Leto XLVII. - Štev. 33 (2354) - Četrtek, 31. avgusta 1995 - Posamezna številka 1400 lir
dlas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PER(?UE	GORIZIA
TASSA RISC0SSA	ITALY
NAS UVODNIK
Pekinška konferenca, spopad med dvema miselnostma
26. avgust 1970: petdeset tisoč Američank je preplavilo peto Ave-nue v Nov Yorku in izpričalo svojo žejo po enakopravnosti. Rodil se je mit sodobnega časa - feminizem.
4.	september 1995, petindvajset let pozneje se bo v Pekingu zbralo štirideset tisoč žensk na 4. svetovni konferenci o ženski - največji konferenci, ki jo je doslej pripravila Organizacija združenih narodov.
Med tema dvema spomenikoma je pot, ki je spremenila obrise ženskemu svetu in oblikovala vnukom podobo ženske, ki je ded je ne bi več prepoznali.
V7 teh petindvajsetih letih seje veliko spremenilo v ženski kulturi.
Po navdušenem vzklikanju feminizmu danes dve tretjini Američank z nezaupanjem gledata na to gibanje, preveč vkleščeni v jezo in revanšizem, pokopani pod gesli spolne svobode in pravic homoseksualcev, da bi lahko nahranili potrebo po osnovni človeški toplini.
Po drugi strani pa se uveljavlja nov val tako imenovanega celostnega feminizma, ki pozitivne pridobitve sedemdesetih let (izobrazbo, svobodo izbire, boljšo službo) cepi na tradicionalno zakladnico ženske omike in njenega duhovnega sveta, ženske vrline, sposobnost združevanja in povezovan ja, pozornosti do oseb pred gospodovanjem nad stvarmi.
Pekinška konferenca je predvsem spopad med tema dvema miselnostma, med predstavniki feministične tradicije, ki bi radi v znamenju svojih kulturnih modelov preuredili krhke socialne strukture tretjega sveta, in zagovorniki nove ženske kulture; spopad med Bettv Fried-man, bojevito in nemirno zgodovinsko voditeljico feminizma, in Mary Ann Glendon, profesorico na harvardski univerzi in prvo žensko na čelu delegacije Svete stolice; med tistimi, ki bi hoteli strgati tančico z obraza arabskih žena, in tistimi, ki raje branijo še nerojenega otroka.
Za temi pogledi se skrivata dve različni življenjski drži: prvi gre predvsem za svobodo ženske v vseh deželah in na vseh področjih, za svobodo, razvezano od vseh in vsega; druga gleda tudi položaj ženske z etičnimi očmi in navezuje posameznikovo usodo vedno znova na sočloveka in njegov odnos z Bogom.
Bodo lahko tako različna stališča privedla do skupnih zaključkov? Se bo po tej konferenci izboljšal položaj ženske v svetu?
Nekoč je organizaci ja, ki se smeši v balkanski vojni, izdelala izjavo o človeških pravicah - dokument, ki je eden velikih civilnih dosežkov naše dobe, spoštovano in upoštevano vodilo za skoraj vse narode. Morda nam bo tokrat vsaj pomagala bolj prodorno pogledati v tisto milijardno - večkrat zapostavljeno - nemo prebivalstvo, ki mu v Pekingu še danes pravijo druga polovica neba.	G.A.
Vojna se bo nadaljevala...
V	Sarajevu smo bili spet priča velikemu pokolu nedolžnih ljudi; zaradi granate iz minometalca je umrlo skoraj štirideset oseb, vsaj dvakrat toliko jih je bilo težje ali lažje ranjenih. Zanimivo je pri tem le to, da do masovnih pokolov civilnega prebivalstva prihaja vedno tik pred začetkom mirovnih pogajanj. Tudi tokrat je bilo tako.
Na Zahodu, kjer se udeležence bosanske vojne skuša dajati vedno in vse v isti koš, so tiskovne agencije takoj poročale, da so srbski vojaki zavrnili krivdo za pokol na sarajevskih ulicah. To sprenevedanje dosega že neverjetne razsežnosti in je le prikrita slaba vest naše družbe, ki svoji vesti noče dopustiti, da bi ji povedala, daje v vsaki vojni najprej nekdo, ki napade, in šele nato vojna, ker se nekdo pač mora braniti. Tako imajo ljudje pri nas še vedno zmešane pojme o vojni v Bosni. Govori se, da so vsi zanjo krivi in tudi to, da nihče noče miru, kar pa seveda ni res. Če k temu dodamo še naravnost katastrofalno poznavanje geografije in zgodovine Balkana, potem se ne smemo več čuditi, če slišimo po državnem radiu in televiziji, da »se vojna v Sloveniji nadaljuje«, da »se bo vojna na Slovaškem kmalu končala«, »v Slavoniji pa da so Bosanci premagali Srbe« in še kup podobnih oslarij.
Vojna se nadaljuje in se bo najbrž še, pa čeprav sedaj končno Američani le močneje pritiskajo na spite strani, da bi dosegli vsaj neko dolgotrajno premirje, če že ne miru. Nov načrt za ustavitev vojne je sicer tajen, vendar vse kaže, da bodo spet kratko potegnili Bosanci, se pravi največje žrtve vojne. Hrvaška seje z akcijo v Krajini zelo okrepila in skorajda enakovredno vstopa v Bosno s Srbi, za te pa že vemo, kaj tam počnejo.
Neka tiha misel in prepričanje pri vseh političnih opazovalcih bosanskega klanja je, da je treba to vojno ustaviti za vsako ceno. To ceno pa bodo najbrž spet plačali bosanski prebivalci, saj so Američani baje pripravljeni razkosati to državo v bistvu na dva dela: eden naj bi bil pod srbskim, drugi pod hrvaškim nadzorom. Za siromake, ki živijo in trpijo pod grana-
Nasilje nad ženskami
(Ne)kulturo nasilja lahko premaga le odkrivanje pozitivnih
Letošnje poletje je prineslo v Ita- nova (ne)kultura, ki se uveljavlja in
lijo zelo veliko primerov nasilja nad ženskami. Sredstva javnega obveščanja so temu argumentu posvetila zelo veliko pozornosti, kar odgovarja načinu poročanja, ki stalno išče senzacionalnost, transgresiv-nost in nasilje.
Morda je prav pozornost medijev privedla do tega, daje prišlo na dan veliko primerov nasilja nad ženskami, ki bi sicer ostali skriti. Pomembna je tudi večja samozavest žensk, ki v mnogih primerih prijavljajo nasilneže; v prejšnjih časih so zaradi sramu ali strahu raje držale zase svoje nezgode.
Vsekakor je jasno, da v današnji razviti družbi zelo narašča število raznih oblik nasilja; ker je jasno, da se bodo ti pojavi še razširili v bodočih letih, je prav, da jim posvetimo vso pozornost.
Glavni razlog je vsekakor neka
zagovarja agresivnost, absolutno svobodo in odpravo vsake vrste moralnih omejitev. Dovolj je, da odpremo dnevnike in tednike ali da sledimo televizijskim poročilom, da se o tem prepričamo. Zlasti mladi ljudje so zelo dovzetni za sporočila, ki poudarjajo uspeh in doseganje ciljev brez truda in na hitro, pa čeprav za ceno nasilja.
Na področju spolnosti je prišlo do tega, da so praktično odpravljene vse omejitve v imenu svobode izražanja; same ženske, ki vidijo, kako sredstva javnega obveščanja izrabljajo goloto v komercialne namene, v resnici podlegajo tej modi. Tako se v modi uveljavlja vedno bolj provokativno oblačenje, ki lahko tudi stimulira nasilno obnašanje moških. Tako modo najprej sprejmejo ženske, ki se čutijo na razne načine emarginirane, med njimi tudi tujke, zlasti iz držav v
vrednot in zdravih odnosov
razvoju; zato je prav nad njimi največ primerov nasilja.
Ekonomski napredek in višanje življenjskega standarda prinašata naraščanje vseh vrst nasilja. Izkušnje drugih držav dokazujejo, da ukrepi, kot so novi zakoni ali povečanje števila sil javnega reda, ne morejo zagotoviti varnosti državljanom. Očitno je potrebna prenova v načinu mišljenja in obnašanja, kar pa vsekakor ni lahka zadeva. In gotovo ni dovolj, če mislimo, da se morajo spremeniti samo mladi ljudje; nasilja v vseh oblikah je namreč zelo veliko tudi med pripadniki starejše generacije.
Novice o nasilju nad ženskami moramo torej vključiti v splošno kritično gledanje na stanje v odnosih med ljudmi. Mislim, da samo ponovno odkrivanje nekaterih vrednot na tem področju lahko privede do zdravih in pozitivnih odnosov.
B.Š.
tami, namreč velikim politikom ni mar, nikogar ne zanimajo.
Ne vem, če ste že opazili, kaj je edino gotovega ob vseh dosedanjih pogajanjih zamirvBosni.Do sedaj je bila vedno edina gotovost ta, da so pred vsakim dogovarjanjem za premirje z granatami pobili čimveč nedolžnih prebivalcev Sarajeva.
To je edina stalnica vseh pogovorov za mir, ki jih mednarodna javnost organizira.
Zato so tudi upravičene besede muslimanskega generala Deliča svojim vojakom, kojimjedejal, naj pustijo zahodne politike v miru in naj raje mislijo na boj, kajti le z bojem si bodo lahko Bosanci kaj izborili. V teh bridkih ugotovitvah ni nobenega cinizma in tudi poveličevanja vojne ne; samo gola dejstva so, pred katerimi si odgovorni nalašč zatiskajo oči, kerje to lažje in tudi javnost doma hitreje pomiriš s praznimi besedami. Sicer pa je tudi res, da na Zahodu skorajda ni potrebno nikogar miriti. Vojna v Bosni nikogar ne razbuija preveč, nanjo smo se navadili, homologacija televizije veliko prispeva k temu. Kje so namreč časi pretežno levičarskih manifestacij za Vietnam! Sedaj t.i. mirovniki in njihovi somišljeniki v Trstu prirejajo protest pred hrvaškim konzulatom samo zato, ker je lažje dosegljiv kot pa srbski-jugoslovanski konzulat, ki je višje na hribu in zato težje dosegljiv. Najpomembnejša je le udobnost teh gospodov velikih in še bolj praznih besed!
Dejstvo pa je, da se vojna v Bosni nadaljuje in se bo najbrž še, pa čeprav Miloševič sedaj »norega psihiatra« ne mara več in bi ga rad zrušil, da bi pred svetom izpadel kot miroljubni srbski politik.
Vprašanje je, kaj se bo sedaj zgodi-
lo, ko bodo skušali uresničiti nov mirovni načrt, ki naj bi imel tudi konkretne posledice za kršitelje; se pravi, da bi morali napadalce tudi kaznovati, kar se do sedaj ni dogajalo. OZN in Unprofor sta namreč že slaba šala, ne pa neka resna nevarnost za napadalce, da niti ne govorimo o betežnih Natovih pilotih, ki mešajo zrak nad Bosno s svojimi letali, ki veljajo milijarde, so neverjetno dobro oborožena in naj bi služila tudi za vojskovanje in ne samo za turistične prelete.
Če je res in kerje res, kar je že davno zapisal slavni teoretik vojskovanja Von Claussevvitz, da je namreč vsaka vojna le podaljšana roka politike, je tudi vojna v Bosni to. In vsaka politika se mora s tem dejstvom tudi soočati. V eseju, iz katerega sem vzel citat, Von Claus-sewitz tudi pravi, da se vojna konča le takrat, ko je eden od vojskujočih dotolčen in je zato prisiljen skleniti mir, ali pa takrat, ko obstaja politična volja za mir, ki pa je samo in vedno odraz vojnih razmer obeh nasprotnikov. Elementarno in jasno, kot vse, kar je Von Claussewitz napisal.
In žal politične volje za mir v Bosni še ni, popolnoma dotolčen in premagan pa še ni nihče. Vojna se bo torej nadaljevala.
Jurij Paljk
Tik pred tiskanjem časopisa je prišla iz Bosne novica, da so srbske položaje okrog Pal bombardirala Natova letala. Zahod se je torej odločil kaznovati bosanske Srbe za pokol v Sarajevu. O tem in morebitnih pozitivnih posledicah bombardiranja na mirovne pogovore bomo poročali v naslednji številki.
Slovo od bralcev
S to številko končujem svojo uredniško nalogo pri Katoliškem glasu in se poslavljam od bralcev. Bili smo povezani vsak teden od januarja 1993 do sedanje 33. številke tega leta.
Najprej mi pridejo na misel osebe, s katerimi smo pripravljali posamezne številke in skupa j da j ali tedniku nov obraz, ga odpirali v širino, ga skušali posodobljati. Bralci sami naj sklepajo, koliko nam je to uspelo.
Iz srca se zahvaljujem skupini mladih, s katero smo ustvarili res krasno vzdušje; delo ni bilo
breme, ker smo znali z dobro voljo in tudi s humorjem, predvsem pa z medsebojnim spoštovanjem in upoštevanjem pripravljati časopis.
Hvala, Damjan Hlede, Jurij Paljk, Danijel in Igor Devetak, Ivan Žerjal, Mara Gergolet in Erika Jazbar. Lepo je bilo biti skupaj!
Hvala številnim bralcem, ki ste z razumevanjem sledili našemu delu. Vaše besede so nam bile v spodbudo.
Lepo pozdravljam!
Dušan Jakomin
3. septembra
Papež Gregor Veliki
Imenovali so ga Veliki, ker sta bila njegovo delo in sploh njegov nastop tako pomembna, da ga lahko postavimo med velikane-cerkvene očete, kot so bili sv. Ambrož, sv. Avguštin in drugi.
Rodil se je okrog leta 540, umrl pa leta 604. Najprej je bil državni uradnik, nato pa je stopil v red benediktincev in postal opat. Kot papež je modro vodil Cerkev v odločilnem času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Veliko je napisal; njegovi spisi so še danes vir razmišljanja in duhodne moči. Bil je - kot radi poudarjamo danes - v vseh pomenih ekumenski papež, saj je gojil tesne stike s Carigradom. Kljub slabotnemu zdravju je opravil nadvse pomembno delo za tedanjo Cerkev. Uredil je bogoslužje in cerkveno petje. Še danes radi pojemo gregorijansko petje, ki priteguje vedno več poslušalcev, predvsem izobražencev.
Papežev obisk v Sloveniji
Priprave in molitev
CELOVEC
GORI
'REKA
Organi Slovenske škofovske konference, posameznih škofij, vlade in občin Ljubljana, Maribor in Postojna se intenzivno pripravljajo na obisk sv. očeta v naši državi. Prevladuje mnenje, da bo njegov obisk pomenil enega naj večjih dogodkov v zgodovini slovenskega naroda in države.
Tudi letošnje praznovanje Marijinega vnebovzetja je bilo v znamenju priprav na papežev obisk. Koprski škof msgr. Metod Pirih je v nagovoru vernikom med slovesno mašo na Sveti gori dejal, da bo papež prišel v Slovenijo z veliko željo, da bi se vsakdo izmed nas in vsi drugi, ki imajo plemenite misli v svojem srcu, posvetili zlasti Mariji, postali njena last in posest. To tudi v volj i, da sprej memo Marij o in Jezusa za sopotnika v svojem življenju, v zavesti, da nas ta odločitev povezuje s tisočletnimi koreninami našega naroda, z našo
zgodovino in kulturo, ter v zavesti, da vera predstavlja tudi poroštvo za našo bodočnost.
Medtem je Slovenski liturgični svet pripravil posebno molitev za papežev obisk. Iz besedila povzemamo naslednje:
»Vsemogočni in dobri Bog, blagoslavljaj našega papeža Janeza Pavla, ki prihaja k nam na obisk, da nas Slovence potrdi v veri, upanju in ljubezni. Kot Petrov naslednik po Tvoji volji vodi sveto Cerkev, kiji že tisoč dvesto petdeset let pripada tudi slovensko ljudstvo. Hvaležni za dar vere, ki so nam ga izročili naši predniki, Te prosimo: za vse člane našega naroda, da bi živeli v miru in spravljeni s Teboj in med seboj; za Cerkev na Slovenskem, da bi bila skupaj z vesoljno Cerk\’ijo vidno znamenje odrešenja za vse ljudi; za slovenske škofe in duhovnike, da bi mogli v polnosti uresničevati novo evangelizacijo med nami; za vse državne oblastnike, da bi odgovorno opravljali svojo službo, ki jim je zaupana. Posebej pa Te, dobri Bog, Slovenci prosimo za svetega očeta. Dajaj mu moči v trenutkih preizkušnje. Tudi Marija bodi med nami, ko se pripravljamo na obisk svetega očeta.«
F.Z.
Mati Terezija praznovala 85 let
Pretekli petek, 25. avgusta, je mati Terezija iz Kalkute praznovala 85 let. Ob tej priložnosti je prejela iz različnih krajev sveta prisrčna voščila, med katerimi tudi osebna voščila papeža Janeza Pavla II.
»Čutim, da sem še pri močeh,« je izjavila neutrudna slavljenka, »in upam, da bom nadaljevala svoje delo še veliko let.«
Mati Terezija se je rodila v Albaniji, leta 1948 je ustanovila red usmiljenk, leta 1979 pa prejela Nobelovo nagrado za mir. Veliko moli, sedaj predvsem za mir v
bivši Jugoslaviji. Konference o ženski v Pekingu se ne bo udeležila, bo pa - kakor je sama povedala -pazljivo sledila debatam.
8. septembra
Rojstvo Device Marije
Ta dan imenujemo tudima//šmaren, da ga ločimo od velikega šmarna 15.avgusta. Cerkev obhajasamo tri rojstva: Kristusovo, Marijino in rojstvo Janeza Krstnika.
Pravzaprav lahko imamo dan Marijinega rojstva za začetek odrešenja. Težko je povedati, kdaj so ga verniki začeli slaviti. Po vsej verjetnosti se je prvič pojavil v Jeruzalemu. Tudi prvotno Marijino češčenj e na Vzhodu potrjuj e, da j e zahodna krščanska duhovna tra-dicija močno vezana na vzhodno.
Dan Marijinegarojstvaje nekako
advent za Kristusov prihod, zato obhaja bogoslužje praznik veselja, saj prihaj a na s vet tista, ki bo postala Odrešenikova in naša mati.
Pri Mariji in njenih praznikih je pomembno to, da je vsa njena osebnost, kijo prazniki poveličujejo, usmerjena v Kristusa, s težkim izrazom -kristocentrična: Ona je velika, ker je On hotel jo obdarovati z izrednimi in edinstvenimi darovi. Zato njo prosimo, Boga pa molimo. Molimo ga po njeni priprošnji: njene čiste roke naj izročajo Bogu naša dobra dela in naše molitve.
Ali se še spomnite krivičnih napadov na avstrijske škofe?
Stvari so se spreobrnile: Bog deluje na skrivnostne načine
Ravnatelj moskovskega bogoslovja pripoveduje
O tej aferi avstrijske Cerkve je pred časom na široko poročal italijanski tisk, predvsem laični. Sedaj pa ni v njem niti drobca vesti o novih dogajanjih.
Šlo je za to: avstrijski homoseksualci so blatili nekatere avstrijske škofe injihjavnočrnili, češdaso tudi oni nagnjeni k tej spolni deviaciji. Sedaj se je zadeva obrnila narobe. Bodisi dunajski tednik Die Press kot /oHc/oH.s&zTndipendent- oba laična -sta mnenja, da preveč okol iščin priča
o lažnivosti izjav; sploh ni nikakršnih dokazov, prizadeti škofje so odločno reagirali, obtoževalcipa so grozili in izsiljevali tudi parlamentarce, češ da se bodo kasneje lotili še njih.
Ozadje je tako: avstrijski homoseksualci so hoteli izsiliti nov zakon sebi v prid; zato so se poslužili tega nizkotnega napada in grozili nasprotujočim parlamentarcem. Tako - piše Indipendent -je postalo jasno, katera stran je postala žrtev: namreč škofje. Sedaj se dogaja, da
se je napetost, ki je trajala nekaj mesecev, spremenila v korist Cerkve. Ta incident - piše Maria Pia Pletel! v časopisu Die Press - ki je škodil ugledu Cerkve, se je končal tako, da jije koristil. Mnogi so videli v škofih nedolžno oblatene in so se odločili, da jih opogumijo. Torej -sklepa dnevnik Indipendent - mora avstrijska katoliška Cerkev misliti, da Bog deluje na skrivnostne načine.
Tako poročajo tuji laični časopisi. Italijanski tisk pa o tem ne piše.
Bernardo Antonini, 63-letni duhovnik iz veronske škofije, je šel leta 1989 v Moskvo, da bi tam imel poletni tečaj na univerzi, predvsem pa, da bi se sam prepričal, kaj se dogaja v Rusiji z Gorbačovovo perestrojko.
Meseca julija se je obrnil do univerzitetnega ravnatelja s prošnjo, da bi v nedeljo rad daroval sv. mašo za tamkajšnje katoličane. To je vprašal na državni moskovski univerzi, ki je veljala za cvet v Stalinovi gumbnici. Ravnatelj je odgovoril: »Rade volje, toda nimamo cerkve na razpolago; lahko vam ponudim sobo, kjer je televizija.« Mašo so darovali tam, pod slikama Lenina in Stalina.
»Leta 1991,« nadaljuje g. Bernardo, »je papež imenoval msgr. Kon-drusiewicza za apostolskega administratorja v Moskvi. Moj škof mu je pisal, da ima duhovnika, ki pozna ruski jezik, in mu ga da na razpolago. Poleti sem šel k novoimenovanemu škofu in mu predlagal, da bi v Moskvi lahko odprli šolo teologije za laike. Začeli smo novembra. Izmed študentov jih je pet izrazilo željo, da bi postali duhovniki. Tako je nastala potreba po semenišču.« 28. junija 1993 je msgr. Kondrusiewicz izdal dekret o ustanovitvi semenišča. Toda kje naj bi to bilo? »Ob novici, da se namerava postaviti semenišče v Moskvi, je neka veronska kongregacija kupila hišo blizu letališča z namenom, da bi jo preuredili in darovali škofu. Toda dela v Rusiji gredo zelo počasi; po dveh letih še ni bilo nared.« Bili so že pet dni pred datumom odprtja semenišča, a sedež še ni bil pripravl jen. Tedaj jim je škof podelil del svojega stanovanja. Poljska župnija je dala na razpolago prostor, kjer bi lahko jedli. Postelje so kupili od ruske armade; fantje so pripomnili: »Jih že poznamo,« saj so bili vojaki. »Dve leti ste spali v ruski armadi,« je pristavil ravnatelj, »še šest let boste spali v Kristusovi armadi.«
Število semeniščnikov je medtem naraslo na 27. Pozimi je temperatura dosegla 20 stopinj pod ničlo in kurjave ni bilo. »Vodstvo upravnih ura-
dov ima v rokah še prejšnja garnitura in če nam lahko nagajajo, to radi storijo,« je dodal ravnatelj. »Le s težavo so nam dovolili napeljati kurjavo. Potem je prišel drug policaj in jo dal spet zapreti.«
»Poljska cerkev je dejansko tovarna na treh nadstropjih. Leta 1993 smo podrli stene v pritličju in preuredili nekaj prostorov za liturgijo. Obstaja sicer zakon, po katerem bi se morala nekatera poslopja vrniti prejšnjemu gospodarju, toda to velja še vedno le na papirju. Kljub vsemu so semeniščniki vedri, že vajeni na težko življenje pod komunizmom. So odrasli, izobraženi, nekateri celo z diplomo; skoraj vsi izvirajo iz nekrščanskih družin. Le eden je poglavje zase: prihaja iz Kazahstana in pravi, da ima že štiri brate jezuite in enega, ki se pripravlja na isti poklic. Ima tudi tri sestre redovnice; pa še mati bo stopila v samostan in izrekla redovniške obljube. Fant je vzel iz žepa ključ in mi ga izročil: "To je ključ naše hiše. V njej ni več nikogar."
Študij za semeniščnike je strog. Poseben poudarek se daje ruski kulturi. Med velikimi počitnicami gredo semeniščniki dva meseca pomagat po 70 župnijah ogromne moskovske škofije (14-krat večja od Italije).
Semenišče se vzdržuje s podporami iz Nemčije in ameriških škofof. Kdaj pa kdaj nam škofija iz Verone pošlje kak kamion pomoči, kijo delimo s pravoslavnim patriarhom. Ko časopisi govorijo o sporih med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, pretiravajo. Delamo enostavno za to, da bi postavili na noge strukture, ki so že obstajale pred komunizmom in jih je Stalin uničil. Novi krščenci (pet ali šest vsako soboto) prihajajo iz ateizma in ne iz pravoslavja. Pred dvema letoma sem na velikonočno vigilijo krstil kar 55 odraslih. Maja leta 1999 bi morali na binkoštni praznik posvetiti prvih šest duhovnikov.«
Priredil d.j.
22. navadna nedelja
Presenečenje na nebeški gostiji
Silvester Čuk
Na neki novomašni gostiji je bila imenitna teta novomašnika silno užaljena, ker je pri mizi niso postavili na pravo mesto. Biti bi morala prav blizu glavnega slavljenca -novomašnika, saj je vendar njegova bližnja sorodnica! Na raznih uradnih sprejemih, kosilih ali večerjah je po protokolu, kakor pravilno predpisom, ki veljajo za takšne prireditve, natančno določeno, kakšno mesto pripada nekomu po družbenem položaju, po uradnih in častnih naslovih, starosti, izobrazbi in še po marsičem. Tisti, ki nimajo šol in se tudi s kakšnim posebnim imetjem ne morejo ponašati, pride jo pač nekam zadaj, so porinjeni v kot.
Iz današnjega evangelija razberemo, da je bilo podobno že v Jezusovem času. Farizeju, ki so se zaradi svojega poznavanja božje postave imeli za nekaj več, so zase zahtevali prva mesta na gostijah. Ko so bili kam povabljeni, so samoumevno sedli na častno mesto, kamor so po svojem
svetem prepričanju spadali! Pa ti pride neki popotni učitelj iz Nazareta in pravi, da kot povabljenec na gostijo ne sedaj na prvo mesto, kajti če pride kateri imenitnejši od tebe, se boš moral s sramoto pomikati nižje. Kdo pa je lahko imenitnejši od mene, se sprašuje vase zaljubljeni farizej, (kar sem lahko tudi jaz).
V življenju pogosto srečamo l judi (po obrazu jih poznamo, če se pogledamo v zrcalo!), ki »sedajo na zadnje mesto«: delajo se ponižne, majhne, nesposobne samo zato, da bi jim tisti, ki jih poslušajo in gledajo, rekli: »Pa saj ste zelo sposobni, sama dobrota vas je, tako odličnega človeka še nismo srečali!« Takšni ponižnosti pravimo »grbasta« ponižnost, ker sploh ni ponižnost, temveč bolesten napuh. Takšni »ponižni« ljudje so smrtno užaljeni, če jih nihče ne pohvali, če jih nihče ne povabi, naj se pomaknejo višje. Jezus s svojimi besedami prav gotovo nima namena podpirati »ponižnosti« take vrste.
V evangelijih je večno življenje
večkrat naslikano kot vesela gostija, na katero smo vsi povabljeni. Povabilo je iskreno, vstop na to edinstveno gostijo pa je mogoč le ljudem ponižnega srca. Ko nam bo
-	kakor upamo in pričaku-jemo -dano priti v nebeško slavo, bomo silno presenečeni, ker bomo na prvih mestih pri mizi večne gosti je zagledali mnoge, ki so bili na tem svetu nepomembni, neopazni, revni, neuki, nepriznani, brez družbenega ugleda in veljave. To nagrado so si zaslužili z zvestobo v malem, s ponižnim služenjem, predvsem pa s pravičnostjo do vseh. Požrtvovalne matere, ohranjevalke življenja in vere, bodo postavljene višje kot učenjaki s številnimi diplomami, ki so veliko modrovali in govorili, pamalo koristnega storili. Pred našimi začudenimi očmi se bo potrdilo, kar nas uči Jezus: človeka in sveta ne rešujejo velike besede, temveč drobna dejanja dobrote, ki jim »znamko večne kvalitete« daje nehlinjena ponižnost.
msm
Pogled v Slovenijo
Med strankami polemike in medsebojna
izključevanja
Počitnice Slovencev Slovenci so tudi letos v velikem številu odšli na počitnice, kar kaže na blaginjo večine prebivalstva. Gneča ob slovenski obali je bila velika, včasih kar neznosna; pa tudi zdravilišča so bila popolnoma zasedena z domačimi in tujimi gosti. Nekaj tisoč Slovencev si je privoščilo dopust v tujini. Pri teh in drugih dokazih blagostanja pa v Sloveniji čedalje več državljanov sodi v kategorijo siromašnih. Po zadnjih podatkih jih je več kot 13 odstotkov; po lastninjenju, ki poteka predvsem v korist vplivnih in bogatih posameznikov ali skupin, pa se bo število revežev povečalo na skoraj 20 odstotkov prebivalstva.
Tabori strank Vrhovi političnih strank so se sestajali tudi med počitnicami.Najbolj dejavni so bili socialdemokrati in Slovenska ljudska stranka. O sedanjih razmerah in o tem, kako jih izboljšati, so razpravljali v okviru t.i. taborov, po vzoru taborov med vojnama tudi v naravi. Spomnimo naj npr. na aktiviste narodnoobrambne organizacije TIGR, ki so se sestajali v strogi ilegali na Nanosu, na Tolminskem in drugod po Primorski. Tak tabor je pripravila Socialdemokratkska stranka v Lepeni v Zgornjem Posočju od 28. julija do 26. avgusta. To je bil oddih
v naravi, združen s pogovori predvsem o tem, kako bi lahko socialdemokrati dosegli na prihodnjih državnozborskih	volitvah
pričakovani uspeh. Janša je na novinarski konferenci pojasnil politiko in strategijo socialdemokratov, ki so nezadovoljni z vsem, kar se dogaja v Sloveniji. Po njihovem prepričanju je značilnost sedanjega političnega trenutka v državi nestrpnost do drugače mislečih in sploh vseh, ki si upajo kritizirati vladajoče stranke. »Soočeni smo z organiziranimi gonjami, pri katerih se zlorabljajo državne ustanove,« opozarjajo in dodajajo, »da nekdanji uslužbenci in sodelavci bivšega Marksističnega centra poskušajo organizirano onemogočiti vsakega intelektualca, ki javno nasprotuje potezam nekdanjih komunističnih voditeljev, ki so ponovno prevzeli ključne funkcije v državi. Pri tem uporabljajo obtožbe in ropotarnice zgodovine o fašistoidnosti vseh, ki nasprotujejo oblasti. LDS in Združena lista nista sposobni sprejeti demokratičnega tekmovanja za volilne glasove, zato skušata svoje politične tekmece diskvalificirati in celo kriminalizira-ti.
Nostalgija po Jugoslaviji
V	vladajočih strankah prevladuje nostalgija za razpadlo Jugoslavijo.
V	državnih službah, še posebej v po-liciji, diplomaciji, vojski in obveščevalnih službah dobivajo vedno večjo težo in pomembnejša mesta kadri nekdanje UDBE, organov bivše Jugoslavije in nekdanje JLA. V javnosti se skuša ustvariti vtis o sporu in političnih razhajanjih med Kučanom in Drnovškom. Prav tako se načrtno širijo govorice o nekakšni Kučanovi stranki. Med njima in nikakšnih bistvenih političnih razhajanj, pripadata isti politični opciji.
Socialdemokrati so od vseh strank -najbolj pripravljajo na volitve, ko bodo konec leta 1996. Ankete jim napovedujejo uspeh, vlado pa naj bi sestavili skupaj z drugimi političnimi strankami slovenske pomladi. Treba pa je opozoriti, da tudi vladna koalicija pripravlja razne akcije proti opoziciji, da bi preprečila ali vsaj zmanjšala njen uspeh na prihodnjih splošnih volitvah.
Oglasil se je tudi Kučan, ki je v intervjuju za nek poljski časnik ponovil, da na prihodnjih volitvah ne misli več kandidirati, Vendar je dodal, da bo ponovno kandidiral v primeru, da bi se slovenska desnica okrepila do stopnje, »da bi to ogrozilo normalen razvoj demokracije v Sloveniji.«
F.Z.
Počitnice so mimo, problemi ostajajo
Ostajajo odprta vprašanja, ki zadevajo predčasne volitve in vse, kar je z njimi vzvezi, predvsem pa obstoj Dinijeve vlade, kije, kljub svoji deklarirani začasnosti, začela poganjati kar trdne korenike. Dini je začel postajati tisto, kar ni sicer nihče pričakoval, a kar bi si skoro vse politične sile pravzaprav morale želeti, to se pravi nepolitično sredstvo, ki naj končno uredi državno knjigovodstvo, odpravi potratnost, opravi privatizacijo javnih podjetij, poviša davke, predvsem pa prisili davkoplačevalce, da opravi jo svojo dolžnost do konca. Večino teh stvari pa lahko vlada doseže na koži državljanov, zato je bil Dini kot nepolitična osebnost še kako primeren: kot tehnik naj bi šel v žerjavico namesto politikov. To pa je doslej naredil učinkovito in za večino neboleče; zato ni povzročil hujših protestov. S tem pa je začel najprej večati svoj ugled in nato pridobivati zaupan je javnosti. To je vznemirilo politične stranke, predvsem pa njihove veljake, ki so se zavedali, da postajajo nepotrebni z svojimi strankami vred. Zaključek je bil namreč lahko samo eden: če Dini s svojimi tehniki lahko uredi državne zadeve v tej prvi fazi, zakaj ne bil lahko nadaljeval, s podporo Parlamenta seveda. Zato se je začelo že govoriti, da bi Dini šel naprej s podporo tako leve sredine kot sredinske desnice. Dini, ki se iz začasnega
»tehnika« sprevrže v trdno vlado, je začel motiti spanec Berlusconija, D' Aleme, Finija in še nekaterih, pa tudi Prodija, ki je sicer tudi sam »tehnik«, a se je postavil na čelo levosredinsker>//Ar. Zato zdaj zahtevajo preverjanje še pred sprejemom finančnega zakona za prihodnje leto, ki je postal nekak mejnik. Pri tem je najbolj zanimivo, da se tem zahtevam niso pridružili bivši krščanski demokrati: Bianco kot ljudska stranka, Casini kot krščanskodemokratski center in Buttiglione kot krščanskodemokratska unija CDU, se vsak zase zavzemajo za odložitev volitev, da bi se v tem vmesnem času lahko okrepili in morda celo znova združili, česar si pravzaprav nihče ne bi smel želeti, ker bi vodilo samo v nejasnosti in nove škodljive kompromise.
Dini je prav ob obnovitvi politične aktivnosti po poletnem premoru dobil nekoliko nepričakovano podporo v nemškem kanclerju Kohlu,ki si jeobkoncu pogovorov v Stresi upal nasloviti na javnost - govoril pa je seveda politikom - naj pustijo delati Dinija, ki je sposoben in zanesljiv. Nekoč bi to pomenilo nedopustno vmešavanje v notranjo politko, zdaj pa že iščejo utemeljitve v obstoju Evropske unije, toda tudi to je dokaz globoke krize, v katero je zašla izrazito strankarska politika.
-S
Kdaj se bo točno začelo novo tisočletje?
Že dolgo se pripravljamo na prihod novega tisočletja. Ali smo kdaj pomislili, kdaj se bo točno začelo? Leta 2000 ali 2001?
Astronom gospa Margherita Hack, ki je zaposlena na tržaškem astronomskem zavodu, tako pojasnjuje: »V letu 2000 se bo končalo drugo tisočletje. Tretje tisočletje se bo torej začelo prav leta 2001.«
Praznične avgustovske dneve beneškega poletja so letos označevale številne kulturne prireditve. Rezijansko poletje seje začelo s srečanjem Okno, odprto v bodočnost, ki je ob natečaju 30 ljubiteljskih fotografov na temo Rezija poudarilo predvsem vlogo ženske in pa svet ljudske pesmi; prireditev so oblikovali ženski in mešani pevski zbori iz Tolmina ter Rože majave. Kulturno društvoRo-zajanski dum je predstavilo bogat izbor rezijanskih pesmi Te rozajan-ske niže: 60 besedil in skladb, t.j. 500 doslej izbranih tradicionalnih pesmi, ki soj ih članice pevske skupine zbirale nekaj let. Teden kulturnih prireditev se je v Reziji končal s šmarnomišo, z zaključno tradicionalno veselico, ki je privabila tudi letos skoraj 2000 Rezijancev.
Praznično vzdušje je vladalo tudi v Tipani, kjer seje odvijal Praznik gozda. Vendar je treba zabeležiti tudi manj veseli trenutek. Na tem tradicionalnem srečanju, ki ga že dobro desetletje organizirajo, da bi izpostavili vprašanje goratih predelov v naši deželi, še predvsem v Terski dolini, je letos tekla beseda o gospodarskih perspektivah v julijskih Predalpah. Vedeti je treba, da je sedanj i trenutek še posebno kritičen, kajti z vstopom Avstrije v EU so perspektive še bolj negotove.
Za družbeno-gospodarski prerod v nadiških dolinah so na špetrski občinski seji izglasovali resolucijo o zahtevi proste cone, ki bi segala 10-15 km v notranjost obmejnega področja videmske pokrajine.
Se zanimiva novica s knjižnih polic, in sicer predstavitev zgodovinske publikacije Vicariatus Sclabo-rum. Podatke o duhovnem vodju in slovenskih vernikih terskih dolin je v tridesetih letih zbiral v arhivu videmske nadškofije kaplan vTarčentu G. Piccini. Prve informacije segajo v 15. stoletje.
Erika Jazbar
Sodniki in slovenska manjšina
Potem ko je kasacijsko sodišče v Rimu dalo prav Slovenski skupnosti v zvezi s krivičnim Palamarovim odlokom glede pokrajinskih volitev - kar je za slovensko stranko, ne glede na pomisleke slovenske levice, ki skeptično gleda na pobudo, velik, nesporen in tudi daljnosežen uspeh - prišlo do novega, pomembnega priznanja za slovensko manjšino. Deželno upravno sodišče je namreč sprejelo prijavo, ki jo je v imenu prof. Sama Pahorja vložil odv. Škerk proti odloku tržaškega župana Illyja, ki je preprečeval slovenskim občanom, da bi z občino zloglasni Staffierijev sklep, ki je prekinil že ustaljeno in od leve sredine podedovano prakso.
Sodniki na vseh ravneh dajejo torej prav slovenski manjšini in ji priznavajo tiste pravice, ki jih jamči ustava. Kaj še torej manjka tej državi, česa se boji državna birokracija, kašna jamstva še hočejo politiki, da bi končno osvojili zaščitni zakon v korist celotne manjšine? Ali pa morda to niti ni potrebno, ali bi ne bilo dovolj, da uradi in institucionalni organi zgolj dosledno in na vseh ravhneh izvajajo to, kar je v črki in duhu zapisano v sodniških razsodbah? Te so namreč veljavne na vsem državnem teritoriju, če veljajo v Trstu, morajo veljati tudi drugod na manjšinskem področju.
Pomisleki o konferenci o ženski v Pekingu
Smo tik pred otvoritvijo konference, ki bo potekala od 4. do 15. septembra. In že so se pojavili ugovori in protesti. To predvsem zato, ker so kitajske oblasti izključile iz tega mednarodnega srečanja, ki ga organizira Zveza narodov, Taivvan in Tibet.
Hude pomisleke o srečanju je imel tudi vatikanski predstavnik Joaquin Navarro Valls, ki je povedal, da bo šlo 50% pripravljenih dokumentov na to konferenco »v oklepaju«, kar pomeni, da o nekaterih točkah ni soglasja. Ne ' gre le za nesporazume glede splava in kontracepcijskih sredstev, ampak za vprašanja dostojanstva ženske in vrednoto družine. Nekateri se celo bojijo, da bodo na področju človekovih pravic storjeni koraki nazaj. Do sedaj se govori le o negativnih pogledih na družino in se npr. ne poudarja dolžnost države podpirati družine. Pripravljalni dokumenti celo pozabljajo’na nekatere pravice, ki so bile priznane in potrjene v prejšnjih mednarodnih dokumentih.
Vatikansko delegacijo, ki jo sestavlja 21 delegatov, med katerimi je 14 žensk, bo tokrat - prvič - vodila ženska, ameriška pravnica Mary Ann Glendon, mati treh otrok.
18. svetovni jamboree
Z geslom Prihodnost je sedaj in z melodijo pesmi The future starts todav se je slovenska odprava skavtov in tabornikov 31. julija poslovila od Ljubljane in se podala na 18. svetovni jamboree, ki je letos potekal od 1. do 11. avgusta v kraju Dronten na Nizozemskem.
Skavtom iz Slovenije smo se pridružili še mi zamesjki skavtje, ki smo se tokrat res čutili tesno povezane z organizacijo iz matične domovine. To svetovno skavtsko srečanje je bilo po svoji zamisli res edinstveno in mogočno, saj se ga je udeležilo skoraj 30 tisoč skavtov in skavtinj iz 167 različnih držav, od polnozasto-panih ZDA do Grčije, Kitajske, Zim-babweja... in še in še bi lahko naštevali v nedogled. 12 nepozabnih dni miru in sožitja med tako različnimi pripadniki številnih narodov, medsebojno spoznavanje in utrjevanje prijateljskih vezi: to je bogatilo našo duhovno zavest in širilo kulturno obzorje.
Slovenski skavtje smo tako dobili svoje prostore, na katerih smo ponosno dvignili svoje šotore in postali pripadniki Nove Zemlje, dežele, ki je nastala po izsušitvi morja. Tu je zraslo pravo naselje z bolnišnico, marketom, banko, plažo, raznovrstnimi prodajalnami itd.
Vzdolž tabora se je razprostirala čudovita peščena obala, ob kateri smo si lahko od časa do časa privoščili blagodejno kopanje ali pa se posvetili kaki dejavnosti. V neposredni bližini se je širila mogočna Arena, v kateri smo se vsi udeleženci Jamboreeja prvič zbrali ob uradni otvoritvi 2. avgusta. Ob slovesnih sprevodih in plapolanju vseh državnih zastav je spregovorila nizozemska kraljica, ki nam je prisrčno izrekla pozdravne besede.
Nato je še glavni organizator poudaril, »da sveta sicer ne moremo spremeniti v desetih dneh, lahko pa ga vsaj zapustimo nekoliko boljšega.«
V	naslednjih dneh so se zvrstile številne dejavnosti, pri katerih smo se med seboj spoznavali in tkali nove prijateljske vezi. Lahko smo se udeležili jadralnega tečaja ali pa sodelovali v Action center, ki je obsegal večji sklop aktivnosti, kot potapljanje, letenje z balonom, lokostrelstvo, vožnjo s kanujem itd. Ob
Slovenski skavtje na 18. svetovnem Jamboreeju od 1. do 11. avgusta v kraju Dronten na Nizozemskem
vsem tem seveda ni manjkalo krajših izletov o okolico z avtobusi, s kolesi, z ladjami ali pa kar peš. Tako številno srečanje seveda ni moglo potekati brez svojih časopisov, medijev, radijskih novic, ki so vsak dan poročali o dogajanjih. Vsakodnevne dejavnosti so se končevale z večernimi festivali, na katerih so skavti vsake države izvedli svoj program in se tako predstavili celemu svetu. Posebno doživet pa je bil v nedeljo, 6. avgusta, obred vseh veroizpovedi, ki je v nas vzbudil globoko ganjenost, enkratno mikavnost in nas tako duhovno združil v krog bratstva in enakosti.
V naslednjem tednu so se nadaljevale načrtovane dejavnosti, med katerimi Creative program, pri katerem smo si lahko sami izdelali tipične nizozemske čevlje, barvali majice ali pa gradil peščene gradove. Posebno navdušenje je vzbudila Pot preživetja z vsemi ovirami, ki smo jo morali prebresti, če smo želeli »preživeti«.
V četrtek, 7. avgusta, se je v večernih urah odvijala zanimiva parada vseh držav, ki nam je vlila trden občutek povezanosti, sožitja in miru.
Po vseh teh natrpanih, a zanimivih dneh se je svetovni Jamboree polagoma bližal koncu. 10. avgusta zvečer je bila na sporedu še zaključna prireditev. Po krajših govorih in videoposnetkih je glavni načelnik izrekel pozdravne besede, nakar je sledil pravi spektakel umetnih ognjev in številnih koncertov. Z žalostjo v srcu, a polni spominov na nepozabne trenutke, smo zapuščali mogočno Areno in si še zadnjič zaželeli lahko noč.
Nove izkušnje, nova poznanstva, ki so se kot nevidna nit naselila v naša srca, nas bodo trajno spremljala na življenjski poti in nas opozarjala, da je Prihodnost sedaj, da je vsak naš korak v korist bližnjemu v pomoč boljši prihodnosti človeštva.
Vestna vidra - Jadranka Cergol
Preiskovalka v Haagu
Pogovor z dr. Marijo Velikonjo
Na mednarodnem sodišču Združenih narodov, ki v Haagu preiskuje zločine proti človeštvu na tleh bivše Jugoslavije, dela kot preiskovalka tudi 37-letna dr. Marija Velikonja iz ZDA. Gre za hčerko geografa dr. Jožeta Velikonje in anglistke dr. Matilde Rus Velikonja, ki sta prva povojna leta poučevala na slovenskih šolah v Trstu. Rodila se jev Chicagu, doktorirala iz prava, si ustvarila družino in vrsto let delala kot preiskovalka in javna tožilka v različnih predelih Združenih držav. Sicer pa se je uveljavila tudi kot plavalka.
V Haagu dela dr. Velikonja že dobro leto. Ko se izBosne-Hercego-vine, Hrvaške, Kosova dan za dnem širijo vesti o tolikšnih kršitvah človekovih pravic, se človek sprašuje, koliko moči ima mednarodno sodišče.
Dr. Marijo Velikonjojepredkrat-kim intervju val Radio Trst A. Postavil ji je dve vprašanji.
Dr. Velikonja, s čim se pravzaprav ukvarjate na Mednarodnem sodišču za bivšo Jugoslavijo v Haagu?
Kot preiskovalka v uradu javnega tožilca sodelujem pri načrtovanju preiskav, pri zasliševanju prič in pri pripravi gradiva za obtožnice. Večina prič, ki sem jih zaslišala, je bila pred tem zaprta v taboriščih. V letu dni, odkar delam za sodišče, sem šestkrat potovala na Hrvaško in v Bosno, nekajkrat za več kot mesec dni, da bi
tam zasliševala.
Zakaj je pomembno delo mednarodnega sodišča?
Delo sodišča je pomembno za prihodnost ljudi bivše Jugoslavije. Ne more biti miru brez pravice. Zločine, ki so kršili mednarodno pravo, so zakrivile vse strani, ki so vpletene v vojno. To dejstvo se bo videlo v obtožnicah, kijih bo izdalo sodišče. To ne pomeni, da so vse strani zakrivile enako številne in hude zločine, saj ni bilo tako. Tudi ta razlika se bo pokazala v obtožnicah.
Obstoj sodišča v času, ko še traja vojna, pa pomeni tudi svarilo glede upoštevanja človekovih pravic za vse oblasti v bivši Jugoslaviji. Sodišče opazuje, kako Srbi, Hrvati in Muslimani ravnajo s civilisti, vojnimi ujetniki in begunci. Če to pripomore k temu, da ena ali več strani ravna bolj človeško z ljudmi, ali pa, da zagreši manj kršitev človekovih pravic, potem je sodišče že doseglo mnogo.
Ljudje bivše Jugoslavije bodo enkrat sojeni po tem, kako se danes, v času vojne, obnašajo nj ihove oblasti. Življenjskega pomena za prihodnost je, da vsaka vlada skrbno preučuje in beleži grozodejstva, ki se dosegajo med vojno, vključno tista, ki jih je zakrivila njena stran. Če ne bo tako, se boj im, da bomo čez trideset let razpravljali o podobnih tragičnih dogodkih med novo vojno na območju bivše Jugoslavije.
Iz j ava o odnosu Cerkve do političnih strank
V zvezi z različnimi špekulacijami,^ se v zadnjem času pojavljajo v javnih glasilih glede tega, katere politične stranke Cerkev najbolj podpira, je potrebno pojasniti naslednja:
1.Cerkveno vodstvo je že večkrat jasno poudarilo, da je stališče uradne Cerkve do političnih strank samo moralnega, nikakor pa ne političnega značaja.
Cerkev moralno podpira vse tiste stranke, ki si najbolj zavzeto prizadevajo za to, da bo Slovenija čimprej postala dosledno pravna in socialna država, da bo popravila krivice iz preteklosti, spoštovala človekove pravi-
ce in podpirala za demokratično družbo nujne moralne vrednote: poštenje, odgovornost, medsebojno spoštovanje, miroljubnost in družbeno pravičnost.
2. Pri presojanju stališč je potrebno jasno razločevati med uradnimi izjavami Cerkve in simpatijami, kijih različni člani Cerkve čutijo do različnih strank. Cerkev po-dp ira	večstrankarski
politični sistem in spoštuje politični pluralizem. Ne more pa dovoliti, da bi se je polastila kakšna politična skupina.
Dr. Janez Gril voditelj Tiskovnega urada Slovenskeškofovske konference
Pisma bralcev
■■■■
Spotovani g. Jakomin!
V času, ko ste bili Vi urednik, je Katoliški glas naredil zelo pomemben korak. Iz zvestobe krščanskim koreninam, iz katerih je zrasel, se je brez ideoloških predznakov in katerihkoli etiket odprl svetu, v katerem živimo, da bi v njem iskal vzroke padca življenjskih vrednot in odkrival znamenja upanja v lepšo bodočnost, ne da bi pri tem pozabil na kulturno in narodno specifičnost kraja, v katerem živimo.
Iskreno se Vam želimo zahvaliti,
ker ste se pri tem svojem prizadevanju zavzeli za kvaliteto, kulturno širino, duhovno poglobljenost, pozornost in ljubezen do mladih ter prijateljsko skupnost. Ostala nam bosta svežina Vašega mladostnega duha in pa Vaša močna vera v to, da »je za kristjana na prvem mestu duhovnost. Iz nje morajo izvirati narodnost, kultura in vse drugo.«
Veseli smo in hvaležni, da smo se lahko ob Vas učili teh stvari.
Vaši mladi sodelavci
Kratek pregled katoliškega tiska na Tržaškem v preteklosti
Katoliški tisk na Tržaškem je zani mivo poglavje, ki še vedno čaka na temeljito obravnavo. Vendar je prav, da podamo za naše bralce vsaj glavne obrise te pomembne plati tržaške kulture.
Prvi se je lotil proučitve tega argumenta prof. Pietro Zovatto, ki daje v svoji knjigi Ricerche storico-religio-se su Trieste (Trst 1984) shematičen pregled slovenskega verskega tiska na Tržaškem.
Katoliški tisk na Primorskem ima torej svoje začetke v Trstu, ki je v tem prehitel Gorico, saj je imel veliko usposobljenih ljudi; naj omenimo le osebnost msgr. Jakoba Ukmarja in njegovo temeljito intelektualno pripravo.
Pregled začnimo z listom, ki bi ga lahko imenovali literarne vaje. Cvetje (1880-1915)
V ulici Cattedrale v Trstu je bil prav pred tržaško stolnico škofijski zavod, v katerem so študirali bodoči duhovniki in tudi laični izobraženci. Vodstvo zavoda je bilo slovensko. List Cvetje je bil ciklostiliran in so ga sestavljali študentje-bogoslovci sami, da bi se vadili v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku, da bi se tako usposabljali za razna predavanja, posebno pa pridige. List ni izhajal redno, izšlo je le 32 številk. Nekaj izvodov hrani Dom Jakoba Ukmarja.
Primorski list (1883-1914)
Najprej je izhajal dvakrat na mesec, nato trikrat, nazadnje vsak teden. Odgovorni urednik je bil duhovnik Ivan Slavec. Časopis je bil odločno katoliško usmerjen in je poročal in razpravljal o široki paleti življenjskih problematik tistega časa, od politike, šolstva, kmetijstva in sploh socialne problematike; v glavnem pa se je posvečal verskim temam. Ustanovil ga je g. Ivan Slavec, kaplan v stolnici sv. Justa. Ostro stališče je zavzemal proti listu Edinost.
Svetilnik (1901-1903)
List je izšel po zaslugi duhovnika Anteja Stembergerja. Izhajal je dvakrat mesečno in obravnaval predvsem delavsko vprašanje. Namenjen
Sl. I. in 1	THST.	1. JrtnuvarlJil 1901.
V uvodniku piše Stemberger: »Ni možno, da bi v par besedah povedali in razjasnili vso vrsto načrtov za delavski, kmečki in obrtni stan, po katerih smo namenili urediti svoje delovanje v Svetilniku. Dovolj bodi, ako poudarjamo, da se bomo potezah z vso odločnostjo za vse pravične reforme, ki so zapopadene v obsegu zdrave socialne organizacije, dokler ne bodo tudi najnižji sloji deležni dostojnega življenja...«
Družinski prijatelj (1904-1909)
St. i.
V TRSTU, dne 18. fefcr, >1904.
J
'1*0. K* S
■j
mm
_
Glasilo slovenskih delavcev.
je bil torej predvsem delavcem, obrtnikom in kmetom. Bil je nekaka protiutež glasilu tedanje socialistične linije. Boril se je proti brezposelnosti in uboštvu.
List je začel izhajati po zaslugi msgr. Jakoba Ukmarja, ki se je že tedaj zavedal pomembnosti in vloge tiskane besede za vernega človeka.
»Uvidevši potrebo dobrega berila za naše slovenske družine,« tako se je predstavil v prvi številki 18.2.1904, »stopamo pred Vas z novim družinskim listom. Ker smo Slovenci ob Adriji skoro popolnoma brez takega li-	—1----
sta in ker naše dobro ljudstvo ob prostih VS uricah tako rado v T domačem krogu prebira kaj zanimivega, smo uverjeni, da ustrežemo Vaši želji... Naše stališče bo tako v verskem kakor v narodnem pogledu odločno.«
Msgr. Ukmarje dal listu - kakor je bilo tedaj mogoče in po tedanjih pojmih - širokopotezno časnikarsko obliko in objavljal vse, kar bi bilo koristno krščanski družini, tudi leposlovna dela. Ukmar je takoj pokazal to, kar je vedno bil: jasen in odločen v veri, a neizprosen in nepopustljiv do vsakega kompromisa. Bralcu je začrtal jasno pot vere in narodnosti, predvsem pa zvestobe Cerkvi.
Zarja (1908-1910)
Družinskemu listu je sledila Zarja, ki jo je urejeval msgr. Ukmar. Njego-,|"*1 va premočrtnost je bila jasna; zato je večkrat nastopal proti Edinosti (pri kateri so bili tudi nekateri duhovniki), ker je videl v tem listu zagovornika verske brezbrižnosti. V cerkvi je že odmeval duh papeževe enciklike Rerum novarum (1891), ki je kazala tedanji Cerkvi in pre-
   dvseni duhovnikom ter
izobražencem jasno pot socialnega nauka Cerkve v prid delavca proti izkoriščanju nastopajočega kapitalizma. Tudi narodna zavednost ni mogla biti v skladu s tedanjim liberalizmom, ki je večkrat nastopal pro-
ti Cerkvi in je označeval za klerikalce vse, kar mu ni bilo po godu.
V uvodniku prve številke 1.1.1908 z naslovom Kaj hočemo takole beremo:
»Da izdajamo v Trstu nov slovenski list, do tega nas je privedla resnična ljudska potreba. Zarja je odgovor na zahteve in želje, ki smo jih posebno v zadnjem času ponovno slišali od preprostega ljudstva in od omikancev, da pogrešajo v Trstu krepak slovenski politični list, ki bi jasno in odločno
Leto 3.	,
»———«»——»>— priznaval yr j krščanska načela.
Ustreči tej želji je naš glavni namen... V tej smeri hočemo pozitivno delati, ne da bi iskali nepotrebno pričkanje in prepir. Odločni nasprotniki smo osebnih napadov in le v skrajni sili se jih bomo posluževali, kolikor bo v lastno obrambo nujno potrebno...
V tem smislu hočemo slovensko ljudstvo v Trstu, Istri in na Krasu, ki mu je Zaija v prvi vrsti namenjena, skrbno vzgajati... Na svojo narodnost smo po-
V Trstu, dne j. januarja 1908.	Leto	I.
li
ZARJA
nosni, saj narod slovenski ljubimo, druge narodnosti pa spoštujemo v mejah pravice. Zato segamo prijateljsko v roko vsem, ki delajo in se trudijo za pravi blagor slovenskega ljudstva.«
List Zarja je vseboval razne rubrike. Med sodelavci je bil tudi študent France Bevk. Toda list se ni širil med ljudstvom in tudi nekateri duhovniki se niso zavzeli zanj, ker se niso strinjali z njegovo linijo. Kmalu je zato tudi prenehal izhajati.
2. julija 1910 se urednik poslavlja s toplim priporočilom, da se združimo z goriškimi Slovenci, ki »imajo opraviti z istim sovražnikom kakor mi, saj so bile razmere v marsičem podobne. Goriški Slovenci imajo namreč poleg drugih krščanskih glasil od Božiča sem tudi izvrsten list Novi čas, ki ga izdaja goriško katoliško tiskovno društvo in izide vsak teden.« Označi ga kot list, ki ima zagotovljeno bodočnost; izhajal je od leta 1909 do julija 1915. Nadaljnji poskusi se začnejo kasneje z Mlado setvijo, kasneje Setvijo po zaslugi Kazimira Humarja, Jožeta Peterlina in Lojzeta Škerla.
Od 8. maja 1947 do 19. avgusta se je bežno pojavil Teden, ki ga je urejal msgr. Andrej Gabrovšek. Nato se je list združil s Katoliškim glasom, ki je izšel prvič 2.2.1949.
Dušan Jakomin
Na tiskovni konferenci predstavili DRAGO '95
V ponedeljek, 28. avgusta, so na sedežu DSI v Trstu na tiskovni konferenci predstavili spored letošnje DRAGE'95 in 5. Drage mladih. O Dragi sta spregovorila predsednik DSI Sergij Pahor in predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, o Dragi mladih pa Neva Zaghet in Manica Maver. Na tiskovni konferenci so tudi predstavili zbornik predavanj lanske DRAGE '94 z naslovon Slovenci in prihodnost in jubilejni zbornik Svobodni mikrofoni Drage, ki vsebuje vtise, razmišljanja in poglede nekaterih bivših predavateljev na Drago.
Kot je povedal Sergij Pahor, se tudi letošnja Draga ne bo razlikovala od prejšnjih, saj se organizatorji držijo modela, s katerim so pričeli pred kakimi 15 ali več leti. Prvo predavanje (v petek, 1. septembra) bo filozofske narave , drugo predavanje (v soboto,
2.9.) bo posvečeno aktualnemu trenutku v Sloveniji . V nedeljo bo jutranje predavanje kot običajno posvečeno verski problematiki, popoldne pa bo predavanje o duhovnem stanju današnjih Slovencev. V nedeljo zjutraj bo tudi sv. maša, ki jo bo da- Sergij Pahor in Marij roval rektor Slo-
venika msgr. Maksimilijan Jezernik.
5. Drago mladih organizira tokrah Mladinski odbor Slovenske prosvete, letošnja tema pa je Vpliv medijev na sodobno družbo. V četrtek, 31. avgusta, bo novinarka Manca Košir govorila o
Maver na predstavitvi (Foto Kroma)
Medijih sedanjosti, v petek, 1. septembra, pa bo Franc Trček predaval o Medijih bodočnosti-, naslednji dan, (2.9.) pa bo okrogla miza na temo Mediji-poli-tika-etika: spregovorili bodo Danilo Slivnik, Vida Petrovčič in Drago ]
SLOVENSKI PRIMOREC
UREONIŠTWO IN UPRflUfl V GORICI « ulici degli Orzonl 14. — Cena oglasom po dogovoru.	KATOLIŠKI TEDNIK	IZIDE VSAKO SREDO
Štev. 1	GORICA, DNE 29. AVGUSTA 1945.	Cena L. 3.—
NAS UST
NoV list nastopa svojo pot v svet. Naslov sam pove, komu je namenjen. Našemu ljudstvu po širnem slovenskem Primorju. Sicer berejo naši ljqdje že druge liste, a vendar tudi ta ne bo odveč, saj bo pisan iz ljubezni do resnice in naroda.
Bo pa naš list katoliški, to se pravi, da bo širil in pojasnjeval resnico kot jo uči katoliška Cerkev, kateri je naš narod ostal zvest skozi dolgo tisočletje. Odkaf1 sta šla preko naše zemlje apostola Slovanov sv. brata Ciril in Metod je bučalo čez naše gore in doline mnogo viharjev vseh vrst. a zvestobe do Cerkve mu ni še nihče vzel. Da je tudi v bodoče ne bo, naj nam pomaga ta tednik.
»Slovenski Primorec11 bo obranaval vsa tista vprašanja, za katera se mora katoličan zanimati, v vsa polja bo posegal, kamor katoličan sme in mora poseči. Ta polja pa so tako obširna, kot je prostrano področje Cerkve same. Cerkev pa mora jn sme posegati vse do tja. kjer se pojavljajo življen-ska vprašanja, ki so v zvezi z neumrljivi dušami. Tudi v politiko, saj je tudi ta pod božjim zakonom; tudi v politiki pride v poštev vest. Katoličan mora povsod paziti, da radi skrbi za zemeljsko srečo in blagostanje ne zapravi večne.
Seveda ne bo naš list posegal v strankarsko dnevno politiko, kjer se tako rade spročajo strasti. Zato ne bo glasilo nobene stranke, temveč hoče le primorsko ljudstvo vzgajati v resničnem krščanškeni duhu .Ostati hoče na višini, ki jo mora imeti resnica. Resnico pa bo povedal brez strahu, brez kompromisov. Živimo v demokratični dobi in zato mora biti v tem popolna prostost:
Upamo, da bo list povsod dobrodošel. Radi posegajte po njem, da bo dvigal vaše mi-
Nekaj novic iz druge številke Slovenskega Primorca z dne 5.9.1945
Nadškof med goriškimi Slovenci
Preteklo nedeljo ob 9. je Prevzvišeni g. knezoškof maševal za slovenske vernike v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Pri evangeliju je govoril o veličini in potrebi apostolskega dela škofa in duhovnikov za zveličanje duš. Med sv. mašo je slov. zbor pel izbrane pesmi pod vodstvom
Govor Pija XII.
o trpljenju nemških katoličanov
Dne 2. junija je govoril sv. oče o Nemčiji in o križevem potu nemških katoličanov v dobi, ko je vladal narodni socializem. Najprej je podal zgodovino konkordata in pokazal, kako je narodni socializem to slovesno pogodbo med Cerkvijo in državo teptal in izvajal nad nemškimi katoličani pravo pregananje. Tako nravi :
‘Boj proti Gerkvi je postajat vedno 6otj zagrizen in strupen : uničene so 6ite vse katoliške organizacije. postopoma ukinjene vse tako cvetoče javne in privatne katoliške šote, mladina odtrgana od družine in Gerkve, pritisk na mišljenje dršavtjanov, oosebno državnih ustuž6encev vedno večji, potom skrite in organizirane propagande so si-
nega pastirja s pazljivo čuječnostjo in z očetovsko potrpežljivostjo, a tudi z junaško nevstrašenostjo. SKo je videt, da vse prepričevalno deto nič ne zaleže in je 6ita kršitev konkordata očividna ter versko preganjanje očitno je na titio nedeljo t. 1^37. izdat okrožnico „fJUit bren-nender Sorgekjer Je pokazat svetu, kaj je v resnici narodni socializem, namreč prevzeten odpad od ‘Kristusa, zanikanje njegovega nauka tu njegovega odrešilnega deta, o6oževanje site, malikovanje rase in krvi, teptanje svo6ode in čloueko-vega dostojanstva.
Niti vojna, pravi sv. oče, ni omejila sovražnosti proti Cerkvi. Če bi bil narodni socializem zmagal, je imel za Cerkev pripravljene še hude načrte. Papež
Končno so prenehali umori, prenehalo so strašne prozolo: naj konča tudi sovraštvo v vsaki ohliki, vsak pohlep po ohlasii, naj preneha vsaka preohlaslnosl močnejših, vsako zatiranje šibkih, naj vstane svel iz svojih ruševin in naj se vspostavi mir, v katerem bodo uspevali narodi kol bratje.
I‘ij XII. prvH ilni nvijusla ISI45
stemalično blatili Gerkev, duhovni-ke, vernike, njene ustanove, njen nauk, njeno zgodovino; zaprte, odpravljene. in zaptjenjene so Sile redovne titše In drug! cerkveni zavodi ; uničen je 611 lisk in vsaka katoliška knjižna proizvodnja.
Pojasnjuje nadalje, kako so bili nemški katoličani strnjeni okrog svojih škofov, ki so odločno protestirali proti kršenju najsvetejšili pravic in skušali rešiti, kar se je dalo. Omenja pa tudi, kaj je Cerkev napravila, da bi vse to preganjanje preprečila in kako je s posebno okrožnico obsodila zmoto narodnega socializma.. Tako govori dobesedno :
Sv. stolica je ponovno protestirala pri voditeljih SJTemčtje in odločno in jasno zahtevala, da se spoštujejo dolžnosti naravnega prava, ki so bile potrjene s konkordatom. ‘V tistih usodnih letih je naš prednik SPij XI. vršil vlogo vrhov
sli k duhovnim dobrinam zlasti, ker nas v sedanji dobi vse vleče k tlom in veže na 2emljo.
skladatelja g. Komela. Nadpastirjev obisk, posebno pa prisrčne besede v slovenskem jeziku, iz katerih je vela skrb za dušne in časne potrebe vernikov, so segle do srca. Želimo, da bi kmalu spet prišel.
Ob koncu vojne v naših stolnicah
V	nedeljo, 19. avgusta, je bila tudi v goriški stolnici, kot po vsem svetit, zahvalna pobožnost, ker seje končala
sam ima v rokah tehtna poročila o namenih v povojni dobi, ki so se deloma že tudi javno pokazali z ravnanjem v Avstriji, Alzaciji in drugod, posebno in najhujše pa na Poljskem. In nadaljuje :
m smo nadaljevali delo svojega, prednika med vso svetovno vojno. S poslanicami smo poudarjati zahteve in neizpodbitna načeta člove-čanslva In krščanske vere in tako pobijali nauk narodnega socializma in njegove zločeste posledice, ker so se posluževati najbolj rafiniranih znanstvenih načinov, da so mučili in pokončevall največkrat same
nedolžne....
so voditelji Nemčije sklenili, da bodo uničiti katoliško Gerkev tudi v starem rajhu, je božja Previdnost odredila drugače. ^Preganjanje Gerkve od strani narodnega socializma je končalo z naglim in žalostnim koncem preganjanca.
Nato omenja trpljenje katoličanov po raznih taboriščih. Kolikor bolj prihajajo na svetlo vsa grozodejstva, ki so še po njih vršila, toliko bolj se pa tudi kaže junaštvo, s katerim so.katoličani, duhovniki in verniki, vse
druga svetovna vojna. Stolnica je bila nabito polna vernikov. Večje je bilo število udeležencev kot ob naj večjih praznikih. Zahvalni pobožnosti je prisostvovalo tudi zavezniško poveljstvo s polkovnikom Smutsom na čelu. G. nadškof je nagovoril vernike v slovenščini, italijanščini in angleščini in je v imenu cele škofije zahvalil vsemogočnega Boga za mir in pozval vse, naj z vsemi močmi sodelujejo, da bo ta mir zgrajen na temeljih
to prenašali za Kristusa. Posebno hudo so trpeli poljski duhovniki, ki jih je bilo od 1940 dalje v taboriščih 2800 in jih je ostalo pri življenju do preteklega aprila le 816. Mnogo je bilo po taboriščih duhovnikov poleg nemške tudi drugih narodnosti, ki so z mučeniško neustrašeno-stjo prenašali divjost narodno socialistične besnosti.
Narodni socializem, pravi sv. oče, je proglasil Cerkev za največjega sovražnika nemškega naroda in s tem žalil nemške katoličane in Cerkev samo. Ni moglo izostati maščevanje božje.
H koncu se obrača papež na vse narode:
Človeštvo hrepeni po tem, da se konča s predrznostjo, ki je skrunita v teh vojnih letih domove in družine, predrznost, ki vpije v nebo In in se je spremenita v ene največjih nevarnosti, nete za vero in narav nosi, ampak tudi za vsako urejeno sožitje med ljudmi. Pomanjkanje je vstvarito množice razočaranih In obupanih, ki pomnožujejo mase, kI hočejo revolucijo in nered In so plačane od Uranov nič manj nasilnih od onih, ki jih hočejo odvreči.
Ul ar o dl, pose6no majhni In srednji, zahtevajo, da bodo nami voditi svojo usodo, Zdaj, ko so pomagati po svojih močeh 's številnimi žrtvami, da se zruši nasitje, imajo pravico, da odklonijo politični in kulturni sistem, ki ga jim vsiljujejo drugi in ki ga večina ljudstva odločno zavrača.
Hlarodi upravičeno sodijo, da je glavna naloga onih ki pripravljajo mir la, da napravijo konec zločinski igri vojne In da ščitijo življenjske pravice in medsebojne dolžnosti vseh, velikih In matih, mo° gočnih In šibkih. 'U svoji zavesti vsi narodi čutijo, da bodo voditeljI zgubiti dobro ime, če ne bo za nasiljem zavladala pravičnost.
Končuje s prošnjo do Boga, da bi zavladal na zemlji čimprej pravi mir, ki bo zgrajen na pravičnosti, odkritosrčnosti in ljubezni, mir, ki bo v vsa srca prinesel vselje in tolažbo.
*
* *
lz govora sv. očeta je jasno razvidno kako je Cerkev javno obsodila narodni socializem v Nemčiji iu vsa grozodejstva, ki jih je zagrešil. Papež ni molčal, kot zmotno misli marsikateri med našim ljudstvom. Govoril je in pred vsem svetom in nihče ne more več zbrisati te obsodbe.
V	zgodovini bo zapisana s svetlimi Črkami in čas je pokazal, da je imel sv. oče prav, ko je svaril Nemčijo in ji jasno povedal, do kakega poloma jo bo pripeljalo. Kdor Cerkev preganja, javno ali skrito, si bo razbil glavo.
resnice, pravice in prave krščanske ljubezni.
Enaka pobožnost je bila tudi v tržaški stolnici sv. Justa ob veliki udeležbi meščanov.
Vpisovanje v slovensko srednjo šolo v Gorici
se bo vršilo od 10. do 15. septembra na učiteljišču v Gorici (Corso Verdi), in sicer vsak dan od 10-12 in od 4-6.
Spomini na Slovenskega Primorca
Letos obhajamo tudi jubilejno leto prvega goriškega katoliškega tednika po drugi svetovni vojni. Gre za Slovenskega Primorca. Zato obudimo nekaj spominov na ta tednik.
Dne 9. junija 1945 je bil v Beogradu sklenjen sporazum med Anglo-Američani in Titovo vlado o razdelitvi Julijske krajine: razdeljena je bila v Cono A in Cono B. V Coni A sta ostala tudi Trst in Gorica s Soško dolino do Predela. Po umiku jugoslovanskih vojaških sil iz Cone A so zavezniki prevzeli civilno upravo in obenem dopustili tudi vse demokratične pravice, med temi tudi svobodo tiska.
Slovenska partija je imela v Trstu Primorski dnevnik, v Gorici pa Soški tednik. Oba časopisa sta pogosto napadala Cerkev in sramotila slovenske duhovnike. Vse to je bolelo predvsem nas duhovnike; zato smo iskali pot. kako povedati jasno besedo, kako ovreči laži in braniti vse, kar je božjega in svetega. V ta namen smo se zbrali v pivi polovici julija v zakristiji goriške stolnice na posvetu; sklical ga je msgr. Novak. Bilo nas je lepo število duhovnikov iz Cone A in Cone B; hoteli smo proučiti stanje naših ljudi v tistem povojnem času in najti tudi sredstvo, kako se braniti pred proticerkvenimi napadi. Sklep je bil, da se moramo proti sovražnemu tisku braniti z enakim orožjem, to je s tiskom. Tako je nastala zamisel o izdajanju katoliškega tednika za slovenske vernike v Coni A. Določili smo mu ime Slovenski Primorec.
Takoj je nastalo vprašanje financ, kako bomo časopis vzdrževali, saj nismo imeli nobenih fondov. Pozneje smo upali, da si bo časopis pomagal s prodajo, prostovoljnimi darovi in brezplačnim delom urednikov in so-trudnikov. Pri tem mi je ostalo najbolj v spominu, da je največji dar za novi časopis poklonil g. Edko Ferjančič, tedanji župnik v Kojskem v Brdih, ki se je kmalu nato smrtno ponesrečil pri delu v župni cerkvi; ta pa je bil med vojno med najbolj gorečimi za nove rdeče čase v Sloveniji.
Ko smo uredili potrebne formalnosti pri zavezniški upravi, smo stopili v tiskamo Lukežič in tam tiskali prvo številko novega katoliškega tednika. Iz tiskarne je stopil dne 29. avgusta 1945 na svojo pot, da bi Dr. Franc Močnik, član ljudem poja- uredniškega odbora in snil pojme, sotrudnik branil Cerkev in pomagal graditi božje kraljestvo na zemlji. Ob prvi številki novega glasila sva bila navzoča oba z g. Humarjem; dala sva božji blagoslov časopisu na pot, vsem bralcem in tistim, ki bodo zaradi novega glasila trpeli preganjanje, kot se je pozneje tudi v resnici dogajalo.
Franc Močnik
Sin komunističnega voditelja-katoličan
Sin Ernesta Thaelmanna, zadnjega voditelja nemške komunistične stranke, je postal katoličan. V zadnjem času je bil v nekem angleškem taborišču vojnih jetnikov in je zelo vestno vršil svoje verske dolžnosti vkljub opominom tovarišev, da bi utegnil s tem škodovati ugledu svojega očeta.
SDVEHIKrPBIMOBK
UREDNIŠTVO In UPRAVA v Gorici v ulici Riva Piazzutta 18 - Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. — 12. ure
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAKO SREDO
Poitnl ček. račun it. 9-17768 — Poitnina plačana v gotovini — Spediz. in abbonamento postal* II Oruppo
Uredniki Slovenskega Primorca
Za Slovenskega Primorca je bilo značilno, da članki niso bili podpisani in nikjer niso bili navedeni uredniki. To pa ne pomeni, da uredniškega odbora in sotrudnikov ni bilo. Tako taktirko smo pri Slovenskem Primorcu izbrali zaradi negotovih časov, v katerih
je izha-
list. Ne-
otovi
casi
strega
napada-
ŠUS
njene
p ropa- Msgr. Alojzij Novak, prvi gande. odgovorni urednik insotru-Nevar- dnik; umrl 30.8.1967
no je bilo sodelovati pri časopisu, ki ni imel nulla osta tedanjih naših frontašev. O tem priča usoda odgovornega urednika Demokracije Andreja Uršiča, ki so ga dne 31. avgusta 1947 neznanci ugrabili pri Robiču in je izginil neznano kje. Iz previdnosti torej niso bile omenjene osebe, ki so list urejale in pri njem sodelovale.
Iz teh razlogov je bil potreben pogum posebno za prevzem odgovornosti pri novem tedniku. Ta pogum je imel kanonik msgr. Alojzij Novak. V Črniški kroniki takole piše:
»Konec avgusta je začel izhajati katoliški tednik "Slovenski Primorec". Mene so napisali kot odgovornega urednika, urejuje pa ga zbor duhovnikov: dr. Močnik, dr. Čuk, dr. Humar, župnik B er buč, župnik Zaletel. Smernice lista: mirno učiti, resnico povedati, nobenega žaliti, z ljubeznijo grajati. A dcisi smo mirni in
nenapadalni, se je že pojavil odpor v vrstah OF. Tih bojkot, sovražno napadanje prodajalcev, napad v Primorskem dnevniku, ko smo objavili Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov. Bevk nas je proglasil za sovražnike naroda« (29.10.1945).
Kot odgovorni urednik je msgr. Novak ostal do leta 1947, ko se je izvršila zamenjava. To jetako obeležil:
»Odložil sem mesto odgovornega urednika. Razlog: bliža se italijanski prevzem oblasti v Gorici. Z novimi oblastmi se ne maram hižati. Dal sem pismeno odpoved. Po dolgih debatah je bil imenovan za novega urednika msgr. Mirko Brumat 20. maja 1947«. Taje potem odgovarjal za list do leta 1948, ko smo Slovenskega Primorca ukinili in se zedinili s Tržačani za izdajanje enotnega tednika, ki smo mu dali ime Katoliški glas. Tudi za ta časopisje odgovarjal msgr. Brumat do svoje smrti 20. novembra 1950. Toda v javnost ni hotel s svojim pravim imenom; raje si je izbral psevdonim in se podpiso-vak/r. Bonaventura Mahnič.
Tudi v uredniškem odboru so nastale spremembe. Po mesecu septembru 1947 sta odpadla župnik v Šempetru Alfonz Berbuč in Franc Kodrič, ki je umrl; dr. Čukje šel v ZDA. V uredniški odbor so prišle nove sile: poleg Mirka Brumata še Albin Martinčič, Anton Gr-
Msgr. Mirko Brumat, odgovorni urednik in pisec člankov; umrl 20.11.1950
Žrtev ljubezni
Rekli smo, da so med žrtvami boljševiške revolucije na Slovenskem tudi resnični mučenci, kot je bi! p. Maksimilijan Kolbe. Med take mučence smemo prištevati Malko Purgar. Usodni večer na svečnico 1944 je stregla bolni Marti Piščanc. Ker ta ni mogla s tovariši, so namesto nje odvedli Malko, jo likvidirali skupaj z drugimi in vrgli v brezno. Zoru Piščanc je o njej napisala iskreno pričevanje, ki je izšlo v Slovenskem Primorcu v prvih številkah leta 194S. Mila v njenem pričevanju je njena sestra Marta. (Uredništvo)
Daleč od svetnega šuma, v tistem kotičku zemlje, ki ga je Stvarnik tako razsipno oblagodaril, so potekala leta njene mladosti.
Njen prijazni dom v Zakrižu, mali gorski vasici, je imel številno
družino; mala Malčica je bila že deveti otrok. Ker je bila mirne narave in prikupljiva, so jo ljubili vsi in zlasti sestra Terezija ji je bila kot druga mamica. V prvih letih in tudi pozneje je vladala med njima zelo topla sestrska ljubezen. Z lahkoto je dovršila ljudsko šolo. Četudi je imela zlato srce, ni imela med sošolkami prijateljske duše, ki bi jo razumela. -Malka je trpela že takrat, a je šla mimo dalje svojo pot. Na splošno je bila vesele narave. Ljubila je veselje in smeh, a le v pošteni družbi.
S 16 leti ji je umrl dobri oče. Ta izguba jo je hudo zadela; saj je bila Malka njegova ljubljenka. Njeno življenje seje od takrat spremenilo. -Čutila je, dajo Jezus kliče, dajo hoče zase - za svojo nevesto. Razodela je svojo vročo željo domačim. Ti niso
bec. Polde Kemperle je dal svojo pomoč v tiskarni in tudi sam pisal članke ter poročila. Že leta 1946 je bilo mogoče povečati fonnat Slovenskega Primorca (34 X 95 cm), izhajal pa je naprej normalno le na dveh straneh. Fonnat smo časopisu lahko povečali, ker so v dokajšnji meri začeli prihajati prostovoljni darovi, vsi uredniki in sotrudniki pa so seveda delali še naprej brezplačno. Prav zaradi tega je Slovenski Primorec lahko po svoji vesti oznanjal resnico in se boril za pravico. Cena lista je na začetku znašala tri lire, kasneje štiri.
Prvo leto smo tiskali časopis v tiskar-ni Lukežič, tedaj začasno v ulici Della Bona. Naslednje leto smo se preselili v tiskamo Iucchi v ulici Morelli. Bil pa je problem, ker stavci niso poznali slovenskega jezika. Medtem seje uredila zadeva s Katoliško tiskamo, kije v njej OF tiskala Soški tednik. Predsednik KTD Stanko Stanič jim je dal odpoved in so se zato izselili.
Z novim letom 1947 je predsednik Stanič dal tiskarno v najem tvrdki Budin in tako smo začeli tiskati Slovenskega Primorca v nekdanji Katoliški tiskarni.
Nekateri sotrudniki Slovenskega Primorca
	
Stanko Stanič, član uredniškega odbora in sotrudnik; umrl 29. okt. 1955
Časnikar Polde Kemperle (na levi; u. 14.6.1950) s skladateljema Vinkom Vodopivcem in Lojzetom Bratužem
bili zadovoljni, a le zato. ker si nikakor niso mogli misliti življenja brez nje. -Pokorno je čakala in trpela. (...)
Na sveti večer v letu 1942 sta se prvič srečali z Milo. Od takrat do njene grozne ločitve sta hodili skupno pot. Mila je gospodinjila pri bratu, ki je bil v tisti vasi kaplan. Kmalu je spoznala, da je v Malki našla biser, za katerega je malokdo vedel. Z obraza ji je odsevala vsa njena lepa, čista duša. Zlasti seje odlikovala v izredni skromnosti in ponižnosti. Neprisiljeno, prisrčno sta se navezali druga na drugo.
Sneg je skopnel, zaživela je pomlad. Mila seje večkrat odzvala Malki-nemu povabilu na sprehod. V prebujajoči se božji naravi seje Malka popolnoma razodela svoji prijateljici. Mila se je z vsem navdušenjem zavzela za njeno željo in ji obljubila svojo pomoč.
Znova je zaživelo upanje v Malki-ni duši. Poleg vseh mogočih skrbi, strahu in težkih slutenj, ki so v tisti viharni pomladi vznemirjale vsa srca, je v Malki kraljevala samo ena misel, samo ena želja: postati nevesta Kri-
VSlovenskem Primorcu ni najti niti enega podpisa razen odgovornega urednika. Vendar je prav, da vsaj ob 50-letnici njegovega nastanka omenimo nekatere.
Prvi, ki se javi s svojimi članki, je Stanko Stanič; seveda ni podpisan. Vprvem letniku in že v prvi številkije začel objavljati Nekoliko likov iz naše preteklosti.
Osebnosti iz goriškepreteklosti, ki jih je orisal, so: šempe-terskižupnik dr. Andrej Lavrin, zdravnik in vseučiliški profesor dr.
Marko Plenčič, o.
Janez Sve-tokriški ob300-letnici rojstva, slavni pridigar Filip Jakob Kafol, tržaški stolni prošt Mihael Verne, batijski dobrotnik Boštjan pl. Lipovž, prvaški župnik in kronist Matevž Čuk; pisal je tudi o naših božjih poteh ob koncu srednjega veka.
V istem letniku se oglaša dr. Mirko Brumat, kije postal pozneje odgovorni urednik in najplodovitejši sotrudnik lista do svoje smrti. Objavilje svoj prvi humoristični prispevek Urh in Zef ob sejmu sv. Andreja v Gorici. V naslednjih letih sta se Vrh in Žefprav pogosto pojavljala v SP. V teh prispevkih msgr. Brumat na šaljiv način govori o raznih dogodkih v deželi. Članki so polni humorja, zafrkavanja
stusova. Z Milo sta se pogovarjali samo o tem, vsi njuni pogovori so bili ‘sveti in vzvišeni, nič posvetnega ni bilo med njima.
Po nasvetu gospoda kaplana, njenega duhovnega voditelja, in s pomočjo njegove sestre Mile je zaprosila za vstop k usmiljenkam v Ljubljani. (...)
Z največjo težavo je dobila potno dovoljenje in odpotovala. Mila je doma podvojila svoje molitve zanjo in v upanju in dvomih pričakovala njene vrnitve. Čez teden dni se je vrnila. Obraz ji je sijal v rajski sreči, solze veselja so se ji zrcalile v očeh:
»Moja draga Mila, veš, sprejeta sem!« Tisto poletje, ki ga je Mila preživela v Malkini družbi, je vtisnilo v njeno dušo nepozabne spomine in svetle zglede. Zlasti praznične popoldneve sta preživeli v duhovnih pogovorih in svetem veselju.
Toda bližala seje ura ločitve. Na jesen bi morala Malka odpotovati.
»O, kako lepo bo v nebesih,« je v tistih dneh večkrat vzklikala Malka, »tam ne bo več nobene ločitve.«
Obema je bilo hudo ob misli na skorajšnje slovo, čeprav ji je Mila iz srca privoščila to srečo. (...)
Sotrudnica Zora Piščanc (psevdonim Marjanka), umrla 23.11.1989
in nedolžne kritike, kot je je bil sposoben le Brumat. Vsem pa to ni bilo všeč. Zato je Urh duhovito odgovoril: »Če Urh se dobrohotno šali, nikar ga zlobno ti ne žali!«
Tretja oseba, ki jo srečamo že v prvem letniku, je Marjcmka, V božični številki najdemo črftcoNejčkovejasli-ce; podpisana je Marjanka. To je bil psevdonim Zore Piščanc.
Z omeli j e n o črtico se je prvič pojavilav naši javnosti; do tedajseje oglašala la v Vijolici, notra-
njem glasilu dekliške Marijine družbe. V naslednjem letniku Slovenskega Primorca ima Piščančeva povest Maijetica, Id je izhajala kot podlistek vedno s psevdonimom.
Pa še enega se moramo spomniti, in sicer Franca Premrla. Leta 1947 je SP začel objavljati kot podlistek ljudsko povest Hlapec Ferjan. Spisal ga je Reimichl, prevedel in presadil na domača tla pa Premrl, ki je tedaj župnikova1 v Podragi pri Vipavi.
Ostali sotrudniki niso znani. Vendar povejmo, da je bil glavni pisec uvodnikov in načelnih člankov odgovorni urednik dr. Mirko Brumat; drugi smo mu pomagali po potrebi.	K.H.
V juliju sta obiskali z Milo hiralnico na Marofu pri Idriji, ki jo upravljajo častite sestre usmiljenke. Malka je z naj večjo ljubeznijo šla od postelje do postelje in vsakemu teh ubogih starčkov dala toplo, tolažilno besedo. S solznimi očmi so gledali starčki za njo.
Mili je bilo težko ob misli, da bo kmalu tudi Malkina mladost zaprta med štiri stene bolniške sobe.
Prve dni oktobra je določila za odhod. Marijine družbenice so medtem pripravljale s voj im voditeljem majhno akademijo za slovo. Preživela je s svojimi sestrami še zadnji naj lepši dan v fari - dan prvega svetega obhajila. Bil je to praznik Marijinega rojstva 1. 1943. (...) Praznično razpoloženje tega dne je proti večeru razburila novica o kapitulaciji Italije. S skrbjo so se ljudje spraševali, kaj bo sedaj. Nihče pa ni slutil, da se pričenja naš križev pot.
Italijanska vojska se je na mah razbežala na vse strani. Kmalu po njenem begu so prišli v vas naši fantje s slovensko trobojnico.
(dalje na naslednji strani)
Ob petdesetletnici Slovenskega Primorca
Letos 29. avgusta poteka petdeset let, odkar je z istim datumom leta 1945 izšla prva številka Slovenskega Primorca, predhodnika Katoliškega glasa.
Zakaj je list nastal in komu je namenjen, beremo v uvodniku tedanje prve številke. Slovenski Primorec je prvo leto izhajal na dveh straneh manjšega formata, z januarjem 1946 pa je bil format celo večji od onega, ki ga ima danes Katoliški glas, le da je povečini izhajal na dveh straneh. Odgovorni urednik od začetka pa do 14. maja 1947 je bil msgr. Alojzij Novak, za njim pa je uredništvo prevzel dr. Bonaventura Mahnič. Prvi sedež uredništva je bil v ul. Orzoni, aprila 1947 pa se je preselil na Placuto.
O ČEM JE SLOVENSKI PRIMOREC PISAL?
Če ga nekoliko prelistamo, opazimo, daje - kotje napovedal ob izidu prve števike - posegal na vsa področja, ki so zanimala slovenskega človeka kot kristjana in državlj ana. Tako najdemo članke o političnem dogajanju v tedanjem svetu, domače novice, like znamenitih primorskih osebnosti, kijih list prinaša v obliki podlistkov, ter razne druge članke. Veliko pozornost posveča list šolskemu vprašanju, saj so se prav takrat po dolgih letih fašizma in voj ne zopet odprle slovenske šole, ki so za obstoj vsakega naroda poleg verske vzgoje v domačem jeziku poglavitne važnosti.
V	listu zasledimo nadalje več stalnih rubrik: Okno v svet, nedeljsko misel ternovice iz življenja Cerkve. Vsa leta so izhajali sestavki Urh in Žef, ki jih je pisal msgr. Mirko Brumat. V njih pisatelj na preprost, a duhovit in poučen način obravnava politične, gospodarske in druge probleme slovenskega ljudstva; Urh in Žef predstavljata dva primorska kmeta, ki na račun zmede in slepe zagnanosti tistih povojnih let prikažeta marsikatero grenko resnico.
Smernic, ki si jih je zastavil ob izidu prve številke, se je Slovenski Primorec vsa leta dosledno držal. Bil je vedno v službi resnice in kot tak je
spremljal dogajanje v Cerkvi, narodu, domači in svetovni politiki. Iz vseh člankov dihata ljubezen do primorskega ljudstva in skrb, da bi se moralno, versko in gmotno čimprej dvignilo iz vojnih ruševin. Svari ga pred lažnimi obljubami in pred vsem, kar bi mu moglo škodovati. Topa v tistih časih nikakor ni bilo lahko, saj so ga mnogi, zapeljani od lažnih besed in obljub, odvrnili od resnice in prave svobode. List ljudstvu zelo priporoča pobožnost v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu za rešitev in pomoč.
Mnogo poučnih člankov je namenjenih mladini, kije zlasti v tistih povojnih letih z lahkoto zašla s prave poti.
V	listu zasledimo tudi članke o raznih vidnih osebnostih tedanjega časa ter o krivicah, ki so jih prizadejane. Mnogo so trpeli tudi duhovniki, ki so jih nekateri neverjetno sovražili.
Razumljivo je, da je s takim načinom pisanja list kmalu naletel na huda nasprotovanja. Tako npr. beremo v njem:
»Čepravj e list komaj dobro začel izhajati, je nekaterim že postal trn v peti, to pa zato, ker je brez strahu vedno oznanjal resnico.«
Ko danes - po petdesetih letih -gledamo na razvoj povojnih dogodkov, je šele popolnoma jasno, kako pravilne so bile smernice, ki si jih je list začrtal, in kako točna so bila njegova predvidevanja. Marsikateri članek bi bil vpouk tudi današnjemu človeku, saj kar je prav in dobro, nikdar ne zastari in nikdar ne izgubi veljave.
SKUPEN LIST S TRŽAČANI
Leto 1947 je prineslo razmejitev Primorske. Večji del je prišel pod Jugoslavijo, en del pod STO, en del pa pod Italijo. Meje so bile v nekaterih primerih popolnoma nemogoče, toda takrat se je govorilo, da so začasne.
Zadnja številka Slovenskega Primorca je izšla 29. decembra 1948.
V	uvodniku zvemo, da se je uredništvi že več časa trudilo, da bi se nekdanji tržaški Teden in Slovenski Primorec združila v večji skupen
Žrtev ljubezni
S kakšnim navdušenjem bi jih bili v drugačnih razmerah sprejeli, saj smo hrepeneli po svobodi že celih petindvajset let. A takrat ni bilo navdušenja v naših srcih, kajti slutili smo le - prevaro. In v resnici! Minilo je le par dni in na našo lepo trobojnico so pritisnili peterokrako rdečo zvezdo.
Za vse verne in značajne ljudi so se pričele težke preizkušnje. Tudi Malka ni bila izvzeta. Radi novih ovir se je njena pot zaprla. Do kdaj?
-	Nihče ji ni znal dati odgovora. Malka je ponižno sklonila glavo in vdano čakala. Tudi v tem je gledala le božjo voljo, ki je bila zanjo vedno sveta.
Vedno jasneje je OF kazala svoje pravo lice. Že je začela s smrtno kaznijo groziti tistim, ki niso hoteli z njo sodelovati. Malka je dobro
vedela, daje to boj dobrega z zlim, zato se je izrazila proti svoji sosestri Mariji:
»O, darujmo se za mučeništvo!«
Ni minil mesec dni in že so začele padati prve nedolžne žrtve. Začelo se je preganjanje. Na predvečer Kristusa Kralja so partizani odpeljali oba gospoda kaplana, Ludvika in Ladota, njegovo sestro Milo in očeta in še mnoge druge iz vasi. Ljudstvo je v grozi onemelo, take predrznosti niso pričakovali. Gospoda kaplana je dobro ljudstvo nad vse spoštovalo in ljubilo. Zato je bil udarec še hujši.
Kaj je Malka v tistih dneh moreče negotovosti pretrpela, to ve samo Bog. Niso je preplašila ne namigovanja ne grožnje, pogumno je šla od urada do urada do najvišje komande: prosila je in rotila, a vse zaman.
list, ki bi bil namenjen vsem katoliškim Slovencem izven Jugoslavije, saj sta dva verska tednika za tako majhno število Slovencev, kot jih je bilo v Italiji in na STO-ju, bila preveč. List zatem nadaljuje:
» V dobi zmot, zbeganosti, strahopetnosti, omahljivosti, pregrešnega podpiranja zla pod krinko neke napačne previdnosti in ljubezni, smo brez strahu, odločno, jasno, z milo in ostro besedo branili resnico pred lažjo in krivico, naj je prišla od katerekoli strani. Marsikdo, ki je pred tremi leti gledal v nas "neprevidne" in "protinarodne lažnivce", "reakcionarje", "izdajalce"itd., ima danes povešeno glavo in mora priznati: Slovenski Primorec je imelprav, le škoda, da ga v prejšnjih časih nismo poslušali.
Če bi danes naš list smel preko "železne zavese", bi se zanj trgali in bi ga brali kot evangelij.«
In še nadaljuje:
»Iz obzirov do še slabotnih in ker je naša naloga v glavnem opravljena, (saj zdaj odpirajo ljudem oči prehude izkušnje same), se naš list umika iz javnosti in zelo rad prepušča delo "Katoliškemu glasu". Novemu listu želimo, da bi si pridobil srca vseh Slovencev, kjerkoli bivajo.« Tako se končuje poročanje Slovenskega Primorca.
Če se danes, po petdesetih letih, še enkrat ozremo na delo, ki ga je opravil, moramo priznati, da je bil list za tiste čase pravi kažipot, trdna točka v splošni zmedi, saj so dogodki, takratni in tudi poznejši, prikazani z izredno jasnovidnostjo. Prav gotovo je marsikomu bilo žal, da njegovih nasvetov ni bolj poslušal, ko je bil še čas. List je nadalje verna podoba in dragocena zgodovinska priča tistih povojnih dni, poleg zmede, negotovosti, sovraštva, mržnje in strahu. Slovenski Primorec naj zato ostane v zgodovini kot priča težkega povojnega časa in kot opomin, da bi se taki časi nikdar več ne vrnili, saj je mnogo bolje, če ljudje živijo v bratstvu, miru in slogi.
M. Perat
V	soboto, 7.6.1947, so se verniki zbrali v stolnici, kjer je bila izpostavljena češčenju milostna podoba sve-togorske Matere božje. Toda ob vstopu v cerkev so zagledali oltar brez podobe: neznanci so jo ponoči ukradli. Bilo je namreč določeno, da bi tisti dan morali podobo v slovesni procesiji prenesti na Sv. goro. Nekaterim nacionalističnim nestrpnežem ni bilo po godu, da bi se podoba vrnila med Slovence na Sveto goro, zato so jo ugrabili. Pozneje se je podoba našla v Vatikanu in se v začetku petdesetih let vrnila v svoje svetišče na Sv. goro. Ob ugrabitvi sta Urh in Žef takole komentirala:
Žefovi so prišli srečno v mesto in si požehtali duše pri .sv. Ignaciju, ker so se bali. da na tak dan le težko pridejo v stolnico na vrsto. Po pobožnosti so šli iz cerk\>e in na vratih jih je srečala tista Brika. ki prenaša vse svoje imetje od cerkve do cerkve, od veže do veže, in ve za vse nočne in jutranje novice.
»Nune Žef, ste že slišali, kaj se je nocoj zgodilo?«
»Kaj vendar?«
»Mater božjo so ukradli...«
»Pa vendar ne Matere božje? Bog ne daj, da bi prišla še v nebesa ta navada, da bi ljudi ponoči ugrabljali in jih odvažali!«
»Hočem reči, da so v stolnici podobo svetogorske Marije ugrabili. O, kako žalostno je bilo zdaj tam ob njenem oltarju! Ljudje so jokali...«
Pred cerkvijo se je že zbrala gruča žensk, ki so prišle deloma iz stolnice, deloma iz cerkve sv. Ignacija. Žefovi so prisluhnili. Najbolj glasna je bila Nani Sraka: »Ali ste videli zločince, tatove, roparje?! Niti Marije ne privoščijo Slovencem! In kdo je vsega tega kriv? Tisti izdajalec, ki je tam pridigal, ima gotovo prste vmes. Če bi bil nedolžen, bi se z ljudstvom jezil, togotil, zgražal in jokal radi velikanskega božjega ropa. Tako pa je hotel ljudi še tolažiti in je rekel, da je Marija v nebesih in da je ni mogoče ukrasti. - Jaz pa pravim, da je Marija tudi v podobi - kakor Jezus v posvečeni hostiji.«
»Ta je pa predebela!« se je oglasil Urh, ki je pravkar prišel od Jelena in se napotil v stolnico ter prisluhnil razburjeni razpravi. »Podoba nam je res draga in ugrabitev moramo zelo obsojati, toda med Marijo in njeno podobo moramo kristjani vendar razlikovati...«
Toni Purselut iz »Njujorka« je grdo preklel Marijo. »Mi se moramo postaviti za našo Marijo! Ali je res ali ne?! Ta ose! - je pokazal na Urha - je gotovo kak belogardist, ker zavaja tatove in roparje. To delo so storili
ali Lahi ali belogardisti, ker samo ta mrhovina, ki je proti Slovencem, je zmožna take hudobije.« In spet je zaklel in dvignil pest proti Urhu.
»Vi mož, le nikar se ne razgrevajte. Človeku, ki preklinja Mater božjo kot pogubljenec, se prav malo poda zagovarjanje njene podobe in obsojanje tistih, ki so jo ugrabili.« Tako je zagovarjal Žef svojega prijatelja.
Žef: »Slišite, moj dragi prijatelj, ali vas smem vprašati, koliko rožnih vencev ste zmolili pred Marijino podobo, odkar je bila na Kostanjevici in pozneje v stolnici?«
»Kaj mene briga molitev? Cerkve nisem videl od znotraj že 39 let. Rožni venec pa je za stare babe in jaz ne molim ne Boga, ki ga ni, ne Marije, ki je bila kot vsaka druga žena, če ne še slabša. Tukaj gre za "ražon" in za slovenske pravice.« In spet je zaklel, nato pa nadaljeval:	»Če ti,
belogardistična trska, tega ne razumeš, spadaš v fojbo z vsemi tistimi, ki so ukradli Marijo.« Sraka: »Da, da, v fojbo z njim!!! V fojbo škofa, kanonike in vse, ki so jim pomagali!!!« - se je drla kot obsedena.
Tisti hip je prišel bliže Bortolo Scapa in vtaknil svoj bradati obraz v prepirajočo se skupino: »Ali ste ljudje ali "plebalja" brez pameti? Kaj tu rogovilite in obsojate, ko še prav nič ne veste, kdo je odnesel podobo? - In kaj se jezite na tistega gospoda v stolnici? Ali mislite, da mora biti nespameten tudi on. ker ste bedaki vi? Res ne vem, zakaj bi moral biti on kriv vseh nerodnosti, ki se zgodijo v deželi. Pustite to zadevo ljudem, ki so za to postavljeni. Oni naj krivce iščejo in kaznujejo.« Na te besede se je večina razšla. Sraka in Purselut sta pa nadaljevala s svojim vpitjem in sumničenjem na desno in levo. Urh in Žefova družina pa sta šla po mestu. Tudi oni so bili žalostni, da se je slovesnost prenosa milostne podobe tako podrla, a grdo govorjenje jih je le jezilo. Zlasti Urh je ugovarjal predrznim sodbam in zagovarjal predvsem slovenske duhovnike. Ko je tako debatiral opoldne z nekimi Vipavkami, ki so prav posebno krivično natolčevale, je kar naenkrat opazil na steni velik papir z besedami: »Marijo je ukradel Urh, ki se je včeraj zvečer prikradel v mesto in se dolgo mudil pri belih duhovnikih!« Urh se je naglo poslovil od Žefovih in se odpeljal s prvim vlakom, da ga ne bi še linčali.
In dan slavnostnega prenosa milostne podobe na Sveto goro se je spremenil v dan jeze, hude volje, obreko-v a n j a , kletvine in sovraštva. -Prav verna slika sedanje dobe, ki je bolna do blaznosti. (Slovenski Primorec, 9.7.1947)
Prejela je v odgovor le trde, surove besede. Ves teden ni vedel nihče za odpeljane. (...) Na prvo soboto v novembru so se končno vsi srečni vrnili domov.
S solzami v očeh je ljudstvo sprejelo svoja kaplana. Tudi Malka jim je hiteia naproti. Pogled na tako shujšano in bledo Milo jo je vznemiril. Vendar je v svoji močni, verni duši blagrovala njeno trpljenje:
»Veš,« ji je rekla, »da bi te zavidala, če bi ne bil greh, da si smela za Jezusa toliko pretrpeti.«
In res je bilo trpljenje tistega tedna za Milino šibko zdravje preveliko. Resno je obolela. Malka je zapustila svoj dom, opustila začasno vse želje po samostanu in prišla k Mili, da ji streže in prevzame vse gospodinjstvo. Kmalu je premagala vse ovire in se vživela v gospodinjstvo, kot bi to bil vedno njen poklic. Skrbela je za gospoda kaplana in njegovega očeta, pri tem pa ni pozabila z ljubeznijo in požrtvovalnostjo streči še tako bolni Mili. Vesela je bila, da s tem vsaj nekoliko lahko povrne vse duhovne dobrote, ki jih je bila deležna od Mile in njenega
brata. Vse grožnje, težke slutnje in žalostne vesti tistih dni je ohranila le zase. Zlasti je pazila, da bi bolna Mila zanje ne zvedela. Zato pa je sama tembolj trpela. Zločini za zločini so se ponavljali, mnogo nedolžnih duš je zašlo, med njimi tudi marsikatera njena sosestra. Nekatere so kmalu spoznale, da so jih sramotno prevarali, rade bi se vrnile, a s tem bi tudi tvegale svoje lastno življenje.
Malka ni klonila. Vedela je, da je pri rdečih slabo zapisana, a zavest, da je njena pot prava, jo je krepila in tolažila. Pogosto se je izrazila »raje grem v smrt, kot da bi morala prisilno k partizanom.«
Dnevi, ki jih je Malka preživela pri kaplanu Ladotu in njegovi sestri Mili, so bili zanjo kljub vsem skrbem in viharjem tistih dni lepi, sončni.
Za božične praznike je pisala Milini sestri v Gorico: - »Od onega dne, ko so se vrnili Vaši domov, sem jaz pri njih. Še nikdar v življenju nisem imela tako lepih dni. Sedaj grem lahko vsako jutro v cerkev, kar mi prej ni bilo mogoče nikdar.« Jezus je bil edini cilj, edina sreča njenega
življenja. Vse je delala, vse pretrpela, vse ljubila le v Njegovi ljubezni. (...) Globoko je razumela pomen trpljenja, ki jo je zvesto spremljalo skozi življenje. (,..)»Trpljenjeje moj delež,« je nekoč pisala Mili, »in vem, da je to velika milost, ako na poseben način sledim Križanemu.« (...) Ker je sama toliko trpela, je dobro razumela tudi trpljenje drugih.
Težko bolni Milini sestri je pisala v Gorico: - »To leto je Bog bogato obiskal Vašo družino s trpljenjem. Jaz se vsemu temu prav nič ne čudim. Saj je Marija v Fatimi že vnaprej povedala, da bodo nedolžni mučeni. Moramo pač vsi trpeti, zato nikar ne bodi žalostna radi tega. To naj Ti bo jasen dokaz, da Te Jezus ljubi. Kako se bomo po prestanem trpljenju v raju tesno objeli!« (...) Njena ljubezen do Jezusa je postajala ravno po trpljenju vedno večja. (...)
Minili so božični prazniki in Mila je še vedno ležala. Malka ji je požrtvovalno stregla noč in dan, vedno smehljajoča se in vedra. Mila ji je bila iz srca hvaležna in njeni domači tudi, saj iz mesta ni mogel nihče v Cerkno.
(dalje na naslednji strani)
»»Katoliški glas««
Današnja številka »Slovenskega Primorca« je zadnja. Marsikakega našega bralca, ki ne ve, kako dolgo se že trudimo, da bi se bivši tržaški »Teden« in »Slovenski Primorec« združila v večji skupen list •za vse katoliške Slovence izven Jugoslavije, bo ta vest presenetila. Marsikdo, ki je pa za ta načrt že vedel, nam je ukinitev našega lista odsvetoval, ker da se je »Sl. Pr.« že tako ukoreninil v poštenem ljudstvu, kateremu je tako jasno in pogumno kazal pravo pot, da ga bo le težko pogrešalo.
Zato smo dolžni dati vsem prijateljem in bralcem našega lista in bivšega »Tedna« točno pojasnilo.
Predvsem želimo vsem priklicati v spomin, da smo že 19. novembra 1947 v dolgem uvodniku z naslovom: »Gre za naj višje verske in narodne koristi slovenskega ljudstva« izrazili svoje mnenje, da bi se morala naš list ih »Teden« združiti, da bomo imeli eno samo skupno glasilo, ki bo večje po obsegu, bogatejše po vsebini in zaradi večjega števila naročnikov tudi gospodarsko močnejše. Za tako majhno število Slovencev, kot nas je v Italiji in na STOju, sta se nam zfdela dva verska lista pravi lukstis, ki ne bo mogel imeti dolgega obstanka, ker med nami ni bogatašev in tudi nimamo k1-Fcih tajnih fondov, da bi z njimi fcrfii primanjkljaje, če smo vkljub temu v naši skromni obliki do da-ties izhajali brez vinarja dolga, se imamo zahvaliti le vzorni požrtvovalnosti vseh naših sotrudnikov in miloščini pravtako požrtvovalnih dobrotnikov, ki so nas vkljub svojemu lastnemu uboštvu le iz ljubezni do Boga in njegovega kraljestva z objavljenimi darovi podpirali.
Ko je »Teden« prenehal, smo mislili, da se bodo vsi katoliško misleči Slovenci na Tržaškem oklenili našega lista, katerega uredniški odbor je bil pripravljen, odpreti sotrudnikom »Tedna« vrata na stežaj, da bodo obogatili naš fist z vsemi tistimi dobrinami, radi katerih je bil »Teden« za razne ljudi tako vabljiv. Toda naleteli smo na pomisleke, ki so jih izražali tudi nekateri duhovniki in katoliški laiki na Goriškem, kateri so menili, da naj »Slovenski Primorec« preneha, ker se je pri nahujskanem ljudstvu in njegovih hujskačih zameril s svojo jasno in včasih morda preostro besedo.
Na tem mestu moramo priznati, da naše besede niso bile vedno take, da bi resnico tako učile, da ne bi v oči bodla. Toda za to ne nosimo vse odgovornosti sami, kajti v prepričanju, da imamo v svoji sredi katoliške laike in duhovnike, ki bi znali ubirati bolj mile strune, smo jih večkrat vabili k sodelovanju.
Vkljub gornjemu priznanju pa moramo ob koncu svojega delovanja izjaviti, da se svojega dela vkljub vsem njegovim nedostat-kom prav nič ne sramujemo. Zavedamo se, da smo v sedanji dobi zmot, zbeganosti, strahopetnosti omahljivosti in pregrešnega podpiranja zla pod krinko neke napač ne previdnosti in ljubezni, do katere imajo vendar preganjanci vsa.i toliko pravice kot prcganjavci, — da smo torej v tej dobi brez strahu, odločno, jasno, z milo in ostro besedo branili resnico in pravico pred lažjo in krivico, naj je prišla od katere koli strani. — Marsikdo, ki je pred tremi leti gledal v nas »neprevidne« iu »pro-tinarodne« propagandiste, »lažnivce«, »reakcionarje«, »izdajalce« itd., ima danes povešeno glavo in mora priznati: »Slovenski Primorec je imel prav, le škod'), da ga v prejšnjih časih nismo poslušali«. Če bi danes naš list smel preko »železne zavese«, bi se zanj trgali in bi ga brali kot evangelij. —
Iz obzirov (lo še slabotnih'in ker ie naša naloga v glavnem opravljena (saj zdaj odpirajo ljudem oči nrebridke izkušnje same), se naš list umika iz javnosti in zelo rad prepušča delo »Katoliškemu glasu«.
Novi list bo izšel, kakor hitro bodo urejene vse fornnlnosti, ki jih predpisuje novi italijanski tiskovni zakon z dne 8. II. 1. 1.
Novemu listu želimo, da bi si pridobil srca vseh Slovencev na STOiu, na Goriškem, v Benečiii in v tujini, kjer koli že bivajo. Bog daj vsem njegovim urednikom in sotrudnikom toliko luči, nv'či m ljubezni, da bodo vneli srca šc boli kot mi za vse, kar nain nudi krščanstvo resničnega, dobrega, lepega in svetega.
Našim bralcem priporočamo, naj se novega lista oklenejo s še večio ljubeznijo, kot so se »Slovenskega Primorca«, in naj postanejo najboljši širitelji ter podporniki »Katoliškega glasu«.
Uredniški odbor
Ob prelistavanju Slovenskega Primorca
Zadnji uvodnik Slovenskega Primorca, dne 29. decembra 1948, leto IV., štev. 52
Ob 50-letnici je zanimivo prelistavati Slovenskega Primorca; zanimivo zato, ker se ti odkrivajo razmere in dogodki izpred 50 let. Vidiš, da smo živeli v prelomni dobi. Vojna se je komaj končala, toda razmere so bile posebno v naši deželi še zelo zapletene. OF je že vedno hotela imeti monopol nad vsem dogajanjem v deželi, tudi nad vsem tiskom. Zato je videla v novem tedniku motilca v svojem zborovskem petju, ki bi moralo biti enoglasno. Tu pa se ti pojavi Slovenski Primorec, ki je razglašen (štoniran), ne poje po ritmu, ampak poje svojo vižo.
V	SLUŽBI CERKVENEGA UČITELJSTVA
To se predvsem vidi v njegovem poročanju iz življenja Cerkve. Najprej razlaga nauk papeža Pija XII. o pravi demokraciji, potem objavi v celoti Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije s podpisi vseh škofov; na prvem mestu je dr. Alojzij Stepinac, sledi drugih 16 škofov in generalnih vikarjev, med njimi škof na Krku dr. Josip Srebemič, mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič, beograjski nadškof dr. Josip Ujčič, lju-blj anski generalni vikar Anton Vovk, prekmurski generalni vikar Ivan Jerkič. V vseh naslednjih letnikih so papežev nauk in besede naših krajevnih škofov vedno na vidnem mestu. Kako je to bodlo naše rdeče oblastnike, je videti iz polemike, ki se je kmalu razbohotila, posebno s tedanjim Primorskim dnevnikom in Soškim tednikom v Gorici.
Potemje prišlo do raznih direktnih napadov na slovenske primorske duhovnike, škofa Karla Margottij a v Gorici in Antona Santina v Trstu. Slovenski Primorec se ni bal o vsem tem poročati; tako beremo:
»Preteklo nedeljo je bil prevzv. g. nadškof v Solkanu, kjer je bilo prvo sveto obhajilo. V cerkvi so razni nestrpneži motili in ob vrnitvi domov so ga med potjo napadli s kamenjem. Močan kamen je razbil šipo, prevzvišenemu pa se ni nič zgodilo«
(20.6.1946).
Posebno hudo je bilo v septembru istega leta. Po prazniku žalostne Matere božje se je v nedeljo, 15. septembra, iz Marijinega Celja pod noč vračal domov v Gorenje Polje
Žrtev ljubezni
Svečnicaje jemala slovo. Onemele so božične pesmi, ugasnile svečke ob jaslicah. Proti polnoči je že šlo in vsa vas je bila ovita v temo in mir. Malka je mimo spala v Milini sobi, utrujena od dela celega dne. Mila nikakor ni mogla zaspati. Čudna tesnoba ji je stiskala srce. V nočni tišini so se pred njo obnavljali vsi grozni spomini oktobrskih dni.
Trdi koraki na cesti... koj nato po kamenitih stopnicah, ki so vodile do njihove hiše.
»Moj Bog, Malka!« Mili je glas zamrl v grlu, srce ji je razbijalo od tesnobnega pričakovanja. V prostorni veži so koraki odmevali kot udarci kladiva ob mrtvaško rakev. Električni zvonec je zabrnel.
»Malka!« V smrtni grozi je Mila zaklicala njeno ime. Malka je planila kvišku, vsa zmedena od Milinega krika in neprestanega brnenja zvonca. Prižgala je luč in se za silo oblekla. Medtem je tudi kaplan Lado, kije
komaj legel, spet vstal in šel odpirat. Težki koraki oboroženih partizanov so prekoračili vežo in se ustavili v kuhinji na drugem koncu. Smrtno bledi sta Mila in Malka prisluškovali oddaljenemu govorjenju med partizani in kaplanom Ladotom. Ničesar nista mogli razumeti. Potrkalo je na njuna vrata. Vstopil je kaplan Lado. Njegovo obličje je bilo bledo, a mirno.
»Mila, po tebi sprašujejo. Oba bi morala na komando radi nekih informacij. Povedal semjim, da si bolna, pa mi ne verjamejo. Hočejo te videti.«
»Lado, kaj zopet hočejo od tebe? Bojim se zate.« Mila je prezrla nevarnost, ki je tudi njej pretila, in je trepetala samo za brata.
»Mila, moja vest je mirna, zato se ne bojim.« Kmalu se je vrnil s tremi partizani.
»Ali res ne moreš z nami?« je eden izmed njih osorno vprašal Milo. Mila je tako trepetala, da jim ni mogla
tamkajšnji župnik Izidor Zavadlav. Po poti so ga neznanci napadli v gozdu nad vasjo in pobili do smrti. Nasprotniki so mu očitali marsikaj, tudi to, daje širil in v cerkvi priporočal Slovenskega Primorca. Le-ta je v naslednjih tednih veliko pisal o osebnosti župnika Zavadlava in o dogodku.
Prav tako je temeljito poročal o dogodkih v Lanišču v Istri, ko je nahujskana tolpa v nedeljo, 24. avgusta 1946, napadla v župnišču msgr. Jakoba Ukmarja, ki je bil tam na birmovanju; monsinjorja so ranili, spremljevalca dr. Bulešiča pa ubili. Župnik Štefan Cek seje rešil, ker se je skril. Prav tako je SP poročal o procesu proti škofu Rožmanu v Ljubljani in dveh drugih procesih. Slovenski Primorec torej ni molčal in prikrival resnice, naj je bila ta grda ali lepa.
SOOČANJE S KOMUNIZMOM
V	tistem prehodnem času je bilo tudi neizbežno soočanje s komunizmom, njegovimi metodami in naukom. Zato veliko člankov poroča o tem, kako so boljševiški režimi začeli izvajati svoje reforme tako v FLRJ kot v drugih komunističnih državah. V tem oziru je prednjačil urednik msgr. M. Brumat, ki je že med vojno veljal v Gorici kot kladi-var proti komunizmu in neizprosen idejni borec proti komunistični ideologiji. Za primer naj zadostuje naslov članka čez celo stran: »Slavo-comunisti« in »italo-comunisti« otroci istega očeta in mojstri iste mednarodne šole v znamenju rdeče zvezde
(11.7.1946).
NOVICE IZ DOMAČIH KRAJEV
Slovenski Primorec je prinašal veliko novic iz raznih krajev tedanje Cone A. Iz nj ih si človek danes lahko ustvari podobo, kakšne so bile razmere v tistih letih po vojni, tako v Coni A kot v Coni B. Posebej velja še omeniti poročila o romanju kipa fatimske Matere božje po naših vaseh. Romanje se je začelo v goriški stolnici 14. decembra 1946 in se nadaljevalo naslednje leto. O romanju poroča SP takole:
»Po goriških cestah so v teh dneh ljudje vsak dan srečevali okusno okrašen avto, na katerem
H
■Hm
odgovoriti. Njen shujšani obraz je bil bel kot rjuha, iz njega je gledalo dvoje na smrt preplašenih oči.
Malka je pogumno stopila pred partizane: »Alije ne vidite, daje bolna? Že celo zimo leži in zdravnik ji je strogo prepovedal, da bi vstala pred pomladjo. Saj vam lahko tudi zdravila na omari pričajo o njeni bolezni.«
Njihova obličja so se spačila od jeze. Kdo je to dekle, ki se jim upa ugovarjati? »Ker jo že tako braniš, pa pojdi namesto nje. Le brž se napravi!«
Mila je z obupom umirajočega človeka prosila: »Vsaj njo mi pustite.« Niso ji odgovorili. Odšli so na hodnik in tam čakali. Malka sije nadela oko-vanke in si oblekla plašč. Hotela si je nadeti ruto, pa seje spomnila, da jo je snoči pustila v kuhinji: »Mila, posodi mi svojo ruto.« Vzela je ruto in stala tako pred Milo v polni svetlobi električne žarnice. Mila jo je gledala: obraz ji je bil nekoliko bled, vendar jasen in smehljajoč kot vedno.
»Moj Bog, ali ne ve, kaj jo čaka? Ali je zaradi mene tako mirna?« Mila tega ni mogla razumeti. Prišel je kaplan Lado, da se poslovi od sestre. V Milinih očeh ni bilo solz. Prevelik je bil njen strah, tako velika njena groza, da ji je še solze v očeh osušila. Vsa je trepetala v njegovem objemu: »Ne bo hudega, Mila, saj bom molil zate!«
je stolni župnik spremljal velik kip Matere božje iz Fatime zdaj v ta zdaj v drugi samostan, zavod, bolnišnico, ječo ali vojašnico. Tako je bilo vse mesto nekako prisiljeno vsaj za hip misliti na duhovni svet. Tu pa tam se je kajpada razodelo tudi kako pokvarjeno srce, a to so bile le redke izjeme« (24.12.1947).
FATIMSKA MARIJA PO VASEH
Navajamo dva kratka odlomka o sprejemu Marije Romarice po naših vaseh:
»V Podgori so združili Marijino romanje z ljudskim misijonom, ki ga je vodil misijonar Savelj. Marijin kip so nesli tudi v tovarno, kjer sta bila dva govora: prvi v italijanščini, drugi v slovenščini. Vsi trdijo, da v Podgori niso pričakovali tako velikega odziva k pridigam in zakramentom.«
Poglejmo še Sovodnje:
»Na tiho nedeljo zvečer smo sprejeli v svojo sredo kip fatimske Matere božje, ki je prišel k nam iz Štandreža. Udeležba ljudstva pri sprejemu je bila proti vsakemu pričakovanju izredno velika. Kip so sprejeli na svoje rame naši fantje. Ženski pevski zbor je skupno s cerkvenim prepeval krasne pesmi Mariji na čast. Cesta in hiše ob cesti so bile skoraj vse razsvetljene. Marsikoga je pogled na množico zelo iznenadil, kajti velika je bila gonja nekaterih hudobnežev proti sodelovanju pri pripravah in udeležitvi pri procesiji« (24.3.1948)
Po obisku v mestu in na deželi so Marijin kip namestili v stolni cerkvi na njenem oltarju na levi strani.stolnice.	K.H.
To so bile njegove zadnje besede. Odšel je skozi vrata v vežo. Malka je za hip ostala pri Milini postelji. Ni ji segla v roko, ni je poljubila. Mogoče zato ne, da bi Mila ne slutila, da se poslavlja za vedno, ali pa se niti sama ni zavedala, kakšnim grozotam gre naproti.
»Z Bogom, Mila!« Njen pozdrav je bil tako kot vedno, ko je odhajala v cerkev ali po opravkih. Že so se zaprla vrata za njo, koj nato še s treskom vrata v veži. Odmevi težkih korakov po stopnicah in po trdi cesti, nato spet molk, kot bi se nič ne bilo zgodilo.
Mila je vstala in prebdela pri oknu vso noč do jutra. Zaman! Ne brata ne Malke ni bilo več nazaj.
Komaj seje zasvetil dan, je prihitela k njej Marija, sestra kaplana Ludvika. »Mila, nekaj strašnega se je zgodilo to noč. Ludvika so mi odpeljali in z njim še mnogo drugih iz vasi... Vem, tudi tvojega brata in Malko...«
Med jokom je povedala imena drugih. Mila se je ob vsakem imenu zgrozila. Pet žensk, večina deklet, in osem moških, med njimi še Malka in brat Lado. Petnajst popolnoma nedolžnih ljudi...
Dnevi so se vlekli v neskončnost. Povpraševali so po odpeljanih, prosili, rotili, vse zaman. Strašne slutnje
so prevzemale vsa srca.
V	jutro petega dne je prihitela Ljubica vsa objokana k Mili. Našla je tam Milinega očeta, sestro kaplana Ludvika Marijo in mamo učiteljice Pavle, ki so jo tudi odpeljali skupno z drugimi. Vsi so slutili nekaj strašnega.
»Ljubica, za božjo voljo, govori!«
»Zunaj so letaki... sojih... sojih... justificirali...«
Vsaka beseda, izgovorjena z največjo muko, je padla težka kot smrt na srca pričujočih.
»Ni mogoče, pojdimo pogledat!« Pavlina mama in Milin oče sta odhitela na cesto in se kmalu sama prepričala o resničnosti strašne novice. Petnajst imen, prva med njimi kaplana Lado in Ludvik. Justificirani 5.2.1944...
Več nista brala. Zakaj tudi? Zvedela sta dovolj.
Strašno je zadela Malkina smrt njene domače, vendar sta se mama in sestra Terezija tolažili z mislijo, daje odšla z duhovnikoma in umrla skupno z njima. Tako močna vera, tako veliko spoštovanje in ljubezen do duhovnikov je bila v njunih srcih.
Smrt petnajstih je ostala ovita v skrivnost. Krožile so vse mogoče govorice, a gotovega ni vedel nihče povedati.
(Konec)
Dr. Ka-z i m i r Humar, član uredni-š k e g a odbora in so-trudnik
Nova številka Mladike
Sredi avgusta je izšla 7. številka revije Mladika. Uvodnik je posvečen tridesetletnici študijskih dnevov DRAGA 95. Pisec v prispevku zagovarja, da bodo ti študijski dnevi še naprej ostali zvesti vrednotam slovenstva in krščanstva. Ob uvodniku je podan program DRAGE 95.
Sledi novela Nade Matičič Vodnjak pozabe, rubrika Iz arhivov in predalov pa se s prispevkom Cirila Kobala ponovno loteva problematike usode primorskih padalcev, ki sojih zavezniki vrgli med 2. svetovno vojno na slovensko ozemlje, da bi vzdrževali stike s četniki in partizani. Prispevku je priloženo tudi pismo Josipa Dolenca z Opčin pri Trstu, ki je po končani vojni izginil neznano kam.
DRAGI je ponovno posvečen članek urednika Mladike Marija Mave-rja, ki demantira trditve, ki jih je vidni predstavnik slovenske emigracije v Argentini Jure Vombergar dal za list CELOVŠKI ZVON, češ da organizatorji DRAGE v dolgih letih delovanja niso povabili za predavatelje vidnih predstavnikov slovenske politične emigracije v Argentini. Maver piše tudi, da so se organizatorji DRAGE trudili za zbliževanje vseh Slovencev ne glede na svetovni nazor; pri tem pa se niso odpovedali svojemu krščanskemu predznaku. »Nestrpnost, naj je prihajala od koderkoli, pa ni bila na Dragi nikoli zaželena,« končuje Maver.
7. številka Mladike vsebuje tudi več pesmi hrvaške sodobne pesnice
.Mladiki
Ive Čuvalo ter slovenskih misijonarjev Jožeta Cukaleta in Vladimirja Kosa. Prisotne so tudi rubrike Mogoče vas bo zanimalo vedeti, da..., Pod črto, Antena in Čuka na Obelisku. Veliko je tudi literarnih ocen Magde in Martina Jevnikarj a ter Alojza Rebule. Na zadnji strani pa je obja-vljeno poročilo o delovanju Knjižnice Dušana Černeta v letu 1994.
Tudi tokrat je izšla mladinska priloga RAST, ki med drugim objavlja intervju z zamejskim glasbenikom Markom Ozbičem, ki deluje na Dunaju. Podan je tudi spored 5. Drage mladih.
iž
Nekaj misli ob rob Toporišičevemu učbeniku
Ponovno se vračam k razmišljanju o našem jeziku. Opustila sem ga pred nekaj meseci, ker se mi je naenkrat zazdelo, da je moje prizadevanje brez vsakega pomena. Zdi se mi, da sem ljudi, ki cenijo jezik, samo vznemirjala, do tistih pa, ki bi s svojim nastopanjem v javnosti morali dokazovati, da se iz spoštovanja do sebe in do drugih nenehno izpopolnjujejo, pa moje razmišljanje sploh ni seglo.
Name je porazno vplival tudi izid šolske knjige prof. Toporišiča Slovenski jezik in sporočanje I in čudni konec afere skupaj z njo. Sedaj pa se spet v časopisih v Sloveniji oglašajo bralci v zvezi s prof. Toporišičem, ki ni bil sprejet v SAZU. Zelo me moti, da se zanj potegujejo po politični liniji ljudje, ki mogoče za jezikovne probleme, ki jih je ustvaril prof. Toporišič, niti ne vedo, ampak nasprotovanje prof. Toporišiču pripisujejo političnim spletkam.
Spremembe, ki jih je uvajal v svojih knjigah prof. Toporišič, so bile za marsikoga že vrsto let težko sprejemljive. Njegove pravopisne novosti pa so letos uzakonili še v prej omenjeni obvezni šolski knjigi in tedaj so se končno oglasili prizadeti starši in šolniki, potem ko je visoko kvalificirana komisija sprejela tekst in v svoj zagovor navedla različne bedne vzroke (predlagali smo popravke...).
O knjigi sem pred meseci že pisala, danes pa bi se rada ponovno vrnila k njej. Za uvod naj samo prepišem nekaj vrstic s 173. strani, ki se mi je kar nehote odprla in govori o sporočanju:
Stvarnost se v besediloprestav-lja le prek tvorčeve zavesti (in podzavesti), ubesedeno pa naslovnik z druge struni spet zagleda le prek svoje zavesti (in podzavesti). Vsak človek je hkrati možni tvorec in naslovnik sporočanja (vsaj določenih njegovih vrst). V dogovornem sporočanjskem položaju sobesednika obe dejavnosti izmenoma prek-
lapljata, tako da je eden ali drugi izmenoma tvorec oz. naslovnik.
V	enogovornem sporočanju je tvorec govorno tvoren (aktiven) ves čas, naslovnik pa govorno trpen (pasiven). Pri večgovornem sporočanju je še več udeležencev.
Sledi shema z naslovom Sporočanjski model in dvema oznakama sotvarje, sotvarje.
Seveda so na koncu še vaje, kot sta npr.:
5.	Kaj je sotvarje (tj. okoliščine) go varnega sporočanja?
7. V katerih dveh prenosnikih se govor (besedovanje) utvarja?
Upam, da lahko sprejmemo dejstvo, da so se tej knjigi, ki bo (bi) postala v šolah obvezna s tekstom in vajami, uprli šolniki in starši ne glede na politično mišljenje in opozorili tako na problem tudi SAZU.
Kdor navedenega teksta ni razumel, pa naj ne misli, da je premalo izobražen, kot to trdijo pisci, ki se v zvezi s tem problemom oglašajo v časopisih.
Nada Pertot
Izšel je Škrat št 7-8
Glasilo Sklada Mitja Čuk je izšlo v poletni dvojni številki. Uvodna misel Škrata obravnava problem domačih živali, zlasti psov in mačk, ki za mnoge v času poletja postanejo nadležne. Temu krajšemu razmišljanju sledi odlomek iz knjige Rafka Dolharja Stezice, ki je posvečena Volniku, hribu na tržaškem Krasu.
Dr. Viljem Ščuka nato razmišlja o problemu »špricanja« šole in o preprečevanju nezgod pri otrocih, Jasna Merku pa piše o porajajočem se realizmu v otroški risbi. O muzejskih zgodah in nezgodah že drugič piše Tanja Tomažič, o vzgoji za nenasilje razmišlja Berta Golob, o zgodovini risanega filma pa je svoj prispevek dala Jadranka Košuta.
V tej številki Škrata lahko preberemo še prispevek Katje Kjuder o Ciganih, Berte Vremec o igrah, ki so šle v pozabo, Žive Gruden o potepanju po Nadiških dolinah in Petra Suhadolca o rimski pošti. Potem dobimo še nekaj nasvetov Silve Meulja z ilustracijami Walterja Grudine za vajo in zabavo ter poročilo o Družinskem dnevu v vzgojnozaposlitvenem središču Sklada Mitja Čuk.
Mirko Mahnič: Krščansko sporočilo v pesmih Simona Gregorčiča (6.)
Sonce naj zatone, da njegove oči ne bodo videle človeškega gorja: »Kdo gledal bi ta svet, zaklet le v revo, jok in bol... mori pogled, teži spomin me svojih, ljudskih bolečin.« Zatoni, sonce, da bo žalostno srce pozabilo »človeške zmote in gorje« (V mraku).
Gorje pa bogatinom in »brezdušnim krvnikom«, ki jih ne gane solza sirot; zadela jih bo kazen božja, saj Bog je na strani ubogih:
Gorje ti, oderuh, »pravičen nad tabo bedi plačnik, dolžan ti tega ne ostane« (Dražba), kajti »solza, ki sirota jo lije, do neba za kazen vpije« (Rabeljsko jezero); v Pepelnični noči duhovnik (pesnik sam) prekolne »hrumeča krdela gospode«: »Oj grešniki maziljeni, proč krono in škr-lat, saj boste vsi prisiljeni vkloniti smrti vrat... Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmlel... to žezlo - prah, prestol bo prah, vi boste prah, pepel... (Pa tudi) Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate, prah boste tudi vi...« Za gospodo pridejo v ccrkev siromaki in pesnik jih blagoslovi.
Vedno bolj ga boli krivično urejeni svet, vedno pogosteje se loteva pesmi, ki govore o krivicah in o lepši prihodnosti. »Take znam peti, kakor godi se po sveti,« izpove in zapoje ostro, prevratno: »Vi delavci ste z roko, jaz z glavo - a svojo mi zastavo
držimo le visoko. Vi ne, jaz nisem bogataš, zato sem veren vaš pristaš... Ti žulje, kri državi daj! Oj znamo: država koplje nam le jamo! Države nam pa treba ni, država - to smo mi, smo mi! Le delavcem bo v last kdaj svet, ne vam milijonarjem, trgovcem le z denarjem - naš bode svet.« Njegova razdraženost, nanašajoča se na gospodo, zapiše celo takšne verze: »Vladar in minister in prelat nosijo škrlat: To je rabljev omat.«
Obsodi tudi materialistično, pohlepno ljudstvo, ki ne odpre vrat »ubogemu trpinu« in »otroku bolečin«: to ljudstvo imenuje »brezčutno, hudobno in brezbožno« in mu grozi: »Gorje ti, neusmiljeno ljudstvo, gorje!« (Rabeljsko jezero).
Ob človeški siromaščini pa ne pozabi opomniti, da ne kaže jokati za »izgubljenim rajem«, ampak trdno izpolnjevati ukaz krščanske vesti: Deluj! »Nespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok! Na delo! Ne nosi mi križem rok!« (Izgubljeni raj), kajti življenje ni praznik, življenje naj bode ti delaven dan« (Od zore do mraka).
Njegova spodbuda je postalo ljudsko geslo:
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! (Verza je podčrtal pesnik sam).
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi!
Revolucionarno zvenijo v naš čas lagodja, neodgovornosti in hladu tile verzi:
Podoba živa naše dobe si ti, oj jasni zimski dan: prepoln kot ona (t.j. naša doba) si svetlobe,
kot ona mrtev in hladan.
Po glavah svetlo je in jasno, a v srcu zimski mraz in mrak.
Njegovo videnje očiščenega in pomlajenega novega sveta je drugačno:
Resnice sonce sije zdaj, ljubezni greje žar, in svet je zopet cveten raj in srečna vsaka stvar.
Oh, to je zemlje vzvišen god, človeštva zlati dan!
Prenovljen svet, prerojen rod (t.j. narod),
kot božji sen krasan.
(Sveta odkletev)
Tudi mrtvi in pozabljeni so tvoji bližnji, če jih vsi pozabijo, nebo jih ne pozabi (Pozabljenim).
3. Tudi moj narod je moj bližnji Pomembno pesnikovo sporočilo, ki pa nas kristjane vedno manj zanima in o katerem mnogi menijo, daje preraslo naš čas, drugi pa spet, da je kar neprimerno, če že ne prepovedano - zadeva ljubezen do domovine in slovenskega naroda. Gregorčič se ni naveličal peti o svojem domu, rodu in slovenski usodi ter nas svari-
ti, daje božja volja svoj narod ljubiti, zanj delati in se bojevati.
Naša domovina je lepa, vredna je našega občudovanja; naše ljudstvo je dobro, vredno ljubezni in spoštovanja:
a) »Ljuba moja je Slovenija« (Eno devo le bom ljubil); »prekrasna oj naša si ti domovina...« (Tu rasejo cvetke); »krasno ljubo jaz imam, ve naj zemlja cela« (Zagovor); »oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te!« (Domovini); »Ljub mi je ta krasni svet« (Slovo od Rihenberka); »moj dom je lep« (Hajdukova oporoka); »tu moj je kraj, tu živel rad bi vekomaj... ni krajami krasnejšega...« (Oj zbogom, ti planinski svet).
b) Slovenci somu »ljubljeni rojaki... narod poštenjakov, narod vrlih mož« (Slovo in naročilo); »ni ljudstva mi milejšega« (Oj zbogom, ti planinski svet); »moj rod je krepak« (Hajdukova oporoka); »tu biva narod še krepak, tu biva narod poštenjak, ki svet ga še okužil ni, ki čas ga omehkužil ni« (Oj zbogom); »Oj zbogom, dobro ljudstvo ti« (Slovo od Rihenberka).
Toda pesnikov rod in njegova domovina sta nesrečna, zasramovana, nesvobodna:
»Oh, moj dom še teme krije, megla narod moj mori« (Ni še vstala rujna zarja); »v temni noči... kje ste zvezde
zlate? Tema, narod, krog je - zame in pa zate« (Confessiones 4); polnoč je, njegov otožni duh še bedi - kleči in moli vrh griča pod lipo: »To prošnjo le usliši,Večni, oh, ne molim je za se, molim jo za rod nesrečni - zjasni zvezde mu temne!« (Iskrice: Tiha noč zemljo...); sprašuje gozd, če že raste les za krsto narodovega gorja in za zibko njegovih srečnih dni (V gaju); »kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še ni?« (Na sveti večer); »Pač lepših, slavnejših usod je vreden rod, ki biva tod« (Hajdukova oporoka); pesnik v pepelnični noči spozna »trpinov trop« - »oh, bilje narod moj« (V pepelnični noči); »naši so samo grobovi« (Na potujčenj zemlji) in :
Mi v grobi smo, mi v grobi smo, mi v njem po tuji zlobi smo, po tuji smo hudobi in svoji krivdi v grobi... (Na dan) Zaradi tega je kristjan toliko bolj in »pod grehom« dolžan, da iskreno ljubi svoj narod in mu je zvest, da dela zanj, se trudi za njegovo enotnost in se bojuje proti vsem, ki so mu sovražni.
Ljubezen do domovine:
Pesnik bo iz srca globin ljubil le eno devo: Slovenijo (Eno devo le bom ljubil); za domovino »kri, življenje dam, zanjo čutja vsa in dela« (Zagovor); ker je nihče ne šteje, jo pesnik ljubi toliko močneje, a s solzami (Domovini).	(dalje	prihodnjič)
Prenovljena stolnica v Pušji vesi
Svetišče, porušeno med potresom leta 1976,
obnovljeno po šestnajstih letih dela
Sredi lepega in starega centra Pušje vesi (Venzone) stoji danes ponosno in mogočno prenovljena stolnica, ki je bila pred skoraj dvajsetimi leti žrtev grozljivega potresa, kije močno prizadel prebivalstvo naše dežele.
Ena najglobljih ran furlanske arhitekturne in umetnostne dediščine seje tako zacelila prav z otvoritveno slo-
vesnostjo prve dni meseca avgusta.
Stolnica predstavlja brez dvoma enega najpomembnejših srednjeveških spomenikov v naši deželi. Posvetil jo je oglejski patriarh Beitrando di San Ge-nesio leta 1338. Gre za zmes raznovrstnih slogov, ki bogatijo mogočno belo kamnito strukturo. Prisotni so srednjeveški, romansko-gotski in špan-sko-arabski stil; najdejo pa se celo tipično vzhodni florealni okrasi in značilen bizantinski Pantokrator.
Rekonstrukcijo je organizirala posebna ekipa mednarodnih izvedencev, znanstvenikov in univerzitetnih profesorjev. Obnovitev je potekala na poseben in zelo zahteven način, pač tako, da so 8000 kamnov
razvalin (približno 90% celotne strukture) oštevilčili in ponovno postavili stolnico na noge kos za kosom, izključno z originalnim materialom. Slo je torej za pravo filološko rekonstrukcijo, podobnejšo arheologiji kot arhitekturi.
Krasna novica za Pušjo ves je ta, da bodo v kratkem obnovili tudi bližnji porušeni baptisterij.	DD
io goriške novice
Katoliški
31. avgusta 1995
Na rob folklornemu festivalu
Tabor VV 95
Kako sem preživela teden dni med Galci
Goriški volčiči in volkuljice so končali sezono z vsakoletnim taborom. Za teden dni so se spremenili v Galce in doživljali pravljični svet Asterixa in Obelixa. Sredi gozda, zraven večjega naselja, ki so mu pravili Podkrajobonum (oz. Podkraj), je nastala prava galska vas - Galo-bonum. Tu so Galci že prvi dan svojega prihoda marljivo delali, saj so jim malo prej Rimljani opustošili vas. Postavili so razne zgradbe, med katerimi tudi jambor in oltar.
Vsak narod - v galski vasi so namreč prebivali trije narodi - si je kot simbol napravil ščit. Zvečer so starešine slovesno sprejele narode v Galobonum. Vsak narod je moral priseči pri živalici zaščitnici, da bo močan kot merjasec in da bo branil svojo vas pred Rimljani. Nato je vsak posameznik prejel še medaljon in čepico, saj se Galec boji le tega, da bi mu nebo padlo na glavo.
Med tednom so se vrstile igre, lovi na zaklade, spoznavanje okolja in narave, športni dan, boji z Rimljani, ki so malim Galcem neprestano nagajali.
Galce je obiskal tudi g. Marjan
Markežič oz. Panoramix, modrec in duhovnik Galobonuma. Povedal jim je, da se ne smejo med sabo kregati in jeziti, ampak da morajo živeti v slogi in medsebojnem razumevanju. Nato smo se vsi zbrali okoli oltarja, kjer je g. Marjan daroval mašo.
Galci so se zanimali tudi za bližnje in daljne kraje, zato so se nekega dne odpeljali z avtobusom v Idrijo. Ogledali so si rudnik živega srebra in muzej, popoldne pa so odšli še do Divjega jezera in Klavžev. V soboto sta se vrnila z lova Asterix in Obelix, ki so ju prebivalci Galobonuma sprejeli z velikim navdušenjem. Zvečer sta načelovala tabornemu ognju in sodila neposlušne Galce. Čeprav je galski zakonik krut, sta junaka prisodila le mile in zabavne kazni.
In že je bila tu nedelja, čas, da zapustimo galsko vas. Prišli so starši in skupaj smo se odpravili k maši v v vaško cerkev v Podkraj. Po maši je bil na sporedu še taborni ogenj, nato pa je zazvenela pesem slovesa in žal je bilo tabora konec.
Modra Puma
v
Steverj anski upr avi-telji po poletnem premoru
Srečanje na Pokrajini o problemu ceste Češen j in vina
Po krajšem poletnem oddihu je v petek, 25. avgusta, potekal na sedežu goriške pokraj inske uprave sestanek med podpredsednikom te javne ustanove Claudiom Calligarisom in delegacijo upraviteljev steverj anske občine, ki sta jo sestavljala župan Hadrijan Corsi in podžupan Dominik Humar. Na srečanju sta zastopnika Števerjana iznesla problem o cestnih povezavah, ki peljejo skozi Steverj an in so hudo ogrožene zaradi naravnih plazov in usadov. To zadeva občinsko cesto Češenj in vina, ki povezuje Bukovje s Krminom in pokrajinsko cesto iz Gorice proti Oslavju v Steverjan.
Zupan Corsi je poudaril pomen ceste Češenj in vina, ki je pomembna turistična arterij a za vse avstrijske in nemške obiskovalce te briške vasi. Cestaje stalno ogrožena, ker je izpostavljena plazom. Predstavnika Ste-verjana sta zato predlagala, da bi njeno upravo prevzela Pokrajina, ki je že v preteklih letih opravila vrsto del na cesti, ki nudi prelepe razglede na italijanski del goriških Brd, poleg tega pa je dokaj donosna vsem vinogradnikom, ki prekupčujejo z vinom. Za Števerjan je bistvene pomembnosti, ker sta vinogradništvo v prvi vrsti in sadjarstvo glavna vira dohodkov večine prebivalstva.
Po nekajletnem zaprtju pokrajinske ceste Gorica-Oslavje-Števerjan je prejšnja občinska uprava poskrbela za začasno ureditev prehoda z asfaltiranjem ceste preko bližnjega vinograda. Zob časa pa je poleg stare že načel tudi to pot, ki je še vedno v plazu. Zato bi bilo treba najti primerna finančna sredstva in dokončno popraviti staro pot. Ker so stroški znatni, je podpredsednik goriške Pokrajine skupaj z inženirjem Finoc-chiarom (odgovornim za javna dela) obljubil, da bo težavo posredoval tudi pri deželnih oblasteh. Inž. Finocchia-ro bo v najkrajšem času opravil pregled terena in proučil zadevo, tako da se bo lahko kmalu poseglo.
Slovenski center za glasbeno vzgoj o Emil Komel - Gorica
Vpisovanje v šolskem letu 1995/96
klavir:	Helena Plesničar, Marija Šaver, Lojzka Peršič,
Ingrid Silič, Lucija Lavrenčič, Velentina Pavio, Michela De Castro, Vlasta Vižintin eksperimentalni razred klavirja: Sijavuš Gadžijev, profesor na konservatoriju Čajkovski v Moskvi godala:	Igor Kuret, Jurij Križnič, Vinko Popit, Aleksander Ipavec
pihala:	Fabio Devetak, Stojan Ristovski, Andreja Konjedic,
Silvan Kerševan, Vladimir Čadež trobila:	Črtomir Nanut
solopetje:	Franka Žgavec
kitara:	Marco Fantini, Maria Feinig
harmonika: Aleksander Ipavec orgle:	Dimitrij Rejc
tolkala:	Tomislav Hmeljak
predšolski pouk: Maria Feinig, Eleonora Ipavec teoria in solfeggio: Daniela Brussolo, Guido Michelon,
Vladimir Čadež, Mitja Pernarčič, Lucija Lavrenčič harmonija: Hilarij Lavrenčič zgodovina glasbe: Helena Plesničar, Luisa Antoni,
Michela De Castro kompozicija: Ivan Florjane orkester:	Igor Kuret
zbor:	Eleonora Ipavec, Franka Žgavec, Hilarij Lavrenčič
C3 SO
Vpisovanje bo od 1. do 8. septembra na sedežu Centra, Drevored 20. septembra 85 (viale XX Settembre 85). Taj ništvo deluje od 8.30 dol2.30inod 15.dol9.ure vsakdan,razen soboto in nedeljo. Tel. št. 532163.
ZVEZA PRIMORSKIH GLASBENIH ŠOL
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL -GORICA
RAZPIS
DVOLETNA KLAVIRSKA ŠOLA ZA PEDAGOGE 1995/96 - 1996/97
Vodi
prof. Sijavuš GADŽIJEV
Sodelujeta:
- dr. Damijana BRATUZ(psihologinja v glasbeni pedagogiki; glasba in družba)
- prof. Ivan FLORJANC (harmonija, kontrapunkt, analiza glasbenih oblik)
Informacije:
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
Drevored 20. septembra (viale XX Settembre) 85
34170 GORICA
Tel. in fax 0481/532163
Tabor NoRP - RP 95
V	Gorici se je v nedeljo z veliko parado po mestnem središču sklenil letošnji mednarodni festival folklore. Organizator ga sicer imenuje »svetovni festival folklore«, naše skromno mnenje pa je, da je za goriško prireditev čisto dovolj, če jo imenujemo mednarodno.
Tega mnenja smo predvsem zato, ker je goriški folklorni festival in z njim zaključna parada samo eden manjših tovrstnih festivalov v Evropi. Sicer pa je s takimi festivali križ predvsem zato, ker jih običajno prirejajo vedno v poletnem času, ko se na njih zbere dosti ljudi predvsem zato, ker sicer zvečer nimajo kam iti. Na festival folklore se namreč gre samo takrat, ko nimaš česa boljšega si ogledati. Tega pa v Gorici nikdar ni, poleti pa še zdaleč ne.
Festival folklore je že sam po sebi dovolj zanimiv za tiste, ki jim je folklora všeč, da ga ni potrebno še z besedami poveličevati. Posebno ogabno pa je vse skupaj takrat, ko začnejo razni goriški veljaki govoriti o »prijateljstvu in miru, sožitju in ljubezni med narodi«, ki da prihajajo na takih festivalih do izraza, ko pa vemo, daje marsikdo od njih že večkrat izrekel kako krepko čez nas Slovence, ki z njimi od vedno živimo v istem mestu. Sicer smo kot manjšina teh besedičenj že vajeni, ko se goriški veljaki kažejo svetovljane pred drugimi, o nas pa niti črhnejo ne; vseeno pa se nam ob festivalu vse zdi zelo zelo pase. Prav zato se nam goriški festival zdi samo ena poletna prireditev več, ki na Bat-tistijev trg privabi veliko gledalcev, med njimi gotovo največ takih, ki bi tam sedeli, tudi če bi jim igralo kako amatersko gledališče kako čisto povprečno veselico. Nobenega ciniz-
ma ni v tem pisanju, le dejstva in pa poskus postaviti festival folklore na tla, kamor namreč z vsemi plesnimi skupinami tudi spada.
Letos si je plesalce iz vseh koncev sveta ogledalo veliko število ljudi -kot vedno - in tudi vreme je bilo organizatorjem zelo naklonjeno, saj jim celo parade ni pokvarilo. Malce so svoj festival pokvarili organizatorji sami, kajti njihov patron gospod Sergio Piemonti je na zaključnem večeru jadikoval, da je morda ta festival zadnji, ker da Dežela nima posluha zanj. Če »posluh« razumete pravilno, se pravi, da Dežela noče več dajati denarja za ta festival, potem ste pravilno razumeli. Še enkrat pravim, da osebno nimam ničesar proti folklori in folklornim skupinam, vprašanje pa je, kaj ta festival sploh pomeni za Gorico, ki bi si že zaradi svoje mednarodne sestave in geopolitične lege zaslužila gotovo dosti večje in predvsem bolj kakovostne kulturne prireditve kot pa folklorne festivale. Najbrž - pravzaprav gotovo - pa je lažje vabiti v Gorico kako plesno skupino z otočja Cook kot pa novogoriškega pisatelja ali pa slovenske kulturnike. Na folklornem festivalu ti namreč ni potrebno govoriti o manjšini, za katero nihče ne ve, da živi v Gorici, in ti svojega neznanja jezika in zgodovine soseda ni treba javno pokazati. Prav zato je folklorni festival v Gorici samo in zares folklorni festival plesnih skupin in razkazovanje narodnih noš, kaj več pa ni nikdar bil in tudi ne bo. Njegovi stroški pa so vse prej kot majhni in je zato umestnost njegovega organiziranja več kot upravičena. (Foto Studio Reportage) Jurij Paljk
Goriški novinci, roverji in popotnice navdušeni po Toskani in Umbriji
Letošnji potovalni tabor, ki je bil sicer krajši kot ponavadi, smo člani noviciata in klana preživeli v objemu toskanskih gozdov in gora.
Odpotovali smo 5. avgusta in se prvi dan povečini vozili, saj smo z vlakom dospeli najprej do Firenc, nato pa z avtobusom do casentinske vasi Londe, kjer smo tudi uradno otvorili tabor, tako da smo prebrali odlomek Lukovega evangelija o hudiču, ki je skušal Kristusa v puščavi. Ta odlomek nas je spremljal po celi poti; o njem smo veliko razmišljali in se pogovarjali. Obenem smo si nadeli rdeče rute, simbol ljubezni, ki nas povezuje kot člane ene družine.
Naslednjega dne smo se po dvojicah odpravili do Cam-peggia delVoca in med potjo razglabljali in razprav-ljali o premagovanju samega sebe, ko se ponudi skušnjava, saj je življenje kristjana-skavta v današnjem svetu večkrat postavljeno pred preizkušnjo. K.o smo se vsi zopet srečali, se je vnel zanimiv pogovor, iz katerega je bilo razvidno, da je skavtizem velikokrat pripomogel k izbiri prave poti.
Nadaljevali smo predvideno pot in prišli do izvira reke Arno, od tam pa hodili čez goro Falco do koče La Burraia, kamor smo dospeli mokri in utrujeni, saj nas je med potjo zajela nevihta. V koči smo se srečali z domačimi izletniki in z njimi preživeli v prijetnem vzdušju večer in noč. V torek nas je pot vodila po gozdnih stezah do Erema pri Camaldoliju. Vreme nam tudi ta dan ni bilo naklonjeno, vendar smo vztrajno in veselo prehodili še zadnji del poti. Obiskali smo Eremo in začutili duh samote, v katerem se
menihi prepuščajo molitvi, delu in kontemplaciji.
Zadnji dan smo posvetili refleksiji nad taborom; pokazala je, da je bil sicer kratek, vendar smo bili vsi nad njim navdušeni, saj je bilo veliko pogovorov (politika, magija in new age, skavtizem in vzgoja...), zabave in dobrega počutja, a ni primanjkovalo niti napora in utrujenosti. Tudi kot skupina smo se zelo lepo in dobro imeli, čeprav smo bili nekateri prvič na potovalnem taboru. Po tem razmišljanju smo se odpravili v Firence, kjer smo si v kratkem času ogledali mestne zanimivosti. Nato smo z vlakom nadaljevali pot do doma in med vožnjo še utrdili medsebojna poznavanja ter se skavtsko pozabavali s petjem in igrami. Ob prihodu na postajo v Videm pa smo se poslovili z lepimi spomini v srcu in z željo po skorajšnjem snidenju.
Iznajdljivi gams
Udeleženci tabora novinci, roverji in popotnice pred stolnico v Firencah
31. avgusta 1995
Katoliški glas
tržaške novice 11
Lep verski in kulturni praznik na Repentabru
Tudi letos so na Veliki šmaren na Repentabru lepo počastili praznik Device Marije in župnijskega zavetnika sv. Roka. 15. avgusta je bila zjutraj slovesna sv. maša, popoldne pa je, kot običajno, bila sv. maša na prostem. Daroval jo je škofov vikar za tržaške svovenske vernike msgr. Franc Vončina. Tej so sledile pete litanije v cerkvi. Velikošmarenski praznik so popestrili pritrkovalci. Verske slovesnosti so bile tudi naslednji dan, 16. avgusta, ko je župnijska skupnost praznovala god svojega zavetnika sv. Roka.
V	soboto, 12. avgusta, pa je na Repen tabor privabila veliko ljudi predstavitev v italijanskem jeziku napisane knjižice Repentabor, ki sta jo napisala Ariella Tasso Jasbitz in Paolo G. Parovel, izdala pa založba Mladika. Knjižica je v bistvu vodnik, namenjen italijanskemu bralcu, da se lahko na bolj izčrpen način seznani z zgodovino tega kraja in se s tem otrese kalupov krajevnega italijanskega nacionalističnega zgodovinopisja. Knjigo sta predstavila avtor Paolo G. Parovel in Marij Maver. Poleg tega je stekel kulturni večer z nastopom MePZRepentabor, recitacijami Vinka Beličiča in Veronike Bizjak ter s kitaristom Danilom Pahorjem. Ob tej priložnosti pa so tudi odprli skromno, a lepo razstavo slikarskih in rezbarskih del ter vezenin umetnikov Mirka Guština, Mirka Bizjaka, Pavleta Ferluge in Veronike Bizjak. Domačini so ob župnišču tudi pripravili kiosk, kjer so številnim udeležencem nudili domačo pijačo in hrano, še zalsti priljubljene kuhane štruklje.
V treh naših župnijah so praznovali sv. Jerneja
Kraška ohcet privabila ogromno obiskovalcev
V
Džungla v Čezsoči
Tabor volčičev in veveric iz Trsta
»Živali, reka, gozd in rožice,/ poglej okrog, vse naše je,/ v džungli vsaka želja izpolni se...« Tako se je pričela naša himna tabora najmlajše veje (od 7. do 11. leta) skavtov iz Trsta, volčičev in veveric. S pomočjo srečne roke pri izbiri ambientacije tabora, in sicer džungle, je 58 vol-vevov ter 13 voditeljev preživelo od 3. do 13. avgusta res nepozabne dneve v naravi med živalmi, reko Sočo, gozdovi v Čezsoči pri Bovcu, rožicami... Narava in vse, kar nas je obdajalo, je bilo »naše«; s spoštovanjem do nje in nas samih so se nam vse (za skavtski tabor primerne) želje izpolnile.
Delovanje veje volčičev in veveric že itak sloni na doživljanju Kiplin-gove Knjige o džungli v obliki igre, tako da nam je bilo letos lažje pri izvajanju začrtanega programa. Tako kot so volkovi z akelo na čelu ter ostali prijatelji džungle Baghera, Rakša, Baloo, Chil, kača Kaa... sprejeli človeškega mladiča, ki so ga imenovali Mowgli-žaba, mu pomagali, ga izučili v vseh spretnostih, zvijačah, pesmih, igrah, tako smo tudi mi, starejši skavti in skavtinje - voditelji, imeli nalogo naučiti male neizkušene skavte določenih spretnosti, ki jim bodo služile tudi in predvsem v vsakdanjem življenju. Sprejemanje koristnih naukov in praktičnih veščin je potekalo med dnevom spoznavanja okolja in rdečega cvetja-ognja, v dnevu ročnih spretnosti, v športnih preizkušnjah, z dnevom, posvečenim izražanju in spoznavanju zgodbe o džungli, izletih.
Zaključna prireditev (ni bilo običajnega zaključnega tabornega ognja, temveč postavitev zgodbe o Movvgliju) na dan odhoda, ki se je ujemal z dnevom obiskov, je bila odraz opravljenega dela, tako da imam končni topli aplavz lepega števila staršev in sorodnikov kot zahvalo, pohvalo, izraz zaupanja in soli-
darnosti do našega truda. »Nasvidenje čez leto dni«: prepričanje, da se bomo ponovno vrnili pod šotore, v hlad visokega zimzelena, ob žuborenju hladne, čiste vode, v »šolo za življenje«, v kateri smo obenem vsi, bodisi starejši kot mlajši, učitelji in učenci. Vsakdo namreč lahko bližnjega kaj zanimivega nauči, v zameno pa se tudi sam pri tem dopolnjuje. Lepa hvala vsem, ki so na katerikoli način pomagali, daje džungla zaživela in uspela. Bodite pripravljeni ! - Akela (načelnik tabora - Športni kormoran)
Gorazd Bajc
6. september 1930
Dan zvestobe slovenskemu narodu
To je dan žalosti, ko se spominjamo fašističnega umora štirih slovenskih fantov n a bazoviški gmajni.
Tega zločinskega dogodka ne smemo pozabiti. Bazoviška župnija se vsako leto slovesno spominja in spodbuja k zvestobi svojemu narodu. Darujemo za žrtve Kritusovo žrtev na križu -sv. mašo - in po maši sledi primeren govor.
Pri maši bo letos pel cerkveni pevski zbor iz Devina. Izvedel bo mašo tolminskega glasbenika Vinka Fillija na besedilo Janeza Pucerja. Slavnostni govornik bo prof. Adrijan Pahor.
Slovesnost bo v sredo, 6. septembra, ob 20. uri.
Lepo vabl jeni!
Marijan Živic, župnik
V Mačkoljah so prvič imeli procesijo (Foto Magajna)
V	treh župnijah na Tržaškem - Barkovljah, Mačkoljah in na Opčinah - so prejšnji teden praznovali god zavetnika sv. Jerneja apostola. Se zlasti v Mačkoljah in na Opčinah so imeli poleg slovesnih verskih obredov tudi bogate kulturne točke: v Mačkoljah je prvič v domači cerkvi z vrsto nabožnih pesmi nastopil zbor Primorsko, na Opčinah pa so na praznični večer imeli orgelski koncert, ki so ga oblikovali udeleženci orgelskega seminarja, ki je skupaj s pevskim seminarjem Zveze cerkvenih pevskih zborov potekal v Dobrni in ki gaje vodil prof. Hubert Bergant. Kar štirje udeleženci tega seminarja so Openci, in sicer Vinko Škerlavaj, David Lenisa, Ivan Milič in Martin V remec. V Mačkoljah je bila v nedeljo tudi procesija po vaških ulicah s kipom zavetnika sv. Jerneja in ob udeležbi godbe na pihala.
Letošnja 17. izvedba Kraške ohceti je doživela izjemen uspeh. V nedeljo,
27. avgusta, ko sta si novoporočenca Nevenka Marušič in Peter Kuk izrekla v repentabrski cerkvi večno zvestobo, je bilo po nekaterih ocenah samo narodnih noš okoli 400, torej več kot kdajkoli prej na Kraški ohceti. Ostalih gostovje bilo tudi ogromno. Ulice in klanci v Repnu so od srede, 23. avgusta, do nedelje 27. oživeli, živžav pa je trajal do poznih nočnih ur. Razna društva in skupine so za pet prazničnih dni upravljali številne osmice in kioske, od četrtka dalje pa NedelJskl Porocn' sprevod (Foto Križmančič)
je bil na repenskem trgu vsak večer	gledališča Maje Blagovič in Vladi-
ples z ansambli Kraški kvintet,	mirja Jurca ter z nastop ženske pev-
Zvezde, Adria kvitnet in Krt. Bogatje	ske skupine Stu ledi in priznanih žabi tudi sam kulturni spored Kraške	mejskih harmonikašev.
ohceti. Prvi, otvoritveni večer v Tudi ostali večeri so bili prav tako Kraški hiši oz. Kraškem muzeju je	živahni. V četrtek sta se odvijali v
vsem obiskovalcem ponudil odprtje	Repnu fantovska, na Colu pa
razstave domačih obrtnikov, recital	dekliška, kjer sta se novoporočenca
igralcev Slovenskega stalnega	Nevenka in Peter poslovila od
samskega stanu, poleg tega pa je skupina domačink prikazala stare ženske ročne spretnosti. V petek so fantje zapeli nevesti podoknico (ženin je moral kljub nasprotovanju bodoče tašče skočiti skozi okno v nevestino sobo), v soboto pa so pripeljali s Cola v Kraško hišo v Repen tradicionalno balo.
Svoj vrhunec je Kraška ohcet doživela seveda v nedeljo, ko je zjutraj v repentabrski cerkvi domači župnik g. Tone Bedenčič poročil Nevenko in Petra. Sledil je sprevod do restavracije Furlan, kjer je bil za goste za malico na voljo »žvacet«. Novoporočenca in svatje so nato krenili v Kraško hišo, kjer je stekel tradicionalni obred izročitve neveste stari materi in staremu očetu. Po slavnostnem poročnem kosilu je obilen dež nekoliko skalil nedeljsko popoldne, prenehal pa je proti večeru, ko se je glavni trg v Repnu znova napolnil z narodnimi nošami in drugimi obiskovalci, ki so plesali pozno v noč.
Po napornih pripravah in še bolj napornem prazničnem tednu so se organizatorji (zasluga za uspeh gre zlasti zadrugi Naš Kras in Kulturnemu društvu Kraški dom) in domačini oddahnili. Vsekakor naj gre le-tem veliko priznanje za pripravo ter za vnemo in požrtvovalnost pri organiziranju 17. Kraške ohceti, ki je bila res nekaj izrednega-
(iž)
Livij Valenčič - jubilant
Mladostni izraz in telesna gibčnost prav gotovo ne izdajata njegovih 6 križev. Livij Valenčič seje namreč rodil 14. avgusta 1935 v Trstu. Zlasti odkar je šel v pokoj, dela s polnim zaletom v okviru naših organizacij.
Livij Valenčič je sicer dosegel diplomo knjigovodje na slovenski Trgovski akademiji, toda njegovo udejstvovanje je bilo vseskozi pretežno umetniške narave: najprej kot igralec pri Radijskem odru, nato pa kot dolgoletni napovedovalec pri slovenski tržaški radijski postaji. Kot radijski uslužbenec se je ukvarjal tudi s sindikalnimi vprašanji in postal pomemben predstavnik sindikata CISL. Svoje izkušnjeje dal na razpolago slovenskim športnim organizacijam in društvom. Zadnja leta je med drugim tudi predsednik zadruge Slovenski dom, ki je lastnica prostorov številnih slovenskih organizacij v ul. Donizetti.
K okroglemu življenjskemu jubileju mu iskreno čestitamo.
(mab)
Naš praznik SSk v Borštu
Na Hribenci v Zabrežcu pri Borštu je dolinska sekcija Slovenske skupnosti od 18. do 21. avgusta kot običajno priredila Naš praznik. Obsega! je bogat kulturni in razvedrilni spored ter politični govor pokrajinskega tajnika SSk Petra Močnika, ki je spregovoril o nedavnih uspehih stranke (npr. razsodba ustavnega sodišča), o občinskih volitvah v Dolini (pri tem je pohvali! dejavnost in uspeh krajevne sekcije) in se kritično dotaknil zadržanja nekaterih slovenskih levičarskih predstavnikov v zamejstvu. (Foto Kroma)
S seminarja ZCPZ na Dobrni
Dnevi zbranosti v Domu blagrov
Letošnjih duhovnih vaj od 16. do 18. avgusta seje udeležilo skupno41 žena in deklet. Vznačilnem taizejskemduhumladihjihje vodil g. Rudi Koncilja. Vpresledkihrazmišljanja in meditacije seje živahno prepletalo petje slave Očetu in vesele aleluje. Z beleženjem minusov inplusovje bilo treba analizirati, kolikaje individualnamoč volje in obvladovanja samega sebe.
G. Konciljajeznal mojstrsko uvajati po labirintu naše duhovnosti. Vsetridniježelel, da sesv. mašadaruje slovesno. T ako smo za uvod, očenaš, obhajilo in konec članice pripravile primemo misel. Svoj doprinos je dala ga. Dalka s svoj im lepim sopranom.
Gospodu Kunčiču hvala za organizacijo duhovnih vaj, gospodu Koncilji za redno prizadevnost v vzgoji k molitvi, gospodični Dori Kosovel pa za skrbno nadzorstvo cele družbe. Vsem udeleženkam obilo spodbude za naprej!	F.V.
SLOVENSKA SKUPNOST
prireja 9. in 10. septembra 1995 na igrišču ŠD Sokol v Nabežini
NAŠ PRAZNIK
V soboto, 9 septembra:
ob 17. uri odrptje kioskov; ob 18. uri nastop godbe na pihala iz Nabrežine; ob 19. uri odprtje razstave ob 20-letnici deželne organiziranosti SSk; od 20. ure dalje ples ob zvokih ansambla Kraški kvintet.
V NEDELJO, 10. septembra:
ob. 11. uri srečanje delegacij SSk in Narodnega sveta koroških Slovencev; ob 16. uri odprtje kioskov; ob 17.30 nastop folkorne skupine iz Rezije; ob 19. uri govori voditeljev SSk in NSKS; od 20. ure dalje ples ob zvokih ansambla Status symbol. Prisrčno vabljeni!
47. MARIJANSKI SHOD NA OPČINAH
Nedelja, 10. septembra 1995, ob 15.30
Procesijo in sveto mašo bo vodil g. Bojan Ravbar, župnik v Piranu
Sodeljujejo skavti in skavtinje, pevci in narodne noše.
XXX. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA 95
Park Finžgarjevega doma na Opčinah, Narodna 89
Petek, 1. septembra, ob 17. uri:
prof: Brane Senegačnik: Postmoderna med smislom in nesmislom Sobota, 2. septembra, ob 16. uri:
dr. Danilo Slivnik: Slovenija po petletni demokraciji Nedelja, 3. septembra, ob 10. uri:
dr. Jože Marketz: Sožitje med etnijami na verskem področju; ob 16. uri:
dr. Hubert Požarnik: Kako je z duhovno ekologijo?
Sv. maša v nedeljo ob 9. uri - mašuje dr. Maksimiljan Jezernik, rektor Slovenika v Rimu.
ZAHVALA Ob izgubi naše drage mame in none
ALOJZIJE ROŽIČ VD. PAVLETIČ
se iskreno zahvaljujemo gospodu župniku Viljemu Žerjalu, pevskemu zboru in vsem, ki so na katerikoli način pačastili njen spomin in z nami sočustvovali. Posebna zahvaladr. Marjanu Cijanu za zgledno oskrbo in pomoč.
Svojci
Rupa, 31. septembra 1995
Mostar: most solidanosti
Pred nekaj dnevi se je v času pohodov izgnancev iz Krajine oglasila tudi mostarska Karitas in obžalovala, da vsi redno pozabljajo na izgnance prejšnjih mesecev, ki jih je v Mostarju še posebno dosti. Prosila je predvsem najnujnejše stvari, t.j. moko za kruh, olje in sladkor.
Goriška škofijska Karitas je takoj aktivno posegla in že v ponedeljek poslala tir; na njem so prenesli 150 stotov moke, 3000 litrov olja, 10 stotov sladkorja, plenice in otroške čevlje, zdravila, distilator za vodo za otroško bolnišnico v vzhodnem Mostarju. Vse to je stalo približno 18 milijonov lir brez stroškov za prevoz.
Ekspediciji so se pridružili por-denonska Karitas, župnijska skupina misijonske animacije Insie-meper la pace iz Borgomera (NO) in ga. Anna Illy, žena tržaškega župana, ki je priskrbela distilator.
Zahvaljujemo se številnim osebam in župnijam, ki še vedno podpirajo škofijsko Karitas. Sporočamo, da že pripravljamo naslednjo pošiljko potrebščin, ki bi prinesla kaj več upanja tudi v Bihač. oporečnik Agostino Manzato
Umrla Vida Orel
V	domu za ostarele, kjer je preživela zadnjih šest let, je 7. avgusta v Trstu tiho odšla Vida Orel vd.
Visintin.
Rodila se je 12. januarja 1902 v Biljah.
Njena življenjska pot je bila podobna tolikim »navadnim« potem, zato pa so jo odlikovali dobro srce, narodna zavest in krščansko upanje. Že zgodaj je osirotela, bila v begunstvu med prvo svetovno vojno, iskala kruh v Trstu. Med drugo svetovno vojno je marsikaj tvegala za slovensko stvar, ne glede na barvo posameznika, ki je iskal skrivališče ali pomoči. Tako je tudi vsak dan nosila v koronejske zapore hrano za časnikarja in obveščevalca Jožeta Golca, dokler ga nacisti niso sežgali v Rižarni.
Lep pogrebni obred je pri Sv. Ani vodil dr. Angel Kosmač.	ij
Bazovica
Verniki naše župnije se spominjajo lepili večerov, ko je leta 1948 fatim-ska Marija romala od Repentabra do Doline po Bregu in po Krasu do Opčin. Koliko veselja nam je Marija podala v srca v tistih večerih. Farani so lepo sodelovali.
Vsako leto se 8. septembra - na praznik Marijinega rosjtva - zberemo zvečer v cerkvi in po sv. maši romamo z Marijo po vasi. Upamo, da bomo tudi letos lepo počastili Marijo in jo prosili za dar ljubezni do Boga, Marije in bližnjega.
M.Ž.
Rupa: družina Pavletič daruje v spomin na mamo Lojzko 200.000 lir v dobre namene, 100.000 za cerkev,
100.000 za MePZ Rupa-Peč in
200.000 za Bosno. Za cerkev: Olga Ožbot, namesto cvetja na grob Alojzije Pavletič 100.000; Marjeta Kosič v spomin na Alojzijo Pavletič 50.000 lir.
Za cerkev na Peči: Marija Čevdek 50.000; Carli Lucija v spomin na Viktorijo Gnezda ob 2. obl. 50.000 in za cvetje 5.000; Štefanija Cijan Kovic 100.000; N.N. 100.000 lir. Za cerkev na Vrhu: N.N. 5.000; Berta Furlan Devetak za cvetje
10.000 lir.
Za cerkev v Gabrjah: Otilija Flo-renin Deghenghi 90.000 lir.
Za KG: Matija Hrvatin 20.000 lir. Za potrebne v Bosni: N.N. iz Rupe 25.000; Dario Fantin z Vrha 50.000; Gabrje-Vrh 180.000; Rupa-Peč
379.000 lir.
Za sirote iz Sarajeva: ob 24. obletnici smrti dragega moža Josipa Bo-gatca daruje žena Ana Bogateč
50.000 lir. '
Za Zavod sv. Družine: Marta Terčelj v spomin tete Ele Pavlice 50.000; ob 16. obletnici smrti tete s. Ahacije Kacin Marija, Janez in Metka
150.000 lir.
Za Sveto goro: Jelka in Božena Terčon v spomin na pok. Rozo Sto-per 50.000 lir.
Za slov. misijonarje: K.C. 50.000 lir.
Za slov. Karitas: K.C. 50.000; Marija 50.000; Drago Bajc v spomina na teto Emo 300.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Ana Povod-nik, ob smrti Alojzi je Pavletič 50.000; N.N. iz Rupe 200.000; N.N. s Peči 100.000; Milka Černič 50.000; N.N z Vrha 50.000 lir.
Za misijonar ja Ivana Stanto: Marija Čevdek s Peči 50.000 lir.
Za obnovo Slomškove hiše: namesto cvetja na grob ge. Justine Vižintin iz Gorice Marta Terčelj 50.000 lir. Za cerkev v Mavhinjah: ob obletnici smrti drage tete Ele Pavlice Marta Terčelj 50.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Zora Carini 20.000; gospa Mariuča 30.000; Olga Polese v poseben namen 50.000; L.Š.v 50.000 lir.
Za Sklad Mitja Čuk: Drago Bajc v spomin na teto Emo 300.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: v spomin na Marijo Gulič por. Lovrenčič dr. Drago in hčerka Alenka Štoka 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Milena Franco namesto cvetja na grob pri jateljice Ane Trobec 50.000 lir.
Za Slovensko Vincencijevo konferenco: Diomira Fabjan Bajc namesto cvetja na grob Andrejine Maver Perčič 50.000 lir.
Za slike slivenske cerkve: Zadružna kraška banka 4.000.000 lir.
Zahvala
Gojenke SCGV in njihovi starši se iskreno zahvaljujejo prof. Franki Žgavec, prof. Silvanu Kerševanu, g. Marini in profesorjem za nepozabni glasbeni teden v Žabnicali.
Čestitke
Benjaminu in Eriki ob rojstvu prvorojenke Micol Komjanc čestitajo Bogdan in MargaretCigličterdružina Komjanc.
nmMMSSm
❖ ROMANJE NA BARBANO
goriških in tržaških Slovencev bo v ponedeljek, 4. septembra. Slovesno sv. mašo bo ob somaševanju vodil ljubjanski pomožni škof, zlatoma-šnik msgr. Jožef Kvas. Pridite kot vedno v velikem številu, da barban-ski Materi božji skupno priporočimo naše življenje.
❖ ZSKP-GORICA. Seja širšega odbora Zveze slovenske katoliške prosvete bo v ponedelj ek, 4. septembra 1995, ob 20.30 v prostorih Katoliškega doma v Gorici. Vabl jeni. ❖PROSEK. 3. septembra bo na Proseku procesija s kipom fatimske Matere božje. Začetek ob 16. uri. Sodelovali bodo vaška godba na pihala, narodne noše in skavti; belo oblečena dekleta bodo nosila kip Matere božje. Vsi Marijini častilci vljudno vabljeni. ❖SV. MAŠA Z URO MOLITVE za duhovne poklice in mladino bo v barkovljanski cerkvi v četrek, 7. septembra, ob 18.30. K čim večji udeležbi toplo vabita vernike iz cele škofije Slvoenska Vincencijeva ko-ferenca in Klub prijateljstva. ❖SKEDENJ. Škedenjski etnografski muzej bo odprl novo razstavo v Etnografskem muzej u v Ljubi j ani v torek, 12. septembra, ob 18. uri. Razstava bo odprta do polovice oktobra.
❖ ROMANJE župnij Doberdob, Jamlje in Slovencev iz dekanije Devin, Tržič, Ronke in Štandrež bo
6.	septembra. Ob 18.10 rožni venec, ob 18.30 sv. maša.
V	soboto, 19. avgusta, so se vrnili domov udeleženci pevskega in orgelskega seminarja, ki ga je Zveza cerkvenih pevskih zborov letos priredila v zdravilišču Dobrna.
Udeležencev je bilo letos več kot sto, lepo je bilo tudi število Skupinski posnetek udeležencev seminarja
mladih pevcev in organistov. Orglarski tečaj je vodil prof. Hubert Bergant, pevskega pa prof. Humbert Mamolo. Seminar so sklenili s petjem pri sv. maši ter z orgelskim in pevskim koncertom.
V sredo popoldan je po daljši bolezni zaspala v Gospodu
naša draga teta '
Lojzka KLINEC I
v 80. letu starosti.
Pogreb bo v soboto zjutraj v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Družina Kristančič-Devetak
Poletna slika
V	nedeljo, 10. septembra, bo v Zavodu sv. Družine
DUHOVNAOBNOVA ZA ŽENE IN STAREJŠA DEKLETA
Začetek ob 9. uri, sklep z mašo ob 18. uri. Obnovo bo vodil misijonar z Grada.
katoliški glas
Tednik
Listje nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu)45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:	ifJm	združenje	italijanskega
PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TLDNIKOV