Zimska noč
Danilo   Lokar I.
Ko je zdel Fortunat tretji dan na ognjišču sam, se mu je pokazala zima strašno dolga.
»December! Prvi dnevi decembra... kje je božič, novo leto, sveč-nica, velika noč, ko posije v odprte veže in kašče!"
Misel se mu je obesila težka, ga povlekla k tlom, zima je stopila predenj neprijetna, brez konca. Popala ga je žalost.
Ognjišče je bilo nizko, zelo razsežno, krito z opeko in opeka j© bila popokana v dalj, v sir. Tupatam so manjkali štirjaki in v sredi, kjer je sedel ogenj, se je bila napravila z leti nečkasta kotanja. Ofbbj, ki je obrobljal ognjišče, je bil lesen in jelovina je bila prhla, naklana. Nad ognjiščem, komaj deset prstov više, pa je stalo okence in smešno-majhno okence je bila edina odprtina k luči in dnevu zunaj. Zrlo je dol po polju do pod brega.
Polje, breg, vse je bilo pokrito z ledeno, snežno skorjo. Le redko je prebijalo čvrst oklep sleme razora na njivi, krtina, štor. A v dalji so se vile pod burjo stare murve in kleno ve meje.
Burja! Že tretji teden. Noč in dan. V širokem, zeva jočem dimniku nad ognjiščem je žvižgalo, pelo, cvililo, jokalo. A to so bili le hipi. Prevladovalo je drdranje, kakor da drče zvrnjeni vozovi cepljenih drv po pločevinastih rovih. Prihajalo je, se poslavljalo — nedogledna kita zvokov na pogonu. In pogon se je sekal sam, prehiteval.
To je bila Fortunatova družba. Zavit v suknjo in ponjave se je tiščal v kotu, zrl preko zapuščenega polja in nad glavo ga je ogovarjalo, ni se naveličalo.
Bili so časi, imel je burjo rad. Zavil se je toplo, zapel, povlekel kapo čez uha in zalezel ob nedeljah s fanti po vaseh. Vino ga je ugrelo kmalu, tovarišija je ves popoldan bučala, kipela na noč k dekletom, Fortunat pa je gledal, kako bi se z mrakom ukral. Takrat, ko se je vračal, je imel vihro rad, zadelal se ves, pogovarjal se z njo glasno. Karal jo, vabil, onegavil z njo, kakor hlapec z žrebcem, šegavo, uvidljivo. Moč! kaka divjost! Na zapadu je bila razpeta ozka večerna zarja, gorovje je stalo odrezano pod gosto zastavo, neslo ga je niz hrib, skozi tokavo samo, vleklo na povodcu in ko se je ustavljal, je pel povir na paludu srebrno.
A danes ni bilo več matere. Tudi sestre ni bilo več.
Ostala je misel.
»Zapustili sta mi ta divji zbor."
436
Odgovarjalo je, šumotalo v porogu:
„Ne boš sami!"
In danes ni imel burje rad. V življenju prvič.
Vstala je po životu vročina, zagorela soi lica v temneam plamu, od nog gor po bedrih, po stegnih pa mraz. Vsak večer, visako popoldne ob treh je prišlo. Najprej studen mrščal po vsem (telesu, potem ogenj v lica, led v nogah in reznejša mrščalica. Od jeseni se je igralo tako in zdaj je december.
Hodil je še k zdravniku. Poletje je bilo, sedel je na veliki cesti, drobil grušč od tenkega zora v noč, mimo so lajali avtomobili, a tudi iz tal se je jemalo... prah, prah, oster. Tam je ujel.
Najprej lahen kašelj in kar čez noč ni jedel več. Ostal je doma štirinajst dni, kapljice so bile gorjupe, dopil je, spet je bil lačen. Spet je bila cesta bela in zapelo je kladivo. Zvenelo je od vida do vida. Solnce je ubadalo za tilnikom z dolgimi želi, prah se je lepil v goltu v skorjo, užejalo je. A kladivo je vihtelo, veselo je donel kremen, kakor v viginju in ko se je vračal zvečer, je legel, zaspal, pri priči, ubit.
Nato je treščilo iznenada. Domislil se je cesto, kako se je osveščal v izbi na klopi, oblivali so ga z mrzlo vodo — polzela je kača ob hrbtenici, polzela — mati ga je trla po obrazu, po prsih, ščemel je kis.
„Nič, nič, prava reč! Saj nič ni... prejde... solnce ga je zmagalo ... omedlevica."
Tolažil je stari mečkon, mojster, klepeton, postal malo, opiral se v kot, šel in ni ga bilo.
Od tistega dne ni videl Fortunat več ceste.
Mati je umrla, sestra se je odpravila v Egipet in ne piše nikoli.
Kamenar je ostal sam.
Hiša je bila stisnjena v vrsti med drugimi, rjavka, brez ometa, neznatna. Samo dimnik je bil vpijoče visok, stezal vrat preko slemen.
Tušem se je zdaj priselil posmrtni zbor, ki dela dobro, ki dela močno že tretji teden.
Heheče se od srca, kakor da se drži za trebuh:
„Ne boš sam!"
Zasmilil se je samemu sebi. V prvo ta večer je zaplesalo pred očmi, zazibalo se, bil je pijan.
„To je vročina! Da bi te satan! Mrščalica, ki se sprehaja po telesu od nog gor po hrbtu, po prsih goimazi... v glavi pa ogenj, zato sem pijan."
„— Dokler imate vročino, Benko, ni misliti na delo! — Zdaj bi prišel pa gledal, zdravnik."            ,
437
In ko se je zasmilil samemu sebi, ga je obšiinila misel, pala z neha.
„Ne v temi, ne v mrazu... noč je dolga... in žerjavica v krvi. Ne, drvi ni več, ne trščice, ne mize... pručice bi bilo škoda."
Napravljal se je počasi preko ognjišča, bila je zoprna pot, kakor preko razmočene njive in videl je, da v kolenih kleca. Preudarjal je:
„Zmorem? Koliko moči je treba?"
Dvignilo ga je v bodrem navdihu, da ima sile odveč.
Porival se je z ognjišča z nogami naprej, bolnik, ki se suče v polu-krogu, da zdrkne s postelje, in ko je bil na tleh, je meril, da je ognjišče visoko.
„Zmeiraj je bilo nizko, kdo bi rekel, zrastlo je za pol metra."
Okno se je zastrlo, postava je tiščala ostro v imirakoto, lice se je sploščelo na šipi, brlela je z očmi. Toda jemala si je dan in se ugrez-nila s sencami.
„Luca! Luca sama! Skala te udari! Zdaj je ni v hišo, mati! Botra, botrica! Obele, jajc, mleka, botrica! Bes te dal! Oprezuje, da bi vprašal. Ker sem bolan! Ker ne zaslužim! Ker nimam drvi. Ker nimam —. Kdo raibi kaj? Nihče ničesar ne rabi! Nihče ničesar ne vpraša! Tehini tat v mraku, tehini."
Poskušal je dvigniti oboj pri ognjišču, ali ta se je držal živo. Mislil je dolgo in težko, naposled je uganil, da je sekira pod obokom.
Trudil se je zopet in zopet, pokrov se je ud al. Les se je preklal po dolgem, minilo ga je potrpljenje. Udaril je enkrat, še enkrat in še enkrat, les se je klal dalje.
„Kako zdela! Ves rosen! Kaplje!"
Uprl se je s kratko močjo in dve stranici ste bili dvignjeni hkratu. Zidava se je sesipala, a zdaj ni maral za to.
„Naj gre vse... v božjem imenu. Kdor pride za mano, ne bo rabil. Kdo pride za mano?"
Namignilo je, da bi rušil dalje, da bi si pripravil kuriva, mnogo kuriva, suhega, da bi podtikal vso noč. Gorel bi kres!
Vzcvelo je obličje v okencu, a zdaj ni bila vodena koža, brleče oko. Cvet, mehak, žareč, človek poduha.
„Agata! Agica — ona! bog! Kako se je zadihala, ko je govorila. Nedra so šla visoko. Pomlad je bila."
In nikogar več... pretekel se je hladnejši pot.
„Ha, šteli so, vlekli na uho, prihul jeni. Enkrat, dvakrat, trikrat... kolikokrat sem zamahnil?"
Pihal je dolgo v tlečo žerjavico, pepel se je raznašal po zraku, silil v usta, grlo, nos. Posilil ga je kašelj. A ko je skočil zubelj in je plamen zalizal, je vstalo tudi srce.
438
Zobaste deske so štrlele preko ognjišča, hitele v bakljo, kakor papir. Jelovina, preperela, črviva, ni imela obstanka.
Bal se je, da pade zopet v temo in noč — le noči ne, le ne teme in samote! — in misel je prhutala naporno. Opiral se j& na ognjišče, kakor unator starec, opiral z obema rokama, oko pa je šarilo po prostoru, mislilo v izbo, mislilo v podstrešje, ustavilo se, našlo. Na kaščo so držale ozke stopnice, in ob stopnicah je viselo nagnjeno, majavo držalo.
Drseti... drseti počasi, oprijemši. Dospel je. Vsak korak, kakor da jo poriva pred sabo, polno bodrico, ki m}u zastavlja pot. Užgal se je spomin, zapelo je, zavihtelo kladivo v julijskem žaru, zastudil se je samemu sebi.
„Ko bi človek ne vedel... vsega. Vedeti in kinkniti v grob."
Stopil je stopnico, dve, tri, štiri, uprl se je, kakor da se misli res prevesiti, bevsknilo je hripavo. Vzpenjal se je premišljeno više, od stopnice do stopnice, upiral se © kolkom sproti, hreščalo je dalje, popuščalo. Držalo se je podajalo rado in veselo, hitelo samovoljno v kraj. Ta voljna udanost mu je godila, zahotelo se mu je, božkal bi, pestoval črvivi les.
Oprezno je meril nizdol, vrtelo se mu je od napora, ko je povlekel rešto za sabo, mu je vrsta prečk in oprijemala sledila res brez upora.
Grmjada je bila veličastna. Sopihajoč je kobacal na ognjišče. Ko je zlezel na ploskev dodobra, mu je skočilo iz šipe, ki je bila edina ostala v okenskem križu, lastno obličje nasproti.
Dve spodnji polji v oknu ste bili prekriti s kositrom, a levo gorenje je bilo zadelano le do polovice z lepenko. Ostalo zijalo nad njo je polnila zbasana žakljevina, pobrana na muravi za hišo. V edini šipi se je zdaj ugledal in se strdil kakor v božjastnem krču.
Izza široko razklenjenih zenic se je čudilo dvoje sinjih oči, modrine prvih poljskih vijolic. Lica so plamenela v bakru, kakor požar, ki ga sapa ne moti. Obustje, obnosje bledo, bledo. Od te beline je žar odbijal močno. Nozdrve so letele krepko.
Dosegel je pručico — zdela se mu je čutno bitje —, zmagala ga je nanjo utrujenost, ki je spodabljala na smrt.
„Do sitega bi!"
Cestarju ni hotelo v glavo, kako da ni jedel več dni.
Z mislijo, da bi žvečil, je privršalo navdušenje. A vzhit je bil slaboživ. Za petami se je plazil detinski strah. In ko mu je bojazen tiščala v grlo, se je radost uprla. Fortunat je uvidel, da bi si ne smel zaželeti ničesar, da bi Ibilo najlepše stegniti roke od sebe, noge od sebe ... ležati, tako.
439
Šele odprta, se je osula tudi misel na mir.
Bučanje v žrelu nad glavo je bilo že za spoznanje drugačno koit popoldne in v mrak. Enakomerno naraščanje in padanje valov, cvilecih lestvic, ki so se v vrtinčasteim diru poganjale, premetavale. Glasba zračnih slapov, ki ©o padali brez konca na odprtem jezu neba. Bilo je nemogoče pomisliti, da bi se zračno valovanje ustavilo in zato mu je bila želja Po pokoju nerazumljiva.
II.
Napravila se je bila čudovita noč. Tu okrog ognja je svetloba pritajeno popevala, obmetala stene s toplo peno, rumenordečo lučjo. A tam zunaj! Tam zunaj je bil svet tesno povit v ledeno ponjavo in zdaj ee je bila razlila preiko poljane hladna mesečina. Daljave po nebu so bile pometene, oprane, oko jim ni moglo slutiti kraja. S severa ©o se jemali, tonili, zopet vstajali oblaki, posamični, zapuščeni — iz neznanih prostorov ©o padale bele, mehke pernice. In pernice so se vsipale, tonile, vzhajale, dokler je zrlo oko.
Fortunata je zmeraj veselil beg senc po poljani, ko je zrl s svojega loža skozi okence. A danes! To noč! To so bila živa Ibitja, ki so v podvizani zasopljenosti drvela preko njiv, senožeti brez oddiha. Ustavil bi jih, bežal za njimi, ha! Drvel za njimi. Spraševal — odkod, kam?
Plavanje belih pa črnih lis na loki se ni ustavilo več. Brzeče zdaj, zdaj zadržano, težeče s kraja na kraj; zopet zgoščajoče se, razblinjajoče tu, tam, povsod, nikjer. Mladec se ni znal obvladati, sledil je igri skozi sipo, oponašal samega sebe v jati breztelesnih lis, bil zunaj na poljani, bil v dalji, ki se je vsipala nanjo.
Pozabil je na ogenj, ki je buhtel vanj.
„Jedel bi! Do sitega!"
Bolečina v želodcu je bila gospodovalna, trmasta, ni se dala pre-prositi.
»Jejdeta, jejdeta!"
Med sencami in lučjo, ki sta se prekopicavali po lehah, je krilila pošastna pega. Hip brezoblična, hip koničasta je hulila pod bremenom burje, dokler ni, dvignjena, zaplapolala, pozdravila, kakor zastava. Bliščala je.
„In še ena, dve! Dve!"
Napravljal se je junaško in lahkotno, kakor da nima oteklih nog, kakor da ga ne veže zasopljenost. Sukal se je z ognjišča ročno in se čudil. A ko je Ibil pri vratih, ko jih je odprl, je povlekla silovita sapa proti dimniku, lovil se je z bolnim smehom. Nato se je pripravljal pre-
440
vidno, kakor plavač, ki meri globino daljave z očesom. Vihal si je hlače, ki so mu bile zlezle niz peste, tako da je hodil po njih in je vleklo zelo. Potegnil jih visoko v trebuh, a lezle so vztrajno v dimlje. Zmršavil je bil dodobra. Obešalo ni držalo, meso je bolelo v tla.
Zavijal se je okrog vratu, okrog prsi, uplašil se vetrnega biča, ki je pokal na prostem, zataknil v usta robec, si zapolnil duplo z njim, brundal:
„Zdaj sem na varnem. Na vameml?" —se prekrižal.
Kapo si je bil pritegnil do kraja nosu, iskal zgolj pod noge. Ime! je vero, da ostane tudi sredi viharja sam s sabo.
Zanašalo je močno. Počepal je, kakor se potuhne zverjad na pogonu in čakaj kaj pride — konec, smrt, ali beg... beg je življenje. Nagovarjalo je, zvajalo, da bi poskušal po vseh štirih, a pokazalo se je, da ne pride nikamor.
„Čvrsto! Živo! Zdaj je ura!"
Veter je zanašal kremenarja v pravo stran in ta misel, da ga veter sam zanaša v pravo stran, se mu je zdela neskončno lepa.
»Naslonim se! Uprem s hrbtom v burjo, naravnost v Poldanovec."
Nekaj plujočega je bilo ves čas v njem, zdaj se je udal tej struji docela. Kazno je bilo, da ga res samo nosi, da ga meso ne boli več, da ima krelljuti, da je tok, ki v njem plava, mlačen. Ugodje se je razlilo po žilah.
Črna prapora se nista premikala prav nič, podoba je bila, vsak čas ju dotakne. Ali mesečina je bila poredna. Ko se je odpirala široka zapornica na nebu in lil blišč, je vse lestelo'. Takrat ni razločil. Naslednji hip pa je zaklop padal, pokrajina je stala v vsej trdoti.
Burja je povzdigovala črno konico, in še eno. Vabilo je.
Zafofotalo silovito, prapor je nepričakovano zapustil tla pod sabo, valovil više, niže, se zopet umiril. Dvignil se je še drugi, teiga je zaneslo dalje.
Viharilo je mogočno, ni upalo za mig, pritisk je bolel v licih, na vršku nosa, v prsih. Pocenil je, čakal. Tla so bila zamrznjena, drselo je, zaskelelo ga, da ga na lepem dvigne, zgane — ven, ven! na odprto morje.
Fortunat se je zravnal vnovič, naslonil proti burji, godilo mu je lepo. Vodilo ga je šegavo vljudno, kakor pod pazduho, podržeč. Nosilo je, kakor pokojne vode čajko, a ni zaupal, zastavljal podplate trdno. Tudi zadeval ni več ob krtine in razgone. Zdaj zdaj — je bila podoba — iztegne dlan.
Ognjenica v životu je delala enakomerno, stresalo ni več sunkoma, kuhalo ga, čutil je uhlje, obzirno.
441
„Resnično!"
Povlekel je s plosko dlanjo čez lice, in roka je bila mokra. Kuhal se je pod tesno zadelano obleko, a tu je udarilo z viška, potisnilo ga k tlom. Črna prapora sta čakala dokaj blizu. Oko je prebiralo razgrnjene perotnice, kljun, dva kljuna.
Čakati... čakati povoljmega trenotja in ko si je oddahnil globoko, je stekel po pasje.
Prapora sta se bila ujela v posekano živico. Enemu vranu pa je manjkala perot docela.
„Kako jo je gladko odbila. Burja."
Držal je premrzli kepi v rokah in zastudili sta se mu neznansko.
„Nič! Saj nič ni! Bes te dal! Večerja! Pečenka! Prišel do svojega!"
Kanil je potisniti raztrgano strašilo pod pasho, a perotnice se niso dale. Gladko, kakor da je steklena, se je odbila še ena.
„Saj nič ni! Premrznjeno! Zledenelo! Led ni strupen. Pomnim: iz Argentini je so pošiljali zmrznjeno meso. Okusno. Katarinsko opasilo! Kaj je lahko — samo perje."
Sunil je sršasta šopa k sebi in se žuril. Plašilo je: Mudiš se dolgo, strašno dolgo! A proti burji ga je skrbelo, zabolelo srce.
Okrenil se je s hrbtom, poskušal ritenski. Pošepetavalo je: Padeš! Momljalo: Padem? Brizgnilo: Padem! — in spustil se je po preudarku na vse štiri. Prtljaga pod pazduho — tiščal jo je s krčem — ga je vezala.
Kmalu se je osrčil in korakal po soldaško proti zračnemu oceanu.
„Prsa — prša ven!"
Hip nato je bil globoko sklonjen, strmel, stiskal ustne, si buljil pod noge, težil globje, računal, kako mu brije zračna reka niz hrbet.
Utrujalo je.
Misel na jed, na grižljaj, na usta polna prežvečene hrane, polna sline, ga je bodrila. Slina se mu je stekala od vseh strani, požiral je hlastno.
Pa je planila vas preden j — usula se je čez strehe brzica mlečne beline — pa ga je podoba zadela globoko.
„Klampini, (bbsjaki, drhal," si je slovkoval, „kako se tesne pod bičem, zibljejo na desno, zibljejo na levo, mimo ušes pa jim uhajajo slapovi luči in vihre."
Vstal je ogromni dimnik, stegnil se in palo je v uho, kako dr-drajo pre vrnjeni vozovi cepljeinih drv po pločevinastih rovih. Podvizal je, upiral se, kakor veslač, ki ne more dalje, ki računa:
„Ko preste jem do deset, bo vsega konec!" —
in hropel z bolečino, ki je davila.
442
Udati se! Šteti! A ni pomagalo. Zadal je: „Ko preštejem do trideset!" Doštel in spoznal z bridkostjo, da mu zastopa pot. Spustil se je do sto, štel, drobil, kakor na rožnem vencu, hotel: hotel sto, sto, sto! premaknil se pa le malo. Zaplesala so števila, blebetal že po šo-larsko: stooseminsedemdeset, zatikal se je jezik, število ni hotelo dalje, klecnil je.
A pal je v senco hiš.
„Kdo bi bil rekel! Le je šlo!"
Odnesti mu je hotelo plen izpod pazduhe, burilo spet brez milosti, tiščal je kakor dete, ki noče vrniti krone.
Ščemele so ga te misli, bolele telesno — „hlista, spet hlista," je dopovedoval — sesedel se na skali sredi kuhinje in sapa mu je iztrgala dver iz rok.   .
Na ognjišču ob žrjavici se je smodilo perje premrzlih ptic, tajal • se led, sledilo je oko, kako kaplje na precepu: Tek — tek — tek. Predmeti, zidovje, mrak, zubelj — vse naokoli se je zlilo v srce za-žemajoč privid.
III.
Delo je bilo težavno, vendar ga je opravljal hlastno, kakor da ga nekdo priganja.
Kepi sta se Ibili raztajali docela in s pohlepnejšim puljenjem se je koža prala, kakor se porje prhlo krilo. Pralo se je odtajano meso samo. Kepi sta se v dlaneh cedili, zažemal je z dolgimi prsti, kakor tepena zver. Krvavkasta voda je kapala iz dlani, rekel bi, iz gobe.
Vzel je sekiro, presekal po trebuhu na sredi. Drobovje je bilo prazno, ptici sta bili zmrznili pač od glada, izruval ga je, kakor vleče kmet korenike iz odsute prsti.
Mislil je na razen j in ta misel se mlu je kazala posebno velika. Razklal je s sekiro prvo stopnico, zavrgel jo, načel, odločil drugo, tretjo, ličil, koničil dolgo. Ko je nasadil oba trupa na belo sulico, je dahnil prosto:
„Delo! Lepo delo!"
Žrjavica je bila še dosti živa. A drobje — zavrženo — jo je dušilo, kremžilo se, čmažilo. Oster, žegetajoč smrad se je vil — kakor iz kadilnice — kvišku ob vengah.
Fortunat se je spokojil, le dihanje mu je hodilo na pot. Sopel je glasno, hropenja ni znal ustaviti. Počeli sta se tresti nogi, tresljaji so padali, se dvigali v taktu nihala; nihala na uri, ki brzi, preden se ustavi popolnoma. Vrgel je obe nogi vsaksebi široko, na to, na ono stran žrjavice, obstali sta slednjič.
443
Cestar je sedel sedaj na pručici, vrtel pečenko oprezno, modro pazil, da jd živi žar ne zajmte globoko. Duh je bil slajav, zaplesal po zraku:
»Slast, slast —"
in nanovo se je stekala ©lina v ustih.
Držo je govorila želja, ponujala podobo:
„Slanine! Masla! Olja!" —
in smegljiv je bil na slanino, maslo, olje, ki se je nudilo v podobi.
Mežikal je v leščavo, dokler mu ni prestrigel glas, ki ga ni več spoznal:
„Kanec! Kanček!"
Spomnil se je matere.
Zasmilil se je samemu sebi zopet.
Štel kaplje, ki so padale s čela počasi na pečenko, na sredo. Ljuto je povlekel z rokavom mimo obličja, čez lase. Čutil, kako vre znoj živo.
Ognjenica po žilah je zaplapolala široko, pred oči se je prisukal ples, krožilo je. Najprej ena mušica, še ena, tri, štiri, roj, več rojev, oblak. Žrjavica v nečkastem ložu ni bila več oranžasta, spreminjasta je prihajala, sinja, višnjeva, bela, čisto bela. A ni trajalo dolgo. Vrgel se je globoko v kot, skušal se ugrizniti, prislonil glavo k žakljevini, ki je strčala iz okna, kakor oteklina, pomislil:
„Žakljevina strči —"
mislil, kako je nabrekla žakljevina polna prhljine,
čakal, da si poči je, dokončno poči je.
Spati, zaspati.
Kako dolgo je bilo, ni mogel dognati, ko se je sveščal. Hotel se je znebiti nečesa — nabrekle žakljevine, ki je bila polna prhljine? — ujemal se v zavest, da so bile sanje, da je še tesno vanje povit, da ga utesnjujejo. Ali kaj je bilo? Skala leži na prsih, žrjavica čezinčez.
Benko je obračal raženj, meso je bilo spečeno, dišalo ddbro. Držal je sekiro, hotel ločiti grižljaj, dva. A ko je okusil, je upala slast. Bilo je plehko in zgolj žeja, strašna žeja ga je zganjala. Spoznal je, da je zgubil moč, da bi se napravil preko ognjišča še enkrat.
Slišal ni več zbora v žrelu nad sabo, slapovi so se bili obrnili drugam, hiteli visoko nad njim. Vprašati se: Slišim? a odgovarjalo je, da mu zvočna prožnost odmira. Še so glasovi tu, mnogo glasov, a vse se je nagnilo nekam na drugo stran.
Tudi žrjavice ni bilo več, tople luči. Tlela je hrastova glavnja, ki je bila tu leto dni, nevidno tlela,
in iz kotov, izpod ognjišča se je gnetel mrak, hladna mrakota.
444
Fortunata je zarezal kašelj. Zopet in zopet. Ustrašil se je. Prosil bi.
»Pomagajte, ljudje božji!"
Kašelj je bolel, ui se pustil ustaviti, gnal, šlo mu je na jok. Najprej so se pokazale s kaši jem solze posamič, nato bruknile v joku, tekle mirno, dolgo. Bivalo je lažje. Tesan oklep se je rahljal.
Kmalu se je pokazala v pljunku kri. Par krvavih nitk, nato so se usta napolnila z lužnosladko tekočino, zadrževal je, še in še tiščal usta, bal se jih odpreti, a kmalu ga je razgnalo, bruhnil je preko trebuha, kakor je ležal stegnjen, mimo nog, po ognjišču. Črna luža se je sesirjala naglo, zdelo se mu je koj, da je prijetno hladno«. Prihulil bi se, kakor prej na polju, kakor zajec na begu, čepel, čakal. Samo ne naprej, samo ne ganiti, samo ne dahniti. Nikar glasu, nikar gibijaja. Treba je potrpežljivo čakati, da gre mimo. Da bi bilo mimo.
Tiščal je ves vase, dolgo. Bal se treniti, črhniti —
tedaj se je užgal kres v prsih.
Stal je do vratu globoko v soldanskem rovu pod brežino, kopal za vinograd. Privršalo je mimo in griva je plapolala in ruta je plapolala in oko. Zajemala je z jedbasa, obsipala ga s češnjami —
„Lovi, lovi!" —
Že je voziček tonil za akacijevim gajem. Uprl se je v breg, srce mu je zasadilo v grlo.
„Agata!"
Ponavljal j« ime grgrajoč, kakor da mu nekdo steze grgunec, lovil se za presekane korenike:
„Agica!" —
Planine so se zgrnile mimo očesa, senožeti. Kosili so preko gore, valja se v senu, majčken je še. Zarije se z glavo v lonico, zasipa z dišečim planinskim biljem, brli iz kope:
„Tata, tata?"
Odgovarja krotko, dobro:
„Aha!"
plane, kakor veverica. —
Vozili so se, mnogo ljudi je bilo, tonile so v diru hiše, drevesa. Vreščijo sosede, srečen je, a voz brzi, ne upa si dihati, ganiti se, treniti, ne črhniti ...
samo gledati, gledati...
445