164
Kmetijstvo.
Laška revščina.
Italijani v svojih krajih  ne   morejo vsi  živeti.   To je   vidno  iz  tega,   ker   spomladi   železnice   veliko  tisoč laških delavcev v vse kraje druge  Evrope vozarijo.   Koliko   stotisoč   jih v Ameriko gre,   se   ne ve   gotovo,   ali gotovo  je,   da  izselitev   Lahov v Ameriko   v  prvi vrsti šteje. Navadili   smo   se   na  te   Lahe.   Oni   so   pridni, z malim zadovoljni  ljudje.   Zidajo   nam   hiše,   delajo   nam opeko. Skoraj že bo v Avstriji   zidarska  obrt  izumrla v domačinih- Tako skromno naš človek ob polenti ne more živeti, kakor  Lah  in   tako   marljiv   le  zamore  iztradan človek biti, ki nikdar  ni   skusil  boljših   dni  in   ki ima delati za veliko družino. Veliko   kruha vzamejo  ti   Lahi avstrijskemu delavstvu, ali pomagati   ni,   ker   Lah   dela dobro, ceno, je priden,  je   dober   delavec.   Tudi   dimnikarsko delo opravljajo že v nekaterih   krajih  Lahi.  Pripeljejo seboj male fantiče, ki jih dostikrat potem, ko  so jih izrabili v tujih krajih, usodi  prepuščajo. Ti ljudje se ne bi trgali za kruh  zunaj   svoje   domovine, ako bi jim ista življenja dajala, ne bi zapustili svojih   žen, otrok in krasnega italijanskega obnebja, ko bi jih glad,   reva  ne tirala čez meje med bolj utragljive  narode.   Je morebiti koristno, da se pogleda, kako se v Italiji   živi.   Številke statistike so v tem oziru najzvestejši nauk. Profesor Zer-boglio v Piši   piše,   da  je   reva v Italiji velika, v nekaterih krajih grozna. Sicer je v drugih državah tudi dosti reve; v velikih   mestih,   kakor  v   Londonu,   na  Irskem ljudje lakote umirajo, ali na Italijanskem   je to še grše. Če že ne umira toliko ljudi lakote, je temu morda rahlo, zdravo obnebje nekaj zavore, na primer v Siciliji je reva ljudi gotovo hujša, kakor bodi   kje  drugod. V Sardiniji, ki je kasta za žito, reva vkljubu temu grozno svoje žrtve tirja. Mezda zidarskih delavcev redkokrat zadostuje v pokritje najsilnejših potreb.  Čas dela  za  te  delavce je od 6 ure zjutraj do x/a7 ure zvečer.
165
Ti delavci nimajo nič druge izgoje, pisati, brati ne znajo. Jeden boljših delavcev zasluži k večjemu 700 lir na leto t. j. kakih 315 gld. povprečno pa le 500 lir. Navadni zidarski delavci in sicer vsi jedne, družine zaslužijo skup komaj 600—800 lir (270—360 gld.) na leto.
Tako na slabem je življenje poljedelskih delavcev. Veleposestva so na Italijanskem velikanska. Kmečke ustaje na Italijanskem niso redke, glad, reva jih dela. Leon Re tega kmeta in kmečkega delavca tako popisuje: Ta kmet s svojim močnokoščenim, a slabotnim telesom, z naprej mrlečimi plečeti, nezdravo barvano, a utrjeno kožo se rodi v revi, živi in umre v revi. Njegova živila so: slabo napravljene jedi iz divjerastočih rastlin, katerim se nekaj olja in soli doda, nekaj črnega kruha, ki je redko dobro pečen (drv ni), in sadje. O tem živijo, mož, žena in otroci. Vse pobere, kar bi utegnilo biti le količkaj prebavljivo. Pozi, žabe so mu meso. Po zimi skoraj nič ne zasluži ta kmet. Po leti z ženo in otroci po tri lire (45 kr. jedna lira) na dan. Osla, ali mulo mora imeti. Ta si mora sama živila dobiti. Stanuje v votlinam podobnih prostorih s svojimi živalmi vred. Te votline so v najboljših slučajih hlevom podobne. Socijolog Napoleone Colajani pripisuje revo na Siciliji takole: Tam so veliki pašniki. Ljudje so po večjem službujoči pastirji. Živijo se od mleka in meso le jedo, če kako živinče crkne. Kruha ne poznajo, jtdo kuhane rastline brez olja in soli, Pastirji zaslužijo po 75—200 lir (33—90 gld.) na leto. Kosci dobivajo tam za 16 lir dela na dan jedno liro (45 kr.)
Adolfo Rosi, žurnalist, piše o delavcih v žveplenih jamah v Virdiliji: Hodeč kot žurnalist po svetu, videl sem v Italiji, na Francoskem, v Nemčiji, na Angleškem, v Afriki, v Ameriki najžalostnejše dogodjaje : Obešanje, stran-guliranje, preke ljudske sode, masakriranje, spravljenje ob življenje v vseh oblikah, v bolnicah, pri katastrofah, ali nič ni zapustilo tako trajnega in globokega utiša, kakor žvepljene jame v Virdiliji. V njih delajo fanti komaj 12 let stari. Najprvotnejši pojmi človekoljubja se tu z nogo teptajo. 75 metrov globoko pod zemljo delajo ti ubogi ljudje. Luč gori le v visočini P/2 ™> vročina je v teh rovih po kilometer dolgih je neznosna. V njih delajo odrasli kot knapi, mladi fanti pa v samokolnicah odvažajo kamenje. Ce dobljena ruda ne ugaja, ti delavci ne dobijo plačila. In zaslužek je 2ya lire na dan. Nepopisno trpijo v teh rovih mladi fanti.
Kmečki srednji posestnik na Siciliji piše: moram plačati vsako leto 127 lir davka od premoženja, 100 lir cd zemljišč, 50 lir za druge davke, 300 lir me obdelovanje zemljišč stane, skupim 550—600 lir. Na otoku Sardiniji je bilo 1893 samo zaradi neplačanih davkov 3691 eksekutivnih dražb, mej temi je bilo 993, v katerih iztirjena svota 5 lir ni presegala. Leta 1881. je bilo eksekutivnih dražb 3966, 1. 1882. : 3757. i. 1883. 3385, 1. 1888. : 4034, 1. 1891 : 5791, 1. 1892 : 5993, 1, 1893 : 5732.
Da roparji v takih razmerah nastopajo, se ni čuditi. V Lombardiji, v Veneciji se človek vozi mimo krasnih posestev, ali če odstopi kje v kaki vasi, vidi neizmerno revo mej kmeti. Polenta in voda so živilja za delavce; kmet nekaj črnega kruha, fižola, ječmena in riža zavživa. Lepe so kulture veleposestev, ali oni, ki te kulture na dan spravljajo, živijo tako slabo, da preno-čevajo rajši v hlevih njihovih gospodarjev, kakor pa v luknjah, katere jim v stanovanja isti odločijo. Sinovi te slobodne Italije nimajo muskulature vsled slabe reje, barva lic je tužna, očesa so mrhla. In mej temi reveži, ki jih do trideset tisoč samo „pelagrau, bolezen zastrup-ljenje vsled vživanja plesnjive koruzne moke, vsako leto pod lopato zmeče, živi par tisoč veleposestnikov v največjem izobilju. V provinciji Carrara zasiuži knap, ki mramor seka, jedno najtežejših del, ki se misliti more, na leto komaj 600 lir. Smrt tukaj strašno med odraslimi in otroci kosi.
Hči znanega učenjaka Lombroza je poizvedovala natančno po življenju manj bogatih družin v mestu Tu-rinu. Našla je sledeče: Delavec v tem mestu zasluži z ženo in otroci nad 12 let na dan povprečno 3ya lire, najmanj 50 centesimi, marveč 9 lir. Če je zaslužek na dan 3l/2 lire, pride na osebo 0*56 lire za vse: stanovanje, hrano, kurjavo, obleko, zdravnika, zdravila, šolo, ženitvanja, krste itd. Več dni je v letu, ko taki človek nič ne zasluži, je tudi šteti. Lepo življenje mora to biti tudi v teh italijanskih mestih.
Permanetno se je izselilo iz Italije: leta 1876. 19000, 1. 1880. : 38000, 1. 1884. : 58000, 1. 1888. 196000 ljudi in poznejša leta nekaj manj, pa vedno okoli 175 tisoč. Začasno je šlo delo izven Italije iskati v teh letih od 85 tisoč do 110 tisoč.
Delavci v tovarnah zaslužijo v Italiji od I*/a do 2x/2 lire na dan.
Te razmere razjasnijo zadosti, zakaj je v Italiji toliko ustaj revnega ljudstva in zakaj se tam od tega revnega ljudstva po večjem plačani kanoni in puške vojakov tolikokrat rabijo v sicer drugače mirnih časih. Je radikalno zdravilo to: najbolje vse reveže postreliti. Mi Slovenci smo napram tem revežem še magnati. Ali kako dolgo še? Prišla bo tudi na nas vrsta, če ne bomo začeli pametno delati.