Oton Župančič:
Konec igre.

>ah!" — „»Dobro.«" — „Sah!" — „„E vraga!"" — „Sah in mat! Kraljestvo tvoje pred menoj je v prahu."
—  „„Kako le to? Poglej no še enkrat: Tvoj kralj je vendar že izdavna v šahu,
pa nisva vedela ne jaz ne ti
in sva igrala dalje igro krivo . . .""
—  „No, pa nazaj poteze." — „„To nič ni.""
—  „Pravilno je." — „„A ni več zanimivo.""
.---------->*<.----------
Vojeslav Mole:
Lotto voce.
a, bela vsa poljana,        Vame zre in vse cvetejo
v peči ogenj prasketa,            rože v tajnostnih dlaneh.
v srcu pesem razigrana          Daleč, daleč misli grejo . .
v zvokih divnih trepeta.         V srcu sanje, sreča, smeh.
Bele dlani, drobne dlani        Ti pri meni, Ela, Ela?
rože v tihi mrak neso,           Divno srce trepeta . . .
izza njih za pajčolani             Zunaj sanja zima bela,
sinje vame zre oko.               v peči ogenj prasketa.
E. Verhaeren:
%
Drevesa.
(Iz cikla: Les Soirs.)
^adar ožgana polja v purpurju plamtijo pod smrtnobledimi večeri poznih dni, križpotje sivo, monotono tone sred ravni, drevesa-romarji v neskončno dalj hitijo.
»Ljubljanski Zvon" 2. XXXI. 1911.