— 351 — Dopis starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukinam. Preljube hčerke slovenske! V britki žalosti se topijo serca naše, slišati po svojih mlajših sestrah, ki seka prave rojakinje našimu srečnimu zberališču pridružujejo, od leta do leta hujih popisov ošabnosti in prevzetnosti, posebno kar vašo obleko zadeva, po kteri se hčere častitljive stare slovenske zemlje več spoznati ne daste. Dolgo, morebiti predolgo smo svojo pravično ne-voljo nad vami zaderževale; — zadnji čas je, vam vaše k nebu vpijoče napake živo pred oči postaviti, — zadnji čas je, nekoliko cvetlic, pod kterimi se červ vije, ki vam vašiga premoženja podpore spodjeda, s čversto roko pptergati, čeravno vas morebit žalimo s tem. K temu nas veže dolžnost naša do naše nekdanje domačije,— h temu nas priganja mila skerb materna za srečo unikinj naših! Bojimo se scer, da bomo pred ko ne bob v steno metale in prazno slamo mlatile, ker ste jo že predelječ zagazile v ošabnost svojiga časa, — vemo tudi, da s časam se spreminja tudi noša in obleka, in da ravno vse ne more po starim ostati, — vemo tudi, da kramarji, ktere vaša prevzetnost bogati, nas bojo pisano gledali, — ali vse to nas ne o vera, vam povedati, kar nam naše serca teži: da kar je od sile, nikdar ne more pravo biti. In o tem se hočemo z vami pogovoriti. Da bote pa, nam še vedno drage naslednice naše, toliko lože spoznati zamogle, kako del ječ se ste že od praviga pota zgubile, — da bote spregledale, kako skerbno ve same vsih stezic išete , ktere vas od nekda-njiga varniga pota ločijo, vam hočemo ob kratkim podobo nekdanje in sedanje Slovenke izrisati, stare in nove čase vašim očem nekoliko razgerniti. Položite torej enmalo časa svoje zerkala na stran, in poglejte natanjko podobo, ktera vam kaže nekdanjo ponižno, pa pri vsem tem pošteno in obrajtano Slovenko. Domače, od nas spredeuo in od nas tkano platno — dobra roba — mezlanaste jopice in krila, in drugo čversto v domačii izdelano sukno je naše zdravo telo pokrivalo, nas v mladosti in starosti, poleti in pozimi grelo in hudiga vremena varvalo , in tako vse, kar pa-metin človek od svoje obleke terjati zamore, natanjko dopolnovalo. S prostim usnjatim pašam si je pohlevna deklica ravno tako kakor krotka žena svoje oblačila pre-pasovala in si jih tako privarovala. Kak pisan, v dolge kite spleten trak je lišpal nedolžno deklino ob nedeljah in praznicih, in ako si je celo kako svitlo gumbico v ošpetel vtakniti zamogla, je bila srečna, da ji ni bilo para. Bogate kmečke in premožne rokodelske hčere so nosile enako oblačilo, — berača ni bilo med njimi. V svojih otročjih letih so se od pridnih mater hišniga opravila učile, v svojim diviškim stanu pa jim gospodariti pomagale. Poštenje je zalo Slovenko h poroki spremilo; pridna desnica je zakonski perstan sprejela; zveste usta so zakonsko zvestobo obljubile in čisto serce je obljubo spolnovalo. Dobri otroci so bili sad pošteniga zakona. Oj, da bi vam zamogle prav živo vtisniti v serce vaše popis tistih zlatih časov, v kterih se lepota in cena Slovenke še ni kupovala — pri kramarjih l (Dalje sledi.) — 354 — Dopis starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukinam. (Dalje in konec.) Ne bote se tedaj, drage uuukinje naše, čudile, ako vam žalost svojo odkrijemo, vidši, kako silno se je spremenila obleka vaša, da malopridna ptuja tenčica in pisane cape nadomestujejo staro dobro robo, ktera se je vašim materam tako dobro prilegla. Verjemite nam, le v zlatih gnjezdih se je zlegla ta ptica presilne ošabnosti; le na pitanih mošnjah starih petič je pervikrat s svojimi perutami zaklopotala. Ve ste šolobarde ošabniga ptojstva postale, ki ne gre za vas! Globoka brezno je ločilo nekdaj pohlevno bajtico od mogočniga poslopja , in tega brezna preskočiti manj premožni ni nikdar mogel, in bi ga tudi preskočiti ne bil hotel. Zdaj, kakor slišimo, je to vse drugač. Bela pertena rijuha, ktera je nas dežja in snega varovala, je mogla izpoti iti dežnikam. Vendar tudi dežnik, ki je bil nekdaj iz polimaniga domačiga platna narejen, in je, kakor slišimo, človeka dežja dobro varoval, se že le redko — 355 — kje vidi — bombažasta tenčica ga je spodrinila, in, kaj moramo dišati! bahate se že s svilnatimi dežniki! Požrešna iz sperviga skoz oknice v premožniši hiše povabljena gizdost predere derečimu potoku enaka skoz vrata in streho slamnate bajte, in gloda nad žalmi za srečo svojih unukinj marljivih prednikov. Zaslužek, ki se je nekdaj skerbno spravljal za potrebe življenja, ktere bolezni, starost in druge okolišiue človeku prizadeti znajo, gre zdaj rakam žvižgat po mušlinu in tibetu , po svili in baržunu, po krajcih drazih ptujih, ne pa domačih Idriških. Oj! kako smo žalostne slišati, da hčere nekdanjih varčnih Slovenk prodajajo materne žule za zlate in sre-berne perstane, iu da cveteči venec nedolžnosti in krot-kosti že o hudi soparici ošabnosti zveneti žuga! Odgovorite nam: jeli more drugači biti ? Pod evilno obleko prosta kmečka hči svojterdi, pa pri vsem tem visoko častitljivi stan zatajuje; spod pa nosi po troje in še več kikelj pošterkanih, da je kakor mravlja, zgoraj tanjka, spodej široka! S tibetam in peruvjenam čevljarska spačena hči kopita in šila pridniga očeta zakriva! Lejte jo, kak se kaže in ponuja po mestu kerč-marjevahči, vsa v svili in v zlatu — clo rokovice žlahne gospode na rokah! Merino in drage svilne rute obeša po sebi že kravarica, in tako zaslužek celiga leta za eno obleko potrosi! Roka , za vile in grablje vstvar-jena, dragi svilnati dežnik čez teško zlato avbo, ali čez tenjko s širocimi krajci obšito pečo razpenja! Ako bo to vse tako naprej šlo, krnnlo bo tako delječ prišlo, da bo kravarica v rokovicah molzla, in pastarica v svilnatih nogovicah za kravami letala! Samo eniga nasprotnika prevzetne dekleta poznajo, samo z enim sovražnikam se ima ošabnost vojskovati,— skerčena mošnja jim pomoč odreče! Ali tudi temu se pomoč najde po nepoštenih potih, nad kterimi, če jih natanjko prevdarimo, nam serce naše žalosti polno raz-počiti žuga. Razgernile smo vam, zapeljane naslednice! sedaj zagrinjalo , pod kterim pohlevnost, pridnost, poštenost in blagor prihodnji mile domovine umira; — odgovorite nam, če morete: ali smo kaj preveč rekle ali kaj nesrečniga govorile? Povejte nam: kam vas mora zapeljati ošabnost taka? Ako nam pa poterditi morate, da smo resnico govorile, zdramite se iz omotice, v kteri tavate nesrečne naslednice naše, — dajte slovo vertoglavno-sti, po kteri se boste popolnoma pogubile! Ne rečemo, da bi ne smele ptujiga blaga celo nič kupovati in bi se mogle oblačiti le v domače izdelke, ker dobro vemo, da se je pri vas na svetu marsikaj spremenilo in se tudi ptuje dobro in lepo blago po ceni dobiva, — ali med blagam , ki služi pošteni obleki, in med blagam, ki je oblačilo ošabniga napuha, kteri spodjeda vso srečo vašo in potem tudi blagor domovine, je velik velik razloček! Vernite se toraj, zapeljane unukinje naše, nazaj k pošteni obleki, ki se bo vašimu zalimu životu ravno tako lepo prilegla, kakor nar dražji gizdave, v ktere se oblačite sedanji čas! Ce mislite z dragimi tenčicami si po-šteniga moža privabiti, se motite, ker dober gospodar se nališpaniga in okrišpaniga dekleta boji, ne pa, da bi ga vzel za ženo, ki bi mu zapravila, kar si je on z delam in varčnostjo prihranil. Prevdarite, drage hčerke! kar vam iz gole ljubezni do vas svetjemo in spolnite prošnjo Svojih starih mater. J. D.