I Pravljice Božene Nžmcove. ]
Prevedel Dr. P.
(Nadaljevanje.)
„Ali pojdeš z menoj, Marička ?" je prašala kumica dekle.
„Rada pojde,   kurna,"   je odgovoril za njo Luka.
„To me je veseli; idite torej domot, kum, in ne bodite v skrbeh zaradi hčerke; njej se bo.dobro godilo in kmalu vam jo pripeljem še lepšo in srečnejšo. Če bi se vam po dekletu tožilo, vzemite to-le zrcalo; kadarkoli pogledate vanj, zagledate v njem Maričko, kakor živo.'
Luka se je poslovil od hčerke, vzel zrcalo in šel proti vasi. Babica pa je potegnila zeleno vejico iz neder, prijela Maričko za roko in rekla: »Pojdi, moja hčerka!'' Z vejico se je dotaknila zemlje, zemlja se je odprla in bili sta sredi krasnega vrta blizu lepega gradu. Samorasel neprozoren plot je obdajal vrt kroginkrog, maho-vita trava je pokrivala stezice in tisoče rožnih grmičkov
in cvetlic je širilo bajno vonjavo. Ob gradu so se dvigali stebri iz belega mramora, oviti z rožami in bršljanom. Iz veže je vodilo šest vrat; petero jih je bilo iz bele slonove kosti z zlatimi ključavnicami, šesta pa iz črne ebenovine.
„V tem gradu boš stanovala. Povsod lahko hodiš, vse si ogledaš, samo v šesto sobo ne hodi, drugače bo hudo. Tukaj imaš šest zlatih ključev, idi in oglej si."
Prva soba je bila spalnica. Na tleh so ležale preproge iz hermelina; na postelji iz slonovine, obloženi z zlatom in srebrom, so ležali mehki vzglavniki. Belo, svileno nebo je viselo od stropa do preproge in je bilo posejano s srebrnimi zvezdami; take so bile tudi zavese pri oknih.
»Tukaj boš spala in vse je tvoje, kakor sem ti rekla, če boš poslušna."
„Vse bom storila, ljuba babica, na šesto sobo niti mislila ne bom."
Druga soba je bila kopalnica. Na blestečih tleh je stala kristalna kad, v katero se je po srebrni cevi puščala  voda.  Tretja  soba  je bila oblačilnica s krasnim
nakitom in dragocenimi oblekami in perilom. Iz te sobe sta šli v jedilnico in odtod v. delavnico. Tukaj so ležala na mizici načeta ženska ročna dela, zraven pa z dragimi kameni obložena harfa.
„Kako ti tukaj ugaja?" je vprašala babica.
Marička se ni mogla načuditi. Ko se je izkopala, jo je babica preoblekla v lepo obleko in jo peljala k obedu. Nevidne roke so nosile na mizo jedi, ki jih je bilo kolikero. Po obedu je šla Marička z babico na vrt. Pri ribniku sta metali ribicam drobtinice v vodo. Množice bieslečih rib, kakoršnih še Marička ni videla, so lovile drobtinice in se premetavale po vodi. Nato ji je babica razkazovala vrt, navajala ji imena najlepših cvetic in skupno sta jim zalivali. Utrujeni sta si natrgali okusnega sadja in južinali sede pod senčnim drevesom ali v lopici. Tako je potekel dan. Po večerji je babica spremljala Maričko v spalnico, voščila ji lahko noč in šla. V mehkih blazinah in pod svileno odejo je Marička kmalu zaspala. Solnce je bilo visoko, ko se je prebudila in pozdravila babico, ki je že stala pri njej. Urno se je oblekla. Babica ji je obesila okoli vratu vrvico biserov.