TRI PESNIŠKE KNJIGE
Mariborska založba Obzorja je poslala knjdžni trg tri ipesnlšlce zbinke: Ela Pe-roci, Rišem dan (87 str.), Branko 2užek, Moja pokrajina (63 str.), in Dušan Mevlja, Noji (91 str.). Imena teh avtorjev so slovensikemu slovstvu že znana; dva med njimi, Žužek in Mevlja, v (pesništvu nista novinca, medtem ko je bila tretja, Perocijjeva, doslej znana predvsem kot mladinska pisateljica. Nobeno od teh imen v svojih knjigah ne grabi v središčna viprašanja sodo'bnega človeka in -njegove zgodovinske situacije z umetniško močjo, ki bi premagovala čas. Vsako po svoje pa venidarle prispevajo k vsestranskemu mnogozvočju sodoibne slovenske lirike, v ikateri ustvarjajo tisto povprečje, ob katerem resnični umetniški dosežki zares zableste. Njihova snovna in nazo^rska različnost je odsev širine, ki prevladuje v sodobni islovenski liriki. Oblikovna -nedogmanoist skoraj vedno spremlja začetnike, stalno pa je gost premajhnih talentov. Zavoljo nekaterih biserov, ki se tu in tam zasvetijo iz omenjenih treh knjig, jih je vendarle treba na kratko razčleniti in oceniti.
E. Perocijeva ima resničen lirski dar, ki j/i na nekaj mestnih intimno razpoloženje ali doživetje pretanji ali idvigne iz privatnosti. Njena poeziija je tipična žensko isubtilna i^poved-refleksi'ja o ljubezni in družini, le da jo ponekod kazi sentimentalnoist. Idejno se drži samo enega spoznanja, ki ga najbolje pokriva izraz nedosegljivost ideala. Zelo značilna so mesta kakor: »Narišem zeleni drevored in mojo majhno deklico, kako teče pomladi inasproti«, aii: ». .. in narišem v nasprotni inajoddaljenejši kot stezico do grede z rožami, iki ne odprejo svojih cvetov«. Oba vodilna stilema (pomladi nasproti in rože, ki ne odpro cvetov) uvajata v vsebinski razpon te poezije. Takšna osnova, ki ji manjka globlje osmislitve, je razširjena še s temo o nemosti sveta in o njegovi brezodvisoiosti (»Puščaš me, da se pogovarjam sama s seboj«). Ta svet, ki je v ijužnoslovanskih okvirih podoben izhodiščem Desanke Maksimovič, je izpovedan z impresionistično tehniko ter v celoti predstavlja izredno tanko lirsko tkanje. Moti edino to, da se lirska substanca pre-taplja v epski prostor, s čimer od govorjenega stiha prehaija v lirsko črtico, kaikršno je gojila Marija Kmetova. S tem je njena estetska enotnost samo načeta, ni pa uničena. Ob pesmih E. Perocijeve človek lahko intenzivira sebe in svoj doživljaj sveta, kar pomeni, da gre za nesporen ustvarjalni talent.
B. Žužek je redkeje našel izvirno lirično predstavo in izvirno pesniško primero. Njegovo čustvovanje je v glavnem privatno, kar pomeni, da je premalo večpomensko, simbolno neizgovorjeno in neizjemno. Ključ v njegov doživljajski svet je podoiba drevesa na robu neba. Tako je namreč pesnik označil sam sebe; drevo, ki sega s krošnjo
231
na rob .neba, je inamreč mjegov bivanjiski ipoiložaj. Pred nami je vprašanje irazkoda med izkustvenim spoznanjem in neuničljivo človekiovio iluzijo, ki sta v mediselbojnem spopadu. Od 'tod z ene istrani istilemi o grozljivi inočii, o čelu, Ikii gaj je zvotlil obup, o znoju iz strahu in o islabosti v rokah, z idruge strani pa iklicanje na igrič in vera v visokd dan, ko mu beseda ne bo poznala utrujenosti in bo jezik govoril o ljubezni, do katere vodi samo 'neizmeren pogum. Ta tradacionalni sipor (je — to se 'Vidi iz navedkov — izražen z ijezifcom slovenske ekspresioinističine ilirike (metaforična raba 'drevesa) in z alegonijamii, ki so jih goj'ili Cankaiijevi ipoisnemovalci. Prasto.r, v katerem se ta lirika erosa in refleksije 'dogaja, je pokrajina, 'ki pa je premalo individualizirana, da 'bi lahko 'postala splošna. Žužkova ipesem je (doživljajisko samo osebna, izrazno eklektična in s'boraij v celoti ne presega meja solidne verzifikaciije.
D. Mevlja je isestavil zbirko isatiričnih pesmi iz 'dovoij ;neenalkega gradiva, ki ga spaja isamo — isatirič'no hotenje. Teme njegove verzifikacije so politično-inazorsikio hlaip-čevstvo, ibiirokratizem lin tehnokratsfci pojavi. V tem je po'kazal idovolj prilagodljivosti za pniiložnoisten in prigoiden navdih ter razodel precejšnjio 'SpO'SobnO'St vživljaeja v že uporabljeno slovstveno oiblifco, 'ki j'0 izrablja za večje iparodič'ne in humoristične učinke. Kljub naporom 'iin resnični zavzetO'Sti pa tej satirični 'poeziji 'nekaj mainijka. Nima 'namreč razsežnosti trajanja, ampak je 'P'odobna meteo'roioškem'u biltenu; v ajej ne gre za celotnost ose'bnih tstališ'č, marveč 'Sta olblika in ideja vzeti 'iz tistega, kar je bilo v m'O'di med podlistki in v radijskih 'Oddajah. Manjka ji moči duha, ki hi s 'satlro potrjeval bolj čiiste človeške oidnose. Zato je ta 'satira tudi obliko'V'no 'O'krnjena; v njej ,ni priseihne Iskrivoisti in aforistike, za katerima bi 'se 'Sikrivala 'bogata življenjiska izkušnja. Zato tudi ohzo'rje njenega učinkovanja ni in ne bo moglo 'b'iti široko.
Jože Pogačnik