fr
VSEBINA
Razprave in članki     259   Alenka Šivic-Dular
Skladenjska določitev lastnega imena
2(^0   Gregor Kocijan
Cankarjev prostorski trikotnik
Boža Krakar-Vogel Realizem maturitetnega eseja
3krogla miza o maturi     291   ^go*" Saksida
Drugače o maturi
294   Sonja Čoki
Nekaj misli o možnostih objektivnega ocenjevanja esejev
'2QQ   Marija Mercina
Kako daleč do cilja
Metodične izkušnje     302   Dragica Debeljak
Računalniške predstavitve pri pouku slovenskega jezika in književnosti
Iz moje delavnice     314   Peter Jurgec
Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed
Ocene in poročila     319   Darija Jakše
Frazeologicke štiidie II. .
Jezik in slovstvo
Letnik XLIV, številka 7-8 Ljubljana, junij 1998/99
ISSN 0021-6933
http://www.ff.uni-lj.si/jis I
Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javornik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera pieta d.o.o., Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 3000 SIT, cena posamezne številke 550 SIT, cena dvojne številke 750 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 1500 SIT. Letna naročnina za evropske države je 30 DEM, za neevropske države pa 35 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18.3.1992, sodi revija med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov.
1 »j  w
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Alenka Šivic-Dular UDK 811.163.6'367'373.2
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Skladenjska določitev lastnega imena
(na podlagi samostalniških zvez z imenovalnim prilastkom*)
X.O Ideja za skladenjsko določitev lastnega imena se je porodila ob elaboratu/ katerega namen bil, da se za potrebe uradne standardizacije (tj. normiranja) predstavijo pravila zapisovanja velike začetnice in ločil v obsežnem korpusu slovenskih zemljepisnih in stvarnih lastnih imen, ki precej presega tistega v Slovenskem pravopisu. Na začetku se je zdelo, da bo treba samo dosledno aplicirati razmeroma jasna in natančna pravila slovenskega pravopisa na ves korpus imen in zapis utemeljiti. Ker pa so se v gradivu pojavljali tudi variantni zapisi za lastno ime tipa Slap Savica (namesto normalnega lastnega imena Savica),'^ ki bi jih bilo treba prej šteti za skladenjske zveze z lastnim imenom v imenovalniku (tj. slap Savica) kot pa za prava zemljepisna imena, seje pokazala potreba, da se jezikoslovno razmejijo besedne zveze, ki poleg občnih imen vsebujejo lastno ime v imenovalniku (npr. slap Savica), od morebitnega jedra večbesednega lastnega imena tipa Slap Savica oziroma da se jezikoslovno osvetli funkcija samostalnika tipa s/Slap v gornjih tipih besednih zvez.
1.1 Da bi lahko teoretično razmejila oba tipa zvez, tj.
1.1.1 skladenjske zveze (oziroma samostalniške zveze), sestavljene iz dveh samostalnikov v imenovalniku, od katerih je levi/prvi občno, desni/drugi pa lastno ime (tj. tip slap Savica, reka Sava, teta Marija, hotel Slon itd.), in
1.1.2 morebitna lastna imena tipa Slap Savica, jih bom tipološko primerjala s samostalniškimi zvezami, ki so sestavljene iz dveh občnih imen v imenovalniku (tj. I1-I2), saj se zdi, da bi morale tudi te izkazovati določene pomenske in skladenjske značilnosti, skupne samostalniškim zvezam z lastnim imenom v položaju Ij (in celo samostalniškim zvezam, kjer sta sestavini v položajih Ij in lastno ime), zlasti še glede na dejstvo, da lastna imena izvorno nastajajo iz občnih imen in občnoimenskih besednih zvez v procesu polastnoimenjenja (onimizacije).
v tem članku, katerega problematika je bila prvič predstavljena na IV. Skokovih etimoloških srečanjih (Krk, 6.-7. novembra 1998), prva verzija članka pa objavljena v Folia onomastica croaiica 7 (Zagreb, 1998, 281-293), se ne dotikam vprašanja sklonljivosti obravnavanih primerov (npr. reka Krka, reke Krke : hotel Slon, hotela Slon), temveč se omejujem na problematiko, razvidno iz njihovega imenovalniškega izhodišča.
' Elaborat je nastajal spomladi 1998. leta na pobudo Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije, pri njegovi izvedbi pa so sodelovale dr. Metka Furlan, mag. Alenka Gložančev, dr. Alenka Šivic-Dular.
^ Onimizacija besedne zveze se zdi primerljiva s tisto pri stvarnih lastnih imenih, npr. Občina Ljubljana 'ime administrativne enote' ^ (samostalniške zveze z lastnim imenom) občina Ljubljana 'področje uprave te administrativne enote'; Hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove, ki se imenuje Hotel Slon'    hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove (= hotel), ki se imenuje Slon'.
259
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
2.0 Glede na položaj, v katerem se v samostalniški zvezi pojavlja lastnoimenska sestavina (tj. v položaju I2, v položaju I,; in hkrati v položajih ![ in Ij),' je samostalniške besedne zveze v imenovalniku mogoče razdeliti na naslednje skupine:"
2.1 Desna/druga sestavina (= Ij) samostalniške zveze je lastno ime: sin. mesto Ljubljana; hrv. rijeka Neretva, starac Draskovic, majstor Albert Knez, susjeda Ines, učenik Ivan Pavlovič; češ. (zlatonosná) reka Vltava, vlčak Zora, román Bratrstvo; polj. miasto Lódz, profesor Wójcik, willa Marzenie, hotel Metropol; rus. gorod Moskva, reka Volga, selo Gorki, gazeta »Pravda«, magazin »Lavka pisatelja« itd. Besedna zveza se kot celota nanaša na isti objekt imenovanja, ki je izražen že z lastnim imenom.
2.2 Leva/prva sestavina (= Ij) samostalniške zveze je lastno ime, prim. sin. narečno Lajko bači. Mica teta (NSS, 1982: 47, op. 43); češ. Kublaj chán; rus. Sapun-gora, Ivan-gorod, Volga reka in Moskva-reka. Gre za podtip, ki je primerljiv s skupino 2.1, saj se besedni pomen sestavine v položaju I2 prekriva s funkcionalnim (onomastičnim) pomenom^ sestavine v položaju Ij. Nastanek te strukture ni popolnoma razjasnjen (tujejezični vpliv, stilem, razvoj iz apozitivne zveze -> atributivno), prav tako nista natančneje določena areal in korpus, ki jo izkazuje.
2.3 Leva/prva sestavina (= I,) samostalniške zveze je lastno ime, prim. sin. Ljubljana mesto; češ. Brno mesto, Novak krejči. Za ta podtip je značilno, da se besedna zveza ne nanaša na celoto nosilca imenovanja, ki jo obsega sestavina v položaju I,, ampak le na tisti njegov del, ki ga dopušča sestavina v položaju Ij, zato ima v tem podtipu I2 funkcijo zoževanja onomastičnega pomena
2.4 Samostalniške zveze z dvema lastnoimenskima sestavinama (= \ in I2) se v slovenski slovnici delijo na dve podskupini, in sicer na:
2.4.1 dvojna imena (ki so sestavljena iz dveh priredno zloženih sestavin, npr. Šmarje - Sap 'iiaselje, sestavljeno iz dveh prvotnih naselij: Šmarja in Sapa'; Šivic - Dular 'oseba s priimkoma Šivic in Dula/);
2.4.2 dvodelna imena (ki so zložena podredno, npr. Ljubljana Bežigrad 'Ljubljana, in sicer tisti del, ki se imenuje Bežigrad', in so primerljiva s skupino (3) itd.). Zdi se, da spada sem tudi (sicer drugače zapisani) češ. Praha-Smichov.
3.0 Kolikor sem lahko preverjala po literaturi, se zdijo razlage za skupini 2.3 (npr. Brno mesto, Novak krejči) in 2.4.2 (npr. Ljubljana Bežigrad) razmeroma enotne v oceni, da sestavina v položaju I2 zožuje (modificira) funkcionalni pomen sestavine v položaju I, in da se tudi celotna samostalniška zveza nanaša samo na tisti del objekta imenovanja, ki ga zajema in dopušča sestavina v položaju I2: npr. sin. Ljubljana mesto pomeni samo del Ljubljane, ki ga dopušča ožji pomen besede mesto; češ. Novak krejči pomeni samo tiste nosilce priimka Novak, ki so krojači. Ker sestavina I2 nedvomno zožuje pomen sestavine Ij (s tem pa daje zožen pomen vsej besedni zvezi),
3 Primeri in njihova tipologija so vzeti iz SS, 1984: 465,467-468; HG, 1997: § 1845-1848, § 1868-1871; GHJ, 1966: 196; MČ, 1987: 431; GWJP, 1984; 304; RG 11; 57-59.
¦* Izhajam iz Šmilauerjeve (UT, 161) definicije, po kateri je pomen lastnega imena enak samemu nosilcu imenovanja (tj. njegovemu obsegu, velikosti, karakteristikam itd.). Pomen lastnega imena se spreminja (tj. zožuje ali razširja) samo v tem smislu, da se zmanjša ali poveča obseg (površina) nosilca imenovanja.
' V nadaljevanju se obravnavajo samo besedne zveze z lastnoimensko sestavino, ki so po tvorbi analogne tistim z občnoimensko sestavino (npr. sin. človek žaba, pika pevka, beseda mali; hn. plica selica,pjesma radosnica; rus. car-ubijca, mesjac mart, xudožnica-priroda).
260
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
smemo sestavini I2 pripisati funkcijo skladenjskega določila (za sestavino Ij) ne glede na to, ali ga podrobno opredeljujemo kot t. i. samostalniški prilastek ali pristavek.*
Manj enotne pa so interpretacije skladenjske funkcije sestavin v položajih I, in v gornji skupini 2.1, in sicer celo znotraj slovnične tradicije posameznih slovanskih jezikov. O tem vprašanju je v letih 1955, 1956, 1957 potekala na straneh časopisa Česky jazyk živahna diskusija: sprožil jo je J. Novotny, v imenu uredniškega sveta časopisa pa jo je formalno sklenil K. Hausenblas, vendar s pripombo, da predložena rešitev velja samo za pedagoške potrebe. V razpravi je sodelovalo sedem vidnih čeških jezikoslovcev,'' ki so podali historiat pogledov na vprašanje v češkem jezikoslovju, predstavih gradivo in pretresli znanstvene razloge v korist tega aU onega pogleda. Diskusija tedaj ni prinesla enoumnega odgovora na zastavljeno vprašanje, katera izmed sestavin (tj. Ij ali Ij) v samostalniški zvezi ima funkcijo skladenjskega jedra (= nadrejena/dominira) in katera skladenjskega določila (= podrejena) in celo sama samostalniška zveza se obravnava ali kot pristavčna {spojeni pfistavkové; npr. Danes, ČJ 6: 226) ali pa kot prilastkovna (spojeni pfivlastkové; prim. Svoboda, ČJ VI: 307) zveza.
3.1 J. Novotny je v samostalniški zvezi tipa mesto Praha občnoimenski sestavini v položaju Ij (mesto) pripisal funkcijo skladenjskega jedra (in vice versa lastnoimenski sestavini v položaju I2 funkcijo skladenjskega določila) iz dveh razlogov, in sicer (a) zaradi ujemanja med povedkom in sestavino v položaju Ij v spolu (prim. Mesto Praha pusobilo velkolepym dojmem, jak hofelo v zapadajicim shinci), in (b) zaradi analogne distribucije skladenjskih funkcij med občnoimensko in lastnoimensko sestavino v frc. la ville de Prague, lafleuve du Rhin (kjer predložni zvezi de Prague in du Rhin skladenjsko določata sestavino v položaju I^ tj. la ville in lafleuve).^ Enako stališče (tj. da je občno ime v položaju Ij »zakladni člen spojem«, lastno ime v položaju Ij pa determinant) sta tedaj zavzela še F. Danes in F. Kopecny, pridružil pa se jima je tudi uredniški svet časopisa in kasneje je bilo sprejeto tudi v obravnavo češke sintakse (MČ, 1987: 431).' Na vmesno staHšče se je postavil J. Bauer: lastnoimensko sestavino v položaju I2 je štel za jedro samo v samostalniških zvezah z osebnim lastnim imenom v funkciji Ij (npr. krejči Novak), v vseh drugih pa naj bi imel funkcijo jedra občnoimenski samostalnik (npr. tip mesto Praha), vendar pa vzrokov in razlogov za takšno razlikovanje ni navedel.
3.2 V hrvaških slovnicah (prim. SHKJ, 1984: § 994; HG, 1997: § 1212, § 1845-1846, § 1868-1871; GHJ, 1966: 196) se v samostalniških zvezah, v katerih je sestavina v položaju I2 lastno ime v imenovalniku (tip strina Mara, starac Draškovič gospodin Galovič, grof Maksimilijan Axelrode, *brdo
^ Samostalnik v funkciji v teh samostalniških zvezah se označuje različno: (1) kot desni prilastek (NSS,_1982: 47-50); (2) kot tesno sledeča sestavina, v kateri je sestavina I, restriktivna in nujna za izrazitev pomena celote (MČ, 1987: 430-431: Novak krejči, Havliček basnih); (3) kot netesno sledeča sestavina, ki se približuje apoziciji in ki je lahko ločena s premorom oz. vejico (MČ, 1987: 432-3: Otava, zlalonosna reka; Svoboda, CJ VI: 307 govori o linearni zvezi: Brno mesto i Brno venkov);
(4) kot apozicija, v kateri je med sestavinama premor oz. vejica (MČ, 1987: 433: v Praze, v Karline, prim. psa, vlčaka), ali
(5) kot določilo (opredeljajuščee) tipa apozicije v zemljepisnih imenih, ki je lahko ločeno z vezajem (RG II: 57-59: Sapun-gora, Ilimenh-ozero, Moskva-reka in Volga reka).
V letniku V (1955): J. Novotny, Typ mesto Praha, 313-320. V letniku VI (1956): F. Sverak, K typu mesto Praha, 47-50; J Bauer, Spojeni typu mesto Praha, basnik Nerada a pojeti pfistavku, 219-223; F. Danes, Jeste jednou k typu mesto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pfistavku, shodném substantivnim pfivlastku a neshodném pfivlastku jmenovacim, 303-310. V letniku VII (1957): F. Kopecny, Jeste k otazce mesto Praha a krejči Novak, 92; K. Hausenblas, Zaver diskuse o spojenich typu mesto Praha a pod., 201-207.
^ Pri tipu mesto Praha pa sta F. Sverak (ki se je skliceval na stčeš. stanje) in J. Svoboda (ki to zvezo šteje za kompleksno) videla jedro samostalniške zveze v sestavini I^, določilo (apozicijo) pa v sestavini Ij. Na podlagi pomenskih razlogov sta domnevala, da se v kompleksnih zvezah povedek vedno ujema z določilom (in ne z osebkom). Svoboda je domneval, da so linerne zveze nove, da pa zaradi pogostega ponavljanja večkrat postanejo kompleksne celo v istovetnih občnoimenskih zvezah, npr. čapka radiovka («- čapka i in radiovka D/d)    radiovka J (CJ 6: 308).
' Vendar se med nekaterimi odprtimi vprašanji opozarja tudi pri besednih zvezah, ki vsebujejo občno in lastno ime (npr. tipa profesor Jiräsek, mesto Rokycany, reka Ohre, bora Klinovec hrad Rožomberok (MČ, 1987: 435)).
261
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKU
Grič, grad Modruš), prav ta dosledno šteje za jedro skladenjske zveze, medtem ko se občnoimenska sestavina v položaju Ij šteje za apozicijo.'°
3.3 V tradicionalni slovenski slovnici (SS, 1964: 313-314) se v tovrstnih samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju Ij imenuje občnoimenska sestavina v položaju Ij apozicija (npr, pisatelj Trubar, tako kot v konstrukciji Trubar, prvi slovenski pisatelj, /.../), v samostalniških zvezah z dvema občnoimenskima ali dvema lastnoimenskima sestavinama pa se govori o samostalniškem prilastku (v položaju I2, npr. sinko potepinko, krava dimka, in v sestavini I,, npr. Peter Klepec). V nasprotju s tem pa J. Toporišič (NSS, 1982:47-50; SS, 1984: 467-468)" sestavino v položaju v samostalniških zvezah dosledno šteje za skladenjsko določilo^^ in sestavino v položaju Ij za skladenjsko jedro.
3.4 Tudi v poljski skladnji (GWJP, 1984: 350)" se sprejema, da ima v samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju Ij funkcijo skladenjskega jedra (tj. »skladnika konstytutowego«) občnoimenska sestavina v položaju Ij (npr. miasto Lodz, minister Kowalskis) in da je to jedro v površinski strukturi izrecno izraženo iz komunikacijskih (tj. zaradi nedvoumne identifikacije nosilca imenovanja, kadar ta iz sobesedila ni dovolj razviden) ali kakih drugih (npr. vljudnostnih itd.) razlogov, v nasprotnem primeru pa se pogosto opušča.
3.5 V ruski skladnji (RG II: 58-59) se samostalniške zveze z lastnim imenom (za mesta, vasi, gore, reke, jezera, postaje, časopise, hotele, trgovine, ustanove, osebna imena itd.) enotno pojmujejo kot apozicijske zveze, in sicer tako, da se lastnoimenski sestavini v položaju Ij prisoja funkcija apozicijskega določila (npr. gorod Moskva, reka Volga, gostinica »Moskva«, pansionat »Zolotye peski«, programma »Sojuz-Apollon«, devočka Olja, sobaka Sank, sosedka Petrenko itd.), ta pa se
podobno kot tudi v drugih slovanskih jezikih — s skladenjskim jedrom (tj. sestavino v položaju Ij) — lahko ujema v stranskih sklonih (npr. reka Neva, G. na reke Neve) ali pa tudi ne (npr. ozero Bajkal0, G. na ozere Bajkah).
3.6 Iz gornjega pregleda se vidi, da se najbolj ločijo prav interpretacije skladenjskih funkcij sestavin Ij in v samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju I2 (tj. tip reka Sava). Pri tem se zdi, da razlog za to ne leži v različni sestavljenosti ali naravi tovrstnih zvez v (slovanskih) jezikih, ampak da določene nejasnosti v pojmovanju skladenjskega razmerja med sestavinama v položajih Ij in I2 izhajajo tudi iz tega, da se premalo upoštevajo karakteristične posebnosti lastnih imen in njihov posebni položaj v besednem sestavu. Zato si v tej razpravi prizadevam predvsem izostriti vpogled v pomensko in skladenjsko razmerje med (linearno sledečima si) sestavinama v položajih Ij in Ij v obravnavani vrsti imenske zveze in podati elemente, po katerih se ločijo tako od t. i. tesnih'" kot tudi od prostih zvez.
Podane interpretacije lahko povzamemo v naslednje ugotovitve:
'" Apozicija se pojmuje kot »preoblilia liojom se imenica jedne ishodišne rečenice usavršava uz imenicu ili zamjenicu u drugoj na isti način na Icoji se pridjev usavršava atribucijom (gl. HS, 1997: § 1845)«. Nasprotno pa se v besednih zvezah z dvema občnoimensidma samostalniltoma v imenovalniku šteje za apozicijo sestavina v položaju (npr. ptice selice, vrapci pokucarci pas skitnica, čovek očajnik itd.), ki čeprav v netesni zvezi s sestavino I, zožuje (predmetni) pomen sestavine I,.
" Podrobneje o tem skupaj z literaturo J, Toporišič (NSS, 1982: 47, op. 45).
Izraza levo/desno določilo označujeta tipološko različni določili, in sicer se levo določilo nanaša na ujemalne prilastke (ki se pojavljajo levo od samostalniica in so najpogosteje pridevniki) in desno določilo praviloma na neujemalne (ki se pojavljajo desno od samostalnika in so najpogosteje samostalniki). Med desna določa se uvršča tudi ujemalni samostalnik (npr. teta Mica, G. tete Mice).
Lastna imena pojmuje kot »prava lastna imena« (tj. imena ljudi, živali, topografskih objektov) in imena različnih objektov in institucij (tj. stvarna lastna imena), ki se delijo na titule (tj. poljudno podeljene lastnoimenske oznake, npr. (kino) Jutrzenka) in nazive (tj. skladenjske konstrukcije -> lastno ime, npr. Pobka Akademia Nauk) (GWJP, 1984: 304d.).
'" Termin spojem tesne in spojeni volne uporabljam v smislu MČ, 1987: 430-436.
262
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
3.6.1 Občnoimenska sestavina v položaju Ij se danes pojmuje kot skladenjsko jedro samostalniške zveze, lastnoimenska v položaju Ij pa kot določilo (sin., češ., polj., rus.).
3.6.2 Občnoimenska sestavina v položaju Ij se pojmuje kot določilo (= apozicija), lastnoimenska v položaju I2 pa kot jedro (hrv.; starejše razlage v sin., češ.).
4.0 Izhajajoč iz formule, za katero se zdi, da lepo ponazarja proces onimizacije, tj. prehod občnih imen (nomina appellativa) v lastna (nomina propria), in da nakazuje tudi bistveno skladenjsko (tj. jezikoslovno) razliko med podskupinama samostalnikov, prek tega pa tudi jezikoslovno naravo lastnih imen, bom v nadaljevanju skušala osvetliti posamezne prvine in karakteristike v pomenskem in skladenjskem razmerju med sestavinama Ij in Ij v samostalniških zvezah z dvema imenovalnikoma (tip reka Sava). Znano je, da je delitev samostalnikov na občna in lastna imena utemeljena na pomenskih razlogih: tako občna imena označujejo predmete vrstno, lastna imena pa jih imenujejo (tj. individualizirano identificirajo). Meja med podskupinama ni neprepustna, zato občna imena v ustreznih okoliščinah lahko prehajajo v lastna (tj. se onimizirajo), prav tako pa se tudi lastna imena lahko razvijajo v občna (tj. se deonimizirajo ali apelativizirajo). S pomenskega gledišča polastnoimenjenje pomeni prehod samostalnika iz sredstva za označevanje vrstnosti v sredstvo za označevanje individualnega (identifikacijskega) in obrnjeno, poobčnoimenjenje (apelativizacija) pa je prehod samostalnika iz sredstva za označevanje individualnega v sredstvo za označevanje vrstnega. S skladenjskega vidika pa je v onimizaciji mogoče videti prehod samostalnika (tj. občnega imena) iz prvotne funkcije (tj. iz funkcije jedra) v samo drugotno (tj. v funkcijo določila), in to bom skušala v nadaljevanju natančneje utemeljiti. Proces je mogoče prikazati z naslednjo formulo
OBČNO IME    LASTNO IME = funkcija J ^ funkcija D'^
in ga utemeljiti z naslednjim razmišljanjem.
4.1 V slovnični in še posebej v imenoslovni literaturi je splošno uveljavljeno mnenje, da občna imena v procesu polastnoimenjenja izgubijo svoj besedni (predmetni) pomen in da so kot lastna imena v tem smislu pomensko izpraznjena.
4.2 Ko se občna imena v procesu polastnoimenjenja pomensko izpraznijo in preidejo v lastna ime, postanejo formalne prvine (tj. njihova glasovna oblika skupaj z oblikoslovnimi in skladenjskimi karakteristikami) nosilke funkcijskega pomena, ki lastno ime identificira in individualizira, ali pa celo snopa možnih funkcij (npr. komunikativne, individualizacijske, ideološke, emocionalne, karakterizacijske; MČ 2, 345-346). To je razumljivo že zato, ker je obstoj tako pomensko izpraznjenega samostalnika ali besedne zveze v jezikovnem sestavu smiseln predvsem zato, ker »prelazi iz apelativnog polja, gdje je imala funkciju označivanja, u onomastičko polje, gdje ima funkciju imenovanja« (ToB 2).
4.3 Ko ugotavljamo, da je za lastna imena — v nasprotju z občnimi — značilno, da nosilca imenovanja ne imenujejo vrstno, temveč ga samo identificirajo in individualizirajo (tj. izdvojijo iz vseh isto- in raznovrstnih objektov), smemo celo sklepati, je prav zaradi tega lastnemu imenu imanentna predvsem vloga razločevanja. In če to drži, smemo dalje sklepati, da se lastno ime že po svoji naravi približuje tistim jezikovnim sredstvom, ki imajo sama po sebi funkcijo določila.
15
Za ilustracijo je mogoče navesti naslednje zglede: AJ občno ime reka B/ lastno ime Reka (tj. reka/ vas Reka) -> C/ eliptično lastno ime Reka. Stopnja B/ in C/ je primerljiva s tipom dežurna sestra -> dežurna, kjer določilo (= D) v besedni zvezi pri posamostaljenju postane jedro (= J). Analogno temu tudi *dolge selo    Dolge selo     Dovje    naselje/vas Dovje.
263.
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
4.4 Kot ima vsako občno ime svoj besedni pomen (lahko pa kot večpomenka vsebuje tudi več izvorno med seboj povezanih pomenk), tako ima tudi vsako lastno svoj funkcionalni pomen, ki se nanaša na samo enega, natančno določljivega nosilca imenovanja.'' Vendar pa imenoslovci hkrati ugotavljajo, da se enako lastno ime na ožjem področju (tj. mikroarealu) lahko uporablja tudi za identifikacijo več entitet oziroma se nanaša na več entitet, ki pripadajo različnim tipom/vrstam nosilcev (tj. enako ime se lahko uporablja v več funkcionalnih pomenih). Ti so praviloma v določenem medsebojnem razmerju, npr. topografski objekti najpogosteje v prostorskem stiku {prim.potok —> 1. Potok 'ime vodnega toka' —> 2. Potok 'ime naselja ob Potoku'). Iz tega je mogoče soditi, da lastno ime po določenih pravilih lahko prehaja z nosilca imenovanja enega tipa/vrste objekta na nosilca drugega tipa/vrste. S tem se v prvotno istem lastnem imenu povečuje število funkcionalnih pomenov, takšno kopičenje funkcij v izvorno isti in pomensko izpraznjeni jezikovni prvini pa povzroča funkcijsko preobloženost in razpad prvotno istega lastnega imena z več funkcijskimi pomeni v lastnoimenske homonime s po enim funkcijskim pomenom (npr. Krka 'ime reke' : Krka 'ime naselja ob Krki'; Jana 'žensko ime' : Jana 'revija z imenom Jana'). Do homonimije pride pri lastnih imenih laže in prej kot pri občnoimenski večpomenki, saj so vezi med funkcijskimi pomeni dosti šibkejše, kot so vezi med posameznimi pomenkami v večpomenski besedi.
4.5 Ker vsebuje lastno ime samo funkcijski pomen, lahko samostojno služi za učinkovito identifikacijo samo toliko časa, dokler ga udeleženci v procesu sporazumevanja nedvoumno prepoznavajo kot ime natančno določenega nosilca imenovanja. V primeru pa, da lastno ime preneha biti zadosten in nedvoumen jezikovni signal za prepoznavanje konkretnega nosilca imenovanja, se nujno dopolnjuje z občnim imenom, ki se (v slovanskih jezikih) postavlja levo od lastnega imena (tj. v položaj Ij). V položaju Ij se lahko pojavlja samo tisto občno ime v imenovalniku, ki vrstno (npr. reka Sava, kadar gre za 'reko'; naselje/vas Ig, kadar gre za 'naseljeA'as'; revija Arena 'vrsta revije'; vila Moj mir, kadar gre za 'vrsto zgradbe') ali z določenega vidika (dramatik Krleža, kadar se misli na 'dramatika'; stric Marko, kadar se misli na 'strica' in ne na 'brata' ali 'sina', kar vse je lahko isti Marko) imenuje nosilca imenovanja, na katerega se nanaša lastno ime v položaju Ij. V tem tipu samostalniških zvez se izraža posebno razmerje med sestavinama, za katerega je značilno, da občnoimenska sestavina v položaju Ij s svojim pomenom osmišlja funkcijskega v lastnoimenski sestavini v položaju Ij in da jo udeleženci v sporazumevalnem procesu avtomatično vključujejo, tudi kadar ni izrecno izražena oziroma kadar že sama lastnoimenska sestavina v položaju I2 prevzame funkcijo (celotnega) lastnega imena. Prav zaradi te avtomatične hkratnosti obeh sestavin bi lahko govorili o imenoslovnem modelu, za katerega je v slovanskih jezikih značilno, da vrstno (tj. občno) ime stoji praviloma levo (tj. v položaju II) od lastnega imena (tj. v položaju Ij): vrstno ime — lastno ime. Občnoimenska sestavina Ij je v samostalniških zvezah izrecno izražena iz različnih vzrokov, a navedem naj vsaj naslednje:
4.5.1 Kadar vrstnost nosilca imenovanja ni dovolj razpoznavna/splošno znana ali pa jo želimo iz katerega koli razloga še posebej poudariti (npr. mesto Rim : samo Rim).
4.5.2 Kadar želimo posebej opozoriti na (pomenski) vidik, ki je povezan z nosilcem imenovanja (npr. gospa Marija 'Marija kot gospa' : sestra Marija 'Marija kot sestra' : šivilja Marija 'Marija kot šivilja' : Marija).
4.5.3 Praviloma tudi takrat, kadar vrstnost nosilca lastnega imena v položaju I2 ni avtomatično predvidljiva (npr. občina Ljubljana : naselje/mesto Ljubljana). Te samostalniške besedne zveze so
16
Ta trditev ni v nasprotju z dejstvom, da se določeno ime na širšem prostoru lahko uporablja za več entitet v okviru iste vrste objekta imenovanja, tj. v enakem onomastičnem pomenu oz. funkciji (npr. Pololc 'ime (več) vodnih tokov'), ker so nastajala neodvisno drugo od drugega v procesu onimizacije in z rabo (izbiro) istega občnega imena.
264
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
pogosto vir za nastajanje homonimnih stvarnih lastnih imen, v katerih pa tudi občnoimenska sestavina v položaju Ij postane obvezen del celotnega lastnega imena (npr. občina Ljubljana -> Občina Ljubljana). Razlika med samostalniško zvezo z lastnim imenom (imenovalnim prilastkom) in stvarnim lastnim imenom je razvidna tudi iz tega, da slednje ni mogoče pretvarjati tako kot prvo (npr. občina Ljubljana ljubljanska občina). Prav zaradi povedanega je mogoče golo lastno ime pojmovati kot okrnjeno (reducirano) obliko imenskega modela. Glede na dejstvo, da se opuščajo predvsem tisti jezikovni elementi, ki so kot nosilci splošnejših informacij šibki, ohranijo pa se tisti, ki so kot nosilci posebnih informacij krepki (npr. v skladenjskem besedotvorju dežurna sestra dežurna 'isto', velik človek velik-an, prebivalec Rima Rim-(l)jan), smemo domnevati, da tudi možnost opuščanja občnoimenske sestavine Ij (npr. mesto Rim -> Rim) dokazuje, da je v onomastičnem modelu sestavina Ij (tj. občno ime) šibka in torej jedro (= J), sestavina Ij (tj. lastno ime) pa krepka in torej določilo (= D), ne obrnjeno.
4.6 Iz slovnic je znano, da je občno ime pomensko in oblikovno samostojna enota, s katero izražamo pojave zunanjega sveta in človekovega notranjega doživljanja. Samostalnik ima praviloma dve skladenjski funkciji, ki se pokažeta prav v samostalniških zvezah, in sicer (a) funkcijo jedra besedne zveze (npr. breg reke), ki je temeljna, in (b) funkcijo (desnega) določila (npr. breg reke, pismo materi), ki je drugotna. V tistih primerih, kjer sestavina Ij stoji v katerem izmed stranskih sklonov, ni dvoma, da stoji jedro besedne zveze v imenovalniku — razen če se besedna zveza sklanja (npr. brega reke, k bregu reke), pri čemer pa ostaja sestavina v položaju Ij nespremenjena — in se vedno umešča levo od skladenjskega določila. Načeloma enako je tudi razmerje med sestavinama v samostalniških zvezah, sestavljenih iz dveh leksikalno različnih občnoimenskih samostalnikov v imenovalniku (npr, drevo lipa, ptica selivka, beseda mati), v katerih drugi I2 pomensko določa (zožuje) prvega Ij. Ker sta sestavini Ij in Ij pomensko (in posledično tudi skladenjsko) med seboj lahko tesneje ali pa tudi manj tesno ali prosto vezani (npr. hipernim — hiponim, semiotično ipd.), ju nekatere slovnice opredeljujejo bodisi kot samostalniški prilastek bodisi kot apozicijo, vendar pa razmejitev med njima niti teoretično ni vselej zadosti ostra. Za potrebe te razprave so zanimive predvsem tiste samostalniške zveze, kjer se zdita sestavini v položajih Ii in Ij tesneje vezani, čeprav se zavedam, da jezik tu prepušča odločanje o razmejevanju 'tesnih' in 'netesnih/prostih' zvez občutku in hotenju govorečega. Domnevam pa vendarle, da bi se lahko govorilo o tesnejši zvezi med sestavinama v položajih Ij in Ij, kadar dobivata vrednost stalne zveze ali kadar pripadata istemu pomenskemu polju, v katerem ima Ij funkcijo pomenskega zoževanja/modifikacije pomena sestavine v položaju Ij (npr. sin. pes čuvaj 'pes, ki ima nalogo čuvati', prim. lovski pes 'pes, ki ima nalogo loviti'; hrv. (suze radosnice 'suze *(iz) radosti'; sin. drevo lipa) itd.
4.7 Teoretično zanimive se zdijo redko izpričane samostalniške zveze, v katerih se v položajih Ij in I2 pojavlja etimološko isti (tj. podvojen) občnoimenski samostalnik (npr. samostalnik -> samostalnik samostalnik, beseda beseda beseda), ki bi jih lahko tipološko primerjali s pogostejšimi v imenoslovnem modelu, kjer je občnoimenska sestavina I, etimološko identična z lastnoimensko sestavino Ij (npr. reka -> reka Reka, hrib hrib Hrib). Iz podanih primerov se vidi, da so takšne samostalniške besedne zveze mogoče le tedaj, kadar podvojeni sestavini nista več pomensko identični oziroma ko je do pomenskega premika prišlo v sestavini Ij. tako I2 (= samostalnik) nima več jezikoslovnega pomena 'besedna vrsta, ki ji pravimo samostalnik', ampak je samo (konkreten) element iz te besedne vrste (kot npr. lepota, misel itd.), prav tako Ij (= beseda) ne pomeni več jezikoslovnega pojma 'jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov', temveč je samo upodobitev (ponazoritev) tega pojma; tudi I2 (= Reka) ni več vrstno ime za tip vodnega toka, temveč samo enega izmed njih. Ker očitno prav pomenski premik (ali pridobitev zgolj funkcionalnega pomena) v sestavini l^, ki vodi do pomenske razlike med sestavinama v položajih Ij in Ij, omogoča strukturiranje obeh sestavin v besedni zvezi na skladenjsko jedro (IJ in skladenjsko določilo (Ij), postane še jasneje, da je tudi v skladenjsko strukturiranem imenoslovnem modelu občnoimenska sestavina Ij njegovo jedro in lastnoimenska Ij določilo. Iz takih besednih
265
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
zvez (tip beseda beseda, reka Reka) je mogoče sklepati, da bi se teoretično vzeto lahko podvojilo vsako občno ime in da bi bilo mogoče tudi vsak goli samostalnik (tj. brez skladenjskega določila) pojmovati kot potencialni besedni niz dveh podvojenih samostalnikov, v katerem ne pride do pomenske spremembe in se zato sestavini ne moreta strukturirati v skladenjsko jedro in skladenjsko določilo, kar je pogoj za realno pojavitev takšnih zvez. V takšnem primeru bi se namreč sestavini v položajih I, in Ij zaradi popolne pomenske prekrivnosti znašli v svojevrstnem skladenjskem »patu« in bi se avtomatično spet strnili v goli samostalnik. V potencialnem, skladenjsko še ne strukturiranem samostalniškem nizu ponovljenega samostalnika v imenovalniku bi morda lahko videli tudi tipološko predstopnjo skladenjskega modela samostalniških zvez s sestavinama v imenovalniku (čeprav v njegovem nastajanju ni mogoče povsem izključiti tudi razvoja iz zvez s pristavkom), iz katerega izhaja tudi imenoslovni model.
4.8 Rečeno je že bilo, da funkcionalni pomen lastnega imena postane navzven razviden šele, kadar je izrecno podana tudi občnoimenska (vrstna) sestavina v položaju Ij, tj. v jedru onomastičnega modela, ki dano entiteto poimenuje vrstno (npr. Stol = gora Stol, Brdo = naselje Brdo). Vendar pa se opaža, da se pri lastnem imenu z enim samim funkcionalnim pomenom lahko pojavlja tudi več občnoimenskih samostalnikov v položaju I,, vendar pa samo tisti, ki pripadajo istemu pomenskemu polju in ki so v razmerju podpomenka — nadpomenka, pri čemer predstavlja podpomenka prvi in osnovni samostalnik v položaju I, imenoslovnega modela, ki že popolnoma obsega funkcionalni pomen lastnoimenskega samostalnika v položaju Ij (npr. vas Brezje in naselje Brezje; mesto Ljubljana in naselje Ljubljana; grič/hrib Volčji hrib in vzpetina Volčji hrib), ali pa, če želimo poudariti samo katerega izmed vidikov, povezanih z istim nosilcem imenovanja (npr. teta Marija, gospa Marija, profesorica Marija, soseda Marija). Pri lastnoimenskih homonimih ali pri lastnih imenih domačega izvora z več funkcijskimi pomeni je zanesljivo prvoten samo tisti, ki je predvidljiv na leksikalni ravni, tj. v katerem se funkcionalni pomen lastnoimenske sestavine prekriva z besednim pomenom njegove občnoimenske ustreznice (npr. tip Reka 'ime določenega vodnega toka' : reka 'vrsta vodnega toka'), vsi drugi pa so drugotni (npr. naselje Reka). Pri lastnoimenskih homonimih prepoznavamo posamezne funkcionalne pomene najzanesljiveje prek različnih občnoimenskih samostalnikov v položaju I,, ki se vsakič prekrivajo z funkcionalnim pomenom sestavine v položaju Ij in ki jih je toliko, kolikor je funkcionalnih pomenov lastnega imena, poleg tega pa se pri vsakem lahko pojavljajo tudi njegove nadpomenke (npr. reka Krka in vodni tok Krka, voi Krka in naselje Krka).
Kot smo videli, se je v literaturi pojavljalo tudi mnenje, da v samostalniških zvezah z lastnoimensko sestavino v položaju Ij občnoimenska sestavina v položaju Ij bliže določa (zamejuje) lastnoimensko sestavino Ij in da je zato prav to treba šteti za skladenjsko določilo (prilastek) ali celo pristavek, ki naj bi se v tem tipičnem primeru umeščal levo od lastnega imena. Pri tem se ta funkcija pripisuje vsaj zato, ker naj bi bilo občno ime zamenljivi del v samostahiiški zvezi (tj. reka Krka in voj Krka). Če razumemo pomen lastnega imena v smislu Šmilauerjevega funkcionalnega (onomastičnega) pomena (prim. opombo 5), je še očitneje, da občnoimensko jedro v lastno ime ne vnaša prav nobene dodatne (dopolnilne) informacije o nosilcu imena, temveč v lastnem imenu samo vzdržuje in krepi njegov ftinkcionalni pomen oziroma pomaga vzdrževati povezavo med lastnim imenom kot pomensko izpraznjenem jezikovnem signalu in njegovo referenco.
4.9 Po občnoimenski sestavini (oziroma jedru) je mogoče zelo olajšati razlikovanje med dvojnimi lastnimi imeni in dvodelnimi lastnimi imeni, in sicer tako, da so dvojna lastna imena tista, kjer imata obe sestavini lastnega imena isti občnoimenski samostalnik v jedru svojih onomastičnih modelov in ta postane jedro tudi za celoto (npr. vas/naselje Šmarje - Sap <- vas/naselje Šmarje in vas/naselje Sap), dvodelna lastna imena pa so tista, kjer imata sestavini lastnega imena različna občnoimnenska samostalnika v jedru delnih onomastičnih modelov, pri čemer postane jedro za celoto desno/podredno (npr, območje Ljubljana Bežigrad <- mesto Ljubljana, območje Bežigrad).
266
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE   IN  CLANK li
5 Sklepi: Povedano bi lahko strnili v naslednjo ugotovitev: Lastnoimenjenje občnega imena je proces, ki pelje v nastanek lastnega imena. Njegov zunanji izraz je »vstop« v onomastični model, ki ga tvorita občnoimenska I, (= J) in lastnoimenska sestavina Ij (=D), od katerih se vrstno ali z določenega vidika popolnoma prekriva s funkcionalnim (onomastičnim) pomenom sestavine v položaju Ij. Iz tega je mogoče sklepati, da proces polastnoimenjenja v skladenjskem smislu pomeni prehod samostalnika iz njegove primarne funkcije (tj. jedra) v njegovo drugotno funkcijo (tj. določila) in da ga lahko izrazimo s formulo občno ime -> lastno ime = funkcija J    funkcija D.
Viri in literatura
ČJ — Česky jazyk. Časopis pro metodiku českeho jazyka V (1955), VI (1956), VII (1957). V letniku V: J. Novotny, Typ mesto Praha, 313-320. V letniku VI: F. Svérák, K typu mesto Praha, 47-50; J. Bauer, Spojeni typu mesto Praha, basni Neruda a pojeti pnstavku, 219-223; F. Danes, Jeste jednou typu mesto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pnstavku, shodném substantivnim pfivlastku a neshodném pfivlastku jmenovacim, 303-310. V letniku VII: F. Kopecny, Jeste k otazce mesto Praha a krejči Novak, 92; K. Hausenblas, Zaver diskuse o spojenich typu mesto Praha a pod., 201-207 (v imenu redakcije).
EL — Enciklopedijski leksikon. Mozaik znanja: 1. Srpsko-hrvatski jezik. (1972). Beograd: Interpres.
GHJ, 1966 — Brabec, L, Hraste, M., Živkovič, S. (1966). Gramatika hrvatskosrpskoga jezika. VII, neizmijenjeno izdanje. Zagreb: Skolska knjiga.
GWJP, 1984 — M. Grochowski, St. Karolak, Z. Topolinska (1984). Gramatyka wspólczesnego jpzyka polskiego. Skladnia. Warszawa: Instytut Jpzyka Polskiego PAN.
HG, 1997 — Barič, E., Lončarič, M., Malic, D., Pavešič, S., Petič, M., Zečevič, V., Znika, M. (1997). Hrvatska gramatika. II. promijenjeno izdanje. Zavod za hrvatski jezik Hrvatskoga Filološkog instituta — Zagreb. Zagreb: Skolska knjiga.
-Križaj - urtar, M. (1984/85). O samostalniškem prilastku v imenovalniku. Jezik in slovstvo
30/3, 82-85.
MČ, 1986 — Mluvnice češtiny 2. Tvaroslovi (1986). Československa akademie ved, Ustav pro jazyk ceslcy ČSAV. Praha: Academia. (ved. red. prof. PhDr. Jan Petr).
MČ, 1987 — Mluvnice češtiny. 3. Skladba (1987). Praha: Academia.
NS, 1982 — Toporišič J. (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
-Grešnik, J. (1994/8 /5). O desnem prilastku v slovenščini. Jezik in slovstvo 30/7-8, 242-243.
OS — Osnoven sistem i terminologija na slovenskata onomastika (1983). Skopje: Makedonska akademija na naukite i umetnostite.
RG, II — Russkaja grammatika II. Sintaksis (1980). Akademija nauk SSSR Institut russkogo jazyka. Moskva: Izdateli.stvo Nauka.
SHKJ, 1984 — Katičič R. (1984). Sintaksa hrvatskog književnog jezika. Načrt za gramatiku. Zagreb. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Razred za filologiju. Knjiga 61.
Slovar toponimske terminologije (1995). Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija. Ljubljana.
SP — Slovenski pravopis 1. Pravila. Peta, ponovno pregledana izdaja (1997). Ljubljana: DZS.
267 JEZIK IN SUDVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKlj
SS, 1984 — Toporišič J.: Slovenska slovnica. Pregledana in razširjena izdaja (1984). Maribor: Založba Obzorja.
SS, 1964 — Bajec, A., Kolarič, R., Rupel, M. (1964). Slovenska slovnica. Druga popravljena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
ToB — Šimunovič, P. (1972). Toponimija otoka Brača. Supetar.
Toponimska navodila za Slovenijo (1995). Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenija. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija.
tJT — Šmilauer, V. (1966). Uvod do toponomastiky. Praha: Statni Pedagogicke nakladatelstvi, (2.vyd.).
Alenka Šivic-Dular
UDK811.163.6'367'373.2
SUMMARY
LINGUISTIC DEFINITION OF THE PROPER NOUN
The article analyzes scholary views of the syntactic func- | tion of the two components, Ni and N2, in noun phrases : consisting of two nouns in the nominative case (type i N1-N2) in grammars of Slavic languages (Slovene, Croa- I tian, Czech, Polish, and Russian); in particular, it scruti-1 nizes the function of Ni in phrases in which Ni is a j common noun and N2 a proper noun (type reka Suva 'the I river Sava'). Proceeding from Smilauer's (UT: 161) defi- 1 nition that the meaning (i. e., the onomastic or functional meaning) of a proper noun is identical with the object j named (in size, extent, characteristics, etc.), it is argued \ that the function of the common-name component Ni, < optional in the (surface) syntactic structure (cf. reka Sava j and Sava), is to make the functional meaning of the : proper-name component N2 explicit classwise (ct. reka 1 Krka 'the river Krka' vs. vas Krka 'the village (of) Krka'). A common noun + proper noun phrase (such as, in !
Slovene, reka Sava) should thus be seen as the onomastic ( model of a proper noun. It is the analysis of the syntactic relationship between Ni and N2 in the onomastic model of the proper noun that offers insight into the process of j onymization: it sheds light on what the transition of | common nouns (nomina appellativa) to proper nouns i (nomina propria) means from the linguistic point of view. ' If semantically onymization is a noun's transition from j being a means of designating a class to being a means of ; designating a particular and, conversely, appellativization \ is a noun's transition from being a means of designating i a class, then syntactically onymization is a noun's transi-' tion from its primary (i. e., of a syntactic head H) to its | exclusively secondary function (i. e, of a modifier M), ; which can also be expressed by the following formula of j onymization: common noun -> proper noun = function . H    function M.
268
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE   IN  ČLANKU
Gregor Kocijan UDK821.163.6.09 Cankar I.
Pedagoška fakulteta v Ljubljani
Cankarjev prostorski trikotnik
Ivan Cankar (1876-1918) je bil proletarski otrok, doma z vrhniškega Klanca. Od zgodnjih let je želel pogledati v svet, ki mu je v otroštvu pomenil Ljubljano, medtem ko sije pozneje življenjsko-ustvarjalni prostor razširil do Dunaja. Razmeroma zgodaj si je zakoličil svoj prostorski trikotnik: Vrhnika — Ljubljana — Dunaj. Do dvanajstega leta starosti (ko je končal osnovno šolo) je bila Vrhnika svet, ki ga je obkrožal in mu s svojimi tržani, urbanostjo in okolico budil domišljijo, porajal pričakovanja in hkrati zbujal občutek manjvrednosti. Ob popisu leta 1890 je imela Vrhnika 1747 prebivalcev. Gospodarsko ni bila kaj prida razvita, čeprav sta trgovina in obrt kazali napredek, vdor moderne tehnologije pa je tudi tja prinesel propadanje manjših obrtnikov, ki se niso mogli upirati cenejšim in pri ljudeh vse bolj priljubljenim sodobnejšim izdelkom. Cankarje že kot otrok spoznal, kako neusmiljen prepad zija med vrhniškimi premožneži in revščino njegovega kova. Spoznanje, vsajeno v otroških letih, se je ukoreninilo za vse življenje in neusmiljeno kljuvalo v duši, v katero se je sčasoma zajedlo veliko družbenih krivic. Toda med grenka otroška doživetja so se prikradli tudi sončni dnevi, sicer jih ni bilo veliko, pa še te je kmalu prekrila barjanska megla.
Ko je obiskoval ljubljansko realko, je pogosto hodil domov na Vrhniko, kjer je preživljal tudi počitnice, kadar ni šel k sorodnikom v Pulj. Na Vrhniko je prihajal z Dunaja in pozneje, ko je prebival v Ljubljani. Bila so obdobja, ko obiski Vrhnike niso bili preveč pogosti ali jih sploh ni bilo, toda kraj je bil usidran v pisateljevi zavesti in podzavesti, zato ni čudno, če je spominjanje nanj — včasih opazneje, drugič komaj zaznavno — neprestano vpletal v svoje pisanje. Vedno znova se je v pripovedih vračal na Vrhniko, kamor je osredinjal svoja vesela in žalostna doživetja in vanje umeščal ljudi, nemalokrat z obrazi, na katerih je odsevalo njegovo lastno življenje. Bilo je nekaj predelov in krajevnih točk, ki jih je razmeroma pogosto omenjal ali se jih vsaj bežno dotikal, spominjal, poudarjal, se nanje skliceval ipd. Po raziskovanju Franceta Dobrovoljca, avtorja Cankarjevega albuma, je cerkev sv. Lenarta pod Klancem v svojem opusu omenjal najmanj osemnajstkrat, Sv.Trojico najmanj osemindvajsetkrat, farno cerkev sv. Pavla najmanj sedemindvajsetkrat itn. Klanec je v romanu Na klancu (1902) dobil simbolične razsežnosti in postal pojem za socialno bedo. To seveda ni bil Klanec, kakor bi ga opisal realist, marveč je bila podoba kraja, ki jo je ob spominu na resničnost zarisala Cankarjeva domišljija, polna bolečine zaradi družbene krivičnosti:
»Mihovi so se preselili na klanec, tja, kjer so gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil — lica so plahnela, oči so se vdirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako, tudi obrazi so bili podobni in, kar so govorili, je bilo zmerom isto — ena sama strašna skrb v tisočerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za
269
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE   IN  ČLANKIl
nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom — vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču.«
Vse se dogaja v kraju, ki spominja na Vrhniko ali njeno bhžnjo in daljno okolico. Francka je šla služit (II. pogl.) v Leševje (s tem krajem se srečamo tudi v dolgi noveli Popotovanje Nikolaja Nikiča, v nedokončanem romanu Marta idr .j. V pisateljevi zamisli se je prepletlo več predstav o vaško-trškem okolju, tako da bi verjetno težko trdili, da gre za določen kraj. Slikovit opis Franckinega sprehoda po okolici bi bil lahko kombinacija pogleda na Močilnik in na sotesko Pekel (pri Borovnici). Francka na začetku romana roma (tek za vozom) na Goro, tj. Žalostno goro pri Preserju. Pogled na Goro je ožarjen s Franckinim hrepenenjem, od tam je lep razgled po barju, ki se končuje v borovniškem in vrhniškem kotu. Barje z ravnino, travniki, močvirjem si je Cankar dodobra vtisnil v spomin in njegovo podobo večkrat uporabil. Med najbolj slikovite podobe barja spadajo doživetja otrok v pripovedi O prešcah, v kateri temno obarvani razpoloženjski toni preidejo v upanje, pričakovanje, v mavrično obnebje in v simboliko nečesa nedosežnega, po katerem otroci — Hanca, Lojze, Tone in prvoosebni pripovedovalec — nenehno hrepenijo.
V Cankarjevi predvinjetni prozi je vrsto pripovedi, v katerih so upovedeni ljudje in lokacije, ki spadajo na Vrhniko in njeno okolico. Vrhniške razmere odseva kratka pripoved Slavnostni govor, črtica Oče in sin se zagotovo dogaja na Vrhniki, enako velja za kratko povest Dve družini in za kratke pripovedi Domov, Doma, Lavrin, Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček, Njegova mati. Gomila, Sreča, Ob smrtni postelji, Nj. visokost v Beli vasi itn. Belo vas je opisal z nekaj ironije in jo predstavil kot upravno središče s trško uradniško gospodo, ki jo dobro poznamo iz poznejših Cankarjevih del. Pisatelj se je s tem najprej srečal na Vrhniki:
»Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednjedebelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug...«
V vinjetni prozi (Vinjete, 1899) je v to okolje postavljenih več pripovedi, npr. O čebelnjaku. Na večer. Ena sama noč, A jazpojdem, Nepotreben človek. V pripovedi Na večer, v kateri se prepletajo način pisanja, ki je naslonjen na tradicijo, in pripovedni postopki, ki napovedujejo novoromantično-simbolistične novosti, po nekaterih omembah sklepamo, da bi se vse skupaj lahko dogajalo na relaciji Logatec — Vrhnika. Nastopa logaški učitelj Grbec, igrali so »burko neznanega logaškega dramatika«, druščina se je z vozom peljala in »lipe so se priklanjale ob poti« (znani logaški lipov drevored), pričeli so se »neskončni klanci; zmerom navzdol... navzdol...«, kar spominja na glavno cesto proti Vrhniki, itn.
Prepešačeno razdaljo od Vrhnike do Ljubljane in narobe je Cankar večkrat popisal; tega se je spominjal tudi v poznih letih. Najzgovornejši so sestavki Mladost, Moje življenje. Večerne sence, Ottakring, Hoja v šolo idr. V pripovedi Hoja v šolo beremo:
»Šel sem peš do mesta. Lepo in toplo jesensko jutro je bilo. Dišalo je blago od pokošenih senožeti; jablane ob cesti so bile polne rdečega sadja; par tenkih belih oblačkov se je počasi izprehajalo po čistem sinjem nebu, od juga proti severu, kakor da bi me spremljali za kratek čas. Ne spominjam se, da bi bil hodil kdaj z materjo ob takem jutru.
V spominu sem se razgovarjal z njo. Tam sva stala takrat, ko je dala mojemu potrtemu srcu na pot božji in svoj blagoslov. Tam sva se poslovila nekoč, ko je deževalo in sva gazila blato, da sva bila obadva oškropljena do kolen; pa nisva čutila dežja in ne videla blata, ker nama je bilo srce pretežko in oko od solz zamegleno. Tam pod tistim mladim hrastom sva nekoč
270
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
počivala, ker sva bila trudna od soparne vročine in od žalostnih misli. Tam sva se poslovila takrat, ko sem bil prvi dan v mestu in je moje veliko, veselo upanje tako nenadoma usehnilo v strahu pred črno prihodnostjo.«
Prebiranje Cankarjevih pripovedi nas pripelje do mnogih opisov, v katerih so bolj ali manj razpoznavni posamezni predeli Vrhnike in njene okolice. Srečamo se z Močilnikom (Smrt in pogreb Jakoba Nesreče, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega itn.), s Starim mlinom nad Vrhniko (Nina), lazom pod Sv. Trojico (Naš laz), tudi Sestanek na Rušah je lociran nekje v vrhniški okolici (omenjena je Strmica), nadalje z »enajsto šolo pod mostom« čez Ljubljanico (Moje življenje), s cesto z Vrhnike v Logatec [Novo življenje), gostilno »Na stari šrangi« na Drenovem griču {Sosed Luka), Tičnico za Sv. Trojico {Tičnica) itn. Globel v romanu Križ na gori (1904) je zagotovo posneta po kakšnem kraju blizu Vrhnike. V vrsti pripovedi zaživi vrhniška okolica s svojimi lazi, njivami, globačami, kolovozi, samotnimi kmetijami itn. {Moje življenje, O prešcah, Jure, Za križem, Grešnik Lenart idr.). Seveda ne smemo prezreti, da je Cankarjeva podoba krajev in posebej pokrajine, skladno z njegovim načinom pisanja in gledanjem na življenje in svet, po pravilu podrejena njegovemu doživljanju in razpoloženju, je pretežno v vlogi simboličnega paralehzma. Cankarjev pogled na upovedovanje pokrajine in sploh okolja, ki obdaja njegove osebe, je nazorno izrazil Mate v Križu na gori: »Lahko mi je zdaj; ta pokrajina, glej, je v mojem srcu; zasmejala se mi je prijazno, kakor da bi se ti zasmejala, Hanca ...«
Prijaznost v srcu rojeva tudi prijazen pogled na pokrajino:
»Vsa goreča, v pomladanskem soncu vriskajoča je ležala pred njima pisana, valovita pokrajina; polje, travniki, holmi, zadaj v megleni daljavi gozdovi, visok temen zid. Sredi polja in sredi vrtov fara, vsa bela in prazniška; daleč preko holmov, po vaseh in travnikih se je oziral svetli stolp sv. Lenarta ...« {Križ na gori).
Bolečina, žalost in trpljenje porajajo povsem drugačno podobo:
»I^ocesija se je vila zmerom dalje, zmerom navkreber, bližala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zožila, da bi se skrila v senco, se je še zelo razširila, tako da je segala preko nje le tu pa tam senca smrekovega vršička. Tla so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdečkastorjav prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, široke golice so bile poraščene s praprotjo ali pokrite za ped visoko z orumenelim bodičevjem. Tenke sence smrek so risale čudne ornamente. Slo je zdaj zelo navkreber, tako da so hodili počasi, vsi sključeni in trudni. In žgalo je, razbeljen dež je lil na zemljo, pot je bila pokrita z žerjavico. Sonce je stalo že skoro sredi neba, v strašnem veličanstvu« {Križevpot).
Roman Martin Kačur (1906) s tremi Kačurjevimi življenjskimi postajami (Zapolje, Blatni dol. Laze) odseva Cankarjevo poznavanje in doživljanje okolja, ki mu je bilo znano iz zgodnjih let ter iz poznejšega bivanja in obiskovanja. Iz popisovanja npr. vasi Blatni dol ni mogoče prepoznati obrisov resničnega kraja, sicer pa Cankarju do tega niti ni bilo, saj je v njegovi domišljiji resničnost dobila povsem drugo podobo, prilagojeno doživljajsko-razpoloženjskim potrebam. Blatni dol je opisal takole:
»Vas je bila dolga in prostrana, toda tako temna in umazana, kakor ji Kačur nikjer še ni videl podobne. Po ulicah Blatnega dola se je prelivalo blato v širokih jezerih, če je sijalo sonce na ves ostali svet. Ležala je v globokem kotlu, od vseh strani zastražena od holmov, porastlih z nizkim grmičevjem in tako temnih in pustih kakor vas sama.«
Ni dvoma, da se je Cankarjeva domišljija napajala pri vrhniških in okoliških značilnostih tudi takrat, ko je snovala najrazličnejše podrobnosti šentflorjanske doline (K mesečini. Zgodbe iz doline šentflorjanske, 1908, farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1908, Pravična kazen božja).
271
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  CLANKIl
Glede na povedano ni čudno, da se je pisateljeva navezanost na rodni kraj prelila v zanosne in čustva polne besede, zapisane v povesti Aleš iz Razora (1907);
»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakopmi srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...
Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peroti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese jasno tišino; na Žalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo vasi, ugašajo in se _ vžigajo v čisti beloti: blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi.«
Ljubljana, kamor se je Cankar po osnovni šoli napotil, da bi nadaljeval šolanje na realki, mu je bila vedno ljuba in občudovanja vredna. Realno gimnazijo je obiskoval od leta 1888 do 1895, ko je pri maturi padel (iz fizike, pri popravnem izpitu mu je spodletelo) in je bil odklonjen za leto dni. Ko je poleti 1896 maturo uspešno opravil, je v oktobru odšel na Dunaj, da bi študiral na gradbenem oddelku tehnične visoke šole. Študij je kmalu opustil in se namenil, da bo študiral slovanske in romanske jezike, toda na filozofsko fakulteto se ni nikoli vpisal. Že konec marca je zapustil Dunaj in se vrnil v domovino, prebival je na Vrhniki in v Ljubljani, krajši čas je stanoval tudi v Cukrarni. Prihodnje leto se je v drugi polovici novembra (1898) odpravil na Dunaj, pred tem pa je kar večino poletja in začetek jeseni preživel pri sorodnikih v Pulju, kamor je zahajal že kot dijak v počitnicah (iz zgodnjih dijaških časov je spis Moj prvi pogled na morje). Ljubljana ga je na svoj način očarala, z Dunaja je velikokrat obiskal Ljubljano in tu ostajal dlje časa, dokler se (po dobrih dveh mesecih prebivanja v Sarajevu) ni v novembru 1909 dokončno naselil v Ljubljani, kmalu nato na Rožniku, in se na Dunaj ni več vrnil. Na Rožniku je prebival od spomladi 1910 do poznega poletja 1917.
V Pulju je pisal dramo Romantične duše, sicer pa prebivanje v Istri ni pustilo pomembnejših sledov v njegovem delu. Istrsko motiviko je uporabil v mladostnih črticah Na izprehodu, Vkupeju, Klara se je izgubila. Ob morju; v prvi daljši pripovedi Tujci (1901) osrednja oseba Slivar pravi, da je Istra del njegove domovine, črtico Istrski osel iz cikla Tuje življenje pa je napisal in objavil leta 1911.
Ljubljane se je Cankar dotaknil v pesniškem ciklu Helena, ki je nastajal v letu 1895 in ga je objavil v Ljubljanskem zvonu, nato pa na začetku v zbirki Erotika (1899). V drugi pesmi tega cikla pravi:
Tam od vzhoda, od Ljubljane, divna pesem se glasi...
in nato v zadnji kitici:
Noč je pala nad Ljubljano, godba obmolčala je...
Že prva leta prebivanja v Ljubljani, ki se mu je v otroških letih prikazovala v domišljiji kot kraj, kjer se bodo uresničila vsa njegova pričakovanja, so mu ponudila snovi in motive za literarno obdelavo. Ljubljano je dodobra poznal, zaradi revščine se je bil prisiljen večkrat seliti (v cenejša
272
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
stanovanja). Ljudje, prebivališča, ulice, celotna podoba mesta in njegovi deli, posamezni dogodki — vse je vplivalo na pisatelja, da je to ali ono upovedil v svojih pripovedih.
V Cankarjevem albumu (str. 243) je avtor France Dobrovolj takole opisal Ljubljano Cankarjeve mladosti:
»Ko je Ivan Cankar jeseni 1888 prvič prišel z Vrhnike v Ljubljano, je mesto štelo kakih 30.000 prebivalcev, od katerih je bilo nekaj nad 5.000 Nemcev. Tedaj je preteklo šele komaj 6 let, odkar je neprekinjeno imelo slovenskega župana, a s svojimi dvojezičnimi nemškoslovenskimi uličnimi napisi je zbujalo videz nemškega naselja.
Ljubljana je dajala podobo provincialnega avstrijskega selišča, ki je imelo od kulturnih institucij predvsem nemško gledališče na današnjem Trgu revolucije in Čitalnico s slovenskim gledališkim odrom v nekdanji Šelenburgovi ulici (danes južni del poslopja Konzorcija na Titovi cesti) pa Slovensko matico kot literarno družbo za izdajanje 'višje' literature. Poleg tega je bila v licejskem poslopju na današnjem Vodnikovem trgu po številu knjig razmeroma skromna, po vsebini pa dovolj bogata licejska (študijska) knjižnica.
V mestu sta izhajali dve slovenski leposlovni reviji. Ljubljanski zvon in Dom in svet, dva mladinska lista, Vrtec in Angelček, dva slovenska dnevnika, Sovenski narod in Slovenec, poleg uradne nemške Laibacher Zeitung.
Sicer pa je Ljubljana, ki je vse bolj privzemala vlogo slovenskega kulturnega središča, tedaj premogla dve ali tri slovenske ljudske šole, nemško ljudsko šolo, gimnazijo in realko, ki sta bili po nemškem učnem jeziku (razen nekaj izjem) pravzaprav nemški, dalje moško in žensko učiteljišče, nato nekaj privatnih (samostanskih in nemških) šol in tečajev, med njimi znamenita Mahrova trgovska šola ...«
Predvinjetnih proznih pripovedi, ki bi obravnavale Ljubljano, ni veliko, pa vendar: »Blage duše!«, »Albert«, Amalija. Iz vinjetne in obvinjetne proze se bolj čuti vrhniško in dunajsko okolje, medtem ko dolga novela Popotovanje Nikolaja Nikiča da slutiti, da je imel v mislih Ljubljano, in podobno je mogoče reči za nekaj pripovedi iz Knjige za lahkomiselne ljudi (1901: Iz življenja odličnega rodoljuba. Profesor Kosimik).
V Tujcih se prva štiri poglavja dogajajo v Ljubljani. Opisan je spehod po parku in navzgor po hribu, od koder se je Slivarju in Ani odprl prečudovit pogled na »prelepo ljubljansko ravan«, pod njima pa se je »lesketal v soncu« stolp frančiškanske cerkve. Pogled na bežečo pokrajino se je pisatelju utrnil ob Slivarjevi vožnji z vlakom, ko je zapuščal domovino in odhajal na Dunaj. Zanimivo je, daje Cankar upovedil doživetje slovesa na podoben način, kot je pozneje z izjemno zvočnostjo predstavil tak prizor Oton Župančič v pesmi Z vlakom. Pravi:
»Peron se je počasi pomikal v daljavo, izginil je. Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od očmelega lesa, prostrana fabrika z visokimi dimniki, kup ubožnih hiš: zadnji izrastek mesta, ali že morda okoliška vas, — in vlak je zažvižgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki se je razprostirala do daljnih, meglenih hribov. Bilo je poldne in polje je gorelo v soncu.«
V Ljubljano je postavil tudi dogajanje v kratki povesti Poslednji dnevi Štefana Poljanca (1906); ljubljanska Cukrarna je prizorišče v noveli Življenje in smrt Petra Novljana (1903), v kratkem romanu Nina {Četrta noč, 1904) in v drami Lepa Vida (1912). Cukrarna je bila v Cankarjevi upoveditvi v Četrti noči takale:
»Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Če sem šel mimo, ko je povsod
273
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI;
drugod sijalo sonce, sem videl koščene roke, ki so se oklepale železnega omrežja v oknih, in velike črne oči, ki so strmele v sonce ... Široke kamenite stopnice so se vzdigale iz veže na vse strani; široki, vlažni, večnotemni koridorji so se križali brez konca. Oglasil se je časih korak, kakor v bližini, toda človeka ni bilo; hušknila je senca mimo, senca brez telesa; blisnil je žarek čez mokri zid ter ugasnil. Dišalo je po smrti in trohnobi in do srca je segal mraz...«
Ljubljana je v povesti Kurent (1909) dobila podoben slavospev, kot ga je nekaj prej Vrhnika. Ko se je »v prelepem dnevu« Kurent napotil v »starodavno ljubljansko mesto«, je v njegovem srcu zaigralo in oglasila se je nadvse ljubezniva izpoved:
»Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrca prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero _ bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo...«
Črtice, ki jih je Cankar pisal in objavljal v letih 1910-1914 in jih zbral v zbirki Moja njiva (ni izšla za njegovega življenja), v prvem razdelku — Trenotki — prepletejo spomine in doživetja iz vseh dotedanjih obdobij pisateljevega življenja in s tem lokacijsko obsegajo vse tri sestavine trikotnika: Vrhniko — Ljubljano (Rožnik) — Dunaj. Razdelek Naša dolina je na svoj način zaokrožil motiv šentflorjanstva, medtem ko je razdelek Na svetem grobu obudil spomin na mater in s tem na leta, ki jih je doživljal kot otrok in dijak {Sveto obhajilo. Desetica, Greh, Skodelica kave idr.). V mladost in vrhniško okolje se je vračal tudi v ciklu petnajstih črtic Moje življenje (1914) in v povesti Grešnik Lenart (1921). Podobno kot za zbirko Moja njiva je mogoče reči za pripovedi, ki jih je pred nastajanjem »podob iz sanj« leta 1914 objavljal v Ljubljanskem zvonu. Domu in svetu, Slovanu in Slovenskem narodu (npr. Ottakring, Zgodba o poštenosti. Sošolec Tone, Ponočni spomini, Melodije, Stric Šimen idr). In nič drugače ni s kratkimi pripovedmi, ki jih je pisal in objavljal vzporedno s tistimi iz zbirke Podobe iz sanj (1917), npr. Blago z Dunaja, Kako se je useknil gospod Mozolec, Moje izbe, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega idr. Za Podobe iz sanj, ki so nastajale v Cankarjevem rožniškem obdobju, bi lahko rekli, da so iz svojega pripovedovanja izrinile bolj ali manj konkretne topóse, kar je povsem skladno z modelskimi značilnostmi, ki so bile pogojene z lirizacijo pripovedi. Tako je tudi ta plat Cankarjevega pripovedovanja »zastrta in zabrisana« in s tem skladna s celoto, kije nastajala »v letih strahote 1914-1917« (prim. Ogledalo, Obnemelost, Maj, Peter Klepec, Gospod stotnik. Strah, Kostanj posebne sorte. Zaklenjena kamrica, V poletnem soncu, Tretja ura, Pobratimi idr.). Le redko je omenjena krajevna določenost, ki pa ni bistvena za ustroj posameznih podob, npr. Dunaj — Veselejša pesem, ljubljanski Grad — Sence, ogrska dežela — »To so pa rože«. Rožnik — Tisto vprašanje, farna cerkev svetega Pavla — Velika maša itn.
Po prvem bivanju na Dunaju — od oktobra 1896 do konca marca 1897 — se je Cankar vrnil tja v drugi polovici novembra 1898. Na Dunaju je poslej — s krajšimi in daljšimi presledki — živel do začetka septembra 1909 (po izračunu Slavka Frasa »je skupna doba njegovega življenja v tem mestu trajala nekako devet let«). Pretežni del svojega bivanja na Dunaju je stanoval v XVI. dunajskem okraju Ottakringu (pri Lofflerjevih), v katerem so prevladovali delavski prebivalci.
France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (str. 256).-
»Na Cankarja, ki je jeseni 1896 prvič prišel iz družbeno in kulturno zaostale, provincialne Ljubljane v široki svet, je milijonsko cesarsko mesto ob Donavi napravilo neizbrisen in mogočen vtis s svojim velemestnim vrvežem in razgibanim življenjskim ritmom. Široke in dolge ulice, bulvari, razkošne palače in javna poslopja zlasti v središču mesta (Ring),
274
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKU
razstave, gledališča, kavarne in nočna zabavišča ... vse to je v njem zbudilo opojno navdušenje in entuziazem.
... Vendar je bil ves blišč, ki ga je Dunaj takrat razkazoval radovednim in vsega lepega željnim očem, v veliki meri zunanja politura, ki je kazala samo eno plat njegovega življenja. Cankar je zlasti potem, ko se je stalno naselil na Dunaju, kmalu spoznal njegovo varljivo podobo; spoznal je vso trdoto in krutost življenja, ki sta se skrivali za tem lepim videzom. Odprl se mu je pogled v življenje delovnih množic dunajskega proletariata, ki je životaril po zakajenih in umazanih predmestjih kot žrtev kapitalističnega družbenega sistema ...«
Dunajsko okolje je dovolj opazno v prvi Cankarjevi zbirki kratkih pripovedi, to je v Vinjetah. Prva vinjeta v zbirki Tisti lepi večeri... se začenja z besedami: »Keter je podil po Ringu oblake prahu.« Nekaj velemestnega ozračja preveva tudi vinjete Nina, Čudna povest, Matilda, Moja miznica idr. Zanimivo je, da je kaj takega manj navzoče v Knjigi za lahkomiselne ljudi (npr. v pripovedi Pred ciljem), srečamo pa se že z upoveditvijo motiva predmestnega (Ottakring!) proletarskega otroka {Izpredmestja), s katerim se pozneje še večkrat.
Dunaj je v polni meri zaživel v Tujcih, saj se v večini dogajajo prav tam, kot se prav tam konča življenjska pot Pavleta Slivaija, ki je bil tujec povsod: v domovini in tujini. Slivaijev prihod na Dunaj:
»Noč je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem kolodvoru. Po razsvetljenih, živih ulicah je šel v mesto počasi, skoro ni čutil nog: polno valovanje velikomestnega življenja ga je nosilo kakor na rokah, plaval je brez truda, komaj zavedno. Prišel je na Ring. Ponosna poslopja so samevala sredi vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano oko je gledalo iz noči.«
Dunajsko okolje je značilno tudi za nekaj kratkih pripovedi, ki so nastale sočasno s Tujci ali kmalu potem in ki jih je uvrstil v zbirko Ob zori (1903): Ob zori, Mimi, Šivilja, Odložene suknje idr. Ob tem kaže opozoriti na eno od značilnih potez Cankarjevega pisanja: tudi če je doživetje vezano na dunajsko okolje in če na to nedvoumno opozarjajo posamezna dejstva, je pripoved napisana tako, da jo je mogoče občutiti kot del dogajanja in doživljanja pri nas, na Slovenskem. Navezanost na domače ljudi in kraje je pisatelju pomagala, da se je v njegovi ustvarjalni notranjosti vse skupaj izoblikovalo v cankaijansko podobo sveta in življenja, ki se ni nikoli mogla odtrgati od prvotne, to je mladostne predstave o ljudeh in okolju. Tak vtis zapušča tudi branje kratkega romana Hiša Marije Pomočnice (1904), ki se snovno-motivno naslanja na ottakrinško okolje, kjer je na Dunaju živel, in kamor spadajo tudi delni opisi bolnišnice-hiralnice, ki jo je poimenoval tako, kot je dal pripovedi naslov.
Cankarja je motiv zatiranih, bolnih, revnih, trpečih otrok preganjal vse življenje, kar je bilo seveda v najtesnejši zvezi z njegovim otroštvom in družinsko revščino. Na Dunaju je imel v Ottakringu priložnost nenehno srečevati in opazovati otroke, ki jih je zaznamovala revščina, še posebej priseljence iz sosednjih slovanskih dežel. O tem je zvrstil nekaj pretresljivih kratkih pripovedi, ki jih je vključil v zbirki Krpanova kobila (1907) in Za križem (1909): Spomladi, Pavličkova krona, Zdenko Petersilka idr. V prvi je opisal Mafenkino okolje, ki ni poznalo sonca:
»Okno moje izbe gleda na visoko, sivo hišo; komaj da vidim nad streho ozko progo neba in le malo je noči, da bi se zasvetila zvezda na tej ozki progi; če se zasveti, izgine takoj, zakaj neprijazen je ta kraj. V tisti visoki, sivi hiši domujejo siromaki in izgnanci, ki se je življenje pred Bogom samim pregrešilo nad njimi; iz oken, temno strmečih, gleda strah in globoko v srcu skrito, neutešeno in neutešljivo hrepenenje po domu. Tudi Mafenka domuje tam.
Veža je tako široka, da pregleda človek, če gre mimo, vse dvorišče. Prazno je in mračno, na vseh straneh se vzdiga visoko zidovje. Skoro vse duri v pritličju so odprte na stežaj; okna so
275
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKIi
zagrnjena s čudnimi zagrinjali, z rutami, zelenimi predpasniki, z umazanimi in razcefranimi ostanki belih zastorov...«
Proletarsko življenje, ki mu je bil priča na Dunaju, odseva tudi iz nekaterih drugih pripovedi, najizraziteje pa iz Kovača Damjana {Za križem); pisatelja je tako pretreslo, da je ob koncu pripovedi vzkliknil: »Daj, zagrni tisto temno ozadjeprotinatume in brezbožne krivice ...«
Dunajski zrak je vdihaval tudi Jakob Jarebičar v noveli Melitta (iz zbirke Volja in moč, 1911), ki ga je najprej speljeval v nočno klatenje po krčmah in kavarnah, pozneje se je pomiril, se z vso močjo zaljubil v Melitto in si zaradi nesrečne ljubezni »ustavil življenje«. Pripoved je nastala še v dunajski dobi oz. prav na robu, medtem ko se je v ljubljansko-rožniškem obdobju še velikokrat vračal v spominjanju na Dunaj in obujal ponavadi grenkobne spomine. Pozneje je nastal tudi nedokončani potopis Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, v katerem se je spominjal Donave in predmestne pušče, iz katere sta bežala ženin in nevesta v lepše, bolj sončne kraje. Predmestje, kot ga je doživljal Cankar:
»Tukaj je temni, strašni obroč velikega mesta. Dimnik ob dimniku, kolikor daleč seže pogled. Kraji neveseli, grozeči, obup, grozo, greh in smrt sopeči. Pognojeni so bogato z vročim potom in s človeško krvjo, pa vendar ne raste ne roža, ne jablan, le trpljenje brez konca in brez rešitve kipi proti nebu v stoterih črnih plamenih — kriči proti nebu, vrača se trudno, spušča se v prah, neuslišano, zavrženo. Zdaj je vse tiho, mrtvo, je pokopališče, da nikjer tako strašnega; pod temi ogromnimi nagrobniki ne spe telesa, spe ubite duše. Ali že čez pol ure se bo vzdramilo življenje groznejše od samega umiranja. Iz teh krajev sta bila pač onadva in še jima živi tod tisočero bratov in sester, zaznamovanih, brez usmiljenja obsojenih ... Urno, voznik, iz teh prekletih krajev, urno na polje, pod jasnejše nebo, v svetlobo in srečo!«
Pisatelj se je v svojem življenjskem popotovanju ustavil še v množici zlasti slovenskih krajev in ponekod preživel tudi daljši čas. Obsavski revirji so mu bili tribuna, ko je hotel postati poslanec; predvolilne govore je imel v aprilu in maju 1907 v Ljubljani, Litiji, Zagorju ob Savi, Radečah, Trbovljah, Hrastniku, Šmartnem pri Litiji, na Polšniku, v Šentlambertu, Kotredežu, Vačah in Izlakah in celo v Radovljici. Ni bil izvoljen. Rad je odpotoval v Gorico in posebej v Trst, kjer je imel vrsto znamenitih govorov: 1907 — Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1908 — Trubar in Trubarjeve slavnosti, 1910 — Umetnost in ljudstvo, 1912 —Anton Aškerc in njegova doba, 1918 — Očiščenje in pomlajenje itn. Sarajevo smo že omenjali, z bratrancem Izidorjem sta obiskala tudi sorodnike v Šidu in v Sremski Mitrovici. Večkrat je bil pri prijatelju Lojzu Kraigherju pri Sveti Trojici (Gradišče); najdlje se je zadržal v letih 1910-1911, in to skoraj pol leta, nato pa se je prek Maribora in Celovca vrnil na Rožnik. V letu 1912 je prebival v Sežani, Bazovici, Trstu, obiskal Bled (tega je večkrat). Kranjsko Goro in se povzpel na Vršič. Bled in Blejsko jezero si je izbral za upovedeni kraj v noveli Mira (tudi Vintgar) in v kratkem romanu Milan in Milena (1913). Vojna vihra je pisatelja za več kot mesec dni oblekla v vojaško suknjo in ga poslala v Judenburg na Gornjem Štajerskem; zaradi telesne šibkosti so ga spustili domov.
Cankar je kar precej popotoval, vendar ne v večje daljave, in zagotovo je mogoče trditi, da so v njegovem pisanju na svoj način velikokrat opazni (večkrat tudi ne) kraji, ki jih je spoznaval in v njih prebival. Sicer pa je objektivna stvarnost v njegovi domišljiji in ob subjektivnem odnosu do sveta po pravilu dobila značilnosti, ki so izražale njegovo lastno doživljanje in razpoloženje. Skratka, kraji so dobili cankarjanske poteze in te razkrivajo njihovega ustvarjalca.
276
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI;
Literatura
F. Petre (1947). Rod in mladost Ivana Cankarja. Ljubljana: SKZ.
F. Dobrovoljc (1956). Življenje Ivana Cankarja. Ivan Cankar, slovenski pisatelj (1876-1918). Ljubljana: Mestni muzej, 2. izd. 1965.
F. Dobrovoljc (1972). Cankarjev album. Maribor: Obzorja.
G. Kocijan (1996). Kratka pripovedna proza v obdobju modeme (Razprave FF). Ljubljana: ZI Filozofske fakultete.
Cankarjeva kratka pripovedna proza (1997). (Klasje). Spremna besedila G. Kocijan. Ljubljana: DZS.
Ivan Cankar (1967-1976). Zbrano delo I-XXX. Opombe F. Bernik, J. Kos, D. Moravec, J. Munda, D. Voglar (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
277
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Gregor Kocijan UDK821.163.6.09 Cankar I.
SUMMARY
CANKAR'S SPACE TRIANGLE
Cankar's living and writing space is the Vrhnika — Ljubljana in Tujci (Strangers), Kurent (The Kurent), Nina;
Ljubljana — Vienna triangle. In each of these places he Vienna in Tujci, Hiša Marije Pomočnice (The House of
spent parts of his life, and each of them left visible traces Mary Our Helper). Cankar travelled quite a lot, but not
in his work. Vrhnika and its surroundings appear in his over large distances. It can be said with certainty that
literature from eariy short stories to Podobe iz sanj {Im- places he lived in or visited are in a way present in his
ages from Dreams) and especially in his novels Na klancu literature. But it should be born in mind that in his
(On the Hill), Križ na gori (The Cross on the Mountain), imagination, objective reality acquired properties reflect-
Martin Kačur, and others. Ljubljana and Vienna are also ing his subjective experience and mood. In other words,
settings for many of his short texts from Vinjete (Vignettes) places received Cankarean traits, and these in turn speak
to Podobe iz sanj, as well as his longer stories and novels; about their creator.
278
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, žt. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI!
Boža Krakar-Vogel UDK 371.279.6:821.163.6
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Realizem maturitetnega eseja
JPrispevek bo poskušal ponovno strniti razloge, zaradi katerih je bilo preverjanje z maturitetnim esejem iz književnosti zasnovano v sedanji obliki, relativizirati nekatere domnevno ustreznejše rešitve, ob tem pa razmišljati o nekaterih možnostih za spremembe in prilagoditve, ki izhajajo iz zasnov kurikularne prenove.
S stališča procesno komunikacijske književne didaktike maturitetni esej pojmujemo kot obliko končnega preverjanja, ki mora imeti izhodišče tako v sodobnih ciljih pouka književnosti kot v obstoječi realnosti šolske prakse.
1. Pouk književnosti namreč razumemo kot komunikacijski proces, katerega členi so učitelj, učenec, književnost, pa tudi okoliščine oz. pogoji izvajanja.'
1.1 Prav na te okoliščine smo ob začetnih snovanjih maturitetnega izpita in eseja najprej naleteli. Zlasti pomembni sta bili dve: razpoložljivi čas in strokovno-raziskovalne podlage, ki smo jih imeli na voljo načrtovalci.
1.1.1 Da je časa premalo, smo člani predmetne komisije za slovenščino večkrat opozarjali (Krakar-Vogel, 1994a). Do uvedbe poskusne mature 1. 1994 ga je namreč bilo le kako leto in pol, v njem pa je bilo treba »spraviti pod streho« zahtevne operacije: pretehtati teoretične podlage, premisliti oz. preizkusiti način njihove operativizacije, z novostmi seznaniti učitelje in jim dati možnost, da na ustrezen način pripravijo dijake. Za vse to bi bilo treba več preizkusov in daljša inkubacijska doba, da bi se novosti uvajale in sprejemale manj nervozno.
1.1.2 Pomanjkanje časa je bilo aktualno še toliko bolj, ker so bile načrtovalcem na začetku dela na voljo zelo skromne strokovne podlage o preverjanju pri pouku književnosti oz. pri materinščini sploh. Tedanje stanje na tem področju je mogoče opisati nekako takole:
— nihče se ni v preteklosti sistematično (tj. od raziskovanja do uporabnih načel in aplikacije) ukvarjal z načini preverjanja in ocenjevanja pri materinščini oz. pri pouku književnosti;^
— obstajale so nekatere empirične raziskave, ki so opozarjale, da učitelji v praksi isto nalogo (spis) ocenjujejo s številkami od 1 do 5;^
članek je bil predstavljen na okrogli mizi o maturi, kije bila 21.1.1999 v Ljubljani. Ostali prispevki so tudi objavljeni v tej številki Jezika in slovstva, in sicer v rubriki Okrogla miza o maturi.
' Pokazalo se je, da izolirano upoštevanje enega ali samo nekaterih členov komunikacije (bodisi npr, prednostno poudarjanje vsebin ali učenčevih interesov) vodi v didaktični ekskluzivizem, ki na račun enih zanemarja druge cilje pouka (Krakar-Vogel, 1992). Zato smo pri snovanju maturitenega izpita iz književnosti kolikor mogoče upoštevali celotno komunikacijsko verigo.
^ Ena redkih temeljitejših razprav je prišla izpod peresa M. Silvestra — Slovenske naloge v srednji šoli. Jezik in slovstvo, 1959, št. 3, 4; 1960/61, št. 1. V njej avtor razmišlja o »razpravici« in »poskusu eseja«.
^ Gabrijelčič, Marija (1977/78). Vpliv učiteljevega pričakovanj in nekaterih drugih dejavnikov na ocenjevanje spisne naloge. Jezik in slovstvo, št. 5, št. 7-8. Avtorica predlaga pri prostih spisih »ocenjevati vsako komponento posebej, nazadnje pa
279
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
— to so potrjevale tudi izkušnje z ocenjevanjem literarnih nalog za Cankarjevo priznanje, opazovanja ocenjevalnih meril učiteljev ob preizkusih na številnih seminarjih ter nekatere novejše pilotske raziskave v seminarju književne didaktike; pri vsem tem se je pokazalo še, da so tudi merila, po katerih posamezni učitelji pridejo do iste ocene, zelo razhčna;
— opazovanja in razčlenjevanja srednješolskih literarnih spisov ob začetkih mature so kazala veliko izpraznjenega razčustvovanega moraliziranja, klišeje, štete za ustvarjalnost, in površno — če sploh kakšno — branje literarnih del: »Precej spisov daje vtis, da dijaki del sploh niso prebrali, ampak da so se pripravljali po nenatančnih, kakršnihkoli zapiskih.« (Barbarič, 1994: 80.)
Kljub opisanemu stanju naše stroke in prakse pa smo želeli vzpostaviti sistem preverjanja, ki bi bil skladen s temeljnim sodobnim ciljem pouka književnosti (ta je, poenostavljeno povedano, vzgoja bralca), s čimer smo želeli pospešiti tedaj še skromno uresničevanje tega cilja v praksi — s tem pa smo posredno že spodbudili prenovo književnega pouka na temeljih predhodnih in sočasnih razprav.*
V pedagoški stroki in v tujih razpravah o preverjanju pri književnem pouku (Brumfit, 1991, Bergez, 1987) smo našli potrditev naše namere, da bi celovitost bralčeve književne recepcije preverili tako, da bi kandidatom naložili pisanje sintetičnega besedila o prebrani literaturi (sinteza je po definiciji tvorjenje nove celote iz znanih delov, Marentič-Požarnik, 1991). Tako sintetično (esejsko) besedilo je za kandidatovo opisovanje literarnega branja primernejše kakor test, ki omogoča le preverjanje posameznih prvin bralčeve recepcije. Zato smo težnjam po testnem preverjanju kljubovali.^
1.2 Pri uresničevanju naše namere pa smo skladno z našim pojmovanjem pouka književnosti kot komunikacijskega procesa morali upoštevati tudi udeležence komunikacije, učence in učitelje.
1.2.1 Po naših raziskavah (Krakar-Vogel, 1994c) so bili učenci na začetku 90. let pri pouku književnosti navajeni pretežno zapisovati učiteljeve razlage, ki jih je ali pa ne spremljalo ilustrativno branje literarnih besedil, pri preverjanju pa to reproducirati. Reprodukcija ni nujno zajemala samo literamozgodovinske faktografije (ki je še vedno napačen sinonim za vse slabosti pouka), ampak tudi slabo razumljeno reprodukcijo učiteljevih predavanih interpretacij. V pouku literature se je metodološki premik od pozitivizma k interpretaciji v preteklih destletjih namreč odražal tako, da so učitelji namesto literarne zgodovine predavali od znanstvenih avtoritet zapisane interpretacije, ki so jih študirali v času svojega izobraževanja za učiteljski poklic. Učenci, ki naj bi si (po lastnih željah — Krakar-Vogel, 1994c) pri pouku pridobivali izkušnje z dejavnim branjem književnosti, so tako spet ostali praznih rok, z navidezno spoštljivim, a nepreverjenim odnosom do literature kot nečesa, kar je sicer vzvišeno, a dostopno samo izbranim razlagalcem.
1.2.2 Učitelji so (ne po svoji krivdi) poučevali brez sistematičnega metodičnega znanja. Pri tem so se znašli eni bolj, drugi manj uspešno, vendar načelo dialoškosti pouka in dejavnega stika z leposlovjem zaradi nepoznavanja tovrstnih strategij ni bilo splošna praksa. Odsotnost metodike je bila opazna pri obravnavanju snovi (predavale so se literarne interpretacije po modelu avtoritet), še bolj pa pri preverjanju, tudi pri zaključnih izpitih. Kandidatom so bili posredovani zgolj naslovi literarnih spisov, po možnosti metaforični, in ti so pisali, kakor so domnevali, da se bo učitelju zdelo ustvarjalno. Te spise je učitelj ocenjeval večinoma po vtisu, če je moral navzven utemeljiti oceno, pa se je skliceval, kot vemo iz izkušenj, na pravopis ali na slovnične napake kot na edino oprijemljivo merilo. Prav tako je učitelj sam predpisoval snov za ustni izpit, pogosto spominjajočo na telefonski imenik (od večine kandidatov neprebranih) avtorjev in del.
seveda dati tudi globalno numerično oceno ... Ocenjevanje, ki ga predlagam, terja izredno veliko zbranosti, časa, premisleka in uporabljanja pripomočkov ... (št. 7-8 : 326).
O naravi in sodobnih ciljih pouka književnosti se je pri nas razpravljalo že od usmerjenega izobraževanja dalje (Krakar-Vogel, 1996/97).
^   Jeseni 1997 je imela avtorica tega prispevka obširno korespondenco na to temo z mag. Zdenkom Lapajnetom,
zagovornikom objektivno merljivejših testnih nalog za književnost.
280
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
2. Pri snovanju maturitetnega eseja smo tako želeli upoštevati stanje v praksi in hkrati zasnovati pisni izpit v smeri, v kateri naj bi se pouk književnosti v prihodnje prenavljal, torej kot preverjanje kakovosti literarnega branja. Da bi bilo to izvedljivo, je bilo treba najti tudi način, kako premostiti razlike med obstoječo prakso in težnjami prenove pouka književnosti na temelju sodobnih ciljev. Na toliko očitane »omejitve« v sistemu esejskega preverjanja je torej mogoče gledati tudi kot na pedagoško utemeljene sugestije (Cencič, 1997), ki naj bi učitelje opozarjale na razplastenost ravni in metod obravnave literature pri pouku, dijake pa na to, da je pogoj za uspešnost pri eseju poglobljeno branje literarnih del in pisanje, v katerem je treba postopoma po lastni presoji reševati zastavljeni problem. — In da »zvito« zastranjevanje v bolj ali manj navidezno ustvarjalnost ali reprodukcijo slabo razumljene tuje učenosti ne zagotavlja dobrega rezultata.
2.1 Pri koncipiranju vrst maturitenega eseja smo upoštevali v literarni didaktiki in Uterarni vedi opredeljene vrste literarnega branja in njegovega opisovanja.
2.1.1 Branje v širino je »kumulativno« branje večjega števila literarnih del. Je sicer manj (mikro)analitično pri posameznih, omogoča pa razvrščanje, povezovanje, primerjanje večjih tematskih, idejnih in slogovnih sklopov ter širši razgled po literarnem snovanju in ustvarjanje splošnejših vrednostnih sodb (Brumfit, 1986).
Tako branje smo postavili kot izhodišče za t. i. razpravljalni esej, katerega cilj je, da dijak med seboj primerja določeno število prebranih literarnih del po primerljivih sklopih sestavin, jih poimenuje, dela časovno-prostorsko razvršča in podaja svoje mnenje.
2.1.2 Branje v globino je intenzivno, »tesno« branje posameznega literarnega dela, ki omogoča bralcu podrobno doživljajsko-vrednostno in racionalno interpretacijo. Tako branje je izhodišče za interpretativni esej pri maturi. V njem dijak interpretira (neznani) del znanega besedila, torej razlaga in poimenuje njegove sestavine, umešča del v celoto, se opredeljuje.^
2.1.3 Pri t. i. ustvarjalnem branju pa pride do izraza bralčeva lastna ustvarjalna (poustvarjalna) tvornost, spodbujena z ustvarjalnim videnjem odprtih mest določenega literarnega dela (Blažič, 1998). Ubeseditev zdaj ne sodi več v vrsto t. i. opisovalnih nalog, ampak v drugačne medbesedilne navezave (Juvan, 1991), prenos (vsebine) ali posnemanje (oblike), izraženo v pastišu, parodiji, dramatizaciji...
Za to vrsto maturitetnega pisanja se nismo odločili. Ustvarjalno pisanje pri rednem pouku književnosti v srednji šoli ni standardni cilj, ampak prej metoda za motiviranje in širjenje bralne sposobnosti. Ustvarjalni rezultat lahko pričakujemo pri zelo majhnem številu piscev, pa še to ne pri maturi, tj. v psihološko nenaklonjenih okoliščinah (po tujih izkušnjah je prave ustvarjalnosti — tj. preseganja »déja vu« izraznih klišejev — v vsakokratni generaciji dijakov približno 1 %). Poleg tega bi to zahtevalo oblikovanje čisto specifičnega načina (opisnega) ocenjevanja, ki se ga brez ustrezne raziskovalne podlage nismo lotili.
Obliki izražanja literarne recepcije na maturi sta na opisanih izhodiščih postali razpravljalni in interpretativni esej.
Odmevi v javnosti so bih zlasti na začetku v glavnem odklonilni, razlogi pa različni in pogosto nasprotujoči si. Učiteljskim nasprotovanjem sta v veliki meri botrovala strah in odpor pred (prehitrim) uvajanjem neznanega. Z izkušnjami in pridobljenim znanjem o dejavnem pouku književnosti je ta strah minil. Odmevi učiteljev zato niso več tako nenaklonjeni, pač pa jih čez 60 % opaža že tudi mnoge pozitivne učinke uvedbe eseja (Ivšek, 1997). Predvsem pravijo, da dijaki zdaj več in bolj dejavno berejo pri pouku in se aktivno ukvarjajo s književnostjo: »Dobila sem vtis, da
^   Obe vrsti branja sta tudi podlaga za esej pri mednarodni maturi (Čoki, 1995) in pri nekaterih drugih nacionalnih maturah (Bergez, 1986).
281
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
esejski del mature iz slovenskega jezika in književnosti ni tako črn, kot včasih to prikazujejo mediji. Osrečuje me informacija, da dijaki berejo in jim branje ne predstavlja najhujše more. O prebranem so sposobni tudi pisati.« (Grilj, 1977: 42.) — To nemara pomeni, da naše začetne namere, postopoma prenavljati izhodiščno stanje, niso bile čisto zgrešene in da se počasi širi praksa literarnega branja pri pouku.^
3. Še vedno pa krožijo v javnosti nekatera konceptualna vprašanja, ki jih je I. Saksida za okroglo mizo 21.1.1999 oblikoval takole:
»— Smisel maturitetnega eseja ter natančnega programiranja tematskega sklopa,
— možnosti objektivnega ocenjevanja esejev (oporne točke, kriteriji in potek ocenjevanja),
— esej in subjektivnost dijakovega odziva (kaj pričakujemo od maturantov),
— možnosti različnih esejev in vloga poustvarjalnosti na maturi,
— način uvajanja novosti, preizkušanje v praksi.« Poskusimo o njih razmišljati v nekoliko prilagojenem zaporedju.
1. Cilji oz. smisel maturitetnega eseja.
2. Izbiranje literarnih del v maturitetnem sklopu.
3. Kako usmerjati kandidate k pisanju koherentnega in k problemu usmerjenega besedila?
4. Kako oblikovati merila za ocenjevanje?
Odgovore bomo iskali v teoretičnih načelih književne didaktike, v izkušnjah in opazovanju prakse ter v nekaterih primerjavah, zlasti z vzorcem mednarodne mature, ki je za to priložnosti najbolj pri roki.
3.1 Zapisali smo že, da je temeljni cilj maturitetnega eseja, skladen s temeljnim ciljem pouka, da kandidat v koherentnem besedilu pokaže svojo sposobnost literarnega branja oz. tudi nekaj zmožnosti raziskovanja (primerjanja, razvrščanja, posploševanja). Ta temeljni cilj je v različnih katalogih formuliran z različnimi dikcijami, vendar členjen na podobne zahtevnostne ravnine, o čemer priča primerjava nekaterih alinej v Predmetnem izpitnem katalogu za slovenščino 1999 (PIK, 1997: 8-9) in publikaciji Slovenščina v programu mednarodne mature (MM, Čoki, 1995: 14-15).
PIK MM
V razpravljalnem eseju naj kandidat: Učenci morajo:
»pozna besedila, avtorje, obdobja in poetiko    »4. pokazati celovito poznavanje posamičnih znotraj predpisane tematike... (prim. tč. 4 MM);    del in njihovo povezanost s skupinami
obravnavanih del...
/dokazuje sposobnost/ razvrščanja, primerjanja,   5. pokazati poznavanje podobnosti in razlik pojasnjevanja, povezovanja in posploševanja   med literarnimi deli različnih obdobij in/ali spoznanj o književnih pojavih ... (prim. tč.    kultur; 5 MM);
Nedavna anketa med študenti 3. letnika slovenistike je to ugotovitev precej potrdila in tudi pokazala, da jih je le 5 od 53 imelo z esejem izrazito slabe izkušnje (npr. slaba razlaga, nezanimiva snov, preveč učenja na pamet!). 24 študentov je imelo dobre izkušnje (razlogi: dobra priprava, dober izbor lit. del, poglobljeno doživljanje literature, možnost lastnega mnenja), 24 pa srednje (nekaterim se je npr. zdel izbor literarnih del dober, kakor tudi to, da so znani kriteriji, drugim pa ti isti stvari slabi).
282
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
/dokazuje sposobnost/ samostojnega opredeljevanja do prebranih besedil in utemeljevanja trditev ...« (prim. tč. 9 MM);
interpretativni  esej  (»pisna interpretacija    6. pokazati strokovno usposobljenost za predloženega leposlovnega besedila«)  pa   samostojno razlago (interpretacijo besedila, ki pokaže, da kandidat »prepozna in poimenuje   je učencu znano ah neznano); tipične idejno-tematske in slogovne sestavine
danega besedila ...; 7. pokazati poznavanje tipičnih tehnik in slogov;
... da pojasnjuje vlogo teh sestvin v besedilu
izrazi sodbo o besedilu in jo utemelji« ter »da   9. izraziti osebno mnenje o književnosti in besedilo oblikuje koherentno, s smiselnim    pokazati sposobnost samostojnega Hterarnega zaporedjem trditev in presoj ter jezikovno   vrednotenja« (Čoki, 1995:14-15). pravilno« (prim. tč. 6-9 MM).
Cilji esejskega preverjanja se po tej primerjavi ne razlikujejo tako zelo, kot se to zdi na prvi pogled. V obeh programih so oblikovani tako, da zajemajo poglavitne sestavine ukvarjanja s književnostjo v predmaturitetnih programih (interpretacija znanega oz. neznanega besedila, poimenovanje sestavin besedila, izražanje osebnega mnenja, utemeljevanje, primerjanje, razvrščanje literarnih besedil). Te sestavine pa so razvojni stopnji bralcev primerno osredotočene okrog kritično-analitičnega branja literarnih del, ki ne ostaja pri pretežno doživljajskem opisu (tako kot večinoma v osnovni šoli), ampak se stopnjuje do takega sprejemanja, ki vključuje bralčevo distanco do prebranega ter zavestno in tudi z literarnim znanjem pogojeno sodbo. To ne pomeni hkrati, da se zahteva zgolj obravnavanje spoznavnih vrednot (informacij) v literarnem delu in da se zanemarjajo estetske plati. Se manj velja, da je dovolj reprodukcija (literamozgodovinske) faktografije. Prav tako ne pomeni, da je bralcu onemogočen doživljajski (subjektivni) odziv na prebrano. Zahteva pa se, da mora subjektivni odziv biti ustrezno utemeljen in ubeseden z ustreznim izrazjem (pri čemer smo pri slovenski maturi zelo dopuščajoči in upoštevamo vse variante, s katerimi je v stroki poimenovan kak literarni pojav). Od maturantov v eseju skratka pričakujemo razmišljanje o književnosti na ravni t. i. praktične kritike* in njegovo ubeseditev v koherentnem metabesedilu.
Pri mednarodni maturi je resda tudi možnost (po)ustvarjalnega pisanja (npr. pastiša), vendar ne pri zaključnem delu izpita, ampak prej, že med šolskim letom. Izvirnost pri pisanju končnega interpretativnega ali razpravljalnega eseja pa se izrazi npr. »v zgradbi, v izbiri primerov in v izbiri argumentov« (Čoki, 1995: 94). — Podobno pri slovenski maturi npr.: »... izbira teze, izvirnost zgradbe, globina in vrsta razlage in argumentov pri analizi in vrednotenju, izvirnost sloga (nekhšejskost), izvirnost izražanja doživetja in vrednotenja leposlovja« (Krakar-Vogel, 1997: 70). Izvirnost se torej v obeh programih pričakuje v prvinah procesa, ne pa v celoti rezultata. Ta je namreč metabesedilo, ne pa izvirno (pol)literamo besedilo. Vzvratni vpliv teh esejskih zahtev na pouk je (po naših podatkih, Ivšek, 1997, Šimenc, 1998) dejavno branje hterarnih del pri pouku, vendar branje, katerega del ni le spodbujanje čutenja in domišljije, ampak tudi (včasih v praksi pretirano) spodbujanje analitično-sintetičnih miselnih procesov in usvajanje funkcionalnega znanja.
3.2 Posamezni kritiki mature pogosto negodujejo nad izbiro Hterarnih del v maturitetnem sklopu, pa naj gre za samo »natančno programiranje« oz. za predpisovanje literarnih del, ki so podlaga za
*  Praktično kritiko pojmujemo kot terminološko primerno ubeseditev bralčeve lastne interpretacije, ki temelji na znotraj- in zunajbesedilnih pristopih, pridobljenih v okviru zahtev predmaturitetnih programov (Rotter-Bendl, 1995).
283
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
esej (po njihovem bi moral učitelj imeti bolj proste roke, kandidatu pa besedila ne bi smela biti vnaprej znana), ali pa za čisto konkreten vsakoletni izbor.'
Odločitev maturitetne komisije, da vsako leto določi za vse kandidate isti maturitetni sklop besedil, ima nekatere razloge.
Četudi omalovažujoče zamahnemo z roko nad formalnim določilom, da morajo biti pogoji izpita za vse kandidate enaki in vnaprej znani, ostaja še nekaj drugih razlogov.
3.2.1 V razpravljalnem eseju se od kandidata pričakuje primerjanje prebranih del, njihovo razvrščanje, navajanje argumentov za osebne sodbe. Te spoznavne operacije pa zahtevajo dobro poznavanje vsebine. Težko je namreč drugače kot improvizirano primerjati ah lokalizirati ali se sklicevati na konkretne sestavine dveh naključnih izmed stotih v nekaj letih prebranih literarnih del. Lažje in verodostojnejše je to početje ob dobri vnaprejšnji in po obsegu obvladljivi snovni pripravi (sinteza se dogaja na način tvoijenja nove celote iz znanih elementov). Taka snovna priprava je temeljito (literarno — odprto, problemsko) branje omejenega števila vnaprej znanih literarnih del.'«
Čeprav je snov vnaprej znana, pa to ne pomeni, daje znan tudi problem, ki ga bo kandidat moral obravnavati v esejski nalogi, tako da bi se pisanje lahko sprevrglo v reprodukcijo vnaprej naučene vsebine, kot so zlasti na začetku mislili kandidati in tudi učitelji (da se to ne »izide«, kažejo slabe ocene tovrstnih poskusov v prvih maturitetnih esejih).
3.2.2 Vsakoletni maturiteni sklop je tudi podlaga za interpretativni esej. V tej nalogi se od kandidata pričakuje zmožnost interpretacije literarnega besedila, ki je načeloma lahko »učencu znano ali neznano« (Čoki, 1995:14). Preverjanju sposobnosti literarnega branja (različnih besedil) v globino se v naši maturitetni praksi približujemo tako, da kandidat interpretira neznani del sicer znanega besedila iz maturitetnega sklopa. Da naloga zato, ker se izhaja iz znanih makroenot, za naše dijake ni lahka in da se je ne da lotiti na ravni reprodukcije ali znane rešitve problema, nas prepričuje skromno število interpretativnih esejev pri vsakoletni maturi. To je tudi znak, da se branje »v globino« v praksi (še) ne goji tako, da bi dijaki dovolj dobro ponotranjili strategije branja, ki so podlaga za interpretacijo neznanih (ali manj znanih) besedil. Izhajanje iz nepredvidljivih delov besedil maturitetnega sklopa je tako na sedanji stopnji šolske literarne komunikacije že dovolj velik zalogaj in bi bila večja »neznanost«, kot sklepamo, psihološko bolj stresna, kot je ta. Ker je v novem učnem načrtu za pouk književnosti v gimnazijah (1998) postopnemu razvijanju interpretativnih dejavnosti namenjene več pozornosti, bo po predvidevanjih tudi možnosti, širiti besedilno podlago za interpretativni esej, več.
3.2.3 Očitki letijo tudi na centraliziranost izbiranja maturitetnega sklopa, češ da bi morali več besede imeti učitelji in učenci. — Lahko bi se izbiranje literarnih del teoretično res dogajalo na manj centralni ravni, bližje okusom učiteljev (vprašanje, če avtomatično tudi učencev). Lahko bi teoretično imeli tudi več različnih kombinacij. Četudi zanemarimo skepso, ki se ji ne moremo izogniti spričo možnosti oddaljevanja od načela enakopravnosti kandidatov ali vsaj praktično težje obvladljivosti priprav na izpit, pa vseeno ostaja vprašanje, ali bi bilo učencem obvezno predmaturitetno branje v takem primeru že kar a priori ljubše, »polisemičnost« interpretacij v šoli pa kar avtomatično večja.
'  Obeh vprašanj so se dotaknili razpravljalci (Saksida, Juvan, Čebron) na okrogli mizi o maturitetnem eseju 21. 1. 1999 na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Da je za tako pisanje potrebnana ta način oblikovana (omejena, predpisana) vsebinska podlaga, nas prepričuje tudi program mednarodne mature (Čoki, 1995), pa npr. kanadska nacionalna matura (Froese, 1997) ali — ne nazadnje — nacionalno tekmovanje za naše najboljše, tj. za Cankarjevo priznanje, kjer se pisanje, pravzaprav esejsko, prav tako dogaja ob znanih besedilih.
284
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKII
Eno in drago v komunikacijskem procesu namreč ni odvisno samo od tega, kdo izbira literarna dela, ki morajo v vsakem primera ustrezati določenim merilom," pač pa tudi od tega, kako (ustvarjalno ali stereotipno) se bralcem ta (in draga) literarna dela približujejo pri pouku (Krakar-Vogel, 1998).
3.3 Cilj maturitetnega eseja je torej, da kandidat dokaže raven praktične kritike literature, izhajajoče iz branja v širino ali v globino, in zmožnost ubeseditve v pisnem metabesedilu. Temu cilju se približuje pouk, naravnan v dve sicer deloma prepleteni, deloma pa vendarle tudi specifični vrsti dejavnosti — v »esejski« način sprejemanja literature na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja, in v specifičen »trening« esejskega ubesedovanja v zaključenih besedilih. Ti dve vrsti dejavnosti potekata v različnih šolskih programih različno intenzivno, odvisno od specifičnosti komunikacijskega procesa kot celote.
Bliže sta nam znani dve možnosti.
3.3.1 Pristop, v katerem se, kot razberemo iz gradiv in pričevanj, hkrati in enako dolgo uresničujeta prvi, zlasti pa dragi navedeni cilj, se dogaja v programu mednarodne mature in podobno npr. pred francosko maturo. V teh programih je poglavitno branje v globino, osredotočeno okrog temeljite analize literarnih besedil po literarnomorfoloških ravninah: »... natančno branje, sestavljanje preglednice literarne teorije, analiza pesmi, analiza dramskega besedila, razlaga (z anahzo proznega besedila), esej« (Čoki, 1995: 79). »Najprej naučimo učence NATANČNEGA BRANJA. Pri tem jih vodimo od besede do besede, obravnavamo odtenke pomenov in hkrati uvajamo literarnoteoretske pojme.« (Čoki, 1995: 79.) — In: »Če učencem še vedno dela težave analiza besedila, ki je temelj vsake razlage in eseja, jim damo v pomoč spisek vprašanj, ki jih prisilijo, da si npr. pesem res temeljito ogledajo in pravilno uporabijo strokovne izraze.« (Čoki, 1995: 84.) Tako analitično branje je dopolnjeno s temeljitim »drilom« esejske strakture po zelo natančno programiranih kognitivnih postopkih oz. praktičnih navodilih. Pri takem načinu dela se dijak torej ukvarja z literaturo po določenem algoritmu, ki ga tako avtomatizira, da lahko postopoma samostojno strakturira esej po naslednjih točkah: »... določitev namena, oblikovanje vodilne trditve, uvod, jedro (4-6 odstavkov), zaključek« (Čoki 1995: 92, podobno Bergez, 1987). — Zaradi take »treniranosti« esejskega pisanja je pri sami maturi lahko manj, za boljše celo nič navodil. — Pri mednarodni maturi so le na nižji ravni, pri francoski pa, če prav razumemo, odvisno od problema, kakor tudi pri angleškem esejskem pisanju (Chlanchy, Ballard, 1997).'^
Tako avtomatiziranje esejske strakture pa se lahko uspešno dogaja v procesu, ki ima določene pogoje: manj literarnih del, ki so vsa vključena v daljšo pripravo zgolj na maturo, več tedenskih ur (pri mednarodni maturi 5 samo za književnost), manj učencev v razredu (pri mednarodni maturi samo najboljših) in zato večjo možnost individualizacije pouka.
3.3.2 Tudi pri našem pouku literature je cilj, usposobiti dijake za kultivirane bralce na ravni praktične kritike. Le da razvoja sposobnosti literarnega branja ne vežemo prevladujoče na branje
Merila za sestavljanje sklopa so npr.: število besedil je primerljivo s številom del za enoletno domače branje v gimnazijah; reprezentativnost, medsebojna primerljivost, povezanost z učnim načrtom in tudi izkušnje praktikov ter empirične raziskave o sprejemljivosti besedil med dijaki. Vendar so okusi slednjih včasih diametralno nasprotni (Grilj, 1997), enako kakor merila, s katerimi maturitetne ali druge literarne izbore vrednotijo različni literarno izobraženi posamezniki. Kot zanimivost dodajmo, da sta dramatsko ubrana sklopa iz zadnjih dveh let precej primerljiva z maturitetnim sklopom mednarodne mature izpred nekaj let (Čoki, 1995).
Primer navodil za pisni komentar ob odlomku iz Balzacovega romana: »V obUki pisnega komentarja sistematično razložite in vrednotite zgornje besedilo. Sočasno opazujte pripovedne postopke in analizirajte informacije v besedilu in tako pokažite, kako Balzac v njem razvija mit Pariza.« (Bergez, 1987: 222.) — V pisni interpretciji na ravni praktične kritike v angleščini pa naj ob pesmi Teda Hughesa Veter kandidati razmišljajo npr. o naslednjih točkah: »Avtorjevo besedišče, podobje. Se vam zdi primerno ali izumetničeno in pretirano ali morda izvirno in stimulativno? ...« (Clanchy, Ballard, 1997: 55.)
285
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
v globino, ampak se menjavata oba temeljna bralna načina. (Zaradi tradicionalne želje po večji literarni razgledanosti celo pogosteje tudi po novem predvidevamo — bralcu pogosto manj naporno — branje v širino: za večino literarnih del na programu torej predvidevamo obravnavo z delno interpretacijo, pri čemer je ves čas prisotnih vsaj nekaj ravnin literarne komunikacije, le da ob različnih besedilih in v različnih letnikih različne, ne pa ob vsakem besedilu vse.)
Zaradi nakazanega razmerja med celovito in delno šolsko interpretacijo, kakor tudi zaradi drugih pogojev (manj individualizacije, manj časa za pripravo zgolj na maturo) je v praksi mogoče manj striktno uresničevati izrecno maturi namenjen »dril« esejske strukture. »Esejsko razmišljanje« se tako pri nas dogaja kot proces, manj časa in manj celovito pa se perfekcionira kot rezultat. Ker dijaki torej ne dobivajo skozi dve leti natančno programiranih navodil za samostojno pisanje, pa za ubeseditev svojega branja dobivajo (poleg splošnih vnaprejšnjih informacij o tvorjenju koherentnih besedil) še vsakokrat sproti specifična navodila, tako pri pouku kot pri maturi. Ob uvedbi mature so si kandidati prav z njimi sploh pomagali do pisanja, ki se ni oddaljevalo od prebrcinih tekstov oz. zastavljenih problemov, zdaj pa so ta navodila ob spremembah metod pouka in pogostejši vadbi esejev že v dosti večji meri kot prej lahko le konkretnejše dopolnilo k temeljnemu vedenju o načinih esejskega pisanja. — Prav zato bodo pri prenavljanju maturitetnih katalogov na osnovi prenovljenega učnega načrta lahko navodila tudi bolj splošna in manj »omejujoča«. Zaradi opisanih metod in okoliščin pouka pa so, kot se zdi, (formulirana npr. na način francoskih) vseeno potrebna.'^
Pomisleke, da so si eseji naših dijakov prav zaradi navodil zelo podobni, je mogoče relativizirati z opažanjem, da so si po vtisu zelo podobni tudi eseji, napisani brez eksplicitnih, a s toliko natančnejšimi implicitnimi navodili. Medsebojna strukturna podobnost tistih, ki smo jih prebrali (Čoki, 1995), je očitna, najbrž pa bi eseji z enakim naslovom kazali tudi precejšnjo vsebinsko podobnost. — Vtisu o »šabloniziranju« se je ob zelo določnih pričakovanjih ravnin kandidatovega znanja in sposobnosti ter kljub spodbujanju subjektivnosti dijakovega odziva v prvem in drugem primeru najbrž težko izogniti
3.4 Za ocenjevanje sinteznih esejskih nalog ni absolutno objektivnih meril. Dejstvo je znano v tujini (Brumfit, 1991) in pri nas (Krakar-Vogel, 1994b).
Zato si vsak sistem (ekstemega) preverjanja izoblikuje svoj sistem ocenjevalnih meril, za katera meni, da omogočajo dobiti čimbolj ustrezno oceno tega, kar se želi oceniti, in ki v danih okoliščinah zdržijo v praksi. V različnih praksah obstajajo različno koncipirana merila in metode ocenjevanja.
Poskusimo si na kratko ogledati sistem mednarodne mature in našega.
Pri mednarodni maturi je ocenjevanje opisno. Obstajajo štiri glavne skupine meril (razumevanje snovi, kvaliteta idej, predstavitev, pravilna uporaba jezika. Čoki, 1995), vsaka skupina je notranje razčlenjena na pet stopenj. Ocenjevalec dobi oceno tako, da nalogi pripiše določeno število točk v okviru vsake skupine kriterijev. Ker je, kot vemo, vsaj pri nas ocenjevalcev malo, (mu/jim) je najbrž lažje ugotoviti, ali kaka naloga dosega »občasno jasnost misli in idej« (2t) ali pa »nekaj jasnosti misli in idej (3t) ali kar »jasnost misli in idej« (41) (Čoki, 1995:62-63) in tako zlasti po predhodnem treningu ter ocenjevalnih izkušnjah pravično in dovolj diferencirano distribuirati te opise po posameznih nalogah.
13
Daje pisanje esejskih nalog ob navodilih pedagoško utemeljeno početje, piše tudi Majda Cencič (1997: 481-2): »Osrednji del naloge je v obliki vprašanja ali trditve (naslova, op. BKV). Drugi del pa zajema dodatne informacije, ki lahko vključujejo navodila za odgovarjanje, kriterije ocenjevanja... Dodatne informacije pripomorejo, da učenci odgovarjajo bolj veljavno in zanesljivo, pomagajo pa kasneje tudi učitelju pri ocenjevanju, ker ima na nek način že podane kriterije ocenjevanja.«
286
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Veliko število zunanjih ocenjevalcev pa bi najbrž težje doseglo zadovoljivo skladnost pri interpretaciji teh meril in bi zgornje opise, če se zanesemo na naše izkušnje, distribuiralo precej različno.
Zato je bilo treba najti način, ki bi splošne opise ocen konkretiziral in omogočil manj poljubno interpretacijo pri različnih ocenjevalcih (vsako nalogo pri nas ocenjujeta dva, nekatere celo trije, pri mednarodni maturi pa eden). Tako smo v našem sistemu opisnemu (holističnemu) načinu, ki je sicer bolj posplošen od »mednarodnega«, a prav tako prisoten, dodali še drugi, analitični način ocenjevanja. Pri tem ocenjevalec preverja svoj prvi holistični opis vsakega eseja z rezultatom natančne besedilne analize, opravljene na podlagi taksonomske razčlenitve v konkretni nalogi zastavljenega problema. (Taksonomska razčlenitev je rezultat dolgotrajne analize problema v sami komisiji, nato, tik pred ocenjevanjem, pa še s pokrajinskimi vodji zunanjih ocenjevalcev.)'" Posamezni realizirani taksonomski členi se točkujejo z določenim številom točk. Vsebina teh členov pa se ujema z navodili kandidatu. Na začetni stopnji pisanja (in še zdaj, kot kažejo analize, Šimenc, 1988) je bilo na ta način delo olajšano kandidatom in ocenjevalcem. (Prim. tudi Cencič, 1997, op. 13.) Prvim zato, ker so vedeli, da so merila, po katerih bo njihov izdelek ocenjen, skladna z zahtevnostno stopnjevanimi navodili za pisanje in da zapis, ki je le obnova vsebine ali vnaprej pripravljena reprodukcija razlage, ne more računati z dobro oceno. Ocenjevalcem, za katere so navodila kandidatom dodatno razčlenjena in pojasnjena s primeri iz ustreznega vzorca konkretnih nalog, pa olajšujejo aplikacijo v kandidatovem besedilu in omogočajo, da je razhajanje z drugim (neznanim) ocenjevalcem dosti manjše, kot bi bilo brez konkretiziranih točkovnih ocenjevalnih meril. Če bo v prihodnosti ostalo ocenjevanje z dvema ocenjevalcema, bodo natančna in ob vsakokratnem problemu razdelana merila najbrž morala ostati. »Prekrivanje« njihovih formulacij z navodili kandidatom pa bo zaradi bolj temeljite in postopne priprave manjše in zdaj tako pogrešana samostojnost piscev večja.
Razlika med našim in »mednarodnim« sistemom ocenjevanja je torej predvsem v tem, da smo pri nas zaradi potrebe po večji primerljivosti ocen velikega števila nalog kot »varovalko« t. i. opisnemu (bolj splošnemu) ocenjevanju dodali še analitično (konkretizirano). Z obema načinoma skupaj pa pri posamezni nalogi ocenjujemo podobne reči kakor pri mednarodni maturi. To nam pokaže primerjava meril za (razpravljalni) esej pri mednarodni maturi (Čoki, 1995: 64-67) in osnov za oblikovanje vsakokratnih analitičnih meril pri nas (PIK za 1999: 32). (Zaradi ekonomičnosti povzemamo samo jedrna gesla.)
Mednarodna matura Slovenska matura
Razumevanje snovi: Vsebina:
— seznanjenost z deli iz 3. dela programa,      — poznavanje snovi,
— razumevanje teme, zavedanje in razu-        — povezanost s temo,
mevanje problemov vprašanja. — problemska obravnava snovi z anahzo
in sintezo,
Kvaliteta idej: — utemeljevanje trditev,
— sposobnost smiselne in kritične razprave o    — zanimivost in izvirnost ubeseditve doživetja vprašanju, in vrednotenja.
— pestrost in natančnost misli,
— utemeljevanje osebnih stališč,
— izvirnost v pristopu.
14
Tak postopek se priporoča tudi v pedagoški vedi: »Preden model in kriterije uporabimo, je koristno, če le imamo možnost, da oboje preizkusimo na manjšem vzorcu ... Če je možno, naj se uporablja več neodvisnih ocenjevalcev ... Uporablja naj se razčlenjevalno (analitično) ocenjevanje ...« (Cencič, 1997: 486-7).
287
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Predstavitev: Zgradba:
— jasnost misli in idej, povezanost zunanje in notranje zgradbe, dolžina
— sposobnost, razviti ideje in misli na besedila, rokopisna urejenost, koherenca in sistematičen način, ki bralca prepriča. kohezija.
Pravilna uporaba jezika: Slog:
— oblikoslovna, pravopisna, skladenjska na-   bogastvo besedišča in slovničnih sredstev, tančnost, upoštevanje zvrstnosti, obvladovanje slogovnih
— primemo besedišče, jezikovna jasnost.        postopkov, jedmatost, jasnost, natančnost
izražanja.
Jezikovna pravilnost:
slovnična, pravopisna pravilnost.
Naš sistem ocenjevanja se torej od mednarodnega ne razlikuje toliko po zahtevnosti ali manjši kompleksnosti meril, ampak predvsem po dvostopenjskosti — kombinaciji holistično-analitičnega ocenjevanja. Se pa po slednji (v načelih, ne v podrobnostih) približuje kanadskemu, ki, narejen za veliko množico kandidatov, prav tako pozna oba načina. In ki ga celo imenujejo »edinstveni način ocenjevanja« ter ga imajo za vrednega predstavitve mednarodni javnosti (Froese, 1997).
4. Različni sistemi ekstemega preverjanja z esejem se po temeljnih ciljih, kompleksnosti zahtev in ocenjevalnih meril ne razlikujejo tako zelo, kot se zdi na prvi pogled. Šolski eseji na končnem izpitu so povsod pojmovani kot metabesedila in preverjajo kanditatovo sposobnost analitično-kritičnega literarnega branja v širino ali v globino in ustreznega ubesedovanja.
Spričo specifičnosti pouka književnosti v različnih sistemih pa obstajajo različne metode pripravljanja kandidatov na pisanje, ki imajo za posledico različno obsežna in različno formulirana navodila (kot kaže, so le v posameznih primerih čisto odsotna), in različni načini ocenjevanja.
4.1 Naša različica esejskega preverjanja se po vsem povedanem zdi enako relativno primerna kot druge opisane rešitve. Nobena ni idealna in vsako, tudi tako, ki se kritikom naše zdi neprimerno ustreznejša, je mogoče spodbijati z drugačnimi argumenti ali pa jo izboljševati. Slednje je tudi v na videz idealnih sistemih stalna praksa in je pri nas prav tako. Sistemske izboljšave, za katere čas dozoreva ob uvedbi kurikulame prenove in ki se po teh letih preizkušanja, analiziranja rezultatov in upoštevanja pripomb zdijo realne v naših okohščinah, pa so npr.:
— manj »omejujoče« taksativno oz. bolj opisno formulirana navodila kandidatom, podobna citiranim francoskim in angleškim;
— interpretativni esej, ki naj ne bi bil nujno vezan le na besedila iz maturitetnega sklopa (ta bo za razpravljalni esej iz navedenih razlogov moral biti določen) in ki bi lahko vključeval tudi primerjalne interpretacije;
— možnost, da si kandidati pri pisanju razpravljalnega eseja pomagajo z vnaprej pripravljenimi zapiski, npr. v obsegu ene strani (taka je praksa v Kanadi);
— in seveda pouk književnosti, v katerem bi načelo (sicer časovno zahtevne) dialoškosti in procesno stopnjevane zahtevnosti iz prenovljenega učnega načrta postalo splošna praksa, presegajoča zdaj še pogoste in za esejsko »svobodo« neproduktivne stereotipe (Krakar-Vogel, 1998), njen rezultat pa (med drugim, ne samo!) maturantovo samostojno razmišljanje in ubesedovanje literarnega branja v esejsko strukturiranem besedilu.
4.2 Nekateri drugi, ta hip bolj ali manj aktualni predlogi, npr. (po)ustvarjalno pisanje pri maturitetnem izpitu ali nadomestitev opisno-analitičnega ocenjevanja dveh ocenjevalcev s stopenjsko členjenim opisnim, bodo morali biti pred frontalno izvedbo temeljito preizkušani po metodologiji empiričnega raziskovanja.
288
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
Literatura
Barbaric, Nada (1994). Poročilo o analizi poskusnega maturitetnega eseja četrtošolcev, prijavljenih na poskusno maturo 1994. V: Krakar-Vogel, B., N. Barbaric, R. Kim; Književnost na maturi. Ljubljana: Zavod Rep. Slovenije za šolstvo in šport (ZRSSS).
Bergez, Daniel (1986). Le commentaire composé au baccalauréat. Paris: Hachette.
Blažič, Milena (1998). Ustvarjalno pisanje kot metoda ustvarjalnega branja literarnega besedila. V: Branje — skrb nas vseh. Ljubljana: Bralno društvo Slovenije.
Brumfit, Christopher (1986). Fluent Reading versus accurate Reading. V: Literature and Language Teaching. Oxford University Press.
Brumfit, Christopher (1991). Assessment in Literature Teaching. London: British Council.
Cencič, Majda (1997). Procesi ali stopnje pri nalogah esejskega tipa. V: Sodobna pedagogika, št. 9-10.
Clanchy, John in Brigid Ballard (1997). Essay writing for students. A practical guide. Third edition. Melbourne: Longman.
Cokl, Sonja (1995). Slovenščina v programu mednarodne mature. Ljubljana: ZRSSS.
Froese, Victor (1997). National Assesment the Canadian Way. Reading Today, February/March.
Grilj, Anica (1997). Dijaki o tematskem sklopu iz književnosti. Slovenščina v šoli 5/97.
Ivšek, Milena (1997). Mnenja profesorjev ob pripravah na maturo iz slovenskega jezika in književnosti, zbirnik vprašalnika. Ljubljana: ZRSSŠ.
Juvan, Marko (1991). Imaginarij Kersta v slovenski literaturi. Ljubljana: Literatura.
Krakar-Vogel, Boža (1992). Novejši slovenski pogledi na pouk književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in vsebin. Doktorska disertacija. Ljubljana.
Krakar-Vogel, Boža (1994a). Nepotrebna alarmantna sporočila. Delo: Sobotna priloga, 2. julija.
Krakar-Vogel, Boža, Nada Barbaric, Rafka Kim (1994b). Književnost na maturi. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Krakar-Vogel, Boža (1994c). Rezultati empiričnih raziskav o pouku književnosti. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 4. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Krakar-Vogel, Boža (1996/97). Načela prenove pouka književnosti v predmaturitetnih programih. JiS, št. 4-5.
Krakar-Vogel, Boža (1997). Teme iz književne didaktike. Druga, popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Krakar-Vogel, Boža (1998). Kako pri pripravah na maturo ne pozabiti na literaturo. Slovenščina v šoli 5/98.
Marentič-Požamik, Barica (1991). Pomen operativnega oblikovanja vzgojno-izobraževalnih smotrov za uspešnejši pouk. V: Izbrana poglavja iz didaktike. Novo mesto: Pedagoška obzorja.
Predmetni izpitni katalog za maturo 1999 (PIK, 1997). Slovenski jezik in književnost. Ljubljana: Državni izpitni center.
Rotter, W., H. Bendl (1995). Your Companion to English Literary Texts. München: Maink Verlag. Saksida, Igor (1999). Vabilo na okroglo mizo o maturi za 21.1. 1999.
Šimenc, Brane (1998). Zunanji ocenjevalci o maturitetnih nalogah. Analiza vprašalnikov o P 1. Gradivo za PMK.
Učni načrt za predmet slovenščina v gimnazijah (1998). Ljubljana: Predmetna kurikularna komisija. Nacionalni kurikulami svet.
289
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Boža Krakar-Vogel
UDK 371.279.6:821.163.6
SUMMARY
THE REALITY OF THE MATURA ESSAY
In designing didactic changes in practice, all classroom factors — students, teachers, aims and content of a subject (in our case, literature) — as well as a number of other relevant circumstances have to be taken into account. This was the philosophy behind designing the matura essay as part of the external matura examination in the Slovene language in the early 1990s. In accordance with contemporary concepts of teaching literature, the essay was defined as a written task in which students describe in a synthetic way their reading of literary works in terms of individual personal response to the text, understanding, evaluating and classiiying it, drawing comparisons and a final conclusion. Written essay assignments with similariy defined aims exist also in other systems of external examination.
As a result of various circumstances, it has proved peda-gogically justified to provide students with taxonomically structured instructions to help them in organising their thoughts, bringing together various levels of literature reading and reaching a higher validity and reliability of their texts. At the same time, these instructions serve as
an instrument for designing exact criteria of an analytic ' scoring system that is used in Slovenia to supplement the ' descriptive evaluation in order to provide for a more reliable essay scoring. Each essay is scored according to ' both systems by two external examiners. Discrepancies ! between the two examiners' final scorings appear in a | very small percentage of cases. ^
The formulation of instructions to students and the scor- ' ing system are peculiarities of the Slovene system, with j several points of convergence and divergence when com- . pared to other educational systems; these are discussed ' more in detail. I
In the new curriculum, literature teaching is designed so ; as to provide for a process-based learning of practical ¦ literary criticism and its realisation in the form of an ] essay. In future, it will be possible to make instructions ^ for matura candidates less normative, and to use untamil- ' iar texts tor interpretation in essays. Several other sys- ; temic changes may also be introduced that suggest them- j selves on the basis of the analysis of matura essays written : by past generations. |
290
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
LETNO   KAZALO
Letno kazalo JiS 44 (1998/99)
JEZIK IN SLOVSTVO
Letnik XLIV Ljubljana 1998/99
Izdalo Slavistično društvo Slovenije — Uredništvo revije Jezik in slovstvo, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 — Računalniška priprava: Branka Bertoncelj - BBert grafika, Resljeva 4, 1000 Ljubljana — Tisk: Littera pieta d.o.o.. Rožna dolina c. IV/32-34, 1000 Ljubljana — Oprema naslovnice: Samo Lapajne — Revija izhaja od oktobra 1998 do junija 1999 (osem številk) — Glavni in odgovorni urednik: Tomaž Sajovic —¦ Uredniški odbor: Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti), Samo Bertoncelj (tehnični urednik).
Iz moje delavnice
Mateja Jemec Peter Jurgec
Človeku dobro dene, če se izrobanti 229
Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed 314
Metodične izkušnje
Dragica Debeljak Vida Gomivnik Thuma
Alenka Žbogar
Računalniške predstavitve pri pouku slovenskega jezika in književnosti 302
Preverjanje in ocenjevanje književnega znanja in sposobnosti na maturi ter pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli 91
Šolska interpretacija sodobnega slovenskega romana 179
Obvestila SDS
Zoltan Jan
Vabilo k sodelovanju na zborovanju Slavističnega društva Slovenije ^
97
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
LETNO  KAZALO
Zoltan Jan Zoltan Jan
Predlogi razglasitev častnih članic in članov Slavističnega društva Slovenije 143
Predlog  za  ustanovitev  nagrad  Slavističnega  društva Slovenije 146
Ocene in poročila
Darija Jakše Slava Pevec Grm
Nataša Pirih Katja Podbevšek Irena Stramljič Breznik
Jerica Vogel
Frazeologicke studie II. 319
Analiza delovnega zvezka Potovanje besed 2 glede na zastopanost štirih sporazumevalnih dejavnosti 137
Skripta 2 45
Znanstveno srečanje strokovnjakov za govor 191
Zborovanje slovenskih slavistov v Murski Soboti (1.-3. 10.
1998) 141
Poskusni učbenik in delovni zvezek za slovenski jezik v
1. letniku gimnazije 187
Ocene in recenzije
Jonatan Vinkler
Zbornik Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih ali
kako ugledati delo solunskih bratov med Slovani 244
Okrogla miza o maturi
Sonja Čoki Igor Saksida Marija Mercina
Nekaj misli o možnostih objektivnega ocenjevanja esejev 294 Drugače o maturi 291
Kako daleč do cilja 299
Poskusi branja
Mateja Bartol
Pes in plesalka (ali Kako Pikalo laja in pleše)
237
Razprave in članki
Vanda Babic
Aleksander Bjelčevič Aleš Gabrič Irena Grčar
Bukvar 1739 - nastopna izdaja Mateja Karamana in njegovo mesto pri oblikovanju posebnega glagolskega grafičnega sistema v Karamanovih izdajah liturgičnih knjig 71
Svobodni verz - II. del 29
Umetnost in politika v partizanski Beli krajini 163
Pripovedna proza v reviji Vesna 61
II JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
LETNO   KAZALO
Zoltan Jan J
Gregor Kocijan I
Mihaela Koletnik i
Metka Kordigel I
Boža Krakar-Vogel Simona Kranjc I
Nicole Kuplenik j
Katja Podbevšek ,
Janez Rotar i
Igor Saksida I
I
Mojca Schlamberger Brezar ;
Irena Stramljič Breznik      i
i
Alenka Šivic-Dular 1
Jerica Vogel
Slovenska književnost v italijanskih antologijah jugoslovanskih književnosti po letu 1945 111
Cankarjev prostorski trikotnik 269
Ceršaški govor 213
Komunikacijski model književne vzgoje - poskus strukturi-
ranosti recepcijske sposobnosti 151
Realizem maturitetnega eseja 279
Skladnja in otroški govor 197
O jezikovnih napakah pri pisnem izražanju gluhih srednješolcev 169
Glasno interpretativno branje Kettejeve pesmi Na trgu 19
K dvojini v slovenskem in hrvaškem jeziku 223
Izhodišča in predlogi za zunanje preverjanje bralne sposobnosti 51
Pogajanja v pedagoškem sporazumevanju 5
Oblikovanje poimenovanj za besedne vrste v slovensko
pisanih slovnicah med leti 1791-1854 103
Skladenjska določitev lastnega imena 259
Poslušanje pri pouku književnosti 129
Uvodnik
Tomaž Sajovic
Spoštovane bralke in bralci!
V spomin
Viktor Majdič
Boris Urbančič: 1913-1998
89
ffl
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
Drugače o maturi
O
Letos, 21. 1. 1999, je v »štirici« na Filozofski fakulteti potekala okrogla miza o maturi. Bila je in bila je zanimiva in konstruktivna, kljub bojazni, zaznavnemu nasprotovanju in celo grožnjam (). Je že tako, da se pod slovenističnim obnebjem veliko raje delimo na tabore in jezne skupinice, kot pa da bi skušali v konstruktivni razpravi poiskati pot naprej; v tem primeru do (še) boljše mature.
Tematika okrogle mize, zamišljene kot nadaljevanje okrogle mize o književnosti na maturi na kongresu v Murski Soboti, je bila:
- smisel maturitetnega eseja ter natančnega programiranja tematskega sklopa,
- možnosti objektivnega ocenjevanja esejev (oporne točke, kriteriji in potek ocenjevanja),
- esej in subjektivnost dijakovega odziva na literarni problem (Kajpričakujemo od maturantov?),
- možnosti različnih esejev ter vloga poustvarjalnosti na maturi,
- način uvajanja novosti, preizkušanje v praksi.
Okrogla miza o maturi je pokazala, da je mogoče tudi o zelo razburljivih, vročih temah govoriti strpno in trezno. Ne glede na zelo drugačno stališče voditelja okrogle mize (L Saksida) ter referenta in referentk, ki so pripravili uvodna razmišljanja (M. Juvan, S. Čoki, M. Mercina, J. Čebron), je bil odgovor B. Krakar-Vogel strokovno poglobljen in brez pretirane čustvene vznesenosti ali vnaprejšnje užaljenosti. Velika škoda je, da je okroglo mizo ignorirala maturitetna komisija, in sicer z majavim izgovorom o neprimernosti časa — navsezadnje je dogodek potekal pod okriljem našega stanovskega društva. In kje drugje, če ne »v stroki«, lahko razčistimo čisto strokovna vprašanja? Po hodnikih javnih institucij in strokovnih »vročih telefonih« prav gotovo ne.
1 Sam sem uvodoma predstavil izhodišča za načrtovanje sprememb esejskega dela mature iz književnosti. Med načeli načrtovanja sprememb se zdita bistveni dialoškost in postopnost sprememb, ki se povezujeta tudi z izhodišči za oblikovanje esejskih naslovov.
1.1 Dialoškost
V stroki. Nenehno naj bi v strokovni in širši javnosti — vsako »dejanje« je v šolstvu tudi družbeno, ne le strokovno dejanje — potekali pogovori o obstoječih in novih strokovnih rešitvah; pri tem bi se morali vsi izogibati apriornim strahovom in emotivnim (samo)oznakam kot »dežurni krivci«, »rušitelji« ipd.
Pri pouku. Sodoben pouk se utemeljuje tudi na dialoškosti (pouka) književnosti — v interpretaciji je »virus polisemije« ob Prešernovi poeziji na srečanju v Murski Soboti prikazal B. Paternu. Če se književna didaktika izpeljuje iz literarne vede kot njene temeljne strokovne podlage, potem premiki interpretativnega vzorca v vedi ne morejo biti brez posledice za didaktično izpeljavo.
In njene meje. Dialoškost zastavlja tudi vprašanje o »mejah svobode« dijakove interpretacije — kje je prava pot med »poznanstvenjem« pouka književnosti in navadnim čvekanjem.
291
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
1.2 Postopnost sprememb
Načelo postopnosti je poleg preverjanja brez dvoma eno od osrednjih načel; pri tem pa se postopnost lahko spremeni tudi v »nepremakljivost«. Tovrstni zdrs je bil zaznaven tudi pri pogledih na maturo in njene spremembe:
- »mature ni mogoče spreminjati čez noč« — ali je zato sploh ni potrebno spreminjati;
- »upoštevati je treba poglede, ki so bili veljavni do sedaj« — ali so sedanji modeli večni in nedotakljivi;
- »poleg alternativnih pogledov je treba izdelati tudi podrobnosti: sistem ocenjevanja, izpitne pole« — gre za »argument sistema in inercije«, namesto katerega bi bilo smiselno omogočiti (institucionalno) spremljavo alternativnega sistema, tj. raziskavo uvajanja, recepcije in vrednotenja novih oblik preverjanja.
1.3^1zhodišča za oblikovanje esejskih naslovov
Ali obstaja možnost »odprte mature«? S pojmom »odprta matura« označujem sistem, v katerem bi dijak izbiral med različnimi tipi esejev. Poleg razlagalnega in razpravljalnega eseja bi mu ponudili vsaj še polustvarjalnega (utemeljeno pisanje nadaljevanja dela ipd.).
Razlagalni esej bi moral nastati ob neznanem besedilu: to bi bistveno zmanjšalo možnosti podatkovno preobremenjenega pouka književnosti, tj. učenja »kataloga podatkov in tujih interpretacij«. Interpretativni esej v osnovni šoli že poteka ob neznanem besedilu: tako različica C preizkusa znanja izhaja iz pesmi Le kaj naj storim A. Kokota, ki je ni v berihh oz. v katalogu znanj. Vprašanja ob besedilu (pretvoriti bi jih bilo mogoče tudi v oporne točke za esej) se navezujejo na razumevanje teme besedila, prepoznavanje in razumevanje kontaktne smeri, zgradbe, nenavadnih besed, utemeljevanje sporočilnosti (ideje) iz bistvenih verzov v pesmi, povezovanje pesmi s kontekstom. Pet nalog je povezanih s »čistim« literarnovednim instrumentarijem: določanjem slogovnih prvin, oblike pesmi, vrste, avtorja in besedila. Ustreznost preizkusa znanja (zakaj ne (tudi maturitetnega) razlagalnega eseja?) ob neznanem besedilu podpirajo tudi učitelji: »Večina učiteljev (...) — 77,78 % meni, da je tak izbor ustrezen, njihove utemeljitve pa so, da mora učenec znati uporabiti znanje tudi pri neznanem besedilu, ker gre sicer lahko bolj za reproduciranje nečesa že znanega (...).«' Očitno je torej, da so bosa modrovanja o tem, kako so učitelji proti preizkusu književnih sposobnosti ob neznanem besedilu; če to dejstvo povežemo še z dobrimi rezultati na letošnjem zaključnem preverjanju znanja (ob neznanem besedilu), potem res ni razloga, da ne bi sistema utrdili in še dodelati. Paradoksalno pa je, da preverjamo sposobnosti v osnovni šoli ob neznanem besedilu (bistvo preverjanja torej ni tehtanje nakopičenih podatkov oz. učenje pravilnih interpretacij), medtem ko se na srednjih šolah še vedno držimo predpisanega sidopa, ob katerem se je treba predvsem čimbolj vestno naučiti »miselnega vzorca« za razumevanje dela in t. i. »temeljnih« pojmov literarne vede. Če kdo, potem prav srednješolci, še bolj pa gimnazijci, uživajo v lastni kritični, ustvarjalni obravnavi književnosti. Zakaj jim ne damo te možnosti tudi na maturi? Pri tem bi veljalo upoštevati priporočila in pripombe, ki jih je v svojem razmišljanju o maturi oblikovala B. Marentič Požarnik.^ Nanašajo se na razHčne ravni kakovosti znanja in na to, kako ga dijaki pojmujejo (»znanje (je) zbirka podatkov, ne pa nekaj, kar samostojno gradijo, kar se jih »dotakne«, ima smisel in jih tudi zanima«), vprašljivost apriorne »pravičnosti« oz. etike ocenjevanja, ki je utemeljena zgolj na merjenju dosežkov pri nalogah oz. na prividu absolutne objektivnosti (»sestavljavci preizkusov so tudi etično odgovorni, če s svojimi postopki nižajo raven pouka in učenja«), posebej pa se dotakne tudi ocenjevanja književnosti na maturi: »Tako bi tudi pri ocenjevanju esejev iz slovenske književnosti lahko dali
' D. Rose Leskovec (1999). Iz spremljave poskusnega preverjanja znanja osraošolcev. Slovenščina v šoli, 3. ^   B. Marentič Požarnik (1999). Dobra popotnica za prihodnje stoletje? Šolski razgledi, 22. 5. 1999, st. 5.    j
292
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
med merili več prostora samostojnemu oblikovanju idej dijakov (...) in v to smer »prevzgojili« ocenjevalce.«
Razpravljalni esej naj bi nastal na podlagi vprašanj problemskega tipa in naj ne bi bil več »kontrolka«, ki se jo uspešno reši le, če se pridno stopa po korakih iz navodil. Od prepoznavanja vsebine znanih literarnih del (npr. dramskih situacij) bi razpravljalni esej lahko prešel k tematiki povezanosti/ločenosti književnosti in stvarnosti, medijev, raznolikosti zvrsti in vrst, ideološkosti, ravni besedila ipd. Tak esej se naj ne bi nanašal na konkretno besedilo, ampak obči problem. Za začetek bi bila smiselna vsaj opustitev opornih točk, ki eseju korenito zmanjšujejo ustvarjalno osebnostno razsežnost.
Posebno pozornost bilo smiselno nameniti pripravi modelov in kriterijev ter usposabljanja ocenjevalcev za preverjanje znanja z ustvarjalnim oz. polustvarjalnim esejem. Ob tem ne mislimo na kak »domišljijski spis«, ampak predvsem na ustvarjalno dopolnjevanje ali preoblikovanje besedila, ki pa je zasidrano v ključnem problemu, tematiki, ideji ali kaki drugi določujoči lastnosti izhodiščnega besedila. Dijak, ki se odloči za ta tip eseja, bi moral svoj izbor, pa tudi sestavo in smisel eseja, uvodoma utemeljiti. Res je, da ta oblika še ni preverjena, zato z njenim uvajanjem ne kaže hiteti. Res pa je tudi, da bi bilo smiselno začeti s pripravami na »odprto maturo«, ki bi zajela tudi ustvarjalni esej. Morebiti bo raznolikost, ki bi jo tak pristop prinesel, bolj v skladu z veliko neznanko prihodnjih generacij, saj »si že bližnjo prihodnost lahko predstavljamo le, če si poskušamo zamisliti nemogoče, ker razmislek o sedanjih možnostih nikakor ne daje zadostnega izhodišča za tvorjenje predstav o prihodnosti«.^
2 V uvodni predstavitvi so sodelovali tudi M. Juvan z zanimiv »esejem o eseju«, ki je problematiko šolskega eseja med drugim soočil s teorijo nedoločnostnih mest v besedilu. S. Čoki in M. Mercina objavljata svoj prispevek v tej številki, J. Čebron pa je kot sklepna referentka omenila naslednje dileme:
- dijak naj se pri eseju do prebranega oz. problematike opredeljuje, kar naj bo postavljeno tudi v okvir ocenjevalnih kriterijev,
- smiselno bi bilo, če bi ocenjevalci kriterije večkrat skupaj pretehtali,
- najti bi bilo potrebno mehanizem/institucijo, ki bi priskrbel(a) verodostojne podatke o pisanju in vrednotenju eseja v tujih izobraževalnih sistemih.
3 Vprašanje je, kaj od tega, kar je bilo povedanega na okrogli mizi, bodo »načrtovalci maturitetne prihodnosti« vzeli v premislek ali celo upoštevali. A bilo je povedano, in to je veliko.
Hvala vsem, ki ste sodelovali v razpravi.
Igor Saksida
Pedagoška fakulteta v Ljubljani
^  M. Grosman (1998). Novi poudarki in sestavine v predlogih učnih načrtov za angleščino. Vestnik (Društvo za tuje jezike in književnosti Slovenije), 32,1-2.
293
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O   MATURI
Nekaj misli o možnostih objektivnega ocenjevanja esejev
IProblem v zvezi z ocenjevanjem me zanima zato, ker način predpisovanja in nato ocenjevanja maturitetnega eseja pogojuje učiteljevo štiriletno delo. Menim namreč, da je didaktična podlaga za pouk slovenščine dobro postavljena, da pa bi bilo mogoče v izvedbi maturitetnega izpita še kaj izboljšati.
Predvsem menim, da bi bili lahko maturitetni eseji gimnazijcev boljši.
Opazujem in sooblikujem namreč razvoj dijakovih pisnih sposobnosti, pri čemer se mi zdi, da učenci dobro razmišljajo, da znajo ubesediti izbrano snov, ko pa popravljam njihove predmaturitetne eseje, ti ne odražajo njihovih dejanskih sposobnosti komunikacije z umetnostnim besedilom. V anketi na primer, ki je bila leta 1997 objavljena v reviji Sovenščina v šoli, Anica Grilj poroča, da od 500 anketiranih 65 % dijakov meni, da maturitetni esej ni bil težak, dodajajo pa, da premalo upošteva njihovo lastno razmišljanje. Vzrok za to vidim v načinu ocenjevanja pisne naloge esejskega tipa (ah maturitetnega eseja).
V prispevku bi rada predstavila svoj pogled na vzroke in na možne izboljšave obstoječega stanja.
Maturitetni esej spremljajo navodila, ki jih kandidat mora upoštevati, saj so v nadaljnjem postopku opora za točkovanje esejev in s tem za 50 % delež končne ocene.
Kandidat je torej pri pisanju svoboden le v zaporedju realizacije navodil. Če izpušča priporočene postavke, izgublja tudi dragocene točke. O tem piše npr. glavni ocenjevalec, ki neki predmaturitetni esej za leto 1998 komentira takole: (G)reza nadpovprečen esej, v katerem se pokaže sposobnost branja in interpretacije na višji ravni, pri tem pa kandidat po nepotrebnem izgublja točke zaradi površnosti pri zahtevah na nižji ravni}
Toda problem je tudi v tem, da dijaki ne morejo razviti svojega ubeseditvenega postopka, kakor smo jih učih npr. pri jezikovnem pouku, pač pa morajo predpisani načrt pisanja vzeti za svojega, kar je (po omenjeni izkušnji in) po komentarju dijakov zelo težko ter predstavlja pravzaprav oviro pri tvorjenju besedila.
Na problem navodil opozarja že Boža Krakar-Vogel ob uvajanju eksteme mature, ko v Jeziku in slovstvu za leto 1994/95 piše, da
- dijaki in profesorji še ne poznajo dovolj dobro ciljev in postopkov tvorjenja maturitetnih esejev,
- da gre za prehodno obdobje,
- da bodo navodila usmerjala h glavnim vsebinskim problemom (poleg teme so dani torej tudi njeni deli) in
- da bodo sugerirala raven obravnave (da ne bi bila v besedilu le obnova in opisovanje doživetij ali posameznih sestavin literarnih del, temveč tudi razlaganje in utemeljevanje),
1
Tu bi dodala še lastno izkušnjo iz leta 1997, ko sem skupaj z učenci pisala interni poskusni maturitetni esej. Ob naslovu so bila seveda zapisana navodila, ki pa jih nisem v celoti zajela v svoje pisanje in zato dobila približno 85 % točk. Moj takojšen ukrep je vodil k sugestiji učencem, naj ne bodo toliko pozorni na esejsko strukturo, pač pa na čim večjo realizacijo navodil. Pri naslednjem poskusu so bile ocene opazno višje, eseji pa so postali podobni kontrolnim nalogam.
294
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
- da kandidat tako ve, na kaj mora biti pri pisanju posebej pozoren.
V nadaljevanju pa še,
- da se ustvarjalnost kandidatov kaže v izvirni in prožni izrabi navodil.
Menim, da je po nekaj letih stanje že bistveno boljše. Po lanskoletni anketi učiteljev, ki so se zbrali na slavističnem zborovanju v Kranju (res da vseh članov slavističnega društva), 77 % anketiranih odgovarja, da se udeležujejo seminarjev permanentnega izobraževanja (česar pred prenovo v obliki delavnic za učitelje nismo poznaU), 83 % se udeležuje strokovnih srečanj, 95 % bere strokovne revije...
Iz vsakdanje šolske prakse lahko preprosto rečem, da v veliki meri že znamo učence učiti po novem. To pomeni,
- da nam je znan temeljni cilj pouka, ki predstavlja vzgojo kultiviranega bralca,
- da poznamo temeljno metodo, ki se ji pravi šolska interpretacija umetnostnega besedila in ki je v perspektivi naravnana k zahtevnejšemu problemskemu pouku,
- da pristopamo k vsebinam po literamorecepcijskem načelu, ki ga obvezno spremljata literamoteoretsko in literamozgodovinsko načelo in
- da se zavedamo načela, ki ga je Boris Paternu leta 1983 izrazil v danes že legendarnem članku z naslovom Kaj hočemo s poukom književnosti, namreč da želimo razviti dijakovo osebno kulturo branja do čim večje zmožnosti in zahtevnosti.
Tudi definicija maturitetnega eseja in namen pisanja take naloge sta jasna in skladna z vsem naštetim. Nekoliko poenostavljena definicija pravi, da je esej maturantovo samostojno besedilo o književnosti. Naprej pa še: »samostojno: (ker) nastaja kot sad posameznikovih duševnih procesov, ki zahtevajo največjo stopnjo lastne udeležbe. Gre za t. i. procese sinteze in vrednotenja, ko kandidat iz znanih prvin tvori novo celoto, v kateri po svoje rešuje dani problem.« Namen takega eseja pa je, da v njem kandidat pokaže zmožnost bodisi literarnega branja bodisi zmožnost literarnega raziskovanja. (Vemo, da gre za izbiro med interpretativnim esejem in razpravljalnim esejem.) Če gre torej za literarno branje, ki dijaku (glede na didaktična izhodišča) daje pravico do lastnega doživljanja, razumevanja in vrednotenja prebrane knjige, potem so mu navodila odveč. Če pa gre za literarno raziskovanje, potem pač ne more raziskovati nečesa, kar je v navodilih že pred njim.
Na tem mestu bi se lahko vprašali, ali so cilji postavljeni previsoko. Menim, da ne, saj imamo cilje zato, da se orientiramo na poti k njim!
Predlagam torej, da pri maturitetnih esejih opustimo uporabo navodil, s tem sprostimo ustvarjalne energije maturantov, ocenjevalcem pa poskušamo ponuditi tak sistem ocenjevanja, ki ne bo temeljil le na ugotavljanju prisotnosti oz. odsotnosti predpisanih sestavin, pač pa na kakovosti napisanega.
Odprto je torej vprašanje, kakšen sistem bi to lahko bil.
Sedaj nam ni potrebno pogledati najprej k tujcem, pač pa v Jezik in slovstvo iz leta 1959/60.
Tu najdemo temeljit članek Martina Silvestra z naslovom Slovenske naloge v srednji šoli, v katerem se na 17 straneh loteva popravljanja, ocenjevanja, tematike, naslavljanja, oblike in zgradbe, poimenovanja takih nalog itn.
V zvezi z ocenjevanjem nalog uporablja kriterije in njihove odstotne deleže takole:
1. vsebina — 40 %,
2. jezik in pravopis — 30 %,
3. stil in kompozicija — 20 %,
4. zunanja oblika — 10 %.
295
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
Pri tem zelo natančno razdela, kaj je dobra vsebina (npr. glede na pravilnost podatkov, dosledno in logično izpeljane sklepe, povezavo z naslovom, uporabljene citate ...), kaj je dober slog (npr. v zvezi z besedno čistostjo, natančnostjo, skladenjsko urejenostjo, metaforiko) in tako naprej.
Leta 1977/78 v isti reviji Marija Gabrijelčič objavi povzetek svoje diplomske naloge z naslovom Vpliv učiteljevega pričakovanja in nekaterih drugih subjektivnih dejavnikov na ocenjevanje spisne naloge. V članku zapiše, da so anketirani učitelji, ki so morali oceniti neki spis, enotni v tem, da je potrebno ocenjevati vsebino, zgradbo, jezik, slog, da pa imajo zelo različen pogled na pomen in kakovost teh kriterijev. (Eni so na primer dajali prednost vsebini, drugi jeziku, tretji zgradbi. Kakovost vsebine pri spisu, ki so mu dodelili oceno 3, pa so eni opisali kot dobro, drugi pa kot slabo.) Ocenjevanje kakovosti posameznih postavk pa je po avtoričinem mnenju bistvo ocenjevanja. Natančnejši pogled v njeno diplomsko nalogo razkriva možnosti oblikovanja opisnih stopenj za kakovost postavljenih kriterijev. Kakovost vsebine so anketirani učitelji opisovali zelo različno, vendar se pa iz njihovih odgovorov da razbrati stopnjevanje zahtevnosti pričakovanega znanja.
Ocena	Opis kakovosti vsebine
nezadostno	vsebina ni smiselna
zadostno	vsebina je šibka, spis je vsebinsko prazen
dobro	vsebina ustreza naslovu; je primerna — ni pa izvirna; je premalo
	poglobljena; je vsebinsko doživeta
prav dobro	vsebina je zelo dobra; je zaokrožena celota
odlično	—
Na podlagi obeh prispevkov v Jeziku in slovstvu lahko sklepamo, da bi bilo mogoče oblikovati ocenjevanje na podlagi kriterijev, kriterije pa še natančneje razčleniti na opisne stopnje izkazane kakovosti znanja.
Kako se take opisne stopnje oblikuje, nam lahko ilustrira zelo preprost model, ki sem si ga izposodila v tuji literaturi (pri Giselle Martin-Kniep, specialistki za ocenjevanje^).
Če bi npr. želeli oceniti osebne navade nekega človeka, bi najprej oblikovali nekaj kriterijev, med njimi na primer ČISTOČO; ta kriterij bi nato natančneje razdelali in opisali takole:
1	2	3	4	5	6
človek glede    je videl vodo	pozna vodo	vodo uporabi	vodo in milo	uporablja	vsak dan
na čistočo	in milo	enkrat na	uporabi	milo in vodo	uporablja
dobi točko, če		teden	enkrat na	ter ve, kaj je	vodo, milo in
			teden	deodorant	deodorant
S tem primerom vidimo, kako je mogoče oblikovati opisne stopnje za čedalje večjo zahtevnost znotraj istega kriterija. Če torej kriterij »čistoče« zamenjamo s kriterijem »vsebine«, milo in vodo pa z dijakovim znanjem, razumevanjem, citiranjem, tehtnostjo itn., se verjetno laže približamo objektivni oceni dijakovih dosežkov.
Poglejmo npr. v program mednarodne mature (ki smo ga pri nas vpeljali leta 1990), kako tak sistem deluje.
Za razpravljalni oz. za interpretativni esej so postavljeni nekoliko različni kriteriji.
^  Giselle O. Martin-Kniep (1998). Assessment and Rubric Development. Middle Years Program and International Baccalaureate. Parede, Portugal. (Gradivo za učiteljsko delavnico.)
296
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O   MATURI
Pri razpravljalnem eseju se ocenjuje:
1. razumevanje snovi,
2. kakovost idej,
3. predstavitev,
4. pravilna uporaba jezika.
Vsak izmed 4 kriterijev je razdeljen na 5 stopenj, ki opisujejo višino kandidatovega dosežka. Pri kriteriju razumevanje snovi se npr. pojavljajo naslednje ključne besede za opisovanje teh stopenj:
- seznanjenost s snovjo,
- razumevanje teme,
- zavedanje problema v naslovnem vprašanju,
- navajanje iz prebranih del,
- zavedanje avtorjevih stilističnih sredstev in postopkov.
Ko ocenjevalec prebere izpitni esej, oceni vsak kriterij posebej in sešteje točke. Ker so kriteriji 4, pri vsakem pa je mogoče dobiti največ 5 točk, je najvišje skupno število doseženih točk 20. Končna moderacija, ki jo opravi izpitni center, šele določi meje med npr. dobro in prav dobro oceno (verjetno glede na skupni izid mature po vseh državah).
Pomembno je to, da se ocenjevalci držijo kriterijev in ne prilagajajo ocenjevanja najboljši oz. najslabši nalogi. Že Marija Gabrijelčič v omenjenem članku opozarja na nevarnost, da povprečen učenec dobi v dobrem razredu nižjo oceno, v slabem razredu pa višjo. Držati se je treba torej absolutne vrednosti kriterija, če pa je splošen izid mature slab, to »korigira« izpitni center.
Kaže, da ta ocenjevalni sistem ne predstavlja posebnih težav, čeprav ga uporabljajo na več kot 500 šolah po svetu najrazličnejši profesorji za zelo različne dijake ob raznovrstnih temah in naslovih maturitetnih esejev.
Poglejmo sedaj v izpitni katalog za leto 1999, po katerem bomo ocenjevali eseje na maturi. Za obe vrsti esejev so uporabljeni isti kriteriji.
1. Za vsebino je mogoče dobiti 60 % točk.
2. Jezik (40 %) je razdeljen še na zgradbo — 12 %,
3. slog — 12 % in
4. jezikovno pravilnost — 16 %.
Pri kriteriju vsebina se npr. ocenjuje
- povezanost s temo,
- poznavanje snovi,
- problemska obravnava snovi z analizo in sintezo,
- utemeljevanje trditev,
- zanimivost in izvirnost ubeseditve doživetja in vrednotenja.
Ker ne uporabljamo stopenj za opis kakovosti določenega kriterija, si pomagamo z navodili, ki imajo naslednje ključne besede:
poimenuj obdobje,
na kratko opiši, izberi po enega predstavnika, primerjaj odnos (med npr. dvema prvinama), utemelji svoje mnenje, razloži sporočilo in lastno vrednotenje itn.
Videti je, da kriteriji izhajajo iz naše šolske tradicije, kar bi kazalo razvijati naprej; na podlagi taksonomskih stopenj pričakovanega znanja, ki so podlaga sedanjim navodilom, pa bi se morda
297
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
dalo oblikovati opisne stopnje. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati didaktična izhodišča in s tem
zaokrožiti 4-letni izobraževalni proces.
Pri tem delu bi si lahko pomagali z domačimi in tujimi izkušnjami. France Žagar v reviji Slovenščina v šoh za leto 1997 postavi poleg znanih štirih (vsebina, zgradba, jezik, slog) tudi kriterij »besedilne vrste«, »vsebino« pa opiše z zelo uporabnimi ključnimi besedami: izvirnost, pronicljivost, poglobljenost, razgledanost. Igor Saksida v obsežnem gradivu za okroglo mizo v Murski Soboti določi najprej sporočanjske okoliščine, v katerih poteka maturitetni esej, na podlagi teh obhkuje 4 kriterije (razumevanje; uporaba književnega znanja; zgradba spisa in jezikovna pravilnost; odziv, prepričljivost in vrednotenje besedila), te pa nato natančno razčleni na opisne stopnje, ki jih odlikuje jasnost in preglednost, kar je glede na veliko število ocenjevalcev zelo pomembno.
O tujih izkušnjah je bilo že nekaj povedano, France Žagar pa jih natančneje predstavlja v že omenjenem prispevku.
Preden bi se lotili konkretnejšega dela, bi bilo potrebno podrobneje pregledati več ocenjevalnih sistemov v tistih nam zanimivih državah, ki poznajo zunanje ocenjevanje ob koncu srednje šole.
V prispevku se nisem dotaknila nekaterih problemov, neposredno povezanih z ocenjevanjem. Morda se bo v nadaljevanju ponudila priložnost, da bomo spregovorili še o
- esejskih naslovih, ki morajo biti problemsko zasnovani,
- o jasnem poimenovanju maturitetnih nalog, ki jim sedaj pravimo eseji,
- o delitvi izpita na osnovno in višjo raven ter še o čem.
S prispevkom sem želela opogumiti k razmišljanju, daje mogoče doslej opravljeno delo nadaljevati tako, da bodo rezultati še boljši — v zadovoljstvo učencev, učiteljev, strokovnjakov in širše javnosti.
Sonja Coki
Gimnazija Bežigrad v Ljubljani
298
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
Kako daleč od cilja
E^no od vprašanj, ki si ga postavljam od začetka mature, je, ali je doseženo najboljše ali vsaj ugodno razmerje med količino vloženega dela in njegovimi dosežki.' Razmerje se od začetka do danes ni spreminjalo in izboljševalo, ker se model mature, vsaj kar zadeva esej, ni izpopolnjeval. Za izboljšanje tega razmerja predlagam:
— razmislek o samem načinu ocenjevanja in izpopolnjevanje sistema;
— večje upoštevanje praktikov pri ocenjevanju poteka mature in njenih dosežkov;
— preverjanje rezultatov mature z upoštevanjem različnih kazalcev uspeha.
Od začetka leta 1994 se koncept eseja in ocenjevanje nista izpopolnjevala. Od zamisli do prve prve izvedbe mature 1994 je minilo premalo časa.^ O tem smo razpravljali že na zborovanju v Krškem 1994. Člani predmetne komisije so istočasno študirali, pripravljali maturo, usposabljali učitelje in ocenjevalce, zato je bilo razumljivo, da vzpostavljeni sistem ni bil popoln. Gotovo ga ni bilo mogoče na začetku popravljati, vendar bi bilo kasneje nujno potrebno izboljševanje in izpopolnjevanje. Za to pa je potrebno dvoje: razmislek o njegovi vrednosti in priznanje pomanjkljivosti. Pri tem želimo praktiki sodelovati bolj kot doslej.
Kakšno je bilo dosedanje sodelovanje praktikov? Smo učitelji, ocenjevalci, nimamo pa nobene možnosti, da bi vplivali na koncept šolskega eseja, ocenjevanje in njegovo izvedbo. Edino tovrstno sodelovanje praktikov je moderacija pred ocenjevanjem nalog. Prepričana sem, da bi večje upoštevanje mnenja praktikov ne samo izboljšalo odnose med komisijo in učitelji, temveč tudi olajšalo njeno delo in izboljšalo dosežke. Slednje bi bilo potrebno stalno spremljati in vrednotiti. Vprašalniki, ki jih dobimo po maturi, iščejo omejene odgovore, ki so predmet zanimanja komisije, ne pokažejo pa osnovne pomanjkljivosti, na katero praktiki ves čas opozarjamo, t. j. posledic zaprtosti eseja. Potrebno bi bilo poiskati tudi drugačne možnosti za ugotavljanja pomanjkljivosti.
Zakaj bi bilo potrebno bolj upoštevati kritične pripombe praktikov? Nič ne dvomim o tem, da je učitelj praktik tudi strokovnjak, v primerjavi s strokovnjakom teoretikom in raziskovalcem ali strokovnjakom uradnikom, odgovornim za izvedbo mature, pa edini živo in sproti spremlja njeno pripravo in izvedbo. Neposredno in najhitreje pozna njene delne rezultate. Še več. Ve, kako ocenjevanje na maturi povratno vpliva na pouk. Njegov jezik izkušnje se seveda razlikuje od teoretikovega in raziskovalčevega, tako kot učitelj in učenec dajeta različne izjave o isti maturi. Izjave različnih udeležencev mature je potrebno prevajati v isti jezik, kar pa ni mogoče brez pripravljenost vseh, da si med seboj prisluhnemo.
Kako matura vpliva na pouk? Vpliv je tako pozitiven kot negativen. Kateri so dosežki, odlike in pomanjkljivosti?
Pozitivno se je spremenil način dela. Zgodil se je premik od literarne zgodovine in teorije v recepcijo literarnih del; znanje literarne zgodovine in teorije je sredstvo za vzpostavljanje razmerja z literarnim delom, ne pa njegov cilj. Premik težišča pouka v nekaj letih pomeni dosežek vseh, ki smo pri maturi sodelovali. Učenci večkrat preberejo ta dela —jih razumejo, doživljajo, ocenjujejo
'   Od 1994 do 1997 sem bila zunanja ocenjevalka; od 1994/95 vsa leta poučujem v maturitetnih razredih; 1996/97 sem bila članica predmetne maturitetne komisije.
^  Glej Zbornike Slavističnega društva Slovenije 5, 6 in 7.
299
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
in presojajo ter utemeljujejo svoje mnenje. Izboljšal se je odnos do knjige. Knjige si velikokrat tudi kupijo; zaradi državnega subvencioniranja jim namreč ni več treba kupovati učbenikov. Založbe skrbijo za njihovo izdajo, kar zanje pomeni dobro možnost zaslužka, vendar tudi upoštevanje potreb šole. Gledališča ne podcenjujejo maturantov. Zadnji dve leti je v maturitnem sklopu dramatika in uprizoritve pripravljajo osrednja slovenska gledališča. Skratka, v javnosti je veliko pozitivnih odzivov na maturo.
Ali je premik v recepcijo že zadovoljiv dosežek? Ali koncept zaprtega šolskega eseja in sedanje ocenjevanje spodbujata in omogočata tako recepcijo, kot je za literarno delo značilna? Z branjem se aktualizira odnos med bralcem in besedilom. Zaprti tip eseja zavira, namesto da bi spodbujal individualne značilnosti tega razmerja. Kje so vzroki? Zahteva po maksimalni objektivnosti ocenjevalcev, na drugi strani pa preveliko število del, preveliko število vnaprej določenih vsebinskih podrobnosti, ki naj jih maturant v literarnem delu spozna kor relevantne (in ne druge). Menim, da s takim pojmovanjem šolskega eseja in ocenjevanjem ter pripravami dijakov, da bodo pri takem ocenjevanju dosegli čim boljši rezultat, zmanjšujemo ali celo izničimo pozitivne učinke tega premika v obravnavanju literature.
Nobenega dvoma pa ni, da je mogoče z zaprtim tipom eseja učinkovito disciplinirati dijake in učitelje. Discipliniranje je dosežek, če spremlja delo kot njegova naravna sestavina, nedvomno pa pomeni razvrednotenje književnosti in stroke o njej, če postane cilj. Tudi šolski esej, kakor se je uveljavil na maturi, ni pedagoški, metodični ali ocenjevalni deosežek, je sredstvo za ocenjevanje na maturi, ki naj bi bilo objektivno. Vprašajmo se, kolikšna je objektivna vrednost te ocene, če ne zajame tistega, kar je za umetniška besedila najpomembnejše — vzpostavljanje osebnega razmerja pri njegovem sprejemu. Nekatere sestavine sedanjega anaUtičnega ocenjevanja, t. j. različno točkovanje poimenovanja posameznih sestavin literarnega dela, primerjanja in utemeljevanja ne pomeni veliko, če so vnaprej določene vsebinske sestavine eseja in celo njihovo število. Spodbujanje osebnega odnosa do različnih (ne vnaprej določenih) sestavin literarnega dela in iskanje načinov za njihovo ovrednotenje mora postati ena temeljnih nalog pri izboljševanju sedanjega načina ocenjevanja. RazHčna zunanja ocenjevanja, ki smo jih uporabljali, preden smo se naučili sedanjega, npr. na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, so lahko izhodišče za večje zaupanje v sposobnosti učiteljev za tako delo.
Škoda bi bila, če ne bi poleg discipliniranja in drugih že omenjenih dosežkov mature izkoristili še drugih njenih možnosti.
Nobenega dvoma namreč ni, da ima matura (pre)veliko moč. Maturitetni esej je spremenil naslove in vsebino šolskih nalog. Podobne mu postajajo naloge na tekmovanjih za Cankarjevo priznanje. Osnovnošolci uporabljajo termin esej namesto naloga, še preden kaj vedo o esejih. Vse to po eni stani vodi v uniformiranje pisnih izdelkov, po drugi pa se je zmanjšalo število raziskovalnih nalog. Učenci 4. letnikov skoraj ne sodelujejo več na tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Vse to škoduje kakovostnemu delu pri našem predmetu. Raziskovalne naloge omogočajo spoznavanje znanstvenega dela, metodologijo, skratka, poglobljeno spoznavanje vede in s tem motivacijo zanjo. Cankarjevo tekmovanje pomeni uporabo, razširitev in poglabljanje znanja in merjenja z drugimi dijaki. Njihovo pojasnilo o preobremenjenosti zaradi mature me le delno prepriča, res pa je, da znanja, ki si ga pri takem delu pridobijo, ni mogoče prenašati v maturitetne okoliščine.
Delo je pri slovenskem jeziku veliko manj individualno tudi zaradi vehkega števila dijakov. Vsi delajo izpit na višji ravni. Dve ravni sta tudi pri matematiki in tujih jezikih. Podatki iz naše šole kažejo, da pri enakem številu ur kot npr. za matematiko in angleščino slovenščino pripravlja za višjo raven 4,5- in 5-krat več dijakov. Razmerje je še bolj presenetljivo in za slovenščino neugodno v primerjavi z italijanskim in nemškim jezikom. Še večji so problemi na šolah s kombiniranimi oddelki.
Vzrok za večjo obremenjenost in manjšo individualizacijo je tudi število del, ki jih mora dijak prebrati in se vsako leto menjajo. Delaven, sposoben, discipliniran, samostojen in nadarjen dijak bo na maturi dobil 8 točk samo, če se bo posvetil predvsem tem štirim delom. Večkrat jih bo moral
300
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OKROGLA  MIZA  O  MATURI
prebrati, Icar pomeni, da tačas ne bo bral drugih. Pojasnilo, da je zato toliko del v primerjavi z angleščino, kjer se dve deli menjata vsaki dve leti, ker gre vendar za dela, napisana v matemem jeziku, ne vzdrži primerjanja z mednarodno maturo, kjer sta deli samo dve. Mar je namen mature v discipliniranju povprečnih in slabih dijakov, da s količino nadomestijo kakovost? Je v Sloveniji skoraj deset tisoč takih?
Ali pri slovenskem jeziku ne učimo jezika? In to na dosti višji ravni! Zmanjšanje števila del na raven mednarodne mature in njihovo menjavanje na dve leti bi omogočilo ne samo temeljitejše priprave na maturo, temveč tudi ugotavljanje pomanjkljivosti, njihovo odpravljanje, izboljševanje ocenjevanja in s tem povratno tudi pouka.
Predmetna komisija za slovenski jezik je doslej opravila izjemno obsežno delo. Učitelji praktiki smo se na seminarjih pripravljali za določen skupni izobraževalni standard; potrebni smo bili kot zunanji ocenjevalci. Upam, da bomo v prihodnje lahko bolj vplivali na izboljševanje sedanje mature iz slovenskega jezika.
Marija Mercina
Srednješolski center v Novi Gorici
301
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
_METODIČNE  IZKUŠNJE_
Računalniške predstavitve pri pouku slovenskega jezika in književnosti
1. Računalnik v vsaki učilnici
Vprašanje, ki je še nekaj časa nazaj burilo duhove med šolskimi strokovnjaki, ali uporabljati računalnik pri pouku ali ne, je z bliskovitim razvojem računalniške tehnologije izgubilo svoj pomen in danes ne predstavlja več realne dileme. Tako kot je pred leti uvrstitev grafoskopa kot standardne opreme v šolskih učilnicah predstavljala kakovostno višji nivo opremljenosti šolskih prostorov z učnimi pripomočki, se danes lahko strinjamo, da naj bi bil že tudi računalnik nepogrešljivi del opreme v vsaki učilnici.
2. Sodobni učni pripomočki
Ob pomanjkanju ustreznih didaktičnih pripomočkov se mi je porodila misel, da bi s pomočjo računalnika lahko vnaprej pripravila prosojnice, ki bi jih uporabila v razredu za računalniško predstavitev določenega učnega sklopa.
3. Sestava projektne skupine
v projektu smo sodelovah inž. elektrotehnike Jože Drenovec, dipl. inž. elektrotehnike Srečko Simovič, prof. slovenskega jezika in književnosti Dragica Debeljak in trije dijaki, Franci Lajovic, Tomaž Roblek in Danilo Ekar.
4. Cilji projekta
4.1 Neposredni cilji
— Posodabljanje in prenova pouka.
— Urejenost, disciplina in preglednost.
— Čim hitreje in čim bolj kakovostno pridobivanje znanja.
4.2 Globalni cilji
— Uporaba računalnika pri pouku v srednji šoli.
— Uvajanje posameznih računalniških aplikacij v pouk v srednji šoli.
4.4.1 Elektronska prosojnica Značilnosti in prednosti.
— Bogati vidno sporočilo.
302 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
— Spodbuja ustvarjalno razmišljanje.
— Vpliva na vizualno prostorsko inteligenco.
— Spodbuja razčlenjevanje in logično razmišljanje.
— Omogoča nekaterim učnim tipom boljše razumevanje ter pomaga pri pomnjenju.
— Spodbuja celostno delovanje možganov.
— Z njo lahko učinkovito prikazujemo razvoj nekega procesa.
— Zagotavlja kontinuiteto.    Disketo imamo lahko doma; ponavljajo tisti, ki manjkajo v šoli.
— Zanesljiv vir informacij — dejstva so preverjena, sledijo učnemu načrtu.
5. Pomen rezultatov projekta za šolsko okolje
— Gre za bistveno preseganje tradicionalnega predavanja.
— S pomočjo računalnika se lahko dopolnjujejo dosedanji načini posredovanja znanja.
— Pri pouku predstavlja prijetno osvežitev in s tem bolj motivira dijake.
— V krajšem času lahko predelamo več snovi, saj se računalnik nikoli ne utrudi, njegova zbranost je vedno enaka.
— Oblikovanje računalniške slike je preprosto (predpogoj je seveda obvladovanje računalniškega programa) in poceni, saj ne potrebujemo papirja, folij, flomastrov, ovitkov, map ...
— Že oblikovane računalniške slike lahko kopiramo, popravljamo in spreminjamo.
— Računalniški programi ponujajo:
— pestro izbiro barv in tipov ter velikosti črk;
— obsežne baze vnaprej pripravljenih sličic, ki jih lahko uporabimo (povečane, pomanjšane, spremenjene) pri izdelavi računalniške slike;
— možnost vstavljanja in obdelave strokovnih gradiv ter fotografij, ki jih lahko v računalnik vnesemo s posebnimi čitalci (angl. scaner) ali videokamero;
— možnost povezovanja računalniških slik v računalniško predstavo (angl. slide show), v kateri lahko programiramo trajanje prikazovanja posameznih slike in obliko prehodov med njimi (prelivanje, stapljanje, prekrivanje, izginjanje v različne smeri, pojavljanje iz različnih smeri...);
— podobno kot pri prosojnici lahko prikazujemo vsebino (z dodajanjem ali odvzemanjem), la da je tu vse lažje in bolj preprosto;
— nekateri programi omogočajo tudi izdelavo in prikaz gibljivih računalniških shk (računalniško animacijo).
6. Predvideni vplivi rezultatov projekta na učni proces
— Vsebina ravno tako kot na tabli nastaja postopoma.
— Pri tabli se delovna površina blešči, zato je potrebna zatemnitev. Posledica tega je slabša preglednost, kar pa ne velja za elektronsko prosojnico. Elektronska prosojnica se namreč lahko posreduje preko televizije, ki pa že sama oddaja svetlobo.
— Učitelj pri pisanju na tablo zgublja stik z učencem, pri elektronski prosojnici pa je ves čas v stiku z razredom, saj se vsebina na elektronski prosojnici lahko spreminja tudi sama (že vnaprej načrtovano) ali z daljinskim upravljanjem.
— Pogost problem prikazovanja na tabli so nejasne skice in opisi zaradi pomanjkanja časa, medtem ko je elektronska prosojnica pripravljena že vnaprej.
— Če tablo zbrišemo, vsebine ni možno ponovno uporabiti, elektronsko prosojnico pa lahko predvajamo večkrat.
303
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
— Po elektronski prosojnici lahko pišemo z elektronskim svinčnikom. Osnovna vsebina se ne spremeni, dodatno napisano pa lahko enostavno zbrišemo.
— Na tablo vnaprej ni mogoče prikazati več slik, elektronska prosojnica pa jih lahko posreduje kadarkoli.
— Učitelj se pri pisanju s kredo pogosto umaže, pri elektronski prosojnici pa je delo »čisto«.
— Vsebino lahko razložimo tako, da je dijakom ni potrebno prepisovati s table in da dobijo vsi enake informacije (lahko tudi pisne ali na disketah).
— Snovi s table ni možno prenašati, medtem ko je elektronska prosojnica prenosljiva na disketi in z dopisovanjem in dorisovanjem ne zmanjšujemo njene uporabnosti.
— Elektronska prosojnica omogoča tudi zvočno spremljavo projekcij, kar je zelo koristno za standardne predstavitve. Po eni strani lahko glasbo uporabimo, da se spodbudimo za mirno, koncentrirano delo, pa drugi strani pa za aktiviranje.
— Učitelj potrebuje ustrezno znanje za vodenje programskega paketa. —Veljavni učni načrt se ne spreminja, bistveno pa se posodablja pouk.
7. Zaključek
Ministrstvo za šolstvo in šport je na osnovi javnega razpisa razvojno-raziskovalnih projektov programa RO (Delo, 14. 6. 1995) podprlo in financiralo tudi naš projekt.
Projekt Elektronska prosojnica pri pouku slovenskega jezika in književnosti je zajel naslednje tematske sklope po Predmetnem izpitnem katalogu za maturo za SJK: Jezik v prostoru in času, Zvrstnost slovenskega jezika, Glasoslovje, Besedoslovje, Besedotvorje.
Naloga je bila uspešno zaključena 31. 12. 1996 in med nastajanjem deloma že preizkušena tudi v razredu. Elektronskim prosojnicam je bilo dodanih še preko 500 identičnih klasičnih prosojnic.
Konzulentka in recenzentka je bila dr. Marja Bešter. Projekt je bil v celoti javno predstavljen vsem svetovalcem za slovenski jezik in književnost z Zavoda za šolstvo, in sicer 5. 6. 1997 na Srednji elektro in strojni šoli v Kranju.
Od jeseni 1998 pa je dostopen tudi na Internetu — http.//ro.zrss.si/okvir51.htm (Katalog priporočene programske opreme. Didaktična programska oprema).
Viri
Seifert, W. Vizualizacija, prezentacija, moderacija. Maribor: Založba Doba.
Popotnik, A. (1996). Didaktično oblikovanje pisnih gradiv za laboratorijske vaje in praktični pouk. Vzgoja in izobraževanje (47-49), 1.
Dragica Debeljak
Srednja elektro in strojna šola Kranj
304
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
Priloga 1
Možnosti prikaza računalniške slike v učilnici (predavalnici)
Vsebino elektronskih prosojnic lahko prikažemo:
1. na TV-zaslonu, ki smo mu dodali TV-enkoder,
2. na dodatnem računalniškem monitorju,
3. s projekcijo preko LCD-prosojnic in grafoskopa na platno,
4. s projekcijo preko računalniškega projektorja na platno.
Možnosti prikaza je pripravil dipl. inž. Srečko Simovič.
1. Prikaz elektronskih prosojnic na TV-zaslonu
Za prikaz slike uporabimo obstoječi televizijski sprejemnik, ki ga povežemo z računalnikom preko posebne grafične kartice, ki jo vgradimo v računalnik, ali preko posebne zunanje naprave, TV-enkodeija.
Prednosti:
— uporaba obstoječega TV-sprejemnika,
— omogoča priključitev videorekordeija,
— dobra vidljivost pri dnevni svetlobi.
Slabosti:
— zaradi majhne diagonale ekrana ni primeren za uporabo v večjih prostorih,
— zelo slaba ločljivost,
— izdatek za nakup boljše grafične kartice oziroma enkoderja. =
TV
SPREJBVINIK
TV KONVERTBl
RAČUNALNIK
J
2. Prikaz elektronskih prosojnic na dodatnem video-računalniškem monitorju
Z izbiro dodatnega (predstavitvenega) monitorja, ki po velikosti ustreza prostoru, v katerem je nameščen, dobimo relativno dobro sliko.
RAČUNALNIK
Prednosti:
— visoka ločljivost,
— dobra vidljivost pri dnevni svetlobi,
— možnost namestitve več monitorjev v istem prostoru,
— možnost priključitve videorekorderja,
— relativno nizka cena.
SlabosH:
— omejena velikost slike (enako kot pri TV),
— izdatek za nakup dodatnega računalniškega monitorja.
PREZBITAaJEKI RAČUNALNIŠKI MONITOR
305
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
3. Prikaz elektronskih prosojnic s projekcijo preko LCD-plošče in grafoskopa
LCD-plošča z grafoskopom omogoča projekcijo, ki se po ločljivosti približuje projekciji z računalniškim projektorjem.
pro^majBKO
platno
Prednosti:
— slika čez celo platno,
— velika ločljivost,
— bogata barvna paleta,
— prenosljiva naprava, ' '
— možnost priključitve videorekorderja.
Slabosti:
— potrebna je delna zatemnitev prostora, RAČUNALNIK
— zahteva zunanji vir svetlobe (kakovosten grafoskop, ki daje močan svedobni tok),
— nizek svetlobni tok in slabša enakomernost slike (v primerjavi s projektorji).
4. Prikaz elektronskih prosojnic s projekcijo preko projektorja na platno
Računalniški projektor je najbolj popolna naprava, ki omogoča kakovostno predstavitev elektronskih prosojnic.
Prednosti: j
— slika čez celo platno,
— velika ločljivost, J
— visok svedobni tok, |
— dobra kontrastnost in enakomernost j slike, I
— možnost priključitve videorekorderja, i
— veliko   dodatne   opreme   (zvočniki, j mikrofon...), i
— ne potrebuje dodatnega vira svetlobe, j
— je prenosljiv.
Slabost:
— razmeroma visoka cena. 1
lcd pfiojbdor
platno
računalnik
Priloga 2
Primeri prosojnic tematskega sklopa Družboslovno jezikoslovje; Slovenski jezik in njegov razvoj
306
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
SLOVENSKI JEZIK IN NJEGOV RAZVOJ
Umi
Zgodovina knjižnega jezika Je pomonben del zgodovinskega spomina vsakega naroda, spomina na niegov razvoj in kuKumo ustvarjalnost.
Tudi zgodovina slovenskega Jezika Je pomemben del sloveti^ zgodwi(K. fcriiko l3oU. kolikor nam ie prav rapis v slovenskem ieziku Pričevanje o usodi slovenskega Uudstva v stoletjih, ko smo živeli kot del neslovenskega sveta.
4	
	SLOVENSKI JEZIK IN NJEGOV RAZVOJ
	
%. indoevropski praiezik	
2. praslovnnščiiia	
3. slovenski lezik
7 PrMaimgmS jjodevropskj cmjeak
..... ......
Tako raztaaajo indocvropsko skupnost z domnevo, da ie morat biti v pradomovini v rabi steipni
307
"8 Ni pisfilh Virov iNOOEVROPSKJ PPIAJESK
?a ta iezik nimamo Pisnili AMrov*
Na PodteiK skupnih potez nje^^i^ potomcev pa ga i^ko prece} tiataačno rekonstruiramo.
ti
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
9 ca* In tea/f!mcemfc»	
_ss,....., mm	
Indoeuropslä mr^eiäiriiai U covorfB   ^ mm             iN^^ii. ii. na ozemDu. Iti éeéa bd Karpatov, ob črnem tnoriu in dalie v notranjost Azüe do današnjesa Twlíestana,	
iNooEvNQpaíTpmmm ]
Izrazi za številko lOO
indoevropski prajezi{<: k'móm
\       t)
KENTUMSKft SKUPINA       SATEMSKfi SKOPIMA
erško:, hel-Mton tinsko: I nemško: [
s'atám
hundert
iransko: praslov.
SbtO
slovenski jezik: '"sto
iS KennmaiciJeilkl	
živi kentumski ieziki	
	
J_       i         1          1	
^genhanskC	rkeWskrxtoinanskTT^ nrški .
•nemSIti	• irsM     • ttaBiaDski  • starosrSki
•andeiki	• bretonski • fwtanski   • oowoaríM
> nizozemski	• veßki    • francoski
• flamsk!	• íKotski   ' iranski
	• nctasatsKi
> norveški	• ramonski
• iuedski	• kaiakxiski
	• PTQvatisatsfci
	• rctronunsIU
NaiPna so sé i«!^-« PO in . Vmwem veto so precie obe Smmi&á.
Po siasognem razvoiu indoewropsketfa izraza za Stevülio lOe dem» in(k)evrop$iieJe«ltfr4iat^g|iiOdneait
živi satemški ieaáfci
2} PRASLOVANŠČINA
(JeTik-, ki su fía Slovani govorili v pradotnovtniO
308
JEZIK IN SLOVSTVO, letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
! }? SuMp.
>razp^'
Jezikovne
IffifiBitoimpna tako fimkotnpane.
Območie prastovanščine Je t)i(o oznpk^ med mmam in E|i0Hi.«H«Htei^<
rssssss-----
Lastnosti praslovanskega glasostovja
Nekatari slovanski imdki so te lastaostt obdržali, shnron&žina na:
1. M in mehčan izgovor soglasnikov, npr.
i.t.p-r.! .p- (odvisno od glasovne soseščine v besedi; ohranjeno npr. v niščini);
2. zakon o odprtih zlitih: vsalt: zlog se Je moral končali na samoglasnik, iqu. utoce, poto (otec, pot); zakon je veljal še v stari cerkveni slovanečiiri.
b
20 t*slnosspnk/,i^»e^bi^
Lastnosti praslovanskega glasoslovia
3. nidi^ne femme, U ^ je skivenščina izgubila:
a) dva različna polglasnika - trdega, imenovanega jor  - imi), in mehkega, imenovanega jer (« ¦ pvif>); ^
b) dolgi L• imenovan/v/r;
c) nosna samoglasnika f (pfia) in Ma); nosnika sla v diugačtf razvrstitvi kot v pr«(toipnfc|M oiuuii^n v poljičiiiL
MlASIXlVAHeam
Lastnosti praslovanskega glasoslovja
3.
kiP}e
6) dva radična i-ja - sprednjega (mfaaf«'«
zavi!!t6) in srednjega (trdega - sym,)\
ohranjeno npr. v poljičlni.
22 StWEnskijBSii
Delitev slovanskih jeiikov
• betorusM -olnaasMb
^^^^^^^
• stow>9ii
—'------
• aomrsn
nsepriU v ilililji
i$o se razprostrti VI , tako da so seiaU od "Siibam 03 zatmdu pa stioraJ do DtnaM oa
UPai»osWi*Hnipa ^^^^^
80 oa vAodo seaali celo dol
w^ee pri« v
309
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
METODIČNE   IZKUŠNJE
Ookaz za to so immm nA: fopr. Sava. Drava. Soča    te hMélm rPtui. Celie. Krani .„J prevzetih od prel)ivalstva. Iti je že prel njihovim Prihodom živelo v tel) kraJih.
To so bill ! romamzirara SM ter KaSi.
li
	
aM^qncm m I» poi	mi
OddaUe^ta se Je (Mi	
orasfwansäne in se	
izotrfikovaia v	
Poset)en	
juznoslwanski jezik -	
	
	
ihjezlkoif:
p/msldwwscdm
Podobne jezikovne sprememl)e so se pojavite tudi v aovoru drasod naseUetiih Slovanov^
Vzrok: tnešanje s staitisekii. stiki z neslovanskimt sosedL _
Ne filede na jezikovno I oddaljevanje imaio ' slovanski narodi še danes veliko sktsmih značilnosti.
PRASLOVMiSCIHA
Staro cerkveno siovanščino imenujemo }«glfe
Vsa ta (»sedila so večinoma Prevodi iz svetesa pisma I ali pa so nastala po zstedovanki oa še drueafna arška i besedila fredkeJe: latinska in nemšiiaJ.
Ha^O« 1^ P3 teaia Saisitaeifai te z učoKi. nain-ej v filafiolict, nato v
cirilici.
Stara cerkvena slovanščina se Je oPiraia na um timm g« gwMiil «amuM ad
Danes so tam ostanki makedonskih narečli.
rmiay/vaaiiA i
ie izumit loitslMifai. bizantinslš državljan iz Soluna, ki se Je pozneie
preimenoval v etrili&
Giaeolica ie dobila ime po besedi iaä^cM'fsovoriti).
te I» iBwia tomn^ InSkn )e liiSo hmmm, 11 miMaSb tknandtfli gicesv, id sv tehto uabitunA 90mm
PRASLOVANSCINA
pripisujejo Klimentu Ohridskemu. VpeUal Jo je car Samuel že v 10. stoletju. Ime je dobila po Cirilu (Konstantinu), ker so Jo dolao časa Prii^iaknMnu.
Uporabijaja fo še vednn:
- Bolgari
- Makedonci -Srbi
- Črnosorci ¦ Rusi
4^
aar
Brata Konstantin in Metod sta se nekaj časa mudila pri knezu Koclju v Panoniii. Kocelj Je staro cerkveno siovanščino vzljubil in dal bratoma okros 50 učencev, da bi Jih v tem " jeziku izobrazila.
310
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE   IZKUŠNJE
PANONIZMI
Med Morauant in KoclJevimi Slovani sta Ciril in Metod prevzela v svoj knjižni jezik nekaj besed, ki so značilne samo za Slovane, živeče na robu Panonske nižine, ne pa tudi za makedonske Slovane..Te besede imenu}ema. pahbnizmi;'
iste naé jssikoslavsc Xafraslw OUak in MOdoaičsv Hmt Vatnslav sta dokazala, da js carkvana tUmmiSbim
teorua. ki Jo imenujemo se -:.^:;.je.iudt obveljala.
Na podla|0 panonisnov sta Kopilai te Miidoiii mislite, da ja bila živa govoina podlaga stan cerkvons slovaničteo govorica panonskih Slovanov, do dotečana mara poanajilli Stovsncov.
To teorijo imenujemo panonska teorija.
3) SLOVENSKI JEZIK
i 3> smiamjtnlinr««
SLOvmsKIJBZlK
Slovani so se iz pradomovine pomikali na ju2 ob severni in vzhodni strani Krpatov v Panonsko nižino in od tam v filpe in na Balkan vse do Grčije in Albanije. ¦        .J
Slovenci so v zsodnjem srednjem veku sprejemali besede predvsem od
Nemcev (k,,iij. cck c\\ ichtihi. </;/(/. Altiflit...), pa tudi od Romanov (Iniji,!. hn-nla. ^ajba. Mri, knstiinj).
Sprejemali smo tudi madžarske besede
y manjši meri so tudi sasedje našib lirednikov Jemali besede od nas .
(f.i'ihitíf-'Ijpnica. (ior!ziil-(iiir!rti}^
Na dolaih pohodih so Prihajali v stik z najrazličnejšimi ljudstvi in si nabirali nove besede.
Prevzemati so imena krajev in    in jih Prilaflajali izfiovoflim možnostim fTrst. Kranj. Soča. Sava,
K AKmllmUi,-~-~ aorensk/jeok
V sn*4Ma viAa !¦ U Mtea agnin taks stevsB^ MraM oMa] kal ¦wvMwn |aBK.
Severni de! ndulanietfa slovenskega prebivalstva v vzfradnib Alpab ie bil že močno pomešan z Nemd. Slovenski jezikoviH otoki so PO teh kraiih izcimtt v 14. in 15. strtethi.
SSbnnsU pa ianpndaaai*
tpiallTnlB.
I
311
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE   IZKUŠNJE
!
iLovmiKixiik
Pola«>na šo se sJovojiH tudi Nemci, hi so se m dosdili sredi med Slovence:
- na Pnmkain te v 10. stoliON
- m SiHikam poI)B * 11. sial«^
- v Baad dolbd. fri Soilei In na
Glavna razloaa za dialektizaciio prvotne slovenščine sta bila verjetno ta, da
- med Stovoncf ni bHo zaAista^a kalbnmaga, pottttčnega, tagovSiaga bi catkveaega stiika,
¦ so ptipadaB itevilnim carkvanitn bi ^svataim upiavnbn enotam. Id so bnela nadišča anna] slovniskega ozraidla.
Slovenski jezik spada met
pžnosloiianske jezike.
Med najstarejla pričevanja slovaškega jezika stremo oseixia
tewra. kakor so sporočena v starih listinah od 7. (k> 12» stoletja.
41 Har»Ljm
Y sradnjon vakn. nekako od il. do 13. ali 14. etoMia. ee Je doSeJ enotni ieUk StovancOT raxcairfl v rož naawrtaa.
Na dilaiektizaciio Slovencev Je vplivalo tudi sosedstvo z različnimi ljudstvi in jeziki: iviadžari, Nemci, Furlani...
K naistareišim slovenskim imenom SPada ime iz latinske kronike za teto 631, ki omen« slovenskesa kneza'
Nei^ai osebnih imen za zsled: - iz $a(zburške Uratouščinste knjiee:
f!J»liaezJ.Wt»i*»(11cl»Mi(raJ. »SBnnK<**aa(f J «>
Sebednčol.
.-.........-^-Mci. «amo/nWioaiJ. 'ntti^rrohlesciaueJ. floSra«
rDatniaJ. &>>(.Cai»J.mrasImiVla^iiiHUiilfi.-
Mat^rMoitaJ. AwilXPrwIaJ. TBm^mtiOBrJ. ll>tli>tost{«i6aat>. uma (Ulta), rata rmcsL (««igaA(Vpolcoosa). Ifrssa (ifroah ' TOvIratrnuhalnlii. UksrtiksUefnUtl. fMaktfSaieaol itd.     t-
Med oaistareiia Pričevanja stemmo tucX stovenska io stovensketnu ie^ Priia«^
mm
Primeri zemljepisnih imen
Od kraievnib imen kaJte pokazati zlasti na tista, ki so se crfiraniia od najstarejših časov: 5m»» iSncb rzuetk) bnidoj./AAito Zato Soba, SetofSabnica. L6nca. Susane. Celsahi itd.
N^uttera poimenovanja so prevzeli od staroselcev in jih prilaoocfili svoiemu jeziku (npr. Sava. Draim. Krta. Soča. CeO«. Ptai. ,7JT»i«»«td.J. v
312
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
METODIČNE  IZKUŠNJE
I 49 Sari bwmnt IglvtT
Za vse dotso obdobie slovenskega Msnesa Jezika so najpomembneiši doimment tri verska besedila, ki iib imenuJetiK) po kraju. kJer so iib v začetku 19. stoletja našli. Ta tri bes^iia so:
Rateški ali Celovški rokopis
v rokopisa u * danaii^an kB|liBi|m
Juikll ozki mtglašeni dolgi o-ji laplfianl po
gomilskaiii govora kot o (gospod) namesto sč se bera š (krianstu) ' namesto končnica -ega sa uporablja -iga nakatari genaaniznd:
- gnada (milost) ~ leben (Sv^enje)
Rateški ali Celovški rokopis
hranilo ga v ftelavca iglad koroikoi|i»aii)skBga govora (2. pofanrica 14. sM^a) WMta]ot
-Oče naš
- Zdrava Marija
- Aposttriska vera
Stiski rokopis
luaniio ga V LJnUiaiii
(utetSt^l^Šatfr*'^ ima dva dola:
- stanjtega ia 14S8 aapisal 6aikl manib
< ndaJM ]a ix lata 1440 {zapisal najbrt domačin)
• kaočai -« pa |s -«
• nskafaif ganMafatmi:
- hofart (nečimrnost)
- andoht (poboinost) -falS(kriv)
Brižinski spomeniki
V latiniGi ao Ul napisail 10.
t|^^UBl!!oimnAri ,
2. spooMudk pa )a opomin bi gndm In pokoii
Brižinski spomeniki
ddad^ io na vUn pr««^ povodi 80 inaOio att pale stogovno močno opazno pidavOanJo prUevi^ tono od samn^alnika
2. Brižinski spomenik je mojstrovina srednjeveške retorike (sinonimi, naštevanje; nagovor, protipomenke ...)
313
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
IZ  MOJE  DELAVNICE
Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed'
X Toporišič v Slovenski slovnici omenja mlajše prevzete besede, in sicer da se »v mlajših prevzetih besedah, če je prvi zvočnik 1 ali r ali v ali j, drugi pa m ali n ali r ali 1 ipd.« (Toporišič, 1984: 51) pojavlja pisno odsotni polglasnik, ki je »neobvezni polglasnik /in/ značilen za izgovor mlajših ljudi določenega jezikovnega področja (npr. Ljubljane)«.
Podobno je v Pravilih Slovenskega pravopisa^ zapisano, da sklope dveh zvočnikov na koncu osnove »lahko izgovarjamo na dva ali (izjemoma) na tri načine: neobvezno s polglasnikom pred drugim zvočnikom (izvzet je u kot prvi zvočnik) oz. (redko) z u namesto u:« in »v nekaterih, zlasti mlajših prevzetih besedah: film /.../, sejm/; / žanr /.../, favl« (SP, 1997: 91, § 727, 728p
2 v SSKJ je zapisanih 51 geselskih besed, ki se končujejo na dva zapisana zvočnika in so mlajše prevzete besede." Razdelimo jih v enajst skupin, in sicer glede na zvočnika?
1. -jI {emdjl, detajl, koktajl, kakteji),
2. -jm {verthajm, sejm),^
3. -jn {design [dizajn],' kombajn, silohombdjn, dizajn),
4. -Im {napdlm, psdlm, film, diafilm, predfllm, velefllm, kinofilm, mikrofilm),
5. -nr (žanr),
6. -rl {earl [erl], peri, girl [gerl], call girl [kol gerl], pin-up girl [pinap gerl]),*
7. -rm (alarm, šdrm, ektoderm, entoderm, mezoderm, perm, endosperm, kominform, kloroform, lizoform, korm),
8. -rn (gam, kdmgdm, koncem, vestem, western [ve-], lintvem, leghorn, poliestm),
9. -rv (nerv),
' Besedna zveza 'izglasje mlajših prevzetih besed' je sporna, saj večkrat omenjamo le pisno vrednost dveh zaporednih zvočnikov, ki sta v besednem izglasju. Vendar naj ta besedna zveza zadostuje za rabo v tem članku, kakor se očitno pokaže v poteku članka. — Za pomoč in strokovne napotke pri izdelavi članka se zahvaljujem doc. dr. Eriki Kržišnik in asist. Hotimirju Tivadarju.
2 V nadaljevanju: SP, 1997.
3 Obakrat podčrtal P. J.
^ Izjema je geselska beseda psdlm, ki jo navajamo zgolj zaradi podobnosti v izgovoru. — Geselske besede znotraj ene skupine so razvrščene po načelu Odzadnjega slovarja slovenskega jezika.
' Pri geslih, kjer SSKJ predpisuje izgovor (ki je naveden v istem geselskem članku in ne kot del splošnih pravil iz Uvoda SSKJ), pripisujemo tudi to. Omeniti je potrebno, da SSKJ pri nobeni od omenjenih geselskih besed ne zaznamuje izgovora s polglasnikom.
^   SSKJ dodaja: »tudi sejem -jma«.
' Pisnig (v tem primeru) pri prevzemanju iz angleškega jezika (oz. pisave) izgovarjamo kot;', ponekod tudi tako zapisujemo: prim. dizajn (SP, 1997; 177).
* Ob besedi gerl naj zapišemo, da sta danes mnogo bolj uveljavljeni izgovorjavi [gori] in [góral] (o variantnem izgovoru gl. dalje), posebej med mlajšimi govorci
314
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
IZ  MOJE  DELAVNICE
10. -vi (favi, kravi, crawl [kravi])' in
11. -vn (favn, klovn, knockdown [nokdaun],'" clown).
2.1 Kot prvega od teh dveh zvočnikov ni m, kot zadnjega pa ne (kar je povezano s fonemskima variantama [1'] in [n']):'' mlajših prevzetih besed s tridelnim izglasnim zvočniškim sklopom ni.'^ Toporišič v razpravi Soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika^^ kot možne zveze dveh zvočnikov v izglasnem zvočniškem sklopu ne omenja kombinacije -jm.^*
3 Neobvezni polglasnik Toporišič predpisuje vsem tem besedam razen nekaterim: žanr, nerv,^^ design in knockdown, v SP 1997 pa meja ni prav natančna.
Polglasnik med zvočnikoma lahko — glede na dano besedje njegovo in izgovorjavo — razdelimo v tri skupine, kjer je polglasnik
a) nujen, obvezen (zvočniški sklop je v izglasju neizgovorljiv);
b) neobvezen (prim. Toporišič, 1984: 51), polglasnik se uveljavlja predvsem na območju Ljubljane, vendar v pretežnem delu populacije;
c) ga ni.
3.1 Polglasnik je obvezen le v enem primeru: [žanar], kar je pri slovenjenju tovrstnih besed izgovorno neizogibno.''
3.2 Polglasnika ne izgovarjamo v zvočniških sklopih, kjer sta prva zvočnikaali v (-jl,jm, -jn; -vi, -vn).'^ Izgovorjava kot *[emaj9l] ipd. je najmanj 'nenavadna' in se kljub nasprotnim določilom SP 1962 v slovenskem jezikovnem prostoru ni uveljavila, predvsem pa ne v sodobni knjižni izreki." V
^ Odzadnji slovar slovenskega jezika navaja tu izgovor kakor pri prejšnjem geslu, pri kravlu pa ne. Smiselneje SSKJ navaja izgovor le v geselskem članku besede kravi, saj je crawl le kazalka.
'" Pisni w »pred soglasnikom ali na koncu besede« pri prevzemanju iz angleškega jezika (oz. pisave) izgovarjamo kot [y] (SP, 1997:178). — Izgovor je, upoštevajoč prilikovanje po zvenečnosti, pravilneje [nogdaun].
" Podobno gl. SP, 1997: 91, § 726.
Prim. razdelek 1 tega spisa. Podobno piše Toporišič: »Trodelni sklopi na koncu besede niso posebno bogati/./« (Toporišič, 1978b: 39.)
" Razprava je bila izdana v zborniku Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika (1978), že prej pa pod naslovom Suglasnički skupovi u slovenskom književnom jeziku (1959).
'* To je nedvomno povezano z dejstvom, da je Toporišičeva razprava izšla že leta 1959, medtem ko je prva knjiga SSKJ izšla šele 1970, beseda verthajm pa šele v zadnji knjigi leta 1991. Hkrati je to nasploh edina beseda (poleg sejma, ici pa je izjema, kot ugotavljamo dalje) v SSKJ, ki se končuje na tak zvočniški sklop. Dodaja: »/V/ečina drugih sklopov /razen sklopov [ar] + zvočnik, [oln] in [oyn], ki so najpogostejši/ je značilnost tujk. V praslovanščini so namreč vsi taki sklopi bili odstranjeni z metatezo, nazalizacijo ipd.« (Toporišič, 1978b: 37.) — Besedišče slovenskega jezika (1998) glede izglasnih zvočniških sklopov z dvema različnima zvočnikoma ne prinaša pomembnejših novih informacij. Večinoma popisuje le večje število takih besed, zaradi preglednosti pa smo se odločili le za prikaz geselskih besed iz SSKJ. Besedišče navaja samo eno drugačno izglasno skupino, in sicer -vr v besedi sčvr. To lahko smiselno priključimo k skupinam, ki imajo prvi zvočnik v.
SP 1997 dopušča trojni izgovor: [nérw/nérsu/neru]. Prim, tudi SP, 1997: 91, § 728. — Na tem mestu naj opozorimo na nenavadno sistemsko nasprotje: medtem ko se varianti [w] in [W] (ne ob samoglasniku) prilikujeta glede na sledeči zveneči ali nezveneči soglasnik (wzéti, wrana; Wsak], je v besednem izglasju lahko le zveneča različica [w].
Gl. razdelek 1.
" Tak izgovor navaja tudi SP, 1997: 91, § 728. — Gl. tudi Toporišič, 1992: 132.
Skupine 1.3, 10. in 11., gl. nazaj ta spis (2).
" Zanimivo se je vprašati, zakaj Toporišič v Slovnici navaja nasprotujočo izjavo (gl. razdelek 1), čeprav v razpravi Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962 ironično zapiše: »Kar izgovori naj kdo emajsl, favsl« (Toporišič, 1963b: 172.)
315
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
IZ  MOJE  DELAVNICE
sklopih z v stoji izgovoma varianta [u]: [faul], [faun], [kraul],^" ali pa kar variantni izgovor z u: [faul], [faun].^' O besedi sejm še v nadaljevanju.
3.3 Mlajših prevzetih besed z neobveznim polglasnikom je številčno največ: končaji -Im, -rl, -rm, -m. Za te velja pravilo iz uvodnega razdelka (1) v pravem pomenu besede.^^ Medtem ko Toporišič v svoji razpravi še omenja »ljubljanski modni filsm«, ki daje značilen le za govor predvsem mlajših govorcev — podobno omenja, naj SP 1962 ne sili »ljudi k izgovorjavi tipa [mavar filam šaram favan /.../]« (Toporišič, 1963b: 172) —, je izgovorjava s polglasnikom v takih primerih, kot povedano že uvodoma, starostno oz. generacijsko mnogo bolj razširjena in dejstvo, da se je v zadnjih petdesetih letih celo razširila, tudi govori o uzaveščenosti take izgovorjave. Vseeno pa je izgovor tudi danes še omejen predvsem na Ljubljano z okolico (marsikatero narečje polglasnika ne pozna).^^
3.3.1 V to skupino lahko uvrstimo tudi besedo nerv oz. končaj -rv. Dopuščen je trojen izgovor: z [w], [au] ali kar z [u], prim. opombo 15.^*
4 Pričujoče pojave, torej različne 'tipe' polglasnikov v zvočniških sklopih, se da skoraj v celoti razložiti z zgolj glasoslovnimi pojavi.
4.1 Šest slovenskih zvočnikov lahko razdelimo po njihovi zvočnosti (Toporišič uporablja izraz zvonkost, prim. dalje opombo 25). Najbolj zvočen je nato r, sledi /, samo malo manj sta zvočna m in n, najmanj pa [v] (kot varianta fonema v). Varianta v [u] je enako zvočna kot Gl. tudi spodnjo shemo.2^
v < m, n<l < r <j, u
zvočnost narašča
Takšna pravila izgovorjave so povzeta iz Uvoda k SSKJ (str. XXIV). Nenavadno pa je, da pri geslu kravi SSKJ predpisuje izgovorjavo [kravi], ki se nanaša tudi na citatno različico besede (crdw!), prim. tudi opombo 9. Vendar tak zapis izgovora pojasnimo z določilom: »Izgovor tujk in narečnih besed je dan po glasovnem sistemu knjižnega jezika.« (Prav tam.) Prim. tudi: »Vendar pred 1, Ij in r v takih /na začetku besede/ primerih govorimo tudi priporniški v [vi-, vlj-, -vr-].« (SP, 1962, 24.) — Pri fonetičnem zapisu besede favn v SP 1997 je očitno izpadlo naglasno znamenje.
^' Izgovor z u SP 1997 navaja — seveda le pri nekaterih, zlasti mlajših prevzetih besedah (prim. razdelek 1) — na drugem mestu, torej: [fagn/faun], [fa«l/faul] (SP, 1997: 91, § 728). Tak izgovor se seveda omenja že prej, v SP 1962 (str. 21) itn.
Vendar pa take besede predstavljajo le štiri od enajstih skupin (gl. razdelek 2), hkrati pa večino geselskih besed — kar 32 od skupno 51 oz. 63 % vsega takega besedja, ki ga popisuje SSKJ. Seveda je pri tem potrebno opozoriti, daje večina besed tvorjenk z (eno) isto osnovo, nekatere pa imajo več zapisov (kot citatne besede in kot sposojenke); če te 'odštejemo', potem predstavlja ta skupina ravno 50 % vseh takih besed.
^"^ O razširjenosti polglasnika v narečjih gl. Toporišič, 1967a: 162.
Smiselno bi nerv sicer lahko uvrstili v samostojno skupino (glede izgovora s polglasnikom), vendar pa naj bo zaradi sistematičnosti uvrščena v to (pod)skupino.
^ Toporišič navaja v Enciklopediji slovenskega jezika takole zaporedje: »/N/ajbolj zvonek je j, ker za seboj ne trpi nobenega zvočnika, nato r /.../, nato 1, n, m, medtem ko se /v/ v svojih štirih variantah zvonkostno zelo prilagaja, v varianti u pa je enako zvonek kakor j/./« (Toporišič, 1992: 380.) Vendar pa je utemeljitev o največji zvonkosti; pomanjkljiva, ker mu lahko sledijo drugi zvočniki, npr. emdjl, verthajm, dizajn. Najverjetneje je imel pisec v mislih »spirantično varianto (namreč [j]), /ki jo/ izgovarjamo le še pred naglašenim samoglasnikom« (Toporišič, 1963b: 173), ali pa na besedno vzglasje (Toporišič, 1978b: 33), kakor je zapisal: »Zvočnik j -I- soglasnik (torej tudi zvočnik) v slov. ni mogoč, tako tudi ne I ali r -I- soglasnik /vse v predjedrnem položaju/.« (Toporišič, 1967c: 92.) In dalje: »Še kar bi se dali sklopi z jezičnikom na drugem mestu izgovarjati enozložno, če je prvi zvočnik j {mojr, emajl).« (Prav tam.) — Podobno, a ne enako razporeditev omenja Tatjana Srebot Rejec: najbolj zveneča sta ; in r, sledi /, nato m in n, najmanj zveneč pa je v. Slovenske (v članku primerja angleške in slovenske glasove) variante v [y] ne omenja (Srebot Rejec, 1987: 57). — Iz omenjenih razlogov se zdi najustreznejši prikaz sheme kot v razdelku 4.1.
316
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
IZ  MOJE  DELAVNICE
S takšno razporeditvijo zvočnosti (in hkratne odprtnostne stopnje) lahko razložimo pojav polglasnika npr. v besedi žanr [žanar], saj osnovni zakon slovenskega zloga^^ zahteva polglasnik (tako kot tudi pisno, npr. čevlja : čevelj, cimra : čimer)}''
Nasprotno pa velja seveda za besede z zvočniškimi sklopi, v katerih ne izgovarjamo polglasnika (3.2), tako npr. detajl, verthajm, kombajn, fdvl in klovn. Ker gre v tem primeru za sklope s prvim zvočnikomoz. [u] (ali celo samoglasnik m), ki sta najbolj zvočna, in manj zvočnimi/zvonkimi m, n, I, se tukaj polglasnik ne vriva.
Ostane še tretji 'tip', ki pa ga je tudi mogoče (v večini primerov) razložiti na ta način, saj gre za bližino po zvočnosti (r, /, m in n) in se tako pojavlja neobvezni polglasnik, npr. [alarm] ali [alaram], [film] ali [fibm], [perl] ali [peral], [vestam] ali [vestaran].^* V izglasnem zvočniškem sklopu takih besed se vedno najprej pojavi zvočnik, ki je po razporeditvi zvočnosti višje (torej bolj zvočen), sledi pa manj zvočen zvočnik; torej najprej r, potem llmin itn.
5 Vendar pa izgovora vseh takih besed ni mogoče razložiti le z glaslovnega vidika. Taka je v prvi vrsti beseda sejm (poljski parlament). SSKJ o njenem izgovoru ne poroča (prim. opombo 5), pač pa dopušča tudi pisno dvojnico sejem, za slednjo pa jasno navaja polglasnik (Uvod). Pač pa najdemo prav to besedo zapisano v SP 1997. Ta dovoljuje izgovorno dvojnico za zapis sejm: [sejm/sejam].
5.1 Ta primer najverjetneje kaže na prilagajanje prevzete besede (iz poljščine) drugi podobno zveneči besedi v jeziku, v katerega je prva beseda prevzeta (slovenščina). Poljski sejm se pod vplivom besede sejem (v pomenu 'prireditev' ali v besedni zvezi živilski sejem ipd.) torej izgovarja tudi s polglasnikom [sejam]. Podoben primer bi bila že prej omenjena ffrl (prim. opombo 8), ki se pretežno izgovarja s polglasnikom: [garVgaral] in ne z e [gerl/geral], kakor popisuje SSKJ.^' V tem primeru gre za 'izgovorno podobnost' z rod. mn. samostalnika grto [garl/garal] (SP, 1997: 92, § 734) in morda od tod tak izgovor za g/r/.'"
Beseda sejm v nasprotju z vsem prej (razdelki 14.1) povedanim zanika predpostavko (podoben primer je verthajm [verthajm], po zvonkosti tudi [dizajn] ipd.) o zgolj glasoslovnem vzroku polglasnika med zvočnikoma v izglasju mlajših prevzetih besed.^'
Viri, literatura
Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki: Elektronska izdaja, različica 1.0 (1998). Ljubljana: ZRC SAZU in DZS.
Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, A-Ž: Po gradivu za slovar sodobnega knjižnega jezika zbrane besede, ki niso bile sprejete v Slovar slovenskega knjižnega jezika (1998). Ljubljana: ZRC SAZU.
Prim, razpravi Jožeta Toporišiča Strulcturiranost slovenslciti glasov in predvidljivost njihove razvrstitve (Toporišič, 1967c: 92) in že prej omenjeno Soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika.
Primeri so iz Slovenske slovnice (Toporišič, 1984: 50).
2* V zvezi z r prim. tudi SP, 1997: 91, § 727; Toporišič, 1984: 51.
^' Verjetno pod vplivom pravila: »/Š/irok je brez izjeme vsak naglašeni e pred r v prevzetih besedah, npr. afera, šofer, fer, almosfera, mizeren, bolero, bereklj« (Toporišič, 1984: 46; podčrtal P. J.). SP 1997 navaja pri takih besedah (če so prevzete iz angleškega jezika) vedno izgovor z e: Pearl [perl], Garry [geri], girl [gerl] ipd. Vendar hkrati: Firebird [fajerbžrd-] (od tod tudi: bird [bord-]), kjer pa se to pravilo krši (SP, 1997: 17679, § 1100).
Na tak način smo pojasnili v prejšnji opombi omenjeni Firebird v zvezi z rod. mn. samostalnika brdo itn.: [bžrd-].
^' Dolgujemo še razlago razdelka 3. Besedi design in knockdown sta citatni besedi, zato ju Toporišič smiselno upošteva. Pri žanru pa gre za obvezni polglasnik (o zvočniškem sklopu nr ne moremo govoriti), čeprav poglasnika — kot že omenjeno — SSKJ ne navaja, drugače SP 1997 (SP, 1997: 91, § 728).
317
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
IZ  MOJE  DELAVNICE
Hajnšek Holz, Milena, Jakopin, Primož (1996). Odzadnji slovar slovenskega jezika: Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU in SAZU.
Slovar slovenskega knjižnega jezika: 1. knjiga A-H; 2. knjiga I-Na; 3. knjiga Ne-Pren; 4. knjiga Preo-Ž; 5. knjiga T-Ž (1991). Ur. Anton Bajec [...]. Ljubljana: DZS.
Slovenski pravopis (1962). Ljubljana: DZS.
Slovenski pravopis 1. Pravila (1997). Ljubljana: DZS.
Srebot Rejec, Tatjana (1987). The sound systems of English and Slovene compared: a distinctive feature analysis. Linguistica XXVII, 47-61.
Toporišič, Jože (1957). Sistemske premene samoglasnikov v knjižnem govoru. JiS III/2, 70-76.
Toporišič, Jože (1959a). Alternativni soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika. JiS IV/7, 203-7.
Toporišič, Jože (1959b). Suglasnički skupovi u slovenskem književnom jeziku. V: Radovi STovenskog instituta, 3,113-22.
Toporišič, Jože (1963a). Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962. JiS VIII/5,138-43.
Toporišič, Jože (1963b). Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962. JiS VIII/6,167-73.
Toporišič, Jože (1963c). Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962. JiS VIII/7, 206-11.
Toporišič, Jože (1967a). Nekaj strani iz slovenske slovnice: IX. O slovenskem pravopisu. V: Jezikovni pogovori II. Ljubljana: Cankarjeva založba, 161-72.
Toporišič, Jože (1967b) Predvidljivost slovenske knjižne samoglasniške kolikosti in kakovosti. JiS XII/8, 229-36.
Toporišič, Jože (1967c). Strukturiranost slovenskih glasov in predvidljivost njihove razvrstitve. JiS XII/3, 92-96.
Toporišič, Jože (1971). Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I. SR XIX/1, 55-75.
Toporišič, Jože (1972). Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (glasovi, pisava, oblike, tvorba, besede). SR XX/3, 285-318.
Toporišič, Jože (1975). Formanti slovenskega knjižnega jezika. SR XXIII/2,153-96.
Toporišič, Jože (1978a). Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja, 88-103.
Toporišič, Jože (1978b). Soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika. V: Jože Toporišič, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja, 30-42.
Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Peter Jurgec
Ljubljana
318
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OCENE  IN  POROČILA
Frazeologicke studie II.
Editor: Peter Durčo. Bratislava, STIMUL 1997,154 str.
v
Oxeprav izdaja zbornika Frazeološke študije II ni najnovejšega datuma, izšel je v zadnjih dneh leta 1997, je prav, da ga z manjšo zamudo predstavimo. Prvič zato, ker je posvečen prof. Jožefu Mlacku, mednarodno priznanemu slovaškemu frazeologu, ob njegovem jubileju, šestdesetletnici, drugič pa zato, ker domači (slovaški) jezikoslovci kot tudi »gostujoči« avtorji prispevkov iz različnih zornih kotov pišejo o frazeološki problematiki v njihovem jeziku, ali pa v različnih primerjavah med jeziki.
Zdi se mi prav, da uvodoma spregovorimo nekaj besed o prof. Jožefu Mlacku, ki mu je cel zbornik posvečen in za katerega lahko zagotovo trdimo, da je ustanovitelj slovaške frazeološke šole. Vse svoje raziskovanje je navezal na domačo tradicijo, a po drugi strani tvorno in z izvirno invencijo razvil teoretična in metodološka izhodišča ruske šole. Pomemben prelom v Mlackovem delu je izdaja monografije Slovenska frazeolôgia (Bratislava, 1977; druga razširjena in dopolnjena izdaja leta 1984), ki daje celovit teoretičen pogled na razumevanje slovaške frazeologije in ki reši mnoga sporna teoretična in metodološka vprašanja, ki presegajo okvir domače frazeologije. Mlacek vsa svoja raziskovanja navezuje na predhodne študije, pri čemer jih ves čas poglablja.
Eno izmed najmanj obdelanih področij frazeologije je frazeološka terminologija. Problem neenotnosti terminov je prisoten tako na Slovaškem kot tudi drugod po svetu. J. Mlacek je na osnovi sistematičnega raziskovanja vidno pospešil raziskave s tega področja ter temeljito in sistematično opisal slovaško frazeološko terminologijo. To izpričuje veliko njegovih študij in člankov na to temo, npr. Z terminologie slovenske] frazeolôgie, Kultura slova, 9,1975, str. 136-142; O slovenske] frazeologickej terminologie. Kultura slova, 9, 1975, str. 228-235; Z problematiky slovenske} frazeologickej terminologie. Kultura slova, 9, 1975, str. 326-333; K diferencidcii terminov z frazeolôgie, Kultura slova, 17, 1983, str. 225-230; Frazeologickâ terminolôgia, Bratislava 1995 (več avtorjev), posveča pa se tudi paremiologiji in narečni frazeologiji.
V vseh Mlackovih delih je frazeologijo zaznati kot rdečo nit, toda ta se preliva z ostalimi jezikovnimi panogami. Pri tem mislimo predvsem na skladnjo, kjer moramo opozoriti na monografijo Zo syntaxe frazeologickych jednotiek (1972), ki je bila tudi tema njegove disertacije, in še na mnoge druge njegove članke in študije. Posvečal se je še jezikovni kulturi, predvsem s stališča frazeologije, veliko njegovih študij pa je namenjenih tudi problematiki prevodov, kajti prevajanje frazemov iz enega jezika v drugega, predvsem v sorodnih jezikih, je gotovo najobčutljivejše mesto prevajanja.
Jožef Mlacek je izredno aktiven tudi na znanstveno-organizacijskem področju. Je član redakcije Slovenska reč in Kultura slova, predsednik Mednarodne komisije za raziskovanje frazeologije slovanskih jezikov idr. Od leta 1992 je tudi vodja Poletnega seminarja slovaškega jezika in kulture (SAS).
V zborniku Frazeologicke štiidie II se nam s svojimi članki predstavi 15 avtorjev. Prvi med njimi je František Čermak, katerega članek nosi naslov Frazeologie a biblicka etika s podnaslovom Kolokabilita lexémâ dobry a zly a povaha prislovi. Avtor nam v svojem prispevku želi pokazati odvisnost med frazeologijo in načinom izražanja etičnih pojmov na bibličnem gradivu, torej etično
319
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OCENE  IN   POROČILA
usmerjen del frazeologije v češkem jeziku. Glavni materialni vir je bila elektronska oblika biblije Bible svata Praha (izdaja iz leta 1872), ki je bila razdeljena na enote (datoteke). Ob izbranih vidikih (leksema dobiy, zly) se je osredotočil na računalniško analizo pogostnosti teh pojmov v bibličnem besedilu, kakor tudi v drugih paremioloških in leksikografskih virih. Avtor je prišel do zaključka, da »/.../ dnešni čeština a češka frazeologie a idiomatika /.../ inspiraci pro sve eticke soudy a dalši aspekty s nimi spojene čerpa sice z räznych zdrojü, avšak v bibli je hleda už jen velmi okrajove« (str. 16). Na podlagi svojih raziskav, pa tudi raziskav Poljaka J. Gluskega {Proverbs. Proverbes. Sprichwörter. Proverbi. Proverbios. Poslovicy. A Comparative Book of English, French, German, Italian, Spanish and Russian Proverbs with a Latin Appendix. Amsterdam — London — New York, Elsevier 1971) ugotavlja, da se tradicionalni vpliv jezika v bibliji v sedanjosti izgublja. Nasprotno se v odnosu med biblijo in frazeologijo močan inspiracijski vpliv biblizmov (bibličnega jezika) stalno potrjuje.
Drugi prispevek z naslovom Minimalne frazemy v slovenčine a bulharčine je izpod peresa Marie Dobrikove. Avtorica nas najprej teoretično seznani s tem, kdaj je bil termin »minimalna frazema« prvič omenjen, kako so nanj gledali drugi priznani frazeologi in kako so ti zagovarjali oz. zavračali uvrščanje minimalnih frazemov v frazeologijo, nadalje pa še opozarja na povsem različno frazeološko terminolgijo v bolgarski frazeološki teoriji. M. Dobrikova na osnovi leksikalnega zastopstva, (prisotnosti) števila in strukturno-semantičnih lastnosti komponent členi 7 konstrukcijskih tipov minimalnih frazemov (v slovaškem in bolgarskem jeziku) in jih označuje (str. 33) »/.../ ako slovne spojenia frazeologickeho charakteru, ktorych sücast'ou nie je viae ako jeden autosemanticky komponent, pričom počet synsemantickych komponentov nie je rozhodujüci, za predpokladu, že si slovne spojenie ako celok zachova charakter frazeologickej jednotky.«
Juraj Dolnik v svojem prispevku Jazykove principy vo vystavbe frazem (str. 36-44) izhaja iz dejstva, da v temelju jezikovnih izrazov obstaja sistem načel, ki do sedaj še ni sistematično opisan. Čeprav imajo frazeološki izrazi v sistemu vsakega naravnega jezika poseben položaj, ugotavlja, da »/.../ zaklad vystavby frazem sa da predbežne schematicky zobrazit' ako prienik poli posobnosti istych jazykovych principov« (str. 36). Na osnovi analize šestih jezikovnih načel — funkčna separacia, transpozicia, analogia, idomatickost', tvarovost' a emancipacia — nakazuje, da zgradbo frazemov določa princip funkcijske separacije, ki so ji ostala jezikovna načela podrejena.
Peter Durčo s člankom Gramaticke vlastnosti frazem z porovnavacieho hl'adiska (str. 45-53) ugotavlja, daje ekvivalentnost frazemov potrebno presojati na znatno širšem temelju, kot pa sta le splošna pomenska podobnost in enaka slikovitost. Poleg raziskovanja pojmovnega obsega in pragmatičnih lastnosti je pomembno tudi ugotavljanje ekvivalentnosti skladenjske strukture in pomenske distribucije prvin okolja frazemov v širšem smislu, njihovih paradigmatičnih oblik in njihovih funkcijskotransformacijskih možnosti.
Rainer Eckert se v svoji študiji Eine partielle Entsprechung zu russ. deržat' v ezovych rukavicach in den lettischen Volksliedern posveča vprašanjem porekla in motivacije ruskega glagolskega frazema flep/Kaxb b e/K0Bbix pyKasHuax {slov. držati nekoga na kratko). Leta 1986 ga je v delu skupaj z L G. Dobromirovom označil kot tipični ruski frazem, ki v nobenem drugem jeziku nima primerjave, leta 1993 pa je R. Eckert v A. Gatersovi monografiji Lettische Syntax. Die Dainas. (Peter Lang, Frankfurt am Main — Beriin — Bern — New York — Paris — Wien 1993, 693 S.) odkril latvijske ljudske pesmi, kjer se ne omenjajo samo »ježeve rokavice« — lat. eža cimbi, ampak tudi eža cimbus pirkstainiekus (ježevi palčniki), eža svärki (ježevo krilo), eža ädu (ježeva koža) ipd. Avtor tako revidira svoj pogled o edinstvenosti ruskega frazema in ne potrdi samo njegove eksistence, ampak tudi več variant v latvijskem jeziku.
Študija Wolfganga Eismanna se nanaša na dejavnost nemškega protestantskega izobraženca Hieronima Megiserja, šolnika, jezikoslovca, zgodovinopisca in polihistoija. Poleg mnogih zgodovinskih in historiografskih publikacij si zaslužijo pozornost tudi njegova jezikoslovna dela (npr. Dictionarium quatuor linguarum. Videlicet, Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) & Italicae, sive Hetruscae, 1592; Thessaurus pollyglottus, 1603; Paroemiologia
320
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OCENE  IN  POROČILA
Polyglottos: hoc est; Proverbia et Sententiae compluiimum linguanim, 1605; Institutionum linguae turcicae libri IV, 1612 itn.). Po analizaii teh Megiserjevih del se W. Eismann posebej posveča preučevanju nekaterih pregovorov, ki jih Megiser navaja pod Sclav. Čeprav jih hrvaški raziskovalci označujejo kot izvorno hrvaške, slovenski jezikoslovci pa za slovenske, pa avtor študije SaiwexKHK CbopHMKynocjioßMcMepoHHMaMerHcepa »Paroemiologia polyglottes« 1592 h 1605 (str. 63-77) domneva, da je njihov konkretni izvor na podlagi Megiserjevega zgodovinskega in dialektološkega materiala le težko potrditi, ker v sedanjosti raziskani pregovori obstajajo tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem jeziku.
Prispevek Jana Horeckega Névrh na vymedzenie frazémy je posvečen osnovni frazeološki enoti, in sicer predvsem s stališča določitve njenih osnovnih lastnosti, o katerih od začetka frazeologije kot samostojne jezikoslovne discipline tečejo znanstvene diskusije, predvsem ko gre beseda o prevladi njihovih funkcij, oblik in vsebine. J. Horecky tako predlaga shemo ponazoritve fukcije in lastnosti frazemov (str. 80):
frazem
strukturiranost celostnost
variantnost transformiranost
reproduciranost modalnost
ekspresivnost
Milada Jankovičova v članku T^py frazeologickych antonym v rnštine (str. 82-94) ugotavlja, da je antonimnost v ruski frazeologiji do sedaj malo raziskano področje. Avtorica izbere posamezne tipe ruskih frazeoloških antonimov in jih primerja z leksikalnimi antonimi. Pride do zaključka, da je v ruski frazeologiji možno najti enake tipe antonimov kot v ruski leksiki. Razlike med frazeološko in leksikalno antonimnostjo se kažejo v tem, da nekatere tematske skupine leksikalnih antonimov, določene v okviru posameznih protipomenskih tipov, ki izražajo vrednotenje naravnih pojavov in klimatskih pogojev, kot tudi nekaterih lastnosti in znakov predmetov, v ruski frazeologiji niso zastopane.
Jan Kačala želi s svojim prispevkom Lexikalizované spojenia a frazeologicke jednotky (str. 95-102) potegniti jasno črto med frazeološko enoto (frazeologickâ jednotka) in besedno zvezo (lexikalizované spojenie). Ugotavlja, da tako besedna zveza kot tudi frazeološka enota predstavljata vidni, lahko razločevalni in zelo dinamični skupini večbesednih poimenovanj in da se je do sedaj precej več pozornosti posvečalo frazeološkim enotam, kar bi se moralo spremeniti, če želimo, da bi bila leksikalna slika besednega zaklada sodobnega slovaškega jezika čim bolj podobna jezikovni resničnosti.
Ema Krošlakova v zborniku objavlja članek z naslovom Frazeologicke prirovnania so zoonymickym komponentom (str. 103-112), v katerem piše, da so imena živali poleg poimenovanj delov človeškega telesa najpogostejše leksikalne enote, ki se pojavljajo v frazeoloških strukturah. Tvorijo velik del frazeološkega bogastva tako v slovaškem kot v sorodnih slovanskih jezikih. Pri poglobljenem študiju posameznih frazeoloških primer z živalsko komponento se potrjuje povezava med živalsko simboliko in njihovo uporabo pri tvorbi živalskih primer v slovaški frazeologiji. Ni se pokazala samo navezanost na ljudsko tradicijo in krščanstvo, ampak najdemo korenine njihovih izvorov tudi v zgodovini. Frazeološke primere z živalsko komponento, tako kot tudi splošne primere, predstavljajo socialnokultumo vrednost; so rezultat jezikovne dinamike, izražajo jezikovno aktivnost, domišljijo in kreativnost.
Članek V. M. Mokijenka KaMeub 3a nasyxoH hah had na prisiach? (str. 113-124) odkriva etimologijo dveh frazeoloških izrazov, ki se pojavljata v več slovanskih in neslovanskih jezikih in ki imata nedvomen izvor v antiki —ferre kapidem altera manu, parem ostendere altera (v slov. v eni roki imeti kamen, v drugi pa kazati kruh) in in sinu viperam habere (v slov. držati gada pod
321
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
OCENE  IN  POROČILA
pazduho). Navaja več njunih frazeološlcih paralel, ekvivalentov in variant, ki imajo v posameznih jezikih en skupni imenovalec — skrito, tajno mesto, kjer so kamen ali kača oz. gad skriti. V prvem primeru nam kamen služi za obrambo, v drugem primeru pa zaščitnik gada postane njegova žrtev.
Članek Frazeodidaktika na pozadi slovenciny ako cudzieho jazyka (str. 125-130) je Jana Pekarovičova napisala na podlagi dolgoletne izkušnje poučevanja slovaščine kot tujega jezika. Za osnovni kriterij obvladanja jezika avtorica navaja sposobnost komunicirati in tvorno uprabljati frazeološke enote naučenega jezika glede na cilj in okoliščine komunikacije. Predlaga uvedbo novega termina, irazeodidaktika, ki v dosedanji slovaški terminologiji še ni bil uporabljen, potem pa s primeri opiše, kako se tuji študenti glede na dano temo postopoma seznajajo s slovaško frazeologijo in kako potem usvojene frazeme primerjajo s frazemi v njim lastnih jezikih.
Nech t'a pan Boh živi, dokial budii slivy ... (str. 131-138) je naslov prispevka, ki ga je napisala Zuzana Profantova in ki nosi podnaslov Od magie k etike — Prispevek z etnolingyistiky. Avtorica v članku poudarja, da so imele besede v preteklosti enak učinek kot stvari, kar je razvidno iz številnih tako pozitivno kot negativno naravnanih »formul«.
Ivor Ripka v članku PoznâmiQ' o klasiHkacii narečovej frazeologie (str. 139-145) piše o tem, kaj pod pojmom narečna frazeologija razumejo avtorji Frazeološke terminologije (1995), toda takoj zatem poudarja, da sicer njihova teza v teoretični klasifikaciji velja, v praksi pa je malo drugače. Avtor ugotavlja, da slovaška dialektologija še nima zadostnega števila študij, na podlagi katerih bi lahko razčlenih veliko število narečnih frazemov.
V zadnjem članku zbornika se predstavi avtorica Jana Skladana s člankom Diachrônia v synchrônnej frazeolôgii Jožefa Mlacka (str. 146-153), v katerem nas seznani s tem, kako se je slovaška sinhrona frazeologija pod vplivom V. M. Mokijenka začela posluževati tudi diahronega pristopa, za kar ima največ zaslug Jožef Mlacek, ki v bistvu frazeologije ni nikoli razumel čisto sinhrono, saj je vedno izhajal iz primerjalne metode, in to ne le na sinhroni osi, ampak tudi s stališča razvoja jezika. Jožef Mlacek je v svojih delih pokazal prepletanje sinhronije in diahronije ter nujnost njune simbioze.
Frazeološki zbornik predstavlja dragoceno zbirko prispevkov, ki s svojo ravnjo in razdelanimi temami dokazujejo, da v sedanjosti o frazeologiji ni več upravičeno govoriti kot o mladi, razvijajoči se jezikovni disciplini. Omenjeni zbornik je poleg tega tudi potrditev dejstva, da na Slovaškem obstaja frazeološka šola, katere ustanovitelj in duhovni oče je jubilant, Jožef Mlacek, ki mu je zbornik posvečen.
Darija Jakše
Filozofska fakulteta v Bratislavi
322
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
0^
:^ (u c o C Ž   •:=,¦>
:^ S>i b > >-|-il =
°>1"1
Ü D.- s o
E g.O.
C C       C
u      (n (D
So p3 o C 'c^ Cd cij Cd
.1.2 ^-'t ü <u    i: cß Q,
>;.3 U.g,C>Ö cd "r> c3 i-" 1j ~
tí-' Ë S'srö
S-^ 'qx) u u i> S ^ -
— u
O >
•2 o.a
coSi o p c
ili
2-a ^
¦-5 j- ^ — a c
Cd to   ,
S « a
.° J=T3 i 3T3 _i >
".S .31
M ^ a O c .E > ¦a
en > o J3
> s ^ "
Q
.id
ä
oc Id
i
.a N .2, « Ö .L,ël p'f
g-- c g- i N c N eo
> n. ? p c -c
C .is    - O ^
B-z: 3
¦5 o o o.
?; ^ Ti ^ N o •F 3 u 0,0
s s J=7f o a
Il 1.^1
:go >-s 3 g
nom-- ^ —
a S-'a o o 3
ca       CD
^ CO       c" c«
o S      8
o -o 3- e _
a El" ^D.
lie--g a^s g.
a a- ¦
ili ^    !
?B  3
<
D
P
31 O       tZl      Q H
iilll
I n 3 3'o 3 3^
g    o   o    g    5-  Q    g
"s'Imiti
S- s g Si n =• H s o s C/, s .5 uj 3- s o"
1 " fr^ = i-
ft E o g- „
5"= S.O
liSIfl
»      o o g o
5 3 2 ^ *    5
at) Q. o "í^       (Tü
r	
z	
o	3 ?r
c	
	
H	<'
	n'
n	D
ö	
w	
a	
z	
s o	
z	
o	
	
H	
a	
H	
IS	
	
O	
	
M	C
Z o	a 00
z	
5'
Î
<
X r
<
as u3