“, ali i da je ta žrtva zarad ravnopravnosti federalnih jedinica i harmonicnog uredenja potrebna. Medutim, ono što nije prirodno i što je narocito štetilo interesima srpskog naroda jeste, po mišljenju Milana Grola, ali i drugih gradanskih politicara, izdvajanje Crne Gore i narocito Makedonije u posebne federalne jedinice. Ukoliko se federalni položaj Crne Gore i mogao opravdati razlozima istorijske i politicke tradicije, Grol je sumnjao u ekonomsku opravdanost tog položaja, a u potpunosti je odbacivao „nacionalnu posebnost“ kao razlog za federalan položaj Crne Gore ili, kako je zapisao, to pitanje „ne može da izdrži diskusiju“.66 Ali, ako su se mogli 64 Ta svoja shvatanja isticao je u više navrata cime se suprotstavljao iskljucivostima i sa srpske i sa hrvatske strane. Pomenimo, na primer, njegov memoar od januara i februara 1943. godine ili predstavku Predsedniku Vlade od 26. marta 1943. godine... (Grol, Londonski dnevnik, str. 715-753). 65 Demokratija, 27. 9. 1945, str. 5, Odgovori i razgovori. O demokratskom programu - odgovor „Politici“;; ...., ........ ..........., str. 175. 66 ...., ........ ..........., str. 176-177; Demokratija, 27.9.1945, str. 5, Odgovori i razgovori. O demokratskom programu - odgovor „Politici“. 336 Slovenija v Jugoslaviji i naci neki razlozi za federalno uoblicavanje Crne Gore, Grol ih nije mogao nikako naci u slucaju Makedonije. Cak je najvece protivljenje upravo pokazivao prilikom njenog izdvajanja u posebnu federalnu jedinicu. On je vec u Londonu, a posle odluka donesenih u Jajcu, u više navrata u krugu srpskih politicara ili u poluprivatnom razgovoru sa inostranim predstavnicima iskazivao narocitu zabrinutost za sudbinu Makedonije.67 Posle ostavke na mesto potpredsednika Privremene vlade DFJ, ta zabrinutost je dobila i javni iskaz. Podsecajuci na prirodnu važnost moravsko-vardarske doline, smatrao je da je za Srbe pitanje Makedonije „pitanje pluca“, odnosno jedan vitalni interes kako u ekonomskom i tako i u saobracajnom pogledu. Stvaranje veštackih granica presecanjem tog strategijski važnog pravca ne bi bilo nimalo dobro ni za Srbiju a ni za Makedoniju. U isto vreme, odricao je njen politicki i nacionalni individualitet za koji nisu postojali ni razlozi etnicke posebnosti, ni razlozi tradicije. Ono što je trebalo dati Makedoniji, na cije pitanje su Srbi posebno bili osetljivi, jeste, smatrao je Grol, široko zasnovana samouprava.68 Demokrate su na federaciju gledale kao dinamicku zajednicu koja se stalno izgraduje, zbog cega se stalno moralo voditi racuna i o faktorima razvitka olicenim u politickim i socijalnim organizacijama, koje treba da doprinesu integraciji celine. Smatrali su da u stvarnosti federacije treba polaziti od cinjenice da njeni delovi nisu jednaki po snazi, broju i ekonomskim mogucnostima.69 U Privremenoj narodnoj skupštini demokratska opozicija se protivila i dvodomnosti Ustavotvorne skupštine videci u njoj prejudiciranje federativnog uredenja. Ona je u zahtevu o dvodomnosti Ustavotvorne skupštine videla ogranicenje suvereniteta i vezivanje ruku Konstituanti.70 Republikanac Jaša Prodanovic je smatrao da nacelo samoopredeljenja do otcepljenja nosi opasnost odvajanja Makedonije i njenog eventualnog prikljucivanja Bugarskoj. Naravno, Jaša Prodanovic nije mogao da zaboravi daje Srbija vodila nekoliko ratova i utkala velike žrtve u oslobadanje ovog dela prostora koji je smatrala za svoj. Mogao se jedino složiti sa autonomijom Makedonije.71 S druge strane, u Crnogorcima nije video „poseban narod“. Argumente je lako pronašao isticuci da „cela istorija, književnost i nauka ne pominje crnogorsku narodnost. Cak se i crnogorska skupština zvala „Srpska narodna skupština““. 67 Grol, Londonski dnevnik, str. 599, Zabeležka od 14. juna 1944; str. 641-642, Zabeležka od 22. septembra 1944; str. 656, Zabeležka od 31. oktobra 1944. 68 Demokratija, 27. 9. 1945, str. 5, Odgovori i razgovori. O demokratskom programu - odgovor „Politici“; ...., ........ ..........., str. 178-179. 69 Demokratija, 27. 9. 1945, str. 5. 70 Trece zasedanje Antifašistickog veca Narodnog oslobodenja Jugoslavije i zasedanje Privremene Narodne skupštine, str. 464-465. 71 AS, SSRNS (NOFS), fase. I, Zapisnici sa sednica Izvržnog odbora JNOF Srbije od 22. decembra 1944, od 26. aprila 1945 i 27. maja 1945. Milicevic: Obracun s klasnim neprijateljem 337 On je, na secnicama JNOF-a Srbije 26. aprila i 27. maja 1945. godine, podvlacio da je „besmisleno“ tvrditi da Crnogorci nisu Srbi jer se nijedna skupština nije izjasnila da su Crnogorci poseban narod i da nisu Srbi. Zbog toga je s gorcinom isticao: „Crnogorce nikako ne mogu priznati kao poseban narod“.72 Narocito se usprotivio shvatanju daje srpski narod hegemonisticki. Naprotiv, po mišljenu Jaše Prodanovica, on je „širokogrud“, ali znacajniji problem predstavljao je „šovinizam drugih oko nas (Srba - prim. N.M)...jer se manifestuje na mnogobrojne nacine“.73 Vaša Cubrilovic je povodom prava samoopredeljenja do otcepljenja zakljucivao da se „svima daje ovo pravo, ali srpskom narodu se ne daje“. On je pritom mislio na srpski narod kao celinu. Ukazujuci daje srpski narod glavni nosilac državnosti i stvaranja velike države, on je postavljao pitanje „da li je u interesu države stvaranje tolikih pokrajina, a nevodenje racuna o stvari srpskog jedinstva“. On je cak smatrao da treba, kako je govorio, „pustiti da se ižive lokaliteti“. Protiveci se stvaranju federalne Crne Gore isticao je da ne samo daje crnogorska tradicija „cisto srpska“, vec i da se kod Crnogoraca „radilo o prvenstvu u srpskom narodu a ne o formiranju posebne narodnosti“. Dr. Cubrilovic nije verovao da ima 20% Crnogoraca koji hoce posebnu jedinicu, pa cak ni 5%.74 Sa shvatanjima ove dvojice slagali su se narocito dr. Milivoje Markovic i Milorad Belic. Posebno oštro istupio je protiv rešenja srpskog nacionalnog pitanja Antonije Todorovic. On je bio protiv saradnje s komunistima i napustio je Glavni odbor Republikanske stranke, sa obrazloženjem da je komunisticki režim „diktatorski, fašisticki, amoralan i skroz antisrpski“. Za njega nije u pitanju samo nedemokraticnost režima, vec i to što Komunisticka partija „srpski prostor cepa na nekoliko delova bez da o tome pita srpski narod, a hrvatski i slovenacki prostor ostavlja nedirnut“.75 Srbija se na kraju i posle rata konstituisala kao složena federalna jedinica u jugoslovenskoj federaciji. Konacan oblik dobila je sredinom 1945. godine kada su prihvacene odluke o prikljucenju Vojvodine (jul 1945) i Kosovo i Metohija (jul 1945).7. Pomenuti iskazi protivljenja rešenju srpskog nacionalnog pitanja od strane gradanskih politicara nisu imah veceg odjeka na prakticna rešenja i zbog toga jer je to pitanje vec rešeno u ratu. Oni su pokazivah da su srpski gradanski politicari u opoziciji ih u strukturama vlasti pokušavah da tokom 1945. godine izraze svoje posebno mišljenje i brigu za srpski etnicki prostor. KPJ je svojim rešenjem srpskog nacionalnog pitanja srpski narod podelila na nekoliko federalnih 72 AS, SSRNS (NOFS), fase. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije od 26. aprila 1945. 73 AS, SSRNS (NOFS), fase. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije od 22. decembra 1944. 74 AS, SSRNS (NOFS), fase. I, Zapisnik sa sednice Izvršnog odbora JNOF Srbije od 22. decembra 1944. 75 Pavlovic, Srbija u nacionalnoj politici KPJ na kraju rata, str. 90; Petranovic, Zecevic, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost, tom 2, str. 201-202. 76 Odluka o ukljucenju Vojvodine u federalnu Srbiju donesena je aprila 1945 na Sedmoj pokrajinskoj konferenciji, a Kosova i Metohije na Oblasnoj narodnoj skupštini u Prizrenu jula 1945 (Pavlovic, Srbija u nacionalnoj politici KPJ na kraju rata, str. 91-102). 338 Slovenija v Jugoslaviji jedinica, cime je slabila njegov položaj, kao najbrojnijeg naroda, u novoj državi. Formiranjem Makedonije i Crne Gore cepan je i srpski narod i teritorija koje je srpsko gradanstvo smatralo da su srpske nacionalne teritorije. Osim toga, obnova Jugoslavije na principu ravnopravnosti nosila je i butanje srpskog naroda o genocidu izvršenim nad njim, što je takode tištalo srpske gradanske politicare. Neke od velikih ideja srpskog gradanstva - ideja demokratije, antikomunizam ili ideja vere u sopstveno rešenje srpskog nacionalnog pitanja - su u susretu i sudaru sa revolucionarnim snagama, poražene i prakticno „nestale“, zajedno sa gradanstvom, kao politickom i društvenom klasom. Srpsko gradanstvo je posle velikih iskušenja sa kojima se suocavalo tokom prethodnih decenija - na primer, iskušenja koja su pratila ostvarenje nacionalnog idela, odnosno stvaranje demokratske države u kojoj bi živeli svi Srbi, ih iskušenja koja su iskrsavala u višenacionalnoj državi, ih, ona, narocito teška, koja su proistekla iz ratova, posebno Drugog svetskog rata - bilo slabo, podeljeno i bez pomoci jake monarhije, vojske i podrške zapadnih demokratskih sila da, u tom istorijskom trenutku, brani i odbrani ideje u cije je ostvarivanje ugradilo politicki, ekonomski, intelektualni potencijal i nebrojene ljudske žrtve. Starija generacija srpskog gradanstva, koja je iskusila demokratski i politicki život, bila je biološki, politicki i u svakom drugom pogledu, umorna i istrošena. Ona nije mogla da shvati novo vreme, koje je iziskivalo menjanje sopstvenih idejnih i politickih pogleda i stavova, te moralnih nazora, i njihovo prilagodavanje novom dobu. Ni mlada generacija srpskog gradanstva, koja je trebalo da preuzme i ponese borbu za pomenute ideje, nije imala dovoljno snage, jedinstva i sposobnosti. Ona je sazrevala u godinama pred rat i nije stigla da upozna šta znaci pravi demokratski i parlamentarni život. Nikica Baric NEKE ZNACAJKE PERCEPCIJE JUGOSLAVENSKOG PARTIZANSKOG POKRETA U SUVREMENOJ HRVATSKOJ Franjo Tudman u mladosti je sudjelovao u partizanskom komunistickom pokretu, a nakon Drugoga svjetskog rata je kao oficir Jugoslavenske narodne armije (JNA) radio u Beogradu. Zatim se vraca u Zagreb i postaje direktor Instituta za historiju radnickog pokreta Hrvatske. Krajem 1960- ih gubi mjesto direktora Instituta, izbacen je iz Saveza komunista Jugoslavije, a kasnije je zbog hrvatskog nacionalizma suden i odredeno vrijeme provodi u 340 Slovenija v Jugoslaviji zatvoru. Na prvim višestranackim izborima 1990. kao predsjednik Hrvatske demokratske zajednice (HDZ) dolazi na vlast i dužnost hrvatskoga predsjednika obnaša do svoje smrti 1999. godine.1 Kao oficir JNA i kasnije direktor Instituta za historiju radnickog pokreta Tudman se poceo baviti poviješcu. Iako je Titova federativna Jugoslavija proklamirala “bratstvo i jedinstvo”, tvrdeci da je riješila nacionalno pitanje na temelju ravnopravnosti svih naroda i narodnosti, zapravo su postojala suprotstavljena videnja i želje pojedinih republickih rukovodstava. Tako su se komunisti, tijekom Drugog svjetskog rata suborci u Titovom partizanskom pokretu, u drugoj jugoslavenskoj državi u brojnim tockama opet našli podijeljeni po nacionalnoj crti. Kako ce o tome kasnije reci Tudman, on je, dokje kao oficir služio u Beogradu, spoznao da su bez obzira na zajednicko iskustvo pripadnika raznih jugoslavenskih naroda u partizanskom pokretu nacionalna razlike toliko važne da suživota na temelju zajednickih interese ne može biti, ukoliko ne postoji puno priznanje “nacionalne samobitnosti”. U takvim okolnostima i historiografske interpretacije imale su ulogu u odmjeravanju snaga izmedu Beograda i Zagreba. Tudman je, kako je navodio tijekom 1980-ih, svojim povjesnicarskim radom pobijao srpske tvrdnje da je hrvatski narod iskljucivi krivac za slom Kraljevine Jugoslavije, da je Hrvatska seljacka stranka (HSS), kao glavni politicki predstavnik hrvatskog naroda u predratnom razdoblju, bila reakcionarna i istovjetna ustaškom pokretu, da je domobranstvo kao redovna vojska Nezavisne Države Hrvatske (NDH) istovjetno ustašama, da je cijela Katolicka crkva “fašisticko-ustaška”, odnosno, da je gotovo cijeli hrvatski narod zbog svoga nezadovoljstva Kraljevinom Jugoslavijom zapravo stao na stranu fašizma i ustaštva i zbog tih razloga uglavnom nije sudjelovao u Narodnooslobodilackoj borbi, odnosno partizanskom pokretu, koji je u Hrvatskoj uglavnom bio popunjen srpskim stanovništvom. Na istoj je crti bilo i Tudmanovo suprotstavljanje srpskim pretjerivanjima oko broja žrtava u ustaškom koncentracijskom logoru Jasenovac, odnosno nametanju teze o genocidnosti hrvatskog naroda.21 Tijekom 1970-ih i 1980-ih Tudman je u svojim izjavama zapadnoeuropskim medijima isticao važnost hrvatske antifašisticke ljevice, suprotstavljajuci se tvrdnjama da su Hrvati u Drugom svjetskom rata bili iskljucivo na strani NDH. Tudman je korijene komunistickog pokreta u Hrvatskoj vidio u njezinoj 1 Ovaj prilog uglavnom se temelji na nekoliko mojih prethodno objavljenih radova: Baric, Antifašisticka borba u Drugom svjetskom ratu u politickim interpretacijama hrvatskih predsjednika 1991-2006; isti, Hrvatski predsjednik Franjo Tudman o jugoslavenskom predsjedniku Josipu Brozu Titu; isti, Prvi hrvatski predsjednik dr. Franjo Tudman o jugoslavenskom predsjedniku Josipu Brozu Titu. 2 Za Tudmanove izjave prije 1990. vidjeti: Tudman, Usudbene povjestice. Za Tudmanove izjave i govore nakon 1990. vidjeti: Tudman, Hrvatska rijec svijetu; isti, Zna se : HDZ u borbi za samostalnost Hrvatske, knjiga druga.; isti, Zna se: HDZ u borbi za ucvršcenje hrvatske državne suverenosti, knjiga cetvrta. Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 341 razvijenoj radnickoj klasi, a Hrvatska je imala i snažan ljevicarski i marksisticki intelektualni krug oko Miroslava Krleže. To su, prema Tudmanu, bili temelji antifašistickog opredjeljenja medu Hrvatima. Pojavu ustaškog pokreta Tudman je objašnjavao posljedicom nezadovoljavajuceg položaja hrvatskog naroda u prvoj jugoslavenskoj državi. Ustaše su se stavile na stranu sila Osovine jer su u njima našli saveznike za svoje politicke ciljeve. Tako je hrvatski narod, u okviru Europe kojom su dominirale sile Osovine, prvi put u novijoj povijesti dobio svoju državu, NDH, ali hrvatski narod u vecini “nije postao fašisticki”. Naprotiv, antifašisticki pokret u Hrvatskoj bio je tijekom Drugog svjetskog rata snažan jer Hrvati nisu željeli povratak na predratnu Jugoslaviju, dok je NDH bila osudena podijeliti poraz sa silama Osovine. Tako je hrvatski narod u Titovim partizanima tražio svoju buducnost u novoj jugoslavenskoj državi, koja je trebala biti ustrojena kao ravnopravna zajednica naroda. Osim toga, podsjetio je Tudman, i Tito je još tijekom rata kazao da bi Narodnooslobodilacka borba bila obmana ako ne bi donijela slobodu svim jugoslavenskim narodima. Kasnije su komunisti, smatrao je Tudman, svoje izvorne postavke ipak zapostavili, pa je i u socijalistickoj Jugoslaviji došlo do srpske dominacije. Tijekom 1980-ih u Srbiji je sve više do izražaja dolazilo neprijateljstvo prema Titu, koji je napadan kao komunisticki diktator koji je Jugoslaviju ustrojio na racun slabljenja srpskog naroda. Jugoslavenska kriza se krajem 1980- ih intenzivirala, a na celo Srbije dolazi Slobodan Miloševic s ciljem uspostave srpske prevlasti u Jugoslaviji. Istovremeno u Zagrebu vlada “hrvatska šutnja”, uspostavljena nakon sloma “Hrvatskog proljeca”. Tek 1989. i u Hrvatskoj dolazi do okupljanja skupina koje ce prerasti u buduce politicke stranke, medu kojima je bila i HDZ na celu s Tudmanom. I u tom razdoblju Tudman nastavlja o Titu govoriti uglavnom pozitivno, pa i apologetski. Tako je krajem 1989. u jednom intervjuu Tudman izjavio da je Tito bio komunist koji je vodio jugoslavensku politiku, ali je ipak bio i Hrvat koji se nije stavio na stranu Srba kao najbrojnijeg jugoslavenskog naroda. Osim toga, smatrao je Tudman, Tito se u svojoj vladavini u manjoj mjeri oslanjao na teror, za razliku od primjerice Staljina, iako Tudman nije negirao daje Komunisticka partija Jugoslavije na kraju Drugog svjetskog rata i u poracu u cilju uspostave svoje vlasti koristila revolucionarni teror. Tudman je ocijenio da je Tito u okolnostima u kojima je djelovao bio “veliki politicar” koji je marksisticku doktrinu znao upotrijebiti na “stvaralacki nacin”, odnosno on je bio odgovor na izazove svoga vremena. Pojava Miloševica pokazuje da se Srbija nikada nije pomirila s avnojevskom, federativnom Jugoslavijom i kada se iz Beograda kritizira Tito, zapravo se kritizira ono što je kod njega bilo pozitivno. Kada je rijec o Tudmanovom stajalištu o ustašama i NDH, on je u rujnu 1989. održao predavanje hrvatskim emigrantima u Švedskoj. Tom prilikom je 342 Slovenija v Jugoslaviji izjavio daje ustaški pokret, koji je uspostavio NDH, nesumnjivo imao “genocidni program i pocinio genocidna zlodjela”, odnosno ustaše su “srpsko pitanje” željeli riješiti tako što ce jednu trecinu Srba pobiti, drugu trecinu protjerati, a ostatak prevesti na katolicku vjeru, od cega su ubrzo odustali i umjesto toga uspostavili Hrvatsku pravoslavnu crkvu. No, Tudman je nakon ove tvrdnje naveo da je cetnicki pokret Draže Mihailovica, prema njegovom mišljenju, “imao ništa manje genocidni nego cak radikalniji genocidni program” uništenja hrvatskog naroda. Nedugo zatim, krajem veljace 1990., u zagrebackoj dvorani “Vatroslav Lisinski”, održan je Prvi opci sabor HDZ-a. Tada je Tudman održao govor u kojem je, medu ostalim, dao i svoju dobro upamcenu interpretaciju NDH: “Pobornici hegemonisticko-unitaristickih ili jugoslavensko velikodržavnih shvacanja vide u programskim ciljevima HDZ ništa drugo do zahtjeva za obnovom ustaške NDH. Pri tom zaboravljaju da NDH nije bila samo puka ‘kvislinška tvorba i ‘fašisticki zlocin vec i izraz kako povijesnih težnji hrvatskoga naroda za svojom samostalnom državom, tako i spoznaja medunarodnih cimbenika, a u ovom slucaju vlade Hitlerove Njemacke, koja je na ruševinama versailleskoga krojila Novi europski poredak, tih težnji Hrvatske i njenih geografskih granica. Prema tome, NDH nije predstavljala samo puki hir osovinskih sila vec je bila posljedak posve odredenih povijesnih cimbenika”.3 Nakon ove Tudmanove izjave Ivica Racan, predsjednik reformiranih hrvatskih komunista, izjavit ce da je HDZ “stranka opasnih namjera”, a spomenuta izjava do danas ce biti kljucni argument za sve Tudmanove kriticare koji smatraju da je njome otvorio vrata oživljavanju “ustaštva” koje ce tijekom 1990-ih “preplaviti” Hrvatsku. Takve tvrdnje nece moci ublažiti ni cinjenica da je u istom govoru Tudman takoder rekao: “Rijec je naime o tome, da se sa Zavnohom utemeljenom Federalnom Državom Hrvatskom - hrvatski narod na koncu drugoga svjetskoga rata našao na strani pobjednickih demokratskih sila. A to je bilo od dalekosežne povijesne važnosti. Ako ne može biti dvojbe, da je hrvatski narod skupo stajalo uspostavljenje Titove jugoslavenske federacije, onda se još manje može dvojiti o tome da bi bez SR Hrvatske njegova sudbina bila neusporedivo teža. Da nije bio i na strani pobjednika, hrvatski narod, nakon propasti NDH s osovinskim silama, ne bi mogao izbjeci plan cetnickog genocida, posljedice kojega su mogle biti katastrofalne”.4 Takoder je upozorio da se ne smiju zaboraviti “povijesne zasluge zavnohovske Hrvatske”, odnosno hrvatskih komunista i partizana, kojima su u sastav Hrvatske ušla Istra i druga podrucja na Jadranu, od Lastova, preko Zadra do Rijeke. Zbog svega toga postojanje Socijalisticke Republike Hrvatske bilo je, bez obzira na sva hrvatska nezadovoljstva, temelj hrvatske opstojnosti, kao i polazna tocka 3 Programske zasade i ciljevi HDZ. Uvodno izlaganje dr. Franje Tudmana. 4 Isto. Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 343 za ostvarenje pune državne suverenosti hrvatskoga naroda. Tudmana izjava o NDH nije poricala, štoviše potvrdivala je ono što je Tudman ocijenio njezinim kvislinškim znacajkama i fašistickim zlocinima, ali je znacila i potvrdu NDH kao oblika hrvatske državnosti, cime je, neizravno, rehabilitirala Hrvate koji su se u Drugome svjetskom ratu svrstali na njezinu stranu. Može se reci da je to bio pocetak Tudmanove politike nacionalne pomirbe medu Hrvatima koji su se tijekom Drugog svjetskog rata borili na suprotstavljenim stranama. Nedugo nakon dolaska HDZ-a na vlast u prosincu 1990. donesen je novi hrvatski Ustav. U njegovim izvorišnim osnovama navedeno je da je hrvatski narod svoju državnost tijekom povijesti izrazio u razlicitim oblicima, a ona se tijekom i nakon Drugoga svjetskoga rata ocitovala: “u uspostavi temelja državne suverenosti (...) izraženoj nasuprot proglašenju Nezavisne Države Hrvatske (1941) u odlukama Zemaljskog antifašistickog vijeca narodnog oslobodenja Hrvatske (1943), a potom u Ustavu Narodne Republike Hrvatske (1947) i poslije u ustavima Socijalisticke Republike Hrvatske (1963-1990)”.5 Krajem ožujka 1991. hrvatski Sabor donio je i Zakon o blagdanima i neradnim danima. U skladu s ovime kao blagdan je uveden i 22. lipanj kao Dan antifašisticke borbe. Istim zakonom 27. srpanj prestao je biti blagdan. Tako je ukinut dotadašnji praznik, Dan ustanka naroda Hrvatske, koji je obilježavan 27. srpnja. U službenoj interpretaciji iz razdoblja socijalisticke Jugoslavije toga dana 1941. godine otpoceo je “masovni narodni ustanak” u Lici, odnosno gerilski odredi i narod, predvodeni komunistima, sukobili su se sa snagama NDH i zauzeli mjesto Srb. Novi praznik, Dan antifašisticke borbe, trebao se slaviti 22. lipnja jer je toga dana 1941. kraj Siska, po odluci Okružnog komiteta Komunisticke partije Hrvatske (KPH) za Sisak, osnovan Sisacki partizanski odred. Kljucna razlika bila je u tome što su ustanici od 27. srpnja po nacionalnosti bili Srbi, dok se osnivanje Sisackog partizanskog odreda moglo povezati s komunistima hrvatske nacionalnosti. Tako je u Republici Hrvatskoj institucionaliziran “hrvatski antifašizam” koji se sastojao u tome da je jugoslavenski (“avnojevski”) okvir sveden na hrvatski (“zavnohovski”), dok je izvorna revolucionarna i komunisticka sastavnica partizanskog pokreta potisnuta u drugi plan u korist “antifašizma” kao epohalne pozitivne vrijednosti. Moglo bi se reci daje to bila svojevrsna “pobjeda” onoga za što se Tudman zalagao još dok je, kao oficir JNA i direktor Instituta za historiju radnickog pokreta, pisao o Drugome svjetskom ratu. U meduvremenu u Hrvatskoj je izbila pobuna dijela srpskog stanovništva koja je imala potporu Beograda i JNA, a ovi ce dogadaji eskalirati u ratu koji se u Hrvatskoj vodio tijekom druge polovice 1991. godine. Tako se Hrvatska našla 5 Dokumenti o državnosti Republike Hrvatske (Od prvih višestranackih izbora 1990. do medunarodnog priznanja 15. sijecnja 1992), str. 44. 344 Slovenija v Jugoslaviji u ratu s JNA, koja je bila izravni institucionalni nastavak Titove pobjednicke partizanske vojske iz Drugoga svjetskog rata. U takvim teškim okolnostima i u samom vladajucem HDZ-u, kao i u širokim slojevima hrvatskog stanovništva, rasli su protujugoslavenski i protusrpski osjecaji, a JNA se smatrala agresorskom komunistickom vojskom koja se stavila na stranu Srba. Nesumnjivo sve ovo nije doprinosilo pozitivnom gledanju na partizane. O svemu ovome moglo bi se navesti mnogo primjera. Spomenut cu samo jedno sjecanje jednog hrvatskog vojnika koji je krajem 1991. sa svojim suborcima autobusom krenuo na ratište. U autobusu je “treštala kazeta s ustaškim pjesmama pogodnim za junacko deranje” i “decki” u autobusu su se “junacki derali”. “Nekoliko možda iz uvjerenja”, a ostali “radi društva” i zato što “drugih borbenih pjesama nismo imali”. Što se tice partizanskih pjesama, njih ti hrvatski vojnici nisu “mogli smisliti, jer oni “koji se nazivaju sljedbenicima partizana sada uništavaju Hrvatsku”.6 Unatoc svega ovoga Tudman je nastavio insistirati na nacelima nacionalne pomirbe, izjavljujuci daje HDZ objedinio hrvatski narod od “nikakve proustaške desnice, nego državotvorne desnice”, do “hrvatske ljevice”, u koju su spadali istaknuti komunisti i Titovi partizani. Tako je sredinom 1992. u jednom govoru Tudman izjavio da je HDZ prvi ustvrdio da je hrvatski narod želio svoju državu, te je bilo idealista koji su je htjeli ostvariti uspostavom NDH. No, HDZ je takoder kazao da se mora odbaciti povezanost NDH s fašizmom i zlodjela koja je ta država pocinila. Istovremeno HDZ priznaje zasluge hrvatskim komunistima, koji su omogucili da u sastav Hrvatske udu krajevi na Jadranu i Medimurje. U govoru održanom u Puli pocetkom 1993. Tudman je izjavio: “Ujedinili smo i hrvatske ustaše koji su htjeli hrvatsku državu, a odbacili njihov fašizam, ujedinili smo i hrvatske partizane koji su se borili za Istru, a odbacili njihov glupi boljševizam”. U Tudmanovim govorima isticano je da je hrvatska povijest tijekom 20. stoljeca bila obilježena brojnim promašajima i zabludama hrvatskih politicara i državnika, medusobnim hrvatskim sukobima i stradanjima. Ocito je glavni Tudmanov motiv za takvo videnje hrvatske povijesti bila želja da istakne vlastitu važnost - nakon svih prošlih zabluda, pogrešaka i žrtava, konacno je ostvarena samostalna Hrvatska i to upravo pod njegovim vodstvom. Ovu misao Tudman je isticao i varirao u vecem broju svojih govora, primjerice u jednome održanom krajem 1997. godine. Tada je naveo da su politike koje su tijekom Drugoga svjetskoga rata vodili Vladko Macek, Ante Pavelic i Josip Broz-Tito dovele do meduhrvatskih podjela i sukoba, a posljedica toga bile su i žrtve logora Jasenovac i masovne likvidacije pripadnika oružanih snaga NDH na kraju rata, odnosno “neslavna sudbina i hipoteke” NDH, kao i sve “tegobe” ZAVNOH-ovske Hrvatske u komunizmu i socijalistickoj Jugoslaviji. U takvoj Tudmanovoj interpretaciji 6 Baric, Antifašisticka borba u Drugom svjetskom ratu, str. 222. Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 345 hrvatski narod je tijekom Drugog svjetskog rata bio dva puta poražen jer nije ostvario državnost ni kroz NDH, a niti kroz sudjelovanje u partizanskom pokretu. Vojnici NDH razoružani su na Bleiburgu i likvidirani, dok je “hrvatska partizanska vojska” pod zapovjedništvom Glavnog štaba Narodnooslobodilacke vojske i partizanskih odreda Hrvatske u istom tom ratu pobijedila, ali je na kraju odvedena u “jugoslavenske kasarne”. Nasuprot tome, isticao je Tudman, tijekom Domovinskog rata pale su brojne hrvatske žrtve, ali su one ipak bile manje od stradanja tijekom Drugog svjetskog rata, a cilj, stvaranje samostalne Hrvatske, uspješno je ostvaren. U govoru koji je održao na saboru hrvatskih ucitelja sredinom 1992. Tudman je izjavio: “Ponekad se ne razumije kako se ukupna današnja demokracije u Europi i u svijetu zasniva i uvijek formalno poziva na antifašizam. Prema tome, i naša je zadaca, ako želimo da se što prije i što svrhovitije uklopimo u taj i takav današnji svijet, u taj i takav medunarodni poredak, europski i svjetski, i na nama je takoder da svoju demokraciju isto tako zasnivamo i na antifašistickom udjelu, odnosno udjelu hrvatskoga naroda u tom antifašizmu na kojemu pociva u stvarnom i formalnom smislu današnja europska i svjetska demokracija”. Uz ovo, naveo je Tudman, postoji još jedan razlog da se antifašisticka sastavnica hrvatske povijesti sagleda kao bitna, bez obzira na sve zablude i žrtve koje je komunisticka vladavina pocinila hrvatskom narodu, odnosno treba znati da su komunisti još prije Drugoga svjetskoga rata, a formalno i kasnije, isticali ideju o pravu hrvatskog naroda na samoodredenje, odnosno na samostalnu hrvatsku državu. U prilog ovoj tvrdnji Tudman je spomenuo primjer hrvatskih “marksista, komunista, antifašista” koj e su vlasti NDH u lj eto 1941. osudile na smrt i smaknule. No, u Tudmanovoj interpretaciji oni nisu otišli u smrt iskljucivo zbog komunizma, nego zbog ideala slobodne Hrvatske. Prije smaknuca ti su komunisti na zidu tamnice napisali da oni odlaze u smrt uzdignute glave, jer umiru za stvar radnog naroda, a svoju poruku završili su parolom “Živjela sovjetska Hrvatska!” No, zakljucio je Tudman, to nije bio usklik nekakvoj sovjetskoj i staljinistickoj Hrvatskoj, nego Hrvatskoj koja ce se osloboditi iz jugoslavenskog ropstva. Ovakva Tudmanova interpretacija spomenutog natpisa bila je sasvim u okviru prethodno spomenutih vrijednosti “hrvatskog antifašizma”, u skladu s kojima je komunisticko-revolucionarna odnosno “sovjetska” sastavnica nekriticki zanemarivana, a nacionalna hrvatska sastavnica neutemeljeno preuvelicavana. U govoru prosvjetnim radnicima održanom u listopadu 1996. Tudman je u vezi s nastavom povijesti u hrvatskim školama naveo da se ona mora odvijati u skladu sa smjernicama na kojima je uspostavljena suvremena hrvatska država, odnosno “pomirbom svega hrvatstva”. Kada je rijec o Drugom svjetskom ratu to znaci da NDH predstavlja izraz težnji hrvatskog naroda za svojom državom, ali 346 Slovenija v Jugoslaviji isto tako treba osuditi njezine zlocine. Buduci da NDH nije bila u stanju ostvariti “nacionalna demokratska prava” i odlazila je u propast zbog savezništva sa silama Osovine, hrvatski se narod opredijelio za “antifašisticki pokret” koji je u Hrvatskoj bio najsnažniji ne samo na podrucju Jugoslavije, nego i u cijeloj Europi. Hrvati nisu pristupili antifašistickom pokretu zbog komunizma, nego zato jer su težili slobodi i ravnopravnosti. Tudman je zakljucio - “da nije bilo NDH ne bi bilo ni zavnoh-ovske Hrvatske”, a bez nje ne bi bilo ni suvremene Hrvatske. Tudman je to smatrao bitnim istaknuti jer je to “delikatno” i nije jasno ni nekim “zrelim ljudima”, ali je nastavnicima naglasio da je važno da u svome radu o svemu tome poduce mlade hrvatske naraštaje. Ironicno bi se moglo zakljuciti da zaista ne iznenaduje što ni “zrelim ljudima” nije moglo biti jasno Tudmanovo “pomirbeno”, a zapravo kontradiktorno i redukcionisticko ekvilibriranje izmedu NDH i partizanskog pokreta, koje je uporno težio uklopiti u svoju sliku pozitivnih hrvatskih državotvornih težnji. U takvim Tudmanovim interpretacijama i dalje je bilo mjesta za Tita, pri cemu nikada nije zaboravljao istaknuti Titovo “hrvatstvo”. U tom smislu Tudman je naglašavao da je Hrvatska bila glavno uporište Titovih partizana, dok su u Srbiji prevladavali cetnici, odnosno Tito je mogao “racunati s Hrvatima, ali ne i sa Srbima”. Zato bi bilo pogrešno smatrati da je za vrijeme Drugog svjetskog rata postojala iskljucivo NDH, a ne spomenuti snažan hrvatski antifašisticki pokret. Tako su se hrvatski komunisti izborili za hrvatsku državnost, iako su kasnije jednim dijelom prihvatili jugoslavenstvo i staljinizam. Zato je Tudman smatrao da nije slucajnost što su na celu jugoslavenskog antifašistickog pokreta bile osobe hrvatske nacionalnosti, odnosno Tito i Ivan Ribar, koji su proizašli iz “hrvatskog komunistickog i gradanskog politickog života”. Na temelju svega ovoga Tudman je smatrao da ce objektivan sud ocijeniti Tita oštro, kao komunistickog vodu koji je “donio zlo”, ali ce se isto tako trebati uzeti u obzir i njegove zasluge. Zanimljiv je i govor kojega je Tudman održao u srpnju 1996. na konvenciji Hrvatskog svjetskog kongresa koji se održavao na Brijunima. Tudman je tada spomenuo da se spomenuti skup održava na mjestu koje su u prošlosti posjecivali “njemacki, austrijski, talijanski carevi i kraljevi”. No, Brijuni i Istra tada nisu bili u sastavu hrvatske države, a to su postali tek pobjedom “hrvatskih antifašista”. Tudman se od ove svoje izjave odmah ogradio i ispravno nadodao daje “hrvatski antifašizam” djelovao u jugoslavenskom okviru. No, na celu tog pokreta bio je Tito, kojega se, naveo je Tudman, može optužiti i za Bleiburg i za mnogo drugih stvari, ali on je takoder i zaslužan jer se Brijuni nalaze u sastavu Hrvatske. Nakon Tudmanove smrti i silaska HDZ-a s vlasti u dijelu javnog i politickog života Hrvatske zagovarana je “detudmanizacija”, koja je - prema mome mišljenju - dijelom i provedena. “Detudmanizacija” je znacila “suocavanje” hrvatskog društva s “mracnim mrljama” na kojima je uspostavljena samostalna Hrvatska, Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 347 što se primjerice odnosilo na nedemokratske postupke Tudmana i njegove vlasti i ratne zlocine koje je tijekom 1990-ih pocinila hrvatska strana. U takvoj atmosferi na oštru je kritiku nailazila i djelomicna rehabilitacija NDH koju je Tudman omogucio u sklopu svoje politike nacionalne pomirbe. Tudmana je na mjestu hrvatskog predsjednika naslijedio Stjepan Mesic. Mesic je od 1990. do 1994. bio blizak Tudmanov suradnik, a nakon toga postaje njegov oštri kriticar. Nasuprot Tudmanovom kompliciranom i kontradiktornom balansiranju izmedu NDH i hrvatskog partizanskog pokreta, a u cilju hrvatske pomirbe, Mesic je oštro odbacio NDH, a podjednako odlucno je u “hrvatskim antifašistima” gledao utemeljitelje suvremene Hrvatske. Za Mesica je razdoblje Tudmanove vladavine u znatnoj mjeri izjednaceno s obnovom ustaštva, odnosno, kako je naveo u svome govoru iz 2005. godine: “Problemi s odnosom prema prošlosti pocinju u modernoj Hrvatskoj, u njezinim prvim godinama, s bespoštednim sotoniziranjem socijalizma u njegovoj jugoslavenskoj varijanti i s istodobnim diviniziranjem ustaštva kao izvornog i iskrenog hrvatstva”.7 Mesic je 2004. izjavio da je “fasciniran” Titovim djelom, jer je on poveo antifašisticku borbu bez koje bi Hrvati nestali. U Titovoj federativnoj Jugoslaviji i s Ustavom iz 1974. Hrvatska je dobila elemente državnosti i na temelju toga i pravo na osamostaljenje od jugoslavenske države. Mesic je priznao da je Titova vlast pocinila zlocine i nasilja, koja su rezultirala “potocima krvi”, ali je njegovo djelo “veliko” i mora biti prihvaceno kao temelj na kojem se zasniva suvremena Hrvatska: “Tudman je bio opterecen povijesnim mitovima, kraljevima, kontinuitetom hrvatske državnosti... I sve je to u redu, ali bez Narodnooslobodilacke borbe niceg ne bi bilo i citava bi prica o hrvatskoj državnosti bila besmislena i isprazna”.8 Ocito, ako se uzmu u obzir u ovom prilogu navedene Tudmanove izjave o Titu i “hrvatskim antifašistima”, onda se može zakljuciti da je Mesic nekorektno objašnjavao Tudmanov odnos prema hrvatskoj povijesti. Jer, sve ono što Mesic navodi kao “doprinos” Tita i “hrvatskih antifašista” suvremenoj hrvatskoj državnosti, zapravo je samo ponavljanje onoga što je i Tudman neprestano isticao. Zapravo ne postoji gotovo nikakva razlika u Tudmanovoj i Mesicevoj interpretaciji Tita i “hrvatskog antifašizma”, nego se razlika sastoji u tome što Mesic u potpunosti odbacuje NDH koju je Tudman djelomicno rehabilitirao u sklopu svoje politike nacionalne pomirbe. Kada je Mesic razdoblje Tudmanove vlasti ocijenio kao vrijeme u kojem je došlo do “diviniziranja ustaštva”, zaboravio je spomenuti da je upravo za vrijeme Tudmana sastavljena “antifašisticka” preambula hrvatskoga ustava i uveden 22. lipanj kao državni “antifašisticki” 7 Mesic, Poruke, str. 17. 8 Đikic, Domovinski obrat: politicka biografija Stipe Mesica, str. 165-166. 348 Slovenija v JugosLaviji blagdan. Time je upravo Tudman institucionalizirao “hrvatski antifašizam”, na cijim je “tekovinama” Mesic tijekom svoga predsjednikovanja uporno ustrajavao. ZAVRŠNA RAZMATRANJA Za vrijeme socijalisticke Jugoslavije uglavnom se nije moglo kriticki raspravljati o Titu i o dogadajima tijekom Drugog svjetskog rata. Postojala je službena crnobijela podjela na napredne revolucionarne snage i na kontrarevolucionarne snage, “kvislinge” i “sluge okupatora”. Jugoslavenska kriza krajem 1980-ih, raspad postojece države u ratovima pocetkom 1990-ih, nastanak novih država, sve to takoder nije pridonijelo uravnoteženom pogledu na prošlost. Na sve ovo nisu ostali imuni, na ovaj ili onaj nacin, ni brojni povjesnicari, a nesumnjivo su širenju najrazlicitijih i cesto kontradiktornih interpretacija doprinijeli i politicari, publicisti, novinari i razni drugi “javni radnici”. Sve se to ogledalo u cijelom nisu novih neutemeljenih i politicki motiviranih interpretacija spornih povijesnih dogadaja. Tudman je puno polagao na povijest, na koju se u svojim govorima cesto pozivao. Vidjeli smo da je inzistirao na tome da su on i HDZ iz prošlosti preuzeli sve “pozitivne” sastavnice hrvatske povijesti, a odbacili “negativne”, pa su tako, smatrao je Tudman, konacno uspjeli ostvariti samostalnu Hrvatsku. Nasuprot stradanjima i promašajima iz prošlosti, Hrvatska je pod Tudmanom konacno došla do “kraja povijesti” i ostvarila svoju samostalnost i slobodu. Ocito se takva interpretacija ne može smatrati utemeljenom historiografskom rašclambom. Kada je Tudman iz perspektive samostalne Hrvatske prethodnim hrvatskim politicarima, strankama i pokretima pripisivao odredene “zasluge” ili im zamjerao “promašaje”, zapravo je zanemarivao da se povijesne cimbenike ne bi trebalo hvaliti ili kuditi iz naknadne perspektive, nego bi trebalo shvatiti okolnosti koje su utjecale na njihove postupke i držanje u odredenom povijesnom razdoblju. Tudmanova tvrdnja daje NDH bila i izraz povijesnih težnji hrvatskog naroda za samostalnom državom, može se smatrati utemeljenom. Cinjenice pokazuju da su mnogi Hrvati s oduševljenjem docekali proglašenje NDH, a zatim se, sve do njezina sloma, na njezinoj strani, i u njezinim oružanim postrojbama, nalazio znatan broj Hrvata i bosansko-hercegovackih muslimana. Ono u cemu je Tudman griješio bila je njegova sklonost da pokaže razumijevanje za “idealiste” na strani NDH, a da istovremeno NDH oslobodi od “fašizma”, odnosno zlocina koje je pocinila. Iako Tudman nije poricao zlocine NDH, štoviše više puta je naveo da oni zaslužuju osudu, ipak je vidljiva njegova tendencija da, u nekim slucajevima, te zlocine relativizira. Tako je primjerice u govoru iz 1996. izjavio da je NDH izvršila zlocine, ali pod pritiskom Berlina i Rima. Ocito, uništenje židovske zajednice u NDH može se pripisati ustaškim prihvacanjem nacistickih Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 349 planova o “konacnom rješenju” židovskog pitanja. No, njezina nasilna politika nad srpskim stanovništvom, što je posebno došlo do izražaja 1941. godine, nije izvršeno zbog njemackog i talijanskog pritiska, naprotiv, bila je rijec o specificno ustaškoj politici, iako je ta politika od 1942. u znatnoj mjeri izmijenjena pokušaj em da se Srbi u NDH definiraju kao Hrvati pravoslavne vjere. Kao “olakotna” okolnost Tudmanove sklonosti da u nekim izjavama relativizira zlocine NDH može se uzeti cinjenica da je ta relativizacija bila odgovor na srpske tvrdnje o “genocidnosti” hrvatskog naroda, što se uglavnom temeljilo na preuvelicanom broju žrtava logora u Jasenovcu. No, iako neki Tudmanove procjene o broju žrtava Jasenovca, koje su prema njemu iznosile manje od 50.000 ljudi, smatraju revizionistickim umanjivanjem, ipak je ta procjena puno bolje utemeljena od neprestano ponavljanih srpskih tvrdnji o više stotina tisuca žrtava toga logora. Kada je rijec o Tudmanovoj interpretaciji partizanskog pokreta, odnosno “hrvatskog antifašizma”, i samog Tita, ona je, smatram, bila u još vecoj mjeri redukcionisticka nego njegova ocjena NDH. Tudman je u svojim politickim govorima hrvatske partizane gotovo u potpunosti opisivao kao hrvatske rodoljube i “antifašiste”. Pri tome je gotovo uvijek zanemarivao da oni nisu bili samostalan pokret, nego su djelovali u sklopu jugoslavenskog partizanskog pokreta. Može se reci da su se oni borili za Hrvatsku, ali za Hrvatsku u sastavu Jugoslavije. Za njih Jugoslavija nije bila prijelazna faza prema samostalnoj Hrvatskoj, nego stvaran okvir u kojem treba postojati i hrvatska federalna jedinica. Titovi suparnici u borbi za vlast u poslijeratnoj Jugoslaviji, cetnici, odnosno Jugoslavenska vojska u otadžbini pod vodstvom generala Mihailovica, uglavnom nisu u svoje redove uspjeli privuci nesrpske narode. Nasuprot njima, Titov program Jugoslavije koja ce biti obnovljena na ravnopravnim osnovama ipak je bio primamljiviji za nesrpske narode. No, ne smije se zaboraviti da se iza poruka o nacionalnoj ravnopravnosti zapravo nalazio komunisticki plan o revolucionarnom preuzimanju vlasti, koji je ukljucivao i oštar obracun sa svim stvarnim i potencijalnim protivnicima revolucije. U tom smislu moglo bi se reci da Titu “rješenje” nacionalnog pitanja nije bio cilj sam po sebi, nego samo važna stepenica koju treba doseci kako bi se mogla provesti revolucija i uspostava komunisticke vlasti. No, Tudman je u svojim izjavama gotovo uvijek zanemarivao jugoslavenski element Titovog partizanskog pokreta, a i samoga Tita cesto je percipirao kao politickog Hrvata. Tudman je Titovo nacionalno podrijetlo ocito smatrao bitnim za “zasluge” koje je Tito imao za Hrvatsku, davši joj položaj federalne jedinice u obnovljenoj Jugoslaviji. No, Tito zapravo nije bio politicki Hrvat, on se kao osoba nije oblikovao u okrilju neke partikularno hrvatske politicke opcije ili tradicije koje su postojala pocetkom 20. stoljeca, nego prije svega u sklopu medunarodnog revolucionarnog komunistickog pokreta. Našavši se na celu 350 Slovenija v Jugoslaviji jugoslavenskih komunista i kasnije, nakon osvajanja vlasti, Tito je po svome djelovanju bio Jugoslaven, a ne nekakav brižni hrvatski domoljub koji u Beogradu brine za partikularne hrvatske interese. Tocno je daje Tito težio postici ravnotežu medu jugoslavenskim republikama, kao što je tocno da je nekim svojim potezima slabio srpsku prevlast u Jugoslaviji, ali je podjednako tako istina da mu nikada nije padalo na pamet da Hrvatska može i treba biti nezavisna država. Tito je Hrvatsku vidio iskljucivo u sastavu Jugoslavije, a Tudman je to u svojim kasnijim interpretacijama gotovo u potpunosti zanemarivao. Tako bi se moglo reci da je Tudmanovo insistiranje na Titovom hrvatstvu bilo slabo utemeljeno, a slicno vrijedi i za njegovu tvrdnju da “nije slucajno” što se, uz Tita, na celu jugoslavenskog antifašistickog pokreta nalazio i Ivan Ribar, u Tudmanovoj interpretaciji predstavnik hrvatskog “gradanskog politickog života”. Pri tome je Tudman zaboravio spomenuti da je Ribar nakon Prvoga svjetskog rata bio clan Demokratske stranke, koja se isticala u zalaganju za unitarno uredenje jugoslavenske države i zatiranje hrvatske posebnosti u korist stvaranja idealne jugoslavenske nacije. U svojim interpretacijama “hrvatskih antifašista” Tudman je cesto zanemarivao njihov revolucionarni komunizam, iako su ti “antifašisti” svoj uzor imali upravo u Lenjinovom i Staljinovom Sovjetskom Savezu. Tako je i osnivanje Sisackog partizanskog odreda, do kojega je došlo nakon vijesti o njemackom napadu na Sovjetski Savez, Tudman tumacio kao znak “antifašizma” i “hrvatskog rodoljublja”, zanemarujuci mogucnost da su sisacki komunisti osnivanjem partizanskog odreda zapravo krenuli u borbu kojom ce pomoci “prvoj domovini socijalizma” na celu sa Staljinom. Kao što smo vidjeli ni u natpisu “Živjela sovjetska Hrvatska!” iz ljeta 1941. Tudman nije vidio komunizam ili staljinizam, nego iskljucivo hrvatsko rodoljublje! Takoder je zanimljiva Tudmanova spremnost da relativizira Titovu odgovornost za masovne likvidacije zarobljenih pripadnika Oružanih snaga NDH krajem rata. Tako je u govoru hrvatskim iseljenicima održanom na Brijunima 1996. Titovu odgovornost za te dogadaje relativizirao Titovom zaslugom što se Istra i Brijuni nalaze u sklopu Hrvatske. Slicna ovoj je i Tudmanova tvrdnja da su pripadnici Oružanih snaga NDH na kraju Drugoga svjetskoga rata završili na raznim stratištima, dok je “hrvatska partizanska vojska” odvedena u “jugoslavenske kasarne”. Pri tome je zaboravio da je i “hrvatska partizanska vojska” prije odlaska na odmor u jugoslavenske kasarne i sama sudjelovala u likvidacijama domobrana i ustaša na istim tim stratištima. Tudman je takoder nacinio konstrukt “hrvatstva” partizanskog pokreta koji je u Drugom svjetskom ratu djelovao na podrucjima koja se grubo poklapaju s današnjim hrvatskim granicama, odnosno partizanskim snagama koje su bile Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 351 podredene Glavnom štabu Hrvatske. Tudman je svoju borbu za dokazivanje hrvatskog ucešca u partizanskom pokretu poceo voditi još za vrijeme Jugoslavije, suprotstavlj ajuci se srpskim povjesnicarima koji su tvrdili da su Hrvati u razmj erno malom broju pristupali partizanima. Što govore cinjenice o sudjelovanju pojedinih jugoslavenskih naroda u partizanskom pokretu? Cinjenica je da pobjedu partizana u Drugom svjetskom ratu svojom borbom i žrtvama uglavnom nisu iznijeli ni Srbi iz Srbije, niti Hrvati. Ovi “temeljni” jugoslavenski narodi znatnim dijelom uopce nisu sudjelovali u borbi i pobjedi pokreta koji je uspostavio drugu jugoslavensku državu, što samo po sebi predstavlja svojevrstan paradoks. Tijekom 1941. u Srbiji je podignut ustanak protiv Nijemaca u kojem su sudjelovali i komunisti i rojalisti, odnosno cetnici Draže Mihailovica. Nakon gušenja ustanka Tito je svoje djelovanje uglavnom prebacio na podrucje NDH, gdje je mogao racunati na srpsko stanovništvo koje je nesumnjivo bilo naklonjenije obnovi Jugoslavije nego postojanju hrvatske države, dok su ih ustaška protusrpska nasilja dodatno motivirali da pristupe partizanima. Za razliku od toga Srbija je uglavnom ostala pod utjecajem cetnika Draže Mihailovica i srbijanske vlade Milana Nedica, a Tito ju je uspio osvojiti tek krajem 1944., uz izravnu sovjetsku vojnu potporu partizanima, koja je posebno došla do izražaja u zauzimanju Beograda. U tom smislu partizani su zaista bili snažni na podrucju Hrvatske, ali su sve do 1943. vecinu partizanskih jedinica popunjavali Srbi, a tek zatim Hrvati u vecem broju pristupaju partizanima, iako i do kraja rata udio Srba u tim partizanskim jedinicama ostaje znatno veci od njihovog udjela u ukupnom broju stanovnika. Na pocetku rata od Hrvata partizanima pristupaju gotovo iskljucivo clanovi Komunisticke partije, koji u partizanskim jedinicama, popunjenim Srbima, dolaze na mjesta komandanata i politickih komesara. Iznimku od ovoga pravila cini Dalmacija i Hrvatsko primorje, gdje su komunisti zbog talijanske aneksije i okupacije hrvatskih krajeva mogli u vecoj mjeri racunati na protutalijanske osjecaje Hrvata što je vodilo njihovom znatnijem pristupanju partizanima, iako ni ono na pocetku nije bilo masovno. U tom smislu treba promatrati i Tudmanovu “kroatizaciju” praznika antifašisticke borbe u Hrvatskoj. Za vrijeme Jugoslavije kao Dan ustanka naroda Hrvatske slavljen je 27. srpanj. Zapravo je bila rijec o ustanku srpskog naroda, o srpskim ustanicima koji su se pobunili protiv NDH. Tek postupno ta ce srpska ustanicka masa jednim dijelom postati partizanska vojska pod komunistickim vodstvom, a drugim dijelom prijeci ce u cetnicke jedinice. No, da bi se dao znacaj “hrvatskom antifašizmu”, umjesto 27. srpnja istaknuto je osnivanje Sisackog partizanskog odreda. Ne treba posebno isticati da taj odred, koji je u trenutku osnivanja imao oko 15 pripadnika, nije znacio nikakav masovni odaziv Hrvata u borbu protiv fašizma, nego iskljucivo reakciju Hrvata komunista na njemacki 352 Slovenija v Jugoslaviji napad na Staljinov Sovjetski Savez. U tom smislu Tudmanova težnja za dokazivanje “hrvatstva” partizanskog pokreta stoji na slabim temeljima. No, to treba brinuti samo one koji smatraju, a medu takve je nedvojbeno spadao i Tudman, da hrvatskom narodu po svaku cijenu treba osigurati besprijekornu “antifašisticku” legitimaciju. Ako se uzme u obzir da je NDH proglašena u sklopu Hitlerovog novog europskog poretka, a Hrvati su, zbog povijesnih okolnosti u kojima su se nalazili, dolazak te države pozdravili i znatnim joj dijelom pristupili, onda je posve jasno zašto nisu masovno pohrlili na stranu “antifašizma”, a dobrim dijelom mnogi to nisu ucinili niti do kraja rata, nego su ostali na strani NDH, smatrajuci je svojom državom. Tudman je puno puta, kao kasnije i Mesic, odavao zahvalnost Titu zbog jugoslavenskog ustava iz 1974., navodeci da je na temelju tog ustava Hrvatska kasnije izborila samostalnost. U konacnici ce medunarodna zajednice, pozivajuci se na posljednji jugoslavenski ustav, utvrditi da su granice njezinih republika ujedno i granice novih samostalnih država. No, ako je u posljednjem razdoblju Titove vladavine donesen spomenuti ustav za koji bi mu, prema Tudmanu i Mesicu, trebali biti zahvalni (iako je teško vjerovati da je namjera onih koji su taj ustav sastavljali bila raspad Jugoslavije), iza Tita ostala je i JNA, koja je trebala “braniti Jugoslaviju”. A kako je takva JNA, koju je Tito uzdigao na razinu “politickog subjekta” postupala u razdoblju raspada Jugoslavije, odnosno rata u Hrvatskoj 1991. i Bosni i Hercegovini 1992., dobro je poznato. Prema nekim mišljenjima Tudmanova ideja nacionalnog pomirenja Hrvata izvorno potjece od ustaškog pukovnika Vjekoslava Maksa Luburica, za vrijeme rata ozloglašenog zapovjednika koncentracijskog logora Jasenovac, koji je u emigraciji došao do zakljucka da se slobodna Hrvatska može ostvariti iskljucivo ako dode do pomirenja hrvatskih komunista i ustaša. Tudman osobno je tijekom 1990-ih izjavljivao da je na ideju o nacionalnom pomirenju došao još dok se tijekom Drugoga svjetskoga rata borio u partizanima, kada je shvatio da se i na suprotnoj strani, na strani NDH protiv koje ratuje, takoder nalaze hrvatski rodoljubi. Ocito je to bilo Tudmanovo naknadno tumacenje, jer je teško povjerovati da, kao mladi partizan i komunist, mogao imati percepciju pomirenja s onima s kojima je tada ratovao. No, ocito je na pocetku izgradnje samostalne i demokratske Hrvatske trebalo zauzeti odredeno stajalište prema svemu onome što se dogadalo u njezinoj neposrednoj prošlosti, iako je suvremena Hrvatska kao nacelno demokratska parlamentarna demokracija i država ravnopravnih gradana u suprotnosti i s NDH i s Hrvatskom u razdoblju komunisticke Jugoslavije. Tudman se odlucio za pomirbu, pri cemu je u svojim govorima i izjavama stvorio iskrivljenu i cesto kontradiktornu sliku prošlosti. Tudmanovi kriticari su vec za vrijeme nj egove vladavine, a i danas, naglašavali Baric: Neke znacajke percepcije jugoslavenskog partizanskog pokreta u suvremenoj Hrvatskoj 353 da je njegova koncepcija nacionalne pomirbe dovela do obnove “ustaštva” u suvremenoj Hrvatskoj. No, promatrajuci Tudmanovo nacionalno pomirenje iz današnje perspektive, možda bi se moglo doci i do suprotnih zakljucaka. Istina je da je tijekom 1990-ih u Hrvatskoj bilo razlicitih pojava ekstremizma, koje su se, u nekim slucajevima, iskazivale i isticanjem ustaških simbola i pozivanjem na tradiciju ustaša i NDH. No, tek bi se trebalo istražiti koliko je za takve pojave bio odgovoran Tudman, a koliko su one bile negativne, ali i posve razumljive posljedice vrlo traumaticnih iskustava koje je hrvatskom društvu nametnuo težak rat koji se tih godina vodio na njezinom teritoriju. S druge strane, unatoc kritika da je Tudmanovo nacionalno pomirenje obnovilo “ustaštvo” danas bi se, možda, moglo reci daje takva politika istovremeno onemogucila lustraciju bivših komunistickih dužnosnika i pripadnika i suradnika komunistickog represivnog sustava, koja je, u razlicitim oblicima, provedena u nekim državama bivšeg komunistickog bloka. U tom smislu možda se Tudman mogao oštrije postaviti prema Savezu komunista Hrvatske, ali on to nije ucinio, pa su se komunisti lako preustrojili u današnju Socijaldemokratsku partiju. Uostalom, brojni komunisti prebjegli su u vladajuci HDZ, kao što su i brojni policijski dužnosnici iz komunistickog razdoblja i Hrvati oficiri JNA nastavili obavljati iste ili slicne poslove u Tudmanovoj Hrvatskoj. S druge strane, da se Tudman umjesto za pomirbu opredijelio za lustraciju komunista pitanje je kako bi se ona uopce i mogla provesti, u okolnostima kada je Hrvatska bila ugrožena agresivnom srpskom politikom. Tako bi se moglo zakljuciti da su komunisti 1945. oštro obracunali sa svim svojim stvarnim i mogucim protivnicima, dok su tijekom 1990-ih komunisticke strukture, upravo zahvaljujuci Tudmanovoj politici nacionalnog pomirenja, znatnim dijelom ukljucene u strukture nove države. Kakav su utjecaj Tudmanovi govori i politika imali na oblikovanje svjetonazora hrvatskih gradana tijekom 1990-ih, nemoguce je procijeniti bez nekog opširnog istraživanja. Zaista je teško reci što su sami gradani mislili o Tudmanovoj pomirbi i o njegovim interpretacijama hrvatske povijesti 20. stoljeca. Uvjeren sam da Tudmanove izjave o Titu i “hrvatskim antifašistima”, iako dosta slabo utemeljene u cinjenicama, ipak nisu bile tek isprazne fraze. Smatram da je Tudman u sve što je govorio iskreno i vjerovao. Da je Tudman kao hrvatski predsjednik, u potpunosti odbacio komuniste, federativnu Jugoslaviju i Tita, i ocijenio ih kao suprotnost samostalnoj i demokratskoj Hrvatskoj, što su oni i bili, onda bi upravo on trebao zanijekati i dobar dio vlastitoga života, kojega je proveo kao Titov vojnik i vojnik Titove partije. Tudman na to ocito nije bio spreman. Zato je tijekom 1990-ih svoje mlade dane u naknadnom tumacenju prikazivao kao mladenacku zaludenost komunizmom, ali i tada u cilju borbe za hrvatsku slobodu: “Pristupio sam komunistickoj, marksistickoj partiji mlad i bio sam uvjeren da cu stvoriti raj na 354 Slovenija v Jugoslaviji zemlji i slobodnu Hrvatsku. Tito je pobijedio u Drugom svjetskom ratu, upravo zato stoje isticao da se bori za jednakost Hrvatske i pravo naroda na samoodredenje". Tudman je prema Titu ocito imao posebnu naklonjenost, i nakon 1990. cesto je na njega gledao kao na politickog Hrvata. Sve to uklapalo se u širu Tudmanovu sliku hrvatske pomirbe u kojoj je, na kontradiktoran i redukcionisticki nacin pokušavao uklopiti i hrvatske partizane i one koji su se u Drugome svjetskome ratu borili na strani NDH. Ocito je svojom pomirbom težio stvoriti jedan beskonfliktan i ujedinjujuci pogled na hrvatsku povijest, koji bi, kao pozitivna vrijednosti, bio sastavnica suvremene Hrvatske. No, osim što je Tudman svojim interpretacijama stvorio iskrivljenu sliku prošlosti, “pomirenje” u konacnici nije ostvario. Uostalom beskonfliktno i jednoznacno tumacenje prošlosti i nije moguce u demokratskom društvu, pa tako ni u današnjoj Hrvatskoj u kojoj je podjela na “crvene” i “crne” i dalje vrlo prisutna. Ta podjela ocituje se uglavnom u suprotstavljenim interpretacijama Drugoga svjetskoga rata, a posebno nakon 2000. godine njoj su pridodane i razlicite interpretacije razdoblja Tudmanove vladavine. Pri tome nije problem u razlicitim interpretacijama nego puno više u tome što je hrvatska javnost zapljusnuta poplavom izjava koje cesto nemaju puno veze s cinjenicama, a još manje s njihovim povezivanjem u mozaik koji bi nam dao uravnoteženu sliku hrvatske povijesti 20. stoljeca. 3. SLOVENIJA PO JUGOSLAVIJI Božo R®p@ OBLJUBE IN DEJSTVA O SAMOSTOJNI SLOVENSKI DRŽAVI Suverena, demokraticna pravna in socialna država Slovenija bo temeljila “na clovekovih svobošcinah, delu in podjetništvu, na socialni pravicnosti in varnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter najboljših demokraticnih slovenskih in evropskih tradicijah.” Iz izjave Skupšcine Republike Slovenije o dobrih namenih, sprejete 21. novembra 19901 To ni prispevek o tem, ali bi bilo bolje ostati v Jugoslaviji kot se osamosvojiti. Gotovo je bila za Slovence kot narodna skupnost osamosvojitev kljub sedanji krizi, in za številne posameznike in družbene skupine tudi brezperspektivnosti, boljša. Še bolj natancno, pravocasna osamosvojitev. Kaj bi se dogajalo v nekakšni razpadajoci Jugoslaviji, si lahko predstavljamo ob primeru Sirije in podobnih držav; kot je nekoc za TV Slovenijo rekel Helmut Kohl, ki se je rad primerjal z Bismarckom in ga tudi navajal: »Kadar se bog sprehodi med ljudmi, ga je treba pocukati za rokav.« Tovrstne razprave so tudi sicer z zgodovinopisnega stališca 1 Porocevalec Skupšcine Republike Slovenije, posebna številka, 11. 12.1990. 360 Slovenija v Jugoslaviji nesmiselne: zgodovinar nima na voljo laboratorija, da bi preigraval komponente in ugotavljal, kakšni procesi bi se odvili, ce bi kakšna umanjkala, bila dodana ali bi se spremenila. Vemo pa tudi, da se po vsakem družbenem prevratu vladajoca garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pac pa tudi preteklost. Prejšnje stanje nenadoma postane absolutno crno, totalitarno, stanje po prevratu pa svetlo in izven vsakega dvoma. V tem se politicna retorika po vstopu v kraljevo Jugoslavijo, po nastanku socialisticne Jugoslavije in po osamosvojitvi prav nic ne razlikuje. Morda v izrazoslovju ali pa še to ne. To pa vsaj zgodovinarjev, pa tudi drugih humanistov in družboslovcev ne bi smelo odvrniti od primerjav med obljubljenim in uresnicenim. Dokazano dejstvo je, da so bili ljudje v nasprotju s politicnimi elitami po vsakem prevratu tudi vsakic znova razocarani. Obdobje po osamosvojitvi in tudi po vstopu v EU v tem ni izjema. Ima pa zastavljanje takih vprašanj v Sloveniji neizbežno tudi ideološko konotacijo. Na problem je mogoc pogled z dveh vidikov: 1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije. 2. Tedanje napovedi, predpostavke in obljube z današnjega vidika. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije lahko casovno razdelimo na tedanje (aktualno-politicne) in kasnejše (deloma politicne deloma družboslovne, humanisticne, zgodovinske in druge.) Tedanje ocene velikega dela jugoslovanske javnosti, politikov, novinarjev in drugih piscev (z delno izjemo Hrvaške) so bile, da se je Slovenija želela odcepiti in da bo to povzrocilo razpad Jugoslavije. Ocene, kdaj naj bi se ta proces zacel, so bile razlicne. Najpogosteje vidijo zacetek v približno socasnem vzponu nacionalne (nacionalisticne) opozicije v Sloveniji in v zacetku reformisticnih procesov v ZKS z nastopom Milana Kucana. Nekatere ocene sicer izhajajo s stališca, da je bila odcepitev cilj vseh povojnih slovenskih politicnih garnitur. Oceno o krivdi Slovenije je (z niansami v interpretaciji) v casu razpadanja Jugoslavije prevzel tudi velik del evropske politike in diplomacije, še bolj je to veljalo za ZDA. Ta interpretacija je zanemarjala notranje procese v Jugoslaviji, na katere je lahko Slovenija vplivala le deloma ali pa sploh ne, pa tudi zunanjepoliticne (konec hladne vojne, propad socializma, razpadanje vzhodnoevropskega bloka in Sovjetske zveze, integracijski procesi v Evropi). Kasneje se je to stališce zaradi nadaljevanja vojne v Jugoslaviji in še posebej zaradi intervencije sil Nata proti Miloševicu (1999) zacelo spreminjati in Miloševic je (tudi zaradi smrti Franja Tudmana in Alije Izetbegovica, preden ju je doseglo haaško sodišce) postal glavni krivec za krvavi razpad Jugoslavije. Slovenski nacin osamosvojitve je za nazaj postal sprejemljiv, Slovenija pa celo v oceh tistih diplomatov, ki so njeni osamosvojitvi nasprotovali, uspešna zgodba. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 361 Ob desetletnici osamosvojitve so npr. v Slovenijo prišli nekateri glavni evropski akterji tedanjega dogajanja, takratni zunanji ministri Avstrije, Nemcije in Italije Alois Mock, Hans Dietrich Genscher, Gianni de Michelis. De Michelis, ki je slovenski samostojnosti izrazito nasprotoval in je zatrjeval, da Slovenija, ce se osamosvoji, še desetletja ne bo priznana (ceprav je kasneje celo prejel slovensko državno odlikovanje), je ob desetletnici slovenske samostojne državnosti dejal: »Zelo ponosen sem, da sem sodeloval pri slovenski neodvisnosti. Bili smo razlicnih mnenj o primernosti casa, o vodenju procesa, vendar to ne pomeni, da nisem bil popolnoma naklonjen neodvisnosti.«2 Kljub spremenjenemu pogledu v mednarodni politiki pa je stališce o slovenski krivdi za razpad Jugoslavije ali vsaj odgovornosti še vedno pogosto, v odnosu med Slovenijo in bivšimi jugoslovanskimi republikami pa pomembno, veckrat celo odlocilno doloca medsebojno politiko. Pogled na razpad Jugoslavije tudi še vedno povzroca spore. Zadnji tak oživljeni primer je sicer neobstojeci »tajni pakt Miloševic - Kucan«, ki naj bi ga sklenila januarja 1991 (v resnici je šlo za javno srecanje slovenske in srbske delegacije 24. januarja 1991, o katerem so porocali mediji, sprejeta pa je bila skupna izjava, glede katere sta se interpretaciji obeh strani razlikovali).3 Dogovor naj bi potrdila tedanji predsednik slovenske skupšcine France Bucar in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel avgusta 1991 med (v resnici tajnim) obiskom pri Dobrici Cosicu v Beogradu.4 Tezo, ki odgovornost za razpad Jugoslavije in krvave vojne pripisuje Sloveniji, je po kontroverznem hrvaškem politiku in Tudmanovem svetovalcu dr. Slavenu Letici nekriticno povzel novinar Blaž Zgaga, ki zagovarja tezo, da sta se Miloševic in Kucan na škodo Hrvaške in Bosne in Hercegovine dogovorila, da Slovenija lahko mirno odide iz Jugoslavije, Slovenija pa da je Srbiji priznala pravico, da vsi Srbi živijo v eni državi, torej pravico do Velike Srbije.5 V resnici sta si BiH delila na sestankih v Karadordevu in Tikvešu marca in aprila 1991 Tudman in Miloševic, kar je že dolgo splošno znano in z razlicnimi pricevanji akterjev potrjeno zgodovinsko dejstvo. Zgaga sestanek - sicer enega od številnih sestankov slovenskega vodstva s predstavniki drugih republik in federacije, na kateri so poskušali doseci sporazum o konfederativni Jugoslaviji - oznacuje za »umazan sporazum«, »dan, ki je spremenil usodo Jugoslavije « ipd.6 Poleg Letice se sklicuje tudi na razne spomine, novinarske clanke, intervjuje, dokumentarne oddaje in podobne zapise, iz katerih je izbral tiste dele, ki Sloveniji pripisujejo odgovornost za razpad Jugoslavije (ali pa jih Zgaga 2 http://4d.rtvslo.si/arhiv/20-letnica-osamosvojitve/107235430. Dostop 4. 10. 2014 3 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 64, 261. 4 Repe, Slovensko-srbski pakt, Mladina, 18.10.2013. 5 Zgaga, Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? Dnevnik: Objektiv, 22. 2. 2014. (http://www.dnevnik.si/ objektiv/v-objektivu/kdo-je-pomagal-odpreti-vrata-pekla#). Glej tudi http://www.cpns.si/aktualno/ kdo-je-pomagal-odpreti-vrata-pekla-in-pri-tem-se-zasluzil/#more-181. 6 Prav tam. 362 Slovenija v Jugoslaviji tako interpretira), ne navaja pa nobenih primarnih virov. Ob tem trdi tudi, da je Slovenija izolirana od mednarodnih informacijskih tokov, da zato resnica tujih analitikov jugoslovanskega dogajanja ostaja skrbno skrita, slovenska javnost pa da pozna le mite o osamosvojitvi, da je sam »prikazal zgolj informacije o slovenski vlogi pri razpadu Jugoslavije, ki so bile objavljene pri mnogih uglednih svetovnih založbah in medijih, a so bile doslej v Sloveniji zamolcane«.7 (V resnici ima dela, ki jih navaja, vsaka vecja slovenska knjižnica, ali pa so dostopna preko spleta, pomembnejša tuja pa so tudi prevedena v slovenšcino). Njegove trditve so povzrocile vrsto odgovorov in polemik v marcu in aprilu 2014 najprej v casopisu Dnevnik in nato še enkrat v casopisu Delo julija in avgusta 2014. V Delu je sicer v ospredju intervju Anuške Delic z Antonom Peinkiherjem, nekdanjim vodjem obvešcevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo, 21. julija 2014, ki je Janšo (tudi Bavcarja) obtožil, da je bil na napad JLA popolnoma nepripravljen in da je septembra 1990 zacel pošiljati na Hrvaško zelo kakovostno avtomatsko orožje, protiletalsko in protioklepno orožje, ki je bilo v lasti TO in policije. To je bila posledica dogovora iz avgusta 1990, ki so ga na Kocevskem sklenili Janša, takratni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavcar, tedanji hrvaški obrambni minister Martin Špegel in tedanji hrvaški notranji minister Josip Boljkovac, orožje pa so pošiljali do spomladi 1991. Peinkiher je ocenil, da so bila to huda kazniva dejanja, saj je Janša ogrožal bojno sposobnost Teritorialne obrambe in s tem varnost Slovenije. (Janša sicer za razoroževanje TO, kot je znano, že vec kot dve desetletji obtožuje Kucana in Predsedstvo Republike Slovenije, ker naj maja 1990 ne bi pravocasno preprecili ukaza o skladišcenju orožja TO v vojašnicah JLA). Peinkiher sicer kriticno govori tudi o drugih Janševih dejanjih kasneje (prodaji orožja, zlorabi vojaške obvešcevalne službe in vojske v politicne namene, »odkritju« orožja na mariborskem letališcu, Depali vasi). Intervju je izzval polemiko med osamosvojitelji (Bavcar, Janša, Lovšin, Peterle proti Peinkiherju), Zgaga ga je izkoristil za ponovitev svojih tez iz Dnevnika, na njegovo pisanje pa se je med drugim (kot tudi že v Dnevniku) odzval tudi Kucan.8 Zgodovina slovenskega osamosvajanja seveda ni crno-bela in v njej je mnogo protislovij. Ne nazadnje je slovenska politicna elita v Izjavi o dobrih namenih, sprejeti tik pred plebiscitom, dala naslednjo obljubo: “S tem sprejema Republika Slovenija svoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem podrocju sedanje Jugoslavije tudi pred mednarodno javnostjo.”9 Ni mogoce reci, da se s pogajanji in na razlicne druge nacine (ne nazadnje z legalisticnim pristopom k osamosvojitvi) ni trudila za to. So pa bili pogledi na Jugoslavijo in na prihodnost Slovenije v 7 Prav tam. 8 http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/anton-peinkiher-jansa-je-razorozeval-slovenijo.html. Zbirno celotno polemiko v Delu gl. http://www.delo.si/assets/info5/20143007/spopad/osamo.html 9 Porocevalec Skupšcine Republike Slovenije, 11. 12. 1990. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 363 njej razlicni. Ne nazadnje je že plebiscitno vprašanje pušcalo odprto vprašanje, ali naj Slovenija doseže samostojnost in neodvisnost znotraj Jugoslavije ali zunaj nje. V razpravi o tem, kaj naj bo zapisano na glasovalnem listicu: samo vprašanje »Ali ste za samostojno in neodvisno Slovenijo?« ali pa konkretnejše: federacija v tedanji obliki, konfederacija, ali pa samostojna Slovenija brez povezave z drugimi jugoslovanskimi republikami, je bil po intenzivnih strankarskih pogajanjih in razpravah v poslanskih klubih na drugi seji ustavne komisije 21. novembra 1990 dosežen konsenz. Vprašanje na glasovalnem listicu naj bi se po prvi varianti glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane neodvisna država«, po drugi pa naj bi bilo v oklepaju dodano še: »Ali naj se Republika Slovenija izloci iz SFRJ?« Ta drugi del, ki bi odlocitev nedvoumno konkretiziral, je bil potem izpušcen.10 1P1rav tako seje skozi celoten proces osamosvojitve kazala razlika med konsenzualnim, rešitvi znotraj Jugoslavije (ali dogovornemu odhodu) naklonjenim delom politike (Kucan, Predsedstvo RS, ZKS-SDP, ZSMS-LDS) in radikalnim delom politike, ki je hotel enostransko odcepitev (del Demosa). Najbolj radikalni del je predstavljal dr. Jože Pucnik, takratni predsednik Demosa. Njegova ostra drža je (iz razumljivih osebnih razlogov, to je obsodbe na dolgoletni zapor zaradi kriticnega pisanja v Reviji 57 in Perspektivah) izhajala iz protikomunizma in protijugoslovanstva. Razmer v Jugoslaviji tudi ni dobro poznal, niti ni imel stikov s tamkajšnjimi politiki, doma pa je njegova funkcija, omejena na predsedovanje Demosu, v odnosu do nosilcev oblasti delovala vedno bolj anahronisticno. V kontekstu take politike je bila tudi njegova zmagoslavna in medijsko odmevna izjava po plebiscitu: “Jugoslavije ni vec, Jugoslavije ni vec! Gre za Slovenijo!«11 Ta izjava sicer ni bila prva njegova neposredna negacija Izjave o dobrih namenih. Pucnik je v nasprotju z Izjavo o dobrih namenih in v obrambo nacionalno ciste Slovenije - taka naj bi postala iz ekonomskih razlogov - nastopil že pred plebiscitom, 17. decembra 1990 v Ljutomeru. V plebiscitu in odcepitvi je videl možnost za ustvaritev nacionalno ciste države, za »ocišcenje« Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik, kar je utemeljeval z »ekonomskimi« razlogi: »Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vprašanje ... Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatecenega stanja z dnem plebiscita. Ce hocemo v republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namrec morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokraticnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoce reševati in kaj ne - nacionalna plat vprašanja je namrec drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od 10 Repe, Jutri je nov dan, str. 187-197. 11 http://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenski-plebiscit/91871917 364 Slovenija v Jugoslaviji vsega zacetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dedišcino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub nacin, odpravimo ... Treba bo izracunati - tudi demografsko - kakšni posledicni problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokraticno rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokraticnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srecujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.«12 Zborovanje v Ljutomeru je bilo eno številnih, za katere so se dogovorili politiki obeh taborov in na katerih so nastopali skupaj v propagandi plebiscita, a je bil Pucnik s svojim stališcem povsem v nasprotju z drugimi, tudi Demosovimi govorniki. Rajko Pirnat je npr. zagovarjal stališce, da morajo Neslovenci, ki imajo v Sloveniji stalno bivališce, imeti pravico do izbire, ali bodo vzeli slovensko državljanstvo ali ne, tisti, ki bodo prišli po plebiscitu, pa bodo imeli status tujca. Podobno stališce je zagovarjal Miran Potrc iz SDP, Dimitrij Rupel pa je menil, da si bo slovenska država predvsem prizadevala, da bo vsem državljanom ne glede na narodnost zagotovila clovekove pravice na evropski ravni, položaj na tem podrocju pa bi po osamosvojitvi moral ostati enak ali še boljši.13 Pucnikov cilj selektivnega podeljevanja državljanstev sicer ni uspel, je pa odraz dobil v t. i. izbrisu tistih prebivalcev iz nekdanjih republik, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo.14 12 Bišcak, Hribar, Malovrh, Pojbic, Štok, Slovenija ne more vec cakati, Delo, 17. 12. 1990, str. 2. 13 Prav tam. 14 Gre za prebivalce nekdanjih jugoslovanskih republik, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pod vodstvom Igorja Bavcarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka 26. februarja 1992 izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije in jih preneslo na seznam tujcev. Skupno število izbrisanih je bilo 25.671. Ceprav je Slovenija ob plebiscitni odlocitvi za samostojnost decembra 1990 prebivalcem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališce v Sloveniji, jamcila vse pravice, je to izpolnila le deloma. Tiste prebivalce in njihove otroke, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, ali jim ga iz razlicnih razlogov ni uspelo dobiti, je z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva spravila v strahovite osebne stiske, saj so jim unicili dokumente, niso mogli dobiti zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, niso se mogli šolati... Ustavno sodišce je februarja 1999 izbris oznacilo za nezakonit. Aprila 2003 je dodatno presodilo, da je treba izbrisanim, ki so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, s posebnimi (dopolnilnimi) odlocbami Ministrstva za notranje zadeve, priznati, da jim dovoljenje za prebivanje velja tudi za nazaj, od dneva izbrisa dalje. Ta odlocba ni bila uresnicena sedem let. Ministrstvo za notranje zadeve RS je spisalo nekaj spornih predlogov zakona, ki niso bili sprejeti, zahtevanih pa je bilo tudi vec referendumov, ki naj bi izvršitev odlocbe preprecili, a jih je Ustavno sodišce zavrnilo. Leta 2004 bil izpeljan referendum o Tehnicnem zakonu, ki naj bi uredil pravice izbrisanih. Na njem so volilni upravicenci z 31,45 % volilno udeležbo s 94,68 % glasovali proti sprejemu zakona, v glavnem pa je bila v javnosti vzpostavljena ideološka interpretacija politicne desnice, ceš da so izbrisani nasprotovali osamosvojitvi Slovenije, da so kalkulirali, da so med njimi pripadniki JLA, ki Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 365 V politicnih interpretacijah desne politike, pa tudi nekaterih piscev, povezanih s tem polom, se sicer prav Pucnikovemu radikalizmu pripisuje uspeh za osamosvojitev. V že kar patoloških interpretacijah zlasti Janeza Janše in njegovega kroga pa naj bi bila osamosvojitev izpeljana tudi v boju s projugoslovanskimi “domacimi izdajalci« na celu z Milanom Kucanom, o cemer je izšlo kar nekaj knjižnih lepljenk. Slovenski notranji tok v procesu osamosvojitve (nacionalizem, ki se je pri tem kazal, in ki, kot kaže primer izbrisanih, ni bil zgolj »pasiven« in tudi prebivalci iz nekdanjih jugoslovanskih republik v Sloveniji nimajo statusa manjšine), kasnejše in sedanje polemike, ne nazadnje pa tudi današnji dvolicni odnos Slovenije do podobnih pravic drugih narodov, kot jih je ob osamosvojitvi zahtevala sama, pa ne spreminjajo temeljnih zgodovinopisnih ugotovitev. Mednje sodi dejstvo, da je Slovenija skušala preoblikovati Jugoslavijo in da je v to vložila veliko politicne energije in tudi financnih sredstev, a je bila pri tem neuspešna. V slovenski politiki je bil sprejet koncept razdružitve (dolocen v slovenskem predsedstvu), ne pa odcepitve, ki mu je na koncu pritrdila tudi t. i. Badinterjeva komisija.15 Ponujeni konfederativni model razen pri Hrvatih ni bil sprejet pri nikomer, kar dokazujejo številni sestanki republiških vodstev in federalnih organov, tako partijskih kot državnih, med januarjem in junijem 1991. V nekakšni reducirani obliki sta se koncepta »asimetricne federacije« oprijeli še Bosna in Hercegovina in Makedonija, a prepozno. Pricakovati, da bi Slovenija s tem, da bi ostala v Jugoslaviji, lahko preprecila njen razpad in krvave vojne, ki so sledile, pomeni veliko nerazumevanje tedanjih razmer, ki so jih v resnici dolocali srbskoalbanski in srbsko-hrvaški odnosi ter hrvaška in srbska težnja po delitvi Bosne in Hercegovine, hkrati pa tudi prizadevanja vrha JLA, da (ponovno centralizirano) federacijo (kot so jo razumeli vodilni generali) ohrani za vsako ceno. Pripisovanje odgovornosti za razbitje Jugoslavije Sloveniji torej izhaja bodisi iz opravicevanja je napadla Slovenijo ipd. Nekateri izbrisani so se pritožili na Evropsko sodišce za clovekove pravice in junija 2012 je to v sodbi v zadevi Kuric in drugi proti Sloveniji odlocil proti Republiki Sloveniji, ker je ta kršila pravice izbrisanih v 8. clenu (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja), 13. clenu (pravica do ucinkovitega pravnega sredstva) in 14. clenu (prepoved diskriminacije) Evropske konvencije o clovekovih pravicah. Sodišce je Sloveniji naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem. Šestim (od desetih) pritožnikom je bila priznana tudi odškodnina za nematerialno škodo. Sodba je dokoncna in se nanjo ni možno pritožiti. Za pravice izbrisanih so si zelo prizadevali posamezni novinarji, nevladne organizacije, pravnik Matevž krivic, izbrisani sami, ki so se desetletje po izbrisu organizirali v društvo, in Mirovni inštitut, ki je o tem izdal tudi vrsto strokovnih publikacij v slovenskem in angleškem jeziku. Gl. Kogovšek, Zorn, Pistotnik, Lipovec Cebron, Bajt, Petkovic, Zdravkovic, Brazgotine izbrisa. 15 Komisija tedanje Evropske skupnosti (imenovana po francoskem ustavnem pravniku Robertu Badinterju), ki je 7. decembra 1991 ugotovila, da se Slovenija in Hrvaška nista odcepili, pac pa, da je Jugoslavija razpadla. Badinterjeva komisija je priznala pravico jugoslovanski republikam do državnosti (to so tako že imele na osnovi Ustave SFRJ iz leta 9174), ce izpolnijo pogoje, ld jih je komisija postavila. 366 Slovenija v Jugoslaviji politikov iz nekdanjih jugoslovanskih republik (na Hrvaškem zlasti Tudmana) ali diplomatov tujih držav, ki svoje naloge niso izpolnili (!) bodisi iz nepoznavanja tedanjih razmer bodisi iz specificnih interesov (osebnih, medijskih). Teza o Sloveniji kot “razbijalki Jugoslavije” vslovenski humanisticni in družboslovni stroki sicer nima velikega odmeva. Enako sicer velja za referencno tujo znanstveno literaturo. Središce ideoloških in politicnih polemik o osamosvojitvi in demokratizaciji se v Sloveniji vrti okrog drugega vprašanja, vprašanja zaslug in posledicno politicnega kapitala, ki ga je iz tega še vedno mogoce potegniti. Ravnanja nekaterih osamosvojiteljev, tedanja ali kasnejša, ki so z leti prišla na dan (ceprav kot npr. trgovina z orožjem zaradi ustvarjenih mocnih mrež v policiji, tožilstvu in sodstvu niso doživela sodnega epiloga, še politicnega ne), pa obsodbe nekaterih vodilnih zaradi korupcije ali gospodarskega kriminala (Janša, Bavcar) so osamosvojitveno dejanje relativizirala, hkrati pa tudi okrepila politicni in ideološki boj med akterji glede interpretacije in med drugim tudi delitve na razlicne, nasprotujoce si veteranske organizacije, bojkotiranje državnih proslav in (ali) organiziranje lastnih. Kljub temu je državno-medijski odnos do osamosvojitve postal ritualen, z medijsko utecenim vrednotenjem, proslavami in drugimi oblikami spominjanja. Med akterji pa se medsebojni odnos doloca skoraj izkljucno s stališca poosamosvojitvenih, zlasti pa (vsakokratnih) aktualnih razmerij. Gledano v celoti se odnos do osamosvojitve nekako vrti v trikotniku politicnih polemik: mitiziranega pogleda na osamosvojitev, ki ga je ustvaril del zlasti elektronskih medijev in (vecinoma desni del) akterjev, ter prizadevanj (vecjega dela) zgodovinopisja, da bi prikazalo kriticno in objektivno vzrocnoposledicno sliko o tedanjem dogajanju. Opazno prelomnico v splošnem vrednotenju je prinesla kriza, ki je izostrila pogled na samo osamosvojitev, še bolj pa na zgrešene procese v vec kot dvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije, (sicer v manjši meri) pa tudi okrepila kriticen odnos do EU, kar del nekriticno servilne politike obicajno oznacuje za »evroskepticizem« in »jugonostagijo.« TEDANJE NAPOVEDI, PREDPOSTAVKE IN OBLJUBE Z DANAŠNJEGA VIDIKA Tedanje razprave, napovedi, predpostavke in obljube pa tudi strankarski programi so izhajali iz prepricanja, da Slovenija ne sodi v balkanski civilizacijski krog, pac pa v (srednje) evropskega, da bo Slovencem v samostojni državi bistveno bolje, ker denar ne bo odtekal v Beograd. Imela naj bi ucinkovito kapitalisticno gospodarstvo, v katerega naj se politika ne bi vtikala, bistveno manj naj bi dajala za vojsko, kot je morala za JLA, bila naj bi celo nevtralna ali brez vojske, Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 367 neprimerno manj naj bi bila zadolžena, standard naj bi bil višji. S samostojno državo naj bi se znebili histerizacije politicnega prostora in permanentnih izrednih razmer, vecstrankarstvo naj bi avtomaticno prineslo tudi demokracijo, skratka, Slovenija naj bi bila na vseh podrocjih, od šolstva, kulture, medijev in vseh drugih družbenih segmentov bistveno na boljšem. Postala naj bi nekakšna “balkanska Švica.« Nekaj tovrstnih obljub primerjajmo z realnim stanjem: Odhod iz balkanskega civilizacijskega kroga, samostojnost in Evropa »V odnosu do drugih sistemov naj bi sicer uveljavljali svojo lastno specificno (kulturno, gospodarsko, politicno) avtonomijo in samobitnost, vendar ne s takšnim izkljucevanjem, ki bi nas vodilo v stagnacijo.«16 »Zavzemamo se za enake pravice do ucenja lastnega jezika in kulture, kot jih imajo Slovenci, tudi za Italijane, Madžare in Rome... Možnost in pravico pripadnikov ostalih narodov do fakultativnega pouka v okviru osnovne šole za dodatno ucenje slovenšcine in spoznavanje lastne kulture in jezika.«17 Skupšcina Republike Slovenije...«zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališcem v Sloveniji, pa da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, ce to želijo.«18 »Pripravljeni moramo biti, da dedišcino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub nacin, odpravimo«19 Tu imamo opraviti z dvojnim protislovjem. V politicnem smislu Slovenija funkcionira na zelo podoben nacin kot nekdanje jugoslovanske republike. Ne samo osamosvojitev, tudi vstop v EU - razen formalnih »prilagoditev«, to je prepisovanje evropske zakonodaje - ni prinesel bistvenih razlik. Obvladujejo jo partitokracija, odtujenost politicnega razreda od ljudstva, klientelizem in korupcija, kar vse mnogo bolj spominja na Kraljevino Jugoslavijo kot na socialisticno jugoslovansko državo. Po drugi strani pa je odhod iz »balkanskega civilizacijskega kroga« pomenil intelektualno in kulturno osiromašenje. Ni bil avtomaticno zamenjan z evropskim ne v kulturnem in ne v intelektualnem smislu. Filmskim, gledališkim in drugim umetnikom se je horizont skrcil z dvajset milijonov na dva. Nekdanji jugoslovanski intelektualni kulturni utrip, vkljucno 16 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije II, dok. 31, str. 132; programska izhodišca Slovenske demokraticne zveze, v katerem so predstavljeni pogledi na »dolgorocne cilje in usmeritve naše družbe«. 17 Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije II, dok. 33, str. 149; programska izhodišca Socialdemokratske mladine iz februarja 1989. 18 Porocevalec Skupšcine Republike Slovenije, posebna številka, 11.12. 1990, Izjava o dobrih namenih. 19 Bišcak, Hribar, Malovrh, Pojbic, Štok, Slovenija ne more vec cakati, Delo, 17.12.1990, str. 2; izjava dr. Jožeta Pucnika na zborovanju v Ljutomeru. 368 Slovenija v Jugoslaviji s polemikami, ni bil zamenjan z evropskim. Slovenskih intelektualcev, z izjemo Slavoja Žižka, v evropskih casopisih ne boste našli. Kaj šele na naslovnicah! Slovenski politiki v EU, vkljucno z 8 poslanci med 766 ne pomenijo nic, razen ce ne gre - kot v primeru Evropske ljudske stranke - za ideološko in politicno zašcito svojih inkriminiranih lokalnih voditeljev in za žaljivo dociranje slovenski družbi. (V sedanji evropski realnosti npr. romunske politicarke poucujejo Slovence o demokraciji). Slovenski pravniki ne sodelujejo pri nastajanju ne evropske ustavne ureditve ne kazenskega in drugega prava.20 Ce za slovensko politiko do Jugoslavije vsaj od konca petdesetih let 20. stoletja lahko brez težav dokažemo, da je temeljila na »intelektualnem nacionalizmu« (tega sicer Thomas Piketty vidi kot glavno grožnjo EU21), lahko prav tako recemo, da je temelj slovenske politike do EU od vstopa leta 2004 do danes prakticno popolna servilnost in iskanje sinekur za posamezne politike, ne pa zašcita slovenskih nacionalnih interesov, kot je bilo to v Jugoslaviji. Hkrati je za vecino Slovencev po raziskavah javnega mnenja nekdanji srbohrvaški jezik še vedno njihov prvi tuji jezik. Polovica Slovencev se vsako poletje preseli na Hrvaško. Pevci z Balkana vsaj enkrat na mesec napolnijo slovenske dvorane, tudi najvecje. V Beograd ali v Guco na srecanje »trubacev« vozijo avtobusi vsako leto na deset tisoce Slovencev. Vsa devetdeseta leta je Slovenija vodila zunanjo politiko v slogu »stran od Balkana« in nacrtno želela ustvarjati vtis, da nima nic z nekdanjo Jugoslavijo. V casu vlade Boruta Pahorja (7. 11. 2008-10. 2. 2012) se je to zacelo spreminjati, a prepozno in zgolj na ravni t. i. fototerminov. Nezaupanje iz casa razpada države, dolgovi Ljubljanske banke,22 zaradi katerih je bila slovenskemu kapitalu zaprta pot v nekdanje jugoslovanske republike, protislovna in nekonsistentna zunanja politika je ustvarila nezaupanje, ki ga desetletja ne bo mogoce preseci. V nekdanji 20 Bavcon, Intervju. Dnevnik: Objektiv, 23. 11. 2013, str. 9-11. 21 Piketty, Intervju. Dnevnik: Objektiv, 4. 10. 2014, str. 9-11. 22 Ljubljanska banka, ena redkih bank, ki je imela poslovalnice tudi po drugih jugoslovanskih republikah, varcevalcem v novonastalih državah po osamosvojitvi Slovenije in preoblikovanju v Novo Ljubljansko banko njihovih vlog ni hotela izplacati, ceš da so del nasledstvene bilance nekdanje Jugoslavije. Slovenska politika je pri tem stališcu vztrajala (izjema je bil predsednik RS Milan Kucan, ki si je zaradi stališca, da mora banka vloge izplacati veckrat, nakopal javne kritike), dokler ni 17.7.2014 Veliki senat Evropskega sodišca za clovekove pravice (ESCP) dokoncno razsodil v t. i. zadevi Ališic (tožba treh tako imenovanih starih deviznih varcevalcev, ki so imeli prihranke v Ljubljanski banki - Glavni podružnici Sarajevo oziroma Investbanki v Tuzli). Sodišce je razsodilo, da sta Slovenija in Srbija odgovorni za kratenje njihove pravice do varstva premoženja in pravice do ucinkovitega pravnega sredstva. Sodišce je poleg individualnih razsodb o poplacilu tožnikom dolocilo, da mora Slovenija »v enem letu pripraviti splošne ukrepe, s katerimi bo pritožnikom ter tudi vsem drugim v enakem položaju omogoceno izplacilo njihovih deviznih depozitov«, (http://www.delo.si/arhiv/razsodba-v-prid-varcevalcem-lb. html, preneseno 29. 9. 2014). Stanje glavnic na Hrvaškem in v Srbiji znaša 250 milijonov evrov, skupaj z obrestmi naj bi po razlicnih ocenah dosegala med 500 milijoni in milijardo evrov. To je le neposredna škoda: Zaradi togega stališca do tega vprašanja si je Slovenija po osamosvojitvi zelo zožila možnosti za gospodarske investicije in bancno poslovanje na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 369 jugoslovanski prostor so v ekonomskem, politicnem in ekspertnem smislu uspešno vstopile druge države, zlasti Avstrija in Nemcija. Odmik od nekdanje Jugoslavije ni bil (razen v formalnem smislu s clanstvom v EU in Nato) nadomešcen z drugimi povezavami. Drnovškova vlada je sodelovanje s t. i. višegrajsko skupino zavrnila23, tedaj v prepricanju o (sicer dejansko) precej višji razvojni stopnji, s katero je Slovenija izšla iz socializma. Danes je tako zaradi ideoloških razlogov kot nespretnosti slovenske politike, »glajhšaltana« z nekdanjim Vzhodnim blokom. Slovenska zunanja politika je servilno sledila ZDA; najbolj simbolno s t. i. »vilensko deklaracijo«,24 zato ni cudno, da ji je veleposlanik ZDA v Republiki 23 Višegrajska skupina srednjeevropskih držav je nastala 15. februarja leta 1991. V njej so bile Poljska, Ceška, Slovaška in Madžarska. Ustanovljena je bila predvsem zato, da bi države clanice usklajevale stališca glede odhoda Rdece armade iz teh držav ter da bi presegle nekdanje gospodarske delitve znotraj SEV-a. Obenem pa so želele okrepiti medsebojno gospodarsko povezovanje ter svoj položaj pri vkljucevanju v EU in Nato. Bile so naklonjene tudi temu, da se jim pridruži tudi Slovenija, za kar se je zavzemal predsednik države Kucan. Predsednik vlade Drnovšek pa je vstopu v povezavo nasprotoval, ceš da se bo Slovenija lažje vkljucila v EU neposredno sama. 24 5. februarja 2003 je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v imenu Slovenije podpisal t. i. vilensko deklaracijo o tem, da so ZDA Varnostnemu svetu OZN predstavile prepricljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množicno unicevanje, in o povezavi Iraka z mednarodnim terorizmom, ter da skuša Irak prevarati inšpektorje OZN, ki so iskali dokaze za orožje (teh niso nikoli našli). Vilenska deklaracija je hkrati izražala pripravljenost podpisnic (šlo je za skupino desetih držav, ki so se povezale, da bi si skupaj prizadevale za vstop v Nato), da sodelujejo v mednarodni koaliciji, ki bi napadla Irak in ga razorožila. Deklaracija je služila poskusom ZDA, da bi legitimizirale vojno, ki so jo zacele v nasprotju z mednarodnim, pravom in ki je bila utemeljena z lažmi. Ker o tem niso uspele prepricati OZN, je tedanji predsednik George Bush skušal izsiliti mednarodno protiteroristicno koalicijo, ki so jo poimenovali »koalicija voljnih«. Podpis je sicer v Sloveniji izzval demonstracije proti sodelovanju v Zalivski vojni in zbiranje podpisov za peticijo proti vilenski izjavi. Tako predsednik države Drnovšek kot predsednik vlade Rop sta se od izjave nato distancirala in zatrjevala, da sta jo videla šele po objavi, ceprav kronologija dogajanja in pojasnila Rupla kažejo, da sta bila oba predsednika seznanjena s potekom dogajanja, z vsebino izjave in z dilemami (po pricanju Rupla pred parlamentarno komisijo za zunanjo politiko sta še tik pred odlocitvijo 5. februarja oba menila, da bi bila izkljucitev iz kroga desetih podpisnic slabša kot vkljucitev). Sicer pa so vse glavne teze iz vilenske izjave podpisnice objavile že 21. novembra 2002 na vrhu Nata v Pragi, in Drnovšek, ki se je vrha udeležil kot predsednik vlade, z njimi seznanjen (je pa v intervjuju za Dnevnik, 8. 3. 2003 zatrjeval, da je taki izjavi nasprotoval - http://www2.gov.si/up-rs/2002-2007/jd.nsf/dokumentiweb/D4CFDC D5BA859401C1256F8800802176?OpenDocument). Podpis vilenske deklaracije je bil nato interpretiran kot »solisticna« politika zunanjega ministra. (Ali H. Žerdin: Išce se zunanji minister, Mladina, 26.2. 2003, št. 8, http://www.mladina.si/92419/isce-sezunanji- minister. Hkrati pa so ga opravicevali z interesom Slovenije, da vstopi v Nato, in z dobrimi odnosi z ZDA. Vendar so bile nekatere podpisnice, vkljucno s Slovenijo, tedaj tudi kandidatke za vstop v EU, kar j e naletelo na ostro kritiko v nekaterih »starih« clanicah EU. Francoski predsednik Chirac je celo odkrito govoril, da si podpisnice s tem zmanjšujejo možnost za vstop. Kljub notranjepoliticnim polemikam in kritiki »starih« clanic EU Slovenija podpisa ni umaknila. Vilenska izjava je eden od vidnejših kazalcev licemerne politike, na kateri temelji samostojna Slovenija: slovenski politiki v mednarodnih odnosih nekaj obljubijo, potem se od tega za notranjepoliticne potrebe distancirajo, podpisano pa ostane. Podobna zgodba, sicer z manj teže, se je ponovila septembra 2014, ko je ameriški State Department Slovenijo uvrstil na seznam držav, ki sestavljajo koalicijo proti t. i. Islamski državi, domnevno brez vednosti slovenskega vodstva in zunanjega ministra Karla Erjavca. »Nesporazum« naj bi »zgladil« predsednik RS Borut Pahor kar med kratkim srecanjem, t. i. fototerminom z ameriškim predsednikom Barackom Obamo v casu zasedanja OZN. Tudi tokrat je Slovenija v koaliciji ostala. 370 Slovenija v Jugoslaviji Slovenije (2010-?) Joseph Musomelli skušal sestavljati vlade in se tudi sicer neposredno vpleta v notranjo politiko, saj je zgolj pravilno razumel signale, ki mu jih je dajala slovenska politika. Slovenija danes v mednarodnih odnosih nima zaveznikov, kaj šele prijateljev. Nima pa tudi imperija, da bi lahko tako kot Angleži dodali: ima zgolj interese. Neodvisnost Slovenije je bila dolocena v vseh programih slovenskih politicnih strankkot neodvisnost od Jugoslavije. Pogled na Evropsko skupnost jebil oddaljen, romantiziran, glorificiran in nekriticen. »Naša Evropa bo gospodarsko uspešna, politicno in kulturno pluralisticna, njene vrednote bodo svoboda, clovekove pravice, pluralizem in demokracija«, so zapisali v programskih dokumentih ZSMS.25 26 Posledica nekriticne vere v »Evropo« je bilo uklanjanje zahtevam nekaterih clanic in podrejanje že v procesu približevanja. Zgodovinska primerjava kaže, da je bil prenos suverenosti s slovenske republike na jugoslovansko federacijo bolj jasen in bolj definiran kot je v primeru EU, vpliv slovenskih politikov na jugoslovansko politiko pa neprimerno vecji. Današnji vpliv Slovenije v EU je kvecjemu primerljiv s casom Avstro-Ogrske, je na ravni jezikovne enakopravnosti in nic vec. Predstavljamo si lahko, da bi si npr. katerikoli jugoslovanski organ drznil razsojati o tem, kdo in na kakšen nacin naj razpolaga z vodnimi viri v Sloveniji. 26 Ali da bi dolocal višino (in zadolženost) slovenskega proracuna, delal spiske podjetij, kijih mora Slovenija prodati. Ali, ce gremo do bolj humornih, a povednih stvari, da bi bilo po »Jusu«, torej tedanjem jugoslovanskem standardu, doloceno, naj bodo kumarice in banane ravne in tocno dolocene velikosti. Da o kakšnih bancnih, fiskalnih in podobnih direktivah niti ne govorim! Ogorcenje nastane, ce kdo take primerjave sploh omeni. Obicajna reakcija na tako primerjavo je, da 25 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije II, dok. 39, str. 176; Programski dokumenti 13. kongresa ZSMS. 26 Neoliberalisticno usmerjena Evropska komisija je konec leta 2011 pripravila predlog Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb, s katero naj bi države clanice EU podeljevale tudi koncesije za oskrbo z vodo. Slovenska politika je osnutek podprla. Namen naj bi bil izboljšanje preglednosti in pravicnosti v postopkih dodeljevanja koncesij, kar naj bi ustvarilo nove gospodarske priložnosti ter spodbujalo zasebne in javne naložbe. Šlo je za poskus tihe privatizacije vodnih virov (voda zgolj kot tržno blago), kar pa je komisija februarja 2013 zanikala, ceš da ne vodi o vodi nobene politike, s katero bi države clanice silila v privatizacijo storitev oskrbe z vodo, in da ima nevtralno stališce do javnega ali zasebnega lastništva vodnih virov. Izjavo v tem smislu sta 22. februarja dala tudi evropski komisar za okolje Janez Potocnik in evropski komisar za notranji trg in storitve Michel Barnier. Zgolj zanikanje Evropske komisije in pristojnih kritiziranih komisarjev pa ni zadostovalo. Z državljansko pobudo, ki se je zacela v Nemciji in se razširila še na druge clanice EU, tudi na Slovenijo, je nastala peticija proti privatizaciji vode (gl. http://www.right2water.eu/). Zbranih je bilo vec kot 1,5 milijona podpisov državljanov EU (v Sloveniji 20.000, potrebnih je bilo 6000). Evropska komisija je nato iz sporne direktive podeljevanja koncesij odstranila del, namenjen oskrbi z vodo, svoje stališce pa so spremenili tudi slovenski politiki. Državljanska pobuda je nastala na osnovi uredbe iz lizbonske pogodbe, ki sta jo leta 2011 potrdila evropski parlament in svet EU, po kateri se mora evropska komisija odzvati in ukrepati v primeru, ko državljansko pobudo podpiše vec kot 1 milijon ljudi iz najmanj 7 clanic EU. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 371 je bila Jugoslavija nedemokraticna, totalitarna država, EU pa daje demokraticna. Vendar koliko pa ljudje v resnici lahko vplivajo na kadrovske in druge izbire, razen pri tistih nekaj poslancih v evropskem parlamentu? Koliko so lahko npr. vplivali na izvolitev komisarja Janeza Potocnika? V Bruselj ga je poslala LDS, stranka, ki danes obstaja le še po imenu.27 Komu komisar sploh odgovarja in koliko javnost ve o njegovem delu, ceprav je (bi lahko bil) najvplivnejši slovenski politik v Bruslju. No, odgovarja »birokratski Evropi« in ne Sloveniji. Potocnik je bil zaradi oddaljenosti in misticnosti po nekakšni »francjožefovski mentaliteti« po anketah javnega mnenja skozi vecino obeh mandatov celo med najbolj priljubljenimi Slovenci. Edina v resnici bistvena razlika med nekdanjo Jugoslavijo in sedanjo EU je v tem, da je Slovenija danes spet zadnja v mestu in ne vec prva na vasi. Da je, kot je bila v avstro-ogrskih casih, znova vzdrževani del »imperija«. SOCIALNO PRAVICNA, EKONOMSKO USPEŠNA IN PRAVNA DRŽAVA »Gradili bomo moderno socialno in pravno državo, ki bo svojim državljanom zagotavljala svobodno, duhovno ter gmotno bogatejše življenje.«28 Slovenska politika se v casu Drnovškovih vlad (1991 -2002/04) odlocila za t. i. gradualisticni pristop, ki je temeljil na postopnosti in pragmaticnosti, izogibanju politicnim in drugim pretresom in na postopni privatizaciji. Do leta 2004 je tak pristop veljal za »zgodbo o uspehu«. Vendar je pomemben del privatizacije, to je denacionalizacija, že v zacetnem delu potekal na ideološki osnovi. Lastnina je bila vracana v naravi, vkljucno z velikimi cerkvenimi in drugimi fevdalnimi posestvi, kar je bila posebnost v primerjavi z drugimi državami, ki so izvedle denacionalizacijo kot izraz iznicenja socializma. Slovenija je v resnici v pravni red mlade republike vnesla fevdalne prvine. Vracanje je potekalo po cudnih pravnih poteh in še bolj cudnih »kriterijih« pri priznavanju jugoslovanskega državljanstva, ki je bil pri tujcih pogoj za vracanje. Na slovensko zunanje ministrstvo so npr. iz avstrijske ambasade, pa tudi z ameriške in še kakšne, prihajali »prioritetni« spiski.29 Soocali so se na vse mogoce pritiske nepripravljeni obcinski organi z ekipami 27 Primer z naslednikom/naslednico Janeza Potocnika na mestu komisarja v Evropski komisiji leta 2014 je še bolj poveden. Alenka Bratušek je še kot predsednica vlade v casu opravljanja tekocih poslov pred sestavo nove koalicije Mira Cerarja za kandidatko predlagala kar sebe in za alibi še dva kandidata (zunanjega ministra Karla Erjavca, clana koalicije in evropsko poslanko Tanjo Fajon), kar je vlada potrdila, kandidat za novega predsednika vlade Cerar pa je v imenu »državnega interesa« odlocitev prepustil novemu evropskemu komisarju Jeanu Claudu Junkerju. 28 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije II, dok. 29, str. 131; program Slovenska kmecka zveza pred prvimi vecstrankarskimi volitvami. 29 Ferenc, Repe, Slovensko-avstrijski odnosi po mednarodnem priznanju, str. 611. 372 Slovenija v Jugoslaviji dobro placanih odvetnikov. Podobno je bilo v odnosu med Rimskokatoliško cerkvijo in slovensko državo, ki so ji vse slovenske vlade priznavale neformalen status »državne cerkve« in vlogo sogovornika na državni ravni. Pa ne zgolj pri vprašanjih premoženja, pac pa tudi participacije v državnih medijih, glede šolstva in na drugih podrocjih. Cerkev pa se je obnašala kot najbolj brezobziren kapitalist, njene zavožene investicije pa so segale od hotelskih kompleksov na Hrvaškem do televizijskih programov s pornografsko vsebino.30 Konflikti glede privatizacije so se koncali s t. i. »pidovsko« privatizacijo, od katere vecina državljanov ni imela nic ali zelo malo, ce niso imeli ravno dobrih zvez in možnost nakupa delnic sicer vse redkejših propulzivnih podjetij, v zadnji fazi pa s t. i. tajkunsko privatizacijo, ki je v državnih bankah pustila milijardne luknje, pri cemer je v pomembnem delu sodelovala tudi RKC. Tedanja Slovenska demokraticna zveza je bila prepricana, da bi »s privilegiranim položajem tujcev v gospodarjenju ustvarjali polkolonialno gospodarstvo«.31 ZSMS, kasnejša liberalna stranka, ki se je z delom SDZ združila, je bila prepricana, daje »naloga države oz. vlade, da omogoca in spodbuja zakonito bogatenje«.32 Za »zakonito« bogatenje s politiko povezanih izbrancev so nato v resnici izvrstno poskrbele vse stranke. ZSMS je tudi imela v nacrtu gospodarski koncept, ki ne bi temeljil na dotedanji industriji, pac pa na prometu, turizmu, trgovini in bancništvu. Danes Slovenija nima skorajda nobene industrije, še manj razvojnih laboratorijev, ki so jih imele nekdanje tovarne. Ima pa eno najbolj zastarelih železniških omrežij, ceprav je Socialdemokratska stranka, sedanja SDS, ki železnico še danes obvladuje, v program zapisala: »Železniškemu prometu je potrebno vrniti tisti standard in tehniški nivo, ki smo ga v preteklosti zapravili v tolikšni meri, da smo v tem pogledu najslabši v Evropi.«33 Ima verjetno najbolj preplacane avtoceste v EU. A navedimo SDS iz leta 1989: »Gospodarjenje s cestami je treba postaviti na zdrave financne temelje, samo upravljanje pa prilagoditi sodobnim evropskim vzorcem, brez možnosti vpliva dnevne politike na delo cestno upravnih organov.«34 Danes ima Slovenija na desetine tujih trgovskih centrov, edina domaca trgovska veriga Mercator pa je bila v petletnem procesu ob nejasnih ozadjih in lobiranjih ter sprenevedanju vlad prodana hrvaškemu tajkunu Ivici Todoricu. Slovenske banke so bile vsaj trikrat dokapitalizirane bancništvo. »Hrbtenica slovenskega gospodarstva« ni potopila zgolj sebe, pac pa na rob prepada pripeljalo vso državo. »Umiranje na obroke. Naša država se že skoraj celo desetletje srecuje z odprto krizo. Ta je sistemska in kot taka bo trajala še veliko let. Obstojece oblastne 30 Vec o tem Princic, Križ in kapital. 31 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 31, str. 136. 32 Prav tam, dok. 39, str. 168. 33 Prav tam, dok. 32, str. 148. 34 Prav tam. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 373 strukture krize ne rešujejo. Garniture, ki so bile in so na oblasti, gospodarske krize ne znajo in ne zmorejo odpraviti. To ni njihov dejanski problem, sistemska kriza pa ni niti v dometu njihovega razmišljanja. Seveda pa samo »novi« ljudje niso dovolj - potreben je nov gospodarski program. Naš cilj je imeti družbeni sistem, katerega glavni atributi bodo: tržno gospodarstvo, pravna in socialna država ter materialno in duhovno bogata družba.«35 Ne gre za kakšen citat iz aktualne ocene razmer, zapisala ga je jeseni 1988 v svoj programski dokument za 13. kongres. V resnici se je standard zvišal za ozek del elit, ne pa za vecino prebivalstva, hkrati je prišlo do razpada družbene kohezivnosti. Zadolženost Slovenije (25 milijard 307 milijonov evrov oz. 70 % BDP)36 je danes skoraj še enkrat višja, kot je bila cele Jugoslavije skupaj (po podatkih Svetovne banke je celotna zadolženost Jugoslavije konce leta 1991 znašala 16, 5 milijarde dolarjev, Slovenija pa je bila konec leta 1990 dolžna 1.798 milijarde dolarjev).37 Število registriranih brezposelnih v Sloveniji je na ravni tiste iz leta 1993. »Inflacija, stagnacija, zadolženost, brezposelnost in neucinkovitost so posledica gospodarskega sistema, ki gospodarske subjekte sili v »nesmotrne« odlocitve, ki jim namesto napredka omogocajo golo preživetje.«38 To tudi ni citat iz današnjih casopisov, pac pa iz programskih izhodišc SDZ iz januarja 1989. OBRAMBA IN VOJSKA Vse politicne stranke so bile za krcenje stroškov za obrambo. Ti so danes precej višji kot je bil delež, ki smo ga za obrambo dajali v Jugoslaviji, ob tem, da je velik del slovenske industrije, od jeklarske in izdelovanja vozil do najbolj sofisticirane opreme proizvajal za obrambne namene. »Na podrocju obrambne si bo Demokraticna opozicija Slovenije prizadevala za to, da Slovenija postane demilitarizirano obmocje«,39 so zapisali v Program demokraticne opozicije Slovenije Demos konec leta 1989. »Temelj obrambne politike je domovinska obramba. Ta predpostavlja nestrankarsko in neideološko vojsko, ki je strokovno samostojna«, je bilo zapisano v Programu SDZ.40 »Dolgorocno bo slovenska socialdemokracija podprla predlog, da bi srednjeevropske države postale demilitarizirano podrocje. Funkcija vojske je izkljucno samo obramba države« pa v 35 Prav tam, dok. 39, str. 170. 36 http://www.stat.si/indikatorji.asp?ID=28 37 Borak, Ekonomski vidiki, str. 158, tabela 87, str. 266. 38 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 31, str. 136.. 39 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, I, dok. 45, str. 216; objavljana je arhivska kopija izvirnega programa, ki je bil z manjšimi redakcijskimi popravki nato objavljan v Demokraciji 19. 12. 1989. 40 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 31, str. 141. 374 Slovenija v Jugoslaviji programu Socialdemokratske zveze Slovenije, današnje SDS,41 njen podmladek, Socialdemokratska mladina, pa: »Armado pojmujemo kot javno službo, katere edina naloga je obramba državnega ozemlja pred zunanjim agresorjem ... Dolgorocno se zavzemamo za Slovenijo kot demilitarizirano družbo in za ukinitev vojske.«42 Slovenija je prešla iz naborniškega na profesionalni sistem vojske, obremenjena je s prodajo orožja in korupcijskimi aferami, vojska, še posebej vojaška obvešcevalna in »paraobvešcevalna« služba se je v casu, ko je bil minister za obrambo Janez Janša, izrabljala v politicne namene. Demilitarizacija nikoli po osamosvojitvi ni bila resen politicni projekt. Slovenske politicne elite so z visoko financirano propagando, podporo medijev in povezovanjem vstopa v EU (socasni referendum za vstop v EU in Nato - s cimer so nezadovoljstvo izražali tudi v EU, poudarjanje t. i. »evroatlantskih povezav« in laganje, da je bil cilj slovenskega osamosvajanja tudi vstop v Nato) Slovenijo pripeljale v Nato. Angažirali so se vsi politiki, vkljucno s tedaj že bivšim predsednikom države Milanom Kucanom, in celo Zveza borcev NOV. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, prav tako zelo angažiran, je med drugim izjavil:»Mislim, da ljudje to že vedo, od osamosvojitve naprej govorimo, da hocemo v Evropsko unijo in Nato. Tudi namen ene in druge organizacije je znan - Evropska unija nam zagotavlja gospodarsko prosperiteto in sobivanje v Evropi, Nato pa obrambno varnost na dolgi rok. Ta dva osnovna elementa najbrž ljudje razumejo. Vecina evropskih držav je vclanjena v EU in v Nato. Procesa vkljucevanja v obe organizaciji sta tekla vzporedno, zato se mi ne zdi nic narobe, da sta tudi referenduma hkrati, to je racionalna odlocitev.«43 Slovenska vojska je na nekaterih kriznih žarišcih v službi ZDA, v resnici je okupacijska vojska neposredno zapletena tudi v oborožene spopade (Afganistan). V notranjih odnosih je Slovenska vojska ideološko zbegana, kar je sicer najbolj odvisno od vsakokratnega ministra in njegovega svetovnega nazora oziroma politicnega tabora, kateremu pripada. Enkrat simpatizira vojska z domobranskim, drugic s partizanskim gibanjem, ce se le da, pa kar z obema. Tradicijo išce v vsem in vsakomur, ki je kdaj nosil uniformo na Slovenskem. V Nemciji je vojska utemeljena na sicer neuspešnem zarotništvu proti Hitlerju, v Sloveniji pa njeni predstavniki hodijo na proslave, na katerih se poudarja kolaborantsko domobranstvo iz druge svetovne vojne. OKOLJE 41 Prav tam, dok. 32, str. 148. 42 Prav tam, dok. 33, str. 149. 43 Jaz razumem Americane - intervju predsednika republike dr. Janeza Drnovška, Dnevnik, 8. 3.2003. Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 375 »Vec kot ocitno je, da v Sloveniji ne premoremo odlocne celovite in dolgorocne politike varstva okolja. Odgovorni za nastale razmere se še naprej oklepajo preživelega pogleda, po katerem je narava neomejena zakladnica surovin in energije ter odlagališce odpadkov, smisel clovekovega življenja pa njeno izkorišcanje.«44 »Ekološki cilji razvoja se lahko uresnicujejo v demokraticni, strpni, pluralisticni, nejedrski in pravni državi, ki spoštuje clovekove pravice in pravice manjšin, svobodo politicnega organiziranja in javnega delovanja... Živimo v deželi, ki je vse bolj zasrupljena, vecini prebivalstva pa se znižuje že tako klavrn materialni standard. Ne potrebujemo zgolj drugacne ekološke politike, temvec ozelenjeno ekonomsko, socialno,in ekološko optimalno družbeno strategijo, prilagojeno prostorsko-ekološkim potezam slovenskih pokrajin ter njihovim skromnim in izcrpanim naravnim virom.«45 »Jedrske elektrarne so zadnji simbol clovekove vere v svojo vsemogocnost. V ZSMS se zato zavzemamo za zaprtje Jedrske elektrarne Krško in rudnika urana Žirovski vrh.«46 ZSMS, predhodnica LDS, je jedrsko elektrarno nameravala zapreti najkasneje do leta 1995 in tudi zakonsko prepovedati termoelektrarne na premog in mazut.47 Jedrska elektrarna v Krškem še stoji in deluje, milijardna investicija v TEŠ 6, za katero se je oblast odlocila leta 2006, podpirajo pa jo vse vlade od tedaj, pa je ena najdražjih in najbolj spornih v samostojni Sloveniji. Odlocitev je bila sprejeta v casu Janševe vlade in je z zacetne cene 536 milijonov evrov zrasla na vec kot 1, 3 milijarde evrov.48 Spomnimo na še nekaj stvari, ki so jih ugotavljale in obljubljale stranke, nastale pred prvimi vecstrankarskimi volitvami v letih 1988-1990: Na podrocju stanovanjske politike: »Država naj z ukrepi stanovanjske politike pomaga državljanom pri uresnicevanju njihove pravice do stanovanja. Pri tem ne sme ustvarjati posebnih privilegijev za posamezne kategorije prebivalcev. Stanovanja vsem, še posebej mladim družinam.« (SDZ).49 Denar od Jazbinškovega zakona o privatizaciji stanovanj je bil porabljen za druge namene, stanovanjska politika je skozi sklade postala vir za bogatenje raznih politicnih povzpetnikov iz novopecene elite. Uravnoteženja stanovanjskega fonda z najemniškimi stanovanji se ni lotila nobena politicna garnitura, sistematicna rešitev stanovanjskega vprašanja mladih je oddaljena bolj kot kdajkoli. 44 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 31, str. 137, Program Slovenske demokraticne zveze. 45 Prav tam, dok. 35, str. 152, program Zelenih Slovenije. 46 Prav tam, dok. 39, str. 189, Programski dokumenti 13. kongresa ZSMS. 47 Prav tam. 48 Cirman, Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj: Energokemicni kombinat - pol stoletja kasneje, http:// www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/1042335627. 49 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 31, str. 138, program SDZ. 376 Slovenija v Jugoslaviji »Financiranje zdravstva je bistveno premajhno, pa naj izberemo katerikoli veljavni primerjalni kazalec: naša družba mu namenja vsaj za dva do trikrat manjši delež družbenega proizvoda kot razvite evropske države...V Sloveniji nimamo niti pravega nacrta dolgorocnega razvoja zdravstvenega varstva, niti strokovne ustanove, ki bi imela pooblastila in realno moc, da bi skrbela za usklajen razvoj zdravstvenega varstva v vsej republiki...To dejstvo (razdrobljenost zdravstva, op. a.) v povezavi s trajno pomanjkljivim financiranjem je povzrocilo doloceno stopnjo diskriminacije na podrocju ene temeljnih pravic: pravice do zdravja... Omogociti je treba možnost zasebnega dela v zdravstvu. To zasebno delo pa mora biti tesno povezano z javnim zdravstvenim varstvom v enoten sistem, tako da bodo zanj veljali enaki kriteriji strokovnosti in nadzora.« 50 »Predlagamo takšen sistem pokojninskega zavarovanja, pri katerem naj bi solidarni pokojninski fond, ki se zbira na obvezen nacin, zagotavljal pokojnino za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb...Izracun kaže, da bi že ob sedanjem obsegu izdvajanja za pokojnine, ob kapitalizaciji 5% realnimi obrestmi, lahko bile pokojnine še nekrat višje. Zavzemali se bomo za ukinitev starostne meje pri upokojevanju in za uvajanje alternativnih možnosti pri upokojevanju (npr. postopno upokojevanje, pogodbeno delo itn.).«51 »SDZ nasprotuje raziskovalni politiki, ki povzroca beg možganov« 52 Samo v letu 2013 se je iz Slovenije izselilo 13.384 ljudi, vecinoma mladih in visoko izobraženih.53 Na podoben nacin bi lahko kriticno soocil skoraj vsa pomembnejša družbena podrocja, ki tukaj niso zajeta: od upravne ureditve Slovenije brez pokrajin in razdrobitve 60 obcin iz leta 1991 na 212 z ustanovitvijo obcine Ankaran, ki jo je leta 2011 ustanovilo kar Ustavno sodišce, tja do obljub o razumljivem politicnem jeziku, ki je danes še bolj nerazumljiv kot samoupravna politicna latovšcina, sedanji politiki pa izrazoslovje, ki ga uporabljajo, razumejo še manj, kot so ga socialisticni. 50 Prav tam, dok. 31, str. 138, program SDZ. 51 Prav tam, dok. 32, str. 142, program SDZS, današnje SDS. 52 Prav tam, dok. 3, str. 140, program SDZ. 53 Vec o tem http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6395 Repe: Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi 377 ZAKLJUCEK S kritiko dvajsetletnega razvoja se, ironicno, vsaj kar zadeva ekonomsko stanje in demokracijo, vecinoma strinjajo tudi resnicni ali domnevni osamosvojitelji in najbolj goreci zagovorniki nacionalne države kot »konca« zgodovine. Le da vzrokov ne vidijo v lastnem pohlepu, privatizaciji osamosvojitve, korupciji in klientelizmu, ki so ju ustvarili, pac pa v jugonostalgiji, prevladi starih sil, zarotah, ki naj bi preprecile, da bi t. i. pomladna politicna opcija zacete procese pripeljala do konca. Politicna elita, ki je Slovenijo peljala v samostojnost, ni bila nic boljša od tistih dveh, ki sta jo pripeljali v obe Jugoslaviji. Imela je vec legitimnosti, kar je dosegla s plebiscitom in volitvami, a jo je zlorabila. Po svoji formi mentis je bila prav tako strankarska, sebicna, mislila je zgolj na svoje koristi. Razen nacionalne države in cilja biti v njej absoluten gospodar, tako kot so bili Korošec in njegovi iz SLS v Dravski banovini v letih pred drugo svetovno vojno, ni imela vizije. Kljub Demosovi obljubi, da svojega odnosa do preteklosti ne bo gradil na protipartijskem revanšizmu, je to danes osrednja tocka politicnega delovanja desnega dela politike, zlasti SDS pa tudi NSI in RKC ter z njimi povezanih medijev. Gre za permanentno psihološko vojno. Histerizacija družbe je bila v preteklih dveh desetletjih vecja kot v jugoslovanskih casih. Želje po revanšizmu niso bili nic manjše in so mocne tako kot po drugi svetovni vojni, ukrepi pa v premem sorazmerju z enim in drugim dogajanjem, v drugem primeru »le« z administrativnim izbrisom tistih, ki so bili in so še danes oznacevani za sovražnike. Pri nekaterih tedaj vplivnih politikih ti refleksi trajajo še danes. Po vec kot dvajsetih letih samostojne in neodvisne Republike Slovenije in celi generaciji, rojeni in odrasli v samostojni državi, bi s pomocjo desnicarskih evropskih prijateljev še vedno lustrirali v državi. Ta je politicno razcepljena tako ali bolj, kot je bila v tridesetih letih dvajsetega stoletja in med drugo svetovno vojno. Pomembni ljudje iz osamosvojiteljske garniture so kljub svojim sistematicnim napadom na tožilstvo in sodstvo pravnomocno obsojeni zaradi korupcije in tajkunstva. Bili so prepricani, in so še danes, da jim mora biti ljudstvo, sodržavljani, nesmrtno hvaležni za samostojno državo, da so sojenja politicni obracuni, volitve pa zgolj nekakšen ritual, ki naj jim omogoca dosmrtno vladanje zaradi domnevnih zaslug. Ce se pa to ne zgodi, gre za zaroto. Naslavljati vprašanja o preteklosti in doseženem na osamosvojitelje je nesmiselno. Odgovorov nimajo, kvecjemu izgovore. Slovenija je še vedno zabetonirana v osamosvojitvena razmerja in izgublja poosamosvojitveno generacijo, ki bodisi beži iz države bodisi vegetira brez prihodnosti. Za konec zato citat iz programskih dokumentov 13. kongresa ZSMS, ko so v poglavju »Osvoboditev 378 Slovenija v jugoslaviji od osvoboditeljev« zapisali: »Tuja sta nam tako cašcenje podob kot njihovo razbijanje... Prihodnost, kakršno si želimo, vidimo onstran izpraznjene ikonografije in kontinuiteto zgodovine onstran ujetosti v omejene horizonte in alternative preteklosti«.54 54 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II, dok. 39, str. 169. Programski dokumenti 13. kongresa ZSMS. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije - ARS AS 223 - Vlada Republike Slovenije AS 242 - Sveta za blagovni promet vlade LRS AS 249 - Svet za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije AS 284 - Planska komisija LRS AS 451 - Trgovinska zbornica LRS AS 631 - Zveza kulturnih organizacij Slovenije AS 675 - Ministrstvo za gozdarstvo NVS AS 1115 - Skupšcina Republike Slovenije AS 1128 - Državni sekretariat za splošne gospodarske zadeve SRS AS 1136 - Zavod LRS za gospodarsko planiranje AS 1165 - Gospodarska zbornica SR Slovenije AS 1266 - Republiški sekretariat za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko AS 1279 - Zavod SRS za družbeno planiranje AS 1589 - Centralni komite Zveze komunistov Slovenije AS 1931 - Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenij AS 1994 - Služba vlade Republike Slovenije za evropske zadeve Arhiv Jugoslavije - AJ Centralni komitet Saveza komunista Jugoslavije - CK SKJ Arhiv Srbije - AS Centralni komitet Saveza komunista Srbije - CK SKS Republicka konferencija Socijalisticki savez radnog naroda Srbije (Narodnooslobodilacki front Srbije) SSRNS (NOFS) 380 Slovenija v Jugoslaviji Istorijski arhiv Beograda - IAB Gradski komitet Saveza komunista Srbije - GK SKS Mesni komitet Komunisticke partije Srbije - MK KPS Rejonski komitet Komunisticke partije Srbije - RK KPS Archiv Ministerstva zahranicnych veci, Politicke zprävy - AMZV PZ Casniki in casopisi Borba, Beograd Danas, Zagreb Delo, Ljubljana Demokrati)a, Beograd Duga, Beograd Ekonomska revija, Ljubljana Gospodarski vestnik, Ljubljana Jutarnji list, Zagreb Komunist, Ljubljana Ljiljan, sedmicne novine Armije BiH Mladina, Ljubljana Naši razgledi, Ljubljana Nin (Nedeljne informativne novine), Beograd Nova revija, Ljubljana Novosti, Beograd Oslobodenje, Sarajevo Politika, Beograd Prikazi in študije, Ljubljana Teleks, Ljubljana Službeni list Demokratske federativne Jugoslavije Službeni list Socijalisticke republike Bosne i Hercegovine Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije Uradni list Socialisticne federativne republike Jugoslavije Uradni list Socialisticne republike Slovenije Objave (Sveta za šolstvo LRS, Sveta za kulturo in prosveto LRS, Sveta za znanost LRS Zavoda za proucevanje šolstva) Porocevalec Skupšcine Republike Slovenije Viri in literatura 381 Objavljeni viri .... ..... ...., ...... u ...... I, ......: ........, 1959. Drnovšek, Darinka. Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000 (Viri 15). Delo: glasilo Centralnega komiteja komunisticne partije Slovenije 1941-1942 : ponatis ilegalnih izdaj Dela iz 1941-1942. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1947. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1 (marec 1941-marec 1942), Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1962. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2 (april 1942-julij 1942), Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1964. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3 (avgust 1942-oktober 1942), Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1966. Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 11. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2012. Dokumenti o državnosti Republike Hrvatske (Od prvih višestranackih izbora 1990. do medunarodnog priznanja 15. sijecnja 1992), priredio Andelko Milardovic, Zagreb : »Alinea« 1992. Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958. Ljubljana : Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, 2007. 11 (........... ........ .......... ..... ............ ....... ..........., ... II, ........ . ........ ............ ... 1919-1037, ......., 1949. Drugo vanredno zasedanje Narodne skupštine FNRJ : 20 marta - 1 aprila 1946 godine : stenografske beleške. Beograd : Izdanje Narodne skupštine FNRJ, 1947. Izvori - Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ. NOR i revolucija 1941- 1945 (XVII. knjiga). Beograd : Izdavacki centar Komunist, 1986. Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidrica. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1963. Boris Kidric. Zbrano delo: govori, clanki in razprave 1944-1946 (II. knjiga). Ljubljana : Cankarjeva založba 1959. Grol, Milan, Londonski dnevnik 1941-1945. Beograd: Filip Višnjic, 1990. Mlada Slovenija/Mladina 1941-1943: ponatis. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1946. Od kapitalizma do kapitalizma. Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju (uredili Borak, Neven, Lazarevic, Žarko, Princic, Jože). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. ......... ....... .. ...... (8-12. ... 1945), ....... : ........ .. ........ ......... ....... ......, 1972. Petranovic, Branko, Zecevic, Momcilo. Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost. Tom 1: 1914-1943. Beograd : Prosveta, 1987. 382 Slovenija v j ugos la vi ji Petranovic, Branko, Zecevic, Momcilo, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost. Tom 2: 1943-1986. Beograd : Prosveta, 1987. Pocetak kraja SFRJ: stenogram i drugi prateci dokumenti proširene sednice IK CK SKJ održane od 14. do 16. marta 1962. godine. Priredio Miodrag Zecevic. Beograd : Arhiv Jugoslavije, 1998. Porocevalec Skupšcine SR Slovenije in Skupšcine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate. Skupna dokumentacija k majski analizi 1989 in analizi razvojnih možnosti za obdobje 1991-1995, 1989, št. 15/1. Porocevalec Skupšcine SR Slovenije in Skupšcine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate. Skupna dokumentacija k majski analizi 1989 in analizi razvojnih možnosti za obdobje 1991-1995. Ljubljana, 1989, št. 15/11. Priloga porocevalca skupšcine SR Slovenije in skupšcine SFR JUG za delegacije in delegate. Analiza razvojnih možnosti SR Slovenije v obdobju 1986-1995/2000, 1984. Prvo redovno zasedanje Saveznog veca i Veca naroda : 15 maj - 20 jul 1946 : stenografske beleške. Beograd : Izdanje Narodne skupštine FNRJ, 1946. Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 1: Opozicija in oblast. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2002 (Viri 17). Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2: Slovenci in federacija. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2003 (Viri 18). Sednice Centralnog komiteta 1948-1952, (prired. Branko Petranovic, Ranko Koncar, Radovan Radonjic), Beograd: Izdavacki centar Komunist, 1985. CoeemcKUÜ ...... . ......... Eepone 1944-1953, .. 1. 1944-1948: ........., ......: ......., 1999. Stenografski zapiski Ustavodajne skupšcine Ljudske republike Slovenije. Ljubljana : Ljudska skupšcina LRS, 1950. Šesto redovno zasedanje Veca naroda i Saveznog veca: 27-29. septembra 1948: stenografske beleške. Beograd : Prezidijum Narodne skupštine FNRJ, [s. a.]. Šturm, Lovro, Dornik Šubelj, Ljuba, Celik, Pavle. Navodilo za delo varnostnih organov v SR Sloveniji, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije 2003 (Viri 21). Trece zasedanje Antifašistickog veca Narodnog oslobodenja Jugoslavije i zasedanje Privremene Narodne skupštine 7-26. avgust 1945. Stenografske beleške, Beograd: Prezidijum narodne skupštine FNRJ, 1945. Ustavotvorni odbori Savezne skupštine i Skupštine naroda : 10. decembar 1945 - 4 januar 1946: stenografske beleške. Beograd: Izdanje Narodne skupštine, 1946. Vodušek Staric, Jerca. »Dosje« Mackovšek. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994 (Viri 7). ...... .............. ......... ........ .......... ...... (9-12. 11. 1944), ....... 1945. Zasedanje Ustavotvorne skupštine: 29 novembar 1945 -1februar 1946: stenografske beleške. Beograd : Izdanje Prezidijuma Narodne skupštine, 1946. Viri in literatura 383 Zapisnici NKOJ-a i privremene vlade DF] 1943-1945, priredili B. Petranovic i Lj. Markovic, Beograd : Memorijalni centar „Josip Broz Tito“- Arhiv Josipa Broza Tita, 1991. Zemaljsko antifašisticko vijece narodnog oslobodenja Bosne i Hercegovine : dokumenti 1945., knj. I. Sarajevo : Veselin Masleša, 1968 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kocevju : od 1. do 3. oktobra 1943 : dokumenti. Ljubljana : Ljudska skupšcina LRS, 1953. Zgodovinski arhiv Komunisticne partije Jugoslavije, tom V: socialisticno gibanje v Sloveniji 1869-1920. Beograd : Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja KPJ, 1951. Statisticni viri Jugoslavija 1918-1988: statisticki godišnjak. Beograd: Savezni zavod za statistiku, 1989 Statisticni letopis SR Slovenije 1964. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1964. Statisticni letopis SR Slovenije 1967. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1967. Statisticni letopis SR Slovenije 1971. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1971. Statisticni letopis SR Slovenije 1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Statisticni letopis SR Slovenije 1976. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1976. Statisticni letopis SR Slovenije 1979. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1979. Statisticni letopis SR Slovenije 1981. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1981. Statisticni letopis SR Slovenije 1982. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1982. Statisticni letopis SR Slovenije 1985. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1985. Statisticni letopis SR Slovenije 1986. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1986. Statisticni letopis SR Slovenije 1987. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1987. Statisticni letopis SR Slovenije 1988. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1988. Statisticni letopis SR Slovenije 1989. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1989. Statisticni letopis Republike Slovenije 1990. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 1990. Statisticni letopis Republike Slovenije 1991. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 1991. Statisticni letopis Republike Slovenije 1992. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 1992. 384 Slovenija v J ugosla vi ji Elektronski viri Zastava 101 - Wikipedija, prosta enciklopedija. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/ Zastava_101, 13. 9. 2013. Zastava 750 - Wikipedija, prosta enciklopedija. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/ Zastava_750, 13. 9. 2013. Predavanja, ustni viri Bjelajac, Mile. Doprinos vojnog faktora ekonomskom razvoju društva : predavanje na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 23. 4. 2009. Monografije Analiza razvojnih možnosti Republike Slovenije 91-95. Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za družbeno planiranje, 1990. AVNOJ i narodnooslobodilacka borba u BiH. Beograd : Rad, 1974. Bakaric, Vladimir. Socijalisticki samoupravni sistem i društvena reprodukcija, Treca knjiga, Zagreb : Forum - Informator - Komunist - Mladost - Prosveta - Svjetlost, 1983. Batagelj, Borut. Izum smucarske tradicije : Kulturna zgodovina smucanja na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2009. Bergant, Igor. Športni program na televiziji - primerjava med Avstrijo in Slovenijo. Diplomsko delo. Ljubljana 2003. Bibic, Polde. Pravljicar - spominske skice. Ljubljana : Prešernova družba, 1992. Bilandžic, Dušan. Hrvatska moderna povijest. Zagreb : Golden marketing, 1999. Billig, Michael. Banal Nationalism. London : Sage publications, 1995. Bišcak, Jože; Hribar, Drago; Malovrh, Polona; Pojbic, Jože; Štok Zora: Slovenija ne more vec cakati, nabralo se je prevec slabega : porocilo s tabora za samostojno Slovenijo v Ljutomeru, 16. decembra 1990. Delo, 17. 12. 1990, str. 2. Bolfek, Boris. Teritorialna obramba kot oblika vojaške organizacije. Magistrsko delo. Ljubljana : [B. Bolfek], 2010. Borak, Neven. Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana : Znanstveno in publicisticno središce, 2002. Borak, Neven. Iskanje Guliverja ali kako preživeti. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994. Borovcanin, Drago. Izgradnja bosanskohercegovacke državnosti u uslovima NOR-a. Sarajevo : IP Veselin Masleša, 1979. Viri in literatura 385 Bradatan, Costica, Alex Serguei. Oushakine (Introduction). In Marx’s Shadow, Knowledge, Power, and Intellectuals in Eastern Europe and Russia. Lanham : Lexington Books, 2010. Brkic, Hasan. 17 matici života. Sarajevo 1967. Bulc, Rok. Slovenski rokomet in njegova odmevnost v slovenskem casopisju. Diplomsko delo. Ljubljana : [R. Bulc], 2003. Cvetkovic, Srdan, Izmedu srpa i cekica. Represija u Srbiji 1944-1953. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2006. Celik, Pavle. Stražarji državne meje v Sloveniji (1918-2013). Ljubljana : Modrijan, 2013. ....., ........ ....... ...... (1951-1968). ....... : ..... ...... 2001. Dabcevic Kucar, Savka.’71 hrvatski snovi i stvarnost, 1.-2. Zagreb : Interpublic, 1997. Despot, Zvonimir. Tito, tajne vladara, Najnoviji prilozi za biografiju Josipa Broza. Zagreb : Vecernji posebni proizvodi d.o.o. 2009. Dizdarevic, Raif. Od smrti Tita do smrti Jugoslavije: svjedocenja. Sarajevo : Svjetlost, 2000. Djokic, Dejan. Yugoslavism. Histories of a Failed Idea 1918-1992. London: Hurst, 2003. Djokic, Dejan. Introduction, Yugoslavism: Histories, Myths, Concepts. Yugoslavism, Histories of a Failed Idea. London : Hurst,2003 Donia, J. Robert, Fine, Jr. V. A. John. Bosna i Hercegovina : Iznevjerena tradicija. Sarajevo : Institut za istoriju, 2011. Dornik, Peter. 20 let razvoja Socialisticne republike Slovenije. Ljubljana: Glavni odbor SZDL Slovenije, 1965. Dragovic Soso, Jasna. Spasioci nacije : Intelektualna opozicija Srbije i oživljavanje nacionalizma. Beograd : Fabrika knjiga, 2004. Duhacek, Antun. Ispovest obaveštajca : Uspon i pad jugoslovenske obaveštajne službe. Beograd: Grafopres, 1992. Dikic, Ivica. Domovinski obrat: politicka biografija Stipe Mesica. Zagreb : V.B.Z. 2004. Dilas, Milovan. Vlast i pobuna. Beograd: Književne novine, 1991. Dodan, Šime. Yugo-tragedija. Zagreb : ST Komunikacije S. p. o., 1990. Dodan, Šime. Hrvatsko pitanje 1918. - 1990. Zagreb : Alfa, 1991. Đorgovic, Momcilo. Dilas: vernik ijeretik. Beograd: Momcilo Đorgovic i Nataša Markovic, 1989. Felc, Sabina. Zgodovina ženske košarke v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: [S. Felc], 1997. Gabric, Aleš. Socialisticna kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljubljani: Cankarjeva založba, 1995. Godeša, Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. ............, .......... .... ..... II ............ . ........ ......... 386 Slovenija v Jugoslaviji ........ ... .... je ....... ......... . ............ .......: ..... .. ........ . ........ ........, 2005. Gligorijevic, Branislav. Kominterna, jugoslovensko i srpsko pitanje. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 1992. Greenberg, Robert David. Jezik i identitet na Balkanu: raspad srpsko-hrvatskoga. Zagreb : Srednja Europa, 2005. Gucek, Aleš. Po smucinah od pradavnine. Ljubljana: Magnolija, 1998. ...., ...... ......... ............ .......: ........ ......., 2005. Himmerlreich, Bojan. Pike, špekulanti in Trumanova jajca: preskrba prebivalstva Slovenije z blagom široke potrošnje v letih 1945-1953. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2008. Hinojo, Juanan. Ukradene sanje jugoslovanska košarka. Slovenske Konjice: Nobis Gorjup & Šauperl, 2012. Hronologija radnickog pokreta i SKJ 1919-1979. Tom III. Beograd : Narodna knjiga i Institut za savremenu istoriju, 1980. Jancar, Drago. Brioni: eseji in drugi zapisi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Janez Puh - Johann Puch: clovek, izumitelj, tovarnar, vizionar: (1862-1914). Šamperl Purg, Kristina (gl. ur.). Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj, Znanstveno raziskovalno središce Bistra, 1998. ........., ........ ..... .. ....... ... ......: ....... . ...... u deny dp ........ ........... ....... : ........ .. ...... ........ ......, 2000. Jokic, Nedeljko et al.: Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj narodnoj armiji. Ljubljana: Ebesede, 2011. Josipovic, Damir. Ucinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovi vojni. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Jovic, Dejan. Jugoslavija - država koja je odumrla : uspon, kriza ipad Cetvrte Jugoslavije : (1974.-1990.). Zagreb, Beograd : Samizdat B92, 2003. ........., ...... Moje ...... pacnada: ...... ... ....... .......: ......., 1993. Kalvokorezi, Piter, Vint, Gaj. Totalni rat. Beograd : Rad, 1987. Kamberovic, Husnija. Prema modernom društvu : Bosna i Hercegovina od 1945. do 1953. Tešanj: Centar za kulturu i obrazovanje, 2000. Kamberovic, Husnija. Hod po trnju - iz bosanskohercegovacke historije 20. stoljeca. Sarajevo : Institut za istoriju, 2011. Kardelj, Edvard (Sperans). Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. Katz, Vera. Društveni i ekonomski razvoj Bosne i Hercegovine 1945.-1953. Sarajevo : Institut za istoriju, 2011. Kavar, Janez, Šarabon, Marjan, Zupan, Barbka. Jubilejno leto tržiške smucarije 1923-2008- 85 let. V: http://www.freewebs.com/sktrzicl/jubilejno leto.pdf; pridobljeno 12. 9. 2011. Viri in literatura 387 Klemenc, Metod, Klemenc, Andrej. Sto let tenisa na Slovenskem. Radomlje : Teniški klub, 1997. ...., ......, ........ ..... ..... ..... ....... : Clio, 2000. Kocbek, Edvard. Dnevnik 1946:1. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1991. Kocbek, Edvard. Listina: dnevniški zapiski od 3. maja do 2. decembra 1943. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Kocbek, Edvard. Osvobodilni spisi, I. knjiga. Ljubljana : Društvo 2000,1991. Kocovic, Bogoljub. Žrtve drugog svetskog rata u Jugoslaviji. London : Biddles of Guilford, Veritas Foundation Press, 1965. Kogovšek, Neža, Zorn, Jelka, Pistotnik, Sara, Lipovec Cebron, Uršula, Bajt, Veronika, Petkovic, Brankica, Zdravkovih, Lana. Brazgotine izbrisa : prispevek h kriticnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ljubljana : Mirovni inštitut, 2010. Kolšek, Konrad. Spomini na zacetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991. Maribor : Obzorja, 2001. Kosi, Jernej. Kako je nastal slovenski narod : zacetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana : Sophia, 2013. Kovac, Bogomir. Rekviem za socializem : ekonomske reforme v socialisticnih državah. Ljubljana: DZS, 1990. ........, ...... P., ...... nocne ...... ........ parna. .......: Clio, 2003. Kuzmanic, Tonci. Bitja s pol strešice; slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Ljubljana: Open Society Institute - Slovenia, 1999. Landwehr, Achim. Historische Diskurzanalyse. Frankfurt/Main : Campus Verlag, 2008. ....., ......, ........ ...... 1945-1992. ....... : Clio, 1999. Leljak, Roman. Sam proti njim, 2. Maribor : Založba za alternativno teorijo, 1990. Ljubicih, Nikola. Opštenarodna odbrana: strategija mira. Beograd: Vojnoizdavacki zavod, 1976. Ljudi iz 1971. Prekinuta šutnja, izabrao i ur. Milovan Baletih. Zagreb : Vjesnik, 1990. Lorencic, Aleksander. Prelom s starim in zacetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. ...., ...... ...... ......... ............ ....... ........ - .... ... : ........ .......... ...... ..........., 1999. Lusa, Stefano. Razkroj oblasti: slovenski komunisti in demokratizacija države. Ljubljana : Modrijan, 2012. Lusa, Stefano. La dissoluzione del potere. II partito communista Sloveno ed il processo di democratizazzione della repubblica. Udine : Kappa Vu, 2007. Lydall, Harold. Yugoslav Socialism, Theory and Practice, Oxford, Clarendon Press, 1984. 388 Slovenija v J ugos lavi ji Mahnic, Joža. Sence in luci z moje poti. Ljubljana : Slovenska matica, 2009. Marijan, Davor. Slom Titove armije: JNA i raspad Jugoslavije 1987-1992. Zagreb : Golden marketing-Tehnicka knjiga : Hrvatski institut za povijest, 2008. Matovic, Jovan. Vojni poslovi Jugoslavije i svet XX. veka. Beograd : Tetra GM, 2003. Meier, Viktor. Zakaj je razpadla Jugoslavija. Ljubljana : Znanstveno in publicisticno središce, 1996. Menart, Janez. Slovenec v Srboslaviji: kulturno politicni spisi. Ljubljana : Knjižna zadruga, 2001. Mesic, Stjepan. Poruke. Zagreb : Savez antifašistickih boraca i antifašista Republike Hrvatske 2007. Mežnaric, Silva. Bosanci: a kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS, Univerzitetna konferenca ZSMS, 1986. Mihelic, Mira. Ure mojih dni: spomini. Murska Sobota : Prekmurska založba, 1985. Mikuž, Metod. Pregled zgodovine NOB v Sloveniji: 2. knjiga. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1961. Mikša, Peter, Ajlec, Kornelija. Slovensko planinstvo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2011. ........., ....... ............. ..... u ...... .......... 1944-1950. ....... : ........ .. ...... ........ ......, 2009. Miller, Nick. The Nonconfomists, Culture, Politics and Nationalism in a Serbian Intellectual Circle, 1944-1991. Budapest; New York : Central European University Press, imprint of the Central European University Share Company, 2007. Mlinar, Branko. Slovenija 1945-1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Mulaosmanovic, Admir. Bihacka krajina 1971.-1991. (utjecaj politike i politickih elita na privredni razvoj). Sarajevo : Institut za istoriju, 2010. Munda, Mirko. Beograjska spletka. Maribor : Vecer, 2001. Necak, Dušan et al. Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. ......., ...... ... ........... .... . ........... 1944-1946. ....... : ........ ......., 2013. Özkirimli, Umut. Contemporary Debates on Nationalism : a critical Engagement. London : Palgrave Macmillan, 2005. Pahor, Boris. Odisej ob jamboru -.glose in polemicni zapiski [3. razširjena izdaja]. Koper : Lipa, 1993. ........, ......... Od ......... do .......... ... u ........... 1941-1945. .......: Clio, 1998. Pavlovic, Mik. Mejniki slovenske košarke. Ljubljana : Pisanica, Bonus Pavlovic, 2000. Viri in literatura 389 Perišic, Miroslav. Diplomatija i kultura: Jugoslavija: prelomna 1950.: jedno istorijsko iskustvo. Beograd: Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije: Narodna biblioteka Srbije, 2013. Perovic, Latinka. Zatvaranje kruga - ishod rascepa 1971-1972. Sarajevo : Svjetlost, 1991. Petranovic. Branko. Istorija Jugoslavije 1918-1978. Beograd : Nolit, 1980. .........., ....... ........... .. ....... 1944-1950. ......... : .......... ......... ..... . ..........,1998. Petranovic, Branko, Dautovic, Savo. Jugoslavija, velike sile i balkanske zemlje 1945-1948: iskustvo „narodne demokratije“ kao partijske države. Podgorica : Istorijski institut Crne Gore, 1994. .........., ...... ............. ........ ...... .......... ............ .......: ........-......... ........ ........ .... ..., 1993. Petranovic, Branko. Srbija u Drugom svetskom ratu 1939-1945. Beograd : Vojnoizdavacki i novinski centar, 1992. Petranovic, Branko. Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941-1945), 2. Beograd : Rad 1983. Petranovic, Branko. Politicka i ekonomska osnova narodne vlasti u Jugoslaviji za vreme obnove. Beograd : Institut za savremenu istoriju, 1968. Petranovic, Branko. Politicke i pravne prilike za vreme Privremene vlade DFJ. Beograd : Institut društvenih nauka, 1964. Piletic, Sebastijan (et al.). Miroslav Cerar in njegov cas. Ljubljana : Gimnasticna zveza Slovenije, 2009. Pirjevec, Dušan. Vprašanje o poeziji: vprašanje naroda. Maribor: Obzorja, 1978. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918-1992 : nastanek, razvoj ter raspad Karadjordjeviceve in Titove Jugoslavije. Koper: Založba Lipa, 1995. Plesec, Matjaž. Nogomet kot del podobe slovenske družbe. Ljubljana : M. Plesec, 2001. Pleterski, Janko. Studije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor : Obzorja, 1981. Pleterski, Janko. Nacije, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana : Komunist : Državna založba Slovenije, 1986. Premk, Martin. Matjaževa vojska 1945-1950. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2005. Princic, Jože. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2013. Princic, Jože. Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana : Modrijan, 1997. Princic, Jože, Borak, Neven. Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970-1991. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2006. Princic, Jože. Križ in kapital: premoženje, financiranje in podjetniška dejavnost RKC na 390 Slovenija v J ugos Lavi ji Slovenskem. Ljubljana : Modrijan, 2013. Pullmann, Michal. Konec experiments Pfestavba a päd komunismu v Ceskoslovensku. Praha: Scriptorium, 2011. Racic, Marko, et al. 85 let slovenske atletike 1920-2005. Ljubljana: Atletska zveza Slovenije, 2006. Radelic, Zdenko. Hrvatska seljacka stranka 1941-1950. Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 1996. Radelic, Zdenko. Hrvatska u Jugoslaviji. Od zajedništva do razlaza, 1945.-1991. Zagreb : Školska knjiga: Hrvatski institut za povijest, 2006. Radosavljevic, Vladislav. Plavi sjaj. Jugoslovanska muška košarka XX veka. Knjiga 1, 2, 3. Beograd : MBM Comerc, 2002. Ramet, Sabrina Petra. Balkan Babel: The Desintegration of Yugoslavia from the Death of Tito to Ethnic War, 2. izd., Boulder-Oxford: Bloomington Westview Press, 1996. Ramet, Sabrina P. Tri Jugoslavije - izgradnja države i izazov legitimacije 1918.-2005. Zagreb : Golden marketing: Tehnicka knjiga, 2009. Razvitak stanovništva Jugoslavije u posleratnom periodu. Beograd : Institut društvenih nauka, 1974. Razvoj slovenskega narodnega znacaja v luci 4. tocke programa Osvobodilne fronte. Ljubljana : Delavska enotnost, 1987. Reforma našega politicnega sistema. Ljubljana: Komunist, 1970. Rendulic, Zlatko. General avnojske Jugoslavije : sjecanja. Zagreb : Golden marketing: Tehnicka knjiga, 2004. Repe, Božo. »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992. - (Borec, 44, 9-10) Repe, Božo. Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2001. Repe, Božo. Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo, Princic, Jože. Pred casom -.portret Staneta Kavcica. Ljubljana: Modrijan, 2009. Režek, Mateja. Med resnicnostjo in iluzijo. Ljubljana : Modrijan 2005. Rosa, Jurij, Uršic, Ivanka. Na Solkanskem polju je raslo mesto : 50 let Nove Gorice : 50 (naj)starejših posamicnih javnih stavb v mestu Nova Gorica, zgrajenih od leta 1948 dalje. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 1998. Rotar, Janez. Iz prispevkov. Maribor : Obzorja, 1971. Rotar, Janez. Slovenšcina in slovenstvo : pojavi, izkušnje, pogledi. Maribor : Obzorja, 1996. Rujanac-Sarac, Dženita. Odnos vjerskog i nacionalnog u identitetu Bošnjaka od 1980. do 1990. godine. Sarajevo : Institut za istoriju, 2012. 70 let prve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem. Ljubljana: Nogometna zveza Slovenije, 1990. Viri in literatura 391 Sire, Ljubo. Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1992. Sirotkovic, Jakov. Hrvatsko gospodarstvo. Privredna kretanja i ekonomska politika. Zagreb : HAZU: Golden marketing, 1996. Slovenšcina v javnosti: gradivo in sporocila / Posvetovanje o jeziku, Portorož, 14. in 15. maja 1979 [uredniški odbor Breda Pogorelec (odgovorna urednica) ... et. al.j. Ljubljana : Republiška konferenca Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije : Slavisticno društvo Slovenije, 1983. Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura. Ljubljana : Svet za kulturo pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije : Kulturna skupnost Slovenije, 1988. Slovenski narod in slovenska kultura. Ljubljana : Društvo slovenskih pisateljev 1985. Smith, Anthony D. Nacionalizem: teorija, ideologija, zgodovina. Ljubljana: Krt, 2005. Smucarska zveza Slovenije. V: http://www.sloski.si/Smucarska-zveza/Zgodovina. Snoj, Jože. Balkan Sobranie: [samovzgojni roman ali Ide Tito preko Romanije]. Ljubljana : Slovenska matica, 2012. Stare, Andrej. 80 let korenin nogometnega kluba Olimpija. Ljubljana : Euro Spekter: NK Olimpija, 1991. Stepišnik, Drago. Kolesarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Kolesarska zveza Slovenije, 1979. Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1968. Stepišnik, Drago. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1974. Stoletje v gorah. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1992. Studen, Andrej. Rabljev zamah. Ljubljana : Slovenska matica, 2004. Šabo, Federik. Italija 1918-1948. Beograd : Nolit, 1978. Šibila, Marko. Rokomet, izbrana poglavja. Ljubljana : Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2004. Škiljan, Dubravko. Jezicna politika. Zagreb : Naprijed, 1988. Šport - zgodbe. V: http://www.rtvslo.si/sport/zgodbe/olimpijske-igre/194. Šport v Republiki Sloveniji: dileme in perspektive. Ljubljana : Ministrstvo za šolstvo in šport, 1995. Šugman, Rajko. Zgodovina svetovnega in slovenskega športa. Ljubljana: Fakulteta za šport, 1997. Šuvar, Stipe. Vrijeme iskušenja. Jugoslavenski socijalizam izmedu vizija i posrtaja. Sarajevo : NIŠRO Oslobodenje, 1988. Šuvar, Stipe. Samoupravljanje i druge alternative. Zagreb: Narodno sveucilište grada Zagreba : Centar za aktualni politicki studij, 1972. Torkar, Vinko. Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo mesta : raziskovalna naloga; Nova Gorica: DESSA, 1987. 392 Slovenija v Jugoslaviji Toš, Niko. Slovensko javno mnenje 68. Zvezek 2-3. Ljubljana: Visoka šola za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja, 1968. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1968. [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za politicne vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 1968. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm68. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1969 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1969. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/ sjm69. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1970/71 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1971. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm71. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1972 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 1972. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm72. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1975/1976 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 1976. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm76. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1978 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1978. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/ sjm78. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1980 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 1980. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm80. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1981/82 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Viri in literatura 393 Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1982. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm82. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1983 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1983. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm83. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenjel984 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava], 1984. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm84. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1986 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1986. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm86. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1987 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1987. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm87. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1988 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1988. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm88. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1989: Stališca o ustavnih dopolnilih [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1989. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjmust89. Toš, Niko, et al. Slovensko javno mnenje 1990 [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Center za 394 Slovenija v Jugoslaviji raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij [izdelava ], 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999. Dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov, http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/sjm90. Tripkovic, Đoko. Prilike u Jugoslaviji i Velika Britanija 1945-1948. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 1990. Tudman, Franjo. Nacionalno pitanje u suvremenoj Europi, 2. izdanje. München - Barcelona, 1982. Tudman, Franjo. Usudbene povjestice. Zagreb : Hrvatska sveucilišna naklada, 1995. Tudman, Franjo. Zna se : HDZ u borbi za samostalnost Hrvatske, knjiga druga, Zagreb : Izvršni odbor Središnjice HDZ, 1993. Tudman, Franjo. Zna se : HDZ u borbi za ucvršcenje hrvatske državne suverenosti, knjiga cetvrta. Zagreb : Glavno tajništvo Središnjice HDZ, 1998. Tudman, Franjo. Hrvatska rijec svijetu : razgovori sa stranim predstavnicima. Zagreb : Hrvatska sveucilišna naklada: Hrvatski institut za povijest, 1999. Vacic, Aleksandar. Jugoslavija i Evropa : uporedna analiza privrednog razvoja Jugoslavije 1971-1987. Beograd : Ekonomika, 1989. Velikonja, Mitja. Titostalgija: studija nostalgije po Josipu Brozu. Ljubljana : Mirovni inštitut, 2008. Verdnik, Tomaž. Razvoj kolesarstva v Sloveniji 1887-1990. Diplomsko delo. Ljubljana : [Tomaž Verdnik], 2002. Vindiš, Tomaž. Slovenska nogometna kluba iz Maribora in Ljubljane v prvi jugoslovanski ligi med leti 1967-1972. Diplomsko delo. Ljubljana, 2002. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države : slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana : Modrijan, 2002. Vodušek Staric, Jerca. Zacetki samoupravljanja v Sloveniji. Maribor: Založba Obzorja, 1981. Vodušek Staric, Jerca. Prevzem oblast 1944 - 1946. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1992. Vogelnik, Dolfe. Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ. Beograd : Savez društava ekonomista Jugoslavije, 1961. Vojnovic, Goran. Cefurji raus!. Ljubljana: Študentska založba, 2008. Vojno-obaveštajna služba, istorijat. V: http://www.mod.gov.rs/cir/organizacija/voa/voa_ istorijat.php, Vurnik, Blaž. Med Marxom in punkom : vloga Zveze socialisticne mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije. Ljubljana: Modrijan, 2005. Vykoukal, Jifi, Litera, Bohuslav, Tejchman, Miroslav. Vychod. Vznik, vyvoj a rozpad sovetskeho bloku 1944-1989. Praha: Libri, 2000. Zbornik KK Rog-Franek 1979-1980. Ljubljana : KK Rog-Franek, 1981. Viri in literatura 395 Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Zgodovina Gimnasticne zveze Slovenije. V: http://www.gimnasticna-zveza.si/Zgodovina. aspx. Zgodovina NK Maribor 1971-1980. V: http://www.nkmaribor.com/Zgodovina/ 1971-1980*9995. Zgodovina NK Maribor 1981-1990. V: http://www.nkmaribor.com/Zgodovina/1981- 1990*9902. Zgodovina NK Olimpija Ljubljana. V: http://www.nkolimpija.si/zgodovina. Zgodovina NZS, obdobje 1945-1990. V: http://www.nzs.si/nzs/predstavitev-nzs/ zgodovina#obdobje 45-90. Zgodovina Rokometne zveze Slovenije. V: http://www.rokometna-zveza.si/info/10. Žerjavic, Vladimir. Gubici stanovništva Jugoslavije u drugom svjetskom ratu. Zagreb : Jugoslavensko viktimološko društvo, 1989. Clanki v casnikih, casopisih in zbornikih Avšic, Jaka. O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije. Jezik in slovstvo, 1969, št. 4, str. 97-103. Avšic, Jaka. Prakticno izvajanje nacel enakopravnosti. Teorija in praksa, 1968, št. 8/9, str. 1212-1217. Avšic, Jaka. Za enakopravnost slovenskega jezika. Jezik in slovstvo, 1967, št. 3, str. 96-98. Babic, Blaž. Politicna tranzicija in vprašanje vrednostnih sistemov pri Slovencih po letu 1990. Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, št. 1, str. 354-357. Baric, Nikica. Antifašisticka borba u Drugom svjetskom ratu u politickim interpretacijama hrvatskih predsjednika 1991-2006. Revizija prošlosti na prostorima bivše Jugoslavije, Zbornik radova, Sarajevo. Institut za istoriju u Sarajevu 2007, str. 211-233. Baric, Nikica. Hrvatski predsjednik Franjo Tudman o jugoslavenskom predsjedniku Josipu Brozu Titu: titoist protiv titoizma. Despot, Zvonimir. Tito, tajne vladara, Najnoviji prilozi za biografiju Josipa Broza, Zagreb. Vecernji posebni proizvodi d.o.o. 2009, str. 357- 385. Baric, Nikica. Prvi hrvatski predsjednik dr. Franjo Tudman o jugoslavenskom predsj edniku Josipu Brozu Titu. Dr. Franjo Tudman u okviru hrvatske historiografije, Zbornik radova sa znanstvenog skupa održanoga u Hrvatskom institutu zapovijest u Zagrebu 10. i 11. prosinca 2009, Zagreb. Hrvatski institut za povijest, Hrvatski institut za povijest - Podružnica za povijest Slavonije, Srijema i Baranje 2011, str. 313-340. Beric, Marija. Selitve prebivalstva v LR Sloveniji 1956-1960. V: Prikazi in študije, 1963, št. 1, str. 6-22. Bizjak, Žarko. Pravosodje v letih 1945-1991. Pravo-zgodovina-arhivi : prispevki za 396 Slovenija v Jugoslaviji zgodovino pravosodja. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2000, str. 290-293. Bjelajac, Mile. JLA v šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let. Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010, str. 89-108. Borak, Neven. Življenjska raven v senci inflacije. V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1948-1992. Ljubljana : Mladinska knjiga : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1214-1217. Bougarel, Xavier. Od "Mulimana” do "Bošnjaka” : pitanje nacionalnog imena bosanskih Muslimana. V: Rasprave o nacionalnom identitetu Bošnjaka - zbornik radova. Sarajevo : Institut za istoriju, 2009. Brozovic, Dalibor, Josip Pavicic (ur.). Deklaracija o hrvatskome jeziku: s prilozima i Deset teza. Zagreb : Matica hrvatska, 1991. Brozovic, Dalibor. The Yugoslav Model of Language Planning: A Confrontation with Other Multilingual Models. V: Ranko Bugarski and Celia Hawkesworth (eds.). Language planning in Yugoslavia. Columbus : Slavica Publishers, 1992, str. 72-79. Bukovec, Brigita. Lepše v Jugoslaviji kot v Sloveniji. V: http://www.times.si/sport/brigitabukovec- lepse-v-jugoslaviji-kot-v-sloveniji-NONE-c4addcdf37.html. Bhtorova, Zora: Verejnä mienka: zdroj pohybu, sila zotrvacnosti. Kde sme? Mentalne mapy Slovenska. Bratislava: Kalligram, 2010. Celik, Pavle. Pravne dolocbe o uporabi oboroženih sil pri nas za neobrambne naloge (1850-2011). V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2011, št. 4, str. 351-359. Celik, Pavle. Kriminaliteta v Sloveniji leta 1980. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1981, št. 2, str. 100. Celik, Pavle. Povezanost postaj naših varnostnih sil z lokalnimi skupnostmi (1850-2010). V: Revija za kriminologijo in kriminalistiko, 2010, št. 2, str. 204-215. Cepic, Zdenko. Ustava 1974: preureditev jugoslovanske federacije, delegatski sistem. Slovenska novejša zgodovina : Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana : Mladinska knjiga Založba, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1094-1101. Cepic, Zdenko. Gospodarska kriza. Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana : Mladinska knjiga Založba, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1151-1153. Cepic, Zdenko. Življenjska raven in potrošništvo. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1133-1137. Cepic, Zdenko. Nacela in pocela socialisticne demokracije. Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, št. 1, str. 271-296. Cepic, Zdenko. Zdomstvo. Migracije in slovenski prostor od antike do danes, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010, str. 395-412. Cepic, Zdenko. Jugoslovanska vojska in slovenska milica v vrtincu politike ob koncu Viri in Literatura 397 osemdesetih let. Prikrita modra mreža. Organi za notranje zadeve Republike Slovenije v projektu MSNZ leta 1990. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino: Zveza policijskih veteranskih društev Sever, 2010, str 43-76. Colakovic, Rodoljub. Kroz otvoren prozor prodirala je svjetslost prvog dana DFJ. Tako je stvorena nova Jugooslavija, knj. I. Beograd : Rad, 1963. Colakovic, Rodoljub. Pravi odgovor na pitanje : cija je Bosna i Hercegovina? AVNOJ i narodnooslobodilacka borba u BiH. Beograd : Rad, 1974. Deželak Baric, Vida. Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1-2, str. 137-162. Dolenc, Danilo. Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Priseljenci : študije o priseljevanju in vkljucevanju v slovensko družbo. Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2007, 2007, str. 69-102. Dornik Šubelj Ljuba: Varnostno-obvešcevalna služba. Enciklopedija Slovenije, 14. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000, str. 141. Eric, Milivoj, Hrelja, Kemal, Kozomara Olga. Strukturalna kretanja i promjene u bosanskohercegovackom društvu u posljednjih 50 godina. V: Radnicka klasa i KPJ u borbi za socijalizam u Bosni i Hercegovini - zbornik radova povodom 50-godišnjice SKJ. Sarajevo : Akademija nauka i umjetnosti BiH, Posebna izdanja, knj. XIII, Odjeljenje društvenih nauka, knj. 3, 1970. Gabric, Aleš. Opozicija v Sloveniji po letu 1945. Prispevki za novejšo zgodovino, 2005, št. 2, str. 97-120. Gabric, Aleš. Slovenšcina in Jugoslovanska ljudska armada. Prispevki za novejšo zgodovino, 2014, št. 2, str. 155-177. Gašparic, Jure. The country at standstill: Yugoslavia and Slovene politics in the 1930s. Nationalities Papers, Vol. 39, No. 2, str. 223-236. Gerženic, Lev. Trg industrijskega blaga. Ekonomska revija, 1959, št. 1, str. 20-54. Gradišnik, Janez. Jezikovna anketa »Letopisa Matice Srpske«. Knjiga, II, 1954, št. 12, str. 571-572. Gradišnik, Janez. Slovenšcina v javni rabi - pastorka. Prostor in cas, 1969, št. 3/4, str. 180-183. Grgic, Jožica: Zarotnica ali žrtev zarote?. Delo - Sobotna priloga, 26. 10. 2013. Guštin, Damijan. Jugoslovanske oborožene sile v osemdesetih letih. V: Slovenska novejša zgodovina. Slovenska novejša zgodovina : Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana : Mladinska knjiga Založba, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1184-1185. Guštin, Damijan. Teritorialna obramba - vojaška potreba ali politicni projekt 1968- 1988. Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010, str. 279-294. Guštin, Damijan. Die nationale Militärelite in einer multinationalen Armee: am Beispiel 398 Slovenija v Jugoslaviji Sloweniens 1945-1991. Mogersdorfi 38. Internationales kulturhistorisches Symposion: Alte und neue Eliten im pannonischen Raum seit 1945. Zagreb : Zagreb : FF press : Društvo za hrvatsku povjesnicu, 2012, str. 187-206. Hadalin, Jurij. Odnos varnostno-obvešcevalnih služb do albanske manjšine v Jugoslaviji po izbruhu demonstracij leta 1981. Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, št. 1, str. 313-328. Henn, Matt: Opinion Polling in Central and Eastern Europe under Communism. Journal of Contemporary History, Vol. 33, 1998, No. 2. Dostopno na JSTOR, http://www.jstor. org/stable/260974. Hren, Tone. Raziskovanje trga. Ekonomska revija, 1961, št. 2, str. 167-168. Ivanov, Dimitrij. Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1962. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1963, št. 3/4, str. 137-145. Ivanov, Dimitrij. Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1961. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1962, št. 2/3, str. 99-107 Ivanov, Dimitrij. Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1965. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1966, št. 4, str. 198-205. Ivanov, Dimitrij. Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1964. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1965, št. 2/3, str. 72-80. Ivanov, Dimitrij. Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1963. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1964, št. 3, str. 110-118. Ivetic, Velimir. Srbi u antifašistickoj borbi na podrucjima Nezavisne Države Hrvatske 1941-1945. godine. Vojnoistorijski glasnik, Beograd, 1995,1, str. 149-175 Izvršni odbor glavnega odbora SZDL Slovenije o dosledni in pravilni rabi slovenšcine v javnosti. Clovek, delo, kultura: (dokumenti o kulturi). Ljubljana : Komunist, 1976, str. 59-61. Janežic, Breda, Kranjcevic, Edo. Družbena samozašcita. Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988, str. 370. Jelušic, Ljubica. Dopolnilna, kompetetitivna ali samostojna vojaška sila : viri legitimnosti Teritorialne obrambe Slovenije. Vojstvo, 1999, št. 5, str. 55-64. Jergovic, Miljenko: Ispaštala je zbog grijeha o kojem ne znamo ništa. Jutarnji list, 21. 10. 2013. Jesenšek, Marko. Slovenski jezik v skupšcini prve Jugoslavije. Casopis za zgodovino in narodopisje, 77 = n.v. 42, 2006, št. 2/3, str. 255-267. Josipovic, Damir. Slovenci na Balkanu skozi moderne popise prebivalstva 1880-2012. Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora : zgodovinski oris in sedanjost. Ljubljana : Založba ZRC, ZTC SAZU, 2014, str. 67-90. Kamberovic, Husnija. Bošnjaci 1968 : politicki kontekst priznanja nacionalnog identiteta. Rasprave o nacionalnom identitetu Bošnjaka - zbornik radova. Sarajevo : Institut za istoriju, 2009. Viri in literatura 399 Kanin, David B.: »Yugoslavia in 1989 and after«: a comment. Nationalities Papers 38, 2010, No. 4, str. 551-556. Karabegovic, Osman. Poslije dvadeset godina. Tako je stvorena nova Jugoslavija, knj. II. Beograd: Rad, 1964. Katz, Vera. Siromaštvo kao odrednica privrednog razvoja. V: Revizija prošlosti na prostorima bivše Jugoslavije. Sarajevo : Institut za istoriju, 2007. Klemencic, Marijan. Družbenogospodarski prehod v Sloveniji. Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja : 70 let geografije na ljubljanski univerzi = Geography and current questions of spatial development : 70th anniversary year of geography at the University of Ljubljana, Ljubljana : Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 1989, str. 230-243. Klinar, Peter. Kaj povezuje in locuje jugoslovanske narode. Teorija in praksa, 1970, št. 4, str. 535-551. Kocijan, Lado. Doktrina in strategija splošne ljudske obrambe : Teritorialna obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot del oboroženih sil. Vojstvo, 1999, št. 5, str. 27-30. Komac, Miran. Migracijski tokovi po drugi svetovni vojni. Albanci, Bošnjaki, Crnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi v Republiki Sloveniji : ABCHMS v RS : položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2003, 334 str., Grafikoni, zemljevidi, str. 56-58. http://www.uvn. gov.si/fileadmin/uvn.gov.si/pageuploads/pdf_datoteke/Raziskava_Polozaj_in_status_ pripadnikoy_narodov_nekdanje_Jugoslavije__v_RS.pdf. Kovac, Bogomir. Obsojeni na uspeh : Slovenija je po obdobju gradualisticne tranzicije postala otok, ki se vedno manj znajde na globalnih trgih in znotraj evropskih reform? Mladina, št. 26, 24. 06. 2006, str. 34. Krakar, Lojze: Ali govorimo vsi državljani SFRJ res samo »jugoslovanšcino«. Sodobnost, 18,1970, št. 8/9, str. 941-948. Kranjc, Marijan F. Bistveni ugovori na zamolcana vprašanja slovenske osamosvojitve. Vojnozgodovinski zbornik, 2002, št. 8, str. 157-171. Kranjc, Marijan F. Balkanski vojaški poligon. Borec, 1998, št. 567-568-569, str. 11-339. Kuzmanic, Tonci. Ksenofobija v nekdanji SFR Jugoslaviji in v postsocialisticni Sloveniji. Porocilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, Ljubljana: Mirovni inštitut, 2003 str. str. 14-33. Kuzmin, Franc. Medrepubliške prodaje in nabave v letu 1968. Prikazi in študije, 1971, št. 4, str. 5-5. Kuzmin, Franc. Poskus ugotavljanja vplivov uvoza in nabav iz drugih republik na velikost družbenega bruto produkta SR Slovenije 1966 in 1968. leta. Prikazi in študije, 1971, št. 6-7, str. 37-52. Lazarevic, Žarko. Razkorak med razvitimi in nerazvitimi - zaviralni dejavnik modernizaciji Jugoslavije. Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2002, št. 2, str. 77-88. 400 Slovenija v Jugoslaviji Levstik, Jože. Polproletariat pri nas. Teorija in praksa, 1966, št. 3. Lorencic, Aleksander. Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968-1988: na poti v razpad. Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010, str. 261-262. Lozar Štamcar, Maja. Razvoj stanovanjske kulture v Sloveniji v evropskem kontekstu 20. stoletja. Evropski vplivi na slovensko družbo. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2008, str. 259-279. Lucic, Ivica. Bosna i Hercegovina od prvih izbora do medunarodnog priznanja. Casopis za suvremenu povijest, 2008,1. Madžar, Ljubomir. Ko koga eksploatiše. Srpska strana rata: trauma i katarza u istorijskom pamcenju, Beograd - Zrenjanin: Republika: Vikom grafik: Gradanska citaonica, str. 171 - 200. Martens, Michael. Oder es wird zerfallen. Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. 1. 2012. Martin, Douglas. Tito's Widow, Dies at 88. A Glamorous Symbol of Yugoslav Unity. New York Times, 27. 10. 2013. Melcic, Dunja. Raspad Socijalisticke Federativne Republike Jugoslavije u univerzalnohistorijskome kontekstu, Dijalog povjesnicara-istoricara, 8, Zadar, 26. - 28. septembra 2003., Zagreb, 2004. Mencinger, Jože. Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo. Nova Revija, 1995, št. 95, str. 490-495. Mikola, Milko. Nekatere oblike represije komunisticnega režima v Sloveniji v letih od 1945 do 1952. Zgodovina v šoli, 2003, št. 3-4, str. 5-8. Milicevic, Nataša. O srpskom gradanstvu 1945-1950. u memoaristici s kraja 20. veka. Istorija 20. veka, 2001, 2. Milosavljevic, Olivera. Jugoslavija kao zabluda. Srpska strana rata : trauma i katarza u istorijskom pamcenju, 1996, Beograd - Zrenjanin: Republika: Vikom grafik : Gradanska citaonica, str. 60-88. Možina, Jože. »Politika postane manj pomembna« : pogovor z Janezom Drnovškom. Revija Ampak, 2003, št. 4, str. 26-30. Necak, Dušan. Trst, mesto nakupov. Prispevki za novejšo zgodovino, 2000, št. 1, str. 301-310. Nusdorfer Vuksanovic, Metka. Ko so na solkanskem polju še orali : kje je zrasla Nova Gorica? Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici: ob 30. letnici ustanovitve, 2002, str. 219-244. Pancic, Teofil. Knjiga smeha i pamcenja. Vreme, 27. 5. 2004. Pavicic, Josip. Dnevnik deklaracijskih zbivanja. Deklaracija o hrvatskome jeziku: s prilozima i Deset teza. Zagreb : Matica hrvatska, 1991, str. 19-24. Pavlin, Tomaž. Afera »driska«. Šport mladih. Ljubljana : Zavod za šport Slovenije, 2010, št. 6, str. 6-7. Viri in literatura 401 Pavlin, Tomaž. Afera »driska« - drugi polcas. Šport mladih. Ljubljana : Zavod za šport Slovenije, 2010, št. 7, str. 6-7. Pavlin, Tomaž. Kolesarstvo kot šport. Dve kolesi in par nog. Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, 2010, str. 51-64. Pavlin, Tomaž. Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni. Iz zgodovine Celja 1945-1991. Odsevi preteklosti 5. Celje : Muzej novejše zgodovine, 2005, str. 241-256. Pavlin, Tomaž. Partizan Slovenija. http://www.sportna-unija.si/files/zgodovina/Partizan_ Slovenije.pdf. Pavlin, Tomaž. Športna (telovadna, strelska, planinska in športna) društva. Društvena in klubska kultura v Sloveniji. Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2004, str. 121-147. Pavlovic, Momcilo. Politicki programi Demokratske, Narodne radikalne, Jugoslovesnkse demokratske, Socijalisticke I Socijaldemokratske stranke Jugoslavije iz 1945. Istorija 20. veka, 1985,1. Pavlovic, Momcilo. Srbija u nacionalnoj politici KPJ na kraju rata. Istorija 20. veka, 1997, 2. Pecar, Janez. Oris kriminalitete v Sloveniji v letu 1960. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1961, št. 2, str. 81-101. Pecar, Janez. Po nekaj letih so kazniva dejanja v Sloveniji zopet narasla. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1960, št. 2, str. 73-103. Pecar, Janez. Kljub porastu klasicnega kriminala so kazniva dejanja na splošno zopet upadla. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1959, št. 2, str. 1-23. Peinkiher, Tone. Civilno-vojaški odnosi v nekdanji SFRJ in Sloveniji. 2000, št. 7, str. 32. Pejic, Slobodan. Usodna driska v hotelu Orel. Vecer, 25. 7. 2005. Perovic, Latinka. Srpski književnik, nacionalni ideolog i politicar Dobrica Cosic o Sloveniji i Slovencima. Slovenska pot iz enopartijskega v demokraticni sistem. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 191-202. .........., ......, .......... ..... ........... ........... ........... (...). (......, ........., ..... . ....... ......, ....), .......... ......., 1986. 1,.... 119-131. Petrovic, Tanja. Studijski portreti vojakov JLA : o možnostih interpretacije. Politike reprezentacije v Jugovzhodni Evropi na prelomu stoletij. Ljubljana : Založba ZRC, 2011, str. 312-332. Pezdir, Tatjana. Stiki in vezi med priseljenci iz prostora nekdanje Jugoslavije in njihovimi potomci v Sloveniji z izvornim okoljem. Percepcije slovenske integracijske politike : zakljucno porocilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2004, str. 639-653. Pleterski, Janko. Država dveh domovin : historiografski premislek. Prispevki za novejšo zgodovino, 2013, št. 2, str. 161-173. 402 Slovenija v J ugosla vi ji Pogorelec, Breda. Jezikovna politika in jezikovno nacrtovanje pri Slovencih - zgodovina in sodobni vidiki. Jezik tako in drugace. Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 1993, str. 2-17. Pogorelec, Breda. Jezikovno nacrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995. Jezik in cas, Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996, str. 41-61. Polic, Svetozar. Narodi in narodnosti ter položaj njihovih jezikov v Jugoslaviji. Teorija in praksa, 1970, št. 2, str. 184-196. Potokar, Tone. Za enotnost srbskohrvatskega knjižnega jezika. Glasnik Slovenske matice, 1955, št. 3, str. 74-76. Premeri, Katja. Opremljenost gospodinjstev z nekaterimi trajnimi potrošnimi dobrinami 1978. Prikazi in študije, 1980, št. 1-2, str. 1-13. Princic, Jože. Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986-1991). Slovenska osamosvojitev 1991 : Pricevanja in analize, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Državni zbor, 2002, str. 33-56. Princic, Jože. Trgovina. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1948-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1083-1084. Programske zasade i ciljevi HDZ, Uvodno izlaganje dr. Franje Tudmana, Glasnik Hrvatske demokratske zajednice, br. 8, Zagreb, ožujak 1990., str. 17-21. Radelic, Zdenko. Hrvatska i Jugoslavija 1945.-1991., Historijski zbornik, Zagreb, 2003.- 2004., str. 165-170. Radelic, Zdenko. Hrvatska i Jugoslavija: neki problemi povijesnih istraživanja, Casopis za suvremenu povijest, Zagreb, 2003, 3, str. 753-768. Repe, Božo. »Tihotapijo vse, razen pticjega mleka.« Zgodovina za vse, 1998, št. 2, str. 90-96. Repe, Božo. Slovensko-srbski pakt: kako sta se Dimitrij Rupel in France Bucar takoj po vojni v Sloveniji tajno sestala s srbskim pisateljem Dobrico Cosicem, zagovornikom ideje o veliki Srbiji. Mladina, 18. 10. 2013, št. 42, str. 18-25. Režek, Mateja. Neodvisnost sodstva na preizkušnji : pravosodje in sistem politicne kazenske represije v Jugoslaviji (1948-1959). Zgodovina za vse, 2002, št. 1, str. 81-92. Rupel, Dimitrij: Slovenšcina za združene narode. Problemi, 1970, št. 95/96, str. 24. Rusinow, Dennison. Yugoslavia’s Disintegration and the Ottoman Past. Brown, L. Carl, (ed). Imperial Legacy : The Ottoman Imprint on the Balkans and the Middle East. New York: Columbia University Press, 1996. Sicherl, Pavle. Kje je Slovenija? Aleksander Bajt 1921-2000: zbornik razprav s simpozija SAZU ob 10-letnici smrti, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2011, 131-158. Sicherl, Pavle. Scenariji gospodarskega razvoja Slovenije : približevanje Evropi. Splošni pogoji za gospodarski razvoj. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije. Ljubljana : Zavod Viri in literatura 403 Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, 1995. str. 333-350. Slapar, Janez. Izkušnje razvoja Teritorialne obrambe in priprave na osamosvojitev ter vojna za samostojno Slovenijo. Vojstvo, 1999, št. 5, str. 65-77. Sovilj, Milan. Brionski plenum 1966. godine: pokušaj istoriografskog tumacenja dogadaja. Tokovi istorije, 2010, št. 1. Stare, Andrej. Reprezentancni hokej 1939-1991. V: Hokej na ledu v Sloveniji 1926-2006. Ljubljana : Hokejska zveza Slovenije, 2007, str. 37-58. Sundhaussen, Holm. Das Projekt Jugoslawien : Von der Wiege bis zum Grab. Mythos Partizan. (Dis)kontinuitäten der jugoslawischen Linken: Geschichte, Erinnerung und Perspektiven. Hamburg-Münster : .... 2013, str. 24. Aleš Šafaric, Od nogometne tekme do »mitinga resnice«. Prispevki za novejšo zgodovino, 2010, št. 3, str. 101-112. Šarabon, Aleksander. Razvoj trgovine na debelo v LRS po vojski. Prikazi in študije, 1960, št. 2-3, str. 18-22. Šefer, Berislav. Tržište u posleratnom periodu. Razvoj privrede FNRJ. Beograd : Nolit, 1956, str. 362-384. Šega Drago: »Kriterij« in resnicnost. Naša sodobnost, 1956, št. 10, str. 957-960. Škerl, France. Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1974, št. 1-2, str. 203-239. Špiler, Franc. Najnovejši domaci gospodinjski aparati. Sodobno gospodinjstvo, 1956, št. 31-32, str. 117-120. Štiblar, Franjo. Razvoj trgov Ex-Jugoslavije. Gospodarska gibanja, 1995, št. 267, str. 23-43. Švajncer, Janez J. Ukinitev slovenske partizanske narodnoosvobodilne vojske. Vojstvo, 1999, št. 5, str. 5-18. Tamše, Rok. Spremembe na športni in medijski sceni, http://www.dsns-drustvo.si/index. php?option=com_content&task=view&id=62&Itemid=45 Tamše, Rok. Volimo Jureka više od bureka, http://www.delo.si/clanek/133071. Todorova, Maria: From Utopia to Propaganda and Back. Post-Communist Nostalgia. New York. Berghahn Books, 2010. Tomažic, Janez. Ekonomist Jože Mencingerje preprican, da se bodo v EU zaceli spraševati, kdo živi na cigav racun. Finance.si, 7.5.2010. Dostopno na: http://www.finance.si/278974/ Mencinger- V-EU-se-bo-pojavil-jugoslovanski-sindrom. Tomic, Stojan. Izbori u vreme revolucionarnog etatizma 1945-1953. Skupštinski izbori u Jugoslaviji 1942-1982, Beograd: Institut za politicke studije, 1983. Videmšek, Boštjan. Tribune, resnica družbe, http://www.delo.si/clanek/86157. Vodopivec, Katja. Javno mnenje in represija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 404 Slovenija v Jugoslaviji 1991, št. 42. Vodopivec, Peter. Zasuk v slovenski politiki - proces proti cetverici. Slovenska novejša zgodovina : Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1188-1191. Vodušek Staric, Jerca: Brionski plenum leta 1966 - ocene in njegov vpliv. Slovenija- Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010, str. 67-88. Vrancic, Martin. Kriminaliteta v Sloveniji v letu 1969. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1970, št. 2, str. 105-113. Vrancic, Martin. Kriminaliteta v Sloveniji v letu 1968. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1969, št. 2, str. 85-93. Vuškovic, Boris. Clanstvo Saveza komunista Hrvatske u razdoblju 1981-1986. s posebnim osvrtom na gibanja ostalih republickih i pokrajinskih organizacija SK, Razvoj, dileme i perspektive jugoslavenskog socijalizma, Zbornik, 2., Zagreb : Komunist, Centar CK SKH za idejno-teorijski rad “Vladimir Bakaric”, Institut za historiju radnickog pokreta Hrvatske, 1988., str. 324-342. Zgaga, Blaž. Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? Dnevnik : Objektiv, 22. 2. 2014, str. 4-6. Zirkus der Untoten, taz.de, http://www.taz.de/I125949/ Zlobec, Ciril. Slovenšcina in Slovenci. Sodobnost, 1970, št. 12, str. 1278-1279. Zorc, Milovan. Teritorialna obramba Slovenije v letih njene dozorelosti. Vojstvo, 1999, št. 5, str. 47-54. Žerdin, Ali H. Dosjeji o dosjejih. Mladina, 3. 6. 2003. Dostopno na: http://www. mladina.si/94147/dosje/?utm_source=tednik%2F200322%2Fclanek%2Fdosje%2F&u tm_medium=web8mtm_campaign=oldLink ed. Kazalo tabel Tabela 1; Število prebivalcev Slovenije po popisih prebivalstva - str. 75 Tabela 2: Rast prebivalstva po popisih prebivalstva 1948-1991 - str. 75 Tabela 3: Slovenci po republikah Jugoslavije, 1981 - str. 77 Tabela 4: Narodi po Jugoslaviji, 1981 - str. 77 Tabela 5: Prebivalstvo Slovenije po narodnostih - str. 78 Tabela 6: Delež Slovencev v republikah FLRJ/SFRJ - str. 79 Tabela 7: Delež kmeckega prebivalstva na ozemlju Slovenije 1931-1991 - str. 80 Tabela 8: Katera država ima v posameznem pogledu prednost pred drugimi? - str. 93 Tabela 9: Kako je Slovenija povezana z drugimi republikami in pokrajinami Jugoslavije - str. 96 Tabela 10: Kaj od navedenega Slovence in ostale jugoslovanske narode najbolj združuje in kaj razdvaja - str. 98 Tabela 11: Kako naj bi se v prihodnosti razvijali gospodarski odnosi med razvitimi in manj razvitimi republikami v Jugoslaviji? - str. 99 Tabela 12: Ali se je Slovenija znotraj jugoslovanske skupnosti v zadnjih letih razvijala tako, kot bi se morala? - str. 100 Tabela 13: Ali se je Slovenija v Jugoslaviji zadnja leta razvijala ali zaostajala - str. 100 Tabela 14 : Povprecne letne stopnje rasti družbene produktivnosti dela po sektorjih dejavnosti v obdobju 1953-1973 (v %) - str. 132 Tabela 15: Industrializacijska stopnja v Sloveniji - str. 133 Tabela 16: Delež industrije in zasebnega sektorja v skupnem družbenem produktu po republikah 1973 - str. 134 406 Slovenija v Jugoslaviji Tabela 17: Družbeni proizvod na prebivalca ter stopnja brezposelnosti v SFRJ v obdobju 1960-1990 - str. 135 Tabela 18: Denarna sredstva štiriclanskih delavskih družin (mesecno poprecje) - str. 138 Tabela 19: Razlike med Slovenijo in Jugoslavijo v izbranih kazalnikih in letih v casu druge Jugoslavije - str. 139 Tabela 20: Cene mesa v posameznih jugoslovanskih mestih 21. maja 1960 (v din za kilogram) - str. 149 Tabela 21: Delež nabav na ozemlju posamezne republike v letih 1970 do 1983 - v % - str. 152 Tabela 22: Delež prodaje Slovenije po republikah in pokrajinah in v izvozu v obdobju 1976-1988 - v % - str. 155 Tabela 23: Strukturne spremembe blagovne menjave Slovenije z drugimi republikami in pokrajinama v letih 1970-1983 - v % - str. 156 Tabela 24: Izpolnitev obvez krompirja za leto 1947 za odjemalce iz drugih republik - (v vagonih) - str. 158 Tabela 25: Uvoz živine za zakol iz drugih republik 1964-1968 - v tonah - str. 162 Tabela 26: Narocene in sklenjene kolicine cementa v slovenskih cementarnah za leto 1953 - v tonah - str. 165 Tabela 27: Lesna trgovina LRS z drugimi republikami leta 1959 - v 1000 m3 - str. 166 Tabela 28: Dobave elektricne energije Hrvaški 1946-1955 - str. 166 Tabela/29: Proizvodnja v LR Sloveniji in izvoz rjavega premoga v druge republike v letih 1956-1959 - v tisoc ton - str. 167 Tabela 30: Izvoz slovenske industrije 1964 in 1974 - str. 169 Tabela 31, 32 in 33: Primerjava povprecnih letnih stopenj rasti povprecnih nominalnih osebnih dohodkov in povprecnih letnih stopenj rasti cen življenjskih potrebšcin; stopnje rasti realnih osebnih dohodkov kot razmerje med njima - str. 174-175 Tabela 34: Indeks realnih osebnih dohodkov v podjetjih in drugih organizacijah (razen zasebnih) 1956-1990 - str. 175 Tabela 35: Struktura osebne porabe slovenskih gospodinjstev v letih 1963-1973 - str. 178 Tabela 36: Struktura osebne porabe slovenskih gospodinjstev v letih 1978-1988 - str. 178 Tabela 37: Raven povprecnih letnih razpoložljivih sredstev na gospodinjstvo v sedemdesetih in osemdesetih letih v % - str. 180 Tabela 38: Raven povprecnih letnih denarnih virov na gospodinjstvo v sedemdesetih in osemdesetih letih v % - str. 181 Kazalo tabel 407 Tabela 39: Struktura osebne porabe 4-clanskih delavskih družin (1955-1980) in nekmeckih gospodinjstev (1985-1990) - str. 181 Tabela 40: Struktura izdatkov za življenjske potrebšcine 4-clanskih delavskih družin (1955-1980) in nekmeckih gospodinjstev (1985-1990) - str. 189 Tabela 41: Opremljenost gospodinjstev z nekaterimi trajnejšimi potrošnimi dobrinami 1968 - str. 195 Tabela 42: Izbrani makroekonomski kazalci razvoja SR Slovenije v primerjavi s SFRJ 1981-1985 in 1986-1988 (realne stopnje rasti v %) - str. 198 Tabela 43: Opremljenost gospodinjstev z nekaterimi trajnejšimi potrošnimi dobrinami 1978, 1983, 1988 - str. 198 Tabela 44: Povprecni urni dohodek, izražen s kolicinami živil v Sloveniji 1960-1989 - str. 198 Tabela 45: Povprecni dnevni dohodek, izražen s kolicinami obleke in obutve v Sloveniji 1960-1989 - str. 199 Tabela 46: Povprecni mesecni dohodek, izražen s kolicinami stanovanjskih predmetov v Sloveniji 1960-1989 - str. 199 Tabela 47: Relativni domaci bruto-proizvod (BDP) po prebivalcu Jugoslavije, 1950 -1985 - str. 289. Imensko kazalo Abdic, Fikret 315, 316 Bor, Matej 228 Albright, Madeleine 92 Borštner, Ivan 129 Avšic, Jaka 122, 219, 231 Bratušek Alenka 371 Badinter, Robert 24, 365 Brecelj, Marijan 215 Brkic, Hasan 292 Bajt, Aleksander 135, 141 Brkic, Zvonko 215 Baškot, Boško 309 Brovinsky, Boris 187 Bebler, Anton 124 Broz, Josip (Tito) 8, 16, 32, 36, 41, 44, Belak, Stane 271 45, 47, 48, 51, 53, 59, 67, 68, 70, 87, 88, Belic, Milorad 337 92, 93,101,103,108, 111,113,116,120, Beneš, Edvard 91, 92 122, 127, 131, 137, 233, 246, 284, 285, Bergant, Igor 259 292, 293, 296, 298, 310, 311, 313-315, Barnier, Michel 370 322, 323, 334, 340, 341, 344, 346-354 Bavcar, Igor 362, 364, 366 Broz, Jovanka 87, 88 Bevk, France 217 Bucar, France 254, 361 Bibic, Polde 123 Bukovec, Brigita 274 Billig, Michael 255 Bulatovic, Miodrag 248, 250, 251 Bismarck, Otto 359 Bush, George Walker 369 Bjelajac, Mile 123, 125 Boscarol, Ivo 117 Cajnkar, Stanko 215 Bokal, Nataša 268 Cankar, Ivan 27 Boljkovac, Josip 362 Cerar, Miro 262 Bonca,Valter 272 Cerar, Miro ml. 371 410 Slovenija v J ugoslavij i Chirac, Jacques 369 Churchill, Winston 62 Cerin, Primož 272 Cesen, Tomo 271 Colakovic, Rodoljub 26,292, 293 Cubrilovic, Branko 311 Cubrilovic, Vaša 337 Cosic, Dobrica 18, 32, 33, 42, 49, 89, 90, 225, 226, 244, 233, 361 Daneu, Ivo 269 Dapcevic Kucar, Savka 47 Davidovic, Ljuba 335 de Michelis, Gianni 361 Debelak, Matjaž 268 Debelak, Slavko 364 Delic, Anuška 362 Djokic, Dejan 88 Djuranovic, Veselin 141 Dolnicar, Ivan 122 Drnovšek, Janez 137,369, 374 Dugonjic, Rato 306 Dermanovic, Života 331 Dilas, Milovan 292, 326 Durovic, Mihailo Bata 331 Elsner, Marko 264 Erjavec, Karl 369, 370 Fajfar, Tone 217 Fajon, Tanja 371 Franko, Jure 267 Fürst, Danilo 188 Hitler Adolf 374 Galbraith, John Kenneth 142 Gartner, Aleš 267 Gartner, Filip 267 Gellner, Ernest 243 Gradišnik, Janez 221 Grol, Milan 321, 324, 325, 328, 335, 336 Grošelj, Viki 271 Grubiša, Damir 249 Habermas, Jürgen 140 Hren Tone 147 Hribar, Spomenka 254 Hribar, Tine 252 Hudelist, Darko 90 Ivanšek, Franc 188, Izetbegovic, Alija 313, 360 Jancar, Drago 103 Janša, Janez 129, 362, 366, 374 Jaruzelski, Wojciech Witold 90 Jaušovec, Mirjana 273 Jelušic, Ljubica 126 Jergovic, Miljenko 88 Jezernik, Mišo 90 Jovanovic, Dragoljub 325, 331, 332 Jovicic, Vladimir 249 Kadijevic, Veljko 54, 128 Karabegovic, Osman 292 Karadordevic, Aleksandar 35 Karadordevic, Petar II. 321, 332 Karajovic, Dušan 331 Kardelj, Edvard 31,32,42,44,45,51,53, 58, 61, 66-71, 89, 90, 108, 116, 126, 159, 215, 217, 245, 248, 301, 304, 323, 324 Katanec, Srecko 264 Križaj, Bojan 267 Kavcic, Bogdan 90 Imensko kazalo 411 Kavcic, Stane 47, 122,134 Kek, Matjaž 259 Kennedy, John E 55, 93 Kidric, Boris 59-63,68, 70, 71, 215,217 Klima, Ivan 102 Klinar, Peter 236 Kocijan, Lado 121 Kohl, Helmut 359 Kolman, Alojz 262 Komac, Miran 208 Koprivc, Jak 251 Korošec, Anton 15 Kotnik, Beno 215, 217 Kozjek, Pavle 271 Körber, Josef 92 Kraigher, Boris 134 Krakar, Lojze 232, 233 Kralj, Niko 188 Kranjc, Marijan E 114 Krek, Miha 62 Krleža, Miroslav 341 Kucan, Milan 51, 100,128, 129, 360- 363, 365, 368, 369, 374 Kuhar, Alojzij 63, 64 Kwiatowski, Stanislaw 90 Landwehr, Achim 244 Lampret, Jože 215 Leerssen, Joep 243 Leskošek, Franc (Luka) 58 Letica, Slaven 361 Ljotic, Dimitrije 334 Ljubicic, Nikola 121 Lorger, Stanko 263 Lovšin, Andrej 362 Luburic, Vjekoslav Maks 352 Lusa, Stefano 125 Macek, Vladko 344 Mackovšek, Janko 59 Mahnic, Joža 235 Maleski, Vlada 215 Mamula, Branko 52, 127, 128 Markovic, Ante 101, 140 Markovic, Milivoje 337 Matovic, Jovan 125 Matvejevic, Predrag 251 Maze, Tina 259 Menart, Janez 220, 226, 228, 230, 231, 248 Mencinger, Jože 140 Mesic, Stjepan 347, 348, 352 Mežnaric, Silva 249 Mihailovic, Dragoljub (Draža) 58,62, 322, 334, 342, 349, 351 Mihelic, Mira 228 Miheljak, Vlado 129 Mijuškovic, Radivoje 331 Mikulic, Branko 142 Milanic, Darko 264 Miloševic, Slobodan 38,49-51, 54, 101, 209,249, 285, 286, 316, 341, 360, 361 Minic, Miloš 118 Mišic, Zoran 223 Miškovic, Ivan 114, 116 Miškovic, Milan 116 Mock, Alois 361 Mocnik, Rastko 249, 250, Moskovljevic, Miloš 215, 331, 332 Mrak, Ivan 248 Mundric, Petar 331 Musomelli, Joseph 370 Mušic, Vladimir 188 Nagode, Crtomir 59 Nedic, Milan 334, 351 Neškovic, Blagoje 331, 334 412 Slovenija v Jugoslaviji Nešovic, Branimir 250 Nikezic, Marko 47 Nikodijevic, Tihomir 331 Novak, Džoni 264 Oblak, Branko 264 Obama, Barack 369 Özkirimli, Umut 243 Pahor, Boris 230 Pahor, Borut 368, 369 Pancic, Teofil 102 Papež, Sandi 272 Parlov, Mate 273 Pašic, Nikola 50 Paterson, Richard C. 92 Pavelic, Ante 344 Peinkiher, Anton 362 Perovic, Latinka 47 Perovšek, France 227 Petek, Franci 268 Peterle, Alojz 362 Petranovic, Branko 333 Petric, Ernest 230 Petrovic, Rok 267 Petrovic, Tanja 123 Pijade, Moša 214-216, 292 Piketty, Thomas 368 Pirjevec, Dušan 42, 244, 253 Pirnat, Rajko 364 Pleterski, Janko 67, 245, 246, 251 Pogorelec, Breda 232 Polic, Svetozar 237, 238 Polic, Zoran 63 Popit, Franc 126 Popivoda, Danilo 264 Popovic, Milentije 108 Potocnik, Janez 370,371 Potokar, Tone 222 Potrc, Miran 364 Pozderac, Hamdija 314 Prešeren, France 218 Pretnar, Špela 259 Prodanovic, Jaša 325,336, 337 Pucnik, Jože 363, 364 Pullman, Michal 103 Racan, Ivica 342 Radovanovic, Nikola331 Rankovic Aleksandar 32, 44. 45, 51 113, 116, 121,299, 301,306 Ravnikar, Edvard 188, 206 Ražnatovic, Željko (Arkan) 259 Ribar, Ivan 346, 350 Regent, Ivan 223, 225, 228 Repe, Božo 244 Ribicic, Ciril 247, 248 Ribicic, Mitja 237 Roosevelt, Franklin Delano 62 Rotar, Braco 249 Rotar, Janez 222, 230, 232, 234, 235 Rožanc, Marjan 254 Rugelj, Janez 238 Rupel, Dimitrij 237, 250, 361, 364, 369 Rus, Josip 214, 217 Simic, Vladimir 331 Slamnig, Ivan 222 Slapar, Janez 124 Smole, Jože 124, 126 Sperans, gl. Kardelj, Edvard Stalin, gl. Visarionovic Djugašvili, Josif Stamejcic, Draga 263 Stanojevic, Aca 324 Stanovnik, Janez 126 Stenmark, Ingemar 268 Stermecki, Maks 65 Stojanovic, Radoslav 121 Imensko kazalo 413 Strel, Boris 267 Sundhaussen, Holm 242 Svet, Mateja 268 Šega, Drago 223 Šešelj, Vojislav 314 Šetinc, Franc 248 Šlibar, Jože 267 Šnuderl, Makso 215, 217 Špegel, Martin 362 Štukelj, Leon 262 Šubašic, Ivan 322, 323, 334 Šuvar, Stipe 250 Švajncer, Janez J. 114 Tasic, David 129 Tepeš, Miran 268 Tijanic, Aleksandar 249, 250 Todoric, Ivica 372 Todorovic, Antonije 337 Todorova, Maria 102 Tomšic, Tone 61 Tito, gl. Broz Josip Tomaševic, Dobrosav 331 Toš, Niko 90, 91 Trifunovic, Miša 324 Tripalo, Mika 47, Tudman, Franjo 339-354, 360, 361, 366 Ulaga, Primož 268 Urbancic, Ivan 252-255 Vidmar, Josip 215.217, 228, 251 Vidmar, Tit 249, 250 Vilfan, Joža 224 Vilfan, Peter 269, 270 Vipotnik, Janez 225 Vreg, France 90 Visarionovic Djugašvili, Josif Volasko, Peter 113 Vodopivec, Katja 105 Vodopivec, Peter 142, 244, 254 Vodnik, Valentin 218 Vogrinec, Tone 267 Vrhovnik, Matjaž 259 Zaplotnik, Nejc 271 Zavrl, Franci 129 Zdovc, Jure 269, 270 Zecevic, Vlada 331 Zgaga, Blaž 361, 362 Ziherl, Boris 65, 66 Zlobec, Ciril, 126, 237-239 Zorc, Milovan 121 Zupan, Matjaž 268 Zupancic, Beno 222, 227 Žebot, Ciril 122 Žižek, Slavoj 368 Žumer Srecko 217 Župancic, Oton 218 Wilson, Woodrow Thomas 12 O avtorjih1 Nikica BARIC (1975, Zagreb), doktor znanosti, (doktoriral 2004 na Odsjeku za povijest Filozofskog fakulteta Sveucilišta u Zagrebu: Republika Srpska Krajina na podrucju Republike Hrvatske 1990.-1991.-1995. (secesija, glavne znacajke i slom')'), zaposlen na Hrvatskom institutu za povijest u Zagrebu (od 2001), višji znanstveni sodelavec. Preucuje razlicne pojave hrvaške zgodovine iz casa druge svetovne vojne in vojne za hrvaško neodvisnost v devetdesetih letih 20. stoletja. Od 2007 je glavni in odgovorni urednik znanstvene revije Casopis za suvremenu povijest. e-naslov: Nikica.Baric@yahoo.com Zdenko CEPIC (1952, Ljubljana), doktor znanosti, (doktoriral je 1993 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 1977), znanstveni svetnik. Raziskovalno podrocje je politicna zgodovina Slovenije in Jugoslavije v 20. stoletju, s posebnim poudarkom na 2. svetovni vojni in na obdobju po njej in zgodovina gospodarske politike tega obdobja. Od 1991 je odgovorni urednik znanstvene revije Prispevki za novejšo zgodovino. e-naslov: zdenko.cepic@inz.si 1 Bibliografije avtorjev iz Slovenije so dostopne v sistemu COBISS - http://Cobiss.izum.si - ali - http:// home.izum.si/COBISS/bib/Home_Si.html); zaN. Milicevic - http://www.inisbg.co.sr./celo/milicevic. htm ; za V. Katz (za leta 2005-2014) - http://cobbih.cobiss.ba/bibliografije/Y20141107104442-01677. html - ali - http://www.is.unsa.ba/bibliografije/vera_katz.html; za Z. Radelic - http://bib.izb.hr/listaradova? autor=l 10353; za N. Baric - http://bib.izb.hr/lista-radova?autor=239924 416 Slovenija v Jugoslaviji Filip CUCEK (1977, Maribor), doktor znanosti, (doktoriral je 2007 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Gospodarske, socialne, kulturne in politicne razmere na Spodnjem Štajerskem v casu Taaffejeve vlade (1879-1893)), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2008), znanstveni sodelavec. Osrednje podrocje njegovega dela je raziskovanje slovenske politicne zgodovine druge polovice 19. stoletja, sodeluje tudi pri projektih zgodovine 20. stoletja, zlasti casa po 2. svetovni vojni. e-naslov: filip.cucek@inz.si Aleš GABRIC (1963, Ljubljana), doktor znanosti, (doktoriral je 1994 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Slovenska kulturna politika v casu »Socialisticne demokracije«: 1953-1962), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 1987), znanstveni svetnik. Raziskuje novejšo slovensko politicno kulturnopoliticno in kulturno zgodovino, predvsem odnos politike do intelektualcev, razvoj šolstva, delovanje znanstvenih in umetniških ustanov, odnos države do kulture na splošno in do posameznih kulturnih ustvarjalcev itd., s poudarkom na casu po 2. svetovni vojni. V letih 2001 -2004 urednik Kronike, casopisa za slovensko kraj evno zgodovino, od leta 2009 urednik knjižne zbirke INZ Razpoznavanja/Recognitiones. Od študijskega leta 1996/97 na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture. e-naslov: ales. gabric@inz.si Jure GASPARIC (1977, Maribor), doktor znanosti, (doktoriral je 2006 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Diktatura kralja Aleksandra in Slovenska ljudska stranka v letih 1929-1935) zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2001), višji znanstveni sodelavec. Raziskuje slovensko in jugoslovansko politicno zgodovino od razpada avstro-ogrske monarhije do zacetka druge svetovne vojne s poudarkom na Slovenski ljudski stranki, vprašanja zgodovine srednjeevropskega prostora v 19. in 20. stoletju ter razvoj parlamentarizma s poudarkom na obdobju po letu 1991. e-naslov: jure.gasparic@inz.si O avtorjih 417 Bojan GODEŠA (1962, Ljubljana), doktor znanosti, (doktoriral je 1993 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Slovenski intelektualci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 1987), znanstveni svetnik. Ukvarja se pretežno s problematiko druge svetovne vojne in z njo povezanimi vprašanji na Slovenskem in v širšem jugoslovanskem in evropskem okviru. Kot docent predava od 2008 na Fakulteti za humanisticne študije na Univerzi v Novi Gorici predmet Zgodovina svetovnih vojn v 20. stoletju, e-naslov: bojan.godesa@inz.si Jurij HADALIN (1980, Šempeter pri Gorici), doktor znanosti (doktoriral j e 2010 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Jugoslovanski pogled najugoslovanskoalbanske odnose 1945-1971), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2007), asistent z doktoratom. Vecinoma se ukvarja z raziskovanjem slovenske in jugoslovanske politicne zgodovine po letu 1945 s posebnim poudarkom na jugoslovanski zunanji politiki in mednarodnih povezavah na obmocju Balkana, e-naslov: jurij.hadalin@inz.si Vera KATZ (1953, Sarajevo), doktorica znanosti (doktorirala je 2006 na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Sarajevu : Društveni i ekonomski razvoj Bosne i Hercegovine (1945.-1953.). Zaposlena je (od 1978) na Institutu za istoriju (od 2013 Institut za historiju Univerziteta u Sarajevu), višja znanstvena sodelavka. Preucuje zgodovino 20. stoletja, predvsem cas po 2. svetovni vojni v BiH. Od leta 2008 je glavna in odgovorna urednica casopisa Historijska traganja, e-naslov: katz.vera@gmail.com Aleksander LORENCIC (1981, Ptuj), doktor znanosti (doktoriral je 2010 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Tranzicija slovenskega gospodarstva v letih 1990 - 2004), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2007), znanstveni sodelavec. Raziskovalno se ukvarja z gospodarskimi temami, zlasti v obdobju t. i. tranzicije po osamosvojitvi Slovenije in uvedbi novega politicnega in gospodarskega sistema po letu 1991. e-naslov: aleksander.lorencic@inz.si 418 Slovenija v Jugoslaviji Nataša MILICEVIC (1971, Ivanjica), magistra znanosti (magistrirala je 2008 na Filozofskom fakultetu Univerziteta v Beogradu: Jugoslovenska vlast i srpsko gradanstvo 1944.-1950.'), zaposlena na Institutu za noviju istoriju Srbije (od 1998), raziskovalna sodelavka. Preucuje zgodovino srbske družbe po 2. svetovni vojni, predvsem odnos med oblastjo in opozicijo v prvem povojnem obdobju, e-naslov: natasa.milicevic@open.telekom.rs Jože PRINCIC (1951, Spodnje Pirnice pri Medvodah), doktor znanosti (doktoriral je 1991 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Kapitalna, kljucna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji: 1947-1956), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 1984), znanstveni svetnik. Osrednje podrocje njegovega raziskovalnega dela je gospodarska zgodovina Slovencev po 2. svetovni vojni (modernizacija in drugi temeljni razvojni procesi in prelomnice v gospodarskem življenju , industrializacija, nacionalizacija, bancništvo, regionalni razvoj), e-naslov: joze.princic@inz.si Zdenko RADELIC (1954, Maribor), doktor znanosti (doktoriral je leta 1994 na Odsjeku za povijest Filozofskog fakulteta Sveucilišta u Zagrebu: Položaj snaga gradanskog društva u Hrvatskoj 1945.-1950.), zaposlen na Hrvatskom institutu za povijest iz Zagreba (od 1982), znanstveni svetnik. Raziskuje obdobje po 2. svetovni vojni, zlasti delovanje politicnih strank v opoziciji. e-naslov: zdenko@radelic.com Marta RENDLA (1974, Ljubljana), univerzitetno diplomirana zgodovinarka (diplomirala 2003 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani), zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2004), asistentka. Sodelovala je pri pripravi podatkovne baze Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, od 2007 raziskuje osebni in družbeni standard, materialne in socialne pogoje življenja, njune glavne znacilnosti, razvoj in pojmovanja v razlicnih obdobjih industrijske komunisticne družbe v Sloveniji po 2. svetovni vojni. e-naslov: marta.rendla@inz.si O avtorjih 419 BOŽO REPE (1956, Spodnje Gorje pri Bledu), doktor znanosti (doktoriral je 1992 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: »Liberalizem« v Sloveniji), zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino (od 1996), redni profesor. Njegovo raziskovalno podrocje so sodobna slovenska, južnoslovanska in srednjeevropska zgodovina. Od leta 2009 vodi programsko skupino Slovenska zgodovina. e-naslov: bozo.repe©guest.arnes.si Kaja ŠIROK (1975, Solkan), doktorica znanosti (doktorirala 2009 na Fakulteti za postdiplomski študij Univerze v Novi Gorici: Kolektivni spomin in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: spomini na Gorico 1945-47), zaposlena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, direktorica. V raziskavah se osredotoca na nacionalne diskurze in študije spomina. Kot docentka predava na Fakulteti za humanisticne študije na Univerzi v Novi Gorici kulturno zgodovino in kulturno dedišcino. e-naslov: kaja.sirok@muzej-nz.si Marko ZAjC (1975, Ljubljana), doktor znanosti (doktoriral je 2006 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim ozirom na slovensko-hrvaško mejo 1830 - 1918), zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (od 2006), znanstveni sodelavec. Osrednje podrocje njegovega dela so idejnopoliticne teme iz zgodovine 19. in 20. stoletja, npr. pojavi in razvoj nacionalizmov v jugovzhodni in srednji Evropi, jugoslovanstvo pred letom 1918 in slovensko-hrvaška meja. e-naslov: marko.zajc@inz.si