KNJIŽNE OCENE
ZAGREBAČKA KATEDRALA, Ana
Deanovič. Željka Čorak, foiogrnfijfi Nenad G a 11 i/i.
Zagreb; Globus/K rita tiska Sadašnjosl, 19HK, 369 strani ¡j 167 Crno-belimi in barvnimi fotografijami, z iiaitii, skicami in dodatnimi dokumentarnimi fotografijami.
I'red nami je prva knjiga i/ nove serije zbirke M 011 umen ta a rt is Croatiae, posvečene hrvaškim katedralam; poleg zagrebške naj bi kol naslednji knjigi te serije v bi i i nji prihodnosti izšli monografiji o Stojnicah v Splitu in Korčulf V primerjavi s knjigami i/ prve serije te zbirke (prim. ZUZ 11, v, XX. 1984. pp. 130 ss) bodo te priroČItej&cga manjšega formata, bodo pa obsežnejše, četudi je leža na slikovnem gradivu. Avtor fotografij je z nekaj izjemami zaslužili, žal poleti 1988 v svojem ose min petdesetem letu umrli umetopslm zgodovinar m fotograf Ncnad Oattin, ki ga poznamo po vrsti odličnih monografij iz starejše in novejše umetnosti v Dalmaciji in na HrvaŠkem, sodeloval pa je tudi pri marsikateri slovenski publikaciji. Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja in sv. Štefana Kralja. Škofije, ki jo je okoli leta 1094 ustanovil ogrski kralj Ladislav I., je bila nedvomno najpomembnejša gotska cerkev na jugoslovanskih tleh, Žal jo je nasilna novogotska restavracija ob koncu prejSnjega stoletja pod vodstvom Hermana Bollcja (ISHO—1899) okrnila za izvirno piričevalnost, četudi je sam postopek obnove, ki jo je vodil v Vinllet-le-Ducovcm duhu vzgojeni in ob izgradnji kolnskc katedrale zrasli arhitekt francoskega hugenotskega rodu. Zelo zanimiv kot ilustracija idejnih tokov arhitekturnega historiznin poznega 19. stoletja. Zato je tekstovni de! knjige logično razdeljen na dva dela, Prvega in daljSega, posvečenega
zgodovini katedrale do Sredine 19, stoletja, je prispevala Ana Deanovič. medlem ko je Rollčjevo dobo tja tO začetka 20, šloleija obdelala Željka Čorak, Knjigo je Zgledno Uredit Rad ovan Ivunčevič, ki je bil s Tonkom Maroevičem tudi njen recenzent. privlačna likovna oprema pa je delo Tomislava Puška.
Zaenkrat se še ne ve. če je kralj Ladislav ob ustanovitvi Škofije v Zagrebu poskrbel tudi za novo katedra I no cerkev. Deanovi-čeva domneva, tla je morebitna Ladislavov:! ccrkev morala stati na lokaciji današnje (južne) Marijine kapele ob prezbiteriju. Druga, ki je Šele bila vredna funkcije Škofijske cerkve z velikim kapit-Ijem stolnih kanonikov, naj bi bila zgrajena v drugi polovici 12. stoletja in naj bi bila troladljska pozno romanska bazilika s tremi apsidami in patom frontalnih stolpov ter morebiti celo obokana. Sledovi te zgradbe naj bi po avtorici Se vedno tičali v jedru današnjih zvonikov, zaprtih in ločenih od notranjščine ladij (podobnost z ostanki romanskega westwerka Štefanove stolnice na Dunaju, vendar že iz srede 1,1. stoletja, najbrž ni naključna). Kakorkoli že. tudi lej zgodovina m bila naklonjena, saj je bila ob napadu Ta t a m v na Zagreb leía 1242 usodno poškodovana. Po umiku Tata rov je dal škof Štefan 11 (do 1247} sprva zgraditi le kapelo v kompleksu Škofijskega dvorca, posvečeno sv Štefanu: manjši prostor iz dveh k rižnore hrasto obokanih pol (brez apstde1), ki izdaja duha severno italijanske (lombardskej arhitekture bcraških redov, medlem ko so arhitekturni členi, profili reber, kaptleli in sklepniki, severnjaškega izvora, kot pravilno ugotavlja a v 10 rica. Takšnega oblikovanja arhitekturnih detajlov lombard-ska gotika v resnici ne pozna, jim je pa /a t O mogoče slediti na Madžarsko in od tam v Nemčijo. Kapela je v svoji dvojnosti
119
prostora in načina I opečne) gradnje na eni strani ter kamnoseških delov na drugi metodološko zelo zanimiva. — Tako sovpada začelek gradnje nove katedrale šele z vlado pomembnega Škofa Timoteja (1263—Í287), ki se mu je posrečilo ob delni uporabi starih temeljev vzdigniti vzhodni del cerkve skupaj z zakristijo na severni strani kora. Kaže pa, daje takratni načrt katedrale v osnovi obveljal tudi v naslednjih gradbenih fazah. Temeljna zamisel Ti moteje ve katedrale je bila troladijska križnorebrasto obokana bazilika s trodelnim korom, tO je, z izstopajočim prezbiterijem in dvema vzporedni ma stranskima kapelama, katerih vsaka sc kot pre/biterij sklepa stremi stranicami osmerokotnika. Fasado naj bi (pač z naslonom predhodnico) odlikoval par stolpov. Že od F. Schmidta (1879), ki je prvi opozoril na «rkev sv. Urbana v Ti oyesu in stolnico v Regensburgu, traja razprava o izvoru takšne tlorisne zasnove 1 ej temi je posvečena tudi vplivna študija 1.. Karamana iz leta 1963 (Bilješkc o sta-ruj katedrali, Uulletm JAZU XI), trdno prepričanji» nestorja hrvaških umetnostnih zgodovinarjev, da si jc mogoče rc-gctisburško stolnico v tej igri vplivov brez posledice odmisliti, odmeva tudi v obravnavanem teksta. Skratka, avtorica veže Timotejev sklop zagrebške katedrale na francoski zahod, to odločitev pa po Kara titanu utemeljuje s škofovimi zvezami s papežem Urbanom IV., ustanovni kom omenjene cerkve v Troyesu (1262) Recenzija mi ne dopušča navajanja argumentov, ki govorijo 12. to tezo in proti njej. opozorim naj samo na to, da jc treba Timotejevo katedralo obravnavati v širšem kontekstu, bodisi evropskem bodisi v »državnem^, sc pravi v kontekstu madžarske arhitekture tega časa. Gre namreč za pomembne tcž.nje evropske arhitekture, da se osvobodi klasičnega francoskega kornega obhoda, pri čemer ima regens-burška stolnica za ta del Evrope nedvomno velik pomen, posebej če se iz.kažc, da so jo začeli graditi kmalu po leiu 1250, kot mislijo nekateri avtorji. (Rcgcns burg je po "donavski- poti žc v pozni romaniki, tja do srede 13. stoletja obvladoval arhitekturo Avstrije in Podonavja). Na drugi strani pa je raziskovanje madžarske arhitekture zgodnje gotike in njenih zvez v zadnjem času (E. Marosi) pridobilo marsikatero novo razsežnost, tako tla ho
treba K a rama nova izhodišča ponovno oceniti i ud i v luči Timoteje Vega kulturno-političnega zaledja. Vsekakor pa drži, da je zagrebška katedrala v svoji zasnovi iz ok. 12GK poleg tiste v Regensburgu prva v Srednji Evropi s takšnim tipom vzhodnega dela.
Vse kaže. da so sc dela na katedrali nadaljevala Šele v drugi polovici 14. stoletja, najprej za škofa Štefana III. Kanižaja (13S6-— 1374), in sicer na severni steni ladje. Avtorica je na podlagi analize arhitekturnih členov ugotovila, da so gradbeniki v ziičetku Se sledili bazi likalnemu konceptu z nižjima stranskima ladjama. Za Časa Eberha rda Albna (1397—1406, 1410—1419) pa jc priilo do odločilne spremembe v smer dvoranske zasnove ladijskega dela. Škof, kot kancler češko-madžarskega kralja Sigismunds ena najvplivnejših osebnosti v državi, jc za gradnjo poklical mojstre iz Prage; ti so najznačilnejše stvaritve zapustili v »maskah« tla ostenjih oken severne stene, v tipičnih oblikah praškega nasledstva Petra Parle rja, ki jih je prva objavila A, Horvat v znanem članku v ZUZ (V/VI, 1959). Triladijsko dvorano zagrebške katedrale v resnici preveva eleganca srednjeevropske arhitekture okoli leta 1400, večidel izoblikovane spod rok družine Parterjev, 7. upoštevanjem teh mask, ki so resda čeikc, a imajo, kot opaža E. Cevc v nekem tu zamolčanem prispevku (Die ParlcT und der Schöne Stil, 1350—1400, katalog razstave Köln 1978, IT., p 449), najbližje sorodstvo — prek Ptujske gore in njenega kroga i — na (Štefanovem) zvoniku dunajske stolnice, ki jc v te ni nadstropju delo Venclja, sina Petra Par le rja (ok. 139&—¡404), in na podlagi drugih momentov hi bilo mogoče opozoriti tudi na Dunaj kol možno izhodišče Lberhardovih mojstrov. {F.. Cevc, ib., tudi domneva, da bi bilo Lrcha ta dela na katedrali postaviti v drugo vlado tega škofa, tj, po 1410,) Kot zanimivost naj navedemo, da se med ohranjenimi načrti dunajske stavbarske delavnice najde tudi eden, ki se v nekaterih potezah ujema i. zagrebškim (H. Koepf, Die gotischen PWrissc der Wiener Sammlung, Ciraz 1969, sl. 49«, 52). S tem nočemo reči nič določnejSega, opozarjamo samo na možnost, da je dunajska stavbarska delavnica že v tej dobi imela v svoji jurisdikeiji tudi Zagreb in tako vplivala na gradnjo obravnavane katedrale,
120
kar seveda ne zanikuje njenih »čeških« prvin.
Dokončno podobo je katedrala dobila v začetku 16, stoletja z (novim) zvezdastim in mrežastim obokom v prezbiteriju (o možnosti, da bi la del kora v Ti mot ¿je vi fazi ostal neohokan, avtorica ne razmišlja). V BoLlejevi restavraciji je bil ta obok rekonstruiran v križnega. V tem času je bila v sredini cerkve postavljena tudi za Bolleja odstranjena koma pre g raj a (le t ne r}.
Od arhitekture Deanovičeva obravnava še renesančne utrdbe okoli katedrale in na kratko pospremi zgodovino cerkve do leta 18H0. Od slikarskega okrasa zaslužita vso pozornost posliknvi zakristije in Štefanove kapele. Freske v zakristiji, nastale za škofa Timoteja ok. 1270—¡275, so dandanes zaradi poškodb in preslikav stilno malo povedne. Vendar so bile. če lahko sodimo po postavah Kristusa Iut sv, i~rančiška in Dominika, izjemne kvalitete. V nasprotju 7. avtorico bi se pridružil tistim, ki menijo, da jih je neznani slikar kljub zahodni (rimski) ikonografiji ustvaril pod vtisom prebujajoče se umetnosti Carigrada po vzpostavitvi dinastije Pale-ologov, zakaj tiste kvalitete, kijih avtorica razlaga koi rezultat preobrata, i katerim se je slikarstvo Italije, predvsem Lacija, poskušalo osvobodili shem bizantinske umetnosti, Stroka dandanes pripisuje ravno vnovičnim bizantinskim impulzom. Četudi ni oporekati ugoloviivi, da imajo freske najbližje paralele v Rimu in Laciju (in sploh v srednji llaliji), tako prefinjenih likov tudi tam zlepa ne najdemo. Manj problematična jc poslikava kapele sv. Štefana v škofijskem dvorcu, ki naj bi jo oskrbel škof Sicfan Kanižaj v tretji četrtim 14. stoletja. Očitno gre za slikarja iz pogioUovske nmiueške »šole», katere dela srečamo ta čas V širšem področju od Južne Tirolske do Podonavjn. Tu bi kazalo citirati še delo M. Prokop-pove (Italian Trecento Influence on Murals in Bast Central F.urope particularly Hungary, Budimpešta I9S3, pp 85—87, 190—191; prim, tudi recenzijo podpisanega v ZUZ n.v. XXI. 1985, pp. 165—168); Prokoppova te freske pripisuje Kaniiajevemu predhodniku Nikolaju (1350-1356).
Pred neogotsko restavracijo je bila zagrebška katedrala bogato opremljena z
oltarji in drugim okrasjem, ki se je skozi stoletja nabiralo na podlagi najrazličnejših daril in naročil. Odločilni pečat ji je dal barok. Razumljivo je, daje to gradivo v obravnavani monografiji odlično prikazano v fotografijah, v tekstu pa le na kratko predstavljeno. Od najstarejših kosov tabelnega slikarstva vzbujata pozornost krilni oltar z množičnim Križanjem iz ok. 1500, pred časom (pač neutemeljeno) pripisan mlademu Dtircrju, in Križanje z ogrskimi kraljevskimi svetniki (to v Škofijski palači), katerega a it i buči j a Gian Francescu iz Tolmezza prav tako ni sprejemljiva, V obeh primerih se bo treba prej usmeriti v bližnje avstrijsko-Štajersko, ogrsko ali telo kontinentalno hrvaško zaledje. Odlični cikel legende kralja Ladislava iz ok, 1700, ki je nekdaj veljal za delo Bernarda Bobiča, je zdaj v zagrebškem mestnem muzeju. Večinoma je raztresena tudi baročna oprema s kvalitetnimi izdelki ljubljanskih kiparjev Mihaela Cusse(ki ga ima avtorica za Slovenca italijanskega rodu) m Francesca Robbe, čigar oltar sv. Križa, njegovo najpomembnejše pozno delo, se hrani v Križevcih. Obravnavano monografijo o zagrebški katedrali gre ocenjevati predvsem kot sintetičen in 7. bogatim slikovnim gradivom po s premij en prikaz njene stavbne zgodovine (z marsikaterimi pomembnimi opažanji') in njene opreme, in takšna je vsekakor zelo zadovoljivo opravila svojo nalogo. Manjša nerodnost bolj redakcijske narave je, da v besedilu niso navedene ilustracije, kar bi olajšalo iskanje po slikovnem gradivu in obratno. Manjkajo tudi abecedna kazala. Zelo pozitivno jc treba oceniti tudi osebno zavzeti, a dobro dokumentirani prispevek Željke Čorak, v katerem je avtorica z občutljivo analizo poskusila prikazan pozitivne strani novo-gotske restavracije cerkve, ki je z novo oblikovano lupino in z novim dvostolp-nim pročeljem dala mestu tudi nov urbanistični poudarek. Kolikor lahko umetnostni zgodovinar obžaluje izgubo originalnih delov arhitekture in njene opreme, toliko je restavracija uveljavila tudi neko rczsežno.st stilizacijskega umetniškega dela, ¿a katero naš čas verjetno še ni dozorel, da jo povsem objektivno ovrednoti,
Janez Hofler
121