DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.				Velja 8 K	na leto.
III. zvezek.	V Ljubljani, marec 1915.				XXXII. letnik.
Katehetika.
(Spisal dr. Fr. U š e n i č n i k.)
(Nadaljevanje.)
§ 2. Učni načrt.
1.	Učni načrt je razdelitev učne snovi po šolskih letih ali po starosti učencev. Ta razdelitev je potrebna za uspešen pouk. Brez načrta pri pouku bi se bilo bati, da se bo marsikaj važnega, če ne izpustilo, pa vsaj preveč nakratko obdelalo, manj važno pa naširoko razpletlo. Učni načrt je torej pogoj za pravi red pri pouku, ki odmeri posameznim poglavjem v katekizmu več ali manj časa, kakor so resnice bolj ali manj pomenljive za krščansko življenje.
Učni načrt je pa tudi pogoj za enotno poučevanje v raznih krajih dieceze. In to je potrebno zlasti v naši dobi, ko se ljudje hitro sem in tja selijo. Ob enotnem načrtu v vsej škofiji se bo za otroka, ki pride med šolskim letom v drugi kraj, pouk v novi šoli samo nadaljeval brez bistvene vrzeli. Drugače bi se utegnilo zgoditi, da bi otrok, ki se s svojimi stariši večkrat seli, nekaterih reči sploh nikoli ne slišal v šoli. Iz tega razloga veleva prva ljubljanska sinoda, naj se kateheti natanko drže določenega učnega reda. Če so kje otroci manj razviti in bolj počasnega umevanja, sme katehet po potrebi kaj izpustiti in načrt skrčiti; a če kaj izpušča, naj nikar ne preminja vrste ali reda.1
2.	Učni načrt obsegaj za vsako leto neko celoto in ne samo odlomkov iz katekizma. To se pravi: vsaj prva šolska leta naj se vsako leto obdelajo glavne resnice iz vseh poglavij v katekizmu.1 2 Če se v višjih razredih (v 4., 5. razredu, nekateri hočejo to že v 3. razredu) katekizem deli in se za vsako leto določi samo nekaj poglavij, naj se ta razdelitev ne razteza na več kot dve leti. V dveh letih torej se
1	Syn. Labacen. I. a. 1903, pg. 164, 165.
2	Erzbischof A. Gruber, Praktisches Handbuch der Katechetik. I.1 Salzburg 1836, 23.
Duhovni Pastir.
10
mora tudi v višjih razredih predelati vsa tvarina v katekizmu. Katehet ni bogoslovni profesor na univerzi, ki odbere za vsako leto nekaj traktatov iz dogmatike.
Pravimo: glavne resnice se vsako leto ponavljajo. To so one resnice, ki jih mora vsak kristjan vedeti in verovati, da more kot kristjan živeti. A ko glavne resnice leto za letom ponavljamo, obenem učno tvarino razširjamo in poglabljamo. Tako se pouk prilagodi duševnemu razvoju otrokovemu; budi in ohrani pa se tudi zanimanje pri otrocih. V didaktiki imenujejo ta način poučevanja pouk v koncentričnih krogih. Po tem načrtu so zasnovani vsi novejši katekizmi.
Glavni razlog za pouk v koncentričnih krogih je psihološki zakon in vsakdanja izkušnja, ki nam pravi: do jasnega spoznanja kake reči ne pridemo kar nagloma, skokoma, ampak stopnjema in polagoma. Kar prvič slišimo ali vidimo, o tem imamo samo splošne, meglene obrise. Da reč dobro in natanko spoznamo, jo moramo večkrat iznova opazovati in preučevati. Če naj torej otroci vsaj o glavnih resnicah naše svete vere dobe primerno znanje, in če naj se jim te resnice vtisnejo globoko v spomin in srce, jih moramo leto za leto ponavljati;1
V zvezi s katekizmom pritegnemo v koncentrične kroge biblične zgodbe in druge predmete (liturgiko, zgodovino, cerkveno pesem). Vseh teh predmetov se uče otroci, ne zapored, ne enega za drugim, ampak obenem s katekizmom; in kakor se širi in poglablja pouk v katekizmu, moremo tudi iz teh predmetov od leta do leta prilično povedati nove reči. V viših razredih, v katerih se zgodbe sv. pisma, liturgika in cerkvena zgodovina samostojno poučujejo, pa v zvezi s temi predmeti ponavljamo zadevne nauke iz katekizma. Ta istodobni pouk po vsebini sorodnih predmetov imenujejo koncentracijo pouka.
Nekateri so nasprotni koncentričnim krogom v katekizmu, češ, da je ponavljanje istih reči duhomorno, zagovarjajo pa koncentracijo predmetov. Iz tega, kar smo povedali, je razvidno, da ugovor proti pouku katekizma v koncentričnih krogih didaktično ni utemeljen; koncentracija predmetov pa se da lehko združiti s kazekizmovim poukom v koncentričnih krogih.
3.	Najtežje se mladi katehet giblje v katehezi pri otrocih prvega šolskega leta. K a j naj pove najmanjšim učencem, in kako naj jim govori, da ga bodo vsaj nekoliko razumeli?
Namen prvega katehetskega pouka je dvojen: prvič, že najmanjše otroke, ki so pri pameti, moramo učiti in jih navajati, da bodo že kot otroci Bogu služili, pobožno živeli, tako, da bi prišli v nebesa, če umro; in drugič, dati moramo
1	Nadškof Avg. Gruber je že rekel o tej stvari: »Nur durch stulen-vveises Fortschreiten der Erklarung in vviederholter Behandlung derselben Gegenstande kann die wahre religiose Bildung bevvirkt wer-den.« Praktisches Handbuch der Katechetik. I.* Salzburg 1836, 16; glej tudi str. 22—23.
otroku najpotrebnejše znanje v verskih resnicah, da bo mogoče vprihodnje, drugo leto in pozneje, katehezo snovati na tej prvi podlagi.
Najpotrebniše reči, ki se jih morajo otroci že v prvem šolskem letu učiti, so štiri formule, ki so od nekdaj bile jedro vsega katehetskega pouka, namreč: apostolska vera, božje zapovedi,1 sedem zakramentov in Očenaš. Te štiri formule se morajo otroci na pamet učiti in nekoliko tudi umeti. Glavne resnice v apostolski veri, ki jih morajo že otroci vedeti, so: da je en sam Bog in tri božje osebe; da je Bog Stvarnik; druga božja oseba, Jezus Kristus, naš Odrešenik; Sv. Duh naš posvečevavec. Med zapovedmi sta najbolj važni glavni zapovedi o ljubezni do Boga in do bližnjega, in v dekalogu tretja in četrta zapoved (posvečuj praznik, spoštuj očeta in mater). Med zakramenti moramo govoriti o sv. k r s t u , ki so ga otroci že prejeli, in potem o dveh za vse življenje najbolj važnih zakramentih, o sv. pokori in sv. Rešnjem Telesu, ki ju bodo, če mogoče, otroci prejeli že v velikonočnem času prvega šolskega leta; ko bi otrok, ki je že pri pameti, smrtno nevarno obolel, mu bomo podelili tudi zakrament sv. poslednjega olja; zato tudi o tem zakramentu v šoli pri malih ne smemo popolnoma molčati. »O č e n a š« bomo najmanjšim učencem toliko razložili, da bodo Gospodovo molitev mogli pobožno moliti; predvsem pa navajajmo otroke na to, da bodo besede lepo izre-kovali in pri molitvi na zunaj se dostojno vedli.
Pa kako naj se vrši ves ta pouk, da bo otrokom vsaj nekoliko umeven? O tem bomo pozneje bolj podrobno govorili, povejmo pa že tu najvažniše.
Ves pouk se mora, kolikor le mogoče, snovati na zgodbah sv. pisma. Velika božja dela, stvarjenje, naše odrešenje in posvečenje, ki jih apostolska vera po vrsti nakratko našteva, mora katehet otrokom pokazati v konkretni obliki, v bibličnih zgodbah. V globoko zarezanih, velikih potezah moramo pred očmi otrok ne samo narisati, ampak plastično vpodobiti vsemogočnost, modrost, dobroto troedinega Boga. Le v glavnih črtah, te pa naj bodo tem bolj globoke, tem bolj jasne in nazorne! Kar je Bog za nas storil, to naj se v celoti v velikih obrisih pokaže otroku, da se zbudi v njem sveto spoštovanje pred Bogom, strah božji in ljubezen do Boga.'"
V prvih katehezah bomo otroke učili narediti lepo znamenje s v. k r i ž a in jih vadili skupno moliti. Besede, ki jih izgovarjamo pri znamenju sv. križa, ali doksologijo »Čast *
* V prvih treh ali štirih stoletjih podlaga pri pouku o moralnih dolžnostih ni bil dekalog, kakor dandanašnji, ampak pouk se je snoval na zapovedih Gospodovih v sv. evangeliju. To nam potrjuje Didachč >n pismo Barnabovo (Zeitschrift fiir kath. Theol. Innsbruck, 1913, 580 sq.).
2	G. Mey, Vollstandige Katechesen fiir die untere Klasse der kath. Volksschule.18 Freiburg i. Br. 1906, Einleitung S. 3. 11.
bodi«, porabimo kot otrokom že znano podlago, da jim govorimo o treh božjih osebah. Potem začnimo z zgodbami sv. pisma. Za naš namen so zlasti važne zgodbe: o stvarjenju sveta (ne pripovedujmo stvarjenja zistematično po dnevih, ampak samo naštejmo stvari, ki jih je Bog naredil), o angelih, o prvem človeku: v vseh teh zgodbah se kaže Bog Stvarnik (1. člen apostolske vere), njegova vsemogočnost, modrost in dobrota; zgodba o grehu prvih staršev, o kazni za greh (podedovani greh), o obljubi Odrešenika Jezusa Kristusa, o angelovem oznanjenju Devici Mariji (2. in 3. člen apostolske vere): v zvezi z angelovim oznanjenjem govorimo otrokom o »Č e -ščena Mariji« in o angelovem češčenju; glavni dogodki v življenju Jezusa Kristusa: Jezusovo rojstvo (pastirji, Modri z Jutrovega); Janez krsti Jezusa — (v zvezi s to zgodbo se pojasni najpotrebniše o zakramentu sv. krsta); Jezusov prvi čudež v Kani, ali: Jezus obudi mrtvega mladeniča, ali: Jezus obudi Jairovo hčer (dokaz, da je Jezus Bog); dve glavni zapovedi: o ljubezni do Boga in do bližnjega (v pojasnilo, kaj obsega zapoved o ljubezni, se združi s to zapovedjo deset božjih zapovedi); Jezus uči svoje učence moliti — Očenaš; Jezus prijatelj otrok; poslednja sodba; zadnja večerja — presveto Rešnje Telo; Jezusovo trpljenje, smrt, vstajenje; Jezus da apostolom oblast grehe odpuščati (o zakramentu sv. pokore); Jezus pošlje apostole oznanovat evangelij vsem narodom (nasledniki apostolov — škofje); Jezusov vnebohod; Jezus pošlje sv. Duha; o poslednji sodbi.
S pomočjo naštetih bibličnih zgodb moremo otrokom že v prvem šolskem letu nekoliko pojasniti štiri glavne formule v katekizmu.
Katekizem pri tem pouku vpoštevarno v dvojnem oziru: otroci se štirih glavnih formul nauče na pamet; in jedro bibličnih zgodb povzamemo, kolikor je mogoče, v katekizmov i h odgovorih. N. pr. ko smo povedali zgodbo o stvarjenju, vprašamo: zakaj imenujemo Boga .stvarnika nebes in zemlje'? — in odgovorimo po katekizmu: Boga imenujemo .stvarnika nebes in zemlje', ker je ustvaril ves svet: nebo in zemljo in vse, kar je (Mali katek. vpr. 33).
Ko je katehet posnel iz zgodbe glavno resnico kolikor mogoče v besedah katekizmovih, naj tako formuliran nauk ponove najprej posamič nekateri bolj nadarjeni ali že bolj poučeni otroci; potem pa ponovi isto resnico vsa šola skupaj, in choro. Učenci v prvem šolskem letu še ne znajo brati in nimajo v rokah nobene knjige, ne katekizma, ne zgodb; zato si morejo iz zgodb posnete, na kratko izražene glavne resnice samo na ta način v spomin vtisniti, da jih vsa šola večkrat skupaj ponavlja; tako se nauče tudi Očenaš, apostolsko vero i. dr.1
1 Cf. Mey, Vollstandige Katechesen etc.12 45. 49.
Oblika, v kateri se otroci že prvo leto uče krščanskega nauka, naj se kolikor mogoče ujema s katekizmovim besedilom; zakaj če se otroci prvo leto uče drugače kakor pozneje, jih to samo moti.1 Če je v katekizmovem odgovoru obseženih več resnic, razdrobimo odgovor z več vprašanji.
4.	Nauki, ki jih otroci slišijo prvo šolsko leto, so temelj, na katerem se snuje in razširja nadaljnji pouk. Navadno imajo posamezne škofije svoj »podrobni načrt« za razne kategorije ljudskih šol. Tega naj se katehet kolikor mogoče natanko drži.
Za ljubljansko diecezo je bil določen učni načrt pri sinodi 1. 1903. (Syn. Labacen. I. pg. 160—164). Ta oficielni učni načrt pa je .društvo slovenskih katehetov’ v Ljubljani nekoliko predelalo in dopolnilo in ga izdalo pod naslovom: Podrobni načrt za poučevanje veronauka na ljudskih šolah. V Ljubljani 1910. Kn. šk. ordinariat je podrobni načrt odobril 19. avg. 1910, št. 3387.
Iz tega načrta posnamemo: Drugo šolsko leto dobe otroci v roke »Mali katekizem« in »Kratke zgodbe svetega pisma« (priredil J. Vole); od tretjega šolskega leta naprej je učna knjiga v vseh razredih ljudske šole: »Srednji katekizem«. V četrtem in petem razredu osemrazredne ljudske šole, kjer se biblične zgodbe poleg katekizma poučujejo kot samostojen predmet, se rabijo: »Velike zgodbe svetega pisma« (priredil J. Vole). V šestem razredu izvečine ponavljajo iz katekizma tvarino četrtega razreda, iz zgodb pa se uče onih stvari, ki so jih prejšnja leta izpustili. V sedmem razredu se poučuje zgodovina katoliške Cerkve (učna knjiga: Al. Stroj, Kratka zgodovina katoliške cerkve za šole), v osmem pa liturgika kot samostojen predmet (učna knjiga: A 1. S t r o j , Liturgika).
Za solnograško nadškofijo je nadškof, ordinariat ukazal (25. novembra 1911, št. 7217), da se mora rabiti: Lehrplan fiir den gesamten kathol. Religions-Unterricht an Volks-, Burger- und Fortbildungsschulen der Erz-diozese Salzburg. V prvem delu so zbrana didaktična navodila za kateheta o cilju in metodi: v drugem delu pa so sestavljeni podrobni načrti za razne vrste šol.
V posebnem zapisniku zaznamuj katehet za vsako uro snov (vprašanje), ki jo je razložil v šoli. Zapisnik se hrani v župnišču; dekani in župniki morajo paziti, da je knjiga v redu.1 2 Vzorec za ta zapisnik je priobčen v Ljublj. škof. listu 1904, 103.
5.	Izmed raznih kategorij ljudske šole moramo posebe omeniti enorazrednice. Enorazrednice so šole, v katerih poleg kateheta poučuje le en učitelj. So pa dvojne vrste: razdeljene in nerazdeljene enorazrednice. Razdeljene enorazrednice so one, v katere hodijo otroci razdeljeni v dve skupini: ena skupina ima šolo dopoludne, druga popoludne. V nerazdeljenih enorazrednicah pa se poučujejo skupaj vsi otroci, najmanjši in največji.
Za katehezo je v nerazdeljeni enorazrednici najbolj neugodno. Za druge predmete veli učni načrt, naj se učenci v nerazdeljeni enorazrednici ločijo v tri oddelke. Z vsakim oddel-
1	To načelo zelo poudarja papež Pij X. v pismu, s katerim je ukazal novi katekizem za rimsko cerkveno pokrajino (Catechismo della dottrina Christiana. Roma 1913, pg. VI.); gl. tudi Linden, Behandlung des Katechismus-unterrichtes in der Volksschule n. 7. (Grundfragen der Katechetik, I 691).
2	Syn. Labac. I. a. 1903, 165.
kom naj se učitelj nekaj časa posebe ali direktno bavi. Med tem, ko učitelj en oddelek direktno poučuje, se druga dva oddelka sama zase natihem učita: izdelujeta dano nalogo, ponavljata zadnjo lekcijo, ali bereta, kar se jima odkaže, ali rišeta. Katehet ne more tako ravnati; vsi praktični in izkušeni katehetje se v tem vjemajo: če je v enem razredu skupaj več letnikov, manjši in večji učenci, naj katehet poučuje vse obenem o istem predmetu. Nauk podajaj redno v nazorni obliki zgodbe, zgleda, opisa, primere. Razlagaj tako, da bodo vsaj glavne reči tudi mali mogli umeti.1
6.	Normalni učni načrti za ljudske šole v Avstriji določajo za verouk redno po dve uri na teden. Le v pet- in večraz-rednih šolah je za prvi in drugi razred odmerjena ena sama ura na teden.1 2 3 Urnik sestavi voditelj šole sporazumno z učiteljsko konferenco. Pri sestavljanju urnika pa se je ravnati po didaktičnem načelu: ,predmete, ki zahtevajo od učencev zbranega duha ali večjega duševnega napora, je nastaviti na dopoldanske ure in pri poldnevnih šolah na prve ure'. Ker je krščanski nauk brez dvoma med tistimi predmeti, ki hočejo pri učencih več zbranosti, naj katehet začasa naznani svoje želje šolskemu voditelju, ki se bo pri sestavi urnika nanje oziral.2
III. POGLAVJE.
O metodi pri katehetskem pouku.
Metoda (,ue#odog) etimologično pomeni pot do določenega cilja. Vprav to nam znači beseda, če govorimo o metodi v našem ravnanju. Metoda je stalen, namenu primerno odbran način, po katerem v tej ali oni reči ravnamo, da dospemo do cilja. V metodi mora biti nekaj stalnega; če kdo v vsakem slučaju drugače dela, nima metode. Način ravnanja mora biti namenu primerno odbran; kdor brez ozira na namen ali cilj svojevoljno sedaj tako, potem zopet drugače ravna, o njem pravimo, da dela po svoje, brez metode.
Učna (didaktična) metoda je torej stalen, namenu primeren način poučevanja.
Cilj pouku je, učencu pomagati do neke mere znanja. Vsako znanje pa je urejen zistem pojmov in sodb. Metoda nam mora pokazati pot, po kateri pridemo do cilja, način, kako tvorimo in urejamo pojme in sodbe in kako si jih najlaglje duševno osvojimo. Kako pojme in sodbe tvorimo, to
1 Cf. A. Kržič, Katehet v enorazrednici (Slov. učitelj, 1909, 254 sq. 274 sq.).
* Cf. A. Čadež, Podrobni učni načrt za poučavanje veronauka. V Ljubljani 1910, 8—9. Po min. ukazu 10. okt. 1912, št. 43.567, sta na Kranjskem v 6.—8. razredu določeni po dve uri veronauka.
3	Dokončni šol. in učni red za obče ljudske šole, §§ 17. 135; min. ukaz 12. jul. 1869, št. 6299.
nam pove logika; kako pa si pojme najlaglje duševno osvajamo, nas uči psihologija. Logika nam kaže dvojno pot v tvorbi pojmov in sodb: analizo in sintezo. Psihologija pa nam je v procesu učenja razkrila tri glavne stopnje, ki nas vodijo do cilja pri pouku; določila pa je tudi, katera učna oblika je pri tem ali onem predmetu bolj porabna, akroma-tična ali erotematična oblika.
0 vseh teh rečeh, o analizi in sintezi, o glavnih stopnjah pri učenju, o učni obliki govoi-i splošna didaktika pod poglavjem: metodika.1
Predmet pri katehezi je docela drugi od profanih predmetov, Poleg naravnih pomočkov, ki jih uporablja svetni učitelj, deluje pri katehezi v otrokovi duši tudi nadnaravni faktor, milost božja. Iz teh dveh razlogov se kateheza sicer ne more tesno oklepati v navodila profane didaktike; a po znanem izreku: gratia non destruit naturam — bomo tudi katehetsko metodo merili po glavnih načelih splošne didaktike.
§ 1. Analiza in sinteza. Tri glavne stopnje pri učenju.
1. Analiza in sinteza. Logika nam kaže dvojno pot v tvorbi pojmov: analizo in sintezo.1 2 Če je naše spoznavanje metodično urejeno, mora namreč v vrsti pojavov našega spoznavanja prejšnji pojav posredovalno voditi do naslednjega. To pa je samo tedaj mogoče, če je objekt prejšnjega akta nekako obsežen v objektu naslednjega akta, bodisi kot del v celoti, ali kot celota v delu, kot enovito v sestavljenem, ali kot sestavljeno v enovitem. Kdor pozna sestavljeno, pozna implicite tudi enovito; in kdor pozna enovito, pozna nekoliko tudi sestavljeno.
Če se začenja naše spoznavanje pri sestavljenem, pri celoti, in se pomika stopnjema do enovitega, imenujemo to pot analizo; če narobe, sintezo.
Analiza torej to, kar je sestavljeno, konkretno, razkraja in razstavlja v prvine ali elemente. Sinteza pa začenja pri prvinah in iz njih sestavlja partikularno, konkretno. Analiza iz konkretnega dejstva odmišlja (abstrahira) pojme, sodbe poobčuje. Sinteza pa splošne pojme bolj in bolj določa (determinira), obče sodbe drobi (specializira), od splošnega načela gre do konkretnega zgleda.
Katehet razloži pojem zakramenta analitično, če učencem konkretno, nazorno opiše obrede enega izmed zakramentov, n. pr. obrede sv. krsta, in iz konkretnih obredov razbere to, kar je bistvenega v vsakem zakramentu. Razlaga pa je sintetična, če iz definicije zakramenta pojasni najprej splošni pojem, »vidno znamenje«, in potem po vrsti druge bist-
1	Cf. Willmann 0., Didaktik3 II. Braunschweig 1903, 248—267.
2	dvaX6o> razreševati; atm(ib)|it sestavljati.
vene znake; ob koncu pokaže, kako so vsi ti bistveni znaki združeni v tem ali onem zakramentu, n. pr. pri sv. krstu, birmi.
Da zakrament sv. pokore vredno prejmemo, je treba pet reči: izpraševanje vesti itd. To pojasnimo otrokom analitično, če jim povemo n. pr. priliko o izgubljenem sinu in jim razložimo, kako se v izpreobrnjenju izgubljenega sina kaže pet reči. Isti odgovor v katekizmu pa bi razložili sintetično, ko bi za onih pet reči otrokom po vrsti najprej podali definicijo, potem pa tolmačili in jim dopovedali, kaj je izpraševanje vesti itd.
Analiza in sinteza je dvojna pot, ki nam jo kaže logika pri tvorbi pojmov. Katera je v tem ali onem slučaju bolj primerna namenu, tega nam ne pove logika; to nas uči psihologija.
Nekateri učitelji didaktike ločijo logično in realno analizo in sintezo.1 — K temu razlikovanju je treba pripomniti, da filozofija pozna samo logično analizo in sintezo. To, kar imenujejo realno analizo ali sintezo, se lehko smatra za logično analizo ali sintezo; in če to ne, je delitev realne (fizične ali moralne) celote, ali sestavljanje realnih (fizičnih ali moralnih) delov samo nazorno sredstvo, ki naj poda učencu kolikor mogoče popolno, jasno predstavo o predmetu. Poznamenovanje »realna analiza in sinteza« v zvezi z logično analizo in sintezo začetnika v didaktiki samo moti.
Tudi v katehetiko nekateri uvajajo logično in realno analizo in sintezo. Zgledi, ki jih navajajo za realno analizo in sintezo, pa kažejo, da to razlikovanje umevanje logične analize in sinteze samo otežuje."
2. Tri glavne stopnje pri učenju. Če proces učenja psihološko razkrojimo, vidimo, da si otrok učne snovi ne osvoji kar naenkrat, nagloma, ampak stopnjema. Učenec mora stvar najprej nekako videti, potem šele jo more u m e t i, in slednjič si nanovo spoznano resnico duševno osvoji, zapomni si jo in jo uporablja. Učitelj mora dosledno učencu stvar pokazati, razložiti (in dokazati) in z vajo, ponavljanjem in izpraševanjem mu pomagati, da si novo znanje za stalno osvoji.
a)	Že stara filozofija je učila: vse naše spoznavanje se začne pri čutnih zaznavah. Stvar, ki naj jo umejemo, moramo prej nekako videti, dobiti moramo o njej nekako podobo v naši fantaziji. Učitelj mora torej ali stvar samo ali nje sliko učencu pokazati, ali pa stvar tako živo opisati, da si more učenec v svoji domišljiji ustvariti neko podobo o njej. Govoriti mora nazorno; podati mora novo resnico v konkretni obliki. Čim bolj jasno in ostro očrtana je podoba naše fantazije, tem laglje se vrši delovanje uma. (Prva stopnja pri učenju.)
b)	Iz čutne predstave, ki jo imamo o kaki reči, naš razum po abstrakciji razbere pojem reči, nje bistvo. Pri tvorbi pojmov pomaga učitelj z razlago: pokazati mora zlasti, v čem je stvar, ki jo pojasnjuje, drugim podobna, in v čem od drugih različna. Po potrebi stvar tudi dokazuje.
1	Cf. L i n d n e r, Allgemeine Unterrichtslehre.8 Wien 1908, 58—66.
2	Cf. K r ž i č, Kratka katehetika.1 2 pg. 32, 33.
Dobljene pojme med seboj uredi; nanovo spoznano resnico zveže z drugimi, sorodnimi, že prej znanimi nauki. (Druga stopnja.)
c)	Tvorba pojmov in njih zistematična ureditev je glavno, a ne vse delo pri pouku. Ni namreč dosti, da učenec reč razume; kar naj bo njegova dušna last, to mora tudi trajno ohraniti v spominu in znati mora nanovo dobljeno vednost uporabljati. Da si pa učenec stvar laglje zapomni in da hitreje dobi neko spretnost v uporabi novega znanja, učitelj z njim učno snov ponavlja, ga izprašuje in mu daje naloge. Pri katehezi uporaba novega nauka pogosto ni samo šolska naloga, ampak resnična, živa vaja; če n. pr. katehet pri nauku o veri, o kesanju, o ljubezni obudi z učenci dejanje vere, kesanja, ljubezni, to ni samo neki primer za uporabo, zgolj šolska vaja, ampak v resnici krepostno dejanje. (Tretja stopnja pri učenju.)
Te tri naravne stopnje v razvoju učenja imenujejo nekateri formalne stopnje (Formalstufen); drugi jim kar preprosto pravijo stopnje učenja ali stopnje duševnega osvajanja (Aneignungsstufen). Nekateri hočejo k bistvenim stopnjam učenja pritegniti tudi pripravo ali uvod pri pouku; pri razlagi pa ločijo tvorbo pojmov in njih zistematično ureditev kot dve posebni stopnji; in tako naštevajo petero formalnih stopenj.1
3. Iz psihološkega razvoja v učenju moremo posneti, katero pot naj pri tvorbi pojmov uberemo, analitično ali sintetično. Kadar snujemo pred učenci čisto nove pojme, tedaj hoče naravni razvoj spoznavanja, da uporabimo analizo; vse naše spoznavanje se namreč začenja pri čutnih zaznavah. Če kdo sam išče resnice, recimo, da hoče dognati kak zakon v fizični naravi, zanj je analiza edina pot do spoznanja; analiza ga vodi od izkustva (eksperimenta) po indukciji do občega načela. Stari so zato rekli, da je analiza »methodus inquirendi et inveniendi veritatem«.1 2 Učenec ne raziskuje resnice sam, ampak pomaga mu, uči ga učitelj. Zato je mogoče, da učitelj najprej poda splošen pojem, obče načelo, in potem sintetično vodi učenca do partikularnega, do konkretnega. Sinteza torej pri pouku tudi v novih, abstraktnih rečeh ni izključena; toda bolj naraven in psihološko bolje utemeljen je analitičen pouk. Kadar pa učencem kak pojem ni več nov, kadar jim kaka reč ni več docela neznana, tedaj lehko uporabljamo sintezo.
Sinteza torej precej od kraja pouka poda resnico v tisti abstraktni obliki, v kateri si jo bodo morali učenci po razlagi duševno osvojiti. Analiza pa nam abstraktni pojem predstavi v
1	Cf. W i 1 1 m a n n, Didaktik2 II., Braunschvveig 1903, 250 sq.; R o 1 o f f, Lexicon der Paedagogik, s. v. Formalstufen; R e i n, Encyklop. Handbuchder Paedagogik.2 Langensalza 1903—1908, s. v. Formalstufen.
2	Zigliara, Summa philosophica, I.13, pg. 173.
čutni, nazorni obliki; in zato pri prvem pouku o docela še neznanih, nadčutnih rečeh bolj ustreza psihološkim zakonom našega spoznanja. Vzbuja tudi bolj pazljivost učencev in pospešuje njih sodelovanje. Ko smo pa iz konkretnih predstav analitično izluščili posamezne pojme, jih ob koncu pouka po sintezi strnemo v celoto in zistematično uredimo. Tako torej pri prvem pouku redno rajši začenjamo z analizo, končujemo pa s sintezo.
Pri pouku pa ne tvorimo vedno novih, abstraktnih pojmov, ampak pogosto v knjigah že določeno besedilo, tekst, samo tolmačimo, eksegeziramo. Tako se godi pri pouku v jezikih, ko učencem razkladamo pesmi, povesti; uprav tako delamo tudi pri katehezi, ko razlagamo zgodbe, posamezne reke svetega pisma, molitvene formularje. To didaktično razlaganje se imenuje analiza teksta (Text-Analyse); ni pa izključno analitično, ampak redno analiza menjava s sintezo.1
Katerokoli pot pa pri pouku že uberemo, sintezo ali analizo ali obe skupaj, vedno se je treba ravnati po temeljnem zakonu našega spoznavanja: govoriti moramo nazorno.
Nekateri analitično učno pot radi nazivljejo »psihološko« metodo v tem pomenu, kakor da je sinteza nepsihološka. Iz tega, kar smo povedali o analizi in sintezi, je razvidno, da to poznamenovanje ni točno.
Kako se razne stopnje v razvoju učenja uporabljajo pri katehezi, to hočemo sedaj posebe določiti.
§ 2. Katehetski pouk bodi nazoren.
Kar zahtevamo od govornika, to velja še bolj katehetu: poučuj nazorno. Nazornost pri pouku je prvi pogoj za uspeh. Psihološki razlog za to je tale: Naš razum, dasi je netva-ren in ni navezan na telesni organ, vendar deluje vedno obenem z domišljijo; domišljija mu podaja gradiva; k podobam, ki jih stvarja domišljija, se mora um vedno in vedno vračati. Čim bolj jasne, čim bolj ostro obrisane so čutne predstave o kaki stvari, tem laglje se ob sicer enakih pogojih vrši delovanje uma.
Kakor cerkveni govornik, mora tudi katehet razlagati učencem ponajveč nadčutne reči; da bo torej pouk nazoren, uporabljaj ista sredstva kakor govornik. Pri pouku o čut-n i h rečeh pa ima katehet nazorne pomočke, ki jih govornik v cerkvi ne more rabiti.
1. O čutnih rečeh govorimo pri katehezi zlasti tedaj, ko razlagamo liturgiko ali zgodbe sv. pisma. Nazorna sredstva, ki jih uporabljamo pri pouku o čutnih rečeh, so tale:
a)	Pokažimo otroku zadevno reč samo, in natura. Otroke peljimo v cerkev in oglejmo z njimi oltar, tabernakelj, krstni kamen, izpovednico. Tudi na pravilna liturgična dejanja navadimo otroke najlaglje s tem, da jim pokažemo, kako se to
1 Cf. Roloff, Lexicon der Padagogik, s. v. Analyse u. Synthese, von O. Willmann.
ali ono dejanje lepo dostojno izvrši, kako se n. pr. dostojno naredi križ, kako se roke sklepajo, kako se poklekuje.
b)	Če ne moremo pokazati stvari same, si pomagamo z obrazci in podobami, zemljevidom. Katehet, ki zna malo risati, bolj preproste reči lehko nariše na šolsko desko.
Slike, ki jih kažemo v šoli, morajo biti tako velike, da more otrok z normalnim pogledom s svojega prostora razločiti na sliki vse značilne podrobnosti. Manjše podobe, kakršne so n. pr. razglednice, so sicer tudi porabne; a dati se morajo otrokom v roke, to pa seveda je zamudno in lehko moti pouk. Kolorirane podobe ustrezajo bolj svojemu namenu kakor samo črne. Prevladujejo pa naj izrazite mavrične barve; obrisi naj bodo ostri; slike res umetniške, da bodo tudi estetično vzgojno vplivale na učence.
V novejši dobi uporabljajo s pridom tudi skioptične slike. Kinematografične predstave, s katerimi tudi že poskušajo pouk ponazoriti, pa so profanacija svetih reči, ki jih katehet razlaga.
Najstarejše biblične slike za šolo so znane Herderjeve barvane slike: »Bilder-Bibel« v. J. Heinemann; velikost 44X50 cm; za silo še vedno dobre. Med novejšimi hvalijo: »Diisseldorfer Bibelbilder«, Ver-lag von L. Schwann, Diisseldorf; skupaj 30 slik, 15 iz starega in 15 iz novega zakona; velikost podobe 90X75 cm; cena kolorirani in na trdi popir prilepljeni sliki 3 M; slikarji; Overbeck, Schnorr, Cornelius, Fuhrich, Com-mans i. dr. — Še lepše od teh pa so: »Religiose Wandbilder in farbigem Kunstdruck«, ausgefiihrt nach Schuhmacher, Ver-lag Mosella, Trier; skupaj 30 slik; velikost podobe 80X55 cm; cena sliki, prilepljeni na trdi popir, 2 K. — Za liturgiko služijo najbolje S w o b o -d o ve »Liturgische Wandtafeln«; založnik H. Kirsch, Wien; 25 slik, velikost podobe 48X60 cm, cena 30 K. — »D as katholische Kirchenjahr in Bildern,« herausgegeben von U. Schmidt und J. Seipel. Leipzig 1911, Verlag von E. A. Seemann; 60 barvanih slik, velikost 28X38 cm, cena 18 K.
Kako pa si nabaviti potrebnih slik? Dokončni šolski in učni red (§ 18.) veli: »Vsaka šola mora biti popolnoma preskrbljena z najpotrebnejšimi učili . . . Deželna šolska oblast naj skrbi, da se vsaki ljudski šoli vsako leto odkaže primerna povprečna vsota za vzdržavanje in pomno-ževanje zbirke učil«. Med učili, ki po tem paragrafu morajo biti v vsaki šoli, je tudi zemljevid Evrope in Palestine. Izvršilni predpis k dokončnemu šolskemu in učnemu redu, ki ga je izdal c. kr. deželni šolski svet za Kranjsko, pa (k § 18.) še posebe dostavlja: »Tudi se je ozirati na nabavo slik za svetopisemsko zgodovino in liturgik o«. To določbo porabi katehet in pri učiteljski konferenci (§ 140. š. i. u. r.) predlagaj, naj se polagoma kupi, kar se nujno potrebuje pri krščanskem nauku. Ko bi se šolsko vodstvo v naslednjih letih ne oziralo na katehetov predlog, obrni se katehet s točno napovedjo svojega predloga na c. kr. okrajni šolski svet in potem na c. kr. deželni šolski svet. Pomniti pa je, da more katehet zahtevati nabavo samo takih učil, ki so od ministrstva potrjena. Če pa je ta ali ona zbirka potrjena, to se izve najlaglje v knjigarnah, kjer se slike naročajo.
Kdaj naj pokažemo podobo, v začetku ali med pripovedovanjem ali ob koncu, to je zavisno od predmeta, o katerem govorimo. Če hočemo otrokom pomagati do jasne predstave o stvari, ki jim je še neznana (o Noetovi ladiji, o
sv. šotoru, o skrinji zaveze, o templju v Jeruzalemu, o viharju na morju i. dr.), to najlaglje dosežemo, če jim precej o d k r a j a pokažemo sliko ali vzorec tiste reči. Kadar pa razlagamo kak zgodovinski dogodek, je bolje, če zgodbo prej v živih, nazornih besedah povemo. Naše nazorno pripovedovanje zgodbe ustvari namreč v otroški duši popolnejšo podobo, nego to more storiti slika, ki nam predstavlja en sam prizor, en sam trenutek iz zgodbe. Nazadnje, ko smo vsebino zgodbe že razložili, pokažimo sliko, da si otroci tisti prizor tem bolj živo vtisnejo v domišljijo.
Pri razkazovanju slik ali obrazcev otroke najprej izpraše-vaje opozorimo na glavno misel, vsebino, ki jo upodablja slika. Ko so otroci spoznali glavno stvar na sliki, potem šele razlagamo posamezne reči. Vprašajmo otroke, kaj vidijo na sliki, in dajmo jim priliko, da to povedo p o svoje; imenujejo naj osebe, reči na sliki; povedo, kaj osebe delajo. Če otroci kaj važnega za umevanje zgodb prezro, tisto katehet dopolni.1
c)	Pogosto katehet ne more pokazati stvari in natura, pa tudi slike nima pri rokah; tedaj mu preostane edinole živa beseda, s katero stvar tako opiše, da dobe otroci neko predstavo o njej; pomaga si zlasti s tem, da neznano stvar primerja podobnemu predmetu, ki ga otroci že poznajo.
2. Mnogo bolj pogosto nego v čutnih stvareh in konkretnih zgodbah mora katehet govoriti o nadčutnih, netvarnih rečeh in o splošnih nravnih resnicah. 0 tem, kar je netvarno, kot so Bog, angeli, človeška duša in njih svojstva, si ne moremo ustvariti predstav in zato netvarnega tudi ne spoznavamo neposredno in samega na sebi; ampak netvarno spoznavamo samo posredno, po vidnih stvareh, s katerimi je netvarno ali v kavzalni zvezi ali v razmerju podobnosti ali nasprotja. Odtod sledi, kaj je katehetu storiti, da bo o nadčutnih rečeh govoril kolikor mogoče nazorno.
a)	Iz vidnih, čutnih u či n k o v pojasnjuj nevidne, nadčutne vzroke (kavzalno razmerje). Tako spoznavamo božjo vsemogočnost, veličastvo, modrost, dobroto iz vidnega stvarstva (cf. Eccli. 43, 2. sq.). Krepost in zloba se kaže nazunaj v obrazu, očeh, vedenju, glasu, govorjenju, dejanju.
Katehet lehko opomni otroke na to, kar so že sami doživeli, v svoji duši občutili, ob tej ali oni priliki naredili; tako jim iz njih izkustva pojasni abstraktne pojme kreposti, greha, milosti, kesanja.
Še laglje pa bo pokazal in živo opisal, kako se javlja krepost ali greh na drugih ljudeh, na živih osebah, kakr-
1 Cf. R o 1 o f f, Lexicon der Paedag., s. v. Bilder im Unterricht; K r ž i č, Kratka katehetika2, pg. 56, 57; nekaj kratkih, pa prav dobrih opazk je v M e y, Vollstandige Katechesen12, pg. 88, 89, in K n e c h t, Praktischer Kommentar zur Bibl. Gesch.21, pg. 22.
šne učenci morda sami poznajo, ali na osebah, o katerih nam pripovedujejo zgodbe in povesti. Ko je Jezus Kristus hotel apostolom pojasniti, kaj je ponižnost, nesebičnost, preprostost, je poklical otroka in ga postavil sredi mednje. Drugič nam je pokazal ponižnost in oholost v dveh podobah, v cestninarju in farizeju v templju. Pojem ljubezni do bližnjega nam je nazorno obrazložil v zgodbi o usmiljenem Samarijanu itd. — Tako delaj tudi katehet. Zlasti pridno uporabljaj zgodbe, in sicer zgodbe s v. p i s m a in povesti iz cerkvene zgodovine. Iz dobro izbrane zgodbe lahko razvije več pojmov skupaj, ki jih morda v eni in isti katehezi mora otrokom razložiti; obenem pa so v zgodbi pogosto tudi motivi, ki vplivajo na srce in voljo, in jih katehet s pridom porabi pri aplikaciji. Splošne nravne zapovedi najlaglje razlagamo, če jih povemo v obliki zgodbe.
Če katehet pri opisovanju greha, n. pr. lenobe, lakomnosti, skoposti, nezmernosti v pijači, spomni otroke na žive osebe, mora paziti, da ne bo kazal na osebe, do katerih morajo imeti otroci ljubezen in spoštovanje.
Časih se da krepost ali greh, ljubezen ali sovraštvo, dobrohotnost ali zavist pojasniti tudi z dobrimi slikami; vendar so med slikami za šolo redke take, ki bi izražale duševna svoj-stva; in če jih izražajo, otroci take slike bolj težko umejejo in jim bi bilo treba najprej pojasniti, kaj je v sliki izraženo.
b)	Nadčutne, netvarne reči primerjaj podobnim čutnim, vidnim stvarem. Sv. pismo je polno primer in metafor, v katerih vidne stvari poočitujejo podobne ali analogne netvarne reči. Otroškemu razumu bolj ustreza primera (comparatio) kakor metafora. V primeri vežemo podobne reči z besedico »kakor«; iz te besedice more tudi otrok posneti, da je med stvarmi le neka podobnost, ne pa enakost. Metaforo pa otrok lahko krivo razume in utegne misliti na popolno enakost, kjer je samo neka podobnost. Čutna reč, ki naj upodablja nadčutno, mora seveda otroku biti že znana.
c)	Tvarne in netvarne reči so si podobne, so pa tudi, in to še bolj, med seboj različne. Katehet pokaži razliko, nasprotje med njimi in povej, kakšne so tvarne reči, in kakšne netvarne niso. To pojasnjevanje a contrario je negativna primera. Iz omejene lepote, dobrote, moči v stvareh pokažemo najvišjo lepoto, neskončno dobroto, vsemogočnost Stvarnikovo.
A contrario razlagamo tudi, če povemo: česa pojem n e pomeni; kakšna ta ali ona reč n i ; kakšna je druga, tej nasprotna reč. Pojem čednosti pojasnimo, če označimo nasprotno pregreho. Če govorimo o trdnem sklepu, o odpustku, povemo, kaj n i trdni sklep, kaj n i odpustek.
G. M e y pojasnjuje a contrario pojem »stvarjenja« otrokom v prvem šolskem letu:1 »Ihr seid vielleicht schon dabei gewesen, wenn man ein Haus gebaut hat. Nicht wahr, da braucht man allerhand Sachen, Steine, Kalk, Balken. Und so ist’s allemal, wenn die Menschen etwas machen wollen; sie brauchen etwas dazu. Wenn sie nicht haben, bringen sie nichts zuvvege. Wil! der Schreiner einen Kasten machen, so braucht er Bretter; will der Schlosser ein Schlofi machen, so braucht er Eisen. Aber, Kinder, ganz anders ist’s bei G o 11. Den Himmel und die Erde, die Sonne, den Mond und die Sterne, das Land und das Wasser, die Pflanzen und die Tiere, die Menschen und gar alles hat Gott gemacht, und was hat er dazu gebraucht? Nichts, gar nichts. Er hat nur ein Wort gesprochen, und sogleich ist da gewesen, was er gewollt hat. Das merkt man kurz so: Gott hat alle Dinge aus nichts gemacht durch sein Wort.«
d)	Katerokoli nazorno sredstvo uporabljamo, pazimo zlasti, da ob vsaki priliki razdrobimo celoto v dele, za splošni pojem naštejemo poedinke. Tako naj-laglje pojasnjujemo kolektivne pojme: cerkev, občestvo svetnikov, človeštvo.
Lep zgled, kako treba obče pojme drobiti in naštevati posamezne, konkretne reči, imamo v navedenem odstavku iz Meyevih katehez.
Načelo: poučuj nazorno, velja enako za analitično in sintetično metodo. Analiza že sama po sebi hoče, da začenjamo s konkretnim pojavom, s konkretnim opisom; a ni dosti nazorno samo začeti, ampak vsa kateheza od kraja do konca mora biti kolikor mogoče nazorna. Pri sintezi začenjamo sicer z občim pojmom, s splošno resnico; a če hočemo, da bomo govorili otrokom umevno, moramo takoj obči pojem odeti v konkretno obliko, splošno resnico pokazati v konkretni zgodbi, primeri.
§ 3. Razlaganje in dokazovanje pri katehezi.
Kar naj si otrok duševno osvoji, to mu mora učitelj podati v konkretni obliki, kakršna je sprejemljiva za otroškega duha. Ko je dobila resnica v otrokovi domišljiji primeren konkreten izraz, tedaj se začne delovanje uma. Da pa se umevanje laglje vrši, pomaga učitelj s tem, da resnico razlaga, po potrebi dokazuje, nove pojme združuje in veže z drugimi že prej znanimi.
1. Razlaganje je najbolj važni del katehetskega pouka. Če razlaga ni dobra, dobe lehko učenci za vselej krive pojme o resnici. Zato je vsaj pri manjših učencih razlaganje mnogo bolj potrebno kakor dokazovanje.
»Navodilo« avstrijskih škofov pravi: »Katehetu je naloga, da katekizem razlaga. Tako veleva živa, od Jezusa samega v Cerkvi ustanovljena učeniška služba, katero mora katekizem pač voditi in podpirati, nikakor pa je ne sme namestiti.«1 2
1	Vollstandige Katechesen18, 6, pg. 63.
2	»Navodilo za uporabo katekizma« — izdali avstr, škofje 25. nov. 1897.
Paziti je treba pri razlagi zlasti na te-le stvari: a) Držimo se katekizma, in zato razlagajmo resnico kolikor mogoče v tisti vrsti, v kateri so v katekizmu; časih je treba red premeniti, zato da združimo sorodna vprašanja v metodično enoto. Učenci morajo umeti resnico v tisti obliki, v kateri je izražena v katekizmu; zato moramo pri razlagi časih pojasnjevati tudi posamezne besede in stavke. Besedna in stavčna razlaga je vobče tem bolj potrebna, čim manj je kate-kizmovo besedilo umerjeno otroškemu pojmovanju.
b)	Razlaganje bodi nazorno. Navežimo torej razlago na konkretno zgodbo, na konkreten opis, na analogno čutno reč. Če smo katehezo zasnovali analitično in zato podali resnico v konkretni obliki, smo s tem tudi že dali podlago za nazorno razlaganje. Ko bi pa bili od kraja podali nauk v abstraktni obliki, v obliki občega pojma ali v obliki splošne resnice, bi morali pri razlagi obči pojem razdrobiti v poedinke, nadčutno reč primerjati s podobno (analogno) čutno stvarjo, splošno načelo pojasniti s konkretnimi zgledi.
c)	Abstrakcija ali razvijanje pojmov iz konkretnih oblik in indukcija splošnih resnic iz posameznih dejstev je delo, katero mora katehet sam izvršiti. Učence z izpraševanjem pač pritegne k sodelovanju; toda da bi splošen pojem izluščili iz konkretne forme ali obče načelo posneli iz konkretnega dejstva, tega otroci ne zmorejo. Pravilna abstrakcija ali indukcija se sploh ne more narediti na temelju ene same nazorne predstave ali enega samega dejstva. Le katehet sam, kateremu je že naprej jasen pojem kesanja, more iz zgodbe o kesanju apostola Petra razviti definicijo kesanja.
d)	Da je kateheza bolj enotna, naj se razlaganje, kolikor mogoče, snuje na enem samem glavnem nazornem sredstvu. Čim bolj enotno je namreč kateheza zaokrožena, tem laglje otroci ves nauk v celoti umejejo, tem hitreje si ga tudi zapomnijo; zlasti pa enotno, na eni sami zgodbi zasnovana kateheza ugodno vpliva na srce in voljo učencev. Kadar torej odbiramo nazorno sredstvo, zgodbo, primero, moramo paziti, da so v zgodbi, v primeri, krepko označene vse točke, ki jih hočemo pojasniti. Toda večkrat se katehetu zgodi, da take zgodbe ne najde. V tem slučaju mora seveda tiste pojme, ki jih iz odbrane zgodbe ne more razviti, pri razlagi na kratko pojasniti z drugimi nazornimi sredstvi: celoto razdrobi, za obči pojem navede posamezno stvar, poišče dobro primero.
e)	Ko smo po abstrakciji razbrali posamezne pojme kate-kizmovega nauka, tedaj pojme zvežemo v celoto in izrazimo resnico v tisti obliki, v kateri je izražena v katekizmu. Ko bi se katekizmova oblika (formula) zdela še pretežka, podamo odgovor najprej z drugimi, otrokom laglje umevnimi besedami, in potem šele povemo katekizmovo besedilo.
Da otroci razvoj pojmov laglje pregledajo in si posamezne točke hitreje zapomnijo, je dobro, če po abstrakciji nanovo dobljene pojme zapišemo na desko. Ob koncu je potem lehko pojme med seboj strniti v celoto.
f)	Pri razlagi se držimo prave mere, to se pravi, razlaga ne bodi prekratka, pa tudi ne predolga. Pravo mero bomo ubrali, če bomo imeli pred očmi cilj kateheze. Naš namen pri katehezi ni, vzgojiti majhne učenjake, ampak dobre, verne kristjane. Preudariti je treba tudi važnost in pomen te ali one resnice, in pa, koliko morejo otroci umeti.
Razlaganje po analitični metodi mora prevladovati zlasti prva tri šolska leta. Načelo pa, da treba poučevati nazorno, velja za vsa leta, za vse učence. Torej tudi tedaj, ko uberemo pot sinteze ali ko analiziramo določeno besedilo, nas mora biti prva skrb, da govorimo nazorno.
2. Dokazovanje pri katehezi. Namen razlaganja je, da bi učenci nauk prav u m e 1 i. Pa to ni dosti; morajo nauk tudi za resničen imeti, in če je resnica od Boga razodeta, jo morajo verovati zavoljo božje avktoritete. Zato pa je treba nauk dokazati.
Predpogoj za vero, iactum revelationis, se otrokom ne dokazuje. Otrok namreč ne more raziskavati in presojati čudežev in prerokb, ki so prvi dokaz za božje razodetje; zato pa sprejme razodetje kot resnično od starišev, od kateheta. Stariši ali katehet otroku govore; to je Bog razodel, — in otrok jim verjame in jim po pameti mora verjeti. Tako hoče naravni red. Česar namreč sami ne moremo raziskavati, to sprejmemo kot resnično od tistih, ki nam jih je naravni red dal za učitelje. Njim po pameti gre vera (prudenter credimus fide humana), dokler nimamo razloga, da bi dvomili o njih verodostojnosti. Tako dobe otroci in preprosti ljudje po stariših, katehetu, dušnem pastirju zadostno znanje o dejstvu božjega razodetja, ki je pogoj za vero.1
Dokazovanje pri otrocih ni težko. Najmanjšim učencem zadoščuje beseda katehetova; katehet razloži resnico in reče: »tako nam je Bog govoril«; »tako nas uči sv. Cerkev«. Ko učenci začno rabiti katekizem, jim je katekizem priča za resnico. Čim bolj pa otroci rastejo, tem bolj so potrebni pravi dokazi.
Pravi dokaz za versko resnico je božja beseda: ker je Bog tako govoril, zato verujemo. Dokazi, povzeti iz božje besede, pa so dvojni: neposredni in posredni. Neposreden je dokaz, če je resnica v sv. pismu ali nauku svete Cerkve izrečno obsežena. Če pa resnico šele po logičnem sklepanju posnamemo iz sv. pisma ali naukov sv. Cerkve, je dokaz posreden. Najboljši so kratki, jasni in lehko umevni neposredni dokazi sv. pisma.
1 Cf. L. B i 1 1 o t S. J. De virtutibus infusis. Romae 1901, 294 sq.
Govori ob času vojske.
1. Vojska v luči svete vere.
Čas vojske je čas velikega trpljenja — to bridko resnico, predragi, izkuša večalimanj vsakdo izmed nas! Z mobilizacijo so začele teči solze, že nad pol leta teče kri in še ne vemo, kdaj bo konec. Kako grenko je bilo slovo od odhajajočih dragih, kako polno skrbi in muke je bilo naše srce, ko smo jih v duhu spremljali na daljno bojno polje, ko smo ž njimi vred trpeli napore in delili pomanjkanje in nevarnosti! — Trgalo se nam je srce, ko smo morda zvedeli, da je ranjen tudi kdo naših dragih domačih — naš brat ali mož ali skrbni oče, ali da je morda ostal celo v hladni, s krvjo namočeni daljni zemlji! Doma se pa vedno bolj praznijo žitnice, pritiska draginja in že trka lakota na vrata s svojo koščeno roko! — Trpljenje in bol se večata, širita in naraščata in konca še ni videti!
Naših src se polašča pobitost, tožba polne so naše besede in nemirno se povprašujemo: kdo je kriv vsega tega — čemu vse to neizmerno trpljenje? — Mnogo odgovorov čuje-mo, toda, predragi, pomnimo, da je pravi samo eden -— odgovor, ki nam ga da sveta vera:
1. Vse to trpljenje je dopustila neskončna božja svetost in pravičnost kot kazen za naše grehe in 2. vse to trpljenje je poslala neskončna božja ljubezen v blagor ljudi: v izpokorjenje grešnikov in izpopolnjenje pravičnih.
Premislimo danes ti dve resnici — v korist svoje duše in sebi v tolažbo! 1
1. Velika je odlika vsakega človeka na zemlji. Gospod ga je postavil »za gospodarja svoji hiši« — za vladarja vesoljnemu stvarstvu: »Gospod ga je ponižal malo pod angele, ovenčal ga s slavo in častjo. Vse je podvrgel njegovim nogam — ovce in vse govedo, vrhutega živali na polju, ptice pod nebom in ribe v morju, ki se izprehajajo po morskih potih.« Blagor človeku, ki prav spozna to svojo odliko in kliče s psalmistom k Bogu: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime na zemlji« (Ps. 8, 4—10). — Gorje pa tistemu, ki sklene to razmišljanje z besedami: »Kako čudovito je na zemlji — moje ime!« •— Gorje tistemu, ki noče služiti svojemu Gospodu, marveč služi samemu sebi, — gorje tistemu, ki se vda grehu, — Gospod bo »obiskal s šibo njegove hudobije in z udarci njegove pregrehe« (Ps. 88, 33) — ali že v življenju, ali pa vsaj gotovo po smrti.
Spomnimo se sedaj, komu je služila večina ljudi pred vojsko? — Ali Bogu s svetim življenjem ali sebi v grehih? Poglejmo v svoja srca in preiščimo vse kotičke in odgovorimo
11
Duhovni Pastir.
na vprašanje! Ali ni bilo resnično zadnje? Ali ni vladal v naših srcih neomejeno greh? Saj so življenje pred vojsko mnogi primerjali z življenjem nekdanje Sodome in z življenjem brezbožnega starega paganstva! Saj je bilo življenje toliko ljudi samo uživanje in pohlep po imetju in upor zoper Boga!
Bog pa, katerega »oči so mnogo svetlejše od solnca — kateremu ni neznana nobena misel in ki se mu ne skrije nobeno govorjenje (Sir. 42, 20), — je opazoval vsa človeška pota in ogledoval najskrivnejše kote njegovega srca« (Sir. 23, 28) —- »in je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vsa misel srca obrnjena vsak čas v zlo, in ga je prevzela srčna žalost« (1. Moz. 5, 22). Sklenil je, da bo kaznoval ljudi za njih grehe, kakor človeštvo pred potopom — in dopustil je svetovno vojsko. In res jo vsi občutimo kot veliko in pravično kazen za svojo nezvestobo in svoje grehe. Zato jo moramo prenašati vdano in v duhu pokore, saj smo je krivi sami!
2. Toda Bog ni le pravični sodnik, ki šiba s trpljenjem sedanje vojske naše grehe, marveč je tudi ljubeznivi Oče, ki hoče, naj bi ljudje v trpljenju spoznali svoje blodnje in naj bi se kot svetopisemski izgubljeni sin vrnili k njemu, ki je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2. Kor. 1, 3).
Ne preslišimo torej, predragi, tega očetovskega opomina, da ne bo prepozno. Zapustimo svoje grešne navade, pretrgajmo grešne vezi in prosimo Boga, naj nam odpusti naše žalitve in mu obljubimo trajno zvestobo! Bodimo prepričani, da uas bo sprejel z odprtimi rokami, saj vemo, da je »Gospod milostljiv in usmiljen. Kakor se oče usmili otrok, se usmili Gospod bogaboječih« (Ps. 102, 8, 13). — Ne zakrknimo svojih src božjim klicem k poboljšanju, kakor nekdaj Faraon v Egiptu, da bo Gospod prikrajšal dneve trpljenja! Gospod še vedno velikodušno opominja vsakega izmed nas: »Ne odlašaj izpreobrnitve k svojemu Bogu in ne odkladaj od dne do dne, zakaj naglo pride moja jeza in ob času obiskanja te bom razdejal« (Sir. 5, 19).
Trpljenje sedanje vojske pa je zadelo tudi pravične! Tudi v njih srca je zaoral plug trpljenja globoke brazde in jih orje še vedno bolj živo. Toda pomislimo, da je tudi pravičnim trpljenje lahko vir obilnih dobrot, ako le ne zamude časa svojega obiskanja. Tudi njim ga je poslala ista dobrotna roka božja, kakor grešnikom, in brez njegove vednosti in najsvetejše volje jih ne doleti niti najmanjše zlo. On, ki oblači lilije na polju in redi ptice pod nebom, — on, brez katerega vednosti niti vrabec ne pade s strehe in ki ima preštete vse lase na naših glavah, — on je tudi natančno določil in ve za vse trpljenje, ki bo zadelo pravične, in ima ž njim najboljše namene. — Bog hoče, naj bi plug trpljenja izrval iz njih src s koreninami zadnji plevel greha — obenem pa pripravil v njih ugodna tla strahu božjemu in krepostim, ki naj bi pognale v njih globoke in neusahljive
korenine! Poizkusiti hoče tudi Gospod pravične, kot v stari zavezi pobožnega Joba, so mu li res vdani iz srca in mu služijo nesebično tudi v trpljenju. Zato naj pa tudi vedno govore zaupno z Jobom, naj imajo pretrpeti karkoli: »Bog je dal, Bog je vzel, kakor je Gospodu všeč, tako se je zgodilo. Gospodovo ime bodi češčeno!« (Job. 1, 21.)
Ako bomo pojmovali trpljenje sedanje vojske tako, kakor smo ravnokar slišali: ako se bomo živo zavedali, da smo ga povzročili sami s svojim nerednim življenjem, in bo tej zavesti sledilo tudi poboljšanje pri grešnikih in utrjenje in poglobljenje bogoljubnega življenja pri pravičnih, tedaj bo čas trpljenja vesoljnemu svetu velik blagoslov in vir neizmerne sreče. Ko bo nevihta sedanje vojske do dobra izčistila nezdravo ozračje naših duš in bo na vedrem nebu čistih src zasijalo iznova oživljajoče zlato solnce božje ljubezni, tedaj bomo zaživeli prerojeno, srečno življenje tu na zemlji, ki bo predokus nebeške sreče. — Amen.	j. v.
2. Pred odhodom vojakov — članov Marijine
družbe.
Pred odhodom k vojakom se danes poslavljate, mladeniči, od Marijine družbe in od svojih tovarišev v družbi. Vem, da vam je težka ta poslovitev. Tudi meni preveva srce tiha žalost. Saj boste ostavili našo Marijino družbo, in sam Bog ve, kdaj se bomo zopet videli. A četudi vam hoče zmračiti črna žalost mlado lice, si vendar izbijte temne misli iz glave. Za slovo vam pa rečem v pogum in tolažbo sledeče besede:
Fantje! dom boste zapustili. Tu so vam potekala zlata, brezskrbna mladostna leta. Mirno ste živeli pod varno očetovo streho v družbi skrbnih staršev in bratov ter sester in veselili ste se med veselimi tovariši. Temu bo sedaj treba storiti, vsaj začasno, konec. Vsaka ločitev je bridka, bridka bo tudi vaša. A kaj! Saj niste vi sami, ki zapuščate rodni krov. Že pred vami jih je odšlo tisoče in tisoče na bojno polje in še veliko jih vztraja kljub silnim naporom in težavam. Pa bi vi ne mogli, ki vam polje še čisto mlada in vroča kri po žilah. Zaeno z vami deli isto usodo zopet na stotisoče mladeničev po celi Avstriji. Poslavljajo se od doma vsi pogumni, pa bi bili vi malo-dušni? Pogum, srčnost in dobra volja velja!
Mladeniči! Presvetli cesar vas kliče. On vas potrebuje, da branite domovino in sebe. Cesarji pa in sploh predstojniki imajo oblast od Boga, tako uči sv. vera. Kdor se jim ustavlja, se ustavlja volji božji. Bog vodi in vlada svet, on vodi vojne trume, njegova volja je tudi, da se pridružite še vi brambovcem. Kaj bi torej premišljevali! V vojaški službi boste služili tudi
Bogu in blagor vam, če bo tudi vas pozdravil božji Sodnik pri vhodu v raj: Pridi zvesti in modri hlapec! Ker si bil v malem zvest, te bom postavil čez veliko: pojdi v veselje svojega Gospoda!
Fantje! Od doma odhajate k vojakom in v vojsko. Pojdite z mirnim srcem v boj. Za pravično stvar se namreč vojskujete. Naša država ni bila kriva vojske, te strašne šibe, ki jej je bila vsiljena. Vprašam vas, ali bodo vaš oče doma mirno gledali, če bo sosed škilil na vaše njive in travnike in prestavljal mejnike na vašo posest? Naj li torej naša domovina križem držeč roke gleda, kako ji odtujuje sovražni sosed ljudska srca in stega grabežljive roke po njenem ozemlju! Saj vam je še živo v spominu, kako je padel naš nepozabni prestolonaslednik kot žrtev sovražne zarote. Tega država več ni mogla trpeti, in ker ni šlo drugače, je morala zgrabiti za orožje. Pravična je torej naša vojska in za pravično stvar se boste vojskovali. Trpljenje, napori, vse hudo, kar vas čaka, boste prenašali v pravični vojski. Tudi so vojaki, ki padejo v borbi za sveto, pravično stvar, res pravi junaki.
V srednjem veku je slovel po širnem svetu viteški stan. Stanovali so vitezi po težko dostopnih gradovih in so si šteli v največjo čast, so si stavili kot nalogo svojega življenja, braniti vdove, sirote in sploh vse, ki so bili v stiskah proti vsakemu, kdor bi jim bil hotel storiti kaj žalega. Branili so jih, če je trebalo, tudi z mečem v roki, da, celo življenje so bili pripravljeni tvegati in darovati v borbi za pravico in resnico. Vitez, ki je bil v boju ranjen ali je celo izgubil življenje, je užival povsod veliko čast in še dolga leta po smrti so opevali pevci slavnega viteza-junaka. Ti vitezi, fantje, ste danes vi. Tudi vi se boste vojskovali za pravico in tako se vojskovati je častno, to bo vredno vas, junakov. Zato pa brez strahu puško v roke! Že odnekdaj je slovela moč in neustrašnost, je slovel pogum kranjskih fantov. Že vaši očetje so se izkazali neupogljive korenjake in tudi vi se morate pokazati kot vredne sinove hrabrih očetov. Zato pogum! Bojazljivci bi delali nečast našemu narodu, ki slovi po svetu kot narod junakov. Ne zatemnite slave svojih pradedov!
Tudi nimate vzroka, da bi se čezmerno bali. V vojski se res ne igrajo. Marsikatero blago srce že krije tuja zemlja. Koliko jih pa zdihuje ranjenih po bolnišnicah, koliko bolnih! A tudi pomnite: vsaka krogla ne zadene. V časopisu pripoveduje ranjenec, kolikokrat je stal sredi ognja, ko so cele ure deževale kroginkrog krogle kakor toča, pa se mu ni zgodilo nič žalega in tudi tovarišem ne. Po cele mesece hodijo nekateri vojaki v ogenj, pa so še vendar nepoškodovani. Umreti bi bilo res težko, vem, fantje. V najlepših letih zapustiti svet ni lahko. Pa kaj! Življenje je itak kratko in tudi doma ni nihče varen življenja. Tudi doma prestriže mnogim smrt nit življenja v mla-
dih letih. Rane se pa zacelijo večidel prav kmalu: mlada kri hitro ozdravi rane. Bolezni se tudi večidel počasi preženejo in pri vseh bolečinah vas tolaži sladka, zavest, da ste trpeli za pravično stvar, za domovino.
Sv. Ludovik, francoski kralj, je peljal križarsko vojsko proti sveti deželi, da bi otel svete kraje, kjer je naš Zveličar trpel in umrl, iz rok nevernikov. Imel je najboljši namen, a načrti so mu izpodleteli. Njega samega so ujeli Turki v daljnem Egiptu in ga zaprli. Kdo bi mogel popisati, kako je zdihoval kralj v ječi, daleč proč od svoje drage domače dežele, in kar mu je bilo še veliko huje, ločen od svoje skrbne matere! Kaj bi bil rad dal, da bi jo mogel še enkrat videti, jo še enkrat objeti! Pa zastonj vse želje. Včasih so mu dovolili, da se je smel sprehajati ob morskem obrežju. Kako ga je gnalo srce čez morje tja na Francosko, kako težko je čakal ladje, ki bi ga naj bila prepeljala domov! Zaman je čakal. Zato je pa naročal valovom morskim, naj pohite na Francosko in povedo rojakom, kako jih ljubi in kako jih želi še enkrat videti. Klical je hladnemu vetriču, naj zaveje čez širno morsko gladino in hiti k dobri njegovi materi ter ji sporoči pozdrav. Tako se je kralj nekoliko utolažil. Tudi vam, fantje mi dragi, se bo vzbudilo v tujini domotožje. Vi ste bili dosedaj vedno doma in še ne veste, kaj je tuja zemlja. Tujina ne diha tiste prisrčne ljubezni, kakor domača dežela. In še posebno sedaj v vojski boste občutili, kaj se pravi, živeti na tujem. Utrujeni boste po celodnevnih naporih in ne boste našli zvečer domače izbe, kjer bi se odpočili. Ledena zima vam bo klicala v spomin gorko domačo peč. Žalostni boste tuintam in potrti, ko boste priča vojnih grozot, pa ne bo skrbnih staršev, ki bi se v njihovi družbi zopet otresli mračnih misli in se poživili. Morda celo ne boste slišali domače govorice. Po cele dneve prečepe nekateri vojaki v strelskih jarkih na bojnem polju, ves čas v strahu pred sovražnimi kroglami, ko jim včasih celo potrebne hrane in pijače ne morejo prinesti. Kaj bi taki radi dali, da bi še enkrat slišali zvoniti domače zvonove! Če pridete vi, fantje, v tak položaj, spomnite se na svoje domače, ki bodo v mislih pri vas, ki vas bodo v duhu spremljali po vseh vaših potih, ki bodo z vami sočuvstvovali in molili za vas. Pišite jim včasih; to vam bo polaj-šalo trpljenje. In ko bo priplula zvečer po nebesnem svodu bleda luna in z njo v spremstvu nebeške zvezdice, poglejte proti nebu in se domislite, da tudi doma gledajo prav to nočno kraljico in ji sporočajo, naj vas pozdravi, vas junake, ki branite z lastno krvjo domačo zemljo in prenašate toliko naporov zanjo.
Zadnjič se je mudil doma ranjenec, tudi ud naše Marijine družbe. Ta je odkritosrčno izpovedal, da daje vojakom največ tolažbe in poguma čista vest. Mladeniči z mirno vestjo se borijo v resnici, kakor pišejo, kot levi. Taki gledajo smrti mirno v obraz. Veste torej, kje morate iskati najizdatnejši vir poguma
/
in tolažbe. Zato pa že sedaj prejmite doma pred odhodom svete zakramente. Nekateri jih boste prejeli morda zadnjikrat. Opravite dolgo spoved; treba je, da napravite natančen račun z Bogom. Povejte zaupno spovedniku vse, kar vam teži srce. Pri sv. obhajilu se popolnoma izročite v roke Jezusove in ga prosite, če bi umrli, naj bo to sv. obhajilo vaša Popotnica v večnost. Potem ohranite čisto vest! Molite vselej zjutraj in zvečer, vsaj par očenašev. Zjutraj ne pozabite na dobri namen. Recite kratko: Moj Bog, kar bom danes delal in trpel in storil, naj bo vse v tvojo čast. Potem boste imeli pri Bogu zasluženje, kakor če bi cel dan molili. Zvečer tudi prav gotovo obudite kesanje nad grehi in tudi sicer, kadar se vam zdi, da greste smrti nasproti. Če vas take zaloti smrt, ste brez skrbi; lahko boste dali račun o svojem hiševanju. Da boste laže molili in imeli pri sebi dobrega spremljevalca, ki vam bo večkrat prav prišel, vam priporočam, kupiti si knjižico:	»Slovenskim
fantom za slovo na pot v cesarsko službo« - t. j.: vojaški molitvenik, namenjen nalašč za vas, ker obsega ravno za vojake potrebne in koristne nauke in molitve.
Še na nekaj vas opozorim, fantje. V Marijini družbi ste. Zato posebno častite tudi kot vojaki Marijo, se ji priporočajte in gojite posebno zaupanje v njeno pomoč. Ona je vaša dobra mati, vas bo spremljala in vas še bolj varovala kakor druge, ker ste se tudi vi njej posebej izročili v varstvo. Nikdar je ne pozabite! Svetinja, ki jo ponesete s seboj, naj vas vedno spominja nanjo; rožni venec vam bodi draga molitev. Kako lepo se sliši, ko piše štajerski fant v časopisu, kako pridno molijo vojaki v vojski rožni venec in to celo taki, ki poprej niso marali za molitev. Takole pravi: »Na praznik Vseh svetnikov smo v strelskih jarkih skupno molili rožni venec, pa smo morali nehati, ker je začelo tako grmeti, da se nismo več slišali ... Med bojem vedno molimo . . .« Ni li to krasno izpričevalo za dobre mladeniče? Naj velja to tudi o vas, še posebno, ker ste Marijini fantje.
In sedaj, mladeniči ljubi, z Bogom in Marijo! Pojdite in zvesto se bojujte! Z vami smo mi, družbeniki, ki molimo za vas, z vami so starši, z vami je Marija, z vami je Bog. Bog vas čuvaj in Marija! Na svidenje pri prvem družbenem shodu po vrnitvi iz vojske!	Anton Hafner.
Četrta postna nedelja.
O spovedi.
Bila je pa blizu velika noč.
Jan. 6, 4.
Srečne množice, ki so bile nasičene s čudežno pomnoženim kruhom! Veliko bolj srečni pa so oni, ki vredno prejemajo čudežni nebeški kruh — Jezusa v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Veliko ljubezen nam kaže Zveličar, ki je poskrbel, da so množice dobile živež, a še večjo ljubezen nam kaže v tem, da nam daje v hrano svoje Telo. In kakor dobri pastir skrbi za svoje ovce, tako skrbi Zveličar, da bi bili vsi verniki vredni prejemati sv. obhajilo. Srečen je tisti pastir in vesel, ki ima veliko čredo in vse ovce od prve do zadnje so mu zveste, ki vestno poslušajo njegov glas. Toda le prerado se zgodi, da se izgubi kaka ovca od prave črede in zaide na pogubna, nevarna pota. Tako ovco gre pastir iskat in, ko jo najde, zadene jo vesel na svoje rame in nese nazaj na svoj dom. Tako tudi, ako se kristjan obrne proč od prave črede Kristusove, pride v nevarnost, da se pogubi. Tudi njega kliče in svari glas dobrega pastirja, ki ga opominja, naj se vrne nazaj. Ta klic se javi sicer na različne načine, a predvsem se javi v spovednici. In o spovedi kot pripravi na sv. obhajilo, zlasti velikonočno sv. obhajilo, vam hočem danes govoriti. Pokazal vam bom, kako koristna in potrebna je spoved.
Ni je kmalu kake reči, kateri bi se toliko ugovarjalo in nasprotovalo, kakor je spoved. Ne samo krivoverci, ki so ta sv. zakrament zavrgli, temveč tudi mnogi katoličani se norčujejo s spovedjo. Čemu pa spoved? govori marsikdo. To je sama muka za človeka; po spovedi se še nobeden ni poboljšal in stanovitno izpreobrnil.
Rad priznavam tudi jaz, da spoved tistim, ki tako govore, nič ne koristi. Kdor stoji vsako leto le enkrat pri spovednici, kdor vsako leto le enkrat premisli nekoliko svoje dušno stanje, in čeprav je premisli, pa njegovo kesanje je vendarle mrzlo kakor led in njegov sklep poboljšanja tak kakor vrv iz otrobov, da, ljubi moji, takemu človeku spoved gotovo nič ne pomaga, ker še isti dan je stari grešnik. Drugače pa je s tistim, ki se izpoveduje tako, kakor veli in uči sv. Cerkev. Takemu dobremu kristjanu pa spoved mnogo, mnogo koristi in prinese dobička za časnost in za večnost.
1.	Dobra spoved potolaži v grešniku neki notranji strah in zadosti neki njegovi nadnaravni potrebi. Izkušnja uči, da je v človeku nekaj, ki želi, da bi spovedi ne bilo, da bi se nikoli ne bilo treba obtožiti. So
ljudje, ki svoje pregrehe taje, čeprav so očitne. So otroci, ki se z rokami in nogami branijo, češ, da tega in tega niso storili, čeprav je vse znano. So hudodelniki, ki celo na morišču taje svoje hudodelstvo in z lažjo na jeziku izdahnejo svojo dušo. Oj, ta napačna sramežljivost je že stotinam in tisočinam ljudi zaprla usta, ko bi morali govoriti! Duh ošabnosti je že tisočerim zavezal jezik v spovednici in zunaj spovednice! Kakor je to istina, tako je pa tudi res, da čimbolj človeka vest grize in peče, tembolj sili človeka neka tajna, skrita moč, da v spovedi išče olajšave svojemu nemiru, svojemu razburjenemu srcu. Zato se tolikokrat ta ali oni hudodelnik sam prostovoljno naznani obla-stvu zaradi svojega hudodelstva, ker pripravljen je rajši vse pretrpeti, nego še nadalje živeti v taki zbeganosti. Ako pa torej človeško srce samo potrebuje neko obtožbo samega sebe, kadar je obteženo, sme li potem kdo reči, da spoved nič ne koristi? Ali srčni mir, veselje srca in prostost vsakega boja ni res lep zaklad človekov? Oj, ljubi moji, če more sploh kaj na svetu dati mir človeškemu srcu, da mu ga gotovo spoved! Zato pravi slavni luteranski učenjak Leibniz o spovedi: »V resnici, če je sploh kaj lepega in hvalevrednega v katoliški Cerkvi, je to gotovo spoved, katero občudujejo celo Kinezi in Japonci. Potreba spovedi odvrača namreč mnoge, ki še niso zakrknjeni, od greha in daje padlim tolažbo. Strah pred spovedjo brzda strasti, zabranja tatvino, varuje škode in plaši človeka pred vsako priložnostjo v greh.«
2.	Morda je res, da spoved ni vsakemu v blagoslov, temveč v pogubo, a tega si je vsakdo sam kriv; pri vsem tem pa dobra spoved vendarle prijetno poživlja človeka. Kaj pomaga njivi, ako se le enkrat pospravi z nje plevel, ki jo precej zopet zaraste; kaj izda žitnemu polju rosa ali dež, ako pa potem solnce pripeka tedne in tedne in oster veter vse zamori. Glejte, predragi, enako je s človekom v verskem življenju! Ako hoče človek ohraniti v življenju svojo dušo, mora jo skrbno varovati; ako človek želi, da seme, katero je bilo vloženo v njega v sv. krstu, vzkali, ozeleni, vzraste, vzcvete in obrodi sad za večno življenje, treba je zopet in zopet pregledavati zemljo, na kateri to zelišče raste, t. j. treba je preiskovati in premišljati človeško srce. Kakor mora skrben gospodar povsod imeti svoje oči, da gre vse v redu in nič ne zaostane, tako mora tudi skrben kristjan neutrudno skrbeti za svojo dušo, da se kje ne pokvari, da ne nazaduje, temveč napreduje v dušnem življenju. Ako mora torej človek neprestano paziti na svojo dušo, da bo mogel kdaj račun dajati o nji, je-li torej spoved prazna stvar? Koliko nesrečnih ljudi je prišlo v hudobijah tako daleč, da so obupali nad vsem in sklenili sami sebe ukončati, pa ena sama dobra, natančna spoved jim je odprla oči, da so spoznali, pri čem da so in kaj je njih namen na tem svetu. Kakor prerojeni in pomlajeni so prišli od spovedi in poslej srečno in zadovoljno živeli,
ker so zopet postali prijatelji božji. In kdo je vse to naredil? Spoved sama! V Holandiji je živel neki mož, ki se je hudo pregrešil zoper sv. čistost in se ni mogel toliko osrčiti, da bi se tega spovedal. Vest ga je strašno pekla. Hotel si je udušiti glas svoje vesti z razveseljevanjem, a zastonj; skušal je s pokoro, miloščino in postom dušni mir si pridobiti, zastonj! Slednjič sklene samega sebe umoriti, da se iznebi enkrat pekoče vesti. Sreča je hotela, da se je sešel z dobrim duhovnikom, ki je takoj spoznal, da ima ta človek nekaj na srcu. Mož mu precej pove, da se je hotel že umoriti zaradi nekega greha, katerega si ne upa izpovedati se. Duhovnik ga potolaži in mu našteje nekaj grehov, med njimi tudi onega, ki je onega grešnika težil. »Da, ta je!« zakliče mož hitro, »ta je, ki me tako muči!« »No, zdaj ste mi pa že povedali, zdaj se pa še drugega spovejte!« pravi nato spovednik. In grešnik si je v spovedi olajšal svojo vest in je bil potem tako srečen in zadovoljen, da celo svoje življenje na to ni mogel pozabiti.
Zato naj nikdo ne zabavlja čez spoved, temveč vsakdo naj Boga zahvali, da je postavil tak zakrament, kjer se neprestano zajema tolažba in dušni mir.
3.	Spoved pa je koristna in potrebna še posebno mladim ljudem, ker jih najlaže ohrani na pravi poti pred zapeljivostjo. Je neka rana na telesu sedanje človeške družbe, rana, o kateri pa se s prižnice težko govori. Oj, kako marsikakemu mlademu človeku se vidi, da nosi kal bolezni ali pa celo smrti v svojem telesu. Vsa njegova vnanja postava kaže, da že skoro ni več življenja v njem, da se ta ubogi revež samega sebe polaga v prezgodnji grob. Tih, skrit greh razjeda njegovo zdravje, gloda njegovo šibko telo, on sam to ve, a zdi se mu, da ni mogoče ubraniti se tega greha. Ni ga človeka, da bi mu to potožil zaupljivo, da bi ga rešil iz te nevarnosti. Le eden je, pri katerem se sme zaupljivo vsega odkriti, potožiti svojo nadlogo, t. j. spovedniku pri spovedi. Ta mu pomaga gotovo, ako le ima grešnik sam trdno voljo vse storiti, kar mu spovednik zapove. Neki duhovnik pripoveduje, da je prišel k njemu mladenič luteranske vere popolno iz svoje volje in mu je potožil, da je zakopan v ta in ta greh, katerega se ne more več znebiti. Duhovnik mu je svetoval pomočke zoper to strast in naj vsak teden pride povedat mu, kako je ž njim. Mladenič je ubogal in kar vidno se je boljšal. A nenadoma zve luteranski oče mladeničev, da hodi sin h katoliškemu duhovniku in mu je to prepovedal. Nasledek tega je bil, da je sin kmalu potem nesrečno umrl.
Oj, ko bi mogli pogledati v skrivno zgodovino marsikake duše! Kako je marsikoga v odločilnem trenutku rešila le misel na spoved. Takemu grešniku je prišlo na misel: v zadnji, predzadnji spovedi in še preje sem dobil tolažbo v spovedi, gotovo jo bom tudi sedaj; in stopil je k spovednici, od katere je kakor
prerojen odšel. Ljubi moji, je-li torej spoved prazna stvar, ako je stoterim, da, tisočerim nesrečnikom pomagala iz brezdna pogube in jih rešila obupnosti, ako je že brez števila ljudi dušno prerodila in pomladila, da so postali vsi drugi ljudje? — Iz spovedi se norčuje le ona lažniva modrost, ki ne veruje več v Boga, v nebesa in pekel. Toda vsem tem pride že priložnost, ko se bodo sami prepričali, da vse to niso le gole besede, temveč neovrgljiva resnica. Vsaka brezbožnost je bila še kaznovana, pa bo gotovo tudi brezbožnost sedanjega sveta, ki se norčuje iz sv. spovedi, namesto da bi jo porabil sebi v korist in dobiček.
4.	Dobra spoved je bila in bo vselej vsem mladim in starim neusahljivi vir tolažbe in pokoja. Ako se grešnik prav skesano spove svojih grehov in ima trdno voljo poboljšati se, naloži mu spovednik pokoro in ga odveže od vseh grehov. Kako prijeten čut je to za človeka! Ako je človek enkrat padel v greh bodisi iz slabosti ali nepremišljenosti, ni mu treba tega bremena dan in noč prenašati — ne, v istem hipu, ko grešnik po skesani spovedi dobi odvezo od svojih grehov, rešen je vsega tega bremena, in ne samo rešen, temveč tudi iznova v prijateljstvu božjem, opran vsakega madeža. Kakor Naman Sirec, ko se je kopal v Jordanu, ni bil samo rešen gob, temveč mu je osušena kost zopet oživela, tako tudi grešnik v spovedi ni le rešen grešnih gob, temveč v srce mu je iznova vsajena mladika, ki mu prenavlja srce in voljo in zeleni v večno življenje.
5.	Spoved pa v človeku mnogokrat dovrši tudi delo izpreobrnjenja in poboljšanja. Dobra spoved je namreč vedno zadoščenje za naše grehe. Hudo je človeku, ako mu vest kaj očita; še hujše je, to svojo slabost priznati; najhujše pa je vse to, kar bi radi za vselej prikrili vsemu svetu in sami na to pozabili, povedati z besedo drugemu človeku. Da, prav res hudo je to! Toda pomisli, človek, ako se skesano izpoveš vseh svojih grehov, ako razkriješ vse svoje srce do naj-zadnjega kotička, vse svoje grehe v mislih, željah, besedah in v dejanju, potem smeš upati, da, ker si se skesan tako ponižal, bo tudi Bog milostljivo se nate ozrl in ti odpustil vse tvoje grehe. Kakor gotovo sta Marija Magdalena in Samaritanka dosegli odpuščenje svojih grehov, ko sta se jih obtožili; kakor gotovo je bil opravičen cestninar, ki si je skesan v tempeljnu trkal na prsi; kakor gotovo je bilo obljubljeno desnemu razbojniku na križu nebeško kraljestvo že zaradi tega, ker je spoznal in priznal svojo krivico, tako gotovo bodo tudi tebi odpuščeni vsi tvoji grehi, ako se jih ponižno, skesano in odkritosrčno izpoveš spovedniku. Kaka tolažba je zopet ta zavest za grešnika!
Iz vsega tega spoznate lahko, predragi v Kristusu, da je spoved res neprecenljiva dobrota človeku. Spoved je oni ne-
usahljivi studenec, v katerem se duša očiščuje vseh madežev, to je oni čudodelni vir, ki človeka vsega preraja in pomlaja v novo življenje. Kako nespametno, hudobno in predrzno govore torej oni, ki se norčujejo iz spovedi! To delajo le ali iz gole nevednosti, ker ne umejo spovedi, ali iz slepega sovraštva do sv. Cerkve, katera se po spovedi v svojih udih vedno oživlja; ali pa iz res peklenske, satanske izprijenosti, ki so prišli v svojih hudobijah in pregrehah že tako daleč, da si hočejo vest v tem potolažiti, da bi spoved spravili ob veljavo pri ljudeh in bi tako še druge zapeljali na isto pot pogube, na kateri so sami. — Jaz pa trdim, da spoved je neobhodno potrebna vsakemu, ki je z grehom Boga razžalil, ker le v spovedi dobi človek zopet posvečujočo milost božjo, brez katere ni mogoče Bogu dopasti. Amen.	j. t.
Praznik sv. Jožefa.
Sv. Jožef in delo.
Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda!	Mat. 25, 21.
»Gospod gleda iz nebes,« pravi psalmist, »on vidi vse človeške otroke. Iz svojega pripravljenega prebivališča gleda na vse, ki prebivajo na zemlji« (32, 13. 14). Ko so se dopolnili časi, da bi prišel Odrešenik na svet, gledal je Gospod iz nebes zlasti še zato, da bi našel svojemu Edinorojenemu rednika in variha, njegovi deviški Materi pa ženina, nje vrednega. In tedaj je zagledal nebeški Oče tam v sveti deželi belo lilijo, čistega mladeniča, zvestega delavca, »moža pravičnega« — sv. Jožefa. Njemu je poveril nalogo krušnega očeta Jezusovega, variha in branitelja božjega Sina in njegove presvete Matere. In kolikor dalje je občeval sv. Jožef z učlovečenim božjim Sinom in s prečisto Devico Marijo, toliko bolj se je njegovo srce upodobilo presvetemu Srcu Jezusovemu in Marijinemu, toliko bolj se je odlikoval v vseh čednostih, v ponižnosti, čistosti, ljubezni, krotkosti, vdanosti v voljo božjo, v zvestem izpolnjevanju božje postave in stanovskih dolžnosti, odlikoval se je tudi v pridnosti, delavnosti. Ravno zaraditega se sv. Jožef imenuje varih delavskih stanov. In potrebno se mi zdi, da vam danes predstavim sv. Jožefa v njegovem delavskem stanu, da iz tega posnamemo primerne nauke o delu, njega potrebi, vrednosti, koristi in načinu vsakdanjega dela.
Ti pa, sv. Jožef, podpiraj nas s svojim zgledom in svojo priprošnjo!
I.	O delavskem poslu sv. Jožefa nam sv. pismo le malo pove. Ko so se ljudje pogovarjali o Jezusu, povpraševali so se med seboj: »Ali ni tesarjev sin? Ali ni ta tesar?« (Mat. 13, 55; Mark. 6, 3). Grška beseda v sv. evangeliju »tek-ton« pomeni rokodelca sploh. Da je bil pa sv. Jožef tesar, nam sporoča sv. mučenec Justin v 2. stoletju. Razlagavci sv. pisma in grškega jezika pravijo, da je bil tesar v širšem pomenu, da je delal tudi pohištvo ter se pečal vmes s kolarstvom.
Gotovo je bil sv. Jožef zelo spreten delavec in mogel bi bil izgotoviti dela, katera bi bil občudoval še poznejši svet, toda on je ostal preprost, skromen rokodelec, prepričan, da mu je Bog le tak stan odločil, akoravno je bil iz kraljevega rodu Davidovega. Pokoren božji volji je opravljal od jutra do večera najnavadnejša dela, katerih svet ne čisla mnogo. Tako je bil nekako skrit pred svetom. Poleg tega pa je delal v mestecu Nazaret, katero ni bilo nič kaj v čislih pri tedanjih judih. Kdo se je tam menil zanj, kdo ga občudoval? Pa vse to ga ni begalo. Dovolj mu je bilo to storiti, kar je Bog hotel. Prepričan je bil, da tisti svoje mesto popolnoma izpolni, kateri od Boga mu odkazana dela zvesto in vestno izgotovi. V tem na videz neznatnem delavnem življenju je vztrajal sv. Jožef, dokler ga ni Bog od njegove zemeljske delavnosti poklical na večno plačilo; ker mu je bil v malem zvest, postavil ga je čez veliko in šel je v veselje svojega Gospoda.
Nekaj prav važnega pa pri tem ne smemo prezreti. Sveti Jožef je svoje delo vedno spremljal z molitvijo, svest si, da le tako delo je Bogu všeč. Z dobrim namenom se je lotil vsakega dela in med delom je večkrat svoje srce povzdignil k Bogu ter mu daroval ves trud svojega uma in svojih rok. Sicer ga je že pogled na dečka Jezusa opominjal k molitvi. In molitev je bila, ki mu je klicala roso nebeškega blagoslova na vsa njegova dela ter ga podpirala pri vseh njegovih težavah in skrbipolnih potih.
Tako je sv. Jožef posvečeval svoje delavno življenje z molitvijo, s premišljevanjem sv. pisma, z ljubeznipolno pokorščino božji volji.
Taka podoba sv. Jožefa, kristjani, naj vam stoji pred očmi. Tesarsko orodje nam kaže pridnega rokodelca, njegov zadovoljni, sveti obraz pobožnega moža. Taka podoba sv. Jožefa, ki jo gledajo naše telesne ali samo duhovne oči, nam daje mnogo lepih naukov o delu.
II.	V prvi Mozesovi knjigi stoji zapisano: »Gospod Bog je vzel človeka in ga je postavil v vrt veselja, da bi ga obdeloval in varoval« (2, 15). Torej že v stanu prvotne nedolžnosti je bil človek odločen za delo; seveda mu je bilo tedaj delo le lahko in prijetno opravilo. »Človek je rojen za delo in ptica za letanje,« pravi Sv. Duh v Jobovi knjigi. (5, 7.) Ko se je človek pre-
grešil z nepokornostjo do Boga, izpremenil mu je Bog lahkoto dela v kazen, rekoč Adamu: »Ker si poslušal glas svoje žene in si jedel od drevesa, od katerega sem ti jesti prepovedal: bodi zemlja prokleta v tvojem delu, v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in zelišče polja boš jedel. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet« (I. 3, 17. 18. 19). Ker smo vsi otroci Adamovi in smo vsi v Adamu grešili, moramo tudi vsi nositi kazen za greh, t. j. vsi moramo delati. Nekatere je Bog poklical v tak stan, da delajo bolj s telesom, z rokami, druge, da se trudijo z dušnim delom. In dostikrat je delo z duhom ali z glavo še težje, kakor ročno delo. Koliko se je treba učiti, koliko misliti, računati, spisovati, govoriti, celo noči rabiti, da ima, recimo, trgovec, uradnik, pravdo-znanec, zdravnik, duhovnik vse v redu ter sebi in bližnjemu koristi, svoje predstojnike pa zadovolji! Koliko mladih ljudi pomrje v dolgih šolskih letih! Lajša pa človeku vsakršno delo misel, da nas je Bog za delo ustvaril, da nam je delo potrebno in da je delo častno opravilo. Z delom si človek služi vsakdanji kruh, da se pošteno preživi, z delom izpolnjuje voljo Stvarnikovo, z delom posnema Sina božjega in svetnike. Zato se tudi nižje vrste del človek ne sme sramovati, ako ga je Bog postavil v tak stan. Žalibog, da dandanašnji beže moški in ženske od domačega dela, od navadnih pa potrebnih opravkov v mesta, v tovarne, pod zemljo, v daljno tujino, kjer postanejo sužnji bogatinov ter marsikdo v nezdravem zraku in ob nezadostni hrani kmalu zapade neozdravljivi bolezni ali se vleže v prezgodnji grob. Kaj pa šele dušne bolezni po mestih in med drugoverci! Gosposko se oblačijo, duša pa je gola, naga, je brez svatovskega oblačila posvečujoče milosti in božje ljubezni. Kakšna smrt! Kakšna večnost!
Verni kristjan dela iz prepričanja, da si s poštenim in zvestim delom služi ne le časnih dobrot, ampak tudi večnih. In četudi mu kako delo izpodleti, četudi kmetovalcu n. pr. živinska bolezen ali toča, suša, moča, ogenj, povodenj sad dolgotrajnega truda uniči, vendar ostane potrpežljiv, ker ima zavest, da ni delal popolnoma zastonj, ampak za pokoro. Sv. Bernard je rekel samostanskemu bratu, ki se je mnogo trudil in potil: »Delaj le dalje in ni se ti treba bati vic!«
Kakor pa je delo zdravilno za grehe preteklega življenja, tako nas tudi varuje novih grehov. Modri Sirah takole uči: »Pošlji hlapca v delo, da ne bo postopal; zakaj postopanje veliko hudega nauči« (33, 28, 29). Ali veste, zakaj se je egiptovski Jožef toliko laže ubranil zapeljivi Putifarjevi ženi? Zato, ker je imel dovolj dela in skrbi. Nasproti temu pa je nečisti duh toliko bolj motil gospo Putifarjevo, ker je imela premalo dela in je imela toliko prostega časa, da pravi sv. pismo: »in je vsak dan nadlegovala mladeniča« (I. Moz. 39, 10).
Pridno, vestno delo nam Bog poplača že na tem svetu z dušnim mirom, veseljem in zadovoljnostjo. Priden in vesten delavec se zvečer vsakega dne, se ob delopustu vsakega tedna ozre zadovoljen nazaj na delo svojih rok ali svojega uma ter zahvali Boga za njegov blagoslov, kakor se je bil z dobrim namenom tudi lotil dela ob jutranji zarji. Ko pa pride zadnji dan njegovega zemeljskega dela, ko mu napoči večni delopust, tedaj se mirno, z Bogom spravljen »vleže na pare trpin. Zvonovi zvonite, domu ga spremite, gre z dela in teže Adamovi sin!« Njegova duša gre v veselje svojega Gospoda. Kakor je bilo njegov delo, tako »je njegov spomin blagoslovljen«. »Ljub je bil Bogu in ljudem« (Sir. 45, 1), kakor govori sveta Cerkev o varihu delavcev sv. Jožefu.
Kdor pa ni veren in vesten delavec, kdor takrat nima delopusta, kadar bi ga moral imeti, da bi šel k božji službi, a takrat praznuje, kadar bi moral delati, tak pač ni ljub ne Bogu, ne ljudem, ki katoliško verujejo in katoliško žive, in tisto delo in spomin njegov ni blagoslovljen. Kdor s kletvino in z nepoštenostjo opravlja svoja dela, kdor ob nedeljah in zapovedanih praznikih dopoldne dela, popoldne in drugi dan pa pijan-čuje, pač ne more pričakovati božje pomoči. In če se k temu brezbožnemu življenju pritakne še svobodomiselno, rovarsko, nečisto, prešestno početje, tam molčimo o božjem blagoslovu in srečnem zakonu.
Veren in vesten delavec, bodisi rokodelec, kmetovalec, obrtnik ali trgovec, ali kar si bodi, najde tudi določen čas za molitev, za sveto mašo, za prejem svetih zakramentov, za krščansko izobrazbo svojega duha v pošteni družbi in z dobrimi listi. Tak delavec je tudi varčen. Podoben je marljivi čebelici, ki venomer nosi ter se za zimo preskrbuje. Nanj se lahko obrača beseda apostolova: »Velik dobiček je pobožnost z zadovoljnostjo« (I. Tim. 6, 6). Gotovo ga »bo Vsemogočni blagoslovil z blagoslovi neba od zgoraj, z blagoslovi globine od spodaj« (I. Moz. 49, 25). In to toliko bolj, kolikor bolj si prizadeva posnemati prelepi zgled sv. Jožefa v njegovem delavnem stanu in kolikor bolj stanovitno in zaupno se mu priporoča.
Cvetje z vrtov sv. Frančiška je v 3. zvezku leta 1914. prineslo v tem oziru to-le novost. Na mestu delavnice s v. J o ž e f a se je imela leta 1914. dovršiti nova cerkev na čast ženinu presvete Device Marije v Nazaretu. Zidali so jo štiri leta na temelju nekdanje cerkve. Kakor je bila veličastna cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu sezidana že v 4. stoletju na povelje cesarja Konštantina, tako je bila kmalu dodelana tudi cerkev sv. Jožefa, in sicer gotovo že v 6. stoletju. Postavljena je bila na mestu hiše ali delavnice sv. Jožefa, kjer je rastel in delal naš Zveličar do svojega tridesetega leta. V
osmem stoletju je bila ta cerkev razdejana ali opustošena. Križarji so jo v 12. stoletju zopet sezidali, Turki pa pozneje vnovič podrli. Leta 1754. so pridobili frančiškani hišo, ki je bila sezidana na levem kraju razvalin. To hišo so prenaredili v kapelo na čast sv. Jožefu. V zadnjem stoletju so pokupili ves prostor, kjer je stala nekdanja cerkev, in v bližini. Na razkritem temelju se je pokazalo, da je imela nekdanja cerkev tri ladje in je bila dolga 29 metrov, široka nad 15 metrov. Za novo cerkev, ki je zrastla na tem temelju, so darovali tudi Slovenci. Ves čas zidanja nove cerkve sv. Jožefa se ni zgodila najmanjša nesreča do 15. januarja leta 1914. Pa tudi tu se mora reči, da je sv. Jožef pokazal svojo posebno moč in skrb za svojo hišo in zanje, ki so jo zidali. Kaj se je zgodilo tisti dan? Frančiškanski brat Silvester je vodil kot mizarski mojster pri cerkvi delo, katero pripada mizarjem. Bilo je tega dne zvečer po zdravamariji. On je bil na strehi z delavci, kar mu izpodleti in pade s strehe 11 metrov globoko na tla med kamenje.
Kdo ne bi mislil, da je obležal mrtev na tleh? Pasti s take visočine na kamenje! Pa samo nezavesten je bil par ur. In ko se v samostanski celici zave ter zagleda okoli sebe polno sobratov, vpraša, kaj je, čudeč se, da je toliko sobratov resnih in skrbnih obrazov poleg njega. Ko mu povedo, kaj se je zgodilo in mu rečejo, naj sedaj prejme sv. zakramente, ker se je zavedel, odgovori: izpovedal sem se včeraj, ter mu prinesejo sveto popotnico. Ni pa čutil nobene bolečine in ni imel rane razen da mu je bil na levi nogi izpahnjen palec. Vsi so se čudili nemalo nad tem ter zahvalili sv. Jožefa, ki je tako očitno pokazal svojo pomoč. Brat Silvester, ki je bil od pričetka zidanja te cerkve v Nazaretu, pa je zmolil na čast sv. Jožefu vsak dan molitev, da bi se pri zidanju cerkve ne zgodila kaka nesreča. Uslišan je bil. Č e -ščenje in zaupanje do sv. Jožefa je ta dogodek v Nazaretu še posebno pomnožil. Naj to pomnoži tudi v nas vseh! Amen.	V. Bernik.
Peta postna nedelja.
Nevarno je izpreobrnjenje in pokoro odlašati.
Kdo izmed vas me more dolžiti greha?	Jan. 8, 46.
Današnja, peta postna nedelja, se imenuje tudi tiha nedelja, ker je Jezus odslej jenjal javno učiti ter se skril pred Judi, ki so ga hoteli s kameni pobiti, a njegova ura še ni prišla. V latinskem jeziku se imenuje nedelja trpljenja, ker se odslej do velikega petka vedno huje pomnožuje trpljenje
Jezusu tudi na njegovi duši, dokler v vrtu Getzemani in na gori Kalvariji ne prikipi do vrhunca notranjih bridkosti poleg telesnih smrtnih bolečin. Sicer pa se v cerkvenem jeziku ves ta čas zaznamuje s tem imenom, ker je posebno posvečen pre-bridkemu trpljenju in grenki smrti Jezusovi na križu. Po nekaterih slovenskih krajih pravijo pa današnji nedelji črna nedelja, pač zaradi črne nehvaležnosti judovskega ljudstva, pismarjev in farizejev, ki so videli toliko čudežev in slišali toliko nebeških naukov, pa so ostali pri vsem tem tako trdovratni, da se je Jezus skril in je šel iz templja, a ko so ga dobili v svojo pest, so ga grozovito umorili. Vsled tega se za današnjo nedeljo tudi zakrijejo sveta razpela po naših cerkvah in ostanejo tako zakrita do velikega petka dopoldne.
Po besedah današnjega evangelija je vprašal Jezus judovske množice: »Kdo izmed vas me more dolžiti greha? Če pa vam resnico govorim, zakaj mi ne verujete? Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša. Zavoljo tega vi ne poslušate, ker niste iz Boga.« Nekoliko poprej pa jim je rekel: »Jaz grem, in me boste iskali; in boste v svojem grehu umrli« (Jan. 8, 21). In zares, velika večina njegovih poslušalcev je umrla v svojem grehu pred ali ob razdejanju jeruzalemskega mesta, 37 let po Jezusovi smrti.
Sam božji Sin je Judom oznanjeval večne resnice, opominjal jih k pokori, pretil s strašnimi časnimi in večnimi kaznimi, a oni so ostali neverni, trdovratni, grešniki do zadnjega. Rekel je: »Ako se ne izpokorite, boste vsi ravno tako (naglo) poginili« (Luk. 13, 5). Dandanašnje pošilja Bog svoje namestnike med ljudi, da bi jim kazali pot proti nebesom ter jih opominjali k pokori. Toda koliko jih ostane nevernih, koliko jih zametava vse božje in cerkvene zapovedi, koliko je trdovratnežev do konca! Pa o takih nevernikih ne bom govoril; obsodil jih je že Jezus, rekoč: »Kdor ne veruje, bo pogubljen« (Mark. 16, 16), in zopet: »Kdor ne veruje v Sina božjega, je že sojen« (Jan. 3, 18). Moji opomini veljajo danes tistim, katerih je povsod v obilnem številu, kateri namreč izpre-obrnjenje, pokoro odlašajo od danes na jutri, na poznejši čas in celo na smrtno posteljo. Taki lahkomiselni kristjani, brezskrbni grešniki se mi zde, kakor bi hoteli ž Bogom obravnavati, če jim da nebesa tudi za nekoliko nižjo ceno, za manj truda, za krajšo pokoro.
Rečem vam torej:	Silno nevarno je odlašati
izpreobrnjenje in pokoro:	a) zavoljo golju-
fivosti časa, b) zavoljo negotovosti milosti božje, c) zavoljo slabosti človekove volje in opešanih moči.
Prvo postno nedeljo nam je klicala sv. Cerkev s sv. Pavlom: »Glejte, sedaj je čas milosti; glejte, sedaj je dan zveličanja.«
Sv. Cerkev čedalje bolj opominja, naj porabimo čas milosti, naj se poboljšamo, naj iz grozovitosti Jezusovega trpljenja posnamemo, da je greh v božjih očeh nekaj strašnega in da moramo tudi s svoje strani storiti vreden sad pokore.
Toda za pravo pokoro imajo ljudje precej toliko izgovorov pripravljenih.
I. Mnogi pravijo, da je še čas izpokoriti se, namesto da bi sami sebi rekli, da je že čas izpreobrniti se, se s studom od greha obrniti, grešno priložnost zapustiti in pravo pokoro delati.
Pri nekem misijonu na Poljskem, kjer se je včasih zbralo 10—20 tisoč ljudi ter bilo 40- 50 spovednikov kar na prostem okrog cerkve, pride, tako pripoveduje jezuitski misijonar P. Weninger, nazadnje na vrsto tudi velik grešnik, ki je bil ves v solzah in je od samega ihtenja komaj govoril. Duhovnik ga nagovori: »Prijatelj, ti si zadnji na vrsti in zato imam čas, te nekoliko natančneje poprašati. Glej, ti si bil velik in zafrknjen grešnik, povej mi: kaj so vendar gospod misijonar pridigovali, da ti je seglo tako globoko v srce? Morebiti bi mogel tudi jaz ravno to povedati kdaj na prižnici ter kakega velikega grešnika izpreobrniti.« Tedaj vzdihne mož, rekoč: »O gospod spovednik, misijonar so zavpili pri pridigi na ves glas: Saj je vendar že čas!«
Predragi v Gospodu! Tudi jaz kličem vam: »Saj je vendar že čas!« Le pomislite, kako je čas silno goljufiv.
Ne rečem: čas je negotov, ampak, da je goljufiv. Da je čas negotov, razume se samo ob sebi. Zakaj, kateri pameten človek bi hotel zagotovo trditi, da bo n. pr. jutri še živel? Poudariti hočem zlasti, kako se zna čas nekako potuhniti, kako nam prikriti, da je tako nagel in bežen. Sv. Avguštin pravi: »Čas je slaba podoba večnosti.« Večnost je zmeraj ena in ista ter vse ohranjuje v istem stanu. Tako je tudi čas na videz vedno enak, v resnici pa ni. Ako nam je vzel čas en dan, pride za tem dnevom drug, podoben prejšnjemu tako, da na prejšnjega laže pozabimo. Prejšnji dan je v naslednjem dnevu kakor pomlajen, kakor vnovič poživljen; staro leto se prerodi v novo in mi potem pravimo, kako hitro je vse minulo. Ko pa mine veliko let, tedaj se spozna goljufivost časa. Mnogo let je šlo mimo človeka, pa napravila so mu nepazno gube na čelu, zgrbančena lica, sive lase, provzročila razne bolezni, kar vse priča, da je velik del našega zemeljskega bivanja požrt v breznu goljufivega časa. Zato sv. Pavel imenuje človekove dneve hude ter svari pred potrato časa, da nas čas brez kake slutnje ne pripelje na kraj groba.
In na tak goljufiv čas se hočete zanašati, na tako goljufivost zidati svojo večno srečo? »O bratje,« kliče sv. Jeronim, »kako nespametno ravnate, ker ob negotovem času hočete storiti gotovo pokoro.«
Duhovni Pastir.
12
Človek se sicer stara vsak dan, vendar ne ve, ali se bo postaral ali bo imel čas pozneje se izpreobrniti ter izpokoriti, ako se sedaj noče. Prihodnost ni v naših rokah. To nam pove sv, pismo, to uči vsakdanja izkušnja. Svetopisemski pridigar pravi: »Človek ne ve svojega konca; ampak kakor love ribe s trnkom, in kakor sačijo ptice v zanko, tako se love ljudje ob hudem času, ko naglo nadnje pride« (Prid. 9, 12). Jezus opominja: »Bodite pripravljeni; ker ob uri, ko se vam ne zdi, bo prišel Sin človekov« (Luk. 12, 40). In zopet kliče naš Zveličar: »Čujte tedaj, ker ne veste ne dneva, ne ure!« (Mat. 25, 13.) »Gospodov dan,« piše sv. Pavel, »bo tako prišel, kakor tat ponoči. Kadar namreč poreko: Mir in varnost je, takrat bo naglo prišlo pogubljenje nad nje« (I. Tes. 5, 2—3).
Da, sv. pismo in vsakdanja izkušnja nas uči, da je smrtna ura negotova in goljufiva, naj bo za otroka ali odraslega, za mladega ali starega, za bogatina ali reveža, pa tudi za tistega, ki včasih n. pr. predpustom tako živi, kakor bi Bog gotove dni dal gospodstvo iz rok ter bi nič ne videl in nič ne slišal. In izmed sto je komaj eden, ki bi ga smrt ne zadela poprej, kakor se je nadejal. Tudi oni sključeni starček, ki obrača glavo proti zemlji, kakor bi iskal prostorčka, kjer bo počivalo njegovo utrujeno truplo, tudi ta, pravim, ki morda tupatam reče, da ne bo dolgo, tudi ta vendar še rad sliši, ako se mu zatrdi nasprotno, da je namreč še precej pri močeh. »En par let še znam biti,« mi je rekel postaren mož jeseni, a še tisto zime ga je pobrala pljučnica. Preveč je pil, in taki ne prebole lahko, pravijo zdravniki. Ali naj vam pokličem v spomin, da so tretjo postno nedeljo leta 1913. tu (v Komendi) nekoga nesli v zadnjih izdihih, če ne mrtvega iz cerkve? Ali se ne zgodi skoraj vsako leto, da je kdo v nedeljo še v cerkvi, še tisti teden, če ne že isti ali naslednji dan mu pa že zapoje mrtvaški zvon? Dne 19. marca 1914 so na Prežganju nesli mrliča iz vasi k pokopu; v vas so prinesli ravno isti pogrebci drugega mrliča. Sorodnica rajne je od pogreba grede na potu umrla.
Nekaj strašnega se je zgodilo današnjo nedeljo popoldne ob pol štirih, dne 23. marca leta 1749. v Komendi. Božja služba popoldne je morala biti bolj pozno. V mrtvaški knjigi se bere, da je med krščanskim naukom strela dvakrat udarila v zvonik, ki je pogorel, priletela je tudi v cerkev, poškodovala dva stranska oltarja in vse poslušalce v spodnjem delu cerkve in pod korom ranila — vsaj 50 ljudi. Štirim je pogojno podelil sveto odvezo ter jih dejal v sv. poslednje olje tedanji kaplan Peter Pavel Glavar, slavni ustanovitelj bolnice; umrli so še isti dan, tri deklice, pri 9., 13. in 15. letih, in en mladenič, 19 let star. Na Šmarni dan so položili vse tri deklice v skupno jamo, mladeniča so pokopali posebej. Strahovit prizor je bil tedaj: Zvonik gori, po cerkvi pa ljudje omamljeni, ožgani in mrtvi leže!
Kaj nam pridigujejo taki dogodki? Ali ne, kako nevarno je živeti v smrtnem grehu, biti brez posvečujoče milosti božje ter vedno odlagati spravo z Bogom, spravo z bližnjim, povrnitev tujega blaga, ostati v nesramnih grešnih zvezah ali v pijančevanju topiti svoje telesne in dušne moči?
0 moj Bog, koliko jih gori v peklu, kateri so v svoji zaslepljenosti ravno tako govorili, kakor sedaj toliko grešnikov: »Saj je še čas! Imam še preveč drugih skrbi. Bom že pozneje bolj poskrbel za svojo dušo.« 0, kako sedaj preklinjajo svojo lahkomiselnost, kako žalujejo, toda prepozno, ker niso spoznali »časa svojega obiskanja« (Luk. 19, 44). »Poklical je zoper mene čas,« tako tožijo drug za drugim z Jeremijo prerokom (Žal. p. 1, 15). Da, čas je bil njihov tožnik pri sodbi, ker si ga niso znali ali hoteli odkupovati, kakor uči apostol. Predragi, naj nas spametuje tuja škoda, da pravočasno rešimo svojo edino dušo! Prerok Izaija nam kliče: »Iščite Gospoda, ko se lahko najde; kličite ga, ko je blizu!« (55, 6.)
II. Vzemimo pa sedaj, da ima grešnik dovolj časa se izpreobrniti, Bog mu da učakati veliko let, bela žena se mu približuje počasnih korakov. Ali mar za takega ne bo nevarno pokoro odlašati? O pač! In zakaj? Zato ker bi mu mogel Bog odvzeti potrebno milost, da se izpokori. Pač da Bog vsakemu človeku toliko milosti, kolikor jih potrebuje, da se zveliča. Sv. Peter piše: »Gospod potrpežljivo ravna zavoljo vas, ker noče, da bi bili nekateri pogubljeni, temuč da bi se vsi obrnili k pokori« (II. 3, 9). Ako pa grešnik vztraja v nespo-kornosti, ne zgodi se redko, da mu Bog nazadnje milost ali popolnoma odtegne, ali pa mu je le toliko da, da bi se sicer mogel izpreobrniti, pa se v resnici ne izpokori, ker je že preveč zašel v pregrehe. Kaj govori Bog v knjigi pregovorov? »Ker sem vas klical, pa ste se branili, sem iztegoval svojo roko, pa ga ni bilo, da bi se bil ozrl; ker ste ves moi svet zaničevali in moje svarjenje zanemarjali: se bom tudi jaz smejal k vaši pogubi, in posmehoval, kadar vas zadene, česar se bojite« (1, 24 -26). In Jezus je rekel: »Iskali me boste, in me ne boste našli; in kjer sem jaz, vi ne morete priti« (Jan. 7, 34).
Kaj moremo slišati strašnejšega, kakor take besede božje neskončne svetosti in pravice? Bog velikokrat kliče grešnika k pokori, išče ga ter mu ponuja milost za milostjo, pripravljen, mu vse, tudi največje žalitve odpustiti ter ga zopet sprejeti za svojega otroka; žuga mu ter pošilja razne časne kazni, da bi ga takorekoč po sili potegnil k sebi. Toda gorje človeku, ako pri vseh teh milostih zakrkne svoje srce ter se trdovratno drži hudega. On, pravični sodnik, mu bo odmeril v ravno isti meri.
Tudi cerkveni učeniki, v prvi vrsti sv. Hieronim, uče, da je Bog človeku od vekomaj odločil gotovo mero milosti. Ako jih, ali vsaj zadnjo milost, prav porabi, se reši. Ako pa jih, in celo zadnjo, zavrže, pogubi se gotovo.
In sedaj vprašam: Kdo izmed nas ve, da milost, ki nam jo Bog ponuja danes, ni zadnja? Imeli smo sveti misijon, imeli sveto leto; pa koliko jih je med vami, ki so se le za kak dan, kvečjemu kak teden poboljšali, potem pa zopet padli v stare grehe in morda še večje ter žive lahkomiselno od leta do leta. Pri tem jim beži čas, preneha tudi milost božja.
Morda Bog komu danes po božji besedi, po podobi križane ljubezni, po spominu na žalostno Mater božjo govori zadnjič na srce, morda je letos zadnji postni čas zanj. Spomnite se ljudi v Noetovih dneh, kako jih je Bog opominjal po pravičnem očaku, potem pa kaznoval s potopom. Spomnite se Iškariota, kako ga je Jezus prizanesljivo svaril ter mu delil neizrečene dobrote; ker pa za vse te milosti ni maral, prepustil je Bog izdajalca Gospodovega obupu. Z besedami modrega Siraha te opominjam, ljubi kristjan: »Ne odlašaj, se h Gospodu izpreobrniti, in ne odkladaj od dneva do dneva; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času maščevanja te bo razdejal« (Sir. 5, 8—9).
III.	Pa recimo, da Bog da grešniku vse, kar mu je potrebno, da reši svojo dušo, da mu obilno časa in milosti. Ali bo potem gotovo zveličan? Nikakor ne, ker je mogoče, da se izpreobrniti ne bo hotel in vsled telesne slabosti, ki vpliva tudi na dušo, nazadnje tudi ne mogel storiti prave pokore.
Kolikor dalje ostane grešnik v hudem, toliko bolj postane zaslepljen in utrjen v grehu, in toliko bolj mu opeša volja, izpreobrniti se ter v zakramentu svete pokore iskati pomoči.
Grešnik v začetku spozna svoj grešni stan, v katerega ga je zapeljala strast, in njegova nesreča mu gre k srcu. Vest se mu močno oglaša ter mu očita greh. Straši ga smrt in sodba božja. Poišče si miru v skesani spovedi in s prostovoljnimi pokorili izkuša zadostovati za svoj prestopek. Ako pa se večkrat povrne v greh, čuti vedno manj srčnega kesa in manj strahu; nazadnje se za vse to že nič ne zmeni, kakor stoji zapisano v knjigi pregovorov: »Hudobnemu ni nič mar, če pride v globočino pregreh« (18, 3).
Pri povračljivem grešniku začne pešati vera. Zakaj vera je tisti plamen, ki ne more goreti v pokvarjenem zraku omadeževanega srca. Vera je tisti biser, ki ne more ostati čist v blatu grešnega življenja. Vsled tega opeša tudi čut za versko življenje. Ker mu težki oblaki strasti zakrivajo luč spoznanja, ne gredo mu v glavo in srce tudi naj-resnobnejše resnice, in najbolj pretresljivi dogodki gredo mimo njega. Sicer pa taki ljudje, ker niso iz Boga, neradi poslušajo pridige, krščanske nauke še manj. Svojo modrost zajemajo hlastno iz umazanih pogovorov po pivnicah ali iz protiverskih časopisov. Sami s seboj so ti pomilovanja vredni ljudje zadovoljni, če pa je Bog, če so dušni pastirji, če so njihovi domači, za to se ne menijo dosti. Iz dobrih katoličanov se norčujejo,
vse slabo o njih radi verjamejo, pri vsaki priložnosti vlečejo s sovražniki svete Cerkve. Pokoro odlagajo ne na jutri, tudi ne na pojuteršnje, ampak na bolezen, na smrtno posteljo, kakor bi imeli z Bogom pogodbo, kakšne smrti naj umrjo. Pa kaj pravi sv. Janez Zlatoust? »Med tisoč, ki svojo izpreobrnitev odlašajo na smrtno posteljo, je komaj eden, ki se reši.« In zakaj? Zato, kakor pravi sv. Avguštin, »ker se tedaj boji grešnik goreti, ne pa grešiti.« Bogu pa niso všeč prisiljeni, ampak le prostovoljni darovi.
Sicer pa tudi huda bolezen tolikanj vpliva na bolnikovo dušo, da se ne more zbrati v Bogu, da se morda ne zmeni za vse to, kar bi ji moralo biti na pragu večnosti prva skrb in da se marsikdo tudi zmede proti zadnjemu. Hudi duh pa tudi dela z vso močjo na pogubo te zbegane duše. 0, kolika nevarnost zanjo!
Kristjani! Sveta Cerkev nam v teh dneh kliče v svojih molitvah: »Danes, ko zaslišite glas Gospodov, nikar ne zakrknite svojih src!« Danes ste slišali, kako nevarno je odlašati izpreobrnjenje in pokoro, ker utegne g lešniku nedostajati ali časa ali milosti ali volje in moči. Kdo bi hotel še dalje staviti v toliko nevarnost svojo dušo? Zato sklenem z opominom križanega Zveličarja:	»Delajte, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more
delati« (Jan. 9, 4). Amen.	V. Bernik.
Praznik Oznanjenja Marijinega.
Marija Mati božja in naša mati.
Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila sinu in imenuj njegovo ime Jezus.	Luk. 1, 31.
Danes praznujemo praznik Marijinega oznanjenja in jutri bomo obhajali sopraznik sedem žalosti bi. Device Marije. Če mislimo na dogodek, čigar spomin praznujemo danes, in pa na dogodek, čigar spomin bomo obhajali jutri, je naše srce razdeljeno. Današnji sv. evangelij nam opisuje Marijo kot Mater božjo. Ali nam ne ponuja prilike, da se z Marijo veselimo njene sreče? Toda če se spomnimo jutrišnjega petka, ko bomo gledali to veličastno Mater božjo žalostno in polno bolečin pod križem svojega Sina, se li ne polasti našega srca tiha žalost, prisrčno sočutje? Ker je pa god žalostne Matere božje le sopraznik, in bi v današnjem govoru rad proslavil obojen spomin, zato skušajmo zediniti to veselje in žalost
v premišljevanje, ki obsega za nas dve veseli resnici! Kako? Glejte, če mislimo na današnji sv. evangelij in poslušamo angela, kako oznanja Mariji veselo novico, da bo spočela in rodila Sinu, čigar ime naj imenuje Jezus, moramo pozdraviti z angelom Marijo kot Mater božjo. Če pa pogledamo na križ, na katerem visi njen ljubljeni edini Sin, pa se spomnimo besedi, ki jih je govoril s križa svoji Materi: »Žena, glej, tvoj sin!« in zopet: »Janez, glej, tvoja mati!« Tudi tukaj imamo priliko, da se potolažimo in veselimo, saj je s temi besedami izročil Sin božji svojo mater za mater nam ljudem; imamo priliko, pravim, da jo pozdravimo kot svojo mater. Kratko torej: Pozdravimo danes Marijo v spomin obeh praznikov tudi kot dvojno mater: 1. kot mater božjo, kar naj poviša v nas gorečnost za njeno češčenje, 2. kot našo mater, kar naj napolni naša srca z novim otroškim zaupanjem vanjo.
I.	Marija je mati božja. Da, za to največjo čast je troedini Bog Marijo že od večnosti odločil. Bog Oče jo je hotel za svojo najljubšo hčer, Bog Sin za svojo najsvetejšo mater in Sv. Duh za svojo najčistejšo nevesto. »In danes,« tako piše slavni Gerson, »je tisti presrečni in blaženi dan, ob katerem so se izpolnile vse želje in ki je obenem tudi najimenitnejši in glavni praznik presv. Trojice.« Danes je postala prečista devica Marija Mati božja in sam nadangel Gabriel ji mora oznaniti to veselo novico. Ker za božanstvom ni ne v nebesih ne na zemlji večje časti, kakor čast Matere božje, zato pa je Bog to naznanil tudi po svojem najvišjem služabniku nadangelu Gabrielu. Sv. Luka nam pripoveduje dogodek takole:
Marija je molila v svoji sobici čisto sama. Kar stopi nadangel Gabriel v vidni podobi prednjo in jo pozdravi ter zagotovi, da je v milosti pri Bogu in da je blažena med ženami. Sv. Devica se prestraši in ne ve, kaj pomeni ta pozdrav. Ali angel govori dalje: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu in izmed vseh oseb tvojega spola je Bog tebe izbral za mater svojemu Sinu.« Zdaj šele izpregovori Marija vsa v skrbi: »Ali kako je to mogoče, saj sem vendar Bogu obljubila vedno čistost in devištvo?« »Moč Sv. Duha te bo obsenčila,« odgovori jej božji poslanec.« Nato se pomiri Marija, vda se v voljo božjo in pravi: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« In v tem trenutku jo je napolnil Sv. Duh, moč Najvišjega jo je obsenčila. Skrivnost učlovečenja Sinu božjega se je izvršila; Beseda je postala meso in Marija je Mati božja.
Tej veliki časti, ki je od začetka sveta ni imela nobena stvar, se sveti očetje ne morejo dovolj načuditi. »Samo to, da je Marija Mati božja,« piše sv. Anzelm, »presega vse, kar si mi za Bogom velikega le misliti ali izgovoriti moremo.« »Marija
je tako velika,« pravi sv. Bonaventura, »da je Bog ni mogel večje narediti. On lahko ustvari večji svet, a večje matere, kot je Marija, ne more.« In, ali ni Marija sama v hiši Elizabetini polna veselja pela, da jej je Bog velike reči storil in da jo bodo odslej srečno imenovali vsi rodovi?
Pa čemu, predragi, pravim vse to, če ne zato, da bi iz tega spoznali velikost njene časti, velikost češčenja, ki smo ga Mariji dolžni? Če namreč ne v nebesih ne na zemlji za Bogom ni večjega, častivrednejšega, kakor je Marija Mati božja, sledi iz tega, da tudi za Bogom nismo dolžni ne v nebesih ne na zemlji večjega češčenja drugemu, nego Mariji, materi božji. In zato vzkliknimo s sv. Avguštinom: »Bodi pozdravljen, živi tempelj božji! Bodi pozdravljena Mati Onega, ki ga ne more obseči ves svet!«
II.	Toda veselje se nam mora izpremeniti deloma v žalost, če se ozremo na Marijo kot Mater ljudi. Polna bolečin in žalosti je stala Marija pod križem svojega ljubega Sina. Pomagati mu ni mogla prav nič, vedela je le, da ga izgubi že tisto uro. — Ali bolečina Matere božje, ki vzbuja v nas žalost in sočutje, pa je obenem za vse ljudi tudi vir najslajše tolažbe. Dvignimo le svoje oči od žalostne Matere božje na kvišku k njenemu umirajočemu Sinu. Poslušajmo njegov pojemajoči glas, njegove zadnje besede, ki jih je govoril svoji izvoljeni Materi Mariji in svojemu ljubljenemu učencu Janezu z visokega debla sv. križa. »Žena,« tako pravi Mariji, »glej, tvoj sin!« »Janez,« tako zakliče učencu, »glej, tvoja Mati.« Glejte oporoko umirajočega Sinu božjega, s katero je svojo Mater dal za Mater vsem ljudem. In res! Kaj je hotel pač z besedami: »Žena, glej, tvoj sin!« reči drugega kakor to: »Ljuba mati! jaz umiram in še to uro boš izgubila svojega Sina. Toda sprejmi mojega ljubljenega učenca Janeza, ki stoji poleg tebe pod križem, mesto mene. Ta naj bo ■od zdaj naprej tvoj sin! Tega in ž njim vse verne kristjane od zdaj pa do konca sveta imej za svoje sinove, svoje otroke. Jaz, tvoj umirajoči Sin, jih priporočam tvoji materinski ljubezni, skrbi in varstvu. To je moja zadnja volja, moja oporoka, ki jo moram na križu zapečatiti s krvjo in smrtjo.« »Ti pa,« pravi obrnjen k učencu, »Janez, to je tvoja mati. Nimam dražjega in ljubšega na svetu, kot to svojo najboljšo mater. In to ti zapuščam ob svoji smrti. Ta naj bo odslej mati tebi, pa ne le tebi, ampak vsem ljudem; in sicer taka, kot je bila meni. Ljubi jo, časti jo, varuj jo kot svojo mater!« To je zadnja volja tvojega umirajočega Učenika in Odrešenika!«
Marija je tedaj dvojna mati: Mati božja in tudi naša mati. In če je Marija Mati božja, mora pač imeti tudi moč, da nam more pri Bogu vse potrebno izprositi. In če je tudi naša mati, je gotovo tudi vedno pripravljena za pomoč. Saj ni mogoče, da bi Bog Oče kaj odrekel svoji najljubši hčeri, Bog Sin svoji najsvetejši Materi in Sv. Duh svoji prečisti nevesti. In dalje, ker
je naša mati, kako bi nam mogla odreči svojo pomoč? Ali morda ne ve, da nam jo je njen božji Sin izročil za mater? Ali nas ni tudi iz ust svojega Sina sprejela za svoje otroke? Da, Marija je vrata nebeška, zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, pomoč kristjanov, z eno besedo: mati božja in mati naša. Amen.	A. L.
Cvetna nedelja.
Množice pa so vpile, rekoč: »Hozana Sinu Davidovemu; hvaljen bodi, ki pride v imenu Gospodovem.« Mat. 21, 9.
O brezvestni Jeruzalem, o izdajalsko judovsko ljudstvo! Kje naj iščem besedi, da bi tvojo nestanovitnost pokazal v pravi luči? Danes pozdravljaš Kristusa s slavnostnimi veselimi klici, čez pet dni ga boš sprejelo z divjim vpitjem in krohotom; danes ga pelješ kot kralja na goro Sion, čez pet dni ga boš obsodilo na smrt in vleklo na goro Kalvarijo; danes razgrinjaš svoja oblačila na pot, čez pet dni boš trgalo njegova lastna z života; danes mu sekaš palmove veje, čez pet dni boš šlo po trnje in žeblje; danes mu kličeš veseli »hozana«, čez pet dni boš vpilo grozni »Križaj ga«. Kdo, predragi, se že ni čudil tej veliki nestanovitnosti judovskega ljudstva? Toda brezvestni Jeruzalem je to poplačal tudi s svojim razdejanjem.
Predragi! Ali menite, da zadene to očitanje nestanovitnosti samo jude? Žal, da tudi mnogo kristjanov. Zakaj sedaj v velikonočnem času ste se zopet spravili s Kristusom in ga pri sv. obhajilu z veseljem sprejeli v svoje srce. Toda bojim se, da bo pri mnogih prišel za to cvetno nedeljo zopet veliki petek, t. j. da bodo mnogi padli zopet nazaj v stare grehe. Je li, predragi, to res stanovitna sprava s Kristusom, res prava pokora, trden sklep? Ali ni to le vse samo navidez, samo slepilo? Kajti zakaj živite s sovražniki vašega zveličanja, hudim poželjenjem, s svetom in hudobnim duhom, tako lahko in tako kmalu v miru in prijaznosti, ko sle vendar obljubili, da se odslej ne boste več vdali njihovemu zapeljevanju? Zakaj iščete zopet stare priložnosti, ponavljate zopet stare grehe in to v največjo škodo svoji duši! Da, v največjo nevarnost svoje duše. In da bi se zanaprej varovali take samo navidezne pokore, bi vam rad danes razložil, v koliko nevarnost se postavi on, ki pade zopet nazaj v stari greh.
Vzrok, zakaj tako hitro in lahko pademo zopet v stari greh, je ta, ker si domišljujemo, da je izpreobrnjenje in pobolj-šanje čisto lahka stvar. »Kaj to,« pravi marsikateri lahkomišljen
grešnik, »če zopet grešim, bom šel pa zopet k spovedi!« Neumnež, ali misliš, da je poboljšanje odvisno od tvoje volje? Je li tako lahko ozdraveti, kakor zboleti? Težavnost, po zopetnem padcu v greh zopet narediti pokoro, je veliko večja, kakor si domišljate. Zakaj? 1. Ker so dušne moči takega povračljivega grešnika vedno slabejše, 2. ker je moč hudobnega duha vedno večja in 3. ker je pomoč božja vedno manjša.
I.	Če pade kdo zopet nazaj v smrtno bolezen, od katere je pred kratkim ozdravel, potem je kaj malo upanja, da se bo rešil. Zakaj narava, oslabela še radi prve bolezni, nima več moči, da bi prenesla še enkrat isto bolezen in pogosto so tista zdravila, ki so v prvi bolezni pomagala, zdaj za bolnika strup. Glejte, ravno taka je z dušno boleznijo; druga in tretja bolezen je nevarnejša nego prva, zakaj dušne moči oslabe, um otemni, strah božji izginja in vest postaja vedno bolj neobčutljiva. Da, posebno še vest otopi in se ne zmeni več za glasne opomine milosti božje. Ali še niste nikoli opazovali, kako se godi tistim, ki pričnejo stanovati blizu kake šumeče vode ali v kakem mlinu? Prve noči ne morejo niti očesa zatisniti; vprašajte pa jih čez nekaj tednov, kako da spe, bodo odgovorili: »Prav mirno,« zakaj navadili so se in jim ni mar ne šumenje voda, ne ropot koles. Ravnotako se godi grešniku; ko pade prvič v greh, ga prične vest takoj peči in ga spominja smrti, sodbe, pekla in grešnik se spokori in prične delati pokoro. Toda če pade zopet nazaj v isti greh, tu je vest že manj natančna, sam ne posluša več njenih očitanj in opominov. In čim večkrat pade nazaj, tem slabejši je človek, tem nevarnejši in obupnejši je njegov stan, iz katerega ga more le še vsemogočna roka božja, le posebna milost božja rešiti.
II.	A pri novem padcu v greh ne oslabe le dušne moči, marveč tudi hudobni duh dobi večjo oblast do človeka. Vzemimo zopet en zgled! Roparji ujamejo popotnika, ga oropajo, zvežejo in zapro v svoj brlog, za variha pa mu dajo starca, ki je obnemogel v svoji službi. Ali kaj se zgodi? Ujetnik raztrga vezi in ubeži; toda roparji opazijo to kmalu, udero za njim in ga ujamejo. Ga li ne bodo zdaj bolj trdno zvezali, mu dali boljše straže? Tak nesrečen ujetnik je grešnik, ki je enkrat ušel iz sužnosti satanove, pa zopet padel v njegove roke. Ali ne bo tudi peklenski ropar vseh moči porabil, da bi ta zopet ne ušel njegovim krempljem? To je tudi Kristus sam dovolj jasno povedal, ko je dejal, da nečisti duh, če se zopet vrne v hišo, t. j. v človeka, v katerem je prej bil, pripelje seboj še sedem drugih duhov, še hujših kot je sam in da je poslednji stan takega človeka hujši kot prvi.
III.	Pa zakaj je še stan takega človeka hujši? Zato, ker mu Bog odteguje jn nazadnje odtegne svojo pomoč in milost. Res je, da nad božjo milostjo ne smemo nikdar obupati, tudi če smo stokrat po svojih spovedih padli nazaj v stare grehe, ali treba pa je vedeti, da se Bog ne pusti zasmehovati. Njegovo usmiljenje stori vse, kar more storiti, da bi nas pripeljalo na pot pokore in poboljšanja. Bog nam daje priliko, da se poučimo v sveti veri, ki nas uči: delaj dobro, varuj se hudega. Pošilja nam dobre bukve, sv. pismo, goreče pridigarje, ki oznanjajo večno pogubljenje kot kazen za greh. Ponuja nam, če smo grešili, zakrament sv. pokore, sv. Rešnjega Telesa; čaka potem še nekaj časa, če si bomo to obrnili v prid. Če vse to ne pomaga, potem se pa utrudi in nas zapusti. In iz te zapuščenosti sledi navadno nespokornost, iz nespokornosti trdovratnost, iz trdovratnosti nesrečna smrt in nesrečna smrt pa ga prinese v večno pogubljenje.
0, o koliko takih grešnikih nam pripoveduje sv. pismo! Spomnimo se le Judeža-izdajalca. Kristus ga je opominjal pri zadnji večerji, naj odstopi od svojih hudobnih namenov. Govoril je pretresljive besede: »Eden od vas me bo izdal. Toda gorje človeku, po katerem bo sin človekov izdan. Bolje bi mu bilo, da ne bi bil rojen tisti človek.« Ali Zveličar je govoril zastonj. Judež je bil celo toliko predrzen, da ga vpraša: »Ali sem mar jaz?« In izdajalec pride in izda Zveličarja sovražnikom. Kristus poizkusi tu še zadnjikrat, da bi omečil trdovratno srce: »Prijatelj,« tako mu pravi, »po kaj si prišel, Juda, ali s poljubom izdajaš Sinu človekovega?« Toda zastonj! Zapustil je Boga, ali ker je zapustil Boga, je tudi Bog njega zapustil. S časom sicer spozna svoj greh; ga obžaluje, vrže denar proč in kliče: »Grešil sem; izdal sem nedolžno kri!« Toda zastonj, prepozno je. Bog ga je že zapustil, on obupa in se v obupnosti obesi!
Zato, predragi, skrbite, da ne zapravite in izgubite milosti in prijateljstva božjega, katero ste prejeli že poprej ali v tem velikonočnem času, zakaj zelo, zelo je negotovo, če bodete mogli pozneje s slabejšimi močmi, z manjšimi milostmi premagati hujše izkušnjave, se ustaviti večji moči hudobnega duha. In zato vam kličem v opomin, da ne pride za cvetno nedeljo zopet veliki petek, z apostolom Pavlom: »Bodite stanovitni in ne dajte se spraviti zopet pod jarem sužnosti, pod jarem greha in hudobnega duha.« Amen.	A. L.


Postni govori.
Prvi ciklus.
’AYVCD(XT(p ftecp — Ignoto Deo — Neznanemu Bogu.
IV.
0 vidnih namestnikih božjih.
1. Starši.
»Neznani Bog«, o katerem sem vam govoril v zadnjih govorih, je neviden, ima pa na zemlji vidne namestnike. Ti vidni namestniki imajo božjo oblast. V njih moramo spoštovati samega Boga. Na ta način se nam posredno razodeva »neznani Bog« in postaja posredno viden. Ko govorimo o Bogu, govoriti moramo tudi o teh njegovih vidnih namestnikih, katere moramo poslušati in ubogati, ker jih je za to postavil sam Bog.
Prvi vidni namestniki božji so starši, in o njih mora biti naša prva beseda. Ako hočemo izboljšati razmere v človeški družbi, izboljšati moramo najprej razmere po naših družinah. Družine so podlaga državam, narodom in sploh človeški družbi. Kjer so družinske razmere slabe, tam je država, je narod brez trdne podlage. Zato mora biti naša prva skrb, da ustvarimo zdrave družinske razmere.
Odprimo sv. pismo! Med gromom in bliskom je Gospod govoril na sinajski gori: »Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo bo dal Gospod, tvoj Bog.« Ta zapoved ima, kakor vidite, dodano obljubo dolgega življenja in blagoslova božjega. Prav ta obljuba je dodana tudi prvi božji zapovedi, v kateri se ukazuje vera v enega samega Boga, in tretji božji zapovedi, v kateri se ukazuje praznovanje sedmega dne, ki je Bogu posvečen. Vzrok, zakaj se tem trem zapovedim dostavlja ena ter ista obljuba, je ta, ker so vse tri zapovedi pravzaprav ena zapoved. Starši so namreč namestniki božji, ki predstavljajo nevidnega Boga. V starših spoštujemo torej samega Boga. Iz tega je pač razvidno, kakšni morajo biti starši, ako hočejo predstavljati Boga, in kakšni morajo biti otroci, kateri morajo starše spoštovati kot vidne namestnike božje.
Pomislimo, da je le pri teh treh zapovedih dodana obljuba dolgega življenja in blagoslova božjega. Tudi druge zapovedi so ostre, n. pr.: Ne ubijaj, ne prešestvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega, ne želi svojega bližnjega žene
in blaga, a pri nobeni ni dodana obljuba. Iz tega je razvidno, kako silno važna je ta zapoved.
Na drugi strani pa pomislimo tudi kazen, ki je bila določena za prelom te zapovedi. Tako-le beremo v Mozesovi knjigi (21, 21); »Ako ima kdo trmastega in neukrotljivega sina, ki ne posluša povelja svojega očeta ali svoje matere, in ko ga strahujeta, noče pokoren biti, naj ga primeta in peljeta k starejšinam tistega mesta in k vratom sodbe in naj jim rečeta: Ta najin sin je neukrotljiv in trmast, noče poslušati najinega opominjanja, vdal se je požrešnosti, razuzdanosti in nečistosti. Ljudstvo mesta naj ga s kamenjem posuje in naj umrje, da spravite hudo izmed sebe in da ves Izrael sliši in se boji.« Tako je govoril Gospod v starem zakonu. Nepokorščina se je kaznovala kot največji zločin.
Tudi v novem zakonu se ta zapoved prav slovesno poudarja. Takole beremo v pismu do Kološanov: »Otroci, bodite pokorni staršem v vseh rečeh, zakaj to je dopadljivo Gospodu« (3, 2). V pismu do Filipljanov (2, 8) pa pravi: »Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do smrti, smrti na križu.«
Iz sv. pisma vemo, da je Kristus učil samo tri leta. Do tridesetega leta, t. j. trideset let pa ni drugega delal, ko bil pokoren svojim staršem. Ko sta ga Marija in Jožef našla po tridnevnem iskanju v templju, sta ga peljala v Nazaret. Evangelist dostavlja: »In je ž njima šel, prišel v Nazaret, jima bil pokoren in je rastel v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Luk. 2, 51). Do njegovega tridesetega leta nam sveti evangelij prav nič drugega ne pove, ko to, da je bil pokoren.
Vprašanje je, zakaj se s tako veliko slovesnostjo poudarja ta zapoved in zakaj je hotel Gospod Jezus Kristus prav v tej čednosti dati največji zgled? Vzrok je ta, ker je pokorščina največjega pomena ne samo za otroke, ampak tudi za starše in predstojnike. Nobena družina ne more obstati, ako ni pokorščine. Vslea tega bi ne mogla imeti tudi nobena država, nobeno kraljestvo, nobena stranka, nobeno društvo in nobena bratovščina obstanka, ker je pokorščina v družini podlaga človeške družbe.
Ljudje, ki ne znajo svojih staršev spoštovati, niso za nobeno rabo, ker nimajo pravega temelja za življenje. Podobni so hiši, ki jo neumni človek sezida na pesek. Ploha se vlije, vode pridero, vetrovi pridivjajo, se uprejo vanjo in hiša pade in podrtija nje je velika. Ljudje pa, ki imajo iz materine hiše dobro vzgojo, so podobni hiši, katero je moder človek sezidal na skalo. Ploha se je vlila, vode so pridrle, vetrovi so se vprli, a hiša ni padla, zakaj postavljena je bila na skalo.
Zgodovina nam potrjuje resnico, da so vsi slavni in veliki možje imeli dobre starše, zlasti dobro mater, ki jih je prav učila in dobro vzgajala. Ta vzgoja je podlaga za celo življenje. Zgodi se sicer lahko, da krene človek na kriva pota, a podlaga ostane,
in na tej podlagi se človek o svojem času zopet uravna, da pride na mesto, ki mu je od Boga odločeno. Čitajte životopis sv. Avguština. Zabredel je v razne zmote in pregrehe — a mati ga je zopet pripeljala v katoliško Cerkev. Prav tako so imeli dobre starše tudi drugi veliki možje, svetniki in svetnice božje, n. pr. sv. Alfonz Ligvorijanski, sv. Karel Boromejski, sv. Anton Padovanski, sv. Katarina Senenska in drugi. Zelo poučno v tem oziru je življenje svetnikov.
Največje važnosti je torej za človeško družbo, da starši vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti, in na drugi strani, da tudi otroci ljubijo in spoštujejo svoje starše. Starši so prvi vidni namestniki božji. Njih oblast je od Boga, ker so otroci, ki so zaupani njih skrbi, od Boga. Od Boga je določen otrokom nadnaravni namen, za katerega jih morajo starši vzgajati. V tem oziru so starši vezani po naravnih in božjih zakonih. Nihče na svetu jim ne more vzeti te pravice in nihče jih ne more oprostiti te najsvetejše dolžnosti.
Na drugi strani imajo otroci po naravnem in božjem zakonu dolžnost starše ljubiti, jih spoštovati in ubogati. Nihče na svetu jih ne more te dolžnosti oprostiti, ker je naravnost od Boga. Sv. Pavel kliče v pismu do Kološanov (3):	»Otroci,
bodite pokorni staršem, zakaj to je dopadljivo Gospodu!«
Naš čas kliče: Svoboda, svoboda! To je najvišje načelo, ki ga pozna novi čas. Novi čas ne pozna pokorščine in vdanosti. Od tod izvira brezmejno zlo za človeško družbo. Liberalizem, socializem, kapitalizem in svobodomiselstvo ima v tem svoje korenike. Ljudje, ki se niso naučili v svoji družini ubogati, ki so pri starših razbrzdano živeli, hočejo tudi kasneje le svobodo uživati in nočejo ubogati.
Ako hočemo, da bo drevo ravno rastlo, da postane krepko in da obrodi kdaj obilo sadu, moramo ga v mladosti prav vzravnati. Tako ima tudi življenje vsakega človeka v družini svoj važen začetek, od katerega je za bodočnost mnogo odvisno. Ako hočemo za bodočnost otroke zavarovati pred zmotami in zablodami, moramo jim dati v družini dobro vzgojo, t. j. dobro podlago za celo življenje. Otroci se morajo naučiti v domači hiši natančno ubogati starše in jih spoštovati. To je pogoj za dolgo življenje in dobro srečo na zemlji, kajti med gromom in bliskom je Bog govoril na Sinajski gori besede: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji!« Otroci, ki so pokorni staršem, ki jih spoštujejo, postanejo sami enkrat dobri očetje in matere, dobri in zanesljivi državljani in koristni udje svete Cerkve. S tem je vse doseženo. Dajte nam družine, v katerih bi se izpolnjevala četrta božja zapoved, in vse družabne razmere se naenkrat izboljšajo!
Starši predstavljajo nevidnega Boga. To veliko čast imata °če in mati po naravnem zakonu. Naravni zakon jima daje pra-vice, pa jima nalaga tudi dolžnosti. Ker so pravice in časti
neskončno velike, so tudi dolžnosti neskončno velike. Kot vidni božji namestniki bi morali starši sveto živeti in dajati svojim otrokom nebeške zglede. Sveta Cerkev je v najnovejšem času vpeljala praznik in bratovščino sv. Družine prav s tem namenom, da bi naše družine začele bolj goreče posnemati sv. Družino. Naše družine bi morale gledati na sv. Družino tako, kakor gleda slikar na predmet, ki ga hoče naslikati. Sv. Družina je naš vzor, kateremu se moramo vsi bližati, ki ga pa na vse večne čase ne bomo mogli popolnoma doseči.
Slavni slikar Rafael je naslikal Marijo Devico z detetom Jezusom v naročju tako lepo, da jo cel svet občuduje. To podobo imenujejo sikstinsko Mater božjo, ker je bila namenjena za cerkev sv. Siksta. Mnogi slikarji so se že trudili, da bi mogli to sliko natančno posneti, a nobenemu se ne more posrečiti, da bi posnel vso lepoto Rafaelove Matere božje. Posreči se komu, da naslika Marijo prav tako krasno, kakor je Rafaelova, pa dete Jezus ni tako krasno, posreči se drugemu, da naredi dete Jezusa krasno, pa lepota Marije ostane daleč za lepoto Rafaelove slike. Vsak slikar zadene le nekoliko lepote, a nikdar vse, ker je Rafaelova slika nedosegljiva.
Prav tako, kakor tem slikarjem, se godi nam, ko posnemamo sv. Družino: Jezusa, Marijo in Jožefa, Njej enaki ne moremo postati nikoli. V sv. Družini je celo morje svetih čednosti. Vseh teh čednosti si ne bomo mogli nikoli pridobiti. Naša dolžnost pa je vendarle, da izkušamo bližati se vzoru sv. Družine. Zakonski možje in očetje naj izkušajo posnemati sv. Jožefa. O sv. Jožefu se v evangeliju poudarja zlasti, da je bil pravičen mož. Pravičnost je pred vsem potrebna možem, katerih naloga je skrbeti za hišo, za premoženje, za družino itd. Premoženje mora rasti po pravični poti, ker vsak krivičen denar požre deset pravičnih. Mož mora biti pravičen do svoje žene, do svojih otrok in sploh do vseh, s katerimi pride v dotiko. Le pravičen mož more predstavljati nevidnega Boga. Predstavljati vsemogočnega Boga je neskončna čast, katere se mora vsak oče dobro zavedati. Kako naj predstavlja vsemogočnega, neskončno pravičnega in svetega Boga kak krivičnež, goljuf, preklinjevalec, nečistnik, oderuh, brezverec, pijanec itd.?
Kaj pa zakonske žene? Odprimo sv. evangelij! V njem beremo, da je bila Marija — ponižna dekla Gospodova, da je njena duša poveličevala Gospoda in se veselila v Bogu, svojem Zveličarju (Luk. 1), da je vse ohranila v svojem srcu in premišljevala, da je Jezusa z veliko skrbjo iskala, ko ga je bila kot dvanajstletnega dečka izgubila, da je za križem hodila in pod križem stala, ko je Jezus na njem umiral.
Ti zgledi, ki jih je dajala Marija, so luč, ki sveti vsemu ženstvu. Vseh njenih velikih čednosti si ne boste mogle sicer nikdar pridobiti, a bližati se morate svojemu velikemu vzoru, ako hočete po vrednem predstavljati vsemogočnega Boga. Pred-

stavljati vsemogočnega Boga je neskončna čast, katere se mora vsaka mati dobro zavedati. Kako naj predstavlja vsemogočnega in neskončno svetega Boga jezična, prepirljiva, prevzetna, nezvesta, nesramna, nepoštena in krivična žena?
Vzor vsem otrokom in sploh vsem ljudem je pa mili Jezus. O njem pravi sv. Pavel: »Prikazala se je milost Boga Zveličarja našega vsem ljudem, katera nas uči, da se odpovejmo hudobiji in posvetnim željam ter trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu, čakajoč zveličanskega upanja in častitljivega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa, kateri je dal sam sebe za nas, da bi nas rešil vse krivice in sebi očistil prijetno ljudstvo, vneto za dobra dela« (Tit. 2, 11). V to milost Boga Zveličarja se moramo vsi ozirati kakor v zrkalo. V njem imajo starši podobo, po kateri morajo upodobiti svoje otroke. Sv. evangelij pravi, da je Jezus rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh (Luk. 2, 52).
Rastel pa je Jezus v modrosti, starosti in milosti pred čuječimi očmi Marije in Jožefa. Živel je na skritem v hišici nazareški. Marija in Jožef sta ga imela vedno pred seboj in sta vestno zanj skrbela. Samo enkrat sta ga izgubila izpred oči, ko je bil namreč star dvanajst let in je šel ž njima v Jeruzalem. Ko sta pa spoznala, da ga ni v romarski družbi, kakšen strah ju je obšel! Začela sta ga brž iskati med sorodniki in znanci in ko ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem. Prigodilo se je, da sta ga tretji dan v templju našla sedečega v sredi učenikov, ki jih je poslušal in popraševal. Ko sta ga ugledala, sta se zavzela in njegova mati mu je rekla: »Sin, kaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.«
Tako skrbno in z velikim strahom sta iskala Marija in Jožef Jezusa. Bodi ta dogodek vsem staršem in predstojnikom v zgled, s kako skrbnostjo in pazljivostjo morajo čuvati nad otroci in podložniki. Treba jih je imeti vedno pred očmi. Ko bi hoteli starši in predstojniki to resnico razumeti, bi otroci marsikaj slabega ne storili in marsikaj dobrega ne opustili. Za otroke, sinove in hčere, in za podložnike je najbolje, ako so vedno v bližini svojih staršev in predstojnikov.
Zgodbe sv. pisma nam pripovedujejo zgled iz življenja naših prvih staršev Adama in Eve. Imela sta, sina Kajna in Abela. Kajnove daritve ni maral Bog, Abelovo pa je sprejel. Zato je bil Kajn jezen in je sklenil brata umoriti. Pred starši, doma, se tega ni upal storiti. Dokler je bil Abel doma, se mu ni nič slabega pripetilo. Nekega dne pa reče Kajn bratu: »Pojdiva vun!« In ko sta bila na polju sama, ko ju nista videla oče in mati, vzdigne se Kajn zoper Abela in ga ubije ... In Bog se je oglasil: »Kajn, kje je tvoj brat Abel?« On je odgovoril: »Ne vem, sem mar jaz varih svojega brata?« In Bog mu reče: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje do mene. Zato bodi preklet na zemlji, katera je odprla svoja usta in je
sprejela kri tvojega brata iz tvoje roke. Kadar jo bodeš obdeloval, ti ne bo dajala svojega sadu, potikal se boš in bežal po zemlji.«
Tako se je zgodilo prvima sinovoma, Kajnu in Abelu, ko ju niso imeli starši pred očmi, ko sta se podala vun na polje v samoto. Otroci in podložniki so najbolj v varnem, ko so pri svojih starših, oziroma pri svojih predstojnikih. Kristus je pred očmi Marije in Jožefa rastel na starosti in v milosti božji. Ko so starši zraven, se otroci ohranijo v milosti božji. Takrat ni zanje nobene slabe priložnosti, ki bi jih mogla zapeljati v greh. Tako ni tudi za podložnike prav nobene slabe priložnosti, ako so pametni predstojniki zraven. Starši, oziroma predstojniki zastopajo nevidnega, vsemogočnega Boga. Človek je pred svojimi starši kot v božji pričujočnosti, in staro pravilo pravi: Misli, da te gleda Bog in ne boš grešil.
Vzrok, da je v našem času Bog neznan, da živijo ljudje kakor brez Boga, so večinoma slabe razmere v naših družinah. Starši niso vredni namestniki božji in otroci ne spoštujejo v svojih starših Boga. Tu je korenika za vse zlo, ki prevladuje v človeški družbi. Potrebno je torej pred vsem, da ozdravimo razmere v družinah. V naših družinah mora zopet zavladati Bog, mora zavladati njegova sveta postava. Ta namen je imel tudi rimski papež Leon XIII., ko je za cel svet določil bratovščino sv. Družine, ki naj bi jo vse krščanske družine posnemale. V molitvi, katero molimo na praznik sv. Družine, se obračamo do Jezusa, ki je posvetil družinsko življenje z nebeškimi čednostmi, in ga prosimo, naj bi nam dal potrebno milost, da bi mogli živeti po zgledih njegove družine. Poslušajmo glas sv. Cerkve in prenovimo svoje družine po zgledu nebeške Družine: Jezusa, Marije in Jožefa. V ta namen se obrnimo do Jezusa in ga prosimo: »0 Gospod Jezus Kristus, ki si bil pokoren Mariji in Jožefu in si z nebeškimi zgledi posvetil družinsko življenje, daj nam milost, da bi mogli živeti po zgledih tvoje družine in tako doseči večno zveličanj e,«1
Dr. Egidij.
V.
O vidnih namestnikih božjih.
2.	Rimski papež, škofje in duhovniki.
Bog in Zveličar naš Jezus Kristus, ki ga svet noče poznati, je postavil sebi namestnike, katerim je dal vso oblast. V teh vidnih namestnikih moramo spoštovati nevidnega Boga. »Ne-
1 Molitev na praznik sv. Družine.
znani« Bog govori po vidnem poglavarju rimskem papežu, po škofih in duhovnikih, ki oznanjujejo besedo božjo. Teh se moramo držati, ako hočemo hoditi po pravi poti in doseči večno življenje. Kdor se zvesto drži naukov svete Cerkve in njenih služabnikov, pozna dobro vsemogočnega Boga. Nepoznan je Bog le njim, ki ne hodijo v cerkev, ki ne poslušajo besede božje in ne živijo po nji. Da se danes tako strašno širi bogotajstvo, je v prvi vrsti krivo to, da ljudje ne posvečujejo sedmega dne in ne poslušajo besede božje. Tu je korenika velikega zla, katero treba iztrebiti, ako hočemo, da ne bo našemu času Bog več nepoznan.	____________
Poglejmo pred vsem, kako je Kristus postavil sebi namestnike. Bilo je na dan njegovega častitljivega vstajenja zvečer. Zavoljo strahu pred Judi so bile duri zaklenjene, kjer so bili učenci zbrani. Jezus je prišel, stopil v sredo med nje in rekel: »M ir vam bodi!« Ko je to izrekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ker so videli Gospoda. Tedaj jim reče Jezus: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošlje m.« In ko je to izrekel, jc v nje dihnil in jim rekel: »Prejmite Sv. Duha. Katerimkoli boste grehe odpustili, so jim odpuščeni in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani« (Jan. 20, 21). Kakor je torej nebeški Oče poslal svojega edinorojenega Simi, prav tako je Jezus Kristus poslal svoje apostole, prav tako so poslani nasledniki sv. apostolov, rimski papeži, škofje in duhovniki.
Ob drugi priliki je rekel Kristus: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal, in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mat. 28, 18). Naloga apostolov in njih naslednikov je učiti vse narode, odpuščati grehe in deliti vsem večno življenje. »Pojdite po vsem svetu,« je rekel Kristus, »in oznanujte evangelij vsi stvari. Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen« (Mark. 16, 15). Kakor je razvidno, je dal Kristus apostolom in njihovim naslednikom vso oblast, ki jo je prejel od očeta. V apostolih in njih naslednikih moramo spoštovati samega Jezusa Kristusa. V apostolih in njih naslednikih deluje Sv. Duh, ki jih razsvetljuje in jima daje moč, da ne omagajo. Zato jim je rekel: »Sprejmite Sv. Duha« in »K dor vas posluša, mene posluša in kdor vas zaničuje, mene zaničuje« (Luk. 10, 16).
Iz tega je razvidno, da nadaljuje Kristus po svojih namestnikih svoje delo, da krščuje, da odpušča grehe in deli milosti,
13
Duhovni Pastir.
da poučuje in kaznuje po svojih namestnikih. Po Kristusovih namestnikih se nam nebesa odpirajo in zapirajo. Tako je rekel razločno Jezus Kristus: »Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mat. 16, 18).
Kdor hoče torej Boga poznati in z Bogom živeti, se mora tesno oklepati Kristusovih namestnikov. Zunaj katoliške Cerkve ni življenja, ni zveličanja. Kdor je po svoji krivdi ločen od Kristusovih namestnikov, se ne more zveličati. Zato je rekel Kristus:: »Če pa Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik« (Mat. 18, 17) in: »Oznanujte evangelij vsej stvari. Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen« (Mark. 16, 15). Sv. Cerkev je podobna, kakor pišejo sv. očetje, Noetovi ladji. Le tisti so se rešili potopa, ki so bili v ladji. Vsi drugi so poginili v vodah. Sv. oče Pij IX. je obsodil indiferentizem, po katerem so vse vere in vse cerkve enako dobre za dosego večnega zveličanja. Ena sama je prava Kristusova Cerkev in zunaj te ni zveličanja. Takole je govoril papež Pij IX. dne 9. decembra 1854: »Trdno moramo verovati, da se zunaj apostolske rimske Cerkve nihče zveličati ne more, toda vedeti moramo tudi, da nima tisti, ki prave vere ne pozna in ki je v tem oziru brez vsake krivde, nobenega greha pred božjimi očmi. Naj se pa nihče ne drzne določati mej tej nevednosti. .. Ko se bodo naše duše ločile od telesa, gledali bomo Boga, kakršen je, in bomo razumeli, kako tesno in lepo je v Bogu združena milost in pravičnost; dokler pa živimo na zemlji... verujemo trdno, kakor uči katoliški nauk, da je en Bog, ena vera in en krst; dalje pa ne smemo preiskovati.«1
Ugovarjajo nasprotniki: »Katoliški nauk je nestrpen, ne pozna nobenega usmiljenja, nobene ljubezni. Zakaj bi se med seboj ne ljubili? Zakaj bi se morali sovražiti?«
Odgovarjamo, da ni nobena vera na svetu tako strpna, kot katoliška. Katoliška vera nas uči, da moramo vse ljudi, bodisi katerekoli vere, ljubiti, da moramo zanje moliti, da bi se izpreobrnili, da jim moramo dobro želeti in dobro delati, le v nauku moramo biti neizprosni. Učiti moramo, kakor pravi papež Pij IX., da se človek, ki je po svoji lastni krivdi zunaj katoliške Cerkve, ne more zveličati. Zato moramo vse ljudi opominjati, da je njih najsvetejša dolžnost, iskati prave Kristusove
1 Hurter: Theol. fundament. 5. ed. str. 229.
cerkve in stopiti vanjo, ker zunaj nje ni zveličanja. Sv. Avguštin nam kliče: »Ljubite ljudi, zatirajte zmote.«1
Sv. oče Pij IX. je pisal v okrožnici z dne 10. avgusta 1863: »Sinovi katoliške Cerkve ne smejo sovražiti tistih, ki niso z nami ene vere in ljubezni; ampak morajo vsem, bodisi ubogim, bodisi bolnim ali v katerikoli bedi nahajajočim se, s krščansko ljubeznijo pomagati, predvsem pa morajo delovati na to, da jih rešijo iz teme zmot, v kateri ječijo, ter jih pripeljejo h katoliški resnici in k ljubeznivi materi katoliški Cerkvi.« Sv. očetje, zbrani na IV. lateranskem cerkvenem zbosu, so izjavili: »Ena je katoliška Cerkev, zunaj nje ni mogoče zveličati se.« In že 1. 398. je kartaginski cerkveni zbor določil, da morajo vsakega škofa, preden ga posvetijo, slovesno vprašati, ali veruje, da se zunaj sv. Cerkve nihče zveličati ne more. Škof mora odgovoriti, da veruje.	___________
Edinole v katoliški Cerkvi in pri Kristusovih namestnikih je večno zveličanje, in kdor je hoče doseči, so mora tesno oklepati sv. Cerkve in njenih služabnikov. Ni mogoče Boga prav spoznavati in ni mogoče priti do gledanja obličja božjega, ako ne poslušamo in ne ubogamo sv. Cerkve in Kristusovih namestnikov. Kdor hoče večno živeti, mora izpolnjevati zapovedi, in sicer božje in cerkvene.
Sv. Cerkev nam je dala zlasti pet zapovedi, ki jih radi tega imenujemo cerkvene zapovedi, katere moramo izpolnjevati, ako se hočemo zveličati. Med temi sta zlasti dve, ki merita na to, da Boga prav spoznamo, ga molimo in mu zvesto služimo, t. j. prva in druga cerkvena zapoved, ki se glasita: »Posvečuj zapovedane praznike« in »Bodi ob nedeljah in praznikih spodobno in pobožno pri sv. maši.« Ti dve zapovedi sta podobni tretji božji zapovedi, ki se glasi: »Posvečuj sobotni dan!« Mesto sobote imamo v novem zakonu nedeljo. Tako so apostoli ukazali, da bi se kristjani razločevali od Judov in da bi se na nedeljo spominjali vstajenja Gospoda Jezusa Kristusa, ki je na nedeljo od mrtvih vstal, in pa prihoda Sv. Duha, ki je na binkoštno nedeljo prišel nad apostole.
Med gromom in bliskom je Bog zapovedal, da moramo sedmi dan počivati in da ga moramo posvečevati. Pravzaprav je bila ta zapoved dana že Adamu in Evi. Glavni namen sedmega dne je, da bi se ljudje spominjali, da je Bog vse ustvaril iz nič, da je človek ustvarjen po božji podobi, da bi Boga častil, mu služil in se tako enkrat ž njim združil v večnem zveličanju. Ta namen ima tudi nedelja, ki je sedmi dan v novem zakonu. Zato je nedelja v tem oziru največjega pomena. Izkušnja uči, da tisti, ki ne počivajo sedmi dan in ga ne praznujejo, pozabijo na Boga in se popolnoma poživinijo. Kakor pozabijo na Boga
k
1 Serm. 49 n. 8.
13*
in se poživinijo tisti, ki ne spoštujejo svojih staršev, prav tako tisti, ki ne izpolnjujejo te božje in cerkvene zapovedi. Zato je tudi tej zapovedi Bog pridejal obljubo srečnega življenja, kakor beremo v III. Moz. knjigi, 26: »Praznujte sedmi dan! Jaz sem Gospod! Ako boste po mojih postavah živeli, dajal vam bom dežja ob svojem času in zemlja bo rodila svoj sad in drevje bo napolnjeno s sadjem. Mlatev bo segala do trgatve in trgatev bo segala do žetve in jedli boste do sitega svoj kruh in prebivali boste brez strahu v svoji deželi. Dal vam bom mir po vaših pokrajinah. Meč ne bo prišel čez vaše pokrajine.« Tako je Bog govoril po Mozesu, po preroku Izaiji pa pravi: »Če boš sedmi dan izpolnjeval, se boš veselil Gospoda in povišal te bom .nad vse višave na zemlji.« Kakor je razvidno iz teh obljub, je ves blagoslov božji za naše delo navezan na posvečevanje sedmega dne. Kdor hoče imeti blagoslov božji, iskati ga mora sedmi dan. Ako hočete imeti blagoslov božji po družinah, pri otrocih, na svojem premoženju in pri svojem blagu, posvečujte sedmi dan in skrbite, da ga bodo posvečevali vsi, ki so izročeni vaši skrbi in vašemu varstvu. Kako hočete imeti dobre otroke, dobre sinove in hčere, ako ne posvečujejo sedmega dne? Kako hočete, da bodo vas spoštovali in ubogali, ako vi sami ne ubogate Boga in njegove Cerkve? Ali ste vi več kakor Bog in njegova Cerkev?
Sedmi dan je blagoslovljen in posvečen dan. Sam Bog ga je blagoslovil in posvetil. Ta dan torej ne smemo opravljati posvetnih del, da ga ne onečastimo. Prenehati moramo od vseh hlapčevskih del in ga moramo popolnoma obrniti v čast božjo in v zveličanje svoje duše, Mozesova postava prepoveduje sedmi dan izrecno: Orati, žeti, pobirati kaj (celo mano), kuhati jedi, drobiti ali mleti jih, netiti ogenj, nabirati drva in prenašati jih, tlačiti tlačilnice, nakladati bremena, kupovati, trgovati in sploh tem podobna dela.
Kakor vidite, je bilo sedmi dan sploh vsako delo prepovedano. Počivati so morali popolnoma. Po mnenju Judov ob času Kristusovem se ni smelo niti potovati nad 2000 korakov. Prepovedan je bil tudi lov in ribarenje, Z eno besedo: Prepovedano je bilo sploh vsako delo. Sedmi dan ni bilo dovoljeno niti kuhati, niti netiti ognja, kar je bilo sicer dovoljeno druge velike praznike, na pr. velikonočne praznike.
In zdaj poglejmo, kakšna kazen je bila določena za prestopke? Za vsak prestopek je bila določena smrtna kazen. »Praznujte mojo soboto! Kdor jo oskruni, bodi umorjen!« (II. Moz. knj., 31, 14). Kogar so zasačili, da je delal sobotni dan, so ga umorili. Tudi majhno delo, na pr. nabirati drva, so kaznovali s smrtjo, kakor nam pričejo zgodbe sv. pisma (IV. Moz. 15).
Kazen je bila zato tako ostra, ker je počitek sedmega dne velike važnosti. Kdor sedmega dne ne posvečuje, pozabi na Boga, Stvarnika nebes in zemlje, pozabi na Zveličarja Jezusa
Kristusa in se polagoma popolnoma poživini. Drugi vzrok je, ker bi si človek svoje telesno zdravje popolnoma pokvaril, ako bi sedmi dan ne počival. Tretji vzrok, zakaj je bila kazen tako stroga, je, ker je s to postavo tako, da se vse pokvari, ako se le kaj malega dovoli. Ljudje si potem z raznimi izgovori vse dovolijo, začnejo popolnoma zanemarjati to določbo, pozabijo na Boga in se poživinijo.
Res je sicer, da so Kristus in apostoli to postavo nekoliko omilili, a jo moramo vendarle z največjo natančnostjo izpolnjevati, ker se nobena postava v sv. pismu tako ostro ne zabičuje kot ta in je od nje odvisen blagoslov božji. Ljudje so si začeli dandanes ob nedeljah vse reči dovoljevati, da ne hodijo k sv. maši in ne poslušajo besede božje. Odtod tolika razdivjanost v našem času! Ljudje živijo kot živine ne meneč se za Boga. Kako naj izpoznavajo Boga, ako ne spoštujejo in ubogajo Cerkve, ki oznanuje Boga, ako ne ubogajo Cerkve zlasti glede te zapovedi o praznovanju sedmega dne, ki je dana prav s tem namenom, da ljudje izpoznavajo, hvalijo in častijo Boga kot svojega Stvarnika in Odrešenika?
Da je dandanes toliko ljudi, ki Boga ne poznajo, da se bogotajstvo tako strašno širi, je krivo to, da Cerkve ne poznajo. Kdor Cerkve ne pozna, je kakor pagan. Najprej je začela gospoda zaničevati sv. Cerkev in zanemarjati njene zapovedi, potem še ljudstvo. Posledice so se kmalu pokazale. Ljudstvo je začelo izgubljati vero v Boga, vero v neumrjočnost duše in v plačilo onstran groba. To pa je rodilo in rodi še vedno za gospodo samo zelo grenke sadove. Ljudstvo, ki je izgubilo vero, se dviga proti gosposki in proti prestolom in si skuša s silo priboriti to, česar mu nekrščanska gospoda ni hotela privoščiti. Gosposka bi sedaj rada videla, da bi ljudstvo imelo vero, ker ljudstva brez vere ne morejo ukrotiti niti redarji, niti orožniki. Sv. vera je najtrdnejša bramba dežele in domovine.
Zato je nujno potrebno, da zavlada med nami zopet živa vera v Boga. To pa je nemogoče, ako Cerkve ne poslušamo. Nazaj torej k materi Cerkvi! Nazaj k materi Cerkvi ne samo ljudstvo, ampak predvsem gospoda, ki je dolžna dajati dober zgled.
Vrnimo se torej k sv. Cerkvi, da nam Bog ne bo več nepoznan! Izpolnjujmo natančno njene zapovedi, zlasti prvo in drugo cerkveno zapoved, ki nam je dana prav s tem namenom, da Boga izpoznavamo, častimo in hvalimo kot svojega Stvarnika in Odrešenika!	Dr. Egidij.
VI.
O zakramentu sv. pokore.
Blagor njim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali.	Mat. 5, 8.
Verska resnica je, da gledajo zveličane duše v nebesih Boga od obličja do obličja. Sv. Pavel pravi v prvem pismu do Korinčanov (13, 12):	»Zdaj gledamo skozi zrkalo
kakor v megli; takrat pa bomo gledali od obličja do obličja.« Namen našega življenja je, da pridemo kdaj do gledanja neskončnega Boga. V tem gledanju od obličja do obličja bo naša neskončna sreča in naše neskončno veselje. To srečo in to veselje uživajo angeli in zveličane duše v nebesih.
Da pridemo do tega gledanja iz obličja do obličja, se moramo v tem življenju dobro pripravljati. V knjigi Sirahovi beremo (I.,	15), da vodi do gledanja božjega obličja le
modrost.
Komur se modrost prikaže, vnemlje v njem ljubezen do Boga, do gledanja od obličja do obličja.
Na istem mestu sv. pisma pa beremo, da je modrost strah božji. Še več! Beremo, da je strah božji popolna modrost. Kdor hoče torej priti do gledanja božjega obličja, mora živeti v strahu božjem, mora v svetem strahu izpolnjevati vse božje in cerkvene zapovedi, mora obžalovati in objokovati storjene pregrehe, z eno besedo, mora imeti čisto vest. Kdor ima čisto vest, je združen z Bogom, gleda že v tem življenju skozi zrkalo kakor v megli Boga in ga bo gledal v večnosti od obličja do obličja.
O vi vsi, ki ste v vrvenju tega sveta pozabili na Boga, ki ste s težkimi grehi omadeževali svojo vest, poslušajte glas svoje matere katoliške Cerkve, ki vam kliče za Veliko noč: »Izpovej se postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu in sprejmi o velikonočnem času sv. Rešnje Telo!« Zdaj je prijeten čas, da očistite svoje vesti, da se zopet združite z Bogom, da ga začnete zopet spoznavati, častiti in moliti.
Prerok Jona je klical po ulicah mesta Ninive: »Še štirideset dni in mesto Ninive bo razdejano.« Ninivljani so verovali božji besedi, so oznanili post ter se oblekli v spokorna oblačila od največjega do najmanjšega. Tudi kralj je slišal o tem, je vstal s prestola, vrgel obleko od sebe, se oblekel v raševnik ter sedel v pepel. Ukazal je oklicati in oznaniti kot povelje kralja in njegovih knezov tako-le: Ljudje in živina, goveda in drobnica naj nič ne pokusijo, tudi naj ne hodijo na pašo in vode naj ne pijejo. Ljudje naj se v raševnike ogrnejo ter naj vpijejo h Gospodu z močjo ter naj se slednji vrne s svoje hudobne poti
in od krivice, ki je v njegovih rokah. Kdo ve, če se Bog ne obrne in ne odpusti? Morda se obrne od srda svoje jeze, da ne poginemo.«
Sv. pismo dostavlja: Bog je videl njih delo, ker so se obrnili s svoje hude poti in je milostno odvrnil hudo, katero je bil napovedal in ni storil.
Kakor prerok Jona, vam kličem tudi jaz: Delajte pokoro za grehe! Štirideset dni je sv. Cerkev določila za spokorna dela, za post in gorečo molitev ter je ukazala, da morajo za Veliko noč vsi prejeti svete zakramente. Zdaj je torej prijeten čas. Vrnite se s svoje hude poti in delajte pokoro!
Z namenom, da bi se letos dobro očistili svojih grehov, da bi dobro in veljavno opravili sv. spoved, hočemo na kratko premišljevati, kaj mora storiti, kdor hoče prejeti zakrament svete pokore in potem vredno pristopiti k mizi Gospodovi.
1.	Pred vsem treba natančno izprašati vest. Sveti
Pavel pravi:	»Postrgajte stari kvas, da boste
novo testo« (I. Kor. 5, 7). Nihče naj si ne domišljuje, da nima grehov. Kdor svojih grehov ne pozna, si vedno domišljuje, da je dober; kdor pa premišljuje svoje grehe, s katerimi se je zadolžil, ne bo nikdar mislil, da je dober. Sv. Janez piše (I., 1, 10); »Ako govorimo, da nimamo greha, se sami sebe zapeljujemo in resnice ni v nas. Ako se izpovemo svojih grehov, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti vse hudobije. Ako rečemo, da nismo grešili, ga imamo za lažnika in njegova beseda ni v nas.« Zdaj, ko boste opravljali velikonočno spoved, je prijeten čas, da si dobro ogledate srce in dušo, da poiščete vse skrite grehe, ki se jih morda niste še nikdar izpovedali ali netočno izpovedali. Zdaj je prijeten čas, da počistite hišico svoje duše, da bo lepa in snažna.
2.	Ko smo dobro izprašali svojo vest, moramo grehe obžalovati in objokovati. Naša žalost mora biti resnična in srčna. Iz srca namreč izvirajo hude misli, uboji, prešestva, tatvine, kriva pričevanja, prokletstva, zato se moramo tudi iz srca kesati. Zapisano je v peti Mozesovi knjigi (4, 29): »Ako boš iskal Gospoda, svojega Boga, ga boš našel, če ga boš le iskal iz vsega srca in z vso bridkostjo svoje duše.« Na drugem mestu (Joel. 2, 12) beremo: »Izpreobrnite se k meni iz vsega svojega srca s postom in jokanjem in plakanjem. Pretrgajte svoja srca in nikar svojih oblačil.« Nič ne pomaga, ako tudi stokrat z usti rečeš: Se kesam, ako se tudi stokrat na prsi udariš, ako tudi debele solze prelivaš, ako pa v srcu nimaš resnične žalosti. Sv. Krizostom piše: Videl sem jih veliko, ki so se postili in so jokali, se po prsih tolkli, spokorne pasove nosili, da bi bil lahko veroval, da jih je prevzelo pravo kesanje, ako bi bil sodil le po vnanjih rečeh; toda kesanja niso imeli, ker
njih notranjost ni bila v soglasju z vnanjim vedenjem. Vse to vnanje zatajevanje, katerega se srce ne udeležuje, ni drugega nego senca in goljufna pretveza pokore.
Naše kesanje pa mora biti tudi splošno, t. j. kesati se moramo vseh grehov, ne le nekaterih, drugih pa ne. Dobijo se ljudje, ki so silno žalostni, da so n. pr. s svojimi starši slabo ravnali in jih spravili v prezgodnji grob, niso pa žalostni, da so preklinjali, nečistovali itd. Tako kesanje je piškavo. V životo-pisu sv. Sebastijana beremo to-le dogodbico: Bil je bogat človek, ki je imel neozdravljivo bolezen. Slišal pa je, da dela sv. Sebastijan velike čudeže in ga je želel videti. Sv. Sebastijan pride in mu začne govoriti o Jezusu in o njegovih naukih. Govori mu tako lepo, da bolniku srce pretrese. Ker je bil pagan, se je pokazal pripravljenega sprejeti sveto vero, da bi le ozdravel. Sv. Sebastijan mu veli: »Razbij vse svoje malike in boš ozdravel.« Bolnik mu obljubi, in kadar svetnik odide, razbije resnično vse malike razen enega. Zdaj čaka, kdaj mu bo odlegla bolezen, a čaka zastonj. Sv. Sebastijan ga pride zopet obiskat. Bolnik mu reče: »Glej, razbil sem vse malike in vendar nisem ozdravel.« Svetnik mu reče: »Je li res, da si pokončal vse malike?« Bolnik odgovori: »Res je, vse sem pokončal, samo enega zlatega, ki ga imam že veliko let, nisem pokončal, ker mi je zelo ljub in drag.« Svetnik mu veli: »Tudi tega moraš razbiti in če bi bil tudi dražji ko cel svet, kajti Bog, ki je ustvaril tebe in zlato, ti mora biti ljubši in dražji.« Bolnik vzame še tega malika, ga razbije in glejte — ozdravi. Tako, predragi, je tudi z nami, ko delamo pokoro. Ako se enega samega greha, kije skrit kot malik v naši duši, ne kesamo, je zakrament sv. pokore neveljaven in ne moremo dobiti milosti božje.
Kesanje mora biti dalje nadnaravno, t. j. kesati se moramo s pomočjo milosti božje iz nadnaravnih nagibov, da smo razžalili Boga, ki je neskončna dobrota sam na sebi, ki je nam velike dobrote storil, ki je za naše grehe na križu umrl, da smo z grehom nebesa izgubili in pekel zaslužili, in ker je greh za kristjana neskončno ostuden in grd. Ako bi se kdo kesal morda radi tega, ker ga je doletela kaka časna kazen, n. pr. ker je bil morda ostro kaznovan, binjegova spoved pred Bogom nične veljala.
Kesanje pa mora biti dalje tudi nad vse veliko, t. j. grešniku mora biti bolj žal, da je Boga razžalil, ko da bi bil cel svet izgubil. Ker je Bog največje dobro, katero je človek z grehom izgubil, je razvidno, da mora biti tudi kesanje nad vse veliko.
3.	Kdor hoče po vrednem prejeti zakrament sv. pokore, mora narediti tudi trden sklep poboljšati se. V svojem srcu mora govoriti, kakor izgubljeni sin: »Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu očetu. Rekel mu bom: Oče, grešil sem zoper tebe in zoper nebesa.« Kakor je sklenil, je tudi storil. Ni vprašal, kaj poreče oče, ni se zmenil, kaj porečejo ljudje, kaj pore-
čejo znanci in kako ga bo sram? Kar vzdignil se je in se podal zopet k svojemu očetu. Tako moraš storiti tudi ti, kristjan! Ne vprašaj, kaj porečejo tvoji starši, tvoji bratje in sestre, kaj porečejo tvoji znanci in prijatelji — vzdigni se! Reci: Poboljšati se hočem, svoje dolžnosti zvesto izpolnjevati in vseh grešnih priložnosti skrbno se ogibati. Pravi mož je le, kdor izpolnjuje božje zapovedi in ljubi Boga iz celega svojega srca, iz cele svoje duše in iz vseh svojih moči, svojega bližnjega pa kakor sam sebe. Naredimo torej pri velikonočni spovedi trden sklep, ki ga ne bo mogel omajati noben vihar, da bomo na veke tako združeni z Bogom, kakor govori sv. Pavel v pismu do Rimljanov (8, 35—39): »Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove?
—	Svest sem si, da ne smrt, ne življenje, ne kaka druga stvar ne bo mogla ločiti nas od ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« Pri vsaki izkušnjavi govorimo z besedami egiptovskega Jožefa nasproti nesramni ženski, ki ga je hotela zapeljati v greh: »Kako bi mogel to hudobijo storiti in grešiti zoper svojega Boga?«
4.	Da je zakrament sv. pokore veljaven, treba je dalje čisto in skesano izpovedati se. Kristus je rekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani« (Jan. 20, 22). Kako naj pa duhovnik grehe odpusti ali zadrži, ako jih ne pozna in ako ne pozna grešnikovega kesanja, njegove dobre volje in njegovega trdnega sklepa. Spoved je potrebna, ker je postavljena od samega Jezusa Kristusa. Sveti tridentinski zbor je izrekel izobčenje nad vsemi, ki bi se drznili trditi, da ni potrebno za odpuščanje grehov izpovedovati se grehov.
Veliko jih je, ki iz sramežljivosti ali iz drugih ozirov zamolčujejo pri sv. spovedi grehe. Takim svetujem, naj nikar ne sprejemljejo svetih zakramentov, ker je veliko bolje sploh ne iti k spovedi, kakor pa iti in zamolčati pri njej smrten greh. Take spremlja potem hudobni duh tudi k sv. obhajilu in tu naredijo še nov božji rop, ker po nevrednem sprejmejo najsvetejše telo našega Gospoda Jezusa Kristusa.
5.	Slednjič moramo tudi vestno in natančno opraviti pokoro, ki nam jo pri sv. spovedi naložijo, in si tudi še sami kaj naložiti. Ako smo grešili, delajmo tudi pokoro! Po sv. spovedi se šele začne za človeka pravo delo, t. j. pokora in pa novo, poboljšano življenje. Ko drevo na pomlad ozeleni in razcvete
—	potem šele čakamo glavne reči, t. j. sladkega sadja. Grešnik je podoben mrtvemu, suhemu drevesu. Pri zakramentu svete pokore oživi za večno življenje. Bog in ljudje pričakujejo sedaj od njega dobrega sadja, t. j. dobrih del. Ali hočemo biti podobni tistemu figovemu drevesu kraj pota, na katerem je Kristus iskal sadu, pa ga ni našel in je zato nad njim rekel: »Nikdar se ne rodi na tebi sad vekomaj!« (Mat. 21, 19.) In figovo drevo je precej za vedno usahnilo. Ali naj bomo podobni tistemu
drevesu? Ne! Poslušajmo glas svete Cerkve, ki nam kliče za Veliko noč: »Suha in mrtva drevesa! Ozelenite in razcvetite, pa obrodite sad pokore in sad novega, poboljšanega življenja!«
Sv. pokora je pot, ki pelje zopet k nebeškemu Očetu. Ako hočemo zopet k njemu priti, ako hočemo gledati zopet njegov obraz, moramo se spokoriti. Kdor nima greha in je v milosti božji, je združen z Bogom in gleda že v tem življenju skozi zrkalo kakor v megli neskončnega Boga.
Kaj je pripeljalo izgubljenega sina zopet k očetu? Pokora! Ko je spoznal, kako veliko pregreho je storil, da je svojega dobrega očeta zapustil in šel na tuje, ko se je na tujem dobro izstradal, se je skesal in rekel sam pri sebi: »O, koliko hlapcev ima v hiši mojega očeta obilo kruha, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vzdignil se bom ter se vrnil k svojemu očetu in mu bom rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe, nisem več vreden tvoj sin imenovan biti, stori me kakor enega tvojih hlapcev.« In vzdignil se je in šel k svojemu očetu. Ko je bil pa še daleč, ga oče zagleda. Očetu se milo stori, teče mu naproti, se ga oklene okolu vratu in ga poljubuje. Sin pa poklekne skesano pred svojega očeta in reče: »Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe, nisem vreden več tvoj sin imenovan biti.« Toda oče mu ne dovoli dalje govoriti, ampak reče hlapcem:	»Prinesite najboljše oblačilo in oblecite ga; dajte mu
prstan na roko in črevlje na noge; vzemite pitano tele in zakoljite je. Zdaj hočemo jesti in se gostiti, ker ta moj sin je bil mrtev in je zopet oživel, je bil izgubljen in je najden.« In so se začeli z očetom gostiti.
Ta prilika nas uči, kako pridemo zopet k nebeškemu Očetu, kako zadobimo zopet živo vero v Boga, na katerega smo v vrvenju posvetnega življenja in v omotici pregrešnih dejanj in pregrešnega veselja pozabili.
Kako je prišla Marija Magdalena k Jezusovim nogam? S pokoro! Ko je namreč izvedela, da je Jezus v farizejevi hiši pri jedi, vzela je alabastrovo posodico dragega mazila in je šla v hišo, padla pred Jezusa na kolena in začela jokati zavoljo svojih pregreh. S solzami je močila njegove noge in z lasmi jih je sušila ter mazilila jih z dragim mazilom.
Kdor hoče torej priti zopet k Bogu, kdor hoče priti k Jezusu, se mora pokoriti za svoje grehe. Solze srčne žalosti vodijo k Jezusovim nogam. Trden sklep poboljšati se, začetek novega, pravičnega življenja, izpolnjevanje božjih in cerkvenih zapovedi — to je tisto zrkalo, skozi katero gledamo kakor v megli v tem življenju Boga. Kdor ne izpolnjuje zapovedi, ne more videti Boga. Od takega človeka je Bog oddaljen. Kristus je rekel (Jan. 14, 23): »Ako me kdo ljubi, bo moje besede izpolnjeval in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala.«
Današnji svet ne pozna Boga, ker so njegova dela hudobna. Kdor dela slabo, sovraži luč in ne pride k njej. Kristus je rekel (Jan. 3, 19): »Luč je prišla na svet, pa so ljudje bolj ljubili temo ko luč; zakaj njih dela so bila huda. Sleherni namreč, kateri hudo dela, sovraži luč in ne pride k luči, da niso svarjena njegova dela. Kdor pa dela resnico, pride k luči, da se razodenejo njegova dela, ker so v Bogu storjena.«
Bog je luč. Pred njo pa se skrivajo hudobneži, kakor Adam med grmovjem v raju. Bog jih kliče: »A dam, t, j. človek, kje si?« Človek pa molči bežeč izpred božjega obličja in skrivajoč se pred njim. To je pravi vzrok, da današnji svet ne pozna Boga. Kriva so njegova slaba dejanja in pregrehe.
Vrnimo se z resničnim kesanjem, trdnim sklepom in lepim, krščanskim življenjem zopet k Bogu, pa ga bomo zopet spoznali in bomo zopet gledali njegov mili obraz. Gospod nas celo išče, kakor izgubljene ovčice, ki tavajo po puščavi. »Kdo izmed vas,« pravi Kristus, »ako ima sto ovac in eno izmed teh izgubi, ne popusti devetindevetdeset v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In kadar jo najde, jo zadene vesel na svoje rame. Ko pride domov, pokliče prijatelje in sosede in jim reče: Veselite se z menoj, ker sem našel svojo izgubljeno ovco. Povem vam, da tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, kateri se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi, ki ne potrebujejo pokore« (Luk. 15, 4).
Kristus nas torej išče, Kristus nas za velikonočne praznike pričakuje. Sprejel nas bo z veliko ljubeznijo, kakor je sprejel izgubljenega sina oče, o katerem govori evangelij. Tudi nam se bodo glasile besede: »Prinesite najboljše oblačilo in oblecite ga; dajte mu prstan na roko in črevlje na noge; pripeljite pitano tele in zakoljite je. Zdaj hočemo jesti in se gostiti, ker ta moj sin je bil mrtev in je zopet oživel, je bil izgubljen in je najden.«
Ako se za Veliko noč vrnemo k Bogu, bomo dobili najlepše oblačilo posvečujoče milosti božje, bomo dobili prstan na roko v znamenje ljubezni božje, in črevlje na noge v znamenje visoke časti otrok božjih in dedičev večnega kraljestva. Povabili nas bodo k mizi Gospodovi, kjer se bomo pogostili z mesom in krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslušajmo torej glas katoliške Cerkve, ki nam kliče za Veliko noč: Izpovej se postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu in sprejmi o velikonočnem času sv. Rešnje Telo! Vrnimo se zopet k Bogu, padimo predenj na kolena in recimo: »Oče, grešil sem zoper tebe in zoper nebesa, nisem vreden več tvoj sin imenovan biti!«
Tako bomo zopet prišli k »neznanemu« Bogu, ki smo ga morda že dolgo vrsto let tajili, in bomo zopet gledali njegov obraz, kajti:	»Blagor njim, ki so čistega srca,
ker bodo Boga gledali.« Amen.	Dr. Egidij.
Veliki petek.
Jezusov kelih.
Oče, tebi je vse mogoče, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.
Sv. Mark. 14, 36.
Kelih, ki ga je pil naš Gospod in Zveličar, je bil grenak. To je razvidno iz njegovih besedi, ki jih je govoril v silni žalosti v vrtu Getzemani na dan pred svojo smrtjo, ko je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti.« In ko je malo dalje šel, je na zemljo padel in molil, naj bi prešla, ako mogoče, od njega ta ura. In je rekel: »Aba, Oče! Tebi je vse mogoče, vzemi ta kelih od mene!«
Kelih Gospodov je bil torej grenak. Te grenke kapljice, ki jih je použival Jezus zadnje dni pred svojo smrtjo, si hočemo danes nekoliko ogledati. Premišljevati hočemo njegovo bridko trpljenje in smrt, gledati v njegov kelih trpljenja. Preden začnemo pa preštevati te grenke kapljice, ki jih je pil Gospod in Zveličar naš, Jezus Kristus, prosimo Vsemogočnega, naj bi razlil svojo milost nad nas, da bi imeli od tega premišljevanja obilih koristi, da bi mogli v življenju in trpljenju posnemati nebeškega Zveličarja Jezusa Kristusa.
Nekaj dni pred trpljenjem ali, kakor pravi sv. Janez Ev. (12, 1), šest dni pred Veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, ki je na vzhodni strani od Jeruzalema, kake tri četrt ure, kjer je bil malo časa prej obudil Lazarja v življenje. Tam je bil z Lazarjem in z njegovima sestrama Marijo in Marto pri obedu. Med obedom mu je Marija mazilila noge z dragocenim mazilom in mu jih sušila z lasmi. Naslednji dan pa je jezdil Jezus slovesno v Jeruzalem in množica mu je prišla naproti s palmovimi vejicami in mu je klicala: Hozana! Hvaljen bodi, kateri prihaja v imenu Gospodovem, kralj izraelski! Par dni kasneje pa je Jezus pil prvo kapljico bridke žalosti in trpljenja. Postal je žalosten in je rekel: »Zdaj je moja duša žalostna! Kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Pa zato sem prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!«
Zakaj je postal Jezus tako žalosten? Farizeji in veliki duhovniki so bili že večkrat prej sklenili, da bodo Jezusa umorili po velikonočnih praznikih. Dva dni pa pred veliko nočjo se jim je apostol Judež ponudil, da jim ga hoče izdati za 30 srebrnikov, to je po naše za kakih 50 kron. Zato so farizeji naglo premenili svoj sklep in so sklenili, da ga bodo
umorili pred Veliko nočjo. To dejanje apostola Judeža, ki ga je Jezus iz ljubezni izvolil za apostola, je bilo za nedolžno srce Jezusovo prva kapljica.
Od nedelje do četrtka je bil Jezus vedno s svojimi učenci na skritem in jih je poučeval. V četrtek, t. j. kakor včeraj zvečer, je obhajal v Jeruzalemu ž njimi zadnjo večerjo, pri kateri je bil tudi Judež Iškarijot. Po večerji je začel umivati noge apostolom in tudi Judežu, čeprav je bil izdajalec. Ko jim je noge umil, je rekel: »Veste, kaj sem vam storil? Vi me kličete Učenik in Gospod in prav pravite, sem tudi. Ako sem tedaj jaz, Gospod in Učenik, vam noge umil, morate tudi vi drug drugemu noge umivati. Zgled namreč sem vam dal, da ravno-tako, kakor sem jaz vam storil, tudi vi delajte.« Nato je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa. Kmalu potem pa je postal preužaljen v duhu in je rekel: »Resnično, resnično vam povem:	eden izmed vas me bo izdal.«
Apostoli so se vznemirili zavoljo teh besed in sv. Janez, ljubljenec Jezusov, ki je slonel na njegovih prsih, mu je rekel: »Gospod, kdo je tisti?« Jezus odgovori: »Tisti, kateremu bom jaz dal pomočeni kruh.« In je pomočil kruh in ga je dal Judežu Iškarijotu, rekoč: »Kar misliš storiti, stori hitro.« Pri teh besedah je Judež zapustil Jezusa in je šel k velikim duhovnikom in povedal, kje da se nahaja Jezus. To je bila grenka kapljica v kelihu Gospodovem.
Jezus je šel tisti večer čez potok Cedron v vrt Getzemani, kjer se začenja šele pravo njegovo trpljenje. Ko so prišli tje, reče apostolom: »Molite, da ne pridete v izkušnjavo.« In on se je odtegnil od njih za lučaj kamna, je na kolena padel in molil, rekoč:	»Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od
mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« In ko so ga smrtne težave obšle, je dalje molil. Njegov pot je bil kakor krvave kaplje, tekoče na zemljo.
Vprašate, zakaj so bile te kapljice, ki jih je takrat pil naš Zveličar iz keliha trpljenja, tako grenke? Jezus je bil takrat silno žalosten in potrt, ker je mislil, kaj ga čaka drugi dan: Bridko trpljenje in smrt. Bil je pa še bolj žalosten, ko je v duhu gledal, kako nehvaležni mu bodo ljudje.
Trikrat se je vrnil od svoje molitve k apostolom, pa jih je našel speče. V tretjič jim reče: »Spite zdaj in počivajte. Glejte, približal se je oni, ki me bo izdal.«
Še je govoril, ko je Judež, njegov apostol, prišel in ž njim velika množica z meči in koli in lučmi, poslana od velikih duhovnov in starejšin ljudstva. Njegov izdajalec pa jim je dal znamenje, rekoč: Katerega bom poljubil, tisti je, primite ga! —
Zdaj premisli, kristjan, bridko žalost Gospodovo, grenko kapljico, ki jo je moral izpiti. Nesramni Judež Iškarijot je stopil naravnost predenj in ga poljubil, rekoč: »Zdrav bodi, Učenik!« Jezus mu je preužaljen odgovoril: »Prijatelj, čemu si prišel? Kaj s poljubom izdajaš Sinu človekovega?«
Nato so pristopili vojaki, položili nanj roke in ga prijeli. Sv. Peter pa, ki je bil najbolj goreč, je bil vzel meč s seboj, ker je slutil, da bodo hoteli Jezusa prijeti. Ko je videl, da so Jezusa prijeli, je vzel meč in je mahnil po Malhu, hlapcu velikega duhovnika, in mu odsekal desno uho. Mili Jezus pa se je dotaknil ušesa in brž je bil zopet zdrav. Rekel je Petru te-le krotke besede: »Vtakni meč v njegovo mesto, zakaj vsi, kateri za meč prijemajo, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi Očeta in bi mi poslal več kot 12 legijonov angelov. Kako se bo dopolnilo pismo, ker se mora tako zgoditi.
Ko so Jezusa prijeli, peljali so ga najprej k velikemu duhovniku Ani. Ta je bil tast pravega velikega duhovnika Kajfe. Veliki duhoven Ana je bil sicer od službe odstavljen, vendar je imel popolnoma v oblasti pravega velikega duhovnika Kajfo, svojega zeta.
Zdaj premišljujmo grenke kapljice bridkega trpljenja, ki jih je pil Jezus Kristus pri velikih duhovnikih Ani in K a j f i.
Veliki duhovnik Ana ga je vprašal: »Kakšen je tvoj nauk?« Jezus je temu hudobnežu samo tole odgovoril: »Jaz sem očitno govoril pred svetom, jaz sem vselej učil v shodnici in v templju, kamor se vsi Judje shajajo in na skrivnem nisem nič govoril. Kaj me vprašaš? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem govoril.« Ko je Jezus te besede izgovoril, ga udari eden izmed služabnikov za uho, rekoč: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« Krotki Jezus je rekel: »Ako sem hudo govoril, spričaj o hudem, ako sem pa prav govoril, zakaj me biješ?«
Na vsa druga vprašanja in zaničevanja je Jezus molčal. Vse kapljice bridkega trpljenja je potrpežljivo in mirno po-užival.
Od velikega duhovna Ane so peljali Jezusa zvezanega k pravemu velikemu duhovniku Kajfi. Tu so ga marsikaj povpraševali. Jezus pa je molčal. Veliki duhovnik Kajfa je ves raz-togoten zavpil nad njim: »Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?« Jezus mu na to vprašanje odgovori: »Sem! Povem vam pa: Posihmal boste videli Sinu človekovega, sedečega na desnici moči božje in prihajajočega na oblakih neba.« Ko je to slišal, raztrgal je svoja oblačila, rekoč: »Proklinjal je Boga! Kaj potrebujemo še prič! Glejte, zdaj ste slišali preklinjevanje! Kaj se vam zdi?« Drugi so zavpili: »Smrti je vreden!« Tedaj so mu farizeji, starejšine, duhovniki in veliki duhovniki in hlapci pljuvali v obraz in so
ga za uho bili, drugi pa so ga tolkli s pestmi v obraz. Jezus pa je pohlevno in krotko molčal in potrpežljivo použival kelih trpljenja.
Pri velikem duhovniku Kajfi je sv. Peter iz strahu trikrat Jezusa zatajil. In zdaj je petelin zapel, ker je bila noč, ko se je vse to godilo. Ko je Peter slišal petelina, se je spomnil Jezusovih besed: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In je šel ven in se je bridko razjokal.
Ko se je nekoliko zdanilo, so se zbrali veliki duhovniki in starejšine ljudstva zoper Jezusa, da bi ga v smrt izdali. To zborovanje je bilo najbrže v hiši Kajfovi. V prejšnjih časih so smeli Judje koga tudi v smrt obsoditi. V zadnjih letih pa so jim rimski cesarji vzeli to oblast. Če so hoteli koga usmrtiti, so ga morali prej pri cesarjevem namestniku zatožiti, in če je ta spoznal, da je vzrok opravičen, so ga smeli usmrtiti. Pri posvetovanju glede Jezusa so sklenili, da ga bodo pri Pilatu zatožili radi hujskanja ljudstva proti cesarju. Zvezali so tedaj Jezusa in so ga peljali zvezanega k Ponciju Pilatu, ki je bil cesarjev namestnik. Takrat, ko so Jezusa peljali k Pilatu, se je Judež skesal, je vrnil 30 srebrnikov in se je iz obupa obesil, ko je spoznal, kaj je storil. Jezus je stal pred Poncijem Pilatom molčeč. Šel je tedaj Pilat iz sodišča k velikim duhovnikom in jim rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Oni pa so mu odgovorili: »Ko bi ne bil hudodelnik, ne bi ga bili izdali.« Iz tega odgovora velikih duhovnov je razvidno, da so od Pilata zahtevali, naj jim dovoli, da ga umorijo brez vsake sodbe, naj bi le on potrdil njih razsodbo. Pilat jim reče: »Vzemite ga vi in sodite ga po svoji postavi.« Hotel je reči: Vzemite ga vi, sodite ga in kaznujte, kolikor vam je dovoljeno, morda samo z udarci. Judje pa so brž odgovorili: »Mi ne smemo nikogar umoriti. Ta je vreden smrti, ker se dela za kralja judovskega.« Iz tega je spoznal Pilat, da so sklenili Jezusa usmrtiti. Jezus pa je molčal in molčeč vse te grenke kapljice iz keliha požiral.
Pilat je šel zopet v sodno sobo in je rekel Jezusu: »Ali si ti kralj judovski?« Jezus odgovori: »Govoriš to sam iz sebe, ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat reče: »Kaj sem jaz jud? Tvoj narod in veliki duhovni so te meni izdali, kaj si storil?« Jezus je pohlevno odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki pač bojevali, da bi ne bil Judom izdan; zdaj pa moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu tedaj reče: »Tedaj si ti kralj?« Jezus odgovori: »Sem! Jaz sem v to rojen in v to prišel na svet, da pričam o resnici. Vsak, kateri je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu reče: »Kaj je resnica?« Pilat je
zdaj razvidel, da Kristus ni vreden smrti. Zato je tekel ven in rekel Judom: »Jaz ne najdem nobene krivice nad njim, radi katere bi ga moral obsoditi k smrti.« Samemu Pilatu se je zdel Jezus nedolžen. Veliki duhovniki pa so začeli nato vpiti, da je vreden smrti, ker šunta ljudi po Judeji in Galileji. Jezus pa ni odgovoril na to niti ene besedice. Molče je požiral grenke kapljice iz keliha svojega trpljenja.
Ko je Pilat slišal, da je Jezus iz Galileje, poslal ga je brž h galilejskemu oblastniku Herodu Antipi, kateri je bil tiste dni v Jeruzalemu. Herod se je silno razveselil, ko ga je zagledal, ker je upal, da bo videl kak čudež. In ga je izpraševal z mnogimi besedami. Jezus pa mu ni hotel dati najmanjšega odgovora, ker je vedel, da je hudoben. Nato ga je Herod s svojimi vojaki zasramoval in zaničeval, ga oblekel v večjo sramoto v belo obleko in ga zopet poslal k Pilatu. Belo obleko so nosili vojskovodje, ko so se vračali iz vojske zmagovalno, in kandidatje za kraljevi prestol. Pilat in Herod sta bila do tistega dne sovražnika. Tisti dan pa, ko je Pilat poslal Jezusa k Herodu, sta postala prijatelja.
Ko so pripeljali Jezusa zopet k Pilatu, ga je ta začel zopet o mnogih rečeh izpraševati. Kristus je pa molčal, ker je vedel, da bi nič ne pomagalo. Pilat se je temu molku zelo čudil. Ob prazniku pa je imel cesarjev namestnik navado, da je izpustil ljudstvu enega jetnika, katerega so hoteli. Imel je pa takrat v ječi slovečega razbojnika, ki je imel ime Baraba. Pilat je tedaj upal, da bodo rajši Jezusa izvolili kot Barabo. Zato je rekel: »Katerega hočete, da vam izpustim, Barabo ali Jezusa?« In ravno v tem trenutku je tudi žena Pilatova poslala k njemu, rekoč: »Nič žalega ne stori temu pravičnemu, zakaj veliko sem danes v sanjah trpela zavoljo njega.« Pilat bi bil tedaj še bolj rad videl, da bi bili izpustili Jezusa, a ne Barabo. Toda veliki duhovni in farizeji z ljudstvom so začeli vpiti: »Ne tega izpustiti, ampak Barabo.« Jezus je na to strašno vpitje molčal in mirno prenašal in požiral pregrenke kapljice iz keliha svojega trpljenja.
Pilat pa je hotel Jezusa na vsak način rešiti. Zato je skušal razbičati ga, ker je mislil, da bodo Judje s tem zadovoljni in da ne bodo zahtevali, da bi ga obsodil v smrt. Ko je bil Jezus ves razmesarjen, so mu vojaki še trnjevo krono zabodli okolu glave in ga oblekli v škrlatasto oblačilo. Krona in škrlat sta znamenji kralja. Ko so to naredili, so predenj v zasramovanje poklekali in govorili: »Pozdravljen bodi, kralj Judov!« In so mu jih za uho dajali. Pomisli kristjan, kako grenek je bil kelih tvojega Zveličarja.
Vsega raztolčenega in zasramovanega ga je pripeljal Pilat iz sodne sobe in reče: »Glejte človek!« Hotel je reči: Glejte ga, ta ubožec ni pač mogel kaj takega storiti, da bi bil vreden smrti. Judje pa so začeli vpiti: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim reče: »Vzemite in križajte ga vi, zakaj jaz ne najdem krivice na njem.« Judje so odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti.« Jezus je molče požiral vse to zasramovanje. Rekel ni besedice. Vedel je, da bi nič ne pomagalo.
Pilat je šel zopet v sodno hišo in je samega Jezusa vprašal: »Odkod si ti?« Jezus pa mu ni odgovoril, ker je vedel, da Pilat mora to storiti, kar Judje zahtevajo, ker se je Judov bal. Pilat mu nato reče: »Meni ne odgovoriš? Ne veš, da imam oblast te križati in imam oblast te izpustiti?« Jezus mu odgovori: »Ne imel bi nobene oblasti do mene, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zavoljo tega ima tisti, kateri me je tebi izdal, večji greh.«
Radi teh pohlevnih besed je Pilat skušal še enkrat rešiti ga. Toda veliki duhovni in Judje so vpili na ves glas: »Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj, zakaj vsak, kateri se dela kralja, je cesarju nasproten.« Hoteli so reči: Ta pravi, da je kralj judovski, mi pa nimamo kralja, razen rimskega cesarja. Jezus je tedaj proti cesarju, torej vreden smrti!
Pri teh besedah se je Pilat zbal, ker se je bal cesarja Tib.erija, pri katerem bi ga bili lahko Judje zatožili, ker je storil marsikaj, kar ni bilo postavno. Cesar je bil zelo oster v kaznovanju pogreškov zoper Veličanstvo. Ko je Pilat slišal, da ga bodo zatožili pri cesarju, ako izpusti Jezusa, je sedel na stol, ki je bil napravljen pred sodno sobo. To se je zgodilo okolu poldne. Potem je ukazal prinesti vode, ker si je hotel s tem nekoliko vest potolažiti in si je umil roke pred vsem ljudstvom, rekoč: »Jaz sem nedolžen nad krvjo tega človeka, vi glejte!« Judje pa so zavpili: »Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!« Tedaj je izpustil Barabo, Jezusa pa jim je izdal, da bi ga križali.
Jezus je bil torej obsojen v smrt kot hudodelnik. Ta je bila zelo grenka kapljica v kelihu njegovega trpljenja. O kristjan, premisli nekoliko zdaj žalost, ki jo je občutil v tem trenutku razbičani in zasramovani Jezus, tvoj Zveličar. Ti ne moreš nobene stvari potrpeti, pri vsaki najmanjši nevšečnosti se že raztogotiš. Kelih trpljenja, ki ga piješ ti, je sladek nasproti kelihu, ki ga je pil Jezus. Molče je poslušal krive priče, kriva obdolževanja, molče je trpel, ko so mu v obraz pljuvali, ko so ga za uho bili, ko so ga slačili, ko so ga tepli, ko so mu trnjevo krono zabadali okolu glave, molče je poslušal, ko ga je Pilat po krivem k smrti obsodil. Pil je kelih trpljenja in molčal, da nam je dal zgled, kako naj tudi mi prenašamo vse trpljenje. Kelih Jezusov bodi nam v bodrilo, bodi nam v tolažbo, bodi nam v moč in v zveličanje.
Duhovni Pastir.
14
Ko je Pilat izrekel razsodbo, prijeli so ga rimski vojaki in so ga peljali na Golgoto, to je hribček, ki je bil takrat zunaj mesta jeruzalemskega na zahodni strani. Preden pa so ga peljali izpred sodišča, so ga vojaki in ljudstvo na razne načine zasramovali, so ga tepli in suvali in nanj pljuvali. Potem so mu slekli škrlatasti plašč in ga oblekli v njegova oblačila in mu naložili kriz.
Po poti jim je od trudnosti trikrat na tla padel. Na poti so dobili nekega Simona iz Cirene, ki so ga primorali, da je nesel Jezusov križ, ker drugače bi jim bil morda že po cesti umrl, — tako srdito so uganjali ž njim. To je bil drugačen kelih trpljenja, kakor ga pijemo mi, ki se pa vendarle vedno pritožujemo.______
Za njim je šla silna množica in tudi nekatere žene, ki so jokale. Jezus pa se je k njim obrnil in jim rekel: »Hčere jeruzalemske, nikar ne jočite nad menoj, ampak jočite se nad seboj in nad svojimi otroci. Zakaj, glejte, dnevi bodo prišli, ob katerih poreko: Srečne so nerodovitne in telesa, katera niso rodila in prsi, katere niso dojile. Takrat bodo začeli govoriti goram: Padite na nas! in hribom: Pokrite nas! Če namreč nad zelenim lesom to delajo, kaj se bo godilo s suhim?!«
Ko so prišli na Golgoto, tedaj so ga slekli in mu dali vina z miro, da bi mu pijača bolečine olajšala. Jezus je pokusil, pa ni hotel piti, ker je hotel vse voljno pretrpeti. Nato so ga deli na križ in mu pribili roke in noge, da je visel v velikih bolečinah med nebom in med zemljo.
Ž njim so križali še dva razbojnika, enega na desni, drugega na levi strani. Tako je bil prištet med razbojnike. Divji vojaki so razdelili njegova oblačila in za njegovo suknjo so vad-ljali. Napis, ki ga je dal Pilat pribiti, je bil na beli tabli: Jezus nazarenski, kralj judovski. In so se vsedli in so varovali umirajoče na križu.
Od poludne, ko so ga na križ pribili, do 3. ure popoldne je nastala po celi zemlji čudovita tema, ki je ljudi s strahom navdajala. Ljudje so pa Kristusa proklinjali na križu visečega, rekoč: »Pomagaj sam sebi in stopi dol s križa, če si Sin božji.« Prav tako so se mu posmehovali tudi veliki duhovni in farizeji, rekoč: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Kristus, izraelski kralj naj zdaj stopi s križa, da vidimo in verujemo.« Tudi eden izmed razbojnikov, ki sta bila ž njim križana, ga je zaničeval. Premisli, o kristjan, kako je to Jezusa bolelo.
Kelih njegovega trpljenja se je bližal že h koncu. Še par grenkih kapljic je bilo v njem. Ko je na križu visel umirajoč od poludne do 3. ure popoldne, je skoraj vedno molčal. Le nekaj besed je izgovoril, ki so zapisane v evangeliju. Ko so ga judje, veliki duhovni in farizeji in starejšine pod križem zaničevali, je rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« To je bila prva beseda na križu. Jezusovo nedolžno
srce ni klicalo maščevanja nad tiste, ki so ga križali, ampak je še prosilo zanje, češ, saj ne vedo, kaj delajo. Kdo bi ne občudoval ljubezni in krotkosti Jezusove!
Druga beseda je veljala desnemu razbojniku, ki se je v zadnjem trenutku še spokoril. Ko je namreč levi razbojnik Jezusa proklinjal, rekoč: »Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama,« mu je desni razbojnik odgovoril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v ravno tistem obsojenju? Midva sicer po pravici trpiva, ker po zasluženju svojih del prejemava, ta pa ni nič hudega storil,« In je rekel Jezusu: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« In Jezus mu je rekel: »Resnično ti povem, danes boš z menoj v raju.« To je bila druga beseda na križu.
Poleg križa pa je stala njegova mati Marija, ki je bridko jokala, in Marija Kleofova, sestrična Marijina in Marija Magdalena. Stal je tam tudi sv. Janez evangelist, ljubljenec Jezusov. Ko je Jezus obrnil svoje oči v mater in v učenca, reče svoji materi: »Žena, glej, tvoj sin.« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati.« To je bila tretja beseda na križu. S temi besedami se je z bridkostjo ločil od matere in jo izročil v varstvo sv. Janezu Evangelistu.
Življenje Jezusovo se je bližalo h koncu. Kelih trpljenja bo kmalu prazen. Bližala se je tretja ura popoldne. Jezus je v strašnih bolečinah zaklical: »M oj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je bil vzdih velikega trpljenja. Tri ure je v strašnih bolečinah visel na križu, njegovega človeškega duha je že noč obdajala, zazdelo se mu je, kakor da bi ga Bog hotel zapustiti, zato je v strašnih bolečinah vzdihnil: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? ali v hebrejskem: Eli, Eli, lama sabaktani. Ko so surovi vojaki slišali to, so rekli: Elijo kliče! To je bila četrta beseda na križu.
Potem pa, ker je Jezus vedel, da je kelih trpljenja že izpraznjen, je rekel: Žejen sem! Bil je silno žejen, ker so ga cel dan vlačili semtertja, so ga pretepali, da mu je iztekla na križu kri skoraj do zadnje kapljice. Lotila se ga je smrtna vročina in smrten pot se je pokazal na životu. V tej silni žeji je zaklical: Žejen sem! Stala pa je ondi posoda jesiha. Nekdo je gobo v jesib namočil, jo nataknil na trst ter mu jo k ustom podal. To je bila peta beseda na križu.
Ko je bil Jezus jesiha vzel, je rekel: »Dopolnjeno je!« To je bila šesta beseda na križu. Hotel je reči: Vse, kar je Bog govoril po prerokih v sv. pismu o mojem trpljenju, o mojem delu, je dopolnjeno.
Ob tretji uri popoldne je Jezus zaklical z velikim glasom: »Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo.« To je bila sedma in zadnja beseda. Ko je še to besedo izgovoril, je nagnil glavo in izdihnil svojo dušo. Takrat se je zemlja potresla, skale so pokale in grobovi so se odpirali in mnogo teles svetnikov, kateri
so spali v grobeh, se je zbudilo in so prišli v sveto mesto in so se mnogim prikazali. Zagrinjalo v templju, v katerem so se opravljale daritve, se je raztrgalo počez v znamenje, da je stari zakon končan in da se začenja novi zakon v Jezusu Kristusu.
Ko so to videli stotnik in ti, ki so bili ž njim, ki so varovali Jezusa, so se silno zbali in so rekli: »Resnično, ta je bil Sin božji!«
Da bi pa v kelihu trpljenja Jezusovega ne ostala zadnja kapljica, so šli Judje prosit Pilata, naj bi dovolil, da bi se jim kosti strle, da bi prej umrli, ker niso hoteli, da bi trupla ostala v soboto na križu. Vojaki so torej prišli in so prvemu in drugemu razbojniku strli kosti, Ko so pa do Jezusa prišli, so videli, da je že mrtev in mu niso kosti strli, ampak eden izmed vojakov je odprl s sulico Jezusovo stran in zdajci je pritekla kri in voda. Iz tega so razvideli, da je že mrtev. To je bila zadnja sramota, ki so jo Jezusu naredili, da so mu stran prebodli. To je zadnja kapljica njegovega trpljenja.
Ko se je pa večer storil, je šel neki Jožef iz Arimateje, ki je bil skrivaj učenec Jezusov, k Pilatu in ga je prosil, naj mu dovoli, da bi Jezusovo mrtvo telo snel s križa in je dejal v grob. Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je stotnika in vprašal, ali je že mrtev. Ko mu je ta povedal, da je že mrtev, je dovolil, da so ga sneli s križa. Šel je tedaj Jožef iz Arimateje in je snel Jezusovo telo. Prišel je pa tudi Nikodem, kateri je bil tudi učenec Jezusov in je prinesel zmes mire in aloe okolu sto liber, s čimer so truplo Jezusovo popolnoma obložili.
Ta dva sveta moža sta vzela Jezusovo telo in je zavila v tančico z dišavami vred, kakor je bila pri Judih šega. Bil pa je na tistem kraju, kjer je bil križan, vrt in na vrtu nov grob, ki ga je Jožef iz Arimateje dal izsekati, v katerega ni bil še nihče položen. V ta grob sta položila Jožef iz Arimateje in Nikodem truplo. Storila sta na hitrem, ker sta ga mislila brž po praznikih še enkrat maziliti in pokopati. Na ta grob pa so Judje z dovoljenjem Pilatovim zavalili velik kamen in so zavarovali grob, da bi kdo trupla ne ukradel. Kamen so celo zapečatili.
Tako je trpel, tako je umrl naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus. Kelih njegovega trpljenja je bil silno grenak. Ko ta kelih premišljujemo, se čudimo, kako se je moglo kaj takega zgoditi, kako se je mogel Bog Sin tako ponižati, da se je dal po hudobnežih umoriti za nehvaležne ljudi, kako je mogel nebeški Oče kaj takega dovoliti.
Jezus nam je hotel dati lep zgled potrpežljivosti, krotkosti in pohlevnosti, da hodimo po njegovih stopinjah. Trpljenje in potrpežljivost, to je prava pot do zmage. Kristus je po bridkem trpljenju in smrti prišel do zmage častitljivega vstajenja. Ho-
dimo za njim. Zgled nam je dal, da tudi mi tako delajmo, kakor on. Njegov kelih trpljenja bodi nam zrcalo, v katero se ogledujmo, bodi nam šola, v kateri se učimo molče vse potrpeti in prenesti!
Ko smo premislili in prešteli grenke kapljice njegovega trpljenja in smo videli, s kakšno potrpežljivostjo in krotkostjo je Jezus pil iz keliha trpljenja, padimo zdaj na kolena pred božje razpelo in recimo: 0 Zveličar človeškega rodu, bodi nam tvoje krotko in pohlevno življenje v zgled, bodi nam tvoje trpljenje in tvoja smrt v zrcalo, v katero naj bi se vsak čas, v vseh okoliščinah, v vsem pozemeljskem trpljenju ozirali. Daj nam milost, da bi mogli krotko in pohlevno živeti, krotko in pohlevno prenašati vse trpljenje in tudi smrt, da bi mogli tudi mi v trpljenju in v smrti govoriti: Ne moja volja, o Oče nebeški, ampak Tvoja naj se vselej zgodi! Amen!	Dr. Egidij.
Postne pridige.
Drugi ciklus.
Štiri poslednje reči.
(Postne pridige, govorjene leta 1888. pri Sv. Petru v Ljubljani.)
IV.
Po posebni sodbi, o kateri smo zadnjič premišljevali, se začne za dušo dolga, neizmerna večnost in ta je ali srečna ali nesrečna. Srečna večnost se imenuje nebesa, nesrečna se imenuje pekel. Kaj pa je pekel? Pekel je tisti strašni kraj, kjer pogubljeni trpe večne kazni. Posvetnjaki o peklu nič kaj radi ne slišijo in si še znabiti na tihem upanje delajo, da ga ni, ali če je, da ni tako strašen, kakor se o njem pripoveduje. Nekateri celo trdijo, da so si pekel in peklenske kazni le duhovni in menihi izmislili, da z njimi laže ljudi strašijo. »Saj ni še nihče z onega sveta nazaj prišel povedat, kakšen je pekel« — tako si upajo govoriti. »Saj nas vendar Bog ni zato ustvaril, da bi nas trpinčil, temuč, da bi nas zveličal.« Ali veste, moji kristjani, zakaj nekateri ljudje to govore? Zato, da bi svojo slabo vest s tem potolažili! Ker žive v grehih in ker jim neki glas pravi, da bodo zaraditega pogubljeni, si s tem iščejo tolažbe, da taje pekel in peklenske kazni. Mi, krščanski poslušalci, zopet le nebeškega Učenika poslušajmo, ki ima besede večnega življenja. Ta nam o peklu tako pripoveduje: »Ko je bil bogatin, pred katerega vratmi je ležal Lazar, po svoji smrti v pekel pokopan in je iz pekla zagledal Lazarja v Abrahamovem naročju, začne vpiti: Oče Abraham! usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj
jezik, ker grozno trpim v tem plamenu!« Abraham odgovori: »Sin! pomisli, da si prejel dobro v svojem življenju, Lazar pa hudo: zdaj je torej ta vesel in ti trpiš. Vrhu vsega tega je med nami in vami velik prepad postavljen, da ne moremo eden k drugemu.« Bogatin pravi: »Prosim te zdaj, oče! da ga pošlješ vsaj v hišo mojega očeta, pet bratov imam namreč, da jim pove, naj bi vsaj oni ne prišli v ta kraj trpljenja.« Abraham mu reče: »Imajo Mozesa in preroke, nje naj poslušajo.« — »Nikar, oče Abraham!« vzdihne bogatin. »Če kdo od mrtvih k njim pride, se bodo gotovo spokorili.« Abraham odgovori: »Ako Mozesa in prerokov ne poslušajo, tudi ne bodo verovali, čeravno kdo od mrtvih vstane.« To, glejte, so Jezusove besede. Pekel je torej gotov, kakor gotovo bo vsakdo v njem vekomaj gorel, če umrje v smrtnem grehu.
Premislimo zato danes, kaj zavrženi v peklu trpe.
Videl bi sicer najrajše, da bi se zdajle zemlja pod nami odprla in da bi pogubljene duše same namesto mene govorile! Ker to ni mogoče, prosimo vsi Gospoda, naj bi nas vsaj premišljevanje peklenskega trpljenja s prav veliko grozo napolnilo, da se bomo v prihodnje s toliko večjo skrbjo greha varovali in se z večjo gorečnostjo pokore poprijeli.
Stopimo tedaj z očmi vere v peklensko jamo in poglejmo, kako se po izpričevanju božjih resnic godi pogubljenim. Prva strahota pekla je ta, da so pogubljeni od Boga večno zavrženi. Sv. Krizostom pravi, da, ko bi pogubljeni še stotisočkrat več trpeli kakor trpe, bi vse njihovo trpljenje nič ne bilo vzpričo trpljenja, katero zato občutijo, ker so za vedno od Boga ločeni. Mi zdaj na svetu te peklenske muke ne moremo razumeti; ali duša bo po smrti vse drugače videla, kakor zdaj vidi. Tam bo spoznala, da je bila le za Boga ustvarjena, in njeno naravno nagnjenje do Boga jo bo vedno gnalo proti Bogu, ali božja vsemogočnost jo bo nazaj pehala v peklensko brezdno. Če je po besedah Tomaža Kempčana že tukaj na svetu brez Jezusa živeti živ pekel, kakšen pekel bo šele brez njega biti celo dolgo neizmerno večnost? Na svetu, če si tudi velik grešnik, še vedno upaš, da nisi od Boga popolnoma zavržen, da imaš še pravico do Jezusovega zasluženja, da je angel varih še pri tebi, da Marija tudi zate, kakor za vse grešnike prosi; ali v peklu bo vse to upanje proč. Jezus bo tam tvoj srdit kaznovalec; angela variha ne bo nikoli več poleg tebe; Marija ne bo več tvoja ljubezniva mati; med tabo, med tvojim patronom in drugimi svetniki bo vsa zveza za vselej pretrgana.
Kakšno družbo boš imela torej ti, pogubljena duša?
Ti boš med vsemi hudodelniki, kar jih je kdaj živelo na svetu! Zdaj se ti zdi hudo prebivati poleg sitnega, čmernega
človeka; včasih praviš: Bolje bi bilo biti v peklu, kakor pri tako hudobnem človeku, ki me vedno pika. Ali, kristjan! pomisli, da je ena sama pogubljena duša hujša kakor vsi hudodelniki na svetu, in če je že ena tako huda, kaj bo šele biti med družbo toliko pogubljenih duš! In ne samo med pogubljenimi dušami boš moral prebivati, temuč tudi med peklenskimi satani, ki ne bodo tvoji prijatelji, ampak tvoji najhujši sovražniki. Prestrašiš se, ko zagledaš strupeno kačo, odskočiš in zbežiš, — pa tisočkrat boljše bi bilo med strupenimi kačami in najhujšimi divjimi zverinami prebivati, kakor med peklenskimi duhovi.
Znabiti porečeš: »Saj v peklu ne bodem sam, saj nas bo več in le bolj prijatelji in znanci.« O nesrečni človek! Ali to govoriš? ali s tem tolažiš pekočo vest? Našel boš tam res veliko družbo, našel take, kateri so ti greh delati pomagali in kateri so tvoje grehe zagovarjali; našel tiste, s katerimi si nečisto grešil in zavoljo njih izgubil nebesa. Ali pa mari misliš, da boste še prijatelji med seboj in se posmehovali kakor preje, ko ste skupaj grešili? O revež, nikar tega ne misli, zakaj ravno ti tvoji nekdanji tovariši in ravno te tvoje nekdanje prijateljice te bodo takrat najbolj kleli in klele. V peklu boš rajši hudiča videl, kakor tisto osebo, katero si v življenju pregrešno ljubil; bolj ti bo zoprna, kakor vse druge peklenske muke! Rad bi se ji takrat odtegnil in se rad še globokeje vdrl, pa ne bo mogoče; vekomaj boš pri njej prebival in njeno preklinjevanje poslušal! Oh, kako strašno te bo klela od tebe v greh zapeljana oseba, kateri si hribe in doline obetal in jo slepil, da to ni greh, da ves greh ti nase vzameš. Govorjenje pogubljenih duš je gola kletev; tam kolnejo starši svoje otroke in otroci starše; tam preklinja mož ženo in žena moža, gospodar posla in posel gospodarja. Vse je kakor divja zverina; radi bi drug drugega na drobne kosce raztrgali in se končali, pa ne bodo se mogli, nikoli se ne bodo sprijaznili, nikoli drug drugemu odpustili.
Ali zdaj vidiš, svojeglavni grešnik, kakšna družba te čaka v peklu, družba med hudiči, med pogubljenimi dušami, in kar je najstrašnejše, družba med tistimi, katerih pogubljenja si ti vzrok? Ti zdaj sicer še nisi v peklu, ali glej! v peklu so morda tisti, katere si ti v greh zapeljal. O, kolikokrat so te že v peklenski jami prekleli, prekleli tvojo dušo in telo, prekleli vse tvoje žile in kosti, prekleli tvoje in svoje rojstvo, komaj čakajo, da bi se tudi ti v peklensko ječo pogreznil.
Neznano veliko trpljenja prizadeva pogubljenim v peklu vzbujena in pekoča vest. To je tisti črv, o katerem pravi Kristus, da nikoli ne umrje in da zavržene duše vedno grize. Tako nobene klešče ne ščipljejo, nobena strupena kača tako ne pika, noben ogenj tako ne žge, kakor zbujena vest peklenske duše. Peklo — bolj ko peklenska žrjavica bo dušo peklo, da ni nič marala za ljubeznivo svarjenje svojih staršev, za krotko opominjevanje svojih spovednikov! Pikalo — bolj kakor stru-
pena kača jo bo pikalo, ker bo videla, da je svojega pogubljenja sama kriva. »Ob,« boš vzdihovala ti posvetna ženska, »kako lepo so me mati učili, kako ljubeznivo so me spovedniki opo-minjevali, da naj nikar ne hodim v slabo družbo, da naj se nikar ne pečam z drugim spolom, da naj ne bom prevzetna; pa za vse to nisem nič marala!« »Starši so me svarili,« poreče ponočnjak, »in duhovni so vedno pravili, da ima noč svojo moč, toda jaz sem rajši svoje slabe tovariše ubogal, sem postal s kvantači kvantač, z nečistniki nečistnik, s pijanci pijanec. Vse to me zdaj peče, oh, peče in me bo vekomaj peklo.« — »Kaj smo neki mislili,« zopet drugi poreko, »da smo dirjali le za svetom in za svetnim blagom, zgrešili pa to, kar je edino potrebno. Vse to nas zdaj peče, oh, peče in nas bo vekomaj peklo.«
Še vse hujše, kakor dozdaj imenovano peklensko trpljenje, se ti bo pa peklenski ogenj zdel. Če je tudi ločitev od Boga, peklenska družba in huda vest hujša kakor vsak ogenj na svetu, oh, kakšen bo šele peklenski ogenj, tisti strašni ogenj, ki ga je prižgala božja pravica ter mu dala to lastnost, da duše žge in da bo po sodnjem dnevu duše in trupla žgal in jih nikoli sežgal! »Vsako drevo, ki ne prinese dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo,« govori Kristus sam, naš Gospod. In ob sodbi poreče pogubljenim: »Poberite se izpred mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim hudobnim angelom!« Ustavi se tukaj, krščanski poslušalec, in pomisli, kako se ti ogenj že na svetu strašen zdi. Rajši bi Bog ve kaj prestal, kakor da bi te kdo potisnil v razbeljeno peč. Če ti pade majhna iskrica na golo roko, jo brž otreseš in spečenino pihaš, — kaj pa bo v peklu, kjer boš zakopan v neugasljivo peklensko žrjavico! Le čakajta, nečistnik in nečistnica, v žveplenem, peklenskem plamenu bosta že dobila plačilo za ostudnosti, katere tukaj počenjata! Le čakaj, pijanec! v peklenskem plamenu boš iztegoval z bogatinom svoj razsušeni in sežgani jezik po kapljici vode in nihče ti je ne bo privoščil. Vendar bi bila pa pri vsem tem pogubljena duša še nekoliko potolažena, ako bi vedela, da bo enkrat njenega trpljenja konec; ali večnost, večnost — ta je čez vse strašna! Naj hi bilo trpljenje v peklu še tako hudo, hi se vendarle prestalo, če bi vsaj enkrat minulo; ali trpeti, večno trpeti, brez vse tolažbe, brez vsega počitka, zmeraj in brez vsega prenehanja trpeti, je strahota čez vse strahote! V peklu nič več ne štejejo: ne ur, ne dni, ne mesecev, ne let; tam se zmeraj pravi: sedaj, ko tisoč in tisoč let, milijon in stotisočkrat milijonov let preteče, bo ravno tako, kakor da bi se peklensko trpljenje šele pričelo. Peklenska ura vedno bije: zmeraj — večno, zmeraj — večno! Kazalci peklenske ure ne kažejo nobenih številk, temuč vedno pri miru na večnosti stoje. Ako bi se pogubljeni duši povedalo, da bo takrat rešena, ko bo toliko solz pretočila, kolikor je voda, jezerov, rek, potokov in studencev na svetu, bi bila zanjo vsaj majhna tolažba, —
toda še ta tolažba ji je odvzeta! Pomisli torej, grešnik, kaj se pravi večno in brez vse tolažbe in brez upanja trpeti. Na svetu ima bolnik še kako polajšanje; včasih nekoliko zaspi, da med tem bolečin ne čuti, upanje ima, da bi znal vendarle ozdraveti, in včasih ga potolaži kak prijatelj. Če te vest peče, greš k spovedi in spovednik te z veseljem sprejme, čeprav ti tudi precej odveze ne da. V peklu — tam ni nobene tolažbe več! Tam ne boš nikoli zaspal; tam ne boš imel nobenega prijatelja, da bi mu svoje težave potožil, nobenega spovednika, da bi ti zbujeno, hudo vest pomiril. Krog tebe bo povsod strašno rjovenje, jok in škripanje z zobmi. Vpeklu boš delal večno pokoro; pokoril se boš, strašno pokoril, pa nikoli spokoril. Samo kazen boš trpel — kapital tvojih grehov se ne bo nikoli zmanjšal!
Bojmo se zato, moji kristjani, da ne pridemo v pekel! »Tukaj žgi, tukaj reži,« kličimo s sv. Avguštinom, »da nam le na onem svetu prizaneseš, o Gospod!« Dokler smo pri življenju in zdravi, še vse lahko poravnamo, zato rajši zdaj kratko pokoro delajmo, da se obvarujemo večne pokore v peklenski jami. Strah pred peklom, kamor sem te danes peljal, o človek, ta strah naj te ustavi na potu pregrehe; grozno trpljenje zavrženih v peklu, katero si danes gledal, to trpljenje naj kroti moč grešnega poželenja in tako počasi naredi v tvojem srcu prostor božji ljubezni, katera sama te more zveličati. Oh grešnik in grešnica, ki me tukaj poslušata in zdihujeta nad nesrečo pogubljenih duš, naredita vsaj letošnji sveti postni in velikonočni čas pravo, resnično in stanovitno pokoro, saj Bog noče vajine večne smrti, ampak, da se izpreobrneta in vekomaj živita. Ako se pa po sili hočeta pogubiti, potem bosta sama izkušala, kar sta danes slišala; spoznala bosta tedaj, ko bo prepozno! Spoznala bosta, kako strašno je pasti v roke živega Boga! Amen.	Val. Aljančič.
V.
Veliko veselje vam oznanjujem, prijatelji in bratje moji, veselite in radujte se: sreča vas čaka, in sicer neskončna, večna sreča. To nam pravi naša sveta vera, tako nam kliče katoliška Cerkev, pra\a Kristusova nevesta, in njen veseli klic doni neprenehoma od kraja do kraja sveta. Naj se zasliši ta radostni glas tudi danes tukaj med nami, saj so nas zato v preteklih štirih postnih nedeljah toliko huje pretresale strašne resnice o naši smrti, o sodbi in o kraju grozovitega peklenskega trpljenja! Vzdignimo torej oči proti rajskim višavam, tja gori v božje mesto, v sveti raj obrnimo pogled, tja gori v nebeško kraljestvo, v sveta nebesa, kjer nas čaka veselje brez bolečin, mladost brez starosti, lepota brez madeža, mir brez sovraštva, rado-vanje brez naveličanja, varnost brez strahu, zveličanje brez konca in kraja. Toda, o moj Bog! Akoravno je nebeško kralje-
stvo cilj in konec vseh obljub in sad naše vere, je vendar res, da ljudje vse drugo bolj poznajo in za vse bolj skrbijo, kakor za nebesa. Naj nas zato, oh, naj nas zato vsaj današnje premišljevanje spodbode, da bi se večkrat nebes spominjali in spoznali, kako imeniten je naš poklic in koliko bogastvo, katero je Bog izvoljenim pripravil. Človeku je Bog obraz na kvišku obrnil, da oči lahko proti nebesom dviguje. Tvoj poklic, o človek, je torej Boga gledati, ne pa ponižati se do posvetne poželji-vosti. Nebeško življenje je tvoj delež, ne živinske sladnosti! Nebesa so zate in ti si za nebesa ustvarjen. Zato je Gospod najpreje nebo in zemljo, potem šele človeka ustvaril, ker je hotel poslopje dogotoviti, preden se kralj vanj preseli, ker je hotel hišo sezidati, preden jo ljudem v prebivališče izroči. Na svetu, kakor sv. Pavel lepo pravi, smo le popotniki, še daleč od Gospoda. Nimamo tukaj obstoječega mesta, temuč prihodnjega iščemo. Na zemlji smo le na poizkušnji, nebesa so naš dom, nebesa so naša dediščina in naša obljuba. Imamo sicer tudi na zemlji svojo domovino, kjer smo bili rojeni, kjer naši prijatelji z nami žive in se življenja vesele. Toda kraj, kjer nam je večno ostati, ni na zemlji, zakaj glasno pravi srce: »Više je moj poklic, za kaj imenitnejšega sem ustvarjen!« »O, vsi kralji, velikaši in bogatini te zemlje!« kliče sv. Avguštin, »veličastne graščine, krasna poslopja in velika posestva, ki jih imate, niso vaša lastnina; vi le gostujete v njih, treba vam jih bo zapustit in se naprej podati. Le tujci ste v hiši, katero svojo imenujete.« Moj oče, moj stari oče, praviš ti, so mi to hišo zapustili; torej je po pravici moja. Oh, že vem, kaj hočeš s tem reči. Tvoj oče, tvoj stari oče, kajne, so v tej hiši nekaj let stanovanje imeli in se podali naprej. Tako se boš tudi ti le kratek čas v njej pomudil in odrinil naprej ter vse, kar imaš, zapustil naslednikom. Gomila je tvoj stanoviten dom na svetu, tvoja domovina pa je onkraj groba v nebesih! Zato gost ne sme nikdar hiše, v kateri stanuje, za stanovitno prebivališče imeti, in kakor popotnik, ki svojo domovino v resnici ljubi, ne navezuje srca na dežele, skozi katere popotuje, ne na hiše, v katerih prenočuje, tako ima tudi kristjan to zemljo le za tujo deželo, le za prognanstvo, nebesa so njegov dom! Vse pride na to, da jih doseže! Vzdihnimo torej z imenitnim cerkvenim učenikom sv. Avguštinom: »0 predraga domačija, mi te od daleč pozdravljamo; ti si tista obljubljena dežela, katero je Oče od začetka izvoljenim pripravil, kjer nas večna, neskončna sreča čaka!«
In da te, ljubi moj, o tem še bolj prepričam, te povabim, da bi šel danes z menoj nebesa iskat. Kaj praviš, ali jib bodeva dobila na svetu? »Ti si ves v posvetno veselje zamaknjen: ali misliš, da so to tvoja nebesa?« Ne morejo biti! Ker tvoje srce ni za ta svet, temuč le za Boga ustvarjeno, ga nikoli nobena posvetna reč ne more nasititi, in če se ti kaka stvar v začetku še tako prijetna zdi, se je sčasoma vendar naveličaš. Naveličaš
se petja in godbe, smeha in norenja, da se ti studi nad njim. Posvetno razveseljevanje se ti le kratek čas prilega ter ima še to lastnost, da ti srce prazno pusti in da po vsakem užitem kratkočasju postaneš klavern. Da je to res, mi bo vsak posvet-njak pritrdil; spoznati mora, da ima človek pač malo veselja na svetu in da se z vsakim veseljem marsikaka grenkost mora požreti. O, ljubi prijatelj, če bi drugih nebes ne bilo, bi bila nebesa na svetu pač revna in malo vredna! Znabiti si pa misliš, da je za bogate ljudi premoženje njih raj, premoženje njih nebesa. O tudi ta nebesa so revna! Pozemeljsko premoženje se z velikim trudom skupaj spravi. Bogatin nima pokoja ne podnevi, ne ponoči; nikoli nima toliko, da bi rekel: »Zdaj imam vsega dovolj!« Kakor vodeničen bolnik, če bolj pije, bolj je žejen, tako tudi bogatin; če več imajo, več imeti žele. Kdo dirja noč in dan po kupčijah? Kdo zatira vdove in sirote? Kdo je pri vsaki dražbi najprvi? Kdo čaka z žitom in vinom na večjo draginjo? Ali ne bogatini, ki na denarjih sede in imajo vsega v obilnosti? Bogatini imajo torej kaj slaba nebesa! Bolj je srečen ubožec, ki je zadovoljen s svojim revnim stanom!
Nekateri ljudje imajo pa po besedah sv. Pavla svoj trebuh, jed in pijačo za boga! Odgovorite mi: kakšna dobrota, kakšna sreča, kakšna nebesa hočejo biti jedi in pijače, ki, če so le količkaj preobilne, želodec preoblože in mu marsikake bolezni napravijo? Kmečki ljudje, ki uživajo domače jedi, so zato veliko bolj zdravi, kot gospoda, ki se z izbranimi jedmi ponuja. In kakšna sreča je telesna debelost in maščoba? Dobro rejeni ljudje so samim sebi za nadlego, vsi okorni in neokretni so in jih vedno kaka bolezen tare, da so toliko bolj čmerni in sitni. Povejte mi dalje: kakšna nebesa ima pijanec? Ali je to sreča, ali so to nebesa, ko se tako napije, da ob pamet pride in se večkrat nič ne zave. Ako imajo to pijanci za srečo, za največjo srečo, kako dolgo jo vendar uživajo? Ko se streznijo, so že zopet žejni in že zopet po pijači hrepene, kakor suha zemlja po dežju. In kako se pijancem nazadnje godi? Večidel pridejo v pomanjkanje, da jih posojevalci, krčmarji, velikokrat lastni otroci preklinjajo. Gotovo je torej, da jedi in pijače nobenega srečnega ne store: ta uborna nebesa le nekoliko časa trpe in za njimi pride v peklenski ječi večna žeja in lakota. — Med mladimi ljudmi so nekateri tako neumni, da je nečista ljubezen njihova nebesa: za vse drugo so slepi in gluhi, za vse drugo nimajo nobenega občutljeja. Že sama ta slepota, ki človeka v norca izpreobrne, se ne more sreča imenovati; toda koliko drugega hudega prinesejo seboj take zveze! Ta ljubezen ne prežene samo božje ljubezni iz srca, ampak človeka tudi zapelje v hudobije, ki ga neusmiljeno ogrde na truplu in na duši. »Ni ga miru za hudobne,« govori Gospod. Morda se pa v zakonu najdejo nebesa? Če v zakonskih ljudeh ni strahu božjega, če v zakon zato stopajo, da Boga še bolj iz srca izženo in brez

sramežljivosti žive, ima čez nje hudič svojo oblast. Taki se poživinijo, se kmalu drug drugega naveličajo, drug drugemu zoprni postanejo in že na tem svetu postane njihov stan živ pekel. Še taki starši, ki svoje dolžnosti po božji volji izpolnjujejo in je med njimi še dosti lepa zastopnost, ne morejo reči, da so v zakonskem stanu nebesa.
Zdaj pa, ljubi moji, ne vem, kje bi še nebesa iskali: iskali smo jih čezinčez in nikjer našli: povsod zoprnosti in težave, povsod bridkosti in bodeče trnje! Našega srca nihče ne nasiti: nepokojno je tako dolgo, dokler v tebi, o Gospod, ne dobi pokoja! Ako bi srce v kaki reči na svetu mir našlo, bi bilo to le v pobožnem življenju; pa tudi tukaj še ni nebes, ampak v resnici pobožen človek le nekoliko nebeškega veselja okuša. Če še tako lepo živi, duša žaluje, dokler je v tuji deželi in dokler je v nevarnosti se z grehom omadeževati, ne more biti brez vseh skrbi. Vse drugače je po smrti v nebesih. Duša tukaj ničesar več ne poželi. Bog sam je njeno veselje, njeno življenje, njeno plačilo, njen mir in počitek. Tam nima nobenega nevoščljivca več, nobenega sovražnika, nobenega zapeljivca. Na svetu je včasih tudi med dobro družino kaj narobe: med nebeško družino je vse z božjo ljubeznijo zedinjeno. Na svetu se človek vsega naveliča; nebeškega veselja se ni mogoče naveličati, ker je duša vsa v božji ljubezni vtopljena. Vi bogoljubni kristjani, ki v zakramentu presv. Rešnjega Telesa neizrekljivo veselje občutite, vi imate v nebeški jedi nekoliko spoznanja. Če že po sv. obhajilu take srčne želje občutite, kaj boste občutili šele v nebesih, kjer ne boste Jezusa uživali pod podobami, ne v zakramentu skritega, ampak ga boste uživali od obličja do obličja: ne kakor tukaj na kake tedne, da duša že vsa po njem omaguje in omedluje; ne v strahu, da bi ga nevredno uživali, temveč ga boste uživali brez prenehanja in se napajali z njegovo sladkostjo. Le hodite radi k sv. obhajilu, le okušajte, kako sladek je Gospod; le pobirajte drobtinice, ki padajo od njegove bogate mize, da bo enkrat tam gori v bogatih nebesih Gospod Bog sam vaše neizmerno veliko plačilo. Oh, kako veliko hrepenenje moramo imeti zato po preblaženem nebeškem prebivališču. Jetnik zdihuje leta in leta v temni ječi. Ubožec ne vidi belega dne, v težko železje ukovan trpi lakoto, mraz in žejo. Lahko si misliš, kako težko čaka, da se vrata ječe odpro, da se povrne v ljubo domačijo. Mornar na nevarnem morju, kjer ga silni viharji plašijo, kaj si bolj želi, kakor da bi kaj skoraj zagledal suho zemljo! Vojak v krvavi bitki, ki se, vse težave in nevarnosti preziraje, junaško za pravico svoje domovine bojuje: ali ne želi tudi on, da bi bilo skoraj konec vojske, da se sovražnik zmaga in doseže venec slave!
Kako bi pa kristjan, ki z versko gotovostjo ve, da nima tukaj obstoječega mesta in ki žalibog vsak dan občuti, da je on tisti revni jetnik, nesrečni mornar in vojak v vojski:
kako bi kristjan ne koprnel po nebesih, kjer bo rešen sedanje sužnosti in sprejet v veselo družbo nebeških prebivalcev! »Srečna ura,« bo rekla zveličana duša, »ko sem bila rojena, srečen dan, ko sem bila v katoliški edino zveličavni veri krščena. Blaženi moji starši, ki so me tako lepo učili, blažena moja žena, ki me je napeljevala k lepemu krščanskemu življenju, blažena tista pridiga, ki mi je oči odprla; blažena tista ura, ko sem zapeljivcem slovo dala; blažen moj spovednik, ki me je s svojimi nauki in s svojo gorečnostjo izpreobrnil; blažena tista spoved, ki je bila začetek moje resnične pokore; blažene solze, katere sem zavoljo svojih grehov točila! Blažena potrpežljivost mojega usmiljenega Boga, ki mi je to neizrekljivo veselje pripravil. »Oh, vi bratje in sestre moje, vi, ki ste znabiti brez občutka v preteklih nedeljah z menoj prve tri poslednje reči: smrt, sodbo in pekel premišljevali: ali vas tudi to nič ne presune? Srca bi morali imeti kamenita, ako bi bili še danes brez žalosti zavoljo svoje nehvaležnosti, ko gledate, kako vam ponuja, vriva ljubezen našega Gospoda Jezusa Kristusa odpuščanje grehov in vam obljubuje za kratko pokoro — večno, nepopisljivo nebeško veselje. Jaz mislim, da ne morete biti tako trdi in zato se zanašam, da vas bo vsaj spomin na nebesa od greha odtrgal, ako vas spomin peklenskih kazni nič ni omečil. »Nebesa so moj namen, tako večkrat zakličite, in vanje hočem priti, zanje delati in trpeti, naj me stane karkoli me hoče.« »Ako tebe pozabim, o nebeški Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica; moj jezik naj mi obtiči na nebu, če se tebe ne spominjam in če ti, o nebeški Jeruzalem, nisi moje najprvo in največje veselje« (Ps. 136, 6). Amen.	Val. Aljančič.
Pogled na slovstvo.
1. Anton Bo naventura, po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski, vsem vernikom mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu! — Postni pastirski list Antona Bonaventure dr. Jegliča, knezoškofa ljubljanskega, za leto 1915. Str. 42. »Katoliška tiskarna«, Ljubljana.
V pouk in tolažbo vernikom je izdal presvetli ljubljanski knezoškof dr. Ant. B. Jeglič za časa vojske že dva pastirska lista. V isti namen je poslal sedaj vernikom obširno pastirsko poslanico, v kateri v luči sv. vere temeljito pojasnjuje svetovno vojsko. Vsebino pastirskega lista je označil Presvetli sam z nastopnimi besedami:	»Razvil sem Vam« — pravi proti
koncu Presvetli — »štiri velepomembne, dalekosežne resnice. Bog je naš najvišji Oblastnik, zato mu moramo biti pokorni; toda javno življenje po državah in med narodi ni po volji božji, marveč se ji protivi; povsod je strasten upor proti Bogu, in ta upor se od dne do dne bolj razširja; zato je vmes posegel pravični Bog, ki kaznuje narode in države, da bi se zopet obrnile k Njemu; mi pa, ki nas je ta kazen zadela, jo sprejmimo iz rok božjih ponižnega in skesanega srca; molimo, zahvaljujmo se in prosimo, pa prejemajmo svete zakramente, da se nas Bog usmili; prizadevajmo pa se tudi

za državo in sploh za vse javno življenje, da bi v njem prenehal upor proti Bogu, pač pa se vršilo vse točno po zapovedih božjih.« Te resnice je pojasnil prevzvišeni vladika z apostolsko gorečnostjo in z očetovsko ljubeznijo. Veliko zaupanje bodo zbudile v vseh katoličanih zlasti naslednje besede prevzvišenega knezoškofa:	»V Avstriji imamo to tolažbo, ker za
gotovo vemo, da je naša vojska pravična. Zmeraj več dokazov imamo, da so jo sosednji narodi hoteli razdreti, uničiti. Za to so se skrbno pripravljali več let in le čakali za to ugodnega trenutka. Avstrija se bori za svoj obstanek. Ne edini, ampak eden glavnih vzrokov, da se Avstrija smrtno sovraži, je to, ker je še najbolj katoliška in bi bila močna Avstrija najbolj mogočna obramba svete katoliške vere. To smrtno sovraštvo je že staro. So pa tudi domači sovražniki. Ti so si prizadevali za brezverstvo in pokvarjenost; ti so hujskali narod zoper narod, da bi bila Avstrija slaba, onemogla in bi ne mogla nastopiti kot katoliška država, kot varihinja katoliške Cerkve in vere. Sovraštvo je pa posebno zdivjalo ob času evharističnega kongresa na Dunaju, ko smo se s cesarsko družino na čelu klanjali svojemu Bogu v sveti Evharistiji. Kar čutilo se je, kako brezbožniki besne in kujejo naklepe zoper obstoj katoliške Avstrije. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je žrtev tega sovraštva zoper katoliško Avstrijo. Zato pa upamo, da bo po previdnosti božji grozna vojska Avstriji v korist, da jo bo očistila raznih madežev, da bo narode v ljubezni združila ter bo očiščena in edina mogočna bramba pravice in resnice. To naj bo naša zares popolnoma utemeljena tolažba.«
2.	Postni pastirski list Andreja dr. Karlina, tržaško-koperskega škofa, za leto 1915. Str. 16. — Tudi pastirskemu listu presvetlega tržaško-koperskega škofa dr. Andreja Karlina je predmet svetovna vojska. »Zdi se mi potrebno,« — pravi Presvetli — »da se v apostolski gorečnosti obrnem do Vas, ki v skrbeh in žalosti, v negotovosti in trudih, v solzah in bolečinah bridko občutite šibo božjo, ki nas je zadela. Da, Vam vsem, ki ste razkropljeni po tržaškem mestu in okolici, ki bivate ob zalivu tržaškem, ali na Krasu in v Brkinih, v Liburniji in tostran Učke gore po sredi kršne Istre, Vam vsem bi rad zaklical iz dna svojega srca: Vojska je huda šiba božja, a to šibo si moramo verniki v dušni prid obrniti.« Z vnemo in gorečnostjo pojasnjuje Presvetli to resnico in lepo dokaže, da si moremo ob času vojske »oživiti pravo vero, utrditi z molitvijo čednost upanja in obogateti z deli ljubezni svojo dušo za nebeško plačilo.«
3.	Pastoralni list za korizmu 1915 od Trifuna dra.Peder-z o 11 i j a, biskupa porečko-puljskog, svečenstvu i vjernicima svoje biskupije. Str. 19.
Presvetli poreško-puljski škof dr. Trifon Pederzolli govori v svojem postnem pastirskem listu o nauku, ki nam ga je prinesel sam Sin božji in ga hrani sv. katoliška Cerkev, o resnicah, ki jih beremo v sv. evangelij u. Presvetli lepo pokaže, kako je ta nauk edini pravi in resničen nauk, pa tudi krasen in veličasten. Besede presvetlega škofa ne bodo izpod-bujale samo vernikov, da ta nauk pobožno poslušajo, ampak tudi duhovnike, da ga z vnemo oznanjujejo.
4.	Mladim srcem. Zvezek II. Zbirka povesti za slovensko mladino. Spisal Ksaver Meško. Ilustriral Saša Santelj. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1914.
Meško je rojen mladinski pisatelj-pesnik. Kako bi se njegova mehka lirika ne oprijela mehkih, čuvstvenih mladih duš? In njegova dolgoletna vnema za blagost vseh nedolžnih, trpečih in blodečih src, ki se vesele ali pa iščejo »miru božjega« — kako naj bi bila ostala na mladini brez vpliva in sadu? Občudovali smo že v »Mentorju« iskreno Meškovo skrb za nravni razvoj mladine, osobito za utrditev in poglobitev plemenite značajnosti. Tole Meškovo delce (»Mladim srcem«) je sicer skromno, a prisrčno in pristno. Nič stiliziranih otrčk; pristni otroci narave, kakršne je Bog dal, in večali-manj posrečena domača in šolska vzgoja. Nekoliko več vzgojnega navplivanja bi si v knjižici pač želeli. A kljub temu bo trajno šteta med najlepše mladinske knjige. Naj bi se priljubljeni Meško še večkrat oglasil tudi v mladinskem slovstvu!	Jos. Vole.
5.	Veliki kalendar najsvetejšega Srca Jezušovoga. Kalendar za naročnike »Marijinoga Lista« na 1915. leto. Str. 140. Tiskarna Fr. Semlič, Radgonja. Cena 60 vin.
Z veseljem vzamemo v roke vsako publikacijo ogrskih Slovencev; saj nam priča, da kljub preganjanju od vseh strani se še niso odtujili jeziku naših dedov. Žalibog se njihovi izobraženci navadno pomažarijo, le duhovščina čuva in brani ljudstvo in slovenski jezik. V zadnjih letih je njihovo slovstvo precej narastlo, izdajajo svoje knjige in svoje časopise. Pod vplivom mažarščine se je sicer njihov jezik in pravopis zelo izpremenil, da je včasih nam bolj težko razumljiv. Koledar, ki ga je sestavil urednik njihovega nabožnega lista, Jožef K1 e k 1, je po vsebini in obliki zanimiv in ne zaostaja za našimi koledarji. Obsega zlasti življenjepis pokojnega častnega kanonika d r. F r. I v a n 6 c z y j a, ki se lahko imenuje oče ogrskih Slovencev. Kot slovenski rojak je ostal vedno zvest svojemu narodu in zanj deloval neumorno cel čas svojega življenja (+ 1913). Bil je zelo nadarjen človek, goreč duhovnik, ki je prenovil versko življenje, kjer je služboval, in z velikimi stroški olepšaval hiše božje; nekaj let je bil tudi profesor dogmatike v som-botelskem semenišču. Odprta so mu bila vrata tudi do višjih časti, pa ljubše mu je bilo delo za svoje ljudstvo in postal je zopet dušni pastir v tišinski duhovniji. Tu je pisal za ljudstvo, ga budil v narodnem in političnem oziru, imel je hude boje z mažarskim nasilstvom, z liberalizmom in luteran-stvom, celo spovedovanje v slovenskem jeziku so mu hoteli zabraniti. Neustrašeno je stal vedno v boju za pravice zatiranega naroda; zadnja njegova leta so bila skoraj mučeniška, zato ni čudno, da so ob njegovi prerani smrti bridko plakali njegovi rojaki, ker so izgubili skrbnega očeta. — Poleg tega obširnega življenjepisa ima koledar veliko leposlovnega in poučnega berila, zanimale bodo koga morda narodne pesmi ogrskih Slovencev. Prav bi bilo, ko bi mi imeli kak stik z našimi brati v oni polovici, zlasti z ondotno duhovščino, da ne bi bila tako osamljena v narodnem delovanju. — Koledar stane s poštnino vred le 60 vinarjev in se dobi pri g. Jožefu Klekl, Cserfoldt (Čerenšovci), Zala-komitat na Ogrskem. Izkupiček je namenjen za grobni spomenik v koledarju opisanega prezaslužnega očeta ogrskih Slovencev, dr. Fr. Ivanoczyja; zato letonšji prekmurski koledar še posebno priporočamo.	Fr. H.
6.	Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo. Spisal Jernej Hafner. Ljubljana 1914, »Katoliška bukvama«.
Imenovani molitvenik za vojake smo ocenili in priporočili v lanskem letniku (»Duhovni Pastir« 1914, str. 599). Navedemo naj še sklepne besede iz priporočila v goriškem škofijskem listu (Fol. eccles. Archid. Gori-tiensis, 1. 1914., str. 88), ki se glase; »Libellus caritate Christiana inspiratus, stylo convenienti et familiari conscriptus ob argumentum suum didacticum et asceticum circumstantiis temporis accomodatus omnem meretur laudem et commendationem. Utilitatem praebet tum militibus tum sacerdotibus cura eorum occupatis.«
7.	Alkohol in mladina, 1. zvezek zbirke protialkoholnih spisov »S v. vojske« v Mariboru; 2. izdaja, 16°, str. 16; »Sv. vojska« v Mariboru 1914; cena 6 vin., po pošti 9 vin., 100 izvodov skupaj 5 K.
8.	Žganje, 2. zvezek zbirke protialkoholnih spisov »Sv. vojske« v Mariboru; 2. natis, 16", str. 32; »Sv. vojska« v Mariboru 1914; cena 10 vinarjev, po pošti 13 vin., 100 izvodov skupaj 9 K.
Opažamo veselo dejstvo, da na Slovenskem protialkoholno gibanje, predvsem »Sv. vojska«, v svojem delovanju trajno napreduje, se poglobuje in pridobiva vedno trdnejših tal. Kot poseben napredek moramo zaznamovati to, da razvija tudi na literarnem polju živahno gibanje. To, pravim, je poseben napredek! Ideje predvsem dajejo smer vsakemu delovanju, a one mu dajejo tudi trdnost in stalnost. Vidimo, da abstinenti, oziroma zmerniki, ki za svoje ravnanje nimajo jasnih umskih načel, niso stanovitni, zavedni, še manj inicijativni. Ko mine prvo navdušenje, ko izgubi stvar mik novosti, ko pridejo večje težave, ginevajo tudi taki abstinenti brez pravega prepričanja

drug za drugim iz vrst protialkoholnih bojevnikov. Zato mora vsako anti-alkoholno gibanje med svojimi pristaši in med ljudstvom sploh v prvi vrsti širiti protialkoholno izobrazbo in neprestano vzdrževati pouk o alkoholu, o njegovi naravi, o njegovi škodljivosti, dajati vedno nove motive za vztrajnost in delo, reševati ugovore. Če kako tako društvo to stran svoje naloge prezre ali če je ne more zadostno in vedno vršiti, nima bodočnosti, četudi je morda v začetku imelo z ozirom na razširjenost velik uspeh.
Eno najlažjih in najuspešnejših sredstev za protialkoholni pouk je tisk, zlasti glasila in brošure. In kakor sem že omenil, naše slovensko protialkoholno gibanje mnogo stori, da širi protialkoholne ideje potom tiska, in sicer z uspehom. Poleg izbornega glasila »Zlata d o b a« se tudi zopet in zopet javljajo razne protialkoholne brošure, ki pri razpečavanju ne dosežejo ravno majhnega števila. Poseben korak v tem oziru pa je v zadnjem času storila »Sveta vojska« v Mariboru s tem, da je ustanovila zbirko protialkoholnih spisov, v kateri izhajajo v nedoločenih presledkih posamezni zvezki protialkoholne vsebine. Doslej sta izšla dva gori omenjena zvezka, in sicer že v drugi izdaji.
Prvi zvezek je namenjen predvsem mladini. Na poljuden, pa mikaven način slika, kako žalostne posledice ima pitje alkoholnih pijač za človeka, posebej za mladino. »Močne pijače — slabi ljudje«: alkohol mori telo; »Razvedrilo«; alkohol je nespametno in škodljivo razvedrilo, slab počitek; »Alkohol in razum«: vsled alkohola se pogosto um omrači, a gotovo otopi, tudi peša spomin; »Značaj in volja«: alkohol slabi voljo, prežene verske, narodne, kulturne ideale, zamori ljubezen, človekoljubnost. Razpravo zaključi lep zgled na mladem Franklinu, ki konkretno pokaže, kaj vse more storiti abstinenca na človeku. Poglavje »Mladi junaki« hoče seznaniti mladino s protialkoholno organizacijo, ki je ustvarjena nalašč za šolsko mladino. Tudi je pridejana prelepa molitev, ki jo morajo vsak dan moliti »mladi junaki«. Za nameček sledi lepa pesmica.
Drugi zvezek je naperjen proti žganju, ki žalibog vedno bolj in bolj usužnjuje naše ljudstvo. Začetek nam razjasnuje v dveh poglavjih, kaj je žganje in kako preteklost ima za seboj. Važna so naslednja poglavja, ki pobijajo najnavadnejše razloge, s katerimi ljudje utemeljujejo svoje pitje žganja: »Žganje nas redi« — »Piti moramo žganje radi revščine« — »Mi težko delamo, moramo piti« — »Žganje nas greje« — »Žganje je dobro za zdravje«. Nato sledi opis treh največjih »dobrot«, ki jih nudi žganje svojim pristašem; te dobrote so: omračenje duha, poživinjenje in za slabo stvar zapravljen denar. Končno beremo v izpodbudo in posnemanje dokaj lepih zgledov, kako so se ljudje v raznih deželah odločno uprli žganju v svojo srečo, do staršev pa se obrača resna beseda, naj nikdar ne dajo otrokom žganja. Za kratek čas je odmerjena lepa povest in dve pesmici.
Spisa imata namen, da se kar najbolj razširita med najširše mase; to kaže predvsem njih izredno nizka cena. Zlasti pa naj bi se razširila ta spisa med mladino! Tudi za antialkoholno gibanje je mladina dragocen zaklad, vsa naša nada. S starino ne dosežemo veliko in še to le z velikim trudom, zakaj preveč jo je preželo alkoholno prepričanje in železna navada je ne pusti iz okov. Zato naj antialkoholno gibanje velik del svojih skrbi obrača na mladino in naj pri tem tudi vse stori, da utrdi v nji globoko prepričanje, da je alkohol naš največji sovražnik. Tako bomo polagoma vzgojili novo generacijo v antialkoholnem duhu, ki bo v svojem, v prvi mladosti vsajenem prepričanju vedno ohranila stud in odpor do alkohola. Idealno bi bilo, da bi vsak član »mladih junakov« in Marijinih vrtcev imel ta spisa, ki naj bi jih tudi njih voditelj pri sestankih razložil in priporočil, da jih bodo mladi bojevniki z veseljem in pogosto brali. S tega vidika sta brošurici še posebno priporočljivi. Naročata se pri »Sveti vojski« v Mariboru ali pa v tiskarni sv. Cirila istotam.	Fr. V.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.