F. S. Finšgar: Med cvetjem cvet.
371
III. V kupeju.
„Li Magjar?" - - „„Nikakor!"" - - „Ne? . . . Čudo! Prisežem, da sin ste magnata!"
„„Ne!"" — „Nemec?" . . . „„Nikakor!"" . . . „Hrvatli?" „,,Po krvi s Hrvatom sva brata!"" .. .
In dalje je tekel pogovor,— A veste, jaz bil že zaspan sem: Peš hodil po zagrebških potih Po ulicah živih ves dan sem.
No, nekaj sem vendar govoril, Se več govoričila Vi ste, Vi zrla ste v me — jaz skoz okno Zrl v drevja obcestnega listje.
Govorila o svojem ste domu, O mladostnih blestecih ste nadah, Govorila o burnem življenju. Govorila o njega nasladah.
Govorila o mehkem obrazu, O črni ste moji obleki, S pomilovanjem o meni, O „najnesrečnejšem človeki!"
In to sva in ono kramljala, Zveneče se vmes se smejala — V spomin pri ločitvi ste šopek Duhtečih vijolic mi dala.
Pardon, milostljiva! — Vaš šopek Pozneje drugod sem porabil; Obraz Vaš mamljivi magjarski Pa srečno sem zopet pozabil! . . .
Fr. Ks. Meško.
Med cvetjem cvet
Na okno se zazrlo je oko,                 Vzdrhtelo je tedaj srce,
Na okno in njegovo cvetje,                 Ko zrl sem ta detinska lica.
Ki tam brezskrbno in gorko               In sklepi v duši dozore,
Za zimo našlo je zavetje.                    Da to najlepša je cvetica.
Tedaj med cvete jasnih lic                  Iz srca pa privrel je vzdih,
Ljubko priklije krasna roža.               Za cvet molitve vzdihljaj svete:
Pred njo izginja kras sestric,              „Varuj nebo" ga časov zlih,
Ki ona jih goji in boža.                      Varuj skrbno to angel-dete!"
F. S. Finšgar.
24-