# 0 Ù m VL i ZPRAVE in treatises and documents • • •s* •I* •Z* Inštitut za narodnostna vprašanja Institute for ethnic studies Ljubljana, 2001 120020089,38/39 Inštitut za narodnostna vprašanja Institute for Ethnic Studies Ljubljana, 2001 RAZPRAVE IN GRADIVO - TREATISES AND DOCUMENTS Revija za narodnostna vprašanja - Journal of Ethnic Studies UDK-UDC 323.1 5.342.4 (058) ISSN 0354-0286 Uredniški odbor - Editoriai Board dr. Otto FeinsLein, mag. Boris Jesih, dr. Matjaž Klemenčič, mag. Vera Klopčič, dr. Miran Komnc, Marinka Lazič, dr. Avguštin Malle, mag. Mojca Medvešek (namestnica odgovornega urednika), dr. Katalin Munda Himok, clr. Albina Nečak Luk, Milan Pahor, dr. Albert F. Reiterer, Janez Stergar, dr. Irena Šumi, dr. Jernej Zupančič Odgovorni urednik - Editor-nOharge mag. Boris Jesih Prevodi - Translation mag. Boris Jesih, Niko Hudelja, Magda Berden, Meta Gostinčar Cerar, Jana Kranjec Menaše Oblikovanje - Design Jana Kuharic Tisk - Printed by Eurota d.o.o. Založil in izdal - Published awo edil «v finzJl .HO. Inštitut za narodnostna vprašanja -'Institute for Ethnic Studies SI, 1101 Ljubljana, Erjavčeva 26, p.p. 1723 tel.: +386 (0)1 20 01 870, fax +386 (0)1 25 10 964 e-mail: inv@inv.si Predstavnik - Representative dr. Mitja Žagar Revijo sofinancira - Co-einanced by Ministrstvo za šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije Ministery of Education, Science and Technology of the Republic of Slovenia Razprave in gradivo Treatises and Documents 38/39 Kazalo Albina Nečak Luk: European plurilingualism from a national language perspective 6 Avguštin Mahe O situaciji ali statusu slovenščine na Koroškem. (Moremo govoriti o "normalizaciji manjšinskih jezikov v Avstriji?") 26 Felicita Medved nationality, citizenship and integration, a european perspective 44 Mitja Žagar Kako bi lahko razklenili začaran krog? (2) Posredovanje, mediacija ter usposabljanje za preprečevanje in razreševanje etničnih konfiitkov 68 Jernej Zupančič Slovenci v Italiji 94 Bojan Bkezigar Zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji 110 Peter Gstettner Kärntner Minderheitenpolitik als Mittel zum Zweck. Wie Haider seinen "Freistaat" errichtet und damit die Republik beschädigt 1 18 Katalin Munda Hirnok Množični mediji na narodno mešanih območjih (primer Lendava, Monošter, občina Železna Kapia Bela) 130 Renata Mejak Medčasovna analiza čezmejnih stikov prebivalcev Monoštra s sosednjo Slovenijo 150 Janez Stergar Nastajanje evropske manjšinske zaščite 164 Romana Bešter Državljanski in etnični nacionalizem v odnosu do etničnih manjšin 172 Tomislav Išek Aspekti suvremenog položaja naroda Bosne (i Hercegovine) u kontekstu njihovih povijesnih kontinuiteta i diskontinuiteta 194 Vera Kržišnik-BukiC Slovenci v Bosni in Hercegovini, Bosna v Ljubljani 202 Matjaž Klemenčič Die Emigration der Slowenen aus der Ha&sburgermonarchie in die USA und das slowenische organisation s netz in den USA 1870-1914 2 1 2 Samo Kristen Trieste au Trst? Britanska ozemeljska jamstva Kraljevini Jugoslaviji in njihov zapozneli in kontroverzni odmev v historiografiji in memoaristiki. 260 Vera Kiopčič Nekatere značilnosti sodobnega položaja Romov. Izkušnje na področju izobraževanja, pokucnega usposabljanja in zaposlovanja Romov v Sloveniji / Primeri dobre prakse 302 Günther Pallaver Die Sudtiroler Volkspartei Erfolgreiches Modell einer ethnoregionalen Partei. Trends und Perspektiven 314 jERNE. MLEKUŽ Izbrani teoretski vidiki razumevanja prostora kot elementa etnične, narodne in nacionalne identitete 360 Marija Jurič Pahor Mirjana Nastran Ule: Sodobne identitete v vrtincu diskurzov 378 Boris Jesih Slovensko izseljenstvo - Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice 385 Natalija Vrečer When will social exclusion and temporary protection of Bosnian refugees in Slovenia end? 388 Marija Jurič Pahor Martin Walde: Gestaltung sorb!$cher katholischer lebenswelt. Eine diskursanalyse der religiösen Zeitschrift "Katolski posol" zwischen 1863 und 1939 393 Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja 399 Zakon o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v Furlaniji - Julijski krajini 403 Mitja Žagar Zakonu (lxii. Iz leta 2001) o Madžarih, ki živijo v sosednjih državah na rob 413 Zakon LXII. iz leta 200 \ o Madžarih, ki živijo v sosednjih državah 418 Sonja Kurinčič Mikuž, Marinka Lazič Bibliografija sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja za leto 2000 429 6 European plurilingualism from a national language perspective The expected flow of information, people and goods within the United Europe requires a reflection regarding efficient communication among different language communities, across language and cultural boundaries. This aim should be achieretl by means of expanded offer and intensive learning of foreign languages in the EU member states. The ability of communication in several languages should make it possible for the population of member states and member candidates to enjoy equal starting-point conditions at the challenges of growing international mobility; in the f United Europe it should strengthen cooperation in the fields of education, culture and science, as well as in commerce and industry, and contribute to the overcoming of prejudice and elimination of discrimination. Multilingua/ism is in the process of becoming a sort of an identity card of European citizenship. The multilingualism of citizens - a good command of a national language being a main prerequisite here - should therefore contribute not only to better understanding and tolerance, but also to respect of language identity and cultural diversity of Europe. Despite this, a number of questions is being raised regarding the future status and junctions of national ¡an guages in relation to the emerging European multilingualism. Especially lesser used languages, including Slovene, ought to have an elaborate, integral strategy and tactics. The article brings a few reflections on language issues in Shvenia in the European Year of Languages. Keywords: EU, multilingualism. language policy, ie.sser used languages Nacionalna jezikovna politika v evropski večjezični perspektivi Načrtovan pretok informacij, ljudi in dobrin v združeni Evropi terja premislek tudi glede učinkovitega sporazumevanja med različnimi jezikovnimi skupnostmi med rojenimi govorci različnih jezikov, sporazumevan ja preko jezikovnih in kulturnih meja. Ta cilj naj bi bil dosežen z razširjeno ponudbo in intenzivnim učenjem tujih jezikov v državah članicah EU. Zmožnost sporazumevanja v več jezikih naj prebivalstvu držav članic in kandidatk za pridružitev omogoči enakopravne izhodiščne pogoje ob izzivih naraščajoče mednarodne mobilnosti, v skupnem evropskem pmstoru naj pospeši in okrepi sodelovanje na področju izobraževanja, kulture in znanosti, kakor tudi na področju trgovine in industrije, prispeva naj k preseganju predsodkov in k odpravi diskriminacije. Večjezičnost postaja neke vrste izkaznica za evropsko državljanstvo. Evropski dokumenti pojasnjujejo zavzemanje za širjenje učenja in poučevanja jezikov, tujih, sosednih in manjšinskih/regionalnih tudi kot skrb za evropsko dediščino različnih jezikov in kultur, ki jo je kol dragoceno skupno imetje treba varovati in razvijati. Vsi napori, zlasti v izobraževanju, naj prispevajo k temu. da jezikovna in kulturna pestrost namesto ovire pri sporazumevanju postane vir vzajemne bogatitve in razumevanja. Prav večjezičnost državljanov - temeljilo znanje nacionalnega jezika je ob tem prvi pogoj - naj torej prispeva ne le k boljšemu razumevanju in strpnosti, temveč tudi k spoštovanju jezikovne identitete in kulturne raznolikosti Evrope. Kljub temu se ob tem se odpira vrsta vprašanj o prihodnjem statusu in funkcijah nacionalnih jezikov v razmerju do poraja joče se evropske večjezičnost i. Posebno manj razširjeni jeziki, med takšne sodi tudi slovenski, bi morali imeti ob tem izdelano, celovito strategijo in taktiko. Pričujoči zapis prinaša nekaj razmišljanj o jezikovnih vprašanjih v Sloveniji ob Evropskem letu jezikov Ključne besede Evropska zveza, večjezičnost, jezikovna politika, manj razširjeni jeziki 7 1. INTRODUCTION. After fading away of''global'' diglossia in die European realm, towards the end of die 19th century, most functions of the so called "high" languages (Latin and German in the Middle European countries) were replaced by gradual spreading of functions of national languages also into formal domains. Starting with the French revolution, language became a powerful instrument of national cohesion and solidarity. Therefore, creation and affirmation of a poiifunctional standard, fulfilling communicative needs of a society in all domains of public interaction became a goal in most national language policies. Establishing of a language suitable and equipped for scientific discourse seemed to represent an ultimate proof of adequate language policy and planning endeavours in a nation. Many scholars from different disciplines, perceive development in this direction as universal and still non concluded process in some parts of the world, a process confirming the socio-psychological reality of languages as culture-specific phenomena. In the post modern paradigm, especially in the field of science (as well as in other fields of human activities), development towards a new type of diglossia seems to be an unavoidable reality, especially when languages with a narrower communicative range are at stake. This calls for some kind of revision of national language policies, in which language needs and interests should be reconsidered and strategic priorities established as to the national, regional, local and individual level. Widespread individual bilingualism, experienced up to now mostly by minority groups' members, becomes an everyday reality also for wider layers of population. Already, national elites in all kinds of enterprises have recognised that demands for fluency in more languages has augmented. For communication on an international level only few languages have been reserved already up to now. However, the question whether a national language planning should follow the technological development conceived in a foreign (mostly English) language, whether it is sensible to elaborate a language of scientific discourse on a national level in view of costs and human potentials engaged in such a work, has been put forward again in many scientific meetings. This question was discussed on several occasions through the history of the Slovene language. From the point of view of the Slovenian past and present experience and from the Slovene language planning perspective it was precisely thanks to persistent demands and efforts on the part of the Slovene cultural elites, linguists and writers being in the forefront, that the Slovene language norm had been elaborated through several centuries to the present modern standard, equipped to fulfil the communicationa) functions in ever new domains of social and scientific development. 8 A1 binc; NJecok Luk: European plurilingucihyn 'iom a national language 2. LANGUAGE POLICY FRAMEWORK. With Republic of Slovenia becoming an independent state in 1991, the framework of its political, social, cultural and economic context has been thoroughly altered. There are, however, hardly any substantial changes in the language policy orientation or in the language planning activities, although the accents in this field have changed, too. In spite of the fact that the Slovene linguistic and political expert sphere was always intensively engaged in reflection of the language policy and planning issues, no explicit language strategy document has been created. so far. With Slovenia striving to join the European Union, one would expect an elaborated language strategy with transparent goals and measures to achieve the goals and to resolve the problems. In view of the foreseen active integration of Slovenia as an equal subject in European community of nations, one would expect a much more intensive work on the assessment of the complete communication networks inside Slovenia as a social system and outside, in contact with other social systems on an individual and institutional level. However, so far, a wholesome and transparent language strategy document on the priorities of language issues and developments, which are essential for regulating communication of the state on the internal and external level, taking into account an effective use of existing and available material and human resources, has not been elaborated. Nevertheless, despite of lagging behind with elaboration of a wholesome language strategy document, which would deal with the complete array of the language diversity issues of the Slovene society, language policy has been well conceived in the individual segments of public communication. The most outstanding objects of the Slovene language policy considerations are the Slovene language status and corpus planning and the language contact issues, especially those related to the Slovene-Italian and Slovene-Hungarian contacts. Recently, especially along with the educational reform, stress has been lain on the language policy elaboration in education, conditions are being established for learning and understanding native language, foreign, state and home languages and cultures, as well as for development of professional skills and research and other creative activities. Thus gradually, a framework of the Slovene language policy has emerged, putting into the forefront two main fields of interest, namely the cultural and language pluralism issues of the Slovene society, on the one hand, and the integration of Slovenia into European community of nations, on the other. Rn7pfpve in grodivo. ijufaljono. 2001. si. 38/39 9 3. INSTITUTIONAL LANGUAGE POLICY ACTIVITU'S. Language policy and language planning in Slovenia are closely related to the perception of the Slovene people's evolution into a modern nation, language and culture being considered the foundations of the Slovene ethnic identity and a permanent argument in the strive for the Slovene statehood through history. This sensitivity concerning ethnic identity markers, language in the first place, are due to the historical status relationship among languages in this region in limes of the AO Monarchy as well as to the language policy and interethnic relationships in the post WWI and WWII Yugoslav states. Namely, throughout the history of the Slovene people, in the course of its development into a modern nation, endeavours for the Slovene language autonomy were present. In absence of other power resources - namely administrative State mechanisms - language and culture functioned as a frame of reference for national unification1. Today still, in the Slovene public opinion, it is the statement beyond debate chat the Slovene language status planning and along with it, its corpus planning, together with gradual spreading of its functions into the channels of public communication remained a non-concluded process2 until the creation of an independent Slovene state, in 1991- All professional institutions, associations and individuals engaged in the language planning continued their work without interruption. However, on the policy making level continuity was broken. Namely, in the 70ties, following an initiative by the Slavic Association Of Slovenia, a body of experts, named "Slovene lan- * * ■* 1 A prototype of this statement cart be read in a book on die synchronic in the Slovene language development (Vidovic Muhá 1996: 3W) "The cwo basic elements that define Slovene throughout its entire history, i.e., lack of statehood (in terms of complete functionality) until 1991 and. at least in European terms, its small number of speakers, have been counter-balanced with a strong sense of linguistic and general cultural commitment of its speakers to thetr national entity. - In these circumstances one can understand that the normalivization of the Slovene literary language was largely influenced by a language policy which - because of its incomplete standards - depended heavily oil day-to-day politics. 2 In spite of the fact thai at the end of the 80ties the Slovene language was official language in the Republic of Slovenia (in the ethnically mixed areas Italian and Hungarian were official languages along with Slovene) , and at the same lime it figured as equal state language on the fedeial level, it was still deprived of some functions, which, in the eyes of the Slovene native speakers, were considered a sign of a full (complete) nationhood. Namely, commanding in the army units was reset ved for the SC language only, also in Slovenia; the demand to assign this function to Slovene has its roots in the fact that Slovene was rhe commanding language in the ler-riioi v of Slovenia during the WWII, and even in the AH Monarchy. After the declaration of the independent Slovenia in 1991 the continuity of language planning directions and cultural pluralism promotion was expressed also by Constitution. The Slovene language status has been changed insofar ihat today ii is rhe only official language on the ... level of the Republic of Slovenia, i. e. the .state language. The official function of Slovene as ihe stare language functions in all spheres of life, in the internal and external channels of communication. (Its use has been extended also to the commandment in the Army.) Italian and Hungarian figure ;ls official languages logeiher with Slovene in the mixed areas 10 Albino Nlecok [ük- Europe an plurilingüe ! ism írom a nationaí language guage in public (use)", was organised in the framework of the Socialist Alliance of Working People of Slovenia. Later it was transformed to Language Council, which had several sections and working groups pursuing wo basic aims: to stimulate public attention for language topics, and to dwell upon the respect of the legal norms regarding the Slovene language in the Yugoslav federation, on the federal and national level. For realisation of the first task a working group, named the Language tribunal was formed. Although its main goal was to promote the language culture among Slovene language speakers by discussing and assessing the Slovene language use in mass media and in other public institutions that could have an influence on the language of public and private communication, the existence of the Language tribunal excited a lot of controversy in other Yugoslav republics. The changed socio-political situation after 3991 soon exposed some neuralgic points. It seems that with the independence of Slovenia, a more loose attitude towards the Slovene language developed. On the one hand, this was manifested by a rather shallow respect for the norm in public, written and oral discourse. On the other hand, the influence of the American culture and mode of expression, augmented. Till then, the endeavour for the autonomy of the Slovene language was expressed, among other, in puristic efforts, mostly oriented against the influence of Serbo-Croatian. This vigilance seemed to become obsolete after the common destiny of the two languages parted. The growing impetus of political and economic integration, the so called globalisation, was reflected in Slovenia, not only in the economic subordination. In a small nation like Slovenian it has soon exposed itself also as a socio-cultural and communication phenomenon. The growth of the communication technology brought about many English language patterns in communication and American way of life of the Slovenian society, in fact they invaded most families, the impetus of English being die most expressed in the speech of young generations. In fact, one could argue that a paradoxical thing has happened: parallel to its status promotion into a state language, there is no obvious substantial increase of the Slovene language prestige. On the contrary, there are signs that, at least in certain layers of population, its prestige has been diminishing. Many warnings have been launched against a kind of Slovene English diglossia which seemingly is about to spread in Slovenia. Alarm has been triggered on account of the public signs, language of expert and scientific meetings, language of scientific publications, language of the university lectures and seminars, diplomas and post graduate works, which more and more often is English. A case per se, exciting alarm is communication in the foreign enterprises in Slovenia, where frequently Slovene is not used any more even in the personal documentation of the work- Ro7prove in gradivo. Ljubljano. 2001. Št. 38/39 A burning question which has not been yet elaborated as a part of the Slovene language strategy is the situation of the Slovene language in the European language policy. With the political decision of Slovenia to join the EU, Slovene exhibits all the features of a small language3. It appears to be even smaller in this European association of nations, of ethnic communities and languages than it was in the Yugoslav times''. This is closely related to the language acquisition planning, not only from the point of view of the foreign languages acquisition planning in Slovenia, but also with regard to the teaching and learning of Slovene as a foreign (and L2) language. There is some evidence, however, that the picture is not so gloomy. Results of a research on language issues related to Slovenia on its path to European Union, executed among the students of the University of Ljubljana, show that the majority of the respondents supports Slovene as the language of communication in Slovenia in all channels of communication, public inscriptions included. Even more, only one tenth of the interviewed students thinks that foreigners coming to work in Slovenia do not need to know Slovene. Most of them, however expect from them the knowledge of a foreign language (predominantly of English) along with Slovene. On the other hand, there is close to 100 percent agreement that Slovene should survive and serve as the language of the internal national communication. However, along with this, a vast majority of students opts for a profound knowledge of a foreign language for each Slovenian citizen, English figuring as the most appropriate and practical language at the top of this ladder. Symptomatically, a substantial difference was found between natural sciences and technology students, on the one hand and social sciences and humanities students, on the other5. The attitudes of the latter are much more emotionally loaded, pointing to a more integrative orientation, with Slovene figuring as a must for everybody, foreigners as well as native Slovene speakers. The standpoints of the natural sciences and technology students were oriented towards more practical issues of communication, showing a more instrumental load * * * 3 Small in respeci of ihe number of its speakers, in respeci of the economic and technological power of the Slovene state as the home country of the majority of the Slovene native speakers and in respeci of a relatively weak transparence of the Slovene culture in the 1-uropean history. ^ Toporišič (1991:143) defines as small language a language of a relatively small community (in terms of power) within the framework of a larger one. 5 Similar discrepancy was traced also in other research projects. In a project executed in the Slovene-Italian and Slovene-Hungarian ethnically mixed areas, in which language policy and practice was assessed, (Nečak Ltik 2000) substantial differences were found between technical and humanities elites, the first showing the tendency to give priority to the practical side of language use, and the latter underlying the symbolic, integrative function of a language. A similar picture can be found when the language of the scientific publications within the Slovene Academy of Science and Arts is analysed, natural sciencies presenting a substantially higher share of their findings in English than humanities (Mlinar 1996). Albino Necok Luk: European piurilinguolism irom c nnlionol language which was expressed as a )ess firm demand for the Slovene language competence with foreigners, and, interestingly enough, also as less exclusive (English above all), more tolerant approach towards language diversity: English is still the most favoured, but along with it German, French, Spanish, Croatian, Italian etc. figure as possible means of communication in a substantially higher percentages than with social sciences and humanities students (Marusic, Zaucer 1998). 31. Governmental and Parliamentary activities. With an aim to limit and canalise the above described detrimental phenomena, i.e. the invasion of English and other foreign language influences in public discourse in Slovenia, the former section "Slovene language in public (use)" lias been restored in the framework of the Slovene Association of Slavonic languages, in 1992 (in Murska Sobota). In 1993 an initiative was given that a group of linguists and other experts within the Parliament should take an active part in fundamental language planning and should also dwell upon legislation in this field. In May 1994, in the legislative part of the government, experts, and not MPs, were nominated as a permanent working body of the parliamentary committee for culture, education and sport6, with the task to launch its suggestions regarding language policy and language planning to the parliament and to wider public. In the founding act the following tasks and activities of the working group are enumerated (article 2) : ''Vie working group for language planning and language policy at Slovene Parliament's committee for culture, education and sport will perform Ihe following tasks for the Parliament: in the institutions of the Slovene state, the group will propose language planning activities and name those responsible for individual fields of administrative and public life (administration, judicature, economy, education, sport, science, culture, mass media, health service). The group will define the tasks of national and other institutions in enacting Slovene language policy. With this aim, the working group will examine legal prescriptions regulating the status and the form of communication in the enumerated fields. Where necessary appropriate changes and amendments to the law will be proposed. The working group will discuss and provide initiatives for an efficient language policy in Slovenia. * -k 6 In the working group, headed by full prof. dr. Breda Pogorelec, there were six language specialist, two lawyers, and two psychologists. gnjpfove in qrodivo. ljubljono, 2001, si. 38/39 13 The working group will follow the status of the Slovene language in public of the Slovene minorities in Italy. Austria, and in Hungary. With its professional initiatives. it will support the promotion of the Slovene language in public life of Slovenes living abroad. All initiatives, proposals and information will be addressed to the Slovene Parliament's Committee for culture, education and sport and to public.« At the same time, several individuals concerned with the Slovene language, mostly linguists, writers and scientists, suggested that the matters regarding status of the Slovene language should be regulated by a special law. A member of the Slovene Academy of sciences and arts, offered a study on Language committees in Scandinavia as a possible model to follow in Slovenia (Oresnik 1995)- The proposal, however, did not come from the working group; the first text of the Law (on the use of Slovene as the official language) was prepared at the beginning of 1997 (14.1.) by the then Minister of Culture"7 In the draft two separate topics are regulated. The first are the domains of the Slovene official language use, that should be regulated by law, the second is the setting up of a Stare Language Committee. In the first part, several domains are represented, among them also the following. (1) operation of public institutions - The respect for the Slovene norm has been set forward in this framework and the Lise of Slovene in its high variety in internal and external communication has been considered obligatory in enterprises; in view of frequency and more or less formal nature of contacts with customers, several levels of communicative competence of employees can be prescribed (on top of fundamental competence obligatory for everybody, good competence, active competence, top-level competence1 can be prescribed). Active competence is foreseen as one of the conditions to acquire the Slovene citizenship8. Domains of special attention in the foreseen law are the following: public inscriptions, public information (i.e. advertising, performances9) and education. (2) The task of the State Language Committee is to dwell upon systematic creation and realisation of the language policy measures. Its fundamental role is to advise and assess the activities related to language policy. Control over disregard * * * 7 Associate prof. dr. Janez Dular. ^ Demand for Slovene language competence (winch had to be proven by a special exam), had been set forward already hy the Law on Citizenship of the Republic oi Slovenia (Official Gazeire ofRS, no.l, 1991) immediately after the establishment of the Republic of Slovenia in 1991. 9 Article 19 deals with the use of the Slovene language on the public events with inietnational participants financed from public funds and in the proceedings published from such events. The Slovene language title, foivtvoid and summaries pre considered obligatory along with (hose in a foreign language. Exceptions from tins rule musi be approved by the State Language Committee. 14 Albino Necok Luk: European plurilinguolism from o national language or misuse of the law is imposed on inspection in the relative sphere of activity. A governmental decree was issued establishing an Office for Slovene language of the Government of Slovenia, while the destiny of the bill has not yet been decided upon10. 3.2. Forkign Language Council. While education (language teaching and learning, specifically) represents only one of the domains of activities of the above described bodies, another institutional form specifically oriented towards language planning and language policy in education, emerged. Following the initiative of the Foreign language project group which prepared curriculnr changes in the framework of the national curricular reform, a consulting body of experts was established at the Ministry of education and sport11, the Foreign Language Council, with an aim to provide for a more transparent and organised work in the field of foreign language teaching and learning: 'The Council deals with questions related to the learning of foreign languages in Slovenia, follows and evaluates the state of affairs and prepares guidelines for the development of language education in the Republic of Slovenia: at all levels of education, for both types of foreign languages (modern and classical), for all roles of foreign languages (international, neighbouring language of the envivonmerit), for all forms of education, for all participants (young people and adults)." Discussion about the Council's tasks, however, soon disclosed an obvious fact that the planning of a language curriculum implicitly means the planning of the status of individual languages in the society and the State. Therefore it was pleaded that the wholesome sociolinguistic situation of the country should be taken into account, with special attention being paid to the relationships among the first, second and foreign languages. After all, such an approach is justified also by * * * 10 Decree on establishing, structure and working .sphere of the Committee for the Slovene Language of the Government of Republic of Slovenia, Official gazette of Republic of Slovenia, no. 97, October 20, 2000, p. 10585; associate prof. dr. Janez Dular was appointed the first director of Lhe Office. On 12 tli January, 1999. the Slovene minister of education, Dr, Slavko Gaber, issued a resolution on the establishment of the Foreign Languages Council at the Slovene ministry of education and sport and appointed 16 members. J?n7prove in aradivo. Ljubljana, 2001. st- 38/39 the applied linguistics' evidence on the interdependence between the first and second (foreign") language acquisition / learning (Cummins 1979) as well as by the modem culture- and communication oriented approach in language teaching methods. Hence, there was an unanimous agreement that the Slovene language should figure on the Council's agenda in all its diversified roles, i. e. as the second and foreign language. This was expressed by modification of the Foreign Languages Council's tasks: "The Council is engaged in dealing with all questions related to the learning of foreign languages and. minority languages in Slovenia and the learning of Slovene as a foreign/second language in Slovenia and abroad. The Council follows and evaluates the situation and. provides guidelines for the development of language education in the Republic of Slovenia.,r]2 The Foreign language Council's domain of work thus extends over the whole language teaching repertoire in Slovenia, including the Slovene as a second/foreign language teaching and minority languages. 4. SLOVENE LANGUAGE PROMOTION IN EU. Long term activities performed by now by research institutions responsible for the Slovene language planning, (i.e. the Slovene Academy of Ai ts and Sciences and its Frane Ramovs Institute for the Slovene Language at the Scientific and Research Centre) and those responsible for spreading the Slovene language competence and knowledge about the Slovene culture and literature among native speakers as well as among foreigners (The Faculty of Arts' Department for Slavonic languages and literature, with several chairs for Slovene together with other educational and political institutions engaged in the Slovene language promotion), point to a rather abundant possibilities to learn Slovene as a second and foreign language. Summing up discussions on future Slovene language teaching in professional and political discourse, the following standpoints can be identified'3; - In future, wich regard to the educational system of EU, a tendency to broaden or enlarge the existing network of Slovene language teaching opportunities on different levels can be registered by both the state authorities and the university specialists. On the one hand it is expressed as a tendency to promote the Slovene language teaching in the framework of the University lectureships at universities abroad, on the other hand spreading the existing offer of Slovene language teaching in view of the Slovene language maintenance among Slovene * * * ^ Article 4 of the Regulations, passed on 15th March. 1999 Standpoint and views of prominent Slovene language experts have been summed up in thib chapter. '6 Albino Necok lük: European piurilingualism ffom o ngliono' language migrant population in the EU states, and promotion of Slovene language teaching as a neighbouring language and as a minority language in neighbouring states, is of high priority. - In near future, it is beyond realistic expectations to foresee the introduction of Slovene as a foreign language into obligatory education, abroad. Even in case of expressed interest, it is hardly possible at the moment that, on a large scale, necessary logistics could be provided for by Slovenia. However, the tender of Slovene as a foreign language teaching could gradually be expanded in two ways; a) by establishing a mobile team of teachers that would respond according to demands, and b) interactive long distance courses, via internet. With regard to the "export" of Slovene, some precious experiences have been collected by delivering of special periodical courses for translators and inrerpreteurs in Luxembourg by lecturers of the Centre for Slovene as a Second/Foreign Language at the University of Ljubljana (CSSFL). In spreading of Slovene as a foreign language in other European States, establishing of a network of a tender on different educational levels in co-operation with other less widely used languages could be profitable. For this aim, EBLUL initiatives for framing of a common program of activities directed to maintenance and spread of the less wide used languages are of major importance. - As foreseen by the European program of cultural and language pluralism, attempts should be made for Slovene to figure as a subject (at least as an optional one in the beginning) in the primary and secondary level curriculum of schools in boider areas and if possible also on the broader territories of the neighbouring states, Language assistants could play a crucial role in this venture. Up to now, there have been some deliberations about Slovene language assistants in schools in the mixed neighbouring regions, the initiative coming from the representatives of the Slovene minority in the relevant state. Owing to the standpoints of language specialists, exchange of lectureships at the university level between the neighbouring states as well as other EU states is considered a matter of primary order. The investment into the infrastructure of the Slovene language, however, is closely related to the strategic aspects of Slovene language policy. So far, there are only preliminary deliberations as to commercial aspects of the Slovene language spread. In the activities of the State, Slovene as a second/foreign language teaching is still rather closely associated with cultural and ethnicity issues, most investments being directed into the Slovene language revitalisation among Slovene minorities in the neighbouring countries and among the second and third generation of Slovene migrants. Much less, the tender of Slovene as a foreign language has been oriented towards language needs, related to economic and business activities with neighbouring states and in the newly emerging (interstate) regions; at least up to now. i?n7prnv,e in grodivo. Ljubliono. 2001. si. 38/39 17 Nevertheless, some new development can be evidenced which could also have a positive impact on promotion of Slovene as a minority language. In the framework of EU, Slovene language is expected to have equal status as other EU state languages. For these functions, an intensive activities have been in course in order to provide for a sufficient number of qualified translators and intet preteurs. On the other hand the number of people, coming to work in Slovenia is in constant growth. As up to now, Slovene will figure as official language of the Slovene state. With Slovenia becoming an EU member, free flow of people and labour, is expected to augment. Depending on the nature of their work, i.e. for instrumental motives, foreigners have up to now and will in future resort to the Slovene language learning on different levels, However, as the head of the CSSFL underlined (Stabej 2001), there is a complex of expressly scientific work to be done in order to provide for a basis for the above described activities. The underlying scientific opus namely contributes, as one of crucial intervening variables, to potential effects of Slovene as a second/foreign language teaching: "At the level of linguistics, both in research and in university BA programmes, as well as in applied linguistics (lexicography, terminology, language teaching), the first signs of tangible changes can be observed. The topical disciplines of linguistics, which are engaged in language research in concrete situations, sociolinguistics, pragmalinguistics, text linguistics, psycho)inguistics, have become components, and sometimes even central parts of university language courses. This means that graduates will have a better awareness of the complexity of language and communication and the role they play in social events, and in accordance with this, they will also teach and research. Gradually, the linguistic infrastructure is also improving: a referential corpus of the Slovene language, FIDA (www.fida.net), has been created; this is a good source of language information, enabling a contemporary description of standard Slovene. Various language reference books have also been written in a more contemporary style by taking into account the reality of the language in its diversity, and these are intended to be used most efficiently. However, diere are still serious deficiencies, and much investment is needed into researching Slovene linguistics on the one hand, and reorganising and competently rearranging it, if we wish to rectify the shortcomings in the foreseeable future. The linguistic infrastructure is extremely important precisely because it is significant for the support needed by an individual's linguistic abiliLy, and not only for those individuals whose first language is Slovene, but also for foreign language speakers, since through Slovenia's integration process with the European Union, Slovene as a national language is gaining more and more recognition as a foreign language". 18 Albino Necok iük- European plurilingLiulism Irom a nolional language 5. LANGUAGE PLURALISM IN THE SLOVENE SOCIETY In the educational system of Slovenia, including both ethnically mixed areas, foreign languages a,s school subjects form an integral part of the national curriculum. In mixed areas, however, languages of both communities, besides being languages of instruction, figure as obligatory subjects, i.e. they are taught as a second language to native speakers of another language, As illustrated in Table 1, a considerable variation can be registered with regard to distribution of languages in schools of Slovenia. t>H1p 1: Distribution oí longuages as languages of instrucfion and subjects of curriculum in Slovenia Territory Ethnic affiliation of pupils Language of instruction (school) Languages taught as subjects (by method applied) Curriculum specifics SLOVENIA (stare territory) Slovene Romany1-1 Native speakers of orlier languages15 Slovene Slovene as LI Foreign Languages I and II + foreign language III (optional) National curriculum ETHNICALLY MIXED AREA OF THE SLOVENE ISTR1A - Italian community Italian Slovene Native speakers of oilier languages Italian Italian as Ll Slovene as L2 Foreign Languages I and II (8/9 and 4 years respectively) + foreign language III (optional)'6 National curriculum adapted and enriched with contents from kalian history, geography and culture Slovene Native speakers of other languages Slovene Slovene as Ll Italian as L2 Foreign Languages I and II (8/9 and 4 years respectively) + foreign language III (optional) ETHNICALLY MIXED AREA OF PREKMURJE - Hungarian community Hungarian Slovene Romany Native speakers of other languages Bilingual: Slovene and Hungarian Hungarian as Ll and L2'7 Slovene as Ll and L2 Foreign Languages I and II (8/9 and 4 years respectively) + foreign language III (optional) National curriculum adapted and enriched with contents from Hungarian history, geography and culture * * * Romany communities are predominantly settled in ilie regions of Prekmurje and Dolenjska. For at least two decades some activities ai the pre-primary level and recently also at the primary level have been conducted in the Romany language, t-'or details see ihe chapter on Regional and minority languages. Native speakers of languages of the former Yugoslav republics fall into this category, I-'or children of foreign Rri7prove in grodivo. Ljubljono. 2001, si. 38/39 19 5. l. Through history18, for many generations of Slovenes, contact: with and learning of a foreign language, was rather a rule than an exception. At the crossroads of the Germanic, Romanic, Ugro-Finnic and Slavic worlds, Slovene people was exposed to foreign language influences throughout centuries. Accordingly, languages of instruction and those taught as subjects were, depending on individual periods and individual regions, Latin and German, as well as Italian and Hungarian. There was a short interruption of this practice in the l6th century during the Reformation period, when, for the first time, Slovene language was used as a language of instruction. However, Slovene as the teaching language was replaced by a foreign language immediately after the Reformation movement had been suppressed. The use of Slovene in schools, was prolonged in the areas were the Protestant religion survived. For another short time, Slovene figured as provincial and teaching language in the Illyrian provinces, established by Napoleon. Foreign languages taught in Slovene secondary schools in that period were French, Italian and Latin, while at the university classes were in French, German, and Latin. After Napoleon's defeat, German and Latin regained their dominant position as the languages of instruction. With the end of absolutism in Austria and the creation of the Austro-Hungarian monarchy in the middle of the 19th century when greater autonomy to determine the language of instruction was assigned to the founders and financiers of schools, Slovene was gradually introduced, first in compulsory education. Therefore, in these schools instruction was conducted in different languages: Slovene, Italian, German and Hungarian. Later, Slovene was also introduced in secondary schools, the first Slovene gymnasium (grammar school) being established in 1905- One of the above mentioned foreign languages, predominantly German, figured as the subject of the curriculum. .Al ter 1918, during the first Yugoslav state, Serbo-Croatian was introduced as a compulsory subject in all Slovene schools. On the elementary level departments with instruction in a minority language, German and Hungarian respectively, were established in the ethnically mixed areas. In secondary schools, German was also caught as a foreign language. * * citizens, or of stateless persons, living in Slovenia, additional education in (heir mother tongue is organised in concordance Willi the law. Italian is often chosen as a foreign language in the Priniorje region, In ihe I'omurje legion, Hungarian as LI and L2 figure as optional subjects also in the curriculum of schools outside the ethnically mixed area. In ;hc following chapters passages from the national repon on foreign language teaching (May 200]) have been used 20 Albino Necok iük- European plurilingLiulism Irom a nolional language During the WW II, when the Slovene territory was divided into three occupational zones, the German, the Italian and the Hungarian one. the partisan school system with Slovene as the language of instruction was established in the liberated territories with Russian, Serbo-Croatian and Latin taught as foreign languages in secondary schools. After WW II, the primary schools' curriculum included one year of Serbo-Croatian (as one of the state languages) and four years of a foreign language as compulsory subject. On the secondary level another foreign was introduced along with the first one. Pupils could choose between English, German, French and Russian. In the ethnically mixed territories. Italian and Hungarian figured as also languages of instruction, Slovene was taught as the second language (language of environment), the choice of foreign languages was the same as in schools with Slovene as teaching language. Along with this, however, Italian and Hungarian were compulsory .subjects of curriculum as second languages on all levels of the educational system in Slovene schools in the mixed areas, a situation which, with some modification has. 5.2. Language teaching tender. In educational system of Slovenia, including both ethnically mixed areas, foreign languages as school subjects form an integral part of the national curriculum. The school reforms diat followed up to 1996 did not bring substantial changes into this general picture. There was, however, a substantial change in the number of pupils who decided to choose individual languages in different peri- Today the most widely spread first and second foreign language in Slovene school of both formal and informal types, is English. Immediately after WW II, German followed closely as the first and second foreign language, while Russian was taught as the second foreign language along with French. The picture, however, soon changed and became quite dull, with Russian and also French losing ground rather quickly, and with English and German figuring as the only two languages in most schools., except for classical grammar school, where classical languages were also taught. The proportion between the two, however steadily moved in favour of English. French which in the 80ies lost its role of an obligatory subject of the secondary level curriculum and was only an optional subject found its place among obligatory subjects again in 1985- However, the change of status has not yet fully re-established its prestige. Serbo-Croatian figured as a subject of curriculum for a year (at the age of 10/11 or 11/12) till Slovenia parted with the former Yugoslav state. Today it can be chosen as an optional subject in the third cycle of the reformed 9 year elementary school. I?_n7prnve in giodivo, Ljubijgno 2001, si. 38/39 II Actual status of foreign languages in the national curriculum is based upon some general principles and premises put forward in The White Paper (White paper 1996). Thereby the general framework for the renewal (reform) of public education system at pre-university level has been determined, emanating from the respect for human rights and the notion of the rule of law. Among basic principles, related to the language competence issues, pluralism of cultures and values based on knowledge should be underlined. In view of the emerging future European community, cultural and language issues are closely related. Schooling being both a process of education and integration into the surrounding culture, it is necessary to widen the horizons of own specific culture and national tradition, - which should be explored at all levels of the school system - and become acquainted with other cultures and civilisations. To this end, "the ability to communicate, the capacity to understand and express oneself (in the broadest sense of the word) in both Slovene and in foreign languages is of the utmost importance. In addition to the thorough teaching of the Slovene language inseparably connected with its literature, it is necessary to begin teaching a first foreign language as soon as possible and soon afterwards (often already during compulsory schooling) a second and a third one. This is extremely important for us, since we belong to a group of smaller European countries" (White Paper 1996, 38). The following foreign languages are taught according to the current schedules of subjects: - in the lower grades of the elementary school (early stage) English, German, French (introduced in 1985), Italian (introduced in 1981) are offered as optional subjects; - in the higher grades of the elementary school: English, German, French, Italian, Hungarian, Russian, Latin, Croatian, - on the secondary level and in grammar schools (age 15-18): English, German, French, Italian. Spanish, Russian, classical languages (Latin, Greek)'". In concordance with the school autonomy principle (White book 1996, 4346), "schools prepare the range of foreign languages taking account of traditions, the wishes of parents and pupils, and the possibility of employing suitably trained teachers. The proximity of the Italian and Austrian borders also influences the selection of a foreign language. English, as the most widespread foreign language studied, has priority in selection. The selection percentages in the first cycle of elementary education are as follows: 73% of pupils choose English, 16% German, ancl 10% Italian. In the second cycle of elementary education, 76% of pupils choose English and 20% German. On the upper secondary level, where two foreign languages are compulsory, English is the most frequently chosen first 22 • :;. : i .. L . ' :; .. rrQirg r- ;jrri O ■:.: ■ ■ ■: iG '■■:..: foreign language (86% of pupils), followed by German (13% of pupils) and French. The general popularity and widespread use of English clearly has the greatest influence on the selection of a foreign language" (Foreign language... 2001, 9). 5. 3- Languages in the ethnically mixed areas. In educational system of Slovenia, including both ethnically mixed areas, foreign languages as school subjects form an integral part of the national curriculum. In mixed areas, however, languages of both communities are languages of instruction and obligatory subjects of curriculum with the same number of classes as Slovene has in schools with Slovene as the language of instruction. Above this, Italian and Hungarian also figure as obligatory subjects in schools with Slovene as the language of instruction , i.e. they are taught as second languages to native speakers of the Slovene language. Hence, the curriculum of schools is adapted to the specific needs of the population, living in the ethnically mixed area. Besides the general educational goals several additional aims are incorporated into the program. The most outstanding among them is the development of a complex capacity for living in a linguistically and culturally diversified society. Along with the development of the communicative competence in both languages, pupils are supposed to acquire knowledge about both groups' history, culture, and arts. Tolerance towards others, understanding and accepting the other group's culture along with maintenance of each group's ethnic characteristics are among the values that the school should transmit to young generations. These goals are considered the basis for the respect and promotion of democracy and human rights in future. In view of different historical circumstances and socio-demographic structure of the Italian and the Hungarian minority as well as due to international agreements two models of bilingual education have been practised in the ethnically mixed areas since the end of the fifties - school with Italian as the language of instruction and bilingual school with Slovene and Hungarian as teaching languages with mixed classes. Both are maintenance/enrichment models (Skutnabb Kangass, 1981), their social goal being cultural pluralism, while two-way bilin-gualism is to be achieved as the linguistic goal: through schooling the minority and the majority populations acquire at least a receptive competence in the other group's language and substantial knowledge of the other group's historical and cultural characteristics. ji2ZC-frive 'n QfQC^ivQ- Ljubl|cno 2001. si. 38/39 23 6. CONCLUDING REMARKS In spite of the lack of an integral document about language policy and language planning in Slovenia, which would encompass different aspects of language and communicative needs in all segments of the Slovene society in the local and state as well as in the broader regional and European context, language policy is well developed in individual segments. One could claim that there exists an elaborated concept of language policy in contact situations in view of the minority languages status planning. In fact, language maintenance measures provided by legislation and institutional support (bilingual education models, contacts with native speakers across the border) have helped to secure the usage of the minority languages in public domains, which, as proven by research, ensures the linguistic continuity of a community's language across generations. There is a ¡acinic, however, in definition of the linguistic priorities of migrant language communities, at least on the formal level. With Slovenia becoming an independent State, the debate is still /primary/ concentrated on the Slovene language status promotion and it still reflects some of the classical controversy among linguists as well as other language policy makers. On the one hand, there is a more directive, traditional approach, pointing to different kinds of misuse of the language and underlying the necessity that language be guarded against pernicious influence from abroad (this time mostly from English). On the other hand, there is a more liberal approach, based on the view that communicative needs of people are influenced by historical, political and economic changes on national and international level, which is reflected also in their linguistic repertoires. According to this view, language policy makers should accept this fact, refrain from repression, treat the language in consistency with the modern linguistic thought, and find appropriate ways for affirmation of the Slovene language status and its consequently language culture of its speakers. All this, in view of Slovenia's plans to join the European Union, calls for a more elaborated language strategy, especially a more expressed and transparent standpoints about the future relationships between the Slovene and other neighbouring and European languages on different levels, bilateral, regional (Alps-Adriatic), European. Recently, a heavy pressure and a strong support for foreign language teaching and learning is evident in Slovenia, impulses for an intensified activity in foreign languages promotion coming also from the European Council and European Commission. Along with this - it is obvious - the necessity to record communicative needs of the Slovenia's citizens and prepare a wholesome and transparent language strategy for future development in different spheres of activity on national, regional and European levels, becomes urgent also in view of the Slovene language status promotion in Slovenia as well as abroad. 1336 Albino Necok iük- European plurilingLiulism Irom a nolional language 7. REFERENCES BeŠter M., Kržišnik E., (Eds.) (1999), Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Common European Framework of Reference for Languages: Learning, teaching, assessment. (2001) Cambridge University Press. Council of Europe. Cummins, Jim (1984), Bilinguaiism and Special Education: Issues in Assessment and Pedagogy. Clevedon: Multilingual Matters. Foreign language teaching - Slovenia 1999/2000 (2001), Eurydice Unit Slovenia, Ministry of education, science and sport, Ljubljana, Slovenia, May 2001. MarušiČ, Franc, Žagar, Rok (1998), Slovenščina in Slovenci v Evropski uniji /Slovenes and Slovene in the European Union/. In: L Štrukelj (ed.), Jezik za danes in jutri /Language for today and tomorrow/. Papers on the congress of Slovene Association for Applied Linguistics, Ljubljana 8,10.10.1998. Ljubljana. Nečak-Luk, Albina, Jesih, Boris (eels.) (2000), Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru, 2: Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi. (Interethnic relations and ethnic identity in Slovene ethnic areas, 2. Interethmc relations in Lendava). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Orešnik, Janez (1995). Uradi za jezik v Skandinaviji. Language Committees in Scandinavia. Ljubljana: Academia Scientiarum et Artium Slovenica. Pogorelec, Breda, (1996), Jezikovno načrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995 (Language planning and language policy with Slovenes between 1945 and 1995). A. Vidovič Muha (ed.) Jezik in čas (Language and Time). Razprave Filozofske Fakultete, Ljubljana, 41 - 61. Skutnabb-Kangas, Tove (1981), Bilinguaiism or not: The Education of Minorities. Multilingual Matters Ltd, Clevedon. Stabej, Marko (2001), New Challenges in the Slovene Language Planning, Abstract,www.inss.edus.si. Štrukelj, Inka (ed.) (2000), Kultura identiteta, jezik v procesih evropske integracije. / Culture, identity, language in the European integration processes. (Proceedings from a Conference) Vol. I and Vol. II. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije (Association for Applied Linguistics of Slovenia). I gnzprove in gradivo. bubliana. 2001. si. 38/39___ _ 25 Toporišič, Jože (1991), Družbenost slovenskega jezika - Sociolingvistična razpravljanja (Sociality of the Slovene language - Sociolinguistic deliberations). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Vidovič M tiha, Ada (1996), Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika (Steps in development of normativization in Slovene Literary Language). A. Vidovič Muha (ed.), Jezik in čas (Language and Time). Razprave Filozofske Fakultete, Ljubljana, 40. White Paper on Education in the Republic of Slovenia, (1996). J. Krek (ed.) Ljubljana: Ministry of Education and Sport. 26 ___ __ AVGUŠTIN MALLE O SITUACIJI ALI STATUSU SLOVENŠČINE1 NA KOROŠKEM. (Moremo govoriti o "normalizaciji manjšinskih jezikov v avstriji?") On THE SITUATION AND ST All S OF Tin Sl.OVENE LANGUAGE IN CaMNTHIA (is NORMALIZATION OF TKI STATUS OF MINORITY LWGl'AGHS IN Al STRIA 1'LAl SIUI.E?) Regarding minority languages in Austria it is not possible to speak about their normal izcitkm in the sense of linguistic equality These are mostly standardized and del eloped literary ¡ar/gttages. In the process of promotion of ethnicity, Slovene was a subject of wide political endeavours for its social status. Minority languages in Austria are gradually losing their original basis and their primary passing on is being shiftedffom family framework to that of educational and school institutions l anguages are primary factors according to which minorities are defined. The attitude of the majority towards minority language reaches from a distinct refusal to support In Cannthui the presence of Slovene in public segments varies. A decisive factor for the existence and promotion of minority languages is that their speakers have at their disposal as wide a network of factors as possible which provides for their free and functional use. Keywords: Carinthia. Slovene minority. Slovene language l primeru manjšinskih jezikov v Avstriji ne moremo govoriti o njihovi v smislu jezikovne enakopravnosti. \ veliki večini so to normiram tu razvid knjižni jeziki Slovenščina je bila v procesu ncirodovanja predmet širokih političnih prizadevan/ za njeno družbeno uveljavitev Manjšinski jeziki v Avstriji izgubljajo svojo prvotno bazo in njihovo primarno posredovanje prehaja iz družinskega na vzgojno varstvene in šolske ustanove. Jeziki so primarni dejavniki, po katerih se definirajo manjšine. Odnos večine do manjšinskih jezikov segu od izrazitega odklanjanja do njihove podpore Na Koroškem je slovenščina prisotna v segmentih javnosti v različnih stopnjah Odločilno za obstoj in razvoj manjšinskih jezikov je. da je njihovim govorcem na voljo čim gostejša mreža dejavnikov, ki omogoča njihovo prosto inj'unkcionalm> uporabo Ključne besede: Koroška, slovenska manjšina, slovenščina 27 Pred dnevi so me organizatorji kongresa presenetili z novo formulacijo moje-oa današnjega referata. Najprej nisem mogel ugotoviti, kaj mislijo z 'normalizacijo' manjšinskih jezikov v Avstriji in tudi pogled v dostopen priporočnik s področja sociolingvistike mi ni veliko pomagal. Že na tem obrobnem primeru vidimo, kaj vse lahko povzroči na raziskovalnem področju različna raba pojmov. V Avstriji ali bolje rečeno na nemškem jezikovnem področju uporabljajo raziskovalci pojem "status jezika" in s tem karakterizirajo položaj jezikov v družbeni stvarnosti in zgodovinskem razvoju ter posredno tudi njihovo funkcionalnost v javnem življenju. O "normalizaciji" manjšinskih jezikov v Avstriji raziskovalci ne govorijo, s tem bi namreč sugerirali. da so nenemški jeziki, ki jih govori prebivalstvo določenih predelov avstrijskega teritorija, enakovredni ali pa, da se nahajajo na poti do le-te. O enakovrednosti manjšinskih jezikov pa v avstrijskem primeru ne moremo govoriti, govorimo o njihovih marginalizaciji, o dominantni nemščini in dominiranih drugih jezikih. Jeziki manjšin v Avstriji, kj so v smislu zakona o manjšinskih skupnosti priznane, so normirani, so knjižni jeziki. Gotovo izjemo bi lahko tozadevno prisodili le jeziku Romov. Uvodoma bi rad opozoril na posebnost, ki je za neposredno prizadete vsakdanjost, drugim pa je nepoznana: predvsem pri Založbi Drava v Celovcu je v zadnjih letih izšlo kar nekaj monografskih del2 in zbornikov3( ki obravnavajo status slovenščine in drugih manjšinskih jezikov predvsem s pozicij sociolingvistike in tudi v literaturi, ki obravnava zgodovino Šolstva na Koroškem ter zgodovino koroških Slovencev nasploh, je jezikovni aspekt močno prisoten. Nenazadnje je zgodovina koroških Slovencev tesno povezana z bojem za enakopravnost slovenščine v šolstvu, v uradih in pred sodišči. Domala vsi avtorji postavljajo jezikovno problematiko v širši okvir družbenih dogajanj v Avstriji in deloma izven države ter povezujejo z vprašanji narodnostne identitete. S tem postavljajo "koroško vprašanje" v širši okvir in relativirajo njegovo "posebnost in enkratnost". * * * 1 Tekst je avtor predstavil na XX kongresu A.LD.1..C.M , ki je bil v Ceilovcu od 20. do 22. 7, 2001 - n pr. Brigitte Busch, Um Dorf macht Schule. Kine Mikrountersuclning sozialer und kultureller Gegensätze = Dissertationen und Abhandlungen/Disertacije in razprave 40. Klagenfurt/Celovec 1996; Rudolf de Cillia, Burenwursclu bleibt Burenwurscht. Sprachenpolitik und gesellschaftliche Mehrsprachigkeit in Österreich = Dissertationen und Abhandlungen/Diseriacije in razprave 42, Klagenfurt/Celovec 1998; Gero Fischer, Das Slowenische in Kilrnten. Studie zur Sprachenpolitik. Klagenfun 1930. 3 Ruth Woduk. Florian Menz (Hrsg.), Sprache in der Politik - Politik in der Sprache. Analysen zum öffentlichen Sprachengebrauch - Dissertationen und Abhandlungen/Disertacije in razprave 24. Klagenfurt/Celovec 1990; Anna Alufi-Pentini. Peter Gstettner, Walter Lorenz. Vladimir Wakounig (Hg ), Anlirassistische Pädagogik in Europa. Theorie und Praxis = Slowenische Jahrbücher 1999- Klagen fuu/Celovec 1999; Heinz Fassmann, Helga Mauisek. Füsabeih Menasse (Hg), Abgrenzen, ausgrenzen, aufnehmen. Hmpinsche Befunde zu Fremdenfeindlichkeit und I ntegi acion. Klagenfurt/Celovec 1999» Kva Müller (Hrsg.). Iin[weder- und -oder Vorn Umgang mii Mehrfachidentičen und kultureller Vielfalt. |Klagenfurt/Celovec 1999], 28 Avguštin Malle: O situaciji oli statusu slovenščine no Koroškem Ob objavljenih delih bi morali upoštevati Še nekatere neobjavljenje diplomske naloge in disertacije.^ Koroški Slovenci so v primerjavi z drugimi narodnimi skupnostmi močno v središču znanstvene pozornosti. Velik interes na koroških Slovencih utemeljujeta Brunner/Gombos z njihovim "eksotičnim" položajem, "ker so pri njih prisotni številni faktorji, ki so vredni znanstvene obravnave".5 Eduard Trampusch razčlenjuje te faktorje in meni, "da se srečuje pri koroških Slovencih z dolgo historično genezo problema, obmejnim položajem med vzhodom in zahod, visoko stopnjo politične organiziranosti manjšine, konflikti s političnimi strukturami in političnim bojem proti asimilaciji kar več elementov, ki predestini-rajo Slovence kot posebno primeren študijski objekt".6 Glede historičnih obravnav velja opozoriti na deli Ralpha Aichelburga7 in Reinholcia W. Oblaka. Aichelburg obravnava obdobje obvezne dvojezične šole in osvetljuje politične momente in družbene silnice, ki so privedle do njene okrnitve. Pritisk na njene ostanke pa se je nadaljeval vsa naslednja leta in prav v času, ko je spet prišlo do njene "konsolidacije", predvsem pa njene personalne in materialne izgradnje v smislu jezikovno in pedagoško bolje kvalificiranega večjega števila učiteljev in uporabnejših in primernejših učbenikov, je bila izpeljana nova okrnitev tega regularnega avstrijskega Šolskega tipa. Situacijo teh let je raziskoval Reinhold \V. Oblak.* Prav v tem času se je večja skupina avstrijskih znanstvenikov spoprijela z manjšinskim vprašanjem v državi. Neposreden povod je bila situacija na Koroškem, vendar je skupina popolnoma logično izhajala iz dejstva, da je le-to * -k -k ^ iv pr. Tatjana Fei nit;. Slowenisch an Kammer Schulen in Geschichte und Gtgenwnrt. Kine soziolinguistische Studie zum Slowenischuntei rieht :üs Freifach bzw. unverbindliche Übung an zwei Kärntner berufsbildenden höheren Schulen (predelana in dopolnjena disertuci.sje, manus.). Klagen Tu rt/Celovec 2001; Peter Novak. Schulgesetzgebung und Minderheiten. Phil. Diss. Graz 1990; Andrej ¡-'einig, Die verfassungsrechtlichen Grundlagen des Schulrechts der Kammer Slowenen unter Berücksichtigung ihrer einfachgesetzlichen Ausführung. Diplomarbeit, Salzburg 1985; Eduard Trampusch, Sprachwissenschaft und Kärntner Sprachkonflikt. Zur Konstruktion gesellschaftliche! Zweisprachigkeit aus sprachsti ukturelier. funktionaler und diskursiver Perspektive. Diplomarbeit. Graz 2001 5 cit. po H Trampusch, Sprachwissenschaft und Kärntner Sprachkonflikt, 108. 6 ibd. 7 Ralph Aichelburg. Geschichtliche Entwicklung des zweisprachigen Unterrichtes an den Pflichtschulen in Kärnten unter besonderer Berücksichtigung des Zeitraumes von 1945 bis zum Minderheiten-Schulgesetz 1959. Diplomarbeit. KlagenTurt 1985® Reinhold W. Oblak, Macht-Politik macht Schule. Ausgrenzung und Ghcitoisiernng der slowenischen Volksgruppe am Beispiel der zweispiadligen Volksschule in Kärnten (1984-198S) » Dissertationen und Abhandlungen/Disei lacije in razpiave 23. Klagenfurt/Celovec 1990. K problematiki ločevanja glej še: Avguštin Malle (Hg), Hände weg von der zweispiadligen Schule. Engagierte Gegenschrift gegen eine provinzielle Verschwoi ung. Klagenfurt/Celovec 1984?; Peter Gsteitncr, Dieimai Larcher. Zwei Kulturen, zwei Sprachen, eine Schule. Interkulturelles Lernen lind VolksgruppenvL-rständigung in Kärnten. Zur wissenschaftlichen Grundlegung umfasssender Reformen im Minderheitenschulwesen = Dissertationen und Abhandlnngen/Disenacije in razprave 9. Klagenfurt/Celovec 1985; Peter Gsieitner, ZwangHAKT deutsch? Über falschen Abwehrkampf und veikehrten l-leimatdienst Ein friede nspädagagisdi es Handbuch für inierkul-turelle Praxis im "Grenzland" - Dissertationen und Abhandlungen/Disertacije in razprave 12. Klagenfurt/Celovec 1988. p^ypmvft in qrod.vo. Ljubljano, 2001, šl. 38/39 29 mogoče obrazložiti le v avtrijskem kontekstu in je i/dahi poročilo o Položaju in perspektivah narodnih skupnosti v Avstrijj.9 Z vlogo sredstev javnega obveščanja oziroma tiska pri oblikovanju izključujočih se identitetnih skupnosti "Slovencev" in "vindiše" se je v sedemdesetih letih 20. stoletja raziskovalno spoprijela delovna skupina pod vodstvom Erika PrunČa, ki je zelo precizno opredelila tudi odnos medijev do slovenščine. Temeljni izsledki analize so praktično veljavni še danes in prav zaradi tega jih navajajo številni raziskovalci, ki opozarjajo predvsem na politične konotacije, ki so povezane z uporabo obeh pojmov. Do nacionalnopolitične instrumentalizacije in s tem povezane preinterpretacije pojma "vindiš" je prišlo po glasovanju 1920. Kot "vin-diše" so bili sedaj poimenovani tisti slovensko govoreči prebivalci "nedeljene" Koroške, ki so veljali kot "domovini zvesti" in "Nemcem prijazni", da jih je bilo moč razlikovati od narodno zavednih Slovencev. V zadnjih letih je Andreas Moritsch10 pisal o vlogi zgodovinopisja oziroma Martina Wutteja pri kreiranju "vindišarjev" kot posebne etnije. medtem ko je T. Domej11 opozoril, da narodno zavedni Slovenci niso našli pravega razmerja do svojih konacionalov, ki so politično socializacijo doživeli v strankah, ki so bile slovenskemu narodnemu programu in zahtevam izrazito nasprotne. Odnos do teh Slovencev je bil izrazito odklonilen. S problematiko so bili soočeni tudi raziskovalci, ki so v naslednjih letih pisali o poročanju medijev o slovenski manjšini na Koroškem in analizirali rabo jezika v javnosti.12 Številni so se zelo jasno izrekli tudi o prepričanju, lahko bi rekli samozaverovanosti Korošcev, da o odnosu med "Slovenci" in večino na Koroškem kompetentno lahko razpravljajo le Korošci sami. To prepričanje je dejansko razbilo poročilo rektorske konference o Položaju in perspektivah narodnih skupnosti, ko je v središče svoje analize primerjalno postavilo vse manjšine, nadaljevali pa tisti raziskovalci, ki so situacijo koroških Slovencev primerjali s položajem * -K * l) Bericht der Arbeitsgruppe "Luge und Perspektiven der Volksgruppen in Österreich ". Mit einem staiis"rsdien Hrgänzimg.sheft. Wien I9S9 10 Andreas Moritsch. Das Windische - eine nationale Hilfsideologie. V Andreas Moritsch (izd.), Problemfelder der Geschichte und Geschichtsschreibung der Kärntner Slowenen/Problemska polja zgodovine in zgodovinopisja koroških Slovencev = Unbegrenzte Geschichie/Zgodovina brez meja Bd./zv, 1. K lagen fu rt/Celovec - I.jubljana/Laibach - Wien/Dunaj 1995- 15-31; isti: Nationale Ideologien in Kärnten. V: Andreas Moritsch (izd ), Kärntner Slowenen/Koroski Slovenci 1900-2000. Bilanz des 20. Jahrhunderts = Unbegrenzte Geschidne/Zgodovinu brez meja Bd./zv. 7. Klagen Tu rt/Celovec - Ljubljana -Wien 2000. 9-28; i Mi: Dem Nationalstaat entgegen (1848-1914). V Andreas Moritsch (Hisg). Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region. Klagenfurr/Celovec-I.jubljana/Laibach - Wien/Dunaj 2001. 339-40511 Teodor Domej. Pogledi na koroški plebiscit. V mladje 68/90. 72; isti: Anmerkungen zur Volksabstimmung 1920. V: Siefan Kanua. C.eiald Schopfer (Hg.). Als Mitteleuropa zerbrach. Zu den Folgen des Umbruchs in Österreich und lugoslawien nach dem Ersten Wehkrieg. Graz 199J. 105-117. i -) ° - Florian Menz, Johanna l.alouschek, Wolfgank U. Dressler, "Der Kampf sein weiter". Der publizistische Abwehrkampf in Kärntner Zeitungen seil 191S. Kine spi ach wissenschaftliche Analyse von Vorurteilen und Feindlichkeiten Dissertationen und Abhandlungen/Diseiiacije in razprave 20. Klagenfuri/Celovec 1989. 30 Avguštin Molle: O siiuacii ali statusu slovenščine no Koroškern manjšin drugje po Evropi. Nenazadnje opozarja Heinz Tichy oa nujnost interdis-cipliniranega pristopa pri raziskovanju problematike jezikovnih manjšin in na Številnih mestih svoje razprave meni, da pospeševanje regionalnih in manjšinskih jezikov ni mogoče ločiti od njihovih govorcev in da tako pospeševanje pomeni v Številnih primerih seveda pospeševanje narodnih skupnosti. Ena najvažnejših ugotovitev znanosti je, da se je v velikem delu Evrope popolnoma spremenila oziroma izgubila prvotna socialna baza manjšinskih jezikov. V prvi polovici 20. stoletja in deloma Še v naslednjih desetletjih se je vodil boj za dostop k višjim oblikam institucionalizirane socializacije tudi za otroke, ki so primarno socializacijo doživeli v drugem, torej nedominantnem jeziku in pogosto prihajali iz obrobnih regij. S tem se je vodil boj za ključne pozicije v administraciji in v gospodarskem ter kulturnem življenju. O tej fazi imamo številne raziskave.1"* Danes je v izobraževalnem sistemu jezikovnih manjšin centralno vprašanje domala le več ohranjevanje jezika in G. Baumgartner meni, da je postalo posredovanje manjšinskih jezikov v družinskem okviru v drugi polovici 20. stoletja celo v centralnih področjih manjšin izjemen primer.1^ Za jezikovne manjšine so v pogojih moderniziranih družb prevzele izobraževalne ustanove vlogo primarnega posredovalca jezika.16 Če registriramo to ugotovitev, ki velja za številne manjšine, kot suho dejstvo, potem bomo lažje razumeli tudi statistiko Deželnega šolskega sveta za Koroško.17 Seveda pa je ta statistika s sociolingvističnega stališča vprašljiva oziroma pomanjkljiva. Vsak raziskovalec se sprašuje, katere metode se poslužuje, kdo jo izvaja, čemu je namenjena in komu. Slovenščino registrirajo takorekoč. kot "tuj jezik". * * * Heinz Tichy. Die Europäische Chana der Regional- oder M inderheilen sprachen und das österreichische Recht. Klagen furi/Celovec - Ljubljana - Wien 2000. H Pi'vc tozadevne analize je pisal Vladimir Klemenčič s sodelavci v t.einih poročilih Zvezne gimnazije in zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki |ih tu ne moremo navajali. N, pr. Peter Meusburger, Ausbildungsniveau und schul ¡sehe Situation der Slowenen in Karinen von 1848 bis 197S. V: Fragen geographischer Forschung. Festschrift für Adolf I.eidlmair = Innsbrucker Geographische Studien 5- Innsbruck 1980, 229-26 i; Arnold Suppan, Die österreichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Kntwickluny im 20. Jahrhundert = Schriftenreihe des Instituts für Österreich künde. Wien 1983; Albert F. Reiterer, Doktor und Bauer Ethnische Struktur lind sozialer Wandel = Dissertationen und Abhandlungen/Disertacije in ra2prave 11. Kl agen fnrt/Ce lovec 198ó;Jerne| Zupančič. Vphv socialnogeografske preobrazbe na položaj slovenske manjšine na avstrijskem KoroSkem. Magistrska naloga, Ljubljana 1992; Alben I-'. Heilerer, Kärntner Slotvenen. Minderheit oder Hlile? Neuere Tendenzen der ethnischen Arbeil.Stellung (Koroški Slovenci danes) - Dissertationen und Abhandlungen/ Disertacije in razprave 39. Klagenfuri/Celovec 1996. ^ Gerhard Baumgartner, Bildungsstrategien und Sprachsirategien von Sprachminderheiten. V: Entvedei - und oder. 125. 16 ibd, 128. Heinz Tichy. Die Europäische Charta. 126, p^vnmvft in grodivo. Ljubljeno, 2001. si. 38/39 ____3 1 Tabela 1: Znanje slovenščine Šolarjev in šolark na 1. Šolski stopnji podatki v % število šolarjev šolsko leto dobro neznatno nobeno dobro neznatno nobeno 1980/81 43,05 % 25,69 % 31,25 % 124 74 90 1981/82 48,32 % 22,39 % 29,36 % 130 60 79 1982/83 48,32 % 22,39 % 29,36 % 130 60 79 1983/84 44,19 % 21,35 % 34,46 % 118 57 92 1984/85 37,87 % 22,79 % 39,34 % 103 62 107 1985/86 37,66 % 28,66 % 33,66 % 113 87 101 1986/87 32,37 % 17,63 % 50,00 % 101 55 156 1987/88 35,00% 23,70 % 41,30 % 99 67 117 1988/89 30,56 % 25,24 % 44,18 % 92 76 133 1989/90 32,00 % 28,62% 39,38 % 104 93 128 1990/91 31,03 % 20,48 % 48,49 % 103 68 161 1991/92 33,50 % 28,70 % 42,80 % 122 86 156 1992/93 27,42 % 19,84 % 52,74 % 105 76 202 1993/94 29,77 % 20,10 % 50,13 % 114 77 192 1994/95 26,16 % 20,20 % 54,40 % 101 78 210 1995/96 27,60 % 19,70 % 52,70 % 112 80 214 1996/97 23,65 % 16,67 % 59,68 % 105 74 265 1997/98 21,49 % 20,61 % 57,89 % 98 94 264 1998/99 24,90 % 21,29 % 53,80 % 131 112 283 1999/00 24,39 % 23,16 % 52,46 % 119 113 256 2000/0) 25,15 % 19,80 % 55,05 % 127 100 278 32 Avguštin Molle- O siluociji o Ji slo 'ušli slovenščine no Koroškem Slovenščina je bila in je tudi še danes važen razpoznavni znak, po katerem se definirajo pripadniki slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ni pa edini. To seveda ne velja le 7,a pripadnike slovenske narodne skupnosti, temveč kar za vse manjšine v Avstriji. Jezik je najvažnejši, osrednji simbol njihove identitete, razpoznavnosti. Zanimivo je, da tako v slovenski kot avstrijski znanstveni literaturi najdemo ugotovitev o odsotnosti drugih pomembnih elementov etničnega substrata pripadnikov narodnih skupnosti.18 Med te bi lahko šteli: avtohtonost, zavest o skupnem izvoru in specifični skupni zgodovinski usodi, elemente specifične materialne civilizacije, folklorno ali siceršnjo kulturno artikulacijo, ljudsko pesem, običaje, vključenost ali vsaj opazno odzivnost na medije, pripadnost manjšinskim organizacijam; omenili bi lahko še opredeljevanje s strani večinske družbe, ki je bila n. pr. za slovenskega politika polpretekle dobe eden najodločilnejših elementov. Narodnostni boj so v obdobju monarhije pojmovali v prvi vrsti kot boj za jezikovne pravice posameznih narodnosti v smislu člena XIX. državnega temeljnega zakona iz leta 1867. Pomislimo n. pr. le na Hugejmanna m na razprave Theodorja Veiterja in Geralda Scourzha, da omenim le najprominentejše raziskovalce na "avstrijski strani". Vendar so tudi sodobniki vedeli, cla njihov trud v zastopstvenih telesih monarhije za enakopravnost ni le jezikovni boj, temveč da je večplasten in da načenja tudi in predvsem socialne in druge privilegije gospo-dujočega sloja večinskega prebivalstva. Ta se je teb dimenzij prav dobro zavedal in proglasil boj za svoje privilegije kot obrambni boj za "nacionalno posestno stanje" vsega večinskega prebivalstva. Naj tozadevno zadostuje ugotovitev, ki bi jo seveda lahko podkrepili z neštetimi navedbami iz stenografskih protokolov koroškega deželnega zbora, ko so izvoljeni zastopniki koroških Slovencev ugotavljali, da je gospodarske zaostalosti slovenskega etničnega ozmelja na Koroškem kriv prav šolski sistem, ki slovenščini ni odmerjal primernega mesta v izobraževalnem procesu. Pravno gledano nemščina še ni imela monopolnega položaja, slovenščina je bila vsaj načelno v smislu ustave "v deželi običajen jezik" in ne morda drugi deželni jezik. Monopolni položaj je nemščina dosegla Šele po zlomu monarhije, v deželi običajna slovenščina pa je bila degradirana na stopnjo manjšinskega jezika, čigar govorci so jo v javnosti lahko uporabljali Je v izjemnih primerih in pod otežkočimi okoliščinami. Seveda je bilo odklanjanje slovenščine v javnosti prisotno tudi že v monarhiji. Z vsemi mogočimi potezami je večina koroškega deželnega zbora, dosežena in cementirana na osnovi nedemokratične volilne pravice in volilnega reda, zavračala jezikovno enakopravnost. Segmenti vladajočega razreda in mediji so izoblikovali v svojem boju proti enakopravnosti ■k -k -k 18 Maijnž J:inčnr, Slovenska zunanjepolitična razpotja. Ljubljana 1996; Rudolf de Cillia, Burentvuisi:hi bleibr Bura je tudi pravičnejši odnos do slovenščine in s tem njegovih govorcev (priporočila za prijave k dvojezičnemu pouku, odločbe ustavnega sodišča). Slovenščina je dosegla najvišji status na šolskem področju, tukaj je dosegla, kljub vsem mogočnim in upravičenim ugovorom, najvišjo stoj^njo "normalizacije". Ta status utegnejo ogroziti administrativni ukrepi, ki jih oblasti hočejo izpeljati ali jih že izpeljujejo kljub vsem j^omislekom stroke in proti volji prizadetih ter narodne skupnosti (samostojne elementarne Šole postajajo ekspoziture, vprašanje potrebne kvalifikacije za ravnatelje dvojezičnih šol itd.). Slovenščina je kljub jasnemu določilu sedmega člena ADP marginalizirana kot dodaten uradni jezik, na področju topografije pa bi njen status lahko karakterizirali kot tisti odmirajočega R I jubljono. 2001. št. 38/39_43_ jezika. Vendar niti na področju slovenščine kot dodatnega jezika, niti glede topografije, niti glede medijev ne moremo govoriti o statičnem stanju, vse se parcialno spreminja, deloma zaradi pozitivnih odločb ustavnega sodišča, vse teče. problem narodnih skupnosti je večplasten. Ne moremo se omejevati na jezikovno problematiko, saj so tudi jeziki, v posebni meri pa manjšinski, podrejeni osnovnim družbenim silnicam in imajo v času splošne globalizacije vsak svojo "tržno vrednost". Stanje jezikov manjšin v Avstriji je posledica trajnosti jezikovno-zgodovinskih, politično-ekonomskih in jezikovno-pravnih represij. 44____________________FELICITA MEDVED Nationality, citizenship and integration, a european perspective* The article discusses the interactivity of nationality and integration or of membership in a state versus membership in a society With analytical distinction between nominal and substantive Citizenship, the significance of citizenship is analysed as a legal bond between a person and a state, as well as a cluster ofnghts and duties. The lie between citizenship and democracy is the ethnosfrom demos has not been realised. In a modem European nationstate. a complete separation oj\ethnos* from «demos« has not been realized. Amongst the three prevailing integration models, the pluralistic inclusive modeI is the one that offers the best perspectives for the solving of tensions between immigration, integration and citizenship. It is in this context that t evaluate different meanings of integration and mukiciduir-alism. especially its potential for substantive citizenship. Within the context of the developing concept of »civc Citizenship* p-om (he aspect of recent initiatives within the European t nion. »denizens/tip* as a result of social relation with the state can be interpreted within the frames of the political concept of a society in relation between political community and naturalization of an individual, in most European states there is a trend of incorporation of lawfully and habitually resident aliens into cirt! society and the state, there is a gradual HbeUtrisaiion oj naturalisation rules the watering down of the 'right of blood " as well as acceptance or at least of dual multiple nationality Keywords: nationality, citizenship, integration, nation-stales Nahodmost, državi iaxstvo in ikthgRacija v [■vhohski pkuspektivt V prispevku razpravljam iuteraktirnost državljanstva in integracije oziroma članstva v državi nasproti Članstvu v družbi. '/.analitično distinkcijo med nominalnim in vsebinskim državljanstvom, je pomen državljanstva analiziran kot legalna vez med posameznikom in državo in kot skupek pravic in dolžnost, Vez med državljanstvom in demokracijo je demos politične skupnosti. I' modem t et >ropski nacionalni držat v popolna hči tet ■ 'ethnosa' od demosa' še ni realizirana. Med tremi prevladujočimi integracijskimi modeli, pluralistični inkhtzivni mode! ponuja najboljše perspektive za reševanje napetosti med i migracijo integracijo in državljanstvom Vtem kontekstu ocenjujem različne pomene integracije in m uit i kult u t ulizma zlasti njegovega potenciala za vsebinsko državljanstvo. V okviru razvijanja koncepta mcivilnega državljanstva« z vidika nedavnih pobud v okviru Evropske unije, je «deuizenshtp. kol rezultat družbenega odnosa z državo lahko tohnačen v okviru političnega koncepta družbe u odnosu med politično skupnostjo in naturalizacijo posameznika V večini evropskih držav obstaja trend vključevanja zakonito in običajno prebivajočih tujih državljanov v civilno družbi, in državo. k postopni liberalizaciji prani o naturalizaciji, voden,trt pravice krvi 'ter k priznavanju aH t&Ieriranju dvojnega/večkratnega državljanstva Kljtične besede; narodnost, državljanstvo, integracija, nacionalne države 45 We live in an era of globalisation where states are fixed in territory and where membership in societies is becoming increasingly mobile, reaching beyond the boundaries of territory, nationality and citizenship. Additional dimensions to the oeography of social relations that globalisation has brought about contributed to an era obsessed with questions of individual and collective identity. In most European societies the treatment of the celebrated 'other', the other in ourselves, in our midst and the other clamouring at our doors and shores is an issue extremely high on the political and public agenda. It has been often claimed that there is a need for the development of international standards in the field of nationality, and the need for changes in citizenship rules and practices. Yet, at the beginning of the new millennium the traditional, classical vocabulary of nationality, of the State, the 'Nation1 and 'People' seem to provoke complicated reactions, expressing a profound anxiety, which reflects the deepest dilemmas of constructing the ends and means of the integration at the national, international and supranational level. Knowledge on nationality, and specifically on laws on nationality is generally regarded as a specialist one. Yet legal definitions of who belongs, and on what terms, to political units most commonly called nation-states have inevitably, consciously or not, in combination with various other policies and laws, influenced the sense of national identity. Scrutiny and amendment of the plans of States, the Council of Europe and the European Union require from people in each of these to ask questions, worthy of critical analysis and important to practical action, questions of a fundamental kind. The purpose of this paper is to put some of these questions on the 'mental map' by examining the interaction between nationality and integration or rather nationality and citizenship in a state versus membership in a society, especially with respect to the membership of long-term immigrants. To do this I briefly explore the meanings of nationality as a legal, political and mental bond to the State utilising the analytical distinction between nationality as nominal citizenship and substantive citizenship consisting of rights and duties. The deepest, most clearly engraved hallmark of citizenship is that citizens constitute the demos of the polity, citizenship being not only about public authority, but also about the social reality of peoplehood and the identity of the polity. I argue that in the modern European nation-state, the most prominent of social forms that modernity has produced, a complete divorce of ethnos from * k -k This article ii a slightly revised version oT the author's report 'Imeiaction between Nationality and Integration" |CONI/NaT (2001) Rep'l] to the 2nd EUROPEAN1 CONFERENCE ON NATIONALITY: "CHALLENGES TO NATIONAL AND INTERNATIONAL LAW ON NATIONALITY ATTHK BEGINNING OF THE NEW MILLENNIUM", Council of Europe. Strasbourg 8 and 9 Octobet 2001, published here with ihe consent of the Council of Europe, Directorate Genenil 1 Legal Affairs. 46______________Felicila Medved1 Nalionolify. ciii?cnship and integration demos has thus far never worked, Of the three models regarding citizenship for immigrants, the pluralist inclusionary model seems to offer the best perspectives for breaking tensions inherent in the relationship between immigration, integration and citizenship. Therefore, meanings of integration and multiculturalism are briefly debated, particularly the potential of multiculturalism for achieving social cohesion and in making a new statement on substantive citizenship. Finally, specifically in view of recent proposals in the EU, 'denizenship' as a result of the social relationship with the state is explored in the framework of the political concept of society in its relation to polity and naturalisation of an individual, which is, or ought to be, an act of consent based on choice. EVERYONE HAS THE RIGHT TO A NATIONALITY (■■■; 1997 Europenn Convention on Nationality, Article 4 (:\)) Everyone has the right to a nationality. But what is 'nationality'? And what means the 'right to? According to the Council of Europe's definition " "nationality" means the legal bond between a person and a State and does not indicate the person's ethnic origin."1 To some degree this definition follows the concept of nationality as defined by the International Court of Justice in the famous Nottebohm Case in 1955, as "... a legal bond having as its basis a social fact of attachment, a genuine connection of existence, interests and sentiments, together with the existence of reciprocal rights and duties..." 2 With regard to the effects of the 1997 European Convention on Nationality, the terms 'nationality' and citizenship' are synonymous, something I am not entirely comfortable with. Experience learns that there is something called nationality: for it is really diL ficult to imagine a person without nationality. To be a 'stateless person', however, is a different matter. It is considered as a legal or/and political deficiency Likewise we experience that there is something such as legal nationality: I have my passport, the materialisation of my public personal identity with my given and family name and the name of a particular stare, which ought to be my home and protector. With the whole landmass of the globe divided into mutually exclusive state territories, this link - the nominal categorisation of populations into groups of 'nationals', in French 'ressortisnnts' - is critical in the law between states. It is each state's right, indeed its reserved domain to determine, within certain limits, who are its own nationals.3 We are not free to choose our legal nation- * * -*■ 1 European Convention on Nationality, 1997: E'i'S no.166. Article 2(a). - Explanatory Report to the European Convention on Nationality, ETS no.l66, Article 2. 3 See the 1997 European Convention on Nationality, Article 2(a), and The Hague Convention on Certain Questions Relating to the Conflict of Nationality Laws, 1930, Auicle 1. in qrndivo. Ijubljono. 2001, si 38/39 47 -ilirv- I acquired it at birth ex lege; according to one of the dominating principles, still most widely adopted master rule governing the acquisition of nationality in Furope: ins sanguinis. Incidentally, I was born in a multinational state, where ■nations' as intergenerational communities (nn-rocf) were imagined as preceding the state, holding also citizenship of federal republic, and where the term nationality was also used to characterise membership in particular groups with some sort of cultural or regional autonomy, and in order to make legal differentiations between nations and still other (ethnic) groups within the state's jurisdiction. When dissolved, with a successor state creating its law on nationality and establishing continuity with the previous legal order, my nationality identified in name niv membership in a nation with the one in the state, again "by operation of law" Now, more then before, the 'ethnic origin* is indicated. For. in the case of Slovenia ii was people that gave the name to the country, and by the declared right of their self-determination to the state, and not the other way around.4 If in international order of nationality, so adequately termed by de Groot as nominal citizenship,5 one's right to nationality is about a 'legal bond' to a State similar to that of a ship or aircraft, or even if one's right to nationality in the 'internal. national' order primarily means to acquire, to possess - then one has to agree that "the individual's right to nationality has not, as yet, found its final form and application".6 Yet, this is a fundamental right which gives nominal citizenship its minimal substance: if human beings would be pushed out of state membership there would be no conceivable guarantee for human rights, as long as sovereignty lies essentially with individual states, Indeed, allocation of nominal citizenship can be compared to the international political map: "ideally" then, this map would be complete when there are no stateless persons and regular if no individuals are multiple nationals. Since that is not the case, because of various reasons of which international mobility/migration of people is merely one, these two features of an international order of citizenship have been topics in many international declarations and conventions, especially in the 1960s.7 A * A On state succession and nationality in case of Slovenia see Slovenia, in European Bulletin on Nationality. Strasbourg. September 2000, D1K/JUR (2000)4, p. 174; Consequences of state succession for nationality. Report of the Venice Commission, Science and technique of democracy, No. 23, Council of Europe 1998, Mesojedec-Pervinsek, A., 199": Predpisi a drzarljanih in tujcih z uvodmmi pojasnili (Regulations on citizens and aliens with the introduction). Ljubljana: CZ Uradni list Republike Slovenije; Medved, E, 1996: Slovenias bevisbyrde (Slovenia's Burden of ProoO Nordisk Ostforum 2. Oslo, Stockholm. Copenhagen, Boston: Scandinavian University Press. ^de Groot, G.-R, 1989, as referred to in Baubock,R. 1994 Changing the Boundaries of Citizenship, in Baubock, R. (ed.). 1994: Prom Miens to Citizens AldershoL Avenbm y, pp. 199-232, p. 208. 1 Galicki. Z. W„ 1998: Does the right to a nationality belong to the catalogue of human rights!' In Aan de grenzen ran het W-derlanderschap. s-Gi'a\enhage: Ministerie van Jusiiiie, pp. 69- 73, p 73 ' Council of Europe has dealt with these issues in the 1963 Convention on ihe reduction of cases of multiple nationality and on military obligations in cases of multiple nationality, KTS No.43 and Protocols to it in 1977 and 1993, 48_ ______rolicitg Medved Naiionglily, ciljen s hi p on d htegrohon The principle of persona! jurisdiction of States over their nationals as opposed to the subjection to territorial sovereignty, or more elementary to the monopoly of violence of any state where one (with few and well-defined exceptions) at any point of time happens to be reflects 'nationality' as "the status of a natural person who is attached to a State by the tie of allegiance.With the development of the subjectivisation of individuals the legal bond' became less a tie of allegiance and more a matter of reciprocal rights and duties. One wonders however, whether this bond is a legal relationship between a person and a State recognised by that State, or rather a legal status of a person granted by that State. Nationality is inextricably linked to citizenship, not simply as a code of group identity, but also as a package of rights and duties. The nature of the relation and characterisation of both individuals and states implied by this relationship - the reciprocity of rights and duties - makes it different from other relations between individual and state. With respect to the individual this description refers to citizenship as a particular kind of status, it distinguishes citizens from other groups of population within a state, who do not enjoy all rights and from those who do not have to comply with all obligations of citizenship. Citizenship thus also implies a description of the state; there must be guarantees for certain basic rights.9 Therefore, it is really useful to look at nationality in terms of nominal and substantive citizenship. Nominal order of citizenship is not hierarchical, but it does not exclude a 'rank order' in its substantive form, as many States make legal distinctions between various categories of nationals.10 From this follows that the concept of substantive citizenship does not automatically derive from the nominal one. Nationality is not only a legal but also a political bond. As membership in the demos of the polity - demos being a link between citizenship and democracy - it is related to a belief in equality, liberty and self-governance, fundamental values and qualities worth protecting. However, equally so is citizenship often connected with the belief that the citizen would be superior 10 an alien and that this inequality of citizens and foreigners is proper and in order as it is reflected in the presumption of international law that citizenship under certain circumstances can be a suitable ground for discrimination.11 As such citizenship is a membership in a polity rather than in a society. •* * * 8 As defined by ihe 1929 Drafi Convemion on Nationality prepared by Harvard Law School's Research on International Law, cited in Galicki, op.cil., p. 70. ■> See M arshall. T. H.. 1948/iy6t: Citizenship and Social Class, ill Chits. Citizenship and Social Development. Essays by T. H. Marshall. New York Anchor books, pp. 78if. See Report of the Venice Commission, op.cil, pp. 22-2-i. Medved, I:,, 199S: On the human dilemma oi human rights, in The l-uropean Convention on human rights and its implementing mechanisms for the protection of human rights of nationals, foreigners and refugees. Ljubljana: tJNHCR and The information and Documentation Centre on the Council of l'urope. pp. 5 -19- R□ LiubliQnQ- 200^ 51 49 HS GIRT KEINE DEMOKRATIE OHNE DEMOS (Josef Isensee. 1993)[2 The concept of citizenship, having its roots in classical antiquity, is older than the concept of nation-state. Greeks were politni, citizens who participated in the political life of the polis. Foreigners, the barbarians, were patriotai named simi-larlv as modern nationals after their country of origin.13 They could earn citizenship only as a special privilege, "particularly by risking one's life in the military service of the city".14 Roman citizens - cives Romnni introduced a distinction between those governed by jus civile and those governed by ius gentium. The concept transformed during the existence of the empire, until 'dominate1 was introduced and citizens were turned into subjects.15 In the medieval Europe, with the exception of some prosperous city-states, people were subjects (sujets) by birthplace or by the ruler's right of conquest, ned to the ruler by allegiance. During the eighteenth and nineteenth centuries the evolving concept of nation-states, under the impact of a triple Western revolution - in the spheres of the division of labour, administration and culture - involved the formation of a new subjectivity; one based upon identification with national space and political nation rather than a selfhood rooted solely in a social hierarchy, religious order or local authority. The identification of demos and erhnos, both of a Greek heritage, was crucial for the self-understanding of nineteenth-century democracies, in view of becoming of democracy and the nation-state as nearly identical entities. The democratic model handed down by the Greeks was quite imperfect. Its ancient legacy also entailed the notion of the 'barbarian'. In spite of the originally liberal concept of democracy, based on two basic pillars, individuality and public reason,16 democracy could not be but interpreted as the political arrangement of a particular ethnos. The new equality was not all embracing. Only slowly rights of blacks (if not slaves), Jews. Protestants and women were accepted, in spite of ihe demands of hommes de couleur in 1789.17 The idea of citizens as being equal in their rights and being homogeneous in their capacity of being citizens was his* * * Isensee,.)., 1993: Kmopa - die poliiische Krfindung eines Erdteils, in Isensee, J. (ed.) Kurope als poliiische Idée und als rechiliche l-'oini. Berlin Duncker &- Humbloi. p. 133; Cf. Gianni. D„ 1995: Does Europe Need a Constitution? European fan Journal. 1995. p. 295 and set- HahermasJ , 1995' Comment otl tile paper by Dictei Grimm: Does Kuiope Need a Constitution:-' European Law journal. 1995. pp. 303 ff. 13 Kaniorowicz. H. H.. 1950: Pro I'atria Mori in Medieval Political Thought, The American Historical Review 56. pp. H72--Î92. 1 ' Gcmldner, A. W, 1994, quoied in Zagar, M. 20i>rj- Citizenship-Nationality: A proper balance between ihe interests of states and those of individuals. 1st European Conference on Nationality, Strasbourg, 18 and 19 October 1999, CONK/ NAT(99) PRO I. pp. 93-HI. p 95-Und. 16 Cf. Gauthier. D.. 1995: Public Reason, Social Philosophy and Policy, pp. 19 If. 17 Dummei, A.. Nicoi. A., 1990: Subjects, Citizens, Aliens- and Others. London: Weidenfeld and Nicolson, p. 8). 50__________Felicito Medved Nolionolity. cil'zenship and integration topically based on exclusion of women and other significant groups of the population. Equality before the law was a vital condition of advancement in all societal spheres, For general European democratic perception, the foreigner, unless a celebrated emigre, was the equivalent to the uncivilised barbarian. Post World War One treatment of refugees was a result of this perception and u prelude to totalitarian population transfers and concentration camps.18 True enough, democracy added a Christian innovation, solidarity on the one hand and assimilation as an idea and practice on the other. The assimilation, though in many cases both painful and oppressive for the assimilated, was quite often not considered to be final or irrevocable. In any hour of national humiliation or political hysteria, the dominant eth-nos could always reverse the process; declaring those having been since long assimilated to be hidden and potentially dangerous aliens and treating them accordingly.19 Four historical trends were needed to trigger the reconsideration of this dominant pattern. First, the long shadow of totalitarianism, especially thrown by the Hitler-Stalin experience made it mandatory that totalitarianism should not merely be seen as the 'Other' of democracy, as in certain democratic practices, particularly in die treatment of minorities and foreigners, the seeds of totalitarianism could be recognized. Second, the collapse of colonial empires required western democrats to make amends, among other things by opening the gates of their home countries, naturalising huge groups of the former colonial subjects and recognising them as citizens whose presence created an imprint of'cultural difference' on the domestic scene. Third, (he world-wide spread socio-political arrangement of modernity, often without being underpinned by its dynamic spirit in arcs and thought, made it possible for various human groups to formulate their claims in modernity's dominant vocabulary: the language of t ights. Finally, in contrast to this, the advocates of the philosophical crisis of universalism/ humanism, have been emphasising the often hypocritical character of universalism in which the language of rights itself is grounded.20 Changes that have occurred in Europe after 1989, following the collapse of the precedent communist attempt to create a universal melting-pot society in the * * * Mamis. M. K., 1985: The unwanted European refugees in the twentieth century. New York: Oxford University I'ress. ^ One of the convincing examples is the treatment of the Canadian-Japanese community during World War H. In 19RS Canada's Prime Minister announced a decision to acknowledgement of the unjust treatment of Canadians of Japanese origin, which had suffered during that period. -0 Medved, K. 1993' Swedish nuiliiculturalism: the case of Slovene immigrant organisations. Geographica Slorrniut 24. Universily of Ljubljana: Institute of Geography, pp. 93-104. J^^w^grnctfao. Ljubljana, 200), si. 38/39 11 'proletarian world republic', have shown that a mere shift of authority rarely suffices for the internal cohesion of a human group and that a complete divorce of eihnos from clemos has thus far almost never worked. I do not only refer to the nevdv found nationalisms in the Alf-Neu Europe of the East; the captivating idea of'nation' has retained a surprising amount of its astonishing allure even after more than fifty years of European integration (in the framework of the EU), as exemplified in the Mnascricht Urceil by the German Constitutional Court.21 ■-COSA NOSTRA"22 The indiscriminate use of the words nation and state is not always helpful. While the concept of state is tangible, defining and conceptualising nation is more complicated. There has always been a troubling duality at the very heart of the term. It can mean n political unit within the jurisdiction of a state, thus a purely political arrangement with a system of liberties, rights and obligations as well as a type of authonty.23 As such it is not a property of one particular group and it cannot be deepened into - to use Raymond Williams' expression - "common structure of feeling" that people so often associate with the nation and which requires a characteristic ideology that is not only a symbolic identification with rituals and emblems, like flags and anthems. To define itself national identity must appeal to the materiality of the 'common roots', the 'blood and soil' or as Slavoj Žižek, the Slovene philosopher once called it 'cosa nostra'. Nationalism, as a political movement has generally sought one, or most frequently both.2^ The ambition of the political, rationalising and secularising aspect of nationalism was, precisely the rearrangement of the old primordial and patriarchal order. A nation-state should be superimposed over ties of blood, the familial and regional authority as "a legal and political organization with the power to require obedience and loyalty from its citizens".25 Nevertheless, even a modern phenomenon. historically specific to industrialism, needed ideological legitimation. Giving to a nation a feel of mystical blessing and at the same time giving it a formalized, legalistic account culture as the substantive form of nationhood and national self-definition seems to serve the purpose equally well. Culture becomes * -k -k 21 Sec Weiler.J, H. I-L, 1995: Does Hurope Meed a ConMituiion? Reflecitons on Demos, Telos, and the German Maastricht Decision. Huropeart Law Journal, pp. 219 ft. 22 Žižek, S. 1993- Svojega nočemo, tujega ne damo. Razgledi, July 1993. As in United Nations, international law, national sovereignty. See among others Anderson. B. 19K3- Imagined Communities. Reflections on the Origin and Spread of Nationalism. London: Verso: Gellner. L.. 1983: Nations and Nationalism. Oxford: Basil Blackwell, Seton-Watson, H , 1977. Nations and States An F.nqniery into the Origins of Nations and the Politics of Nationalism. London: Meihuen, Smith, A. IX 1986: The Ethnic Origins of Nations. Oxford: Basil Blacksvell. ° Seion-VVatson, I-L, op.cit, p. If 52 _F994. open. ^ See Locke, I , 19S6: The Second Treatise of Government and A ¡.otter Concerning Toleration edited with an introduction by [. W. Gough. New Yo:k' Macmilkm; H:unrn;;r. T.. Democracy and the Nation-State. Aliens, Denizens and Citizens in a Wnrhl of International Migration Alu shot: C >wer. 62 Felicita Medved Nationality. cihzersh:o end :tVGQrciicn Table 1 : Criteria/conditions for facilitated and impeded naturalisation (nationality by on application] Dominating principles Facilitated admission Shorter period of residence and/or optional admission IMHIÏDED ADMISSION Additional criteria and conditions for integration Emphasis on discretion Territorial {iussoli) 13irili Residence (ias dnmicilf) > Birth > (Long-term) residence" > Former citizenship > Economic integration > Social integration > No threat to public order > "Conimunicational" language skills Descent (ius sanguinis) "Ethnic" origin Family membership > "Co-ethnic" immigrants > Marriage/registered partnership, exien1 ed lo family members and adopted > Proficiency in language > Cultural integration Political consent > Special services for the state ("national interest") > "Political" refugees > Stateless persons > Political knowledge > Loyalty > Renunciation of previous citizenship ' >10 year; of lawful and habitual residence, iee European Convention on Nationality, 1997. ET S no 166, Article 6 (3). Naturalisation by definition is a transition from one legal status to another. The etymological roots of the term suggest the receiving group to be a natural one and require that new members of a 'nation' change their nature. This implies a change of identity, thus a change of culture as the second nature.56 However, frequently the term appears to be closer to the residential principle, naturalisation signifying a 'natural' way of obtaining a similar status, as it is 'natural' for nationals. In legal traditions naturalisation meant extension of certain rights and privileges rather than a change of identity. Three principles are underlying laws on nationality: territory, descent and consent (see Table 1). The first two are passive and objectivist mechanisms of attribution, no state relies entirely on either one or the other. Territorial principle minimises the potential incongruities between the population over which territorial sovereignty can be rightfully exercised and the collective of those formally recognised as citizens. This relation can be stabilised by two criteria: birth in the territory and residence/domicile, referred to as ius domiciU. Descent operates both, in the reproduction of membership and non-membership, citizens are then a self-reproducing group; territory and people being two separate fields of sov- * * •* 56 5e<_. |.e)u.,- ). Heller, A., 1994: Naturalization or 'Culiuializaiion"?, in liaubock. 1?. (ed.) op.cil.. pp. 135-147. 57 Flaminar, T 199J. op.cil. £ a nta"'v0- Ljubljano. 2001 sí. 38/39__63_ ereignty- ¡us sanguinis, the prevailing rule, has in fact often been combined wiuh ¡as soli, cumulatively or alternatively, either for restriction or extension beyond descent and territory. Citizenship is not an ascriptive feature, still it is acquired at birth and intended to last for life. All states' rules for naturalisation emphasise this temporal stability by inhibiting frequent change. There are political reasons for enhancing stability, the exercise of political power is territorially constraint by territorial sovereignty but it does not require all who are liable to obey the laws to be bound to the state by any lasting ties. However, any system of government calls for a durable relation between the state and those to whom it can impose obligations. There is also a strong democratic argument in favour of stability. For citizens to participate in political deliberation there needs to be a common temporal perspective. Consistent with the principle of descent, which appears the most obvious, is extension of citizenship to 'co-ethnics' and those who become new members of families already composed of citizens, frequently referred to as ' extraordinary'' or ■facilirated"*natura)isation. Naturalisation depends on voluntary application by an individual who wants to become a citizen, yet admission depends on extended dominating principles. An individual applies for membership and the State authorities, empowered by internal consent of present citizens, grant it. Admission is consensual only, if both sides are free to say no. Naturalisation criteria may be split into two groups: on the one hand those which are used in order to facilitate naturalisation and on the other hand conditions which are imposed to make naturalisation less easily accessible. The latter more than the former are the so-called integration conditions. Currently there are no accepted standards for integration and naturalisation, states' laws and practices diverge significantly. In the endeavour of attaining seamless integration, states bound by the European Convention on Nationality shall provide for the "possibility of naturalisation of persons lawfully and habitually resident on its territory."58 The threshold of residence is set to ten years. In combination with facilitating criteria and tolerance of multiple citizenship this is a substantial improvement. In my view however, it is not the far stretching measure required for legal and societal integration. * * * ^ European Convoniion on N:i!ion:ili(y, 1997: HTS no.166. Arríele- Ct (3). 64 Felicila Medved: Nationality, citizenship ond integrqlion HUMANKIND HAS NO NATIONALITY (Lord Russcl-Johnsron. 1999) So, where does this leave me as a person? This has been in many ways a personal report. 1 have attempted to show that my nationality is only one of my identities, and as the references of my identity grow it would be more correct to talk about my "differentity", which is an antithesis of difference of which some varieties of muticulturaiism are so much about. The challenging tensions between nationality, integration and multicultural sensibility have changed our understanding of national membership, are changing it or ought ro change it because of our changing understanding of state and the nation and self-understanding. These tensions take place not only within the classical state but also at the international and supranational level. A focal point of the latter discussion concerns citizenship of the European Union, a first attempt to construct a citizenship beyond the nation-state. Much has already been said about it, what it might acid and to whom with respect to rights and duties almost forgotten, and who might lose.59 But perhaps the main question is why a new concept of citizenship has been established. Lacking ontological independence, it remains a political riddle. In a world of personal differently and fragmented state sovereignty however, where states cannot even pretend anymore to have control over their most elementary functions, provisions for material welfare and individual and collective security, a new concept of citizenship might be a fitting project. Nationality, being "also an integral part of the identity of the State,"60 leads me to believe, we ought ro rethink not what is the 'essence of the nation' but rather what is the 'essence of democracy'. In an integrated Europe there will be no demos without democracy. Hence. I would reaffirm that democracy, in the sense of majority rule, presupposes some fundamental pre-legal conditions and some fundamental normative political and moral principles. Democracy as a political institution needs a civil society. This does not need to coincide with a Sel i icksz Ig eme ins ch ft, a homogeneous ethnic and linguistic * * * See e.g. Kojanec.G., 199H:The citizenship of the Kuropean Union, in Attn de ...op.cil. pp. 133-138; D'Oliveira, J. )-l. U„ 1993: Kuropean Citizenship: Its Meaning, Its Potential, in Monar,.1,, Ungerer, \V., Wessels, W. (eds.): The Maastricht Treaty on European Union. Brussels. University Press; O'Leary, S.. 1996: The Evolving Concept of European Citizenship. The Hague: Ktuwer Pub!., O'Keefe, D. O., Two me y, P. (cds.), 1993: Legal Issues of the Maastricht Treaty. London: Chancery Press: Soysal, Y. N„ )9')/i limits of citizenship Migrants and postnation-ai membership in Europe. Chicago: The University of Chicago Press Krtiger, H-C.: Opening Speech. Is' European Conference on Nationality "Trends and Developments in National and International Law on Nationality," Strasbourg. IS and 19 October 1999.. in CONT/NaT (99) PRO 1, P- 9. ^^cj^j^ivo, [jubljana 2001. si. 38/39 65 community, it is time for Europe, her states and peoples itself to integrate and jcive behind the narion of blood and soil. "We have to find a way to reach beyond." 61 -* * ■* l.ord Russel-Johnsion: Humankind has no nationality; Inaugural speech to ihe Parliamentary Assembly, Strasbourg. 25 January 1999, in Humankind has no nationality, Speeches 1999. Council of Kurope Publishing 2000, p, 10. 66 Félicita Medved. Natianolity. citizensii;p ond Integfation RESUME Nous vivons dans Line époque de globalisation où les états sont Fixes dans leur territoire et où l'appartenance à une société devient de plus en plus mobile, allant au delà des frontières de territoire, de nationalité et de citoyenneté. Les dimensions additionnelles à la géographie des relations sociales que la globalisation a donné ont contribuées à une époque obsédée par les questions d'identité individuelle ou collective. Dans la plupart des sociétés européennes le traitement du fameux 'autre', l'autre dans nous même, l'autre parmi nous et l'autre qui frappe à nos portes et à nos frontières est une question qui figure au premier rang sur l'ordre du jour politique et publique. Il existe un besoin de développement des normes internationales dans le domaine de la nationalité et un besoin de changement dans les règles et les pratiques en ce qui concerne la citoyenneté. Néanmoins, à l'aube de ce nouveau millénaire, le vocabulaire classique de nationalité, de l'Etat, de la 'Nation' et du 'Peuple' semble provoquer des réactions compliquées exprimant une grande inquiétude qui reflète les dilemmes les plus profonds concernant les moyens de procéder à l'intégration au niveau national, international et supranational. Des connaissances de la nationalité, et plus particulièrement des lois sur la nationalité, sont généralement réservées aux spécialistes. Pourtant, les définitions légales de qui appartient, et à quelles conditions, aux unités politiques connus couramment comme des Etats-nations, ont inévitablement, intentionnellement ou pas, en association avec d'autres politiques et lois, influencées le sentiment d'identité nationale. L'examen et les modification des projets des Etats, du Conseil de l'Europe et de l'Union européenne demandent que les personnes impliquées posent des questions - des questions qui méritent une analyse critique et qui sont importantes à l'action pratique, des questions du genre fondamentales. Le but de ce texte est de mettre quelques unes de ces questions sur 'une carte mentale' en examinant l'interaction entre la nationalité et l'intégration ou plutôt la nationalité et la citoyenneté dans un Etat par rapport à l'appartenance à une société, surtout en ce qui concerne l'appartenance des immigrés de longue date. Pour faire ceci le texte examine brièvement le sens de la nationalité comme lien juridique, politique et mental à l'Etat utilisant la distinction entre la nationalité comme citoyenneté nominale et comme citoyenneté substantive comprenant les droits et les devoirs. La marque le plus profonde et la plus évidente de la citoyenneté est que les citoyens constituent les 'démos' du régime, la citoyenneté étant non seulement un signe de l'autorité publique mais également de la réalité sociale du peuple et cle l'identité du régime. Il est prétendu que clans les Etats-nations modernes européens, les formes sociales les plus prééminentes que la modernité a produites, une rupture entre 'ethnos' et 'démos', ne s'est pas encore réalisée. Des trois modèles concernant la citoyenneté pour les immigrés, le modèle pluraliste inclusioniste semble offrir les meilleures RoZpJS -gypin gmdivo [¡ubljano, 200). st. 38/39______67_ perspectives pour rompre les tensions inhérentes au rapport entre l'immigration, l'intégration et la citoyenneté. Par conséquent, la signification de l'intégration et du multiculturalisme est couverte brièvement, notamment le potentiel du multiculturalisme pour atteindre une cohésion sociale et pour engendrer une déclaration sur la citoyenneté substantive. Finalement, particulièrement aux vues des propositions récentes de l'Union européenne, "denizenship" comme résultat du rapport social avec l'Etat est traitée dans le cadre du concept politique de la société dans son rapport avec le régime et la naturalisation d'un individu, qui est, ou devrait être, un acte de consentement fondé sur le choix, il me semble que il V a une tendance à long terme dans la plupart des pays vers l'incorporation croissante des personnes légalement et habituellement résidentes dans la société civile et l'Etat, il y a une libéralisation progressive des règles sur la naturalisation, l'atténuation de ius snngumis et l'acceptation, ou au moins la tolérance, de la pluralité de nationalité. Cependant, le défi en perspective n'est peut-être pas de trouver les solurions parfaites à la loi nationale et internationale sur la nationalité, mais de trouver un concept de coexistence que jusqu'ici personne n'a entendu ni imaginé mais qui est positif et adapté à tous. MITJA ŽAGAR Kako bi lahko razklenili začaran krog? (2) Posredovanji-;, meolacija teh usposabljanje za preprečevanje IN KAZKI.M'VANJI: ETNIČNIH ČŠN1T.ITKOV HOW TO Bttl-AK THE VICIOl S C.IH( (!■? MEDIATION AND TRAINING FOR THK PREVENTION AM) UESOU TION OF ETHNIC CONFLICTS The article is a Continuation of/he author's contribution in the previous issue. The presented theoretical findings which are the result of yearlong research. strategies and concepts for early detection, prevention, management and resolution of (ethnic) conflicts arc the starting points for the treatment of techniques and methods The article analyzes the role and activity of the mediator in conflicting situations as well us the significance if com mnnicalion among parties (individuals, groups) involved in conflict It is dedicated to the analysis vf individual conflicts to the shaping of strategies and tactics for the prevention, regulation and resolution of specific conflicts, to the training of mediators and their coopera tors. and above all to the work with the hearers of conflicts. That is why the article is writ ten as a manual and aid The author who deals with these problems within the framework of the Stability Pact for Southeastern 'Europe, ascertains that in most surroundings instijj) cient attention is paid to early detection, prevention, management and resolution of con flirts. That is why the aggravation of conflicts is perceived too late which leads to a less successful prevention, management and resolution of conflicts. Keywords ethnic conflicts, prevention, resolution, management Prispevek je nadaljevanje avtorjevega prispevka iz prejšnje številke Predstavljena teoretična spoznanja so rezultat večletnega raziskovanja Strategije in koncepti zci zgodnje odkrivanje, preprečevanje, upravljanje in razreševanje (etničnih) konfliktov so izhodišča za obravnavanje tehnik in metod Prispevek razčlenjuje vlogo in delo posrednika in medi a to rja v konfliktu ih situacijah ter pomen komunikacije med stranmi (posamezniki, skupinami/, ki so vpletene v konflikt. Pozornost namenja analizi posameznih konfliktov, oblikovanju strategij in taktik za preprečevanje, upravljanje in razreševanje specifičnih konfliktov, usposabljanju posrednikov mediatorjev in njihovih sodelavcev ter zlasti delu s tistimi, ki so nosilci konfliktov Zato je prispet ek pisan tudi kot priročnik in pomagalo Avtor, ki se s to problematiko ukvarja v okviru Pakta stabilnosti za f\ Evropo. ugotavlja, da zgodnjemu zaznavanju, preprečevanju, upravljanju in razreševanju konfliktov v večini okolij ne posvečajo dovolj pozornosti. Zato zaostrovanja konjliktov ne opazijo dovolj zgodaj ter so manj uspešni pri preprečevanju, upravljanju in razreševanju konfliktov. Ključne besede: etnični konf likti, preprečevanje, razreševanje, upravljanje 1. UVOD Tokratni prispevek je logično nadaljevanje članka, ki je bil objavljen v lanski (dvojni) številki revije (Žagar, 2000), pa rudi mojega dela v okviru delovne skupine za človekove pravice in manjšine Fakia stabilnosti za jugovzhodno Evropo. V svojem raziskovalnem delu se že dobro desetletje ukvarjam tudi s problematiko upravljanja in (raz) reševanj a etničnih konfliktov (npr. Žagar, 1991), večina mojih objavljenih prispevkov pa so bile teoretične razprave. Tokrat pa so me prav sodelavci iz različnih delovnih skupin prvega delovnega omizja za demokratizacijo in Človekove pravice Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo prosili, naj ta prispevek, čeprav gre za znanstveni članek, ne bo napisan le kot teoretična razprava, ampak naj bo zasnovan tudi kot praktičen priročnik, ki bo primeren za usposabljanje tistih, ki so ali bodo vključeni v procese upravljanja in razreševanja konfliktov. Prispevek je zato napisan nekoliko drugače, njegovemu namenu pa sem poskusil prilagoditi tudi uporabljeni jezik, ki mora biti dostopen kar najširšemu krogu bralcev. Prispevek sem zasnoval tako, da najprej predstavljam nekaj temeljnih teoretičnih izhodišč, ki so pomembna za razumevanje obravnavane problematike, zlasti pa je njihovo poznavanje pomembno in koristno za tiste, ki boclo vodili različne oblike usposabljanja za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov. Sledi predstavitev različnih možnih strategij, taktik, mehanizmov, metod, postopkov, ukrepov in dejavnosti za preprečevanje (zaostrovanja), zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje konfliktov. Posebno pozornost pri tem posvečam analizi specifičnega konflikta in pa spoznavanju (interne) logike konflikta, kot jo dojemajo strani, ki so v konflikt vpletene. Za praktično usposabljanje (zlasti za tiste, ki bodo praktično usposabljanje na terenu vodili) pa utegnejo biti zlasti koristni praktični napotki za usposabljanje pogajalcev, tistih, lci pomagajo pri procesu pogajanja (facilitators), posrednikov in mediatorjev. Za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov v etnično pluralnih okoljih bi bilo idealno, če bi v proces kontinuiranega izobraževanja (v okviru državljanske vzgoje oz. izobraževanja za demokracijo) prek šolskega sistema in programov kontinuiranega izobraževanja ter ob aktivni vlogi množičnih medijev in institucij političnega sistema uspeli vključiti kar najširšo populacijo - najširši krog prebivalcev neke države. Z gledišča globalne strategije, ki sem jo predstavil v lanskem prispevku, je to pomembno zlasti za oblikovanje, razvijanje in razširjanje vzorcev razmišljanja in vedenja, ki bi bili odprli do različnosti (pluralni in inkluzivni), neagresivni in tolerantni, demokratični in nenasilni. Hkrati s takšnimi vzorci razmišljanja in vedenja je potrebno razvijati tudi mehanizme, institucije in procedure, ki bi lahko omogočili mirno in demokratično razreševanje vseh kriz in konfliktov v pluralni družbi. 70 Miljo Žogor. Koko bi lahko razklenili začaran krogg Ta prispevek kaže torej razumeti ne le kot teoretično razpravo o navedenih problemih, ampak tudi kot praktični napotek, ki naj prispeva k njihovemu razreševanju. Upam, da bo v praksi ta prispevek temu namenu - vsaj v okviru nekaterih načrtovanih dejavnosti delovnih skupin Pakta stabilnosti - tudi dejansko služil. 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA Že v lanskem prispevku sem omenil, da sem - tako kot Številni drugi strokovnjaki,1 ki so proučevali različne tipe konfliktov - na podlagi svojega proučevanja ugotovil da je mogoče v večini konflikcnih situacij uspešno posredovati, zmanjšati intenzivnost konfliktov ali vsaj preprečiti njihovo eskalacijo (nasilni izbruh), jih dokaj uspešno in nenasilno upravljati ter jih v nekaterih primerih celo razrešiti. Te ugotovitve veljajo tudi za etnične konflikte, seveda pa moramo pri njihovem upravljanju in razreševanju upoštevati specifično naravo in logiko teh konfliktov. Za razliko od uveljavljenega mnenja nekaterih, da koncepta upravljanja in razreševanja konfliktov nista združljiva (npr. Rvan, 1990: 51-118), pa tako kot tudi nekateri drugi (npr. Minil, Ramsbotham, \Voodhouse 1999: 21; Rothman, 1992) menim, da prav v primeru etničnih konfliktov najboljše rezultate dosežemo, če oba pristopa kombiniramo, kar sem poudaril v svojem lanskem prispevku ob predstavitvi »teoretičnega modela« integralne globalne strategije, (mednarodnih) ukrepov za zagotovitev stabilnosti in miru ter upravljanja in razreševanja konfliktov, ki sem ga razvil za potrebe upravljanja in razreševanja etničnih konfliktov v jugovzhodni Evropi. Čeprav se v tem prispevku ne bom ponovno ukvarjal z (mednarodno) globalno integralno strategijo za preprečevanje, upravljanje in razreševanje etničnih konfliktov, pa kaže ponoviti in poudariti, da so njeni ključni elementi uspešen in celovit gospodarski in družbeni razvoj, izobraževanje in usposabljanje ter oblikovanje, uspešno delovanje in krepitev demokratičnih institucij. Poleg tega je potrebno v okviru globalne integralne strategije zagotoviti tudi ustrezne ukrepe za zagotavljanje stabilnosti in miru ter za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov. V jugovzhodni Evropi pri gospodarskem in družbenem razvoju ne gre le za nujno povojno obnovo, ampak gre za celovit gospodarski in družbeni razvoj posameznih okolij, kar naj dolgoročno zagotovi stabilnost in mir v regiji ter postopoma tudi zmanjša razliko (prepad v razvitosti) med razvitim zahodom in državami v tej regiji. V zadnjem desetletju se je nedvomno ta prepad (spet) -k. -k -k 1 Tokrat omenjam le nekaj de) avtorjev, ki so o tem pisali in ki jih pri svojem proučevanj» zlnsr.i upoštevam: Burton (1984, 1987. 1990. 1996, 1997); Burton in Duke* (1990); Kriesberg (1982, 1992): Mastenbroek (19951: M i ali. Ramsbotham, Woodhouse (1999); Ross in Roihmnn, ur. (1999); Roihman (1997). itd. fjggprovejn^: idivo. Lj .'bl|org. 2001 šl. 36/39 bistveno povečal. Uspešen družbeni razvoj, preseganje prepada v razvitosti, demokratizacija in dolgoročna stabilnost pa seveda terjajo tudi ustrezno izobraževanje in usposabljanje. Pri izobraževanju in usposabljanju ne gre le za prenašanje izkušenj, standardov in modelov iz razvitega sveta, ampak gre predvsem 2-i oblikovanje in razvoj modelov, ki bodo kar najbolj prilagojeni situaciji in potrebam regije ter predvsem posameznih držav in njihovih prebivalcev. Le tako bodo [i modeli lahko odgovarjali na vprašanja časa v posameznem okolju, prispevali k stabilnosti in miru v regiji ter k zmanjševanju omenjenega prepada v razvitosti. Tudi za uspešno demokratizacijo regije ne bo dovolj le prenašanje demokratičnih standardov, modelov, institucij in pravil iz razvitih zahodnih držav (zahodnih demokracij), ampak bo potrebno demokracične modele, institucije in pravne sisteme ustrezno prilagoditi specifičnim zgodovinskim izkušnjam, situaciji in potrebam posameznih clržav ter celo posameznih regij in lokalnih skupnosti v teh državah. Zato mora real(istič)na in uspešna mednarodna globalna integralna strategija za neko širšo regijo najprej upoštevati situacijo in potrebo v posameznih državah in celo v posameznih območjih (regijah) teh držav. Šele potem je mogoče razviti tudi tiste njene komponente, ki bodo namenjene celotni regiji, seveda pa je v tem okviru zlasti pomembno ustrezno koordiniranje programov in aktivnosti v posameznih državah. Za uspešno uresničitev takšne globalne integralne strategije mednarodna skupnost potrebuje tudi ustrezno mednarodno infrastrukturo in koordinacijo. To - vsaj v primeru jugovzhodne Evrope - lahko verjetno zagotovijo že obstoječe institucije in strukture, med katerimi omenjam zlasti Združene narode, OVSE, Svet Evrope in Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo ter mednarodne uprave v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, med katerimi pa bo potrebno zagocovici boljšo koordinacijo in tesnejše sodelovanje. Za uspešno uresničevanje takšne integralne globalne strategije bodo potrebna tucli znatna (tuja) finančna sredstva ter angažiranje potrebnih kadrovskih in materialnih virov - vključno s potrebnimi mednarodnimi vojaškimi in policijskimi enotami. Pomembni sestavini uspešnega izobraževanja in usposabljanja (zlasti državljanske vzgoje in izobraževanja) ter razvoja in krepitve demokratičnih institucij v sleherni sodobni družbi in tudi v posameznih drŽavah jugovzhodne Evrope morata biti izobraževanje in usposabljanje za preprečevanje, upravljanje in razreševanje etničnih in drugih konfliktov ter za njihovo zgodnje odkrivanje. Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da gre ne eni strani pri tovrstnem izobraževanju in usposabljanju za preventivne (preprečevalne) dejavnosti, ki naj prispevajo najprej k boljšemu poznavanju obstoječih različnosti v posamezni pluralni družbi, k zavedanju o obstoju teh različnosti, k občutku in občutljivosti zanje ter hkrati k razvijanju kulture tolerance, miru, sodelovanja in demokratične razprave. Navedeni dejavniki so ključni za preprečevanje zaostrovanja konfliktov 72 Milja Žogoi Koko bi lahko razklenili začaran krog? in za čini bolj zgodnje zaznavanje morebitnih zaostritev konfliktov. Prav zgodnje zaznavanje obstoja in zaostrovanja konfliktov ter uspešno pravočasno ukrepanje so namreč ključni pogoji za uspeh preventivnih dejavnosti. Na drugi strani pa sta izobraževanje in usposabljanje tudi pomembna dejavnika in pogoja za uspeh upravljanja in razreševanja konfliktov ter za uspešno sanacijo pokonfliktnih situacij. Zaradi obstoja različnosti in s tem pogojenih različnih (specifičnih) interesov so konflikti v sleherni pluralni družbi normalen pojav. Zato morajo pluralne družbe, če želijo dolgoročno ohraniti potrebno stabilnost, razviti in uresničevati učinkovite strategije, ukrepe in mehanizme za preprečevanje (zaostrovanja) konfliktov ter za njihovo uspešno upravljanje in razreševanje v vseh tistih primerih, ko z razpoložljivimi ukrepi zaostritve konfliktov ni (bilo) mogoče preprečiti. Prav zato bi morale demokratične družbe razviti in uveljaviti demokratične ukrepe, mehanizme in strategije za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov. To pa je pogosto zelo težko, saj smo se v sodobnih družbah naučili, da se konfliktov bojimo in jih ne glede na družbeno realnost razlagamo kot deviantne pojave, ki lahko ogrozijo nujno potrebno družbeno stabilnost in mir. Takšno razumevanje konfliktov je posledica tega, da nas doma in v šoli že od mladih let učijo, da so konflikti nevarni, ter nam privzgajajo strah pred njimi in njihovimi morebitnimi (rušilnimi) posledicami. Zato pozabljamo, da so konflikti lahko pomembna spodbuda razvoju, saj lahko sprostijo in mobilizirajo ustvarjalne energije. Pozitiven ali vsaj nevtralen odnos do konfliktov, ki nevtralizira strah pred njimi in omogoča njihovo racionalno analiziranje in obravnavanje, ter zaupanje v obstoječe ukrepe, mehanizme in strategije za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov sta namreč ključni predpostavki za uspešno soočanje s konflikti v posameznem okolju. Podrobnejše proučevanje različnih zgodovinskih obdobij in okolij nam pokaže, da so v njih praviloma obstajali različni mehanizmi in ukrepi za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov. Takšni tradicionalni mehanizmi so se razvi(ja)li tako za razreševanje konfliktov znotraj posameznih skupnosti, kot tudi za razreševanje konfliktov med različnimi skuj^nostmi ali njihovimi pripadniki. Ti mehanizmi so zrasli v svojih okoljih, ki so jim bili prilagojeni, in so bili uspešni predvsem zato, ker so jih ljudje poznali, sprejemali, spoštovali in upoštevali. Z modernizacijo in razvojem (sodobnih) nacionalnih držav so ti tradicionalni mehanizmi postopoma izginjali, vsaj občasno pa so jih uničile prav nove nacionalne države, ki so v njih videle konkurenco in potencialno nevarnost za lastne institucije. Nekakšna ironija pa je, da te nacionalne države pogosto niso uspele razviti novih, nadomestnih učinkovitih ukrepov, mehanizmov in strategij za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov, kar bi bilo sicer za njihovo dolgoročno stabilnost in obstoj nujno potrebno. Ta primanjkljaj pa se (po)kaže zlasti v kriznih obdobjih, (npr. Žagar, 2000a: 85-87) gfodivo- 2001, g. 38/39 73 Kot sem zapisal v uvodu, se v tem prispevku ukvarjam predvsem s problematiko izobraževanja in usposabljanja za preprečevanje, upravljanje in razreševanje etničnih konfliktov, posebno pozornost pa namenjam tudi problematiki /ootlnjega odkrivanja zaostrovanja konfliktov v etnično pluralnih okoljih. Pri tem je za sistematičen pristop in v izogiba morebitnim nesporazumom koristno najprej opredeliti nekaj ključnih vprašanj in pojasniti - vsaj z enostavnimi delovnimi opredelitvami (definicijami) - nekaj pojavov in/oz. konceptov, s katerimi se v prispevku ukvarjamo. Glede na opredeljeno problematiko, je ključno izhodiščno vprašanje opredelitve etničnega konflikta. Najprej omenimo, da v literaturi obstaja vrsta opredelitev etničnih konfliktov, ki so večinoma kompleksne ter poudarjajo različne značilnosti in specifičnosti teh konfliktov.2 Za potrebe tega prispevka in tudi za potrebe izobraževanja in usposabljanja za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov se lahko zadovoljimo s splošno in relativno enostavno (delovno) definicijo: LiTNlČNl KONH.IKTJE VSAK KONfl.IKT, KI IMA -SVOJO (llOI.J ALI MANJ IZRAZITO) ETNIČNO p[MI-;N7.IJO TFR/i »/JKOMA GA KATERAKOLI OD STRANI, KI SO (NA TAK ALI DRUGAČEN NAČIN) vpletene v vanj, doji-m a kot etnični konflikt. Pri tem namreč izhajamo iz ugotovitve, da z gledišča upravljanja in razreševanja etničnih konfliktov ni toliko pomembno, kdaj, kako in zakaj so jih vpletene strani začele dojemati kot takšne, ampak je ključno dejstvo, da jih v trenutku, ko se lotevamo njihovega upravljanja in razreševanja dojemajo kot etnične konflikte. So pa ta vprašanja zelo pomembna z gledišča preprečevanja etničnih konfliktov oz. njihovega zaostrovanja (eskalacije). To je pomembno zlasti takrat, ko vpletene strani začnejo posamezne dolgotrajne konflikte nizke intenzivnosti, ki sprva niso veljali za etnične konflikte, v nekem trenutku dojemati kot etnične konflikte. Vzroke za tako spremenjeno dojemanje včasih najdemo znotraj posameznih skupnosti, ki so vpletene v konflikt. Na transformacijo konfliktov pa lahko vplivajo tudi zunanji opazovalci. Ti namreč lahko (iz takšnega ali drugačnega razloga) določen konflikt, ki ga vpletene strani sprva ne dojemajo kot etničnega, vidijo in razlagajo kot etnični konflikt, njihove poglede pa lahko potem sprejme vsaj ena od strani udeleženih v konfliktu. Ko se to zgodi, tak konflikt postane etnični konflikt. k * * - Med Številnimi deli. ki poskušajo opredelili etnične konflikte, na tem mestu ptimeiomu navajam- Breeher, \Yilkenicld (2000: 117), Esman (109 i. 31-'i0); Gurr (2000); Gun in Harf (1994); Hoiowiiz (19S5): Klinar 0989): Ryan (1990); Sokolovič (1995 508-514. 522); itd. 7A______Milja Zngar: Kako bi lahko rozkleaili zočaran kron2_ Za potrebe izobraževanja in usposabljanja za preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje etničnih konfliktov pa kaže - še posebej ob upoštevanju situacije in potreb jugovzhodne Evrope in posameznih držav te regije - nekoliko podrobneje pojasniti navedeno delovno definicijo etničnega konflikta in njene posamezne elemente. Ko govorimo o konfliktih, pri tem mislimo na družbene konflikte. Gre za konflikte, ki jih (na splošno) lahko opredelimo glede na način njihovega oblikovanja in Širjenja v odnosih med ljudmi in v družbenih strukturah, kar jim daje njihovo specifično - družbeno - perspektivo. Po drugi strani pa, kadar govorimo o družbenih konfliktih, pogosto mislimo na številne konkretne konflikte, kot so upori, stavke, revolucije in druge podobne oblike bojev in spopadov, ki so se odvijali ali se odvijajo v posameznih okoljih. (Glej npr.: Kriesberg, 1999: 122-125) Najsplošneje lahko konflikte opredelimo kot spore in spopade med različnimi interesi,-3 ki se v posameznem družbenem okolju pojavljajo. Ker v slehernem pluralnem okolju obstajajo različni interesi, je izjemno pomembno, da se v pluralnih družbah razvijejo načini, postopki in institucije za usklajevanje različnih interesov in za mirno - če je le mogoče tudi demokratično - razreševanje sporov. Zlasti v primerih, ko so ti interesi z gledišča vpletenih strani med sabo izključujoči in ko v nekem okolju ne obstajajo učinkoviti mehanizmi za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov, se spori in spopadi lahko zaostrijo ter prerastejo v intenzivne in celo nasilne konflikte. Ko govorimo o družbenih konfliktih, večinoma mislimo prav na take zaostrene konflikte. Prav zato sociologi (družbene) konflikte praviloma označujejo koi izrazito disjunktivne procese.4 (npr. Klinar, 1989) Pri tem pa pogosto kar pozabimo, da gre pri veliki večini obstoječih konfliktov za (nenasilne) konflikte nizke intenzivnosti, prav tako pa zanemarjamo -že omenjene - možne pozitivne in kreativne potenciale konfliktov. Za etnične konflikte lahko rečemo, da so specifičen tip družbenih konfliktov. Pri tem etničnost sama po sebi praviloma ni izvor in/ali bistvena vsebina (predmet) konflikta, ampak gre za to, da etnična pripadnost in mobilizacija na neki točki v konfliktu postaneta relevantna dejavnika (politične) mobilizacije ljudi vsaj pri eni strani, ki je vpletena v tak konflikt. Ena od posledic takšne etnične mobilizacije je, da v (etnično) pluralnem okolju poudari ali celo (na novo) ustvari (etnične) meje med skupinami in tako opredeli etnične skupnosti, ki so vpletene v konflikt. Etnična mobilizacija hkrati opredeli tudi percepcijo (dojemanje) * * * 3 Ti različni interesi (izraženi cilji) so lahko povezani .s konkretnimi - zlasti redkimi - dobrinami (stvarmi, naravnimi viri. itd ), z:i katere konkurirajo različni subjekti, lahko pa gre tudi za bolj abstraktne in pogosio kompleksne imerese, kol so npr. varnost, mir, politična in ekonomska stabilnost, itd. ^ O disjunktivnih družbenih procesih govorimo praviloma takrat, ko gre za kompleksne procese, ki se med sabo različni, nasprotni in, oz. se izključujejo (so med sabo nezdružljivi in tiepomtrljivi). ^rC(Ovg_in_jrodivc>, Lublunu 2001, It 38/39 75 posameznih etničnih konfliktov, ki jih najpogosteje označijo - odvisno od zorne-oi !anje kompromisov zelo težko. Zato je torej prvi korak pri uspešnem preprečevanju, zgodnjem zaznavanju, upravljanju in razreševanju etničnih konfliktov vedno analiza konkretnega pluralnega okolja in situacije v njem. Pri tem si lahko pomagamo s tabelo 1, ki nam omogoča neposredno primerjavo naših ugotovitev o okolju in specifičnih per-cepcij (dojemanja), ki ga lahko zaznamo in analiziramo pri posameznih straneh (specifičnih etničnih skupnostih), ki v določenem okolju obstajajo in ki so ali bi lahko bile vpletene v etnični konflikt. Večinoma se preprečevanja, upravljanja in razreševanja etničnih konfliktov lotimo šele takrat, ko se v posameznem pluralnem okolju nek etnični konflikt zaostri in morebiti celo nasilno izbruhne, vendar pa {posameznega konflikta nikoli ne smemo obravnavali iztrgano iz družbenega konteksta. Na etnične konflikte namreč vpliva vrsta dejavnikov, ki jih moramo pri upravljanju in razreševanju upoštevati. To velja tudi za evidentiranje drugih potencialnih konfliktov in kriz, ki bi v posameznem okolju lahko izbruhnili. Naš poglavitni cilj namreč ni le določen uspeh pri upravljanju in razreševanju posameznega konflikta, čeprav je tudi to izjemno pomembno zlasti z gledišča strani vpletenih v konflikt in samega idivo. Ljubljano 2001. šl. 38/39 okolja. Ključni cilji upravljanja in razreševanja (etničnih) konfliktov pa so dolgoročna stabilnost in mir v konkretnem okolju ter s tem omogočanje njegovega celoviteua družbenega razvoja. Za uspešno doseganje teh ciljev pa je najbolj pomembno prav preprečevanje konfliktov in njihovega zaostrovanja ter v tem okviru tudi uspešno zgodnje odkrivanje in zaznavanje (etničnih) konfliktov, ki omogoča pravočasen začetek ukrepanja, za kar pa morajo biti ustrezno usposobljeni tudi institucije političnega sistema, joolitiki in drugi družbeni dejavniki, ki se lahko vključijo v upravljanje in razreševanje konfliktov. 82 Milja Zggor: Kako bi lohko rozkJenili začcron krogS_ Tabela 1: Rosier za analizo možnih etničnih koniliklov in za analizo kriznih siluacij ob zaoslrenem etničnem konfliktu PODROČJA OZ. Tli Mi; analizi-. chlotno okolji: specifični; etnične skupine in njihova potencialna vpi.iitcnost v etnični konflikt Skupnost a Skupnost 11 Skupnost C Skupnost.. Ključne značilnosti zgodovinskega razvoja Socialna in razredna struktura Etnična struktura (specifične etnične .skupnosti) Družbeni akterji (razlike in podobnosti) Aktualna situacija Procesi in trendi (vključno s projekcijami razvoja) Inte^raeijvki ck'ja\ htkl povezave, sožitje, sodelovanje, stične točke in skupni interesi Zaznani in potencialni družbeni, zlasii etnični konflikti, ocena njihove narave intenzivnosti ter v erjetnost eskalacije Zaostreni in nasilni etnični konflikti (intenzivnost konfliktov - ocena) Akterji v zaostrenem etničnem konfliktu in njihova vloga Predstavljeni rasier nam omogoča strukturirano analizo aktualne situacije in procesov v konkretnem okolju ter nam ponuja nujno potrebne elemente za oblikovanje strategije za preprečevanje, upravljanje in razreševanje etničnih in drugih obstoječih in potencialnih družbenih konfliktov v tem okolju. Pri oblikovanj ti strategije si lahko pomagamo tudi s pregledno tabelo 2 v prilogi. Tn je oblikovana na podlagi tabele o integralni globalni mednarodni strategiji za razreševanje etničnih konfliktov v jugovzhodni Evropi, ki sem jo predstavil v svojem lanskem prispevku (Žagar, 2000: 25) in ki je bila zasnovana na podlagi pristopa (ARI Conflict Management Project). ki ga je razvil Rothman (1992: 65). GLOBALNA STRATEGIJA ZA R^FRI C[ VAM «:. ZGODNJE ODKRIVANJE, UPRAVLJANJE IN I'A. .HI : VANJE : " M". N1H KOK'UK.TOV. ___(1) OpredelJevciljev ■"•;■•■ ¡■■■VI ■■ ■ k- t \1\ (3) Opiodelilev ,nstiti;c.ora!nih ,r organi/" ■■ okv f^.i :■!■■■ lev akleijev mahovih v^g_ KONTINUIRANE (DOLGOROČND-VRATESUE, PROCESI Ikl DCJA^NOSTli (i 1 EKONOMIJA (|k w In (5.) I Z 0 B B A 2 F V A N J F U5POSABUANJ F. _(3 ^DEMPKflAjnghj i ™pt;E5l. OBLIKOVANJE iN KBE PtTEV DEMOKRATIČNIH INŽTiTUCU_ DEJAVNOSTI, t. O O □ tr a bJ O LL L FAZA - PREVENC JA: I-rpi^G^cvanic iu^1n|M|a di kurflihim, gtKVje odkirrvjt njtiMgn jjo0n*an|;r liiintn in umfiohivii iinnEnisii in irniMr« ram| lo~ Llsgn|a A p/avčnmL ,/: t -('nva. ^ ■■ ■ sposahi..;' 's.-. r.-i rujiki i i;=■ ■ . ■: -■=- iiili irtLliliCij; uiJolavl|3nje polWitfr"l* HBflrrlflv ItjoiAIiTl-jV, ."Li!i1 rrr.i n | n f»tieRlRj|i (Jejavnost in iJ^e^DV za pt^prn^n^ifT m ijpvnbtjanp: hDn+.klov -vk[|učro 5 pomočjo pfi ■ ivezcvanju mcdst-L -u.nuri"^ ; r. -i p<>r]a|5rijih lei 5 svetovanjem, p^redovaiiji -i, i^i-■ i_■ h; ■ ! " iJu ilel n.rarjp, skupnih inleresov, spoznanje o r";- : ;i :.&kl- ) kompromisov, razvijanje zavesi d obs[a|u razljčiiosli ter o pol r- -nosi* in prednostih sozilja in (enakopravnega) sodelovanja, r"! i'0lri i a :: .žMnje zunanjih nevtralnih opazovalcev, svetovalcev in posrednikov; kr. . dmac-|J vseh teh dejavnosti, ukrepov in procesov, FAZA - KURAT1VA: Nadaljevanje vseh ukrepov ni -iejlvnosti i/ laze prevencije, poleg lega pa t^ciiični ukrepi ¡n d .)vr iti za Upravl-Tii ■;, pomi'j,inje. Iranci nariji ir rn.'rrif.Evnri ii:-;lik 1 ch.jnj.vr 1 l-onNiktih Iui.t intervi. i za prel 1 v .i.h popri i . ločevanje sovražnih sira- razori ■ . mje EMAKIN'3) i7KdrwDdne ninuvnc in Dflkijik* t'S, (JejUniKli iN lAiefii L[ir*^nj»m r H.'r Vir k:-.'--'ov (■ !; A. : V ~'. r T tGV prtmi f . A|..r'|.i rhidzErcvanja premrji^iarTOj JjrtlU&pClNlbrtktJMjJ^in 3, FAZA - REHABILITACIJA: Na^lp*™ v«K ukrepa m dejkziHialp i! [UHj^iH )»z; v prioierif upiaiHjBZl^ m nr.'(m:v;iii|i <±i)ra}nr.h ■ ' , i: ■ ■ , "c", ' -iz< ■ ■ ' : : ■ potcijskc vlc m di|nwu«i (PDUOfijJ; »uai^e oo&tJk huijMilk -i^ilrurva ih iJolgDročni fir.i^. raf^j ?avesli o obnlc^i» ra/liiraEli ^r p [ |rnhri.i^i! :-.!!H .i sodetovir- ■ Določanje o-v Analiza konfliktov - PRISTOP1' : Ktri tln: I (WirkinH DErII.:C,JA brivci (ONI) Dejanski VZROKI C l; hteresi Tekmovanje / Rair -'dp - ■■* DI: r'ro;.[ fk~i|3 (Mi) Kantekstualni C 5: Vrednote Nsgalivnc ■.' vr 0 3- Odno? 7 r i (SKUPAJ) Iro ":il-; vni C 3: Potrebe s;1 -ir:ij.i Mcj toi-rs ¿ Eva v^cijt D 4: Painerski odnosi PARTNERJI Interaktivni. Sodelovanje_ Upr;:1'. 'i^rje ir razre? ■ ■'•v', i VE ■ ■ rjt JCCVANJE D.slribulivr.. '<"1 ■ r.j ■■ " C 4 Pravila, Krileriji Monrloring in Evalvacija kot proces_ A ' V če' . h (Zpro ju ' , 1-, . (Ekghi'.llMlB) A Z. Prebivanje I Aip.racijo) •¿rr i I: kislino ¡.i: ' rvICrno | iG^y-lnl lili Donj^arjanjf ALi FKiiilrvna J50Í3 ■ _ ■ ■ i7- "i InjHnba Mmisobejn» po.T.si m _ Mcrutoring;:. Evalvacijj A4: Rn i rl i v r,3 ^sota ■: os * ve . SoJelcvarije, ■- ■ ...''¡e I J: Vključevanje. sodelovanje T. ri 0 "u 1 o. t ?■ 1] C, b -i. 84 Miljo. ŽaSSii. Kako bi lahko razklenil: zočoron k i ogj_ Ko na podlagi analize konkretnega okolja: aktualne situacije ter pričakovanega razvoja v tem okolju pripravljamo strategijo za posamezne faze dejavnosti, ukrepov in procesov v okviru preprečevanja, zgodnjega odkrivanja, upravljanja in razreševanja etničnih in drugih družbenih konfliktov, nam tabeli lahko pomagata tudi pri načrtovanju in usklajevanju dejavnosti ter pri ustreznem povezovanju in prepletanju treh faz. Prav tako nam pomagata pri načrtovanju, koga bomo vključili v upravljanje in razreševanje konkretnega konflikta ter na kakšen način. To nam bo pomagalo tudi pri načrtovanju ustreznega izobraževanja in usposabljanja za vse akterje v tem procesu, ki je zaradi značilnosti in specifične narave etničnih konfliktov še posebej zahtevno. Kako pa naj izgledu .sama strategija preprečevanja, upravljanja in razreševanja konkretnega etničnega konflikta ter katere dejavnosti, ukrepe in procese kaže vanjo vključiti? Ta se bo seveda razlikovala od primera do primera upoštevajoč posebnosti posameznega okolja, situacije in samega konflikta, obstajajo pa tudi nekatere skupne značilnosti. Tako je praviloma zelo koristno, če poskušamo celotno situacijo objektivizirati ter jo vsem vpletenim predstaviti kot dejavnosti, ukrepe in procese za upravljanje krizne situacije, ki ogoroža «normalno« življenje, družbeno stabilnost in mir v določenem pluralnem okolju. Zato kaže poudariti zlasti tiste dimenzije in elemente krize, ki jih vpletene strani ne dojemajo kot ključne vsebine obstoječega etničnega konflikta. \"a takšen način kaže opredeliti tudi cilje, ki jih bomo v procesu upravljanja in razreševanja krizne situacije poskusili uresničiti. Cilji se morajo zdeti realni in morajo upoštevati interese vseh v konflikt vpletenih strani, zlasti pa je koristno, da jasno opredelimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje ter njihovo medsebojno povezanost in soodvisnost. Tako bo, na primer, v primeru izbruha oboroženega konflikta prvi in najpomembnejši cilj zaustaviti vojaške spopade in nasilje, vendar pa ta cilj sam po sebi verjetno ne bo zadoščal za dejansko prekinitev spopadov. Zato je ta cilj potrebno postaviti v kontekst drugih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev ter celoten proces predstaviti kot uresničevanje ključnih interesov vpletenih strani. V proces upravljanja in razreševanja zaostrenih etničnih konfliktov je pogosto koristno ali celo nujno potrebno vključiti tudi mednarodno skupnost, ki je tudi sama zainteresirana za mirno upravljanje in razreševanje takih konfliktov, saj ti lahko ogrozijo ludi mednarodno stabilnost in mir v določenem delu sveta. Sestavni del vsake uspešne strategije mora biti tudi evalvacija, ki naj sproti ugotavlja, kako uspešna sca strategija in njeno uresničevanje, zlasti pa mora opozoriti na morebitne probleme in težave ter po možnosti ponuditi predloge za njihovo razreševanje in s tem za razvoj in izboljšanje strategije. Tako kot je upravljanje in razreševanje konfliktov praviloma kontinuiran proces, je kontinuiran proces tudi razvijanje, dograjevanje in izboljšanje takšne strategije. vnri.vo. liubljong 2001, š! 38/39______85 Strategija mora biti zasnovana tako, da so v njej jasno določene mesto, vloga, vl]0otr in odgovornost slehernega akterja. Strategija mora predvideti koncepte, metode, načine, postopke, mehanizme in institucije za preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje (etničnih) konfliktov hkrati pa mora določiti tudi celotno organizacijsko strukturo teh dejavnosti, ukrepov in procesov'. Pri tem je zelo pomembno ustrezno definiranje odnosa med posameznimi •ikterji tuc'' nnčina komuniciranja med njimi. Pri etničnih konfliktih namreč pogosto pride do dehumanizacije in celo demonizacije nasprotnikov, kar posledično tudi definira dojemanje »nasprotne strani« in odnos do pripadnikov te »sovražne skupnosti«, ki sodelujejo v procesu upravljanja in razreševanje konflikta. Prav zato je zelo koristno, če pri tem govorimo zgolj o upravljanju krizne situacije, ki jo javnosti poskusimo predstaviti kot proces, ki ni neposredno povezan z etničnim konfliktom, lahko pa mogoče pomaga tudi pri njegovem razreševanju. Tako vsaj na »splošno predstavni ravni« poskušamo razreševanje krize predstaviti kot etnično nevtralen proces, ki lahko koristi vsem skupnostim v etnično pluralnem okolju. Za uspešno upravljanje in razreševanje zaostrenih etničnih konfliktov je pogosto nujno potrebno sodelovanje »tretje strani«, za katero bi bilo idealno, da jo vsi udeleženci v konfliktu sprejemajo kot nevtralno in ji priznavajo avtoriteto. »Tretja stran« lahko v procesu igra zelo različne vloge, ki pa so vse lahko zelo pomembne, saj bi brez njenega posredovanja le težko prišlo do pogajanj med stranmi, ki so vpletene v zaostren in morebiti celo nasilen konflikt. Njene vloge pa lahko segajo od prenašalca sporočil med sprtimi stranmi (takrat »tretja stran« zagotavlja nujno potreben kanal za komuniciranje), prek organizatorja in gostitelja sestankov sprtih strani brez kakšne posebne aktivne vloge, do posrednika ali mediatorja v sporu, lahko pa »tretja stran« nastopa tudi kot arbiter (razsodnik) v sporu. Kakršnakoli že je vloga »tretje strani«, si mora ta prizadevati, da je pri razreševanju konflikta samostoja in objektivna, tako da jo posamezne sprte strani ne začnejo dojemati kot »zaveznika druge strani«, saj bi bila s tem njena vloga diskreditirana in bi le zelo težko uspela v svoji vlogi. Pri svojem delu se mora vedno zavedati potencialnega »simboličnega pomena in vloge« svojih dejanj in izjav ter vpliva različnih možnih interpretacij, ki se ob tem pojavljajo. Kadar »tretjo stran« predstavlja mednarodna skupnost, je pomemben dejavnik njene avtoritete in uspeha tudi potencialna moč (finančna, politična, policijska, vojaška, itd.), ki se ji pripisuje. Pri upravljanju in razreševanju konfliktov ter pri razreševanju kriz so pogajanja najpogosteje uporabljena tehnika za oblikovanje kompromisov in za sklenitev sporazumov med sprtimi stranmi. Zato je seveda zaželeno in zelo koristno, da vsi akterji v rem procesu vsaj nekoliko poznajo teorijo, tehnike in metode pogajanj ter da se za svojo vlogo ustrezno dodatno usposobijo. Zlasti morajo vse strani 86________Miljo Žogor; Koko bi lohko razklenili začaran krogg spoznati, da s pogajanji vse strani pridobijo (čeprav morajo pri tem sklepati kompromise) in da dolgoročno le s pogajanji lahko uresničijo svoje najpomembnejše interese. (Glej npr.: Fischer, Ury, Patton, 1991; Lewicki, Saunders, Minton, ur., 1999) Poleg pogajanj pa je mogoče in včasih nujno potrebno uporabiti tudi druge metode, tehnike, ukrepe in procese, med katerimi kaže omeniti zlasti vse tiste, Id jih ponavadi s tujkami opredeljujemo kot »Peacemaking«, »Peacekeeping« in »Policing«. (Glej Tabelo 2 in npr.: Zartman, Rasmussen, ur., 1997) Dolgoročno pa je pomembno zlasti to, cla vse skupnosti v posameznem okolju, njihovi pripadniki ter zlasti njihovi etnični in politični voditelji spoznajo, cla je najboljši način za uresničevanje veČine njihovih interesov enakopravno sodelovanje, ki temelji na priznavanju in spoštovanju različnosti, ter pn tem uspejo razviti zavest in ideologijo sožitja in sodelovanja. K boljši uspešnosti preprečevanja, upravljanja in razreševanja etničnih in drugih družbenih konfliktov v različnih okoljih lahko veliko prispeva tudi uporaba mehanizmov za upravljanje in razreševanje konfliktov, ki v teh družbah obstajajo, še zlasti takrat če so se ti mehanizmi razvili avtohtono in imajo potreben družbeni ugled. Zato je pri oblikovanj ti strategije za preprečevanje, upravljanje in razreševanje konfliktov v konkretnem okolju vedno potrebno proučiti tudi obstoj, vlogo in delovanje tradicionalnih in morebitnih novih ali nastajajočih mehanizmov. 4. IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE Kot sem že večkrat poudaril v tem prispevku, je za uspešno preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje konfliktov, zlasti pa še za uspešno upravljanje in razreševanje zaostrenih in nasilnih etničnih konfliktov nujno potrebno ustrezno izobraževanje in usposabljanje vseh ključnih akterjev. Med te akterje sodijo predvsem etnični in politični voditelji sprtih strani (etničnih skupnosti) ter tisti njihovi predstavniki, ki bodo neposredno sodelovali v procesu upravljanja in razreševanja konfliktov, še zlasti ko gre za pogajanja. Idealno bi seveda bilo, če bi v izobraževanje in usposabljanje lahko vključili vse pripadnike skupnosti, ki so zapletene v konflikt, ali pa sploh celotno prebivalstvo v določenem okolju. Ker tega cilja praviloma ni mogoče doseči, je še toliko bolj pomembno, da zagotovimo ustrezno izobraževanje in usposabljanje vseh tistih posameznikov iz posameznega okolja ali iz drugih okolij, ki v različnih vlogah pri procesu upravljanja in razreševanja konfliktov sodelujejo ter lahko prispevajo k njegovi boljši uspešnosti. Mednje ne sodijo le zunanji posredniki, mediatorji in arbitri (t.i. »tretja stran«), ampak tucli vsi drugi, ki lahko v procesu upravljanja in razreševanja konfliktov pomagajo s svojimi nasveti, z nudenjem strokovne in tehnične pomoči, z organiziranjem srečanj, sestankov in pogajanj med sprtimi stranmi. Za uspešno prevencijo konfliktov bi bilo pomembno, cla v vsakem okolju 87 bsnjajo ustrezno usposobljeni posamezniki in skupine, ki tistim, ki se zaplerejo konflikt, lahko pomagajo z nasveti in aktivnim sodelovanjem pri miroljubnem j-izreševiinju konflikta in pri iskanju kompromisa, sprejemljivega za vse sprte strani. Pole" omenjenih posameznikov imajo pri preventivnih dejavnostih pa tudi pri upravljanju in razreševanju zaostrenih konfliktov lahko pomembno vlogo tudi različne institucije in organizacije, še zlasti če te uživajo zaupanje ljudi in imajo pri njih ugled. To velja za šole in sploh za celoten izobraževalni sistem, za institucije lokalne samouprave, za sodišča, policijo in celo vojsko, Če te institucije sprte strani sprejemajo kot nevtralne. V trenutku, ko pa se v delu družbe ustvarita prepričanje in predstava, da te institucije niso nevtralne (ampak so se postavile na stran ene od sprtih strani), pa le zelo težko odigrajo pozitivno vlogo pri mirnem upravljanju in razreševanju družbenih konfliktov, še zlasti pa v tistih primerih, ko are za zaostrene in morebiti celo nasilne etnične konflikte. Podobna ugotovitev o " velja za javne medije ter za organizacije in institucije civilne družbe. Najboljša rešitev bi bila, če bi bilo ustrezno izobraževanje in usposabljanje za preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje konfliktov zagotovljeno v okviru šolskega sistema ter v okviru permanentnega državljanskega izobraŽevanja, ki bi zajelo celotno prebivalstvo. Na žalost, pa tega cilja niso uspeli celovito uresničiti še v nobeni državi, čeprav v posameznih državah v okviru šolskih programov učenci pridobijo posamezne segmente teli znanj. To dejstvo se med drugim povsod po svetu odraža tudi v relativno slabi usposobljenosti ljudi in institucij za uspešno preventivno delovanje pri preprečevanju (pojavljanja) konfliktov ter za zgodnje ugotavljanje pojavljanja in zaostrovanja konfliktov. Zato so toliko bolj pomembne razne občasne oblike izobraževanja in usposabljanja, ki jih v obliki delavnic, seminarjev in šol organizirajo različne institucije in organizacije v okoljih, kjer obstaja nevarnost izbruha nasilnih etničnih in drugih družbenih konfliktov, ter v okoljih, kjer takšni konflikti potekajo ali so pred nedavnim potekali. Pri tem je zlasti pomembna vloga različnih nevladnih organizacij, ki so ključne organizatorice tovrstnega izobraževanja in usposabljanja tudi na Balkanu. Takšno izobraževanje je praviloma namenjeno zlasti bodočim posrednikom in mediatorjem ter tistim, ki naj bi s svojim angažiranjem tako ali drugače pomagali v procesu upravljanja in razreševanja konflikta, bolj redko pa uspejo vključiti tudi pomembnejše lokalne, etnične in politične voditelje ter tiste vplivne predstavnike posameznih skupnosti, ki potem dejansko sodelujejo v pogajanjih. * ». * ' Tako ka2e npr. spomnili na uspeh, ki ga imajo zlasti pri razreševanju sporov in konfliktov violah in manjših kikalnih skupnostih usposobljeni meJiaiorji (peer mediation) in pomirjevalu. V lokalnih skupnostih se doga-|a. da mediatorji in pomirjevalci uspejo razrešiti utdi spore, ki so se sicer reševali na sodiščih. M Miljo Žagar: Kako bi lahko razklenili zočoron krpg^ Ko načrtujemo vsebino različnih oblik izobraževanja in usposabljanja za preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje konfliktov, je potrebno udeležencem najprej ponuditi potrebna znanja za uspešno obljektivno analizo situacije v posameznem okolju (pri čemer si lahko pomagamo tudi s Tabelo 1). Pri tem je pomembno, da se udeleženci naučijo ustvariti objektiven in nevtralen odnos do krizne situacije ter da se naučijo analizirati in razumeti »interno logiko«, ki vodi ravnanje posameznih strani, vpletenih v konflikt. Prav razumevanje »internih logik« vseh strani, ki so vpletene v konflikt, je ključno pri oblikovanju strategije ter pri načrtovanju ukrepov in dejavnosti v okviru strategije. Za uspeh strategije, ukrepov in dejavnosti je namreč praviloma nujno potrebno sodelovanje vseh vpletenih strani. Naslednja faza izobraževanja in usposabljanja naj bi udeležencem omogočila, da izberejo tiste dejavnosti, ukrepe, tehnike in metode, ki bodo v primeru konkretnega etničnega konflikta in v dani situaciji predvidoma najbolj uspešni pri upravljanju in razreševanju tega konflikta. Tako se morajo udeleženci usposabljanja najprej naučiti, kako je mogoče vzpostaviti posredno in/ali neposredno komunikacijo med sprtimi stranmi, še posebej natančno pa se morajo seznaniti z osnovami in tehnikami pogajanja. Za posameznike ter sodelavce organizacij in/ali institucij, ki naj bi v upravljanju in razreševanju konfliktov sodelovali kot posredovalci informacij in komunikacije, posredniki, mediatorji ali arbitri, pa je potrebno pripraviti tudi ustrezno usposabljanje za opravljanje teh vlog, Tako se morajo naučiti pravil komuniciranja in obnašanja, pa tudi uporabe posameznih metod in tehnik za opravljanje teh vlog (npr. zgolj prenašanje informacij in sporočil; posredovanje ter interpretiranje informacij in sporočil; pomoč pri zbliževanju in usklajevanju različnih stališč; novi predlogi za razrešitev krize; morebitna odločitev v sporu; itd.). Pri samem izobraževanju in usposabljanju so poleg teoretičnega seznanjanja s problematiko preprečevanja, zgodnjega odkrivanja, upravljanja in preprečevanja etničnih in drugih družbenih konfliktov, pomembne tudi simulacije, ko slušatelji igrajo različne vloge. V teh simulacijah poskušajo kar najbolj uspešno odigrati svojo vlogo. Kadar imajo vlogo predstavnikov strani, vpletenih v konflikt, gre za uresničitev ključnih interesov posamezne skupnosti ter za to, da v pogajanjih tej skupnosti ni potrebno preveč popustiti, ne da bi pri tem ogrozili samo možnost za kompromis; ko igrajo posrednike ali mediatorje, pa poskušajo predstavnikom sprtih strani kar najbolj uspešno pomagati pri doseganju kompromisa; ko so v vlogi mediatorja, poskušajo predlagati takšne rešitve, ki naj bi bile kar najbolj objektivne in vse, kar je potrebno, da se čimprej sklene kompromis; kadar pa predstavljajo arbitra, poskušajo odločiti tako, da je arbitrova odločitev za vse strani sprejemljiva in pravična, tako da ne bi grozila nevarnost, cla prav arbitrova odločitev sproži novo spiralo zaostrovanja konfliktov. Sploh je pri usposabljanju ^Aivfi ljiiiiljono. 2001. št. 38/39 89 potrebno posebno pozornost nameniti kontinuirani naravi procesov preprečevanj'1 zgodnjega odkrivanja, upravljanja in razreševanja konfliktov v pluralnih družbah ter oblikovanju zavesti, da je potrebno dejavnosti in ukrepe vedno zasnovati tako, da ti morebiti ne sprožijo novih zaostritev konfliktov. Prav zato je namreč tudi ob načrtovanju faze rehabilitacije potrebno poskrbeti ne le za ukrepe in dejavnosti, ki bodo sanirale in odpravile posledice morebitnega zaostrenega nasilnega konflikta, ampak tudi preventivne dejavnosti, ki bodo v prihodnje preprečile ponovno zaostritev tega ali drugega potencialnega konflikta. Za bolj nazorno ponazoritev povedanega ob koncu navajam Še nekaj ključnih elementov dveh možnih primerov za simulacije. Če boste katerega od navedenih primerov uporabili v vašem programu usposabljanja, ga seveda kaže dopolniti z vsebinami, ki ga bodo približale konkretnemu okolju ali celo konfliktu, s katerim se ukvarjate. Primer 1: V okolju I. obstajajo štiri etnične skupine (A, B, C, D), ki so zasedale vsaka svojo družbeno nišo in so tradicionalno živele v sožitju, občasni konflikti pa nji-hvega sobivanja niso ogrozili. V procesu modernizacije so se njihovi medsebojni odnosi spremenili in čeprav so z razvojem vse skupnosti pridobile, se je pri njih začel pojavljati občutek, da jih druge etnične skupine izkoriščajo in si izboljšujejo svoj položaj na njihov račun. Zaradi tega se v tem okolju začne zaostrovati etnični konflikt med temi skupinami, v različnih obdobjih pa se oblikujejo tudi različne koalicije med njimi. Pri tem je etnična struktura v tem okolju takšna, da tudi največja skupina A, ki je bistveno večja od skupine B in C ter nekajkrat večja od skupine D, ne predstavlja večine celotnega prebivalstva. Sprva se sprte etnične skupine same poskušajo dogovoriti o rešitvi krize, ko pa jim to ne uspe in pride do oboroženega spopada, mednarodna skupnost določi posrednika, ki naj sprtim stranem pomaga najti sprejemljivo razrešitev krize. Primer 2: Manjšina F v državi II. se čuti vse bolj ogroženo, ker je večinska etnična skupina E sprejela in začela uresničevati nacionalistično politiko, ki je do manjšine izrazito diskriminatorna. Nacionalizem večinske skupnosti temelji na specifični interpretaciji »nacionalne zgodovine«, ki manjšino F šteje za svojega Zgodovinskega nasprotnika in nevarnost. Čeprav je manjšina F prej imela dokaj široke manjšinske pravice in celo omejeno avtonomijo, so te pravice zdaj začeli omejevati, kar se kaže v omejevanju javne rabe manjšinskega jezika, odstranjevanju topografskih oznak v manjšinskem jeziku, ukinjanju in zapiranju manjšinskih institucij ter celo manjšinskih šol. Manjšina F se obrne na sodišča in druge institucije političnega sistema, vendar ima pri tem le malo uspeha, zato se znotraj manjšine F pojavijo predlogi za internacionalizacijo problema (zlasti ob ravna- 90 Mr|0 Žagor; Kako b: lahko razklenili začaiar. krcgS_ vanje tega problema pred mednarodnimi institucijami), vsaj v delu manšine pa tudi zahteve za močno avtonomijo. Če te zahteve ne bi bile uspešne, nosilci manjšinskega nacionalizma zagovarjajo odcepitev; ta, sprva skrajna stališča, pa zaradi represije v državi II. dobivajo vse več podpore med pripadniki manjšine, ki pa le na manjšem delu svoje tradicionalne poselitve predstavlja večino lokalnega prebivalstva. Mednarodna skupnost je zelo neodločna pri morebitnem posredovanju, ker večina držav šteje urejanje manjšinske problematike za notranjo zadevo držav. 5. SKLEP Čeprav poudarjam pomen izobraževanja in usposabljanja za uspešno preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje etničnih in drugih konfliktov, pa se hkrati zavedam tudi omejenega dometa in nemoči teh dejavnosti, ukrepov in procesov pri soočanju z obstoječimi konflikti v pluralnih družbah, še zlasti v primerih, ko gre za zaostrene nasilne etnične konflikte. To je pogojeno z odnosom sodobnih družb do te problematike, pa tudi s popolnoma negativnim pojmovanjem konfliktov samih. Vseeno pa sem v svojem dosedanjem proučevanju in tudi v praktičnem delovanju (npr. v ZDA, v jugovzhodni Evropi v okviru Pakta stabilnosti) ugotovil, da uporaba ukrepov, tehnik in mehanizmov za upravljanje in razreševanje lahko pomaga pri razreševanju posameznih konfliktov ali vsaj pri začasnem preprečevanju njihove nasilne zaostritve. Prav zato spodbujam posameznike, javne in privatne institucije in organizacije ter države, da resno razmislijo o potrebnosti sistema in mehanizmov za preprečevanje, zgodnje odkrivanje, upravljanje in razreševanje etničnih in drugih družbenih konfliktov v sodobnih pluralnih družbah. Zlasti pa podpiram vse tiste nevladne organizacije in iniciative civilne družbe, ki so se angažirale na tem področju in ki tudi v državah jugovzhodne Evrope že organizirajo programe izobraževanja in usposabljanja za upravljanje in razreševanje konfliktov. To pa je tudi osnovno sporočilo tega prispevka. íozcroye. gradivo Ljubljana 2001, šl. 38/39 BIBLIOGRAFIJA \zar Edward E. in Burton, John W., ur. (1986) International Conflict Resolution; Theory and Practice. Sussex: Wheatsheaf Books; Boulder: L. Rienner Publishers. nešter, Romana (2001) Primerjava nekaterih vidikov ustavne zaščite manjšin v državah članicah Sveta Evrope: Manjšinsko varstvo v Svetu Evrope in ustavna ureditev manjšinskega varstva v državah članicah Sveta Evrope. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani - Fakulteta za družbene vede. Brecher, Michael in Wilkenfeld, Jonathan (2000) A Study of Crisis. Ann Arbor: The University of Michigan Press. Burton, John W. (1987) Resolving Deep-Rooted Conflict: A Handbook. Lanham, MD: University Press of America. Burton, John W. (1990) Conflict : Resolution and Prevention. New York: St. Martin's Press. Burton, John W. (1996) Conflict Resolution: Its Language and Processes. Lanham, MD: Scarecrow Press. Burton, John W. (1997) Violence Explained: The Sources of Conflict, Violence and Crime and Their Prevention. Foreword by Vivienne Jabri. Manchester, New York: Manchester University Press, Burton, John W. in Dukes, Frank (1990) Conflict: Practices in Management, Settlement. and Resolution. New York : St. Martin's Press. Esman, J. Milton (1994) Ethnic Politics. Ithaca, London: Cornel) University Press. Fischer, Roger in Ury, William in Patton, Bruce (1991) Getting to YES: Negotiating Agreement Without Giving In. Second Edition. New York. London, Ringwood, Toronto, Auckland: Penguin Books (1981, 1991)- Gurr, Ted Robert (1993) Minorities at Risk: A Global View of Ethnopolitical Conflicts. Washington, D.C.: United States Institute of Peace Press. Gurr, Ted Robert (2000) Peoples Versus Stales: Minorities at Risk in the New Century. Washington, D.C.: United States Institute of Peace Press. Gurr, Ted Robert in Harff, Barbara (1994) Ethnic Conflict in World Politics. Boulder, San Francisco, Oxford. 92 Mil.o Žag or: Kako bi lahko razklenili 2očcrcr krp^g Horowitz, Donald L. (1985) Ethnic Groups in Conflict. Berkeley, Los Angeies, London: University of California Press. Klinar, Peter (1989) Etnični konflikt. Ljubljana: FDV. Kriesberg, Louis (1982) Social Conflicts. Englewoocl Cliffs: Prentice-Hall. Kriesberg, Louis (1992) InternationaI Conflict Resolution. New Haven: Yale University Press Kriesberg, Louis (1999) "Conflict, social" - v Kuper, Adam in Kuper, Jessica, ur. The Social Science Encyclopedia. Second Edition. London, New York: Routledge (1999, © 1996) Lewicki, Roy J. in Saunders, David M. in Minton, John W., ur. (1999) Negotiation: Readings, Exercises, and Cases. Third edition. Boston, Burr Ridge, 1L, Dubuque, IA, Madison, WI, New York, San Francisco, St. Louis, Bangkok, Bogota, Caracas, Lisbon, London. Madrid, Mexico City, Milan, New Delhi, Seoul, Singapore, Sydney, Taipei, Toronto: Irwin / McGraw-Hill. Mastenbroek, Willem F.G. (1995) Conflict Management and Organization Development. An Expanded Edition. Chichester, New York, Brisbane, Toronto, Singapore: John Wiley & Sons. Miall, Hugh in Ramsbotham, O H ver in Wood h o use, Tom (1999) Contemporary Conflict Resolution: The Prevention, management and transformation of deadly conflicts. Cambridge, Oxford: Polity Press; Maiden, MA: Blackwell Publishers Inc. Rizman, Rudi (1991) Študije o etnonacionalizmu. Ljubljana: KRT. Ross, Marc Howard in Rothman, Jay, ur. (1999) 'Theory and practice in ethnic conflict management: Theorizing success and failure. Houndmills, Basingstoke, Hampshire: Macmilian Press/ New York: St. Martin's Press. Rothman, Jay (1992) From Confrontation to Cooperation: Resolving Ethnic and Regional Conflict. Violence, Cooperation, Peace - An international Series. Newbury Park, CA, London, New Delhi: SAGE Publications. Rothman, Jay (1997) Resolving I dent i ty-Basecl Conflict in Nations, Organizations, and Communities. First Edition. San Francisco, Calif.: Jossey-Bass. Ryan, Stephen (1990) Ethnic Conflict and. InternationaI Relations. Aldershot: Darmouth Publishing Company. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Elektronska izdaja - Verzija 1.0. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC in avtorji. (Založila: DZS, d.d.; Računalniška priprava: Amebis, d.o.o.) fWDiOve ^rndivo. Liubliono. 2001. šl. 38/39 93 Sokolovič, Džemal (1995) »Ali obstaja etnični problem?« Teorija in praksa, let. XXXII. št, 5-6, str. 508-524. Šumi. Irena (1999) Kultura in etničnost v socialni in kulturni antropologiji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani - Fakulteta za družbene vede Zurtman, L. William in Rasmussen, J. Lewis, ur. (1997) Peacemaking in International Conflict: Methods and Techniques. Washington: United States Institute of Peace Press Žagar, Mitja (1991) "Measures and mechanisms for the management or/and resolution of ethnic conflicts: Thesis for discussion." - V: Feinstein, Otto (ur.). Ethnicity: Vonfhcl and cooperation. Vol. 2, International colloquium reader. Detroit: Published by Michigan Ethnic Heritage Studies Center, 1991, str. 96-109- Žagar. Mitja (1999) "Nekaj misli o manjšinskem nacionalizmu: jugovzhodna Evropa." Razprave in gradivo, št. 35, str. 291-304. Žagar, Mitja (2000) "Ali je možno razklenili začaran krog? Strategije in koncepti za upravljanje in razreševanje etničnih konfliktov." Razprave in gradivo, št. 36/37, str. 11-32. Žagar, Mitja (2000a) "Yugoslavia: what went wrong? Constitutional aspects of the Yugoslav crisis from the perspective of ethnic conflict." - V; Spencer, Mettn (ur.). The Lessons of Yugoslavia. Research on Russia and Eastern Europe, 3. Amsterdam, London, New York, Oxford, Shannon, Tokyo; JAI, Ati Imprint of Elsevier Science, 2000, str. 65-96. JERNEJ ZUPANČIČ Slovenci v Italiji Slovenks in Italï Among all the Slovene national communities in the neighbouring states, the Slovenes in Italy are the most numerous, but also the most heterogeneous group Their territory of settlement comprises regions of different political continuities, their inneer diversity being the result of historical and ethnocultural circumstances and migration processes, which in the course of time created the Slovenes of Trs¡/Trieste. (iorica/Gorizia. and Venetian Slovenia, the Slovene communities in Rezija/Resia and Kanalska dolina/Valcanale as members of the autochthonous minority: they also created the new nuclei of Slovene settlements (migrated minority) in the lowland of hi till, as we/las communities of Slovene emigrants and migrant workers in the major urban agglomerations of the Kalian North, and last but not feast, also ci considerable number of transborder daily migrants from Slovenia. The article deals with the numerousness and territorial distribution of the Slovene population in the whole of Italy, their spatial mobility in the conditions of the information society and the openness of the border, as well as various interactions within the community. It specifically exposes the significance of the Slovene border territory population so for Slovenia as for Italy Keywords: Slovenes in Italy, settlement, Slovene communities ¡zmed vseh slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah so Slovenci v Italiji najštevilčnejša a tudi najbolj heterogena skupina. Njihovo poselitveno ozemlje obsega območja različnih političnih kontinuitet, notranja raznolikost pa je rezultat zgodovinskih ter etnokult urnih okoliščin ter selitvenih procesov, ki so jih sčasoma oblikovale v Tržaške. Goriške, Beneške Slovence, na skupnosti v Reziji in Kanalski dolini kot pripadnike avtohtone manjšine, na nova jedra poselitve Slovencev (preseljeno manjšino) v Furlanski nižini, skupnosti slovenskih izseljencev m zdomcev v večjih urbanih aglomeracijah italijanskega severa, ne nazadnje pa tudi znatno število čezmejnih dnevnih delovnih in igran tov iz Slovenije Prispevek obravnava številčnost in prostorsko razporeditev slovenskega živija na območju celotne Italije, njihovo prostorsko mobilnost v pogojih injor macijske družbe in odprtosti meji ter različne vrste interakcij znotraj skupnosti Še posebej izpostavlja vlogo slovenskega prebivalstva v obmejnem prostoru tako za Slovenijo kot za Italijo. Ključne besede: Slovenci v Italiji, naselitev, slovenske skupnosti 95 1. UVOD )Le malo območij, poseljenimi s Slovenci, je bilo doslej deležno tolikšne znanstvene pozornosti domačih in tujih raziskovalcev, kakor prav slovenska manjšina v Italiji. Cela vrsta obširnih študij od Čermelja Še iz predvojnega obdobja, prek Zvvittra, jerija, do Stranj a, Komaca in Bufona od domačih, pa do Minicba in Minghija od prepoznavnih tujih avtorjev, prikazuje strukturo, položaj in probleme slovenske skupnosti in njihovega naselitvenega teritorija iz različnih zornih kotov in znanstvenih disciplin. Brez dvoma je raziskovalce pritegnila raznolikost slovenske skupnosti, tako po jezikovni, družbeni, ekonomski ali antropološki plati, kakor po značaju prostora in ljudi ob meji. Poselitveni prostor slovenske manjšine v Italiji je na etnolingvističnem. pa tudi kulturnem in v začinjeni stoletju tudi gospodarskopolitičnem stičišču. Tako v geografskem kot v zgodovinskem kontekstu je to prostor, ki ga brez pretiravanja opisujemo s presežniki. V južnem sektorju sodi med najbolj dinamična območja čezmejnih odnosov (odprta meja), na severu pa je prostor kulturne izolacije, ki je tako močno vplivalo na lokalno prebivalstvo, da se je le -to šele v informacijski clobi pričenjalo dodobra zavedati svojega slovenskega bistva, ne zanikajoč pri tem vseh specifik, ki so jih naložila stoletja različnih kulturnih in političnih vplivov oziroma zavarovanosti pred njimi. To je tudi prostor, kjer je fašizacija italijanske družbe preizkušala koncepte nasilne etnične homogenizacije nad slovenskim prebivalstvom in obenem prostor, kjer se je prvič v Evropi rodil odpor proti fašizmu. Je prostor, kjer je nastal pojem »železne zavese«, a je le dve desetletji pozneje na široko odprl vrata različnim oblikam čezmejnega povezovanja in sodelovanja. Evropi je predstavil koncept odprte meje in podčrtal tudi povezovalno vlogo manjšin v integracijskih procesih. Prav po zaslugi že omenjenih in še drugih avtorjev je primer slovenske manj-lŠine v Italiji prišel v učbenike politične geografije in sicer predvsem zaradi svoje mejnosti, spreminjanja geostrateške teže ozemlja zaradi različnih političnih dejavnikov in slednjič tudi zaradi etnične kontaktnosti prostora (več glej v Bufon, 1992, Bufon, 1995, Bufon, 2001). V nekaterih dosedanjih študijah smo za primere Slovencev v Avstriji in na Madžarskem opozorili na raznolikost teh skupnosti, ki jih poleg pripadnikov avtohtone manjšine sestavljajo tudi izseljenci iz drugih območij slovenske poselitve ter v zadnjih desetletjih tudi zdomci ter preprosto dejstvo, da se je del manjšine iz različnih razlogov in pobucl odseljeval iz avtohtonega območja in oblikoval nova jedra razpršene poselitve (skupaj z izseljenci). O slednjih vemo zelo malo, saj so bile oči znanstvenikov uprte predvsem v območja in skupnosti, ki so tudi sicer pritegovala s svojo politično aktualnostjo in problematičnostjo. Nekateri avtorji, predvsem Bufon (1992) in Stranj (1999) sta v sv svojih delih, sicer posvečenih manjšini, opozorila na selitvene procese in dejstvo, da obstaja tudi 96_____________lemej Zupančič: Slovenci v l'olij[ »notranje izseljenstvo«. Prav temu je namenjen, ta prispevek, ki želi osvetliti migracijske procese in njihove posledice, torej slovenske skupnosti zunaj območja tradicionalne avtohtone poselitve. Verjetno bi bilo tovrstnih študij več, če bi v Italiji imeli ob statističnih popisih po narodni ali / in jezikovni pripadnosti oziroma rabi jezika. Tako pa se je treba zateči bodisi k starejšim popisom, različnim ocenam Števila manjšinske populacije in oceni naravnih ter selitvenih gibanj. Čeprav ne bo mogoče podati statistične slike, kot jo imamo za ostale slovenske skupnosti v drugih državah (ob vsej kritičnosti do metod in načinov statističnega ugotavljanja etnične pripadnosti), je vseeno pomembno opozoriti na številčne in prostorske razsežnosti slovenskega etnosa v Italiji. Po desetletjih diplomatskih in pravnih prizadevanj so Slovenci v Italiji prvjč v zgodovini dobili globalni zaščitni zakon. Čeprav je to šele prvi korak, ki mora najprej dobiti nekatera eksaktnejŠa določila in s temi stopiti v življenje manjšine, je vendarle uresničil eno od temeljnih izhodišč: vse Slovence v Italiji in ne le doslej priznani jedri na Tržaškem in Goriškem je postavil na skupni imenovalec. Določitev območja, za katerega zakon velja oziroma kjer se izvaja, je bistvenega pomena. Prav zaradi tega je seclaj zelo primerno opozoriti tudi na jedra slovenske prisotnosti izven tradicionalnega območja. Drugi razlog pa so stvarne spremembe v življenju manjšine, ki jih prinašata dinamična informacijska družba in bližnji vstop Slovenije med polnopravne članice Evropske unije. To bo prineslo vrsto olajšanih komunikacij med manjšino in izseljenci na eni ter Slovenci v Sloveniji na drugi strani. Obenem se bo zanesljivo spremenila tudi vloga slovenske manjšine ob administrativni meji. 2. SPREMEMBE POSELITVENEGA PROSTORA MANJŠINE Poselitveno območje Slovencev v Italiji obsega razmeroma ozek obmejni pas ob slovensko italijanski meji. Čeprav ne posebno obsežen (meri namreč okrog 1800 km2), je ta prostor tako po fizičnogeografskih kakor po družbenih in gospodarskih značilnostih notranje zelo raznolik. Razlikovati je treba predvsem dva dela (severni - Videmsko pokrajino; in južni - Tržaško in Goriško) po svojih prostorskih in družbenoekonomskih lastnostih ter tri (Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo, Tržaško z Goriškim vred) glede na kulturnozgodovinsko tradicijo. Severni, pretežno gorati, redkeje naseljeni in v glavnem podeželski del ima vse značilnosti perifernega območja. Tam naseljena slovenska manjšina je naseljena kompaktno in večinoma tvori lokalno večino; razen v Kanalski dolini. Zaradi obmejne lege in tudi zaradi etničnih svojstev je bil predel gospodarsko zapostavljen in tam živeča skupnost vse do lanskega leta (2001) pravno prezrta. Čeprav se ozemeljsko krepko naslanja na soško dolino in na območja, ki so danes v Sloveniji, je bil ta predel (Beneška Slovenija) precej izoliran. Prometne povezave ^otMO^SJS- tndivo liubliono. 2001. ži. 38/39 97 so bile zaradi visokih gorskih grebenov zelo redke in slabo prehodne, urbana srediMa so bila za pogoje agrarne družbe daleč, pa tudi premajhna. Zato so bile [udi potrebe po medsebojni komunikaciji skromne. Goratost območja so še poudarjale globoko zarezane rečne doline, predvsem pa politična razmejitev, ki je ločila »avstrijski« in »beneški« del. Beneška Slovenija je bila slabo povezana tudi z večjimi urbanimi središči v furlanski ravnini, zato je dolgo zadržala vrsto gospodarskih in socialnih, posledično pa tudi emokukurnih posebnosti. Te lastnosti se Čutijo v marsičem še danes (več v Komac, 1994-95 in Komac, 1993). Najbolj izoliran predel pa je brez dvoma Rezija. Dolgo je vanj vodila ena sama pot, in sicer iz doline Bele. Zaradi tega je so modernizacijski procesi zapozneli tukaj še bolj kot kjerkoli drugod na območju poselitve Slovencev. Izolacija je bila tako močna, da je izoblikovala najbolj svojski slovenski dialekt. Zaradi posebnosti so ga dolgo imeli celo za neslovenskega, za nekak otok izolirane priseljene skupnosti (verjetno) zahodnih Slovanov (Rutar, 1899; po Courtencv, 1875, in po Černy, 1899). Stranj (1999) in Bufon (1992) omenjata, da prihaja do zavedanja o slovenskem značaju teh območij šele v najnovejšem času. To sicer precej spominja tudi na izolirane »nemške« jezikovne otoke, ki si s standardno nemščino le stežka pomagajo (Steinicke, 1991, Steinicke 1996). Podobne izkušnje ima tudi Stuhlpfarrer (1996). Kanalska dolina je sicer prav tako gorato območje, vendar prometno zelo odprto in že tradicionalno dobro povezano s svetom. Tod poteka izjemno pomembna prometnica (sedaj železnica in avtocesta) iz severne Italije (Benetke) prek beljaškega vozlišča proti Dunaju in naprej na vzhod ter proti Munchnu in v Nemčijo. Kanalska dolina slovi kot eden nižjih in zato zelo ugodnih prometnih prehodov prek Alp, povezujoč pri tem srednjo Evropo in Sredozemlje. Ta predel je bil povezan v prvi vrsti s Koroško (ki ji je do 1918 tudi pripadal) in s Kranjsko. Prometna povezanost je nudila osnove za razmeroma zgodnjo družbeno modernizacijo, oddaljenost od pomembnejših slovenskih središč in način življenja pa nista omogočala močnejšega vključevanja v slovensko narodno gibanje (Venossi, 1996). Družbeni modernizaciji zato med Slovenci ni sledila tudi ustrezna narodna mobilizacija (Klemenčič, 1996). Vendar je bil zaradi spec ifičnega načina življenja, povezanega s tovorništvom, moška populacija večinoma v stikih s furlanskimi in nemškimi in malo celo italijanskimi elementi, je to močno vplivalo tako na jezikovno kot na narodno diferenciacijo in oblikovanje zavesti (Luk, 1996; Moritsch, 1996; več o tem glej tudi v Sumi, 1996). Južni del poselitvenega območja na Tržaškem in Goriškem ima povsem drugačne značilnosti, saj gre za pretežno urbaniziran, razmeroma gosto naseljen in komunikacijam odprt svet, ki gaje močno zaznamovala gospodarska in družbena dinamika. Prek tega teritorija potekajo pomembne evropske prometne smeri v smeri proti vzhodu in jugovzhodu, pri Trstu in Tržiču pa prehajajo na morje in po njem v svet. Kot pove že ime, sta najpomembnejši jedri slovenske prisotnosti v Gorici in Trstu, kjer predstavljata številčno, dobro organizirano in v lokalno okol- 98 lernej Zupančič Slovenci v itoliii je clobro vključeno manjšino, medlem ko je bližnje zaledje pretežno slovensko. Podeželski značaj je zaradi pomena in števila sicer nekoliko v ozadju, vendar nikakor ne nepomemben. Njegova vloga se zaradi .suburbanizacije v zadnjib dvajsetih letih izrazito krepi, pač zaradi vse tesnejše povezanosti in interakcij znotraj urbano-iuralnega kontinuumn. Odlična prometna in strateška lega je botrovala naglemu gospodarskemu in prebivalstvenemu razvoju obeh mest, v katerem se je poleg Slovencev iz bližnjega zaledja prihajalo tudi veliko Slovencev iz vsega slovenskega ozemlja ter tudi pripadniki drugih narodov. Tako sta se obe mesti že v obdobju oblikovanja slovenskega naroda v 18. in 19- stoletju zaživeli kot izrazito večkulturni aglomeraciji, v katerih je bilo slovenstvo njegov bistveni sestavni in konstruktivni element. Celo več: na etnično stičnem območju slovenskega in hkrati na narodnem robu se je število Slovencev povečevalo, hkrati pa se je dvigala tudi socialna raven slovenskega prebivalstva (Zwitter, Šidak, Bogdanov, 1962). Obe mesci, še posebej pa Trst, sta v slovenski etnos vnašala svetovljansko dimenzijo. Bili sta zato »jedri« v pravem pomenu besede, saj sta na območju avtohtone poselitve omogočali srečevanje lokalne, regionalne in narodne komponente slovenstva na enem območju. Posebej Trst se je razvil v eno gospodarsko najbolj dinamičnih območij nekdanje habsburške monarhije, v katerega so se zgrinjali v,si etnični elementi cesarstva. Tako so že tedaj tržaški Slovenci ne bili le »Primorci«, temveč v opazni meri tudi izseljenci. Prek Trsta pa se je prelivalo tudi veliko število Slovencev, ki so kasneje našli novo domovino v Ameriki, kasneje pa tudi Avstraliji, Argentini in Kanadi. Ne nazadnje sta bili obe mesci tudi most za tiste, ki so pozneje ustalili v različnih italijanskih mestih. Obe mesti sta bili tudi močni jedri slovenskega narodnega gibanja. Zaledje je doživelo zgodnjo socialno preobrazbo, vendar je zaradi moči slovenstva v obeh mestih večinoma zadržalo ali celo okrepilo svoj slovenski značaj. Zelo pomembna je bila široka ozemeljska in seveda tudi dobra prometna povezanost z ostalimi območji slovenske poselitve (Kacin-Wohinz, Pirjevec, 2000). Ta prostor je bil v zgodovini vedno tudi stičišče ali celo presečišče italijanskih in avstrijskih - nemških strateških interesov in teženj. Italiji je pomenil mostišče proti vzhodu (tisto, kar je danes njihova »Ostpolitik«) in sta bili obe mesci neke vrste »sidrišči«. Avstriji (v dobi monarhije) pa je bil predvsem okno v svet, izhodišče oziroma tudi končni cilj. V tej smeri so uresničevali svoj »pohod proti jugu« (Drang nach Suden). Slovensko prebivalstvo je bilo tem načrtom v napoto in so ga skušale oblasti homogenizirati bodisi v nemški bodisi v italijanski kulturni, jezikovni in končno tudi narodni okvir. Nemara je prav križanje teh strateških silnic je ob sorazmerno znatni ekonomski in kulturni moči slovenskega življa temu omogočal preživetje in celo počasno Zgodovinski razvoj je bil zaradi izjemnega strateškega pomena tega območja vseskozi buren. Do prve svetovne vojne se je odvijal pretežno na ravni izrazite etnične polarizacije, vendar ob še znatni meri strpnosti. Po izbruhu prve svetovne gggin gradivo. Ljubljana, 2001 št 38/39 99 vojne je območje postalo predvsem p red met strateškega trgovanja, ki se je tedaj „slovenskemu oziroma jugoslovanskemu nasprotovanju navkljub, izšlo v italijansko korist. Nove oblasti so skušale na različne načine diplomatsko osvojeni teri-[0Ij| pokoriti tudi etnično; ga torej italijanizirati. Ko je v dvajsetih letih 20. stoletja prišel na oblast fašistični režim Benita Mussolinija, so se nasilni poskusi etnične homogenizacije stopnjevali, posebej na področju šolstva in gospodarstva, kar je še dolge» po vojni puščalo posledice (S tu pa n, 1938, Pahor, 1996, Pahor, 1998). Slovenska manjšina je bila tedaj zelo številčna; po nekaterih ocenah je imela celo okrog 550.000 pripadnikov (Ferenc, Wohinz, Zorn, 1974). Posebej zavrto je bilo šolstvo, raba jezika, kulturno delovanje, da ne govorimo o politični organiziranosti, Zaradi gospodarskih in političnih pritiskov je vsaj okrog 100.000 Slovencev jn Hrvatov zapustilo svoja območja in se podalo v čezmorske dežele (Čermelj, 1945; Čermelj, 1938, Erjavec, 1940). Veliko je bilo tudi posamičnih selitev v notranjost Italije. Hitu i .se je razvilo prvo protifašistično gibanje v Evropi - TIGR. Med drugo svetovno vojno je na območju slovenske poselitve razvilo močno odporniško partizansko gibanje, ki je ob koncu vojne osvobodilo praktično celotno ozemlje avtohtone slovenske poselirve, vendar je moralo po nekajletnih prizadevanjih zaradi mednarodnih pritiskov popustiti (Od fašističnega škvadriz-m;i..., 1978). Šele leta 1955, torej deset let po koncu druge svetovne vojne, je prišlo do današnje razmejitve, a ne še do dokončne rešitve mejnih problemov (Jeri, 1961). Meja je ostro zarezala nekdaj enotno ozemlje in prekinila desetletne tesne vezi med mesti in podeželskimi območji. Mesta so izgubila svoja dosedanja zaledja, obmestni podeželski prostor pa je bil ob oskrbno in zaposlitveno središče. Tržaška kriza je bila podobno kot tisca na plebiscitnem ozemlju na avstrijskem Koroškem po prvi svetovni vojni hitro predmet zanimanja političnih geografov, zgodovinarjev, pravnikov, politologov in drugih Oblikoval se je pojem zaprte meje in »železne zavese«, ki pa jo je nuja vsakdanjih stikov in sodelovanja na lokalni ravni dokončno zlomila v dveh desetletjih (Osimski sporazumi). Meja je dobila na južnem sektorju celo vrsto mejnih prehodov mednarodnega, meddržavnega in lokalnega značaja. Postala je primer ene najbolj odprtih meja v Fvropi in zgleden primer čezmejnega sodelovanja. Pri tem je imela slovenska manjšina zelo pomembno vlogo. Pripadniki manjšine so bili pobudniki in nosilci številnih dejavnosti čezmejnega sodelovanja in povezovanja (Bufon. 1994, Jazbec, 1994-95). Manjšinska družba je doživela izdatno modernizacijo v svojem severnem, delu znamo pozneje kot v južnem. Na Goriškem in Tržaškem so bili zaradi odprtosti, urbanega značaja, etnične pomešanosti in visoke stopnje družbene dinamike tudi pripadniki manjšine primorani nenehno prilagajati svojo družbeno strukturo trenutnim razmeram in trendom. Precej agrarna struktura se je obdržala v Beneški Sloveniji vse tja do sedemdesetih let. Furlanski potres leta 1976 je i 00 ernej Zupančič: Slovenci v Itoli^ povzročil v tem predelu veliko materialno škodo in tudi človeške žrtve, vendar je obenem pospešil tudi družbeno in gospodarsko preobrazbo teh predelov. Območje Furlanije je dobilo znatne subvencije, uveljavil se je tudi koncept malih podjetij. Istočasno je zaradi novih možnosti, ki so jih prinesli osimski sporazumi, nastala vrsta mešanih podjetij ter podjetij, ki so se usmerila v različne dejavnosti čezmejnega sodelovanja. Manjšinska skupnost seje začela terciarizirati in se uveljavljati v trgovini, turizmu, gostinstvu, bančništvu, zavarovalništvu in drugih storicvenih dejavnostih. Nova gospodarska dinamika je pospešila medsebojno komunikacijo in posredno krepiti tudi narodno zavest in identiteto manjšine. Vendar je po drugi strani pospešila tudi družbeno integracijo pripadnikov manjšine in s tem njihovo postopno asimilacijo. V tem obdobju se je pričelo množično preseljevanje iz hribovitih predelov Beneške Slovenije na Furlansko ravnino. Oblikovalo se je novo jedro slovenske poselitve, ki se sicer drži starega (av tohtonega) in ima z njim še vrsto stikov in zvez, vendar v njem že prevladuje razpršen model poselitve in večje število mešanih zakonov. Po padcu socialističnih režimov v Vzhodni Evropi, nastanku novih nacionalnih držav in splošnim odpiranjem meja se je čezmejni tranzit izjemno povečal. Logično je bilo pričakovati, da se bo vloga slovenske manjšine v obmejnem prostoru povečala in odnosi države do nje izboljšali. Manjšina je tedaj razpolagala z dobro organizacijo in sorazmerno močno gospodarsko strukturo, ki si jo je izoblikovala v obdobju po Osimu. Se posebej velika so bila tudi pričakovanja po pomoči iz Slovenije. V začetku devetdesetih let se je močno dvignil pomen trgovine in različnih storitev nižje ravni. Toda obenem je prišlo do propada skoraj celotnega kompleksa mešanih industrijskih podjetij in do ukinitve večjega števila trgovskih podjetij. Tudi Tržaška kreditna banka, ki je bila najpomembnejši oporni steber slovenske skupnosti v Italiji, je prešla v tuje roke. Podobno se je godilo še nekaterim drugim denarnim zavodom. S tem so se zamajali temelji gospodarske moči in socialnega položaja manjšine. Njihov položaj so še poslabšali pritiski desnosredinskih vlad. Območje slovenske poselitve v Italiji je posledično dosegla neke vrste etnična recesija. Vključevanje Slovenije v Evropsko unijo in odpiranje nekdanjih socialističnih trgov je v zadnjem desetletju spremenilo tudi strukturo in položaj slovenske manjšine v Italiji. Čeprav ni mogoče zanikati izrazito protimanjšinskega nastopa italijanskih oblasti, je treba vzeti v ozir tudi strateške težnje močnih italijanskih lobi-jev. Močna italijanska podjetja so skušala zajeti čim večje število mešanih podjetij, ki so bila večinoma namenjena čezmejni trgovini in so bila v večinski slovenski lasti. Ta nekdanja mešana podjetja so imela vrsto sodelavec in sodelavk, ki so bili vešči dveh jezikov, kultur, pravnega reda, mentalitete. Po nekaj letih so vzpostavili že relativno dobre odnose tudi v slovanskih deželah Vzhodne Evrope. Razpolagala so torej s primernimi kadri. S prevzemom mešanih podjetij so si tako in gradivo, Ljubljano, 2001. Št. 38/39 101 velika podjetja zagotovila ne le širjenja v obmejnem prostoru, temveč predvsem ustvarila strateške možnosti prodora na tržišča, ki so jih prej obvladovala mešana podjetja tii njihovi slovenski partnerji. Poleg tega so poiskali nove partnerje v Sloveniji in drugih državah. Manjšina se je žaro zdela čedalje manj privlačna z vidika delovne sile. Globalizaeija je torej na lokalni ravni privedla do osipa manjšinskega gospodarstva, posledice pa so opazne tudi pri zavesti, kulturi, jeziku in identiteti manjšine. Ta je tako postala žrtev lastne modernizacije. V širšem zaledju srednje in vzhodne Evrope je prišlo do bistvenih sprememb vrednotenja ozemlja, ki ga naseljuje slovenska skupnost. Če je bilo to poprej predvsem obmejna cona, se sedaj povečuje vloga tega območja predvsem kot tranzitnega območja. 3. SLOVENCr V ITALIJI V LUČI ŠTEVILK Ugotavljanje populacijske moči manjšinskih skupnosti je večni mik a tudi past etničnih študij. Število in gostota poselitve manjšine sta dostikrat kriterija dodeljevanja pravic. Zato skušajo različne strani v klasičnem trikotniku manjšina - večina - »matica« dokazovati zase najbolj »ugodno« Število in prostorsko razporeditev. Zgodovina proučevanja manjšin je zato dostikrat zgodovina izdelovanja novih in novih kriterijev ugotavljanja etnične pripadnosti, postavljanja argumentov in pro-liargumentov. Povsem običajna podoba je, da imamo o eni in isti populaciji istočasno več različnih ocen. Vsekakor je neba priznati, da je ugotavljanje številčnosti težavno opravilo, ne glede na to, ali imamo na razpolago popise ali ne. Nemara je prav pritrditi Klemenčiču, ki na podlagi številnih empiričnih proučevanj manjšin v širšem slovenskem etničnem in kulturnem prostoru trdi, da noben popis ni povsem zanesljiv in noben kriterij dovolj natančen in preverljiv, da bi se mogli povsem zanesti nanj (Klenienčič, 1990; glej tudi Grafenauer, 1990). Podobno je tudi z ocenami: te utegnejo biti Še bolj vprašljive, posebej v prostorsko mobilni posrinclustrijski družbi, kjer je zaradi številnih mešanih zakonov, znatne etnične pomešanosti in številnih prehajanj med jasno razpoznavnimi narodnimi identitetami zelo težko uvrstiti posameznika zgolj v eno narodno skupnost (Bufon govori v svojem delu o interetničnem kontinuumu). Etnična meja je zato vselej nejasna. Kljub navedenim težavam je vredno tvegati določeno nenatančnost in opredeliti številčno moč in prostorsko razporeditev manjšine. Popisni podatki in različne ocene so - seveda po kritičnem pretresu - pomemben pripomoček pri opredeljevanju strukture, problemov in procesov manjšine in ne nazadnje tudi vloge manjšine v prostoru in družbi. Slovenci v Italiji sodijo med številčnejše in dobro organizirane manjšine, ki ima v različnih območjih poselitve različne izkušnje s svojim manjšinstvom. Slovenci v Beneški Sloveniji so bili stoletja v okvirih Beneške republike, nato za 102 lernet Zupančič: Slovenci v lioli^ krajši čas v Habsburškem cesarstvu in po letu 1866 v Italiji. Razvili so močno lokalno in regionalno identiteto, navezano na narečje in ljudsko kulturo. Zaradi naravne in predvsem politične izolacije od ostalih območij poselitve Slovencev se je slovenska narodna identiteta in zavest oblikovala nekoliko pozneje. Opredeljevanje številčnosti Beneških Slovencev je bilo odvisno predvsem od razpoznavanja značilnih »neromanskih« (in torej slovenskih) elementov. Na Goriškem in Tržaškem je bilo slovenstvo povsem prepoznavno tako na ravni ljudske kulture in narečja kakor tudi na ravni visoke kulture. Do razlik v opredeljevanju številčne moči je prihajalo zaradi že tradicionalne etnične pomešanosti v urbanih okoljih, medtem ko je bilo podeželje dosti jasneje opredeljivo. Italija sodi med države, ki so že razmeroma zgodaj odpravile ugotavljanje narodne in jezikovne pripadnosti s statističnimi popisi; zadnji je bil leta 1921 (in še ta je ugotavljal jezik v družini (družinskega poglavarja) in so prikazane številke rezultat preračunavanj. Za nekatera območja in popise so raziskovalci opravili revizije. Večina raziskovalcev, ki je skušala podati celovitejši pregled situacije in problemov te manjšinske skupnosti, je opredelila tucli številčno moč in razvoj manjšinskega prebivalstva. Doslej je najtemeljitejši pregled statističnih popisov in ocen za območja slovenske poselitve v Italiji opravil Stranj (1999)- O starejših popisih in ocenah slovenskega prebivalstva je mogoče najti v Zwittrovem delu »Oko Trsta« iz leta 1945 (Zwitter, Novak, 19-45). Gradivo je bilo pripravljeno kot eno od podlag za diplomatska prizadevanja po drugi svetovni vojni. Precej podroben pregled prebivalstvenega in tudi socialnogospodarske strukture prebivalstva je pripravil Bufon (1992). Prostor žal ne dopušča obširne razprave o problematiki ugotavljanja števila Slovencev v Italiji, zato v nadaljevanju podajamo nekatere popisne rezultate in različne ocene števila Slovencev (tabela 1). Tabela 1: Popisni podatki in ocene števila Slovencev po območjih Leto / opomba Kanalska dolina Rezija Terske doline Nacliške doline Goriško Tržaško opombe 1880 popis 2482 11480 35944 1890 popis 2487 12976 37753 1900 popis 2160 3592 9998 15844 14540 35798 V Beneški Sloveniji 1901 1910 popis 1682 4671 12986 18521 20624 68718 Trst revidiran, v B.S. 1911 1921 popis 1101 2796 14350 16789 15591 37030 Preračunano iz družin 1936 popis 1155 11463 36147 tajni popis 1951 ocena 1516 3358 8167 14769 10984 39145 Dolhar/Kanalska dolirui 1975 ocena 1268 2199 4666 8882 10531 Valussi in drugi 1981 ocena 1200 1471 4500 7892 11000 25000 vladna ocena 1981 ocena 1500 1500 5000 8000 17000 40000 ocena SLORI Viri: predvsem Bulon. tW2 in Sironj, 1999 ^žSIgygjILgrpdiTO, Ljubljono, 2001, šr. 38/39 103 po podatkih statističnega popisa iz leta 1910 je bilo skupno okrog 129.500 Slovencev (Bufon. 1992). Podobno številko navaja tudi Pirjevec v svoji knjigi (pirjevec, 2000) in sicer 129.661. Zwitter in Novak (1945) navajata v svojem delu višje številke, kar pa je predvsem posledica seštevanja Slovcnce in Hrvatov. Do n/.lik med avtorji prihaja zaradi vključevanja oziroma izključevanja nekaterih robnih občin, v katerih je slovensko prebivalstvo sicer prisotno, je pa lokalno v manjšini. Zelo velike razlike nastopajo na območju Beneške Slovenije. Čermelj navaja podatke od 33 932 kot najnižje (vključno z Rezijo), prek ocene po Musoniju (35.000) do nad 50.000, celo do 60.000 (Čermelj, 1953, 12-19, Rutar 1899). Kasnejše ocene so število pripadnikov zmanjševale, z izjemo krajšega obdobja po drugi svetovni vojni, ko so skušali dokazovati tudi clo 120.000 Slovencev. Pirjevec navaja med 99.000 in 101.000 (Pirjevec, 2000). Po ocenah italijanske vlade iz leta 1981 je bilo na območju avtohtone poselitve še dobrih 52.000 Slovencev, z upoštevanjem šc novega poselitvenega jedra v Furlanski nižini pa dobnh 61.000. Skoraj istočasno so številčnost lastne populacije ugotavljali tudi na SLORI in ocenili le-to na okrog 83-000 oseb. Ocenjevanje Števila na podlagi znanja jezika je dalo še nekoliko višje vrednosti, to je med 90.000 in 100.000 (Bufon, 1992, 62). Pojavljajo pa se tudi ocene do 120.000 (Die Minderheiten..., 1994). Če upoštevamo. da živi danes na območju avtohtone poselitve Slovencev v Italiji okrog 430.000 prebivalcev, znaša delež manjšinskega prebivalstva med 12% (po vladni oceni) clo 19 % (ocena SLORI) nI i celo okrog 23 %, če upoštevamo najvišje ocene. Povsem pričakovano so razlike med različnimi ocenjevalci največje na območju Tista (zaradi velikega števila oseb, ki jih je v urbanem območju težje slediti) in Beneške Slovenije (zaradi težav pri določanju kriterijev, kdo je lahko opredeljen kot »Slovenec«). V podeželskih občinah je slovenskega prebivalstva posebej v goratem in hribovitem svetu še nad 50 % ali vsaj nad 30 %, v mestih pa med 10 in 30 %. Posebne pozornosti pa so vredne ugotovitve Bufona in Stranja o širjenju poselitvenega območja manjšine iz hribovitega ruralnega zaledja na sunurbana in urbana območja v ravnini. Oba avtorja sta si pomagala deloma z migracijskimi statistikami, deloma z ugotavljanjem znanja jezika in deloma z analizo telefonskih imenikov (priimki iz območja Beneške Slovenije, ki jih je mogoče najti na novih območjih). Ta sicer okorna in zamudna metoda je dala kar zanimive rezultate. Tako navaja Bufon v že omenjenem delu vladno oceno 9300 oseb ter oceno SI.ORl na 10.000 oseb. Stranj poroča o razponu ocen med najnižjo 7470 in najvišjo 13-832 oseb (Stranj, 1999, 180, Stranj, 1990). Drugo območje doseljevanja je na stiku Krasa in izliva Soče pri Tržiču (Laško). To jedro je manjše, vendar ne nepomembno. Očitno sta bili obe območji cilj slovenskega prebivalstva že prej, le da so sproti tonili v asimilacijo. 1 1QA _____________ _ lernej Zupančič: Slovenci v holi 4. SLOVENCI ZUNAJ AVTOHTONEGA OBMOČJA Poselitveno območje Slovencev v Italiji je doživljalo močne selitvene tokove. Do prve svetovne vojne se je prebivalstvo, tudi Slovenci iz bližnjega zaledja in iz ostalih območij, v glavnem doseljevali, mnoge pa je pot vodila naprej v čezmorske dežele in v notranjost Italije. Tržaško in Goriško sta bili ¡migracijski in tranzitni območji. Tako je že tradicionalno prihajalo tudi do selitvenih gibanj proti najpomembnejšim urbanim in gospodarskih središčem Italije. Število preseljenih je vsekakor obsegalo več tisoč ljudi in je vse prej kot zanemarljivo. Kasnejši selitveni tokovi so število po Italiji razseljenih Slovencev še povečali. Po prvi svetovni vojni in uveljavljanju fašizma se je odselilo nad 100.000 Slovencev in Hrvatov, obenem pa se je priselilo okrog 120.000 Italijanov, predvsem iz oddaljenih in kulturno zelo različnih predelov južne Italije. Več tisoč Slovencev je bilo zaradi poklicnih dolžnosti razseljenih po vsej državi. V obdobju po drugi svetovni vojni sta sledila dva vala pretežno političnih emigrantov iz območij, ki so pripadli Sloveniji: prvega so sestavljali politični begunci, pregnanci in razseljene osebe: ki so takoj po vojni ali pa kasneje prek begunskih taborišč v Italiji in Avstriji ostali v Italiji, predvsem v razvitem severnem in osrednjem delu, v večjih gospodarskih in urbanih središčih. Drugi val so sestavljali izključno Primorci, ki so sledili valu optantov iz cone B in nekaterih drugih primorskih predelov (skupaj jih je bilo nekaj nad 25-000); med njimi so bili tudi Slovenci. Opazen del slovenskih beguncev se je zadržal tudi na območju, ki ga sicer naseljuje avtohtona slovenska manjšina. Večji del zunaj avrohtonega ozemlje razseljenih Slovencev pripada ekonomskim migrantom iz obdobja predvsem po drugi svetovni vojni. Zaprta meja, gospodarska recesija in načrtno zapostavljanje obmejnega območja so tamkajšnjemu slovenskemu) prebivalstvu mnogokrat pospešili pot iz domače grude v urbanizirana ravninska območja ne le v zaledju Gorice, Trsta in Vidma, temveč tudi (in še bolj) v gospodarsko najprivlačnejšem predelu Italije v Piemontu. Obmejno območje kljub urbanemu značaju ni uspelo nuditi vseh razpoložljivih delovnih mest in mnogi so si jih bili primorani iskati drugje. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila slovenska skupnost z izjemo Beneške Slovenije že pretežno modernizirana, prisotna v nekmečkih poklicih in zato tudi prostorsko bolj mobilna. V obmejnem območju posebej v Trstu in Gorici se je po drugi svetovni vojni uveljavil koncept industrijskega razvoja, ki naj bi nadomestil izgubo prometa in trgovine. Ta industrija ni mogla nuditi dovolj delovnih mest, poleg tega pa so se v teh podjetjih zaposlovali zlasti begunci in optanti iz Jugoslavije. Zaradi tega je bilo odhajanje izven območja avtohtone poselitve trajen proces, a nikoli tako obsežen, da bi vzbudil večjo pozornost. Po odprtju meje v šestdesetih in še posebej v sedemdesetih letih se je pričelo povečevati tudi število zdomcev iz Slovenije, ki so se zaposlovali predvsem v iozpifi ^gj^rpdivo ' j-jbljsr-g. 2001 ¿1. 38/39 105 industrijski I.ombardiji s Torinom in Milanom ter v večjih mestih osrednje Italije. Veliko jih je kasneje za stalno ostalo v nove okolju. Po podatkih popisa leta 1991 je bilo v Italiji okrog 3000 oseb iz Slovenije na začasnem bivanju in delu. Zdomci prihajajo predvsem (skoraj 95 %) z območij zahodno od rapalske meje. Med njimi je več (okrog 2/3) "žensk, kar je manj običajno za zdomske prilike (Zupančič, [998:1, Zupančič, 1998b). S povečevanjem čezmejnega sodelovanja ob odprti meji se je v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih in pozneje razvilo tudi Čezmejno zaposlovanja slovenskih delavcev in delavk z dnevnim vračanjem v Slovenijo. Čezmejne delovne dnevne migracije so postale pomemben vir socialnega ravnovesja v obmejnih območjih Slovenije posebej v devetdesetih letih, ko je zaradi specifičnih pogojev družbenopolitične in še zlasti gospodarske tranzicije propadla vrsta podjetij, ki so dotlej dajala delo. Odprta meja je nudila vrsto možnosti tudi tlodainega zaposlovanja v zasebnem sektorju, kot različne oblike pomoči na kmetijah, v gospodinjstvu, pri varstvu otrok in še posebej starejših oseb. V specifično skupino sodijo medicinske sestre. Po podatkih terenske raziskave dela v Italiji okrog 7000 oseb iz Slovenije (Zupančič, 2000). Bufon je v svoji obširni študiji ugotovil na Goriškem Še nekoliko intenzivnejši čezmejni pretok delovne sile (Bufon, 1995). Več kot tri četrtine dnevnih delovnim migrantov na obmejnem območju v Italiji je žensk. Precej je tudi občasnega in sezonskega dela ter dela na črno. Čezmejno zaposlovanje z dnevnimi migracijami je prispevalo k sorazmerno močni povezanosti med ljudmi z obeh strani meje. Posredni rezultat je tudi vrsta čezmejnih porok, kjer pa gre v veliki meri za poročanje slovenskih deklet z ženini iz Italije in tudi večidel z Italijani. Ostanki političnih emigrantov iz Slovenije, ekonomskih migrantov iz različnih obdobij ter sosledja zdomstva in čezmejnih delovnih migracij je mogoče le grobo oceniti Številčni obseg slovenskih izseljencev v Italiji. Na podlagi primerjav številčnosti in trajnosti zdomstva in čezmejnih delovnih migracij ocenjujemo njihovo število na vsaj 10.000 (Zupančič, 2001). Zanesljivo bi bila številka večja, če bi bilo manj mešanih zakonov v pogojih prostorske razpršenosti, v katerih asimilacijski procesi razmeroma hitro napredujejo. Sem so vključeni tudi pripadniki slovenske manjšine, ki živijo zunaj območja avtohtone poselitve. O najpomembnejših jedrih je mogoče predvsem sklepati; statističnih podatkov in obsežnih empiričnih raziskav glede tega vprašanja namreč ni. Zanesljivo so ta jedra Videm, Padova, Torino, Milano, Rim; gotovo pa so prisotni tudi Še v drugih večjih severno in srednjeitalijanskih mestih. Prostorsko razpršena populacija Slovencev v Italiji pomeni čedalje večji delež od skupin slovenske populacije. Vprašanje pa je, kako (in ali sploh) so vključeni v slovensko skupnost. i 106 ernej Zupančič: Slovenci v Itoli^ 5. ZAKLJUČEK: SLOVENCI V ITALIJI V INFORMACIJSKI DRUŽBI IN OB ODPRTI MEJI Italija socli med najpomembnejše države s prisotnostjo Slovencev kot manjšine, zdomcev, in izseljencev. Če vzamemo oceno SLORI, da živi na območju avtohtone poselitve, vključno z novimi jedri v Furlanski nižini okrog Vidma ter v zaledju Tržiča med 80.000 in 100.000 Slovencev, če je tam okrog 10.000 izseljencev in njihovih potomcev, okrog 3.000 zdomcev in okrog 7.000 čezmejnih dnevnim migrantov, skupno torej med 100.000 in 120.000 Slovenci in osebami slovenskega porekla. Po teh značilnostih sodi Italija takoj za ZDA in pred Nemčijo in Avstrijo. Življenje v informacijski družbi ponuja vrsto priložnosti za oblikovanje povezav in sodelovanja na daljavo ter v končni posledici ohranjanja in razvoja narodne identitete in posameznih elementov narodne pripadnosti. Medsebojno komuniciranje je predvsem odvisno od volje posameznikov, da se v to vključijo. Ta način je primeren zlasti glede na čedalje večjo prostorsko razpršenost in obenem tudi socialno razslojenost Slovencev v Italiji ter razlik med posameznimi skupinami. Tako se lahko oblikujejo interesne skupnosti. Odprta meje že sedaj omogoča zelo živahno in tvorno sodelovanje od kulturne izmenjave do gospodarskega sodelovanja, različnih oblik partnerstva, sodelovanja med obmejnimi (in / ali) drugimi občinami do zahtevnega projektnega sodelovanja. Bližnji vstop Slovenije v EU bo še bistveno olajšal medsebojno komunikacijo in odpravil nekatere sedanje ovire. Vendar se je treba zavedati tudi dejstva, da se lahko manjšini (in drugim) izrazito povezovalna vloga ob odprti meji tucli povsem izmuzne iz rok. Tem procesom že lahko sledimo, saj se s prevzemi podjetij in strateškimi partnerstvi v osrednjih predelih Slovenije in tudi na Hrvaškem bliža čas, ko za nujne posredovalno vlogo pripadnikov manjšin ne bodo več toliko potrebovali. Zato ostaja predvsem izziv iskanja novih prostorskih in družbenih funkcij narodnih manjšin, izseljencev in tudi zdomcev ob zgolj administrativni meji. 3-ove jp_3rridivo Ljubljano. 2001. si. 38/39 107 6. literatura Brituz L, 1990, Kulturno življenje Slovencev v Italiji, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 73-82 Brezigaf B., 1990, diskusijski prispevek, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 206-207 Bufbn M., 1992, Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost, SLORI in ZIFF, ZTT, Trst, 223 str. Bufbn M, 1995, Prostor, meje, ljudje. Razvoj prekomejnih odnosov, struktura obmejnega območja in vrednotenje obmejnosri na Goriškem, SLORI in ziff, Trst, 439 str. Bufbn M., 199 i, Nacionalne manjšine in njihova funkcija v mednarodnih integra-tivnih procesih: iluzija ali realnost?, Narodne manjšine danes in jutri, SAZU, Ljubljana, 87-93 Bufon M.. 2001, Politična geografija 1, Politična geografija 2, FF, Ljubljana Bogateč N., Bufon M., 1999, Slovenske šole v Tržaški in goriški pokrajini, SLORI, Trst, 192 str. Čermelj L, 1945, Life and Death. Struggle of National Minority (The Jugoslavs in Italy), Ljubljana 1945, 219 str. Čermelj L., 1953, Istra pod Italijom, Beograd Die Minderheiten in Alpen-Adria Raum, 1990, Klagenfurt, str. 69-91 Hrjavec F., 1940, Slovenija in Slovenci, Slovenska straža, Ljubljana, 95 str. Ferene T., Kacin Wohinz M., Zorn T., Slovenci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918-1945, DZS, Ljubljana, 326 str. Gesinn F, 1998, Slovanske migracije v Italijo, Slovenska matica, Ljubljana, 295 str. Grafenauer B., 1990, Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 17-30 Jazbec B., 1994-1995, Čezmejno gospodarsko povezovanje in integracija ob italijansko - slovenski meji skozi izkustvo Slovencev v Italiji, Razprave in gradivo, 29-30, INV, Ljubljana, str. 77-84 Jeri J., 1961, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni. Tri faze diplomatskega boja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 379 str. Kacin Wohinz M., Pirjevec J., 2000, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000, Nova Revija, zbirka Korenine, Ljubljana, 336 str. ] Qg _______[ernoj /upončic' Slovenci v Itcin Klemenčič V., 1990, Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem, Narodne manjšine, S AZU, Ljubljana, str. 31-46 (ur. A. Vratuša) Klemenčič V., 1996, Razvoj in položaj slovenske manjšine v Kanalski dolini v luči evropske integracije, Dvojezičnost na evropskih mejah: Primer Kanalske doline, SLORI, Trst, str. 59-75 (ur. S. Venossi, I. Šumi) Komac M., 1993, questi Slavi bisogna eleminarli. Usoda Beneške Slovenije, Razprave in gradivo, 28, IN V, Ljubljana, 124-135 Komac M., 1994.1995, Slovenska manjšina na Goriškem, Razprave in gradivo, 2930, INV, Ljubljana, str. 63-76 Lavrenčič Pahor M., 1994, Primorski učitelji 1914-1941, Z7T, Trst, 542 str. Liik A,, 1996, Medetničnt odnosi v sociolingvistični perspektivi, Dvojezičnost na evropskih mejah. Primer Kanalske doline, SLORI.. Trst, str. 131-150 (ur. S, Venossi, I. Šumi) Moritsch A., 1996, Der Prozess der nationalen Differnezierung in der Region Dreiländereck bis 1918, Dvojezičnost na evropskih mejah. Primer Kanalske doline, SLORI, Trst, str. 77-88 (ur. S. Venossi, !. Šumi) Novak V., Zwitter F., 1945, Oko Trsta, Beograd, Državni izdavački zavod Jugoslavije, 428 str. Od fašističnega Škvadrizma do pokolov v Rižarni (S poročilom o procesu), 1978, 2. Izdaja, Trst, 166 str. Pahor M., 199S, Lastno gospodarstvo jamstvo za obstoj. Pregled gospodarskih dejavnosti Slovencev na področju sedanje dežele Furlanije Julijske krajine, SGZ, Trst, 264 str. Pahor M., 1996, Jadranska banka v Trstu. Blesteča in tragična zgodba največjega slovanskega denarnega zavoda v Trstu, SLORI in NŠK, Trst, 303 str. Rutar S., 1899, Beneška Slovenija, Matica Slovenska, Ljubljana Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni, 1975, Ljubljana, 657 str. (ur. Jeri J., Kusej G.: Klemenčič V., Polič S.) Slovenci v zamejstvu in po svetu, 2000, DZRS, Ljubljana, 119 str. Stanovčič V., O nekim metodološkim pitanjima proučavanja položaja jugsloven-skih narodnosti u susednjim zemaljama, Narodne manjšine, SAZU. Ljubljana, str. 53-62 (ur. A. Vratuša) Steinicke E., 1991, Friaul Friuli. Bevoelkerung und Ethnizitaet, Innsbrucker Geographische Schriften, Innsbruck, 224 str. irnrlivo. Ljubi iona. 2001. šl. 38/39 109 iiiicke E., 1996, Das Humangeographische Differenzierung des Kanaltals innerhalb der Montagna Friulana, Dvojezičnost na evropskih mejah: Primer Kanalske doline, str. 103-130 (ur. S. Venossi anj P-, 1990. diskusijski prispevek, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 208209 (ur. A. VratuŠa) Stranj P, 1999, Slovensko prebivalstvo Furlanije Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi, SLORI, Trst, 362 str. Stuhlpfarrer K., 1996, Das Kanaltal 1918-1945, Dvojezičnost na evropskih mejah: Primer Kanalske doline, SLORI, Trst, str. 89-102 (ur. S. Venossi, I. Šumi) Stupan M., 1938, Slovensko ozemlje, Ljubljana, 257 str. Šumi 1, 1996, Standardna in narečna slovenščina v Kanalski dolini: vzorci učenja in rabe, Večjezičnost na evropskih mejah, SLORI, Trst, str. 177-191 (ur. S. Venossi, I. Šumi) Venossi S., 1996, Slovenci v Kanalski dolini, Večjezičnost na evropskih mejah, SLORI, Trst, str. 45-50 (ur. S. Venossi, L Šumi) Vratuša A., 1990, Nekatere značilnosti današnjega položaja Slovencev v Avstriji in Italiji, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 173-186 Zwitter F., Šidak J., Bogdanov V., 1962, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana, 231 str. Zupančič J., 1998, Slovenci v zamejstvu, Geografski atlas Slovenije, DZS, Ljubljana, 174-177 Zupančič J., 1998, Zdomstvo, Geografski atlas Slovenije, DZS, Ljubljana, 170-171 Zupančič J., 2000, Čezmejne dnevne delovne migracije na scbengenskih mejah Republike Slovenije, raziskovalna naloga, Inštitut za geografijo, Ljubljana Zupančič J., 2001, Slovensko izseljensrvo v Evropi po drugi svetovni vojni, Slovensko izseljensrvo, Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, Ljubljana, str. 291-299 110___BOJAN BREZIGAR Zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji The l.wv on i'kotkction of the Sloven i: \ii\ohitv in Italy The author deals with the law on the protection of the Slovene minority in Italy, passed by the parliament In Rome m February 2001 The first part of the article brings' a short historic survey of preparations of the law as well as the then political situation. The second part, however, brings a detailed analysis of the law itself as compared to the framework law on the protection of the linguistic minorities in Italy giving positive and negative aspects oris iugfrom this comparison. Then comes the analysis of some aspects of the law, especially those relating to its implementation, beginning with the competences of the Parity Committee which is the key element in the entire-procedure of implementation. Finally the author includes a short comparison of the law with international obligations adopted by Italy Keyword}»: Italy. Law on protection of linguistic minorities, historical surve\ Avtor v članku obravnava zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki ga je rimski par-lameut odobril februarja 2001. Prvi del članka vsebuje kratek zgodovinski pregled priprai na izdelavo zakona in politični okvir tistega časa. \' nadaljevanju avtor podrobno obravnava vsebino zakona v primerjavi z okvirnim zakonom za zaščito jezikovnih manjšin v Italiji ter navaja pozitivne in negativne aspekte. ki iz te primerjave izhajajo. Sledi analiz nekaterih aspektov zakona, zlasti tistih, kise nanašajo na njegovo izvajanje, začenši s pristojnostmi paritetnega odbora, ki je ključni element pri celotnem postopku izvajanja. Ob koncu avtor še vključuje kratko primerjavo zakona z mednarodnimi obveznostmi, ki jih je sprejeta ¡talija. Ključne besede: Italija, Zakon za zaščito jezikovnih manjšin, zgodovinski pregled 111 Italijanski senat je 15. februarja 2001 dokončno odobril zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji. Točen naslov zakona je: Zakonska določila za zaščito -looenske manjšine u deželi Furlaniji - Julijski krajini, zakon nosi številko 38 in datum 23. februar 2001, v Uradnem listu italijanske republike pa je bil objavljen 8. marca 2001 (Uradni list štev. 56)*. Zakon sestavlja 29 členov, besedilo pa je proizvod dolgotrajnih pogajanj in kompromisov, tako znotraj vladne koalicije, kot rudi, čeprav manjši meri, med koalicijo in opozicijo. Besedilo je tudi kompromis med dvema osnovnima konceptoma, ki sta dolga leta in celo desetletja ovirala odobritev kakega besedila, ki bi bilo za manjšino sprejemljivo. Prvi koncept je izdelala vlada oziroma takratna vladajoča krščan-skodemokratska stranka že kmalu po podpisu Osimskega sporazuma. Šlo je za koncept postopnega reševanja manjšinske problematike, s sektorialnimi zakoni in predvsem z izločitvijo videmske pokrajine iz zaščitnih določil, vsaj v prvi fazi. To je bila osnova za vrsto zakonskih osnutkov, tako osnutek krščanske demokracije kot tudi znani osnutek takratnega ministra za dežele Antonia Maccanica, ki je Slovencem v videmski pokrajini namenjal le nekaj drobtinic, Še najhujše pa je bilo, da jim ni priznaval pripadnosti isti skupnosti. Drugi koncept je bil koncept manjšine, ki je po podpisu Osimskega sporazuma ocenila, da je napočil čas za globalno rešitev vprašanja zaščite manjšine in torej za enakopravno priznanje Slovencev v videmski pokrajini. Izhodiščna točka za dodelavo tega stališča je bila velika konferenca o manjšinah, ki je bila v Trstu v juliju leta 1974, torej le nekaj mesecev pred podpisom Osimskega sporazuma, vse odtlej pa so poslanci in senatorji, pretežno iz vrst Komunistične partije Italije (kasneje strank, ki so nastale po njenem razpustu, pa tudi predstavniki drugih manjšin v Italiji na predlog stranke Slovenska skupnost , ki ni nikoli izvolila svojega predstavnika v parlament, v vsaki zakonodaji dobi vlagali osnutke zakona za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji, To se je dogajalo vse do srede devetdesetih let, ko se je z zmago levosredinske koalicije Oljke na volitvah spomladi leta 1996 tudi odnos clo manjšinske problematike bistveno spremenil. Tu seveda ne gre samo za vprašanje Slovencev v Italiji. Zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji je sestavni del širše politike, s katero se je italijanska vlada po letu 1996 prvič resno lotila vprašanja jezikovnih manjšin. Šesti člen ustave (»Republika s posebnimi določili ščiti jezikovne manjšine.«) je namreč ostal v italijanski zakonodaji neizpolnjena obveza skoraj petdeset let, Če izvza- * * * ' Besedilo zakona objavljamo na straneh 403 112 Bojan Brezigar Zakon za zaščito slovenske manjšine v Iw^ memo vprašanje Južne Tirolske, Doline Aoste in v delni meri Slovencev na Tržaškem in Goriškem, za katere je glavnina zaščitnih določil izvirala iz mednarodnih obveznosti. V novi politiki, ki jo je uvedla vlada Romana Prodija ter sta jo nadaljevali vladi, ki sta ju vodila Massimo D'Alema in Giuliano Amato, lahko navedemo nekaj glavnih stebrov, poleg precejšnjega števila administrativnih ukrepov. Gre predvsem za tri zakone, ki v notranjem pravu rešujejo vprašanju manjšin, in sicer za zakon o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin, znan kot zakon štev. 482, ustavni zakon o Ladincih na Tridentinskem in Zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji. Poleg teh je treba v ta seznam vključiti še dva mednarodna akta. Ratifikacijo Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in podpis Evropske listine za regionalne ali manjšinske jezike. Za slednji dokument Italija Še ni do konca izpeljala postopka, kajti listine parlament še ni ratificiral. Gre torej za širšo politiko uveljavljanja pravic jezikovnih manjšin in ne za osamljeno dejanje za zaščito Slovencev v Italiji. To dejstvo tudi pojasnjuje marsikatero vprašanje v zvezi z zakonom in marsikateri odklon od znanih in dolga leta poudarjanih zahtev Slovencev v Italiji. Da je ta zakon sestavni del širše državne politike, je jasno že iz drugega odstavka prvega člena, ki določa, da se "v korist državljanov, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini" izvajajo določila že omenjenega zakona 482 "razen v primerih, ki jih izrecno določa ta zakon". S tem določilom se je parlament opredelil za povezavo, pa tudi podredje, pri je katerem zakon o zaščiti slovenske manjšine podrejeno zakonsko določilo glede na zakon 482. Takoj v naslednjem členu pa zakon vsebuje še eno podredje: zakon za zaščito slovenske manjšine se namreč sklicuje na ratificirano Okvirno konvencijo Sveta Evrope za zaščito narodnih manjšin in na Štiri načela še ne ratificirane Evropske listine Sveta Evrope za regionalne ali manjšinske jezike, med katerimi je vredno izrecno navesti dve: spoštovanje ozemeljskega obsega vsakega jezika ter spodbujanje čezmejnega in meddeželnega sodelovanja. Prvo posledico vpliva zakona 482 opazimo že v četrtem členu zaščitnega zakona; slednji določa postopek za ugotovitev ozemlja, na katerem živi manjšina. V prvotnem besedilu je bilo namreč predvideno, da postopek za vključitev neke občine ali dela občine v zaščiteno območje lahko sproži 15 odstotkov prebivalcev ali četrtina občinskih svetovalcev. To besedilo sov parlamentu poenotili s postopkom, ki ga določa zakon 482 in tako četrtino svetovalcev povečali na tretjino. Vendar pa je v nadaljevanju postopek, ki ga določa zakon za zaščito slovenske manjšine mnogo težavnejši od postopka, ki ga predvideva zakon 482. Slednji namreč ne prepušča velike diskrecijske možnosti drugim dejavnikom: ko je bila izražena volja s podpisom 15 odstotkov prebivalstva oziroma z izjavo tretjine članov občinskega sveta (zakon 482 dopušča še tretjo opcijo, to je občinski refer- m nrndivo ljubljena, 2001. št 38/39 I 3 enduni), mora to potrditi pokrajinski svet, ki sicer lahko zahtevo zavrne, vendar mora biti zavrnitev utemeljena. Gre za klavzulo, katere namen je, da bi prepreči-[,, vključitev v manjšinska ozemlja občin, ki bi to zahtevale morda samo zaradi sredstev, ki jih zakon dodeljuje, ne da bi na tistem ozemlju zares živele manjšine. Vendar je diskrecijska moč province v rem primeru res i/redno omejena. Vsekakor pa je s sklepom pokrajinskega sveta postopek končan. Z zakonom o zaščiti slovenske manjšine pa je drugače. Začetek postopka je .sicer sličen: zahtevo mora vložiti najmanj 15 odstotkov prebivalcev ali tretjina občinskih svetovalcev, vendar potem o ozemlju odloča paritetni odbor, ustrezni sklep pa z odlokom sprejme predsednik republike. Če pa paritetni odbor tega sklepa v 18 mesecih ne sprejme, se pristojnost prenese na predsedstvo vlade, ki ima dodatnih šest mesecev časa, da to izvede. Ob tem zakon ne zavezuje paritetnega odbora k utemeljitvi odločitev. Skratka, postopek je znatno bolj zapleten, kot pri zakonu 482, in tudi daljši. Ne glede na dejstvo, da se v Italiji roki ne spoštujejo, ampak so le načelno navedeni {termine ordinalorio je ena izmed značilnosti italijanske zakonodaje, ki je v večini evropskih držav ne najdemo) in da njihovo spoštovanje ni sankcionirano razen v primerih, ko je to izrecno navedeno, je zakon 482 dejansko omogočil določitev ozemlja takoj ko je stopil v veljavo, pravilnik pa je kasneje omejil čas pokrajinam za sklepanje o predlogih državljanov oziroma občinskih svetovalcev, medtem ko so roki v zakonu za zaščito slovenske manjšine zelo dolgi: šest mesecev za ustanovitev paritetnega odbora, nato pa dodatnih 18 mesecev za sestavo seznama občin oziroma delov občin, v katerih se uveljavi zaščitni zakon. Če pa paritetni odbor tega ne naredi, ima vlada še šest mesecev časa, da sprejme ustrezni sklep. Gre torej za izredno dolge roke, katerim je podrejeno izvajanje glavnine zakona. Če dodamo, da isti postopek velja tudi za spremembe ozemlja, lahko sklepamo, da je postopek zakona za zaščito slovenske manjšine neprimerljivo daljši od postopka zakona 482. Seveda, v trenutku ko je parlament sestavljal zakon, je očitno prevladovalo prepričanje, da bo polovica članov paritetnega odbora dejansko odraz organiziranosti slovenske manjšine, in da bo torej po tej poti lažje dosegli razmejitev, ki bi odražala dejansko stanje, kot če bi vso oblast prepustili občinam in pokrajinam. Ni rečeno, cla je bila, glede na razvoj dogodkov, ta ocena pravilna. To pa seveda ni edina povezava ali primerjava zakona za zaščito slovenske manjšine z zakonom 482. Naslednjo najdemo že v 7. Členu, ki zadeva slovenska imena in priimke. Četrti odstavek namreč določa, da se državljan, ki se za vrnitev izv irne oblike imena ali priimka ne more poslužiti veljavne zakonodaje, lahko posluži določil 11. člena zakona 482. Namen zakonodajalca je bil očitno dober, kajti hotel je povečati možnosti in olajšati postopek, vendar se to v praksi ni Bojan Bfezigar: Zakon za zaščilo slovenske manjšine v Italiji zgodilo, ker je pravilnik zakona 482, ki je bil objavljen šele 15- septembra leta 2001, rorej več kot poldrugo leto po odobritvi zakona, ta postopek dejansko skrajno omejil. Če sedaj nadaljujemo s pregledom sličnosu oziroma razlik med obema zakonoma, lahko na primer ugotovimo podobnost pri uvajanju rabe manjšinskega jezika v izvoljenih telesih. Vendar pa ne gre za enak postopek, kajti oba zakona jamčita pravico do rabe manjšinskega jezika v občinskih svetih in drugih zbornih organih, vendar je ta raba z vključitvijo občine oziroma krajevne uprave v zaščiteno območje že zajamčena po zakonu 482, medtem ko zakon o zaščiti slovenske manjšine dodaja, da postopek določajo občinski statuti. Gre torej očitno za omejitev, nekakšen "rezervni ventil'', ki je bil vključen v zakon za Slovence. To je še očitnejše pri postopku za nameščanje dvojezičnih napisov. Zakon 482 v 10. členu prepušča nameščanje to po ni m ov, "ki so v skladu s tradicijo in krajevnimi običaji'' občinskim skupščinam, pri čemer zakon navaja, da gre za pripis uradnim nazivom, ki so torej italijanski. Zakon za zaščito slovenske manjšine pa prav tako v 10. členu to nalogo poverja deželni vladi oziroma določa, da to ozemlje z odlokom določi predsednik deželnega odbora. Tu je očitno šlo za rešilni ventil, ki naj bi olajšal določitev zaščitnega ozemlja: vprašanje vidne dvojezičnosti je namreč od nekdaj zelo občutljivo in, če bi zakon vseboval avcomatizme, bi se -trko je očitno bilo prevladujoče mnenje - nekatere krajevne uprave, predvsem tržaška in goriška občina, upirali izvajanju zakona na njihovem ozemlju. Iskanje podobnosti oziroma primerjave obeh zakonov je na drugih področjih praktično nemogoče. Zakon za zaščito slovenske manjšine je namreč specifičen in marsikje sega v podrobnosti, medtem ko je zakon 482 zelo splošen in navaja samo nekatere okvire. To velja na primer za področje šolstva, kateremu zakon za zaščito slovenske manjšine namenja, vključno z glasbeno vzgojo, kar pet Členov. Potem so tu še specifični členi o vračanju nepremičnin, o institucijah in dejavnostih slovenske manjšine, o zaščiti zgodovinske in umetniške dediščine ter številni drugi, ki zadevajo specifiko posameznih aspektov življenja slovenske manjšine. Zanimivo razliko pa lahko najdemo na področju mednarodnih odnosov: 17. člen zaščitnega zakona govori o odnosih z Republiko Slovenijo in zavezuje vlado, da ,:poskrbi za vse potrebne pobude", da se omogoči in spodbuja razvoj odnosov med prebivalstvom ter spodbuja čezmejno sodelovanje. Zakon 482 pa v 19. členu določa, da Republika Italija "spodbuja, na način in v obliki, ki ju bodo v posameznih primerih določale posebne konvencije, upoštevajoč pogoje recipročnosti z drugimi državami, razvoj jezikov in kultur" manjšin v Italiji. Skratka, v splošnem zakonu so izrecno predvidene konvencije med državami, ki jih potem v zakonu za zaščito slovenske manjšine niso več navedli. Znane so težave, ki izvirajo iz časa osamosvojitve Slovenije, in znana nepripravljenost Italije, da z mednarodno pogodbo sprejme kakršnokoli dodatno obveznost do manjšine. in gradivo. Ljubljano. 2001 Št. 38/39 Ob koncu je treba še povedati, da zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji v 23- členu integrira zakon 482, z določilom, da se kazenska določila iz zakonodaje o preprečevanju rasne diskriminacije uporabljajo tudi "za preprečevanje in represijo pojavov nestrpnosti in nasilja nad pripadniki manjšin". Če preidemo sedaj k oceni, kako zakon za zaščito slovenske manjšine rešuje posamezna vprašanja in k pregledu največjih pasti, ki jih to besedilo vsebuje, moramo začeti prav s sestavo paritetnega odbora, ki ga zakon ustanavlja v tretjem členu. Paritetni odbor je namreč telo, kateremu je poverjen nadzor nad izvajanjem zakona. Po eni strani je to seveda zelo pozitivno, kar dokazujejo podobni odbori, ki so jih ustanovili za izvajanje južnotirolskega paketa, po drugi strani pa je to skrajno nevarno, če bi namreč v paritetnem odboru prevladale sile, ki ne delujejo v prid manjšini. Glede na kompleksnost postopka za oblikovanje odboru namreč ni rečeno, da bo pariteta' dejansko zagotovila manjšini, oziroma njeni organiziranosti, polovico članov odbora. Pariteta je namreč v določilu, da mora odbor sestavljati polovica Slovencev in polovica Italijanov, to pa je tudi edino jamstvo. Slovence namreč imenujejo različna telesa: tri izvolijo slovenski izvoljeni predstavniki v Deželi, v pokrajinah in v občinah, dva izvoli deželni parlament Furlanije Julijske krajine, štiri imenuje deželna vlada na predlog najbolj reprezentativnih organizacij manjšine, zadnjega pa imenuje vlada. Nobenega jamstva ni, da bo ta deseterica res odražala želje in potrebe glavnine manjšine, ampak se med njimi lahko znajde kdo, ki bo, iz katerega koli razloga, bliže stališčem večinskega naroda, Glede na velike pristojnosti, ki jih ima odbor, gre tu za zelo resno nevarnost. Druga velika nevarnost je nedorečenost glede ozemlja, na katerem velja zaščita. Kot smo že zgoraj omenili, določa zakon za to dokaj kompleksen postopek, ki pušča seveda veliko možnosti za različne interpretacije in za možne polemike. Zaradi dolgega roka - 18 mesecev po ustanovirvi paritetnega odbora - lahko pričakujemo val polemik, še zlasti v zvezi z znanim vprašanjem vključitve mestnih jeder Trsta in Gorice v zaščiteno ozemlje. Vendar tu zakonodajalec ni imel izbire. V parlamentu enostavno ni bilo političnih pogojev, da bi v zakon vključili seznam občin, v katerih živi slovenska manjšina v Italiji, kar bi bilo najbolj logično. Na to ni pristajal niti velik del takratne vladne večine, kaj Šele opozicija. Sicer pa zakon obravnava glavnino vprašanj, ki zadevajo razne dejavnosti Slovencev v Italiji. Nekatera vprašanja so zadovoljivo rešena, druga nekoliko manj. Med vprašanji, ki jih zakon določa s precejšnjo natančnostjo, je raba slovenskega jezika v javni upravi in pravica državljanov, da se tega jezika poslužujejo v odnosih z oblastmi. Prav tako izčrpen je del, ki obravnava šolstvo, ki, med drugim, v 12. členu določa podržavljenje dotlej zasebne dvojezične šole v Spetru Slovenov v Beneški Sloveniji in 15. členu, ki določa ustanovitev avtonomne sekcije pri tržaškem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini in 1 1 6_Boj on Brezrgor: Zokon z o z a s:: to slovenske rrsnj^ne v llnli^ vključitev v to sekcijo osebja, zaposlenega pri Glasbeni matici in slovenskem glasbenem centru Emil Komel. Vendar pa oblasti roka treh mesecev, ki ga določa zakon, niso spoštovale. Podpora, ki jo zakon namenja slovenskim kulturnim ustanovam v 16 členu znaša 10 milijard lir letno, kar ni bistveno več kot v prejšnjih letih (od leta 1991 je manjšina v ta namen prejemala poprečno 8 milijard lir letno), vendar je treba upoštevati, da bo zaradi podržavljenja šole v Benečiji in prehoda skupine profesorjev glasbe v konservatorij na razpolago več sredstev za druge dejavnosti. 19. člen, ki nosi naslov 'Vračanje nepremičnin' dejansko ne vrača ničesar, ampak zagotavlja postopno uporabo nekdanjega Narodnega doma v Trstu in Trgovskega doma v Gorici s strani nekaterih kulturnih ustanov slovenske manjšine, prav tako z zelo dolgimi roki (pet let). 21. člen o zaščiti družbenih, gospodarskih in okolje-varstvenih interesov manjšine je pretežno deklarativnega značaja, kar zadeva volilno zakonodajo pa zakon samo določa, da morajo zakoni za volitve senata in poslanske zbornice vsebovati določila, ki olajšajo izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini'. Prav ob koncu pa zakon vsebuje zelo pomembno določilo, ki potrjuje vse pravice, ki izhajajo iz Londonskega memoranduma in iz Osimskega sporazuma in določa, da ni možno nobenega določila tega zakona tolmačili na način, ki bi manjšini zniževal raven zaščite. Ob začetku tega zapisa smo navedli okvir, ki ga v Italiji predstavlja zakon številka 482 (Zakon o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin) in omenili mednarodne konvencije, ki jih je Italija sprejela. Ob koncu je primerna še analiza odnosov med tem zakonom in obvezami, ki jih je Italija sprejela na mednarodni ravni. Okvirna konvencija Sveta Evrope, ki jo je Italija podpisala in ratificirala, ne vsebuje tako specifičnih obvez, da bi jim ta zakon ne zadoščal. S tega vidika se torej problemi ne postavljajo in Italija lahko reče, da v zvezi s slovensko manjšino spoštuje določila okvirne konvencije. Vprašanje zase pa je seveda izvajanje: posvetovalni odbor, ki ga v 26. členu določa ta konvencija, je namreč v praksi dokazal, da se ne zadovoljuje z deklaracijami o pravicah, ampak od držav zahteva efektivno spoštovanje manjšinskih pravic. Zato vlada za poročilo, ki ga je ta odbor pripravil o Italiji, veliko zanimanje. Poročilo še ni dostopno javnosti. Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih Italija Še ni ratificirala, vendar tudi tu ne bi smelo biti velikih težav, kajti raven zaščite, ki jo določa zakon, je sorazmeroma visoka tudi glede na to listino. Odprto pa seveda ostaja vprašanje izvajanja. Prav preverjanje izvajanja je tudi pogoj za splošno oceno tega zakona. Za to je treba počakati. Besedilo je bilo seveda že deležno Številnih kritik, vendar pa je treba v odgovor tem kritikam povedati dvoje: prvič, da v danih pogojih boljši 1^g_r_n gradivo. Ljubljano. 2001. I'. 38/39 117 ikon ni bil mogoč, drugič pa, da odobritev tega zakona vendarle predstavlja relomnico v odnosih med slovensko manjšino v Italiji in italijansko državo, in da > l0 po Londonskem memorandumu zagotovo najpomembnejša prelomnica. ,ia_____ PETER GSTETTNER Kärntner Minderheitenpolitik als Mittel zum Zweck. Wie Haider seinen "Freistaat" errichtet und damit die Republik beschädigt In dem Essay wird die jüngste Entwicklung in Kärnten analysiert, die durch die politischen Reaktionen auf das Urteil des Verfiissnngsgerichtshoß in der Causa ,Zweisprachige Ortstafeln" entstanden ist. Im Kontext der Kärntner Minderheitenpolitik, die der Landeshauptmann Haider seit Jahren konsequent roran treibt - im Konsens mit der politischen Führung der Kärntner Slowenen -. wird deutlich, dass dieses Urteil sowohl für die Republik Österreich als auch für die Kärntner Slowenen eine entscheide}| W eichenstellung bedeutet. Für die Kärntner Slowenen stellt sich die Frage nach der weiteren ..Koalition" mit Jorg Haider und den führenden K ruften im Kärntner Hei Uta (dienst" Für Österreich stellt das i rteil. das t on Haider heftig bekämpft wind, eine Herausforderung besonderer Art dar Es geht darum, ob der Siaa tsvertrag und der Rechtsstaat weiterhin Hestand haben und ob es dem Höchstgericht ertaubt sein soll, ein l rteil über die Erfüllung des Staatsvertrags zu fällen und das Bundesland Kärnten zur Durchführung von noch ausständigen Aufgaben zu bewegen - oder ob das alles das den politisch erfolgreichen populistischen Attacken von Landeshauptmann Heilder geopfert werden soll Stichwörter. Kärnten, MmderheitenpoUtik Kokoška manjšinska politika kot sredstvo za dosego cilja K ako Haider graj» svojo .jikžavo" in s tem škodi i i repi hi.i m V eseju je analiziran na jnovejši politični položaj na Koroškem, ki je nastal na podlagi političnih reakcij na odločitev avstrijskega Ustavnega sodišča p zadevi ..dvojezični napisi" 1 kontekstu koroške manjšinske politike, ki jo deželni glavar Haider že leta konstantno izvaja v soglasju s političnim vodstvom koroških Slovencev -jejusno. da ta odločitev pome m tako za Republiko Avstrijo kot za koroške Slovence prelomnico,- Za koroške Slovence se postavlja vpraša nje glede nadaljnje ..koalicije' zjorgom Haiderjem in vodilnimi silami i okviru koroškega Heimatdiensta - za Avstrijo pa predstavlja razsodba, ki jo Haider tako burno napada, izziv posebne vrste: gre namreč za to ali avstrijska držama pogodba in pravna država še veljata in ali je najvišji sodni instanci dovoljeno terjati kako odločitev o izvajanju avstrijske državne pogodbe - ali pa bo to vse žrtvovano uspešnim populističmm napadom deželnega glavarja Haiderja. Ključne besede: Koroška, manjšinska politika politische Krise zum Jahreswechsel 2001/2002. Wieder einmal Bunkerstimmung in Kärnten. Erinnerungen an den historischen Abwehrkampf werden wachgerufen, durch den Landeshauptmann höchstpersönlich. Seiner Ansicht nach droht die ,:Revision der Volksabstimmung von 1920" durch das unsinnige Urteil" des Verfassungsgerichtshofs (VfGH) vom 13-12.2001 über die Aufhebung der 25%-Klausel für zweisprachige topografische Aufschriften. Also Abwehrkampfstimmung wie zu Beginns des vorigen Jahrhunderts und wie immer, wenn es um Ansprüche der slowenischen Minderheit geht. Slowenisch-Kürnten" steht angeblich wieder einmal vor der Tun jetzt jedoch zu Beginn des 21. Jahrhunderts. Wieder einmal versteht der Rest der Welt nicht die Gefahr der „Slowenisierung'1 durch zweisprachige Orrsafeln. Die „Einheit Kärntens" ist angeblich in Gefahr lind die Gefahr soll von einem Urteilsspruch ausgehen, der eine Ortstafelregelung „von außen dem Lande aufzwingen" will.1 So sehen es jedenfalls alle drei im Kärntner Landtag vertretenen Parteien. Endlich haben „Kärntner Heimatdienst" (KHD) und Dreiparteienpakt wieder eine Funktion: Schutz der deutschkärntner Mehrheit vor der slowenischen Minderheit, Kampf für die Gleichstellung der Mehrheit mit der angeblich so „privilegierten" Minderheit! Motto und Aufgaben sind von vorgestern, die Herausforderung, den „Freistaat Kärnten" von der „knieweichen Regierung" (Haider) in Wien freizukämpfen, ist auch nicht neu. Bezüglich des Urteils des Höchstgerichts in der Sache „Ortstafeln" verspricht der Landeshauptmann, „keinen Millimeter" nachzugeben, das heißt, keine einzige neue zweisprachige Ortstafel aufzustellen, den Urteilsspruch des Höchstgerichts, das sich auf eine Auslegung des Österreichischen Staatsvertrags, Artikel 7 beruft, zu ignorieren und gegebenenfalls auch ein Amtsenthebungsverfähren gegen ihn zu riskieren. Im Kampf gegen den „Richterstaat" (Haider) und beim „Marsch gegen Wien" hat der Landeshauptmann bewahrte Verbündete: die „überparteilichen"' deutschkärntner Vorfeldorganisationen, die sich dem permanenten Abwehrkampf und Heimatschutz verschrieben haben. Aber auch mit der Unterstützung der beiden anderen Landtagsparteien, ÖVP und SPÖ, kann er rechnen, wenn es darum geht, die „Kärntner Urangst" gegen den Österreichischen Staatsvertrag zu mobilisieren. In Zeiten wie diesen ist die Berufung auf „Reizwörter" wie Österreich, Demokratie, Staatsvertrag, Minderheitenschutz, Rechtsstaat, Justiz, Richter, Gerichtsurteil, Verfassung und Verfassungsgerichtshof ebenso überflüssig wie •k * * 1 Man beachte Wortwahl und Perspektive Früher, nach 1945. hieß von an Ken" noch .das Ausland", z. ü. Jugoslawien oder Slowenien, heute - sowie 1920- ist damit vor allem Wien' gemeint. 120.. Peler Gsieltaer; Kärntner Minderhettenpoiiiik als M'liei zum /wtvi der Hinweis auf europäische Praxis oder internationale Entwicklungen. lLi Kärnten regiere die Politik der hausgemachten Emotionen über die Stimmen der Vernunft, die aus demokratiepolitischen Überlegungen vor dem Haider'schen „Freistaat" und der „Dritten Republik" stets gewarnt haben. Geht es um den Landeshauptmann Haider bzw. Forderungen der slowenischen Minderheit reagieren die Kärntner Medien stets aufgeregt und geben der „Stimme des Volkes" auf Leserbriefseiten breiten Raum. ,.Die Kammer Volksstimme grollt", so interpretiert die Kärntner Kronen-Zeitung in einer Glosse am 23.i2.2OOl die selbst inszenierte Stimmungsmache anlässlich des Ortstafel-VfGH-Urteils. Die Kleine Zeitung / Kärnten heizt auf der selben Linie die Stimmung an, in dem sie am 6.L2002 ein scharfmacherisches Flaider - Zitat zum Titel erhebt: Haider sagte im Interview, bei einer Umsetzung des VfOII-Ortstafelurteils würde es zu einer ..Revolution im Luid" kommen. Ähnliche „Voraussagen", die auch als mobilisierende Aufrufe verstanden werden können, kennt man in Kärnten aus dem Jahr 1972, als der cleutschkärntner Mob zum Protest auf die Strasse gerufen wurde. Dieser historische „Ortstafelsturm" soll offensichtlich nicht der einzige gewaltförmige Gesetzesbruch vn Kärnten bleiben. Selbst wenn sich der Ortstafelsturm in dieser Form in Kärnten nicht wiederholen sollte, wiederholt sich ein Paradigma, das in Kärnten schon x-mal durchexerziert wurde: Das offizielle Kärnten versucht Profil zu gewinnen durch Rekurs auf jene Vergangenheit, clie angeblich dem Land seine „Identität" verleiht. Seit über 80 Jahren ruht die diesbezügliche Landespolitik auf den vier Fundamenten der „Kärntner Einheit'1; - Abstimmung der Mehrheit über die Minderheit, - Assimilationszwang für die „Fremden in der Heimat", - Abwehrkampf gegen Sprache und Kultur der Minderheit, -Verachtung für die „Mischkultur" multikultureller Gesellschaften. Die Einstellungen und Aussagen des Kärntner Landeshauptmannes zur NS-Vergangenheit, zur österreichischen Nation, zum parlamentarischen System, zum Rechtsstaat und zur unabhängigen Justiz sind hinlänglich bekannt. Was er von Europa und von der EU-Osterweiterung hält, sollte ebenfalls bekannt sein. Weshalb er dennoch den ,,Dialog" mit der slowenischen Volksgruppe aufnahm und weshalb er diesen bis zur öffentlichen Umarmung zelebrierte, hatte offenkundig andere Hintergründe als seine Vorliebe für Minderheitenschutz und Menschenrechte. Dafür, dass die Fassade der Kammer Minderheitenpolitik jetzt auf so abrupt zusammengebrochen ist, werden andere verantwortlich gemacht. Ein sundenbock: musste gesucht werden. Haider hat ihn schon gefunden, mehrere sü«ar der oberste Verfassungsrichter Ludwig Adamovich (seine Absetzung wird von Haider verlangt)-, der slowenische Staatspräsident Milan Kucan (er soll mit dem VfGH-P residenten Adamovich einschlägige Vorgespräche zur Ortstafelregelung geführt haben - und im übrigen ein ,Altkommunist" sein!) und der Rechtsanwalt Rudi Vouk, den nicht einmal Haider als „kommunistischen" oder „linkslinkeiV Kärntner Slowenen denunzieren kann, der mit seinem ßesch werde fall gegen die Verbindlichkeit der einsprachigen Ortstafel St. Kanztan das VfGH-Urteil erwirkte. Lange Zeit schien es gut zu gehen, das taktische Spiel mit dem „Dialog" zwischen den Kleinen und Ohnmächtigen (der slowenischen Minderheit in Kärnten) und den großen Mächtigen, die sich die Partner des Dialogs aussuchen und die :tuch die Regeln des Dialogs bestimmen können. Seit 1988 buhlen die Minderheitenvertreter um die Gunst, an den „runden Tischen" der Mächtigen ein Wörtchen mitreden zu dürfen. Ein verständliches Begehren. Wenn die Minderheit schon nicht an den Futtertrögen der Herrschenden mit naschen darf, so will sie Zumindest Aufmerksamkeit und Beachtung - nicht unbedingt für ihre Sprache, Kultur und Geschichte; auf jeden Fall aber für ihre Funktionäre. 1988 konnte der Kärntner NR-Abgeordnete Karel Smolle diese Aufmerksamkeit erstmals im großen Stil, wenn auch nur für kurze Zeit, für sich und die „braven" Kärntner Slowenen gewinnen. Smolle durfte sich damit brüsten, er habe die Wende von der Konfrontationspolitik zur Kompromiss- und Dialogpolitik eingeleitet. Die Kärntner Politiker, die im Grunde genau dasselbe für sich beanspruchten (Haider allen voran), taten alles dazu, Smolle in diesem Glauben zu belassen. Die Realität war allerdings weniger heroisch, weil viel banaler: In Wirklichkeit war der Abgeordnete Smolle in der subjektiven Überzeugung, sich und den Kärntner Slowenen im Nationalrat ein Denkmal zu setzen, am glatten Parkett des Wiener Parlaments ausgerutscht und in der Schulfrage „umgefallen". Er hatte schlicht und einfach dem Druck der Kärntner Dreiparteieneinigkeit nachgegeben und dem Kärntner Schultrennungsmodell zugestimmt. Der Jubel der Deutschnationalen in Kärnten war ihm gewiss. Smolles Zustimmung zum Kärntner Trennungsmodell verbuchte Flaider als FPÖ-Abwehrkampferfolg gegen die zweisprachige Schule und als weiteren Schritt in * k * ~ Nach dem Haider mir dieser Korderimg Schiffbruch erlitten hat (nm 7.1.2002 wurde bekannt, dnss das Höi hsrgeriehl nicht einmal eine Vorerhebung gegen seinen Vorsitzenden einleiten wird, weil die Haider"sehen Vorwürfe get>en ihn sich schlicht als haltlos und inhaltsleer erwiesen haben), möchte die I-"PÖ in Zukunft deii Vci'fassungsgerfchtshof .zurechtstutzen" - und natürlich mit l.euien aus ihrem Hinflussbei eich neu besetzen 1 1 22__________Retef Gsleüner: Körnlner Minderheitenpolitik als Mittel zum Zw^4 der „endgültigen Mindeiheitenschullösung'1. Smolles ,,Dialogpolitik'1 sollte fortgesetzt werden, sagten alle, da es offenbar ein leichtes Spiel war, Minderheitenvertreter durch Versprechungen und Zusagen über den Verhandlungstisch zu ziehen, nicht nur in Kärnten, sondern auch in Wien. Schlimmer noch als die Demontage der letzten Reste der gemeinsamen Schule waren die Folgen dieser Politik: Die Minderheitenfunktionäre waren für alle Zukunft kompromittiert; sie waren jetzt für alles zu haben. Unter dem Dialogangebot konnte ihnen alles verkauft werden, was die Vertreter der Landtagsparteien sich ausdachten, Rückschritt als Fortschritt. Nachteil als Vorteil, Verzicht als Entgegenkommen, Abstrich als Gewinn, Kärntner Nationalismus als Weltoffenheit, Rechtspopulismus als Volksverbundenheit, Ethnisierung als Multikulturalitat usw. Erst einmal am „runden Tisch" in Kärnten versammelt, waren die Minderheitenvertreter zahm und gefügig. Sie wurden mit dem Versprechen auf noch mehr „Dialog" und ein „gutes Kärntner Klima" geködert, aber auch geeint; sie wurden per Handschlag von LH Haider und KHD-Obmann Feldner eingeladen, den Gerichtsweg zu verlassen, den Staatsvertrag als erfüllt anzusehen, die Instanzen des Rechtsstaates nicht mehr in die Pflicht zu nehmen, um schließlich auch auf die Durchsetzung ihrer Rechte und Hauptinteressen ganz zu verzichten. Minderheitenpolitik wurde auf diesein Weg ein leicht handhabbares Instrument und „Mittel zum Zweck" in den Händen deutschkärntner Politiker; die bis dahin oft zerstrittenen Minderheitenfunktionäre erwiesen sich rasch als anpassungs- und lern fähige Dialogpartner, die sich gemeinsam an die starke Brust des Landeshauptmanns drücken liessen. Auf die Beteiligung der ehemaligen Unterstürzergruppen für Minderheitenrechte in der Mehrheitsbevölkerung verzichteten unter diesen Umständen beide Seiten sehr gerne. Die frühere Praxis der Beiziehung von unabhängigen Experten in Sachfragen war auch kein Thema mehr. Einmal als Dialog-Verhandlungspartner akzeptiert, einigten sich die Führer der Kärntner Slowenen mit dem Obmann des Vereins „Kärntner Heimatdienst" in der Kindergartenfrage; sie verhandelten mit der FPÖ und verbrüderten sich mit Jörg Haider in der Volksgruppenpolitik; sie beteiligten sich an den deutschkärntner 10.-Oktober-Feiern und an der Imagepolitur des Landeshauptmannes; sie unterstützten seine Mittelsmänner (auch in den anderen Parteien) durch Beteiligung an den sog. Volksgruppenkongressen des Landes, durch Kooperation mit Haiders „Volksgruppenbüro" und dem landeseigenem Forschungsinstitut CIFEM („Carinthian Institut for Etlinic Minorities"), durch Projekte im Rahmen der „Abstimmungsspende 2000" und durch moderates Wohlverhalten beim kritisch prüfenden Blick der EU-14 Staaten auf die Regierungsbeteiligung der fremdenfeindlichen Haider-Partei.3 in grodivo. Ljubljono. 2001, sl. 38/39 123 Die Bundesregierung sah dem Kammer Treiben wohlwollend zu und überließ die slowenische Minderheit der bodenständigen Kärntner Politik. Alles wie oehabt. In Sachen Minderheitenschutz schienen Parlament und Bundesregierung r> von ihren Rollen als Gesetzgeber und Wächter der verfassungsgemäßen Umsetzung freiwillig und gerne zu abstrahieren - frei nach dem Motto: Hauptsache, in Kärnten herrscht Einigkeit darüber, wie mit der Minderheit und ihren Ansprüchen umzugehen ist. Innerhalb von Kärnten erwarben sich die Minderheitenvertreter dadurch das Image von echten Kärntner Politkumpeln, von „k hissen Burschen" eben, mit denen man nicht nur am Biertisch das Du-Wort wechselt, Nach außen entstand das Bild einer befriedeten, konsensbereiten, fügsamen und mit der Landespolitik zufriedenen Volksgruppe. Die Parteien der Bundesregierung konnten die Kärntner Slowenen beruhigt weiterhin dem „freien Spiel der Kräfte" im Lande überlassen. Die Fraternisierung der politischen Vertreter der Kärntner Slowenen mit den Jieimattreueir' Politikern in Kärnten wurde entsprechend öffentlichkeitswirksam inszeniert: Von Presse, Rundfunk und Fernsehen wurden die schönsten Momente der „Kärntner Dialogkultur" festgehalten und als bedeutende ..Klimaverbesserung" gefeiert. Die Konsens- und Zustimmungsfunktionäre der Volksgruppe wurden beim „Handschlagfinale' (so die Kleine Zeitung am 9.5.2001) mit Haider und Feldner abgelichtet. Die entsprechenden Bilder gingen Österreich weit durch die Medien. Es ist ein Wunder, dass dieses vordergründige Idyll so lange gehalten hat. Um so heftiger musste der Krach sein, mit dem jetzt die Fassade in sich zusammen brach. Die Fassade wurde nämlich nur dadurch aufrecht erhalten, dass die Führung der Kärntner Slowenen jede Niederlage, die ihr die Kärntner Landespolitik bislang zufügte, nicht nur generös weg steckte sondern zusätzlich noch mit einer Reduzierung ihrer Forderungen quittierte - von den nicht aufgestellten zweisprachigen Ortstafeln und dem nicht durchgesetzten Verbot minderheitenfeindlicher Organisationen über die Demontage der gemeinsamen zweisprachigen Schule und der vergeblich geforderten zweisprachigen Schulleitung bis zur nicht eingelösten politischen Partizipation im Landtag. Durch ein einseitiges Stillhalteabkommen konnte die Fassade trotz substanzieiler Misserfolge halten, weil die Versprechungen und Zusagen der Kärntner Dialogpolitiker in rechtlicher Hinsicht unverbindlichen blieben. * * * ^ Bis heute ist unklar, ob dies alles Vorleistungen der Kärntner Slowenen waren, die sie unter dem öffentlichen politischen Druck „freiwillig" gaben, oder ob es sich um Beiträge handelte, die in Form von -Tauschgeschäften" gemacht winden, weil der Minderheit verschiedene Zuwendungen winkten. 124 Peler Gslellner: Kärntner Minderheilenpolitik ols Mittel zum Zweck So lange sich clie slowenische Minderheit auf die illusionären Wege des Dialogs abseits von Staatsvertrag und Realpolitik locken ließ, herrschte ein gutes Gesprächsklima, das als „friedliches Miteinander" ausgegeben wurde. Das politische Pokern am Kärntner Basar der praktisch eng begrenzten, aber theoretisch unbegrenzten Möglichkeiten schien alle zu befriedigen. Man stelle sich bloß vor, ..Heimatdienst" und „Abwehrkämpferbund" ließen sich sogar herbei, beim medialen „Handschlagfinale" im Sommer 2001 noch zuzusagen, sie wollten sich dafür verwenden, cla.ss auf Gemeindeebene eine gute Stimmung für das Aufstellen von zweisprachigen Ortstafeln verbreitet würde! Jetzt versprechen sie sich eine gegenteilige Stimmung von ihrer radikalen Forderung nach einer „geheimen Minderheitenermittlung" bzw. Slowenenzählung! Von den früheren Forderungen der Slowenen nach Einlösung von Minderheitenrecbten gemäss Artikel 7 des Staatsvertrags (einschließlich des Verbots von minderheitenfeindlichen Organisationen) blieben letztlich nur mehr finanziell abzugeltende Wünsche der Minderheit an den Kärntner Landtag bzw. an den Kärntner Landeshauptmann. So verspielten die Minderheitenvenreter unter der Hand den Existenz sichernden Boden des österreichischen Grundgesetzes. Sie begaben sich auf die ausgelegte Leimrute des Kärntner Dreiparteienpakres und in die Umarmung des Landeshauptmannes, der seinen „Fang" mit Zuckerbrot und Peitsche dirigierte und zum Faustpfand für seine Politik machte. Die Minderheitenführung konnte dann auch von Haider ungeniert aufgefordert werden, sie möge doch bitte mitwirken bei der Reduzierung von Rechtsansprüchen, bei der Minimierung von Wünschen hinsichtlich der Erfüllung des Artikel 7 cles Sraatsvertrags und bei der Umwandlung von einer rechtsstaatlichen Zivilgesellschaft in einen orientalischen Basar, wo jeder mit jedem Geschäfte macht, wo (wie in Kärnten) die Minderheit mit der Mehrheit um Ausgaben, Kosten, Preise, Geschenke, Quoten, Beteiligungen und Anteile streitet und handelt. Der neue Dialog, von Karel Smolle erstmals lauthals propagiert, machte sich für niemanden so bezahlt wie für Jörg Haider. Denn das hatte FPÖ-LH Haider dem SPÖ-LH Wagner voraus: ein deutliches Gefühl für den Zeitgeist. Minderheiten nicht ständig zu attackieren und zu drangsalieren, konnte sich bezahlt machen. Die Weltöffentlichkeit sollte erstaunt sein: Seht her, so wird in Kärnten unter einem LH Haider Minderheitenpolitik gemacht! Die Führer der Kärntner Slowenen geben mir, dem in ganz Europa ausgegrenzten Ausländerfeind und Rechtsextremisten, nicht nur die Hand, sie fressen mir sogar willig aus der Hand und loben meine Politik! Da von der slowenischen Minderheit kein Widerspruch kam, war von der Bundespolirik aus Wien auch kein Einwand zu hören. Informiertheit, was in Kärnten mit der Minderheit passiert, und Mut, einen Landeshauptmann Haider in gicdivo. Ljubljcng. 2001. st. 38/39 125 an seine Vereidigung auf die Republik zu erinnern, gehören nicht gerade zu den Stärken der derzeitigen Bundesregierung. Bundeskanzler Wolfgang Schüsse) und der Kärntner Landeshauptmann Jörg Haider sind überhaupt die kongenialsten Koalitionspartner, die man sich denken kann: So lange Schüssel glaubt, er habe Haider „gebändigt", verurteilt ihn dieser durch seine Aktionen zum Schweigend Die Zurückhaltung des Bundeskanzlers gegenüber Haiders Aufrufen und Ausritten zu gesetzeswidrigem Verhalten hat also System und ist inzwischen ein Problem für die ganze Republik, ein Problem, das der Bundespräsident nach seinen Möglichkeiten und in seiner vornehmen Art zu kompensieren versucht -ein Grund mehr, weshalb ihn die FPÖ ständig attackiert und sein Amt möglichst bald beseitigen will. Vor dem Hintergrund des Selbstverständnisses einer wachen, kämpferischen Demokratie ist dies alles ein blamables Sittenbild der blau-schwarz regierten Republik, ein veritables Desaster, nicht jedoch für die Haider-Partei, der einstweiligen Gewinnerin im riskanten Spiel um „Freistaat" und „Dritte Republik". Maider profitierte persönlich am meisten davon, dass er den Minderheitenvertretern Zuwendung und Aufmerksamkeit am „runden Tisch" gewährte. Das Geld, das er für Hörderungen zusagte, kommt ohnehin nicht aus seiner Tasche. Und die meisten Maßnahmen, die in seiner Amtszeit bisher zugunsten der Minderheit umgesetzt wurden (zähneknirschend; wie etwa die Zulassung von zweisprachigen Schulklassen in Klagenfurt/Celovec oder die Ausweitung des zweisprachigen Unterrichts auf die vierte Schulstufe der Volksschule), wurden in Wien aufgrund von VfGH-Urteilen initiiert, Maßnahmen also, die auf Landesebene lediglich umgesetzt bzw. „fortgeschrieben" werden mussten. Die wirkliche Neuerung unter LH Haider, dass nämlich zweisprachige Kindergärten, auf privater oder Gemeindebasis errichtet, in Zukunft durch das Kindergartenfondsgesetz des Landes finanziell abgesichert werden sollen, steht nun wohl auch wieder zur Disposition. Vom Kärntner ÖVP-Obmann Wurmitzer war eine entsprechende Drohung in Richtung Kärntner Slowenen zu hören: Jetzt müsse ..das ganze Paket" wieder aufgeschnürt und neu verhandelt werden. Ob er damit auch das Kindergartenfondsgesetz meinte, ist unklar. Jedenfalls besteht die „finanzielle Absicherung" der zweisprachigen Kindergärten vorerst nur in Form eines Gesetzestextes und verschiedener politischer Willenserklärungen. Ab 1.1.2002 sollte der Anspruch von Trägern zwei- und mehrsprachiger Kindergärten auf „finanzielle Zuwendungen zum Betriebsgang" zur Geltung kommen. Von den Kindergärten war bis dato noch nichts zu hören, dass schon ein Geld überwiesen * * * D:is Dilemma für Schüssel und seine ÖVP verstärkt sich in dem Masse, uls die KPÖ-Vizeknnzlenn Riess-Passer die 1 hiidei sehen Aktionen voll unterstützt lind bis in i/inzelnc sprachliche Fol intilierun^ert gleichlautend öffentlich legitimiert. 126 Peiei Gstetiner: Kärntner Minderheiienpoiilik ois Milte! zum Zwec^ worden wäre. Unsicherheit herrscht jetzt im Lande, ob sich Haider wenigstens an die eigenen Gesetze halten wird. Das Zuckerbrot, die Zuwendungen, die Haider der slowenischen Volksgruppe versprochen hat, machte aber die Peitsche, die Drohung, offensichtlich nicht überflüssig. Noch nie war diese Herrschaft,sstrategie so deutlich wie gerade jetzt, nach dem in Kärnten das VfGH-Urteil über die zusätzlichen zweisprachigen Ortstafeln umgesetzt werden soll bzw. muss. Derzeit regiert Haider wieder mehr mit der Peitsche: Haider droht den Slowenen mit Einstellung bzw. Reduzierung von Förderungen, mit einer neuen Schuldiskussion, mit einer „geheimen MinderheitenfeststelJung", mit einer Entfernung von bestehenden zweisprachigen Ortstafeln, kurz: mit radikalem Liebes- und Dialogentzug. Was Haider sofort und in eigener Regie umsetzen will, ist ein besonders bezeichnender „Racheakt" nn den Slowenen: In Kärnten sollen die Hinweisschilder, die vor allem auf der Südautobahn angebracht sind und die in die Richtung der slowenischen Hauptstadt „Ljubljana" weisen, auf das schlichte und dem deutschkarntner Ohr vertraute „Laibach'' eingedeutscht werden. Im Sinne dieser (rechtswidrigen) LH-Weisung soll „senza confini / brez meja" offenbar in Hinkunft „grenzenlose Einsprachigkeit" oder „Einfalt ohne Grenzen" heißen. Wie auch immer; Gelächter und Kopfschütteln über diese Kuriositäten mitten in Europa werden noch lange anhalten; dafür garantiert Haiders Minderheitenpolitik.5 Die Peitsche, die da drohend gegen die slowenische Minderheit geschwungen wird, soll aber mehrere Schläge ausführen: Einmal soll den Führern der Kärntner Slowenen wieder das Ducken beigebracht werden; geduckt und gedemütigt soll die Slowenenführung später wieder in den Kärntner Dreiparteien-Dialog eingebunden werden, ja, wörtlich: „eingebunden", eingeschnürt tind still gestellt. Zuvor aber werden die Kärntner Slowenen noch mit den bekannten Knüppeln „nationalslowenische Extremisten", „Zündler", „Brunnenvergifter", „Scharfmacher" für den Dialog weich geklopft. Außerdem stellt der Landeshauptmann den Kärntner Slowenen eine Rute ins Fenster: „Dialog" gibt's für sie erst wieder, wenn sie sich distanziert haben von - den „slowenischen Gebietsansprüchen", - den „Verbrechen der Partisanen", - den AVNOJ-Bestimmungen Ex-Jugoslawiens, die angeblich heute noch die „Altösterreicher" in Slowenien diskriminieren, *■ * * ^ Das Nachsehen haben abei nicht nur die Kärnmei Slowenen sondern verstärkt auch die Mehrheit im Lande. Haiders Politik schadet z. B. dem Ruf Kärntens im Ausland ebenso wie dem Tourismus im Inland. rQzm ■roye jn crcdivo. Ljubljono. 2001 II 38/39_________\2Z -den „titokommunistischen Relikten" und, was überhaupt das beste wäre, von allen „Scharfmachern" in den eigenen Reihen. Zum andern soll unter Haiders Peitsche die Republik Österreich (mit dem /entrum Wien) erzittern. Das „System" der demokratischen Institutionen des Rechtsstaats soll getroffen und zum Stürzen gebrachr werden. Damit würde das /iel erreicht, das Haider schon Vorjahren angekündigt hat, nämlich ..Österreich von Kärnten aus aufzurollen". l)ie Minderheitenpolilik des Landes hat sich in so kurzer Zeit demaskiert, dass die Minderheitenvertreter damit nicht Schritt halten konnten. Sie sind auf .Jauchstation''' und warten ruhigere Zeiten ab. Bis dahin sollen ihnen „vertrauensbildende Maßnahmen" wieder den Weg zum „runden 'Lisch" des Landeshauptmannes ebnen und eine drohende Minclerheitenfesr.stcllung - oder gar eine Kärntner Volksbefragung zu den zweisprachigen Ortstafeln6 - verhindern. Ob sie für diese defensive Politik belohnt werden? Und womit? Durch Einbindung in den Landeskonsens? Oder durch die Fortsetzung der DialogPartnerschaft mit den Kräften des „Heimaidienstes"? Die Kleine Zeitung / Kärnten sah schon Ende Dezember einen Hoffnungsschimmer für den „Weihnachtsfrieden" im Lande: Unter einem Foto, das den Obmann des Rates der Kärntner Slowenen, Bernhard Saclovnik, mit Josef Feldner, dem KHD-Obmann, beim freundschaftlichen Handschlag zeigt, titelte sie am 22.12.2001: „Ein demonstrativer Händedruck und ein gemeinsamer Dialog-Appell besiegelten Gesprach Sadovnik-Feldner". Der „Kärntner Heimatdienst" hac inzwischen weitere Forderungen an den slowenischen Dialogpartner gestellt: Die Kärntner Slowenen sollen durch ihre Repräsentanten klar machen, dass sie künftig „einer Pflege der Partisanentradition" entsagen, dass sie dem „großslowenischen Nationalismus'' eine Absage erteilen und dass sie einer „geheimen Minderheitenermittlung" zustimmen (Kleine Zeitung / Kärnten vom 1.1.2002). Nach dem die Marschroute der „Heimattreuen" fest liegt, stellt sich für Kärnten und für Österreich die entscheidende Frage: Marschieren die Kärntner Slowenen weiterhin mit Haider oder gibt es noch eine Chance, in der Minderheitenpolitik eine Wende zu vollziehen? Wenn der Landeshauptmann sagt, er wird „keinen Millimeter"' in Richtung VfGH-Urteil nachgeben, warum sollten die Slowenenvertrecer nicht auf der Scelle kehrt machen? Warum sollen sie einen Millimeter mit dem Landeshauptmann in Richtung Aushöhlung des Rechtsstaates gehen? Warum sollen alle Demokraten dem schweigend zusehen? * -k ■* h Inzwischen hat die FPÖ-Kärmen mit dem Sammeln von Unterschriften begonnen, um so eine Volksbefragung zu den zweisprachigen Ortsiafein einleilen zu können. ¡28 Peter Gsiellner: Kärntner Minderheilenpolitik als Mille! zum Zweri Wenn schon der Kärntner Landeshauptmann von den österreichischen Gesetzen und vom Höchstgericht der Republik, das von allen demokratischen Kräften als unparteiischer Wächter der Verfassung anerkannt wird, nichts hält, warum sollten ausgerechnet die Kärntner Slowenen ihm dabei den Rücken stärken? Warum sollten die Kärntner Slowenen jetzt nicht zeigen, dass sie die „besseren Österreicher" sind? Wäre es jetzt nicht an der Zeit, dass sich die slowenische Minderheit zu ihrer Geschichte und zur Schutzfunktion des österreichischen Staatsvertrags offensiv bekennt - ohne Rücksichten auf die deutschnationalen Befindlichkeiten und Animositäten in Kärnten? Spätestens jetzt müsste die Führung der Kärntner Slowenen dem übrigen Österreich klar machen, worüber und mit wem sie zu verhandeln beabsichtigt. Nicht das VfGH-Urteil ist Verhandlungsgegcnstand sondern seine Durchsetzung und die Verteidigung der Institutionen des Rechtsstaats. Nicht in Klagenfurt sondern in Wien gilt es „runde Tische" zu besetzen. Hier müsste sich zeigen, ob die Kärntner Parteien und die Führung der Kärntner Slowenen hinter der Republik Österreich und ihren rechtsstaatlichen Instanzen stehen - oder ob sie an einem „Freistaat Kärnten" mitarbeiten möchte, wo Rechtsprechung und Minderheitenschutz nach Wille und Vorstellung des regierenden Landeshauptmannes funktionieren. Hier sind also alle demokratischen Kräfte aufgerufen, der gegenwärtigen Republik und ihren Institutionen den Rücken zu starken, um so die Fundamente für die friedliche Zukunft der multikulturellen Gesellschaft zu festigen. Spätestens jetzt müsste die politische Vertretung der slowenischen Minderheit ernsthaft und öffentlich darüber diskutieren, was für die Volksgruppe und damit auch für die Demokratieentwicklung in Österreich besser ist: Das Reduzieren bzw.,.Einfrieren" cles status quo der zweisprachigen Ortstafeln (wie es Haider als „Kompromiß" vorschlägt, sofern die Volksgruppe ihre ..Heißsporne" zurückpfeift) oder der Abbruch der guten Beziehungen der Slowenenführung zu den bisherigen Dialog- und Koalitionspartnern in der Landesregierung und im „Heimatdienst". Während die letzteren schon zur Genüge gezeigt haben, dass für sie „ÖsterreichPatriotismus" nur eine Worthülse für ihre Agitation gegen Wien ist, könnten jetzt die österreichisch und europäisch denkenden Demokraten zeigen, dass für sie die Verfassung, der multikulturelle Staat und die Zivilgesellschaft untrennbar zu ihrem Republikverständnis und Österreichbewusstsein gehören. In Kärnten müssten zunächst die politischen Vertreter der slowenischen Volksgruppe klar machen, dass jede weitere Dialogbereitschaft ihrerseits auch an gewisse Prämissen gebunden ist: Zunächst gilt es festzuhalten, dass das „Ortstafel-Problem" keine böswillige Erfindung der Kärntner Slowenen ist; die Kärntner Slowenen haben mit den Ortstafeln keine Probleme, soferne diese der Erfüllung des Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrags entsprechen - selbstverständlich immer in der aktuell gracilvG ^bliono, 200) st. 38/39 29 oiiltigcn Rechtsinterpretation. Faktum ist ferner, dass die allseits beschworene friedliche Entwicklung in Kärnten" nicht von jenen gefährdet wird, die auf ihren Rechten beharren, die Urteile im Rechtsstaat ernst nehmen und umgesetzt sehen wollen, sondern von jenen, die ankündigen, ein Urteil des Höchstgerichts politisch „niemals zu respektieren" (Haider), und die alle Mittel ausschöpfen wollen, um in Kärnten eine „Ausweitung der Ortstafelregelung" zu verhindern (Haider-FPÖ, „Kärntner Heimatdienst", „Abwehrkämpferbund" u.a.). Das VfGH-Urteil, das die 25% Grenze für zweisprachige Ortstafeln auf 10% herabsetzt, ist weder eine Provokation noch ein unsensibles richterliches „Diktat von Wien". Das Urteil stellt - nach der heutigen Rechtsauffassung - eine längst fällige Berichtigung und Klarstellung hinsichtlich der gesetzlichen Richtlinien für Regionen mit grundgesetzlich anerkannten Minderheiten dar.7 Zu verhandeln ist deshalb allenfalls der Umsetzungsmodus, nicht aber die Prozentklausel. Eine weitere Prämisse wäre, dass in Hinkunft vom Verhandlungstisch alle Vertreter von Gruppen, seien es private Vereine oder politische Parteien, ausgeschlossen werden, die für ihre deutschnationale und/oder minderheiten- bzw. frenidenfeindliche Einstellung bekannt sind. Zu fordern ist auch ein Verbot von nationalistisch aufhetzenden Postwurfsendungen und Vereinsblättern, die in Kärnten an alle Haushalte ausgesandt werden und die seit Jahren das Klima im fand vergiften. Von den Dialogpartnern ist zu forclern - im Dienste der friedlichen Entwicklung in Kärnten - dass sie sich vorbehaltlos und bedingungslos an die rechtsstaatlichen Grundlagen unserer Republik, an die Urteilssprechung der Gerichte und an die internationalen Vereinbarungen halten und sich insbesondere zur noch ausstehenden Erfüllung des Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrags bekennen. Nur auf diese Weise kann das südlichste Bundesland Österreichs wieder in den Verfassungskonsens der Republik eingebunden werden. Es besteht die Hoffnung, dass der Kärntner Sonderweg ins Abseits Europas damit noch zu stoppen ist. * * -k / ..Unsensibel1- war höchstens die uninformierte Minderheitenpolitik Kiirntens. die immer verkündet hat, sie sei europaweit einmalig lind vorbildlich; dass ihr jetzt im Gerichtsweg bescheinigt wird, dass es erhebliche Rückstände und Defizite in der Krlullung des Staatsvenrags von 1955 gibt, ist freilich nicht ohne Peinlichkeit, aber ein „Krfolg für die slowenische Volksgruppe" ist das Urteil nicht. Eigentlich ist es eine Schlappe für die österreichische Demokratie, der vor Augen geführt wird, wie salopp und nachlassig sie bisher ihren eigenen Grundgesetzen nachgekommen ist. Niemand soll deshalb ein Triumphgefühl haben; ganz Österreich sollte sich eigentlich fragen, wie es dazu gekommen ist und warum es so lange gebraucht hat, bis uns ein Gericht auf die nicht st aatsvertragskon forme Praxis im Lande hinweisen mußte - wo wir doch alle von der Zwei- und Mehrsprach ig keit im grölseien Kuropa so überzeugt sind! Oder doch nicht alle? m______KATALIN MUNPA HIRNOK Množični mediji na narodno mešanih območjih (primer Lendava, Monošter, občina Železna Karla Bela)1 Mass MliPlA i\ THE III 1 Ml ally MIXED REGIONS ( Jill ( AsLS OF LENDAVA, Mr iNUM LK/SZKNTGOTITIAK] i AND THE: Ml JNtOfiAUTY OF Žl I.LZNA KAPLA Blil V'l:'Isi-NIK AI'PF! Vl;XLACI 1} The presentation of institutional organization of mass media (with the emphasis uu minority media) and the analysis of the average value of frequency of the use of individual groups, of media with regard to the variable *ethnic adherence« gave the following results regarding the nunierousness (and co mpetit ii >n ess) of mass media, the dominant minority and the parent nation stale hare all the possible means at their disposal while the minority is in a much less favou rahle situation (this is particularly hue of the Porabje Slovenes); comparative data on the number and the period of existence of minority media indicate considerable differences between Hungarians in Lendava and Slovenes in Monošter and Slovenes in the municipality of Železna Kapla Bela. The most obvious difference is that of the time continuity The media of the Prekmurje Hungarians and of the Slovenes in the municipality of Železna Kapla Beta have a long tradition, while in the Porabje a slight improvement has only been noticeable since ¡990. as jar as the institutional support in the field of media is concerned. Among the dealt with minorities, the Hungarians of Lendava are the most frequent users of their minority media, they are followed by the Slovenes of Železna Kapla Bela ami Monošter. Keywords: mass media, ethnically mixed regions, comparisons Prikaz institucionalne organiziranosti množičnih medijev (spoudarkom na manjšinskih medijih) in analiza povprečne vrednosti pogostosti spremljanja posameznih skupin medije/ glede na spremenljivko etnična pripadnost sta pokazala zlasti naslednje (.dedeštevilčnosti (in tudi konkurenčnosti) množičnih medijev imata dominanina večina in država matičnega naroda na razpolago vsa možna sredstva, medtem, ko jih ima manjšina veliko man j (to še posebej velja za Slovence v Porabju). Primerjalni podatki o številu in časovnem obstoju manjšinskih medije/- kažejo precejšnje razlike med Madžari v Lendavi in Slovenci t M o noš trn in /■ občini Železna Kapla Bela Najbolj opazna razlika je v časovni kontinuiteti. Mediji prekmurskih Madžarov in Slovencev v občini Železna Kapla Bela imajo že dolgo tradicijo, medtem, ko je v Porabju sele po l. 1990 zaznati premik na bolje, kar zadeva institucionalno podporo na področju medijev. Med obravnavanimi manjšinami najpogosteje spremljajo svoje manjšinske medije Madžari v Lendavi, sledijo jim Slovenci v občini Železna Kapla Bela ter Slovenci v Monoštru. Ključne besede: množični mediji, narodnostno mešana območja, primerjave 13) 1. UVOD Dosedanje analize o množičnih medijih v okviru raziskave Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru so se omejile bodisi na eno območje, kjer bivajo mešane skupnosti (npr. na Lendavo ali Monošter) ali na eno časovno točko.2 V prvem delu pričujočega prispevka bomo prikazali institucionalno organiziranost množičnih medijev (s poudarkom na prikazu razvoja manjšinskih medijev) na treh območjih: v Lendavi, v MonoŠtru in v občini Železna Kapla Bela, upoštevajoč tudi zakonske akte, ki urejajo in omogočajo delovanje medijev manjšin. Na ta način bomo potrdili ali zavrgli tezo, da imata glede Številčnosti in tudi konkurenčnosti množičnih medijev dominantna večina in država matičnega naroda na razpolago vsa možna sredstva, medtem, ko jih ima manjšina veliko manj (prim. Susič in Sedmak, 1983, 101). V drugem delu prispevka bomo s pomočjo empiričnih podatkov zbranih v Lendavi (1996), v Monoštru (1997) in v občini Železna Kapla Bela (1999) analizirali razlike v povprečnih vrednostih pogostosti spremljanja posameznih skupin medijev (mediji večinskega naroda, mediji narodne manjšine, mediji države matičnega naroda) glede na etnično pripadnost respondentov. Zanima nas tucli, če obstajajo razlike v povprečnih vrednostih pogostosti spremljanja manjšinskih medijev pri Slovencih v zamejskem prostoru. * * * 1 V pričujočem prispevku predstavljamo izsledka raziskave »litnična identiteta in medelnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru« o institucionalni organiziranosti množičnih medijev ter o spremljanju posameznih skupin medijev glede na spremenljivko etnična pripadnost v Lendavi, v Monoštru in v občini Železna Kapia Bela. Raziskovalni projekt izvaja raziskovalna skupina Inštituta za naiodnostna vprašanja v Ljubljani, nosilka prof. dr. Albina Nečak Luk. Več o tem Nečak Luk. Albina ( 1993): »Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru«. Razprave in gradivo 28, Ljubljana in Milja Hafner Fink 0993): »Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru«. Razprave in gradivo 2S. Ljubljana. V okviru projekta, ki teče že od leta 1990 so bila do seelaj izvedena naslednja zajemanja podatkov: v Lendavi (Slovenija) v štirih časovnih točkah leta 1991, 1994, 1996 m 1997, v Monoštru (Madžarska) v treh časovnih točkah leta 1992,1995 in 1997, v Izoli-Sloven.ski Istri (Slovenija) v dveh časovnih točkah leta 1994 in 1996, v občini Železna Kapla Bela (Avstrija) leta 1999. 2 Več o lem Munda Hirnok, Katalin (1993): Javna občila na narodnostno mešanem območju v Lendavi*. Razprav e in gradivo 28. ista (1991 95): »Spremljanje medijev v Monoštru«. Razprave in gradivo 29-30, Ljubljana. 132 Kglglin Munda Hirnok: Množični mediji no narodno mešanih območjih 2. INSTITUCIONALNI VIDIK 2.1. Lkndava Obstoj in razvoj manjšinskih množičnih medijev omogočajo določila v Ustavi Republike Slovenije^, v zakonih7' in statutih5 ter v mednarodno pravnih dokumentih6. Mediji madžarske narodne manjšine v Prekmurju so: tednik Nepujsag, literarna in družboslovna revija Murataj, radio Lendava in TV oddaja Hidak-Mostovi. Tednik Nepujsag izhaja od 1. 1956. Iz Vestnikove priloge se je v dveh letih razvil v samostojen časopis. Tednik je izhajal v okviru Zavoda za časopisno in radijsko dejavnost v Murski Soboti, ki se danes imenuje Podjetje za informiranje. Leta 1993 je uredništvo Nepujsaga postalo samostojno, izstopili so iz Podjetja za informiranje in so ustanovili Zavod za informativno dejavnost madžarske narodnosti. Bralce na kratko obvešča o zunanji in notranji politiki, največji poudarek pa je namenjen aktualnim in perečim temam življenja Madžarov v Prekmurju (kmetijstvo, ekonomska problematika, šolstvo, reportaže iz življenja madžarske narodne manjšine, etnografske zanimivosti, kulturna obzorja). Časopis vključuje tudi prispevke o mladini in novice o Športnih dogajanjih v Prekmurju. Tednik izhaja v 2000 izvodih, večinoma ima stalne naročnike na narodnostno mešanem območju v Prekmurju, nekaj izvodov (približno 150) pošiljajo v tujino. Leta 1986 je začela izhajati v tedniku Nepujsag literarna in kulturna priloga Murataj, ki se je razvila v samostojno litararno in družboslovno revijo. Od L 1988 izhaja dvakrat letno. Murataj vsebuje literarne prispevke (pesmi, odlomki iz proze), študije, članke, kritike. Avtorji so v prvi vrsti pripadniki madžarske narodne manjšine. Uredništvo Nepujsaga vsako leto (izhaja od leta 1960) pripravi še izdajo almanaha z naslovom Naptar. ■k k -k 3 64 člen Ustave R Slovenije obravnava posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Ta člen med drugim zagotavlja, da pripadniki narodnih skupnosti za ohranjanje svoje naio-dfie identitete razvijajo dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. f Zakon o javnih glasilih, Uradni lisi RS, ši, 18/94; Zakon o RTV Slovenija, Uradni list K S, št. ¡S v i. 5 Stamt Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, Uradni lisi RS, si 66/95. 6 Okvirna konvencija o zaščiti naiodnih manjšin (člen 9) in Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 6/93) 5. člen: »Podpisnici priznavata pravico manjšin do informiranja v materinem jeziku v tisku, radiu in televiziji. V ia namen zagotavljata lastno informacijsko dejavnost manjšin in njen razvoj. Podpirata svoboden pretok informacij v jezikih manjšin ter sodelovanje med matičnimi občili manjšin večinskih narodov. Pogodbenici bosta skrbeli za možnost sprejemanja domačih radijskih in televizijskih programov, kakor tudi radijskih in televizijskih programov matičnega naroda ter za redne in ustrezne programske termine radijskih oddaj v materinem jeziku.« Ro2pl in grodivo. Ljubljano, 2001, št. 38/39___]_3I Lokalni radijski program .so ustanovili v okviru mursko-soboškega radia 1. 1958. To je bila 10-minutna oddaja v nedeljo, pozneje se je program razširil. Iz studia Lendava oddajajo od l. 1983, od 1. 1992 pa oddajajo na lastni frekvenci UKV 87.6 MHz in SV 648 KHz. Od 1. 1996 je studio za madžarski program v Lendavi vključen v sistem radio-televizije kot posebna enota. Program v madžarskem jeziku traja 13 ur 15 minut vsak dan. Program radia je vsebinsko prilagojen različnim potrebam poslušalcev (večkrat dnevno poročila, posebna oddaja o dogodkih iz življenja madžarske narodne manjšine, želje in čestitke poslušalcev, oddaja za mladino, kulturna kronika, kontaktne oddaje, oddaje o filmu, glasbi). Leta 1978 so na ljubljanski televiziji začeli predvajati oddajo Hidak-Mostovi. Iz petnajstminutne oddaje se je razvila polurna, ki je bila na sporedu dvakrat mesečno. Ocl januarja 1983 do aprila 1985 se je oddaja imenovala Hidak-Mostovi-Ponti in je bila namenjena tako pripadnikom madžarske kot italijanske narodne skupnosti. S to oddajo niso bili zadovoljni ne Italijani in ne Madžari. Dvojni podnapisi (v madžarščini in v italijanščini) so moteče vplivali na gledalce. Italijani so trdili, da jim televizija Koper-Capodistria zagotavlja informiranost v italijanskem jeziku do zadostne mere, zato ne potrebujejo skupne oddaje z Madžari, Pripadniki madžarske narodne skupnosti pa so imeli vsebinske in tehnične pripombe. Vodstvo televizije je ugotovilo, da pripadniki narodnih skupnosti ne podpirajo omenjene oddaje, zato so se spet vrnili k konceptu prvotne oddaje Mostovi-Hidak. Od I. 1995 do 1. 2000 so bile polurne oddaje na sporedu vsak teden enkrat, od 1. 2001 pa tedensko dvakrat (razen v juliju in avgustu, ko so bile oddaje na sporedu enkrat na teden). Poleg aktualnih dogodkov oddaja posreduje vrsto kulturnih, političnih, etnografskih in drugih novic iz življenja narodne manjšine. Posebno j^ozornost posveča stikom madžarske narodne manjšine z večinskim narodom in z državo matičnega naroda. Na narodno mešanem območju v Prekmurju pripadniki madžarske manjšine zadovoljujejo svoje potrebe tako z mediji večinskega naroda kot z mediji države matičnega naroda. Mediji večinskega naroda omogočajo pripadnikom madžarske narodne manjšine obveščenost o dogajanju v širšem družbenem prostoru. Mediji v slovenskem jeziku (prekmurska dopisništva Dela, radia in televizije) posredujejo tudi informacije o narodnostni problematiki na tem, področju. Kljub vsestranskemu sodelovanju in dobrim stikom z Republiko Madžarsko je bil dotok časopisov iz Madžarske do 1. 1998 dokaj skromen, saj jih v prosti prodaji ni bilo mogoče kupiti. Z odprtjem madžarske knjigarne Banffy 1. 1998 prebivalci narodno mešanega območja, posebej prebivalci Lendave lahko kupujejo knjige, revije, časopise tiskane na Madžarskem. 134 Kglglin Munda Hirnok: Množični mediji no narodno mešanih območjih Položaj pri sprejemu madžarskih radijskih in televizijskih postaj je boljši. Prebivalci na tem območju brez težav .sprejemajo madžarske radijske programe. S postavicvijo TV pretvornika v Dolnjem Lakošu je poskrbljeno tudi za primerno raven pri sprejemanju madžarske TV. Pomembno vlogo ima tudi razširitev mreže kabelske televizije, saj pripomore kvalitetnemu sprejemanju madžarskega televizijskega programa. Mediji iz države matičnega naroda pripomorejo k razvijanju jezikovne kulture in k ohranjanju kulturnih vrednot, ki so skupne pripadnikom istega naroda v obeh državah. 2.2. Monoštfr V madžarski ustavi ni posebej opredeljeno področje manjšinskih množičnih medijev. Pravico do obveščanja v maternem jeziku najdemo v III. poglavju Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin7, v 5. členu Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji.8 Zakon o radiu in televiziji (XXXVIII iz 1. 1996) zagotavlja redno pripravo in oddajanje narodnih in etničnih manjšin. Mediji slovenske narodne manjšine v Porabju so: časopis Porabje, slovenska oddaja na radiu Gyor, Radio Monošter in TV oddaja Slovenski utrinki. V informiranju porabskih Slovencev je z ustanovitvijo Zveze Slovencev na Madžarskem (1990) in z ustanovitvijo Štirinajstdnevnika Porabje (1991 )9 prišlo do neke vrste prelomnice. Pred tem Slovenci niso imeti svojih medijev, razen nekaj strani letno v koledarju južnoslovanskih manjšin in v skupnem časopisu Narodne novine/Ljudski list ter nekajminutne dvotedenske radijske oddaje. Časopis Porabje dobiva vsaka porabska družina, med naročniki je tudi veliko Slovencev, ki so se odselili iz Porabja in živijo raztreseni v manjših skupinah na Madžarskem in po svetu. Dobivajo ga tucli posamezniki in institucije v Sloveniji (približno 100 izvodov). Časopis s svojo vsebino seznani bralce o dogajanjih v ožjem porabskem prostoru, na kratko informira o aktualnih političnih dogajanjih v R Sloveniji in na Madžarskem. Z ustreznim razmerjem med knjižno slovenščino * -k -k 7 V )8. členu je zapisano: »(1) Radio in televizija kot medija v javni službi - na podlagi določb posebnega zakona - zagotavljata redno pripravo in oddajanje narodnih in etničnih manjšinskih sporedov: (2) Na področjih, kjer prebivajo pripadniki manjšin, ho država - tudi s pomočjo mednarodnih pogodb -pospešila in omogočila sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj, izvirajočih i/, matične države.« (Zakon št. LXXV[l. ¡z leta 1993 o pravicah narodnih in etničnih manjšin, v: Magynr Kdzlonv, liudapesi, št. 100/93). 8 (Uradni list RS, št. 6/93) 9 ¡.. 1991 so časopis Porabje tiskali na šestih straneh v 700 izvodih,). 2001 pa na osmih straneh (vsaka druga Številka ima dvanajst strani) v 131)0 izvodih. Roa gradivo. Ljubljana. ?QQ 1, si. 38/39 ¡35 in porabskim narečjem je uredništvu uspelo časopis približati predvsem starejši in srednji generaciji, z vključevanjem mladih »dopisnikov? v rubriko »Otroški svet« iv porabskih osnovnih Šol pa tudi mlajši generaciji. Od 1. 1986 vsako leto izide Slovenski koledar, letopis Slovencev na Madžarskem. Slovenski program na radiu Gyor deluje od J. 1979 (do I. 1984 so bile oddaje na sporedu vsako drugo nedeljo po 15 minut, od 1. 1984 so oddaje polurne in tedenske). Slovenski program na radiu Gyor je s svojo tematiko (kratek pregled političnih, kulturnih, gospodarskih dogodkov, reportaže v narečju) postal privlačen za Slovence v Porabju. Od 1. 1992 do I. 1998 so bile razmere pri slovenskih oddajah zelo slabe (oddaje so bile na frekvenci, ki je ni mogel skoraj nihče poslušati). Predstavniki porabskih Slovencev so s pogovorom o frekvenci za samostojno slovensko radijsko postajo v Monoštru začeli 1. 1995, do realizacije pa je prišlo I. 2000, toda financiranje s strani Madžarske Še do danes ni urejeno.10 Porabski Slovenci imajo na frekvenci UKV (FM) J06,6 MHz od ponedeljka do sobote po eno uro, ob nedeljah pa po dve uri programa. Z uresničitvijo slovenske radijske postaje v Monoštru so porabski Slovenci končno dobili tisto, kar imajo manjšine v sosednjih državah (koroški Slovenci, Slovenci v Italiji, gradiščanski Hrvati; Madžari in Italijani v Sloveniji). Televizijsko oddajo Slovenski utrinki pripravljajo v regionalnem studiu madžarske televizije od 1. 1992. Oddaje so na sporedu dvakrat mesečno po trideset minut. To oddajo predvajajo tudi na televiziji Slovenija 1. Oddaja Slovenski utrinki s svojo dvojezičnostjo (podnapisi) na eni strani informira slovensko manjšino, na drugi strani pa posreduje informacije o manjšini. Prav s to oddajo so dobili porabski Slovenci nekaj, kar marsikatera manjšina v Evropi že ima, nekatere pa še ne. Do leta 1992 je bil pretok informacij med Slovenci na Madžarskem in R Slovenijo zelo omejen, saj je le nekaj družin dobivalo Vestnik ali druge časopise iz Slovenije. Ta položaj se je 1. 1992 izboljšal s podpisom pogodbe med madžarsko pošto in PTT podjetjem iz Slovenije, tako je prišlo tedensko do zamenjave remi-tende. V Porabje je prihajalo približno 100-150 raznih dnevnikov, tednikov revij itd. S pomočjo Zveze Slovencev na Madžarskem se je periodika razpošiljala po institucijah, vrtcih, šolah. Po dveh letih je Zveza Slovencev na Madžarskem nehala dobivati omenjene tiskane medije. Zveza Slovencev na Madžarskem in * * * Več o tem lunesi Ružič, (Finančne) zadrege slovenskega radia Monošier, Madžarska je dolžna zagotavljali denar, v: Porabje. Monošier, 2001. leto XI, št. 7, 6-7; M, Sukič, Budimpešta-Monošter, Na vrhu odlični odnosi v praksi nekoliko drugačni, v: Potabje, Monošter, 2001, leto XI, št. 10, 1. 136 Kglglin Munda Hirnok: Množični mediji no narodno mešanih območjih Uredništvo Porabja danes dobivata dnevne časopise iz Slovenije (Delo, Večer, Vestnik) in manjšinske medije iz Avstrije in Italije. V prosti prodaji pa ni moč kupiti časopisov iz Slovenije. Slovenske radijske postaje že dolga leta oddajajo programe, ki so namenjeni Slovencem v zamejstvu. Med temi ima v življenju Slovencev na Madžarskem pomembno vlogo oddaja Panonski odmevi na Radiu Murska Sobota. Poleg tega je radijska oddaja Sotočje-oddaja o Slovencih v Avstriji, Italiji na Madžarskem in Hrvaškem (oddaja je na prvem programu radia Slovenija vsak ponedeljek ob 20. uri). V Porabju spremljajo tudi prvi in drugi program TV Slovenije. Prisotnost medijev večinskega naroda kvantitativno daleč presega ostale skupine medijev. Zaradi tega in zaradi do nedavne omejene dosegljivosti drugih skupin medijev, imajo mediji večinskega naroda visoko pogostost spremljanja tako med Madžari kot tudi med Slovenci. Seveda pa so mediji večinskega naroda ljudem zanimivi tudi zato, ker je iz njih mogoče dobiti celovito informacijo o dogajanju v širšem družbenem prostoru. 2.3. Občina Žhlkzna Kapia Bela Mediji slovenske manjšine na Koroškem imajo razmeroma dolgo tradicijo. Obstoj in razvoj manjšinskih množičnih medijev zagotavlja avstrijska državna pogodba iz 1. 1955-11 Mediji slovenske manjšine na Koroškem v Avstriji so časopisi: Slovenski vestnik, Naš tednik, Nedelja, ORF-slovenske oddaje in radijska postaja Agora/Korotan. Med navedenimi časopisi je najstarejši: Nedelja (1926-41, 1945-)12, sledi mVi Slovenski vestnik (1946-)13 ter Naš tednik (1949).!l * * k ^ Prvi odsiavek 7 člena določa: »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem. Gradiščanskem in Štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku Nedelja je glasilo krške škofije, je najstarejši in hkrati najbolj razširjen slovenski list na avstrijskem Koroškem. Lastnik in izdajatelj sta ordinariat krške škofije in slov. oddelek Dušnopastirskega urada v Celovcu. (Enciklopedija Slovenije 7, Mladinska knjiga. Ljubljana, 1993, 349.). Slovenski vestnik je kulturno in politično glasilo koroških Slovencev, izdajatelj je Zveza slovenskih organizacij na Koroškem. Uredništvo je nadstrankarsko pluralistično in protifašistično politično usmerjeno V različnih obdobjih je Slovenski vestnik objavljal tudi redne priloge za mladino, kmete, zadiužnike. Slovenski vestnik poroča o političnem, gospodarskem in kulturnem dogajanju med ko roški nt i Slovenci ter komentira družbeni razvoj v Avstriji in Sloveniji ter medkulturno sodelovanje na Koroškem in v prostoru Alpe Jadran. (Enciklopediji Slovenije 12, Mladinska knjiga. Ljubljana, 1998, 55.) L:istp.ik in izdajatelj Našega tednika je Narodni svet koroških Slovencev, v njeni je dosledno predstavljena politična usmeritev Narodnega sveta, ki od sedemdesetih let naprej zagovarja samostojno politično nastopanje koroških Slovencev na občinski in deželni ravni. (Enciklopedija Slovenije 7, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993.342.). Rozeiove. _ín_jtndivo. Ljubljana. 2001. 1!. 38/39 137 5 slovenskim radijskim sporedom na ÓRF so začeli 1. 1946, oddajajo približno 50 mmL1I: dnevno. Slovenske organizacije s takim stanjem niso zadovoljne, zato že desetletja ugotavljajo, da je to premalo in zahtevajo celodnevni radijski program v slovenščini, po zgledu tržaškega radia. Avstrijska televizija je 1. 1989 uvedla tedensko oddajo za narodne manjšine, pa rudi za zdomce.15 Televizijska oddaja slovenske narodne manjšine na Koroškem poteka na drugem programu z naslovom »Dober dan, Koroška«. To oddajo predvaja tudi TV Slovenija "1. Radijska postaja Agora in Korotan (1998)16 je prva lastna radijska postaja koroških Slovencev. Pretok informacij preko množičnih medijev iz Slovenije je omejen. Med Avstrijo in Slovenijo ni nobene pogodbe, ki bi ta položaj urejal. Po informacijah koroških Slovencev slovenske časopise (predvsem Delo in Dnevnik) ljudje občasno kupujejo v Sloveniji. Časopis Delo so sicer prodajali v dveh knjigarnah in na železniški postaji v Celovcu. Trenutno ni več te redne ponudbe, v eni celovški knjigarni prodajajo le sobotno izdajo Dela. Prebivalci občine Železna Kapla Bela brez težav sprejemajo slovenske radijske programe, medtem, ko je spremljanje televizijskih oddaj zelo ovirano, predvsem zaradi geografske lege občine Železna Kapla Bela ter zaradi slabih oddajnikov. RTV Slovenija in časopis Delo imata stalnega dopisnika za Avstrijo, časopisa Dnevnik in Večer pa občasne dopisnike. Prisotnost dopisnikov iz Slovenije omogoča vsestransko ozaveščenost prebivalcev Slovenije o dogajanjih (politika, kultura, gospodarstvo ipd.) v Avstriji, vključujoč tudi manjšinsko tematiko. k -k * Na Gradiščanskem i z Železnega obstaja oddaja v hrvaščini, na Koroškem v slovenščini, v vseh ostalih avstrijskih zve2nih deželah pa so ob istem času oddaje za zdomce, predvsem v turškem jeziku in v jezikih jugoslovanskih narodov Društvo AGORA (v katerem je vrsta privatnikov, slovenskih društev itd ) in druHba KOROTAN (Mohorjeva družba. Zvt-za Bank. Narodni svet in Krščanska kulturna zveza) sni ustanovila skupno diužbo z dvojnim poslovodstvom Ta družba je nositelj lokalne frekvence 105 5 MHz, delijo si oddajni čas, radijska postaja ima različna uredništva in tudi razacne oddajne koncepte (Agora: večjezične, multikulturne oddaje. Kororan: dvojezične oddaje). Radio Agoi a-Korotan se je leta 2000 znašel v hudi finančni krizi Uiad zveznega kanelerstvaje julija 1. 2000 obvestil privatne manjšinske radie, da bo podpiral njihovo financiranje do konca I. 2000. Več o tem: Franc Wakounig. Agora noče kloniti, vrata za pogovore so odprta, v. Slovenski vestnik, letnik 55, št. 3$ (21. 9. 200(1), str. 2; F. Marjan Pipp. Zadeva je za Korotan 2elo resna, v: Slovenski vestnik, letnik 55- št. 3S (211 9. 2000), sir. 2. Težave privatnih manjšinskih radijskih postaj je odopravil nov zakon o avstrijski radioteleviziji, ki ga je avstrijski parlament sprejel decembra 2001, V okvirnih izhodiščih, ki jih je vlada že potrdila (marca 2001) je zapisano, da mora poslej skib za manjšinski radijski program prevzeli radioielevizija O KI Se pred .\prejetjem zakona se je avstrijska RIA' odločila prek deželnega siudia v Celovcu za sodelovanje s privatnima postajama Agora in Korotan. Tako od 9. julija 2001 je na zasebni radijski frekvenci 105.5 začel oddajati Radio 2, nov celodnevni slovenski radio, ki ga oblikujejo dosedanji dve zasebni radijski družbi Agora in Korotan in uredništvo slovenskih spou.'dov Avstrijske j adioiclevizije (ORF). Radio 2 ima svoj sindio na sedežu Radia Korotan v Mohorjevi hiši v Celovcu, oddaja od 6. do 18 ure v slovenščini ) 38____Kololin Muncio Hnnok: Množični mediji na nerodno mešanih območjih__ Mediji večinskega naroda omogočajo pripadnikom slovenske manjšine vključevanje v širši družbeni prostor. Mediji v nemškem jeziku posredujejo poleg informacij na vseh področjih, tudi informacije o manjšinski problematiki v državi> manjšinska tematika pa je v lokalnih (koroških) medijih bolj prisotna. 3. METODOLOGIJA Pogostost spremljanja medijev smo normirali v zalogo vrednosti od 0 do 10 (0=nikoli, 3,33=redko, 6,66=pogosto, 10=redno). Analizirali smo povprečne vrednosti pogostosti spremljanja posameznih skupin medijev. Zanimalo nas je ali so razlike v povprečnih vrednostih glede na spremenljivko etnična pripadnost significant ne. Podatke smo obdelali statističnimi postopki, katerih rezultati so določene vrednosti spremenljivk in preizkušanje statističnih hipotez. 3.1. LliNDAVA Podatki o spremljanju medijev v Lendavi so bili zbrani oktobra I. 1996.17 Medije smo razvrstili v tri skupine: slovenski mediji - SM (to so mediji, ki nastajajo v Republiki Sloveniji v slovenskem jeziku), medi)i v jeziku madžarske narodne manjšine - MJM (to so mediji madžarske narodne manjšine v Sloveniji), mediji iz Madžarske - MM (nastajajo v Republiki Madžarski v madžarskem jeziku). V skupino SM smo uvrstili časopise: Delo, Večer, Vestnik; radijske postaje: radio Slovenija, radio Maribor, raclio Murska Sobota; televizijske postaje: TV Slovenija 1, 2, komercialni televzijski program. V skupino MJM smo uvrstili časopis Nepujsag, Murataj, radijsko postajo Lendava in madžarski televizijski program Uidak-Mostovi. V skupino MM pa smo uvrstili časopisa: Magyar Nemzet, Magyar Ilirlap; Radio Gyor, madžarski radijski program in madžarski tv program. Izbrali smo tiste medije iz Madžarske, ki so najlažje dostopne. Glede na etnično pripadnost smo respondente razdelili v tri skupine: Slovenci, Madžari in drugi (v tej skupini so respondenti, ki svoje etnične pripadnosti niso opredelili niti kot slovensko in niti kot madžarsko, npr. Romi, Hrvati). * -* * 17 Vprašalnik je vseboval izbor vprašanj iz obsežnejše terenske ankete, ki je biki opravljena septembra in okio bra 1.1991- Takrat je bilo anketiranih 678 prebivalcev Lendave. Zajemanje podatkov v drugi časovni točki je bilo izvedeno L 1994 (pismo), takrat je bilo vrnjenih 338 vprašalnikov. Tretje zajemanje podatkov je pokalo I. 1996. vrnjenih smo dobili 324 izpolnjenih in uporabnih vprašalnikov. Narodna struktura je bila sledeča: Slovenci 56.3%, Madžari 32.7%, drugi 11%. in grodivo. Ljubljano. 2001, št. 38/39 139 3.2. MoNO.šthk podatke o spremljanju medijev v Monoštru so bili zbrani na podlagi pisne ankete, ki je bila poslana po pošti junija 1997-18 Medije smo razvrstili v tri skupine: madžarski državni mediji-H (to so mediji, ki nastajajo na Madžarskem v madžarskem jeziku), slovenski manjšinski mediji-SM (nastajajo na Madžarskem v slovenskem jeziku), slovenski državni mediji-S (nastajajo v Republiki Sloveniji v slovenskem jeziku). V skupino H smo uvrstili časopise: Vas Nepe, Magyar Nemzet, Magyar Hirlap, Nepszabadsag; radijski postaji: Györ, madžarski radijski program; televizijsko postajo Budimpešta. V skupino SM smo uvrstili časopis Porabje; radijske oddaje v slovenskem jeziku na radiu Györ; televizijsko oddajo v slovenskem jeziku na TV Budimpešta Slovenski utrinki. V skupino S smo uvrstili: časopisa: Vestnik in Delo; radijske postaje; Radio Slovenija, Radio Maribor, Radio Murska Sobota; televizijsko postajo TV Slovenija 1.2. Glede na etnično pripadnost smo respondente razdelili v štiri skupine: Madžari, »Madžari«1^ Slovenci in drugi. 3 3. Oučina Ži-:i.i;zna Kai5la Bula Zbiranje podatkov je potekalo v času med avgustom in oktobrom leta 1999-20 Medije smo uvrstili v štiri skupine: državni mediji- ADM (mediji v nemškem jeziku, ki nastajajo v Avstriji), mediji slovenske manjšine - MSM (mediji v slovenskem jeziku, ki nastajajo v Avstriji), mediji iz Slovenije - SM (mediji v slovenskem jeziku, ki nastajajo v Sloveniji). V skupino ADM smo uvrstili časopise: Kleine Zeitung, Kärtner Tageszeitung, Krone, Die Presse, Der Standard, Kärtner Kirchenzeitung; radijske postaje: Öl, 02, 03, Antene Kärnten; televizijske postaje: ORF1, ORF2, satelitske. V skupino MSM smo uvrstili časopise: Slovenski vestnik, Naš tednik, Nedelja, ORF-slovenske oddaje, radijsko postajo Agora/Korotan. ■k -k -k Prvo zajemanje: podatkov v Monoštru je biki opravljena junija in julija leta 1992 med polnoletnimi prebivalci Monošira. Takrai je bilo anketiranih 602 polnoletnih prebivalcev Monoštra. Drugo zajemanje podatkov v Monoštru ¡e bilo opravljeno 1. 1995, vrnjenih je bilo 129 izpolnjenih in uporabnih vprašalnikov. Tretje zajemanje podatkov je bilo opravljeno junija I. 1997, vrnjenih je bilo 126 izpolnjenih in uporabnih vprašalnikov. Narodna si t ukiura je bila sledeča: Slovenci 29-4%, Madžari 50.8%, »Madžari 16.7%, drugi 3.2%, ^ Zaradi preslabe z:tstopanosti v vzorcu smo izbrali še 174 oseb, za katere smo predvidevali, da so slovenske narodnosti. Meti njimi je več kol dve petini anketirancev izjavilo, da so madžarske narodnosti, zato smo oblikovali kategorijo »Madžari". Nadaljnje analize so pokazale, da je pri večini teh ►Madžarov« vsaj eden od staršev slovenske narodnosti. 1 1 40___________Kalalin Mundo Hirnók: Množični mediji na narodno mešanih območjih V skupino SM smo uvrstili časopis21: Družina; radijske posraje: Radio Ljubljana, lokalni program iz Slovenije; televizijske postaje: TV Slovenija 1, TV Slovenija 2. Glede na etnično pripadnost smo respóndeme razdelili v štiri skupine: Avstrijci, Nemci, Slovenci, slovenski Avstrijci, drugi, b o.22 4. ANALIZA PODATKOV S pomočjo empiričnih podatkov zbranih v Lendavi (1996), v Monoštru (1997) in v občini Železna Kapla Bela bomo analizirali razlike v povprečnih vrednostih pogostosti spremljanja posameznih skupin medijev (mediji večinskega naroda, mediji narodne manjšine, mediji države matičnega naroda) glede na etnično pripadnost respondentov. Zanimal nas je vpliv etnične pripadnosti na izbiro medijev. Preverjali smo hipotezo, da je pogostost spremljanja posamezne skupine medijev povezana z respondeiicovo etnično pripadnostjo. * * * Zbiranje podatkov je potekalo v Času med avgustom in oktobrom leta 1999. Odgovori o pripadnosti k etnični skupini so bili zelo raznovrstni: 24.1% se jih je opredelilo za Slovence, 426% za Avstrijce. 6,5% za Nemce. 10.2',';', za slovenske Avstrijce, 10.2% pa se jih je uvrstilo v kategorijo drugo (Svojo opredelitev so pojasnili z naslednjimi opredelitvami: 5 se jih je označilo za nemške Koroice, 2 za slovenska Nemca, 1 kot avstrijski Nemec, 1 kot koroški Slovenec. 1 kol Ceh in 1 kot človek) in 6 5% se jih ni želelo opredelili. Ker takšna kategorizacija ni najbolj primerna za nadaljnjo analizo, zato smo pregledali še druge karakteristike anketirancev (kot so materni jezik, ciničnost starsev, jezik v družini) in jih na podlagi lega razv rstili v slin kategorije; 26.9 % Slovencev, 54 6% Avsirijcev oz, Nemcev, 10.2% slovenskih Avstrijcev in 8.3 Drugi. b o. (v kategorijo drugi oz. bo. so vključeni anketiranci, ki so se opiedelili kot človek (1), Čeh (1). ostali (7) pa niso želeli opredeliti svoje etnične pripadnosti. (Več o tem Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla Bela/HisenkappelVellachisttmarni pregled rezultatov, (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem ciničnem prostoru), (Raziskovalne naloge. 127). Ljubljana: InšiiiUl za narodnostna vprašanja, 2000. 89 str. 21 Pri skupini slovenskih medijev iz Slovenije smo v vprašalnik vključili časopisa Delo in Dnevnik. Ker pri spremljanju omenjenih medijev od anketirancev nismo dobili poziiivnih odgovorov (kar lahko razlagamo Z dejstvom, da so ti mediji v obravnavanem prostoru v zelo skromnem obsegu ali pa jih sploh ni), jih nismo upoštevali v nadaljnji analizi. 22 Več o tem Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla Bela/Lasenkappel-Vellnch sumarni pregled rezultatov, (Raziskovalni projekt: l-anična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru), (Raziskovalne naloge, 134). Ljubljana: Inšiiiui za naiodnostna vprašanja, 2000, 5- j3a?ntnvt; in gradivo Ljubljana. 2001. šl. 38/39 141 Graf T - Povprečje pogostosti spremljanja medijev giede no etnično pripodnosl v Lendavi 5,6 6,4 o—-—— ^^ 5,9 —O 5,3 2,7 n-^^ ""TJ 2,9 -A 1,4 Slovenci i Madžari Drugi —0— SM —TI— MdM —A—MM |nko!i="0. iedko^3.33. pogosta = 6.66. redno=t0' Lendavo 1996. N=3;v, Iz grafa lahko razberemo, da tako rekoč ni razlike v pogostosti spremljanja SM med tremi etničnimi skupinami, saj v povprečju spremljajo SM pogosto. MJM najpogosteje spremljajo Madžari. V povprečju spremljajo lastne medije pogosto. V povprečju jih spremljajo pogosteje kot Slovenci v povprečju spremljajo SM. Slovenci in drugi spremljajo MJM med nikoli in redko s tendenco redko. Iz rezultatov raziskav, opravljenih v letu 199]23 je mogoče razbrati, da četrtina Slovencev ocenjuje svoje znanje madžarskega jezika (tako madžarski knjižni jezik kot madžarsko narečje) kot srednje dobro, pri skupini drugi pa samo 10%. Glede na jezikovno stanje respondentov je zanimivo, da drugi pogosteje spremljajo MJM kot Slovenci. MM ravno tako najpogosteje spremljajo Madžari. Madžari v povprečju spremljajo MM med nikoli in redko s tendenco k vrednosti redko, kar je dokaj nizko povprečje. Glede na pozitivne premike po L 1991 (zakonske spremembe, okrepitev stikov na vseh področjih med Slovenijo in Madžarsko, možnost spremljanja satelitske postaje Duna TV ird.) smo pričakovali, da bo povprečje večje. Pogostost spremljanja te skupine medijev pa je pri Slovencih in pripadnikih drugih etničnih skupinah zelo nizka. -* ■* -k Medernicni odnosi in narodna identiteta v mesni Lendava/l,endva: sumarni pregled rezultatov, (Razi>,kovalni projekt: Medetrvkni odnosi v slovenskem etničnem prostoru), (Raziskovalne naloge. 169). Ljubljana: InšrktiL v.\ narodnostna vprašanja. 1992. 95 str. 142 Kglglin Munda Hirnok: Množični mediji no narodno mešanih območjih Na osnovi analize variance sklepamo, cla pripadnost etnični skupnosti vpliva na pogostost spremljanja MJM in MM. Graf 2: Povprečje pogostosti spremljanjo medijev glede na etnično pripadnost v Monoslru [nikoL^O. redko"3,33, pogoiro^6.66, redno-10| Monoilar 1N 126 Podatki iz grafa kažejo, da je pogostost spremljanja S medijev pri vseh štirih etničnih skupinah zelo nizka. Slovenci v povprečju spremljajo med redko in pogosto s tendenco k vrednosti redko. Povprečna vrednost pri drugih treh etničnih skupinah je še nižja. Ta podatek smo pričakovali. Časopisi, radijske in televizijske oddaje so najbrž zaradi težje dostopnosti (to velja predvsem za časopise), zahtevnega knjižnega jezika, za prebivalce Monoštra manj zanimivi. Podatki o znanju slovenskega jezika v Porabju kažejo, da večina Slovencev ocenjuje svoje znanje slovenskega jezika kot srednje dobro, dobra petina pa je glede svojega znanja slovenščine zelo kritična. Pri »Madžarih« si je srednje dobro ali dobro obvladanje slovenščine pripisala slaba tretjina, dobra petina teh respon-dentov pa je izjavila, da slovensko zna slabo. Pri skupini Madžarov je znanje slovenskega jezika sporadičen pojav. V Porabju ne moremo govoriti o dvosmerni dvojezičnosti, ko tudi pripadnik večine vsaj do določene mere zna jezik manjšine (Nečak-Luk, 1994-1995). Glede na položaj slovenskega jezika v Monoštru nas preseneča, dani razlike v povprečni vrednosti spremljanja S medijev med Madžari in »Madžari«.24 5.3 5^9 -A-6- 5,2A- J^ T 4 / -*—"" 3,7 i_r 1,6 2,5 1.7 Madžari "Madžari Slovenci drugi *— S —u— SM —A—H ^j-rrs-rvt/fl in grodivo, Ljubljano, 2001, SI. 38/39 143 SM najpogosteje spremljajo Slovenci. Slovenci v povprečju spremljajo lastne medije pogosto. Na pogostost spremljanja prav gotovo vpliva tudi struktura jezika v slovenskih manjšinskih medijih: približno 50% porabskega narečja in 50% knjižne slovenščine. Glede na jezikovno stanje v Porabju je bila odločitev za jezikovno strukturo s strani uredništva premišljena in usmerjena na eni strani v ohranjanje porabskega narečja, na drugi strani pa v približevanje in razvijanje knjižnega jezika. »Madžari« spremljajo SM medije v povprečju med redko in pogosto s tendenco k vrednosti pogosto. Zanimivo je, da je razlika v pogostosti spremljanja SM med Slovenci in »Madžari« majhna. Iz tega lahko sklepamo, da »Madžari« niso indiferenini do slovenskih manjšinskih medijev, torej so v tej skupini responden-ti, ki znajo slovensko, in se jezikovno še niso popolnoma asimilirali, so se pa opredelili kot Madžari (Nečak-Luk, 1994-1995). Povprečje pogostosti spremljanja SM medijev je pri Madžarih in drugih zanemarljiva. II medije spremljajo drugi in Slovenci pogosteje kot »Madžari« in Madžari. Iz podatkov vidimo, da to skupino medijev spremljajo vse etnične skupine dokaj intenzivno, kar lahko govori v prid razširjenosti in tudi priljubljenosti (predvidevamo, da zaradi celovitejše obveščenosti anketirancev) te skupine medijev. Na osnovi analize variance sklepamo, da pripadnost etnični skupnosti vpliva na pogostost spremljanja SM. -k -k -k Zato smo preverili podatke še za prvo (1992) in drugo Časovno točko (1995) in mho ugotovili naslednje: povprečna vrednost pogostosti spremljanja S medijev se med prvo (1,5) in drugo (2. i) časovno točko opazno zvišala, medlem, ko se ta vrednost v tretji časovni točki (2,6) v primerjavi z drugo časovno točko ni spremenila. Podrobnejša analiza (razčlenitev S medijev na časopise, radijske in TV oddaje) je pokazala, da so med Madžari zelo priljubljene piedvsem ladijske oddaje na radiu Murska Sobota. 144 Koloiin Mundo Hirnok Množični meciji no narodno mešonih obmoqih_ Graf 3: Povprečje pogostosti spremljanja medijev glede na etnično pripadnosi v občini Železna Kapla Bela Avstrijci-Nemci Slovenci slovenski drugi.b.o. Avstrijci —♦—ADM --MSM -±-SM (nlltoll=0, redko = 3,33, pogosto1 6,66. lectrto-IO) 2elezno Knpla i 999. N=108 ADM najpogosteje spremljajo Avstrijci, Nemci, sledijo ji in slovenski Avstrijci, drugi ter Slovenci. Razlika v pogostosti spremljanja je med Avstrijci, Nemci in ostalimi tremi etničnimi skupinami opazna, medtem, ko je med Slovenci, slovenskimi Avstrijci in drugimi majhna. MSM najpogosteje spremljajo Slovenci. Slovenci v povprečju spremljajo MSM med redko in pogosto s tendenco k vrednosti pogosto. Razlika v pogostosti spremljanja te skupine medijev je opazna tudi med slovenskimi Avstrijci in preostalima skupinama respondentov. Povprečna vrednost pogostosti spremljanja MSM je pri skupini drugi, b.o. za j^olovico manjša kot pri slovenskih Avstrijcih, pri skupini Avstrijci, Nemci j:>a zanemarljiva. Povprečna vrednost spremljanja SM medijev je pri vseh štirih etničnih skupinah zelo nizka, Slovenci in slovenski Avstrijci v povprečju spremljajo SM med nikoli in redko s tendenco k vrednosti redko, pri drugih dveh etničnih skupinah je ta vrednost še nižja. Na osnovi analize variance sklepamo, da je pogostost spremljanja MSM povezana z etnično pripadnostjo bralcev, poslušalcev in gledalcev. jn gradivo. Ljubljano. 2001. št. 38/39 145 5. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE Primerjalni podatki o šrevilu in časovnem obstoju manjšinskih medijev v Lendavi, v Monoštru in v občini Železna Kapla Bela kažejo precejšnje razlike. Najbolj opazna razlika je v Časovni kontinuiteti njihovega obstoja. Mediji (predvsem časopisi in tudi radijske oddaje) prekmurskih Madžarov in Slovencev v občini Železna Kapla Bela imajo že dolgo tradicijo, medtem, ko je v Porabju šele po letu 1990 zaznati premik na bolje (Štirinajstdnevnik Porabje izhaja šele od 1. 1991, slovenske oddaje so na sporedu na radiu Gyor od 1. 1978). Za jezikovni, kulturni in narodnostni razvoj manjšin je pomembno, da je omogočen dotok informacij iz države matičnega naroda. Prekmurski Madžari lahko od odprtja madžarske knjigarne (1998) kupujejo časopise, revije, knjige [iskane na Madžarskem. Dostop tiskanih medijev iz Slovenije je za Slovence v Monoštru in v občini Železna Kapla zelo omejen. Madžari v Lendavi in Slovenci v Monoštru brez težav spremljajo radijske in televizijske oddaje iz Madžarske oziroma iz Slovenije, medtem, ko je spremljanje televizijskih oddaj iz Slovenije pri Slovencih v občini Železna Kapla Bela zelo ovirano. V pričujočem prispevku smo opozorili tudi na zakonske akte, ki opredeljujejo in omogočajo pravice do informiranja v maternem jeziku madžarske manjšine v Lendavi in slovenske manjšine v Monoštru in v občini Železna Kapla Bela (notranji zakoni držav, dvostranski sporazumi med državami). Podatki kažejo, da so se določeni segmenti zakonskih aktov v praksi že uresničili, nekateri pa še ne (npr.: financiranje Radia Monošter Še danes ni urejeno s strani Madžarske). Dejstvo pa je, da se pripravljenost večinskega naroda postavlja na tako pomembno mesto tudi zato, ker zagotavljanje vzpostavitve čim širše mreže manjšinskih medijev zahteva ustrezno materialno podporo, kajti sodobni mediji so tehnično zelo zahtevni in manjšine same si jih ne bi mogle privoščiti. 146 Katolin Mundo Hirnok: Množični mediji nc narodno mcšaniii obrriOčjih^ Graf 4: Primerjava povprečja pogostosti spremljanja medijev glede na etnično pripadnost v Lendavi, v Monoštru in v občini Železna Kapla Bela M&dž. v Slov. v Slov. vobi. Stov. v Londavl MadLv Avslr.,Nemci v DrugI v DrugI v Drugi vobf. Lendavi Monojtru žaloj Kapla Monoftru o bč. i al. kapla LerrdHvi MonoJhru žel.Kapla —•— Mediji večinskega naroda —■— Manjšinski mediji —— Mediji Iz države matičnega naroda (nikoli 0. red!tide nt i iz Monoštra največji pomen pripisali osebnim stikom, število obiskov v Sloveniji (kar je povezano z neoviranim (irestopanjem državne; s odprtjem mejnih jnvhodov v Porabju m z dobrimi sosedskimi med Slovenijo ni Madžarsko) iz leta v leto narašča. Hkrati se število respondentov, ki še niso obiskali Slovenije, vztrajno zmanjšuje. Večina obiskovalcev potuje v Slovenijo naključno Med cilji potovanj prevladuje nakupovanje, obiskovanje sorodnikov, prijateljev in znancev, kakor tudi turizem Ovire za potovanja v Slovenijo so zlasti slabo materialno stanje, nepoznavanje jezika, slaba prometna povezanost Monoštra m Porab/a s Sloven i/o z javnimi ¡n-ometnimi sredstvi oddaljenost od mejnih frrehodov, visoke cene v Sloveniji in pomanjkan je časi i. Ključne besede: Porabje. Slovenija, čezmejni siiki 151 UVODNA POJASNILA Raziskava 'Medčasovna analiza čezmejnih .stikov in pogledov prebivalcev Monoštra na sosednjo Slovenijo" je sestavni del projekta " MedetniČni odnosi in narodna identiteta v mestu Szentgotthard/ Monošter" in hkrati del mednarodne-oa projekta "MedetniČni odnosi v slovenskem etničnem prostoru (primerjalna analiza elementov narodnostne identitete na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske").1 Projekt je zasnovan kot longitudinalna in primerjalna raziskava. Pričujoči del raziskave preučuje čezmejne stike prebivalcev Monoštra v treh Časovnih točkah, in sicer v letu 1992, 1995 in 1997. Izbrani metodološki pristop utemeljujejo zgodovinske spremembe, ki potekajo sicer sočasno vendar pa tudi nekoliko različno v Sloveniji in na Madžarskem. Podatke o čezmejnih osebnih stikih prebivalcev Monoštra s sosednjo Slovenijo smo zbrali s pomočjo vprašanj o frekvenci čezmejnih potovanj, o namenu, vzpodbudah in ovirah potovanj v Slovenijo. Podatki za prvi del raziskave (vzorec A) so bili zbrani junija in julija leta 1992 v Monoštru s pomočjo vprašalnika na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Monoštra. Zbiranje podatkov so izvedli anketarji, ki so bili za to delo posebej'usposobljeni na seminarju. Razgovori so v okviru intervjuja potekali na terenu v slovenskem in madžarskem jeziku. Respondenti so sami izbirali jezik pogovora z anketarji. V letu 1992, ko so potekali intervjuji s prebivalci Monoštra so na Madžarskem nastajale prve izkušnje z večstrankarsko parlamentarno demokracijo in z uveljavljanjem pravne države. Hkrati so se odvijali v državi zahtevni procesi prestrukturiranja gospodarstva, ki so se pričeli že v letu 1989 z liberalizacijo gospodarstva. V času naših prvih meritev r.j. v letu 1992 je bila v največjem razmahu privatizacija gospodarstva na Madžarskem. Do leta 1991 je potekala privatizacija spontano, po letu 1991 pa je obsežni proces privatizacije usmerjala država. Zaradi pretresov v gospodarskem življenju Madžarske in prestrukturiranja gospodarstva so številne tovarne, in podjetja šle v stečaj. "Šok program'1 ministra Kupe v letu 1991 se je sprijaznil s propadom rudarstva in tradicionalne strojne industrije in dopustil propad podjetij, ki niso bile sposobne tekmovanj na tržišču. Te spremembe so povzročile visoko brezposelnost, rast inflacije, globok padec življenjskega standarda in bistveno poslabšanje socialne varnosti prebivalcev na Madžarskem in tudi v Porabju. * * * 1 Projekt poteka na Inštitutu zn narodnostna vprašanja v Ljubljani, vodja projekta je prof. dr. Albina Nečak Luk 152 Rencla Mejak: Medčasovna cinollzo čezmejnih. stikov prebivalcev Kazalo je, da je v vsakdanjem življenji) prebivalcev obmejnega kraja Mo noš ter, v času naših prvih meritev v letu 1992, ena najpomembnejših demokratičnih pridobitev spremenjenih političnih razmer, neovirano prestopanje državne meje. Neomejene možnosti za navezovanje Čezmejnih stikov s Slovenijo (h krepitvi teh stikov je bistveno pripomoglo odprtje novega meddržavnega mejnega prehoda v Porabju)2 in z Avstrijo so bistveno spremenile podobo Monoštra, ki se je iz dokaj puščobnega in zaspanega obmejnega mesta (z zastarelo industrijo), spremenil v živahno trgovsko in turistično središče. Podatki za drugi in tretji del raziskave (vzorec B in C) smo pridobili s pomočjo pisne ankete (vsebovala je izbor najpomembnejših vprašanj iz obširne ankete iz leta 1992 in nekaj novih aktualnih vprašanj), ki so jih anketiranci sami izpolnili, Leta 1995 je bilo vrnjenih 129 izpolnjenih in uporabnih vprašalnikov (t.j. približno 21%), leta 1997 je bilo vrnjenih 126 (20,9%) vprašalnikov. Kljub relativno nizkemu številu vrnjenih vprašalnikov je mogoče opraviti zadovoljive primerjave med tremi časovnimi točkami, ker ni prišlo do sistematičnih izkrivljanj glede demografske strukture respondentov (etnična pripadnost, starost, izobrazba ). V času druge meritve (leta 1995) je bilo očitno, da tranzicija na Madžarskem Še m dokončana, da procesi liberalizacije in privatizacije gospodarstva še potekajo, posebej še s prihodom tujega kapitala, ki se je zlasti osredotočal na izoblikovanje avtonomnosti trgovske sfere na Madžarskem. Na Madžarskem je tranzicija gospodarstva potekala v treh fazah (v času naše druge meritve leta 1995 je potekala druga faza), vsa znamenja so kazala, da bo prehod v sodobno gospodarstvo dolgotrajen in zahteven proces, ki bo zahtevala od prebivalcev številna odrekanja in veliko mero potrpežljivosti. Težave prehoda v tržno gospodarstvo so prizadele tudi prebivalce Monoštra (najbolj razvidne oblike teh težav so nezaposlenost, visoka inflacija, zmanjšanje pravic iz zdravstvenega in socialnega varstva, težja dostopnost do izobraževanja, splošni padec življenjskega standarda, itd.), kjer se je gospodarstvo prestrukturiralo, novim zahtevam in razvojnim tendencam pa vsi zaposleni niso mogli slediti (npr. tovarne v Monoštru so se s pomočjo tujega kapitala preoblikovale in spremenile svoje programe, nastale so tovarne, ki so zahtevale drugačen profil zaposlenih). To dogajanje je v večji ali manjši meri zajelo tudi naše respondente, kar je razvidno tudi iz njihovih odgovorov na naša vprašanja (npr. o pogostosti potovanj v Slovenijo, pri primerjanju nekaterih področij življenja na Madžarskem in v Sloveniji, itd.). ■k -k -k - Novi mejni prehod Mariinje - Gornji Senik je bil odpri leni 1992 )fciwpji gradivo. Ljubljano. 2001. šl 38/39 153 V času tretje meritve leta 1997 se je gospodarski položaj na Madžarskem dokaj stabiliziral, največji napori tranzieije na makronivoju so bili izpeljani (razmah podjetništva in tržnega gospodarstva s pomočjo izdatnega pritoka tujega kapitala. zmanjšanje brezposelnosti, znižanje inflacije, uvajanje sodobne tehnologije, itd.)- Prihod multinacionalnih podjetij na Madžarsko (zlasti na področju informatike in strojne industrije) je razvil sposobnost tekmovalnosti in uspešnosti (porast izvozno sposobne industrije, razmah uslužnostnih dejavnosti, vendar pa ob hkratnem nazadovanju kmetijstva kjer niso uspeli ustvariti novih integracij in uspešnih tržnih mrež). Te spremembe so vplivale na življenje v Monoštru (in tudi na naše respon-clente) kjer se je tradicionalna industrija prestrukturirala, razmahnilo se je podjetništvo, turizem, obrt in trgovina. Mesto je postalo zaradi odprtih mej (zlasti je pomembna bližina avstrijske meje) živahnejše in bolj razvito, vendar Še vedno obremenjeno s številnimi razvojnimi problemi. Demokratične spremembe in načrtna prizadevanja Madžarske za vključevanje v evropske integracije je v letih od 1991 - 1997 vplivalo tudi položaj narodnih manjšin na Madžarskem in tudi na življenje slovenske narodne manjšine v Monoštru in v Porabju. NajpomembnejŠe dejanje Madžarske za izboljšanje položaja narodnih manjšin je bilo sprejetje Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin na Madžarskem leta 1993. Že leto pred tem (1992) je bila podpisana Pogodba o prijateljstvu in sodelovanju med Republiko Madžarsko in Republiko Slovenijo. Spremenjene politične razmere na Madžarskem so omogočile ustanovitev Zveze Slovencev na Madžarskem, kolektivne pravice v zakonu o pravicah narodnih in etničnih manjšin pa so omogočile nastanek desetih lokalnih manjšinskih samouprav (v Porabju in tudi v madžarskih mestih kjer prebiva slovenska manjšina) in Državno slovensko samoupravo (s sedežem na Gornjem Seniku v Porabju). Za prebivalce Porabja in Monoštra (zlasti za Slovence) ima velik pomen odprtje mejnega prehoda Gornji Senik - Martinje (leta 1992), ki je znatno izboljšal možnosti za Čezmejna potovanja v Slovenijo in omogočil sorodniške in družinske stike med prebivalci na obeh straneh meje. Po odprtju mejnega prehoda so se okrepili kulturni in gospodarski stiki Porabja s Prekmurjem in s celotno Slovenijo. Med pomembnejšimi dosežki v Monoštru velja omeniti odprtje slovenskega konzulata v Monoštru (leta 1998) in ustanovitev in delovanje novega slovenskega informativnega centra (prav tako v letu 1998). 154 Renata Mejak: Medčosovna analiza čezmejnih stikov prebivalcev TABELA 1: Narodnostna struktura respondentav MADŽARI " MADŽARI" SLOVENCI DRUGI % % % % Vzorec A leto 1992 65,1 12,5 21,3 1,2 N = 602 N = 392 N = 75 N - 128 N = 7 Vzorec B leto 1993 57, 4 13,2 27,1 2,3 N - 129 N - 74 N - 17 N - 35 N = 3 Vzorec C leto 1997 50,8 16,7 2 9A 3,2 N = 126 N = 64 N = 21 N = 37 N - 4 Iz tabele je razvidno, da so respondent! razvrščeni po etnični pripadnosti v naslednje kategorije: MADŽARI - homogena skupina respondentov, ki so se opredelili kot Madžari, "MADŽARI"- po določenih kazalcih smo predvidevali, da so respondenti te skupine slovenskega porekla, SLOVENCI - respondenti, ki so se opredelili kot Slovenci ali kot Slovenci in Madžari hkrati, ali kot Vendi, DRUGI - v to kategorijo so zajeti maloštevilni Nemci, Romi in in respondenti, ki se narodnostno niso opredelili. PREBIVALCI MONOŠTRA IN OBISKOVANJE SLOVENIJE Podoba o Sloveniji, Slovencih in o življenju čez mejo se je oblikovala pri prebivalcih Monoštra iz različnih virov (osebne izkušnje, radijske in TV oddaje, vzgo-jnoizobraževalne ustanove, časopisi, knjige, revije, kulturne prireditve, pripovedovanje drugih o Sloveniji, itd.). Med različnimi viri ( v okviru naše raziskave so j^^rwgjn gradivo. Ljubljana, 2001, št. 38/39 155 respondenti ovrednotili 14 različnih virov) so respondemi v dveh časovnih točkah (leta 1992 in 1997 smo jih povprašali o virih njihove informiranosti o Sloveniji) najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju pogledov na sosednjo Slovenijo, namenili neposrednim osebnim izkušnjam, ki so jih pridobili z neposrednim osebnim stikom z življenjem in ljudmi v Sloveniji.3 Kljub sorodnosti pogledov v MonoŠtru in v Lendavi o pomenu osebnih izkušenj pri spoznavanju sosednje dežele, so bile razmere v minulih desetletjih za prebicalce Monošcra pri obiskovanju Slovenije in navezovanju čezmejnih osebnih stikov, docela različne kot možnosti Lendavčanov glede obiskovanja Madžarske. Znano je, da je hladnovojna napetost po letu 1948, poleg Številnih negativnih posledic, za daljše obdobje zavrla naravno povezovanje in sodelovanje obmejnih krajev ob Rabi in Muri. Šele v 60. letih so se razmere postopno izboljševale ob meji. vendar intenzivnejši stiki ( več ali manj enostranski, ker so obiskovalci prihajali predvsem iz Slovenije, Madžarska je svojim državljanom še vedno ovirala nemoteno prehajanje državne meje) so se pričeli razvijati šele v 70. letih. Šele v letu 1989, ko so Madžari podrli žične ovire ob državni meji in dopustili dostop v obmejne kraje Porabja brez posebnih dovolilnic, so nastale možnosti za neovirano prestopanje državne meje. Promet med Slovenijo in Monoštrom se odvija z osebnimi prometnimi sredstvi, redni javni avtobusni promet še ni vzpostavljen, ker po predvidevanjih (in na podlagi prejšnjih izkušenj) ne bi bil donosen. Slabe prometne povezave zmanjšujejo možnosti prebivalcev obmejnih krajev v Porabju za razvijanje pogostejših stikov in za boljše medsebojno spoznavanje. Ob preučevanje čezmejnih stikov prebivalcev Monoštra s sosednjo Slovenijo ni zanemarljivo dejstvo, da dosegljivost mejnega prehoda z Avstrijo v neposredni bližini mesta (do mejnega prehoda Rnbaftizes - Heiligekreutz je MonoŠter oddaljen le 2 km) usmerja prebivalce Monoštra k pogostejšemu obiskovanju krajev v sosednji Avstriji. Iz razpredelnice, ki prikazuje obiskovanje Slovenije v treh časovnih točkah zasledimo določene premike v smeri naraščanja potovanj v Slovenijo. Na vprašanje, kako pogosto obiskujete sosednjo Slovenijo, so respondenti iz Monoštra odgovorili tako: * -k -k ^ Enake so mcli ugoiov ine- raziskave o čezmejnih stikih prebivalcev Lendave, ki so prav iak<> na prvo mesio posiavili osebne srike in izkušnje pri oblikovanju podobe o sosednji Madžarski. 1 156_______Renato Meiok: Medčosovno onalizo ceznnejnih siikov/ prebivolcev___ TABELA 2: Pogoslosl obiskov sosednje Slovenije Pogostost časovne Madžari "Madžari" Slove nci Drugi Skupaj obiskov točke % % % % % večkrat v 1992 0,5 0,0 2,3 0,0 0,8 tednu 1995 0,8 1,8 0,0 0,0 1,6 1997 0,0 0,0 0,8 0,8 1.7 večkrat na 1992 3,6 2,7 10,2 0,0 4,8 mesec 1995 1,6 2,3 0,0 0,0 3.9 1997 6,6 2,5 7,4 0,0 16,5 2 do 3 x 1992 24,7 45,3 36,7 28,6 29,7 na leto 1995 17,1 5,4 9,3 0,8 32,6 1997 13,2 5,8 10,7 0,0 29,8 1992 46,7 37,3 41,4 42,9 44,4 naključno 1995 30,2 6,2 12,4 0,8 49,6 1997 26,4 7,4 9,9 0,0 43,8 1992 24,7 14,7 9,4 28,6 20,3 nikoli 1995 7,8 1,6 2,3 0,8 12,4 1997 5,0 1,7 0,0 1,7 8,3 Leta 1992 Leta 1995 Leta 1997 N = 602 N - 129 N = 126 Iz razpredelnice razberemo, da so se respondenti v vseh treh časovnih ročkah v največjem številu uvrstili v kategorijo naključnih potovanj. Na to dejstvo najbrž vpliva relativna oddaljenost Monoštra od najbližjega mejnega prehoda in do večjih slovenskih mestnih (oziroma nakupovalnih) središč. Prav tako tudi neurejenost javnega prevoza zmanjšuje število potencialnih obiskovalcev iz Monoštra v Slovenijo. Nova železniška povezava Porabja s Slovenijo bo po predvidevanjih povečala zanimanje za potovanja v Slovenijo. Bistvenih razlik v prvi časovni točki (leta 1992) med številom potovanj in narodnostno pripadnostjo ne zasledimo. Nekoliko opaznejše so razlike v drugi in tretji časovni točki kjer Madžari po številu potovanj prednjačijo pred "Madžari", Slovenci in Drugimi. Drugo najštevilnejšo skupino, v vseh treh časovnih točkah predstavljajo respondenti, ki potujejo 2-3 krat na leto v Slovenijo. Respondentov, ki bi potovali večkrat v tednu v Slovenijo, z izjemo nekaj Slovencev, sploh ni. Eden najpomembnejših podatkov naše raziskave je, da se število respondentov, ki še nikoli niso obiskali Slovenije, trajno zmanjšuje od leta 1992. Med respondenti Slovenci sploh ne najdemo nobenega, ki ne bi obiskal Slovenije, pri vseh -tozprovej nnrodivo. Liubljonc. 2001. št. 38/39 57 ostalih respondencih pa zapazimo, da se je število "nenbiskovalcev" Slovenije, bistveno znižalo. porast števila potovanj v Slovenijo v zadnjih letih je nedvomno povezano z neoviranim prestopanjem državne meje, z odprtjem mejnega prehoda v Porabju jn z dobrimi sosedskimi odnosi Madžarske s Slovenijo. HtniČna pripadnost obiskovalcev Slovenije kaže, da glede Števila obiskov pred-njačijo Slovenci (v okviru kategorije "večkrat na mesec" je leta 1992 korelacija 2.8) in "Madžari" (leta 1992 je v okviru alternative "2 - 3 krat na leto" korelacija 2.5). Iz teh podatkov posredno sklepamo, da večkratna čezmejna potovanja prebivalcev Monoštra, zlasti Slovencev in oseb s slovenskim poreklom, vzpodbujeval-no vpliva na razumevanje slovenskega jezika in prekmurskega narečja. Prav tako se s pogostejšimi osebnimi stiki krepijo sorodstvene in prijateljske vezi med prebivalci obmejnih krajev Slovenije in Madžarske. Madžari na splošno manj obiskujejo Slovenijo, predvidevamo, da zaradi komunikacijskih težav. V prvi časovni točki je bilo med Madžari največ oseb, ki še niso nikoli obiskali Slovenije (korelacija 2.0), njihovo število se je v drugi in tretji časovni točki bistveno zmanjšalo. Razvrstitev respondentov po starostnih skupinah kaže, da najpogosteje potujejo v Slovenijo pripadniki srednje generacije (30 - 50 let), v skupini, ki še niso nikoli obiskali Slovenije, prevladujejo respondenti stari nad 50 let. Na splošno starost repondentov izrazito ne vpliva na število potovanj. Opazen je le trend naraščanja števila potovanj v Slovenijo pri srednji generaciji, pri mladih do 30 let, v drugi in tretji časovni točki pa tudi pri starejših prebivalcih Monostra. Izobrazbena struktura obiskovalcev Slovenije kaže, da pogosteje potujejo respondenti s poklicno, srednjo in višjo izobrazbo. V kategorijo "nikoli" so se uvrstili v največjem številu respondenti z nedokončano osnovno šolo, najmanjšem Številu pa so v tej skupini zastopani respondenti z visoko izobrazbo. Primerjave obsega čezmejnih potovanj prebivalcev dveh obmejnih mest Monoštra in Lendave kažejo, da so Lendavčani v pogledu potovanj v sosednjo državo, v primerjavi s prebivalci Monoštra, v izraziti prednosti. Med našimi respondenti v Lendavi so Številni potovali na Madžarsko večkrat mesečno in večkrat tedensko, hkrati pa med njimi komaj kdo, ki še ni obiskal sosede. Ugotavljamo, da ima poleg posebnih zgodovinskih okoliščin (neovirano prehajanje državne meje je omogočeno prebivalcem šele zadnja leta), neugodnih gospodarskih razmer na Madžarskem v prvi polovici 90. let.Prav tako tudi relativna oddaljenost slovensko - madžarskih mejnih prehodov od Monoštra ( Monošter je do mejnega prehoda Gornji Senik - Martinje oddaljen 15 km, do prehoda 158 Rencla Mejak: Medčasovna cinollzo čezmejnih. stikov prebivalcev Hodoš - Bajansenye pa 30 km) in odsotnost večjega mestnega naselja v bližini slovensko - madžarske meje, lahko predstavlja oviro za prebivalce Monoštra pri odločanju za potovanja v Slovenijo. NAMEN POTOVANJ PREBIVALCEV MONOŠTRA V SLOVENIJO Respondenri v Monoštru so leta 1992, 1995 in 1997 lahko izbirali med desetimi različnimi cilji potovanj v Slovenijo, in sicer: obisk sorodnikov, prijateljev -znancev, nakupovanje, obisk gostinskih lokalov, šport, obisk knjigarn, kulturnih prireditev, pokopališč, zdravstvenih ustanov in kopališč. Vprašani so lahko izbrali več odgovorov. Odgovori vprašanih o namenu potovanj v Slovenijo vsebinsko pomembno dopolnjujejo in razčlenjujejo podobo o čezmejnih stikih prebivalcev Monoštra. Med desetimi cilji potovanj so respondenti v vseh treh časovnih točkah, ne glede na etnično pripadnost, pretežno navajali kot cilj potovanj v Slovenijo, nakupovanje. Največ nakupovalcev je med pripadniki srednje generacije, ki imajo srednjo, poklicno ali osnovnošolsko izobrazbo. Leta 1992 je več kot polovica (56,0%) vseh respondentov povezala potovanje v Slovenijo z nakupovanjem. V letu 1995 se je število nakupovalcev v Sloveniji rahlo zmanjšalo (47,3%), zlasti pa je nakupovanje upadlo v času zadnje meritve leta 1997, posebej pri respondentih Slovencih (11,3%) in "Madžarih" (12,1%). V osebnih stikih z anketarji je več respondentov izjavilo, da so cene v sosednji Avstriji za prebivalce Monoštra dostopnejše. Na splošno sklepamo, da so vzroki za nazadovanje na področju nakupovanja v Sloveniji poslabšane gospodarske razmere na Madžarskem v letih tranzicije (porast nezaposlenosti, visoka inflacija, rast življenjskih stroškov, nizka kupna moč prebivalstva in visoke cene v Sloveniji). Drugo najpomembnejše mesto v vsebinski strukturi potovanj v Slovenijo zavzema v vseh treh časovnih točkah obisk sorodnikov. Dokaj pogosti obiski sorodnikov v Sloveniji kažejo na željo respondentov po ohranjanju in negovanju skupnih tradicij, sorodnih kulturnih vzorcev, družinskih in jezikovnih vezi. Približno četrtina vseh respondentov obišče svoje sorodnike v Sloveniji (v Prekmurju). Najpogosteje obiskujejo sorodnike v Sloveniji respondenti Slovenci in "Madžari" s slovenskim poreklom. Med obiskovalci sorodnikov zasledimo tudi Madžare iz Monoštra. Najpogostejši obiskovalci sorodnikov, prijateljev in znancev so pripadniki srednje generacije (od 31-50 let) in starejši nad 50 let. jg^grnvg in gradivo, Ljubljano 2001. šl. 38/39 159 Zbrani podatki kažejo, da so bili obiski sorodnikov najpogostejši v času prve in tudi še druge meritve, ko je neovirano prestopanje državne meje predstavljalo vznemirljivo novost. Pri obiskovanju sorodnikov so prednjačili leta 1992 in 1995 Slovenci (51,6% in 51,4 % je povezalo pot v Slovenijo z obiskom sorodnikov), sledili so jim "Madžari" (37,2% in 35,3%)- Respondenti Madžari so prav tako navajali, da obiskujejo sorodnike v Sloveniji (11,7% in 14,9%). Položaj se je bistveno spremenil v času tretje meritve (1997), ko so obiski sorodnikov postali redkejši (pri Slovencih je Število obiskov padlo na 12%, pri "Madžarih" na 4,)% in pri Madžarih na 8,4%. Dobre sosedske odnose prebivalcev ob slovensko-madžarski meji dokazujejo razmeroma pogosti obiski prijateljev in znancev iz Slovenije. Iz zbranih podatkov razberemo, da imajo vsi respondenti (izjema so pripadniki skupine Drugi), ne glede na etnično pripadnost, prijatelje in znance v Sloveniji. Največ obiskov so opravili respondenti iz Monoštra pri prijateljih in znancih v času naše prve meritve (Slovenci 38,3, "Madžari" 2o,o% in Madžari 18.9%). V času druge meritve (1995) se je Število obiskovalcev Madžarov in "'Madžarov" zvišalo, medtem ko je število obiskovalcev Slovencev občutno zmanjšalo. V tretji časovni točki so se obiski prijateljev in znancev bistveno zmanjšali, ne glede na etnično pripadnost vseh respondencov. Pogoste obiske sorodnikov, prijateljev in znancev v času prve meritve je mogoče pojasniti kot reakcijo respondentov na dolgoletne težave pri prehajanju državne meje kar je zaviralno vplivalo tudi na medsebojne stike obmejnega prebivalstva. Vzroke za manjše število obiskov v zadnjih letih (1995 in 1997) je mogoče razbrati iz opisnih odgovorov, ki so jih respondenti posredovali v okviru vprašanja o ovirah in vzpodbudah za obiskovanje Slovenije. Med ostalimi cilji potovanj je omembe vredno obiskovanj e športnih prireditev. Pri obiskovanju tovrstnih prireditev prednjačijo Madžari, sledijo jim "Madžari" in Slovenci. Zanimanje Madžarov za športne prireditve je razumljivo, ker pri spremljanju dogajanja zadošča le poznavanje pravil igre, znanje jezika pa ima manjšo vlogo kot pri drugih dejavnostih. Za kulturne prireditve in na sploh za kulturno dogajanje na slovenski strani izkazujejo zanimanje Slovenci in "Madžari", t.j. respondenti, ki z razumevanjem slovenskega jezika nimajo (oziroma nimajo večjih) težav. Zbrani podatki izkazujejo, da le približno desetina obiskov v Sloveniji ima tudi kulturno vsebino. Največ 160 Rencla Mejak: Medčasovna cinollzo čezmejnih. stikov prebivalcev zanimanja za kulturne prireditve je bilo v času prve meritve (od 8,0% do največ 12,5 %), pozneje se je zanimanje še zmanjšalo (od 1,6% do največ 6,5%).4 Kulturne prireditve obiskujejo pretežno ( v vseh treh časovnih točkah) respondenti s srednjo in VIS/ViŠ izobrazbo. Prav tako nevzpodbudni so podatki o obisku knjigarn v Sloveniji. V letu 1995 opažamo pri ' Madžarih" in Slovencih popolno odsotnost obiskovanja knjigarn v Sloveniji. Knjigarne v Sloveniji je leta 1992 obiskalo 2,3% Slovencev, leta 1995 obiskalo knjigarne le nekaj Madžarov (2,7%). leta 1997 je obiskovanje knjigarn še skromnejše (0,8 Madžarov in prav toliko Slovencev je obiskalo knjigarne v Sloveniji). Na splošno so znani vzroki tega pojava: izjemno visoke cene knjig, revij in drugih publikacij v Sloveniji v primerjavi z cenami na Madžarskem, težave z razumevanjem slovenskega knjižnega jezika in dokaj nizka izobrazbena struktura naših responclentov (v letu 1992 je imelo 10,3%, v letu 1996 14 % in v letu 1997 15,3% VIS/ VIŠ izobrazbo), kar ne vzpodbuja zanimanje za književne in druge kulturne stvaritve. Vsebinska usmerjenosc potovanj prebivalcev Monoštra v Slovenijo kaže, da pomembnejše mesto pripada le nakupovanju in obiskovanju sorodnikov, prijateljev in znancev vendar tudi na teh področjih opažamo ob vsaki ponovni meritvi upadanje. S slabšanjem materialnega stanja prebivalstva po letu 1992 pojasnjujemo dejstvo, da so respondenti v drugi in tretji časovni točki prenehali z obiskovanjem gostinskih lokalov, kopališč, knjigarn in zdravsrvenih ustanov v Sloveniji. Ponovne meritve v Monoštru v letu 2000, ko so po trditvah madžarskih virov (dnevni časopisi, RTV, strokovne revije, itd.), zaznavni že prvi dosežki tržnega gospodarstva v vsakdanjem življenju prebivalstva, bi posredovale bolj razgibano in optimistično podobo o čezmejnih stikih prebivalcev Monoštra. VZPODBUDE IN OVIRE ZA POTOVANJA V SLOVENIJO Razen vsebinske strukturiranosti obiskov v Slovenijo so nas še posebej zanimali dejavniki, ki vzpodbujajo ali ovirajo potovanja prebivalcev Monoštra v Slovenijo. S primerjanjem izsledkov iz let 1992, 1995 in 1997 o teh vprašanjih, smo ^ Primerjava z izsledki o obiskovanju kulturnih prireditev Lendave:!nov v sosednji Madžarski kažejo, da Slovenci in Madžari v Lendavi izkazujejo bistveno večje zanimanje za kulturno dogajanje na Madžarskem. Leta 1991 ¡f -i 1,5% Madžarov in 21% Slovencev vključilo v program obiska Mudžrske različne kulturne vsebine (obiski kulturnih prireditev, kulturnih ustanov, muzejev razstav, itd.). Zanimanje Lendavčanov za kulturno dogajanje onstran meje je bilo prisotno tudi pri naslednjih meritvah. j^j^rnvff in gradivo. Ljubljena, 2001, št. 38/39__16 ' poskušali ugotoviti, ali so se vzroki vzpodbud in ovir spreminjali, ali pa se pojavljajo kot konstanta v vseh treh časovnih točkah. Vprašanje je bilo odprtega tipa, respondenti so samostojno oblikovali svoje odgovore, ki smo jih v okviru obdelave podatkov razvrstili na podlagi frekvenc v posamezne tipične skupine. Odgovori respondentov kažejo, da so bile različne spodbude za potovanje v Slovenijo v prvi časovni točki Številne in raznolike. V drugi in tretji časovni točki so vzpodbude zaradi pogostosti potovanj postale manjŠtevilne, ker je tudi prehajanje državne meje postalo vsakdanje in manj atraktivno kot v prvih letih neoviranega prehajanja meje. Iz podatkov razberemo, da je najštevilnejša skupina respondentov, ki navaja, da jih nič ne vzpodbuja za potovanje v Slovenijo (od 32,7% - 48,4%). V skupini, ki jih nič ne vzpodbuja k potovanju v Slovenijo so zastopane vse etnične skupine. Med vzpodbudami za potovanje respondentov v Slovenijo zavzemajo, zlasti pri Slovencih in "Madžarih", sorodniki, pri Madžarih pa prijatelji. Tovrstne vzpodbude so bile najštevilnejše v času prve meritve, naslednja leta (1995 in 1997) so se vzpodbude za obisk sorodnikov in prijateljev bistveno zmanjšale. (V letu 1992 23,4% Slovencev navaja, cla vzpodbuja njihova potovanja v Slovenijo dejstvo, da imajo tam sorodnike, leta 1997 pa le 6,3 %). Iz odgovorov o dejavnikih, ki vzpodbujajo stike s Slovenijo lahko povzamemo, da respondente Slovence in Madžare s slovenskim poreklom vzpodbujajo predvsem konkretni cilji potovanj (sorodniki, znanci, prijatelji, nakupovanje, turizem, poceni bencin ) in mnogo manj abstraktne kategorije kot so matični narod, kulturna in jezikovna povezanost in podobno. To dejstvo potrjujejo podatld, da je le 11.7% (v letu 1992) oziroma 5,7% in 7,8% (v letih 1995 in 1997) respondentov Slovencev in Madžarov s slovenskim poreklom, označilo slovenski jezik kot vzpodbujevalca potovanj v Slovenijo. Hkrati pa se je v letu 1995 povečalo število Madžarov (18.9%), ki so ocenili slovenski jezik kot vzpodbudo za potovanja v Slovenijo. Predvidevamo, da obisk številnih turistov iz Slovenije v Monošter in okolico, ustvarja potrebo po razumevanju slovenskega jezika. Opisni odgovori respondentov razkrivajo pisano zbirko različnih vzpodbud za potovanje v Slovenijo. Najpogosteje zasledimo naslednje vzpodbude respondentov: turizem v Sloveniji, različna povabila na kulturne prireditve v Sloveniji, nastop v pevskih zborih in v različnih kulturnih skupinah, poceni gorivo, morje, lepi kraji, mesta in vasi, izmenjava pogledov s slovenskimi učitelji, dobro plačano delo, mir in prijateljstvo, materinščina, pošteni ljudje, ki radi pomagajo, sloven-sko-madžarsko prijateljstvo. 162 Renalo Mejak: Medčasovne onalizo čezmejnih stikov prebivalcev Izsledki medčasovne analize kažejo, da so najštevilnejši respondenti, ki ne zaznavajo nobenih ovir pri potovanju v Slovenijo. Njihovo število se je pri vsaki meritvi povečalo, in sicer od 17,5% (v letu 1992) do 36,2% (v letu 1997). Med najpogostejšimi ovirami, ki so jih navajali respondenti v vseh treh Časovnih točkah srečamo slabo materialno stanje oziroma pomanjkanje finančnih sredstev za potovanja. Število res po nd en tov, ki navajajo kot vzrok slabo materialno stanje kot oviro za potovanje v Slovenijo, se je ob vsaki ponovni meritvi nekoliko povečalo (leta 1992 le 4,3%, leta 1995 7,9% in leta 1997 10,9%). Podoben trend naraščanja zasledimo tudi pri naslednji najpogostejši oviri za negovanje stikov 5 Slovenijo, in sicer nepoznavanje slovenskega jezika pri respon-dentih Madžarih. Ta ovira je pri Slovencih in Madžarih slovenskega porekla le neznatno prisotna (2,6% leta 1992 in 1,6% leta 1997). Resno oviro za stike s Slovenijo predstavlja slaba povezanost Porabja z javnimi prometnimi sredstvi s Slovenijo. Respondenti opozarjajo, da ni rednih avtobusnih povezav s Slovenijo, sami pa nimajo osebnih avtomobilov. Vsebinska strukturiranost ovir za potovanje v Slovenijo se je dokaj spremenila od prve clo druge in tretje časovne točke. Ovire, ki so jih leta 1992 nekateri vprašani navajali ( vojna, negotov politični položaj v Sloveniji, težavni carinski postopki ), v času naslednjih meritev, niso bile več aktualne. Več respondentov je v vseh treh časovnih točkah navajalo kot oviro za obiskovanje Slovenije še starost, bolezen, pomanjkanje časa, draginjo v Sloveniji, vojno v Bosni, gospodarsko različnost Slovenije in oddaljenost ali preskromno število mejnih prehodov. Analiza odgovorov z vidika starostne strukture respondentov kaže: da je za mlade do 30 let (zlasti v letu 1992) največja ovira slaba prometna povezanost Monoštra in celotnega Porabja s Slovenijo (korelacija 2.4). Starejše nad 50 let (v okviru vseh treh meritev) najbolj ovirajo zdravstvene težave (korelacija leta 1992 je 2.8) in slab materialni položaj. Najmanj ovir so navedli pripadniki srednje generacije (od 31 -50 let). Izobrazbena struktura respondentov ne izkazuje pomembnejših razlik pri respondentih glede vzrokov, ki zavirajo potovanja v Slovenijo. SKLEP Izsledke medčasovne analize (1992, 1995 in 1997) čezmejnih stikov prebivalcev Monoštra lahko sklenemo v naslednje ugotovitve: l) Med različnimi viri, ki oblikujejo podobo o Slovencih in o življenju v Sloveniji so respondenti pripisali v dveh časovnih točkah (leta 1992 in 1997, leta jfoZPinv£_iri gradivo, Ljubljana. 2001, s!. 38/39 163 1995 nismo vpraševali respondentov o pomenu posameznih virov za informiranost o Sloveniji) neposrednim osebnim stikom z ljudmi in življenjem v Sloveniji. Zbrani podatki o obiskovanju Slovenije izkazujejo, da število obiskov (kar je povezano z neoviranim prestopanjem državne meje, z odprtjem mejnega prehoda v Porabju in dobrimi sosedskimi odnosi med Slovenijo in Madžarsko) iz leta v leto narašča. Hkrati s tem se Število respondentov, ki še niso nikoli obiskali Slovenije (ob prvi meritvi kar 20,3% respondentov) vztrajno zmanjšuje (leta 1997 le 8,3% respondentov ni obiskalo Še sosednjo Slovenijo). Leta 1997 ni več bilo respondenta Slovenca, ki bi ne obiskal Slovenije. Večina obiskovalcev potuje v Slovenijo naključno. Respondentov, ki bi večkrat na teden potovali v Slovenijo, sploh ni. 2) Med cilji potovanj v Slovenijo prevladuje nakupovanje, zlasti v letu 1992. Naslednje meritve (leta 1995 in 1997) zaradi zaostrenih gospodarskih razmer na Madžarskem in visokih cen v Sloveniji, nakupovanje kot cilj potovanj stopa v ozadje. Med pomembne cilje potovanj v Slovenijo so respondent} uvrstili še obiskovanje sorodnikov, prijateljev in znancev v Sloveniji, vendar tudi na tem področju ugotavljamo, da so bili tovrstni obiski najpogostejši v času prve meritve. 3) O vzpodbudah za potovanje v Slovenijo smo ugotovili, da posebnih vzpodbud, zlasti v Času druge in tretje meritve, respondent! nimajo. Najpogosteje navajo kot vzpodbudo za potovanje v Slovenijo obisk sorodnikov, znancev ali prijateljev. Nasploh prevladujejo konkretne vzpodbude, kot so nakupovanje, obiskovanje, turizem, poceni bencin, itd. Le redki posamezniki (Slovenci in Madžari s slovenskim poreklom) so navedli slovenski jezik kot vzpodbudo za potovanje v Slovenijo. 4) Večina respondentov (zlasti v prvi časovni točki) meni, da ni nobenih ovir za potovanje v Slovenijo. Pri naslednjih meritvah je Število respondentov, ki so opozarjali na ovire pri potovanju v Slovenijo, povečalo. Najpogosteje navajajo respondent! ovire kot so-, slabo materialno stanje, nepoznavanje jezika, slabo prometno povezanost Monoštra in Porabja s Slovenijo z javnimi prometnimi sredstvi, oddaljenost od mejnih prehodov, draginjo v Sloveniji, starost in pomanjkanje časa. _JANEZ STERGAR Nastajanje evropske manjšinske zaščite THt shaping oi; luk0pt an minority protection The paper ^Minority protection in the tight <$/"European documents* [mm the international conference '•Europe and national minorities on the threshold of the third millennium.. ((,'orica/Gorizia. Italy. November 2&-27, 1993) has for years been ready to he published ut the conference collection of papers, which, however, was never published Although codification of national minority protection in Europe has since then made considerable progress, a number oj questions remains unanswered, especially as regards the promotion of international norms of protection. Hie author's survey is also a testimony on Slovene news and endeavours m the dealt-with expert and political field in the years 1992 and 1993- Considering the conference programme, the article does not deal with the activities oj the Conference (Organization) Jbr Security and Cooperation in Europe in the field of minorities. Apart from some subsequent notes, the text has later not been updated and com plemented. as a number of more recent surveys is available. Keywords: minority protection, conferences, Gonzia Gorica, 1993 Referat "Zaščita manjšin v luči evropskih dokumentov"z mednarodnega simpozija 'Evropa in narodne manjšine na pragu tretjega tisočletja tGorica/Cortzia. Italija. 26.-2" nov 1993j je bil že več let pripravljen za natis v zborniku s simpozija, zbornik pa ni izšel, Čeprav je do danes kodificiranje zaščite narodnih manjšin v Evropi precej napredovalo, ostaja odprtih vrsta vprašanj, posebej glede uveljavljanja mednarodnih zaščitnih norm Avtorjev pregled je hkrati t udi pričevanje o slovenskih pogledih in prizadevanjih na obrat na ranem st roko v n o-politič nem področju v letih 1992 in 1993 Glede na program simpozi ja referat ne obravnava dejavnosti Konference (Organizacije) za evropsko varnost in sodelovanje na manjšinskem področju Razen nekaterih naknadnih opomb besedilo tudi pozneje ni bilo ažurirano in dopolnjevano, saj je na voljo t eč novejših pregledov drugih avtorjev. Ključne besede: manjšinska zaščita, konference. Gorica, J993 165 Najprej naj si dovolim krarek zgodovinski ekskurz ali memento: naš primorski rojak dr. Josip Wilfan je pred dobrimi Šestimi desetletji od 29- junija do 1. julija 1932 na Dunaju predsedoval že osmemu Kongresu evropskih manjšin. Kongres je postavil "zahtevo po generalizaciji manjšinskega prava" in v resoluciji sprejel "celoten kodeks manjšinskega prava." V kodeksu se je zavzel za kolektivno zaščito manjšin in za načelo kulturne avtonomije. Sani Wilfan je o tem predaval med drugim tudi v Ljubljani in zamisli Kongresa objavil v reviji "Sodobnost".1 Wilfanov sin Joža Vilfan pa je v zagrebškem emigrantskem tedniku "Istra" tedaj avtonomijo kritiziral kot nezadostno in zahteval (revolucionarno) pravico do samoodločbe (narodov oz. manjšin). Navedeni ekskurz v zgodovino seveda priča o tem, kakšna stalnica so nekatera vprašanja manjšinske zaščite in kako počasi države sprejemajo nove mednarodnopravne obveze. Moj namen pa ni, da bi potrjeval znane zgodovinske izkušnje alt sejal skepso do dokumentov in pozitivnih procesov njihovega sedanjega pripravljanja. Ker je naneslo, da sem v letu 1993 (kot zgodovinar in ne kot pravnik, diplomat ali politik) sodeloval v komisiji manjšinskih strokovnjakov Sveta Evrope (SE), naj povzamem nekaj opažanj predvsem v zvezi s tem poglavjem nastajanja manjšinskega prava v Evropi. Evropska listina za regionalne ali manjšinske jezike ima 35 let dolgo pred-zgodovino.2 Prelomno je bilo leto 1981, ko sta tako Posvetovalna skupščina Sveta Evrope kot Evropski parlament (Evropske skupnosti) sprejela priporočila glede manjšinskih jezikov in narečij. Po javnem "hearingu" manjšinskih predstavnikov ieta 1984 in dodatnih priporočilih Posvetovalne skupščine SE leta 1988 je ad hoc komite vladnih strokovnjakov pripravil predlog listine, ki je bila 1992 končno sprejeta. Dodati velja opozorilo, da Listina ne uvaja nobenih novih pravic manjšin ali posameznih pripadnikov manjšin, ampak zahteva od vlad, da izberejo "menu" ukrepov za izboljšanje položaja manjšinskih jezikov na najrazličnejših področjih javnega življenja. Med prvimi enajstimi državami-podpisnicami sta bili 5111992 tudi naši sosedi Avstrija in Madžarska; ne pa tudi Italija. Pristop k Listini je omogočen tudi nečlanicam Sveta Evrope, a Slovenija - tedaj v statusu gosta SE - te možnosti ni izrabila. Listina predvideva poseben mehanizem kontrole, kamor sodi tudi periodično poročanje držav o uresničevanju jezikovnih pravic. Svoje poročilo so Svetu Evrope mdr. posredovale tako podpisnici Avstrija in Madžarska, kot tudi ne-pod-pisnica Italija, O tem in še čem ste se Primorski Slovenci - italijanski zamejci lahko sami prepričali ob svojem ne tako davnem obisku v Strasbourgu (15.-16.9.1993). Italijansko poročilo seveda še ne more upoštevati dveh začetih postopkov prof. * * 1 Josip \Vllfan, Manjšinski kongresi. - Sodobnost, Ljubljana, 2/1934. sir. 145-151, 200-205- ~ O tem podrobneje npr. Jan-Kgbert Kuipers, The Huropean Charter for Kegional or Minoriiv l.anguages (besedilo predavanja U.5.1993 v Leeuwardnu). 166 onez Steigfi; Naslojonje evropske rnonišinske zaščite Sama Pahorja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (kar bo posebna zgodba, ki pa opozarja na dejsrvo, da je to sodišče nekajkrat Že na podlagi same Evropske konvencije človekovih pravic razsojalo tudi o manjšinskih pritožbah). Omenjena poročila treh Sloveniji sosednjih držav so javna. Povzamemo lahko, da kratko avstrijsko poročilo zamolčuje slovensko manjšino na Štajerskem; ta je resda maloštevilen a, a izrecno zaščitena tudi s 7. členom Avstrijske državne pogodbe (iz 1955)- En stavek opozarja tudi na atavistično prakso popisovanja "vin-dišarskega" jezika na Koroškem. Madžarsko poročilo je izčrpno in relativno samokritično ter navaja komparativne podatke in ocene glede številčne moči posameznih manjšin (za Slovence od 1731 pa do 5000). Razmeroma gostobesedno italijansko poročilo se opira predvsem na vrsto sprejetih in vrsto predloženih zakonov, veliko manj pa pove o praksi in nič o pomanjkljivostih manjšinske zaščite. Nemogoč je zadnji stavek o izvoru Slovencev v Deželi Furlaniji-Julijski krajini, saj izgleda, kot da bi bili neki sodobni migranti. Pač pa je relativno ugodna ocena o 100.000 pripadnikih "slovenske skupnosti". Evropska listina za regionalne ali manjšinske jezike dokončno stopi v veljavo po ratifikaciji s strani najmanj petih držav-podpisnic. Šele ob ratifikaciji države predložijo svoj izbor ukrepov v prid jezikovnim pravicam. Avstrija je ratifikacijo najavljala za letošnji november, a iz nepojasnjenih razlogov do nje ni prišlo in tako tudi ne poznamo izbranega avstrijskega "menuja". Prav tako doslej še ni prišlo do ratifikacije Listine s strani drugih potrebnih najmanj petih drŽav. 3 Slovenija je svoj pristop k Evropski listini najavljala ob sprejemu v polno članstvo SE 14. maja 1993, ko je podpisala tudi Evropsko konvencijo človekovih pravic (dalje: EKČP) z dodatnimi protokoli. Spomnili se boste, da je ob sprejemanju Slovenije v SE Italija izrazila nekaj zadržkov prav v zvezi z manjšinskimi vprašanji. Manj pa je bilo popularizirano poročilo Komiteja za pravna vprašanja in človekove pravice Parlamentarne skupščine SE, kjer med drugim jasno piše, da sta obe manjšinski skupnosti v Sloveniji (torej madžarska in italijanska) "precej privilegirani" ter "grosso modo zadovoljni s svojim položajem.'' Poročevalčev.' zaključek po obisku Slovenije je bil jasen: "Način, kako ščiti manjšinske pravice, je vzorec in vzgled za mnoge druge evropske države, tako vzhodne kot zahodne,"'* Ratifikacije podpisa Evropske konvencije Človekovih pravic v "Uradnem listu Republike Slovenije" doslej še nisem opazil.5 Pač pa je tudi Slovenija 22. septembra 1993 predložila svoje poročilo o manjšinah in uporabi njihovih jezikov,6 v ■k -k * 3 Predpisani pogoj za uveljavitev listine je bil izpolnjen šele 1.3.1998 Htircsikovo poročilo je v gradivih Sveta Evrope označeno z AS/Jur(44) 55, 22 March 1993. 5 Državni zbor RS je konvencijo nato ratificiral 31-5-1994. V Uradnem listu RS štev. 33 (priloga "Mednarodne pogodbe" štev. 7) je bila objavljena 13 6.1994. 6 Slovensko poročilo Svetil I-v rope se ne razlikuje veliko od tiskanega poročila, ki ga je RS predložila Svetovni konferenci o človekovih pravicah na Dunaju junija 1993: Eihnic Minorilies in Slovenia, ured. Vera Klopčič in Janez Srergar, Ljubljana 1993- Oktobra 1994 je ob 6 Kviopski konferenci obmejnih regij v Ljubljani izšla še druga razširjena izdaja omenjene publikacije. in gradivo. Ljubljano. 2001, si, 38/39 167 katerem je zagotovila, da jc pristop k Evropski listini za regionalne ali manjšinske jezike "v postopku sprejemanja." Torej smemo pričakovati, da RS v tem pogledu ne bo preveč zaostajala za svojima dvema sosedama.7 Tudi sprejemanje dodatnega protokola o manjšinskih pravicah k Evropski konvenciji človekovih pravic in/ali posebne oz. okvirne konvencije o manjšinskih pravicah ima že kar nekaj predzgodovine. Po zavezujočih sklepih Parlamentarne skupščine SE je bil tucli za pripravo teh dokumentov ustanovljen komite strokovnjakov za varstvo narodnih manjšin (DH-MIN), ki je začel delali 23-11-1992 in predložil svoje poročilo julija 1993- Slovenija je bila v komiteju zastopana že od začetka, sprva še kot gostja. Trpko lahko pripomnim že tu, da sem se sam lahko prepričal, da v komiteju strokovnjakov žal niso prevladovale strokovne presoje, ampak real-politična računica ali - blažje rečeno poudarjeno upoštevanje domačih družbenih danosti, posebej seveda na manjšinskem področju. Dobil sem vtis, da so člani te strokovne komisije nastopali predvsem kot predstavniki svojih vlad, torej bolj kot politiki. Italijanski predstavnik v komisiji je bil profesor ustavnega prava Sergio Bartole s tržaške univerze. Prof. Bartole vodi tudi italijanski del komisije za proučevanje novejše zgodovine slovensko-italijanskih odnosov ter je nedvomno ekspert za to problematiko. Aktivno ni sodeloval le v strokovni komisiji SE, ampak tudi v nd hoc delovni skupini, v kateri pa Slovenija ni bila zastopana. Pred sprejemom RS v polnopravno članstvo SE smo v strokovni komisiji Slovenci kol posebni gostje namreč sedeli v ozadju sejne dvorane, med Slovaki in Ukrajinci ter v družbi opazovalcev iz različnih mednarodnih organizacij. Prof. Bartole je bil med najbolj dejavnimi člani komisije. Njegova oz. italijanska stališča so poudarjala individualne pravice in načelo nediskriminiranja, zapostavljala pa pozitivno manjšinsko zaščito in kolektivne pravice. Država naj bi torej npr. dopuščala pouk v manjšinskem jeziku, ne bi pa se obvezala za vzdrževanje javnega manjšinskega šolstva. Vsekakor sem se čudil takemu restriktivnemu odnosu. Italijanske prisotnosti in dejavnega sodelovanja pa nikakor ne bi mogli označevati za obstrukcijo. Restriktivno stališče bi lahko razlagali tudi kot krčenje predvidenih manjšinskih pravic na najmanjši skupni imenovalec, še sprejemljiv za vse. Tako italijansko stališče na ravni mednarodnega pogovora seveda lahko razumem, lahko bi ga tudi sprejel in definiral kot realistično politiko, saj rudi izražena stališča predstavnikov drugih držav niso predstavljala kakega velikega koraka naprej. Če pa bi Italija morala sprejeti splošno formulacijo o vzpostavitvi javnega manjšinskega šolstva, bi s tem lahko razrešili npr. vprašanje obstoja dvojezičnih Šol v Videmski pokrajini. Z izjemo prve seje delu komiteja strokovnjakov niso prisostvovali predstavniki zainteresiranih narodnih manjšin; ob danem razmerju moči niti ne trdim, da bi njihovo nadaljnje sodelovanje lahko izboljšalo končni rezultat. Ta pa je 45 strani ■k -k -k ^ "Postavk sprejemanja" omenjene Kvropske lisiine v v]adi in v Državnem zboru RS se je končno vlekel do 4. oki 2000. 168 Jonez Stergar: Nos^jonje evropske manjšinske zasčile dolgo poročilo, ki ga sam označujem le za "kratki kurz" odprtih vprašanj manjšinskega varstva, saj konsenz ni bil dosežen praktično glede nobene zaščitne norme. Strokovnjaki so/smo tudi definicijo narodnih manjšin, ki bi seveda določala obseg zaščite, prepustili ministrom. Poskusna glasovanja o različnih predloženih variantah so izvedli šele konec poletja 1993 na sestanku "visokih vladnih uradnikov". Namestnike zunanjih ministrov je tik pred oktobrskim dunajskim vrhom šefov držav in vlad Članic SE nato presenetila še generalna sekretarka SE Cacherine Lalumiere, ki je v poluradnem dokumentu podvomila v združljivost posebnih pravic narodnih manjšin z načelom splošnosti človekovih pravic in s "filozofijo EKČP" (uvajanje posebnih pravic za del državljanov naj bi bilo npr. v Franciji takorekoč '"neustavno"; podobno "po francosko" je Lalumierova razmišljala že na neformalnem srečanju evropskih pravosodnih ministrov 21.-22.6.1993 v Luganu). Po načelnih odločitvah oktobrskega dunajskega vrha so zunanji ministri SE 4. novembra 1993 postavili nove Časovne roke strokovnjakom, ki naj v letu 1994 pripravijo besedilo Okvirne konvencije o pravicah narodnih manjšin8 in paralelno tudi dodatni protokol k EKČP o kulturnih pravicah posameznikov - pripadnikov manjšin. Počasnost sprejemanja dodatnih manjšinsko-varstvenih pravnih instrumentov v Evropi je - tudi glede na uvodni zgodovinski ekskurz - zelo relativna, saj je tudi evidentiranje različnih variant in razhajanj korak k cilju. Kot rezultat dela strokovnega komiteja in drugih letošnjih sestankov v okviru SE lahko omenim npr. katalog obravnavanih manjšinskih pravic in formulacije za ta ali oni možni dokument. Osnovne manjšinske pravice po tem katalogu so: pravica do obstoja in do priznanja, načelo nediskriminacije in enakosti pred zakonom, zaščita manjšinske identitete, pravica do svobodnega priznavanja k manjšini, sklop jezikovnih svoboščin (priznanje manjšinskega jezika, pravica do uporabe manjšinskega jezika v zasebnem Življenju, v javnih institucijah in v sodnih postopkih, pravica do rabe lastnega osebnega imena, pravica do krajevnih napisov v manjšinskem jeziku), pravice v izobraževanju (učenje manjšinskega jezika v šoli, pouk v manjšinskem jeziku, ustanavljanje manjšinskih izobraževalnih zavodov), kulturne svoboščine (razvijanje in izražanje manjšinske kulture, jezika in običajev cer prejemanje finančne podpore iz javnih in zasebnih fondov), pravica do ustanavljanja in vzdrževanja lastnih organizacij, informacijske svoboščine (svoboda izražanja, obveščanje v manjšinskem jeziku, dostop do javnih medijev, pravica do lastnih sredstev obveščanja), verska svoboda (svoboda vesti, pravica ustanavljanja lastnih verskih zavodov), pravica do prekomejnega sodelovanja, sodelovanje s pripadniki drugih skupin, svoboda gibanja (ki je manjšinam v nekaterih vzhodnoevropskih državah še zelo omejena), sodelovanje v javnih zadevah, pravica do političnega zastopstva v krajevnih in/ali državnih organih, pravica do učinkovite pravne pomoči. Katalog obsega tudi načelo manjšinske lojalnosti, obveznosti držav * * * s Ministrski odbor SE je Okvirno konvencijo nato sprejel 10 11.1094 Za podpis je bila odprta 1.2.1995. ko je k njej pristopilo prvih 21 držav, med njimi rudi Slovenija, Italija, Avstrija in Madžarska. pcvp_rnve in gradivo. Ljubljano, 2001. šl 38/39 169 (predvsem glede odpovedi vsaki asimilacijski politiki in glede sodelovanja z drugimi državami) ter približevanje pravici do lokalne samouprave. Poročilo obravnava rudi možnosti zn kolektivne pravice manjšin cer možne nadzorne mehanizme. Jasne so tudi prednosti in slabosti vsakega od treh možnih dokumentov o manjšinskih pravicah: dodatnega protokola k EKČP (možnost individualnih pritožb po utečenem postopku precl Evropskim sodiščem za človekove pravice), posebne konvencije (večja pravna obveza in možnost nadzora, vključenost kolektivnih pravic) ali okvirne konvencije (večja verjetnost ko nse nzu a In ega sprejema v SE, odprtost za sedanje nečlanice SE). Slovenski predstavniki smo se zavzemali za optimalno kombinacijo podpisa dodatnega protokola in posebne konvencije. Ob nedogovorjeni definiciji narodnih manjšin je treba omeniti klasična razhajanja o avtohtonosti in znanem teritoriju kot konstitutivnem predpogoju narodnih manjšin (ali se avtohtonost pridobi v 30 letih, v treh generacijah ali v 100 letih stalne naseljenosti; novi madžarski zakon j^redvideva slednji kriterij, za Slovence in njihove sosede pa bi lahko veljalo tudi tisoč let in še kaj povrh), vprašanje državljanstva pripadnikov manjšin itd. Ob pobudah za manjšinsko zaščito zunaj okvira SE. ki jih je na simpoziju že naštela kolegica mag. Vera Klopčič, naj opozorim še na nekatere. Stališča Evropskega parlamenta je v predlog konvencije leta 1988 strnil poslanec von Stcni/fenberg, od maja 1993 pa je v obravnavi dopolnjen Aiberjeu predlog. Slovenija še nekaj časa ne bo zastopana v Evro-parlamentu, zato je razumljivo, da tamkajšnje pobude spremljamo manj intenzivno. V svojem nedavnem referatu v Droboljah/Drobollach (5 11-1993) je prof. Christoph Pan opozoril tudi na mednarodnopravno veljavnost nekaterih sklepov, ki sta jih sprejeli OZN in Evropska skupnost v zvezi s sedanjo vojno na Balkanu in ki zadevajo tudi položaj (evropskih) manjšin (npr. v Carringtonovem in Vance-Oicnovem načrtu). Zaradi politične brizantnostj manjšinskih vprašanj se je oglasil tudi NATO (ki ne glede na formalne odnose posameznih držav z njim močno vpliva na naš skupni srednjeevropski prostor) in novembra 1992 ocenil, da zahteve narodnih manjšin po neodvisnosti pogosto izvirajo iz nesposobnosti osrednjih oblasti, da bi ob pravem času obravnavale željo po avtonomiji.9 Spomniti velja tudi na regionalno omejeno akcijo za povečanje standarda manjšinskih pravic v državah Srednjeevropske Iniciative. Dokument o preprečevanju sovraštva, do drugorodcev v deželah delovne skupnost Alpejadran je bil podpisan dobesedno pred nekaj urami.10 * k -k 9 Christoph )'an. Grundrechie der Luropaischen Volksgruppen. Der FUl-V-Konveniionsentwiirf. Mesec dni pied sprejemom omenjenega dokumenta je Delovna skupnost za manjšine Alpe-Jadran na Bledu 21.-22. JO 1993 pripravila posvet. Zbornik referatov je naslednje leto izšel v Ljubljani: Manjšine v prostoru Alpejadran : Minderheiten im Alpen Adria-raum : Manjine na pud: nčju Alpe-Jadrana : \£ minoranze nell' area di Alpe Adi ia : Kjsebbv-pek az AJpok-Adria lersegben. 1 70_____lonez Stergar Nastojonje evropske manjšinske zaščitg_ Iz istega geografskega prostora izhaja Listina minimalnega standarda pravic narodnih manjšin, sprejeta na 15- Srečanjn narodnih manjšin sosednjih dežel 19.21.10.1990 v Osijeku." Svoje zamisli glede manjšinske zaščite je na svojem 18. kongresu julija 1993 v Poljčah predstavil tudi AIDLCM (Mednarodna zveza za obrambo ogroženih jezikov in kultur). Med dokumenti manjšinskih združenj pa gre gotovo prav posebno mestu predlogu Konvencije o manjšinskih pravicah FUENS-a (Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti). Predlog te najpomembnejše evropske manjšinske organizacije (v končni verziji sprejet na njenem 38. kongresu 28.5 1992 v Cottbusu) glede na pravice iz predlogov dokumentov SE dodatno zahteva zlasti več kolektivnih in političnih pravic (med drugim pravico do zaposlitve v javnih službah, pravico do političnega zastopstva, pravico do avtonomije in pravico do soodločanja). V novi sistem evropske zaščite narodnih in jezikovnih manjšin lahko prištevamo tudi bilateralne meddržavne pogodbe. Leto dni po sklenitvi (6.11.1992 v Ljubljani) in še pred ratifikacijo v Evropi že predstavljajo kot vzorčno Pogodbo o zagotavljanju posebnih pravic slovenski manjšini v Republiki Madžarski in madžarski manjšini v Republiki Sloveniji.12 Prava "inflacija" predlogov kaže na vedno širši krog prepričanih v to, da je po desetletjih oklevanja treba normirati zaščito avtohtonih, tradicionalno naseljenih narodnih manjšin, ki se niso selile, ampak jih je zgodovina z državno mejo ("nenaravno") ločila od matičnega naroda. Že v svojem mandatu ministrom in strokovnjakom je parlamentarna skupščina SE jasno razmejila klasične narodne manjšine od m igra nt o v, azilantov, beguncev in drugih "novih manjšin". Na silo vzpostavljati navidezni antagonizem med posebnimi pravicami vsake od teh občutljivih in deprjvilegiranih skupin ter med temeljnimi človekovimi pravicami vsakega posameznika, je neproduktivno dejanje. Tudi mednarodno zagotovljene posebne pravice otrok, žensk ali invalidov (da zaščitenih redkih živalskih vrst ne omenjamo) niso v opreki z univerzalnimi človekovimi pravicami. Verjetno nisem najbolj kvalificiran za presojo, ali bodo Evropa, torej evropar-lamentarci, Svet Evrope, KVSE in druga v referatu omenjena združenja resno vztrajali pri afirmaciji manjšinskih pravic. Temu v prid govori zelo konkreten strah, da bi nerešena manjšinska vprašanja in zaostreni etnični odnosi med različnimi skupinami privedli do resnične katastrofe. Od tod tudi omenjena ocena NATO, ki seveda ni kaka humanitarna organizacija. Pragmatični motivi vodijo tudi k soglasnim sklepom Parlamentarne skupščine SE za preprečevanje etničnih konfliktov tudi s pomočjo sprejema pravnih instrumentov o manjšinski * * * 11 Listina je objavljena npr. v Slovenskem vestniku, Celovec, 6.2.1991, sir 5-6. 12 Tako npr. lsrv;in ljgy;ino v referatu "Codificarion of Minority Rights" na 12. letni konferenci Inštituta za vzhodno-zahodne študije na Bledu 21 .-23-5-1993; tema konference je bila: "Minority Rights and Responsabiliiies: Challenges in a New Europe". Listini o ratifikaciji slovensko-madžarske pogodbe v parlamentih obeh držav sta bili nato izmenjani 29-4.1994 v Budimpešti. Pogodba pa je bila v celoti objavljena tudi v knjigi tihnic Minorities in Slovenia, Ljubljana 1994. str. 65-69. j?n/prove in gradivo, Ljubljane. 2001. šl. 38/39 17] zaščiti. Na moj optimizem glede prihodnosti manjšinske zaščite vplivajo tudi povečan pomen regionalizma, iskanje lastnih korenin in večje upoštevanje lokalne kulture. Vse to v realnih zgodovinskih okvirih govori v prid manjšinam v svetu in jim povečuje specifično težo. Seveda ob vseh težavah, pomanjkljivostih in tudi možnostih uresničitve katastrofičnih scenarijev, ki smo jih danes že omeniliNa 2. svetovni konferenci o človekovih pravicah na Dunaju 14.-25-6.1993 je prodrlo tudi načelo, da mednarodni kontrolni mehanizmi za zaščito človekovih (torej tudi manjšinskih) pravic ne pomenijo nedovoljenega vmešavanja v notranje zadeve posameznih držav.^ Imel sem priložnost in čast, da sem kot strokovnjak sodeloval v slovenski delegaciji na tej konferenci OZN, ko so bili med drugim sprejeti tudi sklepi o povečanju sredstev za varovanje človekovih (tudi posebnih manjšinskih) pravic. Dogovorjen je bil premik od načelnih deklaracij k bolj konkretnim in obvezujočim pravnim normam in vzpostavitvi mednarodnih nadzornih mehanizmov. Danes obravnavani evropski zaščitni in kontrolni instrumenti gredo v to smer. Človekove pravice so univerzalne in zato imajo evropske in svetovne organizacije pravico razvijati večji nadzor nad njihovim upoštevanjem ter kaznovati morebitne kršitve. Po sklepu oktobrskega dunajskega srečanja šefov držav in vlad članic SE je potrebno povečati učinkovitost mednarodnega pravnega varstva in reformirati delovanje Evropskega sodišča za človekove pravice tako, da bo razsojalo v več senatih in da bodo predložene zadeve rešene hitreje kot sedaj - včasih šele po sedmih letih. Za zaključek naj le opozorim, da v celoti veljavne evropske manjšinske zakonodaje res še ni in da je zato neprevidno občasno sklicevanje na "evropske standarde", vključno z neobstoječim načelom recipročnosti. Že iz slovenskega primera lahko vidimo, da Zahodna Evropa ni vedno uporaben praktičen vzor; pri manjšinah že ne kar vse povprek. Seveda pa obstaja upanje in volja za to, da ne bi v manjšinskih rečeh odločala izvršena politika "etničnega čiščenja" a la Miloševič et consortes, ampak toleranca, širokogruclnost, upoštevanje dobrega zgleda, načelo spoštovanja pogodb in zakonov (kjer obstoje), dobro sosedstvo, bonton ali lepe manire in vse, kar nas dela državljane nove Evrope in še bolj ljudi v polnem pomenu te besede. ■* * * Prim. broSuro: Sveiovnn konferenca o človekovih pravicah. Dunajska deklaracija. Ljubljana 1993- ROMANA BESTER Državljanski in etnični nacionalizem v odnosu do etničnih manjšin Civic \nd ethnk nationamsm in relatK>\ to l-tiink minority The article presents a study oftwo different theoretical models of nationalism ethnic and aric - as well as the analysis of the advantages and disadvantages of the individual mod; els (above all in relation to ethnic minorities). Civic nationalism is essentially linked with the state and tends towards the shafting of a unified, culturally homogeneous group within the existing specific political boundaries. All citizens ate at the same time members of the same (political) nation, having equal rights and enjoying equality before the law. Ethnic adherence is not predetermined but is a matter of choice In ethnic nationalism, however, appurtenance to a nation is inherited and not chosen. Relatedness among members of an ethnic nation is based upon blood ties, upon com mon origin and specific ethnic characteristics, all of which can practically not be obtained otherwise but by being born into ci community Theoretical definitions of ethnic and civic nationalism are illustrated by practical examples - the model of ethnic nationalism is presented on the case of Germany, the model of civu nationalism on that of Trance. Keywords: civic nationalism, ethnic nationalism, theories Članek predstavljal študijo dveh različnih teoretičnih modelov nacionalizma etničnega in državljanskega ter analizo prednosti t n slabosu posameznega modela (predvsem) r odnosu do etničnih manjšin. Državljanski nacionalizem je bistveno povezan z državo in teži k oblikovanju enotne, kulturno homogene skupine znotraj že obstoječih specifičnih političnih mej l si državljani so hkrati tudi pripadniki iste (politične) uacije, imajo enake pravice in so enaki pred zakonom. Nacionalna pripadnost ni r naprej določena, temveč je stvar izbire V etničnem nacionalizmu pa je pripadnost naciji (narodu) podedovana in ne izbrana. Povezanost med člani etnične nacije temelji na krvnih vezeh, na skupnem izvoru m posebnih etničnih značilnostih česar praktično ni mogoče pridobiti drugače kot z rojstvom v skupnosti. Teoretične opredelitve etničnega in državljanskega nacionalizma so v članku dopolnjene s primeri iz prakse model etničnega nacionalizma je prikazan na primeru Nemčije model državljanskega nacionalizma pa na primeru Francije Ključne besede; državljanski nacionalizem, etnični nacionalizem, teorije 173 i. UVOD Danes obstaja prava poplava teorij in definicij nacionalizma. Izraz nacionalizem se uporablja tako za opis določene politične ideologije, določenega političnega gibanja, za proces nastajanja narodov pa tudi za določeno individualno politično usmerjenost (Wodak et al., 1998: 20). Anthony Smith, kot eden izmed najvplivnejših avtorjev na področju nacionalizma v zadnjih dveh desetletjih1, je nacionalizem definiral kot »ideološko gibanje, ki si prizadeva za pridobitev ali ohranitev avtonomije, enotnosti in identitete obstoječega ali potencialnega naroda (nacije)« (Smith v Rizman, 1991: 21). Predmet tega članka bo predvsem nacionalizem kot politična ideologija, ki teži k oblikovanju oz. ohranjanju naroda (nacije) in nacionalne države, ter posledice različnih modelov nacionalizma za položaj narodnih in etničnih manjšin. V literaturi se pogosto poudarjajo razlike med dvema tipoma nacionalizma. Uporabljajo se različne dihotomne klasifikacije, kot na primer: državljan-skiVetnični nacionalizem (Greenfeld, 1992; Stokes, 1996; Nikolas, 1999), teritorialni/etnični nacionalizem (Smith, 1971), individualistični/kolektivistični nacionalizem (Greenfeld, 1995), politični/kulturni nacionalizem (Llobera, 1996 [1994]), stari/novi nacionalizem (Ju^h 1994), politični/»krvni« nacionalizem, zahodni/vzhodni nacionalizem (Kohn, 1994 [1945]; Plamenatz, 1975), liberal-ni/neliberalni nacionalizem (Little, 1995: 297), polity-based (nation seeking, nation promoting) / polity-seeking (ali polity-upgrading) nacionalizem (Bru-baker, 1996) in še bi lahko naštevali. Pogosto se zdi, da se omenjene kategorije med seboj prepletajo oziroma da gre zgolj za različno poimenovanje istih pojavov z različnimi poudarki na tej ali oni komponenti nacionalizma (časovni, geografski, vsebinski.,.). V dihotomnih klasifikacijah običajno ena kategorija nosi konotacijo dobrega, pozitivnega, medtem ko druga predstavlja njeno nasprotje, se pravi nekaj slabega, negativnega. V Članku bodo najprej predstavljene nekatere dihotomne opredelitve nacionalizma, začenši s Kohnovo delitvijo na vzhodni in zahodni nacionalizem, ki predstavlja nek začetek dualizma v razmišljanju o nacionalizmu. Poudarek bo predvsem na analizi razlik med državljanskim in etničnim nacionalizmom. Model državljanskega nacionalizma bo predstavljen na primeru Francije, model etničnega nacionalizma pa na primeru Nemčije. Kot bistveno značilnost ali točko, -k -k -k ' Poleg Smilila (The Ethnic Origins of Nations, 1986) naj tu omenim &e: lirnesia Gellnerja (Nations and Nationalist)!, 19S3), Benedicta Anderson:! (Imagined Communities, 1983) in Kiicn Hobsbnwma (Nations and Nationalism since 176V, 1992) . ' Z "državljanskim nacionalizmom" prevajam angleški izraz "civic nationalism". 174 Romana Bcšter. Državljanski in elnični nacionalizem na kateri prihaja do razlik med enim in drugim modelom nacionalizma, bi na tem mestu lahko izpostavili vez med posamezniki. Poenostavljeno povedano bi lahko rekli, da je v primeru državljanskega nacionalizma vez med posamezniki zakon, pri etničnem pa »kri« ali kultura. Razlike med modeloma etničnega in državljanskega nacionalizma so povezane tudi s procesom nastajanja narodov in oblikovanja nacionalne države, ki se je v prvem in drugem primeru bistveno razlikoval. Zato bo nekaj besed namenjenih čudi procesu nastanka francoske in nemške »nacionalne« države. Glede na že zgoraj omenjene pozitivne in negativne konotacije dihotomnih kategorij nacionalizma bodo v članku kritično ovrednotene pozitivne in negativne značilnosti državljanskega in etničnega nacionalizma. Predstavljene bodo prednosti in slabosti enega in drugega modela nacionalizma v odnosu do narodnih in ecničnih manjšin, pri čemer nam bosta za preverjanje teoretičnih predpostavk služila primera Francije in Nemčije. 2. PREGLED NEKATERIH DIHOTOMNIH OPREDELITEV NACIONALIZMA Precl dobro polovico stoletja je Hans Kohn v svoji študiji o ideji nacionalizma izpostavil razliko med zahodnim ozemeljskim nacionalizmom in vzhodnim etničnim nacionalizmom2. Kot pravi, je bil vzpon nacionalizma na zahodu predvsem političen pojav, ki je sledil (ali pa je bil vzporeden) vzpostavitvi bodočih nacionalnih držav, na vzhodu (vzhodna in srednja Evropa ter Azija) pa se je nacionalizem pojavil kasneje in tudi na precej nižji stopnji družbenega in političnega razvoja: meje obstoječih državnih formacij v glavnem niso sovpadale .s porajajočimi se potencialnimi narodi. Nacionalizem se je tu pojavil kot nasprotovanje obstoječim državnim oblastem, cilj pa ni bila vzpostavitev vladavine ljudstva znotraj obstoječih držav, pač pa redefinicija meja v skladu z etničnimi kriteriji. Zaradi nizke stopnje politične in družbene razvitosti je nacionalizem na vzhodu najprej naše! svoj izraz na kulturnem področju. V začetku je šlo za sanje in upe izobražencev in pesnikov, ki niso imeli podpore v javnosti, vendar pa so skušali razširiti narodni občutek med ljudske množice preko izobraževanja in propagande. Zahodni nacionalizem je gradil nacionalno drŽavo v politični in družbeni realnosti in se je osredotočaj na sedanjost, medtem ko si je vzhodni nacionalizem v začetku zgolj zamišljal svojo idealno državo, ki je bila tesno povezana s preteklostjo, brez neposredne zveze s sedanjostjo in za katero so upali, da bo nekoč v prihodnosti postala politična realnost (Kohn, 1994 [1945]: 164). Kohnov zaključek je bil, daje zahodni nacionalizem izvorno povezan z individualno svo- -* * * - Kohn, Hans (1945) The Idea o/Nationalism, New York; Macmillan. j>p7j2-rnve in grodivo, Ljubljana. 2001. šl. 38/39 175 bodo in racionalnim kozmopolitanizmom (univerzalizem), medtem ko je vzhodni nacionalizem zagovarjal skupnost v bolj organskem in potencialno avtoritarnem smislu (partikularizem) (Codagnone, 2000; 174 - 175)- Kohnov dualizem je se danes prisoten v številnih analizah, ki primerjajo državljanski nacionalizem, v katerem se lahko posameznik sam odloči, če bo pripadal naciji (Velika Britanija, Francija, ZDA), in etnični nacionalizem, v katerem se človek v nacijo rodi (Nemčija, vzhodna Evropa) (Stokes, 1996). Joseph R. LJobera v knjigi »The God of Modernity« govori o političnem in kulturnem nacionalizmu. Kot začetnika ali utemeljitelja političnega nacionalizma izpostavlja Rousseauja, ki naj bi nacionalnost v celoti enačil z izrazom ljudske volje. Glede na to je bilo za Rousseauja pomembno oblikovanje nacije kot politične skupnosti (države). Vendar pa, kot opozarja Llobera, to ne pomeni, da si je Rousseau zamišljal državo brez naroda. Ravno nasprotno, narod v kulturnem smislu je bil za Rousseauja logični in zgodovinski predpogoj za državo (Llobera, 1996 |1994]: 157-158). Na drugi strani kot začetnika kulturnega nacionalizma, ki definira narod v smislu njegovih etničnih značilnosti, Llobera omenja Johanna Gottfrieda Herderja. Herder je trdil, da je najbolj naravna država tista država, ki je sestavljena iz enega samega naroda (ljudstva) z enotnim nacionalnim značajem. Obstoj države, ki se razširja preko svojih naravnih meja (se pravi, da ni skladna z narodom), zanj ni bil upravičen (Flerder v Llobera, 1996 11994]: 169)- Llobera hkrati s tem, ko označuje Herderja za utemeljitelja kulturnega nacionalizma, opozarja, da Herder ni zagovarjal ekskluzivističnega in ksenofobičnega nacionalizma. Ravno nasprotno, Herder je izrecno obsodil razraščanje enega naroda na račun drugih ter razvrščanje narodov po pomembnosti. Zanj je bil vsak narod, majhen ali velik, del božjega načrta, nekaj posebnega in nenadomestljivega, kajti vsak narod prispeva h kulturni obogatitvi vsega človeštva (Llobera, 1996 [1994): 165-168), Liah Greenfeld (1995) govori o individualističnem in kolektivističnem ter o državljanskem in etničnem nacionalizmu, pri čemer omenja tri kombinacije, izvedene iz omenjenih dihotomij. Individualistični državljanski nacionalizem naj bi bil po njenem značilen za Anglijo, kolekcivistični državljanski nacionalizem za Francijo, kolektiviscični etnični nacionalizem pa za Rusijo, Nemčijo in današnjo vzhodno Evropo. Načela individualističnega in državljanskega nacionalizma -suverenost znotraj ljudstva, definirana kot družbena pogodba med svobodnimi in enakimi posamezniki - so tudi temeljna načela liberalne demokracije, ki se smatra za bistveno značilnost zahodne družbe. Ta tip nacionalizma, ki je bil, zgodovinsko gledano, prvi, pa je najredkejši od vseh. Pogosteje je nacija definirana ne kot sestavljena enota, pač pa kot kolektivni individuum s svojo lastno voljo in interesi, ki so neodvisni in nadrejeni voljam in interesom posameznikov, ki nacijo sestavljajo. Takšna definicija nacije pa rezultira v kolektivističnem 176 Romano Bešter; Državljanski in cinični nacionalizem nacionalizmu. Kolektivistični nacionalizmi so nagnjeni k avtoritarnosti in implicirajo temeljno neenakost med majhno skupino samoimenovanih razlagalcev volje nacije - voditeljev - in množicami, ki se morajo prilagoditi interpretacijam elite. Kolektivistični nacionalizmi so zato bolj naklonjeni politični kulturi populistične demokracije ali socializma kot pa liberalne demokracije. Kot taki nudijo ideološko bazo modernim tiranijam (Greenfeld, 1995). M. M. Nikolas (1999)3 govori o državljanskem in etničnem nacionalizmu, pri čemer opozarja, da je ta klasična dihotomija zavajajoča, kajti čeprav sta omenjena koncepta teoretično različna oziroma ločena, se v praksi med seboj prepletata na poti do oblikovanja narodnosti in nacionalne države. Državljanski nacionalizem teži k oblikovanju enotne, kulturno homogene skupine znotraj Že obstoječih specifičnih političnih meja. Začetna ali izhodiščna točka državljanskega nacionalizma je država, nacionalizem pa predstavlja prizadevanja te države po oblikovanju lastne nacije znotraj njenih teritorialnih meja. Politična nacionalna država je torej bistvena za definicijo državljanskega nacionalizma. Njena vloga je oblikovanje, zaščita in vzdrževanje kulturno homogene skupine, ki tvori nacijo. Pomemben dejavnik v državljanskem nacionalizmu predstavlja tudi civilna družba - to je skupina ljudi, ki čutijo pripadnost isti skupnosti, ki jim vladajo isti zakoni in ki spoštujejo vladavino prava. Suverenost ljudstva je locirana v posamezniku (državljanu), katerega nacionalna identiteta je občutek politične skupnosti znotraj določenega teritorija, v katerem živi kulturno homogena skupnost. Državljanski nacionalizem zahteva, da sta ljudstvo in teritorij povezana, da sodita skupaj. Posameznik mora pripadati narodu (naciji), ta pa pripada državi. V državljanskem nacionalizmu se torej poudarja pomen teritorialnosti, državljanstva, državljanskih pravic in pravilih predpisov, ki veljajo za vse člane skupine. Vsi člani skupine so enakopravni državljani in so enaki pred zakonom. Njihova kulturna homogenost izvira iz skupnega komunikacijskega in izobraževalnega sistema. Vez med posamezniki ali socialno lepilo, kot ga imenuje M. M. Nikolas, predstavljajo skupne izkušnje, skupen jezik, pravila, zakoni, izobrazba itd. Posameznik lahko izbira, kateri naciji želi pripadati in uživati pravno enakost z drugimi pripadniki te nacije (Nikolas, 1999: uvod, prvo poglavje). Načela državljanskega nacionalizma so predstavljala prvo izkušnjo v naravi nacionalizma kot gibanja, vendar pa so bila načela etničnega nacionalizma tista, ki so postala močnejši element nacionalizma v tem stoletju (Nikolas, 1999: prvo poglavje). * * * 3 Ker je omenjeni tekst objavljen na internetu, ni mogoče navajati natančnih strani, na katerih se nahajajo posamezni citati oz. icleje, ki so povzeti V članku. Zato bodo namesto strani pri omenjenem delu označena poglavja. p^2?nrnvfi ¡n gradivo. Liub!':cna. 2001, SI. 38/39 1/7 Ko govorimo o etničnem nacionalizmu imamo v mislih nacionalizem, ki je določen z izvorom. V etničnem nacionalizmu »nacionalnost« postane sinonim za »emičnost« in nacionalna identiteta je pogosto pojmovana kot zavest o posedovanju »primorclialnih« ali podedovanih skupinskih značilnosti, komponent »ciničnosti«, kot so jezik, običaji, ozemeljska povezanost in fizični tip (Greenfeld, 1992: 12-13)- Povezanost je podedovana in ne izbrana, kar predstavlja ekskluzivis-[ični element nacionalizma. Etnični nacionalizem običajno prakticirajo narodi, ki se soočajo s političnim razvojem drugih civilizacij drugje po svetu. Ti narodi zaradi občutka inferiornosti v odnosu do drugih nacionalnih držav (ki imajo začrtan teritorij, ki jih definira) čutijo potrebo, da postanejo del te civilizacije, da bi preživeli, napredovali, se modernizirali in bili uspešni. Da bi to dosegli in postali enakopravni v tej novi moderni civilizaciji, se morajo ljudje združiti v skupino, ki bi bih politično priznana v obliki nacionalne države. V pomanjkanju institucij in drugih orodij, ki bi združili te ljudi (kot npr. razred), se skupine obračajo same k sebi in identificirajo svoje unikatne značilnosti, ki jih ločijo od tujcev, da bi na podlagi tega lahko zahtevale svojo suverenost (Nikolas, 1999: uvod). Etnični nacionalizem je povezan z nacionalističnimi gibanji, katerih ideološke vezi izvirajo iz ljudstva in njegove zgodovine. S poudarjanjem "naravnih" posebnosti skupine daje etnični nacionalizem nacionalističnim gibanjem močan čustven naboj. Elementi, ki predstavljajo bistvo etničnosti in etničnega nacionalizma - spomin, vrednote, miti in simboli - izvirajo iz krvnih vezi, iz povezanosti z določenim ozemljem in iz ljudskih tradicij. Etnični nacionalizem dojema narod (nacijo) kot skupnost, ki jo veže genealoški izvor in narodna identiteta je zgrajena na etnični identiteti. Narodnost je človeku dana z rojstvom in se je ne da izbirati ali spreminjati (Nikolas, 1999: prvo poglavje). 2.1. Etnični in državljanski nacionalizem na primeru Nemčiji-: in Francije Kot predstavnice državljanskega nacionalizma se v literaturi običajno omenja Francijo, Anglijo in ZDA, kot predstavnici etničnega nacionalizma pa Nemčijo in Italijo (glej npr. Alter, 1991)- To pa je povezano s procesom nastajanja narodov (nacij) in oblikovanja nacionalne države, ki se je v prvem in drugem primeru bistveno razlikoval. Pripadniki francoske nacije so razvili svojo nacionalno zavest ali občutek pripadnosti isti naciji šele potem, ko je že obstajala nacionalna država. Ko je francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana razglasila, da vsa suverenost izhaja iz nacije, so bili s pojmom "nacija" mišljeni francoski državljani in ne "francoski narod" v etničnem smislu, kajti francoska nacija je vsebovala več različnih narodov ali etničnih skupin: AlzaČane, Baske, Bretonce. Katalonce, Korzičane, Flamce in Okcitance. Polovica prebivalstva Francije leta 1789 ni govorila fran- 178 Romana Best en [državljanski in etnični nocionalizf.fr i_ coskega jezika in še leta 1863 20% prebivalstva ni govorilo jezika, ki so ga za francoščino smatrali uradni krogi. Občutek »francoskosti" v smislu pripadnosti francoski naciji se je pri večini prebivalcev Francije pojavil šele mnogo let po revoluciji (Oommen, 1997: 140). Francoska nacija se je razvila iz države in njenih institucij. Preko enotnega Šolskega, administrativnega, pravnega, vojaškega in komunikacijskega sistema je centralna država postopoma asimilirala tudi periferne dele in tako v prebivalstvu na celotnem teritoriju znotraj meja francoske države ustvarila občutek pripadnosti francoski naciji. Elementi nacionalne zavesti in identifikacije so postali: skupna francoska kultura, religija, predvsem pa francoski jezik, ki se je zahvaljujoč radikalni asimilacijski jezikovni politiki francoske revolucije razširil po celotni Franciji in postal «osrednji simbol francoske identitete in končno tudi objektivna značilnost francoske etničnosti« (Greenfeld, 1992: 99). V nemškem primeru je bil proces ravno obraten. Najprej se je izoblikovala zavest o skupni narodni pripadnosti, nato je Šele nastala nacionalna država. Nacionalna zavest se je izkristalizirala okrog skupnega jezika, kulture in zgodovine. Nacija je predstavljala etnokulturno skupnost, v nasprotju s Francijo, kjer je šlo v prvi vrsti za politično skupnost. Ravno etnokulturni koncept nacije in nacionalne države pa je predstavljal precejšen problem pri določanju meja nemškega rajha. Nikakor jih namreč ni bilo mogoče oblikovati tako, da bi zajemale vse in hkrati samo Nemce. Izključeni so bili milijoni avstrijskih Nemcev, vključeni pa Francozi v Alzaciji in Loreni, Danci v severnem Schleswigu ter Poljaki v vzhodni Prusiji. Le-ti niso bili samo jezikovne manjšine, pač pa (predvsem to velja za Poljake) samozavedne narodne manjšine (Brubaker, 1996 11992]: 13). Nacionalizem francoske revolucije se je osredotočal na politično dimenzijo, s poudarkom na enakosti med ljudmi in na ljudski suverenosti kot edinemu načinu legitimizacije oblasti, ideje nemškega romanticizma pa so nacionalizmu dodale nov karakter s poudarjanjem jezika, krvi in zemlje kot konstitutivnih elementov ljudstva (Guibernau, 1996: 56). Različne poti razvoja nacionalne države in razumevanja nacionalnosti (s poudarkom na politični ali etnokulturni skupnosti) določajo tudi različne kriterije za članstvo v »nacionalnem kolektivu« (Greenfeld, 1992: 10). Rogers Brubaker (1996 [1992J) je francosko razumevanje nacionalnosti (nationhood) označil kot državo-centrično in asimilacionistično, nemško pa kot "ljudsko-centrično" (Volk-centered) in diferencialistično. V prvem primeru je nacionalnost vsaj v principu odprta in prostovoljna - lahko se jo pridobi. V drugem primeru pa naj bi bila nacionalnost inherentna - ne da se je pridobiti, če je nimaš, niti se je ne da spremeniti, če jo imaš. Glede na te kriterije članstva v nacionalnem kolektivu, ki so lahko »državljanski« - identični z državljanstvom - ali »etnični«, pa lahko razlikujemo tudi nacionalizem (Greenfeld, 1992: 10). ffii^prove in grodivo. Ljubijong. 2001. si. 38/39 179 2.2. Bistvknk vshbinske podlagi: delitvi: nacionalizmov Kratek pregled različnih dihotomnih opredelitev nacionalizma je pokazal, da se delitev nacionalizmov izvaja predvsem po dveh linijah: prvič, glede na način oziroma sinhronost oblikovanja naroda (nacije) in (nacionalne) države in, drugič, glede na kriterije članstva v nacionalnem kolektivu. Običajno delitev po eni liniji bolj ali manj sovpada z delitvijo po drugi liniji. V primerih, kjer je najprej prišlo do oblikovanja nacionalne države, šele nato pa se je oblikovala nacija, so kriteriji zn Članstvo v nacionalnem kolektivu običajno politične ali pravne narave. Vsakdo, ki določen čas živi na teritoriju države, sprejme njen jezik in kulturo ter spoštuje njene zakone in predpise, lahko postane član nacije. V primerih pa, ko se je narod izoblikoval pred nastankom nacionalne države, so kriteriji za članstvo v nacionalni skupnosti precej bolj ekskluzivistični, saj temeljijo na etničnem izvoru posameznika in na krvnih vezeh, ki jih praktično ni mogoče prekiniti aLi spremeniti. Sovpadanje delitve nacionalizma po omenjenih dveh linijah je značilno tudi za delitev nacionalizma na etničnega in državljanskega. Seveda je na tem mestu potrebno poudariti, da sta tako državljanski kot etnični nacionalizem le analitična idealnotipska modela, ki se v praksi dejansko prepletata. Na to opozarja tudi A. D. Smith. ko pravi, da ob bolj poglobljeni analizi običajno tudi pri najbolj »državljanskih« nacionalizmih najdemo določene elemente etničnega nacionalizma (Smith, 1998: 126). Ko etnični nacionalizem zahteva lastno državo za svoj narod oziroma ko pride do oblikovanja nacionalne države, se tudi tu upoštevajo ali uporabljajo določeni politični elementi graditve nacionalne države, ki so sicer značilni za model državljanskega nacionalizma. Med njimi naj omenimo: zahtevo po skladnosti državnih meja z nacionalnimi (narodnimi) mejami; vzpostavitev suverenosti ljudstva znotraj nacionalne države; enoten pravni, izobraževalni in komunikacijski sistem... Državljanski nacionalizem pa se pri izgradnji nacije poslužuje nekaterih elementov, ki predstavljajo tudi bistvo etničnega nacionalizma: vzpostavljanje enotne kulture, enotnega jezika, poudarjanje skupnih izkušenj ipd. Tisto, kar bi lahko izpostavili kot opaznejšo razliko med obema modeloma, so predvsem različni kriteriji za članstvo v nacionalnem kolektivu. Le-ti pa predstavljajo tudi eno od izhodišč za urejanje položaja narodnih ali etničnih (tudi imi-grantskih) manjšin v posameznih državah. Položaj narodnih/etničnih manjšin znotraj enega in drugega modela nacionalizma bo predmet našega zanimanja v naslednjem poglavju in sicer v širšem kontekstu razprave o pozitivnih in negativnih straneh ali posledicah državljanskega in etničnega nacionalizma. 180 Romono BeŠier Držovljonski in elničoi nocioriolizem 3. POZITIVNE IN NEGATIVNE STRANI DRŽAVLJANSKEGA IN ETNIČNEGA NACIONALIZMA, PREDVSEM V ODNOSU DO NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN Že v uvodu je bUo omenjeno, da ima ena od dihotonmih kategorij nacionalizma običajno pozitivno, druga pa negativno konotacijo. Pri državljanskem in etničnem nacionalizmu se pozitiven predznak običajno pripisuje prvemu, negativen predznak pa drugemu. Državljanski nacionalizem se povezuje z odprtostjo, sekularnostjo, pluralizmom, inkluzivnostjo, racionalnostjo, multikulturalizmom ali etnično nevtralnostjo. Etnični nacionalizem je v nasprotju s tem pogosto označen za primitivnega, reakcionarnega, ekskluzivističnega, iredentističnega ipd. V nadaljevanju si bomo ogledali, iz česa izvira takšen pogled na omenjena modela in ali je v praksi slika res tako črno-bela oziroma ali lahko najdemo pozitivne točke tudi v etničnem nacionalizmu in negativne v državljanskem. Državljanski nacionalizem izhaja iz pripadnosti politični skupnosti. Nacija je v tem primeru zamišljena kot »manifestacija svobodne volje državljanov« (Llobera, 1996 1199-4 |), se pravi, da posameznik v principu lahko sam izbira, ali bo pripadal neki naciji ali ne. Orodje, s katerim posameznik postane pripadnik take nacije, pa je asimilacija. Državljanski nacionalizem obravnava vse državljane kot pripadnike iste nacije, običajno nacije z enotno kulturo in jezikom. Vsi pripadniki te nacije so med seboj enakopravni in imajo enake pravice. Etnični nacionalizem pa izhaja iz pripadnosti etno-kulturni skupnosti. Te pripadnosti se, kot smo omenili že prej, ne da pridobiti drugače kot z rojstvom v skupnosti. Glede na dejstvo, da danes v svetu praktično ni etnično povsem homogene države, je etnični nacionalizem, ki zagovarja le interese enega naroda, že v izhodišču diskriminatoren do pripadnikov drugih narodov ali etničnih skupin, ki skupaj z državotvornim narodom živijo v »nacionalni« državi. Državljanski nacionalizem naj bi tako zagovarjal svobodno izbiro posameznika in enakopravnost med ljudmi, kar naj bi mu dajalo pozitiven predznak v primerjavi z etničnim nacionalizmom, ki s svojo ekskluzivistično naravo onemogoča svobodno izbiro posameznika in diskriminira državljane, ki so drugačnega etničnega izvora. Drug pomemben element, ki daje etničnemu nacionalizmu negativen predznak, je njegova (pogosto) dezintegrativna in secesionistična narava. V današnjem času se namreč etnični nacionalizem običajno nanaša na majhne narodne enote, ki se skušajo odcepiti od obstoječe multinacionalne države ali imperija, ne pa na majhne države, ki bi se združevale v večjo, na nacionalni osnovi zgrajeno državo (Llobera, 1996 11994|: 198-202)4. Takšen je primer vzodnoevropskih narodov, ki * -i ^ Llobera sicer ne govori o etničnem nacionalizmu, temveč o irskem modelu nacionalizma. Le-ta vključuje kulturno definiran narod, običajno povezan z zgodovinskim teritorijem znotraj neke države (aJi držav). Poleg jVfgpfgve in gradivo. Ljubljano, 200). št. 38/39 181 so izoblikovali svoje nacionalne države po padcu komunističnih režimov. Za dosego ciljev nekaterih izmed teh etničnih nacionalizmov je bilo prelite veliko [trvi, zato ne preseneča, da se je okrog njih stkala mreža negativnih asociacij. K negativnemu prizvoku etničnega nacionalizma pogosto prispeva tudi odnos nacije do podeljevanja državljanstva tistim prebivalcem države, ki so dru-oačnega etničnega izvora. Etnični nacionalizem Nemčije je v tem smislu zelo restriktiven in odseva etnokulturno razumevanje nacionalne pripadnosti, v skladu s katerim pripadnost državi (Slaalsangehorigkeil) predpostavlja in odraža tudi pripadnost ljudstvu (VoIkzugehdrigkeit) (Brubaker, 1996[1992]: 51). Vse do začetka leta 2000 je bilo nemško državljanstvo zelo težko pridobiti, če nisi imel nemških etničnih korenin. To je predstavljalo velik problem za številne imigrante, ki so kot Gasldrbeitevji začeli prihajati v Nemčijo konec 50-ih let in so kasneje za seboj pritegnili tudi svoje družine. Med imigranti naj omenimo predvsem Turke, ki danes v Nemčiji predstavljajo najštevilčnejšo imigrantsko skupino. Le približno 10-20% se jih je vrnilo v Turčijo, ostali (danes jih je že več kot dva milijona) želijo ostati v Nemčiji, vendar pa doslej zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli dobiti nemškega državljanstva ali pa niso želeli zaprositi zanj zaradi pogojev, pod katerimi bi morali državljanstvo sprejeti. Na primer: odreči bi se morali turškemu državljanstvu, kar pa za mnoge predstavlja težko odločitev, kajti s tem bi se odrekli pravici do dedovanja zemlje v Turčiji. Nemški zakon iz leta 1913 tudi ni dovoljeval, da bi otroci tujcev, ki so se rodili in bili vzgajani na ozemlju Nemčije, avtomatično dobili nemško državljanstvo. To je predstavljalo velik problem predvsem za drugo in tretjo generacijo imigrantov, ki so bili rojeni in socializirani v Nemčiji, ki so govorili nemščino kot svoj prvi jezik in bi se zato zelo težko reinte-grirali v turško družbo. Z novim zakonom, ki je začel veljati s 1. januarjem 2000, je Nemčija precej omilila svojo naturalizacijsko politiko. Po tem zakonu vsi otroci, rojeni v Nemčiji, katerih vsaj eden od staršev živi v Nemčiji najmanj osem let, avtomatično dobijo nemško državljanstvo. Poleg tega lahko do 23. leta obdržijo tudi še državljanstvo svojih staršev, potem pa se morajo odločiti za eno ali drugo. Priseljencem pa novi zakon daje možnost, da za državljanstvo zaprosijo (že) po osmih letih bivanja v Nemčiji (prej je bil pogoj 15 let) (Gurr, 2000: 21 - 25; Eggleston, 2000). Primer negativnega etničnega nacionalizma prav v povezavi z državljanstvom pa lahko najdemo tudi pri nas, npr. ko se je pred nekaj leti pojavila pobuda za * * * irskega modela nacionalizma Llobera loči še nemškoitalijanski in francoski model. Za nemško-italijanski model nacionalizma pravi, da ima svojo začetno točko v narodu - ki ga lazume kol kulturni organizem, ki se zaveda svojega obstoja in se odloči, da bo prevzel upravljanje svojih zadev v svoje roke s tem, da bo oblikoval svojo državo, laancoski model nacionalizma pa se po njegovem 2ačne povsem na drugi siranj spekuuma, z obstojem države s fiksnimi, srubiinmii mejami, znoirjj katerih je narod ^sniiSfjen kot manifestacija svobodne volje državljanov (Llobera, 1996(1994): 198-102). 182 Romana Bešier; Držovljonski in etnični nacionoiizem odvzem državljanstva tistim osebam, ki so slovensko državljanstvo pridobile po 40. členu zakona o državljanstvu.5 Ta pobuda je v sebi skrivala močno nacionalistično in rasistično komponento, ki je bila usmerjena predvsem proti pripadnikom nekdanjih konstitutivnih narodov SFRJ. Zaenkrat smo govorili samo o pozitivnih straneh državljanskega in negativnih straneh etničnega nacionalizma. Vendar pa slika v resnici ni tako črno-bela. Tako prvi kot drugi model nacionalizma imata določene pozitivne in določene negativne lastnosti, odvisno od tega, v kakšnem kontekstu se pojavljata in iz katerega zornega kota gledamo na situacijo. S stališča imigrantov, ki si želijo pridobiti državljanske pravice v državi, v kateri živijo, je model državljanskega nacionalizma vsekakor bolj pozitiven kot model etničnega nacionalizma, saj dopušča pridobitev državljanstva praktično vsem, ki so se pripravljeni integrirati v večinsko družbo, za razliko od etničnega nacionalizma, ki postavlja precej bolj rigidne pogoje. Nekoliko drugačna pa je situacija, če se postavimo v položaj etničnih manjšin. Govorimo o manjšinah, ki se zavedajo svojega drugačnega etničnega izvora in kulture in si želijo ohranjati in razvijati svojo posebno etnično identiteto. V tem primeru tudi državljanski nacionalizem pogosto pokaže svojo zaprtost in netolerantnost, predvsem pa nedojemljivost za realnost sodobnega sveta, v katerem etnična identiteta predstavlja eno od najmočnejših človekovih identitet in je ignoriranje ali celo zatiranje te identitete vir številnih osebnih in družbenih konfliktov. Koncept državljanskega nacionalizma je povezan s konceptom zaščite individualnih Človekovih pravic. Kolektivne pravice etničnih manjšin v primeru državljanskega nacionalizma Francije sploh ne predstavljajo teme, o kateri bi se lahko pogovarjali, kajri že samo razumevanje nacije v Franciji izključuje obstoj etničnih oziroma narodnih manjšin v državi. Vsi državljani Francije so namreč hkrati tudi pripadniki francoskega naroda (nacije), zato ne moremo govoriti o narodnih manjšinah. Direktor oddelka za pravne zadeve zunanjega ministrstva, Gilbert Guillaume, je v svoji izjavi na zasedanju odbora OZN za človekove pravice leta 1983 dejal, da »v Franciji že sam pojem manjšine implicira diskriminacijo in da francosko pravo ne predvideva nobenih omejitev verske, politične in jezikovne svobode.« (Plasseraud, 1984: 54). Francoski delegat pa je leta 1991 na srečanju strokovnjakov za narodne manjšine v okviru KVSE v svoji uvodni izjavi dejal: »Čeprav nima narodnih manjšin na svojem ozemlju, je Francija, ki se zaveda pomembnosti tega vprašanja za mnoge sodelujoče države in Številne populacije. * -k * 5 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni lisi rs: 1/91, 25.06.90 se glasi: »Državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj rudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavirve tega zakona vloži vlogo pri za nonanje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Otrok do dopolnjenega 18. leia starosti pridobi državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona« in grodivo. Liufaljono. 2001. šl. 38/39 183 pripravljena sodelovati pri pripravi zaključkov, ki bi jih navdihnile te ideje, in jim tudi dati svoje soglasje.6« (Berman, 1998: dO). Kljub dejstvu, da francoski nacionalizem zanika obstoj posebnih narodnostnih identitet na ozemlju Francije, pa manjšine v Franciji že ocl nekdaj obstajajo in se še dandanes ohranjajo. Še več: Francija je celo ena od tistih evropskih držav, v katerih živi največ različnih narodnostnih skupin7, hi čeprav je res, da francosko pravo zagotavlja vsem državljanom enake pravice in ne predvideva omejitev verske, politične in jezikovne svobode, je treba tukaj izpostaviti nekaj drugega in sicer, da francosko pravo ne predvideva pozitivne diskriminacije, ki bi manjšinam dejansko omogočila enakopravno uživanje človekovih pravic. Čeprav po sprejemu zakona Diexonne (1951) obstajajo teksti internega značaja o poučevanju nekaterih jezikov (Plasseraud. 1984: 53) in čeprav je Francija maja 1999 podpisala Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih, pa uradna francoska politika še vedno izključuje pojem narodne manjšine in zagovarja enotnost in nedeljivost francoske nacije. To je lepo razvidno tudi iz izjave, ki jo je Francija podala ob podpisu Evropske listine o regionalnih manjšinskih jezikih, 7. maja 1999- Prvi odstavek te izjave se glasi8: »V kolikor cilj Listine ni priznavanje ali zaščita manjšin, pač pa ohranjanje evropske jezikovne dediščine, in v kolikor uporaba pojma »skupine« ne podeljuje kolektivnih pravic skupinam ljudi, ki govorijo regionalne ali manjšinske jezike, francoska vlada interpretira ta instrument v skladu s preambulo ustave, ki zagotavlja enakost vseh državljanov pred zakonom in priznava le francoski narod, sestavljen iz državljanov, ne glede na izvor, raso ali religijo.« Francoski Ustavni svet pa je kmalu po podpisu listine celo razsodil, da je listina v nasprotju s francosko ustavo.9 Izhajajoč iz prvega člena ustave Francoske republike10 je francoska vlada tudi leta 1966 ob podpisu Pakta o političnih in državljanskih pravicah izjavila, da 27. ■* * * ■Allthnugh ir has rfanu n.L- m;;;:;; on i rs territory. Fiance. io:;.m o! i ] i L- >rUmce wh:ch this question has for many participating States and of many populations, is ready to participate in the elaboration of conclusions which would be inspired by these ideas and to give them its accord,- CSCE Meeting of Experts on National Minorities, 2. junij 1991 (lierman. 1998: AO). ' Med temi je sedem tradicionalnih ozemeljskih manjšin: Alzačani, Lorenci, Bretond. Katalonei. Baski, Korzičani, Okciianci in Elamci; Iri neozemeljske skupine ali diaspore: Židje, Cigani (Romi) in Armenci; in nekaj imigrantskih skupin, ki so se ustalile v Franciji v precejšnjem številu: Arabci, Portugalci. Španci, Poljaki (Plasseraud, 1981: 55-60). 8 V angleščini: -In so far as the aim of the Chartei is not to recognise or protect minorities but to promote rhe European language heritage, and as the use of the term "groups" of speakers does not giant" collective rights to speakers of regional or minority languages, the French Government interprets this instrument in a manner compatible with ihe Pieamble to the Constitution, which ensures I he equality of all ciiizens before the law and recognises only the French people, composed of all ciiizens, wiihoui distinction as to origin, race or religion,». URL: http://conveniions.coeïittt/treaiy/EN/cadreprincipal.htm (5- 9- 20(_>l). 9 Décision n°9£M12 CD du 15 juin 1999 - Chane européenne des langues régionales ou minoritaries. URL: hitp://\v^'w.coiiseili vj ¿igu Us(ave lïancoske republike se glasi: »l.a l-rance i-m une République indivisible, ladque, démocratique ei sociale Elle assure l'égalité devant la loi de tous les citoyens sans distinction d'origine, de race ou de îeligion. Hlle respecte toutes les croyances.« URL: httpy/wxv'xv'.legifraiice.goiiv.fr/hiinl/fr.iine.constit.urion.l'iini (5. 9. 2001). 11 3. točka 1. člena Ustanovne listine OZN pravi, da je eden od ciljev Združenih narodov razvijanje in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temc-ljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero. Točka c 55- člena Ustanovne listine pravi, naj se Združeni narodi zavzemajo za splošno in dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero. 56. člen pa zavezuje vse člane OZN, da delajo skupaj in posamezno v sodelovanju z Organizacijo, da se dosežejo cilji, navedeni v 55- členu. gogptfivil111 g^odtvo. Ljubljano. 2001. št. 38/39 ______ _ ____185 mn narodnih skupin. Številne etnične ali narodne manjšine so uspele ohraniti svojo posebno etnično identiteto kljub številnim pritiskom odkrite ali prikrite asimilacijske politike držav, v katerih živijo. Oživljanje etničnega nacionalizma v večetničnih državah bivšega vzhodnega bloka ob koncu 80-ih let je nazoren dokaz za (o, da niti etnične razlike niti nacionalizmi po drugi svetovni vojni niso zamrli in da jih sistem univerzalne zaščite človekovih pravic ni mogel odpravili ali preseči. Do oživljanja etničnih nacionalizmov pa ni prišlo le v vzhodni Evropi. Tudi v Španiji in Veliki Britaniji so različne etnične identitete še danes vir konfliktov med večinskimi in manjšinskimi narodi. Tudi Francija, ki s svojim »državnim vzgojno-izobraževalnim sistemom že celo stoletje uspešno in zanesljivo izdeluje vse Francoze po istem kalupu,« ni uspela dokončno »pogasiti žerjavice zahtev etničnih skupin, ki še naprej žari pod pepelom poenotenja« (Plasseraud, 1984: 61). V državah, za katere je značilen etnični, nacionalizem, so etnične razlike bolj opazne in jasne, saj večinski narod ne »sprejema v svoje vrste« pripadnikov drugačnega etničnega izvora, pripadniki etničnih manjšin pa ne le da se običajno ne morejo, ampak se tudi ne želijo odreči svoji etnični identiteti in se asimilirati v večinsko družbo. Zato obstajajo med večinskimi in manjšinskimi narodi ali narodnostnimi manjšinami jasne meje. To pa praktično pomeni, da država ne more zanikati obstoja narodnih manjšin na svojem ozemlju. Po določilih mednarodnega prava pa je dolžna tem manjšinam zagotoviti posebno zaščito oziroma posebne manjšinske j^ravice. Nemčija kot predstavnica etničnega nacionalizma danes priznava obstoj različnih etničnih in narodnih manjšin na svojem ozemlju in jim tudi zagotavlja posebno zaščito in posebne pravice. Morda ne bo odveč opozoriti, da se te posebne pravice nanašajo le na t.i. avtohtone manjšine, ne pa na novodobne (irni-grantske) manjšine. V Nemčiji imajo avtohtone manjšine zagotovljene določene posebne pravice v deželnih ustavah12 dežel, v katerih živijo, poleg tega njihov status urejajo razni zakoni (zakon o volitvah, šolski zakoni v posameznih deželah...), Nemčija pa se je k spoštovanju in ohranjanju njihove posebne identitete zavezala tudi z raznimi bilateralnimi^ in multilateralnimi sporazumi in konvencijami. Med drugim je Nemčija podpisnica Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in Evropske listine za regionalne ali manjšinske jezike. Ob podpisu in ratifikaciji Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin je Nemčija oddala tudi pojasni* -k -k 12 Gre z:\ deželne usiave Schleswig-Holstejna, Saške in Brandenburga. Splošna deklaracija o temeljih odnosov med ZR Nemčijo in Republiko Liivo (21.7.1993); Splošna deklaracija o temeljih odnosov med ZR Nemčijo in Republiko Larvijo (20.4.1993); Splošna deklaracija o temeljih odnosov med ZR Nemčijo in Republiko Ksionijo (29.4.1993); Pogodba med ZR Nemčijo in Romunijo o pri-iaieljskem sodelovanju in partnerstvu v Hvropi (21.4.1992); Pogodba o prijateljskem sodelovanju in partnerstvu v Evropi med ZR Nemčijo in Republiko Madžarsko (6.2.1992); Pogodba med ZR Nemčijo in Republiko Poljsko odobrih sosedskih odnosih in prijateljskem sodelovanju (176.1991), 186 Rornona Beštgr Državljanski in etnični nacionalizem lo, nn katere skupine se bo Okvirna konvencija nanašala - ro so vse manjšine, ki že tradicionalno živijo na ozemlju Nemčije in katerih pripadniki so nemški državljani (Goišmann, 1999). Konkretno se ta definicija nanaša na Dance v Schleswig-FIolsteinu, na Frizijce v Sehleswig-Holsteinu in Spodnji Saški, na Lužiške Srbe v Brandenburgu in Saški ter na Sinte in Rome. S stališča ohranjanja identitete avtohtonih narodnih ali etničnih manjšin bi model etničnega nacionalizma lahko označili tako negativno kot pozitivno. Odvisno od tega, ali imamo opravka z rasisitčnim in ekpanzivnim nacionalizmom, ki ne le ne sprejema v svoje vrste oseb z drugačnim etničnim izvorom, pač pa je do teh oseb skrajno zatiralsko in uničevalsko razpoložen. V takšnih primerih pripadniki narodnih ali etničnih manjšin ne le da nimajo možnosti ohranjati svoje posebne etnične identitete, pač pa je pogosto ogroženo tudi njihovo golo preživetje. V tem primeru je etnični nacionalizem veliko hujši od državljanskega. Državljanski nacionalizem - čeprav v zameno za odpoved njihovi etnični identiteti - ponuja pripadnikom narodnih ali etničnih manjšin v principu enake pravice kot ostalim državljanom. V primerjavi s fizičnim izničenjem je prisilna asimilacija vseeno manj negativna možnost. Če pa predpostavljamo, da živimo v civiliziranem svetu, kjer velja načelo spoštovanja človekovih pravic, potem etnični nacionalizem v primerjavi z državljanskim lahko predstavlja za narodne manjšine boljšo varianto. Etnični nacionalizem pripadnikov manjšin ne obravnava kot pripadnike enotnega (večinskega) naroda, saj ne izpolnjujejo etničnih kriterijev za članstvo v njem. Ne more pa niti zanikati njihovega fizičnega obstoja. Zato postane prisotnost manjšin znotraj države (uradno ali neuradno priznano) dejstvo. Trend v svetu (in predvsem v Evropi) je, da se manjšinam zagotovi vsaj neka minimalna zaščita, ki omogoča obstoj teh manjšin kot posebnih etničnih skupnosti. Glede na etnično pluralnost sodobnega sveta in modernih držav ter glede na vztrajnost etničnih identitet v tem svetu se zdi bolj primerno priznati obstoj različnih etničnih skupin in v duhu enakopravnosti zagotoviti narodnim ali etničnim manjšinam posebne pravice, ki jim omogočajo ohranjati njihovo etnično identiteto, kot pa zanikati obstoj etničnih manjšin v neki državi in jih (spet v duhu enakopravnosti) z razglašanjem za »enakopravne« pripadnike enotne politične nacije oropati njihove etnične identitete. Morda se sliši paradoksalno, toda etnični nacionalizem v tem primeru predstavlja boljše izhodišče za pripadnike manjšin in to kljub oziroma prav zaradi njegove ekskluzivistične narave, ki zavrača asimilacijo oseb z drugačnim etničnim izvorom. Drugo je seveda vprašanje integracije članov manjšinskih skupnosti v večinsko družbo. Možnost integracije brez (prisilne) asimilacije mora biti pripadnikom manjšin vsekakor zagotovljena. Morda bi na tem mestu kazalo razmislili o delitvi državljanskega nacionalizma na individualističnega in kolektivističnega, na kar opozarja Liah Greenfeld (1995). in gradivo, Ljubljano. 2001. št. 36/39 187 V razpravi o pozitivnih in negativnih učinkih državtjanskrga nacionalizma na položaj manjšin smo izhajali iz primera Francije, za katero jc po Greenfeldovi značilen kolcktivistični državljanski nacionalizem. Lc-ta označuje situacijo, ko se znotraj države enakopravnih državljanov skuša vzpostaviti nek enoten, kulturno homogen nacionalni kolektiv, pri čemer pa prihaja clo ignoriranja oziroma celo zatiranja posebnih nacionalnih ali etničnih identitet, ki obstajajo v državi. Narodne/etnične manjšine so se prisiljene asimilirati v večinsko kulturo. Ali je za manjšine situacija drugačna, če izhajamo iz individualističnega koncepta državljanskega nacionalizma (značilnega, na ¡5 rimer, za ZDA)? Individualistični državljanski nacionalizem predstavlja situacijo, ko država ne zanika obstoja različnih etničnih skupin znotraj svojega teritorija, vendar etnična identiteta posameznikov zanjo ni pomembna. Država vse svoje državljane obravnava enako in jim zagotavlja enakost pred zakonom. Takšna etnokulturna nevtralnost se je v preteklosti pripisovala številnim zahodnim liberalnim demokracijam. Iz ideje o ecnokulturni nevtralnosti države je sledilo, da zahteve po posebnih manjšinskih pravicah v takšni državi niso utemeljene, saj etnokulturna nevtralnost zagotavlja, da etnična pripadnost ni vzrok nikakršne diskriminacije med državljani. Danes se mit o etnokukurni nevtralnosti zahodnih liberalnih držav počasi ruši in pojavljajo se mnenja, da etnokulturna nevtralnost ni najboljši način urejanja mecletničnih odnosov znotraj države. Will Kymlicka, na primer, pravi, da »standard za vrednotenje zahtev po manjšinskih pravicah ni več etnokulturna nevtralnost, temveč etnokulturna pravičnost« (Kymlicka, 2000: 187). Da etnokulturna nevtralnost v praksi dejansko ne funkcionira, se lahko prepričamo prav na primeru ZDA. Kot prvo, tudi ZDA izvajajo določeno kultumo-homogenizacijsko politiko. Le-ta se izraža na primer v skupnem "ameriškem jeziku" (ameriški angleščini) kot jeziku, v katerem praviloma poteka izobraževanje1^. Kot drugo pa lahko omenimo t.i. afirmativne politike14, ki jih je država uvedla, da bi predstavnikom manjšin omogočila dejansko enakopravnost s predstavniki dominantne bele anglosaksonske kulture. V primeru, da bi etnokulturna nevtralnost pravično funkcionirala v praksi, takšne politike prav gotovo ne bi bile potrebne (Bešter, 2001: 38). -k -k -k 1-1 V ustavi ZDA sicer uradni državni jezik ni opredeljen. Gre za polilike ali programe, s katerimi želijo v ZDA preprečili diskriiiiinaci|o pripadnikov manjšin (etničnih, rasnih, spolnih ). Programi zagotavljajo pripadnikom manjšin enake možnosti pri zaposlovanju, napredovanju vpisu v javne šole ipd. (URL- http://www.igc.apc.org/cfj/prop209.html (5. 2 001)). 188 Romana Best en [državljanski in etnični nocionalizf.fr i_ IV. SKLEP Če na kratko povzamemo sklepe, do katerih nas je pripeljalo proučevanje državljanskega in etničnega nacionalizma, lahko izpostavimo tri točke: 1. Državljanski in etnični nacionalizem sta analitična ideainotipska kon-strukta, ki se v praksi ne pojavljata strogo ločeno, pač pa se med seboj prepletata. Tako etnični kot državljanski nacionalizem imata isti končni cilj - vzpostavitev nacionalne države. Obema je skupna zahteva po skladnosti državnih meja z narodnimi (nacionalnimi) mejami, pri čemer je razlika v tem, da državljanski nacionalizem skuša zadovoljiti tej zahtevi s (prisilnim) včlunjevanjem vseh prebivalcev države v nacionalno skupnost, etnični nacionalizem pa z izrinjanjem »nepravih« članov nacionalne (narodne) skupnosti v smislu marginaliziranja, zatiranja, izseljevanja ali celo genocida nad manjšinskim prebivalstvom. Etnični nacionalizem, prav tako kot državljanski, skuša vzpostaviti suverenost ljudstva znotraj nacionalne države, le da je ljudstvo definirano kot etnična in ne kot politična skupnost, kar pa pomeni diskriminacijo tistih prebivalcev, ki ne izpolnjujejo etničnih kriterijev za članstvo v skupnosti. Za oba modela nacionalizma je pomembna kulturna homogenost prebivalstva, ki pri državljanskem nacionalizmu izvira iz enotnega pravnega, izobraževalnega in komunikacijskega sistema, pri etničnem nacionalizmu pa je ta homogenost posledica skupnega etničnega izvora. Enoten pravni sistem, ki je eden od bistvenih elementov državljanskega nacionalizma, je prav tako eden od elementov vzpostavljanja nacionalne države v modelu etničnega nacionalizma. Ostre ločnice med državljanskim in etničnim nacionalizmom torej ni. Kot pravi M. M. Nikolas, morata oba tipa nacionalizma, če želita biti uspešna, sprejeti nekatere značilnosti drug drugega (Nikolas, 2000: zaključek). Šele to jima omogoči uresničitev končnega cilja - oblikovanje »nacionalne« države. 2. Običajno črno-belo slikanje državljanskega in etničnega nacionalizma (pripisovanje pozitivnih lastnosti državljanskemu nacionalizmu in negativnih lastnosti etničnemu nacionalizmu) se je izkazalo za neustrezno. Celovita slika je tako v prvem kot v drugem primeru precej bolj kompleksna. To bi lahko sklepali Že iz prve ugotovitve, da se etnični in državljanski nacionalizem v praksi med seboj prepletata. Če se prepletata, potem tudi ne moremo ločiti zgolj pozitivnih lastnosti enega in negativnih lastnosti drugega. jVvTjsmve ¡n gradivo. Ljubljano, 2001. št. 38/39 189 Državljanski nacionalizem, ki izhaja iz pripadnosti politični skupnosti, poudarja enakost med ljudmi in dopušča svobodno izbiro posameznika glede pripadnosti naciji. To mu daje pozitiven predznak v primerjavi z etničnim nacionalizmom, ki temelji na pripadnosti etnični skupnosti in s svojo ekskluzivistično naravo onemogoča svobodno izbiro posameznika ter diskriminira državljane, ki so drugačnega etničnega izvora. Drugačno pa je vrednostno razmerje med obema modeloma če gledamo nanju s stališča narodnih manjšin, kar bo razloženo tudi pod naslednjo točko. Etnična nevtralnost, ki se je pripisovala zahodnim političnim nacijam ali državam, naj bi bila nekaj pozitivnega v primerjavi z etničnim par-tikularizmom, značilnim za vzhodne »etnične« narode oziroma države. Glede na to, da je etnična nevtralnost dejansko samo mit, etnična idenriteta pa je postala ena od bistvenih skupinskih identitet, lahko državljanskemu nacionalizmu, ki vztraja na etnični nevtralnosti ali pa ne priznava multikulturnega značaja nacije, pripišemo negativen predznak, v nasprotju z etničnim nacionalizmom, ki priznava etnično pluralnost ter - vsaj v sodobnem času - priznava manjšinam tudi posebne manjšinske pravice in jim omogoča ohranjanje in razvijanje njihove etnične identitete. 3. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da je položaj narodnih/etničnih manjšin boljši v državah z modelom drža v!j a nskega nacionalizma kol v državah, z modelom etničnega nacionalizma, je situacija lahko tucli obratna, kar je razvidno iz primera Nemčije in Francije. Državljanski nacionalizem zanika obstoj različnih narodnih skupnosti znotraj ozemlja države in poudarja kulturno homogenost in enotnost nacije (primer Francije). S tem zatira posebno etnično identiteto posameznih skupin, ki sestavljajo politično nacijo. V nasprotju s tem etnični nacionalizem ne dopušča vstopa pripadnikov drugih narodnih ali etničnih skupin v svoje vrste16 in tako (posredno ali neposredno) priznava njihovo posebno etnično identiteto. Na tej točki se pojavi vprašanje, kako etnični nacionalizem reagira na etnično pluralnost. Zatiranje, izrinjanje, zapostavljanje in diskriminacija manjšinskih skupnosti danes niso več ne pravno ne moralno dopustne možnosti (čeprav ne trdimo, da se ne pojavljajo več). Namesto njih države, ki jih uvrščamo v model etničnega nacionalizma (npr. Nemčija), manjšinam zagotavljajo (oz. naj bi zagotavljale) posebne pravice in določeno stopnjo kulturne avtonomije. To bi lahko izpostavili kot pozitivno posledico etničnega nacionalizma, pozitivno predvsem v luči sodobne realnosti, ki je prežeta z naraščajočim pomenom etničnih identitet in ne z njihovim usihanjem, kot so v preteklosti nekateri napačno predvidevali. a -k -k ^ V praksi seveda ni vedno lako. Določena stopnja prepustnosti vedno obstaja. 190 Romana Bešier; Držovljonski in etnični nacionoiizem Izhajajoč iz idealno-ripskih modelov državljanskega in etničnega nacionalizma ter iz kratke analize urejenosti položaja manjšin v Franciji in Nemčiji bi lahko sklepali, da je položaj manjšin tudi na splošno bolje urejen v državah z etničnim kot v državah z državljanskim nacionalizmom. Vendar je potrebno takšno trditev nekoliko relativizirati. Danes namreč tudi nekatere države, ki jih običajno uvrščamo v model državljanskega nacionalizma - npr. Velika Britanija, Španija, Belgija - priznavajo etnično pluralnost na svojem ozemlju in podeljujejo manjšinskim narodom določeno stopnjo avtonomije. Odpravljanje manjšinskih nacionalnih identitet in zatiranje manjšinskega nacionalizma se je v nekaj sto letih izkazalo za neučinkovito, poleg tega pa je prevladalo mnenje, cla je takšno ravnanje tudi moralno nedopustno. Morda bi sedaj lahko govorili o združevanju idej državljanskega in etničnega nacionalizma v nek »nov« model, v katerem etnična pluralnost in multikuhuralizem nista več perdpirana kot grožnja enotni politični državi m njenemu pravnemu redu, pač pa je v njem možen njihov soobstoj. in gradivo. Ljubljono. 2001. šl. 38/39 191 V. REFERENCE: Alter, Peter (1991) Kaj je nacionalizem? V: Rizman, Rudi (ur.) Študije o etnona-cionalizmu, 221-23". Ljubljana: Krt. Anderson, Benedict (1983) Imagined Communities: Reflections on the Origin ancl Spread of Nationalism. Verso, London. Herman, Nathaniel (1998) »The International Law of Nationalism; Group Identity and Legal History.« V: Wippman, David, International Law and Ethnic Conflict. Itacha and London: Cornell University Press. Bester Romana (2001) Primerjava nekaterih vidikov ustavne zaščite manjšin v državah članicah Sveta Evrope - Manjšinsko varstvo v Svetu Evrope in ustavna ureditev manjšinskega varstva v državah Članicah Sveta Evrope: Mag i s 11 sk o delo. L j u b 1 j a n a. ßrubaker, Rogers (1996 [1992]) Citizenship and Nationhood in France and Germany. Harvard University Press, Cambridge, Massachusetss, London, England. Brubaker, Rogers (1996) Nationalism reframed: Nationhood and the national question in the New Europe. Cambridge: University Press. Codagnone, Cristiano (2000) "Introduction." Journal of Ethnic and Migration Studies. Vol. 26, No. 2, April 2000. Hggleston, Roland (2000) «Germany: Foreigners Benefit From New Citizenship Laws.« URL: http://www.rferl.Org/nca/features/2000/01/f.ru.000110l44802.html (1U. 9- 2001). Gellner, Ernest (1991, 1983): Nations and Nationalism. Cornell University Press, Ichaca, New York. Gornig, Gilbert &. Despeux Gilles (1998) «Die rechtliche Situation der Minderheiten und Volksgruppen in Frankreich.« Europa Ethnica. letnik 55, št. 1-2, str. 1 - 56. Goßmann, Rolf (1999) Der rechtliche und praktische Schutz nationaler Minderheiten und anderer etnischer Volksgruppen in Europa anhand von unterschiedlichen Beispielen aus der Praxis. Referat auf einer Veranstaltung des Staatsrates der Republik Slowenien am 18. Oktober 1999 in Ljubljana. 192_____Romana Best en [državljanski in etnični nocionalizf.fr i_ Greenfeld, Liah (1992) Nationalism:five roads to modernity. Cambridge (Mass.), Oxford: Harvard University Press. Greenfeld, Liah (1995) "Nationalism in Western and Eastern Europe Compared," V: Stephen E. Hanson and Willfried Spohn (eds.) Can Europe Work? Germany & the Reconstruction of Postcommunist Societies. Seattle & London: University of Washington Press. URL: http://www.nationalismprojeet.org/what.htm (10. 9- 2001). Guibernau, Montserrat (1996) Nationalisms. Vie Nation-State and Nationalism in the Twentieth Century. Cambridge: Polity Press. Gurr, Ted Robert (2000) »Turks in Germany.« V Gurr, Ted Robert, Peoples Versus States. Minorities at Risk in the New Century. Waschington D.C.: United States Institute of Peace Press. Hobsbawm, Eric John (1992) Nations and nationalism since 1780: programme, myth, reality. Cambridge: Cambridge University Press. Judt, Tony (1994) »Dobri stari (novi slabi) nacionalizem.« Razgledi, 24.junij 1994, str. 29-32. Kohn, Hans (1994 [1945]) »Western and Eastern nationalism.« V: J. Hutchinson and A.D. Smith (eds) (1994) Nationalism. Oxford: Oxford University Press. Izvleček iz: Kohn, Hans (1945) The Idea of Nationalism: A Study of its Origins and Background. London: Macmillan, Kymlicka, Will (2000) »Nation-building and minority rights: comparing West and East.« Journal of Ethnic and Migration Studies. Vol. 26, No. 2, April 2000, Little, David (1995) »Belief, Ethnicity and Nationalism.« Nationalism and Ethnic Politics. Vol. 1, No. 2, Summer 1995- Llobera, Joseph R. (1996 [19941) The God. of Modernity: Ihe Development of Nationalism in Western Europe. Oxford: Berg. Makarovič, Jan (1993) »O štirih oblikah nacionalizma.« Nova revija, 134/135, letnik XII, junij-julij 1993, str. 639 - 656. McCrone, David (1998) The sociology of nationalism - Tomorroio's Ancestors. London: Routledge. Nikolas, Margareta Mary (1999) False Opposites in Nationalism: An Examination of the Dichotomy of Civic Nationalism and Ethnic Nationalism in Modern Europe. URL: httpy/w^^.nationalismproject.org/articles/nikolas/title.html (10. 92001) Rozr'S^f1 'n gf°divo' Ljubljana. 2001. št. 38/39 193 Oonirnea, T. K. (1997) Citizenship, Nationality and Ethnicity. Cambridge, London: Polity Press & Blackwell Publishers Ltd. plamenatz, John (1975) "Two types of Nationalism." V: Kamenka, Eugene (ed.) Nationalism; The nature and evolution of an idea. Canberra, Australian National University Press. Plasseraud, Yves (1984) "Ali v letu 1984 v Franciji obstajajo manjšine?" Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1984, št. 17, str. 53-6L. Rizman, Rudi (1991) "Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma". V: Rizman, Rudi (ur) Študije o etnonacionahzmu, 15-38. Ljubljana: Krt. Smith, Anthony D. (1971) Theories of Nationalism. London: Gerald Duckworth. Smith, Anthony D. (1986) The Ethnic Origins of Nations. Basil Blackwell, Oxford and New York. Smith, Anthony D. (1998) Nationalism and Modernism. A critical survey of recent-theories of nations and nationalism. London: Routledge. Stokes, Gale (1996) Doing Something About Nationalism. Lecture, delivered at Scientia Lecture, Rice University, Feb. 14, 1996; URL: http://chico.rice.edu/projects/reno/speeches/199602l4_Stokes-Scientia. html (3/8/99). Wodak, Ruth; de Cillia, Rudolf; Reisigl, Martin; Liebhart, Karin; Hofstatter, Klaus; Kargl, Maria (1998) Zur diskursiven Konstruktion nationaler Identitdt. Frankfurt am Main: Suhrkamp. 194 Aspekti suvremenog položaja naroda Bosne (i Hercegovine) u kontekstu njihovih po vij esn ih kontinuiteta i disko nti n u itet a 1 Askects or a kki.vi srn ation or thi: piiopi.f-s of Bosnia i.wij H kkzlgovin.-v) i\ nte contux'i 01 FHFJR HISTORIC Al, COMTNUtTIRS AND DISCOM1NI'ITfRS The tu tide deals with the historic and current aspects of Bosnia and Herzegovina in an exhaustive and illustrative manner. The first one. summing n[> results of processes essential for its nations (long lasting events), confirms its complex specificity (religious. ethnic and cultural) which, in the last century (from 1941 to 1991J was often threatened with destruc (ion by the bearers of the ruling ideologies of (the Eastern and Westernt neighbours The threat meant incorporation of the Bosnian territory into their stateforming programs, i he second one. inspired hy the consequences of the disfunctioual and unsustainable state created in Dayton (1995 ~ the Federation of Bosnia and /lerzegorina and the Serbian Republic), is the author's attempt to point out in an illustrative manner, the absurdities of the situation regarding the system of education, of the nations, the constituency of which is only theoretical '¡lie analysis offers the conclusion that only by regulating the current sta tuš on other (national and not nationalistic) foundations along with actual respect of human rights current discontinuities can be overcome and historic continuities strength ened. Keywords: Bosnia and i lerzegovina, political situation, ethnic relations, Dayton Agreement VlDtKITRKNI r\KGA POLOŽAJA NARODOV BOSNI (IN Hl:KCK.OVIM ) V KONTiKSTI NJIHOVIH ZGODOVIN ski h k< )ntini m:r i\ imskontini run Članek na zgoščen in ilustrativen način obravnava dva vidika Bosne in Hercegovine, zgodovinskega in aktualnega. Prvi vidik, ki povzema rezultate dolgotrajnih procesov, bistvenih za njene narode, potrjuje kompleksno specifičnost te države (versko, etnično in kulturno), kije bila v prejšnjem stoletju (od 1941 do 1991) pogosto ogrožena s strani vlada jočih ideologij njenih (vzhodnih in zahodnih> sosedov, šlo je predvsem za poskuse vključitve bosanskih ozemelj v njihove državotvorne programe Drugi vidik, ki je posledica disjunkcionalne in neuresničljive države, ustvarjene v Day tonu (1995 - Federacija Bosne in Hercegovine in Republike srbske), je avtorjev poskus ilustrativnega prikaza absurdnosti položaja (na papirju > konstitutivnih narodov v sistemu izobraževanja Analiza ponuja ugotovitev, da je samo z ureditvijo trenutnega položaja na drugih (nacionalnih ne nacionalističnih) temeljih in ob resničnem spoštovanju človekovih pravic mogoče prema gad aktualne diskonti n 11 i te te in afirmirati zgodovinske kontinuitete. Ključne besede: Bosna in Hercegovina, politični položaj, etnični Odnosi, Davtunski spo razum 195 Saopčavanje teksta ovog ¡zlaganja koje mi je omogučeno prvo iclejom dr Vere Kržisnik-Bukič. a zatim ljubnznim pozivom direktora Instituta za narodnostna vprašanja dr Mitje Žagara, na čemu im iskreno zahvaljujem, želio bih započeti sa napomenom da sam ga koncipirao na dva plana: povijesnom i aktualnom. Prvi proizlazi iz mog višedecenijskog proučavanja historije Bosne i Hercegovine XIX i XX stolječa, a drugi mi se nametnuo aktualnošču problema sa kojima se susreču njeni narodi u posljeclnjoj cleceniji - izazvanih agresijom i ratnim zbivanjima do studenog/novembra 1995.godine postdaytonskom stvar nošču (kraj 1995- do danas) prerežno u oblasti kulture, preciznije obrazovanja. Jed na ncl zanimljivih, na južnoslovenskim prostori ma, u zadnje vrijeme, često sretanih sintagmi je ona o višku historije. Svaki fin de siècle je, 11 pravilu, rezulti-rao koliko brnjnim, toliko 1 reškim reperkusijama stoijetnih zbivanja. Pad Osmanskog Carstva izazvao je brojne turbulencije - gospodarske, državno-poli-tiČke, vjerske. kulturne. /Vustro-Ugarska Monarhija, Berlinski kongres, D rang nach Oslen iz temelja su promijenili južnoslovenske prostore, uticali na sudbinu naroda. Prvi svjetski rat, meduratno razcloblje, Drugi svjetski rat, period NOR-a bili su za Bosnu i Hercegovinu, u odnosu na druge d i je love nje nog okruženja nešto specifičniji. Usprkos svim mijenama (od 1878. godine) BiH je egzistirala kao corpus séparai um čime je bila očuvana njena posebnost. Neprekidno neskloni potezi močnika činjeni nakon stvaranja Kraljevska - Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, odnosno Kraljevine Jugoslavije (poput karadordevičevske manipulacije banovinama - 1929-godine, Cvetkovič-Mačekovih dogovora o njenoj pocljeli -1939-godine - uz apstrahiranje političkih predstavnika Muslimana - Bošnjaka, zatim priznanje posebnosti i ravnopravnosti na II. zasjedanju AVNOJ-a 1943-godine i vrhunac dogadanja sa početka devedesetih godi na po scenariju: 1. Jugoslavija je kao više nacionalna zajed niča nestala; 2.Bosna i Hercegovina je višenacionalna zajed niča; 3- (i ona treba da nestane) doveli su u pitanje i teritorij i religjjsko-nacionalno različito scanovništvo tj. njene narode. Pominjanje ovih, samo nekih, po BiH krucijalnih povijesnih Činjenica, koje se, i te kako, prepliču, ne odnosi se isključivo na jedan, sam za sebe, izoliran period. Značajne za narode, društvo u cjelini moraju se sagledavari j analizirati kako u smislu onoga što jeste tako i onoga što če biti, tj. dijalektički. Povijest, odnosno -k k -k 1 Pričujoči tekst je predavnaje avtorja na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani dne 16.11. 2001. 1 96_ Tomislov I šok Aspekli suvromenog položen iiarodo Bosnê (i I •iercegovine) povijesno iskustvo mogli bi dn budu presudni za objašnjenje suštine svakog navedeno g segmenta, a n svakom slučaju «dogadanja dugog trajanja» kako onih završenih, tako i onih kojima smo ili suvremenici i!i sudionici. Problemi obično nastaju u momentu kada neki bukvalno pomisle da nam je hitoria magistra vitae, kada se susretnemo sa njenim manipuliranjem, kada smo svjedoci sumnji u mogučnosti objašnjenja prošlosti. promjena sadašnjosti, vizija budučnosti. Povjesničari od pozvanja duboko su uvjereni i ubjedeni u smislenost povi-jesnog iskustva, ali su istovremeno svjesni da ne samo oni nego još više mnogi drugi o vremenu prošlom ne znaju mnogo, a još više ne razumiju. Te nerijetko zablude danas nas (naročito što je sve politika) čine zarobljenicima povijesti i često nesposobnim da na, koliko-toliko, racionalan i ozbiljan način izvučemo neka iskustva iz opče ili nacionalne povijesti učeči se na tudim, a ne svojim greškama i zabkidama. Koji bi mogao biti raison d'être ovog teksta osi m pokušaja ekspliciranja i artikuliranja jednog od aspekata suvremenog položaja naroda BiH u kontekstu njihovih povijesnih kontinuiteta-diskontinuiteta. ČetrdesetogocliŠnje bavljenje fenomenima političke, kulturne i vjerske povijesti BiH druge polovine XIX i XX stolječa duboko me ubijedilo da pračenje i analiziranje procesa koji su se u njoj odvijali od vremena prvih pisanih tragova o Bosni, tj. od X st. pa do naših dana, naravno akcentirajuči ih na posljednjih 150 godina, neclvojbeno vodi ka zaključci-ma da je Bosna (tek od 1878. i Hercegovina pa otud ona zagrada u naslovu) nešto apsolutno jedinstveno, neponovljivo, a za naše sadašnje i buduče vrijeme, za nas Bosance i Hercegovce, njihovo bliže i dalje okruženje, slobodan sam izreči, Europljanje, čak nešto paradigmatično. Njen iisud je bio ne samo jedna opstojnost koju su krasili kontinuiteti (ime i, relativno nepromijenjen prostor, izuzimajuči period vladavine Tvrtka I, ali i diskontinuileti oličeni u smjenama državnih organizacija i političkih sistema. Naročito je važno permanentno imati na umu činjenicu da su se samo od 1878.godine iz osnova ravno šest puta mijenjale druŠtveno-političke i gospodarske (privreclne) prilike koje su uvjetovale nove početke, takoreči, od nule: i 1878. godine, i 1914., i 1918. i 1941. i 1945- i konačno 1992. godine No, posebno treba istaknuti jednu konstantu lcoja Bosnu i Hercegovinu kroz minula stolječa čini svojevrsnim unikumom, neponovljivom i neuporedivom zajednicom vjera, plemena, naroda, i novovjeke ivorevine - nacija. Svaka navedena od red niča predstavlja jedan beočug procesa koji i dandanas predstavljaju nedto tivo (izuzev plemenske odrednice zadrtane samo kod neupučenih ili nedobronamjernih, pona-jčešče iz meclunarodne zajednice). To je, usprkos svim neznanjima, zabludama, j?n?prove in grodivo. [¡ubljcma. 2001. šl. 38/39 197 željama, planovima, naporima da je ili negiraju ili opovrgavaju i 11 ne priznaju, raza raju, bila, jeste i biče u odnosu na njeno okruženje, njena differntia specifica i šire. Da nas je ona, i na žalost i na sreču i dalje feniks ko j i se diže iz pepela. U čemu je ta njena POSEBNOST. Diljem Europe i sire imamo ovakve odnose medu pripadnicima brojnijih vjerskih ili nacionalnih zajednica koji žive zajedno ili jedni naspram drugih u različiiim uvjetima: protestanti - katohci u Irskoj (u žestokoj varijanti), Tuci - Kurdi (vrlo tvrdoj), Valonci - Flamanci (u tolerantnoj), Huti - Turci, Baski - Španjolci i ne znam kakvi još primjeri su joj neki pandan. Palestinci - Izraelci npr., takoder. Razlika je neznatna, ali, i te kako, važna i sastoji se u tonie što je svaki od navedenih primjera bipolaran, a u Bosni i Hercegovini se radi da na jednoj teritoriji prakticiraju tri velike objavljene religije, žive apso-lutno izmiješana četiri naroda. Za neke nedovoljno upučene je i dandanas upitna multireligioznost ili multikulturalnost BiH. Ne mogu je apstrahirati, ali je pokušavaju minimizirati. Razlika je, naizglecl mala, ali veoma, značajna. Države (na istoku) ili megapolisi (poput Londona) nisu pandan Bosni jer budisti, evangelisti, taoisti, ortodoksi, karolici, židovi, ili, pak musLimani, kako kažu «raznih teb» samo su manje ili više brojni pripadnici tih vjera ili sekti, a ovdje su oni naci-jc} narodi. Ista stvar je sa jezikom. Dijalakti su jedno, a jezici - poput hrvatskog, si pskog ili bosanskog (bošnjačkog) jezika imaju, i te kakvu -političku dimenziju! Usprkos svom povijesnom iskustvu koje bi moglo da bude garancija toleran-cije BoŠnjaci, Hrvati i Srbi u BiH danas su clalje od tog normalnog suživota kakav zaslužuju normalni ljudi na prelazu XX u XXI stolječe, drugog u treči milenijum nego što su bih početkom devedesetih godina. Dio objašnjenja nalazi se u čin-jenci da su narodi ovih područja, usprkos svom povjjesnom iskustvu koje bi moglo da bude garancija tolerancije, BoŠnjaci, Llrvati i Srbi u BiH, danas dalje od tog normalnog suživota kakav zaslužuju normalni ljudi na prelazu XX u XXI stolječe, drugog u treči milenijum nego što su bili početkom devedesetih godina. Dio objašnjenja nalazi se u činjenici da su se narodi ovih područja u procesu nacionalne identifikacije odlučili da usvoje ius sanguinis (princip - pravo krvnog srodstva), a ne ius soli (teritorijalno pravo - princip) i tako ne krenu putem Engleza, Francuza, Italijana ili stanovnjka SAD. Drugim riječima, došlo je do afirmacije njemačkog, a ne francusko-engleskog modela formiranja država. Jedan od paradigmatičnih aspekata suvremenog položaja naroda u BiH ili prcciznije rečeno postcJaytonskoj «monstre» državi, sastavljenoj od dva entiteta -Federacije i Republike Srpske, je paradoksalan položaj njenih naroda. Procesi ■saz.rijevanja nacionalne samobitnosti su kod sva tri naroda bili različici i po trajanju i po intenzitetu. I Srbi i Hrvati i Muslimani (BoŠnjaci) su dočekali katakJ- i Q8 _Ton-islov Šek: Asp ekii suv/e-nenog položaja norodo Bosne i i Hercegov:nel__ izmicne devedesetc godine XX stolječa kno priznati, ravnopravni i konstitutivni narodi. Agresija, rat, Dayton su u BiH sve totalno izmijenili na gore. NiČeovo zanimanje za problem kulture i razmišljanje koje je elaborirano u radu koristi i šteli ocl islorije» u našoj suvremenosti i svakodnevnici (sara-jevskoj, bosansko-hercegovačkoj, balkanskoj, europskoj) prestaje apsolutno biti sholastičko pitanje. Povijesno iskustvo i život začuclno se nadu u istoj ravni. I povi-jest i kultura u najširem smislu riječi, životu samom, neraskidivo se dotiču i prepliču. Bosna i Hercegovina je eklatantan primjer. Iz rakursa njene historije i njene suvremenosti. Problem odnosa manjine i večine je star koliko i naša civilizacija, od kada su se počela organizirati društva. Večina je, po pri rodi odnosa uvijek bila u povoljni-joj situaciji, pa su se odgovorni u svakom konkretnom društvu organizirali na način kako da se obezbijedi dostojan položaj manjine. Današnja Bosna i Hercegovina i njeni narodi, zahvaljujuči što domačem neznanju i glupostima, što stranom nepoznavanju njenih povijesnih kontinuiteta i što neblagovremenim involviranjem na pravi način, dovedena su do granica apsurda. Upravo se navrši-la godina dana od medunarodne budimpeštanske konferencije o manjinama (Gôdôle - studeni/novembar 2000.) koja je pod patronatom Savjeta Europe bila posvečena raznim aspektinia statusa manjinskih naroda starog kontinenta. Na to m skupu istupio sani za večinu učesnika sa neuobičajenom tezom govoreči o položaju konstitutivnih naroda u oba naša entiteta (Federacije i Republici Srpskoj) kao manjinama u svakom pogledu, ne samo brojčano, nego i u pogledu notornih ljudskih prava. Poredba stanja manjina u večini tranzicijskih zemalja uČesnica konferencije, (domačima Madarske posebno, ali i svih ostalih: Rumunjske, Rusije, Estonije, Ukrajine, Moldavije, Slovačke i drugih: Švicarske, Njemačke, Italije, Austrije, Španjolske) sa položajem (samo na papiru) konstitutivnih naroda u BiH bio je poražavajuči. Dok su u Madarskoj, npr. Romi, koji, uzgred rečeno, čine čak 10% od ukupnog stanovništva financijski, iako ne idealno ali svakako zadovoljavajuče potpomognuti od strane madarske vlade, dok je srpskoj manj i ni ornogučeno obrazovanje na svini razinama, čak i glazbenoj, da imaju svoja kazališta, listove, domove kulture, književnost na maternjem jeziku, koja se prezentira i na čuvenom frankfurtskom saj mu knjiga, aktualni model obra-zovanja u Federaciji i Republici Srpskoj izazvao je kod nazočnih na konfernciji, najblaže rečeno, u prvi mah - snebivanje. Podaci o «paralelnim» sistemima obra-zovanja ne samo izmedu dva entiteta nego i unutar večeg dijela Federacije, a posebno izmedu kantona - županija, samo je pojačao prvotni razočaravajuči uti-sak. Podaci da su u oba entiteta, drugim riječima na teritoriji medunarodno priz- gradivo. Ljubljana 2001 št, 38/39 199 nate države u uporabi za nacionalne predmete (jezik i povijest) planovi odnosno programi i udžbenici s/ranih država - Hrvatske i Srbiju izazvali su nevjericu, čak bi se moglo reči konsternaciju. Dogadanja u period u od pomenu te Konferencije do danas na prosto rima Federacije i, posebno, Republike Srpske, ubijedila su me da se povijesni kontinuiteti «dugog trajanja» i diskontinuiteti izazvani u kratkom decenijskom periodu (1990-2000.) ne mogu, usprkos učinjenim znatnim naporima, ni lako ni brzo pre-vaziči. Zbog opče prevage političke historije, manir mi je da svojim studentima, često i uporno, pokušavam ukazati na značaj poklanjanja pažnje na druge aspekte prošlosti, a ne samo na političke. Na to me je navelo uvjerenje i ubjedenje da je u prethodnom periodu, a naročito u posljenje vrijeme i medu historiografima, prisutno interesovanje za poliričku historiju znatno više nego za gospodarsku (privrednu), kulturnu, vjersku što je u koliziji sa načelima škole analista, zagovornika i pristaša «totalne historije», sjjedbenika tumačenja historijskih dogadanja na način Fernanda Braudela (Broclela). Neki od, nažalost, brojnih primjera obrazovne prakse u Bosni i Hercegovini, od ranije, a naročito u posljednju godinu dana, odabranih po principu slučajnosti potvrduju, ne samo aktualnost, nego i akutnost ove problematike i u obratnom smislu potrebu afirmiranja povijesnih kontinuiteta bosanskohercegovačke prošlosti. Naslovi iz dnevnih i nedeljnih sarajevskih glasila) nisu samo ilustracija egzis-tentnosti tri obrazovna sistema nego i iz njih proizlazečih prjmjera svojevrsnog bosanskohercegovačkog aparthejda u oblasti osnovnog i srednjeg obrazovanja. Navedeno se može shvatiti kao samo jedna od kockica mozaika neodrživog stanja u ostalim segmentima života poput «paralelnog zdravstva» (!). U Stocu gdje bošnjački Ijekari ne mogu uči u Dom zdravlja u kome su radiLi prije rata, segre-gacija u gospodarstvu - Srbi i Bošnjaci se ne mogu zaposliti u aluminijskom gigantu u Mostaru u kojem su radili prije agresije, športske diskriminacije u Stocu i Mostaru, gradovima u kojima su nogometni stadioni «rezervirani» samo za jed-nonacionalnu (hrvatsku) mladost !! Navedeni primjeri ne trebaju i ne mogu se doimati kao usamljeni slučajevi istrgnuti iz svakodnevnice odredenih sredina na području Federacije. Radi se jednostavno, o paradoksima daytonskih «rjesenja» kojima je zaustavljen rat, ali i ustanovljen apsolutno nefunkcionalan sistem ko j i zbog previse kompromisa ne može da bude minimalno efikasan, ni u dijelovima, a još manje u cjelini. Zamjetno je da su navedeni primjeri iz Federacije. Oni iz dru- 200 Tomislgv Išek: Aspekli suvremenog položoio naroda Bosne li Hercegovine! gog entiteta, srpskog - Republike Srpske su brojniji i tragičniji. I jedni, iz Federacije i drugi, iz Republike Srpske, drugim riječima sa teritorije cijele Bosne i Hercegovine su nesumnjivi dokazi stvarne ugroženosti (odnosi se na «manjinske» dijelove konstitutivnih naroda!!!) onoga Što je najbitnije za ljudsku jedinku - društvo - zajednicu u cjelini - IDENTITET. Ako povijesno iskustvo shvatimo in ullima linea kao najrelevantniji dokaz ISTINE o sebi (pojedincima, zajednicama ljudi, civilizacijama), onda ono u svakom period u ima presudni značaj za sam život. Danas ono za BiH, kao naglašeno multikulturnu zajednicu naroda, više nego ikad može da se posluži u smislu omogučavanja afirmiranja identiteta (drušrvenog, nacionalnog, vjerskog, jezičkog). Put do svijesti o sebi je nevjerovat-no složen i dug. Podrazumijeva znanje , sposobnost mišljenja, mogučnost odluči-vanja ponašanja u smislu afirmiranja historijskih kontinuiteta. Prvi uvjel normalnog Života je uvažavanje pluralizma interesa pobrojanih identiteta pod pretpostavkom poŠtovanja povijesnih istina, odnosno kontinuiteta povi jesti, a ne preferiranje i sučeljavanje monolitizama unutar jed ne regije ili teritorije, vjere, nacije. Conditio sine qua non svih normalnih uvjeta života je njegovo utemeljenje na demokraciji i poštivanju pravnih regula tj. zakona. Drugi uujel je mnogo teže dokučiv i do njega njega Bosancima i Hercegovcima neče biti nimalo lako, a ni brzo doči - uči u europske integracije u kojima če se «uolens nolens» morati poštovati sve one regule koje brojnima što obnasaju vlast danas nisu ni u primisli. Nadati se i vjerovati da če dosljedna primjena «Pouelje o osnovnim ljudskim pravima» (ne radi se o pukom apsolutiziranju pravne legislative nego o «en masse» osječanju pretežnog dijela cjelokupne zajed-nice na sadnšnjim bosanskohercegovačkim prostorima da je to na sadašnjim bosanskohercegovačkim prostorima jedini modus vivendi) isključiti dobrano mogučnosti ma kakvih oblika diskriminacije ili preferiranje vjerskih, nacionalnih ili kulturnih razlika. U društvu uredenom na takvim pravnim osnovama bilo kakve razlike smatrače se kao nešto samo po sebi normalno, a ne izvori isključivosti ponašanja jednih i supremacije drugih. Biti če to vrijeme za onaj odlučujuči korak u pravcu premoštavanja isforsiranih diskontinuiteta, korak bliže ka prevladavanju onih danas brojnih egzistirajučih razlika koje izazivaju, inače, različiti uvjeti života, a na koje inače smrtni ljudi, ionako, ne mogu bitnije uticati (zemljopisni-geografski, rasni - gdje ih ima, jezički, kulturni) čije če prevazilaženje dovesti do planetarnog osječanja «gens una summits» - jedan smo "rod. ' Ako je povjesničarima kao stručnjacima za isrraživanje fenomena povijesti pfevashocfni zadatak da sine ira ei studio sude o njima, onda im je kao djelatnici-ma °pnr excellence« zadača da doprinesu smanjenju onog, na početku izlaganja, spojnenutog «viška povijesti» na način da se o historijskim dogadanjima govori kao povijesnim, a iie kao argument ima «teze» o prednosti pripadnika jedne vjere, nacije, pristaša ili članova ove ili one političke opcije. 202 VERA KRZtSNIK-BUKIC Slovenci v Bosni in Hercegovini, Bosna v Ljubljani Si.OVKM-.s J\ BOSIKJA and HERZEGOVINA, liOSMA IN LjI BljANA The author presents and describes three professional events that took place in Ljubljana on November ¡5 and 16. 2001. A/I the three ones were designed hy the visit of the Bosnian colleagues. The first one was a round table dedicated to the long term project research on the Slovenes in Bosnia-Herzegovina. It was organised within the Historian seminar of the Slovenian Academy of Science and Art Scientific Research Center Atld was participated by nine pro/ eel researchers of various disciplines Jrom Slovenia and Bosnia-Herzegovina. The second event teas a professional meeting of the two Bosnian guest historians, professors Ibmislar [$ek and Iljas Hadzibegovic and one ethnologist, svetlana Bajic. with the fellows of the Institute Jor Ethnic Studies The central lecture The \spects qf the contemporary position of the eth no-nations in Bosnia NšriTCTU za narodsostna vprašanja zamišljeno kot dialog med bosanskimi kolegi in sodelavci Inštituta, zlasti seveda o zapletenih vprašanjih bosanske paradigme. Na Inštitutu je kolege iz Sarajeva dočakal in jim zaželel dobrodošlico izr. prof dr. Milja Žagar, direktor Inštituta. Še pred običajnim medsebojnim osebnim predstavljanjem gostov iz BiH in dvanajstih prisotnih kolegov iz Inštituta smo bili sodelavci Inštituta obdarovani s sarajevsko baklavo, ki nam je kolegica etnologinja Bajičeva seveda ni mogla ne prinesti. V Še posebej svečanem tonu in vznesenem vzdušju pa smo hkrati izrabili priložnost, da vsi skupaj s šampanjcem nazdravimo tisti trenutek tako aktualnemu uspehu slovenskega športa. Večer poprej se je namreč Slovenija kot najmanjša država med bodočimi udeleženkami uspela uvrstiti na svetovno nogometno prvenstvo, kar so tudi nam naši sarajevski kolegi iskreno in prav gorečno čestitali. Še z dodatno malo zamudo smo tako pričeli s srrokovnim delom. Dogovorjeno uvodno predavanje Aspekti suvremenog položaja naroda Bosne (i Hercegovine) u kontekstu njihovih povijesnih kontinuiteta i diskontinuiteta je prispeval profesor Tomislav Išek, sicer tudi eden od recenzentov zgodovinskega bloka avtorskih rokopisov o Slovencih v Bosni in Hercegovini. Na povabilo mag. Borisa jesiha, odgovornega urednika InŠtitutovih Razprav in gradiva, je Išek obljubil predavanje oblikovati tudi kot prispevek v tekoči številki naše strokovne revije. Išekov nastop sta z dodatnimi strokovnimi in tudi lastnimi življenjskimi izkušnjami v zvezi z osrednjo temo dopolnilo profesor Hadžibegovič in svetnica Bajičeva. Sodelavci Inštituta, ki jim je sicer na splošno znano dogajanje v zadnjem desetletju v Bosni in v zvezi z Bosno, saj spada tematika v širši okvir tudi njihovih profesionalnih interesov, so z velikim zanimanjem prisluhnili sarajevskim kolegom. Gotovo so lahko razširili svoja znanja in razumevanja o Bosni. Med vsebinskimi vidiki še nadalje v mnogo čem nerešene nacionalne problematike v post-claytonski BiH, ki so bili na srečanju tudi v kasnejši razpravi zelo v ospredju kaže morda izpostaviti šolski in sploh izobraževalni sistem v državi, ki ni ločeno postavljen le prek obeh entitet, Federacije BiH in Republike Srpske, temveč je po narodnostnih šivih razdeljen potem še po ožjih samostojnih politično-upravnih enotah, kantonih, tako da je razdrobljenost tega sistema dovedena prav do absurda, kar so kolegi iz Sarajeva na več konkretnih primerih zelo ilustrativno predstavili. Z nekoliko širšim razpravljalskim vložkom se je v strokovni pogovor vključil dr.Žagar, ki se je prek svojega projektnega raziskovanja o medetničnih odnosih in konfliktih nedavno udeležil mednarodno zastavljene zadevne raziskave v Banjaluki, ki je tudi pokazala prisotnost nadaljnjih medetničnih napetosti. Nadaljnja razprava, v kateri je sodelovalo še več drugih kolegov z Inštituta, se je skupaj z odgovori in komentarji sarajevskih kolegov iztekla v ne ravno optimistične napovedi perspektivnega razvoja narodnostne problematike v BiH, pri čemer vidi, na primer profesor Hadžibegovič, izhod in rešitve zlasti in predvsem v gospodarskem zagonu in napredku. pn7pfgve in gradivo. Ljubljana. 2001, šl. 38/39 211 Drugi dnn gostovanja Sarajevčanov v Ljubljani je bil namenjen pogovorom bosanskih in slovenskih zgodovinarjev na temo: stanje historiograeije po razpadu skuese države. Strokovno srečanje je organizirala dr. Jasna Fischer; direktorica Inštituta za novejšo zgodovino. Pogovorov so se udeležili skoraj vsi sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino in dva zgodovinarja Inštituta za narodnostna vprašanja. Poimenskemu predstavljanju sodelavcev Inštituta je sledilo krajše podajanje delovnih biografij sarajevskih kolegov, ki ga je opravila dr. Vera Kržišnik-Bukič, ki jo sicer bosanskohercegovska historiografija šteje tudi med svoje kadre, sama pa se opredeljuje kot slovenska in kot bosanska zgodovinarka. Prvi del razgovora je potekal kot seznanjanje s situacijo v stroki najprej na Zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete v Sarajevu (Hadžibegovič) in v Inštitutih za zgodovino v Sarajevu (Išek) in delno v Banjaluki (Kržišnik-Bukič), na področju umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije v Bosni in Hercegovini (Bajič), potem na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani ter delno na visokošolskih institucijah v Sloveniji nasploh (Fischer). Ugotovljene so ogromne razlike glede organizacije, financiranja in ostalega, pri čemer so bosanski kolegi izpostavili tekoče probleme kot posledico splošnega nestabilnega družbenega in gospodarskega položaja države BiH po večletnih krvavih vojnih dogajanjih. V drugem delu srečanja so ljubljanski zgodovinarji zlasti postavljali vprašanja sarajevskim kolegom, saj je ponovno, kot dan poprej, izkazan velik interes za različne konkretne odgovore v zvezi z Bosno, bosanskohercegovsko historiografijo in bosanskimi zgodovinarji, s katerimi so nekateri slovenski kolegi sodelovali tudi že desetletja. Med vprašanji, ki sem si jih dobro zapomnila, navajam kot tudi zelo pomembno in indikativno tisto, ki ga je glede narodnostne sestave kadrovskega naraščaja, konkretno na postdiplomskem študiju zgodovine v Sarajevu, postavila kolegica dr. Ncvenka Troha. Hadžibegovič, vodja katedre, je odgovoril, da žal med dvajsetimi podiplomci trenutno ni niti enega bosanskega Srba; ne zato, ker bi bilo kaj takega onemogočenega, nasprotno sam bi si želel takega študenta, toda z njihove strani ni interesa. Ob tem je ponovno izpostavil dejstvo, cla kolegi zgodovinarji iz Republike Srpske zavračajo sodelovanje. Oba z Išekom sta se na koncu formalnega dela pogovorov močno zahvalila za mnoge in pomembne informacije glede stanja historiografije v Sloveniji, ki sta jih pridobila na razgovoru in jih nameravata izkoristiti v domaČem okolju. Ob koncu tega zapisa naj dodam, da smo marsikaj koristnega eni in drugi izvedeti ali spoznali še v dodatnih urah neformalnega druženja v Ljubljani, saj se naši razgovori tudi takrat večinoma vrtijo okrog strokovnih vprašanj. V posebno osebno zadovoljstvo pa mi je bilo, cla sem uspela v zamisli v Ljubljano pripeljati Bosno (Bosno in Hercegovino), njen avtentični, narodnostno konstitutivni vzorec: Bošnjaka, Bosansko Srbkinjo in Bosanskega Hrvata. Vsaj v tekočem zgodovinskem trenutku je to dejstvo pomembno že samo po sebi. 212 Die Emigration der Slowenen aus der Habsburgermonarchie in die USA und das slowenische Organisationsnetz in den USA 1870-1914 liMKilMI ION OI Sit A I \ l .s I ROM I III HaUSBI KG MO.WHQIV If J Till 1 fSA AND Till 1U O KGAN1 ZAT\ ON S IN THK USA, 1870-1914 lite treatise cleats with emigration policy of Austria-} ¡angary until ¡9/ /.standpoints of the Austrian and Slovene Catholic Church towards emigration, standpoints of the Slovene deputies in Austrian Parliament towards emigration, processes of emigration pom Slovene ethnic territory from the mid-19th century onwards with special emphasis towards statistics of emigration (ofAustria-Hungary as well as statistics oj immigration of the i'SA); the geography of Slovene settlements in the USA and Slovene organizations in the USA Slovene immigrants in the I v. l were until ¡914 organized in Catholic and Evangelical Church m ethnic parishes, in Slovene fraternal organizations and in Slovene Section of Yugoslat Socialist federation i keywords: Slowenes, Austria-Hungary. Emigration, I *SA ]ZSlilji-VANJI- S;n\l \U \ IZ HAnSHUKSKE MONAHHIJE V ZDA IN NJIHOVA OKGAM/IKAM )M \ ZDA, 187Ö-1914 Avtor v prispevku obravnava izseljensko politiko ai. S. 1-14; Josef Buzek, "Das Auswanderungsproblem und die Regelung des Auswanderungswesens in Osterreich." Zeitschrift für Volksuirtschaß, Sozialpolitik und Verwaltung ¡0, /. und H. Teil. (Wien s.n.. 1901), S. 441-511. 553-595; Leopold Caro, Die Statistik der österreichisch—ungarischen und polnischen Auswanderung nach den Vereinigten Staaten von Nordamerika." Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung. Band 16, /. Heß. (Wien: s.n . 1907), S. 68-113, Leopold Caro, "Unsere überseeischen Auswanderer und die Hnc|itetc vom Jahre 1905." Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung Band 16, 1. Heft. (Wien: s.n,. 1907), S. 529-560; Leopold Caro, Unsere Abwanderet. Österreichische Rundschau ¡4. Heß 5- (Wien; s n.. 1908V S 326-339; Karl Englisch.' Die österreichische Aus wandet ungsstaiisük." Statistische Monatschrift, Neue folge 18. (Brünn: s.n., 1913), S. 65- )67; Alexander Fische!: Die schädlichen Seiten der Auswanderung und deren Bekämpfung, hinige Worte zu einer brennenden Trage. (Wien: s.n. 1914): Karl Frey: Entwurf eines österreichischen Gesetzes, betreffend die Auswanderung nach überseeischen landein. (Wien: s.n., 1908); Sigismund Gaigas: Zur Regelung des Auswanderungsu-esc11s in Österreich. (Wien: s.n., 1913); Victor Graetz; Uber die Auswanderungsfrage in Österreich. (Wien: s.n., 1905); Friedrich Hey, "Argentinien und die österreichische Auswandei ung." Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung Band 17. (Wien; s.n., 1908). S. 359-365. Friedrich Hey: Die Auswanderung und ihre eminente Bedeutung für unser Wirtschaftsleben. (Wien und Leipzig: s.n., 1913); Friedrich Hey: Unser Auswanderungswesen und seine Schaden. (Wien und Leipzig: s.n., 1912); Alexander Löffler, "Zum Begriffe der Auswanderung int Sinne des Auswanderungsgosetzes vom 21 I. 1897." Österreichische Rechtssprechung in Strafsachen. Entscheidungen des k.k. Obersten Gerichts - und Kassationshofes, ed. von der Redaktion der Österreichischen Zeitschrift für St ra frech t, Band 4. (Wien: s.n . 1913), S. 125- 131; Alexander Löffler: Der Entwurf eines Gesetzes betreffend die Auswanderung Eine Kritik. (Wien: s.n., 1913). Franz Markitan: Ausutmderen>crkehrst! ege in Österreich. Vomag (auf der Generalversammlung des österreichischen St. Raphael Vereines am 19- März 1912). (Wien: s.n., 1912); Hörnum Mitscha von Marheim: Die Auswanderungsfrage im Uchte der jüngsten Ereignisse. Vortrag, gehalten im Klub der Land— und Eorstwirte in Wien am 7. November 1913- (Wien: s.n., 1913); Otto Neurath. "Zum österreichischen Auswandern ngsgesetzemwurf." Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung, Band 23- (Wien, s.n., 1914). S. 297-378; Georg Bacher: Die Arbeiterwanderungen zwischen Österreich Ungarn und Nordamerika. (Wien, s.n., 1897); A. Schwegel, "Die Einwanderung in die Vereinigten Staaten von Amerika. Mit besonderer Rücksicht auf die österreichisch—ungarische Auswanderung." Zeitschrift für Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung, Band 13. (Wien: s.n., 1903), S. 161-207; l'ianz Srbik, "Finwanderungs— und Besiedlungsverhül misse in den Vereinigten Staaten von Brasilien int Jahre 1910." Statistische Monatschrift, Neue Eotge 17. (Brünn: s.n., 1912), S. 749-578. Die österreichischen Politiker setzten sich intensiv mit der Auswandei ungsproblematik auseinander, vor allem vom Anfang des 20. Jahrhunderts bis zum Frsten Wdikiieg, als die Auswanderung Gegenstand parlamentarischer Debatten war. Siehe den Abschnitt über die slowenischen Abgeordneten im Abgeordnetenhaus und übei die Auswanderungsfrage. Viele Autoren, die in Anm.l als Autoren wissenschaftlicher Abhandlungen angeführt sind, in denen sie sich 214 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs Weltkriegs der Tragweite der negativen. Folgen der Auswanderungsbewegung bewußt. Ihre Auseinandersetzung mit der Problematik der Wanderungsbewegung fand in mehreren Publikationen Ausdruck. Im vorliegenden Beitrag werden drei Fragen behandelt: die österreichische Auswanderungspolitik bis zum Ersten Weltkrieg, die Anzahl und die soziale Struktur slowenischer Einwanderer in den USA auf Grund der Angaben österreichischer und amerikanischer Statistiken sowie das slowenische Organisationsnetz in den USA. DIE AUSWANDERUNGSPOLITIK ÖSTERREICH-UNGARNS BIS ZUM ERSTEN WELTKRIEG Bis zum Beginn des 20. Jahrhunderts setzten sich weder österreichische Politiker und Beamte noch Wissenschaftler mit der Auswanderungspolitik auseinander. Eine Ausnahme davon bildet nur das Gesetz vom 21. Januar 1897, womit strafrechtliche Bestimmungeil in Bezug auf das Betreiben der Auswanderungsgeschäfte erlassen wurden. In diesem Gesetz steht: Art. 1 Wer ohne behördliche Bewilligung Auswandern ngsgeschäfie bei reibt oder vermittelt, oder bei dem, wenn auch gestatteten Betriebe solcher Geschäfte den hiefür bestehenden Verordnungen zu widerhandelt, macht sich einer Übertretung schuldig und wird mit Arrest von acht Tagen bis zu sechs Monaten bestraft. Das Verfahren und die Urlheilsfällung sieht den Bezirksgerichten zu. Art. 2 Wer Andere unter Vorspiegelung falscher Wiatsachen oder durch andere auf Täuschung berechnete Mitlei zur Auswanderung verleitet, macht sich eines Vergehens schuldig und wird mit strengem Arrest von sechs Monaten bis zu zwei Jahren, womit Geldstrafe bis zu 2000 fl. verbunden werden kann, bestraft. Im Falle erschwerender Umstände ist auf strengen Arrest bis zu drei Jahren zu erkennen, womit Geldstrafe bis zu. 4000fl. verbunden werden kann.5 * * -* mit der Auswandertingsproblemaiik auseinanderreizen, stammen aus den Reihen dei k.u.k. Beamten, vor allem: Leopold Caro— Landesadvokat; Karl Englisch — Hoikonzipisi der k. k. Statistischen Zentralkommission; Karl Frey — Oberinspektor der Südbalm; Sigismund Gargas — Hof— und Genchtsadvokai; Friederich Hey — k. k. Regierungsrat; Franz Srbik — Ministerialvizesekretar im Handelsministerium. Angaben aus dem: Protokoll der im k. k. Handelsministerium durchgeführte>i Vernehmung ton Auskunfispersonen über die Auswanderung aus Österreich. (Wien- S.n . 1912). 5 Gesetz vom 21. Janner 1897, womit strafrechtliche Bestimmungen in Bezug auf das Betreiben der Auswanderungsgeschäfte erlassen werden. Reichsgesetzblatt für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder. Jahrgang 1897. (Wien: s.n., 1897). S. 32 -33. QcZjvave in gradeo. [jubljong. 20Q1. st. 38/39 215 Bis zu Beginn cles 20. Jahrhunderts setzten sich weder österreichische Politiker und Beamte noch Wissenschaftler mit der Auswanderungspolitik auseinander. So wurde im Ministerium des Innern die eiste Enquete über die Auswanderungspolitik im Jahre 1905 durchgeführt,6 die zweite sieben Jahre später vom Handelsministerium veranstaltet mit einer Befragung von Fachleuten, die sich theoretisch oder praktisch mit der Auswanderung aus Österreich befaßten.7 Beide Umfragen setzteil sich vor allem mit den negativen Rückwirkungen auf das Flerkunftsland Österreich auseinander, wobei man auf die Gefahr hinwies, welche durch die Auswanderung der Wehrkraft und der Landwirtschaft drohe. Man fügte noch hinzu, daß aus der Auswanderung vor allem nichtösterreichische Eisenbahn- und Dampfschiffahrtsgesellschaften Nutzen zögen, in der zweiten Umfrage stand außerdem die Frage zur Debatte, wie der Auswanderungsstrom auf Triest geleitet werden könnte, um so der österreichischen Dampfschiffahrtsgesellschaft 'Austro-Americana'' eine Verdienstmöglichkeit zu bieten.8 Erst kurz vor Ausbruch des Ersten Weltkriegs begannen sich hohe österreichische Beamte intensiv mit der Auswanderungspolitik und deren Folgeerscheinungen auseinanderzusetzen. Als Beispiel sei nur k.u.k. Regierungsrat Friedrich Hey genannt, der in der Schrift Unser Auswand-erungsioesen und seine Schäden die negativen Folgen der Auswanderung wegen der hohen personellen Verluste, von denen besonders die österreichischungarische Armee schwer betroffen sei, darlegte. Hey unterscheidet nur zwischen zwei Arten von zeitweiligen Emigrationsbewegungen: Die zeitlich begrenzte Auswanderung, insbesondere jene in die USA: Staatsbürger der Doppelmonarchie emigrierten für einige Jahre und kehrten danach wieder in ihre Heimat zurück. Die Saisonwanderung: Hierbei handelt es sich vor allem um österreichische Staatsbürger, die in andere europaische Länder emigrierten und dabei durchschnittlich zehn Monate im Ausland und zwei Monate in ihrer Heimat verbrachten. Hey versuchte, die negativen Folgen der Auswanderung in die Vereinigten Staaten mit einigen anderen Fakten zu belegen. Seinen Berechnungen zufolge sollen in den USA jährlich 33 000 Untertanen der habsburgischen Krone in Fabriken und Bergwerken gestorben sein. Weitere 5-000 aber seien Opfer amerikanischer Kriminalität geworden. Zudem seien die zurückgekehrten -k * * ^ Caro. Unsere überseeischen Aus wunderer und die Enquete vom Jahre 1905 ■■■, 529-560. 7 Protokoll der im Ii. k. Handelsministerium durchgeführten Vernehmung von Auskunftspersonen über die Auswanderung aus Österreich. (Wien: s.n., 1912). 8 libenda; Richard Riedl, "Die Organisaiion der Auswanderung in Österreich." Bericht über vorläufige Ergebnisse der im k. k. Handelsministerium durchgeführten Untersuchung. ("Wien: S.n , 1913), S. 12-16. 216 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs Migranten von der Arbeit in den USA erschöpft und in schlechter gesundheitlicher Verfassung gewesen. Die absolut und relativ höheren Löhne sowie der Einfluß der amerikanischen revolutionären Ideen hätten sich nach Hey negativ auf die Arbeiter in der Habsburgermonarchie ausgewirkt.9 Die Nachrichten über Amerika als einem Land der Freiheit und der relativ höheren Löhne haben die Habsburgermonarchie also durch Rückwanderer erreicht.10 In der österreichischen Hälfte der Monarchie wurde bis zu deren Untergang kein Gesetz verabschiedet, das die Auswanderung allgemein geregelt hätte. Durch andere Gesetze, die die Auswanderung sanktionierten, wurde eine unmittelbare Auswanderungspropaganda zwar verboten, die Auswanderung selbst versuchte man aber durch Paßzwang einzudämmen. Außerdem fanden die oben erwähnten Auswanderungsdebatten statt, die 1905 vom Ministerium für Inneres und 1912 vom Handelsministerium veranstaltet wurden, wobei Fachleute aus den Reihen der Politiker, Wissenschaftler und Beamten, die sich mit der Auswanderung beschäftigten, befragt wurden." Hingegen versuchte man in der ungarischen Reichshälfte, die Auswanderung durch ein Gesetz, das bereits 1901 verabschiedet wurde, in geordnete Bahnen zu lenken. Diesem Gesetz zufolge durften Staatsbürger unter 15 Jahren ohne Begleitung der Ekern, Wehrpflichtige, Arbeitsunfähige und Steuerschuldige, nicht auswandern. Dieses Gesetz regelte auch andere mit der Auswanderung in Zusammenhang stehende Fragen, z.B. die Frage von Auswanderungsagenten und -agenturen. Zusätzlich wurde die Möglichkeit offen gelassen, die Auswanderung in bestimmte Staaten zu verbieten.12 Für Österreich-Ungarn war es sehr wichtig, daß trotz Auswanderung die Zahl der Wehrpflichtigen und * * * 9 Hey. Unser Auswanderungwesen und seine Schilden ..., 7-10. 10 Matja5 Klemencic, "Images of America Among Slovene and Oiher Yugoslav Migrants. Dis/aul Magnets— Hxpcaaiions and Realitics in die Immigrant l:\perience, 1840-1930 (Ed Dirk Hoerder, Horst Rössier). KÜis Island Series 1. (New York and London: Holmes & Meier. 1993). S. 204-213, Mit der slowenischen Auswanderung und mit der Anziehungskraft Amerikas .setzt sich Maijan Dmovsek auseinander in seinem Buch Usodna pnt'lacnost Amerika: pneevunja izseljencev o prvih stikih z novim sretom [Die schicksalhafte Anziehungskraft Amerikas: Äußerungen der Emigranten über ihre ersten Kontakte mit der Neuen Welt], (Ljublana: Nova revijiL 199S). " Hans Chmelar: Höhepunkte der österreichische)i Auswanderung, Die Auswanderung ans den im Reichsrat vertretenen Königsreichen und hindern in den Jahren 1905-1914. (Wien: s n.. 1974), S, 140-160. Chmelar, Höhepunkte der österreichischen Auswanderung ,,., Iii; Franz Srbik, Die Auswanderungsgesetzgebung M. Die wichtigste]'» europäischen Auswanderungsgesetze (mit Berücksichtigung der beiden österreichischen Entwiirfe) und ihre wichtigsten Vollzugsschriften." Aufträge des k. k. Handelsministeriums. (Wien; s.n.. 1911), S. 29-60; Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwalumgsarchiv, Archiv des k k. Ministeriums des Innern, Jahr 1913. Protokoll Nr. 42970: Gegenüberstellung der ausländischen Auswaderungsgesetzgebung mit dem Kniwurfe eines Gesetzes, betreffend die Auswanderung. (Wien. 1913); Auswanderungspatent, Allgemeines Verwalumgsarchiv dr. Auswandernngsakten 8/4, l'aszikel 32, ZI, 4297013 Hofkzld. vom 2. April 1932: Politische Gesetze -Sammlungen, Bd. 60, Nr. 34, S. 71. jVrTgfove in gradivo. L|ubiionaJ_20Q_lJ šl 38/39 217 Arbeiter in der Landwirtschaft nicht übermäßig reduziert wurde.^ Dennoch berichten viele Zeitungsartikel aus dieser Zeit, daß österreichische Sicherheitsorgane zahlreiche Personen, die durch Auswanderung dem Militärdienst entkommen wollten, festgenommen hätten.14 Die amtlichen Berichte von österreichisch-ungarischen Diplomaten aus den USA enthalten zahlreiche Informationen über antimonarchisusche Aktivitäten der Emigranten und über die politischen Standpunkte der Zeitungen, die von einzelnen aus der Habsburgermonarchie stammenden ethnischen Gruppen in den Aufnahmestaaten, vor allem in Kanada, in den USA, in Australien sowie in den südamerikanischen Staaten herausgegeben wurden.15 Manchmal berichteten über die Auswanderer auch die führenden Zeitungen der erwähnten Staaten. Österreich-Ungarn wendete besonders in den Vorkriegsjahren beträchtliche finanzielle Mittel auf, um antimonarchistische Tendenzen im Ausland einzudämmen. Die Träger der proösterreichisclvungarischen Propaganda in den USA waren österreichische Diplomaten.1^ Laut Berichten der slowenischen und amerikanischen Presse hätten sich auch Geistliche slowenischer und ungarischer Nationalität daran beteiligt, die als Pfarrer in den slowenischen und ungarischen Pfarren in den USA tätig gewesen seien (über ethnische Pfarren siehe Seite 247 dieser Abhandlung). Besonders interessant in diesem Zusammenhang ist die Tätigkeit des österreichisch-ungarischen Konsuls in Chicago, Ivan Krizostom Schwegl, der bei der Streikbekämpfung in den USA eine wichtige Rolle spielte. An diesen Streiks nahmen auch slowenische Arbeirer, die aus Österreich-Ungarn stammten, teil. Darüber berichrete die Zeitung der slowenischen Sozialisten in den USA Proletarec [Der Proletarier], Organ der slowenischen Sektion der 'Jugoslovanska socialistična zveza" [Verband der südslawischen Sozialisten], Der österreichisch-ungarische Konsul Ivan Krizostom Schwegl agitierte unter den 5.000 slowenischen Arbeitern aus Österreich-Ungarn für Streikbrecher. Laut oben erwähnten Berichten soll der österreichische Kaiser * * * Fische^ Die schädlichen Seilen der Au s Wanderung und .... 43 14 "Glas iz Ameriki--" [Die Stimme aus Amerika]. Slovenski narod33/135 (Ljubljana, 15. Juni 1900), S. 3; Marjan Drnovšek: Pol slovenskih izseljencev na tuje od Ljubljane do Ellis Islanda — otoka solza v New Yorku 7SSO- 1924. |Der It/cy der slowenischen Auswanderer in die Fremde, von Ljubljana bis F.Iiis Island ■ der Insel der Tranen in New York 1880-1924], (Ljubljana: Mladika, 1991), S. 127; Klemenčič. Images of America ..., 214. Charlotte Rapen: "Die Rolle der Presse in der Konsularberichterstaiiung und ihre Verwendung zur Regelung der Auswanderung in Österreich-Ungarn 1860-1900 (Dissertation zur tj'langung des Doktorgrades an der philosophischen t-akulriu der Universität Wien) (Wien: Universität Wien, 1949), S. 108-128. ^ österreichisches Staatsarchiv, Haus—, Hof— und Staatsarchiv Wien. Politisches Archiv XXXtll, U.S.A., Liasse t, Dok, Nr. 6972: Auskünfte über die Herausgebung von Geldbeträgen die von den k u.k. V'ertretungsbehörden in Amerika zur Bekämpfung monarchiefeindlicher Tendenzen verausgabt wurden. Bericht von Konstantin Dumba an Leopold Berchtold vom 5. Juli 1913; Politisches Archiv XXXI II, U.S.A., Liasse L. Akten Nr. 6201-6400: Serbokroatische Propaganda in den Vereinigten Staaten von Amerika: Dokument Nr. 6256: Schreiben Graf Dumbas an Graf Berchtold v om 17. November 1913; Amerika 1., Dokument Nr. 6400 218 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs den Befehl erlassen haben, nach welchem Österreicher an der großen Streikaktion der ''United Mine Workers od America" nicht teilnehmen durften.17 Die slowenische Presse in der Heimat berichtete über schlechte Erfahrungen der slowenischen Emigranten in Süd- und Nordamerika und riet von der Auswanderung ab.18 DIE EINSTELLUNG DER ÖSTERREICHISCHEN UND SLOWENISCHEN KATHOLISCHEN KIRCHE ZUR AUSWANDERUNG Für die Einstellung der katholischen Kirche zur Auswanderung ist charakteristisch, daß sich mit der Auswanderung als sozialer Erscheinung auch die höchsten katholischen Würdenträger auseinandersetzten. Über die Problematik der Auswanderer und über ihre Schwierigkeiten dachten auch die Päpste Leo XIII. und Pius X. nach und gedachten ihrer auch in ihren Gebeten. Außerdem gründete Pius X. das Amt für die Seelsorge unter den Immigranten, das für ordentlichen Gottesdienst sorgte, die Bischöfe in den Immigrationsländern aber beauftragte, die Sorge um den Priesternachwuchs zu übernehmen und die katholischen Immigrantenvereine zu unterstützen.20 In der Heimat waren die katholischen Geistlichen darum bemüht, die Auswanderungspropaganda einzudämmen, wobei sie mit verschiedenen Staatsorganen zusammenarbeiteten. Im Zusammenhang mit der Einstellung der katholischen Kirche zur Auswanderung auf den von autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten ist auch die Initiative des Bischofs Anton Bonaventura Jeglič erwäh- * * "Skrbi avsirijskega konzula [Die Sorgen des österreichischen Konsuls) Pmlcuuec 9/332 (Chicago. 2ö. Jänner 1914), S. I; Matjaž K lemenčič: Ameriški Slovenci in A 'OB v Jugoslaviji. [Die amerikanischen Slowenen und der nationale Befreivingskanipf in Jugoslawien]- (Maribor: Založba Obzorja, 1987). S. 89-90. "Naie naselbine" |Unsere Ansiedlungen]. Slovenec 31/36 (Ljubljana, 14. Februar 1903). S, I; "Slovenski iniljonarji v Ameriki" [Die slowenischen Millionare in Amerika). Slovenec30/92 (Ljubljana, Marz 1902). S. h Glas iz Amerike. Uvodnik" [Die Stimme aus Amerika. Leitartikel). Slovenski narorl 33/133 (Ljubljana. 15. Juni 1900). S. 1: "K izseljevanju Slovencev [. Uvodnik" [Über die Auswanderung von Slowenen L Leitartikel] Slovenski narod 33/70 (Ljubljana, 27. Marz 1900), S. I; "K izseljevanju Slovencev II. Uvodnik" [Uber die Auswanderung von Slowenen IL Leitartikel). Slovenski narod33/7! (Ljubljana, 28. März 1900). S. 1. In diesen und anderen Artikeln beklagen der Slovenec und der Slovenski narod vor allem die schlechte Organisation der Auswanderer und stellen fest, daß es gerade deswegen den slowenischen Auswanderern schlechte! gehe als jenen anderer Völker. Üher die katholische Kirche und ihre Hinstellung zur Auswandei ungsproblemaiik schrieb auch Marjan Drnovšek: Izseljevanje iz širše ljubljanske okolice 1890-1914 [Oie Auswanderung aus dem Raum Laibach 1890-1914] Diss. (Ljubljana- Philosophische Fakultät, 1993), S. 206-226. Se. Heiligkeit Papst Pius 10. und Auswandeier. Der Auswanderer, Monaischri/l für Auswanderung, Saisonwanderung und Made hen seh ulz und für das Österreicher/u m im Auslände, Mitteilungen des Osler-leichischen St.-Raphael-Vereines zum Schutze der Auswanderer 3/^ 0m weitere]'»: Der Auswanderer...'). (Wien: Sr-RaphaelA'eiein 1912), S, 102. S a ¿¿*rnve in grcd'VO. Ljubljano. 2001. št. 38/39 219 nenswort, der auf Grund der Korrespondenz mit Bischof John Trobec aus Amerika vorschlug, die katholischen Auswanderer sollten sich vor der Auswanderung bei ihrem Pfarrer melden, um sich bei ihm alle Dokumente (Beichturkunde, Heiratsurkunde u.a.) einzuholen. Außerdem setzte er sich für das Mitkommen cler Familie und die Gründung von katholischen Unter-stützungsvejeinen ein.21 Bischof Anton Bonaventura Jeglič wollte laut Berichten des liberalen Slouenski narod [Das slowenische Volk j im Jahre 1909 die Slowenen in Amerika besuchen. Bei der Vorbereitung dieser Reise soll auch Dr. Ivan Krizostom Schwegl, der damalige österreichische Vizekonsul in New York, beteiligt gewesen sein, der Besuch kam letztendes doch nicht zustande.22 Zu Besuchen von slowenischen Bischöfen bei den Slowenen in den USA kam es erst in der Zwischenkriegszeit.23 Die illyrischen Bischöfe (der Görzer Frzbischof Franz Borgia Sedej, der Laibacher Frzbischof Anton Bonaventura Jeglič, der Bischof von Triest-Capodistria Andreas Karlin, der Bischof von Veglia/Krk Dr. Anton Mahnič und Bischof von Parenzo-Pola Triofere Pederzolli) klagten in ihrem Hirtenbrief, die katholische Kirche hätte durch die Auswanderung in die USA 12 Millionen Gläubige verloren. Sie machten sich Sorgen auch über die Dampfschiffahrtsgesellschaften, die ihrer Meinung nach die Menschen zur Auswanderung in die Fremde verführten, wo die Kinder wegen der Erziehung in nichtkatholischen Schulen ihren Glauben verlören. Deswegen riefen sie die Menschen auf, in ihrer Heimat zu bleiben. Wenn sie aber dennoch auswandern wollen, dann sollte die Familie mitkommen. In der neuen Heimat sollten sie einen Geistlichen aufsuchen, der ihre Muttersprache beherrsche. Die Bischöfe stellten in dem I Iirtenbrief ferner fest, daß durch die Auswanderung die Staatsinteressen stark in Mitleidenschaft gezogen worden seien, die Auswanderer seien doch dem * * * 21 "Za izseljence v Ameriko" [L'ür die Auswanderer nach Amerika], Slo renee 33/10.5 (Ljubljana, 9- Mai 1905), S. 2. 22 "Ameriška poročila" [Berichte aus Amerika], Slovenski narod 42/137 (Ljubljana, 19. Juli 1909).. S. 7; "Škof Jeglič ne poide v Ameriko" [Bischof Jeglič reist nicht nach Amerika]. Slovenski narod 42//70{Ljubljan3i29.Juli 1909). S. 1. Matjaž Klemeneič: Jurij Trunk med Koroško in Združenimi državami Amerike ter zgodovina slovenskih naselbin r l.eadviHu. Kolorado, in v San hrunciscn, Kalifornija [Jurij Trunk zwischen den Vereinigten Staaten von Amerika und Kärnten und die Geschichte der Slowenischen Siedlungen in Leadville, Kolorado und San IVancisco, Kalifornien). (Celovec-Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 1999) S. 172-178. Über diese Besuche berichtete die slowenische Immigranienpresse. So besuchte 1926 der Laibacher läzbischof An ton Bonaventura Jeglič anläßlich des internationalen eucharistischen Kongresses alle größeren slowenischen Ansiedlungen in den USA. "Škof v naselbini" (13er Bischof in unserer Ansiedlung], Ameriška domovina 27/83 (Cleveland. 19. Juli 1926) S. 1; "Di Jegliču ugaja Cleveland in njega prebivalstvo" [Dr. Jeglič gelallen Clevelatu! und seine Einwohner]. Ameriška domovina 27/83 (Cleveland. 19. Juli 1926) S. 1. "Slovesni dnevi: nocoj odpotuje .škof Jeglič iz naše naselbine" |Die Pes t rage. Heute abend veilaßt Bischof Jeglič unsere Ansiedlung). Ameriška domovina 27/83 (Cleveland. 19. Juii 1926) S. I. .220. Mcijoz Klemgncic: Die Emigration der Slowenen aus Militärdienst entkommen, außerdem sei bei zahlreichen Emigranten die nationale Zugehörigkeit verloren gegangen, weil sie ihr Sprachbewußtsein verloren hätten. Gefährdet sei ihrer Meinung nach auch das Familienleben, die Auswanderer liefen aber auch Gefahr, kronische Alkoholiker zu werden. Die Bischöfe beendeten den Brief mit der Empfehlung, daß sich alle, die auswandern wollten, der Dienste des St.-Raphael-Vereins bedienen sollten.24 Der St.-Raphael-Verein war eine Organisation der katholischen Kirche, die mit der Absicht gegründet worden war, den Auswanderern besonderen Schutz und Hilfe zu bieten. Bei der Tätigkeit des St.-Raphnel-Vereins wirkten auch katholische Geistliche sowie einige Beamte mit. In der österreichischen Hälfte der Monarchie wurde er Ende des 19. Jahrhunderts gegründet. Im Jahre 1911 etwa versorgte dieser Verein über 2.400 Schützlinge in Triest, Vertreter dieses Vereins in Bremen, Hamburg, Antwerpen, Rotterdam und Le Havre sorgten für jene Emigranten aus dem österreichischen Teil der Monarchie, die über diese Häfen auswanderten.2> Unter ihnen befanden sich auch viele Slowenen. Auf den mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten wirkten St.-Raphael-Vereine in Triest, Götz und Laibach. Der Laibacher Verein wur de am 11. November 1907 gegründet. Auf der Gründungsversammlung sagte Dr. Janez Evangelist Krek folgendes: 7n mir ist ein lebendiger Gedanke gegenwärtig, daß auf den Bauernhöfen, die von ihren Besitzern verlassen win den, eine Zwangswirtschaft eingeführt werden soll. Wir wissen, daß ganze Gemeinden, die Gemeinschaft, Schaden erleiden, wenn die alleingelassene Frau den Bauernhof bewirtschaftet. Über diese Sache müssen wir nachdenken. Unsere Sorge muß mit der Sorge um die Aussiedler verbunden. sein ... Das Gesetz ivird bald erlassen. Dennoch befürchte ich, daß das Gesetz jene Unentschlossenheil widerspiegeln wird\ die in unserem Staat üblich ist... Es ist alles umsonst, wenn wir unseren Menschen keine Arbeit in der Heimat sichern ... Wir müssen arbeilen, um wirtschaftlich voranzukommen. Dr. Janez Evangelist Krek war einer der aktivsten Mitglieder des österreichischen St.-Raphael-Vereins und sein Vizepräsident. Der St.-Raphael-Verein kümmerte sich auch um Aussiedlerinnen, die eines besonderen Schutzes bedürftig waren,27 Allen Immigranten stand im New Yorker ■k -k -k 24 "Hirtenbrief der lllyi ¡sehen Bischöfe über die Auswanderung." Der Auswandern 5/1 (Wien, 19H). S S-13; FaMilien und Vornamen der Bischöfe aus dem Hof - und Staatshandbuch der österreichisch • ungarischen Monarchie für das Jahr 1914; 40. Jahrgang (Nach amtlichem Quellen zusammengestellt) (Wien, 1914). S. 713-714. 25 ' St,-Raphael-Verein Triest". Der Auswanderer 2/5 (Wien, 1911), S 52. "Izseljenisko vprasanje" [Die Auswandernngsfrage). Slovcnec36/274 (Ljubljana, 27. November 1908), S. 2. 27 Cällestine Tmxe, 'Madchenhandel von Krain nach Nordamerika". Der Auswanderer 2/4 (Wien. 1911), S. 42-, pnjnrove in grodivc, Ljubljono, 2001. št. 38/39 221 Hafen das Leohaus cles österreichischen St.-Raphael-Vereins zur Verfügung, eine Zufluchtsstätte für viele Aussiedler aus der österreichischen Hälfte der Monarchie.28 Im Zusammenhang mit der Auswanderungsproblematik ist auch die Jahresversammlung der "Slovenska krščanska socialistična zveza" [Slowenischer Christlichsozialistischer Verband] am 3- und 4. September 1905 in Maribor erwähnenswert, wo Dr. Evgen Lampe, der spätere Stellvertreter des Landeshauptmanns von Krain, einige interessante Vorschläge zum Ausdruck brachte: "(1) Es muß alles für die technische und genossenschaftliche Entwicklung der Landwirtschaft getan weiden. (2) Die Auswanderer sollen sich in jenen Orten ansiedeln, wo bereits ihre Landsleute ansdssig sind und wo das slowenische Geistesleben und katholische Vereine organisiert sind. (3) Die katholischen Vereine sollen mit jenen in der Heimat und untereinander mitarbeiten. (4) Die Auswanderer sollen bei den Vertrauensmannern des St.-Raphael-Vereins Hilfe aufsuchen; die Vertreter sollen in jeder Pfarrgemeinde anwesend sein. (5) In fremden Bistümern sollen Bischöfe darum gebeten werden, den Gottesdienst in slowenischer Sprache zu organisieren. (6) In größeren Städten sollen gesunde und einwandfreie Unterkünfte zur Verfügung gestellt werden. "-9 DIE SLOWENISCHEN REICHSRATSABGEORDNETEN UND DIE EMIGRATION Die schwere und völlig ungeordnete Lage der österreichischen Auswanderer regte das österreichische Abgeordnetenhaus zur Vorbereitung einer Auswanderungsgesetzgebung. So schlug der polnische Graf Lasocki, zusammen mit 62 Abgeordneten vor, der Reichsrat solle eine Debatte über den Stand auf dem Gebiet der Auswanderung eröffnen, aus Österreich-Ungarn siedelten doch jährlich ungefähr 150.000 Personen nach Übersee aus. Wegen einer starken Saisonwanderung steige die Zahl der Auswanderer auf gut 500.000 Personen.30 * * * CaLcstme Trnxe, "Mädchenschutz. Österreichische Liga zur Bekämpfung des Mädchenhandels." Der Auswanderer 2/7 (Wien. 1911). S. 77- 79; CäJlestine Truxe, 'Erwerbsaussichten gebildete! Trauen und Mädchen in den Vereinigten Staaten von Nordamerika."" Der Auswanderer 2/7 (Wien, 1911). S. 77. "Das Österreichische Einwandererheim und die Österreichische Gesellschaft in New York." Der Auswanderer 2/4 (Wien. 19J 0, S. 33-35; "Leohaus und die Einwanderungen in die Union." Der Auswanderer 2/7 (Wien, 1911), S. 77; "Zum silbei nen Jubiläum des l.eohauses." Der Auswanderer 5/5 (Wien, 1914), S. 46. "Letno zborovanje Slovenske krščanske socialistične zveze v Mariboru - Izseljevanje" [Die Jahresversammlung der "Slovenska krščanska socialistična zveza" /Slowenischer christlichsozialistischer Verband/ in Maribor - die Auswanderung]. Slovenec33/201 (Ljubljana, 6. Juni K;05). S. x ™ "Die Auswandern ngsfrage im üsteri eichischen Abgeordetenhause." Der Auswanderer 3/§*o (Wien, 1912), S. 74-76; "Interpellation des Abgeordneten Lasocki und Genossen an ihre Exzellenzen den Herrn Ministe; pritsidenien, den Herrn Minister des Timern, denn Herrn Handcbminister und den Herrn 222 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs Die Staatsorgane setzten sich mit der Auswanderungsbewegung nicht auseinander und blieben in dieser Hinsicht ganz passiv. Zwanzig Jahre lang war die Auswandernngsgesetzgebung in Vorbereitung, sie wurde jedoch nie fertiggestellt. Das einzige Gesetz, das das österreichische Parlament in diesem Bereich verabschiedet hat, war das bereits zitierte Gesetz zur Einschränkung der Auswanderungspropaganda. Mit der Auswanderungsgesetzgebung begann sich zuerst das Innenministerium auseinanderzusetzen, das 1905 eine erste Enquete über die Auswanderung nach Übersee veranstaltete. Ihm folgre im Jahre 1912 das Handelsministerium, das Gesetzesenrwürfe vorbereitete, die auf eine oder andere Weise diese Probleme regeln sollten. Im Rahmen dieser Vorbereitungen wurde im Jahre 1912 eine Vernehmung von Auskunftspersonen durchgeführt, die sich im österreichischen Teil der Monarchie mit der Auswanderung auseinandersetzten. Alle Aspekte der Auswanderung standen zur Debatte, sowohl die Auswanderung nach Übersee und in europäische Staaten wie auch die Einschränkung der Auswanderung, die Rolle der Emigrationsagenten und der Unterstützung der Auswanderer. Es wurde auch die Frage behandelt, wie die Auswanderer befördert werden sollen. So schlug man sogar vor, die Auswanderer nach Übersee sollten von einem Arzt begleitet werden. Bei den Bemühungen, ein allumfassendes Auswanclerugsgesetz bereitzustellen, wurde man jedoch von dem Ersten Weltkrieg eingeholt. Mehrere Debatten zum Thema 'Auswanderung" fanden im Reichsrat selbst statt. Der Wirtschaftsausschuß des Reichsrats nahm bereits im April 1903 folgende Vorschläge hinsichtlich der Auswanderung nach Amerika an: Die k.u.k. Regierung wird aufgefordert, die Vorlage des Auswanderungsnetzes möglichst bald dem Parlament zuzuleiten. In dieser Vorlage sollen folgende Grundgedanken beachtet werden: Im Rahmen der Gewährleistung der Auswanderungsfreiheit soll das Gesetz entsprechende Bestimmungen enthalten, die Bedingungen der Auswanderung sanktionieren, die Auswanderungsagenturen bestimmen, den Schutz der Auswanderer in rechtlicher und finanzieller Hinsicht gewährleisten und allen anderen Voraussetzungen der modernen Ausw^anderungsbewegung entsprechen sollen. Es muß ein Organ bestimmt werden, welches das Auswanderungsnetz vollziehen und die Kontrolle über die Auswanderung ausüben wird. Bei Landesregierungen derjenigen Länder, in denen die Auswanderung großes * * * Finanz min ister über die Auswanderung." Anhang an den stenographischen Protokollen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Rcichsrates im Jahre 1912. 54. Sitzung der 31. Session an) 12. März 1912. (Wien, 1912). S. 7527-753'). p^Tprnve m nrodivo, [jubljona, 200 i. st. 38/39 223 Ausmaß angenommen hat, sollen örtliche Fachreferate und Ortsausschüsse gegründet werden zur Leitung und Überwachung der Auswanderung. Die Initiativen der einheimischen Auswanderer in In- Lind Ausland sowie alle Organisationen, die wirtschaftliche Beziehungen der Auswanderer mit der Heimat zu unterhalten beabsichtigen, müssen unterstützt werden. Außerdem soll die k.u.k. Regierung folgende Maßnahmen treffeil: Sie soll für eine statistische Aufbereitung der österreichischen Auswanderungsbewegung sorgen, die sowohl die Auswanderer im Ausland wie auch die Saisonwanderer erfassen würde. Die Statistik muß über soziale und wirtschaftliche Verhältnisse Auskunft geben. Die Regierung soll dafür sorgen, daß die Auswanderung nach Übersee über Triest geleitet wird, wo alle zur Auswanderung nötigen Versorgungsmaßnahmen getroffen werden müssen. Hinsichtlich der Wehrpflichtigen sollen verfassungsmäßige Bestimmungen getroffen werden. Gegen das Anwerben von Frauen aus der k.u.k. Monarchie sollen die nötigen Schritte unternommen werden im Sinne eines Verbots solchen Handels. Die k.u.k. Konsularbehörclen müssen sich intensiv für die Auswanderer einsetzen, vor allem für den Rechtsschutz cler Auswanderer.^1 Im Reichsrat waren in ihren Bemühungen, die k.u.k. Regierung von der Bedeutung der Auswanderungsproblematik zu Überzügen, besonders die slowenischen Abgeordneten aktiv, allen voran Ivan Sustersic und Fran Suklje. So stellte Sustersic 1904 in der Delegation der Parlamente der beiden Reichshälften die Folgen der Auswanderung für die Machtstellung Österreichs fest, seien doch aus diesem allein im Jahre 1894 in der österreichischen Hälfte der Monarchie 35.000 Rekruten für die k.u.k. Armee verlorengegangen. Die Lösung dieses Problems sah Sustersic in einer schnelleren wirtschaftlichen Entwicklung Öster-reisch-Ungams.32 Während der Verhandlung des Dringlichkeitsantrages der Abgeordneten Suklje, Sustersic und Genossen, betreffend die zunehmende überseeische Auswanderung aus Unterkrain, führte Suklje am 3. Oktober 1905 im Haus der Abgeordneten folgende Debatte über finanzielle Vor- bzw. Nachteile der Auswanderung: k * * • "Izseljevanje" [Die Auswanderung). Slovenski narocl36/91 (Ljubljana, 23. April 1903), S. 2. ^ "Armada in ljudsrvo - IzseljevMnje" [Die Armee und das Volk - die Auswanderung!, Slovcnec 32/52 (Ljubljana, 4. Miliz 1904), S. 1. 224 Motjaz Klemense: Die Einigraiion der Slowenen aus Nun bin ich sofort auf eine Einwendung gefaßt - es hat sie mir neulich ein verehrter Kollege aus Mähren vorgehalten und man bekomrnnt sie auch bei uns im Lande von minderen Kennern der Verhältnisse des Landes oft zu hören - die Einwanderung nämlich, es sei richtig die Leute wandern wohl aus, aber dafür wandert das amerikanische Geld zu. uns ein - und nationalökonomisch genommen - stelle sich doch ein Aktivsaldo heraus. Ich werde sofort versuchen, die Anschauung, die insbesondere in den Kreisen der politischen Verwaltung zahlreiche Anhänger und Adepten hat, zu widerlegen und nachzuweisen, daß das im Grunde eine ganz gewöhnliche natio-na/ökonomische Irrung ist. Ich bedauere vom Herzen, daß die Sache noch nicht wissenschaftlich diskutiert und kritisiert worden ist. Meine Schuld ist es nicht... Aber der springende Punkt bleibt immer der: Ist die finanzielle Bilanz aktiv oder nicht? Ich verneine es unbedingt. Nach einer richtigen approximativen Schätzung - sie wird aber eher zu niedrig sein - kommen aus Amerika nach Unterkrain jährlich mindestens zwei Millionen Kronen herein. Es ist richtig. Mit diesem Geld werden Schulden bezahlt, Baulichkeiten restauriert und aufgebessert, auch die Spar- und Vorschußvereine werden alimentiert und dennoch beharre ich, obwohl ich die Richtigkeit dessen zugebe, bei meiner Behauptung und sage, unsere finanzielle Bilanz ist passiv. ... Ich habe nun, die Bezirke wieder bereist - obwohl ich sagen kann, daß ich jeden Stein dort kenne - ich habe Umfrage gehalten, ob aus Amerika jemand zurückgekommen ist, der mit den Ersparnissen und durch weitere Arbeit sich -Sie sehen, meine Ansprüche waren nicht sehr hoch - ein Vermögen von zirka 30.000 K erworben hat. Im ganzen Bezirke hat man mir nur zwei Männer genannt und von einem geht noch das Gerücht, daß er sich Vermögen nicht durch schwere Handarbeit erworben, daß er seine Ersparnisse nicht in Hütten, Bergwerken, Fabriken u.s.w. errungen hat, sondern es heißt - ich möchte hoffen und wünschte, das Gerücht wäre unbegründet - daß diese Ersparnisse von ihm als wohlbestallten Besitzer eines öffentlichen Toleranzhauses gewonnen wurden ... Wer von unseren Leuten in Amerika fleißig und nüchtern in Tagwerke arbeitet, der kann bei einer halbwegs günstigen Konjunktur 1000 K bis 1500 K, möglich weise sogar 2000 K in einem Jahre rein ersparen. Wenn er also nach drei oder vier Jahren härtester Arbeit zurückkommt, so kann er im Durchschnitte einen ersparten Wert von 3000, 4000 K bis Maximum 8000 K mitbringen. Für unseren Bauer freilich ist das bereits ein Vermögen ..."33 * ■* * 33 "Izseljevanje - Ameriski denar" (Die Auswanderung - Das amerikanische Geld], Slovcnec38/116{Ljubljuna, 13- Oktobei 1905), S. 1; Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichs rat es im Jahre 1905. 354 Sitzung der XXVII. Session am 5. Oktober 1905. (Wien, 1905). S. 32096-32106. Pfi^nrnve in gradivo, Ljubljono. 2001, št. 38/39 225 Im Jahre 1910 stellte der slowenische Abgeordnete Ignacij Žitnik in der politischen Verwaltung in Wien folgendes fest: "Dia Auswanderung aus Österreich, vornehmlich nach Amerika, ivurde zu einer Art Massenerkrankung, die schwere Folgen in wirtschaftlicher, sozialer und moralischer Hinsicht hat. In der Tat gibt es Orte in userem Staate, wo die Bevölkerung in sehr schweren Verhältnissen lebt. Wenn aber der Staat mehr für die wirtschaftliche Entwicklung der Heimatorte täte, so können die Leute in ihren Heimatorten oder in deren Nähe ihr tägliches Brot verdienen ... "34 DIE AUSWANDERUNG AUS DEN GEBIETEN MIT SLOWENISCHSPRACHIGER BEVÖLKERUNG SEIT DER MITTE DES 19-JAHRHUNDERTS In der Mitte des 19- Jahrhunderts lebten die Slowenen als autochthone Bevölkerung in Km in, im südlichen Kärnten mit Klagenfurt, im Görzer und Triester Gebiet, im nördlichen Teil Istriens, in der C InterSteiermark, in westlichen und südlichen Teilen der ungarischen Komitaic Vas und Zala sowie in "Slowenisch-Venctien" (Siehe Karte 1). Seit der Mitte des 19-Jahrhunderts weisen die demographischen Daten für die von der slowenischsprachigen Bevölkerung besiedelten Gebiete einen ausgesprochen negativen Migrationssaldo aus. Aus den Angaben für den Zeitabschnitt zwischen 1869 und 1914 geht hervor, daß die Auswandernngsquote in diesem Raum ungefähr um 178.000 Personen höher lag als die Einwanderungsquote.35 Die statistische Analyse der Auswanderung aus der slowenischen Steiermark und Kärnten sowie aus anderen mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten zeigt, daß die wirtschaftliche Entwicklung hier mit Absicht zurückgesetzt wurde und daß gerade dies der Hauptgrund für die Auswanderung der slowenischen Bevölkerung war. Diese war nämlich für die damals freistehenden Industrieberufe, die eine Beschäftigungsmöglichkeit boten, nicht qualifiziert. Die ungeeignete Berufsstruktur der slowenischen Bevölkerung war auch eine Ursache dafür, daß sich in Städten und Märkten der mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebiete zunehmend -Ii * * "Politična uprava - Izseljevanje" (Die politische Verwaltung - Die Auswanderung]- Slovenec 38/116, (Ljubljana, 25. Mai, 1910), S. 1. 3^ Živko Šifrer: Statistični podatki o izseljevanju iz slovenskega ozemlja. Prvi del: doba od srede 19- Stoletja do prve svetovne vojne [Stilistische Angaben über die Auswanderung aus dem slowenischen Gebiet. KrsterTeil: Der Zeitabschnitt von der Milte des 19- Jahrhunderls bis zum lirsten Weltkrieg). Unveröffentlichtes Manuskript in der Bibliothek der Abteilung für Geographie der Philosophischen Fakultät in Ljubljana. (1965); Matjaž Klemenčič. Izseljevanje iz Notranjske v obdobju od srede 19. stoletja do danes" (Die Auswanderung aus N'oüanjsko.'lnnerkrain von der Mille des 19. Jahrhunderts bis heute]. Xoiranjskilisii 2 (Kd. Janez Suni rad a und Božo Leveč). (Cerknica: Kulturna skupnost občine, 19S1). S. 203-206. 226______Mqi-jz Klemcncic: Die Ernigrclion der Slowenen cus^ deutschsprachige Bevölkerung anzusiedeln begann,-*6 und zwar vorwiegend in jene in Südkärnten und in der Untersteiermark, aber auch in anderen Gebieten entlang der slowenischen ethnischen Grenze. Dies begünstigte den Germanisierungs- und Italianisierungsprozeß, den letzteren in den an Italien grenzenden Gebieten. Da sich also auf den von autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten die deutsch- und italienischsprachige Bevölkerung ansiedelte, stellt die Zahl von 178.000 Auswanderern nicht die endgültige Summe jener Personen dar, die im behandelten Zeitraum aus diesem Gebiet ausgewandert sind. Sie bedeutet lediglich den Migrationssaldo aller Gebiete, einschließlich der Städte Triest (Tri.este,Trst) und Klagenfurt (Celovec), In Triest und Klagenfurt lebten im Jahre 1910 ungefähr 40.000 Staatsfremde, die zum Großteil aus dem Königreich Italien bzw. Österreich dorthin eingewandert waren. Die Italiener besiedelten im behandelten Zeitraum außer Triest noch Küstenstädre in Slowenisch-Istrien, wie etwa Piran und lz.ola.3~ In der Untersteiermark lebten im Jahre 1900 25,000 Personen, die nicht auf den von autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten geboren waren.-*8 Aus dem Gesagten geht hervor, daß von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis zum Ausbruch des Zweiten Weltkriegs auf die von autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebiete rund 120.000 anderswo geborene Personen einwandert sind. Aufgrund dessen und des bereits erwähnten negativen Wanderungssaldos (178.000) auf den mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten kann gefolgert werden, daß im erwähnten Zeitraum knapp 300,000 Slowenen dieses Gebiet verlassen haben. In der slowenischen Abwandernngsbewegung können drei Arten unterschieden werden: die Binnenwanderung, die Auswanderung in die europäischen Länder und schließlich die Auswanderung nach Übersee. Zahlreiche Auroren haben aufgrund der Volkszählung von 1900 errechnet, daß in diesem Jahr rund 65.000 Personen in den slowenischsprachigen Gebieten geborene Personen außerhalb derselben, jedoch innerhalb der Doppelmonarchie gelebt hatten.-39 * * * Klemencic, Images of America ..., 199-201; Matjai Klemencic. "Germani/acijski procesi na Stajerskem od prve svetovne vojne" [Die Gei manisierungsprozesse in der Steiermark seil dem Ersten Wellkrieg]. Casopis za zgodocino in narodopisje. 50/1 2 (Maribor. 1979). S 350-369. Wilhelm Hecke, "VolksVermehrung. Binnenwanderung und Umgangssprache in den Österreichisehen Alpenlündern und Südländern." Statistische Monatschrift, Neue Folge IS. (Brunn, 1913), S. 323-392; Spezialortsrepertitorium für das österreichisch—illyri Küstenland. Bearbeitet auf Grund der Jirgebnisse der Volkszählung com 31. Dezember 1910. (Wien: Der k. k. Statistischen Zentralkommision, 19IS). S. I; Josip Roglic: l.e Kecensemcnt de 1910. ses m eth od es et son app/ication dans ht March c Jitlienne (Stisak: Institut Adriarique. 19-16). 38 Richard Pfaundler. "Die Grundlagen der nationalen Bevölkerungsentwicklung Steiermarks." Statistische Monatschrift. Neue Folge 12. (Brünn. 1907), S. 557-592 Errechnet auf Grund von Angaben von Klemencic, Gei manizaeijski procesi .... 350-369; Hecke, Volksvermehrung ..., 323-392; Bogo Grafenauer, "Narodnosrni razvoj na Koroskem od siede 19. stoletja do Pnzprave 'n l-jubljono, 2001. Ii. 38/39 227 Ungefähr tO.OOO Slowenen wanderten in den Jahren vor dem Ersten Weltkrieg in andere europäische Länder aus, insbesondere nach Westfalen.11' Das dritte Auswanderungsgebiet der Slowenen war aber Amerika. Die Auswanderung nach Südamerika stellt ein Thema dar, das besonders für' das 19. Jahrhundert zur Gänze unerforscht ist, findet jedoch in der im 19. Jahrhundert auf den von autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten erscheinenden Presse Erwähnung.41 * * * današnjih dni" (Die nationale Entwicklung in Kärnten von der Mine des 19. Jahrhunderts bis heute|. Koroški zbornik (Y.d. Bogo Grafenauereič). (l.jubljana: Državna založba Slovenije. 19-i6) 117-24«. Über diese Problematik schriebt: J. Knific, "Na Vcstfalskem [In Westfalen]. Slovenec 28/84-113 (30 Fortsetzungen vom 12. April Iiis 9-Juni 1900). Kr beschreibt die schlechten sozialen Verhältnisse, in denen die Slowenen in Westfalen lebten und stellt fesi. daß sie in ganz Westfalen verstreui seien. Erich Werner Die Eingliederung von ausländischen Arbeitern und ihr sozialer Aufstieg: dargestellt an der slowenischen Volksgruppe im Ruhrgebiet (Inaugural—Dissertation Zill Eilangung des rechts- und sraatswis-senschaf'lichen Doktorgrades dei' Rechts— und StJkit.swischenschnftli.schen Fakultät der Westfälischen Wilhelms— Universität zu Munster). (Münster: Wilhelms—Universität. 19SS): Auch in slowenischer Übersetzung unier dem Titel: Erich Werner, "Slovenci v Porurju" [Die Slowenen im Hühl gebiet]. (Ljubljana: Selbstverlag, 1985); Mira Dimitrijevic-Kolar, Rudarske naseobine jugoslavenskih radnika u Njemačkoj do početka drugog sveiskog rata" (Die Bergwerkssiedlungen der jugoslawischen Arbeiter in Deutschland bis Zum Beginn des Zweiten Weltkrieges]. Iseljeništvo naroda i narodnosti Jugoslavije [Die Emigration bei den Nationen und Nationalitäten Jugoslawiens! (Ed. Ivan Cižmič etc.). (Zagreb: Zavod za migracije i naiodnosu. 1978)92-210; Slava Lipovšek-Rakovec, "Slovenski izseljenci" |Dte slowenischen Emigranten]. Geografski vestnih 22 (l.jubljana. 1950). S. 2-či0i Božidar Tensundern, "Vestfalski Slovenci. Spomini dušnega pastirja za Slovence. Božidarja Tensunderna [Die westfälischen Slowenen. Die Erinnerungen Božidar Teiisun Jerns. des Seelsorgers für die Slowenen]. (Klagenfurt: Družba sv, Mohorja, 1973). 11 "Izseljevanje v Ameriko - Politični pregled" [Die Auswanderung nach Amerika - Politische Übersicht!. Slovenski narod 33/70 (Ljubljana, 27. März 1900), S. 3: "izseljevanje - Uvodnik" (Die Auswanderung -Leitartikel], Slovenec 31/109 (Ljubljana. Ii Mai 1903). S I. Die Auswanderung der Slowenen nach Südamerika in den letzten Jahrzehnten des 19- Jahrhunderts wird z.T. behandelt im Beitrag von Erna Umek. "Izseljevanje v Brazilijo v zadnjih letih 19- stoletja" i Die Auswanderung nach Brasilien in den letzten Jahren des 19. Jahrhunderts). Slovenski izseljenski koledar lb. (Ljubljana: SIM 1968). S, 218-220. Hiese Eragen beiührr auch: Irene Mis!ej. "Slovenski izseljenci v Južni Ameriki" [Slowenische Emigranten in Sud Südamerika], Slovensko izseljenslvo - zbornik ob 50letnici Slovenske izseljenske matice (Ed. Milica Trebše-Šlol-f:i und Matjaž Klemenčič) (Ljubljana: SIM. 2001), S 237-2-iS; Rado Genorio: Slovenci v Argentini — geografske razsežnosti priseljevanja in razvoj njihovih naselbin v Buneos Airesc in Cordobi [Die Slowenen in Argentinien - die geographischen Dimensionen der Zuwanderung und die Entwicklung ihrer Ansiedlungen in Buenos Aires und Gmlohaj (Diss.). (Ljubljana: Philo.sophisL-.he Fakultät, 1991). S. 94-99; Janez Hladnik, "Slovenci v Argentini nekdaj in danes" (Die Slowenen in Argentinien einst und jetzt] Koledar svobodne Slovenije l. (Buenos Aires. 19 t9). S. 60-64; Veronika Kiemžar-Rožanc, "Zapiski k naselitvi Slovencev v Argentini. Prvi naseljenci v Perossi ni Cen i to" [Notizen zur Ansiedlung der Slowenen in Argentinien. Die ersten Ansiedler in I'erossa und Cerrito], Meddobje 2'>/3-1 (Buenos Aires. 1990), S. 259-2~2: Irene Mislej. "Slovenci v novem svetu [Die Slowenen in der Neuen Welt]. Republika 3/3^-69 (Ljubljana, 9- Februar-12. März 199h); Das internationale wissenschaftliche Symposium "Das kulturelle Schaffen der.Slowenen in Südamerika" (Ljubljana, 20.-21. Oktober 1993) widmete dieser Präge keine Aufmerksamkeit. 228__ _Mq1:cz Klemencic: Die Emigraron der Slowenen DIE STATISTISCHE ERFASSUNG DER SLOWENISCHEN EMIGRATION Die Abwanderungsströme können aufgrund von Angaben aus der Tätigkeit der österreichischen Statistischen Kommission in vier Zeitabschnitte aufgeteilt weiden. Für den ersten, der bis 1884 dauerte, verfügen wir über statistische Angaben über die Auswanderung auf der Ebene der politischen Bezirke und Kronländer. Bis 1869 war für jede auswanderungswillige Person gemäß dem Auswandernngspatenc vom 24. März 1832 die Einholung einer formellen Ermächtigung seitens der Landesbehörde erforderlich.42 Nach der Verabschiedung des Staatsgrundgesetzes am 21. Dez. 1869, durch welches die Freiheit der Auswanderung proklamiere worden war/3 konnte eine präzise Auswanderungsstatistik nicht mehr erstellt werden. Es lag also nahe, daß die Erhebungen der Hafenbehörden über die Auswanderer in größerem Maße der Realität entsprachen als die Angaben der einzelnen Kronländer. Daraufsind die großen Differenzen zwischen den Daten der norddeutschen Hafenbehörden und jenen einzelner Landesbehörden zurückzuführen. Für den Zeitabschnitt 1884-1899 ist unter anderem charakteristisch, daß die Landesbehörden keine Auswanderungsstatistiken mehr erstellten, weil die Verabschiedung des Staatsgrundgesetzes von 1869 die bisher übliche Auswanderungskontrolle unmöglich machte.44 Im Jahre 1884 wies das Ministerium des Äußeren die österreichischen Konsuln an, detaillierte Berichte über die Emigranten zu erstatten. Zugleich mußten Auswanderer von den norddeutschen Hafenbehörden nach Alter, Geschlecht und Kenntnis des Lesens und Schreibens in besonderen Erhebungsformularen erfaßt werden (Erlaß des Ministeriums des Innern vom 29. Juli 1884).4> Im dritten Zeitabschnitt 1899-1910 wies die Regierung clie Konsularbehörden an, noch umfassendere Berichte über die Tätigkeiten der Auswanderer zu erstatten. Die Gründung der Dampfschiffahrtsgesellschaft 'Austro-Americana" im Jahre 1904 bedeutete den Beginn des organisierten Auswanderungsverkehrs aus dem Einschiffungshafen Triest in die Neue Welt.46 Auf diese Weise flössen der neuge-* * * 42 Answaneleittngsjxuen! rom 24. März 1832, Politische Gesetze, Sammlung. Nr. 34. (Wien, 1932), S. 71; Denkschrift der k. k. Statistischen Zentralkommission zur Feier ihres fünfzigjährigen Bestandes. (Wien, 1913), S. 112; Franz Schöpf. "Das gesetzliche Verfahren in Auswanderungsfällen," Aus dem allerhöchsten Patente vom 24. Miliz 1832 Und den früher erlassenen Verordnungen, wie aus den pafivorschiften, hergestellt zum Gebrauche für politische und Justitzbeanue. (Wien, 1834) Siaatsgrtindgesetz über die allgemeinen Hechte der Staatsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder vom 21. December 1867. Reichsgeselz BUttt für das Kaiserthum Österreich Jahrgang. (Wien. 1867), S. 395. 44 Denkschrift der k. k. Statistischen Zentralkonnnission ... 113; Englisch. Die österreichische Answanderungsstaiisiik ... 67. 45 Englisch, Die österreichische Auswanderungsstatistik . . 78. 46 Englisch, Die österreichische Auswanderungsstatistik .... 79. gnyprnve in orodivo. Ljubljono. 2001. sl. 38/39 229 gründeten ' Austro-Americana" jene Gelder zu, die bis dahin zu den Einnahmen der deutschen, italienischen oder englischen Schiffahrtsgesellschaften gehört hatten. Seit 1899 wurden auch im Triester Hafen Daten über Zahl, Geschlecht, Alter, Analphabetismus und Heimatwohnsitz der Auswanderer ermittele. Die Genauigkeit bei der Erfassung von Auswanderern ließ jedoch nach 1911 zu wünschen übrig, weil die Erhebung nicht mehr von den Hafenbehörden, sondern von den Dampfschiffahrtsgesellschaften durchgeführt wurde.47 Einen zweiten Anhaltspunkt bieten Einwanderungsstatistiken, die von den einzelnen Einwanderungsstaaten erstellt wurden. So verfügen wir für die USA über drei Arten von statistischen Daten. Eine bedeutende "Jahresberichte der Generalkommissare für die Einwanderung" (.Annual Reports of Commissioner General of Immigration) dar, die seit 1820 erstellt wurden, bis 18Ó1 aber die Zahl der Einwanderer aus der Habsburgermonarchie nicht gesondert angaben. Sie enthielten zunächst nur Angaben über Zahl und Geburtsland der Einwanderer. Erst nach 1898 wurden diese Berichte umfangreicher. Die Amerikaner sammelten für den Zeitraum des sogenannten "Fiskaljahrs", das jeweils vom 1. Juli bis zum 30. Juni des darauffolgenden Jahres reichte, interessante Daten über Alter, Geschlecht, Herkunftsland, "Rasse bzw. Nationalität" sowie den sozialen und beruflichen Status der Immigranten. So wurde bis 1952 für jedes Fiskaljahr ein solcher Bericht erstellt. Für die zahlenmäßige Erfassung der slowenischen Emigrationsbewegung in die USA ist die Datenkategorie "Rassen und Völker" von großer Bedeutung. Leider wurden in den "Annual Reports" bestimmte Nationalitäten statistisch zusammengefaßt. So wurden etwa Kroaten und Slowenen in ein und derselben Kategorie erfaßt, eine weitere Kategorie bildeten Bulgaren, Serben und Montenegriner, eine dritte Bosnier, Herzegowiner und Dalmatiner. Die Zahl der Slowenen in der Kategorie "Kroaten und Slowenen" kann nur annulierend und mittelbar ergründet werden. Zu einem zahlenmäßigen Verhältnis zwischen Kroaten und Slowenen in diesen Daten kann man nur aufgrund eines Vergleichs von Emigrationsprozessen auf den von autochthoner slowenischer und kroatischer Bevölkerung besiedelten Gebieten gelangen sowie aufgrund der Schlußfolgerung, daß der Großteil jener "Kroaten und Slowenen", die aus Österreich stammen, Slowenen sind, und daß der Großteil der aus der ungarischen Hälfte der Monarchie stammenden zu Kroaten gezählt werden kann. Dabei handelt es sich natürlich nur um Hypothesen. Die Dalmatiner wurden in der Kategorie "Bosnier, Herzegowiner und Dalmatiner" erfaßt. Diese Einteilung nach "Rasse und Nationalität" blieb bis zum Jahr 1952 hin unverändert.48 ■k -k -k /{- Englisch, Die österreichische Auswanderungsstatislik ..., 85- ^ Annual Reports of Commissioner genera! of Immigration. (Washington D.C.: Governmeni l'rinting Office, 1S98-19t4). - Einschlägige Kopien befinden sich am Insiiun fiii Aussiedlungsproblema'.ik der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künsie in Ijubljaua. 230 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs Die oben erwähnten Erfassungskntenen, clie von dem Professor der Ethnologie Otis T. Mason erstellt worden waren, stießen bereits in der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg auf heftige Kritik. Emily Green Balch wies in ihrem 1910 veröffentlichten Buch darauf hin, daß diese Katcgorisierung einerseits auf der Kategorie der "südslawischen Völker", d.h. der Slowenen, Kroaten, Bulgaren, Serben und Montenegriner beruhe, andererseits stütze sie sich aber auf das Kriterium der territorialen Zugehörigkeit bei Bosniern, Herzegowinern und Dalmatinern.'19 Auf die Frage nach dem Geburtsland gaben die Immigranten -Angehörige der Balkanvölker - in jenem Zeitabschnitt verschiedene Antworten. Nach ihrem Geburtsland befragt, führte etwa die Mehrheit der Immigranten aus Bosnien und der Herzegowina Österreich an, es gab aber nicht wenige, die noch im Jahre 1908 die Türkei als ihr Geburtsland bezeichneten, vor allem jene aus der Kategorie ' Bosnier, Herzegowjner und Dalmatiner.'^0 Auf ähnliche Problematik trifft man auch bei der amerikanischen Volkszählung von 1920, als fast die Hälfte der Einwanderer slowenischer Muttersprache angab, ihr Geburtsland sei Österreich,51 Offensichtlich wußten diese Einwanderer nichts von der Existenz neuer Staaten in Europa. Die zweite Quelle, die sich zur statistischen Erfassung von amerikanischen Slowenen eignet, stellen 41 Bände der "Berichte der Kommission für die Immigration" (Reports of (he Immigration Commission) aus dem Jahre 1911 dar. Diese Belichte geben Auskunft über Stand und Status cler Einwanderer in den LISA, darüber hinaus wird aber auch ihre Lebensart in der neuen Heimat beschrieben. Die Daten sind interessant, denn sie informieren uns über die Lage der Einwanderer in einzelnen amerikanischen Städten und über die Situation der Kinder in den Schulen sowie über die Definitionen einzelner "Rassen und Völker".52 Die dritte statistische Quelle, mit deren Hilfe man Zahl und Verteilung der slowenischen Einwanderer in den USA verfolgen kann, sind Völkszählungen. Bei diesen wurde unter anderem seit 1850 das Geburtsland, seit 1910 aber auch die Muttersprache ermittelt. So wurde Österreich als Herkunftsland der Einwanderer bereits im Jahre 1850, Ungarn aber erst 1870 erwähnt. Eine Besonderheit der amerikanischen Statistiker besteht darin, daß sie sich fiktive Staaten ausdachten, wenn es darum ging, gewisse Daten über die Immigranten umzuändern. So kom- -k -k -k ^ tniily Gleen 15alch: Situ/sehe Einwanderung in den Vereinigten Staaten - übersetzt von Dr. Stephan von Phillippovich; (Leipzig und Wien, 1912), S. 34. 50 Aiinita! Reports 190S .... 119. 51 Üranko Min Colakovic: Yugoshw Migrattons to America. (San Francisco: 1< and K Kesearch Associates, 19/3), S. 53. Dillingham, "The Childien of immigrams in Schools." Reports of the Immigration Commission 29. 6lsi Congres ,3rd Session, Senate Doctiment Nr. 749 (Washington D.C.: Gov-cnwient l'rinting Office, 1911). pn7pi-c:ve in grociivo, Ljubiiono, 2001, st. 38/39 231 men bereits 1860 Polen, seit 1870 aber auch Böhmen, in Statistiken vor.53 Serbien und Montenegro wurden als Geburtsland der amerikanischen Immigranten in der amerikanischen Volkszählung zum ersten Mal im Jahre 1910 erwähnt.54 Bei der amerikanischen Volkszählung 1910 wurde erstmals auch die Muttersprache der Immigranten und ihrer Kinder, d.h. die der Immigranten der ersten und zweiten Generation ermittelt. Bereits im Vorwort der Publikation über die Statistiken der Volkszählung 1910 wiesen die amerikanischen Statistiker darauf hin, daß sie die ethnische Herkunft der amerikanischen Bevölkerung bereits früher auf besondere Art ermittelt hätten. Außerdem hielten sie fest, daß sie schon bei den vorangehenden Volkszählungen die Antwort auf diese Frage bei jenen Einwohnern erhalten hätten, deren Geburtskind mit den ethnischen Grenzen der Nationen übereinstimmte. Schon seit 1860 wurden Polen bei den Volkszählungen getrennt erfaßt, und zwar je nach ihrem Geburtsland, d.h. "preußische", ''österreichische" uncl "deutsche" (preußische) Polen wurden gesondert in die Statistiken aufgenommen.Anläßlich der Volkszählung 1900 wurden clie Zählungskommissare darum gebeten, als "Polen'1 nur jene Personen zu verzeichnen, die der polnischen Sprache mächtig seien bzw. nur solche Personen sollten Polen als ihr Geburtsland angeben. Seit 1870 wurden auch Personen, die in den böhmischen Ländern geboren waren, gesondert ausgewiesen, wobei man darum bemüht war, als "Tschechen" nur jene statistisch zu erfassen, clie Tschechisch als ihre Muttersprache angaben. Andere, die des Tschechischen nicht mächtig waren, wurden nicht zu den aus den böhmischen Ländern Gebürtigen gezählt. Erst im Jahre 1910 erfaßte man in den amerikanischen Statistiken auch die slowenische und "serbokroatische" Muttersprache. Die amerikanischen Statistiker führten damals zwar noch immer die Anzahl der Personen mit kroatischer, dalmatinischer, bosnischer, herzegowinischer sowie serbischer und montenegrinischer Muttersprache an, aber alle diese Sprachen wurden darauf zusammengezählt und in der Fndpha.se war nur die "serbokroatische" Mutiersprache der Immigrierten für die Statistik ausschlaggebend.56 In der Geschichte der amerikanischen Statistiken kommt in der Veröffentlichung der Ergebnisse der Volkszählung 1930 auch die Kategorie "Wendisch" zum ersten Mal vor. Bereits 1910 wurden 1460 Personen mit wendischer Muttersprache erfaßt, damals jedoch noch nicht als eine besondere Kategorie in den Statistiken veröffentlicht. In der "Enzyklopädie der Rassen und Völker" * * * 53 i^il-j ij s. Cansns of Population ¡910, Vol. 2, Chapier 7: Country of Birth of the Foreign—ßom Population. (Washington D.C.: Government Priniing Office, 1913). S, 781-S60. >1 Ebenda. I.3th V.S Ca is us of Population 1910. Vol. 2, Chapier 10: Mol Ii er Tonguc of the Foreign white Stock. (Washington D.C.: C,( >\vi nment Eiiiuing Office,1913), -S. 595- 1019. 56 Ebenda. 232 Mehr:ž Klemenčič; Die Emigration der Slowenen oijs CEncyclopedy of Races or Peoples, 1911) wird "Wendisch" als ein Dialekt der slowenischen Bevölkerung in der ungarischen Hälfte der Habsburgermonarchie bezeichnet.57 Daß es sich dabei tatsächlich um Immigranten aus dem Über-murgebiet (Prekmurje) handelt, bestätigt die Tatsache, daß anläßlich der amerikanischen Volkszählung 1930 der Großteil dieser Volksgruppe als Geburtsland Jugoslawien und nur ein geringer Teil Ungarn bzw. Österreich angab. Die Ursache dafür, daß das Wort "Wendisch" als Bezeichnung für die Muttersprache der aus dem Übermurgebiec immigrierten Personen verwendet wurde, ist in der Tatsache zu finden, daß diese Personen für "Vendi" auch in ihrem Heimatland, dem Übermurgebiet, gehalten wurden. Die Überzeugung, daß sie "Vendi" und keine Slowenen seien, brachten einige auch mit nach Amerika. Diese Gruppe ließ sich in Bethlehem sowie in anderen Städten Ostpennsylvaniens nieder.58 Jene Einwanderer aus dem Übermurgebiet, die sich in Bridgeport (Connecticut) niederließen, fühlten sich hingegen als Slowenen.59 Bei der Volkszählung 1910 wurde die Muttersprache auf Grund der Familiensprache definiert, die die Immigranten noch vor ihrer Auswanderung verwendet hatten. Auf diese Art und Weise wollten die amerikanischen Statistiker die tatsächliche ethnische Zugehörigkeit der amerikanischen Einwanderer feststellen.60 DIE EINWANDERUNG DER SLOWENEN IN DIE USA BIS 1900 Bereits vor 1898, in einer Zeit, wo amerikanische Statistiken über "Rasse und Nationalität" der Einwanderer noch keinen Aufschluß geben, haben sich viele Slowenen zur Auswanderung aus ihrem Heimatland entschlossen. Auf Grund einer groben Schätzung von Migrationssalden kann festgestellt werden, daß slowenische Emigranten vor der Mitte des 19- Jahrhunderts in kleinen Gruppen auswanderten.61 Die ersten slowenischen Einwanderer in die USA waren slowenische Protestanten, die vorerst in Deutschland Zuflucht vor der Gegenreformation suchten, um später nach Übersee auszuwandern. Iii Amerika gründeten sie, zusammen mit deutschen Emigranten, die Siedlung Ebeneser ■* * * 57 Dillingham, 'Encylopedia of Races or Peoples." Reports of the Immigration Comnussion. Vol. 5, 6) st Congress, 3rd Session , Senaie Document Nr. 749- (Washington D.C.: Covernnieni Priniing Office, 1911). S. 130. 5S 75/// U.S. Certsus of Population 1930, Vol. 2, Chapter 7. Maliter Tongue of the Foreign born white Population. (Washington D.C.: Government Priniing Office, 1933). S. 339-39959 John Arne2. '"Slovenian Community in Bridgepon." Studia Slovenica. Special Serie.< i\'r. 2. (New York. Washington: Studia Slovenica, 1971). 6n 13 th U.S. Ccnsns of Population J9I0, Vol. 2, Chapter JO: Mol her Tongue of the Foreign white Stock. (Washington D.C.: Government Printing Office, 1933). S. 79861 Hugo Bren, "Slovenci v Ameriki pred Baragom" (Die Slowenen in Amerika vor der Ankunft Baragas]. Are Maria Koledar 30 (Lemont, 1939), S. 145-152. Pn7prave in gradivo, Ljuhijano. 200 i, šl. 38/3Q 233 (Georgia),62 die später, während des Sezessionskriegs, zerstört wurde. Noch heute kann man auf dem Gebiet der ehemaligen Siedlung (rund 300 km nordöstlich von New Orleans) Grabsteine mit Namen von slowenischen Emigranten finden. Als nächste Einwanderer aus den mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebietet-) des alten Österreich folgten Ende der zwanziger Jahre des 19. Jahrhunderts Friderik Baraga und andere Missionare. Sie übten ihre Missionstätigkeit in Minnesota, Michigan und Wisconsin aus.63 Baraga wurde sogar zum Missionsbischof mit Sitz in Sault Ste. Marie in Michigan ernannt. Etwa in derselben Zeit ließen sich in den USA auch utopische Sozialisten nieder, wie Andrej Bernard Smolnikar, nach 1848 aber auch politische Emigranten - Akteure der Revolution von 1848. Unter diesen befand sich auch Anton Fister, der aus Radovljica (Radmannsdorf) stammte.6'' Letztere und die utopischen Sozialisten sind keineswegs als Bestandteil cler slowensichen Emigration zu betrachten, obwohl sie slowenischer Abstammung waren. Ihre publizistische Tätigkeit setzten sie nämlich in deutscher Sprache fort. Auf den weiteren Aussiedlungsprozeß aus den mir autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten übten sie keinen Einfluß aus. Für die slowenischen Emigranten in den USA muß noch hinzugefügt werden, daß sie auch am Sezessionskrieg teilgenommen haben.65 Seit 1861 könnnen die Auswanderungströme aus der Habsburgermonarchie auch mit Hilfe von amerikanischen Statistiken verfolgt werden: * -k * 62 Toussaint Hočevar, "Slovenski protestanti v kolonialni Georgiji" [Die slowenischen Protestanten im kolonialen Georgia! Časopis za zgodovino in narodopisje. Nene Folge 39/4. (Maribor. 19öS), $, 145- 152. Über Bischof Baraga und andere slowenische Missionare existieren viele Bücher. Davon nur drei: Maksimtljan [ezernik: Friedend! Baraga: A Portrait of thvfirst Bishop of Marqnette, based on rite Archiven of die Congrcgation de Propaganda P nie. Studia Slovcnica S. (New York, Washington: Studia Slovenica 196.S); l.eon Vontina: Friderik Baraga, prvi slovenski apostolski misionar i>t . U.S. Census of Population 191O. I'o/. 2. Chapter 10: Mother Tongue of the Foreign white Stock. (Washington D C. Government Printing Office, 1911) 395- 10199' Die wichtigste Litem tun Jože Zavennik: Ameriški Sloven a. Pregled splošne zgodovine Zdtlzenih drž nr. slovenskega n ase/je i unja in naselbin in Slovenske narodne podporne jednote [Die amerikanischen Slowenen. Abriß der Geschichte der Vereinigten Staaten, der slowenischen Besiedlung und dei Ansiedlungen sowie der Slowenischen nationalen Uruersuuzungs Vereinigung). (Chicago; Slovenska narodna podporna jednota. 1925); Matjaž Klemenčič; Ameriški Slovenei in NOT} t Jugoslaviji [Die amerikanischen Slowenen und der nationale Befreiungskampf m Jugoslawien). (Maribor: Založba Obzoij.i. 1987) S, 77-84; Matjaž Klemenčič. "Research on Slovene Immigration to the United States: F.i^t Arch ¡eve.men ;s and future Directions." Slovene Studies 8/2 (Columbus Society for Slovene Studies. 1986). S, 9-14; Matjaž Klemenčič, "Slovenci v Združenih državah Amerike" j Die Slowenen in den Veieinigten Staaten von Amerika]. Zgodovinski časopis 45/1 (Ljubljana; Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, 1991), S. 107- 112;Joseph Stipanovich-Petrovich: In Unity isStrengh. Immigrant Workers and Immigrant Intellectuals in Progressive America: A History of the South Slav Social Democratic Movement, 1910-19IS (Ph.D. dissertation). (Sr. Paul: University of Minnesota, 1978); "Slovenes." Harvard F.ncyclojyedla of American Filmic Groups (lid. Stephaan Theinsnom. Ann Orlov. Oscar Handlin). (Cambridge, MA and London: The Belknap Press of Harvard University Press. 1980), S. 934-942; Kudolf Süsel The Perpetuation and Tranentmation of Ethnic Identity Among Slovene Immigrants in America and the American—Born Generations Continuity and Change " The Dynamics of Fast F. uro pea n Fthnicity Outside of Fastem Ft trope (Ed Irene Bonis Winner und Rudolph M. Suse!) (Cambridge. MA: Cambridge University Press, 1983). S. 107-129; Ban Molek: Slovene Immigrant History 1900-1950. Auloh i o g raph i cul Sketches (Translated from the Manuscript "Over Hill and Dale by Mary Molek"). (Dover: Mary Molek, 3981); J uri j Trunk: Amerika iti Amerikuna |Amerika und die Amerikaner], (Klagenfun: Selbstverlag. 1912)-. Darko ITi.š: Koresjxmdenca Kazi m i rja Zakrajska OFM 1907- /92S1 [Die Korrespondenz von Kazimir Zakrajšek O.l'.M, 1907- t92S] Viri 6 (Ljubljana: Arhivsko društv o Slov enije. 1993). S. 1-191; Majda Kodrič, "Slovene Emigration to the United States and the Establishment of Ethnic Communities." The Fnmpean Emigrant F..\prerience m the U.S.A. (Tubingen, 1992), S. 149-170-. Matjaž Klemenčič, "The organization of the Slov ene diaspora in the post World War II period and the policy of the Slov ene and Yougoslav Gov ernments towards the Slovene diaspora.' l.es reseau.x des diasjxiras (Ed, Geoiges I'rev elakis). (Nicosia. Kykem. 1996). S. SI-89; Marjaž Klemenčič: Slovenes of Cleveland: The Creation of a Nein Nation and a New World Community Slovenia and the Slovenes oj' Cleveland, Ohio. (Novo mesto. Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba; Ljubljana: Scientific Institute of the Eaculty of Arts.. 1995); Matjaž Klemenčič: Jurij Trunk med Koroško m Združenimi državami Amerike ter zgodovina slovenskih naselbin v l.eadvilht, Kolorado, in v Sun Franciscu, Kalifornija [Jurij Trunk zwischen den Vereinigten Staaten von Amerika und Kdrnten und die Geschichte der slowenischen Siedlungen in Leadville, Kolorado und San Francisco. Kalifornien j. (Celovec-Ljnbljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 1999); Matjaž Klemenčič; 100 Years of Catholic Faith. Si. Joseph 's Church. Leadville, Colorado. 1899-1999- (Leadville: The Catholic Community. 2000); Slovensko izseljenstvo. Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice (Ld Milica Trenše-Štolfa und Matjaž Klemenčič). (Ljubljana: SIM. 2001). 2M Matjaž Klemenčic: Die Emigration der Slowenen aus Vereine zur b rüde iiichen gegenseitigen Unterstützung dar. Die zweite Gruppe bildeten Vereine im Rahmen der slowenischen ethnischen Pfarrgemeinden, die dritte stellte aber bis zum Beginn des Ersten Weltkriegs die einzige politische Organisation der amerikanischen Slowenen dar, d.i. die '"Slovenska sekcija Jugoslovanske socialistične zveze" [Die Slowenische Sektion des Südslawischen sozialistischen Verbands J. A) Dil' SLOWENISCHEN VEREINE ZUR BRÜDERLICHEN GEGENSEITIGEN U N'TERSTÜTZUNG^2 Die wichtigste Organisationsform der Slowenen in den USA waren, ähnlich wie bei zahlreichen anderen Einwanderungsgruppen. Vereine zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung ("Fraternel Benefit Socieries" — im weiteren: ■k -k * Etnični fnitcrualirew f priseljaTtshih dcžclcih. Referati s simpozija Razvoj in pomen fmfenw/isii&tega gibanja in fraiernalističnilt organizacij med priseljenci t priseljenskih držat ah /Papcrs front ihc Symposium The Development und Significance of the Frateriutl Movement and l'raternal Organization! tmiong Immigrant!; in Immigrant Coitulries, " Maribor, May Iii-May 21. 1991 (l'd Matjaž Klemenčič). (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1996), Josip Chesarek. "Nekaj slik iz zgodovine SIovensko-Hi varske Zveze" [Einige Bikler aus der Geschichte des Slowenisch-Kroatischen Verbandes] Amenski družinski koledar, 26 (Chicago: Jugoslovanska sociahsiicna zveza. 1940). S. 13S-1^3. Eiste Culkar. "Englisch speaking lodges in tlie Slovene National Benefit Society." Slovenski koledar 16 (Ljubljana: SIM. 196S), S. 291-294; Joseph Culkar, "65 ler Slovenske Narodne Podporne Jednote" [Der 65 Jahresiag der Slowenischen Nationalen Untersiutzungsvereinigung). Slovenski koledar IS. (Ljubljana: SIM, 1970), S. 271-274; "Društva in K S. K. Jednota" J Vereine und die K. S. K. "Eintracht"). Koledar Amerikanskega Slovenca 1899• (Chicago. 1S99), S. 76-92; Cnnul Carniolian Slovenian Cathohc Union of the United States of America: Jubilejna spominjska knjiga izdana povodom tridesetletnice Kranjsko-doveuske katoliške jednote, 1894-1924 [Grand Carniolian Slovenian Carholic Union of the United States of America: Jubilaumsbuch anläßlich des 30. Jahrestages der Kra i [lisch'Slowenischen Katholischen Vereinigung. 1894- 1924). (Cleveland: Kranjsko slovenska katoliška jednota. 192-)): Grand Carniolian Slovenian Ca i hohe Union of the I 'nited States of America 60 tli A>;nive>sary of the Grand Carniolian Slovenian Catholic Union 1894-1954. (Joiiel: Grand Carniolian Slovenian Carholic Union, 1954); Toussaint Hočevar. "Češki vpliv pri snovanju slovenskih podpornih ¡ednot v ZDA" [Die tschechischen Einflüsse auf die Gründung der slowenischen Unterstützungsvereinigungen in den USA], Časopis za zgodovino in narodopisje 48/1-2 (Ljubljana 1977), S. 234-240; "Jugoslovanske centralne podporne organizacije v Zedinjenih Državah" [Die südslawischen zentralen Unterstützungsvereinigungen in den USA]. Ameriški družinski koledar 13 (Chicago. 1927), S. 23: "Jugoslovanske podporne organizacije v Združenih Državah Amerike in pregled njih dela in stanja za leto 1934 (na podlagi podatkov Ivana Mladineo) (Die südslawischen Unterstützungsvereinigungen in den USA und eine Übersicht ihrer Tätigkeit und des Standes im Jahre 1934 (auf Grund der Angaben von Ivan Mladineo)] Ameriški družinski koledar 22 (Chicago, 1936), S. 116 -121; Cvetko Kristan, "Ob 50-letnici Slovenske naiodne podporne Jednole v Chicagu" [Anläßlich des 50. Jahrestages der Slowenischen Nationalen Untersiütztmgsvereinigting in Chicago|, Slovenski izseljenski koledar3 (Ljubljana: SIM, 1955), S. 54-60; Ivan Mladineo, Jugoslovanske podporne organizacije v Zjedinjenih Državah1 |Die südslawischen Unterstützungsorganisationen in den USA]. Ameriški družinski koledar 16 (Chicago, 1930). S. 20-23; Steve Mohorko, "Jugoslovanska podporna zveza "Sloga" v Milwaukeeju. Wisconsinu" [Der Südslawische Untcrstützungsverband "Eintracht" in Milwaukee. Wisconsin). Slovenski izseljenski koledar 2! (Ljubljana: SIM, 1973). S. 231-234; Ivan Molele "Šestdesetletnica slovenskega fratenalizma v Ameriki'' [Der 60. Jahrestag des slowenischen Eraternalismus in Amerika}. Ameriški družinski koledar 33 (Chicago. 1942), S. 40-4,3: "Naše slovenske podporne jednote' |Unsere slowenischen UnterstützungsVereinigungen]. Ameriški družinski koledar 3 (Chicago, 1917), S. 167-174; Marie Priskmd "40-ietnica Slovenske ženske zveze" (Der 40. Rnzprcve in gradivo, Ljubljano. 2001, šl. 38/39 245 Unterstützungsvereine). In der Vorkriegszeit und wahrend des Ersten Weltkriegs waren die slowenischen Einwanderer in den USA in acht l'nterstützungsvereinen organisiert. In der Zeit, wo es in den USA noch keine Sozialversicherung gab, funktionierten diese Organisationen als große private Versicherungsgesellschaften, bei denen eine Versicherung auf den Todesfall und Betriebsunfall oder eine Krankheilsversicherung abgeschlossen werden konnte. Diese Organisationen erfüllten nicht nur Aufgaben im Bereich des Versicherungswesens, sondern übernahmen auch die Rolle der kulturellen und politischen Vereinigungen. Die Vielfalt von politischen Überzeugungen, die Einwanderer teils aus ihrem Heimatland mitbrachten, teils aber unter dem Einfluß von neuen politischen Ideen entstanden, bedeutete eine Grundlage für die Gründung einer großen Zahl von Unterstützungsvereinen. Der erste slowenische Unterstützt!ngsverein wurde bereits im Jahre 1889 in Calumet (Michigan) unter dem Namen "Podporno društvo sv. Jožefa" {Unterstü mi ngs verein des hl. Josef] gegründet. Aus diesem Verein ging später die "Slovensko-Hrvatska zveza" [Slowenisch-Kroatischer Verband] hervor, die sich vierzig Jahre später mit cler "Hrvatska bratska zajednica" [Kroatische brüderliche Vereinigung/Crontian Eraternel Union| zusammenschloß. Vor dem Ersten Weltkrieg haben die Slowenen in den USA noch die "Kranjska-Slovenska katoliška jednota" [Krainisch-Slowenische katholische Vereinigung/Grand Carnolian-Slovenian Catholic Union) gegründet mit Sitz injoliet (Illinois), im Jahre 1898 die "Jugoslovanska katoliška jednota" |Südslawische katholische Vereinigung/-Jugoslav Catholic Union] mit Sitz in Ely (Minnesota), im Jahre 1904 die ''Slovenska narodno podporna jeclnota" (Slowenische nationale Unterstützungsvereinig-ung/Slovene national benefit Society] mit Sitz in Chicago (Illinois), im Jahre 1908 in Denver (Colorado) die "Zapadnoslovanska zveza" [Westlicher Slawenverband/Western Slavic Union], im Jahre 1910 die "Slovenska dobrodelna zveza" [Slowenischer Wohltätigkeitsverband/Slovene Mutual Benefit Society] mit Sitz in Cleveland (Ohio), im Jnhre 1908 die "Slovenska svobodomiselna podporna Zveza" [Slowenischer freidenkender Unterstützungsverband/Slovene freethink-ing benefit Society] mit Sitz in Chicago und im Jahre 1915 die "Jugoslovanska podporna zveza - Sloga" [Südslawischer Unterstützungsverband Eintracht] mit Sitz in Milwaukee (Wisconsin) 93 -k * * .Jahrestag dt-s Klowenbdieh Iratienverbandes]. Slovenski koledar 40 (Ljubljana: SIM. 1967), S. 261; Janko Rogelj, "PeUlescrlemica Ameriške bratske zveze" [Dei 50. Jahrestag des Amerikanischen Brüderlichen Verbandes]. Ameritki družinski koledar 35 (Chicago, 1949). S. 43-43; Anton Šabec, "Slovenska dobiodelna zveza v Cleve I and u" (Der Slowenische Wohliatigkeitsverband in Cleveland]. Slovenski koledar ¿'(Ljubljana: SIM, 195S), S. 76-7S; "Srebrni jubilej Kranjske Slovenske Katoliške Jednote, 1894-1919" [Das Silberjubilaum der Kvaimsch-Skrcveni,sehen Katholischen Vereinigung, 1894-19191- Are Maria Koledar 12 (l.emoni, 1919), S. 122-133; Friš Darko, Kolar Bogdan, Vov ko Andrej. Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednota: pregled zgodovine KSKJ, 1894-1994 (Die ersten hundei Ljahie der Slowenischen katholischen Vereinigung: Geschichtlicher Überblick der KSKJ. 1894- 199°tJ. (I-jubljafta: Hex. 1997). Va t ros lav Grill: Med dvema svaovuma [Zwischen zwei Welten ), (Ljubljana: Mladinska knjiga, J9~9), S. 176. 246 Matjož Klemenčič: Die Erriigrolion der Slowenen cus In den Unterstützungsvereinen kam die bereits erwähnte Vielfalt der politischen und weltanschaulichen Überzeugungen zum Ausdruck. Kleinere Unterstüczungsvereine beschränkten sich bei der Werbung ihrer Mitglieder auf bestimmte Gebiete. So bescheidete sich die "Družba sv. družine" IBruderschaft der hl. Familie] nur auf den Bundesstaat Illinois und auf die benachbarten Bundesstaaten, die "Jugoslovanska podporna zveza - Sloga" [Südslawischer Unterstützungsverband Eintracht] auf Wisconsin, die "Zapadnoslovanska zveza" [Westlicher Slawenverband] auf den amerikanischen Bundesstaat Colorado und die "Slovenska dobrodelna zveza" [Slowenischer Wohltätigkeitsverband] auf den amerikanischen Bundesstaat Ohio. Das "Prvo slovensko bratsko pomožno društvo'' [Der erste slowenische brüderliche Hilfsverein J versuchte Mitglieder aus den Reihen der aus dem Prekmurje (Übermurgebiet) stammenden Slowenen zu gewinnen, die sich in Bethlehem sowie im Osten des amerikanischen Bundesstaates Pennsylvania angesiedelt hatten.194 Im Gegensatz dazu gründeten größere Unterstützungsvereine ihre Filialen in allen amerikanischen Bundesstaaten, in denen die Slowenen lebten. Hauptunterschiede zwischen den einzelnen Organisationen, die auf unterschiedlichen weltanschaulichen Ausrichtungen beruhten, sollen nun durch einige Beispiele veranschaulicht werden. Mitglied der "Kranjsko-slovenska katoliška jednota" | Krainisch-Slowenische katholische Vereinigung] konnte nur ein praktizierender Katholik werden. Die Vereinigung harre auch einen geistlichen Führer - einen katholischen Geistlichen, der zugleich Mitglied des Hauptausschusses der Vereinigung war. In jeder Filiale sorgte ein Pfarrer für das geistliche Leben. Jedes Mitglied dieser Organisation mußte einmal wöchentlich auch die Beichte absolvieren. Diese strenge Ordnung gab Anlaß zur Gründung neuer slowenischer Unterstützungvereine mit liberaleren Vorschriften. Schließlich wurde 1904 die "Slovenska narodna podporna jednota" [Slowenische nationale Unterstützungsvereinigung] gegründet, in der Glauben und Glaubensfragen von der Vereinstätigkeit ausgeschlossen wurden mit der Begründung, die Weltanschauung sei eine private Angelegenheit jedes einzelnen. Die "Slovenska narodna podporna jednota" [Slowenische nationale Unterstützungsvereinigung], die von Liberalen und Sozialisten gegründet wurde, zählte bei ihrer Gründung im Jahre 1904 200,95 zehn Jahre später aber 11.250 Mitglieder. Sie verfügte über ein Vermögen von 101.414 US-Dollar.96 * ■* * Maiie Škrilec, "Slovenski Prekmnrci v Bei h le lie nui, Pennsylvania" [Die Slowenen aus dein Übermurgebiet in Bethlehem. Pennsylvania]. Slovenski koledar 21 (Ljubljana: SIM. 1973), S. 244-¿i8. 95 Zavermik, Ameriški Slovenci..., 53696 Zavermik, Antenski Slovenci..., 594. Razprave gradivo. Ljubljeno 200i. šl 38/30 247 Die "Kranjsko-slovenska katoliška jed nota" [Krainisch-Slowenische katholische Vereinigung] zählte bei ihrer Gründung im Jahre 1894 in Joliet (Illinois) 500, im Jahre 1914 aber 12.199 Mitglieder. Sie verfügte über ein Vermögen von 312.0030 US-Dollar.9? Die genannten Vereine finanzierten Vereinszeitungen, die teilweise von ihnen gegründet worden waren. Die erste Zeitung der slovenischen Einwanderer in den USA Amerikanski Slovenec iDer amerikanische Slowene], war das Organ der "Družba sv. družine" [Bruderschaft der hl. Familie] und des "Zapaclnoslovanska zveza" [Westlicher Slawenverbandj. Die Zeitung der Slowenen aus Cleveland Ameriška domovina [Die amerikanische Heimat) war das Organ der "Slovenska dobrodelna zveza" [Slowenischer Wohltätigkeitsverband |, die "Slovenska narodna podporna jednota" [Slowenische nationale Unterstützungsvereinigung] gründete die Zeitung Glasilo Slovenske narodno podporne jed no te [Das Organ der Slowenischen nationalen Unterstützungsvereinigung], die im Jahre 1916 in Prosveta [Die Aufklärung] umbenannt wurde. Die "Slovenska-hrvatska zveza" [Slowenisch-Kroatischer Verband | gab das Organ Jugoslovanski glasnik [Der südslawische Bote] heraus, die "Kranjsko-slovenska katoliška jednota" | Krainisch-Slowenische Unterstützungsvereinigung] gründete aber das Sprachrohr mit Titel Glasilo KSKJ [Das Organ der KSJK], In diesen periodischen Druckschriften wurden hauptsächlich Sitzungsprotokolle verschiedener Ausschüsse dieser Organisationen und Geschäftsberichte über ihre Tätigkeit als Versicherungsgesellschaften veröffentlicht. Es sind aber auch Kommentare zu den aktuellen politischen Fragen, die diese Organisationen beschäftigten, zu finden. Sowohl die amerikanische politische Situation als auch jene in der alten Heimat waren Gegenstand der Berichterstattung, Erwähnenswert sind unzählige Artikel mit ideologischen Debatten und Auseinandersetzungen zwischen verschiedenen politischen Gruppierungen der amerikanischen Slowenen98 ü) Das kirchliche Orgamsationsxtiz di-:r Slowlnkn Die ersten Slowenen in Nordamerika waren, wenn man von der Ansiedlung Ebenser absieht, Geistliche, die in Michigan, Minnesota und Ontario als Missionare bei den dort lebenden Indianerstämmen tätig waren.9? Dennoch können diese Missionare nicht als slowenische Einwanderer im klassischen Sinne * * * Archiv Immigration History Research Center St. Paul (Minnesota) U.S.A., South Slavic, Miscellaneous, Manuseripts, KSKJ Minuies. Box 1 Črtice in podatki k zgodovini KSKJ |Notizen und Angaben über die Geschichle der KSKJ). Matjaž Klemeneič, "Slovenski izseljenski tisk" [Die slowenische Immigrantenpresse). Znctnsiuerui revija 3/2 (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1991). S. 299-306. Die meisten Erzählungen über diese Zeil der amerikanisch—slowenischen Geschichte sind ZU finden bei-. 248 Matjož Klemenčič: Die Erriigrolion der Slowenen cus betrachtet werden. Es kann nur festgehalten werden, daß sie anläßlich der Spendenaktionen in den slowenischen Kirchen, in der Zeit vor der massenhaften Auswanderung der Slowenen, die Existenz von dem fernen Amerika ins allgemeine Bewußtsein brachten,100 Dem großen slowenischen Migrationsstrom am Ende des 19- und Anfang des 20. Jahrhunderts schlössen sich bald auch slowenische katholische Geistliche an. In den USA gründeten sie in fast jeder größeren Siedlung eine slowenische ethnische Pfarrgemeinde. Diese Pfarrgemeinden wurden zu katholisch-religiösen, aber auch kulturellen Zentren der amerikanischen Slowenen. Bis zum Beginn des Ersten Weltkriegs wurden 46 Pfarrgemeinden gegründet, es wanderten aber auch 100 Geistliche ein, die in fast allen größeren slowenischeil Siedlungen tätig waren.101 Da die Gebäude der ethnischen Pfarrgemeinden von den slowenischen Einwanderern selbst errichtet werden mußten, waren letztere gezwungen, Geld zu sammeln. Jede Pfarrgemeinde hatte eine Kirche und ein Pfarrhaus, größere Städte, wie etwa Chicago, Cleveland oder Joliet auch eine Volksschule, die vom Pfarramt geleitet wairde.102 Gebäude, die größtenteils vor dem Ersten Weltkrieg errichtet worden sind, stehen noch heute und stellen ein bedeutendes Denkmal der slowenischen Kultur in den USA dar. In den Gebäuden haben sich Aufschriften in slowenischer Sprache erhalten, die von der Anwesenheit der slowenischen Immigranten in den USA zeugen. Die katholischen Volksschulen leisteten einen bedeutenden Beitrag zur Erhaltung der slowenischen kulturellen Tradition unter den jüngeren Generationen der slowenischen Einwanderer. Die Unterrichtssprache in diesen Schulen war zwar Englisch, doch wurde auch Slowenisch als Unterrichtsgegenstand gelehrt. Als Unterrichtssprache wurde Slowenisch teilweise nur im Religions- und Musikunterricht verwendet. Die Kinder, die diese Schulen besuchten, bewahrten das Zugehörigkeitsgefühl zum Slowenentum und übertrugen es auf spätere Generationen. Einige Schulen in größeren slowenischen Ansiedlungen in den USA hatten einen Schülerstand von über 1.000 Schüler und * * * Alojz Rebula: Duh velikih jezer. lik Ireneja Friderika Barage | Der Geis I der Großen Seen, die Persönlichkeit von Irenej l'riderik Baraga]. (Celje: Mohorjeva družba, 19S0). 100 Klemenčič, Images of Ameiica ..., 202-204; Zmago Smitelc Klic daljnjih svetov [Die Stimmen aus der Kerne|. (Ljubljana: Borec, 1986), S, 132, 140, 142. 101 Fi iš, Razvoj slovenske katoliške ceikve .... 11; Daiko |-'i iš: Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev, 1871-1924 (Die amerikanischen Slowenen und die katholische Kirche, 1871-1924). (Celovet-l.jubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 1995). 102 Maijaž Klemenčič, "Razvoj slovenskih far v Clevelandu" (Die Entwicklung der slowenischen Pfarrgemeinden in Cleveland), Celovški Zvon: vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja 9/32 (Klagenfuri. 1990. S. 51-60. Razprave in gradivo Ljubljana, 2001. šl. 38]_39_ waren als solche bedeutende kulturelle Zentren.103 Neben religiösen wurden im Rahmen der Pfarrgemeinden auch kulturelle und sportliche Veranstaltungen organisiert.10^ Die slowenischen Pfarrer waren dem in der Diözese wirkenden amerikanischen Bischof unterstellt. Der Bischof war aus kirchenrechtlicher Sicht der oberste Verwalter und Eigentümer des Pfarrgemeindegutes in jenen Pfarrgemeinden, die in seinem Diözesangebiet lagen. Mit Hilfe der Diözese als einer übergreifenden Verwaltungsorgantsation der katholischen Kirche konnten slowenische Priester ohne Schwierigkeiten Kontakte mit anderen, in derselben Diözese tätigen Kollegen knüpfen. Stark erschwert war dagegen eine über die Diözesangrenzen angestrebte Zusammenarbeit der slowenischen Pfarrer, da sie die Zustimmung der Bischöfe der betreffenden Diözesen erforderte.10' Gerade in diesem Zusammenhang ist die Tätigkeit der slowenischen Franziskaner in den USA von Bedeutung, Der Franziskanermönch Kazimir Zakrajšek wanderte im Jahre 1912 in die USA aus und gründete dort das "Komisanat sv. Križa" [Kommissariat des hl. Kreuzes], das unmittelbar der Franziskanerprovinz in Ljubljana [Laibach] unterstellt war. Es sollte die Amerikanisierung der slowenischen Pfarrer und deren Abkehr von den Grundprinzipien des katholischen Glaubens verhindern, Die Franziskaner spielten bei der Vereinigung der katholischen Geistlichen in den USA eine bedeutende Rolle. So druckten sie in New York die für die katholische Geistlichkeit bestimmte Monatsschrift Aua Marija sowie die Kulturzeitung Sloga [Die Eintracht], Die klerikalistisch-konservative Artikel Zakrajšeks in Aua .Marija lösten in liberalen Zeitungen Debatten und Kritiken aus, wie etwa in der Prosueta ("Die Aufklärung" - Organ der Slovenska narodno podporna jednota/Slowenische nationale Unterstützungsvereinigung] und im Proleiarcc ["Der Proletarier" -Organ der Slovenska sekcija Jugoslovanske socialistične zveze/Slowenische Sektion des Verbandes der südslawischen Sozialisten], Zakrajšeks Tätigkeit wurde auch von Pfarrern in slowenischen Pfarrgemeinden in den USA mißbilligt, seine Aufsätze wurden aber sogar von einigen Franziskanermönchen kritisiert,106 -* * * Leopoldina Plni-Rivgel], "Katoliški so 1 ski s;Mem v Združenih državah Ameriki,- m ustanavljanje: osnovnih šol pri slovenskih župnijah, 1895-1914 [Das katholische Schulsystem in den Vereinigten Staaten von Amerika und die Gründung von Grundschulen bei den slowenischen Pfarrgemeinden, 1S95-1914], Dve domovini/Tino Homelands 2-3. (Ljubljana: Inštitut za izseljensko ZRC SAZU, 1992), S. 391-407. 101 Klemeučič. Razvoj slovenskih Car .5510' Bogdan Novak: Adamič and Yugoslavia During World War 11. The Slovene Catholic Response (A paper Presented at the International Symposium on Louis Adamič, Sponsored by the Immigration History Research Center, University of Minesota. Minneapolis, Minnesota. May 1991), -unveröffentlichtes Manuski ipt. Klemenčič, Ameriški Sheen a m NOB rjtigoslai iji.... SO. 250 Matjož Klemenčič: Die Erriigrolion der Slowenen cus DIE AMERIKANISCH-SLOWENISCHEN LINKSORENTIERTEN ORGANISATIONEN - "JUGOSLOVANSKA SOCIALISTIČNA ZVEZA" [DER VERBAND DER SÜDSLAWISCHEN SOZIALISTEN] Sozialistische Ideen fanden unter den Slowenen in den USA bereits nach 1891 Verbreitung, als liberal orientierte Slowenen den "Klub Slovenija" [Klub Slowenien] in Chicago gründeten. Dieser Klub erfüllte die Funktion eines Vereins zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung. Es war ihm aber auch die Rolle einer politischen Organisation zugedacht. Seine Mitglieder versuchten schon von Beginn an, die von Geistlichen gegründete "Kranjsko-slovenska katoliška jed nota" [Krainisch-Slowenische Unterstützungsvereinigung] zu säkularisieren bzw. liberalisieren. Doch der Versuch, religiöse Angelegenheiten von der Geschäftsführung der ' Kranjsko-slovenska katoliška jednota" zu trennen, war schon von Anfang an zum Scheitern verurteilt. Zu dieser Zeit war die konservative Ausrichtung, welche die Slowenen aus ihrer Heimat nach Amerika mitgebracht hatten, noch so stark in ihnen verwurzelt, daß es kaum eine reale Chance gab, einen eigenen Verein zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung der "fortschrittlich'' orientierten Slowenen zu gründen. Deswegen schloß sich der ''Klub Slovenija1' dem "Tschechischen progressiven Verein zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung" an und setzte seine Tätigkeit als "Klub št. 44" [Klub Nr. 44] dieser Organisarion fort. Im Jahre 1900 versuchten die Mitglieder dieses Klubs, eine selbständige slowenische kulturelle Vereinigung ins Leben zu rufen. Die neuerliche Gründung des "Klub Slovenija" resultierte aus der Vereinigung von liberalen und sozialdemokratischen politischen Ideen unter den amerikanischen Slowenen. Die Mitglieder des liberalen Flügels gaben seit 1903 die Zeitung Glas svobode [Die Stimme der Freiheit] heraus. Die beiden Redakteure, Martin Konda und Milan Medica, waren ihrer ideologischen Überzeugung nach Liberale. Sie gingen von der Voraussetzung aus, diese Zeitung würde das Organ der vereinigten liberalen slowenischen Organisation werden. Das Sprachrohr der slowenischen Sozialisten war aber die Zeitung Zora Danica [Die Morgenröte], deren Redakteure die Brüder Frank und Ivan Petrič waren. Nach einigen Ausgaben wurde ihr Erscheinen eingestellt. Danach mußten die Sozialdemokraten und Liberalen mit einem gemeinsamen Organ vorliebnehmen. 107 Im April 1904 gründeten Liberale und Sozialdemokraten die bereits genannte "Slovenska narodno podporna jednota" [Slowenische nationale Unterstützung* * * Frank Zaiiz, "Iz naše zgodovine, društvo Slavija. pozneje st.l JSZ. prispevala v svojih letih ogromno k napredku našega ljudstva" [Aus unserer Geschichte - Verein 'Slavija'-s pä te i Nr. i jsz. Der Verein trug seinerzeit enorm viel zun) F'oi tschriit unseres Volkes bei j Ameriški družinski ko ledi o \3 čf (Ch i ca go. 1950). S. 100-105. Rn?prove in c'oc^o Ljubljonc. 2001 št, 38/39 251 Vereinigung], Unter der Führung von Frank Petrič und Jože Zavertnik waren sie darum bemüht, die Lage der slowenischen Arbeiter in den USA zu verbessern, und strebten danach, daß die Sozialdemokraten die Führung der "Slovenska narodna podporna jednota" übernehmen würden. Jože Zavertnik stellt eine auch für die Geschichte der österreichischen Sozialdemokratie interessante Persönlichkeit dar, er war doch vor seiner Auswanderung in die USA Reserveoffizier der k.u.k. Armee und Redakteur vom Eisenbahner,10S dem Organ der "Gewerkschaften der österreichischen, Eisenbahner." Nach seiner Emigration in die USA wurde Zavertnik bald Redakteur des Glasilo Slovenske narodno podporne jedriote | Organ der Slowenischen nationalen Unterstützungsvereinigung], seit 1916 aber der Zeitung Prosve/a [Die Au fkIä rung ]. Die Träger der sozialistischen Ideen, angeführt von den oben genannten Jože Zavertnik und Frank Petrič, gründeten im Jahre 1903 in Chicago ihre Organisation mit dem Namen "Slovenska socialistična zveza" [Slowenischer sozialistischer Verband], Diese trennte sich im Jahre 1905 vom Organ des liberalen Flügels der Slowenen in den USA Glas svobode |Dic Summe der FreiheitI und, begann im Dezember desselben Jahten, ihre eigene Zeitung Proleiarec [Der Proletarier] herauszugeben.110 Die jüngsten Forschungen zeigen interessanterwei.se, daß der Großteil der Mitglieder der slowenischen Sektion der Slovenska socialistična zveza" aus der milderen Schicht der sehr erfolgreichen Unternehmner stammte.111 Im Jahre 1907 stiebten die slowenischen Sozialisten in den USA die kroatischen Sozialisten in Österreich-Ungarn um einen Agitator an, der unter den kroatischen Arbeitern in den USA wirken sollte. Die Kroaten schickten darauf Milan Glumae in die USA. Dieser begründete im Jahre 1907 die Zeitung Radnička straža [Die Arbeiterwacht], die zugleich auch die Zeitung der kroatischen * * -* Molek, Slovene immigranl history .... 185; "Josip Zavertnik". Sto renski biografski leksikon 14. zrezek [Das slowenische biographische Lexikon Band [4] (!-"d. Jože Munda). (Ljubljana. 1986). S. 775. Molek, Slo i en e i m migreni! h i Störy .. 1S1. 110 M-.ujaž Klemenčič. "Proleiarec and ihe acciilturation o f Slove ne workers in the United States. V: Labor Migration Project Labor Neti'Spapcr Preservalion Projvrt : ihr press oflabor nngraitts in Hitrope and Norih America lH80s to 1930*, Publica! ion s of ihe Labor News pa per Preservalion Projekt f IM Christiane Plarzig, Dil k Hoeider). (Bremen: UnivetsiLlt, 1985), S. 475-486; Zaitz. Iz naše zgodovine .... 78- 160. 111 Viele Mitglieder der Jugoslovanska socialistična zveza (Ve i band der südslawischen Sozialisten) kommen als Kleinunternehmer vor In: Ivan Mladineo: Narodni adresar Srba. Hrvata. Slureuca [Das nationale Adreßbuch der Serben. Kroaten und Slowenen] The National Directory of ihe Croat-Slov'ene-Serb Organization, Institutions. Business, Piofessional and Social Leaders in the United States and Canada. New York 1937. Die Mitglieder!¡sie der jugoslovanska socialistična zveza" ist aber unter den Abonnenten des Pmtctarec [Der Proletarier] in den Akten der "Jugoslovanska socialistična zveza m Immnigraiion History ke se a i eh Center in St. Paul (Minnesota) zu finden. 252 Matjož Klemenčič: Die Ernigratron der Slowenen aus Soziiilisten in den USA wurde.112 1909 gründeten Vertreter von dreizehn kroatischen sozialistischen Vereinen den "Hrvatski socialistički savez" [Kroatischer sozialistischer Verband]. Im darauffolgenden Jahr versammelten sich Vertreter aller 34 südslawischen, vor allem slowenischen und kroatischen sozialistischen Vereinen und gründen die "Južnoslovanska socialistična zveza" [Südslawischer sozialistischer Verband ]. Zum Vorsiezenden wurde der kroatische Sozialist Tomo Bese ni) gewählt, der .später auch Vorsitzender der "Hrvatska bratska zajed niča'' [Kroatische brüderliche Vereinigung] wurde. Vizepräsident der Vereinigung wurde Ivan Perrič. Die "Južnoslovanska socialistična zveza" [Südslawischer sozialistischer Verband] wurde in drei Sektionen aufgeteilt. Die slowenische Sektion zählte zu Beginn 18 Vereine, die kroatische 13 und die serbische nur 3- Jede von diesen Sektionen hatte eine eigene Verwaltung, die gemeinsame Verwaltung setzte sich aber aus Vertretern aller drei Verwaltungen zusammen. Jede Sektion harte auch ihr eigenes Budget. Die konstituierende Versammlung beschloß, sich der "Amerikanischen sozialistischen Partei" anzuschließen. Als die 'Južnoslovanska socialistična zveza" fSüdslawischer sozialistischer Verband] zu einer ihrer fremdsprachigen Föderationen wurde, zählte sie 635 Mitglieder und 36 Vereine in zwanzig amerikanischen Städten und gab zwei Wochenzeitungen heraus. Der Einfluß der Sozialisten auf die slowenische Bevölkerung in den USA war viel größer, als man auf Grund des oben Gesagten schließen könnte. So entwickelten sie ihr eigenes Verlagswesen und gaben Werke von den in den USA lebenden slowenischen Autoren sowie den amerikanischen historischen Kalender heraus, der in der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg eine Auflage über 4.000 Stück erreichte.113 Außerdem waren Sozialisten im kulturellen Leben tätig, sie veranstalteten Theateraufführungen, Opern- und Chormusikkonzerte, denen in größeren slowenischen Ansiedlungszentren, wie etwa CleveJand oder Chicago, sogar über 1.000 Zuhörer beiwohnten.114 Die slowenischen Sozialisten in den USA waren damals noch besonders tun die Verbesserung der sozialen Lage der slowenischen Arbeiter bemüht, welche sie aufriefen, den amerikanischen Gewerkschaften beizutreten. Ihre Bemühungen und die des Organs Prolelarec | Der Proletarier] waren auf die Anwerbung neuer Mitglieder für die 'Slovenska narodna podporna jednota'' [Slowenische nationale Unterstützungvereinigung] und für die "Jugoslovanska socialistična zveza" [Verband der südslawischen Sozialisten] ausgerichetet. •k * * 112 Ivan Čižmič, "Yugoslav Immigrants in the U.S. Labor Movemeni. 1SS0-1920. American Labor and Immigration Hislory 1877-1920: Reco tu European Research. (Chicago. London. 1983). S. 177-190. Ivan Čižmič: Hrvati it životu Sjcdinjcnih američkih držara[Die Kroaten itn Leben der Vereinigten Staaten von Amerika). (Zagreb 1982) Frank Zaitz. "Jugoslovanska socialistična Zveza" (»Verband der Südslawischen Sozialisten). Ameriški družinski koledar 15. (Chicago, 1929), S. 169-175. ' "Izobraževalna akcija Jugoslovanske socialistične Zveze" {Die Bildimgskampagne des Verbandes der Südslawischen Sozialisten) Ameriški družinski koledar ¡4. (Chicago. 192S) S. 9. g oprave in qrodivo, Ljubljong, 2001. SI. 38/39 253 Die Mitglieder der 'Slovenska socialistična zveza" [Slowenischer sozialistischer Verband) in den USA können von Beginn an als Angehörige des rechten Flügels der Sozialisten betrachtet werden. Dabei muß einerseits in Betracht gezogen werden, daß sie ständige Kontakte mit den Liberalen bei Gründung und Führung der "Slovenska narodno podporna jednota" [Slowenische nationale L'nterstützungsvereinigung] pflegten, andererseits aber, daß die führenden Mitglieder der sozialistischen Partei größtenteils kleine Unternehmer, Gaststätten- und Ladenbesitzer in den slowenischen Siedlungen waren, was sich auf ihre Ideologie niederschlug. Int Gegensatz zu den slowenischen Sozialisten, arbeiteten die kroatischen Sozialisten oft mit der anarchistischen Gewerkschaft 'United Mine Workers of t he World" zusammen. Sowohl slowenische als auch kroatische Sozialisten bevorzugten Verbindungen zu konservativen Gewerkschaften wie etwa "United Mine Workers of America" und "Western Federation of Mine". Auf Grund ähnlicher politischer Ansichten unterhielten die slowenischen Sozialisten gute Beziehungen zu der "Jugoslovanska socialno demokratska stranka" [Südslawische sozialdemokratische Partei] in Österreich. In diesem Zusammenhang wurde auch der Amerikabesuch Etbin Kristans organisiert, eines der Führer der •jugoslovanska socialno demokratska stranka" [Südslawische sozialdemokratische Partei], der während des Ersten Weltkriegs Vorsitzender der "Jugoslovansko republikansko združenje"115 [Südslawische republikanische Vereinigung! wurde. Kristans Vortragsreise durch die USA im September, Oktober und November 1912 war so erfolgreich, daß er 1914, kurz vor Ausbruch des Ersten Weltkriegs, noch eine zweite Reise in die USA unternahm.116 DIE SCHLUßFOLGERUNGEN Die Abhandlung setzt sich vor allem mit drei Fragen auseinander: - mit der österreichischen Auswanderungspolitik bis zum Ersten Weltkrieg, - mit der Zahl und der sozialen Struktur der slowenischen Immigranten in den USA aufgrund der österreichischen und amerikanischen Statistik sowie - mit dem Organisationsnetz der Slowenen in den USA. * -* •* .\I:i!jaž Klemenčič, Politično delo Htbina Kristana" [Die politische Tat:gke:: lähm Kristan.s]. Migracijske tetne 4 1 -2. (Zagreb. I9SS). S. 103-J10. KJemenčič. 1'oliiično delo ..., 103-110; Klemenčič Matjaž. "American Slovenes and the leflist movement* in the United Suneš in tlie firsi half of the rwentieth cenlurv "Journal of American liihnic History 15/3 (Atlanta, CA, 1996). S. 20-13. * 254_______Moijaz Klernencic Die Emigrolion der Slowenen ous Alis der Abhandlung geht hervor, daß sich die Österreicher mit der Auswanderung aus ihrer Hälfte der Monarchie viel befaßt haben. Wissenschaftler, Politiker und Beamte saßen stundenlang auf Sitzungen verschiedener parlamentarischer Ausschüsse und Kommissionen, die sich mit den Fragen, Problemen und Folgen der Auswanderung auseinandersetzten, wovon auch in beiden Häusern des Reichsrats die Rede war. Trotzdem gelang es bis zum Ersten Weltkrieg nicht, ein Gesetz zu verabschieden, das die Wanderungsbewegung aus der Habsburgermonarchie und die damit verbundene Propaganda sowie ihre Wege und Art regeln würde. Der österreichische Staat interessierte sich hauptsächlich dafür, wer aus dem Auswanderungsverkehr Kapital schlagen wird und machte sich Sorge darum, daß durch die Auswanderung wegen der personellen Verluste die Armee und die Landwirtschaft betroffen sein könnten. Obwohl der österreichische Staat den Schutz seiner Auswanderer in den Aufnahmeländern nicht zu seinen vordergründigen Aufgaben zahlte, unterstützte er vor allem kurz vor dem Ersten Weltkrieg und während des Kriegs - über seine diplomatischen Vertretungen - proösterreichische, monarchietreue Auswanderer, Aus diesem Grunde genoß die Österreich gewogene Presse seine breite Unterstützung, Da sich Österreich nur wenig um den Schutz seiner Auswanderer kümmerte, übernahm diese Aufgabe sowohl in den Einschiffungshäfen wie auch bei der Ankunft im Immigrationsland die katholische Kirche bzw. der "St.-Raphael-Verein", der seine Tätigkeit in allen Auswanderungsphasen ausschließlich dem Schutz der Auswanderer widmete. Der Hirtenbrief der Bischöfe der slowenischen und kroatischen Länder unterrichtet uns über die Verhältnisse, die zur Auswanderung führten, aber auch über die Einstellung der österreichischen katholischen Kirche zu diesem Problem. Im Hirtenbrief wird vor allem in der schlechten Wirtschaftslage die Ursache für eine so große Auswanderungswelle aus diesen Ländern gesehen. Daß der "St.-Raphael-Verein" über ein besonderes Heim im New Yorker Hafen für die Bedürfnisse der österreichischen Zuwanderet besaß, sagt viel über seine Bemühungen um den Schutz der Auswanderer aus der Monarchie aus. In weiteren wird im Artikel auf die Auswanderungsprozesse aus dem mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebiet eingegangen. Dabei werden deren Folgen für die demographische Struktur der slowenischen Bevölker ung sowie für die ethnische Struktur der mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebiete untersucht. Der Autor stellt fest, daß sich in derselben Zeit, als aus diesen Gebieten die slowenische Bevölkerung auswanderte, dort deutsch-, teilweise auch italienischsprachige Bevölkerung ansiedelte, was eine Änderung der ethnischen Struktur der Bevölkerung in diesen Gebieten zur jnzprove tKodivo. Ljublana, 2001, št. 38/39 255 Folge hatte. Der Autor stelk ferner fest, daß von der Mitte des 19- Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg aus den mit autochthoner slowenischer Bevölkerung besiedelten Gebieten in andere Gebiete Österreich-Ungarns und in andere europaische Länder (vor allem nach Westfalen in Deutschland) sowie nach Südamerika und in die USA ungefähr 300.000 Angehörige slowenischsprachiger Bevölkerung ausgewandert sind. Der Autor befaßt sich ferner mit der territorialen Verteilung der slowenischen Immigranten in den USA. Er stellt fest, daß sich die Slowenen in allen Ansied lungszentren der sog. neuen Einwanderer niederließen, vor allem aber in New York, in kleineren Bergwerks- in Industriezentren des westlichen Pennsylvania, in Cleveland, Chicago, in Nordminnesota, im gebirgigen und erzreichen Colorado sowie ander Westküste. Diese slowenischen Immigranten schlössen sich in "Vereinen zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung" zusammen, gaben eigene Presse heraus, waren aber auch im Rahmen ethnischer Pfarrgemeinden organisiert, die slowenische Linke aber im Rahmen der "Jugoslovanska socialistična zveza" [Verband der Südslawischen Sozialisten], die sich als eine der fremdsprachigen Föderationen der "Amerikanischen Sozialistischen Partei" anschloß. Alle genannten Organisationen, sowohl die "Vereine zur brüderlichen gegenseitigen Unterstützung'' wie auch die katholische Kirche und die "Jugoslovanska socialistična zveza" [Verband der Südslawischen Sozialisten] hielten in der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg Kontakte mit dem Herkunftsland der Einwanderer - mit der Habsburgermonarchie - aufrecht. Übersetzung aus dem Slowenischen: NIKO HUDELJA. UNGARN Kärnten KLAGENFURT CEtOVEC MURASZAMBAl • m.soboia v : olsnitz -f ViLLACH BEL JAK volkeßlarkt velikovec .; marbüsb imaribori tarvjs •••'•:•• " m-i. >••:>;: •TARVIS.C ■ Secio.^d •'.• •t/Jeiei zko' pettal/ PfUJ.-. WiNDISCHFElSTRilZ Sl BiSiRICA■•;....: ;KRAINBl'RG ' : < KRAN.I :-;-;V ^Tclmein ^lolmi.n ■ ITALIEN B LAIBACH ° ;//XJUBLJA:VAv: K r a i n ICSIA : : : yDRIJAS.: fGORZ ::: IGORICA: :GORJZIA RUDnirSWFRTH PUDüLrOVO^.- :äoelsbl'rq :postcuna\ go;i schee KOLFVJE köper ••'••' t APOUISÏRIA Karte i; DIE MIT AUTOCHTHONER SLOWENISCHER BEVÖL -KERUNG BESIEDLETEN GEBIETE AM ÜBERGANG VOM 19. ZUM 20. JAHRHUNDERT Legende: Sloolsgrenze ,.«♦. Grenze zwischen dem österreichischen und unagischen Teil der Monarchie ---Ltindesgrenze Die mit aufochlboner slowenischer •: i Bevölkerung besiedelten Gebiele ■ londeshnuplstadle Andere Städle Mciikfe und Orls (nho't: Ei. M. Kl.mEHClC. Kortogiaphte: Z. uucn.t Karte 2: REGIONALE DIFFERENZIERUNO DER USA UND EINICE SLOWENISCHE ANSIEDLUNGEN MONTANA ht im: ^SMCifÜi kqhi} dakota SAULY ST MARI! wisconsin um hampshire - imssachltsetts SUD DAKOTA wrouiüj ISLAND ^¿LiLj :i I. .JAUKI ;ANSfHIM WOijlPOKT L0RAM^=5PI^5BURGH SrEjLTON K ■■ Ni Www 1W EI HLEHLM r^ew jersey 'HILADELPHIA Hi BRA SKA iowa JOLIE' L* WUÍ INDIANA] ohio lENVEH delaware Iaryland iSAN I .(ANCISCB- "'SkpüUS ¿WÊST-'IRCINIA Kansas cirri. i : : . ; ILLINOI: missouri virginia Kansas KENTUCKY. nord . . . Carolina HIS oklahoma MEXIKO süd ■ -■ carolina AtKANSAS' ■alabama LÂBAMA »ESfNEStB Neuengland Millelatlantlk florida Siidailaniik Mitlelnordoslen Mittelsiidosten Miuelsüdweslen Millelnordweslen Dr M. KI.KMENÔC ispliie- 2, DROLE Der gebirgige Westen Paz i/ik Karte 3: ORTE MIT BEDEUTENDEN SLOWENISCHEN SIEDLUNGEN IN DEN VEREINIGTEN STAATEN VON AMERIKA C i;«: i« I0MJ .ŽIT ITOnU t'-iVMl!) a* (viip| MUl«"^ &JUJ.1 0 20 40 ifi tm WiKmin 1 —1—* Cnclsa Dolgan: Stoičnim Naiin-nul Direcntry. /t/ tutiiioH-rieweland. Ohio: United Slovenian Suae! v, 19841; Ivan MJadireo: ,\':iitwltii ailresur Hnatn-ti-Srbt 1. [New York. Sito-erlag. 1937), S. 46-351; Liii'i Jciže ?oL/ertiiik: Autetiški Siov«nci-P re filed iploSne zgoiloiiitt' Ztlružcuih držav, ¡tii.fiijci'unju i/i naselbin in S!t>\ enske i mmtln e podporne j jcdm'ti. |Chicago- SNPJ, )91j\. S 547/ Jufej Trunk. AtHfriktt in Atfierihtrici. (K/Jgenfurt- Se'bst--ert3Q l9i2L S -164-54?- 260____SAMO KRISTEN Trieste ali Trst? Britanska ozemeljska jamstva Kraljevini Jugoslaviji in njihov zapozneli in kontroverzni odmev v historiografiji in memoaristiki. Trussii or Ticst? British ti-:rkjtoriai assurances ro thi- Kingdom or Yugoslavia ami thkik DKLATl 1) AM) CONTKOX'ERSIAL ECHO IN til STORIOG Ii AI' t-Tr AND MKMOfHS The article deals with a specific episode from the diplomatic history of the Trieste Question namely, the so called British territorial assurances, given to the government of the Kingdom, of Yugoslavia in the spring of 1941. as well as the trace of these long unclarijied episode in historiography and memoirs. For a long time u remained questionable whether these assurances had actually been given and if so. in what form, and especially whether Trieste was truly included. From the critical survey of interpretational theses on the nature and territorial extent of assurances it can be seen that despite the partial clarification of s^ne questions, controversies did not end with the declassification of the British archives in the beginning of the 1970s, but that they still persist in the form of mutually completely unreconciliable and contrary theses. Keywords: Trieste Question, British archives, territorial assurances Pisec obravnava specifično epizodo iz diplomatske zgodovine tržaškega vprašanja- nam reč tako imenovana britanska ozemeljska jamstva, podana vladi kraljevine Jugoslavije spomladi 1941 in odmev; ki ga je ta dolgo nerazjasnjena epizoda zapustila v historiografiji in memoaristiki Dolgo časa je bilo vprašljivo zlasti, ali so bita jamstva dejansko podana in če so bila. v kakšni obliki, še posebno pa. ali so v resnici zajemala tudi Trst. kot je trdil zlasti velik del italijanske historiografije in publicistike Iz kritičnega pregleda interpretacijskih tez o naravi in teritorialnem obsegu jamstev je razvidno, da kljub delni razjasnitvi nekaterih vprašanj, kontroverz v zvezi z njihovo interpretacijo nt bilo konec z deklasijikaci/o britanskega arhivskega gradiva, temveč vztrajajo Še naprej v obliki med seboj popolnoma neuskladljivih in kontrarnih tez. Ključne besede: tržaško vprašanje, britanski arhivi, ozemeljska jamstva 2ól 10. 9. 1919 je bita v predmestju Pariza, v dvorcu Saint-Germain- en- Laye, podpisana mirovna pogodba z Avstrijo. Veljati je začela 16. 7. 1920. Pet dni kasneje je v Celovcu v skladu z njenimi določili pričela delovati zavezniška plebiscitna komisija. Na njeno čelo je bil postavljen britanski polkovnik Capel Peck. Polkovnik si je za eno izmed svoji prvih nalog zastavil cilj, s plebiscitnega ozemlja pregnati slovenskega generala Rudolfa Maistra, "glavnega izvora zla", kot se je pritožil v pismu zunanjemu ministru, lordu Curzonu.1 Četrt stoletja kasneje, v času vnovične mirovne konference v Parizu, je grof Charles de Chambrun, predvojni ambasador francoske republike v Rimu, a hkrati tudi nekdanji član plebiscitne komisije, pomočnika jugoslovanskega zunanjega ministra dr. Jožo Vilfana in svetnika na jugoslovanski ambasadi v Parizu M. A. fakšiča, opozoril na neko, dotlej neznano, v letu koroškega plebiscita izrečeno napoved polkovnika Pecka. Britanski vodja plebiscitne komisije - "ondasnji pukovnik Peck, od Imeliigence Service-a"- naj bi namreč že davnega leta 1920 napovedal, da bo Trst nekoč zanesljivo pripadel Jugoslaviji.2 Peckova napoved je naredila tolikšen vtis na jugoslovanske diplomate v Parizu, da so o njej nemudoma obvestili jugoslovanskega ambasadorja v Londonu, dr. Ljuba Leontiča. Polkovnik naj bi namreč ne bil le navaden vojak- pripadal naj bi tudi tolikanj mitizirani britanski tajni službi, ki naj bi predstavljala Argusove oči otoške diplomacije. Tako je 20. maja 1946 Jakšič Ljuba Leontiča seznanil z izjavo visokega francoskega diplomata in ga hkrati po pooblastilu jugoslovanskega ambasadorja v Parizu, dr. Marka Rističa, zaprosil naj poskuša na vsak način najti "polkovnika Peck-a, za katerega g. Chambrun ve, da je še pred nekaj leti živel v Angliji. Ta razgovor z g. de Chambrun-om je mogoče reproducirati, ker je on to izjavil pred menoj in pred tovarišem Vilfanom, jaz pa sem mu rekel, da se bomo mi sklicevali na to Peck-ovo izjavo v primeru, da Peck-a najdemo,..« 3 Ni znano, kako se je končalo iskanje polkovnika Capela Pecka. Tocia, če je bil nekdanji šef plebiscitne komisije po eni strani prvi, po drugi strani zagotovo ni bil poslednji poklicni vojak, ki bi napovedal kaj podobnega. Skoraj natanko dve desetletji za njim je tovrstno napoved izrekel tudi predsednik jugoslovanske kraljevske vlade v izgnanstvu, armadni general Dušan Simovič, Za razliko od Peckove * ■* * ^ Pri m,: Claudia F raess-F h renfeld: Die alljerte Kontrole dei Verwaltung in den Kaenuner Absiimmungszonne; V: Kaerntens Volksabstimmung 1920. NVi.ssenschaftliche KontroVei sen und hisforiSCh-politisehe Diskussionen ankiesslich des internattonalen Symposions Klagenfun I9SG. Herausgegeben von Helmut Rumpler. Kaernmer Druck un Verlagsgesellschafl M.B.H. Klagenfun 198). str. 164. ~ Diplomatski arhiv saveznog minisiarsrva za mostnine pos love, Beograd (dalje DASMIP)/Ambasada Pariz 1946; dalje A P 1946/ Fase i ke I 5 (dalje F-5)/zaupno ši. 810. 3 Ibid. 262 Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ je bilo njegovo napoved mogoče slišati tudi na radijskih valovih londonskega BBC-ja, objavljena pa je bila tudi v prvi Številki Službenega lista Kraljevine Jugoslavije, natisnjeni 19. 8. 1941 v Londonu. Sporni odlomek v govoru jugoslovanskega ministrskega predsednika, izrečen pet dni po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo in tri mesece po puču, v katerem je bila zaradi pristopa k Trojnemu paktu strmoglavljena vlada Dragi.še Cvetkoviča, se je glasil takole:"...Danes je ozemlje Jugoslavije okupirano s strani Nemcev, Italijanov. Madžarov in Bolgarov, v Berlinu pa se že izdelujejo načrti za njeno končno razkosanje. Jugoslavija mora po nemških predstavah izginiti, kajti v svojem dosedanjem sklopu in obsegu se je pokazala kot ovira za nemško pod-jarmljenje Balkana. Enako usodo bi Jugoslavija doživela tudi, če se 27. marca ne bi uprla. Razlika bi bila le v tem, da bi bil njen propad v tem primeru sramoten in definitiven. In prav iz tega razloga so vsi Jugoslovani čvrsto prepričani, da mora biti zmaga zahodnih demokracij istočasno tudi dan vstajenja njihove svobodne in nedeljive države. Še več, ta zmaga bo pomenila tudi svobodo za koroške Slovence, za gradiščanske Hrvate, za Srbe in Hrvate na Madžarskem. Z zmago velikih demokracij bodo materi domovini pripojeni vsi kraji, kjer žive Jugoslovani: Istra. Trst, Gorica, Zadar in vsa druga jugoslovanska nacionalna ozemlja. Predvidovdansko oznanilo srbskega generala je povzročilo buren odziv v krogih italijanske antifaŠistične emigracije v Združenih državah Amerike, nastal predvsem na podlagi vtisa, da se je predsednik jugoslovanske kraljevske vlade iz>ecno skliceval na dobljena britanska ozemeljska jamstva. Predpostavka, da je bilo temu tako, se je zdela še verjetnejša zaradi tega, ker je bilo mogoče sklepati, da je šel govor skozi rigorozno britansko radijsko cenzuro, najbolj pozornim pa ni ušlo niti dejstvo, da je bil Simovič le dan pred tem sprejet pri britanskem premieru Winstonu Churchillu.5 Eden izmed najuglednejših nasprotnikov Mussolinijevega fašističnega režima, zgodovinar Gaetano Salvemini je bil prvi, ki je v tej zvezi bivšemu italijanskemu zunanjemu ministru grofu Carlu Sforzi predlagal javni protest.6 Grof Sforza se je sicer strinjal, da general Simovič česa podobnega ne bi mogel izgovoriti brez. ustreznega britanskega pokritja, a je kot pristaš »diskretne« diplomacije menil, da zadevi ne kaže dajati publicitete. Prav zaradi konceptualnih razlik v vprašanju, kako čim bolj učinkovito nevtralizirati domnevno britansko obljubo, sta se oba moža kmalu zatem tudi osebno razšla. * -k * 4 Službene novine Kialjevine Jugoslavije. London 19- 8- 1941. sir. 15. ^ Cf. J ugosla venske vlade u izbjeglištvu- dokumenti. Vol. 1 (1941-1943). Ur. Bogdan Krizman. Arhiv Jugoslavije, Giobus. Beograd, Zagreb, 1981. dok. 39, str. 156. 6 Plim. Gaetano Salvemini; Ultalia vista dali America. Opere VIII. Vol.1-2. K d. Knzo Tagliacozzo. Milano 19&9, sir. 190, f 9. :r> j rod i vo ljubljeno 2001, št. 38/39 263 «Nenavadna usoda!" je kasneje znpisal italijanski diplomat Livio Zeno. «Jadranski problem, ki je dolga leta z globokimi političnimi vezmi in solidarnostjo povezoval imeni Salveminija in Sforze, je bil pri koreninah njunega vedno hujšega spora«. ~ Salve mi ni je namreč z objavljanjem člankov glasno dajal duška svojemu zgražanju, nekdanji podpisnik Rapallske pogodbe pa je poskušal previdno »popraviti zlo, do katerega je prišlo v Londonu, z negovanjem nenehnih in neprestanih kontaktov z državnim sekretarjem Cordellom Hullom, s Sumnerjem Wellcsom, njegovim pomočnikom, z Adolphom Berleom, podsekretarjem, s Haroldom Ickesom, kabinetnim ministrom in takrat ko je bilo to najbolj nujno, s predsednikom Rooseveltom...«8 Vsekakor je bil že 28. junija 1941 ravno Sforza tisti, ki je na prigovarjanje Gaetana Salveminija britanskemu veleposlaniku v Washingtonu, vikontu Halifaxu po.slal pismo in ga v njem opozoril na telegram agencije »Associated Press«, objavljen istega dne v New York Herald Tribune.19 Poslanici je priložil tudi naslednje sporočilo, namenjeno britanskemu zunanjemu ministru, siru Anthonyu Hdenu: »Grof Sforza gospodu Edenu. Telegram A. P, poslan iz Londona 27. junija, poroča, da naj bi general Simovič istega dne v oddaji radia London izjavjl, da bo v primeru zmage Velike Britanije Trst izročen Jugoslaviji«.10 Vikont Halifax je 30. junija 1941 italijanskemu grofu sporočil, da je Edenu posredoval njegovo sporočilo. Že prvega julija mu je grof Sforza odgovoril, da tako imenovanemu »gaffe de Trieste« ne namerava dajati publicitete. Sodelavci iz »Mazzini Society« so se dogovorili le za telegram, ki ga je podpisal tudi sam.11 Njegovi podpisniki- poleg njega še Salve m i ni, Ascoli in Borghese- so 3- 7. 1941 v tekstu brzojavke britanskemu veleposlaniku sicer načelno dopustili možnost, da bi iahko Simovičev radijski govor predstavljal nespreten poskus neizkušenega politika s perspektivo maščevanja nad fašizmom »galvanizirati« Srbe, a so hkrati posvarili odgovorne britanske dejavnike pred ponavljanjem podobnih »napak«. Vikontu Halifaxu so tudi sporočili, da se jim vesti iz Londona, po katerih naj bi britanska vlada obljubila Trst kraljevini Jugoslaviji, zde dovolj absurdne, cla vanje ne morejo verjeti, a ga kljub temu zaprosili, naj ponovno prepriča Američane, da britanska vlada »te vojne ne vodi zato, da bi oživela nacionalna maščevanja, ampak zato, da bi bila ljudem zagotovljena svobocb.«12 ■k -k -k ' Livio Zeno: Ril trato di Carlo Sforza. Monnier, Firenze 1975, sir. 69 in dodatek: Inechti, z dne 8. 12. 1941. 8 Ibid. ^ »Trst, kot poročajo, obljubljen s strani Anglije Jugoslaviji«, se je glasil naslov agencijske vesti. Livio Zeno: La quest ione di Trieste e lazione d i Carlo Sforza. l.'Os.sei vatnre politico letterario, 197N. n. 6, sti. L9 10 lbid 11 lbid, 12 Plim.: Dragovan Šepič. Velika Britanija i pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice. Zgodovinski časopis XXX 1976/1-2, Ljubljana 1976. sir, 60 264_Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ Britansko zunanje ministrstvo se je na neprijeten incident, ki je napovedoval težave z Belo hišo (clo ameriške reakcije je L4. 7. 1941 z Rooseveltovo poslanico Churchillu dejansko tudi prišlo), odzvalo z navodilom vikontu Halifaxu, naj ne daje nobenega uradnega demantija. Sir Anthony Eden, ki je to navodilo poslal 4. 7. 1941, je vikontu Halifaxu tudi sporočil, da britanska vlada o "zadevi" ni podrobneje razpravljala z jugoslovansko vlado in da "zlasti ni bil Trst nikoli omenjen, niti ni sploh kdaj o tem Vlada Njegovega Veličanstva premišljevala".13 Toda visoki britanski diplomat, ki je bil še pred kratkim na Čelu zunanjega ministrstva, ni upošteval nasveta, ki mu ga je iz Londona poslal mladi naslednik. Štiri dni pred objavo javnega demantija je Foreign Officeu sporočil, da je to vprašanje pomembno ne zgolj zaradi njegovega učinka na Italijane v Ameriki, ampak tudi zaradi njegovega vpliva na ameriško javnost nasploh. Ta ima namreč globoko zakoreninjena sum-ničenja v vse, kar je v naravi tajnih pogodb. Devetega julija 1941 je poslal pismo Sforzi in ga v njem vnaprej obvestil o vsebini demantija, ki je bil dva dni zatem objavljen v New York Ti mesu. Demant i v obliki, v kakršni je bil zapisan- (»Veseli me. da lahko sporočim, da je Predsednik jugoslovanskega vladnega sveta izrazil le svoje osebno mnenje, za katero Vlada Njegovega Veličanstva ne prevzema nikakršne odgovornosti....«)-14 ni pomiril Salveminijevjh bojazni. Desetega julija 1941, dan pred njegovo objavo, je Sforzo že opozoril na nedorečenost Halifaxove formulacije. Poudaril je, da vikont Halifax ni dejal, »da sporazum, o katerem je govoril Simovič, ne obstaja,« temveč se je zgolj omejil na ugotovitev, da britanska vlada »ne prevzema odgovornosti za Simovičeve poglede.«15 V tem je videl dodatno potrdilo za upravičenost svojih strahov. Njegova nadaljnja dejavnost je v veliki meri veljala publicističnemu eksorciranju britanske obljube, s katero naj bi bila kraljevini Jugoslaviji s strani britanskih torijevcev obljubljena ne le Istra, temveč tudi sam Trst. 16 ■* * A Dušan liiber: Britanska in ameriška politika o italijansko jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgodovinski časopis 34/4, 1980, str. 43514 Zeno: Op. cit.. str. 20. 15 Ibid Tri dni po Titovem srečanju s Churchillom v južni Italiji, torej 16. 8. 1943, je Salvemini v članku, naslovljenem »Benedetto C roce in skrivnosti bogov« (»Benedetto Croce c i segreli degli dei«), objavljenem tega dne v listu »Svobodna Italija« (I'ree Italy), med drugim zapisal: «Mi smo zatrdili, da so bile Gorica. Trst in Istra podarjene jugoslovanski vladi v izgnanstvu. S tem smo vzbudili ironične nasmeške pri listih, ki so bili v tesnih stikih z visokimi osebnostmi. Danes je že mogoče videti, ali so bili ti nasmeški ne le ironični, ampak tudi inteligentni« (Gaetano Salvemini: [.'Italia vista dali America..., str. 567). )6 2. 194 5 je Salvemini v istem listu ostro okrcal tudi italijanske komuniste in njihovo stališče do vprašanja razmejitve z Jugoslavijo, V sestavku, naslovljenem »Trieste e stalinisti- je Togliatiija obtožil servilnosLi v razmerju do Stalina in Churchilla, saj naj bi izpolnjeval Churchillove ukaze tako rekoč posredno, z izpolnjevanjem Stalinovih ukazov, Zaradi tega naj bi komunistično glasilo Unitil razglašalo, da mora Italija »na oltar italijansko-jugoslovanskega prijateljstva« žrtvovati ne le Zadar in Reko, »temveč tudi Gorico in Trst.« (Ibid, str. 640) Ali bi bili »italijanski stalinisti« v primeru, da bi Churchill Jugoslaviji dodelil tudi »Videm in Benetke., pripravljeni kupiti »jugoslovansko prijateljstvo tudi po tej ceni», se ^n7nrgve in qrodivo. Ljubljana. 2001, št. 38/39 2ó5 Svojo napoved, da bo Trst v bodočnosti pripadel Jugoslaviji, je vodja zavezniške plebiscitne komisije, polkovnik Capel Peck, izrekel v letu, ko je bilo slovensko narodno telo prvič usodno razkosano. Ne le, da je v skladu s tajnim Londonskim paktom skoraj tretjina narodnega ozemlja ostala pod Italijo, mlada kraljevina SHS je že ob prvem plebiscitnem glasovanju izgubila tudi tisto, etnično večinsko slovensko ozemlje južno do Drave, ki bi ga verjetno lahko clobija tudi brez plebiscita,17 Predsednik jugoslovanske kraljevske vlade v izgnanstvu, armad-ni general Dušan Simovič je podobno napoved glede Trsta, vezano na trenutek zavezniške zmage, izrekel 27. junija 1941, kmalu zatem, ko si je savojska kraljevina priključila »Ljubljansko pokrajino« in si s tem prisvojila še zadnji preostanek slovenskega ozemlja južno od reke Save, kjer je zdaj potekala meja med Tretjim Reichom in fašisiično Italijo. Kdorkoli bi tedaj, v letu največjih uspehov nemškega orožja, govoril o »anglo-jugoslovanski zmagi«, bi bi) s strani italijanskih fašistov deležen le posmeha in pomilovanja, je kmalu po vojni zapisal tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer, a takoj zatem ugotovil, da sta kljub temu sta že takrat obstajali dve funda mentalni dejstvi: neveljavnost Rapallske pogodbe in britanska ozemeljska zaveza, podana jugoslovanski kraljevski vladi.18 * * * jtr posmehljivo spraševal liberalec Salvemini (Ibid). 16. 19*5 |e Salvemini v reviji Free lUily pod naslovom "Trieste in Tisi" objavil sarkastičen odgovor na sestavek «Trieste ali Trst?-. (Tiieste ur Trst) britanskega zgodovinarja A. J. K Taylnrja, Pisanje oksfordskega "fellowa", objavljeno v »The New Statesman and Nation« dne 9- 12. 194-í. je- označil za »spektakularno procesijo zmotnih trditev in napačnih dedukcij«, ki naj bi jih vezalo eno samo hotenje- pripiavjjo naj »pot zamisli, da mora Trst pripasti Jugoslaviji* (1,'Italia vista dall'America..., str. 660) Stari, spravi z južnimi Slovani naklonjeni liberal, ki je rešitev za večino problemov starega kontinenta videl v univerzalni panace|i eviopske fedei acije. je jedki iioniji izpostavil zlasti Taylorjevo (ezo o britansko-sovjetskem zavezništvu. »Dajmo stvarem prava imena. Trst in Istra sta bila obljubljena jugoslovanski vladi v izgnanstvu že od poletja 1941. Stalin je v iej zvezi nastopil šele v začetku leta 1945. Churchill mi! je zaj.imčil svojo podporo v poljskih zadevah. Stalin pa v zameno podpira Churchilla v italijanskih zadevah. l'rva odgovornost za to, kar se dogaja v angleški 'interesni sferi' pripada britanskemu zunanjemu ministrstvu in tistemu, ki podpira britansko politiko. Mi ne bomo prikrivali odgovornost britanskega zunanjega ministrstva zli paravanom angleškosov- fetskega zavezništva, neizogibno potrebnega za svetovni mir." (L'ltalia vista dall'Amerit a.....sir. 6Ó0). Ko je na lako drastičen n 'CM razkril obstoj domnev ne. suri itii sure ora msKe ozemeljske obijuoe ki a 1.1 v !••>• JUgOstav tjt je Salvemini dvignil zastor še s "|->ete esence" britanske zunanje politike Najbolj sumarni historiar njenih lokalnih transakcij, podvzetih v skladu s temeljnim aksiomom ravnotežja moči, naj bi po njegovem prepričanju predstavljal vrhunec tradicionalne britanske perfidnosii: "Leta 1915 je britanska zunanja politika podarL.i slovansko vzhodno l s t rt > in lep kos slovanske Dalmacije konjskim mešetarjem na tej strani. Leta 1941 je podarila Trst in celotno Istro konjskim mešetarjem na oni strani. Britansko zunanje ministrstvo si je že od nekdaj prizadevalo spreli sosednje evropske narode. Mir v t¿vropi bi hotelo, če bi ga bi le bilo mogoče doseči, toda trajne evropske pomiritve noče. Kvropski kontinent je potrebni > držati v stanju ne:eda. podobno kot Indijo. To zahteva temeljna nujnost politike ravnotežja moči, Če Italijani in Jugoslovani ne bodo pametni, njihovih sporov ne bo reševalo na razumen način, ampak izkoriščalo. Knkrai bo pomikali; mejo v škodo enih, drugič v škodo drugih. Angleško-sovjetsko zavezništvo in antagonizem s tem nimata prav nič opraviti. (Ibid). '' Po oceni avstrijskega pisca dr. Theodorja Ve i terja je bil lJeck sicer naklonjen avstrijski zahtevi po ohianirvi enotnosti Koroške kor dela Avstrije, toda na čelu plebiscitne komisije naj bi vzdrževal vi is pO|x>lne objektivnosti in mu v iem pogledu pravzaprav ni bilo mogoče veliko očitali. (Theodor Veiier: Die Kaerntner Volksabsiimmung im internaiionalen Vergleich. V: Kaerniens Volksabstimmung 1920,.., sir 349). Carlo Schiffrer: Antifascista a Trieste. Scritti editi e inedili 1944-1955. A cura di Hlio Apih. Del Bianco editore. t) dine 1096. str 27 266 Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ 12. 9- 1944 je na Visu vrhovni poveljnik partizanske vojske, maršal Josip Bi oz Tito v govoru prvi dalmatinski brigadi izrekel besede, ki so prav tako zvenele kot svojevrstna napoved: »Danes se bliža čas, ko bomo morali govoriti o mejah naše države. Mi o tem ves čas vojne nismo nikoli govorili. Toda o tem moram povedati nekaj besed. Naše ljudstvo se je borilo za svojo svobodo, za neodvisnost, za boljšo in srečnejšo prihodnost, toda bori se tudi za osvoboditev naših bratov, ki so desetletja ječa)i pod tujim jarmom. S tem bojem morajo biti in bodo osvobojeni naši bratje v Istri, v Slovenskem pri morju, na Koroškem in živeli bodo svobodni s svojimi brati v domovini. To je želja vseh nas, to je želja vseh njih tam. Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo...«19 Drugače kot armijski general Simovič leta 1941 partizanski maršal ni izrecno omenil Trsta ali imena kateregakoli drugega mesta.20 Tocla v prvih dneh maja 1945, ko je njegova vojska vkorakala v Trst in pričela zasedati tudi južno Koroško, se je vsaj za kratek trenutek zdelo, da se četrt stoletja stara napoved britanskega polkovnika Pecka v zvezi s Trstom lahko uresniči. »Tito nas je premagal v tekmi za Trst in Julijsko krajino in glede na to, da ga podpirajo Rusi (ti so prav rako unilat-eralno postavili svojo marionetno vlado na Dunaju), si je zelo težko predstavljati, kako bi ga lahko sploh kdaj vrgli ven...« je 2. maja 1945 v svoj dnevnik zapisa) Churchillov osebni tajni John Colville.21 »Tito je zmagal v tekmi za Trst«, je istega dne ugotovil tudi J. M. Addis v Južnem oddelku Foreign Officea in krivdo za tak izid naprtil poveljniku 8. armade, feldmaršalu Haroldu Alexandru; ta naj bi namreč partizanskega vodjo še pred kratkim oskrbel s petdesetimi tanki za ofenzivo, ki ga je sedaj privedla v Trst. »Slabi izgledi (A bad lookout)« mu je pesimistično sekundiral stalni podsekretar v Foreign Officeu. sir Ornie Sargent in 2. 5- 1945 v pismu Winstonu Churchillu ugotovil: »Ker smo izgubili tekmo za Trst, moramo napraviti najboljši možni kompromis«.22 Sedaj naj bi bila namreč vlada Njegovega Veličanstva tista, ki naj bi v najslabšem primeru privolila v jugoslovansko zasedbo Trsta, jugoslovanska vlada pa naj bi ji v zameno za soglasje obljubila, da bo spoštovala odločitve bodoče mirovne konference in po potrebi evakuirala tiste dele pokrajine, ki bi jih konferenca kasneje vrnila Italiji. To naj bi Britancem sicer začasno rešilo obraz, toda Sargent je bil zelo skeptičen glede možnosti, da bi Jugoslovani spoštovali svojo obljubo, Četudi bi jo sedaj dali.23 Siru Or mu pa so v naslednjih dneh, ko je bila takšna možnost že opuščena, i. * * Branko Petranovič; Jugoslovanske vlade u izhjeglištvu 1943- 1945- Dokumenti. Arhiv Jugoslavije. Globus, Beograd, Zagreb 1981, dok. št. 276. 20 To je storil šele 13- aprila 191 confine giuliano 1941- 1947. Universii.i degli studi di Bari, Istimto di storia moderna e contemporánea. Bari 19S3-sir. 147). V dnevniškem zapisu dr. Izidorja Cankarja z dne 13- S. 1944 je o srečanju Churchill-Tiio mogoče prebrati naslednje: .„.Medtem Šub(ašič) in Kositn(ovic) bila pri Titu in Churchillu. V razgovoru s Church, (iilom) se Tito odločno potegoval za Trst in zahteval, da se uvede med okupacijo na Primor, naša uprava (kakor jaz poprej). Churchill; Trst težko vprašanje (...) Jaz bi vam dal vse, a imam zaveznike, ki ne sprejmejo vsega, kar predlagani. Naj se ne izda, kar je rekel...' (Izidor Cankar: Londonski dnevnik 1944-1945. DZS, Lipa. Ljubljana 19S5. str. 114). 17. B. 1944, torej pet dni po sestanku Cluirehill-TUo. naj bi diplomatski kurir Macun, ki je pravkar prispel ¡2 Rima v Jeruzalem, govorit z dr. Antonom Novačanom in mu celo dejal, »da nam je Trst z Istro zagotovljen. le vpiti ne smemo o tem. Bolj kočljivo pa da ie s KoroSko...* (Anton Novačan: Jeruzalem-Kairo. Spomini 1942-1945. S!uvernika matica. Ljubljana 1986. str. 323). V nadaljevanju z;ipina Cankar omenja, da je »Cluirch(ijl) izročil memorandum Titu. v katerem želi, da Tito izjavi, da ne bo uvajal diktature: priznava kralja, s katerim n-.rj U se sešel v Jgsl., da kralj komandira našo vojno mornarico; da se po.šiljatve orožja in ostalega blaga ne bodo rabile v drž.(av|janski) vojski,..« Tito naj bi mu zagotovil, »da bo dal izjavo o diktaturi, čeprav nepotrebna«, glede kralja Petra pa. da se z njim «v sedanjih razmerah« ne more »sestati takoj-. (Cankar: Ibid). J. B. Tito sam se je v razgovoru za ljubljansko »Delo« dne 9, 5. 1975 takole sj)ominjal raztjnuna s Churchillom: »Dejal sem mu, da se ne moremo odreči Istri in Trstu in da bomo pri tem vztrajali. Odgovoril je, da misli: da moramo Istro dobiti, da pa Trsta ne bomo dobili.* O tem povsem drugače «Titova poslednja izpoved«; delo, v katerem pisec »Pnigme Koj">inič* Vjenčeslav Cenčič (rdi. da mit je ostareli maršal zaupal kopico državnih in parrijskiJi skrivnosti, med drugim tudi »čemu Trst ni pripadel Jugoslaviji«, pa čeprav naj bi mu ga Winston Churchill leta 1944 obljubil. 270 Somo Krislen: Triesle oli Trsi ? Britansko ozemeljsko Diego De Castro, univerzitetni profesor in politični .svetovalec De Gasperijeve vlade pri zavezniški vojaški upravi v Trstu., je seveda že leta 1952 poznal govorice, po katerih naj bi Winston Churchill kraljevini Jugoslaviji leta 1941 obljubil celotno ozemlje Julijske krajine vse do nekdanje meje avstro-ogrske monarhije na Soči, v ta namen pa naj bi bil sklenjen tudi sporazum.33 Toda sam vse do tedaj ni našel niti omembe kakšnega tovrstnega sporazuma v gradivu in literaturi, z izjemo diplomatskega vira v Washingtonu z dne 25. aprila 1945, v Moskvi z dne 12. maja 1945 in v uradnem italijanskem poročilu z dne 6. avgusta 1944.34 K dvomu ga je navajalo dejstvo, cla ga tudi Winston Churchill v svojih, leta 1952 izdanih memo-arih ni omenil, v njem pa 50 ga utrjevali tudi spomini ameriškega državnega .sekretarja za zunanje zadeve Cordelia Hulla. Ta je namreč v njih navedel Rooseveltovo zamisel, izrečeno Anthonyu Edenu na konferenci v Quebecu v avgustu 1943, po kateri naj bi po vojni prišlo do razdelitve Nemčije na dva dela, pri čemer naj bi bila na novo nastali južnonemški katoliški polovici dodeljena izhoda na morje v Trstu in v Reki. Na podlagi te Roosevcltove zamisli je torej Diego De Castro torej leta 1952 še sklepal, da britanskega sporazuma s kraljem Petrom sploh ni bilo, če pa že je bil sklenjen, je moral biti do te mere abstrakten, da ga ni bilo potrebno upoštevati niti v trenutku, ko so bile delnice jugoslovanskega monarha pri zahodnih zaveznikih najvišje. Po njegovem mnenju naj bi bilo tudi logično, da bi nekdanji jugoslovanski kraljevi poslanik v Washingtonu Konstantin Fotič, "ki zagotovo ni nežen z Angleži zaradi tega, kar ima za izdajo nad Mihailovičem in kraljem Petrom", navedel v svojih spominih tovrstno pogodbo, če bi seveda v resnici obstajala.35 Po drugi strani zgodovinski ekspert italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu dr. Carlo Schiffrer že sredi petdesetih let ni dvomil, da je jugoslovanska kraljevska vlada j30 odhodu v London piejeln britanska ozemeljska zago- * * * (Prim. »Zašio Trst 11 ¡je pri pno Jugoslaviji«, v : V. Ceneje Titova poslednja ispovijest. Orfelin HWM Beograd 2001, sir. 299-307). 33 Vsekakor je te vrste »govorice« omenjal že leia 1951 v Milanu ¡zdani dnevnik tržaškega pisatelja Quarantotti-Gambmija (Gl. op. 25). Leta 1953 je izšel rudi v Parizu pod naslovom »Printemps a Trieste«, nato pa v ponatisu vnovič v Trstu sredi osemdesetih let (Pier Antonio Quarantotti-Gambim: Primavera a Trieste e altn scritri. Italo Svevo. Trieste 19S5). Cf.: Diego De Castro: II Problema di Trieste. Genesi e sviluppi della questione giuliana in relatione agli avvenimemi internazlonali (1943-1952). Licinio Capelli. Bologna 1952. str. 61-62. Na podlagi De Custrovcga. leta 19S1 objavljenega dela, je mogoče zanesljivo rekonstruirati vs;ij en naznačfni dokument. Vir, datiran v' Moskvi 12. 5. 1945, očitno ustreza telegramu italijanskega poslanika Pieira Quai'onija. Ta je 12. 5. 1945 opozoril Rim, da je iz več virov izvedel za obstoj britanske ozemeljske obljube, s katero naj bi London zagotovil Jugoslaviji mejo na Soči, če bi se ta odrekla podpisu Trojnega pakta. Po navedbi italijanskega poslanika naj bi jugoslovanska kraljevska vlada tudi v leui 19-45 stala na stališču, da ta ponudba Se vedno zavezuje vlado Njegovega Veličanstva ( Diego De Castro: La questione di Trieste. L'azione politica e diplomatic:! italiana dal 1943 al 1954. Vol.). Cenni riassiintivi di storia della Venezia Giulia sotto il profilo etnico-polirico. 11 dissolvimenro della Venezia Gjulia e I a f:rse «tatica del problema. Lint. Trieste 19S1, sir. 333-334. f 6l), De Castro: II Problema d i Trieste .., str.62-62 jjWprave in gradivo. Ljubijong. 2001. j' 38/3v 271 tovila. V nedatirani študiji (»Attegiamento del Partito Comunista Jugoslavo e dei comunisti italiani della Venezia Giulia«) je obravnaval razmerje med jugoslovansko komunistično partijo in italijanskimi komunisti v Julijski krajini, v tem okviru pa načel tudi omenjeno vprašanje. Jugoslovanski kraljevini naj bi bila po njegovem leta 1941 zagotov ljena celotna Julijska krajina. Le za sam Trst naj bi po njegovem ne bila predvidena aneksija ioni court. 3 6 Konstatiral je nadalje, da obsta-juta dve dejstvi, na podlagi katerih je bila že leta 1941 prejudicirana nadaljnja pripadnost spornih območij. Šestega aprila 1941 je kraljevina Italija stopila v vojno s kraljevino Jugoslavijo, Mussolinijeva fašistična vlada pa unilateralno razglasila priključitev -»Ljubljanske province« in Dalmacije. «Ustanovitelj Imperija se je ovenčal z novo slavo, Kapallska pogodba in z njo povezana meja pa sta prenehali obstajati.«37 Hkrati se je jugoslovanska kraljevska vlada po vojnem porazu zatekla v London in tam »sklenila z britansko Vlado sporazum, na podlagi katerega je bila fugoslaviji v primeru zmage zagotovljena Julijska krajina (Venezia Giulia). Na tej podlagi naj bi že v prvi polovici leta 1941 postalo neizogibno, da bo na mizo diplomatskih diskusij v vseh eventualnih bodočih pogajanjih postavljena tudi vzhodna meja Italije in da bodo bodoči zmagovalci deležni ozemeljskih pridobitev«.38 V letu 1941 sta torej po prepričanju uglednega tržaškega zgodovinarja nastali dve ireverzibilni mednarodnopravni dejstvi, ki ju dejansko ni bilo mogoče več spraviti s sveta; neveljavnost Rapallske pogodbe in na njej sloneče meje med Italijo in Jugoslavijo in britansko ozemeljsko jamstvo Jugoslaviji. Schiffrer pa je v študiji, ki je bila objavljena šele v začetku devetdesetih let, opozoril še na drugi, nič manj odločilen vojaški aspekt ozemeljskega spora: «Mednarodni sporazumi so, kar so, toda na koncu vendarle odloči sila orožja. Jugoslavija ne bi imela nobene koristi od britanske diplomatske zaveze, če ji ne bi uspelo zasesti velikega dela Julijske krajine z orožjem.«39 Vprašanje britanskih ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji je bilo torej že od samega začetka deležno izredno kontroverznih interpretacij. Pravzaprav vse do leta 1972, ko je v skladu s pretekom tridesetih let postala dostopna arhivska evidenca Foreign Officea iz leta 1941, ni bilo mogoče govoriti niti o minimalnem konsenzu glede njihovega obstoja. Tako se je dr. Bogdan Novak, slovensko-amer- * * * ¡i...solo per quanto concerno Trieste l'impegno della diplomazia bruannica non era quello della semplice :mnevsjone ¡illa Jugoslavia k (Cario Schiffrer: La questione etílica ai confini orientali d'ltali a. Antología a cura di l'ulvia Verán i. Italo Sveu>. Trieste 1990, str. 62) Pri m tttdi: Cario Schiffrer: Antifascista a Trieste. Scritti editi e inediti 1943-1955. A cura di Hlio Apih. Del Bianco editore. Udine 199t>. str. 27. 37Schif fren Lt quesiione étnica ai confini orientali d'ltali:)..., sti 199. 38 Ib id Ib id, su. 200. 272 Somo Kristen: Trieste oli Trsi 2 Btilcnska ozemeljska iški pisec ene izmed štirih prvih obsežnejših monografij o tržaškem vprašanju, 1(J na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta po odgovor, ali so bila britanska ozemeljska jamstva kraljevini Jugoslaviji podana, obrnil na nekdanjega podpredsednika jugoslovanske kraljevske vlade, dr. Miho Kreka, ta pa mu je v pismu z dne 19- 5- I960 z naslednjimi besedami zanikal njihov obstoj. »Uradno niti Britanska Vlada niti G. Churchill nista nikoli obljubila, da bomo po vojni dobili naše Primorje od Italije. Zaradi puča smo stopili v vojno brez slehernih mednarodnih predhodnih sporazumov. Že za časa našega postanka v Jeruzalemu je naša (jugoslovanska) vlada na našo (slovensko) pobudo izdala deklaracijo, po kateri je osvoboditev vseh Slovencev cilj njene politike. Ko smo prispeli v London so nam člani britanske vlade zasebno sporočili, da lahko upamo, da bomo po vojni verjetno dobili od Italije vse tisto, kar lahko Jugoslavija upravičeno zahteva...'' ^ A če je dr. Miha Krek Bogdanu C. Novaku leta I960 decidirano zanikal obstoj britanskih ozemeljskih jamstev, vse kaže, da v tem pogledu tudi sam ni bil brez vseh dvomov. Iz nedavno natisnjene knjige dr. Janeza A. Arneža o Slovenski ljudski stranki (SLS) je namreč razvidno, da se je že nekaj let zatem ravno v tej zvezi obrnil na dr. Milana Gavriloviča. Nekdanji jugoslovanski poslanik v Moskvi mu je v odgovoru z dne 3- 3- 1964 potrdil, da je predstavniku britanske vlade v Moskvi siru Staffordu Cripp.su leta 1941 predlagal, naj Velika Britanija jugoslovanski vstop v angleški tabor nagradi s trdnimi obljubami glede slovenskih in hrvaških ozemelj pod Italijo. Že nekaj dni kasneje naj bi prispel Edcnov pristanek na predlog, ki naj bi ga Gavrilovič po kurirju poslal tudi jugoslovanskemu zunanjemu ministru dr. Aleksandru Cincai-Markoviču, toda odgovora iz. Beograda ni bilo. V pismu Kreku je Gavrilovič nadalje izrazil tudi svoje osebno prepričanje, da končni rezultat ne bi bi) drugačen niti v primeru, Če bi jugoslovanska kraljevska vlada dobila pisne obljube in obveze.12 * * * Os: aR- ni so napisali Janko Jei i. Jean liapijste Dtft*>selle in Diego De Casu o Cf.: Bogdan C. Novak: Trieste. 1941-1954. Hie Ethnic. Political, and Ideological Struggle. The University of Chicago Press. Chicago, London 1970. str. 130. Bogdan Novak je Krekovo pismo v angleški izdaji svoje knjige prevedel iz slovenščine v angleščino z opombo, da slovenski original hrani v svoji posesti. Naš prevod je Zatorej le približek Krekovemu izvir niku, kj avtorju ni na razpolago. Cf.: Jane/ A. Arnež: SLS. Slovenska ljudska stranka/Slo\enian people's party 1941-1945- Suidia slovenica. Ljubljana-Washington 2002, sir. 291-292. Dr. Janez A. Arnež je v istem delu povzel tudi vsebino poročila dr. Milana Gavriloviča vladi z dne 10. 12. 1941, tako kot si jo je v decembru 1941 v Londonu zabeležil nisgr. Prane Gabrovšek. Iz tega poročila, navedenega že v Gabiovškovem dnevniku, ki ga je leta 1997 prav tako ledigiral in izdal dr. Janez Arnež. naj bi bilo razvidno, da naj bi Gavrilovič sini Stafford ti C.rippsu podal naslednjo ponudbo:- »Anglija naj bi se takoj obvezala, da Jugoslaviji zagotovi vse njene teritorialne zahteve, to je Trst, Gorico. Peko, itd.; če bi Anglija to storila in sprejela tako obveznost, bi potem šla Jugoslavija z Anglijo 'čez drn in strn'...« Tri dni kasneje, navaja Arnež.»je Kden. angleški zunanji minister, ze stavil tak piedlog. a ni dobil pozitivnega odgovora od jugoslovanske vlade. Predlog so zavrnili Cincar-Markovic, Cvetkovič in morda tudi knez Pavle, ne da bi se posvetovali L ostalimi člani vlade ali jih vsaj obvestili o predlogu...« (Arnež: SLS..., str. 290; Isti: Gabiovškov dnevnik. Msgr Gabrovsek's diary 1941-1945. Studia Slovenica. LjubljanaAVashingron D. C.. 1977. Str. 35-37). poprove ¡n g ra divo. L¡ub!j a ría. 2001 sí. 38 /39 273 [ean Baptiste Duroselle, francoski diplomatski zgodovinar mednarodnega slovesa, je po drugi strani v leta 1966 izdanem, prav tako klasičnem delu o tržaškem vprašanju, zgolj dopustil možnost, da je do nekakšnega sporazuma med britansko in jugoslovansko kraljevsko vlado leta 1941 prišlo.43 Ne povsem točno je tudi zatrdil, da je Diego De Castro leta 1952 v svojem delu o tržaškem vprašanju to možnost zavrnil. Nadalje je navedel, cla naj bi po izjavi jugoslovanskega poslanika v Moskvi in kasnejšega zunanjega ministra v Titovi povojni vladi, Stanoja Simiča, tudi voditelj »Libre France« general Charles de Gaulle v decembru 194 i obljubil podporo jugoslovanski priključitvi Trsta. Toda to naj bi že malo prej (»un peu plus tôt«) storil tudi britanski poslanik v Moskvi, sir Stafford Gripps, vendar mnogo kasneje omenjeno obljubo zanikal.44 Jugoslovanski premier Dušan Simovič naj bi nadalje junija 1941 v govoru na londonskem radiu izjavil, cla je "Jugoslavija prejela zagotovilo, da si lahko priključi Julijsko krajino v primeru zmage'',45 Ker že ta trditev, ki so jo za Duroselleom ponavljali tudi drugi pisci,'16 ni bila točna,r je büo še toliko težje razložljivo Durosellovo pojasnilo, cla naj bi bilo vprašanje samega Trsta j3o Simovičevi formulaciji nekoliko bolj dvomljivo.18 ■k -k -k 43 Jean Baptiste Duroselle: Le conflit tie Trieste, 19^3-5 í, Editions de l'lnsiirutde sociologie de lUniveisité libre de Bruxelles, Bruxelles 1966. sir. 145. 44 i-Sir Stafford Cripps a dementi ce point, mais beaucoup plus lard«. Ibid, 45 Ibid. Str. 146. 46 Prim.: Klio Apth Italia, fascismo c antifascismo ¡u-l:.¡ Venezia Giuha (1918-1943). Riici che storice. Laierza, Bari 1966, str. 392. A pili se je poleg lega skliceval še na SaKvminijevo pismo, objavljeno v časniku »11 Mondo« 15. S. 1941 in njegova pisma, natisnjena julija 1961 v II Ponte (XVII. n 7, str. 1010, 101S. 1028. M133) PiirmOp cit.. sir. 392. f. 19- Še kasneje je z izrecnim sklicevanjem na Apiha podobno iiditev zapisal Claus Gaueici: Im Kampf gegen Pom. Buerger Minderheiten und Autonomien in Italien, lau opa Verlag Wien. Frankfurt. Zuerich I96S, str. 63 i. S. K. Pavlowiich je po drugi strani opozoril, da bi že samo dejstvo, da je Simovič ob isti priložnosti spregovoril tudi o britanskih in ameriških garancijah za vspostavitev Jugoslavije, morda res lahko ustvarijo vris, da naj bi te garancije pokrivale tudi ozemeljske zahteve (Cf.; Sievan K Pavlowiich: Momčilo Ninčičand ihe European Policy of the Yugoslav Government in Exile. 1941-1943: M. Slavonic and East European Review. Vol. 62. No. 4. oktobet 19fi t- str. 531-^32). Vsekakor je Simovič le nekaj odstavkov po omembi Istre, Trste. Gorice in Zadra izjavil tudi sledeče: A-'eé sada engleska vlada dala nam je svečanu pismenu izjavil: da s ve pokušaje Cepanja Jugoslavije i sva slična akta smatra nevažečim i ništavnim.. ističtici pri tome svoje osečaje duboke indignacije prema bestidnom pokušaju razparčavanja teritorije Jugoslavije 1 podvrgavanja njenih djelova tudjinskoj vlasti. Sa zadovoljstvom primili smo i slične izjave merodavnih zvaničnih pretstavnika Sjed. Američkih Država, Ovakv'o odlučno i jasno držanje močnih demokratskih sila Kraljevska vlada duboko ceni i u njima vitli dragoceni! zalogu za potpuno vaspostavljanje i ostvarenje najlepše budučnosti Jugoslavije.« (Prim.: Službene novine Kraljevine Jugoslavije. I.ondon 19.8. 194], str. 15). 48 ' I.e cas de Trieste, d'après les termes de Simovič. était un peu plus douteux..." Ibid J. B. Duroselle je kot vir za svojo navedbo citiral leta 1945 natisnjeni italijanski prevod Salvcinmijevr in I.j Pia nove knjige »I,a Sorte D'ltalia«, ki je pi v¡¿ izšla leta 19 »3 v New Yorku. Žal v tent delu ni mogoče najti stavka, s katerim bi bilo zapisano kaj takšnega. S lern ni rečeno, da Salventin i trditve, ki 11111 jo je pripisal Duroselle. ne bi zapisal kje drugie; denimo v zasebni korespondenci s prijatelji in sodelavci. Simovič naj bi v svojem govoru po londonskem radiu naravnost dejal, da mu je britanska vlada pismeno zagotovila ("garantit« per íscrílto") vsa ozemlja, na ka'.enh žive jugoslov anski prebivalci in v tej zvezi navedel Gorico. Trst in Istro, je zapisal Salvemini v pismu z dne 17. 1. 1945 prijateljem Bauerju, Comandiniju ¡11 I.ussu]u. Cf.: Gaetano Salvemini: l.ettere dallAmerica 1944/1946. lidiiore Laterza. Bari 1967. sir.62-63- 27-d Samo Krislen: Tneste oli Trsi ? Brilonska ozemeljska Da je Jugoslavija resnično prejela zagotovilo glede Trsta, naj bi bilo po Durosellovj navedbi tudi stališče britanskega diplomata sira Fitzroya Macleana, s katerim naj bi Tito ob več priložnostih govoril o svojih bodočih ozemeljskih zahtevah."59 Sorbonski profesor, ki je že Simoviču v usta položil nekaj, česar ta sploh ni izrekel, tudi za to, siru Fitzroyu pripisano trditev, ni navedel nikakršnega vira. Ob tem pa bi se lahko že tedaj skliceval na Macleanovo biografijo Josipa Broza Tita ("Disputed Barricade. The Life and Times of Josip Broz-Tito, Marshall of Jugoslavia."), natisnjeno v drugi polovici petdesetih let. Britanski diplomat in nekdanji osebni zaupnik Winstona Churchilla, v zadnjih dveh letih vojne zadolžen za stike s Titom in partizanskim glavnim štabom, je namreč v njej zatrdil, da je britanska vlada v času vojne v razgovorih z jugoslovansko kraljevsko vlado jasno in odkrito (»franklvO pokazala svojo naklonjenost do jugoslovanske zahteve po Trstu in obdajajočih ozemljih. Tudi med različnimi izmenjavami mnenj, ki jih imela v tej zvezi s Titom v letu 1944, naj bi vlada Njegovega Veličanstva nikoli ne nakazala, da jugoslovanski zahtevi po Trstu nasprotuje. Šele kasneje, pod vplivom spremenjenih okoliščin, naj bi spremenila svoje stališče v vprašanju Trsta. Ustrezni, že leta 1957 objavljeni odlomek iz Macleanove knjige, se je glasil takole: -»Odkar je Tito prišel na oblast, ni storil nič takšnega, kar bi ugajalo javnosti na zahodu. Spomin na njegovo pogumno bojevanje zoper skupnega sovražnika so kmalu zasenčile njegove brezobzirne totalitarne tendence, ki jih je pokazal v svojem ravnanju in vedno bolj jasni znaki, da je bil in ostal v prvi vrsti sovjetski agent. Predvsem s tega zornega kota so vlade zahodnih sil obravnavale problem Trsta, ko se je pričelo razpravljati o njem na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. V razgovorih z jugoslovansko kraljevsko vlado je britanska vlada v času vojne jasno pokazala svojo naklonjenost do jugoslovanske zahteve po Trstu in obdajajočih ozemljih. Tudi med različnimi izmenjavami mnenj, ki jih imela v tej zvezi s Titom v letu 1944, britanska vlada ni nikoli nakazala, da tej zahtevi nasprotuje. Po etnografskem kriteriju so mogli Jugoslovani svoje zahteve utemeljevati vsaj tako dobro kot Italijani. Toda Jugoslovani so bili med vojno zavezniki Velike Britanije, medtem, ko so bili Italijani njeni nasprotniki. Šele tisto, do česar je prišlo kasneje, je privedlo do spremembe britanskega in ameriškega (sic!) stališča. Titov poskus, z zasedbo Trsta prehiteti odločitve mirovne konference, čeprav morda razumljiv z jugoslovanskega zornega kota, ni bil ravno pomirjujoč. Drugič, dokazi o agresivnih tendencah Sovjetske zveze in Titovi podrejenosti sovjetski vladi so se hitro množili in kmalu prepričali zahodne sile, da bi bilo Trst prepustiti Titu enako obdarovanju bodočega nasprotnika, •k * -k 49ouio.se]le: Ibid. _Pri7provG in gradivo. ljubljeno, 2001. št. 38/39 275 Podpora, ki jo je dala jugoslovanski zahtevi Sovjetska zveza, čeprav ne dovolj odločna, da bi zadovoljila Tita, je dodatno prispevala k potrditvi tega vtisa..."50 Zanimivo je, da je v osnovi podobno trditev, le da z nasprotnim ideološkim predznakom, kasneje vztrajno ponavljal tudi Titov jugoslovanski uradni biograf, dr. Vladimir Dedijer. »Četudi je angleška vlada že v marcu leta 1941 sprejela odločitev, da je potrebno Jugoslaviji odstopiti Istro, Slovensko primorje in Trst, je bila ta odločitev zlasti ob koncu vojne spremenjena...« je zapisal leta 1981 v »Novih prispevkih za biografijo Josipa Broza Tita«, nato pa nadaljeval:«....Res, ta odločitev je bila leta 1941 sporočena kraljevski vladi, na katero je imela angleška vlada velik vpliv. Toda, ko je bila ustvarjena revolucionarna Jugoslavija, je Churchill odstoj^il od namere svojega vojnega kabineta. On je za ozemeljsko celovitost Jugoslavije le v primeru monarhije in kapitalistične ureditve. Toda ni za integriteto nove Jugoslavije.«51 Šele po zapletu z ameriškim predsednikom Rooseveltom naj bi britanska politika in diplomacija sporni del izjave »spravila pod preprogo«, je zatrjeval tudi v elelu o politiki interesnih sfer, ki je izšlo leto prej.52 Najprej naj bi britanska politika izbrisala Trst, zatem še skoraj vse ostalo, tako da je na koncu, ko so spremembi britanskega stališča botrovale tudi spremembe v ravnotežju sil v Jugoslaviji in revolucionarna narava nove oblasti, pristala le še na manjšo rekti-fikacijo jugoslovanske meje z Italijo.53 Dedijer je ostro kritiziral tiste zgodovinarje, ki so zavzeli drugačno stališče in jih celo obtožil, da so s povzemanjem trditve, po katerem je bil Trst izvzet iz britanske obljube, pravzaprav nasedli arhivski manipulaciji tistih britanskih zgodovinarjev, ki so bili med vojno sodelavci britanske obveščevalne službe.54 Domnevnih britanskih "manipulatorjev" in nji* -k ■* 5'J Htzrov1 Madean: Disputed Dan icade. The Life and Times of Josip Uro/. Tito. Marsh.ill of Jugoslavia.Jonathan Cape l.ondon 195" str. Delno je omenjeni zapis Citira! Matjaž Klemenčič v razpravi Načrti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorh in meddržavnih povezav v vzhodni Srednji i; v ropi. politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugi» svetovno vojno. Fe renče v zbornik. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVlI/2. Inštitut za novejšo zgodovino. Ljubljana 199". str. -110-4111". 51 Vladimir Dedijer: Nov: priloži za biografiju Josipa Broza Tita. Vol 2. Uburnija. Reka 1981, str. 916. 52 V, Djuretič je v tej zvezi menil, da naj bi Dedijerjevo prepričanje, po katerem naj bi bil v britanskem sporočilu regentu Pavlu obljubljen tudi Trst. sicer odgovarjalo Kluhu in črki» Simovičevega govora na londonskem radiu z dne 27. 6. 1941, ne pa tudi »številnim britanskim dokumentom«, Veselin Djureiič: Vlada na bespuču. Internacionalizacija jugoslovanskih protivrječnosii na poliiičkoj pozomici drugog svjetskog r.ua. Institut za suvremenu hisloriju. Narodna knjiga. Beograd 19S2. str. 68, f. J SI 53V|adimir Dedijer: Interesne sfere. Istorija interesnih sfera i tajne diplomatije uopšte, a posebno Jugoslavije u drugom svjetskom raiti, Prosveta. Beograd 19S0, str. 245-247. »Neki englcski pisci, koji su za vreme rata bili na službi u engleskim raznim obaveštajnim agencijama, u svojim knjigama, objavljenim posle drugog svetskog rata, izašli su sa ivrdnjarna da Kraljevini Jugoslaviji uopšte nije bio Trsi ponudjen. Na žalost, t i m očiglednim manipulisanjem sa istorijskim dokumentima. podlegli su i neki naši istoričari, posebno u Sloveniji, koji su pohvalili tezu da Kraljevini Jugoslaviji engleska vlada 1941. godine nije ponudila Trst. Med,i:um. hisiorijske činjcnice ne mogu se uivrdjivati sanici na osnovu dokumenata iz jedne arhive, i lo ne svih dokurnenaia. nego se moraju dokumenti iz jedne arhive uporedin sa dokumentima i/, drugili arhiva. U pub- 27ó Samo Kristen- Triedle olí Trst 5 Britanska ozernensko_ hovih, prav tako domnevno predvsem slovenskih žrtev sicer ni imenoval, toda na slovenski strani se je očitno počutil izzvanega dr. Dušan Biber, ki je z akademikovim podukom iz hevristike opravil kar sub lineal Ob tem pravzaprav najbolj čudi, da se Vladimir Dedijer v podporo svoji trditvi ni skliceval na svojega »vojnega prijatelja, Šefa britanske misije pri Titu v času vojne, generala Fitzroya Macleana«, pa čeprav bi s tem njegova, v tern pogledu zavzeta teza zgolj pridobila na prepričljivosti. Že iz »Novih prispevkov« je bilo namreč razvidno, kako pozorno je sledil nastajanju Macleanove knjige. Tako je, na primer, v poročilu o razgovoru s sirom Fitzroyem Macleanom, namenjenem Titu, Rankoviču, Djilasu in Kardelju, vsega leto pred njenim izidom opozoril, da njen bodoči avtor ni prišel v Jugoslavijo le zaradi biografije o Titu, ampak naj bi bilo značilno, »da se on uvek pojavljuje kada se u našoj spoljnjoj politici naziru novi elementi, kada u našim medjunarodnim odnosima dolazi do zategnute situacije.«56 Ob tej priliki naj bi z njenim piscem med drugim izčrpno govoril o vprašanjih »naših odnosov do Italije v času vojne«.57 Kot »kronski dokaz« v prid trditvi, da je velika Britanija Jugoslaviji leta 1941 obljubila Tise, je Dedijer po drugi strani navedel poslanico ameriškega predsednika britanskemu premieru, v kateri je Roosevelt Churchillu omenil »noro zgodbo o tem, da ste Vi obljubili obnoviti Jugoslavijo (Češkoslovaško ?), kot je poprej obstajala, in druga zgodba, da ste Trst obljubili Jugoslaviji«, torej tisti dokument z dne 14. julija 1941, ki je širši javnosti postal dostopen šele z objavo Rooseveltove in Churchillove tajne državniške korespondence v sredini sedemdesetih let.58 Dr. Vladimir Dedijer in sir Fitzroy Maclean pa nista bila edina neitalijanska avtorja, ki sta zapisala tovrstno trditev. V leta 1968 izdanem delu o hladni vojni knjigi (»The Politics of War. The World and the United States Foreign Policy, 19431945«), )e Gabriel Kolko, eden izmed vodilnih predstavnikov ameriške revizionis-tične šole, prav tako zatrjeval, da je bila Velika Britanija sprva naklonjena jugoslovanskim zahtevam po Trstu, šele v prvi polovici leta 1945, ko je jugoslovanski maršal Tito postal simbol zahodnega poenotenja proti Rusom, pa naj bi se korenito spremenilo tudi prvotno britansko stališče do vprašanja jugoslovanske razme- k * -k likacijama iz auieričkih arhiva objavljen je potpuni tekst lUizveltove poruke Čerčilu, poslat 14. jula 194 L godine, u kojem se i/ričito poni ¡nje da je engleska vlada ponudila Jugoslaviji Trst.i (Interesne sfere..., .str, 219, print, tudi str. 246-247, kjer je zopet govora o »nekaterih« jugoslovanskih zgodovinarjih, ki celo leta 1979 »zapenušeno t v rde da britanska vlada nije 1941. godine ponudila Trst.« ). Dušan Biber: Britanska in ameriška politika o italijansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgodovinski časopis 34/4, 19S0, str. 435 f 26. 5i> Novi priloži...Vol. 3. str. 624-625. 57 Ibid. Cf. Roosevelt and Churchill, Their Secret Wartime Correspondence. Ed. by I rancis L Loewenheim, Harold D. Lanyley. Manfred Jonas. London 1975, dok. št. 66, str. 149-151. pgrprnye in gradivo. Ljubljano. 2001 št. 38/39 277 ji t ve z Italijo. Winston Churchill, ki je maršala Tita predhodno podpiral, je bil zdaj besen nanj, jugoslovanske ozemeljske zahteve po Trstu, ki so jim v Londonu sprva priznavali legitimnost, pa so zdaj dojemali le še kot del sovjetskih načrtov za dominacijo Evrope.55 Kolko, v kontroverzah okrog interpretacije hladne vojne s strani tradicionalistov označen kot »ujetnik mita revolucionarne Levice«,60 v tej zvezi ni navedel nobenega vira. Šele Titova biografinja Phyllis Auty se je v svojem referatu na znanstvenem srečanju SANI' v Beogradu v začetku sedemdesetih let lahko sklicevala na originalne dokumente britanskega zunanjega ministrstva, a ker so bili uradno deklasi-ficirani šele dober mesec dni kasneje, se je dosledno in korektno izražala le v pogojniku. "Verjetno bodo britanski dokumenti pokazali", je izjavila konec novembra 1971, "da se je pričelo pazljivo preučevanje teh meja in da je 27. februarja 1941 Kabinet sprejel odločitev o pooblastitvi državnega sekretarja za zunanje zadeve, da lahko princu Pavlu sporoči, da lahko Jugoslavija, če bo stopila na stran zaveznikov, pričakuje popravo meja glede Istre."61 Izrazila je tudi domnevo, da v podanih britanskih jamstvih ni bilo nikakršnih izjav glede bodoče usode Trsta, Gorice, Reke ali Zadra. Mogoče je, je dejala, da so bile te splošne obljube ponovljene tudi vladi generala Simoviča takoj po prevratu 27. marca in zatem v izgnanstvu, toda brez "specifičnega navajanja mest ali obmejnih con", čeprav je britanska vlada imela "detajlne informacije o etnični podobi na področju Istre-Trsta-Gorice, kot tudi o slovenskih ozemeljskih zahtevah.«62 Prav tako je na načelni ravni zgolj dopustila možnost, cla bodo dokumenti pokazali, da je sugestija, naj Britanci s takšno izjavo poskusijo pridobiti Jugoslavijo na svojo stran, prišla s strani dr. Milana Gavriloviča, po vzpostavitvi odnosov med Sovjetsko zvezo in kraljevsko vlado v juniju 1940 jugoslovanskega poslanika v Moskvi.63 Omenjeno ponudbo je umestila v kontekst različnih britanskih pritiskov na princa Pavla in v rej zvezi omenila tudi dve zasebni poslanici angleškega kralja Jurija VI, poslani knezu namestniku 3- julija in 15. novembra 1940. Dopustila je celo možnost, da je knez Pavle tajno obiskal London v začetku leta 1941, nato pa po priznanju, da za to domnevo nima dokazov, ugotovila, da je "definitivna ponudba za rektifikacijo meje na mejnem področju Trst-Gorica-Istra" predstavljala pravzaprav vse, kar je Velika Britanija Jugoslaviji sploh lahko realno ponudila.64 ■* -k -k ^ Cf. Gabriel Kolko; Politicas de Guerra. HI mundo y la politica exterior de los Estados Unidos 1943- 1945-Ediciones Grijalbo. Barcelona 1974, str. 5SS-5S9- Prim. Thomas T. Hammond: Witnesses io the Origins of the Cold War. University of Washington Press. Seattle, London 1982, str. 22. Phyllis Auty: Neki aspekii britansko-jugoslavenskih odnosa 1941 godine; Usianak u Jugoslaviji 1941. i Europa. Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd 1973, sir. 92. 62 lbid. 63 Op. cit, sli-. 93 64 Op. cii.. str. 97. Opozorila je, da so Nemci lahko tej ponudbi uspešno parirali s ponudbo Soluna Jugoslaviji. 278 Samo Kiislen; i riesle oK Tr^l Edina nagrada, ki so jo pričakovali za svoje sodelovanje v boju zo|^er sile Osi, naj bi bila uresničitev njihove želje po neodvisnosti in osvoboditvi izpod tujega jarma. Pripadniki britanske obveščevalne službe naj bi j:>o zatrjevanju Čoka ta pogoj sprejeli leta 1940, še pred padcem Francije, tako rekoč skupaj s slovensko ponudbo glede zavezništva v orožju.76 Naj omenimo, da je Elisabeth Barker že leta 1976, v svojem izvrstnem delu o britanski j^olitiki do jugovzhodne Evrope v letih 1939-1945 (»British Policy in South-East Europe in the Second World War«) znova omenila vladna ozemeljska jamstva kraljevini Jugoslaviji. Navedla je, da je po ustrezni preučitvi problema britansko zunanje ministrstvo Vojnemu kabinetu sporočilo, da obstajajo »močni razlogi, zasnovani na etnografskih dejstvih, da se sedanja italijansko-jugoslovans-ka meja revidira. Prikazana je bila zemljepisna karta, na kateri je bilo naznačeno, da je Trst italijanski, da j>a je Gorica na področju, ki ga naseljujejo Jugoslovani. Foreign Office je ugotovil, da se je vlada Njegovega Veličanstva doslej vedno * * * 2619/230/92. Prim. iLitli; Dušan Biber. Zavezniške in sovjetske misije ter obveščevalne službe v NOB. Boiec. Revija za antropologijo, zgodovino in literaturo, XL111, 1-2-3, str. 116. 11 Ibid. 73 Kdvard Kocbek: Dnevnik 19-i5- Cankarjeva založba. Ljubljana 1991, str. 64. Predgovor prof. W J. Rosea je bil datiran 15. marca 1945, kar bi lahko z ustreznim zamikom pričalo o času izzida. 5 Ivan M. Čok The First to Resist. Story of the Hirst Underground Movement in this War. Preface by Professor W.J. Rose. The New Hurope Publishing. London 1945. su. 32-33. 7<4bid. f?oZClnve in arcdivo Ljubljena, 200"l. št. 38/39 281 držala splošnega načela, da se v času vojne ne razpravlja o teritorialnih spremembah, da pa je 'odločitev jugoslovanske vlade v sedanjih okoliščinah tako pomembna, da bi kazalo odstopiti od tega načela.,.če bi s tem lahko vzpodbudili Jugoslavijo, da intervenira v korist Grčije'.«77 Britanski zgodovinar sir David Hunt je v referatu ob štiridesetletnici konca druge svetovne vojne v nekdanjem dvorcu prvega ad resa ta britanskih ozemeljskih obljub ugotavljal, da je o tematiki britanskih ozemeljskih jamstev Jugoslaviji že med vojno in po njej krožilo veliko »zgodb«. Poudaril je, da te zgodbe niso bile vselej pomembne zaradi njihove ''morebitne resničnosti.« Pomembno je bilo že samo dejstvo, da so sploh krožile in oblikovale javno mnenje.78 Sam je v svojem referatu sicer potrdil obstoj britanskih ozemeljskih jamstev, a jim je prisodil le efemeren karakter. Šlo naj bi za kratkotrajen "do ur des". Dejal je. da so Britanci prvič postavili vprašanje ozemeljske revizije spomladi 1941, ko so bili skupaj z Grki edini, ki so se upirali silam osi. V prizadevanju prepričati jugoslovansko vlado in regenta kneza Pavla, naj ne pristopi k trojnemu paktu, »so dali Jugoslaviji zagotovilo, da britanska vlada z naklonjenostjo preučuje vprašanje revizije i talija nsko-jugoslovnnske meje. Kakšne naj bi bile možne spremembe, ni bilo natančneje pojasnjeno.« Ta ponudba naj bi bila namreč v resnici le »izhod v sili in z njo so Britanci poskušali vplivati na trenutne dogodke. Zadeva tako ali tako kmalu ni bila več aktualna, saj jo je potisnila v ozadje korenitejša ozemeljska prerazdelitev po nemški in italijanski invaziji aprila istega leta,.." ^ Nekdanji diplomat je zatem v diskusijskem prispevku razrahljal celo prvotno uporabljeni terminus technicus"...Omenjam ponudbo, če jo lahko tako imenujem, britanskih diplomatov jugoslovanski vladi spomladi 1941. Gre za predlog ali obljubo: Če jugoslovanska vlada ne pristopi k trojnemu paktu, bo britanska vlada z naklonjenostjo obravnavala vprašanje revizije italijansko-jugoslovanske meje. Izraz 'obravnavati z naklonjenostjo1 je eden najstarejših klišejev v diplomatski knjigi in se res ne more tolmačiti kot obljuba. To sem dodal bolj zaradi pikantnosti kot zaradi kakih drugih nagibov. Ta izraz sodi v diplomacijo stare šole..."80 -k -k -k '' Klisabeth Barker Britanska politika prema jugoistočnoj Fnropi u drugom svjetskom ram. Globus. Zagreb ^978, str. 95. Sir David Hunt: l i st in Julijska krajina spomladi 1945. V: Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Četrta okrogla miza jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev, Brdo pii Kranju. 9. do 11. decembra 19S5. Uredil dr. Dušan Biber. Borec XXXVIII/12, 1986. sir 665-666 7y Ibid., str, 688. ^ Ibid, str 6S7-6S8, Drugače slovenska zgodovinarja Milica Kacin Wohin2 in Jože Pirjevec, ki ugotavljata, da je dejansko Slo za obljubo »radikalne revizije« Rapaljske pogodbe in njenih teritorialnih določil. Milica Kacin Wohinz,Jože Pirjevec. Storia degli slove ni in halia 1S66-199S. Marsilio Venezia 1998. sti. 20, Prim. rudi slovensko izdajo {Zgodovina Slovencev v Italiji 1S66-2000. Nova tevija. Ljubljana 200u) in geslo »Trsi« v: Enciklopedija Slovenije. S/T. Vol 13. M K. Ljubljana 1999- Že ]eta 1984 je izraelski zgodovinar Gabiiel Gorodetskv v razpravi, 282 Samo Krisien Tueste olí "~rst ? Brilonska ozemeljsko Referat, Id ga je sir David prebral na srečanju britanskih in jugoslovanskih zgodovinarjev na Brdu pri Kranju, je zaključil s svojim osebnim mnenjem, po katerem naj bi bila tako britanski zunanji minister, sir Anthony Eden, kot poveljnik osme armade feldmaršal Alexander, na koncu vojne »osebno« za to, da se celotna Julijska krajina prepusti Jugoslaviji, razmejitveni črti pa sta dala pred* nost zgolj iz pragmatičnih in začasnih razlogov. »Kot vemo iz francoskega pregovora, pa so začasne rešitve najbolj trajne."81 Dolgotrajne dileme, povezane z obstojem tovrstnega zagotovila, a rudi številne »zgodbe«, ki jih je v Brdu pri Kranju omenil sir David Hunt, si je v veliki meri mogoče razložiti prav z dejstvom, da je potem, ko mu je bilo izrečeno, o njeni molčal njegov prvi adresat, jugoslovanski regent, knez Pavle Karadjordjevič. Prav kneza Pavla je imel v mislih tudi dr. Ilijajukič, nekdanji hrvaški pomočnik jugoslovanskega zunanjega ministra v kritičnem letu 1941, ko je leta 1965 ugotavljal: "V zgodovini diplomacije se pogosto omenja pojem 'Prinčeve skrivnosti' (Le secret du Prince), kadar vladar neke države vodi zunanjo politiko tako, da zase čuva vse glavne državne tajnosti«. 82 Sredi šestdesetih let, ko je nekdanji jugoslovanski regent preživljal svoja pozna leta v pariškem predmestju Saint-Germain- en- Laye, je Jukič tudi menil, da bi knez Pavle zelo zadolžil »našo skromno zgodovino nedavnih dogodkov« in »vse narode, ki jim je vladal v enem izmed najbolj usodnih obdobij svetovne zgodovine«, če bi napisal prikaz tega obdobja in odkril nekatere važne podatke, »ki bi razbili obstoječo meglo, s katero so še vedno zavili nekateri pomembni dogodki iz tega časa." 83 Sam je že leta 1974 objavi) tudi v angleščini pisane spomine in v njih na kratko omenil tudi eno izmed večjih »državnih tajnosti« v letu 1941, namreč britansko ozemeljsko ponudbo, podano kraljevini Jugoslaviji.Toda vse kaže, da se je tega vprašanja dotaknil že mnogo prej-v še istega leta nastali rekonstrukciji poslednjih dni jugoslovanske kraljevine, zapisani že kmalu po njenem vojaškem razbitju. * a * posvečeni misiji sira Stafforda Crippsa v Moskvi, opozoril še na neko cliugo, vsekakor pomembno dimenzijo podanega zagotovila; britansko ozemeljsko jamstvi) kraljevini Jugoslaviji je namreč predstavljalo tudi prvo pomembno izjemo od statičnega načela, sprejelo v časti, ko je Velika Britanija edina vztrajala v boju zoper Hitlerjevo Nemčijo, Sovjetsko zvezo pa je s 1-1 i t le rje m povezoval pakt o nenapadanju in prijateljstvu. Predstavljalo je načelen precenclcns, ki ga Velika Britanija ni hotela odobriti nit: Stalinu. Ct.: Gabriel Gorodetsky Stafford Cripps' Mission to Moscow, 194CH2. Cambridge University Press Cambridge 1934, sir. 107. 8hbid, str. 672. Podobno v svojih obsežnih spominih ugotavlja tudi prvi »jugoslovanski župan« Trsta, Rudi Ursini Uršič: »Ze prej, že v februarju '45, se je Alexander zavzemal za rešitev, ki bi bila utemeljena na jugoslo-vansko-avstiijski meji iz leta 19l-"i; rešitev, ki bi bila. če bi bila sprejeta in uresničena, najbolj optimalna za Jugoslavijo«. (Rudi Ursini Uršič: Amaverso Trieste. Un rivoltizionario pacifista in una cilla di frontiern. Studio i. Roma 1996. str. i00) Hija jukic: Pogledi na prošlost, sadasnjost i budučnost hrvatskog naroda. Hrvatska politička knjižnica, M nenehen 1965. str. 13". 83 ibid Rc?QIgve ir- grodivo. ljubljeno, 2001. št. 38/39___________________283 Med zaplenjenimi dokumenti, ki so jih organi OZNE ob aretaciji 1. junija 1947 odvzeli dekanu ljubljanske pravne fakultete in nekdanjemu ministru v vladi dr. Ivana Šubašiča, dr. Borisu Furlanu, je bila namreč tudi nedatirana karbonska kopija dela teh reminiscenc. Glede na to, da dokument ni bil v celoti ohranjen, datum nastanka in njegovo avtorstvo iz njega nista bila razvidna. Kljub temu je bilo iz celotnega konteksta sicer le delno ohranjenega pričevanja vendarle mogoče razbrati, da je moral njegov avtor zasedati visok položaj v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu, moral pa je biti tudi v zelo tesnem stiku z dr. Vladimirjem Mačkom. Da je šlo v resnici za nekdanjega Mačkovega Šefa kabineta dr. Ilijo Jukiča je tako rekoč iznad slehernega dvoma, te vrste identifikacijo pa potrjujejo tudi nekatera vsebinska ujemanja z Juki cev i mi kasneje izdanimi spomini,85 pa tudi sicer težko razložljiva ujemanja z vsebino tistega dela dokumenta, ki ga je leta 1982 kot Jukičevega izrecno citiral zgodovinar in general Velimir Terzič. Jukičevo pričevanje, očitno nastalo že kmalu po prihodu jugoslovanske kraljevske vlade v London, se je torej v slovenskem prevodu glasilo takole: "... Kar se tiče angleških obljub v pogledu naših opravičenih ozemeljskih aspiracij za * * litja Jukič: Tile Fall of Yugoslavia. 1 larcnurt Brace Jovanovich New York, London 1974. sir 40 ^ V pričevanju, odvzetem Furlanu. avtor navaja obvestilo pomočnika zunanjega ministra dr. Stojana Gavriloviča. da je ''g. Shoane (sic!) prinesel neko važno sporočilo Knezu Pavlu s strani g. Kdena, k; je takrai Še bival v Kairu in da g Shoane zaradi velike tajnosii svoje misije ne zapušča poslaništva. Ker sam nisem moge) oditi na zajtrk. Shoane pa ni mogel priti na naše Ministrstvo, je bilo dogovorjeno, da jnz odidem v angleško poslaništvo ob 11 uri in pol. Shoane mi je dejal, da je dan prej predal Knezu Pavlu pismeno poslanico g. Kdena... Arhiv Republike Slovenije. F not a za dislocirano gradivo 111. nekdanji Arhiv Ministrstva za noti an je zadeve KS (dalje AS, 111), SO-1; 76-t7, V istem dokumentu je v tej zvezi rečeno tudi naslednje: "Zgodaj zjutraj istega dne nie je zaprosil prvi sekreiar angleškega poslaništva g. Car ran (pravilno Carran. op. S.K.), naj pridem k njemu na zajirk, da se sestanem z g. Shoano-om. ministrom pri britanski ambasadi v Kairu, k; je bil predhodno svetnik angleškega poslaništvu v Beogradu." Ko so v prvi polovici sedemdesetih lei v New Yorku izšli Jukičevi memoari. je bila v njih omenjena tudi misija Te renče a Shonea pri regentu Pavlu. Iz njih je bilo tudi razvidno, da je bil on listi, ki je 20. 3. 19-il sam odse) v britansko veleposlaništvo, ker Shone zaradi lajne narave misije ni mogel priti v njegov urad: "During the day, 1 went to the British embassy to meet Terence Shone, who, being on a secret mission, could not come to my office". Jukič: The Fall of Yugoslavia ..sir. ^ Terzičc-v način citiranja je bil po drugi strani dokaj neortodoksen, saj v o|X>mbah ni navedel arhiva, v katerem je dokument shranjen, ampak zgolj zapisal: »L Ju kič. Zapis K, p o v. Br. 6687 od 27. septembra 194 1, London, sir. S3*. Cf.: Velimir Terzič: Slom Kraljevine Jugoslavije 19i"l. Uzroci i posledice poraza. Narodna knjiga. Beograd 1982., str. 449- f. L10. Terzičev povzetek dela tega dokumenia se glasi: »Vmčajuči se kroz Zagreb u Beograd (gde je srigao 5- ntarta) knez je rekao banu Subašidu da je sa Hiilerom razgovarao pet i po saii i da iz lih razgovora nosi neodredjene utiske o namerama Ne mačke u pogledu Jugoslavije, jer ne zna da li Nenvačka želi prijateljstvo s Jugi »slavijom iti njenu kapitulaciji! i raspad.« ('terzič: Op. cil., str. 36) Ustrezni odlomek iz fiag-menta, zaplenjenega Furlanu, z ustreznimi hrvaškimi pravopisnimi odkloni (Neniačka-Njemačka) vsebinsko v celoti korespondira z omenjenim povzetkom: 'Na 5 marta saznao sam prvi put sigurno da je Knez Pavle hio otišao u Njemačku na 3- 111 i to u telefonskom razgovoru tog dana po pod ne sa banom g. dr Šiih.išičem, koji je bio iziiao na zagrehačku stanicu da pozdravi Kneza na prolasku kroz Zagreb. Kasnije mi je pripovijedao g. ■SnbaŠič da je našao Kneza vrlo potišlenog kao nikacla do tada. Knez Pavle mu je kazuo da je bio na sastanku sa Hiilerom i da nosi sa log sastanka sasvim neodredjene utiske u pitanju da li Njemačka hoče prijateljstvo s nama. našu kilpinilacijii ili rat i raspad Jugoslavije. Rekao je da je u razgovoru s Hiilerom preveo pet i po sati,« 284 Samo Kiislen: Trieste ofi Ttsl 5 Britansko ozemeljska primer, da scopimo v vojno kot del balkanske defenzivne fronte ali brez tega, toda zaradi nemško-italijanske akcije na Balkanu, sem dobil obvestilo s strani g. Dewa tako v Uidji kot tukaj v Londonu, cla te obljube obstoje in da so bile sporočene g. Cvetkoviču in ponovljene kasneje tudi gen. g. Simoviču, preds. Kr. vlade. O tem v Bgd, v našem Min. za Zun. zadeve, nisem videl nobenega dokumenta. V tej angleški obljubi je bilo po besedah g. Dewa rečeno, da bodo naše upravičene zahteve 'vzete v ugodno obravnavo', ko se bo delal mir. Ali so bile te obljube vsebovane tudi v poslanici angleškega Kralja Knezu Pavlu ali g. Edena Knezu Pavlu, mi ni znano. Vem samo, da je Knez Pavle nekoč na seji na Dedinju omenil, da je prejel nekakšna sporočila z angleške strani."87 A če je dr. Ilija Jukič med vojno v Londonu še priznaval, cla mu ni znano, ali »so bile te obljube vsebovane tudi v poslanici angleškega Kralja Knezu Pavlu ali g. Edena Knezu Pavlu«, je v prvi polovici sedemdesetih let izdanih spominih v isti zadevi zapisal naslednjo ugotovitev: "...Ronald Campbell, britanski poslanik v Beogradu, se je vrnil na svoj položaj 5- marca z Edenovim pismom Pavlu; Eden je obljubil revizijo meje v Istri v prid Jugoslavije, Če se Jugoslavija pridruži Veliki Britaniji. Tocia tudi to ni omajalo Pavlove odločenosti, izogniti se vojni z Nemčijo v času, ko je invazija Grčije visela v zraku..." Ks Leta 1981 je tudi srbski avtor Nikola Milovanovič prav tako zatrjeval, cla je Eden knezu Pavlu omenjeno ponudbo sporočil pismeno, to pa naj bi se zgodilo 7. marca 1941, dan po sestanku Kronskega sveta. Tega eine naj bi namreč sir Anthony Eden jugoslovanskemu regentu poslal iz Aten osebno pismo, napisano v prijateljskem duhu, »ker je bil nekoč s Pavlom sošolec«, in v njem, »porecl osta-log, odvračao Pavla od pakta sa Ne mačkom, obečavao mu proširenje jugoslovenske teritorije na račun Italije u Istri i pomoč u granicama britanskih m og učnost i.« Je bila torej britanska ozemeljska ponudba regentu Pavlu sporočena v pismeni obliki, kot zatrjujeta Jukič in Milovanovič, ali pa je bila podana ustno, kot je že davno pred njima, namreč leta 1965, v svojih spominih zapisal sir Anthony Eden? Bivši britanski zunanji minister je v njih izrecno poudaril, da je poslanika Campbella v Atenah dne 2. 3- 194] pooblastil, naj ustno sporoči knezu namestniku (,jo teli the Prince Regent"), da „mislimo, da bi bilo mogoče na mirovni konferenci z uspehom doseči revizijo jugoslovansko-italijansko mejo v Istri, ako bi * * * (as, m. eo-i, 7640). 87 AS, I[[,80-1, 7645. ^ 11 i j a Jukič: Op. čil., str. 40. Kurziv S. K. Nikola Milovanovič: Vojni puč i 27. man 1941. Sloboda. Ueograd 1981, str. 333. Milanovič v svoji izredno ohsežni knjigi za svoje trditve ni navedel niti enega vira. tako da lahko le ugibamo, kako je prišel do tega podatka. Vsekakor je Pavel že 6. 3. 1941 zapustil grško prestolnico in se vrnil v Kairo. Ni torej jasno, kako bi se lahko t?H7prave in giaciivo. Ljubljano. 2001. It. 38/39 285 [ugoslavija postala naš zaveznik.Ustna obljuba poslanika Campbella, »kolikor naj bi bila že vredna« (»for what it was worth«), naj bi bila zamišljena kot vaba za Hrvate in Slovence. Da je šlo za message de bouche pričuje tudi v Edenovih spominih objavljeni integralni tekst njegove poslanice regentu Pavlu.91 Toda ne le Jukič ali Milovanovič, tudi Veli mir Terzič je še leta 1982 zatrjeval, da je bila v Edenovi poslanici knezu Pavlu izrecno navedena tudi ozemeljska oferta. Težava je bila le v tem, cla se je Terzič v prid svoji trditvi skliceval na italijanskega zgodovinarja Alfreda Breccio, ki pa tega v svojem delu o jugoslovanski politiki nevtralnosti v letih 1939-1941 sploh m zapisal. Toda pustimo k besedi samega Terziča: »...V tem sporočilu je nadalje izpostavljena tudi omenjena 'vaba za Hrvate in Slovence'- s ponudbo, da Istra in otoki vzdolž jadranske obale, ki so pripadali Italiji, v primeru zmage pripadejo Jugoslavija, če pa 'beograjska vlada ne bo sprejela želje Velike Britanije, jo bo ta prepustila njeni usodi.' Churchill (Čerčil) pa je v diskreciji rekel Edenu, naj informira Jugoslovane, da je britanska vlada 'z razumevanjem preučila' problem italijansko-jugoslovanske meje v Istri in 'smatra, da ga bo podprla na mirovni konferenci'«. 92 * -k * dan zatem dopisoval s Pavlom iz Attn. The Kden Memoirs. The Reckoning. Cassel. London 1065, str. 216. Ibid. Naslednje navodilo, ki ga je sir Anthony Helen istega dne poslal Campbellu, ji' bito že namenjeno Pavlovim morebitnim naslednikom. V njem je britanski zunanji minister izrazil prepiičame. da je poslanik v stiku z ministri, ki so odstopili, in lahko najbolje oceni, kolikšne so možnosti za ustanovitev »trdnejše alternativne vlade«, v kateri bi bile osebnosti, »prijateljsko naklonjene tiaSt stvar k Sporočil nuj je torej, naj po svoj: diskretni presoji poda zagotovila jugoslovanskim vojaškim voditeljem "in drugim" (and others), da bo imela Jugoslavija, ako se pridruži Veliki Britaniji v vojni, v največji možni meri na lazpolago britansko vojaško pomoč in udeležbo pri skupnem "poolti" oskrbe in "da bomo zagovarjali jugoslovansko zahtevo po Istri na mirovni konferenci." PRO, tO, 371/30253/R 2S72. O tem, kako je Campbell ravna! po prvem pooblastilu z dne 2. marca 19-41, ko je bila ponudba namenjena knezu namestniku, iti ob drugi aviotizaciji, podani dvajset dni kasneje in naslovljeni na "vojaške voditelje in druge", so že med vojno poskušali ugotov iti tudi odgovorni uradniki v Južnem oddelku britanskega zunanjega ministrstva. Slovenski zgodovinar dr. Dušan Biber je prvi opozoril, da se |e "pismena sled" Campbellovega obvestila knezu Pavlu- in to "natanko v smislu diiektiv Ifdenu"- ohranila le v njegovem spremnem pismu z dne 1" marca 1941, s katerim je pospremil memorandum prof. Lava Čermelja z Manjšinskega inštituta v Ljubljani. (Dušan Biber: Britanska in ameriška politika o italijansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. ZČ, 4, 1980. str. 433-434). v ¡en", spremnem pismu je Ronald lan Campbell omenil * jamstvo, ki (...) sem ga natančno posredoval knezu namestniku, da Vlada Njegovega Veličanstva s simpatijo .študira predmet za revizijo itahjansko-|tigoslovanske meje v [stri, o katerem je voljna misliii, da bi ga lahko postavila in branila na mirovni konferenci-..'' ( Op. cit.r str. 434). Kasneje, ko je Campbell o tem osebno piipovedoval tudi načelniku Southern nepartmema, Philipu Nicholsu, je slednji 2. julija 19 >1 zabeležil, da je bit edini odgovor, ki ga je Campbell dobil od jugoslovanskega regenta "nekam bolesten nasmeh"- seveda povsem razumljiv v kontekstu izjemno težkega položaja, v katerem je bila vpričo nemških groženj takrat njegova kraljevina. Campbell je Nicholsu nadalje izjavil. da je pooblastil tudi britanskega letalskega atašeja v Beogradu, naj z jamstvi seznani generala Simoviča, vendar ni bil prepričan ali je slednji to tudi storil. Z jamstvi naj bi bil po Campbellovi domnevi verjetno seznanjen še Miloš Tupanjanin, namesinik Milana Gavriloviča na čelu "Sibske 2emljoradničke stranke" in osebnost posebnega britanskega zaupanja. 286 Sotno Ktislen: Trieste ali Trsi ? Britansko ozemeljs^n Velimir Terzič, kot kaže, bodisi ni vedel, kaj pomeni termin »diskrecionarno pooblastilo«, ali pa ni dovolj obvladal italijanskega jezika, da bi lahko korektno prevedel naslednji odlomek, naveden v delu Alfreda ßreecie: »»Churchill dette. quindi, facoltä discreztonale al suo ministro degli Esteri, di informare gli jugoslavi che il governo di Londra 'sta stud ¡anclo con comprensione' il caso do una revi-sione della frontiera italo-jugoslava in Istria ed 'e del parere che potrebbe essere affermato e patrocinato da esso alia Conferenza della Pace'«.93 Churchillova, po Terzicevcm »prevodu« »v cliskreciji« izrečena izjava Edenu, po drugi strani vsebinsko ustreza izvlečkom iz vladnega navodila, poslanega Edenu 2. marca 1941 v Atene, ki ga je sir Alexander Cadogan dan potem, ko ga je odobrila britanska vlada v ožji sestavi, predal v potrdilo premieru Churchillu. Toda tudi sintagme, po kateri naj bi britanska vlada sporočila vladi v Beogradu, da bo Jugoslavijo »prepustila njeni usodi«, če ne bo ravnala v skladu z željami Velike Britanije, ni bilo mogoče zaslediti v takrat že vrsto let objavljeni Edenovi poslanici regentu, kamor jo je v svojem delu o zlomu kraljevine Jugoslavije uvrstil Terzič. Zapisana je bila namreč le v poročilu turškega ambasadorja v Moskvi Ali Haydar Akra ya. ki ga je-kot izrecno navaja Alfredo Breccia- v marcu 1943 prestregla italijanska vojaška obveščevalna služba SIM in zatem na njegovi podlagi o obstoju britanske ozemeljske ponudbe Jugoslaviji obvestila Mitssolinija 91 Velimir Terzič je očitno potreboval kar dosti fantazije, da je lahko besedilo turškega intercepta, 8, 3- 1941 poslanega iz Moskve v Ankaro, v skladu z lastno »diskrecionarno presojo« pripisal tekstu Ed en ove poslanice jugoslovanskemu regentu. Kljub »molku« regenta Pavla, a tudi njegovih najožjih sodelavcev, zlasti Jukičev primer nazorno kaže, da so se skope informacije in »govorice« o obstoju britanskih jamstev vendarle počasi razširile v ožjem krogu nekaterih jugoslovanskih politikov in diplomatov v emigraciji. Kolikšna pojmovna zmeda o njihovem pomenu, veljavnosti in obsegu je po drugi strani vladala v tej zvezi med njimi, je po drugi strani dokaj dobro razvidno iz dnevniških zapiskov dr. Milana Grola, objavljenih v začetku devetdesetih let v Beogradu,95 a tudi iz dnevnika mon-signorja Franca Gabrovška. Zlasti iz Gabrovškovega dnevnika je mogoče razbrati, da sta s politiko prikrivanja vitalnih informacij kasneje nadaljevala tudi predsednik vlade Dušan Simovič in zunanji minister Momčilo Ninčič, zelo pomanjkljive in neustrezne predstave o nadaljnji usodi svoje iniciative pa naj bi imel tudi dr. Milan Gavrilovič.96 ■k -k -k 92 Tei"2i6 Op. dr.. su. 365. Alfredo Breccia: Jugoslavia 1939-1941. Diplom a2¡a della neu U al ira. Giliffre K d ¡tore, liorna 1978, sir. 4939 Í Ibid, sir. ¡96.1"44. 93 Milan Crol: Londonski dnevnik. Filip Višnjic. Beograd 1990, sir. 78, 82, 104. C.l op. 46. Hkrati se je e spominskih zapiskih na delovanje jugoslovanske emigrantske vlade, ki jih je leta )99S objavil ljubljanski dnevnik *Dek>«. tudi nekdanji minister Franc Snoj dotaknil obstoja britanske p^Tnrnve in grndivo, Ljubijo no, 2001, šl. 38/39____________287 Vsekakor so vsebino britanskih ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji v času mirovne konference v Parizu poskušali obnoviti tudi za potrebe Titove diplomacije. O rem priča v juniju 1946 nastali elaborat »Postavljanje naših teritorialnih zahteva pred velikim saveznicima za vreme rata«, ki ga je sestavil bivši šef predsedniškega kabineta v vladi dr. Ivana Šubašiča, v Istri rojeni Dragovan Sepič.9" Šepič, ki je kot strokovnjak za jadransko vprašanje delal v zgodovinskem oddelku zunanjega ministrstva, internega elaborata seveda ni namenil le fenomenu britanskega ozemeljskega zagotovila, toda v skladu s prevzetim kronološkim pristopom se je tega vprašanja lotil že na samem začetku. Arhivski fundus, s katerim je razpolagal v juniju 1946, je bil v tem pogledu izredno skromen,98 temu primerno pa je bilo majhno tudi število informacij o podanih britanskih jamstvih. Poleg poročila jugoslovanskega poslanika dr. Ivana Subbonča o razgovoru s sirom Ale:xadrom Cadoganom z dne 16. 7. 1941 in teksta Edenovega pisma Subbotiču, poslanega kmalu zatem, je imel pred seboj očitno le še dve pričevanji, očitno nastali Šele v lena 1942. »Po nekaterih podatkih sodeč kaže, da je Še pred 27. marcem 1941 leta prišlo do razgovorov med jugoslovansko in britansko vlado o uresničitvi naših aspiracij na Julijsko Krajino v primeru, da Jugoslavija stopi v vojno na strani zaveznikov«, je zapisal Šepič v svojem, 8 in 9. junija 1946 v petih izvodih razmnoženem elaboratu, zatem pa citiral vsebino Gavrilovičeve brzojavke: »Jugoslovanski poslanik v Moskvi dr. Milan Gavrilovič, je, kot izhaja iz nekega njegovega telegrama, (Zaupno št, 132 z dne 14. januarja 1942), večkrat govoril z britanskim ambasadorjem Sirom * * * ozemeljske ponudbe. Opozoril je namreč na Edenovo. domnevno še iz Ankare sporočeno ponudbo: "...Ko smo bili v Tanturu, smo od našega poslanika v Ankari (imena se ne spominjam), ki je prišel poročal vladi, izvedeli naslednje: Po obisku kneza Pavla pri Hitlerju in predno je Jugoslavija podpisala pakt z Nemčijo, je Anglija storila vse, da bi lo preprečila. Zunanji minister Kden je takrat potoval v Atene in v Ankaro in je hotel obiskati tudi Beograd. V Beogradu pa ga zaradi strahu pied Nemci ni .so hoteli spie;eti, Iz Ankare je Eden sporočil beograjski v i id> da v imenu Anu jjfc sp-t-^ie vse zahteve, hi Di jih po tej vojm Ju gosi ilVij ! imela v pogledu svojih meja, samo da ne jiodpiše pakta. Vlada v Beogradu pa je Edenovo obljubo ignoriiala.« (Franc Snoj: Spomini člana emigrantske vlade. Delo. Ljubljana. J i. 4. 1998, str, 10. Cf. tudi Franc Snoj: Prispevek h gradivu za zgodovino delovanja emigiacije in emigrantske vlade v leku druge svetovne vojne, AS, lil; XXX 80-1, 14089). 1)7 DAS.M1 p/Mirovna konferenca v Parizu; dalje M K P, F 57/št. 2. ^ Slo je predvsem za zbirko dokumentov jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu o leakcijah na Simovjčev govor in drugih vprašanjih, povezanih z Julijsko krajini v letu 1941. namenjeni) dr. Joži Vilfanu in morda Se kak dodan dokument iz tistega arhiva londonske vlade, ki tli ostal v tujini. V ko n volni, namenjen »Drugu Vilfanu« so bili iz arhiva londonske jugoslovanske vlade izvzeti dokumenti v naslednjem zaporedju:» 1. Izveštaj Subotiča (sic!) o poseli kod Buirlera (sid). 14. 7. 1941, 2 str.; 2. Pribičevičev odgovor Sforzi, 19. 7. 1941, 1 str,; 3- Pismo Edena Ninčiču (sic!; v resnici je slo za Hdenovo pismo dr. Ivanu Subbotiču, v katerem je Eden potrdil obstoj bri-lanske vladne izjave glede Istre, a jo je po težavah z Američani vsebinsko tudi nekoliko razrahljal, op S. K.). 29. S. 1911. 21,7. 194), 2 str.; 4. jukič o razgovoru sa \Vickham Sreedom, 29. 8, 194), 2 sir.; 5.Jukič o razgovoru sa Seton Watsonom, 30. 8. 1941. 3 str,; 6. Suboiičevo pismo Ninčiču, 17. 9- 1941. 1 str.; Telegram iz Londona u Jerusalim, 17. 5. 1941, 1 srr.; Telegram, 23- 4. 1941, 3 str.-, 7, reputacija Sforze u USa (eng. izveštaj), 30. 9- 1941, 1 ■•ar.; Telegram L Adamiča iz Londona, s. d. 1 str.: Talijanska reakcija-Simovič, S. d.. 1 str.: Subboiič-Builer, s. d.. 2 288 ■C 1 .■ i : ,..i..... • IO n-An OZ.-.TT Staffordom Crippsom o naših zahtevah nasproti Italiji in ga prosil naj se zavzame zanje pri svoji vladi. 'V času Edenovega zadrževanja na Srednjem vzhodu, pravi Gavrilovič v svojem telegramu, ko naj bi se v Beogradu odločilo usodno vprašanje našega nadaljnjega zadržanja, sem prosil Crippsa naj javi Edenu, da je prišel trenutek, da Eden izjavi naši vladi, da je sprejel naše gledanje v oni stvari, da bi olajšal odločitev naše vlade v ugodnem smislu. Cripps mi je po dveh, treh dnevih, vem da je to bilo zelo hitro, dejal, da je Eden to sprejel.' Ni podatkov o tem, ali je Eden dejansko dal kako izjavo v rem pogledu, toda po nekem razgovoru jugoslovanskega poslanika s člani poljskega Nacionalnega komiteja v Londonu v septembru 1942, naj bi bilo v krogih poljske vlade znano, cla je britanska vlada preko Edena, nekaj dni pred 27. marcem obljubila tedanji jugoslovanski vladi 'vrnitev Jugoslaviji vseh tistih nacionalnih teritorijev, ki so po St. Germainskem sporazumu prišli pod suverenost drugih držav' in da se 'britanska vlada čudi, ker nova jugoslovanska vlada po 27. marcu ni nikoli izkoristila priložnosti, da omenjene obljube in garancije uporabi v svoj prid'99 Ko je Lorej dr. Dragovan Šepič sredi sedemdesetih let objavil zgodovinsko študijo, v celoti posvečeno britanskim ozemeljskim jamstvom kraljevini Jugoslaviji, se je v njej lahko vsaj delno naslanjal tudi na dokumente jugoslovanskega zunanjega ministrstva, navedene v elaboratu iz leta 1946, a jih je seveda dopolnil tudi z ustrezno interpretacijo deklasificiranth dokumentov britanskega zunanjega ministrstva.100 Nekdanji član jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu je bil pravzaprav prvi, ki je na jugoslovanski strani z vsem potrebnim aparatom na znanstveno konsistenten in sistematičen način zapolnil pomembno historiografsko praznino iz začetnega obdobja povojne zgodovine tržaškega vprašanja.101 -k -k -k sli ■■ (I)ASMII1 M Ki' 1-57/3). DAS.VJUV MKP)/B-57. ši. 2. Citirani odlomek iz Šepičevega elaborata je v kontekstu našega pisanja zanimiv tudi zaradi tega. kei ga je mogoče primerjati z objavo omenjenega Kuha rje vega poročila vladi v nedavno izdanem delu dr-Janeza Arneža o Slovenski ljudski stranki. V omenjenem diplomatskem poročilu, poslanem vladi 19- 9- 1942, je- kot navaja Amež- dr. .Alojz Kuhar zapisal naslednje: »Višji uradnik poljskega zunanjega ministrstva in pozneje dva člana poljskega narodnega sveta (parlamenta v izgnanstvu) so mi povedali, da je V krogih poljske v lade znano, da je angleška vlada po g. Kdenu nekaj dni pred 27. marcem ponudila Cvetkovicevi vladi garancijo vrnitve Jugoslaviji vsega narodnega ozemlja, ki je po Saint Germainski mirovni pogodbi piešlo pod suverenost tujih držav, če Jugoslavija ostane nevtralna odnosno ne pristopi k trojnemu paktu. Isti informatorje dodal, da je angleška vlada presenečena, ker nova vlada, po 27. marcu nikdar ni izkoristila možnosti, da bi omenjene obljube in garancije angleške vlade prevzela nase. Na moje vprašanje, kdo od Angležev odnos-no kdo od angleške vlade je te informacije nudil in kdo od Poljakov jih je dobil, nisem dobil konkretnega odgovora. Čutil sem. da so moji (poljski) sogovorniki zagiesili indiskretnost.« Arnež: SLS.....str. 291. 100 Oj-jgovnn Šepič: Velika Britanija i pitanje revizije jugoslovensko-talijanske granice 1941. Časopis za suvremenu povijest, V| 1-7. Zagreb 1975: str. 121-140. Pod istim naslovom, a Z dodano obsežno dokumentarno prilogo izšlo tudi v Ljubljani leta 1976 (Zgodovinski časopis XXX/1976/1-2, Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Ljubljana 1976. str, 47-77). Britanska jamstva je Šepič nekoliko bolj sumarno omenil tudi v drugem delu razprave ki je izšla v reviji »Istra« leta 1975 (Jadransko pitanje od 1915. do 195 i, Istra. 13. 3, 1975, str. 34). ,01Kljub izvrstni in uravnoteženi obravnavi mednarodnega vojnega, političnega in strateškega konteksta, znotraj katerega so bila britanska ozemeljska jamstva kraljevini Jugoslaviji spomladi leta 1941 podana, pa avtor jfcgjygve in qjgdivo. Ljubliono, 2001. si. 38/39 289 Čeprav je bila z deklasificiranjem britanskih arhivskih virov v začetku sedemdesetih let odstranjena zadnja dilema o samem obstoju britanske vladne ponudbe, pa je očitno še naprej ostal odprt problem interpretacije njene vsebine in skrajnega dosega. Pri tem je znaten del zgodovinarjev- naj poleg slovenskih, Dušana Bibra, Dušana Nečaka, Frana Zwittra, Janka Jerija in Janka Plererskega,102 * * * vendarle ni omenil vseh parcialnih izsledkov, ki so jih drugi pisci prav tako na podlagi primarnih virov že pred njim objavili v znanstvenih monogiafijah ali revialnem tisku. Njegovo uvodno pojasnilo, po katerem naj bi pred njim k ¡vrstne izsledke publicirala le "Phil is Auiy". namreč ni povsem ustrezalo dejanskemu stanju. Pred Jopičem in sirom l.lewellynom Wood ward om so tovrstne prispevke, sloneče na primarnih arhivskih virih, objavili Pbyllis Amy (NIN. Beograd. 30. 7. 1972; Neki aspekti britansko.jugoslavensliih odnosa 1941. godine. Ustanak u Jugoslaviji 1941. i Kuropa. Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd 1973, str. 92). Dušan Biber {VUS, Zagreb, 4. 10. 1972) in Ljubo Boban (Maček i politika Hrvatske seljačke siranke 1928-1941. Iz povijesti hrvatskog pitanja. Zagreb 1974, Vol. 2, str. 387, 430). Istega leta kot Sepič je v svoji monografiji (The Chemiks. War and Revolution in Yugoslavia 1941-1943. Stanford University, Stanford 1975) obstoj ponudbe omenil tudi [ozo Tom ase vidi in se pri tem skliceval na delo Phyllis Auiy. Tudi Šepičeva nadaljnja navedba, da v dotlej objavljeni spominski literaturi nihče izmed britanskih ali jugoslovanskih državnikov ni omenil obstoja britanske ozemeljske ponudbe Jugoslaviji, ni bila v celoti točna. Omenili smo že. da je sir Anthony Kden v spominih, ki so izSli leta 1965, izrecno potrdil obstoj podanih ozemeljskih jamstev in tudi zatrdil, da je vlada Njegovega Veličanstva z obljubo jugoslovanski vladi spomladi 1941 imela v mislih Istro. V dnevniku sira Alexandra Cadogana. objavljenem leta 1971. je bilo mogoče po drugi srnini prebrati, da se je v vprxianju ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji konec februarja 1941 sam izrecno zavzel za razširjena pooblastila zunanjemu ministru siru Anrhonyu Kdenu. Cf.: The Diaries of sii Alexander Cadogan 1938-1945. Ed. David Dilks, CttsieL London 1971. Vol. 1., sir. 359 Akademik Pleterski je v okviru širše polemike s tezami v spominih Aleksandra Bajta med drugim kritiziral tudj Bajtovo »nedokazano« trditev, »da je britanski državnik Kden Jugoslaviji pred 27. marcem 1941 obljubil na zahodu ži; vse- slovensko 1'rimorje in Istro.« V tej zv ezi je med drugim zapisal: »...Rad verjame, kar mu ustreza, tudi če dokaza ni. In sploh ne vej jame. kar je britanska vlada trdila preopiimističnemu predsedniku begunske vlade Dušanu Simoviču in kar je hkrati ponavljal britanski poslanik pri tej vladi George Rendel preveč neučakanemu podpredsedniku vlade Mihi Kreku, da namreč pred 27. marcem 1941 Jugoslovanom niso obljubili ničesar več kot le to, da bodo na mirovni konferenci zahtevo po reviziji jugoslov anske meje obravnavali dobrohotno, O konkretni mejni črti ni bilo govora...« Upravičeno je mogoče domnevati, je nadaljeval Pleterski. ....Kadai so to zahtevali politični inreiesi, je bilo kršeno ne samo načelo, da se o teritorialnih vprašanjih ne odloča med vojno, ampak šele pri mirovni ureditvi, ampak tudi načelo Atlantske listine, da ne sme biti nobenih teritorialnih spiememb brez svobodno izražene volje prizadetih narodov, in prišlo je do 'transferov' milijonov prebivalstva. Tu nastane vprašanje, zakaj so se vprašanja italijansko-avstrijske meje, pa tudi jugoslovansko-italijanske meje obravnavala na čisto drugačen način. Nova družbena ureditev in zunanjepolitična orientacija Jugoslavije je imela svoj pomen, vendar pa to ni prv oten motiv, ker so ta britanska stališča obstajala že prej. Tu bi mogli morda nekaj pojasniti osebni stiki z emigranti iz držav, ki so hotele ohranili ali celo okrepiti svoj položaj. Vprašanje je pa globje in tO bi moralo zanimati historike.« Ibid, 118 Ibid. naj bi torej ohranila Trst in vso zahodno obalo Istre od Trsta do Pule, pa tudi centralno Istro kljub določenemu omahovanju glede Pazina in Buzeta, meja pa bi bila v bistvu Wilsonova črta s spremembo v korist Jugoslavije za severno Goriško... Ibid Takšno oceno potrjuje tudi ameriško-britanski zgodovinar Mark Wheeler. Priporočila Chatham House naj bi bila pravzaprav ponovno potrdilo Wilsonove linije; "The Chatham House recommendations were, in effect, a reaffirmation of the Wilson Line of 1919." (Wheeler: Op. cit., str, 254, f. 68). 292 Samo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska prebivalstva, strinjal tudi P. L. Rose v Foreign Officeu, vlada Njegovega Veličanstva pa je nato dala svojo izjavo- »seveda le v zgoraj omenjeni splošni obliki brez konkretnih navedb«. Jasno naj bi torej bilo, da se je ta načrt bistveno razlikoval »ne samo od tistega, kar je Jugoslavija pozneje zahtevala, ampak tudi od tistega, kar je pozneje dobila, in tudi tedaj ne moremo govorih o kaki posebni naklonjenosti Velike Britanije do jugoslovanskih teženj.«120 Toda tako imenovana priporočila Chatham House po drugi strani niso predstavljala obveznih smernic, ki bi jim moral War Cabinet slepo slediti. Pomen Laffanovega memoranduma, ki je britanskemu vojnemu kabinetu, torej vlacli v ožji sestavi, služil le kot nujno akademsko pokritje za sprejetje eminentno politične odločitve, je bil spomladi leta 1941 predvsem v tem, cla je legitimiral najbolj splošno načelno oceno o upravičenosti povojne revizije jugoslovanske meje z Italijo, Ugledni slovenski zgodovinar, ki je bil leta 1944 tudi direktor Znanstvenega inštituta pri IOOF in kasneje svetovalec jugoslovanske delegacije v pripravah na mirovno konferenco, je bil v svoji objektivni analizi morda nekoliko preveč nagnjen k precenjevanju vpliva oksfordskih učenjakov na formuliranje eminentno političnih odločitev. Po drugi strani je zagovornik jugoslovanskih zahtev po Trstu, znameniti britanski zgodovinar A. J. P. Taylor, ki je profesorja Zwittra v svojih spominih izrecno apostrofiral kot »dobrega prijatelja iz časov, ko smo branili jugoslovansko zahtevo po Trstu«,121 najbrž zopet pretiraval v nasprotni smeri, ko se je o pomenu ekspertiz tako imenovane Chatham House v svojih spominih izražal z neskr itim podcenjevanjem.122 V konkretnem primeru so namreč priporočila Toynbeejevega FRPS vsekakor bila sprejeta v poseben memorandum zunanjega ministrstva, ki je vojnemu kabinetu služil kot nujna predhodna strokovna podlaga za predvsem politično odločitev. 123 Kakršenkoli vpliv je že imel memorandum FRPS na sklep vojnega kabineta in na nesporno zelo generično formuliranje samega zagotovila, trditev, da je britanska vlada kraljevini Jugoslaviji zagotovila bolj ali manj nekdanjo mejo habsburške monarhije z Italijo iz leta 1914 in seveda tudi sam Trst, je dosegla precejšnjo popularnost zlasti v italijanski politični publicistiki in historiografiji. Na razširjenost te teze med italijanskimi pisci je že leta 1969 opozoril Dennison Rusi now,124 v tem * * * 120 Zwitter Ibid. 121 A. J. P. Taylor: My Personal History. Hamish Hamilton, l.ondon 19S3, sir. 239. i'... Dvomim, da so v zunanjem ministrstvu sploh kdaj piebrali enega samega izmed obsežnih poročil, ki jih je Chatham House producirala. To seveda ni preprečilo, da ne bi na velik strošek davkoplačevalcev obstajala še naprej, vse do konca vojne.* Ibid. str. 153-Taylor je v spominih sicer priznal, da je v zgodnjih mesecih vojne poskušal priti pod njeno streho kot ekspert za evropske zadeve, a zanj- »na srečo-- ni bilo prostora. Za bolj uravnotežen prikaz delovanja FRPS i it Toy n bee je ve vloge v njem. prim.: R. Keiserlingk: Arnold Tovnbee's Foreign Research and Press Service, 1939-1943 and its Post-Wars Plans foi South-East Europe Journal of Contemporary History. XXI. 3. 1986, sir. 539-558. 123 Prim.: Knoll: op. cit , sir. 107, f, 320. pnjTircve in grodrvo. Ljubljane. 2001, šl 38/39 293 pogledu pa se ni kaj dosti spremenilo niti kasneje, ko so postali dostopni dokumenti britanskega zunanjega ministrstva. Konstatacijo, da je Jugoslavija 3- 3- 1941 prejela formalno obljubo s strani Združenega kraljestva glede meje na Soči, je v knjigi, polni faktografskih napak, ki pa nosi pretenciozen naslov "Resnica o Trstu", zapisa! tudi eden izmed medvojnih poveljnikov Osoppa, furlanski aristokrat Alvise Savorgnan di Brazza.125 Povojni visoki uslužbenec Severnoatlantske organizacije je v tej zvezi izrazil prepričanje, da bi imela italijanska vzhodna soseda povsem drugačen položaj, če bi bila obnovljena v obliki, bolj konformni zahodnim strateškim interesom. Taksna Jugoslavija bi na jugovzhodnem krilu slehernega zahodnega obrambnega sistema prevzela vlogo Italije, v primeru preživetja dinastije Karadjordjevič pa bi ji po njegovem mnenju »zelo verjetno« (»molto probabile«) pripadli tudi Trst, Gorica in Tržič (Monfalcone).126 Alfio Morelli je v svojem poskusu napisati nekakšno neofašistično verzijo tržaškega vprašanja (»Trieste: L'altra faccia della storia 1943-45«),127 celo zatrdil, da je britanski premier Winston Churchill leta 1942 v svojem javnem govoru pred Spodnjim domom potrdil, da bo celotna Julijska krajina po vojni pripadla Jugoslaviji. Po njegovem mnenju naj bi zavezniško odlaganje rešitve ozemeljskega problema na čas mirovne konference koristilo predvsem jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam, Tito pa naj ne bi »nikoli prenehal opozarjati na svoje domnevne pravice v Julijski krajini« in spominjati Winstona Churchilla, »da je leta 1942, v Spodnjem domu, konfirmiral, da bo anektirana k Jugoslaviji.« (sic!)128 Zgodovinarka Paola Romano v ponatisu doktorske teze, izdelane pod mentorstvom Mussolinijevega biografa Renza De Peliceja, očitno ni bila zmožna razmejiti med zgodovinskimi dejstvi in fikcijami. V letu 1997 je namreč zapisala, da je obljuba vlade Njegovega Veličanstva jugoslovanski vladi v izgnanstvu kraljevini Jugoslaviji zagotavljala Trst, Gorico, Istro, vso Julijsko krajino in del Furlanije »vključno z Vidmom«12? in se v oporo tej, z ničemer dokazani trditvi, * * * 121 Dennison Rusi now Italy's Austrian Heritage 1919-1946 Clarendon Press. Oxford 1969. sir, 326, f2. '-'Prim. Ah ise Savorgnan di Brazza. I.a verita su Trieste, Una cronistoria, una dermncia. una proposta. Lint. Ti it*sic 19SO, .sir 33-36. 12^ "...che in caso di perduraie dei K.u ageorgevič audie T> ieste. Gorizia e Monfalcone sau-bbero passate alia Jugoslavia.« Ibid, str. 37-38. Kurziv v izvirniku. '-■7 Morellijeva knjiga ne obravnava le obdobja 1943-^5, kot bi lahko sodili po naslovu, ampak celotno desetletje 19 ¡3-1953- Knjiga hna po pomoti dva naslova, prt čemer le tisti na zunanji strani platnic, ki običajno ni citiran, ustreza v vsebini obravnavanemu kronološkemu okvirju. Alfio Morelli: Trieste: L'altra faccia della storia 1913 o. tklizioni di Letteramra e St32 * * -A šlo za neizrečeno in seveda lud i nedokazano piedpostavko, po kateri bi se moiala vsebina jugoslovanskih ozemeljskih zahtev, navedenih v jugoslovanski ti rad ni noti z dne 23. 7. 1943, »ujemati» z vsebino britanskih ozemeljskih jamstev, podanih tej isti vladi. Ker je nota odprla tudi vprašanje BeneSke Slovenije in Vidma, bi po tej logiki že samo dejstvo njenega obsioja kot v neke vrste »zrcalnem odsevu- dokazovalo, da so britanska ozemeljska jamstva morala zaobseči ne le Trst. ampak vsa zahtevana ozemlja. '■">" Carlo Montani; Sommario della storia giulano-dalmata. Edizioni Associazione Nazionale Venezia Giiilia e Dalmazia. Firenze \990, str. 78. Gre za trditev, navedeno v kronološkem delu knjižice, kjer je pod 1" aprilom 194) navedeno: »resa della Jugoslavia e fuga di Re Píetro Constítuzione del Governo in esilio a Londra, cui il Gabinetto inglese promeile tutta la Venezia Giulia e parte del Kri tili, compresa Udine." '31 Diego De Castro: 1.a Ouesiione di Trieste. L'azione política e diplomática italiana dal 1943 al 1934. 2 Vol. LINT. Trieste 1981. V posrečeni karakterizacijt te znanstvene "sage" o tržaškem vprašanju, izdane v dveh delili na več kot dva tisoč straneh, je kanadsko-italijanski politolog Osvaldo Croči zapisal, da si naziva "Tržaška biblija" ne zasluži le zaradi temeljitosti avtorjeve raziskave in izjemnega poznavanja podrobnosti, ampak tudi zaradi "skoraj religiozne ljubezni", ki jo je z njo izpovedal svoji domovini. Kljub neskriti ironiji te označbe, pa Croci ni mogel skriti spoštovanja do mogočnega opusa, ki hkrati predstavlja De Castrovo "summa virae"'. (Tipkopis doktorske teze: The Trieste Ciisis. 1953 Department of Politični Science. McGill Universiiy. Montreal, 1991 str 8-9, f 12) ^32 iialijaiiski zgodovinar Marco Galeazzi je upravičeno opozoril na tovrstno siališče De Castra, vendar napačno pripisal identično mnenje tudi tržaškemu zgodovinarju srednje generacije, Giampaolu Valdeviui (1'rim.: Marco Galeazzi; Toglialli fi a Roma e Mosca, v: La Crisi di Trieste. Maggio-giugno 1945. Una revisione sto-riografica a cura di Giampaolo Valdevit. Quademi 9. Instituto regionale per la sioiia del movimento di über* azione nel Friuli-Venezia Giulia. Trieste 1995, str. 157. i 3S; Brini, tudi slovenski prevod Galeazzijeve razprave v zborniku Trst 1941-1947. Od italijanskega napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe. Založba Lipa, ZTT. Koper 1988. sir. 239 f51). Niti v navedenem delu (La quesu'one di Trieste 1911-1954. Política internazionale e contesto lócale. Franco Angelí. Milano 1986. str 86) niti kje drugje. Valdevit. ki je poglobljeno raziskoval v arhivu britanskega zunanjega ministrstva, ne podaja tovrstne interpretacije britanske ponudbe, pa čepiavv znanih okvirih povzema epizodo, ki je sledila Gaviilovičevemu predlogu siru Staffordu Ci ippsu spomladi 1941. Rgzpiaye_in gradivo ljubljena, 2001, št. 38/3V 295 Nekdanji diplomat Livio Zeno je namreč leta 1978 opozoril na skrajno dvoumno in elastično naravo britanskega ozemeljskega zagotovila.'33 Tudi on si je za izhodišče izbral dikcijo leta 1972 deklasificiranih britanskih arhivskih virov, povsem korektno je navedel, da je britanski Vojni kabinet jugoslovanski kraljevski vladi leta 1941 podal izjavo o reviziji italijansko-jugoslovanske meje v Istri, na Kvarnerju in "na severu, vse do Gorice". Toda ta formulacija se mu ni zdela povsem nedvoumna. Po njegovi razlagi bi se lahko ravno v njeni generiČnosti in interpretativni odprtosti skrivala velika nevarnost za italijanski Trst. "Je šlo za mejo na Soči? Je bil vključen tudi Trst? Določila niso bila povsem jasna, toda njihova dvoumnost je avtorizirala Simoviča, da jim je dal najbolj ekstenzivno, z jugoslovanske optike najbolj ugodno interpretacijo..."15''' Zeno je tudi poudaril, da se je Velika Britanija povsem nesporno zavezala podpreti jugoslovanske ozemeljske zahteve do Italije, ta tajna zadolžitev pa ni obvezovala le zunanjega ministra Edena in vladnega predsednika Churchilla, ampak celoten britanski vladni kabinet v najožji sestavi (War Cabinet). Britanska vlada jugoslovanski vladi ni zgolj izjavila, da bo njeno morebitno zahtevo po tem ozemlju obravnavala s simpatijo, ampak tudi obljubila, da jo bo podprla na bodoči mirovni konferenci. Toda kasneje, je ugotavljal Zeno, se je s to britansko obljubo zgodilo nekaj čudnega; »izparela« naj bi in nenadoma izpuhtela »v nič«. Kako je lahko prišlo do tega, se je vprašal nekdanji udeleženec mirovne konference v Parizu. Da o njej ni več spregovorila britanska stran, bi bilo še mogoče razumeti, a da nanjo nista spomnili niti obe jugoslovanski strani, s katerima je imel v letih 1941-1945 opraviti London, naj bi bilo že težje razumljivo. »Je bilo torej mogoče, da je zapadla? In če je, kdaj in kako?« Pisec je zatem namesto neposrednega odgovora na to vprašanje navedel Rooseveltovo poslanico britanskemu premieru Churchillu z dne 14. julija 1944. Iz nje je izdvojil tri najpomembnejše elemente: washingtonsko »hipoteko« glede povojne ureditve, temelječo na nujnosti upoštevanja različnih nacionalnih skupin, ki tvorijo agregat italijanskega javnega mnenja; Rooseveltovo metaforično «navijanje ušes« britanskemu premieru, ker si je drznil na skrivaj narediti korak na področje, na katerem so si tudi Združene države pridrževale pravico do lastne besede in zatem zelo precizno Rooseveltovo zahtevo po britanski deklaraciji, ki bi se javno distancirala od slehernega prevzemanja obveznosti ozemeljske, etnične ali gospodarske narave.1^ v Rooseveltovi zapuščini ni papirja, ki bi predstavljal Churchillov odgovor na predsednikovo zahtevo, je nadalje ugotovil Zeno. Toda natanko mesec dni kasneje sta oba državnika podpisala Atlantsko listino. * Tk * L Zeno: La quesrione d i Trieste e I'azione d i Carlo Sforza. I.'Osservatore politico letierai io, 1978, n. 6, sir. 21. Ibid. [hid, sir 20-23. 296_______Samo Krisien: Trieste ali Trsi ? Britansko ozetneljskn__^ Hkraci je ravno ob tej priložnosti britanska stran podala ameriški strani izjavo, da ni sklenila tajnih zavez, ki bi ji lahko vezale roke v vprašanju povojne teritorialne ureditve. Obveza naj bi torej zapadla.1^ Še tri leta pred to ugotovitvijo je Livio Zeno, v razpravi, posvečeni grofu Carlu Sforzi, britanskemu jamstvu pripisoval pomen nekakšne nevidne Scile in Karibde, ob kateri naj bi se razbili vsi napori italijanske diplomacije med mirovno konferenco v Parizu.137 Leta 1978 je to trditev očitno že revidiral, saj je med drugim zapisal: »Danes vemo, kakšne enormne in abnormne kompromise sta bila oba anglosaška voditelja prisiljena sprejeti, ko je Šlo za pogajanja s Stalinom: o tem nas uči grenka usoda Poljske, ki je samo ena izmed številnih primerov; toda v vprašanju zaveze glede Trsta je bila med njima nedogovorjena tajna obljuba, podana s strani Londona, izbrisana.«1-58 Le minuciozno raziskovanje v arhivih bo pokazalo, je nadalje menil italijanski diplomat, kdaj in v kakšnih terminih je britansko zunanje ministrstvo seznanilo jugoslovansko vlado v izgnanstvu o okoliščinah ultra vires, ki so povzročile kaduciteto ozemeljske zaveze. Ne le vlada kralja Petra, tudi maršal Tito naj bi se namreč »v Caserti in kasneje« abstiniral »od sklicevanja na to obvezo in se je v oporo nikoli odpovedanim zahtevam po Slovenskem primorju (sinonimom za mejo na Soči) skliceval na odločitev in avtoriteto partizanskega zbora v Jajcu, v novembru 1943.«139 Zeno je svoje razmišljanje o razlogih za domnevno zapadlost britanskega zagotovila sklenil s paradoksom; isti Winston Churchill, ki je moral leta 1941 le z največjim odporom umakniti ozemeljsko obljubo, podano Jugoslaviji kralja Petra, se je leta 1945 najbolj odločno boril, da bi Jugoslavija Josipa BrozaTita umaknila svojo vojsko iz Trsta. Ta Churchill iz leta 1945 po prepričanju Zena »zagotovo ni imel občutka, da mu roke vežejo predhodne obljube. Razvezal mu jih je Roosevelt.«140 PrisloviČna zvijačnost zgodovinskega uma naj bi torej poskrbela, da je bil v juliju leta 1941 ameriški predsednik tisti, ki je izsilil občuten britanski odmik od zaupno podanih jamstev monarhistični Jugoslaviji, po Rooseveltovi smrti v aprilu 1945 pa je monarhist Churchill storil vse, da revolucionarna, zunanjepolitično na Sovjetsko zvezo vezana Jugoslavija Trsta ne bi dobila. Zeno je tudi v sklepni ugotovitvi menil, da vozla britanske obljube iz leta 1941 ni razvezah concordia discors, temveč neke vrste discordia concors med dvema izmed Velikih * -k * Ibid, str 23-24. »...Bila je to obljuba, ki je-ne da bi Američani vedeli 2anjo, saj je do nje prišlo pred njihovim vstopom v vojno- prejudic irala našo diplomatsko pozicijo na mirovni konferenci V razmerju dr> Jugoslavije, in biln, na skrivaj, na izvoru tolikšnih naših kasnejših nadlog.« Livio Zeno: Ritratto di Carlo Sforza. Monnier, Firenze 1973, str. 69. Zeno:La quesrione di Trieste..., str. 24. Ibid, str. 21. 140 Ibid, str. 30. Pn_7prove in gradivo, l.jubijonj 200 ' Ši 38/39 297 Treh: "Če je Trst danes italijanski, je temu tako zaradi steka dveh volj (consorso delle due volonta); volje ameriškega predsednika v letu 1941 in volje britanskega premiera leta 1945. Portugalski pregovor pravi, da zgodovina včasih piše naravnost tudi s pomočjo krivih linij: Deus escreue dire Ho por lin h as tortas]/>l Diego De Castro je v svojem delu iz leta 1981 v veliki meri sledil Zenovi rekonstrukciji, morebitnim razlogom za jugoslovanski molk pa je takrat dodal še lastno, izrazito psihološko obarvano razlago: »...Ali je britanska vlada- kot domneva Livio Zeno- jugoslovanski sporočila zanikanje sleherne obveznosti zaradi odpovedi, ki jo je Anglija morala podati v trenutku podpisovanja Atlantske listine? Na ta način bi se dalo razložiti absolutni nadaljnji molk vlade kralja Petra in tudi molčanje Tita v tem, doslej opisanem boju za suverenost nad Julijsko krajino, ki se je nadaljeval do leta 1954. da bi zatem prenehal šele z Osimskim sporazumom in se lahko znova začne v nekem bodočem trenutku. Mislim nasprotno, da si je mogoče molk Tita razložiti tudi z neko drugo razlago. Britansko obvezo iz marca 1941 bi bilo mogoče dvigniti na prapor ne več z juridičnega vidika, ampak kot moralno zavezo, pa čeprav le za propagandne namene. Sodim, da Titu ni bilo do tega, da bi mu kdo podaril Julijsko krajino na temelju obljube, podane tistemu jugoslovanskemu režimu, ki ga je sam ravno v tistem trenutku uničeval. Maršal je moral nastopiti kot osvoboditelj teh ozemelj, osvojenih od italijanskega in nemškega sovražnika s krvjo njegove vojske. Podedovati darilo, dano režimu, ki ga zaničuješ, ne sodi med možnosti, ki bi jih upošteval slovanski ponos, na katerega nikoli ne kaže pozabiti, in tudi ni moglo priti v poštev pri zastavitvi ciljev jugoslovanske vojne za osvoboditev.«1^2 Toda ali je res, da je jugoslovanska stran v času mirovne konference popolnoma ignorirala argument ozemeljskih jamstev? Tudi če zanemarimo poslanico ameriškemu zunanjemu ministru Brynesu, v kateri je z jugoslovansko diplomacijo povezani slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič zapisal trditev, cla so Britanci generalu Dušanu Simoviču, predsedniku jugoslovanske kraljevske vlade, leta 1941 poskusno (»tentatively«) obljubili Trst,1^ obstaja vsaj še en indic, da je bil »adut« britanskih ozemeljskih jamstev- čeprav seveda zgolj v zakulisju in ne javno- vržen na pogajalsko mizo. Na konferenci zunanjih ministrov v New Yorku -k -k -y 141 Ibid. 112 De Castro: Op. di., str 225-226. Državni sekiciar lirynes je spomenico Louisa Adamiča, ki je bitu kasneje natisnjena pod naslovom "Amerika in Tr.si, Dog in Rum- (Leni i s Adamich: America and Trieste. God and Russians; Letter to the Honourable James s. Urynes, Secretary oí State. United Committee of South Slavic Amei icans. New York 1946), prejel 4.6. 1946. Adamič je v njej na podlagi znamenitega Mazzinijevega reka, da je sam Bog postavil Italiji mejo na ieki Soči, izpeljal sklep, po katerem naj bi se tokrat volja Stvarnika ujela z ugotovitvami sovjetskih ekspertov, nato pa tak, providenciulno utemeljeni zagovor jugoslovanskih žalitev in ruske linije podkrepil s sklicevanjem na britanska ozemeljska jamstva, s katerimi naj bi bilo mesto in pdstanišče Trst Že leta 1941 "poskusilo" obljubljeno "Simoviclni, prvemu ministru jugoslovanske kraljeve vlade v izgnanstvu", 298 Somo Kfislen: Triesie cli Trst ? Britanska ozemeljska med 3- 11- 1946 in 12. 12. 1946 je bilo vprašanje Trsta in Julijske krajine obravnavano kot prva točka dnevnega reda. Sovjetski zunanji minister VjaČeslav Molotov in njegov jugoslovanski kolega Stanoje Simič sta poskušala doseči razveljavitev priporočil iz predhodnega, pariškega dela mirovne konference in pledirala za neposredne jugoslovansko-italijanske razgovore. Pristanek na internacionalizacijo tržaškega ozemlja sta poskušala kompenzirati z zahtevo, naj Jugoslaviji ];>ij_ padejo Tržič, Gorica in Trbiž. Tokrat naj bi kompenzacijo predstavljale koncesije v vprašanju reparacij, na katerih je jugoslovanska stran dotlej trdno vztrajali. Brvnesov odgovor je bil seveda popolnoma odklonilen.144 V tem času, ko je moral Beograd uvideti, da je tudi zaradi sovjetskega popuščanja igra za Trst definitivno izgubljena, so se italijanski diplomati morda zadnjič v času mirovne konference prestrašili možnosti, c!a bi jugoslovanski pogajalci v poskusu, dobiti vsaj Gorico, lahko posegli pobritanskih ozemeljskih jamstvih iz leta 1941. V zvezi z jugoslovanskim predlogom Svetu ministrov z dne 2.12. 1946, po katerem naj bi Jugoslaviji pripadla Gorica skupaj s cono B in južnim delom cone A, Italija pa bi dobila Tržič (Monfalcone), je italijanski diplomat Relli 6. 12.1946 obvestil j^alačo Chigi, da je jugoslovanska delegacija istega dne ali dan prej v New Yorku naslovila na Britance nekakšne strogo zaupne zahteve neznane vsebine in pomena ("delle richieste segretissime di cui si ignora il tenore ed il significato").1 Seznanjen z Rellijevim opozorilom je bil ravno diplomat Livio Zeno tisti, ki je kolego Pietra Quaronija povprašal, ali bi lahko šlo za poskus izterjave obljub, ki naj bi jih dali Angleži jugoslovanski kraljevski vladi.146 Quaroni, ki je že maja 1945 iz Moskve opozarjal Rim na jamstva, s katerimi naj bi bil Jugoslaviji obljubljen Trst, je Zenu odgovoril z nasprotno ugotovitvijo; ne le Angleži, tudi posebni odposlanec predsednika Roosevelta, polkovnik William Donovan, naj bi Beogradu leta 1941 poclal podobne obljube. Ni mu bilo samo jasno, ali je imel takrat Američan ustrezno Rooseveltovo privolitev, ali pa je ravnal na svojo roko.1 f7 Posredno potrditev hipotetične izterjave dolga, domnevno povezane z izredno tajnim jugoslovanskim sporočilom Foreign Officeu, pa naj bi bilo po mnenju italijanskih predstavnikov na mirovni konferenci mogoče najti tudi v poročilu o izjavi, ki naj bi jo 11. 12. 1946 podal eclen izmecl najuglednejših britanskih žurnal-istov tistega časa, diplomatski dopisnik BBC Thomas Barman. Dobro informirani diplomatski dopisnik naj bi namreč Liviu Zenu zatrdil naslednje: "Britanska delegacija zanika, da bi bila seznanjena s kakim jugoslovanskim dokumentom ali čem -k -k -k 144 James F. Byrnes: Hablando con franqueza. Editorial j live MU d. Barcelona 1948, sir. 16h-165. 145 De Castro; Op. cil., sir. 526. "Che quesii (gli inglesi) abbiano dalo agli jugoslavi degli impegni clie lom adesso vengono a riscuotere ?" 1 bid. O Donovanovem demantiju teh govoric, prim.; De Castro: Op. cit., str. 315. Pn7prnve in gradivo. Lfubljcino, 2001, si. 38/39 299 podobnim, toda co je zanimivo; v pogledu predhodnih zagorovil priznavajo tole; do razgovora med Churchillom (sic!) in jugoslovanskim ministrskim predsednikom (sic!) je prišlo, toda Jugoslovani so izgubili dokumentacijo o tem, Foreign Office pa je ne more najti.''148 Kasnejše prepričanje Livia Zena, da je ozemeljska obljuba, podana leta 1941, prišla prav tudi jugoslovanski diplomaciji, pa čeprav se vsaj javno nanjo ni sklicevala, bi morda lahko bolje razumeli tudi v luči pravkar omenjene izjave.149 Toda na katero srečanje med Winstonom Churchillom in »jugoslovanskim ministrskim predsednikom« bi se lahko nanašala Barmanova izjava ? Domnevni »demanti« britanske delegacije, o katerem naj bi italijanskemu diplomatu spregovoril dopisnik BBC-ja, bi se namreč vsebinsko lahko idealno vklapljal v kontekst srečanja med premierom Simovičem in Winstonom Churchillom, do katerega je prišlo dne 26. 6. 1941, torej le dan pred generalovo napovedjo, izrečeno na radijskih valovih istega BBC-ja. Naj namesto odgovora na to dilemo sklenemo s citatom iz leta 1994 objavljene razprave hrvaškega zgodovinarja dr. Hrvoja Matkoviča, posvečene vprašanju jugoslovanske razmejitve z Italijo v dokumentih jugoslovanske kraljevske vlade iz let 1941-1945; » - S obzirom na talijansku agresiju na Jugoslavija u travnju 1941. god. i rat no stanje koje je izmedju dviju država- Italije j Jugoslavije- još uvijek trajalo (jugoslavenska je vlada po izlasku iz zemlje objavila da ostajc u ratu s Njemačkom i Italijom), postala je nevažečom tanije preuzeta obveza o poštivanju zajedničke granice (sporazum Ciano- Stojadinovič). Nije, dakle, bilo zapreke da izbjeglička vlada pitanje Istre i Rijeke postavi na dnevni red. I doista, predsjednik izbjegličke vlade general Dušan T Simovič, svega nekoliko dana nakon dolaska u London, održao je govor na londonsko m radiu (bilo je to 27. lipnja 1941. g.) u koje m je istakao da je cilj borbe njegove države- osim oslobodjenja domovine-'ujedinjenje svih teritorija u kojima žive Jugoslaveni', pa je redom nabrojio: Istra, Trst, Gorica, Zadar, 'i drugo'. Simovič nije izričito naveo i Rijeku, ali se ona može k k k »Li Delegazione britannica nega la conoscenza tata una conversazione Ira Chun lull ed il Primo Miiiisiro jugostavo, della quale gli jugoslavi hanno perduio la documen-tazione ed il foreign Office non pno trovarla.« ( Ibid). Morda bi si lahko s komajda verjetno koincidenco, nakazano v citiranem pojasnilu, razložili tudi dejstvo, čemu v času priprav na mirovno pogodbo z Italijo vsaj javno ni bilo govora o kakih britanskih ozemeljskih jamstvih Jugoslaviji. saj bi obojestranska izguba dokumentov z razvojem dogodkov preseženo obligacijo dejansko definitivno spravila s sveta. Toda tudi, če Barmanova izjava ne bi ustrezala dejstvom, so se v beograjskem zunanjem ministrstvu verjetno morali zavedati, kako kočljivo in politično neoportuno bi bito. če bi se javno sklicevati na zaupno izjavo vlade Njegovega Veličanstva, podano jugoslovanski kraljevski vladi. Ne le. da bi lahko bilo s stališča Titovega revolucionarnega režima javno sklicevanje na obljube, podane kraljevski vladi kontiaproduktivno. morebitnemu sklicevanju na jamstva, podana jugoslovanski kraljevini, bi po lettt 1945 lahko sleherna britanska vlada zopersiavila klavzulo bistveno spremenjenih okoliščin ( rebus sic stantibus). 300 Somo Kristen: Triesie oli Trst 3 Britansko ozemeljska podvesti pod izraz 'i drugo', To takodjer vrijedi i za nesponienuce Kvarnerske ocoke, Lastovo i Palagružu. Simoviceva izjava izazvala je oštru reakciju TaJijana u Americi. Tamo je boravio i bivši talijanski ministar vanjskih poslova grof Carlo Sforza, koji je tada napisao seriju članaka prociv Simoviča. (J t i m je čiancima naveo da je Churchill Simoviču tijekom sastanka, dan prije održanog govora, obecao Trst.150 Simovič je 26. lipnja doista posjetio britanskog premijera Churchilla sa svrhom da mu zahvali za sve što su Velika Britanija i njezina vlada urad i le za Jugoslaviju. O Simovičevu j^osjetu Churchillu (bio je nazočan i jugoslavenski ministar vanjskih poslova clr. Momčilo Ninčič) učinjena je zabilješka u londonskoni poslanstvu, ali u njoj se ne spominju razgovori o Trstu. Sforzine navode o Churchillovom obečanju Trsta u razgovoru sa Simovicem demantirao je sam britanski ambasador u Washingtonu lord Halifax. Tlco je bio u pravu- grof Sforza lli Halifax- nije moguce utvrditi, ali je čiiijenica da je Simovič u svom govoru u teritorij buduče, obnovljene Jugoslavije uz Istru, Goricu i Zadar uključio i Trst.«>5i * * * 150 Takoj po italijanski kapitulaciji se je nemški propagandni letak, namenjen morebitnim ptebežnikom. v tej zvezi prav tako skliceval na Sforzo Ali se hočete boriti za to, da bodo Dalmacija, Istra, Reka in Trst prepuščene Jugoslaviji, ki so ji bile obljubljene (alia quale sono state promesse), v skladu s trditvami grofa Sforze in potrjenimi z uradnim komunikejem v ameriškem časopisu New York Times." (Prim, faksimile letaka v Edward Boehm: Behind Enemy l.ines. WWII Allied/Axis Propaganda. Wellfleet Press. Seaucus Nl 1989. str. 132). Toda »serijo člankov«, o kateri govori Matkovič, lahko kvečjemu pripišemo Gaetanu Salveminiju in ne Sforzi. Op. S. K. H. Matkovič Isti a i Rijeka u doku meni ima izbjegličke vlade (1941-1945). Zbornik radova »1'azinski Memorijal«, XXIH-XXIV. Pazin 1994, str. 263. Vsekakor se je mogoče strinjati s stališčem Dušana Ribra, da lahko kljub odsotnosti virov, ki bi to potrjevali, sklepamo, da je na formulacije v govoru vplival tudi Sl.S-ovski »Memorandum o slovenskih ozemeljskih zahtevah v času vzpostavitve novih mepi jugoslovanske države«, nastal na »sedežu vlade« v Jeruzalemu 1. maja 1941. (Prim.: Dušan Biben Britanska in ameriška politika o Itali-jansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni Trst 1945- Zbornik predavanj/ Trieste 1945. Alti delle con-ferenze. Narodna in študijska knjižnica. Trst 1985, str. 15 ) 302___VERA K LOP Čl Č Nekatere značilnosti sodobnega položaja Romov Izkušnje na področju izobraževanja, poklicnega usposabljanja in zaposlovanja romov v sloveniji/ Primeri dobre prakse SDMI t HAftACT1!!USTICS OF T JI! STATUS OF ROMA IN SLOVI-N1A HxHI'RIKNCI l\ Till- I ft-I.I) or i;NIDATION AND UMI^'HI-lfl/llXAMPLER (II G(X)I) PRACFICE hi the contemporary approach to the Roma status throughout Europe, dilemmas and controversies are present, which are reflected mainly in the expressed doubts about the adequacy of the extant manners of expressing the actual interests of the Roma community. Opinions differ most regarding the starting points for the adoption of special measures for the protection of Roma. Can the paternalistic approach on the part of states, reflected in the gradation ofprotect ire functions, role of the state and state institutions, possibly be efficient in the prevention of social exclusion, or is this only a n ay for strengthening the barriers and mutual prejudice between Roma and non-Roma?' At the international level, recently a group of intellectually and politically influential educated Roma, has been formed, that has become an active collocutor of international organizations, striving for the improvement of Roma status. In Slovenia, a number of activities are going on in certain districts, these are directed towards the improvement of Roma status in the field of education and vocational training Single examples of good practice in the employment and education of Roma have gradually ¡uwed the way for a wider discussion on the possibilities and modes of dialogue, cooperation. and mutual understanding between Roma and non-Roma population. An integral Strategy of the Republic of Slovenia in the shaping of models of education and vocational training for Roma is only being created '¡'he first step in the field of becoming acquainted with the experiences of other states and with international standards has already been made. At the Council of Europe workshop in Novo mesto (October 3-% 2001) dealing with the improvement of employment possibilities for Roma, experts of: the Council of Europe took part together with representatives of local and stale institutions, of the local employment offices, as well as the Roma community of Slovenia Keywords: Roma. Slovenia, education, employment V sodobnem pristopu k obravnavi položaja Romov so v celotnem evropskem prostoru prisotne dileme in protislovja, ki se odražajo predvsem v izraženih dvomih o ustreznost i obstoječih načinov izražanja dejanskih interesov romske skupnosti. Najbolj se mnenja razlika jejo glede samih izhodišč za sprejemanje posebnih ukrepov za varstvo Romov. Ali je paler-nalističen pristop držav ki se odraža v stopnjevanju protektivnih funkcij, vloge države in državnih institucij, sploh lahko učinkovit v preprečevanju socialne izključenosti, ali pa je to le eden od načinov za utrjevanje pregrad in medsebojnih predsodkov med Romi in ne-Romi? I Sloveniji potekajo številne dejavnosti v posameznih konkretnih okoljih, ki so usmerjene v izboljšanje položaja Romov na področju izobraževanja in usposabljanja za zaposlovanje. Posamezni primeri dobre prakse na področju zaposlovanja in izobraževanja Romov so postopoma odprli pot tudi za širšo razpravo in razmišljanja o možnostih in načinih dialoga, sodelovanjar medsebojnega spoznavanja in razumevanja med Romi iti ne-Romi. Ključne besede: Romi, Slovenija, izobraževanje, zaposlovanje 303 UVOD V sodobne in pristopu k obravnavi položaja Romov so v celotnem evropskem prostoru prisotne dileme in protislovja, ki se odražajo predvsem v izraženih dvomih o ustreznosti obstoječih načinov izražanja dejanskih interesov romske skupnosti na vseh ravneh odločanja v političnem življenju posameznih držav. Najbolj se mnenja razlikujejo glede samih izhodišč za oblikovanje celovite in dolgoročne strategije za izboljšanje položaja in razvoja romskih skupnosti. Brez aktivnega sodelovanja predstavnikov romske skupnosti in razumevanja kulture in etničnih značilnosti, pomeni sprejemanje posebnih ukrepov za varstvo Romov le stopnjevanje protektivne vloge države in državnih institucij. Ali je tak paternalis-tični pristop sploh lahko učinkovit v preprečevanju socialne izključenosti, ah pa je to le eden ocl načinov za utrjevanje pregrad in medsebojnih predsodkov med Romi in ne-Rom i? Številne vladne in nevladne organizacije, v katerih sodelujejo Romi in ne-Romi, ki se zavzemajo za izboljšanje položaja Romov opozarjajo na kršitve temeljnih Človekovih pravic in na pomen odprave pravne in dejanske diskriminacije romske skupnosti1. V novejšem času se je na mednarodni ravni izoblikovala intelektualno in politično vplivna skupina izobraženih Romov, ki zastopa panevropski pristop k obravnavi položaja Romov2. Na mednarodni ravni so postali aktivni sogovorniki mednarodnih organizacij, nosilci projektov in predlogov, ki se ukvarjajo tudi z izboljšanjem položaja Romov. Ostaja pa še vedno odprto vprašanje ali so jih Romi v celoti sprejeli kot zastopnike svojih interesov3. V zadnjem desetletju so se že izoblikovale dejavne mednarodne povezave za izmenjavo izkušenj in rezultatov mednarodnih programov in skupno financiranih projektov. Izkušnje iz mnogih držav potrjujejo, da so države bolj pripravl- * * Tt * Poročilo Open Society institute/Zavoda za odprto družbo o spremljanju pridruževanja lili "Ziiščiut Manjšin« iz leta 2001, namenja posebno pozornost položaju Romov v državah kandidatkah in med drugim opozarja na problem predsodkov uidi med tistimi, ki se ukvarjajo z načini za odpravo le-teh.Tako Poročilo navaja primer, ko je v aprilu 2001 tedanji namestnik ministra za evropske integracije na Slovaškem. Pavel Hamzik izjavil, da morajo Romi »vedeti, kaj je dobro zanje - in to je, da spremenijo svoj način življenja-. Robert Pico, vodja zunaj parlamentarne stranke SMH in glede na marčno raziskavo javnega mnenja «najbolj zaupanja vreden politik« na Slovaškem, je romsko skupnost javno označit kot »časovno bombo, ki bo povzročila težave, če ne bo pod nadzorom«, z razlago, da »imamo veliko maso Romov, ki ne želijo drugega, kakor ležati v postelji in živeti od socialne podpore«, 2 Glej: Vera KlopČi£:Uomi-bvioj>ska manjšina, Razprave in gradivo 36/37. str 173-184 ^ V enem svojih ustnih nastopov ( Budimpešta, februar 2001) vodja kontaktnega urada/ Središča za vprašanja Romov in Sintov (OVSE, Urad za demokratične ustanove in človekove pravice j. Nicolae Gheorhe romske intelektualce označi kot' novo manjšino" znotraj manjšine. 30-4_____Vero Kiopčič: Nekatere značilnosti sodobnega položeno Romrv., jene sodelovati v programih za izboljšanje položaja in razvoja romskih skupnosti ki so se že izkazali kot učinkoviti v drugih okoljih. NEKATERE ZNAČILNOSTI POLOŽAJA ROMSKE SKUPNOSTI V SLOVENIJI/ PRIMERI DOBRE PRAKSE V Sloveniji potekajo številne dejavnosti v posameznih konkretnih okoljih, ki so usmerjene v izboljšanje položaja Romov na področju izobraževanja in usposabljanja za zaposlovanje. Organiziranje Romov na občinski in na državni ravni ter posamezni primeri dobre prakse na področju zaposlovanja in izobraževanja Romov so postopoma odprli pot tudi za širšo razpravo in razmišljanja o možnostih in načinih dialoga, sodelovanja, medsebojnega spoznavanja in boljšega razumevanja med Romi in ne-Romi v Sloveniji4. Prvi koraki na področju seznanjanja z izkušnjami drugih držav in z mednarodnimi standardi so bili že storjen i5. V tem prispevku povzemam le kratek prikaz dveh dejavnosti/ primerov dobre prakse iz Slovenije, ki so značilni tudi kot uspešni primeri izobraževanja in usposabljanja Romov za nadaljnje zaposlovan-je^.Oba primera dobre prakse sta bila že predstavljeni mednarodni javnosti v okviru mednarodnih projektov na področju oblikovanja modelov izobraževanja in usposabljanja Romov za zaposlovanje7. Delavnica Sveta Evrope v Novem mestu (3.-5- oktober 2001) o povečanju zaposlitvenih možnosti za Rome, na kateri so sodelovali eksperti Sveta Evrope, predstavniki lokalnih in državnih ustanov, predstavniki območnih zavodov za k * * H V poročilu iz leta 2001 o napredku v državni) kandidatkah, v poglavju Manjšinske pravice in varstvo manjšin Kvropska Unija med drugim navaja nekaj kritičnih pripomb glede položaja Romov v Sloveniji, ko ugotavlja, tla so nekateri zakoni namenjeni le «avtohtonim« Romom-izključujoč »ne avtohtone « Rome, tudi če so držav ljani Slovenije, ter navaja, da so bili določeni primeri diskriminacije Romov.Vladni Program "Hnake možnosti zn zaposlovanje Romov" za izboljšanje zaposlitvenih možnosti tU ocenjuje kot pozitiven razvoj, čeprav vedno obstaja potreba po politiki za socialnoekonomsko integracijo Romov, še posebej na področju zaposlovanja in zdravja.Vztrajni napori so potrebni tudi na področju izobraževanja. 5 Na rem področju bo potrebno še veliko storiti za odpravo predsodkov. Po podatkih iz omenjenega Poročila Zavoda za odprto družbo je diskriminacija proti Romom v Sloveniji vpeta v šolski program z učbeniki, ki opravičujejo rasne stereotipe. Analiza iz leta 2000 je v vseh slovenskih učbenikih našla ie tri navedbe, ki se dotikajo Romov, lina od navedb izrecno povezuje besedi »Cigan« in "tatu. ^ Izobraževanje in usposabljanje je izrednega pomena za integracijo Romov.Vladni program iz leta 2000 za zaposlovanje Romov »t-nakosi možnosti« med drugim ugotavlja, da »podatki o izobrazbeni strukturi kažejo, da imajo Romi bistveno nižjo izobrazbeno raven, kar je ključni razlog, poleg sociokuiturnih značilnosii, za slabo pozicijo na trgu dela. Vzpostavljen je začarani krog vzrokov in posledic: nizek socialnoekonomski standard slabša usposobljenost • brezposelnost - nizek standard«. 7 Med drugimi projekti, ki so namenjeni romski skupnosti je bil mednarodni ( in domači) strokovni javnosti že uspešno predstavljen tudi projekt "Življenje brez predsodkov", ki gu izvaja Studijska knjižnica Mirana Jarea v Novem mesni. Pnvornvc m grcdivo, Ijufalpno. 200 i, št. 38/39 305 zaposlovanje v Sloveniji in predstavniki romske skupnosti v Sloveniji je odprla prostor za predstavitev doseženih rezultatov in primerjavo konkretnih primerov z izkušnjami iz drugih držav. Dejavnosti za izboljšanje položaja Romov v Sloveniji in uresničevanje programa enakih možnosti na področju zaposlovanja Romov pomeni za Slovenijo: 1.implementacijo mednarodnih standardov za izboljšanje splošnih življenjskih pogojev Romov, 2. uresničevanje ustavnih obveznosti RS o enakopravnosti in prepovedi diskriminacije (člen 14) in o posebnih pravicah Romske skupnosti (člen 65), 3. uresničevanje programa boja proti revščini in socialni izključenosti. Prvi primer-. Program za opismenjevanji-: in izobraŽevanje Romov v občini Tki-bnje Primer dobre prakse se nanaša na nekatere značilnosti in novosti v programu za izobraževanje Romov: ki ga izvaja Center za izobraževanje in kulturo v občini Trebnje8. Namen programa je zagotoviti višjo izobrazbeno raven, integracijo romske skupnosti in sodelovanje med Romi in ne-Romi9. Izobraževalni programi so namenjeni nepismenim Romom in tistim, ki niso dokončali osnovne šole, ne glede na njihovo starost (od desetega leta dalje). Izobraževanje in dodatno poklicno usposabljanje ustvarja boljše zaposlitvene možnosti za Rome. Dejavnost izobraževalnega Centra v Trebnjem zajema program za osnovnošolsko izobraževanje in program za socializacijo in integracijo Romov10. Učenci obiskujejo pouk 5 dni v tednu (2-4 ure dnevno), od septembra do junija. Sodelavci Centra so učitelji iz osnovne Šole, upokojeni učitelji ter medicinsko osebje. Program za osnovnošolsko izobraževanje poteka v skladu z rednim programom za opismenjevanje in se financira iz sredstev Ministrstva za Šolstvo Republike Slovenije in Zavoda za zaposlovanje. Program za socializacijo in inte- * * * k Prikaz je pripiavljen po piojektni metodologiji Centra za lokalno samoupravo iz Budimpešte (koordinatori-ca Andrea Krizsan). Temelji na podatkih zbranih v intei vjuih z direktorico Centra za izobraževanje in kulturo v Trebnjem Darinko Tomplak in kooidinatoi jem za romska vprašanja v občini Trebnje Dušanom Mežnaršjčem (zapis pogovora Vera Klopčič in Nada Vilhar, marec 2001.1NV) ter dodatnih pisnih gradivih, ki so jih pripravil na Centru za izobraževanje in kulturo v Trebnjem. ^ Program se je izoblikoval na pobudo direktorice Centra Darinke Tomplak. ki se je dnevno srečevala z nej^is-meninii Romi, ki so prihajali na Center za socialno delo. Koordinator za romska vprašanja v občini Trebnje, Dušan Mežnaršič je podprl pobudo, tako da se dejavnost izvaja v sodelovanju vseh občinskih služb. 10 Dejavnost se je pričela v letu 1992.Trenutno je v program vključenih 54 Ko m o v. 306 Vero Kiopčič; Nekatere značilnosti sodobnega položaje- Romov «racijo Romov zajema poučevanje splošnih znanj s področja zdravstvenega varstva, higienskih standardov, gospodinjstva, itd. Financira se iz sredstev Ministrstva za šolstvo Republike Slovenije in iz sredstev občine Trebnje. Romi v občini Trebnje živijo v izoliranih naseljih na obrobjih vasi. Večina jih živi v naselju Hudeje (195). in v nekaterih drugih naseljih: Mala loka (6), Zagorice pri Velikem Gabru(21), Gline pri Velikem Gabru (6). Dejavnosti izobraževalnga programa potekajo v glavni stavbi Centra za izobraževanje in kulturo v občini Trebnje. Zagotovljen je dnevni prevoz romskih učencev. V financiranju celotnega programa sodelujejo: Občina Trebnje, Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije, Zavod za zaposlovanje in Center za izobraževanje in kulturo v občini Trebnje. Pri izvajanju programa sodeluje tudi Center za socialno delo v občini Trebnje.Ministrstvo za šolstvo RS zagotavlja mentorje in učitelje za opismenjcvanje.Občina Trebnje zagotavlja prostore, ogrevanje, materialne stroške in učbenike. Zavod za zaposlovanje zagotavlja mesečno podporo v višini 6.000 SIT in prevozne stroške za vsakega kandidata, ki je starejši od 15 let. Novost v tem programu je spoznanje, da mora biti program za opismenjevanje Romov fleksibilen in individualen, ter da mora pouk potekati v manjših skupinah, v izjemnih primerih prilagojen celo samo za enega kandidata. Uvajajo poseben način samo izobraževanja, ki temelji na učenju na daljavo. Učenci prihajajo v šolo samo enkrat tedensko za cel dan, druge dni pa delajo doma v skladu z navodili in domačimi nalogami. Razhajanja z določbami v področni zakonodaji so v tem, da so pravna zagotovila o posebnih programih za opismenjevanje namenjena le kandidatom nad 15 let. Na izobraževalnem Centru v Trebnjem so prepričani, da je tudi desetletne Rome, ki so prenehali z rednim šolanjem potrebno vključiti v ta program, saj drugače mogoče nikoli ne bodo nadaljevali šolanja. Ena od ugotovitev je, da je za uspešno izobraževanje Romov potrebno stalno izobraževanje in pomoč pri ohranjanju motivacije za izobraževanje. Druga značilnost je, da mora izobraževalni Center pri načrtovanju in izvajanju programa upoštevati možnost pogostejšega izostajanje romskih učencev iz šole, Še posebej v času sezonskega nabiranja gob in zdravilnih zelišč. Drugi primkr/Pkogrami za zaposlovanje. Romov, ki jih izvaja podjetje "B in Z" iz Ljubljane Podjetje "B in Z" iz Ljubljane je pričelo s programi za zaposlovanje Romov v okviru skupnih projektov »Kovnica znanja«, ki potekajo skupaj z Zavodom za zaposlovanje Republike Slovenije in so na splošno namenjeni za pomoč brez- p^Tnrnve in orodivo. Ljubljana, 2001 šl. 38/39 307 poselnim osebam pri iskanju zaposlitve. Brezposelnim , ki sodelujejo v programu je zagotovljena finančna podpora in povrnitev potnih stroškov. Podjetje »B in Z«je razvilo nov pristop v pomoči brezposelnim, ki temelji na psiho-socialnih pro-qramih pomoči. Pobudo za izvajanje in pričetek posebnih programov za zaposlovanje Romov je pripravila Območna enota Zavoda za zaposlovanje v Novem mestu"11. Zaradi različnih okoliščin v katerih živijo Romi v Prekmurju in na Dolenjskem, so zaposlitveni programi za obe skupine Romov različno zasnovani. Komi v Prekmurju so vključeni v redne za|.)oslitvene programe, za Rome na Dolenjskem pa morajo biti programi ustrezno prilagojeni vsaki od konkretnih situacij. V podjetje "B in 7." so pripravili celovit program za izobraževanje, poklicno usposabljanje in zaposlovanje Romov12. Med drugimi dejavnostmi, ki so namenjene Romom, so pripravili in uspešno izvedli dejavnost čiščenja in urejanja romskega naselja Hudeje v občini TrebnjeV letu 1998 je podjetje »B in Z« pričelo z desetmesečnim projektom v sklopu programa javnih del odvažnnja smeti in urejanja naselja. Program je vseboval tudi 33 ur pripravljalnega dela, ki zajema splošna znanja o varnosti pri delu, higienskih standardih in naravi dela . Program se je izvajal 10 ur tedensko. Po končanem programu so udeleženci prejeli potrdilo o opravljenem usposabljanju. V okviru tega programa podjetja «B in Z« so se Romr v sodelovanju s podjetjem Komunala, usposabljali za dela povezana s čiščenjem in urejanjem naselij. Z vsakim udeležencem v programu je bil predhodno opravljen poseben individualni pogovor, kot podlaga za načrt usposabljanja in dela. Dejavnost je potekala v sodelovanju z lokalnimi oblastmi. Sodelovali so: občina Trebnje, Center za socialno delo, javni podjetji Komunala in Surovina, člani romske skupnosti in njihovi sosedje. Predno je podjetje ,:B in Z'' pričelo s čiščenjem naselja Hudeje je bilo v tem romskem naselju več kot 150 zapuščenih starih avtomobilov in različne vrste smeti, kar je vse skupaj ekološko resno ogrožalo naselje in širšo okolico. Štirje kmetje iz soseščine naselja Hudeje so s traktorji pomagali odstranjevati največje kose odpada, podjetje Surovina pa je zagotovilo kompresijsko orodje. * ■* * " I)[>[■;[ Zagorc (v razgovor v novembru 2000) je povedala, da je podjeije »B in Z« je pričelo s programi za mlade Rome. V prvi »Kovnici znanja« v Novem mestu so jih učili šivati na šivalnih strojih. Za božične in novoletne praznike so romski straši pripravili nova oblačila za svoje otroke. Njihove izkušnje potrjujejo, da morajo biti programi za Rome načrtovani in izvajani individualno in morajo trajati vsaj 9-10 mesecev. Bistvene značilnosti tega programa je predstavila svetovalka in članica strokovne ekipe Dora Zagorc na okrogli mizi o položaju Romov v Sloveniji in Avstriji. Ljubljana april 1999-Giej: Report fiom the Round Table. Razprave in gradivo št. 35. 1999, str. 324 Primer je opisan v skladu z zahtevano metodologijo za delovno srečanje Sveta Evrope o dobrih praksah glede Romov v posameznih državah (Budimpešta, december 2000). 308 Vero Klopčič: Nekoiere značilnosti sodobnega položaja Rornnv Javno podjetje Komunala je zagotovilo .smetnjak za odlaganje smeti. Ker so bili vsi zadovoljni z rezultati te dejavnosti, so se odprle možnosti za zaposlitev Romov v načrtovanih programih javnih del. Opisani projekt je istočasno ustvaril boljše življenjske pogoje za Rome in zagotovil poklicno usposabljanje i 11 s tem boljše zaposlitvene možnosti Romov . NajpomembnejŠi rezultati programa za Rome, ki jih je podjetje »B in Z« izvajalo skupaj s Centri za socialno delo je v tem, da so se Romi privadili na osnovne higienske standarde, da so se vključili v osnovnošolsko izobraževanje, in poklicno usposabljanje, v programe javnih del ter opravili vozniške izpite. Projekt pa je prispeval tudi k izboljšanju odnosov med Romi in ne Romi, saj so bili med izvajalci Romi in ne Romi. S tem, da so odstranili smeti in uredili romsko naselje so prispevali k ekološki varnosti celega območja. REGIONALNI PROJEKT ZA JUGOVZHODNO EVROPO ZA POVEČANJE MOŽNOSTI ZA ZAPOSLOVANJE ROMOV/DELAVNICA ZA USPOSABLJANJE DELAVCEV LOKALNIH ZAVODOV ZA ZAPOSLOVANJE ZAPOSLITVENE MOŽNOSTI PRIPADNIKOV ROMSKE SKUPNOSTI Delavnica je potekala v Novem mestu, v času od 3- - 5- oktobra 2001. Cilji delavnice so bili izboljšanje možnosti za zaposlovanje Romov14, Vsebina in izjemno živahna razprava je pritegnila k aktivnemu sodelovanju vse udeležence delavnice, ki so vsi skupaj prispevali k uspešnemu poteku dela. Predstavitev projektov in primerov dobre prakse, predstavitev praktičnih izkušenj iz Slovenije in iz drugih držav (konkretno iz Švedske in Romunije) ter opredelitev najpomembnejših odprtih vprašanj skupaj s predlogi za delovanje v prihodnje pomenijo vsebinsko podlago za nadaljnje lokalne, državne in regionalne dejavnosti na področju zaposlovanja Romov v Sloveniji. k -k -k 'H Splošno informacijo o delavnici so povzeli naslednji mediji: ■ Lokalna TV/>Vaš Kanal« (Sreda, 3.10.2001) ■ TV Slovenija (Četi tek. -i. 10.2001) ■ «Studio D» /lokalni Radio ( Petek.5.10.2001) ■ Radio Slovenija (Četrtek, 4. 10.2001) ■ Časopis»Dolenjski list« (Sreda, 3.10.2001 in 10.10.2001) jW7pinve in arndivo. Ljubljono. 2001, šl. 38/39 309 Di-lavmci-: so sr. udi:i.i;žiu: - predstavniki območnih zavodov za zaposlovanje z območij v Sloveniji kjer živijo Romi - Predstavniki Zveze Romov Slovenije in predstavniki Romov z Dolenjskega - Predstavniki centrov za socialno delo - Predstavniki delodajalcev - Predstavnik Urada za narodnosti - Predstavnici Inštituta za narodnostna vprašanja - Dva eksperta iz tujine/: Alina Maric(LERNIA, Švedska) in Virgil Bitu (Foundation PAKIV, Romania). V uvodnem referatu je direktor območne enote Zavoda za zaposlovanje iz Novega mesta predstavil možnosti in konkretne programe za zaposlovanje Romov v Sloveniji. Ob razpravi o temi I (Kako lahko zavodi za zaposlovanje prispevajo k izboljšanju delovnih stikov z romsko skupnostjo) so udeleženci pričeli s primerjalno predstavitvijo izkušenj in posameznih problemov oz, možnosti in ovir za boljše delo. Čeprav so udeleženci delali ločeno v manjših delovnih skupinah, so si bile njihove ugotovitve v bistvu zelo sorodne. Glavna dilema, ki je povezana z ustavno in zakonsko ureditvijo pravice do (ne)opredeljevanja v smislu narodnostne pripadnosti ter zakonske ureditve varstva osebnih podatkov se je izoblikovala v obliki vprašanja brez odgovora: Ali naj bodo Romi opredeljeni kot posebna skupina znotraj nezaposlenih oseb in naj bodo torej upravičeni do posebnih pravic ali pa je rešitev v zagotovitvi enakega statusa, varstva in možnosti tako za Rome kot za vse druge brezposelne osebe. V okviru teme II (Kako lahko zavodi z zaposlovanje spodbujajo samoza-poslitev in zaposlovalne projekte znotraj romske skupnosti) je g.Virgil Bitu predstavil pridobitne projekte, ki trenutno potekajo v Romuniji, v njih pa so vključeni tudi Romi. Nato je povabil udeležence k izračunu dejanskih letnih stroškov države za brezposelno osebo, ki prejema socialno pomoč, v primerjavi s stroški odpiranja novih delovnih mest. Ob obravnavi teme III (Kako lahko zavodi za zaposlovanje razvijajo učinkovito strategijo za delodajalce glede zaposlovanja romske skupnosti) je direktorica podjetja Portoval iz Novega mesta, Silva Bajuk je predstavila programe za Rome, 310 Vero Klopčič: Nekoiere značilnosti sodobnega položaja Rornnv ki so potekali v okviru programa javnih del na Dolenjskem (predstavitev na CD, s slikami, grah in ilustracijami). Ob sodelovanju vseh udeležencev je ekspert Virgil Bitu pripravil seznam 12 točk o tem, kako izboljšati možnosti za zaposlovanje Romov'5. Splošni; opombi;, ugotovitvi; in pri poroči la dkuvnicl: - Udeleženci so se strinjali da se morajo ukrepi uresničevati postopoma. Zaradi nizke stopnje izobrazbe in pomanjkanja motivacije, mora usposabljanje Romov za zaposlovanje zajeti tudi odpravo nepismenosti, osnovnošolsko izobraževanje in tečaje za usposabljanje za mladino in odrasle. - V tem trenutku zajemajo možnosti za zaposlovanje Romov v Sloveniji predvsem vključevanje Romov v programe javnih del (npr. na področjih: ureditev bivalnih razmer, izobraževanje, kmetijstvo). - Možnosti za prihodnost so bodisi v vključevanju Romov v programe javnih del ali v oblikovanju posebnih podjetij oz. kooperativ , ki jih lahko upravljajo Romi ali ne-Romi. Predstavniki Romov so poudarili, da je za nadaljnja izboljšanja nujno pričeti s posebnimi tečaji o romski kulturi, identiteti in tracIiciji.Tako se bodo uslužbenci zaposleni v javnih službah seznanili tudi s kulturnimi značilnosti romske skupnosti, ne le s socialnimi problemi. - Predstavniki Romov so izrazili pripravljenost sodelovati z lokalnimi in državnimi ustanovami v prizadevanjih za izboljšanje možnosti za zaposlovanje Romov. Predlagali so, da bi bila Zveza Romov Slovenije kontaktna točka in posrednik med delodajalci in Romi, ki iščejo zaposlitev. - V zaključnem delu so se izoblikovali predlogi za najpomembnejše ukrepe, ki morajo biti vključeni v državno strategijo za zaposlovanje Romov v Sloveniji. V skladu z Vladnim programom za ' pomoč Romom" iz leta 1995, ■* ■* * 13 To so naslednje možnosti: - vključiti nove poklice v seznam poklicev; ■ oblikovati poseben sklad za podporo pridobitnim projektom in samozaposlitvenim projektom za Rome; - podpirati infrastrukturo in možnosti delovanja romskih nevladnih organizacij; - zadolžiti posamezno osebo na Zavodih za zaposlovanje za vprašanje Romov in ustvariti ustrezno mrežo stikov za to področje; ■ zaposliti Rome kot svetovalce v območnih zavodih za zaposlovanje; -zagotovit zaposlitev za Rome, ki so končali višjo stopnjo izobrazbe ali tečaje za poklicno usposabljanje; - spodbujati partnerstvo med Romi, nevladnimi organizacijami in državnimi ustanovami; - vključiti romske nevladne organizacije v postopek zaposlovanja Romov; - dari romskim nevladnim organizacijam status kontaktne točke med delodajalci in romskimi iskalci zaposlitve; - dati finančne olajšave za delodajalce, ki zaposlujejo Rome; - objaviti utadne dokumente o Romih in spoštovati sprejeta zagotovila; - organizirati posebne tečaje za poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo za Rome. RcTprnve in gradivo, ljubljena. 2001. Št. 38/39 311 so udeleženci predlagali sodelovanje med Romi in državnimi organi, lokalnimi oblastmi in ustanovami. - Primeri dobre prakse in doseženi rezultati na lokalni ravni morajo biti vključeni v nacionalni program in strategijo. Še posebej pomembno je, da se za uresničitev programov in strategij določi način ustrezne oblike financiranja iz proračuna. RAZVOJ MODELOV ZA IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE ROMOV Z NAMENOM ZAGOTOVITI POVEČANJE REDNEGA ZAPOSLOVANJE Že sedaj je možno opredeliti nekatere pozitivne značilnosti delavnice za razvoj modelov za izobraževanje in zaposlovanje Romov z namenom zagotoviti povečanje rednega zaposlovanja: - To je bila priložnost za direktne kontakte predstavnikov območnih zavodov za zaposlovanje z območij v Sloveniji kjer živijo Romi, za spoznavanje, izmenjavo izkušenj in primerjavo z izkušnjami iz drugih držav; - Pomemben rezultat delavnice je v tetn da je omogočila in olajšala stike med Romi, romskimi društvi in uslužbenci javnih ustanov, še posebej v območnih zavodih za zaposlovanje in v centrih za socialno delo; - Delavnica je okrepila obstoječe sodelovanje in mrežo stikov ter poudarila potrebo po razvoju in učinkovitem oblikovanju in izvajanju nacionalne strategije za zaposlovanje Romov v Sloveniji. V letu 2001 se je pričel projekt Inštituta za narodnostna vprašanja »Razvoj modelov za izobraževanje in usposabljanje Romov z namenom zagotoviti povečanje rednega zaposlovanje«, ki izhaja iz rezultatov opravljenih študij o možnih poteh izboljšanja položaja romske skupnosti in temelji na nadaljevanju sodelovanja s sorodnimi ustanovami16. Projekt opredeli in identificira odprta vprašanja pri zaposlovanju Romov kot težje zaposljive skupine in dosedanje načine za odpravo d iskrim inatornih praks v posameznih konkretnih okoljih. V zaključni fazi projekta bodo oblikovani predlogi metod in ukrepov za razvoj celovite strategije R Slovenije na področju oblikovanja modelov izobraževanja in usposabljanja Romov 17. -k •* * Projekt o Romih v procesih evropske integracije v okviru Pakta za Stabilnost v J V Kvropi (Izvajalci Inštitut za narodnostna vprašanja. Avstrijski Inštitut za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo, Izpostava v Ljubljani. Inštitut Za migracije in narodnosti iz Zagreba). '' Raziskovalni projekt «Razvoj modelov za izobraževanje in usposabljanje Romov z namenom zagotovili povečanje rednega zaposlovanja»(odgovorna nosilka mag. Vera Klopčič) v okviru Ciljnega raziskovalnega pro-giama (CRP) sofinancirata Ministrstvo a šolstvo, znanosi in šport ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 312 Vero Klopčič: Nekoiere značilnosti sodobnega položaja Rornnv Projekt je usmerjen v analizo ali so v praksi uresničene možnosti, ki jih nudijo mednarodni dokumenti, ustavna zagotovila in sprejete programske usmeritve v Sloveniji, ki dajejo podlago za izvajanje ustreznih konkretnih ukrepov za izboljšanje dejanskega položaja Romov v Sloveniji na področju izobraževanja in usposabljanja za zaposlovanje. Na podlagi rezultatov projekta bo možno pripraviti konkretne predloge za sofinanciranje projekta iz mednarodnih virov, saj v Evropi poteka vrsta projektov za varstvo romske skupnosti, preprečevanje diskriminacije in odpravo predsodkov, tako v okviru Sveta Evrope in Evropske skupnosti (program PHARE), kot tudi drugih mednarodnih ustanov in organizacij. ftnTprnve a>odivo. ljubljona. 2001. Š1 38/39 313 Viri South Ease Europe Regional Project to Promote Employment Opportunities for Roma, Workshop I - Slovenia, Training workshop for the staff of local employment services working with Roma jobseekers, Novo Mesto, 3-5 October 2001, Final Report Zaščita Manjšin, Poročilo Open Society Institute/Zavod za odprto družbo o spremljanju pridruževanja EU, Ljubljana 2001 Vladni program Republike Slovenije za zaposlovanje Romov »Enakost možnosti«, 2000 Manjšinske pravice in varstvo manjšin, poročilo Evropske Unije iz leta 2001 o napredku v državah kandidatkah Vera Klopčič: Romi-Evropska manjšina, Razprave in gradivo 36/37, str 173-184 Brezpravni Romi, Teja Oblak, MAG št.44, 30.oktober 2001, str 60-63 _. GÜNTHER PALLAVER Die Südtiroler Volkspartei Erfolgreiches Modell einer ethnoregionalen Partei. Trends und Perspektiven* Etwa 85% der deutsch- und etwa 60% der lad in dischsp räch igen Bevölkerung Südtirols wählt die SVP. Sie ist eine erfolgreiche. interklassistische (im wesentlichen konservative) ethnische Sammelpartei mit einem außergewöhnlich hohen Organisationsgrad (40%). Bei allen Landtags wählen seit 1948 hat sie inaner die absolute Mehrheit der Stimmen erzielt Ihr Erfolg läßt sich historisch begründen, liegt aber ror allem in ihrer Politik der ethnischen Spannung, in der Durchdringung aller politischen Subsysteme, in ihrer Politik der Anreize und dem ethnischen Verlretungsmonopol nach außen. Seit einiger Zeit läßt sich eine Entiricklung ron einer rein ethnischen Sammelpartei hin zu einer alle Sprachgruppen umfassenden Regionalpartei feststellen Stichwörter. Südtitol, Politische Parteien Ji žnotikoi.SKA l,rin>SSA STRANKA PKI.MI K ( s|>) sM I I \OKEGIO\Al.M\ STHANKA. TRRNffl IN PERSPt-KTIVF- Južnotirolsko ljudsko stranko voli kakih 85 % nemško- in tudi kakih 60 % ladinsko - govorečih prebivalcev Južne Tirolske. Stranka je uspešna medrazredna (v bistvu konservativna) etnična zbirna stranka z izjemno razvito organizacijsko strukturo (40%). Na vseh deželnih volitvah od ¡948 dalje je zmeraj osvojila absolutno večino. Njen uspeh si lahko razložimo tudi iz zgodovinskih dejstev, vendar izhaja predvsem iz njene politike etnične napetosti, iz tega da je prežeta v vse politične snbsisteme. iz njene aktivne politike in monopolnega položaja pri etničnem zastopanju Že neka časa se razvija iz čisto etnične zbirne stranke v zbirno regionalno stranko vseh jezikovnih skupin Ključne besede: Južna Tirolska* politične stranke 315 1. DIE SVP, EINE ERFOLGREICHE PARTEI Die Südtiroler Volkspartei1 ist eine erfolgreiche Partei. Bei allen Landtagswahlen seit 1948 hat sie immer die absolute Mehrheit an Scimmen und Mandaten erreicht, seit 1948 stellt sie ununterbrochen den Landeshauptmann.2 Tabelle 1: SVP-Wahlergebmsse ¡in %} bei den Londlcgswahlen 1948-1998 1948 1952 1956 i960 1964 1968 1973 1978 1983 1988 1993 1998 67,6 64,7 64,4 63,8 61,27 60,69 56,42 61,2 59,44 60.38 52,0 56,6 ¡Quelle: Südliio Handbuch [i8|1Q99 Obgleich die SVP landesweit sehr gute Ergebnisse erzielt, liegen ihre Hochburgen in den am meisten agrarisch strukturierten Gemeinden. In diesen erzielte sie bis 1973 stets über 90% der Stimmen. Einen merklichen Bruch gab es erst bei den Landtagswahlen von 1993, als die SVP wegen der starken Konkurrenz von rechts (Union für Südtirol, Die Freiheitlichen) deutliche Stimmenverluste hinnehmen musste und in den Agrargemeinden nur mehr 70% der Stimmen erzielte. 1993 erzielte die SVP mit 52,0% auch ihr schlechtes Landtagswahl-Ergebnis. Ihre Verluste mit über 14% fielen in den Agrargemeinden deutlich höher aus als in den Industrie- und Dienstleistungsgemeinden. Von diesem Rückgang in den Agrargemeinden konnte sich die SVP bei den darauffolgenden Wahlen im Jahre 1998 nur geringfügig erholen. In diesen Gemeinden fielen die Gewinne niedriger aus als in den Industrie- und Dienstleistungsgemeinden. * * Präsentiert beim 11. österreichischen Volksgruppenkongress. Ossiach 21-23. September 2000 1 Über die Südtiroler Volkspartei gibt es eine Reihe von Publikationen unterschiedlicher Qunlitär. Die umfassendste politikwissenschaftliche Studie hat Holzer (1991 und 199H) geliefert. Daneben gibt es eher deskriptive bis parteiimmanente Arbeiten, unter anderem v <>n Cruber (19? 0- Pähl (19;9) und l.i.1 (1991 )■ Mayr 0997) beschäftigt sich mir den Frauen in der SVP. Interessant sind vergleichende Siudien mit anderen Minderheitenparieien. etwa jene mit den Ungarn in der Slowakei. Vgl dazu Minärik (1999). 2 Karl lockert (1948-1956), Alois Pupp (1956-1960); Silvias Magnago (1960-19S9); Luis Dumwalder (seit 1989) 3:6 Günther Pollaver: Die Südliroler Volksporlei Erfolgreiches Modell einer Tabelle 2: SVP-Ergebnisse in Agrar-, Industrie- und Dienstleialungsgemeinden 1948- 1998 Jahr Agrargemeinden Industriegemeinden Dienstleistungsgemeinden 1948 94,32 48,60 49,25 1952 93,00 45,69 46,43 1956 93,85 45,56 46,43 i960 93,35 44,76 45,65 1964 93,25 42,41 42,77 1968 92,99 42,12 42,56 1973 86,52 39,96 40,04 1978 89,70 43,67 44,25 1983 85,45 71,39 43,36 1988 87,11 71,87 43,54 1993 72,92 72,27 36,03 1998 76,46 76,82 39,84 Ouelte: Zusammengesie'l! noch Dolen bei Su.mmeie; 1999 Umgekehrt liegen die Wahlergebnisse in den Industrie- und Dienscleistnngsgemeinden deutlich unter denen in den Agrargemeinden. Insbesondere die Konkurrenz von Sozialdemokratischen Parteien (SFP, SPS) in den 70er Jahren ließ den Anteil der SVP in den Industrie- und Dienstleistungsgemeinden etwas zurückgehen. Die starke Zunahme in den Industriegemeinden ab 1983 ist darauf zurückzuführen, dass Gemeinden mit einem hohen Italieneranteil wie Bozen in die Kategorie der Dienstleistungsgemeinden überführt wurden (1993 kam die Stadt Bruneck dazu). Im Zeitraum von 1948 bis 1998 hat die SVP in den Agrargemeinden um 17,86 Punkte und in den Dienstleistungsgemeinden um 9,41 Punkte an Wählerinnenkonsens verloren, dafür in den Industriegemeinden um 28,27 Punkte dazu gewonnen. Aus den Wahlergebnissen in den ladinischen Gemeinden lässt sich im wesentlichen derselbe Trend wie in den deutschsprachigen Gemeinden verfolgen, allerdings mit dem Unterschied, dass die SVP in diesen Gemeinden um rund 25% weniger an Stimmen erhält (Summerer 1999, 124). g-rznrave in gracWo L[ubl|ona 2001.^ 38/39 317 Seit clei" Pai teireform von 1964, die den Wechsel von einer Honoratiorenpartei zu einer Massen- und Apparatspartei kennzeichnet (Holzer/Schweigler 1998, 167) waren die Mitgliederzahlen bis 1992 stetig im Steigen begriffen.3 1964, im Jahr der Parteireform, hatte die SVP 35,000 Mitglieder, die 1989 auf über 80.000 anstiegen. Das bedeutet, dass sich innerhalb von 25 Jahren der Mitgliederstand mehr als verdoppelt hat (Holzer 1991, 116-118). Während die Anzahl der Mitglieder 1991 81.000 betrug, sanken die eingeschriebenen Parteimitglieder zu Beginn der 90er Jahre, um sich ab 1996 zwischen 70.000 und 72.000 zu stabilisieren. Im Jahre 2000 sank der Mitgliederstand auf 69.000. Tabelle 3: Entwicklung der Mitgliede.'zahlen 1996-2000 Jahr 1996 1997 1998 1999 2000 72.000 72.000 71.000 71.000 69.000* Quelle: Milleilung der SVP 2000 Auf Grund der hohen Mitgliederzahlen lag der Organisationsgrad der SVP (Verhältnis Wählerinnen bei Landtagswahlen und Mitgliedern) lange zwischen 40 und -IS %. 1993 big dieser sogar bei 48,8 %, nachdem die SVP im Vergleich zum Wahljahr 1988 fast 25-000 Stimmen einbüßte. 1998 fiel der Organisationsgrad auf 41,5 %■ Das bedeutet, dass fast jede/r zweite Wählerin Mitglied der SVP ist. Damit nimmt die SVP nicht nur in Südtirol, sondern auf europäischer Ebene eine absolute Spitzenposition ein. In anderen europäischen Ländern liegt der Organisationsgrad bei höchstens der Hälfte. Nur andere Agrarparteien erreichen annähernde Werte der SVP. Tabelle 4: Organisationsgrad 1964-1998 Jahr 1964 1968 1973 1978 1983 1988 1993 1998 26,3% 32,0% 38,5% 39,5% 43,5% 43,4% 48,8% 41,5% Quelle Holzer 1991 und Angaben der SVP 2000 * * * 3 Die offizielle]"» Zahlen gehen seil jeher als etwas überhöhl. 3:6 Günther Pollaver: Die Südliroler Volksporlei Erfolgreiches Modell einer Tabelle 5: landlagswahlen 1948 - 1998: Prozentsätze und Anzahl der Mondate der Landtag-sparleien Jahr 1948 1952 1956 i960 1964 1968 1973 1978 1983 1988 19 93 1998 Anzahl Mandate 20 22 22 22 25 25 34 34 35 35 35 35 svp 67.60 13 64,76 15 (n,40 15 63.86 15 61.27 16 60.69 16 56.42 20 61.27 21 59.44 22 60,38 22 52.04 19 56.60 21 dc/ppi 1 10,78 2 13,72 3 14,35 3 14,61 3 13,52 3 14,40 4 14,08 5 10,79 4 9,55 3 9,07 3 4.43 2 2.7 1 l'.si 2 4.99 1 5.73 1 5.62 1 5.90 1 5,3« 1 7,18 2 5,64 2 3.35 1 3.91 1 4,03 1 pci/pds 3 3.96 1 3.07 1 2,18 1 3,14 1 3.68 1 5.97 1 5,69 2 7,04 5 5.61 2 3,01 L 2.94 1 3.5 1 ps di 4 3, i6 1 4.03 1 3.64 1 3.82 1 3.44 } 2.29 1 psij 3.os 1 Pl.l 5 2,47 1 2,58 1 msi/an 6 2.94 1 4,78 1 6,02 1 7.09 1 6.22 J 4ß6 1 4,02 1 2.92 1 5.88 2 10,29 4 11.64 4 97 3 TU]1 2.40 1 Sl-p 1,71 1 sps 5,14 2 2,22 1 Grüne 7 3/>5 1 4,52 2 (>,72 2 6,92 2 6.5 i pdu/h'ss 1.33 1 2,44 1 1,35 1 PRi 9 2,06 1 urs 10 2,54 1 2.29 1 4,so 2 5,5 2 [■'reiheit liehe 6.06 2 2.5 1 LN 2,96 } Lad ins 11 1.97 1 3.6 1 ucaa 1,74 1 Unitalia 1.8 1 l.ista Civica 3.7 Quelle: Zu som menge siel Ii cus Doten im Südfi rot Hand buch [! 9] 19W poZnrnvp in gfdcivo. Liubljong 2001, sí. 38/39 319 A bkürzungsucrzeich n is SVP: Südtiroler Volkspartei; DC: Democrazia Cristiana; PPAA: Partito Popolare dell'Alto Adige; PSI: Partito Socialista Italiano; PCI: Partito Comunista Italiano; PDS: Partito Democrático clella Siniscra; PSDI: Partito Socialista Democrático Italiano; PSLI: Partito Socialista Lavoratori Italiani; MSI: Movimento Sociale Italiano; AN: Alleanza Nazionale; TMP: Tiroler Heimatpartei; SPP: Soziale Fortschrittspartei; SPS: Sozialdemokratische Partei Südtirols; PDU: Partei der Unabhängigen; FPS: Freiheitliche Partei Südtirols; PRI: Partito Repubblicano Italiano; UfS: Union für Südtirol; LN: Lega Nord; UCAA: Unione di centro Alto Adige; UCAA; Unione Centro Alto Adige; I) Centro UDA: Unione Democrática dell'Alto Adige * * * 1 1993 hat die DC als Pín ula Popohtre Alto Adige kandidiert, 199S als Popolari-Aho Adige Domuni -196S haue der PSI mit dem PSDI ein Wahlbündnis geschlossen: 1998 haben die Sociahsti Italiani (St) in einem Wahlbündnis mit den Democratia di Sinislra und dem Partim Republicano kandidiert. 3 1993 hat der PCI als Partito Democrática della Sinislra kandidier!. 199S als Progen o Centrosinistra. einem Wahlbündnis zwischen PDS/Democratici di Sinsitra, Partito Repnbblicano, Sociahsti Italiani. '' Der PSDI hui 1968 zusammen mit dem PSI kandidier! ^ 1998 haben / Liberali gemeinsam mit Alleanza Nationale kandidiert. ^ 1998 kamdiene der MSI als Alleanza Nazionale. ' 1978 kandidierte die Bewegung Nein- Linke/h'noca Sinislra, 1983 als Alternative liste für das andere Südtirol/Listet Alternativa per l'altro Sndtirolo-pesc. 19S8 als Grün-Alternative l.iste/l.isla Verde Aliernativi. ab 1993 als Verdi-Griine-Verc. Die Partei der Unabhängigem kandidierte 19S8 als freiheitliche Partei Südtirols ^ Oer Partito Repubblicano kandidierte 199S gemeinsam mil den Democratici di Sniisira und den Socicdisti Italiani. 10 1983 kandidierte der Wahlverband des Heimalbu ndes (WdH), I9SS der Siidtirolcr Heimaibund, 1993 die ! inon für Siidtirol 199R kandidierten die Lathns mi; der Demokratischen Partei Südtirols. Neben Vernetem der Zivilgesellschaft kandididetie unter diesem Namen Forza Italia (Fl) und der Centro Cristiano Democrático (CCD). Ote Partei // Ccntro-Lhiione Democrática dell'Alto Adige entsteht aus einer Spaliung des PPI in Siidtirol und steht der gesamtstaatlichen Partei CDU nahe. 3:6 Günther Pollaver: Die Südliroler Volksporlei Erfolgreiches Modell einer Nach Sartoris Klassifizierung der Parteiensysteme kann die SVp als eine prä-clominante Partei bezeichnet weiden. Sanori versteht unter einer prädominanten eine Partei, die über mehrere Legislaturperioden hinweg bei demokratischen Wahlen eine solche Mehrheit an Sitzen erzielt, dass diese allein regieren kann (Sartori 1982, 69). In Südtirol gibt es neben der SVP zwar eine Reihe von anderen Parteien, die als legitime Konkurrenten und als effektive Antagonisten der SVP auftreten, ohne daß es bis heute überhaupt zu Anzeichen einer Alternanz gekommen wäre. Die SVP gewinnt ihre prädominante Position in einem Mehrparteiensystem, im Südtiroler Landtag waren seit 1948 von einem Minimum von sechs (1948) bis zu einem Maximum von elf Parteien (1998) vertreten. Dennoch muss die Anzahl der Parteien etwas differenziert betrachtet werden. Wichtig ist zuallererst festzustellen, class che SVP eine ethnische Partei ist. Laut Parteiprogramm vertritt sie die Interessen der deutsch- und ladinischsprachigen Sudtiroler, nicht jene der Italiener. Diese Einschränkung auf die deutsch- und ladinischsprachigen Südtiroler weist auf das zentrale ethnische Cleavages im Parteiensystem Südtirols hin. Dies bedeutet, class es ethnisch abgegrenzte politische Arenas gibt und dass die SVP und mit ihr alle anderen deutschsprachigen Parteien nicht in Wettbewerb zu italienischsprachigen Parteien treten. Deshalb kann in Südtirol von zwei bzw. drei nach ethnischen Grundsätzen getrennten politischen Arenen gesprochen werden, die sich erst in einem zweiten Moment in weitere Subarenas aufteilen. Von den Grünen als relativ junge Bewegung/Partei einmal abgesehen, die von ihrem Selbstverständnis, von ihrer Politik und von ihrer Wählerinnenstruktur her als eine interethnische Bewegung / Partei zu bezeichnen ist (vgl. Reiterer 1998), durchzieht dieses ethnische Cleavage sämtliche elektorale Arenen. Wenn wir die Parteien nach ethnischen Kategorien zuordnen, so können wir feststellen, daß die SVP über viele Jahre hinweg als einzige "deutschsprachige" Partei im Landrag vertreten war. In den elf Legislaturperioden von 1948 bis 1998 war die SVP fünf Mal als einzige deutschsprachige Partei im Landtag vertreten. Von 1948 bis i960 hatte sie den objektiven politischen Alleinvertretungsanspruch der deutsch- und mit Einschränkung der ladinischsprachigen Bevölkerung. Erstmals bei den Landtagswahlen von 1964 trat eine deutschsprachige Konkurrenz, die Tiroler Heimatpartei, in die politische Arena (2,40 %). Sämtliche deutschsprachige Oppositionspartei^ die bis heute im Landtag vertreten waren, haben in Summe nie mehr als 11 % der Stimmen auf sich vereinen können (1993: Die Freiheitlichen 6,06 %, Union für Südtirol 4,80 %)■ Zählt man zu diesen ethnischen Parteien noch die deutschsprachigen Wähler ^qjriínye in qrcdivo, l¡ubiiong 2001. si 36/39 321 und Wählerinnen der Grünen hinzu, und noch etwa weitere zwei Prozent "andere" (PDS, DPS, usw.), so kommt man (1998) auf etwa 15 %■ Bis vor den Landtagswahlen im Jahr 1993 lag dieser Prozentsatz immer unter 10, Dies bedeutet, daß die SVP heute im Landesparlament gut 80% der deutschsprachigen und etwa 60% der ladinischsprachigen Bevölkerung vertritt. Unter diesen Aspekten kann die SVP nicht nur als prädominante Partei eingestuft werden, sondern als hegemoniale Partei, Allerdings gibt es zu dieser Typologisierung Sartoris einen Unterschied. Laut Sartori besteht in einem solchen Fall weder ein formeller noch ein de facto politischer Wettbewerb. Andere Parteien können zwar existieren, aber den Satellitenparteien wird nicht zugestanden, mit der hegemonialen Partei unter Bedingungen des Wettbewerbs und der Gleichheit zu konkurrenzieren. Eine Ablöse der hegemonialen Partei ist gar nicht vorgesehen, ihre Hegemonie wird nicht in Frage gestellt (Sartori 1982, 70). Tabelle 6: Sprachgruppenverhällns der Abgeordneten im Südliroier '.andtog: Londtogswohlen igpö Dt. Sprach gruppc [tal. Sprachgruppe Lad Sprachgruppe SVP 2) Alleanza Naziortalc 3 Ltdt'ns l Union für Südtirol 2 Grüne ) Grüne 1 Lista Civieu/n/CCD 1 Die Frcihcillichcn 1 Pro gen o CemrosiniMra Mitte Links Projekt 1 Popolari-AADomani 1 Ufíitalia 1 II Centro 1 Summe 2^ 9 1 Sprachgruppe Landtags^, alilcn 1998 Pozent Volkszählung 1991 Deutsch 25 71,43 68.0% Italienisch 9 25.71 27,6% Ladinisch 1 2,86 4,4% Quelle: Südtlrol Hondbuch [1 liie l.aw on Hungarians l.ivmg in Neighboui ing Courunt-s and issues of hihiieral cooperation. BudapcM, 22 December 2001. /i 14 Zakonu (LXI1. iz lelo 2001 i o Modžorih. ki živijo v sosednjih držovoh no roh nih parlamentih. Aktualnost te problematike potrjuje tudi veliko zanimanje (zlasti v Evropi, pa tudi drugje po svetu) za politiko Republike irske do Ircev v tujini ter za sprejem omenjenega madžarskega zakona in za bodočo prakso Republike Madžarske pri njegovem izvajanju. Interes in odgovornost držav, da skrbijo za svoje rojake v tujini (kot ju npr. urejata tretji odstavek 6. člena madžarske ustave ali 5- člen slovenske ustave), nista sporna z gledišča različnih obstoječih dvostranskih in multilateralnih sporazumov in dokumentov o položaju in zaščiti narodnih manjšin (npr. Združenih narodov, OVSE, Sveta Evrope). Verjetno so prav dvostranski sporazumi najboljši način za urejanje «manjšinskih vprašanj« med državami. Takšni sporazumi omogočajo, cla se države dogovorijo o urejanju zaščite narodnih manjšin pa tudi o uresničevanju obveznosti države »matičnega naroda«,2 da skrbi za »svoje« narodne manjšine v zamejstvu. Vse večja etnična pluralnost sodobnih družb, povečana komunikacija in mobilnost ljudi ter tudi omenjena skrb za tsonarodn-jake« v tujini (ne le v zamejstvu) so razlogi, zaradi katerih bi si žele);, da bi mednarodni sporazumi in drugi dokumenti opredelili tudi kar najvišje standarde zaščite tudi za migrante in njihove skupnosti - t.i. »nove« oz. »novodobne manjšine.« Pri tem bi se lahko zgledovali po mednarodnih dokumentih in pogodbah, ki urejajo mednarodne standarde zaščite za (tradicionalne) narodne manjšine (kot sta npr. okvirna konvencija Sveta Evrope za zaščito manjšin ali evropska listina za zaščito manjšinskih ali regionalnih jezikov, pa tudi različne dvostranske pogodbe). Dvostranski meddržavni sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji iz leta 1992 velja v Evropi v tem okviru kot zgleden primer urejanja manjšinske problematike in z dogovorom med državama zagotavlja najvišje standarde manjšinskega varstva. Če bi šlo v zakonu, ki ga je sprejela Madžarska, le za konkretizacijo določb in njenih obveznosti iz veljavnih dvostranskih in večstranskih mednarodnih sporazumov, ta zakon sploh ne bi bil problematičen. Mogoče bi se pojavilo kakšno razmišljanje o tem, če je tak zakon sploh potreben, posebnih kritik in negodovanja pa v drugih državah in v mednarodni skupnosti zagotovo ne bi izzval. Zakon o Madžarih, ki živijo v sosednjih državah, pa je ta prag prestopil in bi lahko s posameznimi določbami (pri tem je veliko odvisno od načina njihovega izvajanja) pomeni) celo vmešavanje v notranje zadeve drugih držav. (V skladu z veljavno mednarodno prakso velja namreč zaščita narodnih manjšin za notranjepravno vprašanje, čeprav bi morale države pri njegovem urejanju upoštevati veljavne * * * - čeprav mogoče nista najbolj posrečena, sta se izraza »matični narod« in "matična država- že dodobra vsidrala v slovenščini in tudi v slovimski strokovni terminologiji. jfozprave in grodivo. Ljubljana, 2001, šl. 38/39 415 mednarodne standarde.) Zlasti pa bi tn zakon lahko bil sporen, če bi ga v kontekstu tragičnih zgodovinskih izkušenj v Evropi,'5 razlagali kot prikriti izraz madžarske ekspanzionistiČne in hegemonistične politike do sosednjih držav. V tem primeru bi si ga namreč lahko razlagali kot neposredni pritisk na posamezno državo, v katerih položaj in zaščita madžarske narodne manjšine nista ustrezno urejena, pa rudi kot potencialno orodje za destabilizacijo teh držav, čeprav to verjetno ni bil namen zakonodajalca, ki se v preambuli zakona sklicuje na ustavo, mednarodnopravne standarde in dokumente ter na vlogo človekovih pravic in zaščite manjšin v okviru evropskih integracijskih procesov. Vseeno pa takšne interpretacije lahko negativno vplivajo tudi na medsebojno zaupanje ter s tem na stabilnost in mir v širši regiji. Ko na kratko pogledamo posamezne določbe madžarskega zakona, ki so zlasti izzvale reakcije, je potrebno najprej omeniti določbo prvega odstavka 1. člena, ki določa, da se zakon »nanaša na osebe, ki niso madžarski državljani, so se pa opredelili za pripadnike madžarske narodnosti, z bivališčem v Republiki HrvaŠki, Zvezni republiki Jugoslaviji, Romuniji, Republiki Sloveniji, Republiki Slovaški in Ukrajini, in ki: - svojega madžarskega državljanstva niso izgubili s prostovoljno odpovedjo, - nimajo dovoljenja, ki bi jim dajalo pravico do stalnega bivanja na Madžarskem.«71 V citiranem besedilu najprej zbode v oči dejstvo, da zakon ne omenja Republike Avstrije med sosednjimi državami, v katerih živijo madžarska narodna manjšina oz. »pripadniki madžarske narodnosti,« na katere se nanaša ta zakon. To je presenetljivo, saj v Avstriji pripadniki madžarske narodnosti tradicionalno živijo. Domnevamo, da je takšna rešitev posledica trenutnih zunanjepolitičnih interesov Madžarske in njenih teženj, da čimprej postane članica Evropske unije. Pričakovane (negativne) avstrijske reakcije bi namreč lahko ogrozile omenjene madžarske interese. Vendar to ne opravičuje diskriminatornosti, ki se je pojavila v sprejetem, zakonu. Ta namreč «pripadnike madžarske narodnosti« v sosednjih -k * -k. ^ Pri tem mislim zkt.sli fltf nacistično Nemčijo in način, kako je la uporabila »nerešeno nemško vprašanje« in položaj nemških manjiin kol povod za svojo agresivno politiko, pa tudi na nedavne izkušnje iz nekdanje Jugoslavije. ^ Besedilo »Zakona LX11. iz leta 2001 o Madžarih, ki živijo v sosednjih državah.« ki ga je madžarski parlament sprejel 19. juniju 2001. je citirano po neuradnem prevodu besedila zakona, ki je bil pripravljen za potrebe državnih institucij Republike Slovenije. Vsi konkretni komentarji se nanašajo na ta prevod let na delovni angleški prevod zakona, s katerim je razpolagala »Beneška komisija.« Avtor se opravičuje za morebitne netočnosti, ki bi lahko izhajale iz nenalančnih prevodov, saj zaradi neznanja madžarskega jezika ni mogel analizirati zakona v izvornem besedilu. 4 16 Zakonu |LXH iz iela 2001) o Madžarih, ki živio v sosednjih državah no rob državah zdaj različno obravnava.5 (Pri tem zanemarimo nerodnost, da nekatere države zakon navaja s celotnim uradnim imenom, drugih pa ne. Prav tako se v tem kratkem prispevku ne bomo ukvarjali z različnimi možnimi razlagami aline-je a) citirane določbe.) Vprašljiva bi lahko bila rudi določba prvega odstavka 2. člena zakona, ki zagotavlja osebam, za katere velja ca zakon, ugodnosti in subvencije tudi »v kraju svojega bivališča v sosednji državi...« Vendar pa določbe drugega poglavja zakona, ki določajo »Ugodnosti in subvencije, ki jih lahko pridobijo osebe, za katere velja ta zakon« niso sporne, še zlasti če upoštevamo drugi odstavek 2. člena, ki izrecno določa, da se določbe tega zakona «uporabljajo tako, da ne kršijo obveznosti, ki jih je Republika Madžarska prevzela v mednarodnih pogodbah,« med te obveznosti pa sodi tudi upoštevanje načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Tako bi kot morebitno slabost zakonu lahko očitali le, da v 18. členu (»Podpora zamejskih organizacij«) ne določa izrecno, da se podpora namenja le za tiste »organizacije, ki pomagajo pri doseganju ciljev madžarskih narodnih skupnosti, živečih v sosednjih državah«, ki delujejo v skladu s pravnim redom teh demokratičnih držav. Določene pomisleke torej lahko zbudi zlasti način uresničevanja posameznih pravic in ugodnosti pripadnikov madžarske narodnosti, ki živijo v sosednjih državah, če bi ta posegel v pravni red teh držav, na kar v svojem mnenju (št. 40202/018-03 z dne, 09.11.2001) opozarja tudi Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti. Podobne težave bi se lahko pojavile rudi glede postopka in načina izdajanja »madžarske izkaznice« oziroma »madžarske izkaznice za družinskega člana« ter vloge madžarskih konzularnih in diplomatskih predstavništev v sosednjih državah pri tem. Zato bi bilo po mojem mnenju prav, da se o izvajanju zakona v konkretni državi Madžarska posebej dogovori z vsako posamezno sosednjo državo. Ta kratek komentar lahko končamo s splošno ugotovitvijo, da sta interes in skrb Republike Madžarske za madžarske narodne manjšine v sosednjih državah legitimna. Verjetno pa glede na omenjene negativne reakcije enostransko urejanje problematike s sprejemom obravnavanega zakona ni bil najbolj posrečen način uresničevanja madžarskih nacionalnih interesov na področju zaščite madžarske manjšine v sosednjih državah. Bilateralni sporazumi o sodelovanju in zaščiti (narodnih) manjšin bi utegnili biti bolj primeren način razreševanja manjšinske problematike, pri čemer bi slovensko-madžarski dvostranski sporazum -k -k -k 5 Tak očitek pa seveda pomeni, da hi omenjeni zakon lahko kršil veljavne mednaiodnopravne standarde (npr. M. člen evropske konvencije o človekovih pravicah. 2. člen mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah) glede prepovedi diskriminacije., kar bi lahko bila podlaga za njegovo izpodbijanje oz. izpodbijanje odločitev in odločb. sprejetih na podlagi tega zakona pred mednarodnimi forumi oz. sodišči. gnzprove in gradivo, Liubljono, 2001, Si. 38/39 417 služil kot vzor in morebiti tudi kot primeren model. S temi prizadevanji pa bi lahko Republika Madžarska prispevala tudi k uveljavljanju višjih standardov zaščite narodnih manjšin v multilateralnih mednarodnih dokumentih, za kar je življenjsko zainteresirana tudi slovenska država. Mitja Žagar a : 8 Zakon 1X11. \r loto 2001 o Modžorih. ki živi|Q v sosednjih državah ZAKON DCII.IZ LETA 2001 0 MADŽARIH, KI ŽIVIJO V SOSEDNJIH DRŽAVAH * (Neuradni prevod) Parlament je zaradi uveljavljanja odgovornosti Republike Madžarske do zamejskih Madžarov, opredeljene v (3). odstavku 6. člena Ustave, z namenom pospešitve negovanja in razvijanja njihovega vsestranskega sodelovanja z Madžarsko, upoštevaje evropska integracijska prizadevanja Republike Madžarske in temeljna načela mednarodnih organizacij, predvsem Sveta Evrope in Evropske unije v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in zaščito manjšinskih pravic, glede na splošno sprejete predpise mednarodnega prava In obveznosti mednarodnega prava, ki jih je Republika Madžarska prevzela, glede na razvijanje dvostranskega in multilateralnega dobrososedskega odnosa in regionalnega sodelovanja znotraj območja Srednje Evrope, na krepitev stabilizacijske vloge Madžarske, zaradi zagotavljanja v sosednjih državah živo cm Madžarom pripadnosti k enotnemu madžarskemu narodu, blaginje v njihovi domovini ter narodne identitete, na pobudo in na podlagi predlogov Madžarske stalne konference, kot usklajevalnega telesa, ki deluje za ohranjanje in krepitve narodne identitete madžarskih skupnosti, živečih v sosednjih državah, ne da bi posegal v ugodnosti in subvencije, ki jih pripadnikom madžarske narodnosti, ki živijo zunaj meja v drugih delih sveta, že zagotavljajo predpisi, sprejel naslednji zakon: I. POGLAVJE SPLOŠNA DOLOČILA Veljavnost zakona 1. člen (1) Zakon se nanaša na osebe, ki niso madžarski državljani, so se pa opredelili za pripadnike madžarske narodnosti, z b:vaSiščem v Republiki Hrvaški, Zvezni republik: Jugoslaviji, Romuniji, Republiki Sloveniji, Republiki Slovaški in Ukrajini, in ki a) svojega madžarskega državljanstva niso izgubili s prostovoljno odpovedjo. b) nimajo dovoljenja, ki bi jim dajalo pravico do stalnega bivanja na Madžarskem. (2) Veljavnost tega zakona zajema zakonca, ki živi skupaj z osebo iz (1). odstavka in mladoletne otroke, ki se vzgajajo v njunem skupnem gospodinjstvu tudi v primeru, če sicer niso madžarske narodnosti. (3) Veljavnost tega zakona zajema tudi sodelovanje z organizacijami iz 13, 17., 18. in 25. člena oziroma njihovo podpiranje. 2. člen (1) Oseba, za katero velja ta zakon, je na ozemlju Republike Madžarske oziroma v kraju svojega bivališča v sosednji državi, ob pogojih iz tega zakona, deležna ugodnosti in subvencij na podlagi izkaznice iz 19. člena, (2) Določbe zakona se uporabljajo tako, da se ne kršijo obveznosti, ki jih je Republika Madžarska prevzela v mednarodnih pogodbah. -k * -k Parlament je zakon sprejel na svoji seji 19. junija 2001 jozprave in gradivo, Ljubljana, 2001, šl. 38/39 419 (3) Ugodnosti in možnosti pridobitve subvencij iz tega zakona ne posegajo v ugodnosti in možnosti pridobitve subvencij, ki so pripadnikom madžarske narodnosti, ki živijo kjerkoli v drugih delih sveta in ki nimajo madžarskega državljanstva, že zagotovljene v skladu z veljavnimi predpisi, 3. člen Republika Madžarska zaradi a) zagotavljanja rednega sodelovanja, b) omogočanja pridobitve ugodnosti in subvencij iz tega zakona, c) nemotenega kulturnega, gospodarskega in družinskega povezovanja, d) uveljavljanja prostega pretoka oseb in idej zagotavlja osebam, za katere velja ta zakon, upoštevaje obveznosti iz mednarodnega prava, najugodnejšo obravnavo v danih pogojih glede vstopanja na njeno ozemlje in bivanja na Madžarskem. II. POGLAVJE UGODNOSTI IN SUBVENCIJE, KI JIH LAHKO PRIDOBIJO OSEBE, ZA KATERE VELJA TA ZAKON KULTURA IN ZNANOST 4. člen (1) Osebe, za katere velja ta zakon, imajo na področju kulture na Madžarskem enake pravice, kakor madžarski državljani. V skladu s tem jim Republika Madžarska zagotavlja predvsem: a) pravico do uporabe kulturnih ustanov in možnosti uporabe njihovih storitev, b) dostop do kulturnih dobrin za javnost in raziskovanje, c) dostop do kulturnih vrednot in dokumentov v zvezi z njimi, d) raziskave arhivskega gradiva, ki vsebuje zaščitene osebne podatke, v znanstvene namene, v kolikor je sosednja država, v kateri ima zamejski Madžar stalno bivališče, udeleženka mednarodnega sporazuma o zaščiti osebnih podatkov". (2) Oseba, za katero velja ta zakon, je upravičena do storitev vseh javnih knjižnic, ki jih vzdržuje država, in ima brezplačno pravico do naslednjih osnovnih storitev: a) obisk knjižnice. b) uporaba tistih delov zbirk, ki jih določi knjižnica, v prostorih knjižnice, c) uporaba sredstev za informiranje o knjižničnem fondu, d) informacije o storitvah knjižnice in knjižničnega sistema, e) v primeru vpisa izposoja tiskanih knjižničnih dokumentov v skladu s pogoji, ki jih določi knjižnica v svojem pravilniku o uporabi. (3) Druge ugodnosti, ki pripadajo osebam, za katere velja ta zakon, v zvezi z uporabo storitev muzejskih in kulturnih ustanov, ki jih vzdržuje država, vsebuje poseben predpis. 5. člen Znanstveniki - Madžari, za katere velja ta zakon, so lahko zunanji člani Madžarske akademije znanosti oziroma člani njenih teles. ODLIKOVANJA IN ŠTIPENDIJE 6. člen (1) Republika Madžarska zagotavlja * * * ' Zakon VI, iz leta 1998 o razglasitvi Sporazuma o zaščiti posameznikov po strojni obdelavi osebnih podatkov, ki je bil podpisan 28. januarja 1981 v Slrasaourgu. 420 Zakon LXI1. iz leta 2001 o Modžorih, ki živijo v sosednjih državni^ možnost, da osebe, za katere velja ta zakon, prejmejo kot priznanje za svoje pomembno, zgledno dejavnost v korist madžarskega življa, za razvoj madžarskih in splošnih človeških vrednot, državna odlikovanja Republike Madžarske oziroma naslove, nagrade ¡n diplome, ki jih ustanovijo ministri. (2) Pri določanju pogojev za pridobitev državnih štipendij je treba za osebe, za katere velja ta zakon, zagotoviti možnosti za dodelitev štipendij. SOCIALNO ZAVAROVANJE IN ZDRAVSTVENE STORITVE 7. člen (1) V okviru delovnega razmerja na podlagi določil iz 15. člena mora oseba, za katero velja ta zakon, ki opravlja delo na ozemlju Republike Madžarske ■■■ če mednarodna pogodba ne določa drugače - plačati znesek, določen v madžarskih predpisih o socialnem zavarovanju, ki ustreza višini prispevka za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, organu, ki je za to določen s posebnim predpisom. Na podlagi tega vplačila pridobi delojemalec pravico do zdravstvene in pokojninske oskrbe v obsegu, ki ga določa poseben predpis. ki jih določajo dvostranski sporazumi o socialnem varstvu (socialni politiki). UGODNOSTI PRI POTOVANJU 8, člen (1) Oseba, za katero velja ta zakon, je na Madžarskem upravičena do ugodnosti za potovanje na lokalnih in medkrajevnih sredstvih javnega prevo2a, pri prevozih z vlakom za potovanje v 2. razredu. (2) Do neomejenega števila brezplačnega prevoza so upravičeni: a) otroci, ki še niso dopolnili 6 let starosti, a) osebe, ki so že dopolniSe 65 let starosti, (3) Do 90 %-ne ugodnosti za potovanje v domačem javnem medkrajevnem prometu so upravičene: a) osebe iz (1). odstavka 4-krat letno, b) v primeru skupinskega potovanja osebe, 2a katere velja ta zakon, ki so mlajše od 18 let in potujejo v skupini, ki šteje najmanj deset oseb ter dva odrasla spremljevalca, ki potujeta z njimi, enkrat letno. (4) Podrobna pravila glede ugodnosti za potovanje vsebuje poseben predpis. (2) Oseba, za katero velja ta zakon, ki ni zavezana plačilu zdravstvenega in pokojninskega prispevka iz (1). odstavka, lahko -pred uporabo zdravstvene storitve - prek razpisa pri javni organizaciji, ki je bila ustanovljena v ta namen - zahteva vračilo stroškov za zdravstvene storitve, ki jih - ob lastnem plačilu stroškov -lahko koristi na Madžarskem. (3) Oseba, za katero velja ta zakon, je v primerih takojšnje zdravstvene oskrbe na Madžarskem upravičena do oskrbe pod pogoji, IZOBRAŽEVANJE 9. člen (1) Osebe, za katere velja ta zakon, so - v skladu z določili zakona LXXX iz leta 1993 o visokošolskem izobraževanju, ki se nanašajo na madžarske državljane, ob pogojih iz tega člena -upravičene, da se v visokošolskih ustanovah Republike Madžarske udeležujejo: a) univerzitetnega, visokošolskega temeljnega izobraževanja, b) dopolnilnega temeljnega izobraževanja, jtpgprave in gradivo. Ljubljano. 2001, št. 38/39 421 c) delnega študija, d) doktorskega (PhD) in mojstrskega izobraževanja (DLA), e) splošnega oziroma usmerjenega usposabljanja, f) akreditiranega visokošolskega strokovnega izobraževanja. (2) Študent, ki se udeležuje rednega izobraževanja iz (1). odstavka, je upravičen do študentskega normativa, ki ga določa zakon LXXX iz leta 1993 o visokošolskem izobraževanju, do finančnih dotacij in pomoči v naravi, kar predstavlja drugi del zagotovil študentom, oziroma do vračila prispevka za zdravstvo po postavkah, podrobne pogoje teh subvencij in obseg drugih subvencij določi minister za šolstvo s posebnim predpisom. (3) Osebe, za katere velja ta zakon, lahko Študirajo v visokošolskih ustanovah Republike Madžarske v okviru izobraževanja, ki ga financira država, v številu, ki ga letno določi minister za šolstvo. {4) Za celotno ali delno vračilo stroškov v zvezi z bivanjem in študijem zamejskih študentov na izobraževanju na Madžarskem, ki ga ne financira država, lahko zaprosijo prek razpisa pri javni organizaciji, ustanovljeni v ta namen. DIJAŠKE UGODNOSTI 10. člen (1) Oseba, za katero velja ta zakon, ki je v izobraževalni ustanovi sosednje države v pravnem razmerju učenca in se izobražuje v madžarskem jeziku, ali ki je v kateri koli visokošolski ustanovi v študentskem pravnem razmerju, je upravičena do dijaških ugodnosti, ki jih v okviru predpisov z dijaško izkaznico koristijo madžarski državljani (2) Upravičenost do ugodnosti iz (i), odstavka potrjuje v ta namen izdelana priloga izkaznice (19. člen). Podrobna pravila v zvezi s koriščenjem ugodnosti vsebuje poseben predpis. IZPOPOLNJEVANJE ZAMEJSKIH MADŽARSKIH UČITELJEV 11. člen (1) Zamejski madžarski učitelji, ki v sosednjih državah poučujejo v madžarskem jeziku (v nadaljevanju: zamejski madžarski učitelji), so upravičeni do udeležbe - v številu, ki ga za vsako leto doioči minister za šolstvo - na rednem izpopolnjevanju na Madžarskem in do ugodnosti iz (2). odstavka. (2) Oseba iz (1). odstavka lahko zahteva od madžarske izobraževalne ustanove, ki izvaja izpopolnjevanje, za čas trajanja udeležbe na izpopolnjevanju in v višini, ki jo določa poseben predpis: a) vračilo stroškov nočitve, b) vračilo potnih stroškov, c) prispevek k stroškom vpisa, (3) Podrobna pravila v zvezi z izpopolnjevanjem zamejskih madžarskih učiteljev določa poseben predpis. 12. člen (1) Madžarski zamejski učitelji in učitelji, ki poučujejo v visokošolskih ustanovah sosednjih držav, za katere velja ta zakon (v nadaljevanju: zamejski madžarski učitelji), so deležni posebnih ugodnosti. (2) Ugodnosti, ki jih lahko koristijo zamejski madžarski učitelji, so enake ugodnostim, ki jih v skladu s predpisom lahko koristijo z učiteljsko izkaznico, izdano učiteljem z madžarskim 422 Zokon 1X11. iz lelo 2001 o Modžonh. ki živi;o v sosednjih držovnf^ državjanstvom. (3) Upravičenost do posebnih ugodnosti iz (1). odstavka potrjuje v ta namen izdelana priloga "Madžarske izkaznice". Podrobna pravila glede koriščenja ugodnosti vsebuje poseben predpis. IZOBRAŽEVANJE ZUNAJ MEJA 13. člen (1) Republika Madžarska pomaga ohranjati materni jezik, kulturo in narodno identiteto zamejskih Madžarov tudi s tem, da podpira postavitev, organizacijo in delovanje oddelkov, akreditiranih visokošolskih ustanov v sosednjih državah. Višino finančnih sredstev za njihovo realizacijo določi proračun Republike Madžarske kot namenska sredstva. O porabi sredstev, ki so na voljo za subvencije, odloča minister za šolstvo v skladu z določili posebnega predpisa. (2) Republika Madžarska podpira ustanavljanje, delovanje in razvoj visokošolskih ustanov (oddelkov, strok itd.), ki v sosednjih državah opravljajo izobraževanje v madžarskem jeziku, in ki v dani državi prevzamejo akreditacijo. Finančni viri, potrebni za realizacijo, se lahko pridobijo prek natečajev pri javni organizaciji, ustanovljeni v ta namen. vzgoje ali izobraževanja v madžarskem jeziku, a) če vzgojna, izobraževalna ustanova iz točke a) deluje na ozemlju sosednje države po bivališču starša. (2) Subvencije za učne knjige in učila (v nadaljevanju: subvencija za učila) je lahko deležen starš, za katerega velja ta zakon, če poskrbi za izobraževanje svojega mladoletnega otroka, ki ga vzgaja v svojem gospodinjstvu, v madžarskem jeziku v izobraževalni ustanovi, katera deluje na ozemlju sosednje države, po kraju svojega bivališča. (3) Zaprosilo za vzgojno-izobraževalno subvencijo oziroma subvencijo za učila je treba predložiti v ta namen ustanovljeni javni organizaciji. Pri ocenjevanju vlog, mora javna organizacija zaprosili organizacijo za izdajo priporočil (20, člen) za mnenje, ki ga izoblikuje v soglasju z ministrom, o tem, ali je v določeni vzgojni ali izobraževalni ustanovi zagotovljena vzgoja ali izobraževanje v madžarskem jeziku, (4) Oseba, za katero velja ta zakon, lahko vloži prijavo na razpis pri javni organizaciji, ustanovljeni v ta namen, za subvencijo za študij na visokošolski izobraževalni ustanovi določene sosednje države. ZAPOSLOVANJE SUBVENCIJE ZA IZOBRAŽEVANJE V DOMOVINI 14. člen (1) Vzgojno-izobraževalne subvencije je lahko deležen starš, za katerega velja ta zakon, ki v svojem gospodinjstvu vzgaja najmanj dva mladoletna otroka, po vsakem otroku. a) ki obiskuje v svoji starosti ustrezno vzgojno ali izobraževalno ustanovo in je v njej deležen 15. člen Oseba, za katero velja ta zakon, se na ozemlju Republike Madžarske lahko zaposli na podlagi dovoljenja, Pri postopku za pridobitev dovoljenja se splošna pravila, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenja za zaposlovanje na Madžarskem za tujce, razlikujejo v tem, da se dovoljenje lahko izda za dobo skupaj treh mesecev v vsakem koledarskem letu, ne da bi se analiziral položaj trga delovne sile, Poseben predpis R o z ptove in grodivo. Ljubljano, 2001. šl. 38/39 423 na enak način omogoča izdajo dovoljenja tudi za daljše obdobje. 16. člen (1) Za povrnitev izdatkov v zvezi z ustvarjanjem zakonskih pogojev za zaposlitev, posebno vrnitev stroškov za postopke predhodnega dokazovanja potrebne šolske izobrazbe, strokovne usposobljenosti in primernosti z vidika medicine dela, se lahko zaprosi prek natečaja pri javni organizaciji, ustanovljeni v ta namen, (2) Podrobna pravila glede postopka za dodelitev dovoljenj in evidenco vsebuje poseben predpis. NALOGE ORGANOV JAVNEGA OBVEŠČANJA 17. člen (1) Madžarski organi javnega obveščanja redno skrbijo za zbiranje in posredovanje informacij o zamejskih Madžarih, kakor tudi za posredovanje informacij o Madžarski in Madžarih zamejskim Madžarom, Te informacije so namenjene : a) posredovanju madžarskih in občih duhovnih in kulturnih vrednot, b) oblikovanju objektivne podobe o svetu, Madžarski in madžarskem življu, c) ohranjanju identitete, maternegajezika in kulture madžarskih narodnih skupnosti, ki živijo kot manjšine. (2) Republika Madžarska zagotavlja zamejskim Madžarom pripravljanje in emitiranje televizijskih programov javnih televizijskih družb z ustanovitvijo in delovanjem javne organizacije v ta namen. Finančne vire, potrebne za to, krije osrednji proračun. PODPORA ZAMEJSKIH ORGANIZACIJ 18. člen (1) Republika Madžarska podpira organizacije, ki pomagajo pri doseganju ciljev madžarskih narodnih skupnosti, živečih v sosednjih državah. (2) Za pridobitev subvencije se pri legalni javni organizaciji, ki je bila ustanovljena s tem namenom, lahko prijavi na razpis organizacija iz (1). odstavka, katere namen je predvsem: ohranjati, podpirati in raziskovati madžarsko narodno dediščino, a) ohranjati in negovati madžarski jezik, književnost, kulturo in ljudsko umetnost, b) podpirati zamejsko madžarsko visokošolsko izobraževanje tako, da pomaga sprejemati madžarske učitelje kot gostujoče profesorje, c) obnoviti in vzdrževati spomenike, ki spadajo v madžarsko kulturno zakladnico, d) močneje ohranjati poseljenost prebivalstva v manj razvitih naseljih na območju, kjer živi zamejska madžarska narodna skupnost, razvoj kmečkega turizma, e) ustvarjati in razvijati pogoje za ¡nfrastruk-turno povezovanje z Republiko Madžarsko, f) druge dejavnosti, ki pomagajo pri doseganju ciljev iz (1). odstavka. III. POGLAVJE POSTOPEK PRIDOBIVANJA UGODNOSTI IN SUBVENCIJ "Madžarska izkaznica" in "Madžarska izkaznica za družinskega člana" 19. člen (1) Osnova za koriščenje ugodnosti in subvencij iz tega zakona je "Madžarska izkaznica" oziroma "Madžarska izkaznica za družinskega člana", ki ju v skladu s pogoji iz 20. člena lahko 424 Zakon LXII. iz iela 2001 o Madžarih, ki živijo v sosednjih držovn^ na lastno zaprosilo dobijo osebe madžarske in ne-madžarske narodnosti. (2) Pri osrednjem madžarskem upravnem organu (v nadaljevanju: organ za presojo), ki ga za to določi Vlada Republike Madžarske, a) lahko zaprosi za izdajo "Madžarske izkaznice" s fotografijo oseba madžarske narodnosti, za katero velja ta zakon, b) lahko zaprosi za izdajo "Madžarske izkaznice za družinskega člana" s fotografijo, zakonec, ki živi skupaj z osebo iz točke a) m ni madžarske narodnosti ter mladoletni otrok, ki ga vzgajata v svojem skupnem gospodinjstvu, če ustreza zahtevam iz točke a)-b) (1). odstavka 1. člena in je organizacija za priporočilo iz 20. člena izdala priporočilo, če pristojni madžarski organ zoper njega ni odredi! prepovedi vstopa v državo in bivanja v njej, oziroma izgona zaradi razlogov iz posebnega zakona, oziroma če zaradi namernega kaznivega dejanja zoper njega ne poteka kazenski postopek na Madžarskem. (3) Pogoj za izdajo "Madžarske izkaznice za družinskega člana" je poleg določil iz (2). odstavka tudi ta, da oseba madžarske narodnosti, s katero je v družinskem razmerju, ki družinskega člana pooblašča za zaprosilo izkaznice, Že ima "Madžarsko izkaznico" ali je do nje upravičen. V primeru razveljavitve "Madžarske izkaznice" sc razveljavi tudi "Madžarska izkaznica za družinskega člana". 20. člen (1) Organ za presojo izda "Madžarsko izkaznico" v primeru, če ima prosilec priporočilo, ki ga je izdala organizacija, ki v dani državi deluje kot predstavnica v sosednjih državah živečih madžarskih narodnih skupnosti, in ki jo je Vlada Republike Madžarske sprejela kot organizacijo za izdajanje priporočil, in če a) priporočilo dokazuje pripadnost prosilca madžarski narodnosti na podlagi njegove izjave (v primeru mladoletnega prosilca poda izjavo njegov zakoniti zastopnik), b) potrdi pristnost svojega podpisa, in c) vsebuje: ca) prošnjo, fotografijo in naslov stranke, cb) osebne podatke, ki bodo navedeni v izkaznici (21. člen), cc) naziv organizacije, ki je priporočilo izdalo; odtis uradnega pečata, ime in priimek ter podpis osebe, ki je nalogo v njenem imenu opravila; cd) kraj in datum izdaje priporočila. (2) Priporočilo, ki je potrebno za izdajo "Madžarske izkaznice za družinskega člana" namesto določila iz točke a) (1). odstavka dokazuje družinsko zvezo prosilca z osebo madžarske narodnosti, za katero velja ta zakon. (3) Vlada Republike Madžarske sprejme kot organizacijo za izdajanje priporočil tisto organizacijo v dani državi kot predstavnico madžarskih narodnosti, živečih v kateri od sosednjih držav, ki je sposobna a) zastopati celotno madžarsko narodno skupnost, ki živi v določeni državi; b) poskrbeti za organizacijske in kadrovske pogoje v zvezi s sprejemanjem zaprosil za priporočila in njihove obravnave. 21, člen (I) Veljavnost izkaznice: a) v primeru mladoletne osebe velja do dneva, ko je oseba dopolnila 18 let starosti; b) v primeru oseb, starih od 18 do 60 let, je veljavnost 5 let; c) pri osebah, ki so starejše od 60 let, brez omejitve. gn7prave in gradivo, Ljubljano. 2001. št. 38/39 (2) V kolikor poteče veljavnost izkaznice, je treba - na zaprosilo - ponovno opraviti postopek iz 19-20. člena. (3) Organ za presojo izkaznico prekliče, če: a) je organizacija za izdajanje priporočil preklicala priporočilo zato, ker je imetnik izkaznice v postopku za pridobitev priporočila predložil neresnične podatke, b) je njen imetnik dobil dovoljenje za priselitev ali naselitev, c) je njen imetnik pridobil madžarsko državljanstvo, d) je njenega imetnika organ za begunce priznal za begunca ali pribežnika, e) so njenega imetnika izgnali z ozemlja Republike Madžarske, zoper njega odredili prepoved vstopa v državo in bivanja v njej, i) zoper njega poteka na Madžarskem kazenski postopek, g) izkaznico uporablja neupravičeno, ali sojo ponaredili, h) je prenehala družinska zveza, ki je bila osnova za uporabo izkaznice za družinskega člana, i) imetnik izkaznice sam zaprosi za to, (4) 0 pravnomočnem sklepu za preklic izkaznice je treba obvestiti tudi organizacijo za izdajanje priporočil. (5) Izkaznica mora vsebovati; a) priimek in ime prosilca (pri ženskah tudi dekliški priimek in ime) na način kot se uradno uporablja v sosednji državi po kraju njegovega bivališča (pisano v latinici), v primeru osebe madžarske narodnosti pa tudi v madžarščini, b) kraj rojstva s poimenovanjem kraja kot se uradno uporablja v sosednji državi in njegovo madžarsko ime, c) datum rojstva in spol, d) priimek in ime matere na način kot se uradno uporablja v sosednji državi (pisano v 425 latinici), v primeru osebe madžarske narodnosti pa tudi v madžarščini, e) fotografijo, državljanstvo, brezdomovinst- vo, i) lastnoročni podpis ter g) datum izdaje in veljavnosti ter številko dokumenta. (6) Vpise in potrdila, ki so predpisana za pridobitev ugodnosti in subvencij, vsebuje priloga izkaznice. (7) Zaradi zagotavljanja verodostojnosti izkaznice in kontrole nad izvajanjem ugodnosti vodi komisija za presojo (pri izvajanju tega določila: organ za ravnanje s podatki) evidenco o podatkih iz izkaznice in o identifikatorju dokumentov prilog izkaznice, o bivališču imetnika izkaznice v tujini, o njegovem družinskem razmerju, ki daje pravico do izkaznice, oziroma o številki in veljavnosti dovoljenja za bivanje, kakor tudi o podatkih iz (3). odstavka. Organ za ravnanje s podatki lahko ravna s podatki, ki so shranjeni v evidenci, do preklica izkaznice oziroma do poteka njene veljavnosti. Podatki, ki so v evidenci, se lahko posredujejo v statistične namene Osrednjemu statističnemu uradu, organu, ki dodeljuje ugodnosti in subvencije, zaradi kontrole upravičenosti in preprečevanja zlorab, organu za evidenco ugodnosti in subvencij, kakor tudi sodišču pri kazenskih zadevah, organom za zatiranje kriminala in službam za nacionalno varnost oziroma organom za tujce. (8) Zaradi obravnave zaprosila oziroma zaradi preučitve obstoja razloga za preklic lahko organ za presojo zahteva podatke od naslednjih organov: a) iz osrednje evidence o tujcih o tem, ali je prosilec v postopku pri organu za tujce, ali obstoja izgon, oziroma prepoved vstopa in bivanja ter o podatkih iz dovoljenja za bivanje na 426___Zakon LXII. iz leta 2001 o Modžorih. ki živijo v sosednjih držovnh Madžarskem, b) cd organa, ki obravnava zadeve v zvezi z državljanstvom, glede pridobitve madžarskega državljanstva. c) iz osrednje evidence o beguncih o priznavanju statusa begunca ali pribežnika, d) iz kazenske evidence o tekočih kazenskih postopkih. 22. člen (1) Za postopek organa za presojo veljajo določila zakona IV. iz leta 1957 o splošnih predpisih držav/ne uprave. Stroške postopka državne uprave krije država. (2) Prosilec se zoper pravnomočni sklep državne uprave na predloženo pritožbo zoper prvostopenjski sklep organa za presojanje v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo izkaznice, lahko pritoži na sodišče. (3) Podrobna pravila glede postopka organa za presojanje, sistem evidence izdanih izkaznic in vsebino njihovih podatkov, kakor tudi obliko izkaznic, ureja poseben predpis. KORIŠČENJE UGODNOSTI NA OZEMLJU REPUBLIKE MADŽARSKE 23. člen (1) Zamejski Madžar lahko v primeru legalnega bivanja na Madžarskem na podlagi subjektivnega prava koristi ugodnosti iz 4. člena, (1). odstavka 7. člena, 8. člena, 10. člena (2). odstavka 11. člena in 12. člena s predložitvijo svoje izkaznice (19. člen), pod pogoji, ki so opredeljeni v njej. (2) Finančno kritje za potrebe zagotavljanja ugodnosti iz (1). odstavka zagotavlja organizacijam in ustanovam, ki jih vzdržuje država, ter gospodarskim organizacijam, ki nudijo ugodnos- ti za potovanje, osrednji proračun. SISTEM MOŽNIH SUBVENCId V REPUBLIKI MADŽARSKI 24. člen (1) Za presojo in nakazovanje subvencij, ki jih prek razpisov zaprosijo osebe (organizacije), za katere velja ta zakon, ustanovi Vlada javno organizacijo (organizacije). (2) Cilje dejavnosti javne organizacije, obseg razpisov, ki jih obravnava, vodstvo organizacije, ki je pooblaščeno za odločanje, vsebuje -upoštevaje določila zakona CLVI. iz leta 1997 o javnih organizacijah - ustanoviteljska listina. (3) Prijavo na - javno objavljen - razpis za subvencijo, ki se jo lahko zaprosi na podlagi tega zakona, je treba predložiti javni organizaciji, ki je za to pristojna po svoji dejavnosti. (4) Prijavi na razpis je treba priložiti podatke in dokumente, objavljene v razpisu, ki jih zahteva javna organizacija. (5) V primeru ugodne odločitve skleneta prosilec in javna organizacija civilnopravno pogodbo, ki vsebuje pogoje za realizacijo subvencije in znesek ter določitev namena porabe in sistem obračuna. (6) Finančno kritje se zagotavlja javni organizaciji (organizacijam) za njeno dejavnost iz osrednjega proračuna vsako leto v okviru posebne planske skupine. SISTEM SUBVENCIJ, KI SE KORISTIJO V SOSEDNJI DRŽAVI 25. člen (1) Zaprosilo (prijavo na razpis) za subvenci- Rozprovg in gradivo. Ljubljono. 2001. si. 38/39 427 jo iz tega zakona lahko predloži oseba (organizacija), za katero velja ta zakon, pri legalni neprofitni organizaciji, ki je bila v ta namen ustanovljena po kraju njenega bivališča (sedeža) v sosednji državi (v nadaljevanju: javna organizacija v tujini). (2) Obseg podatkov - podprt z listinami, izjavami, plansko dokumentacijo itd. - ki so potrebni za presojo prijave na razpis, vsebuje civilnopravna pogodba, sklenjena med javno organizacijo, ki je bila ustanovljena na Madžarskem z namenom presoje in izplačevanja subvencij ter med javno organizacijo v tujini. (3) Javna organizacija, ki deluje na Madžarskem, presodi prijavo na razpis na podlagi podatkov iz civilnopravne pogodbe iz (2). odstavka in mnenia javne organizacije v tujini. (4) Pridobljeno subvencijo nakaže prosilcu madžarska javna organizacija na podlagi civilnopravne pogodbe. Ta pogodba vsebuje pogoje in višino subvencije, določa namen uporabe in sistem obračuna o porabi, OSREDNJA EVIDENCA SUBVENCIJ 26, člen (\ ) Z namenom koordinacije celotnega sistema subvencij je treba o prijavah na razpis za subvencije in o odločitvah javnih organizacij -ustanovljenih v ta namen -v zvezi s tem, ustanoviti osrednjo evidenco. (2) Osrednji upravni organ za vodenje evidence imenuje Vlada. (3) Organ za vodenje evidence vodi naslednje podatke: a) ime in priimek, stalno bivališče (sedež) prosilca subvencije, številko njegove izkaznice, b) vrsto zahtevane subvencije, c) višino dodeljene subvencije. (4) Podatke iz (3), odstavka lahko vodi organ za vodenje podatkov 10 let od dodelitve subvencije. (5) Zaradi obravnave subvencij lahko prevzemajo podatke iz evidence javne organizacije, ki so bile ustanovljene na Madžarskem in v sosednjih državah ter madžarski osrednji upravni organi zaradi zagotavljanja materialnega kritja subvencij. IV. POGLAVJE SKLEPNE DOLOČBE 27. člen (1) Ta zakon začne veljati 1, januarja 2002. (2) Od datuma vstopa v Evropsko unijo mora Republika Madžarska določila tega zakona izvajati v skladu s pogodbo o vstopu in pravom Evropskih skupnosti. 28. člen (1) Vlado se pooblasti, da z uredbo regulira: a) predpise o določitvi osrednjega upravnega organa, ki je upravičen do izdaje in preklica izkaznice oziroma do evidence, kakor tudi o določitvi njegovega nadrejenega organa in njegovih pristojnosti, ter predpise o postopkih izdaje, zamenjave, preklica in evidence izkaznic; a) podrobna pravila glede ugodnosti za potovanje za osebe, za katere veljata zakon, b) podrobna pravila v zvezi z zagotavljanjem dijaških ugodnosti za osebe iz (1), odstavka 10. člena tega zakona in v zvezi s koriščenjem teh ugodnosti. 428______ZcKcrn LX1I iz 'elo 2001 o Modžcrih, ki živijo v sosednjih držovgh (Q) Vlada mora poskrbeti za ustanovitev madžarske javne organizacije (organizacij), za izvajanje obravnave (presoje) in nakazovanja subvencij, ki se jih lahko zahteva v skladu s tem zakonom, oziroma za usklajevanje dejavnosti javnih organizacij, ki delujejo s tem namenom, za usirezno spremembo njihovih ustanovnih listin in v okviru tega za pregrupiranje subvencij, 29. člen (1) Minister za notranje zadeve in minister za zunanje zadeve - v pogledu izobraževalnih subvencij v soglasju z ministrom za šolstvo - s skupno uredbo določita podrobna pravila v zvezi z vsebinskimi in oblikovnimi zahtevami izkaznice. (2) Minister za gospodarstvo; a) v skupni uredbi z ministrom za zunanje zadeve določi pravila za evidenco in postopek v zvezi z izdajo delovnih dovoljenj za zamejske Madžare, kakor tudi upravno organizacijo, ki je odgovorna za izvajanje teh nalog, b) je pooblaščen, da za delojemalce, za katere velja ta zakon ali za določen krog le-teh, z uredbo ureja pogoje za izdajo dovoljenja za delo, ki traja daljši čas kot to določa 15. člen tega zakona; glede vprašanj, ki zadevajo poklicne športnike, ureja zadeve skupaj z ministrom za mladino in šport. (3) Ministra za zunanje zadeve se pooblasti, da priporočilo iz 20. člena tega zakona pri obravnavi organa za presojo iz 19. člena v posebno pomembnih primerih ter v primerih, ko je ovirano izvajanje postopka iz (1). odstavka 20. člena, nadomesti s svojo izjavo, in s tem zagotovi tekoče izvajanje zadev, (4) Minister za narodno kulturno dediščino z uredbo določi podrobna pravila v zvezi z ugodnostmi, ki so jih zamejski Madžari deležni pri uporabi storitev muzejskih in kulturnih ustanov. (5) Minister za šolstvo - v soglasju z ministrom za zunanje zadeve - z uredbo določi podrobna pravila za usposabljanje madžarskih zamejskih učiteljev, kakor tudi za ugodnosti iz 9., 11. in 12. člena, iz (1). odstavka 13. člena in 14. člena tega zakona, vključno z višino posameznih subvencij. (Neuraden prevod) Pozorove in gradivo, Ijubliona, 2001, šl. 38/39 429 BIBLIOGRAFIJA SODELAVCEV INŠTITUTA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA ZA LETO 2000 Sonja Kurinčič Mikuž Marinka Lazič Marjeta Gostinčar Cerar 4.03 Prevajalec Antični Rim : zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu , Anna Maria Liberati, Fabio Bourbon ; [barvne in črnobele risbe Roberta Vigone, Monicu Falcone ; prevedb Marjeta Gostinčar Cerar]. - Ljubljana : Mladinska knjiga. 2000. - 292 str. Veliki slikovni slovar / prevedli Igor Bergant, Marjeta Gostinčar Cerar... [ et. al. ]. -Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000.-4SA, 640 str. : ilustr. 4.59 Prevajalec povzetka Avstrija in njeni Slovenci: 1945-1976 / Janko Pleterski. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institut for Ethnic Studies, 2000. - 263 str. - (Cihnicity ; 4) MedetnlČni odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk ; avtorji Albina Nečak Luk ... [et al.| ; urednik: Albina Nečak Luk, Boris Jesih ; prevodi Meta Gostinčar Cerar in Gallo.s Orsolva]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 212 str. Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja - Treatises and documents : journal of ethnic studies. - 2000, št. 36/37 Ljubljana : Inštiitu za narodnostna vprašanja = Institute for Lthnic Studies, 2000 Boris jesih 1.04 Strokovni članek Haider ali Evropa / Boris Jesih. V: Koroški vestnik. - Letn. 34, št. 1 (2000), str. 3-7. Haiderjeva Avstrija ali Evropa?: slovenski politiki se v odnosih z Avstrijo obnašajo, kot da smo severni sosedi nekaj dolžni /Boris Jesih. V: Primorske novice. - Letn. 54, šl. 12 (11. feb. 2000), su. 19. 430 Bibliogrofj[n_ Kärntner Heimatdienst / Boris Jesih. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev/ (urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin [vaničj. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 411. Koroška enotna lista / Boris Jesih. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivanič]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2UÜ0. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Sir. 412. Slovenci na avstrijskem Štajerskem / Boris Jesih. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivanič). - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000,- (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 4j7. 1.05 Poljudni članek Po 15- oktobru novo razmerje političnih sil: Slovenija / B. J. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 40 (5. okl. 2000), str. 7. V nedeljo volitve v slovenski državni zbor : Slovenija / Boris Jesih. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št, 41 (12. okt. 2000), str. 1. Volitve v Sloveniji: krepak zasuk na levo / Boris Jesih. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 42 (19- okt. 2000), str. 1. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Die Lage der ethnischen Minderheiten in Slowenien / Boris Jesih. V: Grenze und Fremdsein / Redaktion: Daniela Graf. - Eisenstadt : Grüne Bildungswerkstatt Burgenland ; Graz : Grüne Akademie Steiermark, 2000. - (Grüne Werkstatt Schriften). - Str. 17-21. EU-Erweiterung und Minderheitenrechte = Širitev EU in manjšinske pravice / Boris Jesih. V: Grenzen in Fluss. - Bleiburg/Pliberk : Grüne Bildungswerkstatt Kärnten, 2000. - (Grüne Werkston Schriften). - Str. 36-40. 1.07 Objavljeno vabljeno predavanje na strokovni konferenci Položaj poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu / Boris Jesih. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 42 (19. okt. 2000), str. 3-, Letn. 55, ši. 43 (26. okt. 2000). str. 3- 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi MedetniČni odnosi in politika / Boris Jesih, V: MedetniČni odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medemičnih odnosov v Lendavi/ [nosilka projekta Albina Nečak Liik. - Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 97-108. 1.18 Sestavek v enciklopediji Razprave in gradivo. Ljubljano. 20Q1, št. 38/39 431 Veiter, Theodor / B. Je. V: Enciklopedija Slovenije/ [glavni urednik Marjan Javornik). - Ljubljana : Mladinska knjiga. 1987-<2000>. - Zv. 14 : HAVe (2000), str. 211. Vestnik koroških partizanov / B. Je. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan JavornikJ. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Zv, 14 : U-We (2000), str. 211. Volitve ; koroški Slovenci / B. Je. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik). - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Zv, 14 : U-We (2000), str. 358-359. Wakounlg, Andrej / B. Je. V: Enciklopedija Slovenije /' (glavni urednik Marjan Javornik]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Zv. 14 : UAVe (2000), str. 211. Wakounig, Vladimir / B Je. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik 1. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Zv. 14 : UAVe (2000), str. 211. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Med Koroško In Združenimi državami / Boris Jesih. V: Koroški vestnik. - Št. 1 (2000). str. 71-75- Socialni geograf o Slovencih v Avstriji : Jernej Zupančič: Slovenci v Avstriji, Inštitut za geografijo, Ljubljana 1999, 246 strani / Boris Jesih, V: Koroški vestnik. - Letn. 34, št. 1 (2000), str. 57-58. Slovenci v Avstriji: novo s knjižnih polic / Boris Jesih. V; Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 5 (3. feb. 2000), str. 3. Slovenija od prve svetovne vojne do Rapalla: Muzej novejše zgodovine v Ljubljani/Boris Jesih. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 41 (12. okt. 2000), str. 2. 1.25 Drugi članki ali sestavki Drago Druškovič - Rok Arih osemdesetletnik / Boris Jesih. V: Slovenski vestnik. - Letn. 55, št. 40 (5. okt. 2000), str. 4. 2.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor states / Eds. by Albina Nečak Lük, George Miskens, Sonja Novak Luka no vič ; Research learn leader: Albina Nečak Lük ¡ researches: Sonja Novak Lukanovič. Boris Jesih, Katalin Munda Hirnók, Renata Mejak, Mojca Medvesek, Atrilla Kováes... [el al.]. - Ljubljana : Institute for Ethnic Studies, 2000 J?o7grQve in gradivo, [¡ubljono 2001. št. 38/39 433 4.01 Urednik JESIH, Boris (glavni in odgovorni urednik 1992-) Koroški vestnik glasilo Osrednjega odbora Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani, Zveze koroških partizanov v Celovcu in klubov koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru, - Letn. 26, št. 1/2 (1992)-, - Ljubljana : (Osrednji odbor Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani : Zveza koroških partizanov v Celovcu : Klubi koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru], 1992- JESIH, Boris (odgovorni urednik in član uredniškega odbora 1992-) Razprave Ln gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies. - 1990, št. 24 (nov.) -. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies, 1990 - Avstrija in njeni Slovenci: 1945-1976/ Janko Pleterski. |ur. B.Jesih| - Ljubljana : Inštitut za narodnostmi vprašanja = institut for Ethnic Studies, 2000. - 263 str. - (Ethnicity ; 4) MedetniČni odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk ; avtorji Albina Nečak Liik ... [et al.) ; urednik: Albina Nečak Luk, Boris Jesih ; prevodi Meta Gostinčar Cerar in Gallos Orsolya]. - Ljubljana : Inštitut za narodnosma vprašanja, 2000. - 212 str. Marija Jurič Pahor 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek k semantiki "Nekropole" / Marija Jurič Pahor. V: Razprave in gradivo. - St. 36/37 (2000), str. 69-94. 1.04 Strokovni članek Mobilizacijski progresLzem?: Odprta tribuna / Marija Jurič Pahor. V: Primorski dnevnik, - Letn. 56, št. 238 (14. okl. 2000), str. 12. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Elka Tchenokoshewa: čisto in pomešano : nemško Časopisje o drugih in drugačnosti na primeru lužiških Srbov : Waxmann, Münster; New York; München, 2000 (Knjižna zbirka Hibridni svetovi 1)/ Marija Jurič Pahor. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 311-314. 1.25 Drugi članki ali sestavki Svečana beseda ob prireditvi "Ne vrag le sosed bo mejak" / Marija Jurič-Pahor, Milan Pahor. V: Koroški vestnik. - Letn. 33, št. 2 (2000), str. 3-8. /,432 Bibliografiji 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Lük in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Attila Kovacs, Albina Nečak Lük, Sonjn Novak Lukanovič. Mojca Medvesek. Renata Mejak Kataiin Munda-Hirnök in Vladimir Wakounjg|. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - S9 str. - (Raziskovalni projekt: Ltnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) ( Raziskovalne naloge ; 127) Medetnični odnosi In narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Izola/lsola) sumarni pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Nečak-Lük ; sodelavci: Boris Jesih. Vera Klopčič. Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič. Renata Mejak, Katarina Munda Hirnök, Albina Nečak Lük, Mojca Mcdvešek...[et al.j. - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3.11 Radijski in TV prispevki Izolacija Avstrije : komentar na TV Slovenija v oddaji Studio City, 7. februar 2000/ Boris Jesih ; [Pogovor je vodili Marcel Štefančič. - Ljubljana : TV Slovenija, 2000 O 11. Evropskem kongresu narodnih skupnosti - Osoje / Ossiach, 21. - 23- september 2000 : komentar na Radiu Celovec, 20. septembra 2000 / Boris Jesih. - Celovec / KlagenfurL: Radio Celovec. 2000 0 ureditvi položaja poslancev narodnosti v Republiki Sloveniji : komentar na Radiu Koper, 22, septembra 2000/ Boris Jesih. - Koper: Radio Koper, 2000 Pogovor o avstrijsko slovenskih odnosih : komentar na TV Slovenija v oddaji Studio City, 4. september 2000 / Boris Jesih ; [Pogovor je vodil) Marcel Štefančič. - Ljubljana ; TV Slovenija, 2000 Pogovor o projektu Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel-Vellach : intervju na ÖRF, Landesstudio Karmen - uredništvo slovenskih oddaj, 11. decembra 2000 / Boris Jesih, Albina Nečak Lük, Mojca Medvesek ; 1 Pogovor je vodil | Miha Pasterk. - Celovec : ORF, 2000 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (II) : urejanje medetničnih odnosov v Lendavi: Občina Lendava, 6. okt. 2000 / Nosilka projekta Albina Nečak-Liik; Kataiin Munda-I lirnök, Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvesek, Renata Mejak, Attila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Elsenkappel-Vellach - Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentität in der Gemeinde Eisenkappel - Vellach / Železna Kapla - Bela : Celovec, 30, november 2000 / Vodji projekta: Albina Nečak Lük in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Katarina Munda-FIirnök, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvesek. - Celovec, 2000 Razprave in gradivo. Ljub-jona, 2001, št. 38/39 433 4.01 Urednik JGSIH, Boris (glavni in odgovorni urednik 1992-) Koroški vestnik : glasilo Osrednjega odbora Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani, Zveze koroških partizanov v Celovcu in klubov koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru. - Letn. 26, št. 1/2 (1992) -. - Ljubljana : [Osrednji odbor Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani : Zveza koroških partizanov v Celovcu : Klubi koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru], 1992- JES1H, Boris (odgovorni urednik in član uredniškega odbora 1992-) Razprave in gradivo : revija zn narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal ofeihnic studies. - 1990, Št. 24 (nov.) - .- Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Lihnic Studies, 1990 - Avstrija In njeni Slovenci : 1945-1976 /Janko Pleterski. | ur. B.Jesih] - Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja = Institut for Ethnie Studies, 2000. - 263 str. - (Etimicity ; 4) Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostora 2, Urejanje medemičnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk ; avtorji Albina Nečak Luk ... jn nI.) ; urednik: Albina Nečak Luk, Boris Jesih ; pruvodi Meta Gostinčar Cerar in Gâiios Orsolya], - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 212 str. Marija Jurič Pahor 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek k semantlki "Nekropole" / Marij a Jurič Pahor, V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 69-94. 1.04 Strokovni Članek Mobilizacijski progresizem? ■. Odprta tribuna / Marija Jurič Pahor. V: Primorski dnevnik. - Letn. 56, št. 238 (14. okt. 2000), str. 12. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika ElkaTchenokoshewa: Čisto in pomešano : nemško časopisje o drugih in drugačnosti na primeru lužiških Srbov : Waxmann. Münster; New York; München, 2000 (Knjižna zbirka Hibridni svetovi 1) / Marija Jurič Pahor. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 311-314. 1.25 Drugi članki ali sestavki Svečana beseda ob prireditvi "Ne vrag le sosed bo mejak" / Marija Jurič-Pahor, Milan Pahor. V: Koroški vestnik. - Letn. 33, št. 2 (2000), str. 3-8. /,34 Bibliografiji 2.01 Znanstvena monografija Narod, identiteta, spol / Marija Jurič Pahor. - Trsi: ZTT = CST, 2000. - i n str. - (Knjižna zbirka Smeri) 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Vpliv fašizma in nacionalsocializma na prvo, drugI In tretjo generacijo. (Primer koroški in tržaški Slovenci) : letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 / odgovorna nosilka Marija Jurič Pahor. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 7 str. + 12 f. pril.}. - (Raziskovalne naloge , 115) 4.01 Urednik JURIČ-Pahor, Marija (/km uredniškega odbora 1994-) Pretoki. - ši.[l ], (1993) - - Gorica : Kulturna zadruga Maja, 1993- MATJAŽ KlEMrNČlČ 1.01 Izvirni znanstveni članek Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etnične strukture na območju drŽav naslednic nekdanje Jugoslavije / Matjaž Klemenčič. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 145-172. 1.08 Objavljeno predavanje na znanstveni konferenci La région front aliere Nord-Adriatique en Italie, Croatie et Slovénie : son rôle dans le passé et dans le processus d'intégration européenne / Mai jaz Klemencic, Vladimir Klemencic ; traduit de l'anglais par André-Louis Sanguin. - Ilusir. V: Mare nostrum / sous la direction de André-Luis Sanguin. - Paris : L'Harmattan, cop. 2000. - (Collection Géographie et Cultures. Série Culture et politique). - Sir. 287-295. 1.10 Objavljeni razširjeni povzetek predavanja na znanstveni konferenci Slovenski izseljenci v ZDA in njihova znanstvena ter umetniška ustvarjalnost v zadnjem stoletju / Matjaž Klemenčič. V: Zbornik povzetkov / Simpozij "Slovenija je križišče - priložnosti za plodno znanstveno in umetniško ustvarjalnost in sodelovanje", Ljubljana, 17. okiober 2000. - Ljubljana : Slovenska znanstvena fundacija, 2000. - [2] sir. ■434 Bib'iogicfljo^ 2.01 Znanstvena monografija Narod, identiteta, spol / Marija Jurič Pahor. - 'l rst : Z1T = EST, 2000. - 411 str. - (Knjižna zbirka Smeri) 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Vpliv fašizma in nacionalsocializma na prvo, drugi in tretjo generacijo. (Primer koroški in tržaški Slovenci) : letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 / odgovorna nosilka Marija Juric Pahor. - Ljubljana : 1 n.šiiiuL za narodnostna vprašanja, 2000. - 7 str. + [2 f. pril.]. - (Raziskovalne naloge ; 115) 4.01 Urednik JURIČ-Pahor, Marija (član uredniškega odbora 1994-) Pretoki - št.[ 1 ], (1993) -. - Gorica : Kulturna zadruga Maja. 1993- Matjaž Klemenčič 1.01 Izvirni znanstveni Članek Prostovoljne in prisilne migracije kot orodje spreminjanja etnične strukture na območju držav naslednic nekdanje Jugoslavije / Matjaž Klemenčič. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 145-172. 1.08 Objavljeno predavanje na znanstveni konferenci La région front aliere Nord-Adriatique en Italie, Croatie et Slovénie : son rôle dans le passé et dans le processus d'intégration européenne / Matjaž Klemencic, Vladimir Klemencic ; traduit de l'anglais par André-Louis Sanguin. - Ilustr. V: Mare nostrum / sous la direction de André-Luis Sanguin. - Paris : L'Harmartan, cop. 2000. - (Collection Géographie et Cultures. Série Culture et politique). - Str. 287-295. 1.10 Objavljeni razširjeni povzetek predavanja na znanstveni konferenci Slovenski izseljenci v ZDA in njihova znanstvena ter umetniška ustvarjalnost v zadnjem stoletju / Matjaž Klemenčič. V: Zbornik povzetkov / Simpozij "Slovenija je križišče - priložnosti za plodno znanstveno in umetniško ustvarjalnost in sodelovanje", Ljubljana, 17. oktober 2000. - Ljubljana : Slovenska znanstvena fundacija, 2000. - [2] str. Rgzprove in gradivo. ljLibi|nno. 2001. šl. 38/39 435 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Nacionalna struktura mesta Rock Springs in okraja Sweetwater (Wyoming) s posebnim ozirom na Slovence / Matjaž Klemeneič. - Tabele. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije/ ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 214-233. 1.21 Polemika, diskusijskl prispevek Slovensko izseljensko gradivo : okrogla miza, Ljubljana, 31- maj 2000 = Slovene emigration material : a round table, Ljubljana, 31 May 2000. Dodaiek / Rozina Švent, Matjaž Klemenčič. V: Dve domovini. - Št. 11-12 (2000), str. 133-144. Ob pomislekih glede tez o starejšem slovenskem izseljenstvu / [Matjaž Klemenčič]. V: Zgodovinski časopis. - Letn. 54, št. 2 (2000), str. 273-276. 1.25 Drugi članki ali sestavki Manjšinski jeziki med šolo in vsakdanjim življenjem : Paclriče, 23- 9. 2000 / Matjaž Klemenčič. V: Razprave in gradivo. - 0354-0286. - Št. 36/37 (2000). str. 323-328. 2.01 Znanstvena monografija 100 years of catholic faith : St. Joseph's church, Leadville, Colorado : 1899-1999 / [researched and written by Matjaž Klemenčič ; translated and typeset by Joan n Birsa). -Leadville : The Catholic Community, cop. 2000. - 42 str. 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Vloga zamejcev in izseljence v v osamosvajanju Slovenije : zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na področju ciljnih raziskovalnih programov (CRP -1999)/odgovorni nosilec Matjaž Klemenčič. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - (Raziskovalne naloge ; 131) 3-14 Predavanje na tuji univerzi ali inštitutu Die Emigration aus dem Alpen-Adria-Raum nach Amerika : Lehrveranstaltung an der Abteilung für Geschichte Ost- und Südosteuropas der Universität Klagenfurt, am 7. und 8. Juni 2000 / Matjaž Klemenčič. - Klagenfurt, 2000 Historical migration patterns in Central and Southern Europe : guest lecture given at the University of Ken tuck}', College of Arts and Sciences, Department of Geography, Lexington, 27th October 2000 / Matjaž Klemenčič. - Lexington, 2000 436 Bi bi i o.. HOhin Jurij Trunk - zwischen Kärnten und den Vereinigten Staaten von Amerika abgehalten hat : Lehrveranstaltung an der Abteilung für Geschichte Ost- und Südosteuropas der Universität Klagenfurt, am 7. und 8. Juni 2000/ Matjaž Klemenčič. - Klagenfurt, 2000 Slovenes of California : guest lecture given at Stanford University, Herbert Hoover Memorial Building, 21 November 2000 / Matjaž Klemenčič. - Stanford, 2000 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa; elektronski vir The impact of the Hungarian and Italian minority on the Minority Protection Law in Slovenia : paper presented at the International Millennium Conference Political Geography in the 21st Century "Understanding the place - looking ahead", Gorizia, Italy, Portorož - Portorose, Slovenia, May 24-27, 2000 / Matjaž Klemenčič, Vladimir Klemenčič. - Gorizia ; Portorož, 2000 Slavs in politics, some social, and other characteristics - the case of Cleveland Ohio. Slovenians in the city policy of Cleveland in the first half of the 20th century : paper at the Third European Social Science History Conference, Amsterdam, 7th March, 2000 / Matjaž Klemenčič. - Amsterdam, 2000 Življenje in delo Jurija Trunka s posebnim poudarkom na plebiscitnem času : referat na posvetu ob 80-letnici glasovanja in odhoda J. Trunka v Združene države Amerike "Jurij Trunk in njegova koroška lem", Loče, 21. oktober 2000 / Matjnž Klemenčič. - Loče, 2000 Forced and voluntary migrations as a tool in changing ethnic structure in the succesurs states of former Yugoslavia / Matjaž Klemenčič. - Nottingham, 2000 : hup://human.niu.-ac.uk im2 4.02 Mentor Napoleon Bonaparte : njegovo življenje in delo : sklepna seminarska naloga / Jerneja Žlof. - |s.l.) : U- Zlof], 2000.- 30 f. Indija v obdobju 1890-1900 : v okviru člankov iz časopisa Slovenec : diplomska seminarska naloga / Irena Kamplel. - Maribor: [I. Kamplet), 2000. - 76 f Izbrani problemi zgodovine Nemčije med leti 1895 in 1905 glede na pisanje časopisov Slovenec in Slovenski narod : diplomska naloga / Mateja Zidar. - Maribor : [M. Zidar), 2000.-205 f - Prekmurje na prelomu stoletja : seminarska diplomska naloga / Andreja Ferko. - Maribor : [A. Ferko), 2000. - 70 f. Severnoameriški Indijanci: diplomska seminarska naloga/ Davorin Šket. - Maribor: |D. Šket], 2000.-6l f. Slovenske podporne jednote v Clevelandu od ustanovitve do 1945 : diplomska naloga / Daniel Temeni. - [s.l.] : ID. Tement], 2000. - 149 f. Urbanizacija v zgodovini: diplomska seminarska naloga / Sonja Jazbec. - Maribor : |S. Jazbec), 2000.- 50 f. Velike ženske v državni politiki: diplomska naloga / Črešnnr-Gorjup Alenka. - Maribor: |A. Črešnar-Gorjupj, 2000. - 96 f. Zgodovina Afrike : notranji razvoj afriške družbe : diplomska seminarska naloga / Ova Arbanas. - Maribor: [E. Arbanas), 2000. - 46 f. Rozprove in grodivo, ljubljono. 2001. št. 38/39 437 4.11 Ko mentor Slovenski izseljenci iz Prekmurja v Betlehemu, PA., ZDA, v letih 1893-1924 : naselitev ter njihove zgodovinsko socialne, politične, literarne in verske dejavnosti : doktorska disertacija / Mihael Kuzmič. - Ljubljana : [M. Kuzmič], 2000. - 331 f. 4.56 Moderator Prekmurje and Prekmurians in Slovenia and the United States : round table at the 32nd National Convention of the American Association for the Advancement of Slavic Studies, 9-12 November 2000 / chair Matjaž Klemencic. - Denver, Colorado, 2000 Vera Klopgc 1.01 Izvirni znanstveni članek Romi - evropska manjšina / Vera Klopcič. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 173-184. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Novejši mednarodnopravni dokumenti in pravica do uporabe maternega jezika (narodnih) manjšin / Vera Klopčič. V. Narod ne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnosme narodnostne identitete = Az anyanyelv. nz e^yen es a közösseg nemzeti identitdsanak ienyez?je = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nncionalnog identiteta - Die Muttersprache als Faktorder persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szemgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000 - Str. 321-3431.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Mednarodnopravno varstvo kulturnih in jezikovnih pravic Romov / Vera Klopčič V; Kultura, identiteta in jezik v procesih evrojDske integracije / ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 147-157. Pravno varstvo narodnih manjšin in ureditev medetničnih odnosov in statusa narodnih manjšin v Sloveniji / Vera Klopčič. V Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Lük]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 51-60. 438 Bibliogrofiin 1.25 Drugi Članki ali sestavki Roma in the processes of European intégration (Slovenia) / Vera Klopčič. V: Human righisand minorities. - Ljubljana : Ministryof science and cechnologv : Council od Europe. Commitiee of Miniscers, 2000. - Str. 86-89. 2.13 Elaborat, predštudija, Študija Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Liik in Vladimir Wakounig ; raziskovalci; Boris Jesih, Vera Klopčič, Attila Kovâcs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir WakounigL - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt; Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetnični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Izola/Isola) : sumarni pregled rezultatov / \osilka projekta: Albina Nečak-Luk ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Miran Komac. Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnôk, Albina Nečak Liik, Mojca Medvešek...[et al.j. - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3-11 Radijski in TV prispevki Pogovor o Romih : Radio Murski val - 17. avgusi 2000 / Vera Klopčič. - Murska Sobota : Radio Murski val, 2000 Razgovor o Romima : Radio Beograd - 17. avgust 2000 / Vera Klopčič. - Murska Sobota .■ Radio Beograd, 2000 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa; elektronski vir Evropska konvencija o Človekovih pravicah : vabljeno predavanje na 6. mednarodnem romskem taboru v Murski Soboti, 11. 8. - 19. 8. 2000/Vera Klopčič. - Murska Sobora, 2000 Romi v procesih evropske integracije : East - East seminar 2000, Škofja Loka 10. - 13- julij 2000/Vera Klopčič. - 2000 Reflection of the processes of ethnie self identification in officiai statistics / Vera Klopčič referat na konferenci IAOS 2000 Statistics, development and Human rights, Montreux, 4. - 8. 9. 2000. - Montreux : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 20 str. , http://-iaos2000.admin.ch 4.01 Urednik KLOPČIČ, Vera (član uredniškega odbora 1991) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : jour- Razprove in gradivo. Ljubljana. 2001, šl. 38/39 439 nal of ethnic studies. - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana ; Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Eihnic Srudies, 1990- Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az egyen es a közösseg nemzeti identitäsänak tenyez?je = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktorder persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität : (zbornik referatov na znanstveno-kulturnem srečanju v Murski Soboti, 5. - 6. junija 1998] / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.j ; glavna urednica Vera Klopčič ; prevodi povzetkov Vesna Kalčič ... et al.j. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgouhärd : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000. - 404 str. 4.59 Prevajalec povzetka Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo - A hatarral el ni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az enyön es a közösseg nemzeti identitäsänak tt:nycz?je = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktor der persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität : [zbornik referatov na znansiveno-kulturnem srečanju v Murski Soboti, 5. - 6. junija 1998] / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.] ; glavna urednica Vera Klopčič ; prevodi povzetkov Vesna Kalčič ... et al.]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Fthnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgouhärd : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000. - 404 sir. Miran Komac 1.02 Pregledni znanstveni članek Srpska zaje d niča u Sloveniji / Miran Komac. V: Beseda. - I.etn. 1, št. 1 (2000), str. 7-33. 1.03 Predhodna objava Narodnostna struktura prebivalcev v Porabju : delež prebivalstva glede na materni jezik in narodnostno pripadnost v šestih porabskih vaseh in Monoštru za leto 1990 : kartografski prikaz / vsebina: Miran Komac, Katalin Munda Hirnok ; risal: Zmago Drole, -Zvd. V: Porabje - 7062. - Letn. 10, št. 14 (13- jul, 2000), str. 8. /,440 Bibliografiji 1.04 Strokovni članek Slovenska demokratska zveza / Miran Komac. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vjdic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivanič]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 401. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Minority self-government in Slovenia/ Miran Komac. V: Sudosteuropa. - Letn. 40, št. 7/8 (2000), str. 35S-374. 1.09 Objavljeno predavanje na strokovni konferenci Ethnic minorities in Slovenia/ Miran Komac. V: Papers delivered at EBLUL council meeting. - Brusseles : EBLUL, 2000. - (EBLUL documents ; 2). - Str. 35^44. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Forming a new nation-state and the repression or protection of ethnic minorities : the case of Slovenia / Miran Komac. - Tabele. V: Handbook of global social policy / ed. by Stuart S. Nagel, Amy Robb. - New York : Marcel Dekker. INC., 2000. - (Public administration and public policy ; 88). - Scr. 267-296. Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih v luči ohranjanja manjšinskih jezikov v Sloveniji / Miran Komac. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije / ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Drušrvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 50-77. 1.22 Objavljeni intervju Zaščita manjšin / Miran Komac ; Anton Hrvatin. - Fotografije, V; Mladina. - Št. 4 (24. jan. 2000), str. 30-33- 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Narodnostno manjšinska (polidčna) identiteta (primer slovenske manjšine v Italiji) : letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 / odgovorni nosilec Miran Komac. - Ljubljana : Inštitut Z3 narodnostna vprašanja, 2000. - 6 str. - (Raziskovalne naloge ; 114) 2.13 Elaborat, predštudija, žrudija Medetnični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capodistria, Pn7piove in gradivo, Ljubljana, 2001. št. 38/39 44) Piran/Pirano, Izola/Isoin) : sumarni pregled rezultatov / Nosilka projektu: Albina Nečak-LCik ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renara Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Luk, Mojca Medvešek...[et al.]. - Ljubljana : IN V, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem ciničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 4.01 Urednik KOMAC, Miran (član uredniškega odbora 1991-) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies, 1990- 4.02 Mentor Armenci na razpotju med dvema nekdanjima imperijema : boj za ohranitev narodnostnih posebnosti : diplomsko delo / Alja Klopčič. - Ljubljana : [A. Klopčič], 2000. - 79 f Novodobne manjšine kot subjekt nacionalne varnosti : diplomsko delo / Brigita Pungarčič. - Ljubljana : [B. Pungarčič], 2000. - 59 f Pravica do obstoja : Kurdi : diplomsko delo / Mateja Prošek. - Ljubljana : [M. Prošek], 2000. - 74,[11] f. Pravica do politične participacije italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem : diplomsko delo / Luka Jeglič. - Ljubljana : (L. Jeglič], 2000. -96 f. Svet Evrope in zaščita romske skupnosti: diplomsko delo/ Emina Lakota, - Ljubljana : | E. Lakota], 2000.- 70 f. Varstvo manjšin v Sloveniji pred letom 1991 in po njem : (primerjava ustavnih določil iz ustav 1. 1974 in 1. 1991 ter pregled pomembnejših mednarodnih dokumentov, ki jih je kot mednarodnopravno obveznost sprejela Slovenija) : diplomsko delo / Dragica Sušnik. -Ljubljana : [D. Sušnik], 2000.-85,(89] pril. f. Varstvo slovenske in hrvaške narodne manjšine v Italiji in italijanske v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji med obema vojnama : diplomsko delo / Mojca Volk. - Ljubljana : | M. Volk J, 2000,-69 f - (Diplomske naloge ; 59) Zakon o pravicah narodnih in etničnih manjšin na Madžarskem : ob podrobnejšem pregledu uresničevanja pravic slovenske narodne manjšine : diplomsko delo / Simona Berden. - Ljubljana : [S. BerdenJ, 2000. - 90 f. Attila Kovâcs 1.04 Strokovni članek Forrisismertetés : a muravidéki telepiilések Fényes Elek "Magyarorszag, ' s a' hozzd kapc-solt tartomanyoknak mostani allapotja statistika! és geographiai tekinieiben" cimû muve alapjân / Kovâcs Attila. V: Murataj. - Št. 2 (1999), str. 79-101. Bibliogroiijn_ 1.05 Poljudni Članek A Bânffyak / Kovdcs Attila. V: Naprdr... - (2000), str. 92-97. Magyarok égen és fôldôn : ûrkutatas az ezredfordulôn - magyarok égen és fôldôn / Kovdcs Attila. V: Népûjsâg. - Lctn. 44, št. 45 (9. nov. 2000), str. 10. 110 éves a lendvai vasut : 1890. oktober 19-én délutan fél haikoi' futott be az alsôlendvai vasûtdllorndsra az elsô vonatszerelvény / Kovâcs Attila. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 45 (9- nov. 2000), str. 14. Keresztmetszet a magyar kôltészetbôl : a lendvai kônyvrâr olvasôterme adott otthonr november 7-én Horvâth Istvdn mûvészi elôadasdnak, amely a magyar kôltészetbôl adott izelitôt / Kovdcs Attila. - llustr. V: Népûjsâg. - Letn. 44. št. 46 (16. nov. 2000), str. 10. Egy évszâzad szôttesei és himzései Peteshâzân : szôttesek és himzések kidllitdsa volt Peteshazdn szombaton és vasdrnap/ Kovdcs Attila. - llustr. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 46(16. nov 2000), su. 11. A2 ôrség Mûvelôdési Egyesûlet fél évszâzada : november 11-en ûnnepekék Hodoson az Ôrség Mûvelôclési Egyesûlet 50., valamini az egyesûleten belul môkôdu népdalkôr 20. évfordulôjdt / Kovdcs ALtila. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 46 (16. nov. 2000), scr. 11 Megnyilt a 28. Nemzetkôzi Muvésztelep tarlata/ Kovdcs Attila. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 47 (23. nov. 2000), str. 9. Fejtôrô bâbjâték a Lendvai Kônyvtarban/ Kovdcs Attila. - llustr. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 49 (7. dec . 2000), str. 10. A len feldolgozâsât mutattik be Pârtosfalvân : a pdrtosfalvi Ad y End re Muvelôdési Egyesûlet szervezésében december 2-dn a hagyomdnyôrzô tevékenység keretében bemutattdk a len feldolgozdsdt / Kovdcs Attila. V: Népûjsâg. - Letn. 44, št. 49 (7. dec. 2000), str. 11. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci A magyar-szlovén nyelvhatir és a trianoni hatar = Madzarsko-slovenska jezikovna meja ter trianonska meja / Auila Kovdcs. - Zvd. V: A Mura mente és a trianoni békeszerzôdés / |urednik, szerkesztô Gôncz Ldszlôl- -Lendava : Zavod za kulturo madžarske narodnosti = Lendva : Magyar Nemzeciségi Mûvelôclési ïntézet, 2000. - (Lendavski zvezki, 17). str. 100-113-Kolonlzâciô a Lendva-vidéken a kéthâbarû kôzôtt / Kovdcs Attila. V: Politika, gazdasag és tdrsadalom a XX. szâzadi niagyar tôrténelemben II. / Szerkeszteue: Puški Levente, Timdr Lajos, Valuch Tibor. - Debrecen ; KLTE tôrténelmi intézet ûj-és legûjabbkori magyar tôrténelmi tanszéke, 2000. - Sir. 305-314. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi O zgodovini Lendave / Attila Kovdcs. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. . Urejanje jtozprove in grodivo, Ijufaijono. 2001. si. 38/39 443 niedetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk]. - Ljubljana : Inšritut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 23-44. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Tanulmanyok čs črtekezčsek / Kovacs Attila. - Fotogr. V: Nepujsag. - Letn. 44, Št. 21 (23. maj 2000), str. 15. Megjelent a Hatirral čini cimu tanulmanykotet, mely az 1998. junius 5-6. kozott Muraszombatban. megtartott nemzetkozi tudomanyos konferencidn elhangzott elčadi-sokat tartalmazza : konyv-elo / Kovrics Attila. V. Nepujsag. - Letn. 44, št. 50 (14. dec. 2000), str. 10. Tilkovszky Lorant; Nemzetisegi politika magyarorszagon a 20, szazadban : (Narodnostna politika na Madžarskem v 20. stoletju) : Debrecen / Atilla Kovacs ; Csokonai kiado, 1998, 285 str. V: Razprave in gradivo. - St. 36/3V (2000), str. 293-301. 1,25 Drugi članki ali sestavki Felujitottak a szoknyas haranglabat Kamahazan / Kovacs Attila. - II us t r. V: Nepujsag. - Letn. 44, št. 50 (14. dec. 2000), str. 10. J6zsef Attila szaval6verseny : Penteken es szombaton kerult megrendezesre Hosszufaluban a mar hagyomanyossa vali szavaloverseny az altalanos es kozepiskolas tanulok szamdra / Kovacs Attila. - Ilustr. V: Nepujsag. - Letn. 44, št. 50 (14. dec. 2000), str. 11. 2,01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor states / Eds. by Albina Nečak Luk, George Miskens, Sonja Novak Luk a novic ; Research team leader: Albina Nečak Luk ; researches: Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Katalin Munda Hirnok, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... [ei al.j. - Ljubljana : Institute for liihnic Siudies, 2000 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Attilci Kovacs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir Wakounig). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) /,444 Bibliografiji 3.11 Radijski in TV prispevki Naš sosed znanstvenik : intervju na Radio Murski val, 14.12.1999/Attila Kovacs ; Branko Žunec. -1999. - Murska Sobota Predstavitev rezultatov projekta Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : TV Slovenija, oddaja Mostovi-Hidak, 20. okt. 2000 /Albina Nečak Luk, Katalin Munda Hirnok, Attila Kovacs ; pogovor vodila Kovacsics Ildiko. - Murska Soboia, 2000 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa Oblikovanje siovensko-madžarske etnične meje v 20. stoletju ■. predavanje na Oddelku za madžarski jezik Pedagoške fakultete v Mariboru 3 aprila 2000 / Kovacs Attila. - Maribor, 2000 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (II) : urejanje medetničnih odnosov v Lendavi : Občina Lendava, 6. okt. 2000 / Nosilka projekta Albina Nečak-Luk ; Katalin Munda-Hirnok, Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvešek, Renara Mejak, Attila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel-Vellach = Interethnische Beziehungen und Volksgruppeniclenticat in der Gemeinde Lisenkappel - Vellach / Železna Kapla - Bela : Celovec, 30. november 2000 / Vodji projekta: AJbina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Katarina Munda-Hirnok, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek. - Celovec, 2000 Jana Kranjec Menaše 4.03 Prevajalec Umetnik nasprotij - The artist of contrasts / Nikolaj Beer; [besedilo, text Lev Menaše ; podatki, data dokumentacija Moderne galerije, Nikolaj Beer ; prevod, translation Jana Kranjcc Menaše, Jure Aleksič ; fotografija, photos Uroš Zajec]. - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije = Health Insurance institute of Slovenia, 2000 . - [47] str. : barvne ilustr. L. Spacal : [razstava, Atrij Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana, 5. december - 31. december 2000 : - exhibition, The Atrium of the Health Insurance Institute of Slovenia, Ljubljana, 5 December - 31 December 2000]/ Lojze Spacal, tekst Lev Menaše, biografija Martin Spacal, prevod Jana Kranjec Menaše, fotografija Tomaž Lunder . - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2000. - [45] str.: ilustr. gnzprgve in gradivo. Ljubljana. 2001. šl. 38/39 445 4.59 Prevajalec povzetka Avstrija in njeni Slovenci : 1945-1976 /Janko Pleierski. - Ljubljana : Institut za narodnostna vprašanja ; Institut for Ethnic Studies, 2000. - 263 str. - (Ethnicity ; 4) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies, - 2000, št. 36/37. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies, 2000 - Samo Kristen 1.01 Izvirni znanstveni članek Nekaj pogledov na vprašanje nadaljnje veljavnosti Avstrijske državne pogodbe in slovenskega nasledstva statusa sopodpisnice pogodbe / Samo Kristen. V; Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 95-114. 2.13 Elaborat, predštudija, študija Nekaj pogledov na vprašanje nadaljnje veljavnosti avstrijske državne pogodbe in slovenskega nasledstva statusa sopodpisnice pogodbe / Samo Kristen. - Ljubljana : INV, 2000. - 19 f. - (Ekspertize ; 173) Slovensko-hrvaška meja v Istri v luči elaborata dr. Dragovana Šepiča / Samo Kristen. -Ljubljana : INV, 2000. - 9 f, 3 priloge. - (Ekspertize ; 171) Vera Kržišnik-Bukič 1.01 Izvirni znanstveni članek Dve domovini Jakoba Žnidaršiča / Vera Kržišnik-Bukič V: Dve domovini. - Št. 11-12 (2000), str. 301-313. 1.04 Strokovni članek Slovenci v ustavi Republike Hrvaške / Vera Kržišnik-Bukič. V: Delo. - Lecn. 42, št. 216 (16. sep. 2000), str. 31. Primorci na Kosovu in v Bosni / Vera Kržišnik-Bukič. V Delo. - Letn. 42, št. 246 (21. okt. 2000), str. 31. Slovenci upravičeno prizadeti zaradi izbrisa iz ustave / Vera Kržišnik-Bukič. V Novi odmev. - Št. 12 (nov. 2000), str. 12-13. 446 Bibliogrofiin 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Institut za istoriju u Banjoj Luci i historiografija Bosne i Hercegovine 1980. -1999- / Vera Kržišnik-Bukič. V: Priloži. - St. 29 (2000), str. 301-318. 1.21 Polemika, diskusijski prispevek Raziskava je tlakovala pot/ Vera Kržišnik-Bukič, Peter Repolusk, Silva Mežnarič. V Delo. - Lečo 42, št. 56 (8. mar. 2000), str. 16 (Znanosi-Scientia). 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi MedetniČni odnosi v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško : zaključno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 in triletnem obdobju 1997-1999/ odgovorna nosilka Vera Kržišnik Bukič : sodelavci: Simona Zavrainik Zimic, Karmen Medica, Peter Repolusk. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - loč, pag. -(Raziskovalne naloge ; 108) Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Slovenije ■. letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999/ odgovorna nosilka Vera Kržišnik Bukič. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - [23J str. loč. pag, - (Raziskovalne naloge ; 122) 3.13 Organiziranje znanstvenih in strokovnih sestankov Slovenci na Hrvaškem o sebi: organizacija in vodenje pogovora v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, 10. februarja 2000/Vera Kržišnik-Bukič, - Ljubljana, 2000 Slovesnost ob 75-letnici delovanja Inštituta za narodnostna vprašanja : organizacija proslave ob 75-letnici delovanja Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 12. decembra 2000 / Vera Kržišnik-Bukič. - Ljubljana, 2000 3.15 Prispevek na kohferenci, brez natisa Cultural associations of the Slovene minority in the new states in the area of former Yugoslavia : Co-existence in Europe - 2000, the relationship of the minority as a cultural unit to the culture of the majority, Internationa cultural conference on European minorities, God oil? (Hungary) November 17 - 18, 2000 / Vera Kržišnik Bukič. - 2000 4.01 Urednik KRŽIŠNIK-Bukic, Vera (član uredniškega odbora 2000-) Priloži = Contributions . - Sarajevo : Institut za istoriju, 1973- J?n7prave in arodivo, iiubljana, 2001, SI. 38/39 447 Sonja Kurinčič Mikuž 1.04 Strokovni članek Bibliografija sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja za leto [1999] / Sonja Kurinčič Mikuž, Marinka Lazič. V; Razprave in gradivo. - Ši. 36/37 (2000), str. 337-375- Marinka Lazič 1.04 Strokovni članek Bibliografija sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja za leto [1999] / Sonja Kurinčič Mikuž, Marinka Lazič. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 337-375 4.01 Urednik LAZIČ, Marinka (član uredniškega odbora 1991-) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies. - 1990, št. 24 (nov.). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja -Institute for Ethnic Studies, 1990- Mojca Medv^šfk 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Anali2a stališč o položaju slovenske in madžarske narodnostne skupnosti v Prekmurju in Porabju / Mojca Medvešek. - Grafikoni. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije / ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 119-135. Metodološka izhodišča / Mojca Medvešek. V: MedetniČni odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 13-22. Etno-demografski pregled / Mojca Medvešek. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru, 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi/ [nosilka projekta Albina Nečak Luk. - Ljubljana : Inštitut za narodnosma vprašanja, 2000. Str. 45-50. 448 Bibliogrofiin 2.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor stares / Eds. by Albina Nečak Luk, George Miskens, Sonja Novak Lukanovič ; Research team leader.- Albina Nečak Luk ; researches-. Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Katalin Munda Hirnok, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... [et al ). - Ljubljana : institute for Ethnic Studies, 2000 2.09 Magistrsko delo Analiza vitalnosti etničnih skupnosti na obmejnih območjih Slovenije z Madžarsko : magistrsko delo. - Ljubljana : |M. Medvešek], 2000. - 241 f. 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -VeUach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera klopčič, Attila Kovacs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir Wakounig], - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Izola/lsola) : sumarni pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Nečak-Liik ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Luk, Mojca Medvešek...[et al.j. - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3-11 Radijski in TV prispevki Pogovor o projektu Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel - Vellach : intervju na ORF, Landesstudio Karmen - uredništvo slovenskih oddaj, 11. decembra 2000 / Boris Jesih, Albina Nečak LOk, Mojca Medvešek ; lPogovor je vodil | Miha Pasterk. - Celovec : ORF, 2000 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (II) : urejanje medemičnih odnosov v Lendavi : Občina Lendava, 6. okt. 2000/ Nosilka projekta Albina Nečak-Luk ; Kainlin Munda-Hirnok, Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvešek, Renata Mejak, Attila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel-Vellach = Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentitat in der Gemeinde Eisenkappel - Vellach / Železna Kapla - Bela : Cclovec, 30. november 2000 Rozprove in giadivo. Ljubljano. 2001, šl. 38/39 449 / Vodji projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir VVakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Katarina Munda-Hirnok, Atiila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek. - Celovec. 2000 4.01 Urednik MEDVEŠEK, Mojca (član uredniškega odbora 1994-) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies. - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana : Institut za narodnostna vprašanja = Institute for Erhnic Studies, 1990- Renata Mejak 1.02 Pregledni znanstveni članek Medčasovna analiza pogledov Lendavčanov na sosednjo Madžarsko / Renata Mejak. -Tabele. V: Razprave in gradivo. - Šl. 36/37 (2000), str. 185-206. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Pogled na življenje v Lendavi / Renata Mejak. V: Medemični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje inedetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk]. - Ljubljana : InŠtirut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 61-80. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Varga Jčzsef: Raba jezika in modna izbira imen : (Nyelvhasznalat. nevdivat) : Magyar nemzetisegi miivelodesi intezet, Lendava/Lendva. 1999. strani 138 / Renata Mejak. V: Razprave in gradivo. - Šr. 36/37 (2000), sir. 315-322. 2.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor states / Eds. by Albina Nečak Luk, George Miskens, Sonja Novak Lukanovič ; Research team leader: Albina Nečak Luk ; researches: Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Katalin Munda Hirnok, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... |et al.]. - Ljubljana : Institute for Ethnic Studies, 2000 /,450 Bibliografiji 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir \Vakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Attila Kovacs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir Wakounig). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medemični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Ca pod istrin, Piran/Pirano, Izola/Isola) : sumarni pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Necak-Luk ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Luk, Mojca Medvešek...[et al.]. - Ljubljana : IN V, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiiera in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (II) : urejanje medetničnih odnosov v Lendavi: Občina Lendava, 6. okt. 2000/ Nosilka projekta Albina Nečak-Luk ; Katalin Munda-Hirnok, Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvešek, Renata Mejak, Attila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel-Veliach - Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentiiar in der Gemeinde Eisenkappel - Vellach / Železna Kapla - Bela : Celovec, 30. november 2000 / Vodji projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Katarina Munda-Hirnok, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, - Celovec, 2000 Katalin Munda H-rnok 1.03 Predhodna objava Narodnostna struktura prebivalcev v Porabju : delež prebivalstva glede na materni jezik in narodnostno pripadnost v šestih porabskih vaseh in Monoštru za leto 1990 : kartografski prikaz / vsebina: Miran Komac, Katalin Munda Hirnok ; risal: Zmago Drole. -Zvd. V Porabje. - Letn. 10, št. 14 (13. jul. 2000), str. 8. 1.04 Strokovni članek Položaj Slovencev na Madžarskem po letu 1990 : vizije in možnosti na pragu 3. tisočletja /Katalin Munda Hirnok. V: Tradiciones. - 29, 1 (2000), str. 235-240. jtozprgve in gradivo, Ljubljano. 2001, št. 38/39 451 Porabski Slovenci / Karal in Munda Hirnok. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivanič], - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 417. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Vloga medijev pri ohranjanju jezika manjšin / Katalin Munda Hirnok. V: Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az egyčn es a kozosseg nemzeti identitasanak tčnvezoje - Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktor der personlichen und gemeinschaftlichen nationalen klentitat/ |organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.J. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Eihnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem. 2000. - Str. 297-304. ProtestantLzem v Porabju do konca 17. stoletja / Katalin Munda Flirnok. V: Protesrantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nadasdyjev dvorec) / [glavni urednik Jože Vugnnec. - Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2000. - Str. 169-176. 1,16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Pogled na kulturno življenje / Katalin Munda Hirnök. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Lük]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 109-126. Sredstva množičnega obveščanja / Katalin Munda Hirnok. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Lük. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 127-134. 1.25 Drugi članki ali sestavki Poročilo o znanstveno kulturnem srečanju "Živeti z mejo" (Murska Sobota, 5. in 6. junija 1998)/ Katalin Munda Hirnök, Nada Vilhar. V: Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, azegyen čs a közösseg nemzeti identitasanak tenyezöje = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktor der persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.j. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja -Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000. - Str. 391-3952.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three /,452 Bibliografiji independent successar scmes / Eds. by Albina Nečak Luk, George Miskens, Sonja Novak Luknnovič; Research leam leader: Albina Nečak LOk ; researches: Sonja Novak Lukanovjč, Boris jesih, Katalin Munda Elirnok, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... [et al.]. - Ljubljana : Institute for Ethnic Srudies, 2000 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Slovenci v Porabju po letu 1989 : vpliv iranzicije na Madžarskem na položaj ter narodno in kulturno identiteto Slovencev : letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 / Odgovorila nosilka: Katalin Munda Hirnok. - Ljubljana : INV, 2000. -9 + 5 str. -(Raziskovalne naloge ; 111) 2.13 Elaborat, predStudija, Študija Medetični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov .' [Vodja projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir \Vakounig ; raziskovalci: Boris Jesih. Vera Klopčič, Attila Kovacs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Luk a novic, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Muncla-Hirnok in Vladimir VVakounig). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000, - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capod istria, Piran/Pirano, lzob/Isoln) : sumarni pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Nečak-Luk ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Luk, Mojca Medvešek...[et al.). - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3.11 Radijski in TV prispevki Pogovor o prizadevanjih Slovenije pri etnološkem preučevanju Slovencev v zamejstvu : Radio Slovenija, L program, oddaja Sotočje, 3- maj 2000 / Katalin Munda Hirnok ; Ernest Ružič. - Ljubljana, 2000 Predstavitev rezultatov projekta Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : TV Slovenija, oddaja Mostovi-Hidak, 20. okt. 2000 / Albina Nečak Luk, Katalin Munda Hirnok, Attila Kovacs ; pogovor vodila Kovacs ics I Id i ko. - Murska Sobota, 2000 3-15 Prispevek na konferenci, brez natisa A magyarorszagi (Rlba-vidčki) szlovčnek ku ta tis ar a iranyul6 tdrekvčsek a ljubljanai Nemzetisčgi Kutat6intčzetben. Rčvid attekintčs : mednarodna konferenca Identiteta, kultura, manjšine, Pecs, 2. 10. 2000 / Katalin Munda Hirnok. - Pecs, 2000 Res z prove in gradivo. ljubljena, 2001, šl. 38/39 453 3 20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru QX) : urejanje medemičnih odnosov v Lendavi : Občina Lendava, 6. okt. 2000 / Nosilka projekta Albina Nečak-Luk ; Katalin Munda-Hirnok, Sonja Novak Lukanovič, Borisjesih, Mojca Medvešek, Renata Mejak, Atlila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel-Vellach = Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentitat in der Gemeinde Eisenkappel - Vellaeh / Železna Kapla - Bela : Celovec, 30. november 2000 / Vodji projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesib, Katarina Munda-Hirnok, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek. - Celovec, 2000 4.01 Urednik MUNDA-Hirnok, Katalin (član uredniškega odbora 2000 ) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja - Treaiises and documents : journal of ethnie smdies. - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnie Studies, 1990- Albina Nečak Lük 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Sociolingvistična podoba Prekmurja: razmere v času med Avstro-Ogrsko in Jugoslavijo / Albina Nečak Luk. V: Prekmurje na obrobju ali v stičišču evropskih komunikacij / [uredila Janez Balažic, Metka Fujs. - Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 2000. - (Zbornik soboškega muzeja. Posebna izdaja)-Str. 123-135. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Language issues in ethnic studies : research approach in some Slovenian studies/Albina Nečak Luk. V: History and perspectives of language study / ed. by Olga Mišeska Tomič, Milorad Radovanovič. - Amsterdam ; Philadelphia: John Benjamins, 2000. - (Amsterdam studies in the theory and history of linguistic science. Series IV, vol. 186). - Sir. 217-234. Mešana lokalna skupnost v očeh izbranih elit: urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / Albina Nečak Luk. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije / ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 136-148. Mešana lokalna skupnost med politiko in prakso / Albina Nečak Luk. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje /,454 Bibliografiji medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Lük). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000, - Str. 5-11-Pogled na narodno pripadnost / Albina Nečak Luk. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / (nosilka projekta Albina Nečak Luk). - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja. 2000. - Str. «SI-96. Sociolingvistični položaj / Albina Nečak Lük. V; Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Lük|. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 135-148. 1.20 Predgovor, spremna beseda Alendvai ¿let a kivälasztottak (az elit) ndzöpontjäböl = Life at Lendava in the eyes of the chosen (elites) / Albina Nečak Lük. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi/ [nosilka projekta Albina Nečak Lük. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja], 2000. - Str. 183-201. 1.25 Drugi članki ali sestavki Sporočila izza okrogle mize "All je opuščanje maternega jezika manjšin mogoče zaobrniti in kako?" na znanstveno kulturnem srečanju "Živeti z mejo", Murska Sobota, 5. in 6. junij 1998 / Albina Nečak Lük. V: Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatdrral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az egyen es a közusseg nemzeti idenritasanak tenyezöje = Malerinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta -Die Muttersprache als Faktor der persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität/ [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani... [et al.]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000.-Str. 369-373. 2.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor states / Eds. by Albina Nečak Lük, George Miskens, Sonja Novak Lukanovič ; Research team leader: Albina Nečak Lük ; researches: Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Katalin Munda Himök, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attjlla Kovacs... [et al.]. - Ljubljana : Institute for Ethnic Studies, 2000 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Elsenkappel - _Rp2picve in grodivo. ijubljono. 2001. ¿t. 38/39 455 Vellach : sli main i pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Luk jn Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera kiopčič, Altih Kovacs, Albina Nečak Luk, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir Wakounig], - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Cinična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetnični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capoclistria, Piran/Pirano, izola/lsola) : sumami pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Nečak-Liik ; sodelavci: Boris Jesih, Vera Kiopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Luk, Mojca Medvešek...[et al.). - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Cinična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3.11 Radijski in TV prispevki Pogovor o projektu Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/ Eisenkappel - Vellach : intervju na ORF. Landcssiudio Karmen - uredništvo slovenskih oddaj, 11. decembra 2000 / Boris Jesih, Albina Nečuk Luk, Mojca Medvešek ; [pogovor je vodil) Miha Pasterk. - Celovec : ORF, 2000 Predstavitev rezultatov projekta Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : TV Slovenija, oddaja Mosiovi-Hidak, 20. okt. 2000 / Albina Nečak Luk, Katalin Munda Hirnok, Attila Kovacs ; pogovor vodila Kovacsics Ildiko. - Murska Sobota, 2000 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa Slovenia - language policy and language planning issues : referat na mednarodni konferenci Language in ihe former Yugoslav lands, University College London, od 8. do 9. septembra 2000 / Albina Nečak Luk. - 2000. - London 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (IT) : urejanje mederničnih odnosov v Lendavi: Občina Lendava, 6. okt, 2000 / Nosilka projekta Albina Nečak-Luk ; Katalin Munda-Hirnok, Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvešek, Renata Mejak, Altila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel - Vellach = Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentitat in der Gemeinde Cisenkappel - Vellach / Železna Kapla - Bela : Celovec, 30. november 2000 / Vodji projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Kalarina Munda-Hirnok, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek. - Celovec, 2000 456 Bibliogrofj[n_ 4.01 Urednik NEČAK-Luk, Albina (član uredniškega odbora 1992-) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja = Treatises and documents : journal of ethnic studies. - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies, 1990- 4.02 Mentor Dvojezičnost v vzgoji in izobraževanju : anotirana bibliografija člankov iz revije "Journal of Multilingual and Multicultural Development" : seminarska diplomska naloga / Katja Božič in Urška Lobnikar. - Ljubljana : |K. Božič, U. Lobnikar], 2000. - 66 f. Organizacija pouka v manjšinskih šolah na avstrijskem Koroškem : diplomska naloga / Bogomira Vrčkovnik. - Ljubljana : [B. Vrčkovnik), 2000. - 59 f. 4.11 Komentor Analiza vitalnosti etničnih skupnosti na obmejnih območjih Slovenije z Madžarsko : magistrsko delo. - Ljubljana : [M. Medvešekj. 2000. - 247 f. Sonja Novak Lukanovič 1.05 Poljudni članek Položaj jezika v družbi: primer slovenščine /Sonja Novak Lukanovič. V; Koroški vestnik. - Letn. 33, št. 2 (2000), str. 53-63. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Minority language and education /Sonja Novak Lukanovič. V: Developing minority languages / eds. Peter Wynn Thomas, Jayne Mathias. - Cardiff : Cardiff University : Corner press, 2000. - Str. 326-331. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Dvojezična vzgoja in izobraževanje v očeh lendavske elite / Sonja Novak Lukanovič. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije/ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 124-136. Pogled na dvojezično vzgojo in izobraževanje / Sonja Novak Lukanovič. V: Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru. 2, Urejanje medetničnih odnosov v Lendavi / [nosilka projekta Albina Nečak Luk]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - Str. 149-164. Razprave in gradivo. Ljubljana 2001 si. 38/39 457 2.01 Znanstvena monografija Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor states / Eds. by Albina Nečak Liik, George Miskens, Sonja Novak Lukanovič; Research team leader: Albina Nečak Luk ; researches: Sonja Novak Lukanovič. Boris Jesih, Katalin Munda Hirnok, Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... [et al.|. - Ljubljana : Institute for Ethnic Studies, 2000 2.13 Elaborat, predštudija, študija Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla - Bela / Eisenkappel -Vellach : sumarni pregled rezultatov / [Vodja projekta: Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, Vera Klopčič, Atrila Kovacs, Albina Nečak Liik, Sonja Novak Lukanovič. Mojca Medvešek, Renata Mejak Katalin Munda-Hirnok in Vladimir Wakounig). - Ljubljana Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. - 89 str. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 127) Medetnični odnosi in narodna identiteta v slovenski Istri : (Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Izokt/Isola) : sumarni pregled rezultatov / Nosilka projekta: Albina Nečak-Luk : sodelavci: Boris Jesih. Vera Klopčič, Miran Komac, Sonja Novak Lukanovič, Renata Mejak, Katarina Munda Hirnok, Albina Nečak Ltik, Mojca Medvešek...[et al.). - Ljubljana : INV, 2000. - (Raziskovalni projekt: Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru) (Raziskovalne naloge ; 134) 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa Minorities in the regional community of Alps-Adriatic : referat na seminarju Minorities as a bridge between cultures, Opatija, 19.- 20. maj, 2000, v organizaciji Sveta Evrope/Sonja Novak Lukanovič. - 2000 Položaj, vloga in vrednotenje slovenskega jezika : referat na seminarju Samozavest in uporaba slovenščine, Portorož 10. -12. novembra 2000, v organizaciji ZSŽ/ Sonja Novak Lukanovič. - 2000 The position and the role of the Slovenian language : referat na 3- mednarodni konferenci Constitutional, legal and political regulation and management of ethnic relation, Ljubljana. 8. - 10. december 2000 / Sonja Novak Lukanovič. - Ljubljana, 2000 3.20 Druga dela Predstavitev knjige Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (II) : urejanje medetničnih odnosov v Lendavi : Občina Lendava, 6. okt. 2000/ Nosilka projekta Albina Nečak-Liik; Katalin Munda-Hirnok. Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Mojca Medvešek, Renata Mejak, Attila Kovacs. - Lendava, 2000 Predstavitev projekta Medetnični odnosi in narodna identiteta v občini Železna Kapla -Bela/Eisenkappel - Vellach - Interethnische Beziehungen und Volksgruppenidentitat in der Gemeinde Eisenkappel - Vellach/ Železna Kapla - Bela : Celovec, 30. november 2000 / Vodji projekta; Albina Nečak Luk in Vladimir Wakounig ; raziskovalci: Boris Jesih, 45S Bibliografij» Katarina Munda-Hirnok, Attila Kovacs, Renata Mejak, Sonja Novak Lukanovič, Mojca Medvešek. - Celovec, 2000 4.01 Urednik Managing the mix thereafter : comparative research into mixed communities in three independent successor slates / Eds. by Albina Nečak Luk, George Miskens. Sonja Novak Lukanovič ; Research team leader: Albina Nečak Luk ; researches: Sonja Novak Lukanovič, Boris Jesih, Katalin Munch Hirnok. Renata Mejak, Mojca Medvešek, Attilla Kovacs... |et a).|. - Ljubljana : Institute for Ethnic Studies, 2000 Janez Stergar 1.04 Strokovni članek Koroški Slovenci / Janez Stergar. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic. sourednika Lan Brenk, Martin Ivaničl- - Ljubljana : Mkidinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Srn 331. Slovenska prosvetna zveza /Janez Stergar. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk. Martin Ivaničl. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 409■ - Ponatis Koroški kulturni dnevi / Janez Stergar, V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin lvanič|. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). • Str. 410. Narodni svet koroških Slovencev / Janez Stergar. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivaničl. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 410. Slovenski znanstveni inštitut/ Janez Stergar. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin IvaničJ. - Ljubljana : Mkidinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). - Str. 412. - Ponatis Koroški Slovenci / Avguštin Malle, Janez Stergar, V: Ilustrirana zgodovina Slovencev / [urednik Marko Vidic, sourednika Lan Brenk, Martin Ivanič]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000. - (Knjižnica Enciklopedije Slovenije). -Str. 413. - Ponatis 1.18 Sestavek v enciklopediji Vindišarstvo / J. Ste. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Zv. 14 : U-We (2000), str. 244. Rozprave in gradivo. Ljubljana, 2001. št. 38/39 459 Wakounig, Jože / J. Ste. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik). - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<2000>. - Z v. 14 : U-We (2000), str. 412. Warasch, Filip/J. Ste. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 19S7-<2000>- - Zv. 14 : U-\Ve (2000), str. 413. 1.22 Objavljeni intervju "Vlada je doslej le gasila požar": pogovor z Janezom Stergnrjem / Janez Stergar; Jelena Gaceša. - Portret. V: Delo. - Let. 42, št. 13 (17. jan. 2000), sir. 2. Septembra bo vroče : sindikati nestrpni zaradi odlaganja začetka pogajanj / Janez Stergar ; Jelena Gaceša. V: Delo. - Let. 42, Si. 190 (17. avg. 2000), str. 2. 1.25 Drugi članki ali sestavki Gospodarsko poslovanje Slovenske matice v letih 1998 in 1999 / Janez Stergar. V: Glasnik Slovenske matice. - Let. 24, št. 1/2 (2000), str. 32-34. SVIZ nekorektno snubi člane sindikata : Glosa ; [Polemika s člankom Dora Hvalice] / Janez Stergar. - Rubrika Odmevi. V: Nova Delavska enotnost. - Let. 59, št. 15 (13- npr. 2000), str. 12. "Brez velikih besed" : [o kolektivnem dogovarjanju v kulturnih dejavnostih] / Janez Stergar. V: Nova Delavska enotnost. - Let. 59, št. 39 (9. nov. 2000), str. 4. 2.20 Druge monografije in druga zaključena dela "Ne vrag, le sosed bo mejak!": programski list za spominsko prireditev ob osemdesetletnici koroškega plebiscita in podpisa rapalske pogodbe / (avtor besedila: Janez Stergar]. -Ljubljana : Klub koroških Slovencev v Ljubljani, 2000. - ¡8] str. 3.20 Druga dela Izbor podatkov o višini in gibanju bruto plač nekaterih dejavnosti ter o njihovem razmerju do povprečne slovenske bruto plače / Janez Stergar. - Ljubljana : SVIZ, 2000. http://www.sviz-sl. si/izbor-podatkov.html. Poročilo o delovanju konference raziskovalnih in kulturnih organizacij SVIZ Slovenije v letu 1999 / Janez Stergar. - Ljubljana : SVIZ, 2000. http://www.sviz-sl.si/porocilo-skrko.html. Sindikalna konferenca raziskovalnih in kulturnih organizacij (SKRKO) SVIZ / Janez Stergar. - Ljubljana : SVIZ, 2000. h rt p.//www.svi z-sl. s i/p re d s t av i te v-sk rko. h t m 1. /,460 Bibliografiji 4.01 Urednik Zgodovinopisje v srednjem veku : zvrsti, obdobja, posebnosti / ] lerbert Grundmann ; [izdali] Zveza zgodovinskih društev Slovenije [in] Študentska založba ; [prevod, spremna beseda, bibliografski pregled Janez Mlinarf - 1. natis. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2000 (Ljubljana : Litrera pieta), - 79 ser. : ilustr. ; 24 cm. - (Zbirka Zgodovinskega časopisa/ namestnik glavnega urednika zbirke Janez Stergar ; 21) (Knjižna zbirka Scripta) STERGAR, Janez (namestnik glavnega urednika 1985-) Zgodovinski časopis ■= Historical review : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. -Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1947-. Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Jnvornik ; področni urednik Janez Stergar ; izdelava zemljevidov in risb Geodetski zavod SR Slovenije, Ljubljana ; izdelava grafikonov Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, Ljubljana]. - 1, natis. - Ljubljana ; Mladinska knjiga, 1987-. STERGAR, Janez (član uredniškega odbora) Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja - Treatises and documents : journal of ethnie studies. - 1990, št. 24 (nov.)-. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnie Studies, i960-. Irena Šumi 1.01 Izvirni znanstveni članek Slovensko narod(nost)no vprašanje: akademska tradicija ali ideologija? / Irena Šumi. V. Časopis za kritiko znanosti. - Letn, 28, št.198/199 (2000), str. 257-271. 1.04 Strokovni Članek " Znanost", ki je omejena na statistične špekulacije : o etničnih študijah / Irena Šumi. V: Delo. - Letn. 42, št. 86 (12. apr. 2000), str. )4. 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika " Antropološke teorije" za slovensko tranzicijsko rabo / Irena Šumi. V: Teorija in praksa. - Letn. 37, št. 2 (2000), str. 376-389. 1.22 Objavljeni intervju Pot, potovanje : Emzinova govorilnica / vodenje pogovora in zapis Irena Weber ; Irena Šumi ...[et. al. |. - Portreti. V: Emzin. - Letn. 10, št. 3/4 (2000), str. 8-17. Rozprove in gradivo. Ljubljene. 2001. ¿t. 38/39 461 2.01 Znanstvena monografija Kultura, etniČnost, mejnost: konstrukcije različnosti v antropološki presoji / Irena Šumi. - Ljubljana : ZRC SAZLI, 2000. - 214 str. 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Socialna lega slovenskega jezika v Kanalski dolini : empirična raziskava v družinah slušateljev tečaja slovenskega jezika : poročilo o letni fazi (2000) in zaključno poročilo s projekta (1997-2000) / Irena Šumi. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. -8 str. - (Raziskovalne naloge ; J 24) 3.15 Prispevek na konferenci, brez natisa History, self-images, folk theories and national ideologies at the Italian-Slovene-Austrian border: what is that state borders really intersect? : 6th EASA conference, Krakow, July 2000; Workshop: Slates and iheir borders: subversion and support at international boundaries / hen a Šumi. - Krakow, 2000. Managing cultural and ethnic boundaries in Valcanale, Italy, on the Italian-Austrian-Slovenian border : mednarodna konferenca European cross border co-operation: lessons for and from Ireland, Belfast, 29 september - 1 october 2000/ Irena Šumi. - Belfast, 2000. Slovensko narodno vprašanje : raziskovalna perspektiva : okrogla miza, Ljubljana, 20. junij 2000 / Irena Šumi. - Ljubljana, 2000. 4.03 Prevajalec Ljubljanska hagada : Pesah 5760 - Agada Ljubljanit: leto 2000 / [Prevod Hagade in vsa pripadajoča gnidiva so pripravili in uredili]: Uri ben Avraham, Kušajahu K. Killer, Matevž Košir, Borut Robič. Irena Šumi in Janez Zor]. - Ljubljana ¡Judovska skupnost Slovenije, 2000. - X, 30 str. 4.56 Diskutant Pogovor s prof. dr. Dušanom Nečakom : okrogla miza v okviru sej znanstvenega sveta na INV, Ljubljana 19- okt. 2000/ Dušan Nečak ; Irena Šumi. - Ljubljana : inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. Pogovor s prof. dr. Karlom Stuhlpfarrerjem : okrogla miza v okviru sej znanstvenega sveta na INV, Ljubljana 20. dec. 2000/ Karl Stuhlpfarrer; Irena Šumi. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2000. 462 Bib^oarofijn Nada Vilhar 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Vrsta referatov rudi o naši stvarnosti : Ljubljana / Razprave in gradivo : revijo izdaja Institut za narodnostna vprašanja / N.V. V: Primorski dnevnik. - Letn. 56, št, 91 (20. apr. 2000), str. 4. 1.25 Drugi članki ali sestavki Poročilo o znanstveno kulturnem srečanju "Živeti z mejo" (Murska Sobota, 5. in 6. junija 1998)/ Katalin Munda Hirnok, Nada Vilhar. V: Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeii uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az egyen es a közösseg nemzeti identitasänak tenyezöje = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktorder persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.]. - Ljubljana : Institut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000. - Str. 391-395 4.01 Urednik Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete - AZ anyanyelv, az egyen es a közösseg nemzeti identitasänak Lenvezöje = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktor der persönlichen und gemeinschaftlichen nationalen Identität : |zbornik referatov na znanstveno-kulturnem srečanju v Murski Soboti, 5 - 6. junija 1998] / [organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.] ; glavna urednica Vera Klopčič ; prevodi povzetkov V^sna Kalčič ... et al.]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthdrd : Zveza Slovencev na Madžarskem, 200U. - 404 str. 4.59 Prevajalec povzetka Narodne manjšine. 4, Živeti z mejo = A hatarral elni = Živjeti uz granicu = Leben mit der Grenze. Materinščina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete = Az anyanyelv, az egyen es a közösseg nemzeti identitasänak tenyezöje = Materinski jezik, element osobnoga i zajedničkoga nacionalnog identiteta = Die Muttersprache als Faktor der persönlichen und gemeinschaftlichen nationaler) Identität : [zbornik referatov na znanstveno-kulturnem srečanju v Murski Soboti, 5. - 6. junija 1998] / |organizirali Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani ... [et al.) ; glavna urednica Vera Klopčič ; prevodi povzetkov Vesna Kalčič ... et al.].: Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institute Rozd:Gve in gradivo. Ljubljeno. 2001, š; 38/39 463 for Ethnic Studies : Slovenska akademija znanosti in umetnosti ; Monošter = Szentgotthard : Zveza Slovencev na Madžarskem, 2000, - 404 str. Alessandro Volk 1.01 Izvirni znanstveni članek Odbor narodne osvoboditve za Istro (CLNI) in eksodus iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja - predlogi italijanski vladi za sprejem in namestitev beguncev iz maja 1954 / Alessandro Volk. V: Annnles. Series historia et sociologia. - Letn. 10, št. 1=20 (2000), sir, 231-240. Zakonodaja Zavezniške vojaške uprave o istrskih beguncih (1945-1947-1954) / Sandi Volk. V: Prispevki za novejšo zgodovino. - Letn. 40, ši, 1 (2000), str. 269-283. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Tra stereotipi divaricanti ed esperienze che accomunano / Sandi Volk. - Tabele. V Memoriediver.se/acuradiMartaColangelo.-Tneste: Lini. 2000 -(2000), str. 109-144. Simona Zavratnik Zimic 1.01 Izvirni znanstveni članek Koncept "družbene izključenosti" v analizi marginalnih etničnih skupin: primer začasnih beguncev in avtohtonih Romov / Simona Zavratnik Zimic. V: Teorija in praksa. - Letn. 37, Si. 5 (oktober 2000), str 832-848. 1.16 Poglavje ali samostojni sestavek v znanstveni knjigi Stare in nove (mentalne) meje: stičnost ob slovensko-hrvaški meji / Simona Zavratnik Zimic. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije/ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2000. - Str. 158-170. /,464 Bibliografiji mitja Žagar 1.01 Izvirni znanstveni članek Ali je možno razkleniti začaran krog? : strategije in koncepti za upravljanje in razreševanje etničnih konfliktov / Mitja Žagar. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 11-32. 1.06 Objavljeno vabljeno predavanje na znanstveni konferenci Citoyenneté - nationalité: un juste équilibre entre les intérêts des états et ceux des individus / Mitja Žagar. V: "Tendances et développement en droit interne et international sur la nationalité" (Strasbourg, 18-19 octobre 1999) / Ire Conférence européenne sur la nationalité. -Strasbourg Conseil de l'Europe, 2000. - Str. 99-118. 1.16 Poglavje aH samostojni sestavek v znanstveni knjigi Slovenska terminologija na področju etničnih študij : razmišljanje o terminologiji pri proučevanju etnij in emičnosti/ Mitja Žagar. V: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije / ur. Inka Štrukelj. - Ljubljana : Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije,. 2000. - Str. 78-98. Yugoslavia: what went wrong? : constitutional aspects of the Yugoslav crisis from the perspective of ethnic conflict / Mitja Žagar. V: The lessons of Yugoslavia / ed. by Metta Spencer. - Amsterdam ...[et al.] : An Imprint of Elsevier Science JAI, 2000. - (Research on Russia and Eastern Europe ; 3)- - Str. 65-96. Yugoslavia, what went wrong? : constitutional development and collapse of multiethnic state / Mitja Žagar. - Tabele. V: Reconcilable differences / ur. Sean Byrne and Cynthia L. trvjn. - West Hartford, CT : Kumarian Press, 2000. - Str. 127-153- 1.20 Predgovor, spremna beseda Predgovor /Mitja Žagar. V: Avstrija in njeni Slovenci /Janko Pleterski. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institut for Ethnic Studies, 2000. - (Ethnicity ; 4). - Str. (3). Introduction / Peter Volasko, Darja Piciga, Mitja Žagar. V: Human rights and minorities, - Ljubljana : Ministry of science and technology : Council od Europe. Committee of Ministers, 2000, - Str. 4-5. 1.25 Drugi članki ali sestavki International center for interethnic relations and minorities in South Eastern Europe (International center) at the Institute for ethnic studies, Ljubljana / Mitja Žagar. Rozotove in gradivo, Ljubljano. 2001. šl. 38/39 465 V: Human rights and minorities. - Ljubljana : Ministry of science and technology : Council od Europe. Committee of Ministers, 2000. - Str. 48-53- Tretja mednarodna znanstvena konferenca o ustavnem, pravnem in političnem urejanju in upravljanju medetničnih odnosov in konfliktov : Ljubljana, 8. - 10. 12. 2000 / Mitja Žagar. V: Razprave in gradivo. - Št. 36/37 (2000), str. 329-330. 2.11 Poročilo o znanstvenoraziskovalni nalogi Etnična dimenzija integracijskih procesov v pluralnih družbah ter upravljanje in razreševanje konfliktov : letno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 1999 / Odgovorni nosilec: Mitja Žagar. - Ljubljana : INTV, 2000. - 11 str. + bibl. - (Raziskovalne naloge ; 112) 3.11 Radijski in TV prispevki Avnojski sklepi : komentar na Radio Slovenija v oddaji Studio ob sedemnajstih, 28. 8. 2000 / Mitja Žagar. - Ljubljana : Radio Slovenija, 2000 Avnojski sklepi in Avstrijska državna pogodba : komentar na Radio Slovenija v oddaji Dogodki in odmevi. 28. 8. 2000 / Mitja Žagar. - Ljubljana : Radio Slovenija, 2000 Delovanje in problematika financiranja INV : komentar na POP TV v oddaji 24 ur, 28. 8. 2000 / Mitja Žagar. - Ljubljana : POP TV. 2000 Razgovor o avnojskih sklepih : komentar na TV Slovenija v oddaji Odmevi, 28. 8, 2000 / Mitja Žagar, [Pogovor vodila] Janja Koren. - Ljubljana : TV Slovenija, 2000 Razgovor o položaju znanosti: TV Slovenija, oddaja Odmevi, 18. 10. 2000 / Mitja Žagar; (Pogovr vodil) Uroš Slak. - Ljubljana : TV Slovenija, 2000 3.13 Organiziranje znanstvenih in strokovnih sestankov Third international conference of constitutional, legal and political regulation and management of ethnic relations, Ljubljana : Ljubljana, 8, - 10. december 2000 / [organizator] Mitja Žagar. - Ljubljana, 2000 315 Prispevek na konferenci, brez natisa in elektronski viri The management of ethnic relations and the management and resolution of ethnic conflict in South Eastern Europe : referat na 3 Mednarodni konferenci Constitutional, legal and political regulation and management of ethnic relation, Ljubljana, 8. - 10. december 2000 / Milja Žagar. - Ljubljana, 2000 http://mtds.waye.edu/resenrch/order.htm The Stability pact for South Eastern Europe : human rights and (national) minorities : referat na Annual conference of the Association for the study of nationalities, Columbia University, New York 13-15 April 2000 / Mitja Žagar. - 2000. /,466 Bibliografiji 4.01 Urednik ŽAGAR, Mitja (član uredniškega odbora 1998-) Raziskovalec : strokovna revija o raziskovalni in inovacijski politiki = Researcher: journal for research and innovation policy in Slovenija. - Letn. I, št. 1 (1971)- . - Ljubljana : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, 19714.02 Mentor Država blaginje in pokojninski sistem: Danska, Irska, Nova Zelandija in Slovenija : diplomsko delo / Natalija Fajdiga. - Ljubljana : [N, Fajdiga], 2000. -81 f Institucija ombudsmana (varuha Človekovih pravic) na Švedskem in v Združenem kraljestvu : diplomsko delo ' Vesna Bolka. - Ljubljana : [V Bolka], 2000 - IV,88 f. Kaznovalna politika - reforme in smernice : diplomsko delo / Mihaela Anclin. - Ljubljana : [M, Anclin], 2000, - 64 f. Urejanje in uresničevanje človekovih pravic v Indiji: diplomsko delo / Polonca Arhar. -Ljubljana : [P. Arhar], 2000. - 76 f. Volilni sistem in mednarodni nadzor volitev: diplomska naloga / Janez Vouk. - Ljubljana : [j- Vouk], 2000. - 77 f. 4.08 Avtor dodatnega besedila Avstrija in njeni Slovenci: 1945-1976 / Janko Pleterski. Mitja Žagar - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja = Institut for Ethnic Studies, 2000. - 263 str. - (Ethnicity ; 4) Ro2prave in gradivo, Ljubljana. 200). št. 38/39 46/ NOTES FOR CONTRIBUTING AUTHORS Treatises and Documents, The Journal of Ethnic Studies welcomes the contributions of articles, other materials and documents on ethnicity, racial and ethnic relations, ethnic identity, nationalism, xenophobia, protection of (ethnic, national, linguistic) minorities, migration, multiculturalism and related subjects. Manuscripts should be sent to: Razprave in gradivo / Treatises and Documents Institute for Ethnic Studies, Erjav"eva 26, 1000 Ljubljana, SLOVENIA Contributions may also be made by e-mail attachment to boris.jesih@inv.si Manuscripts are normally received wirh the understanding that their contents are original, unpublished material and are not being submitted for publication elsewhere. All received manuscripts are reviewed. Manuscripts ;uv referred to specialist readers for anonymous comment before a decision is made on publication. MANUSCRIPTS AND FORMAT Authors are requested to submit one double-spaced, typed copy of manuscript. Each page of manuscript, including tables, figures, maps, references and notes, should be numbered with margins on all four sides of at least 2 cm. Tables, figures and maps should be printed separately from the text, each on a separate sheet of |5aper. Places where thev belong to in the text must be marked. Title, author name(s) and a brief biographical note on each author should be typed on a separate page. Full contact details for the author(s) should be supplied. An electronic version of the manuscript should be sent by e-mail, or by posting a 3" diskette (preferably in IBM format). Authors must indicate which format and wordprocessor (computer program) are used. Tables, figures and maps should be saved in separate files and not embedded in the text. The preferred length for articles is between 5,000 and 12.000 words. Other contributions (research reports and papers, review articles, interviews) should not exceed 4,000 words and book reviews should not exceed 1,500 words. The RIG reserves the righL to allow the said limits to be exceeded, depending on the nature of the contribution. Authors are requested to attach an abstract (10-20 lines, up to 200 words) in English, stating precisely the topic under consideration, the method of argument using in addressing the topic, and the conclusion reached. Abstracts are not required for Debates and Book Reviews. A manuscript not presented in accordance with these guidelines will not undergo the reviewing process. It will be returned to the author for appropriate modifications. NOTES AND REFERENCES A limited number of explanatory and bibliographic endnotes are permitted. Notes should be indicated serially within the paper. Endnotes should not be used for citations. Manuscripts should follow the conventional guidelines of the style of footnotes, endnotes and citations. It is recommended that authors use the following method in the text: (Author year: page). References to more than one publication by the same author in the 468 Notes for conmbulinq amhors same year should be distinguished alphabetically by a, b, c etc. Where there are 110 named authors, the name of the appropriate body or the title of the referred material should be placed in parentheses instead. The alphabetical listing of all references should be placed at the end of the text. Only works referred to in the text should be listed and conversely, all references given in the text must appear in the listing. The full names of all authors (initials only for the possible middle name) should be used in the listing. The style of references is as follows: - for books: Author's family name, name (year) Title of the book. Location: Publisher. - for chapters and/or articles in hooks: Author's family name, name (year) "Title of the chapter/article" - in Editor's family name, name (ed/eds) Title of the book. Location: Publisher: pages from — to. - for articles in journals and newspapers: Author's family name, name (year) "Title of the article" - in Journal / Newspaper. Vol. , No.: pages from — to. PROOFS AND CORRECTIONS The RIG reserves the right to edit or otherwise alter contributions, hut authors will receive proofs for approval before the publication whenever this right is exercised substantially. Every author of a manuscript accepted for publication will receive page proofs for correction. The deadline to return them to the Editor will be indicated. Extensive changes will be charged to the author and will probably result in the article being delayed to a later issue. AUTHOR ISSUES Authors receive two complementary copies of the issue in which their contribution appears. COPYRIGHT It is a condition of publication that authors vest copyright in their articles, including summaries and abstracts, in the Instirute for Ethnic Studies. Authors may use the article elsewhere nfter publication without prior permission from the Institute, provided that acknowledgement is given to the RIG as the original source of publication and that Institute for Ethnic Studies is notified so that our records show that its use is properly authorized. Rozprove in gradivo, Ljubljano, 2001. šl. 38/39 469 Seznam avtorjev-. 1 Mag. Romana BeŠter, Inštitut za narodnostna vprašanja. Ljubljana romana be.ster@guest. a rnes.si 2. Bojan Brr/igar. Pri morski dnevnik, Trst direktorc'iprimorski.it 3. Prof. dr. Peter Gsnetner, Univerza Celovec, Avstrija peLer.gsteiiner@uni-klu.ac.at 4. Kaialin Munda Hirnok, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana katalin.hirnok@guest.arnes.si 5. Prof. dr. Tom i si a v IŠek, Univerza v Sarajevu, Bosna in Hercegovina 6. Mag. Boris jesih, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana boris.jesih@guesi.arnfs.si 7. Dr. Marija Jurič Pahor. Inštitut za narodnostna vprašanja. Ljubljana juric.pahor@libero.it S. Red. prof. ur Matjaž Klemenčič, Univerza v Mariburu'Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana matjaz.kIemencic@siol.net 9. Mag. Vera Klopčič, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana vera.klopcic@guest.arnes.si 10. Dr. Samo Kristen, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana samo.kristen@guest.arnes.si 11. Dr.Vera Kržišnik Bukic, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana vera.krzisnik@guest.ames.si 12. Marinka Lazič, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana marink;i.lazic@guest.arnes.si 13. Sonja Kurincič, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana .sonju.kurincic@@guest.arnes 14 Dr. Avguštin Malle, Slovenski znaiistveni institut, Celovec malle9at@yahoo.de 15. Felicita Medved, Stockholm University, Švedska medvedfelicita@hotmnil.com 16. Dr. Renata Mejak, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 17. Jernej Mlekuž, Inštitut za slovensko izseljenstvo 2RC SAZU, Ljubljana mlekuzC'fzrosazti.si 18. Red. prof. dr Albina Nečak Luk, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta/InštituL za narodnostna vprašanja. Ljubljana albina.necak@guest.arnes.si 19 Dr. Giinthcr Pallalver, Univerza Innsbruck, Avstrija pallaver@tin.it 20. Janez Stergar, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana janez.siergar@guest.arnes.si 21. Mag. Natalija Vrečer, svobodna raziskovalka, Ljubljana natalija.vrccer@guest.arnes.si 22. Dr. Jernej Zupančič, Inštitut za geografijo, Ljubljana jernej zupancic@guest.arnes.si 23. Izr. prof dr. Mitja Žagar. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana mitja.zagar@guest.arnes.si