Marko Stabej UDK 81’27:004.5
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
marko.stabej@ff.uni-lj.si
JEZIKOVNE TEHNOLOGIJE IN
JEZIKOVNO NA^RTOVANJE
Jezikovne tehnologije po eni strani s svojo dejavnostjo krepijo tradicionalne jezikovnona~rtovalne procese, torej na~rtovanje statusa in korpusa jezika, po drugi strani pa imajo tudi druge u~inke, ki jih je treba
sociolingvisti~no {ele ovrednotiti, saj niso kar apriori pozitivni. Za konstruktivno sinergijo tehnologije
in jezikovnega na~rtovanja je potrebno interdisciplinarno sodelovanje humanisti~nih in informacijskotehnolo{kih disciplin pri vseh odlo~ilnih fazah razvoja jezikovnotehnolo{kih aplikacij.
1 V spiralnem krogu spreminjanja jezika in jezikovnih navad je te`ko zanesljivo
ugotoviti vzroke in posledice sprememb, {e te`je pa je oceniti upravi~enost oziroma smiselnost jezikovnona~rtovalnih potez. Tehnolo{ki razvoj in sodobni gospodarski, politi~ni in drugi dru`beni procesi gotovo temeljito spreminjajo jezikovne in
govorne navade, saj s seboj prina{ajo po eni strani nove in druga~ne sporazumevalne potrebe, po drugi strani pa tudi nove sporazumevalne mo`nosti in kanale. Tako
jezik sam kot njegovi govorci so se gotovo sposobni v veliki meri prilagajati spremembam, toda zmo`nost prilagodljivosti ni neomejena, {e posebej ne pri vseh pripadnikih neke jezikovne skupnosti. Tako za usposobljenost jezika kot za usposobljenost govorcev neke jezikovne skupnosti za u~inkovito sporazumevanje naj bi poskrbelo jezikovno na~rtovanje (Cooper 1989, Pogorelec 1993, 1996, [trukelj 1993,
Stabej 2001a, 2002). Jezikovne tehnologije v naj{ir{em smislu, od jezikovnih virov
do jezikovnih, komunikacijskih in informacijskih aplikacij, bodo gotovo v bli`nji
prihodnosti nepogre{ljivo in zelo u~inkovito orodje jezikovnega na~rtovanja, deloma so to `e danes. Hkrati pa je zelo verjetno, da bodo jezikovnotehnolo{ke aplikacije klasi~no jezikovno na~rtovanje temeljito preoblikovale.
1
1.1 Na~rtovanje korpusain statusa (standardnega) jezika kot glavni jezikovno
1 Gre za terminolo{ko zadrego, ki jasno ka`e, kako so se tako v svetovnem kot v slovenskem merilu jezikovne tehnologije razvijale sorazmerno neodvisno od sociolingvistike. Sociolingvisti~ni termin korpus
jezika pomeni parafrazirano nabor znakov in struktur nekega jezika, njegovo materialno podobo, medtem ko korpus v jezikovnotehnolo{kem kontekstu ozna~uje zbirko besedil (ali izjemoma katerih drugih
podatkov), v glavnem v elektronski obliki, namenjeno pridobivanju raznovrstnih (jezikovnih) podatkov.
Pri~ujo~i ~lanek te terminolo{ke te`ave ne misli razre{evati, zaradi prepre~evanja morebitnega nesporazuma pa bo namesto sociolingvisti~nega korpusa jezika rabljena zveza podoba jezika, ki je sicer terminolo{ko manj primerna.
Jezik in slovstvo, let. 48 (2003), {t. 3–4
6 Marko Stabej
na~rtovalni dejavnosti naj bi zagotavljala skupnosti u~inkovito sporazumevalno
(in socializacijsko) orodje, {olski sistem kot izvajalec jezikovnega na~rtovanja pa
naj bi poskrbel za levji dele` usvajanja standardnega jezika med predstavniki
neke jezikovne skupnosti. Odrasel posameznik te skupnosti naj bi torej imel po
koncu {olanja razvito jezikovno zmo`nost za najrazli~nej{e oblike sporazumevanja, hkrati pa tudi toliko znanja oziroma vedenja o jeziku, da se lahko – s pomo~jo
ustreznih jezikovnih in sporazumevalnih priro~nikov in pripomo~kov – prilagaja
tudi spremembam v jeziku ter novim sporazumevalnim potrebam. Skupnost naj bi
z ustreznim {olskim sistemom in z drugimi oblikami izobra`evanja poskrbela tudi
za to, da njeni predstavniki pridobijo ustrezno zmo`nost v tujih jezikih in da lahko
pridejo do jezikovne zmo`nosti tudi tisti, ki jim jezik skupnosti ni prvi jezik.
1.2 Uporabnost jezikovnih tehnologij za jezikovno na~rtovanje se lahko ustrezno
meri le po kriteriju ciljnega naslovnika. Tu se jezikovne tehnologije pravzaprav
ne bi smele lo~evati od katerekoli druge jezikovnona~rtovalne dejavnosti, bodisi
na podro~ju pou~evanja jezika bodisi kodificiranja bodisi zagotavljanja jezikovnega statusa. In vsaj na prvi pogled se zdi, da se jezikovne tehnologije tega celo
bolj zavedajo kot nekatere druge panoge jezikovnega na~rtovanja. Da je nekaj
potrebno za jezikovno skupnost kot celoto, ali kar za jezik sam, zelo pogosto ni
prava utemeljitev, temve~ floskula, ki je dru`beno ponavadi precej u~inkovita,
zlasti v podobnih skupnostih, kot je slovenska narodna/jezikovna skupnost, ki
svoj jezik dojema kot glavno (lahko celo edino) povezovalno sredstvo; toda tako
utemeljeno delovanje s pravimi jezikovnona~rtovalnimi cilji nima prave povezave. Jezikovne tehnologije se praviloma zmeraj usmerijo v delujo~e aplikacije na
tem ali onem sporazumevalnem oziroma podatkovnem podro~ju, tudi ~e si delujo~o aplikacijo dolo~ijo kot zelo oddaljeni cilj, za katerega je potrebno prej dose~i
{e veliko vmesnih, etapnih ciljev.
1.3 Toda razvoj jezikovnih tehnologij postavlja jezikovno na~rtovanje oziroma
kar jezikovno skupnost pred dilemo: ali je temeljna naloga tehnolo{ko podprtega
jezikovnega na~rtovanja ohranjati status in podobo nekega jezika/jezikov in v
skladu s tem u~inkovito servisirati jezikovno zmo`nost pripadnikov skupnosti
(oziroma tistih, ki se ho~ejo tega jezika nau~iti kot tujega jezika) ali pa je naloga
na~rtovanja ustvarjati u~inkovitej{e, hitrej{e, cenej{e, dostopnej{e, privla~nej{e
na~ine sporazumevanja in iskanja informacij v dru`bi, pri ~emer lahko z upravi~enostjo pri~akujemo daljnose`nej{e spremembe in premike v jezikovni skupnosti,
tako glede statusne porazporeditve jezikov kot glede jezikovne zmo`nosti posameznikov. Ta se bo korenito spreminjala, tako da bodo nekateri njeni deli takoreko~ zakrneli, dodatno razvili pa se bodo morda drugi. Dilema je seveda do neke
mere navidezna, saj se obe poti v marsikateri, tudi slovenski skupnosti `e uresni~ujeta in v~asih celo dopolnjujeta. Dilema ni prava dilema tudi zato, ker nih~e v
nobeni skupnosti ni in ne more biti poobla{~en za tako usodno daljnose`no
odlo~anje o pravi poti. Res pa je, da bo moralo v prihodnosti jezikovno na~rtovanje kot strokovno utemeljena dru`bena dejavnost razviti {ir{i in kompleksnej{i
pogled na sporazumevalne potrebe in navade skupnosti, zelo verjetno pa bo
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 7
s~asoma potrebno oblikovanje nove dru`bene krovne panoge, ki bi ji lahko rekli
informacijsko na~rtovanje.2
1.3.1 Jezikovne tehnologije `e danes omogo~ajo kompenzacijo dolo~enih delov
jezikovne zmo`nosti, zlasti pri tehnolo{ko najbolj podprtih jezikih in skupnostih.
^e vam ra~unalni{ki program preverja ~rkovanje in slovni~no podobo va{ega pisnega besedila, ~e mu lahko narekujete in vam ne le zapisuje po nareku, ampak zraven
{e stilno prilagaja besedilo, ~e vam lahko samodejno povzema dalj{a besedila, ~e
vam lahko prevede besedilo v drug ali va{ jezik, in ~e vse to dela sorazmerno
uspe{no (s pragmati~nega stali{~a, torej s stali{~a sporazumevalne u~inkovitosti),
potem se vsa ta opravila zlagoma umikajo iz va{e dejavne jezikovne zmo`nosti.
Seveda na ta na~in ~lovek nekam orwellovsko postaja odvisen od informacijske tehnologije. Toda hkrati ima prilo`nost razvijati nove zmo`nosti, kar se – sicer manj
intenzivno – pravzaprav dogaja `e skozi vso zgodovino ~love{ke skupnosti.
1.3.1.1 Najprej si oglejmo droben primer, ko je neka aplikacija namenjena servisiranju jezikovne zmo`nosti posameznikov neke jezikovne skupnosti. @e v najosnovnej{ih ra~unalni{kih programih, ki jih pravzaprav niti ne moremo imeti za prave
jezikovnotehnolo{ke aplikacije, se ka`ejo nekateri jezikovnona~rtovalni paradoksi.
Novej{e razli~ice Microsoftovega urejevalnika Word v sloven{~ini imajo npr. po
namestitvi dejavno vklju~eno opravilo samopopravki, ki nekatere znakovne nize pri
pisanju samodejno nadome{~a z drugimi. Nize si lahko dolo~ajo uporabniki sami,
nekateri pa so `e vnaprej pripravljeni. Tako recimo vsakokrat, ko uporabnik napi{e
decemberski, urejevalnik takoj besedo popravi v decembrski; ko napi{e `eljen, urejevalnik popravi v `elen. ^e uporabnik na to ni res posebej pozoren, spremembe
sploh ne opazi. Kaj s tem dela urejevalnik? V bistvu pomaga uporabniku, da je njegovo besedilo v neki podrobnosti jezikovno neopore~no, in sicer v tisti, za katero je
na~rtovalec aplikacije domneval, da je v jezikovni skupnosti (oziroma v jezikovni
zmo`nosti ali jezikovnih navadah posameznikov skupnosti) problemati~na.3
Zanimivo je, da program na ta na~in deluje po na~elu »bolje nekaj kot ni~«. ^e se
tvorec besedila npr. odlo~i za manj pogosto tvorjenko iz predlo`ne zveze preddecemberski ali bolj pogosto tvorjenko za`eljen, mu program »napa~nega« zapisa ne
popravi, ker ga pa~ nima v osnovnem nizu. Seveda ima uporabnik mo`nost, da jo
tja doda, kar pa je malo verjetno. Tvorec besedila lahko hkrati uporablja tudi najpopularnej{o in najbolj raz{irjeno jezikovnotehnolo{ko aplikacijo, ~rkovalnik, ki mu
2 @e pri jezikovnem na~rtovanju se v slovenskem prostoru ka`ejo te`ave, kako najprimerneje zagotoviti
sinergijsko obliko stroke in mehanizmov dru`benega uveljavljanja (Stabej 2001a), ki bi imela dovolj
informacij in vpliva za u~inkovito delovanje, hkrati pa ohranjala visoko stopnjo demokrati~nosti.
U~inkovito informacijsko na~rtovanje je {e te`je pri~akovati, saj se novi mediji izrazito izmikajo
kakr{nemukoli nadzoru, seveda pa je dolo~ene usmeritve in procese mogo~e smotrno usmerjati. Da se
je tudi slovenska dr`avna oblast vsaj na povr{ini za~ela zavedati usodnosti informacijske dimenzije
dru`be (oziroma da so ji zainteresirane stroke to dopovedale), ka`e mdr. ustanovitev posebnega
ministrstva za informacijsko dru`bo l. 2001.
3 V prej{njih razli~icah Worda, ko je bila stopnja prilagojenosti jezikom {e bistveno manj{a in je bila tudi
ve~ina slovenskih ra~unalnikov opremljena z angle{ko razli~ico programa, je program vztrajno
nadome{~al niz teh (oblika kazalnega zaimka) s the - snovalci so pa~ domnevali, da se angle{ko pi{o~im
pri zelo pogostem dolo~nem ~lenu marsikdaj zatipka; kdor ni znal popravka zbrisati iz mno`ice predvidenih popravkov, je moral vsakokrat posebej razveljavljati spremembo.
8 Marko Stabej
{e v ve~jem obsegu dopolnjuje jezikovno zmo`nost. O jezikoslovnih, jezikovnona~rtovalnih in spoznavnih razse`nostih te aplikacije bomo spregovorili nekoliko
kasneje; na tem mestu se moramo ob navedenem primeru vpra{ati, kako tako avtomatizirano popravljanje vpliva na podobo jezika.
1.3.1.2 Urejevalniki besedila s ~rkovalniki vred (in z ra~unalniki, v katerih sploh
delujejo) so seveda pla~ljiva dobrina; kdor jih ima ter zanje pla~a, ima v dru`bi
o~itno tudi sporazumevalno prednost, saj lahko z njimi tvori jezikovno ustrezna
besedila, tudi ~e niso v vsem plod njegove jezikovne zmo`nosti. Pojav tovrstne
besedilne postprodukcije v splo{nem ni nov in ga niso s seboj prinesle {ele jezikovne tehnologije – kdor si je lahko privo{~il, si je `e prej lahko pla~al lektorja (da o
najetem avtorju sploh ne govorimo) in si kljub pomanjkljivi jezikovni zmo`nosti
zagotovil besedilo v skladu s kodificirano normo.
1.3.1.3 Toda zamislimo si utopi~no informacijsko dru`bo, v kateri imajo vsi pi{o~i
dostop do ra~unalnika, popolno opremljenega z jezikovnimi aplikacijami. Tedaj bi
se temeljito preoblikoval krog uveljavljanja jezikovnih sprememb, kot smo ga poznali doslej. Paradoksalno je, da bi se najverjetneje v takem primeru jezikovne spremembe dogajale {e mnogo po~asneje kot doslej, ~eprav `e zdaj velja pisni standardni jezik za najpo~asneje spremenljivo jezikovno zvrst. Zakaj? Ker bi bili vsi spontani odstopi od norme samodejno ozna~eni kot napake in zato v hipu zamenjani z
vnaprej dolo~enimi ustreznej{imi elementi, kar pomeni, da se spontani odstopi v
tako obdelanih besedilih niti ne bi mogli pojaviti. ^e pritrdimo uveljavljeni, ~eprav
te`ko dokazljivi hipotezi, da pri sprejemanju besedil njihova podoba vpliva na jezikovno zmo`nost sprejemnika, se na{a teza o upo~asnitvi jezikovnih sprememb {e
okrepi. Uveljavljanje jezikovnih sprememb bi se v takem okviru lahko pojavilo le
kot zelo zavestno dejanje – posamezniki bi torej morali izklju~iti vse programske
avtomatizme in sami prevzeti odgovornost za podobo besedila, kar pa ne bi bila
lahka naloga. Po drugi strani pa bi tako avtomatizirane aplikacije v {iroki rabi na
dolgi rok takoreko~ same sebi spodrezale krila (zlasti ker lahko upravi~eno dvomimo, da je zgornja teza o povratnem vplivu besedil na jezikovno zmo`nost splo{no
veljavna). Sproducirale bi namre~ neskon~ne koli~ine jezikovno standardiziranih
besedil, zato bi snovalci aplikacij le ste`ka prihajali do kakr{nihkoli iz~rpnih virov
o nestandardiziranem jezikovnem vedenju. Posledi~no bi se lahko zgodilo, da bi
postale aplikacije vedno bolj nerabne,4 razen ~e jih ne bi snovalci postavili na popolnoma druga~ne temelje, kar pa bi v jezikovni zmo`nosti povzro~ilo {e globlje spremembe, najbr` v smeri zmanj{evanja in postopno uga{anje pisne jezikovne kompetence pripadnikov jezikovne skupnosti.
1.4 ^rkovalniki in drugi »popravljalniki« pisnih besedil so seveda le manj{i del
podro~ja jezikovnih tehnologij; nekaj zgornjih premislekov o njihovi morebitni
vlogi in posledicah za jezikovno skupnost je le poskus intonacije prepotrebne raz
4 Pri snovanju jezikovnih virov, zlasti besedilnih korpusov, je tudi zato zelo pomembna avtenti~nost zajetega jezikovnega oziroma besedilnega gradiva. Vsako popravljanje korpusov (v imenu »odpravljanja«
zatipkanih mest, pravopisnih in slovni~nih napak) s pravim spoznavnim namenom jezikoslovja zato
nima ni~ skupnega.
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 9
prave o razmerju med podro~jem jezikovnih tehnologij in podro~jem jezikovnega
na~rtovanja ter jezikovne politike.
2 V nadaljevanju se bomo dotaknili vpra{anj, kak{no povezavo ima podro~je jezikovnih tehnologij s statusom sloven{~ine in kak{no je razmerje med jezikoslovno
in tehnolo{ko platjo na tem strokovnem podro~ju.
2.1 Jezikovne tehnologije so interdisciplinarno podro~je, ki se v slovenskem prostoru institucionalno {ele ume{~a in je zato tudi v institucionalni medsebojni povezanosti {e sorazmerno {ibko, ~eprav je pri marsikaterem projektu `e pri{lo do konstruktivnega sodelovanja med posamezniki z razli~nih podro~ij, ustanov in podjetij.
Decembra 1998 je bilo ustanovljeno Slovensko dru{tvo za jezikovne tehnologije,
SDJT, z namenom vsestransko krepiti razvoj jezikovnih tehnologij na Slovenskem. V {estem ~lenu dru{tvenega statuta se dru{tvo neposredno dotakne dru`benih razse`nosti jezika: »Zavedajo~ se pomena, ki ga v sodobnem svetu ima jezik ne le kot sredstvo komunikacije, ampak tudi kot dolo~evalec politi~nih, ekonomskih in drugih mo`nosti posamezne nacionalne skupnosti ter njene identitete, razpoznavnosti in kulturne samostojnosti v vse tesnej{ih mednarodnih integracijah se Dru{tvo za jezikovne tehnologije
vklju~uje tudi v oblikovanje pobud in v prizadevanja, ki bodo pomagala slovenski
jezik uveljaviti v teh pogledih. Pri tem ravna kot dru{tvo v javnem interesu in med
drugim sodeluje pri opredeljevanju in razre{evanju vpra{anj, ki so na tem podro~ju
nacionalnega pomena in presegajo interese njegovih ~lanov.«
Citat izpri~uje sociolingvisti~no precej {irok pogled na jezik, ki se zaveda tako
komunikacijske kot simbolne in dru`botvorne vloge jezika v sodobni dru`bi.
Seveda ostaja odprto vpra{anje, s kak{nimi konkretnimi koraki – projekti, dejavnostmi in aplikacijami – sku{a podro~je jezikovnih tehnologij (ki je tudi v Slovenskem prostoru zelo heterogeno, najverjetneje celo mo~no divergentno) zgornje poslanstvo res opravljati; nekaj odgovorov bomo skicirali v nadaljevanju. [e prej pa si
kot neke vrste ekskurz postavimo podvpra{anje: se jezikovne tehnologije tudi
dejavno zavedajo simbolne vloge jezika oziroma izbire jezika za sporazumevanje?
2.1.1 Velik del jezikovnih tehnologij se razvija z domnevo, da je ve~jezi~nost evropskega, pa tudi svetovnega prostora vrednota in jo je zato treba ohranjati. Iz te domneve ~rpajo svojo moralno in finan~no mo~ zlasti jezikovne tehnologije v tistih jezikovnih skupnostih, v katerih se jezik v javnem mnenju tesno povezuje s samim bistvom oziroma identiteto skupnosti.5 Po drugi strani je podro~je jezikovnih tehnologij (z gradnjo elektronskih jezikovnih virov vred) zelo mo~no vpeto v mednarodno
raziskovalno prizori{~e. Razumljivo je torej, da je sredstvo znanstvene in strokovne
komunikacije znotraj mednarodne skupnosti predvsem angle{~ina. Podobno kot na
drugih znanstvenih podro~jih pa se za~ne postavljati vpra{anje izbire in vloge jezi
5 Pri tem moralnem in finan~nem viru imajo jezikovne tehnologije hudo konkurenco, ki se iz virov bogato napaja `e zelo dolgo ~asa. Gre seveda za najrazli~nej{e oblike nacionalnih znanstvenih ved, z jezikoslovjem in literarno vedo na ~elu, pa za umetni{ke in kulturne prakse ipd. Ker je gne~a pri viru velika,
jezikovne tehnologije uveljavljajo adute, ki jih drugi »upravi~enci« najve~krat nimajo, to so predvsem
sodobnost, u~inkovitost in mednarodna ume{~enost.
10 Marko Stabej
ka, ko gre za sporazumevanje z nespecializirano strokovno publiko in seveda z uporabniki, pa seveda tudi za znanstveno skupnost znotraj nekega jezika. To vpra{anje
je povezano z dejavno, ne le na~elno vlogo uveljavljanja simbolne vloge prvega
jezika, torej ne le z dejavnostjo za jezik, temve~ tudi z jezikovnim obna{anjem. Tu
se je slovenskim jezikovnim tehnologijam `e marsikdaj zataknilo, ~eprav ka`e, da
se z razvojem in {iroko interdisciplinarizacijo strokovnega podro~ja zadeve obra~ajo na bolje.
Vpra{anje izbire jezika obsega zelo razli~ne vidike; gotovo niso vsi simbolno enako
ob~utljivi. Precej jezika v jezikovnih tehnologijah je »skritega«; tako v korpusih kot
v aplikacijah je velik del ukaznega in ozna~evalnega jezika, ki je potreben za ustrezno delovanje, viden in dostopen samo snovalcem, kve~jemu {e zelo zahtevnim in
usposobljenim uporabnikom, drugi uporabniki pa se z njim nikoli ne sre~ajo. Za
tovrstna sporo~ila torej jezikovna izbira ni zelo pomembna; precejkrat niti ni prav
zares mo`na, saj so sporo~ila integralni del standardiziranega ra~unalni{kega jezika
ali ozna~evalnega sistema. In ni te`ko uganiti, da ve~ina tovrstnih skritih sporo~il
tako ali druga~e temelji na angle{~ini. Vse druge razse`nosti sporo~il in sporazumevanja pa so `e simbolno ob~utljivej{e, kar navsezadnje velja tudi za strokovno
komunikacijo. Primer problemati~ne izbire jezika sporo~anja lahko opazimo v
zborniku 3. konference Jezikovne tehnologije (Erjavec in Gros 2002; http://nl.ijs.si
/isjt02/zbornik). Zbornik je `e na naslovni strani slovensko-angle{ko dvojezi~en,
kar nosi mo~no sporo~ilo (v smislu internacionalizacije nacionalnega in obratno).
Zanimivo je, da se je uredni{tvo (v skladu s slovensko tradicijo zaznamovanja hierarhije jezikov v dvojezi~nih napisih) odlo~ilo, naj bo slovenski naslov Jezikovne
tehnologije precej ve~ji od angle{kega, pri drugih informacijah pa naj bodo napisi
v obeh jezikih oblikovno izena~eni. Naslov krovne konference The Information
Society (IS) Multi-conference (v okviru katere je potekala konferenca Jezikovne
tehnologije), pa je samo v angle{~ini. Presene~enje slovenskega bralca zbornika
doleti na drugi strani zbornika, ko pred sabo zagleda uvodni ~lanek Matja`a Gamsa
z ljubljanskega Instituta Jo`ef Stefan, predsednika organizacijskega odbora konference, z naslovom Language Technologies in Information Society, ki je prav tako
samo v angle{~ini. Zanimivo je, da se o~itno avtor simbolne vloge svojega besedila (in publikacije, v kateri je objavljena) o~itno niti malo ne zaveda oziroma je ne
sprejema, pri tem pa se loteva prav teme statusa sloven{~ine. Vsebina uvodnika
namre~ – v angle{~ini – govori o tem, da »pomemben napredek v zadnjih dveh letih
na tem podro~ju (jezikovnih tehnologij, op. M.S.) ne dokazuje le, da globalizacijski procesi sloven{~ine ne izrivajo, temve~ tudi to, da se lahko sloven{~ina kosa z
razvitimi svetovnimi jeziki. Dogodki, kot je ta, so bistveni za ohranitev slovenskega jezika in hkrati slovenske kulture.«6 Podobno jezikovno podobo najdemo tudi na
nekaterih spletnih straneh z jezikovnotehnolo{kimi vsebinami (npr. http://nl.ijs.si, t.
i. »Natural Language Server« Odseka za inteligentne sisteme Instituta Jo`ef Stefan,
krovna stran z informacijami o slovenskih jezikovnih tehnologijah, ki je vsa samo
v angle{~ini). Takoreko~ sama se ponuja teza o odtujenosti: JT delajo nekaj koristnega za jezik (in najbr` posledi~no za skupnost), njihovi nosilci pa tega jezika za
6 Prevod M. S.
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 11
svojo dejavnost sploh ne potrebujejo. S tem se, vsaj na podro~ju strokovne komunikacije, iz jezikovne skupnosti sami izlo~ajo.
2.1.2 Jezikovne tehnologije ponujajo mo~na orodja, uporabna za podporo pri na~rtovanju statusa sloven{~ine. Zadnje desetletje je prineslo precej novosti na mednarodnem jezikovnem prizori{~u, vsaj na deklarativni ravni se ~love{tvo zavezuje
ohranjati jezikovno raznolikost, {e posebej to velja za evropsko situacijo.7 Na~rtovanje statusa sloven{~ine se bo moralo iz doslej{nje prete`no znotrajdr`avne nacionalne razse`nosti (z delnim upo{tevanjem slovenskih jezikovnih skupnosti v
sosednjih dr`avah) podati na zahtevno in negotovo, a nujno pot v mednarodno
razse`nost. Ta je pogosto {e predmet prizanesljivega posmeha (npr. Dular 2002),
toda dejstvo je, da bo v prihodnosti bistveno ve~ pripadnikov slovenske jezikovne
skupnosti za~asno, ob~asno ali redno delovalo in bivalo zunaj Slovenije in da lahko
tudi Slovenija na svojem ozemlju pri~akuje bistveno bolj dinami~no migracijsko
valovanje.
2.1.2.1 Zato lahko z le malo pretiravanja trdimo, da je treba sloven{~ino usposobiti za to, da bo postala globalni jezik. Globalnost sloven{~ine lahko definiramo na
naslednja dva na~ina: to lahko pomeni, da bodo slovensko govore~im (v veliki
ve~ini bodo to najverjetneje {e naprej predvsem tisti, ki jim je sloven{~ina materni
ali prvi jezik) sporo~ila v sloven{~ini na voljo po vsem svetu tako v realni kot virtualni obliki. Deloma lahko take aplikacije v povojih `e opazujemo pri komunikaciji med strojem/informacijskim sistemom in ~love{kim uporabnikom, npr. pri
gostovanju v tujih mobilnih omre`jih, pri drugih informacijsko podprtih storitvenih
sistemih, kot so npr. garderobne omarice na potni{kih postajali{~ih ipd. Razvoj svetovnih komunikacij v tej smeri ima zaenkrat kar premo~nega protiigralca v izjemno hitri rasti angle{~ine kot globalnega jezika. Prav v dostopnosti jezikovnih virov
in u~inkovitosti jezikovnih tehnologij (pa seveda tudi od razvoja informacijske tehnologije) je najbr` eden od klju~ev do odgovora, katera razvojna smer bo v naslednjih desetletjih prevladala. Mo`nost globalnega komuniciranja servisnega tipa v
lastnem jeziku je zelo privla~na, saj je komunikacija v lastnem jeziku najbolj
u~inkovita, zato najudobnej{a (Gorjanc 2002), posledi~no tudi emocionalno najugodnej{a. Po drugi strani globalno komuniciranje v globalnem jeziku pomeni veliko poenostavitev na~rtovanja sporo~il in s tem tudi pocenitev njihove izvedbe.
Seveda v tem primeru ostaja odprto vpra{anje u~inkovitosti takih sporo~il, saj bolj
specializirane ali zapletene informacije v globalnem jeziku ostajajo razumljive le
o`jemu krogu ljudi. Druga, zrcalna podoba globalnosti sloven{~ine pa je ta, da so
informacije v sloven{~ini na tak ali druga~en na~in dostopne tudi tistim, ki sloven{~ine ne znajo ali vsaj ne dovolj. Sloven{~ina brez u~inkovite podpore jezikovnih tehnologij na oba vidika svoje globalnosti ne more ra~unati, kar nenavsezadnje
razberemo iz doslej{njih izku{enj slovenske jezikovne skupnosti.
Gotovo globalnosti sloven{~ine ne moremo zagotavljati predvsem tako, da bi se je
(na)u~ilo zelo veliko ljudi po svetu, ~eprav je treba tudi za to razvijati potrebno naj
7 Evropska komisija npr. podpira mnogojezi~nost Evrope, v kateri bo vsak dr`avljan lahko uporabljal
svoj prvi jezik, hkrati pa naj bi do dolo~ene stopnje znal vsaj {e dva evropska jezika (Andersen 1998,
Stabej 2001).
12 Marko Stabej
nujnej{o infrastrukturo (Zemljari~ Miklav~i~ 2000). Pri raz{irjanju sloven{~ine po
svetu namre~ ne moremo mno`i~no ra~unati na tradicionalne kanale raz{irjanja
jezika – ne pri pridobivanju jezikovne zmo`nosti v sloven{~ini kot tujem jeziku,
kjer je tak kanal {olska mre`a, ne pri ponujanju sporazumevalnih dejanj v
sloven{~ini, kjer so taki kanali »izvozna« kulturna dejanja in artefakti (filmi, gledali{ke predstave, knjige…), izvozni kapital (pri ~emer je vpra{anje, koliko so
Slovenci navajeni s kapitalom na kakr{enkoli na~in »izva`ati« tudi svoj jezik in kulturo) in podobno. Zato se je gotovo smiselno usmeriti na druge mo`ne na~ine {irjenja jezika, pri ~emer seveda vsa tovrstna infrastruktura vse bolj temelji na informacijski tehnologiji, temeljito podprti z jezikovnimi tehnologijami (spletno u~enje sloven{~ine na daljavo, obse`ni jezikovni viri in priro~niki, prevajalniki ipd.).
2.2 Iz kak{nega vira ~rpajo spodbude in na~rte za svojo dejavnost jezikovne tehnologije in kak{no je njihovo razmerje do jezikoslovnih spoznanj in jezikoslovja
nasploh?
V zadnjem poldrugem stoletju se je kot glavni skrbnik jezika in jezikovnih potreb
skupnosti bolj ali manj uveljavilo jezikoslovje. Seveda pa je jezik tako zelo blizu
bistva ~loveka kot dru`benega bitja, da se v zvezi z njim dogaja zelo veliko
dru`benih procesov, ki se jezikoslovja sploh ne dotaknejo ali pa iz njega izhajajo le
zelo posredno. Kot smo `e omenili, zlasti pri skupnostih, ki jim je jezik vsaj deklarativno vrednota najvi{jega ranga, marsikdo (posamezniki, stroke, ustanove, politika, dru{tva, gospodarske dru`be…) svoje delovanje povezuje (ali utemeljuje) s tem,
da je koristno tudi za jezik, in se s tem sku{a uvrstiti na visoko mesto dru`bene
vrednostne lestvice. Tudi jezikovne tehnologije lahko najbr` povezujemo z motivom jezikovnega presti`a. S svojo dejavnostjo »priklju~ujejo« sloven{~ino drugim
jezikom, ki imajo jezikovnotehnolo{ko infrastrukturo bolj razvito, torej skrbijo za
njeno mednarodno prepoznavnost, hkrati pomagajo govorcem svoje skupnosti, na
ta na~in pa opravljajo dru`beno oziroma kar nacionalno pomembno dejanje.8
2.2.1 ^e ocenimo zelo posplo{ujo~e, pa ve~ina dela na podro~ju slovenskih jezikovnih tehnologij ne izhaja iz lastne realne ocene jezikovnih in sporazumevalnih potreb
slovenske jezikovne skupnosti, njenih podskupin ali drugih skupnosti v slovenskem
prostoru, temve~ ima razli~ne druge vire. V akademskem raziskovalnem okviru so
taka spodbuda pogosto mednarodni projekti, kamor se zaradi zagotavljanja konkuren~nosti, financiranja in presti`a vklju~ujejo slovenske raziskovalne skupine, pri
~emer pa marsikdaj ne sodelujejo pri oblikovanju izhodi{~nih in ciljnih projektnih
parametrov. Mednarodno dogajanje na strokovnem podro~ju je lahko spodbuda tudi
izven konkretnih projektnih okvirov, enostavno po sklepanju »to se dela tudi
zunaj«. Tretji vir nekomercialnih jezikovnotehnolo{kih dejavnosti pa je privzeto (ali
8 Navedimo primer, ki dobro ponazarja tipiko jezikovnotehnolo{ke argumentacije lastne dejavnosti:
»Tuje lastni{tvo jezikovne infrastrukture /…/ v splo{nem pomeni odvisnost v tistem segmentu `ivljenja
vsakega naroda, ki najbolj direktno posega v njegovo samobitnost. Skrb za izgradnjo potrebne infrastrukture za govorno tehnologijo in tudi jezikovne tehnologije nasploh, mora biti zato na~rtna in dolgoro~na aktivnost, ki jo mora voditi vsak narod zase, saj v veliki meri pomeni tudi ohranjanje nacionalne
samobitnosti« (Ka~i~ in Horvat 1998).
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 13
privzgojeno), toda nereflektirano mnenje raziskovalcev, kaj naj bi bilo za sloven{~ino dobro.
V komercialnem delu jezikovnih tehnologij so taka spodbuda zahteve (zaenkrat {e
sorazmerno redkih) komercialnih naro~nikov, med katerimi lahko kot najvidnej{a
izpostavimo predvsem industrijo ra~unalni{ke programske opreme po eni strani in
slovensko zalo`bo z najobse`nej{im slovarskim programom po drugi strani.
Ostale spodbude lahko i{~emo pri specializiranih nekomercialnih interesentih za
jezikovnotehnolo{ke aplikacije (npr. zveza slepih in slabovidnih) in pri tistih
komercialnih naro~nikih jezikovnotehnolo{kih storitev, ki teh storitev v glavnem
({e) ne potrebujejo za svojo glavno tr`no dejavnost, temve~ bolj kot dokaz svoje
tehnolo{ke naprednosti in ozave{~enosti, s ~imer {e ne zaslu`ijo, pridobivajo si pa
dodaten ugled in zaupanje pri potro{nikih in poslovnih partnerjih. Ti dve kategoriji
naro~nikov se dogovarjata predvsem z nekomercialnimi (ali polkomercialnimi)
izvajalci jezikovnih tehnologij iz akademsko-raziskovalnih okolij, s katerimi o~itno
la`je uskladita razmerje med vlo`enim in pridobljenim. Poleg tega se zdi, da naro~
niki v tem primeru niso naro~niki sami od sebe, ampak jih k temu spodbudijo
kasnej{i izvajalci. S tem je seveda vse v najlep{em redu, saj morebitni zainteresirani za mo`nosti, ki jih ponuja jezikovna tehnologija, sicer morda niti ne bi izvedeli.
Nekoliko bolj postane stvar problemati~na tedaj, ~e jezikovni tehnologi bodo~im
naro~nikom sugerirajo ne tisto, kar bi bilo za naro~nika smiselno s komunikacijskega (ali tr`nega, kar je nenavsezadnje povezano) stali{~a, temve~ predvsem tisto, kar
se jim zdi izvedljivo s tehnolo{kega vidika.
2.2.2 Kaj ob vsem navedenem manjka? Kot `e re~eno, na slovenski jezikovnotehnolo{ki sceni manjka realna ocena potreb jezikovne skupnosti ali njenih sestavnih
skupin, za katero pa je najbr` – seveda prav tako v dialogu z mednarodnimi teoreti~nimi in aplikativnimi spoznanji – {e vedno najbolj usposobljena stroka prav jezikoslovje. Seveda ne katerokoli in kakr{no koli. [ele v zadnjem ~asu se na sloven-
ski jezikoslovni sceni {ir{e uveljavljajo jezikoslovne discipline, ki raziskujejo jezik
v realnem besedilnem, dru`benem in kognitivnem kontekstu. Slovenska sociolingvistika je razen na nekaterih podro~jih po rezultatih in raziskovalni mo~i {e sorazmerno {ibka. Slovenisti~no (in slovensko nasploh) jezikoslovje si je glede
upo{tevanja potreb jezikovne skupnosti in njenih posameznikov v polpretekli zgodovini nabralo precej naglavnih grehov, med katerimi je morda najbolj izrazit
napuh. Gorjanc (2002) o tem pravi: »Zaradi samozadostnosti /…/ dela slovenistike,
v primerih njenega medstrokovnega sodelovanja pa tudi njena apriorna vzvi{ena
pozicija, povezana predvsem z normativisti~nimi te`njami in ekskluzivisti~nim razsojevanjem v zvezi z jezikom, je privedla tudi do situacije, ko so aktivnosti v zvezi
z jezikovnimi tehnologijami za sloven{~ino, ki so postale v slovenskem prostoru
dinami~no raziskovalno podro~je v za~etku devetdesetih, potekale popolnoma
mimo slovenistike, del njenega interesnega podro~ja pa so postale {ele proti koncu
zadnjega desetletja 20. stoletja.« Slovenisti~no jezikoslovje se le te`ko odlo~a za
sodelovanje, saj zelo dolgo obdobje za svojo dejavnost pravzaprav niti ni imelo
nobenega naro~nika, ki bi terjal konkretne rezultate, ampak je dobilo splo{no
dru`beno koncesijo, bianko menico za opisovanje in predpisovanje slovenskega
jezika.
14 Marko Stabej
2.3 Tema razmerja med jezikovnimi vsebinami, njihovo tehnolo{ko obdelavo in
u~inkom jezikovnotehnolo{kih aplikacij je zapletena, hkrati pa zelo relevantna; zdi
se, da bo morala postati stalna spremljajo~a disciplina jezikovnega na~rtovanja in
jezikovnih tehnologij. V bistvu tega razmerja pa je neko drugo razmerje, in sicer
tisto med slovenskimi jezikovnimi tehnologijami in slovenskim jezikoslovjem.
Tega se lahko zaradi pomanjkanja prostora samo dotaknemo z nekaj mislimi.
Ob grobo skiciranem procesu nastajanja jezikovnotehnolo{kih aplikacij v poglavju
2.2.1 se moramo vpra{ati {e eno vpra{anje: je res mogo~e za jezikovnotehnolo{ke
potrebe samo aplicirati `e obstoje~a jezikoslovna spoznanja ali mora jezikoslovje za
te namene jezik za~eti opazovati na novo? Vpra{anje je seveda po nepotrebnem zaostreno, saj na~elno ne gre za izklju~ujo~e se stvari. Toda slovenska izku{nja v
marsi~em pripoveduje, da se z dolo~enimi jezikovnotehnolo{kimi aplikacijami {ele
poka`e, kako nezadostno, neprimerno in neu~inkovito je opisan slovenski jezik. To
pomeni seveda slabo oceno jezikoslovju, vendar ne le to. Nadaljnje vpra{anje je
namre~, kdo lahko presodi, ali je opis jezika za jezikovnotehnolo{ke aplikacije
zadosten, primeren in u~inkovit. Kriterij presojanja je seveda lahko delovanje aplikacije in zadovoljnost naro~nikov/uporabnikov. Toda marsikatera aplikacija lahko
tehni~no odli~no deluje na podlagi jezikoslovno spornih podatkov ali pa na podlagi neustrezne rabe jezikoslovno korektnih podatkov, kar pomeni, da je z jezikovnona~rtovalnega stali{~a neustrezna, lahko celo {kodljiva.
2.3.1 S tega stali{~a si {e enkrat oglejmo ~rkovalnik. Uporabniki aplikaciji normativno praviloma zaupajo, ne da bi se sploh spra{evali o tem, kako je nastala in kako
deluje, ne v tehni~nem ne v vsebinskem smislu. Ker je na~in delovanja ~rkovalnika
visoko avtomatiziran in zato za uporabnika bistveno bolj udoben od klasi~nih
priro~nikov (npr. dragega, te`kega in neprakti~nega knji`nega pravopisnega slovarja), za uporabo katerih se zato odlo~ajo le v skrajnih primerih, ~e jih seveda sploh
imajo, lahko zlahka sklepamo, da je ~rkovalnik v popularnih ra~unalni{kih urejevalnikih besedila zelo vplivno jezikovnonormativno sredstvo. Kaj ~e ~rkovalnik ponuja neustrezne ali napa~ne podatke? Kaj ~e ponuja sicer ustrezne podatke na neustrezen na~in? ^rkovalnik lahko npr. predlaga druga~no re{itev nekega besedilnega
mesta, ~eprav s prvotno tvor~evo izbiro normativno ni prav ni~ narobe. Se pi{o~i
zaveda, da gre za neobvezni predlog, ali avtomati~no sklepa, da je njegova izvirna
formulacija napa~na? Drugi tip nesporazuma pri uporabi ~rkovalnika je mo`nost
napa~nega tvor~evega sklepanja, da je z njegovim besedilom normativno vse v
redu, ~e mu ~rkovalnik ne predlaga nobenih sprememb. Tretji tip nesporazuma je,
~e ~rkovalnik ozna~uje besede, ki jih pa~ nima v svojem seznamu, tvorec pa to
interpretira kot oznako neknji`nosti, neprimernosti besede.9 Nesporazumom se je
mogo~e ogniti na ve~ na~inov; prvi korak pri tem je vendarle, da se mo`nosti nesporazuma snovalci aplikacij dovolj natan~no zavedajo in se jim posku{ajo ~imbolj izogniti. Seveda lahko ~rkovalnik tudi odve`emo sleherne krivde, ~e{, saj ima uporab-
Mo`ni so tudi druga~ni zapleti. Nave`imo se na primer iz 1.3.1.1, besedo `eljen, ki jo Word
avtomati~no popravlja v `elen; vgrajeni ~rkovalnik pa v nasprotju s tem besede `eljen ne ozna~uje za
neustrezno. V istem okolju tvorjenja besedila torej sobivata dve nasprotujo~i si normativni re{itvi, kar je
nenavadno, ~eprav najverjetneje tega ve~ina tvorcev besedil niti ne opazi.
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 15
nik zmeraj mo`nost uveljaviti svojo voljo, bodisi tako, da ~rkovalnik izklju~i, bodisi tako, da si ga z osebnimi slovarji in podobno opremo prilagodi, bodisi tako, da ga
upo{teva le selektivno. Toda vse te mo`nosti lahko izrabi samo informiran in samozavesten uporabnik. Teh pa vsaj v slovenskem jezikovnem prostoru najverjetneje {e
ni prav veliko. Iz tega med drugim izhaja dvoje: gotovo je treba uporabo jezikovnih
aplikacij vklju~evati v {olske u~ne na~rte, jo pou~evati, pojasnjevati in spodbujati.
Po drugi strani pa morajo biti aplikacije tudi jezikoslovno temeljito premi{ljene, ne
le glede izbire in ozna~evanja jezikovnonormativnih re{itev, temve~ tudi glede tega,
kako poteka tvorjenje besedil, kak{ne so navade, jezikovno znanje in vedenje uporabnikov oziroma pripadnikov jezikovne skupnosti nasploh ipd. V zvezi s tem se
zaenkrat zdi ve~ina delujo~ih aplikacij v slovenskem jezikovnotehnolo{kem prostoru {e precej {ibkih.
2.3.2 Pri iskanju razlogov za tako stanje je zlasti jezikoslovec v mo~ni sku{njavi, da
bi dvignil pedago{ki prst in o~ital snovalcem jezikovnotehnolo{kih aplikacij jezikovno in jezikoslovno neznanje in nepoznavanje. Toda ~etudi to v~asih brez dvoma
dr`i, s tem stvari nikakor ne pridemo do dna. V globini gre zelo verjetno za razliko,
ki jo lahko pripi{emo razli~nemu prevladujo~emu spoznavnemu postopku tistih
strok, ki se prepletajo na podro~ju jezikovnih tehnologij. ^e zelo poenostavimo epistemolo{ko zelo zapleteno vpra{anje, lahko trdimo naslednje: humanisti~ne vede
ve~inoma ne proizvajajo robustnih, interpretativno neodvisnih podatkov, ki bi se jih
dalo neposredno izrabljati v poljubnih aplikacijah, temve~ – tudi ~e se same vede
tega zmeraj ne zavedajo – je veljavnost pridobljenih podatkov zelo povezana z
metodo, ki jih je proizvedla, ta pa navadno ni splo{no veljavna. Podatki so tako marsikdaj neprenosljivi v drug teoretski okvir oziroma jih je treba za prenos prilagoditi, spremeniti, preinterpretirati. Tudi jezikoslovje kot prete`no humanisti~na veda
proizvaja veliko bolj spoznanja kot podatke. Spoznanja pa so veliko pogosteje kot
pri nehumanisti~nih (in nedru`boslovnih) vedah neposredno povezana tudi z ideo-
lo{ko motivacijo spoznavanja: jezikoslovje je npr. precej{njo koli~ino spoznanj
proizvedlo v normativne namene (ker je to pri~akovala dru`ba), tudi ~e jih ni ponujalo in objavljalo v normativnih okvirih.
Zato je rezultate `e obstoje~ih jezikoslovnih opisov te`ko izrabljati kot vir zanesljivih in/ali iz~rpnih podatkov o nekem naravnem jeziku in na podlagi njih graditi
jezikovnotehnolo{ke aplikacije, graditi, ozna~evati in interpretirati jezikovne vire
ipd., ne da bi tvegali bodisi spoznavno zmoto bodisi neustrezno delovanje aplikacije.10 [e posebej to velja za tista dru`bena okolja, ki zaradi teh ali onih dru`benih,
zgodovinskih ali politi~nih razlogov niso proizvedla velike koli~ine metodolo{ko
dovolj raznolikih jezikovnoopisnih rezultatov. Ne da bi ve~ja ponudba opisov razveljavila splo{no veljavnost prvega stavka tega odstavka; vendarle pa pomeni ve~jo
10 To zadnje ima razpon od nedelujo~e aplikacije (nastale npr. na idealizirani podobi fonemskega opisa,
ki v resni~nih sporazumevalnih okoli{~inah govorno prakti~no nikoli ni uresni~ena in zato stvar razen za
demonstracijsko rabo ne more delovati, razen ~e se ji govorci niso pripravljeni ali celo prisiljeni temeljito prilagoditi, kar pa je spet lahko jezikovnona~rtovalno, pa tudi sociolo{ko zelo problemati~no, prim.
Vitez 1998) do `e omenjene zavajajo~e aplikacije, ki sicer deluje, vendar je jezikovnona~rtovalno
opore~na (npr. restriktivno normativni ~rkovalnik s slovni~nim popravljalnikom).
16 Marko Stabej
verjetnost, da kateri od mno`ice opisov bolje (ali vsaj manj slabo) ustreza potrebam
te ali one aplikacije kot drugi.
Za jezikovnotehnolo{ke aplikacije, ki naj bodo u~inkovite in ustrezne s stali{~a jezikovnega na~rtovanja (pa tudi s stali{~a informacijskega in dru`benega na~rtovanja),
je gotovo potrebna nenehna vzporedna in ne zaporedna sinergija jezikoslovja (v njegovi humanisti~ni in dru`boslovni razse`nosti) ter informacijskih ved (v teoreti~ni
in aplikativni razse`nosti). Sinergija v tem okviru pomeni medsebojno prilagajanje
in dopolnjevanje znanja za dosego skupno dolo~enega cilja.
Shematizirano lahko nastajanje jezikovnotehnolo{kih aplikacij prika`emo s tremi
ponazoritvami:
a) Jezikoslovje pripravi aplikacijo, informacijska tehnologija le ponudi svoj servis
za kon~no podobo izdelka:
jezikoslovje
informacijska
tehnologija
jezikovna
aplikacija
b) Aplikativni izdelek zasnuje informacijska tehnologija, lahko tudi na podlagi
neprilagojenega jezikovnega opisa, jezikoslovje pa se vklju~i le v zadnji kontrolni fazi izdelave, najpogosteje brez mo`nosti temeljitega posega v aplikacijo:
informacijska
tehnologija
jezikoslovje
jezikovna
aplikacija
c) Jezikovno aplikacijo zasnujeta in gradita v medsebojnem sodelovanju tako informatika kot jezikoslovje:
jezikoslovje
informacijske
tehnologije
jezikovna
aplikacija
Jezikovne tehnologije in jezikovno na~rtovanje 17
Edine resni~no prave rezultate, tako glede aplikativne kot tudi spoznavne vrednosti,
lahko da le proces c.
3 Zdi se, da so jezikovne tehnologije v Sloveniji pre`ivele otro{ke bolezni, saj je
podro~je ponudilo skupnosti `e veliko rezultatov. ^e si malce bolj kriti~no ogledamo razvoj podro~ja jezikovnih tehnologij v slovenskem prostoru, moramo uporabiti manj prijazno biolo{ko metaforo: marsikateri zarodek se ni razvil, ker se ni mogel
prilagoditi okolju, in je odmrl. [e vedno so tudi taki osebki, ki lahko pre`ivijo samo
v inkubatorjih prora~unskih dotacij. Toda to ni ne vem kako zanesljivo `ivljenje.
Zares pre`iveli bodo tisti, ki bodo imeli kaj ponuditi. Iz doslej{njih izku{enj se da
razbrati, da se je za prve relevantne rezultate morala zgoditi sinteza ra~unalni{kih
oziroma informacijskih tehnologij in jezikoslovja. Toda interdisciplinarnost sama
po sebi ne zagotavlja rezultatov, saj se {e vedno lahko zgodi, da je namenjena sama
sebi (v smislu institucionalnega pre`ivetja nosilcev dejavnosti), resni~no re{evanje
problemov, povezano s fazo oblikovanja uporabnih aplikacij, pa ne stopi v ospredje. Da se bo to zgodilo, mora marsikaj narediti tudi slovensko jezikoslovje. To ne
pomeni le izdelave kompleksnej{ih, na korpusnih virih temelje~ih in kognitivno
relevantnih jezikoslovnih opisov. Potrebna je tudi poglobitev sociolingvisti~nega
razumevanja procesov v skupnosti, z definiranjem, empiri~nim ugotavljanjem pa
tudi usmerjanjem jezikovnih potreb in navad govorcev, nenavsezadnje pa je potrebno tudi dopolnjevanje in prilagajanje z jezikom in sporazumevanjem povezanih vsebin v izobra`evalnih procesih. Le na ta na~in bo mogo~e polno in smiselno izrabiti
navdu{ujo~e mo`nosti, ki jih ponuja razvoj informacijskih tehnologij tudi na podro~ju jezika in sporazumevanja.
Literatura
Andersen, Paul, 1998: Language technology and multilinguality – the European dimension.
Erjavec, Toma` in Gros, Jerneja (ur.), 1998: Zbornik konference Jezikovne tehnologije za slovenski jezik Mednarodna multi-konferenca Informacijska dru`ba IS’98. Ljubljana: In{titut
Jo`ef Stefan.
Cooper, Robert L., 1989: Language Planning and Social Change. Cambridge: Cambridge
University Press.
Dular, Janez, 2002: Na{ jezik je najprej na{a skrb. Delo. Knji`evni listi. 13. maja 2002.
Erjavec, Toma` in Gros, Jerneja (ur.), 1998: Zbornik konference Jezikovne tehnologije za slovenski jezik Mednarodna multi-konferenca Informacijska dru`ba IS’98. Ljubljana: In{titut
Jo`ef Stefan.
Erjavec, Toma` in Gros, Jerneja (ur.), 2000: Jezikovne tehnologije. Zbornik konference.
Ljubljana: In{titut Jo`ef Stefan.
Erjavec, Toma` in Gros, Jerneja (ur.), 2002: Zbornik 5. mednarodne multikonference Informacijska dru`ba IS’2002 Jezikovne tehnologije. Ljubljana: In{titut Jo`ef Stefan.
Gorjanc, Vojko, 2002: Jezikovna infrastruktura: kje je tu sloven{~ina? Krakar Vogel, Bo`a
(ur.): Ustvarjalnost Slovencev po svetu. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture.
18 Marko Stabej
Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knji`evnosti, Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik. 257–270.
Ka~i~, Zdravko in Horvat, Bogomir, 1998: Izgradnja infrastrukture potrebne za razvoj govorne tehnologije za slovenski jezik. Erjavec, Toma` in Gros, Jerneja (ur.), 1998: Zbornik konference Jezikovne tehnologije za slovenski jezik Mednarodna multi-konferenca Informacijska
dru`ba IS’98. Ljubljana: In{titut Jo`ef Stefan. 100–104.
Pogorelec, Breda, 1993: Jezikovna politika in jezikovno na~rtovanje pri Slovencih – zgodovina in sodobni vidiki. Jezik tako in druga~e. Ljubljana: Dru{tvo za uporabno jezikoslovje
Slovenije. 2–17.
Pogorelec, Breda, 1996: Jezikovno na~rtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945
in 1995. Vidovi~ Muha, Ada (ur.): Jezik in ~as. Ljubljana: Znanstveni in{titut Filozofske
fakultete. 41–60.
Stabej, Marko, 2001: Sloven{~ina v Evropi, Evropa v sloven{~ini. Premislek pred okroglo
mizo. Orel, Irena (ur.): Zbornik predavanj 37. seminarja jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knji`evnosti Filozofske fakultete. 261–270.
Stabej, Marko, 2001a: Institucionalizacija jezikovne politike v dr`avnih organih Republike
Slovenije. Po`gaj Had`i, Vesna (ur.): Zbornik prvega slovensko-hrva{kega slavisti~nega
sre~anja v Novigradu. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 33–42.
Stabej, Marko, 2002: Sloven{~ina gre naprej. Jesen{ek, Marko (ur.): Zbornik Slavisti~nega
dru{tva Slovenije 13. Ljubljana: Slavisti~no dru{tvo Slovenije. 145–148.
[trukelj, Inka, 1993: Nekateri vidiki na~rtovanja jezika in jezikovne politike. [trukelj, Inka
(ur.): Jezik tako in druga~e. Ljubljana: Dru{tvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 41–55.
Vitez, Primo`, 1998: Zunajjezikovne okoli{~ine neidealnega govora. Erjavec, Toma` in Gros,
Jerneja (ur.), 1998: Zbornik konference Jezikovne tehnologije za slovenski jezik Mednarodna
multi-konferenca Informacijska dru`ba IS’98. Ljubljana: In{titut Jo`ef Stefan. 81–83.
Zemljari~ Miklav~i~, Jana, 2000: Jezikovno na~rtovanje sloven{~ine kot J2/JT v okviru EU.
[trukelj, Inka (ur.): Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Ljubljana:
Dru{tvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 260–268.