Priloga „ Vrtca" k št 10 /. 1904.
Jesenčice
Ko bo prišla k nam jesen ..
Ko bo prišla           Hladen vetrič
K nam jesen,          Bo pihljal,
Travnik bode          Slano s sabo
Ves rumen.             Bo prignal.
Zlati cvet bo           Pomorila
Ovenel,                   Bode vse,
In odpal bo            Kar na zemlji
Obledel.                  Še cvete.
Oj, potem pa Snežec bel Zemljo speCo Bo odel.
Semjonov.
Prišla jesen . . .
Oj kje je zdaj         Pomladi ni —
Cvetoči gaj,            Ni gorkih dni  —
In kras njegov        Prišla jesen,
Pomladnih dnov?   Ž njo dih leden.
In kje je čas, Ko mili glas Krilatih čet Budil je svet?
Prej cvetni vrt Zdaj grenka stnrt Prevlada vse, Čeprav cvete . . .
Cvetoš.
Prememba.
Ravani zagrinjajo megle, Se solnce ob svojo je moč, Po polju je vse ovenelo, Ker slanica pada čez noL.
Kjer preje so ptičice pefe, Zdaj veter otožni šumi, In kjer so dehtele cvetlice, Vse mrtvo in strto leži.
VeC dolgo ne bo, in zagrnil Naravo deviški bo sneg, In grob bo planina in gora, In grob bo dolina >n breg.
Cvetoš.
Megle se sive ilačijo . . .
Megle se sive vlačijo Čez žalostno rr.van; Nalahno z neba dež prši, Otožea, pust \<i dan.
Utihnile so ptičice, Viharji le hrume, Odpalo Iistje je z dreves, Le veje še ječe.
A včasih mrko solnčece Posije dol z višav, Prav kakor bi poslednji še Izročalo pozdrav .. .
Cvetoš.
Brez krasa . . .
Brez krasa vrt in njiva, Brez cveta tiha plan, Nad njo pa tnirno sniva Jesenski tožni dan.
Vse čaka zime bele, Kdaj pride čez goro, Kdaj zadnjo ptičko v vrtu Viharji preženo.
Adijo, radost zlata,
Oj z Bogom, mladi danl
Adijo, mila trata,
Oj z Bogom, ljuba plan!
Sokolov.
^esenski dih.
Izza skalne gorc Vstaja beli dan, Hladen vetrič veje Čez zeleno plan, Jata ptičic plove
V  gorko južno stran . ..
»Z Bogom, gozd zeleni, Z Bogom, rojstni svet!
V  južne kraje gremo Drobne pesmi pet, Radost bo objela Širni južni svet.
Radost bo objela Goro, log in plan, A pri vas bo vladal Mrzli zimski dan,
V  njem bo spev utihnil, Vsak bo cvet končan . . .'"
Scmjonov.
5lana pada ...
Slana pada na polje, Polja, gozdi rumene.
Ptički nas ostavljajo, Se na jug odpravljajo.
12
178   —
Redkokrat v tihotni hram Solnček še posije nam.
Menda žarki se boje, Da Ijudje jih ne vlove;
Da jih deca ne dobi In nič veL ne izpusti . . .
¦   Slavko Slavič.
Jesenski dan.
Nad travniki in poljera Megle se vlačijo, Na olšah ob potoku Se vrane pačijo.
Pod strešnim kapom vrabčki Otožno čivkajo, V potoku motni valčki Dremotno plivkajo.
In ptice se selivke [             Od nas poslavljajo,
L             Oorice, brda, trate,
;             Cvrče ostavljajo.
Nad poljem pa meglice
Se sive vlaCijo, '.             Na olšah ob potoku
;             Se vrane pačijo . . .
Sokolov.
Jesenski večer.
Na zemljo usiplje dežek se droban, Po listju usehiem šepeče; Nebesje zakriva pa zastor teman. Ni ena tam zvezd ne trepeče.
Kako si otožen, jesenski večer! Turoben si kakor gomila; Ni enega glasa ni čuti nikjer, — Že črna je noL vse zakrila.
Na svodu nebesnem, ah, ni je zvezde, Na zemljo dežek se usiplje; V tem miru o maju mi sanja srcč, Pa glasno, počasno utr plje . ..
Ljudmila Modičeva.
V jesenski noči.
Pti?ka je zapela . . .
Skozi temen gozd Burja piha, Hrast močan jeCi, Tožno vzdiha ...
Burja zabobni Še močneje, Hrastu Iomijo se Stare veje.
Tresk na tresk — in Zadnjič vzdihne, Zetnlja zabobni, — Vse utihne .. .
hrast
Na jesenskem vrtu Ptička je zapela Ono lepo pesem O pomladnih dneh, Pa je poletela Na cvetoči jug.
Zrli smo za pticko, Pa smo se solzili In smo si zapeli Pesern zimskih dni In smo zaželeli Zlate pomladi . . . Sokolov.
Ptičic slovč.
ListiCi v gozdu šumijo, Ptičice tožno pojo: BOozdič zeleni, adijo, južno nas kliče nebo!"
Jelke glasn6 trepetajo, Veterček diha le mraz, Lističi drobni šumljajo: ,Oj, ostanite pri nas!"
Ptičke zravnajo peroti,
V  daljni odplavajo svet... ,Ptičice, kdaj po tej poti Bote vrnile se spet?"
Ptičica drobna Cez rnorje
V  daljne mi dalje hiti, Žalostno v sinje obzorje Zrejo ji trudne oči.
Nežne poveša peroti,
V  morje obrača ok6. Oj, po tej žalostni poti Vrnila več se ne bo — -
Pesem valovi bučijo Žalostno sredi morja: ,Gozdič zeleni, adijo, Ptička se z nami pelja..."
Zvonimir.
Kaj žalujeS tiho . ¦ .
Kaj žaluješ tiho, Smrečica zelena, Kaj solziš se milo, Tratica rumena? Še poljane širne Solnčece obseva, Oozdiče nemirne Z žarki še ogreva;
Še nebo je jasno, Kakor prej je bilo, In veselje glasno Bi se še glasilo, — Ali ptičke mile So se poslovile. Radostssabo vzele, Pa so odletele . . . Zvonimir.
Semjonov.
lia južnih vrtih.
Iz dalje, mraLne dalje Jesen je k nam prispela. Od naših mrzlih krajev Slovo je ptička vzela.
Slovo je ptička vzela, Zletela v južne vrte, Kjer cveteja oranžc In sladke vinske trte.
—    179    —
Oj, tam poslej bo pela, Misleč na rodne kraje, Ej, tjakaj s ptičko drobno Poletel bi najraje.
Oj, tamkaj s ptičko drobno Bi živel v večni vesni In peval o veselju Bi s ptičko sladke pesmi.
A ko bi v naših vrtih Spet vesna se razcvela, Ej, s ptičko drobno zopet Na dom bi prihitela . . .
Semjonov.
Rožicc.
Oj, v vrtu vele rožice So glavice nagnile, O), žalostne ubožice Skor bodo usahnile.
Z gorovja že prihaja mraz, Na vrt počasi lega, Oj že se bliža tisti Las, Ko gledal bo iz snega.
In takrat rožice sladko Pod snežcem bodo spale, Meglice bodejo samo Nad njimi žalovale . . .
Zvonimir.
V gozdu.
O gozd, zakaj več tako ne šumiŠ Veselo nam, kakor si včasih? Takrat si vesel bil, da se je srce Ob tvojih naslajalo glasih.
Od zore jutranje v tajinstveni mrak Kot v sanjah šumel si veselo; A v tvojera okrilju je pevcev nebroj Uspavanko milo ti pelo.
Pač včasih nad tabo drvil je vihar, In padala zrna ledena, Udarila vate z nadzemsko močjo Še včasih je strela og-njena.
In takrat otožno si ti zašumel, Kot pesem bi pel o usodi, Ki vedno za nami z jekleno koso Kot zvesta družabnca hodi.
A zdaj, o prijetni ffozdiček ti moj, Mladostni so Casi' odcveli; In ptički krilati so žalostno ti Odhodnico tiho 'zpeli . . .
Slavko Slavič.
Jesenski veter.
Jesenski veter piše Čez brda in planjave, Kot da bi jitn sporočal Poslednje še pozdrave.
Otožna pesem smrti
V  naravi vsi odmeva, In kot pogrebna sveča Jesensko solnce seva . . .
Taras Vaziljev.
(ez dobrave , . .
Čez dobrave na perotih Je jesen priplavala, Z burjo je na zračnih potih Glasno se zabavala.
Pa priplavala veselo Z burjico je v našo vas, Vse je vriskalo in pelo In pozdravljalo na glas.
Njej se je smehljalo lice, Ko je zrla radost to, In hvaležnosti solzice So polnile ji oko.
Pa košare je odprla In delila sladki sad,
V  radostne oči nam zrla,
V  njih je gledala pomlad.
Zvonimir.
Jablane mlade ...
Jablane mlade V vrtu stoje, Jabolka rdeča Z vejic vise.
Jabolka rdeča Sladka so res, Kar potresimo Dol jih z dreves!
Jablane tnlade V vejah šuste, Jabolka pak se Trdno drže.
Le otresitno Urno. jih zdaj, Da bo za zimo Lupiti kaj.
Semjonov.
Cvi, cvi, cvi . . .
Cvi, cvi, cvi. ..
V  hruški se glasi----------
Nekdo vedno v nji razsaja In po strehi raja.
Cvi, cvi, cvi . . . Vsi smo nanj hudi; Oj žival ta sladkosneda Hruške nam objeda.
Cvi, cvi, cvi . . .
V  hruški se glasi:
Glejte, glejte polh že v pasti
Gor in dol lomasti!----------
Stepin. 12*
—    180    —
Vrana.
Vrana kraka kra, kra, kra, Nimam hiše ne blaga; Dom je moj puščoben gozd, Hrane malo, večen post. . .
Prišel pa bo zimski čas, Huda lakota in mraz; Zdaj strahu že trepetam, Kaj pa takrat bo, ne znam.
Slavko Slavič.
Bolnik jeseni.
Jesenski čas nastopa že, Rumen gozdič je in polje, Čez čas pa zemljo sneg pokrije, Da pod odejo odpočije.
Ah, sneg zapadel bo zeniljo, Dolino, polje, gozd, goro: Pokril i mojo bo gomilo, Kjer truplo bo si odpočilo.
Cvetoš.
Starček v gozdu.
Mrko ljubo solnce Z neba danes sije, Čez polje in gozde Mrzla sapa brije.
V  sanje zatopljen je Gozd porumeneli; Zadnjo pesem njemu Ptički so zapeli.
Skozi gozd pa starček Žalostno koraka, Ogleduje drevje, Tupatam počaka . . .
Ah, li morda sluti, Da se bliža doba, Ko bo truden legel
V  rairno krilo groba?
Cvetoš.
Na varnem.
Naši drobni Minki Rožice cveto, Dasiravno zunaj Kmalu zima bo.
Zunaj cvetke draži Ostrozobi mraz: ,Hu, hu, kraalu tudi Prišel bom po vas!"
Našo drobno Minko Pa to ne skrbi, Saj imamo v sobah Oorke mijpeči.
VCasih pa nas solnček Pride obiskat, Pride žarkov plamen K cvetkam pokramljat .. .
Taras Vaziljev.
Maša nova hišica.
Naša nova hišica Že je dograjena, Streha s cvetjem pisanim Vsa je opletena.
Vrhu strehe pa zelen Smrekov je vršiček, Dve zastavi sta na njem, Vije ji vetriček . . .
Oj, sedaj pa pridi le, Pridi, sn^žec beli! V topli naši hišici Pevamo veseli . . .
SokoLov.
Po ozračju ...
Po ozračju listi veli' Čez poljane plavajo, Ž njimi vetri se veseli Lahno poigravajo.
Kot pomladne zlate nade V dalje lističi hite, Pa nam kličejo: 0Oj mlade Dneve čuvaj si, srcel". . .
Zvonimir.
Le veselimo sel
Žarko še z neba natn Solnčece sije, Radostno v prsih nam Srčece bije.
Le veselimo se Zlate mladosti, Dokler nam sijejo Dnevi radosti!
Kmalu prikimala Zima bo bela, Pa nanr pregnala bo Leta ves^la.
Takrat, aii, žalosti Borao se srdali, Dokler ne .bodemo V Bogu za-.pali . . .
Semjonov.
—    181    —
Če te bi ne bilo .. .
Zagrnjena gora je v meglo, Oj v meglo prav gosto in črno, Če te bi ne bilo, bi solnček Igral se z rosico srebrno — — —
Zagrnjeno srce je v megle, Oj v megle prav goste in črne; Ce teh bi ne bilo, potem bi, potem bi, Ubiral jaz strune srebrne . . .
Rastko Staroselski.
0\,  kam.? . . .
Oj, kaj na svetu zadnje dni
Je žalostno tako! Saj zlato solnce še gori, Potoček hladen še šumi —
Pa solzno je oko !
Čez polje radost se pelja,
In ž njo hiti jesen, Ostala žalost je doma In beli snežec vrh gora —
Oj, kam hitiš, jesen ? .. .
Zvonimir.
Dajte ognja in moči mi I
Dajte ognja in moči mi, Pa zapel vam bom glasno, Oj, zapel vatn pesern tako, Da plamtelo bo oko.
Srce v prsih bo drhtelo In čutilo mladi raj, Čelo bo se vam zjasnilo, Kot bi prišel zlati maj.
Ptičke samega veselja Bodo zažgolele spet, Radost pomladanjih uric Bo objela širni svet.
Cvetke bodo spet glavice Radoštno priklanjale, Pa o raju bodo zlatem Sladke sanje sanjale.
Katnnje v gori se budilo In bo čulo pesrni glas, Oj, nebo se bo zjasnilo Pa bo prišlo k zemlji v vas.
Oj, nebo se bo zjasnilo, Sreča bo objela svet, Ptičke bodo vam zapele, Kot pomlad bi prišla spet.
Ptičke bodo vani zapele, Radost prišla k vam bo v vas. Dajte ognja in moči mi, Da zapojem vam na glas!
Zvonimir.
^esen po vrtu hodi .
Jesen po vrtu hodi . . .
Oj rožica
Ubožica, Le varno skrita bodil
Jesen po vrtu hodi .,.
Ne s kosico —
Pa z rosico Smrt bridko s sabo vodi.
Po logu se sprehaja----------
Oj ptičica
Samičica — —   " Poleti s tega kraja!
A k meni ni jeseni —
Cvete mi maj,
Kakor nekdaj Vsi upi so zeleni .. .
M. Posavska.