Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 6. junija 2016 Naslednja številka izide/ Next issue: oktober/ October 2016 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gašperšič – angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 10,00 EUR Cena tematske številke/ Theme issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih znanstvenih periodičnih publikacij/ Slovenian Research Agency by national budget allocations under the call for proposals to co-financing domestic scientific periodicals ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Bibliography of the History of Art, Medline; ERIH – European Reference Index for the Humanities Na naslovni strani/ Front cover: Lažna tabela prednikov za Leopolda Livija Schwab pl. Lichtenberga iz leta 1769 / Falsified ancestor table for Leopold Livius Schwab v. Lichtenberg from 1769 (SI ARS AS 1075, št./Nr. 149). Na zadnji strani/ Back cover: Naslovnica tiskane Spindlerjeve pogrebne pridige za Herbardom Auerspergom iz leta 1575 / Front cover of the printed version of Christoph Spindler’s funeral sermon for Herbard v. Auersperg from 1575 Razprave Martin Bele: Friderik V. Ptujski ........................................................135 Maja Toš: Kako so vurberški Stubenbergi zaznamovali svoj življenjski prostor ..................................................147 Janez Weiss: Zgodbe z meje imperija. Grad Vinica in Semeniči, začetki in prvi posestniki v luči novih arhivskih virov .........................165 Andraž Kovač: Smrt, odrešenje in iskanje smisla: pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja za Herbardom Auerspergom in plemiški etos v času konfesionalizacije .....................185 Andraž Žvab: Baročna alkimija na Kranjskem ...................................199 Lidija Slana: Lastniki dvorca Jablje skozi čas in portreti nekaterih lastnikov iz 18. in 19. stoletja .......................225 Andrejka Ščukovt: Življenje vasi na meji v luči naselbinskega in stavbnega razvoja Robidišča ....................................247 Nataša Cigoj Krstulović: Zgodovina, spomin, dediščina: ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne (Aleš Gabrič) ..............................271 Milan Bračika: Žumberak. Zemljepisni položaj in zgodovinska vloga Žumberka v Vojni krajini ter ljudska kultura Žumberčanov (Ignacij Voje) ...........273 Cvetoči klas pelina: slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 (ur. Lenart Rihar) Kocmur Marjan: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja (ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek in Primož Lampič) (Rozina Švent) ..............................................275 Zbornik soboškega muzeja 22–23 (ur. Franc Kuzmič) (Klaudija Sedar) ............................277 Ocene in poro~ila Gradivo Branko Rebozov: Spomini in misli (Rozina Švent) .............................................................259 In memoriam Andrej Vovko (1947–2015) (Peter Vodopivec) ...............267 Miha Šimac in Katarina Keber: »Patriae ac humanitati«: zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte (Robert Devetak) .......................279 120 let, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec: 1896–2016 (ur. Franc Verovnik) (Katarina Keber) ......281 Miha Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje. 1. del: Od Barbov do Zetschkerjev (Dragica Čeč) ...............................................................283 135 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.411/.432)"12" Prejeto: 6. 4. 2016 Martin Bele univ. dipl. zgodovinar, podiplomski študent, asistent, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: martin.bele@gmail.com Friderik V. Ptujski IZVLEČEK Današnja slovenska Štajerska je bila v 13. stoletju razdeljena med več zemljiških posestnikov, med katerimi je imel največjo moč štajerski vojvoda. Drugi večji posestnici sta bili predvsem krška škofija in salzburška nadškofija, katere ministeriali so bili tudi gospodje Ptujski. Leta 1246 je umrl zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je do tedaj vladala vojvodinama Štajerski in Avstriji. 23 let po njegovi smrti je umrl tudi zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov. Konec obeh dinastij je sprožil dolg boj za njuno dediščino in tekmecem so se pridruževali raz- lični lokalni plemiči. Friderik V. Ptujski je bil eden tistih, ki jim je v času teh bojev uspelo odlično izrabiti ta položaj. Okoriščal se je s pomočjo aktualnega štajerskega vojvode, ki pa si ga ni pomišljal zapustiti, če si je več prednosti obetal pri naslednjem. Svojim potomcem je tako zagotovil visok položaj na ravni celotne Štajerske. KLJUČNE BESEDE Friderik V. Ptujski, slovenska Štajerska, vojvodina Štajerska, 13. stoletje, Bela IV., Otokar II. Přemysl, Rudolf I. Habsburški, bitka pri Dürnkrutu ABSTRACT FREDERICK V OF PTUJ In the 13th century, present-day Slovenian Styria was divided among several landowners, with the most promi- nent being the Duke of Styria. Other major landowners were the Diocese of Gurk and the Archdiocese of Salzburg, with the Lords of Ptuj as its ministeriales. The last male member of the Babenberg line, which had until then ruled the duchies of Styria and Austria, died in 1246. Twenty-three years after his death followed the death of the last Carin- thian duke from the House of Spanheim. The end of the two dynasties triggered a long struggle over their inheritance in which a number of local noblemen took part as well. Frederick V of Ptuj was one of those who used these contentions to their best possible advantage. He received many favours from the current Styrian duke, but did not hesitate to turn his back on him if he expected to benefit more from his successor. In this way, he also managed to bring his descendants in high provincial positions. KEY WORDS Frederick V of Ptuj, Slovenian Styria, Duchy of Styria, 13th century, Bela IV, Ottokar II of Bohemia, Rudolf I of Habsburg, Battle of Dürnkrut 136 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 Iz Vzhodnofrankovske države je po izumrtju vzhodnofrankovskih Karolingov (leta 911) izšlo t. i. nemško kraljestvo (regnum Teutonicum). Nemški kralj Oton I. je sredi 10. stoletja svojo oblast razširil še nad Italsko kraljestvo, nato pa se je leta 962 v Rimu dal kronati za cesarja. Cesarstvo na zahodu (Sacrum im- perium Romanum) je bilo tako obnovljeno. Vanj je velika večina današnjega slovenskega ozemlja nato spadala skoraj devet stoletij. Kmalu po porazu Ma- džarov pri Augsburgu leta 955 je na vzhodni meji cesarstva nastala vrsta (mejnih) grofij, ki naj bi državo varovale pred slovansko in ogrsko nevarnostjo.1 V zadnjih desetletjih 10. in predvsem v 11. sto- letju so na današnjem slovenskem ozemlju nastaja- la zemljiška gospostva – temeljne enote fevdalnega družbenega in gospodarskega sistema v naslednjih stoletjih. Mreža zemljiških gospostev je nastajala s podeljevanjem kraljeve zemlje oziroma vse tiste ze- mlje, ki v tistem trenutku še ni imela lastnika in je z njo razpolagal vladar. Med prvimi prejemniki velikih posesti so bile škofije. Tako je salzburška nadškofija že leta 860 na območju, poseljenem s predniki Slo- vencev, prišla do nekaterih dvorov (na današnjem Štajerskem in Koroškem). V približno istem času (ali malo kasneje) si je očitno pridobila tudi posest v Podravju (s Ptujem), pred sredo 11. stoletja pa Rajhenburg v Posavju.2 Ptuj je bil že v karolinškem obdobju pomembno upravno središče. Imel je tudi izjemno pomemben prometni položaj, saj je tam v 9. stoletju najbrž stal most čez Dravo, iz kraljevih rok predan v upravo Salzburgu. Domnevamo lahko, da je šlo za rimski most, ki je ostal v rabi vse do poznega srednjega veka, ko je Drava spremenila strugo. Ptuj je bil najpomembnejši kraj v okviru salzburške posesti na Dravi in Savi na prostoru današnje Slovenije ter najpomembnejši kraj v celotnem slovenskem prosto- ru v prvem tisočletju.3 Začetek zgodovine gospodov Ptujskih spada v čas po sklenitvi miru med Ogrsko in salzburškim nadškofom (1131).4 Naloga te rodbine, ki je bila ena najpomembnejših ministerialnih rodbin salzburških nadškofov, je bila poleg uprave salzburške posesti obramba meje pred pogosto sovražno Ogrsko. Go- spoda Friderika I. Ptujskega (ime Friderik se v rod- bini pojavi v prav vsaki generaciji) srečamo kmalu po letu 1130. Ptujski med salzburškimi ministeriali že na začetku zasedajo eno vodilnih mest, kar nakazu- je na to, da so že pred tem imeli pomembno vlogo, tako da se dinastija takrat ni formirala popolnoma na 1 Kosi, Quae terram nostram, str. 64–66, 90; Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 61, 68; Štih in Simoniti, Na stičišču sve- tov, str. 89–90; Rexroth, Deutsche Geschichte, str. 20–23. 2 Gradivo II, št. 172; Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 78–79; Brunner, Herzogtümer und Marken, str. 77–79; Štih, Salzburg, str. 178–186; Kos, Vitez in grad, str. 360. 3 Gradivo II, št. 473; Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 42, 44, 50; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 537. 4 Gradivo IV, št. 105, 109; Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 42, 44, 51; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 537. novo. Friderik je bil, kakor se zdi, iz Bavarske, ki je bila v tistem času že gosto naseljena, in je v spremstvu salzburškega nadškofa Konrada I. dosegel najprej območje Koroške. Tam je verjetno opravljal službo salzburškega gradiščana na gradu Stein v Labotski dolini, zatem pa prišel na Ptuj.5 Verjetno si je Friderik nov položaj prislužil z iz- rednimi organizacijskimi in vojaškimi sposobnostmi v bojih z Ogri, še preden je njegov gospod z njimi sklenil mir. Kot takemu mu je bila nato očitno zaupa- na obramba Ptuja – najpomembnejšega salzburškega kraja v širši regiji. Zaupanje salzburških nadškofov v vojaške sposobnosti Ptujskih so potomci gospoda Friderika I. vsekakor upravičili in ga večkrat celo pre- segli. Ptujski so v naslednjih desetletjih Ptuj uspešno branili pred ogrskimi napadi, vendar so se začeli ob- našati vedno bolj svojeglavo in prav nič kot poslušni salzburški ministeriali. Preden se posvetimo samemu Frideriku V., omenimo nekaj njegovih prednikov in drugih sorodnikov, ki so se vedno bolj izvijali izpod oblasti salzburških nadškofov in se približevali šta- jerskim vojvodam. Frideriku V. je proces vstopanja v štajersko deželno zvezo v svojem času uspelo dokon- čati, pri tem pa se je opiral na to, kar so dosegli že njegovi predniki. Friderika II. (sina Friderika I.) v virih prvič za- sledimo šele leta 1153. Položaj na meji z ogrskim kraljestvom je bil tedaj zelo drugačen kot v začetku stoletja. Dežela na nemški strani meje je bila namreč, kot poroča kronist, posejana z vasmi in gradovi, po drugi strani je Friderik II. očitno pustošil po ogrski zemlji. Tako je ogrski kralj Geza II. leta 1161 celo prosil salzburškega nadškofa, naj Friderika in vsakega, ki bi vznemirjal njegovo zemljo, ostro kaznuje. Po letu 1130 se je na današnjem slovenskem Štajerskem meja proti Ogrski ustalila na liniji približno od Radgone do Ptuja in je do konca stoletja ostala nespremenjena.6 Leta 1180 se je v virih prvič pojavil Friderik III. (še kot deček), sicer ded Friderika V.7 Prav ta mož je bil nekoliko pozneje najbolj zaslužen za to, da se je meja med cesarstvom in Ogrsko pomaknila na- prej proti vzhodu. Uspelo se mu je povzpeti med najaktivnejše plemiče z območja današnje slovenske Štajerske nasploh. Proti koncu leta 1192 je v Bre- žah zaman skušal ujeti kralja Riharda Levjesrčnega, ki je malo pred tem doživel brodolom pri Ogleju in zatem poskušal zbežati na sever. Riharda v Brežah res ni ujel, vendar le ni šlo za popoln neuspeh, saj je v tej akciji zajel več njegovih spremljevalcev.8 Po- 5 MDC III, št. 525, 543, 590, 608; SUB II, št. 154, 175; Štih, Salzburg, str. 187; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 74–75; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 16. 6 UBSt I, št. 466; Gradivo IV, št. 439; MDC III, 1030, 1031; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 17. 7 Kos, Vitez in grad, str. 304–305; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 79 (genealoška tabela gospodov Ptujskih). 8 Gradivo IV, št. 817–818; Thorau, Die Kreuzzüge, str. 96–97; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 18. 137 2016 MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 leg tega si je Friderik ugled in moč pridobil v bojih proti Ogrom, ki jim je ob koncu stoletja iztrgal or- moški okoliš severno od Drave in vzhodno od Ptu- ja.9 Meja se je torej premaknila do prostora Središča ob Dravi. Sled o teh vojaških uspehih se je ohra- nila v poznejši listini Friderika IV. (1222), s katero je potrdil daritev svojega očeta, ki je bil nemškemu viteškemu redu podelil svojo lastnino pri Veliki Ne- delji s polovico desetine. To se je zgodilo v času, ko je tamkajšnjo pusto in neobljudeno zemljo iztrgal Ogrom in jo najprej spravil pod svojo oblast. Sre- dišče osvojenega ozemlja, ki ga Friderik ni poklonil križnikom, ampak ga je obdržal kot salzburški fevd, je postal Ormož.10 V začetku 13. stoletja se je Friderik III. vpletel še v spor za vladarski prestol, za katerega sta se po smrti cesarja Henrika VI. (1197) najprej borila Oton Welf in Filip Švabski, po smrti slednjega leta 1208 pa še Friderik Staufovski, bodoči cesar Friderik II. Friderik Ptujski se je ravnal glede na trenutno po- litično situacijo in se je v različnih trenutkih morda zadrževal pri vseh treh (ali vsaj dveh).11 Zanje je bil pač dragocen kot vojaški zaveznik, najbrž precej po- znan zaradi svojega zasledovanja angleškega kralja in trganja zemlje Ogrom. Poleg vsega se je Friderik III. leta 1217 udeležil še križarskega pohoda vojvode Leopolda VI. v Egipt. Ta križarska epizoda je bila za Friderikov prestiž gotovo ključna glede na v virih izpričan ugleden položaj, ki ga je (kot »bogat nemški plemič«) med drugim užival kot diplomatski posre- dnik med nemškimi in ogrskimi križarji. Aprila 1218 je viteškemu redu ivanovcev (hospitalcev) v Jeruzale- mu podelil hišo v Brežah.12 9 SUB II, št. 567; MDC I, št. 313; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 540–541. 10 Gradivo IV, št. 817; UBSt II, št. 203; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 541; Kos, Vitez in grad, str. 335–336, 374. 11 Friderik je pričal v dveh listinah kralja Filipa (avgusta 1207 v Würzburgu in oktobra 1207 v Erfurtu). V tretji je bil ome- njen kot porok svojemu nadškofu. V sklopu dogodkov boja za oblast v cesarstvu med Staufovcem Friderikom in Welfom Otonom najdemo različne plemiče, med drugim štajerskega vojvodo Leopolda, koroškega vojvodo Bernarda, pa tudi Fri- derika III. Ptujskega, Gotfrida II. Grabštajnskega in Rajn- berta II. Cmureškega. Vsi ti so maja 1212 v Nürnbergu priča- li v Otonovi listini, s katero je samostan v St. Florjanu sprejel v svoje varstvo. V zelo kratkem času pa so se omenjeni plemi- či obrnili proti njemu in stopili na stran Staufovca Friderika. Februarja 1213 je Friderik v Regensburgu izdal listino za isti samostan. Priče so bili vojvodi Leopold in Bernard, Gotfrid II. Grabštajnski, Rajnbert II. Cmureški in Friderik III. Ptuj- ski. Šlo je torej za iste osebe, ki so manj kot leto pred tem pričale v Otonovi listini in so se zdaj pridružile njegovemu nasprotniku. Franc Kos v Gradivu listine iz Regensburga ne obravnava podrobneje. Nasprotno se ji August Jaksch posveti nekoliko bolj in navede: »Zeugenreihe wörtlich aus n. 1670 abgeschrieben.« To meče dvom na verodostojnost celotnega seznama prič omenjene listine in vzbuja sum, da je bil seznam listini le pripisan (imena sicer niso enako črkovana), saj gre pri obeh listinah očitno za isti samostan. Vprašanje ostaja od- prto. MDC IV/1, št. 1606, 1670, 1679; SUB III, št. 608, 625; Gradivo V, št. 116, 194, 204. 12 MDC III, št. 1776; Gradivo V, št. 286; Kosi, Cruciferi – Cru- Kralj Friderik Staufovec, zmagovalec omenjene- ga boja za vladarski prestol, je 1. septembra 1214 v Aachnu izdal listino, ki jo je naslovil na duhovščino in ministeriale krške škofije. Kot je v njej poudaril, so jih on in njegovi predniki vedno častili in ljubi- li. Da bo med njimi in omenjeno škofijo nekakšna stalna zveza, jih je zdaj prosil, da bi za svojega no- vega škofa izvolili njegovega »ljubega prošta«, brata Friderika s Ptuja. Človek, za katerega je prosil, je bil Henrik, brat Friderika III. Ptujskega.13 Henrik Ptuj- ski (prošt pri Gospe Sveti), rojen okrog leta 1160, je bil leta 1202 omenjen kot župnik na Petersbergu v Brežah. Po kraljevi prošnji je dejansko postal krški škof (1214–1217). Leta 1215 se je udeležil četrtega lateranskega koncila v Rimu. Da je lahko pokril svoje potne stroške v Italijo, je moral med drugim zastaviti osem kmetij, pozneje pa si je denar očitno izposojal tudi v Bologni. Leto zatem se je udeležil salzburške- ga provincialnega koncila. Junija 1217 ga še najdemo ob njegovem nadškofu Eberhardu, v čigar listini je pričal v Brežah, a je že septembra istega leta umrl.14 V drugi polovici tridesetih let 13. stoletja, ko je Friderik Staufovec (ki je medtem postal cesar) av- strijsko-štajerskemu vojvodi Frideriku Babenberške- mu začasno zaplenil posesti, sta sinova Friderika III. Ptujskega Friderik IV. in Hartnid I. izkoristila trenu- tne razmere, zapustila avstrijsko-štajerskega vojvodo ter se pridružila njegovemu nasprotniku cesarju. Leta 1239 se je Hartnid celo pojavil pri cesarju v Pavii, kjer je ta posebej zanj izdal listino v zvezi z njegovo hčerjo Adelajdo.15 Še zadnji večji in do danes ohra- njeni dokaz naklonjenosti cesarja do gospodov Ptuj- skih je njegovo fevdno pismo »v zvezi z Bistrico«, ki ga je leta 1244 prav tako izstavil za Hartnida.16 Ni si- cer povsem jasno, za katero Bistrico v obravnavanem primeru gre, čeprav lahko glede na ostale okoliščine zaključimo, da je govora o današnji Slovenski Bistri- ci.17 Ko si je avstrijsko-štajerski vojvoda ob koncu cesignati, str. 324; Kosi, Križarske vojne, str. 83; Kos, Blesk zlate krone, str. 115. 13 MDC I, št. 451; Gradivo V, št. 227; BUB I, št. 180, 185; BUB II, št. 267; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 79. 14 MDC I, št. 389, 452, 453, 457, 467–469, 473, 489; Oberstei- ner, Bischöfe von Gurk, str. 80–83, 85; Jaksch, Geschichte Kärn- tens 1, str. 345. 15 Gradivo V, št. 707. 16 UBSt Erg., št. 55: Item eyn lateinischen lehenpryff umb Veyst- rycz aim von Petaw mit namen Hartnuden von Petaw von Fry- drichen Remischen chaysser zu Jerusalem und Sicilien kunigen etc. geben. Des datum stet anno MCCXLIIII. 17 Glede na ohranjene podatke je cesar Hartnidu deželnoknežjo Bistrico v fevd podelil kljub dejstvu, da je bil v tistem tre- nutku (1244) s štajerskim deželnim knezom Friderikom II. Prepirljivcem v dobrih odnosih. Čas Friderikovega državnega preklica je bil v tistem trenutku že mimo, prav tako je bil avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik še živ, torej cesar Štajer- ske še ni obravnaval kot cesarstvu zapadlega državnega fev- da. Friderik V. Ptujski je pozneje (1279) in v sklopu nekega drugega dogovora Rudolfu Habsburškemu za 600 srebrnih mark prepustil svoje posesti v Bistrici, ki jih je do tedaj imel v zastavi, in se s tem odpovedal pravicam, ki mu jih je glede te zastave dajalo kraljevo pismo. Čeprav v listini o tem kra- 138 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 tridesetih let spet priboril babenberške dežele, sta Hartnid in Friderik svojim zvezam s cesarjem nav- kljub dosegla soglasje tudi z njim ter se spet pojavila kot njegovi priči.18 Zadnje veliko dejanje Hartnida I. je bilo poveza- no s smrtjo avstrijsko-štajerskega vojvode Friderika II. (1246), zadnjega moškega člana rodbine Baben- beržanov. Posledično se je razvnel dolg boj za nje- govo dediščino, ki je s prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več, pridruževali pa so se jim lokalni plemiči. Eden najpomembnej- ših tekmecev za vojvodini Avstrijo in Štajersko je bil ogrski kralj Bela IV., ki je skušal več štajerskih ple- mičev podkupiti, da bi vstopili v njegov tabor. Med podkupljenimi je bil tudi mladi Friderik V. Ptujski.19 Medtem je njegov oče Hartnid deloval drugače. Že leta 1186 je tedanji štajerski vojvoda Otokar IV. Šta- jercem izdal listino svoboščin, imenovano Georgen- berški privilegij, ki ga je cesar Friderik II. leta 1237 potrdil in še razširil. Skupina Štajercev je leta 1249 izdelala ponaredek še ene cesarjeve potrditve privi- legija z dodatkom, ki je določal, da imajo Štajerci v primeru smrti starega vojvode brez moškega potom- ca sami pravico odločati o tem, kdo bo novi vojvo- da.20 Omenjena potrditev je bila brez dvoma voda na mlin ogrskemu kralju, ki bi tako lahko s privoljenjem štajerskih deželanov postal njihov vojvoda. Hartnid Ptujski se je omenjal med pričami potrditvene listine. S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da je bil med tistimi, ki so bili vpleteni v ponarejanje. Hart- nidov sin Friderik V. je kmalu po miru v Budimu (1254), kjer so si Ogri Štajersko dejansko pridobili, med njimi užival velik ugled. Že januarja 1255 je imel funkcijo štajerskega deželnega maršala.21 Friderik V. Ptujski, potomec velikih ogrskih sovražnikov, je celo dosegel, da mu je kralj Bela leta 1255 v fevd podelil gradove Borl, Treun in Središče ob Dravi.22 Vse to se je torej zgodilo kljub dejstvu, da so Ptujski v stole- ljevem pismu ni nič natančneje povedanega, bi bilo možno, da je šlo pri njem za fevdno pismo iz leta 1244, kljub temu da je njegov izdajatelj takrat nosil naslov cesarja. Prav tako bi bilo možno, da je šlo za neko do danes izgubljeno Belo- vo, Otokarjevo ali Rudolfovo pismo, ki je prav tako urejalo pravice Ptujskih v Bistrici. Weiss (CD-rom), str. 64: Sexcen- tas autem marcas argenti cum sexcentis marcis argenti, in quibus tenebamur eidem legitime, conpensauit, bona nostra in Voystritz, que a nobis tenuit obligata, a nexu pignoris liberata nobis renun- ciando et eadem libera demittendo, litteris regiis quas super ipsa obligacione confectas idem Fr(idericus) habuit, nostris manibus libere resignatis. Blaznik, Topografija 2, str. 309, geslo: Sloven- ska Bistrica (mesto z gradom in reko Bistrico ter cerkvijo sv. Jerneja); Kosi, Marginalije, str. 208–209; Kos, Vitez in grad, str. 373–374. 18 UBSt II, št. 375–376. 19 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2044–2123, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 28. 20 UBSt III, št. 50; Gradivo VI, št. 84; Spreitzhofer, Georgenber- ger Handfeste, str. 77–79, 90–91. 21 Gradivo VI, št. 259, 260. 22 UBSt III, št. 189. tju pred tem dogajanjem Ogrom prizadejali mnogo gorja. Zadnje še najbolj govori v prid domnevi, da so imeli prav oni eno izmed glavnih (če ne celo vo- dilnih) vlog med ponarejevalci, saj njihovi uspehi in visok status v času ogrske nadoblasti na Štajerskem sicer nikakor ne bi bili mogoči. Friderik V. je bil brez dvoma najdejavnejši ple- mič današnje slovenske Štajerske v vsej drugi polo- vici 13. stoletja. Njegov oče Hartnid je salzburške- mu nadškofu sicer še leta 1246 obljubil, da bo enega izmed sinov poročil s salzburško ministerialko, tega pa Frideriku kasneje ni bilo treba storiti.23 Je pa ob- držal salzburški Vurberk (ki ga je prav tako dobil leta 1246) in celo začel uporabljati njegov grb – črnega zmaja na rumeni podlagi. V naslednjih desetletjih je bil globoko vpleten v številne zadeve štajerske vojvo- dine, medtem ko se v spremstvu salzburškega nad- škofa dolgo sploh ni pojavljal. Njegov brat, Hartnid II., je najverjetneje ravnal podobno.24 V rokah gospodov Ptujskih je bilo v 13. stoletju vsaj 14 gradov.25 Friderik V. je v času ogrske vlade na Štajerskem leta 1255 opravljal funkcijo deželne- ga maršala in se že konec leta pred tem obnašal kot nekakšen štajerski deželni funkcionar, ko je skupaj z gospodom Gotfridom II. Mariborskim in še ne- katerimi drugimi plemiči šibkejšega Vernerja Hom- poškega prisilil, da je plačal odškodnino vetrinjskim 23 Gradivo VI, št. 18. 24 Zehetmayer, Zu den steirischen Landtaidingen, str. 112. 25 Bele, Današnja slovenska Štajerska, str. 45–77. Vurberški grb: črni zmaj z zavitim repom na zlatem polju. Ta grb je prvi uporabil Hartnid I. leta 1246 (Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 15). 139 2016 MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 menihom.26 Sam se je v času svojega življenja udele- žil kar dvanajstih štajerskih deželnih zborov, s čimer je močno prednjačil pred vsemi ostalimi udeleženci, ki jih je bilo z območja današnje slovenske Štajerske 43 (gl. seznam v prilogi).27 Ogrska oblast na Štajerskem se ni obdržala. Na- mesto ogrskega kralja Bele je tam kot glavar sicer vladal slavonski ban Štefan, ki pa je bil precej ne- priljubljen. V času opravljanja funkcije deželnega glavarja se je namreč zavzemal predvsem za pravice samostanov in drugih cerkvenih ustanov. Številni de- želnoknežji ministeriali so bili zdaj prisiljeni vračati posesti ali plačevati odškodnino, tako da je med nji- mi nejevolja proti ogrski nadoblasti marsikje vse bolj rasla.28 Sklepali bi lahko, da so isti ministeriali, ki so se zdaj pritoževali, v času ogrskega prevzema oblasti na Štajerskem pričakovali popustljivega gospodarja. Samo ugibamo lahko, kaj vse je ogrska stran štajer- skim deželanom pred budimskim mirom obljubljala. Zdaj ko se to očitno ni izpolnilo, so se Štajerci začeli vedno bolj deliti na podpornike Ogrov in privržence češkega kralja Otokarja Přemysla, ki si je v preteklih spopadih za babenberško dediščino priboril vojvodi- no Avstrijo. Ogrska stran se je kljub vsem svojim uslugam nazadnje zamerila tudi Ptujskim, ki so, ko se je na prelomu med letoma 1257 in 1258 začel protiogrski upor, potegnili z uporniki. Ban Štefan je bil najprej pregnan iz Dravske doline, nato pa je moral pred Friderikom V. Ptujskim, svojim nekdanjim zave- znikom in prejemnikom številnih milosti, pobegniti še iz Maribora. Kralj Bela je bil zaradi tega poraza besen, nič manj pa dogajanje ni razkačilo njegovega sina in sovladarja Štefana V. Ta se je s svojo vojsko odpravil nazaj na Štajersko in se (očitno predvsem Ptujskim) skušal maščevati za prejšnji poraz, ki ga je imel za veliko sramoto.29 Položaj se je spremenil, ko je na prizorišče prispel salzburški nadškof Ulrik Se- kovski in se s Štefanom dogovoril za zastavo Ptuja.30 Ko se je nadškof odpravil nazaj proti Salzburgu, je bil med plemiči, ki so ga spremljali, tudi Friderikov brat Hartnid II. Ptujski. Morda mu je milost pri Ogrih izprosil prav nadškof Ulrik.31 Štajersko plemstvo se je, kot kaže, v povezavi s češkim kraljem pozno jeseni 1259 ponovno upr- lo Ogrom.32 V ogrskih rokah je zdaj poleg nekate- 26 Gradivo VI, št. 252, 259, 260. 27 Bele, Današnja slovenska Štajerska, str. 45–77. 28 Dopsch, Länder und Reich, str. 453; Pferschy, König Ottokar, str. 10–11. 29 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 5655–5854, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 75–77, 1418 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Pferschy, Beurteilung, str. 372–373. 30 Štih, Salzburg, str. 188; Pirchegger, Herren von Pettau, str. 13–17. 31 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 5939–5940, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 79, 1418 (Übersicht über den In- halt der Reimchronik); Kos, Blesk zlate krone, str. 208; Pirch- egger, Steiermark 1, str. 229. 32 MDC IV/1, št. 2705; Obersteiner, Bischöfe von Gurk, str. 100; rih gradov ostal le še Ptuj (kjer se je tedaj očitno še zmerom zadrževala žena kralja Štefana V.), a še to le za kratek čas.33 Nato so se med štajersko stranjo in češkim kraljem Otokarjem Přemyslom začela pogajanja. Štajerci, ki za deželnega kneza (oziro- ma njegovega glavarja) vsekakor niso hoteli še ene- ga samovoljnega tirana, so v Avstrijo, ki je tedaj že bila pod oblastjo češkega kralja, poslali nekaj svojih predstavnikov (očitno z namenom pogajanj oziroma usklajevanja načrtov). Imena domnevnih štajerskih odposlancev so nam znana iz listine, ki jo je kralj Otokar II. Přemysl marca 1260 izstavil na Dunaju in v kateri se je že imenoval štajerski vojvoda. To so bili: Vulfing Stubenberški, Rudolf in Liutold Stadeška, Ulrik Liechtensteinski, Hartnid iz Orta, Friderik V. Ptujski, Herand Wildonski, Hartnid Rabensteinski in Gotfrid II. Mariborski.34 Ogrske oblasti na Štajerskem je bilo poleti 1260 konec in decembra istega leta je v Gradec končno prišel novi vojvoda in češki kralj Otokar Přemysl, ki je ogrsko stran pred tem odločilno premagal v bitki pri Groissenbrunnu. Med množico plemičev, ki so prišli k njemu v štajersko prestolnico iskat milosti, je bil tudi Friderik V. Ptujski. Očitno pri češkem kralju ni naletel na gluha ušesa in je kmalu zatem v Gradcu kupil hišo.35 V šestdesetih letih Friderika V. srečujemo tako pri kralju Otokarju II. Přemyslu kakor tudi pri njegovih štajerskih glavarjih.36 Res v času češke vlade na Štajerskem ni opravljal nobene deželne funkcije, a je bil pri čeških oblasteh kljub temu v velikih časteh. V poročilu o svojih aktivnostih iz leta 1261 je takratni štajerski deželni glavar Vok Rožmberški kralju Otokarju Přemyslu med drugim priporočal, naj gospodom Rudolfu II. Stadeškemu, Frideriku V. Ptujskemu in Gotfridu II. Mariborske- mu pošlje posebno pismo. V tem pismu naj se jim skrbno zahvali za njihove različne nasvete, pomoč in naklonjenost, ki so jo izkazali Voku, ter si na ta način pridobi njihovo naklonjenost in stanovitnost tudi za naprej. Iz danes ohranjenih virov nam ni znano, ali je Otokar Přemysl tako pismo tudi napisal,37 a vsekakor se je Ptujskemu oddolžil. Leta 1263 je njegovo hišo v Dunajskem Novem mestu oprostil dajatev,38 istega leta pa je bil Friderik tudi pri njem na Češkem, kjer je kot član kraljevega spremstva pričal v dveh njegovih listinah.39 Obe listini je kralj izdal v majhnem kraju Plasy, približno 20 km severno od Plzna, namenjeni Pirchegger, Steiermark 1, str. 230; Jaksch, Geschichte Kärntens 2, str. 33–34; Dopsch, Länder und Reich, str. 453. 33 Annales Otakariani ad a. 1260, MGH SS 9, str. 182. 34 UBSt III, št. 286; Pferschy, Ungarn und Steiermark, str. 82; Pirchegger, Steiermark 1, str. 230. 35 UBSt IV, št. 8, 13, 58; Zehetmayer, Zu den steirischen Land- taidingen, str. 103. 36 UBSt IV, št. 42, 43, 86, 94, 162, 163, 166, 179, 352, 390, 395– 397. 37 UBSt IV, št. 43; Hoensch, Der goldene König, str. 119. 38 UBSt IV, št. 123. 39 CDRB V, št. 386, 387. 140 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 pa sta bili tamkajšnjemu cistercijanskemu samostanu. Friderik, ki je bil takrat očitno edini Štajerec v kra- ljevem spremstvu, je med navzočimi imel dovolj velik ugled, da je bil med 18 pričami na devetem mestu. Friderik V. Ptujski je Otokarju najverjetneje ostal blizu tudi v naslednjih letih. Slednjič je svoj dober odnos s kraljem očitno precenil in se nanj obrnil kot ovaduh, verjetno pričakujoč nagrado. Odnosi med Otokarjem in nekaterimi njegovimi štajerskimi mi- nisteriali so sredi šestdesetih let namreč postajali na- peti. Otokar se je večkrat skliceval na deželnoknežjo pravico do gradnje gradov in hkrati štajerskim deže- lanom omejeval samovoljno gradnjo le-teh. Že leta 1261 je Vok Rožmberški kralju poročal, da se po be- sedah »Ptujskega in Stadeškega« pesnik Ulrik Liech- tensteinski in Herand II. Wildonski pritožujeta nad njim. Bila sta očitno prepričana, da jima Otokar krati pravice do njunih gradov.40 Po vrnitvi s križarskega pohoda v Prusijo pozimi 1267/1268 se je Otokar do- končno odločil napraviti konec nevšečnostim v zvezi z domnevno nedovoljeno gradnjo gradov. V svoj ta- bor pred Vroclav je zato poklical Ulrika Liechten- steinskega, Heranda II. Wildonskega, grofa Bern- harda Pfannberškega (in najverjetneje njegovega brata Henrika) ter Vulfinga Stubenberškega. Zdi se, da je bil prepričan, da proti njemu kujejo zaroto, zato jih je dal (kot kaže, skupaj z njihovim denunciantom Friderikom Ptujskim) zapreti. V ječi so ostali pribli- žno pol leta, medtem jim je kralj odvzel in porušil več gradov.41 Friderik V. Ptujski je bil dovolj preračunljiv, da se po smrti koroškega vojvode Ulrika (1269) ni brez- glavo vključil v boj med njegovim bratom Filipom Spanheimskim in kraljem Otokarjem, ki sta se spo- padla za njegovo dediščino. V tem boju je češki kralj zmagal in posledično postal koroški vojvoda. Smrt Sigfrida Marenberškega na prelomu med letoma 1271 in 1272 smemo verjetno postaviti prav v kon- tekst Otokarjevega utrjevanja svoje oblasti na Koro- škem. Domnevati smemo, da je češki kralj sumil, da ima Sigfrid skrivne zveze s Čehom nenaklonjenimi koroškimi plemiči.42 Sigfrida je zato dal na hitro usmrtiti. Friderika Ptujskega zasledimo pri češkem kralju septembra 1272, le nekaj mesecev po smrti Sig frida Marenberškega, ki ga je Ptujski moral oseb- no poznati. Do leta 1274 je bil, vsaj na videz, še vedno v Otokarjevem taboru, čeprav je morda že razmišljal o tem, da se tudi češki kralj ni izkazal za ravno blage- ga štajerskega vojvodo in bi se mu (pač ob pravi prilo- žnosti) splačalo upreti ter poiskati nekoga tretjega.43 1. oktobra 1273 so volilni knezi oziroma njihovi 40 UBSt IV, št. 43; Dopsch, Länder und Reich, str. 457. 41 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 9778–10007, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 129–132; Pirchegger, Steiermark 1, str. 237; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 20. 42 Pferschy, Beurteilung, str. 376–377; Bele, Rodbina Trušenj- skih, str. 24. 43 UBSt IV, št. 463. predstavniki slovesno izvolili grofa Rudolfa Habs- burškega za novega vladarja v Svetem rimskem ce- sarstvu, in to kljub silnemu nasprotovanju Otokarja Přemysla. Novice o Rudolfovem nastopu vlade so med (avstrijskimi in štajerskimi) plemiči očitno takoj povzročile odobravanje in upanje na prihodnost brez češkega kralja. Prek salzburškega nadškofa Friderika II. so se že jeseni 1274 začeli povezovati z Rudol- fom.44 Februarja 1275 je nadškof Friderik tako kralju Rudolfu sporočal, da kralj Otokar Přemysl (oziroma njegov novi štajerski glavar Milota z Dedic) strašno besni po salzburških posestvih. Tudi Habsburžanovi zavezniki na Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem naj bi po nadškofovih besedah klavrno propadali, zato je nadškof Rudolfa pozival, naj čim prej voja- ško pomaga.45 Kdaj je Friderik V. Ptujski prestopil k Rudolfu, je težko reči. Morda se je to zgodilo že do prve polovice leta 1275, ko je salzburški nadškof kralja Rudolfa pozival, naj njemu in svojim zavezni- kom v Vzhodnih Alpah pomaga proti češkim silam. Kdo so bili v tistem trenutku Rudolfovi vzhodnoalp- ski zavezniki, ne izvemo, saj jih nadškof v svoji listini poimensko ne omenja. Bilo bi sicer možno, da je bil Friderik V. Ptujski med njimi, a je po drugi strani mnogo bolj verjetno, da je taktno čakal na vojaško posredovanje rimskega kralja in zaradi trenutne če- ške premoči ni hotel nositi glave naprodaj.46 Potem ko je Rudolf postal kralj, sta bili njegovi glavni nalogi predvsem vzpostaviti mir in revidirati stanje odtujenih državnih fevdov, kar mu je dalo mo- žnost ukrepanja proti češkemu kralju. Na državnem zboru v Nürnbergu je dobil pooblastila, da si proti- pravno odtujene državne fevde ponovno pridobi (če je treba, tudi s silo). Ker Otokar Přemysl Rudolfa kot kralja ni priznaval, si od njega ni dal podeliti češkega kraljestva, zato je bila proti njemu vložena tožba. Ko jo je ignoriral, ga je slednjič doletel državni preklic. Okoli Rudolfa se je zatem začelo zbirati vedno več odličnikov, med drugim mladi ogrski kralj Ladislav IV. Njegovi številni zavezniki so v dežele češkega kralja začeli uspešno vdirati z več strani. Konec no- vembra 1276 je bil Otokar Přemysl spričo vojaške nevarnosti s strani Rudolfovih zaveznikov prisiljen popustiti. Odpovedati se je moral Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Slovenski marki, Chebu in Por- denonu.47 Do Friderikove odločitve za prestop v Rudolfov tabor je moralo priti v drugi polovici leta 1276, ko so se bojne operacije proti kralju Otokarju II. Přemyslu 44 MDC V, št. 158; Chronicon Colmariense ad a. 1273, MGH SS 17, str. 245; Pirchegger, Steiermark 1, str. 244. 45 UBSt IV, št. 549; MDC V, št. 169–170; Wagner, Interreg- num, str. 437, 447–448. 46 Glede na to, da je Otokar od plemstva in mest v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem v približno istem času jemal talce, je tudi to utegnilo vplivati na Friderikovo odloči- tev. MDC V, št. 169–170. 47 Rexroth, Deutsche Geschichte, str. 89; Kusternig, Kämpfe zwi- schen Rudolf und Ottokar, str. 233–234. 141 2016 MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 že začele in so bili Čehi pregnani iz vojvodine Šta- jerske. Vsekakor se je to zgodilo do septembra istega leta, ko je bil Friderik Ptujski eden tistih, ki so se v reinskem samostanu zavezali, da bodo služili Habs- buržanu. V teh prelomnih trenutkih je bila politična situacija na vzhodnoalpskem območju kar naenkrat obrnjena na glavo in treba se ji je bilo na novo pri- lagoditi. Naloga Štajercev in Korošcev je bila, da so zdaj na vse grlo razglasili svojo privrženost kralju Rudolfu, čeprav so v prejšnjih časih iskali koristi pri Otokarju Přemyslu. V starem cistercijanskem samo- stanu Rein v bližini Gradca se je tako že septembra 1276 zbrala velika množica štajerskih in koroških odličnikov, da bi tam svoje nove politične odločitve potrdili in še pisno razglasili. Slovesno so torej izdali listino, s katero so se kot državni ministeriali zaveza- li, da bodo služili kralju Rudolfu Habsburškemu in se medsebojno podpirali.48 Med prisotnimi Štajerci in Korošci je bil Friderik V. Ptujski omenjen na zelo uglednem mestu. Nato se je s svojimi vojaki aktivno vključil v dogajanje in bil jeseni 1276 navzoč pri vo- jaških akcijah in pogajanjih med habsburško in pře- myslidsko stranjo v Avstriji.49 Medtem ko je tja sam pripeljal dvesto mož, jih je grof Henrik Pfannberški pripeljal tristo, Hartnid III. Wildonski pa nekaj več kot sto.50 Še sredi februarja 1277 se je Friderik zadr- 48 UBSt IV, št. 600; MDC V, št. 221, 223, 274; Niederstätter, Österreich, str. 75. 49 MDC V, št. 211, 215–216; Dopsch, Länder und Reich, str. 473–474; Hoensch, Der goldene König, str. 223. 50 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 14586– ževal pri kralju Rudolfu na Dunaju. Najpozneje ob tej priložnosti se je Habsburžanu dovolj priljubil, da je od njega dobil celo funkcijo štajerskega deželnega sodnika (1277–1279).51 V mesecih po novembru 1276 sta tako habsbur- ška kot přemyslidska stran pokazali malo pripra- vljenosti za pomiritev in se hkrati začeli oborože- vati. Vojski obeh monarhov sta si 26. avgusta 1278 stali nasproti na ravnici med krajema Dürnkrut in Jedenspeigen, štirideset kilometrov severovzhodno od Dunaja. Sledila je bitka, ki jo je Otokar Přemysl izgubil. Nato je med begom padel v ujetništvo ene- ga izmed osebnih sovražnikov, ki ga je v nasprotju z viteško častjo nemočnega ubil.52 Ni gotovo, da se je Friderik V. Ptujski (zdaj že nekoliko v letih) udeležil bitke pri Dürnkrutu, čeprav bi vsekakor bilo mogo- če, da je bil tam. Podatek o tem dobimo iz Avstrij- ske rimane kronike. Kronist Otokar iz Geule v njej namreč navaja, da sta dva plemiča, očitno nekje na začetku bitke oziroma zelo kmalu pred tem, odvrgla svoje ščite in zbežala. Imen dotičnih plemičev kro- nist ne omenja, najdemo pa v njegovi kroniki vsaj opise njunih ščitov. Drugi ubežnik je bil očitno Šta- jerec, močan in velik, v svojem grbu je imel črnega 14597, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 193, 1420 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Pirchegger, Steiermark 1, str. 246–247; Pirchegger, Herren von Pettau, str. 13–14. 51 MDC V, št. 254; Niederstätter, Österreich, str. 327; Mell, Ver- waltungsgeschichte der Steiermark, str. 171. 52 MDC V, št. 356–357; Kusternig, Kämpfe zwischen Rudolf und Ottokar, str. 276–300. IZSEK IZ GENEALOŠKE PREGLEDNICE PTUJSKIH Friderik II. ∞ Benedikta Ehrneška Henrik vsaj še trije otroci Friderik III. Oton I. Kunšperški 1214–1217 škof v Krki 1180–1222 1182–1251 † 1217 ∞ Matilda vsaj še dva otroka Henrik III. Hartnid I. Friderik IV. 1241?–1249 1228–1251 1211–1261 Hartnid II. Friderik V. Adelajda 1228–1258 1236–1288 1239–1246 Friderik VI. Hartnid III. 1279–1304 1284–1316 še vsaj trije otroci Herdegen I. 1309–1353 Povzeto po: - Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 79 (Genealoška tabela gospodov Ptujskih). - Kos, Vitez in grad, str. 357 (Genealoška preglednica 67: Ptuj) 142 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 zmaja na rumeni podlagi.53 Glede na ta opis bi torej lahko šlo za gospoda Friderika V. Kljub opisu, ki ga srečamo v kroniki, je po drugi strani malo verjetno, da bi Ptujski v strahu pred smrtjo v bitki zbežal z bojišča – kar bi bilo v tistem času obravnavano kot nadvse strahopetno in vsega zaničevanja vredno. Friderikov velik ugled se v času po bitki namreč ni niti malo zmanjšal. Kralj Rudolf mu je okrog leta 1278 morda prav zaradi zaslug pri Dürnkrutu do- volil ob ogrski meji zgraditi grad Ormož (ki je po svojem graditelju dobil ime Friedau).54 Gospodje Ptujski navedbe v Avstrijski rimani kroniki seveda niso bili veseli. Kakor navaja Hans Pirchegger, so zato njeno besedilo (morda s pomočjo pesnika Henrika iz Mügelna) dali popraviti, tako da so odstranili vse zase obremenilne dele in jih nado- mestili s pohvalami.55 Za dejstvo, da domnevna stra- hopetnost Friderika Ptujskega v večini ohranjenih rokopisov Otokarjeve Avstrijske rimane kronike ni omenjena, je po mnenju Borisa Hajdinjaka najver- jetneje zaslužen Herdegen I. Ptujski (1319–1353), Friderikov vnuk in štajerski dedni maršal.56 Joseph Seemüller, ki je leta 1890 pripravil kritično izdajo Avstrijske rimane kronike, je domneval, da je pri po- narejevalcu šlo za Hartnida Ptujskega (IV. ali V.?).57 Kakorkoli že, Friderik V. se po bitki pri Dürnkrutu, kot vse kaže, ni nehal pojavljati v Rudolfovih listinah (kjer ga najdemo že prej), poleg tega je obdržal tudi mesto štajerskega deželnega sodnika.58 S precejšnjo gotovostjo lahko torej zaključimo, da si gospodje Ptujski pri Dürnkrutu z begom oziroma strahope- tnostjo najbrž niso nakopali sramote oziroma da pri drugem izmed ubežnikov, omenjenih v Avstrijski ri- mani kroniki, v resnici ni šlo za enega izmed njih. Z Rudolfovo pomočjo se je Friderik V. Ptujski po letu 1279 (neuspešno) skušal celo otresti fevdne vezi s salzburškim nadškofom ter si ptujski grad z mestom in gospostvom prisvojiti kot svojo last. Po- sledični spor med Ptujskimi in salzburškim nadško- fom je prerasel v oborožen spopad, ki se je končal šele decembra 1286 s posredovanjem kralja Rudolfa in vojvode Albrehta. Friderik V. Ptujski se je moral podrediti. Njegov poskus, da bi se otresel fevdne vezi s salzburškim nadškofom ter si prilastil ptujski grad z mestom in gospostvom kot svojo lastnino, se je iz- jalovil.59 53 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 15971– 15984, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 211, 1421 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 20; Pirchegger, Steiermark 1, str. 256. 54 Pirchegger, Steiermark 1, str. 256 (opomba 26); Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 20, 22. 55 Pirchegger, Steiermark 1, str. 256 (opomba 26). 56 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 22. 57 Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Dt. Chron. 5/1, str. XLII; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 25. 58 MDC V, št. 253, 254, 263, 349, 400, 406; Mell, Verwaltungs- geschichte, str. 171 (besedilo in opomba 56). 59 Weiss (CD-ROM), str. 64; REDS I, št. 1219, 1221, 1248– 1250; Štih, Salzburg, str. 188; Hausmann, Der Streit, str. Kralj Rudolf Habsburški je že zgodaj upal, da bo lahko moč svoje rodbine utrdil na jugovzhodu države. Začasno je tamkajšnjim vojvodinam vladal kot ce- sarstvu zapadlim državnim fevdom, hkrati pa je bilo jasno, da jih bo moral v doglednem času spet neko- mu podeliti. V drugi polovici decembra 1282 je na državnem zboru v Augsburgu svoja sinova Albrehta in Rudolfa povzdignil med državne kneze ter jima skupno podelil Avstrijo, Štajersko, Kranjsko in Slo- vensko marko. Vojvoda Albreht je bil konec osem- desetih let vpleten v spopade z Ogri. Med njegovimi zavezniki so bili tudi Ptujski (očitno Friderik VI. in Hartnid III.), ki so avstrijskemu vojvodi proti ogrski nevarnosti, kot kaže, pomagali tudi sredi leta 1291 (torej tik preden je Albreht prišel v spor s štajerskim plemstvom).60 Kar se tiče ptujske udeležbe v proti- habsburškem uporu neposredno zatem, je nekoliko težje soditi. V mirovni pogodbi med habsburško in salzburško stranjo iz maja 1293 niso omenjeni ne na eni ne na drugi strani. Razlog za njihovo domnevno odsotnost je bil, kot se zdi, povsem družinske narave. Stari Friderik V., izkušeni vojak, politik in predvsem pragmatični spletkar, je sredi leta 1288 namreč umrl.61 Njegova sinova Friderik VI. (1279–1304) in Hartnid III. (1284–1316) očetu nista bila popolnoma dorasla in njegovih političnih uspehov nista zmogla nadalje- vati. V času protihabsburškega upora sta bila očitno preveč zaposlena z deljenjem obsežnih družinskih posesti, da bi se (na eni ali drugi strani) vpletla še vanj. Očetove posesti sta si novembra 1293 dokončno raz- delila. Posledično sta nastali vurberška (Friderik) in ptujsko-ormoška veja rodbine (Hartnid).62 Sklep Friderik V. Ptujski je bil na območju današnje slovenske Štajerske v petdesetih in šestdesetih letih 13. stoletja (in tudi pozneje) edini izvorno neštajer- ski ministerial (sicer v tem času že trdno v štajerskih vrstah), ki je imel zelo uspešne prednike in ki hkrati v svojem času ni le sedel na njihovih lovorikah, tem- več je k moči in slavi svoje rodbine tudi sam veliko prispeval. Pri tem se ni nikoli oziral na obljube, dane v preteklosti, temveč se je – najbrž brez pretirano sla- be vesti – obračal k vedno novim gospodarjem, če so mu v zameno le ponujali dovolj ugodnosti. Prav on je utrdil mesto Ptujskih kot ene najpomembnejših šta- jerskih rodbin. 20 let za njim se je na vrh pomembnih 263–285. 60 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 42810– 42814, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 555, 1425 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Pirchegger, Steiermark 2, str. 8; Niederstätter, Österreich, str. 99. 61 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 42810, 42815, MGH Dt. Chron. 5/1, str. 555, 1425 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Pirchegger, Herren von Pettau, str. 17. 62 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 6–7, 20; Pirch- egger, Herren von Pettau, str. 17. 143 2016 MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 spodnještajerskih plemičev povzpel Ulrik II. Žovne- ški. Tudi ta je bil, kakor svoj čas Friderik V. Ptujski, spreten politik, ki je znal izkoristiti takratne razme- re. Poleg tega je za doseganje svojih (povsem dina- stičnih in posvetnih) ciljev nekajkrat prijel tudi za meč. Čeprav so bila desetletja, ki so sledila letu 1311, predvsem čas velikih političnih uspehov Žovneških (Celjskih), so bili v istem času zelo močni tudi Ptuj- ski.63 Ptujski rodbini, ki je bila v 14. in prvi polovici 15. stoletja na spodnjem Štajerskem med najmočnej- šimi, je najtrdnejše temelje za kasnejše uspehe v drugi polovici 13. stoletja postavil prav Friderik V. Po drugi strani vzbuja pozornost, da kljub očitni realni moči Ptujskim nikoli ni uspelo priti do uglednejšega ple- miškega naziva. Čas njihovega največjega političnega elana je očitno minil že v 13. stoletju (prav s Fride- rikom V.), medtem ko ga Celjskim ni zmanjkalo vse do njihovega izumrtja (leta 1456). VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI Annales Otakariani (Ed. D. Rudolfus Köpke). Mo- numenta Germaniae Historica. Scriptorum. To- mus IX. Ed. Georg Heinrich Pertz. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1851. BUB – Urkundenbuch zur Geschichte der Baben- berger in Österreich I, II. Ed. Heinrich Fichte- nau, Erich Zöllner. Wien: Verlag Adolf Holz- hausens Nachfolger, 1950, 1955. CDRB V – Codex diplomaticus et epistolaris regni Bohemiae V. Ed. Jindřich Šebánek, Sáša Duško- vá, Vladimír Vašků. Praha: Československá aka- demie věd, Historický ústav čsav, 1974–1993. Chronicon Colmariense (Ed. Ph. Jaffe). Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus XVII. Ed. Georg Heinrich Pertz. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1861. Gradivo – Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku II, III, IV, V. Ed. Franc Kos, Mil- ko Kos. Ljubljana: Leonova družba, 1906, 1911, 1915, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v sre- dnjem veku 6/1. Ed. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. MDC – Monumenta historica ducatus Carinthiae I, III, IV/1. Ed. August von Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr, 1896, 1904, 1906. MDC – Monumenta historica ducatus Carinthiae V. 63 Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 74–75 (Posestna raz- delitev na jugovzhodu Sv. rimskega cesarstva med l. 1365 in 1374 – vrhunec moči grofov Goriških – zemljevid), 88 (Po- sestna razdelitev na jugovzhodu Sv. rimskega cesarstva okoli l. 1425 – vrhunec moči grofov Celjskih – zemljevid), 89–90; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 22–27. Ed. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1956. Ottokars Österreichische Reimchronik (Ed. Joseph Seemüller). Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum qui vernacula lingua usi sunt. Tomi V. Pars I, II. Gesellschaft für ältere deutsche Ge- schichtskunde. Hannover: Hahnsche Buchhand- lung, 1890, 1893. REDS I – Die Regesten der Erzbischöfe und des Domkapitels von Salzburg 1247–1343, I. Band, Ed. Franz Martin. Salzburg: Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, 1928. SUB – Salzburger Urkundenbuch II, III. Ed. Willi- bald Hauthaler, Franz Martin. Salzburg: Verlag der Gesellschaft für Landeskunde, 1916, 1918. UBSt – Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark I, II, III. Ed. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1875, 1879, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steier- mark, Vierter Band: 1260–1276. Ed. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. UBSt Erg. – Urkundenbuch des Herzogthums Steier mark: Ergänzungsheft zu den Bänden I bis III. Ed. Hans Pirchegger, Otto Dungern. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommissi- on für Steiermark, 1949. Weiss – Das Städtewesen der ehemaligen Unter- steiermark im Mittelalter. Ed. Norbert Weiss. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 46, Graz 2002, Quellen (CD-rom v prilogi). LITERATURA Bele, Martin: Današnja slovenska Štajerska v drugi po- lovici 13. stoletja, doktorska disertacija (tipkopis). Maribor, 2015. Bele, Martin: Rodbina Trušenjskih. Kronika 59, 2011, str. 5–34. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Šta- jerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, N–Ž. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Brunner, Karl: Herzogtümer und Marken. Vom Un- garnsturm bis ins 12. Jahrhundert. Wien: Ueber- reuter, 1994. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien: Ueber- reuter, 1999. Hajdinjak, Boris in Polona Vidmar: Gospodje Ptuj- ski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2009. Hausmann, Friedrich: Der Streit Friedrichs von Pettau mit den Erzbischöfen Friedrich II. und Rudolf I. von Salzburg. Recht und Geschichte; Fest- schrift Hermann Baltl zum 70. Geburtstag (ur. Hel- fried Valentinitsch). Graz: Leykam-Verlag, 1988, str. 263–287. 144 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 Hoensch, Jörg K.: Přemysl Otakar II. von Böhmen; der goldene König. Graz; Wien; Köln: Verlag Styria, 1989. Jaksch, August: Geschichte Kärntens bis 1335. I. Band. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1928; II. Band, 1929. Kos, Dušan: Blesk zlate krone: gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Kos, Dušan: Vitez in grad; vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha: ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časo- pis, 56, 2002, str. 43–93. Kosi, Miha: Cruciferi – Crucesignati. Prispevek k zgodovini križarskih vojn in križarskih viteških redov v 12.–13. stoletju. Ad fontes: Otorepčev zbor- nik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 303–343. Kosi, Miha: Križarske vojne in slovensko ozemlje. Vitez, dama in zmaj; dediščina srednjeveških bo- jevnikov na Slovenskem (ur. Tomaž Lazar, Tomaž Nabergoj in Barbara Jerin). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 71–88. Kosi, Miha: Marginalije h knjigi Vitez in grad. Zgo- dovinski časopis, 61, 2007, str. 201–217. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. sto- letje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Kosi, Miha: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem; primerjalna študija o neagrarnih nasel- binskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Kusternig, Andreas: Probleme um die Kämpfe zwi- schen Rudolf und Ottokar und die Schlacht bei Dürnkrut und Jedenspeigen am 26. August 1278. Ottokar–Forschungen (ur. Max Weltin in Andreas Kusternig). Wien: Verein für Landeskunde von Niederösterreich und Wien, 1978/79, str. 226– 311. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Ver- waltungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz- Wien-Leipzig: Historische Landeskommission für Steiermark, 1929. Niederstätter, Alois: Österreichische Geschichte; Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmit- telalter. Wien: Ueberreuter, 2001. Obersteiner, Jakob: Die Bischöfe von Gurk: 1072– 1822. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1969. Pferschy, Gerhard: König Ottokar II., Herrscher der Steiermark und Graz. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 94, 2003, str. 9–18. Pferschy, Gerhard: Ottokar II. Přemysl, Ungarn und die Steiermark. Ottokar–Forschungen (ur. Max Weltin in Andreas Kusternig). Wien: Verein für Landeskunde von Niederösterreich und Wien, 1978/79, str. 73–91. Pferschy, Gerhard: Zur Beurteilung Siegfrieds von Mahrenberg. Festschrift Friedrich Hausmann (ur. Herwig Ebner). Graz: Verlaganstalt, 1977, str. 367–378. Pirchegger, Hans: Die Herren von Pettau. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 42, 1951, str. 3–36. Pirchegger, Hans: Geschichte der Steiermark 1282– 1740. Graz, Wien, Leipzig: Verlag der Univer- sitäts-Buchhandlung Leuschner & Lubensky, 1942. Pirchegger, Hans: Geschichte der Steiermark bis 1282. Graz, Wien, Leipzig: Verlag der Universitäts- -Buchhandlung Leuschner & Lubensky, 1936. Ravnikar, Tone: Po zvezdnih poteh. Savinjska in Šale- ška dolina v visokem srednjem veku. Velenje: Muzej Velenje, 2007. Rexroth, Frank: Deutsche Geschichte im Mittelalter. München: Verlag C. H. Beck, 2005. Spreitzhofer, Karl: Georgenberger Handfeste. Ent- stehung und Folgen der ersten Verfassungsurkunde der Steiermark. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1986. Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov. Slo- venska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia. Razprave. Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti, 2014, str. 175–205. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis, 50, 1996, str. 535–544. Thorau, Peter: Die Kreuzzüge. München: Verlag C. H. Beck, 2004. Wagner, Hans: Vom Interregnum bis Pilgrim von Puchheim (Salzburg im Spätmittelalter). Geschi- chte Salzburgs: Stadt und Land, 1. knjiga (ur. Heinz Dopsch). Salzburg: Universitätsverlag Anton Pu- stet, 1983, str. 437–486. Zehetmayer, Roman: Zu den steirischen Landtaidin- gen und zur rechtlichen Stellung der Salzburger Ministerialen im Land Steiermark bis etwa 1300. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 94, 2003, str. 83–122. 145 2016 MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 Priloga Posamezniki z območja današnje slovenske Štajerske, ki so se med letoma 1246 in 1311 udeleževali štajerskih deželnih zborov. Ime plemiča Št. deželnih zborov, ki se jih je udeležil 1. Friderik V. Ptujski 12 2. Gotfrid II. Mariborski 6 3. Sigfrid Marenberški 6 4. Verner Hompoški 6 5. Henrik III. Svibenski 4 6. Henrik I. Rogaški 4 7. Kolon III. Vuzeniški 3 8. Ekehard Dobrenjski 3 9. Ulrik II. Žovneški 2 10. Gotfrid III. Mariborski 2 11. Kolon Mariborski 2 12. Konrad Vuzeniški 2 13. Henrik II. Rogaški 2 14. Hartnid III. Ptujski 2 15. Nikolaj Lemberški 2 16. Riher iz Polskave 2 17. Leopold I. Svibenski 2 18. Konrad IV. Mariborski 2 19. Ulrik I. Žovneški 1 20. Gebhard III. Žovneški 1 21. Leopold I. Žovneški 1 22. Amelrik Ptujski 1 23. Henrik I. Viltuški 1 24. Albreht I. Viltuški 1 25. Kolon II. Vuzeniški 1 26. Hartnid I. Ptujski 1 27. Leopold II. Svibenski 1 28. Ulrik II. Svibenski 1 29. Rudolf I. Svibenski 1 30. Friderik VI. Ptujski 1 31. Henrik Dravograjski 1 32. Leopold Treunski 1 33. Konrad Treunski 1 34. Bertold Treunski 1 35. Oton II. Kunšperški 1 36. Friderik Kunšperški 1 37. Albert Ljutomerski 1 38. Oton Ljutomerski 1 39. Konrad I. Ljutomerski 1 40. Konrad II. Ljutomerski 1 41. Ulrik IV. Mariborski 1 42. Rudolf Limbuški 1 43. Leopold iz Rogatnice 1 146 2016MARTIN BELE: FRIDERIK V. PTUJSKI, 135–146 S U M M A R Y Frederick V of Ptuj In the 13th century, the area of eastern Alps wit- nessed the extinction of the male lines of the Baben- berg (1246) and the Spanheim (1269 or 1279) ducal dynasties, which was followed by a major dispute over their inheritance, the duchies of Austria, Styria and Carinthia, as well as vast landed estates in Carniola. The contention, with all its interruptions, lasted until 1311 (or even 1335). There were several contenders (especially for the former Babenberg lands), with the pre-eminent being the Hungarian King Bela IV and King Ottokar II of Bohemia. Other parties in the territorial disputes were local noblemen, including Frederick V of Ptuj. A shrewd politician, Frederick knew well how to turn the struggles for the Styrian ducal throne to their best possible advantage. He re- ceived many favours from the current Styrian duke, but did not hesitate to turn his back on him if he expected to benefit more from his successor. He was thus for a while a loyal adherent of King Bela, then of King Ottokar II of Bohemia and after that Rudolf I, also known as Rudolf of Habsburg, and his son Albrecht. Even though a number of other families from the same territory (Lords of Maribor, Marenberg, Vuzenica, Svibno) accomplished a considerable po- litical ascendancy between the 1250s and 1280s, the Lords of Ptuj managed to maintain constant politi- cal advantage against them. They excelled in every possible aspect: they possessed the highest number of castles (14), held the highest number of provincial and court offices (4), attended the highest number of provincial assembly meetings, (co-)founded the highest number of monasteries, and were generally regarded (through several generations!) as politically most active noble family in the entire region. In his day, Frederick V of Ptuj was undoubted- ly the most powerful nobleman in the territory of present-day Slovenian Styria, as well as one of the most prominent members of the entire provincial federation. His closest political rival was Siegfried of Marenberg, even though he did not come from a family with the tradition of holding the highest political offices in Styria. He was also not nearly as aggressive as Frederick and evidently cared much more about founding monasteries than political wrangling. During his long political career, which lasted since the beginning of the 1250s to the mid- 1280s, Frederick attended as many as twelve Styrian provincial assembly meetings, while other members of the provincial estates in the territory of present- day Styria averaged less than two attendances during the same period. Frederick also served as the Styrian provincial marshal (1255) and judge (1277–1279). He managed to secure his family members a high position on the level of the entire Styrian duchy for decades to come, but none of them would ever rise to such prominence as he had attained. 147 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52STU:728.82(497.4Vurberk)"1441/1616" Prejeto: 26. 4. 2016 Maja Toš Mag. phil., dr. phil., Verein ScienceCenter-Netzwerk, Landstraßer Hauptstrasse 71, A–1030 Wien E-pošta: tos@science-center-net.at Kako so vurberški Stubenbergi zaznamovali svoj življenjski prostor* IZVLEČEK Vurberška linija plemiške družine Stubenberg, ki je med letoma 1441 in 1616 posedovala grad Vurberk, je eno prezrtih poglavij zgodovine plemstva v vojvodini Štajerski in zgodovine današnjega slovenskega prostora v širšem kontekstu. Medtem ko lahko zgodovino omenjene družine (vsaj delno) rekonstruiramo s pomočjo ohranjenih pisnih virov, so razvaline njenega matičnega gradu le še bleda senca svoje nekdanje razsežnosti in veličine. Kljub temu pa obstaja še vrsta drugih materialnih sledi Stubenbergov z Vurberka, ki kaže na njihovo prisotnost v širšem geograf- skem prostoru svojega osrednjega zemljiškega gospostva – vse do današnjih dni. KLJUČNE BESEDE Stubenberg, Vurberk, vojvodina Štajerska, plemstvo, genealogija, (materialni) zgodovinski viri ABSTRACT THE STUBENBERGS OF VURBERK (WURMBERG) AND THEIR MARK ON THEIR LOCAL ENVIRONMENT The Vurberk/Wurmberg line of the noble Stubenberg family, which owned the Vurberk Castle between 1441 and 1616, is one of the overlooked chapters of the history of nobility in the Duchy of Styria, as well as the history of present- day Slovenian territory in a broader context. Whereas the history of the aforementioned family may (at least in part) be reconstructed with the use of preserved written sources, its home castle, now lying in ruins, is but a pale shadow of its former scale and grandeur. Nevertheless, there are still many other material traces of the Stubenbergs of Vurberk that attest to their presence in the wider geographical area of their central seigniory – all to the present day. KEY WORDS Stubenberg, Vurberk/Wurmberg, Duchy of Styria, nobility, genealogy, (material) historical sources * Pričujoči prispevek temelji na avtoričinih raziskavah v okviru doktorskega študija zgodovine na Univerzi na Dunaju, ki jih je leta 2015 predstavila v disertaciji z naslovom Die Stubenberg auf Wurmberg. Zwei Jahrhunderte einer Familiengeschichte (1441–1616) / Stubenbergi z Vurberka. Dve stoletji družinske zgodovine (1441–1616). 148 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Ko se množice turistov in drugih občudovalcev Bleda valijo po tamkajšnjem grajskem dvorišču, ve- čina uživa v razgledu na jezero z očarljivim otoč- kom ter na slikovito naravo, ki ga obdaja. Tisti, ki jih pritegne tudi grajska arhitektura, pa opazijo monu- mentalno triforno okno, ki je vgrajeno v steno nad vhodom v grajski muzej. In prav ta arhitektonski ele- ment je tisti, ki enega danes najbolj obiskanih gradov na Slovenskem povezuje z enim nekoč najmogočnej- ših gradov današnjega slovenskega ozemlja, namreč z gradom Vurberk. Toda pojdimo lepo po vrsti. Grad Vurberk, fevd salzburške nadškofije, so v drugi polovici 12. stoletja zgradili koroški gospodje Humberški (nem. Hollenburg), leta 1246 pa so ga od njih z dedovanjem pridobili gospodje Ptujski.1 Fri- derik IX. Ptujski, poslednji moški predstavnik druži- ne, je umrl leta 1438. Poleg ogromnega premoženja sta za njim ostali dve sestri, Ana in Agneza oziroma njuna moža, ki sta med tistimi, ki so si prizadevali za kos dediščine gospodov Ptujskih, stala tako re- koč v prvi vrsti. Agneza Ptujska († pred 21. aprilom 1449) se je že leta 1432 omožila z Leutoldom Stu- benberškim († 1469/70),2 Ana pa je bila poročena z grofom Janezom II. Schaunbergom. Po nekajletnih pogajanjih sta sestri 22. decembra 1441 le podpisa- li delitveno pogodbo in si razdelili obsežne posesti gospodov Ptujskih ter druge vire njihovih številnih dohodkov, med njimi gornine, desetine, mitnine, do- hodke od sodnih pravic, odvetništva nad cerkveno posestjo in številne druge.3 Agnezi in Leutoldu je med drugim pripadel tudi grad Vurberk, ki je stal na jugu vojvodine Štajerske, na pobočju nedaleč od le- vega brega Drave, ob cesti, ki je povezovala Maribor in Ptuj. Njuno potomstvo si je po Vurberku, ki je (p) ostal njihov matični grad, nadelo tudi ime: vurberška 1 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 43–44. 2 StLA, AUR 5330 (3. III. 1432, brez navedbe kraja). 3 Delitvena pogodba se ni ohranila v izvirniku, njen najstarejši znani prepis je v rokopisni zbirki Avstrijske nacionalne knji- žnice: ÖNB, Handschriftensammlung, Codex 13996. linija gospodov Stubenberg. Stubenbergi so Vurberk posedovali skoraj dve stoletji, vse do leta 1616, ko so ga bili primorani prodati. Raziskovanje vurberške linije družine Stubenberg ni preprosto, predvsem zato, ker se vurberški graščin- ski arhiv za čas, ko je bila posest v rokah te družine, ni ohranil. Tako je treba fragmentarno pisno doku- mentacijo, ki je nastala v okviru delovanja vurber- škega gospostva (od fevdnih podelil, kupoprodajnih, zakupnih in zamenjalnih pogodb, računov, zapuščin- skih spisov itn.), iskati med arhivskim gradivom ka- pfenberške linije Stubenbergov v samem družinskem arhivu rodbine, posamezni dokumenti pa so se zara- di narave svoje vsebine ohranili tudi v arhivih tistih plemiških družin ali cerkvenih institucij, s katerimi so vurberški Stubenbergi sklepali najrazličnejše posle (poročne naveze, prodaje ali nakupi zemljišč, prido- bivanje zemljiških pravic itn.). Tako se je s temeljitim raziskovanjem v arhivih izkazalo, da se je za čas med koncem 15. stoletja in začetnimi desetletji 17. stole- tja vendarle ohranila kopica izjemnih pisnih doku- mentov, ki so nastali (ne)posredno izpod peres članov vurberške veje družine Stubenberg. Nekateri od njih bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.4 Če se vrnemo na začetek: Agneza in Leutold Stubenberg sta imela dva sinova, starejši Friderik je že zgodaj umrl, medtem ko je o mlajšem Janezu († 1480) znanih več biografskih dejstev. Janez je ak- tivno podpiral Andreja Baumkircherja, kasneje svo- jega tasta, pri njegovi vstaji proti deželnemu knezu in cesarju Frideriku III. med letoma 1469 in 1471. Po končani fajdi in Baumkircherjevi usmrtitvi apri- la 1471 je več kot leto dni preživel v priporu, hkrati pa je cesar zaradi njegovih političnih navez zaplenil precejšen delež družinskega premoženja, ki je poleg dediščine po materini strani obsegalo tudi ogromno posesti in dohodkov po očetu Leutoldu, kar je izvi- ralo od gospodov Stubenberg. Ti so imeli matični grad v Kapfenbergu na današnjem avstrijskem Šta- jerskem. Slednjič je Janez, prvi predstavnik vurberške linije družine Stubenberg, svojim naslednikom od večjih posesti zapustil le Vurberk in Hompoš/Pohor- ski Dvor. Ob svoji smrti leta 1480 je Janez Stubenberg za- pustil tri mladoletne sinove, za katere je skrbel njihov stric Friderik Stubenberg († 1502), sin Leutolda in njegove druge soproge. Zaradi svoje vloge skrbnika je dal Friderik leta 1480 sestaviti register dohodkov gospoščine Vurberk, kot jih je zabeležil po smrti svo- jega (pol)brata Janeza.5 Hkrati je dal spisati seznam vseh izdatkov omenjene gospoščine.6 4 Za natančnejši pregled virov in stanja raziskav na temo vur- berške linije družine Stubenberg prim. Toš, Stubenberg, str. 23–31. 5 StLA, AS, K 51/H 436, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Einnahmen, 1480 (obseg: 26 listov). 6 StLA, AS, K 51/H 437, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Ausgaberegister 1480–1498 (obseg: 26 listov). Dvorišče blejskega gradu s trifornim oknom z gradu Vurberk (foto: http://www.gradovi.net/castle/ bled_castle; 25. 3. 2016). 149 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Najkasneje spomladi 1498 se je Friderikovo skrb- ništvo končalo; brata Gašper († 1524) in Baltazar († 1509) sta se sporazumela s svojim stricem in potrdila, da sta grad Vurberk z vsem imetjem prejela kot de- diščino po svojem očetu.7 Njun mlajši brat Franc se tudi v tem dokumentu ne omenja več, kar dovoljuje sklep, da je bil tedaj že mrtev. Friderik, Gašper in Baltazar so se sporazumeli tudi o vseh podrobnostih izročitve imetja, listin, za- dolžnic in drugih dokumentov. Med drugim sta se brata Stubenberg z Vurberka morala obvezati, da bosta prevzela vse dolgove svojega očeta Janeza, ki jih je imel pri Judih.8 Z omenjenim dogovorom je bila sklenjena dokončna razdelitev nekdanje posesti Leutolda Stubenberškega. Poleg tega je bilo natanč- no določeno, kaj pripada kateri veji družine. Gre za ključni dokument, ki potrjuje izoblikovanje in obstoj vurberške linije družine, ki sta jo v tem času zastopala brata Gašper in Baltazar. Pred predajo Vurberka Gašperju in Baltazarju so že leta 1496 spisali nov urbar gospostva. Kakor je bilo pri urbarjih običajno, je tudi ta nastal ob menja- vi lastnika oziroma gospodarja zemljiškega gospo- stva. V urbarjih so zabeležene vse lastniške pravice dotičnega gospostva ter dajatve in storitve njegovih podložnikov, zato so neprecenljiv vir informacij eko- nomskega, administrativnega in pravnega značaja. Razkrivajo posestveno strukturo podeželja, ponujajo vpogled v socialno sestavo prebivalstva ter ne naza- dnje dopolnjujejo jezikoslovne in topografske razi- skave. Urbarji pa niso le eden pomembnejših virov za raziskovanje zemljiškega gospostva, temveč lah- ko v primerih, ko so v urbarju navedeni kraji, kjer je gospostvo pobiralo desetino, posredujejo pomembne podatke za določitev župnijske mreže, predvsem za čas pred 16. stoletjem. Vurberški urbar iz leta 1496 je ohranjen v izvirniku, v njem so naštete vasi in naselja ter podložniki, ki so ob koncu 15. stoletja pripadali vurberškemu gospostvu.9 Dve leti za tem, najkasneje 18. maja 1498, je Vur- berk prišel v roke Gašperja in Baltazarja Stubenber- ga, kar potrjuje ohranjeni register vurberškega arhiva, ki nosi isti datum.10 V njem so poleg prodaje posesti 7 StLA, AUR 9715 (18. V. 1498, Wurmberg). 8 Vsi trije so na listino odtisnili svoj pečat, vsaka stran pa je prejela listino dogovora, ki mu je sicer prisostvovalo še tri- najst po imenu naštetih prič. StLA, AUR 9692 I in AUR 9692 II (23. III. 1498, Graz); Loserth, Geschichte, str. 152 in 156. 9 StLA, AS, K 50/H 430, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Urbar 1496 (obseg: 19 listov, naknadna pagina- cija). Nastanek vurberškega urbarja sovpada z nastankom urbarjev številnih drugih zemljiških gospostev konec 15. sto- letja, ko so deželne oblasti skušale prvič ugotoviti davčno moč prebivalstva, zaradi česar so morala gospostva spisati nove ur- barje (Koropec, Med Dravo, str. 345). 10 StLA, AUR 9715 (18. V. 1498, Wurmberg). Še istega leta je salzburški nadškof Leonhard Keutschach (nadškof v le- tih 1495–1519) Gašperju podelil fevdna pisma za gospostvo Vurberk in Spodnji dvor na Ptuju (Loserth, Supplement II, popisani dokumenti in posest, ki je Janezu Stuben- bergu ostala po njegovi udeležbi v Baumkircherjevi fajdi. Skupaj je navedenih 100 dokumentov različ- nih vrst, ki pa si ne sledijo v kronološkem zapored- ju. Omenjeni so tudi številni dokumenti gospodov Ptujskih in dokumenti iz časa začetka vurberške li- nije gospodov Stubenberg, ki se sicer niso ohranili. Številni toponimi izpričujejo najstarejše znane pisne omembe krajev z območja vurberške gospoščine, zato je omenjeni arhivski register eden temeljnih virov za raziskovanje lokalne zgodovine širšega dravskega in ptujskega območja.11 Pri umestitvi Vurberka v širše regionalno zgo- dovinsko dogajanje je treba izpostaviti pomembno obrambno vlogo gradu kot sedeža gospostva, kaj- ti Vurberk je bil vse od druge polovice 15. stoletja večkrat prizorišče turških vpadov. Že v 70. letih so Turki resno ogrožali podložniške vasi in prebivalstvo, na območju gospostva pa so plenili tudi leta 1493 in 1494, vendar gradu nikoli niso zavzeli.12 Hkrati je bilo vurberško gospostvo prizorišče bo- jev ogrskega kralja Matije Korvina s cesarjem Fride- rikom III., ki so med letoma 1477 in 1490 zajeli tudi območje današnje slovenske Štajerske. Ogrska vojska je najprej zasedla salzburška gospostva ob spodnji Savi, po obleganju decembra 1479 še Ptuj, spomladi 1480 pa je del vojske prodrl na Koroško. Do leta 1488 je ogrska vojska zavzela celotno območje Slovenskih goric, kjer je ležala tudi posest vurberških Stuben- bergov, njen postopen umik z zasedenega ozemlja pa je prinesla šele smrt Matije Korvina leta 1490. Umik ogrskih čet so spretno izkoristili Habsburžani ter v letih 1490–91 z zasedbo salzburških gospostev Ptuj in Brežice dokončno zaokrožili svojo teritorialno prevlado na današnjem slovenskem ozemlju.13 Omenjeni politični razvoj je odločilno vplival tudi na dogajanje v sami gospoščini Vurberk, ki je bila v lasti salzburške nadškofije. Ta je imela v vojvodini Štajerski, podobno kot v drugih notranjeavstrijskih deželah bamberška, freisinška ali briksenska škofija, teritorialno posest s svojevrstnim upravno-pravnim položajem. Tako je bil fevdni gospod Vurberka salz- burški nadškof, ki ga je vedno znova dajal v fevd. Po dogodkih leta 1490 in okrnjeni moči salzburške nad- škofije je ta teritorialno oblast svojih še obstoječih enklav na Štajerskem leta 1535 slednjič prenesla na kralja Ferdinanda I. ter tako priznala njegov položaj deželnega kneza in nadoblast Habsburžanov. Kljub temu je salzburška nadškofija vse do 19. stoletja de str. 43, št. 233 in št. 237; Lang, Salzburger Lehen II, str. 393 (448/23)). 11 Na koncu registra sta brata Stubenberg za potrditev prejema odtisnila še svoj pečat v rdečem vosku. Omenjeni arhivski re- gister je izdal Johann Loserth. Prim. Loserth, Supplement II, str. 11–26; izvirnik v: StLA, AS, K 1/H 9 (obseg: 16 listov). 12 Voje, Türkeneinfälle, str. 21–29; Koropec, Vurberk, str. 44–45. 13 Slovenski zgodovinski atlas, str. 97–98. Prim. tudi Nehring, Matthias Corvinus. 150 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 facto obdržala fevdalno nadoblast nad Vurberkom – gospoščina je vse do sekularizacije salzburške nad- škofije v začetku 19. stoletja vsaj formalno ostala v njeni fevdni odvisnosti in tako so Stubenbergi Vur- berk od nadškofov še dalje prejemali kot fevd.14 Ko so Turki leta 1493 poskušali zavzeti Vurberk, jim je ta poskus spodletel, so pa izropali in uničili cerkev neposredno pri gradu Vurberk.15 Istočasno je na ptujskem območju izbruhnila epidemija kuge, in ko je ta nevarnost proti koncu stoletja minila, sta dala brata Gašper in Baltazar na Vurberku ponovno po- staviti Marijino cerkev.16 Gašper je v vlogi zemljiškega gospoda moral skr- 14 Koropec, Vurberk, str. 45 in 48; Vilfan, Pravna zgodovina Slo- vencev, str. 329–330. 15 Marijina cerkev pri Vurberku je prvotno spadala k pražup- niji Ptuj. V popisu listin iz leta 1467 najdemo podatek, da je Amelrik Ptujski leta 1333 na Vurberku ustanovil kapelo (Loserth, Archiv, str. 83, št. 89). Sicer ni eksplicitno navedeno, na kateri sakralni prostor se ta ustanova nanaša, toda domne- vamo, da je bila omenjena kapela predhodnica današnje Ma- rijine cerkve na Vurberku (Vidmar, Grad Vurberk, str. 60). 16 Brata Stubenberg sta se v boju proti Turkom priključila Ja- kobu Szekélyju, lastniku Ormoža, ki je s svojimi konjeniki pomagal ustaviti Turke (Slekovec, Wurmberg, str. 57–58). Omenjena Szekélyjeva vojaška podpora je najverjetneje pri- spevala k utrjevanju vezi med družinama, ki se je odražala tudi v izboru poročnih partnerjev obeh rodbin. beti tudi za dušni blagor svojih podložnikov, kar še dodatno potrjuje njegov trud, da bi na Vurberk po- slali novega kaplana. Z bratom sta glede tega leta 1508 pisala salzburškemu nadškofu17 in bila pri tem uspešna: ko se je 25. avgusta 1510 na Vurberku mudil lavantinski škof Leonhard Peurl, pooblaščen s strani salzburškega nadškofa, je posvetil na novo urejeno Marijino cerkev. Naslednji dan, 26. avgusta, je škof Peurl posvetil še grajsko kapelo, ki jo je dal prav tako sezidati Gašper Stubenberg.18 Marijina cerkev pri Vurberku je skozi stoletja doživela več prezidav, od konca 18. stoletja dalje je sedež župnije Vurberk, ki danes spada v mariborsko dekanijo. Sledi dejanj Gašperja Stubenberga pa se niso ohranile zgolj v njegovih gradbenih posegih, za njim je ostal tudi zgovoren pisni dokument, in sicer 17 NŠAM, Fond škofijska pisarna, Dekanati, D XXII, Ptuj: Be- neficij Vurberk, 16. do 18. stoletje, šk. 11. 18 Veselsky, Konsekrationsberichte, str. 39–40. Grajsko kapelo so najverjetneje opustili šele po letu 1907, ko so grajske prostore preuredili za potrebe sanatorija. Že v delno porušenem gradu so bili še leta 1950 vidni ostanki te kapele, kjer so pod beleži sten našli ohranjene freske iz 15. stoletja, ki so najbrž nastale tik pred posvetitvijo kapele leta 1510 (Vidmar, Grad Vur- berk, str. 61; Sapač, Grad, str. 67). Pogled na Marijino cerkev z ruševin vurberškega gradu (foto: Maja Toš). 151 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 popis njegovega premoženja na Vurberku, ki so ga sestavili leto dni po njegovi smrti leta 1524. Sesta- va inventarja sovpada s takratno prakso: v primeru smrti plemiča je deželni maršal imenoval komisijo, ki je bila zadolžena za popis zapuščine. Tako so se po Gašperjevi smrti imenovani komisarji sprehodili po gradu Vurberk ter od prostora do prostora natančno zabeležili vse predmete, ki so bili tam. Popisali so vse premičnine in nepremičnine umrlega. Od skupne- ga premoženja zapuščine, ki ga je ocenila komisija, so dediči umrlega morali plačati davek, zaradi česar je bila natančnost popisa inventarja v interesu obeh strani, tako zastopnikov dežele kot dedičev umrlega. Pri popisu gradu Vurberk leta 1525 so bili navzoči še Gašperjeva vdova Hipolita Stubenberg, upravnik oziroma oskrbnik gradu Hollenburg, vurberški ka- plan in grajski pisar.19 Omenjeni inventar nam skoraj petsto let po svo- jem nastanku ponuja vpogled v razporeditev prosto- rov na vurberškem gradu ter njihovo namembnost in opremo. Iz njega izvemo tudi podrobnosti o tem, kdo je prebival na gradu ter kje so hranili živila ali orožje. Gre za pravi spomenik sodobne materialne kulture ter izjemno kompleksen in dragocen vir s perspektive več zgodovinskih disciplin.20 Gašper Stubenberg je bil poročen dvakrat. V za- konu s prvo soprogo Barbaro Bánffy († pred 1520) iz dolnjelendavske veje svoje rodbine je imel šest otrok, s Hipolito, rojeno Polheim († pred 1547) pa dve hče- ri. Na Vurberku ga je nasledil najstarejši sin Franc I. Stubenberg († 1541). Tudi v 16. stoletju je bilo širše območje vurber- škega zemljiškega gospostva zmeraj znova ogroženo s strani Turkov, ki so na svojih osvajalnih pohodih plenili tudi po južni Štajerski. Zato Stubenbergom kot zemljiškim gospodom ni pripadala zgolj privile- girana pravica pobiranja najrazličnejših dajatev svo- jih podložnikov, temveč tudi težka naloga, v politično nestabilnih časih vojn in turških vpadov podložni- kom zagotoviti zaščito. Prav tako so morali velik del svojih prejemkov prispevati za deželno obrambo, kar je predstavljalo izjemno finančno breme za vse de- želno plemstvo, ne le vurberško linijo družine Stu- benberg. Tudi sam grad je bilo treba neprenehoma utrjevati ter oskrbovati z orožjem in strelivom, kar je nazorno razvidno iz inventarja po Gašperju Stu- benbergu iz leta 1525, v katerem sta popisani sobi z orožjem, smodniški stolp ter veliko kosov orožja in streliva (puške, topovi, smodnik, krogle). Od konca 20. let 16. stoletja se je okrepilo sode- lovanje med deželnim knezom in deželnimi stanovi notranjeavstrijskih dežel s skupnim ciljem izboljša- ti obrambo pred Turki. Spoznanje, da je učinkovita 19 StLA, AS, K 7/H 82, Erbverhandlung und -teilung mit Hip- polita von Stubenberg, April 1525. 20 Inventar je na voljo tudi v knjižni obliki: prim. Loserth, Sup- plement II, str. 49–58; original v: StLA, AS, K 51/H 435 (ob- seg: 12 listov). obramba pred sovražnikom mogoča le prek dobro organiziranega in prepredenega obveščevalnega sis- tema, je privedlo do prvih zametkov kasnejše Voj- ne krajine. Med konkretne obrambne ukrepe dežele Štajerske oziroma južnih delov Svetega rimskega cesarstva je od tega časa naprej sodila permanentno urejena mreža krajev, kjer so v opozorilo bližajoče se turške nevarnosti prižigali opozorilne ognje in stre- ljali. V sistematično urejeno mrežo signalnih točk, ki so bile po daleč vidnih vrhovih vzdolž glavnih pro- metnih poti, je spadal tudi grad Vurberk, kjer so bili nameščeni deželni najemniki. O njihovi prisotnosti na Vurberku priča ohranjena vojaška oprema, ki je danes skupaj s številnimi kosi orožja z gradu Vur- berk na ogled v zbirki orožja na Ptujskem gradu. V omenjeni zbirki poleg oklepov deželnih najemnikov izstopa pet topov, ki sodijo med najstarejše ohranjeno topovsko orožje na Slovenskem.21 V čas Frančevega gospodovanja vurberškemu zem ljiškemu gospostvu sodi tudi leto 1532, ko so zaradi vnovičnih napadov Turkov trpele podložniške vasi gospoščine na obeh straneh Drave. Tri leta kasneje je nastal nov urbar posesti, ki je obsežnejši od tistega iz leta 1496 in ponuja širok spekter najrazličnejših informacij o vaseh, prebival- stvu, agrarnih pridelkih in dajatvah vurberških pod- ložnikov, lovnih in ribolovnih pravicah itn.22 Ali je urbar iz leta 1535 nastal, ker je takrat Frančev mlajši brat Ambrož († 1541) dosegel polnoletnost oziroma pravico do prevzema gospostva, ni mogoče preveriti. Dejstvo pa je, da se je proti koncu 30. let 16. stoletja spor med bratoma Francem in Ambrožem Stuben- bergom stopnjeval. Brata se nista prepirala le o tem, komu pripada pravica do posedovanja matičnega go- spostva družine in komu pripadajo ribolovne pravi- ce, ali o tem, kdo naj se komu približa pri sklepanju kompromisov. Medsebojno obtoževanje je šlo celo tako daleč, da je Ambrož svojemu starejšemu bratu Francu očital, da ga je poskušal zastrupiti. Slednjič je Vurberk po dolgih sporih leta 1539 pripadel Ambro- žu, Franc pa se je moral z družino izseliti. Le dve leti kasneje sta oba umrla.23 21 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 162, 169, 172–174; http:// pmpo.si/zbirke-in-razstave/stalne-zbirke/; 25. III. 2016. Tudi sicer je v ptujskem muzeju ogromno eksponatov, ki iz- virajo z Vurberka, večina je iz kasnejših stoletij. Prim. Lazar, Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem. 22 StLA, AS, K 50/H 431, Ämter und Herrschaften: Herr- schaft Wurmberg, Urbar 1535. Temu urbarju so dodani ur- barji posesti Pohorski dvor iz leta 1527, Gornji Kapfenberg iz leta 1537 ter Halbenrain in Klöch iz leta 1535 – najver- jetneje zato, ker so vsa omenjena zemljiška gospostva v tem času pripadala vurberškim Stubenbergom, pri čemer pa so v Gornjem Kapfenbergu posedovali le tri urade, sicer je tam- kajšnja posest v celoti pripadala sorodnikom iz kapfenberške veje družine. 23 Korespondenca med bratoma se je ohranila po zaslugi tega, da sta oba v iskanju potrditve svojega prepričanja in neke vrste arbitra nenehno pisala sorodniku Volfu iz kapfenber- ške linije Stubenbergov, v čigar arhivu se je omenjena pošta vurberških bratov ohranila. Prim. StLA, AS, K 7/H 84, Erb- 152 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Ambrož Stubenberg nam je (po)znan zgolj iz ohranjenih pisnih dokumentov, medtem ko se je iz časa, ko je Vurberku gospodoval Franc Stubenber- ški, ohranil arhitektonski spomenik, in sicer v cerkvi sv. Ruperta v Spodnji Voličini v Slovenskih goricah. Kamen z letnico 1538 na južni steni cerkve priča o gradbenih posegih na tej sakralni stavbi v času, ko je spadala pod oblast vurberških Stubenbergov. Vo- teilungen; StLA, AS, K 8/H 99, Erbstreitigkeiten; StLA, AS, K 12/H 120 in H 121, Familienkorrespondenz. ličina oziroma istoimenski urad je že v delitveni po- godbi leta 1441 pripadel Agnezi in njenemu možu Leutoldu Stubenberškemu oziroma zemljiškemu gospostvu Vurberk, v okviru katerega je ostal vse do konca 16. stoletja, ko so Stubenbergi (Spodnjo) Vo- ličino prodali Herbersteinom s Hrastovca. V 40. leta 15. stoletja spada tudi prva omemba cerkve sv. Ru- perta, zavetnika kraja vse do današnjih dni.24 Do konca 16. stoletja se je na območju vurberške- 24 Sulič Urek, Nova dognanja, str. 131–132. Cerkev sv. Ruperta v Spodnji Voličini (foto: Maja Toš). Sklepnik nad glavnim oltarjem cerkve sv. Ruperta v Spodnji Voličini z narobe obrnjenim sidrom in zmajem/kačo z grba vurberških Stubenbergov (foto: Maja Toš). 153 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ga gospostva izoblikovalo pet cerkva, kar je mogoče določiti tudi s pomočjo urbarjev oziroma seznama krajev, ki so spadali k posestvu. Te cerkve so bile: Marijina cerkev na Vurberku, cerkev sv. Martina v Dvorjanah, cerkev sv. Ruperta v Spodnji Voličini, cerkev sv. Janeza v Staršah ter Ptujska Gora. Poleg tega so vurberški podložniki živeli tudi v vaseh, ki so cerkvenoupravno spadale pod župniji Hajdina in Sv. Lovrenc na Dravskem polju.25 Zaradi tega in števil- nih funkcij, ki so jih zasedali v cerkvenih zadevah, so lahko vurberški Stubenbergi posegali in odločilno vplivali na versko dogajanje na območju svojih pose- sti. Franc I. Stubenberg je prvi član svoje družine, za katerega lahko z viri potrdimo, da je bil protestantske veroizpovedi. Njegovi potomci so mu sledili v ver- skem prepričanju in postali pomembni podporni- ki protestantizma na širšem območju Dravskega in Ptujskega polja.26 Ob naštevanju materialnih sledi družinskih čla- nov vurberških Stubenbergov velja omeniti še dve Frančevi sestri. Za Elizabeto († 1544), ki je pokopana v graški stolnici, se je prav tam ohranil njen epitaf. V cerkvi sv. Ane v kraju Oberthalheim v današnji Zgor- nji Avstriji pa najdemo epitaf Evfemije Stubenberg († 1563), ki so jo tam pokopali ob njenem drugem možu, Kazimirju Polheimu. Oba spomenika sta sicer izven ožjega življenjskega prostora družine Stuben- berg, vendar kažeta na to, kako daleč so lahko zaradi poročne strategije dotične plemiške družine segale njene politične, ekonomske in socialne vezi. Ambrož Stubenberg ni imel moških potomcev, Franc pa je zapustil enega sina, ki je imel ob očeto- vi smrti komaj osem let. Varuštvo nad Baltazarjem II. Stubenberškim (1533–1583) sta prevzela njegov stric, materin brat, Volf Engelbert Auersperg iz linije Šumberk ter Volf Stubenberg iz kapfenberške linije družine. Edini moški predstavnik četrte generacije vurberške linije Stubenbergov se je že v rani mladosti boril z boleznijo. Zaradi tega sta se njegova skrbnika posvetovala celo z Vesaliusom, najbolj znanim zdrav- nikom tistega časa, ter si tudi sicer izmenjala veliko pisem, iz katerih je razvidna njuna skrb za ustrezno vzgojo in izobrazbo mladega Baltazarja.27 Skrbnika pa sta v času mladoletnosti svojega va- rovanca imela tudi težko nalogo odgovorno upravlja- ti njegovo imetje in posle. Tako je imenjsko cenitev leta 1542 v imenu Baltazarja Stubenberga uredil Volf Engelbert Auersperg. Z željo po učinkovitejšem po- biranju davkov so deželni knez in deželne oblasti v začetku 40. let 16. stoletja sklenili, da se za ugotovitev pravičnejše davčne osnove opravi nova cenitev, s ka- tero naj se ocenijo vse glavne nepremičnine posame- znega zemljiškega gospoda in njegovih podložnikov 25 Koropec, Vurberk, str. 49. 26 Za natančnejši pregled verske zgodovine vurberških Stuben- bergov prim. Toš, Wurmberger Linie, str. 13–32. 27 O zdravstvenem stanju mladega Baltazarja prim. Toš, Stu- benberg, str. 258–262. ter njihove živine, v mestih pa glavne nepremičnine in vrednost obrti.28 Imenjska cenitev za Vurberk se je ohranila, v njej so ovrednotili vse imetje in do- hodke gospostva, zato gre za dragocen vir, ki kaže na poseljenost in velikost posameznih vasi, socialno in gospodarsko strukturo kmečkega prebivalstva in upravno razdelitev ter tako ponuja vpogled v družbe- no-ekonomski položaj gospostva Vurberk v sredini 16. stoletja.29 Leto dni po imenjski cenitvi sta Baltazarjeva skrbnika dala na novo popisati vse dokumente iz vurberškega arhiva. Ohranil se je vurberški arhivski register iz leta 1543 in predstavlja neprecenljiv vir informacij, saj potrjuje obstoj številnih listin in dru- gih pisnih dokumentov, ki se niso ohranili in so nam zato znani zgolj iz navedb na tem seznamu. Zasluge za to, da se je omenjeni arhivski register ohranil, gre pripisati Volfu Stubenbergu iz kapfenberške linije. Kot Baltazarjev skrbnik je dal register iz leta 1543, pa tudi starejšega iz leta 1498, prinesti k sebi v Kap- fenberg, saj ju je kot pravno podlago potreboval pri številnih uradnih poslih, ki jih je opravljal za svojega varovanca iz vurberške linije.30 Baltazar Stubenberg je tudi sicer tisti predstavnik družine, o katerem se je ohranilo največ arhivskega gradiva, tudi takšnega bolj subjektivne narave, ki omogoča nekoliko oprijemljivejšo rekonstrukcijo njegove biografije. Tako nas na primer epizoda o is- kanju primerne neveste za mladega štajerskega ple- miča popelje v sosednjo deželo Kranjsko. Tam naj bi Baltazarja za nevesto čakala Rozina, nečakinja Janeza Jožefa pl. Egkha. Toda Baltazar Stubenberg je svoji- ma varuhoma in Rozinini družini pošteno prekrižal načrte, Janeza Jožefa Egkha pa hkrati močno užalil. V začetku leta 1555 se je po svoji volji poročil z Ano Lamberg († 1568), s katero sta imela devet otrok.31 Leto dni po smrti svoje prve žene se je Baltazar 13. februarja 1569 v Gradcu poročil z Magdaleno Herberstein (1552–1618). Da sta bila Baltazar in nje- gova soproga verna protestanta, izpričuje že vpis nju- ne poroke v protestantski deželni poročni register.32 Kot že omenjeno, je bila na območju vurberškega gospostva ali, natančneje, v oblasti vurberških Stu- benbergov tudi cerkev na Ptujski Gori, ki sta jo dala 28 Koropec, Imenjska cenitev, str. 195–196. 29 StLA, Laa. A. Antiquum, VI, Gültschätzung von 1542, Bd. 43, Nr. 634: Wurmberg Schloss (obseg: 175 listov). 30 Oba dokumenta sta bila zato (najverjetneje v kopiji) v kap- fenberškem arhivu in se tako ohranila. Arhivski register iz leta 1543 je izdal Johann Loserth. Prim. Loserth, Supplement II, str. 26–48; izvirnik v: StLA, AS, K 1/H 10 (obseg: 34 li- stov). Med 332 navedenimi dokumenti najdemo tudi večino tistih iz vurberškega arhivskega registra iz leta 1498. 31 ARS 730, Graščina Dol, F 128, Gallenberška korespondenca; Žvanut, Plemiške zgodbe, str. 36. Podatke o poroki z Ano in njunih otrocih lahko črpamo iz ohranjenega Baltazarjevega zapisa, ki daje dragocene podatke za rekonstrukcijo genea- loške tabele vurberških Stubenbergov (StLA, AS, K 2/H 42, Genealogische Notizen Balthasars II.). 32 StLA, HS Nr. 1285, 2 in 5. 154 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 konec 14. stoletja postaviti Bernard Ptujski in njegov nekdanji varuh Ulrik Walseejski. Ob ustanovitvi je cerkvenoupravno spadala k župniji sv. Lovrenc na Dravskem polju, gospodje Ptujski pa so imeli pra- vico do vzdrževanja svojega kaplana.33 Po njihovem izumrtju so patronat nad Ptujsko Goro nasledili Stu- benbergi, kar ne nazadnje pojasnjuje tudi dejstvo, da so bile maloštevilne listine, ki vsaj deloma izpričujejo začetke cerkve na Ptujski Gori, prav med arhivalija- mi Stubenbergov z Vurberka.34 33 Zadnikar, Ptujska gora, str. 147; Höfer, Visitation, str. 248. Cerkev na Ptujski Gori ni imela predhodnice v gradbeno- -zgodovinskem smislu, bila je v celoti nova ustanova, od ko- der izvira tudi njeno nemško ime: Maria Neustift. S pomočjo ustanove je lahko njen donator izražal svojo dobrodelnost, krščanski ideal caritas, hkrati pa spodbujal umetnost in/ali znanost. Bernard Ptujski si je z darovnico za Ptujsko Goro zagotovil obstoj lastne memorie, spomin nase in svojo rodbi- no, ki je preživel vsa dolga stoletja po njegovi smrti. 34 Te listine se niso ohranile, njihovo vsebino poznamo zgolj za- radi njihove omembe v vurberškem arhivskem registru iz leta 1543, kar dodatno potrjuje neprecenljivo vrednost te arhiva- lije za raziskovanje zgodovine širšega območja vurberškega gospostva. Prim. Loserth, Supplement II, str. 26, št. 3, 4, 6, 9, 10, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 26. Ptujskogorska cerkev je kmalu postala cilj števil- nih romarjev, že v začetku 15. stoletja pa se je v njej razvila kiparska delavnica, v kateri so izdelovali opre- mo po naročilu ustanoviteljev in njihovih sorodni- kov, med drugim tudi grofov Celjskih ter gospodov Stubenberg. Tako o prostorski navzočnosti gospodov Stubenberg na Ptujski Gori priča gradbeno okras- je interjerja; v cerkvi je poleg grbov številnih družin tudi stubenberški, pri rožnovenskem oltarju pa sta upodobljena klečeča člana te družine.35 Patronat nad cerkvijo na Ptujski Gori je pose- doval tudi Baltazar Stubenberg, ki je 27. maja 1557 Nikolaja Zimchinicza imenoval za novega župnika na Ptujski Gori (Ad beneficiiß sine capellam beatisime virginis Maria in Monte gratiae im Campo Dravij).36 Na prvi pogled povsem običajna praksa pa je z vidika zgodovine družine Stubenberg in sodobnega cerkve- nopolitičnega dogajanja izjemnega pomena. Cerkve- 35 Zadnikar, Ptujska gora, str. 148; Hajdinjak in Vidmar, Gospod- je Ptujski, str. 58–63. 36 StLA, AUR (27. V. 1557, Wurmberg; z Baltazarjevim peča- tom). Cerkev sv. Martina v Dvorjanah in detajl z grbom vurberške linije družine Stubenberg (foto: Maja Toš). 155 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ni odvetniki in patroni so namreč imeli pomembno vlogo oziroma odločilno besedo pri postavitvi žu- pnikov, zaradi česar je bil njihov neposredni vpliv na imenovanje dušnih pastirjev predvsem v začetni fazi reformacije odločilnega pomena. Tudi v župnijah, kjer je patronat pripadal škofu, je ta z veliko težavo preprečil umestitev protestantskega župnika, saj je skoraj brez izjeme užival podporo prav pri dotičnem odvetniku ali patronu. Kljub temu da iz ohranjenih virov ne moremo iz- vedeti več o tem, ali zgodovina Ptujske Gore beleži protestantsko poglavje, lahko nedvomno potrdimo močan vpliv Baltazarja Stubenberga ter njegovih na- slednikov kot fevdnih gospodov in patronov Ptujske Gore; v tej funkciji so vurberški Stubenbergi vplivali na cerkvenopolitično dogajanje na širšem geograf- skem območju svojega življenjskega prostora. Za Baltazarja II. Stubenberškega vemo, da je na- ročil številne gradbene posege. V njegovem času so v Dvorjanah, kraju blizu gradu Vurberk, opravili grad- bene posege na tamkajšnji cerkvi sv. Martina. O tem priča kamnita plošča z napisom »AD 1578« in grbom družine Stubenberg. Pisni viri o tem sicer molčijo, toda zaradi omenjene plošče in dejstva, da se je is- točasno gradilo tudi na samem gradu Vurberk, lahko domnevamo o sočasnosti gradbenih del in poseganju družine Stubenberg v sakralno arhitekturo še ene cer- kve na območju zemljiškega gospostva Vurberk. Baltazar Stubenberg je poleg tega dal adaptirati Spodnji dvor (nem. Niederhof ), t. i. svobodni dvor (nem. Freihaus) svoje družine na Ptuju. Nad porta- lom so napis37 ter grba Stubenberga in njegove druge žene Magdalene Herberstein. V skladu s heraldično prakso je grb moškega na desni in grb njegove žene na levi strani – gledano s strani grba. Dela na Spo- dnjem dvoru gre časovno umestiti v čas med letom 1569, ko sta se plemiča poročila, in 1583, ko je Bal- tazar umrl. Baltazar Stubenberg se je ovekovečil tudi z grad- benimi deli na matičnem gradu svoje družine, bil je namreč tisti, ki je naročil obsežno prezidavo gradu Vurberk v sodobni dvorec. Zadnja od šestih gradbe- nih faz gradu, ki jih je rekonstruiral kastelolog Igor Sapač, je datirana v njegov čas, v zadnje četrtletje 16. stoletja. O zaključku omenjenih gradbenih del priča ohranjena letnica 1592, ki je bila vzidana na enem izmed dvoriščnih prizidkov. Z obsežnimi gradbenimi deli, ki so jih vodili italijanski mojstri, so z veliko- poteznimi prezidavami spremenili predvsem grajsko jedro ter notranje dvorišče opremili z arkadnimi ho- dniki.38 Svojo moč, premoženje in tradicijo so člani dru- žine Stubenberg demonstrirali z uporabo grba; naj- 37 Zapis se glasi: MIT SONDERN WOLBEDACHTEM / RAT HERR WALTHASER VON STV / BENBERG HAT DISS GEBEY VON NE / VEN GESEZT DAMIT SEIN / NAM BLEIB VNVERLEZT in izpričuje, da je dal stavbo prenoviti Baltazar Stubenberg. 38 Vidmar, Grad Vurberk, str. 64–65. Spodnji dvor na Ptuju, danes sedež Okrožnega sodišča Ptuj (foto: Maja Toš). Arkadni hodnik na Vurberku v začetku 40. let 20. stoletja, v ozadju grbovna plošča s stubenberškim grbom (foto: http://www.dlib.si/). 156 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 pogosteje so ga odtisnili v vosku kot pečat ali ga, kot prikazuje slikovno gradivo pričujočega prispevka, dali vgraditi v stavbe, ki so jim »pripadale« in kjer so delovali kot naročniki gradbenih in umetniških del. Vurberška linija je razvila lastno različico grba in ma- tičnemu družinskemu grbu dodala še motiv, ki ga je dobila z dedovanjem po gospodih Ptujskih. Grb vurberške linije družine Stubenberg je kva- driran – grbovni ščit je razdeljen na štiri polja. V prvem in četrtem polju je upodobljen grb gospodov Stubenberg – narobe obrnjeno sidro, ki ima skozi uho napeljano vrv. V drugem in tretjem polju je upo- dobljen zmaj. Na vrhu grbovnega ščita je turnirski šlem z rešetkastim vizirjem (nem. Bügelhelm) z li- stnimi dodatki. To obliko krone so sprva upodabljali le pripadniki starega deželnega plemstva, kamor so sodili tudi gospodje Stubenberg. Grb krasi šlemno ogrinjalo.39 Zmaja v grbu so Stubenbergi podedovali od go- spodov Ptujskih, ti pa so ga bili prevzeli po gospodih Humberških. Upodobitev zmaja se nanaša tudi na ime gradu, kajti nemške besede Wurm ne prevajamo dobesedno s črv, temveč v heraldičnem jeziku pome- ni kačo oziroma zmaja. Z zmajem, ki naj bi nekoč 39 Bartsch, Wappen-Buch, str. 130–131; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 14–15; Hernja-Masten, Grb, str. 8. Za podrobnosti o stubenberškem grbu prim. Toš, Stubenberg, str. 40–45 in 63–65. živel na Vurberku, so povezane številne legende, ki krožijo okoli tega čarobnega bitja, ki je skozi stole- tja burilo človeško domišljijo.40 Ne nazadnje lahko vurberškega zmaja občudujemo še danes, in sicer kot del grba Občine Duplek.41 Kljub temu da ne gre za »zgodovinski grb«, prevzem zmaja oziroma kače v občinski grb kaže na zavedanje pomena lastnega zgodovinskega in kulturnega izročila. Baltazar II. Stubenberg se je, kakor večina nje- govih moških prednikov in potomcev, boril z dru- žinsko boleznijo protin, pogovorno znano kot putika ali podagra, ki je bila v preteklosti stigmatizirana kot »bolezen bogatinov«. Izvira iz presnovnih težav kot posledice povišane ravni sečne kisline v krvi. Prav zaradi bolezni je Baltazar že v starosti 46 let dal 1. novembra 1579 na Vurberku spisati oporoko. V njej je na samem začetku podal svoja razmišljanja o smr- ti in minljivosti. Natančno je opisal scenarij svojega pogreba, v katerem ponovno odseva njegova prote- 40 O bogatem izročilu pripovedk in legend, ki krožijo okoli Vur- berka, prim. Šmitek, Kačji grad, str. 91–98, in isti, Zmajsko seme, str. 169–185. 41 Prim. spletno stran Občine Duplek: http://www.duplek.si/; 25. III. 2016. Grb vurberške linije družine Stubenberg (Bartsch, Wappen-Buch, 28). Vhod v razvaline gradu Vurberk z grbovno ploščo družine Stubenberg (foto: Maja Toš). 157 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 stantska veroizpoved: na njegovem pogrebu naj poje- jo psalme, pridiga naj izzveni kot svarilo o minljivosti zemeljskega življenja ter poveličevanje vstajenja in večnega življenja. Drugih ceremonij ne želi, saj do- volj dobro pozna Sveto pismo, zato ve, da so tovrstna sredstva za dosego dušnega blagra in oprostitev gre- hov popolnoma nekoristna, saj lahko dušni blagor in večno življenje dosežemo le s pravo vero. Za dediče je Baltazar Stubenberg določil svojih sedem sinov. Da pa bi že vnaprej preprečil spore pri dedovanju, je še določil, naj se deli po vrsti od naj- mlajšega do najstarejšega sina, da ne bi bil kdo zapo- stavljen. Prav tako je zapisal, kako naj bo poskrbljeno za njegovo vdovo Magdaleno in njune štiri hčere.42 Že štiri leta kasneje, marca 1583, je Baltazar umrl. Poleg enajstih otrok in nezadovoljne vdove, ki se je zagrizeno borila za preživnino in preskrbo svojih šti- rih hčera, je zapustil predvsem visoke dolgove. Kaj se je torej zgodilo z Baltazarjevimi dediči? Šest let po njegovi smrti, 4. novembra 1589, je salz- burški nadškof Baltazarjevim otrokom, najstarejšemu sinu Francu ter njegovim bratom in sestram, dal v fevd Vurberk. V fevdni podelitvi so vsi Stubenbergi navedeni z imenom,43 manjkata pa Viljem in Gašper, ki takrat očitno nista bila več med živimi. Dan kasneje, 5. novembra 1589, so Franc in bratje od nadškofa prejeli še Spodnji dvor na Ptuju z vsem imetjem, ki pa se je dedoval le v moški liniji. Bratje Stubenberg so se morali obvezati (tudi v imenu svo- jih moških potomcev), da dvora ne bodo prodali, ga zastavili ali pustili propasti, temveč ga bodo posedo- vali in uporabljali v skladu s starejšimi določili.44 Baltazarjeva vdova Magdalena se ni ponovno po- ročila. Svojega moža je preživela za celih 35 let. S tem je zagotovo presenetila svoje krušne sinove, ki so tako morali skoraj štiri desetletja skrbeti zanjo, kaj- ti ta oskrba ji je kot vdovi pripadala. Ohranili so se številni dokumenti, v katerih se je Magdalena Stu- benberg borila za preživnino ter zagotovilo preskrbe svojih hčera, zaradi česar je bila očitno na bojni nogi s prenekaterim od Baltazarjevih sinov. Ti so si šele šest let po očetovi smrti, 7. novembra 1589, razdelili njegovo dediščino. Dedovanje je bilo pravni akt, ki je jamčil obla- stno in družbeno hierarhijo v plemiškem okolju, toda številni primeri iz prakse kažejo, da sta bila prav de- dovanje in nasledstvo eden večjih izzivov plemiških družin – sploh kadar je šlo za tako številno potom- stvo, kot ga je zapustil Baltazar II. Stubenberg. Na začetku delilne pogodbe med Baltazarjevimi sinovi izvemo, da sta Viljem in Gašper medtem umr- la v tujini. Tako je najstarejši Baltazarjev sin, Franc II. Stubenberg (1556–1598), v skladu z oporočnim 42 StLA, AS, K 4/H 68, Wurmberg, 1. XI. 1579. 43 Lang, Salzburger Lehen II, str. 394 (448/26). 44 StLA, AS, K 56/H 480, Salzburg, 5. XI. 1589; StLA, AUR (5. XI. 1589, Salzburg); Lang, Salzburger Lehen II, str. 394 (448/26). določilom svojega očeta prevzel delitev njegovega premoženja ter se o tem posvetoval s sorodniki. Ti so mu svetovali, naj zaradi številnih neporavnanih obve- znosti svojega očeta nujno proda gospostvi Halben- rain in Klöch v današnji Avstriji. Od preostalih po- sesti so si bratje očetovo dediščino razdelili tako, da je Franc dobil Spodnji dvor na Ptuju, Daniel hišo v Gradcu in posesti v dolini reke Murice (nem. Mürz) na današnjem avstrijskem Štajerskem, Jurij staro in Hans novo vurberško hišo, Jurij Žiga pa Ravno po- lje. Nerazdeljeno je ostalo deželsko sodišče na vseh posestih, Spodnji dvor na Ptuju, fevdne pravice nad Ptujsko Goro in ribolovne pravice.45 Iz časa okoli leta 1590 se je ohranil urbar, v ka- terem so zapisane vse posesti, pravice in svoboščine, ki so bile po Baltazarjevi smrti dodeljene njegove- mu najstarejšemu sinu Francu za novo hišo polovice gradu Vurberk (zum neuen Stock des halben Schlosses Wurmberg).46 Iz naštetih krajev, v katerih je omenje- na pravica Stubenbergov do pobiranja delne desetine (nem. Teilzehente), je razvidno, da si je gospostvo Vurberk to pravico delilo s številnimi drugimi zem- ljiškimi gospostvi, kot na primer Gornjim Maribo- rom, Hrastovcem, Slivnico, samostanom Admont in Studenicami, ki so imele podložnike v istih krajih. Čeprav je bil konec 16. stoletja zaradi družinskih zadev za stubenberško gospostvo Vurberk z gospo- darskega vidika precej neugoden, pa je ravno v tem času Vurberk utrdil svoj položaj enega izmed sre- dišč protestantizma na širšem območju Dravskega in Ptujskega polja. Največ zaslug za to gre pripisati Francu Stubenbergu, ki mu je kot starosti družine uspelo udejanjiti željo preminulega očeta, da se na Vurberku še naprej vzdržuje protestantsko bogosluž- je oziroma pridigar. V 9. členu delitvene pogodbe med brati je namreč zapisano, kako je treba ravnati v verskih zadevah vurberške linije družine Stubenberg: ker cerkev na Vurberku ni del delitve, morajo vsi bratje plačevati za protestantskega pridigarja, ki ga vnaprej odobri štajersko deželno plemstvo v Gradcu. Prav tako se brez posvetovanja in konsenza vseh bra- tov ne sme odpustiti ali na novo zaposliti nobenega pridigarja, kar govori v prid domnevi, da je na Vur- berku že za časa Baltazarja služboval protestantski pridigar.47 Franc II. Stubenberg je umrl leta 1598. 21. aprila istega leta so v skladu s predpisom štajerskega de- želnega plemstva sestavili njegov inventar.48 Pet ko- misarjev, določenih za to nalogo, je najprej popisalo zemljiško posest, ki jo je zapustil Franc in ki je bila zavezana plačilu davka. Popisali so tudi skromno ko- 45 StLA, AS, K 7/H 81, Graz, 7. XI. 1589. 46 StLA, AS, K 50/H 432, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, ca. 1590. 47 StLA, AS, K 7/H 81, Graz, 7. XI. 1589. 48 Inventar po Francu II. Stubenberškem je najstarejši doku- ment v fondu Landrecht (deželna pravda) Stubenberg v Šta- jerskem deželnem arhivu. 158 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ličino njegove srebrnine, pri čemer je na prošnjo Jurija Stubenberga, pokojnikovega brata, nekaj kosov srebr- nine prejela Frančeva vdova. Skupna ocena zapuščine kaže na skromno premoženje umrlega, ki pa je bil za časa življenja primoran plačevati tudi dolgove, ki jih ni povzročil sam, temveč jih je le podedoval.49 Po Francu je kot zadnji član družine Vurberk prevzel njegov mlajši brat Jurij Stubenberg (1560– 1620). Za njim oziroma njegovo prvo ženo Heleno, rojeno Székely, se je neposredno ob gradu ohranil izjemen spomenik. Heleno, ki je umrla kmalu po 23. aprilu 1597,50 so pokopali na Vurberku, kjer lahko še danes občudujemo njen (in Jurijev?) epitaf, ki je 49 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz von Stubenberg, 1598 (obseg: 54 listov). Nekateri Frančevi dokumenti so bili po njegovi smrti pri njegovem bratu Juriju in so popisani tudi v njegovem inventarju. Prim. StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Georg d. Ä., 1620. 50 Tega dne namreč Jurij in Helena pišeta sorodniku iz kapfen- berške linije družine Stubenberg glede določenega posla, ki sta ga bila sklenila (StLA, AS, K 12/H 127, Wurmberg, 23. april 1597). V kasnejših dokumentih se Helena ne omenja več kot živa. vzidan v steno levo ob vhodu Marijine cerkve na Vurberku. Omenjeni epitaf je iz belega marmorja ter meri okoli 210 cm v višino in 110 cm v širino. Spodnji del je sestavljen iz črne marmornate plošče v podolgova- tem ovalnem okvirju, ki ga od strani obdajata grba. V skladu s heraldično prakso je grb moškega, v tem pri- meru vurberške linije družine Stubenberg, na heral- dični desni, grb ženske, torej grb ormoške veje druži- ne Székely, pa na levi strani. Na osrednjem reliefnem polju je najprej upodobljena plemiška družina, kjer ločeno po spolu na desni strani klečijo moški člani družine, na levi pa ženske. Nad tem prizorom je relief Kristusovega vstajenja. Na sredi atike je okvir s črno marmornato inkrustacijo, ki nosi citat iz Janezove- ga evangelija.51 Čeprav je površina epitafa v precej 51 ICH BIN DIE AVF / ERSTEHVNG / VND DAS LE / WEN WER AN / MICH GLAVBT / DER WIERT LE / WEN IOHAN / NAM II. – Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje ( Jn 11, 25). Pri priporočilih in željah za posmrtno življenje pri nagrobnikih in nagrobnih napisih iz 16. stoletja je treba paziti, da ne skle- Vurberški epitaf s konca 16. stoletja (foto: Maja Toš). 159 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 slabem stanju, gre za eno najkvalitetnejših likovnih del z Vurberka in hkrati za redek primer italijanske umetnosti poznorenesančnega obdobja na Sloven- skem. Umetnostnozgodovinska stroka domneva, da je avtor dela italijanski kipar Philibert Pacobello, ki je okoli leta 1600 deloval na Štajerskem.52 Jurij Stubenberg ni le nasledil svojega starejšega brata, temveč je tudi prevzel njegove dolgove oziro- ma dolgove svojih prednikov. Tako je že od zadnje- ga desetletja 16. stoletja prodajal posest za posestjo. Kakor izpričujejo ohranjeni dokumenti, je največ kupčij sklenil s »sosedom« Herbersteinom z gradu in istoimenskega gospostva Hrastovec, ki je mejilo na gospostvo Vurberk. Iz listine, ki je datirana 8. novembra 1595, je raz- vidna zgoraj omenjena menjava cerkvenega odvet- ništva, ki so ga Stubenbergi imeli nad cerkvijo sv. Ruperta v današnji Voličini. Poleg tega je Jurij prodal še tamkajšnje podložnike, dvor Štralek ter nekatere druge pravice, ki jih je podedoval deloma od svojega očeta Baltazarja, deloma od družine Székely, deloma pa pridobil od brata Jurija Žige.53 Na to kupčijo se nanaša potrdilo, ki ga je Jurij Stubenberg spisal 30. novembra 1595 in v njem sporočil, da je od Janeza Friderika Herbersteina prejel denar za posel, ki sta ga sklenila 8. novembra 1595, in mu zato sedaj predaja urbar za prodano posest.54 S tem pa prodaja stubenberških posesti še ni bila zaključena, Jurij je Herbersteinu prodal še številne druge posesti in pravice, celo tri mline na Dravi ter podložnike v vaseh Dvorjane, Spodnji in Zgornji Duplek, Žitečka vas, Zgornja in Spodnja Korena, Zimica, Dogoše in Starše.55 Stubenbergova materialna stiska je bila očitno tako brezizhodna, da je Juriju Herbersteinu namera- val prodati še preostale dele vurberške posesti razen samega gradu in pristave.56 Slednjič do te prodaje ni prišlo, čeprav sta omenjena plemiča še dolgo nadalje- vala pogovore in pogajanja o prodaji oziroma nakupu Vurberka.57 Slednjič je Jurij Stubenberg po več kot desetletju pogajanj o prodaji Vurberka oziroma posesti, ki so ostale od nekdaj mnogo obsežnejšega gospostva, leta pamo prehitro o veroizpovedi umrlega, kajti tovrstne napise najdemo na spomenikih obeh veroizpovedi, tako katoliške kot protestantske, in so v prvi vrsti izraz splošne krščanske pobožnosti sodobnega sveta (Zajic, Grabdenkmäler, str. 287 in 296). Kar se tiče verske pripadnosti Jurija in Helene Stuben- berg, jo je mogoče preveriti v več virih, ki pa vsi nedvomno izpričujejo njuno pripadnost protestantizmu. 52 Sapač, Grad, str. 102–104; StLA, Nachlass Loserth, K 13/H 678, 8. 53 ZAP-51, 53, 8. XI. 1595. O poslih med Stubenbergom in Herbersteinom prim. tudi ZAP-51, 51 in 52. 54 ZAP-51, 54, 30. XI. 1595 in ZAP 70, R-63, 1595. 55 ZAP-51, 55, 1. XII. 1595. 56 ZAP-51, 56, 1. XII. 1595, Graz. 57 Prim. StLA, AS, K 51/H 438, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, korespondenca o prodaji gospostva Vurberk. 1616 Vurberk prodal Filibertu Schranzu Schranze- negu (s polnim nemškim imenom: Johann Philibert Schranz von Schranzenegg und Forchtenstein). Sta- rosta vurberške linije družine Stubenberg si je pridr- žal pravico do ponovnega odkupa, iz prodaje pa sta bili izvzeti cerkev in rodbinska grobnica. Novi lastnik Vurberka Schranz ga je že tri leta kasneje, 1619, pro- dal naprej, toda Stubenberg oziroma njegova družina ga ni nikoli več odkupila. Jurij Stubenberg je umrl že leto za tem. Dobra dva meseca po njegovi smrti, 9. julija 1620, sta komi- sarja, ki ju je za to nalogo določilo štajersko deželno plemstvo, v prisotnosti Jurija Žige in Franca III. Stu- benberškega, sina Jurijevega tudi že pokojnega brata Franca, sestavila njegov inventar. Ker se je ta pravni akt odvijal v Šentjanžu na Dravskem polju oziroma v Staršah, je mogoče sklepati, da je bilo Jurijevo zadnje prebivališče prav tam.58 Tudi ta dokument je z več zgodovinskih perspektiv sila dobrodošel vir, saj omo- goča vpogled v številne drobce iz življenja štajerskega plemiča na začetku 17. stoletja. Jurijev brat Jurij Žiga Stubenberg (1570–1632) je po očetu podedoval Ravno polje, ki se je prav v njegovem času izoblikovalo v samostojno zemljiško gospostvo. Zanj so sicer morali žrtvovati nekaj po- sesti gospostva Vurberk, kar je še dodatno razdrobilo nekdanjo obsežnost matičnega sedeža družine. Rav- no polje je bilo zaradi veroizpovedi svojega gospo- darja prav tako protestantsko »oporišče«.59 Prepriča- na protestantka je bila tudi četrta (!) soproga Jurija Žige Stubenberškega, Regina Sibila Khevenhüller. Ko je cesar Ferdinand II. začel s protireformacijsko ofenzivo in 1. avgusta 1628 izdal patent, s katerim je protestantskemu plemstvu dežele postavil ultimat o spreobrnitvi v katolištvo ali izselitvi, sta se Jurij Žiga in njegova soproga odločila, da zapustita notranjeav- strijske dežele. Avgusta 1629 sta se iz Koroške podala proti Nürnbergu.60 Odsev delovanja Jurija Žige Stubenberga pred- stavlja dvorec Ravno polje oziroma žalostne razvaline tega nekoč izjemnega spomenika renesančne arhi- tekture na Slovenskem. Na tem mestu velja omeniti, da se je v središču mesta Ptuj ohranil opredmeteni spomin na najmlajšo sestro Jurija Žige, hčer Balta- zarja in Magdalene Stubenberg: v Jurijevi cerkvi na Ptuju je vzidan epitaf Ane Suzane Stubenberg, v drugem zakonu poročene Vetter, za katerega pa se (še) ne ve, kdaj, zakaj in kako je prišel na to mesto. Tudi po letu 1616 so bili člani vurberške veje Stubenbergov navzoči v širšem prostoru Vurberka. V poznih dvajsetih letih 17. stoletja so od še žive- 58 To potrjuje večkratna omemba kraja v nadaljnjem besedi- lu inventarja, sicer pa je družina Stubenberg najkasneje v času Baltazarja II. v Šentjanžu posedovala dvor. Prim. StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Georg d. Ä., 1620, št. 13. 59 Koropec, Vurberk, str. 46. 60 Loserth, Drei Dichter, str. 143. 160 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 čih članov družine emigrirali vsi razen Franca III., edinega sina Franca II. Stubenberga, ki je (p)ostal katolik ter se poročil z meščanko. Živel je na Ptuju na tamkajšnjem Spodnjem dvoru in umrl 9. junija 1636 brez potomcev. Septembra istega leta so trije komisarji sestavili inventar njegove zapuščine. Ra- zen Spodnjega dvora, vinograda, nekaj uradov in dajatev je premoženje zadnjega moškega predstav- nika družine, ki je ostal na Štajerskem, v primerjavi z nekdanjim obsegom posesti družine v 15. stoletju obsegalo le še drobtinice.61 Popisu posesti sledi se- znam ostalega premoženja, začenši z gotovino, pri kateri je zabeleženo zgolj: »nič«. Sledi popis doku- mentov, skupno je naštetih 33, ki deloma segajo v 15. stoletje. Za 29 nemških, deset latinskih in 15 fran- coskih zavedenih knjig žal ne izvemo naslovov, prav tako ne vemo, za katera dela gre pri dveh velikih in 44 manjših slikah, ki so pripadale umrlemu. Sledijo še vsakdanji predmeti, kot so obleke, posteljnina in hlevska oprema.62 Frančeva vdova Barbara je umrla štiri leta za svo- jim možem. 19. aprila 1640 so popisali še njeno za- puščino. Pri popisu predmetov izstopa omemba več pečatov njenega pokojnega moža, pri katerih pa je 61 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz III. von Stubenberg. Kako je družina Stubenberg prišla ob Pohorski Dvor, ni znano, vemo pa, da se je Volf Stubenberg iz kapfenberške linije še leta 1659 trudil, da bi to posest znova pridobil (Loserth, Geschichte, str. 248). 62 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz III. von Stubenberg. En izvod inventarja je šel deželi, drugega je dobila Frančeva vdova. zabeleženo, da so že uničeni, ter Stubenbergov peča- tni prstan, ki je bil v celoti izdelan iz zlata.63 Po Frančevi smrti so se sorodniki iz kapfenberške veje trudili, da bi Spodnji dvor in Vurberk dobila v fevd sinova Jurija Žige Stubenberga, ki sta kot prote- stanta živela na Nemškem, toda te želje se niso ure- sničile. Njuni otroci, predstavniki sedme generacije vurberške linije družine Stubenberg, so bili istočasno predstavniki poslednje generacije svoje družine, ki je v moški liniji izumrla leta 1691, zadnja predstavnica rodu pa je umrla v 20. letih 18. stoletja. Epilog Aprila 2016 je minilo natanko 400 let, odkar so vurberški Stubenbergi prodali svoj matični grad in zemljiško posest. Grad je v stoletjih večkrat menjal lastnike. Februarja 1945 so ga bombardirala zavezni- ška letala, pri čemer je bilo huje poškodovano ostrešje in zgornja nadstropja, sicer pa je grad Vurberk voj- no preživel kot dokaj dobro ohranjena razvalina. Po nacionalizaciji posestva in gradu leta 1946 je vnema pristojnih oblasti, da bi grad obnovili, postopoma ugašala. V zgodnjih 50. letih 20. stoletja so v uvo- du omenjeno bogato kamnoseško obdelano triforno okno z Vurberka prenesli na blejski grad.64 S politično ideologijo prepojen odklonilni odnos do simbolov plemstva je slednjič tudi grad Vurberk 63 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Barbara von Stubenberg. 64 Sapač, Grad, str. 13–16 in 60–61. Epitaf Ane Suzane Stubenberg (foto: Maja Toš). 161 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 privedel do dokončnega propada. Odločilno pa je zaznamoval tudi odnos slovenskega zgodovinopisja do raziskovanja plemstva, čeprav se je to tabuizira- no področje zgodovinske znanosti na Slovenskem v preteklih desetletjih postopoma osvobodilo politič- ne instrumentalizacije in s temeljnimi raziskavami prišlo do številnih novih dognanj v poznavanju tega kompleksnega družbenega okolja.65 Raziskave vurberške veje plemiške družine Stu- benberg kažejo, kako pomembno in odgovorno vlogo so njeni člani odigrali v številnih funkcijah, ne zgolj kot zemljiški gospodje na politično-administrativ- 65 Znanstvenim razpravam o tej problematiki so se posvetili predvsem Peter Štih, Miha Preinfalk in Maja Žvanut. ni in gospodarski ravni, temveč tudi na socialnem, religioznem in kulturnem področju. Z naročanjem gradbenih in umetniških del, v katerih odsevajo nji- hova miselnost, želja po izkazovanju premožnosti in prestiža, sledenje gradbenim trendom sodobnega časa in dojemanje lastnega stanu, so Stubenbergi med 15. in 17. stoletjem odločilno zaznamovali svoj življenj- ski prostor. Prav z izgradnjo Vurberka je ta družina ustvarila spomenik, ki je temeljito spremenil podobo pokrajine, v kateri je bil postavljen, in kljub uničenju ostal del kulturne dediščine neizmerne vrednosti. Tako grad Vurberk kot družina Stubenberg, čeprav je dolgo ležala v pozabi, sta postala del zgodovine slo- venskega prostora, integrativni del tradicije, kulturne- ga izročila in identitete območja današnje Slovenije. Pogled na Vurberk na razglednici iz leta 1935 (foto: http://www.dlib.si/). … in 80 let kasneje, leta 2015 (foto: Maja Toš). 162 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Materialni relikti, ki so ostali za njimi, dopolnju- jejo in podpirajo rezultate analize poročne politike vurberških Stubenbergov, katerih sorodstvena mreža se je (raz)pletla prek meja Štajerske. Zato se je širši življenjski prostor te linije Stubenbergov razprosti- ral prek meja lokalnega in regionalnega, prek meja vojvodine Štajerske v sosednji vojvodini Kranjsko in Koroško, na območje današnjih avstrijskih zveznih dežel Spodnje in Zgornje Avstrije ter v zahodnoma- džarski in hrvaški prostor. Čeprav je njihov nekdanji sedež, grajsko poslo- pje Vurberka, danes le še razvalina, že samo sprehod po arealu preživelega kamenja in kanček domišljije zadoščata, da si človek ustvari predstavo o nekdanji razsežnosti gradu. Številni materialni fragmenti, ar- hitektura ali le njeni posamični elementi ter pred- vsem pisni dokumenti, ki so jih ustvarili vurberški Stubenbergi, gradijo most med nekoč in danes ter utelešajo prisotnost te družine v njihovi nekdanji do- movini vse do leta 2016, polna štiri stoletja po tem, ko so prodali svoj matični grad. Slednjič je zgodovinsko naključje, ki ga lahko populistično poimenujemo usoda, pripeljalo do tega, da je morda najlepši materialni ostanek nekdanjega gradu Vurberk, ki so ga dali zgraditi člani družine Stubenberg, postal del blejskega gradu, enega naj- bolj reprezentativnih, še danes obstoječih gradov na Slovenskem. To je še en dokaz, kako fizično uničenje vendarle nikoli ne (z)more povsem izbrisati tega, kar je bilo. Včasih zadostuje že zgolj delo zgodovinarjev, da zgodbe pozabljenih prednikov prikličejo iz zapra- šenih arhivov na plan. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI** ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 128, Gallenberška korespondenca NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Fond škofijska pisarna, Dekanati, D XXII, Ptuj: Beneficij Vurberk, 16. do 18. stoletje, šk. 2 in šk. 11 ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek, Wien Handschriftensammlung, Codex 13996 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz AUR – Allgemeine Urkundenreihe ALR – Altes Landrecht, Landrecht Stubenberg (LR), K 1247 AS – Familienarchiv Stubenberg: K 2, Genealo- gische Aufzeichnungen; K 4/H 68, Testamente; K 7/H 81, H 82, H 84, Erbteilungen; K 8/H 99, Erbstreitigkeiten; K 12/ H 120, H 121, H 127, Familienkorrespondenz; K 50/H 430, H 431, H 432; K 51/H 438, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg; K 56/H 480, Salzbur- ger Lehen den Niederhof in Pettau und Haus Wurmberg betreffend Archiv der steirischen Landstände (Landschaft- liches Archiv): Laa. A. Antiquum, Gruppe VI, Finanzwesen: Gültschätzung 1542, Bd. 43, Nr. 634: Wurmberg Schloss Handschriftensammlung: HS 1285 Nachlass Loserth, K 13/H 678: Manuskripte und Notizen zu Publikationen, Stubenberg, Graz 1931, 73 Bl. ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj ZAP 51, Zbirka listin: št. 51, 52, 53, 54, 55 in 56 Rokopisna zbirka, Urbarji: ZAP 70, R-63, Urbar za posest ter vinsko desetino Hrastovec, 8. XI. 1595 LITERATURA Bartsch, Zacharias: Wappen-Buch, darinen aller geistli- chen Prelaten, Herren vnd Landleut auch der Stett des Fürstenthumbs Steyer Wappen und Insignia, mit ihren farben, nach ordnung, wie die im Landthaus zu Graz angemalt zu finden. Facsimile Ausgabe mit historischen und heraldischen Anmerkungen von Jo- sef von Zahn und Alfred Ritter Anthony von Sie- genfeld. Graz/Leipzig: Moser Verlag, 1893. ** Legenda nemških okrajšav: K = Karton/škatla (šk.); H = Heft/zvezek; F = fascikel; Bd. = Band/zvezek; Nr. = Num- mer/številka; Bl. = Blatt/list. Trifora z Vurberka na svojem prvotnem mestu (foto: http://www.dlib.si/). 163 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Hajdinjak, Boris in Polona Vidmar: Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Po- krajinski muzej, 2008. Hernja-Masten, Marija: Grb plemiške rodbine Stu- benberg z Vurberka – 1592. Novice občine Duplek, l. 13, št. 2, 19. 6. 2008, str. 8. Höfer, Rudolf K.: Die landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/45. Edition der Texte und Darstellung zu Nachrichten über das kirchliche Leben. Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 14. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskom- mission für Steiermark, 1992. Koropec, Jože: Imenjska cenitev leta 1542 in Drav- sko polje. Ptujski zbornik IV (ur. Jože Curk). Ptuj: Obzorja, 1975, str. 195–199. Koropec, Jože: Med Dravo in Dravinjo v 16. stoletju. Ptujski zbornik V (ur. Marjeta Ciglenečki et al.). Ptuj: Skupščina občine, 1985, str. 345–358. Koropec, Jože: Srednjeveški Vurberk. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 41–55. Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 II. Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark 31. Graz: Leu schner & Lubensky, 1939. Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Slo- venskem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokra- jinskega muzeja Ptuj-Ormož. Ljubljana: Narodni muzej, 2015. Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. Supplement II. Archivregister von Wurmberg aus den Jahren 1498 und 1543 nebst einem Wurmberger Schloßinventar von 1525. Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark 28. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes- kommission für Steiermark, 1911. Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. Veröffentlichungen der Historischen Landes- kommission für Steiermark 22. Graz: Selbst- verlag der Historischen Landeskommission für Steier mark, 1906. Loserth, Johann: Drei Dichter aus dem Hause Stu- benberg. Hans Wilhelm, genannt der Unglückse- lige. Georg Augustin und Otto Gall, die letzten vom Mannsstamme des Hauses Stubenberg- -Wurmberg. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 8, 1910, 3–4, str. 135–156. Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirischen Her- ren- und Grafenhauses Stubenberg. Graz/Leipzig: Moser's Buchhandlung, 1911. Nehring, Karl: Matthias Corvinus, Kaiser Friedrich III. und das Reich. Zum hunyadisch-habsburgischen Gegensatz im Donauraum. Südosteuropäische Ar- beiten 72. München: Oldenbourg, 1975. Sapač, Igor: Grad Vurberk. Vrhunci grajske arhitekture na Slovenskem (tipkopis). Ljubljana 1998. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slekovec, Matej: Wurmberg. Topographisch-historische Skizze. Maribor: samozaložba, 1895. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Sulič Urek, Neva: Nova dognanja in odkritja v sakral- ni arhitekturi Slovenskih goric. Časopis za zgodo- vino in narodopisje, 76, 2005, 1–2, str. 125–154. Šmitek, Zmago: Vurberk: Kačji grad sredi svete po- krajine. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 91–98. Šmitek, Zmago: Zmajsko seme: topografija sloven- skega izročila o Kresniku. Studia mythologica Sla- vica, 12, 2009, str. 169–185. Toš, Maja: Die Stubenberg auf Wurmberg. Zwei Jahr- hunderte einer Familiengeschichte (1441–1616). Dissertation, Historisch-Kulturwissenschaftliche Fakultät der Universität Wien. Wien, 2015. Toš, Maja: Die Wurmberger Linie der Stubenberg im Zeitalter der Konfessionalisierung. Frühneu- zeitforschung in der Habsburgermonarchie. Adel und Wiener Hof – Konfessionalisierung – Siebenbürgen. Publikationen der ungarischen Geschichtsforschung in Wien VII (ur. István Fazekas – Martin Scheutz – Csaba Szabó – Thomas Winkelbauer). Wien: Institut für Ungarische Geschichtsforschung in Wien, 2013, str. 13–32. Veselsky, Oskar: Die Konsekrationsberichte aus den Ordinations- und Konsekrationsprotokollen der Bi- schöfe von Lavant im 16. Jahrhundert. Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 11. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskom- mission für Steiermark, 1997. Vidmar, Polona: Grad Vurberk: Lastniki, stavbe in oprema. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 57– 89. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1996. Voje, Ignacij: Die Türkeneinfälle in das Pettauer Ge- biet und deren Folgen. Begegnung zwischen Orient und Okzident. Eine Ausstellung vom Landesmuse- um Pettau in Zusammenarbeit mit vielen Fach- leuten aus Österreich und Slowenien (ur. Marjeta Ciglenečki – Maximilian Grothaus). Ptuj: Pokra- jinski muzej, 1992, str. 21–29. Zadnikar, Marijan: Ptujska gora. Visoka pesem sloven- ske gotike. Ljubljana: Družina, 1992. Zajic, Andreas: »Zu ewiger gedächtnis aufgericht«: Grabdenkmäler als Quelle für Memoria und Re- präsentation von Adel und Bürgertum im Spätmit- telalter und in der Frühen Neuzeit; das Beispiel Nie- derösterreichs. Wien: Oldenbourg, 2004. Žvanut, Maja: Plemiške zgodbe. Kranjsko plemstvo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Ljubljana: Vi- harnik, 2009. 164 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 S U M M A R Y The Stubenbergs of Vurberk (Wurmberg) and their mark on their local environment The Vurberk/Wurmberg line of the Lords of Stubenberg represents a side branch of this Styrian noble family, which was named after its seigniory and homonymous castle Vurberk in the southern part of the Duchy of Styria. The Vurberk line was established with the marriage of Leutold Stubenberg and Agnes of Ptuj/Pettau, a sister of Frederick IX of Ptuj, whose death in 1438 led to the extinction of the male line of the Lords of Ptuj. Under the partition agreement, which she concluded with her sister Ana in 1441, Agnes received, among others, Vurberk, a fief of the Salzburg Archdiocese, which remained in the posses- sion of Agnes’s and Leutold’s descendants, members of the Stubenberg family from the Vurberk line, for another 175 years. A number of written documents have been pre- served from that period that now chiefly serve as sources for studies conducted by (art) historians and researchers of other scientific disciplines, as well as some material traces, primarily interventions into the architectural landscape that took place under the su- pervision of the Stubenbergs from Vurberk. They are presented in the article at hand. 2016 also marks the four hundred years since the Vurberk line of the Stubenberg family sold its home and now ruined Vurberk Castle. Due to the afore- mentioned jubilee, as well as the fact that this family procured numerous construction works and thorough reconstructions of the Vurberk Castle, it seems only reasonable to revive the memory of their existence. It is also worth noting that the traces of the more than two hundred years long presence of the Vurberk line of the Lords of Stubenberg in the area offer a varied insight into the family’s living environment in the former border area of the Holy Roman Empire. In particular, they demonstrate how tight the history of this family is inseparably connected to the history of Styria, as much to the part which now belongs to the Republic of Austria as to the part which now lies in the Republic of Slovenia. The Vurberk line of the Lords of Stubenberg should therefore be taken into account in future historical research, especially in rela- tion to nobility, a research area that has long remained neglected within the Slovenian historical science. 165 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52SEM:728.82(497.4Vinica)"14/16" Prejeto: 23. 2. 2016 Janez Weiss univ. dipl. zgodovinar, Mestna muzejska zbirka Črnomelj, RIC Bela krajina, Ul. Mirana Jarca 5, SI–8340 Črnomelj E-pošta: janez_weiss@yahoo.com Zgodbe z meje imperija. Grad Vinica in Semeniči, začetki in prvi posestniki v luči novih arhivskih virov IZVLEČEK Prispevek se ukvarja z začetki in prvimi posestniki gradu Vinica v Beli krajini. Starejši avtorji so na podlagi obstoječega arhivskega gradiva in gradbenih prvin začetke gradu postavili v čas med sredino 15. in 16. stoletja. No- voodkrito gradivo iz arhiva Pruske kulturne ustanove, ki omenja posestni spor med Semeniči in Nemškim viteškim redom v začetku 16. stoletja, te domneve dopolnjuje. Postavitev gradu in tabora sega v zadnjo četrtino 15. stoletja, ko sta se viniški duhovnik Viljem Graman in Viljem Semenič dogovorila, da bosta Nemški viteški red in rodbina Semenič skupaj postavila novo grajsko poslopje in tabor za zaščito svojih podložnikov. Po Gramanovi smrti so si grad prilastili Semeniči, kar je vodilo v pravdo z Nemškim viteškim redom. Grad je bil leta 1500 zaplenjen, do dvajsetih let 16. stoletja pa vrnjen Semeničem, ki so ga posedovali do začetka 17. stoletja. KLJUČNE BESEDE Bela krajina, Metliško, Vinica, Semeniči, Nemški viteški red ABSTRACT STORIES FROM THE BORDER OF THE EMPIRE: THE VINICA CASTLE AND THE SEMENIČ FAMILY, BEGINNINGS AND FIRST OWNERS IN LIGHT OF NEW ARCHIVAL SOURCES The article describes the beginnings and first owners of the Vinica Castle in White Carniola. Based on available archival materials and construction elements, early authors dated the origins of the Vinica Castle to somewhere betwe- en the mid-15th and 16th century. The recently discovered archival materials from the Prussian Cultural Institution (Preussische Kulturstiftung), that contain a reference to a property dispute between the Semenič family and the Teuto- nic Order in the early 16th century, substantiated these assumptions with new data. The construction of the castle and the fortifications dates back to the last quarter of the 15th century, when a priest from Vinica, Wilhelm Graman, and Wilhelm Semenič agreed that the Teutonic Order and the Semenič family would join efforts in erecting a new castle building and fortifications to protect their serfs. After Graman’s death, the Semenič family laid claim to the castle and thus initiated a property dispute with the Teutonic Order. The castle was seized in 1500 and by 1520 returned to the Semenič family, in whose possession it remained until the beginning of the 17th century. KEY WORDS White Carniola, Metlika area, Vinica, Semenič family, Teutonic Order 166 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 Namen prispevka je osvetliti začetke gradu Vini- ca, okoliščine gradnje, graditelje in prve posestnike.1 Gradivo iz arhiva Pruske kulturne ustanove (Preus- sische Kulturstiftung), ki sem ga pred nekaj leti odkril v Berlinu, namreč v novi luči prikazuje začetke vi- niškega gradu, njegove graditelje in prve posestnike ter dopolnjuje naše poznavanje zgodovine te grajske stavbe. Poleg tega opisuje zanimivo dogajanje, ki grad povezuje s plemenito rodbino Semenič, omenja pa tudi vlogo Nemškega viteškega reda, o kateri smo prej vedeli kaj malo. Kot velikokrat poprej se je tudi tokrat iz sprva zelo ozke teme razvilo sosledje novih ugoto- vitev, ki dodajajo zelo zanimive drobce k celoti zgo- dovine Metliškega – današnje Bele krajine – v času poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Tako ta razprava ponuja nove vidike in poglablja razumevanje še vedno slabo poznane preteklosti metliške dežele in ljudi, ki so jo skozi stoletja zaznamovali. Potrjuje, da je treba vedno znova izzvati starejše, uveljavljene in splošno sprejete ugotovitve, nemalokrat osnovane na nezadostnem poznavanju zgodovinskih virov ali ra- zumevanju njihove vsebine. Vire slovenske zgodovine moramo namreč iskati po celotnem prostoru nekda- njega Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, katerega del so bile nekdaj slovenske dežele. Najdemo jih v arhivih različnih ustanov ali gospostev, kamor so prispeli po velikokrat nenavadnih poteh srednje- ali novoveške uprave ali po nepredvidljivih poteh plemi- ške usode. V tem prispevku se tako križajo in dopol- njujejo ugotovitve, ki izhajajo iz do sedaj nepoznane- ga ali še neuporabljenega gradiva arhivov v Ljubljani, na Dunaju in v Berlinu ter skupaj podajo zanimivo podobo dogajanja na samem jugu cesarstva od druge polovice 15. do zadnjih desetletij 16. stoletja. V prvem delu prispevka se vprašamo, kaj vemo in kako. V drugem bo poudarjeno novoodkrito gra- divo. Tretji in četrti del služita razumevanju glavnih akterjev, posameznikov, o katerih ti viri govorijo, z dolžnim ozirom na starejšo zgodovino. Peti del na kratko osvetli osrednjo temo prispevka, posestni spor. Šesti del opozori na dinamično 16. stoletje na Vini- ci, zadnji, sedmi del pa poskuša vse ugotovitve spojiti v nekakšno smiselno zgodbo oziroma pripoved. Ne smemo namreč pozabiti, da je grad Vinica pred krat- kim dobil nove lastnike, za katere smemo upati, da mu bodo vrnili del stare podobe. Prav je, da gradu vr- nemo njegovo najstarejšo zgodovino, ki hkrati, kakor je pokazal Boris Golec, govori o samih začetkih Vini- ce kot trške naselbine. Kot bomo videli, je bila Vini- 1 Za pregled in predloge se zahvaljujem dr. Borisu Golcu, dr. Lilijani Žnidaršič-Golec, dr. Mihi Preinfalku in mag. Niku Hudelji. Za grafiko gradu gre zahvala dr. Igorju Sapaču. Nekoliko drugačen je članek že izšel v zborniku Ob Kolpi je moj dom (ur. Vlado Starešinič, Vinica: KUD Oton Župan- čič, 2016), kjer v poglavju o rodbini Semenič vsebuje nekaj neljubih netočnosti, ki jih ta različica članka korigira. Za konstruktivno kritiko in korekture se zahvaljujem dr. Mihi Kosiju. ca prvič omenjena kot tabor leta 1500 in kot trg leta 1583, nekoliko prej, kakor smo domnevali do sedaj. Grad – kaj vemo in kako Med slabše poznane belokranjske gradove spada tudi danes v precej žalostnem stanju obstoječi grad Vinica oziroma to, kar je od njega ostalo. Njegova preteklost je poznana le v najosnovnejših potezah, če- mur botruje dejstvo, da skorajda nimamo dostopnega gradiva, ki bi jo temeljiteje osvetljevalo. Grad Vinica so v svojih delih obravnavali Majda Smole,2 po kateri so veliko povzeli zgodovinar Dušan Kos,3 razisko- valec Ivan Jakič4 in najvidnejši slovenski kastelolog Ivan Stopar,5 eden izmed mentorjev Igorja Sapača.6 V razpravi o trgu Vinica je razvoj gradu omenil tudi zgodovinar Boris Golec,7 ki je pri historiatu gradu povzel omenjene starejše avtorje in se strinjal s pred- postavko Jožeta Dularja,8 da je bil grad postavljen v 15. stoletju.9 Temelj izvajanj prej omenjenih avtorjev z izjemo Golca predstavlja arhivsko gradivo, katerega najstarejši del sega v 17. stoletje (Smole, Kos), poleg njega pa še stavbni elementi gradu (Stopar, Sapač). Le Golec je v svoji raziskavi razvoja trga Vinica pose- gel tudi po gradivu iz 16. stoletja. Na podlagi razpo- ložljivega arhivskega gradiva je tako veljalo, da je bil najstarejši posestnik gradu in gospostva Vinica neki Kraljič,10 ki je grad v začetku 16. stoletja izročil, tako Smole, ali prodal, tako Stopar, plemenitim gospodom Semenič. Semeniči so nato grad posedovali vse do tridesetih let 17. stoletja, ko je prišel v roke rodbini Krupskih in pobreških graščakov Purgstallov.11 Go- lec je sosledje posestnikov gradu dopolnil z ugotovi- 2 Smole, Graščine, str. 527. 3 Kos, Urbarji, str. 59–60. 4 Jakič, Gradovi, str. 61 – teza o posesti Frankopanov in Thur- nov na Vinici v 16. stoletju ni podprta z nobenim virom. Gl. tudi Jakič, Sto gradov, str. 196–197, kjer srečamo celo vrsto napak. Domneva o stolpastem dvoru že v 13. stoletju ni pod- prta z nobenim virom (str. 196). Cerkev sv. Križa ni bila la- stniška cerkev, temveč ena od prvih podružnic cerkve sv. Petra v Črnomlju (str. 196). Grofje Frankopani niso nikoli posedo- vali gradu Vinica, prav tako ne baron Jurij Thurn (str. 197). 5 Stopar, Grajske stavbe, str. 119–127. 6 Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50. 7 Golec, Nastanek in razvoj II, str. 523–562. 8 Dular, Župančičeva Vinica, str. 5: »V 15. stoletju je bil sezi- dan današnji grad nad Kolpo in vključen v obrambno obzidje, ki so ga na vseh štirih voglih ojačevali utrjeni stolpi.« Dular je obstoj gradu in obzidja okoli Vinice nedvomno predpostavil na osnovi Valvasorjeve navedbe o turškem vdoru leta 1469 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 640). 9 Golec, Nastanek in razvoj II, str. 536–537. Dasiravno je Go- lec sprejel tezo o postavitvi gradu v 15. stoletju, pa je zavrnil Dularjevo domnevo, da bi Vinica v 16. stoletju dobila trške pravice (str. 536). 10 Smole, Graščine, str. 527. Smoletova je podatek zasledila v za- puščinskem inventarju Hansa Baltazarja Purgstalla, posestni- ka gradov Krupa, Pobrežje in Gradac (ARS, AS 309, XXXIV P1–28, te. 80, Hans Baltazar von Purgstall, 1632, 4. maj). Po njej je povzel Stopar, Grajske stavbe, str. 120; Golec, Nastanek in razvoj II, str. 537. 11 Smole, Graščine, str. 527; Stopar, Grajske stavbe, str. 120. 167 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 tvijo, da so Semeniči grad leta 1602 prodali rodbini Kanižar, ki ga je posedovala do leta 1653, ko je prišel v roke Purgstallom.12 Drugi vir podatkov o preteklosti gradu so njego- ve arhitekturne prvine. Njihova analiza pravi, da se je grad postopoma razvil okoli kapele sv. Katarine, katere začetki so prav tako nejasni. Stopar na podlagi 12 Golec, Nastanek in razvoj II, str. 536. lastnosti njene arhitekture trdi, da je bila pozidana že v 14. stoletju,13 Sapač pa njen nastanek postavlja v čas okoli 1472, kakor govori letnica, vzidana na plošči nad vrati v kapelo.14 Omenjeni avtorji se strinjajo, da so kapelo najverjetneje v začetku 16. stoletja nadzi- dali in ji namenili obrambni značaj.15 Na južni strani so ji dozidali polkrožni stolp, ki je bil vpet v obzid- je trga Vinica. Enonadstropen in podkleten palacij, stanovanjsko poslopje gradu, so zgradili na zahodni strani kapele. Na sredini zahodne fasade palacija so dodali stolp, ki je varoval vhod v grad po mostiču nad globokim jarkom.16 Na severno stran kapele so pri- slonili manjše, najverjetneje gospodarsko poslopje, ki so ga z zidom na severni strani povezali s palacijem. Tako se je domnevno do najpozneje sredine 16. sto- letja17 oblikovala grajska celota viniškega gradu. Kot je razvidno z Valvasorjevih upodobitev, je grad tvoril pomemben del obrambe trga, purge Vinica, ki je bil povsem obdan z obzidjem in je posebno v 16. stoletju predstavljal tabor, pribežališče okoliškemu prebival- stvu, ki se je vanj umaknilo v primerih turške nevar- nosti. Po Golčevem mnenju18 je bila prav taborska funkcija viniškega gradu tista, ki je v 16. stoletju vo- dila v razvoj trga Vinica. Golec je zaključil, da je ob gradu nastal obzidani kompleks in šele nato se je zanj uveljavilo trško ime, toda ne v pomenu srednjeveškega trga. To Vinica po svoji funkciji ni bila, čeprav je obzidje po vsej verjetnosti res dobila že v 15. stoletju.19 Grad je bil torej osrednjega pomena za razvoj Vinice kot strnjenega naselja, trga. Razumeti njegove začetke pomeni hkrati razumeti začetke same naselbine. 13 Stopar, Grajske stavbe, str. 125. 14 Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50, navaja letnico 1476; Stopar, Grajske stavbe, str. 125. 15 Stopar, Grajske stavbe, str. 125–126; Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50. 16 Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50. 17 Stopar, Grajske stavbe, str. 125; Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50. 18 Golec, Nastanek in razvoj II, str. 523–562. 19 Prav tam, str. 536. Napis v gotici (levo) in glagolici (desno) z gradu Vinica. Za fotografiji mavčnih odlitkov v hrambi Belokranjskega muzeja Metlika se zahvaljujem Leonu Gregorčiču. Rekonstrukcija gradu in taborskega obzidja trga Vinica okoli 1472–1556 po Igorju Sapaču (Gradovi in dvorci v Beli krajini, 2003, str. 51). 168 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 Osnovo datacije postavitve grajske stavbe ponu- jata dva napisa, vzidana v stavbo. Starejši vsebuje dva elementa, grb z glavo in v gotski pisavi vklesan na- pis AD MCCCCLXXII, Anno Domini 1472, v letu gospodovem 1472. Drugi napis v prvi vrstici navaja letnico 1556 z arabskimi števili. V drugi vrstici bere- mo glagoljaški napis čfle, transkribiran v latinico pomeni ČFLE, kar pretvorjeno v števila (Č= 1000, F = 500, L = 50, E = 6) pomeni letnico 1556. V tretji vrstici vsebuje dve črki, mg, kratici MG, gotovo ini- cialki nepoznanega graditelja. Obe letnici ponujata časovni okvir različnih posegov v stavbo gradu; leto 1472 naj bi predstavljalo nekakšen gradbeni poseg na kapeli, letnica 1556 pa je predstavljala terminus ante quem izgradnje gradu. Starejši raziskovalci so arhivske podatke povezali z analizo arhitekturnih elementov, časovni okvir pa sta ponudila oba napisa, s čimer je obveljalo, da je bil grad Vinica postavljen »šele proti koncu prve polovice 16. stoletja«,20 tj. v letih 1540–1550, samo obzidje pa je bilo postavljeno že v 15. stoletju. Graditelj gradu je bil raziskovalcem ne- poznan, prvi lastniki pa plemenita rodbina Semenič, katere posest je na podlagi notice v zapuščinskem inventarju izpričana na začetku 16. stoletja. Ključno vprašanje seveda je, na katerih točkah lahko te ugo- tovitve nadgradimo in povemo kaj novega. Novo gradivo Novo gradivo iz arhiva Königsberške vrhovne stolice Nemškega viteškega reda v Berlinu začetke gradu Vinica in njegov prehod v posest rodbine Se- menič prikazuje na povsem nov način. Osrednji je nedatirani dopis deželnega komturja Krištofa Auerja (Cristoph Awer), načelnika avstrijske redovne provin- ce Nemškega viteškega reda v letih 1513–1524,21 kjer opisuje stanje svoje redovne province (balley, balija) in posebno spore, v katere so bile vpletene posame- zne redovne hiše (komende) ali župnije Nemškega viteškega reda, pri čemer omeni tudi spor v Vinici. Besedilo se v originalu in v prevodu glasi: Weinitz ein Pharr in Motlinger Podn So ist durch ain Pharer aber nicht ein Brudern meins Ordens gestorben, der zu Rettung wider die Turgk- hen der ganntzen Pharajenig zu gut und mit irm bewilligen ein Thurn gepawt. Desselben sich die vor- genannten Semenitz uber ainen Vertrag bei weilent hern Conrat Stauchwitz beschehen, unpillich unn- derstannden und geweltigelich eingenommen, und ainen Bruder meines Ordens so Ich zu Pharr dahiun gesetzt ausgestossen. Drain der Pharer von Tschar- neml nach meinen Bevelch bey dem lanndshaupbt- mann in Crain di sachen geubt und angezaight, aber 20 Sapač, Gradovi in dvorci, str. 50. 21 Voigt, Geschichte, str. 661. khainer wendung moegen bekomen, und halten die Semenitz den Thurn gewaltigkhlich Inn.22 Vinica, fara na Metliškem Tako je že umrli župnik, ki ni bil brat mojega reda, za rešitev pred Turki v dobro vseh faranov in z nji- hovim soglasjem dal postaviti stolp. Tega so si prej omenjeni Semeniči ob kršitvi sporazuma, sklenjenega s pokojnim Konradom Stauchwitzem, krivo prisvo- jili in nasilno prevzeli, in brata mojega reda, ki sem ga poslal v tisto župnijo, izgnali. Nato je črnomaljski župnik po mojem ukazu zadevo naznanil in naka- zal deželnemu glavarju na Kranjskem, ampak ni mogel doseči nobene spremembe. Tako Semeniči na- silno posedujejo stolp. Kratki odlomek je terminološko in vsebinsko zelo zgovoren ter si zasluži podrobno analizo. Dežel- ni komtur, pisec plemiškega porekla, je uporabil izraz stolp (Thurn) in ne grad (Burg, Schloß), torej oznako za zelo enostavno in osnovno grajsko stavbo. Pravi, da je bil graditelj tega stolpa nihče drug kot viniški župnik, o katerem vemo le, da ni bil član Nemškega viteškega reda, ne poznamo pa imena. Listina ne na- vaja časa gradnje, vemo pa, da so Semeniči imeli spo- razum s komturjem Konradom Stauchwitzem (Kon- rad von Stauchwitz), načelnikom avstrijske province Nemškega viteškega reda v letih 1487–1500,23 ki je bil sklenjen še za časa njegovega življenja, kar pome- ni, da je bil tedaj stolp v gradnji ali postavljen. Iz tega izhaja, da je bil stolp v Vinici postavljen najpozneje leta 1500, zagotovo pa še prej. V lasti Nemškega vi- teškega reda je ostal le za časa življenja župnika gra- ditelja. Še pred letom 1500 so si ga nasilno prisvojili (geweltigelich eingenommen) gospodje Semenič. Stolp v Vinici torej ni prišel v roke Semeničev z izročitvijo ali prodajo, kot trdijo starejši avtorji, temveč so si ga Semeniči nasilno prisvojili in ga protipravno posedo- vali (halten … gewaltigkhlich inn). Točnega leta na- silnega prevzema ne poznamo, vendar vemo, da se je ta dogodek pripetil za časa deželnega komturja Kon- rada Stauchwitza, torej med letoma 1487 in 1500. Prav ta, po mnenju Nemškega viteškega reda nasilna in nepravična posest, je bila razlog za spor, tožbo in posledični zapis v aktih. Seveda je treba vir razume- ti; treba se je vprašati, kdo bi lahko bil ta župnik, ki je stolp postavil, kateri člani zelo razvejane rodbine Semenič so ga zasedli ter zakaj in kako se je celo- tna zadeva zaključila. Vrsta arhivskih virov namreč nakazuje zapleten odnos gospodov Semenič s trgom Vinica, z viniško župnijo in Nemškim viteškim re- dom na Metliškem ter ponuja vpogled v do sedaj povsem nepoznana razmerja, ki jih je treba zavoljo 22 GStAPK XX. OBA HA R25658, nedatirani dopis Krištofa Awerja je nastal po 25. septembru 1522. Dopis je del sicer obsežnejšega gradiva tožbe med Nemškim viteškim redom in mestom Ljubljana zaradi izgradnje novega mestnega obzidja. 23 Voigt, Geschichte, str. 661; Duellius, Historia, str. 43. 169 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 boljšega razumevanja osvetliti. Ozrli se bomo po vi- niški župniji v 15. stoletju in po rodbini Semenič ter poskušali v polnosti razumeti ta zanimiv drobec be- lokranjske zgodovine. Nekaj besed o viniški fari v 15. stoletju Cerkev sv. Križa na Vinici spada med najstarej- še cerkve v Beli krajini in je posredno omenjena že v ustanovni listini belokranjske pražupnije, župnije Črnomelj, 18. oktobra 1228, kot ena izmed štirih podružnic.24 V poznejših virih je izrecno imenova- na kot in Vinnicha … sancte crucis, matrix (1334)25 ali sancte crucis de Vynnicha (1359).26 Tako kot dru- ge cerkvene posesti na Metliškem je spadala v okvir oglejskega patriarhata. Z darovnico goriških grofov je bila leta 1251 skupaj z drugimi cerkvami na Me- tliškem podrejena Nemškemu viteškemu redu, kar je leta 1268 razširil in potrdil tudi vojvoda Ulrik Span- heim.27 Duhovniki na Vinici v 13. stoletju so nam nepoznani. Sredi 14. stoletja je na Vinici služboval neki Radoslav (Radozlao),28 njegovih naslednikov pa ne poznamo. Na začetku 15. stoletja zasledimo Friderika Semeniča (Friedrich Semenisch, Pfarrer zu Weinitz) iz plemenite rodbine Semenič, leta 1424 župnika na Vinici.29 Do kdaj je Friderik, ki očitno ni bil član Nemškega viteškega reda, služil, ne vemo, vsekakor pa izkazuje prve stike rodbine Semenič z župnijo in vasjo. Naslednji, ki ga najdemo, je Viljem Graman (Wilhelm Graman, Pfarrer zu Weinitz), ki se kot duhovnik na Vinici prvič omenja leta 1455. Izviral je iz ugledne in pomembne rodbine metli- ških meščanov, katere člani so vodili visoke ura- de mesta, kot na primer leta 1444 metliški mestni sodnik Peter Graman (Peter Groman … stattrichter in der Methling).30 To je gotovo Wilhelmus Gram de Medelika, ki je bil leta 1429 vpisan na univerzo na Dunaju.31 Viljem je v virih izrecno označen le kot župnik na Vinici (Pfarrer zu Weinitz) in ne kot član Nemškega viteškega reda, kar je bilo tedaj v prime- ru pripadnosti redu vedno navedeno. Pomemben in 24 DOZA Urkunden, 1228, 18. oktober, s. l. Listina pravi in loco, qui dicitur Schirnomel, consecrari ecclesiam in honore sancti Petri principis apostolorum, adjungentes eidem ut de ratione matris et magistre quatuor ecclesias in gremio eiusdem sitas, ipsam filiali affectu devotius respitientes. Ena izmed teh štirih cerkva (qua- tuor ecclesias) je bila cerkev sv. Križa na Vinici. 25 Buturac, Popis župa, str. 86. Item in Vinnicha, et similiter de provincia Methlice, ecclesia sancte crucis, matrix. Huius filie: ca- pella sancte trinitatis. Podružnična cerkev sv. Trojice (capella sancte trinitatis) je v vasi Preloka. 26 Barle, Prepir, str. 307. 27 Weiss, In conterminiis, str. 18–21. 28 Barle, Prepir, str. 307. Njegovo slovansko ime poraja zanimiva ugibanja o jeziku liturgije v prostoru ob Kolpi, katere latinski značaj lahko upravičeno postavimo pod vprašaj. 29 DOZA Urkunden, 1424, 8. september, s. l. 30 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1444, 25. marec, Metlika. Peter Graman, mestni sodnik v Metliki, in mestni svet prepovesta prepisovanje vsakovrstnih posesti cerkvi. 31 Weiss, Študenti, str. 24–25, 37–38. do sedaj nepoznan vir z začetka 16. stoletja sporoča, da je prav Viljem Graman sredi 15. stoletja pričel z nakupovanjem posesti v neposredni bližini Vinice, točneje v vasi Drenovec. Med letoma 1455 in 1465 je kupil tamkajšnje posesti treh svobodnikov in od- vetščino (vogtei) nad njimi.32 Graman je posesti se- veda kupoval zase; urbar Nemškega viteškega reda iz 1490 namreč omenja le dve posesti pred Vinico, nobene v Drenovcu.33 Pri vseh treh odkupih sta pri- čala Jurij Gradaški (Jörg Grätzer) starejši in Viljem Semenič, očitno najzanesljivejši priči, izbrani z ra- zlogom, saj je imel slednji pri Vinici obsežne posesti, verjetno pa to velja tudi za Gradaškega. Omeniti je treba, da vir iz 1480 omenja nekega Baltazarja, ki je bil plebanus in Vinnea in ga je Koblar imel za župni- ka v Vinici.34 Prejkone gre za Baltazarja Gramana (Walthaser Graman de Metlica), študenta na Dunaju leta 1465,35 sorodnika Viljema Gramana, župnika na Vinici, ki je očitno poskrbel za imenovanje svojega sorodnika na položaj viniškega duhovnika. Poudariti pa je treba, da nimamo nobenega drugega vira, ki bi potrjeval to trditev, zato se moramo za sedaj zadovo- ljiti z domnevami. Intenzivna dejavnost uglednega Viljema Grama- na v začetku druge polovice 15. stoletja da slutiti, da je bil prav on tisti, ki je pričel z utrjevanjem in spre- menil že obstoječo kapelo sv. Katarine v stolp. Bil je župnik na Vinici, meščanskega porekla, kar poja- sni, zakaj ni bil član Nemškega viteškega reda, tedaj praviloma ekskluzivno plemiške korporacije. Viljem Graman in njegov najverjetnejši naslednik Baltazar sta edina, ki ju lahko ob trenutnem poznavanju vi- rov povežemo z gradnjo stolpa. Viljema Gramana v virih zadnjič srečamo leta 1468, ko je skupaj z An- 32 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1508, 1. februar, Novo mesto. Do sedaj še neobjavljen notarsko overjen prepis štirih listin, narejen v kapitlju v Novem mestu. Listine so bile izdane 4. maja 1455, 24. aprila, 4. maja in 13. junija 1465. Vse štiri li- stine so prodajne. Viljemu Gramanu, župniku v Vinici, svoje posesti prodajajo trije različni svobodniki iz Drenovca pri Vi- nici (Perko in Laure Kučarič, Valant, sin Muole iz Pribanjcev, Janž Prosentčič in lastnik odvetščine Leonhard Gumpler z ženo Dorotejo, hčerko Ludvika Knolla. Kot priči v vseh štirih listinah nastopata Jurij Gradaški starejši in Viljem Semenič. 33 Kos, Urbarji, str. 199–225. V Vinici sta imenovana le dva podložnika, Laure in Mawer Sturnitz (str. 214), ki sta spadala pod komendo v Metliki. Župnik na Vinici je prejemal tudi četrtino dajatev od vinograda na Vinjem vrhu pri Stari Lipi (str. 218). 34 ACAU Acta Curiae 303, str. 403, 1480, 15. maj. Poročilo dveh komisarjev za preiskavo spora v Kostelu, kjer si je duhovnik Janez Grumel (Ioannes Grumel plebanus ecclesiae B. Virginis in Costel) prisvojil desetine ter druge pravice župljanov iz Dolnje in Gornje Brige (ab antiquo villa vocata Tiffenpach). Komisar- ja sta bila Baltasarus, plebanus in Vinnea, in Petrus Cantianus, vicarius in Zeisenbergk. Koblar, Drobtinice I, str. 33: 15. maja 1480 je bil ondi za župnika Baltazar (Plebanus in Vinnea). Sklepati bi mogli, da je ta Baltazar prej omenjeni Walthaser Graman, torej sorodnik Viljema, vendar je oznaka Vinnea, »vinograd«, nekoliko nejasna in za Vinico povsem neznačilna in je v drugih virih ne srečamo. 35 Weiss, Študenti, str. 24–25, 37–38. 170 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 drejem Hohenwarterjem, glavarjem na Metliškem, in Bernardom Katterjem, uglednim metliškim me- ščanom, v cerkvi sv. Nikolaja v mestu Metlika usta- novil tri kaplanije.36 Gradnja stolpa na Vinici je bila zaključena leta 1472, kar izpričuje letnica na kapeli sv. Katarine. Sklepamo, da je bil Viljem Graman te- daj še župnik na Vinici, in ko ga je pred letom 1480 nasledil njegov sorodnik Baltazar, je bil gotovo še živ. Kot pravi dopis Nemškega viteškega reda, so si Semeniči prisvojili stolp po smrti duhovnika, ki ga je zgradil, za časa deželnega komturja Stauchwitza (1487–1500). To pomeni, da je Viljem Graman umrl kmalu po letu 1487. Oglejmo si, kdo so bili ti go- spodje Semenič, ki so si konec 15. stoletja prilastili stolp na Vinici. In o gospodih Semenič Plemenita rodbina Semenič spada med slabše poznane rodbine iz nekdanjega Metliškega37 in tudi v tem prispevku ne moremo nameniti dovolj pro- stora njeni podobi, posesti ter njenim socialnim in ekonomskim strategijam. Lahko pa opozorimo na nekatere zanimive moške člane rodbine in njihove povezave s cerkvijo na Metliškem od njenih začet- kov do 16. stoletja, s posebnim ozirom na njihov od- nos do Vinice. Takoj na začetku je treba opozoriti, da v virih srečamo dve različni rodbini, ki nosita ime po Semiču, Semiče (von Schiemze ipd.) in Semeni- če (Semenitz ipd.). Glede na sedanje poznavanje vi- rov rodbin ne gre enačiti. Povsem gotovo sta bili v (bližnjem?) sorodstvu, ne vemo pa, kakšne so bile te sorodstvene vezi in predvsem med katerimi posame- zniki.38 Prvega plemiča, poimenovanega po Semiču, v pisnih virih srečamo leta 1309, ko je Henrik Se- miški (Hainrich von Schiemze) pričal v listini grofa Hen rika Goriškega,39 tedanjega posestnika Metli- škega. Semiški ni imel posesti le na Metliškem, tem- več tudi v Slovenski marki (na Dolenjskem), katere 36 DOZA Urkunden, 1468, 11. november. Ena izmed najpo- membnejših listin cerkvene zgodovine Bele krajine pravi, da Viljem Graman, župnik v Vinici, Andrej Hohenwarter, gla- var na Metliškem, njegova žena Suzana ter Bernard Katter in njegova žena Neža ustanavljajo tri kaplanije v cerkvi sv. Ni- kolaja v Metliki. V ta namen vseh pet ustanoviteljev Nemške- mu viteškemu redu daruje precejšnje posesti po Metliškem. Listina med drugim omenja tudi šolskega mojstra in učence (schuelmaister … mit den knabn), kar je najstarejše pričevanje o obstoju izobraževalne dejavnosti na Metliškem. Pečatili so Viljem Semenič, Jurij Gradaški (Jörg Gräzer) ali Grätzberger (listina je poškodovana) ter sodnik in svet Novega trga v Me- tliki (mesta Metlika). 37 Kos, Bela krajina, str. 24; Kos, Urbarji, str. 72–73. Najtemelji- tejšo študijo o rodbini do sedaj je objavila Slana, Lastniki gra- dov, str. 579–580, ki močno temelji na predhodnih raziskavah Borisa Golca. 38 Slana, Lastniki gradov, str. 579, Henrika Semiškega enači kar s prvo omembo Semeničev, kar pa se glede na vire ne zdi povsem pravilno, saj ne vemo prav nič o sorodstvu Semičev (von Schiemze) in Semeničev (Semeniz). 39 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1309, 25. maj, Gorica. Grba rodbine Semenič in trga Vinica iz Valvasorjevega dela Opus Insignium Armorumque (1687–1688), fol. 153 in 27. Modro (azurno) polje grba Semeničev je najverjetneje botrovalo modremu polju v grbu trga Vinica. 171 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 del pri Ježnem vrhu40 je leta 1316 prodal samostanu Stična.41 Njegov sorodnik Eberhard Semiški (Eber- hart von Semaz) je leta 1332 prodal nekaj posesti pri Moravčah na Gorenjskem.42 Slabo desetletje pozneje v virih srečamo njunega sorodnika Henrika Semiča, ki je pričal v dveh listinah goriškega ministeriala Witzolta iz Novega trga v Metliki (Witzolt von dem Newnmarcht in der Metlich)43 in pri prodaji desetine pri Črnomlju.44 Henrik je imel brata Konrada, skupaj sta posedovala hišo v obzidanem gornjem, Novem trgu (mesto Metlika). Prvi plemič, izrecno imenovan Semenič, v virih nastopi leta 1367 – Oton Semenič (Ott Semenicz), prav tako posestnik hiše v obzidanem gornjem, No- vem trgu.45 Njegova posest se je povečala leta 1370, ko je prejel hišo, poprej v posesti omenjenih Henrika in Konrada (Hainreich und Chinrat der Syemtzer), si- nov Henrika Semiškega.46 V isti listini je imenovan kot unser getreuer Ott der Semenitz, »naš zvesti«, kar nakazuje, da je spadal med ministeriale, nižje plem- stvo goriških grofov, gospodarjev Metliškega v letih 1277–1374. Ponovno ga srečamo dve leti pozneje, ko je kupil vinograd,47 nato pa izgine iz pisnih virov. Že 40 V starejši različici tega članka sem darovnico umestil v Žu- žemberk, pravilno je seveda Ježni vrh. 41 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, št. 148r, str. 52; 1316, s. l.; Henrik Semič (Henricus Ziemtzcher) proda štiri hube v Je- žnem vrhu pri Primskovem (in monte ferreo, vulgo Eisenberg) Frideriku, opatu samostana Stična. Podana je le letnica, brez datuma ali kraja izstavitve. 42 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1332, 6. januar, s. l. Eberhard Semič in njegova žena Diemut prodata posest v Pečah (Petz) samostanu v Velesovem (Chloster da ze sand Mareien tal pei Michelsteten). Med pričami srečamo več posameznikov, ki se imenujejo Mengeški (von Meingospurch), tako Friderika, sina Wisenta, Hermana in Geiselbrechta. 43 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1341, 7. april, s. l. Witzolt iz Novega trga v Metliki daje Greynerju, sinu Tomaža iz Vrhkr- ke (Greyner Tomleins sun von der Obner Gurk), ki je bil poro- čen z njegovo hčerko Diemut, šest hub in desetino od žita. V drugi listini iz istega dne (ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1341, 7. april, s. l.) pa Witzolt iz Novega trga v Metliki daje Grey- nerju, sinu Tomaža iz Vrhkrke, in njegovi ženi Diemut, svoji hčerki, činž in hubo pri cerkvi v Vrhkrki, ki naj ju podarita tamkajšnji cerkvi. 44 DOZA Urkunden, 1359, 11. februar, Novi trg v Metliki. Hertnid, Rupreht, Nikolaj in Oton Minndorfer, bratje, sino- vi Erchingerja, prodajo četrt vinske desetine v vinogradu ze Dragezgesiezz (Dragovanja vas) pri Črnomlju hiši Nemškega viteškega reda v Črnomlju (den dewtzenherrn ze Zernomel). Listino so pečatili Herman dez Preisinger, Henrich dez Schi- emzer in Wulfing dez Meichavver. Vinogradi so bili najverje- tneje na današnji Tanči gori. Tudi Duellius, Historia, št. XII, str. 117. 45 ARS, AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, 1367, 23. junij, Metlika. 46 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1370, 17. september, Novi trg v Metliki. Listina pravi, da sta častiti Ataneys in Gophel, ženi Henrika in Konrada Semiških, prišli skupaj s svojimi otroki pred goriškega grofa Alberta ter mu predali posesti, dvor in hišo v Novem trgu v Metliki, skupaj s pristavami in polji. Isto posest je nato Albert predal v fevd svojemu zvestemu Otonu Semeniču, da jo on in vsi njegovi dediči uživajo z vsemi pra- vicami, kakor so jih poprej imeli Semiči. 47 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1372, 15. maj, s. l. Listina pravi, da sta Jurij der Schick in njegova žena Katarina dvor, vinograd ta prenos hiše v posesti dveh vdov na podobno ime- novanega sorodnika da slutiti, da je bil Oton v soro- du s pokojnima članoma rodbine Semič (Syemtzer), ne vemo pa, za kakšno sorodstveno vez je šlo. Kot je opozoril Dušan Kos, najdemo največji del sled- ljive posesti goriških ministerialov Semenič prav na severovzhodnem Metliškem, v Metliki in njeni šir- ši okolici, v samem Semiču, kjer bi po Valvasorjevih namigih in samem imenu rodbine pričakovali jedro posesti, pa le drobce.48 Kot omenja Valvasor, je bila njihova rodovna hiša ali ena izmed rodovnih hiš, stari grad v Semiču, že v Valvasorjevem času ruševina.49 Arhivski viri 15. in 16. stoletja slikajo zelo razvejano družino, katere sicer ne ravno najmanjša posest je bila razdrobljena med množico njenih moških članov, kar je v 16. stoletju razvidno iz primerljivo nizkih pla- čil premoženjskega (imenjskega) davka.50 Plemiška rodbina, katere posest je bila močno razdrobljena, je morala uporabljati različne načine in strategije ohra- njanja svojega plemiškega položaja. Skromna posest jo je silila v različne inovativne, tudi sporne načine širitve in zagotavljanja plemiču primerne eksistence, kar pomeni, da so moški, posebno drugi in tretji si- novi, segali po duhovniških službah, posebno v 16. stoletju pa po vojaških službah v Vojni krajini, ki so zagotavljale nekakšen dohodek. Povsem na mestu je tako v najosnovnejših potezah opozoriti na rod Se- meničev, kot se pojavlja v razpoložljivih virih 14., 15. in 16. stoletja, in na podlagi tega poskušati ugotoviti, kateri člani rodu so se polastili gradu Vinica. Za konec 14. stoletja Valvasor navaja Jurija Se- meniča (Georg Semenitsch), poročenega z Marto, hčerjo Pavla iz Mehovega (Tochter herrn Pauls von Maichau), ki je leta 1385 posedoval Semeničev stolp (Semenitsch-Turn)51 v bližini nekdanjega dvorca Za- in sadovnjak, ki sta ga imela od nekega Kolmana, zastavila plemenitemu gospodu Otonu Semeniču (Ottn von Semnicz) in vsem njegovim potomcem. 48 Kos, Bela krajina, str. 24. 49 Valvasor, Die Ehre XI, str. 529. Ob dieses alte Schloß Siemit- sch den Namen von denen herrn Semenitsch / oder dise von dem Schloß genommen / ist ungewiß; doch dieses gewiß / das sie es in Besitz gehabt … Das alte Schloß ist gantzlich ruinirt und abge- tragen / also daß man wenig noch darvor sehen kann. Gleich un- ter demselben / ist eine kleine Wohnung aufgebaut / so man jetzt bewohnt. 50 ARS, AS 173, Imenjske knjige za Kranjsko, zv. 3 (1547– 1554). Pomenljivo je plačilo imenjskega davka leta 1555, ko je Oto Semenič plačal 17 gld, 45 kr, Krištof Semenič 8 gld, 30 kr, Mihael Semenič 9 gld, 18 kr, Žiga Semenič 11 gld, 48 kr, Štefan Semenič pa 5 gld, 50 kr. Skupno plačilo davka na premoženje celotnega rodu bi tako znašalo 53 gld, 11 kr. Za primerjavo: istega leta je Krištof Črnomaljski od vsaj treh gospostev plačal 435 gld, 53 kr davka, Nikolaj baron Thurn za gospostvo Gradac 132 gld, 15 kr; redovna hiša Nemškega viteškega reda v Metliki 110 gld, 29 kr, v Črnomlju 44 gld, 13 kr; mesto Metlika pa 33 gld, 20 kr. Skupna posest rodbine tako sicer ni bila najmanjša, bila pa je razdrobljena med mno- žico sinov. 51 Valvasor, Die Ehre XI, str. 513: Es hat aber dieser Semenitsch- -Thurn gleichen Namen / mit seinem Besitzer / geführt: sinte- mal selbiger ehmnals denen Herren Semenitsch zuständig war: 172 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 puže pri Mirni na Dolenjskem. Valvasor nam pove, da je bil Jurij Semenič poročen s hčerko mehovskega kastelana,52 kaj več o njem pa ne vemo. Njegov soro- dnik je bil Hansel Semenič (Hanslein der Semenitz), ki je leta 1392 omenjen kot posestnik dvora pri ka- peli sv. Jakoba v Naklem pri Črnomlju.53 Ta je istega leta od Tiebolta Črnomaljskega kupil posest pri cer- kvi sv. Lovrenca na Obrhu pri Dragatušu, kjer je stal Tieboltov dvor.54 Ponuja se domneva, da je prav ta Hanslein posledično od Tiebolta ali njegovih nasle- dnikov kupil Tieboltov dvor, ki je tako prešel v roke Semeničev in ga pozneje poznamo kot grad Turnaw ali Turn pri Črnomlju, eno izmed rodovnih hiš Se- meničev. Dotični Hans, Hansel ali Hanslein je bil poročen z Barbaro, hčerko Jošta Stražbergerja (Jobst der Strasspurger),55 ki je imel posesti v Vinici in bli- žnjem Goleku;56 ni nemogoče, da so Semeniči prve posesti na Vinici pridobili prav s to poroko. Seznam gospodov in militov dežele Kranjske (Nomina dominorum et militarium in Carniola), ki je nastal okoli leta 1400, poleg že poznanega Hansla wie ihn dann / im Jahr 1385 / herr Georg Semenitsch, der mit Martha / der Tochter herrn Pauls von Maichau / verehlicht war / in Besitz gahabt; welchem / nach der Zeit / viel Herren Seme- nitsch, in Bewohnung dieses Thurns / gefolgt. 52 Vaisti, ki jih sicer srečamo kot gradiščane na Gornjem gradu, v Brežicah, Mokronogu, Mengšu, Višnji Gori in Mehovem, so bili zagotovo kastelani na gradu Mehovo v 15. stoletju, mogoče pa že v zadnjih desetletjih 14. stoletja. Opozoriti kaže, da Kos na rodovniku Vaistov leta 1402 omenja nekega Pavla Vaista (Kos, Vitez in grad, str. 258), ki bi lahko bil Pavel z Mehovega, oče Marte, žene Jurija Semeniča, ki ga omenja Valvasor. 53 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1392, 23. april, s. l. Tiebolt Čr- nomaljski zastavi kapeli sv. Jakoba, ki leži poleg dvora Han- sleina Semeniča, hubo, ki leži poleg Tieboltovega dvora (Tye- boltz). 54 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1392, 23. april, s. l. Tiebolt Čr- nomaljski proda hubo, ki leži poleg sv. Lovrenca pod njego- vim dvorom (Tyeboltz hoff), na kateri sedi Ivan Čevljar (Ywan der Schuster), Hansleinu Semeniču. Cerkev sv. Lovrenca je na Obrhu, torej je nekje pri Obrhu stal tudi Tieboltov dvor. Kot takšen je najverjetnejši prednik poznejšega gradu Thurnaw. Poudariti kaže, da tega podatka, torej enačenja gradu Turn pri Črnomlju (Thurnaw) s Tieboltovim dvorom, pred to študijo nismo poznali. 55 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1452, 1. februar, s. l. Hans Vi- šnjegorski (Weichsselberger) in njegova žena Margareta, hči Mihaela Semeniča, priznavata, da sta od Barbare, hčerke pokojnega Jošta Stražbergerja in vdove po Hansu Semeniču (Hanns der Semenitsch), prejela vsa pisma in da bosta porav- nala dolg do Hansa Semiškega (Hanns der Schymbser), ki sta ga iz sodbe o desetini na Talčjem vrhu (Teltsperg) zapustila omenjena Barbara in Hans Semenič. Slana, Lastniki gradov, str. 580, omenja dva Janeza Semeniča, kar ne drži, saj je eden izrecno imenovan Hans Semenič (Hanns der Semenitsch), drugi pa Hans Semiški (Hanns der Schymbser). Barbara je bila sicer še živa leta 1454 (Baraga, Kapiteljski arhiv, št. 78, str. 78, 1454, 18. maj, Viljem Toppenauer in njegova žena Marjeta zastavita Barbari, vdovi po Hansu Semeniču, in dedičem tri kmetije v Lipoglavu v župniji Boštanj). 56 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1430, 3. maj, s. l. Jošt s Straž- berka (Jost von Strasperg) proda dve hubi pri Vinici in hubo na Goleku, obe v župniji Vinica, ljubemu svaku Gašperju Širskemu (Caspar der Scheyrer). Priči sta bili Peter, komtur v Metliki, in Hans Hohenwarter, glavar v Metliki. omenja tudi njegovega sorodnika Nikolaja.57 Sre- čamo ga leta 1412, ko sta skupaj z ženo Magdale- no kupovala neko posest na Metliškem,58 zadnjič pa se pojavi leta 1440 med pričami na gradu Muta (Mautenberg)59 na današnjem Koroškem. V to gene- racijo je najverjetneje spadal tudi Mihael Semenič (Michel der Semenitsch),60 ki je leta 1468 od cesarja Friderika III. za dve leti prejel v zastavo gospostvo Poljane (Amt zu Pölland).61 Na seznamu deželanov (plemičev) Kranjske in Metlike iz leta 1421 in 1422 Semeničev ne najdemo,62 čeprav vemo, da so rodbinske posesti tedaj posedovali sinovi ali sorodniki omenjenih Hansla, Mihaela in Nikolaja: Gregor, Albert in Friderik. Gregorja Seme- niča prvič srečamo leta 1423, ko je sklenil, da bo pre- pustil več posesti sorodnikoma Joštu in Gašperju Va- istu, vendar le, če ne bo imel dedičev.63 Leto pozneje srečamo še njegova brata Alberta in že omenjenega Friderika, ki je bil leta 1424 župnik na Vinici,64 s či- mer naletimo tudi na prve ugotovljive stike rodbine z 57 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36–37. 58 OÖLA, Herrschafft Schwertberg, Familienschriften der Freiherrn von Tschernembl, Sch. 141, No. 2, 1412, 18. april. Nikolaj Semenič in njegova žena Magdalena prosita Hansa Črnomaljskega, da pečati neko povratno kupno listino, ki se glasi na Matka Baričeniča (Matkcho Baritschenytz). V gornje- avstrijskem arhivu je listina dosegljiva v prepisu iz 20. stoletja. Original hrani tudi ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega dru- štva, šk. 14, f. 19, z napačno navedbo letnice 1512. 59 Schroll, Urkundenbuch, št. 445, str. 392–395, 1440, 14. ok- tober. Več pisem, izdanih v Mariboru in na Muti od 6. do 14. oktobra 1440, med Janezom, opatom samostana sv. Pavla na Koroškem, in Sigmundom Weispriachom, oskrbnikom na Muti. Opatovi možje so namreč oboroženi s samostreli in ročnimi topovi (armüsten vnd handpuxen) vodili nekega zapornika durch meins gnedigen herrn Herczog Albrechts her- schafft. Med pričami pod imenom Sigmunda Weispriacha najdemo tudi Nikolaja Semeniča (Niclas Semenicz). 60 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1452, 1. februar, s. l. Glej opom- bo 55. 61 Ottner, Regesta Imperii XIII, 22, št. 242, 1468, pred 1. okto- brom. Regest pravi, da cesar Friderik III. Martinu Semeniču (Mert Semenytsch) in njegovim dedičem prepusti urad v Pola- nah (Amt zu Pöllan) za dve leti. Še krajši regest v Tomaschek, Urkunden-Regesten, str. 88, št. 20, 1. oktober 1468 (!), Revers des Mert Seminitsch über das ihm von Kaiser Friedrich bestand- weise überlassene Amt zu Pollan. 62 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 311–314. Kot je opozoril Nared, ne vemo, zakaj je seznam nastal, tako je težko razume- ti izostanke nekaterih plemičev. 63 DOZA Urkunden, 1423, 30. november. Močno poškodovana in težko berljiva listina pravi, da sta Jošt Vaisst in njegov sin Gašper od svojega strica (Oheim) Gregorja Semeniča, ki je bil očitno brez dedičev, prejela njegove posesti. Hkrati v težko berljivem odlomku omenja, da mu bodo posesti vrnjene, če bo dobil žive dediče (zu ander gemahell und mit derselben ge- mahell leyberbn gewun). 64 DOZA Urkunden, 1424, 8. september, s. l. Friderik Se- menič ter njegova brata Gregor in Albert z ženo Katarino (Semenitsch leuth) prodajajo vinograd, imenovan Vinomer bey Brasslawsdorff (Vinomer pri Brašljevici), sodišče, desetine in celotno tamkajšnje premoženje, dve hubi v istoimenski vasi in gozd Petru, duhovniku Nemškega viteškega reda v Črnomlju in tamkajšnjemu konventu. Pečatili so Hans Hohenwarter, glavar v Metliki, Jošt Vaist, gradiščan na Mehovem, Henrik in Hans Črnomaljska. 173 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 župnijo Vinica, ki spričo mogoče posesti Semeničev na Vinici gotovo niso slučajni. Od treh bratov Seme- nič je bil Friderik duhovnik, Gregor vdovec, Albert pa v listini imenuje tudi ženo, Katarino, in je najver- jetneje imel precejšnje potomstvo, saj je na seznamu vitezov in hlapcev na Kranjskem (Ritter vnd knecht in Kreyn) iz leta 1446 omenjenih kar šest Semeničev: Jurij, Martin, Viljem, Oton, Gregor in Henrik, za povrh pa še Hans Semiški (Schyemtscher),65 potomec prej omenjenih gospodov Semič ter upnik Hansa Višnjegorskega in Margarete Semenič.66 Na podlagi obstoječih virov ni mogoče povsem natančno ugo- toviti, h kateri veji Semeničev in v katero generacijo ti spadajo, nekatere med njimi pa lahko kljub temu točneje umestimo. Od vseh šestih bratov Semenič se v virih 15. sto- letja najpogosteje pojavlja Viljem Semenič (Wilhelm der Semenitsch), kot se zdi tedanji starosta rodu, ki je vsaj na Metliškem užival precejšen ugled. Iz velikega števila listin, kjer ga tako ali drugače srečamo, izha- ja, da je spadal v sam vrh plemstva Metliškega in da je imel v deželi precejšnjo posest. Posedoval je grad Turn pri Dragatušu, ki ga sam imenuje Turnaw,67 dvor ter več polj in selišč pred mestom Metlika. Poleg tega je imel večjo posest pri Vinici (samo vas?) ter 65 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 317. Martin je sicer ome- njen kot Merckhl, Martinček. 66 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1452, 1. februar, s. l. 67 Kos, Urbarji, str. 73. Glej op. 75. nedvomno še vrsto drugih manjših posesti in vsako- vrstnih pravic po Metliškem. Prvič se med kranjskimi vitezi pojavi leta 1446, leta 1453 je pričal pri prodaji posesti svojega sorodnika Henrika,68 leta 1455 pa kot bližnji posestnik pri prodaji dvora in polj v Drenov- cu pri Vinici.69 Poleg tega je pečatil pri ustanovitvi kaplanije pri župni cerkvi v Metliki.70 V letih 145671 in 145772 je pečatil pri prodaji posesti uglednega Ber- narda Katterja, upravitelja glavarstva v Metliki. Za pričo pri ustanovitvi mašne ustanove v cerkvi sv. Petra v Črnomlju ga je leta 1459 poprosila Frančiška Jour- gen.73 Leta 1465 je ponovno pričal pri prodaji dveh posesti in odvetščine v Drenovcu,74 dve leti pozneje pa je vzpostavil mašno ustanovo v kapeli sv. Andreja v kamnitem stolpu pri svojem gradu Turn pri Dra- gatušu.75 Kot pričo ga zadnjič najdemo leta 1468 pri ustanovitvi treh kaplanij v Metliki.76 Omenjen je še v cesarskem ukazu iz leta 1500, nato pa izgine iz virov.77 68 NŠAL, Zbirka listin, 1453, 26. april, s. l. Henrik Semenič in njegova žena Agnes zastavita hubo v Vrhu pri Višnji gori (huben zu Griffenberg in Waixelberger pharr gelegen) dvema pripadnikoma ceha, Krištofu in Primožu iz cerkve sv. Jakoba v Veliki Dobravi pri Stični (auss dye Kirchen des hailigen lieben Herrn Sand Jacob zu dobra). Pričala sta Viljem Semenič in Jošt Grätzberger. Listina je še posebej zanimiva, ker ima letnico zapisano v številkah. 69 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1508, 1. februar, Novo mesto. Prepis in overovitev (vidimus) listine iz 1455, 5. maj. Valant z Drenovca, sin Muole s Pribanjcev (!), proda svoj dvor in hišo v Drenovcu v viniški fari Viljemu Gramanu, župniku na Vinici. 70 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1452, 1. februar, s. l. Listina pravi, da Peter Ehrlich, mestni sodnik v Metliki, in mestni svet ustanovita kaplanijo pri župnijski cerkvi v Metliki. Poleg Viljema Semeniča je pečatil Jurij Grätzberger. 71 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1456, 15. maj, Metlika. Bernard Katter pravi, da sta mu mestni sodnik in svet predala oštat pri jarku pred gradom, ki se dotika njegovega stolpa (Katter turn), in polje pri njegovem mlinu ob Kolpi. V zameno je ustanovi zgodnje maše v cerkvi sv. Nikolaja v Metliki daroval hubo pri Križevski vasi pri Kolpi. Pečatila sta Viljem Seme- nič in Jošt Grätzberger. 72 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1457, 27. junij, Metlika. Ber- nard Katter proda mestu Metlika svojo posest pri stolpu z zidano kletjo, pristavo nad stolpom in leseno hišo, ki stoji pri obzidju pred gradom v mestu Metlika. Pričala sta An- drej Hohenwarter, tedaj glavar v Metliki, in Viljem Semenič (Wilhalm der Semenitsch). 73 DOZA Urkunden, 1459, 21. februar, s. l. Frančiška Jourgen, žena pokojnega Gregorja, ustanavlja večno dnevno zgodnjo mašo na oltarju sv. Florjana v Črnomlju, ki jo bo dnevno opravljal posebni kaplan v večni spomin ustanoviteljev. Priča- li so Andrej Hohenwarter, glavar v Metliki, Viljem Semenič in Jurij Grätzberger (v originalu Wurzberger, vendar gre sko- raj gotovo za napako pri prepisu). Prepis iz 18. stoletja. 74 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1508, 1. februar, Novo mesto. 75 LABW StAL JL 425 Bd. 29, Q. 82–86, Commende Tscher- nembel undt Möttling. 1467, 29. oktober. Do sedaj nepo- znana listina pravi, da Viljem Semenič preda posesti, dvor, polja, vrtove in pristave pred mestom Metlika Nemškemu vi- teškemu redu in ustanovi večno branje maše v spomin nanj in njegovo ženo v kapeli sv. Andreja v kamnitem stolpu v Turnu pri Dragatušu (in St. Andreas Capellen bey Steinen Thurn zu Turnaw). Gre za prepis iz 18. stoletja. 76 DOZA Urkunden, 1468, 11. november. Glej op. 36. 77 HKA Gedenkbuch Nr. 5, fol. 242r–242v, unnser getreuer Ni- clas Albrecht unnd Wilhalm die Semanitsch gepruder. Sigillum Domini Wilhelmi de Semenitsch. Grb gospoda Viljema Semeniča iz leta 1456 pri Duelliju (Historia Ordinis Equitum Teutonicorum, 1727, str. 129). 174 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 Medtem ko je Viljem spadal med uglednejše plemiče na Metliškem, sta rodbino Semenič v širšem prosto- ru proslavila njegova sorodnika, bratranca Andrej in Oton (Ot vnd Andre), ki sta se leta 1462 z ostalim kranjskim in metliškim plemstvom, kot je opeval pe- snik Martin Beheim,78 odlikovala pri obrambi cesarja med obleganjem Dunaja. Otona najdemo na Metli- škem še pet let pozneje, ko je pečatil neko listino v Metliki.79 Svoj viteški pogum je ponovno izkazal v nesrečni bitki s Turki na Sotli avgusta 1475, kjer je bil ujet80 in pozneje odkupljen iz turškega ujetništva, saj se v virih še pojavlja. Zdi se, da je prav on prejel drugo ime, Türck, ki ga Valvasor omenja za leto 1493.81 Ob odsotnosti drugih članov rodbine lahko sklepamo, da teh šest bratov in bratrancev Semenič izhaja od Alberta ali katerega drugega nepoznanega moškega člana rodbine z začetka 15. stoletja, točna sorodstve- na razmerja pa je iz razpoložljivih virov nemogoče ugotoviti. Od te generacije Semeničev je v cerkvene vrste stopil Jurij, leta 1476 postavljen za vikarja v Ča- težu ob Savi,82 drugih vesti o njem ne najdemo. Leta 1487 se omenja še Ulrik Semenič, sorodnik Doroteje iz rodu Grätzbergerjev,83 ustanoviteljice beneficija sv. 78 Deutsche National-Litteratur 11, str. 376–377. Oba Semeniča je izpostavil Martin Beheim, pisec Knjige Dunajčanov (Das Buch von den Wienern). Najdemo ju med zvenečimi imeni plemstva Kranjske in Metlike, ki se je odlikovalo pri obrambi cesarja na Dunaju oktobra in novembra 1462. Omenja ju v lin. 2975–2978: auch sah man dabei stene uon Semenitsch di zwene, Ot vnd Andre warn si genant. und auch zwen uetern paide sant. V prostem prevodu: Pri tem sta tudi stala / od Semeničev dva / Oton in Andrej imenovana / pa še bratranca sta. Očitno gre za sinova Alberta in Gregorja, ki je v drugem zakonu le dobil potomce. Zaradi tega poguma sta bila nato omenjena v listi- ni, s katero je bil izboljšan grb dežele Kranjske, ki jo v celoti povzema Valvasor, Die Ehre X, str. 297–298, Ott, und Andree die Zemenitsch (str. 297). 79 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1467, 19. maj, s. l. Listina pravi, da Miha Urbanič in njegova žena Neža naznanjata, da sta kupila mlin nad brodom pri Metliki. Listino sta pečatila Jošt z Gradaca (Jobst Grätzer) starejši in Oton Semenič. 80 Valvasor, Die Ehre XV, str. 376, Uber vorbemeldte seynd / wie man bey Etlichen lieset / unter den Gefangenen / auch diese gewest: Herr Andre Hohenwarter / so um 600 fl. geschätzt wor- den: Otto Semenitsch: Egel von Schwaben: Hanns Sitticher itn. Slana, Lastniki gradov, str. 580, trdi, da je bil v spopadu ubit, kar pa ne drži. 81 Valvasor, Die Ehre X, str. 301, pravi Herr Türck und Andreas, Gebrüder, von Semenitsch. Valvasor svoj vir imenuje Ehren- Spie gel. Delo Sigmunda pl. Birka je v celoti imenovano Spiegel der Ehren des hochlöblichen kayser= und königlichen Erzhauses Oesterreich. Na str. 1077 pravi, da sta na povorki ob pogrebu Friderika III. v imenu gospostva Slovenska marka konja vo- dila Turk in Andrej von Sinconesch. Valvasor sam opomni, da je zapis von Sinconesch ein Schreib= oder Druck=Fehler. 82 Koblar, Drobtinice I, str. 5. Jurij Semenič (Semenitz) je bil 20. novembra 1476 postavljen za vikarja in voditelja cerkve sv. Jurija; umesti ga poljanski župnik. Leta 1480 je zamenjal župnijo ali umrl, saj je bil imenovan nov župnik, Pankracij. 83 DOZA Urkunden, 1487, 23. april, s. l. Doroteja Grätzberger, žena pokojnega Hermana Blassla, ustanovi beneficij sv. Duha v Črnomlju. Omenja, da je Ulrik Semenič njen bratranec, edini, ki je še živ. Duha v Črnomlju, drugih Semeničev pa do leta 1500 ne najdemo. Prav v čas zadnjih dveh desetletij 15. stoletja spadajo posamezniki iz rodu Semenič, trije bratje, ki so posegli po posesti Nemškega viteškega reda na Vinici in zasedli tamkajšnji novopostavljeni stolp. Treba je še omeniti, da je imel Viljem Semenič dva brata, Nikolaja in Alberta, ki sta bila premlada, da bi ju omenjal seznam iz leta 1446. Nikolaja Se- meniča (Nikolaus Semenytsch) srečamo leta 1502 pri utrjevanju gradu Žumberk (Sichelberg),84 leta 1514 pa je v skladu z dolžnostjo stanu in pogumom rodu so- deloval z manjšim vojaškim oddelkom pri obrambi dežele pred Turki.85 Njegov brat Albert se je v začet- ku 16. stoletja podal med duhovnike, v letih 1510 in 1515 se omenja kot komtur redovne hiše Nemškega viteškega reda v Metliki (Albrecht Semenitsch, comen- tor aus der Metling).86 Poleg Alberta si je duhovniška oblačila nadel tudi Leonard Semenič, ki je še pred le- tom 1500 baje samovoljno in nasilno prevzel župnijo Semič,87 kaj več o njem pa ne vemo.88 V tej generaciji so tako trije člani nosili duhovniška oblačila. Albert Semenič si je celo pridobil najvišji cerkveni naslov na Metliškem in v tem uradu načeloval celotni posesti reda v pokrajini, tudi župniji Vinica. Ne vemo, kdaj je prejel naslov metliškega komturja, vendar gotovo ne pred letom 1500. Tedaj namreč srečamo zelo pomen- ljiv ukaz Maksimilijana I., ki tudi smiselno zaključi zgodbo stolpa v Vinici, o čemer bo tekla beseda v na- daljevanju. Na njihovi zemlji Stolp in obzidje sta bila v Vinici dokončana leta 1472, ko je marljivi viniški župnik, najverjetneje Vi- ljem Graman, poskrbel za zaščito pred Turki. Dokler je služboval na Vinici, je bil stolp očitno v njegovih rokah, kakor je določal sporazum z deželnim kom- turjem Konradom Stauchwitzem (1487–1500). Ko je Graman umrl, so stolp zasedli Semeniči in ga, kot pravi vir, nasilno, protipravno držali v posesti. Nemški viteški red je to zasedbo razumel kot krši- tev svojih pravic in se obrnil na kranjskega deželnega glavarja v Ljubljani, ki je zadevo posredoval uradom cesarja Maksimilijana I. Že pred 13. aprilom 1500, ko je poslal ukaz na Kranjsko, je cesar Maksimilijan I. Sigmundu Pirsu, glavarju na Metliškem, poslal ukaz, 84 Böhmer, Regesta Imperii XIV, 4, 2, št. 19606a, 1502, 8. ma- rec, Ljubljana. Regest pravi, da Hans Turjaški, deželni glavar na Kranjskem, in Jörg pl. Egkh, vicedom na Kranjskem, po- trjujeta, da sta si morala po ukazu cesarja Maksimilijana I. ogledati in oceniti gradbena dela Nikolaja Semeniča na gradu Žumberk. Ker tega nista mogla storiti, sta opolnomočila Sig- munda Pirsa, glavarja v Metliki, da to stori namesto njiju. 85 Verbič, Deželnozborski spisi, str. 96, št. 78, 1514, 10. marec, seznam tistih, ki morajo sestaviti vojaški kontingent. 86 Verbič, Deželnozborski spisi, str. 37, št. 30, 1510, 21. april, Za- pisnik odgovora kranjskih stanov; Nared, Začetki prelatskega stanu, str. 25. 87 GStAPK XX. OBA HA R25658, 1522, 25. september. 88 Koblar, Drobtinice, str. 108. 175 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 da v njegovem imenu prevzame tabor Vinica (Ta- ber genannt Weynitz … zu unnsern hannden eingez- ogen), ki so ga poprej imeli v posesti bratje Nikolaj, Albert in Viljem Semenič (unnser getreuer Niclas Al- brecht unnd Wilhalm die Semanitsch geprueder vormals inngehabt).89 V svoji oblasti ga je moral držati, dokler ne bo posestni spor rešen, pri čemer pa vir ne pove, da je spor potekal z Nemškim viteškim redom. Gla- var Pirs oziroma njegovi ljudje so nato pod vodstvom rubežnika Jakoba Kraljiča (Jacob Krälich überreiter)90 zasedli, »zarubili« tabor Vinica. Bratje Semenič so se odzvali na to okupacijo in trdili, da tabor leži na nji- hovi zemlji (dieser Semanitschen anzaigt war das dieser Taber auf Iren grunnten stet), kar je v svojih dopisih91 omenjal tudi Nemški viteški red (die Rynngmaur der merer tail auf iren grundten gebawet ist worden). Se- meniči so prosili, naj se jim ne odvzame gradu brez vzroka (gepetten Sy Sollichs Tabers an Ursach nitt zu enntsetzen), ob tem pa so podali tudi pričevanja, ki potrjujejo njihovo legalno posest (kuntschaften fur- pracht). Ta dokument nam ponuja več ključnih po- datkov, ki posebno v oziru na poznejše navedbe kažejo, da je bil večji del vasi Vinica in tamkajšnjih podložnikov v posesti rodbine Semenič. Pove nam, da sta se ob gradnji okoli leta 1472 znanca Viljem Graman, župnik na Vinici ter lastnik vrste hub in podložnikov v bližnjem Drenovcu, in tamkajšnji posestnik Viljem Semenič domenila, da bo Graman sredstva župnije uporabil za gradnjo stolpa, zemljo pa bodo »darovali« Semeniči. S tem dogovorom je bil seznanjen tudi deželni komtur Stauchwitz. Cesar je ukazal, naj Sigmund Pirs drži tabor, dokler ne bo po poizvedovanjih (kuntschaften) ugotovljeno, komu pripada. Dodal je tudi, da mora Pirs tabor vrniti (wi- 89 HKA Gedenkbuch Nr. 5, fol. 242r–242v, kjer beremo: Get- reuen Lieben alsdann unnser getreuer lieber Sigmundt Pirsch unser haubtman In der Metling den Taber genannt Weynitz so unnser getreuer Niclas Albrecht unnd Wilhalm die Semanitsch geprueder vormals Inngehabt nach unnserem bevelch unnd bis auf unnsern weittern beschaidt zu unnsern hannden eingezogen haben unnser dieser Semanitschen anzaigt war das dieser Taber auf Iren grunnten stet unns das auch kuntschaften furpracht der Copey wir auch hierinn verslossen zusennden unnd Ir sechen werdet unnd unns darauff unntertaniklich angerueffen unnd ge- petten Sy Sollichs Tabers an Ursach nitt zu enntsetzen Demnach emphelchen wir euch mit ernnst daz Ir euch darinn auch Erkun- dett unnd sovern Ir befinndett das gedachter Taber laut yetzbe- rierter Kundt schaft auf Iren grunnten stett Ime alsodann denß Taber widerumb bis auf unnser wolgevalhen anaintwurtett … Vsebinsko nekoliko drugačen regest tega ukaza je podan v Regesta Imperii XIV, 3, št. 10106, 1500, 13. april, Augsburg. Gre za najstarejšo omembo Vinice kot tabora. Golec, Nasta- nek in razvoj II, str. 535, prvo omembo postavlja v leti 1595 in 1596. 90 ARS, AS 309, Zapuščinski inventarji, XXXIV P 11–28, te. 80, Hans Baltazar Purgstall, 1636, 4. maj, na str. 63, št. 228, je omenjen Jacob Krälitsch uberreütter, na str. 64, št. 232, pa beremo: Ein Verrichts Spanung von Khrälitsch, inn der er daß Schloß Weiniz sambt dessen Zuegehörung herrn Semenitsch ein- geantworttet. »Verrichts Spanung« razumemo kot »opravljeni rubež«. Za razlago se zahvaljujem dr. Borisu Golcu. 91 GStAPK, XX. HA OBA 18359, 1500, 9. december. derumb bis auf unnser wolgevalhen anaintwurtett) v posest bratom Semenič, če bi se izkazalo, da resnično stoji na njihovi zemlji. Do sedaj nepoznani vir pokaže tudi drugo plat spora med Nemškim viteškim redom in rodbino Se- menič ter poda še zadnji drobec k razumevanju za- četkov in prve posesti gradu Vinica. Nedvomno je med obema strankama stekla pravda, katere osrednji del so predstavljala poizvedovanja o resničnem sta- nju na Vinici, ki jih je moral izvesti metliški glavar Sigmund Pirs. Dognal je, da je bila zemlja, na kateri sta bila postavljena stolp in obzidje v Vinici, dejan- sko v posesti Semeničev, dobršen del podložnikov, ki so ga gradili, pa prav tako. Stolp in obzidje sta bila postavljena na prošnjo viniškega župnika ter z vednostjo, po volji in z dovoljenjem Semeničev (mit wissen, willn und erlauben der bemelten Semenitschn).92 Zato je glavar Pirs po svojem uradniku, rubežniku Kraljiču, po opravljenem rubežu (Verrichts Spanung) stolp na Vinici izročil rodbini Semenič. Iz virov ni razvidno, ali so morali Nemškemu viteškemu redu del stroškov gradnje vrniti, kar bi bilo pričakovano. Semiška posest stolpa na Vinici je nato izpričana leta 1524, ko ga je posedoval Hans, sin Viljema Semeniča iz Vinice (der Wilhalm Semenitschen sun von Weinitz Hanns),93 in še pozneje. Obrisi 16. stoletja Vinica se je od zadnje četrtine 15. stoletja ob stavbi gradu pričela razvijati v trg in posledično dobi- la obzidje.94 Kakor poroča Valvasor, so po Kranjskem z gradnjo taborov pričeli v začetku sedemdesetih let 15. stoletja;95 na Metliškem, predstraži Kranjske, ni bilo nič drugače. Potekalo je več utrjevalnih del, npr. v mestu Metlika še pred letom 1478, kjer jih je, zelo pomenljivo, opravil mestni sodnik Peter Graman,96 sorodnik viniškega župnika Viljema, ali v Črnomlju, kjer so gotovo prav konec 15. stoletja meščani in okoliški prebivalci vsaj stoletje starejše obzidje sami utrdili kot tabor, ki jim je po njihovih lastnih besedah 92 GStAPK, XX. HA OBA 25658, 1522, 25. september. 93 GStAPK, XX. HA OBA 26855, 1524, 20. april, Wilhalm Se- menitschen sun von Weinitz Hanns. 94 O razvoju Vinice v trg glej Golec, Nastanek in razvoj II, str. 523–562. Analogno s Šilentaborom, ki so ga po Valvasorju poznega leta 1471 sezidali pl. Raunachi, je tudi pri Vinici mogoč sočasen nastanek gradu in tabora v sedemdesetih letih 15. stoletja (str. 537–538). 95 Valvasor, Die Ehre XV, str. 373: Weßwegen man / in disem Jahr / hier zu Land / angefangen die Tabor zu bauen: daß man künfftig dahin sich und sein Bestes / bey einem urplötzlichem Einfall deß Erbfeindes / in Sicherheit ziehen mögte. Valvasorjev vir je goriški zgodovinar Martin Bavčar. 96 Chmel, Auszüge, 1478, 14. februar, Graz. Koncept računa cesarja Friderika III., s katerim se dedičem Petra Gramana, nekdanjega mestnega sodnika v Metliki, vrne 46½ funtov za izgradnjo mesta. Nedvomno gre za utrjevalna dela na starej- šem obzidju Novega trga v Metliki, ki je tako kot črnomalj- sko gotovo stalo že v 14. stoletju. 176 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 služil kot pribežališče.97 Dežela se je torej spreminja- la v pomembno utrjeno stražo Kranjske, v okviru katere je imela nemajhno vlogo tudi Vinica. Postala je pomembno oporišče v zaledju meje med dvema imperijema in pribežališče, refugij, okoliškemu pre- bivalstvu, v čemer lahko vidimo njen lokalni pomen. Strateški pomen pa je Vinica imela tudi na ravni de- žele. Določena je bila za eno izmed vojaških središč v neposrednem zaledju Vojne krajine, imela je manjše skladišče provianta (preskrba s hrano in strelivom), skozi Vinico so proti Ljubljani tekle t. i. turške novi- ce (Turkische Kundschaften) o gibanju turške vojske in morebitnih grožnjah deželi, na Vinici so kurili krese in streljali v opozorilo pred prihajajočo nevarnostjo, predvsem pa je bila zbirališče protiturške vojske, kjer so se pred postavitvijo Karlovca (1579) redno zadr- ževali poveljniki Vojne krajine.98 Kot primer lahko navedemo vojaški sklic 8. aprila 1530 na Vinici, ko se je zbralo 595 konjenikov in 232 lahkih oborožencev (martolozov). Med konjeniki najdemo tudi Marti- na, Krištofa in Maksimilijana Semeniča, sorodnike Hansa Semeniča, ki je zaradi svojih »turških« iz- kušenj poveljeval martolozom.99 Vinica, čeprav pod stalno grožnjo turškega napada, je v 16. stoletju pri- merljivo dobro živela od preskrbovanja vojske in nje- nih zborov. Sredi 16. stoletja so tako na Vinici kakor drugje po metliški deželi pričeli z dodatnim utrjeva- njem gradu in vasi, ki se je že spreminjala v trg. Kakor priča glagoljaški napis z letnico na sklepniku, je bil malo pred letom 1556 stolp oziroma grad na Vinici razširjen in dograjen. Kaže opozoriti, da je dve leti poprej cesar Karel V. izdal ukaz, da je treba izbolj- šati obrambo ob Kolpi, med drugim postaviti stolp na Vinici, in za gradnjo namenil denar iz deželne 97 Weiss, Ubogo pogorelo, str. 28–29. 98 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 53, 82, 132, 163, 165, 213– 215. 99 Prav tam, str. 123–126. blagajne.100 Ta denar je bil uporabljen za gradnjo na samem obzidju trga ali na gradu Vinica. K temu nas navaja podatek, da Vinica in predvsem njen strateško pomemben brod (Fürt) čez Kolpo kljub temu denar- ju nista bila zadostno zavarovana, saj je 30 let pozneje sledil ukaz o gradnji stolpov pod Preloko (nad Kolpo vzhodno od Vinice) in pod Vinico, in sicer z name- nom zavarovanja brodov čez reko Kolpo.101 Utrdbena in arhitekturna dela so tedaj zaupali kar glavnemu arhitektu trdnjave Karlovac, Matiji Gambonu.102 Če je Gambon v Vojni krajini deloval že v petdesetih le- tih 16. stoletja, bi lahko bili inicialki MG (mg) na viniškem glagoljaškem napisu njegovi, vendar te do- mneve trenutno ne moremo potrditi. Do leta 1589 sta bila stolpa na Vinici in pod Preloko postavljena, sledila pa je gradnja pri Kostelu, Poljanah103 in Me- 100 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 852, f. 3, prepis ukaza iz leta 1554, 16. maj. Ihr khoenigl. Maest. bevelch einen Thurn zu Weiniz zuerpauen, und die darzue erforderende 200R: am cosstn aus des Landts Crain bewilligung herzunemben. V na- daljevanju ukaže, naj se denar nameni tudi za izgradnjo dveh utrjenih stolpov, v Poljanah in Kostelu, ter da se obnovi že propadlo mestno obzidje v Kočevju. Golec, Nastanek in ra- zvoj II, str. 538, op. 100. 101 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 877, f. 3, za- sedanje 24. januarja 1583. Herrn Landtags Commissarien ein Fur: Bevelch vom 15. january 83. Erbauung zweyer Thurnen an den Fürthen über die Culpp zu Weinitz und Prelissie. Njihove ostanke je še konec 19. stoletja opazoval zgodovinar Radoslav Lopašić iz Karlovca, po njegovih besedah: Podori tih tornja vide se i još danas, i to jednog pod Vinicom a drugoga kod Prilišća na kranjskoj obali Kupe (Lopašić, Spomenici, št. XCII, str. 135, 1586, 26. februar, Kamnik). 102 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 878, f. 4, zaseda- nje 16. junija 1585. Auff Maistro Martin Gambon Paumaister bith und anmelden p. die fur hilff und Rabath zu den Thurn an der Khulpp. Lopašić, Spomenici, št. XCII, str. 135, 1586, 26. februar, Kamnik. Ahac Thurn, komisar Vojne krajine, med drugim omenja, da je Martin Gambon izročil dva načrta za stolpa pri Vinici (in pod Preloko). 103 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 879, f. 4, zase- danje 18. januarja 1589. … die vier fürt zu Prelissie, Weiniz, Costtl und Poelan, sein für etlich an der Khulpp da der feindt mit Segment Valvasorjevega zemljevida kranjskega Pokolpja, kjer so jasno vidni stolpi (Wachtturn), ki so jih konec 16. stoletja postavili ob ključnih prehodih čez Kolpo (Slava vojvodine Kranjske, 1689, III. knjiga, med stranema 304 in 305). 177 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 tliki. Stolpe na ključnih prehodih čez reko Kolpo je stoletje pozneje upodobil Valvasor.104 Rod Semeničev je bil v 16. stoletju razdeljen na več vej. Tako je težko ugotoviti, komu točno in kdaj je katera rodbinska posest pripadala, kar velja tudi za grad Vinica. Verjetno gre, tako kot v zadnjih de- setletjih 16. stoletja, ko sta bila gospodarja gradu in trga Vinica Viljem in Mihael Semenič, za skupno posest grajske stavbe, t. i. ganerb.105 Januarja 1583 so se poveljniku Jožefu Thurnu nad Viljemom prito- ževali podložniki okoli Vinice: Gospod poveljnik na Hrvaškem poroča, da so se nekateri podložniki, ki živijo okoli Vinice, pritožili nad Viljemom Semeničem, ki jim onemogoča priti do njihovih kašč (Gäden) v gradu Vi- nica, saj mu niso pomagali plačati za smodnik, ki ga je kupil.106 Sliko strahov nad reko Kolpo v tistem času Macht über khan. Die zween zu Prelissie und Weiniz sei Gott lob alß verwaut, das sich alda nicht zu befahren, die andern zween auch zuerpauen sei … 104 Valvasor, Die Ehre III, med stranema 304 in 305, Der Culp- strom in Crain. 105 Kos, Vitez in grad, str. 36–37. 106 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 877, f. 3, zaseda- nje 18. januarja 1583. Herr Obrist in Crabatten berich etlicher dopolnjuje dopis, nastal leto pozneje, ko je Mihael Semenič prosil, naj mu pridejo na pomoč z nekaj stre- liva, da bo lahko bolje branil svoj (podčrtal J. W.) trg Vinica. Kot je pisal poveljnik Karlovca Jožef Thurn, je imel Semenič po tistih krajih posesti in podložnike, ki ne uživajo niti dneva miru pred ropanjem in pusto- šenjem, temveč morajo svoje delo ali obrt plačati z vre- dnostjo svojega telesa in življenja ter imajo komaj toliko miru, da se lahko ohranijo [pri življenju]. Zaradi tega želi, da se mu [Semeniču] preda to strelivo, da bo lahko varoval in opozoril ne le svoje posesti, temveč tudi ce- lotno Metliško in prehode proti deželi Kranjski, zaradi česar se mu ne sme zavrniti prošnja po nekaj streliva in puškah (toppelhakhen).107 Seveda je Thurn za večji umb Weinitz gesesener underthanen wider Wilhelmen Semenit- schen welcher Ihnen zu Ihrem Gäden aldort in Schloß Weinitz zukhomben darumben werwehrt weil Sy das Pulfer so er erkhau- fft nit bezahlen helffen wöllen. 107 Lopašić, Spomenici, št. XC, str. 130–132, 1583, 5. april, Karlo- vec. Dopis poveljnika vojne krajine Jožefa Thurna, kjer bere- mo: Auf Mihael Semenitsch gehorsambists anlang, dass man ime mit etwas munition zu desto pessern beschützung seines Martkhs Weynitz zu hilff kumben solle ... Gre za najstarejšo omembo Vinice kot trga. Golec, Nastanek in razvoj II, str. 535, kot prvo omembo navaja leto 1674. Grad in trg Vinica (Slava vojvodine Kranjske, 1689, X. knjiga, str. 640). 178 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 učinek svojega dopisa dodal nekaj dramatičnosti, vendar je bila nevarnost na Vinici, v neposrednem zaledju meje z otomanskim imperijem, oddaljenim le 15 kilometrov,108 zelo resnična. Za zaključek pa se ozrimo po še eni prigodi, sporu med Semeniči in Nemškim viteškim redom, tokrat v samem Semiču, ki nam vendarle potrjuje, da »kri ni voda« in da se zgodovina v sicer vedno drugačnih podrobnostih kaj rada ponovi. Konec no- vembra 1559 sta Matjaž Zmajič, načelnik Nemškega viteškega reda v Metliki, in Jurij Drakulič, duhovnik Nemškega viteškega reda v Črnomlju, v Ljubljani tožila plemenitega Krištofa Semeniča, da v naspro- tju z odredbo deželnih oblasti ni porušil in odmaknil hišice (heuschl) blizu tabora v Semiču, ki v primeru napada Turkov za tabor predstavlja veliko nevarnost, temveč je dal postaviti novo hišo na zemlji Nemškega viteškega reda.109 Krištof Semenič je torej pred letom 1559 poleg tabora v Semiču postavil manjšo hišo in s tem ogrozil sam tabor, zaradi česar so deželne oblasti zahtevale, da jo umakne. Po stari tradiciji rodu je Semenič oblastem kljuboval. Ne le, da ni porušil hišice, temveč je poleg nje, kar na zemlji Nemškega viteškega reda, postavil novo stavbo. Tabor v Semiču, postavljen okoli leta 1526, je stal še v Valvasorjevem času,110 omenjena sporna hiša Krištofa Semeniča pa je najverjetneje upodobljena na veduti Semiča (Sie- mitsch) v Slavi vojvodine Kranjske.111 Semeniči so to- rej slabih 100 let po prigodi v Vinici ponovno udarili po pravicah Nemškega viteškega reda, vendar je to nova zgodba z meje imperija, za katero se bo našel prostor kje drugje. Namesto sklepa zaključna zgodba Sprehod po viniški župniji ter obisk rodbine Se- menič in njenih posestnih načrtov bomo sklenili z obnovitvijo dogodkov na Vinici konec 15. stoletja. Rekonstruirali jih bomo tako, kot nam jih pripove- dujejo do sedaj predstavljeni viri. Seveda je obnova v podrobnostih nemogoča, kar pa zgodbe o začetkih viniškega gradu ne naredi nič manj zanimive. 108 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 51. Medtem ko se je v Sla- voniji ustalila meja proti Turkom sredi petdesetih let 16. sto- letja, se je meja na Hrvaškem vse bolj premikala proti sloven- skim deželam (Kranjski). … Ob koncu stoletja se je meja med muslimanskim in krščanskim svetom ustavila na Hrvaškem, oddaljena od Kranjske (pri Vinici) vsega 15 kilometrov. 109 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, št. 18 (1556– 1560). Auf Clag und beschwär der Erwirdigen geistlichen herrn Mathiasen Smeyitschen hauß commentheurs inn der Mettling unnd herr Georgen Draolitsch Teutsch ordens Pfarrherr zu Tschernembl gegen den Edlen und Vessten Christoffen Semenit- schen umb der Er Semenitsch wider der Landobrigkheit verord- nung die heuschl zunachts bey den Tüber zu Siemitsch gelegen die den Tüber im Zeit des Feinds not zu grosse gefär gelegen nicht allein nicht abgerissen und weitter gesetzt sonnder auch von neu- em ain behausung auf des Teutschen Ordens grundt setzen lassen. 110 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 808. Diese Kirche hat auch einen Tabor. 111 Valvasor, Die Ehre XI, str. 520. Turki so pričeli112 na ozemlje Metliškega skoraj- da vsako leto ponovno vdirati sredi 15. stoletja, še posebno v letih po padcu bosanskega kraljestva leta 1463. Reko Kolpo so navadno prečkali na brodih, plitvinah. Eden izmed teh brodov, zaradi katerega se je razvila srednjeveška vas, je bil na Vinici, zaradi česar so bile Vinica in okoliške vasi še posebno iz- postavljene turški nevarnosti. Ta se je po Valvasorju v okolici Vinice prvič utelesila leta 1469, ko so po njegovih besedah Turki tamkajšnjo okolico žalostno opustošili in se izkazali kot gnusni Skiti.113 Sredi sto- letja je tamkaj župnikoval Viljem Graman, po rodu metliški meščan, ki je nedvomno poznal zgodbe o prvih vpadih Turkov na začetku 15. stoletja, saj so jih njegovi starši in someščani videli ali o njih vsaj sli- šali, zagotovo pa je leta 1469 doživel grozo turškega napada. Svojo župnijo, še posebno pa slabo desetle- tje in pol poprej pridobljene posesti in podložnike v bližnjem Drenovcu, je hotel zaščititi – tako kot je njegov sorodnik Peter Graman z utrdbenimi deli za- ščitil mesto Metlika. Ko je sklepal posle, je bil poleg njega velikokrat prisoten Viljem Semenič, ugledni plemič z Metliškega, gotovo pa tudi njegovi sorodni- ki, ki so bili največji posestniki v vasi Vinica, kjer so imeli največ podložnikov.114 Semenič je imel v Vinici in njeni bližini interese in nemajhno premoženje, bil pa je tudi povezan z župnijo Vinica, kjer je le ge- neracijo poprej služboval njegov stric Friderik, naj- verjetnejši graditelj lastniške kapele sv. Katarine. Ni nemogoče, da je Viljem Graman na položaj župnika na Vinici prišel s Semeničevo pomočjo. Kmalu po turškem napadu leta 1469 sta se Graman in njegov znanec Semenič najverjetneje domenila, da bosta za zaščito svojih podložnikov in ne nazadnje tudi osta- lega okoliškega prebivalstva postavila stolp ali grad, ki jih bo vse varoval. Spričo vse pogostejših vpadov 112 GStAPK, XX. HA OBA 18359, 1500, 9. december. Die Tur- gkhen die dann gewonlich alle Jar daselbs heraus Ziehen. 113 Valvasor, Die Ehre XI, str. 640. Das Schloß os wol / als der Marckt / ist mit starcken Ringmauren und festen Thürnen / (so zwar jetzt dem Einfallen und der Ruin gar nahe) möglichst ver- sehen / so daß sie sich denen Türkischen Anfällen stattlich wider- setzen können: zumaln diese Bluthunde / im 1469sten Jahr / und auich zu vielen andren Zeiten / die umligende Gegend jämmer- lich verwüstet / und als grausame Scythen sich erwiesen. Turški vpad leta 1469 podrobno opiše v XV. knjigi, str. 369, in pravi, da se je desettisočglava turška vojska zbrala v Bosni in udarila na Metliško (auf Medling … zuging), kjer se je razdelila v tri skupine. Prva je udarila na Ljubljano, druga na Novo me- sto, Kostanjevico in Šentjernej, tretja pa je opustošila obmo- čje ob reki Kolpi, od Petrovine na Hrvaškem do Vinice (bey Petrowin und Weiniz (oder Weiniza) an der Culp). Resničnost tega vpada še posebno poudarja dopis iz leta 1469, v katerem cesar Friderik III. piše papežu Pavlu II., naj mu vsaj za tri me- sece pomaga z vojsko ali denarjem pri obrambi pred turškimi napadi na grofijo Metlika (comitatus Metlicensis) v Slovenski marki (marchia Sclavonia), katere prebivalci so neizkušeni v bojevanju (Regesta Imperii XIII, 22, št. 261, 1469, pred 2. ma- jem). Glej tudi Gruden, Cerkvene razmere, str. 67. 114 GStAPK, XX. HA OBA 18359, 1500, 9. december. Edl- lewt gebruder … mit Namen Semenitsch die daselbs die maisten pawern haben. 179 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 turških oddelkov je bil predlog sprejemljiv. Pri gra- dnji so sodelovali Semeničevi podložniki in gotovo tudi vsi ostali okoliški prebivalci, saj je šlo za skupno varnost. Očitno se je s tem strinjal tudi načelnik tedaj verjetno že pešajoče115 hiše Nemškega viteškega reda v Metliki. Nekakšen dogovor med Gramanom in Se- meničem je določal, da bo Graman poskrbel za gra- dnjo grajskega poslopja, Semenič pa bo dal zemljo, na kateri bo poslopje postavljeno. Lokacija kapele sv. Katarine na izpostavljenem in dobro zaščitenem delu ob vasi Vinica je bila najprimernejša, tako da so se na njej kmalu po letu 1469 pričela gradbena dela. Kapelo so nadzidali in ji dodali stolp, s čimer je do- bila poudarjen obrambni značaj. Do leta 1472 je bila gradnja stolpa Vinica zaključena, Graman pa je dal v spomin na ta dogodek vzidati ploščo z grbom ( Je- zusovo glavo?) in letnico v gotici. Stolp je posedoval vse do svoje smrti konec 15. stoletja; njega in njegove župljane je gotovo kdaj zaščitil pred dednim sovra- žnikom krščanskega imena. Viljem Semenič, graščak v Turnu pri Dragatušu in posestnik na Vinici, je bil tedaj še živ, rod in premoženje njegove številčne dru- žine pa sta bila razdrobljena po celotni deželi. Go- tovo je bil zelo drag tudi odkup sorodnika Otona iz turškega ujetništva kmalu po letu 1475. Stolp v Vi- nici je bil postavljen na zemljišču rodbine Semenič. Po Gramanovi smrti, ob siceršnjem žalostnem stanju Nemškega viteškega reda v deželi, katere pravo je pričelo izginjati, ni pa ga še nadomestilo pravo de- žele Kranjske,116 so Semeniči videli možnost zasedbe stolpa, za katero so konec koncev imeli povsem trdno pravno osnovo. Trije bratje Semenič, najstarejši Vi- ljem ter Nikolaj in Albert, so postavili hišo v samem taboru in nameravali ob primerni priložnosti pola- stiti se gradu,117 kar se je zgodilo kmalu po smrti Vi- 115 Chmel, Auszüge, 1478, 14. februar, Graz. Koncept listine pravi, da so se cesarju Frideriku III. sodnik, svet in meščani mesta Metlika pritožili zaradi zmanjševanja števila duhovni- kov in božje službe v Metliki (daz auch der Gotsdinst vnd die anzall der briester daselbs in merklich abnemen komen sey vnd als sich gebürt nicht gehallten werde). Cesar je Andreju Hohen- warterju, glavarju v Celju (!), ukazal, naj določi dan, ko bodo meščani Metlike in Nemški viteški red poslušali tožbe in se poravnali (geneinannder hörest vnd vleis habst (sy) miteinann- der gutleich zu uerainen), tako da božja služba ne bo izostajala, število duhovnikov pa bo takšno, kot je bilo od nekdaj (daz der Gotsdinst … nicht abnemen komme … vnd auch die anzall priester als von allter herkomen ist gehallten). Nemška hiša v Metliki je bila že od začetka sedemdesetih let 15. stoletja v slabih odnosih z oglejskim patriarhatom, kamor je Metliško spadalo. Glej Weiss, Reformacija na Metliškem, str. 690. Razmerje med Nemškim viteškim redom in oglejskim patri- arhatom je očitno v imenovanju duhovnikov, kjer je Nemški viteški red predlagal kandidata, oglejski patriarh ga je potrdil, njegov praviloma dolenjski arhidiakon pa umestil. 116 Weiss, In conterminiis, str. 43–46. 117 GStAPK, XX. HA OBA 18359, 1500, 9. december. Sonn- der die bemelten Semenitsch pawen und mawern ain haus und wonnung in dieselb Rynngmaur Inwenndig hierein, dardurch sy vermainen dem Orden und Pfarrer destmer dranng zuthun und sein taglich der maynung den Orden umb bemelten Turn und Rynngmaur Zubringen. ljema Gramana. Dogajanje je seveda spremljal tudi tedanji komtur Nemškega viteškega reda na Metli- škem. Vedel je, da je med duhovnikom na Vinici, župniji njegovega reda, in tamkajšnjimi posestniki Semeniči obstajal dogovor o gradnji stolpa. Menil je, da stolp po pravici pripada Nemškemu viteškemu redu, in enemu izmed redovnih bratov ukazal, naj stavbo sedaj, ko je Viljem Graman umrl, prevzame. Ko je duhovnik Nemškega viteškega reda prišel na Vinico in zahteval stolp, so ga bratje Semenič izgna- li, s čimer se je pričel spor. Novica o teh dogodkih je prišla do deželnega komturja na Dunaju Konra- da Stauchwitza. Nemški viteški red je moral spor s Semeniči poravnati v skladu s privilegiji plemstva in pravom dežele. To, kar je razumel kot kršitev svojih pravic, je naznanil po deželnih običajih in pravu pred glavarjem v Metliki.118 Glavar je novico posredoval na dvor cesarja Maksimilijana I., od leta 1493 nad- vojvode Avstrijskega, pod katerega oblast sta spadala tudi dežela Kranjska in Metliško. Maksimilijan I. je še pred 13. aprilom 1500 Sigmundu Pirsu, od leta 1497 glavarju Metliškega,119 poslal ukaz, naj v njego- vem imenu zasede tabor Vinica, tedaj še v rokah treh bratov Semenič, in ga drži v oblasti, dokler ne bo spor rešen. Pirs je ukaz izpolnil, seveda pa na Vinico ni šel sam. Poslal je svojega rubežnika (überreiter) Jakoba Kraljiča, ki je stolp zasegel in iz njega v cesarjevem imenu izgnal brate Semenič. Malo pred tem je Viljem Semenič že umrl; na- sledil ga je sin Hans. Viljemov sorodnik Albert je stopil v Nemški viteški red,120 brat Nikolaj pa je sku- paj z drugimi Semeniči obvladoval posesti v deželi in služil na nevarni meji imperija. Izguba stolpa v Vinici je pomenila grožnjo njihovi že sicer ne rav- no največji posesti. Tako so Semeniči hoteli na vsak način dokazati, da imajo pravico do stolpa, saj stoji na njihovi zemlji. To pravico so verjetno dokazovali na ograjnem sodišču v Ljubljani, ki je šele na začet- ku 16. stoletja počasi postajalo pristojno za reševa- nje sporov med deželani, plemiči Metliškega. Kako je to dokazovanje potekalo in kakšni so bili dokazi, dosegljivi viri ne sporočajo, gotovo pa je, da so bili Semeniči pri svojem dokazovanju uspešni, saj jim je bil stolp vrnjen najpozneje do leta 1522. Ker jim je uspelo dokazati, da je stolp Vinica postavljen na nji- hovi zemlji, jim ga je Jakob Kraljič, kakor je ugotovila Majda Smole, izročil. Nemški viteški red se seveda s tem ni sprijaznil in je v dvajsetih letih 16. stoletja to razumel kot veliko nasilje plemenitih Semeničev 118 Da je Nemški viteški red celoten razplet naznanil deželnemu glavarju, izhaja tudi iz naslovov na opisu spora na Vinici, ki je bil namenjen tudi An Sigmunnden Piers haubtman in der Met- tling (GStAPK, XX. HA OBA 18359, 1500, 9. december). 119 Weiss, In conterminiis, str. 46. 120 Vsekakor je pomenljivo, da pritožbe Nemškega viteškega reda srečamo v času, ko je bil Albert Semenič komtur na Me- tliškem, »viniško zadevo« pa je deželni komtur Auer poveril črnomaljskemu župniku Hansu Heldu (GStAPK, XX. HA OBA 25658). 180 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 nad njihovo posestjo. Zato jih je tožil pred različnimi uradi, vendar, kakor se zdi, neuspešno. Stolp oziroma grad Vinica je postal posest rodbine Semenič. V lasti so ga imeli do leta 1602, ko so ga prodali Mihaelu Kanižarju,121 dasiravno je nekoliko nenavadno, da sta leta 1618 brata Semenič sklenila dogovor o de- litvi premoženja.122 Tisti, ki je postal lastnik Vinice, je moral drugemu, lastniku posesti pri Semiču (Hoff 121 ARS, AS 173, Imenjske knjige za Kranjsko, knj. 4 (1546– 1618), s. p., Tschernembler Poden Sigmundt Khanischar, z imenjskim davkom 3 ren. gld., 26 kr., kjer za leto 1602 be- remo: Ist ime von weilandt Micheln Semenitschen seeligen gült, der Sitz Weinitz sambt 11R 12K herrngült laut frauen Mag- dalena Semenitschin wittiben aufs andt zugeschrieben worden. Thuet sein volliger gült R15 K38. Pri zapisu Mihaela Semeni- ča 1602 ist von diser gült der Sitz Weinitz sambt ainlef Pfundt 12R herrn gült laut frauen Magdalena Semenitschin wittiben gefertigter auf und an: und Sigmunden Kanischar zuegeschrieben worden. Glej tudi Golec, Nastanek in razvoj II, str. 536. 122 ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1618, 13. oktober, Vinica. Her- nach volgt der Getroffne Wuelkuerliche Vertrag: So an heutt dato zwischen denen Edlen unnd Gestrengen Herrn Sigmunden, und herrn Andree Semenitsch zu Siemitsch gebrüdern, als weillundt des auch Edlen gestrengen herrn Wilhalben Semenitsch zu Sie- mitsch seligen nachgelassner Eheleiblichen Sun … Nemlichen daß wolgedachter herr Sigmund freywillig und ungezwungen seines brudern herrn Andree dißen vorschlag gethan wellichen Weiniz zum thaill khombt der solle dem andern denen der Hoff Siemitsch zur gethailt wirtdt ain thausent zwayhundert und funffzig gul- den vor hinauß zugeben schuldig sein. Siemitsch), plačati večjo vsoto denarja, kar pomeni, da je bila Vinica ponovno v njihovih rokah. Težke ure so doživeli tudi Semeniči. Dne 19. aprila 1524 je na Metliško po poročilih očividca vdr- lo štiri tisoč Turkov, ki so se utaborili pri Rosalnicah. Plenili so v okolici mesta Metlika, napadli posesti različnih plemičev, tudi Nemškega viteškega reda, ter zajeli veliko število ljudi, živine in konj. Prišli so pred obzidje mesta Metlika, vendar ga niso naskočili, tako da so ljudje ostali varni za njegovimi zidovi. Veliko predmestje Metlike in okoliške vasi pa so nedvomno gorele. Nekateri plemiči so se izkazali s svojim po- gumom in si drznili napasti Turke. Tedaj sveži pri- padnik Nemškega viteškega reda, ki je na Metliško prišel s Hrvaškega, Marko Hrelac (Hrelatz), je zajel več Turkov in veliko konj, ujetih podložnikov pa ni mogel rešiti – Turki so jih dan pozneje že odpeljali čez Kolpo. Viteški pogum so pokazali tudi Semeni- či. Nad Turke sta se odpravila Albert Semenič, tedaj že v letih, in njegov mladi sorodnik Hans, sin Vilje- ma Semeniča iz Vinice.123 Alberta so Turki v bojih 123 GStAPK, XX. HA OBA 26855, 1524, 20. april. Auch wir E. F. G. das den XVIIII aprilis dy turkhen mettlinger poden uberfal- len unnd das volkh als genomen unnd mettling stat belegert aber nit gesturmt unnd unser volh dar darinnen ligt der turkhen ge- fangen unnd LX ross genomen. Aber albrecht Semenitsch Ersch- lagen worden unnd der Wilhalm Semenitschen sun von Weinitz Vinica na vojaškem zemljevidu v letih 1763–1787. Očitni so obrisi nekdanjega trškega obzidja, tabora (Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 1, izsek zemljevida 247C2). 181 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 potolkli (erschlagen worden), vendar je preživel, saj ga srečamo nekaj let pozneje, ko je od Nemškega viteškega reda kupil več posesti.124 Hansa Semeni- ča Viniškega pa so v istem spopadu zajeli (gefanget worden). Slabo leto pozneje so na kranjskih deželnih stanovih v Ljubljani med drugim omenjali, da je bil Hans Semenič na preteklega sv. Jurija dan, ko so Turki napadli Metliško, ujet in odpeljan v Bosno. Tam je še ve- dno ujet, in ker omenjeni Semenič nima očeta, sorodstvo (freundschafft) pa premoženja, prosi našega milostne- ga kneza in častite deželne stanove, da odobrijo pomoč. Nato so častitljivi deželni stanovi iz posebne krščanske bratske ljubezni odobrili iz lastnega žaklja izročiti en renski goldinar in en krajcar za pomoč in osvoboditev omenjenega Semeniča ter v ta namen določili zbiranje denarja (anschlag).125 Člani deželnih stanov so zbrali 200 renskih goldinarjev126 in Hans je bil najpozneje leta 1530 že na Metliškem. Dne 8. aprila 1530 ga najdemo na Vinici, kjer je skupaj z Jakobom Rauna- chom poveljeval 232 zbranim lahkim oborožencem, martolozom.127 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ACAU – Archivo della Curia Arcivescovile Udinese Acta Curiae 303 ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 194, 852, 877, 878, 879 AS 173, Imenjske knjige za Kranjsko, 3, 4 AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, št. 18 Hanns gefanget worden. 124 Dimitz, Zur Geschichte, str. 61–64. Gre za več dopisov, nastalih julija 1523, ki omenjajo Alberta Semeniča in nje- gov nakup posesti Nemškega viteškega reda na Metliškem. Med drugim omenja prodajo posesti v vaseh Ritschan, Bresie (Brezje) und Meichenthal (verjetno popačeno Marindol) dem Albrect Semenitsch. Listino te prodaje najdemo v GStAPK, XX. HA OBA 25795, 1522, 12. december. Listina pravi, da Jošt von Waltzhausen, komtur avstrijske balije, proda Albertu Semeniču v omenjenih vaseh Rotschitz (!) šest hub, v Mar- hental devet hub in v Bresie eno hubo za 173 renskih goldi- narjev. 125 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, f. 121, šk. 194, 1525, 7. marec. Jožef Lamberg iz Snežnika, deželni oskrbnik na Kranjskem, piše o aktualnih zadevah deželnih stanov in pra- vi: Euch ist unverporgen das Hanns Semenitsch zui verganngen sannd Georgen tag, alls die Turkhen Mettlinger poden uberfalln von dem Turckhen gefanngen und genn Wossn gefuert. Allda Er noch hectiklichn gefanngen ist, und diewey an gedacht Seme- nitschn seins Vatern und freuntschafft vermugen nit ist, sich an Unners genedigisten herrn das Lanndespurstn und ainer Eramsn Landschaft hillf zuerledigen. Demnach haben sich ain Ersame Lanndschaft aus sonnder Cristenlichen Bruederlichen lieb bewil- ligt aws Ir selbst seckl von Ainem Reynischen gullden Velltz ain kreutzer zu hillf und erledigung gedachts Semenitschen zuegeben. 126 Slana, Lastniki gradov, str. 580. 127 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 125. AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Dežel- nega sodišča v Ljubljani, fasc. 80, 97 AS 1063, Zbirka listin AS 1073, Zbirka rokopisov, št. 148r AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, 12. stoletje–19. stoletje, šk. 14 AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov DOZA – Deutschordenszentralarchiv, Wien Urkunden GStAPK – Geheim Staatsarchiv Preussische Kul- turstiftung, Berlin XX. HA OBA 18359, 25658, 25795, 26855 HKA – Hofkammerarchiv, Österreichisches Staats- archiv Gedenkbuch No. 5 LABW, StAL – Landesarchiv Baden-Würtemberg, Stadtarchiv Ludwigsburg JL 425 Bd. 29, Commende Tschernembl und Möttling NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Zbirka listin OÖLA – Oberösterreichisches Landesarchiv, Linz Herrschafft Schwertberg, Familienakten, Sch. 141 OBJAVLJENI VIRI Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Rege- sti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Slove- niae, 17, 1995. Barle, Janko: Prepir med nemškim redom in kapitu- lom zagrebškim v 14. veku. Zgodovinski zbornik, 20, 1892. Beheim, Michael: Das Buch von den Wienern. Deu- tsche National-Litteratur 11, Berlin und Stuttgart: W. Speman Verlag, 1886. Böhmer, Johann Friedrich: Ausgewählte Regesten des Kaiserriches unter Maximilian I. (1493– 1519). Regesta Imperii, XIV, 3. Band, 1. Teil, Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 1996. Böhmer, Johann Friedrich: Ausgewählte Regesten des Kaiserriches unter Maximilian I. (1493– 1519). Regesta Imperii, XIV, 4. Band, 2. Teil, Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2004. Buturac, Josip: Popis župa zagrebačke biskupije 1334 i 1501. Starine, 59, str. 43–107. Chmel, Joseph: Auszüge aus einem Kanzleibuche (Concepten-Sammlung) K. Friedrich IV. vom Jahre 1478. Notizenblatt, Beilage zum Archiv für Kunde österreichicher Geschischtsquellen, II, 1852. 182 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 Dimitz, August: Zur Geschichte des deutschen Or- dens in Krain. Mittheilungen des historischen Ve- reins fur Krain, 23, 1868, str. 61–64. Duellius, Raymundus: Historia Ordinis Eqvitvm Tevtonicorum. Vienna: Petrus Condradus Mo- nath, 1727. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Iz- vestja muzejskega društva za Kranjsko, 1, 1891, str. 1–38; 3, 1893, str. 101–109. Lopašić, Radoslav: Spomenici hrvatske krajine I. Monumenta spectantia historiam slavorum meridio- nalium, 14, Zagreb: Societas Typographica, 1884. Ottner, Christine: Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493). Regesta Imperii XIII, 22. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2006. Rajšp, Vincenc in Majda Ficko (ur.): Slovenija na vojaških zemljevidih (1763–1787) I. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Založba ZRC, 1995. Schroll, Beda: Urkundenbuch des Benedictiner- Stiftes St. Paul in Kärnten. Fontes rerum Austria- carum: Diplomataria et acta, 39. Wien, 1876. Tomaschek, Ignaz: Urkunden-Regesten zur Geschi- chte Krain's. Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain, 18, 1863, str. 88–90. Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov I. Ljubljana: Arhiv Socialistične Republike Slo- venije, 1980. LITERATURA Birken, Sigmund von: Spiegel der Ehren des hochlöbli- chen kayser = und königlichen Erzhauses Oesterreich. Nürnberg: Michael und Johann Friderich Endter, 1668. Dular, Jože: Župančičeva Vinica. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 53. Maribor: Obzorja, 1975. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščan- skih naselij – naslednikov protiturškega tabora II. Zgodovinski časopis, 54, 2000, str. 523–562. Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v pet- najstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Jakič, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Ljubljana: Didakta, 1995. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Pre- šernova družba, 2001. Kos, Dušan: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987. Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.– 18. stoletje) I. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1991. Kos, Dušan: Vitez in grad. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Nared, Andrej: Začetki prelatskega stanu. Historični seminar, 7, 2009, str. 9–37. Sapač, Igor: Gradovi in dvorci v Beli krajini. Ljublja- na, diplomska naloga, Fakulteta za arhitekturo, 2003. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slana, Lidija: Lastniki gradov in dvorcev pri Semiču skozi stoletja. Kronika, 58, str. 575–592. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II. Do- lenjska. Ljubljana: Viharnik, 2004. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana–München: Mladinska knjiga, faksimile, 1972. Valvasor, Janez Vajkard: Opus Insignium Armorum- que. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, faksimile rokopisa, 1993. Voigt, Georg: Geschichte des Deutschen Ritter-Ordens in seinen zwölf Balleien in Deutschland I. Berlin: Georg Reimer, 1857. Weiss, Janez: In conterminiis. Razvoj mejne pokra- jine Metliške in odnosi s hrvaško-slavonskim prostorom s poudarkom na prisotnosti in posesti rodbin Erdődy in Frankopan. Med cesarstvom in kraljestvom. Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 13–82. Weiss, Janez: Reformacija na Metliškem. Prispevek k celovitejšemu razumevanju pojava protestantizma na Slovenskem. Kronika, 58, 2010, str. 685–712. Weiss, Janez: Študenti iz današnje Bele krajine na uni- verzah na Dunaju in v Gradcu v času med 1400– 1700. Črnomelj: Mladinski center BIT, 2013. Weiss, Janez: Ubogo pogorelo mestece. Da ogen vun ne pride. Zbornik ob 130-letnici Prostovoljnega ga- silskega društva Črnomelj. Črnomelj: Prostovoljno gasilsko društvo Črnomelj, 2011, str. 17–72. S U M M A R Y STORIES FROM THE BORDER OF THE EM- PIRE: THE VINICA CASTLE AND THE SEMENIČ FAMILY, BEGINNINGS AND FIRST OWNERS IN LIGHT OF NEW ARCHIVAL SOURCES Based on available archival materials and con- struction elements, early authors dated the origins of the Vinica Castle to somewhere between the mid-15th and 16th century, the time of mounting Ottoman pressure on Carniola and neighbouring 183 2016 JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 lands, which forced the province to set up defense structures and fortifications and reinforce medieval castles. The development of Vinica as a market town was inextricably connected with the development of its fortifications, also known as tabor, and its castle. The first owner of the Vinica Castle was believed to be a man named Kraljič, who was succeeded in the 16th century by the noble family of Semenič, and in the 17th century the castle fell into the owner- ship of the families Kanižar and Purgstall. Recently discovered archival material of the Prussian Cultural Institution (Preussische Kulturstiftung) from Berlin throws new light on the beginnings of the Vinica Castle, its builders and first owners, and improves the current knowledge on the history of this cas- tle building situated in the southeasternmost part of present-day Slovenia. A reference to a property dispute that erupted between the Semenič family and the Teutonic Order in the early 16th century linked the newly-built castle to the Gramans, a fami- ly of townsmen from Metlika, and the noble family Semenič, as well as threw new light on the role of the Teutonic Order and provided valuable new knowl- edge concerning their estate and presence at Vinica. The Turks resumed with almost annual incur- sions into the territory of Metlika in the second half of the 15th century. The Kolpa River, which con- stituted the border between Carniola and Croatia, Holy Roman Empire and The Lands of the Crown of St. Stephen, was usually crossed at shallow parts of the river (fords), that facilitated the development of medieval villages. As an incursion venue the ford at Vinica greatly increased the exposure of Vinica and the surrounding villages to the Turkish threat. According to Valvasor, the latter found its clear- est manifestation around Vinica in 1469, when the Turks “ravaged the local area into a most deplorable state and revealed themselves as despicable Scythians that they were.” In the middle of the century, Wil- helm Graman, a citizen of Metlika served as a local parish priest. He heard stories of the first Turkish raids at the onset of the 15th century and probably personally witnessed the horrors of such an incursion in 1469. Graman wanted to protect the parish and particularly the estates, and the serfs obtained a little less than fifteen years prior in the nearby village of Drenovec. Soon after the Turkish raid of 1469, Gra- man and Wilhelm Semenič, a distinguished noble- man from Metlika, as well as the owner of the largest estate in Vinica and the majority of serfs, concluded an agreement to erect a tower or a small castle to protect their serfs as well as other local inhabitants. The agreement between Graman and Semenič most probably stipulated that Graman would see to the construction of the castle building and Semenič would provide the land on which the building was to be built on. The most suitable was the location of St. Catherine’s chapel in an open and well-protected part of Vinica, where the construction works be- gan soon after 1469. The chapel was extended and a tower was added, therefore gaining a more defensive character. Until 1472, the construction of the Vinica tower was completed and Graman memorialised the event by mounting a plaque with a coat-of-arms ( Je- sus’s head?) and an inscription of the year in Gothic alphabet. The tower remained in his hands until his death at the end of the 15th century; from time to time, it most certainly provided protection to him and his parishioners against the hereditary enemy of the Christian name. The Vinica tower was erected on a plot of land that belonged to the Semenič fami- ly. After Graman’s death and given the lamentable state of the Teutonic Order in the province of Metli- ca, whose law began to disappear but was not yet properly supplanted by Carniolan law, the Semenič family saw their opportunity to seize the tower, for which they also had completely sound legal grounds. Three Semenič brothers, the oldest Wilhelm, and the younger Nicolas and Albrecht, built a house in the newly fortified settlement, and resolved to lay their hands on the castle at the first fitting opportu- nity. Soon after Wilhelm Graman’s death, when the Komtur of the Teutonic Order in Metlika ordered one of the Knight-Brothers to seize the building. However, when he came to Vinica and laid claim to the tower, Semenič brothers chased him away, thus initiating a dispute over the estate. The dispute soon escalated, as may be gathered from the decree of Em- peror Maximillian I in April of 1500, ordering Sig- mund Piers, the governor (hauptmann) of Metlika, to seize the Vinica fortification on his behalf and hold it under his control until the dispute was solved. This is the oldest document containing a reference to the tabor fortifications in Vinica. Piers fulfilled the order and sent his bailiff Jacob Kraljič to take hold of the tower and drive out the Semenič brothers on Emperor’s behalf. The brothers tried every possible means to demonstrate their rightful claim to the cas- tle, which stood on their land. Available sources do not provide any information on what served as evi- dence and how it was presented, but what is certain is that the brothers successfully proved that the Vinica Castle was indeed built on their land and the bailiff Kraljič turned the tower over to them no later than 1522. In the 16th century, the castle and the forti- fications at Vinica, situated only fifteen kilometres away from the Ottoman Empire, were an important centre in the immediate hinterland of the Military Frontier, which contributed to the growth and de- velopment of the village. Thus, in 1583 Vinica first appears in sources as a market town. The Vinica Cas- tle remained in the possession of the Semenič family until 1602, when they sold it to Michael Kanižar, but reclaimed it before 1618. 184 2016JANEZ WEISS: ZGODBE Z MEJE IMPERIJA, 165–184 Severna in zahodna stran obnovljenega gradu Vinica, maj 2016 (foto: Janez Weiss). Vzhodna stran gradu s kapelo sv. Katarine, in južni stolp, obrnjen proti reki Kolpi, maj 2016 (foto: Janez Weiss). 185 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 2-475.5:393(497.4)"15/16" Prejeto: 10. 6. 2015 Andraž Kovač diplomirani zgodovinar (UN), Parecag 170a, SI–6333 Sečovlje E-pošta: kovac.andraz@gmail.com Smrt, odrešenje in iskanje smisla: pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja za Herbardom Auerspergom in plemiški etos v času konfesionalizacije IZVLEČEK Prispevek obravnava odnos do smrti v zgodnjem novem veku, posebej v tako imenovanem konfesionalnem ob- dobju (1550–1650), v katerem sta bili politika in vera tesno prepleteni. Glavni vir je pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja, ki je bila brana na pogrebu Herbarda Auersperga in za katero lahko domnevamo, da je imela velik vpliv na takratno plemstvo. Na to nas napeljuje dejstvo, da je bila kasneje natisnjena in da jo je kot vir za Slavo vojvodine Kranjske morda uporabil Janez Vajkard Valvasor. Kljub temu da pridiga sledi marsikaterim srednjeveškim prvinam viteške kulture, se od starejših del, kot so npr. pogrebni govor Johannesa Rota za Ulrikom Celjskim ter objokovalne pesmi Petra Suchenwirta, razlikuje po poudarjeni didaktični noti in večji teološki razdelanosti tematike, kar gre pri- pisati tako različni literarni zvrsti kot tudi obdobju, v katerem je nastala. KLJUČNE BESEDE Herbard Auersperg, Krištof Spindler, smrt, konfesionalizacija, reformacija, viteštvo, plemiški etos ABSTRACT DEATH, SALVATION AND THE SEARCH FOR MEANING: CHRISTOPH SPINDLER’S FUNERAL SERMON FOR HERBARD VON AUERSPERG AND NOBLE ETHOS DURING THE CONFESSIONAL ERA The article deals with the understanding of death in the early Modern Period, especially in the so-called confes- sional era (1550–1650), which was marked by a close relationship between religion and politics. The primary source for the article is a funeral sermon for Herbard von Auersperg, which was written and read by Christoph Spindler and for which we can assume that it had a great influence on contemporary nobility. This conclusion also points to the fact that the funeral sermon was printed and perhaps even used by Johann Weikhard von Valvasor as the source for his Glory of the Duchy of Carniola. Even though the sermon follows many elements of medieval chivalric culture, it differs from earlier works like oratio funebris of Johannes Roth for Count Ulrich of Cilli or totenklage of Peter Suchen- wirt in a greater emphasis on didactics and a more systematic theological treatment of the theme. This was due as much to the difference in literary genre as to the period in which it was written. KEY WORDS Herbard von Auersperg, Christoph Spindler, death, confessionalisation, reformation, chivalry, noble ethos 186 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 UVOD Pisalo se je leto 1575. Kranjski, štajerski in koro- ški stanovi so sestankovali v Brucku na Muri, kjer so sprejeli obrambni red, ki je omogočal boljšo obram- bo današnjega slovenskega ozemlja. Med kranjski- mi udeleženci je bil prisoten tudi vrhovni poveljnik hrvaške krajine Herbard Auersperg (Turjaški). Med sestankom so prispele vesti o zbiranju velike osman- ske vojske,1 zaradi česar je Auersperg septembra 1575 zapustil Bruck in odšel v svoj grad Pobrežje ob Kolpi. Kmalu zatem so prišle še novice, da je pet tur- ških begov za napad na Hrvaško zbralo veliko voj- sko, ki naj bi štela od 10.000 do 12.000 mož. Vojaki naj bi že pričeli s plenjenjem po hrvaškem ozemlju in se pomikali proti severu. Kot odgovor na to se je pod Herbardovim poveljstvom pri Budačkem na Hrvaškem zbrala krščanska vojska in 22. septembra 1575 je prišlo do spopada, v katerem je Herbard pa- del. Turki so v skladu s turško tradicijo padlim odre- zali glave in jih 9. decembra ponosno razkazovali po Carigradu.2 Bitka pri Budačkem je zaradi svoje tra- gičnosti – še toliko bolj jo je poudarjala usoda ostan- kov Herbarda Turjaškega in njegovega sorodnika Friderika Višnjegorskega – postala priljubljena snov, ki je burila duhove širom Kranjske.3 Prvi, ki je obravnaval Herbardovo smrt, je bil protestantski predikant in superintendent Krištof Spindler. Je avtor pogrebne pridige na Herbardovem pogrebu, ki je bil po besedah Maje Žvanut najveliča- stnejši pogreb protestantskega obdobja.4 Kdaj točno je do njega prišlo, ni popolnoma jasno. Kronisti po- ročajo, da so Herbardovo obglavljeno truplo na dan njegove smrti prinesli v Pobrežje, od tam pa tri dni pozneje v Ljubljano (25. september). Ker pa je nati- snjena Spindlerjeva pridiga datirana 13. oktobra, to pomeni, da je bilo takrat truplo že pod zemljo, kljub temu da so Turki 9. decembra še razkazovali Herbar- dovo glavo po Carigradu. Miha Preinfalk je odgovor na to vprašanje našel v Megiserjevem poročilu, ki ga je povzel tudi Janez Vajkard Valvasor. Ob Herbardo- vi smrti je njegov sorodnik Janez Auersperg Ferhada pašo prosil, naj prizanese ujetemu Herbardovemu sinu Volfu Engelbertu in vrne Herbardovo glavo. Prošnji je Ferhad paša ustregel. Odrto glavo so tako skupaj s preostalim truplom pokopali v ljubljanski špitalski cerkvi, nagačeno kožo pa so Auerspergi sku- paj z ujetim Volfom Engelbertom odkupili kasneje. Nagačeni glavi Herbarda in Friderika Višnjegorske- ga sta ostali na Turjaškem gradu do konca druge sve- 1 Treba je poudariti, da je zgodovinsko pravilnejši izraz osman- ska vojska in osmansko cesarstvo – prvič, ker se je cesarstvo tako imenovalo, in drugič, ker Turki niso bili edina etnična skupina v cesarstvu in vojski. 2 Simoniti, Turki, str. 178. 3 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 189–190. 4 Žvanut, Od viteza, str. 122. tovne vojne kot družinski relikviji, ki so ju Turjaški ponosno kazali obiskovalcem.5 Toda vrnimo se k pogrebni oz. žalni pridigi (Leich- predig) Krištofa Spindlerja, ki so jo brali na Herbar- dovem pogrebu. Preinfalk jo uvrsti v širši kontekst del, ki se ukvarjajo s Herbardom Auerspergom in slavljenjem njegovega viteškega življenja in junaške smrti. Spindlerjev tekst je bil prvi v vrsti takšnih del, kmalu pa mu je sledilo še delo Herbardovega prijate- lja Jurija Khisla.6 Pridiga je zanimiva predvsem zato, ker omogoča boljši vpogled v etos kranjskega (in tudi širše srednjeevropskega) plemstva v drugi polovici 16. stoletja, ki ga bomo poskušali interpretirati v pri- čujočem besedilu. Na tej točki je pomembno pouda- riti, da smoter razprave ni vsakodnevno dojemanje smrti, odrešenja in viteškega ideala, temveč norma- tiven izraz, ki ga lahko razumemo kot del diskurza neke dobe, v našem primeru konfesionalnega obdo- bja, se pravi časa, ki ga približno zamejujeta leti 1550 in 1650 in ki ga opredeljuje tesna povezanost vere in politike.7 Razgrniti bomo torej poskusili pogled na politični red in samo osmišljanje predmoderne družbe prek kulturne zgodovine in njene antropolo- ške paradigme. Ta namreč vključuje percepcijo sveta ljudi, njihove simbole, vrednostni sistem, identiteto itd. Predmoderna elita namreč nikoli ni bila docela 5 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 191. 6 Prav tam, str. 192–193. 7 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 7. Baron Herbard Auersperg (Turjaški) (1528–1575). 187 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 avtonomna v odločitvah in prosta v ravnanju, temveč je bila zavezana družbenemu smislu.8 SMRT IN ISKANJE SMISLA V predmoderni dobi politična skupnost ni bila zgolj zadeva tega sveta, temveč ravno nasprotno, njen prvotni namen je bil usmerjen proti drugemu svetu, onostranstvu. Politična skupnost je bila namreč ra- zumljena kot skupnost odrešenja, kraj očiščenja posa- meznika in družbe, kraj, kjer se dušam vrne zdravje, oz. neke vrste politične vice. Po takratnem verovanju po- sameznik ni zmožen doseči krščanske odličnosti izven skupnosti, temveč zgolj s svojim delom za skupnost in v skupnosti. Čas takratnih ljudi oz. »domorodcev«, kot jih sledeč ameriškemu antropologu Cliffordu Geertzu imenuje Sašo Jerše, je imel namreč dve optiki: zemelj- sko in nebeško, časno in večno, izrazito politično ter scela religiozno hkrati, ki sta sicer pogosto prihajali v nasprotje. Predmoderne skupnosti so pogosto skušale iskati ravnotežje med njima.9 Znotraj tega pogleda je bila tudi smrt razumljena drugače, kot je danes oz. od 18. stoletja dalje. Pred tem je bila namreč nekaj močno ritualiziranega, bila je prehod iz ene (posvetne) oblasti v drugo (božjo), od enega suverena k drugemu, v od- rešitev ali pogubo, hkrati pa je tudi na zemlji prenesla moč od pokojnika h dedičem.10 Smrt pred obdobjem konfesionalizacije v literarnem izročilu Eden od primerov par excellence smrti v srednjem veku na širšem slovenskem ozemlju je smrt Viljema I. Svibenskega. Viljem se je udeležil upora proti grofu Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu, ki so ga vodili Ulrik III. Vovbrški, salzburški nadškof, bamberški škof in bavarski vojvoda, medtem ko je bil Majn- hardov zaveznik štajerski vojvoda Albreht. Ker je bil Viljem popularna oseba, se je kmalu po njegovi smrti spletla nadregionalna legenda.11 Za to je imel največ zaslug Otokar iz Gaala (v izvirniku Geul), ki je bil avtor Avstrijske (ponekod imenovane tudi Štajerske) rimane kronike, v kateri je opisoval dogodke na Šta- jerskem, Koroškem in v Avstriji med letoma 1250 in 1265. V tem delu je, kljub temu da je politično doga- janje spremljal in bil z njim dobro seznanjen, nekate- re dogodke priredil tako, da so bolje ustrezali njego- vim političnim nazorom. Sam je bil namreč vitez Ota II. Lichtensteinskega, ki je bil sin slavnega minezen- gerja Ulrika in posledično zagovornik lichtenstein- ske in habsburške politike. V kroniki je podrobno opisal upor proti Majnhardu Goriško-Tirolskemu in Viljemovo smrt. Prek nje je namreč želel opozoriti 8 Jerše, V iskanju, str. 25–34. 9 Prav tam, str. 60–62. 10 Foucault, »Society must be defended«, str. 247–248. 11 Kos, Pot na Avalon, str. 165–166. na nevarnost plemiških teženj po samostojnosti, ki lahko kot v Viljemovem primeru vodijo v prelomitev zvestobe deželnemu knezu.12 V tej zgodbi je izredno zanimiv del o Viljemovem prstanu in pravljičnih elementih okoli njegove smr- ti. Umirajočega Viljema naj bi našel njegov sorodnik Konrad Aufensteinski. Viljem je bil po Otokarjevem poročilu sedemkrat s kopjem preboden skozi prsi. Aufensteinu kot najljubšemu prijatelju (sorodniku) je ponudil prstan, ki naj bi mu zagotavljal oblast nad posestmi in deželo, čast, slavo in viteški vrline, vse dokler ga bo imel na roki. Otokar opisuje tudi ča- robne lastnosti prstana, kar je pomembno predvsem zato, ker je po ljudskem izročilu običajno sporočilo zgodb s čarobnimi predmeti, da tisti, ki dobi takšen predmet v posest, prej ko slej pozabi na etiko in zlo- rabi čarobne moči. Otokar je želel na ta način po- udariti nujnost absolutne zvestobe svojemu gospo- du, kar je pomembno tudi zaradi časovnega okvira dogodkov. Konec 13. stoletja je bila namreč viteška zvestoba izumirajoč pojem, poleg tega pa je bila opi- sana bitka zadnji večji upor deželnega plemstva proti zakonitemu deželnemu knezu.13 Namen Otokarjevega pisanja je bil torej postaviti zgled oz. primer. Iz helenizma je bilo namreč prevzeto mišljenje, da mora zgodovina predvsem dajati zglede, ki so uporabni tako za moralno pedagoške cilje oz. vzgojo kot tudi v pomoč praktični politiki.14 Čeprav Arno Strohmeyer za to tezo navaja zgodovinopisje 16. stoletja, jo lahko jasno vidimo že pri Otokarjevem opisu Viljemove smrti in pri Petru Suchenwirtu, ki v svoji pesmi ob smrti vojvode Albrehta III. (Von her- zog Albreht faligen in Österreich) ostale člane rodbine, se pravi Habsburžane, poziva, naj se zgledujejo po njem.15 Peter Suchenwirt († 1407) je bil poznosre- dnjeveški pesnik, poznan po svojih heraldičnih ob- jokovalnih pesmih (totenklage), od katerih je vsako končal z opisom grba objokovane osebe. Zanimiva prvina njegovih objokovalnih pesmi je, da so po svoji obliki sorodne latinski laudatio funebris (pogrebnemu govoru). Imele so celo značilno strukturo antičnega govora: tožbo, hvalo, priprošnjo ter poimenovanje umrlega, k čemur je Suchenwirt dodal nov element, in sicer opis grba.16 To je zanimivo posebej zaradi tega, ker je v sred- njem veku v večini prevladovala pogrebna pridiga in ne pogrebni govor. Če se je iz nagrobnih govorov grških cerkvenih očetov, kot sta bila Gregor iz Nise in Gregor iz Naziansa, dalo izluščiti skoraj celotno biografijo umrlega, je bilo na zahodu drugače. V na- sprotju z grško patristično tradicijo so nagrobni go- vori Ambrozija Milanskega, kljub temu da so bili še zmeraj pod vplivom antične retorike, z uporabo bi- 12 Kos, Blesk zlate krone, str. 229. 13 Prav tam, str. 237–238. 14 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 72. 15 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 16–17. 16 Mlinar, Podoba, str. 39–41. 188 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 bličnih citatov že kazali krščanski izvor. Še dlje je šel sv. Hieronim, ki je zavračal vplive poganske retorične prakse in njeno hvalo pokojnikovih vrlin ter zahteval odvrnitev od zunanjosti in usmeritev k duhovnim vr- linam posameznika, od trenutka, ko je ta postal kri- stjan. Hieronim je v srednjem veku med zahodnimi očeti veljal za veliko avtoriteto, kar je razlog za to, da srednji vek na zahodu ni poznal nagrobnega govora, temveč zgolj pridigo.17 A kot nam kažejo Suchenwirtove objokovalne pesmi, so prvine nagrobnega govora preživele, čeprav drugje. Hkrati pa kažejo, da je trditev Alberta Te- nentija, da je humanizem ponovno odkril zemeljsko in zgolj posvetno slavo, pretirana.18 Morda bi sicer lahko rekli, da je človeku ponovno približal ideal po- svetne slave kot nečesa, kar je dobro samo po sebi. Če pogledamo npr. Suchenwirtove pesmi o vojvodi Al- brehtu III., vidimo precej izrazito slavljenje njegovih viteških vrlin. V pesmi O viteštvu vojvode Albrehta (Von Herzog Albreht’s ritterschaft) Suchenwirt namreč najprej opisuje, kako se je Albreht s srcem in voljo odločil postati vitez ter kako je s petdesetimi opro- dami (chneht) odšel na križarsko vojno v Prusijo.19 V isti pesmi poudarja, da je knez resno opravljal svojo funkcijo, da je ljubil božjo besedo in poslal po učite- lja v Pariz za svojo šolo na Dunaju, da se je bojeval v Prusiji in Litvi, da je bil vitez dvajset let ter da je dobro skrbel za mlade kneze (svoje nečake).20 Seveda se Suchenwirt ni izognil pozivanju k upanju na od- rešitev in mučeništvo vojvode Albrehta.21 Iz pesmi je jasno viden tudi vzgojni moment, se pravi predstavi- tev subjekta pesmi kot nekoga, ki si ga je vredno vzeti za zgled. Podobno prek njegovih dejanj za zgled vite- škega življenja Suchenwirt opisuje še celjskega grofa Ulrika I.22 Naslednji zanimiv primer odnosa do smrti se kaže v pogrebnem govoru za grofom Ulrikom II. Celjskim izpod peresa humanista Johannesa Rota (Rotha). Čeprav, kot smo videli pri Suchenwirtu, posvetna slava ni bila v celoti ponovno odkrita v renesansi, je takrat postala bolj cenjena. Odkritje in cenjenje tega novega občutka je privedlo do tega, da so šte- vilni znani humanisti – med drugim tudi Peter Pavel Vergerij in Enej Silvio Piccolomini – v sebi bìli boj, v kolikšni meri je človek lahko istočasno privrženec Kristusa in Cicera. Takrat je bila odkrita tudi antika kot stanje duha. Prvotni razlog za prebiranje antičnih tekstov je bila podobnost in sozvočje s krščanskimi nauki.23 Govor za Ulrikom kot delo humanistične 17 Simoniti, Humanizem, str. 24–31. 18 Tenenti, Občutje smrti, str. 37. 19 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 8. 20 Prav tam, str. 204 (povzetek pesmi o viteštvu vojvode Albreh- ta). 21 Prav tam, str. 17. 22 Prav tam, str. 258–261 (obnova pesmi Von Grafen Ulrich von Cilli). 23 Tenenti, Občutje smrti, str. 40–41. tradicije tako sledi odkritju posvetne slave, ki ga je prinesel humanizem. Johannes Rot sicer v svojem govoru prav tako poudari, da sta z Ulrikovo smrtjo najbolj prizadeti presveta vesoljna Cerkev in vojska s križem zaznamovanih vojščakov, ki »v teh časih blo- dijo razkropljeni na vse strani med narodi, oropani najboljšega vojskovodje in bojevnika, pod čigar za- ščito so se opasali z meči za boj z davnimi sovragi, hoteč proslaviti slavo Jezusa Kristusa«.24 S tem je av- tor izpostavil dejstvo, da je bil Ulrik poveljnik vojske proti Turkom, ki jo je leta 1456 zbiral v Avstriji, in najemnikom ponujal visoke vsote denarja, čeprav sta z ogrskim kraljem Ladislavom verjetno imela še dru- ge načrte. Kljub temu je bil ubit ravno med priprava- mi na pohod, kar je občutek izgube še okrepilo.25 A vendar večina pogrebnega govora ni namenjena ver- skim vprašanjem, temveč slavljenju pokojnika. Rot kliče kralje in kneze k žalovanju, Madžarsko okliče za Panonijo, nadležno Bogu, ter Madžare primerja z verolomnimi Skiti in krutimi Huni.26 Govor vsebu- je številne figure iz antične mitologije in zgodovine, čeprav ne manjkajo niti biblični citati in proti koncu tudi citat sv. Avguština.27 Pri Rotovem govoru je pomembno izpostaviti še nekaj stvari. Najprej je zanimivo, da dejansko ne vemo, ali je bil govor sploh prebran, ker je šlo pri po- grebnih govorih v poznem srednjem veku pogosto za zgolj literarne konstrukte. Če so ga brali, ga niso na Ulrikovem pogrebu, temveč v okviru širših pogreb- nih slovesnosti pred celjsko duhovščino in plem- stvom. Zaradi načela, da se o mrtvih govori samo dobro, lahko v govoru najdemo pretirano poudarja- nje Ulrikovih vrlin.28 Ideja o vojskovanju za Kristusa in s tem ideal krščanskega viteza sta seveda prisotna še na več mestih v govoru, a nista prevladujoč motiv. Iz Ulrikovega življenja je izpričana pripadnost sicer že zahajajoči viteški kulturi, hkrati s pripadnostjo humanistični. Kultura celjskega dvora je bila precej humanistično obarvana, saj so tam delovali huma- nistično izobraženi pisci.29 Tako si je npr. novembra 1429 Ulrik od očeta sposodil 32 tisoč oglejskih zla- tnikov, kolikor jih je potreboval za viteško romanje k sv. Jakobu v Santiago de Compostela. Na romanju, ki je opisano v kroniki kastiljskih kraljev, ga je spremlja- lo 60 konjenikov. Tri tedne je bival na dvoru kastilj- skega vladarja Janeza. Takrat je bilo namreč viteško romanje že popolnoma sprejemljivo in tudi poznejši cesar Friderik III. se je raje kot za vojaški pohod od- ločil za romanje na božji grob v Jeruzalem, kjer je prejel viteški udarec.30 Zanimiv in pomemben element je še primerjava 24 Rot, Oracio funebris, str. 240. 25 Voje, Balkanska politika, str. 111–112. 26 Rot, Oracio funebris, str. 241–242. 27 Prav tam, str. 244. 28 Mlinar, Podoba, str. 118. 29 Kos, Turnirska knjiga, str. 11. 30 Mlinar, Biti vitez, str. 106–107. 189 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 sklicevanja na onostranstvo, »prehoda od enega suve- rena k drugemu«, pri Suchenwirtu in Rotu. Pri Su- chenwirtu sta, kar se tega tiče, najzanimivejši pesmi o padcu vojvode Albrehta v Avstriji (Von herzog Al- breht faligen in Österreich) ter o poslednji sodbi (Die red von dem jungsten Gericht). Prva pesem se, kot smo že videli, prvenstveno ukvarja z Albrehtom in nje- govim viteštvom. Opisuje njegov boj v Litvi in Pru- siji (Königsbergu), kako je s pridobljenim zlatom in srebrom nagradil viteze, kako ni škodoval poganskim ženskam in otrokom ter kako se je boril ponosno in z junaško močjo.31 Nato ob njegovi smrti sledijo pasu- si, ki jasno kažejo pomen smrti in versko zaznamova- no dojemanje tega pomena v njegovem delu. Najbolj pomenljiv je pasus, ki kaže na univerzalnost smrti, na to, kako ta pride do vseh, ne glede na starost ali stan. Den hat der Tod nu abgezant, dem niemant mag entweichen, er nympt si paide jung und alt, die armen und di reichen.32 Še zanimivejši je naslednji pasus, v katerem Su- chenwirt izraža upanje na Albrehtovo odrešitev in si želi, da bi bila njegova duša sprejeta v nebesa k ange- lom po njegovi mučeniški slavi: Got herr, durich dein raines plüt, Perhröt, sein sel vor leiden, Daz si der haizzen helle glüt Müzz ewichleich vermeiden; Enpach di sel mit vrewden gar, Duich deiner marter ere, Und hilf ir an der engelshar, Da frewd ist nymmer mere.33 Takšna pesnitev ni mogla obiti prošnje poslu- šalcev, naj molijo za Albrehta in njegovo dušo (Nu pittet Got gemainichleich, ir jungen und ir alten, daz di sel in himmelreich, werd ewigleich pehalten). V pesmi o poslednji sodbi so te tematike še močneje poudar- jene. Tam ponovno piše, kako smrt vzame vse (Der tod es alles uberwind, Die zarten weib die liben chind), in poudari pomen priprave na poslednjo sodbo, kjer ne bodo materialne dobrine nič koristile in na kar je duša prevzetnega človeka slabo pripravljena. Na tej točki Suchenwirt še poudarja nujnost usmiljenja do vseh kristjanov, tudi podložnikov (Die nachsten, noch dein undertan), in potrebnost božjega strahu.34 Pesem kaže didaktično noto, katere namen je prestrašiti ži- veče in jih posledično spodbuditi k bolj krščanskemu življenju. Pri Rotu se vse to kaže v mnogo manjši meri. Sicer navaja Joba, ko pravi, da moj odrešitelj 31 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 16. 32 Prav tam. 33 Prav tam, str. 17. 34 Prav tam, str. 142–144. živi, in sv. Avguština, ko pravi, da mrtvih (oz. tistih, ki so odšli s tega sveta) niso izgubili, temveč so jih poslali naprej. Poziva tudi k molitvi za slavnega kneza, da bi bil deležen večne blaženosti (Revocemus ergo animos nostros, qui cum superis racione participamus, siccemus oculos nostros et hunc gloriosum principem, quem a ter- renis vinculis absolutum cernimus, magno plausu eterne felicitatis participem fieri exoremus, ponamus lacrimas et tristia pectora, voces raucas claras reddere studeamus).35 Je pa toliko bolj poudarjen element izgube in žalosti. Vprašanje pogreba Medtem ko omenjenih tekstov na pogrebih niso brali, za Spindlerjevo pridigo velja nasprotno. Zato si je smiselno ogledati še odnos do pogreba med plem- stvom pred reformacijo in se vprašati, kakšno vlogo je imel v takratni družbi. Ritualiziranost smrti je bila nedvomno večja kot danes in posledično so pogreb dojemali kot nekaj pomembnejšega. Na tem mestu je pomembno poudariti, da se je proti koncu srednjega veka pojavil intimnejši odnos z Bogom, kar je vpli- valo tudi na pogrebne slovesnosti. Na pogrebu Ulri- ka I. Svibenskega, Viljemovega brata, leta 1261 se je npr. zbral cvet kranjskega plemstva na čelu z dežel- nim gospodom Ulrikom III. Spanheimom. Podobno je avstrijskemu vojvodi Frideriku I. leta 1198, ko je umiral na poti iz Svete dežele, ob smrtni postelji sta- lo veliko plemičev. Za razliko od teh pogrebov je bil pogreb Ulrika II. Celjskega precej bolj umaknjen v zasebno sfero. Potem ko so truplo prenesli iz Beo - grada, so ga najprej pokopali v družinskem krogu. Trideset dni po smrti je sledil obred v širšem krogu (prisotni so bili namreč tudi uradniki in poslanci), ki je imel predvsem simbolni pomen, saj se je z njim končal rod Celjskih grofov. S te slovesnosti izvira vzklik: »Danes grofje Celjski in nikdar več!«. Skupna lastnost pogrebov je bila želja po pokopu v čim bolj imenitnih cerkvah.36 Spektakularnost pogreba Ulrika Celjskega je na plemstvo brez dvoma naredila velik vtis, saj je verski obred vseboval lomljenje praporov, kar je simbolizi- ralo konec rodu ter globoko povezavo med viteštvom in krščanstvom.37 Iz tega lahko sklepamo, da je bil pogreb tudi priložnost za premislek o zgoraj ome- njenih dejavnikih, posebej uporu, zvestobi in veri. Si- cer smo o pogrebih od 16. stoletja dalje bolj poučeni, predvsem zaradi boljše ohranjenosti virov, npr. opo- rok. Eden prvih ohranjenih tovrstnih virov na Slo- venskem je oporoka Volfa Lamberga iz leta 1550. Ta je pisanje začel z besedami preroka Izaije Ezekiji (I. 38): Poskrbi za svojo hišo, umrl boš in ne živel. Tako je tudi sam želel razdeliti svojo svetno premoženje: telo je izročil farni cerkvi v Škofji Loki, kjer so že bili 35 Rot, Oracio funebris, str. 244. 36 Kos, Pot na Avalon, str. 167–169. 37 Žvanut, Od viteza, str. 119. 190 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 pokopani njegovi predniki, pogreb pa naj bi opravili po krščanskem obredu, z dvigom ščita, čelade in za- stave, kar je bil star viteški ritual. Iz tovrstnih teženj po ureditvi lastnega pogreba se je v Hvalnici norosti norčeval že Erazem Roterdamski, ki se je spraševal, ali ti ljudje mislijo, da bi preskromen pokop mrliča užalil.38 Konfesionalizacija diskurza o smrti Preden se posvetimo Spindlerjevi pridigi, se je treba ustaviti še pri vprašanju konfesionalizacije. Kot smo namreč že omenili, obdobje Herbardovega živ- ljenja in smrti imenujemo konfesionalno obdobje, v katerem je bila zaradi verskih trenj povezava vere in politike še posebej močna. To je veljalo še posebej za plemstvo, ki je bilo v avstrijskih deželah pretežno protestantsko in je tako izvajalo lasten proces kon- fesionalizacije, ki je bil nasproten deželnoknežji oz. katoliški konfesionalizaciji. Ta je definirana kot širok socialnozgodovinski proces, »s katerim je doktrinarna in organizacijska utrditev cerkve kot vodilnega dejav- nika obsežnega političnega in družbenega oblikova- nja« vplivala na modernizacijo političnega sistema in oblikovanje zgodnje novoveške države. Nas zanima predvsem stanovska konfesionalizacija, ki je težila k deželni evangeličanski Cerkvi, skupnemu cerkvene- mu redu, njenemu sodelovanju v izobraževalni politi- ki itd. Nasproti tej stanovski konfesionalizaciji je bila deželnoknežja in katoliška konfesionalizacija, ki je težila k zgodnjeabsolutistični koncentraciji oblasti.39 Ta proces odnosa do smrti ni zajel povsem nepo- sredno, šlo je kvečjemu za okrepitev odnosa z Bogom na individualni ravni ter za še večji poudarek na reli- giji in odrešenju. Vzgojni element je sicer opazen pri Suchenwirtu in v manjši meri pri Rotu, kljub temu pa lahko rečemo, da je bil v konfesionalnem obdobju tovrsten pogled izpopolnjen in bolj teološko razdelan ter nikakor ni prekinil s starimi obrazci. Luther npr. trdi, da namen pogreba – slavljenje Boga in vzgoja živih – najbolje dosežemo skozi eksegezo v pridigi. Luther je postavil zgled za protestantske pogrebe na pogrebu saškega volilnega kneza Friderika Modrega in tako je pridiga postala standardni del protestant- skega pogreba. Namen pridig sta bila tudi tolažba in poučevanje živečih.40 V tem primeru vidimo vpliv reformacije na širše družbene strukture in njihovo preoblikovanje.41 Kot primer te preobrazbe in hkrati kontinuitete, ki se je ohranila, si oglejmo pridigo, ki jo je superintendent kranjske protestantske Cerkve Krištof Spindler bral na pogrebu Herbarda Turja- škega in je bila kasneje natisnjena z naslovom: Ain Christliche Leichpredig, Bey der Begrebnus weyland des 38 Prav tam, str. 118–120. 39 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 54–55. 40 Nelson Burnett, »To Oblige My Brethren«, str. 37–38. 41 Štuhec, Reformacijska gibanja, str. 6. Wolgebornen Herrn Herrn Hörwarden Freyherrn zu Auersperg ... Gehalten durch M. Christophorum Spin- dler … Gedruckt zu Laybach durch Hannß Mannel Anno MD LXXV. Natisnjena je bila iz dveh razlogov. Prvi razlog je bila neudeležba Herbardove vdove, ti- rolske plemkinje Kristine baronice Spaur-Valör, za kar je bil glavni razlog najverjetneje družbena kon- vencija, da se vdova zaradi žalovanja pogreba ne ude- leži, čeprav je kot uradni razlog navedena slabost.42 Kot objavljeno delo je Spindlerjevo pridigo poznal tudi Janez Vajkard Valvasor in jo morda uporabil pri pisanju Slave vojvodine Kranjske.43 Natisnjena je bila tudi zato, da bi jo ovdovela baronica brala in bila s tem spodbujena h krščanskemu življenju.44 Spindler- jevo delo bomo primerjali s pogrebno pridigo tübin- genskega teologa Jakoba Andreaeja za Primožem Trubarjem iz leta 1588.45 Preden se vrnemo k pridigi, še nekaj besed o nje- nem avtorju, Krištofu Spindlerju. Spindler je bil, kot že omenjeno, superintendent (prvi pridigar) prote- stantske Cerkve na Kranjskem. S tem je zasedal me- sto, ki ga je po vrnitvi iz prvega izgnanstva v Nemčiji zasedal Primož Trubar in za njim Sebastjan Krelj.46 Spindler je bil tudi sicer v marsičem Trubarjev va- rovanec. Rodil se je namreč leta 1546 na Württem- berškem in za njegov odhod v Ljubljano po Kreljevi smrti se je moral Trubar kar precej potruditi, saj je württemberški vojvoda pričakoval, da bo Spindler nadaljeval s študijem in bil posledično pripravljen za višjo funkcijo od kranjskega superintendenta. Spin- dler je bil v Ljubljani precej priljubljen zaradi svojega znanja in prijetnih nastopov. Poleg tega se je zavze- mal za izobraževanje in utrditev tako slovenske kot nemške Cerkve.47 Sedaj pa preidimo k vprašanju pridige in temu, kako je poskusila odgovoriti na vprašanje smisla predmodernih elit, v našem primeru plemstva. Osre- dnja narativna os pridige je primerjava Herbarda Auersperga z bibličnim junakom Judo Makabejcem, pri čemer gre Spindler tako daleč, da Herbardu po- loži Judove besede v usta: »Bog obvari, da bi to storili in pobegnili pred njimi« (Das wöll Gott nicht, das wir fliehen solten).48 Primerjava pokojnika z bibličnim ju- nakom sledi Luthrovemu mnenju, da izobraževanje najuspešneje izvajamo skozi biblično eksegezo v pri- digi. Spindler je uporabil tudi nekaj primerjav med bojevanjem Herbarda Auersperga in Jude Makabej- ca. Oba sta se namreč bojevala proti močnejšemu oz. številčnejšemu sovražniku, vojski obeh se nista zbrali v polnem številu in oba sta se kljub pričakovanemu porazu odločila za boj. Pomemben retorični element 42 Žvanut, Od viteza, str. 97. 43 Valvasor, Čast in slava, 4, str. 487, 488 in 490. 44 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 45 Andreae, Ena lepa, str. 81. 46 Grdina, Reformacijski tokovi, str. 72. 47 Rupel, Spindler, Krištof. 48 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 192. 191 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 Spindlerjeve pridige je še poudarjanje Herbardove bolezni, ki se vsaj delno uporablja kot opravičilo za njegov poraz, saj junak, kakršen je Herbard, ni mogel kloniti brez posebnega nepredvidenega razloga. Po- dobno je dvesto petdeset let kasneje pesnik Bernard Tomšič (1811–1856) Herbardovo smrt pripisal za- hrbtni izdaji.49 Podobno primerjavo je uporabil tübingenski teo- log Jakob Andreae v svoji pogrebni pridigi za Pri- možem Trubarjem, v kateri je Trubarja primerjal s sv. Pavlom in govoril, da sta bila oba po krivici sojena, označena za lažna preroka in preganjana iz mesta v mesto.50 Poleg primerjave pokojnikov z bibličnimi ju- naki tako Spindler kakor Andreae bibličnim osebam pripisujeta želene lastnosti, bodisi pridigarjev, kot je bil Trubar, bodisi plemičev, kot je bil Herbard, naj- verjetneje z namenom, da bi to primerjavo okrepila. Juda Makabejec je tako v Spindlerjevi pridigi ozna- čen kot viteški junak (Ritterlicher held Juda Macab.), podobno pa Spindler opiše še Jonatana (ritterliche helden Jonatha).51 Andreae sv. Pavla podobno označi za evangelijskega pridigarja in na začetku pridige, ko primerja Trubarjev čas s časom sv. Avguština, govori o času, v katerem so vero preplavili človeški dodat- ki, kot je npr. post ob petkih. Primerjava Herbarda z Judo Makabejcem kaže na uporabo stare, v viteški kulturi zakoreninjene prvine. Viteški ideologi so na- mreč imeli precej težav pri usklajevanju krščanstva in viteških vrednot ter so se pogosto zatekali k zgledom iz Stare zaveze. Zato so junaki, kot so Jozue, David in Juda Makabejec, dobili status nekakšnih protovi- tezov.52 Najbolj pa se vzgojna dimenzija kaže v navaja- nju zgledov in nagovorih prisotnim. Spindler tako Herbarda označi kot primeren zgled za vojake na turški meji (Ein schoen exempel für die Kriegsleut), ki se v imenu krščanske vere in domovine z resnično vero borijo proti dednemu sovražniku krščanstva (Turkom), pa čeprav bodo lahko zaradi svojega po- klica umrli.53 Podobno pravi Andreae, »da nam je Bog v Trubarju postavil en lep zgled«.54 V imagina- riju predmodernega človeka je bila namreč religija eno ključnih sredstev identifikacije in temelj pogleda na svet. Za ponazoritev tega poglejmo predgovor k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1550, kjer piše, da skozi Jezusa Kristusa pridobimo nebeško dediščino, odpuščenje grehov in večno življenje.55 Spindler tako zapiše, da je Herbard sedaj blažen, kar še bolj pou- dari s pasusom, ki pravi, da ni dvoma, da bo Herbard zaradi svoje častne in viteške smrti (seines erliche und ritterlichen Tods) pustil svojo sled na zemlji in prišel v 49 Prav tam, str. 191–192. 50 Andreae, Ena lepa, str. 81. 51 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 52 Lazar, Vitezi, str. 20. 53 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 54 Andreae, Ena lepa, str. 74. 55 Trubar, Cathecismus 1550, str. 14. nebesa med svete mučence. Hkrati dodaja, da iz kr- ščanske ljubezni upa, da so tudi njegovi spremljevalci umrli tako krščansko, za Herbarda pa ni nobenega dvoma, da je umrl v pravi veri.56 Moč tovrstnega zgleda kot sredstva za discipli- niranje in nadzorovanje je bila velika še iz dveh ra- zlogov. Prvi je ta, da je bilo plemstvo ob prehodu iz srednjega v novi vek v krizi, ki je sicer imela širši zna- čaj. V širšem avstrijskem prostoru je bil ta čas zazna- movan s hudimi krizami, kot so bili medsebojni spori Habsburžanov, upori plemstva, vojne s Švicarji, Be- nečani in Madžari ter turški vpadi. Plemstvo je bilo v tem času prizadeto kot stan, ki je bil vezan na agrar- no produkcijo, izgubilo pa je tudi primat na področju dragega vojskovanja. Načeta je bila tudi Cerkev, saj so številne nepravilnosti zmanjšale avtoriteto klera.57 Plemstvo so te spremembe prizadele tudi zato, ker je bila njegova primarna vloga vojaški stan (bellatores), ki ga je zaznamoval ideal krščanskega viteza.58 Od 11. stoletja je namreč viteštvo pomenilo ne le voj- ščake, temveč bojevnike z brezčasno idejo, etiko in vizijo, ki se je še bolj utrdila med križarskimi pohodi z idejo krščanskega viteza, in to kljub temu, da so bile v viteški oz. dvorni kulturi združene antične ter po- ganske keltske in germanske prvine oz. tradicije.59 V jeseni srednjega veka je ta kultura zašla v krizo. Že v 15. stoletju so spremembe v čustvovanju, miselnosti, etiki in religioznosti skupaj z vzponom meščanstva in pojavom humanizma plašile plemstvo z izgubo privilegijev in življenjskega sloga.60 Kriza 15. stoletja je bila posebej v drugi polovici stoletja zaznamovana s splošnim pohlepom po de- narju, luksuzom kot nujnostjo plemiškega življenja, komercializacijo odnosov med vladarjem in plemiči ter večnimi spopadi s Turki, ki so pomenili tako ne- nehno nevarnost kot priložnost za zaslužek. Takšno stanje je privedlo do tega, da so leta 1517 plemiči iz Kranjske, Štajerske in Koroške ustanovili red sv. Kri- štofa, ki je bil namenjen izboljšanju plemiške nravi in posledično boju proti grdim razvadam, pijanče- vanju in preklinjanju.61 Pomembno je sicer omeniti, da je bila kriza viteštva in plemstva stalni fenomen. Zaznamo ga npr. že v 12. stoletju pri Bernardu iz Clairvauxa, ki je kritiziral razkošen način življenja »posvetnih« vitezov ter ga primerjal s strogim in pokornim načinom življenja viteških redov. To je bil zgolj eden izmed številnih poskusov Cerkve, da bi energijo plemstva iz neprestanega medsebojnega bojevanja usmerila v Bogu bolj všečne dejavnosti.62 Prav tako se je na današnjem slovenskem ozemlju že v 14. stoletju razširilo najemništvo, kar je močno pre- 56 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 57 Nared, Dežela, str. 107. 58 Vignjević, Trije redovi, str. 124–125. 59 Kos, Turnirska knjiga, str. 3–4. 60 Prav tam, str. 26–27. 61 Žvanut, Od viteza, str. 56–58. 62 Keen, Medieval Europe, str. 121–122. 192 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 oblikovalo vojaško službo in s tem prizadelo plemiški stan, čeprav so nekateri plemiči ta razvoj videli tudi kot priložnost.63 To pa je bil pomemben element, ki je privedel do krize v 15. in 16. stoletju. Na začetku 16. stoletja se je spremenil pomen iz- raza viteški (ritterlich), ki je prevzel pomen, povezan bodisi z moško uglajenostjo bodisi z vojaškim udej- stvovanjem. Tudi nasploh je koncept viteštva (rit- terliche tugend) začel zamenjevati koncept plemiške časti (adeliche ehre).64 Takšno stanje splošne negoto- vosti je skupaj z nezmožnostjo renesančne Cerkve, da bi odgovorila na izzive vsakdanjega življenja, za- čela preraščati v nekakšen strah.65 Protestantizem je tako – poleg tega, da je odgovoril na verska vprašanja takratnega časa – plemstvu dal nov razlog obstoja. To pa je ključnega pomena, kajti predmoderne eli- te so bile v svojem ravnanju zavezane družbenemu smislu.66 Drugi razlog je bil ugled tako Herbarda osebno kot tudi Auerspergov kot rodbine. Auerspergi so bili namreč med najuglednejšimi kranjskimi plemiškimi rodbinami, saj so se v 15. stoletju povzpeli v gosposki stan, Viljem Auersperg pa je že leta 1463 dobil na- ziv kranjskega dednega maršala.67 Bleščeča sta bila tudi Herbardova kariera in njegovo življenje nasploh. Herbard Auersperg se je leta 1528 rodil na Dunaju kot sin Trojana Auersperga, ki je najverjetneje podpi- ral protestantske ideje. Kasneje sta se Herbard in nje- gov brat Vajkard izobraževala na vojvodskem dvoru v Clevu, kjer sta zagotovo postala prepričana prote- stanta za vse življenje – poleg tega sta se naučila dvor- janskega vedenja in viteških veščin. Protestantizmu je bilo naklonjeno tudi Herbardovo okolje, pri čemer velja omeniti predvsem njegovega strica in varuha Ja- neza Jožefa Egkha ter njegovega svaka Jošta Gallen- berga. Herbard je protestantizem kasneje širil med svojimi podložniki na Turjaku in na Bledu, kar ga je privedlo v spor z briksenskim škofom, od katerega je imel blejsko gospostvo v najemu. Svojo vojaško-poli- tično kariero je Herbard začel že kot osemnajstletni mladenič, kasneje pa je dosegel visoke položaje. Že zgodaj je namreč pokazal veliko vojaško nadarjenost in si s tem pridobil funkcijo senjskega glavarja, ne- kaj let kasneje pa je postal še namestnik vrhovnega poveljnika Hrvaške in Slavonske vojne krajine Ivana Lenkoviča. S svojim vojaškim udejstvovanjem je ce- sarstvo velikokrat obranil pred Turki, posebej pa je bil uspešen, ko je sodeloval s hrvaškim banom Pe- trom grofom Erdődyjem, s katerim je porazil Turke pri Novigradu, Kostanjici in Požeškem Sandžaku. Za uspehe je bil leta 1566 nagrajen s funkcijo kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika Hrvaške vojne krajine. Najverjetneje bi dosegel še višje polo- 63 Lazar, Vitezi, str. 21. 64 Žvanut, Od viteza, str. 59. 65 Grdina, Reformacijski tokovi. 66 Jerše, V iskanju, str. 34. 67 Nared, Dežela, str. 150–151. žaje, če ne bi v bitki pri Budačkem leta 1575 umrl.68 Ta dva momenta sta pridigi, ki je bila za takratne- ga človeka pomemben besedilni žanr, dala še večji vzgojni značaj in utemeljitev smisla ter najverjetneje pomembno vplivala na plemiški etos. ANALIZA SPINDLERJEVE PRIDIGE V analizi oz. pregledu vsebinskih poudarkov v Spindlerjevi pridigi bomo pogledali glavne tematike, ki se jih dotika. Za ustrezno aplikacijo naših izhodišč se moramo namreč z njimi spoznati podrobneje. Pra- vilna smrt je predpostavljala predhodno pravilno ži- vljenje, če je človek želel biti odrešen. Ker je bil Her- bard v veliki meri zgled za protestantskega plemiča, je pridiga lahko delovala učinkovito. Vrline protestantskega plemiča Spindler v svoji pridigi kot Herbardove vrli- ne poleg zvestega in viteškega opravljanja poklica krščanskega bojevnika poudarja še dejstvo, da se je Herbard boril proti svojim grehom in slabostim, da je ljubil božjo besedo in javno izpovedoval vero, po- slušal pridige, sprejemal zakrament telesa in krvi ter po svojih najboljših močeh spodbujal resnično uče- nje evangelija.69 To pa ustreza vrlinam plemstva, ki jih je v poglavju (Od gospoščine) svojega dela Hišna tabla, kolendar inu regišter, posvečenem temu stanu, predstavil Primož Trubar. V njem plemstvo opredeli kot služabnika in varuha desetih zapovedi. Najprej poudari raznolikost plemiškega stanu in, sledeč sv. Pavlu, prepričanje, da je vse plemstvo, dobro ali slabo, postavljeno od Boga.70 Nadalje kot dolžnosti plem- stva navede poznavanje in razumevanje katekizma, poslušanje pravih pridig, branje Svetega pisma in s tem razumevanje, kaj je od Boga in kaj ne. Poleg tega ima Trubar za dolžnosti plemstva še boj proti hereziji, čarovništvu, lažnim božjim službam (s tem so mišljene predvsem katoliške maše), nečistosti in drugim pregreham ter obrambo in podpiranje prave božje službe. S tem se po njihovih (plemiških) fa- rah in deželah pridiga prava božja beseda, katekizem, evangelij in zapovedi pa se pravilno razlagajo.71 Po Trubarju zgolj takšnemu plemstvu Bog obljublja in izkazuje vse dobro ter mu namenja dolgo življenje in zvestobo njegovih podložnikov, nižjega plemstva in meščanov. Kot dolžnost plemstva omeni še obrambo sirot in vdov pred tirani.72 Tu se torej vidi ohranitev starejših viteških idealov in idej, le da so vpete v pro- testantski diskurz obrambe protestantske Cerkve. Spindler je bil kot superintendent in Trubarjev varovanec najverjetneje seznanjen z njegovimi po- 68 Preinfalk, Auerspergi, str. 94–96. 69 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 70 Trubar, Hišna tabla, str. 261–262. 71 Prav tam, str. 263. 72 Prav tam, str. 265. 193 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 gledi in jih je tudi vključil v pridigo, sicer pa velja ponovno poudariti, da so bili odnosi med plemstvom in protestanti nasploh dobri in da se je vlogi plem- stva posvetil že Martin Luther. Leta 1520 je namreč napisal krajši tekst z naslovom Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o izboljšanju krščanskih razmer, v ka- terem je predstavil svoje teološke poglede na zmote katoliške Cerkve in pozval plemstvo k izboljšanju razmer.73 Luther sam sicer ni postavil jasnega ideala, a vendar je ta spis najverjetneje občutno pripomogel k plemiškemu iskanju novega smisla obstoja v zgo- dnjem novem veku. Videli smo namreč, da je bila viteška kultura v zatonu. Cerkveni viteški redovi, kot so nemški viteški red oz. križniki in malteški viteški red, so sicer še zmeraj obstajali, nemški viteški red pa je imel tudi protestantske balije.74 A vendar starega viteštva ni bilo več. To, da je izraz ritterlich dobil nov pomen – vojaško udejstvovanje ali gentlemanstvo –, smo že omenili, dodati pa velja, da je 16. stoletje po- menilo zaton viteških turnirjev, ki so bili pomemben del viteške in plemiške kulture.75 Boj za pravo vero se je tako »premaknil« k boju proti Turkom in boju za verske pravice nasproti de- želnemu knezu. Zlasti boji proti Turkom so imeli v re- formatorski misli posebne razsežnosti. Bili so namreč pomemben del tako avtobiografskega kot teološkega opusa Primoža Trubarja, čeprav se podoba Turkov v njegovih delih ni bistveno razlikovala od pogledov v širšem nemškem prostoru. Turki so bili namreč po- stavljeni v eshatološko perspektivo in nanje so gledali kot na kazen za grešno bogoslužje katoliške Cerkve in celo kot napoved konca sveta.76 Takšno podobo so Turki ohranili tudi v takrat že močno humanistično naravnanem stanovskem zgodovinopisju, saj so bili neuspehi stanov še zmeraj interpretirani kot božja kazen zaradi grešnih dejanj.77 To močno poudarja tudi Spindler, saj Turke na več mestih označi za de- dne sovražnike, pomen boja proti njim ter smrt Her- barda Auersperga in Jude Makabejca pa interpretira kot božjo kazen za grehe ljudstva.78 Kot smo že omenili, je bil čas med letoma 1550 in 1650 t. i. konfesionalno obdobje oz. čas verskih vrenj. Tako je bila vera posledično tesno povezana s politiko. Trubarjevi in Spindlerjevi pogledi na plem- stvo so torej imeli tudi politične posledice. Trubar je svoje videnje funkcije plemstva – tokrat s pozivi k delovanju – izrazil v pismu, ki ga je 29. oktobra 1564 pisal kranjskim stanovskim oblastem. V njem jih je pozval h glasnemu in predanemu izpovedovanju vere ne glede na vse nevarnosti, k pisanju knezu, da prizna in spozna resničnost augsburške veroizpovedi, in k pokornosti knezu v vsem, razen v tistem, kar je zoper 73 Luther, Tukaj stojim, str. 88–99. 74 Preinfalk, Auerspergi, str. 35. 75 Kos, Turnirska knjiga, str. 86. 76 Vinkler, Uporniki, str. 60–61. 77 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 74. 78 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. Boga. To je bil po Trubarju pogoj za stanovitno kr- ščansko življenje in pobožno vladanje.79 Herbardov zgled v Spindlerjevem podajanju je imel najverjetneje tudi tu svojo politično noto, le da je bil še podkre- pljen z vizijo odrešitve, saj po Spindlerju ni dvoma, da bo deželni glavar (Landeshauptman), se pravi Her- bard, blažen.80 Vprašanje smrti v boju in dobre smrti nasploh Posebno pomenljiv je začetek Spindlerjeve pri- dige, v katerem razlaga pomen Herbardove smrti in smrti v boju. To je problem, ki je v krščanstvu pri- soten od samega začetka, saj občudovanje vojaških vrlin ni sestavni del krščanskega pogleda na svet, predvsem ne v primerjavi s Staro zavezo, kjer Bog večkrat nastopa kot Bog bitk.81 Pri vprašanju spreje- tja bojevniške kulture je morda treba upoštevati tudi vpliv germanske kulture.82 Ideja krščanskega bojev- nika in predvsem svete vojne je bila kontroverzna tudi kasneje, med križarskimi vojnami, saj je bila tuja bizantinskemu teološkemu pogledu in politični mi- sli. Posledično je to, da Bizantinci niso odgovorili na klic k sveti vojni, križarje vodilo do prepričanja, da Bizantinci niso dobri kristjani.83 Vrnitev k Svetemu pismu je te probleme vsaj do določene mere prinesla k reformatorjem. V evangelijih je namreč znan odlo- mek, v katerem Jezus svojemu spremljevalcu, ki ga je hotel braniti z mečem, reče: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokon- čani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt. 26, 47–75). Drugi del se sicer jasno navezuje na Jezusovo usodo, da bo žrtvovan, vendar je prvi del pasusa preveč pomenljiv, da ne bi privedel do vsaj nekaterih problemov. Vrnitev k Stari zavezi in izbor Jude Makabejca se tako kaže kot popolnoma logična Spindlerjeva pote- za. Ker je bil Juda Makabejec tako pomembna staro- zavezna oseba kot v boju umrli bojevnik, je ponudil možnost razrešitve tega problema. Spindler tako za- piše, da verjame, da je Bog Judi Makabejcu pripravil smrtno uro, in se vpraša, kdo bo dvomil o božji volji. Prav tako ne dopušča, da bi Bog Makabejca (in s tem Herbarda) kaznoval zaradi njegovih grehov, in tiste, ki bi tako mislili, Spindler označi kot zlobne in zavi- stne ljudi (böse misgünstige Leuth). Nadalje Spindler opisuje, kako po Svetem pismu z mečem ne umira- jo zgolj brezbožni hudodelci, temveč tudi najljubši božji otroci. Poleg Makabejca navede še Jonatana, pri čemer poudarja njegovo prijateljstvo z Davidom, 79 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 68–69. 80 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 81 Keen, Medieval Europe, str. 20–24. 82 Russell, The Germanization, str. 167–168. 83 Keen, Medieval Europe, str. 125–126. 194 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 preroke in tisoče nedolžnih mučencev.84 Spindler kot razlog njihove smrti navede dejstvo, da svet ni bil vreden njihove dobrote in da je Bogu všečno, da za- radi svoje slave in slave božjega ljudstva junakom do- pusti junaško smrt. Juda Makabejec je bil tako Bogu poslušen tudi v smrti (ni namreč zbežal kot drugi) in se je skušnjavam upiral s pomočjo svetega Duha. V zadnjih trenutkih pred smrtjo se je tako oborožil z boguvšečnostjo in se prepustil božji volji, kar je vo- dilo v častno in viteško smrt (erlichem, löblichem unnd ritterlichem Tod).85 Kot pravi Spindler, naj bojevniki nikoli ne pozabijo, da jih Bog varuje s svojimi angeli in da so številni bojevniki bitke preživeli, se vrnili do- mov in tam v miru umrli. Tisti, ki pa morajo umreti v boju, naj se za zgled obrnejo k Judi Makabejcu in njegovi prepustitvi božji volji.86 Nasploh je ravno prepustitev božji volji in smrt v pravi veri za Spindlerja in druge reformatorje bistve- na. Vendar je ideal starejši in ga lahko najdemo tudi v sekularni viteški kulturi, kot npr. v francoski Pesmi o Rolandu, ki je postavila nekakšen zgled idealnega vi- teza in katere vsebina poveličuje brezpogojni pogum in neustrašno bojevanje do zadnjega diha.87 Podobno se tudi Herbard v zadnji uri ni oziral na svojo slabost, sovražniku se je želel zoperstaviti, pa čeprav ni imel več kot petdeset konjenikov (pferde), od katerih naj bi nekateri po Spindlerjevem zatrjevanju celo zbežali. Herbard je kljub temu napadel močnejšega sovražni- ka, ker je vedel, da bi v tej situaciji beg bolj škodil kot koristil. Naš pogumni in viteški junak se je dolgo po- gumno branil, enega sovražnika lastnoročno ubil, dva smrtno ranil in nazadnje tudi sam umrl. Herbard je tako umrl častno in viteško kot božji mučenec in no- benega dvoma ni, da je umrl v pravi veri. Poleg tega se je še prepustil božji volji (in manu Dei sors mea), ker se je zavedal, da naše zemeljsko življenje visi na svileni nitki. Spindler še poudari, da je nekaj mesecev pred smrtjo – kot da bi vedel, da bo umrl – napisal oporoko, v kateri se je priporočil in prepustil Bogu, in s temi mislimi odjezdil proti turški meji.88 Pri pravilni smrti je bilo torej bistveno prepustiti se božji volji in imeti pravo vero. Zadnje Herbardo- ve besede so bile po Spindlerju namreč »Jezus, Je- zus, pomagaj« (Jesus, Jesus, Hilft!), kar je pri kristjanih močna molitev, ki jo Bog vedno usliši in jo v nevar- nosti naredi še močnejšo.89 Nekaj podobnega najde- mo pri Andreaejevi pridigi za Trubarjem, kjer pravi, da je treba paziti na smrt, saj se lahko pravičnemu in grešnemu zgodita tako lahka kakor težka smrt, in nato navede Jezusove besede: »Kdor bo mojo besedo iz- polnjeval, ne bo videl smrti.«90 Najtežja oblika smrti 84 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 85 Prav tam. 86 Prav tam. 87 Lazar, Vitezi, str. 23. 88 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 89 Prav tam. 90 Andreae, Ena lepa, str. 21–22. pa je, ko kdo umre brez tolažbe evangelija, saj lju- dje izredno trpijo, preden se poslovijo od tega sveta. Trubar je nasprotno odšel v smrt skozi odrešenika (Kristusa) z veselim duhom, saj je bil vesel, ker je pre- jel zakramente svetega krsta in božje večerje.91 Proti koncu pridige Andreae še podrobneje predstavi Tru- barjevo smrt in poslušalcem oz. bralcem pove, da je Trubar pred smrtjo odpustil dolgove svojim dolžni- kom, vzdihoval proti Bogu, se tolažil z besedami iz Svetega pisma ter tiho in spokojno zaspal (umrl), ko je pridigar dejal »amen«.92 Tako Spindler kot Andre- ae sta smrti pokojnikov prikazala kot pot k odrešitvi, kar je bilo v predmoderni sicer bistvo dobre smrti. Zgolj kot primer naj navedemo še pravilno smrt, kot jo je ob koncu srednjega veka opisal kancler pa- riške univerze Jean Gerson, ki je bil eden od pri- padnikov gibanja devotio moderna in morda avtor pobožnega dela Hoja za Kristusom, katerega uradni avtor je sicer Tomaž Kempčan.93 Za človekovo zad- njo uro je poudaril pomen prenašanja trpljenja, saj je vsak človek grešnik, ki je storil veliko grehov, in ta potrpežljivost je po Gersonu pomembna za prihod v raj. Poleg tega je poudarjal, da ob umirajočem ne sme biti nihče, ki bi mu utegnil odvračati misli od prihajajočega onstranstva, ter da je priporočljivo, da je ob umirajočem zgolj en dober prijatelj, ki skrbi za to, da se bo umiranje dobro končalo.94 Vprašanje plemiškega odpora Zanimiv element Spindlerjeve pridige je označe- vanje Turkov kot tiranov. Piše namreč, da so po zma- gi pri Budačkem tiransko požigali in ropali vasi, ujeli več sto oseb in jih veliko pobili. Med njimi so bili tako moški kot ženske, tako stari kot mladi, mnogi so bili odpeljani v večno tiransko suženjstvo.95 Obram- bo vdov in sirot pred tirani je kot dolžnost plem- stva poudarjal že Trubar,96 ki je tudi sicer pozival k obrambi vere. V istem duhu je Spindler poudarjal, da je Herbard po svojih najboljših močeh širil pravo vero. Na tej točki velja omeniti, da je bil luteransko (augsburško) navdahnjeni protestantizem nagnjen k trpeči pokorščini, kar je v teoriji veljalo tudi za notra- njeavstrijske stanove.97 Vendar je bilo plemstvo tudi politični stan in pravico do svobodnega izpolnjevanja vere je lahko vezalo na starejše koncepte, kot so bile plemiške pravice, ki so bile del deželne ustave. Plemi- či so imeli namreč staro pravico do upora in fajde, ki je temeljila na njihovi vlogi pomembnega graditelja dežele – v poznem srednjem veku se je na tem po- 91 Prav tam, str. 23–24. 92 Prav tam, str. 124. 93 Huizinga, Erasmus, str. 14–15. 94 Tenenti, Občutje smrti, str. 96–97. 95 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 96 Trubar, Hišna tabla, str. 265. 97 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 83. 195 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 dročju razvil celo nekakšen dualizem med knezom in stanovi.98 Ta dualizem se je simbolno kazal predvsem v stanovskih poklonih, kjer je plemstvo knezu oblju- bilo pokorščino v zameno za spoštovanje njegovih pravic, ki jim je bila v zgodnjem novem veku dodana tudi pravica do svobodnega izpovedovanja (prote- stantske) vere.99 Obramba vere je bila namreč sestav- ni del viteškega etosa. Obramba katoliške vere je bila poleg pomoči svojemu gospodu, upravljanja dežel in izvajanja sodne oblasti v srcu viteške ideologije.100 V protestantizmu so plemiči videli preprosto zamenja- vo katolištva s protestantizmom. Ker pa se je tokrat zvestoba gospodu izključevala z obrambo protestant- ske vere, so bili stanovi prisiljeni najti utemeljitev za odpor. Eden takšnih konceptov je bil koncept sku- pnega dobrega, ki ima korenine v deželnoknežji mi- sli, a so ga v zgodnjem novem veku »posvojili« tudi stanovi. Splošno dobro oz. splošna korist je bila ta- krat rdeča nit legitimnosti. Tako je bil lahko deželni knez, če je ravnal proti skupnemu dobremu, označen za tirana, upor proti tiranu pa ni pravica, temveč dol- žnost.101 Tudi graški teolog Hieronim Homberger, ki je močno poudarjal trpečo pokorščino, je plemstvo pozval k uporu. To pa ni veljalo za meščane, čeprav so bili ti takrat (leta 1584) dejansko preganjani.102 Herbardova junaška smrt in Spindlerjeva označba Herbarda kot božjega mučenca je tako lahko imela v svoji prezentaciji dimenzijo obrambe verskih pravic stanov nasproti deželnemu knezu. SKLEP: SPINDLERJEVA PRIDIGA IN STANOVSKI DISKURZ V Spindlerjevi pridigi je prisotnih veliko aluzij na takratne, za plemstvo pomembne teme, kot so boj proti Turkom, pozicioniranje nasproti deželne- mu knezu, protestantska vera itd. V tekstu izražene poglede lahko razumemo kot nadaljevanje dajanja primerov, poznanega iz sočasnega zgodovinopisja, z namenom usmerjanja ljudi k pravemu življenju. To je v pridigi podkrepljeno z jasno izraženo vizijo o Her- bardovi odrešitvi. Tako je lahko prispevala k ustvar- janju smisla predmodernih elit, v našem primeru kranjskih stanov in deželnega plemstva, pri čemer ni odveč poudariti, da so stanovi ravno v tem obdobju razvijali lasten diskurz. To je bilo še posebej vidno na primeru zgodovinopisja. Arno Strohmeyer je to tezo razvil sledeč Foucaultovi paradigmi, ki izhaja iz dveh predpostavk, in sicer: prvič, zgodovinopisje vedno krepi oblastvene in politične težnje, in drugič, v času notranjepolitičnih kriz se razvije nekakšna »protizgo- dovina«, ki se postavlja po robu zgodovinski kulturi veljavnega političnega sistema ter je v službi legiti- 98 Brunner, Land and Lordship, str. 361–362. 99 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 89. 100 Lazar, Vitezi, str. 21. 101 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 156. 102 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 92–93. miranja zahtev politične opozicije po oblasti.103 Po- dobno je bilo, kot smo že videli, z dvema procesoma konfesionalizacije, deželnoknežjo in stanovsko. Če je deželnoknežja konfesionalizacija poskušala doseči zgodnjeabsolutistično koncentracijo oblasti, ji je bila stanovska konfesionalizacija diametralno nasprotna. Na tej točki velja poudariti, da je treba izraz absoluti- zem jemati z malce rezerve, saj deželnoknežja oblast nikoli ni bila zares absolutna. Torej so bile stanovske težnje diametralno nasprotne.104 Zato je bilo smisel- no afirmirati viteške vrline in s tem plemiško samo- bitnost v takratnem kontekstu. V tej luči lahko Spindlerjevo delo in dela drugih reformatorjev, med drugim Luthra in Trubarja, vidi- mo v podobnem kontekstu kot težnje srednjeveške Cerkve in Bernarda iz Clairvauxa, tj. ukrotitev vite- ške ideje in njena prilagoditev novemu času, pri če- mer je kriza še toliko bolj poudarila potrebo po novi osmislitvi plemiškega etosa in družbene vloge. Na tej točki velja omeniti, da je bila protestantska Cerkev tista, ki je imela vzvode oblasti za vključitev števil- nih starih elementov viteške kulture v nov kontekst. Že Luther je zapisal, da je vloga pridigarja, da ljudi spodbuja h kesanju.105 Smrt je namreč v predmoder- ni pomenila prehod od enega suverena k drugemu, neposredno v večno odrešenje ali pogubo.106 V tem smislu je bilo treba v pripravi na poslednjo sodbo lju- di disciplinirati, jih spraviti na pravo pot. V svojem delu o rojstvu zapora je Foucault podal pronicljive opazke o vlogi discipline in s tem discipliniranja v krščanski vzgoji. V njej je bil namreč pomemben vsak detajl, vsaka malenkost, kar je vodilo do močnega discipliniranja posameznika ter oblasti nad njego- vim življenjem in telesom.107 Podobe umrlih, ki so bili poslušalcem predstavljeni kot zgledi, so verjetno igrale vlogo takšnega nadzora. Postavitev posameznika, ki je ustrezal stanovske- mu diskurzu oz. bil njegov primeren predstavnik – kakršen je bil Herbard za protestantsko plemstvo v zgodnjem novem veku, torej kot zgled, ki si je s svojim življenjem pridobil odrešitev –, ni vsebovala zgolj splošnih napotkov, kot denimo desetih zapove- di in splošnih verskih obrazcev. Tak zgled je namreč vseboval še druge zglede, od ravnanja v korist vere in njenih zapovedi do pravilnega opravljanja poklica obrambe države in vere. O nekaterih detajlih disci- pliniranja nam govorijo različni vsebinski poudarki, ki jih je mogoče izluščiti iz pridige. Izpolnjevanje teh poudarkov in detajlov pa je vodilo do »lahkotne pre- pustitve« smrti, saj je Herbard živel Bogu všečno. Michel Foucault nam glede oblasti sporoča še dvoje, kar bi utegnili aplicirati na analizo Spindler- jeve pridige. Prvič, da je oblast povezana z znanjem, 103 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 21. 104 Prav tam, str. 54–55. 105 Vinkler, Uporniki, str. 66. 106 Foucault, »Society must be defended«, str. 247. 107 Foucault, Discipline and punish, str. 140. 196 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 kar sam pokaže na primeru odnosa spovednika in spovedanca ali vernika in duhovnika.108 Oblast zna- nja, ki se kaže pri Spindlerju, najdemo v tem, da sam kot pridigar poseduje znanje prave vere. Poznavanje te vere prenaša na druge in jih posledično vodi na pot odrešitve – spomnimo se samo na Andreaejevo poudarjanje pomena pridigarjev, se pravi tistih, ki vero razlagajo in prenašajo, za odrešitev ostalih.109 Zato je bilo poslušanje pravih pridig poudarjeno kot posebna vrlina tako pri Spindlerju kot pri Trubarju, pri čemer je plemstvo dolžno skrbeti, da se po de- želi pridiga prava vera.110 Iz te naveze med vero in oblastjo se razkriva drugi element Foucaultove teze o moči, kot jo je razvil v Zgodovini seksualnosti, in sicer shema odnosov in sprememb v »porazdelitvi oblasti«. Oblast namreč ni bila zgolj značilnost posredovanja vrednot, ki so jih okoli otroka in njegove spolnosti vzpostavljali oče, mati, vzgojitelj in zdravnik in ki so doživljale nenehne spremembe,111 temveč tudi zna- čilnost odnosa med protestantsko Cerkvijo in plem- stvom, ki je preoblikoval viteški ideal in poskrbel za njegovo prilagoditev novi družbeni stvarnosti. Spin- dlerjeva pridiga in drugi viri glede odnosa do smrti torej kažejo, kako se je ta prepletenost tostranskega in onstranskega v predmoderni politični skupnosti uporabljala za osmislitev življenja in delovanja dolo- čenega stanu, v našem primeru plemstva, ter afirma- cijo njegovih političnih idealov in verovanj. Spindlerjevo delo je v primerjavi s Suchenwirtom in Rotom pomembno še z drugega vidika. Tematika je sicer, predvsem zaradi žanra, deloma pa tudi zaradi obdobja, v katerem je pridiga nastala, precej bolj te- ološko razdelana in ima jasneje poudarjeno vzgojno noto, ki jo potrjuje tudi Andreaejeva pridiga za Pri- možem Trubarjem. VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI Andreae, Jakob: Ena lepa inu pridna prediga, per po- grebi tiga vreidniga inu vissokuku vuzheniga Go- spud Primosha Truberia rainciga, dèrshana od Go- spud Iacoba Andrea doctoria, Tibinskiga Probsta, inu is Nemshkiga iesika v'slovenski tolmazhena. Tu- bingae: per Georgium Gruppenbachium, 1588. Rot, Johannes: Oracio funebris Iohannis Rot de Casu illustris comitis Ulrici de Cilia. Objavljeno v Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljublja- na: Slovenska matica, 1979, str. 239–244. Spindler, Christophorus: Ain Christliche Leichpredig: 108 Foucault, Zgodovina seksualnosti, str. 95. 109 Andreae, Ena lepa, str. 36–37. 110 Spindler, Ain Christliche Leichpredig; Trubar, Hišna tabla, str. 263–265. 111 Foucault, Zgodovina seksualnosti, str. 95–96. Bey der Begrebnus weyland des Wolgebornen Herrn Herrn Hörwarden Freyherrn zu Auersperg … Ge- halten durch M. Christophorum Spindler … Ge- druckt zu Laybach durch Hannß Mannel, Anno MD LXXV. Suchenwirt, Peter: Peter Suchenwirt's Werke aus dem vierzehnten Jahrhunderte: ein Beitrag zur Zeit- und Sittengeschichte. Wien: Druck und Verlag von J.B. Wallishasser, 1827. Trubar, Primož: Cathecismus 1550. Zbrana dela Pri- moža Trubarja 1. Ljubljana: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, 2002. Trubar, Primož: Hišna tabla, kolendar inu regišter. Zbrana dela Primoža Trubarja 2. Ljubljana: Ro- kus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, 2003, str. 261–265. LITERATURA Brunner, Otto: Land and Lordship: structures of gover- nance in medieval Austria. Philadelphia: Universi- ty of Pennsylvania Press, 1992. Foucault, Michel: Discipline and punish: the birth of the prison. New York: Vintage Books, 1995. Foucault, Michel: »Society must be defended«: Lectures at the Collège de France 1975–1976. New York: Pi- cador, 2003. Foucault, Michel: Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC, 2010. Grdina, Igor: Reformacijski tokovi na Slovenskem. Zgodovinski časopis, 61, 2007, str. 59–74. Huizinga, Johan: Erasmus and the Age of Reformation. New York: Princeton University Press, 1957. Jerše, Sašo: V iskanju izgubljenega smisla: sociodiceje predmodernih družb »z zornega kota domorod- cev«. Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino (ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec). Ljubljana: ZZDS, 2011, str. 25–70. Jerše, Sašo: Vera, upanje, oblast. O notranjeavstrij- skem političnem imaginariju v času verskih vrenj. Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in nje- govem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica, 2009, str. 67–103. Keen, Maurice: Medieval Europe. London, 1991. Kos, Dušan: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Kos, Dušan: Pot na Avalon. Zgodovinski časopis, 51, 1997, str. 165–186. Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik, 1997. Lazar, Tomaž: Vitezi, najemniki in smodnik. Vojskova- nje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Ljub- ljana: Viharnik 2012. Luther, Martin: Tukaj stojim: teološko politični spisi. Ljubljana: Krtina, 2002. 197 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 Mlinar, Janez: Biti vitez v poznem srednjem veku: Celjski in viteštvo. Vitez, dama in zmaj: dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: razpra- ve (ur. Tomaž Lazar, Tomaž Nabergoj, Barbara Jerin). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 105–113. Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih vi- rih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Nelson Burnett, Amy: »To Oblige My Brethren«: The Reformed Funeral Sermons of Johann Brandmüller. The Sixteen Century Journal, 36, 2005, str. 37–54. Preinfalk, Miha: »Boj pri Vudački« ali Herbard Tur- jaški v zgodovinopisju in literaturi. Med srednjo Evropo in Sredozemljem: Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2006, str. 189–210. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2005. Rupel, Mirko: Spindler, Krištof (1546–1591). Slo- venska biografija. Slovenska akademija znano- sti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi597637/#slovenski-biografski-leksion (pridobljeno 22. 5. 2015). Russell, James C.: The Germanization of Early Medie- val Christianity. A Sociohistorical Approach to Reli- gious Transformation. New York/Oxford: Oxford University Press, 1994. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slo- venski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že: turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mo- horjeva družba, 1990. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011. Štuhec, Marko: Reformacijska gibanja v okviru evropskega 16. stoletja. Slavia Centralis, 1, 2008, str. 5–20. Tenenti, Alberto: Občutje smrti in ljubezen do življe- nja v renesansi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni in- štitut Filozofske fakultete, 1987. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske, 4. zvezek. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2013. Vignjević, Tomislav: Trije redovi sveta in reformaci- ja. Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana, Založba /*cf., 2009, str. 124–132. Vinkler, Jonatan: Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje: podobe iz evropskih in »slovenskih« imagi- narijev 16. stoletja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2011 [Elektronski vir]. Voje, Ignacij: Balkanska politika Celjskih grofov. Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 103–113. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Vi- harnik, 1994. S U M M A R Y Death, salvation and the search for mea- ning: Christoph Spindler’s funeral sermon for Herbard von Auersperg and noble ethos during the confessional era Death attitude was an element of premodern societies and hence social elites. To quote Michel Foucault, death meant a passage from one regime of power (temporal) to another (divine), from one sove- reignty to another, to salvation or damnation, whereas on earth the power was passed onto heirs. This was also in agreement with the concepts of the then po- litical reality, which was not perceived as merely tem- poral. In the premodern period, political community was understood as a community of salvation, a place where souls reclaimed their health, or even as a kind of political purgatory. In congruence with such dis- course, premodern political elite was not entirely free to conduct itself as it pleased, but was bound by social meaning. This was particularly characteristic of no- bility, which was imbued with chivalric ideas. Chi- valric, or rather warrior, culture was the key element constituting the identity of a medieval nobleman, but its bellicose nature often brought it into conflict with Christianity. Medieval chivalric culture thus needed to be brought in line with Christianity, which was at- tempted by placing an emphasis on making war in the name of God, comparing knights to heroes of the Old Testament, and so forth. Such a view also received affirmation in literature, which dealt with the deaths of heroic knights and noblemen, especially because this culture was further confirmed if its representa- tive found salvation. At the same time, an important knight or nobleman could set an example for others in terms of upholding discipline. Such diction can al- ready be found in the totenklagen (laments) of Peter Suchenwirt, and it was even more pronounced in the funeral sermon dedicated to Herbard von Auersperg, which was written by the superintendent of the Car- niolan Protestant Church, Christoph Spindler. Her- bard von Auersperg was a representative of one of the most important Carniolan noble families, an ardent supporter of Protestantism and an accomplished mi- 198 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 litary commander, who died on 22 September 1575 at Budačko, Croatia, in the battle against the Turks. As such, he set a perfect example for the rest of Pro- testant Carniolan noblemen, which Spindler put to good use in his sermon. Spindler followed Luther’s instructions that the purpose of a Protestant funeral was to bring comfort and education to the living, which is best achieved through the exegesis in the sermon. The sermon contains many older, in fact, still medieval elements of chivalric culture, including the central narrative axis, i.e. comparison between Her- bard and Judas Maccabeus. In chivalric culture, the latter was recognised as a kind of protoknight. Us- ing Herbard as an example, the clear appeal to release him to God’s will, to support the Protestant Church and to fight the Turks, as well as emphasising the idea that Herbard had found salvation, were Spindler’s response to the search of meaning in the uncertain times of the early modern period and affirmation of the role of the noble elite in close conjunction with the Protestant Church. Spindler’s sermon was in many regards similar to Peter Suchenwirt’s song on the fall of the Austrian Duke Albreht. However, due to its genre and the fact that it emerged during the so-called confessional period, it is theologically much more sophisticated and bears an even greater empha- sis on didactic authority. Another important element in the sermon is a kind of “legitimation” of the es- tates’ discourse and resistance against the (Catholic) provincial prince. The estates’ discourse, on the other hand, may be understood as a reaction to the discourse used by the provincial prince and also as a construc- tion of the estates’ own process of confessionalisation as opposed to that of the provincial prince. In other words, if the provincial-princely confessionalisation gravitated towards an early absolutist concentration of power, the estates essentially opposed both this concentration and the Catholic politics pursued by the House of Habsburg. The element of the sermon that most evidently points to its disciplining function, however, is the emphasis on Herbard’s God-pleasing life and consequently his easy surrender to death. This is especially important in connection with the power and knowledge, as Foucault shows us. Since the same relationship is also observed between the priest and the believer, it plays an important part in Spindler’s sermon as well. To put it more accurately: just as Trubar, Spindler stressed the meaning of listening to the right sermons, which may be linked to the asser- tion of Jacob Andreae that preachers are important because they explain and pass on the faith and thus ensure the salvation of others. Spindler’s case reveals the pronounced understanding of Protestantism as an integral part of noble ethos and the accommodation of the chivalric notion to the new religious and politi- cal reality in the early Modern Period, when chivalric warfare had already become a thing of the past. 199 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 133.5:45(497.4)(091) Prejeto: 5. 11. 2015 Andraž Žvab dipl. etnolog in kulturni antropolog, Gogalova ulica 3, SI–4000 Kranj E-pošta: andrazzvab@yahoo.com Baročna alkimija na Kranjskem IZVLEČEK V pričujoči razpravi je predstavljena poznorenesančna in baročna alkimija v habsburških deželah, zlasti v vojvo- dini Kranjski, in sicer v kontekstu študija zahodne ezoterične tradicije. V razpravi so obravnavane različne teme, ki so vezane na alkimistično tradicijo na Kranjskem. Najprej so obrazloženi temeljni pojmi, povezani s študijem zahodne ezoterične tradicije. Zatem so na kratko predstavljene osnovne značilnosti alkimije kot ene od zahodnih ezoteričnih tradicij, vključno s kratkim zgodovinskim pregledom te enigmatične tradicije. Temeljni del razprave se osredotoča na alkimistično tradicijo v Habsburški monarhiji in seveda na Kranjskem. Razprava obravnava naslednje teme: poznorenesančno in zgodnjebaročno alkimijo v Ljubljani; povezavo alkimije z rudnikom živega srebra v Idriji; grad Strmol kot prestolnico kranjskih alkimistov in njegove baročne lastnike, ki so bili skoraj vsi vneti alkimisti; alkimistična prizadevanja našega najslavnejšega alkimista Janeza Friderika pl. Raina ter njegovo polemiko s češkim zdravnikom in alkimistom Dobrzenskim ter naposled malo poznana alkimistična in širše okultna zanimanja Janeza Vajkarda pl. Valvasorja. Razprava okvirno predstavi tudi alkimijo na Kranjskem v 18. stoletju in se zaključi s kratkim pregledom dosedanjega raziskovanja alkimije v Sloveniji. Podaja tudi prihodnje možnosti za raziskovanje te tematike. KLJUČNE BESEDE zahodna ezoterična tradicija, baročna alkimija, alkimija na Kranjskem, pridobivanje živega srebra, grad Strmol, družina Ruessenstein, Janez Friderik pl. Rain, Johann Ignatius Seitler, Janez Vajkard Valvasor, Ernest Freyer, raziskovanje alkimije na Slovenskem ABSTRACT BAROQUE ALCHEMY IN CARNIOLA The discussion presents the late-Renaissance and Baroque alchemy in the Habsburg lands and especially in the Duchy of Carniola, within the broader context of the study of Western esoteric traditions. The first part of the di- scussion describes the fundamental concepts related to the study of the Western esoteric traditions. Then follow a brief presentation of the basic features of alchemy as one of Western traditions and a short historical overview of this eni- gmatic tradition. The main part of the discussion focuses on the alchemical tradition in the Habsburg Monarchy and, of course, in Carniola. It addresses the following topics: the late-Renaissance and early-Baroque alchemy in Ljublja- na; the connection of alchemy and the quicksilver mine in Idrija; the Strmol Castle as the capital of alchemists from Carniola and its Baroque owners, all ardent alchemists; alchemical endeavours of Johannes Friedrich von Rain and his dispute with a Czech medical doctor and alchemist Dobrzensky and, last but not least, the little known alchemical and broader occult interests pursued by Johann Weikhard von Valvasor. The article also briefly presents alchemy in the 18th-century Carniola and concludes with a short survey of up-to-date research of alchemy in Slovenia. The discussion also indicates possible future research options of alchemy in Slovenia. KEYWORDS Western esoteric tradition, baroque alchemy, alchemy in Carniola, quicksilver mining, Strmol castle, family Ruessenstein, Johann Friedrich von Rain, Johann Ignatius Sietler, Johann Weichard Valvasor, Ernest Freyer, academic research of alchemy in Slovenia 200 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 ZAHODNA EZOTERIČNA TRADICIJA IN ALKIMIJA Za boljše razumevanje pričujočega članka je treba pojasniti nekatere temeljne pojme, ki so povezani s sodobnim študijem alkimije. Ti pojmi so ezoteričen, ezoterizem in zahodna ezoterična tradicija.1 Prav tako je treba na kratko predstaviti nekatere dileme, ki so povezane z raziskovanjem alkimije. Beseda »ezoteričen« (pridevnik) se pojavi v anti- ki. Pri piscih, kot so Klemen Aleksandrijski, Hipolit Rimski, Origen in Jamblih, je imela pomen skrivnega znanja, rezerviranega za elito. Samostalnik je veliko mlajšega datuma. V francoščini se pojavi v 19. stole- tju, in sicer prav tako v pomenu skrivnih učenj, re- zerviranih za elito. Čarovnik in okultni pisec Eliphas Levi ter teozof A. D. Sinnet sta besedo popularizirala in tako je prišla v besednjak sodobnih jezikov.2 V sodobni akademski rabi je izraz razumljen kot strokovni konstrukt, ki ima dva medsebojno različna pomena. Prvi pomen je tipološki. V kontekstu reli- gijskih študij se besedi »ezoteričen« in »ezoterizem« nanašata na določen tip religiozne aktivnosti, ki ga označujejo določene strukturne poteze. Pojem je po- vezan s skrivnostnostjo in pomeni prakse v različnih religioznih kontekstih, ki vsebujejo odrešilno znanje, dostopno eliti. Pojem se tako lahko uporablja svo- bodno v kateremkoli religioznem kontekstu, saj je odrešilno znanje, dostopno eliti, mogoče najti v vsej zgodovini, tako v pismenih kot predpismenih druž- bah, tako na Vzhodu kot Zahodu. Zelo podobno pojmovanje izraza je »notranja skrivnost religij«. Tak pristop promovira ezoterično ali notranjo dimenzijo religije kot njeno resnično jedro, v nasprotju z eksote- rično dimenzijo, izraženo v institucijah in dogmah.3 Drugi pomen je historičen. Glede na ta pomen ezoterizem ni razumljen kot tip religije oziroma njena strukturna dimenzija, pač pa kot krovni iz- 1 Namesto besede ezoterika uporabljam pojem ezoterizem, in sicer iz dveh razlogov. Temeljna tujejezična dela, ki se ukvar- jajo s to tematiko, uporabljajo samostalnik »esotericism« ozi- roma »l’esoterisme«, kar slovenim kot ezoterizem. Namesto ezoterizma bi bil mogoč samostalnik ezoterika, ki je dejan- sko pogosto uporabljan, tudi v nekaterih starejših akadem- skih delih, ki se ukvarjajo s to tematiko. Vendar ima beseda ezoterika zaradi pogoste rabe v neakademskih, poljudnih in zlasti novodobnih diskurzih nekoliko nejasen pomen. Dolo- čene struje, ki sodijo v kontekst zahodne ezoterične tradicije kot take oziroma v kontekst zahodnega ezoterizma – kot npr. moderna teozofija –, besedo ezoterika pogosto razumejo in uporabljajo v notranjskem (emskem) pomenu, kot sinonim za svoje učenje oziroma kot splošno in precej nejasno oznako za skrivno znanje na splošno. Samostalnik ezoterizem je bolj specifičen (kot je pojasnjeno v nadaljevanju), zato se držim rabe te besede in ne besede ezoterika. Dodaten razlog v prid rabi izraza ezoterizem namesto ezoterika je dejstvo, da tudi slovenski avtorji, ki se ukvarjajo s preučevanjem ezoterizma in novodobniške duhovnosti, uporabljajo izraz ezoterizem in ne ezoterika (glej npr. Ban, Novodobniška duhovnost). 2 Hanegraaff, Esotericism, str. 336–337. 3 Prav tam, str. 337. raz za določene specifične tokove v zahodni kulturi, ki so si podobni in zgodovinsko povezani. Zaradi tega se pogosto uporablja izraz zahodni ezoterizem. Ob- seg zahodnega ezoterizma je sicer predmet debate, vendar obstaja splošni konsenz glede struj, ki sodijo vanj. Te struje so: renesančna obuditev hermetizma in okultne filozofije v novoplatonskem kontekstu in njen kasnejši razvoj; alkimija in rožnokrižarstvo; kr- ščanska kabala in njen nadaljnji razvoj; teozofski in iluministični tokovi; preporod okultizma v 19. in 20. stoletju vse do gibanja new age. Če v kontekstu štu- dija upoštevamo tudi antiko, v zahodno ezoterično tradicijo sodijo tudi antični gnosticizem, hermetizem in novi platonizem ter odmevi teh struj v srednjem veku, ki so pripeljali do renesančne okultne sinteze.4 Od razsvetljenstva do srede preteklega stoletja so bili magija, astrologija in okultizem (vključno z alki- mijo) – torej struje, ki spadajo v kontekst ezoterizma oziroma zahodne ezoterične tradicije – pojmovani kot prežitki praznoverja in iracionalizma. Intelektu- alni status teh tematik je bil očrnjen. Podobno od- nosu etabliranih cerkva do herezij je razsvetljenstvo magijo in okultizem pojmovalo kot kršenje splošno sprejetega diskurza.5 Šele raziskovalci renesanse so opozorili na dej- stvo, da sta magija in okultna filozofija igrali veliko vlogo pri nastajanju moderne znanosti. D. P. Walker je s svojim delom Spiritual and demonic magic from Ficino to Campanella (1958) pokazal, da je bila magija v 15. in 16. stoletju del mainstreama in ne obskuren pojav. Tesno je bila povezana z religijo, filozofijo, ma- tematiko, glasbo in medicino. Zgodovinarka Frances A. Yates je s svojimi deli pokazala na pomen rene- sančnega hermetizma. Ta je bil predpogoj za znan- stveno revolucijo. Prav tako je predstavila fenomen rožnokrižarstva in njegove politične implikacije.6 Na pomen ezoteričnih in okultnih struj v evropski zgodovini so pokazali tudi avtorji t. i. religionistič- ne paradigme: Mircea Eliade, Carl G. Jung, Henry Corbin in Gershom Sholem.7 Vendar pa je trajalo do devetdesetih let 20. stoletja, da je bil študij zahodne ezoterične tradicije priznan in sprejet med akademi- ki. Velike zasluge za to ima Antoine Faivre s fran- coske Sorbonne. Faivre je deduciral šest značilnosti ezoterične duhovnosti.8 V širšem smislu jih določa 4 Prav tam, str. 337–338. 5 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 4. 6 Prav tam, str. 4–5. 7 Hanegraaff, Esotericism, str. 339. 8 Faivre navaja naslednjih šest značilnosti, ki določajo zahodni ezoterizem: 1.) Korespondence. Celoten kozmos je povezan s korespondencami oziroma analogijami, ki pa niso vzroč- ne, temveč simbolne, glede na staro doktrino o analogiji med mikrokozmosom in makrokozmosom, izraženo v hermetični zapovedi kakor zgoraj, tako spodaj. 2.) Živa narava. Celotna narava je pojmovana kot oživljena, bodisi po anima mundi – svetovni duši – bodisi kako drugače. 3.) Vloga imaginacije in posredovanja. Za ezoterično duhovnost je ključnega pomena človeška imaginacija, kar je bistvena značilnost, ki loči mistič- no in ezoterično duhovnost. Mistika zanima predvsem abso- 201 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 tip ali modus ezoterične duhovnosti, kolikor se razli- kuje od drugih tipov ali modusov duhovnosti. S tem se je odprla pot za resno akademsko preučevanje struj in posameznikov, ki sodijo v kontekst zahodne ezo- terične tradicije.9 V času scientizma (nazora, ki nekritično pove- ličuje moč znanosti in priznava znanost za edino mogočo pot do vedenja, znanstveno resnico pa kot edino legitimno) je bila alkimija skoraj izključno poj- movana kot vraževerna in mistično-zmedena oblika protokemije, povrhu izražena v nerazumljivem jeziku ter prek bizarnih in grotesknih simbolov. Prve štu- dije o alkimiji so jo večinoma prikazovale zgolj kot predhodnico znanstvene kemije. Drugačen pogled je paradoksalno nastal v istem času. Gre za t. i. spiritu- alistično hipotezo, ki so jo povsem neodvisno posta- vili Mary Ann Atwood (1817–1910), Ethan Allen Hitchcock (1798–1870) in Eliphas Levi (Alphonse Louis Constant, 1810–1875). Temelj spiritualistične hipoteze je bil, da je bil smoter alkimističnega dela človek. Smoter alkimističnega dela naj bi bilo pobo- ženje10 človeka oziroma še več: šlo je za vednost o tem, kako postati nesmrten. To najpomembnejšo od vseh skrivnih vednosti so iniciati strogo varovali; po- stopek so ovili v kemično simboliko in nerazumljive metafore, da vednost ne bi prišla v roke neposveče- nim. Ta pogled na alkimijo je imel močan vpliv na viktorijanski okultni preporod, zlasti na dela Arthur- ja Edwarda Waita.11 Spiritualistična hipoteza je vplivala tudi na Carla Gustava Junga, ki je bil pri svojih analizah alkimije sicer previdnejši, vendar je poudarjal njen psihološki in mistični pomen. Njegova teza – ki je imela velik vpliv – je takšna: alkimistom je bila snov neznana in skrivnostna substanca; imela je značaj numinozne- ga. Med alkimističnim delom, ki so ga alkimisti zelo intenzivno doživljali, saj je šlo za sveto delo,12 ki je vključevalo tudi molitev, duhovno in duševno pred- pripravo, meditacijo itd., so alkimisti doživljali proces notranje preobrazbe, ki ga je Jung poimenoval indi- viduacija. Alkimisti so vsebine svoje duševnosti, torej material, ki je med opusom prihajal iz nezavednega lutno, za ezoterično duhovnost pa je ključen vmesni svet na t. i. Jakobovi lestvi. 4.) Pomen preobrazbe. Pojem preobrazbe igra pomembno vlogo tako v alkimiji kot pri ezoterični du- hovnosti nasploh. 5.) Konkordanca (soujemanje) ene ali več tradicij. 6.) Transmisija. Za zahodno ezoterično tradicijo je značilen koncept prenosa duhovnega znanja, bodisi z adep- ta na učenca prek iniciacije bodisi prek okultnih redov. Glej Faivre, Introduction I, str. xv–xx; Goodrick-Clarke, The We- stern Esoteric Traditions, str. 8–10; Hanegraaff, Esotericism, str. 337–338. 9 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 8–10; Hanegraaff, Esotericism, str. 337–338. 10 Poboženje: iz grške besede »theopoesis«, kar pomeni pobo- žanstvenje. 11 Principe in Newmann, Some Problems, str. 388–395; Princi- pe, Alchemy I: Introduction, str. 13–14. 12 Alkimija se v starih spisih dejansko imenuje Ars Sacra, »Sveta Umetnost«, ali Ars Magna, »Velika Umetnost«. v zavest, projicirali v snov in njene spremembe. Al- kimija je tako pravzaprav »projicirana individuacija«: v snov so alkimisti projicirali to, kar se je dejansko dogajalo v njih samih. Tako so nastajale nenavadne in bizarne arhetipske podobe in simboli, ki so v alkimiji tako pogosti.13 Jungov pristop je bil sicer zelo vpliven, vendar ni ostal brez kritike. Kritizirali so ga predstavniki znanosti zaradi domnevne metodološke spornosti.14 Prav tako se z njegovo psihoanalitično interpretacijo niso strinjali nekateri ezoterični misleci, ki so trdili, da so se alkimisti dobro zavedali pomena simbolike in da ni šlo za projekcijo, pač pa za jasno poznano skrivno vedo, izraženo prek simbolov in prispodob ter namenoma prikrivano; pri Velikem delu pa je šlo za dobro poznan in namerno prikrit postopek ozi- roma za vednost in postopek, ki sta bila zaradi svoje narave izražena prek simbolov.15 Novejše raziskave so pokazale (in tudi sam sem tega mnenja), da je šlo pri alkimiji za večplasten fe- nomen. Stvar ni toliko v tem, da bi se motila Jung in Evola ali da bi se motili tisti, ki alkimiji priznavajo le vrednost v smislu protokemije. Pomota je v tem, da tako večplastnega fenomena, kot je alkimija, ni mogoče skrčiti na eno samo interpretacijo oziroma »veliko pripoved« (t. i. »grand narrative«). Alkimi- stična tradicija kljub nespornim skupnim načelom nikakor ni bila monolitna. Znotraj velike tradicije alkimije so obstajale posamezne šole in struje, pa tudi motivi posameznih alkimistov so bili različni.16 Med alkimisti so bili ljudje, ki so dejansko poudar- jali mistične in ezoterične vidike; bili so ljudje, ki so iskali Kamen modrih kot dejansko substanco in vse življenje posvetili temu, da bi jim uspela preobrazba kovin. Pri tem je nedvomno prihajalo do psihičnih projekcij. Bili so ljudje – kot npr. Paracelsus –, ki jih je stvar zanimala z medicinskega vidika. Nekateri pa so, nasprotno, poudarjali predvsem tehnične in na- ravoslovno-znanstvene vidike. Nekateri alkimisti so bili bolj teoretiki, drugi predvsem praktiki, tretji mi- stiki. Res je sicer, da je mistični pol po sami definiciji inherenten del alkimije – toda nekateri so ga močno poudarili, drugi so se posluževali le mističnega jezika. Ravno v tem je privlačnost alkimije: v njeni odprto- sti, nedoločljivosti in izmikanju jasne opredelitve – z drugimi besedami: v njeni skrivnostnosti. 13 Prim. Jung, Alchemical Studies; Jung, Psychology and Alchemy; Jung, Aion; Jung, Mysterium Coniunctionis. 14 Principe in Newmann, Some Problems, str. 404–408; Princi- pe, Alchemy I: Introduction, str. 14. 15 Prim. Evola, The Hermetic Tradition. 16 Prim. Principe in Newmann, Some Problems, str. 419–420. 202 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 TEMELJNE ZNAČILNOSTI ALKIMIJE17 Kot ugotavlja Mircea Eliade, ležijo izvori vseh treh velikih alkimističnih tradicij – kitajske, indijske in zahodne – v človekovi fascinaciji s pridobivanjem in predelavo kovin.18 Vendar pa se je alkimija kot ko- herentna ezoterična doktrina na Zahodu izoblikova- la v času od 2. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št., in sicer v helenističnem kulturnem okolju, zlasti v Ale- ksandriji. Na nastanek alkimije kot vede so vplivali grška naravna filozofija (zlasti Aristotelova metafizi- ka, fizika in kozmologija) ter gnostični in hermetični nauki – v nekoliko manjši meri pa tudi ideje pitago- rejcev in stoikov ter babilonska astrologija. Čeprav je alkimija v svojem dvatisočletnem obstoju prehajala skozi različne historične faze ter se je znotraj nje raz- vila cela paleta šol in posamičnih struj, je vendarle mogoče govoriti o koherentnosti in zato tudi o alki- miji kot specifični ezoterični vedi. Alkimija temelji na več medsebojno povezanih kozmoloških idejah. Nauk o štirih oziroma petih elementih je razvil Em- pedokles iz Agrigenta, prevzel in dopolnil pa ga je Aristotel. Nauk o temeljni polarnosti v kozmosu je značilen za starejšo grško filozofijo, v alkimiji pa se pojavi kot komplementarno nasprotje med Soncem in Luno19 oziroma kasneje kot nauk o dveh temelj- nih načelih, žveplu in živem srebru. Kot alternativa se včasih pojavlja nauk o treh načelih: žveplu, živem srebru in arzeniku oziroma soli.20 Prav tako pomem- ben je nauk o sedmih kovinah (svincu, cinku, srebru, živem srebru, železu, bakru in zlatu), ki so – upošte- vajoč hermetično načelo »višje je enako nižjemu« (in obratno) – v soujemanju s sedmimi klasičnimi plane- ti (Saturnom, Jupitrom, Luno, Merkurjem, Marsom, Venero in Soncem). Leitmotiv alkimije je ideja o preobrazbi iz nižjega v višje. Preobrazba v klasični alkimiji zajema pred- vsem kovine, vendar se lahko preobrazba v filozofski ali mistični alkimiji nanaša na karkoli, tudi na člove- ka ali celotno družbo. Ideja o preobrazbi sloni na ari- stotelski ideji o smotrnosti vsega, kar je: vse, vključno s kovinami, se giblje proti popolnejši obliki. Ključna 17 Ker gre le za kratek esejski prikaz, sprotnega citiranja v tem razdelku ne uporabljam. Posamezni avtorji so navedeni v se- znamu literature na koncu prispevka. Za daljši prikaz alkimi- stične strukture in zgodovine glej Žvab, Alkimija: struktura in zgodovina; Žvab, Tradicija alkimije na Zahodu in na Slo- venskem. 18 Eliade, The Forge and the Crucible. 19 Sonce in Luna kot simbola za temeljni komplementarni sili v kozmosu sta navzoča že v Smaragdni plošči, ki izvira iz helenističnega obdobja. 20 Nauk o treh načelih najdemo pri arabskem alkimistu Rha- zesu iz 9.–10. stoletja in v Summa perfectionis magisterii, pomembnem latinskem alkimističnem delu iz ok. 1280. Na novo ga je v 16. stoletju utemeljil Paracelsus. Odtlej je ta nauk v evropski alkimiji komplementarna alternativa nauku o dveh načelih. Tri načela se pogosto vzporejajo s telesom (sol), dušo (žveplo) in duhom (živo srebro). Glej Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 77 in Haage, Alchemy II: An- tiquity – 12th Century, str. 29. ideja alkimije (in alkimistov) je s pomočjo umetnosti (ars) doseči to, česar ni opravila narava (natura). Gre pravzaprav za zelo sodobno dilemo: razmerje med znanostjo in naravo. Preobrazba se izvrši z alkimističnim delom (opus). To je imelo dva vidika: praktičnolaboratorijskega in notranjemističnega. Razdeljeno je bilo na več faz: melanosis (črna faza), leukosis (bela faza), xanthosis (rumena faza) in iosis (rdeča faza) v helenistični in bi- zantinski alkimiji oziroma nigredo (črna faza), albedo (bela faza), citrinitas (rumena faza) in rubedo (rdeča faza) v latinski alkimiji. Kot vmesni fazi se zlasti v latinski alkimiji pojavljata viriditas (zelena faza, pred nastopom albeda) in cauda pavonis (pavji rep, zaradi mavrične palete barv). Ključna predpostavka alkimističnega dela je ko- vinam odvzeti specifično obliko in jih vrniti v stanje t. i. materie prime (prve snovi), ki ustreza stanju čiste potencialnosti in je ontološka podlaga vsega ustvar- jenega. Nato je mogoče s posebnimi postopki kovi- nam »vtisniti« novo specifično obliko. V alkimiji je tako močno prisotna simbolika smrti in ponovnega rojstva, kar je vplivalo tudi na vnos krščanskih mi- stičnih idej v evropsko alkimijo od 14. stoletja dalje. Že od samega začetka v tradiciji zahodne alkimije ne gre samo za preobrazbo kovin, pač pa za pripra- vo Kamna modrih oziroma Eliksirja. Kamen modrih deluje kot kozmično zdravilo, saj je tisti agens, ki zmore »odrešiti« kovine in jih preobraziti v srebro oziroma zlato. Poleg preobrazbe kovin ima Kamen modrih tudi druge čudežne učinke, npr. podaljševan- je življenja, zmožnost moralne in duhovne regenera- cije človeka itd. Ni naključje, da je Kamen modrih že od 14. stoletja dalje tudi metafora za Kristusa in za odrešeno stanje človeka. Alkimistični teksti podajajo vsebino na različne načine, zelo pogosto v metaforični ali kodirani obliki. Zlasti od 15. stoletja dalje je v latinski alkimiji vse pogostejša bogata tekstualna in vizualna metaforika. Baročni alkimistični kompendiji so včasih prave za- kladnice teh enigmatičnih podob, ki jih je mogoče pojmovati kot mandale zahodne ezoterične tradicije. V historiografiji alkimije se je uveljavila delitev alkimije na več obdobij. Helenistični alkimiji (2. sto- letje pr. n. št.–3. stoletje n. št.) je sledila faza bizan- tinske alkimije (5. stoletje–13. stoletje). Z arabskim zavzetjem precejšnjega dela vzhodnega Sredozemlja in zlasti Aleksandrije se je pričelo obdobje arabske oziroma islamske alkimije (8. stoletje–13. stoletje). Arabci so namreč prevzeli velik del grške oziroma helenistične filozofije; v sklop prevzetih znanj sodijo tudi hermetične vede: alkimija, astrologija in magija. Prek islamskih učenjakov je alkimija našla svojo pot v latinsko Evropo. Najpomembnejša središča preno- sa znanj so bila Toledo v Španiji ter Sicilija in juž- na Italija. Prva alkimistična dela, pisana v latinščini, so bila tako prevodi, prevajalci pa skoraj izključno menihi. Proti koncu 13. stoletja so se pojavila prva 203 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 neodvisna alkimistična dela. Med njimi velja zaradi njihovega vpliva na razvoj alkimije omeniti zlasti dve: Summa perfectionis magisterii21 in Pretiosa Margarita novella.22 Slednje je pomembno zlasti zato, ker je v zahodni latinski alkimiji prvo, ki v alkimijo vnese kr- ščanske mistične ideje. Za pripravo Kamna modrih je potrebna Božja Milost, Kamen modrih pa je vsaj implicitno enačen s Kristusom. Od 14. stoletja dalje postaja krščanska simbolika v alkimiji vse pogostejša: alkimistični opus se primerja s Kristusovim pasijo- nom (križanje, smrt in vstajenje), sam Kamen mo- drih pa postane metafora za Kristusa. Tovrstna mi- stična alkimija, katere namen je predvsem notranja preobrazba človeka in manj preobrazba kovin, se je razcvetela zlasti v času baroka. Odnos Cerkve in oblasti do alkimije je bil kom- pleksen. Dandanes velja nekaj takega kot truizem, da je bila alkimija preganjana kot heretična praksa. Temu še zdaleč ni bilo tako. Cerkveni učenjaki so ločili med naravno magijo, ki je bila pod določeni- mi okoliščinami dopustna, in ceremonialno ali »dia- bolično« magijo, ki pa je bila dejansko obsojana in preganjana. Alkimija je – tako kot npr. optika ali astrologija – spadala v domeno naravne magije in s strani Cerkve ni bila nikdar eksplicitno preganja- na, čeprav je res, da so številni cerkveni pisci do nje zavzeli odklonilno stališče. Hkrati je alkimija v času od visokega srednjega veka do baroka sprožala vrsto razprav o razmerju med znanostjo (scientia) oziroma umetnostjo (ars) in naravo (natura). Šlo je za disku- sijo o tem, kolikšni so moč, domet in vloga znanosti – kar je pravzaprav zelo sodoben problem. Ko se je alkimija v 15. stoletju razširila tudi med plemiče in meščane, so jo oblasti občasno prepovedovale, toda te prepovedi so imele predvsem namen preprečevanja zlorab, goljufij in nesreč, ne pa preganjanja alkimi- je kot heretične doktrine. Alkimija – kot ezoterična kozmologija – same sebe namreč nikdar ni pojmo- vala kot alternativno religijo ali filozofijo, pač pa kot njuno dopolnilo. Alkimija je doživela velik razcvet v renesansi, ki sovpada z renesančnim navdušenjem nad hermetiz- mom, kabalo in okultnimi vedami na splošno. Eden ključnih reformatorjev alkimije je bil Phillipus Aureo- lus Theophrastus Bombastus von Hohenheim, bolj znan kot Paracelsus (1493–1541). Postavil je doktri- no o tria prima: vse v naravi je sestavljeno iz žvepla, živega srebra in soli. Njegov vpliv je bil velik tako na razvoj tedaj porajajočih se naravoslovnih znanosti kot 21 Spis je nastal okoli leta 1280. Čeprav je za avtorja dolgo veljal Geber ( Jabir ibn Hayyan), novejša spoznanja govorijo v prid avtorstva italijanskega frančiškana Pavla iz Tarenta. Delo je pisano v treznem sholastičnem slogu. Pisec zagovarja kor- puskularno teorijo o snovi in teorijo o dveh oziroma treh temeljnih kozmoloških načelih: žveplu, živem srebru in arze- niku. Glej Buntz, Alchemy III: 12th/13th – 15th Century, str. 29. 22 Delo je bilo napisano okoli leta 1330 v Pulju v današnji Istri. Avtor je bil italijanski zdravnik Petrus Bonus iz Ferrare. tudi na mistično alkimijo, ki se je pričela oblikovati v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju ter je bila v te- sni povezavi z rožnim križarstvom in krščansko teo- zofijo. Rožni križarji – najbolj znana zagovornika sta bila Michael Maier (1568–1622) v nemških deželah in Robert Fludd (1574–1637) v Angliji – so razvili tip filozofske alkimije, ki pa ni zanemarjala laboratorij- skega dela; predmet preobrazbe je bil predvsem člo- vek. Krščanska teozofija, katere začetnik je bil Jakob Böhme (1575–1624), je laboratorijsko alkimijo opu- stila in alkimijo pojmovala izključno mistično: alki- mistična preobrazba je preobrazba človeka iz padlega v bogoliko (ali kristoliko) stanje, Kamen modrih pa je prispodoba za Kristusa in odrešenega človeka. Vpliv obeh struj je bil velik zlasti v 17. in 18. stoletju. Ro- žnokrižarstvo in teozofija sta tvorila neke vrste »tretjo pot« med katoličani in protestanti; številni privrženci teh struj so se zavzemali za versko toleranco, napre- dek znanosti in splošni moralni dvig človeštva. 18. stoletje je bil v Evropi čas rožnokrižarskih in prostozidarskih skrivnih društev. Tudi simbolika spekulativnih prostozidarskih lož, ki so pospešeno nastajale v 18. stoletju, je prepletena z alkimistično simboliko. V 50. letih 18. stoletja je bil v nemških deželah ustanovljen red Zlatega in Rožnega križa (Gold- und Rosenkreutz). Člani, med katerimi je bil tudi pruski kralj Friderik Viljem, so preučevali ka- balo, alkimijo in magijo. Sredi razsvetljenskega 18. stoletja je alkimija paradoksalno doživela nov vzpon, alkimistične ideje iz tega časa pa so za nevajenega bralca precej bizarne. Vključujejo namreč tudi delo na človeških izločkih, saj je človeško telo najboljši al- kimistični laboratorij. Ob izteku 18. stoletja, zlasti pa v 19. stoletju, je alkimija postala predmet zasmeha. Bila je očrnjena kot praznoverje in njeno praktično vlogo je prevzela znanstvena kemija. Kljub temu so alkimijo pri življe- nju ohranjali posamezni entuziasti, ki so razumeli, da je na prvem mestu skrivni nauk o kozmosu in člo- veku. (Zanimivo je, da so bili številni alkimisti iz 19. stoletja tudi uspešni znanstveniki v modernem smi- slu!) Sredi 19. stoletja je prišlo do t. i. spiritualistične interpretacije alkimije. Carl Gustav Jung je alkimijo pojmoval kot obliko individuacije, projicirano v ke- mične spremembe; Mircea Eliade je poudarjal njen misterijski in soteriološki značaj, medtem ko so tra- dicionalisti njeno vlogo videli v odrešitvi človeka od podvrženosti smrti. V 60. letih 20. stoletja je alkimija – večkrat povsem iztrgana iz historičnega, družbene- ga in kulturnega konteksta – doživela vrsto interpre- tacij in preinterpretacij. Nekako v tem času so se pojavili tudi resni aka- demski poskusi, da bi alkimijo ugledali v realni luči. Nov zagon je sledil ob koncu 20. stoletja, z ustanovi- tvijo stolic za študij zahodne ezoterične tradicije na nekaterih prestižnih evropskih univerzah. Postajalo je vse bolj očitno, da alkimija kljub široki koheren- tnosti idej ni bila monolitna tradicija in da je treba 204 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 posamezna obdobja, struje, šole in posamične avtor- je obravnavati v njihovem historičnem, družbenem, kulturnem in tudi osebnem kontekstu; predvsem pa je treba izhajati iz branja alkimističnih del samih, in sicer v izvirnih jezikih. Ta pristop se je izkazal za zelo plodnega in je temelj vsem resnim sodobnim študi- jam te vede. ALKIMIJA V HABSBURŠKIH DEŽELAH 16. IN 17. STOLETJA 16. stoletje bi lahko po vsej pravici imenovali čas, ko se je oblikovalo to, kar je dandanes v akademskih krogih znano kot »zahodna ezoterična tradicija«. Za- četki segajo že v 15. stoletje, ko je Marsilio Ficino na pobudo firenškega kneza Cosima Medicija pre- vedel hermetične spise in s tem sprožil val navduše- nja nad hermetizmom, ki je imel odločilen vpliv na miselnost renesanse in baroka. Pico della Mirandola je približno v istem času utemeljil krščansko kaba- lo.23 Reformacija je pozornost za nekaj časa obrnila v drugo smer, toda po augsburški verski pomiritvi in tridentinskem koncilu je zanimanje za okultne vede ponovno oživelo. Velik pomen sta imela osebnost in delo Paracelsusa, ki je utemeljil novo smer tako v me- dicini kot v alkimiji, predvsem v Avstriji in nemških deželah pa je njegov nauk – in njegove izpeljave – za- stopalo veliko pristašev. Vsekakor velja omeniti tudi revolucijo v astronomiji, ki so jo izpeljali Kopernik, Kepler in Tycho Brahe. Navdušenje nad hermetič- nimi vedami je bilo tako eden od dejavnikov, ki je vplival na znanstveno revolucijo 17. stoletja. Prvo polovico 16. stoletja je v nemških deželah vsaj z vidika medicine in alkimije, pa tudi okultnih ved, zaznamoval Paracelsus (1493–1541). Njegovo razburkano, ikonoklastično, predvsem pa izjemno ustvarjalno in plodno življenje odraža barvitost in nemir dobe. Za seboj je pustil množico spisov. Nje- gov nauk je težko opredeliti, ker je izjemno komple- ksen in sega na področja medicine, antropologije, teologije, alkimije, magije itd. Je, skratka, oblika »to- talne filozofije«.24 23 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 46. 24 Paracelsusov sestoji iz več medsebojno povezanih idej. Lumen naturale je človekova intuitivna zmožnost spoznave, pomensko blizu antični gnozi, vendar predvsem v kozmološkem in na- ravoslovno-spoznavnem smislu. Luči narave je komplemen- tarna lumen Christi. Paracelsus tako vzpostavi dva spoznavna reda: red narave in red vere oziroma Milosti. Koncept Yliaster (iz hyle – snov in aster – zvezda; torej »zvezdna snov«) pomeni stanje sveta pred stvarjenjem. Je matrica, iz katere je nastal svet, in do določene mere ustreza starogrškemu pojmu Kao- sa. Archeus je uravnavajoče in kreativno načelo, delujoče tako v posameznih rečeh kot v svetu vobče. Archeus v človeškem telesu se imenuje Vulcanus; ima bolezni nasprotujočo vlogo. Veliko vlogo Paracelsus pripisuje Gestirnu oziroma nevidne- mu mediju, prek katerega se udejanja vpliv planetov in zvezd. Gestirn je učitelj, ki prekaša vsakega človeškega učitelja razen Kristusa. Ključna za nadaljnji razvoj alkimije je njegova teorija o tria prima: žveplu, živem srebru in soli. Naloga alkimije ni toliko v transmutaciji kovin, temveč bolj v pripravi arcan – Paracelsusova dela so po smrti zbrali njegovi učenci. Nastalo je več izdaj, ki so vključevale tudi psevdoepigrafske spise.25 Med njimi je bila najob- sežnejša in najbolj avtoritativna Huserjeva izdaja, ki je izšla v Baslu leta 1589. Paracelzianizem – naravo- slovno in filozofsko gibanje, temelječe na Paracelsu- sovem nauku – je močno zaznamoval čas zgodnjega baroka v nemških in avstrijskih deželah. Kakor je bil ikonoklast Paracelsus sam, je bilo ikonoklastično tudi gibanje, ki je dobilo ime kemiatrija oziroma ja- trokemija. Paracelsusovo poudarjanje nove alkimije in nove medicine, velika vloga magičnih teorij in praks ter njegove lastne, sicer izjemno lucidne, toda za ne- vajenega bralca skrajno bizarne teorije so povzroči- le, da je biti privrženec Paracelsusa pomenilo nekaj takega kot biti intelektualni disident. Paracelsus je leta 1596 prišel na indeks prepovedanih knjig, zato so privrženci njegovega nauka prihajali predvsem iz protestantskih dežel, toda tudi katoliških učenjakov prepoved ni motila, da ne bi preučevali Theophrastie sancte.26 Gibanje je ostalo močno, se v zgodnjem 17. stoletju občasno povezovalo z rožnim križarstvom in imelo določen vpliv na krščansko teozofijo, nato pa postopno postalo intelektualna kurioziteta, dokler niso na pomen Paracelsusa znova opozorili antropo- zofi, zlasti pa Carl G. Jung.27 Že od časa Maksimiljana I. je bila za Habsburžane značilna naklonjenost okultnim vedam, zlasti alkimiji, tudi zaradi njene praktične uporabnosti.28 Okultnim vedam, zlasti alkimiji, je bil še posebej naklonjen habsburški cesar Rudolf II. (1552–1612). Rudolf II. je leta 1575 postal češki kralj, naslednje leto pa rimski cesar. Svoj dvor je z Dunaja preselil v Prago. Za poli- tiko se ni veliko zanimal, pač pa je bil velik pokrovitelj umetnosti in znanosti. Na njegovem dvoru so delovali številni slikarji in znanstveniki tistega časa, med njimi Johannes Kepler in Tycho Brahe. Čeprav katoličan, je slovel po strpnosti do različnih veroizpovedi tistega časa. V svojem kabinetu čudes na praških Hradčanih je zbral izjemno zbirko knjig in umetnin. Njegovo poglavitno zanimanje pa je veljalo alkimiji. Imel je skrivnih zdravil. Alkimija je eden od štirih stebrov medicine: drugi trije so filozofija, astronomija (oziroma astrologija) in etika. Paracelsus je zavrnil antično učenje, da bolezni povzroča nepravilna razporeditev štirih človeških sokov. Namesto tega je v svojem zgodnjem delu Volumen Paramirum navedel pet dejavnikov bolezni: ens astrorum, ens venendi, ens naturale, ens spirituale in ens Deale (Soukup, Chemie in Österreich, str. 237–241). V svojih delih je Paracelsus alkimijo iz pretežno ezoteričnega naravoslovja povzdignil v filozofsko doktrino, ki zajema tudi človeka. V tem pojmovanju alkimije se skrivajo nastavki za mistično alkimijo, ki se je – v precejšnji meri pod vplivom Paracelsusove misli – postopno razvila v drugi polo- vici 16. stoletja, zlasti pa je cvetela v 17. in 18. stoletju. 25 Šele Andreas Libavius (ok. 1550–1616) je pričel razlikovati med spisi Paracelsusa samega in t. i. novoparacelzističnimi spisi. 26 Moran, Paracelsianism, str. 915–922; tudi Soukup, Chemie in Österreich, str. 251–307. 27 Jung, Alchemical Studies, str. 109–189. 28 Evans, Das Werden, str. 257–259. 205 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 lasten alkimistični laboratorij, na njegovem dvoru pa so delovali alkimisti Martin Ruland, Heinrich Khun- rath, Michael Maier, Michael Sendivogius, Nicholas Bernaud in Oswald Croll. Prago, ki je v tistem času slovela kot središče okultnih ved par excellence, sta obiskala tudi angleški učenjak in mag John Dee in njegov pomočnik Edward Kelley, ki ga je cesar pov- zdignil v plemiški stan.29 29 Godwin, Rudolf II. of Habsburg, str. 1021–1022; tudi Sou- kup, Chemie in Österreich, str. 343–389. Nič nenavadnega ni, da se je cesarjevo zanimanje za okultne vede preneslo na druge plemiče in podlo- žnike. Če k temu prištejemo še Paracelsusove ideje, pojav rožnokrižarskih manifestov in posledično ro- žnokrižarsko »mrzlico«, ki je zajela celotno Evropo, je mogoče čas pred tridesetletno vojno imenovati zlato dobo alkimije in okultnih ved. Iz že omenjenih razlogov je bilo to navdušenje še posebej izrazito v nemških in habsburških deželah, katerih del je bila tudi Kranjska. Tridesetletna vojna, ki je namesto ru- dolfinske strpnosti prinesla fanatično sovraštvo in v Ena od klasičnih alkimističnih simbolnih podob iz dela tirolskega paracelzista Stephana Michelspracherja Cabala: Spiegel der Kunst und Natur: in Alchymia (prvič izdano leta 1615 v Augsburgu). Michelspacherjevo delo sodi v sklop filozofske in mistično-paracelzistične alkimistične usmeritve. Podoba je izjemno kompleksna in prikazuje t. i. »goro filozofov«. V njej je »palača filozofov«, do katere vodijo stopnice, na katerih je naznačenih sedem ključnih (al)kemičnih procesov. V palači sta Sončni kralj in Lunina kraljica, simbola za žveplo in živo srebro, pa tudi za rdečo in belo obliko Kamna modrih (in lahko tudi za marsikaj drugega…). Na pobočju gore stojijo planeti, in sicer na desni strani gore solarni (Venera, Mars, Sonce), na levi strani gore lunarni (Saturn, Jupiter, Luna). Na vrhu gore stoji Merkur, ki je prikazan kot androgin. Palačo obkrožajo znamenja zodiaka in simboli za kemične spojine. Alkimist z zavezanimi očmi išče pot v palačo modrih, do katere vodi (prečudno dovolj!) zajčja luknja (Michelspacher, Cabala, str. 25). 206 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 nemških deželah povzročila neizmerno opustošenje, je povzročila sicer začasno prekinitev, vendar pa je navdušenje nad okultnimi vedami trajalo še celoten barok. Če je bil čas na prelomu iz 16. v 17. stole- tje alkimiji najbolj naklonjen, pa je vrhunec (tudi na Kranjskem) doživela v drugi polovici 17. stoletja. Morda ni naključje, da je bil to čas množičnih čarov- niških procesov.30 Alkimija, astrologija in t. i. učena magija so bile omejene na višje sloje in meščanstvo, čarovništvo pa je bilo pretežno v domeni prepro- stega ljudstva. Na razmah magije med preprostim ljudstvom in posledične čarovniške procese je morda mogoče gledati kot na izraz splošnega zanimanja za okultne vede v tej dobi, ki so, kadar so bile v domeni nižjih slojev, pri višjih slojih povzročile preplah, med- tem ko so med plemiči in višjimi sloji imele povsem legitimno mesto. V 17. stoletju je bila v katoliških deželah cerkvena dogma pogoj sine qua non.31 A medtem ko je prepro- sto ljudstvo sledilo kodeksu stroge katoliške discipli- ne, ki jo je udejanjala duhovščina, je elita sledila svo- jemu lastnemu kodeksu, ki seveda ni bil nezdružljiv s katolištvom. V 16. in 17. stoletju je nastala izrazita plemiška kultura. Plemiči so vse večje mesto dajali izobrazbi, ki je postala vsaj tako pomembna kot vo- jaška spretnost v prejšnjih stoletjih. Številni plemi- či so si omislili bogate knjižnice. Med knjižnicami je seveda prednjačila dunajska, ki se je po nakupu knjižnice Fuggerjev še povečala. Bila je svojevrsten odraz moči in veličine habsburškega dvora. Vendar pa knjižnica marsikaterega plemiča ni zaostajala za dunajsko. Velike reprezentativne knjižnice so zbrali plemiči Lobkowitz, Liechtenstein, Eggenberg, Kir- chberg in Sternberg. V teh knjižnicah okultna dela niso bila redkost – na knjižnih policah so stala skupaj z deli o teologiji, pravu, matematiki in naravoslovju.32 Poleg knjižnic so postali popularni tudi t. i. ka- bineti čudes: t. i. Wunderkammer, Kunstkammer ali Shatzkammer.33 V teh predhodnikih današnjih mu- zejev so bile zbrane različne kuriozitete: poleg knjig so bile razstavljene antične starine, slike in umetno- stni predmeti; minerali, rastline in živali (v skladu s pojmovanjem o treh naravnih »kraljestvih«: mineral- 30 Košir in Tratnik-Volasko, Čarovnice, str. 160, 186–187. 31 Nekoliko drugače je bilo v protestantskih deželah: v predelih današnje osrednje in severne Nemčije, na Nizozemskem, v Angliji in deželah severne Evrope. Toda tudi tam je včasih prišlo do pojavov verskega fanatizma, kar npr. lepo izpričuje primer mistika Jakoba Böhmeja (1575–1624), ki je imel za- radi svojih nekonvencionalnih idej precejšnje težave s prote- stantskimi verskimi predstavniki. Glej Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 95. 32 Evans, Das Werden, str. 227–230. 33 Sprva so kabineti čudes nastajali v renesančni Italiji, v 16. in 17. stoletju pa tudi v Franciji, Angliji, na Nizozemskem in Nemškem ter v habsburških deželah. V slednjih je naj- bolj slovela zbirka cesarja Rudolfa II. na Hradčanih v Pra- gi. Znane so bile tudi druge: tako npr. zbirka Ferdinanda II. Tirolskega na gradu Ambras pri Innsbrucku. Glej Hudales, Slovenski muzeji in etnologija, str. 33–39. nem, rastlinskem in živalskem); orožje in zanimivi tehnični predmeti (tehnične kuriozitete); etnograf- ski predmeti in eksotične zanimivosti – npr. samoro- gov rog. Kabineti čudes so bili svojevrstno obeležje renesančnega in baročnega pojmovanja identitete mikrokozmosa in makrokozmosa, saj je zbirka pred- stavljala svet v malem.34 Tovrstne zbirke so nastale tudi na Kranjskem: med njimi sta bili najpomemb- nejši zbirka grofov Turjaških na gradu Turjak, v Žu- žemberku in v Auerspergovi palači v Ljubljani ter Valvasorjeva zbirka na Bogenšperku. Manjše zbir- ke so si v času baroka omislili tudi nekateri drugi kranjski plemiči.35 Kolikšen delež so v teh zbirkah zavzemali predmeti, eksplicitno povezani z alkimijo in okultnim, je vprašanje: vendar pa sam zasnovni koncept tovrstnih zbirk med drugim odraža tudi hermetični pogled na svet. Značilnost baročne kulture je tudi razvoj nove znanosti. Na univerzah tega časa sta še vedno kralje- vala Platon in Aristotel, vendar pa je renesančni her- metizem pomembno oblikoval baročno misel. Nauk o analogiji med mikrokozmosom in makrokozmosom je po pravici mogoče imenovati leitmotiv filozofske misli tega časa.36 Nova znanost se je uveljavljala postopno. Trajalo je kar nekaj časa, da se je revolucija, ki jo je v astronomiji izpeljal Kopernik, prijela. Ptolomejski geocentrični sistem se je še dolgo obdržal. Tako neka grafika v Kircherjevem delu Iter extaticum37 iz leta 1671 prikazuje šest alternativnih modelov sončnega sistema: ptolomejskega, platonskega, egiptovskega, sistem Tycha Bracheja, delni sistem Tycha Bracheja in kopernikanski sistem.38 Med naravoslovci, ki so izpeljali to, kar danes imenujemo »znanstvena revo- lucija«, so bila okultna stremljenja zelo pogosta. V določenem obdobju svojega življenja se je nad ro- žnokrižarstvom navduševal celo trezni Rene Descar- tes (sic!), a ko mu rožnih križarjev ni uspelo najti, je okultnim vedam obrnil hrbet in se posvetil raciona- listični filozofiji.39 Vendar pa je pojmovanje, ki bi v okultnih strem- ljenjih znanstvenikov in učenjakov tega časa hote- lo videti le prežitek napol minule dobe, neke vrste praznoverno ostalino srednjega veka, ki spričo nove znanstvene revolucije še ni povsem izginila, povsem napačno. Okultna filozofija je bila integralni del ba- roka in pogled, ki bi želel v Newtonovi alkimiji videti praznoverno hibo tega velikega moža, dela krivico Newtonu samemu, ki je alkimijo jemal zelo resno – o tem pričajo njegovi zasebni dnevniki in dejstvo, da je rezultate svojih poskusov razkrival le zaupnim 34 Prav tam, str. 33–44. 35 Prav tam, str. 49–51, 58–70. 36 Evans, Das Werden, str. 233. 37 Delo je izšlo že leta 1656 kot Itinerararium Extaticum, v na- slednjih dveh izdajah (1660 in 1671) pa kot Iter Extaticum. 38 Roob, Alchemy & Mysticism, str. 49. 39 McIntosh, The Rosicrucians, str. 50. 207 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 prijateljem.40 Veliko bolj upravičeno je pojmovanje Yatesove, ki v okultni filozofiji vidi poglavitno gonilo znanstvene revolucije in njen integralni del.41 Tudi odnos Cerkve do okultnih ved in alkimije ni bil tako enostranski, kot se običajno prikazuje. Na eni strani je šlo za to, da so cerkveni učenjaki ločili med t. i. naravno magijo, kamor je v širšem smislu spadala tudi alkimija in ki je bila dopustna, in diabolično magijo, ki je bila obravnavana ne samo kot herezija, pač pa tudi kot zločin.42 Hkrati je bilo, kar se okultnih ved tiče, v tem času prisotno že omenjeno razlikovanje med viš- jimi sloji in učenjaki na eni ter preprostim ljudstvom na drugi strani. Kar se tiče prvih, je bilo ukvarjanje z okultnimi vedami vsaj dopustno, v primeru preproste- ga ljudstva pa je bilo ukvarjanje s čarovništvom poj- movano kot zločin in temu primerno kaznovano. Med cerkvenimi učenjaki so bili taki, ki so se ukvarjali z okultnimi vedami. V času baroka je kot nesporna avtoriteta na tem področju slovel jezuit Athanasius Kircher (1602–1680). Bil je poliglot in polihistor, ki se je ukvarjal z vsemi tedanjimi vedami: astronomijo, matematiko, mineralogijo, jezikoslov- jem itd. Bil je pionir egiptologije, zanimali pa sta ga tudi alkimija in magija. Čeprav ga je zanimala, o al- kimiji ni imel najboljšega mnenja.43 Obsojal jo je tudi španski jezuit Martin del Rio.44 Kljub obsodbam nekaterih cerkvenih učenjakov je popularnosti alkimije v avstrijskih deželah v času baroka botrovalo dejstvo, da so se za okultne vede in zlasti za alkimijo zanimali tudi Habsburžani. Med habsburškimi cesarji je bil po zanimanju za okultno najbolj znan Rudolf II., v nekoliko manjši meri pa so to zanimanje gojili tudi Ferdinand II., Ferdinand III. in Leopold I. Zanimanje za alkimijo so gojili tudi številni plemiči.45 Alkimija je postala ne samo sestavni del baročne kulture, pač pa tudi del reprezentacije avstrijskega (habsburškega) dvora. Plemiči in vladarji so bili po- gosto pokrovitelji alkimije in meceni alkimistov, ki so delovali na njihovih dvorih. Na dvoru Leopolda I. so tako delovali avguštinski menih Wenzel Seiler (1648–1681), ki je meniško haljo zamenjal z alki- mističnim laboriranjem; skrivnostni adept Johannes De Monte Snyders; Johann Joachim Becher (1635– 1682), ki se je izkazal tudi kot gospodarstvenik; in neapeljski pustolovec Domenico Emanuele Caetano, samozvani »grof« Ruggiero (ok. 1670–1709), ki je, potem ko so ga razkrinkali kot goljufa, končal na z umetnim zlatom oblepljenih vešalih.46 Pokrovitelj- 40 Dobbs, The Foundations, str. 6–24. 41 Yates, The Rosicrucian Enlightenment; Yates, Giordano Bruno. 42 Fanger in Klaasen, Magic III: Middle Ages, str. 726–727; glej tudi Newmann, Promethean Ambitions. 43 Evans, Das Werden, str. 230. 44 Južnič, O zgodnjih, str. 102. 45 Evans, Das Werden, str. 257–259. 46 Prav tam, str. 259–262; tudi Soukup, Chemie in Österreich, str. 438–451. stvo vladarjev je imelo več razlogov: privlačnost alki- mije kot take, upanje na pridobitev zlata in praktični interesi. Številni alkimisti so namreč posedovali zna- tno kemično in metalurško znanje, ki je prišlo prav v rudarski tehnologiji, razvijajoči se kemični industriji, farmaciji in še marsikje. Posebna značilnost baročne alkimije so poročila o uspešnih preobrazbah. Ena najbolj znanih se je do- godila v Pragi leta 1648. Johann Konrad Richthau- sen je v prisotnosti cesarja Ferdinanda III. tri funte živega srebra z rdečim praškom preobrazil v dva in pol funta zlata. Del zlata je bil uporabljen za izdela- vo spominske medalje, na kateri je na eni strani po- doba Hermesa z liro in kaducejem, na drugi strani pa je napis: Raris haec ut hominibus nota est ars. Ita raro in lucem prodit. Laudetur Deus in aeternum qui partem infinitae suae scientiae abiectissimis suis crea- turis communicat.47 Richthausna je cesar Ferdinand III. povzdignil v plemiški stan z nazivom »baron von Chaos«. Postal je vodja kovnice na Dunaju in kasne- je nadzornik rudnikov na Ogrskem.48 Leta 1660 je potujoči alkimistični adept Johannes de Monte Sny- ders na Dunaju z enim zrnom svoje tinkture en funt svinca preobrazil v zlato. Monte Snyders je uspešne preobrazbe leta 1666 demonstriral v Lyonu (tej je bil priča tudi Valvasor) in leta 1667 v Aachnu. Johannes de Monte Snyders je bil eden najbolj znanih alkimi- stov baročne dobe in avtor dveh kemičnih traktatov, ki so jih brali tudi kranjski alkimisti.49 Že omenjeni menih alkimist Wenzel Seiler je leta 1677 v priso- tnosti cesarja Leopolda I. v zlato preobrazil sedem kilogramov težak srebrn medaljon, ki je še danes na ogled v Kunsthistorisches Museum na Dunaju.50 O uspešnih preobrazbah je poročal tudi Nizozemec Jo- hann Baptista van Helmont. Alkimistične preobraz- be so bile svojevrsten dokaz resničnosti alkimije, ki je v času, ko je že izgubljala svoj numinozni naboj, potrebovala take otipljive dokaze. Hkrati so bile te preobrazbe del baročne kulture, ki je ljubila teatralič- nost, dramo in vse, kar je dišalo po čudežnem. BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM V drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja je bila Kranjska s priključenimi pokrajinami, Krasom, Slovensko marko, Metliko in avstrijsko Istro,51 kot 47 »Ta umetnost je redko poznana ljudem in redko pride na dan. Hvaljen naj bo Bog na veke, ki jo po svoji neskončni vednosti svojim ponižnim stvaritvam posreduje.« 48 Soukup, Chemie in Österreich, str. 429–430. 49 Prav tam, str. 439. 50 Prav tam, str. 438. 51 V času od 14. do 17. stoletja (in morda tudi kasneje) je bila alkimija zelo živa tudi v Istri. Nedvomno ima častno mesto med istrskimi alkimisti Petro Bono iz 14. stoletja. Petro Bono je avtor dela Pretiosa margarita novella, ki skupaj z Gebrovo Summa perfectionis magisterii velja za klasično delo alkimi- stične literature. Delo je napisal, ko je bil zdravnik v Pulju v provinci Istri, kasneje pa je doživelo več izdaj. Bonovo delo je v historiografiji alkimije pomembno zato, ker je prvo, ki v la- 208 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 del Svetega rimskega cesarstva nemške narodno- sti v okviru posebne habsburške dinastične tvorbe Notranje Avstrije (1564–1619). Sem so spadale še Štajerska, Koroška, Goriška ter mesti Trst in Reka. Notranjeavstrijska prestolnica je bil Gradec, kjer so bili ustanovljeni posebni centralni uradi. Zunaj tega dinastičnega okvira je bilo le slovensko prebivalstvo v Beneški republiki in Prekmurju.52 Omenjene dežele so torej sodile v srednjeevropski kulturni krog. Ven- dar so bile razmere v slovenskih deželah v primer- javi z nemškimi deželami in ostalo Avstrijo nekoli- ko specifične. 16. stoletje je bilo za slovenske dežele zelo buren čas. To je bil čas turških vpadov, ki so vsaj na Kranjskem prenehali šele ob koncu 16. stoletja. Dežele so zaznamovali tudi veliki kmečki upori ter reformacija in z njo povezana protireformacija, ki je bila dokončno izvedena šele leta 1625. Svoje je pri- spevala tudi gospodarska kriza, ki je na začetku 17. stoletja zajela vse avstrijske dežele.53 Morda v burnih dogajanjih tega časa tiči dejstvo, da so o alkimiji v slovenskih deželah v 16. stoletju podatki skopi. Veliko več podatkov je iz druge polo- vice 17. stoletja. Po zaslugi alkimističnega zanimanja cesarja Ferdinanda III. in zlasti cesarja Leopolda I. je alkimija postala modna tudi v slovenskih deželah. Žalostno dejstvo tega časa pa je, da v drugi polovi- ci 17. stoletja tudi čarovniški procesi na Slovenskem dosežejo svoj višek. Medtem ko so se plemiči in me- ščani pridno ukvarjali z okultnimi vedami, je bila vsakršna tendenca preprostega ljudstva v smeri okul- tnega strogo preganjana. Pri tem se mi zdi smiselno opozoriti na dvoje. Najprej: slovenski prostor je bil (z vidika okultnih ved, pa tudi sicer) neke vrste periferi- ja. Pomembna središča preučevanja okultnih ved tega časa – in zlasti alkimije – so bila rudarska središča, predvsem velika mesta osrednje, zahodne in južne, nekoliko manj tudi severne in vzhodne Evrope. Al- kimija se je v teh mestih razvijala pod okriljem boga- tih mecenov, za kar v historiografiji alkimije obstaja tinsko alkimijo uvaja pojem Božje Milosti in Kamen modrih enači s Kristusom (Paušek-Baždar, Alkimija, str. 119–121). V zgodnjem 15. stoletju je v Kopru deloval slovničar Dani- el iz Justinopolisa (tj. Kopra), ki je napisal pesem o Kamnu modrih (Paušek-Baždar, Neka alkemijska, str. 149). Kopr- čan Ivan Bratti je leta 1590 v Benetkah objavil delo Discorso della Vechia et Nuova Medicina, Nel quale si ragiona delle cose ritrouate a nostri secoli, et particolarmente dell' Oro Artificiale. Dell'Eccelentis. D. delle Arti M. Giovanni Bratti Iustinopoli- tano. V svojem spisu Bratti razpravlja o napredku znanja in dragocenosti medicinske veščine ter o zdravilnih lastnostih naravnega in umetnega zlata (Paušek-Baždar, Alkimija, str. 123). Z alkimijo so se ukvarjali tudi v Trstu, kjer je nastal spis Opera Nuova molto utile et piacevole, que si continueno quattro Dialoghi, composti per l'eccelentisimo dottor dell arte et medico laureato Messer Angelo da Forte, Vinegia 1532 (Zalar, Slava alkimije istrske, str. 134). Vsekakor je alkimija v (slovenski) Istri manj raziskano področje, tudi zaradi kulturne navezave na Italijo. Čeprav je Istra formalno spadala pod Kranjsko, jo v prispevku le omenjam. 52 Reisp, Kranjski polihistor, str. 9. 53 Prav tam, str. 9 in 12. poseben izraz: Fürstenalchemie (»knežja alkimija«).54 Hkrati so bile »višje« oblike okultnih stremljenj lažje sprejete s strani tako Cerkve kot tudi intelektualne elite, saj (kot že povedano) niso pomenile heretične alternative, pač pa prej dopolnilo – ali, recimo temu: alternativno razlago – obstoječemu nauku in misel- nim tokovom.55 Plemiči, izumitelji, zdravniki in knjigotržci Z alkimijo se je v 60. letih 16. stoletja ukvarjal Janez Krstnik Seebach, sin ljubljanskega škofa Petra Seebacha. Ohranjeni so računi ljubljanskega trgovca Roringerja, ki mu je v letih 1566–67 priskrbel veliko steklenih posod »per alchimistiche wasser«, žvepla, vitriola, solitra in galuna.56 Vizitacija škofa Bizancija leta 1581, ki je po župniščih na Kranjskem iskala he- retične knjige, je v Šmarju odkrila dve knjigi Kornelija Agrippe,57 ki sta obravnavali okultne vede, v Šentru- pertu pa Antisbergerjevo Geomantijo. Za kabalo se je zanimala mekinjska opatinja Suzana Gornjegrajska. V prvih desetletjih 17. stoletja se je za okultne vede zanimal nekdo iz družine Turjaških, o čemer priča Trithemiusova Steganographia58 v turjaški knjižnici.59 Alkimija se je prilagajala tedanjim gospodarskim in vojnim potrebam. 20. septembra 1596 je Gregor Corissa iz Ljubljane nadvojvodi Ferdinandu in vi- cedomu v Ljubljani poslal dopis na treh straneh o izumu ognjene krogle Joachima Turekha, ki je bil verjetno prav tako Ljubljančan. Ognjeno kroglo naj bi bilo mogoče uporabiti na sto miljah razdalje, po- stavili pa bi jo lahko tako, da bi delovala po 24 urah. Od sebe je dajala močan ogenj.60 Za alkimijo se je zanimal tudi Valvasorjev stric Adam pl. Valvasor. V lasti je imel tri knjige španskega poznavalca magije in demonologa Martina del Ria,61 54 Prim. Smith, Fürstnealchemie, str. 140–143. 55 Kot pravilno pripominja Francois Bonardel, alkimija same sebe ni nikdar pojmovala kot nadomestek za velike svetovne religije ali duhovne tradicije – prej je mogoče reči, da je ves čas hodila ob njihovi strani in njihovo razodetje dopolnjevala s svojim pogledom na svet (Bonardel, Alchemical Esoteri- cism, str. 74). 56 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 163. 57 Heinrich Cornelius Agrippa iz Nettesheima (1486–1535), znan čarovnik in kabalist. Verjetno gre za njegovo delo De occulta philosophia libri tres iz leta 1533. Glej Goodrick-Clar- ke, The Western Esoteric Traditions, str. 56. 58 Johannes Trithemius (1462–1516) je bil opat benediktinske- ga samostana v Sponheimu. Zanimal se je za alkimijo, kabalo in magijo. Delo Steganographia (izšlo leta 1606) se ukvarja s tajnopisjem in prenosom sporočil na daljavo. Glej Goodrick- -Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 50–52. 59 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 163. 60 Južnič, O zgodnjih, str. 100. 61 Martin Del Rio se je rodil v španski družini v tedaj špan- skem Antwerpnu. Zaradi inteligence, poznavanja jezikov in velike izobraženosti je veljal za »čudežnega mladeniča«. Kot jezuit je deloval predvsem na Nizozemskem. Bil je cerkvena avtoriteta za področje okultnih ved in je do vseh okultnih fe- nomenov tedanjega časa, vključno z alkimijo, nastopal močno kritično. Glej Južnič, O zgodnjih, str. 101–102. 209 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 v katerih je ta obsodil delovanje alkimistov. Njegov sodobnik Martin Adam Kunstl je imel leta 1646 na Kranjskem v lasti vseh šest Riovih del.62 David Verbec (Werbezius) se je rodil leta 1577 ali 1578 v Ljubljani in je umrl leta 1643 v Speyerju. Štu- dij je leta 1600 končal v Baslu, kar je gotovo vplivalo na njegovo usmeritev v Paracelsusovo filozofijo in ja- trokemijo. Kot prepričan luteranec je po končanem študiju ostal v Nemčiji in se ob protireformaciji kljub vabilom deželnih stanov ni hotel vrniti v domovino. V času bivanja v Nemčiji je kot zdravnik in medi- cinski pisec deloval v Tübingenu, Ulmu, Augsburgu, Stuttgartu in Strassburgu. Med njegovimi deli o kugi in drugih boleznih izstopajo razprave iz kemiatrije (tj. alkimije, uporabljene v medicinske namene).63 Zanimiv je Verbčev portret, delo slikarja bakro- rezca L. Killiana iz leta 1618. Na sliki je v levem zgornjem kotu alkimistični simbol krilatega Herme- sa (Merkurja), kar verjetno pomeni, da jatrokemiku Verbcu alkimija ni bila neznana. Zato ga lahko upra- vičeno štejemo med zdravnike paracelziste oziroma jatrokemike. Killianov bakrorez je zanimiv tudi zaradi drugih dodatkov. Na sliki je perunika (Iris illyrica) – mogoče kot simbol slovanskega izvora –, z drugo roko pa se Verbec – Carno Lubeanus (Kranjec Ljub- ljančan) – dotika lobanje.64 V Verbčevem seznamu oziroma zapuščinski listi- ni (inventarju) je več kemičnih in alkimističnih knjig. Verbčeva imovina je skupaj s knjižnico prešla v last Janeza Krstnika, fizika kranjskih deželnih stanov. Knjižnico naj bi po nekaterih virih kupil Valvasor, kar pa se najverjetneje ni zgodilo, ker v njegovi bo- genšperški knjižnici ni Verbčevega ekslibrisa.65 V času Davida Verbca je deloval tudi zdravnik paracelzist Lavrencij Rebek (Repikh, Recbeck). Kot mlad zdravnik, ki je zagovarjal Paracelsusove nauke, je med ljubljanskimi starejšimi zdravniki, privrženci Hipokrata in Galena, zbudil nemir in prepir. Iz le- karn je jemal njihove recepte in jih – povsem v slogu svojega učitelja Paracelsusa – javno zasmehoval. Raz- mere so se tako zaostrile, da bi moral Rebek zapustiti Ljubljano, a se je temu upiral. Ko pa so mu povišali plačo,66 je vendarle odšel. Rebek je bil lastnik rudni- ka svinca in bakra v okolici Škofje Loke. Obratova- nje rudnika je opustil, ker je ruda vsebovala preveč »vitriola«. Pridobivanje svinca in bakra govori v prid domnevi, da se je Rebek poizkušal tudi z alkimijo. Zanimanje zanjo potrjuje tudi dejstvo, da NUK hrani 62 Južnič, O zgodnjih, str. 101; Minařik, O alkimiji na Kranj- skem, str. 347. 63 Mušič, Slovenski alkimisti, str. 18. 64 Prav tam, str. 18. 65 Prav tam, str. 19. S pazljivim preučevanjem ekslibrisov bi bilo morda mogoče prepoznati poprejšnje lastništvo Verbčevih knjig, ki so prešle v Valvasorjevo last in so danes v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. 66 Zveni sicer precej nelogično, da bi odšel ravno po povišanju plače, vendar gre verjetno za to, da je za pot v tujino potrebo- val finančna sredstva, ki jih je pridobil s povišano plačo. več alkimističnih knjig, ki nosijo Rebekov ekslibris.67 Za alkimijo se je zanimal tudi zdravnik Boštjan Rechberg. Spisal je delo Arcana Chymica.68 Tudi za Kranjsko druge polovice 16. in 17. stoletja je bil zna- čilen nastanek specifične plemiške kulture. Plemstvo je imelo v tem času knjižne zbirke, ki jih je mogo- če preučevati predvsem po zapuščinskih inventarjih. Za prva desetletja 17. stoletja jih je analizirala Maja Žvanut. Ugotovila je, da so bile v tem času grajske knjižnice razmeroma bogate, plemiči pa so knjige pogosto prinesli s svojih kavalirskih potovanj, ki so bila del tedanje omike. V knjižnicah je bilo tako po- leg latinske in nemške tudi precej italijanske in fran- coske literature.69 Največja knjižnica baročne dobe na Slovenskem je bila prav gotovo knjižnica grofov Turjaških. Knjige so zbirali že njihovi predhodniki, grof Volf Engelbert, ki je včasih kupoval kar cele knjižnice, pa je knjižnico napolnil s 3257 knjigami. Zanimalo ga je predvsem naravoslovje. Podobno velja za njegovega brata Janeza Vajkarda Auersperga, ki je sodeloval celo pri Gue- rickovih vakuumskih poskusih v Regensburgu.70 Turjaško knjižnico je v letih 1655–1663 popisal Volfov prijatelj, dr. Schönleben. Nekoliko kasneje so knjige razdelili na osemnajst področij: bogoslovje, pravo, politika, etika, zgodovina, medicina, matema- tika, filozofija, humaniora, poezija, filologija, arhitek- tura, gospodarstvo, lovstvo, glasba, romani, viteške igre ter kipi in ikone.71 V knjižnici grofov Turjaških je bilo tudi precej knjig o okultnih vedah, ki so bile uvrščene v razdelek o medicini, astrologija pa v raz- delek o astronomiji.72 Leta 1678 je na povabilo ljubljanske stanovske uprave v Ljubljano prišel Janez Krstnik Mayr, ki je deloval kot tiskar in knjigotržec v Salzburgu. V Ljubljani je ustanovil podružnico. Svojo ponudbo je Ljubljančanom predstavil predvsem na sejemskih katalogih. Ohranila sta se dva – za sejem v Linzu leta 1664 in za ljubljanski Elizabetin sejem leta 1678. Predvsem je zanimiv katalog iz leta 1678.73 Med knjigami je ponujal tudi dela, povezana z alkimijo, astrologijo in magijo. V razdelku Libri medici, torej »medicinske knjige«, najdemo številna dela, ki obrav- navajo alkimijo ali okultne vede na splošno.74 67 Mušič, Slovenski alkimisti, str. 19. 68 Steska, Dolničarjeva, str. 165. 69 Dular, Valvasorjeva knjižnica, str. 262. 70 Južnič, Kopernik, str. 9. 71 Prav tam, str. 12. 72 Južnič, Fizikalne knjige, str. 43. 73 Dular, Živeti od knjig, str. 91–92 in 97. 74 V Mayrjevem knjižnem katalogu iz leta 1678 zasledimo dela, ki so eksplicitno ali implicitno povezana z alkimijo in okultnimi vedami vobče: Agricola: De re metallica; Albinei: Bibliotheca Chemica; Becher: Physica subterranea libri duo, Ex- perimentum Chymicum novum, Acta Laboratorii Chymici Mo- nacensis; Boyle: Tractatus de Aere, Specimen de Origine & Viri- tutibus Gemmarum, Tractatus de Cosmicis Rerum Qualitatibus; Bracesci: De Alchimia Dialogi duo; Flamelli: Zwei Außerleßne Chimiche Bücher; Glaser: Chimische Wegweiser; Pantaleonis: 210 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Iz števila knjig v Mayrjevi ponudbi, ki obravna- vajo dotično tematiko, je razvidno, da so imeli Ljub- ljančani in prebivalci Kranjske na razpolago precej alkimističnega in okultnega čtiva. V Mayrjevi po- nudbi so namreč ključni alkimistični avtorji 16. in 17. stoletja, vključno z alkimističnim kompendijem Theatrum Chymicum, ki je vseboval več sto alkimistič- nih spisov. Zemlja rojeva kovine: idrijski rudnik živega srebra in alkimija Med letoma 1470 in 1550 je evropsko rudarstvo doživelo velik vzpon. Njegovega pomena so se za- vedali tudi plemiči. Pred očmi so imeli kapital, ki so ga potencialno vsebovali rudniki. Ti so prinašali bogastvo, s katerim so plemiči opremljali svoje ka- binete čudes, soda in arzenik pa sta bila pomembna pri pridobivanju stekla. Še bolj so se pomena rudne- ga bogastva zavedali vladarji. Vzpon Habsburžanov med svetovne sile v 15. in 16. stoletju ne bi bil mogoč brez srebrnih rudnikov na Tirolskem, pri čemer je pomembno vlogo igrala družina bankirjev Fuggerjev, ki so imeli rudnike v zakupu.75 Plemiči in vladarji so skušali na vse načine povečati donos rudnikov, kar je pomenilo, da je bilo treba izboljšati rudarsko tehno- logijo. Pri tem so se posluževali tudi tehnik, ki so jih razvili.76 V avstrijskih deželah je bilo več nahajališč rud. Najpomembnejši so bili srebrni rudniki v Schwazu na Tirolskem. Začetki tamkajšnjega rudarjenja se- gajo že v 14. stoletje, velik razvoj pa so tamkajšnji rudniki doživeli v 15. in zlasti 16. stoletju. Investitorji so bile bogate meščanske družine in seveda Fuggerji. Tirolski srebrni rudniki so bili v 16. stoletju najpo- membnejši evropski rudarski revirji.77 Rudniki pri Rotgüldnu v zgornjem Murtalu so bili stoletja najpomembnejši v Evropi. Arzenik in iz arzenika pripravljena preparata realgar in auripi- gment so bili dolgo najpomembnejši salzburški izvo- zni izdelek, ki so ga uporabljali pri proizvodnji stekla, pa tudi kot afrodiziak. Njegovo strupeno učinkova- nje so odkrili šele mnogo kasneje.78 Pomembni so bili tudi rudniki svinca v Pliberku in okolici.79 Zlasti pa so sloveli rudniki v St. Joachimstalu (tj. Jáchymovu) na Češkem. Na tem območju so rudo Examen Alchymisticum, Alchimistische Tractatlein, Bifolium Metallicum; Sachs: Oceanus Micro-Macrocosmus, Gemmaralo- gia sive Cancrorum Consideratio Physico-Medico-Chymica; Von Suchten: Mysteria Gemina Antimonij; Theatrum Chymicum IV. vol. in Valentini: Chymishe Schriften alle, Triumfwagen deß Antimonii (Mayr, Catalogus librorum). 75 Ogromno bogastvo je španski veji Habsburžanov prineslo tudi naropano zlato in srebro iz novega sveta (tj. obeh Ame- rik) ter izkoriščanje tamkajšnjih (predvsem srebrnih) rudni- kov. 76 Soukup, Chemie in Österreich, str. 126, 132. 77 Prav tam, str. 133. 78 Prav tam, str. 149. 79 Prav tam, str. 152–155. izkoriščali že v 13. in 14. stoletju, do pravega razcveta pa je prišlo v 16. stoletju. V tem času je v St. Joa- chimstal prišel mladi Georg Bauer, čigar latinizirano ime je bilo zdravnik in lekarnar Georgius Agricola. Bil je avtor prelomnega dela Bermannus sive de re me- tallica oziroma De re metallica libri XII. Agricolovo delo je epohalno, saj zavrača preobrazbeno alkimijo, namesto tega pa veliko pozornosti namenja nastanku kovin in tehnološkim inovacijam. Lesorezi v knjigi omogočajo uvid v tehnologijo tistega časa.80 Rudarska območja so se razvila v središča alkimi- stične aktivnosti. Metalurške tehnike so imele veliko skupnega z alkimističnimi prizadevanji. Tudi pripra- ve so bile podobne: peči, posode, retorte, klešče, fiole itd. Ne nazadnje je bilo tudi stremljenje podobno: želja pridobiti plemenite kovine. Rudarjenje, meta- lurške tehnike in alkimija so se medsebojno oplajale. Tako ni nič nenavadnega, da so rudarska središča po- stala romarski kraji alkimistov.81 V teh rudarskih središčih je nastal poseben žanr alkimističnih spisov, t. i. Künstbuchern. Ti spisi, ki so dostikrat krožili anonimno v obliki rokopisov, so alkimistično teorijo in prakso združevali z recepti, kako narediti zlato, poleg tega pa so vsebovali števil- ne tehnične napotke za preiskavo čistoče rud, njihovo čiščenje, pripravo zmesi, amalgamiranje zlata in sre- bra in podobno. Eden takih, zaradi svoje simbolike zelo zanimivih spisov je bil Speculum Metallorum. Na eni od grafik v tem delu je prikazan križani Kristus, nad njim Sonce, pod njim Luna, v ozadju pa je prika- zanih sedem kovin, vsaka v njej odgovarjajoči barvi. Grafika ponazarja vzporednico med trpljenjem Kri- stusa in trpljenjem kovin.82 Eden glavnih rudnikov v habsburških deželah je bil idrijski rudnik živega srebra. Ne glede na to, kdo je v Idriji dejansko odkril živo srebro, so ga pričeli iz- koriščati že leta 1493. V Idriji se nahaja t. i. »deviško živo srebro«, ki je bilo zaradi svoje čistoče zelo cenje- no. Živo srebro so uporabljali predvsem pri prido- bivanju plemenitih rud, in sicer zaradi njegove spo- sobnosti amalgamiranja z zlatom in srebrom. Velike količine idrijskega živega srebra so z ladjami vozili v Južno Ameriko. (Uporabljali so ga za amalgamiranje tamkajšnjega zlata in srebra.) Največji tekmec Idriji je bil španski Almaden. Zaradi želje po izboljšanju pridobivanja živega srebra je v Idriji prišlo do svoje- vrstnega spoja rudarskih in alkimističnih tehnologij, ki pa so bile predvsem praktične narave.83 Metode pridobivanja živega srebra z začetka 16. stoletja so bile zelo primitivne. Rudo so žgali v majh- nih lončenih posodah. Za enkratno žganje so rabili kar tisoč takih posod, v katere so dali po 1,5 kg rude. Spodnji del posode so zakopali v pesek, na zgornjega 80 Soukup, Chemie in Österreich, str. 174–179. 81 Prav tam, str. 128–129. 82 Soukup, Chemie in Österreich, str. 131–139. 83 Prav tam, str. 156. 211 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 pa naložili drva in kurili, dokler ni vse živo srebro prehlapelo v spodnji, hladnejši del. Ohlajali so ga nekaj dni, nato odprli posode in iz njih pobrali živo srebro.84 Leta 1575 je idrijski rudnik prešel v dvorno last. Avstrijska dvorna komora je skušala izboljšati pro- izvodne postopke, da bi postal konkurenčen špan- skemu Almadenu. Kljub poskusom industrijske špi- jonaže in sorodstvenim vezem s španskim dvorom Dunaju ni uspelo dobiti tehnologije iz Almadena, ki so jo zakupniki tamkajšnjega rudnika Fuggerji ljubosumno čuvali. Zato so sklenili v Idrijo povabiti inovatorje, med katerimi so bili alkimisti, lekarnar- ji in zlatarji, pa tudi različni pustolovci.85 Prvi med temi inovatorji je bil italijanski alkimist Antonio de Galli, ki je z delom začel leta 1583. Predlagal je, da bi zgradili peč, v katero bi namestili najmanj 50 retort za skupno 263 kg rude, za kar bi porabili manj kuriva kot pri žganju na prostem, vendar poskus ni uspel, saj je iz 16 funtov rude dobil le 1,5 funta živega srebra, medtem ko so ga po stari metodi dobili 6 funtov. Do- bil je strog ukor in skoraj bi ga zaprli.86 Višji rudarski mojster Hans Hübmayer je tri leta kasneje poizkusil nove metode žganja rude. Za zgled so mu služile metode žganja, uporabljene v čeških ru- dnikih. Tako kot pri topu bi litoželezne cevi napolnili z rudo in jih zaprli z železnimi zapirali, tako da hlapi živega srebra ne bi mogli uhajati. Po končanem žga- nju in ohlajanju bi živo srebro odtočili. Poskusi pa so bili neuspešni.87 Leta 1605 je po posredovanju neke kranjske družbe na graški dvor prišel neapeljski alkimist Ales- sandro Pazzi in predstavil svojo zamisel. Poskuse je izvajal v strogi tajnosti (pomagali so mu lahko le nje- govi italijanski delavci) in v dragih steklenih retortah. Za en večji poskus je porabil več tisoč dragih stekle- nih posod. Kljub veliki začetni podpori so v Gradcu sčasoma le spoznali, da so njegovi poskusi predragi, in moral je neslavno oditi. Delo je nadaljeval njegov pomočnik Giuseppe de Piasy. Tudi njegov postopek je bil predrag in prenevaren za zdravje, zato z njim niso nadaljevali. Svoje usluge je graški komori ponu- dil tudi škofjeloški lončar Mihael Ratajc, ki je hotel z različno oblikovanimi posodami preprečiti izgubo živega srebra med žganjem, a brez uspeha.88 Zelo resni in uspešni pa so bili poskusi cesarske- ga stotnika in inženirja Hansa Steinmanna iz Zuga. Leta 1605 je nadvojvoda Ferdinand z njim sklenil pogodbo. Steinmann je za žganje cinobaritne rude uvedel zaprte peči. Vanje je namestil 60 do 70 posod, od katerih je vsaka zdržala več kot deset žganj, kar je bilo veliko v primerjavi z obstoječim postopkom na prostem, kjer so posode zdržale le tri, največkrat 84 Kavčič, Živo srebro, str. 85. 85 Prav tam, str. 87. 86 Prav tam. 87 Prav tam. 88 Prav tam, str. 87–88. pa samo eno žganje. Deželni knez je zato pogodbo z njim podaljšal še za deset let. Vendar je bilo Stein- mannovo delo leta 1606 prekinjeno, saj je rudniški sodnik Hans Kuchler skupaj z višjimi rudniškimi uradniki naščuval rudarje proti njegovi žgalni meto- di, češ da bo njegov postopek škodljiv zdravju in da bo ukinjenih veliko delovnih mest. Steinmannu in njegovim sodelavcem so grozili s smrtjo ter ga hoteli sežgati v njegovi žgalnici. Upornike so sicer utišali, vendar so do leta 1620 za žganje uporabljali obe me- todi. Staro je podpiral upravnik Prevenhueber, ki je imel pri tem svoje inovatorske interese, za novo pa se je navduševal novi rudniški sodnik Andrej Wieser. Naposled so novo metodo opustili in delali po starem še tri desetletja.89 S poskusi so ponovno pričeli leta 1637. Vodil jih je predstojnik kovnice denarja in rudarski strokov- njak Melchior Putz. Pri delu sta mu pomagala zlatar Johann Lehrnmichen in Georg Lindner, ki je bil kot laborant zaposlen pri štajerskem plemiču Volfu Stu- benbergu. Ta se je kot številni tedanji plemiči ukvar- jal z alkimijo. Putz je v Idriji opravil 31 poskusov, ki pa niso prinesli izboljšanja.90 Odločilno novost je prineslo leto 1644. Ljubljan- ski zdravnik dr. Konrad Widerholt pl. Weidenhofen in lekarnarjev pomočnik Avgust Petraeus sta upora- bila retorte iz litega železa in jih, napolnjene z rudo, postavila v peč. Vendar sta, prav tako kot nekaj deset- letij prej Hans Steinmann, naletela na velik odpor rudarjev. Ti so poškodovali retorte, zaprli Petreausa v njegov obrat, njegovemu sodelavcu pa grozili s smr- tjo. Tokrat se je komora odločila za ostro ukrepanje: pisar Nottenbacher je moral Widerholta na kolenih prositi odpuščanja za obrekovanje. Ukazali so, da se v Idriji postavijo še štiri take peči, ki so bile dokončane leta 1656. Z različnimi izboljšavami so se obdržale do leta 1750, ko so v Idriji uvedli modificirano obliko španskih Bustamentejevih peči, ki so jih bili v Alma- denu uvedli že sto let prej.91 Prikaz poskusa vpeljave inovacij v Idriji kaže predvsem na to, da so alkimija oziroma postopki, izvedeni iz nje, igrali pomembno praktično vlogo v kontekstu rudarstva in metalurgije. Kot sem zapisal v uvodu, je bila alkimija večplasten fenomen, ki se je dotikal številnih področij. Eno od njih je bila vpe- ljava novih rudarskih tehnologij. Pri tem gre manj za alkimijo in ezoterično tradicijo, pač pa za razvoj določenih tehnik, ki so vodile v razvoj znanosti in praktično uporabnih kemijskih veščin. Tudi o prisotnosti alkimije v Idriji v 18. stoletju so podatki skopi. Idrijske alkimiste omenja Balthasar Hacquet, ki jih zbadljivo imenuje »Goldwürmer und Alchimisten« (»zlati črvi in alkimisti«). Piše o veri v moč samorodnega (deviškega) živega srebra, ki da 89 Prav tam, str. 88. 90 Prav tam. 91 Prav tam, str. 88–89. 212 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 ga že v jamah zlivajo v zaprte posode, da ne bi pod vplivom sončne svetlobe izgubilo svoje domnevne moči.92 Svojevrsten pokazatelj prisotnosti alkimije v Idriji so t. i. »alkimistične bukvice«, ki nosijo naslov Sa- pientia vera. Bukvice, ki obsegajo dvesto strani, so nekoliko poškodovane. Na tretji strani je alegorična podoba alkimije, na naslednji strani pa pelikan, ki s krvjo hrani mladiče, kar je alkimistični simbol za Kamen modrih (in hkrati za Kristusa). Na naslednji strani je naslov Welt Weissheit oder Kurzer Begriff der Verwandlungs Wissenschaft von einer Wahren Freund ohne allen zweideütlichkeiten ganz klarr entdecket. Pi- sane so v gotici, delno s črnilom, delno z rdečilom, popisane so do 121. strani. Pisec med drugim veliko piše o izdelovanju zdravil iz živega srebra.93 Bukvice naj bi hranil Niko Sadnikar iz Kamnika, vendar moja poizvedovanja niso obrodila sadov. V drugi polovici 18. stoletja je v Idriji deloval lekarnar Ernest Freyer, ki se je za alkimijo zanimal tako živo, da ga je mogoče imenovati zadnjega prave- ga kranjskega alkimista. V svoji zbirki ni imel le veli- ko alkimističnih in rožnokrižarskih knjig, od katerih je v veliki vnemi nekatere lastnoročno prepisal, tem- več je tudi sam pisal alkimistične spise (v nemščini in latinščini), ki so žal slabo čitljivi. 92 Mušič, Alkimisti, str. 22. 93 Dolenc, Bibliografija, str. 42. Prestolnica kranjskih alkimistov: alkimisti z gradu Strmol Grad Strmol leži na Gorenjskem ob vznožju Dvorjanskega hriba, med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje. V 15. stoletju je grad prešel v roke rodbine Rain. V času bojev s Turki so Raini sloveli predvsem kot humanisti in učenjaki. V svoji hiši v Ljubljani, predvsem pa na gradu Strmol, so brali knjige, se ukvarjali z glasbo, posebej s petjem, ter se vsestran- sko izobraževali.94 Ljubezen rodbine Rain do knjig prikazuje celo podoba gradu iz 17. stoletja: pred gra- dom je prikazan krošnjar z velikim tovorom knjig na hrbtu. Raini so vzdrževali dobre odnose s slovenski- mi protestanti: Franc pl. Rain je bil osebni prijatelj Primoža Trubarja.95 Ko so protestantski plemiči po letu 1628 morali zapustiti Kranjsko, je prvi od dveh sinov Franca Jurija, Franc Krištof, zapustil Kranjsko in se preselil v Regensburg, drugi sin Franca Jurija, Jurij Jakob, pa je sprejel katoliško vero in ostal na Str- molu.96 Grad je leta 1634 za krajši čas prešel v last rod- bine Schwab-Lichtenberg, leta 1643 pa ga je kupil Konrad baron Ruess pl. Ruessenstein. Konrad je bil Valvasorjev krstni boter in vnet naravoslovec.97 Za časa Valvasorja se je gradu držal nenavaden sloves: »V gradu je lepa kapela, ki je strašna za satana, v njej 94 Slana, Grad Strmol, str. 166. 95 Prav tam, str. 165–166. 96 Prav tam, str. 167. 97 Prav tam, str. 167–169. Valvasorjeva podoba gradu Strmol na Gorenjskem (Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, št. 252). 213 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 sta bili namreč odrešeni že dve osebi, ki ju je obsedel zli duh /…/«, in: »Pred približno tridesetimi leti se je pri- petilo, da so že vsi legli k počitku, ko je gospodična Cae- cilia Renata v tej kapeli slišala zelo blagozvočno glasbo. Takoj je odhitela k očetu, gospodu Konradu, baronu von Ruessensteinu, in ga povabila, naj gre poslušat to glasbo, ki se je oglasila sama od sebe. Toda kmalu potem je ta go- spodična morala zapustiti ta svet«.98 Sloviti polihistor še piše, »/…/ da na sveti večer ali ob prazničnih večerih ponoči v gradu slišijo rogoviljenje strašil, ki včasih šte- jejo denar, včasih pa mečejo kak predmet sem ter tja«.99 V okolici gradu je bilo mogoče videti modre sopare 98 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske - III, str. 561. 99 Prav tam, str. 561. ali mineralne žveplove izparine, ki so se ob mokrem vremenu dvigale v bližini izvira oziroma vodnjaka. Nad gradom so opazili tudi meteorite in ognjene plamenčke, iz česar so sklepali, da mora biti obmo- čje bogato z rudami. Konrad Ruessenstein je res dal kopati v Dvorjanskem hribu za gradom in je naletel na bogato zlato rudo. Zlata žila pa je kmalu izginila. Ljudje so izginotje pripisali škratu, toda Valvasor to mnenje zavrača.100 Barona Konrada je zelo zanimalo naravoslovje.101 Da se je ukvarjal z alkimijo, je razvidno iz alkimistič- nega traktata, ki ga je spisal in ki nosi naslov Dialo- 100 Prav tam, str. 561. 101 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. Drittes Buch: Von denen zusamenn getragenen Schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein (»Tretja knjiga: Iz le-teh skupaj zbranih spisov gospoda Aleksija pl. Ruessensteina«). Naslovna stran. Poglavje je naslovljeno Universal Tinctur ex Terra Cimterrii (»Univerzalna tinktura iz pokopališke zemlje«). Spis hrani Frančiškanski samostan Ljubljana-Center. 214 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 gus, in quo auri et argenti conficiendi nova exponitur ratio.102 Baron Konrad Ruessenstein je bil v pristni alkimistični maniri tudi velik dobrotnik. Med le- toma 1646 in 1660 je dal z ženo Felicito sezidati frančiškansko cerkev v Ljubljani (na Prešernovem trgu pri Tromostovju). O tem pričata njun grb nad preklado cerkvenih vrat in pod njim napis CON- RADUS LIBER BARO DE RUESSENSTAIN F(ACIENDUM) F(ECIT) ANNO 1646 (Konrad baron, plemeniti Ruessenstein, je dal napraviti leta 1646).103 Glede na to, da je bil baron Konrad Ruessenste- in dobrotnik frančiškanov, sem domneval, da njegov spis hrani frančiškanska knjižnica samostana pri Tro- mostovju. Vendar spisa nisem našel in zaenkrat mi tudi ni znano, kje se nahaja. Baron Konrad je umrl leta 1668. Zanimanje za naravoslovje in zlasti strast do ukvarjanja z alkimijo je podedoval njegov sin Henrik Konrad. Ob popisu njegovega imetja so našteli štiri naravoslovna dela, poleg njih pa še »75 kemijskih knjig«, dve »bakreni peči« in nekaj »kemijskih steklenic«, ki jih niso pose- bej popisali.104 Leta 1685 je za laboranta vzel k sebi Janeza Petra pl. Cattina, ki se je izkazal za goljufa in francoskega vohuna.105 Ko so se alkimistični poskusi izjalovili, je pl. Cattin naščuval podložnike v okolici Smlednika, da jim ni več treba plačevati starih daja- tev. Zaradi tega je bila proti Ruessensteinu in Catti- nu sprožena preiskava. Ruessenstein, ki je bil takrat star enaintrideset let, Cattina pri njegovem početju vsaj ni oviral.106 Zaradi svoje obsedenosti z alkimijo se je Ruessenstein pričel zadolževati, zaradi česar je naposled moral upniku prepustiti tudi grad Strmol, ki ga je leta 1702 zapustil.107 Kakor oče in ded je bil alkimist tudi sin barona Henrika Konrada Aleksander baron Ruessenstein. Njegov spis v rokopisu v dveh izvodih hrani ljubljan- ski frančiškanski samostan pri Tromostovju. Datiran je z letnico 1694, naslovljen pa Drittes Buch: zusam- men getragenen schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein. Več kot tristo strani dolg rokopis piše o pripravi različnih tinktur. Predvsem zanimivo in z vi- dika alkimije nenavadno je prvo poglavje z naslovom Universal Tinctura ex Terra Cimeterii,108 v katerem av- tor piše o pripravi tinkture iz pokopališke zemlje.109 102 Steska, Dolničarjeva, str. 165. 103 Kopriva, Ljubljana skozi čas, str. 147. 104 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. 105 Prav tam, str. 193. 106 Minařik, O alkimiji, str. 348; Minařik, O stermolskih alkimi- stih, str. 356. 107 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 193. 108 Če gre res za alkimistično pripravo tinkture iz pokopališke zemlje, je to nekaj posebnega in pravzaprav bizarnega v zgo- dovini alkimističnih prizadevanj. 109 Ruessensteinovo rokopisno delo hrani frančiškanski samo- stan Ljubljana-Center. Je brez navedbe signature. Isti samo- stan (kot tudi nekateri drugi samostani na Slovenskem) hrani kar nekaj starejših alkimističnih del, in sicer rokopisnih, pred- vsem pa tiskanih. Glej Južnič, Prvih 800 let, str. 3–18. Ker je bil na gradu Strmol leta 1613 rojen tudi najslavnejši kranjski alkimist Janez Friderik pl. Rain, je grad Strmol po vsej pravici mogoče imenovati pre- stolnica kranjskih alkimistov. »Zanikanje Kamna modrih je žaljenje veličanstva!« – Janez Friderik pl. Rain Leta 1613 je bil na gradu Strmol rojen Janez Fri- derik pl. Rain. Pripadal je katoliškemu delu rodbine Rain, ki je ostal v deželi. Po letu 1634, ko je njegov oče prodal grad Strmol, se je Janez Friderik preselil v Ljubljano. Bil je dvorni in pokrajinski sodni prise- dnik ter družinski oče s petimi ali šestimi otroki.110 Leta 1680 je v Pragi na Češkem izšlo delo s pol- nim naslovom Praeservativum Universale Naturale: Augustissimo Romanorum Imperatori Leopoldo I. humi- lime oblatum, s podnaslovom Saliva, Contra Omnem in Aere Serpentem Contagionem Praeservativum Opti- mo (»Univerzalno naravno zaščitno sredstvo, najbolj vzvišenemu cesarju Rimljanov Leopoldu I. ponižno podeljeno«; s podnaslovom »Slina, najboljša zaščita proti vsem boleznim, ki se prenašajo po zraku«). Av- tor spisa je bil Jakob Janez Venceslav Dobrzensky de Nigro Ponte. Jakob Janez Venceslav Dobrzensky s Črnega mo- sta (de Nigro ponte) se je rodil leta 1623, umrl pa je v Pragi leta 1697. Že njegov oče (sicer uradnik v skladišču soli) se je ukvarjal z alkimističnimi posku- si. Dobrzensky je na praški univerzi postal doktor filozofije. Študiral je tudi medicino. Po študiju se je kot zdravnik izpopolnjeval v Ferarri, Padovi, Bolo- gni, Parmi in drugih mestih. Na povabilo svojega mentorja in prijatelja Marka Marcija, znamenitega češkega zdravnika in učenjaka, se je vrnil v Prago, kjer je leta 1663 postal doktor zdravilstva. Po krat- kem bivanju v Karlovih Varih, kjer je izvajal kemične in terapevtske poskuse, je pričel leta 1664 predava- ti na praški univerzi. Večkrat je bil dekan, dvakrat celo rektor univerze. Bil je privrženec Paracelsusove- ga nauka in je imel zaradi tega precej neprijetnosti. Ukvarjal se je tudi z alkimijo. V letih 1670–75 je imel laboratorije v petih praških hišah, kjer je z velikimi stroški izvajal poskuse. Dopisoval si je s številnimi kemiki in alkimisti, tudi z znamenitim jezuitom Athanasiusom Kircherjem. Za dober izid svojih al- kimističnih poskusov je obljubil različna pobožna in dobra dela.111 Dobrzenskyjev spis je pravzaprav medicinski traktat o človeški slini. V njem Dobrzensky razpra- vlja o univerzalnem zaščitnem sredstvu, ki človeka varuje pred vsemi nalezljivimi boleznimi. Pravi, da je v človeškem telesu kisel in grenko-slan sok, ki ga izločajo jetra in trebušna slinavka. Njegova naloga je, 110 Južnič, O zgodnjih, str. 105. 111 Južnič, O zgodnjih, str. 105–106; Minařik, O stermolskih al- kimistih, str. 355. 215 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 da pospeši fermentacijo hrane v želodcu in trebuhu. V želodcu ta sok pomaga hrano razgraditi v spiritum vitae, ki omogoča življenje. Da pa bi hrana v člove- škem trebuhu lažje fermentirala, je Bog človeka pre- skrbel s slino. Slina pa je »praeservativum universale naturale«, univerzalno zaščitno sredstvo. Vse bolezni se namreč prenašajo z nevidnimi semeni, ki jih izloča bolno telo s sapo in telesnimi izločki. Ko zdrav člo- vek pride v bližino bolnega, vanj pridejo ta semena z vdihavanjem bolnikove sape, pa tudi prek telesnega stika s predmeti, ki se jih je dotikal bolnik. Človeška slina je torej univerzalno zaščitno sredstvo, ki presega celo univerzalno zdravilo (tj. Kamen modrih), vsaj dokler ta ne bo jasneje dokazan.112 Dobrzenskyjev spis bi lahko bil satira, vendar je bil mišljen kot povsem resen medicinski spis. Janez Friderik Rain je v odgovor spisal in leta 1680 izdal drobno, 113 strani dolgo knjižico z dolgim naslo- vom Praeservativum Universale Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere, Est Lapis Philosophorum, Cujus possibilitas, realitas, existentia is solus sit unicus morborum debellator Hercules (»Univer- zalno naravno zaščitno sredstvo, pripravljeno iz na- rave z umetnostjo za vsako vrsto bolezni, je Kamen modrih, čigar možnost, resničnost in obstoj so en sam in edini premagovalec vseh bolezni, Herkul«). Delo je izšlo pri ljubljanskem založniku in tiskarju Janezu Krstniku Mayrju. Tako kot Dobrzenskyjev spis je posvečeno habsburškemu cesarju Leopoldu I., saj so bila posvetila vladarjem najboljša pot za gmo- tno podporo knjig.113 Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del vse- buje dve krajši alkimistični razpravi. Prva nosi naslov »Kaj soditi o imenu, snovi in pripravi snovi Alkahest in 112 Dobrzensky, Praeservativum, str. 375–386. 113 Južnič, O zgodnjih, str. 106. ali je mogoče tega in živo srebro modrih pripraviti po vlažni poti?« Druga razprava nosi naslov »Kaj soditi o pitnem zlatu in ali ga je mogoče napraviti s tekočino Alkahest?« Drugi, daljši del knjige je Rainov lastni prikaz alkimistične teorije in prakse.114 Alkahest v kontekstu alkimističnega diskurza po- meni univerzalno topilno sredstvo, ki vsa telesa (mi- neralna, rastlinska, živalska) radikalno raztopi. Gre za t. i. reductiam ad matariam primam, povratek v prvo snov, ki je prva stopnja v alkimističnem delu. Prvi je besedo alkahest uporabil Paracelsus, in sicer kot zdra- vilo za jetra. Koncept je razvil Johannes Baptista van Halmont. Alkahest je primerjal s peklenskim ognjem, ki se mu ne more upirati nobena snov. V 17. stoletju je alkahest postal ena osrednjih skrivnosti alkimije in z njegovo pripravo so se ukvarjali znameniti naravo- slovci tega časa, med njimi Isaac Newton in Robert Boyle.115 Rain v svoji razpravi alkahest enači z živim sre- brom modrih. Živo srebro modrih pridobimo iz navadnega ali vulgarnega živega srebra, očiščenega z antimonom. Tako pripravljeno živo srebro mo- drih je istovetno z alkahestom in predstavlja žensko načelo pri izdelavi Kamna modrih. Odgovarjajoče moško načelo je žveplo modrih, ki ga pridobimo iz zlata. Živo srebro modrih ima namreč to zmožnost, da zlato raztopi tako, da ohrani njegovo radikalno vlažnost, kar pravzaprav pomeni, da zlato raztopi tako, da ohrani svoje najbolj notranje seme oziroma ostane živo.116 Za izdelavo Kamna modrih sta pomembni in potrebni obe načeli, žensko in moško, živo srebro in žveplo modrih. Ti dve načeli je treba v pravilnem razmerju dati v filozofsko jajce, nakar steče alkimi- stični proces, ki ga Rain zelo nazorno opisuje. Potem ko preide sosledje barv od črne prek zelene, modre, bele in naposled rdeče, je »rojen sin sonca ali kamen Modrih, glede na vrsto svojega žvepla. Tak izpopolnje- ni kamen je najostrejši premagovalec vseh bolezni brez razlike /…/«.117 V drugi razpravi Rain opisuje pripravo pitnega zlata. Njegova teza je, da je aurum potabile Kamen modrih kot tak, toda v tekoči, za zdravljenje bolezni primerni obliki.118 Sledi precej zapleten kemični opis priprave univerzalnega menstruuma,119 ki naj zlato raztopi na tak način, da to ne izgubi svoje moči, pač pa ohrani radikalno vlažnost. Pisec se v veliki meri 114 Rain, Praeservativum. 115 Principe, Alkahest, str. 40–41. 116 Rain, Praeservativum, I. 117 Prav tam, I, str. 1, 4–17, 19. 118 Prav tam, I, str. 25. 119 Menstruum ali univerzalno topilo se pogosto enači z živim srebrom modrih. Gre za pasivni agens oziroma topilo, ki je zmožno raztopiti zlato na tak način, da se ohrani njegovo najbolj notranje seme ali radikalna vlaga (humidum radicale), iz katerega lahko nato v varnem okolju retorte postopno do- zori zlato ali Kamen modrih. Glej Abraham, A Dictionary of Alchemical Imagery, str. 124. Naslovna stran Rainove knjige Praeservativum Universale Naturale. Bakrorez je nastal v Valvasorjevi bakroreznici na gradu Bogenšperk, vrezal ga je bakrorezec Peter Mungersdorff (Mugersdorff ). 216 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 naslanja na delo srednjeveškega alkimista in filozofa Ramona Lulla.120 V glavnem delu knjige, ki obsega triinosemdeset strani, Janez Friderik pl. Rain najprej ostro odgovarja Dobrzenskemu. Pravi, da bi bilo bolje, ko bi svojo neslano slino zadržal v ustih (sic!) kot pa žalil Kamen modrih ter si nakopal jezo vseh gojiteljev spagirič- ne121 umetnosti, tako umrlih kot še živečih. Dobr- zenskemu očita žaljenje veličanstva, in sicer zato, ker je učenje hermetične filozofije še posebej primerno knezom: tako kot ti svoje podanike presegajo po roj- stvu, jih morajo presegati tudi v poznavanju narave in umetnosti.122 V dokaz resničnosti alkimije Rain našteva števil- ne primere uspešnih javnih alkimističnih preobrazb (transmutacij), ki so bile sploh značilnost baročne dobe. Navaja preobrazbo, izvršeno leta 1627 na Du- naju; preobrazbe, ki jih je izvršil Joannes de Mon- te Snyders; preobrazbo, ki jo je izvršil Franciscus Mirandulanus; preobrazbo, ki jo je leta 1603 izvršil Gastenhoffer; preobrazbo, ki jo je vpričo Leopolda I. izvršil »neki menih« (verjetno je s tem mišljena pre- obrazba Wenzla Seilerja leta 1677);123 in naposled Richthauisenovo preobrazbo vpričo cesarja Ferdi- nanda III. v Pragi. Sklicuje se tudi na Helmontovo pričevanje.124 V glavnem delu knjige je obrazložena Rainova al- kimistična teorija in praksa. Rain piše o dveh načelih, moškem in ženskem, ki sta potrebni za pripravo Ka- mna modrih. Moško načelo je žveplo modrih, žensko načelo pa je živo srebro modrih. Žveplo modrih pri- dobimo iz zlata, očiščenega z antimonom, živo srebro modrih pa iz prav tako očiščenega »vulgarnega« žive- ga srebra. Za pripravo obeh načel obstajata dve poti: vlažna in suha. Na straneh 21–23 drugega dela knjige Rain obširno opisuje živo srebro modrih ter razliko med njim in vulgarnim živim srebrom.125 Ko sta obe načeli pripravljeni bodisi po mokri bo- disi po suhi poti, ju je treba dati v jajce (tj. retorto) na določeno stopnjo ognja, tako da pride do t. i. kemične poroke med Gabritiusom in Beyo, do spoja moškega in ženskega načela. Nato nastopi znano sosledje barv, ki je navzoče domala v vseh alkimističnih tekstih: črna barva (nigredo), bela barva (albedo) in rdeča barva (rubedo). Bela barva pomeni belo žveplo, rdeča barva pa rdeče žveplo. Pojav bele barve označuje tudi rojstvo Belega kamna, pojav rdeče barve pa rojstvo Rdečega kamna in veličastni zaključek filozofskega dela.126 Posebnost Rainovega spisa je vpletanje mito- 120 Rain, Praeservativum, I, str. 25–30. 121 Spagirika, spagiričen sta izraza, ki sta pogosto identična z ja- trokemijo. Gre za novo smer v alkimiji, ki jo je utrl Paracelsus ter se je uveljavila v 16. in 17. stoletju. Njen namen je bil predvsem priprava kemičnih zdravil s pomočjo alkimije. 122 Rain, Praeservativum, II, str. 1–2. 123 Prim. Soukup, Chemie in Österreich, str. 438. 124 Rain, Praeservativum, II, str. 3–5. 125 Prav tam, II, str. 21–23. 126 Prav tam, II. loških tem. Tolmačenje antičnih mitov kot alkimi- stičnih metafor je bilo v alkimiji pogosto. Antična mitologija kot prispodoba za alkimistične procese je pogosta v delih Michaela Maierja (1568–1622), ki ga navaja tudi Rain, slabo stoletje za Rainom pa je antične mite kot alegorije alkimističnega procesa tol- mačil benediktinec Antoine-Joseph Pernety (1716– 1796).127 Navajam odlomek iz Rainovega dela, ki je v tem pogledu ilustrativen: »Poimenovanje, substanco in bistvo kamna Modrih so stari naslikali v bajki o Sfingi. To je bila pošast, ki je imela obraz device, ptičja krila in levje noge. Ta pošast je požrla vsakogar, ki ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi namreč bila žival, tako dvonožna kot tronožna in štirinožna. To vprašanje je Ojdip razrešil takole rekoč: je namreč človeški otrok, kajti dokler je otrok, stopa po štirih, namreč po dveh ro- kah in prav toliko nogah; moški po dveh nogah ter starec po dveh nogah in s palico. Sfinga je Kamen Modrih, ki je sestavljen iz žvepla in merkurija modrih, ko je v svojem otroštvu; potem ko je izpopolnjen in starejši s fermen- tacijo zlata, sestoji naposled iz treh, zlata, merkurija in žvepla modrih; ko pa je zelo star, so v njem prav tako štirje elementi, vroče, suho, mrzlo in vlažno. Sestoji iz telesa, duše in duha in je trojen, ima v sebi štiri elemente in je tako četvoren.«128 V Rainovem delu je veliko citatov iz del drugih alkimističnih avtorjev, tako klasičnih avtoritet, kot sta bila Geber in Ramon Lull, kot tudi novejših avtorjev, kot so bili Bernard Trevisan, Michael Sendivogius, Philalethes in Michael Maier. Rain se pogosto skli- cuje tudi na Paracelsusa. Iz tega je razvidno, da Rain ni bil nikakršen diletant, pač pa dober poznavalec al- kimistične literature. Povsem utemeljeno je mogoče sklepati, da je poznal druge alkimiste svojega časa. Zelo verjetno je, da Valvasor z odlomkom v Časti in slavi vojvodine Kranjske, kjer piše, da so mu alkimi- sti na Nemškem kazali pisma in knjige alkimistov s Kranjske, katerih imena pa Valvasor zamolči,129 misli tudi na sorojaka Raina. Rainov tekst je zanimiv še z drugega zornega kota. Na str. 50 v drugem delu knjige Rain zapiše: Hoc unico remedio Austria Cunctis dominaberis terris (»S tem edinstvenim zdravilom bo Avstrija gospodovala vsem deželam«).130 Tu lahko govorimo o »politični alkimiji«. Gre namreč za to, da Rain Kamen modrih pojmuje kot dokaz vladarske moči. S tega vidika je mogoče razumeti njegov očitek Dobrzenskemu, da je zanikanje Kamna modrih žaljenje veličanstva. Tako pojmovanje alkimije sicer ni edinstveno, je pa zelo redko. Prisotno je v spisu Buch der heiligen Dreifaltig- keit frančiškanskega meniha Ulmannusa, kjer dvoj- ni orel na simbolni upodobitvi odgovarja dvojnemu orlu Habsburžanov.131 127 Prim. Coudert, Alchemy IV: 16th–18th Century, str. 48. 128 Rain, Praeservativum, II, str. 35. 129 Prim. Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415. 130 Rain, Praeservativum, II, str. 50. 131 Prim. Soukup, Chemie in Österreich, str. 105–108. 217 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 V tej Rainovi ideji se pravzaprav skriva zelo staro pojmovanje, da je vladar tudi svečenik in mag ter kot tak imetnik Kamna modrih. Ni torej naključje, da je Rain svojo knjigo in številna druga dela posve- til Habsburžanom: ti so kot vladarji po Božji volji upravičeni do najvišjih okultnih skrivnosti, do same- ga Kamna modrih. Povezanost vladarskih rodbin z okultnim je zelo zanimivo in skrivnostno poglavje, ki odstira povsem nove poglede na koncepcijo človeške družbe. Janez Friderik Rain je bil avtor številnih alkimi- stičnih del, ki jih hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (Österreichische National Bibliothek). Med njimi velja omeniti Apokalypse des Hermes, Theo- rie und Praktik des Steines, Sieben Siegel der Philosophen in Rainovo glavno delo Philosophia naturalis hermeti- co-chemico-magica. Vsa dela so posvečena Habsbur- žanom.132 To velja tudi za njegovo posthumno delo z naslovom Apologia lapidis veri philosophorum ante et post diluvium usque ad hodierum diem. To delo je nje- gov sin in dedič Volf Vajkard pl. Rain († 1724), ki je bil od leta 1721 tržaški škof, osebno dostavil cesarju Leopoldu I.133 Rainov opus je torej izjemno velik in pušča prostor za nove raziskave, ki bi našemu naji- zvirnejšemu in najplodnejšemu alkimistu odmerile zasluženo mesto v historiografiji zahodne alkimije. V približno istem času kot Rainov Praeservati- vum Universale Naturale je nastal kratek spis Ljub- ljančana Jakoba Ignacija Seitlerja z naslovom Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mer- curius etc. Dedicavit Adamo a Lebenwald. Labaci 6. 8. 1684. V latinščini pisan rokopis obsega 24 listov. Spis opisuje živo srebro modrih, njegove kvalitete in lastnosti ter razlike med naravnim srebrom in živim srebrom modrih. Opisane so tudi filozofska posoda (vitro philosophorum), filozofska peč in več stopenj priprave živega srebra modrih. Jakob Ignac Seitler je rokopis posvetil nekaj let starejšemu Adamu Johannu Christophu Lebaldtu von Lebenwaldu (1624–1696), ki je polemiziral proti alkimiji, rožnim križarjem in Paracelsusu. Spis se nahaja v Arhivu Republike Slovenije,134 v zapuščini idrijskega lekarnarja in alki- mista iz druge polovice 18. stoletja Ernesta Freyerja. Dejstvo, da je spis v Freyerjevi zapuščini, je zanimivo zato, ker kaže na morebitno kontinuirano alkimistič- no tradicijo slovenskega prostora, vsaj v razdobju od 17. do 18. stoletja. »Najplemenitejša in najdražja norost«: Valvasor in alkimija Janez Vajkard pl. Valvasor se je rodil leta 1641. Njegov krstni boter je bil Konrad Ruess von Rues- 132 Za navedbe Rainovih rokopisnih del glej Evans, Das Werden, str. 265–266 in Soukup, Chemie in Österreich, str. 441. 133 Soukup, Chemie in Österreich, str. 441. 134 ARS, AS 863, fasc. 1: Seitler, Lux septuplex astralis. senstein s Strmola.135 Mogoče je torej reči, da mu je bila alkimija položena že v zibko, še toliko bolj, ker se je zanjo zanimal njegov stric Adam pl. Valvasor.136 Valvasor je zaradi svoje empirične metode pri razi- skovanju v času, ki je bil obseden z okultnim, pogosto pojmovan kot človek razsvetljenstva. Pri tem se po- gosto prezre Valvasorjevo vero v okultne in sorodne pojave ter njegovo fascinacijo z različnimi skrivnimi vedami. Raziskovalci, ki so se ukvarjali z Valvasor- jem, to dejstvo pogosto prezrejo ali tiho odrinejo na stran, največkrat z opravičilom, da je bil Valvasor pač »otrok svojega časa«.137 Res je sicer, da je Valvasor živel v času, ko je fa- scinacija z okultnim dosegla višek. Vendar tak pri- stop do njega ni pošten. V tem pogledu je namreč primerljiv z Isaacom Newtonom, čigar ukvarjanje z alkimijo in kabalo je prav tako malo znano in pogo- sto zamolčano.138 Valvasorjev odnos do okultnih ved na splošno je kompleksen. Bil je izrazit empirik in je marsikaj, kar so njegovi sodobniki imeli za domeno magičnega, pojasnil kot naravni pojav ali razkrinkal kot prazno- verje. Hkrati pa se je na potovanjih srečal z različnimi okultnimi praksami in nekatere od njih tudi preizku- sil. V Časti in slavi vojvodine Kranjske omenja kar ne- kaj dogodkov, ki sodijo v sklop hermetičnih ali ma- gičnih znanj. Tako je npr. goltanje srca proti kačjemu piku, ki sodi v domeno simpatične magije.139 Za hojo po vodi140 ga je izuril neki holandski najemniški vo- jak v Gradcu. (Kasneje je hojo po vodi prakticiral tudi sam.) Med taka magična znanja sodi tudi skok s stolpa.141 Valvasor je imel taka znanja za povsem naravna, seveda v okvirih naravne magije. Številne magične pojave je sprejemal kot samoumevne ter jih razlagal z delovanjem simpatije in antipatije.142 O alkimiji se je Valvasor razpisal na mestu, kjer piše o idrijskem rudniku živega srebra. O alkimiji kot vedi in o Kamnu modrih ni imel dobrega mnenja: »Sicer mi je dobro znano, da se dajo mnogi veliki go- spodje od nekaterih domnevnih zlatotvorcev pripravi- ti do tega, da si iz merkurja obetajo dobrega srebra; pa da se celo mnogi učeni in preimenitni ljudje ukvarjajo 135 Reisp, Kranjski polihistor, str. 71. O Valvasorju gl. predvsem, Golec, Valvasorji. 136 Južnič, O zgodnjih, str. 101. 137 Barbek, Valvasor, str. 127. 138 Prav tam, str. 132–133. 139 Valvasor, Častin slava vojvodine Kranjske – I, str. 459–460. 140 Valvasor hojo po vodi razlaga s tem, da sta za to veščino po- trebna srčen pogum in odsotnost vsakega strahu. Strah in groza človeka namreč naredita mnogo težjega in ga kot svi- nec vlečeta proti dnu. Glej Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – III, str. 87–88. 141 Prav tam, str. 89–90. 142 Barbek, Valvasor, str. 132–133. Simpatija in antipatija sta poj- ma, ki v magičnih praksah različnih kultur (tudi v nekdanji zahodni in v sedanji moderni magiji) igrata pomembno vlo- go. Gre za prepričanje, da so določeni pojavi in predmeti med seboj povezani po skrivnih zvezah, ki niso vzročne, ampak prej simbolne. Prim. Willis, Magic, str. 341. 218 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 z brezupnim in prazen zrak lovečim trudom, kako bi iz merkurja naredili ne le srebro, temveč celo Lapidem Philosophorum ali kamen modrosti; o tem kamnu mo- drosti pa narava ničesar ne ve in temelji le na varljivi utvari; potemtakem ga neki učeni mož upravičeno šteje med najplemenitejše norosti, še pravilneje pa po mojem mnenju – med najdražje.«143 Valvasor se je z alkimijo srečal na svojih poto- vanjih. Ko je bil star 25 let (l. 1666), je nekaj časa živel na Dunaju. Stanoval je v Arnoldovi hiši blizu Rdečega stolpa. V tej hiši je bil na hrani tudi alkimist Johann de Monte Snyders z ženo, ki je bila preo- blečena v moža. Kot piše Valvasor, je ta alkimist »s svojimi rokami brez kakršnekoli sleparije tingiral funt svinca z enim granom144 tinkture v najčistejše zlato«.145 Johann de Monte Snyders je stotnika Franza Wir- tenbergerja, ki je dolga leta ležal bolan s kontrak- turo146 in podagro,147 z nekim zdravilom hitro in uspešno pozdravil. Prav tako je vodenice ozdravil lakaja gospoda Kirchberga.148 Ker ni mogel izpolniti pričakovanj, je moral Johann de Monte Snyders z ženo bežati z Dunaja, a z Valvasorjem si je dopisoval do svoje smrti.149 Dejstvo, da si je Valvasor dopiso- val z Johannom de Monte Snydersom, kaže, da ga je alkimija zanimala, pa naj bo njegovo mnenje o njej takšno ali drugačno. Valvasor je bil transmutaciji priča tudi v Franciji: »/…/ v letu 1670 je v Lyonu, na velikem trgu Bellaco- urt, v hiši, ki jo imenujejo Smrekov storž ali Jelov češa- rek (la maison du pin), neki Anglež poldrugi funt bakra z enim granom tinkture tingiral v najčistejše zlato brez kakršnekoli sleparije«.150 Valvasor je bil prepričan, da take preobrazbe na- stanejo po zaslugi zlate tinkture ali koncentriranega ekstrakta zlata, vendar pa ne prinesejo nobenega do- bička, kvečjemu gre nekaj zlata v izgubo. Ni namreč mogoče, da bi se prav toliko tingiralo, kolikor je bilo poprej zlata, ker se ob tingiranju vedno precej zlata porazgubi.151 Valvasor o kemični veščini sicer piše zelo spoštljivo, ker se da z njo napraviti neverjetne zanimivosti in najdragocenejša zdravila, toda člove- ka, ki bi mogel delati zlato in ki bi imel kamen mo- drosti, mu sreča še ni prinesla pred oči – in piše, da 143 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 414. 144 Gran je stara lekarniška utežna mera, ki pomeni zelo majhno količino, običajno šestdeset miligramov (ni pa nujno). 145 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415. 146 Kontraktura izhaja iz latinske besede contractio – krčenje – in pomeni otrdelost sklepa oziroma omejeno gibljivost v sklepu. Nastane zaradi skrajšanja mišic in vezi ter zmanjšanja sklepnih ovojnic. Kontrakture povzročajo omejitve gibanja in bolečine. 147 Podagra je arhaično ime za vrsto akutnega vnetnega artritisa. Povzroča ga zvišana raven sečne kisline v krvi, ki kristalizira in se nabira v sklepih in veznem tkivu, lahko pa tudi v samih ledvicah v obliki ledvičnih kamnov. 148 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415–416. 149 Prav tam, str. 415–416. 150 Prav tam, str. 415. 151 Prav tam. jih bo prej zatisnil v večni pokoj, preden bodo uzrle takega čudodelnika.152 Posebej zanimiv je odlomek, kjer Valvasor nava- ja, da so mu med potovanjem po Nemčiji tamkaj- šnji ljubitelji alkimije kazali knjige in pisma njegovih rojakov.153 Valvasor odstavek zaključi s treznimi be- sedami: »Ampak pri meni se ta vera ni hotela prijeti, ker jaz, ki mi takšne osebe kot rojaki niso le vselej dobro znane, temveč nekoliko tudi prijatelji, najbolje vem, tako kot tudi celotna dežela, kako daleč je segala ali še sega njihova vednost.«154 Valvasorjevo navajanje je zanimi- vo zato, ker kaže na povezanost alkimistov s Kranjske z drugimi alkimisti tedanje Evrope (Nemčije). Avtor Časti in slave vojvodine Kranjske sicer ne navaja imen ne enih ne drugih. Valvasor je zbral bogato knjižnico. Ta se danes nahaja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagre- bu. Tja jo je bil Valvasor prisiljen prodati po svojem finančnem zlomu. Vsebovala je kar 10.000 knjižnih enot: knjig, grafičnih del in skicirnih knjig155 – med drugim tudi veliko del o magiji, mistiki, alkimiji in astrologiji.156 152 Prav tam. 153 Prav tam. 154 Prav tam. 155 Barbek, Valvasor, str. 138. 156 Pregled popisa Valvasorjeve knjižnice odkrije naslednja dela (navajam po abecednem redu): Georg Agricola: De re me- tallica; dve deli nemškega alkimističnega mistika Johanna Arndta; štiri spise Arnolda iz Villanove (ok. 1240–1311), zdravnika, alkimista in astrologa; delo alkimista Bazilija Valentina: Fr. Basilii Valentini Offenbarung /…/; dvanajst del Johanna Joachima Becherja (1635–1682), avstrijskega alkimista, kemika in gospodarstvenika (zagovornika flogi- stonske teorije); delo renesančnega pravnika in preganjalca čarovništva Jeana Bodina (1529/30–1596): Johannis Bodini Beschreibung deren Dingen, die sich am Himmel und der Lufft, auf Erden und in der Erden zugetragen; dvanajst del »temne- ga mistika« in teozofa Jakoba Böhmeja (1575–1624); osem del Roberta Boyla (1627–1691); delo o geomantiji z naslo- vom Fasciculus Geomanticus; Robert Fludd (1574–1637): Robertti Flud alias de Fluctibus De anime intellectualis scien- tia seu Geomantia; več kot petindvajset del nizozemskega alkimista, kemika in gospodarstvenika Johanna Rudolpha Glauberja (1604–1670); Kabalo denudato Christiana Knorra von Rosenrotha (1636–1689); več kot dvajset del Athanasi- usa Kircherja (1602–1680), med njimi Oedipus Aegyptiacus; štiri dela nemškega kemika, lekarnarja in alkimista Johanna Kunckla (1630–1703); devet Paracelsusovih del; štiri Phila- lethova dela (verjetno gre za dela ameriško-angleškega alki- mista Georga Starkeyja (1628–1665), ki je pisal pod psev- donimom »Eireneius Philathes«); štiri dela Gimabattista della Porta (1635–1715), ki večinoma obravnavajo naravno magijo; več kot trideset del Johanna Praetoriusa, nemškega pisca iz 17. stoletja, ki so obravnavala različne teme, od astro- logije prek medicine do alkimije; Disquisitionem magicarum libri VI. Martina del Ria (1551–1608); Chymische Schriften angleškega alkimista Georga Ripleyja iz 15. stoletja; več al- kimističnih in hermetičnih spisov, ki so v popisu knjižnice označeni kot »Rosenkranz-Hermetischen«; Johann Schrö- der (1600–1664): Pharmacopoeia medico-chymica /…/; Tobias Seiler (16/17. stoletje): Daemonomania; Michael Sendivogius (1566–1636): Der verlangte dritten Anfang der mineralischen Dinge, oder vom Philosophischen Salz /…/; delo o hiromantiji Tabule Chiromanticae ter delo zdravnika, alkimista in kaba- lista Johanna Baptista van Helmonta (1580–1644) Aufgang 219 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Za boljše razumevanje Valvasorja in njegovega znanja, zlasti tistega o okultnih vedah, je neprecen- ljiva škoda, da se niso ohranili tisti rokopisi, ki so za- radi njegovega finančnega zloma ostali nenatisnjeni. Od njih bi bili najzanimivejši deli: Lumen naturae (Naravna luč) in Flos physico-mathematicus (Fizi- kalno-matematični cvet). V prvem je avtor govoril o steklu, testu, barvi, ličilu, zdravilstvu ter simpatiji in antipatiji, drugo delo pa je vsebovalo predvsem Valvasorjeve iznajdbe s tega področja. O vsebini teh del je nekaj drobcev posredoval le Erazem Francisci, glavni urednik Časti in slave vojvodine Kranjske, ki je nakazal interesna področja: tavmatopoetika, nauk o rokohitrosti, pnevmatika, nauk o duhovih in njihovi naravi, sili in učinku ter o naravni magiji. Iz tega je razvidno, da so omenjena dela med drugim vsebo- vala dobršen del Valvasorjevih spoznanj o okultnih vedah.157 Janez Vajkard Valvasor je v času, ko je bila alki- mija še vedno legitimna veda, z empirično metodo in zavračanjem vsakršnega »praznoverja« sicer že gla- snik nove dobe, razsvetljenstva, vendar je tudi zanj značilna baročna fascinacija z okultnim. Alkimija na Kranjskem v 18. stoletju Alkimija na Kranjskem se je ohranila do konca 18. stoletja,158 vendar bi bil za tovrsten prikaz potre- ben samostojen članek.159 V tem članku naj razvoj alkimije nakažem le v skopih obrisih. Raziskovanja Janeza Friderika pl. Raina je nada- ljeval njegov sorodnik, Ljubljančan Ferdinand Rain (1674–1742). Pri sedemnajstih letih je vstopil k je- zuitom na Dunaju. Na kolegiju v Ljubljani je pou- čeval v letih 1694–1695, 1712–1716 in 1724–1726. Ljubljanske študente je učil fiziko, kar je v tistem času vsaj implicitno pomenilo tudi okvirno seznanjenost z alkimijo. To je še toliko bolj verjetno, ker je bil soro- dnik našega najbolj znanega alkimista Janeza Fride- rika pl. Raina. Neposrednih podatkov, da bi se Fer- dinand Rain eksplicitno ukvarjal z alkimijo, pa ni.160 17. in 18. stoletje je bil čas, ko so znanost (in tudi politiko) v veliki meri krojili jezuiti. Ker je Ignacij Loyolski jezuitom izrecno prepovedal ukvarjanje z der Arzney-Kunst (o okultni medicini). Za polne naslove del z alkimistično, astrološko, kabalistično in magično vsebino v Valvasorjevi knjižnici glej Kukolja in Magić, Bibliotheca Val- vasoriana: Katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. 157 Barbek, Valvasor, str. 138. 158 Po nekaterih virih še dlje, vsaj do prve polovice 19. stoletja. Glej Južnič, O zgodnjih, str. 110–111; Minařik, O alkemiji, str. 344–345; Minařik, O alkimiji, str. 352. Vsi trije pisci se sklicujejo na Dimitzov rokopisni osnutek zgodovine alkimije na Kranjskem, nastal leta 1861 (ARS, AS 1080, fasc. 16/3, spis 619: Dimitz, Zur Geschichte der Alchemie in Krain, decem- ber 1861). 159 O Ernestu Freyerju in njegovem zanimanju za alkimijo je ob- širno pisal Stanislav Južnič (Voltov sorodnik in njegov idrij- ski lekarnar). 160 Južnič, O zgodnjih, str. 107. medicino, alkimistične študije pri njih niso bile po- goste. Vendar se je za alkimijo zanimal ljubljanski jezuit Gabrijel Gruber (1740–1805), ki je poučeval na ljubljanskem liceju. Zanimalo ga je zlasti nastaja- nje žlahtnih kovin. Prepričan je bil, da lahko v vodi, zbrani v plasti ilovice ali modre gline, dobimo enake razmere kot ob biblični povodnji (tj. vesoljnem poto- pu). Z umetno reaktualizacijo stanja ob potopu (npr. v retorti) lahko vzpostavimo enake razmere kot ob bibličnem potopu in tako je mogoče ponoviti na- stanek žlahtnih kovin.161 Gruberja je javno kritiziral Balthasar Hacquet (1740–1815). Med drugim mu je javno očital ukvarjanje z alkimijo.162 V času razsvetljenstva je alkimija vsaj med izobra- ženci dobila prizvok vraževernega hokus-pokusa. Ni- kakor pa ni izginila. Pri življenju so jo ohranjali po- samezni entuziasti, pietisti in iniciatorne ezoterične skupine, predvsem na nemško govorečem ozemlju,163 do določene mere pa je preživela tudi v samostanih, kar je razvidno iz podatka, da je cesarica Marija Tere- zija leta 1777 z dekretom Decretum Aulicum adversus Alchimistas strogo prepovedala kakršnokoli laborira- nje v samostanih.164 S tem je bilo verjetno konec al- kimističnega delovanja v samostanih na Kranjskem. O raziskovanju kabale se je v ARS ohranil roko- pis o kabali z naslovom Unterrich Dieser Cabala165 domnevno iz leta 1760.166 Vendar gre po mojem mnenju za navodilo o tajnopisju in prerokovanju gle- de prihodnosti – ljubezni, denarja, prijateljstva itd. Ne gre torej za kabalo v pravem pomenu besede: v tem času je bila kabala (»cabala«) neke vrste splošno ime za vse skrivne vede. V drugi polovici 18. stoletja je v Idriji deloval le- karnar Ernest Freyer (1730–1795), sicer po rodu iz Žatca (Saatz) v čeških Sudetih. V času, ko je alki- mija kot ezoterična veda iz znanstvenega okolja do- mala izginila, je Ernest Freyer gojil klasično alkimijo srednjega veka in renesanse. Med knjigami, ki jih je imel, je bilo namreč poleg številnih sodobnih nara- voslovnih (zlasti kemičnih in mineraloških) del veli- ko klasičnih alkimističnih in rožnokrižarskih spisov. Med alkimističnimi knjigami Ernesta Freyerja (ki jih hrani NUK) najdemo dela Raimunda Lulla, Johanna Joachima Becherja, Wilhelma von Schröderja, Jo- 161 Gruber se je še posebej navduševal nad deli katalonskega al- kimista in filozofa Ramona Lulla (živel na prelomu 13. v 14. stoletje), ki jih je izdatno opremil z opombami. Glej Južnič, Prvih 800 let, str. 4. 162 Hacquet v svoji Ortografiji na Gruberja meče tale očitek: »Velike vsote denarja, ki so bile Gruberju zaupane pri zanj novem udejstvovanju, so moža zapeljale v divjanje zlatotvor- stva.« Glej Mušič, Alkimisti, str. 20. 163 Seveda se je avtentična alkimistična tradicija ohranila tudi v Franciji, Angliji, Italiji, Španiji, Osmanskem cesarstvu ozi- roma Turčiji in morda še marsikje. Ne smemo pozabiti, da imata svojo bogato (od Sredozemlja in Evrope neodvisno) alkimistično tradicijo tudi Indija in Kitajska. 164 Mušič, Alkimisti v samostanih, str. 15. 165 Rokopis c. 10 strani; ARS, signatura št. 159-r. 166 Južnič, O zgodnjih, str. 110. 220 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 hanna de Monte Snydersa in še nekatera druga dela paracelzistične in rožnokrižarske usmeritve.167 Med deli Ernesta Freyerja je tudi knjižica, ki je naslovljena Das gesamte Buch des langen Leben und wolkomenden Reichtum. To delo je poznano tudi kot Hermaphro- ditschen Sonn- und Monds-Kind. Izšlo je v Mainzu leta 1752 in kasneje tudi v Berlinu v alkimističnem kompendiju Hermetisches A.B.C. Zanimivo je, da je v Freyerjevi zapuščini tudi spis Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mercurius etc. Dedica- vit Adamo a Lebenwald. Labaci 6. 8. 1684. Spis je v času Janeza Friderika pl. Raina v Ljubljani napisal Jakob Ignacij Seitler. Očitno je bila Freyerju do dolo- čene mere poznana starejša alkimistična tradicija na Kranjskem. Freyer je tudi sam pisal alkimistične zapiske in ARS hrani nekaj njegovih spisov, vendar so težko berljivi.168 Njegovi zapiski so opremljeni s skicami kemičnih procesov. Na nekaterih mestih je Freyer dodal alkimistične embleme (simbolne podobe).169 V drugi polovici 18. stoletja se je v nemških in avstrijskih deželah razširilo rožnokrižarstvo, ki je bilo včasih povezano z velikim razmahom prostozidar- stva. To je ob koncu 18. stoletja z ustanovitvijo lož v Trstu, Gorici, Ljubljani, Mariboru in Gradcu dose- glo tudi slovenske dežele.170 Glede na to, da je Ernest Freyer gojil izrazito zanimanje za alkimijo in da je med njegovimi deli kar nekaj takih, ki jih je mogoče označiti kot rožnokrižarska, je mogoče domnevati, da je bil idrijski lekarnar v stiku z rožnokrižarskimi tokovi svoje dobe. V odsotnosti trdnejših dokazov pa to ostaja le sklepna domneva. ZAKLJUČEK Kot sem skušal nakazati v uvodu, doživlja študij t. i. zahodne ezoterične tradicije velik vzpon. Botru- je mu več dejavnikov, med njimi pristno zanimanje za historične, filozofske, znanstvene in religiozne pojave, ki so bili dolgo pozabljeni in z vidika usto- ličenega znanstvenega diskurza odrinjeni. Vse več akademikov pa tudi spoznava, da gre za znanje, ki je lahko potencialno zelo močno. Smoter raziskovanja alkimije – in zahodne ezoterične tradicije nasploh – vidim tudi v opozarjanju na bogastvo zahodne, tj. evropske in ameriške ezoterične dediščine. Predvsem v sedanji poplavi vzhodnjaških ezoteričnih tradicij in 167 Južnič, Voltov sorodnik, str. 111–112. 168 Freyerjeva avtorska alkimistična dela so naslednja: Curiositam cujus generis seu curiosa naturae miracula, 1751; Compositio Al- chimiae seu vera destructio metallorum et nova generatio Philo- sophorum seu Lapidis Sapientum, 1751; Synagoga seu collectanea Chymica tam propria Experientia probata quam ex Authoribus recentioris collecta, 1753; Lapidis Philosophorum Unshätzbarer Unterricht in De Lapide Philosophorum. 169 Prepisi knjig Ernesta Freyerja, njegovi lastni alkimistični za- pisi in skice ter rokopis Jakoba Ignacija Seitlerja Lux Septu- plex Astralis /…/ so v ARS, AS 863, fasc. 1–3. 170 Košir, Prostozidarstvo. njihovih izpeljav je tako vračanje k lastnim ezoterič- nim koreninam smiselno. Kot je opozorila Tina Ban, je imela alkimija – ali vsaj njene kasnejše teozofske, ezoterične oziroma okultne in psihoanalitične inter- pretacije v smislu metanaracij – precejšen vpliv na fenomen novodobništva (new age). Številnih sodob- nih novih religijskih gibanj ni mogoče docela razu- meti brez poznavanja zahodne ezoterične tradicije.171 Prav tako so elementi zahodne ezoterične tradicije (in alkimije) – resda včasih na nekoliko prikrit način – prisotni v številnih kulturnih pojavih moderne in postmoderne dobe. Alkimija na Slovenskem je bila obravnavana večkrat in v različnih kontekstih. Med njimi izsto- pajo kulturno-zgodovinski pristop starejših avtorjev (Avgust Dimitz, Peter pl. Radics, Franc Minařik), pristop v kontekstu zgodovine znanosti (Stanislav Južnič in Sandi Sitar), psihoanalitični pristop ter pri- stop z vidika religijskih študij (Igor Škamperle, Anja Zalta, Tina Ban). Doživela je tudi nekaj literarnih upodobitev. Sam se zavzemam za prikaz z vidika zahodne ezoterične tradicije, ki lahko vključuje vse navedene pristope. Smoter raziskovanja alkimistične tradici- je vidim najprej v tem, da raziščemo, spoznamo in predstavimo ta na naših tleh še vedno razmeroma malo poznan kulturni pojav. Plod takega raziskova- nja je ali naj bi vsaj bilo bolj poglobljeno poznavanje manj znanih vidikov kulturne dediščine na Sloven- skem. Študij alkimistične tradicije na naših tleh je tudi prispevek k poznavanju zahodne alkimistične tradicije vobče, saj so bili alkimisti z našega ozemlja aktivno vključeni v sočasna alkimistična prizadevanja in tokove v Evropi. Tretjič, študij alkimije je navseza- dnje študij pristne ezoterične tradicije, ki v povezavi s študijem drugih ezoteričnih tradicij oziroma okul- tnih ved utegne prinesti nova spoznanja o človeku. Seveda pa ta tretji vidik sodi bolj v domeno filozofije in ezoteričnih znanosti. Tudi pri študiju alkimije (in sorodnih ezoteričnih tradicij) je potrebno troje. Prvič, treba je zavzeti kritič- no stališče do »velikih pripovedi« (ezoteričnih, teozof- skih, psihoanalitičnih), ne da bi pri tem podcenjevali njihovo vrednost. Drugič, izhajati je treba iz kulturno- -zgodovinskega in filozofskega konteksta, kar pomeni temeljito seznanitev z alkimističnim tekstom samim, z njegovim avtorjem in okoliščinami, v katerih je do- tični tekst nastal. In tretjič, če je le mogoče, moramo izhajati iz tekstov samih, branih v izvirnikih. Področje zgodovine alkimije (in okultnih ved na- sploh) na Slovenskem zaradi majhnosti ozemlja sicer ni obširno, vendar pušča prostor za nove raziskave in novo delo na tem področju. Vidim ga v obliki posa- meznih študij, prevodov (tako domačih kot tujih al- kimističnih del), pa tudi v obliki morebitne muzejske predstavitve. 171 Prim. Ban, Novodobniška duhovnost. 221 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Histo- ričnega društva za Kranjsko, fascikel 16/3, spis 619: Dimitz, Avgust: Zur Geschichte der Alchemie in Krain. MHK, rokopis, december 1861. AS 863, rodbina Freyer, fasc. 1: Seitler, Jakob Ignacij: Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mercurius etc. Dedicavit Adamo a Le- benwald. Labaci 6. 8. 1684; fasc. 2 in 3. Frančiškanski samostan Ljubljana-Center Ruessenstein, Alexis Freiherr von: Drittes Buch: zusammen getragenen schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein, 1694 (rokopis, brez signature). LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Abraham, Lyndy: A Dictionary of Alchemical Imagery. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Atwood, Mary Anne: Hermetic Philosophy and Alche- my: A Suggestive Inquery into Hermetic Mystery. London: Kegan Paul, 2004 [1850]. Ban, Tina: Novodobniška duhovnost: Od zgodovinskih izvirov do sodobne podobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008. Barbek, Tomaž: Valvasor, hermetizem in alkimija. Alkimija med mitom in znanostjo. Poligrafi VIII, 29/30 (ur. Igor Škamperle). Ljubljana: Nova re- vija, 2003, str. 127–140. Benzenhöffer, Udo in Urs Leo Gantenbein: Paracel- sus (ps. of Theophrastus Bombast von Hohen- heim). Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 922–931. Bonardel, Francois: Alchemical Esotericism and the Hermeneutic of Culture. Modern Esoteric Spiri- tuality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. 71–100. Buntz, Herwig: Alchemy III: 12th/13th – 15th Cen- tury. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 34–41. Burckhardt, Titus: Alchemy: Science of the Cosmos, Sci- ence of the Soul. Luisville, Kentucky: Fons Vitae, 1997. Caron, Richard: Alchemy V: 19th – 20th Century. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 50–58. Corbin, Henry: Zgodovina islamske filozofije. Celje: Mohorjeva družba, 2007. Coudert, Allison P.: Alchemy IV: 16th – 18th Cen- tury. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 42–50. Dobbs, Betty Jo Teeter: The Foundations of Newton's Alchemy: Or the Hunting of the Green Lion. New York: Cambridge University Press, 1975. Dobrzensky, Jan Jacob Wenceslaus de Nigro Ponte: Praeservativum Universale Naturale: Augustissi- mo Romanorum Imperatori Leopoldo I. humil- me oblatum: Saliva, Contra Omnem in Aere Ser- pentem Contagionem Praeservativum Optimo. Miscellanea Curiosa, Sive Ephemeridum Medico- -Physicarum Germanicarum Academiae Naturae Cu- riosorum Annus Nonus Et Decimus, Annor. M.DC. LXXVIII. & M.DC.LXXIX.: Continens Celeber- rimorum Virorum, Tum Medicorum, tum aliorum Eruditorum in Germania, & extra eam Observati- ones Medicas, Physicas, Chymicas, Nec non Mathe- matica. Nürnberg: Endturus, 1693 [1679], str. 375–386 (http://digitale.bibliothek.uni-halle.de/ vd17/content/pageview/8703027; 1. maj 2015). Dolenc, Milan: Bibliografija rokopisnih ljudsko-me- dicinskih bukev in zapisov s slovenskega etnične- ga območja. Slovenski etnograf XXVII–XXVIII, 1974–1975, str. 31–74. Dular, Anja: Valvasorjeva knjižnica. Theatrum vitae et mortis humanae: Prizorišče človeškega življenja in smrti: Podobe iz 17. stoletja na Slovenskem (ur. Maja Lozar Štamcar in Maja Žvanut). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 259–275. Dular, Anja: Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002. Edighoffer, Roland: Rosicrucianism: from the seven- teenth to the twentieth Century. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needle- man). New York: Crossroads, 1992, str. 186–209. Eliade, Mircea: The Forge and the Crucible: The Origins and Structures of Alchemy. Chicago: Chicago Uni- versity Press, 1978. Evans, Robert J. W.: Das Werden der Habsburger Mo- narchie 1550–1700: Gessellschaft, Kultur, Insti- tutionen. Wien/Köln/Graz: Böhlau, 1989. Evola, Julius: The Hermetic Tradition: Symbols and Teachings of the Royal Art. Rochester, Vermont: Inner Traditions International, 1995. Faivre, Antoine: Ancient and Medieval Sources of Modern Esoteric Movements. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needle- man). New York: Crossroads, 1992, str. 1–70. Faivre, Antoine: Christian Theosophy. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Ha- negraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 258–267. Faivre, Antoine: Introduction I. Modern Esoteric Spi- rituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. xi–xxii. 222 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Fanger, Claire in Frank Klaassen: Magic III: Middle Ages. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 724–731. Godwin, Joscelyn: Rudolf II. of Habsburg. Dictiona- ry of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 1021–1022. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zato- nom. Disserationes 11. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015. Goodrick-Clarke, Nicholas: The Western Esoteric Tra- ditions. Oxford: Oxford University Press, 2008. Haage, Bernard D.: Alchemy II: Antiquity – 12th Century. Dictionary of Gnosis & Western Esote- ricism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/ Boston: Brill, 2006, str. 16–34. Hanegraaff, Wouter J: Esotericism. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Ha- negraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 336–340. Hitchcock, Ethan Allen: Remarks Upon Alchemy and Alchemists. Whitefish, MT: Kessinger Reprints, 2003 [1857]. Hudales, Jože: Slovenski muzeji in etnologija: Od ka- binetov čudes do muzejev 21. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Lju- bljani, 2008. Jonas, Hans: The Gnostic Religion. Boston: Beacon Press, 2001. Jung, Carl Gustav: Aion: Researches into the Phenome- nology of the Self. Princeton: Princeton University Press, 1969. Jung, Carl Gustav: Alchemical Studies. Princeton: Princeton University Press, 1967. Jung, Carl Gustav: Mysterium Coniunctionis. Prince- ton: Princeton University Press, 1970. Jung, Carl Gustav: Psychology and Alchemy. Prince- ton: Princeton University Press, 1968. Jung, Carl Gustav: Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1989. Južnič, Stanislav: Fizikalne knjige v turjaški knjižnici. Knjižnica, revija za področje bibliotekarstva in bi- bliotekarskih znanosti 50, 3, 2006, str. 23–52. Južnič, Stanislav: Kopernik v turjaški in licejski knji- žnici. Knjižnica: revija za področje bibliotekarstva in bibliotekarskih znanosti 50, 1–2, 2006, str. 7–34. Južnič, Stanislav: O zgodnjih kranjskih naravoslov- cih. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 99–118. Južnič, Stanislav: Prvih 800 let frančiškanske kemije za Slovence (ob 800 letnici frančiškanskega reda v letu 2009). Acta Chymica Slovenica 56, 2009, str. 3–18. Južnič, Stanislav: Voltov sorodnik in njegov idrijski lekarnar (ob 270-letnici Voltovega rojstva). Acta Chymica Slovenica 61, 2014, str. 107–126. Južnič, Stanislav: Zgodovina raziskovanja vakuuma in vakuumskih tehnik – 2. del. Ljubljana: Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije, 2010. Kavčič, Ivica: Živo srebro in cinober v alkimiji in v proizvodnji rudnika živega srebra v Idriji. Poligra- fi VIII, št. 29/30, 2003, str. 79–97. Klosowski de Rola, Stanislas: The Golden Game: Al- chemical Engravings of the Seventeenth Century. London: Thames and Hudson, 1988. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas:ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Založba Borec, 1989. Kors, Alan Charles in Edward Peters (ur.): Witchcraft in Europe 400–1700: A Documentary History. Phi- ladelphia: University of Pennsylvania Press, 2001. Košir, Matevž in Marjeta Tratnik-Volasko: Čarov- nice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slo- venskih deželah. Ljubljana: Znanstveno in publi- cistično središče Ljubljana, 1997. Košir, Matevž: Prostozidarstvo v habsburški monar- hiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži »Zdru- žena srca« ter »Dobrodelnost in stanovitnost« v Ljubljani. Kronika 46, 1–2, 1998, str. 41–65. Kovač, Tita: Kemiki skozi stoletja. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 1984. Kovač, Tita: Spomini barona Valvasorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973. Koyre, Alexandre: Mistiki, spiritualisti, alkimisti XVI. stoletja v Nemčiji. Ljubljana: KUD Logos, 2008. Kukolja, Božena in Vladimir Magić: Bibliotheca Val- vasoriana: Katalog knjižnice Janeza Vajkarda Val- vasorja. Ljubljana in Zagreb: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Nacionalna i sveučiliška knjižnica Zagreb, 1995. Levi, Eliphas (ps. od Alphonse Louis Constant): Transcendental magic. Boston in York Beach: Weiser, 2001 [1855/56]. Maurer, Armand: Srednjeveška filozofija Zahoda. Ce- lje: Mohorjeva družba, 2001. Mayr, Janez Krstnik: Catalogus librorum qui nundinis Labacensibus autumnalibus in officina libraria Joan- nis Baptistae Mayr, Venales postant. Anno M.DC. LXXVIII. Faksimile izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1966 [1678]. McIntosh, Cristopher: The Rosicrucians: The History, Mythology and Rituals of an Esoteric Order. San Francisco in Newburyport: Weiser Books, 1997. McLean, Adam, ur.: The Alchemy Web Site: http:// www.alchemywebsite.com/, 1. maj 2015. McLean, Adam: The Alchemical Mandala: a survey of the mandala in the western esoteric traditions. Grand Rapids, Minnesotta: Phanes Press, 2002. Minařik, Fran: Geslo o alkemiji na Slovenskem v Enciklopediji Jugoslavije. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekar- ne, 2000 [1983], str. 369. Minařik, Fran: Nekaj o stari zlatarski umetnosti. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). 223 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1918], str. 333–339. Minařik, Fran: O alkemiji na Kranjskem. Minaři- kova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1925], str. 341–345. Minařik, Fran: O alkimiji na Kranjskem. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mari- borske lekarne, 2000 [1927], str. 347–352. Minařik, Fran: O stermolskih alkemistih. Minaři- kova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1927], str. 353–357. Minařik, Fran: Razprava ljubljanskega alkemista Rai na o tekočini »Alkaest«. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1928], str. 359–368. Mušič, Drago: Alkimisti – zlatotvorci v idrijskem rudniku živega srebra. Alkimija, sveta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541–1993 (ur. Mi- haela Kocjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 22–23. Mušič, Drago: Alkimisti v samostanih. Alkimija, sve- ta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541– 1993 (ur. Mihaela Kocjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 15–16. Mušič, Drago: Slovenski alkimisti, paracelzisti in jatrokemiki. Alkimija, sveta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541–1993 (ur. Mihaela Ko- cjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 18–20. Newmann, William R.: Promethean Ambitions: Al- chemy and the Quest to Perfect Nature. Chicago & London: University of Chicago Press, 2004. Newmann, William R.: The Summa Perfectionis of Pseudo-Geber: A Critical Edition, Translation & Study. Leiden, New York, Kobenhavn in Köln: Brill, 1991. Paušek-Baždar, Snježana: Alkimija v delih istrskih zdravnikov. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 119–126. Paušek-Baždar, Snježana: Neka alkemijska gledišta hrvatskih prirodoznanstvenika. Prilozi 61–62, 2008, str. 143–155. Principe, Lawrence M. in William R. Newmann: Some Problems with the Historiography of Al- chemy. Secrets of Nature: Astrology and Alchemy in Early Modern Europe (ur. William R. Newmann in Anthony Grafton). Cambridge, Massachusetts in London, England: The MIT Press, 2001, str. 385–431. Principe, Lawrence M.: Alchemy I: Intruduction. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 12–16. Principe, Lawrence M.: Alkahest (syn. Menstruum universale). Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Priesner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 40–41. Principe, Lawrence M.: Aurum potabile. Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Priesner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 66. Radics, Peter pl.: Johann Weikhardt Freiherr von Val- vasor (geb. 1641, gest. 1693). Laibach: Krainsche Sparkasse, Ig.v. Kleinmayr und Fed. Bamberg, 1910. Rain, Joannes Frederic a: Praeservativum Universa- le Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere Est LAPIS PHILOSOPHORUM Cujus Possibilitas, realitas, existentia & praeparatio, quantum licet, quodq; is solus sit unicus morborum debellator Hercules. /.../ Labaci: Joannis Baptista Mayr, 1680. Read, John: Prelude to Chemistry. The Outline of Al- chemy, Its Literature and Relationships. Massachu- setts: The MIT Press, 1966. Reale, Giovanni: Zgodovina antične filozofije I: Od izvirov do Sokrata; Zgodovina antične filozofije II: Platon in Aristotel. Ljubljana: Studia Humanita- tis, 2002. Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Val- vasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Roob, Alexander: Alchemy & Mysticism: The Hermetic Museum. Köln, London, Los Angeles, Madrid, Paris in Tokyo: Taschen, 2006. Rudolph, Kurt: Gnosis: The Nature & History of Gno- sticism. San Francisco: Harper, 1987. Schipperges, Heinrich: Paracelsus and his Folowers. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. 154–185. Schmieder, Karl Christoph: Geschichte der Alchimie. Wiesbaden: Marix Verlag, 2005 [1832]. Sitar, Sandi: Alkimija skozi čas. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 41–62. Sitar, Sandi: Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. Ljubljana: Prešernova družba, 1987. Smith, Pamela H.: Fürstenalchemie. Alchemie: Lexi- kon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Prie- sner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 140–143. Soukup, Rudolf Werner: Chemie in Österreich: Berg- bau, Alchemie und frühe Chemie: Von den Anfängen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, 2007. Steska, Viktor: Dolničarjeva »Bibliotheca Labacensis publica«. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, str. 145–174. Tišler, Miha: Alkimijski eksperimenti. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 63–78. Trismegist, Hermes: Corpus Hermeticum. Ljubljana: Nova revija, 2001. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske – I–IV. (Die Ehre des Herzogtums Krain.) Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009–2013. 224 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Waite, Arthur Edward: Secret Tradition in Alchemy. Whitefish, MT: Kessinger Reprints, 2007. White, David Gordon: The Alchemical Body: Siddha Traditions in Medieval India. Chicago: University of Chicago Press, 1996. Willis, Roy: Magic. Encyclopedia of Social and Cul- tural Anthropology (ur. Alan Bernard in Jonathan Spencer). London in New York: Routledge, 2002, str. 340–343. Yates, Frances Amelia: Giordano Bruno and the Her- metic Tradition. London in New York: Routledge, 2008 [1964]. Yates, Frances Amelia: The Occult Philosophy in Eliza- bethinian Age. London in New York: Routledge, 2008 [1979]. Yates, Frances Amelia: The Rosicrucian Enlighten- ment. London in New York: Routledge, 2007 [1972]. Zalar, Vinko: Slava alkimije istrske. Poligrafi I, št. 1/2, 1996, str. 130–137. Žvab, Andraž: Alkimija: struktura in zgodovina. Acta Chymica Slovenica, 62, 1, 2015, str. 2–18. Žvab, Andraž: Tradicija alkimije na Zahodu in na Slo- venskem (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno an- tropologijo, 2015. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54, 2006, str. 183–194. S U M M A R Y Baroque Alchemy in Carniola In the discussion, alchemy in the Duchy of Car- niola is presented. The article is divided into chap- ters and subchapters. The first chapter presents the growing academic field of Western esoteric tradition studies as well as the role of alchemy in the context of modern academic research. The second chapter describes the basic features of alchemy as one of the Western esoteric traditions and provides a brief his- torical survey of the tradition. The third chapter deals with alchemy in the Habsburg Empire in the time of late Renaissance and Baroque. The discussion ad- dresses the following topics: the role of Paracelsian- ism in the late 16th and early 17th centuries; alchemy and Habsburg emperors; the phenomenon of Rosi- crucianism; the role of alchemy and occult sciences in learned Baroque culture; alchemists and occultists as successful members of the Habsburg Court and the phenomenon of public alchemical transmuta- tions in the context of learned Baroque culture. The main part of the article deals with alchemy in Duchy Carniola from the late 16th to the 18th century and addresses the following topics. The first subchap- ter discusses alchemists from the late 16th-century Ljubljana–most notably doctors, nobles and inven- tors–as well as the presence of alchemy in booksell- ers’ catalogues. The second subchapter is dedicated to alchemy and mining and deals especially with the connection of alchemy and mining technologies in the town of Idrija. In the 17th century, the Strmol Castle was famous for its owners’ alchemical endeav- ours and could be labelled as the »capital« of alche- mists from Carniola. These–especially the three gen- erations of the Ruessenstein family–are presented in the third subchapter. Johannes Friedrich von Rain (1613–?) was undoubtedly the most famous alche- mist from Carniola. His life, thought and work are presented in the fourth subchapter, with a specific fo- cus on his alchemical dispute with his contemporary, a Czech medical doctor and alchemist Dobrzensky. The discussion provides a thorough analysis of Rain’s alchemical polemic Praeservativum Universale Natu- rale. Johann Weikhard von Valvasor, now famous for his sober and experiment-based scientific endea- vours, had a strong interest in the occult as well. As is the case with Newton, authors have often neglected Valvasor’s occult and alchemical leanings. These are presented in the fifth subchapter. Alchemy in Car- niola was alive well into 18th century and is briefly discussed in the sixth subchapter. The discussion concludes with a survey of up-to-date research of alchemy in Slovenia. It also indicates possible future research options of this topic in the form of transla- tions, critical studies and museum exhibitions. 225 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.5:728.82(497.4Jablje)"17/18" Prejeto: 28. 3. 2016 Lidija Slana Univ. dipl. oec. v pokoju, Brilejeva 6, SI–1000 Ljubljana E-pošta: slanalidija@gmail.com Lastniki dvorca Jablje skozi čas in portreti nekaterih lastnikov iz 18. in 19. stoletja IZVLEČEK V Narodni galeriji v Ljubljani poleg znanega portreta barona Leopolda Lichtenberg-Janežiča iz 19. stoletja, delo znanega slikarja Jožefa Tominca, hranijo še pet portretov, ki pripadajo njegovim prednikom iz 18. stoletja. Obnovljeni dvorec Jablje, ki je od leta 1999 kulturni spomenik državnega pomena, sedaj nudi zavetje nekaterim državnim in mednarodnim institucijam, zanimive pa so tudi življenjske zgodbe njegovih lastnikov v preteklosti. V prispevku je najprej prikazan kratek pregled lastnikov dvorca Jablje od srednjega veka do sredine 18. stoletja, nato pa so opisane življenjske zgodbe portretirancev, nekaterih članov rodbin Schwab-Lichtenberg in Lichtenberg-Janežič, ki so dvorec posedovali vse do leta 1941, ko je umrla zadnja lastnica baronica Hipolita. KLJUČNE BESEDE Dvorec Jablje, kranjske plemiške rodbine, plemiški portreti, Lambergi s Črnela, Rasp, Moscon, Posarelli, Schwab- Li(e)chtenberg, Janežič, Lichtenberg-Janežič ABSTRACT OWNERS OF THE JABLJE MANSION THROUGH TIME AND SOME OF THEIR PORTRAITS FROM THE 18TH AND 19TH CENTURIES In addition to the famous portrait of Baron Leopold Lichtenberg-Janežič from the 19th century made by the re- nowned painter Jožef Tominc, the National Gallery in Ljubljana also holds five portraits belonging to his ancestors from the 18th century. The restored mansion, a cultural monument of national importance since 1999, now houses several national and international institutions, and keeps interesting stories of the lives of its past owners. The article first provides a brief overview of the owners of the Jablje mansion from the Middle Ages to the mid-18th century and then proceeds to describe the life stories of persons in the portraits, some of the members of the Schwab-Lichtenberg and Lichtenberg-Janežič families, who held the mansion in their possession until 1941, the year of the death of the last owner, Baroness Hyppolita. KEY WORDS Jablje mansion, noble families of Carniola, portraits of noblemen, Lambergs of Črnelo, Rasp, Moscon, Posarelli, Schwab-Li(e)chtenberg, Janežič, Lichtenberg-Janežič 226 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Portreti iz dvorca Jablje v Narodni galeriji V Narodni galeriji v Ljubljani so v razstavnih dvoranah in depojih shranjeni številni portreti kranj- skih plemičev in plemkinj. Za marsikaterega ni zna- no, koga predstavlja, približno lahko določimo le ob- dobje, v katerem je določena oseba živela, pač glede na značilno nošo tistega časa. Zelo dobrodošlo je, če portret vsebuje podatke o portretirancu, na primer grb z oznako plemiške stop- nje, ime in priimek ter področje delovanja v deželi. Portreti baronov Lichtenbergov, o katerih bo govora v tem prispevku, so zato zelo dragoceni, saj vsebuje- jo vse podatke, na osnovi katerih lahko portretirance zasledimo v arhivih in literaturi ter poskušamo čim bolje strniti njihovo življenjsko zgodbo. Pet portretov iz druge polovice 18. stoletja prika- zuje člane plemiške rodbine Schwab pl. Lichtenberg, javnosti doslej že znani portret iz prve polovice 19. stoletja pa prikazuje barona Leopolda Lichtenberg- -Janežiča. Gospodarji dvorca Jablje so se po tedanji navadi plemiškega stanu dali portretirati in so svo- je portrete v skoraj naravni velikosti postavili na vi- dno mesto. Portreti so bili namenjeni obiskovalcem, predvsem pa potomstvu, da bi se čim bolj zavedalo svojih plemenitih korenin. Pet portretov je bilo pred drugo svetovno voj- no v knjižnici dvorca Jablje pri Mengšu, popisal pa jih je dr. France Stele.1 Šesti portret, ki predstavlja Ano Marijo Margareto Schwab pl. Lichtenberg, je po drugi svetovni vojni v Narodno galerijo prišel iz Federalnega zbirnega centra; kako je zašel tja, ni znano. Portreti, razen verjetno enega, so bili v Jabljah, ki sodi med najlepše dvorce na ozemlju Slovenije. Jablje so bile v svojem petstoletnem obstoju v posesti neka- terih plemiških rodbin, ki so dvorec pozidale v rene- sančnem slogu in ga kasneje barokizirale. Na kratko bodo prikazani tudi nekateri člani teh rodbin. Dvorec Jablje pri Mengšu Dvorec Jablje stoji blizu vasi Loka pri Mengšu na zahodnem delu Mengeškega polja. Postavljen je strateško na robu skalnatega pobočja in ponuja raz- gled na celotno Mengeško polje. V zaledju mu var- stvo nudijo gozdovi, ki se raztezajo vse do Rašice. Pod dvorcem je kraška jama, skozi katero teče po- tok – ponikalnik, ki se izliva v potok Šumberk, desni pritok reke Pšate. V bližnji okolici je nekaj kraških jam in vrtač. Slovensko ime dvorca Jablje naj bi nastalo iz dalj- še oblike Jabljane, ki je prvotno pomenilo »prebivalci območja, kjer rastejo jablane«. Nemška oblika imena 1 Stražar, Mengeš in Trzin, str. 81–82; Pečnik idr., Grad Jablje, str. 23. Habach je nastala iz besede Hagbach, kar pomeni po- tok, zaraščen z grmičevjem.2 Renesančni dvorec je bil po izgradnji okrog leta 1530 na mestu srednjeveškega stolpastega dvora, morda porušenega v potresu leta 1511, še večkrat prezidan in obnovljen v baročnem slogu. Bil je v la- sti več kranjskih plemiških rodbin, ki so ga bogato opremile ter uredile razkošno notranjost in bližnjo okolico. Reprezentančno jedilnico naj bi leta 1745 s freskami poslikal znani slikar Franc Jelovšek.3 Ob koncu druge svetovne vojne je bil dvorec izropan, služil je za stanovanja in propadal. Obnovitev strehe leta 1988 je zavrla nadaljnje propadanje zgodovinsko in arhitekturno nadvse zanimive stavbe. Leta 1999 je bil dvorec Jablje z odlokom razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.4 V letih 2000 do 2004 je bil dvorec temeljito ob- novljen. Od leta 2006 sta v njem nastanjena Center za evropsko prihodnost (CEP) ter Služba za strate- ške in študijske analize Ministrstva RS za zunanje zadeve. Bogato opremljeni dvorec, prilagojen zahtevam sodobnega časa, ponuja ustrezen ambient za proto- kolarne in družabne dogodke, prireditve, seminarje, predavanja in podobno.5 Vitezi z Jabelj (13. stoletje do okoli sredine 15. stoletja) Na mestu, kjer stoji dvorec Jablje, je stal sre- dnjeveški dvor, prvič omenjen leta 1268 in izrecno omenjen kot hoff ze Hagbach leta 1346.6 Bil je biva- lišče po njem imenovanih vitezov, med katerimi je bil v pisnih virih leta 1303 prvi omenjen Rudolf pl. Hag bach, leta 1318 pa Vernher iz Jabelj, sin Fride- rika Diengerja iz bližnjih Zapric.7 25. maja 1350 sta Vernherjeva sinova Fric in Askvin iz Jabelj Nikolaju Sommereckerju prodala svoj dvor v Jabljah in nekaj hub.8 O vitezih iz Jabelj odtlej ni bilo več podatkov. V 15. stoletju je bila posest, ki je pripadala Jabljam, deželnoknežja. Deželni knez in cesar Friderik III. jo je oddajal v zastavo. Leta 1487 je Jurij pl. Lamberg s Črnela že pričakoval obnovitev zastavne pogodbe.9 2 Torkar, Etimologija, http://www.onger.org/depo/trzin/2008 0214delojablejablje.pdf. 3 Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska, str. 56; Stražar, Mengeš in Trzin, str. 79–83; Pečnik idr., Grad Jablje, str. 8. Mnenje dr. Steleta in dr. Mikuža, da je freske na Jabljah naslikal Franc Je- lovšek, je na osnovi novejših raziskav (dr. Ferdinand Šerbelj) vprašljivo. 4 Uradni list RS, št. 81/99, str. 12586. 5 Pečnik in Hafner, Zgodovina, file:///D:/bk/dokumenti/Ja- blje/Grad%20Jable%20-%20Predstavitev%20gradu.html. 6 Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska, str. 41. 7 Preinfalk in Bizjak, Knjiga listin I, str. 84, št. 30 (1318 april 28); Kos, Vitez in grad, str. 154; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 141. 8 Stražar, Mengeš in Trzin, str. 76. 9 Kožuh idr., Seminar, str. 219. 227 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Lambergi s Črnela in Jabelj (od sredine 15. stoletja do leta 1644) Celotna jabeljska posest je bila precej razdro- bljena in se je nahajala na širšem območju Kamnika, Domžal in Moravč.10 Urbar deželnoknežjega urada Jablje iz leta 1493 prikazuje, da je imela približno trideset odstotkov celotne posesti urada Jablje v za- kupu plemiška rodbina Lambergov, preostali del pa je bil pod neposredno upravo deželnega vicedoma.11 Tega leta je cesar Friderik III. Juriju I. pl. Lambergu s Črnela in njegovi materi Kunigundi podelil več po- sesti, ki so spadale h gospostvu Jablje in so prinašale 8 mark šilingov dohodka.12 Cesar Friderik in njegov sin Maksimiljan I. sta bila v večni denarni stiski, zato dostikrat nista vračala zastavnih vsot. Po vsej verje- tnosti se je to dogajalo tudi pri Jabljah in tako je po- sest sčasoma prešla v last pl. Lambergov s Črnela. Ta linija Lambergov se je imenovala po istoimenskem 10 Gestrin, Obdobje fevdalizma, str. 31. 11 Kožuh idr., Seminar, str. 219. 12 Stražar, Župnija Dob, str. 99. gradu, ki je stal na hribu blizu Doba pri Domžalah in so ga Lambergi v prvi polovici 15. stoletja prevzeli po sorodnikih vitezih Pirsih. Prvi »Črnelski« je bil vitez Jakob, omenjen leta 1433.13 Andrej II. pl. Lamberg s Črnela, pravnuk vite- za Jakoba in sin Sigmunda II. mlajšega, cesarskega svetnika in vrhovnega dvornega lovskega mojstra, ki je umrl pred letom 1524, je bil v letih 1523–29 osemintrideseti kranjski deželni upravitelj.14 Okrog leta 1530 je na mestu srednjeveškega dvora po- stavil dvorec Jablje v renesančnem slogu, ki se je v tem času že uveljavljal tudi na Kranjskem.15 V le- tih 1534–37 je bil peti kranjski deželni oskrbnik (Lands-Verwalter).16 Umrl je leta 1542. S prvo sopro- 13 Stražar, Župnija Dob, str. 99; Witting, Beiträge (1894), str. 177. 14 Witting, Beiträge (1894), str. 178, Valvasor, Die Ehre, IX, str. 74. 15 Witting, Beiträge (1894), str. 178. V SBL (geslo Rasp), je na- vedeno, da so dvorec Jablje postavili pl. Raspi, kar pa ni podpr- to z nobenim drugim virom. Erazem pl. Rasp je Jablje pridobil šele približno sto let kasneje (gl. odd. ERAZEM PL. RASP). 16 Witting, Beiträge (1894), str. 178; Valvasor, Die Ehre, IX, str. 70. Dvorec Jablje v 17. stoletju (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 271). 228 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 go Margareto Marušo pl. Siegersdorf ni imel potom- cev, z drugo soprogo Katarino Ester pl. Dietrichstein pa sta imela tri sinove in štiri hčere.17 Prvi Andrejev sin Nikolaj pl. Lamberg s Črnela, kranjski deželni odbornik leta 1567,18 je bil leta 1568 naveden kot lastnik Jabelj in Črnela.19 Umrl je pred letom 1575. S soprogo Marijo Ano Magdaleno pl. Ritschan nista imela potomcev.20 Drugi Andrejev sin Maksimiljan I. pl. Lamberg s Črnela, kranjski deželni odbornik leta 156621 in vla- 17 Witting, Beiträge (1894), str. 178–179. 18 Valvasor, Die Ehre, IX, str. 85. 19 Smole, Graščine, str. 196. 20 Witting, Beiträge (1894), str. 178–179. 21 Witting, Beiträge (1894), str. 178; Valvasor, Die Ehre, IX, str. 85. dni svetnik, je bil lastnik Jabelj do smrti leta 1578.22 Pokopan je v Kamniku. S soprogo Ano pl. Welzer iz Spiegelfelda sta imela hčerko edinko Katarino, ki se je poročila z Volfom Krištofom pl. Liechtenstei- nom.23 Lambergi so bili vneti graditelji s smislom za ta- kratne usmeritve v arhitekturi, ki so prihajale iz Itali- je. Andrejev brat Jurij II. pl. Lamberg s Črnela je leta 1550 na mestu srednjeveškega dvora Zaprice sezidal nov, renesančni dvorec,24 drugi brat Janez pl. Lam- 22 Smole, Graščine, str. 196. 23 Genealogija rodbine Liechtenstein: https://de.wikipedia. org/wiki/Stammliste_von_Liechtenstein. 24 Smole, Graščine, str. 559. JAKOB pl. LAMBERG z Gutenberga ustanovitelj linije ČRNELO om. 1413-1433 p .Magdalena pl. Greisseneck SIGMUND I. Starejši om. 1466 p. Kunigunda pl. Alpfaltrer ANDREJ I. SIGMUND II. Mlajši JURIJ I. VALENTIN BARBARA trawnehoH .lp jerdnA .p1051 .mo0351 derp .u6151 .u 1512 p. Ana Auersperg p. Maksimiljana pl. Schurf 1476 p. Evfemija pl. Heggenberg DANIJEL ANDREJ II. .II JIRUJZENAJ u. po 1537 1530-obn. JABLJE 1552-obn. Brdo pri Lukovici 1550-obn. Zaprice 0551 op .u9751 derp .u2451 .u-llaG .lp ateragraM .p Gallenstein 1524 p.1 Maruša pl. Sigersdorf p. Kirhfelda pl. p. Elizabeta Turoczy 2. Katarina Ester pl. Obrač korto 6na Dietrichstein 6 otrok SEBASTIJAN I. NIKOLAJ MAKSIMILJAN I. u. po 1585 hcapsielG .lp anA .1 .p8751 .u8651 op .u hkgE .lp adurtreG .2 rezleW .lp anA .pnahcstiR .lp anA .p 1korto 91 JIRUJ ZENAJ7951 norab - MEJLIV ZENAJ 6951 .u6061 op .u uaruaS .lp anigeR retsE .1.pkajruT - grepsreuA anA .1.p krebmežuŽ - grepsreuA aticileF .2 krebmežuŽ - grepsreuA anibaS .2 5 sinov in več hč icorto 3are 7951 norab - .II NAJITSABESnorab - .II NAJLIMISKAM (u. 1644) u. pred 1644 prenos Jabelj na Erazma p. Elizabeta pl. Gall-Gallenstein pl. Raspa 1645 LEGENDA: 10 otrok om. - omenjen obn. - obnovil v renesanč DIRFTOG JIRUJDRAKJAV ZENAJugols men p. - poročen grof 1667 grof 1667 u. - umrl u. 1689 u. 1672 poudarjen tisk - lastnik Jabelj p. Ana Lamberg Rodovnik: Lambergi s Črnela in Jabelj 229 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 berg s Črnela pa je leta 1552 pričel graditi renesančni dvorec Brdo pri Lukovici.25 Rod na Črnelem in Jabljah so nadaljevali potomci Jurija II., ki je bil v letih 1543–154926 kranjski de- želni odbornik in je imel s soprogo Elizabeto pl. Tu- roczy z Ludbrega najmanj štiri sinove in dve hčeri. Njegov naslednik je bil Sebastijan I. pl. Lamberg s Črnela, cesarski polkovnik in poveljnik obrambne tr- dnjave proti Turkom v Veliki Kaniži. Umrl je po letu 1585. Na Jabljah in Črnelem sta mu sledila sinova Janez Jurij I. in Janez Viljem. Janez Jurij I. je bil leta 1588 omenjen kot lastnik Jabelj in Črnela.27 Iz pr- vega zakona z Ester Regino pl. Saurau je imel hčer- ko Ano Katarino, ki se je leta 1619 drugič poročila, in sicer z Vajkardom pl. Saurauom; s tem je Črnelo deloma prešlo na rodbino Saurau. Janez Jurij I. se je okrog leta 1589 drugič poročil, in sicer s Felicito ba- ronico Auersperg z Žužemberka. Umrl je leta 1596 in ni dočakal povzdiga v baronski stan. To čast sta 28. februarja 1597 prevzela njegov mladoletni sin in naslednik Sebastijan II. ter brat Janez Viljem.28 Janez Viljem baron Lamberg s Črnela je bil ce- sarski stražmojster na Reki. Poročil se je z dvema čla- nicama rodbine Auersperg, prvič leta 1567 z Ano s Turjaka, drugič pa leta 1590 s svojo svakinjo Sabino z Žužemberka. Imel je najmanj šest sinov in dve hčeri. Leta 1603 je bilo v listinah Nadškofijskega arhiva v Vidmu zabeleženo, da je bila 7. septembra 1603 la- stnica Jabelj Sabina baronica Lamberg s Črnela, njen soprog pa živi v sužnosti na Turškem.29 Zajeli so ga Turki, ki so se na svojem pohodu na Kranjsko leta 1598 približali Ljubljani.30 Sabina naj bi nato zasta- vila dvorec Češenik, ki je bil v lasti njenega soproga, kamniškemu meščanu Petru Šavničarju za 6000 gol- dinarjev in tako odkupila soproga iz turškega ujetni- štva.31 Sicer pa podložniki barona Janeza Viljema Lam- berga niso imeli v lepem spominu. Leta 1598 so se namreč deželnemu knezu pritožili zaradi neznosne tlake, ki jo je na novo uvajal. Podložniki so prosili za prepis urbarja, da bi podkrepili svoje pritožbe. O tem, v čigav prid se je zadeva končala, ni podatkov.32 Janez Viljem Lamberg je umrl pred letom 1617.33 Viljemov nečak Sebastijan II. baron Lamberg 25 Brdo pri Lukovici: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Br- do_pri_Lukovici. 26 Valvasor, Die Ehre, IX, str. 85. 27 Witting, Beiträge (1894), str. 181. 28 Prav tam. 29 Koblar, Drobtinice, str. 42. 30 Dimitz, Geschichte Krains III, str. 292; Valvasor, Die Ehre, XV, str. 549; Witting, Beiträge (1894), str. 181 – tu je napačno navedeno, da je Janez Viljem leta 1598 padel v bitki pri Veliki Kaniži. 31 Stražar, Župnijski arhiv Dob, str. 95. Dejansko je bil dvorec leta 1600 zastavljen pl. Purgstalloma (gl. Smole, Graščine, str. 114; ARS, AS 309, XLII, Lit. S – 44, str. 2/1). 32 Gestrin, Obdobje fevdalizma, str. 33–34. 33 Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 199, op. 21; Smole, Graščine, str. 423. s Črnela in Jabelj se je poročil z Elizabeto Gall pl. Gallenstein z Rožeka pri Moravčah. Imela sta sedem sinov in tri hčere. Preživela sinova Jurij Gotfrid in Janez Vajkard sta bila 10. novembra 1667 povišana v stan državnih grofov z nazivom Lamberg s Črne- la, Jabelj in Brda pri Lukovici. S smrtjo grofa Janeza Vajkarda leta 1689 je po moški strani izumrla linija Lambergov s Črnela in Jabelj.34 Erazem pl. Rasp (1644–1647) Jablje je po smrti barona Maksimiljana II. Lam- berga, sina Janeza Viljema, leta 1644 pridobil Era- zem pl. Rasp z Ostrega vrha v Podgradu in Dola.35 Prenos lastništva je bil v kranjsko imenjsko knjigo vnesen leta 1645. Erazem je v imenjski knjigi nave- den kot dedič pokojnega Maksimiljana Lamberga na Jabljah, Sebastijan Lamberg pa kot dedič Črnela. Imenjska renta gospostva je znašala 178 goldinarjev, 54 krajcarjev in 2 denariča.36 Erazem pl. Rasp je bil sin Janeza Sigfrida, dol- skega graščaka ter predsednika deželne in dvorne pravde, ki je leta 1617 sklenil nenatančno oprede- ljeno pogodbo glede Jabelj z Janezom Pelzhoferjem, varuhom otrok pokojnega Janeza Viljema Lamberga. Mogoče je bila s tem mišljena pogodba o zakupu in tako je Erazem po smrti zadnjega Viljemovega po- tomca postal lastnik Jabelj.37 Črnelo, čeprav v zakupu Saurauov, pa je uradno prešlo na Maksimiljanovega bratranca Sebastijana II. Erazem je leta 1622 po očetu podedoval dvorec Rocen (Rocin, Rutzing) pod Šmarno goro. Prvič je bil poročen z Ano pl. Bonhomo, drugič pa z Ano Doro- tič, s katero sta imela hčerko edinko Marijo Sidonijo. Umrl je 18. februarja 1647. Druga soproga ga je pre- živela za sedem let. Oba so pokopali pri avguštincih v Ljubljani.38 Baroni Mosconi (1647–1724) Marija Sidonija, edina hči Erazma pl. Raspa, se je pred letom 1647 poročila z Janezom Krstnikom baronom Mosconom, sinom leta 1635 umrlega Vida barona Moscona in Marije Gall pl. Gallenstein z Le- beka, ter od očeta prejela Rocen kot poročno darilo.39 Jablje je podedovala po očetovi smrti leta 1647. Dve hčeri Marije Sidonije in Janeza Krstnika, Marija Ana in Marija Saloma, sta se poročili z dvema članoma 34 Witting, Beiträge (1894), str. 182. 35 ARS AS 173, knjiga 5 (1619–1661), fol. 83; Smole, Graščine, str. 196. 36 ARS AS 173, knjiga 5 (1619–1661), prav tam. Goldinar (gld) = 60 krajcarjev (kr) = 240 denaričev (den). 37 Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 199, op. 21; Smole, Graščine, str. 423. 38 SBL, geslo Rasp; Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 322. 39 Smole, Graščine, str. 424; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 490; Adler XII, 1938, str. 437. 230 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 rodbine Valvasor, z Janezom Herbardom z dvor- ca Medija (Galleneck) in z njegovim mrzlim neča- kom, baronom Adamom Sigfridom z gradiča Zavrh (Neudorf).40 Marija Sidonija baronica Moscon je umrla pred letom 1665, Jablje pa je prevzel njen vdovec Janez Krstnik, ki se je znova poročil, in sicer z Eleonoro pl. Tattenbach. Po smrti Janeza Krstnika leta 1681 je Jablje podedoval njegov sin iz prvega zakona Franc 40 Adler XII, 1938, str. 437. Erazem baron Moscon, rojen leta 1654,41 Rocen pa je že leta 1671 s prodajo prešel na pl. Schweigerje.42 Franc Erazem baron Moscon se je 26. oktobra 1681 poročil z Marijo Kristino pl. Pernburg.43 Leta 1683 je bila imenjska renta, določena za posestvo Jablje, 163 goldinarjev, 29 krajcarjev in 1 denarič.44 Franc Erazem je umrl že leta 1688 in vdova Marija 41 Smole, Graščine, str. 196. 42 Prav tam, str. 424. 43 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, P3/1651– 1682, str. 321; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 151. 44 ARS, AS 173, knjiga 6, str. 154. Rodovnik: Rasp - Moscon - Posarelli ERAZEM pl. RASP u. 1647 p. 1. Ana Bonhomo 2. Ana Dorotič dobil Jablje 1644 MARIJA SIDONIJA u. pred 1665 p. JANEZ KRSTNIK pl. MOSCON u. 1681 podedovala Jablje 1647 5 otrok Marija Ana Marija Saloma FRANC ERAZEM (1648-1712) (po 1650-pred 1711) (1654-1688) p. Adam Sigfrid p. 1. Janez Herbard podedoval Jablje 1681 Valvasor - 1673 Valvasor p. MARIJA KRISTINA (1649-1699) 2. J. Vajkard Semenič pl. PERNBURG - 1681 Zavrh do 1683 3. Volf Albert Schwab u. 1724 /Medija od 1683 Franc Adam FRANC KAREL MARIJA TEREZIJA JOŽEFA )3371-3861()0271-2861()7471-0861 .ko( p.1. Regina Franč 4271 op ejlbaJ alavodedoprertlafpA akši (1680-1709) p. JANEZ JOŽEF ANTON 2. Uršula Frančiška Marija bar. POSARELLI - 1701 6271 .u8171 - allageS (1697-1764) korto 517471 ejideM ajnided ANTON BERNARD (1712-1735) P. Ana Frančiška Rosina Billichgrätz - 1732 1765 - Prenos Medije na Jožefa barona Janežič KUMOPEN DLOPOELa (1736-1753) 1744- Prenos Jabelj na Jožefa barona Janežiča 231 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Kristina je po smrti edinega sina Franca Karla, ki je po očetovi smrti prevzel Jablje in umrl 29. februarja 1720, gospostvo namenila hčeri Mariji Tereziji Jo- žefi, rojeni 1683. Marija Terezija Jožefa se je 2. julija 1701 v Ljubljani poročila z Janezom Jožefom An- tonom baronom Posarellijem, ki je pripadal starejši liniji Posarellijev z Volčjega potoka in Grobelj.45 Marija Kristina baronica Moscon je umrla leta 1724.46 Baroni Posarelli (1724–1743) Marija Terezija Jožefa baronica Posarelli je ime- la v 25 letih zakona najmanj štirinajst otrok, ki so bili krščeni večinoma v Marijini cerkvi v Kamniku.47 O njihovih rojstvih govorijo vpisi v rojstne matič- ne knjige; gotovo niso vsi dočakali polnoletnosti, pa tudi vpisi v cerkvene matične knjige so bili tedaj zelo pomanjkljivi, saj je bilo veliko otrok krščenih v grajskih kapelah, pa tudi vsi starši niso bili dosledni v evidentiranju rojstev svojih številnih potomcev.48 Dokumentirana je poroka Antona Bernardina, roje- nega 7. februarja 1712. V cerkvi sv. Mihaela v Meng- šu se je 23. avgusta 1732 poročil z Marijo Frančiško Rosino pl. Billichgrätz.49 Marija Terezija Jožefa je bila večkrat navedena kot krstna botra, nazadnje je 5. januarja 1733 v Kamniku botrovala vnukinji Mariji Karolini, 3. marca istega leta pa je bila že pokojna.50 Marija Terezija Jožefa baronica Posarelli je leta 1724 po materi podedovala Jablje, po moževi smrti leta 1726 pa še Volčji potok.51 Volčji potok je leta 1732 prodala Volfu Kušlanu za 13.000 goldinarjev.52 Njen zapuščinski inventar je bil sestavljen 16. marca 1733 v Ljubljani in na Jabljah po obvestilu Antona Bernardina barona Posarellija kolegiju kranjskih sta- novskih poverjenikov o njeni smrti.53 Anton Bernar- din je umrl že leta 1735. Njegov zapuščinski inventar je bil na prošnjo njegove vdove Marije Frančiške ko- legiju kranjskih stanovskih poverjenikov sestavljen 5. oktobra 1735 v Ljubljani in na Jabljah.54 V jabeljskem dvorcu je imel Anton Bernardin veliko knjižnico v več jezikih, v Ljubljani pa samo knjige v francošči- 45 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, P4/1701, str. 100; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 154; Smole, Graščine, str. 196. Mlajša linija Posarellijev je imela sedež v dvorcu Duplje pri Naklem. 46 Smole, Graščine, str. 196. 47 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 405–406. Prva dva otroka sta bila krščena v Ljubljani pri Sv. Nikolaju, poslednji je bil krščen 11. julija 1726 v cerkvi sv. Mihaela v Mengšu. 48 Golec, Plemstvo, str. 86–87. 49 NŠAL, ŽA Mengeš, matične knjige, P/1702–1748; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 417. 50 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, M/1658– 1735, str. 333; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 188. 51 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 186. 52 Smole, Graščine, str. 536; ARS AS 309, XXXVI, Lit. P, šk. 86, št. 99. 53 ARS AS 309, XXXVI, Lit. P, šk. 86, št. 99. 54 Prav tam, št. 106. ni.55 Soproga Marija Frančiška je 6. februarja 1736 v Ljubljani rodila sina Jožefa Antona Jodoka.56 Umrla je leta 1744.57 Njen zapuščinski inventar ni ohranjen. Sin Jožef Jodok je umrl v Ljubljani 12. aprila 1753, star sedemnajst let, hčerka Marija Elizabeta pa se je poročila z ljubljanskim zdravnikom Janezom Krišto- fom baronom Paulinom (Pollinijem) in umrla leta 1765.58 Posestvo Jablje z dvorcem je bilo leta 1743 prodano Jožefu Antonu Janežiču pl. Adlersheimu. Jožef Anton baron Janežič pl. Adlersheim (1743–1779) Naslednji lastnik Jabelj, Jožef Anton baron Jane- žič pl. Adlersheim, je bil sin doktorja prava Franca Antona Janežiča in vnuk večkratnega ljubljanskega župana ter leta 1716 poplemenitenega Janeza Anto- na Janežiča.59 Neposrednih podatkov o prenosu la- stništva Jabelj na Jožefa Antona ni, ker ni ohranjen niti njegov zapuščinski inventar niti v jabeljskem arhivu ni originalne kupne pogodbe. Vendar lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je Jožef Anton go- spostvo kupil leta 1743. 28. marca 1743 je bil namreč Jožef Anton Janežič pl. Adlersheim sprejet v kranjske deželne stanove z obrazložitvijo, da je plemiški stan podedoval, da so njegove osebne kvalitete ustrezne in da je nedavno kupil gosposko imenje z imenjsko rento 154 goldinarjev.60 Ker do takrat dvajsetletni Jo- žef Anton še ni imel nobenega gosposkega imenja, lahko teh 154 goldinarjev imenjske rente pomeni le dvorec in posestvo Jablje. Po dedu Janezu Antonu, ki je umrl leta 1730, je podedoval precej premoženja in si je lahko privoščil nakup posestva, ki je bilo pogoj za vstop v deželne stanove in kasnejše zvišanje ple- miške stopnje. Vpis v imenjski knjigi je bil z malce (običajne) zamude zabeležen šele 27. januarja 1744.61 Dejansko je imenjska renta posestva Jablje ob vpisu znašala 150 goldinarjev, 27 krajcarjev in 1 denarič, ker so prejšnji lastniki medtem nekaj imenja že pro- 55 Prav tam. 56 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 75. 57 Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 17. stoletje, Billich- grätz, str. 215. Vsekakor se je v matičnih knjigah v Ljubljani po letu 1735 pojavljal še en Bernardin oz. Bernard Valerij oz. Anton Bernardin, morda bratranec umrlega lastnika Jabelj, sin Bernardina Valerija, starejšega brata Janeza Jožefa An- tona. Tudi on je bil poročen z neko Frančiško in otroci so se rojevali vse do leta 1749. Umrl je 28. avgusta 1754, star 43 let, njegov zapuščinski inventar pa je bil sestavljen v Ljublja- ni: ARS AS 309, XXXXIV, Lit. P, šk. 88, št. 134. V mrliški matici pri Sv. Nikolaju v Ljubljani je zapisano, da je bil tudi gospodar Dupelj in da je pokopan v »Hoeffleinu« (verjetno Preddvor). 58 Witting, Beiträge (1895), str. 239; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 200. 59 http://reader.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/ bsb10362306_00017.html; http://reader.digitale-sammlun- gen.de/de/fs1/object/display/bsb10362306_00057.html. 60 ARS, AS 740, fasc. 6, Familiaria. 61 ARS, AS 173, knjiga 6 (1662–1756), str. 154. 232 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 dali.62 Omenjeni dodatni 4 goldinarji imenjske rente morda pomenijo nakup še nekega imenja v tem zne- sku. Leta 1743 je bil Jožef Anton pl. Janežič povišan v baronski stan.63 Iz leta 1748 je znan proces Benjamina barona Er- berga proti Jožefu pl. Janežiču, imetniku Jabelj, zara- di pravice do lesa v gozdu Rašica, ki sta si jo lastila oba veleposestnika.64 Naslednji proces proti graščini Jablje zaradi nasilja nad dolskim podložnikom Lu- kom Pirnatom je trajal od 1765 do 1778.65 V novi deželni deski za Kranjsko, ki je bila vzpo- stavljena leta 1759, je bil Jožef Anton baron Jane- žič kot lastnik Jabelj vpisan na prvem mestu.66 Poleg Jabelj je leta 1765 dobil dvorec Medija pri Zagorju, ki ga je po možu Francu Adamu baronu Valvasorju podedovala njegova teta Frančiška Uršula Marija ba- ronica Valvasor, rojena Eržen (od 1705 pl. Segalla). Frančiška Uršula (1697–1764) je bila starejša sestra njegove matere Ane Marije Margarete, ki je bila ob delitvi Uršuline dediščine leta 1765 že devet let po- kojna. Njen delež pri Mediji so podedovali otroci iz obeh njenih zakonov, Jožef Anton Janežič, Ma- rija Ana Janežič, poročena Schluschitzky, grenadir- ski stotnik Ignacij Schwab pl. Lichtenberg in Franc Ksaver Schwab pl. Lichtenberg. Preostali dve sestri Frančiške Uršule, Frančiška Barbara Wagner in re- dovnica Katarina, sta se dediščini odpovedali v korist nečaka Jožefa Antona, prav tako tudi njegova sestra Marija Ana Schluschitzky.67 62 Prav tam. 63 Siebmacher, Der Adel, opis: abs. 11, Taf. 9; http://re- ader.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/ bsb10362306_00017.html. 64 Umek, Dolski arhiv, str. 126. 65 Prav tam, str. 122. 66 Smole, Graščine, str. 196. 67 Golec, Valvasorji, str. 163, op. 661. Jožef Anton očitno ni imel potomcev, saj je v oporoki z dne 19. novembra 1777 za glavnega dedi- ča določil svojega enaindvajset let mlajšega polbrata Franca Ksaverja Schwaba barona Lichtenberga. V oporoki je polbratu postavil pogoj, da on in njegovi potomci prevzamejo rodbinsko ime in grb Janežičev. Grb starejše rodbine Schwab Lichtenbergov iz nji- hove baronske diplome je tako kasneje postal srčni ščit v rodbinskem grbu Janežičev.68 Jožef Anton je umrl 2. februarja 1780.69 Na pod- lagi njegove oporoke je bil s prisojilno listino 6. aprila 1780 za lastnika Jabelj in Medije priznan njegov pol- brat Franc Ksaver, ki se je v tem času že pripravljal na spremembo priimka in grba.70 Franc Ksaver je bil po očetu potomec Schwab Lichtenbergov, po materi pa le »posvojeni« dedič Janežičev. V nadaljevanju sta na kratko prikazani obe rodbini. Rodbina Janežič pl. Adlersheim (17. stoletje do leta 1780) Janežiči so bili v 17. stoletju ljubljanski mešča- ni. Mihael Janežič (ok. 1625–1678/79) je bil pek. S soprogo Nežo sta živela na Starem trgu v Ljubljani, najprej kot najemnika, ko pa sta si gmotno opomo- gla, sta se naselila v lastni hiši.71 V letih 1653–1663 sta imela pet otrok, med njimi je bil Janez, verjetno Janez Anton, rojen 9. maja 1656.72 68 Slana, Lichtenbergi, str. 196. 69 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, M4/1771–1812, str. 36. 70 Smole, Graščine, str. 196. 71 ZAL, LJU 346, Fabjančič, Knjiga hiš I, najeta hiša v ulici Na Grad 2 do 1678, str. 121, nato lastna hiša v Rožni ulici 31 od 1677 do 1686, M. Janežič in njegovi dediči, str. 248; Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 1. 72 NŠAL, Indeks – Ljubljana sv. Nikolaj, R rep 1653–1692. Drugi otroci: Elizabeta, r. 16. junija 1653, Mihael, r. 26. avgu- Listina o sprejetju Jožefa Antona pl. Janežiča v deželne stanove (ARS, AS 740, fasc. 6). 233 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Janez Anton je bil ljubljanski meščan, ki je obo- gatel s trgovskimi posli na Kranjskem, Štajerskem in v Istri. Med letoma 1712 in 1716 je bil večkrat lju- bljanski župan.73 Leta 1703 je kupil hišo Pred škofijo št. 2, ki jo je imel do leta 1724. Hišo, kupljeno leta 1709 na Mestnem trgu 15, je zapustil svojim dedi- čem, ki so jo posedovali do približno leta 1753.74 Janez Anton Janežič se je 28. novembra 1690 v ljubljanski stolnici poročil s triindvajsetletno Marijo Jakobo pl. de Giorgio, ki je umrla 29. januarja 1717.75 Med letoma 1692 in 1713 sta imela najmanj šest otrok, med njimi naslednika Franca Antona, ki je bil rojen 6. oktobra 1696.76 Kot zelo spoštovan meščan je bil Janez Anton Ja- nežič pogosto boter pri krstu ljubljanskih otrok. Že pri prvem evidentiranem krstu leta 1704 je bil v roj- stni knjigi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja naveden kot »plemeniti Janežič«, dejansko je bil poplemeniten šele 18. novembra 1716 s predikatom pl. Adlersheim. Določen mu je bil kvadriran grb. 1 in 4. polje sta po- dolžno razcepljeni, spredaj je polovični orel, zadaj stolp; 2. in 3. polje vsebujeta jelena. Nad grbom so trije šlemi: I. oklepljena roka z belim mečem med dvema rogovoma, II. stolp, III. jelen.77 Franc Anton, sin Janeza Antona, je bil v letih 1706–1708 gojenec jezuitskega kolegija v Ljubljani,78 po končanem študiju v tujini je postal doktor prava ter zapriseženi ograjni odvetnik na Kranjskem. Okto- bra 1720 se je oženil z Ano Marijo Margareto, hčerko Matevža pl. Segalle79 in njegove prve soproge Doro- teje.80 Ana Marija Margareta je bila rojena v Škofji sta 1658, Uršula, r. 21. septembra 1660, Štefan, r. 26. decem- bra 1663. 73 Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 2. 74 ZAL, LJU 346, Fabjančič, Knjiga hiš III, str. 609. Sedaj je to Cankarjevo nabrežje 29. 75 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 184. 76 NŠAL, Indeks – Ljubljana sv. Nikolaj, R rep 1693–1724. Drugi otroci: Marija, r. 8. decembra 1692 – u. pred 1713, Franc Anton, r. 20. novembra 1693 – u. pred 1696, Marija Neža, r. 14. januarja 1695, Marija, r. 13. avgusta 1713. 77 http://reader.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/ bsb10362306_00017.html; http://reader.digitale-sammlun- gen.de/de/fs1/object/display/bsb10362306_00057.html. 78 Ljubljanski klasiki, str. 232. 79 Matevž Eržen/Režen/Šegolin/Segalla (1665–1722) je bil leta 1705 poplemeniteni kmečki sin, čigar oče Pavel je že obogatel s trgovino s platnom in železom. Leta 1715 je Ma- tevž kupil gospostvo Bela peč pri Jesenicah in bil sprejet v kranjske deželne stanove. Bil je trikrat poročen, z neko Doro- tejo leta 1688, po letu 1704 z neko Ano Marijo in leta 1718 z Marijo Suzano, hčerko Volfa Rudolfa pl. Semeniča z Mačerol in Marije Margarete pl. Saurau. Šele s tretjo soprogo je dobil sina Jožefa (1719–1786). Hčerki Matevža Segalle iz prvega zakona sta se poročili, Frančiška Uršula z baronom Francem Adamom Valvasorjem leta 1718 in Ana Marija Margareta s Francem Antonom Janežičem leta 1720. »Segala« je italijan- ski izraz za rž, »segalino« pa za »ržen« (iz tega izhaja popačen slovenski izraz Šegolin). Matevž je v prošnji za sprejem v ple- miški stan svoj novi priimek obrazložil kot posledico trgova- nja z Italijo (glej: Golec, Valvasorji, str. 148–152; ZAL LJU 340, geslo Saurau). 80 ARS, AS 1057, Rodovniki – Semenič; ZAL, LJU 340, geslo Segalla. Rodovniki napačno prikazujejo mater Ane Marije Loki 11. julija 1700.81 Njun prvorojenec je bil z ime- nom Peter Jožef Anton krščen v Ljubljani 26. oktobra 1722, hči Marija Ana je bila krščena 27. aprila 1724, drugi sin Anton Filip Janez pa 11. aprila 1726.82 Ko je Ana Marija Margareta pričakovala četrtega otroka, je soprog Franc Anton novembra 1726 nenadoma umrl, star komaj trideset let. Na vdovino prošnjo je bil 17. decembra 1726 v Ljubljani sestavljen njegov zapu- ščinski inventar. Velik del njegove zapuščine so bile številne knjige s pravnega in religioznega področja.83 Najmlajši sin Ane Marije Margarete in pokojne- ga Franca Antona, Anton Janez Nepomuk, se je rodil 21. maja 1727; dedek Janez Anton, ki je mladi vdovi trdno stal ob strani, je bil otroku krstni boter. Deček je umrl že v naslednjem letu.84 Tudi Anton Filip Ja- nez je umrl že kot otrok. Janez Anton Janežič pl. Adlersheim je ostal brez neposrednega moškega naslednika, imel pa je šestle- tnega zdravega vnuka Jožefa Antona. 28. januarja 1728 je sestavil oporoko in svoji ljubi snahi (meinen lieben Schnur), vdovi Margareti, rojeni pl. Segalla, v užitek zapustil hišo in vrt v Ljubljani »za avguštinci«, svoji štiriletni vnukinji Mariji Ani 4000 goldinarjev in svojemu dragemu vnuku Jožefu vse ostalo znatno premoženje. Upravljanje svoje zapuščine, tudi imetja v Gradcu, na Reki in v Pazinu, je zaupal podjetniku Michelangelu Zoisu in ljubljanskemu trgovcu Jožefu Hueberju.85 Umrl je 3. avgusta 1730, star 74 let. Po- kopali so ga pri ljubljanskih kapucinih.86 Njegova snaha Ana Marija Margareta se je 6. ja- nuarja 1737 poročila z Leopoldom Livijem pl. Sch- wabom Lichtenbergom, članom stranske veje ugle- dnih in bogatih grofov Lichtenbergov, ki si je kasneje z goljufijo pridobil naslov barona in tudi njej, že po- kojni, z namenom povečanja ugleda rodbine pripisal mater iz plemenite rodbine. Kako je prišlo do tega? Poseči je treba nekaj stoletij nazaj … Rodbina Schwab Lichtenberg (12. stoletje do leta 1781) Schwab Lichtenbergi so bili po moški strani potomci Schwabov, o katerih obstajajo pisni viri na Kranjskem z začetka 14. stoletja. Bili so delno mešča- ni, delno plemiči, ki so si verjetno v trgovskih poslih pridobili bogastvo in se s porokami s plemkinjami Margarete kot Marijo Suzano pl. Semenič, ki je bila tretja soproga Matevža Segalle in je sina Jožefa rodila leta 1719, ko je bila njena pastorka stara že 19 let. 81 NŠAL, ŽA Škofja Loka, matične knjige, R/1688–1702. 82 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, R rep/1692–1740. 83 ARS, AS 309, Ljubljana, XXIV, Lit. J, št. 22. 84 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 187. 85 ARS, AS 308, serija I, 8. 1. 1728, št. 20. 86 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, M/1690– 1745, str. 319; podatek o starosti umrlega (69 let) je verjetno napačen, ker leta 1661 ni zabeležen noben krst potomca Mi- haela in Neže; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 187. 234 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 sčasoma trdno zasidrali v plemiškem stanu. Konec 15. stoletja so kupili zemljišča v moravški fari in zgradili dvorec Tuštanj. Leta 1515 so bili sprejeti v kranjske deželne stanove.87 Pravi vstop v »visoko družbo« pa so podjetni Schwabi dosegli s poroko Janeza pl. Sch- waba z Margareto, članico obubožane, a zelo ugledne starodavne rodbine vitezov Lichtenbergov. Vitezi Lichtenbergi so kot višnjegorski ministe- riali na Kranjsko prispeli sredi 12. stoletja. Postavili so grad Lihtenberk v bližini fare sv. Martina v Šmar- tnem pri Litiji. Preživeli so gospostvo Višnjegorskih, Andeških in Spanheimov ter končno postali zvesti vazali Habsburžanov. Imeli so precej posesti po vsej Dolenjski, kot posestniki in vojščaki v službi dežel- nega kneza niso nikoli obogateli, ponašali pa so se s starim plemiškim naslovom in ugledom med kranj- skimi plemenitniki. Člani kranjskih deželnih stanov so postali leta 1463.88 Margareta pl. Lichtenberg se je v nedeljo po svetem Martinu leta 1519 poročila z Janezom pl. Schwabom iz Tuštanja. Ko je leta 1571 na Lihten- berku brez potomcev umrl njen mladi pranečak Volf Ditrik, so Margaretini sinovi Jurij, Krištof in Janez Andrej želeli k svojemu priimku Schwab dodati še imenitni priimek Lichtenberg, z možno združitvijo grbov obeh rodbin. Dejansko je 23. oktobra 1573 nadvojvoda Karel v Gradcu bratoma Juriju in Kri- štofu Schwabu dovolil, da sta grb preminulega Volfa Ditrika Lichtenberga združila z grbom Schwabov. Schwabi so imeli v svojem grbu modrega kronanega leva, Lichtenbergi pa rdečega ptiča, jastreba ali orla, ki se pripravlja na vzlet z zelenega trohriba. 25. av- gusta 1575 so Schwabi doživeli še uradno povezavo obeh priimkov in odtlej so se imenovali Schwab pl. Lichtenberg s Tuštanja.89 Jurij Schwab pl. Lichtenberg (1520–1585), sin Margarete pl. Lichtenberg in Janeza pl. Schwaba s Tuštanja, je imel s prvo soprogo Ano pl. Rain s Str- mola devet otrok, sedem jih je dočakalo polnoletnost. Po Anini zgodnji smrti leta 1566 se je znova oženil, tokrat z mlado grajsko kuharico Julijano, s katero sta do njegove smrti leta 1585 imela še osem otrok. Se- veda je imela v tistem času poroka z osebo nižjega stanu resne posledice. Potomci Jurija in Ane pl. Rain so imeli nesporen ugled v plemiški družbi, dostop do dobrih deželnih služb in možnost porok s člani oz. članicami najvišjega plemstva. V 17. stoletju sta na- raščala njihov ugled in bogastvo. Leta 1660 so postali baroni, leta 1688 pa grofje Lichtenbergi. Lahko so opustili po njihovem mnenju manj ugleden priimek Schwab in s številnim potomstvom so se razdelili na rodbinske veje Tuštanj, Snežnik, Ortnek/Otenštajn, Koča vas, Smuk in Soteska.90 87 Globočnik, Der Adel, str. 15. 88 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 498. 89 Slana, Lichtenbergi, str. 172–175. 90 Prav tam, str. 180–195 Medtem pa potomci kuharice Julijane niso ime- li te sreče. Čeprav so bili deležni enake vzgoje kot njihovi polbratje in polsestre, so vedno ostali manj ugledna in revnejša veja Schwab Lichtenbergov. Pri- imka Schwab niso nikoli opustili, leta 1660 pa hkrati z bratranci niso bili povišani v baronski stan. V tem primeru se je jasno pokazalo, da se je pri povzdigo- vanju v višjo plemiško stopnjo zelo skrbno preveril rodovnik rodbine, tako po očetovi kot po materini strani. In tu ni bilo mogoče dokazati, da babica Juli- jana izvira iz stare plemiške rodbine. Hčerke Julijaninih potomcev Schwabov so se poročile z meščani, sinovi pa so se sicer poročili s plemkinjami iz bližnje okolice, vendar se po družbe- ni lestvici niso bistveno povzpeli. Julijanin sin David Silvester je postal redovnik, Martin Bertold je živel na starem gradu Lihtenberku in se poročil z vdovo Uršu- lo pl. Rasp, njuna hči Regina Elizabeta se je leta 1630 poročila z Janezom Jurijem pl. Kaysellom in se kmalu preselila na bližnji Bogenšperk. Erazem Andrej je ži- vel na gradiču Švabov dvorec v Spodnjem Mokrono- gu, poročil se je z Magdaleno pl. Gall, nato pa z Ano Marijo pl. Hasiber. Njegovi potomci so živeli v Senju, kjer so konec 17. stoletja izumrli. Najmlajši Julijanin sin Volf Maksimiljan, rojen okrog 1584 na Tuštanju, pa je zanimiv za pričujočo zgodbo, saj iz njegovega rodu izhajajo tako imenovani »Schwabi z Griča«, ka- snejši lastniki dvorca in posestva Jablje.91 Schwabi z Griča Posestvo Grič pri Primskovem blizu Litije je Volfu Maksimiljanu za doto prinesla prva žena Su- zana, hči Ludvika Galla pl. Gallensteina s Podpeči. Na posestvu sta postavila gradiček, imenovan Grič (Gritsch). Po Suzanini smrti se je Volf Maksimiljan 3. februarja 1641 v ljubljanski stolnici oženil z Magda- leno pl. Fabijanič. Priči sta bila njegov nečak Gotfrid in Jurij pl. Kaysell, mož nečakinje Regine Elizabete.92 Iz obeh zakonov je imel sedem otrok. Med njimi je bil Volf Albreht (ok. 1642–1723) častnik, praporščak in soborec polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja ter od leta 1687 tretji mož Valvasorjeve svakinje Marije Salome pl. Moscon, ki mu je v zakon prinesla dvorec Selo pri Šmartnem (Gschiess).93 Volf Maksimiljan je umrl okrog leta 1650. Nasledil ga je najstarejši sin iz prvega zakona, Janez Friderik, ki je leta 1687 umrl brez potomcev. Rod se je nadaljeval po njegovem polbratu Janezu Danijelu (1646–1693), ki je bil po- ročen z Justino Viktorijo pl. Grafenwegger.94 Moški rod se je nadaljeval z njunim sinom Joštom Viljemom, ki je po bratu podedoval Grič, Selo pri Šmartnem pa je leta 1736 kupil, kajti hči strica Volfa 91 Prav tam, str. 195–197. 92 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, P2/1632– 1651, str. 77; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 147. 93 Golec, Valvasorji, str. 401. 94 ARS, AS 744, fasc. 6, Familiaria, Genealoške tabele. 235 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Albrehta Regina Kordula, poročena pl. Schmutzen- hausen, je leta 1732 dvorec prodala dr. Pavlu Ignacu Erženu.95 V zakonu z Marijo Margareto pl. Zupan- čič sta se Joštu Viljemu rodila dva sinova, Volf Anton in leta 1713 Leopold Livij. Slednji se je 6. junija 1737 v ljubljanski stolnici poročil z Ano Marijo Margareto pl. Segalla, vdovo po Francu Antonu pl. Janežiču.96 Ana Marija Margareta Schwab pl. Lichtenberg, vdova Janežič, rojena pl. Segalla (PORTRET 1), je v zakon pripeljala štirinajstletnega sina Jožefa An- tona pl. Janežiča in trinajstletno hčerko Marijo Ano. Z Leopoldom Livijem sta imela še več otrok. Trije so bili krščeni v cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji (Leopold Nepomuk 9. marca 1738, Henrijeta Antonija 11. junija 1739 in Jožef (Franc) Ksaver 17. decembra 1743),97 torej blizu domače graščine Grič pri Primskovem, Antonija Notburga pa je bila kršče- na 13. junija 1741 v cerkvi sv. Mihaela v Mengšu.98 Ana Marija Margareta Schwab pl. Lichtenberg je 95 Smole, Graščine, str. 435. 96 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, P5/1737, str. 366; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 159 (tu je na- veden napačen datum poroke). 97 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 331, 332, 416. 98 NŠAL, ŽA Mengeš, matične knjige, R/1728–1746. umrla 10. marca 1756 na Griču pri Primskovem, pokopali pa so jo v Ljubljani pri frančiškanih. Njen zapuščinski inventar so po obvestilu njenega vdov- ca in generalnega dediča Leopolda Livija kolegiju kranjskih stanovskih poverjenikov sestavili v Lju- bljani in v dvorcu Selo pri Šmartnem 10. junija 1756. Ana Marija Margareta je imela veliko lepega nakita, okrašenega z diamanti, rubini in biseri, v celoti je bilo njeno premoženje ocenjeno na 13.781,56 goldinar- ja. Sopodpisnik zapuščinskega zapisnika je bil njen polbrat Jožef pl. Segalla, sin njene mačehe Marije Suzane Semenič.99 Portret Ane Marije Margarete100 kaže samozave- stno in malce zamišljeno damo, rdeče ogrinjalo na- pol zakriva bujno postavo, naglavni nakit, uhani in broška so elegantno usklajeni. Presenetljiv pa je napis desno zgoraj in še bolj grb na desni pod njim: MA- RIA ANNA LIB: BAR: /DE LIECHTENBERG/ NATA DE SEGALLA (Marija Ana baronica Lich- tenberg, rojena pl. Segalla). Ana Marija Margareta se nikoli v življenju ni naslavljala z baronico, za kar 99 ARS, AS 309, XXXXIV, Lit. S, fasc. 107, št. 145. 100 Za koristne nasvete pri opisu portretov se najiskreneje zahva- ljujem dr. Ferdinandu Šerbelju. Grič pri Primskovem (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 229). 236 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 tudi ni imela razloga. Za barona je bil Leopold Livij, soprog Ane Marije Margarete, potrjen šele leta 1770, zato je mogoče sklepati, da je bil napis portretu do- dan po njeni smrti. Še bolj preseneča desni od obeh grbov na portretu Ane Marije Margarete. Soprogu pripada starodavni grb Schwab Lichtenbergov na levi strani. Desni grb, ki na portretu običajno predstavlja grb portretiranke, pa je pripadal njeni mačehi Mariji Suzani pl. Semenič z Mačerol, tretji soprogi njenega očeta Matevža Se- galle.101 Za te dvojne grbe je značilno, da so povezani z nekakšnim okrasjem in na vrhu okrašeni s krono plemiške stopnje. Na tem portretu ni niti običajne plemiške krone s petimi biseri na rogljih, ampak ne- kakšen napol zabrisan okrasek. Ana Marija Margare- ta po rojstvu ni bila plemkinja, rojena je bila v Škofji Loki kot hči novopečenega meščana in njegove prve soproge Doroteje neznanega porekla.102 Njen oče Matevž Segalla je ob poplemenitenju leta 1705 dobil plemiški grb in bolj umestno bi bilo, da bi bil na hčer- kinem portretu prikazan njegov grb. To da misliti, da sta bila tudi grba na portret vnesena šele po smrti Ane Marije Margarete, kajti sama se verjetno ni pretvarja- la, da je bila njena mati Marija Suzana pl. Semenič, saj sta bili skoraj iste starosti. Ali pač? Semeniči so bili namreč že v srednjem veku ena najuglednejših plemi- ških rodbin na območju Bele krajine. Leopold Livij Schwab pl. Lichtenberg (POR- TRET 2) je okrog leta 1750 po očetu Joštu Viljemu podedoval Selo pri Šmartnem, leta 1754 pa Grič pri Primskovem po bratu Volfu Antonu. Leta 1763 je kot izvrševalec oporoke Cecilije Apfaltrer prišel še do gospostva Črni potok. Prepustila mu ga je namreč Henrijeta baronica Apfaltrer za poravnavo svojih ob- veznosti, ker ni imela potrebne gotovine.103 Na portretu je upodobljen droben resen gospod v lasulji in črni obleki, primerni njegovi deželni službi. V desni roki drži pismo, levo roko ima položeno na mizi, na kateri je še več pisem, eno nosi letnico 1775. Pod grbom rodbine Schwab Lichtenberg, ki ga krasi baronska krona, je naslednji napis: LEOPOLDUS LIB: BARO / DE LIECHTENBERG / JUDICI- ORUM PROVINCIALIUM OLIM ASSESOR / DEIN C: R: MAJESTAETIS COSILIARIUS / IN PUBLICIS ET POLITICIS IN CARNIOLIA (Leopold baron Lichtenberg, prej deželni sodni pri- sednik, sedaj cesarski svetnik v javnih in političnih zadevah Kranjske). Leopold Livij Schwab Lichtenberg je bil višji komisar v deželnem glavarstvu in je imel nalogo, da na osnovi Instrukcije v zvezi z delovanjem policije v mestu Ljubljana iz leta 1774 skupaj s Sigmundom 101 Marija Suzana je bila hčerka Volfa Rudolfa pl. Semeniča z Mačerol in Marije Terezije grofice Saurau (ZAL, LJU 340, gesli Semenič in Saurau). 102 Glej opombo št. 79. 103 Smole, Graščine, str. 124; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska, str. 35. grofom Gallenbergom nadzoruje cene živil.104 Nje- gov sin Franc Ksaver je imel na osnovi omenjene in- strukcije nadzor nad nravnostjo.105 Kako je prišlo do tega, da se je potomec kuhari- ce Julijane smel imenovati baron? Nič drugače kot z goljufijo. Leta 1769 je Leopold Livij ugotovil, da je med njegovimi dokumenti originalna baronska di- ploma Lichtenbergov iz leta 1660, v kateri so bili po- baronjeni njegova strica Janez Jurij in Franc Bernard ter njun bratranec Franc. Kako je prišla ta diploma v družinski arhiv Schwabov, ni znano.106 Leopold Livij je takoj dal sestaviti tako imenova- ni »preizkus prednikov«, to je rodovnik, ki je moral za nekaj rodov nazaj dokazati plemiško poreklo tako po očetovi kot po materini strani. Ker so bili drugi rodbinski dokumenti, ki bi dokazovali njegovo pore- klo, »baje« izgubljeni, si je pomagal z domišljijo. Na vsak način je hotel dokazati, da tudi njemu pripada baronski naslov. V obrazložitvi prošnje za potrditev baronskega stanu z dne 19. decembra 1769 je zapi- sal, da izhaja neposredno od Janeza Jurija Lichten- berga, ki je leta 1660 prejel baronski naslov, in trdil, da sta vitez Jurij, njegov pravi prapraded s Tuštanja (1520–1585), in baron Janez Jurij (1626–1662), nje- gov »mali« prastric po moški strani, ena in ista oseba. Svojega pradeda Volfa Maksimiljana je v preizkusu prednikov napravil za sina Ane pl. Rain, ki je bila 104 Klasinc Škofljanec, Ljubljanska policija, str. 292–293. 105 Prav tam, str. 293. 106 Graščinski arhiv Jablje (ARS, AS 740) vsebuje znatno števi- lo dokumentov grofovske linije s Tuštanja in Snežnika (op. L. S.). Grb v baronski diplomi rodbine Schwab Lichtenberg (ARS, AS 1064, št. 54). 237 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 plemkinja, in »preizkus prednikov« je bil tako neo- porečen. S tem je zatajil svojo pravo praprababico, kuharico Julijano. Vsekakor je Leopold Livij svoj na- men dosegel in se smel imenovati baron.107 Potrditev baronata je bila izstavljena na Dunaju 3. februarja 1770, 7. aprila 1770 pa je bil baronski naslov potrjen tudi na glavarstvu v Ljubljani. Za dokument o potr- ditvi je moral Leopold Livij plačati takso 10 goldi- narjev in 28 krajcarjev.108 Leopold Livij je sedaj tudi svojo pokojno soprogo Ano Marijo Margareto spremenil v baronico in na njen portret je po vsej verjetnosti prav on dal narisati grb pl. Semeničev. S tem ko ji je pripisal mater iz te ugledne in predvsem starodavne plemiške rodbine, je dvignil njen in s tem tudi svoj ugled. Grofovski bratranci Leopolda Livija se temu niso upirali, v tem času sta se njihova slava in bogastvo že bližala zatonu in sčasoma so se celo spoprijateljili ter veselo botro- vali pri krstih in pričali pri porokah svojih dotlej za- 107 Slana, Lichtenbergi, str. 195–196. 108 ARS, AS 740, fasc. 6, Familiaria. postavljenih sorodnikov.109 Leopold Livij baron Lichtenberg je umrl leta 1799.110 Svojo soprogo Ano Marijo Margareto je preživel kar za 43 let. Z njim se je končala linija ba- ronov Lichtenbergov, njegov sin Franc Ksaver pa je ustanovil linijo baronov Lichtenberg-Janežič.111 Rodbina Lichtenberg-Janežič (1781–1941) Portret Franca Ksaverja, barona Lichtenberga (PORTRET 3), je bil najbrž naslikan po poroki, ver- jetno leta 1782, ko je dobil službo v Postojni. Njegov portret in portret njegove mlade soproge je očitno izdelala ista roka. Portret kaže samozavestnega mla- dega moža v elegantni opravi, v rdečem telovniku z 109 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 120, 166. Primer: Ka- tarina grofica Lichtenberg je bila botra pri krstu Janeza Ne- pomuka Jakoba barona Lichtenberg-Janežiča 24. julija 1783, Janez grof Lichtenberg pa je bil priča pri poroki Leopolda barona Lichtenberg-Janežiča 21. februarja 1819. 110 Smole, Graščine, str. 640. 111 Golec, Valvasorji, str. 163, op. 661. Lažni preizkus prednikov Leopolda Livija Schwaba pl. Lichtenberga (ARS, AS 1075, št. 149). 238 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 belimi svilenimi in srebrnimi obrobami in našitki ter v suknjiču s črnim trirogeljnikom pod levo pazduho, v desni roki, položeni na mizo, drži razprostrt načrt z napisom Graniz Mäpa. Napis nad baronskim grbom se glasi: FR: XAV: LIB: BARO DE LIECHTEN- BERG CAPus CIRCULI CARNae INTERIORIS ET AUSTus VERSUS REMP: VENETAM CON- FINUUM COMus IN ISTRIA (Franc Ksaver ba- ron Lichtenberg, glavar notranjskega okrožja itd.). Ko mu je polbrat Jožef Anton baron Janežič v testamentu zagotovil dediščino, dvorca Jablje in Me- dija, se je Franc Ksaver pri ustvarjanju družine lahko ozrl višje od svojih dotedanjih možnosti. Uspelo mu je zasnubiti ljubko sedemnajstletno grofico Hiacinto Ursini Blagaj. Poroka je bila 5. maja 1779 v ljubljan- ski stolnici.112 Po poroki sta mladoporočenca prevze- la dvorec Jablje, ki je dotlej pretežno sameval, kajti Jožef Anton se je najraje zadrževal v svoji hiši v Lju- bljani. Tam je 2. februarja 1780 tudi umrl in ni doča- kal nečaka Jožefa Leopolda Alojzija, ki se je rodil 9. februarja v Ljubljani, le teden dni po njegovi smrti. 112 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, P/1635– 1789; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 163. Deček je dobil ime Jožef po pokojnem stricu in Leo- pold po dedku, ki je bil tudi njegov krstni boter.113 Hiacinta in Franc Ksaver sta imela v naslednjih treh letih še tri sinove, ki so bili v krstnih knjigah že vpisani pod novim priimkom Lichtenberg-Janežič. To so bili bodoči naslednik Leopold Janez Nepomuk Stanislav, rojen 7. maja 1781, Ksaver Anton, rojen 10. junija 1782, in Janez Nepomuk Jakob Ignacij, rojen 24. julija 1783.114 Mlada gospodarica Jabelj Hiacinta Marija Leo- poldina Katarina Alojzija baronica Liechtenberg, r. grofica Ursini Blagaj (PORTRET 4), je bila rojena 3. julija 1761 v Ljubljani. Njen portret je nastal v Ja- bljah, verjetno hkrati s portretom njenega soproga, in prikazuje nežno mlado damo v temni obleki z globo- kim izrezom dekolteja in z rdečo podlogo, v črnem klobučku, okrašenem s črno-belim peresom in sre- brnim cofom. V desnici ima rožnato vrtnico, levica počiva na mizi. Na desni zgoraj sta grba Schwab Li- 113 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, matične knjige, R/1746– 1784; Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 118. 114 Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 4; Schiviz v. Schivizhof- fen, Der Adel, str. 119, 120. Dvorec Črni potok (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 518). 239 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 chtenbergov in Ursini Blagajev, ki sta povezana s ple- miško krono. Napis pod grbom se glasi: HIACIN- TA LIB: BARONISSA DE LIECHTENBERG NATA COMITISSA URSINI DE BLAGAY (Hiacinta baronica Liechtenberg, rojena grofica Ur- sini pl. Blagaj). Za nežnim videzom baronice Hiacinte pa se je skrival trden in neomajen značaj, saj je leta 1813 bra- ta Jožefa neusmiljeno tožila, ker se je čutila ogoljufa- no za dediščino po očetu Antonu Nepomuku.115 Leta 1781 je Franc Ksaver dobil dovoljenje za združitev imen in grbov Lichtenberg-Janežič.116 Leta 1782 je postal okrožni glavar v Postojni, leta 1807 c. kr. gubernijski svetnik,117 leta 1809, že pod upravo Francozov, pa podpredsednik gubernija, ven- dar brez vseh pooblastil.118 V Ljubljani je prebival v hiši na Novem trgu 5, ki jo je podedoval po polbratu Jožefu Antonu.119 Posvetil se je tudi upravljanju go- spostev Jablje in Medija. Posestvo Jablje je imelo graščinsko poslopje v ka- tastrski občini Loka, podložniške kmetije pa v kata- strski občini Stara vas pri Mokronogu. Leta 1783 je gospostvo Jablje obsegalo 85 in 2/3 kmetije. Davek od gospoščinske zemlje je bil 390 goldinarjev, 2 kraj- carja in 1 denarič, od podložniške zemlje 429 goldi- narjev, 16 krajcarjev in 3 denariče, od vinogradov pa 20 goldinarjev, 16 krajcarjev in 2 denariča. Kontri- bucija je znašala 513 goldinarjev, 37 krajcarjev in 2 denariča.120 Leta 1799 je Franc Ksaver po očetu podedoval posestva Črni potok, Grič pri Primskovem in Selo pri Šmartnem.121 Medijo je leta 1807 za 26.000 gol- dinarjev prodal Antonu pl. Pilbachu.122 Franc Ksaver je po letu 1810 svojemu nasledni- ku Leopoldu izročil Jablje, saj se verjetno ni več čutil sposobnega upravljati tako veliko posestvo.123 Hišo v Ljubljani na Novem trgu 5 je sinu prepustil leta 1817.124 Franc Ksaver in soproga Hiacinta sta zadnja leta življenja preživela v dvorcu Črni potok in oba sta tam tudi umrla, on pri oseminosemdesetih letih 10. sep- tembra 1832, ona pa pri enainosemdesetih 18. de- cembra 1842.125 Ignacij baron Lichtenberg (PORTRET 5). Franc Ksaver je imel starejšega brata Leopolda Nepomuka, ki je bil krščen 9. marca 1738 v Šmartnem pri Liti- 115 ARS, AS 740, fasc. 1, Dominicalia, III – Zapuščinski spisi. 116 Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 3. 117 Prav tam. 118 Dimitz, Geschichte Krains IV, str. 272. 119 ZAL, LJU 346, Fabjančič, Knjiga hiš II – Novi trg, str. 543. 120 Smole, Graščine, str. 195. 121 Prav tam, str. 124, 171, 435. 122 Prav tam, str. 286. 123 Prav tam, str. 196. 124 ZAL, LJU 346, Fabjančič, Knjiga hiš II – Novi trg, str. 543. 125 Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 3, 4; Preinfalk, Plemi- ške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje, 1. del, Ursini Blagaj, str. 264, 329; Genealogija rodbine Ursini Blagay: http://genealo- gy.euweb.cz/hung/blagai2.html. ji.126 Glede na to, da je bil pri delitvi dediščine po- kojne Frančiške Uršule baronice Valvasor med dediči njene pokojne sestre Ane Marije Margarete Schwab pl. Lichtenberg naveden njen sin, grenadirski stotnik Ignacij,127 sta morda Leopold Nepomuk in Ignacij ena in ista oseba. V matičnih knjigah podatkov o Ignaciju, sinu Leopolda Livija Schwab pl. Lichten- berga, namreč ni. Kot dedič po materi je bil Leopold Nepomuk oz. Ignacij leta 1765 star 27 let, kar bi se lahko ujemalo s stopnjo njegovega čina v vojski. O njegovi družini ni podatkov, po vsej verjetnosti ni bil poročen. Umrl je pred letom 1780, kajti njegov delež na gospostvu Medija je leta 1780 podedoval njegov oče Leopold Livij.128 Morda sta Hiacinta in Franc Ksaver svojemu, leta 1783 rojenemu sinu ime Ignacij dodala v spomin na pokojnega strica. Na portretu je upodobljen mlad mož v vojaški uniformi, ki jo sestavljajo zelen jopič, bel plašč s po- udarjenimi zlatimi gumbi, sablja ob levem boku in opasnica (Feldbinde), leva roka se naslanja na triro- geljnik, položen na mizo. Na desni zgoraj je baronski grb in napis: IGNATIUS LIB: BARO DE LIE- CHTENBERG C: R: CAPITANEUS ACTUA- LIS INCLITI REGIMINIS PEDESTRIS RIESE (Ignacij baron Lichtenberg, aktualni stotnik slavnega pehotnega regimenta itd.). Franca Ksaverja je na Jabljah in drugih posestvih nasledil drugi sin Leopold I. baron Lichtenberg-Ja- nežič (PORTRET 6). Leopold Janez Nepomuk Stanislav baron Lich- tenberg-Janežič je bil rojen 7. maja 1781 v Ljublja- ni.129 Kot petnajstletnik je bil na Terezijanski viteški akademiji na Dunaju, leta 1797 pa je vstopil v vojsko. Leta 1803 je kot nadporočnik služil pri konjeniškem polku Hohenzollern. Leta 1805 je bil na vojnem po- hodu na Tirolskem, nato se je moral po osmih le- tih vojaške službe vrniti domov, kajti umrla sta mu dva brata, prav tako častnika, tretji brat pa je umrl že kot otrok. Ostal je kot edini sin in bodoči naslednik očeta Franca Ksaverja. Vendar izobraženemu sveto- vljanskemu mladeniču gospodarjenje na posestvu ni ustrezalo, zelo pa se je znašel v politiki pod upravo Francozov. Leta 1809 so bile ustanovljene Ilirske province, kjer je mladi Leopold našel svoje mesto delovanja. Zaradi odličnega znanja francoščine ga je leta 1809 guverner Janez grof Brandis imenoval za stalnega odbornika v guberniju. Leta 1810 je bil član tržaške delegacije v Parizu. Še istega leta ga je generalni guverner Ilirskih provinc, maršal Auguste de Marmont, spet poslal v Pariz, kjer so ga predlagali za podelitev Legije časti. Leta 1811 je bil imenovan za intendanta v Gorici. 126 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 331. 127 Golec, Valvasorji, str. 163, op. 661. 128 Prav tam. 129 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 120. 240 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Po odhodu Francozov je bil baron Leopold pri avstrijskih oblasteh razumljivo v nemilosti. Dejansko pa je bil njegov ugled tako velik, da mu kljub očitkom, da je prijateljeval s Francozi, niso zares mogli do ži- vega, a ob poskusu, da bi se rehabilitiral, je imel kljub temu precej težav, kar je razvidno tudi iz dejstva, da mu v novih razmerah Legija časti ni bila priznana. Obstajajo številni osnutki prošenj za dovoljenje, da bi nosil »tuje odlikovanje«. V letih 1817 in 1818 so mu zavrnili tudi vse prošnje, da bi spet stopil v vojsko. Leta 1818 so mu v Franciji zamenjali staro, Napo- leonovo odlikovanje za odlikovanje kralja Ludvika XVIII. Šele leta 1819 mu je bila povrnjena pravica glasovanja v kranjskem deželnem zboru, leta 1821, v času ljubljanskega kongresa, pa je lahko pričel Legijo časti nositi po novem. Da bi dokazal svojo lojalnost, je ponudil oddajo svoje hiše v Ljubljani in jo tudi pri- pravil za prihod pruskega kralja na kongres, a kralj se kongresa ni udeležil; vprašanje je, ali so mu bili kljub prošnji povrnjeni stroški za vse priprave.130 Leopold je bil lastnik hiše na Novem trgu 5 že od leta 1817, ko je nanj lastništvo prenesel oče Franc Ksaver.131 Baron Leopold je bil vsestransko izobražen in kultiviran. Že leta 1813 je postal podporni član dru- štva prijateljev glasbe. V času Ilirskih provinc je bil med sestavljavci statuta društva Kazina, katerega namen je bil pospeševanje trgovine, izobraževanja in zabav, »primernih za izobražene kroge«. Društvo Kazina, ki je imelo leta 1821 okrog 135 članov druž- bene smetane vojvodine Kranjske, plemičev, mešča- nov in duhovščine, je imelo sedež v deželnem dvorcu že v drugi polovici 18. stoletja. Kasneje je bil baron Leopold med pobudniki gradnje poslopja Kazine in računovodja kazinskega gradbenega odbora. Stavba je bila zgrajena med letoma 1836 in 1838 pod vod- 130 ARS, AS 744, fasc. 6, Familiaria. 131 Glej op. št. 124. MIHAEL JANEŽIČ pek v Ljubljani (1625-ok.1678/9) p. Neža JANEZ ANTON (1656-1730) poplem. 1716 v pl. Adlersheim GREBNETHCIL .lp BAWHCS MEJLIV TŠOJ)7171-7661( oigroiG ed abokaJ ajiraM 0961 .p (?-?) napuZ ateragraM ajiraM .pavarp .rd ,NOTNA CNARF čič (1696-1726) p. 1720 ANA MARIJA MARGARETA pl. Segalla & 1737 2.m.: LEOPOLD LIVIJ SCHWAB pl. LICHTENBERG 9971-3171*)6571-0071( sodni prisednik in ces. svetnik od 1770 baron JOŽEF ANTON Marija Ana Anton Filip Anton Janez (1722-1780) (1724-?) Janez Nepomuk baron 1743 p. 1751 Anton (1726-u otr.) (1727-1728) kupil Jablje 1743 pl. Schlutitzky testament 1777 Leopold Henrieta Antonija JOŽEF FRANC KSAVER Nepomuk Antonija Notburga 1743-1832 (1738-pred 1780) (1739-?) (1741-?) p. 1779 Hiacinta Ursini g. Blagaj (1761-1842) dedič Jabelj 1780 linija LICHTENBERG JANEŽIČ Jožef Leopold Alojz LEOPOLD I. JANEZ NEPOMUK Ksaver Anton Janez Nepomuk -3871(-2871()8581-1871()korto tok.u-0871( )8071 derp)8071 derpkinromok .rk .c vitez Legije časti 1818 p. 1. 1819 Cecilija bar. Billichgrätz p. 2. 1851 Karolina bar. Paungarten (ex 2) LEOPOLD II. VOLFGANG FRANC KSAVER (1854-1916) p. HIPOLITA bar. Apfaltrer (1856-1941) Rodovnik: Janežiči - Schwab Lichtenbergi 241 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 stvom gradbenega mojstra Venceslava Vadlava in sodi med najlepše neoklasicistične stavbe v Ljubljani. Društvo Kazina je v njej organiziralo družabne pri- reditve in plese. V pritličju so bili prostori za kavarno in gostišče za širšo javnost, v prvem nadstropju pa so bili prostori društva.132 Leopold I. baron Lichtenberg-Janežič je bil vse- stransko spoštovan član visoke družbe na Kranjskem, v družinskem življenju pa ni imel sreče. Poročil se je šele pri sedemintridesetih letih, in sicer 21. februarja 1819 s triintridesetletno baronico Cecilijo Billich- grätz, ki je bila že eno leto vdova po grofu Aleksan- dru Auerspergu.133 S soprogo nista imela nič sku- pnega, baje tudi ni delila njegove naklonjenosti do kulture in umetnosti, po njegovih besedah, verjetno zapisanih v jezi, je bila egoistična, skopa in prostaška. Prav mogoče je, da sta večinoma živela ločeno. Baro- nica Cecilija je umrla leta 1836 in mu v oporoki »v znak sprave« zapustila (le) briljantno kravatno iglo.134 Baron Leopold je bil vdovec polnih 15 let. Leta 1846 je dr. Karlu Wurzbachu za 28.000 goldinarjev prodal Grič pri Primskovem, Črni potok in Selo pri Šmartnem,135 tako da mu je ostalo le gospostvo Jablje z dvorcem, polnim prelepega pohištva in umetniških del.136 Naslednika pa še ni imel. Sicer je imel neza- konskega sina Leopolda, ki ga po vseh pravilih teda- nje družbe seveda ni mogel naslediti.137 Pri sedem- desetih letih je spoznal enaindvajsetletno baronico Karolino Paungarten, rojeno v Ljubljani 11. oktobra 1830,138 se kljub veliki starostni razliki z njo poročil in kmalu dobil tako zaželenega naslednika. Umrl je v Ljubljani 10. januarja 1858.139 Vdova Karolina se je 31. julija 1865 na Jabljah poročila z orientalistom in diplomatom Otokarjem baronom Schlechta (1825– 1894), s katerim je leta 1866 imela sina Otokarja. Umrla je 12. novembra 1904 na Dunaju.140 Portret barona Leopolda I. je naslikal znani slikar Jožef Tominc. Slika prikazuje elegantnega temnola- sega gospoda v črni obleki, z levo roko se naslanja na empirsko zofo in resno gleda proti levi. V ušesu ima zlat uhan, v kravati zlato broško z rubini ali granati v obliki triperesne deteljice, opazen je pozlačen me- 132 ARS, AS 740, fasc. 7, Familiaria, posebno udejstvovanje; http://www.kazina.si/kazina/zgodovina; https://sl.wikipedia. org/wiki/Kazina,_Ljubljana. 133 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 166. Grof Aleksander Auersperg in Cecilija baronica Billichgrätz sta bila starša znanega pesnika in politika Antona Aleksandra – Anastazija Grüna. 134 Preinfalk, Auerspergi, str. 203. 135 ARS, AS 740, fasc. 8, Kupna pogodba 1846. 136 Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska, str. 45–57; Stražar, Mengeš in Trzin, str. 79–83. 137 ARS, AS 740, fasc. 7, Familiaria, posebno udejstvovanje. Ohranjeni so spisi glede Leopolda Saterlina, nezakonskega sina barona Leopolda Lichtenberga v letih 1835–1836 in 1838–1840. 138 Schiviz v. Schivizhoffen, Der Adel, str. 134. 139 Prav tam, str. 214. 140 h t t p s : / / d e . w i k i s o u r c e . o r g / w i k i / W i k i s o u r c e _ Diskussion:Spielwiese/BKL%C3%96#Schlechta. hanizem za navijanje žepnih ur, posebej pa je vidno odlikovanje Legije časti, ki ga je po menjavi oblasti tako težko znova pridobil. Na desni zgoraj pod gr- bom je napis: LEOPOLD FREYHERR VON LI- CHTENBERG – JANESCHITSCH *1781 †1858 (Leopold baron Lichtenberg-Janežič). Letnica smrti je bila razumljivo dodana pozneje. Zadnji moški predstavnik baronov Lichtenberg- Janežič je bil edini Leopoldov sin, 28. januarja 1854 rojeni Leopold II. Volfgang Franc Ksaver, ki je go- spodaril na Jabljah in na posestvu Dobrava na Do- lenjskem. Na Dunaju je doštudiral pravo.141 Bil je komtur Franc Jožefovega reda in namestnik deželnega glavarja na Kranjskem. Od leta 1884 je bil zastopnik veleposestnikov v kranjskem deželnem zboru. Slovel je zlasti kot poljedelski strokovnjak. Bil je dolgoletni član kranjske kmetijske družbe. Zaradi svojega ljubeznivega značaja je bil v vseh družabnih krogih zelo spoštovan in priljubljen.142 Nagnjenje do kulture je podedoval po očetu. Bil je dejaven član Muzejskega društva za Kranjsko, ki je izdajalo časo- pis Carniola.143 Leta 1877 se je Leopold II. baron Lichtenberg- -Janežič poročil z Marijo Hipolito baronico Apfal- trer, ki se je rodila v Gradcu 17. maja 1856.144 Leta 1883 je bilo na Kranjskem veliko slavje. Pra- znovali so 600-letnico oblasti Habsburžanov v deže- li. Kronsko deželo Kranjsko je ob tej priložnosti obi- skal cesar Franc Jožef I. in zvesti Kranjci so v njegovo in svojo čast pripravili veliko razstavo v stavbi realne gimnazije v Ljubljani.145 Na razstavi so bili prikaza- ni predmeti, najdeni na Kranjskem v predzgodovin- skem obdobju, kulturnozgodovinski predmeti iz raz- ličnih obdobij, ženska ročna dela, dela domače obrti ipd. Poleg deželnega muzeja, različnih društev, dvor- cev, samostanov, cerkva ipd. so tudi številni posame- zniki prispevali svoje zaklade za razstavo. Med njimi je bil tudi Leopold II. baron Lichtenberg-Janežič. Iz razstavnega kataloga je razvidno marsikaj dragoce- nega iz dvorca Jablje, kar je sedaj za vedno izgubljeno. Baron Leopold je za razstavo posodil portret barona Antona Janežiča, lovske predmete, portret Viljema pl. Raspa, portret neke baronice Lichtenberg (morda babice Hiacinte?), staro skrinjo, skrinjico, starinsko obleko za gala prireditve, odejo za konjsko sedlo in usnjen tulec za pištole ob sedlu, puško, dva miniatur- na portreta, starinsko uro, bonboniero, mizico, srebrn in pozlačen vrček za pivo ter cerkveni kelih. Na raz- stavi so bile tudi številne knjige iz grajskih knjižnic, nakit, pečati, glasbila in slike, ki so jih takrat pripi- 141 ARS, AS 740, fasc. 6, Familiaria. Ohranjen je Leopoldov študentski indeks 1873–1878. 142 Fonda, Plemeniti in neplemeniti, str. 3. 143 https://archive.org/stream/carniolaizvestja07muze#page/ 304/mode/2up. 144 ARS, AS 744, fasc. 9, Familiaria, genealoške tabele. 145 http://iza.zrc-sazu.si/pdf/stare_objave/Katalog_der_Lande- sausstellung_1883.pdf 242 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 sali znanim slikarjem, npr. Rubensu, Duerrerju, Van Dycku, Breugelu in drugim. Baron Leopold II. je umrl v Ljubljani 14. oktobra 1916 brez potomcev in z njegovo smrtjo se je končala moška linija baronov Lichtenberg-Janežič. Soproga Marija Hipolita je med obema vojnama upravljala Jablje in umrla leta 1941. V dvorcu je bil takrat njen gost baron Hilmer Buellow s soprogo Elzo, rojeno baronico pl. Seebach, zaposlen pri nemškem vojnem letalstvu. Leta 1943 se je upokojil z nazivom general- podpolkovnika in se pričel ukvarjati s pisateljevanjem na vojno tematiko.146 Zakonca sta ostala v dvorcu do leta 1944, ko je bilo že mogoče slutiti bližajoči se konec vojne vihre.147 Odselila sta se v Nemčijo in z njima je bil verjetno odpeljan tudi del grajskih dra- gocenosti, ki so jih prejšnji lastniki zbrali z ljubeznijo in ponosom. Portreti v knjižnici so ostali na svojih mestih, saj jima niso nič pomenili. Dvorec Jablje spet živi Dvorec Jablje je v svoji skoraj petstoletni zgodo- vini doživljal nenehen vzpon. Lastniki so ga skrbno varovali, olepševali in v njem zbirali dragocenosti, ki so jih ponosno kazali obiskovalcem ter jih zapuščali svojim potomcem, dokler se v kaosu druge svetovne vojne ni vse porazgubilo. Danes so te dragocenosti prejšnjih stoletij sicer izgubljene, dvorec pa se je kljub vsemu dvignil iz povojnega mrtvila; pozabiti mora na nekdanji plemiški sijaj, dobil je nove zadolžitve, ki jih odlično opravlja. 146 Hilmer Freiherr von Buellow: https://de.wikipedia.org/wiki/ Hilmer_Freiherr_von_B%C3%BClow. 147 ARS, AS 740, fasc. 5, Korespondenca – zasebna korespon- denca zakoncev von Buellow iz leta 1944. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 173 – Imenjske knjige. AS 308 – Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani. AS 309 – Zbirka zapuščinskih inventarjev Dežel- nega sodišča v Ljubljani. AS 740 – Gospostvo Jablje. AS 744 – Gospostvo Koča vas. AS 1064 – Zbirka plemiških diplom. AS 1071 – Zbirka grbov. AS 1075 – Zbirka rodovnikov. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Matične knjige: ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj; ŽA Mengeš; ŽA Škofja Loka. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka. LJU 346, Vladislav Fabjančič, Knjiga hiš: I – Stari trg, II – Novi trg, III – Veliki trg. NARODNA GALERIJA – Portreti članov rodbin Lichtenberg in Lichtenberg-Janežič Sig. NG S 381 Jožef Tominc: Leopold Liechten- berg-Janežič. Sig. NG S 913 Neznan avtor: Marija Ana Lie- chtenberg. Sig. NG S 914 Neznan avtor: Ignacij Liechten- berg. Sig. NG S 915 Neznan avtor: Hiacinta baronica Liechtenberg. Sig. NG S 916 Neznan avtor: Franc Ksaver Lie- chtenberg. Sig. NG S 917 Neznan avtor: Leopold baron Li- echtenberg. SPLETNI VIRI Brdo pri Lukovici. https://sl.wikipedia.org/wiki/ Grad_Brdo_pri_Lukovici. Genealogija Liechtenstein. https://de.wikipedia.org/ wiki/Stammliste_von_Liechtenstein. Genealogija Ursini-Blagay. http://genealogy.euweb. cz/hung/blagai2.html. Kazina Ljubljana. http://www.kazina.si/kazina/ zgodovina; https://sl.wikipedia.org/wiki/Kazi- na,_Ljubljana. Pečnik Damjana in Aleš Hafner, Zgodovina. file:///D:/ bk/dokumenti/Jablje/Grad%20Jable%20- %20Predstavitev%20gradu.html. Robert Fonda, Plemeniti in neplemeniti Janežiči. http://rfondablog.blogspot.si/2014/03/plemeni- ti-in-neplemeniti-janezici.html. Siebmacher, Der Adel, opis: abs.11. http://reader. Dvorec Jablje danes (foto: Lidija Slana). 243 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/ bsb10362306_00017.html grb, abs. 34: http:// reader.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/di- splay/bsb10362306_00057.html. Slovenski biografski leksikon (SBL). http://www. slovenska-biografija.si/. Torkar, Silvo, Etimologija, Jablje ali Jable. Delo, 14. 2. 2008. http://www.onger.org/depo/trzin/ 20080214delojablejablje.pdf. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Adler, Monatsblatt, Mai–Juni 1938, XII. Bd., Nr. 41–42, str. 437. Gestrin, Ferdo: Obdobje fevdalizma na ozemlju domžalske občine v luči zemljiškega gospostva Jablje. Zbornik občine Domžale. Domžale: Kultur- na skupnost, 1979, str. 23–59. Globočnik, Anton: Der Adel in Krain. Mittheilungen des Musealvereines für Krain XII, 1899, str. 1–16. Golec, Boris: Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega srednjega veka – raziskovalni problemi in izzivi. Arhivi 36, 2013, št. 1, str. 85–110. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zato- nom. Ljubljana: Založba ZRC, 2015. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske grajske zapuščine (dopolnjen natis). Ljubljana: DZS, 1997. Klasinc Škofljanec, Andreja: Ljubljanska policija v drugi polovici 18. stoletja. Kronika L, 2002, str. 291–300. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Iz- vestja muzejskega društva za Kranjsko 2 1892. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Lju- bljana: Založba ZRC, 2005. Kožuh, Mateja in Nika Merljak in Matej Mezek in Matjaž Bizjak: Seminar iz temeljnih zgodovin- skih ved, UNG 2012–2013. Urbar deželnoknež- jega urada Jablje 1493. Arhivi 37, 2014, št. 1, str. 217–232. Ljubljanski klasiki: 1563–1965 (ur. Živka Črnivec et al.). Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958), 1999. Odlok o razglasitvi Območja in Gradu Jablje za spomenik državnega pomena. Uradni list RS, št. 81/1999 (5. 10. 1999). Pečnik, Damjana in Nataša Koruza in Mojca Tercelj Otorepec: Grad Jablje in območje gradu. Konserva- torski program. Zavod za varstvo kulturne dedišči- ne Slovenije, OE Kranj. Kranj: 2001. Preinfalk, Miha in Matjaž Bizjak: Turjaška knjiga li- stin I. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov). 1 (1218– 1400). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2008. Preinfalk, Miha: Auerspergi, Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1. del. Od Barbov do Zetschkerjev. Ljublja- na: Viharnik, 2016. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del. Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014. Schiviz v. Schvizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstver- lag, 1905. Slana, Lidija: Lichtenbergi na Tuštanju. Kronika LVII, 2009, str. 171–200. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, I. Gorenjska, Območje Kamnika in Kamniške Bistrice (knjiga 7). Ljubljana: Viharnik, 1997. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Dolenjska, Med Bogenšperkom in Mokricami (knji- ga 13). Ljubljana: Viharnik, 2001. Stražar, Stane: Mengeš in Trzin skozi čas. Trzin: Kra- jevna skupnost, 1993. Stražar, Stane: Župnija Dob skozi stoletja. Dob: Od- bor pri krajevni skupnosti, 1996. Umek, Ema: Erbergi in Dolski arhiv. Ljubljana: Ar- hiv Republike Slovenije, 1991. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Hertzogtums Krain. Nuernberg 1689 (Faksimilirana izdaja: Mladinska knjiga/Rudolf Trofenik. Muenchen/ Ljubljana: 1971). Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der K. K. Heral- dischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge IV (1894), str. 89–146; Neue Folge V (1895), str. 162–264. S U M M A R Y Owners of the Jablje mansion through time and some of their portraits from the 18th and 19th centuries The restored Jablje mansion near Mengeš is one of the finest mansions in Slovenia. Designed in Re- naissance style, it was built a little less than five hun- dred years ago on the site of a medieval court house. The mansion came with a considerable number of estates in the immediate vicinity as well as around Kamnik, Domžale and Moravče. It was built in the first third of the 16th century by the Knights Lam- berg of the nearby Črnelo Castle; in 1644, it came into the possession of Erasmus von Rasp and after his death into the hands of Johann Baptist Moscon, who was married to Rasp’s only daughter Maria Si- 244 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 donia. Jablje was inherited by their son Franz Eras- mus and after his early death by his widow Maria Kristina, née von Pernburg. With the marriage of their daughter Maria Theresia Josefa in 1724, Jablje came into the possession of the older line of Barons Posarelli, represented by her husband Johann Josef Anton. Their heir Anton Bernardin Baron Posarelli died already in 1735 and his widow Maria Franziska, née von Billichgrätz, sold the estate and the man- sion in 1743 to Josef Anton von Janežič, grandson of Johann Anton Janežič von Adlersheim, a citi- zen of Ljubljana, who had been ennobled in 1716. The purchase of the Jablje mansion facilitated Josef Anton’s admittance to Carniolan provincial estates and elevation to barony, all in the year in which he bought the estate. Josef Anton died childless in 1780, leaving the entire property to his twenty-one years younger half-brother Franz Xaver Baron Lichten- berg, a child of the second marriage of his mother Anna Maria Margareta, née Segalla. The only condi- tion stated in Josef Anton’s last will of 1777 was that his half-brother should change his family name into Lichtenberg-Janežič and combine his coat-of-arms with that of the Janežič family. Franz Xaver and his wife Hyacintha, née Countess Ursini Blagaj, conti- nued the line of the Barons Lichtenberg-Janežič for another two generations. Their son Leopold I dis- tinguished himself during the period of the Illyrian Provinces, which hindered his reintegration into the Carniolan elite under the re-established Austrian rule, but he nevertheless earned great respect in the community, especially with his cultural engagement. His second marriage to Baroness Karolina Paungar- ten produced his only son Leopold II, who was also active in Carniolan culture as well as a great autho- rity on agriculture. With his marriage to Hyppolita, née Baroness Apfaltrer, remaining childless, the male line of the Barons Lichtenberg-Janežič became ex- tinct upon his death in 1916. Baroness Hyppolita died at Jablje in 1941. During the Second World War the mansion was ransacked and later converted into an apartment building, which did little for its preservation. It was only after a thorough restoration in the period 2000–2004 that the mansion regained its former splendour and became the seat of some Slovenian and international institutions. 245 2016 LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Portret 1: Ana Marija Margareta »baronica« Lichtenberg (NG S 0913). Portret 2: Leopold Livij baron Lichtenberg (NG S 0917). Portret 3: Franc Ksaver baron Lichtenberg (NG S 0916). Portret 4: Hiacinta baronica Lichtenberg (NG S 0915). 246 2016LIDIJA SLANA: LASTNIKI DVORCA JABLJE SKOZI ČAS IN PORTRETI NEKATERIH LASTNIKOV IZ 18. IN 19. STOLETJA, 225–246 Portret 5: Ignacij baron Lichtenberg (NG S 0914). Portret 6: Leopold I. baron Lichtenberg-Janežič (NG S 0381). Grb rodbine Janežič pl. Adlersheim (ARS, AS 740, fasc. 6). Grb baronov Lichtenberg-Janežič (ARS, AS 1071, št. 108). 247 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 719:39(497.4Robidišče) Prejeto: 15. 1. 2016 Andrejka Ščukovt univ. dipl. etn. in soc., konservatorska svetnica, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, Delpinova 16, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: andrejka.scukovt@zvkds.si Življenje vasi na meji v luči naselbinskega in stavbnega razvoja Robidišča IZVLEČEK Robidišče leži na skrajnem zahodu Slovenije in na stičišču treh kultur – med beneškoslovenskim zaledjem, ro- manskim svetom in Furlanijo. Do leta 1947 je bilo življenje vasi gospodarsko in prometno povezano z Beneško Slo- venijo. Potem ko je bila meja med Italijo in Jugoslavijo dokončno določena, pa so prebivalce odrezali od zgodovinske navezanosti z Benečijo. Zato je več kot 150 domačinov zbežalo čez mejo v Italijo, od tam pa v širni svet ali bližnja industrijska središča. Opuščene robidiške hiše niso znale kljubovati zobu časa. Njihov propad je leta 1976 pospešil rušilni potres. Leta 1995 so bili narejeni prvi koraki k oživitvi vasi. KLJUČNE BESEDE Robidišče, naselbinska dediščina, kulturni spomenik, obnova ABSTRACT STORIES FROM THE BORDER OF THE EMPIRE: LIFE OF A BORDER VILLAGE IN LIGHT OF THE SETTLEMENT AND BUILDING DEVELOPMENT OF ROBIDIŠČE The village of Robidišče lies in the westernmost part of Slovenia, at the juncture of three cultures, linking the Sla- via Friulana (Beneška Slovenija) hinterland, Romanic world and Friuli. Until 1947, the village had vital economic and transport ties with Slavia Friulana. However, once the border between Italy and Yugoslavia was demarcated, the inhabitants of Robidišče were cut off from their historical ties with Veneto (Benečija). More than 150 villagers headed across the border to Italy and from there to all corners of the world or nearby industrial centres. Abandoned village houses were unable to withstand the ravages of time and their ultimate destruction was further accelerated by the devastating earthquake of 1976. In 1995, the first steps were taken to bring the village back to life. KEY WORDS Robidišče, settlement heritage, cultural monument, restoration 248 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 Uvod Leta 1934 je Robidišče obiskal Henrik Tuma in ga opisal z naslednjimi besedami: »V Robedišče sem prišel okoli 10. ure, vreme se je obrnilo na bolje. Vas na- pravi na človeka vtis stare slovenske zadružne naselbine. Hiše ne stoje posamezno, marveč tvorijo sklenjeno vrsto, ena hiša je prizidana drugi, kakor so rodbine prirašča- le. Večinoma tudi stanujejo sorodniki eden poleg druge- ga. Poiskal sem izza časa, ko sem bil v Tolminu sodnik, znanega mi posestnika Valentina Škvora, ki je bil eden najbolj drznih tihotapcev na bivši avstrijski meji. Ob pičlem dohodku od drobnice bi prebivalci obeh vasi težko shajali, radi tega so oboji služili s prenašanjem sladkorja in tobaka čez mejo; obe vasi sta bili pravi gnezdi drznih tihotapcev. Bogate zaloge so imeli v Kobaridu, od koder so prenesli na tisoče in tisoče kilogramov blaga po dolini Črne vode in čez Prevalo v Italijo. Marsikateri nosač je v temni in viharni noči poginil v skalnatih robovih nad Črno vodo, marsikateri je izginil pod puško italijanskih carinskih vojakov. Škvor, ki je od mladih nog tihotapil, je poznal dobro vso Beneško Slovenijo, posebno pa terski oddel, po katerem je vodila tihotapska pot v Tarčent in Humin. Po vseh slovenskih vaseh je imel svoje pomaga- če in zaupnike, zaradi tega mi je bil vzoren vodnik in informator. Ob 11. uri dopoldne sva s Škvorom odrinila od Robedišča, 672 m nad morjem, in krenila v globoko zarito debro Legrade, 410 m, ki je tod tvorila mejo med Avstrijo in Italijo. Na italijanski strani vštric Robedišča leži velika vas Prosnid.«1 Robidišče leži v povirnem delu reke Nadiže in jugozahodno od Breginjskega (Kobariškega) Stola. Sodi med t. i. Kotarske vasi, ki so po katastrofalnem potresu maja in septembra 1976 doživele velike spre- membe v načinu življenja. Robidišče2 je bilo do srede 1 Tuma, Beneška Slovenija, str. 170. 2 PANG, OLOB 1955. 27. junija 1955 je Okrajni ljudski od- bor Tolmin (Urad za statistiko, št. zadeve 503/55) izdal ured- bo o preimenovanju naselja iz Robedišč v Robidišče. Prei- menovanje naselja je bilo objavljeno v tretjem členu uredbe o preimenovanju naselij, Ur. list LRS št. 21/55, str. 397. 20. stoletja razmeroma velika vas z 42 hišnimi šte- vilkami.3 Uvrščamo ga v t. i. sredozemski tip naselja, za katerega je značilna sklenjena gradnja. Ohranjeni stavbni fond izpričuje kvalitetno zidarsko znanje ta- kratnih graditeljev. Objekti, zgrajeni iz bližnjih ka- mnolomov, so mojstrsko pozidani s skrbno zloženimi kamni po načelu vrstenja. Hiše krasijo še viseči ganki in zunanja stopnišča. Značilne plitke strehe s širokim napuščem nad glavnim pročeljem so krite s korci. Tu so še funkcionalno razporejene okenske in vratne od- prtine. Robidišče, ki ga s treh strani obkroža državna meja, četrto stran pa predstavlja cestna povezava z vasmi v Kotu, leži na desnem bregu reke Nadiže, na široki terasi, na 673 m nadmorske višine. Iz vasi se proti severu odpre pogled na Stolovo pogorje, na za- hodu pa proti vasem Prosnid, Čenebola in Mažerole ter strugi Nadiže. Do konca druge svetovne vojne je bilo Robidišče, tako kot celoten Breginjski kot, v geo- grafskem, zgodovinskem in kulturnem pogledu bliže sosednji Benečiji kot Tolminski. Beneška Slovenija je Robidišču služila kot zaledje vse do leta 1947, ko je novonastala meja med Jugoslavijo in Italijo zarezala v usodo ljudi4 in Robidišče odtujila od zgodovinsko povezanih krajev. Posledica je bilo množično izselje- vanje najprej v Italijo, od tam pa v Francijo, Nemčijo, Belgijo, Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Ži- vljenje v vasi je pričelo izumirati,5 objekti, odmaknje- ni od glavnih tokov, ki bi prinašali željo po moderni- zaciji stavbarstva, pa samevati in propadati. Tako kot nekdaj tudi danes vas obkrožajo pašniki, polja, senožeti in mešani gozd. Okrog pet prebivalcev se ukvarja s tradicionalno gospodarsko dejavnostjo, ki je živinoreja in v manjši meri poljedelstvo. V zadnjem desetletju, še zlasti ob sobotah, nedeljah, praznikih in med poletnimi počitnicami, se v Robidišče pripe- lje ali prikolesari čedalje več obiskovalcev. Zato so se nekateri domačini pričeli usmerjati tudi v turizem. Zase in za turiste so obnovili in preuredili stavbe. Ta dejavnost zagotavlja obstoj tradicionalno usmerjenih kmetij ter pripomore k vzdrževanju stavbne dedišči- ne in ne nazadnje kulturne krajine. 3 PANG, OLOB 1955, naročilnica občine Breginj št. 218/2 – T, z dne 5. 7. 1955, za naročilo 42 hišnih tablic. 4 Breginjski kot je bil vedno kulturno in politično povezan z Benečijo in Furlanijo. Na začetku srednjega veka so vasi v Kotu pripadale oglejskemu patriarhu, kasneje so prešle pod Beneško republiko (Breginj, Logje, Robidišče in Livek). Leta 1866 je Robidišče v nasprotju z ostalo Benečijo, ki je bila pri- ključena Italiji, skupaj z vasema Logje in Breginj pripadlo Avstriji. Ta meja je ostala v veljavi do konca prve svetovne vojne, po njej je Robidišče pripadlo Italiji. Leta 1947 je bilo priključeno k Jugoslaviji in leta 1991 k Republiki Sloveniji (Miklavčič-Brezigar, Robidišče – razvoj in življenje, str. 159). 5 Leta 1869 je imelo Robidišče 178 prebivalcev, leta 1900 199, leta 1910 pa se je število vaščanov povečalo na 228. Po prvi svetovni vojni je bil upad števila prebivalstva malenkosten in leta 1931 je vas štela 211 ljudi. Leta 1947 je v Robidišču ži- velo 168 prebivalcev. Na začetku 21. stoletja ima Robidišče od sedem do osem stalnih prebivalcev (Miklavčič-Brezigar, Robidišče ne sme umreti, str. 740). Robidišče leta 1951 (SEM, Teren 7, 3. 7.–3. 8. 1951). 249 2016 ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 V Robidišču so na novo gradili do srede 20. sto- letja. Od takrat do danes se je v vasi število hiš skoraj prepolovilo. Za to je bilo v prvi vrsti krivo množično izseljevanje po drugi svetovni vojni, zaradi česar je opuščene in nevzdrževane hiše načel zob časa. Že leta 1955 so se na seji Okrajnega ljudskega odbora (OLO) ukvarjali z opuščenimi hišami na območju OLO Breginj in sklenili, da bodo opuščene objek- te prodali na dražbi. Vendar za njihov nakup ni bilo interesa. Ker jih OLO ni mogel vzdrževati, so pred- lagali, da porušijo tiste, ki ogrožajo sosednje objekte.6 Na začetku šestdesetih let 20. stoletja so zaradi širi- tve ceste skozi vas porušili nekaj stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij.7 Nato je leta 1976 sledila še rušilna moč potresa. V naslednjih letih so po ne- potrebnem porušili tudi objekte v najstarejšem delu vasi. Robidišče je tako izgubilo stavbe, ki bi se lahko primerjale s predpotresnim Breginjem. Naselbinski in stavbni razvoj Robidišča na podlagi katastra in arhivskih virov Vsako naselbinsko strukturo označujeta prostor in čas. Prvotna zasnova vasi je bila vedno spontana in nenačrtovana. Osnovna pogoja za stalno naselitev sta bila plodna zemlja in ugodno bivalno okolje. Pri naselitvi so prvi naseljeni graditelji vedno upoštevali ustrezno lego območja, možnost obrambe, osonče- nost, plodnost zemlje ter prometne poti in povezave. Na način gradnje so vplivale naravne danosti, kot npr. relief ali razpoložljiv material za gradnjo. 6 PANG, OLOB 1955, zapisnik IV. seje OLO Breginj z dne 22. 5. 1955. 7 Žvan-Košarjanovo hišo, Žnidarjevo hišo, Drejevo hišo in Ivana hišo, Marjancinovo štalo in nekaj svinjakov. Prva pisna omemba Robidišča je iz leta 1214 in o planini Robidišče govori kot o Rubidisckes ali Russitonis oz. Rubidiskis. Prvi znani pisni vir o stalni naselitvi Robidišča pa sega v leto 1677. Po ustnem izročilu so se na Robidišče prvi naselili pastirji iz Čr- nega Vrha (Montefosca). Med vaščani je živo ustno izročilo, da so potomci uskokov.8 Eden izmed najzgodnejših zemljevidov, ki posre- duje informacijo o legi in velikosti Robidišča ter o trdnosti zgradb, je jožefinski vojaški zemljevid, ki je nastajal v letih 1763–1787. Z njega razberemo, da je bila glavna cestna povezava Robidišča s Prosnidom in Čenebolo. Označen je še potok Legrada. Vas je zapisana kot Robedisca, zgradbe so obarvane z rdečo, kar pomeni, da so zidane. Z zemljevida ne razberemo dejanskega števila objektov ali njihove namembnosti, lahko pa ugotovimo, da stojijo v nizih in na mestu,9 ki je bilo ob potresu leta 1976 porušeno.10 Naslednji pomemben vir za preučevanje stavb- ne in gospodarske zgodovine je franciscejski kata- ster. Katastrska občina Robidišče je bila obdelana na petih grafičnih listih. Katastrska mapa je izdelana v merilu 1 : 2000. Spisovni del katastrskega operata se- stavljajo zapisnik (protokol) zemljiških parcel, izkaz površine zemljišča v zvezi s katastrskimi kulturami in seznam zemljiških posestnikov. V luči preučevanja stavb je pomemben zapisnik stavbnih parcel, ki pri- kaže osnovne podatke o zgradbi. V njem so opisane naslednje stavbne parcele: casa da massaio di muro e di legna con cortile (zidana in lesena hiša z dvoriščem); casa di propia abitazione con corte (hiša z dvoriščem); casa da massaio di mura e di legna copperto di paglia (zidana in lesena hiša, pokrita s slamo); corte (dvori- šče); casa di propio uso con corte (hiša z dvoriščem) in stagna al pian (ribnik), v našem primeru zbiralnik/ zadrževalnik vode. Protokol sestavljajo še naslednje rubrike: zaporedna številka stavbne parcele; zapore- dna številka zemljiške parcele; ime in priimek lastni- ka parcele; vrsta oz. namen stavbe; število zidanih in lesenih stavb; s slamo kriti objekti in velikost objekta v klaftrah. Rubrike v protokolu so v nemškem in italijan- skem jeziku. Priimki so popačeni (Cencigh oz. Zen- cig – Cencič; Scvor – Škvor; Pofsin oz. Pasin – Pav- šin), imena so zapisana v italijanski različici. Največ hiš je bilo označenih kot casa di propia abitazione, kar pomeni, da so bile stavbe v zasebni lasti. Na kata- stru so označene naslednje obdelovalne površine in kulture: arativo – obdelovalna površina, kot npr. vrt, polje ali njiva; prato – travnik; pascolo unica classe – pašnik in boschi unica classe – gozd. Katastrska mapa Robidišča z zarisom stanja ze- mljiških in stavbnih parcel je opremljena z barvami. 8 Miklavčič-Brezigar, Robidišče – razvoj in življenje, str. 160. 9 Slovenija na vojaškem zemljevidu. 3. zvezek, sekcija 132. 10 Primerjava stanja lege objektov v k. o. Robidišče, leto 1867, leta 1908–1948, leto 1960 in stanje leta 2000. Pogled na Robidišče z juga, maj 1976 (Fotodokumentacija ZVKDS OE Nova Gorica). 250 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 11 AST, Catastro Franceschino, elaborat nn. 616–617. Z rdečo obarvani objekti na franciscejski katastrski mapi leta 1812.11 Analiza stanja objektov okrog leta 1908. 251 2016 ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 Za obdelovalno površino je določena umazano bela, travniki so svetlo zeleni, pašniki bledo zeleni, gozd je obarvan s sivo oz. temno sivo ali bledo črno barvo, vozna pot je svetlo rjava ali rjava, steza ali pot svetlo rumena, voda je modre barve, zidane hiše so svetlo rdeče. Konec 18. stoletja je bilo v Robidišču 39 objek- tov. Večina jih je stala na severozahodni in delno na vzhodni strani območja današnje vasi. Franciscejska katastrska mapa še pojasni, da je bila takratna poseli- tev zgoščena. Stanovanjski in gospodarski objekti so stali tesno drug zraven drugega. Bili so zidani in ime- li so lesene dele, verjetno so mišljeni ganki. V vasi je stalo tudi nekaj t. i. »kazonov«, pritličnih pomožnih objektov iz pletenega šibja. Na franciscejskem katastru je narisan tudi večji zadrževalnik vode – kal (stagno d’acqua), ki je služil napajanju živine. Drugi vodni viri niso vrisani. Na osnovi ustnega izročila, terenskih raziskav in obsto- ječega vodnjaka12 je mogoče ugotoviti, da je bilo v uporabi več vodnjakov, ki so se napajali s kapnico, in tisti z živo vodo. Vodnjake je hkrati uporabljalo več gospodinjstev. Za poselitev območja sta značilni dve razvojni fazi – najprej poselitev na izrazito strateški legi, nad potokom Legrada in reko Nadižo. To je na robu do- kaj strmega pobočja – »rbišča«, iz česar, tako skle- pamo, izvira ime vasi. Na tem območju so se prvo- tni naseljenci umaknili dragocenemu in plodnemu zemljišču. Objekte so postavili kot prostostoječe ali v niz povezane (adirane) nadstropne, eno- ali dvo- delne vrhkletne ali vrhhlevne hiše, ki so z glavnim pročeljem tvorile vhodno fasado, orientirano na glav- no pot. Proti zbiralniku vode so bile hiše obrnjene z zadnjimi fasadami. Druga faza naselbinskega razvoja je bila od kon- ca 18. stoletja naprej. Vas se je pričela širiti proti za- hodu in jugozahodu. Do prve polovice 19. stoletja nastanejo naslednji sklopi vasi: Tle Na pod, Dol u tem Koncu, Gor prot Dolin, Dol u Planji in Tle za Stanom. Od sredine 19. stoletja so v vasi sezidali še okrog 20 objektov. Okrog leta 1890 so si v Robidišču prizadevali, da bi v vasi zgradili cerkev. Zanjo so določili lokacijo na Wančni oz. Košarjanovi zemlji, zbrali nekaj prosto- voljnih prispevkov in pričeli žgati apno za gradnjo. Vendar se jim želja ni uresničila. Apno, namenjeno izgradnji cerkve, so leta 1902 uporabili pri izgradnji nove šole.13 Pod Avstrijo in kasneje Italijo do konca druge svetovne vojne so imeli v Robidišču dve trgovini (pri Kajancnih in pri Ložankčnih) ter gostilno s trgovino pri Marjančnih (Leonard Cencič).14 Robidišče je leta 1931 dobilo pokopališče. Posta- 12 Vodnjak hiše Robidišče št. 1. 13 Hiša Robidišče št. 10, ki so jo leta 1943 požgali Nemci. 14 PANG, DTUT, šk. 23, Občina Breginj 1940, št. dokumenta 21052549, Robidišče, hiša št. 27. vili so ga severovzhodno od jedra vasi, na dvignjenem platoju, nad današnjo glavno cesto. Pokopališče ob- daja kamniti zid s segmentno izvedenim pilastrskim vhodom v osrednji osi. Na severnem robu pokopali- šča stoji mrliška vežica, podobno zidana kot okoliški objekti. Je pritlična, pravokotnega tlorisa, s trikotno poudarjenim čelom in kamnitim strešnim napuščem. Okensko in vratno odprtino obdaja kamniti okvir, dvokapno streho pa prekrivajo korci.15 Prizadevanja, da bi v vas pripeljali vodo, so se pri- čela že leta 1934. Traso vodovoda so načrtovali od zajetja izpod hriba sv. Ivanca, ki leži na italijanski strani. Vendar so se temu uprli prebivalci bližnje vasi Montefosco (Črni Vrh). Zahtevali so, da vodno zaje- tje zgradijo tudi za njihove potrebe. Prek prefekture v Vidmu so Montefoščani dosegli, da so načrtova- no gradnjo ustavili, in se nato z Robidiščani pravdali štiri leta. Sodišče je razsodilo v prid obema stranka- ma, in sicer da ima pravico do vodnega zajetja vas Montefosco s 60-odstotnim deležem, Robidišče pa s 40-odstotnim deležem vode. Zrisali so nov načrt zajetja s tremi vodnimi prekati. Voda iz zajetja je naj- prej pritekala v srednjega, od tu pa se je prelivala v desni prekat za potrebe Montefosca in v levega za Robidišče. Cevovod, ki Robidišče z vodo napaja še danes, je dolg 2725 metrov.16 Voda je najprej napajala vaška korita. V središču vasi, danes pri glavnem kori- tu, so leta 1938 vodi celo postavili obeležje. V robidi- ške hiše pa je voda pritekla šele po letu 1976. V popisnih listih o prijavi vojne škode so Robi- diščani prijavljali predvsem odvzem živil in živine – v glavnem odvzem sira, mleka, masla, suhega mesa, krompirja, fižola, koruze, perutnine, ovac in volne.17 Po končani drugi svetovni vojni so si Robidiščani kar nekaj časa neuspešno prizadevali, da bi z domo- vino vzpostavili boljšo cestno povezavo. Leta 1957 so le dosegli, da so odprli maloobmejni prehod, ki je delno obnovil stare povezave z Benečijo. Leta 1947 je občina na začetku vasi zgradila novo šolsko poslopje, ga redno vzdrževala in že leta 1954 na objektu izvedla večja vzdrževalna dela. Popravili so streho, obnovili okna in vrata, prepleskali dve učil- nici, pisarno, dvorano, vežo in stranišča ter postavili žično ograjo okrog šolskega dvorišča.18 V Robidišču se je leta 1949 naselila vojska. Na ju- govzhodnem robu vasi, ki je bil z odredbo 11. marca 1953 nacionaliziran in vknjižen kot splošno ljudsko premoženje,19 so zgradili karavlo in konjušnico. Z vojsko je vas dobila prvi telefon in elektriko. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je postalo Ro- bidišče odmaknjena in neurejena vas. O stanju je po- 15 ZVKDS Nova Gorica, mapa Robidišče. 16 PANG, DTUG, Vodovod okraja Robidišče pred vojno, šk. 36. 17 PANG, VŠ Logje – Robidišče, prijava vojne škode junij 1948, šk. 1. 18 PANG, OLOB 1955, šk. 1. 19 Prav tam. 252 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 ročal Krajevni ljudski odbor Breginj: »V pogledu iz- gleda naselij so ti kraji najbolj zapuščeni in zanemarjeni v okraju. Zaradi tega bo nujno pristopiti k drastičnim meram v tem pogledu in izvršiti radikalno asanacijo, predvsem na Robidiščih, kjer prebivalstvo na splošno ne pozna stranišč, gnojnih jam in greznic ter se fekalne vode in druge umazanije kar stekajo prosto na grobo tlakova- nih vaških poteh.«20 20 PANG, KLOB 1944–1952, šk. 1, Zadeva komunala, gospo- darska analiza bodočega občinskega ljudskega odbora Bre- ginj. Sredi 50. let je bilo aktualno vprašanje hiš, ki so jih po koncu vojne zapustili lastniki. Občinski ljudski odbor je leta 1955 predlagal, da bi objekte prodali ali porušili.21 Na začetku 60. let so namero glede ruše- nja nenaseljenih objektov uresničili. Tako so porušili Žvan-Košarjanovo hišo, Žnidarjevo hišo, Drejevo hišo in Ivana hišo, Marjancinovo štalo ter nekaj prašičjih hlevov. Vzrok je bila širitev ceste skozi vas, kar je bilo skrajno nesmiselno početje, saj v tem času Robidi- šče ni imelo prave cestne povezave z zaledjem. V vas sploh ni bilo mogoče priti s prevoznim sredstvom, ampak le peš po stezi. Vse potrebno blago so prena- šali na hrbtu. Šele leta 1969, po nekaterih podatkih pa leta 1976, so iz sosednje vasi Logje proti Robidi- šču razširili makadamsko cesto, ki je bila edina pro- metna povezava z Breginjskim kotom. Čez nekaj let so proti Robidišču uredili tudi makadamsko cesto iz Podbele, ki so jo konec 90. let 20. stoletja asfaltirali. Leta 1976 je Breginjski kot prizadel rušilni po- tres, ki je v Robidišču porušil nekatere zapuščene in nevzdrževane hiše. V popisu škode z datumom 28. maj 1976 so na seznam za porušitev uvrstili 28 stanovanjskih in gospodarskih objektov. Določili so jim t. i. rdečo piko,22 ki je pomenila, da obnova hiše ni mogoča. Do leta 1977 so porušili objekte v naj- starejšem delu vasi. Vsesplošnemu rušenju, kot npr. v sosednjem Breginju, pa so se v Robidišču izognili zaradi tega, ker ni bilo utrjene poti, po kateri bi lahko pripeljali gradbeno mehanizacijo. Po letu 1976 so v Robidišču zgradili le še tri nove 21 PANG, OLOB 1955, šk. 1. 22 PANG, šk. 33, OOOPPT. Značilna robidiška hiša, maj 1976 (Fotodokumentacija ZVKDS OE Nova Gorica). Pogled na Robidišče z juga septembra 2013 (foto: Andrejka Ščukovt, 2013). 253 2016 ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 stanovanjske hiše, ki pa z oblikovanjem in lokalno tradicijo gradnje nimajo veliko skupnega. Leta 1978 so na začetku vasi postavili še vaški hlev. Kljub temu so Robidiščani živino še naprej redili v lastnih hle- vih. Skupni hlev je zato sameval vse do leta 1985, ko sta domačina Pavelnov Dante in Wančov Danilo vanj naselila okrog dvesto glav goveje živine in s številno čredo vztrajala vse do leta 1990, ko sta zaradi po- manjkanja pašnih površin zmanjšala število govedi. Na začetku vasi stoji še zidano znamenje v obliki kapelice. Natančnega podatka, kdaj je bila postavlje- na, ni. Kapelica je pravokotnega tlorisa, pokrita pa je z dvokapno simetrično korčno streho. V odprti niši stoji kip Device Marije. Prvotno je bila posvečena Srcu Jezusovemu. Robidiška hiša in gospodarski objekti Glede na analogije so bile prve stavbe v vasi eno- ali dvodelne, zidane, vzdolžnega tlorisa in po- krite s slamo. Imele so kuhinjo in izbo. Na podlagi ohranjene materialne priče v vasi, t. i. »črne kuhi- nje«, pa je mogoče rekonstruirati način življenja in bivalno kulturo iz 19. stoletja. Znano je, da je bila kuhinja osnovni bivalni prostor ter da so kurili in kuhali na prostostoječem ognjišču. Ognjišče je v začetni fazi stalo na tleh ali je bilo le za malenkost dvignjeno. Dim se je z ognjišča valil po prostoru, saj še niso poznali dimnika. Tlak v kuhinji je bil zara- di požarne varnosti iz kamnitih plošč, v začetni fazi iz zbite zemlje. Stropna konstrukcija je bila lesena. Iz kuhinje se je vstopilo v izbo, kjer je v notranjem kotu stala zidana peč, pomemben del čistega/belega prostora. Izba je bila bivalni prostor, namenjen sede- nju in družinskemu pogovoru ter spanju. Ko pa so v 19. stoletju stanovanjske objekte pričeli povečevati, so jih zvišali za etažo in pridobili bivalno nadstro- pje. Za dostop v nadstropje so vzpostavili zunanjo komunikacijo, stopnišče z gankom. Slamnato kritino je takrat zamenjala streha s plitkejšim naklonom in korčno kritino. Na osnovni objekt je marsikdo pri- zidal tudi klet, kjer so shranjevali poljske pridelke in mlečne izdelke. Okenske in vratne odprtine so na glavnem pročelju razporejene v oseh, na zadnji fasadi pa glede na funkcijo. Posebnega okraševanja robidi- ški objekti niso imeli, z izjemo dveh. Na enem je stala freska, ki je predstavljala podobo Križanega z letnico 1890. Slikarijo je potres leta 1976 poškodoval in je v kasnejših letih zaradi dotrajanosti odpadla. Drugi okrasni element je kamnit obraz z letnico 1874, ki se nahaja na vogalu t. i. Wanče štale. Gradnjo in oblikovanost objektov so v preteklo- sti pogojevale naravne danosti, kot so relief, lega, mikroklima, gradbeni material in tehnika gradnje ter znanje oz. spretnost graditeljev. Znano je, da so imeli na začetku 20. stoletja v Robidišču aktivne kar tri kamnolome. Kamen so lomili U Krasu, Na Polo- gu in Tam dol v Lazu. Na Pologu sta stali tudi dve apnenici za žganje apna ter frnaža za žganje opeke in izdelovanje korcev. Druga frnaža je bila V Dolin- ci. Objekte so gradili sami ali s pomočjo zidarjev iz bližnjih beneških vasi, ki so znali spretno obdelovati kamen. Predvsem so se posvetili obdelavi okenskih in vratnih kamnitih okvirjev (temu so pravili, da so kantone pikali) in podpornim stebrom. Vogale stavb so pozidali iz večjih in močnejših kamnov, tako da je nastal šivan rob. Kamnito stavbno maso poživlja in dopolnjuje uporaba lesa. Les za gradnjo so sekali v okoliških gozdovih. Pretežno so uporabljali kostanjev, orehov Risba kalone pri Wančnih (SEM, Teren 7, 3. 7.–3. 8. 1951). 254 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 ali jesenov les. Izdelovali so ostrešja, stopnišča, ganke, okna in polkna. Za razumevanje stavbnega razvoja Robidišča so danes pomembne hiše št. 8, 14 in 34. Vsaka zase je pomembna priča načina življenja v 19. in 20. stoletju. T. i. Nuncova hiša, št. 34, se je ohranila na mestu pr- votne poselitve vasi. V pritličju ima ohranjeno dvo- delno zasnovo s kuhinjo in hišo. V kuhinji so ohra- njeni fragmenti prostostoječega nizkega ognjišča. Wančna hiša št. 14 – »črna kuhinja« slika bivalne razmere, značilne za 19. stoletje, saj ima ohranjeno originalno razporeditev bivalnih prostorov z nekaj inventarja.23 V kotu kuhinje je na tleh nizko ognjišče, ki predstavlja eno od prvih stopenj v razvoju kurišč. Ognjišče sodi v tip prostostoječega nizkega ognjišča, kakršno je bilo značilno predvsem v 17. in 18. stoletju v zahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, danes pa je prava redkost. Na začetku so kurili kar na tleh sredi prostora, sčasoma so kuriščni prostor pomaknili v vogal stene in ga nekoliko dvignili. Dim z ognjišča se je prosto valil po kuhinji in nato skozi vhodna vra- ta, ki so bila na sredini predeljena tako, da se je dalo posebej odpreti zgornji del, da je lahko dim iz bi- valnega prostora uhajal na dvorišče. Z dvorišča pa je bil preko zunanjega kamnitega stopnišča in lesenega ganka vhod v nadstropje hiše. Naslednja faza v razvoju robidiške hiše je zame- 23 Večina inventarja je iz drugih robidiških hiš. njava ognjišča z zidanim štedilnikom.24 Prve zidane štedilnike so v kuhinjo postavili po prvi svetovni voj- 24 V kmečkem okolju so se štedilniki uveljavili šele v drugi četr- tini 20. stoletja. Šparget z napo pri Kajancovih (SEM, Teren 7, 3. 7.–3. 8. 1951). Orodje za obdelavo kamna (SEM, Teren 7, 3. 7.–3. 8. 1951). 255 2016 ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 ni, vendar so nekatere robidiške družine kuhale na ognjišču vse do začetka 50. let 20. stoletja. Do pred kratkim ohranjeni primer kuhinje z zidanim štedil- nikom je hiša Robidišče št. 8 oz. t. i. Rozaljina hiša ali Zahiščevje.25 Štedilnik je stal na mestu nekdanjega ognjišča. Okrog štedilnika je bila ohranjena klop na lesenem podu, ki je bil dvignjen okrog 15 cm. Štedil- nik, s katerim je bilo mogoče sočasno ogrevati tudi sosednji prostor, kuhati, peči, greti vodo in sušiti drva, predstavlja bistven napredek v bivalnih pogojih. Dim se namreč ni več prosto valil po kuhinji, ampak so ga skozi tuljavo speljali v dimnik. Kljub neposrednemu odvajanju dima proč od kurišča so ponekod ohranili napo, t. i. »zgon«.26 Štedilniki so bili zidani iz opeke in prebarvani z rdečo barvo. Na vrhu štedilnika je bila vgrajena litoželezna plošča z dvema krožnima odpr- tinama za kuhanje. Drva kot poglaviten vir energije za kuhanje in ogrevanje je bilo treba imeti na zalogi. Zato je bilo v Robidišču v navadi, da so cepljence sušili tik ob hiši. Drva so skrbno zložili in postala so okras, ki je so- oblikoval zunanjo podobo hiše. Za dnevno rabo so jih lahko dali pod stopnice, pod gank ali strešni na- pušč, tja, kjer je bilo zavetje pred dežjem. Danes so zidane štedilnike izpodrinili električni. 25 Novi lastniki so leta 2011 štedilnik odstranili. 26 SEM, Robidišče št. 13, pri Kajancovih. Tradicionalni način življenja in z njim poveza- no stavbarstvo se v Robidišču odraža tudi v govorici gospodarskih objektov, predvsem v velikih hlevih, ki pomembno dopolnjujejo stavbarstvo vasi. Drago Kladnik v diplomskem delu navaja, da je bila vas po potresu leta 1976 agrarno izumirajoč kraj in kmetje na stopnji motičnega poljedelstva, saj so imeli v vasi le eno kosilnico in en plug.27 Glavna gospodarska dejavnost je od nekdaj živinoreja (redili so govedo in drobnico), poljedelstvo pa dopolnilna. Obstoje- či hlevi so bili zgrajeni v 19. in 20. stoletju. Stojijo kot samostojne stavbe ali v nizih. Pritličje hleva je namenjeno živini, nadstropje je služilo za skedenj. Pomemben oblikovni element na hlevu so kamniti okenski in vratni okvirji ter kamnite stopnice, ki iz zadnjega pročelja vodijo na skedenj. Mogočni, tudi leseni konstrukcijski elementi so vidni iz notranjosti objekta. Poleg hlevov stoji danes v vasi še nekaj redko ohranjenih svinjakov, t. i. »kolet«. Svinjak so ponava- di prizidali k drugemu gospodarskemu objektu. Svi- njaki so pravokotnega ali kvadratnega tlorisa, eno- delni in pokriti s korčno eno- ali dvokapno streho. Vhod vanje je z vzdolžne daljše stranice, kjer stoji še kamnito korito. 27 Pipan, Primerjava, str. 244, povzeto po Kladniku. Del spomeniškega območja, ki je razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Skrajno levo hiša Robidišče št. 14, t. i. črna kuhinja (foto: Andrejka Ščukovt, 2013). 256 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 Zaključek Ekonomske, migracijske in politične spremembe, ki jih je Robidišče doživljalo v prejšnjem stoletju, so bile za prebivalce in vas usodne. Najhujši je bil čas po drugi svetovni vojni, ko je skoraj prišlo do izpraznitve vasi in porušitve več kot polovice objektov. Po večdesetletni otopelosti so bili leta 1995 nare- jeni prvi koraki pri oživitvi vasi. Ustanovljena je bila sekcija »Ohranimo Robidišče«, ki jo je ustanovila sku- pina domačinov in prijateljev Robidišča. Leta 1998 se je uradno vključila v Kulturno društvo Stol. Sek- cija »Ohranimo Robidišče« si je zadala nalogo, da bo z ohranjanjem kulturne dediščine, s kulturnimi in tu- rističnimi prireditvami z naslovom »Spoznajmo se«28 ter z drugimi dejavnostmi ohranila najzahodnejšo slovensko vas. Robidišče so v okviru sekcije z medna- rodnimi delovnimi tabori najprej pričeli oživljati pro- stovoljci, povečini študenti, ki so z mladostjo, delom in zagnanostjo pripomogli k spreminjanju in izbolj- šanju socialnega položaja starejših vaščanov. V orga- nizaciji Študentske kulturne organizacije pa so pri- pomogli k povezovanju z okoliškimi kraji, vključno z Rezijo in Beneško Slovenijo. Prav tako so študentje prostovoljci pričeli opozarjati na neprecenljivo stavb- no dediščino. Od takrat se v Robidišču vsako poletje zvrstijo različni dogodki, ki pripomorejo k še večji prepoznavnosti kraja. Na teh prireditvah je Zavod 28 Za oživitev vasi je še zlasti zaslužna Vida Škvor. za varstvo kulturne dediščine, območna enota Nova Gorica, prvič sodeloval leta 2003 z razstavo Stavbna dediščina Robidišča, kjer je v besedi in sliki opozoril na naselbinske in stavbne vrednote kraja. Razstava je bila rezultat prizadevanj, da se po potresu leta 1998 zavaruje stavbno dediščino. Z odlokom o razglasitvi objektov in stavbnih celot za kulturni spomenik,29 podkrepljen z Zakonom o popotresni obnovi objek- tov in spodbujanju razvoja Posočja (ZPOORSP),30 se je zaustavil val nepotrebnih rušenj. Robidišče je dobilo novo priložnost, saj je bila domačinom tako dana možnost, da objekte prenovijo, vas pa izgubi pečat odročnosti. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 179 – Franciscejski kataster za Primorsko 1823–1869, katastrska občina Robidišče. AST – Archivio di Stato di Trieste Catastro Franceschino, Elaborati nn. 616–617. 29 Uradni list RS, št. 44/1999. 30 Po 13. členu tega zakona lahko lastnik dediščine/spomenika iz sredstev državnega proračuna dobi finančno pomoč za po- potresno obnovo oz. statično sanacijo. Pogled na Rozaljino hišo oz. Zahiščevje, Robidišče št. 8 (foto: Andrejka Ščukovt, 2013). 257 2016 ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 OGUNG – Območna geodetska uprava Nova Gori- ca. Geodetska pisarna Tolmin Parcelni zapisnik za katastrsko občino Robidišče. PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica Občinski ljudski odbor Breginj, 1944–1955 (OLOB). Občinski odbor za odpravo posledic potresa Tol- min (OOOPPT, škatla 33). Državni tehnični urad Trst, Občina Breginj 1940 (DTUTOB, škatla 23). Državni tehnični urad Gorica, Občina Breginj (DTUGOB, škatla 36). Vojna škoda Logje – Robidišče (VŠ, škatla 1). SEM – Slovenski etnografski muzej Fotografije in risbe dokumentacijskega oddelka t. i. Orlovih ekip, 1951. ZVKDS OE Nova Gorica – Zavod za varstvo kul- turne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica Mapa Robidišče. LITERATURA Kladnik, Drago: Učinki potresa na primeru manj raz- vitega območja Breginjskega kota (diplomska nalo- ga). PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Uni- verza v Ljubljani, 1977. Miklavčič-Brezigar, Inga: Robidišče – razvoj in ži- vljenje podeželja na nekdanji avstrijsko-beneški meji v baroku. Barok na Goriškem. Il barocco nel goriziano (ur. Ferdinand Šerbelj). Nova Gorica, Ljubljana: Goriški muzej, Grad Kromberk, Na- rodna galerija, 2006. Miklavčič-Brezigar, Inga: Robidišče ne sme umreti. Ob dvajsetletnici potresa. Primorska srečanja 187, 1996, str. 739–743. Nice, Bruno: La casa rurale nella Venezia Giulia. Bo- logna: Forni, 1940. Pipan, Primož: Primerjava popotresne obnove v Ita- liji in Sloveniji po potresih v Zgornjem Posočju in Furlaniji (diplomska naloga). Fakulteta za huma- nistične študije Koper, Univerza na Primorskem, 2011. Rajšp, Vincenc in Majda Ficko (ur.): Slovenija na vo- jaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 3. Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, 1997. Scarin, Emilio: La casa rurale nel Friuli. Firenze: Co- mitato nazionale per la geografia, 1943. Tuma, Henrik: Beneška Slovenija. Kobariško berilo, zgodbe, pričevanja, poezija, proza (ur. Peter Stres). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2011, str. 172. S U M M A R Y Life of a border village in light of the set- tlement and building development of Robi­ dišče The article presents a historical, settlement, ar- chitectural and monument-protection analysis of Robidišče, a village surrounded to the north, west and south by the state border with Italy, determined pursuant to the Paris Peace Treaty of 1947. The new- ly-drawn border running just outside the village cut the local population off from their natural hinterland and their historical ties with Veneto (Benečija) and, due to poor road connections, also from their mother country. Many inhabitants of Robidišče left for Italy and then emigrated to all corners of Europe and to the countries of the North and Latin America. Un- able to withstand the ravages of time, the abandoned houses in the village began to crumble. Their demoli- tion was further accelerated by the earthquake that shook Friuli in 1976. The first settlement at Robidišče was established on the sun-exposed area above the Legrada creek and the Nadiža/Natisone River, on the edge of a steep slope—“rbišče”—which gave the village its name. The first settlers refrained from building on fertile soil and based their economy on livestock and agriculture. The settlement entered into the second development phase at the end of the 18th century, when it gradu- ally spread towards the west and southwest and in the 19th century definitively evolved into a typical cluster village. Given the analogies, the first houses were built as added multi-story, one- or two-part structures with longitudinal or square cross-sections that were ini- tially covered by straw and later on by roof tiles. The preserved material witness, the “smoke kitchen” in the house Robidišče No. 14, and its conversion into an “in situ” museum, make it possible to reconstruct the architecture, lifestyle and living culture of Robidišče in the 19th century. When the area of Breginjski kot was hit by an earthquake in 1976, only abandoned and neglected buildings in Robidišče suffered considerable damage. The settlement itself emerged from the earthquake largely unscathed, whereas the neighbouring village of Breginj experienced a devastating destruction. Robidišče has preserved its authentic features of ar- chitecture, which may be classified as the Slavia Friu- lana-type of architecture with the characteristic use of local stone (especially for window and door frames as well as support columns). Exterior corners were re- inforced with larger and stronger stone blocks using the so-called quoining technique. Communication 258 2016ANDREJKA ŠČUKOVT: ŽIVLJENJE VASI NA MEJI V LUČI NASELBINSKEGA IN STAVBNEGA RAZVOJA ROBIDIŠČA, 247–258 between stories was established with the construction of exterior stone or wooden stairways. Stone masonry is completed with chestnut and larch wood, which was used to make roofing, staircases, balconies as well as windows and doors. Since 1999, Robidišče has been a registered unit of cultural heritage, with some of its buildings recog- nised as cultural monuments of local significance. 259 2016 Gradivo Pred leti mi je prijatelj Branko Rebozov iz Ar- gentine po elektronski pošti poslal svoje spomine, ki jih je »tako na obroke« pisal že vrsto let. Prosil me je, da bi jih prebrala in mu povedala svoje mnenje o vsem zapisanem in mu morda svetovala kakšne po- pravke ali dopolnila. V celoti je to gradivo obsegalo 152 strani (format A4). Pripoved se zaključi z njego- vim pravočasnim begom iz Vetrinja v Italijo, kjer se je nadaljevalo njegovo begunsko/taboriščno življenje. Žal pa zaradi bolezni svojega dela ni zaključil. Manj- kata tako »italijanski kot argentinski del«. Občasno se je še vračal k tem spominom, dodajal nekatera do- polnila in pojasnila.1 Zelo si je želel, da bi njegovi spomini izšli tudi v knjižni obliki, vendar se mu ta že- lja ni uresničila. Vsebinsko so spomini napisani zelo slikovito in predstavljajo zanimivo branje. Žal pa so na nekaterih mestih »slovnično šibki«, zato sem mu že takrat svetovala, da jim mora obvezno dati neko- mu v lektoriranje. Branko Rebozov (8. 7. 1926 – 24. 6. 2013) se je rodil v Sevnici, kjer je opravil prvih pet razredov ljudske šole, šesti in sedmi razred pa je naredil pri salezijancih v Deškem vzgajališču na Selu pri Ljub- ljani. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in na Rakovniku v Ljubljani. Ob kapitulaciji Italije so ga zajeli in mobilizirali partizani, a je po dveh mese- cih od tam pobegnil in se januarja 1944 priključil domobrancem. Ob koncu vojne se je z njimi uma- knil na Koroško in se po srečnem naključju izognil izročitvi Jugoslaviji. Po krajšem bivanju v Spittalu se je umaknil v Italijo in se leta 1948 izselil v Argen- tino. Tako kot večina beguncev se je v novi deželi moral znajti, kakor je vedel in znal. Opravljal je več različnih poklicev, ki so mu vsak na svoj način pre- prečevali literarno ustvarjanje. Nekaj lastne poezije je objavil v različnih zdomskih revijah (Meddobje, Ve- stnik, Tabor), veliko časa pa je namenil prevajanju iz španščine v slovenščino (zlasti mlajših pesnic/kov – Erika Poglajen, Gregor Papež). Leta 2012 je v sa- mozaložbi izšla njegova edina pesniška zbirka »Črn plamen«. Spodnji odlomek iz njegovih spominov je zani- miv predvsem zato, ker nam razkriva podrobnosti iz zadnjih dni vojne in prvih dni po kapitulaciji Nem- 1 Njegovo celotno literarno zapuščino (arhiv), ki je shranjena na šestih računalniških disketah, mi je leta 2014 izročila nje- gova vdova Mila, ko je bila na obisku v Sloveniji. čije, ko naj bi povsod zavladal mir … V resnici se je takratna Evropa pogreznila v kaos! Besedilo je skoraj v celoti podano tako, kot je za- pisano v originalu, popravljene so le najbolj izstopa- joče slovnične napake ali zatipkane besede. Dodala sem tudi opombe pod črto, ki pojasnjujejo posame- zne osebe in dogodke. Rozina Švent Branko Rebozov: SPOMINI IN MISLI Na propagandi2 Tisto noč sem prebil na Propagandi. V spominu mi je ostala velika soba v prvem ali drugem nadstro- pju neke stavbe, močno razsvetljena od bele električ- ne luči. Povezana je bila z dvema drugima manjšima sobama. Ena od teh je bila ločena s stekleno steno, kjer je imel pisarno prav tisti domobranski častnik, ki sem ga že omenil, da mi je zavrnil moje pesmi za revijo Slovensko domobranstvo s pripombo, da preje- majo takih pesmi na kilograme.3 V drugo sobo pa sem lahko samo pokukal, kadar je njena vrata odprl nek mlad Nemec, SS-oficir, ki se je pojavljal od časa do časa. Postelje tam ni bilo nobene, tako da nisem imel nobene iluzije, da bi tisto noč kje spal. Moral boš dremati na stolu ali pa na parketu na tleh, so mi rekli že na začetku. Tako bi se tudi zgodilo, če se ne bi tam nahajal slikar in ilustrator, znani J. Beranek4 po rodu Čeh, s katerim sva se v pogovoru hitro zbliža- 2 Iz samega konteksta se da sklepati, da se vse to dogaja na začetku maja 1945. Ni tudi povsem jasno, kje se je nahajala »njegova« Propaganda – poznane so kar tri lokacije: Realna gimnazija na Vegovi ulici, t. i. »Nemška hiša« na Igriški ulici in Srednja tehnična šola na Aškerčevi cesti. Ker sta obe šolski zgradbi precej veliki, je precej verjetno, da je imel v mislih hišo na Igriški. 3 Žal v prejšnjem delu spominov ne omeni imena. Možna pa sta vsaj dva: dr. Stanko Kociper ali pa Janez Šušteršič, ki sta urejala revijo Slovensko domobranstvo. 4 Jože Beranek (1913–1945), risar in ilustrator, »oče sloven- skega stripa« (Henrik Sienkiewicz, Quo vadis – preko 400 risb). Ob koncu vojne se ni pridružil skupini beguncev, ki se je umaknila na Koroško. Javil se je na poziv nove oblasti, ki ga je aretirala in poslala v Škofove zavode. Od tam je bil od- peljan v neznano. Predvideva se, da je bil umorjen in vržen v »Koščevo brezno«, ki leži na poti od Iga proti Krimu. Bre- zno je danes povsem zasuto s smetmi. Več o njem gl. članek Marijana Tršarja v reviji Zaveza (www.zaveza.si/index.php/ revija-zaveza/99-zaveza-t-10. (datum dostopa: 16. 1. 2016)). 260 2016GRADIVO, 259–266 la. »A, vi ste tisti Beranek, ki ste ilustrirali Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem!«, sem se pred njim čudil od presenečenja, da sem spoznal človeka, ki mi je s sijajnimi ilustracijami pričaral junaško zgodovino naših slovanskih pradedov, prepleteno z ljubezensko zgodbo, polno romantike. Meni je razburkala mlado- stno domišljijo in ljubezenska čustva, ko sem roman bral pri svojih 15. letih. Beraneku je postalo nerodno ob mojem hvaljenju umetnika v njem. »Da, jaz sem tisti Beranek,« je samo prikimal z lahnim nasmeškom na ustih, da sem pri njem takoj zapazil njegov pre- prost, nevsiljiv, miroljuben, bolj ponižen kot zanosen značaj… Pohvalil sem tudi njegove odlično naslika- ne domobranske plakate, ki sem jih videl po zidovih stavb po Ljubljani, ter mu omenil, kako sem njegove plakate, s sliko goreče vasi, nosil v Žvirče v Suhi Kra- jini, pri tem pa doživel vojno pustolovščino, ki me je skoraj stala glavo; doživetje, ki ga opišem drugje med spomini. V isti sapi sem hvalil tudi njegove ilustraci- je v reviji Slovensko domobranstvo, mu omenil jedko humoristično karikaturo »Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo…,« naperjeno proti ženskam v partizanih. »Ja, veste, za slikarja je težko, v vojnem času pa sploh. Tukaj so me zaposlili in ilustriral sem, kar so mi na- ročili.5 Družina je morala živeti,« mi je izpovedal kot nekdo, ki mu ni, da bi govoril o sebi, pa govori iz čiste človečnosti. V resnici se ga spominjam kot rezervira- ne osebnosti. Te svoje težave mi je omenil šele, ko sem mu povedal, da sem nekajkrat videl njegovo gospo6 v cerkvi na Rakovniku, kdaj pa jo srečal blizu Karlov- škega mostu z otroškim vozičkom in otrokom v njem. Da je bila gospa že od daleč razpoznavna po svojih temnih debelih in dolgih kitah. »Zanimivo! Zanimi- vo, kaj mi poveste!«, je mirno pripomnil in se lahno nasmehnil. Najin pogovor je večkrat za dalj časa pre- kinil domobranski častnik, Šušteršič, ki je od časa do časa prihajal iz svoje sosednje pisarne ali pa Beraneka klical k sebi. Beranek pa se je vsakič, verjetno iz obzir- nosti, brž vrnil k pogovoru z menoj. Tako so tekle ure in bela luč naju je slepila ter utrujala oči. Nek trenutek pa sem se opogumil in ga vprašal: »Gospod Beranek! Veste kaj, rad bi vas nekaj prosil, pa si ne upam.« »Kaj pa? Reci, reci!« mi je rekel. »Zelo bi si želel imeti od vas spomin. Bog ve, če se mi bo še kdaj ponovila ta priložnost, da vas bom imel pred seboj. Ali bi se vam ljubilo, takole na hitro, s par črtami, portretirati me?!«, sem ga prosil na način, da je lahko čutil, kako težko mi ga je bilo prositi. V pogovoru je bil bolj redko- beseden ali pa ni bil razpoložen. Tisto začetno neiz- ogibno izmenjavo besed med njim starejšim in slo- večim, znanim slikarjem in menoj, mladim dijakom in navadnim vojakom, sva skoraj izčrpala. Pomislil 5 To potrjuje dejstvo, da je Beranek izdelal tudi veliko turistič- nih plakatov. Ukvarjal pa se je tudi z industrijskim oblikova- njem – napisi na embalaži (zlasti, ko je bil zaposlen v tovarni Saturnus). 6 Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc in leta 1943 se jima je rodil sin Marko. sem, da če ga ne bom zdaj zaprosil za portret, bom zamudil pravi trenutek. Beranek mi ni nič odgovoril. Zrl me je, kot bi mu bilo težje odgovoriti mi, kot je bilo meni prositi. Pa je po trenutku molčanja z neke police zraven potegnil na svojo risalno mizo nekaj ri- salnih listov, enega pa povlekel predse. Po dveh, treh pogledih meni v obraz je z oglenim svinčnikom začel risati. Na papirju sem videl črte in krivulje, kako so iz njih nastajali obrisi glave, obraza. Vendar, iz njegovih pogledov, posebno, ko je z roko s svinčnikom obstal v zraku, zamišljen, sem mislil, da študira moje poteze, v resnici pa je bil z mislimi drugje. Ni bil razpoložen za risanje, hotel mi je samo ustreči. Nočni čas je te- kel, Beranek pa ni in ni mogel ujeti ne zase ne zame zadovoljive podobnosti. Če se prav spomnim, je bil tisto noč na Propagandi dežurni, v mislih in s svojimi skrbmi pa je bil doma pri svoji ženi in otroku. Mo- til ga je tudi nemški SS-oficir, ki je prihajal iz svoje pisarne iz radovednosti pogledovat, kako mu risba uspeva, zraven pa je vsakič kaj kritiziral in se zapletal v pogovor, da Beraneku enostavno portretiranje ni šlo več od rok. Zmečkal in vrgel je v koš par neuspelih poizkusov, zadnjega pa je spravil s prijaznim opravi- čilom, da bova pozneje poskusila znova. Pa do tega žal ni prišlo. Portreta od njega nisem dobil, ostal pa mi je ta človek za vedno v spominu z ilustracijami Iz- toka in Irene v Bizancu iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, pa z nepozabnimi vtisi iz tistega večera. Že ko sem bil v begunstvu v Italiji, pa me je pretresla o njem neverjetna vest iz domovine, da so komunisti Beraneka že drugi dan po svojem prihodu v Ljubljano umorili. Da so mu poprej odsekali obe roki, pa mi je osebno povedala njegova, od trpljenja ostarela vdova, ko sem se z njo in sošolcem ter pri- jateljem Jožetom Jankovičem z Galjevice, srečal na njenem stanovanju v Ljubljani leta 1992. Torej po 47 letih… Odprla mi je revijo Jana ali Ona, rumeno od starosti in mi v njej pokazala članek o njegovi smrti in o kazenski amputaciji njegovih rok, ker je z njima posmehljivo ilustriral v reviji Slovensko domobranstvo o materinstvu partizank v gozdovih. Tedaj sem tudi doumel, zakaj je Beranek tisto zadnjo noč v Ljubljani na Propagandi bil tako odsoten, da mu ni uspelo risati in da je bil odločen, da se ne bo podajal nikamor na tuje, da ima čisto vest in amen, da bo ostal doma pri svoji družini. In odšel je domov, ne da bi ga kdo od nas na Propagandi opazil. Ni se hotel poslavljati. Esesovec je začel govoriti o svoji družini v Nem- čiji, da samo misli na snidenje z njo in s svojo mater- jo po dolgi vojni. Izrabil sem priliko in mu potožil o moji materi, sestrah in bratih, kako nas je vojna in revolucija razgnala po svetu, brata celo nekam na fronto v Francijo, da o njem že dolgo ne vem niče- sar…7 Ob spominu na brata me je vedno stisnilo v 7 Brat France je vojno srečno preživel in kasneje celo obiskal Brankovo družino v Buenos Airesu. Branko je bil na brata zelo navezan. 261 2016 GRADIVO, 259–266 srcu, da so mi solze zalile oči, tokrat pa še bolj… Oči so se mi solzile in me pekle od močne slepeče luči v sobi in premagoval sem se, da ne bi zajokal, glas mi je zastal v grlu… »Bitte,« je vzdihnil esesovec »jaz ne morem in ne smem videti vojaka vainen! Was möch- te ich tun? Komm mit mir!«,8 je dvakrat ponovil, nato pa me peljal v svojo pisarno. Opazil sem, da je pustil vrata pisarne na stežaj odprta, po stvareh v pisarni pa tudi, da se je iz nje selil, se pripravljal na odhod. Tam je odprl vratca neke omare in s police ali predala v njej vzel dve okrogli pločevinasti škatli Agfa filmov in mi ju dal, rekoč, da mi ju podari, da ju lahko od- nesem s seboj, da mi bodo filmi gotovo kje koristili. Ni se motil. Bil je izredno prijazen, ne vem, če je bil tak tudi prej! Jaz sem seveda mislil na vrednost teh filmov v denarju in se mu zanje hvaležno zahvalil. Preostali del noči smo nekaj časa, vedno bolj tru- dni, še rekli eden drugemu kakšno besedo, potem pa začeli dremati kar na stolih za mizo. Jaz sem naza- dnje zadremal na golem parketu, z nahrbtnikom pod glavo, ker sem ljubosumno čuval v njem škatli s filmi, prepričan, da so vredni ne vem koliko denarja. Že ko sem pri teh filmih, naj zapišem, da sem jih kmalu 8 Prosim. Jaz ne morem in ne smem videti vojaka jokati (wei- nen!). Kaj moram narediti? Pojdite z menoj! potem na enak način izgubil, kot sem jih prejel, kar zapišem na drugem mestu teh spominov. Zjutraj me je nekdo zdramil in me poslal v To- bačno tovarno, da od tam na glavni kolodvor pripe- ljem zaboje cigaret. Tam me bodo čakali domobranci, da zaboje preložijo na vlak. Jaz vožnje s konji nisem imel v dobrem spominu, zato sem se skušal te naloge otresti. Povedal sem, da sem voz s konji vozil enkrat samkrat, pri partizanih, in tam voz s tovorom čevljev vred skoraj prevrnil. To je bilo iz nekega skladišča v Ribnici in so me partizani potem preklinjali. Da ne bi zdaj rad doživel isto. »Hudiča, kako ne boš znal vleči uzde na levo in desno po ravni cesti? Od kod pa si? Samo en ovinek imaš in si na postaji! Puško le vzemi s seboj, nahrbtnik s filmi pa lahko pustiš tukaj!«, so se šalili, vedoč, da sem na nahrbtnik s filmi ljubosumno pazil. In moral sem iti. Spomnim se, da ko sem stopal dol po stopnicah – Beraneka nisem več videl, da bi ga pozdravil – mi je nekdo zaklical: »Brane! Če se ne moreš vrniti do desete ure, ostani kar na postaji, pridruži se katerikoli skupini, ker nas po deseti uri ne bo več tukaj!« V Tobačni tovarni je bil voz, naložen z zaboji cigaret, že pripravljen. K vozu vpreženi konj je že mahal z grivasto glavo zunaj vhodnih vrat skladišča. Videti je bil pohlevna žival. Debelo me je gledal, ko sem ga gladil po gobcu in trepljal po vratu, kot mi je svetoval skladiščnik, da se konj privadi. Komaj sem se povzpel na voz in odvezal jermena vajeti, je konj že udaril s kopiti po cesti, kot bi komaj dočakal tiste- ga trenutka. Na to vožnjo hranim tesnoben spomin, verjetno pa tudi tisti meščani Ljubljančani, ki so se, z menoj na vozu, srečevali. Konj se je izkazal bolj ve- ščega od mene. Dunajska cesta je bila na križiščih polna pešcev in kolesarjev, na avtomobile sem naletel samo v višini stare glavne pošte. Resnici na ljubo, če ne bi konj sam poznal vožnje po mestu, bi jaz tam povzročal nesrečo za nesrečo. Konj se je sam na križi- ščih ustavljal, celo, kjer je kdo od pešcev ali kolesarjev vmes prečkal cesto. Oba s konjem sva doživela polom na delu ceste, kjer je Dunajska cesta zavila po Kolod- vorski proti glavni postaji. Prav tam, pri zavijanju na desno, je meni nasproti, na svojem kolesu vzravnana, elegantno oblečena mlada dama križala Kolodvorsko cesto proti Dunajski. Verjetno je imela prednost in jo je hotela v zaletu tudi izrabiti. V hipu sem storil vse, da bi nesrečo preprečil. Videl sem na obeh cestnih vogalih pešce, ki so me s pločnikov gledali, kaj bo. Nič ni pomagalo, konj je sicer zavil na desno h kraju ceste, čim je ženska trčila s kolesom nekam ob konec voza in se s kolesom vred prevrnila na cestni tlak. Joj mene, ne vem, kako sem voz z zaboji cigaret ustavil, obesil vajeti in skočil z voza, da bi pomagal ubogi ženski. Pa se je, čudo božje, sama pobirala s tal in se spravljala na kolo. Z obema rokama sem jo prosil, naj mi oprosti. »Gospodična! Krivda je moja! Odpustite mi, prosim!« Ona je pognala kolo. Ne da bi kaj rekla. Eden od pešcev na pločniku mi je zakričal nekaj ža- Branko Rebozov (Črn plamen, str 98). 262 2016GRADIVO, 259–266 ljivega, konj pa stresel grivo na vratu in zarezgetal, ko sem se vzpel na voz in pognal proti železniški postaji. Konj je mirno tekel, jaz pa sem si od prestrašenosti in sramu hladil goreča lica. Pred ljubljanskim kolodvo- rom mi je že od daleč, s pločnika, neki domobranec mahal z roko, kje naj ustavim. Od svoje prizadetosti zaradi ponesrečene vožnje sem še vedno iskal svojo glavo. Konja in voz z zaboji cigaret so mi prevzeli neki domobranci. Meni so podarili dve škatli cigaret Morava, ki sem jih takoj skrbno spravil v svoj nahrb- tnik, pozneje na Koroškem, pa delil in kadil z dru- gimi, zadnje na begu iz vetrinjskega taborišča. Ob vsem neprijetnem doživetem sem na Propagando pozabil. Spomnil sem se, ko je bila ura že čez deset, in se tja nisem mogel več vrniti. Odhod z vlakom iz Ljubljane Čakal sem in hodil po postaji sem in tja in iskal med domobranci, ki so prihajali, komu bi se pridru- žil. Želel sem najti kakega znanca ali prijatelja. Tako se je zgodilo, da ko sem stopal ter iskal od vagona do vagona ob vlaku ranjencev na bližnjem tiru, sem v enem izmed vagonov naletel na poštarja iz Veli- kih Lašč. On me je spoznal in poklical: »Glej ga no, propagandista!« Tudi njegov pokriti živinski vagon – nekateri so bili odkriti – je bil poln ranjencev. Po tleh vagona je bilo vse v belih povojih in v mavcu. Nekateri so ležali po tleh, nekateri stali z berglami pod pazduho, in bergle so bile prislonjene ali visele po stenah vagona. »Pomisli, kaj se mi je zgodilo!?«, je začel poštar. »Skočil sem in puška se mi je sprožila in mi prestrelila roko. Že leta 43. sem imel smolo, da so me partizani ujeli, in ustrelili bi me, če jim ne bi pobegnil. Zdaj pa to!«, mi je hitel pripovedovati vesel, da sem se odločil potovati z njim. Jaz sem tega po- štarja poznal bolj od daleč, on pa se me je spominjal. Bil je nekaj let starejši od mene in mislim, da se je pisal Marolt. Čeprav sem si želel najti koga bolj zna- nega, bolj mojih let za na pot na tuje, pa sem mislil, morda je pa to zame najbolje; ranjenci imajo povsod in vedno prednost, in vozil sem bom na vlaku, ko bodo morali drugi hoditi čez hribe: in pri Angležih, onstran meje, bom med prvimi in pri humanitarnem poslu. Ogledal sem si še v vagonu kotiček zase, za moj nahrbtnik in puško, in se vdal v usodo. Ker pa se vlak ni in ni premaknil, sem se poštarju opravičil, da bi rad skočil še malo na postajo, če bi morda le našel tam kakega prijatelja. »Le, kar pojdi, pojdi! Pa še njega pripelji!«, mi je odgovoril poštar. Nahrbtnik in puško sem hotel sprva pustiti kar tam, pa sem po- mislil na filme, potem pa vzel s seboj oboje. Skočil sem iz vagona in odšel. Nikoli več se nisva videla s tem poštarjem. Slovencem je strašna usoda ranjencev znana.9 9 Vlak z ranjenci je pripeljal le do Lesc. Tam so jih zajeli parti- zani in večina jih je bila ubitih in vrženih v Brezarjevo brezno Komaj sem stopil po peronu, sem opazil, kako so neki civilisti odnašali iz odprtega tovornega va- gona steklenice termovke. Vagon je stal na drugem koncu postaje v bližini perona, da sem lahko videl v vagonu ob stenah do stropa visoke skladovnice teh termovk. Kradljivci so hiteli in si jih nalagali v na- ročje kot polena drv, po tri in več, in z njimi bežali na cesto onstran žične ograje. Ko sem se jaz pojavil na peronu s puško, so vsi izginili. Ljudje na postaji so gledali vame in v vagon. Pomislil sem, tudi meni bi prišla za na pot prav taka termovka. S puško na rami sem se približal okradenemu vagonu ter opazil, da so bila tla med skladovnicami termovk že pokrita s pohojenim zdrobljenim srebrnim steklom od raz- bitih steklenic. Kakšna sramota bi bila, me je obšla misel, če bi jaz domobranec stopil v vagon in si vzel eno samo termovko s seboj! In kakšen kaos bi po- tem nastal v vagonu in na postaji! Obstal sem tam na peronu blizu vagona, ki je odprt razkazoval svojo bleščečo srebrno notranjščino, obložen s termovkami vseh vrst in barv. Tatiči so s ceste prežali skozi žično mrežasto ograjo na svoj plen in name, kdaj bom od- šel. Vsakič, ko sem se v hipu ozrl vanje, so se z glava- mi obrnili vstran ali v tla, kot da jih jaz ne brigam. Jaz sem se delal, da nekoga čakam, ne da stražim, pa je bil učinek moje prisotnosti enak, nihče si ni upal več v vagon, prežali pa so na trenutek, da planejo. Nem- cev ni bilo nikjer nobenega na straži. Kmalu pa sem opazil, da je par oboroženih domobrancev izstopil iz čakalnice na peron in se po ploščadi usmeril v meni nasprotno stran. Pohitel sem za njima, da od njiju karkoli poizvem. Blizu izhoda v čakalnico pa takrat zaslišim, da me nekdo pokliče po imenu. Radoveden sem se ozrl, pa mi isti glas pravi: »Za božjo voljo, kaj pa ti tukaj delaš?« Pred seboj uzrem med potniki lepo, gosposko oblečenega, fino obritega in počesa- nega gospoda, ki se mi smeje. Spoznal sem ga, bil je gospod Farčnik – že 60 let mi ostaja v spominu njegov priimek – oče moje znanke Ivice, ki je imela dolgi, bujni kiti kostanjevih las. Oba sem spoznal pri Jankovičevi družini na Galjevici. Tudi Farčnikovi so stanovali na Galjevici, gospod pa je bil svoj čas ca- rinik v carinarnici na Ižanski cesti, pred vstopom v Ljubljano. Presenečen, da ga vidim tam prav v tistem času ter okoliščinah, sem mu kar naravnost rekel, da grem z vlakom ranjencev v Avstrijo k Angležem, ker bodo Ljubljano zasedli partizani, da se dobro ve, česa so oni zmožni. Pa mi je ta gospod začel na ves glas prigovarjati in me zadrževati na peronu, par korakov od čakalnice, da so lahko vsi poslušali: «Otrok bož- ji, kam boš hodil tja na tuje?! Nikar ga mi ne lomi! Partizani ti ne bodo niti lasu skrivili. To je vendar navadna propaganda! Jaz ti jamčim. K nam na dom pridi in se preobleči iz tiste uniforme!« Tu se je z gla- pri Podutiku. Več o tem: Šturm, Lovro (ur.): Brez milosti: ra- njeni, invalidni in bolni vojni ujetniki na Slovenskem. Ljublja- na: Nova revija, 2000. 263 2016 GRADIVO, 259–266 vo stegnil do mojega ušesa in mi zašepetal, da ga ne bi kdo od blizu stoječih slišal, ki so se sicer delali, da ne poslušajo, pa so poslušali: »Jaz ti bom dal obleko, da se preoblečeš v civilista…« Nadaljeval je na glas: »Ne bodi neumen. Vojne je konec, ti pa hočeš zdaj na tuje, ko je vsega konec. K Angležem? H kakšnim Angležem? Saj jih nisi še nikoli videl, sploh obstajajo ti Angleži?« Korak stran so naju opazovali ter vidno prisluškovali neki ljudje. Dve mladi ženski in starejši moški. Ena od žensk se mi je prijazno nasmehnila in mi z izrazom na obrazu, z zaokroženima ustnicama, dala vedeti, naj ne poslušam človeka, ker je OF. Toda nenadoma mi je ta ista gospa ali gospodična s prstom na stegnjeni roki pokazala in rekla na glas: »Vaš vlak odhaja! Vaš vlak z ranjenci! Ga boš izgubil!« Ozrem se proti železniškim tirom in vidim, da se je konvoj z ranjenci resnično premikal. Pomislil sem na poštar- ja iz Velikih Lašč in se pognal v tek za odhajajočim vlakom, kar so me noge nesle. Pa bližje kot sem bil vlaku, hitreje je vlak gnal mimo mene naprej in me puščal zadaj. Če bi bil potniški, bi ga morda ujel, mu skočil na stopnice in se oprijel držaja, na živinski va- gon v teku pa nisem mogel, si nisem upal pognati s puško v roki in se nanj obesiti. Vdal sem se in se potrt vrnil počasi na peron. Zapravil sem možnost, da se peljem z vlakom v Avstrijo in ubogega poštarja sem gotovo razoča- ral. Gospoda Farčnika, seveda, ni bilo več na pero- nu, ne v čakalnici, ne na ploščadi pred kolodvorom, kjer vse sem ga vrtoglav iskal, da bi se mu zahvalil za ljubeznivost in mu izročil pozdrave za Ivico, za Jankovičeve in za Lončarjeve (Marjana, Dano in Li- dijo) v Mostah. Na srečo pa sem opazil, da so preko Kolodvorske prihajali iz mesta na železniško posta- jo trije domobranci. V sredini je stopal poročnik; vsi trije so bili opremljeni za na pot s polnimi nahrb- tniki in oboroženi. Pozdravil sem jih in ustavil in od njih, začudenih nad menoj, izvedel, da potniški vlak za domobrance že stoji na določenem tiru na posta- ji, da bodo tudi oni potovali z njim, naj se kar njim pridružim. Globoko sem si oddahnil pred to novo, še boljšo, priložnostjo za potovanje. Predvsem me je pomiril občutek, da sem spet nekomu pripadal, ko sem za njimi korakal na vlak. Potniški vlak, ki je stal na enem bolj oddaljenem tiru kot vlak ranjencev, je bil poln domobrancev. Kje neki in kdaj so se nanj vkrcali toliki, da jih jaz nisem že prej opazil? Postalo mi je tesno, ko sem pomislil, kaj bi bilo z menoj, če bi mi ušel tudi ta vlak. V vago- nu, na katerega sem vstopil, je že sedelo in stalo na- trpano domobrancev, njihovih nahrbtnikov in orožja. Nisem našel niti enega praznega kotička. In nikjer nobenega meni znanega obraza, niti s ceste ne. Mor- da se je nahajal kdo v drugih vagonih, v katere pa se je bilo težko preriniti. Komaj sem si prisvojil prostor, kjer sem lahko stal s svojo puško ter z nahrbtnikom na ramah. Puško sem moral držati s cevjo navzdol, tesno ob sebi, če sem se moral komu umakniti. Veliko jih je bilo iz meni neznanih enot. Takih izgubljenih, ki jih je nenadna sprememba vojaškega položaja za- sačila, kakor mene v Ljubljani, nisem spoznal. Počasi se je natrpanost zmanjšala in uspelo se mi je skozi gnečo pririniti do okna. Na postajo in na peron se ni videlo, ker so na vmesnih tirih stali živinski tovor- ni vagoni. Med nami se je čutila nestrpnost zaradi čakanja. Ko se je vlak začel premikati in teči, je nek- do intoniral pesem Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo… Začel je prenizko, nihče ni poprijel in je tudi sam utihnil. Sledil je molk, ki ga je motilo udarjanja koles ob tračnice in mrmranje bolj tihih pogovorov med domobranci. V višini Šiške oz. Viča je vlak vozil blizu žične ograje med železnico in ulicami z nizkimi hišami. Tam se je sredi neke ulice med dvema vogaloma zbra- la gruča mladih Ljubljančanov, kakih deset jih je bilo, morda več. Začeli so na nas kričati s psovkami. Da so stali tam, je bil znak, da so vedeli, da se bomo domo- branci peljali tam mimo. Dva mladca sta zalučala z vso silo proti nam kamna, ki nas nista dosegla. Oči- tno so to bili sinovi zagrizenih ljubljanskih oefarjev ali komunistov, ki so si dajali duška in se veselili nad našim umikom iz Ljubljane. Hotel sem se prepričati, če so kamne merili na moje okno. Samo dvignil sem puškino cev do okna, pa so se razbežali na vse strani in poskrili za vogali hiš. Ko sem puško odmaknil, pa so se spet pognali na cesto in vpili žaljivke, ki se jih več ne spomnim. Potem je bila naša vožnja normalna vse do postaje pred Kranjem, kje je vlak obstal. Naša začetna brezbrižnost v vlaku se je spremenila v te- snobno radovednost, zakaj vlak toliko časa stoji? Z gledanjem skozi okna nam ni bilo mogoče ugotoviti ničesar. Pa je izstopil iz vagona zdaj eden, nato drug in kmalu nas je bilo vse polno zunaj vlaka na obtirni stezi. V vrsti smo se pomikali proti lokomotivi spre- daj, kjer smo že od daleč opazili, kako je nek nemški oficir s samokresom v roki vpil nad nekim človekom v kabini lokomotive. Kmalu smo izvedeli, da je loko- motiva ostala brez vode, da vlak ne more naprej, da je strojevodja izginil. Odšel je, ni ga bilo nazaj. Nekdo je klel in se razburjal nad železničarjem, ki je ostal. Ko smo stali okoli lokomotive in poslušali po- svete med oficirji, kako rešiti položaj, kako priti do vode in jo natočiti v lokomotivo itd., je pripeljal od strani Save po drugem tiru dolg potniški vlak in se ustavil skoraj vzporedno z našim. Vlak je bil nov ali na novo pobarvan in okovan; držaji in kljuke na va- gonih so se bleščale v soncu. V tem ekspres vlaku je stalo in sedelo polno potnikov. Od daleč smo videli, da so to biti prvorazredni ljudje, visoka gospoda, kajti vsi so bili oblečeni kot za na poročno slavje; poseb- no ženske so meni vzbudile pozornost z damskimi klobuki na glavah ter s tančicami preko oči in nosu pokritimi obrazi. Te elegantno oblečene dame so se- dele, nekatere so držale na kolenih svoje kovčke, pri meni najbližji sem celo videl, da je imela dolge nohte rdeče nalakirane. Detajl, ki sem ga videl v Ljubljani 264 2016GRADIVO, 259–266 pri italijanskih fašistkah, začenši pri moji profesorici italijanščine v gimnaziji na Rakovniku. Moški, prav tako elegantno oblečeni in vsi s kravatami, nekateri s plešami, mnogi z zlatimi očali, so se sklanjali nad damami in se z njimi pogovarjali. Najbolj pa so mi vzbudili pozornost številni kovčki, ki so bili naloženi na prtljažnih policah nad sedeži, držali pa so jih tudi na kolenih, sedeči tudi med nogami. Luksuzne izde- lave iz finega usnja, tudi v različnih barvah. Nekate- ri so govorili in spraševali z glavami nagnjeni skozi okna. Njihove govorice nismo razumeli. Mene pa je gnala radovednost in sem se približal njihovemu vlaku. Poleg tiste nerazumljive madžarske govorice s poudarki na začetkih besed sem od tam slišal govoriti tudi hrvaško. Takoj pa sem ujel vprašanje v nemščini: »Koliko kilometrov je še do avstrijske meje?« Ne spo- mnim se, koliko kilometrov mu je nekdo odgovoril od zunaj, gospod – bankir ali minister – pa je število kilometrov do avstrijske meje sporočal sopotnikom v vlaku. Potniki v vlaku so se nato razživeli v pogo- voru. Jaz pa nisem več dvomil, da so to bili Madžari, verjetno njihova elita politikov ali bogatašev, ki so bežali pred komunisti pod varstvo Angležev, kot mi siromaki. Pomislil sem, kaj vse je moralo biti v tistih luksuznih usnjenih kovčkih zlata, draguljev, denarja? Domobranci smo jih od daleč opazovali in se o tem pogovarjali ter spraševali. Jaz pa sem se za usodo tega vlaka in ljudi v njem večkrat zanimal v emigraciji, pa nisem nikdar nikjer naletel na kakšno omembo o tem potniškem vlaku z Madžari, ki bi mi usodo teh ljudi in njihove prtljage razjasnila. Morda so bili ti ljudje Hrvati, o katerih je znana njihova tragična smrt v ro- kah partizanov blizu Crngroba. Nazadnje pa sem le našel podatke med pričevanjem Andreja Krečiča »Po 60. letih«10 poročilo o tem vlaku z bežečimi Madžari, da je dolgo stal nekje na železniški progi za Trst (v Logatcu) in od tam nenadoma izginil neznano kam. Poveljnik domobranske enote iz vlaka – nisem ga poznal in se tudi ne spomnim njegovega imena – nas je pozval, da vlak zapustimo, da bodo drugi domo- branci iz Save prinašali vodo za lokomotivo, mi ostali pa moramo nadaljevati pot naprej peš. Od vlaka peš do Tržiča Bila nas je precej dolga kolona domobrancev, ki smo se ločili od stoječega vlaka, veliko pa jih je raje ostalo tam z upanjem, da bodo lokomotivo le na kak način napolnili z vodo in jo pognali ter tako dospeli na lažji način in hitreje v Avstrijo do Angležev. Tudi med nami je vladala negotovost, kaj bi bilo boljše, pa je o tem odločil kar naš poveljnik, ki je rekel na glas, da se bolj zanese na lastne noge kot na vlak brez vode in brez strojevodje. In smo šli ter kmalu dospeli na 10 Žal tega članka v COBISS-u ni. Pregledala sem tudi reviji Tabor in Zaveza (za leto 2005 in 2006), vendar ga tudi tam nisem zasledila. glavno cesto Ljubljana–Kranj. Nastala je pasja vro- čina, tem bolj huda, ko smo hodili po cesti, razgreti in potni od pripekajočega sonca, brez enega samega oblačka na nebu. V visokih škornjih so se mi razgrele in začele potiti noge in od žeje in marša smo imeli povsem izsušena usta in smo težko dihali. Nekate- ri so si odpenjali suknjiče, si vihali rokave, drugi so se slačili in kazali od potu mokre srajce na hrbtu, od ramen do pasu. Vsi obrazi so bili potni. Čutare z vodo, ki so jih nekateri nosili s seboj, so bile na mah prazne. Složno smo si delili njih vsebino. Ne- kje pred Kranjem je nekdo odkril na zidu neke hiše obcestno pipo s tekočo vodo. Naš Mojzes, je nekdo vzklikal, ko smo se nagnetli okoli pipe, srebali iz nje, se napajali, nekateri pa kar oblivali po glavi, prsih in rokah, potem si pa v čutare točili vodo tisti, ki so jih imeli. Sam božji blagoslov je bila za nas tista pipa! Veliko lažje in odločnejše smo potem hodili naprej v tisti majski vročini. Mislil sem, da bomo šli skozi Kranj, ki ga jaz nisem še nikoli videl, pa nas je povelje peljalo samo mimo mostu, da sem lahko videl s ceste samo železniško postajo, ki je bila spodaj. Pot smo nadaljevali proti Škofji Loki. Tam nekje smo krenili na desno proti severu, tako da sem le od daleč, na slemenu, videl mogočen in slaven škofjeloški grad, pod njim pa nanizane hiše z zvonikom cerkve. Le toliko, da sem lahko rekel, da sem Škofjo Loko videl, predvsem pa, da sem si lahko predstavljal grad po- zneje, ko sem zvedel, da je toliko iz Koroške vrnjenih domobrancev bilo zaprtih v njem in čakalo na svojo zadnjo pot v smrt. Na cesti so nas zdaj dohitevali ali se nam priklju- čevali s stranskih poti kmečki vozovi z begunci ter zasedali desno stran ceste. To nas ni motilo, saj so se nam ljudje smilili, nekateri s kopico otrok, sedečih ali ležečih na vozu, ali v naročju mater ali starejših otrok. Samo gledali smo drug drugega in se brez besed ra- zumeli. Civilisti so bili solidarni z nami vojaki, mi pa smo tudi vedeli, kaj je v mislih teh ljudi na vozovih z družinami, s tisto borno prtljago pri sebi, naloženo na hitro, z najnujnejšim za 14 dni, več ali manj za 14 dni. Kaj je za vse nas na begu pomenilo teh 14 dni? Če danes pomislim nazaj, je bila to le medla, verjetna obljuba, pomešana z željami in upanjem. 14 dni naj bi bilo potrebnih za rešitev in za vrnitev. Na tisti poti umika in bega smo bili zasanjano prepričani, da gre z nami Marija Brezjanska, da je z nami Bog, tudi če je ves svet proti nam. Jaz osebno sem bil tako verujoč! To me je gnalo naprej, kljub neznanemu, strašljivemu … prej bojazljivec kot junak. Ob tem sem občudoval nekatere može, ki so pešačili ob svojem, k vozu vpre- ženem konju, da bi bilo konju lažje vleči. Da bo žival, ki še ne ve za dolgo težavno gorsko pot, ki jo je čakala, lažje vzdržala. Na nekatere vozove so se zadaj obesili znanci ali sinovi, domobranci na kolesih ali s kolesi hodili peš ob svoji družini, sorodnikih ali znancih. Vsi so iskali in povpraševali po svojcih, prijateljih ali znancih, upali, da jih bodo našli med potjo ali na cilju 265 2016 GRADIVO, 259–266 ter se jim pridružili. Ste morda kje videli tega ali tega, so spraševali kolesarji, ki so nas prehitevali. Nekateri so naročali in dajali svoja imena napisana na listkih. Vse je bila ena sama prošnja in ena sama obljuba! … Iskanje, upanje, negotovost, skrb itd. Taka razmerja med nami vojaki in civilisti so pre- kinjali nemški vojaški tovornjaki in avtomobili, polni oboroženih vojakov, ki so nas s svojimi hrumečimi motorji opominjali, da se jim moramo mi spredaj umakniti. Vozovi na skrajni rob ceste, mi domobran- ci v vrsti, pa čestokrat kar s ceste na travnik ali na stezo, kjer je ta obstajala. Posebno kadar so za nami prihrumeli tanki ali oklepniki, včasih celo izzivalno s povečano hitrostjo, in očitno zahtevali zase prosto vso cesto. Cesto so naravnost mleli pod svojimi ko- lesi ali jeklenimi gosenicami. Za njimi se je v valovih dvigal cestni prah in nas v hipu prekril, da smo se ga protestno otepali in pred njim bežali globlje, na trav- nik. Ob cesti je bilo vse belo od tega prahu, in mi in vozovi in konji smo bili vsi zaprašeni in marsikdo je pljuval prah ali si ga s prstom odstranjeval z oči. Red- ko kateri nemški šofer v njihovih vozilih je pokazal obzirnost do nas, ki smo se umikali. Bili pa so med nami tudi nekateri domobranci, ki so za nemškimi vojaki na tovornjakih kričali »svinje« in jim žugali s prstom ali celo s svojim orožjem, da sem se bal, da bi se kaj zgodilo. Tam se je lepo videlo, kakšni zavezniki smo bili, Nemci do nas in mi do Nemcev. Še več, kakšen odnos so imeli med seboj Nemci in partiza- ni. Nemci so se poraženi, udobno umikali iz našega ozemlja na svoje, sedeči na svojih odlično ohranje- nih motornih vozilih, s katerimi so navalili na nas. Partizani jih pri tem umikanju niso nadlegovali. Mi, domobranci, smo pešačili v potu svojega obraza in požirali cestni prah, ki so ga dvigala njihova motorna vozila. Naši ljudje so bežali na svojih škripajočih ter ropotajočih kmečkih lojtrskih vozovih, ki so jih vlekli konji, včasih pa tudi porivali njihovi lastniki z otroki vred, da so lahko voz speljali v hrib, samo da si rešijo golo življenje. Štiri leta vseh vrst trpljenja in gorja jih je pognalo v beg. Moralo bi biti ravno obratno. Nem- ci bi morali požirati cestni prah, mi bi se pa morali umikati na njim zaplenjenih vozilih. O, kako smo s prahom vred mi morali požirati to krivičnost. Krivič- nost, ki se je s partizani vred valila za nami, v kolo- nah boljševiških in angleških tankov, da se dopolni v nesluteni usodi pred nami in za nami. Vrsta kmečkih vozov za nami in pred nami je bila nepregledna in od časa do časa se je ustavila, kdo ve zaradi kakšnih za- prek nekje pred nami. In takrat smo mi, ki so nas prej prehitevali vozovi, zdaj mi, pešci, dohitevali vozove. Pri tem zagledam nekoga, ki je v drži poklicnega fotografa fotografiral ljudi na vozovih in na cesti. Na misel mi je prišlo, da imam v nahrbtniku škatli fil- mov, ki mi ju je podaril nek esesovec na Propagandi v Ljubljani. Takrat sem se še spomnil njegovega priim- ka in njegove funkcije na Propagandi. Takoj sem se približal temu fotografu, ki je bil v trenutku zainte- Branko Rebozov (stoji drugi z desne) v Vetrinju pred šotorčkom s štabnimi častniki (Črn plamen, str. 99). 266 2016GRADIVO, 259–266 resiran za te filme, pustil ob strani svoj fotoaparat in slikanje ter se ves navdušen posvetil obetajoči kupčiji. Iz svojega nahrbtnika sem izvlekel obe škatli s fil- mi in mu jih dal v roke, da si jih ogleda. Dogovorila sva se, da mu jaz izročim obe škatli filmov, on pa mi bo v svojem ateljeju v Ljubljani, ko se vrnemo, plačal zanju v gotovini, v takratni vrednosti filmov. Ta fo- tograf, človek visoke postave v civilni obleki, zgovo- ren in simpatičen, se je pisal Kocmur.11 Jaz ga nisem poznal ne kot Kocmurja ne kot fotografa – znan mi je bil le »foto Holynski«12 – pa sva kupčijo naredila brez težav in v popolnem obojestranskem zaupanju. Kocmur je obe škatli pospravil v svoj nahrbtnik ali kovček, prijel za balanco svoje kolo in dala sva si roko in si rekla, nasvidenje! Jaz sem svojo pot nadaljeval med domobranci, Kocmur pa je šel po svoje. Ne vem, kaj si je takrat mislil Kocmur, zase vem, da sem mislil, da ko se bom čez 14 dni vrnil v Ljubljano, sedeč na angleškem tanku, mi bo iztrženi denar za filme pri Kocmurju zelo prav prišel, kot mi je napovedal ese- sovec na Propagandi. Saj nisem imel niti ficka, razen kar sem imel na sebi in cigarete v nahrbtniku in še nekaj malenkosti, ki sem jih nosil s seboj. Seveda je to kupčijo že čez nekaj dni »razvelja- vila« neizprosna življenjska realnost, da sva na to kupčijo pozabila jaz in Kocmur, s katerim se nisva 11 Marjan Kocmur (1914–1990), poklicni fotograf in avtor dokumentarnih fotografij, ki pričajo o umiku slovenskih beguncev v Avstrijo in njihovi nadaljnji usodi v begunskih taboriščih. Izbor iz njegovih ohranjenih fotografij je izšel v posebnem foto-albumu, ki ga je uredil njegov nečak Boštjan Kocmur: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja (ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek in Primož Lampič). Celovec: Mohorjeva družba, 2015. 12 Foto Holynski – prostore so imeli na vogalu Cankarjeve in Beethovnove ulice v Ljubljani. Danes je tam poslovalnica NLB. videla, ne vedela eden za drugega vrsto let. Srečala sva se šele v emigraciji v Argentini. Tam sem izvedel, da je Kocmur fotografiral in fotografiral leta s tistimi filmi, kjer koli je bil in kamorkoli je šel. Ko pa sva se spet srečala in sem ga jaz prijazno opomnil, če se kaj spominja mene in filmov in sklenjene pogodbe, on ni vedel ali ni hotel vedeti ničesar; delal se je in govoril, kot bi me ne slišal. Mislil sem si svoje. Ker pa sem slišal govoriti, da je napravil številne fotografije iz življenja nas emigrantov, nisem hotel vanj drezati več. Nasprotno, ko sem ga po nekaj letih spet srečal v karapačajskem domu in sem že vedel za njegove psihične tegobe, celo da enostavno stanuje v znani buenosajreški umobolnici, sem mu iz vsega srca dal iz žepa tisočaka, tako se mi je zasmilil. Ne tako kot nje- gov brat Sebastjan, katerega sem poznal samo po nje- govih diletantskih esejih »Petindvajseta ura«, ki jih je objavljalo Meddobje v Buenos Airesu, in katerega sem po smrti njegovega brata zaprosil, da bi mi dal samo na ogled zapuščino bratovih fotografij ter mi dovolil, da bi katero, zame važno, fotokopiral. Napra- vil se je prav tako nevednega in nepopustljivega, kot sem nazadnje videl njegovega pokojnega brata. Da- nes se zadovoljim, kljub zame nevšečnim dejstvom, da so nenazadnje tisti filmi služili neprimerno višji stvari, kot pa so bili v začetku moji nameni. 267 2016 Andrej Vovko (1947–2015) Z Andrejem Vovkom sva prve strokovne članke oba objavila v Kroniki in oba sva ji ostala zvesta tudi pozneje. Bila sva študentska kolega, študij sva zače- la in končala v približno v istem času, pri čemer se Andreju že v času študija kar nisem mogel načudi- ti, kako zlahka si je zapomnil dejstva in podatke, ki so meni uhajali iz spomina. Andrej je sicer študiral tudi umetnostno zgodovino, toda po svoji temeljni usmeritvi je bil zgodovinar, zavzeto predan poklicu in stroki, kar nazorno razkriva njegova obsežna biblio- grafija. Ob sistematičnem raziskovanju izbranih zgo- dovinskih tem, s katerimi se je ukvarjal, je bil namreč strasten bralec, ki je nemajhen del energije namenjal poročanju o domačih in tujih zgodovinopisnih delih in dosežkih v strokovnih revijah, Naših razgledih in dnevnem časopisju in tako opravljal pomembno delo promoviranja zgodovinopisja, ki so ga mnogi kolegi podcenjevali. Hkrati je s pretanjenim posluhom pi- sal za mlade, in prispevke, s katerimi je domiselno spodbujal njihovo zanimanje za zgodovino, po pet- najstih letih sodelovanja v Veseli šoli Pionirskega lista leta 1996 v knjižni obliki zaokrožil v nadvse uspešno Nasmejano zgodovino v 189 slikah.1 Če je bila Vovkova prva, leta 1973 v tedanjih Pri- spevkih za zgodovino delavskega gibanja objavljena znanstvena razprava o reviji La Yougoslavie, ki sta jo v letih 1917/1918 v Ženevi izdajala dalmatinski Srb Nikola Smodlaka in Slovenec Dragotin Guštinčič, še rezultat njegovega, s Prešernovo nagrado za štu- dente nagrajenega diplomskega dela, so bile njegove poznejše znanstvene objave tesno povezane z razi- skovalnih delom, ki ga je opravljal v ustanovah, kjer je bil zaposlen. V letih 1972–1976, ko je bil asistent- -pripravnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja, se je tako posvetil raziskovanju razmer med Slovenci v Julijski krajini med obema svetovnima vojnama in slovenskih emigrantov iz Julijske krajine v Kralje- vini Jugoslaviji, in s temo o Slovenskih beguncih iz Italije med prvo in drugo svetovno vojno leta 1978 na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral. Magi- strsko delo je v letih 1978/1979 v dveh razpravah v nekoliko skrajšani obliki objavil v Zgodovinskem ča- sopisu, v Kroniki pa leta 1976 zanimivo prikazal tudi 1 Andrej Vovko: Nasmejana zgodovina. Potovanje skozi čas v 189 nasmehih. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. poročanje ameriškega dopisnika Stojana Pribičevića o tržaškem vprašanju leta 1945, in dve leti pozneje v Borcu in Zgodovinskem časopisu opozoril na akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi leta 1940 ter življenje in delo Alberta Rejca, s katerim se je večkrat srečal v času svoje raziskave o Zvezi jugo- slovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Po zaposlitvi v Slovenskem šolskem muzeju leta 1976, kjer je bil sprva kustos in od leta 1985 višji ku- stos, se je usmeril k zgodovini šolstva in v referatih, člankih in razpravah obravnaval najrazličnejša vpra- šanja šolske zgodovine ter delovanja in postopnega širjenja podružnic in šolske mreže Družbe sv. Ciri- la in Metoda. Ob pregledno zasnovanih prispevkih v razstavnih katalogih razstav, ki jih je sooblikoval skupaj s sodelavci v muzeju, in knjižni objavi orisa šolstva na Slovenskem skozi stoletja, ki ga je napisal in leta 1987 izdal skupaj z Jožetom Ciperletom, je v Kroniki in drugih strokovnih publikacijah predsta- In memoriam 268 2016IN MEMORIAM, 267–270 vljal in popisoval zgodovino šol v Ljubljani ter v ra- znih krajih in delih slovenskega ozemlja, za odmeven avstrijsko-slovenski posvet o zgodovini Nemcev na ozemlju sodobne Slovenije v Ljubljani pa leta 1984 pripravil izčrpen referat o manjšinskem šolstvu v Sloveniji v obdobju prve Jugoslavije. Od leta 1977 je raziskoval delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda in pisal o njenih podružnicah v slovenskih krajih in pokrajinah ter njenem članstvu v Gradcu, Leobnu, na Dunaju in med ameriškimi izseljenci, rezultate svojih raziskav pa nato strnil v doktorski disertaciji, ki jo je leta 1992 obranil na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in dve leti pozneje pod naslovom Mal položi dar… Portret slovenske na- rodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda v knjižni obliki izdal pri Slovenski matici. Leta 2004 je v zbirki Življenje in dela, Biografske in bibliografske študije ZRC SAZU pod naslovom Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda objavil še obširno gradivo o 6500 odbornikih 336 podružnic družbe, ki ga leta 1994 ni vključil v tiskano objavo doktorata. Leta 1987 je iz Slovenskega šolskega muzeja pr- vič odšel na ZRC SAZU, kjer je postal upravnik In- štituta za slovensko izseljenstvo in ob ustanovitvi leta 1990 glavni urednik prvih številk znanstvene revije Dve domovini/Two Homelands. V tem času je svoje raziskovalno zanimanje razširil na področje sloven- skega izseljenstva, napisal več člankov o izseljevanju s slovenskega ozemlja in med drugim z referatom o Ameriškem mitu in Družbi sv. Rafaela, ki je bil obja- vljen v glasilu ameriškega združenja za slovenske štu- dije Slovene Studies, leta 1991 nastopil na Konvenciji Ameriškega združenja za pospeševanje slovanskih študij v Miamiju na Floridi. S temo o slovenskem izseljenstvu se je ukvarjal tudi potem, ko se je leta 1993 vrnil v Slovenski šolski muzej in postal njegov ravnatelj. Leta 1997 je tako skupaj z Darkom Frišem in Bogdanom Kolarjem objavil pregledno zgodovino prve in najmočnejše organizacije slovenskih izseljen- cev v ZDA in Kanadi Kranjske slovenske katoliške jednote, in v letih, ki so sledila, članke o misijonarju Frideriku Baragi. V letih 1993–1997 je bil kot ravna- telj odgovorni urednik revije šolskega muzeja Šolske kronike, v njenem uredništvu pa je aktivno sodelo- val tudi pozneje. V isti sapi se je še naprej posvečal zgodovini šolstva. Na simpozijih o Vlogi Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja ter o Cer- kvi, kulturi in politiki, ki ju je Slovenska matica orga- nizirala v letih 1988 in 1992, je predstavil referata o Cerkvi in slovenskem šolstvu v 19. stoletju in o Slo- venskem katoliškem šolstvu 1918–1941, v referatu na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Mariboru je leta 1998 razpravljal o »šoli in slovenski samobit- nosti«, za obsežen zbornik v uredništvu pisatelja Draga Jančarja, ki je izšel istega leta pod naslovom Temna stran meseca, pa je napisal razpravo Učilnice na temni strani meseca. Aktivno je sodeloval tudi v zgodovinsko-kulturni komisiji slovenskih in italijan- skih zgodovinarjev in pri knjižni objavi njenega po- ročila Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956, ki je leta 2001 izšlo pri Novi reviji. Leta 1998 je znova odšel na ZRC SAZU, kjer je bil sprva zaposlen kot znanstveni svetnik na Inštitutu v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentaci- jo v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, leta 2000, ko se je sekcija preoblikovala v samostojen Inštitut za biografiko in bibliografije (pet let pozneje preimenovan v Inštitut za kulturno zgodovino), pa je postal njegov predstojnik. Bil je pobudnik in urednik prvega zvezka inštitutske zbirke Življenje in dela z naslovom Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, s prispevkom o Rudiju Dujcu, večletnem di- rektorju Luke Koper, pa je sodeloval tudi v četrtem zvezku zbirke Tvorci slovenske pomorske identitete. Že leta 1999 je bil habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino na mariborski univerzi, kjer je na Oddelku za sociologijo Pedagoške fakultete (od leta 2004 kot izredni profesor) predaval kulturno zgo- dovino. Od leta 2004 do leta 2009 je predaval tudi muzeologijo in od leta 2011 do leta 2014 kulturno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. S številnimi prispevki je so- deloval v Enciklopediji Slovenije in Kroniki XIX. in XX. stoletja Nove revije ter pripravil več sestavkov za Slovenski etnološki leksikon. V zadnjem desetletju pred upokojitvijo (2010) je med drugim raziskoval članstvo Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice v času Avstro-Ogrske, pisal o zanimivih osebnostih slovenske zgodovine (Antonu Martinu Slomšku, Francu Pircu, Rajku Ložarju, Andreju Praprotniku, Francu Pedičku in drugih), o zgodovini šol in šolstva ter o primorskih in beneških Slovencih, za zbornik Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v preteklo- sti, ki je izšel leta 2011 pri Založbi ZRC SAZU, pa je prispeval razpravo o padlih članih slovenske na- rodno podporne jednote v oboroženih silah ZDA med drugo svetovno vojno. Bil je ustanovni in častni član ter od leta 2014 predsednik društva Slovenija v svetu, ki je bilo leta 1992 ustanovljeno na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev. So- deloval je v Komisiji Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, leta 2000 pa je kot ustanovni član Nove Slovenije kandidiral na dr- žavnozborskih volitvah. Vovko se je leta 1991 v obširni razpravi v Gori- škem letniku2 pretresljivo razpisal o življenju, delu in tragični povojni usodi svojega starega očeta, pesnika, pisatelja in prosvetnega, kulturnega in javnega de- lavca Jože Lovrenčiča, ki so ga komunistične oblasti po drugi svetovni vojni zaradi ravnateljevanja na slo- venski gimnaziji v Gorici v letih 1944/1945 izobčile iz javnega življenja in spomina. Povojno izobčenje 2 Andrej Vovko: Knjiga s sedmimi pečati. O življenju in delu dr. Jože Kovrenčiča. Goriški letnik, 18, 1991, str. 7–25. 269 2016 IN MEMORIAM, 267–270 starega očeta je trajno zaznamovalo življenjski tok Andrejeve družine, saj je – kot večina Lovrenčičevih otrok – odšla po vojni v tujino tudi njegova hčerka Vida, Andrejeva mati, in se je iz Avstrije vrnila do- mov šele po Andrejevem rojstvu. 22. marca 1947 v Seebodnu v Avstriji rojeni Andrej je odraščal brez očeta, v ozračju zavračanja in sovraštva, kot je zapisal, ki je obdajalo starega očeta, a vendar v njegovi bližini in povezan z njim, saj ga je med drugim »kot petle- tni pobič« spremljal na zadnjem obisku v njegovem rojstnem kraju Kredu pri Kobaridu. V tej luči prav gotovo ni naključje, da je mladi Andrej, vnuk deda pesnika in babice, pranečakinje slavljenega pesnika in pisatelja italijanske romantike Alessandra Man- zonija, v mladih letih sam pisal tenkočutne, lirične pesmi. V skrajno ozkosrčnih političnih razmerah v Jugoslaviji in Sloveniji v sedemdesetih letih prete- klega stoletja pa so mu njegovi osebni, izpovedno občuteni verzi samo zato, ker jih je objavil v verskem časniku Družina in nekaterih drugih cerkvenih gla- silih, povzročili ne le zanj, temveč tudi za vse nas, ki smo se tedaj z njim družili in z njim prijateljevali, povsem nerazumljive in nesprejemljive težave pri iskanju zaposlitve in celo po prvi zaposlitvi po di- plomi. Pesnil je tudi v zadnjih letih življenja in leta 2015, nekaj mesecev pred smrtjo v samozaložbi izdal zbirko mladostnih in novejših pesmi pod naslovom Otočje okamenele tišine. Življenje Andreja Vovka je po težki bolezni mno- go prezgodaj ugasnilo 5. septembra 2015. Prijatelji in kolegi se ga bomo trajno spominjali. Peter Vodopivec 270 2016IN MEMORIAM, 267–270 271 2016 Ocene in poročila Nataša Cigoj Krstulović: Zgodovina, spomin, dediščina: ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 342 strani. Znanstvena sodelavka Muzikološkega inštitu- ta ZRC SAZU Nataša Cigoj Krstulović je po šte- vilnih prispevkih o glasbenem delu čitalnic in Glas- beni matici napisala obširnejši pregled tega prvega slovenskega glasbenega društva, ustanovljenega leta 1872. Po predgovoru se je v prvem poglavju, Prelu- diju, osredotočila na ustanovitev društva in načrte, ki si jih je zadalo za bodočnost. Nato si skozi mono- grafijo sledijo poglavja, skozi katera po kronološkem redu spremljamo različne oblike dejavnosti Glasbene matice od njenih začetkov do konca delovanja druš- tva po 2. svetovni vojni. V grobem bi lahko osrednji del knjige delili na dva širša sklopa, na oris razvoja Glasbene matice do 1. svetovne vojne in čas po njej. Za prvo obdobje velja, da so postopoma uveljav- ljali tisto, kar so si zapisali v pravila. Sprva so, ker so slovensko glasbeno življenje gradili povsem na novo, naleteli na številne težave, a se je položaj bistveno po- pravil, ko so prišli do hiše na Vegovi. Društvo si je v prvem obdobju najbolj prizadevalo, da bi lahko na- tisnili čim več skladb in s potrebnim gradivom oskr- beli razvijajočo se slovensko glasbeno sceno. Skromni čitalniški začetki so narekovali predvsem lažja, ne- zahtevna zborovska dela. Težavnostna stopnja se je začela stopnjevati proti koncu stoletja, kar je kazalo na zrelost delovanja Glasbene matice in na višanje kakovosti zborov slovenskih kulturnih društev, ki so bili uporabniki knjižnih izdaj Matice. Širši javnosti najbolj prepoznavni del Glasbene Matice je bil njen pevski zbor. Dokaz njegove uspeš- nosti delovanja je bilo znano gostovanje na Dunaju leta 1895. Kakšen ugled je pevski zbor užival v tistem času, nakazuje podatek, da se je na Dunaj iz Londona pripeljal sam Antonin Dvořák, da bi dirigiral zboru Matice. Ugled in kakovost glasbenikov Matice je ob prelomu stoletja že dosegel takšen nivo, da si skorajda ni bilo mogoče zamisliti zelo pomembne slovenske narodne prireditve brez njihovega sodelovanja. To je bilo vidno tudi v kritiki, ki ni bila več tako kot v prvih letih delovanja zadovoljna že zgolj s tem, da delujejo v slovenščini, temveč je zahtevala raven, primerljivo s kakovostnejšimi tujimi ansambli. Za razliko od vokalne je za pričakovanji zaosta- jal razvoj orkestralne glasbe. Za dvig kakovosti glas- benikov so ustanovili glasbeno šolo, ki je dobivala podružnice v drugih slovenskih mestih. V knjigi lah- ko sledimo napredku delovanja šole Glasbene matice skozi desetletja njenega delovanja. Za nekatere iz- med prvih učiteljev na šoli, katere cilj je bil vzgajati bodoče slovenske glasbenike, velja, da niti niso znali govoriti po slovensko; so se pa morali obvezati, da se bodo, če so hoteli obdržati službo, naučili slovenščino v doglednem času. Šolanje pa ni izpolnilo vseh pri- čakovanj. Predvsem je bilo premajhno zanimanje za učenje pihal in trobil. Veliko število vpisanih na ure klavirja, zlasti deklet, pa je dovolj jasno nakazovalo na vlogo igranja klavirja v družinskem okolju meščanske kulture. Vodilnih ni zadovoljevalo število vpisanih za učenje inštrumentov, potrebnih za sestavo močne- ga filharmoničnega orkestra, ki bi lahko tekmoval z nemško Filharmonično družbo in njenim znameni- tim orkestrom. Toda ustanovitvi prve Slovenske fil- harmonije je že po nekaj letih sledil tudi njen razpust. Med težavami za njeno delovanje bi lahko omenili 272 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 tudi nezadostno število slovenskih šolanih glasbe- nikov, poleg tega pa je slovensko občinstvo bistveno raje kupovalo vstopnice za koncerte vokalne glasbe, medtem ko orkestralna ni naletela na tako ugoden odziv. Omenjanje slovensko-nemških sporov najdemo že od konca 19. stoletja. Avtorica prepričljivo opo- zarja, da vseh konfliktov le ne gre preveč enostav- no pripisati narodnostnim nasprotjem, temveč da je treba pri nesoglasjih, do katerih je prihajalo v glas- benem svetu, upoštevati tudi idejne, generacijske in osebnostne razlike. Da pa ne bi vedno nacionalnih sporov razlik pripisovali zgolj agresivnosti nemške strani, nam v poduk pove podatek, da je Laibacher Zeitung poročal o prireditvah vseh ljubljanskih glas- benih društev ne oziraje se na organizatorja, med- tem ko sta osrednja slovenska časopisa »pozabljala« omeniti tudi slovenske prireditve, če so potekale pod patronatom »napačnega« organizatorja. Kar nas se- veda nehote spomni tudi na poročevalsko raven slo- venskega časopisja dandanašnjega časa. Po 1. svetovni vojni je Glasbena matica v novi dr- žavi vstopila v novo obdobje razvoja, ko je izgubila konkurenco nemške Filharmonične družbe, kar se je slabo odrazilo na orkestralnem področju. A so Slo- venci še vedno raje bolj pridno obiskovali koncerte vokalne glasbe. Novosti, kot sta bili npr. Koncertna poslovalnica ali organizacija 1. glasbenega festivala s široko paleto raznolike ponudbe, sta dokazovali po- let, ki ga je Matica doživela v novih pogojih delo- vanja. Dvig kakovosti je v obdobju med svetovnima vojnama zaznaven tudi v bolj ostri kritiki, ki ni bila več zadovoljna zgolj s tem, da je nekaj (narodno) slo- vensko. Še posebej, ker je zbor Glasbene matice dobil močno konkurenco v novih pevskih zborih z mlajšim članstvom in sodobnejšim programom. Že pred 1. svetovno vojno je Glasbena matica dosegala rezultate, ko se je bilo treba vprašati, ali še vztrajati na amaterski ravni ali nadgraditi delovanje v poklicno smer. Težavo pri tem je predstavljalo neravnovesje med visoko ravnjo vokalne glasbe in zaostajajočim orkestralnim delovanjem. Ta razkorak se je nadaljeval tudi še po 1. svetovni vojni, ko je vodenje Glasbene matice prevzel Vladimir Ravnihar, pod katerim je društvo doživelo silovit razvoj. Do- zidani so bili prostori Glasbene matice, organizirani novi festivali in razširjena izdajateljska dejavnost. Le do velikega, dobro uigranega simfoničnega orkestra je bila še kar dolga pot in med prireditvami Kon- certne poslovalnice so bili v izraziti prevladi še vedno vokalne. Ustanovljen je bil konservatorij, sprva kot del društva in kasneje podržavljen in kot Glasbena akademija ena od redkih visokošolskih ustanov na Slovenskem pred 2. svetovno vojno. V hudih letih vojne je Matica branila svojo avtonomnost, kolikor se je dalo, po vojni pa je bila ena izmed tistih kul- turnih ustanov, ki se je branila popolnega podržav- ljenja. Toda pod komunistično oblastjo, ki je hotela spraviti pod svoj nadzor celotno kulturno dejavnost, to preprosto ni bilo mogoče in v domeni društva je ostal le še pevski zbor. V sklepnem poglavju, Postludiju, je avtorica spretno predstavila pomen Glasbene matice v slo- venskem kulturnem razvoju. Poudarila je nacionalni poudarek v zasnovi njenega delovanja, kot nekakšno protiutež »kranjsko« orientirani Filharmonični druž- bi. A ob tem hkrati nakazala, da Matica le ni bila samo slovenska, saj je bila močno navezana na Čehe in južne Slovane. Pa tudi v slovenski komponenti je bila pazljiva in opozorila na potrebo po razlikovanju med »slovenskim« in »ljudskim«. Tudi dilemi, s kate- ro se je Glasbena matica soočila že kmalu po prvih uspehih, ali vztrajati na amaterski podlagi ali preiti na profesionalno raven, je posvetila potrebno pozor- nost. Avtoričine ocene vodijo do nedvoumnega spo- znanja, da popoldansko ljubiteljstvo pač kmalu naleti na ovire, želje in pričakovanja bolj zahtevne publike pa lahko izpolni le dolgotrajno in študiozno delo. Cigoj Krstulovićeva je s tem delom dopolnila po- znavanje kulturnih društev, ki jih je slovensko meš- čanstvo na začetku avstrijske ustavne dobe ustanovilo kot protiutež nemškim s ciljem, da v doglednem času pripeljejo do oblikovanja osrednjih poklicnih sloven- skih kulturnih ustanov. Za nekatere od teh že ima- mo preglede njihovega delovanja (npr. za Slovensko matico), nekateri so bolje raziskani le v posameznih obdobjih svojega delovanja (npr. Dramatično druš- tvo). V nabor obsežnejših monografij o delovanju najstarejših slovenskih kulturnih ustanov lahko sedaj vključimo tudi celovit pregled Glasbene matice. Avtorica v svojem delu popravlja nekatere sta- re napake ali spodrsljaje, ki smo jih lahko prebira- li v starejših knjigah. Posredno ali bolj neposredno polemizira tudi z naziranji, ki so bili nekdaj del »standardiziranih« obrazcev pisanja o preteklosti. Tako npr. s konkretnimi podatki negira ocene, da je bil upad števila članstva Glasbene matice v osemde- setih letih posledica idejnih sporov s Cecilijanskim društvom. V nasprotju s tem je pokazala, da sta bili društvi dejansko tesno povezani in da sta sodelovali kljub razlikam v pristopih razvijanja glasbenih navad. Za razliko od idejnih so bile te na začetku bolj na je- zikovni ravni, saj je Glasbena matica gojila petje, tudi cerkvenih pesmi, v slovenskem jeziku, medtem ko so Cecilijanci vztrajali pri latinščini. Ob prebiranju knjige se nam zastavijo še nekatera vprašanja, ki od- stopajo od stereotipnih predstav. So učitelji zapuščali delovna mesta v šoli Glasbene matice res le zaradi slabega plačila in nestalnosti mest v Ljub ljani? Ni ob tem morda preveč spregledan nekoliko provincial- ni značaj Ljubljane, ki je zlasti Čehe ali pa Nemce vodil v iskanje drugega službenega mesta v močnej- ših kulturnih središčih monarhije? Saj je tudi v kn- jigi omenjeni primer Frana Gerbiča, ki je prišel na skromno plačano delovno mesto v Ljubljano z boljše plače, ki jo je dobival na konservatoriju v Lvovu, po- 273 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 kazatelj, da plača le ni bila alfa in omega odločanja, da je treba upoštevati tudi »narodno stvar« in druge, z emocijami in pričakovanji nabite želje. Bralec lahko ob tem ali onem poudarku pogreša še kakšno besedo ali pojasnilo več. Za vsako obdobje njenega delovanja je avtorica pojasnila veljavna pra- vila, ki so narekovala delo Glasbene matice. Morda bi veljalo ob njihovi temeljiti analizi tistega, kar jim je uspelo izpeljati, bolj izpostaviti tudi cilje, ki jih niso dosegli. Pri detekciji koncertnih sporedov, priprav- ljenih programov, vodilnih v Matici in imen sklada- teljev, ki so jih izvajali, je avtorica zelo natančna in to rdečo nit sledi skozi celotno delo. Premalo pa ob tem izvemo o »drugih« na prireditvah, o poslušalcih. Kakšne so bile vstopnine, so bile predstave dosegljive širšim krogom ali pa zgolj meščanski eliti? O tem, kako so nastope sprejemali kritiki, bi prav tako želeli izvedeti še kakšno besedo ali misel več. Ob omembi ustanovitve Glasbene akademije bi verjetno veljalo dodati, da je bila to edina od umetniških akademij, ustanovljena pred 2. svetovno vojno in da so bila prizadevanja na drugih dveh področjih, na likovnem in gledališkem, z ustanovitvijo ustreznih akademij kronana šele po koncu vojne; s tem poudarkom bi tozadevna prizadevanja Glasbene matice dobila še dodatno vrednost. Knjiga je zanimiva za branje za širši krog publi- ke, podatkovno pa je vsekakor najbolj nabita s po- datki, ki bodo pritegnili muzikologe. Povezava na širšo družbeno stvarnost, kar bi jo naredilo še atrak- tivnejšo za ljubitelje drugih humanističnih strok, je nekoliko šibkejša točka monografije. V literaturi tako ne najdemo nekaterih temeljnih del o razgibanosti kulturnopolitičnega prostora na Slovenskem v času delovanja Glasbene matice, v več knjigah natisnje- ne kulturnopolitične zgodovine Slovencev v avstrij- ski dobi Ivana Prijatelja, analizo kulturne politike v Kraljevini SHS Ervina Dolenca, kulturnopolitičnih dilem v času 2. svetovne vojne Bojana Godeše itd. V tovrstnih delih bi lahko našli še marsikaj takega, kar bi izpostavilo pomen Glasbene matice in utrdilo njen opis kot enega izmed najpomembnejših slovenskih društev iz svojega obdobja. Avtorica je skozi delo poudarila pomen posameznih najbolj vidnih članov društva, marsikje lahko slutimo, da je njen uspeh zasluga »diplomatskih« spretnosti obeh Ravnihar- jev, Frana in sina Vladimirja, ki sta bila predsednika Glasbene matice dolga desetletja. Da ob tem ni bilo prostora za gnilo kompromisarstvo, kakšna stopnja odločnosti je obveljala v odnosu do oblasti, bi težko izvedeli zgolj iz gradiva društva. V znanstveni litera- turi npr. že omenjeni podatek, da je predsednik Glas- bene matice Vladimir Ravnihar leta 1941 kot naj- starejši član deputacije slovenskih kulturnih ustanov pri najvišjem predstavniku italijanskih okupacijskih oblasti prebral tako odločno spomenico kulturnih ustanov, da o njej časopisje tedaj niti ni poročalo (za razliko od tistih, ki so se prilizovali predstavnikom Italije), bi npr. še okrepilo vtis o odločnosti vodstva Matice ob soočenjih s predstavniki oblasti. Izpostaviti velja še tiste odlike knjige, ki zelo popestrijo branje že sicer zelo zanimive monogra- fije. Verjetno niti ni potrebno posebej razpredati, da na znanstveni aparat ne moremo imeti kakšnih pripomb, saj je avtorica vestno citirala zbrano gra- divo in vire na koncu tudi komentirala in sistema- tično navedla; to bi pač moralo biti načelo, ki naj bi ga spoštoval vsak resnejši raziskovalec. Ni pa vsako znanstveno delo tako kot to obogateno z drugimi dodatki. Besedilo skozi celotno knjigo krasi izvrsten izbor slikovnega gradiva. Del izbora so tudi portreti pomembnih članov in sodelavcev Glasbene matice. Ob teh je avtorica dodala obširnejše biografije z os- novnimi življenjskimi podatki, glasbenimi uspehi in bolj konkretno njihovem prispevku pri ustvarjalni rasti Matice. Bralca ti dodatki povsem nevsiljivo vo- dijo do preprostega sklepa, da uspešnega delovanja katerekoli kulturne ustanove pač ne more biti brez predanih in kreativnih ustvarjalcev. Znanstvena monografija Nataše Cigoj Krstulović je zanimivo branje za vse, ki jih zanima naša kulturna preteklost. Knjiga se bere tekoče in bralca ne pusti preveč lahko od sebe. Aleš Gabrič Milan Bračika: Žumberak. Zemljepisni položaj in zgodovinska vloga Žumberka v Vojni krajini ter ljudska kultura Žumberčanov. Metlika: KUD Žumberak Novo mesto, 2015, 95 strani. Avtor knjige Milan Bračika je leta 1984 diplo- miral iz zgodovine in etnologije na Filozofski fakul- teti v Ljubljani. Na srednjih šolah v Novem mestu, Črnomlju in Metliki je poučeval zgodovino in zem- ljepis. Po materi izhaja iz ene najstarejših metliških meščanskih rodbin, vendar se po očetovem poreklu smatra za trdnega Žumberčana in pravega potomca Uskokov. Zato se je posvetil zbiranju gradiva za zgo- dovino Žumberka in vlogi Uskokov v njeni preteklo- sti. Njegovo delo o Žumberku je doslej edini celovit prikaz tega področja. V času študija mi je predlagal, da bi pripravil načrt ekskurzije na območje Žumberka. Z veseljem sem sprejel njegovo pobudo in 23. oktobra 1984 sem študente zgodovine popeljal na to območje. Najprej smo se ustavili v Metliki, se seznanili z njeno prete- klostjo in ogledali znamenitosti. Nato pa nas je Bra- čika usmeril na območje Žumberka proti Vivodini, kjer nas je sprejel tamkajšnji župnik Slovenec Ludvik Slamnik (rojen 24. julija 1904 v Žirovnici, župnik na 274 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 Vivodini od 1946 do 1986, umrl v Žirovnici 29. mar- ca 1989), kajti pretežni del krajanov je bil slovenske narodnosti. Od tu smo se vrnili na hrvaško ozemlje in si ogledali grad Ozalj in njegove muzejske zbirke (vodil nas je prof Martin Vajdić). Nadaljnja pot nas je vodila skozi osrednji del Žumberka, naš cilj pa je bil kraj Sošice, kjer nas je sprejel uniatski župnik Stjepan Benko in seznanil z uniatsko problematiko. Še danes sem hvaležen Milanu Bračiki za to pobudo. V razpravo o geografski, zgodovinski in etnograf- ski značilnosti Žumberka nas uvede pesem Jovana Hranilovića »Dragomu Žumberku«. Prvi del knjige Milan Bračika posveča geograf- skim značilnostim Žumberka. Žumberak zavzema ozemlje, ki na jugozahodu sega do roba Bele kraji- ne, a na severovzhodu se spušča do najvzhodnejšega dela kraškega polja in brega nad Posavsko ravnico med Mokricami in Bregano. V okviru teh meja se Žumberak razteza znotraj nekoliko izkrivljene elipse, katere daljša os gre v smeri jugozahod–seve- rovzhod v dolžini okrog 40 kilometrov. Žumberška gora ali Gorjanci je ime za najvišji venec žumber- ških vrhov, ki v loku zapirajo območje od severoza- hoda in severa proti Republiki Sloveniji. Najvišji vrh Žumberške gore je Trdinov vrh oz. Gera (1181 m). Avtor podrobno razpravlja še o geoloških razmerah, podnebju in vodovju. Skozi Žumberak teče rečica Kupčina, ki jo napaja več potokov. Zanima ga tudi rastlinstvo in živalstvo. Posebej se zaustavi pri go- spodarskemu razvoju in ugotavlja, da je približno 55 % površine zaraslo z gozdom, ostalo pa so pašniki, travniki in njive (le 15 %). Živinoreja je tradicio- nalna gospodarska panoga, medtem ko je industrija slabo razvita. Počasi se razvija turizem, ki je najbolj perspektiven del gospodarskega razvoja. Avtor pred- stavi tudi demografske razmere skozi daljše obdobje. Žumberška naselja oz. vasi so majhne in razsute po celotnem Žumberku. Značilnost družbenih odnosov v Žumberku so predstavljale zadruge, ki so se v Žumberku razvile v času obstoja Vojne krajine (1540–1881). Vezane so bile na pripadnike naseljenih Uskokov. Avtor opiše njihovo strukturo, gospodarsko življenje, medseboj- ne odnose, navade in običaje. V Žumberak priseljeni Uskoki so pripadali raznim rodovom, ki so po pore- klu izhajali iz Bosne in Srbije. Osredotoči se na tri rodove: Badovince, Hraniloviće in Gvozdanoviće, ki so do najnovejšega časa imeli velik vpliv na raznih področjih družbenih dejavnosti. Posebej opiše življe- nje treh pomembnih Žumberčanov. Petar Vid Gvoz- danović (1738–1802) je zaradi vojaških uspehov napredoval v generala Vojne krajine. Jovan Hranilo- vić (1855–1924) je bil župnik v raznih krajih, pred- vsem pa pesnik »Žumberških elegij«. Ilija Badovinac (1917–1944) je sodeloval v NOB in bil razglašen za narodnega heroja. Drugi del knjige je Milan Bračika v prvem po- glavju posvetil zgodovinskemu razvoju Žumberka. Žumberak naj bi bil naseljen že v železni dobi (ok. 700 pr. Kr.), ko so se priselili Iliri, pozneje naj bi čez Gorjance prodrli Kelti. Leta 35 pr. Kr. je rimski cesar Oktavijan Avgust osvojil Ilirik in tako je tudi Žum- berak prišel pod rimsko oblast. Po propadu rimskega cesarstva je prvi dotok slovanskega prebivalstva prišel v Žumberak z vzhoda. Današnja republiška in etnič- na meja v Žumberku je rezultat večkratnih političnih sprememb v zgodovini. Ofenziva srednjeveških di- nastov s Kranjske, Spanheimov ob spodnji Krki in prek Gorjancev, in Višnjegorskih proti Beli krajini, je v drugi polovici 12. stoletja odtrgala od Hrvaške rav- nino ob Krki in Savi do Bregane hkrati pa poleg Bele krajine tudi Žumberak na jugovzhodnem področju Gorjancev. Zelo pomembno je, da je leta 1228 prišel v Metliško marko sorodnik Višnjegorskih, oglejski patriarh Bertold Andeško-Meranski. Ta je to ozem- lje iztrgal Zagrebški škofiji in ga vključil v cerkveno območje oglejskega patriarhata. Ko je v 16. stoletju turška nevarnost zahtevala utrditev meje, so bili na gospostvo Žumberak na- seljeni Uskoki kot kmetje vojaki s posebnimi dol- žnostmi in pravicami pri služenju vojske v obmejnih utrdbah. Čeprav je Žumberak formalno še spadal h Kranjski in so Uskoki tej deželi plačevali tudi majhen davek, je poseben razvoj to območje odtrgal od osta- le Kranjske. Ob reorganizaciji Vojne krajine je prišel Žumberak v okvir generalata v Karlovcu in s tem pod upravo dunajskih vojaških uradov. Kranjska je več- krat do konca 19. stoletja skušala uveljaviti pravice do tega ozemlja, a brez uspeha. Selitve Uskokov v Žumberak so se začele leta 275 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 1530, ki so jim sledile še tri, vse do leta 1539. Na ta način so si začeli Habsburžani prizadevati za učinko- vito obrambo pred napadi Turkov. Naseljeni koloni- sti so se omenjali z različnimi imeni: Prebegi, Uskoki, Vlahi, Čiči, Srbi. Glede na to, da so bili naseljenci po večini pravoslavni Srbi, ki so se ukvarjali z živinorejo, so za njih začeli uporabljati ime Vlahi. Te Uskoke so vodili uskoški vojvode, ki jih avtor podrobneje na- vaja. Po preureditvi Vojne krajine v dva generalata leta 1578 je bil Žumberak podrejen Karlovškemu generalatu. Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 se je pojavilo vprašanje, komu naj pripada Žumberak – ali Kranjski ali Hrvaški. Žumberak je bil dodeljen civilni Hrvaški. Stara uskoška družinska rodovna skupnost (zadruga, ki je dolgo ohranjala prvine južnoslovanske zadruge) se je konec 19. ali v začetku 20. stoletja za- čela razkrajati. Veliko žumberškega prebivalstva se je v novejšem času izselilo in se v povojnem času skrčilo kar za štiri petine. Milan Bračika se je v prvi vrsti po- svetil tujim naseljencem Uskokom. Nikjer pa v teks- tu ne obravnava odnosov in razmerja med staroselci Hrvati in Uskoki na vzhodnem delu ali do Slovencev v zahodnem delu Žumberka.1 Precej obsežno in na določenih mestih dokaj podrobno drugo poglavje posveti avtor delovanju pravoslavne in uniatske (grškokatoliške) cerkvene skupnosti na območju Žumberka. Kot izhodišče za razpravo se osredotoči na 16. stoletje, ko je grška pravoslavna patriarhija priznala avtokefalnost dvema slovanskima pravoslavnima patriarhijama, in sicer srbski pravoslavni Pečki patriarhiji (1557) in ruski pravoslavni Moskovski patriarhiji (1589). Po Augs- burškem verskem miru leta 1555, ko se je v severni in zahodni Evropi od katoliške cerkve odcepila prote- stantska cerkev, si je rimskokatoliška cerkev to izgu- bo jurisdikcije skušala nadomestiti v južni in vzhodni Evropi. Z metodo uniatstva (t.j. priznanje papeževe- ga primata) je rimskokatoliška cerkev širila jurisdik- cijo na ozemlje ruske pravoslavne (Brestovska unija 1595) in na ozemlje srbske pravoslavne cerkve (Mar- čanska unija 1611). Ker se je do začetka 17. stoletja v Vojno krajino 1 Skoraj istočasno kot Bračikova knjiga je izšlo v Zagrebu delo Draga Vukelića, Žumberački uskoci. Unijačenje i odnarođiva- nje. Zagreb: Srbski narodni svet, 2015, 507 strani. V delu zelo podrobno opisuje njihov prihod na območje, ki so ga zasedali staroselci Hrvatje in Slovenci. Razlikovali so se v verskem, nacionalnem in jezikovnem pogledu. Opisuje njihovo življe- nje, nošo, običaje, moralo, organizacijo življenja, gospodarsko udejstvovanje, družbeni status itd. Eden od vzrokov, ki je Vukelića usmeril v pisanje knjige o žumberških Uskokih, je dejstvo, da uskoški Žumberak izumira. Pred prihodom Usko- kov v Žumberak, naj bi na tem območju živelo okrog 1000 prebivalcev. V štirih selitvah do leta 1540 naj bi se v Žum- berak naselilo približno 3000 Uskokov. Število prebivalstva je naraščalo vse do konca 19. stoletja, ko je doseglo število 10.000. Nato je nekaj časa stagniralo. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je doseglo preko 18.000 prebivalcev, nato pa se začne drastično upadanje. Danes je veliko vasi praznih, prebi- valcev pa ni več kot 1000. naselilo že precej pravoslavnega prebivalstva, se je pokazala potreba, da pravoslavni dobijo svojo škofi- jo. Leta 1609 je bila za vse pravoslavne naselbine na Hrvaškem ustanovljena Marčanska škofija, ki pa je ostala v povezavi s srbsko pravoslavno cerkvijo. Se- stavni del te škofije je bil tudi Žumberak. Leta 1611 pa je pod pritiskom zagrebškega škofa Petra Dome- trovića prvi pravoslavni marčanski škof Simeon Vra- tanja sprejel uniatstvo. Naslednje marčanske škofe, ki so tudi pristali na unijo, pa je še naprej potrjeval Pečki patriarh. Postopoma je Marčanska škofija iz- gubila svojo samostojnost in postala podrejena za- grebškemu škofu. To je trajalo do leta 1777, ko je bila ustanovljena posebna uniatska Križevačka škofija. Avtor nato spremlja delovanje posameznih križevač- kih škofov. Leta 1966 za časa enajstega križevskega škofa Gabrijela Bukatka (1952–1981) je bilo središče Križevske škofije preneseno v Zagreb. Tretji del knjige je posvečen etnografskim značil- nostim Žumberka. Na kratko nas seznani z značil- nostmi stavbarstva, nekoliko obširneje pa se posveti opisu ženske in moške narodne noše Žumberčanov. Pri tem opozarja, da se razlikuje noša med pripadni- ki rimskokatoliške in grškokatoliške vere. Posebej se posveti ljudskim pesmim in običajem, vezanim veza- nim na krščanske praznike (božič, velika noč, krstna slava, pogrebni običaji, pust ipd.). Knjigi je dodan imenski seznam ter seznam slik in zemljevidov. Priložen je tudi spisek uporabljene literature. Žal moram opozoriti, da je priloženo zelo veliko črno-belega slikovnega gradiva, ki pa je zelo slabo razpoznavno zaradi slabe tehnične izvedbe. Ignacij Voje Cvetoči klas pelina: slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 (ur. Lenart Rihar). Ljubljana: Družina: Rafaelova družba, 2014, 294 strani. Kocmur Marjan: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja (ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek in Primož Lampič). Celovec: Mohorjeva družba, 2015, 159 strani. Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne sta iz- šli dve knjigi, ki sta si po obravnavani tematiki zelo podobni in sta namenjeni isti ciljni skupini: neposre- dnim udeležencem begunskega eksodusa, njihovim potomcem, prijateljem ter tistim, ki jih zanima zgo- dovina tega obdobja ali pa so fotografski navdušen- ci in jih zanimajo motivi in tehnična plat posnetih fotografij. Ob bolj skrbnem pregledu pa se izkaže, da 276 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 se knjigi pravzaprav dopolnjujeta, nekaj posnetkov je celo istih. Glede na prikazano, moramo začeti s predstavi- tvijo Kocmurjeve knjige, ki je časovno omejena na maj 1945. Prvotni namen fotografa je bil dokumen- tirati odhod njihove 7-članske družine, ki so jo sesta- vljali oče, mama, trije sinovi, dve hčerki in dojenček. Pot se je začela v ljubljanskih Mostah in družina jo je skupaj nadaljevala do Gameljn, kjer se je ženski del družine zaradi dojenčka ločil – vrnili so se domov, moški pa so pot nadaljevali naprej. In prav to pot »iz sužnosti in mogoče smrti v svobodo« je avtor tenko- čutno ujel na film. A drama se tu še ni končala – en sin je bil vrnjen v Slovenijo in ubit na Koroški Beli, oče je leta 1947 umrl v Avstriji, avtor in brat Seba- stjan sta odpotovala v Argentino, tako da se družina ni videla nikoli več! V knjigi je objavljenih 87 črno- -belih fotografij od več kot 10.000 ohranjenih, ki jih hrani avtorjev nečak Boštjan Kocmur, ki se je z dru- žino pred leti vrnil v Slovenijo. Črno-bele fotografije pravzaprav govorijo svo- jo posebno zgodbo – spremljamo etape dogajanja: nepregledna množica ljudi, ki se po prašnih, maka- damskih cestah umika proti severu države, ob cestah videvamo obraze prestrašenih domačinov, ki nekako ne vedo, ali naj beguncem priskočijo na pomoč ali naj se umaknejo v zavetje svojih hiš in izza zaves opa- zujejo pot nesrečnikov na tuje. Med fotografijami je razmeroma malo posnetkov vojakov (SNV, nemške vojske in drugih vojaških formacij), pomembnejših slovenskih politikov pa sploh ni opaziti. Na mno- gih fotografijah lahko prepoznamo podobe mest in naselij (Ljubljana, Tržič, Ljubelj, Borovlje, Vetrinj), pokrajine, povsod pa veliko odvrženih predmetov, ki jih ljudje niso več potrebovali ali so jim bili v napo- to: pokvarjenih vozil, koles, vozov, odvrženega orož- ja, poginulih živali… Nered – kamorkoli seže oko! In kot dopolnilo vsem tem podobam se pred nami zvrstijo še podobe posameznih ljudi, ki jih je fotograf »ujel« pri vsakdanjih opravilih, pri različnih slovesno- stih, pri verskih obredih, pri šolskem pouku, pri igri. Povsod podobe resničnega življenja in dokaz, da so se ljudje »nekako znašli« in poskušali živeti čim bolj »normalno« življenje, tako kot so živeli nekoč doma. To se najbolj vidi na obrazih otrok, ki so bili premajh- ni, da bi lahko dojeli vse težave in skrbi, s katerimi so se srečevali njihovi starši: kako preživeti in nahraniti družino. Na številnih fotografijah (zlasti pri portretih in skupinskih fotografijah) nas dobesedno preseneča »veselost« tistih, ki so pozirali fotografu. Verjetno jih je tudi on sam spodbujal, da se mu nasmehnejo, da izpadejo fotografije čim lepše. Konec koncev so bile namenjene za spomin na begunski čas, ki je ljudi po- vezal na poseben način. Njihova skupna usoda je med njimi vzpostavila tudi solidarnost, medsebojno po- moč, nova znanstva in prijateljstva. Tudi ljubezenske zveze so se rojevale v teh kaotičnih razmerah, saj je bilo med begunci izredno veliko mladih ljudi. Vendar je objava tega fotografskega gradiva le en del te izpovedne begunske zgodbe. Pravzaprav šele prvi korak na poti, ki bo nekoč pojasnila in raziska- la to zgodovinsko dogajanje. Fotografije so same po sebi sicer dovolj verodostojen zgodovinski vir in prav tako tudi vir za etnološke raziskave (noše, oblačila, bivališča, orodja, predmeti itd.), ki pa jim je vendarle treba dodati še veliko dopolnilnih podatkov. Pred- vsem bi morali zbrati čim več pričevanj neposre- dnih udeležencev (avtobiografsko gradivo), njihove korespondence (tako medsebojne kot s tistimi, ki so ostali doma), dnevniških zapisov (ki so zaradi soča- snega nastanka še posebej dragoceni). Vse to namreč predstavlja neprecenljiv vir za spoznavanje naše pre- teklosti in njenih protagonistov. Še dodaten problem se pojavlja pri arhivskem gradivu, ki je večinoma še neevidentirano ali pa težko dostopno oz. celo nedo- stopno. 277 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 Druga, še obsežnejša foto-kronika Cvetoči klas pe- lina: slovenski begunci v Avstriji po letu 1945 prikazuje begunsko problematiko skozi daljše časovno obdo- bje, od maja 1945 do leta 1949 oziroma do odhajanja beguncev v prekomorske države – pravzaprav »slo- vo«. Veliko večino fotografij je posnel amaterski foto- graf Marjan Hočevar, ki se je leta 1956 vrnil domov in s seboj prinesel tudi ves svoj obsežni fotografski arhiv. Velika škoda pa je, da se ni ohranila vsa njegova osebna korespondenca, saj si je ves čas, ko je bil ločen od svoje družine, dopisoval z ženo in sinom. Nekatere objavljene fotografije so posneli še ne- kateri drugi fotografi: Franc Šetina, že zgoraj ime- novani Marjan Kocmur in še nekateri drugi. Večino gradiva (skoraj 20.000 posnetkov) hrani Rafaelova družba v Ljubljani, ki je tudi poskrbela za to, da je gradivo digitalizirano in tako preko svetovnega sple- ta dostopno večjemu številu ljudi. Večino gradiva (17.000 posnetkov) jim je pred leti predal avtorjev sin Janez Hočevar. Zgodovinski oris slovenskega povojnega begun- stva, ki je tudi bogato opremljen z opombami in slikovnim gradivom, je pripravila mag. Helena Ja- klitsch. Pri izboru in dokumentiranju fotografij sta tvorno sodelovala tudi zakonca Starman iz Špitala, ki sta ta čas tudi sama doživela, deloma pa so po- datke prispevali posamezniki, ki so si ogledali »po- tujočo razstavo begunskih fotografij«. Prva razstava je bila leta 2006 v prostorih Galerije Družina, nato pa se je selila po več krajih Slovenije, v zamejstvu in zdomstvu. Skupno je objavljenih 325 fotografij (ne- kaj malega tudi barvnih), sicer pa prevladujejo črno- -bele fotografije. Celoten fotografski opus je razdeljen na enajst poglavij, vsako od njih pa uvaja tudi pesem ali prozno besedilo enega od avtorjev, ki so tudi sami izkusili begunsko usodo: dr. Tine Debeljak, Karel Mauser, Marjan Jakopič, Mirko Kunčič, France Papež, Vinko Rode, Bazilij Valentin (pater Bazilij), Vinko Beličič in dr. Vladimir Kos. Poglavja si sledijo v naslednjem vrstnem redu: Novo življenje (taborišča: Vetrinj, Peggetz pri Lienzu, Špital); Delo za preživetje (po- klicno delo, obrtne delavnice); Zdravstvena oskrba (zdravniki in medicinsko osebje pri svojem delu); Prehrana (kuhanje in razdeljevanje hrane); Otroci pa so rastli (rojstva, otroci pri igri in pred kamero); Šolanje (otroci pri igri, v vrtcu in v šoli); Kulturna dejavnost (gledališke predstave, pevski zbori, godba, tisk); Šport in skavti (telovadni nastopi, akademije); Versko življenje (taboriščna kapela, obredi, procesije, podelitev zakramentov, smrti); Obiski na Ljubelju, romanja, izleti, praznovanja (srečanja s sorodniki); Slovo in odhod v svet (priprave na izselitev, zadnje slovo in pot v neznano). Enako kot pri Kocmurjevi knjigi so tudi na teh fotografijah po večini veseli in vedri posamezniki, ki na vsakem koraku izpričujejo veselje do življenja, pa čeprav skoraj vsakdo izmed njih nosi v srcu spomi- ne na težke in travmatične vojne in povojne dni. Pri tem jim je veliko pomagala tudi njihova verska pri- padnost, saj so le v molitvi in veri v Boga našli uteho in upanje, da bo nekoč bolje in lepše. Velika večina beguncev se je skorajda vsakodnevno udeleževala svetih maš, ob večerih pa so cele družine molile rožni venec. Tudi otroci so v sklopu šolskega pouka imeli verouk in hodili k posebni, šolski maši. Nekako so se begunci poistovetili s Kristusovim trpljenjem in se zaupali v varstvo Brezjanske Marije (njeno podobo je za begunsko kapelo naslikal slikar Friderik Jerina). Glede na nepregledne množice beguncev, ki jih videvamo dan za dnem na TV ekranih bi lahko celo zapisali, da se nam ponavlja »maj 1945«. Toda pred sedemdesetimi leti so svetovni politiki zmogli toliko modrosti, da so za begunce znali ustrezno poskrbeti – jih namestiti v begunska taborišča, jim priskrbeti hrano in drugo potrebno blago, da so lahko kolikor toliko normalno (skromno!) živeli. Rozina Švent Zbornik soboškega muzeja 22–23 (ur. Franc Kuzmič). Murska Sobota: Pomurski muzej, 2015, 258 strani. Novi zbornik soboškega muzeja je bil širši javno- sti predstavljen 3. decembra 2015, na Ta veseli dan kulture, skupaj s katalogom Karikature Ladislava Kondorja (avtorica spremnega besedila je Tamara Andrejek). Vsebino, pomen in namen izdajanja zbor- nika soboškega muzeja je zbranim obiskovalcem, med katerimi so bili tudi nekateri avtorji prispevkov zbornika, predstavil urednik mag. Franc Kuzmič. Tudi tokratna številka z zvonikom v Ivanjševcih leta 1985 na naslovnici, je vsebinsko bogata in raznolika kot vselej doslej, saj vsebuje 8 razprav in člankov, 2 zapisa, 8 poročil in bibliografijo za konec. Prvi prispevek Gomilno grobišče pri Mačkovcih, ki je delo Ive Roš, je obširna študija o dveh gomilah, ki sta bili odkriti leta 1999 med arheološkim pregledom terena pred gradnjo železnice Murska Sobota–Ho- doš. Avtorica prispevka je potek izkopavanj in arheo- loških plasti rekonstruirala na podlagi podatkov iz terenskega dnevnika in dokumentacije, vse najdbe pa tudi podrobno interpretirala. Kot ugotavlja, sodi gomilno grobišče pri Mačkovcih v skupino manjših grobišč in verjetno predstavlja družinsko grobišče, katerega nastanek se glede na pojav in trajanje oblik posodja postavlja v obdobje 1. polovice 2. stoletja. Tudi druga razprava v zborniku je arheološka, vezana na Razvoj keramične tehnologije pri Slovanih ob primerjavi najdišč Kotare-Baza in Grofovsko. Avtor Marko Pečovnik je podrobneje predstavil rezultate 278 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 analiz lončenine z najdišč Grofovsko in Kotare-Ba- za, ki sta časovno opredeljeni z novo metodo datira- nja, temelječo na referenčni tabeli za vzhodne Alpe in korelacijski formuli ustij loncev. Analize so bile opravljene na podlagi podatkov o odlomkih lonče- nine, katerim je izmeril in določil število, mere, tip, tehniko izdelave, okras in makroostanke. Kot ugo- tavlja, so razlike med obema najdiščema pravzaprav minimalne, obe najdišči pa težita k enakim vzorcem. Mihaela Koletnik se je osredotočila na leksiko s pomenskega polja bolezni v prekmurskem rogašov- skem govoru, ki ga slovenska dialektologija uvršča v prekmursko goričko podnarečje. Rogašovsko besed- je je bilo primerjano z gradivom, kartografiranim v 1. zvezku Slovenskega lingvističnega atlasa, njegova dokumentiranost in semantika pa preverjeni v Mur- kovem (1833) in Pleteršnikovem (1894/95) slovarju, Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1995) ter treh slovarjih, ki vsebujejo prekmursko narečno besed- je (Slovar prekmurskega beltinskega govora, 1996; Porabsko knjižnoslovensko-madžarski slovar, 2005; Slovar Gornjega Senika, 2009). Na osnovi opravlje- nih preverb v slovarjih je razvidno, da je besedje iz pomenskega polja bolezni v prekmurščini večinoma izvorno slovensko, izrazna pestrost rogašovskega go- vora pa je v največji meri dokumentirana v SSKJ. Avtorica prispevka Plemiške družine na ozemlju Kroga in Bakovcev v 2. polovici 18. stoletja Gina Gaćevič se je poglobila v plemstvo, ki se pojavlja v matičnih knjigah murskosoboške župnije med le- toma 1750 in 1800. Iskala je zapise o plemičih in plemiških družinah, ki so bodisi živeli v omenjenih dveh vaseh bodisi so se le udeležili kakšnega obreda (npr. poroke ali krsta kot priče ali botri) ali so jih tam pokopali. Kot ugotavlja, spadajo vsi najdeni plemiči med nižje plemstvo, ki pa je že bilo osebno svobodno pred dodelitvijo plemiškega statusa. Posamezne ple- miče in plemiške družine, ki so bili lastniki kmetij ali solastniki ozemlja, je avtorica nazorno ponazorila tudi tabelarno. Vizitacije zagrebške škofije kot vir za zgodovino dol- njega Prekmurja v 17. in 18. stoletju je bralcem pribli- žala in predstavila Klaudija Sedar. Omenjene vizita- cije, zapisane v latinščini, namreč odstirajo tedanjo podobo v petih prekmurskih župnijah (v Dolnji Len- davi, Turnišču, Dobrovniku, Bogojini in Beltincih), ki so vse do leta 1777 spadale pod zagrebško škofijo in v t. i. prekmurski del beksinskega arhidiakonata. Prav zato so te vizitacije izredno dragocena pomoč pri preučevanju zgodovinskih dogodkov in spominov v omenjenem času in prostoru ter izredno pomem- ben kazalec pri spoznavanju preteklosti, življenja in dela preteklih rodov. Kako daleč nazaj segajo zametki šolstva v vasi Stogovci, zahodnem delu Občine Apače, ter po čem se je odlikoval in zapisal v zgodovino tamkajšnji šol- ski proces, je na podlagi arhivskih in drugih ohranje- nih dokumentov raziskal Dušan Ščap v prispevku O zgodovini šolstva v Stogovcih pred drugo svetovno voj- no. Prva šola je bila zgrajena leta 1836, a je pouk pote- kal že prej, po zasebnih kmečkih hišah premožnejših kmetov. Ker pa je v Apaški dolini vse do konca druge svetovne vojne živelo pretežno nemško prebivalstvo, je bila seveda nemška tudi šola. Tako vse do leta 1921, ko so prišli tja prvi slovenski učitelji. Učni jezik je postal slovenski, kljub temu da so bili vzpostavljeni vzporedni nemški razredi. A spremembe na šolskem področju je spet prinesla druga svetovna vojna. Borut Juvanec in Andreja Benko sta se lotila Analize lesenih zvonikov na slovenskem delu panon- skega sveta. Kot ugotavljata, zvoniki na severovzhodu Slovenije označujejo evangeličansko vero, niso cer- kvena arhitektura, ampak vaška last, oznanjevali pa so konec dela, poldan in večer. Leseni zvoniki imajo lahko en sam steber, lahko dva, štiri, osem ali dva- najst, predstavljajo pa svojevrsten, organizacijski in arhitekturni fenomen prvotne oblike družbe in sku- pnega življenja vaške srenje, ki je preživel vse do da- nes. Nekaj primerov lesenih zvonikov na Goričkem sta tudi izpostavila in podrobneje predstavila, tako na primer zvonik v Domanjševcih, v Selu, na Ocinju, Kamovcih in druge pomembnejše. Sejme v Pomurju, ki so tam kot oblika trgovanja obstajali že v srednjem veku, je predstavila Mate- ja Huber. Osredotočila se je na sejemsko dogajanje v Pomurju v prvi polovici 20. stoletja in na sejme, 279 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 evidentirane v letu 2012. V prvi polovici 20. stoletja so sejmi kot ustaljena in pogosta oblika kupčevanja po celotnem Pomurju najpogosteje potekali v obliki združenega živinskega in blagovnega sejma, nedvo- mno pa so bili poleg nakupovalnega tudi pomemben družabni dogodek. Tudi danes sejmi potekajo kot v preteklosti ob nekaterih župnijskih praznikih in ob sejemskih dnevih, iz leta 2006 pa izhajata tudi dva rokodelska sejma. Največ sejmov v Pomurju pa se danes prireja v Murski Soboti, dva letna (Trezino in Miklošovo senje) in dvanajst mesečnih (vsak prvi po- nedeljek v mesecu). Zapisa v zborniku sta prispevala Gregor Kovač in Peter Šraj. Prvi se je poklonil spominu ob 200. oblet- nici rojstva evangeličanskega duhovnika, soseniorja in seniorja Janoša pl. Berkeja (1814−1908), ki je kar 72 let kot duhovnik služboval v Križevcih v Prekmur- ju. V vseh teh letih je bil izredno spoštovan voditelj svojih faranov tako na duhovnem kot gospodarskem področju, poleg tega se je pomembno udejstvoval še v političnem življenju, kot pisatelj in urednik, usta- novitelj fundacije v Šopronu in nasploh kot znana in modra osebnost Slovenske krajine. Peter Šraj pa je prispeval zapis Boksarska vstaja na Kitajskem, pri čemer gre za resnično zgodbo mladega vojaka – mornarja Matije Domjana (1879−1935) iz Dokležovja, ki je služil vojsko v avstro-ogrski mor- narici v Pulju, kjer je bila znana ladijska industrija. In v tej daljni deželi je mladi Domjan na vojni ladji od Pulja na Kitajsko in nazaj v Pulj pisal dnevnik o preizkušnjah in življenjskih nevarnostih, katerim je bil tam izpostavljen. Med Poročili najprej beremo o Sinagogi Maribor – 518 let pozneje, kjer nas Marjan Toš popelje skozi dolgo pot najstarejšega ohranjenega judovskega sve- tišča v vzhodnih Alpah, v kateri se od 2001 vrstijo najrazličnejše prireditve, razstave in koncerti, upo- rablja se kot muzejski prostor in uveljavlja kot novi mestni kulturno-prireditveni center. Tudi drugo po- ročilo Ob 70. obletnici množičnih deportacij prekmur- skih Judov v taborišča smrti je napisal Marjan Toš, ki se ob tem vrne v leto 1944. Tedaj je bila namreč Hi- tlerjeva zahteva po dokončnem uničen ju Judov tako rekoč v celoti izpolnjena in to je bil tudi prvi korak na poti dokončnega izbrisa prekmurskih Judov iz javne- ga in socialnega spomina. Vsa preostala poročila je zapisal Franc Kuzmič, tako je najprej predstavil fotografsko monografsko publikacijo Julij Gyula Schönauer – šalovski fotograf, katere avtor je Mark Krenn. Kot pravi, je obširna štu- dija dragocen pripomoček o antropološki, družbeni in etnološki podobi Šalovcev z okolico v tridesetih letih 20. stoletja. Druga predstavljena publikacija je Martinišče v Murski Soboti avtorja Bogdana Kolar- ja, ki govori o prvem katoliškem dijaškem zavodu v Murski Soboti, ki je pričel delovati v šolskem letu 1924/25. V nadaljevanju je predstavil zbornik Prek- murje. Podoba panonske pokrajine, ki ga je uredila dr. Maja Godina Golija. Zbornik je vsebinsko zelo pe- ster, saj v prvem delu obravnava etnološko in kulturno podobo, v drugem zgodovinsko in socialno podobo in v tretjem naravne značilnosti prekmurske pokrajine. Zgodovino zavarovalništva v Pomurju s kronološkim prikazom razvoja in spremembe na področju zavaro- valništva v tej regiji je delo Štefana Obala. Kot pravi Kuzmič, je knjiga neprecenljiv prispevek k zgodovini in osvetlitvi zavarovalstva v Pomurju tudi zato, ker je tovrstno delo prava redkost. V letu 2014 je Pomurje dobilo še eno pomembno publikacijo, Zgodovino po- murske policije in orožništva, ki je nastala kot sad več raziskovalcev. Kako so se njihove naloge in pristojno- sti skozi čas spreminjale, tudi zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin, na kratko povzame tudi Kuz- mič v tem zborniku. Kot zadnje poročilo pa izpo- stavi še študijo Harangláb, zvonik, Holzglo ckenturm, avtorjev Boruta Juvanca in Andreje Benko. Gre za predstavitev lesenih zvonikov na panonskem obmo- čju treh držav, Avstrije, Madžarske in Slovenije kot pomembne kulturne dediščine, ki nujno potrebuje evidentiranje in obdelavo kot tudi strokovno restav- riranje in konzerviranje. Zbornik soboškega muzeja 22–23 zaključuje Bi- bliografija, kjer Franc Kuzmič predstavi obsežno bi- bliografijo Jožeta Vugrinca, profesorja slovenskega in ruskega jezika s književnostma in dolgoletnega ravnatelja Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota, ki je s številnimi prispevki s področja knji- žničarstva in domoznanstva znatno prispeval k pre- poznavnosti pokrajine v tem oziru in v tej smeri je nadvse dejaven še dandanes. Pomurski muzej Murska Sobota je z novo izda- jo zbornika spet naredil korak naprej v približevanju pomurske zgodovine širši javnosti, ki preko različnih vsebin tudi na ta način spoznava preteklost, polpre- teklost in tudi sedanjost pomurske pokrajine. Ponov- no, kot vselej do zdaj, je poln tehtnih prispevkov, ki prispevajo k ohranjanju slovenske kulturne dediščine, zato sem prepričana, da bo vsak bralec v njem našel poglavje zase. Klaudija Sedar Miha Šimac in Katarina Keber: »Patriae ac humanitati«: zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, 222 strani. Leta 2011 je pri založbi ZRC SAZU v sklopu zbirke Thesaurus memoriae (serija Opuscula) izšla knjiga »Patriae ac humanitati«: zdravstvena organiza- cija v zaledju soške fronte, pod katero sta se podpisala Miha Šimac in Katarina Keber. Danes, ko obeležu- 280 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 jemo 100. obletnico prve svetovne vojne, ki je po- memben pečat pustila tudi na Slovenskem, je knjiga še toliko bolj aktualna. Vojna je v dobrih štirih letih, kolikor je trajala, pustila za seboj številne sledi in po- sledice. O vseh krutostih vojne so v letih in desetletjih po njenem koncu pričali tudi številni vojni invalidi, ki so bili ranjeni med spopadi, in vojaška pokopali- šča, na katerih je bilo pokopanih tudi na tisoče padlih vojakov. Države udeleženke so mobilizirale na mili- jone mož, ki so se borili po prostranstvih in bojiščih Evrope, Azije in Afrike. Nova, izpopolnjena vojaška tehnika, katere paradni konji so bili težko topništvo, strojnice, tanki, letala in bojni plini, je sejala smrt med vojaki in dala vojni krvav pečat. Poleg ogromnega šte- vila umrlih vojakov so med žrtve sodili tudi tisti, ki so jih orožje, bolezni, naravne ujme in slabe življenjske razmere na in ob bojiščih začasno ali dokončno uma- knili iz krvave morije. Države so za ranjene vojake organizirale številčno in učinkovito zdravstveno oskr- bo, ki je segala od frontne linije do globokega zaledja. Sistem, ki so ga tekom vojne še izpopolnili, je poskr- bel, da se je na bojišča vrnil velik procent ranjenih vo- jakov. Vojna je že v samem začetku julija 1914 zajela tudi slovenski prostor. Slovenski možje in fantje so krutost vojne spoznali na srbskem in galicijskem in kasneje jugozahodnem bojišču, civilno prebivalstvo pa se je z vojno vihro neposredno soočilo po pričetku spopadov med Italijo in Avstro-Ogrsko maja 1915. Če se sprehodimo skozi vsebino knjige, vidimo, da je knjiga razdeljena na dva osrednja vsebinska sklopa: Miha Šimac v prvem delu obravnava voja- ško zdravstveno in duhovno oskrbo v Ljubljani med letoma 1914 in 1918, v drugem delu pa Katarina Keber predstavi epidemije nalezljivih bolezni na so- ški fronti in v njenem zaledju. Poleg bogatega nabo- ra slovenske in tuje literature, med katero je precej dnevnikov vojakov, ki so se borili na soški fronti ali delovali v zaledju, knjiga temelji na časopisnem in arhivskem gradivu. Z dnevniki in spomini, med ka- terimi so poleg vojaških tudi dnevniki zdravnikov in ljubljanskega nadškofa Antona Bonaventure Jegliča, dobimo intimen vpogled v dojemanje vojne in so- očanje s poškodbami ter boleznimi tako na fronti kot v bolnišnicah. Šimac je naredil podroben pregled dveh osrednjih kranjskih časopisov, ki sta izhajala na Kranjskem med vojno – Slovenec in Slovenski narod, ki sta poročala o prihodu ranjencev v Ljubljano, zbi- ranju sredstev zanje in njihovem življenju v bolnišni- cah. Arhivsko gradivo, ki zajema dokumente o voja- ški saniteti, vojnih bolnišnicah, zdravnikih in osebju, ranjencih ter o duhovni oskrbi vojaških enot, izhaja iz različnih ljubljanskih (Arhiv Republike Sloveni- je, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Arhiv šolskih sester v Ljubljani, Arhiv ur- šulinskega samostana v Ljubljani, Provincialni arhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni) in dunajskih arhivov (Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarhiv Wien, Archiv der Republik). V knjigo je vključenih več grafov in tabel s statističnimi podatki o številu ranjencev, umrlih, zdravstvenih institucijah in boleznih, poleg tega pa še bogato slikovno gradivo, med katerim je tudi več neobjavljenih fotografij iz zapuščine zdravnika Otta Hawline. Miha Šimac v prvem poglavju na kratko pred- stavi zgodovino zdravstvene in duhovne oskrbe, s poudarkom na ozemlju in času Avstro-Ogrske. S tem dobimo uvid v sestavo in organizacijo vojaškega zdravstvenega sistema, sanitetnih enot ter duhov- ne oskrbe pred vojno in ob začetku spopadov. Sledi kratek opis zdravstvenih ustanov in društva Rdečega križa v Ljubljani, ki so vojno pričakali v veliki meri nepripravljeni, saj kapacitete niso zadoščale in so jih že avgusta 1914 pričeli pospešeno povečevati. Poleg razširitve bolnišnic je predvsem Rdeči križ pozval prebivalstvo k darovanju za ranjene vojake in v svo- je vrste vključil večje število prostovoljnih bolniških strežnic. Tako oblasti kot vojaki so pričakovali, da bo spopad kratkotrajen, kar je posledično pomenilo, da tudi zdravstveni sistem ni bil prilagojen in priprav- ljen na dolgotrajno vojno. Vstop Italije v vojno maja 1915 je dodal vojaškemu spopadu na Slovenskem novo dimenzijo, saj je fronta naslednji dve leti in pol potekala neposredno na slovenskem ozemlju. Avtor opiše dogajanje na frontah, kjer so se borili slovenski vojaki, posebno pozornost pa nameni nam najbližji, soški fronti, za katero je rezervirano posebno poglav- je. Tako izvemo o življenju vojakov v strelskih jarkih, o tamkajšnjih higienskih razmerah, sanitetni oskrbi, prevozu ranjencev s fronte in v bolnišnice z vlaki. Z 281 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 izseki iz dnevniških in spominskih zapisov vojakov, med katerimi so bili številni tudi ranjeni, dobimo sli- ko vse bede, ki so jo ti doživljali v strelskih jarkih, poljskih bolnišnicah in zalednih zdravstvenih institu- cijah. Razmere so bile kritične predvsem v času ofen- ziv, ko so italijanske sile še posebno intenzivno ob- streljevale avstro-ogrske vojaške položaje. Kot primer avtor posebej izpostavi sanitetno oskrbo v času tretje soške bitke. S pričetkom spopadov na soški fronti se je spremenil tudi status slovenskega ozemlja. Prišlo je do zgostitve vojaštva in vojaške mehanizacije, s tem pa se je spremenila tudi vloga bolnišnic, kar avtor po- drobno predstavi v poglavju Ljubljana – »Mesto voja- ških bolnic«. S povečanjem števila ranjenih vojakov se je močno povečal tudi pritisk na zaledne bolnišnice, ki so le s težavo sledile in oskrbovale njihove rane. Kako je bilo za vojaka poskrbljeno od trenutka, ko je prispel v bolnišnico, do odpustitve, dobimo uvid v poglavjih Ranjenci in oboleli v ljubljanskih bolnišnicah ter »Špitalsko življenje«. Predstavljeni so operacijski posegi, bolezni, s katerimi so se soočali bolniki in zdravstveni delavci, življenje v bolniških sobah ter zdravstvena in duhovna oskrba v bolnišnicah. Glavne bolezni, ki so jih zdravili v ljubljanskih bolnišnicah, so bile tifus, kolera, griža in spolne bolezni, kar je bilo posledica prostitucije, ki se je s pričetkom vojne močno razširila. V bolnišnicah so si vojaki krajšali čas pred izpustom z raznimi prostočasnimi dejavnostmi (pevski zbori, predstave, koncerti), pisanjem pisem in obiski. Zadnje poglavje prvega dela knjige je name- njeno vojakom, ki jih v bolnišnicah niso uspeli rešiti in so zaradi posledic ran ali bolezni umrli. V Ljublja- ni je bilo vojaškim pokopom namenjeno več pokopa- lišč, ki jih je bilo potrebno tekom vojne razširiti. V drugem delu knjige nam Katarina Keber po- drobneje predstavi nalezljive bolezni, ki so se med vojno pojavile na soškem bojišču in v zaledju. Hi- gienske in življenjske razmere, ki so vladale na boji- ščih in v zaledju, so bile kot naročene za širjenje že omenjenih tifusa, kolere, griže, spolno prenosljivih bolezni, pa tudi malarije tako med vojaki kot med civilnim prebivalstvom, ki je v zaledju stopilo v stik s prvimi. Vse te bolezni so se pojavile na soški fronti in zalednem slovenskem ozemlju. Avtorica posebno pozornost nameni širjenju kolere in zaščitnim ukre- pom, ki so sledili izbruhom. Ti so se na Slovenskem tekom vojne večkrat pojavili in se iz frontnih jarkov razširili v zaledje tudi med civilno prebivalstvo. Na podlagi arhivskih virov, pridobljenih na Dunaju in v Ljubljani, avtorica predstavi ukrepe civilnih in vo- jaških oblasti za zatrtje bolezni, katere smrtnost je ponekod presegala celo 50 % med obolelimi. Glav- ni ukrep je bilo cepljenje, s katerim so v veliki meri uspeli zmanjšati smrtnost med obolelimi vojaki in civilisti. Zaključno poglavje je namenjeno opisu ko- lere v spominih in dnevnikih slovenskih vojakov in civilistov, ki nam dajo drugačno sliko od tiste, ki nam jo ponujajo statistika in dokumenti, in tako dobimo vpogled, kako so se z boleznijo soočali posamezniki ali skupnosti. Knjiga je prvi poskus raziskave in predstavitve sa- nitetne ter duhovne oskrbe med prvo svetovno voj- no na Slovenskem in služi kot osrednja referenca za nadaljnje ukvarjanje s to tematiko. Več kot ustrezno zapolnjuje manko v slovenskem zgodovinopisju na območju »druge« oz. »domače fronte« in poleg doga- janja na bojiščih predstavi tudi delovanje in življenje v zaledju. Robert Devetak 120 let, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec: 1896–2016 (ur. Franc Verovnik). Slovenj Gradec: Splošna bolnišnica, 2016, 223 strani. Ob 120-letnici Splošne bolnišnice Slovenj Gra- dec je izšel zbornik, ki ga je uredil Franc Verovnik, upokojeni zdravnik, primarij internega oddelka v bolnišnici. Kot v uvodu pojasnjuje sam, so se za nov zbornik (prejšnji je izšel pred dvajsetimi leti ob stoti obletnici bolnišnice) odločili predvsem zaradi sko- kovitega razvoja medicinske znanosti in tehnologije, ki močno vpliva tudi na nenehni razvoj te osrednje koroške zdravstvene ustanove: »V tem kratkem raz- dobju so se pojavile nove ali pa izboljšale dosedanje 282 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 metode prepoznavanja bolezni in zdravljenje bolezni z izboljšanimi ali novimi načini v bolnišnici zelo na- preduje. Kupljene so bile nove, sodobnejše aparature in oprema, mnogi že obstoječi prostori so bili pre- urejeni ali vsaj prenovljeni, stavba s pediatrijo pa je bila pomembno razširjena z velikim prizidkom. Vse to je omogočilo boljše medicinske storitve za bolnike iz domače regije in tudi od drugod, kar je povečalo veljavo in ugled bolnišnice […].« Za uvodnimi besedili sta v zborniku najprej na vrsti poglavji o zgodovinskem razvoju slovenjgraške bolnišnice, ki pomembno dopolnjujeta védenje o zgodovini razvoja bolnišnic in zdravstva na Sloven- skem in ki ju bom zato podrobneje predstavila. Ostali sestavki in poglavja obravnavajo zgodovinski razvoj in predvsem sedanji pomen vseh medicinskih od- delkov te bolnišnice, pri čemer je posebna pozornost namenjena tako posameznim predstojnikom oddel- kov in inovativnemu, pionirskemu delu posameznih zdravnikov in zdravnic kot tudi razvoju in specifiki zdravstvene nege po oddelkih. Posebna sestavka sta namenjena še predstavitvi večjih investicijskih de- javnosti v bolnišnici po letu 1996 in zgodovinskem orisu zdravstvene nege v bolnišnici. Avtor prvega poglavja je upokojeni zdravnik prim. Drago Plešivčnik, ki je bil nekaj časa tudi di- rektor te koroške bolnišnice. V poglavju osvetljuje razvoj bolnišnice od začetkov v srednjem veku in vse do obdobja polpretekle zgodovine. Socialno-zdrav- stvena dejavnost se je namreč v Slovenj Gradcu za- čela s špitalom sv. Duha, ki ga je leta 1417 ustanovil Janez iz Loke (Johann von Laak). Špital so leta 1419 sezidali v neposredni bližini mestne cerkve sv. Eliza- bete, zavetnice bolnih in revnih, kasneje so dozidali še kapelo, posvečeno sv. Duhu. Srednjeveški in no- voveški špitali so imeli široko pojmovano namemb- nost, saj so poleg bolnih enakopravno sprejemali še obubožane, obnemogle, ostarele in brezdomce. Janez iz Loke je za delovanje špitala namenil dohodke 43 kmetij, dveh domcev, dveh mlinov in dohodke dveh mesarskih stojnic, ki so se jim kasneje pridružile še druge donacije. Celotna posest je bila dovolj dono- sna, da se je oskrbovala sama. Čeprav so se nekateri špitali konec 17. stoletja oz. v 18. stoletju razvili v ustanove za zdravljenje bolnih, se to v Slovenj Grad- cu ni zgodilo, kot ubožnica je deloval do leta 1958. Iz 18. in 19. stoletja so znane tudi druge, manjše bol- nišnice bratovskih skladnic v industrijskih središčih Mislinjske in Mežiške doline namenjene rudarjem in fužinarjem kot npr. od okoli leta 1770 v Mislinji, vsaj od srede 19. stoletja bolnišnica bratovske skla- dnice premogovnika na Lešah, od konca 19. stoletja bolnišnica bratovske skladnice rudarjev mežiškega rudnika svinca v Črni na Koroškem in obratna bol- nišnica jeklarne v Guštanju (Ravne na Koroškem). Ostalo prebivalstvo današnjega koroškega območja je obiskovalo bolnišnice v Celovcu, Gradcu, Celju in Mariboru. Začetek delovanja slovenjgraške bolnišnice sega v leto 1896, ko je na pobudo okrajnega zdravnika Hannsa Harpfa nastala zasilna okrajna bolnišnica, in sicer na posestvu Maierhof, ki ga je kupila mestna okrajna hranilnica. Bolnišnica je leta 1898 v štajer- skem deželnem zboru z zakonom postala javna (All- gemeines öffentliches Krankenhaus Windischgraz), de- žela Štajerska pa je prevzela garancijo nad vračilom stroškov slovenjgraški hranilnici. Načrt za bolnišnico sta pripravila inženir Henrik Potočnik in zdravnik Hanns Harpf; kompleks je imel izstopajoči osrednji del in dve krili, in sicer za 19 postelj za moške in 16 za ženske ter bivalne prostore za upravitelja in osebje. V posebni baraki so imeli izolirnico, v stavbi prejšnje zasilne bolnišnice pa so uredili mrtvašnico, prostore za obdukcije in dezinfekcijo ter svinjak. Novo stavbo so dogradili leta 1899 in vanjo preselili bolnike iz za- silne bolnišnice. Prej le enemu negovalcu se je v novi stavbi pridružilo pet usmiljenih sester iz reda sv. Vin- cenca Pavelskega, ki so prišle iz Gradca. Poleg oskr- be bolnikov so vodile lekarno, laboratorij in kuhinjo. Hanns Harpf pa je do leta 1911, ko se mu je pridružil Ferdo Kunej, ostal edini zdravnik oz. internist, ki- rurg in infektolog v eni osebi. Med prvo svetovno vojno je bolnišnica delovala kot civilna, v njej pa so zdravili tudi ranjence iz različnih bojišč. Sestre oz. t. i. vincencinke so v tej bolnišnici za bolnike skrbele 48 let, povprečno jih je bilo v posameznih obdobjih v bolnišnici po 20, delovale so tudi med prvo in dru- go svetovno vojno. V pomoč sta jim bila dva strežni- ka za nego moških. Leta 1948 pa jim je vlada LRS prepovedala delo v bolnišnicah, kjer so jih sčasoma nadomestile bolničarke, kasneje medicinske sestre. Vendar pa je v prehodnem obdobju tudi v slovenj- graški bolnišnici primanjkovalo negovalnega kadra, zato sta bolničarke izobraževala kar oba bolnišnična zdravnika Stane Strnad in Lojze Simoniti. Avtor omeni tudi organizacijo bolnišnice, ki je od ustanovitve konec 19. stoletja pa vse do leta 1979 imela poleg ravnatelja, ki je bil zdravnik, tudi upra- vitelja, odgovornega za ekonomsko-finančno poslo- vanje ustanove, ki praviloma ni bil zdravnik. Kot di- rektorji bolnišnice so se po Harpfu zvrstili leta 1922 kirurg Vinko Železnikar, leta 1932 Franjo Radšel, ki je pri bolnišnici ustanovil in sam vodil protituberku- lozni ambulatorij, leta 1937 Lojze Simoniti. V letih 1934/35 so za infekcijske bolezni zgradili pritlični paviljon, v katerem je bil pozneje, po upadu nalezlji- vih bolezni, zametek otroškega oddelka. Med drugo svetovno vojno so vodenje in orga- nizacijo bolnišnice prevzeli nemški zdravniki, zdrav- nika Stane Strnad in Lojze Simoniti sta morala na prisilno delo v nemške bolnišnice. Iz bolnišnice so med vojno ilegalno odnašali zdravila in sanitetni material za partizanske bolnišnice na zahodnem Po- horju (Paučkove bolnišnice), pri čemer sta pomagali sestri Gerarda in Konsulata. Leta 1944 se je negova- lec Kristl Pori pridružil partizanom in s sabo odnesel 283 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 veliko kirurškega instrumentarija. Po osvoboditvi je bolnišnica sprejela vse ranjene partizane iz skritih pohorskih bolnišnic, ki so zasedli polovico njenih ka- pacitet, in bila nekaj časa poleg civilne tudi lazaret – bolnišnica za ranjene vojake. Ranjene pripadnike nasprotne strani so skupaj z njihovimi zdravniki na- mestili v meščansko šolo. Po vojni je bila bolnišnica prenapolnjena, saj je, kot pravi avtor, na površje na- plavilo veliko med vojno zadržanih kroničnih bole- zni, oslabljenih, podhranjenih, bolehnih ljudi. Krvava griža in tifus sta pestila mnoge, pogoste so bile spol- ne bolezni, množično se je pojavljala tuberkuloza. Z udarniškim delom so domačini in zaposleni v bolnišnici v letih 1948–1952 zgradili pritlični pavi- ljon za 70 bolniških postelj, za tuberkulozni oddelek in za kirurgijo. Bolnišnica je v letih 1959–1964 do- bila štirinadstropni kirurško-ginekološki blok za 180 postelj in s tem začela dobivati regijski značaj. Priliv bolnikov se je povečal po letu 1972, ko je v Sloveniji prišlo do izenačitve zdravstvenega varstva delavcev in kmetov – uveljavilo se je zdravstveno zavarovanje na nacionalni ravni za vse. Od konca 60. let dalje je bila obnovljena prvotna stavba za potrebe internega oddelka in zgrajena nova stavba za otroški in urolo- ški oddelek, dializo in lekarno. V bolnišnici so uvajali nove specialistične dejavnosti, zahtevne diagnostične postopke in operativne posege, izpopolnjevali opre- mo in sledili hitremu razvoju medicine. Leta 1978 je bolnišnica izvedla prvi jugoslovanski simpozij o tradicionalni kitajski medicini, tu je bila sprejeta de- klaracija, pomembna za priznanje akupunkture kot ustrezne medicinske storitve v Jugoslaviji. Pomemb- no vlogo je bolnišnica odigrala tudi ob osamosvojitvi, saj so bili že 26. junija 1991 pripeljani ranjeni iz spo- pada ljudske milice in JLA na mejnem prehodu Hol- mec; zaradi ran, poškodb ali obolelosti je bilo junija in julija 1991 tu obravnavanih 88 oseb iz sestava obo- roženih sil, od tega 53 iz vrst teritorialne obrambe, 11 iz policije, 1 iz civilne zaščite in 23 vojakov JLA. Slovenjgraška bolnišnica je bila tesno povezana tako z bolnišnico v Topolšici, ki se je specializirala predvsem za zahtevne in kronične pljučne bolezni, kot tudi z bolnišnico v Črni, ki je po vojni postala državna in je dobila javni značaj, leta 1963 pa se je priključila Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. »Čr- njanska bolnica« je nehala delovati leta 1967 in se je preoblikovala v Zavod za varstvo otrok s posebnimi potrebami. Franc Verovnik v drugem poglavju podrobne- je predstavi slovenjgraškega okrajnega zdravnika Hannsa Harpfa (1866–1938), ki je v mestu sprva vodil okrajno zasilno bolnišnico (Bezirksnotspital). Harpf si je skupaj z mestnimi oblastmi prizadeval za javni status bolnišnice, kar mu je leta 1898 z veliko mero iznajdljivosti tudi uspelo. Postal je vodja bol- nišnice in edini stalno zaposleni zdravnik, hkrati je obdržal še zasebno ordinacijo. V bolnišnici sta bila kirurški in splošni oddelek, pri delu so mu pomagali zdravniki sekundariji. Sam je opravljal manjše ope- racije, na zahtevnejše operacije so bolniki morali v Maribor ali Gradec (Graz). O samem Harpfovem delu ni veliko podatkov, saj naj bi bil dolgo zamol- čan zaradi nemškega porekla. Znano je, da je imel vzorno urejeno dokumentacijo bolezenskih primerov in da je slovel zaradi izrednega spomina. Ohranjene fotografije ga prikazujejo kot operaterja s kirurško ekipo ob operacijski mizi in za rentgenskim apara- tom, ohranjeni so rentgenski posnetki zlomov kosti bolnikov, ki jih je zdravil. Javno bolnišnico je vodil do konca prve svetovne vojne oz. razpada Avstro- -Ogrske, ko so ga verjetno zaradi nemškega porekla odslovili. Ohranjeni so spomini slovenjgraške babice Marije Ovčar, ki se ga spominja kot porodničarja. Aktiven je bil v kulturnem življenju nemško govore- čih meščanov, podpiral je nemški pevski zbor, bil član Nemškega šolskega društva in bil 1903 slavni govor- nik ob odkritju spominske plošče na hiši skladatelja Huga Wolfa (1860–1903). Bil je smučar in planinec, predsednik slovenjgraškega planinskega društva in glavni pobudnik in organizator gradnje planinske koče na Uršlji gori, ki je bila odprta leta 1912. Bil je tudi navdušen ljubiteljski fotograf, ki je na stekle- ne plošče ujel podobe iz družinskega življenja, dela v bolnišnici, izletov v gore in pomembnih dogodkov v mestu in okolici. Obe omenjeni poglavji sta opremljeni z bogatim slikovnim materialom, tako s pomembnejšimi do- kumenti in načrti bolnišnice iz arhiva bolnišnice kot tudi s starimi razglednicami mesta in fotografijami zaposlenih in pacientov. Še posebej so zanimive fo- tografije zdravnika Harpfa v poglavju Franca Verov- nika, ki si, kot ugotavlja tudi avtor sam, zaradi svoje izjemne izpovednosti zaslužijo celovitejšo obravnavo in predstavitev. Katarina Keber Miha Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje. 1. del: Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik, 2016, 376 strani. Knjiga o plemiških družinah 16. stoletja je doslej najbolj obsežna v zbirki o plemstvu na Slovenskem. Skoraj 30 strani dolg seznam osebnih imen in pribli- žno enako dolga predstavitev ene od najbolj znanih kranjskih plemiških rodbin, rodbine Rasp, kažeta na to, kako uspešne so lahko bile nekatere od plemiških rodbin. Če se je zgodovina družine pričela v 16. sto- letju, so lahko njeni predstavniki kot predstavniki najbolj privilegiranega sloja marsikaj dosegli. Da po- plemenitenje krvi in pridobitev privilegiranega po- 284 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 ložaja nista nujno zagotavljala obstoja rodbine, nas opozori kar nekaj v knjigi predstavljenih primerov. K obsežnosti monografije prispevajo avtorjevo dosle- dno navajanje virov in opozorila na nekatere prezrte okoliščine, ki se vlečejo skozi uveljavljeno znanstveno literaturo. Ker se avtor zaveda pomena preglednosti, je zadnji knjigi pridan tudi seznam vseh plemiških družin, ki so bile predstavljene v prejšnjih knjigah iz zbirke. Sistematični prikazi posameznih generacij plemiških rodbin, ki bodo koristili različnim strokam tudi v smislu iskanja biografskih podatkov, so nare- jeni na podlagi že narejenih genealogij. Te pa avtor preverja z zelo različnimi viri: od matičnih knjig in podatkov o vpisih dijakov, do inventarjev, plemiških diplom, ki so povezane s podeljevanjem ali z višanjem plemiškega statusa, pa tudi naključnih historičnih vi- rov. Ob posameznikih opozarja tudi na zanimive vire, ki bi jih lahko označili kot kulturne spomenike, sicer mnogokrat povezane z njihovim delovanjem, kot je bila npr. knjiga obrazcev Škofjeločana Janeza Jurija Raspa. V tej knjigi ni zajetih toliko pomembnih in- telektualcev, kot je to značilno za nekoliko mlajše plemstvo, predstavljeno npr. v četrti knjigi, v kateri prihajajo v ospredje tudi druge vrline, ne zgolj lojal- nost vladarski hiši in sodelovanje pri vojaških akcijah, četudi se tudi plemstvo 17. stoletja kiti z vojaškimi zaslugami v dolgi in izčrpavajoči tridesetletni vojni. V obeh delih ne bomo zgolj natančno sledili posa- meznim vejam določene družine, porokam njihovih posameznikov s pogosto tudi dvomljivo plemiškimi ženini in nevestami, na kar avtor dosledno opozar- ja, težavam s partnerji in zagotavljanjem potomstva, ampak tudi različnim pomembnim okoliščinam v življenju posameznikov. Delo je obsežno tudi zato, ker gre za vplivne družine z bogato tradicijo, ki so jo prenašale iz roda v rod. A ne vedno, nekatere so izumrle že ob koncu 16. stoletja ali na začetku 17. stoletja, kot je bil primer vojaški službi predanih dru- žin Lenkovič ali Obračan, četudi je bila ena od članic slednje, Magdalena Obračan, dvorna dama Marije Kastiljske. Prav na plemiške begunce v času širjenja Osmanskega imperija, kot opozarja avtor v tehtnem uvodu, v splošnih pregledih tega obdobja pogosto pozabimo. Nekatere družine so si domnevno plemi- ški naziv pridobile že pred 16. stoletjem, a tega ni moč dokazati, so pa zagotovo v tem stoletju prido- bile potrditev svojega plemiškega porekla, kar avtor dokazuje tako z dokumenti kot s heraldiko. Ena od takšnih rodbin je rodbina Kosler, katere plemiško poreklo oziroma povezave s Koslerji, ki so v 17. sto- letju živeli na Kočevskem, ni moč dokazati. Kako se je tudi v stoletjih uveljavljene pisne kulture dalo s plemiškimi naslovi manipulirati, dokazujeta vsaj dve rodbini. Eni od vej Raspov je v začetku 18. stoletja celo uspelo preskočiti eno stopnjo v plemiški hierar- hiji in se povzpeti do grofovskega naziva na podlagi trditve, da je vmesni (baronski) naslov pridobila ob dednem poklonu kranjskih stanov cesarju Leopoldu leta 1660. Podoben manever je v istem času posku- sila izvesti tudi rodbina Taufferer in tudi ta je bila pri hitrem višanju svojega položaja na družbeni le- stvici uspešna. Nekatere plemiške rodbine so imele nekoliko daljšo rodbinsko zgodovino, zaznamovano z vzponi in padci, in so jo končale v 18. stoletju, ali pa so nekateri člani še živeli v 19. stoletju, a so bili že tako nepomembni, da se jih zazna le prek precej izjemnih dogodkov, kot je bila recimo domnevna no- sečnost uršulinke Leopoldine Engelshaus. Spomin na družbeni vzpon so lahko rodbine ohranjale tudi prek podob svojih prednikov, ki jim lepo sledimo v družini Dienerspergov. Ta družina je tudi kot zemljiški gospod bistveno zaznamovala razvoj zdravilišča Dobrna, in sicer še v 19. stoletju, ko so bile mnoge stare plemiške družine v zatonu. Zdravilišče Dobrna, uspeli projekt Franca Ksaverja Dienersperga, je sicer pozneje zaradi velikopote- znih potez njegovega zeta prišlo v dolgove in so ga prodali. Življenjske usode posameznih družinskih članov in generacij prikazujejo, kako so gospodari- li s svojim premoženjem, njihove poročne strategije oziroma delež samskih potomcev pa lahko dokazu- jejo tudi počasen zaton posameznih rodbin, kot se je to zgodilo pri Raspih. Avtor prinaša zgodbe tudi o osebnih družbenih vzponih in padcih, o intelektual- nem delovanju, o praksah, ki so bile del plemiškega 285 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 kodeksa obnašanja in njihovih strategij, a kdaj tudi osebnih predispozicij. Tako pri plemstvu 17. stole- tja ne moremo mimo Škofje Loke, kjer so plemiško čast pridobile nekatere družine v službi freisinških škofov, ki pa niso vedno hkrati tudi začele s plemi- škim načinom življenja. Med družine s presenetljivo dolgo kontinuiteto sodi tudi rodbina na pragu Ško- fje Loke, v Puštalu, družina Wolkensperg. Zadnja predstavnica te družine je celo edina plemkinja, ki je po letu 1945 ostala v Sloveniji in živela v grajski rezidenci svoje družine. Kljub temu so polovico gra- du po 2. svetovni vojni prepustili glasbeni šoli. Poleg te »škofjeloške« plemiške družine je sicer z drugega brega Sore, a pravzaprav zelo blizu, v Suhi, svoj pe- čat pustila družina italijanskega trgovca Zanettija. A obe sta že zgodbi o italijanskih trgovcih, ki pridejo v slovenske dežele v 17. stoletju kot plemiči ali tudi zgolj meščani, in si šele po gospodarskih uspehih in pogosto zelo bogati ponovno začnejo prizadevati za pridobitev plemiškega naziva. Med 15 družinami, ki so osebno in rodbinsko vertikalno mobilnost začele v 16. stoletju, so neka- tere tudi kot »begunske družine« iskale zatočišče pri Habsburžanih in se hkrati začele strateško po- vezovati s kranjskim in štajerskim plemstvom. Tako so prevzele tudi nove identitete. Največjo zgodbo o uspehu je sicer doživela družina Ursini Blagaj, pred- stavljene pa so še tri druge družine »beguncev«, ki predstavljajo dobro četrtino predstavljenih rodbin. V rodbinah, ki so se uveljavile v 16. stoletju, se priča- kovano skrivajo goreči predstavniki protestantizma. Kot ugotavlja avtor s prebiranjem zapuščinskih in- ventarjev posameznih predstavnikov družin, so imeli mnogi od njih tudi slovenske knjige. Nekateri goreči predstavniki luteranstva so kljub protireformacijskim ukrepom Ferdinanda II. na Kranjskem kot nekakšna eksotika prisotni še v 17. stoletju; skladno z družbe- nimi stereotipi ne preseneča, da je med njimi največ družbeno nevplivnih neporočenih žensk. Največ izobražencev med družinami 16. stoletja je sicer dala družina Taufferer, njeni predstavniki pa so bili znani tudi po dolgih in finančno izdatnih ka- valirskih potovanjih. Številne vede, ki zaradi različ- nih vzrokov raziskujejo različne intelektualce, bodo v rodbinah našle precej zanimivih podatkov, več članov različnih rodbin je bilo tudi članov Družbe sv. Diz- me. Če so predstavniki Tauffererjev tako kot nekate- ro drugo staro vplivno plemstvo v drugi polovici 18. stoletja še vehementno nasprotovali reformam, tudi splošnemu izobraževanju nižjih družbenih slojev, ironija zgodovine pokaže, kako so spremembe v 19. stoletju spremenile položaj plemstva: zadnji pred- stavnik rodbine Beno Taufferer je bil namreč relativ- no nepomemben uradnik – okrajni šolski nadzornik, katerega naloga je bila tudi skrb za osnovno, obvezno šolstvo. Zadnja ženska predstavnica družine pa je v maniri tudi meščanske ženske družbe napisala obse- žne spomine. Dragica Čeč 287 2016 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljite na naslov ali fax: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA fax: ++386 1 4257 801