Začetek ucenosti v francoski šoli V članku »V francosko šolo sem ga vpisal«, sem obljubil, da bom poročal, s kakšnim uspehom bo Tonček dovršil prvo šolsko leto. — Zadnjega julija je bil sklep. Tu smo namreč glede začetka in sklepa za mesec dni počasnejši. Pri nas bi mogel poročati o uspehu dvoje mnenj: mnenje, ki ga sporoče ob sklepu šolskega leta učne moči staršem in pa svoje lastno mnenje. Kakor vemo, si ti dve sodbi včasih zelo nasprotujeta. Tukaj pa za tako nasprotovanje ni povoda. Kaj misli šola o napredku, ne vcm, kcr ni prinesel otrok nikakega izpričevala in sploh nikakega izkazila, da je eno leto trgal hlače v francoski šoli. Edino, kar je prinesel, je mala reklamna brošurica, v kateri ponuja tvrdka »Hutchinson« pnevmatične izdelke, ki so »najboljši na svetu« ... »To mi je dal gospod učitelj, rekel je, da sem priden.« To je vse, kar sem zvedel o napredku in uspehu otroka. Ce hočem kljub temu kaj poročati, potem moram opisati »izpit«, katerega je prestal T. takoj prvi dan počitnic pri meni. Izpit je imel namen zadostiti obljubi. ki sem jo dal »Učit. tov.«, ko sem rekel, da bom poročal o posledicah tuk. pouka, katerega hitrosti bi pri nas ne odobravali. Naj slede posamezni predmeti: O vedenju v šoli ni vedel mali kandidat povedati drugega kakor, da jih je parkrat dobil po svojih treh črkah, ker se je oziral. Vedenja zunaj šole se uče le v nekaterih višjih razredih, veliko pozornosti pa šola temu ne posvečuje. Saj so »gardes« »rudniški čuvaji«, ki takoj kaznujejo s petimi ali desetimi franki očeta otroka. ki bi se pretepal, kaj poškodoval, ukradel itd. — Verouka, kakor znano, v francoski šoli ni. Celo izven šole ga poučujejo laiki. Duhovnik pripravi otroka le na prvo sv. obhajilo. Tu n. pr. uče verouk hčerke rudniškega ravnatclja. Poljske otroke poučujejo poljski duhovniki, naše pa naši. — Čitanje: Učitelj je vztrajal v naglici, s katero je začel učiti. Vsaj eno črko je razložil dnevno. Francoščina ima eno črko več, kakor slovenščina. Večja pa je razlika v zvezah in posebnostih posameznih črk. Ce bi bilo francosko čitanje tako enostavno, kakor naše, bi se »naučili« tu čitati v dveh mesecih, tako pa so porabili v to štiri mesece. Koliko se jih je naučilo, je postranskega pomena. One, ki so »znali« — po mojem za največjo silo — je uvrstil učitelj v »višjoce skupino. Tako je vodil od petega meseca dalje pouk v dveh oddelkih. 2e tedaj jim je povedal. da pojdejo oni iz »višje skupine« prihodnje leto v drugi razred; večina iz nižje skupine bo pa ponavljala. Tu ponavljanje ni prav nič nenavadnega. Šele če hodi kdo tri ali štiri leta v isti oddelek, se zdi vredno povedati, da ponavlja. T. in ž njim vred oni, ki so bili v »višji« skupini, berejo dobro iz svoje čitanke, trda pa jim gre, če jim dam v roko kaj drugega. Spomnil sem se nehote svojega nekdanjega součenca iz K.. ki je nekega dne lekcijo prav gladko bral; ko pa pride učiteIjica do njega, vidi, da ima knjigo narobe in na drugi strani odprto. — Pisanje: V tem so pa francoski učitelji mojstri. Njihovo načelo pri tem je »liberte prostost. — Nikogar ne silijo, da mora slepo posnemati njihovo pisavo. V resnici ni nič enotnega. Če je pisava poševna je prav, če je pokončna prav tako; celo na levo smejo viseti črke. Tudi nc gledajo na velikost pisave. Zvezki imajo enakomerne 1 ali 2 mm široke vrstice. Učenci pišejo 2 do 5 mm velike črke, kakor kdo želi. Učitelji pazijo le na to, da so vse črke po velikosti in smeri enake prvi. Tako si prisvojijo učenci vsak svojo individualno toda v splošnem zelo lepo in prikupliivo pisavo. Učenci višjih razredov bi posekali marsikaterega naše2a kaligrafa — mene pa že »prvošolčki« spravijo v zadrego. — Poglejmo računstvo: Na brzo roko je šlo, kakor pri čitanju. V petem mesecu so že množili v obsegu do sto. Kdor je pokazal malo napredka, je prišcl v »višjo« skupino. Pri računstvu se uče tudi raznih ugank in zvijač. o katerih bi ta ali oni resni šolnik mislil, da utegnejo zbegati mlade glavice. Nekega dne n. pr. slišim, kako T. moško razlaga svojemu štiriletnemu bratcu, da ima konj 8 nog: Spredaj dve, zadaj dve, na levi dve in na desni dve. — Še en predmet nam ostane, t. j. petje: Je isto. kakor pri nas. Memorirajo, potem pa jim učitelj toliko časa poje in gode, da »se jih prime«. Pet ali šest pesemc so se naučili. — Omenim naj, da je petje enoglasno v vseh razredih. Saj celo odrastli prav malo poznajo večglasno petje, zato pa nas Slovence tako radi poslušajo. Za sklep in razvedrilo še to: Kakor pri nas, je tudi tu julija meseca velika vročina. No pa učitelji si znajo pomagati. V tem času je priljubljena kazen »spanje«. Če učenci nagajajo, se morajo vsi nasloniti na klop (naprej) in »spati«, dokler jih učitelj ne »zbudi«. Znati mora človek, pa gre ... J. J.