Naš tovariš je! Star je 49 let, kajti rojen je 1. 1868. Služi na enorazrednici kot učitelj voditelj v lepem, prav idiličaem kraju. Ima družine osem otrok v starosti od 5—15 let. Služi 25 let in ima okrog 168 K mesečne plače. — Kolega je v pravem pomenu besede, zvest naš pristaš, vdeleževal se je vedno prav rad naših prireditev, in je splošno prav priljubljen med svojimi ne le tovariši temveč tudi občani ga spoštujejo in v šoli so njegovi uspebi prav dobri. Splošna sodba, niož po božji volji, dober državljan, dober kristjan, a ima edino napako, da je naprednega piišljenja. V letu 1916 je bil potrjen in moral je »noter", ker ni »unentbehrlih", akoravno ni bil nikdar prej vojak. Vložil jje sicer prošnjo za oproščenje kot enorazredničar, a bila mu je odbita, — ker se ga lahko nadomesti. A drugi na večrazrednicah so oprpščeni, ki se jih v resnici prav lahko nadomesti. Toda po priporočilu gotovih faktorjev, ki niso naprednjega mišljenja — so doma kot »unentbehrlich'".*) — Vložil je drugo prošnjo, a prišla je le do c. kr. okraj. šol. sveta. — Kako se more sedaj preživljati družina 10 ljudi s to knežjo plačo, vedo pač le one trpke noci, ki jih prebijeta trdo preizkušena soproga tega tovariša ob postelji svojih otroeičev in pa tovariš vojak na svoji prični. Kot polnovreden državJjan je zaprosil po svoji ženi za takozvano vojaško podporo t. j. podporo za preživljanje. Tri — beri in govori — tri prošnje so mu bile zavržene in tu je igral glavno mikalnico mož, ki vsak dan moli pred Najvišjim: ,,odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikora" in »daj nam naš vsakdanji kruh". — Drugi srečnejši kolegi dobivajo seveda za svoje v vojni se nahajajoče sinove podporo v ravno tistem okraju, dovoljeno jim od ravno te komisije, a žena z družino 8 — osmih — otrok je ni vredna. — Prosila je četrtič, a prošnja leži že 5 (pet) mesecev nerešena, ker se preslavni komisiji ne ljubi rešiti take bagatele, kjer se gre za eksistenco družine hlapca Jerneja, obstoječe iz 10 glav. Tovariš je prišel o Božiču 1. 1916. domov za 8 d n i. Žena je želela svojega soproga doraov imeti spomladi, da ji uredi za silo vrt in spravi v red njegove Ijubljenke-čebelice, češ, bom vsaj tu dobila malo podpore. —- Res se napoti osebno s tako prosnjo do one osebe, ki je pač merodajna v takih slučajih, uverjena, da dobi vsaj tu čuteče srce in da jo sprejine ta oseba vsaj kot človeka. Toda mesto tega naleti na kamenito srce in mesto tolažilnih besed ji zadone na uho trdo izrečene besede: »Vaš mož sploh ne dobi dopusta in tudi ne pride domov". — Reva je prenesla tudi to olikanost. — Poglavja o šikanah, ki jih je provzročal krajni šolski svet tej ženi junakinji — tako jo sraemo imenovati, ker ne obupava v teh kritičnih časih — nečemo pisati sedaj, prihranimo si ga za bodoče. Konečno pripomnimo pa le še to: ako ne bodo pomagale te vrstice hlapcu Jerneju in njogovi hrabri ženi do pravice, potem obelodanimo s polnim podpisom in z imeni prizadetih faktorjev še enkrat vso to zgodbo kot večen spomin v čast možu tovarišu, ki v zahvalo za svojo krvno in duševno žrtev vživa tako hvaležnost Ijudi, ki sede pri polnih skledah doma v varnem zavetju krepkih naših pestij. — *) Tu bo treba sestavili temeljito razpredelnico o vseh oproščenih in nebproščenih učiteljih (er jo predložiti državneimi zboru, da svet vendar izve, kako pri nas na Kranjskem tudi tu velja dvojna mera.