XIII. tečaj
8. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S posebnim blagoslovom
N ji h Svetosti papeža Leona XIII.,
Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda
vreja in izdaje
I*. Stanislav Šlirabec,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina 8. zvezka.
Kožniea....................................................................225
Življenje sv. Leonarda Portomavriškega.
XIII. pogl. Sv. Leonard gre dvakrat v Florencijo. Misijoni itd. .	281
Sv. rožni venec. II. Žal. del. II. Keteri je za nas bičan bil.	.	.	237
1.	Sodba in obsodbi	Jezusa..........................................237
2.	.lozus	slečen	............................................239
8. Jezuz	navezan	na	steber.........................................240
4. Jezus	bičan......................................................241
Vsakdanji kruli. 8. Za mosce avgust — veliki serpan .	.	.	243
Uve pismi o nauku o plesu..................................................245
llostuvek o veljavi nauka sv. Aljfonza................................260
Oudoa dogodek na Kitajskem.................................................252
Priporočilo v molitev......................................................253
Zalivula za valicano molitov...............................................233
V GORICI, llilarijanska tiskarna.
1894.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr.
Nekoliko slovenske slovnice za poskušajo.
(Dalje )
Prav tako je najberž nastal ta povdarek v mn. rod. mnogih samostavnikov z deblom na ; pervotno k o s 11 j fr, k o s 11 j 1' je izverglo svoj j: k os ti P in to se je skerčilo v kosti11). Prav tako je brez dvojbe nastal tudi v orodniku ed. št. mnogih samostavnikov debla na a; pervotno vod o jo- (stsl. v o d o j a) je izverglo svoj j : v o d o o- in to se je skerčilo v vod ó‘.a) Prav tako v edinstvenem oroduiku osebnih zaimkov m à n ó1, t à-b 6‘, s à b ó‘ (iz m à n o j o- stsl. m ti n o j n itd ) Prav tako ženski edin. rodilnik zaimske sklanje : té1, nj’é1, jsé1 (iz to-je-, jej e-, v sej e- stsl. tojf, jej g, vise j?). V imeuski sklanji se je ta padež že v pervotni slovenščini skerčil : vod é1, m e j é‘ (iz * v o d o j c', * m e d j’ e j £•)'.*)
Tu omenjene tri padeže delajo na i‘, o1, t‘ vsa tista debla na i in a, ki nimajo naglasa stanovitno na korenu: dni1, 1 j’Židi1, noci1, vàrvi1, vezi’ itd., po analogiji tudi: besedi1, o s i1, o 4v c i1, lepoti1, 1 e d à ,v j i1 itd., o ,v e 6‘, z e m 1 j’ 6l, ženo1, glavo1, zimo1 itd , o, v c é1, z e in 1 j’ é1, ž e u é‘, g 1 a v6‘, zi m é‘.
V primerih kaker zelenj’é1, zel e n j’a1, žele n j’è1, zelen j’ e1 m si moramo misliti, da seje končni samoglasnik spred raztegnil v nadomeščenje, ker je pred njim izpadel I, torej z e 1 e n j’é1 t. j. z e 1 e n j’ e e- iz zele n I j e-. Tako mnogi, večinoma iz deležnikov izpeljani samostavniki : c v à r t j é1, ko r e-u j’ é‘, s u è t j é‘, s p o Č e t j OJ, ,v p 11 j é1., z v o u j’ e n j’ 6,‘, itd , po staro tudi orožje1, v e s e 1 j’é1 itd.1)
Najnavadniše nastaja pa ‘, ako se premakne povdarek s kratkega na pred njim stoječ dolg samoglasnik. To se mora zgoditi, ako ima dotični kratki samoglasnik izpasti ali odpasti :
‘) V micini ni tega izpadanja in kerčenja ; tam je torej zraven no-vaja, novoje dosledno ohranjeno tudi kostoj (beri kostj’o'j) /, i koHtljl. 1« lega je pač tudi dosti očitna napačnost našo novomodno pisavo k o st i j.
“) čudno jo, da ima v lom primem čakavščina po Mužuraniču potisnjeni naglas : d e s n o’ m r u k o’ m.
3) V tem primeru jo bil ‘ na končnioi vže v pervotni slovenščini, kakor jo 5e zdaj v čakavšiini in pri nas. V hervaščini je e v ed. rod. vedno dolg, v mn. im. in tož. pa kratek. Zato sinemo po pravici misliti, ako je i o- n e, d u’š e stslov, inn j, duši; iz ‘leno n g, “dušo n s, mora bili rod. }. e n o‘, d u š o‘, stsl. i o n y, duše i* *ž o n o j e n s, *d u S o j o n s, skerčono *ž o n o o n s, *d u š o o u s ; ž o n o‘ stoji proti /, o- n o kakor sskr. gen. sg. a š v A y a s proti nom. aco. piar, n .4 v A g, Slovenska genitivna končnica -y, -y je, kaker kaže, kombinirana i/, gonitiviie in lokuljuo, sskr. -A y A s in -A y A m.
‘) Nekod se govori -jo- nam. -je1. — Po staro [v čukavščipij ima tudi kpnčnica -s t v o dolg o; nastala je menda i/, -'k t v o j e (kombinacijo stsl. oblik -l s t v o in -i s t v i j e). Nckedaj se je brez dvojbe »oglašalo l j’ it d-s t v 6‘, r o j s t v 6‘, ž o n s t v 6‘, g o s p o s I v A‘, rod. : 1 j’ u d s t v a* itd. Dalmatinovo rojstvu m so more le r o j s t v 6‘ m brati, ne z Valjavcem r o j s t v o- m ; v poslednjem primeru bi se bil o ohranil.
XIII. tečaj.
V Gorici, 1894.
8. zvezek.
R o ž n i c a.
Praznik Marijinega vnebovzetja, poglavitni mej Marijinimi prazniki, ima, kaker je znano, po raznih krajih na Slovenskem različna imena: veliki šmaren, velika gospojnica, velika maša; po Goriškem se imenuje pa rožni c a. Spregovorimo tu nekoliko v pojasnjenje tega imena ter o razmeri moj rožami ali cvetlicami sploh in njo, ki jo imenuje katoliška cerkev skrivnostno rožo, njo, ki jo primerja po visoki pesmi liliji mej ter n jem.
Cvetlice so rastline v svoji poročni obleki, sploh najlepše prikazni, ki jih moremo videti v kraljestvu rastlinstva. Tako po obliki kaker po barvi vsaj večinoma vgajajo našim očem, razveseljujejo naše serce. Zato so, naj si bodo natorne, ali ponarejene ali kaker si bodi vpodobljene, skoraj povsod v rabi, kjer hočemo kar koli olepšati in prijetno narediti. Zato tudi vse, kar je v človeštvu, bodisi telesno, bodisi duhovno, najlepšega, najprijetnišega, cvetlicam primerjamo. In ker je Marija izvoljena mej vsemi stvarmi božjimi, najlepša mej hčerami Evinimi, zato se ona po pravici primerja najlepši cvetlici, roži vertnici.
Kar pa posamezni človek naj lepšega na sebi ima, na svoji duši namreč, to so njegove čednosti. Zato se posebno te pogo-
— 226 —
stoma primerjajo cvetlicam: goreča ljubezen polni erdeči roži,., sveta čistost visoki beli liliji, ljuba ponižnost nizki temni vijolici. Pa po svoji barvi in podobi nas spominjajo te cvetlice bolj tako rekoč na unanjo lepoto tistih čednosti ; prijetna dišava,,, ki se iz njih vzdiguje, pa nam je znamenje njih duhovne lepote in vrednosti rpred Bogom. In po pravici ; saj se tudi v svetem pismu dopadenje, ketero ima Bog nad daritvami pobožnih na mnogih mestih imenuje sladka dišava ali dišava sladkosti.
Podobna, če ne premišljevanja, pa čutila so obhajala pač tudi stare očete naše slovenske, ko so imenovali eno naj-prijetniših, najnežniših cvetličic, kar jih je vstvaril ljubi Bog : šmarnico, to je, svete Marije cvetlico. Saj je menda ni, ki bi mogla tako primerno pomeniti ob enem po snežuo-beli barvi neoskrunjeno čistost, po majhinih, priklonjenih cvetkih globoko ponižnost dekle Gospodove, po sladki vonjavi prijetnost izvoljene matere božje v božjih očeh.
Ali ne le to ; kjer so videli naši pobožni prednjiki mej: raznimi travami in zelišči kaj posebno mičnega in ljubezujivega, berž so mislili na mater božjo, berž so tako stvarco nji darovali ter ji po nji dali ime. Kedo n. pr. ne pozna matere božje solzic, matere božje lascev, matere božje rokavčkov itd. ?
In kaker se dandanašnji po vsem katoliškem svetu zlasti majnika mesca lepotici Marijin oltar s cvetlicami, tako so vže v starih časih kristijani na njen poglavitni praznik, tako rekoč za god prinašali Mariji cvetlice. Te so se v cerkvi blagoslovile in potem doma rabile z dobrim namenom. ‘) Seveda lilij in šmarnic in rož yertnic ni bilo ob tem letnem času; ljudstvo je natergalo, ker je ravno cvelo po polju in travnikih; in ker se po roži, najstariši vertni cvetlici, pri nas od nekedaj vse cvetlice imenujejo rože, je imenovalo rožni co tudi ta praznik, ko je vse šlo k službi božji se šopmi cvetlic v rokah k časti skrivnostne rože Marije.
Mi pravimo torej, da je s temi cvetlicami pobožno ljud-
1) Mogoče, da je pripomogla k tej nnvadi pobožna povest, da so po-vnebovzetju Marijinem «posteljni našli v grobu nje obleko puhtečo najprijet-nišo dišavo, ali da so našli tudi cvetlice, kaker se semtertja vidi naslikano-na podobah Marijinega vnebovzetja. Menj verjetno se nam zdi, da bi se bila ta tudi na Nemškem znana navada ohranila iz predkerščanskih časov od nekakega žetevnega godovanja, in da bi jo bila le cerkev tako pravemu Bogin. in Devici Mariji na čast obernila.
— 227 —
-stvo Marijo častilo. Maloverni bi vtegnili vgovarjati, (la je mislilo tisto vbogo ljudstvo ne na Marijino čast, temuč na svojo časno in telesno korist in vgodnost. Blagoslovljene cvetlice so mešali živini mej klajo, da bi se dobro redila, ako je bila zdrava, in ozdravela, ako je bila bolna ; ob hudi uri so jih zažigali in kadili ž niimi, da bi si obvarovali polje toče in povodnji, dom strele in požara. Mogoče je in mi nočemo tajiti, da je ljudstvo blagoslovljene cvetlice res obračalo v te ali podobne namene ; ali to ni bilo proti misli cerkve, ki jih je prav zato posvetila sè svojim blagoslovom ter tako svojo molitev dodala molitvi posameznih, ki so blagoslovljene cvetlice rabili v zaupanju na priprošnjo Marijino in blagoslov svete cerkve. Ali ako je bila omenjena raba blagoslovljenih cvetlic tako rekoč prosilna molitev v potrebah vsakdanjega življenja, zato ne smemo reči ali misliti, da verno ljudstvo ni imelo namena, ko je cvetlice prinašalo v cerkev na veliki praznik Marijinega vnebovzetja, s tem Marijo častiti. Zakaj bi se bi’o to delalo ravno na ta dan, da ni bilo tega namena ? zakaj ne ob času, ko je več in lepšega cvetja po polju in travnikih, po gozdeh in germovju ?
Vprašanje pa je zdaj pervič, ali se res more komu kako češčenje izkazati s cvetlicami, in drugič, ali Mikija sprejemlje tako češčenje, ali ji je prijetno in ljubo ?
Da na te dve vprašanji prav odgovorimo, pa moramo najprej pomisliti, kaj je prav za prav češčenje in kako se sploh kedo more častiti. Beseda čast je zrastla iz tiste korenine kaker besedi poštenje in spoštovanje. Kedor je pošten in dober, tega v sercu spoštujemo, in ako to spoštovanje tudi po unanjem kako na znanje dajemo, pravimo, da ga častimo. To se lehko stori z besedami ali pa tudi z drugačnimi znamenji. Taka znamenja češčenja so n. pr., da gremo k njemu v praznični obleki, da se mu odkrijemo, poklonimo, da mu roko poljubimo itd. Zlasti pa morejo cvetlice v nekaterih primerih popolnoma nadomestiti besede.
Cvetlice so sploh znamenje veselja in ljubezni. Zato so blizu od nekedaj navadne pri porokah in podobnih slovesnih godovih ; zato se podajejo o sprejemu tudi visokega in najvišjega stanu osebam, ko se svojim prihodom počaste kako prebivav-■stvo. Taki šopki cvetlic pomenijo to, kar bi se reklo z besedami: »Dobro došli ! Veselimo se, da Vas vidimo, ker Vas spoštujemo in ljubimo.“ — In visokega gosta tudi razveseli tak
— 228 —
(larek, ne zavoljo cene, ki je dostikrat jako majhina, ako je j& sploh kaj, temuč zavoljo pomena, ki ga ima.
Če je pa dobrim gospodom ali gospem ljubo, da jim tako-pokažemo svojo ljubezen in spoštovanje, če se oni s tem poče-ščene čutijo, gdo bi si upal misliti, da bi gospa in kraljica nebeška ne umela, kaj hočemo s cvetlicami, ki jih stavimo pred njene podobe, na njene oltarje? ali kaj je hotelo verno ljudstvo s tistimi, ki jih je prinašalo nekedaj na praznik njenega vnebovzetja v cerkev ? V resnici poterjujejo razni dogodki v življenju svetnikov, da jih prejemlje ko prijetno in ljubo češčenje. Tukaj povemo le enega, ki ga nahajamo v letopisi h našega reda in je znameniten še v drugem oziru. P. Luka Vading pripoveduje to-le :
.Leta 1422 je stopil v red manjših bratov neki mladenič,, ki je bil s posebnim češčenjem vdan blaženi Devici Mariji ter j& imel navado z venci iz cvetlic spletenimi lepotičiti njeno podobo. Ko je bil v samostanu v novicijatu, pa ni mogel več tako-nabirati cvetlic in nadaljevati tiste pobožnosti. To ga je tako vžalilo, da je sklenil zapustiti red ter se mej svet verniti. Pripravljen, da otide, pozdravi Devico ter jo poprosi njenega varstva. Ona se mu pa prikaže ter ga tako nagovori : ,,Nikar ne žaluj zato, ker mi ne moreš več prinašati cvetlic, kaker si prej,-delal ; jaz te bom naučila, kako to službo lehko z drugo še boljšo nadomestiš ter mi venec spleteš še dosti lepši od onega rožnega venca. Vsaki dan mi spleti venec, ne iz cvetlic, ki kmalu vvenejo in jih ni zmirom dobiti, ampak iz pobožnih molitvic, ki jih moreš moliti in jih je angelj učil. Desetkrat ponavljaj angeljevo pozdravljenje in enkrat moli očenaš na čast veselja, ki sem ga jaz čutila, ko sem spočela večno besedo. Drugič, ponovi ravno to na čast veselja, s keterim sem se naglo odpravila obiskat teto Elizabeto v judejske gore. Tretjič, na čast najvišje radosti, s ketero sem rodila Gospoda Kristusa bre& bolečine in brez poškodovanja sramožljivosti. Četertič, zaradi tiste, s ketero sem sprejela modre, ki so prišli dete molit. Petič,, zato ker sem našla sinu, ki sem ga prej objokovala zgubljenega. Šestič, zavoljo njegovega častitljivega vstajenja. Sedmič, zavoljo mojega vnebovzetja. ,Če boš to vsak dan opravljal, vedi, da boš. spletal venec meni ljub in tebi zaslužen.“ — Mladenič je slušal ter začel sè vso pobožnostjo, koliker je le mogel, opravljati predpisano molitev. Učitelj novincev, ki se je natihoma pribli-.
— 229 —
žal, da vidi, kaj dela v celici, pa je videl angelja, ki je nabiral na nit rože ter za vsako deseto vpletal zlato lilijo ; potem je iz vseh napravil venec ter ga novincu klečečemu položil na glavo. Kmalu potlej je učitelj velel mladeniču, naj pove, kaj je tedaj delal, in mladenič je rekel, da je na ta način opravljal molitev, kaker ga je blažena Devica naučila . . .
„Otl tod se je v redu manjših bratov vkoreninila in tudi drugam razširila šega opravljati venec blažene Device, ki pravijo pobožni možje, da se versi, ponavljajoč sedemkrat Gospodovo molitev in 72 krat angeljevo pozdravljenje, na čast 72 let, ki jih je po verjetnišem mnenju presveta Devica na zemlji preživela in 7 radosti, ki jih je sama naznanila.141)
Iz tega vidimo torej očitno, kako rada ima naša ljuba gospa, devica Marija, da jo častimo s cvetlicami, ker je tudi češčenje z besedami sama vravnala po podobi venca iz pravih cvetlic. Le zato ji je besedni rožni venec še ljubši, ker se ji more darovati, keder se hoče, in se ž njim ne izražajo le čutila, temuč jih spremlja, krepča in povzdiguje premišljevanje skrivnosti njenega življenja.
Ali tudi natorne cvetlice spominjajo svetnike skrivnosti svete vere. Zato je velel sv. oče Frančišek vertnarju v sredi velikega verta napravljati majhin vertič z najprijetnišimi, najbolj dišečimi in bogatobarevnimi cvetlicami, da bi sè svojo lepoto vse ljudi spodbadale k hvali božji. Z neskončno radostjo se je veselil on sam lepote cvetlic, ker je videl v tej lepoti od-sevanje lepote njega, ki se je vzdignil iz korenine Jesetove in, ves svet okrepčal z nebeško dišavo.
V resnici so se v srednjem veku zlasti po samostanskih, vertili gojile plemenite cvetlice, ne iz ničemernosti, temuč Bogu na čast, ki jih je vstvaril tako lepe in čiste in prijetne. Dandanašnji je, kaker marisikaj drugega, tudi cvetličarstvo prešlo v *)
*) Ann. Ord. Min. toni. X. ad ann. \i22 n. 8. — Ali ne le šega opiavljati popisano molitev se je začela, temuč tudi navada iz zern na niti ali verižicah nabranih narejen rožni venec nositi obešen na pasu. Vender k molitvi tak rožni venec ni potreben; moli se leliko tudi na pamet ali na persie. Tudi ni potrebno, da bi bil rožni venec blagoslovljen, da se dobi odpustek. Odpustek, ki je popolni, se dobi, kolikerkrat se moli ta rožni venec, torej leliko tudi večkrat na dan; vender velja to le za ude 1. in 2. reda sv. Frančiška. Tretjeredniki naj se derže torej navadnega rožnega venca, ako hočejo imeti odpustke. Primeri Acla Ord. Min. 1893 str. 227.
— 230 —
posvetne roke, da služi človeški bahavosti in razkošnosti. Samostanski verti so v tem oziru skoraj menj ko nič proti rajem bogate posvetne gospode. Vender je veselo videti, kako se lepe cvetlice vedno splošniše goje in tudi z oltarjev ginejo stare ponarejene ter živim natornim odstopajo mesto. O neki častitljivi služabnici božji beremo, da je lepotičila svojo kapelico vedno z natornimi živimi cvetlicami ter ponarejene imenovala hinavske, ker so brez življenja, brez duha, le za videz.1) Ta misel je zdaj skoraj splošna in brez dvojbe smemo reči, da so naborne cvetlice v božji službi in češčenju svetnikov kaker cerkvenim določilom blizu edino primerne, tako tudi Bogu in svetnikom, ki jih častimo, ljubše od ponarejenih. Ako se natorne primerjajo molitvi in šoto lehko v resnici, ponarejene so podobne tistim molitvenim mlinom, ki jih pagani postavljajo na strehe, da jih veter goni, njih malikom na čast. Bodi to dobro za izmišljene bogove; pravega Boga moremo častiti le s tem, kar je pravo in resnično. Zato naj zgine iz cerkve in z altarja Gospodovega vse ponarejeno in goljufuo lepotičje,2) kaker iz našega življenja in vedenja vse hinavske iu goljufne čednosti. In to je seveda poglavitno, to je Bogu edino ljubo, to tudi Marija in svetniki sprejemljejo ko pravo češčenje: resnične serčne čednosti ! Ako ne prihaja iz serca, potem je molitev in vse češčenje prazno in brez veljave, bodi si še s tako lepimi besedami povedano, še s tako dragimi, še tako pravimi cvetlicami izraženo. Ljubimo torej najprej Boga v vseh treh osebah enako iz celega serca, potem pa mater božjo čez vse druge stvari. Ta ljubezen naj prešinja vse naše življenje, vse naše dejanje in nehanje ter se izraža, kaker se ob vsaki priliki najlepše more, — tudi s cvetlicami, darovanimi Bogu in njegovim ljubim svetnikom, pred vsemi naši mili materi, skrivnostni roži Mariji. *)

’) „Hi flores chartacei referunt hypocritas." — Reiners, Die Pflanze ais Symbol und Schmuck im Heiligthume. Regensburg 1886 str. 42 (Citati Bollandistov so tu vsi napačni ; zato smo izpustili ime gori omenjene služabnice božje, čudno, kako silno poveršni so neketeri gospodje pisatelji.)
*) Pa seveda vvelo, ušive, merševe, na pol gnjile in smordljive natorne -cvetlice tudi niso lepotičje za oltar; gerdi, vmazani lonci prav tako ne!
— 231
v
Življenje sv. Leonarda Portoinavriškega.
(P. A. M)
XIII. Poglavje.
Sv. L e o n a r d gre dvakrat v F1 o r e n c i j o. Njegovi misijoni v raznih mestih cerkvene d e r-ž a v e.
Leta 1735 je šel sv. Leonard v Florencijo, ker so se v tamošnjem, njemu tako ljubem samostanu godile neke nepravilnosti, ki so motile samostanski red in kalile mir mej brati. Prenesti je moral sicer marisiketero nasprotovanje in zaničevanje, pa sè svojo serčnostjo, ponižnostjo in gorečo molitvijo se mu je posrečilo napraviti v samostanu lep red. Na to je odrinil v mesto Orvijeto. V tem mestu so bili ljudje strastno vdani igri. Sè sveto gorečnostjo je pričel svetnik govoriti zoper to pregrešno razvado in Bog sam je podpiral njegove besede. Neki kerčmar je bil namreč precej pervi dan po sklepu sv. misijona zopet pričel igrati. Njegova žena ga je prosila in opominjala naj to pusti, naj pomisli, kaj je zažugal sv. misijonar zaničevavcem njegovih opominjevanj. On se pa ni dosti zmenil za to, temuč je rekel : „Naj govori misijonar kar hoče, jaz se ne bojim njegovih strašil in igre ne pustim". Komaj je bil to izgovoril, je padel na tla in kmalu na to vmerl.
Leta 1736 je prišel naš svetnik v Čivitavekiio. V tem mestu je bila kaznilnica za sužnike na galeji, to je tiste nesrečne ljudi, ki so bili zavoljo svojih hudobij k najtežjemu delu obsojeni. Za zveličanje svoje duše ti nesrečni niso kar nič skerbeli, molitve mej njimi ni bilo slišati, pač pa najgerše preklinjevanje. Lahko si tedaj mislimo, s koliko gorečnostjo je sv. Leonard pričel tukaj sv. misijon. Celih 24 dni je te ljudi opominjal k spre-obernjenju in pokori. Sužniki, vojaki, mornarji so z največ» pazljivostjo poslušali pretresljive nauke in mnogo iz mej njih se jih je resnično spokorilo. Cele noči so morali misijonarji spovedovati te skesane grešnike. Precej po sklepu sy. misijona je sv. Leonard odpotoval v Perudžijo. Tukaj je bilo precej nasprotnikov sv. misijona, zlasti zavoljo tega, ker jim ni dopadlo ostr» in pretresljivo opominjevanje svetnikovo k pokori. Besede nje-
— 232 —
gove : Ali pokora ali pekel! so se jim prederzne zdele in govorili so : „Da se človek zveliča, zadosti da se spove svojih grehov, pokora ni ravno neobhodno potrebna11. Učeni in goreči misijonar je ljudstvo podučil, v čem obstoji prava pokora, namreč v tem, da se grešnik s celim sercem k Bogu verne, svoje grehe resnično obžaluje in novo življenje prične. Ker se nasprotnikom na ta način ni posrečilo omajati mej ljudstvom spoštovanja, ljubezni in zaupanje v sv. misijonarja, so poskusili drugo sredstvo. Po svoji navadi je svetnik svojim poslušavcem priporočil, naj na vrata svojih hiš zapišejo presveto ime Jezus in skoraj vsi so ga slušali. Neko noč pa so prederzni hudobneži v eni dolgi ulici vsa ta sveta imena ali pomazali ali popolnoma zbrisali. Pa vse to je le pomnožilo gorečnost svetnika in ljubezen ljudstva do njega. Bog sam je poveličal svojega služabnika s tem, da so se po njegovih pridigah spreobernili veliki očitni grešniki. Živel je v tem mestu, v veliko pohujšanje ljudi, neki plemenitaš z neko žensko v divjem zakonu. Ta ženska je šla enkrat k misijonski pridigi našega svetnika. Njegove resnobne besede so jo tako pretresle, da se je vergla svetniku k nogam, se obtožila svojih grehov, zapustila mesto in v Rimu stopila v neki spokoren red. Tudi plemenitaš se je bil kmalu na to resnično spreobernil in sè svojim lepim, spokornim življenjem se je trudil popraviti storjeno pohujšanje.
Na to je šel sv. Leonard v Folinjo in potem v Spello. Prebivavci mesta Folinja bi bili radi dobili kak spominik od svetnika. Pa ker so vedeli, kako natančno on spolnjuje sv. vbo-štvo, da še celo ene podobice ni imel, da bi jo komu v spomin darovati mogel, so sklenili sè zvijačo od njega dobiti spominik. Naprayili so si popolnoma enako zastavo, kaker jo je rabil svetnik na svetih misijonih, šli v procesiji v Spello k sv. misijonu in jo tam sè syetnikovo zamenili.
. Ko je še v mnogih krajih vodil sv. misijon, se je mesca septembra vernil v Rim. Ravno tisti čas so ga bratje v florentinskem samostanu v tretjič izvolili za svojega predstojnika. Skušal je sicer na vse mogoče načine otresti se te težavne službe, pa ves trud je bil zastonj, do prihodnjega kapiteljna je moral ostati gvardijan. Ko so ga bili 1. 1737 oslobodili te službe, je z novo gorečnostjo pričel svoje apostoljsko delovanje. Najpoprej je šel v Monte Fijaskone, kjer mu je kardinalj Aldo-vrandi z veliko ponižnostjo in spoštovanjem poljubil noge, če-
— 233 -
ravno	se	je	svetnik tega na vso moč branil.	Meseca decembra
je odrinil	v	Florencijo. Bog je pripustil, da	so bili misijonarji
na potu skoraj dva dni brez živeža. Kamer so poterkali in mi-loščinje prosili, povsod so jih odgnali. Nekega dne ko je prišla tista ura. ob keteri so imeli v samostanu navadno duhovno premišljevanje, je hotel tudi svetnik na potu to storiti in zato je rekel svojemu tovarišu, naj gre naprej, on pride kmalu za njim.
Pot. po keteri je moral svetnik iti za svojim tovarišem, je bila zelo sterma, ozka in ob robu globokega prepada. Spodersne se mu	in	le	malo je manjkalo, da ni padel v	vodo, ki je spodaj
tekla.	K	sreči se je bil vjel v neko ternje	in z največim tru-
dom je ves opraskan in sterga n prilezel na verh. Se tisti mesec je pričel v Florenciji sv. misijon, pri keterem ga je svetna vlada zelo podpirala. Mestni poveljnik knez Kraon je vkazal še pred sončnim vshodom odpreti mestna vrata, da so se ljudje iz okolice mogli vdeležiti sv. misijona. Drugi sv. misijon je vodil naš svetnik v baziliki sv. Lavrencija. Ko je svetnik pridigoval o terdovratnem grešniku, je ljudstvo ua ves glas začelo vpiti in prositi vsmiljenja božjega. Svetnik ni mogel dalje govoriti; s križem v roki je hodil semterfja po pridižnici, kar je ljudi še bolj pretreslo. In kaj je bilo temu vzrok? Bog je hotel pomagati svojemu služabniku pri spreobernjenju terdovratnih grešnikov. Vsi poslušavci sc namreč naenkrat zagledali po cerkvi neke čudne podobe in ognjene kroglje, k»t očitno opominjevanje in klicanje božje.
Ko je bil naš svetnik zopet nekaj dni preživel v ljubljeni puščavi Santa Marija dell’Incontro je delal v raznih škofijah po Toskanskem in cerkveni deržavi. V neki vasi blizu Sijene ni moglo veliko ljudi mej sv. misijonom prejeti svetih zakramentov. Ostal je toraj še nekaj dni v tistem kraju in skoraj neprenehoma spovedoval. Ali zopet je čakala njegovo poterpežljivost velika in težka skušnja. Nekega dne ga je na potu v bližnjo vas, vjela liuda nevihta. Grozna ploha je celo dolino spremenila v jezero. Ni mu ostalo druzega, kaker bresti po vodi. Lahko si mislimo, koliko je terpel, ko je moral bos po blatnem, s ternjem in bodečim osatom zaraščenem potu hoditi. Ves oslabljen, kervav in vtru-jen je vender srečno prišel do vasi in vesel je rekel : Sramotno je za vojščaka odložiti meč, kaker hitro vidi, da je ranjen. Kavno takrat mora v boju največo serčnost pokazati.“
Nadalje je vodil naš svetnik syete misijone v mestu Asizi im
— 234 —
Rijeti. Prebivavci asiškega mesta so se z velikim veseljem in nenavadno gorečnostjo vdeleževali teh svetih duhovnih vaj. Zelo imenitni gospodje so kmalu po polnoči vže čakali pred cerkvenimi vrati, da so si zagotovili prostor v cerkvi. Tukaj je tudi Bog s čudežem poveličal svojega zvestega služabnika. Neka gospodična Marija Adler po imenu, ki je bila še le pred kratkim časom z Nemškega prišla v to mesto in se učila v ženskem odgojevali-šču, je šla na povelje svojega spovednika tudi k eni pridigi našega svetnika Čeravno ni znala še prav nič laškega jezika, je vender pridigo popolnoma razumela in jo doma svojim tovarišicam pripovedala.
V Rijeti je živela tisti čas neka gosposka ženska, ketera je pa, da bi se ji ne bilo treba vdeležiti sy. misijoua, mesto zapustila ter šla se svojim prijateljem na deželo. Pa komaj sta bila tja prišla, vže sta se morala naglo nazaj v mesto verniti, ker je velik ogenj nastal in njeno lepo hišo pokončal. Ko je pa v mestu slišala, da so meščani na prigovarjanje misijonarjev sklenili to leto vse pustne veselice opustiti, je bila zelo ne:evoljna ter odpotovala naravnost v Rim, da bi se tam navžila pustnega veselja. Vender Bog je ni hotel v drugič klicati. Neki večerjo sredi plesa napadejo hude bolečine in v par trenotkih se zgrudi mertva na tla, pred očmi svoje ničemerne matere.
Sveti misijoni so se. obhajali tudi v Kornetu, Askoli in v mnogih drugih škofijah jakiuske Marke Bilo je sredi meseca januarja. Ko so misijonarji popotovali v Korneto. Tisto leto je bila nenavadno huda zima. Vsa ta pota so bila polna snega in ledu in vbogi misijonarji so se vsi tresli od mraza. Sv. Leonard je zapovedal svojim tovarišem, naj oblijejo sandalije, on sam pa je šel bos po snegu in ledu. Kar zapazi en tovariš, da je svetniku zavoljo ostrega mraza pet nohtov od perstov na nogi odpadlo, tako da so njegove noge pri vsaki stopinji kervave sledi zapustile. Ves se je stresel, ko je pomislil, kako strašne bolečine mora svetnik terpeti. Žalosten je bil in ga pomiloval.
Sv. Leonard mu pa ves vesel reče: „Brat moj, nikar se ne žalosti, zakaj to so za me biseri. Pet nohtov je iz ljubezni do Boga zgubljenih in pet kron za nebesa pridobljenih." Ko je naš svetnik v Askoli pridigoval o presvetem imenu Jezusovem4 so videli vsi poslušavci, kako je njegovo glavo ves čas pridige obletaval bel golob, ki je potem naenkrat izginil. Vsi so imeli to prikazen za neko znamenje sv. Duha, ki je tako očitno pod-
— 235 —
piral svetnika in mu tako iekoč besede na jezik polagal. Pri drugi priliki pa so se bili nagnili kameniti stebri v cerkvi toliko, da se je bilo bati, da se bodo zdaj zdaj /vernili in grozno nesrečo napravili. Pa v veliko začudenje vseli so stebri obstali terdnl v tej legi.
Zopet je prišlo povelje iz Rima, da se morajo misijonarji verniti in po rimski okolici oznanjevati božjo besedo. Sv. Léonard je precej odpotoval ter se trudil za čast božjo v škofijah Tivoli, Veroli in Fondi Še preden je bil pričel sv. misijon v Ve-roli, ga je poklical papež Klemen XII. v Rim. Nekega dne, ko je šel po mestu, je stopil na ostro kost, ki se mu je globoko v meso zaderla. Svetnik je vender nadaljeval svojo pot, ne da bi bil komu povedal svojo nesrečo. Bolečina je postajala vsaki dan hujša in noga mu je zelo otekla. Cele štiri mesce je prenašal te grozne bolečine, ne da bi bil gdo vedel za to. Ko se je bi! poverini v Rim. je postala bolečina vže neznosna. Prisiljen je bil vleči se, da so mu rano porezali in kost venkaj vzeli; in ko so ga vprašali, zakaj je tako dolgo molčal, je rekel: «Ali ne veste, da je to velika čast za vojaka, ako more pokazati rane, ketere je za čast svojega Gospoda prejel.“
V nekem mestu škofije Veroli so mu precej pri začetku sv. misijona povedali, da se ženski spol malo sramožljivo oblači. Svetnik je tedaj precej v prihodnji pridigi opominjal ženske in jih prosil, naj to gerdo razvado opuste, posebno dekletam je prav preserčno priporočal, naj se vselej sramožljivo oblačijo in obnašajo. Neketere gospodične pa, ki so se morebiti zanašale na svoj visoki stan, se niso zmenile za. to opominjevanje ter prišle zopet tako nespodobno oblečene v cerkev in se prav blizu pri-dižnice postavile. Svetniku je bilo to povedano. Kaker po navadi je pričel pridigovati, proti koncu pa je prav lepo prosil svoje poslušavce, naj denes nekoliko bolj bogato miloščinjo darujejo, zakaj neka zadeva mu je prav pri sercu. Seveda so bili vsi zelo radovedni, kakošen namen ima svetnik in on jim sè sv. odkri-toserčnostjo reče : „Čemu bo to služilo, kar se bo mej današnjo pridigo nabralo? Vedite, da za nič druzega, kakor za to, da se bo toliko platna kupilo, da bo mogla vsaka teh gospodičen, ki je mojo pridigo slišala in je vender tako malo pokrita v cerkev prišla, dobiti en kos !J To so bile v zadregi te nesramožljive ženske, erdečica jih je oblila, vsaka se je v naglici hitela pokrivati, kaker je yedela in znala, vsi pa so spoznali, da svetnik
— 236 -
ne pozna strahu pred ljudmi. Opat iz Monte Kassino je prosil svetnika, naj bi vodil sv. misijon v San Džermano. Mesca januarja 1. 1740 je bil tja prišel in našel neketere nasprotnike sv. misijona ravno mej tistimi, ki bi ga bili po svojem stanu in službi morali najbolj podpirati. Vže je bilo povedano, da je svetnik na svetili misijonih vpeljal navado, vsak večer preden se je noč storila, z velikim zvonom zvoniti, da so verni kristijani molili tri .očenaše, za spreobernjenje terdovratnih grešnikov.
Nasprotniki so se posmehovali tej navadi in se norčevali iz svetnika, kaker bi jih hotel sè zvonjenjem strašiti. Gospod Bog pa je vnovič poveličal svojega služabnika Neki večer je šel Cerkvenik zvonit, pa verv je bila tako visoko gori potegnjena, da je ni mogel doseči. Kar se oglasi veliki zvon. Cerkvenik ni druzega mislil, kaker da je šel gdo pred njim y stolp, čeravno je za gotovo vedel, da je bila cerkev zaperta. Ko je pa zvon vže cele pol ure mogočno zvonil, si ni vedel te reči več razlagati ; vpil je na ves glas, naj preneha zvoniti, da bo zvon počil, pa vse zastonj. Slednjič gre v spremstvu nekaj mož v zvouik do zvonov, pa kako so se začudili, ko niso nobenega človeka našli iu videli, kako neka nevidna moč zvon ziblje. Dolgo časa so vsi prestrašeni to gledali in potem zvon vstavili. Ta čudežni dogodek so uredilo poterdili in popisali. To pisanje so potem izročili svetniku, ki je je pri naslednjih misijonih porabil v to, da je terdovratna serca prepričeval o ljubezni iu vsmiljenju božjem.
Iz San Džermano je šel sv. Leonard v Nočera, Gubbio, Kamerino, San Severino, Fermo in Loreto. Tudi v teh krajih ga je Bog na razne načine poveličal in sè svojo milostjo podpiral. V Fermo ga je videl Don Janez župnik iz Torkijana, da je bil dve pedi od tal vzdignjen, ko je molil pred podobo križanega Zveličarja. V Treji pa ga je neki duhovnik videl dve in pol pedi od tal pridižnice vzdignjenega. V Mateliki je svetnik ozdravil neko slepo ženo, ko jo je bil prej spodbudil k terdni veri in ji dal poljubiti podobo preblažene device Marije. Večkrat smo vže mimogrede opomnili, kako otroško in preserčno je ljubil in častil naš svetnik svojo nebeško mater Marijo ; vender obširno še nismo o tem predmetu govorili. V naslednjem poglavju popišemo natančniše to njegovo ljubezen do ljube nebeške matere.
— 237 —
Sv. rožni venec.
Žalostni del II.
K eteri je za nas bičan bil.
Pilat pa, ker je hotel ljudstvu voljo spolniti, spustil jim je Baraba in izdal Jezusa bičanega, da bi bil križan. (Mar. 15, 15.)
1.	Sodba in obsodba Jezusa.
Potem ko se je naš Gospod in Izveličar na Oljiski gori britko boril v dušnem boju, in trikrat odmolil k nebeškemu Očetu, vstal je kiepko ter šel serčno naproti izdajalcu Judežu, ki se je bližal z rabeljni. Jezus je šel, da bi se jim prostovoljno vdal kot spravno daritev za grehe vesoljnega sveta. Prijeli so ga, zvezali z verigami, ter vlekli kaker hudodelnika v mesto nazaj. Najprej so ga peljali k Anasu, kateri ga je spraševal, dasi ni bil več višji duhovnik, ter ni imel pravice tega storiti. Na to so ga peljali h Kajfežu, ki je bil pravi višji duhovnik. Ni bilo po postavi, da bi po noči sodili, pa vender so se zbrali po noči pri Kajfežu višji duhovni, staroste in pismouki, da sodijo o Jezusu ; to kaže, kako zagrizeni sovražniki so mu bili.
In skušali so dobiti priče zoper njega, da bi ga mogli vaioliti, pa jih niso našli. Na zadnje ste se našli dve, ki ste rekli : „Ta je govoril: Jaz morem podreti tempelj Božji, in v treh dneh zopet sezidati11. (Mat. 26, 59.)
Obtožba prič je imela ta smisel, češ, ta Jezus iz Nazareta se proglaša za mesija in terdi. da bo staro zavezo in sveti tempelj v našem mestu odpravil in pa novo zavezo nastavil ; on se je pregrešil zoper svetišče, ter je kriv bogokletja. Višji duhovnik je hotel dokazati krivdo z lastnim priznanjem Gospodovim in rekel : „Z a r o t i m te pri živem Bogu, povej nam, ali siti Kristus, sin B o ž j i“. (Mat. 26. 63 ) — Jezus mu reče : „T i si rekel". (Mat. 64.) Na prisežno pozivanje se je Jezus priznal za sinu Božjega, obljubljenega mesija, očitno ; in to je bilo dosti visokemu svetovalstvu. V znamenje merzenja in stremenja je raztergal veliki duhovnik svojo obleko in rekel : „Boga je preklinjal — smerti je vreden11. V strastni slepoti
— 238 —
judje niso mogli in niso hoteli priznati del, s keterimi je Jezus dokazal, da je sin Božji, da je od Boga poslan — in obsodili sa ga; s pretvezo gorečnosti za čast božjo so se maščevali udje velikega sveta za grenke besede, ki so jih slišali od Jezusa, s tem da so mu v obraz pljuvali ter ga za uho bili s pestmi (M. 26, 67.). Ko so odstopili svetovalci, pristopili so hlapci višjega duhovnika in pa vojaki, keterim je bil Jezus v stražo prepuščen, in oni so nadaljevali sramotenje, — obraz so mu zakrivali, za uho so ga bili in rekli : Prerokuj, kedo te je vdaril, in več ta-cega psovanja. (Mar. 14, 65.).
Ko se je dan storil, zborovali so zopet veliki duhovni, staroste in pismouki, ter ga sklepno obsodili. In ker so bili obsodili Gospoda na smert, pa niso imeli oblasti spolniti sodbo (j n s-gladii), peljali so Jezusa k rimskemu oblastniku Ponciju Pilatu-Ta je navadno bival v Cezareji, med velikonočnimi prazniki pa je prišel v Jeruzalem, da bi ohranil mir in red, ker se je shajalo toliko judov v mesto. Ko judje pripeljejo Jezusa k Pilatu,, niso šli v sodno hišo, da se ne bi oskrunili na velikonočne praznike. marveč Pilat je moral iz hiše priti. In sedaj so Jezusa tožili, češ, da je kriv učenik, da se proglaša za mesija, da. ščuje ljudstvo in nemir dela, da prepoveduje davke plačevati cesarju, da je torej smerti vreden po postavah judovskih ; da pa ga tudi Pilat mora spoznati za nevarnega deržavi, da ga mora kaznovati kot ščuvavca, če hoče skerbeti za koristi cesarjeve^ — Pagan Pilat ga je spraševal o njegovem nauku, kaj uči, kako-uči, — in pri tem si je mislil po svojem mnenju, da ima pred seboj kakega verskega sanjača, ne pa deržavi nevarnega moža ;• zato pove judom naravnost: „Jaz ne najdem krivice na njem“.
Pilat se je bal, da ga nebi judje počernili pri cesarju rimskem, vender se mu je vest protivila, naj ne obsodi Jezusa po nedolžnem ; zato mu je bilo jako ljubo slišati, da je Jezus iz Galileje doma, da toraj spada pod sodnijsko oblast Herodovo, Herod je pa takrat tudi bil v Jeruzalemu zavoljo praznika. Pilat pošlje Jezusa precej k Herodu; pa tudi ta ne najde nobene krivde na njem, ter ga pošlje v beli obleki nazaj. Pilat in Herod sta se sprijaznila, ko sta pred bila v sovraštvu, ker je Pilat segal v Herodove pravice, sedaj pa s tem, priznal njegovo-oblast.
Ko so judje le silili v Pilata, naj obsodi Jezusa, ta pa ne more najti krivde, posluži se druzega izgov ora. On pravi, glejte,-
— 239 —
-tudi Herodež ga ne najde smerli krivega. Jaz imam navado vsako leto o velikinoči izpustiti jednega hudodelnika, tako bom sedaj dal bičati tega Jezusa, po tem pa ga izpustil (Luk. 23. 15.); množica je pa zavpila: „Proč s tem, daj nam Baraba11. (Luk. 18.)
Ker je vedel Pilatuž, da so mu Jezusa izdali in nevošljivo-sti in sovraštva, poskusil je še tretji način, da bi ga rešil. Dal ga je bičati, potem ga predstavi ljudstvu, oblečenega v sramotilno obleko (škerlatni plašč), s ternjevo krono na glavi, terstom Y rokah za žezlo, vsega v ranah, češ, to je judovski kralj. Da bi ginil njih človeško sočutje pravi : Glejte, človek, (Jan. 29, 4.), kaker da bi rekel : Glejte bornega, že preveč pokorjenega človeka, imejte vender usmiljenje ž njim. Judje pa so kričali iz vsega gerla: „Križaj ga, križaj ga !" kaker divja zverina, ki vgledavši kri, še bolj hrepeni po njej.
Ko vidi Pilat, da nič ne opravi, da ljudstvo še bolj ropota, jel se ga je bati, sede še enkrat na sodni stol, ter sprašuje Jezusa. Mej tem pa mu žena Klaudija Prokla, ki je po ustnem sporočilu pozneje kerščena bila, pošlje povedat : „Nič ne imej opraviti s tem pravičnim, zakaj jaz sem v sanjah veliko terpela zavoljo njega" (Mat. 27, 19.). Pilat pa je vzel vode iti si je roke umil v pričo ljudstva, rekoč: „Jaz sem nedolžen nad kervjo tega pravičnega ; glejte vi !“ kaker da bi ta ceremonija zbrisala krivdo krivične obsodbe. In ljudstvo je še bolj kričalo : „Njega kri naj pride čez nas in naše otroke". In Pilat je spustil Baraba, Jezusa pa dal njim, da bi bil križan.
2.	Jezus slečen.
Pri premišljevanji druge skrivnosti „keteri je za nas bičan bil" so nam k sercu vzeti tri ieči : Jezus slečen, Jezus na steber privezan, Jezus bičan.
Premišljujmo najpreje našega Gospoda slečenega na steber •privezanega, v pričo tolike množice ljudstva. S kakšno sramož-Ijivostjo mora navdajati nagota nravno čistega človeka ! Pomisli kristijan, kako težko ti je, če se ti sanja, da na javnem tergu nisi pošteno oblečen! Pomisli kristijan, kako globoko je bila žaljena sveta sramožljivost, ko so ga pripeljali iz Pilatove hiše, 'ter ga v pričo vseh ljudi slekli do nazega ! Kako je pomiloval djudstvo, ki se takih prizorov veseli! Kolika je bila sramožljivost
- 240 —
naj čistejšega, deviškega Jezusa ! Kad bi se bil skril, ke bi bilo-mogoče, kaker se je skrival pervi Adam, toda
a)	. Glej, kristijan. Gospod se ni skrival, podvergel se je-temu sramotenju; zakaj on je hotel s to nagostjo tebi pokazati, kako genia in gnjusna je duša, ako po grehu zgubi milost in dopadajenje Božje. Z uagoto svojega svetega telesa je plačal dolg tvoje dušne nagote, o grešnik !
b)	. Gospod je dopustil, da se zgodi na njem to slečenje in in razgaljenje, da bi nas učil, naj starega človeka slečemo, in oblečemo novega, kakeršen je bil vstvarjen v raju v milosti Božji pred grehom. — Jezus naš izveličar, je dopustil, da so ga slekli pri bičanju, naj bi pokril nagoto naših grehov, in naj bi nas oblekel z obleko nedolžnosti, naj bi bili nov človek.
c)	. Omeniti moramo še tretjega vzroka. — Jezus Kristus, naj čistejši, naj svetejši, brez madeža, je dopustil, da se godi na njem osrainotenje slečenja, razgaljenja, naj bi zadostil in poplačal grehe nesramnosti nečistih ljudi. — Dà, o človek ! zavoljo tebe je bil Gospod slečen, ki se nesramuješ žaliti Boga z nespodobno nagostjo ; zavoljo tebe je nag na stebru, ker se nesra-muješ doprinašati ostudnih reči v mislih, v željah, v dejanju. — Glej na tvojega odrešenika, ki plačuje tvoje nesramnosti ; prosi pa za milost, da bi se tebi ne bilo treba sramovati temnih dejanj !
3.	Jezus navezan na steber.
Ko so rabeljni Jezusa slekli, zvezali so mu še bolj tesno-roke, ki so bile že prej vse zatekle od verig, s keterimi so ga vlekli doli z Oljiske gore, in privezali so ga za kamniten steber ; bila je namreč pri Rimljanih šega, kedor je imel biti bičan, da so ga pripeli za roke tako visoko na steber, da je bil kar obešen nanj, spodej pa so mu spet noge privezali. — Kolike bolečine je moralo to nevsmiljeno vezanje prizadeti našemu lzve-ličarju! Gospod nebes in zemlje, ki je neba stebre postavil in jih sè svojo mogočno besedo zmirom vzderžuje, on se pusti navezati na steber, da bi ga vzderžavali po koncu pri neizrekljivih bolečinah. — In pa kedo ga je navezal ? Glej, sužni so to, hlapci deželnega glavarja so to ; brezbožni ljudje vežejo roke, ki sojih stvarile, stvari vežejo stvarnika ! — Nezaslišno dejanje ! Gospod, zakaj terpiš tolike bolečine ? zakaj tako ponižanje ? — Poslušaj kristijan !
— 241 —
a)	. Vsmiljenje do nas ga je zvezalo. Prevelika ljubezen do nas ga je dela v verige. Odpad od Boga, ločenje od Boga nas je vklenilo v verige ; svobodo smo iskali, pa našli sužnost; hoteli smo imeti samovoljnost, pa imamo jarem ; nismo hoteli pokorni biti zapovedi Božji in prišli smo v oblast satana. Potlej je prišel Jezus, naš Izveličar, dal se je zvezati za nas, da bi mi rešeni bili sužnosti hudičeve, ter postali otroci Božji. Naši grehi so tiste vezi, tiste verige, ketere so vezale nas, pa tudi zvezale Jezusa, pa bi ga ne bile zvezale, ke bi ne bila pomagala njegova ljubezen do nas.
b)	. Jezus se je dal privezati iz ljubezni do nas — pa ne samo za to, da bi mi prosti in slobodni postali, marveč zato, da bi z bolečine polnim vezanjem pridobil za sé naša serca, da bi jih navezal na sebe. naj bi mi v sveti veri, v zanesljivem upanji v dobrodelni ljubezni, v ustranji poterpežljivosti gledali na njega, začetnika in doveršnika našega izveličanja naj bi se njemu popolno posvetili. - Jezus Kristus je privezan za steber, iz njegovih ran se cedi sveta draga kri, da bi ti, o kristijan ! bil navezan v hvaležni ljubezni na svojega Odrešenika. — In res ! „Kedo bi si ne želel v svojej slabosti in omahljivosti biti navezan na Jezusa, ki je steber našega odrešenja iu zveličanja ? Kedo bi si iz serca, ne želel kot omahljiva mladika biti navezan na vinsko terto Jezusa Kristusa? Kedo bi si ne želel biti zedinjen z Jezusom v sveti ljubezni ! Kedo ne bi bil pripravljen vse preterpeti, tudi naj večo težave, iz ljubezni do Jezusa, ki je za nas toliko preterpel, pravi sv. Bernard.
4.	Jezus bičan.
Prestopimo na tretjo reč našega premišljevanja, na bičanje. Ta sama na sebi grozovita kazen je bila pri Rimljanih samo za sužnje v navadi. Porabili so jo pa tudi sè silovito sirovostjo za Jezusa, keterega je Pilat sam spoznal za nedolžnega. To se vidi iz besed svetega pisma, kjer Gospod sam govori po prerokih od svojega bičanja. Tako govori kronani prerok David v psalj. 37: „Bičan sem bil celi dan“. to je, neprestano, tako silno so me bili, kaker ke bi bili celi dan tolkli po meni.
Tudi pravi psaljmist v 123. psaljmu: «Grešniki so na m o j e m h e r b t u koval i“. Ali kaker je prestavil sv. Hieronim: «Oràtarji so na mojem lierbtu orali in dolge brazde dela-
— 242 —
]i“. — In res prav popisujejo to grozovito bičanje, zakaj našega Izveličarja sta naj prej pretepala dva rabeljna z jermeni, da je bilo celo telo pokrito z zateklinami in bulami • potem sta prišla dva druga, ter sta ga tepla sè šibami, tako da je tekla kri iz oteklin po celem životu ; na to sta pi’išla še dva druga z biči, ki so imeli na verižici privezane ostre železne kavljičke, tako da so kar meso tergali od kosti Izveličarjevih. — Ti rabeljni so bili divji vojaki rimski, ki niso imeli nikakeršnega človeškega sočutja, niso se deržali nobene mere ; judje so imeli vsaj postavo, da nesmejo vdariti čez štiridesetkrat. — Morda so bili vojaki tudi podšuntani od judov za plačilo iz sovraštva do Jezusa. — Tudi si moremo misliti, da je Pilatuž nalašč dal Jezusa tako kruto razmesariti, naj bi judje, omehčani tega grozovitega pogleda, odstopili od svojega zahtevanja. — Kaj pa Jezus?
Jezus, naš Izveličar, je res jagnje Božje ; kaker jagnje omolkne temu, ki ga striže, tako je Jezus prenašal molče vse to grozovito terpinčenje. — Da, celò z nekako radostjo je molil z besedami psalj mista : Za t e p e n j e sem pripravljen. (Ps 37.) „Moje truplo dajem tistim, ki me bijejo, ponujam jim lice, ki me lasajo, obraza jim ne zakrivam, ki me psujejo in sramotijo". Tako se žertvuje radovoljno ; saj je volja nebeškega Očeta, da nosi za nas krivdo greha, in zadostuje nebeški pravici. Mi smo ■sužnji, ki smo zaslužili sramotilno kazen bičanja z uporom in nepokorščino do pravega Gospoda, do svetega pravičnega Boga. Glej človek ! sužnjega se usmili Sin božji in pravi : „ J a z s e m pripravljen za t e p e n j e“. On postane suženj, prevzame kazen za sužnjega da bi suženj postal sin hišni. Prerok Izaija govori : „Z a r e s j e on naše slabosti na se vzel in naše bolečine je on nosil; on je bil ranjen zavoljo naših grehov, r a z t e r t zavoljo naših pregreh; videli smo ga zaničevanega in naj zadnjega mej ljudmi, in skuše n ega vterpljenju. :(53, 3. 4. 5.) — Ti pa, o kristijan ! glej Izveličarja sramotno navezanega na steber — ali moreš še zraven veselje imeti nad gnju-sobo greha? Glej, kako milo te pogleduje — tebe, ki na skrivnem greh doprinašaš. Glej, kako milo te prosi, imej usmiljenje sè syojo vbogo dušo ! Ali še odlašaš, terdni sklep storiti, da poboljšaš .svoje življenje ? Ali te ne gane ljubezen tvojega Odrešenika !
Kristijan pomisli to, če je pravični Bog tako ostro kaznoval krivdo naših grehov nad svojim edinoroienim ljubeznivim
— 243 —
Sinom, pomisli, koliko žaljenje storiš Bogu, ako grešiš ! — Jz: teže kazni prevdari težo krivde.
Jezus je ranjen in razmesarjen od bičanja, pa — on molči in terpi. — Tudi nam pošilja Bog šibe, nadloge in težave, da bi nas očistil grehov ter pripravil za nebesa. Kakšna pa je naša poterpežljivost ? — naša stanovitnost in vstrajnost? — Šibe, ki nas tepejo, so zgolj milosti Božje. Včasi se Bog posluži hudobnih ljudi, naj bi nas okrepil v krepostih ; kako bi se vadili v ljubezni do bližnjega, ke bi nikogar ne bilo, ki nam je nadležen ?' Kako bi sovražnikom odpuščali, če nas nihče ne žali ? Kako bi kazali stanovitnost v sveti veri in ljubezni, če nam nihče ne bi nasprotoval ? — Take šibe so nam od Boga poslane v čiščenje. Ne da bi godernjali in tarnali — glejmo na našega Odrešenika !
Molitev.
Nedolžni Jezus, ki si., na steber privezan, bil grozovito razmesarjen, usmili se nas, in operi nas naših grehov sè svojo po-nedolžnem prelito kervjo ! Zateri s pogledom na svoje bolečine v naših udih vso slast do greha ; daj, da ne bo nad nobenim iz-mej nas zgubljena neskončna cena tvoje presvete kervi. Amen.
VSAKDANJI KRUH.
8. Za mesec avgust — veliki serpan.
1.	Sladkosti duha so dobre, in predober je oni, ki nam jih deli ; zavoljo tega pa mi še nismo dobri, ker so nam bile podeljene.
2.	Ne tai i si glave o svojem terpljenju ; sprejemaj ga s pohlevnostjo in poterpežljivostjo ; dosti je vedeti, da prihaja od Boga.
3.	Ne opuščajmo nigdar svojih podložnih krepko opominjati,, naj poboljšujejo svoje napake, a delajmo to vselej mirno in pohlevno.
4.	Keder iz ponižnosti pobesiš oči, ponižuj se tudi v duhu ;. ako po zunanjem kažeš, da hočeš v vsem imeti zadnje mesto, želi to tudi v sercu.
— 244 —
5.	Ako moremo, in naj bo v največih skušnjavah, le iz
serca reči :	»Hvaljen bodi Jezus Kristus,11 nimamo uzroka
bati se.
6.	Prava ljubezen zahteva, da se mej seboj ohranimo v edinosti duha. Da pa tjakaj dospemo, ne vem boljšega pomočka, ko pohlevnost in popustljivost do drugih, ako ni zoper voljo božjo.
7.	Sredi svojega bogastva si moreš ohraniti vbožnost duha. Čemu obešamo nanj serce, ki ima hrepeneti le po večnih dobrotah ?
8.	Ne zamujaj sedanje priložnosti kaj dobrega storiti. V časih opustimo kaj dobrega, da bi storili kaj boljšega, in tako pustimo ono, ne da bi dosegli to.
9.	Samoljubnost je prav delavna ; v vsako stvar se meša ; vse hoče obseči, ne zverši pa ničeser.
10.	Nekteri imajo škodljivo in krivo ponižnost, ker nečejo dati syojih zmožnosti v službo božjo in bližnjega, češ, da so preslabi, in da. so preveč nagnjeni k napuhu.
11.	Največ napak, ki jih storimo v molitvi, prihaja od tod, ker tako lahko izgubimo misel na pričujočnost bcžjo.
12.	Ne vznemirjajmo se, keder spoznamo svoje pregreške in čednosti, ki nam manjkajo, ampak hvalimo velikoveč Boga, ki nam pokaže, česa imamo premalo in česa preveč.
13.	Poterpežljivost nam mora biti v tem življenju naš vsakdanji kruh ; zlasti poterpežljivost z nami samimi, ker smo sami sebi naj veča nadlega.
14.	Čemu hočemo z Bogom pogajati se? — On je naš učenik, naš oče, naš kralj, naše vse. Prizadevajmo si toraj, da njemu služimo, in on si bo prizadeval, da bo nas zadovoljeval.
15.	Kedor želi, da bi se mu serce ne okužilo s lmdobnostnli tega sveta, ta naj ga zveže s preblaženo devico, našo gospo in materjo, in naj ga postavi v nebesa, pa bo varen.
16.	Hvale in časti nimamo iskati ; vender zahteva ljubezen in dovoljuje ponižnost, da skerbimo za svoje dobro ime, ker veliko koristi, da bližnjemu pomagamo in dobro delamo.
17.	Nič tolikanj ne koristi, da se pamet razsvetli in volja nžge, ko molitev, zlasti notranja molitev serca.
18.	Ako moraš mislim drugega nasprotovati, le stori, toda pohlevno in oprezno, da mu duše ne razžališ.
— 245 --
19.	Družbe ljudi iskati in se je ogibati, sta dve napačni pretiranosti, vender je perva bolj napačna ko druga.
20.	Ako storimo voljo drugih, sprejmimo jo kaker voljo božjo, ki nam je izrečena v volji bližnjega.
21.	Nič nam ne pomaga prepirljivim biti in občutljivim, da si ohranimo dobro ime ; dobro ime se ne ohrani z nič drugim bolje, ko z modrim molčanjem.
23.	Nekakošne majhine skušnjave so nam v največo korist, ker store, da gremo v se, da se spominjamo svoje nizkosti, in da se bolj goreče zatekamo k Bogu.
24.	Delajmo kaker čebele, ki serkajo med iz vsake cvetlice, tako, da bomo posnemali vse dobro, kar ga vidimo na bližnjem.
25.	Svet je krivičen sodnik, ker svoje priverženee zmirom najslabše sodi. O vbogi svet !
26.	Bog nigdar ni boljše poslužen, razen če je poslužen, kaker sam hoče.
27.	Nič ni ljubezni bolj nasprotnega, kaker če bližnjega malo cenimo.
28.	Čim krajše je življenje, tim boljše, da le v nebesa vodi.
29.	Vsako dejanje naj se zveršnje pridno, toda brez nemira in prenagljenja, sicer ne bo več dobro.
30.	Premagovati se moraš na vsaki način, zakaj dušo moraš rešiti na vsaki način.
31.	Dvoumnost in neodkritost pri izpovedi napravlja veliko mlačnost in veliko nejevoljnost v duhovnih rečeh.
Dve pismi o nauku o plesu.
i.
G. F. — Čudno, kako da se pri vas noče ali ne more limeti, da naš nauk o plesu ni naš, temuč nauk svetih cerkvenih učenikov Salezija in Ligvorija, in še več, splošni nauk katoliškega nravnega bogoslovja. Še bolj se pa čudim, ako je res, kar pišete, da se govori, ker smo povedali, kaj uči o plesu katoliško nravoslovje, da zdaj ne bodo mogli misijonarji nič več storiti proti plesu, to je, pregrešnemu in nezmernemu plesu. Ali
— 246 —
se Vam ne zdi to blizu tako, kaker ke bi kedo rekel, da ne-smejo in ne morejo nič storiti proti pijančevanju, ker n i samo na sebi greli vino p i t i in piše sv. Pavel Timoteju, naj ne pije več vode, temuč malo vina zavoljo svojega želodca ? Po pravici povem, da ne urnem, kako bi mogel kaj takega izmodro-vati, kedor je le z nekolikim prevdarkom bral tisti vbogi spisek. Če misli kedo res tudi preganjati „Cvetje“ zaradi njega,, jaz mu ne morem braniti ; naj sam gleda, kaj dela. Ako bi moralo prestati vsled takega nasprotovanja, kaker Vas skerbi, kajpak da bi bilo žalostno, pa ne tolikanj za nas, kaker za naše naročnike, ki bi se s tem v napačni gorečnosti vperli zoper katoliško nravoslovje ter obsodili svoj narod, kaker da je že tako globoko spriden in pokvarjen, da si mej njim plesa, ki bi po katoliškem nravoslovju ne bil greh, še misliti ni več moči. Pri. vsem tem preklicati, kaker želite, jaz, kar sem pisal, morate vedeti, da ne morem in ne smem, ker ne morem in ne smem popravljati ali grajati nauka, ki ga je katoliška cerkev spoznala za dobrega. — Sicer mi je bilo Vaše odkritoserčno pismo vender prav ljubo, zato, ker mi je kajpada koristno vedeti, s koliko razumnostjo in dobro voljo se kje „Cvetje“ bere in kako se sodi, bodisi pravično ali krivično ....*)
*) To smo ponatisnili (z nekoliko drugimi bese lami) po zasebnem pred nekaj časom odposlanem odpisu, ker se nam zdi prav, da pride v roke vsem našim naročnikom. Naslednje smo dali naravnost natisnili iz enakega vzroka Venerabiles autem animarum curatores et missionarios rogamus impensissime^ ut et hic dicta benevole excipientes tranquillo reputent animo, nec, quae in superioribus fasciculis de choreis necessario inculcanda esso duximus, inimica mente in ipsorum queinquam, nedum in universos arbitrentur conjecta. Meminerint vero, si illa reapse haud satis placuerunt aliquibus, quao de eadem re moneat casuum conscientiae gravissimus inquisitor, P. Joannes Petrus Gury, his utens verbis. „Magis igitur,“ inquit, .a eboreis amovendi e-runt ii, qui ad luxuriam magis proclives sunt. Non raro inveniuntur mulieres et puellae, quae, ut ex earum confessione apertum est, nullum aliud peccatum, nisi aliquos superbiae motus admittunt, vel quae minime peccant. Satagendum sane maxime est ab animarum pastoribus et directoribns, ut quam maxime a choreis omnibus fideles amoveant. Verum, si omnes de medio tollere vellent, tempus et oleum perderent necnon multos ab usu sacramentorum retraherent. Caute igitur in praxi procedendum est, et inter duo mala, ininus eligendum. — Confessarius ad haec duo maxime attendere debet, nempe ad periculum personale poenitentis, ut illum cohibeat, atque ad rationes, quas habere potest choreis assistendi, ut ipsi indulgeat vel saltem non adeo rigide agat. Occurrunt enim non raro fideles, qui gravi de causa vel morali
— 247
II.
Isti. — Prosim, v „Cvetju“ n i bilo rečeno, da je vsak ples brez razločka nedolžen, in da je nedolžen tudi tisti, ki je pri vas v navadi ; tudi nikaker ni bilo rečeno, da ne delajo prav duhovni pastirji in misijonarji, ako pridigajo zoper nezmerne in pregrešne plese. Ravno tako pa nobeden ne more in ne sme reči, da je „v s a k ples brez razločka greli“.*) Jaz torej ne morem verjeti, da bi bili pri vas pobožen župnik v sosedni fari kaj takega očitno izrekli na pri-dižnici ; naj berž so ljudje besede napačno razumeli ter jih potem po svoje zasukali. Gospod so hoteli morda reči, da je tak ples, kakeršen je v vašem kraju navaden, vsaki brez razločka greh. To je sicer jako žalostno, ako je res tako ; vender pa ostane pri tem nič menj resnično vse, kar je bilo v „Cvetju“ povedano. — Kaj so pisali škof Zwerger o plesu, mi je znano ; ne, da je brez razločka vsiki ples greh. Da so pa plesi nevarni in mnogi, tudi če ne plešejo vkup moški in ženske, naravnost hudo pregrešni, to se je bralo tudi v „Cvetju“, ki od svoje strani sploh nikomer ni priporočalo plesa, Slovencem ga celo naravnost odsvetovalo. — Kaj se je prjgodilo Katerini Emerih, meni tudi ni bilo neznano ; pa, ali mislite, da bi se bila dala tako pobožna devica pregovoriti, da bi bila šla na ples, ke bi bil ples sam na sebi greh ? I)a pa Bog duše, ki so k višji svetosti poklicane, odvrača tudi od dovoljenih, vender posvetnih veselic, to je pač jako lehko umevno ; saj jih odvrača celo od zakonskega stanu, dasi ga sam sè zakramentom posvečuje. — Sicer pa iz zasebnih in nezagotovljenih prikazni ni smeti sklepati ničeser, kar bi bilo kerščanskemji nauku nasprotno. In kerščanski nauk o plesu je ta, ki ga imamo pri sv. cerkvenih učenikih Sa-leziju in Ligvoriju. Kedor bi terdil, da sta se motila ta dva, kaker se Vam zdi, ta bi terdil, da se je motila rimska cerkev,
necessitate ad choreis interveniendum impelluntur. Insuper etiamsi nulla gravis ratio poenitentem tuum premat, cavo, o confessali, ne severius cum eo a-gendo nihil proficias, imo et ipsi noceas. Obsecra igitur semper ; non vero semper increpa opportune et importune.“ (Cas. consc. I. 23*.)
*) Choreao per se illicitae non sunt, etiam inter personas diversi sexus, si modo honesto fiant i. e. secluso omni tactu ac gestu impudico ; quia ratione rei sunt quid omnino indifferens nec ulla lege prohibentur. (Gury, ‘Cas. consc. I. 233.)
— 248 —
ki ni našla nič graje vrednega v njijuuih spisih, da se je torej motil sam papež ; tak č 1 o v e k b i bil potemtakem, veste kaj? — jaz ne rečem nič, v Rimu bi mu že našli pravo ime. Vprašati pa moram tukaj, ako bi bil ples sam na sebi greli, ali ga ne bi bili papeži vže davno popolnoma prepovedali in zaterli vsaj v svoji deželi, kjer so imeli čez tisoč let, prav do naših dni, vso tudi posvetno moč in oblast ? — Sicer pa, prosim, berite pazljivo, kaj piše sv. Alj fon z, potem ga ne boste imela ne za nevednega, ne za premehkega. Pa dajte si tudi dopovedati in ne terdite, da je to njegov zasebni nauk ; to je splošni katoliški nauk, ki ga uče tudi šolske knjige, ki so dandanašnji v rebi po duhovnih semeniščih.*) Zato ne' more biti res, da bi bil kako v bistven razloček mej mojim učenjem in učenjem drugih katoliških duhovnikov. Razloček bi vtegnil biti le ta, da se v pridigah zlasti nevarnost plesa povdarja in grehi, ki lehko iz njega izvirajo ; jaz sem moral pa povdariti tudi to, da ples sam na sebi ni greh. In zakaj sem moral ? Zato, ker pridige plesa niso odpravile (ke bi ga bile, meni ne bi bilo žal zanj); napačno prepričanje, da je sploh vsaki ples greh, pa je, kaker kaže, mej tretjeredniki skoraj splošno, pri neketerih celo strastno. Oni torej greha dolžijo vsakega in vsa> ko, ki kedaj pleše, če ne z besedo, pa v sercu, ter se tako več ali menj pregreše proti ljubezni do bližnjega. Tisti pa, ki s prepričanjem, da je vsaki ples greli, vender le plešejo, tisti delajo zoper svojo vest in to je vedno greh. Glede na vse to je bilo treba naposled resnico razločno povedati, ker je naša dolžnost najprej gotovemu grehu se vstavlja-t i, potlej še le tudi nevarnostim, v keterih se greh lehko stori, pa ni da bi se moral. Iz tega, če-hočete, sprevidite brez težave,
*) Taka knjiga je zlasti Mulier, Theologia moralis, ki o plesu tato piše (II. flOOj : „Choreae seu saltationes per se non sunt illicitae, modo flant a personis saecularibus et. modo honesto. Dico 1. per se non sunt illicitae, siquidem aliquam speciem exliil. rationis per se indifferemis constituunt. Adda 2. si fiant a personis saecularibus ; clerici enim _a choreis abstinere jubentur." Subdo 3. si flant motio honesto, videlicet omni gestu et actu impudico remoto. — Saltationes autem, prouti fleri solent, plerumque saltem periculosae sunt ; quapropter parochi et confessarli, quoad possunt, fideles ab eis avertere adlaborent. Prudentia tamen suadet, ut concinnatores indirecte tantum i n choreas invehantur, directe in peccutn, quae in eis committi solent, ut Gury recte observat.
— 249 —
zakaj se rai je prav zdelo, da odgovorim na tisto gotovo iz dobrega namena pisano svarilno pismo brez podpisa ; odgovor ni bil namenjen tolikanj pisavcu ali pisavki, temne drugim bravcem „Cvetja“, mej keterimi se mi je zdelo, da jih je mnogo v tej reči nauka potrebnih in tudi pripravnih sprejeti ga. Sicer sem slutil, da bo kje kaj zašumelo ; ali. kjer mi veli vest in dolžnost na dan z resnico, tam se ne vstrašim vsake sapice. Tudi sem prepričan, da bi bili taki spisi, ako jih hočejo prav umeti, Slovencem koi istniši, kaker tisti, ki si jih Vi želite. Kedor hoče visok stolp zidati, mora najprej globoko vložiti podlago. Ta podlaga bi bila po moji misli natančno znanje katoliškega kerščanskega nauka in pa — spodobna ponižnost. Obojega precej manjka neketerim tretjerednikom ali tretjerednicam, kaker mi priča mej drugim tudi kar pišete o tisti, ki je iz svojega »Cvetja-1 razkačena iztergala nauk o plesu, ki je nauk svetih cerkvenih učenikov, odobren od nezmotljivega namestnika Kristusovega. Kolika nepremišljenost, da ne rečem kaj ostrejšega ! Menite, da bi se na taki podlagi moglo vzdigovati poslopje kake višje svetosti ? ! In nauk o kletvi, ki je pisan prav tako po sv. Aljfonzu in drugih dobro katoliških knjigah, ta nauk imenujete pri vas „preklete grablje“ ! Torej tudi v tem hočejo ovčice učiti pastirja?!
Upam, da sem govoril zdaj zadosti jasno, ker ste želela jasnega odgovora ; dasi mislim, da je bil tudi pervi dovolj jasen in je bilo ravno tako jasno že od začetka in zmirom, da ne učimo in nismo učili in nočemo učiti o plesu nič kaker to, kar uči sv. Frančišek Salezij, kar uči sv. Aljfonz Ligvorij, kar uči katoliška Theologia moralis. Ponavljamo torej: „Iger in plesov ni p o p o 1 h o m a z a m e t a t i, ako se igra in pleše v razvedrenje in ne strastno, ako poredkoma in kratko, ako sramožljivo, spodobno in iz dobrega namen a“. S tem je rečeno ob enem : »Igre in plese popolnoma zamečemo, ako se igra in pleše strastno in ne v razvedrenje, ako pogostoma in dolgo, ako ne sramožljivo, nespodobno in iz slabega namena.“ To je v resnici katoliški nauk, in kedor se ga vestno derži, ta ne bo pogubljen zavoljo plesa. S tem pa še ni rečeno: „Slovenei, le plešite v strahu božjem !* Mi pravimo : »Slovenci, učite se raji, molite, delajte, denar pa za kaj boljšega hranite kaker je p 1 e s !“ Pozdravlja Vas	P. St.
— 250 —
Dostavek o veljavi nauka sv. Aljfonza.
Papež Pij IX., ki je določil sy. Aljfonzu Ligvoriju naslov cerkvenega učenika, pravi v dotičnem pismu od 7. julija 1871 mej drugim : ,,Aljfonz je pisal mnogo knjig polnih svete učeno* sti in pobožnosti ter je skozi zapletene, včasi premehke, včasi pretende nauke bogoslovcev varen pot naredil, po keterem morejo dušni vodniki hoditi brez spotikljejev . . . . Zato hočemo in nalagamo, naj se njegove knjige, razlage, razprave in vsi drugi spisi enako spisom drugih cerkvenih učenikov ne le zasebno, temuč tudi očitno v gimnazijih, akademijah, šolah, kolegijih, pri prelekcijah, disputacijah, razlaganjih sv. pisma, pridigah, konferenci] ah kak er pri vseh cerkvenih preiskavah in ker-ščanskih vajah omenjajo in okoličnostim primerno rabijo. “ —Pa s tem pismom papeža Pija IX. se veljava sv. Aljfonza ni še le začela. Ko je še živel, je odgovoril papež Benedikt XIV. nekemu napolitanskemu misijonarju, ki se ]e bil v važni zadevi ober-nil do svetega stola : „S a j imate L i g v o r i j a, njega vprašajte!'1
Ko se je imel prišteti zveličanim, je izdal papež Pij VIL ^dne 18. maja 1803 po skupščini za svete obrede pismo, v keterem se izrekuje, da se ni našlo v delih sv. Aljfonza nič graje vrednega (nihil censura d i g n n m). To je silno velika in tudi pri svetnikih jako redka hvala, ki velja o vseh naukih svetega Aljfonza, torej tudi o njegovem nauku o plesu. Ako pa ta ni nobene graje vreden, mora biti graje vreden nasprotni, ki pravi, da je vsaki ples brez razločka greh. Brezbožno je n a m r e č, po besedah kardinalja Tomaža Guséta, obsojati in za m etati, kjer ni Rim nič graje vrednega našel.
To poterjuje nadalje znamenita odločba sv. penitencijarije, ki je 5. julija 1831 na vprašanje kardinalja nadškofa bezanson-skega odgovorila 1:	da sme profesor bogoslovja
brez pomišljanja učiti vse, k a k e r piše sveti Aljfonz, 2: da se sme spovednik v vseh rečeh d e r ž a t i njegovih naukov, ne da bi mu bilo treba dalje premišljati, zakaj je sv. Aljfonz tega ali tega mnenja. Ta odgovor svete penitencijarije je papež Gregor XVI. 22. julija 1831 še posebej poterdil.
— 251 —
Rim je torej govoril in vprašanje je rešeno; nam ni treba več premišljevati, zakaj ni sv. Aljfonz obsodil vsakega plesa brez razločka. Nam je zadosti, da je cerkev njegovemu nauku priterdila ter slovesno izrekla tudi v pismu, s keterim ga je svetnikom prištela, 26 maja 1839, da morejo verni njegove -spise brati brez spotike.
In zakaj je katoliška cerkev priterdila nauku sv. Aljfonza ; zakaj ga je pohvalila tako pred vsemi drugimi? Zato, ker je -vedel mero, ker se je deržal zlate srednje poti, ker se ni dal premotiti janzenistom, ki so skušali ozko stezo proti nebesam še bolj stisniti, da bi jih le kar se da malo prišlo gon. Mi tega ne pravimo sami od sebe, da nas ne bo spet kedo napadal in dolžil. Sv. Aljfonz sam piše : ,Jako mnogi se dajo slepiti videzu pobožnosti in starokerščanskega duha, pa so, če n e i z r e k o m a pa vsaj djanjsko janzenisti. J a n z e n i z e m je zdaj modna m o r a l j k a.“ (Prim. Wetzer u. Welte, Kirchenlexikon 2. Aufl. pod „Liguori“) — Seveda so mu janzenisti nasprotovali, dokler je živel, in še po smerti in, ko ie bil že blaženim prištet, so se nadaljevali napadi, zlasti na Francoskem *), kjer je domovina Janzenijevemu krivoverstvu in mnogi drugi zmoti in pretiranosti. Se zdaj nam prihajajo od tam (čez Nemčijo seveda) knjižice, ki v našem vprašanju nič ne vedo za sv. Aljfonza. Jaz mislim, bodimo previdni s takimi knjižicami; deržimo se priznano veljavnih pisateljev sploh, deržimo se Rima!
*) Še leta 1827 je pisal neki Francoz : „Utinam igitur ista theologia, quae verius forte inscriberetur immoratis, nunquam lucem aspexisset!* — Kardinalj Gusét (Gousset) pa piše o francoskem rigorizmu :	„Confessarii in
-Gallia in administratione sacramentorum poenitentiae et eucharistiae severiores et difficiliores esse volunt, quam generaliter Romae, in Italia, in Germania et in aliis terris catholicis sunt, quod nobis certe non decori est ; non enim ecclesiam particularem sanctam dicimus cum in symbolo apostolico profitemur : Credo in Spiritum sanctum, sanctam ecclesiam catholicam “ (Intro-ductio editoris in Theologiam moralem S. Alphonsi. Sàmmdiche Werke des heil Alph. Mar. v. Liguori. Regensburg 18-16.) — Rigorizem francoske duhovščine je pač tudi eden izmej vzrokov njene osamelosti. Ovčice so vbežale pastirjem in večinoma jih kličejo zastonj nazaj.
— 252 —
Čuden dogodek na Kitajskem.
Prečastiti gospod Janez Hoffmanu, apostoljski vikar v južnem Sensi na Kitajskem, kjer imajo misijon holandeški frančiškani. je naznanil generaljnemu tajniku za misijone v Kirnu, P. Anzeljmu Knappen, nasledni dogodek :
Eden kitajskih patrov, P. Simon Tseng, je šel mesca decembra 1892 v najzadnji vzhodni kraj vikarijata, kjer je še malo kristijanov, ali dosti upanja, da se jih mnogo spreoberne. Mej drugim pride v neko vas, kjer ni bilo več ko 57 kristijanov, od keterih jih je sedem komaj letos prejelo sv. kerst.
Od teh sedem so vsi iz ene velike družine obstoječe iz 20 oseb. Najmlajša hči pa, K r h po imenu, se je dobro naučila ker-ščanski nauk, ali pri vsem tem ni liotla sprejeti sv. kersta, ker ji ni šla v glavo skrivnost prave pričujočnosti Kristusa v zakramentu sv. rešnega Telesa.
Nekega dne gre k sv. maši z drugimi vernimi kristijani in pripravljenci (katehumeni). Komaj konča sv. maša, pa se zateče k oltarju, in začne preiskavati natanko ves oltar in pod oltarjem. Katehet, keteri je začel ravno podučavati druge, priteče k deklici, ter jo opominja, da se to, kar dela, ne spodobi delati v cerkvi.
„Res“, odgovori ona, „vem, da to ni dovoljeno, ali jaz imam dobre razloge za to, kei sem mej sv. mašo videla dva neizrečeno lepa otročiča na oltarju, in jaz hočem vedeti, kam ju je skril mašnik. V celem svojim življenju nisem videla tako lepih otrok !"
Katehet jo na to pelje v zakristijo, kjer ji mašnik razjasni stvar. „Glej,“ ji pravi „ti nisi liotla yerovati v zakrament sv. rešnega telesa, in Bog ti je očitno pokazal resnico te skrivnosti. Da spoznaš, da je to res, vedi, da sem jaz posvetil pri sv. maši dve hostiji, eno za me, in eno za tistega, keterega sem mej sv. mašo obhajal."
Deklica, vsa presunjena, prosi z objokanimi očmi sv. kerst, govoreč : «Verujem vse, kar sv. vera uči, tudi kar nisem liotla prej, verujem namreč v pričujočnost Kristusa v sv. rešnem Telesu “
Milosti sv. kersta ni mogla zadobiti kaker čez nekaj dni, in zdaj ta presrečna deklica, po imenu Klara Tsang, goreča kristijana, pripoveduje vsim izredno milost, po keteri jo je Bog preobernil.	P- H. K.
— 253 —
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajne tretjeredniee skupščine g o r i š k e : Terezija (Elizabeta) černologar iz Slapa, Marija (Katarina) Tomadin iz Kermina; čer niške: Marija (Elizabeta) Ušaj iz Ravnij ; to majske: Katarina (Magdalena) Masten iz Komna; troj iške: Katarina Čuček. Ana Majerič, Frančiška Gaijser (devica v zgled poterpežljivosti v bolezni) ; mariborske: Elizabeta Dengg, Katarina Grašič, Rosalia Geiersberger vse tri iz Maribora, Marija Toličič od Sv. Janža, Marija Jarec, Apolonija Podveršnik, Marija Pintar, Ana Pintarič od Sv. Barbare, Marija Meiniger od Sv. Martina, tretje-rednik Anton Perc od sv. Ane na Prevorji -j- 3. julija 1894 ; tret-jerednik Jožef Pergol iz Vatovelj.
Nadalje se priporočajo v pobožno molitev : neki zelo bolan duhovnik in neka gospa, naj bi jima Bog na priprošnjo naše ljube Gospe, svetega Jožefa, Antona in Alojzija podelil zopet ljubo zdravje ; neka družina, posebno starisi sin, ki je že čez leto bolan v nogah ; M. Z. v Cesarjevcih za poterpežljivost v hudi telesni bolezni, ali, če je volja božja, ljubo zdravje ; neki duhovnik ; neki mladenič, da bi mu Bog omečil serce sè svojo milostjo ; neka gospodinja v Z. za pomoč v velikih zadregah in srečo in božji blagoslov pri hiši, priporoča tudi svojo hčer, da bi dobila pošteno službo in bolje skerbela za svoje zveličanje, in tudi tri sinove, da bi se v šoli bolj marljivo učili ; J. K. prosi vse ude tretjega reda, da bi se ga spomnili z enim očenašem na njegov namen ; neka tretjerednica priporoča sebe in svojega zakonskega tovariša za dar zakonske ljubezni in hišni mir ; M. D. priporoča svojo mater za zboljšanje zdravja; A. J. brata in neko bolnico in svoje dušne pastirje ; neka oseba iz libušenjske vikarije k časti presv. serca Jezusovega v dosego telesnega zdravja in v neki dušni zadevi, priporoča tudi vso domačo družino.
Zalivala za vslišano molitev.
Z Dolenjskega.
Preteklega leta okoli mesca majnika je bil moj brat jak>> betežen, tako da smo mislili, da več ne ozdravi, ker mu zdrav-
— 254 —
nik ni mogel pomagati. Ker se nisem imel kam drugam oberanti, grem v svojo hišico, zaklenem vrata žalostno in sè živo vero in terdnim zaupanjem grem h svojemu oltarčku, prižgem dve sveči, vzamem pisalnik in napišem pismo Mariji, da ona mora ozdraviti mojega brata, ker je moja mati in moje največe upanje, in sem ji obljubil, da keder bo ozdravel moj brat, da bo dal za njeno podobo 50 gl. pod goro žeželsko in jaz bom naznanil v Cvetja. In to pismo sem zapečatil in del na Marijin oltarček in od tiste ure je moj brat ozdravel. Jaz od veselja nisem vedel, kje stojim in sem vse povedal svojemu bratu in on je rekel : „Kar si obljubil, to bom tudi dal z veselim sercem.44 — Preteklo leto mesca maja nam je bi bil tudi vol betežen. Jaz se obernem h Bogu in Mariji in sv. Antonu in v dveh dneh je bil vol popolnoma zdrav in čez par tjednov nam je dal sto gl. Stoterna hvala Jezusu, Mariji in sv. Antonu.
Jure Benedič.
In Ljubljane 12. junija 1864.
Pri nas je razsajala huda bolezen, vsled katere je mnogo ljudi umerlo. Da bi tudi jaz preveč ne zbolel, priporočal sem se Mariji in sv. Frančišku in sem obljubil, da bom v „Cvetjua oznanil, ako bo moja prošnja uslišana.
S tem izpolnujem svojo obljubo in se zahvaljujem Materi Dožji in sv. Frančišku.
K. Fr.
Iz Gorice, 17. rožnika 1894.
S čustvom največje hvaležnosti spolnjujem tem potom zaobljubljeno veselo dolžnost : da se javno zahvalim v „Cvetji“ preblaženi Dev. Mariji in nje služabnikoma sv. Frančišku in sv-Antonu Pad. za zopet zadobljeno zdravje.
Bil sem nevarno bolan. Od zdravniške pomoči nisem več pričakoval rešitve. V tej veliki stiski se obernem otročje zaupno še v zadnjo pomoč k prebl. D. M , sv. Frančišku in sv. Antonu Pad. sè serčno prošnjo, da bi po njih mogočni priprošnji zadobil zopet ljubljeno zdrayje, ako je Božja volja.
In glej ! Zdravje se mi je jelo polagoma zopet na bolje o-Fračati in sedaj sem skoraj vže do cela okreval. Zaupanje moje ni bilo zastonj. Tisočkrat bodi toraj zahvaljena preblaž. Dev. .Marija in nje služabnika sv. Frančišek in sv. Anton !
br. Ivan Kapistran Vdovič. klerik iz reda kapucinskega.
— 255
S Kranjskega 19. junija 1894.
Lansko leto o veliki noči so bili naša ljubljena mati v veliki smertni nevarnosti. Zdravnik je obupal, pri ljudeh sploh ni bilo več pomoči iskati. V tej preveliki stiski smo se obernili k presv. Sercu Jezusovemu, k Mariji, sv. Jožefu, sv. Ani, in sv. Antonu. Molili smo vsi otroci iz dna serca in naša prošnja ni ostala neuslišana. V naše veliko veselje so nam ljubljena mati popolnoma okrevali.
Toraj naj bode s temi versticami izrečena najtoplejša zahvala vsem svetim priprošnjikom, in tisočera zahvala tudi za rešitev naše sestre, ki je bila tudi že preje enkrat v smertni nevarnosti.	M. D.
Iz Ljubljane, 21. junija 1894.
Bila sem hudo bolna ; 9 tjednov nisem mogla iz postelje. Imela sem hude bolečine v nogah, tako da sem mislila, da gotovo ne bodem mogla več hoditi, kakor ob palicah. Molila sem v časih za ljubo zdravje k sv. Antonu. Bilo je rayno cvetni petek pretečeniga leta, kar se mi v sanjah prikaže sv. Anton, toda nisem vedela, kedo da je, ter mi reče : „Zakaj ne greš v cerkev ?“ A jaz mu odgovorim: „Kako hočem, ker ne morem. ystati“. Trikrat zapored me vpraša tako, a tretjič mu še le odgovorim, da bodem šla. Drugo jutro se res napravim v cerkev. Domači so se mi čudili in ker so vedeli, kako sem zelo bolna,-so mi tudi branili.
Ali jaz sem šla vkljub njihovemu opominjevanju. Res pridem v cerkev ; bila sem pri sv. maši in od tistiga časa se mi je na bolje obernilo, da sedaj prav lahko hodim in ne čutim ui-kake bolečine več ter sem popolnoma zdrava.
Prosila pa sem tudi Boga, naj mi da spoznati, kedo je bil oni, kateri se mi je v sanjah prikazal. In res čez tjeden dni po omenjeni prikazni, se mi zopet prikaže ter mi reče : „Ker hočeš vedeti, kedo sem, ti povem, jaz sem sv. Anton Padovan-ski“. Zdravniki so bili skoro obupali nad mojim zdravjem im tudi sedaj se čudijo, da sem tako ozdravela, da ni na meni najmanjšega sledu kake bolezni.
Terezija Mali.
Iz Postojne 1. julija 1894.
Celih 11 tjednov sem bila zelo bolna, tako da sem mogla, še za par tjednov iti v bolnišnico. Poskusili so vsaketera zdra-
— 256 —
■vila, pa vse ni nič pomagalo, trije zdravniki so preiskali bolezen in so izrekli, da ni druzega sredstva kakor operacija. Temu pa se nisem hotla vdati, ker sem bila zelo slabotna; bala sem se smerli. — Ali po priprošnji M. D. Lurške, Pompejske, in na Brezjah sem hvala presv. Sercu Jezusovemu m Mariji ! že toliko ozdravela da morem svoje stanovske dolžnosti opravljati. Obljubila sem tudi vslišanje očitno in s popolnim podpisom naznaniti „v Danici44 in „Cvetju“ in sedaj spolnim svojo obljubo, ter se znova priporočam v pobožno molitev v dušnih svojih britkostih.
Frančiška Kranjc, tretjerednica.
Iz T e r s t a, 24. junija 1894.
Podpisana je živela več časa v velikih duševnih in telesnih stiskah; ne vedoč si drugače pomagati, se je sklenila oberniti k sv. Antonu Pad. za pomoč ter je opravila v ta namen devetdnevno pobožnost. Ni se varala ; zadobila je česer je prosila, pomoč na duši in telesu, zlasti pa spravo z bližnjim. Zato izreka tu očitno zahvalo velikemu svetniku, sv. Antonu, ker je prepričana, da ji je poleg Marije D. največ pomagala njegova priprošnja. Čast in hvala Mariji in sv. Antonu !	J. G.
Iz No vegam est a, 22. julija 1894.
Zbolel mi je brat za hudo boleznijo. Blizu dve leti ni mogel opravljati svojih dolžnosti in deset mescev je bil sploh v postelji ; noben človek nam ni več upanja dajal, da bo še kedaj ozdravel. V tej stiski sem se obernila k Bogu in njegovim svetnikom in opravljala pobožnost k sv. Ani, sv. Jožefu, sv. Automi Pa-dovanskemu in k. sv. Frančišku Pavlanskemu, in obljubila, če bom vslišana, da bomv „Cvetju“ razglasila. In bila sem vslišana.
Ozdravel je popolnoma, po tej dolgi in hudi bolezni. Stoterna hvala Bogu in njegovim svetnikom.
Ludovika Marija Frankovič, tretjerednica.
Nadalje naznanjajo svojo zahvalo Bogu in njegovim svetnikom : A. M. iz Ljubljane za odvernjenje nevarne neozdravljive bolezni ; J. G. za vslišanje v domačih hišnih potrebah ; A. J. za vslišanje prošnje za troje vbogih otrok; tretjeredniki v Skalah, da so dobili zaželenega dušnega pastirja ; A. J., da je bilo po priprošnji sv. Antona pomagano njenemu bratu in sestri; A. P. tudi od tam za večkratno pomoč v sili ; I. Z. za ozdravljenje hude bolezni na priprošnjo presvete družine, sv. Antona in sv. Antona Pad. in sv. Frančiška Seraflnskega ; B. R., da je po priprošnji matere božje in sv. Antona ozdravela svoje dolgotrajne bolezni.
p i' š e iz * p i s i' e t i,l) p i s a‘ č iz p i s a č T-,2) pa navadno se zgodi pri nas tudi. ako ostane: p i s a‘č a iz p is a è a-, govorice iz govorit e-. 3)
Poslednje verste primerov imamo v naši slovenščini jako mnogo : 1. Samostavniki moškega spola, v imenovalniku enozlo-žui : d è‘ J, d ré’n, grè‘li, lilé1 .v, hló‘d, lira1 st, hri‘b, k 1 j’ u1 č, k r a' 1 j’, k r i ž, k é‘ t, 1 é‘ k, L ó‘ ž, m 1 a‘ j, n 6‘ š č, p é* k, p 1 a‘ š č, pi'/t (via), r é: p, Ei‘m, sraè‘ h, s tri1 c, tar* n, š č i’t, sto, l‘p. žu‘lj’.
± Samostavniki moškega spola na -a‘ č, -a1 k, -a‘r. -a‘,v, i‘č, -i‘k, -i‘r, -u‘h, *u‘k, u‘r: kola‘č, kova1 č, juna‘k, n o v a' k, t e ž a1 k, v e s e i j’ a1 k, k o m a1 r, 1 o p a1 r, g o s p o-d a1 r. rešet a; r, rok a‘,v, h u d i1 č, p o g a n j’ i’ č, g o r n i1 k, govoru i1 k, z v o n i‘ k, past i1 r, K o š i‘ r, s k o p u1 h, o g 1 e-(1 u‘ h, k 1 o b u’ k, h a j d u‘ k, n è m 6 u1- r, m è h u1 r itd.
3. Samostavniki moškega spola s polglasnikom v poslednjem zlogu imenovalnika: j a1 r à m, j u n à c, Zó'bàc, zré‘bàc, p è1 s à k. p é‘ t à k, v ó1 tak, u a’ sàp, z a1 s à p, r a1 ž à n j' itd.
Ti in taki samostavniki hranijo ‘ na dotičnem samoglasniku v vseh padežih (vazen rod., mestu., in orodnika mnoštv. števila) : d é11 a. k o 1 a1 č a, j u‘ n e a itd. (pa : d è’ 1 ò ,v, k o 1 a’-č è h, j u’ n c i itd.)	(Dalje prih.)
.	V odgovor.
.Primorski tis t“ omonju v 13. st. It. tečaja mojo zadnjo opazko c besedi „b lažen* v avemariji tor mi nekako očita, da .u s i I j u j e m“ Slovencem namestu njo „ž e g n a n*. To ni ret ; jaz tu besede ne „u * i 1 j u-jem*., tudi ni treba, da bi jo; saj jo rabijo- 81*. venci od nekeduj in vsaj pri-prosto ljudstvo gotovo sploh tudi še dandamiš iji. V resnici pa vsiljujejo drugi, ne jaz, naniestu nje „b laže u“, kar se po mojem mnenju pri besedah „>< a d tvojega foiosa* dogmatično ne da opravičiti, jezikoslovno se seveda tudi '„b 1 a ž o n a“ pri besedah „ui oj ženami* nikakor ne da. ,,1’rim. list* ne priporoča besedo „‘b laže n“, kaker je po pravici tudi nihče ne more; hoče pa ^blagoslovijo n“, kor je to, kajpada, popolnoma, kar latinsko benedictus. Kedor ,Cvetju* žq kaj let bero, bi se vteguil spominjati, ila som prav to tudi jaz priporočal vže davno; ali ros da ne samo to, teniuč vse, kurje poprave potrobilo, mislim jaz, da naj bi so ob enem popravilo in povsod vpeljalo po kompetentni cerkveni oblasti. Dokler so to no zgodi, pa bi bilo po moji misli ostati pri starem, kor so ml ne zdi prav, da so take reči zasebno spreminjajo, kakor se komu ljubi. StaVo jo siveda .ž e-g n a n“, o čemer sem djal, da „vkaj z dogmatiko menda ni v nasprotju*. To besedo mi ,,1‘rim. list* tudi nekako oponaša, kaker je videti, zaradi besedice „m o n d a“. Jaz som jo rabil, no kaker ne bi bil prepričan, da „ž e g n a n* ni v nasprotju z dogmatiko, ako se ume v pomenu, ki ga ima tu latinsko „b e. n e d i o t u s“, teninč ker ima ko drugi pomen, ki bi tukaj ne bil pravi, ki jo pa pri nas navadniši. Latinsko »benedictus" pomeni prav tako, no lo, kaker v našem primeru, gehened'it, gepruscu, tomuč tudi gesegnet, gewciht. Nnšo „i c g n a n* jo navadniSe v drugem pomenu, pa so mora tukuj seveda v porvem umeti ; in to je mogoče, ker nam „1 e g n s n“ nadomešča staroslo-
') V takih pri moti h je morala i moti naglas ' že porvotnu slovenščina.
u) V lem kaker v prejšnjem primeru ima ‘ čakavščina.
*) V tem primeru se vjonut naša sloveušč na sb štokavščino.
vensko »blagoslovljen* v vseh pomenih ; to je pa gerško evì.oyi]-fitvog n" fvÀoyrjróg, lat. „b e n e d i e i u s-. V pomenu .g e w e i 1» t‘- bi se pa beseda »ž o g n a n“ o sadu Marijinega telosa, ki je Bog, z dogmatiko očitno ne vjemala. Ali to seveda ni vzrok, ki bi se dal n ivgjati zoper našo staro prestavo, ker bi morali biti sicer tudi zopor latinsko in staroslovensko. Glede pomena torej '»že gnan* ne potrebuje poprave. Pa tudi od jezikoslovne strani, in le za to gre prav za prav, ni opravičena sodba »P r i m. lista", da je namreč ta beseda »spaka, ai ni no slovenska ne nemška ne latinska* V resnici 111 nič slabša, kaker so druge, ki so iz latinščino ali geršč.ne prešle v nemščino 111 iz nemščine v slovenske jezike, primeri: c i r k u v (iz Kirche in to ìjt Xl’ptaxtj), križ (iz staronem. crnue in to iz lat. cruce), papež (iz staranem, pubes in to iz nàrcXKg), i k o f. b i š k o f, b i s k u p (tz starouetn. biskof ; da je neposredno iz episcopus, bi so bil obranil v začetku p), k e 1 i b, (iz strn. cheltch in to iz lat. calice), m a š a (stsl. m i š a iz strn. messa, lat. missa ; Miki. Et. \Vb. : »miša is/ iv ohi deutsvhe.11, misa unmitlelbar lateimsclten Ursprungs “) itd. — Te besede po korenu niso slovenske, po obliki pa niso niii nemške niti iatiuBkc. Ali jih bomo zalo zovergli ko »3 p a k o,- Y Tudi e o s a r, kralj, k n e z, k o r s t, k o n o p 1 j 11, lan, 1 j u 1 j k u, olje, vino, šola, hiša, kub», bukev, breskev, č t e t n j u, č o š p 1 j u, jablan, j a-b e 1 k o ild. niso sl .venskega korena; ali se inoro Zatb reči, da niso slovenske 'i To bi bilo blizu luko, kaker ke bi kedo rekel, da Leipzig, Dresden in Berlin niso nemška mosta, ker so slavensko korenine in se je tam pred toliko in toliko Hto leti slavcusl.i govorilo, ali pa, da naši pisatelji in pesniki kaker lìleiweis in Toman, Levstik in «b'tritar, Truber in Aškerc niso uli niso bili Slovenci, ker so morebiti pred tisoč leti njih predli ki nemški »šrajuli*. — Beseda ž e g n u t i je po moji pameti torej pruv tako v resnici slovenska kaker je segne u nemški, kaker jo ž u h n a t i češka, ž e g n a č poljsku, ž e b n a č beloruski, kaker je ž e g n o t i litvanska. Vidite, ne le naši pre-dedi, vsi zapadai Slaveni, ali natiinčniše, vsi Stuvcni latinskogu obreda poznajo iu rabijo to besedo in to brez dvojbe, kar so sprejeli kerščanstvo, celo Litvanoeni so j > nuduljo izročili. Vshodni, uli morebiti boìjc tisti Sloveni, ki imajo v cerkvi staro slovenščino, pa rabijo »b I a gf o b 1 o v i t i*. To je na videz res čisto slovensko, ali Miklošič [Tit. Wb. pod b o 1 g i) pravi : „das Wurt ist trohi iiucle dem luUmischcn gebildet.“ Verjetniše je sicer, da je naravnost po gerškem tvXoytlv, po čemer je tudi latinsko brni dtcere, v eno besedo stisnjeno, dobilo svoj cerkveni pomen. Vender, bodisi tako uli tako, meni se zdi, da je beseda primerjati oblačilu, ki jo sicur iz ilomučega plutnu ali po tujem kroju vrezano in šivano. ,S6 stališča turilega slovenstva torej no vem, koliko jo blagosloviti bulje od ž o g n a t i. Vender smo to sti-roslovensko besedo v novejšem času iz hervaščine vžo nekako sploh spiejeli tudi v našo slovenščino in jaz gotovo nisem zoper to, uko so v takih rečeh, ktiliker se da, skušamo zediniti s Horvati, /ato setu priporočal za avemarijo tako formulo, ki bi so deržala skoraj popolnoma staro bervaške, zraven pa se tudi z gerško in latinsko do dobrega vjemala, numroč : »Zdrava, Marija, milosti polna, Gotpod s tubo, Idugoslovljena iti mej ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa* itd. Ako »Prim. list* kaj pripomore, da so to za nas nova oblika sploh vpeljo, mene bo veselilo. Dokler se pa to no zgodi, naj so ne jezi na »ž e g n a 11.* Puč pa bi so monili vsi sb vso odločnostjo postaviti zoper nepremišljeno vsiljeni »blažen*.
Novosti.
'lo dni je izešol 12. sošitok P 1 o t e r š n 1 k o v o g a Slovensko-nemškega slovarja, ki obsega konec 1. dela z jako zuimavnimi »pri po tulijo mi* m začetek 2. dola od pa do pl A'tj o. —
C ote rt uro prod p r o s v. H uš nji m T o 1 o s o m. — Velja 10“ komadov I gl.
Pomagajte ubogim dušam iz v i 0. — Velja 100 ko madov 1 gl. Obojo založilo „K o t o 1 i š k a Bukvama* v Ljubljani.