Wi UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 ■ Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 28.000 Letna inozemstvo Lir 40 000 Letna inozemstvo, LISA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 Leto XXXVIII. - Štev. 8 (1888) Gorica - četrtek, 20. februarja 1986 - Trst Posamezna številka Lir 600 Pot do narodne sprane je nakazana pre(| trideset leti so razkrinkali Stalina Ljubljansko Delo je znova začelo objavljati članke o škofu Gregoriju Rožmanu pod naslovom Prava podoba škofa Rožmana. V člankih neki Ivan Jan pogreva že neštetokrat pogrete očitke o domobrancih, domačih izdajalcih, klerikalcih in o škofu Rožmanu. Za danes namesto odgovora ponatiskujemo uvodnik zadnje lanske (4.) številke Celovškega Zvona; članek je napisal prof. Andrej Capuder, ki živi v Ljubljani. Zdi se nam primeren odgovor na izrabljeno muziko partijskih muzikantov. Obenem članek nakazuje pot, na katero ■hi moral 40 let po koncu vojne in zmagovite revolucije stopiti slovenski narod, če hoče v res boljšo prihodnost. Srce pa je balast, odvržen v gluhem Rogu (E. Kocbek) Ali vemo, kaj je bilo leta 1945 odvrženo v gluhem Kočevskem Rogu? Kdor reče Rog, se s tem dotakne najbolj boleče točke slovenske zgodovine zadnjih štirideset let. Mislim, da se ji bo težko izognil vsakdo, ki bo hotel količkaj razmišljati o naši polpreteklosti, pa tudi o prihodnosti slovenskega naroda in slovenske Cerkve. Kajti prihodnost vstaja iz preteklosti, sedanjost ni drugega kot vezni člen, po katerem se zapira eno brezno za nami in se odpira drugo pred nami. In kot se v duši človeka naberejo slabo opravljene, zanemarjene in opuščene priložnosti — v tako imenovani podzavesti, iz katere potlej udarijo ven kot strahovi iz ropotarnice — tako lahko govorimo o podzavesti ali preprosteje o vesti narodov in človeštva. Da tega ne gre podcenjevati, nam pričajo razni usodni dogodki v zgodovini, ki udarijo ven iznenada, na videz nerazložljivo, postanejo pa bolj razumljivi in celo jasni, če jih znamo brati v širšem zgodovinskem kontekstu in v globljem, rekel bi moralnem zapopadku. Politika je v svoji srži moralno vprašanje. Je izraz moralne občutljivosti. To doumejo le redki, a to so potlej tisti — imenujemo jih državnike —, ki znajo za sabo povleči množice. Ali imamo Slovenci take ljudi? Vprašanje o narodni spravi, ki je v tem letu obletnic vznemirilo misleči del naše javnosti, nam priča o tem, da moralni živec kljub dolgoletni politični apatiji in poplavi dnevnih, pogrošnih gesel, še ni popolnoma otopel. Znamenja sicer niso najbolj spodbudna. Na eni strani znova bijejo na boben uradne parole, ki skušajo pokol domobrancev leta 1945 opravičiti s pavšalno obsodbo »narodnih izdajalcev« — kot da bi bili narodni izdajalci vsi ti, ki so v zadnji vojni prijeli za orožje, mnogi od njih prisiljeni, in se bojevali z drugačno vizijo Slovenije in Evrope kot pa jo je zagovarjala od Moskve vodena in navdihnjena gverila... Take poprečne obsodbe ne služijo ničemur, najmanj pa vzpostavljanju vseljudskega konsenza, brez katerega si je težko zamisliti slovensko, jugoslovansko in evropsko prihodnost. Enako lahko podvomimo v smisel početja nasprotne, poražene strani, ki danes v emigraciji oživlja obraze pobitih in z natančnimi seznami podaljšuje neko travmo, za katero bi se dalo reči, da ni moška; če si se spustil z nasprotnikom v boj in bil pri tem poražen, ne boš do konca življenja jadikoval in kazal brazgotine. Pojdi vase in s poglobljenim razmišljanjem izčisti v sebi moralno odgovornost, s čimer boš edino kos fizično močnejšemu nasprotniku, zlasti pa njegovemu še najbolj veljavnemu argumentu, češ kriv Je toliko tisti, ki je žrtev privedel pod meč, kot ta ki je z mečem udaril. Narodna sprava, kot si jo zamišljamo nekateri, naj ne bi potekala tako, da bi nasprotnika blatili ali pri njem iskali krivde za svoj lastni poraz. Nasprotno, stari viteški običaj veleva, da pri tistem, s katerim si se boril, odkrivaš in ceniš iste lastnosti, za katere si želiš, da bi bile tudi tvoje. Ali ne zraste tvoja slava s sla vo premaganega nasprotnika? Torej imam vso pravico misliti, da moji nasprotniki niso samo »banditi« in »tolo- vaji« cii pa »narodni izdajalci« in »klero-lašisti«, pač pa, da so med njimi tudi pogumni možje in žene, ki se predano borijo za svoj ideal — ob upoštevanju seveda, da vojna ob najboljšem izvabi iz ljudi tudi najslabše. Pravico imam misliti, da so na obeh straneh trpeli in padali ljudje, ki so verovali v dobro, ki so molili k istemu Bogu, ki so priznavali Kristusa in so imeli plemenite socialne, narodnostne in človečanske ideje. Pravico imam misliti, da nihče ne zasluži sovraštva še onstran groba, predvsem pa, da ni prav, če iz teh najboljših, ki so padli, kujejo tak ali drugačen dobiček oni bolj srečni ali bolj spretni ali celo taki, ki teh usodnih časov niti od daleč niso videli. Ob takem pojmovanju narodnoosvobodilne in bratomorne vojne bomo šele postali zreli za spomenik, kot ga predlaga komunistka Spomenka Hribar, ki je v tem letu obletnic vsaj kolikor toliko rešila čast vladajoče stranke v domovini. Pogumno dejanje ene ženske v trenutku, ko je zatajilo toliko mož, nam priča, da je narodna sprava možna, sicer ne še na ravni ideoloških in oblastvenih struktur, pač pa v srcu njih, ki so žejni resnice, samo resnice in nič drugega kot resnice. Nam, generacijam, ki so zrasle v povoj ni Sloveniji, je mnogo do tega, da se to sporno poglavje naše zgodovine enkrat pošteno osvetli in zaključi, s častnimi posledicami za obe nekoč vojskujoči se strani. Svet, v katerem živimo, ni nič manj krut kot je bil v času naših očetov, le da nam po božji Previdnosti še ni bilo treba potegniti nožev. Če hočemo ta svet obvladati, če hočemo preživeti svoj vek, če hočemo podaljšati še za kako generacijo črto osebne in narodne biti, potem moramo imeti hrbet pokrit. To pa je ravno naš pomirjeni zgodovinski spomin. »Z zlobo do nikogar, z ljubeznijo do vseh, z odločnostjo v pravičnosti, kakor nam jo Bog daje videti, skušajmo dokončati delo, ki nas še čaka: zaceliti narodu rane...« — Tako je zapisal veliki Abraham Lincoln ob koncu ameriške državljanske vojne, ki jo je tudi sam plačal z življenjem. Ta plemenita misel ostaja nedosežni program za vse čase in vse narode. To je misel, ki zavezuje predvsem zmagovalce. Četudi je od onih bridkih časov minilo že štirideset let. In četudi nam danes ni povsem jasno, kje je zmaga in kje je poraz. 14. februarja 1956, torej pred 30 leti, se je v Kremlju začel XX. kongres sovjetske komunistične partije. Bala dvorana je bila polna do zadnjega kotička: 1.355 polnopravnih delegatov in 81 s posvetovalno pravico pa še 55 predstavnikov tujih komunističnih in delavskih partij, med njimi Italijan Togliatti in 'Francoz Thorez. Kongres, prvi po Stalinovi smrti leta 1953, se je pričel z nenavadnim obeležjem: nikjer sledu o Stalinu, v ozadju zgolj skromen Leninov kip. Še bolj je padlo v oči, ko je glavni tajnik partije, Hruščov — tedaj mu je bilo 62 let —, povabil delegate in goste, naj z minuto molka počastijo vidne komunistične voditelje, ki so umrli pred XX. kongresom. Pri tem je brez posebnih poudarkov navedel imena Klementa Gottvvalda (ČSR), Josipa Visarionoviča Stalina in Kiuzija Tokude (Japonska). Delegati so začutili, da nekaj ni v redu: kako je mogoče, da se Stalin omenja skupaj s skorajda neznanim Japoncem? POROČILO O STALINOVIH ZLOČINIH Prvi, ki se je neposredno lotil pokojnega diktatorja, je bil Mikojan. Spregovoril je o napakah, ki jih je zagrešil v mednarodni politiki, o boljševiških voditeljih, ki jih je dal ustreliti, o nedoslednosti in ponaredkih, ki jih je vnesel v zgodovino sovjetske partije. Svoje so k tem obtožbam priložili ša maršal Zukov, Vorošilov, Bul-ganin, Kosigin in drugi. Ko je 24. februarja spet nastopil Hruščov, je bila dvorana že primerno pripravljena, da sprejme poročilo o Stalinovih zločinih. Pripravil ga je P. N. Pospelov, prebral pa Hruščov. Obsegalo je 80 tipkanih strani. Branje je trajalo vse do naslednjega jutra. Delegatom je bilo strogo ukazano, da si ne smejo delati nobenih zapiskov. Poročilo naj bi ostalo strogo tajno. Ob poslušanju se je cel kup delegatov onesvestil, kakih sto so morali na hitro PiMb ob Titovi ledRčimi Vztraja na svojem mestu Češki primas, 87-letni kardinal in praški nadškof František Tomašek je imel tiskovni pogovor z nemško katoliško revijo »Publik Forum«. V njem je med drugim dejal: »Zaradi znanega položaja, v katerem se nahaja Cerkev pri nas, sv. oče še ne more določiti mojega naslednika. Zato ostajam kljub 87 letom na svojem mestu. To delam v velikem zaupanju v življenjsko moč naše Cerkve. Ona živi naprej...« »Papeža smo v našo državo že ponovno povabili. Na škofovski sinodi konec lanskega leta v Rimu mi je dejal, da je zelo žalosten, ker ni mogel biti osebno prisoten ob Metodovem jubileju na Velehradu, a je obenem izrekel prepričanje, da se bo to nekega dne zgodilo. Pri Bogu da je vse mogoče.« Metodova slavja lani na Velehradu pa tudi drugod na češkoslovaškem ima kardinal za znak verskega prebujenja. »Ves svet je lahko videl, da se k Cerkvi ne prištevajo samo stari, ampak tudi številni mladi. Kar dve tretjini romarjev je bilo iz njih vrst. To je nekaj novega in nam vliva pogum za prihodnost.« Na vprašanje, kaj bi lahko kristjani na Zahodu storili za češkoslovaško Cerkev, je Tomašek bil jasen: »Bolj bi se .morali za nas zanimati in več o nas poročati. Če ne bo nihče zunaj o nas govoril, bomo polagoma poslali mrtva Cerkev.« (OD NAŠEGA DOPISNIKA) Skupščina Jugoslavije je 27. decembra lani po hitrem postopku sprejela sklep o dedovanju in upravljanju premoženja, ki ga je imel pokojni Tito. Vsa zadeva je domače duhove burila celo preteklo leto O njej je iv skupščini poročal Borislav Krajina, član zvezne vlade in izjavil, da je glavni dedič po Titu žena Jovanka ter dva sinova iz prejšnjega zakona. Tito je bil namreč trikrat poročen. V prvem je imel tudi otroke, ki so skupaj pokopani v Beli Crkvi v Banatu. Zanimivo je, da je na nagrobniku križ z napisom: »Večni pokoj! Postavil soprog Josip Broz.« Jovanka prejema sedaj po sklepu predsedstva Jugoslavije najvišjo možno pokojnino v višini osebnega dohodka državnih funkcionarjev, tj. 172.079 dinarjev (okoli 850.000 lir). Ni to sicer najvišja plača, saj so nekateri letos v januarju prejeli tudi 250.000 din, medtem ko je večina upokojencev ostala pri prejemkih 23.500 din, kar bi bilo 120.000 lir. Komentar se nudi sam po sebi. Vendar Jovanka ne protestira toliko zaradi plače kot zavoljo drugih stvari. Ob pomoči odvetnika je vložila zahtevo, da ji pripadajo vsi osebni predmeti moža, ne samo nekateri. Seznam je zelo dolg in obsega ves inventar, ki je bil v predsednikovi rezidenci na Dedinju v Beogradu, potem sadovnjak in vinograd na Brionih, avtomobile, jahte, .kočije, konje, umetniška dela, domača in tuja odlikovanja. Tudi ni bila zadovoljna z nobeno od šestih vil, ki so jih ji ponudili za stanovanje. Tako ji država sedaj zida novo hišo, ki bo vredna vsaj sto milijonov dinarjev (pol milijarde lir). Prav tako ji bo ostala kuharica, postrežnica, čuvaj in šofer. Tudi elektrika, telefon in voda je brezplačna. O vsem tem se je lani v Jugoslaviji veliko pisalo. Pisci so se zgražali, da nekdo terja toliko udobja zase, ko živi velik del državljanov socialno ogrožen. Prvi protest je prišel s Kosova, kjer je prištinski dnevnik, pisan v albanščini, »Rilindija« objavil članek z naslovom »Doklej bodo v Jugoslaviji še buržuji?« 'List je bil zaradi tega na Kosovu zaplenjen, ne pa po drugih republikah. Tudi slovenski tisk ni šel mimo te zadeve, čeprav je pisal zelo umirjeno, medtem ko so srbski in hrvaški časopisi prinašali zgolj uradna sporočila predsedstva federacije. Poraja se vprašanje: kaj je v ozadju vsega tega? Odgovori so različni, a vsi imajo isto jedro. Nanj je prvi opozoril redni dopisnik hamburškega lista »Der Spiegel«, ki je bil že teden dni po Titovi smrti izgnan iz države, ker je napisal knjigo »Der rote Monarch« (Rdeči vladar). Ta knjiga je bila v izredno kratkem času razprodana in je kmalu doživela več izdaj tudi v drugih jezikih. V tej knjigi so vse trditve dokumentirane. Tako je bralec lahko zvedel o denarju, ki ga je Tito imel naloženega tako v tujini kot doma; o imetju, ki se je lahko kosalo z nekdanjimi Habsburžani; o luksuzu, ki ga je zahteval zase, medtem ko so v beograjski skupščini razpravljali o nerazvitih predelih države. Najprej v tujini, nato pa še doma, se je začel ruši.ti Titov mit. Slovenski slikar, prvoborec n velik Titov osebni prijatelj, je leta 1981 izrazil zahtevo, da mu vrnejo večjo sliko, ki je svoj čas visela v sprejemnem salonu na Brionih in jo je Tito zelo cenil. Ko mu je Jovanka sporočila, da slike ona nima, na Brionih pa je tudi ni bilo več, se je v pismu obrnil .na predsedstvo Jugoslavije. Odgovor je bil, da je slika izginila ne znano kam. Pa tudi drugi predmeti iz Titove zapuščine. Javna tajnost pa je bila. da so se začeli ti predmeti pojavljati v stanovanjih visokih srbskih funkcionarjev'. Seveda so vsi ostali na svojih položajih. Upravičeno je vprašanje, kdo krije Jo-vanko, ko zahteva svoje pravice in drzno nastopa. Te dni je npr. poslala odprto pismo na zvezno predsedstvo, v katerem se pritožuje, da je bila po moževi smrti leta 1980 ponovno predmet raznih zapostavljanj, doživela vrsto preiskav v svojem stanovanju in bila s strani oblasti prikazana kot ženska, ki ji gre samo za denar. Dejansko pa ji do sedaj ni uspelo dobiti predmetov, ki ji pritičejo. Zahodno časopisje, zlasti francosko, meni, da če je Tito zadnja leta pred smrtjo Javanko zavrgel, je .to bilo bolj v zvezi z osebami, ki so bile tesno povezane z Ran-kovičem kot z njo samo. Ti ljudje so bili ali prestavljeni ali po hitrem postopku upokojeni, nekateri pa so se tudi »na službenem« potovanju ponesrečili. O vsem tem bo gotovo že pisala zgodovina za kakšno desetletje. Trenutno bo držalo vsaj to, da Jovanka veliko ve, da je marsikaj videla, zato se jo splača obsipavati z ugodjem in držati pri dobri volji, da ne bi kaj preveč povedala. • V Rimu je prišlo pretekli teden do drugega mednarodnega srečanja o lakoti. Pobudo zanj so dali nekateri Nobelovi nagrajenci in skupina italijanskih parlamentarcev. Nekatere od udeležencev je sprejel tudi sv. oče. V skupini so bili 'Nobelovi nagrajenci (Perez Esquivel, Corrigan in Wiilkins ter Pertini, bivši turinski župan Novelli, fizik Zichichi ter poslanci Piccoli, Pannella in Boninova. Pred skupnim srečanjem se je papež s Pertinijem zasebno zadržal deset minut, v govoru, ki ga je imel v francoščini, pa je poudaril, da je treba v borbi zoper lakoto na svetu najprej prenoviti vest tako posameznikov kakor javnosti, odgovorni pa morajo sprejeti zadevne sklepe in jih uresničiti. Predvsem pa je treba uvesti nov gospodrski red. prepeljati v sobo za prvo pomoč. Hruščov je imena pobitih bral počasi, s poudarkom, in od časa do časa kot dober komediant bruhnil v krčevit jok. DOKUMENT PRODRE V JAVNOST Čeprav je najožje partijsko vodstvo odločilo, naj poročilo ostane (tajno, pa je sam Hruščov ta sklep prekršil, saj je z njim seznanil voditelje nekaterih tujih partijskih delegacij (Thoreza, Togliattija in druge) ter jih prosil za molčečnost. Thorez in Togliatti sta sicer besedo držala, a rešeto je imelo preveč lukenj, da bi držalo. Tako je Giuseppe Boffa (tedaj moskovski dopisnik lista »L’Unita«), za dokument zvedel konec februarja od sovjetskih prijateljev, Charles Bohlen, v tistem času severnoameriški veleposlanik v Moskvi, je o njem poročal 10. marca in šest dni nato je njegovo vsebino podrobneje objavil »New York Times«. V času od začetka marca pa do začetka aprila se je nato papir znašel tudi v rokah številnih vzhodnoevropskih partijskih voditeljev. Tako je za 300 dolarjev prišel v Varšavi v roke šefu severnoameriške protiobveščevalne službe Richardu McGarrahu Helmsu. Vendar se je hitro pokazalo,da dokument ni bil pristen. Zato se je AUen Dulles, vodja ameriške službe CIA, v naglici obrnil na generala Reinhar-da Gellena, bivšega šefa Hitlerjeve vohunske organizacije, ki je v Pullachu pri Miinchnu imel svojo poizvedovalno službo. Temu Gehlenu je leta 1951 uspelo, da je na Dunaju odkril najetega morilca, ki naj bi likvidiral Tita. Uspelo mu je, da je morilca z izplačilom tisoč dolarjev odvrnil od namere in obenem zvedel za podrobnosti načrta, ki ga je pripravil Stalin za odstranitev Tita. Seveda mu jugoslovanski diktator te usluge ni pozabil in ko se je Gallen obrnil nanj, naj mu posreduje avtentično besedilo Hruščovega poročila, mu ga je zares posredoval. Tako je 6. junija 1956 ta pristni tekst prvič objavil newyorški Times. POSLEDICE DOKUMENTA Kar zadeva samo Sovjetsko zvezo, je destalinizacija povzročila teoretične in praktične posledice. Prodrlo je spoznanje, da je treba sovjetsko družbo reformirati in da so spremembe potrebne. To dogajanje ni potekalo in še vedno ne poteka brez pretresov, a se mora vsakokratni sovjetski voditelj s tem soočati. XX. kongres je poudaril zlasti dve smernici: povratek k zakonitosti in odstranitev kulta osebnosti. Spet naj bi prišlo do veljave skupinsko vodenje partije, sožitje s kapitalističnimi državami in pravica bratskih partij, da gredo po svoji socialistični poti. Prvi, ki se je s tem okoristil, je bil prav Tito. Takoj po Stalinovi smrti je Moskva dala Beogradu namig, naj se postavi pika na nastali spor, ki se je vlekel vse od leta 1948. Toda Tito je hotel javnega zadoščenja. Tako je Hruščov 25. maja 1955 skupaj s predsednikom SZ Bulganinom obiskal Tita in pristal na izjavo, da »so notranje zadeve in razlike socialističnega sistema kakor tudi način, kako ga izvajati zadeva posameznih socialističnih držav«. Z drugo besedo: sovjetska partija se je odpovedala voditeljski vlogi za marksistična gibanja. Vsako ima pravico do svoje poti. Še en značilen proces je sprožil XX. kongres, ki pa zaradi mnogih nasprotnih tokov še vedno ni zaključen. Gre za pretrese v državah znotraj sovjetskega vplivnega območja kot je bila madžarska vstaja v začetku novembra 1956, »praška pomlad« leta 1968, Maova kulturna revolucija na Kitajskem in neprestana krizna obdobja na Poljskem. Do teh pretresov je prišlo, ker vodstva tamkajšnjih partij niso znala prisluhniti željam prebivalstva. Na žalost je politična oblast vse te težnje s silo zatrla, vendar je vsakemu jasno, da se bo ta proces nadaljeval, dokler ne bo prišlo do resnične svobode. J. K. Hubertu Močniku u spomin Hubert Močnik si je v življenju sam napisal svoj nekrolog in sicer s pisano besedo v »Spominih in izkustvih«, ki so izšli leta 1971 pri Goriški Mohorjevi družbi, ter s svojim učiteljskim in vzgojnim delom, s katerim se je zapisal v srca svojih neštetih šolskih otrok in dijakov. Svoje Spomine začenja takole: »Bilo je 13. svečana 1893, ko sem kot prvorojenec iz drugega očetovega zakona zagledal v gozdarski hiši na Krekovčah luč sveta. Krekovče so samotna gozdarska hiša v dolini Bele, pritoka Idrijce. Pravili so mi, da je bilo tedaj čez meter snega. Babica me je tretji dan po rojstvu v posebni košari nesla h krstu v Idrijo v cerkev sv. Barbare. Pot po snegu je babici s krplji utiral oče. Krstili so me na ime lovskega zaščitnika Huberta in pristavili še drugo ime Valentin ali Zdravko, ker je bil ta svetnik v koledarju najbližji mojemu rojstnemu dnevu. Morda me je prav to prvo romanje ob mrzLi temperaturi utrdilo duševno in telesno.« Tako pokojni Hubert Močnik o samem sebi. Pritrditi mu človek mora, ko je prav ob 93. rojstnem dnevu, v sredo 12. svečana (februarja) odšel v večna lovišča sv. Huberta. Ko je bil še otrok, so se njegovi starši preselili z družino v gozdarski hišo pod Čavnom. Tu se je pri materi vsega naučil, kot piše: »Učila me je pospravljati, pometati, likati, prati, kuhati, plesti, kvačkati.« Materina praktična vzgoja je gotovo prispevala svoje, da je pozneje kot šolnik znal učiti za življenje in ne samo za učenost. Pa še nečesa se je doma naučil. »Vsak večer smo skupno molili po večerji. S tem so nam starši vzgojili vero v Boga, nas učili, kako je treba bogaboječe živeti, kajti glavna skrb je zveličanje naše duše.« V življenju je pok. Hubert Močnik videl veliko sveta, se srečal z ljudmi raznih nazorov, doživel veselje in razočaranje, toda dveh vrednot ni nikoli zatajil: vere v Boga in zvestobe svojemu narodu. To sta bili zvezdi vodnici v njegovem dolgem življenju, :ki sta ga vodili kot zvezda repatica svete Tri kralje. Hubert Močnik je bil edem zadnjih, ki je osebno poznal pesnika Simona Gregorčiča. O tem je rad pripovedoval. Bil je tudi na njegovem pogrebu. O lem piše: »Ko je zbor goriškega pevskega društva na Catterinijevem trgu zapel v slovo Goriškemu slavčku "Nazaj v planinski raj”, so polzele solze iz oči nas vseh.« Bilo je to novembra 1906. Toda za Gregorčičem ni samo jokal, temveč si je nekako izbral za življenjsko vodilo njegove verze: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Starši so ga poslali v Gorico študirat. Vpisal se je na gimnazijo, potem na učiteljišče in postal šolnik. Služboval je na Cerkljanskem in Tolminskem; med prvo svetovno vojno tudi v Crni gori. Po vojni je učil v raznih vaseh na Tolminskem, nazadnje na Grahovem. Vedno je s službo v šoli družil tudi delo izven šole v prid ljudstvu (pomagal je ustanavljati mlekarne, pospeševal sadjarstvo, sodeloval pri posojilnicah ipd.). Ko je fašizem začel premeščati slovenske učitelje v notranjost Italije, je leta 1931 zadela ta usoda tudi njega; prestavljen je bil v Ligurijo. Tudi tam se je izkazal za vestnega vzgojitelja, tako da so domačini po prvem nezaupanju kmalu ugotovili: »Che bravo maestro!« V Liguriji je na raznih službenih mestih ostal do marca 1944, ko se je z družino vrnil na Primorsko in se ustavil v Solkanu. Ravnatelju Močniiku je bila pri srcu mladina in ne politika. Zato se je v Gorici kmalu pridružil tistim, ki so pod nemško okupacijo in kasneje pod zavezniško vojaško upravo obnovili slovensko šolstvo v mestu in na podeželju. Pri tem delu sta tesno sodelovala z dr. A. Kacinom. Seveda se je zameril tistim, ki so hoteli, naj bi bila šola v službi novega režima kot je bila prej za črno diktaturo. Toda H. Močnik ni bil tega mnenja, zato je prevzel nehvaležno in takrat tudi nevarno odgovornost za obnovo slovenskega šolstva. Pod zavezniki je hil imenovan za ravnatelja na osnovni šoli v Šolskem domu in za didaktičnega ravnatelja slovenskih osnovnih šol na Goriškem. Ko je septembra 1947 prišla Gorica spet pod Italijo, so se spremenile razmere tudi za ravnatelja Močnika. Nekaterim italijanskim nacionalistom zaradi svoje zagnanosti za slovensko šolstvo ni bil pogodu. Odstranili so ga od didaktičnega ravnateljstva in mu poverili službo profesorja na slovenski strokovni šoli (avvtamento professionale) v ul. Randaccio. Mesto je sprejel. Mislim, da so bila to najbolj plodna leta njegove dolge šolske kariere. Ves se je posvetil šoli in dijakom ob složnem sodelovanju ravnatelja ter kolegov in kolegic. Krona tega njegovega dela so bile vsakoletne zaključne šolske prireditve na dvorišču Šolskega ali Malega doma. Leta 1958 je stopil v pokoj po več kot 40 letih službe. Akoravno ni več učil, je ostal živo povezan s šolo in se zanimal za vse, kar se je na šoli godilo, pa tudi sploh v našem kulturnem življenju. Kot kristjan je bil vsako nedeljo pri maši na Travniku. Zato je bil tudi njegov pogreb v tej cerkvi v petek 14. februarja. Pogreb je vodil g. Cvetko Žbogar, somaševala pa sta prof. M. Rijavec in dr. K. Humar, ki je tudi spregovoril pokojnemu ravnatelju v spomin. Na koru je med mašo pel zbor enotne srednje šole pod vodstvom prof. St. Jericija, pred mašo pa so se od njega poslovili otroci osnovne šole »O. Zupančič« v ul. Brolo. Na pokopališču se je s pesmijo poslovil od njega moški zbor M. Filej pod vodstvom Z. Klanjščka, ki je bil njegov učenec. Sedaj Hubert Močnik počiva ob svoji ženi na goriškem pokopališču. Za vse dobro, kar je storil za našo mladino in za naše ljudstvo, naj mu bo Bog velikodušen plačnik. K. Humar Močnejše preganjanje vere na Češkoslovaškem Da bi ohlasti zatrle verski prerod, so začele ponovno preganjati pripadnike različnih ven Na Slovaškem so avgusta lani zaprli dva protestantska študenta, ker so našli v njunem avtu nekaj izvodov Svetega pisma, knjige svetovno znanega pridigarja Billyja Grahama in v koncentracijskem taborišču ubitega teologa Dietmicha Bon-hofferja. Oktobra pa je bil obsojen še pastor njune župnije zaradi sodelovanja in razpečavanja verskega tiska. mSte ... ■V' > TEOM 00 ■ Severnoameriške oblasti so Jugoslaviji izročile 87-latnega bivšega notranjega ministra Paveličeve »nezavisne« države Hrvat-ske Andrijo Artukovtiča. V ZDA je prišel pod lažnim imenom Alojz Anic, kjer je živel do zadnjih dni. Jugoslovanske oblasti so v vsem tem času zahtevale od Washingtona, da jim ga izroči, češ da je odgovoren za smrt »več sto tisoč nedolžnih ljudi«. Posebno ga dolžijo za poboj Srbov, Judov in ciganov. Artukoviiču pa je ob pomoči odvetnikov, pa tudi zaradi hladne vojne, ki je trajala med Vzhodom in Zahodom uspelo, da se je do zadnjega izmaknil izročitvi. Letalo, ki ga je pripeljalo iz ZDA, je pristalo v Zagrebu, kjer mu bo sodilo okrožno sodišče. ■ Na mostu Glienicker v Berlinu sta Vzhod in Zahod zamenjala več vohunov ■ter sovjetskega oporečnika Ščaranskega. Z obeh strani je bilo skupno izpuščenih 9 oseb. Medtem ko so se ostali res bavili z vohunsko dejavnostjo, je pa ščaranski preživel v ječi in po kazenskih sovjetskih taboriščih kar devet let. Njegov križev pot se je začel s tem, da je vložil prošnjo za izselitev v Izrael. Sovjetske oblasti so ga zavoljo tega začele preganjati in ga nazadnje obdolžile vohunstva. Zanj sta se zadnje čase še posebej zavzela Reagan in zahodnonemški kancler Kohl, ki sta po izpustitvi javno izrazila svoje zadovoljstvo. Ščaranskega je v Frankfurtu dočakala zvesta žena Avital. Skupno sta nato odletela v Izrael, kjer so jima oblasti priredile prisrčen sprejem. ■ Na nedeljskih volitvah za predsednika portugalske republike je zmagal socialist Mario Soares, ki ga je podprla vsa levica ter je prejel 51,3 % glasov, njegov tekmec Freitas do Amaral pa 48,7 %. Slednji je predstavljal sredinsko-dcsniičarske stranke in je pred nekaj tedni na prvih volitvah dosegel to številko, medtem ko je tedaj Soares pobral komaj 25 % glasov in bil drugi. Soares je bil po letu 1975 že trikrat ministrski predsednik, zelo si je prizadeval, da bi bila Portugalska sprejeta v Evropsko gospodarsko skupnost, obenem pa je bil vedno zelo zahodno usmerjen in pristaš povezave z NATO organizacijo. ■ V Južnem morju pri Novi Zelandiji se je potopila 20.000-tonska sovjetska potniška ladja »Lermontov«, potem ko je trčila v podvodne čeri. Vsi potniki, v glavnem priletni Avstralci, v celoti 408 oseb, ki so se podali na križarjenje okrog Nove Zelandije, so se rešili, od 329 članov posadke pa pogrešajo enega mornarja. Kdo je pravzaprav zmagal ? Dober teden po državnozborskih volitvah na Filipinih — bile so, kot znano 7. februarja — je filipinski parlament razglasil dosedanjega predsednika Ferdinanda Marcosa za zmagovalca. Prejel naj bi 10 milijonov 8C7.198 glasov, njegova nasprotnica Corazon Aquino pa 9.291.816; Marcos naj bi torej še novih šest -let vodil državo. Vendar stvar ne bo tako gladka. Tisto ljudstvo, ki je njegov režim, poln korupcije, nasilja, omejevanja svobode prenašalo skozi 20 let, se je končno osvestilo. Vsi nepristranski opazovalci so prepričani, da je zmagala Aquinova. To prepričanje delijo tudi filipinski škofje. Dva dni pred razglasitvijo volivnega obračuna so se zbrali v Manili (bila jih je dobra polovica vsega episkopata) in pod vodstvom kardinala Vidala dali izjavo, ki pomeni za Marcosa hudo moralno klofuto. V dokumentu, ki so ga prebrali preteklo nedeljo po vseh filipinskih cerkvah, je med drugim rečeno: »Vlada, ki se vzdržuje na oblasti z goljufijo, nima moralne podlage.« Dokument omenja umore, prevare in strahovanja s strani vladne stranke, kar vse priča »o zločinski uporabi oblasti«, s čimer je bila volivcem odvzeta možnost, da svobodno izrazijo svojo opredeljenost. Zato ima ljudstvo pravico, da se temu zlu upre. Pravico ima, da se po-služi civilne nepokorščine, seveda z miroljubnimi sredstvi, kot je to storil Kristus. Za škofe je Marcosov režim postal nezakonit, ker ne spoštuje volje naroda. Sedanji položaj Filipinov spravlja v zadrego tudi severnoameriško vlado. Njeni strateški interesi so v -tej državi življenjskega pomena. Umakniti se s tega območja bi pomenilo dati prosto roko svetovnemu komunizmu. Nevarnost, da pride do novega Vietnama ali Nikaragve je zelo velika in realna. V prihodnjih dneh bo morala Reaganova vlada pokazati zvrhano mero državniške modrosti. če se bo ljudstvo zateklo k orožju kot edinemu sredstvu za rešitev sedanjega zamotanega političnega položaja, se lahko zgodi najhujše, kar lahko neki narod zadene: državljanska vojna z vsemi njenimi grozotami. Dva dni potem, ko se je Marcos dal razglasiti za zmagovalca predsedniških volitev, je prispel v filipinsko prestolnico osebni Reaganov odposlanec Philip Habib, da se seznani z nastalim položajem. Habib se je nato srečal z glavnimi osebnostmi, ki so zapletene v sedanje razmere. Tako se je eno uro pogovarjal z Aqui-novo, ki mu je poročala o volivnih prevarah, do katerih naj bi bilo prišlo z vladne strani in da je trdno odločena zateči se k napovedani »državljanski nepo- Slovenski učitelji na sestanku v oktobru 1947. V sredini Hubert Močnik, ob njem na njegovi desni kateheta Mirko Mazora ln Janez Eržen, na levi gdč. Pavla Makuc, ravnateljica šole v ul. Randaccio 1. Snovni kruh ohranja in vzdržuje naše življenje. Daje pa nam tudi moč, da moremo delati. V naši kulturi je kruh osnovna hrana, poglavitni živež, ki nam zadostuje za življenje. Živimo lahko samo ob kruhu in vodi, da je le obojega dovolj. Vendar je nespametno premalo jesti. Kdor dela, mora jesti, da ne omahne. Snovni kruh je podoba Evharistije. Kristus sam se je Imenoval kruh: »Jaz sem kruh življenja« (Jan 6, 35). Človek si tega ne bi upal. Imenoval bi ga Gospod, Beseda, Učenik. Toda vsako teh imen pove le nekaj o Kristusu, kruh pa pomeni vsega Kristusa — Kristusa v njegovem življenju, ko je bil dober kot kruh, v njegovi smrti, ko je bil zmlet in presejan kot moka, in v njegovem vstajenju, ko ga je Bog rešil iz ognjene peči (prvi kristjani so videli v rešitvi treh mladeničev iz ognjene peči pri Danijelu podobo vstajenja). Pri krstu smo dobili nesmrtno življenje — življenje milosti. Evharistija je hrana tega življenja. Vzdržuje in ohranja ga, daje pa nam tudi moči za »delo«: za boj s sebičnostjo, za dela ljubezni, za vzdrževanje trdnega upanja na večnost. Zato vsaka naša pobožnost brez Evharistije le životari. Evharistija je temelj in središče, brez katerega ne gre. Ne zadostujejo nam samo krst, ki daje življenje, niti birma, ki ga pomnožuje in utrjuje, niti spoved, ki nam ga vrača. Se manj nam zadostujejo samo druge pobožnosti In spokomosti, niti samo dela ljubezni. Vse to namreč temelji na Evharistiji, vodi k njej in dobiva svojo moč iz nje. Zato je Evharistija vir in vrh našega življenja, ponavzočenje odrešenja in ara večnega življenja, kratko: Kruh našega življenja ■— Kruh slabotnih, da bi postali močni in Kruh močnih, ker nosijo svoj zaklad v prstenih posodah. Evharistija pa ni le kruh za dušo posameznika, ampak tudi kruh za telo, ki se imenuje Cerkev: Evharistija je moč, da se zida telo Cerkve. Gre za dva pola: posameznika in skupnost. Oba sta odvisna drug od drugega. Evharistija ju povezuje. Kdor uživa kruh iz nebes, se notranje krepi in bogati, ne more se pa zapirati vase — Evharistija ga sili, da skrbi za svoje brate. Skupnost pa, ki jo gradi Evharistija, se ne more spreminjati v čredo, ki posameznika požre. Evharistija naravnava posameznika v skupnost Cerkve in v Cerkvi ohranja in varuje njegovo identiteto. 2. Evharistija je vez med Bogom in človekom. Gre za združenje z Bogom. To pa ni le neka nravna, čustvena ali prijateljska zveza, ampak zveza dveh narav. Lahko bi rekli, da gre na nek način za Kristusovo učlovečenje v meni — v meni vedno znova in znova postaja človek. Sv. Avguštin pravi: O, spoštovanja vredna čast duhovnikov! V njihovih rokah se učloveči božji Sin, kakor se učloveči v naročju Device. — Po obhajilu postanemo Jezusovi krvni sorodniki — iste krvi in istega mesa (sv. Ciril Aleksandrijski). S Kristusom smo stopljeni v eno (sv. Janez Zlatousti). Evharistija je ponavzočenje učlovečenja v nas. Kristus nas prešine, obda, biva v nas. Vsak pa ga sprejme, kakor je zmožen in pripravljen. Ta najtesnejša zveza z Bogom ima svoj določen cilj. Razvidimo ga iz Kristusovega razgovora s Petrom. — Ali me ljubiš? — Da, Gospod, ljubim te. — Pasi moje ovce. — Učlovečenje v nas terja le eno: da se pozabimo in se prepustimo Bogu za službo bratom. To vključuje zaupanje v Boga, zaupanje, kakršnega je izpričal Job: Tudi če me ubije, bom vanj zaupal, šele tedaj smo usposobljeni za pravo ljubezen — tisto, ki daje sebe in od sebe in ne le od svojega obilja. Tako je Evharistija vez edinosti med verniki in tvorno počelo Cerkve. Cerkev smo namreč šele, ko se zberemo ob oltarju in skupaj s škofom obhajamo Evharistijo. slušnosti«. Marcos je s svoje strani poudaril, da se ne misli umakniti, saj mu je ljudstvo ponovno izkazalo zaupanje. Na to je Reaganov odposlanec odvrnil, da je Washing-ton nezadovoljen spričo okoliščin, kako so volitve potekle, vključno predsednik Reagan in njegovi svetovalci. Končno se je Habib sestal še s kardinalom Sinom, ki je še enkrat potrdil nasprotovanje Cerkve sedanjemu režimu. Na vse to je Habib dal izjavo, da se ZDA, naj se zgodi karkoli ne nameravajo vmešavati v filipinske notranje zadeve. Protesti zoper sramotilen film Skupina štirih Kanadčanov je v Edmontonu zbrala že 7.000 podpisov ljudi, ki protestirajo proti predvajanju filma francoskega režiserja Godarda »Zdrava Marija« na kanadskih tleh. Pravosodno ministrstvo pa kljub temu predvajanja ni prepovedalo. O hudih protestih proti omenjenemu filmu poročajo tudi iz Argentine. Že septembra lani se je 110.000 mladih na kongresu v Cordobi in okoli milijon vernih, ki so poromali v Lujan, izreklo proti predvajanju filma v Argentini. Ministrstvo za kulturo je izjavilo, da zaenkrat kopija tega porno-filma še ni dospela v to državo. Preganjanje se nadaljuje Marksistično-leninistiano usmerjene oblasti v Etiopiji še vedno preganjajo kristjane. Po podatkih evangeličanske Cerkve je v tej afriški državi zaprtih kar 7.000 kristjanov. Tu niso všteti zaprti katoličani. Med tistimi, ki so za rešetkami, je okrog 200 protestantskih pastorjev. V Etiopiji marksisti vladajo od leta 1974. Od tedaj dalje skušajo z vsemi mogočimi sredstvi izkoreniniti kristjane. Preganjanja so se začela leta 1977. Na jugu Etiopije je danes zaprtih za bogoslužne obrede kar 80 odstotkov luteranskih cerkva, okrog 500 od vseh 1.500 pa je spremenjenih v dvorane za politična zborovanja. Od 2.700 bogoslužnih prostorov evangeličanske Cerkve je zaprtih 1.600. Do priseljencev je treba biti odprt Nadškof Roger Mahoney iz Los Angelesa se je v pastirskem pismu zavzel za širokosrčnejši sprejem beguncev v ZDA. V zadnjih petnajstih letih se je na obalo Kalifornije zateklo več kot dva milijona priseljencev, večina iz Azije in Mehike. Nadškof želi, da bi prebivalci te ameriške zvezne države močneje vključili priseljence v župnijsko življenje, v maše pa naj bi vključili tudi pestrost njihovih kulturnih posebnosti. »Drugačnost teh ljudi za nas ne sme biti pregrada, marveč prej obogatitev,« je nadškofovo stališče. Kadar bedo vaše matere in sestre... Bilo je na praznik brezmadežnega Srca Marije Device, ko je m. Teraztia iz Kalkute bila na poti v bolnišnico Campbell. Na cesti je videla moža, ki je umiral. Dvignila ga je, da ga pelje v bolnišnico, toda mož je prej umrl. Tedaj je šla do oblasti in zahtevala: Dajte mi kako sobo za take reveže! Odkazali so ji dva prostora ob templju boginje Kali, ki ju je kmalu napolnila z umirajočimi. Toda nekaterim hindujcem to ni bilo pogodu. Stopili so do policije, naj m. Terezijo in njene oskrbovance izžene iz tistega kraja. Komandant policije je obljubil, da jo izžene, prišel in videl. Tedaj je rekel: »Obljubil sem vam, da jo izženem. Obljubo bom držal, toda takrat, ko bodo vaše matere in sestre počele to, kar počne tukaj ona. V templju imate boginjo iz kamna, tukaj imate živo boginjo.« M. Terezija je ostala in do sedaj poskrbela za 49.000 umirajočih Indijcev. Nepismenost v arabskih deželah V arabskih deželah je še vedno zelo visoka nepismenost. Statistika Unesca govor, o starejših nad 15. letom. V Maroku je nepismenih 78 % prebivalstva, v Saudski Arabiji 75 %, v Tuniziji 62 %, v Siriji 60 %, v Egiptu 56 % in v Kuvajtu 40 %. Zanimivo pa je, da število televizorjev in video naprav, ki jih uvažajo dežele ob Perzijskem zalivu, presega število aparatov, ki jih prodajo v vsej Evropi. ★ »Tudi tisti, ki se imenujejo materialisti in ki trdijo, da duša ne biva, to trdijo, toda tega ne čutijo. Kajti če bi tudi čutili, da nimajo duše, bi ne bili več ljudje.« (Jerome Lejeune, zdravnik, gene-tist svetovnega slovesa). Kaj je dejansko Cerkev 20 let revije »Zaliv« (Iz pastirskega pisma goriškega nadškofa «V občestvu gradimo Cerkev«) Ce bi posamezne kristjane vprašali, kaj je Cerkev, bi dobili celo vrsto različnih odgovorov, ki izkazujejo precej zmedene pojme. Večina ima Cerkev za povsem človeško ustanovo, ki jo lahko primerjamo z drugimi družbami, ki jih je človek ustvaril. Za nekatere Cerkev sestavljajo papež z vatikanskimi uradi, ki se razvejajo na škofe, njihove pisarne, na župnije in redovniške ustanove. Drugim je Cerkev bogoslužno poslopje, v katerem se odvijajo obredi, ki odgovarjajo čustvenim zahtevam človeškega odnosa do nadnaravnega sveta. Še drugim je Cerkev ustanova, ki je nastala kot odgovor na zahteve po socializaciji in po družbenih srečanjih v določenih trenutkih zgodovine. Dejansko, kar v Cerkvi in od Cerkve najprej vidimo, je njen človeški obraz, so ljudje, ki jo vidno vodijo in oblikujejo. Toda onstran zmotnih in zmedenih pojmov, ki krožijo o Cerkvi, so se v zadnjih letih o njej razširila čisto sociološka pojmovanja, češ da je Cerkev zgolj človeška zgradba z zgolj človečanskimi smotri. Evangelij se v takšnem gledanju izkazuje le kot Jezusov »manifest« za rešitev socialnih vprašanj ali za uresničenje drugih zgolj tostranskh zgodovinskih načrtov. Na videz so lahko ti načrti verske narave, ali v svojih osnovah so stvarno brezverski (Ratzinger, Rapporto sulla fede, str. 46). Nujno potrebno je torej, da ima kristjan o Cerkvi jasne in točne pojme: le tako bo lahko čutil, da je zares živ ud tega »splošnega zveličavnega zakramenta«. Da bolje dojamemo jasne in bogate pojme o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora v konstituciji »Luč narodov«, vsaj bežno preglejmo nauk o Cerkvi cerkvenih očetov in učiteljev prvega tisočletja, nato pa iz časov pred 2. vatikanskim koncilom. Cerkev, nositeljica in posredovalka zgodovine odrešenja, se rojeva v odločitvi nebeškega Očeta, da nam v Sv. Duhu daruje Sina za zveličanje sveta. Najbolj Izvirni nauk cerkvenih očetov o Cerkvi je njen odnos do skrivnosti presvete Trojice. Zato je zgodovina odrešenja obenem zgodovina razodetja presv. Trojice. Oglejski škof sv. Kromacij uporablja poročno simbologijo, da pojasni odnos med Bogom in človeštvom. Ko razlaga priliko o vabilu na svatbo (Mt 22, 1-13), tako pravi: »V tej priliki predstavlja kralj, ki je pripravil ženitovanjsko gostijo svojemu Sinu, nebeškega Očeta. Za naše odrešenje obhaja duhovno poroko svojega Sina. Edino kar o tej poroki moramo razumeti je, da se je ženin Kristus po Sv. Duhu združil s Cerkvijo kot s svojo nevesto. Ta poroka je brezmadežna in nedotakljiva, ker ne temelji na telesni ljubezni, marveč na milosti Sv. Duha« (10. govor). Takšna prispodoba nam lahko precej zgovorno približa božjo ljubezen in delo za človeštvo ter razkrije skrivnost učlovečenja, ki se v Cerkvi razvija in nadaljuje ob nenehni dejavni prisotnosti Sv. Duha. Po tej poroki s Kristusom Cerkev postane »mati, kajti po njej se vsak dan zveličujejo tisti, ki verujejo. Cerkev nenehno spočenja sadove odrešenja in dan za dnem Bogu poraja neštevilne otroke. Cerkev nas spočenja, ko pridemo do vere; rojeva pa nas v vodni kopeli sv. krsta« (33. govor). Kako bogato in jasno je pojmovanje našega škofa Kromacija: ljubezen presvete Trojice je rodila Cerkev, da je postala Kristusova nevesta in zato mati živečih, ki povezuje vse ljudi z Bogom in med seboj. Bogoslovni nauk o Cerkvi drugega tisočletja do 2. vatikanskega koncila pa bolj poudarja in razvija značilnosti njene zgodovinskosti in institucionalnosti. V ospredju je cerkveno hierarhično predstojništvo, skupnost pa le v ozadju. Ker se je Cerkev morala boriti proti protestantski reformi, ki je zanikala sveto predstojništvo in zakramente, zato je bilo potrebno dajati poudarek vprašanjem cerkvenega vodstva in zakramentov. Tako se je pričel razvijati takšen nauk o Cerkvi, ki nam nudi podobo monolitne zgradbe, kateri strogo načeluje papež; v bogoslužju mašuje samo duhovnik, ljudje sv. maši le prisostvujejo. Bogoslovni traktat o Cerkvi nam je nudil predstavo Cerkve kot »popolne družbe« v glavnem v nasprotju in v konkurenci s civilno družbo. Takšni pojmi so bili po svoje tudi upravičeni in so skozi stoletja odgovarjali zahtevam tistih časov. Priznati pa moramo, da obstaja in bo vedno obstajala neka razlika med izkustvom Cerkve in naukom o Cerkvi. Kadar so cerkveni očetje pojasnjevali skrivnost Cerkve, so poudarjali stvarnost milosti Sv. Duha; v drugem tisočletju pa so, ne da bi se odpovedali velikemu doprinosu cerkvenih očetov k nauku o Cerkvi ali pa ga zanikali, neutrudno razvijali posebnosti vidne ustanove Cerkve. A že pred 2. vatikanskim koncilom se je pokazala potreba, da se omenjeni pojmovanji o Cerkvi združita v pojmovanju Cerkve kot »skrivnostnega Kristusovega telesa«, kar je potrdila okrožnica Pija XII. »Mystici Corporis«. Med odlične teološke mislece, ki so pripravili pot koncilski konstituciji »Luč narodova, lahko prištevamo Romana Guardinija. Zpisal je: »Poraja se dejstvo, ki bo imelo neprecenljivo težo: Cerkev se v dušah prebuja! Cerkev ni ustanova, ki bi si jo izmislili in zgradili ljudje. Cerkev je stvarnost, ki živi v čaE'i in se kakor vsako živo bitje razvija. Spreminja se, a je vendar v svojem bistvu vedno ista, kajti njeno najgloblje bistvo je Kristus. Dokler bomo imeli Cerkev le za neko organizacijo, neki ustroj, neko udruženje, dotlej Cerkve ne bomo pravilno doživeli, saj je vendar živa stvarnost in naš odnos do nje mora biti prav tako življenjski« (R. Guardini, La realta della Chiesa, Brescia 1973). Z GORIŠKEGA Križev pot našega življenja Ob cesti na Mirenski Grad so lazaristi obnovili kapelice križevega pota. Umetniško podobo je posameznim postajam dal akademski slikar Lojze Čemažar. O svojem delu je sam povedal tole: »Vsaka izmed slik križevega pota prikazuje le bistvo skrivnosti stopenj poti na Kalvarijo. Nikjer ne nastopajo množice, vojaki, tisti, ki Boga sovražijo. Izraženo je predvsem božje usmiljenje z nami. V vsakem prikazanem dogodku je prostor za tistega, ki premišljuje in moli ob poti na Grad... Slikar, ki slika križev pot, se dolgo vživlja vanj in z njim živi. Slikanje poti Jezusovega trpljenja je zanj lepo obdobje, ki ga bogati in skrivnostno povezuje z Bogom in ljudmi. Naj bi to spremljalo ■vsakogar, ki se bo ustavljal pred pomniki božje dobrote!« Skozi naše domove, čez naša polja, šole in tovarne, povsod je speljana 'ta božja pat na Kalvarijo. Božja in naša pot. Toda pri vsaki postaji je skrivnostno navzoče tudi vstajenje. Božje in naše. To pa je resnica, ki v kali spreminja podobo zgodovine vsakega posameznika in človeštva kot celote; daje žar upanja, predvsem pa najglobljega smisla. ★ Seja deželnega tajništva SSk V četrtek 13. februarja je bila seja deželnega tajništva SSk. Pod predsedstvom Rafka Dolharja so člani razpravljali o aktualnih političnih zadevah. Deželni tajnik Andrej Bratuž je najprej poročal o sedanjem političnem položaju v okviru deželne večine, ki jo sestavljajo stranke DC, PSI, PSDI, PRI, SSk in PLI. V teku so nova politična pogajanja, ki zadevajo na eni strani politične razmere, nastale po znani gradeški aferi (z levičarsko občinsko upravo in republikanskim županom), na drugi strani pa z vprašanjem (tržaških političnih večin. Tako na pokrajini ikot na občini se zavzemajo za razširitev sedanjih odborov oz. večin na socialiste, ki niso v njih. Na deželi pa Lista za Trst želi vstopiti v deželno večino. Položaj seiveda ni še jasen in gotovo bo še treba veliko drugih srečanj in razgovorov. Na dnevnem redu seje SSk ie bilo nato vprašanje zakonske zaščite, ki ji deželno tajništvo pripisuje prvenstven namen. Prav zato 'bo še nadalje na vseh pristojnih mestih in iv političnih stikih iskalo kar se da primernih korakov. Nadalje je deželno tajništvo določilo datum bližnjega .deželnega kongresa stranke, ki bo 12. aprila na Goriškem. Predmet poglobljene razprave so bili še drugi argumenti, med njimi vprašanje slovanskih šolskih stavb. Tudi tu bo SSk naredila ustrezne korake za stvarno rešitev vprašanja, ki je za celotno slovensko narodno skupnost tako pomembno. ■ Do drznega ropa je prišlo pni Vicenzi, kjer so neznani roparji vdrli v tovarno zlatega nakita Chiampesan. Pri tem so se polastili zlata v vrednosti dveh milijard lir. Enemu od lastnikov je uspelo obvestiti policijo, ki je začela z lovom na zločince, kateri so zbežali po avtocesti proti Brescii. Prišlo je do ostroga streljanja. Pri tem je bil ubit policist Alessandro Fui, doma iz Barija, roparjem pa je le uspelo zbežati, čeprav je bil eden od niih ranjen v nogo. ujetništvo? Ko je ta znani sovjetski oporečnik prišel po izpustitvi v Izrael, je v Jeruzalemu imel razgovor s časnikarji. Med drugim je dejal, da prihaja iz dežele, ki se je ni mogoče predstavljati in ,ki je ne bo nikoli pozabil. Obsojen je bil na 12 let ječe in jih je prestal 9. Jetniki, ki so v ujetništvu še posebej kaznovani, so zaprti v posebne celice. Ti debivajo hrano vsak drugi dan. Iz celice pridejo vsakih 14 dni samo za eno uro. Spati praktično ne morajo zavoljo ostrega mraza. Na vprašanje časnikarja, če bi se mogel zahvaliti Gorbačovu za izpustitev, je dejal, da ne. Upa, da bodo tudi njegova mati in njegov brat z ženo kmalu dobili dovoljenje za izselitev v Izrael. Upa, da jih ne bodo zadrževali kot talce. Ščaranski je bil interniran v taborišču pri Uralu. Policija je spreminjala grožnje z obsodbo na smrt z obljubami, da bo skoraj osvobojen, če bo z njo sodeloval. Kar sodelovanja ni bilo, je bil pritisk vedno hujši. O svoji osvoboditvi pa je povedal, da je lani večkrat izvajal gladovno stavko. 25. decembra 1985 so ga iz internacije prepeljali v zapor v Moskvo. Dali so mu civilno obleko in močno hrano, da bi pridobil na teži. Dobival je meso in surovo maslo, česar ni videl več let. Teža se mu je zvišala za deset kilogramov, še vedno ni upal, da ga bodo izpustili, ampak da ga pripravljajo na materin obisk, kar se je že prej enkrat zgodilo. Da to pot ne gre za obisk, je spoznal, ko so ga štirje agenti tajne policije pospremili na letališče in ga vkrcali na letalo. Iz smeri letala in po soncu je spoznal, da ga bodo odpeljali proti Zahodu. Na koncu je izrazil upanje, da njegova osvoboditev ne bo razlog za ostrejši pritisk na ostale internirance. (Po »L’Osservatore Romano«) Tudi Koptom je treba zagotoviti človekove pravice Združenje Koptov, ki živijo v ZDA, je prosilo egiptovskega predsednika Mubaraka, naj zagotovi temeljne človekove pravice osmim milijonom Koptov. Oblasti jim namreč odvzemajo zemljo, cerkvene šole, bolnišnice, prepovedujejo gradnjo oziroma prenavljanje cerkva, prikrajšani pa so tudi pri dodeljevanju vodilnih delovnih mest. Milansko »Gibanje za življenje« (Movi-mento per la vita) je izvedlo anketo med številnimi otroki, kako gledajo na stare starše ter na bratce in sestrice. Odgovore so natisnili v posebni knjigi, ki je izšla v Milanu. SODBE O STARIH STARŠIH Zbranih je 3.100 odgovorov iz 102 šol m iz 15 italijanskih dežel. Odgovori kažejo, da so otroci izvrstni opazovalci. Deklica iz Trevisa pravi: Vsi stari starši potrebujejo družbo in često jo dobijo več od vnukov kot pa od svojih otrok. Deček iz Milana pa pravi: Moj največji zaklad niso moje igrače, niti moji prijatelji, ampak moji stari starši. Deček iz Rima ugotavlja: Nonoti so ostareli ljudje, a možgani so edina stvar, ki ne zarjavijo. Deklica iz Ra-venne takole presoja svojo nono: Nona je delavni stroj: šiva, lika, reže, pere in se zdi, da je sesalni stroj: kar položim na pat minut na mizo, že izgine, ko se vrnem. Otroci opazijo tudi, da so imele none veliko otrok. Deklica iz Ravenne pravi: Nona je rodila dervet otrok in ni bila nikoli trudna. Reklica iz Rima pa sodi: Moja nona Ana je mati petih otrok in še jaz sem ob njej odraščala prva tri leta. Zelo zrelo sodbo ima otrok iz Milana: Delavske družine vedno težje ohranjajo nonote pri sebi in njihovo modrost smatrajo za sklerozo. Deklica iz Aoste hvali dedke: Zame so nonoti zelo važni, ker nas učijo potrpežljivosti, odpuščanji, molitve, česar se ne naučimo od svojih staršev. Podobno sodbo izraža deček iz kraja Farra: Moja nona je zelo dobra, ima prijeten značaj, je mirna, a če je potrebno, tudi name zakriči. Vsak večer gre k maši, ker ljubi Gospoda in tudi mene uči, naj ga ljubim. SODBE O BRATCIH IN SESTRICAH V tem delu knjige je zbranih 4.125 odgovorov iz 17 italijanskih dežel. Zanimivo je, da je pri ctrocih velika želja po bratcih in sestricah. Skoro izjema je odgovor dečka iz Forlija: Jaz sem edinček in razvajen. Ce bi imel bratca, ki moral V Trstu so se po zadnji vojni pojavile razne revije, ki so pa vse po nekaj letih ali že po nekaj številkah zamrle. Izjemo delata dve, in sicer Mladika ter Zaliv. Ta slednja z zadnjo številko, Trst 1985, obhaja dvajsetletnico. V uvodnem članku Borisa Pahorja piše: »Ko bo ta številka šla iz tiskarne, bo tudi obletnica njenega izhajanja (1966/1986).« Zaliv je dolgo izhajal štirikrat na leto, zadnja leta pa izide ob novem letu kot štirikratna številka (1-4). Tudi letos je bilo tako. Vendar je Zaliv takšen kot je, čedna knjiga, saj šteje 264 strani. Zaliv je vseh svojih dvajset let ostal zvest svojemu programu: zagovarjati slovensko identiteto pred vsemi, tako pred italijansko večino v državi, kjer izhaja, kot pred raznimi levičarji v Sloveniji in v zamejstvu, ki so jim partijske ir. osebne koristi pred narodnimi. V tem oziru je Zaliv neustrašen in dosleden. Tudi v pričujoči številki, ki je posebej posvečena Edvardu Kocbeku ob 10-letnioi izida njegovih izjav o pobitih domobrancih, ki so izšle v okviru Zaliva, in Spomenki Hribar, »ki je s poglobitvijo pomena rodne biti potrdila veljavnost narodne identitete, z razpravo Krivda in greh pa slovenskim ljudem nanovo razodela svetost življenja in smrti«. Narodnim problemom je zato posvečena večina člankov in prispevkov. V vseh se razodeva gorko narodno čustvo in zaskrbljenost pred nadaljnjo usodo slovenskega ljudstva ne samo v zamejstvu, ampak tudi v Sloveniji, kjer sta »marksizem in ■leninizem ubijalca humanizma v socialistični praksi« (str. 20), in kjer neki marksistični teoretiki, med njimi tudi Sperans (E. Kardelj) napovedujejo konec narodov, ko bo zavladala »višja oblika tehničnega razvoja«. Toda ta »konec« utegne zadeti le male narode pod imperialističmm raznarodovanjem velikih, kot se že dogaja v Sovjetski zvezi. Tam je le ruščina uradni jezik za vse narode in narodnosti in samo Rusi uživajo vse pravice naroda, ker so pač »velik« narod. Podobno naj bi se zgodilo v Jugoslaviji, kjer bi Srbi kot »večinski« narod radi asimilirali ostale narode in narodnosti. Gre za probleme, ki jih je Zaliv vedno zasledoval, zato z nekim zadoščenjem ugotavlja urednik B. Pahor: »Ob dvajsetletnici izhajanja revije lahko mimo rečemo, da vprašanje, ki nam je bilo pni srcu, to je potrjevanje slovenske identitete, da- z njim deliti mnogo reči, tudi ljubezen staršev. Deklica iz Finale Ligure pa pravi: Bratec bi mi pomagal bolje živeti. In deklica iz Brescie izjavlja: Jaz nišam edinka. Imam sestro, a bi si želela še eno. Tu pa je problem: moja mama noče in jaz ne vem, kako bi jo prepričala. Spet druga deklica iz Brescie je kritična: V družini so sklenili, da nočejo drugih otrok. A to je pomota. Neka deklica si je bratca izmislila: Zelo rada imam svojega bratca, toda si ga samo umišljam. Kako žalim, da bi ga res imela! Podobne sodbe izpovedujejo tudi fantki. Deček iz Rima pravi: Jaz nimam bratca, a iz vsega srca želim, da bi ga imel. Spet drugi pravi: Ponosen bi bil, če bi imel bratca. Vsi bi se ga smeli dotakniti! Deček iz Ternija: Jaz si ne želim bratca samo zato, da bi se z njim igral, ampak da bi mi bil prijatelj in bi skupaj potovala po svetu. Deček iz Aquile hrepeni: Kako lepo je, če veš, da te ljubi mala sestrica! Deklica iz Firenc sklepa, da na bratca ne bi mogli biti ljubosumna: Nemogoče je, da bi bila ljubosumna. Prepričana sem, da deklica mojih let ne more postati ljubosumna. Koliko zdravih misli in ugotovitev je v teh odgovorih! V otrocih je izredno razvit čut za bratstvo in prijateljstvo. (Pripravil SZ po »L’Osservatore Romano« z dne 30. januarja 1986). Avtocesta Videm-Kokovo Napovedujejo, da bo avtomobilska cesta Videm-Kokovo, mejni prehod z Avstrijo dokončana še pred poletjem. Določili so že datum odprtja in sicer 5. julija letos, Ob slavju bosta navzoča oba predsednika, Cossiga za Italijo in Kirchshlager za Avstrijo. Cesta bo dolga 101 km, dohodi pa bodo: Videm, Gemona, Amaro, Ponteba in Ukve. Viaduktov (mostov) bo imela 49 za skupno 19,4 km, predorov pa 17, dolgih skupno 22 km. Imenovala se bo Alpe-Adria. Ko bo zgrajena še žičnica na Sv. Višar-je, bo ta božja pot zlahka dosegljiva. nes ne samo ni več. sporno, ampak so ugotovitve, polemike, zaskrbljenost, v samem matičnem političnem, gospodarskem in kulturnem svetu prerasle vse, kar smo skrbno in vztrajno nizali in ponavljali v preteklih dveh desetletjih.« To ugotovitev potrjuje celotna vsebina letošnjega Zaliva, ki prinaša kroniko okrog zadeve Spomenke Hribar in njene razprave Krivda in greh, kjer govori o narodni spravi. Velika pozornost je posvečena debatnemu srečanju slovenskih pisateljev v Cankarjevem domu 9. in 10. januarja 1985, kamor je bil povabljen tudi Boris Pahor in je tam imel tudi svoj referat. Tega objavlja v Zalivu z vso kritiko, ki je izšla ob njem; tudi v Primorskem dnevniku. V svojih odgovorih na kritiko je Pahor ironičen, piker a stvaren. Podobno je dobro orisana polemika, ki je nastala okrog Spomenke Hribar zavoljo njenega nastopa za narodno spravo. Kar smo brali raztreseno po listih, je tukaj pregledno in zbrano v dnevnih zapiskih B. Pahorja. V reviji je še več drugih pomenljivih prispevkov tako literarnega kot esejističnega značaja. Naj omenim le prispevek o Maksu Fabianiju iz Štanjela in njegovi družini. Vsekakor je Zaliv vsebinsko bogat in zanimiv za vsakogar, ki se zanima za usodo slovenskega naroda in slovenske kulture v sedanjem času. (r+r) S TRŽAŠKEGA Bazovica Prešernova proslava. Vsa slovenska kulturna društva si v teh dneh prizadevajo, da bi na dostojen način proslavila svojega največjega pesnika Franceta Prešerna in s tem povečala ljubezen do lastnega naroda. Vsi bi se radi oddolžili njegovemu spominu in mu s tem dokazali hvaležnost, da je naš narod, čeprav majhen, našel pravo pot. Zato smo se tudi mi zbrali v nedeljo 16. februarja popoldne v Slomškovem domu \ Bazovici in prisostvovali Prešernovi proslavi, ki so jo pripravili otroci iz osnovne, srednje in višje šole ob pomoči g. župnika. Prvi gost tega prijetnega večera je bil moški zbor Novega sv. Antona, ki je pod vodstvom Edija Raceta zapel nekaj pesmi. Drugi pa je bila prof. Elvi Slokar, ravnateljica slovenskega uičteljišča »A. M. Slomšek« v Trstu, ki je prikazala pomen in vpliv Franceta Prešerna na naš narod. Po branju pesmi »Vsako leto« naše go-riške pesnice I.}nbke šoriijeve ter po kratkih besedah o pomenu kulturnega dneva j? domači otroški zbor »Slomšek™ zapel štiri pesmi. Med eno pesmijo in drugo pa so se oglašali recitatorji z branjem pesmi naših umetnikov. Na sporedu so bili spisi naše mladine, od 4. razreda osnovne šole do 4. višje, v katerih so izpovedovali ljubezen do jezika, kulture in domovine. Ker je tudi glasba važen dejavnik naše kulture, se je pri klavirju oglasil sposobni mladi Marko Ozbič. Moški zbor je zaključil večer s Filejevo »Jaz pojdem med polja«, Saittnerjevo »Na planine« in Kernjakovo »Juhe, pojdem v škofče«. Iskrena zahvala gre moškemu zboru Novega sv. Antona, ge. ravnateljici Elvi Slokar, otroškemu zboru »Slomšek«, vsem številnim recitatorjem in napovedovalcem, še posebno pa g. župniku za njegov trud in požrtvovalnost. - Udeleženka Deset let po potresu v Furlaniji Letos v maju bo poteklo deset let, kar je Furlanijo in sosednje kraje v Sloveniji prizadel hud potres, ki je zahteval okrog dva tisoč mrtvih in prizadel 90.000 prebivalcev. Takrat so se številne državne in tudi tuje dobrodelne organizacije povezale v skupni pomoči prizadetemu prebivalstvu. Zlasti je v tistih hudih okoliščinah pomagala italijanska dobrodelna ustanova Caritas. Na njeno pobudo so številne italijanske škofije sklenile pobratimstvo s posameznimi župnijami v Furlaniji dn jim pomagale. V znak hvaležnosti bo videmska Caritas priredila posebno srečanje s temi organizacijami in škofijami. Srečanje bo v Gemo-ni od 28. februarja do 2. marca. Gemono so izbrali, ker je bila najbolj porušen kraj in ker je sedaj že skoro popolnoma obnovljena skupaj s stolnico. Na srečanju bodo pregledali prejeto pomoč in kako so jo uporabili. Furlani lahko s ponosom gledajo na obnovo po potresu, ker lahko izpričajo, da so tako državno kot tudi privatno pomoč zalo koristno uporabili. Anketa, ki veliko pove W•*»■ ti JSle! Kriza na goriški pokrajini V ponedeljek 17. februarja se je sestal goriški pakiraj inski svet, da sprejme dimi-sije dosedanjega odbora in ga zamenja z novim. Slednjega bi morali sestavljati samo predstavniki SSk, DC in PSI, medtem ko bi PRI in PSDI prešla v opozicijo. Po uvodnih besedah predsednika Cum-pete je vsaka politična skupina podala svojo oceno o krizi. Tako je naš predstavnik dejal, da krize ni hotela SSk, da pa je sprejela članstvo v tristrankarski koaliciji z namenom, da pripomore, da se zagata čimprej premosti in da pride v najkrajšem času do izvolitve novega odbora, čeprav začasnega, v pričakovanju razjasnitve med ostalimi strankami. Obenem se ni strinjal z odločitvijo, ki je privedla v Gra-dežu do levičarske uprave s podporo zelenih, PRI in PSDI, saj taka koalicija prav gotovo ne more rešiti problemov tamkajšnje bolnišnice, kateri grozi neizogibno zaprtje. Sledile so volitve novega predsednika, vendar v treh glasovanjih kandidat večine (Cumpeta) ni prejel zadostnega števila glasov (13), zato se bo moral pokrajinski svet sestati ponovno in bo v