Gradivo UDK 39 (497.12 Motvarjeva = 945.11) Vlasta Koren Nekaj značilnosti ljudske kulture v madžarski vasi Motvarjevci (Szent Laízló) v Prek- murju Vas Motvarjevci leži v severovzhodnem delu Prekmurja, prav ob slovensko-madžarski meji. Čeprav je od priključitve k Jugoslaviji po prvi svetovni vojni naprej obkrožena samo s slovenskimi vasmi, je ostala zaradi narodnosti in verskih razlik kaj malo dostopna za zunanje vplive. Vas je značilen primer kalvinskega naselja, kjer je že med svetovnima vojnama bivalo 76 % pripadnikov kalvinske vere. Slovensko-madžarsko obmejno območje je edino v Sloveniji, ki še pozna kalvince, čeprav je nova državna meja pustila njihove verske ustanove onstran mejnih kamnov. Z Motvarjevci se konča območje kalvince, ki se vleče ob meji proti severu vse do Hodoša in vključuje praviloma le pripadnike madžarske narodnosti. Leta 1921 je živelo v vasi razen Madžarov še 4,8 odstotka Slovencev, do danes pa se je povečalo slovensko prebivalstvo na 10%, predvsem zaradi doselitve na kmetijska posestva. Po veri so prebivalci večinoma kalvinci, vendar se število kalvincev nenehno zmanjšuje. Leta 1921 je obsegalo prebivalstvo poleg 20% katolikov 75% kalvincev, 4% evange- iičanov in 1,4% izraelitov. Danes je v vasi 190 kalvincev, 75 katolikov in 14 evangeličanov. Zanimivo je, da danes v Motvarjevcih opravljata bogoslužje katoliški in reformatorski duhovnik. Prvo nedeljo v juniju, ob obletnici blagoslovitve kapele, je katoliško bogoslužje, pri katerem sodelujejo kalvinci s petjem in pridigo. Na koncu ekumenskega bogoslužja imajo kalvinci svoje kratko bogoslužje, imenovano „spomin gospodove večerje". V naselju s kalvinskim prebivalstvom zasledimo nekatere značilnosti v razvoju materialne in duhovne kulture. Večina navedenih podatkov velja tudi za sosednje vasi, zlasti je v teh sorodno nabirainištvo, lov, ribolov, čebelarstvo in ljudsko zdravilstvo. Prispevek, ki ima namen prikazati poglavitne poteze ljudske kulture v Motvarjevcih, naj bi nakazal še vpliv njihove ljudske kulture na ljudsko kulturo sosednjih slovenskih vasi ter prevzem sosednjih slovenskih oblik ljudske kulture, Ljudska arhitektura Ljudska arhitektura v omenjeni vasi govori o spremembah, ki so nastajale konec 19. stoletja, ko se je prvotna oblika „cimpranega" in ometanega doma v obliki ključa umaknila domu grajenemu iz domače opeke. Po katastrskih mapah iz leta 1860 je razvidno, da so tedaj v Motvarjevcih prevladovali „cimprani" stegnjeni domovi. Leta 1895 so bile še vse hiše lesene in dosledno krite s slamo. Po ustnem izročilu so bile menda še leta 1900 samo tri hiše zidane iz opeke. Zadnjo leseno, s slamo pokrito hišo, „zsuppos haz", Motvarjevci 95, so podrli leta 1970. Hiša je bila stara baje približno dvesto petdeset let. Razporeditev prostorov kaže priložena tehnična skica. Vhod v vse stanovanjske prostore je bil od zunaj. Najstarejša motvarjevska hiša je imela črno kuhinjo, „füstöskonyha", kakršno je mogoče še danes videti v sosednji vasi Pordašinci. Domačije z ločenimi vhodi v dvoriščni fasadi so danes v Prekmurju najstarejše in že 126- Gradivo Tloris najstarejše domačije v Motvarjevcih 95 iz leta 1965 Gradivo 127 redke. Na severovzhodnem delu Goričkega (Šalovci, Vučja gomila, Koblje, Hodoš) in na Dolinskem (Dobrovnik, Polana, Trnje in okolica) je še nekaj preostalih s slamo kritih nizkih hiš, ki imajo z dvoriščne strani tri ločene vhode v tri stanovanjske prostore. Značilnost teh hiš je ta, da prostori med seboj niso povezani, temveč vodi vhod v vsak prostor posebej z dvoriščne strani. Hiša s tremi ločenimi vhodi je prišla v Prekmurje iz Madžarske. V sosednji pokrajini Göcsej na Madžarskem so razširjene domačije z enako tlorisno zasnovo, kjer vodi vhod v vsak prostor posebej z dvoriščne strani. „Cimprane" zatočene hrame z zaprtim dvoriščem so po ustnem izročilu gradili nekako do leta 1870. Iz požarno-varnostnih razlogov so po letu 1886 gradili posamezno stoječa gospodarska poslopja, poleg zidanega stanovanjskega poslopja. Glede prevladujoče zemljiške razdelitve na proge so danes v Motvarjevcih znani zidani domovi na pravi kot in stegnjeni domovi. Vendar je dandanes prevladujoča oblika doma v pravem kotu. Skoraj vse zidane hiše so po ustnem izročilu nastale v desetletju pred prvo svetovno vojno, nekaj še v prvih povojnih letih. Danes je v Motvarjevcih stoena hišna številka, devet stanovanjskih poslopij pa je praznih. Pri kalvincih je bila navada, da so imeli le po enega otroka, edinca, in če se je ta morebiti poročil v sosednjo vas in so starši umrli, je ostalo stanovanjsko poslopje prazno. Največ zidanih hiš ima nad glavnim stopniščnim vhodom dvokapen nadstrešek, ki ga nosita dva stebra in tvorita vhodno stopniščno lopo. Nekatere zidane domačije imajo na pročelju fasade profilirano plastično okrasje iz ometa. Vhod v priklet z odprto ali zazidano stebriščno lopo vidimo tudi pri domačijah v slovenskih vaseh v Prekmurju (Križevci, Kobilie, Turnišče). V 19. stoletju se je na Madžarskem v pokrajini Göcsej, izoblikovala vrsta domačij s stebriščno lopo. Za tipično zidano hišo iz 19. stol., „téglaház", je značilen „kódissállás", obokani vhod s sprednje strani. Pri vhodu je dvo ali troslopni šator. Ta je po položaju in konstrukciji prizidek hiše in zavzema prostor le ob veznih vratih, kjer varuje vhod v priklet. Take domačije vidimo predvsem v madžarskih vaseh in obrobnih slovenskih vaseh, ki mejijo na vasi, poseljene z madžarsko narodnostno manjšino. Iz madžarske literature je razvidno, da take domačije prevladujejo v Vasmegye in Zalarhegye onstran jugoslovan- sko-madžarske meje na Madžarskem. Na dvorišču stoje v sklopu zidane domačije manjša gospodarska poslopja. Najbližje je bil navadno vodnjak, „kút". Leta 1965 je bilo v Motvarjevcih 40 % vodnjakov na vzvod, „gémeskút", 20 % na črpalko, 30 % na ključ, „hargoskút", in 10 % na vreteno, „kerekeskút". Svinjak, „61", je samostojna zgradba in stoji običajno na koncu gospodarskega poslopja. Nad svinjakom je prostor za kokoši, „tikház". Na dvorišču stoji še šupa „pajta", za vozove in orodje. Poleg gnojišča je stala samostojna stavbica, „árnyékszék", stranišče. Za stranišče so v zemljo zabili štiri kole v razdalji 1,5 m x 1,5 m in visoke 2 m. S treh strani so bili koli prepleteni s šibjem, na sprednji strani pa so bila vratca, (skica 7). Tla stranišča so vsak dan potresli z žitnimi plevami. Poleg koruznjeka so danes še pogostne drvarnice. Drvarnico, „fasziny", za drva in orodje postavljajo na raznih straneh dvorišča. Čebelnjak, „méhes", je nekoč stal pred pročeljem domačije in je bil narejen iz deske na podstavku, na kateri so stali pleteni čebelji koši. 128 I Gradivo Tloris razporeditve gospodarskih stavb okrog stanovanjskega poslopja, gospodar Vida Julius, Motvar- jevci 79 Gradivo 129 Notranjaoprema V zidanih domačijah je l