Bedno stanje uOiteljstva in zahteva po odpomoči. W» javnem epložnem shodu štajerskega užiteljstva v Gradcu, dne 2. febru»rja 1907, govoril Karel Gassareek. Po originaln poslovenil — ij — (Dalje.) Pripomniti pa moramo, da je poprej dragiDJa nastopala v posameznib industrijskih okrajih, v zadnjem času pa se prav občutno pozna v onih okrajih, ki so se prometu odprli po novib ieleznieah in drugib prometnih sredstvih. Štajerska je ˇ obče postala draga dežela. GoToril 8em pred kratkim z nekim rokodeleem. Ta mi je dejal: »Meni dragiDJa ne stori nič. Grem pa tudi jaz 8 cenami kTišku." Tako si pomaga obrtnik. Trgovci delajo enako. Zdravniki ntč drugače. Organizovano delavstvo dobiva zvišano dnino. Za uradnike, sluge, profesorje, duhovuike, oficirje porabi vlada vso srojo avtoriteto, da jim pridobi zvišanje plač. Samo mi učitelji nimamo nobenib sredstev za odpomoč, nimamo nobenega višjega zagovornika. Vendar: Sam je moi! Mi se sami oglasimo! Ali se pa v Arstriji da kaj doseči brez protekeije? Toda vrnimo se k draginji! Kje so časi, ko je n. pr. Spodnje Štajersko bilo še na glasu kot cena dežela? Sedaj se z vsemi sredstvi podpira izvoz. Dobro — ako naše ljudstvo pri tem kaj profitira. Žal, da ni tako! Zaradi slepega podpiranja zunanje trgovine profitira Anglež, ki dobi avstrijski sladkor ceneje kot mi, štajerska jajca in štajersko perutuino finejšo in enako drago kot mi, Nemec v rajhu, ki kupuje avstrijsko meso in sadje po najnižji eeni in nam pa pusti malovreden izvržek za višjo ceno. Napram nam se napravi ves i z ven a vstrijski svet zmožnejši v konkurenci in zato pa plačujemo mi stroške z bedo in gladom. Zato se nam od vnanjosti ponujajo industrijski predmeti po taki ceni, da jih domač človek ne more nuditi. Kokodelski stan pri nas peša na tem in hira. Naš mali kmet nima od tega nič; zakaj on ni deležen dohodkov draginje. Mi, učiteljstvo smo prvi, ki delavcu, kmetu, rokodelcu in trgovcu želimo ugoden položaj, in mi tudi v tem zmislu porabljamo besede in dejanja. Pa mi zahtevamo tudi zase enako. Iz katerega žepa gru davčni goldinar najprej in najbolj nazaj med ljudstvo? — Iz žepa učiteljstva! Vsaka najmanjša vas je deležna tega potovanja denarjev. Zato je pa tudi vsaka občina nespametna. ako pusti učiteljstvo v bedi. Mi nimamo priložnost, malo vsotico, ki jo dobivamo, odtegniti prometu in jo nalagati v denarne zavode. Rar prinese mesec, to tudi odnese mesec. Samo da veČ zahteva, kakor mu moremo mi nuditi. Kako pa se branimo draginje? P r i m i z i: rodovine, ki so poprej tuintam imele Tino na mizi, 80 to opustile. Dnevi, ob katerih se j6 meso, so postali redkejši in petek ni več edini postni dan tedna. Namestu prašičje zabele se devajo razna nadoraestila v ponev. Gospodinja pretuhtava, katera živila so najcenejša, in pazi na vsak vinarček. Vse to nas spominja časov lakote, četudi se prištevajo zadnja leta k rodovitnejšim. P r i o b 1 e k i: suknjo, ki smo jo nameravali odložiti, nosimo še eno leto, akoravno se sveti na nitkah. Omara za perilo ne dobi nobene pomnožitve, in nosimo perilo, kjer je krpa na krpi. Otroke se pusti tudi v hladnejših letnih časib letati bose okolo. Sploh, kar se najnujnejše ne rabi, se ne more kupiti. To se vidi pri pohištvu, v omari za obleko, v knjižnici, v shrambi — kratko rečeno: povsod. Vsaka reS se mora vzeti v najslabejši kvaliteti. Tako pa moramo delati zaradi draginje, četudi bi radi dali obrtniku in trgovcu več zaslužiti. Učitelj ve, da nmali mož" ravno tako živi v bedi kakor on in izprevidi, da si mora obrtnik in trgovec pomagati z zvišanjem cen. Nasprotno zahtevamo pa mi, da uvidi tudi prebivalstvo, da mi samo pod tem pogojem odobravamo njih početje, če se nam naši dobodki izboljšajo. To pa zahteva zopet zvišanje davka. Sučemo se tedaj v nepravem krogu: povišanje cen, zvišaDJe pla6, pomnožitev davko?. Ta krog pa ima zlasti za nas hudo želo in je tedaj razumljivo, ako hočemo temu odpomoži. Kdor je tedaj proti draginjski dokladi in proti poboljšaDJu plač, ta provzroči druga sredstva, kakor bedo mirno prenašati, sredstva, ki nas napravijo bojevite. Neko zborovanje davkoplačevalcev t Gradcu se je pred kratkim izrazilo proti temu, da bi se doklade povzdignile, zakaj ta način obdačitve je najmučnejši. Gelo zastopniki uradništva in učiteljstva so se pridružili tema mnenju, in poslanee Hoffmann pl. Wellenhof je v tem zmislu predložil peticijo deželnemu zboru. Dobro! Ako pa se doklade ne smejo zvišati, potem se pa itfora vzeti posojilo; zakaj učiteljstvo se mora zadoroljiti. Ko se je zvedelo, da sem jaz določen poročevalcem za današnje zborovanje, sem dobival pisma iz vseh delov dežele. Ta pisma pa kažejo jako žalostno sliko našega gospodarskega položaja. So bridke besede, ki mi jih pišejo kolegi in koleginje, ko poročajo o svojem zapostavljanju za drugimi stanovi, pa tudi za nekaterimi boljše situiranimi torariši. Dovolite, da nekaj omenim iz teh listov. V takozvanih cenih krajih je postalo meso dražji za 40 do 80 h kg, obed in večerja za 8 do 12 h, seženj drv za 8 K. V bližini deželnega mesta se ne dobe v kraju samem naprodaj skoraj nobena živila. Mora se iti v mesto na trg in od tam nazaj v vas nositi. In te šole so še v 3. plačilnem razredu. Tudi bližina kopališč, letovišč je za učitelja slaba. Nekdanji podučitelji ne morejo priti k nobenemu poklicnemu veselju. Poznam slučaj, da službeno starejši nadučitelj dobi manj plače kot mlajši učitelj iste šole. Imel je namreč srečo, biti 10 let podučitelj! Lakonično sliko pravičnosti napram podučiteljem nam predstavlja sledeče pismo: ,28 službenih let, 15 priznalnic, 3 starostne doklade." Neki drugi tovariš ima s 27 službenimi leti šele 2 kvinkveniji. On piše: BTo bi naj bila pravica? Zadnji čas je že, da se računajo podučiteljska leta polno." Zaradi draginje se ne more v večjih krajih mlad učitelj oženiti in v odstranjenih krajih pa se mlad učitelj m o r a poročiti. čudno! Tako piše neki kolega: BAko bi kdo hotel poudarjati, naj bi se jaz ne bil oženil, bi temu dobremu raožu privoščil biti ua mojem mestu — brez žene. On bi še enkrat toliko porabil, ker bi eno uro daleč moral hoditi na hrano." Neki šolski vodja je dobil, odračunavši vse odbitke, dne l.januarja 1907.1. 84 K 76 h plače. Ali slutijo oni, ki so glede tega odgovorni, kaj to poraeni — za šolskega vodjo — za deželo? „0 stanovsko primernem življenju, o veselju do pokliea ni govoriti.1* BNa eno osebo v družini pride za dnevno življenje in porabo 60 b. Lakota in beda je na dnevnem redu. Pri vseh prošnjah drugam pa me prezrejo." BTrpim bedo z vso svojo familijo. Ideali so šli rakom žvižgat." »Znižanje temeljne plače je v nebo kričeča krivica." BMi učitelji naj bi bili kozli dežele proti državi. Drugi in tretji plačilni razred se naj opustita." BDva zdravuiška poseta sta me stala 36 K." Neki nadučitelj, ki J9 bil pred 10. leti ^gemaBregelt", ker je nastopal proti kaplanu, ima najmanj 6000 E škode. Tako dela naš humanni vek z učiteljem! nŽivila prinašajo poti in potovke v slabejši kvaliteti, a dražje." Učiteljstvo v večjih krajib mora nastopati stanu primerno. Plača ne zadošča, in ufeiteljstvo je prisiljeno delati dolgove. Tudi učiteljice ženskib ročnih del jako občutijo draginjo. Mnogokrat se slišijo glasovi, naj se odtegnemo vsemu. Toži se, da naš poklic zakrivi pljučne in vratne bolezni, a niti država niti dežela nam ne nudi zavodov za zdravljenje. Marsikaj bi še lahko omenil, toda tožbe so večjidel vse enake. Ne bom jih tedaj navajal posamezuo, pač pa pribijem še en slučaj iz Gornjega Štajerja. V nekem kraju sta bili razpisani službi občinskega sluge iu šolskega sluge boljše dotirani kot — učiteljske službe v tistem kraju! (Dalje.)